letnih XVI oktober 2002 KRAŠKA JESEN Sladka črnina, poln grozd, jagode še v dežju bleščijo, v dalji temneva borov gozd, topoli pod hribom šumijo, šumijo. Šumeče prihaja v vršenju lip jesen; topole in hraste uklanja; mi smo v vinogradu, drugi so v hramu -vsak si po svoje otožnost odganja. Srečko Kosovel Naslovnica Prisedi k meni Foto: Oton Naglost VIPAVSKA TRGATEV 2002 Po lanski uspešni organizaciji Vipavske trgatve se je KS Vipava tudi letos podala v organizacijo te osrednje turistične prireditve v Vipavi. Pripravljalni odbor je tako kot lansko leto vodil Boris Ličen in tako nase prevzel največji del organizacijskega bremena. Na občinski razpis se je kot organizator prijavila samo KS Vipava. Zato tudi dilem o izbranem organizatorju prireditve ni bilo. Nekaj dilem je bilo pri postavitvi programa. Končno seje izoblikoval program, kije obiskovalce vabil s plakatov: VtMVSKA TOATSV 'Ml petek 06.09,2002 - trg Pavla $u$ta • 20.00 * koncert Zdravka Pergarja v farni cerkvi v Vipavi t 21,00-otvoritvenaslovesnost VIPAVSKA TPGATCV 2002 $©bota 07.09.2002 - ©srenji trg • 10,00 ulična košarka | 17,00 atraktivna nogometna tekma • 20,00 otrgatveni rock - žur 2002 viu Resnim x ansamble« in MRNIVAUAK nedelja 08,09.2002 - ©srednji trg • 08.00 dalie sejem obrti in podjetništva razstava grozdja razstava izdelkov aktiva kmečkih žena predstavitev Kinološkega društva Ajdovščina • 15.00 dalie otroški ŽIV - ŽAV; zabavna tekmovanja predstavitev kmečkih vozov bogat srečelov pihalni godbi iz Postojne in Vipave/Vrhpolja podelitev priznanj nagrajenim pridelovalcem vin • 18.00 dalie KALAMARI» ČOKI . m veilK! OGNJSMCT generalni pokrovitelj /risal AGROIND VIPAVA 1894 VIPAVA d.d. sponzorji ^7 KssJSSfe Utrigiav Bprlmorje KONCERT Katja Perger Zdravko Perger Na Vipavsko trgatev sta poleg plakatov vabila tudi transparenta čez magistralno cesto ter videoreklama, ki jo je prispevala TV Primorka, ter seveda obvestila po radiu. Poleg dilem o programu je skrbi vzbujalo vreme na nebu pa tudi vreme v razpoložljivih finančnih sredstvih za izvedbo prireditve, saj s strani občine zanjo ni bilo nobenih sredstev, kljub obljubam. Pa se je vseeno začelo. Zelo lepo začelo v petek, 6. septembra s koncertom Katje in Zdravka Pergerja ob spremljavi Tadeja Horvata v farni cerkvi v Vipavi. Hči -sopranistka in oče - baritonist sta vrhunsko izvedla zahteven program. Še posebej mlada dvajsetletna Katja Perger je pokazala, da je od pevskih staršev (mama je znana sopranistka Olga Gracelj) dobila veliko naravnih danosti, ki jih s pridom nadgrajuje na študiju v Gradcu. Že med koncertom so vipavski gasilci postavili mlaj pred zadružnim domom v čast letošnje Vipavske trgatve. S svojo višino je menda ponazarjal višino bodočega poslovno-stanovanjskega centra, ki ga nameravajo zgraditi na tem mestu. v Vipavi, v cerkvi sv. Štefana 6. septembra 2002 ob 20. uri Po koncertu v farni cerkvi naj bi bil koncert Big Banda Nova iz Nove Gorice na Starem placu. Koncert je bil letošnji zaključek vipavskih prireditev Imago-Podoba Slovenije in hkrati uradna otvoritev Vipavske trgatve 2002. Pa je zagrozilo vreme. In glasbeniki, v strahu za svoje instrumente in opremo, so se preselili v zadružni dom. Kasneje se je sicer izkazalo, da bi lahko ostali na Placu, kjer bi bilo okolje za vzdušje primernejše. A tudi v dvorani zadružnega doma so glasbeniki s pevcem Iztokom Špacapanom znali navdušiti sicer ne preveč številčno občinstvo. Na začetku koncerta j e Vipavsko trgatev uradno odprl predsednik KS Vipava Vladimir Anžel. Ob tej priliki je zbranim povedal: Mlaj v čast Vipavske trgatve 2002 Spoštovane Vipavke, spoštovani Vipavci, spoštovani obiskovalci, vse prav lepo pozdravljam ob otvoritvi letošnje VIPAVSKE TRGATVE! Ker smo prireditev začeli s koncertom v farni cerkvi, lahko nadaljujem s pesmico o trgatvi, ki sem jo zasledil v glasilu vipavskih semeniščnikov izpred 32 let. Takole pravi: TRGATEV v deželo prispela je že, z njo vriskanje, petje, in škripanje voz. Veselo v trgatev, že grozdje zori! Je trud zdaj poplačan za zgarane dni. So trte vse polne, jih grozdje šibi. Še sonce se smeje, tako se iskri. Spoštovani, "grozdje” letošnje Vipavske trgatve je dozorelo. Koliko bo bogata letošnja Trgatev, bomo presojali po sadovih. Da bo med Trgatvijo vriskanja in petja - hvala Bogu. Če pa bo trud poplačan za garanje teh dni, pa bo najbolje znal po končani Trgatvi povedati naš marljivi organizator Boris. Vsi, ki sodelujemo pri pripravi, smo nekako po sili razmer lansko leto padli med "vinogradnike" naše Trgatve. Kar smo pripravili letos, je tisto, kar je v danih razmerah mogoče pripraviti. Ker sem imel priliko in ker me to tudi zanima, sem pred kratkim pokukal v stare časopise izpred 140 let, izpred 90 let, izpred 70 let. Časopisi z naslovom Domovina, Edinost, Goriška straža. Namenoma sem bil pozoren na prispevke, ki so omenjali naš kraj in naše ljudi. V enem članku izpred 140 let se je nekdo hudoval nad nemogočo mladino, v drugem nad politično razdeljenostjo ljudi, v tretjem je nekdo kritiziral, kar je bilo narejenega v Vipavi. Če bi obstajali časopisi tudi izpred 300 ali 500 let, bi verjetno našli zapisane podobne stvari. Torej se danes ne dogajajo kakšne nove stvari. Tudi včasih so morda zaradi razdeljenosti ali nasprotij zamudili kakšno priložnost, s katero bi dosegli, da bi bila Vipava lepša in bolje urejena. A kadar je bilo potrebno, so naši predniki znali stopiti skupaj in se upreti težavam, ki so jih prinesle suše in poplave, davki in cesarji, razprtije in vojske. Znali so se upreti tudi tistim, ki so hoteli, da se v teh krajih ne bi več govorilo slovensko. In to so zmogli, ker so se znali ustaviti drug ob drugem, se skupaj poveseliti, skupaj zapeti. Tudi danes bi lahko nergali nad našo mladino, nad urejenostjo ali neurejenostjo Vipave - od avtobusne postaje, Lanthieriejeve graščine, razmerami, v kakršnih dela vrtec, nad urejenostjo pokopališča, ulic... A od jadikovanja ne bo Vipava nič lepša. Morda bo lepša, če jo bomo gledali z veselimi očmi. In, če bo letošnja in morda bodoče Vipavske trgatve povod za to, da bodo znali Vipavci stopiti skupaj, se skupaj poveseliti, če bo Vipavska trgatev povod za to, da bomo Vipavci vedrejši in s tem lepši - pravim, NAJ ŽIVI VIPAVSKA TRGATEV. In če bomo skupaj, se nam bo v teh dneh nasmejalo tudi sonce, v zadovoljstvo vseh, ki bodo te dni trgali v svojih vinogradih in tistih, ki bomo v vinogradu Vipavske trgatve. Po končanem koncertu Big Banda Nova pa še malo okrepčila Tople malice in tudi že letošnjega pridelka iz Vipavske kleti. V soboto, 7. septembra zjutraj, je bilo potrebno najprej postaviti oder. Sicer pa je bil sobotni dopoldan v znamenju turnirja ulične košarke, ki ga je pripravil KK Vipava, popoldan pa je bil po meri ljubiteljev »okroglega usnja«. Na stadionu so imeli kaj videti - nogometno tekmo med NK Ilirija - ženske in NK Vipava -veterani. Zmagali so ta boljš’. Utrip v Vipavi najbolj naraste zvečer, nekaterim zaradi pevcev in glasbenih skupin, drugim v zabaviščnem parku (ta je deloval vse tri dni v veliko veselje nadebudne mladeži), tretjim pa tudi zaradi vsega, kar so ponujale točilne mize. In utrip številnih obiskovalcev je trajal tja do jutranjih ur. Zjutraj je bilo treba še pospraviti in očistiti Plac. Tu pa brez marljivih gasilcev ne gre. No, tudi že prej ne, ko je potrebno redarstvo in usmerjanje prometa. Pa tudi v nedeljo ne gre brez njih. Oder Vipavske trgatve 2002 Mlado in manj mlado je uživalo v zabaviščnem parku. | GASIUCI j 112 ' A brez gasilcev ne gre Nedelja, 8. septembra se je začela s sejmom obrti in podjetništva, z razstavo grozdja in dobrot aktiva kmečkih žena v Lanthierijevem gradu ter zanimivo predstavitvijo kinološkega društva iz Ajdovščine na glavnem Plaču. Sejem obrti in podjetništva -M l * ^ Predstavitev kinološkega društva je bila zanimiva za manj in bolj »pasje« občinstvo. Nedeljski popoldan se je pričel s predstavitvijo kmečkih vozov, nadaljeval z otroškim živ-žavom. Vmes je zopet zagrozilo vreme, a si je premislilo. In popoldan se je nadaljeval z nastopom pihalnih godb iz Postojne in Vrhpolja, srečelovom, obiskom kraljice (zaenkrat samo vinske) in podelitvijo priznanj nagrajenim pridelovalcem vin. Nedeljski večer pa so oblikovali Kalamari in Čuki. Svoj pečat večeru in vsej prireditvi pa je dal spektakularen ognjemet in seveda tudi nekaj tisoč obiskovalcev, ki jim je bilo vse to namenjeno. V ponedeljek zjutraj je bilo potrebno še pospraviti in očistiti trg. Povorka kmečkih vozov Aktiv kmečkih žena v povorki Vinska kraljica Vrhpoljska pihalna godba, kapelnik g. L. Pegan Kaj pravi po končani prireditvi organizator Boris? Pričakovanje velikega števila ljudi ter vednost, da letos končuje mandat sedanji sestav KS Vipava, mi je dalo spodbudo, da sem se še enkrat odločil za prevzem organizacije Vipavske trgatve. Sreča je v tem, da človek pozabi vse tegobe, vse neprespane noči in če hočete tudi vsa polena, ki jih nekateri zmečejo pod noge, in sprejme veliko odgovornost, kot je organizacija take prireditve. V začetku leta so me nekateri člani občinskega Sveta spodbudno bodrili, da bo občina namenila nekaj sredstev za pripravo Vipavske trgatve. Izkazalo pa seje, da so to bile le pobožne želje. Kot v razmislek bom prikazal le okvir stroškov letošnje prireditve, ki znašajo približno 4 milijone tolarjev. Po predhodnem grobem izračunu se bo prireditev finančno pokrila, tudi brez vsakršne vstopnine. Vendar je bilo za pokritje stroškov potrebnih veliko naporov in truda, ki bi jih drugače lahko usmerili v samo kvaliteto izvedbe prireditve. Lahko zatrdim, da je prireditev zelo dobro uspela. Pošten odnos do dela, do sredstev in sodelujočih obrodi tudi sadove. Med prireditvijo ni bilo nikakršnih izgredov in tudi negativnih pripomb skoraj ni bilo. Posebej se moram zahvaliti: - AGROINDU 1894, saj brez njihovega prvega privoljenja za sodelovanje s pripravami ne bi niti pričeli, brez njihovega sodelovanja pri izvedbi pa prireditve ne bi bilo - članom PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA DRUŠTVA iz Vipave, saj brez njihovega sodelovanja ne bi bila mogoča izpeljava prireditve -Aktivu kmečkih žena, ki so se letos lepo vključile v prireditev - Nogometnemu klubu iz Vipave - Kinološkemu društvu iz Ajdovščine - Košarkaškemu klubu iz Vipave - Branku Pucu in Ivanu Reharju za pripravo mlaja - Elektrotehničnemu podjetju Škapin za postavitev električne napeljave za prireditev - Elektru Primorska - enota Ajdovščina - g. Luliku - g. Pavletu Škapinu - članom KS Vipava, ki so mi zaupali pripravo in - vsem, ki so kot obiskovalci prišli na prireditev. Še veliko posameznikov in organizacij mi je pri Trgatvi stalo ob strani. Hvaležen sem vsem, ki so kakorkoli pomagali. Vipavski trgatvi pa želim še dolgo življenjsko dobo. Želim si, da bi se zamisli, ki so bile letos samo izražene, spremenile v dejanja v prihodnjem letu. Hvala za zaupanje! Kdo je omogočil prireditev VIPAVSKA TRGATEV 2002? GENERALNI POKROVITELJ AGROIND VIPAVA 1894 ©VIPAVA Boris, ku si kuj? Ku šus. Vse je pod kontrolo... Nova KBM - področje Nova Gorica Zavarovalnica Triglav Primorje Ajdovščina Fructal Ajdovščina Trsnica Vrhpolje A.B.C. Renault Nova Gorica FAMA Vipava Hranilno kreditna služba Vipava Banka Koper Telekom Nova Gorica Zidar Vipava Vitis Budanje DOBITKE ZA SREČELOV SO PRISPEVALI: Agroind Vipava 1984 Fotokopirnica Julka Ajdovščina Lipa Ajdovščina Fructal Ajdovščina Mlinotest Ajdovščina Strojno ključavničarstvo Jaklič Vipava Kremet Vipava Kolinska Ljubljana Droga Portorož Delamaris Izola Pekarna Postojna Foto GO Ajdovščina Gostilna Podfarovž Vipava Gostišče Podskala Vipava Pizzerija Jolly Vipava Bife Pri Marjanci Vipava Cvetličarstvo Tadej Fabčič Vipava Mesnica Egon Čebokli Vipava Mesnica Rovtar Ajdovščina Hair studio Simon Vipava Frizerski salon Karmen Hrovatin Vipava Pomurka Murska Sobota A.B.C. Renault Nova Gorica Žigon Selo Radenska Radenci Šampionka Renče IZ NAŠE PRETEKLOSTI USODA VIPAVSKE OBČINSKE BOLNIŠNICE Naša občina je pred prvo svetovno vojno dobro skrbela za telesni blagor svojih občanov z dvema ustanovamd^Ena, nam že poznana, je bila letno kopališče na “vili”, zgrajena po normah, ki bi skorajda ustrezale sedanjim zahtevam. Več o tem kopališču, vendar že v zasebni lasti, je pisal g. Franc Petrič v štev. 55 VG. Temu naj dodam le še to, da smo se v njem, zlasti otroci, ob dolgih vročih počitnicah zelo radi predajali prijetno topli vodi bazena. Veliko bolj kot omenjeni objekt pa je bila pomembna bolnišnica, ki je bila prav tako občinska ustanova. Bila je to lepa in velika stavba, postavljena v samoto, v dokajšnji oddaljenosti med Švikertovo in Fabčičevo hišo. Reklo se ji je “špitau”. Avstrija je že bila v vojni, ko je Italija, da bi uresničila svoje davne želje prigrabiti si z ekspanzijo čimveč slovenskega ozemlja, izkoristila ugodno priložnost z vdorom na naše ozemlje. Boji so potekali na soški fronti. V tej nuji je avstrijska vojska rekvirirala bolnišnico in jo namenila ranjencem z bližnje fronte. Do tu se glede bolnišnice sklicujem na pripoved svojih staršev. To pa omenjam zato, ker je v zapisu o Grabrijanovih (Vipavski glas št. 58) razvidno in s fotografijo podprto, da seje vojaška bolnišnica nahajala v dvoriščnem delu graščine. Ta podatek me je iznenadil, ker o tem nisem nič slišal. Domnevam pa, da gre le za frakcijo, nastalo iz verjetne potrebe, ker naj bi fronta “pridelala” več ranjencev, kot bi se jih moglo ob zmogljivosti 'spitala sprotno rehabilitirati. Po znanem izidu vojne leta 1918 je Italija po zasedbi (kasneje imenovane) Primorske, zasegla vse vojaške objekte in tudi bolnišnico, čeravno ni spadala mednje. Morda se tedanja lastnica ni mogla učinkovito zavzeti zanjo, ob nenadno in totalno spremenjenih razmerah. Več let pozneje je Italija pričela z gradnjo južne vojašnice in to tako, da je prvotni avstrijski del pridružila novonastalim zgradbam in zajela bolnišnico v skupni sklop nove vojašnice. (Kot bazo za nameravan nadaljnji vdor v Slovenijo.) Po končnem umiku Italije od tod seje pojavila jugoslovanska vojska in zasedla isti kompleks te vojašnice. Šele po umiku tudi te vojske je postala last naše slovenske vojske, ki pa seje tej vojašnici odrekla, tako da odtlej služi razvijajočemu se obrtništvu. Toda glej, medtem ko je vse možno najbrž tudi koristno zasedeno, je bolniška stavba ostala prazna in neizkoriščena. Pred nekaj leti pa sem opazil, da se ji je na nekem mestu začela udirati streha. Neverjetno, da ni bila vredna najnujnejšega vzdrževanja - ali prav zato, ker je prišla končno spet pod občo upravo? (Glej v VG štev. 58 str. 48) Naj dodam še nekaj iz spomina, ki je z zapisanim posredno v zvezi. Ni znano, koliko je bila naša bolnišnica med vojno uspešna pri rehabilizaciji sprejetih ranjencev, toda množica grobov očitno priča, da so premnogi vojaki podlegli ranam in skoraj zapolnili vojaško pokopališče. Italijanska okupacijska oblast je simbolično počastila spomin na vojake, ki so branili naše narodne meje tako, da smo šolarji že ob prvi obletnici, četrtega novembra 1919. leta (obletnica armisticije - premirja), polagali cvetje po grobovih. Ta spomin se je ohranjal še vrsto let. Vipava “Špitau” 1913 ■ fotografiral Franc Kunc, Ljubljana; original razglednice lirani Goriški muzej Razen na domače pokopališče so nas šolarje nekajkrat popeljali na proslave s počastitvijo italijanskih padlih vojakov na centralnem pokopališču v Sredipolju - Redipuglia, na zapadnem Krasu pri Ronkah, ki je bilo nekako muzejsko, a krasno urejeno. Najbrž so tja pošiljali le šolsko godbo, katere aktivni član sem bil. Vinko Premrl KDO JE BIL CARLO EDERLE? Južna vojašnica v Vipavi se je v času Italije imenovala “Caserma C. Ederle”. Čeprav nisem več rosno mlad, mi ni nihče znal povedati, kaj se za tem imenom skriva. Zato sem prelistal italijanski leksikon Melzi, toda o Carlu Ederleju nisem našel nič zapisanega. Iskal sem še naprej in končno našel v Enciclopedia Militare zapis o Carlu Ederleju. Morda bo ta informacija za marsikoga novo znanje ali spoznanje delčka bogate vojaške zgodovine Vipave, zato bom napisal nekaj podatkov o tem človeku in opisal nekaj dogodkov, povezanih z njim. Carlo Ederle je bil rojen 1892 v Veroni. Kot dvajsetletni aktivni častnik je končal vojaško akademijo v Torinu. Na soško fronto je bil poslan kot podporočnik. Zaradi hrabrosti je bil kmalu povišan v poročnika 32. regimenta. Italijansko-avstrijsko vojno na soški fronti je začel kot poveljnik 8. korpusa. Dobil je še čin kapitana in bil imenovan za glavnega inšpektorja vojaških opazovalnic 3. armade. Za posebne zasluge in strategijo na soški fronti in bližnjem Krasu je dosegel čin majorja. Bil je trikrat ranjen. Za hrabrost pa je prejel eno zlato in tri srebrne kolajne. Padel je pri reki Piave 4. novembra 1917. Z Vipavo je povezan tudi zato, ker je v I. svetovni vojni poveljeval opazovalnicam težke artilerije. Izdal je ukaz o topovskem obstreljevanju vojaških utrdb na našem terenu Guršc. Izstrelki pa so takrat padali za dva kilometra preveč v desno, na vrh Borovne nad Starim gradom, in vojaške utrdbe so tako ostale nepoškodovane. Na razdaljo 35-40 km je to še majhna napaka. Izstrelki so bili takrat kalibra 305 mm/mm. Dno takega izstrelka sem leta 1930 našel na vrhu Borovne in ga prinesel domov. Rabili smo ga za nakovalo. Italijanska vojska je v Vipavi 4. novembra, na dan zmage Festa della vittoria, prirejala komemoracije na pokopališču padlih avstrijskih vojakov, po večini so tu pokopani Madžari. Teh komemoracij seje udeleževala tudi šolska mladina. Kot mladenič sem bil tudi jaz prisoten. Takrat nisem vedel, daje ta dan tudi obletnica smrti Carla Ederleja. Ena od takih slovesnosti pa je imela tragikomičen zaključek. Na komemoraciji so Italijani vedno položili dva venca. Na enem je bil trak z napisom,ki v slovenskem prevodu pomeni “zadnji pozdrav”, na drugem vencu pa “žalujoči ostali”. Ker je bil trak iz dobre tkanine, seje starejša in ubožna ženica Marija s Hriba ponoči odpravila na pokopališče in odnesla domov blago z napisom. Uporabila gaje za izdelavo spodnjih ženskih hlač. Hudomušni Vipavci so zgodbo nadaljevali in pristavili, da je bil napis “zadnji pozdrav” na zadnji, “žalujoči ostali” pa na sprednji strani teh spodnjic. Vendar zanjo to dejanje ni bilo tako smešno. Italijanske oblasti so jo zaradi tega dejanja kaznovale z zaporom za eno leto brez možnosti pritožbe. “Dobri” domačin, ki jo je pri kraji na pokopališču skrivaj opazoval, jo je ovadil italijanskim oblastem. Zanjo so bile te spodnjice gotovo najdražje na svetu, saj je morala zanje presedeti leto dni v zaporu, kljub kopici majhnih otrok, ki so doma ostali brez mame. Carlo Ederle 1H92-1917 Anton Cize ra KJE JE PESNIK FRANCE PREŠEREN ZLOŽIL ZDRAVLJICO To - kje je Prešeren zložil Zdravljico -je še neznano. Tudi literarni zgodovinarji - prešernoslovci si do sedaj niso prizadevali za razjasnitev. Glede na razne namige in ustna izročila, da naj bi se zgodilo v Vipavski dolini, sem začel raziskovati in zbral naslednje podatke, ki bi lahko vodili do razjasnitve. Iz prvega koncepta pesmi - skice je jasno vidno, da je bila napisana oziroma sestavljena v družbi prijateljev ob novini 1. 1844, se pravi na martinovo ali Martinovo nedeljo, ko vinski mošt postane vino. Prvi naslov pesmi je bil Zdravica, kasneje je pesnik sam spremenil naslov v Zdravljica. Iz oblike se vidi, da je Zdravljica poleg pesmi V spomin Andreja Smoleta zapisana v prvi osebi množine - torej v krogu prijateljev, ki isto misel mislijo, kot sam pravi v prvem zapisu. Kje in v kateri družbi prijateljev bi to moglo biti? Povod za nastanek pesmi bi bil lahko članek Matija Vrtovca Vinske terte hvala v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah (št. 3 -19, Malega Serpana 1843). Zelo lepa hvala vinski trti na koncu pravi: »Tvojo čast, vinska trta! bom še naprej poviševal in bom prvega pevca med nami, pevca ljubezni, naprosil, da, kar meni ni mogoče, tvojo hvalo v večen spomin, v lepo vezane verze zloži!« Če primerjamo vsebino tega Vrtovčevega zapisa s samo Zdravljico, posebej še s prvim zapisom, bomo videli, da je pesem nadgradnja te Vrtovčeve hvale vinski trti. Ta članek je Prešeren zelo verjetno prebral, vendar nanj ni takoj reagiral. Mogoče je bil malo zadržan ob dejstvu, da ga Bleivveis ni povabil k sodelovanju v Novicah, ali pa ni bilo primernega navdiha. Prešeren je do tedaj prebolel že veliko težav in razočaranj. Eno leto prej sta mu umrla mati in oče (mati v Šentrupertu na Koroškem, oče na Skaručni pri Vodicah), za seboj je imel poskus samomora, težave z advokaturo, z družino, s cenzuro itd. To so tehtni razlogi, da ni imel volje pesniti hvale vinski trti. Naslednje leto pa je postal sodelavec Novic. Slikar Kurz von Goldenstein je v času od 1842 do 1844 poslikal strop v cerkvi Marije Tolažnice v Logu pri Vipavi. To je podružna cerkev fare v Vipavi. Tam je bil za župnika in dekana od 1838 Jurij Grabrijan, Prešernov sošolec in tudi pesnik (Prešeren je njegove pesmi prevajal v nemščino). Bil je Prešernov prijatelj, umetniška duša in narodno zaveden Slovenec. V literarni zgodovini je rečeno, da v poznejših letih, po šolanju, nista imela kakšnih tesnih stikov. Vendar staro prijateljstvo ne premine kar tako. Možno je, da sta tako Grabrijan, kot vipavski dekan, in vikar Vrtovec iz Šembida povabila pesnika na novino v Vipavo, ker so verjetno ravno takrat imeli slavje ob zaključku poslikave. Tudi slikar Goldenstein je bil zagotovo tam (znanec ali celo Prešernov prijatelj, saj gaje eno leto po pesnikovi smrti po spominu naslikal). V Vipavi pa je bila tudi ugledna rodbina Lavrinov, v katere stanovanju v Ljubljani je Prešeren v letih 1819/20 tudi stanoval. Možen sopotnik v Vipavo pa je bil tudi Ahačič, istih misli in skušenj kot Prešeren. Sestra Lenka ga postavi po prijateljstvu takoj za Čopom in Smoletom. Leta 1844 je izšla tudi knjiga M. Vrtovca Vinoreja za Slovence (točen datum izida mi ni znan) in mogoče je bil tudi to povod za obisk. Vsekakor je Zdravica (pozneje Zdravljica) zložena v prijateljskem krogu istomislečih, ki so vsi imeli slovenstvo v svojem srcu, čutili nemški šovinizem in pritisk, zavedajoč se nevarnosti za vse Slovence, kar jih je... Mislim, da je treba v tej smeri iskati potrditve, da je bila pesem zložena prav v Vipavi. Branko Čušin, Koroška Bela KDAJ OPRAVIČILO STORILCEV Osmega avgusta 1942 so italijanski vojaki alpini upepeli vas Ustje pri Ajdovščini in do smrti trpinčili osem talcev. Morija talcev na Ustjah je bila strahotna. Očividci so menili: kot da bi se rablji zgledovali pri mučenju svetnikov. Celo italijanski fotograf (naduti rabelj) si ni drznil oziroma ni zmogel usmeriti objektiva fotoaparata v ranjene dele teles, pač pa je v objektiv ujel le dva: Matijo Nabergoja in Filipa Trošta; drugim štirim je slikal čevlje in dele nog v mlaki krvi. Ni smel, ni mogel usmeriti objektiva tako, da bi posnel razrezane prsi in odrte dele teles s črevesjem v naročjih. Podobni prizori brutalnosti so se tisto poletje dogajaili tudi drugod po Primorskem, v Vipavski dolini in Brkinih. Za požigom sedmih vasi v Brkinih: Kilovč, Ratečevega Brda, Dolnje in Gornje Bitnje, Mereč, Podstenška, Podstenja v Brkinih, so v noči z 21. na 22. julij 1942 zgorele hiše v Podgriču na Vipavskem: Pirčkova, Vrnovčeva, Jernikova, Peliconova in Bratuševa, dopoldne 22. julija pa še hiše na Lozicah: Poštrjeva, Malnerjeva, Metna (prej Ježeva), Jeromnova, Žerjavkina in Francinova v Otoščah. Ob tem divjanju so italijanski vojaki do smrti mučili šest talcev v Podgriču: Filipa Trošta, Ludvika, Jožeta in Franca Tabliča, Matijo Nabergoja in Ivana Kobala. Janez Lipuš je videl nesrečna, izmučena, še drgetajoča telesa, iz katerih je tik pred smrtjo še mezela temno rdeča kri. Ni zdržal, ni mogel sprejeti videnega, zapadel je v obup in si vzel življenje. Tudi poveljnik italijanske sedme stotnije 3. bataljona 255. pehotnega polka, poročnik dr. Italo Gheza, kije poveljeval požigalcem na Lozicah, trdi, da tolikšne krutosti ni odobraval, da ji je celo nasprotoval - kot je 29. septembra 1970 zapisal v svojem pismu župniku v Lozicah: "Zdelo se Vam bo čudno, da se po toliko letih spominjam ubogih nedolžnih, ki so bili pobiti v noči z 21. na 22. julij 1942. Takrat sem poveljeval 1. stotniji v Lozicah in sem odločno nasprotoval, da ne bi bilo nepotrebnih kakor tudi krivičnih in brezizjemnih represalij nad miroljubnim in nemočnim prebivalstvom, posvečenemu delu na svojih poljih. V dneh 12. in 12. avgusta 1970 sem šel skozi Lozice in sem se srečal z ljudmi, ki so imeli nešteto bolečin in posledic tistega žalostnega dneva, ki je po krivdi majhnega števila fanatikov onečastil italijansko orožje... Zdaj se obračam na Vas, da bi vljudno hoteli imeti mašo v spomin šestih žrtev omenjenega dogodka. Doživel sem najbolj prisrčen in ganjen sprejem pri sestrah Vidi in Marijanki Žvanut, pri Janku Lipovžu, Jožefu Misleju in drugih družinah (Nabergoj, Corbatti itd.). Ker se ne morem zahvaliti vsem živim, ki so me prijazno sprejeli, bi se rad z dušo, polno hvaležnosti, spomnil vsaj njihovih dragih preminulih. ” Tako je bilo, kot je zapisal dr. Italo Gheza in drugi. On je zbral in našel moč, da se je opravičil oziroma opisal svoje stališče do nedolžnih žrtev - osemindvajset let po zločinu je obiskal vas Otošče, Lozice in Podgrič. Vaščani so ga prijazno sprejeli, pripravljeni oprostiti in odpustiti, niso pa nikoli pozabili in tudi nc-tfi' Spominsko obeležje na Lozicah Ustje