Slovenska pediatrija 2025 | 65 Strokovni članek / Professional article Izvleček V vsakdanji oskrbi kritično bolnih otrok je glavni steber obravnave vsekakor stalen nadzor nad življenjskimi funkci- jami z neprekinjenim monitoringom in prisotnostjo usposo- bljenega zdravstvenega osebja. Na ta način je omogočena hitra prepoznava odstopanj od normale, pravočasno ukre- panje, preprečevanje zapletov in dokumentiranje stanja. V primeru odsotnosti življenjskih funkcij pričnemo s temeljni- mi in dodatnimi postopki oživljanja. Na Kliničnem oddelku za intenzivno terapijo otrok poleg navedenega uporablja- mo tudi napredne oblike mehanske podpore srca in ožilja, ki zahtevajo najvišjo stopnjo zdravstvene oskrbe. Po uspe- šnem oživljanju pa s preventivnim ukrepanjem lahko prepre- čimo dodatne (sekundarne) okvare organov in izboljšamo izide zdravljenja. Ključne besede: kritično bolan otrok, reanimacija, dodatni postopki oživljanja, oddelek intenzivne terapije, zunajteles- na membranska oksigenacija. Abstract In the everyday care of critically ill children, the main pil- lar of treatment is certainly the constant monitoring of vital functions with continuous monitoring and the pres- ence of trained medical staff. This allows rapid detection of deviations from normal, timely intervention, prevention of complications, and documentation of the patient’s con- dition. In cases where vital functions are absent, basic and advanced resuscitation procedures are initiated. In the pae- diatric intensive care unit, in addition to the previously men- tioned measures, advanced forms of mechanical support for the heart and circulatory system are also employed, which require the highest level of medical care. Following success- ful resuscitation, preventive interventions may avoid further (secondary) organ failure and improve treatment outcomes. Key words: critically ill child, resuscitation, advanced resus- citation procedures, intensive care unit, extracorporeal membrane oxygenation. Pediatrična reanimacija z uporabo zunajtelesne membranske oksigenacije z vidika zdravstvene nege Pediatric resuscitation using extracorporeal membrane oxygenation from the perspective of nursing care Anja Klopčič, Tina Peulić, Anja Perko Slovenska pediatrija 2/2025.indd 65 20/05/2025 09:53 66 | Slovenska pediatrija 2025; 32(2) Uvod Življenje ogrožajoča bolezen otroka je hitro spreminjajoče se stanje, ki zah- teva natančen in poglobljen pregled nad zdravstvenim stanjem otroka, nad principi zdravljenja in nad pričakova- nimi izidi. Ob nenadnem poslabšanju stanju kritično bolnega otroka mora ustrezno usposobljeno in izkušeno zdravstveno osebje nemudoma pra- vilno reagirati, s čimer lahko prepre- čimo nadaljnje poslabšanje stanja in/ ali dodatne zaplete (1, 3). Skrajna obli- ka poslabšanja zdravstvenega stanja je končna odpoved srca in/ali dihal, ki predstavljata indikacijo za priče- tek oživljanja. V primeru neuspešnih osnovnih in/ali dopolnilnih postop- kov oživljanja, ki jih izvajajo strokovno izučeni zdravstveni delavci, se uvede mehanska podpora srca in/ali dihal (7, 8). V Sloveniji takšno obliko mehan- ske podpore izvajamo na Kliničnem oddelku za intenzivno terapijo otrok UKC Ljubljana (7, 8). Tovrstno zdravlje- nje zahteva multidisciplinarni pristop številnih profilov zdravstvenih delav- cev in je povezano z večjim tveganjem za periproceduralne zaplete, hkrati pa v mnogih primerih predstavlja edino možnost za preživetje (6). S povrat- kom spontanega krvnega obtoka po uspešnem oživljanju pa se potreba po stalnem nadzoru življenjskih funkcij ne zaključi, saj lahko z večjo verjetnostjo pride do ponovne potrebe po oživlja- nju, ob neoptimalni poreanimacijski oskrbi pa se lahko že tako prizadeti organi še dodatno okvarijo (10). Ko šteje vsaka sekunda – oživljanje otrok na oddelku intenzivne medicine Oddelek intenzivne medicine (OIM) je stresno klinično okolje, kjer se zdra- vijo življenjsko ogroženi pacienti, nji- hov potek zdravljenja pa je velikokrat nepredvidljiv in ravno zato so odločit- ve, ki ločijo tanko mejo med življenjem in smrtjo, toliko bolj čustveno stresne za zdravstveno osebje, ki mora biti za tovrstno delo visoko usposobljeno ter strokovno podkovano (1). Diplomirana medicinska sestra (DMS), zaposlena na Kliničnem oddelku za intenzivno terapijo otrok (KOITO), je odgovorna za izvajanje stalnega nad- zora nad kritično bolnimi otroki, ki so monitorirani in zaradi svojega zdra- vstvenega stanja ne morejo izražati svojih težav in potreb. Nujno je, da ima dovolj znanja in da zna prepoznati zgo- dnje znake kliničnih sprememb in pos- labšanja zdravstvenega stanja kritično bolnega otroka, da zna pravočasno ukrepati in preprečiti morebitne neže- lene dogodke (2). Temeljni postopki oživljanja otrok Smernice evropskega reanimacijske- ga sveta za oživljanje 2021 za izvajanje temeljnih postopkov oživljanja otrok (TPO) se nanašajo na vse otroke, stare od 0-18 let, razen za novorojenčke takoj po rojstvu (3). Algoritem se nanaša na uporabo pristopa ABCDE: A – dihalna pot (angl. airway), B – dihanje (angl. breathing), C – krvni obtok (angl. cir- culation), D – nevrološka ocena (angl. disability), E – izpostavljenost (angl. exposure) (3). Algoritem TPO otrok: 1. zagotovimo varnost zase in otroka; 2. sprostimo dihalno pot; 3. poslušamo dihalni šum, opazujemo dviganje prsnega koša in občutimo dih na licu; 4. ob odsotnosti znakov spontanega dihanja damo 5 začetnih vpihov; 5. ob odsotnosti znakov življenja prič- nemo s stisi prsnega koša; 6. nadaljujemo s TPO v razmerju 15 stisov in 2 vpiha (3). Oživljanje otrok na oddelku intenzivne medicine Oživljanje otroka je zelo stresen dogo- dek, ki od izvajalcev zdravstvene nege zahteva izjemno koncentracijo. Za zmanjšanje stresa, je potrebno oživlja- nje vaditi, kar omogoča tudi usklajeno delovanje tima v času reanimacije (1). V večini primerov je izvajalec zdra- vstvene nege (ZN) tisti, ki prvi prepoz- na znake odsotnosti življenjskih funkcij in takoj prične s postopki oživljanja po načelu ABCDE, ter odločno skliče ves tim. Ta pripelje tudi reanimacijski vozi- ček z vsemi pripomočki. Vloga izvajalca ZN je zelo zahtevna in daje veliko težo uspešnosti oživljanja, kar od izvajal- cev ZN zahteva visoko raven znanja in praktičnih veščin ter izkušenj, ki jih lah- ko pridobijo s stalnim izobraževanjem na področju oživljanja (1, 2). Postopki in posegi, ki jih izvaja izvajalec ZN pri oživljanju so zapisani tudi v ura- dnem dokumentu Poklicne aktivnosti in kompetence v zdravstveni in babiški negi (1, 11) in vključujejo: • izvajanje TPO; • oskrba dihalne poti, izvajanje ume- tnega predihavanja z uporabo pripo- močkov (dihalni balon); • nadzor osnovnih življenjskih funkcij preko monitorja; • vzpostavitev periferne venske poti; • spremljanje in dokumentiranje vital- nih znakov ter časovnega poteka oživljanja; • priprava in aplikacija zdravil po naro- čilu zdravnika; • priprava in aplikacija infuzijskih raz- topin po naročilu zdravnika. Če so potrebni stisi prsnega koša, je za izvajanje določen en izvajalec, ki se pri tem izmenjuje z zdravnikom. Za učin- kovite stise prsnega koša in prepreče- vanje utrujenosti se osebe izmenjujejo v intervalih. Interval navadno traja 2 minuti. Izvajalec ZN je zadolžen tudi za Slovenska pediatrija 2/2025.indd 66 20/05/2025 09:53 Slovenska pediatrija 2025 | 67 spremljanje vitalnih znakov (monito- ring) ter po naročilu zdravnika pripravi tudi defibrilator. Najmanj izkušen izva- jalec ZN prinaša dodatne materiale, ki jih reanimacijski tim potrebuje, skrbi za prenos krvnih vzorcev in izvedbo hitrih krvnih testov (1–3). Dejavniki, ki vplivajo na uspešnost oživljanja: • hitra prepoznava vitalno ogroženega pacienta; • čimprejšnji začetek TPO; • minimalno prekinjanje stisov prsne- ga koša; • zadostno število stisov prsnega koša na minuto; • doseganje ustrezne globine stisov; • redno in stalno izobraževanje vseh zdravstvenih delavcev (simulacije); • dosegljivost pripomočkov, zdravil in opreme; • protokoli o obvezni opremi vsakega oddelka in vsakega transporta bolne- ga otroka (3, 4). Prisotnost staršev pri oživljanju Hospitalizacija otroka je za starše zelo stresna, vendar si jih večina želi biti pri- sotna ves čas ob otroku. Znajdejo se v neznanem okolju, polnem aparatov in alarmov in so zaradi otrokovega kri- tičnega stanja prestrašeni, negotovi, nerealni, včasih tudi obtožujoči. Priso- tnost staršev ob otroku pri reanimaci- ji je še vedno pogosto v veliko breme zdravstvenemu osebju in velja še za dokaj neraziskano področje (5). V več- jih timih se za podporo staršem dolo- či zdravstvenega delavca, ki oživljanje opazuje s starši od daleč ter jim spro- ti nudi informacije. Tovrstni pristop je dokazano povezan z lažjim procesom žalovanja pri starših (5). Zunajtelesna membranska oksigenacija – zadnja meja v reševanju življenja Kljub številnim omejitvam in relativ- no pogostim zapletom ostaja uporaba zunajtelesne membranske oksigenacije (angl. extracorporeal membrane oxyge- nation, ECMO) velikokrat zadnja mož- nost za reševanje življenja (6). V primeru nenadne izgube življenjskih funkcij smo zdravstveni delavci uspo- sobljeni za izvajanje TPO in dodatnih postopkov oživljanja (DPO). Na KOITO pri izvajanju postopkov oživljanja upo- rabljamo tudi napredne oblike podpore organskim sistemom (7). Postopek reanimacije predstavlja stres za vključene zdravstvene delavce, situ- acije so pogosto kaotične in glasne, včasih tudi krvave. Med reanimacijo na KOITO, se morajo člani zdravstve- nega tima, ob izvajanju reanimacije pri enem otroku uskladiti in poskrbe- ti tudi za varnost ostalih otrok, ki so takrat hospitalizirani na oddelku. Iz izkušenj namreč vemo, da je najslabši možni scenarij med reanimacijo enega otroka to, da pride do nenadnega pos- labšanja in/ali zastoja tudi pri drugem otroku. Izvajalci ZN imajo poleg zdrav- nikov ključno vlogo pri izvajanju TPO in DPO (1). Prepoznava kritično ogroženega otro- ka ali odsotnost življenjskih funkcij je ključna naloga izvajalcev ZN, ki so pogosto prvi, ki prepoznajo situacijo in pričnejo z ukrepanjem po ABCDE pris- topu. Stalno strokovno izpopolnjevanje je v kliničnem okolju nujno za učinkovi- to povezovanje teoretičnega znanja in praktičnih veščin, saj je v stresnih situ- acijah kot sta reanimacija ali oskrba kri- tično bolnega otroka pomembno hitro in učinkovito sprejemanje odločitev in reakcija članov tima (1). Na KOITO se kljub številnim kadrov- skim, časovnim in logističnim izzivom izvajajo in-situ simulacije v Medicinsko -simulacijskem centru (MSC) Univer- zitetnega kliničnega centra Ljubljana. Slednje namreč omogočajo, da se člani tima priučijo in izboljšajo sposobnosti hitrega razmišljanja in ukrepanja v stre- snih situacijah pod časovnim pritiskom z opremo, ki se uporablja na oddelku in z drugimi člani tima. Pomembno je, da se izkušnje in znanje, pridobljeno v takšnem okolju prenese v prakso (1). Uporaba ECMO sodi med napredno, invazivno obliko začasne podpore ventilaciji in oksigenaciji pri pacien- tih s hudimi reverzibilnimi okvarami pljuč in/ali srca. Reanimacijski ECMO je ukrep, ob srčnem zastoju v bolnišnici, ki ni odziven na ukrepe TPO in DPO (7). Ločimo dve vrsti ECMO: • veno-venski (VV ECMO); • veno-arterijski (VA ECMO) (7). Začetki uporabe ECMO segajo v 60. leta pri odrasli populaciji, kmalu pa se je znanje in uporaba ECMO pričela tudi pri pediatrični populaciji, predvsem pri novorojenčkih s hudo dihalno stisko zaradi bolezni hialinih membran. Upo- raba VV ECMO je zmanjšala smrtnost takšnih novorojenčkov z 80 % na 20 % (8). V Sloveniji smo pričeli z uporabo ECMO ravno na pediatrični populaciji, leta 1994 po zaslugi doc. dr. Primoži- ča, dolgoletnega predstojnika Klinič- nega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo (KOOKIT). Takratni ECMO aparat je bil prvi v nekdanji Jugo- slaviji in srednji Evropi. Od leta 2009 se uporablja aparat znamke RotaflowTM s centrifugalno črpalko, proizvajalca Maquet. Preživetje bolnikov po uporabi ECMO je okrog 60 % z relativno dobrim funkcionalnim izhodom in nevrološkim izidom (8). Definicija Evropskega združenja za zunajtelesno membransko oksigena- cijo (angl. European Extracorporeal Life Support Organization, EURO-EL- SO) loči dve entiteti uporabe ECMO – reanimacijski ECMO t.j. ECPR (angl. Ex tracorporeal Cardiopulmonar y Resuscitation) in ECLS (angl. Extra- corporeal Life Support). Gre za sorodna postopka, vendar z nekaj ključnimi razlika v uporabi in definicijah: ECPR je postopek uporabe VA ECMO ali kardio- Slovenska pediatrija 2/2025.indd 67 20/05/2025 09:53 68 | Slovenska pediatrija 2025; 32(2) pulmonalnega obvoda (angl. cardiopul- monary bypass, CPB) za zagotavljanje oksigenacije in podpore srcu ter ožilju med zastojem srca, ko so druge mož- nosti oživljanja neuspešne in zajema vsakršno vzpostavitev ECMO med TPO in DPO ali v 20 minutah po ponovni vzpostavitvi spontane cirkulacije (angl. return of spontaneus circulation, ROSC) brez nadaljevanja stisov prsnega koša, za zagotovitev ustrezne cirkulacijske podpore in izmenjave plinov, hkrati pa zmanjšati poškodbe zaradi ishemične reperfuzije. Uporablja se predvsem kot most do okrevanja, terapije ali presadi- tve organov (9). ECLS je širši izraz, ki zajema vse vrste zunajtelesne mehanske podpore (tako ECMO kot tudi druge naprave), ki se uporabljajo v različnih kliničnih situ- acijah, vključno z akutno odpovedjo srca in/ali pljuč. Uporablja se za zago- tavljanje podaljšane podpore pri paci- entih z odpovedjo srca ali pljuč, vendar ni omejen le na primer srčnega zasto- ja. Lahko se uporablja tudi v drugih res- nih situacijah, kot so težke poškodbe, postopki za zdravljenje zapletov srčnih operacij ali pri potrebah po presaditvi organov (9). Ključne razlike med ECPR in ECLS so torej v spektru uporabe, pri čimer je ECPR vezan zgolj na vzpostavitev ECMO med postopki reanimacije kot ukrep pri oživljanju, ECLS pa mehanska podpora tudi v drugih kliničnih stanjih, ki vklju- čujejo daljšo in širšo uporabo podpore za obvladovanje odpovedi organov (9). Vzpostavitev reanimacijskega ECMO odredi zdravnik intenzivist, ob upo- števanju znanih indikacij, pri čemer se izvajanje postopkov oživljanja ne pre- kinja. Cilj takšnega ukrepa je stabiliza- cija pacienta za okrevanje, presaditev ali nadaljnje oblike zdravljenja, torej pri stanjih, ki so reverzibilna (7, 8). Pomembno je zavedanje, da podpora z ECMO ne zdravi ampak predstavlja le premostitev – do okrevanja, transplan- tacije in/ali ponovnega odločanja (9). ECMO predstavlja učinkovit ukrep za mnoge kompleksne pediatrične bolni- ke ne glede na številna tveganja in ome- jitve. Smrtnost pacientov na ECMO je visoka – le 40 % pacientov, zdravljenih z ECMO je lahko odpuščenih v doma- čo oskrbo (pri kardioloških pacientih je preživetje novorojenčkov ocenjeno na 74 %, preživetje ostale pediatrične populacije pa na 58 %), ob pomemb- nem zavedanju, da je brez vzpostavi- tve ECMO smrtnost tovrstnih primerov 100-odstotna (6). Reanimacijski ECMO kljub izboljšanju rezultatov zdravlje- nja ali preživetja predstavlja števil- na tveganja kot so krvavitev, okužba, ledvična odpoved, ishemija okončin ali nastanek embolije (7). Pri zdravlje- nju otrok s prirojenimi srčnimi napaka- mi je pogosto potrebna stabilizacija z ECMO (6). Zdravnik intenzivist po sprejemu odlo- čitve o priklopu reanimacijskega ECMO skliče kardiologa, kardiovaskularnega kirurga, anestezijsko ekipo in perfuzi- onista za vstavitev ECMO kanil. Mes- to kanilacije določi kirurg v posvetu z zdravnikom intenzivistom. Kanile so lahko vstavljene centralno, cervikalno in/ali femoralno (7). Omejitve za vzpo- stavitev ECMO so: • gestacijska starost < 34 tednov (zara- di tveganja intracerebralne krvavi- tve); • telesna teža < 2 kg (zaradi velikosti kanil in omejitve pri pretoku); • že znana intraventrikularna krvavitev II. stopnje ali več (uravnavanje anti- koagulantne terapije); • srčni zastoj brez pravočasnih in/ali ustreznih reanimacijskih ukrepov; • ireverzibilna srčna ali pljučna pato- logija; • srčne napake, ki niso združljive z živ- ljenjem; • dolgotrajna mehanska ventilacija (več kot 2 tedna); • nekatere letalne kromosomske nep- ravilnosti (trisomija 13. ali 18. kromo- soma); • masovna (neobvladljiva) krvavitev; • odpoved organov, ki niso primerni za transplantacijo (6, 7). Želeni pretok krvi in hitrost črpalke se določi glede na velikost in specifične omejitve pri pacientu. Pretok plinov se prilagaja glede na izvide plinske anali- ze krvi (7). DMS ima ob vzpostavitvi reanimacij- skega ECMO pomembno vlogo pri: • izvajanju in sodelovanju TPO in DPO; • sodelovanju pri naročanju in dvig krvnih derivatov; • izbiri ECMO sistema glede na velikost in/ali starost otroka (neonatalni ali pediatrični sistem); • pripravi, sestavi in polnitvi ECMO sis- tema; • kalibraciji ECMO aparata; • pripravi in aplikaciji zdravil; • dodajanju zdravil in po potrebi tudi koncentriranih eritrocitov v ECMO sistem pred priklopom; • podajanju sterilnega dela sistema kirurgu po vstavitvi kanil; • priklopu ECMO aparata v električno omrežje, stenske pline; • pregledu sistema, pretokov in delo- vanje ECMO aparata; • priklopu grelca na oksigenator; • oskrbi pacienta po priklopu; • odvzemu krvi za preiskave iz pacien- ta in ECMO sistema; • podpori staršem (7). V tujini je uveljavljena specializacija s področja ECMO tudi za DMS na OIM, pri nas uradnih nazivov in specializacije zaenkrat še ni (12). Na KOITO je bilo v letu 2023 10 otrok na ECMO, od tega dva ECPR, v letu 2024 pa skupno 5 ECMO primerov, od tega 3 ECPR. Slovenska pediatrija 2/2025.indd 68 20/05/2025 09:53 Slovenska pediatrija 2025 | 69 Na KOITO sta bila sprejeta dva ukrepa za varnejše in učinkovitejše delovanje zdravstvenega tima ob vzpostavitvi reanimacijskega ECMO. Prvi ukrep je organizacija stalne ECMO pripravlje- nosti DMS, zaposlenih na KOITO, drugi ukrep pa je skrb za prednapolnjenost in sterilnost ECMO sistema. Ukrepa omo- gočata hitrejše ukrepanje ob potrebi priklopa otroka na ECMO. Ukrepi po povratku spontane cirkulacije – poreanimacijsko zdravljenje Poreanimacijsko zdravljenje je ključno za zmanjšanje dolgoročnih posledic in izboljšanje kakovosti življenja otrok po srčnem zastoju. Poleg zdravljenja osnovne bolezni, ki je povzročila srčni zastoj, je zdravljenje usmerjeno v napo- vedovanje, preprečevanje in zdravlje- nje sekundarne poškodbe vseh vitalnih organov, predvsem možganov (10). Povrnitev spontanega krvnega obto- ka (angl. return of spontaneous circu- lation, ROSC) je le začetni korak pri okrevanju otroka po srčnem zastoju. Pogosto med srčnim zastojem pride do hipoksično-ishemične poškodbe, zara- di katere se lahko v nekaj dneh ali celo tednih po uspešnem oživljanju razvije poreanimacijski sindrom. Najpogoste- je gre tukaj za možgansko okvaro, osla- bljenost srčne mišice, in/ali sistemski vnetni odziv (10). Poreanimacijski sindrom lahko glede na cilje oskrbe razdelimo v več časov- nih obdobij (3): • takojšnja faza (20 minut po uspe- šnem oživljanju); • zgodnje obdobje (6–12 ur); • vmesno obdobje (do 72 ur); • čas okrevanja ter • rehabilitacija po odpustu z OIM (3). Pomembno je, da smo pozorni na vse vitalne funkcije, ter življenjske aktivnosti otroka. DMS ima pri tem pomembno vlogo, saj je z otrokom 24 ur na dan. Kljub temu, da je otrok kon- tinuirano spremljan preko monitorja je pomembno, da DMS prepozna odsto- panja (2). Intervencije DMS in skrb za življenjske aktivnosti otroka (2): • spremljanje pulza in morebitnih motenj ritma; • merjenje krvnega tlaka (invazivni ter neinvazivni); • frekvenca in opazovanje dihanja ter čiščenje dihalnih poti; • nasičenost krvi s kisikom (saturacija – SpO2); • vzdrževanje telesne temperature (ogrevanje, hlajenje). Težavo predstavlja predvsem povišana telesna temperatura (t.j. centralno višja od 37,5 °C), ki je po reanimaciji pogosta ter povezana s slabim nevrološkim izi- dom. V takem primeru telesno tempe- raturo vzdržujemo s Criticool blazino, pri kateri nastavimo željeno tempera- turo in naprava ohlaja ter segreva vodo v sami blazini (10). V nekaterih prime- rih pa se odločimo tudi za inducirano hipotermijo za 24-72 ur po reanima- ciji, s čimer zmanjšamo porabo kisika v možganskih celicah in preprečimo sekundarne hipoksične poškodbe mož- ganovine (10). Ob vzdrževanju telesne temperature počasi uvajamo enteralno prehranje- vanje po nazogastrični sondi. Sprva v manjših količinah, kasneje pa po dogovoru z zdravnikom obroke hrane količinsko postopno zvišujemo. Otro- ci, hospitalizirani na KOITO imajo po uspešnem oživljanju večinoma vsta- vljen urinski kateter, s katerim lahko natančno spremljamo urne diureze in morebitne primesi v urinu. Pomemb- na je tudi skrb za redno odvajanje bla- ta, ki pogostokrat predstavlja težavo, predvsem zaradi slabše peristaltike ob mirovanju in/ali medikamentoznega zdravljenja (zlasti s sedativi) ter zaradi zmanjšanega enteralnega vnosa hra- ne (2, 3). Rehabilitacija otroka po reanimaciji Poreanimacijska rehabilitacija in vrni- tev v vsakodnevno življenje v domačem okolju predstavljata tako za starše, kot za otroke velik izziv. Otroci, ki so pre- živeli srčni zastoj, imajo veliko tvega- nje za telesne, kognitivne in čustvene motnje, ki lahko vplivajo na kako- vost njihovega življenja, vsakodnevne dejavnosti ter družinsko dinamiko (4). Otroci, zdravljeni na KOITO, so pred odpustom v domačo oskrbo ali pred premestitvijo v rehabilitacijskih cen- ter, praviloma vedno premeščeni na bolniški oddelek za nadaljnje spre- mljanje in vodenje. Pred odpustom iz bolnišnice se vedno opravi ocena funk- cionalnih telesnih ter kognitivnih okvar, s čimer se oceni potreba po zgodnji rehabilitaciji in usmeritvi v primerno rehabilitacijsko ustanovo. Od zgodnje rehabilitacije je odvisen izid stanja otroka in njegova povrnitev v vsako- dnevno življenje (10). Zaključek Življenjsko ogroženi otroci zahtevajo sprejem in stalni nadzor na OIM, ki omo- goča prepoznavanje nenadnega pos- labšanja stanja, pravočasno ukrepanje in preprečevanje zapletov (2). S skrbjo za natančno izvajanje TPO in DPO lah- ko pomembno izboljšamo klinični izid kritično bolnih otrok (1). V primeru, da z omenjenimi postopki nismo uspešni, se lahko odločimo za vzpostavitev ECMO, ki predstavlja najvišjo stopnjo mehan- ske podpore kardiopulmonalnega sis- tema (7, 8). Po uspešnem oživljanju je naša pozornost usmerjena v optimiza- cijo poreanimacijskega zdravljenja, s čimer preprečujemo nadaljnje okvare organov in lahko zmanjšamo tveganje za slab nevrološki izid (10). Slovenska pediatrija 2/2025.indd 69 20/05/2025 09:53 70 | Slovenska pediatrija 2025; 32(2) Literatura 1. Lukić M. S simulacijo do kakovostnejšega pote- ka reanimacije. In: Koren Golja M, Prelogar D (eds). Kritično bolan otrok: XXI. izobraževalni seminar z učni- mi delavnicami za medicinske sestre in zdr. tehnike. Ljubljana: Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana; 2022: 5–7. 2. Peulić T. Spremljanje vitalnih znakov pri kritično bolnem otroku. In: Koren Golja M, Prelogar D (eds). Kritično bolan otrok: XXI. izobraževalni seminar z učni- mi delavnicami za medicinske sestre in zdr. tehnike. Ljubljana: Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana; 2022: 26–8. 3. Gradišek P, Grošelj Grenc M, Strdin Košir A. Smer- nice evropskega reanimacijskega sveta za oživljanje 2021 – slovenska izdaja. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino; 2021: 68–87. 4. Škerjanec Hodak A, Majanović D. Metode za oceno kritično bolnega pacienta. In: Peternelj K, Kočevar R, Nunar Perko A, Doberšek D (eds). Obravnava kritično bolnih – od novorojenčka do odraslega. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji; 2015: 172–6. 5. Oerlemans AJ, van Sluisveld N, van Leeuwen ES, Wollersheim H, Dekkers WJ, Zegers M. Ethical problems in intensive care unit admission and discharge deci- sions: a qualitative study among physicians and nurses in the Netherlands. BMC Med Ethics. 2015; 16: 9. 6. Weiss M, Orožen B. Kritično bolan otrok z vidika kardiokirurga. In: Grosek Š, Kornhauser Cerar L, et al. (eds). Kritično bolan in poškodovan novorojenček in otrok - razpoznava, zdravljenje in prevoz. Ljubljana: Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno ter- apijo, Kirurška klinika, Univerzitetni klinični center Lju- bljana; 2019: 191–5. 7. Bosankić N. Reanimacijski ECMO - vloga medicin- ske sestre. In: In: Koren Golja M, Prelogar D (eds). Kritično bolan otrok: XXI. izobraževalni seminar z učni- mi delavnicami za medicinske sestre in zdr. tehnike. Ljubljana: Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana; 2022: 8–11. 8. Mlakar G. Kdaj otrok potrebuje podporno zdrav- ljenje z ECMO. In: Grosek Š, Kornhauser Cerar L, et al. (eds). Kritično bolan in poškodovan novorojenček in otrok - razpoznava, zdravljenje in prevoz. Ljubljana: Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno ter- apijo, Kirurška klinika, Univerzitetni klinični center Lju- bljana; 2019: 197–201. 9. Guerguerian AM, Sano M, Todd M, Honjo O, Alexan- der P, Raman L. Pediatric Extracorporeal Cardiopulmo- nary Resuscitation ELSO Guidelines. ASAIO J. 2021; 67 (3): 229–37. 10. Peček Rešek J, Derganc M. Poreanimacijsko zdra- vljenje. 23. Kritično bolan otrok. Učbenik. Ljubljana: Katedra za pediatrijo; 2022: 28–34. 11. Poklicne kompetence in aktivnosti izvajalcev v dejavnosti zdravstvene nege z razlago. In: Ažman M, Prestor J (eds). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2021; 32-40. 12. Daly KJR. The role of the ECMO specialist nurse. Qatar Med J. 2017 Feb 14; 2017(1):54. doi: 10.5339/ qmj.2017.swacelso.54. PMCID: PMC5474622. Anja Klopčič, dipl. m. s., mag. zdr.-soc. manag. (kontaktna oseba / contact person) Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija e-naslov: anja.klopcic@kclj.si Tina Peulić, dipl. m. s. Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Anja Perko, dipl. m. s. Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok, Pediatrična klinika Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Prejeto / Received: 4. 3. 2025 Sprejeto / Accepted: 17. 3. 2025 Klopčič A, Peulić T, Perko A. Pediatrična reanimacija z uporabo zunajtelesne membranske oksigenacije z vidika zdravstvene nege. Slov Pediatr 2025; 32(2): 65−70. https://doi.org/10.38031/slovpediatr-2025-2-06. Slovenska pediatrija 2/2025.indd 70 20/05/2025 09:53