C r, */ C* ^ f . ■$a?c*c-^0 /V^f-$ f^r. '/‘/■Z. v VH -^Vs- / š — -^a JUG08LAVJANSKE MLADOSTI. „Zrno do zrna pogača, Kamen do kamena palača. “ X—iiL zvezek. 'wmm li* j UG O S L A V JANŠKE M L A D O S TI, , } Zrno do zrna pogača. Kamen do kamena palača." --—- V/ 1863* Natisnila narodna tiskarnica dra. Ljudevita Gaja. Bib liof. JtAMo. Bog Vas živi! Tako zakliče danes ^Torbica* drugopot že svojim ro¬ jakom, — ali ne drhta več in ne boji se svetlega, kakor lani, ampak Znajoča, da je prebivališče njeno v sosedni zemlji, v milem hrvatskem naročju, izklikne polna narodnega duha iz vsega grla še enkrat Bog Vas šivi! ■—- Podaja iz sosedinje roko vsim tistim, kteri so jo tako zelo lani ljubili, da si je v kratkem precej poznalo ime in ljubezen pridobila, proseč jih, da je ne zapuste, ampak z združeno- močjo naj bi se vdeležili težkega posla, —- posebno zdaj, ko v veči, lepši in drugi oblici prihaja na beli dan. Prepričavši se že lani domoljubja slovenskih dijakov in druzih naših go¬ spodov, nadja se čvrsto, da ne bode njeno staro zaupanje zastonj. Ako bode pak vidila, da se je zmolila v svojih, mislih, podala se bode zopet mirno k spanju, iz kterega se ne bode potem več prebudila. Za poskušnjo pogledala je toraj iz tamote v beli dan, češ, je li srca slovenska še enako bijejo za njo, — ali so že morebiti na njo pozabile? ,.Torbičina" naloga je, kakor vsaki previdi, vrlo težka, ktero pa si vendar izdelati upa sloga slovenske in hrvatske mladosti. Hoče tedaj obema sfranama kazati lahke razlike med imenovanima dvema narečjema, ter jih vedno bolje soznavati z enim in drugim. Premišljevaje, kako zelo vneti so slo¬ venski dijaci za hrmtski in ti zopet za slovenski jezik, misli, da je popolnoma vslregla obema strankama. 4 Kakor vsako početje živo potrebuje materijalne pomoči, tako tudi „Torbica“ brez te nemore obstati. Cena je njena inala — mala, da si jo vsaj vsaki dijak omisliti more, in sicer prvi zvezek velja 30. novčičev (krajcarjev); drugi, kteri po prilici okoli 15. maja izide, bode ravno toliko ve¬ ljal, kakor ta in vsaki drugi. Prosimo toraj vse domoljubne Slovence, naj bi nas ne zapustili pri trudnem našem delu, naj bi blagovoljno naročnike naberali in jih pod naslovom vredniku „Torbice * v frankiranih listih „poste restante“ poslali do konca aprila \ Zagreb. Druga ponižna naša je prošnja za spise, kteri naj bi se ravno tako, ali — do 20. aprila (za drugi zvezek) poslali, ker bojimo se, da jih poz¬ neje po želji dopisnikov ne bi mogli uvrstiti koj v „Tor- bico £< . To so toraj glavne pogodbe, ktere moramo držati, če hočemo pričakovati kaj vspešnega. „Torbica a ve , da tudi letos ne bode manjkalo pisanih protivničkih pogledov — ali za te se ona tolko zmeni ka¬ kor za lanjski sneg; — ve tudi, da ni še popolnoma, kar se njenega obsežka tiče, — toraj prosi javno vse častite učene gospode, naj bi ji rado prizanesli, misle, da je še mlada in nezmožna odličnih sostavkov. Hvaležno bode prejela vsaki sovet in popravek, ter se očitovane pogreške varovala, ko naj bujega strupa. Obljubi pa, da prva ji je skrb, da se bode častitim podpornikom čedalje bolje dopadla, da bode rasla v modrosti in učenosti, kakor budi v starosti. Posebno rada grli ona dopise o stanju učeče se mladosti — bodi si iz daljnih ali bližnjih krajev, kakor tudi vse druge spise v vezani in nevezani besedi raznovrstnega zapopadka, da so nji le primerni in koristni domovini. Skeleče rane bo kazovala, ktere tu in tam mladost pod tujim jar¬ mom težijo, nadajoča se, da je tegavolj noben domoljuben človek ne bode preziral. Odkritosrčno hoče govoriti, zna- joča, da pravična odkritosrčnost nikdar ni zabranjena, če le k dobri zvrhi vodi; vendar pa ne bo drzovita in čuvala se bode vselej razžaliti domoljubne ljudi. Glavni njeni cilj 5 pnk bode, razveseljevanje dijakov in ljubezen do mile do¬ movine. To — meni, da so poštene misli, ktere naj vedno nav¬ dajajo srca mladih domoljubov. Naša je prihodnjost, dragi prijatli, v naše roke zročena je važna doba zlate bodočnosti! Kmalo bo prišel čas, ko bodemo mi stali na vrhuncu svo¬ jega naroda, ko bodemo mi prijeti morali kormilo svoje do¬ movine. Kdo bi tedaj ne delal, kdo bi se za ta važni čas ne pripravljal ? Ti pa mila majka Slava, vzemi naše zbirke , zraslle iz hvaležnih mladih src za znak iskrene ljubezni do Tebe , zapiši nas med ostale Svoje brate in bodi si svesta , da Ti ostanemo verni , vredni Tvoji sinovi , —- pripravni zmiraj za borbo vere in domovine. In Ti vsegamogočni Bog, brez kterega ni nič dobrega upati , pospeši nam naše početje , blagoslovi ga in ohrani nam vedno — domoljubnost ! V Zagrebu konca mesca marca 1863. Vrednlk. M ■ 'USI ■ s. 1 * ■ • ' - ' li •'! *»/i .VisditjsnlSifiii 1 »P,ii . >ii .#[:.►) '}ftJš$ iHHUaft S -oi )eobtilffl r.z/ «8 ob '•r/tiho!., o*«« emoMA «( isil ■ H ti I , iootn -srfsle 9 t jobsob. o{ iti;;i-s:- 'uorti-: i j ••■o 8 : j r .-!*>.• ii . ; ' / I : :• . i{f»VI>6 OflSfilfO 9f>9rk> fVOrfitf OlrtJ:' . ojl i * j/ a iHjfl ocni — 8f h'S — •>;> ?.ftl«q livianr: , i!»b ul 9[ n mi-! z . • /s Rinko?«; ‘ iq ■ o-'jid-!oT n - •— en , »h — h:>«q : i!inv'vs "ivm ;;!noui:>ffi., i)H8iqob hSoi injeolrti Ififtanoq ' .•'■■■■' «« ,-h'* 9oiri i/Jjio tlid' r >\, if os h»ii' . voavfciiifts 5tr : ’ titnej o«^mloq • inoteb s »Ir ,i ! ■ r h od«} omein nb f o£iboe itaSIvfcTKjšn dl.' sart h»ijl t mile os ,i6vi8 dnbdiKft t>žon ks ifmtiia rwi«v s Offliftleb :rdsi .#Jhs[iyiS Bsjonvežnb .jfoiiv&B . .Itdin irtR .ii - dinb^i* o. iiinw!f , Dr. Janezu Bleiwelsn. (Sonet.) Mebo slovenske zemlje pokrivale Od severja megle so pripodene, Moči od zvezde malo razsvetlene Odejo mrzlo revi so dajale; Moči so skrite pa v nji dremale, Mesrečna od vsili sinov zapuščena, I tužna stala je livada njena, Slovenske gore dragim služevale! Meglo prepodil Ti si silovito, Odeje Ti razrušil si snežene, Rojake Ti si spet domii privabil! M zdaj livade naše. so zelene, A ti vrtnar si njih! — Ime eestito Rod Slave nikdar ti ne bo pozabil! Franjo Ser. Levec. Blazemu prijatelju. Učeniku hvalo peva Moja struna v spomin dneva .... Evo, naj doni vodniku v slavo, K.i pokazal zvezdo mi je pravo, U poezijo nebeško zdravo ! Kak srce se veselilo, Kolko rajskih čutov vžilo Ko sva segla prvič si v roke! Duša na Te me vezala, Žalost v hipu je prestala , Obmolknilo ginjeno srce. Navdajdla me je želja, Da Te kakor prijatelja Bi pretisnil mirno na srce; Ker za blagor domovine Želje Tvoje so edine, Kar i moje vedne so želje. Pa dočakal sem veselja , Spolnjena je bila želja, Pripeljala naju je ljubezen skup. Ti podal si meni roko, Ti povzdignil si visoko V prsih mojih zaneteni zgodnji up! Vse besede zlate Tvoje Bile so zdravilo moje, Pokazale mi so trdno pot; Kjer se luč je zasvetila, Ki me vedno bo vodila, Varvala mladostnih prvih zmot. Srce v prsih je sklenilo, Da Te vedno bo ljubilo, Da spominja Tebe se zvesto, I da hladna le mogila Zvezo blago bo ločila, Ko trohnelo v zemlji bo telč. Franjo Ser. Levec. Pozdrav »Torbici" od Savinje. Nenadoma si hčerka prihitela Iz mesta bratovskega sem med nas, Pozdravlja te Savinja prevesela , Pozdravlja te Savinje vsaka vas; Od Švica Stajarskega not do Celja , Od Mrzlice do Pohorja se glas Jugoslovanske mladeži zdaj čuje, Ki brate svoje ’z mlačnosti zbujuje. Le vshajaj toraj dolgo zvezda mlada, Raze vitij aj mračno pot Slovenščini! Obeta naj po tebi se nam nada Preblage milene prihodnosti, Pokončaj Slavščini strnpen’ga gada , Sinove vodi k Slavi materi! Zasadi zopet lipo nam zeleno, Drevo bogovom Slave posvečeno. Pa hvala tudi Vam oj bratje mili, Hrvatje vi preblazega srca, Pri kterih našla je v prebudi sili Domovje spet pregnana Torbica. Pri Vas nevarni časi so minili, Pri Vas je sestra Vaša slobodna ; Zatoraj hvala Vam, presrečnim bratom, Na veke slava vrlim Vam Hrvatom! Sl. J. Podgorjamk Savi. Teci, teci urno bistra Sava, Slavna hčerka sivega Triglava! Teci, teci, ter z vezjd edino Grli nas in našo domovino! Združi nas Slovence in Hrvate Srbe in Bolgare, — hrabre brate! Teci in prijazno vse pozdravi, Slehrnega želje jim objavi: Reci, da tud’ mi zdaj domovini Bodemo le vedno zvesti sini, Reci da nam želja je največa Slavne naše domovine sreča ! Reci, da glavč smo pomolili Jarem sužnji davno že zlomili, Ki nas tri je marsikako leto Teptajoči pravo naše sveto. Reci, da nam zora zasvetila, Da pravica nam se je vrnila, Reci, da Slovenci tudi slavni H6te misliti na dom svoj starodavni j Da Slovencem ni več sram nas biti, Da se srečne cenimo, ker kiti Slave ime slavno naše čelo, — Ter da brabro primarno za delo! Spomni jih, da ena nas rodila Mati, ena nas je le dojila! Spomni jih, da vsi smo stari brati, Ki poprej ne smemo počivati, Dokler zopet vsi se ne sklenimo, Obče želje vsi si izpolnimo, Da vsi narod eden bomo mili, Kakor smo že v starih časih bili. Da se od Balkana do Triglava Tam od Jadre pa do tje, kjer Sava Lije vodo v Donovo mogočno Ktero veže, Črno morje močno, Odmevala bode ena pesem mila, Ena čut slavjanska vsira bo bila, Za premili blagor domovine: Naj rojeva hrabre, zveste sine! Fr. Cerkljanski. drobno! V potocih prelivaj se kri! Le zemlja ki prejšnje si dni Kri krabrih očetov popila, Se s trupli njihovi gnojila Sovražnikov trupla pokrij, Sovražnikov krvco popij ! Jenko — ,,Dan Slavjansk Bratje Slavjani, nad vrage , Ki že dolgo nas ter6, Za rešitev Slave drage, Za domovje nam ljubo! Narod — dom si oprostimo, Vraga složni zapodimo , Zapodimo ga čvrsto: Vss drobno I 57 Do!go dolgo smo želeli Prostih, srečnih , milih dni, Dolgo reve smo trpeli Pod železom služnosti, Zdaj pa tu so Slave driovi, Ko zjedineni sinovi, Se maščujejo čvrsto: Vse drobno ! Kedar trombe glas zapoje, Bliža se slavjanski dan, Mati kliče sine svoje, Ko povzdigne se Slavjan; Takrat, bratje složni, čvrsti, So sovražniki na vrsti, Takrat spolnimo zvesto : Vse drobno! Bratje , kdor nam je nasproti, Pokonča ga naša moč, Kdor slobodi je na poti, Vbije blesk ga švigajoč! Kar nasprot je naši slavi, Naj nam nič se ne ustavi Spolnijočim prezvesto: Vse drobno ! „Vse drobno!“ Naše naj vodilo bo, Kedar mati Slava reče: Kedar ona nam veli: „Dušrnaninov kri naj teče, Žejno zemljo naj poji!“ — ... Bratje Slavjani iztočni, Bratje Slavjani zatočni, Takrat spolnimo čvrsto: Vse drobno! Franjo Ser. Levec. Slovenska zarja Po nebu jasnem sonce plava milo, Oblaki pa se črni pripodijo, la sonca svitli žarki obledijo, Oččm se našim sonce je zakrilo; Al dajej žene urno veter s silo Oblake, urno pa naprej hitijo, Na zemljo sonca žarki posvetijo, Prijetno zopet sije sonce milo: Tak tebi Slava tud' se je godilo, Oblaki črni so te, kakor sonce, krili In vetri budi so ti lice brili; Pa zopet nada ti je zasvetila Prostosti blage sonce svitlo, milo, — Da zopet le bi se ti ne zakrilo! -— Fr. Cerkljanski. Ponočni odkod. Krasna draga domačija! Noč te že povila je, Vendar luna te obsija, Da saj nekaj vidim te. Zdaj na zadnjem robu meje Se oziram še nazaj, Tuja sapa tu že veje, Tuj obdaja me že kraj. Zdaj ko mirno vse se vede, Vse počiva rahloma, Oj poslušaj še besede Sina tebi zvestega: ^Slavi materi ostani, Zvesta, verna vekomaj, Nje se drži, ž njo se brani, Tujcu nikdar se ne vdaj. In pri luni, zvezdah svitlih, Ki migljajo z visočin, Ti priseženr tu na hribih, Da bom zmir tvoj verni sin!“ Sl. J. Podgorjanski. Zvezdicam. Zvezdice sjajne V daljni višini, K vam se oziram V solzni dolini. Ljubice moje Zmiraj ste bile, V sreči, v nezgodah Vedno svetile. V letih otročjih Mi ste sijale, V sdnjab presladkih Me zazibdle! Tugo in žalost Zvezdice zale, Mi ste že večkrat S srca pregnale. Toraj vas prosim Zvezdice mile, Da mi poveste Od Bogomile: „Ali bo dolgo Še mi nemila? Al se je znabit’ Že omečila ?* 4 60 Njenega srca Moč ni dobiti! Zvezdice drage Vas čem ljubiti! Vas bom pozdravljal S solzne doline, Dokler se vzdignem V vaše višine! Ivan T. Zelja. Ko grem mimo lipe krepke, Mimo slavskega drevesa , . Srce dviga mi se v prsih, Želj a mi zbudi se žarna: „0 da narod kdaj slavjanski Bil bi krepek, bil bi močen, Kakor deblo tvoje, lipa! Da bi narod kdaj raztegnil Roke krepke, roke čvrste, Kakor ti raztezaš vrhe, Veje svoje, lipa slavna! I da v močni svoji taci Planil bi nad vrage zlobne, Roda muzek srkajoče, Kakor plane lev razkačen, Ropa željen nad zverino! Da z močjo i slogo lastno Bi oprostil se osvetil, Prost napredoval i rasel Siril moč bi se razcvetal, Kakor prosto raseš v gaji, Širiš veje , se razcvetaš , Lipa močna, drevo slavsko!“ I s to željo mnogekrati Mimo lipe grem visoke, Mimo slavskega drevesa. 61 Ona pa, kakor bi znala Za to željo preiskreno, Pomajfe z glavico svojo, Kakor mi bi hotla reči: „Casa tek use donese — Zloga vse doseči more Fr. Ser. Levec. Hekdaj — zdaj. Popred zadovoljen Vesel sem bil zmir, Zdaj ’z srca mi zbežal Preljubi je mir. Fr. Cerkljanski. Spomini velikonočnih praznikov. Zares, ako so ugodni velikonočni dnevi, kakor so bili letos, ni v celern letu lepšega časa. človek, ako bi že samo naravno pre¬ mišljeval v tem lepem času, našel bi dosti veselja, kaj pa še, ako zapusti svoje prebivališče nekaj dni, ter se poda v svoje — do- movje, kakor sem jaz storil. Mislil sem namreč že celih 6 mescov, 62 štol dni in ure, kdaj bodem odrinil v belo Ljubljano in prijetne njene okolice; srce mi ni poprej mirovalo, dokler se ne vsedem v vozo- vlak, kteri je nalogo imel, da mene in vse moje druge tovarše v kaj kratkem času po svetu potegne. Lepo bilo je gledati skoz oknice vozovlakovo, kako urno puščali smo cele vasi in trge za sabo, in kako so se pokazovale vsaki hip nove okolice — prijetne, da malo tacih. No, pa kaj bi popisoval fan¬ tazije; na potu po železnici se sploh malo viditi zainore; ognjena lista moč zanese človeka v par urah cele dni dalječ. — Ne smem opustiti, da ne povem, kako skrbno čuva se pri železnicah in sploh pri postajah blažena nemška kultura, čuti moraš vsaki čas lepo slovensko ime, popačeno da se Bogu vsmili iz ust spremljevavčevih, ali kondukterjevih, izmed kterih so večidel vsi tako resnega in ena- cega obraza, da po vsi pravici zaslužijo, da so „beim eisenbahn- amte*. Zadovoljen moraš biti, če te tak gospod le pogleda in za¬ pisati si moraš v svoje nepozabljive črtice, če te sreča doleti, da ti da kak lakoničen odgovor. Mislim, je li vendar ne bi bilo enkrat mogoče, da bi kak Slovenec to službo opravljal, ali — kar ni bilo mi skor moguče tega misliti. Naše lepe slovenske imena jih taki ljudje v trenutku tako pogermanizirajo, da še celo marsikteri kmet z glavo kima, ko kondukter z navadnim glasom zavpije : Sabreschitz na¬ mesto „Zaprešič a , Fitem namesto ,, Videm*, S s ali o ch namesto „Zalilog* itd. Predalječ sem. Namenil sem hitro v Ljubljano in ne obotavljati se dolgo po postajah. Toraj vozimo se v Ljubljano. No, Ljubljana je pred nami. Misli, dragi čitatelj, da slišiš, kako voditelj zavpije: „Lajpoh*, premišljuj mene, kako vstanem iz svojega sedeža, ter skočim v vežo ljubljanskega kolodvora. Stal sem mirno in le glavo sem obračal , vidsi toliko preljubeznivih cilindrov okoli sebe. Zdravo, zdravo, ljubčeki, presrčni prijatli moji, mislim si, kako dolgo vas že nisem vidil. Oh, le škoda, da vas v Zagrebu pri nas ni. Hrvati so dobri ljudje, menim, ti bi vam kmalo druge klobuke pre¬ skrbeli, in še lepše, drage in holj „fein“, ne pa za 2 gold. „cilin- der“, kteri je le iz debelega popira! Kakor sem previdil, morajo nekteri posebno veselje imeti do cilindrov, ker pri moj dunaj, mar¬ sikteri ti je s strganim rokavom tako moško v cilindru semtrtje stopal, ko da bi bil posestnik cele Ljubljane. Pa kaj bi se čudili taciin ljudem? Tej so večidel le gosti ljubljanski. Velikrat se je že pripetilo , da je ta ali uni s prašnimi čevlji, s strganima rokavama in s cilindrom v Ljubljano priromal, ko mu je drugej kruha manj¬ kalo, ter tu m o.ž postal. Kako, pošteno ali nepošteno, pravično ali 03 nepravično, tega ravno ne včm; le toliko bi rekel, da treba je le cilinder, če prav malo potlačen, že je dober. Pisati mora malo znati, „hohtajč“ razumiti, in pri priložnosti malo zvijati, — pravo, — če gre v kak nemški „redaktions-bureau“, bo kmalo z zlato uro in s kabanuzom po Ljubljani mahal. Vem, dragi bravec, da ti se malo čudno zdi — morebiti se celo smejaš, pa pomisli: Ljubljana, dobro, milosrčno, vsmiljeno, mirno mesto ima vsmiljenje z revčiki. kterim nevsmiljeni vrata zapirajo. Saj Bog mnogo kruha rasti pusti in česar eden imeva preveč, naj drugi vživa. Presneto dalječ bre¬ dem. Pustimo cilindre in kolodvor in pojdimo v Ljubljano, pa veš kod? — po zvezdi (Sternallee). Ali o joj, kako sem se zmotil, rekši pustimo cilindre in kolodvor, tu v zvezdi so še le kakor r,aš Zarnik pravi „prachtexemplari“, tu še le spoznaš, kako ptujci po Ljubljani moško stopajo , tu dobi pisatelj gradiva , posebno, če pred kazino stoji in gleda, kako dobro nekterim črna kava diši. Nektere smel bi po pravici bezposlenim Turkom prienačiti, ker kava pred njim, smodka v ustih , „Presse“ v rokah , križem noge — kaj češ več ? Le toliko je razločka , da pred Turkom rudeči fes in pred kazinarjem strašno visoki cilinder stoji. V Ljubljano prišel sem toraj ravno veliki četrtek popoldan, ko so vse cerkve sveti in žalostni Čas praznovale. Vse je bilo tiho po mestu, le ropot kake regetaljke se je včasih začul. Najdši svojega starega prijatla Mlinarjevega Janeza, odrineva jo koj drugi dan, veliko soboto, v Tržič, da tam jaz pri svojih rojacih , on pa pri svojih starših veliko noč praznuje. V treh po¬ štenih urah bili smo že v prijetnem Kranju, kjer sva se dobro opočila, cerkev i božji grob ogledala, ter čez dobro uro naprej pridi Lojbelnu šla. Zelo nas je mikalo tudi novo čitavnico kranjsko viditi, ali kako se zavzameva, ko nobena živa duša o nji nič ne ve. Kteregakolj poprašava, kje je čila v ni ca? vsaki naj le pogleda, ter smejaje odgovori, da nič še o tem ni slišal. Še le potem, ko sva bila odrinila iz Kranja, zvedla sva, da je čitavnica v ravno tisti hiši, v kteri sva se okrepčala z dobro pivo in pred ktero se je naš konj s senom gostil. Morala sva se s tem zadovoljiti, da sva vsaj zve- dila, kje imajo Kranjci svojo čitavnico. Po poti od Kranja do Tržiča ni bilo nič znamenitega viditi, ker črna noč je že svoj plajšč pogrnila po naravi; odbila je že enajsta ura, ko nas trojico pripelje vspehani konjiček v slavni tržiški kraj. No, mislim si, zdaj stojim na blaženi zemlji, na zemlji, ktera slo\{ in ktera bo slovela, dokler bo le kteri tržiških prebivavcov božji zrak vlival. Da, pa res — Tržič — to je slavno mesto, — slavno, da malo 64 enačili. Tu živi Palmerston, tu živi še druga drhal preimenitnih mož, vnetih za nemško kulturo. Tu lej, premišljujem, tu je bil nepozabljivi nemški „Sangerfest* arino 1862, pri kterem se je toliko in toliko dobre pive izpilo! Čez tiste hribe lain , priromali so preljubeznjivi „vater!andssangerji“, tu doli stale so mize, tu stoli, tam gledavci, tu zastava, tam se je točilo vino, tu so jedli kopune in druge reči, tu se je rezalo, jelo, prepevalo, tam vriskalo, tu na tla padalo, tam zemljo rosilo, tu napivalo, tam roke kviško vzdigovalo itd. itd. Oj premili časi, časi! Oj srebrna doba črne preteklosti 1 Oj vi blaženj Tržičani! Čul sem celo, da daljna gospoda pride ta kraj občudovat; zato pa tudi Tržičanom — radodarnim ljudem — ne manjka nikdar gostov. Treba je le, da znaš s kacim hripavim glasom zakrožiti „wo ist des deutschen valerland" in krajcara ti ni treba imeti u žepu, le upaj Tržičanom — lačen ne boš 1 Da se pa Tržič debelo razločuje od vsib druzih slovenskih krajev, imajo ti tudi čudne čudne obi¬ čaje, kakoršnih mende nikjer ne. Posebno čudno pust obhajajo. Na pepelnico zjutraj najde namreč marsikleri hišni posestnik ali najem¬ nik ves zid s slikami počaran, pravijo, da to pust, kteri ravno takrat odhaja, narejeva, da nektere spominja preteklih časov, posebno take, kteri se bi ženili, pa jim spodleteva. Da pa oče pust ne pozabi tacih ljudi, najel si je Krofa, kteri vsako tako novico skrbno za- bilježi med svoje opazke, in kteri, kakor pripovedujejo, sam to oblast ima, da nariše na hišo kak spominek. Da Krof starega svo¬ jega prijalla pusta pristojno sprejme, pripravlja več dni poprej stare, obrabljene suknje, kape, klobuke, obnošene vojaške hlače, strgane rnavhe, burklje, rogovile, kovtre, stare kolesa, vozove, palice, čevlje, cokle, vedi zlodej — kaj vse? Imenovani dan slopa pa on navadno po trgu, spremljan od sto in sto gledavcov, v volovski podobi. Pa Krof, ne le da je poznat naroden humorist, ampak on je tudi za vsako delo pripravljen. Če imaš kaj prodati, le Krofu izroči, če bi rado kaj kupil, le Krofu povej, če bi hotel v Ljubljano, ali v Celovec, v Kranj, ali v Radoleo, bodi si kamorkoli, kterega poslali, le h Krofu pojdi, on gotovo gre. Če te vse zapusti, Krof ti je gotovo še pri- jatel, on ti svetuje in odsvetuje, ljudi karakterizira itd., zato ga pa Tržičani tudi tako ljubijo, da si je v Tržiču, kakor sam pravi, za zmiraj svoje gnjezdo vstanovil. — če še o lepem cerkvenem nem¬ škem petju, dobrih poviticah in o sladkem vincu kaj omenim, pa je vse, kar sem v Tržiču vidil, čul in vžival, ker mudil sem se v tem slavnem kraju le dva dni. Kakor ima Tržič dosti za nemški jezik vnetih prebivavcov, tako ima tudi nekaj vnetih Slovencov. kteri se prav dobro počutijo. Čul 65 sem tudi, da zna časoma v Tržiču slovenska čitavnica postati, da se celo že shodni korači k temu početju delajo. Verjeti je, ker Tržič ima obilo materiala, ter prav lahko čitavnico spravi na noge. Zdru¬ žena moč nekterib Slovencov, posebno zloga, premaga vse. V Tržiču, kakor sem rekel, tudi je nekaj Slovencov, kteri pa dosti morajo pretrpeti od nemškutarskih napadov, pa vendar zmagujejo Slovenci, ker ena slovenska beseda ima deset nemških v sebi. Dokaz, da se Tržič ne samo z vrlimi Slovenci ponaša ampak tudi z Slovenkami, vrla je domoljubka , — pevkinja , mila Anica A., ktera je glede svojih sosedov in sosedinj zares „roža med trnjem.“ Anica ne zmeni se veliko za svoje ondotne rojake, kteri so večidel nasprotni njenim mislim; ona le pri svoji mizici raje doma sedi, ter se veseli s slovenskimi pesmicami. Tudi, kakor sem slišal, leži že mnogo od nje narejenih cvetičic v njenem predalčeku, ktere ves Tržič prekosijo s prijaznim domačim duhom ! Ve se, da vsacemu njeno vedenje ni ljubo, ali ona držeča se čvrsto poslovice „vsim ni vstreči,“ marsi- kteremu prenapetežu jezik zaveže. Pravili so mi tudi, da je morala nadepolna Anica mnogo neprijetnega preslišati, ko so lanjske „No- vice“ samo eno cvetičico iz njene pesničke kitice slovenskemu svetu priobčile, ali naša Anica ostala je le Anica, vedno le Slo¬ venka, vneta za svojo domovino. Bog daj, da bi slovenski svet kaj več tako vnetih Anic premogel! (Konec sledi.) Je 11 so stari ljudje sami krivi, da dobro slo¬ venski ne govore ? Ozirajoč se na uslrojenje učilnic nekdanjih, lahko je odgovoriti na to vprašanje. Stopivši naši stari očetje v prvi razred normalni, reveži so slušati morali prvo besedo dotičnega učitelja nemško, — mende „gebet acht!“ Te besedice bile so jim tako razumljive, kakor nam kaki arabski izraz. In kaj še to, slovenski učenci prinesli so knjigo z nepopisljivim veseljem v šolo, ter po strogi zapovedi učitelja B aufschlagen“ komej vganili, da morajo prvo stran knjige pogledati. Učitelj začel je s sladkim nemškim jezikom nagovarjati dozdaj se ve čisto nevedne fantine. Ali vse je tiho, vsaki pazi, kdaj bode častiti gospod ktero slovensko povedal? Na vprašanja njegove učenci vsi so mirni in tihi, kakor da bi v zvezde zijali. Spoznavši nekteri učitelj, da po tem načinu ni mogoče napredka pričakovati, 5 66 vsmiliti moral se je tedaj in jim razjasnil vsaj glavne nepoznate besede v domačem jeziku. To je bilo tedaj le po milosti učiteljevi. Obično pogovarjati smelo se je le v ptujem nemškem jeziku, kakor „Amtssprache“. Učitelji mi>leči, da bi razgovor slovenski dostojan¬ stvo učilnice oskruneval, zabranili so strogo mladim revežem pogo¬ varjati se slovenski. Ako ni kteri tega zakona držal, doletela ga je kazen. Črna deska, na kteri je bilo napisano: „trage du mich, Schande fur dicii!“ bila je ziniraj pripravljena za tacega hudodelca. Deska z omenjenim naslovom bila je na veliko sramoto tistim, kte- rirn je bil razgovor domači mileji, kakor ptuji — nemški. Se ve, da iz početka nositi morali so skoro vsi to sramežljivo desko na hrbtu, da so jo tako eden drugemu kazovali. Že v naravi mladega človeka je, ako vidi, da je bližnji v kterih svojstvih izvrstneji, da mu za vidi in nemiruje popred, da mu, bodi po kteriin načinu, vkrati to prednost. Tako je bilo tedaj nekaj prav marljivih učečih se noč in dan ptuje kulture, da bi se le oprostili teh sramotnih desk. In tako bilo je vedno manj tacih grešnikov. Stari ljudje pripovedujejo nam raznovrstne kazni, ktere so morali ali sami ali njihovi součenci pretrpeti, le zavoljo edine nemške kulture, ktero so si šiloma v glave vbijali, zraven pa krasoto maternega jezika niso vpoznavati smeli. Kdo bi našteval vse te kazni; srce nas zaboli že pri spominu preteklih časov, v kterih so se skoro popolnoma zanemarile naše slavenske učelnice. Tako se je narodni duh v mladih srcih zadušil. Ni se čuditi, da je znanost slovenskega jezika tako strašno manj- kljiva pri sedanjih starih Ijudih in tudi se ne sme temu čuditi da je v naših slovenskih društvih tako malo starih mož vpisanih. Spo¬ minjajoči se prejšnega odgojevanja ne morejo zdaj celo razumiti, da je naša stvar pravična in poštena. Tolažiti moremo se samo s tem , da bo sadanja domoljubna mladost prihodnjemu veku k ve- čemu izgledu, kar se napredka narodnega življenja tiče, da tako ne bodo mogli njih nasledniki izgaovarjati se: „Naši očetje so nam krivi ker sami nič ne znajo®. Vi pa dragi slovenski učitelji, kterim je izročena mladost, sijajte skrbno v mlade srca seme narodnosti, odstranite, kar je mogoče vsa sredstva, ktera bi vaši učenci, ali po slučaju ali po sili druzih upotrebiti zamogli, da bi si sladko čut ljubezni do do- inevine zatrli. Trudite se da jih v narodnem duhu izurite v vsili znanostih potrebnih za javno življenje. jV. It. 67 imetnici. Najnoveje misli o slovenskem napredku, Ni davno, kar je bil nekdašnji ud čitavnice Ljubljanske v na¬ šem mestu. Zagledavši ga na ulici šetajočega, pridružim mu se, ter ga prijazno pozdravim. Prvi najni govor bil je o slovenščini; poprašujem ga o stanju slovenščine, čitavnice, naših časopisov itd. odgovori mi v kratko — da s tem se malo peča, da v njegovi glavi za slovenščino vsa druga politika rogovili. Ker ima omenjeni go¬ spod nekaj veljave v Ljubljani in se precej visoko učenega domiš¬ lja je, se nam zdi precej važno, da to politiko razložimo. Prvo načelo njegove politike: da je za sedanje Slovence neobhodno po¬ treben samo nemški časopis zastopajoč narodni razvitek, ter da vsi naši slovenski časopisi so smešni, da jim se vsak pameten človek menda kakor je on -— posmehovati mora. Potem, da naj ostanemo pri starih navadnih, pa ne od leta 1850 do 1863 skovanih vsakemu nerazumljivih besedah: trdil je nadalje, da je sicer izobražen Slo¬ venec, ali da tih novih izrazov nebo nikdar upotrebljeval. Najbolje po njegovih mislih so stare običajne, čeravno malo germanizirane besede, da se le razumimo, po tem je pristavil, da, ako se bodo Slovenci še delj časa s sirovim „slište“ pomenkovali, bo čitavnica kmalo čisto prazna.*) Zdelo mi se je posebno čudno, da se pre¬ drzne novi Slovenec še celo gospodične z „slište“ mesto „slišja" nagovoriti. Take so bila načela politične izobraženega Slovenca, mislečega, da mu ga ni para, in da vsi drugi so fantasti. N. R, — Nekdaj je k zbiranju vojakov moral priti tudi neki precej za¬ robljeni fantin male postave. Zagledavši ga eden izmed častnikov, mu reče: „Kmetavs, imaš samo štiri čevlje"?! Preplašen mu ta odgovori: „„One, gospod! samo ene imam in še te so raztrgane."" Jože Crnoineljski. *) Res se je zgodilo lanskega leta, da je neka imenitna rodovina zapustila društvo ljubljanske čitavnice razžaljena po nagovoru s pravilnim „Vi“ mesto „Oni“ ali temu slučaju moral seje vsak posmehovati, kteri je le kaj izo¬ bražen v drugih jezicih. Ne bi stavil, da je omenjeni gospod ravno iz tega vzroka čitavnično društvo zapustil, ker so ga skoro gotovo njegovi totarši le z „Yi’‘ nazivali. Od kar je on in pa tista *imenitna“ rodbina izostala od Slovencov, nismo še slišali kaj enacega. Pis- 5 * 68 Narodno blago. Sesrefim ženitev. (Beneška.) Oe’ in mater’ sem obljubit, Da bom novo mašo peu; Sloji ljubi sem obljubit, Da jo bom za ženo vzeti. 06 ’ in mater lahko zlažem , Moji ljubi pa ne smem , Ker ee ji le enkrat zlažem, Pa vee k nji u vas ne smem. Jest pojdem v vas k moji ljubi, K moji ljubi cartani; Se na vrata bom potrkii Z enim zlatim prstenom. Ljuba kamru odprijala In po nemški šrojela; — O kej mi po nemški šroješ, Ker slovenski dobro znaš. Vbožec jest sem se oženit, Hudo ženo sem vdobiu, Hudo ženo sem jest vdobu, Sam hudič m’ jo je vloviu. Željezen kurnjek m’ je vkupila, Tam pod klopjo mi stoji, Onde noter me bo diela, Tam bom „miserere“ ped. Zapisal T. Lipoljub. 69 (Pirne, Šege belih Kranjcev .) Bili Kranjci se razlikujejo po ob¬ redu , noši in jeziku od druzih Kranjcev. Njih pirna šega je dosti neobična , in tebi dragi bralec, ako nisi še po zadnjem kraju naše mile krajnske zemljice potoval, gotovo neznana. Beli Krajnec neče biti brez visocega škrilaka (klobuka) ; n p rez torbice (torbačke) na boku, v lsteri navadno mošnjo z duhanom in veliko lulo nosi. če se kteri ženi, pridejo tri tedne pred poroko prosci v hišo. Ako so jim prosci po vseči, jih pogoste in dobro nadarijo. Po dokončanem tri¬ kratnem ozvanju, pridejo navadno tisto jutro pred poroko, še pred sončnim svitom vsi svatje z mladoženjem na nevestni dom streljaje in prepevaje različne pesme: „hajde brate, da ga zapjevamo,“ — „diko zbudi kraljeviču Marku*)!* i. t. d. Pred hišo imajo tudi šaljivega fantina, kteri se neprestano pred njimi vrti, s starašino šale vganja, tega in unega možko poprašuje, in tako modro odgovarja, da mu se vse smeja. Med tem se v hiši pa ruček pripravlja. Šaljivec stopi pred duri s puško na rami, ter jih vpraša: Što hranite v ovi kuči? Jednoga mladega janjca, odgovori starašina. Potem najprvo starašina stopi v izbo , vsede se za mizo, držeči zastavo v roči. Vsi drugi svatje se vsedejo k škrbasti peči, ktera je navadno v tistih krajih tako velika, da tretjino prostora zauzima. V drugi sobi, ako jo imajo , stoji okinčana skleda , polna lešnikov , in toliko sveč koliko je svatov. Na drugi mizi leže traki in druge nevestine Iepotije Med tem časom ko se svatje razgovarjajo , pripeljejo oče in mati vso plaho, okinčano z traki, na čelu s parto, na prsih z iglo, na glavi z bel m vencem napleteno „mlado“. Tu jo že ženin čaka, ter jo navadno s sadom obdaruje in ji desnico poda; starašina se jima pa prav možko posmehuje govoreči: „Da Bog da in majka božja , da bi vaju v lem novem stanu, kadar izujeta nedične detinske postole in vstopita v kolo mož, sreča došla.“ No to obesi starašina zastavo na steno, svatje se posedejo okoli mize na klope i. t. d., in sicer tako, da kdor prvo mesto vzame, gotovo je od vsih najbolje čislan, častno mesto vzameta tudi ženin in nevesta, potem starašina in svedočnik (šaljivec). Žene sede na desni strani neveste, tako da nevesta oboji spol meji. Med jedjo si napivajo v slovenskem in hrvaškem narečju: „pij brate! ovo božjo kapljico, pomozi ti bože i majka božja“ i. t. d. Med ručkoin (zajutrekom) se pleše. Po plesu stopijo od druge mize godci, ki dirindajo in dudljajo, kaj pa, da prav po hrvaškem običaju. Pozneje daruje mlada vsacemu svatu tako imenovan svatski robec, in odide k staršem v drugo sobo. Možje ') Ne bi li nam hoteli te narodne pesme popisati? Prosimo! Vred, 70 vstanejo od račka in prepevaje teko k vodi. Tukaj je pa že zastava v zemljo zapiknjena , in kteri izpred svatov prvi zastavo v vodo omoči, ta posebno darilo od mlade dobi. Od vode gredo zopet v kučo. Prišodši zopet sim se šalijo, da je kaj. Med tem časom kinči se mlada s svilnimi traki, ki od glave do pasa (tkanice) visijo , in dene parto na čelo, ter ko je že vsa pripravljena za poroko, stopi med svate. V tem hipu se svatje vzdignejo, in jo spremljajo v cerkev, streljaje in pevaje celo pot. Tudi godci s kacimi gosli har- mijo in dudljajo. Ako si preskrbi ženin več tacih pevcev , bolj ga štujejo. Po potu deli nevesta ljudem ki jo srečajo „vrtajn“ (kolač, pogačo v podobi kolesa). Drugači se ji nobeden ne zahvali, kakor z vošilom : da bi se ji v novem stanu dobro godilo. Tako pridejo v cerkev. Tu jih mašnik ravno tako poroči, kakor v vsih kerščanskih katoliških cerkvah. Z cerkve gredo naravnost na ženinov dom. Tu zadnjo pot starši mlado blagoslovijo, in od nje slovo vzamejo. Zdaj damo dostojnu časti Dakle mila „Torbice“ ! stupaj napred muževnim korakom, a mi čemo uza te, dolile nas dovedeš do žudjene svrhe; al uza to se čuvaj, jer „lav rikajuči obilazi i traži koga da progutne!“ Zdravstvuj J. B—l — n. Medjumurje. Zdravstvuj, mila „Torbice“, u blaženom krugu svojih prijateljah! Evo sjedoh, da se s tobom porazgovorim , da te izviestim o stvarih, koje istina nisu od velike važnosti, ali ih neče škoditi znati. Neču ti pripoviedati bajkah staroviečnih, utvorah i strašilah, niti ču ti izbrajati patentirane frankfurtske kobase, kojimi se naš sviet kvari; a neču ni da te zapisnikom blagih „kultur- tragerah“ plašim, koji no premilostivo ovdje bora ve, da mi barbari od sama neznanja nepropadnemo. Ta tko bi nam rješavao naša životna pitanja , da njih neima , tko li za nas glasovao i vie- čao? —več hoču da ti kažem, da su kod nas polja u dobru stanju, da je kiše hvala Bogu do sada dovoljno bilo; a kako dalje, to je u božjoj ruci. Ovdašnja školna mladež napreduje u spoznanju svoga , u !ju- bavi prama svomu narodu i u izobraženju ; a to je plod neumorna rada plemenitoga ovdašnjega župnika, koga neču ovdje da napo- menem, jer i sam hoče, da mu se nepripisuju kakove zasluge. To ti je, „Torbico“, što ti kazati imadoh; a sada ti velim i opet ,,zdravstvuj“, dok se nevidimo. .r . Osiek. Na njekoja srca djelovao je mnogo „Rodoljub“, koji je stranoin njeke na svoju stran predobio, a stranom samo razdražio proti „Torbici“, kojoj mislim, ako Bog da, neče visiti obstanak o osječkoj gimnazijalnoj mladeži. Nu, „Rodoljub“ je svakako u nez¬ godno vrieme izišao, pa on (poziv na „Rodo!juba“) kaže, da če biti svojina hrvatske mladeži, to je toliko, kao da neče hrvatska mladež priznati slovenske mladeži za braču, kratko — kao da „Torbiea“ ne spada hrvatskoj mladeži.*) ) JJeciete nam na zlo uzeli, što smo ostalo iz Vašega dopisa izpustili, koje bi znalo povod dati kakvoj svadji, a te nas Bože sačuvaj! Ured. 81 CUABHIga. Th sse anmm, ihto ja rjie^aM, IIIto ce TaKO, ce^e? Ta 3ap He3Ham fla cy yspoK Tony TBoje rpyp 6 e;ie! rpy&H č> e ji e KaHO MJieKO , Janje pyjHO KaHO šopa, Oko sioflpo Kao Hefio, Moje cpije ivte/jaT MopS! A Ka^a cy caciaB^eHe Sap th HesHain obo 6 oje ? 4 a j’ to 6 apjaK hitoho 6 paH» C^o 6 o^y HaM, 34 aT 0 Moje: Saro r^e^HM, na ce ny;jHM, KaKO c’ flHBHO fiapjaK BHje! TBoje podcTBO MeHe thhith, Ha mh je atao ihto moj HHje. BJecpeha y ,ty(>aBii. (HpHnoBHecT m *hbot« 5 . 18590 „SKeHH ce, aKO xoheui, chmo ce Beh je^annyT aseHH, cmie Moj, BpHeJie je,-^a CTynnm y ranpHH jkhbot“. TaKO mh je BHcajia Moja m h. la Majna; ja o^Jiy i iHM OBy ii>eHy wejhy mhm npnje H 3 Bp- HiHTii, Te no^eM, fl ,a TpautHM /jjeBojny. CTaHOBax 3 a OH^a y 3 . . .. 6 y, a HMajox tojihko /\oxo^aitax, caM Morao 6 e 36 pHHCHo žkhbhth h cynpyry y 3 ,jpiKaBaTH. „Hy rAjeMHje“, noMHc.iMM y ceČH, „Moja noKojHa M., Koja 6 h mh ca/ja .ky 6 e 3 Ha cynpyra 0 H 4 a, HeHMa je ax ! HeHMa — Beh je Tpn ro^HHe, o/j KaKO jy HeMHJia cMpt noKOCH il . Ja flaKjie, /ja H 3 BpniHM Moje no,jy 3 ehe h SKe*y Maj*iHHy, HpHxBaTHM ce Tora nočna, Cpeha mh noi)e 3 a pyK 0 M, sa 14 fla- 92 Hax, ofl KaKO jih je Mara načaka , yno3Haji ce c je^nom njiaBo- kocom KpacoTHUoM y napo^HOJi Ka 8 ajiHmTy; OHa mh ce HcraHafior Bp.io ^ona^He, ajin jioja o^JiyKa, Ka/\ mh je M. y»pjia : „Hehy ce ?KeHHTH“ He.^a^e mh flOBOjbHa MHpa hh Becejba, Hy MopaM Hnau Ma- TepHHy ateji>y HcnyHHTH. Ja ^aiue, cacTaB ce Menihe c ročno- ^hhhom Karano*!, H3jaBHM joj MjTiCTBa »iojHx rpy^Hx, Hamie, „^a jy j>y 6 HM“, bito ona cBOjHM MajiOBpjeflHUM „aparo mh je“ je^Ba ^oneKa. MaTH H»eHa, čmjame y#OBa HjeKora MHHOBHHKa, Te joni no^ocra yro^Ha h npHja3Ha, nyBniH ona o tom no3HaHCTBy, no- 30Be Me, jy Ha cnopo noxoAHM, ihto pa^o ofiehaM. MeHe to BeoMa pa3BecejiH, „6hth he HjeiHTO, 6hth“ homhcjihm y cefiH — CyTpa ^aH no /\opynKy HanameM Mojoj mhjioj Majna nncjio: „Ha- inao caM aH^ejia, HMe joj je Karana, apyra nyr bhiuo.“ Iloc^je pynKa o^eji y Hem^.aoHHqy, aa^esi ch no mo^h KospiHne Hanpa- bhth , h o 6 yKaB ce no HajHOBHjeM ynycy, o^eM y nyhy Moje M.ia^e Kpacorane, Hy jepa Ce ycy/\Hx y HyTpa, finjame 60 Kopan Ha JKHBOT H CMpT. CTynHM /(aoe yHyTpa. Moja H3a6paHa Kpacorana cje^H^a je koa r.iacoBHpa HrpajyhH onepy „EpH«HH (f . Majna jy 3aM0JiH, na iuto xpBaTCKH 3anjeBa, a ajeBojne y^apn y raaconnp h MH.i03Byn- hhm r.iacoM 3anjeBa njecjiHny: „r&je je CTaHaK jioj.“ „He3Ha jih Moja KhepKa JHeno Hrpara h njeBaTH ? u sanHTa Me Moja Točoatita nyBHna; „BeOMa KpacHo“, Cnjaine Jioj o^roBop, „Ta HOBjeK muc. m , na je y TpeheM ne 6 y, c.iymajyhH TaKOBa aH- i»ejia £< . Jlnena Karana Jiopa^e 3 bthm , cJiymajyhH jiajiHH mht, OTHhn y npnry co 6 y, a Moja y Ha^H nyHHna, noie mh oBano rOBOpHTH : ,jBh heTe npH3HaTH, apara J., aa cajio OH^a y Mojy Kyhy MoaseTe ^o.iasHTH, ano mh očehare, $a heTe 3ancTa Mojy Khep ojKeHHTH; bh CTe ofia^Boje , KaHO je^HO 3a^pyro CTBopeHH, Moja Karana je Jinena njeBojnHna > »jih jy bh MopaTe npnje 3acjiy- )KHTH.“ Hajnpnje mh none CBe nofipe h 3Jie chocoChocth Moje Ha- opajara, Ta CoraMH osa no 6 pa h Jiynpa rocnoja no3HaBaJia je 60 - .te onHomefta Moje ofiHTej&H, Hero jih ja čaji, OHa je 3Ha.ia, mro ja cBaKH naH Hs^ajeM, ihto caM čho joni Kpojany fly»aH, K04HK0 caM nyTax niaMnaitepa nnjo H t. fl. no H>eHOM MHeH>y flaKJie j Mopao 6 h ce H3o6pa3HTH npnje 3a necrara MJianoH!eH.y, y3era y HajaM H>eHy jeAHy co 6 y, h 3a 50 *op. Ha Mjecen yacHBara ko^ n>e 3&paBy flOMahy xpaHy, Te CBaKH ^aH c H»eHOM očHTeAy y Ka3ajiHniTe HhH, h joni BHine Tora. 93 ,,'BaBOjicKa weHa £t , hommcjihm y ce6w, ,,urra OHa cee 3axTjeBa, OHa mhcjih , fry ja uynjmi H»eHy nhep , Ha aacT joj, HeKa ch A pyrora A<>6pHiHHy TpajKn“. Pa^o 6 hx ce nnan bhaho , KaKoee caM 6oje MHeibao Ha jiHuy, naA mh je CBe to Ha6pajajia Ha to A olje Moja „6 hth xoTeha 3apyHHHi(a a , noja je cee nfjia, Hano je iteHa wyApa Majqnu,a roBopmia, MHCJinjia je Bajiča, a« he ce ch- rypno ca^a y^aTH, Hy jbyro ce je npesapiua ; A a 6 h 6HJia 3Hajia Moje mhcjih, He6n ce hh yna3ajia. Ja norjie^aM Ha npo3op, no- mhcjihm Ha Mojy y'MpBniy M., Kojy caM H3 ceera cpija jty6H0, ajm 3a6a^aBa, Tano je cy$6nna xxjejia, TaKO Mopa/\e 6 hth. „0 Borne! Ta je jih Moryhe, ky c nnojoM APyroM OHaKo cpeTaH 6 hth, KaHO ihto 6 h 6 ho c MojoM He3a6opaBHBOM M.! 1“ — Macjieh to, cje^HeM ce na AHBaH h HcnnjeM ivieHH npHnpaBAeHy niajiy Kane, AOHHM ce MaTH H KhH, MeHC MOTpeJiH, O Mojoj 3aMHHIXeH0CTH pa3- roBapaxy Ilocjije AyroTpajHe saSaBe, no.*y6HM Mojoj nyHHim h 6yAyhoj 3apyHHM[H nocJijeABbH iryT pyny, oSeftaM cyTpa o^roBop iiocjiaTH h TaKO ce pa3CT8HeM0. „XBajia Bory, A 3 caM ce pje- ibho thx HanacTHHuas !“ noMHc.iHM npH 0AJia3Ky. ToAHHy AaHax hhcrm ce bkiub TaMO ynasHBao , hhth y na- 3ajiHuiTe Hrnao. Mojoj Ao6poj Maji?« HaiiHuiem iihcmo : „Jom aa ca^a ocTajem HeoHteaeH , APyrH nyx BHuie.“ Majio 3aTHM npHJiHKOM jeAHe cseiaHOCTH y IH. koa 3. yno- 3HaM ce c jeAHOM rpa^aHCKOM o6HTejby. 4 Ba Aana nocjije Tora oSApHcasajia je peneHa oČHrejB CBenaHOCT cb. Ajioj3Hje, KaMO cpehoM h ja HOSBaH 6yAeM. MeHH 6o ce A° Ba A c JijenoTHua, jeAHHa Kfrepna y Majne HMeHOM AHKa, Te OHa 6aui h HaroBopn Majny, Aa Me je «a xy cseiaHOCT no3BaJia, TaKO ce yn03HaA0x no6jiHjne c tom npocroM, Hy Aoc/ra ooraroM o6Hxejby. HanumeM oner cy- rpaAaH Mojoj Majt(H .ničnih nyH HaAe : „MoiKAa caAa, Majno Mtuia, AHKa je jiHena AjeBoj*uma, ApyrH nyT bh[uc,“ Moja npHjarejbH ApaHtnuie Me c thm hobhm. H03HaHcxB0M : jepfio OHaj KpacHH crBop ČHjaiue HCTHHafior neoMa Jinen, a.iH npo- cTOta poAa, Aanjie h upocTO OArojena, H>eH OTan 6 ho je 4H3- Map, aera paA« h onjame AjeBojna noaHaTa hoa hhchom „JiHene 4H3MapHAe.“ JeAHOH jy cacTaHeM, tajc hoch 'iH3Me y Hjeny Kyfry cbo sa- MycaHa Tano, Aa caM mhcjiho , a« je Kanona cjiysKKHiba. OHa uano, ona3HB MeHe, 3apyMeHH ce rJieAajyhH n 3eMA>n a noTOM jy h yno3HaM. ,,JlHena HH3MapHiio !“ noMHCJiHM y cečH, „mh HeMoaieMO cBOjH 6 hth, jep 6 h Me Mojn irpnjaTejbH h caB cimeT H3CMne- xaBao.“ 94 „0 M. ! niTO cm Me 0CTaBH;ia u y3/jaxHeM oneT, ,„aja ce Ty~ paM oa neMHjia jjo He;jpara“. H Tano oneT H3ry6aM Bojjy h Ha jiHeny AHKy, Te OH/ja HHKa^a BHnre HocTynax Ha K>eH npar. HanaiueM cBojoj MaTepa iihcmo : „Ahks je HtaJiHČOHte HH3MapcKa Majio ce 3arnM yMnpaM, Hy y TOMe h romana ^aHax npoJ)e. HitcaM nocjije Tora HnaK xtmo nponyiuTaTH 3ro^ax, raje caM ce Morao Ha/jaTH , /ja CBOjy HaKaHy H3Be/jeM; noHHeM- nyTOBaTH, Ha nyTy, r/jje ro/j caM y /jpyjKTBy jijcnoTHijax njTOBao . ca cBa- kom caM aiuHKOBao, Koja ro/j 6 h mh ce /jonajia, /ja caMO je/jan- nyT MaTepHHy Htejby H3nyHHM , Te ce ojkchhm; ajia 6a/jaBa, Me^y ctotmhom HeHaJ>ox Haje/jHe, Koja f)H ce Mor.ia napHTH y KpacoTH M /JOČpOTH C MOjOM IIOKOjHOM M. Moja Majna linearne mh y ceaKOM nncmy „JKeHH ce, caMO ce JKeHH, Beh je BpaeMe, a« cTynaiu y Mapna jkhbot/‘ Mhcjiho caM, /ja hy no,iy/jHTH, uito ch hhkhko Hesiorox /jjeBojKe Haha. Moja Me iipajaTejb« H3CMjexaBaxy, ,,JKeHao 6h ce‘ £ , roBopaxy, ,,a HeMoatem hh /jjeBojKe Hatia, Koja 6a 3a -re6e bviM u „Ka/j 6a ce ja xtho HteHMTH u pene /jpyra, ,,Ha cBaKom 6 hx npciy /jecei' HMao ; 4 ‘ h TaKO Me cbh ohh MyHHme, Kojvim cawi Ji>y6aBjy npa~ BpaceH <5ao. Tpeha nyr, Boate homosh , 6atjHM cBojy y/jaijy y Mope Ha/je sa CBojy 6y/jy1iH0CT, HeCa ,iii yxBaTiio KaKOBy KpacHy pn6Hijy. Ha r.ie ! n.iHBaJiaij noByqe 3a y/jHijy, a raj (rnjaine npetcpacHa 3,taTHa pHOBIja C IJpHOM KOCOM H JO IH C TT p H TI j HM OHHMa . Te Ce yxBaTH na MOjoj y/jHija. Ca/j je cpefra y pyKyx, BHme HenyniTaM Te KpacHe pa6aije , OHa Mopa Moja ohth ! .laenu ra paSarja oajame foh*a, K ti n HjeKora ooraTora rocTHOHHKa H3 3, — To- craoHa , y k o jo j craHOBame oBaj an^eo, Sajame Bpjio aa r.iacy: e /jaK.ie, „nyaa uiana 6pa/je <£ , Ta KpaeoTHija HMa/je 3a Mapas 20.000 y 3a,T>y6aM ; ko ihto m ohh y MeHe, re joj očetiaM sa carypHO, /ja By jy yseTH. Ta CTBap nocTH/je ,jaK.ie cacBHM 036 m.i,hom. Ahct Majijn cBojoj y 6pso HanHraeM : ,.4para Majno ! Bama h Moja atejba ncny- hhth he ce Ha CKopo , HeMoatere ca hh iiomhcjihth , saKo je to M eHH /jparo ; mo.ihm /jaK.ie hhm npaje Bani MaTepuHCKH 6jiarocjiOB. CoKa je KpacHa aH^eo, H3o6paa?eHa, .iaena, na jom k TOMy Bp.io žoraTa, hmb kako caM ny«y inKpHH»y ayK3Tax; ,^pyra hvt pSuiapHaje. 44 95 Ja ftaiue cacBHM /\a fcy jy yseTH, aoj 6 h jame 17, ivieHH iraito 26 ro^HHax; nocjije noKJia/\ax odehaM joj, p fceMO ce BjeHHaTH. „Ta to ce BHine HeMoate npeoKpeHyTH,“ noMHCJiHM, „jep je Cona ibejKHa, MnpHa h nodoatHa /yeBojfsa ; flaKJie KaKO Bor A a A e , ja hy jy oateHHTH. 44 Je^Hora jyTpa 3aTHM cje^HO caM y cBojoj co6h Ha nacjio- H>aiy nyineiiH cMOTKy h MHCJieliH dam Ha mojy CoKy, Bece^eh ce, /\a fce Ha CKopo Moja nocram 4 a K-'*e Hnan fcy je^aH nyT nocTHhn cBpxy CBojy, yro^HTH hy cedn h CBojoj m mi oj Majpn, noja Me yBHen HaroBapa, a« ce jkchhm , a ca^a h caM yBH^aM, #a OHa npaBO HMa. yquuH mh ce Haje^aH nyr, p,a HjeTKO nyija Ha BpaTHx, ja noBHHeM: ,,y Hyrpa !“ a to MeHe Moj cTapu iipajaTej, K. no- s^paBH. „4o6po npHjai’ejby ! ihto mh .menora AOHocHTe?- 4 ynHTaji ra, ,,a£eHHTdeHH yroBop rocnoAHHe 44 , pene oh, „ihto sam uiaji»e Bam 6y$yfcn thct, HSBO.tHTe ra nper-ie^arH, ja mucjihm. Aa HHcaM HHinra ynHcaTH sačopaBHo, 44 „CnrypHO He u , OAroBopnivi my ja , ,,Bama H3BpcTHa nameT no3Ha'ra mh je sp.io ^očpo, 3aTO HHMajlO He^BOjHM, jep CTO BH MOj AOdpH OpnjaTCJb; M0.1 HM Bac A3K.ie Taj yroBop !“ „Bam 3aT0, jep caM BaM npHja'rejb <4 pene K. „MopaM sac Ha je^,Hy MajieHHocT, HMajyfty bc.ihko 3HaMeH0Baibe, H03opHHM yqH- hhth , HeMojie ce saTO MOHtfla Ha MeHe cpahth , jep ce ja Hehy y Baiue noc.iOBe MjemaTH , bh oner pa^nre, Hano MHc.iHTe , p,a je Haj6o,jbe. <( „Bo»e caqyBaj“, o^roBopHM wy ja , ,,caMO fla.Te mh yroBop.“ CMjeraeti ce npHMHM Becejio xapxHjy , h nonneM y ce6« qn~ xaxH; a.iH Haje^aH nyT, ftomaB a° TOHKe: „Moja je Khn Majna je^Hora ABoroAHiuibera aH^ejia/ 4 Ta&a Me nona^e HjeKaKOB cxpax, KpB mh ce y3dypKa , ja He3Ha/iox 3a cede, hhhh.io mh ce je, fta caM ce OKaMeHHO. „IUTa BaM je npHjaiej>y, aap Bac TaKO a h P h Y xa Ma.ieH- koct?“ ynHTa Me K. h pene: ,,4oHcxa, Hena^aHa CTBap.“ „Ja MnaK mhc.ihm“, HacTaBH Aa.be K. ,,Aa 6 h to KpacHa npii.iHKa sa Bac dnjia, AjeBOjKa je y oct3jiom sp.io nouireHa, Jineiia, na n doraTa, ^aoe bh BaJbfla H.etieTe xaKOBy Ma.ieHKOCT y od3Hp y3H- MaTH. u „BpajKja MajieHKOCT, Koja M.ia^oj ^jeBojuH CBe iioiHTeme y3HMa, ;4 o^roBopHM My ja. „A bh ch mhcjihtc , A a j e YAOBHna“, peqe It. Haxo My ja cpahto : ,,Ja ihto mhc.ihm , odmiajeM h roBopHTH, xoIiy 6o Haj- upnje cynpyr, xe 0H ( ia hctom oran, daru. Menvi je Beo>ia n;ao, ajiH HeMi>ry Hnane , H3 iKeaurde OBe HeMoae HHiura Ohth/‘ 96 H onex, iioujto je Moj npHjaTe* OTHtnao , HanmceM hhcmo i\i oj oj Maju« : „Paflo 6hx Ban jse.j>y ncnyHHO, Hy BjepyjTe mh, Jby- 0e3Ba MajKo ! A a Hwje 6 hjio Moryhe, jKajin6oiKe Heiviorox hh b&mh hh ce6n 3a^0B0jbHTH. Ja 6hx BaM cpRa pa^o ftOBeo y Kyhy KhepKy , ajin Khep h yHyKa Ha je/jaH nyT 6hjio 6h o/iBHHie , ja fry jaKJie ocTam HeoHteH.eH,“ ^aiue HnaK je OHauo, KaHO ihto caM Ka3ao, „auo Mojy M. HeoiKeHHM, fla ce Hehy HteHHTH. a He6o flaiue cpeTHe 6jiarocHBAe. Tajo 'Byp^eBHti. Ep4yran, Ustnica. (SIOV.) Kar se cirilskih čerk tiče, nismo jih posebno dodali, ker so že dostikrat drugod uvrstene bile, ako pa vendar od kake Strane želja nastane, da bi .jTorbica' 1 omenjene čerke prejela, zgodilo bo se v III. zvesku. Spise in naroč¬ nine prejema Nikomed Ravnikar pravnik kr. akademije. Tudi prosimo vše do¬ pisnike, da nam svoje pravo ime naznanijo, ker drugače ne vemo, pri čem smo? Gosp. A. K—ku v L.: Lotili ste se težkege dela, ktero bi rado natisnili, du je le malo obširneje. Skusite nam vstreči. — Gosp Ščitomiru S. : Nam se ne zdi spis dosti važen za tisk Prosimo kaj bolj zanintljivega. — Gosp. J. T. v T.: Ostalo po zmožnosti — Gosp. F. K C na R : Z Ilij. le naprej; bomo potem vidili, kaj je storiti. — Gosp. M. T. : Za vse srečna hvala! Prihodnjič se ostalo porabi. Črt zg st. Sl. vrlo so dobre, le nadaljujte dragi prijate!, ker v prihodnjem zvezku mislimo početi. — Gosp. Lang.: Kr. pr. morebiti prihod¬ njič. — Gosp. M. L. v C.: Hvala j časoma se porabi. — Gosp, P. Z. v L,: Že dobro, — le naprej! Gosp. F. S. L. v. L ; Kar je ostalo, v tretjem zvezku.— Gosp. C R. v M.: Vendar prenapeto mislite, vaš članek bi gotovo bila na¬ šim rogoviležem srečna priložnost, da bi nedolžno „Torbico“ med rovolutiondrne knjige uvrstili, ako bi vas ne razžalili, sestavek malo promenimo in ga za tretji zvezek porabimo. (Hrv ) Gosp. Š. B.: Iz Vašega članka uvidjamo, da ste veoma vješti u občoj povjestnici, i javljamo Vam , da takove članke „ToJbica“ izvrstnimi sma¬ tra — Gosp K u S.: Sta ,,Rodoljub“ donese , ne opetuje „Torbica “ Kod ote prilike javljamo gg. pitomcem sjeminišla senjskoga , kao i gimnazijalcem radi nejasnoče jeduoga članka u prij. listu I. ,,Torbice“, koga s toga razloga nismo dovoljno pojmili, da to nisu bila nikakova napadanja i uvriede, nego jedino — nesporazumljenje. S toga mislimo, da neče biti nikakve zamiere. — Gg. J B. i B-l-nu na R.: Uvjek če nam biti drago. — Gosp. M. L. u Z.: A pravo ime ? — Gosp. Z. u B. : Takova šta podnipošto nemožemo. — Gosp. Bi. u G.: Hvala! Ako bude moguče — da! — Gosp. F. Č. Odviše površno. — Gosp. J. K. u O-ku.: Hvala vam srdačna na pjesmama. Upotriebiti čemo ih s vmremenom, Milo bi nam bilo da nas se kojim člankom u prozi sjetite, ako Vam okolnosli dopuste. JUGOSLAVJANSKE MLADOSTI. „Zrno do zrna pogača, Kamen do kamena palača." III. zvezek. —--- - — - ——— v zmmm mm« Natisnila narodna tiskarnica dra. Ljudevita Gaja. , f - IM S-f . POZIV na naročbo „Torbice“. Z današnjim zvezkom sklenili smo „Torbico a za letos, — nikakor pa za zmiraj, česar se že, kakor ču- jemo, nekteri nadjajo, ako nam Bog le potrebno zdravje da in pa ako tudi v prihodnje ne bode manjkalo mate¬ rialne podpore. „Torbica K bode toraj prihodnje šolsko leto zopet v zvezkih, vselej na 3. polah, izhajala in sicer tako, da bodemo na koncu prihodnjega šolskega leta 8 novih snopičev imeli (hrez letošnjih). — Velja pa „Torbica a za vse prihodnje šolsko leto v Zagrebu 2 gold. a. vr. in zunaj Zagreba po pošli 2 gold. oO novčičev. Dijaci se zamorejo, kakor dozdaj, tudi na po¬ samezne številke po 25 novč. naročevati. Naročnina naj se pošilja podpisanemu vredniku in vlastniku do 1. ok¬ tobra poste restante v Zagreb, ker okoli 15. oktobra izide 1. zvezek prihodnje „Torbice a . „ Torbica “ bode donašala pesmice, povesti, razne druge tvarine in dopise — vse od mladih rčk v sloven¬ skem in hrvaško-srbskem narečji, z latinico in cirilico pisane, za ktere se mladini prav živo priporočamo. Po¬ močnik jej ostane tudi v prihodnje gosp. Ljudevit Tomšič, njeni početnik, kteri bode tudi v šolskih po¬ čitnicah naročnike nabčral po Slovenskem. Prosimo toraj ponižno, da bi nas domoljubni gospodje rado podpirali, ker brez materialne podpore ni napredka. Tudi prosimo, da bi vsi časopisi, kteri so prijatii „ Torbici K blagovoljno priobčili ta poziv svojim častitim bravcem. V Zagrebu 12. julija 1863. JMikomed Ravnikar , sluSatelj kr. pravničke akademije v Zagrebu, vrednik in vlastnik „Torbice". 7 * Obiskovanje. 101 Ker pa prva se ne vrne, Zdaj za drugo ves gorim, Več od nje se ne obrne Srce — v nji se veselim. Kar na enkrat se oblači Strahonosni razkrope: Prva zvezda v milem trači Žarke lije mi v srce. Več za drugo se ne zmenim: „Z Bogom, lepa zvezdica! Spet prišla je v zrači penim Srca mčga ljubica." Zdaj vesel na griček hodim Vsak večer i vsako noč, Zvezdico po nebu vodim, Vanjo gledam upajoč. Da me ona bo spremljala Skroz živenja noč i dan, Da mi ona bo migljala Tudi mrtvemu na stran! Strlinov. Ljubav do Predragi narod moj, premili! Do Tebe ljubav v srcu dije, Le tebe ljubit moč me sili, Neznana moč — ki sladka mi je! Le tebe ljubim, ljubil bom Preslavni narod moj in dom! naroda. Naj žuga svet, protč vragovi, Propadov črnih trna naj zeva, Naj v bran mi stavjo se bregovi, Morja valov mi moč zaleva — Vdan vendar Tebi zvesto bom Preslavni narod moj in dom! Če vzameš blagi vid očesa, Jezika oropaš mi miline, Izdereš srce iz telesa, Ljubezen moja le ne mine! In zadnji zdihljej tud’ bo Tvoj Preslavni dom in narod moj! M. L. Ilogacki. Pod lipo. Pod senčnato lipo Zamišljen sedim, Na kamnati mizi S komolcem slonim. Po lipovem cvetju Bučelce buče, Al v žalostnem srcu Le tožnost bude. Pred mano pa v travi Fantiček igra, Men’ v kalnem očesu Zabliska solzi. Veselo on trga Cvetlični si cvet, Pa zraven prepeva Kak vstvarjen je svet. Le zame ni vstvarjen Nečimerni svet, Ne gine me pesem, Ni sladek mi med. Že večkrat dočakal Dišeči sem cvet, Al v srcu preljube Ne staja se — led. han T. 102 Slavčeku *). Slavček mili vsaj ne hiti Tako nagloma od nas! Kaj, da nočeš pri nas biti, Zar prežalosten je čas? Kes, da je številka mala Bratov se 'zneverila, Al večina je ostala Slavi zvesta iz srca. Zdaj več nismo tujcu vdani, Ločili smo se od njih, Toraj slavček le ostani Pri Slovencih ljubljenih! Le prepevaj še med nami Miloglasne pesmice! Brate nam neverne drami, Budi slavske nam sestrč! Sl. J. Podgorjanski. Spomini velikonočnih praznikov. (Konec.} Nazaj v Ljubljano sem si pot pa precej dobro podaljšal. Na- jemši voziček z Janezom T., peljeva se v L o ko in od tod v Ljub¬ ljano. Janez T. hotel me je namreč do Ljubljane sprejmiti. V 4. urah bila sva že pred Loko , zares pisano, kakor narodna pesem pravi: „Bela Ljubljana, črn si ti Kranj, Pisana Loka, Sam Kamnik zaspan!" V Loki zagledaš res raznobojnatih hiš. Prišedši sem, popitam za čitavnico, češ, je li morebiti tudi tukaj tako zelo ljudem znana, kakor v Kranju, ali — nisem se prepričal, ker že moj tovarš Janez mi pokaže lepo, veliko hišo, v ktero se snidevajo vneti loški Slo¬ venci. Sicer sem moral v Loki večkrat začuti: „die čitavnica wird nicht lange zeit bestehen*, ali vendar , kakor sem iz verjetnih ust slišal, stoji na krepkih nogah. — Tudi obiščem znanega domoljuba čast. gosp. Ignacija Eržena, vodjo ondotnih šol, pri kterern sem se pač jasno prepričal, da mu mora naša domača reč prav pri srcu biti. Šola pod vodstvom tacega gospoda je gotovo srečna, in nobeden ne more dvomiti o izvrstnem napredku tacega zavoda. Slava mu! — Loška normaika pokazala je že lani svoje domoljubje s školskimi letnici ali programi, kteri so bili pri ondotnih nunah v slovenskem jeziku natisnjeni. Z Loko pač mende še gospodarijo kaki *) U „Slov. Glasniku" pripoveduje slavni g. D. Trstenjak takole o slavčeku: „Moj rajni prijatelj, slavni jugoslovenski pesnik Stanko Vraz, mi je djal: Sla¬ vič je ptič slovenski; kolikor bolj omaguje slovenščina in jo nemščina poko- puje, toliko manj se nahaja po naših krajih Slavičev. Slavič je le med pra¬ vimi čistimi Slovenci doma , kteri ljubijo svojo staro vero, svoj stari lepi jezik, in staro svojo narodno nošo." P. 103 poglavarji in vendar se ne boji imdn učencov in učenk v svojem jeziku pisati, česar pa o ljubljanski normalki, ktera je B musterhaupt- schule% ter hoče vsim drugim kod zvezda voditeljica svetiti, nikakor reči ne morem. Celd za pravopis slovenskih imen čaka. kakor smo lani slišali, dotično vodstvo ministerskega (!!) ukaza. Po takem bi komaj bilo, da ima vsaki trg in vsaka vas svoj „ministerium“. — Ogledavši lepe poslopja in čedne loške ulice, mislim odriniti, ali Janez me pozornega narejčva, veleč, da tudi Loke naj ne preidem, da ne bi loških Slovenk vidil, ktere so tudi vrle pisateljice in naše „Novice“ so jih že pred vsem svetom pohvalile. „Teteplentaj“ me¬ nim, „časoma bo cela Kranjska vsa polna Slovenk.* Veselo prista¬ nem k njegovi želji in kmalo dobim priliko, da nadepoine Slovenki sestre: Ivanko in Frančiško spoznam, ktere ste obe enako za- uzete za naš jezik, obema enako gorko bije srce za domovino, te¬ daj obe prav hvale vredni. Ivanke nič ne trudi, da v malo časa prav dober slovenski sestavek naredi, s kterim tudi marsikterega Slovenca v koš spravi. Ako bode naša domovina tudi v teh obzirih tako zelo napredovala, srečni smo! — V raznih pogovorih drdrali smo urno iz Loke v Ljubljano in poprej, ko je milo sončice s svojimi žarki začelo se za gore skri¬ vati, bili smo zopet v — Ljubljani. Hvala Bogu, mislim si, zdaj imam še nekaj časa, da Ljubljano malo ogledati zamorem. Ondot- nih dijakov še ni bilo nazaj, ker imevajo navadno več prostega časa. Podam se h G., kjer razun mnogih gospodov tudi našega občešto- vanega pesnika g. Miroslava Vilhar-a najdem. Komaj ga po¬ zdravim , že pri drugi mizi zagledam mladenča, znanega vsacemu Slovencu , — mladenča zares, s kterim se ponosi naša domovina. In ta mladenč bil je štovani bečki modroslovec Anton Umek, s kte¬ rim mi je najmileje bilo zopet po 6 mesečni ločitvi biti v družtvu. Razgovarali smo se vsi tri dolgo na večer pri mali mizici o razno¬ vrstnih zadevah. Pravil sem jaz kaj o Zagrebu, on kaj o Dunaju, tretji o Ljubljani i. t. d., in, ko smo se že dovolj napolitizirali, vsta¬ nemo, ter se za ta večer razidemo. — Drugi dan grem v čitav- nico, kjer sem marsikteremu znancu roko podal, ter z marsikterim dober čas razgovaral. Vsaki me je le vpraševal o Zagrebu, le o Hrvatih, le o naši brači i. t. d., in bral sem slehrnemu na obrazu, kako zelo veselilo je začuvšega, da se Hrvati krepko poganjajo za domače pravice in hrabro gledajo svoje protivnike. Ljubljanska či- tavnica je zares cvetica v najlepšem cvetu. Vse je narodno, vse vneto, vse se le v domačem jeziku pogovarja. Ob, kako prijetno je pač (p poslušati 1 časopisov je toliko, da res ne veš, kteri bi 104 poprej prebiral; mislil sem, da eno uro sedim v prijetnem kraju, ali lej — celi popoldan je prešel, preden sem krasno sobo za¬ pustil. Podam se zopet po mestu s svojim prijatlom R. V malem času srečava potem veselega Ivana Nabernika vnetega Slovenca, da je kaj; in zdaj ni bilo prijatlov in znancov konca ne kraja. Eden odide, drugi pride i. t. d. tako, da čas v Ljubljani mi je z nepopis- Ijivo urnostjo naprej tekel. Še obiščem nekaj svojih vernih prijatlov in čas je bil pred durmi, ko je bilo treba belo Ljubljano zapustiti, ter se zopet podati na šolsko klop. Veselice pri „kameniti mizi* v Šiški pa res ne morem pozabiti, pri kteri smo se v precej veliki družbi prav dobro zabavljali. Ptujim bravcom , kterim morebiti še „kamenita miza* ni znana, povem, da to je rodno mesto našega ne¬ pozabljivega prvega pesnika Valent. Vodnika. Tu se snide vsako nedeljo in praznik množica ljudi. Tudi mi je pravil ondotni krčmar, da po letu veliko ptujcov k njemu pride večidel le iz tega namena, da vidi slavni ta slovenski kraj, in rado mu verjamem, ker ta kraj bo slaven, dokler bo le Šiška stala tam, kjer zdaj stoji. — Še je nek drugi kraj, kteri naj omenim in to je krčma pri „starem Slovencu* ali kakor napis kaže pri „Jelenu“Y' Tu: ne le, da te po¬ strežejo z izvrstnim vinčekom in tečnimi grizljeji, ampak tudi, če si le kaj domoljubnega človeka, gotovo ti bo srce veselja poskakovalo videči, kako zelo sta stari gospodar in čvrsta gospodarica vneta za našo pravično stvar. Vrle „Novice“ jima so že veliko let ravnilo pri gospodarstvu in sploh pri življenju, zato se pa tudi pozna v vsacem obziru v tej hiši znaten napredek. ^Slovenci smo*, rekla je Jelenovka, „zato, ker moramo biti. Nismo krivi, da nismo Nemci. Kteri pa izmed nas Slovencov hoče Nemec biti, ta je bedak in greši zoper natorno postavo.* — Omeniti moram , da ne pozabim, še neki večer, ko mi se je nekaj pripetilo. Sprehajam se z neko¬ liko svojih prijatlov „za vodd“, ter srečam gimnazijskega učitelja, — directe — professora , znanega gosp. Dragotina M., kterega je že marsikdo v „črne bukve* zapisal. Ne pazijoč prošlosti, sto¬ rim svojo dolžnost, ter ga — pozdravim, ali ta, namesto uljudnega odzdrava me strašno napade, da on ni učitelj in da neče v pri¬ hodnje tacega pozdrava. „Tri sto medvedov*, mislim si, „kako ven¬ dar svet v gizdosti napreduje!* Tega pa vendar ne bi bil pričako¬ val, dasiravno poznam mnogo neslanih nemškutarjev: da more člo¬ vek na pozdrav „dober večer, gospod učitelj*, kaj tacega zarepenčiti kakor M. „To je dobro, da te še zapreti ni pustil*, besedujejo to- varši , „ker ni nobenega v celi naši gimnaziji, da bi se predrznil, tega učitelja slovenski nagovoriti.* In ta mož prijatli — risum te- 105 neatis — predava slovenski jezik na slovenski gimnaziji v slovenski Ljubljani med — Slovenci. Tudi jaz imel sem nekdaj čast, da sem poslušal njegovo predavanje, ktero se je velikokrat začelo ob V 2 11 in jenjalo ob ®/ 4 na 11. Zdaj pa matematikarji le vkup, in zračunajte natanjko ravnopravnosl slovenskega jezika z nemškim! „lVisi je v glavo dobil, si dobil le slovenšino v kremplje; Duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili." Nimaš v glavi — slovenšino v kremplje, — duh preonemčeni, voljni kremlji bili — da, nekdaj bili — — glejte no — — kje je tisti modrijan, kteri je znajdel, da je Vodniku narejena pesem „v Arabje puščavi“ le Čopu namenjena; kje je, — hitro, hitro — znabiti tudi pri teh vrsticah Krempeljna Spodrine in kaj novega iz- duhta! Veselite se Slovenci, slavni naš Prešerin bil je prerok, in ni le Vodniku, Krernpeljnu i. t. d., pel, ampak marsikteremu Zavodniku in krernpeljnu spominek zapustil. — Nočem ne dolgo obotavljati, ker bojim se, da bi preveč prostora v „Torbici“ ne potreboval, naj le rečeni kratko, da Ljubljana, kakor sem videl, redi še marsikte- rega nemškutarčka. Slišal sem, da kdor hoče natanjko spoznati take ljudi, naj le o poldan v zvezdo (Sternallee) pride in tu naj gleda: kteri gospod naj bolj dolgo časa stoji pred kazino in kteremu se nič k obedu ne mudi — ta je gotovo — nemškutar. Naj reče, kdor kaj hoče, ljubljanski nemškutarji so zares strašno „nobel eldi“. Velikonočni dnevi so hitro prešli. Moram zopet iti na ljub¬ ljanski kolodvor, da se izročim ognjeni moči. Tu je bila množica veselih dijakov, tudi naš mladi pesnik Zupan, — vsi so nam k slo¬ vesu roke podajali. In tako bilo je konec prijetnih, zelo kratkih ve¬ likonočnih počitnic, ki mi so zapustile drag spominek, kterega se bom, če Bog da, še v sivih laseh spominjal. L. T. 6Ia§ Iz Istre. Bil je lep sabolen dan. Sit mestnega prahu, zavijem jo na Volovsko v trg, ki je kake dve uri dalječ od Reke. Tu stanuje moj stari znanec, po rodu Goričan. Pet let bo , odkar ga nisem vidil. Marsikaj sem mu moral pripovedati o njegovem zavičaju. Po¬ ročil sem mu tudi marsikako čudno prigodbo iz svojega življenja. Vsega je bil vesel, srce mu v ozkih sobah ni dalo miru, moral sern ž njim k staremu prijatelju , ki ima veselo znamenje na svojej hiši — slavno lovoriko. Pri bokalu penečega vinca vnela se je med nama še le prav živa govorica. Obečati sem mu moral, da ga bom 106 večkratov obiskal, česar tudi ne bi rado opustil, ker ne le, da mi je rojak, ampak tudi je najbolji človek za družtvo. Visoko Učko razsvitljajo rumeni žarki jutranjega sonca , na njenem podgorju se pa igrajo morski valovi, ki jih odbija pusto skalovje. Z bližnjega stolpa odmevajo se mili crkveni zvonovi, in vabijo mirne prebivavce k molitvi. Ravno je gospodov dan — sveta nedelja. Tudi mene privabijo ti glasi k božjej službi. Pobožno stopim čez prag svetega mesta. Vse je že polno pobožnih moliv¬ cev! — In kakor so mi poprej glasi zvonov omilili, zdaj mi še bolj omilijo drugi glasi, sveti glasi božjega sluge, ki jih je pred žrtve- nikom glasno govoril, prepevaje sveto inašo v domačem jeziku. Kako čuvstvo , kake misli porode se pri takej priliki v človeškem srcu! — Tako milo, tako živo, pobožno in sveto je vse! Zdelo se mi je, da stojim na druzem svetu, da mi rajski glasovi na uho done. Tako pobožno sein bil danes pri božjej službi, kakor morde še nikdar ne. Srce mi je radosti igralo, prša so mi se veselja širile, in kri se mi je po žilah, kakor oživljena, pretakala. Nehote se mi vrinejo v glavo besede našega pevca: „In kar iz srca pride, prigovor star pove, Predre kamnito steno, iz srca v srce gre.“ Kdor ima le kako iskrico ljubezni do svojega Boga, kdor si je le količkaj matrne svete besede v srce vtisnil, kdor se še spo¬ minja del svojih pokojnih očetov, ki so se za svojo vero tako kr¬ vavo in junaško borili, gotovo se pri takej priliki na novo zbudi. Ali tudi z žalostnim srcem mora se spomniti nekdajnih zlatih časov, časov, ki so, prehitro minili, tistih časov, ko se je tudi nam Slo¬ vencem božja služba v domačem jeziku opravljala. Kako je moralo to biti lepo in prijetno, ko je vsaki prosti človek vse lahko razumel, kar je njegov posrednik za-nj molil. Le takrat so se mogle želje poslušavcev in molivcev vjemati z željami in s prošnjami svojega maš- nika. On pred žrtvenikom in ljudstvo po crkvi opravljali so skupaj presveto djanje. Ali prišli so žalostni časi suženjstva. Nemški za- vidniki, ki so nas v svoj jarm vklenili, svetinjo to so nam s pomočjo druzih vzeli. Poteptali so naše pravice, vzeli so nam milo svobodo, izegnali so naš jezik iz crkve in nam latinščino vpeljali, črn mrak je pokril nesrečno Slovenijo. Visoko častiti slovenski duhovni! Ali bi ne bilo dobro, da bi se služba božja zopet v matrnem jeziku brala ? Če bi to vstano- vili, gotovo vam bi bil celi narod hvaležen. Koristno bi gotovo bilo, da prosite crkvenega poglavarja za dovoljenje in gotovo se ne bi on temu nič vkvarjal*)! Saj so nam to že njegovi predhodniki do¬ volili. Nič druzega ni treba, kod zakone papeža Ivana VIII ponoviti, in mi smo na pravem. Ker ima pa ravno ta zakon še veljavo v nekterih škofijah tržaškej, porečkej, krškej, senskej, spletskej i. t. d., zakaj nebi tudi ini poskrbeli, da se tudi v Sloveniji oživi? To bi ne bil samo velik domač napredek, ampak mi bi se tudi mnogo pribli¬ žali našim srbskim, bolgarskim in ruskim bratom. Bog daj srečo! Matevž Trnovec, osmošolec. Kratkočasnica. Ssdem sodnikov. V neki vasi so se vaščani velikokrat skregali. Ker so se pa mnogokrat tožili in ker je tisti, kterega so krivega spoznali, ve¬ liko škodo trpel, izvolili so sedem pravičnih vaščanov, da bi tožbe razsojevali. Zgodi se necega dne, da se dva vaščana skregata. Nazadnje pravi eden druzemu: Saj te vsak pozna, kakšen ptič si. Te besede vaščana tako razžalijo, da svojega nasprotnika koj tožit gre. Sod¬ niki precej po-nj pošljejo. Ko pred sodnike pride, se roti, da s to besedo ni nič hudega mislil, ampak mu je le zato „ptič“ rekel, ker se „sčinkovec“ piše. Pa vse zastonj. Moral je 6 novčičev kazni plačati. Ko plača, prosi še sodnike, da bi mu dovolili jih nekaj vprašati. Sodniki radovedni, kaj jih bo vprašal, koj mu dovole. On začne takole: Kako boste pa vi teh 6 novčičev med-se razdelili, ker vas je sedem ? Sodniki so mislili, da norčuje iz njih, zopet ga za 6 novčičev kazni obsodijo. Radovoljno jim da zopet 6 novč. potem gre ven in duri prav trdo zapre. Sodniki ga nazaj pokli¬ čejo in zopet mora volens nolens 6 novč. plačati. Ko ven pride, duri zopet odpre, glavo v stanico pomoli in pravi: Je li prav tako? Sodnike to še bolj raskači in zopet je moral 6 novč. kazni plačati. Zdaj se pa tiho proti domu poda. Med potjo pravi: Jaz mislim, da, ako bi pred naše sodnike sam gospod Bog prišel, tudi bi bil kaz¬ novan. To ga neki hlapec sliši in ga gre tožit. Sodniki ga nazaj pokličejo in zopet je moral 6 novč. kazni plačati. Potem si usta z ruto zaveže in beži domu; kajti mislil je, da ako bi počasi šel, gotovo bi zopet kaj tacega rekel, kar bi teh sedem sodnikov za krivo spoznalo. _ Janez Jereb. *) Pri današnjih okolnostih znala bi nas še nemila osoda zadeti, da zavoljo na¬ ših poštenih prošenj nazivali hi nas arijance, kakor stare naše prednike v davnoprešlih časih. Vred. 108 Kratkočasne zgodovinske Črtice. — Ko je nekdaj cesar Napoleon vojake necega mesta ogledoval, slopi pred-nj mlad častnik iz \rste. Priloži se, da so ga mende preskočili , ker je že pet let častnik, bez da bi ga bili kaj povik- Šali. »Potolažite se“, odgovori inu Napoleon, »jaz sem bil sedem let častnik in vidite, da sem vendar kaj več postal!* — Napoleon reče enkrat poglavarju Seviljskemu: »Če se mesto v osmih dneh ne poda, zapovedal bom vse obriti.* — »Tega, mislim, ne bote storili*, odgovori mu španjolski vojskovodja. — »Zakaj ne?“ — »Zato ne, ker dobro vem, da ne bote hoteli pristaviti naslovu: Cesar francoski, kralj talijanski, naslova: »brivec Sevillski.* Poslovenil BI. Grča. Prijateljske pisma in druge novice. Zagreb. »Zgodnja Danica* prinesla je iz Ljubljane v svojem 18. listu »dobrosrčno misel*, ki jo je navdajala med prebiranjem »Torbice*. S prstom žugaje nas opominja, naj ničesar ne pišemo, kar le količkaj po politiziranju diši in celd tacih reči ne, ktere drugi lahko po svojih slobodnih mislih za politiko razlagajo. Kar se »Torbične* politike tiče, mislimo, da vsaki lahko previdi, kako zeld je plitva. Mislimo pa, da ni ravno toliko škodljivo , ako ljudje že v mladih letih ozirajo se po velicem svetu, na kterem se toliko krivic in v nebo vpijočih grehov storeva ; saj je še brez tega dosti starih šupljih glav ne vedočih, kaj je domovinsko pravo, za ktero naj bi bilo slehrnega prva in sveta dolžnost, da sc poganja. Nasprotniki naši gotovo vsako našo besedo na drobnem rešetu pretre¬ sajo in dostikrat nepremišljeno sodbo izreko, da je nedolžna vrstica nevarna d - movini, državi — morebiti celd vesoljnemu svetu ; ali kdo bi se zmenil za vse take in enake godrnanja ? Človek bi moral po tem tacem vsako besedico poprej na protivniško tehnico prinesti, ter klečaje prositi, da bi smela na svetlo. Ako mladina toraj semtrlje svnje misli razodeva, ktere po politiki bodi si dišijo ali smrdijo, to mende ni nobena nevarnost, ter prav po pravici smemo reči, da se »strinja z našim stanom in starostjo*. — Dalje nas prosi »Zgodnja Danica*, naj bi prizanašali svojim učiteljem in večkrat se zmislili četrte božje zapovedi. Ranjki Hruškovec prizanesel je sosedovemu Jernejčeku , kterega je na svojem vrtu pri tatvini zasačil, ker ga je s povzdignjenima rokama prosil odpuščanja, ter mu pri Bogu obljubil, da se bode poboljšal, — ali Kamenarjevemu Matičku pa nikakor ne, ker je večkrat kradel in vselej zbežal, ter nikdar ni obljubil, da bode bolji. Ranjki Hruškovec, Bog mu daj dobro, ljubil je pridne in poštene dečake, ter jim je velikokrat sam jabelka delil na vrtu, ter le malokdaj moral je prijeti brezovo gorjačo , ktera se je na peči v kiselici močila. Hruškovec je nekdaj imenitno, veliko starejo osebo, kakor je on tačas bil, pošteno okregal, ko mu hotela mejni kamen njegove zemlje za sežetij nazaj primekniti in vendar je na smrtni postelji izdihnil, ter veselo rekel: Otroci! posnemajte nte — nikdar nisem grešil zoper četrto božjo zapoved ! Tako je sklenil stari mož svoje dolgo življenje ; mi pa hvalimo ranjkega človeka, kteri je svoje varoval in ni gledal visokosti človečje, ampak držal se je naravnega prava. Dajmo toraj tudi mi hvalo in slavo le tistim, 109 kterim gre! — Dalje toži „Zgodnja Danira“, da reči o ljubovanju skrunijo našo -„Torbico“. Ako pomislimo, da v „Torbico“ ne pišejo otroci, ampak mladenči, kterim se odpirajo široke vrata vesele prihodnjosti, in ako veseli dijak, truden težavnega učenja, časi kako veselo zakrož ali par vrstic k veselju mladih svojih sosedkinj zapiše, to ravno ni pohujšljivo, kakor „Zg. Dan.“ misli, kaj bi neki Slovenke rekle, ko bi nikdar nikjer nič ne bilo omenjenega o njih, kakor bi jih ne bilo na svetu ! Slavni naš Vodnik, Prešerin, Toman, Vilhar, Krek itd. večkrat so zapeli kako mično k slavi poštenih deklet, vsi se ve, ko so bili mladi, in vendar hvala Bogu še ni pohujšanja viditi med slovenskim svetom! Ki se treba toraj bati „Zg. Dan.“, da bi „Torbica“ pohujšanje med slovensko mladostjo obu¬ dila, ker drugače bi bili že vsi Slovenci strašno pohujšani! Da je „Zgodnja Danica 11 slišala pravega domorodca, kterega mi vsi spoštujemo , da ni zadovoljen s „Torbico“, verujemo ; povemo ji pa, da smo sami na svoje ušesa ne od enega, ampak od v e č slavnih domoljubov culi hvaliti „Torbico“, in sicer od tacih mo¬ žakov, ktere štujejo ne le Slovenci, ampak dalje okrog drugi narodi, taki slavni možje obljubili so „Torbici“, da jo bodejo priporočevali mladosti in vsim drugim Slovencom. „Torbico“ kod prve slovenske vaje, ktere je lani v Ljubljani vredo- val g. Ljudevit Tomšič, bile so ponižne, ker so ponižne biti morale, in pri vsi tej ponižnosti bila sta dva broja konliscirana od ljubljanske policije, on pa pregnan iz šol, kakor je znano. Zdaj pn, ko „Torbica“ ne diha več smrdljivega nemškutarskega zraka, mislimo, da bi nam poprej kdo zameril, ako bi Torbico" okovali v železne okove , ter z jezuitarskim črnim oblačilom pošiljali med svet. kakor zdaj, ko se revica veseli — slobode in se časi v podobi ostre bučelite vsede na nos kacemu renegatu. Ne vemo toraj zakaj bi tisti „pravi domorodec 11 »Zgodnje Danice“ ne upal si priporočevati naših vaj slovenski mladini? — Naj nam pa nikdor ne zameri, da smo se upali odgovarjati visokim osebam, ktere smo in bodemo vedno štovali, — hoteli smo le, da se opravičimo slovenskemu svetu, kteremu nas je „Zgodnja Danica 11 predstavila, kod n jhuje paglovce, nevarne -— Bog ve vse komu? „Torbice“ ostane pak vedno glavni cilj: razveseljevanje dijakov in ljubezen do mile domovine. Ve se, da odkritosrčno kazo- vanje grdih ran marsikteremu dobro ne dene, — resnica oči kolje — kaj si ho¬ čemo ? Narava ima svoje postave I — V prvem zvezku počete „nepozabljive črtice iz dijačkega živ'jenja“. ktere „Torbični“ pomagatelj L. T. spisuje, zamoremo še le prihodnje leto na¬ daljevati. — Praznik sv. Cirila in Metoda so v Zagrebu 5. julija prav slovesno ob¬ hajali. Dasiravno so se Hrvatje zeI6 nadiali ta dan gostov Slovencov, vendar izuzemši č. gosp. Malijata Majara nobenega ni bilo. Čudili smo se pa po¬ sebno, ko je neki dijak g. V. R. tja iz Maribora priromal , da to nenavadno slo¬ vesnost slavjansko tudi on v Zagrebu vidi. Pravil nam je marsikaj hvalevred¬ nega o svojih součencih — mariborskih dijacih, — Zvečer pred imenovanim praznikom imeli smo v kazalistu sjajen koncert, h kteremu se je obilna množica ljudi zbrala. Drugi dan bila je maša v kaptolski cerkvi, k ero so tukajšnji kar¬ dinal služili in pri kteri bila je nazoča vsa zagrebška v šolah se učeča mladost. Nekteri gg. pravniki bili so kaj lepo narodno oblečeni , prepasnni s rudečim tra¬ kom , na kterem visela je slehrneinu dolga sablja. — Zvečer bila je v našem Maksimiru, najlepšem sprehajališču zagrebškem , kaj zabavna veselica. Pač res^ da v 1< 00 letih ni bilo in ne bode več tacega praznika, kakor je bil 5. julija 1863 pri nas. no Ateo ravna bila je srčna naša želja, da po obljubi v poslednji „TorbieI“ naznanimo, koliko podpiravcov dobila je „Torbica“ med Slovenci in Hrvati, ven¬ dar tega dozdaj nikakor točno povedati ne moremo. Naj toraj toliko povemo, da Vsacega zvezka se je 1000 iztisov natiskovalo. Hrvatski mladenči so sicer v jako obilni meri obljubili podpirati „Torbico“, česar pa vendar niso vsi držali. Največ podpore dobili smo pri ljubljanskih, rečkih in osečkih dijacih. Tudi si ne moremo kaj , da bi očitno ne rekli, da rečki dijaci prav dobro in marljivo pišejo. To mende njih hvalevredno družtvo narejeva , ktero naj bi biio izgled vsim ostalini gimnazijam. Slava ! — Posebno so se zauzeli za „Torbico“, ter kaj marljivo naročnike nabčrali sledeči gg. dijaci: Janez Luzar, Slavoljub Legat, An¬ drej Benigar, Petar Pazman, Milan Kasumovič in več drugih, kterim se „Torbica“ očitno zalivali ter se jim za prihodnje leto živo priporoča. — Iz prijateljskih pisem • pozvedujemo, da se večkrat pisma zgube, ker o nekterih pismih ne vemo mi nič. Čudili smo se tudi že večkrat, da naših odgovorov ne dobe dotični dijaci, kterim so namenjeni. Ne vemo, kdo je temu kriv ? Kaj pa, da pošta! Saj se vendar mi držimo postav, ter kupujemo listne biljege po 5, 10 in 15 novčičev, zakaj bi potem tudi pošta svojih dolžnost ne storila ? Da listi zakasnijo večkrat več dni, nič ni novega ; če list iz Ljubljane na Dunaj od 2. do 17. hodi, to potem že vemo pri čem smo! — Večkrat nas semtrtje. hrvatski prijatli poprašujejo, zakaj sloven¬ skemu narečju v „Torbici“ prvo mesto odmerjamo , vsaj vendar le moramo pri¬ tegniti, da le hrvatsko narečje zamore časoma postati na jugu književni jezik? To je res, in nikdar ne bodemo Hrvatom kratili prednosti, ktero imajo, ali ven¬ dar, ker je „Torbica“ posebno slovenski mladosti namenjena in ki jo Slovenci v veliko obilnejši meri podpirajo nego Hrvati, gotovo nam ne bode nikdor zame¬ ril, ako slovenske sestavke stavljamo na čelo „Torbičino“, ktero je Slovenec vredoval in jo vreduje. — Šolski izpiti, ktere imamo tukaj iz vsih predmetov, začeli so se na gimnaziji 6. in bodejo trajali do 23. julija. 28. julija imajo „te deum“ realci, 29. gimnazialci in 30. pravnička akademija. Celje. Dobro došla, draga „Torbica“ ! zavpijemo tudi mi slovenski dijaci tik bistre Savine, ki nam v prekrasnej oblici mnogo lepega gradiva donašaš in vsim rodoljubom veliko veselja zavdajaš. Dovoli tudi meni nekoliko o celjskih dijacih črhniti. Skoraj vsi dijaci tukajšnje gimnazije so Slovenci iz spodnjega Štajerja in večidel so tudi za domačo reč zauzeti; pa vendar se tudi tacih tukaj ne manjka, ki se še niso prav zaveli in kteri vsacega, če se le tudi v djanji Slo¬ venca skazuje, „ultra“ ali pa „preuapetneža“ zovejo. Hočem Ti, ljuba „Torbica“, le nekaj malega o nečem sedmošolcu povedati, kar je gotovo vredno , da se celej jugoslavjanskej mladini priobči. V sedmem razredu predava slovenski jezik iskren rodoljub čast. gosp. Ivan Krušič. V dru¬ gem tečaju pa je jel mesto novoslovenskega staroslovenski jezik razlagati in vsi učenci so se z veličini veseljem tega predmeta poprijeli. Da bi pa učenci tudi vadili, zakaj in česa se učč, jim je gosp. učitelj korist starostovenščine, po¬ sebno v sadašnjej dobi, prav razumljivo razložil in čez nekaj časa sledečo nalogo dal: „Kaj so moje misli o staroslovenščini, in kaj mi vtegne ona hasnili? 11 Mno¬ žica 'dijakov je, korist staroslovenščine dobro spoznavši, nalogo jako dobro do¬ vršila. Pa vendar jih je tudi bilo, ki so čez nalogo godrnjali, in med temi po¬ sebno, poprej že omenjeni sedmošolec Sch., kterega naloga naj tukaj od besede m do besede sledi, da bode jugoslavjftnski svet spoznal, kaj nemškutarji o staro* slovenščini mislijo : „Mišli o s t a r o s 1 o v e n š £i n i. Staroslovenščina je bila, kakor se vidi, le malo in slabo izobražena. Staro- slovenci niso imeli ravno vslikanih besed, večidel so nemškutarili. Slovnica je jako pomankovala in le malokdo se je trudil, slovenski jezik čistiti. Cerk so imeli staroslovenci več kakor mi, zato je težej staroslovenski pisati, kako pa novoslovenski. Nekoliko čerk so imeli lastnih , druge so pa iz gerškega in iz latinskega jemali. S časom se je jel slovenski zmiraj bolj in bolj slikati in či¬ stiti, in tako je po tem takem novoslovenski jezik poslal. — Staroslovenščina mi vtegne le malo, ali skoraj nič hasniti*), edino hasljivo je to, da novoslovenci previdimo, kako je pred veliko leti naš materni jezik izobražen bil.“ Alj se ni temu spisu čuditi? Kako more sedmošolec in še rojen Slovenec o jako izobraženej staroslovenščini tako misliti? V tacem človeku se je pač so¬ vraštvo do maternega jezika vgnjezdilo. Mili Bože, ako bi veliko tacih bilo, pač slaba bi še tudi v prihodnjič slovenščini pela! M. Maribor. —y—. Minile so leta , v kterih so nas naši sovražniki potuj¬ čevali , in prihaja zdaj boljša doba — radosti. Različni slovanski časopisi nam odpirajo pot v široko domovino slavjnnsko, za ktero damo rajši svojo kri, kakor bi jej bili nezvesti. Vrli naši učitelji , kleri so se rodili na slovenski zemlji se mnogo trudijo , da bi nam zaklad odkrili, ki ga mila domovina v svojem krilu nosi; vedno jim bodemo za to hvaležni. Od Nemcev pak Slovenec še nikdar nič dobrega ni dobil. Čudno se nam o nečem učitelju zdi, ki je po rodu Slovenec, da še ne umeje razločka med Z in Sch , dalje da tudi piše pri svojem podpisu tsch mesto č, in tako 5 črk mora pri vsacem podpisu zastonj pisati, toraj pri podpisavanju spričeval v vsacem poletju s podpisovanjem blizo 1000 nepotrebnih črk zapiše. Res precej veliko časa potrati! — čudno se nam zdi, da si ta gospod, ki je vendar dober „matematikar“, še tega ni preračunal, toraj nam naj ne zameri, da smo ga s temi vrsticami njegove napake spomnili, ki nam tako hudo v očesih dene, ako mesto 8, 13 črk pri pravem slovenskem imenu viditi moramo. Ljubljana. Gotovo so že častiti bravci naše ,,Torbice" čitali v „Na- preju“, v „Novicah“ in v raznih hrvatskih časopisih , kaj se je bilo zgodilo letos pri nas na sv. rešnjega telesa dan pri procesiji **). Ker je pa ta čudna dogodba zares vredna, da bi jo človek na dolgo in široko popisal, ter je nikdar ne po¬ zabil, naj tudi jaz zapišem to v „Torbico“ s pristavkom, da bi sosedi naši Hrvati prav velikokrat brali ta dogodek ter vedili, kako hudo se nam dijakom godi pod jarmom absolutizma. Bilo je namreč rečeno dijakom naše gimnazije, naj si po navadi izbero enega izmed sebe, ki bo zastavo nosil in dva druga, da bodeta šla pri njem na desni in levi. Res , dijaci storč svojo dolžnost in izbero tri to- varše Z—na, J—ca in P—ča , kteri so posebno lepe surke imeli. Ko naš gosp. vodja surke zagleda, precej se prestraši, pride k njim ter osupnjeno popraša za ljubeznjivi frak, brez kterega je rekel ni mogoče , da bi se šolska zastava nesla za procesijo. Ni bilo drugači; dijaci morajo vbogati, zastavo na svoje mesto postavijo, sami pa brez nje žalostni tavajo v procesiji po mestu. Drugi dan so *) Gospodu Sch. sedmošolcu gotovo poprej nič kakor malo. Vred. **) Ta novica je sicer že precej stara, pa vendar jo „Torbica“ prav rado pri- grli med drnge dopise. Vred. lis pa šestošo'ci na šolsko tablo narisali podobo v fraku s ključi v rokah, spodej pa zapisali: „himmel maihe dich auf!“ Pride gosp. prof. Konšek v šolo, praša, kdo je to naredil — nič ne zvt^dši, teče k vodji i.i čez malo časa prideta oba v šolo in prav natanjko preiskujeta to hudodelstvo, z lepo , z grdo, ali vse zastonj, Da jim toraj gospod vodja „bedenkzeit bis auf den folgenden tag“. Drugi dan pride cela truma gg. profesorjev v VI. šolo, izprašujejo, preiskujejo , žugajo itd , ali zopet vse zastonj. Ob H. uri bila je sednien vpričo kacih 12 dijakov. Uči¬ teljsko osobje jih je kaj -trogo to in uno vpraševalo. Ko šestošolec gosp. A—1 v sobo pride, vpraša ga g. vodja, kdo je moža s frakom narisal? On odgovori, da ne ve in da on gotovo ne. Vodja: „wenn sie nicht denjenigen angeben, so sind sie der schuldige. Die veranlassung gab nicht vvahr der „ Na prej “ ? A—1 odgovori: „das wohl nicht, aber die fahne bei der procession wird vvahrsehein- lich die veranlassung gegeben haben“. Vodja : „sind sie also lieber ausgeschlossen (med dijaki čudenje postane), als das anzugeben ?“ A—1: lieber! Vodja: also sind sie ausgeschlossen. A—1 (odhajaje) ich empfehle mich 1-Ker je nje¬ gov součenec g. Z—r ves čas molčal, pravi g prof. Melcer: aber sie sind wie ein Pole (!) Zdaj pride g. K—s na vrsto, o kterem se je najbolj sumnjalo. Vpraša ga vodja: nicht wahr, sie haben den Kopf gezeichnet? K—s odgovori: den kopf wohl, aber vveiter nichts. Dr. Gogala : ja, ja , der kopf ist ja das haupt, K-s: der kopf ist zwar das haupt, aber nicht die hauptsache. (AUgemeine hei- terkeit in der versammlung.) Vprašanj in dobrih odgovorov ni bilo konca ne kraja. Bili so dijaci v zbornici do pol dveh popoldan. Popoldan ob 4. bila je zopet sednica in bilo je rečeno : montag erfahren sie das resultat. Die schule wird decemvirt itd. In res je bilo. Decemvirali so šolo od Z. nazaj, izključen pa vendar ni nobeden, ampak po nekaj časa bili so zaprti. Trije imajo drugi red v čudorednosti. To je rnende pač živ dokaz, kako se mala stvarica ojstro kaznuje na naši gimnaziji, če le količkaj po demonstraciji diši. Rečemo pa, da to ni bila demon¬ stracija, dijaci so le iz šale narisali moža s frakom , kterega bi bili brez kake nevarnosti lahko iz table izbrisali — in vsemu naj bi bil konec. Bliža se čas prijetnih šolskih počitnicah, v kterih bodemo marljivo pisali za našo milo ,,Torbico", da prihodnje leto precej od konca dosti dosti duševne podpore dobi.- Cujetn tudi, da so v nečem razredu učitelji med uro preiskovati začeli, je li ima kdo kakšnih bukev pri sebi. Ce so „Torbico‘ pri kterem našli, precej je bil „als' unaufmerksam“ zapisan, dasitudi se ni vprašalo, če jo je bral ali ne. Tudi smo iz verjetnih ust doznali, da je neki djak nekake „verhore“ imel zavolj slovenskega pisanja. Tako je še pri nas! Ljubljana. Znano je, da ako pijatel prijatlu svoje nadloge potoži, obema je ložej pri srcu. — Hodil sim mnogokrat že po svetu , zdaj tukaj , zdaj tam in veliko sem vidi! krajev, mest in rasi. Tudi sem večkrat poslušal petje sčintrtje , ter se že pri več priložnostih izvrstnega dijačkega petja pri mašah in pri druzih prilikah prepričal. Ni mi treba pravili, kako lepo petje gine človeka, ter ga z rajskimi občutljeji navdaja. Kar se pa pevcov ljubljanske gimnazije tiče, ne moremo se ravno očitno pred svetom ponositi, vzlasti pri vsakdanji službi božji v šenklavški cerkvi. Ali se je temu čuditi ? Nikakor ne , ker vodja naših pevcov moral bi še sam par let sedeti pri glasoviru, da potreben U luh, ali kakor Nemci pravijo „feines gehor“ dobi. Dandanes se pa čudeži po svetu več ne godč, da bi učenci pod neizurjenim vodjem dobro peli. Kaj pa, da naši učitelji tega ne morejo točno preudariti, ker imajo večidel vsi le kosmate ušesa, ali — 4 /i **>r*-$d*C/ čieŽ e^t /e" &--* , jh*" -> /J? fr /*W ^ 113 če bi časi kak izurjen pevec stopil v cerkev, ne včtn, kaj bi- rekel. Ljubljanska gimnazija, klera tako dalječ hoče sloveti, naj bi si toraj vsaj primerjeneKe,i.eHa; A uito cpne y me 4 piiMa 5 Kiibo, njaxo nyua, Tpecy ny ce Ha npcinia Tone — 33 aTHa nyna 4 Komnu rp«By JipKy Tpece, Ha yiuiiMa cTpintte, Ha 3 a 4 flbime nponnste ce, Fop40 r.!asy 411 ate. Ha rjami siy crasi 6 o 4 Hja noHociuo name, A cpncHH ce coko Hiija A.ia 4 HBH > jame! Cyime cnja — ay'ia aana Ha tokc My naHe, lla Ty ceHe — ca jyaaKa 064 iije c’ h iuaHc; Mac HH 4 ropoM 3 aTpenehe, O 4 4 tic,a 04ceHe, Uac c KOBima — a oh aehe — Cyhie Geje neHe; Ciojii tohot 04 KOtima, Topa jeKOM jem, A[»uihe 3 eji 4 .a — npax ce xnTa, Kpyje rpoMKe pe«ai: *Oj, ropime, oj, 3 e 4 ena! Ul to cu Taao Houa, A uiro My česa, Cpuho aa hoc — peace. Hc6o njajn, cyime ceea, A jynaK ce hoch, He6o c’ M04p0 liaiB OCMCBa, Hhcto cc noiioca 3ap 04 4pa®u — uito OBana Biucjo jynaKa!... Topa liyTn, CTajo Bpejo Tje 4 e y jyHana na ce ny40M Ty 3aneja H y iioita Jana 3ap 40 ca4a mTO hcbium Tanora jyHaKa! — 8 * 116 y»iyqaHa uma, rie40 Cano Kpiune iunpn, Ila HcneBn, ncro ce40 Kpo3 rpaiimme Btipii, 3ap 04 crpaxa — mro tv 6 y 4 e 4«BH0ra J3'HaKa!. . Bimpo Hečo — Ha je 4 an Max TynbaBa 3arp»m, Ka SperoBii — etena casia 04Ba*yjy c’ cipam! — Ca Tyrn>aBOM cm ce sBena, HeuiTO ko naaai ceHy. IIpfiHy jynaK — jonne jena, lla Hy3 ropy rieny. — M 3 4 aieKa ne! — 4yuinana — Ha BpaHqnfcy jame, Ha nasH siv 04 Typ6aaa ilepo y buč Mame, BaKapiHjv tjop 4 ,a 6 nje, Bpammh U 04 CKaKyje. A ce4e4>.in-y34a čaje, Chtuo no 3 BenKyjo; Ciuaj 6.•mer a — livni k e arnie — Kao aiea-KaHOB, JynaKa cy m;u’ npenaie, ByKay itao luasieH! - y Beuy. 4a Aa časi ribjpau Tima caiao Ho 4 Hy siopa 6 hx pomio, Apo 6 im CHcep na 6 po rano,' — Mojih t>ep 4 an noKiomio. „— Ctoj‘ t>aypc! —BHKHy Type KaH’ 4 a ce nosani, tla noTpace cjaj-Ky6ype Aa jyHiina cnam. „Hehem bhuic Kayp«He Taso mu HiiaHa! HarpejaT ce MecemiHe Hhth 6eia 4 aHa!“ — AyuiMan rpain, jyHaK cxyma, Ai xa6epa Hena, Beh o6oie cnor’ Kyiauia, Oran. nvumii cnpeaa. TaMaH 4 yuiMaH y piiiean, Hlapna uyuiHa niaHy, ’IapHa ropa CBa sajemi MpiaB 4yuuiaH naHy. — „— y maji Type!“ —jy r Hai( BUKHy, na Kviama HarHy, Tpse ca6jby — OHa ipKiiy, TypcKy riaBy csianiy. (Me Bpaamih — sap 4a Kance, KaKO Cp6nH tuaha, Kora TaKBe, Taj c’ HeMaKHe Hiir xapeMy Bpaha. BeHueciaB. Haim30 6 hx Ha |ep 4 any Jom y34acax cy3e Bpe.ie, Itonecc , 1 ’ ra — 4a joj Kany Ha Oipvne rpjmu 6eie — CA IVI * ♦ • • y 3 Kanarte cy 3 ax ncapKO Tpeniijhe joj cpne ciua, He6n i’ Me ce Ta 4 a ksko U piiceTHia uypa Miua! — F Beiy. BoHtieciaB. 117 Putopiine eftice*). (Opisao K. 0.) (Nastavek.) Popev se u gornju varoš, obratismo svoju pozornost najprije na kraljevski dvor, koi je veleljepno sagradjen. Kad smo po svih sobah prošli, u kojih veliku udobnost i veleljeplje nadjosmo, zamolismo dopuštenje i dvorsku kapelu vidjeti, što nam bude i dozvoljeno. Kapelica je sasvim prosto, nu ukusno uriešena. Na jednom oltaru se nalazi ruka sv. Stjepana, koju nam jedan od dvorskih svedenikah pokaza, izvadiv nam stakleni srebrom okovani sandudid, da dra- gocieni obstanak bolje vidjeti uzmognemo. Za tim se zaputismo na tako zvani Zeughausplatz, gdje se nalazi spomenik padših prigodom zauzetja Budima, te njihovoga hrabroga vodje Hency-a. Šetjuci se po trgu zamjetisrno vrlo liepih dinjah. Hoteč znati jesu li skupe, zapitah: bodeš — nedeš, po njemadki: pošto su ? Nu da je komu bilo vidjeti, kako sam se za- fiudio, kad mi piljarica liepo naški odgovori: ^Trideset novdidah, gospodine, uzmite, nisu doista skupe, a vrlo su dobre. “ Kad ju zapitah, odakle ona hrvatski znade, odgovori, da nežna hrvatski, ved srbski, te da je iz koljena RDcah. Valja znali, da je povelik dio doljnega Budima Srbi napuden, a zove se Raizen- stadt. Odakle odosmo na zapadnu stranu tvrdjave, gdje je pre¬ krasno šetalište, upravo na gradskoin bedenu nadinjeno. To je ono kobno mjesto, kuda su Madjari izdajom talija na h dekopierah u tvr- dju prodrli; a zatim se sa još vjernimi detami tukli i po ulicah na¬ ganjali, dok napokon hrabri upravitelj Hency sa svojimi vjernimi ne pade. S istoga šetališta prikazuje se inotritelju divan svezor naravi: iz daleka vrletni briegovi, koji se ponose bujno zelenečimi se vi¬ nogradi; malo bliže se vide hrpimice riagumilane kure dolnje va- roši, a pod nogama prostire se zelena livadiea zvana Gene ra I- vviese. Znamenita je stoga, šlo je on Ije godiue 1801. sedam urotnikah pogubljeno, što su se proti Franji I. podigii bdi a medju njimi njeki opat Martinovic. Oko podne se povralisino natrag u Pestu, gdje nas u našem svratištu gospodski rudak dodeka, nu tnoradosm > ga bogme i dobro platiti. Posije objeda odvezosmo se u Kaiserbad. Okolo Budima nalaze se mnoga rudna vriela, koja ved Rim¬ ljani našasta i rabljena bijahu, nu još više jih podigoše Turci za ! ) Buduči da letos nemogosmo svršiti ovoga sastavka , nastaviti •'e se drugu godinu. Ured. 118 vrieme svoga gospodovanja nad Ugarskom, kadno jim Budim slo- licom pašaluka bijaše. Od svih tih mnogih toplih vrielah vriedno je, da spomenem ono, gdje je taj Kaiserbad ustrojen, što se odlikuje toplinam 30 -60 stuprijevah. To kupalište je svojina bratje milo- srdnikah, ko j i doista neštede ni truda, ni troska, da ga samo što sjajni,e urede; nu zato jim i nosi preko 30.000 for. na godinu. U obče rečeno, imade Budim kupališlah vrlo mnogo, malih i velikih, kao takodjer i liepih šetalištah. — Osobitu pozornost zaslužuju ob¬ činske družtvene kupelji, gdje se i plivati uči. Kupelj sama dosta je prostrana, dubljiria joj je 3—9 stopah. Oko ciele kupelji pona- pravljene su male sobice ili kabine, za svlačenje i oblačenje ob¬ činstva, koje tu kupelj mnogobrojno polazi. Za gospodje je drugo ovoinu slično kupalište. U obijuh kupališlih ima vrlo umjetno pri— redjenih nastrojah za ^tuširanje" t. j. način kupanja, gdje na ku- pajučega voda poput kiše pada; ove nam htjede njeko djevojče pokazati; nu stade malo nesretno, te samo sebe poli, na naš naj- veči smieh. Dakako, da ju posije nješto obilnije nadarismo. Prema tomu kupalištu, koje tih Donava leži, jest otočič svete Margarete, gdje je i tielo te svetice nadjeno. Njekada je taj otočič bio sasvim pust i zapušten; nu sada se po njem prekrasni vrtovi šire. Dokle smo mi kupelji ogledovali, prispje parobrod iz staroga Budima ploveči u Peštu, te stade uz kupelj. I mi posjedasmo unj da i nas za 12. novčičah u Peštu prebaci. Taj parobrod ide svake ure iz Pešte u stari Budim, te vozi uzput i gostove u Kaiserbad, a vratjajuči se poveze jih opet natrag. Prešav u Peštu bješe nam več poči u kazalište; nu u koje? madjarski neumjesmo, ta s toga moradosmo u njemačko, gdje vra- tisino se u pristanište natrag. — Ustavši (2. rujna) u jutro odre- dismo po Pesti se ogledati, ne mislim, da neče biti s gorega, ako pnje nego svoje sgode i nesgode pripovjedim, o Pešti u obče što- god pregovorim. Pesta u sebi nije velika, nu zato se ipak može s Bečom, što se nutarnje liepote tiče, uzporediti. — Beč istina jest ogroman i ima velike kuče, dočim Pešta manji prostor zauzimlje i nižje kuče posjeduje, ali joj široke i ravne ulice njeku prednost pred Bečem podaju. — Pešta dieli se na nutarnju varoš i predvaroš. Ove jesu: Lavoslavova varoš, najkrasnija; druga je: svete Terezije, tretja: sv. Josipa i napokon: sv. Franje. Trgovi jesu: veliki ili novi trg, na kojem se nalazi privremnno kazalište njemačko, zatira kecske- mecski, Hohlmarkt, sv.. Sebastijana i sv. Josipa. Lavoslavovu varoš možemo smatrati gniezdom trgovine, koja 119 je ondje bujno procvala. Upravne, prostrane ulice stidu se u slici pravoga kuta; a kude su veoma visoke i bogato urelene, a o nje- kih bi rekao, da su palače. Sva prostorija razi zemlje služi ovdje kao štacun, ondje opet kao skladilte robe. Na Josipovom trgu stoji ved sad mramorno podnožje za spomenik nadvojvode Stjepana pripravljeno. Veoma liep je dio Leopoldstadta dunavska ulica, koju palačan slične gostione i druge ogromne kude sačinjavaju. Ona je ugarski „korso“. Pruža se uduljini pol ure duž veličanstvena Dunava; na njoj se ukazuju šetaocu prekrasni vidici na gore, Budim. Bacil li oko na bistri Dunav, tu ti je opet sve živo, ladje i parobrodi idu gore i dolje upravljene rukom vješta krmilara. Ti vidici tako su zanimivi, da se malo koja varol takoviini pohvaliti može. — Pesta i Budim broje njelto manje od 200.000 stanovnikah; nu pokraj svega toga i kraj sve svoje divne okolice neima ugodna i zabavna mjesta na blizu, gdje bi čovjek koju uru ugodna, ne od¬ vile kesu napinjajud, probavio. Pa s toga mora občinstvo zabavu po kavanah tražiti. Po velikih kavanah opazio sam, da se u zgodnu kutu nalazi uzvileno mjesto poput žrtvenikah, na kom obično go¬ spodarica sjedi i slador dieli, te potrolenom sladoru dobitak onoga dana sbraja. Obično se u svakoj takovoj kavani nabode po 3 biljara, gdjegdje i vile, koji na največe gospodarično veselje nikad prazni nisu. Stolovi su vedom stranom pokriveni raznimi novinam 1 i časopisi. Takove su zgrade od rana jntra, pa sve do mrkle noči uvjek pune. Gosti sjede pokritimi glavami i srču čitajudi novine crnu kavu na tursku. Kad koi hoče otidi, vikne „platiti“, na Ito odmah konobar priskoči, te mu moral sve nabrojiti, Ito si potrolio, a on sve sračuna. — Skupo plativ kavu moral jol i njemu kakov darak dati, inače del drugi put zlo poslužen biti. Najvece kavane u Pesti su Zrinovideva i kraljice englezke. Ustav dakle u jutro odredismo najprije ici vidjeti žudijsku si- nagogu, koju zbilja vrlo liepotn pronadjosmo. Covjek si doista malo Ita takova predočiti može. Sam zastor, koi zastire ulaz u svetohranište stoji 20.000 for. Jednom riečju sinagoga je vrlo liepa umjenina slogom gradjena i ukralena svakovrstnimi divotami nakiti. Otilav odalle dodjosmo do sveučililtne knjižnice, a njeka nas želja povuče, da podjemo i nju pogledat. Slupiv unutra opazismo, da nas nadziratelj njekako hladno primi; nu njekoliko T Hassenn- bauer-bankih“ ga skloni, da nam je poslie sve najprijaznijim na¬ činom pokazivao, tumačio i najposlje ponudio, da se u onu knjigu 120 i mi upišemo, kamo se svi odličniji, koji ikad knjižnicu pohodiše, podpisovati običaju. Medju ostalimi znamenitimi knjigami, pokaza nam jednu, o kojoj veljaše, da je molitvenik Matije Korvina. U toj knjižnici ima izvještju nadzirateljevu do 100.000 knjigah. Iduči dalje, prodjosmo po „parižkoj ulici -1 . Ta ulica je četverouglastim pločni¬ kom popločena, a odozgd samim pokrivena. Zalim posjetismo sgradu sveučilištnu, jer se knjižnica izvan nje nalazi, gdje se crkva sve- učilištnoj sgradi bili, nehtjedosino otiči, da ne vidimo kabinet silo - slovnih spravah, što nam je kašnje drago bilo. Došav nairne unj nadjosmo samo jednoga od poslužnikah dotičnoga najme reditelja toga kabineta, koi potaknut trima forintačama sve, što sam znadijaše od onih spravah pokazivaše. Na posljedku nam je velikim uzhitom pokazao njeke pokuse, što jih učitelji siloslovja pokušali bjehu, za svakom rieči govoreči: To smo mi iznašli! Nesljutjaše valjda, da mi dobro znademo, da on nije nista drugo, nego poslužnik. Medjutim nas je ipak dosti ugodno zabavljao, dočim nam je sve skoro pokuse sa značnoin sisaljkom, munjostrojem i one o rav- novažju pokazao, što sain od gospodara bjese naučio, nu o svjet- losti i lučbi malo je znao, u koliko to iz svega razumjeti uzmo- gosmo, ali u to se nije niti pačao. 36 a v n d b a* lil. (Svršetak.) Ružiča obori črne očice k zemlji, le se jedva Culo „ljubim“. Ml dič prihvati uzhičen njezinu ručicu, čemu se ona neuzpro- tivi, te pri t/snuv joj topli cjelov na djevojačko čelo uzkliknu: „D 125 Na to se nasmijahu obližnji svatovi. Takve i sijaset drugih primjetbah činjaše se medju svatovi, dok nedudju u dol miroševački. Tada gajdaši zasvirajti, starješma promjetne njekoiiko hitacah , barjaklar zapleše, a čestnik zajušne, na što se iz brda oglasi doraaei Cestnik, te se po kojim inužarom odazove. Došav pred vrata od dvorišta nadjoše put zagradjen pručem, daskami i koječim. Kordun nedade preko bez putnicah — nevjeruje se ni bar- jaktaru pokazujučemu na barjaku pirnu jabuku s rožmarinom; ne« odazivlje se ni prietnjam ni tnolbam čestnikovim, nepropušča se ni mužikašem, ko ji obecaše triput odsvirati, — dapače ni istomu dje- veru, dok najposlje neutnoli sam zaručnik, pokazav svoje povlastice i ina pisma. Tad ti zagrmi prasak pušakah, zvuk gusalah. juškanje Cestnika s nnjvečim klikom radosti nvedu zaručnika u sobu, dok su gajdaši pošli po zaručnicu. U Iiepoj bielini odievena, krasnim viencem okičena, preliepom tkanicom opasana stupaše krasotica Ružiča iz svoje komore u sobi:. čim ona u nutra, to odmah ustanu svi prisutni, poskidaju svoje šešire s glavah. Tek što ona za stol sjede, upali djever blago¬ slovljena svieču — te obaviv tako svoje obrede, podju lagahno put crkve. Nerazriešivom bračnom svezom svezani, podju kuči, le tu obaviv po tadanjem običaju svatbu, življahu u miru i blagoslovu božjem mnogo godinah. Starac Gjorgje doživi u brzo unučadi, dok i on nezamieni ovaj sviet s boljim. Napisao <1>. imješice*). — Jednom reče Stevan svomu priji Vuku čižmaru: „Ej Vuče! moram ti se čuditi, što možeš polag tolikih dugovah , koje si po- činio, mirno spovati!“ — „Nečudi se meni, več se čudi toinu, kako mogu oni mirno spavati, koji su meni novce posudili!" 4 — r Je li osao glagolj?^ upita učitelj učenika. „Jest“ , od¬ govori ovaj; „jer se može reči ja sam osao, ti si osao, on je osao i t. d.“ *) Te sniješice posla nam mar'jivi naš gosp. J. B. izvadiv ih iz riečkoga „Pri* morca“, u kom, kao šlo vidimo, sigurno se dobre stvari nalaze. Ured. 126 — Kad bi razpušten bedki „rajsrat“ zapitaše seljaci njekoga kmeta povrativšega se kudi, koga bijahu onamo poslali: „Zašto nije bilo u novinah, da si ti što govorio?" — „E prijatelji, vi toga ne- razumjete. Nečitaste li više putah u novinah: „obde mrmljanje"; kod toga sam ja uviek bio.* — Njetko je u družtvu dokazivao, da nevjeruje u vraga, jer ga nije nikad jošte vidio. „Baš iz toga uzroka", odvrati mu njeka gospodja, .podela bi dvojiti, da li imate vi pameti, jer vam je jošte nišam vidjela." — Njetko si kupi u dudanu palicu. Pošto ju je ved podulje vremena nosio opazi, da mu je preduga. Ode k tokaru te mu rede: ^Odrežite mi, molim vas, palicu ovdje gore, jer mi je previsoka; odozdol mi je jur pravo!* — Niemac se hvalio Magjaru, kako može piti, pa ipak da se neopije. „Hd teremtete!" rede mu Magjar, „tako znade piti i osao i vol!« — — Prijatelj si pohodi bolestna prijana, te ga zapita, kako da mu je? Na što mu on: „Sve bi dobro bilo, da se ja nebojim uinrieti, i da se moj sin neboji da du ozdraviti!" — Njeki difut hvalio svoje sukno ženi veled: *Ono de vam sukno trpjeti cielu vjednost, zatim ga možete opet obrnuti.* Dosjetke. Razgovor medju dva prijatelja. „Kako ste? 8 „„Kako vidite." “ „Tak borne nije dobro; ja bo vrlo slabo vidim. 8 Tatov izgovor. Uhvate jednom tata kod kradje. „To je ipak nepravedno", reče, „da sada Čovjek ni za sebe skrbiti nesmije. 8 čudni uzroci, radi kojih nepije se vino. „Izvoljite Čašicu vina", reče njeka gospoja svotnu znancu. BB Hvala liepa, nemogu iz triuh uzrokah; prvo, što veotna riedko pijem; drugo, što mi je to i liečnik zabranio; a trede što sam prije pol sata oku izpio.““ — In —c. 127 Prijateljski listovi. Zagreb. Nemogu odoljeti mladjahnomu, pa upravo s toga vatrenotnu svoniu srcu, da iz dna njegova neuzkliknem: Živila nam „Torbiea“ u bielom i ponositom našem Zagreb-gradu! Radostno dooekasmo prvi tvoj snopčič, ali još radostnije drugi; nu jedva što si drugi put bieli sviel ugledala, nadje se njeki mudrac V., koji te stao u „Glasonoši“ bockati zbog tvojih, kako on veli „čla- nakah trganacah". Taj V. čini nam se momkom čudne fajte, pa čemo ga pustiti u miru, neka bocka, dok mu se boculice nezalupe. Sreča i Bog, što se njegova bockanja nitko neboji, a neplaši ih se ni ti, mila „Torbice“, nego čini pravo i neboj se nikoga. Sto te pako svi nemiluju, tješi se time, što se nije nitko rodio, koji bi svim ugodio. Dobro si učinila, draga „Torbico“, što si i srbsltu našu braču pozvala na rad. Govori se, da je našoj srbskoj brači zazoran bieli Zagreb-grad; ali srbska naša brača odazvati če se ljubeznomu pozivu i pokazati, da nezaziru s nami se u kolo uhvatiti, kao što i mi nezaziremo u kolo ih pozvati. Živila „Torbica“! Bog s tobom! B—č—. Zagreb. Nedavno zaškrebeta u karlovačkom „GIasonoši“ ona škrebe- taljka od dopisnika iz Zagreba, koji neumije o inom pisati, do „Torbice" i „Rodoljuba“. Buduč bi tko mislio, da šutimo, što smo lobože uz Iažljive svoje dopise u „Naprej-u“ pristali, evo o tom još par riečih. Najprije se okusi isti gosp. A u dosietkah, nu čini mi se, nepodjoše mu za rukom, buduč kaže — što mi nerekosmo — da on sam nežna, što piše. To mu je sigurno saviest iz tiha prišaptnula. Zatim kaže , da js „graknuo“ na pra- vedno utedničtvo „Torbice“ ; mi ga nepoznamo osobno, te s toga nemožemo auditi o tom, jeli isti gospodin „grače“ ili drugim načinom misli svoje izražuje, nu mi rieči njegovoj vjerujemo, da sve drugo znade, samo ne govoriti, kao ostali umni storovi božji. Nadalje mi neznamo od kuda mu ta dosietka, da je ured- ničtvo „Torbice“ gorke suze lilo , ako možda gosp. dopisnik rubca žmikao nije. Uredničtvu „Torbice“ biaše doduše veoma žao, što nije moglo Hrvatom u „Tor- bici“ onoga mjesta ustupiti, koje ih po pravu ide, ali ne imajuči dovoljno članakah hrvatskih, nemogaše ni zadovoljiti pravednoj želji i nadi hrvatskh podpiraocah svojih. A to sramota za Hrvate, kao gosp A kaže, nije, te mi dvojimo veoma, imade li ikoj djak na ikojoj gimnaziji, neizuzam ni istog gosp. dopisnika, dok nas činom ne osvedoči, koj bi bio kadar, uz svoje školske pred¬ mete još 1 ’/ 2 arka što valjana urnah napisati. O onom zagrebačkom djaku, što rekoh, ponavljam ovdje opet: da je on poziv k predpla i po svojoj volji preina- čio, buduč na nijednom našem nebijaše, da če biti pola hrvatskih spisali, premda je uredničtvo to željelo i premda mi to obrekosmo ustmeno, ali kad neima člana¬ kah, to neima ni časopisa. S toga neuvidjamo , jeli smo prestali biti „mož be¬ sede". Ta to če najbolje znati urednik sam g. Ravnikar 4 ). A što se tiče povriedjenja isline i osramotjenja zagrebačke gimnazije, o kojim gosp. A blagoizvoljuje na koncu piskarenja svoga, snivati, to mislimo , da netreba — posije gore navedenog ni riečce više spomenuti. Samo svjetujemo *) Dopisi našeg L. T. podpuno smo jednakih misli, te ono isto uvjek govo¬ rimo, — » toga mislimo da če biti ovim odgovorom konac — svadje, Ured. 128 našega viteza dužnoga braniti napadnnte, da ih štiti, a ne kao sada za- grebačku gimnaziju, koju mi kao član njezin, sigurno napadati nečemo. Komično nam je milo, šlo je ono njegov zadn|i odgovor, jer bismo bu- duči put pero bolje naostrili, da mu se opet uzvidi napadati ljude, koji nista ne- skriviše — iz pukog svog neznanstva I L. T. Rieka. —II— Mila „Torbice“! Mogao bih ti što natuknuti o golemoj nesreči — o tuči nuiine, koja o Vidovi pomlatila nam susjednu posestrimu btru (ošini gdjekojega mjesta), — ali o takovoj nevolji neda mi se pisati, osobito kad pomislim na udarac, koji Seljakova nesreča i narodnjemu napredku zadaje. — iiadostnije umačem pero, da ti što o napredku javim. G. gininaz. profesor J. T. počeo je več lanjske godiue predavati — i to svakoga blagdana posije djačke propovjedi — slovensku literaturu i za tim neumrloga dra. Franceta Prešerna. Taj započeti posao nastavio je ove godiue i prešao svu literaturu jošte jednom, a njeke je nedjelje počeo tumačiti poezije Francetove. To doista mnogo koristi — premda imade malo slušalacah. — A lani je bilo jošte bolje, jer je g. pr. V. P. tumačio svoju hrvatsku slovnicu, nu buduč nam ga udes ugrabio, to predaje sam g. T. slovenski. Bog daj sreču! Kako sam čuo u zadnjem odboru djačkoga čitališta, imati čemo gdje po- četkom srpnja besjedu u slavu našima slavjanskima apoštolima. O uspjehu ču ti javiti koju u buduče. Dotle Bog! Listnica. (Slov.) Zavoljo pomanjkanja časa v sedanjih zadnjih dnevih letošnjega šolskega leta, dali smo „Torbico“ le v 2 pfilah na sietlo, — toraj je cena tudi ponižana, akoravno smo pesme in dopise s prav malimi črkami tiskati dali. Vse čast. gg. dijake pa prav lepo prosimo, da bi med šolskimi počitnicami po svojih krajih naberali naročnike in jih potem vredniku pošiljali v Zagreb. — Kar se uvrsle- vaiija spisov v „Torbico“ tiče, obljubimo, da bodemo skrbeli, da željam dopisnikov zadovoljimo, vendar povemo, da prevodi in druge enake tvarine malo težej pri¬ dejo na vrsto, dokler imamo izvirnega gradiva. — Gosp. B. G. v K.: Skusili bo¬ demo še kaj porabiti iz Vaše zbirke. — Gosp. T. na R.: Ostalo se časoma porabi. — Gosp. A. B.: Vašo mično povestico djali smo v predalček za drugo leto. — Gosp. J. L. na R.: V ta zvezek ni bilo nikakor mogoče. — Gosp. J. H. v Lj.; Le naprej, dragi Jože, kar nam dobrega v roke pride, vse se natisne. — Gosp. J. J. v. K.: Prav rado Vam „Torbica“ prostor odmerja. Prosimo še kaj. — Gosp. Podgorjanskemu: Prejeli, toda za zdaj prepozno. (Hrv.) Gosp. B—č— u Z. : Vaša „dva akros .. . i ostalo ostavismo za buduču godinu. Osobito nam je drago, što čete nam ostati rjeran podupiratelj. — G J. B—čiču na it.: Krasuu Vašu pripovjest čemo objelodaniti. — Gosp. R. L.: Najbolje je, da ga pustimo u miru. Vašega pitanja daltle nečemo javno priobčiti. — Gosp. Venceslavu u B.: Srdarna Vam hvala za poslanu pjesmu, koja nas jako razveseli. Molimo, da se cesto sjetite „Torbice“! — Gosp. ?: O Vašem dopisu pisati čemo Vam ovili danah. — Gosp. Toševačkomu: Sve liepo i dobro, samo na- pried! Ostalo se prilikom porabi.. — Gosp. M. M. u Z.: Vašu pjesmu čemo pri¬ likam »potrobiti. Radite samo dalje. — Gosp I. Sv.: Žao nam je, što nam pro¬ stora uzmanjka. —-—--— TORBICA ■umi migom. ILetO III. V Zagrebu 18. oktobra 1803. Št. 1. Tovarii S Prijetne šolske počitnice so pri kraju. Okrepčani hvalu Bogu in kakor novo zbujeni snidemo se zopet po šolah. Čas je tu, da moramo zopet knjigo v roke in pribavljati si znanosti- za prihodnjost. Tudi naša „Torbica“ zopet je na novo odprta, na novo oživljena, ter bratovsko svoj prostor ponuja nam vsim proseča, da zbiramo tudi mi na novo tvarin za njo, da bode čedalje težja in debeleja. Kadar bode polna, poslali jo bodemo med domoljubni svet, — naj kaže, kaj smo nabrali in kako se pripravljamo za prihodnjost. Oh, kako veselo bode pač konci tekočega leta, ko bode slehr.ii pridni nabiravec pregledoval svoja zrnčica in radostno reči mogel : tudi moje drobtinice shranjene so v »Torbici®, tudi jaz skrbim za sta¬ rost. In ko bodejo sivi lasje pokrivali naše glave, ter se delale jamice po naših licih — oh — takrat bode marsikdo imel staro, morebiti že zakrpano »Torbico® v svojem predalčeku. Pregledoval jo bode v bridkih urah svojega življenja in solzice si brisaje, zna- biti bode se zmislil Prešerinovih besed : »Mladost po tvojej temnej zarji Srce britko zdihuje, Bog te obvarji 1“ Da, Bog vas obvarji preljube mlada leta! Delajmo, ne tratijmo prostega časa, ker »Minuta, ki minila Ne bo se povrnila ; Kar časa zamudiš, Ga vekomaj zgubiš 1“ 9 2 PESME. Slovo mladenčevo. F. Cucek. ! ) Rado bodemo natisnili še nekaj mičnih pesmic iz Vaše bogate zbirke, ktero smo hvaležno prejeli od neeoga tukajšnjega gospoda. Vred. 3 Prijateljska solzica na grobu g. Ivana Rak-a. *) Jokajte dragi na grobu rojaka , Cvetke obesite v tla vse glav6! Žalosti našej ni žalost enaka , Srce vzdihuje globoko v nebo. Komaj livada cvetico pognala, Komaj razvijati cvet se počel, Malo le malo med nami bivala Veter nemili iz srede jo vzel. Zgodaj prijazno dišala cvetica Svoje visoko molila vrhe, Blede prerano postale so lica, Mlade prerano zastale rokč. Risi dočakala tukaj jeseni; Želi ko bomo bogato polje, Mraz Te v spomladi pokriva ledeni, Jokajte bratje, jokajte sestrč! Sonce Ti sreče naj tam bolj zasveti, Žalostno lira naj naša brenči! Pevski mladenči mu dajte zapeti, Vzdihnite te le besede vsi: V miru počivaj prijatel predragi Zemlja Ti lahka ostani vsak čas! Sončni milejši ko bodejo tragi, Brenkala lira britkejši bo glas! L. T, ^azelica. Ne bom nehal ljubiti te ! Poprej bo sonce blagi svit zgubilo Kod bom nehal ljubiti te! Prej luni bledo lice bode se stemnilo Kod bom nehal ljubili te! Poprej nebo bo zvezdic se znebilo, Kod bom nehal ljubiti te! Prej svet vkrotil derečih rek bo silo, Kod bom nehal ljubiti te! Prej morje bo do dna se izsušilo, Kod bom nehal ljubiti te! Prej bo bregovje vso se razrušilo. Kod bom nehal ljubiti te ! Prej v prah se bode vse zdrobilo, Kod bom nehal ljubiti te! Da nikdar nejbom domovino milo Ljubit nehal — nak — nikdar ne! M. L. Rogacki. *) „Torbica“ je lani doživiia žalostno zgubo. Bil je ranjki po dovršenej nižjej gimnaziji učiteljski pripravnik v Ljubljani, ves vnet, iskren prijatel in eden najmarljivejih podpiravcov že prvega tečaja naše »Torbice.“ Neizrekljivo ga je veselilo, začuvšega, da bode »Torbica* v Zagrebu izhajala; obljubil jej je znatno podporo, — ali revež bolehal je dolgo časa na pljučih in predno je mogel domoljubno svojo obljubo spolniti, pokosi nam ga nemila smrt, ter nam ga prerano vzame iz našega kola. Vmrl je že lanjskega šolskega leta ltmalo po velikej noči v Moravškej fari, kjer je doma. Čudno nam se zdi, da nam kdo naših dopisnikov koj ne piše tako važno - žalostne novice. Ver¬ nemu svojemu ranjkemu prijatlu stavljamo pa tu v našej „Torbici K mali spominek kod znak iskrenega prijateljstva in prave ljubezni. Bodi mu zem¬ ljica lahka ! Vred, 9 * 4 Domotožnost. Domovina! — kraj ljubave, Kje o kje mi ti 'težiš?! Kje so griči, kje dobrave? Kih srce si še želiš. Kdaj se le povrnem reva, Zopet v svoj domači kraj ? Kjer vživala sem kod deva Mnogo že veselja slaj! Al osoda je nemila Obsodila me strašno, V ptnje kraje odpodila, Ranila srce niladd! Domovina k Teb’ zdihujem K Teb’ srce mi hrepeni! Vse obete zametujem S kterrni ptujc srce vedri! Ivanka Kadivc-ova, Harodu. Za narod sem navdušena, Narodu s tem pokazala, Slovenske vsa krvi, * Da zvesta sem mu hči! In slave svoje matere Srce ne zapusti! Pozdravljen hod’ slovenski rod, Za te srce gori! V jeziku njenem urila Pozdravljen bod’ slovenski rod! Vse žive se bom dni, Slovenka Teb’ živi! A niča. Pristavek vredaištva. Bodite srčno pozdravljeni tudi ve' mili pesmici, ki ste potekle iz urnih rok blagih domoljubek! Oh, kako veselo bi pač bilo, ako bi tudi nježni spol se vdeleževal našega početja! Hvala Vama toraj mila Anica in Ivanka, srčna hvala, da ste Vi prvi zabrenkale na svojej rnladej liri v „Torbici“ mični le pesmici, ki naj bi bile v izgled in spodbudo tudi drugim Vašim ro¬ jakinjam. Le tako napredujte, da se bode vresničila zadnja poe¬ tična Aničina vrstica: „Slovenka Teb’ živil* Da, kaj ne živi in vmre za blagor domovine in naroda? Zivile nam toraj marljiva Anica in Ivanka v slavo in korist slovenskega doma ! Mezvesti sinovi. Slavo sinovi so S hiše pahnili, Tujo da šego bi Ložji nosili. V krasne dvorane so P t u j k o vpeljali, Lastno ko mater jo Vsega obrali. Tisti, ki morali Slavi bi vmreti, So zaprisegli si Slavo zatreti. Večkrat je Večni že Tacega vdaril, Lastno ki mater si Je zanemaril. 5 Zvestih jc .nekaj še, Ki jo spoštuje, V krasne dvorane jo Zopet vpeljuje. Ki si prisegli so, Slavo ljubiti, Naj bi tud’ morali Život zgubiti. Joka se srce mi In bo jokalo , Dokler za večno bo Sopsti nehalo. Njemu, ki zidal je Velke svetove, Tožil nezveste bom Slave sinove!! — Ivan T. Mornar. Prijeten veter mi pihlja, Napel je jadra bele , In po valovih se morja Prot’ domu ladja pelje. Iz daljnih tujih krajev spet V domačo grem deželo , Prijatle, znance vse objet’ Želi srce veselo. Široki svet prehodil sem, V deželah daljnih bival, Sem dost’ prijetnega očem Dovolj sladkosti vžival. Umetnosti sem občud’vaI, Poslopja velikanska, In krasna mesta ogled'val Neverska in kristjanska. Alj bolj kot tujca kinč in kras In tujčeve naprave, Me veseli domača vas Tik brega mirne Save. Prevozil skor sem vode vse, Preveslal vse ožine; Pozabil vendar nisem še Predrage domovine! Sl. J. Podgorjanski. LEPOZNANSTVO. nepozabljive črtice iz (lifačheg-a življenja. (Spisal Lj. T.) II. „Omne initium ardet", veli latinska poslovica in zares, po pasje sem se zvijal pri prvem učenju latinskega jezika. Nemški, latinski — to sem še med potjo v Ljubljano premišljeval in ne za¬ stonj, ker vselej bi bil raje pod Golovcom 10 dni bob lušil, kakor le eno samo uro učil se rimskega jezika. — Pokaj se neki bodeš tako bal tega jezika, saj ni težek — reče mi moj tovarš, ki je v ravno tistem kotu v šoli klop drl kod jaz, — pojdiva vsaki dan „pod Tivoli", tam se bodeva učila in jaz kriv, zagotovlja me, da se bodeš naučil teh čudnih izrazov. Prideva „pod Tivoli." On obrne na eno, jaz pa na drugo stran. Odprem vmazano in strgano knjižico, iz ktere se je že marsikdo učil in začnem si prvo besedo »conjugation" v glavo vbijati. Gle- 6 dam jo dolgo, berem, preberem enkrat, dvakrat, desetkrat, — iz¬ rečem jo stokrat in preden bukve zaprem in na hrbet denem, že sem pozabil. „Pokaj se bodeš bal tega jezika" — pride mi na mi¬ sel, ter še enkrat odprem knjižico, gledam va-njo, semtrtje hodam in izgovarjali začnem: kon-kon-konj-ju-ju-ju-ga-ga-ga-ci-ci-ci-on on-on itd, najmanje stokrat, skusim potem brez bukev in-čast Bogu, izgovoril sem jo, le namestu zadnjega „tion“, rekel sem še „cifion." Moram jo znati, mislim in tako dolgo jo izgovarjam, dokler je v glavi. Tečem k prijatlu — ali kako se zavzamem, ko ga na unem kraju ni več bilo, kjer sem ga pustil. Iščem ga po gojzdu in naj¬ dem ležečega na travi v nekej senci. Čudno mi se zdi, ko se pri— jatel ne gine, samo s čelom je neprenehoma tolkel po kazavcu. Postojim. poslušam in čujem neprestano: de, de — kli, kli- oho, menim, ta se pa ravno tako vbija. Grem k njemu, dober mu tek vošitn in ga pobaram, kako mu kaj dopade latinski jezik ? — Vse gre, samo ta rogačeva beseda „deklimation“, neče v butico. — — I kaj pa je vendar to — vprašam ga dalje — beseda „kon- juficion", pri kterej sem toliko časa zgubil, da sem si jo v glavo vtolkel. — — Kaj? — smeja se tovarš, konjuficion ni nič; hočeš reči „ko nj ugacio n ?“ — — O ti pomendrana pošast! zopet sem pozabil! Meni nič, tebi nič, pustim učečega prijatla v senci, grem v gosti gojzd, ter zopet od konca začnem učiti se „konjugation.“ — — Drugi dan bilo je veliko kaznjenih, da so morali po lOOkrat napisati besedo ,,conjugation“, ker je niso dobro izgovoriti znali in med temi je tudi mene ta nepozabljiva sreča doletela. Ne bom prav vsake drobtinice napisal, ki mi še dandanes roji po glavi, ker bojim se, da bi zopet kak hrvaški dopisnik očital „Torbici*, da so vsi spisi le od enega, hočem torej le ob kratkem povedati daljne učenje svoje v Ljubljani. Naj tedaj preskočim na tisti dan, ko je v šolo prihajal nek drugi učitelj namesto našega, ki je bil bolan. Joj meni, to je bila tihota. Vsi smo ga gledali v obraz, kaj bo povedal. Ali jernnasta, kako čudno je govoril. Človek bi bil zares mislil, da živi v srednjej dobi zlate nemške kulture, ter da posluša prve Germane, kako čudno besede požirajo. „Oh, jaz pa tega nič ne razumim" — „„jaz maIo““ itd; tako smo šepe¬ tali eden druzemu. Novi gosp. gost išče po žepih, ter izvleče ne¬ kaj vmazanih popirčkov, ktere polahko na mizo položi z besedami: „jec bar ii anždad dess hern Glassenlohrer briifa 8 (jetzt werde ich 7 anstatt des herrn classenlehrers prufen.J Čudno Čudno nam je bilo pri srcu. »Tlači figo, tla te ne bode poklical“ — čuje se od vseh strani šeptanje. Začnem tlačiti ob klop, ter milo zdihujem: sam Bog me obvari pred pošastjo. Nisem dobro izrekel, kar se zablis¬ kajo oborožene oči novega gospoda, ter ojstro pogleda po šoli, zakličavši „Dampfschif f.“ Tiho je bilo vse in željno čakamo vganjke te prečudne zastavice. Mislili smo, da mu se meša. Ko vidi naš občudovani gospod, da je vse tiho in mirno po šoli, ter da nobeden ne vstane, še enkrat pogleda v popirček, ter glasno in jezno pokliče zopet ali bolj trdo „Tomschufl‘.“ Ko da bi me kdo s kropom poparil — vsega me je nekaj streslo in, ko da bi mi nekaj tiho reklo, da mene kliče. Vendar v strašnej dvoumbi ne vstanem, ampak čakam, kaj bode dalje. Prst me je že bolel od samega tlačenja ob klop. „Ist der Tampfschiff nit hiir ?“ vpraša sedeči gospod. „»Nein, nein — so heisst keiner bei uns““ bil je nagli od¬ govor. „Aber jaaa — ež ždad ja hiir im Gataloge." „ »Tomšič heisst einer““ porečejo lovarši in brez iznimke vsi glave obrnejo v mene. „No ja“ zarepenči učitelj, »barum ždiid er nit auf?“ Okregal me je kod psa, zakaj ne vstanem, ako me kliče. Zastonj bila so moja opravičenja, zastonj vsaka beseda, da ni mojega imena prav izgovoril itd., ker učitelj jo moško v svojem jeziku reče: jaz sem vaš gospod, vi nimate nobenega druzega poslušati, vi si nimate no¬ benih druzih imen krojiti itd. itd., — v kratkem, tako postavo nam je bral iz glave, da smo mislili, da stojimo na Sinajske j gori, ko Bog Mojzesu svoje zapovedi izročuje. Ko nam je filipiko odmolil, začne bliskati in treskati po šoli od samih — — „cvajerjev.“ „Joj to so streng profesor 11 pogovarjali smo se, ko je zvon¬ ček na dvorišču zakljenkal in gospod iz naše šole stopil. Jaz pa dolgo premišljujem to zgodbo. Zamišljen pišem na papir »Dampfschiff ’ 1 in gledam, kako bi se neki moje ime iz te be¬ sede izpeljati dalo. Več dni ostal sem pri tovarših »DampfschifF in celo Jurčeku se je čudno zdelo, ko sem mu to povedal. Z glavo kimaje mi reče, da je on vse dozdaj moje ime od „Domschutz“ izpeljeval. — Druga zanimljiva točka mojih »nepozabljivih črtic 11 je tudi una, ko smo dobili okrogloličnega učitelja v šolo, dosti znanega, da bi ga natanjko popisoval. Na ljubljanskej gimnaziji ni nič čudnega, ako kak renegat predava slovenski jezik; torej ne čudite se, ako sem tudi 8 tega doktora skusil v tem predmetu. Predaval je „hohtajč“ naš ma ¬ terni jezik in slobodno rečem, da izmed 10 pravil Potočnikove slov¬ nice, komaj smo eno podčrtali, ktero je bilo učiti Drugi tak mojster-skaza slovenskega jezika bil je preljubeznjivi ljubček, preznani g. Kori, kterega ne bodem obširneje' tukaj popisoval, saj je mende tako že vsaeemu znano njegovo suho predavanje. Ne le, da je sam večkrat obstal svoje neznanstvo, ampak tudi pri nekej prilici je rekel: „schweiget!- tneine ohren reiohen bis in die letzte bank.“ Dovolj spričevanja njegove učenosti! Prava steza. * *) Govori se o Herkulu, da se je v dobi odraslega mladenča na¬ potil za srečo in tako potovajoč po svetu, pride nazadnje do necega razpotja, kjer sreča dve Vili, ktere zagledavši tako snažnega in krepkega mladenča, obe zaželite, da bi ga vsaka po svojem načinu srečnega storila. „Čuj mladenč“, reče ena „obrni po levej poti, da te po njej pripeljem na vrhunec zemeljske sreče; pot je ravna in vtrta. a vodi v neskončne razkošja in slasti. Nato reče druga vila: „Hodi po mojej stezi na desno in pri¬ šel boš do kreposti in nazadnje do nevmrlosti. Pot je težka in vrlo mučna in veliko over ima potnik na njej. Tudi slasti ima moja pot nekaj; a te so stalne in krepljive. Herkul, mladenč poln razbora, prezre obetavne ponude prve vile, ter obrnivši se od nje reče ponosno plemenitega in nedolžnega srca: „Ne pristje možu, da v bezdelavnosti in v razkošju trati svoje dni ! Trud in napor dolikuje mladenču in od kreposti, ktera ga kinča in olepša bolje nego suho zlato in sjajno kamnje, ne smejo ga sledenja razbojnikov preplašiti in na drugo pot obrniti. 8 Krasna pravlica! Imamo jo sicer iz poganskih časov, ali — polna je naukov za našo dobo, ker čuditi se moramo zares, da so že takrat tako zelo cenili krepost in jo z neumrlostjo nadarjevali, o kterej komaj da se je kaj slutiti moglo. Kdo bi se ne čudil zrelej razboritosti in možkosti Herkulevej ? — Vedil je izebrati pravo srečo od vabljive sence in ni se pustil zapeljati po Iepej po- 4i ) Govor g. Alfreda Boiča, dijaka VI. realnega razreda, ki smo ga pre¬ stavili v slovensko besedo iz letnika zagrebške realke. Vred. * 9 nudi in še matije s tem, da ga «a naslopljenej stoži težki trud čaka in velike nevarnosti mu prote. Zjokati bi se moral človek pomislivši, koliko dobrih mladenčev stoječih na podobnem razpotju, pustilo se je zapeljati od vabljive Vile tako, da so obrnili po krivej poti, ter zagreznili v blato raz¬ košja, kjer so tudi vtonili. * Herkul bil je ponos krepostnega moža, in ta ponos rešil ga je od krive poti. S tem braniloin treba se je tudi nam braniti, ali vrh tega ponosa imejmo še neko drugo orožje to je — sončite svete naše vere. Ako oba ta stražarjabdeta nad nami, potem ni so¬ vražnika, kteri bi nas v svoje mreže dobiti mogel. Dragi bratje součenci! Bditi moramo nad sabo, da ne zgre¬ šimo prave poti, poti kreposti. Domovina naša zahteva od nas, da jej bodemo ne samo umni, nego tudi krepostni sinovi. — To nam naj bode naš cilj, za kterern naj vsaki od nas hodi. Bog daj, da le na takoj poti bi se večkrat srečevali! — »Na trudu žito rodi, o muki grozdovi vise“ veli hrvaška po- slovica. Njej bi jaz še to le dodal: s trudom in z muko pride se k znanostim, potem imamo tudi mi, kteri smo v naukih, poslovico za se. Kdor hoče, da goji svoj um s knjigo, naj se varje mehkopol- nega življenja; njemu ni prozorje prerano; on se ne preplaši zime, še manje letne vročine, on ne išče vgodnih časov in tudi ne mara za nje. On ima vedno pred očmi vzvišeno zvrlio, da oplodi in raz¬ bistri svoj um z novim plodom zvanja in zbirajoč stvarno ktero znanje, skr¬ bi skrbljivo, da mu ne zgine moralna stran naukov, ker zna, da kdor obe strani ob enem prisvojevati si ve, sam on more doseči pravo izobraženje. Bratje ! Z zdanjim časom zopet je eno leto našega učenja mi¬ nilo. Kako naj bi bil vsaki izmed nas vtem času v naukih napredovat, slišali smo ravno zdaj. Kdor se je trudil celo leto in dobil pohvalne rede, tistega pozdravljam z radostnimi besedami: Privošim ti mili tovarš ! Ti si na pravej poti; napreduj tako in postal bodeš, česar se domovina od tebe nadja. Kaj hočem pa tistim reči, kterim se ravno ta čas ledeni mraz msr.eja po obrazu? Tacim bi z bratovsko ljubeznijo pred oči stavil tisti moj dodatek: »s trudom in z muko pride se k znano¬ stim .- 4 Bog daj, da bi se ti prihodnje leto spominjali večkrat tiste poslovice in mojega dodatka! Bog daj, da bi se z bistrejim licem in z veselejim srcem podali na pot k svojim staršem! Bratje mili, spominjajmo se, kterega smo naroda! Saj so Slaveni še zmiraj v stranjskih zavodih prekosili svoje vršnjake in v domačem zavodu, v kterih se nam nauki predavajo v milem maternem jeziku, bodimo 10 marljiveji nego v stranjskih. — Neki mož, kterega vsaki Hrvat iz dna svojega srca štuje, reče pri nekej prilici: Učeni Nemci, možki Francozi in bogati Angleži postigli so vzvišeno stanje samo s po¬ močjo narodnega ponosa. To plemenito čut ohranimo tudi mi in potem bode nam domovina srečna in mi \ njej presrečni. Zdaj, ko se ločim od svojih tovaršev iz tega zavoda, spoznam si za dolžnost, da se hvaležno spominjam te učilnice, v kterej pri¬ svojili smo si obilnega znanja, ter iz globočine svojega srca zavpi - jem najpoprej: Bog nam poživi občega dobrotnika in skrbnika, pre- milostnega našega kralja Franjo Josipa ! Bog živi gospoda ravnate¬ lja tega zavoda, dalje vse naše učitelje in vse dobrotnike tega učilišča! NAROBNO BLAGO. Od sv. Peregrina. Stoji stoji hrastov gojzd, Pod gojzdom bela cesta leži. Po cesti vozi voznik mlad, In se joka na ves glas. Srečal ga je mlad fantič, Mlad’ fanttč svet Peregrin. On ga vpraša, kaj ti je, Da se jokaš na ves glas ? Men’ se je treba pač jokat’, Konjči ne morejo peljat’. V to cirkev se podaj, Gor za sveto mašo daj! Voznik se je na hrib podal, Gor’ za 6veto mašo dal, Mašnik začne mašo brat’, Konjči začnejo glave vzdigVat’. Mašnik začne darovat, Konjči začnejo razgetat’. Mašnik začne povzdlgvat’, Konjči začnejo ostajat’. Mašnik začne zavihat’ Konjči začenjajo peljat’. .Mašnik je mašo zbral, Voznik se je za konjči podal. Srečna je fara srečna vas! K’ svet’ga Peregrina patrona imaš. Kjerkol bom hodil, kjer še bom Svetga Peregrina častil bom. Zapisal Jože Lovorov. Izdana deklica. Šel je nekdaj mlad lovec jelena streljat. Ni dolgo hodil, ko zagleda lep grad sred hoste. Zgoraj v naj zadnjej visokej lini pa je stala krasna mlada gospodičina, in se po lovcu ozirala. Ko jo lovec zapazi, zdibne nehote proti lini: „Oj dekle mladd Ko bi ti moje b’lo!“ Deklica pa mu iz line odgovori : „Lehko me ti dobiš Ce se prav zadržiš," 11 To izgovorivši mu reče: ..Danes ni pegama*) doma, in ako hočeš, moreš me rešiti. Idi domu, vzemi rodeč plašč, molek, glav¬ nik, prstan in zasedi črnega vranca, ki te bo hitro nazaj prinesel.“ Mladene obljubi vse storiti in hiti domu. Doma vzame, kar mu je naročila, in odide zopet v gojzd nazaj. Do grada dospevši, razgrne plašč pod ono lino, in gospodičina skoči iz line na plašč, vsede se poleg mladenča na vranca in mu veleva dirjati, koljkor je mogoče, zakaj pegam bo kmalo doma. Alj ura komaj devet bije Že pegam zadej vpije : »Počakaj me vendar lovec mlad Nekaj bi ti povedal rad !“ Deklica pa nagovarja lovca, naj nikar ne čaka, le dirja naj in molek na tla vrže. Ko molek na tla pade, postal je naenkrat kra¬ sen vrt z žlahtnimi dišečimi cvetlicami, pri kterih se je pegam dolgo mudil, tako, da sta ta dva dalječ prišla. Alj kmalo jima je bil zo¬ pet za petami in: Ura še le devet bije Pegam že zopet zadej vpije: »Počakaj me vendar lovec mlad Nekaj bi ti povedal rad!“ Gospodičina pa zopet reče naj ne čaka, ampak naj dirja in glavnik od sebe vrže. Hipoma so se pokazali za konjičem gore, ktere pegam ni mogel naglo prekoračiti. Zopet je nekoljko zadej ostal. Alj Ura 1 še le ednajest bije Pegam že zopet zadej vpije : ,Počakaj me vendar lovec mlad , Moram nevesti doto dat’!“ Lovec dirja le dalje, in vrže prstan na zemljo. Postalo je globoko in široko jezero. Pegama je voda mudila in ona sta mu dalječ naprej odšla; alj Ura že dvanajst odbije , Pegam še zmirom zadej vpije : „Počakaj me vendar lovec mlad Nekaj bi ti povedal rad!“ *) Stara žena, ki mi je pripovedko povedala, imenovala je onega moža, ki je deklico vkradel, »pegama", in je rekla, da beseda pegam toljko pomeni kot hudič. Kar se metrike tiče, nisem nič popravljal, ampak zapisal, kakor sem slišal. P. \ 12 Zdaj reče dekl ; ea lovcu, naj postane in pegama počaka, ker po polnoči več moči nima. Pegam ju dojde in lovcu tako go¬ vori: „Srečen si lovec mlad, ker si krasno deklico rešil, alj vedi da je ne smeš za ženo vzeti, zakaj ona je tvoja sestra, Ki jo je mati izdala , Ko jo je v zibki zibala ! * Zapisal Po d gorjanski. Božic pri belili Kranjcih. Že nekoliko časa pred svetim dnevom navdaja veselje in ra¬ dost srca tega naroda, pa ne zavoljo dobrega živeža tega dneva, kakor nekterega, ampak zavoljo sv. dne, rojstva našega izveličarja. Da morejo bolj s čistim srcem božiče obhajati, izpovedajo se, prej¬ mejo tudi ss. zakramente. Pride badnjak. *) Zgodaj zapusti cela družina posteljo, in začne celo pohištvo in živino v najljepši red staviti. Gospodinja zamesi velik hleb iz najbolje moke, kterega tako lepo ovenča, da ga je lepota viditi; imenujejo ga božičnikom ali „poprtnikom.“ Zraven speče še mnogo drugega kruha in „gu- banice.“ Poprtnik načne najprvo hišna mati še le o sv. treh kra¬ ljih in ga da vsej družini in tudi živini pokusiti. Zraven tega speče hišna mati tudi vsacemu detetu mali hlebček, ozaljšan z lepimi venci in tičicami, ki so napravljene iz testa, kterega morajo shraniti do sv. treh kraljev. Proti večeru se oglasijo zvonovi in dolgo časa oznanujejo potrkovaje veseli prihodnji dan. Po polju hodijo mlade dekleta in škropijo z blagoslovljeno vodo puste njive, da bi obilno bogato žetev rodile. Volovski hlev je ves opasan smrekovimi ve¬ jami, na njegovih vratih pa visi razpelo, napravljeno iz blagoslov¬ ljene leskove šibe. To razpelo ima namreč odvračati vse hudo od domače živine. Večerni mrak začne svoje črno krilo po zemlji raz¬ prostirati in zopet spominja mirne prebivavce, da molijo angeljsko pozdravljenje. Gospodinja gre še enkrat na dvorišče in poškropi vse poslopje, potem se vrne v hišo, ktero tudi škropi. Da bi kak ptu- jec v hišo našega kmeta stopil, resnično bi se začudil viditi na de¬ sno in levo vse nakitjeno v najlepšem redu z mnogimi lučicami razsvetljene božje podobe okoli jaslic, ki so mnogovrstnimi popir- natimi venci ozaljšane. Na stropu pa vse miglja od pozlačenih ore¬ hov, rudečih jabelk in mnogo drugih lepot. Okoli velike mize se vsedejo moški in ženske k večerji, ki obstoji v kruhu, vinu in ko¬ stanju Tu se vidijo najlepše navade našega prostega ljudstva, naj- Dan pred božičem. IS lepše proste zdravice človeku na uho done. Hišna mati povzame besedo in jame govoriti: „Dragi moji otročiči in družina, prosim vas ne opustite navade necojšnega večera, ki se lahko ovršijo; jaz sem jih podedovala po mojih roditeljih; dopolnujte jih tudi vi po mojej smrti in skrbite, da bodete vselej jutršnjega dneva s čisto dušo deležni.” Na to vsaki malo vina posrka in kruha prigrizne. Ko po večerji čislo odmolijo, postavijo na mizo nekoliko ciste obleke, jarm, božičnik, in druge za prihodnji dan pripravljene jedi. Drže namreč za velik greh kaj kuhati razun juhe. Pri tej jedi in gori napome- nutih stvarih gori celo noč sveča. Kmalo potem se združijo mla- denči, dekleta in možje, še trdne postave, in grejo k polnočnicam. Po celej poti pa prepevajo božične pesme. Drugi pa grejo počivati ali dosti spati nemorejo, ker po vsih podružnicah celo noč zvon ; trkljajo. Drugi dan že za rano opravijo božjo službo in okoli 11. ure vsedejo se k pojedini. Naravno je, da si slehrni za ta dan kaj boljega priskrbi, česa tudi naši ljudje ne opuste. Skuhajo kaj dobro juho, za ktero si najsiromašneji ljudje mesa priskrbijo, štruklje iz orehov, ali pa gubanico iz ajde. Tako obila jedi se prinese na mizo, da iinado za celi drugi dan dosti jesti. Ko se tudi sladkim vincem žejo malo vgasijo, čuda veliko pesem izpojo ; naj prvo zdra¬ vico napijejo gospodarju in gospodinji, potem pa eden drugemu. Nazadnje v molitvi prosijo da bi jih Bog še veliko let v dobrem zdravju ohranil, in tako končajo božično veselje. spisal Jože Lilels. Slovstvo jugoslavensko * Čudne poti Božje vsegamogočnosti ali skrivne sodbe sred¬ njih časov, spisal Franc Bunc, učitelj v Kamnju na Goriškem. Cela knjiga obseza 9% pdle in velja 45 novo. Obseg je zgodo¬ vinski, torej primeren in koristen mladini. * Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, spisal An¬ ton Janežič. Na 262 straneh razlaga prav temeljito in razločno slovenski jezik. Velja v Celovcu le 1 st. (gold.) s poštnino pa 1 st, 30 novč. Dijaci, brzo po njej! Zdaj ne bode več izgovora: »ni¬ mamo dobre slovnice!” * Abuna Soliman, slavospev in življenje ranjcega dr. Igna¬ cija Knoblehera, apost. provikarja v srednjej Afriki. Z bakrorezno Pod tem naslovom prinašali bodemo vse nam znane in primerne knjige, ki bodejo prišle na svetlo; upajoči, da bode tudi mladina segala po njih in pomagala tudi ona, kar bode v njenej moči. Vred. 14 podobo slavnega misijonara. — Za najbolji slavospev bilo je razpi¬ sano častno darilo 200 st. in doletela je ta čast našega občeštova- nega pesnika Antona Umeka, Okiškega, ki se je v posled¬ njih letih s svojimi vrlimi pesničkimi deli tako zelo prikupil vsim Slovencem, da po pravici spada med jako dobre slovenske pesnike novejših časov. Kdorkoli je naletel na kako njegovo pesmico, kterih je že jako dosti povsih slovenskih časopisih, ter jo prebral, gotovo bode o milini in njegovih poetičnih fantazij dosti hvalevrednega povedati vedel. Naš Umek nadarjen je s ponosnim umom na vse strani, kar je po vsili gimnazijskih šolah s tem po¬ kazal, da je bil vsako leto med obdarjenimi in tako izvrstno končal ljubljansko gimnazijo, da nepristrano reči smemo, daje k diki slovenskej mladosti. Kdor bi se rado prepričal o resnici naših besed, brzo naj seže po „Abunu Solitnanu“, kterega dobi za i st. in vidil bode, da imamo prav. Ako kako girnn. vodstvo več omenjenih bukev kupi, dobi jih po 80 novč., da si tako tudi dijaci izvrstno to delo omisliti mo¬ rejo. Konci teh vrstic naj iskreno izrečemo željo : Bog nam poživi na¬ šega Umeka še dolgo let v korist in slavo slovenske naše domovine! DROBTINE. Koristna zrnčica. Iz Bayfielda V Ameriki smo pretekli mesec brali v „Zgodnjej Danici* pismo, v kterem č. g. dopisnik razne zanimljive stvari pri¬ poveduje. Pravi, da po državi minesotiškej veliko Kranjcov kramari, kterim angležki jezik tako gladko teče, kakor rojenim Angležem. Piše dalje, kako mučno je pridigovanje v indijanskem jeziku, ki ima prečudno dolge nektere besede. Tako n. pr. pravi se papež: maiamavviniganizidikičimekatevvikvvanaie; obzidje: giwitaiiassinimi- čikanakobidžigan; odveza: batado\vinigassiigadiwin itd. Dete treni, to se tehtne besede! Prav rado bi kako pesem brali v tem jeziku! Na Reki niso dijaki o delitvi šolskih daril 27. avg. 1. 1. hoteli priti v dvorano, predno se ni obesila na zid podoba Strossmajereva in prinesla narodna zastava, ktera je bila razun lanjskega šolskega leta, še zmiraj popred v dvorani. Po noči bilo je nekako „preglasuo vpitje* in 4 dijake so zaprli. Dunajska „Presse“ in njene dolgoje- zične tovaršice lajale so mnogo o tem, kar ni bilo res. Od št. Pavla na Koroškem pripoveduje se r Novicam“, da se je na ondotnej gimnaziji lanjsko šolsko leto devet Nemcev z ve¬ seljem učilo slovenskega jezika. Slava poštenim Nemcem ! Iz vsega 15 dopisa vidimo, da je gimnazija pri sv. Pavlu prav hvale vredna. Hrana s stanovalisčem, veli g. dopisnik, in s postrežbo vred dobi se v imenovanem trgu za 6—7 stotinjakov Cgold.l mesečnega plačila. To bi si v Zagrebu marsikdo privošil, ki mora vsaki mesec za slabo hrano in neprijetno stanovanje vsaj 15 st. plačati. — Tudi smo brali v nekacem nemškem povabilu, da mladenči, nadarjeni z nagibom do petja, dobe ali za polovico navadnega mesečnega plačila ali pa celo zastojn hrano v ondotnem konviktu, ako se obrnejo do prefekta imenovanega hvalevrednega zavoda. Gospod Janko Pajk, učitelj na goriškej gimnaziji prosi rodo¬ ljube vseh slovenskih krajin prav srčno, naj bi mu v svojih krajih živeče ali že kje zapisaneali še obče neznane pesmi, slovničke, slo¬ varske, matriške in druge narodnih pesem se tikajoče opombe bla¬ govoljno pošiljali. Tudi napevi, po kterih se kaka pesem poje, bili bi mu prav po godi. Želji tudi, da bi se pravlice in povesti ktere so v zvezi z glavnimi osebami epičnih pesem pristav¬ ljale pesmatn (n. pr. o kralju Matjaža, Marku, Lambergaru itd.) Po¬ trebno pa je k natančnemu poznavanju pesemskega jezika tudi za¬ znamovanje tistega kraja, kjer se pesem nahaja. Imena tacih do¬ pisnikov , bode g. izdajatelj knjige „o slovenskih narodnih pesmih* naznanil. Pošilja naj mu se pa do vseh svetnikov na Pragarsko fPragerhof in Steiermark), pozneje pa v Gorico (Gorz im Kiisten- lande). — Mislimo, da tacih tvarin ne bode manjkalo g. Pajku, ker nekteri dijaki, kterim posebno pozornost priporočamo na te vrstice; marljivi so zbiralci narodnega bisera. Pošiljajte torej, kteri kaj ena- cega imate, morebiti saj količkaj pomorete marljivemu gospodu pri njegovem delu. Slavni gosp. dr. Miklošič bode neki kmalo spisal ^slovensko berilo za VIII. gimnazialni razred.* Tako bode s tem Slovencem zopet ena rana zaceljena. „Naprej*, slovenski politični list ne izhaja več od 29. septem¬ bra t. I. Akoravno njegov vrednik g. Miroslav Vilhar ni povedal očitno vzrokov „Naprej-eve“ smrti, vendar dobro vemo, v kterem grmu zaje leži. Kakor smo doznali iz verjetnih ust, imel je ime¬ novani časopis v začetku dosti dopisnikov in pridnih sodelavcev, ktere je pa zarad prevelicega popravljanja časoma zgubil. Gospod Vilhar moral je veliko nagajanj pretrpiti zbog tiskarne tožbe, ki jo ima, tako, da mu je celo njegova žena pri nekej prilici rekla: „ dokler ne bodeš „Napreja“ iz rok dal, ne upam si na ulico; grem na de¬ želo in tako dolgo me s celo družino ne bode nazaj.* Pri vsem tem oglasilo se je pa za zadnje četrtletje tako malo naročnikov, da 16 nas je sram povedati. To je našega g. Vilhsra spravilo v veliko žalost in strašne zadrege; zato pravi v zadnjej številki svojega va¬ ljanega lista: „Današnji list je zadnji „Naprejey“ list. Važne in grenke vzroke te dogodbe zagrebljem v svoje srce. Veliko hvalo izrekam zvestim podpornikom in jemljem slovo, rekoč: „živimo za narod, izobražujmo se, okrepčujmo se, zložimo se v korist svojej domovini in vsemu cesarstvu! Večni Bog je pravičen; on meri pote narodom in tudi nas vidi. Ako tudi nas je malo, pa vendar čutimo da smo enega debla, ene krvi! Tedaj: „Bogznami!“ — Nas je gro¬ zno obsupnila ta žalostna novica, tim več, ker zdaj ostanemo Slo¬ venci zopet brez političnega lista —■ brez vodje, kteri bi nas vodil po nevarnih stezah našega življenja. Ker g. Yilhara poznamo kod iskrenega prijatla mladine, upamo si svetovati, ali bolje rečeno pro¬ siti ga, da bi nas v prihodnje vsaj s kacim bele tristični m li¬ stom razveseljeval, kteremu bi vsa mladost prav rado pomagala. Komurkoli so le količkaj znane njegova mična dela , gotovo bode z veseljem podpiral našo prošnjo. Prijateljske pisma in druge novice. Zagreb. Ker vemo, da bode ljub6 slovenskim dijakom, ako zvedo kaj o sosednih — hrvaških šolah, naj podamo tli nekoliko tacih črtic, kar smo brati v dotičnih letnicih ali programih. Zagrebška gimnazija štela je lanjsko leto 357 dijakov. Vodja jej je č. g. Adolfo Veber, kterega je konci leta zavoljo njegovega bolehanja zastopal gosp. Vekoslav Babukič, učitelj ilirskega je¬ zika. Vkupni zbroj učiteljev bil je letos 16. med kterimi sta dva Slovenca gg. Ivan Macun in Franc Bradašlta. Program obsega zanimljiv spis od kate- keta višje gimnazije č. g. Aleksa Stibohara%o neumrlosti čovječje duše.“ — Predavali so se vsi predmeti v domačem jeziku samo nemški jezik po nemško v vsacem razredu po 2 uri na teden. Izvanredni predmeti bili so: jezik talijan- fski in francoski, gimnastika, risanje in glasba. — Realnim šolam bil je vodja č. g. Josip Torbar. Učiteljev bilo je 12, med kterimi 5 Siovencov gg. Fran c Erja¬ vec, Viktor Lipež, Franc Magdič, Sto žir in Ivan Tušek. Program obsega „nješto o postanku žestokih tekučinah" spisal realni učitelj g. P. Zuiie in „resultati meteorologičkoga opažanja od srpnja 1862“ priobčil realni učitelj g Ivan Stožir. Konci teh opazk pravi g. spisatelj, da je bilo v zimi 186'/ 2 6 de- žovitih dni v Zagrebu manj, a 5 snežnih več, nego leta 186 2 / 3 ; v spomladi leta 1862 bilo je pa 8 deževnih in 3 snežni dni več, nego v'spomladi 1863. Prvi sneg zime 186% bil je v Zagrebu 20. dan studenega ali novembra in zadnji 9. ožujka ali marca. — Za točnost teh meteorologičnih opazk skrbela sta tudi po naroče- nji učiteljskem dva dijaka gg. Stepan Opat iz VI. in Emanuel Stanisavijevič iz IV. realnega razreda, ki posebno dobro razumita te stvari. Dijakov bilo je v vseh 6 razredih konci leta 119. Na zadnjih straneh je krasni govor, kteri je iz¬ vrstno govoril g. Alfred Boič, dijak VI. realnega razreda. (Glej str. 8.) 17 — (Odgovor na prijazno vprašanje.) Nekteri dopisniki nam v pismih pravijo, da bi rado večkrat dopisovali, pa nimajo „Torhici“ primernega gradiva. Tem in vsim družim zastran tega to le odgovorimo: Ni ravno treba, da bi dopisi bili samo o šolskih in učiteljskih zadevah, naj bodejo knkoršnegakoli zadržaja, — vse hočemo po zmožnosti natisniti, ako le niso preveč suhoparne stvari, ker „Torbičina“ naj važneja naloga je, da se mladina vadi urnejega in pravilne- jega pisanja. Zato nam ne bodejo tudi gotovo zamerili drugi. č. gg. bravci ako časi v kacem dopisu na kaj nalete, kar bi prav za prav ne spadalo v „Tor- bico.“ Krajopisi, ljudske šege, narodne pravlice, drobtinice o narodoljubju, o slov. čitalnicah, šolski napredek, stan dijakov, učiteljev, šolsko in cerkvene pe^e — vse take in druge stvari, če tudi v podobi dopisov, jako nam bodejo po godi; le pišete in vadite se v slovenskem jeziku v kakoršnejkoli tvarimi. Naša skrb pa bode, da večje nepopolnosti pri tem ali unem popravimo, kar bode v naših močeh. Le po takej poti zamoreino dospeti do boljega znanja maternega si jezika, ker nobeden ni še padel z nebes učen in tudi ne bode. — To naj bo za ravnilo vsim marljivim dopisnikom, ki želijo večkrat dopisovati, pa ne vedč k a j. — 5. t. m. poklonilo se je sl. učiteljsko osobje pravničke akademije pre¬ svetlemu g. banu Šokeeviču. Pri tej prilici izrazila je Nj. prevzvišenost svetli ban nekako nezadovoljnost z zagrebškimi pravnici, veleč, da pametni roditelji gotovo ne bi pošiljati hoteli svoje sinove v ta zavod, in ako bi Nj. prevzvišenost sama bila kdaj v tacem položaju, gotovo tudi ona ne bi dala sina v to učilišče, ker nikjer toliko ne demonštratirajo, kakor ravno v Zagrebu gg. pravnici. — Ako bi smeli mi kaj na to reči, bi bilo to: V celem lanjskem šolskem letu vemo mi za dve homatiji, kteri ste potekle od večine tukajšnjih pravnikov, in te ste bile namreč 1) pustni vtorek in 2) pred stanovanjem g. dr. Starčeviča. Kar se tiče „pustnega vtorka“, ni bila vendar taka strašna pregreha, ker povsod se nahajajo imenovani dan našemani posvetnjaki, ki takrat marsikaj delajo, kar drugi dan že čisto pozabijo. Mestna policija ima menda pravico, v slučaju kake poli¬ tične predrznosti, krinke ali larfe tacim rogoviležetn potegniti iz obraza in dotične osebe zapreti, kakor se je neki v Trstu zgodilo , ali to se pa pri nas ni zgodilo, timveč so policaji, odkritosrčno rečeno, šemam ali inaškoram delali pot in jih stavljali v red. — Druga homatija potekla je pa iz domorodnih src, ki so gosp. Starčeviču napraviti hoteli baklado in jim ni bilo dopuščeno. — Hudo rano so torej vsekale gotovo vsim besede prevzvišenega g. bana: „da se bode aka¬ demija koj zaprla, ako se le enkrat še kaj napčnega zgodi.“ Ne¬ rodnega se po mestu večkrat kaj pripeti, česar še mladina ne ve in lahko re¬ čemo , da so nekteri že večkrat po nedolžnem kamnje obdolževanja metali v tukajšnje gg. pravnike. •J? Novomeško. Dovoli, draga „Torbica“, da Ti moje slabo pero prvikrat kaj piše. Pa kaj bi Ti pisalo? Novomesto je majhino in le malokdaj je pri nas kaj novega. Slovenci smo, kar se da, čitalnice pa vendar še ni, pa kaj si hočemo? Naenkrat še Bog sveta ni st varil! Somnje imamo velike in tudi pogostoma. Ljudi se namreč tukaj toliko snide, da je na trgu tak drenj, da se skoraj naprej ne more. Na prodaj je marsikaj, in upam si reči, da se tukaj somenj med „velike somnje“ na Kranjskem prištevati sme. Na tukajšnjih somnjih je tudi, kakor skor povsod, vsemu prizadevanju go¬ sposke vkljub, še dosti tatov, tako, da mora prodajavec skrbno paziti, da ga ne okradejo. Pa dosti o tem. Jesen je bila na Dolenskem še precej vesela, po- t« 18 sebno pa se je kapljica dobro obnesla, cesar se pri tako silnej suši nismo nadjali- Pravijo, prej ko ne, tako bo dobra, kakor 1834. leta. Vidimo, da nam Bog več podeli kakor sploh pričakujemo, dusiravno nismo vredni. Dolenec je pa tudi o sv. Martinu posebno „židane volje“, ko se pridelana kapljica nič več mošt, am¬ pak vino imenuje. In kakšno veselje je o trgatvi in prešanji! Vsaki memo gredoči mora pit iti, p. v zidanicah na Tržkej gori, eno uro od našega mesta, kjer je tudi pjsavec teh vrstic grozdja in novine pokusil. Dolenci so sploh kaj radodarni. — Zdaj pa še nekaj o tukajšnej slovenščini. Poje se pri sv. maši le slovensko, in sicer vsaki dan „pred Bogom pokleknimo" z drugim napevom , le po nedeljah se sliši kaka nemška, n. pr. „hier iiegl". V šolah slovenščina tudi vrlo dobro napreduje , ker imamo za njo učenega in iskrenega učitelja , slavno znanega P. Ladislava. Prestavljamo tuli časi za vajo grčko v slovensko. Gim- nazijalci smo tudi večidel navdušeni za slovenski jezik, le to mi se je čudno zdelo, da učenci normalnih šol nemški kraljajo, dasiravno skor vsi slovenski bolje znajo. Ne verjamem, da hi se jim to v šoli ukazovalo! NovomestO- Zdrava mi bodi „Torbica“ ! Le potuj zopet po slovenskih krajih v krasne doline, kjer človeško srce veselja obilih pridelkov poka, kjer bistre vo¬ dice šumeče valove pode, kjer čiste sape pihljajo in um človeški bistrijo. Slušaj kaj o našej gimnaziji. Vsi gospodje učeniki so prav narodni, kajti nikdar ni overe pri kakej slovenskej zabavi od čestitih oo. frančiškanov. Ne jemljejo se slovenske bukve učencem , ampak še navdušujejo nas, da se na nje naročujemo. Hvala tedaj takim učiteljem! Huda rana hi bila za nas Dolence, ako bi višja gimnazija pri nas nehala, kakor pravijo. J. Z. Ljubljana. Poprej nego danes kaj druzega pišem, naj spregovorim par besedic o tistem „pojasnjenji“, ki ga je č. g. Jožef Marn, gimnazijski ka¬ tehet, v „Zgodnjej Danici" sestavil. Vidši naslov „pojasnjenje“ začudil sem se zelo, kako se je neki ta stvar pojasnila ? Tako sem modroval in pričakoval sem zares kacega pojasnjenja, vzlasti, ker učenega g. M. podpisanega vidim, — ali kako se zavzamem, ko nič druzega ne berein kod laž je, laž je, Lž je, pa laž je, pa zopet laž je itd. Dozdaj srno slišali, da tako le taki odgovarjajo, kterim sramote lica zarude in v zadregah ne morejo druzega odgovoriti. Tudi je še zniiraj do zdaj v vsacem „pojasnjenji“ bila stvar pojasnjena; torej se ze!6 čudimo, da si je imenovani gospod .mogel izebrati tak neprimeren naslov, ker vse ni nič druzega kod neslano očitovanj e. Koliko laži je pa le vendar v unem dopisu ? Laži nobene, le nektere pomole vrinile so se nam pod pero in sicer take, da n. pr. nektere besede smo pripisovali temu, pa jih je go¬ voril mri itd. Lahko potim g. M. v „ Danici" pravi: Lažje, da je g. A—/ rekel .Tudi nismo nikjer naročito zapisali, da so dotični dijaci odgovarjali ravno naše besede in v ravno tistem redu, kakor smo jih mi povedali. Laži ni torej v dopisu nič, ker dobro vem, kako je bila stvar, dasiravno nisem bil v zbornici pričujoč. Nekaj, kar smo rekli, da so v zbornici govorili, pretresovalo se je pred profesorji v š o i i, kar sem zvedil še le, ko je dopis bil že v Zagrebu. Go¬ vorica bila je taka tudi po celem mestu in še enkrat rečem: za držaj mojih besed je resničen, Ako bi bila g. M. resnica toliko pri srcu, naj hi bil povedal, kako in kaj se je govorilo pri zbornici o tej reči. Ako tega ne sme, zakaj pa je na uno opazko, da „med dijaci čudenje postane", naglo odgovoril, da ni bilo več dijakov pričujočih, kakor eden? Iz tega zaključimo, da na vse druge besede ne more odgovoriti druzega g, M., kakor osramoten laž je. Ako hoče torej g. M. to stvar pojasniti, mora nam resnico razodeti, brez te niso 19 njegove Vrstice v naših 'očeh p oj s s uje nje, ampak le v naglici sestavljeno „o Si¬ to vanj e“ «). Zdaj pa še nekaj o šolah. Končali srno lanjsko šolsko leto po navadi slovesno v strelišču. Slovenski je govoril g. Ljudevit Cegnar, osmošolec. Zel<5 seje obnesel. Pravil je, da so pridnemu osmošolcu konci leta odprte 4 poti, na kterih more srečen pusta ti: duhovska, modroznanska, niedici- narska in pravoznanska. Lep njegov glas in še navdušeno srce pripomoglo je veliko, da je srca poslušavcev očaral in vpili so ulemu mladenču glasno živijo in slava. — Tudi je bil po navadi la t i n s k i govor, pri kterem se je izvrstno obnesel g. sedmošolec Ferdinand Stare. Govor je sestavil č. g. profesor Vavru; ni nam torej treba praviti o njegovej izvrstnosti. Janački Staretov glas kaj dobro se je prilegal latinskim besedam , ktere je imenovani govornik tako razumljivo in čisto izgovarjal, da je bilo veselje. — N e m š k i govor je prevzel sedmošolec g. A u g u s t P r e t n e r. Predmet njegovega govora bil je, odkrito rečemo, ne mikaven — o nekaccm Konstantinopel", kali? Poleg vsega tega govori g. Pretner malo nerazumljivo, da ie malo povedati moremo, kaj in o č e m je govoril. — Izmed realnih učencov ni letos nobeden deklanioval; neverno — od kod to ? Mar ni nobeden v vsej ljubljanskej realki zmožen za to ? Pro¬ gram realnih šol se je pa vse drugače obnesil. Nahajamo namreč v njeni celo slovensko slovnico, kakor jo g. spisatelj imenuje K slov. slovnico v spregledih". Sestavil jo je č. občeštovani g. katehet Anton Lesa r Ker se ta slovnica tudi v posebnih iztisih prodaja, željeti je zares, da bi jo vsaki dijak imel vidno pri rokah. Hvala in slava vrlemu našemu g. Lesam ! V gimnazijskem programn ni nič slovenskega, kar nam ostane čudna zastavica. Nekaj suhih stvari zagledaš notri in oči te zabole od samih matematičnih hiroglif. Da tistega nobeden ni bral, smel bi trditi. Ali bode mar dijak take reči prebiral, kteri komaj čaka *) Kar se v omenjenem „pojasnjenji“ vredništva „Torbičnega“ tiče , kteremu g. M. očita, da je „Zgodnjej Danici" pripise.alo „črn jezuitarski plajšč", moramo reči, da imenovani gospod unih naših vrstic ni dobro razumel in, ako ne bi bil našega opravičenja v postednjej lanjskej »Torbici" tako razdražen bral (sam Bog ve zakaj), gotovo ne bi kaj tacega napisal. Vedno štujemo „Zg. Danico" in najhuje - nam dene, ako nam kdo reče, da smo s svojim pojasnjenjem razžalili čast. vredništvo cerkvenega lista. Hvala ko¬ mur hvala, čast komur čast. Mi smo se le opravičili v tretjej lanjskej „Torbici“ in še pomislili nismo na kako zamero. Da ne pišemo pohujšljiio, trdno smo prepričani in nndjamo se , da nam „Zg. D.“ ne bode odrekla svojega prijateljstva in da nam tudi čč. gg. duhovni ne bodejo kratili ma¬ terialne pomoči. — Da pa g. M. v »Danici" očitno vpraša: kteri ie količ¬ kaj (!!) pošteni (!) domorodec bi si upal priporočevati »Torbico" sloven- skej mladini , — tega vprašanja ne bi bili od njega nikakor pričakovali, da se hipoma nismo spomnili, ko je predlanjskem rekel očitno v osmem razredu v Ljubljani, da nam slavnega našega Prešerina nikakor brati ne priporoča. Mislimo, da kdor lacih izvrstnih reči ne priporoča , gotovo ne bode ..Torbice" vaj jugo slaven sk e mladine ti valil in priporočal. Dalje se je g. M. gotovo tudi zareklo zopisavšemu: dokler bo Je ,,'lorbica" take in enake laži po svetu trosila itd. Ktere so neki liste take in enake laži? Le ven ž njimi — rado jih prekličemo. Rečemo pa, dokler bode g. M. take jn enake pojasnjenja v tacih in enačili naglicah sestavljal, ne bodemo za njegove take in enake pisarije nič se zmenili in tudi v tacih in enačili slučajih nič več odgovarjali. Naj bode že kakorkoli hoče, — bodi si tudi, da je g. M. omenjeno pojasnjenje Ie „i n m and a tis" napisal, v polemike se nočemo zanaprej spuščati ž njim- Saj je o tej reči nek bistroumen dopisnik od gornje Save v »Narodnih Novinah" tako že takrat prav dobro pisal. Vred. 10 «- 20 šolskih počitnic, da se malo oddahne. In akoravno bi, povejte nam, koliko jih je na našej gimnaziji, da bi vse razumih 0 nesrečna potrata časa! Imena dijakov so zopet, kakor Nemec pravi: „unter aller kritik". 0 nedoslednosti je v njem vse živo. Tu bereš Kossmann, Rosinami in Rozman, Jellenc, Podboi itd. itd. Nekteri starokopitarji pišejo še zdaj z namestu c, 'n. pr. Kimovez namestu Kimovec. Bog se nas usmili in pošelji nam skor boljše čase! Q] Ljubljana. V poslednjej lanjskej „Torbici“ piše nek dopisnik gosp. R. F, med drugimi stvarmi tudi o tukajšnem gimnazialnem petju, s kteriin, kakor se. vidi, nikakor ni zadovoljen. Ne bi rado v idili, da se naša „Torbica" zavoljo taci h reči komu zameri, toraj naj jaz popravim to reč. „Petje na gim¬ naziji ljubljanskej je hvalevredno", tako sem čul govoriti že dostikrat več , v godbi in v petju prav dobro izurjenih. To mora tudi vsaki pritegniti, kdor le ni pristran in komur je le količkaj resnica mar, ako pomisli, da se višji gTnnazialci večidel sami z lastnim veseljem vadijo v petju. Čudno nam se toraj zdi, da je bilo pelje lanjskega šolskega leta g. R. F. tak trn v očesu , ako le soditi zna! Drugopot naj g. dopisnik dobro pomisli, kaj bode pisal, da ne bode grajal, kar je hvalevredno *_). Z Bogom ! Ljubljana. Kakor navadno, Kranjskej se deželi semtrlje kakšne krivice delajo, kakor n. pr. tudi konci pretečenega mesca v Ljubljani pri volit vi novega zdravnika in zdravniškega vodja za bolnišnico. Izvoljena sta bila namreč g. dr. Stoki za vodjo in g. dr. Keesbacher za primariusa. Moralo bi se zahtevati, da so gospodje, kleli nastopijo tako važno službo, popolnoma izurjeni v tistem jeziku, kterega bolnici govore, iu to mora vsaki priznati, da je v ljubljanskej bolnišnici bolnikov ali iz mesta ali iz.druzilr slovenskih krajev. Torej govore jezik slo¬ venski. Ako pride zdravnik lečili bolnika, vendar je prva njegova naloga, da ga nalanjko poprašuje, kako se počuti, kje mu težko prihaja itd. — ali čudno bo bolnik gledal, kteri bode izročen g. Keesbacheru. Kako se neki bodeta raz- umila? To bode res križ! Najbolje bi bilo, da bi se v ljublj. bolnišnici usta¬ novila nemška šola, v kterej bi se tisti bolnici, ktere bo g. Keesbacher lečil v nemškem jeziku podučevali in potem tudi slovenska šola, klero bi moral gosp. Keesbacher obiskovati, da bi sc v naj potrebnejih zadevah z bolniki razgovarjati mogel. To je ena ležkoea, na ktero častni odbor ui nič obzira vzel. Potem je tudi živa potreba, da je izvoljen zdravnik za bolnišnico, temeljito praktično izurjen v zdravništvu. Ali kakor smo sami opazili, g. Keesbacher se le bolj z druzimi reči peča, kakor z zdravilstvom, ktere se ne slagajo čisto nič z njegovim stanom. Vredništvu „Laibacber Zeitunge" bil je on dozdaj zvesti pomočnik, zastopajoč ob enem tudi sertitrtje frankfurtske interese. Tudi ga bode zdaj morebiti pogrešala c. kr. policija, ktero je z drugimi nekterimi apostoli zvesto podpiral v preiskovanju kakih tajnih demonstracij, posebno rado pa, ako se je kaka slovenska kri vnela. Vidite, tacega moža so izvolili v našo bolnišnico! Res vesela ga more biti cela kranjska dežela in posebno naši bolnici v bolnišnici! Tudi mladina mora obžalovati, da imajo ptujci prednost domačim; kakšna prihodnjost nam sije, ako vidimo, da moramo ptujcem podložni biti. Zastonj je (* Drage so nam Vaše vrstice o tej reči. Naj se le zmiraj popravi, kar bi vtegnilo neresnično biti. „Torbično“ vredništvo v Zagrebu ne more vediti, kaj in kako se v Ljubljani godi, ampak upa dopisnikom. Vred. 21 naš trud po toliko in to'iko letih, ker po svršenem nauku moramo po ptujih de¬ želah služiti, plujci se pa šopirijo po našej Ijuhej domovini. Kranj. —St.— V 2. zvezku »Torbice 11 ni nekdo nič veselega pisal o Kranju in njegovej čitalnici; se vč, on je pisal tako, kakor je slišal, ali tega pa ni pristavil, da gre v našem preljubem Ifranji vse na pol, i da je zatorej morda naletel ravno ua nemškutarsko polovico. Naj bo pripuščeno meni, ki diham in živim v našem preljubem Kranju — meni, kojemu je znana vsaka polovica bodi si slovenska, bodi si nemškutarska, da spregovorim o tem besedo: V našem preljubem Kranju tedaj gre vse na pol. Razcepljeni sme v dve stranki, zato imamo tudi dva „verein-a“. Y enega zahajajo »echte Krainer 11 in Cimbri, v enega pa proste slovenske duše; eden je kakor stara, siva, grbasta baba, eden pa kakor krepka gorenska devica; prvi imenuje se „m i tt e I p u n k t deutscher bewegung in Krainburg", drugi pa »narodna čitalnica 11 . Kar se tiče »casinoverein-a* 1 , moram opomniti, da verjetni vrabci čivkajo, da nima več udov, nego 32. In še med temi jih je neki 24 iz one rodovine, o kterej g. Zarnik trdi, da je zaostala v podljubeljskem Tržiču takrat, ko so drli Cimbri in Tevtonje v Italijo. Med 8 ostalih spadajo večidel oficirji in tukajšni „echte Krainer 11 , kojih število je tedaj neizrečeno ,.hoch“. Vidi se, da, ako ne bi „verein“ dobival od Cimbrov pomoči, moral bi iti žabe past. Sreča mu ni kaj mila, ker še celo nektere glave — dasiravno skoz in skoz nemškutarske — nečejo ga dosti podpirati. Vse drugači je v čitalnici! Podobna se mi zdi krasnemu, zelenemu logu, kjer rastd krepka, veje in vrhove veselo razvijoča drevesa, kjer se razcvitajo nježne, lepo dišeče rožice, kjer zelene očem dopadljivi grmiči; po zelenih vejicah pa skakljajo domači slavci, prepevaje mile slovenske glasove! Tu se odmeva sladka domača beseda, tu se govori mil slovenski glas! No, saj ima pa naš slo¬ venski log tudi vrtnarje — vodnike , kakoršnih bi želeli vsacej čitalnici, može, kojim je mar blagost domovine in prosveta gorenskih Slovencov. Le pevsko družtvo bi prosili, da naj pozabi kranjske prislovice: vsak pol! pa da naj za¬ piše na svojo zastavo: zloga! Ko so zidali čitalnico, protile so zidarjem marsiktere zapreke, posebno nemškutarji niso dali miru, ter prizadevali so si na vso moč, da bi pri nevednem narodu pripravili v sum blago početje. Toliko jim je obveljalo, da se je culo v marsikterej gorenskej vasi : „Lejte, lejte, kako se svet meša. V Kranji so začeli novo vero in, za sveto voljo! še celč gospodje (duhovni) pristopajo k njej! 11 — Pa vse laži, koje trose nemškutarji o našej čitalnici, nič jim ne pomagajo. Narod se zaveda in giblje! Kdor je videl Kranj pred letom, ali pa zdaj — oj, kaka prememba! — Res, najde se še marsiktera Roz alka ali Ana, Rezika ali Zanka, ki bolj ljubi „kranjsko špraho 11 , nego mili slovenski jezik, kije raji „echt Kranjica 11 , nego poštena gorenska rožica -— pa, ljube gorenske duše, ali mislite, da s tem delate kako nadlogo? da zarad vas peša čitalnica? Kaka no¬ rost! Saj je ena naša Malica več vredna, nego ve nasprotnice vse! — *) *) Kar omenjate o kranjskih gimnazialcih, da se celo nič ne zavedajo svoje narodnosti, pač je žalostno. Naj toraj izpustimo une vrstice, ktere bi gotovo vsacega domorodca jako žalile. Tiste pa, kterim je, kakor pi¬ šete, geslo: škis, m on d in pagat, kakor tudi une tepce, ki se po prsih trkaje vpijejo, da so nemškutarji, vse take pa naravnost zapišemo v „črne bukve". Vred ' 22 Slovenski jezik učil je na eelej gimnaziji gosp. Gl. in ni se mu slabo' go¬ dilo, le svetovali bi g. učitelju, da bi bil bolj strog (oster), pa da naj ne bi zap ; sal skorej pod vsako nalogo: „prav dobro 11 . — Pridiga je bila včasi — vziasti o začetku — v doinačej besedi, pozneje se je pa to opustilo. Šolsko leto je bilo skleneno slovenskim, latinskim i nemškim govorom. Najslabši je bil slovenski. — Ne vem , ali bo letos kaj bolji duh vel med mladino, ali ne. Dvomim, vendar upajmo! Mislim pa, da dokler ne dobimo tudi više gimnazije, bode se težko kaj premenilo, kajti truplo brez glave je — mrtvo ! Tržič. Izvrstno je popisal domoljubni g. K. naš trg v pesmi „tržiška dolina 11 . Naj tudi jaz nekoliko o tem kr;ji pišem. Tržič leži med gorami, kakor večina fužinskih krajev; ne vidi se popred, predno skor pred prvo hišo ne stopiš. Po¬ nosno stoji nad trgom grad na prijaznem gričku, na drugem pa cerkev sv. Jožefa. Farna cerkev stoji v nepriličnem kraji in cerkev sv. Andreja potrebuje mnogo popravljanja. Tudi vodnjak „pod lipo 11 f) se je že davno posušil. Tržiška okolica je zelo zanimljiva, kakor visoki Ljubelj, hudičev most, stari grad *) **), krčma na pesku ali kakor nekteri pravijo na „Sondu“ in „villa de Antonia 11 . Tukaj obhajajo večidel nekteri našinci svoje „Sangerfeste“. Prijazna je tudi bližnja \As Lom pri sv. Katarini. To so naj bližje naše okolice. Sole ne slove kaj preveč, ker le enega učitelja, g. J. T., smemo »narodnega 11 imenovati. Čudil sem se, ko slučajno dobim v roke nekaj nalog necega tržiškega učenca. Bile so iz nemške pismenosti in nad vsako in pod vsako vidil sem: Frankfurt am 16. Juli, London am 20 Juli itd. Cernu neki učencem pustiti, da jemljo take imena v svoje naloge, o kterih toliko vedo, kot osel o katekizmu? Tudi bi ne- ktere naše odrasle prosili, da bi bili bolje v izgled svojim mlajšim bratom, ki nespodobne navade večidel od tih podedujejo. Gosp. Debelak uči otroke slovenskega petja, le škoda, da preveč ena¬ komerno! Nemški „Liedertafel“ pa le trobi einheit! einheit! einheit! in se s Schiller¬ jevimi besedami neprenehoma tolaži„wo man singt, da lass’ dich frdhlich nieder, bose menschen haben keine lieder 11 . Torej se tudi ni čuditi, ako ta „majsterkor“ največ huke-buke dela, da potem pošteni ljudje mislijo vse Tržičane nemšku¬ tarje. Da se čast. bravci sami prepričajo, ds ni res, za kar nas svet sodi; po¬ vem, da se pri nas tudi kaka bela vrana najde med črnimi. Čast. g. Drnov¬ šek osnoval je slovensko farno bukvarnico, ki vtegne zares veliko koristiti prostemu svetu. Zdaj pa še nekaj smešnega. Ptujcu, ki pride prvikrat v Tržič, *) Ta vodnjak se tako imenuje, dasiravno ni blizo nobene lipe; dokaz, da je morala tu lipa nekdaj rasti in da so naši preddedje krstili po domače svoje kraje. Pa nas hočejo tukaj nekteri debelotrebušniki ponemčiti! Pojte rakom žvižgat! Pis. **) O tem gradu si prosto ljudstvo še marsikaj pripoveduje. Pravi, da še ve¬ liko denarja neki pri njem leži, in da ga je že nekdo nekoliko vzdignil, pa nevošljivi hudobni duh mu je v podobi veje klobuk iz glave potegnil, da je v bližnjo vodo padel. Revež leti za klobnkom in ko nazaj pride, ni skrinje z denari. Večkrat, pravijo kmetje, so že otroci petice v podobi žebljev in lesnik domu prinesli. Na sv. večer, vele, šel je nekdo denarjev iskat. Ko bi trenil, postane velik piš in šum, in na enkrat zagleda iska- vec gospodično, imajočo polovico človeške in polovico kačje podobe. Pis. 23 svetujem, naj se podviza, da pride do 0. ure zvečer v Tržič, ako hoče; ložirati v krčmi z velikanskim napisom: (kterega naj za se shranimo. Vred.) ker že pred deveto uro vse je zabito *). — Kar moram pritegniti, je , da so Tržičani sploh delavni ljudje, ki se pečajo veliko z obrtnijo in s težkim delom. — Znajo še priti bolji časi, da se ne bodejo Tržičani tako čvrsto držali starega kopita, ali kakor Nemec pravi: „am alten zopf festhalten". Bog nam daj km,-do doživeti take zlate, pre¬ srečne ure ! Andrej Kališnik. Črtice iz življenja starih Siovenov. **) Glavna pravila, kterih so se stari Sloveni glede političnega življenja držali, bila so ta le: Človek je enak človeku, — Vso drugo smrdljivo kulturo, ki dola neke razlike med bogatimi in siromašnimi, nam so Nemci pri¬ nesli, kteri so v svojej neotesanosti mislili, da imajo gospodje različno kri od kmeških sinov, da se tedaj v gospodi neka modra kri po žilah pretaka. Zavoljo tega so tudi tiste „hochwoh!geborne lačenbargarje“ kaj visoko čislali in jih še dandanes kakor bogove časte. Ni čudo, da so tudi Madjari za njimi v ta rog trobiti začeli in da so njih umooslovski magnati izrekli, da boren kmetič ni člo¬ vek, ampak da se človek komej z baronom začenja. Človek sme vse delati, kar ne škodi drugemu. — Jeli so to lepo lastnost drugi narodi imeli ? Nikakor ne. Še zdaj nam spri- čujejo stare zidine razrušenih gradov po naših krajih, posebno pa po Nemškem, kjer so neki potepuhi „visokorojeni“ živeli in na si¬ romašne ljudi napadali kot divje zverine, ali jih pa silili mit ni drugih desetin. Da so bili ti volkovi večidel nemškega rodu, spri- čujejo nam še današnja nemška imena teh podrtin; da se so pa tudi domači malopriedneži tega nesramnega življenja poprijeli, gotovo je, ker so se od nemških potepuhov naučili. Bog je zemljo za vse stvaril. Ni bilo človeka , da ne bi kaj posedoval, tedaj tudi nobenega berača ne. •— Nemci, polastivši se zemljišč naših očetov, prisilijo jih, da so morali svoje imetje zapu¬ stiti, ali pa v njih službo stopiti. Tako so naši očeti v svojem za- vičaji robje postali, zgubili so zlato svobodo, bratinstvo je izumrlo in srečna demokratia je popolnoma zginila. »J Menda le po letu, ko imajo Tržičani dosti vgodnih sprehajališč po svojih prijetnih okolicah. Vred. **) Ta sestavek morali bi prav za prav vvrstiti med Le p ozn ans tv o, pa po slučaju je g. zlagarju prišel pod roko, ko se je že prva pčla natiskov ala. Vred. 24 Rodbina ima ostati skupaj. Rojak je moral delati za ro,aka vse, bodi si v miru, bodi si v vojski. Vsaka občina bila je tako ime¬ novana zadruga Koča bila je večidel na sredi v spomin, da je vse iz te prišlo. Vse koče so bile zidane v okrogu, na sredi tega okroga je pa veličastna lipa razpenjala svoje košate vejice v zrak, pod ktero so se naši očetje o domačih opravkih pomenkovali. Člo¬ vek v svojej koči je bil še bolj varen kot v kacem assy!u. Življe¬ nje je še bilo patriarhalno, kakor je še dandanašnji pri naših južnih bratih. Zadružni glavar je bil hišni oteč, kterega so polnoletni mo¬ ški pod lipo izebrali. Ako je pa novo izebrani glavar pokazal, da ne skrbi za obče blagostanje cele zadruge, onde bi ga zvrgli in si za to službo zmožnejega izvolili. — To je bilo lepo, to je bilo pa¬ metno in pošteno, da so sami svoje poglavarje volili. Dobro so znali, da le tisti more za nje kaj dobrega in vspešnega storiti, ki si ga iz svojega kola izvole, nikakor pa kak tujec, ali pa od kacega tujca izebran, kakor se dandanes pri naših deželnih volitvah žalibog kaj jasno kaže. Domačih izdajavcev tukaj ni bilo, ker ti poglavarji bili so zvesti tistemu, kteri jih je izvolil; to je, svojemu ljudstvu bili so služabnici ljudstva, ne pa ljudstvo poglavarjevi. — Take za¬ druge nahajamo še na Bolgarskem, Srbskem, v Granici, Slavoniji in v Crnej-gori; manj pa na Hrvaškem in Poljskem. Rusi imajo tako imenovani občinski ustav, Slovenci pa druščine. — Kar so de¬ lali pred nekoliko leti nemški ali pa nemškutarski činovnici v Gra¬ nici in Slavoniji, misleč te zadruge izkoreniti in nemir v hiše pri¬ peljati, kakor se to žalibog, pri nas na Slovenskem pregosto godi, ni mi treba kar nič opomniti. Nahajajo se še pri njih v blagem spominu in posebno slepci znajo njih slavna trinoška dela kaj živo in iskreno na goslih opevati, — Več zadrug vladal je župan, kte¬ rega so tudi pojedine zadruge pod domačo lipo izebrale. Ko bi se jim pa kaka sovražna nevihta zagrozila, izvolijo si vojvodo, ki je pa samo toliko časa to službo opravljal, dokler niso ti viharni časi mi¬ nili. Ko se je vojska končala, pokličejo ga župani pred sodbo, da skaže, kako se jo z vojsko obnašal. Ako bi se bil kdo proti starim postavam pregrešil, moral je priti pred sodbo, kjer so starešini (najstareji iz ljudstva) tacega krivca javno pod lipo sodili. Redkrat so kterega k smrti obsodili; timveč izzegnali so jih večkrat iz domovine, kar je bila za vsacega največa sramota. Pri sodbi se je mogel vsak krivec braniti in ako mu je za roko šlo, tudi opravičiti, ali podkupovanj in interpelacij ni bilo. Kar so starešini po starih ustmenih zakonih izrekli, bilo je kakor odrezano, T Lipoljub. 25 not eaplta, tot scusus! Da je ti pregovor resničen, menda nihče ne dvomi; alj ven¬ dar bi se morebiti še v kacem kotu kakšen maloverni Tomažek na¬ šel , ki ne verjame vsacej besedi. Tistemu hočem tedaj resnico svojega pregovora dokazati, kteri tudi meni ni bil čisto jasen, dokler se ga nisem sam prepričal. Bilo je konci počitnic letošnjega leta, ko se g. D v T. poda Vas ta leži na spodnjem Štajerskem, komaj pol ure od Kranjske meje, tedaj čisto na Slovenskem. Vendar pa nekteri prebivavci te vasi nočejo Slovenci biti, ampak — ugani dragi bravec — kaj hočejo biti? Ker že naprej vem, da se pri tem vprašanji z odgovorom zadevaš hočem ti sam to pojasniti. Omenjeni gospod bil je necega večera v krčmi, kjer jc bilo tudi nekaj ondotnih ljudi, Kmalo se je pričel govor o narodnosli, in vnel se je prepir in kreg med g. D. in ostalimi ljudmi. Ko jim g. D. dopoveduje in dokazuje da so Slovenci mu nazadnje rečejo da niso niti Slovenci, niti Nemci, ampak — T.ci. Slovenci, kako različnih misli smo vendar. Po tem takem je v en e j dekaniji po deset narodov; ni čudo tedaj, da je toliko trganja in tepeža po nekterih farah, ako namreč v vsakej fari drugi narod. H koncu pa moram še reči, da niso vsi prebivavci omenjene vasi tacih misli; Bogu hvala, nekaj jih je tudi, ki so še pri zdra- vej pameti. Gi. J. II. Spisi v hrvatsko-srbskem narečju PIESME. P o v i e s t n i c a. Sve, što u svietu njekoč bilo, Povjestnicom, to se odkrilo, Našem žiču u njoj samo Tražit pravac viek imamo. Tko djedovah naših slavnih 1z vremenah starih, davnih Slava diela odkrio je? Tko te uči ljubit svoje I poštovat slavne čine Sretne njekoč domovine ? Tko ti srce — srce u grudih Na osvetu silno budi? — Žiča tvoga drugarica Zelen-listak — povjestnica! Da kraljevi slavni i čari, Možni njekoč gospodari, Kad im srce vatrom planit, Da prekrše rieč zadanu Povrate se na put pravi, Jer u veloj svojoj slavi 26 Zora. Zora rudi u istočnih Stranah, Ter rjeliva zemlju probudjenu, Več se širi svietlost bjela dana, A ja iz sna spokojan se prenu’. Slavulja se ori pjesma rana, Ružiča se zorici nasmjehnu. Oj ! duša ti gine obajana, U raju mniš sad ju utopljenu. Za me zora toga čara nema, Odkad spoznah zoru njedar tvojih! Odkad k’ grudim prikučih se dvema. Kad mi Tvojih zora njedar sinu, Onda. draga, mrakom sviet mi postaj Daj da m’ prša k’ Tvojim se privinu ' J. K ■ 27 .Jagodice. 28 M uito pcKO.x nuje maja, Jep 40 M 3 H B3 6ona.ua; HoaiOBHua caiia name, Jlnjamma 4 a aeaaJKC. 3a to Tpe6a tipako uhth, Orna Hoja npocaaBinn, He« ce CBeTJH oho aaue, lla CTapnjer uiijanuHc!! KiiMiuah. CnoMeHHL^e. XCBj C p H O j H 4 H 5K 4> H B 0 j tlau 4 vmo ca.ia e 6oroM ' — J,P) ror Bojna ca4 cii Tpamii; A.f ho sieim siy He.iaaai!- IJ o .1 a n m a a 4 n h E m a n. Emmo cpne TBoje upocna; Moje T’ 3aT0 Ha 4ap hociim. — ]Mh40Cthih;om hy tii 6iith , Ako y rpo6 Me capi hcxhth ! — M e a a h k o a n a h oj M a p b j n. M.Ja40CT nama he npouBacm, A 3a naM’ he 4 pyrH pacTii. J*a 40 BaT ce MOJKern ca 4 a M BeceanT 40 k ca M4a4a; Ja 4 HK 0 BHT našo Ka 4 Te OcTapje,m 4 aHii cxBaie. Mm.... — P utopiš n e crtlce. (Opiscto K. O.J • (Nastavak.) Prvo što nam pri izlazku iz sveučilištne zgrade u oči pade, bijaše palača grofovske obitelji KaroIy. Krasna lije to kuča; srednje višine, a i velik prostor zauzimlje. Dvorištem joj je krasan vrt. što se nutarnjosti kuče tiče, neinogu ništa reči, jer unutar ni¬ šam ulazio. O njekoj grofici iz te obitelji se pripovjeda, da je, kad bi ju glava zaboljela, uvjek dala ulicu slamorn navesti, da joj mi- 29 moiduča kola sa svojom štropotom nebi boli jos povedala. Odtale se požurisino, nebili još prispjeli k izložbi umjetnosti, i rukotvorinah ; plativ brzo ulaznice dobismo uz ulaznice još po srečku, svaka bo stvar imadjaše svoj broj. Po izložbi se je 150 srečaka vuklo, te stvari, koje su timi brojevi označene bile, budu posjedovateljem do- tičnih srečaka izručene. Nam posluži sreča tako, da smo svi skupa dobili — nista. Ogledajuči se vidjesmo krasnih stvari. Tamo te zovu Iiepe torte i kolači, ovaino opet medene gibanice sa sladkim vočem svake ruke. Nadalje vidjesmo prekrasne ženske poslove, umjetno izvezene slike, svakovrstne rukotvorine i nastroje, i šta ja znam, kakovih sve stvari. Nagledav se svega odosmo opet u njemačko kazalište, a kaš- nje spavat. Sutradan 3. rujna bijaše nedjelja. Dogovorismo se, da čemo još njeke crkve pohoditi, a zatim otiči u narodni muzej, da tamo sahranjene znamenitosti i starine pregledjemo. Neču napominjati posjetah u crkvah; nu ipak nemogu proči, da nespomenem, da smo u evangeličkoj crkvi prisustvovali službi božjoj, a po propovjedi koje podosta razumjesmo, bijaše bo u slovačkom narečju, odosmo u muzej. Došav na mjesto imasmo šta gledati. Veličanstvena sgrada uriešena pročeljem na jonskih stupovih počivajučim uzhiti nas. — Prva soba u koju stupismo, bijaše živolinjami napunjena, druga i više sliedečih bijahu pune slikah rukom največih umjetnikah izra- djenih. Tu imadosmo zgodu motriti slavna diela Tizianova, Rafava, Rubeusova i mnogo drugih. Za tim nas uvedoše u nastrojnu sobu, gdje se sami umotvori i nastroji nalaze. Tu nas je osobito zani¬ mala bečka crkva sv. Stepana, u malom iz drveta izrezana u višini od 3 stope, što ju bjoše njeki gluhoniemi izrezao i sastavio. Došav u Beč, osvjedočismo se, da je doljnji dio do polovice sasvim točno izradjen. O gornjoj strani nesmijem nista reči, jer je nevidih, nu po svoj prilicj, da če kao i doljnja biti točno izradjena, o čem me i izviestje njekih očevidov podkriepljuje. Dalje nas uvedoše u starinarnicu CAntiquitaten kabinet.) Tu su nas zanimale osobito oslanci odječe i drugoga uresa naših i na¬ ših i ugarskih najslavnijih mužev. Osobito mnogo bijaše Zrinovi- čevih i Bakačevih stvari, zatim mnogo grčkih, rimskih i inih ostan- kah, koje napominjuč mnogo vremena i prostora bih trebao ; nu nemogu, da nespomenem, da se harfa Marije Antoinetle ne- srieten supruge Ljudevita XVI. kralja francezkoga, ondje takodjer nalazi. 30 Napokon nas odvede naš vodja u sabornicu ugarsku, koja se u istoj kuči nalazi. Promatrajuči ju, opazismo, da je nješto manje od naše, a klupe, da su stiskane poput onih u školi; nu zato je ipak liepa. Galerije dvie, t. j. gornja i doljnja jedna nad drogom. Bo- raveč mi u Pesti, bio je sabor več razpušten, te s toga nemogosmo članah vidjeti i kojoj sjednici prisostvovat i; več se moradosmo go¬ lim razmatranjem sabornice zadovoljiti. Vratjajuči se iz narodnoga muzeja opazismo, da je več podne, zato stupisino u gostionu „kra • ljice englezke* da brzo ručamo i tim prije u Liget (Stadtvvaldchen) njeko zabavno mjesto Peštanab, kam o malo i veliko po nedeljah i svetcih hrpimice grne;.varana prispiati uzmognemo. Što je Bečaninu Prater, a Zagreben Jurja-ves; to je Peštaninu taj Liget. Ako čoviek dakle hoče upoznati sasvim Peštanina nesmije propustiti, da nepohodi Liget, gdje če ga sa mnoge Strane upoznati, o kojoj u varošu nema ni govora. I mi nchtjedosmo toga propu¬ stiti; s loga — jer baš nedjelja bijaše, dakle kad puno svieta tamo imade; da se u pomenuti vrt, odvežemo. Provezav se kroz sat hoda dugu kraljevsku ulicu, dodjosmo na mjesto. Tu se iztovarismo, te podjosmo za ostali šetaoci. Svakovrstnih zabavah dosti. Jedni se še- tju; drugi gledaju, kako bi se dokopali kakova debela hlada, te le- gav unj počivaju, pušeči po koju smotku. Treči opet ako ima novacah sjedi u daščanoj krčmi pa se gosti pečenjem, koje rujnim budim- skim vinom zaljeva. Odličnijim pruža plovitba po umjetno izvedenom jezeru krasne šetnje; a i nješto bolje uredjene gostione, dovoljno zabave. Za proste priredjena je lutkarnica i dva obrtala; a oni, koji plesati žele netraže dvorane, več pod vedrim nebom se gdjegod sa- stanu pa plesu, da se zemlja trese, ako i ne baš uviek po taktu glasbe. Mi pristadosmo uz šetaoce, te šetjuči dodjosmo do crkvice „Herminenkapelle“ zvane, koja no sasvim prosto, nu ukusno sagra- djena i uriešena. Oke J / 2 7 ure spremismo se na povratak. Nerno- gavši baš u onaj par nikakovih kolah dobiti, i nehoteč čekati, uputismo se po ^apostolski.* Na to se tim laglje odlučismo, što več bješe zaladnulo, pa se nismo imali vručine bojati. Putem srielasmo još mnoge, koji su istom onaino išli, odkale se mi jur krienuli biesrno, što nas osviedoči, da se te zabave tja do mrkle noči; a možebiti i do zore nastavljaju. Mi dakle, kako več rekoh, odosmo. Na putu morudosmo proči kraj slrieljane, u koju se malo navrnusmo. Buduči su baš pucali, postadosmo, da vidimo kako sgadjaju. Moram izpovjediti, du su onaj dan baš dobro Sgadjali; a njekoliko putah i nista sgodili. 31 U kraljevskoj ulici se svrnusmo u zavod sliepcah, gdje veliku čistocu nadjosmo, a ubogi sliepci — večinom djeca — idjahu baš k večeri. Mi smo takodjer u blagovalištu bili, te se nemogosnio dosti izčuditi, kako ovi siromaši, koji nikad sunca nevidjoše, svako svoje mjesto odmah nadje. Kad se toga nagiedasmo, vratismo se, jer več noč bijaše, u svoje svratište , da sutra rano (4- rujnaj podranimo, svoje stvari spremimo i jer više u Pesti nista za naš nova nebijaše, odplovimo put Ostrogo n a a odande željeznicom u Beč. Za sutra bijaše deseta ura za odlazak uročena, s toga se več oko V 2 10te spremisrno; a oko s / i zaputismo put agencije parobroda, koi u V a c polazi. Srietno prispjesmo u bližino parobroda, koi več znamenje davaše, da če se skoro krenuti, kad nam se jedan suput- nik izgubi; mi traži ovamo, traži onamo, nigdje nam druga, kao da je u zemlju propao. Na parobrodu jur bješe i po drugi put odzvo¬ nilo, a našega druga još nema. Ja poletim u obližnju ulicu, nije li možebiti onamo zašao; nu sve — zahman. Vrativ se natrag čujem gdje zvono na parobrodu i po treči put zvoni, zato pošaljem dru- goga suputnika, da umoli kapetana broda, nebi li nas još malo po- čekao, dok si izgubljena druga nadjemo. Vele uljudni taj muž, u- vidiv našu obču nepriliku — jer vožnju več bjesmo platili — pri¬ jazno obreče, da če nas još koi časak počekati. Jedva jedvice se jednom sa izgubljenim sukobismo na mjestu, gdje je prije stari most stajao, te ga na vrat na nos brže bolje na parobrod odiuko- smo. Tud nam stane pripovjedati, kako je on u onoj tišini — či- tatelj si mora predstaviti, da po glavnih ulicah, kao što je ona kraj Dunava, uvjek puno svieta ima — u njeku drugu agenciju zašao te pošto naš je dugo uzalud čekao, pomisli, da to nije prava agencija, pa nas ode tražiti, dok se s nami nesastade. Dok je on nami tako pripovjedao svoje nesgode, niti neopa- zismo, da bjesmo, prošav kraj otočiča svete Margarete, več podaleko odmašili i Peštu s Budimom za sobom ostavili. Medjutim se primakosmo staromu Budimu. To je mjesto osriednje , ne baš znamenito, u njem se nalazi tvornica vojničkih odječah. Promatrajuči ovo staro mjesto, pridruži nam se njeki ina- djarski svetjenik, a kako posije razumjesmo učitelj bogoslovja u Vacu. Pozdraviv nas vele uljudno, upusti se s nami u razgovor, te nam stade njeka o starom Budimu kazivati, a domala nam svojom uljudnoslju osvoji srdca na toliko, da njegovu ponudu, da če nam on sam sve znamenitosti u Vacu se nalazeče pokazati, radostno grimismo. 32 Kad je več pčdne na blizu bilo i sunce bas živo pripeklo, si- djosmo u doljnju prostoriju, da se uklonimo od vručih trakah sun- čanih. Modjutim nepustismo da prozori badava stoje, več se na- sladjivasmo promatranjem predjelah, koji su večinom čarobni; na desnoj obali brdine trsom zasadjene; a na lievoj poljane. Sel baš neima mnogo kraj Dunava, kao sto se tim ravna Posavina pohvaliti može, da joj sela leže uz Savu poput bielih labudovah. (Dalje sliedi.) N a a u i vojnih, (Arapska anekdota.) Maan, Zeidin sin, bijaše najdavašniji Arapin na iztoku. Kada je kakoti laskavi spisatelj svog državnika u slavu podiči hteo, uvjek bi rekao~ ti postižeš i samog Maana u velikodušnosti! Ali da fstog nadmašuje nebi se ni sam laskatelj kazati usudio. Uprav taj isti Maan bijaše jedan od največi dostojanstvenika Mervana, posljednog kalife od plemena Omiada. Poznato je da su po izumrču ovog plemena Abasidi kalifat na se preneli; dakle ovo i dade povoda tomu, da se o Maanovoj glavi raditi počelo; od straha kalifinog skrije se Maan u najdaljnjem kutu Bagdada, gde je poduže vrieme i živio. Ipak mu kao družbenom čovieku dodija to dugotraj- no lišenje svakog občenja s drugimi, pa zato se odvaži preobučen iz varoši uteči i gdiegod utočište potražiti. Na jednoj kamili pro- mienši svoju spoljašnost, kako je igda mogao, ubidje skoro sve straže i upuli se blizu ležečoj šumi misleči, da je največu opasnost mimo išao; kad ali za jednog drvela doleti mu na susret nieki čo- vjek, kojega pogled i osobito gibanje tiela nikakva dobra proricaše; isti spopadne za uzdu i kratko zapita : Ni jeli on onaj, koga kalifa tako željno traži i čija če glava zlatom namienjena biti ? Svaki če razsuditi, sto mu je ovaj odgo- vorio, ali uzaludu, onaj čoviek nije se prevario, pljen mu je je bio odveč siguran. — „Veliš, da nisi ti Maan, pod čijom sam se upravom tol ! ko puta borio ? Ne uči me tu u čelu urezanu supljiku i boginjavolice tvoje nepoznavati! Tvoje bojadisane obrvi ipak me nemogu danas pre- variti; ali odi sa mnom junače, ma i nebio Maan!* Sada Maan uvidi, da tu šale nema i da je poznat, nije dakle ni tajio dužje. — „Da reče* da ja sam Maan, koji ti ne zamjera- vam, ako predajom mojom što zaslužiti želiš 1 Ali premda ti nigda što sagrešio nišam, čim bi gnjev tvoj zaslužio, to uzmi ovaj prstan, koj je od prilike u jednoj vriednosti s kalifinom nagradom a s otim češ nagradu polučiti, bez da dušu mojoin nevinom krvlju okaljaš. Vojnik promotri prsten. — »Nebi bilo s goreg „reče“ ali ču nešto da te pitam; samo te molim, reci mi istinu, Ti si najmilosrdniji čovjek; jesi li igda svoje cielo imanje razdao ? „Nisam.“ Ali polovicu ? „Ni toliko.* Trečinu ? „Baš ni toliko.* Cetvrtinu ? „Neču lagati: ali ni toliko.* Peti — šesti — sedmi — osmi dio ? Ti čutiš ? — Dakle deveti — deseti ? „To!iko može biti.* Pa se nazivaš milostivim ? Culi me dobrotvorni čovječe, ima osobah, koji tvoje svojstvo u večetn stepenu nego ti posjeduju. Ja prosti vojnik — ja s mjesečnom platjom od petnaest abasah. ja ti vračam ovaj prsten, koji da ne lažem, sigurno svoji hiljadu toma- nah vredi i poklanjem ti ga. Zadrži i njega i glavu i budi mi zdravo ! To izrekši htjede se udaljiti; ali Maan koji na svu opasnost zaboravi, poviče iz grla što je igda mogao: Stani! O stani! jedan trenutak samo nemoj me ostaviti u strahu, koji je daleko užasniji, nego s kojim si me malo prije po~ zdravio. Prije bi se hiljadu putah uloviti dao osuditi, smrtnu kazanj pretrpiti, nego tvojim dužnikom postati. Mojim dužnikom? doda vojnik. Pa žašto da nebi? Vidim li ti se zbilja tako nedostojan mojem postupku ? „Ne, ne od toga sam daleko, šta više ja u tebe vidim naj- imenitiju dušu! Veličinu , koja mi lice rujinom preliva, smučava i koja mi se čini da je nepostižnaizrekši to niekoliko reči, sjaši Maan s kainile, prigrli Arapa i natakne mu šilom prsten ne ruku. Ali ga ovaj i po drugi put skine. Ako ti u mojem postupanju zbi- Ija takova što spažaš što bi pohvale zaslužilo, onda zašlo me pri - siljavaš i ponizavaš k razbojstvu ? Tako mi proroka i moje tvrde vjere, zaklinjam ti se, da nigda ovaj poklon primiti neču, a i ne- niogu; ta kada bi ja u stanju bio, tvoj dobročin povratiti? Nikada; jer sam siromak — Nego pasti se, te idi zaranjije, jer na te vre- baju mnogi, pa se bojim da nebude kasno ! Z Bogom ! U 84 Sada se udalji i to za uvjek. Zaman je Maan oči upro, da iz- bavitelja svogjošt jedan put vidi, zaman je viko iz sveg grla svoga; šuma je mutava ostala a vojnika nema, pa nema ?, — Jadan od žalosti i radosti težke, produži svoj put i prispe na mjesto svog preduzeča, promišljajuči i čudeči se velikodušnosti prostog vojnika. Slučilo se za kratko vreme te se rat u zemlji porodi: tu pri- liku upotrebi Maan za svedoka njegove dobre duše. Stranke znao je u mir i obče blagostanje zemlje u red staviti. Njegov zakletni nepri- jatelj Kalifa Almansar tronut tim Maanovim dobrotvorstvom, poklo¬ ni mu pomilovanje i staro prijateljstvo. Maan na poziv Kalifin vrati se u rodjeno mjesto svoje i pošto se bratski pozdrave i poljube, sazove kalifa sve dvorjane i velikaše na veliku slavu dobrodušnosti Mannove. Nije tu bilo nijednoga, koji bi posuinnjati pokušao, da na svetu ima, tko Maana u dobročin- stvu nadilazi. Kalifa predstavi Maana svoj gospodi za najvelikodu- šnijeg čovjeka u njegovoj državi, i naloži, da mu se počitanje od danas kao njemu samoinu davati iinade. Maanu udare suze po obrazu i pripovjedajuči dogadjaj za njegova bjegstva zamoli Kalifu, da mu pomogne onog vojnika pronači i čestito nagraditi. Ali je to bilo u zalud; onotn plemenitom čovjeku ostade nagrada od Boga: dobro srce i čista saviest V* Dva rijete Ca zlatnifi vlasij. (Po narodnoni pnj.ovjedanju.) Njoki vojnički častnik na umi se ženiti. — Kod izbora negte- daše ni na bogatstvo, rti na rod, nego samo na tjelesnu lepotu. U ljepoti činjaše mu se sve na svictu. t esto govoraše, da mu samo drugarica — Ijepotica — život osladjivati može. U kolu prijatelja više puta raudrovaše govornici: „Ej braljo! pravu Iiepu drugaricu imati, borme to je velika sreča, I.jepota, ona vam zavede mnogo srca tumaranje po trnini; ona krene slabo ljudsko srce na najsrnje- lije poduzetje; ona vida golenic rane, i u svom krilu nadjačuje sve dražesli ovoga svicta“. — „Samo da sc mogu namjeriti na kraso- ticu, pa da ncima ni nedieljne ruhc!“ čulo se česlo iz njegovih ustili. — Bijaše pako čudnovata ukusa. Nijedna izmedju djevojaka, neprijaše njegovu srcu: nebijaše ondje krasotice za kojom bi on čeznuo. Sto dakle da učini ? Nauinio se ženiti, a gdje izabrati srcu milu si vje- renicu ? Sve misli u jednu smislu, te odluei, da ide na proštenje k podobro dalekoj crkvi, kamo od više strana staro i mlado dolazi, da se pokloni preblaženoj Djevici. 35 Spremenivši se na put, krene dakle na proštenje nadajuč se, da mu put nece biti u zalod. Utopljen u misli idjaše več vise milja i nesretne ni živa stvora, koj bi na proštenje išao, te s kojim bi u razgovoru probavljao dugo vrieme. Več umoren dalekim putem i sparnostju ljetna dana, sjedne u hlad pod drvo kraj ceste, da se odmori Tu razmišijavajuč: kako če mu za rukom poči namišljena ženitlm, sjedaše dobro dugo Baš htjede dalje, nu obazrev se na okolo , zagleda ne daleko od sebe tri ženske glave. Kad one do njega dodju, pozdraviše ga: »hvaljen Isus i Marija", na što jim on: „na vieke" i za tim jih upila: „Kamo vi poštene glave ?“ „Na proštenje gospodine", odvratiše mu. „EIe sreče, barem imam sada družtvo, i ja sam se tamo odpravio; odmorite se malo, pak onda putujemo skupa.“ One privole, te sjedu u hlad pod drvo. Bijahu to tri 1 i e p e djevojke. Rumene kano petrovke jabuke, vitka stasa, kao gorkinje vile; čarobni posmieh vidjaše jim se na liepimi, umi- ljatimi obrazi — rečju: liepe, da jih se nebi bio rnogao nagledati. Več prvim pogledom, učiniše se našemu putniku toli dražestne i liepe, da si odmah pomislio : još ovako liepih nevidih svojima očima. Počinuvši malo u sjeni ustanu i nastave put dalje razgovarajuč se 0 koje čem. Medju tim razmatraše naš častnik preliepe djevojke i razgovaranjem upoznavaše sve bolje, kakova su značaja. On si sada pomisli, ele sreče puna saka ! kako vidim , dobre su, a i liepe su i sve tri upravo srcu drage. Netrebam se dalje mučiti, ta kažu, drži se prve sreče ona če najbolja , pa i ja ču kojoj od ovili ponuditi vicrnu desnicu. — Nemogavši dulje odoljeti nutrnjemu nagonu, odkri jim svoju nakanu ovako proizustiv : „Ja sam se odpravio na put do P— crkve, da se tamo poklonim preblaženoj djevici, i takodjer da si ugledam u tom sboru drugaricu — srcu milu i dragu. Nu vrlo se srečnim scienim sukobiv se s vami. Sve tri ste mi srcu drage tako, da bi s kojom god izmedju vas sve dane svoga života u Bogu povoljnoj slozi, želio proživjeti; zato pitam, koja želi povjeriti mi svoje ljubezno srce?* — „Koju god izvolite gospodine I" odgovo- riše mu. — »Blago meni", če on na to. Upita jednu : »Privoljujete !i vi?" — „Vručom ljubavju! I moj otac dati če mi puno miraza, 1 jošte nakupovati svim vašim vojnikom ljepše i laglje oružje." — „„Neima sreče gospodično! nemogu privoliti.““ Zapita drugu i ova mu obečuje šilu novaca ; na što joj odgovori kano i prvoj (cm se bo zaviečao, da neče one, koja mu obečuje novaca). Zatiin se obrati U* 36 k trečoj, na što mu ona ovako: „čestiti gospodine! moji vam rodi¬ telji nemogu dati ni blaga ni bogatstva , nego evo ja vam, ako me obljubite, prikazujem vierno srce, koje vas ljubi, i poroditi ču vam mužko i žensko djete, oba „z 1 a t n i m i v la s i“. — Ganut timi riečmi i noizmjerno radostan, što si našao tuli dražestnu djevojku, koja ga iz dna srca ljubi, podaje joj svoju desnicu, te prodje s njom k njezinim roditeljem , da jim oni dozvole i svoj blagoslov podiele k toj svetoj sveži. I oni jima dopuste. Naš mladoženja scienjaše u krilu vierne zaručnice srečnim i presrečnim. Ali čovječe 1 nestalna ti je naša sreča. Danas sretan, sutra može biti lišen svake sreče! Našoin ti je srečom upravo kano je¬ senskim listjem, koje pada na tla s visoka hrasta , čim mali vjetrič duvne. Dodje doba, gdje nam se sreča pretvori u nesreču, veselje u žalost, plač u jaukanje. Da vidimo kako to kod naših dvajuh mladenaca! Od dana svoga vjenčanja življanu kao dva oka u glavi. Kad se on veselio , i njoj srce igralo: kad se ona raztužila , tad i on uzdišao; što on zaželio, k tomu ona privolila; rečju: medju njima bijaše sloga i ljubav. A gdje se ove dvie sestre udomače, ondje ti je život sladak, povaljan, da! ondje ti je raj zemaljski. Ali cesto se dogadja, kada se tako dvie složne i ljubeče se duše sjedine , da se tada zaplete medju nje kakva takva okolnost, koja jim pretrgni medeni život. Tako se dogodi i našima mladenčima. — Posije nje— koliko mjeseca njihova blažena braka zavri bojna troblja , pozivljuči domovine vierne sine, da se dižu na noge junaeke proti neprijatelju mile otačbine. Eto! i našemu se častniku sada za koje vneme raz- stati sa svojom milom, liepom suprugom! Mučno mu bijaše da kako na srdcu, krenuti od svoje zarufnice, a to tim više jer se nadao primiti do mala u otčinski naručaj milo čedo — onu dvojčad, što mu narekla poroditi. — Ali kada se radi o koristi, o bitju domovine, tada nam sveta dužnost, odreči se svega, pa pohrliti onamo, gdje se odlučuje kob premile domovine, u kojoj smo ugledali prvu zraku svjetia sunca. „Evo! reju duše moje!“ govoraše na odlazku u. na- zočnosti svoje mačehe — „evo razstali nam se je, mislim, ako je božja volja, za malo vremena. Imam pojti u boj , da branim otač- binu i vladara, a ovo je dužnost, koju svaki razuman stvor nada sve členiti ima. Dakle bila mi zdrava i vesela , dok se nevidimo 1 Čuvaj i njeguj djeeicu, kano oči u glavi.“ — Sad če ovako mačesi: 37 „A vas majko! molim, praliti ju pomnjivim ekom, pomagajte joj gdje možete, osobito pazite na unučai, kad ugledaju bieli sviet"._Za tim zagrliv i poljubiv mila si suprugu i mačehu, ode iz kuče k inoj na boj spremivšoj se bratji, pa s njimi pjevajuči po hrvatskom obi¬ čaju proti neprijatelju! Vierna njegva supruga osta iz-anj žalostna i turobna Od to doba nemogaše nikako razveselili svoga prije toli veseloga srca; odkada se razstala s milim svojim, uvukla se u njem dušu njekakva neobična žalost, upravo, kano da joj tko prišaptnuo, da nedodju više onakvi dani, kao što su bili do sada. — Kod kuče življaše s inače- hom njeko vrieme u slozi, nu kasnije zavadi se , kako se to često dogadja medju snahorn i svekrvom I od to doba nemogaše buka gledali snake mirnima očima. Njekoliko mjeseca več prošlo, odkad joj od kuče ljubezni suprug, danom i nočju misljaše nanj a to tim vele veče, jer se na- dala, da če mu skoro javiti radostmi viest, naime, da mu porodila milo čedo. — Ali slučaj! „Vrag ne spava", kažu naši, napasti i zlih ljudi je svagdje, koji vrebaju na zgodnu priliku , da tada upropaste ili ocrne poštena čovjeka. — Ona porodi. Porodi zbilja dvojčad, jedno mužko a drugo žensko, oba „zlatnih vlasij", kako bijaše rekla. Eto ti sad prilike njezinoj svekrvi, da se osveti snasi. A ona borme ne bila luda, upotrebi zgodu i priliku, kako valja, čim snaha po¬ rodila, pograbi zavidna baka to dvoje djetce, — bila bo sama sam¬ cata kod snašina poroda — a podmetne dva šteneta , mjesto djetce zlatnimi vlasi. Djetcu strpa u njekakvu škatulju, pa ju baci na sinje more, zatim brže bolje načrčka sinu list, u kojem mu naznani, da mu rodila supruga mjesto dvoje djetce zlatnimi vlasi, dva šteneta; a osim toga očrni ju u pismu do zla boga. — Razumjevši sin to pismo, vrlo se razjadi na zaručnicu, pa odpiše inačesi: ^Zazidajte u zid tu nevjernu kuju, til mrzku griešnicu, zazidajte ju do pol tiela, a pol neka van viri, da joj se svatko ruga; davajte joj svaki dan samo po komadič suha kruha i čašu hladne vode; nek se tako muči, dok izpusti crnu dušu. A la dva šteneta, što je porodila, čuvajte i dobro hranite, da s njima podjem bar u lov, ako se božjom voljom kuči vratina." — Čim to baka razumjela, izvršuje radostnim srcem sinov nalog. Snahu dade zazidati na razkružje, pa proglasi jošte svojevoljno, da joj svatko, koj ovuda polazi, pljune tri pota u obraz Eto! što se dogodi s pravom, zdravom Ženom! Ej što nečini 38 sve opaka rnržnja ? ! Ovako do poi tlela u zid zazidana, bila bi do mala promjenila vremenito vjekovitim, da nebijaše u selu dobrodušnih žena, koje joj — poznavajuč njezinu nevinost — donašahu po noči uredno jelo i pilo. Nepobitna je istina: „Gdje največa pogibeo prieti, Tamo ruka Višnjega prileti." Djetcu pako, što jih baka bacila na more, nadje mornar. On je uzme svojoj kuči, pa je hrani i njeguje, ko svoju rodjenu djetcu, — Svršivši 8 godiriu reče jim njihov odgojilelj : Djetčice moja ! Hodite kud vas oči vode, ja sam živim kukavno ; nemogu dakle još vas imati na vratu, hodite u bieli sviet, možda da vam posluži sreča, kad ste tako liepa !" — Djetca se dakle upule od svoga hranitelja, vruče suze roneči; nu još mlada, neznajuč puta ni staže, zabasaju u veliku šumu popul mladih vučiča , hraneči se biljem i korenjem. Dosta zla podnašaju to jest. — Ali u pamet našu krasnu poslovieu: „Tko se želi vatre nagrijati, Mora s 1 prije dima nadimiti." Neka dodje i za nesretna doba ugodnija, doba sreče. — Deset godina več minu, što nedužna žena velike muke trpljaše. Supruga joj još ne ima iz žestoka boja, još se sveudilj junačka krv prolieva. Več 10 godinah traje nemila borba, a mišljahu , da se neče umiriti kakvih desetak. Nu previdnosti se božjoj inače svidjelo. Dvie go~ dine jošte, pa svrši dvanaestogodišnji krvavi boj. Mnoga majka tada za predragim sinom, a supruga za milim drugom razcvilila i gorke suze preplakala, a mnoge kojim se njihovo milovanje povratilo zdravo u krilo, radostno zapjevale, te s njimi proživile ljubezno ostale dane svoga života. — Tako bilo poslie svakoga rata, tako jest i bude. A kako našoj mučenici ? Je li njoj poslie toga rata sunce jošte bolje pornrčalo , ili joj jasnije sinulo ? Dakako , sada nastoje njoj doba sreče, doba oslobodjenja, A kako? Slušaj, pak češ znati. Medju iz rata vrativšimi se, bijaše takodjer i naš častnik, za- ručnik te mučenice. Svemoguči nehtjede da on u krvavoj borbi plati glavom , on htjede da osvjetla lice obtuženoj nevoljniči; bog htjede, da izadje djelo na vidjelo. — Došavši dakle kuči, bijaše na¬ šemu častniku prva briga, da popita za Ženu si, i za ona dva psa, što mu žena porodila, kako mu mačeha krivo obznani Mačeha mn odmah na pitanje kaže za Ženu, da ju je dala sazidati, i da je evo 39 Jošte žive na niglo svietu na razkrižju; a oba mu pseta, dakako — dobro ubranjena — izpelja na vidjelo. — Odpočinuvši njekoliko kod kuce, odputi se sa svojima dvarna psima u lov, naumiv se osvjedo- čiti, kako tjeraju — Otide u nedaleku veliku pianinu, pa potraži lova. Psi brzo nanjuše dosta divijadi, te natjerivajuč amo tamo, prodju daleko u pianinu, a lovac dakako za njima. Došavši več tako daleko, stane sad, pa se razgleda po ovom planinskom prostoru, g d j c se ne nadaše nači nikoga do cvrketajučih ptica i divlje zvje- radi. Ali čuda! tako zavirkujuč mimo stabala gusta hrastja , zapnu mu k jednu oči. Zagleda malo niže šator, a pod njim dvoje djetee, oboje preliepimi zlatnimi vlasi Motrivši dalje vremena, ne usudi se doči k njima, nego se vrati kuči. — Kod kuce izpripovjeda sve, što je vidio u planini, nu medju svim vidjenim osobito se začudi dvojoj djetci »zlatnimi vlasi". »Mili Bože!“ reče si mačesi, »što ono znači u sred planine takav divni stvor." Stariča huda, pripravna uputiti sina o tom, jer se tiče njene kože. Što mu na to odgovori, čuti češ. — Mačeha se valje dosjeti, da su to ona djetca, što jih bijaše bacila pred 12 godina na more u škatulji uplašiv se za to, da joj nedodje djelo na vidjelo, reče sinu ovako: »O moj sinko ti upravo misliš, da su ono prava stvorenja, kako vidim. Da — sutra! — ono su ti njekakve utvare, ta viditi češ, da jih sutra nebude, ako podješ u lov na ono mjesto." — To ona za to rekla, jer sl brže bolje osnovala zlu nakanu u svojoj zakaljanoj duši: da če otiči nočju u šumu, pa neizkusnu djetcu naputili na takva djela, gdje če glavom platiti. — Što baka naumila, to i izvršila; jer čim se smra- čilo, odpravi se u pianinu, ter imnjuč u pameti položaj mjesta, što joj ga sin opisao, najde djelcu. Tu cendraše oko njih i prilaskivaše jim se, kao tobože njihova največa prijateljica. Med ostalim govoraše jim i to : „Tako liepa dvojica, pa oba dobra i odrasla , nimate nišla u svom šatoru, a mogli biste si mnogo šta pribaviti. Ta ovo vam skoro pod nosom dolje sijaset pataka, sve zlatnimi kreljuti, kao što ste vi zlatnimi vlasi. „Ajdc ti Dragane!" — reče mužkarcu— »čim zora zarudi, dolje u pianinu , pa si ulovi tamo u potoku bar kakvu patku , pa čete onda imat ipak nješto u šatoru." (U toin potoku bijahu vilinske patke , pa tko bi htjeo koju uhvatiti, taj bi se pre~ tvorio na mjestu u kamen, a to je baba dobro znala.) Neuko i jošt ueukusno diete posluša na zlo smjerajuču baku, te se uputi šumom 4Q k naznačenomu potoku. Ali nebijaše sudjeno poginuti nevinomu djetiču. Angjeo mu se ukaže na putu, te ga savjetova : „Kada tamo dodješ neizbiraj, neg’ ubvali jednu s kraja brže bolje; inače , ako izbireš, pretvoriš se, kad patka zavikne, u kamen." On posluhne glas angjevski, te došao do potoka, učini kako bijaše napučen; i zbilja uhvati srečnu patku, i donese ju radostno svojoj sestri. Poslie malo dana odpravi se naš častnik opet u lov, i baš tamo, gdje bijaše vidio ona dva prekrasna djeteta. Došavši tamo vidi sad kod one dvojice za čudo ! još i patku zlatnimi kreljuti. Tu gledaše dugo ta divna stvorenja i naglodav se, vrati se kuči, pa tu pripo- vjeda majci, što je opet vidio. Stariča sad zabrinuta veli si lukavu sinu : „Ej sinko ! vidiš to te njelko začarao, ta prvi put si vidio samo djetcu , a sad več i patku; da što! to te je njetko začarao ; vidjeti češ buduči put, kad pojdeš onamo, da nebude ništa.“ — Sad je naumila opet na način upropastiti dječicu. Na večer ode k nji¬ ma, i stane, se hvastati, kako jim je pribavila patku, pa kako jih jih želi jošte na nješto dobra uputiti. — „Hodi" — veli mužkarcu — „sutra rano gore u pianinu, tamo nadješ mnogo zlatnih šatora, pa si možeš jednoga izabrati." (Bili su to vilinski šatori, pa tko bi se koga dotaknuo, platio bi glavonr) Siromašak posluša babu, i podje u naznačeni kraj šume. Gle! na putu ga opet sastane angjeo, pa ga inače savjetuje. Kaže mu: „Gore su vilinski šatori, pa moraš vrlo oprezan biti, nesmieš se razgledavati, koji češ ugrabiti, več primi prvi s kraja pa bježi s njim i neogledaj se ništa.“ —- Mladič ode upamtiv si sve, što mu angjeo savjetovao , i zbilja mu podje za rukom, donesti sretno zlatan šator. — Za njekoliko dana opet se trgne naš častnik u šumu, baš onamo , gdje čudo vidio. Kada tamo, evo još večega čuda! nad onom djetcom zlatni šator.— „Ele Bogo moj !“ reče u sebi, „što to može biti, čim više dolazim, tim sve divnije vidjam ! ?“ — On tu gledaj te gledaj , do mile volje. Več pod večer krene kuči, pa tamo sav u čudu pripovjeda mačesi, što opet prekrasna vidio. A što ti sad stara — prefrigana baka! ? Več joj dva pokušaja neuspješe; kud kamo sada? Ej čekaj! brzo ti se ona domisli. Još jednom , pa ako ti maši zla namjera, pa se udri šakom po čelubanji! Stariča če opet pod večer u šumu k djetci, pa tu nagovara nejaka mužkarca, da podje na glaviču planini, pa tu može u sjajnih dvorih uprositi djevojku , pa si onda gladi bradu, kad ju dobiješ!“ 41 (Naputila ga k Vilam , misleč ga tako smaknuti, buduč je svatko tamo došavši poginilo.) Mladič pun dobre nade odpravi se po uputi svoje tobožnje dobrohotnice stare prevejanice, u te dvore po dje- vojku, — 1 ovaj mu se put ukaže angjeo pa mu stade besjediti: „AIa rano moja, nehodi gore! ta baka te na zlo uputila; svaki, koj se gore popne, nevrača se više. Ali ako si vrlo željan gore iči, radi ovako : kad dodješ u one dvore, pokucaj na vrata, te, valje, čim si pokucao udji unutar, jer ako Vila zavikne „napried!* prije nego te vidi, ti si propao! okameniti češ se od strašna njezina glasa!* — Mladič tako upučen, popne se na vrhunae do te sjajne kuče. A upravo i prekrasna palača iz stakla i mramor-kamena Mladič ajde na vrata pa tamo pokuca. Al’ eto nesreče ! Siroinašak pokuca a Vila iz nutra svojim grozovitim glasom zavikne, a mladič, jadna mu majka ! ustoboči se, te eto ga ledenim kamenom ! Prodje prvi dan, neima brata, seja ga željno očekuje , prodje drugi dan, nedodje brat, dodje i treči a mili joj se bratac jošte ne povrati. Što če siromašna bez brata, skrb joj za njim grudi raz- miče; srce ju žeže, da mu se nije štogod pripetilo. Nemožc več odoljeti strašnomu nutrnjemu nagonu, te se odpravi bratca poiskat. Evo je popinje se planini na sljeme! Ali joj! da i ona zlo ne- prodje, da neizgubi glave! E lje noče. Višnji se za nju brine. Na putu joj se ukaže angjeo čuvar pa joj povjeda, kako joj se brat pretvorio u kamen. Angjeo joj veli: „Hodi gore pa pametno pokucaj na vrata, te unidji prije, nego ti se iz nutra odzovne.* — Djevojče posluša angjela te hajd u dvore. Došao tamo odmah „trk“ na vrata i nečekav odgovara, unidje u sobu. Vila se veoma preseneti i pita ju: „Kakav te posao nanese amo, umrli stvore? zar si zalutala?* — „Ej nišam posestrinjo Vilo ! več me nanesla nužda k tebi; pred tri dana otišao mi brat u ove dvore, po uputi njeke stare Žane, da si tu uprosi djevojku. Ja ga dakle več tri dana čekam, a budučga jošte nebijaše natrag, evo me k tebi, da te za-nj upitam !“ — Tako djevojka , a Vila če na to: „Dobro sestro! kad je s takvom naka- nom amo došao, da me oženi, povratim mu život, pa budem nje¬ gova.* — Zatim prime Ijeskovu mladiču, pa njom udari do tri puta o kamen, a tad iz kamena posta kao i prije mladič, brat djevojčice. Očituje sad Vili svoju nakanu, a ona na to pristane, te ode s njima iz svoga sjajnoga dvora u njihovo pristanište i tamo jih podučava u svačem. — Poslie njekoliko dana eto nam poznatoga lovca — 42 našega častnika — da vidi, je li jošt onaj preliepi stvor u šumi Ej sad če se jogi večina čudili! — I)ošao lamo ugleda jošte uz ono dvoje zlalona, žensku , bielu kano labud, a stara prekrasna. Tu on glodaj te gledaj do mile volje Na večer se vrati kuei, pa si pri- povjeda sve to rrračesi. U ovaj par bijaše stariea u takvom stanju, kako jošte nibada. Nežna što bi na to odgovorila sinu ; promišljava sto i kako če sada. Tako mozgajuč nedornisli sc ničemu boljemu ni zgodnijemu, nego uputiti sina , da te preliepe šumske Stanovnike pozove k sebi na objed i misleč u sebi, da če jim za objed pripod- ' i li u slastieah nješto otrova, s čega če umrieti. Stara si pozove sina pa mu veli: „ Pod ji sinko tamo u šumu pa privabi onu pre¬ krasni! trojicu k nama na objed , da jih se liepih nagledamo , i s njima porazgovorimo . 11 On to jedva dočeka, te ide brže bolje u šumu i ohrabriv se, stupi k njima pa jih moli, da podju s njim kuči njegovoj. Odprave se baš onuda , gdje več toliko godina uzidana njegova žena. — Kad se več približiše k otoj nevoljnici uzidanoj, reče jim častnik , da nek svaki mimo nje iduč pljune joj tri pula u obraz. Nu Vila znajue kako je s tom Ženom uputi onu dvojicu, da toga nikako nečine; rekši jim tajno, da jim je ona mati. — Kada kuči častnik ovoj prispješe, dočeka jih stara griešnica, tobože, ve- likorn radostju. Odmorivši se malo donese Stariča jelo, i kuče go¬ spodar, koj jih doveo, posjede se s njima za stol. Ali slušaj čuda ! nitko izmedju njih trojice neče, da jede. Gospodar pita za uzrok, a Vila mu ovako: -Gospodaru ! dok ne odzidaš one žene, što ju vi- dismo tamo na putu, nitko nas neče kod tebe okusiti ni jela ni pila.“ — Prevelike Ijubavi, koju gojio prema ovima gostima , dozvoli to i pošalje odzidat Ženu i k njima dopeljat. Sirota, sva iznemogla, jedva što diše, a kako i nebi ? — buduč več toliko vremena uzidana ži¬ vila samo o kruhu i vodi i što joj blage u selu rueice dopriniele - tajno, čudo veliko, da je živa , evo je sada srečne i presrečne, prispjeo ja dan oslobodjenja. Dopeljav ju kuči, očisti ju i uredi Vila, pa ju posjede za stol — Sud poeme ovako našemu častniku govoriti: »Eto vidiš ! — ova tvoja žena ! — porodila je ovit zlato- kosu djelcu, tvoja mačeha iz nenavisti podvrgla joj dva šteneta , a ovu dvojčad bacila na more, gdje jih mornar našao i sve do osme godine hranio, nu neimajuč se sam čim hraniti, odpravio jih, čim su malo poodrasla , te zabasaše u šumu, gdje si jih ti našao ; mačeha tvoja pokušivala na svaki način, da jih smakne, nu providnost nije 43 dopustila; sad evo, sad si nas pozvao na objed, htjela nas otrovati (što je dokazala davši jela psetu).“ Saslušav ovo častnik, srce mu gledaje,e svoju nevoljnu zenu zaplaka, a na mačehu radi toga gad- noga čina izplamti, dade ju na konjske repove privezati i tako raz¬ trgati. Ženu pako, djetcu i Vilu ogrli srdačano i od toga vremena življahu u velikoj ljubavi. I. B.čič. Miečislav i Boleslav. Što je goder nam Hrvatom P argo, Porinov otac, dobra učimo što se tiče krstjanske vjere, što je Moravcem slavni Ra s ti s la v i Sva toplu k, što Čehom Boi'iv oj, to je i Poljakom Mi e čisla v. Godine 963. stupi na poljsko pricstolje, koje biaše još eielom po- plavicom praznovierja obkoljeno. Miečislav imadjaše 7 poganskih ženah; nu nijedna mu nerodi dieteta, a vruča mu biaše želja; da si potomka i nasliednika ostavi. U to doba je upravo u Českoj vladao Boleslav I. (936-957). On imadjaše kčerku po imenu Dubravku, koju Miečislav izprosi od otca. Dubravka vatrena dievojka, koja si je želila, da dobi takova muža, kakov je Miečislav bio, privoli ra¬ dostno na njegovu prošnju, te mu dade ruku; nu ipak uz nieku pogodbu, a ta biaše, da Miečislav i oieli njegov njemu podani narod primi krstjansku vieru. Miečislav to obečav nastojaše, dok mu biaše živa na ramenih glava, da izpuni svoje tako čvrsto zadano obečanje. Nu Miečislav se nehtiede dati tako dugo krstiti, dok mu Dubravka neporodi milo čedo imenom Boleslava, a to biaše dne 5. ožujka 965. Isti dan se on dade u Gniezdnu po českom svetjcniku Bogovidu pokrstiti, a u njegov se primier uglcdaju ostali plemiči i velikaši Isti dan, kad se je pokrstio, zapoviedi po čitavoj državi, da se sv i poganski kipovi, sve slike poganskih bogovah sažgu, i da svi nje¬ govi podanici prime krstjansku svetu vieru. Ta njegova zapovied nadje veliki odziv i poslušnost u čitavoj državi, i to tim prije, što su vidili Poljaci, da su krstjansku svetu vieru več Hrvati, češi i Moravci prhnili bili, i što su culi sa svili Stranah hvalu nad naukom, štono ga naučavahu slavjanski apoštoli Ciril i Metod. Tako dakle postade Poljska jednim (lanom krstjanskom ilrža- vom, i njezini stanovnici se zvalili krstjani; ali o izobraženosti i o znanostih kakovih nebiaše ni pomisliti. Cieli narod biaše razdieljen na dva razdiela, na plemički i seljački. Gradjanah nebiaše; jer gra¬ dove su plemiči sagradili, i oni biabu plernieke svojine. Kad je pako uztriehalo, da na noge pod oružje ustanu, tad su morali svi primiti oružje osim ženah, seljaci na zapovied a plemiči dobrovoljno. 44 Time, sto sil Poljaci krstjansku vieru primili, stupiše » njeki užji savez sa ostalem Europom. Osvelljivi Nieinci im ipak nedadoše mira, saksonski knezovi Udo i Sigfrid udare na Poljsku, a Miečislav ih sjajno poteče. Kasnije navali krajiški župan Gero na Poljsku, koj biaše srietniji nego ona dva Sasa, te prcdobi onu pokrajini!, steno leži rieci Varli na zapade, a Miečislava prisili, da je morao, od ovoga komada zemlje danak plačati i pripoznati vrhovnu vlast niemačkoga čara Ote I. Vrhovnu vlast niemačkoga čara je Mieči- slav priznavao takodjer samo nad onim dielom zemlje, a time dobije glas kod izbora niemačkoga čara. Češki kralj Boleslav II. (967 — 994) ote Miečislavu Malo-Poljsku, a čim biaše to gotovo, udari silni ruski knez Vladimir Veliki na Poljsku, te lisi Miečislava vlade nad Rusini, osvojiv Crvenurus, koja sačinjavaše jedan dio današnje Ga¬ licije, Podolije i Ukrajne. Vladitnira iz domovine svoje protierati, ostavi Miečislav, umrvši 992 svomu sinu Boleslacu 1. Hrabromu ili Velikomu 092—1025. Boleslav Hrabri, radi svoga junačtvo tako prozvan, uništi po¬ ganske ostanke u Poljskoj, te utemelji katoličku biskupiju u Gniezdnu god. 1000., koj oj namiesti zaglavu Radirna ili Gaudencia, a to bijaše brat onoga pobožnoga i kriepostnoga biskupa Vojtieba (Adalberta). Ona oprieka, štono imadjahu Poljaci Českoj, Pruskoj i Ruskoj, prouzroči to, da kralj Boleslav cielu zemlju u kotare podieli, te u svakom kotaru po jedan kastel sagradi, a u torn kastelu namiesti plemiče, a jednoga učini poglavicom, pod imenom kastelana, koi je imao istu dužnost, što i vojvoda. Ruski knez Vladimir se nedade time prestrašiti, te navali na Poljsku. Boleslav pako udari svojim hrabrim konjaničtvom i piešatvom na njega, te ga potuče. Boleslav bi bio jainačno još dalje navaljivao, da mu nije češka opet ratom prietila. U tom mu stigne glas, da su češi več u državu poljsku provalili i da su predobili Šlezku sa gradom Krakovom. Sad se vrati Boleslav iz Ruske, te podje proti Cehom pred Krakov, češi biahu Krakov čvrsto obseli, tako, da je Boleslav Hrabri več dvojio, da li če jih svladati, ali kad jim vodja umre, tad mu nebiaše težak posao. SlavodoBitjem opojen, vrati se Boleslav Hrabri u Gniezdno, gdje nadje ugodnoga gosta svetoga Vojtieha, koi je iz Praga k njemu došao, te mu biaše vrlo ugodnim i milim gostom. Ovdie ostadeVoj- tieh samo kratko vrieme, a zalim ode u Prusku, gdic podučavaše narod u krstjanskoj vieri. Zaspav Vojtieh na svetom polju u Ro- movah bi ubit, a u Gniezdnu pokopan. Njegovo tielo dade češki kralj Bčetislav 1037 —1055 iz Gniezdna u Prag prenietf, Niemačk* car Oto III. htiede poznati Boleslava Hrabroga, i do- 45 biti ga svojim saveznikorn; jer je mnogo o njegovu junačtvu čuo. Oto krene u Gniezdno, gdie bi jako ugledao i gostoljubivo od Bo- leslava hrabroga primljen. Oto videč sjajnost Boleslavova dvora i njegovo poštenje, poda mu ruku, te mu reče: „Nebi se pristojaio, da bi ja ovakova muža za drugo smatrao, nego za svoga prijatelja!“ Time lisi Oto Poljsku onoga danka, na koi se bieše za Mieeislava obvezala. Znamo dobro, da do sada Poljskom nevladahu kraljevi več hercegi, koji se nazivahu kraljevi, prem krunjeni nebiahu. Boleslav hrabri zadobi prvi kraljevsku krunu, i to u Gniezdnu u crkvf. Kle¬ čeč pred žrtvenikom, okruni ga Oto. Tim dakle postade Poljska kraljevstvom. Prijateljstvo to Poljakah sa Niemci netrajaše dugo. God. 1002. umre Oto, te se započe izbor za novoga čara. Boleslav htiede, da bu brat njegove supruge Ekard Mišanjski; nu pošto bi taj ubit, iza- braše Henrika Bavarskoga. Urnah na to sakupi Boleslav svoju vojsku, te osvoji Lužicu sa gradom Mišnjem, te preda oboje Gunzelinu, bratu ubitoga grofa Ekarda. Zatim ode Boleslav u Merseburg na vieče, gdie bi bili i njega ubili, da nije imao svojih viernih uza se. češki pobunjeni narod svrgne Boleslava sa kneževske stolice, le namiesti nanj iz Poljske protieranoga Vladivoja; a Ekard se uteče k Boleslavu Hrabromu za pomoč, a ovaj mu ju obeča. Poslie nie- koga vremena umre knez Vladivoj, a češi zaštitjeni od Henrika II. btiedoše, da postane knezom brat prognanoga kneza Boleslava; nu poljski kralj ih prisili šilom oružja, da su prognanoga Boleslava za kralja pripoznali. Henrik II. očiti neprijatelj puljskoga kralja, na¬ govori českoga Boleslava III, da udari na Poljsku. Nevierni i ne- zahvalni Boleslav III. navali na Šlezku; nu bude od Boleslava Hra¬ broga potučen i u tamnicu bačen. Sada se proglasi Boleslav Hrabri sam češkim kraljen; nu pošto nastade u českoj nezadovoljstvo s poljskom vladom, zasicdne na vladajuču stolicu Jaromir, a ovomu opet ote priestol Oldrik, koi imade tu svoju srieču samornu Henriku II, zahvaliti. Boleslav oslabiv tolikimi junačtvi, priznade Oldrika več i iz toga razloga, jer mu biaše saveznika treba. Boleslav pošalje svoga sina Mieeislava k Oldriku, po kom ga pozivaše, da udari š njim skupa na Henrika II.; nu ovaj miesto da uz Boleslava stupi, zadrži njegova sina Mieeislava, te ga predade čaru Henriku II. Hen¬ rik poznavajuč poljsku hrabrost, htiede si poljskoga kralja prijate¬ ljem učiniti, i zato mu pusti sina na slobodu, podav mu još časlnu i sjajnu pratnju, koja ga je pratila u njegov zavičaj. To velikodušje je Boleslav priznao; nu ipak ga nije i nadalje smetalo u njegovih 46 bitkah i poduzetjah, Boleslav predobi Lužičku i Mišanjsku pokrajina. Dočim je niemački car u svojoj državi imao mnogo posla, da umiri nemire, koji se bieše porodili, udari Boleslav proti sieveru, te si podvrže poganske Pruse, koji mu uslied toga i njoki danak plačali morahu. Ratno pozorište se promieni, čim se n jeki novi gost u Gniezdnu ukaza, a taj biaše sin ruskoga kneza Vladimira. Vladimir razdieli svoju država medju svoje sinove, a ovaj, koi se sada u Gniezdu ukaza, imenom Svietopelk, biaše jako pohlepan za vladom, te ubi svoja dva brata, a sada dodje k Boleslavu, da ga umoli za pomoč proti svome trečemu bratu, koi ga je iz svoje zemlje pro- tjerao; i on ju zbilja dobi. (Konac sliedi.) NARODNO BLAGO. Jankova ljuba. (Oko Zlatara.) Oženil se Janko, svoju dragu Ijubu, Prijel ju ja za desnu ručicu. Pelal ju je svoje stare majke: „Nate, nate majka, ovo vaša cerka, Draga luba moja, ja si ga otajam Krala doslužavat. Ako mene nebu Jeno, dve, tri leta, slobodno ma tuba Za drugoj otaja, za drugoj otišla. Janku se je čudna senja zasenjata. Ala, ala , aia svetla ma kralica, Mene ti se čudna senja zasenjala Moja draga luba za drugoj otaja, Za drugoj otaja, za drugoj otišla, Ala, ata Janko, sedlaj si konjiča Vu mojoj štalici najvrlijišega. Dotekel je Janko, svoje stare majke Pomozi Vas Bože, moja stara majka , Oj plati ti Bože , moj neznani človek. Dejte da Vi majka, putnoga prestante, Putnoga prestante, putnoga ogrejte. Nemorem, nemorem, moj neznani človek, Ja ti imam, ja ti, punu hižu ludi. Dejte da v.i reete moja stara majka Moja stara majka, te mlade snešurke, Te mlade snešurke, reete pak vun žiti. Pomozite Bože, ti mlada snešurka, Oj plati ti Bože, ti neznani človek, Hodi v hižu hodi, moj neznani človek. Podajte človeka jednu kup’cu vina. Pomozi Vas Bože, hiže starošine, Bil’ mene putnomu slobodno napiti: Slobodno, slobodno moj neznani človek, Pomozi Vas Bože hiže starošine, Hiže starošine , moja stara inajka, Moja draga luba za drugoj otaja, Za drugoj otaja , za drugoj otišla. Knp’eiku popila, prek stola skočila, Prek stola skočila, Janku zasadila. Ala , ala, Janko, prva vera moja, Prva vera moja, draga duša moja ! Si jesu se svati stola vun spukali, Zapisao M. Kramarič. Vesela kura. (Pjesma iz otoka Krke.) Zapisao A, J. Razpis. Vredništvo „ Torbice® zaključilo je po zmožnosti večkrat dar razpisati in eno koj za najboljši izvirno pripovest, bodi si 48 koršnegakoli zadržaja in kakoršnekoli dolgosti. Naj ljubši bi mu pa bilo, da jej je predmet iz narodnega slovenskega življenja in da ne cika preveč po romanih. Najbolji pisatelj, kteri nam bode do konca novembra kaj tacega poslal, dobi krasno vezan „niz bisera jugoslavjanskoga*, ki bode kmalo dogotovljen in 20 tiskanih pol obsegal. Ime pisateljevo najboljše pripovesti bodemo, ako nam dopisnik sam naročilo ne pre¬ pove, očitno v „Torbici“ razglasili. Pošiljajo naj se pa take stvari v priporočenih (rekomandiranih) pismihv redniku do naznanjenega časa. Pripovesti bode razsojevalo vredništvo z nekterimi drugimi gospodi. Dijaci na noge! Pišite, skladajte in ne mislite: „saj vem, da moja povest ne bode nadarjena" — ker to bode le k vašej koristi, in namenili smo tudi druge dobre povesti, ki nam v ta namen v roke pridejo, po zmožnosti nadariti. Kaj pa, dar je od začetka maj¬ hen, ali — iz dobrega srca; upamo torej, da bodemo mnogo ne¬ vestic" v ta namen dobili. Vredništvo „Torbice“. Prošnja. Ker mislim meseca novembra t. 1. pod tisk dati že naznanjeno slovensko igro „Lahkoverni K od svojega očeta Bernarda, prosim posebno tudi slovensko mladino, da mi naročnikov blagovoljno nabira, ter mi jih do konca tega meseca v Zagreb „poste restante a pošlje. 13. iztis dobi vsaki nabiravec za dar. Ljudevit Tomšič. Oglas. Kdor bi rado lanjske „Torbice a (vse 3 zvezke) dobiti, naj se obrne do bukvarja Giontinita v Ljubljano, ali pa do vrednika samega IV. Ravnikarja v Zagreb s 70 nove. Listnica. (Slov.) Nektere pesmi in spise, ki smo jih še le zadnje dni prejeli, kakor tudi tiste tvarine , ki že več časa leže pri nas , bodemo časoma že vvrstili. — Prosimo vse častite naročnike, ki nam za „Torbico“ od lani še dolgujejo, da bi nam poslali zaostale denarje , ker drugače ne moremo z delom naprej. — Gosp. J. S. v Kastelnovem : Naročnino prejeli; dop's nam je pa postal prestar, da bi ga zdaj natisnili. Kaj druzega tedaj prav hvaležno. — Gosp. Zaklepškemu v N.: Vse dobro došlo, le naprej ! (Hrv.) Gosp. V. Z. u T. : Ciena „Torbice !< za delu je godinu postom 2 stot. 50 novč., a poloviea za pol. Ne bi li nam hoteli sakupljati predbrojnike u svom mjestu ? — biti četno Vam zahvalni. Natisnila narodna tiskarnica dra. Ljudevita Gaja v Zagrebu. TORBICA JUGOSL&VENSKE MLADOSTI. ILeto III. V Zagrebu 7. decembra 1863. si. s. PESMI. Sovet Slovenkam po zimi. Po zimi Slovenke Kaj bote počele, Ko bote pri peči V stanici se grele? Sestrice predrage Nikar se hudujte, Ge jaz Vam svetujem, Da pesmice kujte. V spomladi cvetečej B’do pesmi pričale; Da niste po zimi Rok križem držale! Anica. 4 50 Spomlad i mladost. Kak lepa vendar je spomlad! Livade vse zelene so, Po njih pa rožice cveto! Po gaji dela mil cefir Med listki nježnimi prepir! Oj, kako krasna je spomlad! Mar lepši ni mladosti čas? Ko lice žarno nam cvete In mlada kri po žilah vre, K’ ljubezni prve mil cefir U srcu nam rodi nemir! Da lep je res mladosti čas! Kak lepa vendar je spomlad! Ko v žaru zore jutrne, U zlatej rosi slavčik se Umiva ■— ino žvrgoli , 5 Da dalječ v krogu vse molči! Oj, kako krasna je spomlad! Kak lepa vendar je spomlad! Ko po zelenji žvinčica In vsred med njo pastirčica V zastopnosti se pasete, Veselo poskakujete! Oj, kako krasna je spomlad! Mar lepši ni mladosti čas? Ko po celini pisani Veselo, oh! smo vajalf, Kakor nebeški angeljci Smo lepo se zabavljali! Da, lep je res mladosti čas! Kak vendar lepa je spomlad! Drevesa in poljane vse Sadu obilno zarode! Nadejo sladko nam dado, Da žetev prav obilna bo! Oj, kako krasna je spomlad ! Mar lepši ni mladosti čas? Ko deklica nedolžna vsa S pastirjem zalim se igra, In ko ob zori jutrni Nju jasni glas v nebo doni! Da lep je res mladosti čas! Mar lepši ni mladosti čas? Mladeuč ko strastno hrepeni Po vedi i umetnosti; Ko bistri umno si glavo, Da rodu svom koristil bo! Prekrasen je mladosti čas! M. L. Rogaclii. Di*; Prešernu. Od deve zapuščenemu ti Vile So blagi čut ili lire glas doneči, Soneiov blagoglasnih vir cveteči K tolažbi v vednej togi podarile. In milo strune so se ti glasile, Ko vbiral pevec si jih ti sloveči Z mogočno roko v vednej le nesreči, In pesmi srčne rane so hladile. Al hladna zemlja z laj že tebe krije, V globini spavaš hladne že gomile, — bkeleče rane so se zacelile. Miru ti blago solnce unkraj sije, Visoko nad oblaki duh tvoj bdije, Navdaja krepko sine Slave mile! Fr. Cerkljanski. Domovini Srce ’z šumečega ine žene mesta, Prijatlov, kjer se trop vesel ne vije, Ze hladna tmina prst zeleno krije, ’ Nad mano je razpeta rimska cesta! Tam gori zvezda zvezdi je nevesta! Med njimi bleda luna milo sije, In tu razlega sladke melodije, Predraga filomela, tiča zvesta. Al vsa prijaznost precej se mi zbije Iz glave. — Cel kras več me ne raduje, Veselje drugo se v srce mi vlije: Zdaj v mislih mi je mila domovina, Po kterej vedno srčice žaluje, Ki mi ne pojde nikdar iz spomina. T. Lipoljub. Grob. Tihota v grobu dije, Okoli je grozno, Neznano zemljo krije, S prečrno nam prstjo. Glasovi slavca mili U grob ne pridone; Cvetice na mogili Prijateljstva vene. (Prosto po Stilis-u.) Nevesta zapuščena Zastonj vije roke, Saj prošnja še nobena Predrla ni zemlje. Tihota vendar zlata Le tukaj je doma; Skoz groba temna vrata, Pokoj nam pripihlja. I srce mir uživa, Le tam ga zadobi, — Kjer zemlja ga pokriva, Kjer nič več ne živi. Strlinov. Moj V dolinci prijetnej je ljubi moj dom, Nikoli od njega podal se ne bom. Pod lipo domačo naj rajši sedim, V domačem veselju dovoljno živim. Le išči si sreče prijatel drugej, Alt’ misliš jo najti na ptujem kedej ; Marskteri je hodil že večkrat po svet’ Nazadnje prot’ domu podal se je spet. d o m. Cvetice domače najlepše cveto, In slavčki domači najlepše pojo; Prijalli domači so miTga srca, 1 Ljubezen, zvestoba pri nas ste doma. Vse dni preživeti doma le želim, Doma tud’ umreti se nič ne bojim; V domačej gomili se spava sladko: Saj bratci, sestrice rahljajo zemljo! „ Janez Jereb. 4 * 52 Slavček. Zeleni log mi tam stoji, Človeka vidit’ blizo ni, Skaklja po vejah slavček mlad Pri mamki noče več ostat’. „0 mati, mati, kak lepo,’ Tam zunaj vse, kak je svetlo! 0 naj saj malo tje zletim Sveta se lep’ga veselim!“ Se veseli, se okrog vrti In z drugTni ptič’ naprej hiti, Prijazno mu blišči nebd Prijazno cvetke mu cvetd. Na drevu ropar pa sedi, Ki mu se misel ta zbudi: Da slavčka mora prepodit’ — Al mučit’ ga, al pa vmorit’. „ „Nikar moj sin, u strahu bom! Najbolj je varen- zate dom; Sovražnik nima tu moči, Drugej te kmalo zasledi. 41 ’ 1 Ne sluša slavček teh besed, Le misli na široki svet; Kar zmuzne tiho se na dan, Zleti iz loga v levo stran. Kuk Kukavica pevaj le V pisanej natori, Razveseli mi srce Kukovaje v gori; Oj kak’ veselil sem se, Ko otrok sem slišal te! Takrat ko si kukala, Bili smo veseli, Po ledini travnika Bratje smo noreli, Smo igrali radostno Z ljubeznjivo sestrico. Ta ropar so nemškutarji In slavček smo Slovenci vsi; Slovensko rado bi zatret’. Slovenci, znamo se jim vpret’? tn naša draga mamica Prebrisana je slovnica, Ker, kdor je noče vbogati — Pustil se bo oropati! J. Belokranjski. vici. Mati mila pa so nas Za roke vodili, Pred nevarnostjo vsak čas Skrbno so svarili. Oče preskrbeli so Kruha nam in suknjico. Samega zdaj vidiš me Vedno žalovati, Ni veselja več za me, Proč so časi zlati! — — Toraj tiča mi budiš Grenk spomin, če se glasiš! Sl. J. Podgorjanski. Lipa in Po gori hrastje steza se In v dolu lipice cvete, Mladene pod njo pa brus vrti In tako govori: „Le ojstri meč se; tvoja moč Pregnati mora robstva noč, Kjer zdaj razteza hrastje se, Naj lipe zelene!“ V Becu. hrast. „Le ojstri meč se, meč močan, Po tebi nam zasije dan, Naj nova doba zablisči, Nas novi duh krepi! 11 „Le složi, dvigni se Slavjan, Da zazori se beli dan, Ko pred tabo se zruši dob: Odpri se vragom grob! 11 C. 53 Peti ne neham Dokler bo kri V žilah mi tekla! Naj se glasi Pesmica moja, Ktero zbudila V srcu spijočem Mi Bogomila! Prisega. Slavi sem rojen, Slave sem sin, Slavi bom p e val, Dokler živim! Moja preljuba Slave je hči V žilah slavenska Teče jej kri! Peti ne neham Dokler bo kri V žilah mi tekla! Naj se glasi Pesmica moja, Ktero zbudila V srcu spijočem Mi Bogomila! Ivan T. Hapituica. Tri čašice nalijmo si Do vrha s sladkim vinom, Zapojmo vmes navdušeni, Pozdrav vsem Slave sinom! Ko prvo čašo pijemo, Vsi hočemo priseči: „PrijateIji ostanemo V nesreči kakor sreči!" Ko drugo čašo pijemo, Jo tebi očetnjava Na blagost vneti spraznimo, „Ostani srečna, zdrava!" Ko tretjo čašo pijemo, Vsi roke si podajmo, Pred živim Bogom kličimo: „Nevdajmo se, nevdajmo!" Gomilšah, Visečki. Dve zvezdici. Krasna noč je! Luna bleda z neba gleda, Sladkomilo se smehlja; Zvezdic sjajnih svitla čeda Jej prijazno šepeta. Mi na srce Naslonila si se Mila, Sladko mi smehljala se, Nježnomilo me ljubila Grizla si ustničice! Zvezdice si Ogledvala — me prašala, Ktera bolj dopade mi — „Tista ali ta?" si djala In mi gledala v oči! Zvezdici dve Vidim krasne, gledam jasne, Oj prelepi zvezdici! Kterih luč nikol ne vgasne: Tvoje drage so oči! R ... i. LEPOZNANSTVO. Pesja vdanost in zvestoba*). (Povest.) V prav prijaznem trgu ob Sotli, ki meji kraljevino Hrvaško i vojvodino Stirsko, živel je pred nekaj leti premožen mesar, kemu so po domače pravili Pavel. Bil je pa tudi naš Pavel dalječ v okrogu kot živinski trgovec dobro znan. Ni ga bilo sejma blizo, kjer bi ne bil on prvi kupec naj lepše i naj boljše govedi. Srečno je živel s svojo pridno Marjeto, ki je ravno po svojej marljivosti bila velik vzrok njegovemu dobremu stanju. Dobra duša je bila ta Marjeta, prava mati vsim revnim in potrebnim; torej so jej po pravici pravili „dobra mati mesarica". Imel je Pavel Iepe~ga „SiIka“, velicega mesarskega psa, ki mu je pri barantiji i mesarstvu njegovem dobro služil. Siiko bil je Pavlu, da ne rečem preveč, za njegovo Marjeto naj dražji pri hiši. Koderkoli je hodil, po svojih kupčijskih poslih, povsodi ga je verno i zvesto spremljeval, in Pavel sam je rado pripovedoval, kolikokrat ga je že pretečih nevaršin otel. Mislim, da rajše bi zgubil bil iskrega vranca iz hleva, nego svojega Silka. Mnogo časa je tako preteklo. — Zapazili so nekdaj Pavlovi hlapci, da je čez noč lepi falat mesa iz mesnice zginil; in vendar ni bilo poznati nikjer, da bi bili tatovi vanjo prišli po pečenko. Tuhtali so hlapci med sabo, kako bi se bilo to zgodilo, ali zastonj, — niso mogli nič iztuhtati. Zmenili so se pa, da nobeden tega Pavlu povedal ne bo, ako prvo i zadnje ostane. Ali drugo jutro je zopet manjkalo precej mesa i tretjo jutro zopet; in vendar še ni bilo mogoče sledu tatovega najti. Kaj je bilo početi; povedali so Pavlu, kako in kaj, i da že tri noči ne¬ znani tat mesnico obiskuje. „0 nič se ne bojte", zavrne jih Pavel, „ako nocojšno noč zopet pride, bode jutri gotovo v naših pesteh! Ti Simon praviš, da si kos korenjaka — debelo se smeja — ti se bodeš čez noč v mesnici skril, da ga pričakaš!“ Kakor rečeno, tako storjeno. Ko so mesarjevi odvečerjali, od¬ pravil se je Simon urno, čeravno v srcu nejevoljen, v mešnico. Da *) Ta povest bode prej ko ne, semtrlje komu površno ali tudi v drugej ob¬ liki znana; natisnemo jo vendar, ker je zeld mikavna in poducljiva. Vred. 55 bi so prav dobro skril, ker bil jo bojazljiv, menda ne veliko manj od mladega zajca, zbasal se je po lestvici na tram pod stropom, ter tiho čakal, tako, da si je komaj sopsti upal. Dolgo ni bilo ničesar. — Že je po trgu vse v trdnem spanji ležalo, angelj miru je čez okolico razpel svoje blažene peruti. Da- lječ okoli ni bilo ničesar čuti; vse se je okrepčavalo v sladkih sa¬ njah, le Simon je še zmirom na tramu ležeč tatu čakal; že je zdvojil o vsacem vspehu svojega čakanja. In, ko bi ga ne mikalo lepo plačilo, kega mu je Pavel obljubil, ako tata dobi, bil bi jo že davno potegnil v seno na šupo. „če skorej ne pride, potlej ga že ne bo“, pravi nejevoljno Simon sam pri sebi. „Ta zlodej, menda je zvohal, da ga pričaku¬ jem. — Al tiho, kaj to tapa i šohta krog mesnice? Aha, zdaj pa le miren bodi Simon, in krepko se riosi“, trdi si pogum naš stražar. Za malo časa je zopet vse potihnilo. Simon skrbno na ušesa vleče, sapa mu je že tako od samega straha zastala bila. — Zopet se čuje šohtanje, zmiraj bliže i bliže. Simon se ozira izza trama, od ktere strani bo napad začel. Kar zabliščite dve svitle luči iz vodotoka, v kterega so blato spuščali. „Jezeron, to je sam rogati peklenšek", zdihne rahlo Simon, pa se drugače v vsem mirno in tiho zadrži, skoraj izhoda ti čudo- zgodi želeč. Pošast se čedalje veča prikazuje, dokler se nazadnje vsa iz vodotoka ne izkobaca. Bila je to res čudna pošast: dolga, voglo- črnokosmata, na visocih nogah, samo kos repa, bušasta, pesjej slična glava, kratek gobec, zareče oči, — v kratkem, bila je kot sam pe¬ klenski lucifer! Simon je skoraj od samega strahu dušo izpustil. Srce mu je tako glasno tolklo, da se je pošast jela ozirali, kje to tako bunka? Za malo časa se zopet nekaj pomiri ter premišljuje, kaj bi začel, ker tacega gosta se ni nikakor nadjal. Tiho gleda, kaj bo pošast počela; ta pa jame vohati krog po mesnici, spne se po steni, kjer je meso viselo, začne trgati in jemati pečenko. Zdaj je čas, — pogum velja — misli Simon in vrže iz vrvi napravljeno zanjko pošasti na vrat. Srečno je zadel — pošast za¬ laja in zacvili — po glasu Simon — domačega Silka spozna. „Te ti nam nosiš meso iz mesnice?" zadere jo pogumno Si¬ mon iz trama se spravljajoč. „Ta ti bo pa že dobro slana prišla, a čakaj!" Zdaj ga odpelje domu, skrbno ga v veži priveže, ter sc spat poda. Drugo jutro so sc vsi jezili, ki so vidili tata, ki je v mesnico 56 hodil. Tudi Pavla je to srdilo; ker je vedil, da Silku ni treba bilo krasti, kajti je dovolj hrane dobival. Marjeta je pa hotla, da bi ga ročno od hiše odpravili. Vendar temu se je Pavel vstavljal, kemu je bil Silko še zrnirom ljub. Alj Marjeta ni nehala godrnjati, dokler ni njena obveljala. Ko necega jutra Pavlov prijatel pride, preda mu Silka, če¬ ravno zelo težko; alj daroval ga je, da le mir pri hiši ostane. Ža¬ lostno je gledal Silko, ko ga je prijatel odpeljal, in vedno se je oziral nazaj, slovo jemaje. Da je bilo Pavlu težko in zelo dolgo¬ časno po Silku, ni mi treba praviti; vendar je časoma, ker je imel vedno na kupe opravil, nanj pozabil. Prešlo je zopet mnogo let. Bilo je jesensko jutro, ko se je Pavel odpravil na Horvaško in spodnjo Ogersko, živine kupovat. Več dni je že potoval, ko ga necega večera v jako samotnem kraju noč dohiti. Bil je primoran v gostilnici, ki je za cesto stala, pre¬ nočišča iskati, akoravno ne rad; ker jako sumljivo se mu je zdelo to jedino človeško stanovališče v tem pustem kraji in vedel je do¬ bro, kako nevarno je v tacih krajih in kako lahko hudobnim ljudem v sake priti. Ali kaj si če, pod milim nebom mu tudi ni ostati! Poda se toraj v omenjeno gostilnico; že pred durmi mu pride krčmar, črno zaraščen možak nasproti, prijazno ga pozdravi in v izbo odvede. Med tem, ko je krčmarica — več ljudi, razun še ene dekle, ni bilo pri hiši viditi — večerjo pripravljala, pogovarjala sta se naš Pavel in krčmar o raznih rečeh. Prašal je tudi oštir Pavla, kako je v ta kraj prišel, in kam je namenjen ? „Mislim jutri na somenj v R*, pridem pa od štirske meje“, reče Pavel. »Ravno prav , i jaz sem namenjen iti jutri v R*, peljeva se lahko skup!“ »Dobro", odgovori Pavel mrzlo. Zdaj je prinesla krčmarica večerjo; po ve¬ čerji so se še o tem in unem pogovarjali in Pavel je močno pil, hoteč si čudne misli pregnati, ki so ga v enomer vznemirovale. Ko so se že dovolj nagovorili, želel je Pavel spat iti. Oštir ga odvede v spalnico v prvem nadstropji, ter se poslovi, lahko noč, želječ mu. Nazaj pridši reče svojej ženi: »mastna bo nocoj!" Bilo je to namreč tolvajsko gnjezdo, kjer je že marsikteri potnik nesrečno smrt storil. Ko je Pavel sam v spalnici bil, jako tesno mu je bilo pri srcu; slutil je nesrečo i nevarnost, ki mu preti. Bogu se priporoči, ter se poda v posteljo; ali, oj groza! kaj vidi? prtič je krvav — g< - tovo od še le ne davno storjene moritve. 57 Zelo prestrašen stopi nazaj. Kaj mu je zdaj storiti? Srčno in iskreno moli, ter se v varstvo božje priporoča. Vidno po nekacej čudnej moči okrepčan, — stopi zopet k postelji, napravi odejo, kod da bi kdo pod njo ležal, mesto pa, kjer bi imela glava biti, z belo ruto pokrije. Potem stopi rahlo za vrata , ter mirno svojo daljno osodo pričakati odloči. Ravno je bilo vse potihnilo. Pavel še zmiram za vratini čaka. Kar se začnejo rahle stopinje po stopnicah gor, in ravno proti Pav- lovej spalnici, in zdaj vstopi — krčmar v enej roči brlečo svetil— nico, v druzej pa ojstro sekiro držaje. Vstopivši na ravnost gre proti postelji, ter mahne s sekiro po belej ruti, ktera je mislil, da glavo krije. V tem hipu skoči Pavel izza vrat in naglo zgrabi z eno roko hudobneža za zatilnik, z drugo pa mu izdere sekiro. Ta se močno preplaši, — pa naglo posuti velicega psa, kije ž njim prišel nad Pavla. Pes se s silno močjo zažene v Pavla, in zgrabi ga za žrelo; ali naglo ga zopet spusti, ter zaletivši se v krčmarja, prekucne ga na tla. Pavel zdaj tolvaju urno roke i noge zveže, da se niti ganiti ni mogel. Zdaj še le je zamogel Pavel svojega nenadnega 'reši- - telja, ki se je z nepopisljivim veseljem krog njegovih nog muzal, vedno z repom migaje, bolj na tanjko pogledati. In oj čuda! — Kdo je to bil? — Silko — Pavlu nekdanji zvesti Silko, ki je v istem trenutku, ko bi imel bil Pavla zadaviti, spoznal v njem svo¬ jega prvega dobrega gospodarja. Kako je Silko v pest tega hudob¬ nega oštirja prišel, nevem; vidljivo je pa tu roka previdnosti božje ravnala. Prvo , kar je Pavel zdaj storil, bilo je, da se je v iskrenej molitvi Bogu hvalil za čudapolno rešitel. — „Kako si vendar ini- lostlivi Bog“, zdihnil je, „neiznajdljiv v svojih činih, kako nezapo- padljiv v svojih sklepih! Tebi čast in slava vekomaj!" Kar se je daljej zgodilo, mislim, da mi ni treba pisati, da je namreč Pavel naznanil to čudno zgodo gosposki; da je oštir svojo, zasluženo kazen prejel, rado se samo razumi. Trebalo tudi ne bo, na široko in dolgo popisovati, kako zelo ljubljen in čislan je bil Silko za naprej, in v kacej časti je živel do svoje smrti pri Pavlovih! M. L. Rogacki. 58 Iz popotne torbice. Lepa navada naroda slovenskega je, ki kaže jasno o njegovem pobožnem duhu, da si, če je le količkaj premožneji kmet, blizo lirama svojega snažno kapelico ili barem lep velik križ postavi; in če že to ni vselej, v vsacej vasi pa gotovo najdeš ili kapelico ili križ, ktera se o posebnih godili i praznini!) krasno ovenčavata. Res lepa, pobožna navada; alj to stvar bolj natanjko premiš- Ijevajočemu, močno se mi dozdeva, da se i v tem opazuje nekaka ljubav naroda našega do raztrošenosti, do nesložnosti, kajti kmetu, ki rado da 100 do 200 st. in še več za kapelico na svojem zem¬ ljišču, gotovo se bode preveč zdelo za kakšno občnokoristno na¬ pravo n. p. za zidanje šole, kaplanije, za popravljanje kakšne cerkve darovati le kacih 30 do 50 st. Tako poznam v necej župniji blizo Celja kmeta, ki celo svoje življenje tuhta in tuhta, kako bi si so- zidal cerkev in sicer na svojej zemlji, češ, da ga bode to bogo¬ služno delo gotovo v nebesa spravilo , med tem , ko je pri družili enačili daritvah zelo skop. — Ali predalječ sem zabredel od svo¬ jega namena. Bil sem na potu med Ptujem in Ormužem Vasi v tej pokra¬ jini Slovenije so kaj lepe in snažne, k temu precej velike. V Bo- roveah, v drugej vasi ob cesti, ki pelje iz Ptuja v Ormuž, videl sem med druzimi prav zalo kapelico s slovenskim napisom: „Bodi Bogu v čast in v blagost našim dušam!" V hipu sem se spomnil kapelice, ktero sem nedavno po¬ prej v rogačkej župniji pri sv. Jurji pod Donačko goro vidil; segel sem v torbico po zapisnik ter prienačil napis, kterega sem si pri istej kapelici zapisal. Ha, kolika razlika! Evo vam i onaj drugi napis: Kaj ne, da je to izvrstno? Kako znajo naši slovenski zidarski mojstri lepo nemški napisovati! — Oh, da bi vendar — — ali: Verba mihi desunt semper idem roganti! M. L. Rogacki. 59 M o v J e *). Dobro še se spominjam, kako so me mati vsikdar svarili, ka¬ dar sem na večer žvižgal, rekoč: da se devica Marija joka, ako kdo po noči žvižga. Akoravno se mi je to čudno zdelo, še boljo pa, da mi nije hotela kazati vzroka, in dasitudi sem jo dostikrat nagovarjal, moral sem se vendar zdržati žvižganja po noči. Prikima mi osma velika noč, pred kojo sem že dolgo trepetal in hodil pogostoma v pratiko gledat, jeli že blizo; ker ta je bila namreč odločena, da začnem v šolo hodili, kjer vlada neki taki „strah“, da Bog pomagaj — kakor so mi drugi pravili, — da go¬ spod učitelj vedno po šoli semtrtje „špajncirajo*, z veliko brezo- vico v roči, na ramo naslonjeno, in hudo prileti po tem, ko ji bi se predrznil „Schulgesetz“, kjer je stalo, da se na stran pogledati ne- sme — prelomiti. Necega dne, ko s sosedovim Janezom, ki je že pet let v šolo hodil in še zdej v zadnjej klopi sedel — iz šole ideva, zapitem ga, ali on ve, zakaj se po noči nesme žvižgati in ali je res, da se zato sv. devica Marija joka? „Ej bedak!* odgovori mi on, „ti nesmeš vsega verjeti, kar ti mati pravijo; to le malej deci matere brbrajo, ker se bojijo, da bi se jim kaj zgodilo; a pravega jim pa nečejo praviti. Ali ti, ker si že šolar, slobodno kaj več veš; jaz ti hočem tedaj stvar razložiti!* „Ali si že čul kaj o movju?* „„Kak pa je to bes?** zapitam ga radovedno. „Zdaj vidim, da še malo veš o svetu, toraj pazi! Ako dete brez krsta vmrje, nemore v nebesa; ker veš, da brez krsta nihče v nebesa nepride. Ali duša tacega deteta tudi nepride v pekel, ker še nije nič grešila, nego mora čakati do sodnjega dne, ko bode sveti Peter vse vkup krstil. Tega pa nečakajo v predpeklu, kakor stari očaki, nego letajo po zraku in večkrat po noči pridejo blizo zemlje, ter žvižgajo, pa večkrat tudi javkajo. Navadno jih leti cela trupa skupaj in to toliko, da, ako se na kako drevo vsedejo, veje so lomijo pod njimi. Včasi se jih na kojo sleme toliko nabaše, da cela koča škriplje. Rado priletijo blizo hiš; to pa zato, ker pomoči iščejo. Ako bi jih kdo krstil, bile bi rešene. Pravil mi je neki stari berač, da je on bil tako srečen, da jih je krstil in lepo so so mu zahvalile, ter obečale, da bodo v nebesih prosile za-nj. Kaj *) Pisal je o lem tudi že neki gospod v slovenskem Glasniku VIII. zv., ka- zaje, da je slišal le pripovedke v sl. goricah. Jaz pa sem čul to na mur¬ skem polju, — dokaz, da na več krajih ima movje skovensko ljudstvo. 60 pa, da mora biti srečen, kdor hoče to storiti in da se nevstraši, ako med nje pride. Ognja in žvižganja pa nikakor trpeti nemorejo in gorje njemu, koji bi žvižgaje na nje naletel; ta nebo živ pet odnesel, ker mislijo, da jih z žvižganjem zasramuje. Da boš bolje veroval, povedal bom ti eno, ki sem jo čul od svojega dedeka: Ko so še ded mladi bili, imeli so hlapca, ki je vsaki večer čez travnik k potoku konje napajat gonil. Neki večer jaha žviž¬ gaje po travniku, ali — ko na sredo pride, začuje od dalječ movje, ki s strašnim vriskanjem proti njemu leti. Naenkrat se on obrne in tira živino domu, kolikor more. Ko do hlevnih vrat pridirja, bilo je že celo blizo njega in njemu le toliko časa še preostane, da s ko¬ nja skoči, v hlev tira in vrata na saboj zapre. — Nastane strašen ropot in škrampanje po vratih; poleg vsega tega pa taki vriš, da je mislil, da mora oglušiti. — Že so se začele vrata ogibati in mo¬ rebiti bi popustile, ako bi jih hlapec s vso močjo ne bil držal. Ker so pa vidile, da nemorejo do njega, letele so proč; on pa se je tako prestrašil, da si celo noč nije iz hleva upal. Še le drugi dan zarano prišel je v sobo in pripovedal domačim , kaj se mu je pri¬ petilo. Od tega časa pa nikdar nije žvižgal več po noči." BM Tega pa nemorem verovati"", pravim z glavo kimaje, ^po¬ sebno, da bi človeka umorile."* „Ti si neveren Tomaž", reče mi Janez jezno, „tebi bi moral vse s prstom pokazati, predno veruješ. Saj sem to od tacih ljudi čul, ki več vejo in bolje svet poznajo, kot ti. Da me pa neboš tako neverno gledal, naj ti še eno povem: Neki hlapec jih je pa rad dražil, pa žvižgal, kadar jih je čul; in da ga nebi dobile, zakopal se je v seno na hlevu. — Ali enkrat pridejo v hlev, razkopajo vso seno, ter ga — najdejo. Drugi dan našli so hlapca na male kose raztrganega. Zdaj boš menda vendar veroval, da to nije samo babji reget in, da se nije šaliti ž njimi", pristavi še , ko ravno do njegovega doma prideva. Zamišljeno sem korakal domu in trdno sklenil, da ne bodem nikdar več po noči žvižgal. A. Salt . . . Odlomki iz mojega potovanja. (Spijsal N. Ravnikar.) Pač, da so ugodni trenutki mladenču, ako ima priložnost, da se za nekaj časa oddalji od svojih bližnjih in ogledovati more daljni 61 svet, in to ni brez koristi; tu spozna značaje tujih narodov in nji¬ hove običaje in vidi marsiktere znamenitosti in dragocenosti skrbno varovane v njihovem naročju. Z novimi znanosti priroma v svojo domačijo ter svojim veselega srca pripoveduje lepoto sveta. Želel sem tudi jaz popotovati po Jugoslovanskem, in res se je spolnila moja želja, ko se v pretečnih počitnicah podam v vas k Srbom. Ne namerjam pa natanjko popisovati vse ceste, vasi ali reke; ker bi nekaj preobširno in mislim tudi č. čitatelju neugodno bilo; toraj hočem pripovedovati samo o poglavitih stvare'h. Moja prva želja bila je tedaj, hitro ko mogoče dospeti do Novega Sada, o kterem sem večkrat poprej slišal, da je ognjišče književnosti in zgodovine ter čital, koliko krvavih bitk je pretrpeti moralo, boreč se hrabro za politične in narodne pravice. Po dol¬ gem in precej mučnem potovanju dospem do reke Donave; vidil sem jo prvi krat v svojem življenju. Sem pk tudi občudoval njeno širino in brzo dereče valove; tu mi je ležala na enej strani Fa¬ la n k a, prijetni trg, od kterega se obično odpelje po parobrodu v Novisad; na drugej strani je trg 111 o k, v kterem prebiva neki rim¬ ski knez, ki poseduje neizmerno iinanje. Okolica Donave, v kte- rej leži Illok, imenuje se Sremska, ki je dalječ znana in že večkrat opevana od raznih srbskih pesnikov zavoljo njenega pre¬ krasnega položaja. Od trga Palanka začne se Bačka, ki je po¬ sebno trgovcem v spominu. Goreči žarki solnca izmučili so me v nekoliko dneh prav pošteno, in tako že čisto truden odločil sem, da se odpeljem na parobrodu po Donavi v Novisad. Dospem rano v jutro v znamenito mesto, ktero se razprostira po enej strani Donave. Na drugej strani leži Petrovaradin, največa zgrada v Austrii. Ako pomnimo strašnih bitk 1849. leta z Ogri in Srbi, ko je bilo celo mesto postreljano in razdrto od Ogrov, sedečih na velikanskej trdnjavi Petrovaradinskej, mora nas zares groza spreleteti. Mesto je čisto novo, kar ptujec koj zapaziti mora, ker so vse hiše in cerkve nove, le semtrtje vidijo se razvaline kakšnih poslopij, ktere nam potrdijo gromovito streljanje na milo srbsko mesto. Da je mnogd ljudi pri tej priliki žalostno smrt storilo, ni mi treba praviti. Neki prijatelj pripovedal mi je, da je njegovo mater hotečo ogniti se ne¬ varnosti, smrtni strel zadel. Tako tudi še mnogo druzih, prepozno opazečih smrtno nevarnost. V družtvu domoljubnih Srbov ogledal sem čitavnico, ležečo na glavnem trgu lepo okinčano z raznimi sli¬ kami in napolnjeno z vsakovrstnimi časopisi. Posebno veliko šte¬ vilo leži srbskih časopisov na zeleno pokritej mizi. Imeli so ravno Srbi neko crkveno svetkovino, tedaj sem imel priložnost, da vidim 62 kako se v srbskej crkvi služita Božja obhaja. Po zunanjej in no- notranjej obliki ima crkva klasični zlog; klopi niso kakor pri nas v sredini cerkve, nego na strani; cerkveni jezik je slaveno-srbski. -Milo bilo je gledati starega sivčeka z dolgo brado, kako je ginljivo pel, kteremu so vsi pričujoči odgovarjali „pomozi Bog“. Res lepa navada, ker nobeden ne lenari v crkvi, kar se žalibože pri nas pre- ■\ečkrat opaziti mora. Po dokončanej službi božjej odšli smo v Pe- trovaradin. Po dolgem mostu pridemo mimo straž v mesto, ktero pa ni tako veliko kakor Novisad. Skoz Petrovaradin pride se po malem hribcu v trdnjavo. Lejte! si mislim gledajoči te zidine, nam bi bila silno potrebna taka trdnjava; nebi se morali toliko boriti proti neprenehanemu navalivanju ptujcev. — Bil sem na najvisokejšem kraju, odkodar je bil izgled v široko in dolgo. Tu vije Donava de¬ roče svoje valove, tam se razprostira plodonosna Bačka, krasne go¬ rice z lepimi vinogradi obetajo ti okusnega šilerca*). Novisad v svojej novej obleki ponosno gleda Petrovaradin. To so okolice, ktere po¬ polnoma zaslužijo, da jih opevajo navdušeni srbski pesniki. Zapustim Petrovaradin in Novisad s težkim srcom , ločivši se od predragih Srbov in pridem do mesta Karlo vice, 1 uro hoda, ki leži na pod¬ nožju gor. Na vse strani pozdravljajo nebrojni vinogradi nježno mesto. Posebno znamenita je cerkvica „mira“, ktera ima na 4 strani vrata, skoz ktere so vstopili na dan „Karloviškega mira“ vsi 4 vladarji, vsaki pri enih vratih prožajoči si desnico za znak posto- ječega mira. V tem mestu tudi je sedež srbskega patriarha, ki je zdaj spraznjen po smrti lani umrlega patriarha Rajačiča, čigar slika vidi se skoro v vsakej kmečkej hiši. Pregledal sem tedaj te znamenitosti in grem v družtvu s srb¬ skim kmetom dalje čez Zemun razgovarajoči se mnogo s bistro- umnežem, in zares da je srbski kmet ponos Jugoslavije. Pripoveda ti točno celo zgodovino svojih starih očetov, našteje natanko vse letne, broje, kdaj je bil ta ali uni slavni možak rojen, ali kdaj je vmrl, peva ti z veselim srcem svoje narodne pesme, razklada na¬ rodne pripovedke razlaga svoja politična načela, — v kratkem, pro¬ sti človek pojmi večidel vsako stvar semtrtje bolje, kakor kteri tacih, ki je že po visokih šolah hlače trgal. Semtrtje nahajajo se tudi tako zvane „švabske vasi“, ali zares drugačne od srbskih, kar se socialnosti tiče. V tacih je namreč v se mrtvo, le psov je pa toliko, da je človeka potujočega zares groza. Menda imajo ti salabolski „Švabi“ svoje pse na šavsanjc j Obično ime po Srbskem. 63 zato naučene , da vsakemu ptujcu hlače pomerijo , da se pred ko mogoče, pobere iz vasi. Gostoljubnosti v tacih vaseh že ni doma, kar je vse drugače pri Srbih, kteri te uljudno povabijo v svojo hišo in ti ponudijo rumenega vinca, mikajoči ti s polno čašo na zdravico. Ko odhajaš, svira ti na gosle, želeč ti »sretan pul“. Na Srbskem je tedaj vse drugači kakor na Tirolskem, kjer človek še vode zastonj nedobi, kar sem sam skusil. Tako sem veselo preživel pot, dokler ne pridem v Zemun. Dolgo predmestje imenuje se Jo sef s ta d t, po kterem imaš 1 uro hoda, da prideš v Zemun. Posebno lepo mesto ni, ali jako veliko in ima lepi položaj na bregu Donave in Save. Streljaj od Zemuna, zagledaš preslavno mesto Bel grad. Želel sem, da vidim kaj za- nimljivega v Zemunu. Sprehajaje se po glavnem trgu, ogledujem krasotice Srbkinje vse v narodnej obleki. Rudeči fesi kinčajo jim glavice in okoli fesa vijejo se črni svitli lasi. Kar se druge obleke tiče, vse je bolj lahko in kratko, tako, da nobena ne pometa ulic, kakor se je ta čudna šega pri nas ugnejzdila. Lepe črne oči pri¬ jazno izpod čela kukajo, tako bi te nježne in ljubeznjive „djevojke* kmalo mladenča očarale. — Vidim na nekej hiši napis: „Srbsko gradjansko čitalište*, okrertem tedaj v hišo, da vidim čitavnico, ktera se mi je tudi jako dopadla. Drugih važnosti, izuzemši cerkvo srbsko, nisem opazil. Zdaj sem začel misliti, kako bi v Belgrad, ker ni polnega lista? Kdo ga bo dal? Kam naj se okrenem? Pred menoj je Belgrad; na drugo stran ne morem. Ta je bila grenka! Vendar, si mislim, le na pot! Predstavim se g. Oberstleutenant-u in po njegovej in g. konsula Wašiča uljudnosti, pripeljem se kmalo čez Savo v Belgrad. Že od malih nog, želel sem to mesto viditi, tedaj je bilo veselje nepopisljivo. Poiščem si koj Janeza Pohar-a, — bivšega bogoslovca v Gorici in res ga najdem — v turškej po¬ liciji, v malej hiši z enim nadstropjem, sicer pa stara podrtija kakor vse turske hiše. Osupnjen prijatelj v vojaškej obleki me dolgo in trdo gleda, ter čez nekaj časa me še le spozna. Pozdraviva se, da je bilo veselje. Odložim svoje stvari pri njem, ker tistih „Hotelov* se bolje bojim in ogibam kakor strupa. Za nekaj časa morala sva se potem s prijatlom ločiti, ker bil sem povabljen na obed k gosp. konsulu. Hitro grem tedaj v neko veliko poslopje na vsih straneh okinčano z „odlerji“. „Šentajte!“ mislil sem, „to je mogočnost!* Pa kaj hočemo —. Bil sem loraj pri obedu, ali po pravici povem, komaj sem čakal, da bi jo že odrinil, ker bilo je tako nekaj čudno „nobel“, pa še „hohtajč“. — Po obedu sc najdeva zopet z Janezom. Zdaj greva ogledovat 64 znamenitne stvari po mestu. Ravno nasproti turskej policiji stoji, kakor stražar Belgrada, novo poslopje — vseučilišče. To je v resnici velikansko poslopje, zidano v bycantinskem slogu. Lice po¬ slopja kinčajo 3 hodniki in nad temi z zlatimi črkami napis: M HITI A AHACTACIieBJihL cbom OTeuecTby. To je sedanji mecenat srbski, najbogateji, ki ima blizo 22 milijonov premoženja; en miljon podaril je vseučilišču. Ta slavni mož pre¬ biva neki v Bosniji, nežna ne čitati ne pisati, pa si je vendar ne- umrlo slavo pridobil. Potem greva zopet naprej po mestu in dospeva do „Stambol Capie' :t )“, ki je največa med vsimi drugimi, in je ločila še predlanj- sko leto Turke od Srbov. Tudi turska straža bila je tukaj ali zdaj se je vse spremenilo, ker je celo mesto srbsko postalo. Pri teh vratih stopiš še le v pravo mesto; tu so namreč vse druge zname¬ nitosti: rezidencia kneza Mihaela Obrenoviča, ministar- stvo, oba v krasnem byzantinskem slogu, hiše za poslanike, ki spadajo tudi med naj veča poslopja v Belgradu. Ostale hiše so majhine, semtrtje tudi podrtije. Posebno zapuščene so turske hiše, ktere nimajo zdaj nobenega posestnika; vse je prazno, samo kakšen revež semtrtje gospodari v takšnej podrtiji po dovoljenju policijske vlasti. Šla sva še skroz „Yaroš Capia“, ktera je skoro vsa poru¬ šena od predlanjske bilke. Potem prideva do „Save Capia*, kjer so se dijaci junačko borili in kterih je mnogo poginilo. — Ker sva že precej ogledala po mestu, želel sem še trdnjavo viditi, ali morala sva poprej prositi za dovoljenje, ktero sva res kmalo dosegla. Pri srbskej straži zahtevali so naš dozvoljni list in tako sva šla brez vsake nevarnosti na trdnjavo. Na strani mesta ležeča trdnjava, neizrečeno je jaka ali na drugej strani pri Donavi ni posebno v tr¬ dem stanju; zato bi se od te strani trdnjava veliko laglje vzela kakor od prve. Cela trdnjava razdeli se v gornjo in dolnjo. V gor- njej je velika „vojaščina“, v ktero prideva z druzimi Srbi. Ko no¬ ter stopimo, nas Turci prav prijazno pozdravijo ter nam dado mesto da bi se vsedli in res, prav po turško zvili smo svoje noge, ako- ravno bilo je malo nerodno. Okoli nas vsedejo se Turci. Govorili nismo veliko, ker le eden naših pajdašev razumil je turški. Naredili so nam mnogo „cigaretelnov“ in poslužili so nas s črno kavo, kar je pri njih že stara navada. Ko smo se napušili pravega turskega duliana in nasrkali črne kave, poslovili smo se od Turkov, kteri so nas z nekim posebnim znamenjem, z roko ustnice pritaknivši pri- meč, odpustili. *) Capia so po naše vrata. 65 Paša ima svojo residencio tudi v gornjej trdnjavi. Hiša zidana na dva nastropja nima nobenega kinča. Straže vidiš na vseh stra¬ neh; na velikih vrbovih straži kakšen zamurec ali črnec, ker sam on more pretrpeti po letu goreče žarke sobica. Iz trdnjave je kra¬ sen pogled na Fruško goro, ktero so narodni srbski pesniki že več¬ krat v svojih poeziah slavili. Tu vidiš na levej strani celo mesto, ktero se jako dalječ razprostira. Pred teboj zleva se Sava v Do¬ navo, ter kaj nježno teče pod imenom Savica še po Gorenskem in tako se vije po vsem Jugoslovanskem ter milo jemlje slovo pri slav¬ nem Belgradu od sinov Slave. * (Konec prihodnjič.) Drvena sablja. Ko je cesar Jožef po svojih deželah popotoval, prehiti ga ne¬ kega večera tema, da nemore dalje. Stopi tedaj v bližnjo krčmo, da večerja in prenoči. Čez prag izbe stopivši, zagleda živahno drhal pivcev, ki mu kličejo: „Le sem, imamo ga, pa bi ga še radi.* To se ve, da je bil preoblečen, zatorej si ne da dvakrat reči, timveč ker so bili pivci vojaki. Vsede se k njim, ter ga spravljajo pod kožo, da je bilo kaj. Polagano pa zgine zdaj eden zdaj drugi in na zadnje sta ostala sam cesar pa neki vojak. Še tega bi cesar rad spravil. Ali vojak že močno vinjen odgovori: Srkat ga morava; akoravno denara nimava, bom pa sabljo zastavil, saj imam tako leseno sabljo, ki mi v dnarnej stiski dostikrat pomaga, ktero v nož¬ nico vtaknem mesto železne. Rečeno storjeno. Izlivata ga še pre¬ cej čaša in nazadnje se vendar pobere tudi ta vojak, kaj pa, da brez sablje. Drugo jutro po krepivnem spanji bi imel cesar odriniti, pa poprej hoče plačati vojaku vince, ki sta ga sinoči popila. Imeli so hudodelnika v tistem kraji, ki je bil k smrti obsojen, da mu bodejo glavo odsekali. Peljejo ga v morišče; ž njim pa veliko vojakov, med kterimi je tudi uni bil z drveno sabljo. Cesar prijezdi na vrancu v cesarskej opravi in v večej časti, kot sinoči, ko je bil preoblečen. Poglavar mora odločiti, kdo bode glavo sekal. Cesar pokliče tistega vojnika s kterim je sinoč pil, dobro vedoč, da ima drveno sabljo. „Joj kako bom glavo sekal?* zakriči prestrašeni vojak. Švigajo mu misli po glavi, kako bi jo zvil. Skuha jo, ter zakriči, sabljo držeč: Ako si nedolžen, naj bo moja sablja dr ven a. V tem hipu jo zasuče in — bila je drvena. Zdaj pokliče cesar vojaka k sebi, pove mu sinočno ravnanje in zvitej buči častništvo podeli, hudodelnika pa oprosti smrti. J. Z. v Š. R. 5 66 NARODNO BLAGO. Kralj Matjaž v turškej vozi. Oj kralj Matjaž, oj kralj Matjaž! Prelepi kraljic ogrski. Trikrat s Turkom na vojski biu, V četrto je le vlovljen biti, V ta temni turen vržen biu. Se pride Turka kralja hči, Naj mlajši hči Margetica. Ga v okenci zagledala, Se v njega je zagledala. Tak reče mu Margetica: „0 kaj ti pravim kralj Matjaž, Prelčpi kraljič ogrski! Se danes živ boš ti ostou, Ti jutre Turk bo glavo vzou. O kaj ti pravim kralj Matjaž, Prelepi kraljič ogrski! Kaj boš ti meni Iona dau, .Tez ti bom turn odpirala Te ’z tčmne ječe rešila. 11 Tako ji reče kralj Matjaž: „Jez ti bom dati srebra, zlata, Ce boš mi turn odpirala. 11 Tak ona mu odgovori: „Srebra, zlata mi treba ni, Saj ga imam več po smeteh, Ko ti imaš ga po gradeh. 11 , Se to ji reče kralj Matjaž: „0j Turka kralja mlajši hči, Nar mlajši hči Margetica, Kaj boš pa Iona prašaia, Ce turn mi boš odpirala? 11 „0 kaj ti pravim kralj Matjaž, Prelepi kraljič ogrski! Jez druz’ga ne bom prašaia, Ko tebe lepi kralj Matjaž. 11 „0 kaj ti džm Margetica, Le ta ne bo, ne more bit’, Le ta ne more se zgodit’, (Goriška.) Doma imam svojo ženkč, Tri mlade sinke imam ž njč, Mi turčn boš odpirala, Med njimi se boš zberala. 11 Marget’ca šla je v bčlo klčt, Vtočila vinca trojnega, Ž njim Turke je napijala; Tako jeh je napijala, De so trdo zaspavali, Na črno zemljo padali. — Se ključe je poberala, Matjažu turn odpirala. Marget’ca vzela konjčku pet, Na tri je dela dost blaga, Dosti zlata, dosti srebra. Na druga dva se vsedela, Prehitro se zasukata, ’z Turčije ven zadirjata. Še kam predeleč dirjat*, Do ’n’ga kovača mladega: „Le gore, gore, mlad kovač! Prekovi mojih konjčku pet, In služi toj prelepi ion, Prelepi Ion, sto zlatih kron. Obrni krempeže naprej, De bojo Turki mislili, V Turčijo notrka so šli.“ — Matjaž z levico Ion dajau, Z desnico glavo proč mn djau. Še kam predeleč dirjata Do 'nega brivca mladega: „0j gore vstani brivec mlad, Obri Kraljiča mojega, Matjaža kralja lepega, In služi toj prelepi Ion, Prelčpi Ion sto zlatih kron.“ — Matjaž z levico Ion dajati, Z desnico glavo proč mu djatl. m Še kam predeleč jezdita, Do Donave prjezdita. Še kralj Matjaž tak govori: „Kako bo zdaj Margetica, Kod bova črez posavala, Kod Donavo prplavala?" — Marget’ca vzeme prsten zlat, Na sred vode ga zapodi, In koj se voda razdeli. Sta srečno črez posavala, Sta Donavo prplavala. Tam so pastirje (sic) pasili, Pri čredah so se igrali. Še reče jim Margetica: „Kaj pravim vam, pastirje vi, Ko Turki pridejo za nam’ Vas bojo prašali: „Kak6 Prplavala sta Donavo ?“ Povejte jim, pastirje vi: „Za vrat sta kamnje vezala, Sta Donavo prplavala." Za njima Turki pridejo, — Ko trave 'n listja jeh je bTo Pastirje vprašajo: „Kako Prplavala sta Donavo?" Pastirje jim odgovore: „Za vrat sta kamnje vezala, Sta Donavo prplavala." Za vrat si kamnje vezali, Se v Donavi potopili. Še kam predeleč jašeta, Do doru mi prjašeta, Do doru kralja samega Matjaža kralja lepega. Njega gospa v okni stoji, In kliče k sebi tri sini: „Sinovi moji, Iejte sam, Sotenko .oče pelje dam." Še kralj Matjaž tak govori: „Sotenka moja ona ni, Mi Bog jo dah za angelja, Mi turen je odpirala, Iz ječe me je rešila." Matjaža so sprejemali, Marget’co nič obrajtali. In ona zjoče se hudč: „Kak<5 bo z mano, oh kakč, Naprej ne veni, nazaj ne smčm.“ Al kralj Matjaž tak govori: „Le sam, le sam Matjažič mlad! Prpeljah sem Margetico, Turškega kralja mlajši hčer. Vzemi jo za nevestico, Je turen mi odpirala, Iz ječe me je rešila.“ Matjažič vzeu Margetico, Za ljubo si nevestico. Zapisal M. Trnovec. Zvit mladenč. Živelo je v nečem samotnem kraju troje bratov. Pomanjkanje so trpeli tako, da so se morali podati po svetu s trebuhom za kru¬ hom. Potovali so že več let, ali povsod bili so nesrečni; na no¬ benem kraju ni jim sreča sijala. Vidši, da tudi s potovanjem nič ne opravijo, podajo se zopet domu. Trpeti so še mnogo morali, ker bili so že dalječ od svojega kraja zabredli; poleg vsega tega bili so pa tudi že nenavadno raztrgani in scefrani. Ko so se približali svojemu kraju, pripeti se jim nekega dne zelo čudna stvar. Vstane namreč huda nevihta. Dež je neizrečeno lil in naši bratje niso ve- dili, naprej ne nazaj. Hiše ni bilo blizo, kamor bi vtekli pred hudo 68 uro. Obstojijo reveži na mestu, in premišljujejo, kaj je vendar po¬ četi? Čez nekaj časa pokrije gosta tema zemljo. Zdaj jih je za¬ čelo še le prav skrbeti, ca mraza in glada ne poginejo. Zagledali so v daljini komaj od 500 korakov bledo ognjeno svetlost. Razve¬ selijo se vsi, misleč , da so blizo pastirjev , ki jim bodejo gotovo ognja dali, da si mrzle ude ogrejejo. Tegadelj pošljejo starejega brata tje, naj jim ognja prinese. Brat vboga in gre brez da bi be¬ sedico zinil. Pa kako se prestraši, ko pride na omenjeni kraj 1 Na¬ mesto pastirja, kakor si je mislil, najde pri ognju sedečega pe¬ klenščka z rodečo kapico na glavi. Ves se prestraši, zagledavši čudnega posestnika; vendar se ohrabri, ter ga ponižno prosi, naj mu da ognja. Peklenšček se prav čudno v pest zasineja, ter mu reče: „Dam ti ognja, ako mi poveš take reči, ki se niso še nikoli zgodile, in tudi nikoli se zgoditi ne morejo; ako mi pa kaj lacega povedati ne moreš, bom pa tebe ognju dal.“ Preplašen začne zdaj naš mladenč premišljevati, kaj bi mu rekel? Ko se pa nič ne spomni, odkritosrčno mu pove, ter ponižno ga jame prositi, da bi zdravega nazaj pustil, od koder je prišel. Kot blisk popade razka¬ čeni peklenšček mladenča, ter ga v ogenj zažene. Dolgo časa sta una dva starejega brata željno pričakovala, da bi jima ognja prinesel. Ko sta pa vidila, da brata vendar še nazaj ni, odpravi se drugi brat po ogenj; pa tudi njemu se je ravno taka zgodila, kakor prvemu. Čez nekoliko časa poda se tretji, naj mlajši brat, da vidi, kaj se je unima dvema pripetilo? Ko je pa tudi on prišel na kraj, kjer je mislil ognja in svoja brata dobiti, zagledal je tudi on, kar sta popred njegova brata vidila; tode neprestraši se dosti, ampak stopi naravnost pred gosta pokritega z rodečo kapico in zahteva od njega svoja brata. Peklenšček, misleči, da bo tudi ta njegov plen, naloži mu, ako hoče sebe in svoja brata rešiti, mora ravno tisto zastavico povedati, ki jo je dal prvemu in drugemu bratu. Bil je pa mlajši brat bolj bistre glave, kakor si je peklen¬ šček mislil. Zamisli se nekoliko, potem pa reče: „Šel sem enkrat v nebesa; in tam sem jedel in pil, kar je in pije sam Bog in ari— geljci. Bal sem se pa, da ne bi kdo opazil, da sem grešnik, tega¬ delj sem se po vrvi nazaj na zemljo spuščati začel; ali zmanjkalo mi je vrvi, in nisem mogel daljej. Začel sem na vso moč vpiti in klicati na pomoč, pa — vse zastonj; ni bilo žive duše, ki bi mi iz te stiske pomagala. Kaj mi je početi? mislim, nobenega ni I Naj bolje je, menim, da si sam pomagam. Grem domu, da si prinesem kos vrvi in jo zvežem z uno, da bo daljša. Zdaj me pa še druga inevolja na potu sreča, Pred hišo padel sem v grozno veliko blato. 69 Nisem mogel iz njega. Moral sem iti po lopato, da se izrujem iz blata. Ko sem se že skoro popolnoma odkopal, zlomi mi se lopata. No, saj mi več ne rabiš, si mislim, in vržem, kar je na nji želez¬ nega bilo v grm; iz držala si pa piščalko napravim, s ktero sem piskal in veselil se, ker so mi ravno očeta h krstu nesli." »Prav dobro si jo zadel", reče peklenšček, „še jaz neznam take, dasiravno sem vrag. Ker si jo pa tako dobro povedal, dam ti precej tvoja brata in ognja, vrh tega vam bom dal tudi denara, da boste domu potovali in potem laže živeli." Kar je peklenšček obljubil, tudi je spolnil. Prinese mlajšemu bratu dva koščka pečenega mesa v ma- lej skledici, pomaže jih z čudno mastjo in — postala sta njegova brata zdrava in ravno taka, kakoršna sta popred bila. Samo nič nista znala na bratovo vprašanje povedati, kako je v peklu, ker tista mast jima je jezik začarala, da sta vse pozabila. Spisal A. Benigar. Kresivna priprava. (Spisal J. Langerholz.) Necega vročega poletnega dne gre po velikej cesti vojak, ob¬ ložen na hrbtu s torbo in na strani s svitlo sabljico. Maha v do¬ mačijo. Na potu ga sreča ostudna babura, ter ga pozdravi z »dober večer". »Kako imaš lepo sabljo in kako velika ti je torba", nastavi še dalje. »Moreš pa tudi imeti toliko denara, kolikor si ga poželiš." Babura pokaže s prstom na neko drevo, rekoč: »Ali vidiš votlo drevo, splezi vanj. Privezala te bom pa na vrv, da te bom lahko nazaj potegnila, če boš klical. Denara si naberi, kolikor le moreš, zakaj vedi, da, ko boš k dnu prišel, stal boš v toku; tam je popol¬ noma svitlo, ker gori 100 svetilnic. Vidil boš troje vrata, ki jih smeš odpreti; v vsacih tiči ključ. Ako greš v prvo shranbo, zagle¬ dal boš v sredi izbe omaro, in na omari psa, ki ima oči, kakor čajne skledice. Nikar se ne vstraši! Dala ti bom svoj modrocveten prepas seboj, kterega razgrni in nanj psa poleži. Potem se pa z denari osuj. Če imaš pa raje srebro, pojdi v drngo shranbo. Tam sedi pes z očmi kakor mlinske kolesa. Ne boj se, ampak stori ka¬ kor sem popred rekla, če pa hočeš zlata, tudi ga lahko dobiš. Pojdi v tretjo shranbo, in stori ravno tako." »Ta bi ne bila slaba," pravi vojak , »kaj bom pa tebi dal starka , saj vem , da boš hotla tudi kaj imeti?" »Ne vinarja nečem," pravi babura, »prinesi mi samo staro kresivno pripravo, ktero je tam pozabila moja stara mati, ko je bila zadnjič notri." »No, če je pa taka," pravi vojak } »mi pa le urno naveži vrv okoli života." Baba vse to stori. 70 Vojak vboga baburo, ter gre in pride, kakor mu je pripovedovala. Odpre prve vrata. Ko vojak psa zagleda, prime ga, ter ga dene na opasnik in si nabere toliko denara, kolikor je le mogel spraviti. Ko zopet skrinjo zapre, gre v drugo izbo. Tete šmentaj! tukaj je sedel pes , ki je imel oči kot mlinske kolesa. »Le nikar me tako grdo ne glej,“ pravi vojak, »te bodo še oči bolele." In zopet je djal psa na opasnik. Ko tu zagleda toliko srebrnega denara , vrže vse svoje bakrene vinare od sebe, ter si napolni žepe in telečak (Tornister) s srebrom. Zdaj stopi v tretjo izbo. Tukaj zagleda zopet strašnega psa. »Dober večer!" pravi mu vojak in si kapico popravi. En čas ga gleda in potem ga postavi na tla, in odpre skrinjo. Bog in svet križ božji! koliko je ležalo tukej zlata! To je bil zaklad! Vrže vso srebro od sebe in osuje se z zlatom. Psa dene na skrinjico, za- lobutne vrata in zakriči v drevo : »Potegni me kviško, ti starka !“ »Ali imaš kresivno pripravo?" vpraša ga ta. »Lejte!" pravi vojak, »to sem pa pozabil." Gre nazaj in tudi kresivno pripravo kmalo dobi. Stara mamka ga izvleče in on stoji na cesti poln denara. »Kaj boš pa počela s kresivno pripravo ?“ vpraša jo vojak. Nič te ne briga!" pravi coprnica, ti si dobil svoje, daj tedaj meni moje." »Kaj še!“ pravi vojak, »pri tej priči mi povej, čemu ti bo, če ne, ti s sabljo glavo prekoljem." »Ne povem," odgovori mu ona. Zdaj zgrabi vojak svojo sabljo in ji prekolje glavo. Zaveže svoj denar v njeni opasnik, vrže ga čez ramo in gre naravnost v mesto. Ostane v najlepši gostivnici, v kterej zahteva najlepšo izbo in naj¬ boljše jedila. Strežniku, ki mu je čevlje snažil, zdelo se je sicer, da so to za tacega gospoda pregrdi čevlji. Prihodnjega dne dobi vso novo obleko. Zdaj je bil imeniten gospod in pripovedovali so mu o znamenitostih mesta, o kralju in kako lepa kraljičina je nje¬ gova hči. »Kje bi jo mogel viditi ?“ popraša vojak. »Ta se ne more viditi," so vsi djali, »ker stanuje v velikem bakrenem gradu. Samo kralj srne k njej iti, ker jej je prerokovano, da se ima omožiti s prostim vojakom, in tega kralj neče." Vojak je pa le svoje mislil. Med tem je veselo živel, hodil je v gledišče, vozil se je v grajski vrt in vbogim je pomagal. Da je vbogajrne dajal, ni čudo, zakaj vedil je iz izkustva, kako slabo se človeku godi, če nima vi- nara v žepu. Ker je pa vsak dan izdajal denar, in ni nikdar nič potegnil, ostaneta mu zadnjič še samo dva vinara; zatoraj je mo¬ ral lepo stanovališče, kjer je bival zopet zapustiti in naseliti sc 71 v malo sobico pod streho. Moral si je čevlje sam snažiti in šivati; nihče njegovih prijatlov ni prišel več k njemu, bilo je do njega preveč stopnic. Nekega večera ni imel svečave. Domisli se, da v žepu leži še mali konček sveče. Vzame tedaj kresivno pripravo in kreše, pa kakor enkrat kresne, pokažejo se iskre in vrata se odprejo. Pred njim stoji pes z velicimi očmi, ter vpraša: „Gospod, kaj želite?“ „Hentajte vendar,“ misli vojak, „to je pa dobro. Pripravi mi de- nara!“ reče psu. Pes zgine in koj se vrne s težko mošnjo med zobmi. Zdaj je še le spoznal vojak, kako kresivno pripravo on ima; ako je kresnil enkrat, prišel je pes z bakrenim denarem, ako je kresnil dvakrat, prišel je tisti, ki je imel srebrni denar, in ako je kresnil trikrat, prišel je tisti z zlatom. Koj si spet lepo stanovanje vzame, lepo se obleče in dosti prijatlov pribavi. Necega dne premišljuje: „To je vendar čudno, da se lepa kraljičina ne more viditi. Pravijo, kako je lepa; pa kaj jej pomaga vsa njena lepota, ker zmiraj le v bakrenem gradu sedi. Kje je moja kresivna priprava?" Kresne z jeklom ob kamen, in pri tej priči prileti pes z očmi kot čaše za čaj. „Res, da je že noč," reče vojak, „pa vendar bi rado lepo kraljičino vidil, če je mogoče/ Pes odleti in preden se vojak dobro oddahne, bila je kraljičina na pasjem hrbtu že pred njim. Spala je in bila je kaj lepa. Vojak si ni mogel kaj, ter jo — poljubi. Zdaj je dirjal pes z lepo kraljičino zopet nazaj. Drugo jutro, ko sta kralj in kraljica pri kavi sedela, jima je hčerka pripovedavala, da je sanjala o nekem psu in o nekem vojaku. Rekla je, da je psa jezdila, in da jo je vojak poljubil. „To je lepa reč!" pravi kraljica. Vsi so se bali, da se ne bi prerokovanje spolnilo. Prihodnjo noč je morala že priletna dvorska gospa pri kraljičinej postelji buditi, češ, da bi vidila, je li kraljičina res sanja, ali kaj ? (Konec prihodnjič.) DROBTINE. Razna zrnčica. G. Franc Cegnar v Trstu prestavil je nemškega „Wallen- stein-ovega tabora" (Wallensteins Lager). Gotovo bode tudi to delce izvrstno, kakor sploh vsako, ktero pride iz g. Cegnarevih rok. Bog daj srtčol 72 Višje realke prvi razred v Ljubljani odprl se je slovesno 3. novembra letošnjega leta. čez 3 leta torej, ako nam Bog da, imeli bodemo Slovenci tudi v belej Ljubljani višjo realko, kar bode slovenskim roditeljem in učencem k jako velikej koristi. Želimo jej domoljubne učitelje, vnete za narodno reč, da vedo krniti mladino po pravej poti do višje naobraženosti in potrebne omike, — za vse drugo bodejo menda že Ljubljančani skrbeli! V Rakovcu v Granici (pri Karlovcu) začela se je tudi letos višja realka. Svet napreduje! Na zagrebškej višjej realki odprl se je novi zavod dveletnega tečaja za tiste, ki se žele posvetiti učiteljskemu stanu na realkah, spojenih z glavnimi šolami. Jemljo se mladenči hvalevrednega ob¬ našanja , zdravega telesa, ki dokažejo, da so osem latinskih ali šest realnih razredov z dobrim vspehom zvršili. Dalje sprejemljejo se v ta zavod tudi dovršeni učiteljski pripravniki, ali — nota bene — samo taki, ki so potrjeni za učitelje glavnih šol. — — Letos je v tem zavodu vrlo malo slušateljev; toda prihodnje leto jih bode zanesljivo več pozdravilo to učilišče. „Zviezda“, zabavno-podučni časopis hrvaški, ki ga je vredoval slavni g. I. Sundečič v Zadru, nehala je izhajati meseca no¬ vembra zavoljno pomanjkanja potrebne materialne podpore. Ako pomislimo, da je „Zviezda“ bila najbolji hrvaški beletristični list, ter da je prav po bratovski ljubila sosedne svoje narode in koj v za¬ četku pokazala jasni svit, ki bi bil gotovo čedalje s prijaznejimi in gorkejimi žarki ogreval svojo domovino, moramo pač žalostni reči, da se je s Sundečičevo „Zviezdo“ zares vtrnila jasna zvezda na jugoslovanskem podnebji, ktere zelo pogrešamo. * Pravniku", vredovanemu po g. D er en či n u na Reki, od¬ klenkalo je tudi letos za zmiraj. Ta list bil je edini, da je v do¬ mačem jeziku razlagal kazenske postave; bil je torej nalašč za pravnike, kar že naslov kaže — in vendar tudi njemu je nemila osoda ukazala, da mora zapustiti beli dan, ker ni dovolj imel de¬ narne podpore. To je žalostna novica, kakoršnih si ne želimo čuti, ker dokler se kaj tacega čuje, na slabih smo še nogah. Z Reke čujemo glasove , da so hude preiskave zastran zad¬ njega larijskega šolskega leta, ko so se dijaci vpirali iti v dvorano, v kterej ni bilo Strossmajereve podobe. Nektere celo zavoljo tega ni prejelo ondotno gimnazialno vodstvo več v šole, ker le sumnja, da so bili krivi tiste homatije; drugi so pa tudi zato že marsikaj ne¬ ugodnega pretrpeli. — Pa res so ojstri sodniki cel6 malih slovanskih ekscesov!! 73 Na kranjskej gimnaziji se je, kakor „Novice“ pišejo, število učencev letos zmanjšalo za 4. V vsih štirih razredih je 154 dijakov. Književnik. Pod tem naslovom izhajal bode prihodnje leto v Zagrebu časopis trojnega obšežka: povestničkega, jezikoslovnega in prirodopisnega, toraj bodejo tudi trije vredniki in sicer za povest- nička dela č. g. dr Franc Rački, za jezikoslovna g. gimnazialni profesor Ignacij Jagič in za prirodopisna č. g. Josip Torbar, vodja in profesor na realki. Izhajal bode tako , da konci prihod¬ njega leta bodejo naročniki 35 pol podučnih stvari imeli. Naročnina za celo leto znaša 4 st. Prav in lepo bi bilo, ako bi se tudi zmož- neja mladina naročevala na to učeno podvzetje, ktero bi jej gotovo zeld koristilo. V Cetinju poživlja g. C. Petranovič na naročbo »Moralnih misli" od Miklavža Tomazeja, ki bodejo posrbljene na 14. polah kmalo na svetlo prišle. Naročnina (80 novč.) naj se pošilja na vredničtvo »Danice" v Novi sad (Neusatz). V Požegi se tiska roman z naslovom »Požežki djak* ali: »Ljubimo milu svoju narodnost i grlimo sladki napodili jezik." Spi¬ sal ga je g. Mir. Kraljevič. Ta knjižica, ki bode, kakor po naslovu sodimo, gotovo mična in podučljiva za mladost, pride o novem letu na svetlo in veljala bode 1 st. 25 novč. Vinogradov je v Hrvaškej in Slavoniji po najnovejih statisti¬ kih računih 105,268 ralov, v Ogerskej in Banatu 75,269, v Dalma¬ ciji 120,078, v Českej 2050, v Koroškej 114, v Kranjskej 16,788, v štajerskej 54,655, v doljnej Avstriji 70,816 itd.; v gornjej Av¬ striji, v Solnograškem, Šleziji, Galiciji in Bukovini pa nobenega ne! (»N. g. list.") Posebne učilnice V Londonu za beraške otroke (ragged school), in potepuhe, niso nič kaj novega; ali to je pa vendar nova novica, da so v tem velikanskem mestu tudi cerkve (ragged church) za tate in potepuhe. Ena tacili cerkva je v Brevvers Court, Wildstreet. Kaj zanimljivo je viditi po nedeljah tako občinstvo, kako z bridkim obličjem prihaja v ta božji hram. Tu stoji vedno kteri policaj, da pazi na gibanje teh ljudi živečih v blatu in tmini londonskega so¬ cialnega življenja. Po zimi bila je ta cerkev bolj natlačena kakor po letu, menda zato, ker. iz cerkve gredč dobi vsaki poslušavec pridige hlebec kruha in pa , ker marsikteremu je v hudem mrazu dobro došla v prilog — gorka cerkev. (»N. g l.“) Redka starost. Na Moravskem živi še zdaj neki Včelar, 119 let star (rojen 1745 leta), ki je v svojej visokej, nenavadnej sta- 74 rosti še tako čvrst, da polje obdeluje in kamenje za cesto drobi. Bil je v vsih vojskah in bitkah še pod Lavdonom! Slovstvo jug-oslavensfeo. * Pesmarica Na svetlo dal in založil dr. J. R. Razlag, od¬ vetnik v Brežicah na Slovenskem. — Pod tem naslovom zagledala je nedayno beli dan prav mična, kakor g. izdajatelj pravi sloven¬ skim devicam in mladenčem v znamenje iskrene ljubezni" namenjena knjižica, ki obseza na 198 straneh krasne slovenske, češke in hr- vaško-srbske bolj znane poezije od najspretnejih pevcev slovanskih. Bodi si žalosten ali vesel, v Razlagovej ^Pesmarici* gotovo primerno pesmico najdeš; dobro je došla celo ,,vinskim bratcem", kteri tudi v obilnej meri najdejo napitnic in druzih veselih pesmic. Gotovo jo bodejo tudi taki veselo prigrlili. Cena jej je prav mala (le 50 nč.j, dasiravno je knjižica celih, 13 pol debela. Dobro nam torej došla predraga zbirka — znamenje lepe vzajemnosti! Da bi le prišla v v mnogo domoljubnih rok! ° Kratka staroslovenska slovnica spisal J. Marn, natisnjena v Celovcu in dodjana „Glasniku" za prilogo. Da vstreže g. Marn vsim želečim si prisvojiti vsaj glavna pravila prvobitnega našega je¬ zika, pustil je natisniti več iztisov te kratke prav koristne slovnice, ktera se more dobiti pri njemu in tudi pri vredništvu „slov. Glas¬ nika" v Celovcu za 50 novč. * Goriški letnik za čitatelje vsacega stanu. Prvi tečaj za leto 1864. Vrednik Fr. Zakrajšek, učitelj na c. kr višjej realki v Gorici. S podobo. V tej knjigi, ktera ima tri dele: a) za praktično rabo, b) satirično in humoristično berilo in c) zgodovino zedinjenih grofij goriške in gradiškariske*) in druge podučne in pesničke se¬ stavke, nahaja zares slehrni čitatelj primernih spisov, zloženih prav v izvrstnej pisavi. Upamo , da prihodnji „Letnik“ donese tudi kaj izdelkov od mladine, ktero g. vrednik v predgovoru tudi k pomoči svojemu podvzetju spodbada. Bog daj, da nam „Letnik“ visoko sta¬ rost doživi, ter da mu materialne in duševne podpore od vsih strani obilno priteče! — Velja 1 st. in se dobi pri vsih slovenskih bu- kvarjih. * Hrvaških koledarjev prišlo je v zadnjih dneh obilno število na svetlo. Ker vemo, da so slovenski dijaci jako zavzeti za hrva- *) Ta podučili in zanimljivi sestavek naj bi mladina posebno uvažila! Vred. 75 ški jezik in sploh za njih literaturo, naj nekaj tacih »koledarjev* omenimo. »Narodni koledar* za leto 1864. Vrednik slavni gosp. I, Sundečič. Izdala ga je matica dalmatinska v Zadru. — »Hrvatski pučki koledar* za 1864. Dobi se za 25 novč. pri g. A. Jakiču, tiskarju v Zagrebu. — »Hrvatski koledar* za leto 1864. Na svetlo dal in založil g. Mijo Krešič, vrednik »Naše gore lista* v Zagrebu. Velja 50 novč. in se dobi pri izdatelju samemu. — »Požežki kole¬ dar.* Letopis za prestopno leto 1864. Vrednik in izdajatelj gosp. Miroslav Kraljevič. Prvi tečaj za 25 novč. * Propast carstva srbskoga, tragedija v 5. djanjih, ki jo je iz nemškega prestavil v hrvaščino dr. Dimitrija Demeter. Dobi se za 1. st. v Zagrebu. * Prvenci. Pesmi Janeza Bilca*) 5 ki so ravnokar izšle v »Cvetju* iz Blaznikove tiskarnice. — Pri tej priliki naj povemo, da smo se zelo prestrašili prebravši 46. list »Novic*, ko smo zvedili, da »Cvetje* hira zarad premalo naročnikov. Tudi mi zakličemo z »Novicami*: »Domorodci! ki si prizadevamo, da obogatimo domače slovstvo, pazimo, pazimo, da nam vsled naše zanikernosti in mlač¬ nosti slana ne vzame še tega, kar že imamo!“ * Jezičnih ali pomenki o slovenskem pisanji. Spisal J. Marn, katehet in učitelj slovenščine na višjej gimnaziji ljubljanskej. I. leto. V tej knjižici sebrano je tistih 50 pogovorov, ktere je že »Učitelj¬ ski Tovarš* prinesel svojim bravcem, in ki so semtrtje velike slov- niške težkoče razvozlali. Ako bode g. spisatelj to delo, kakor nam obeta, nadaljeval, znamo zares časoma imeti knjižico, iz ktere se bodemo v pomenkih igraje naučili slovensko pisavo. To delce more se dobiti pri g. izdajatelju v Ljubljani za 50 novč., — malo preve¬ lika cena zdi se nam za nemožne dijake. Knjige, s kterimi se misli koristiti mladini, naj bi se sploh po malej ceni prodajale; ker dobro vemo, kako siromašna je mladost in kako veliko potrebuje denara na vse strani. * Domač koledar slovenski za prestopno leto 1864., kterega spisuje že deveto leto č. g. Peter Hicinger, dekan v Postojni, prišel je tudi ravnokar na svetlo. Kdor je bral prejšne »domače koledare* Hicingereve, bode si gotovo tudi tega preskrbel. Zraven praktičnih spisov za vsacega človeka, ima letos podobo in popis Velehrada. *) Ravno, ko to pišemo, zvedili smo, da je g. Bilo grozno bolan, kar nas je jako osupnilo. Bog daj v kratkem zdravje marljivemu domoljubu! . Vred. 76 * Nauk za mladino od Marka Antona Mureta. Izdal dr. Va¬ lentin Fasseta. Ta „nauk“ natisnjen je na Dunaji in obseza nauke v vseh jezicih avstrijanskih. Tudi izvrstna slovenska prestava nahaja se notri, ktero nam je podal g. Anton Umek, Okiški. * y3ajeMHn npaBontic cjaajaHCKn, to je uzajemna slovnica ali mluvnica slavjanska. Spisal in na svetlo dal Matija Maj ar, zilj¬ ski župnik v Gorjah. I. zvezek. Kdor si more nabaviti to knjigo, naj ne odlaša; k velikej koristi mu bo. * Kralak pregled slovenske literature sa dodanim riečnikom za Slovence. Napisao Ivan Macnn. Tako je ime mičnej knjižici, ki je ravnokar priskakljala izpod urne roke blagega domoljuba med beli svet s srčno željo, da bi se ž njo Slovenci prisvojili bolj hr¬ vaškega jezika. Za mladost je, kakor navlašč; dobro došla po¬ sebno tistim marljivim dijakom, o kterih vemo, da žele znati jezik svojih sosedov, ter da pridno prebirajo hrvaške slovnice, ker, ako Slovencu temeljito prebravšemu hrvaško slovnico, v roke pride li¬ teratura njegova jezika, o kterej slehrni že kaj ve, gotovo ni bolje pomoči, da vspeši svoje učenje in da tako rekoč včvrsti, ponavlja in v primerih vidi pravila hrvaškega jezika. Poleg vsega tega pa je g. Macun v predgovoru razložil nektere težkoče, na ktere bi se mogel še ta ali uni čitajoči zadevati in koncu knjižice celo dodal manj znane hrvaške besede, prestavljene v slov. jezik, da bode tako vsaki, ki jo pazljivo bere, ne le mnogo na koristi, ampak porok smo mu, da bode od alfa do omega razumel, kakor bi v svojem jeziku bral. To zanimljivo knjižico, ktero še tako samo ime pisateljevo dovolj priporoča, naj bi vsi Slovenci, vzlasti pa slo¬ venska mladost z veseljem pozdravila. Priporočamo jo tudi živo hrvaškim mladenčem , kterim je večidel tako malo znana bogata slovenska literatura. No, ti bodejo v iinenovanej knjižici na kako pogreško naleteli, ki se je gosp. Macunu gotovo slučajno pod pero vrinila. Tako n. pr. na strani 70. bere se , da je »slovenski Glas¬ nik* g. Einšpiler vredoval. Gosp. Einšpiler bil je le vrednik »slo- venskega prijatla* in ne »Glasnika*. Na take reči, kakor tudi na lastne imena pisateljev in njihovih izdelkov naj bi se skrbno pa¬ zilo posebno pri literaturi, ker se med branjem lahko ta z unim spremeni. — Cena tej knjižici je za dijake le 30. novč. — Dobi se pri g. izdajatelju v Zagrebu in g. Giontinitu v Ljubljani. 77 Prijateljske pisma in drug-e novice. Zagreb. Kakor vsako leto, praznovali smo tudi lotos dan vernih duš na grobu padlih domoljubov 1845. leta na Markevem trgu po vkazu nekega dušma- nina. Zbrali so se gg. pravnici, večina v slovesnej narodnej obleki na grobju, ktere je pričakalo mnogo druzih domoljubov in domoljubkinj. Najpoprej je pel glasbeni zavod in potem začel hrvaški zbor »Kolo" peti tako ginljivo in milo, da se je marsikteremu solzica v očesu pokazala. Splošno mnenje je bilo, da se je zadnji zbor, veliko bolje obnesel od prvega, akoravno je bilo pri »Kolu" manj pevcev, kakor pri »glasbenem zavodu". Vzrok temu mislimo, da je ta, ker ne- kteri člani, kakor je v »Novicah" neki zagrebški dopisnik dobro zadel, urijo se po gostilnicah v nemških pesmih in tako drugim petje kale, ker so jim grla hri¬ pava od samega napenjanja v tacih družtvih. Tudi nismo pozabili našega nevmr- iega Stanko Vraza, kteremu so hrvaški domoljubi krasen spomin stavili; tudi na njegovem grobu odmevala je žalostna pesmica. — Une dni napravili so gg. pravnici malo »serenado" veleučenemu g. dr. Mirku Šuhaju, profesoru akademije, in preslavnemu hrvaškemu pesniku g. Mirku Bogoviču. Oba gospoda zahvalila sta se prav srčno za mali spomin, posebno je razveselilo to g. Bogoviča Ginjenega srca opominjal je, da naj nam bodeta dva načela pred očmi, t. j. narod in vstavna vlada, za ktere nam je sveta dolžnost, da se borimo. Bo gromovitem ,,živio“-klicu, zapelo se je »Na¬ vdajmo se!“ — 18. novembra dalo je „KoIo“ koncert po sledečem redu: 1. Proslav, 2 . Poputnica hrvatskog junaka, 3. La Zingara, pjesma od Donizetti-a, 4. Mašta iz opere »Lucrezia Borgia", 5. Prijde jaro, zbor od Ernesta Forchtgott Tovačov- skogs, 6. a) Slava mladosli, hrv. pjesma od Lžičara, b) Poletnje kolubija, Češka pjesma od Drag. Bendia, 7. Savica, slovenska pjesma od Ribara in 8. Domine i prokletslvo iz opere »Prerok", Sodelovala je gospdč. Anica plem. Vacana. — Najbolje dopala je občinstvu »Savica". Javno pohvalo zaslužijo vsi štiri gospodje, ki sojo zapeli, namreč: Krešič, Saj, Magdič in Oblak, kterega čisti glas smo še v Ljubljani večkrat občudovali. Tudi pravnik g. Macura se je z deklamovanjern slavne pesmi v slavo Jelačiča bana prav dobro obnesel, ter se izvrstnega govor¬ nika pokazal; pa tudi po njegovem navdušenem izgovaranju vidiio se je, da je pravi štovatelj pokojnega, slavnega moža. — Omenili smo že enkrat, da je sedanja pošta vrlo nezanesljiva in to nam bode marsikdo verjel, ako povemo zopet danes, da se čudne reči z listi nam namenjenimi gode. Evo nekoliko primerov: 1. Gosp. L. Tomšič poslanih naročnikov na »Lahkoverni" iz Ljubljane ni prejel; moral mu jih je nabiravec g. Tomažič drugič v rekomandiranem listu poslati. 2. Dobili smo une dni list iz Ljubljane, v kterein nam neki naročnik »Torbice" svoje novo stanovanje na¬ znanja, ki je bil ves pomečkan in s cesarskim orlom zapečaten, na njemu pa je pošta zapisala: „mit gebrochenem Siegel angelangt, daher amtlich versiegelt“. 3. V pos'ednjih dneh prišlo nam je zopet na pol zapečateno pismo v roke, iz kterega smo lahko sklenili in dobro se prepričali, da ga je nekdo poprej bral, ko mi. Take reči se torej gode na poštah. Mi dolgo gledamo in trpimo; pogledali bodemo pa gotovo enkrat v poštne skrivnosti in dali višjej oblasti vediti, kako se postopa s pošteno plačenimi listi. — Na darilni razpis v poslednjej „Torbici“ ni dozdaj še nobenega odziva; podaljšamo tedaj čas do 1. januarja še enkrat zaklicavši; dijaci na noge/ 78 STovomesto. V prvem snopiču naše mile „Torbice“ nekega je gospoda dopisnika prav hudo v oči bolo, da po nedeljah nemške pesmi krožimo, n. pr. „Hier Iiegt“. Tega pa vendar gosp. dopisniku ne zamerim, ker gotovo ga je ravno takrat po ušesih trgalo, da ni dobro slišal, ali si pa že več časa ušes ni oznažil. Že dve leti ste minile, verjemi draga „Torbica“, da nisem že nemške slišal, le naš g. dopisnik je bil tako srečen. Svetujem mu torej, naj bolje ušesa na¬ tegne, da ne krožimo „Hier liegt“, ampak narodno „Pred stolom tvoje milosti * **) ). Zdravo! Radivoj Seloljub. Ljubljana. —j-— 22. novembra bila je v našej čitalnici beseda, ki je odprla letošnjo zimsko saisono. Proti osmej uri zvečer sebralo se je v še le sedaj popolnoma dodelanej dvorani mnogo naroda iz viših in nizih stanov željno pričakujočega besede, kojo je začel lep prolog od Praprotnika, kojega je pa še lepše deklamovala gospodična Nolli-tova tako, da, ko je nehala govoriti, ploska ni bilo ne konca ne kraja. Za prologom stopi na oder čitalnični orkester in prelepo igra Jenkov „l\ T aprej“, ki je zelo dopal; a še bolje bil se je obnesel s „Pustovojtov polko 11 , ki se je morala ponoviti. Gromoviti „slava“-klici pozdrav¬ ljali so izvrstne godce koj, ko so bili stopili na oder in zopet, ko so bili jenjali igrati. Tisti dopisnik pa, ki se je lani tako ljubeznivo v „Triesterici“ norca delal iz čitalničnega orkestra, menim, da bo letos prerad molčal. Pevski zbor pel je Vilharjevo „Večerna“, ki pa zelo zelo opomina menda na Riharjevo „Ena zvezda prikazala 11 . — G. Valenta, eden prvih naših pevcev, pel je neizrečeno lepo Li- vadičev „Poziv na domovino 11 in še lepše lastno „Ljubav do naroda"®*). Da so izvrstnemu pevcu gromoviti „slava“-klici doneli od vseh strani razume se samo ob sebi, kajti g. Valenta poje z občutkom, kar ga posebno povzdiga. — — Besedo sklenil je češki „Hlahol“, kterega je cel zbor navdušeno pel. Saj je pa tudi malo pesem, ki bi človeka tako povzdignile, kakor „Hlahol“. Uže lani so blezo mislili to pesem v čitalnici peti, pa tedajni pevski učitelj g. N, je menda rekel, da za naš zbor je pretežka (??). Novi g. učitelj Fabjan je pač pokazal, da ondi, kjer se dela z dušo in telesom za narod in dom ni nič pretežko! — Po besedi se je mladi svet zasukal, stari se je pa podal v novo čitalnično gostil¬ nico in tako je minul veseli večer, kakoršnih nam obeta čitalnica vsako drugo nedeljo. Vse veselo napreduje! Letos dobili smo novega učitelja, novo dvorano, nov orkester in — novo gostilnico! Srečko. Ljubljana. —^— Po starej navadi olepšali so tudi letos na vseh Svetnikov dan dobrosrčni dijaki iz nižega gimnazija — za dijake viših šol je to, žalibog! „zu gemein“ — grob Valentina Vodnika. Pa oh Čopa, ki leži zraven Vodnika, spomnila se ni živa duša, in vendar so zasluge Čopa, ,.velikana uče¬ nosti 11 , ravno tako velike kakor Vodnika. Komur je znana zgodovina našega slovstva, pritegniti mora, da, ako ne bi bilo Čopa, ne bi bilo tudi Prešerna, čop *) Dobili smo tudi neki drugi dopis od g. J. Z., kteri ravno to pravi o unem pisanju v prvej „Torbici“ pod znakom iz tega bode se torej res zaključiti moralo, da gosp. 5L, ni prav pisal o petju novomeških dijakov. Ker nam pa prostora manjka, da bi oba dopisa natisnili, naj le toliko sami povemo, da unega neresničnega dopisa v I. snopiču z omenjenim znamnjem n i pisal g. J. Z., ter da je v tem obziru popolnoma nedolžen. V obče pa naj bi bili naši dopisniki pozorni in vselej dobro stvar premozgali, preden nam kaj pošljejo o tacih rečeh, lstere lahko sitna pričkanja zbude, ki nam tako zeld presedajo. Vred. **) Besede Rogackega v 3. snopiču „Torbice“ 1. 1. Pis. .: 79 je bil buditelj i učitelj Prešerna. ,,Čop nam otel je čolnič z jadrami krmo popravil 11 in hvaležni slovenski narod ga sedaj še toliko ne čisla, da bi mu po¬ ložil zelen venec na mrzli grobni spominek! Narod, ki časti lake može, časti sam sebe, pravi dr. Toman. Ergo: narod, ki ne čisla tacili mož, zaničuje sam sebe! — Ali mar Ljubljana razun dijakov nima nobenega domorodnega srca, ki bi se hvaležno spominjalo mož, ki so delali za domovino? Ali mar čitalnica ne ve, da nasprotnici komaj čakajo, da se pokažejo kot „Partei“ in ona še oml mirno stoji, kjer bi bila dolžnost, da bi kaj storila? — Tudi spominek Linharta zarašča že mah in mesto, kjer počiva Mazgon, prvi slovenski učitelj pravdoslovja, komaj se pozna! 0 narod, tudi tebe bo zarastel mah, ako bolje ne boš spoluo- val svojih dolžnosti! Ljubljana. —X— V ponedelek 23. novembra ob 9. zvečer napravili so udje tukajšne čitalnice g. dr. Bleivveisu, našemu očetu in vodniku serenado za njegov veseli god 24. novembra. Zapeli so pod oknom tri pesmi, med kte- rimi se je najbolj „Hlahol ‘ odlikoval. Po petji so se bili pevci razšli, kakor tudi obili narod, ki se je bil sebral, da bi ljubljenemu vodniku skazal znamenje pri¬ srčne ljubezni in hvaležnosti. — 24. novembra zvečer so pa peli pevci naše či¬ talnice pod oknom nevesti g. dr. Tomana, gospodični Alojziji Altmanovej. Sebrala se je prevelika množica naroda, kije z navdušenimi ,,slava“-klici po¬ zdravljala slavno nevesto. Dr. Toman prišel se je pevcem zahvalit in pristavil je, da kolikor je bilo mogoče, storil je slovensko reč pri nevesti (kajti je rojena Nemka). Govor je bil navdušeno sprejet. — Drugi dan ob 3. uri je bila tiha poroka v Senpeterskej cerkvi; vršila se je v nemškem jeziku. Maribor. Da si mi zdrava, mila „Torbica“! Potuj povsod ! Oblika, v kterej izhajaš, mora se vsacemu priljubiti. Tudi najrevniši dijak zamore si za mali denarček dovolj podučivnega in zabavnega berila nakupiti. — Slovenščino pre¬ davajo tukaj sledeči gospodje učitelji: v prvem in tretjem razredu g. Suman, v druzem in petem g. S chni d a ritsch, v četrtem, sedmem in osmem g. Majciger, in v šestem g. Pleteršnik. Slovenščina se predava v 1. in 2. razredu po tri ure na teden, kar je že v ,,Novicah 11 naznanjeno bilo; v ostalih razredih pa po dve uri. V 7. razredu uči g. Majciger ilirščino in v 8. razredu starosloven- ščino. Bere se v 7. razredu Palmotičeva ,,Kristiada“ *). Da so tukajšni dijaci sploh domorodni, pričuje to, da jih je mnogo na „Glasnik“ in „Cvetje“ naročenih; pa vendar se nahajajo nekteri, ki se še pravi ne zavedajo, in kterim ni ravno veliko zato, ali so sinovi Slave, ali pa bratje Cimbrov. če Ti bo všeč, premila ,,Torbica 11 , pisal Ti bom še večkrat **). Z Bogom! Kovačev. Gorica. — Ker se je bila lani pri zadnjej gimnazijalskej slovesnosti slo¬ venskemu govoru dala neki prevelika pohvala in slava, opustila se je popolnoma letos ta slovesnost. Vendar tudi letos nemoremo o napredku naše gimnazije mol- *) Ta sicer izvrstna knjiga v več obzirih bode gotovo za prvence v hrvaškem jeziku nekaj pretežka in nerazumljiva, posebno zato, ker kakor Klopstockova Messiada in več v družili jezicih pisanih stvari, ni za vsacega čitatelja. Po naših mislih, kterih pa nikomur ne silimo, strinjala bi se'z elementarnimi pravili hrvaškega jezika saj v II. polletju krestomatija z naslovom: „či¬ tanka za gornju gimnaziju II. dio 11 , ktera ima raznih izvrstnih v poeziji in prozi pisanih tvarin in ktere se poslužujejo tudi po druzih učilnicah na Hrvaškem v 7. in 8. razredu. Vred. **) Vselej dobro došlo; le pogosloma kaj! Vred. 80 cati, kajti letuik odlikuje se s prelepim spisom: „o slovenskih narodnih pesmih 11 in tudi slovenščina je nekaj več pravic zadobila, kakor jih je vživala poprejšna leta. Temveč se je tetos na norm alki za tako slovesnost skrbelo. Naša nor- malka spada gotovo med najbolje cele Slovenije. Nima le vnetih in domoljubnih učiteljev, nego dajejo se tudi slovenščini tolike pravice, kakor skorej nikjer dru¬ god ne; nije dobila tu nemščina le veliko klofuto, ampak cel6 slovenska spri¬ čevala se dajejo učencem (se ve, Lahom pa laške). — In kakor je bil lani na gimnaziji, kjer je večina Slovencev, pred laškim govorom slovenski, imel je biti letos na normalki, kjer je večina Lahov, pred slovenskim talijanski. Pri¬ bliža se 15. september, kterega dne so se začele šolske počitnice za naše mlade f.intiče. Zbralo se je bilo na dotičnem mestu mnogo gospode obeh spolov, vsa- cega stanu in vsake starosti Po poprej dobrim nemškim in laškim govorom pride red na slovenski. Že stopi naš brhek fantiček na lečo, že se na tri strani spo¬ dobno prikloni in za deklamovanje pripravi, — kar migne milostivi g. nadškof z roko, češ, da ni treba slovenski ogovoriti — in naš mladi govornik se je moral z zapečenim obrazom pobrati z odra. — Radovedni smo, kaj bi se neki bilo zgodilo, ako bi bili slovenskemu govoru prvo mesto odločili? Ce pomislimo, da so tudi okrožnice na naše dušne pastirje le v latinskem, talij anskem in nemškem jeziku razpošiljajo — lahko si mislimo — kaj? Dr. F. Beč. —C— Iz vsih krajev mile Slovenije snidili smo se dijaci tukajšnega vseučilišta, da zopet eno leto se učimo znanstva, ktere predavajo učeni, slavno znani profesorji. Vsak dijak prinese seboj lepi kup dobrih sklepov; vsaki v za¬ četku leta hrepeni po znanstvenem napredku in le ena misel navdušuje mladega Slovenca, namreč: za blagor domovine učiti se, in tako postati veljaven mož, ki je lahko v prid tužnej svojej domovini — Sloveniji. Pa, ko prebije neke mesce tukaj, vtopi se marsikterega duh v lahkomisel¬ nosti in v šum velikanskega Beča; domoljubni ogenj se ohladi v mladem srcm In lahko, nikjer tako lahko kakor tukaj zgubiti je pravi značaj. Tukaj je vsaki sam sebi tovarš. Ptuj človek ostane Dunajčanom zmiraj le ptujec. Tudi niso tako gostoljubni ljudje kakor pri nas, kjer se lahko kmalo v kako pošteno rodo¬ vino vdomači. Sebičnost je tukaj geslo obnašanja. Z bogatinci se lepo ravna, z reveži, kakor smo večidel Slovenci, pa mrzlo. Pri takih okolnostih postane tudi mladi dijak zmiraj hladneji, in srce polno sočutja postane mrzlo ko led. In tudi ni sposobnega javnega kraja, da bi se človek v slavjanskem duhu okrepčal; ker nimamo ne čitavnice, ne drugega zbirališča, kje bi si zamogli malo družtvene omike navdati. Od lanjskega leta je v tem obziru mnogo bolje. Tukajšno slo¬ vansko pevsko družtvo je postalo središče Slovanov in krasne „besede“ so mar- siktero do zdaj za slovansko reč mrzlo srce napolnile s pravimi domoljubnimi občutki. Prepričan sem, da bode še mnogo krasnega rodilo to hvale vredno družtvo, ter mislim, da se bodejo tudi letos vsi slovenski pevci pridružili, da se uzajeinno glasi iz ust sinov vsih slovanskih rodov slovanska krasna pesem. Mnogo koristi tudi za povišanje pravega domoljubja ta navada, da se vsaj vsakih 14 dni enkrat vsi Slovenci v „zbor“ snidejo. Pridružijo se nam rado drugi Jugoslovani in tudi kaki severni Slovan je včasih naš gost. Lepe slovanske pesmi, iskreni govori, navdušene napitnice se vrstijo v krogu mladih Slavencov in vsaki mora se do živega osvedočiti, da je pri teh le čisti slovanski duh nad- viadsl, — Pretekli so časi, da bi Slovenci nemške „Burschenschaften“ obiskovali, in ne oskruni več poštenega roladenča kaki „schwarz-roth~golden Verbindungs- band“, ne visi več sprehajočim Slovencem beli „sistem“ u ustih in tudi ne ma- hajo s »schlagerom* po vbogim dunajskim zraku. Morebiti, da kteri potihoma poje: „oj kje so časi, kje so dnevi“, pa ne upa se nobeden tako sramoto nam delati, saj si je svest, da ga nobeden rojak več ne pogleda. To priča do¬ bro, ko sta dva Ljubljančana lanjsko leto pisane „cerebizelne“ nosila. Kmalo sta morala iti med „fuchse“ in „kamele“ tovarše iskat. Bilo jim je žal, in pustila sta norčijo, pošteno ime sta pa vendar zgubila. SIovč vzamem za dane"s, mila „Torbiea“, z obljubo, da Ti bodem zvesto vse prinesel, kar bodemo doživeli veselih pa tudi žalostnih ur *), saj to polajša srčne bolečine, ako se naznanijo tovaršeni enacega duha. -—- ' Hrvatsko-srbskl spisi. PIESIE. Tila Hrvatica I Crnogorkinja ili Boj na Grahovu. Još nesvanu, pobro biela zora: Kad poleti Hrvatica vila Iz Kleka na Črnogorske hridi; Al’ kad tamo — čuda golemoga! Skoro vila neokamenila: Jer nad Crnogorom vidi maglu, Da ni vidiet’ sunca u p6 dana. Tutnju čuje, ko da pada nebo, Jauk se ori, ko da sav sviet jauče — Plamen trepti, kan’ da luži gore. Tad zaviknu: ,,Peseslrimo gdje si? Ili neznaš, ii’ nehaješ za me H’ s drugimi vodiš jadna kolo, Ili spavaš pod zelenoin lipom.“ — Polagano izreče to vila, Da se strese sva zemljica črna, I poruše kamenita brda. — Cicm to zbori: strašno šum zasumi: I pred sobom posestrimu vidi, Posestrimu Crnogorsku vilu, A oko nje: vilu Bosnjakinju, Iz Bugarske i Hercegovine, Iz Koruške, Štajerske i Kranjske, Iz Istrije i svietle Gorice, Iz Srbije, slavne Dalmacije. Tad zavapi iz Hrvatske vila: „Tako t’ boga, Črnogorska sestro! Deder kaži: što ta magla znači, Ako se nevaram iz Grahova. Šta to grmi — i što tako žveči — Tko to jauče — tko za pomoč prosi? IJi gori Cetinje to bielo Od božijeh upaljeno strielah? Ili plaču, i za pomoč mole Ah nevoljni turski tamničari? Te se amo plač njihovi čuje?“ Al govori Črnogorska vila: „„Ne budali Hrvatico sestro! *) Žalostne ure je „Torbica“ že mnogokrat klenkala, — veselih le malo. Pišite nam torej pogostoma vrli domorodec! Velikanski Beč moral bi prav za prav same „velikanske“ tudi Slovanom drage in prijetne novice imeti. Pa namesto, da bi slavjanstvo cvelo tudi po Beču, širi se, kakor čujemo, čedalje bolj judovska vera, ki se je neki le trdno vselila v svoje gnjezdo. Vred. 82 Nije naše Cetinje to bieio Od boiijeh iipaijeno strielab, Jer su bozi, vjeruj, railosrdni — — Oni brane, kuče, dvore naše, Kamo-li če uništit ga vatrom Več je to plač brače naše, Brače naše, zasužnjene raje, K'oj oj gori kro, gle! vrh glave, A žene jim, kčeri i sinove Zulum gadni kani udaviti. Slušaj seko! koj’ je dušman Oti, Sto on smiera — zašto jih napada? To su Turci, azijatski zmaji, Cm jim obraz pied svietom bio, To su vuci, nebilo jim traga, IVebilo jim traga na lom svietu! Kud’ po našoj zemlji oni gaze Svud’ truhle kosti naše nalaze. Ali zašto? slušaj Europo! Jer ljubimo jezik svoj i vieru, Jer prenusmo s’ iz mrtvila davna, Jer spoznasmo rodjenu nam braču Od ldh udes nas razdruži prieki, Jer pravedua načela su naša: Pusti tudje — a viek svoje brani — Bliie t’ budi košulja neg' halja S vi smo brada — set slobodna biča. Ali zato Turčin ništ’ nemari, Črna mu je pred očima pravda — Sam bi rad gospod bit na svietu Zato nas u težki jaram skuči Da presili, što se silit neda. Zapovieda sultan svomu paši, IVevidio sunca ni rojeseca! Ali sestro toge. i nevolje! Na Crnogorčad s mačem udari Iz svili Stranah jurišati poee. Zrno žvižda — kd da nebo daždi, Zvoni zvone — orni dim se diže — Majhe bježe s diecom u naročaju, !’laču , jaueu , trgajuč si vlase: ,,Ah! mi biedni naše kuče gore. Slo si učinila Crnogoro Da te tako božja šiba tuče?!“ Kud prolazi dušmanska ta četa: Svakud trage ostavlja krvave. Žene, diecu kolje, para, davi — Neoprašta ni siedomu starcu — Al se dignit na noge junači Momci hrabri — Crnogorčad (juta; „Ustan', ustan’, koji ustat' može, Nosit’ pušku, britku sablju pasat'!“ Nietko pušku, nietko h vata sablju, Nietko kose a nietko handiare -- Tad krvava žametne se bitka: Zveka čuje se po Crnojgori, Tutnja pušalt’ po ravnora polju; Junak udrč hrabro na junaka, Svak’ se bori nalik zmaja ljuta — Svak' se srami natrag uzmaknuti. Konji hržu — do kolena gaze Vruču krvcu junačkieh grudih.““ Tad upita vila Hrvatica: „Deder kaži posestrimo mila! Koj je onaj oriaški junak Med dušmane, koji vazda skače? Zadajuči njima gorke rane? Mora biti roda junačkoga?!“ Odgovori Črnogorska vila: ,„,To je junak Luka Hercegovče, Srietna inajka, ka ga je rodila! On nepazi nit’ na britko gvoždje, Nit’ na krvcu, što ono prolieva — Več nasrta na dušmana gadna Iz busije kano mrkli vuče. Puške pali — handžar viešto kreče, Jataganom hrabre prsi štiti! Kad se smrknu, i kad sunce zadje Počeo je dušman uzmicati Nemogavši odolieti sili. Črnogorci uzmicat neznadu, Več gomile tjeraju dušmana — — Do lakta im desnica krvava — Dušman u biegu spasenje A u borbi naši lovor ccieče! Pogledaj sad niz to polje ravno, Gdje se turban do turbana slaže, Da nemožeš trupla nabrojiti, Tol’ Turakah u krvi se valja!““ Kad to reče na nebu pogleda, Majku svoju — d orno vinu tužnu Toplom suzom iz oka porosi, Te družbini svojoj progovori: „„Poletite kd pčele po cvieču Sestre moje! u rodjene gaje, I uzdiž’te listom braču vašu, A sinove velike Slavije , One Stave, koja sada stenj« 88 Pod nevoljnim jarmom zulumčarah — A ti vilo junačkih Hrvatah! Zaklinjem te nrajčinim mliekom, Da sad kažeš hrabroj našoj brači: Da se ljube, da mrinju zabace, Jer jih ona upropastit kani. S tim oruijem znati če pobiedit’ — I omekšat najtvrdija srca — A tvoje če zapisati ime U neumrlu svih tiar odah knjigu /““ _ Spjevao V. R—č~, F. Ranjeni felen* Kakova se ono tam’ u doli Pram dubravi silna četa kreče? . . . Lovci lete — njive puške zveče, A ovil pašah stoji svud okoli. Puška prasne — i u težkoj boli Gle jelena, gdje no napried teče, Da izbjegne ostre lovca meče. Ali ranjen eno pade doli. Taj sam jelen ja ti djevo bio — Smrtno tane — oči’ tvojih ftrelje, I iz njih gled razbludan i mio. S oka Tvoga dostah rane velje! S toga, djevo, ja bi Te molio: „Svini ruke o vratu mi biele!“ J. K. § n o m e a i c e. ' Mlaki. Men’ zar nudiš prijateljstvo!? II’ me možda samo varaš? Ne m oj, Minko, parat’ srca, Kruto veče ucviljena Od nevierna prijatelja. Tereziji. TEbe liepa djevočice REse dražesti preliepe; ZIbo bi Te angjelice JA na rukuh svojih vieke. Miloš ti n. Tinki. Tinko liepa vilo Izpuni mi grudi, Navieke mi budi Krasno i premilo Angjelče ljuveno. Spa.su A. T. Bugarinu, Da, u Tebi scienim prijatelja, Srodncg brata, vierna branitelja Viere svoje i slobode svoje, Zat’ za Tobom bije srce moje. M. Kramarič. Ivanki i Anki. Jel’ moguče, da još neide Vanka tudjin ’z našeg doma?! — A na lirah svojih pjesme : „Narodu“ i „Domotožnost“ Kčerke slavske več zapješe, — Anka jednu, a drugu Ivanka. 6 * 84 3 a cjio 6 o 4 y ... 3 a c.106043’, Hapo4H0CT flallH, [UTO jc 3 a TO, IIohochto 3a mie — Oj, Cp6mie 6pau'! — Ujea jc4HHa ucKa Hac 3 a e4HHaKji seme, 3 .io 6 a, 3 aBHCT, Hccaora — Hcaa 04 uac 6ewe! — Cjeraor 4aHa Bfi40Ba Joui ce Cp6nH ceha, 4oGa .... ocjia ro4ima Hajaa je Boha — IIa3ii, C 40 *i;e 6opn ce! Ta uei;am Bch 4aBuo, — „ 0 cBeheH 0 “ Befc je 4 H 0 M HIto jc, — hck je caaBiio! y Be'iy. 40 onuiHOCTii 40 ^e a’ ce }KpTByj 6.iaro — cpue, 4o ue3ro4e 40 ^e a’ ce — „Ebo Bpeae KpBire !* Paaa anua-j Cp6HHy IHto 6ojai< 4 oaece Jep «y 6paia — „3a Cp6cTBo! a CuojieH rpya noTpece. Ox, Kaao je to caaaKO > IlacTii 3a po4 MH.iu! — Oehajyh ce jyH8Ka, HIto cy KpBuy miuii. IIo3hb Teman Te 4 auac Ha čojnuiTe 30Be . . . Haupe4, uaupe4, Cp6nue! — Eto caaBe HOBe! BeHnecaaB. €306043 4b}’6ob .... Al xaHiiap eeBHy y ropa TaM; Xoj! — j y lian neBiiy Oporni cau — 3 uaM, 0.106043, 4>y5oB C.iora cy 11.104, lUlO 4 I 1 HCC, B 04 H K Hanpe 4 Hy po 4 Cyuamne ce4a C Beuepa — 40 Jen uk: yr.iC4a, 4 a cyTpa cja. Cpouja na4e . . . To cbbko 3 iia, Henipii ca4e Bena cy Ta — y Be>iy. PjBSO Pymo noja, p3 7 mo cena, — HIro cn iieBcccaa? E 4 a a’ saTO, ihto Te nuje 3 a Bečan noBeja Oho Moma — saaT pa 4 noje Opne mh ce cunje ! ? — y Beiy. By 4 yhnocT cjajHa Cp6 — C4aBy cja , Toj 4 e.ia cjaBiia Tysiau cy — xa! Cao6o4a, 4>y6oB — Oaora cy Tpu Ilojima — c Kojux Cp6 — caaBe, Mpn! — BemiecaaB. Moja.... Huje, Hiije , nosne M4a4o ! Ca Tyre npona 4 o; — HIto na 4 .byČHy n.y 4Ba pe4a 3 naiu 411 Mojme 31,1040! ? — Ouy nypy — 411B110 mehe Tu mch Henorae4a, Beuqec«aB. LIEPOZNANSTVO. 85 Putopisne crticc. (Opisno K. 0.) (Nastavak.) Liepo ti je pogledati, vozeče se Dunavom , čarobne prediele podunavske; nu još Ijepše, kad se voziš niz Uhanu Savu, kako se s lieva ravna dolina a s desna šurnami obraštena M o ta vica pruža. Ondje puste obale veličanstvena Dunava, ovdje biela sela , bi reči varošice, ponosno se uzdižu i tako oko neprestano uzhičuju, što baš milu Slavoniju medju posestrinami prvom čini. Još zamišljena probudi me zviždanje pare, što je značilo, da se nalazimo u bližini Vaca. S toga se požurih na krov, da vidim starinsku tu varošicu; nu moram reči, da sam si više o njoj pred- stavljao, nego što sam napokon našao. Izkrcav se oko 1 sat posije podne, odvede nas naš novi pri¬ jatelj, kojega se dosta naslušasmo, u najbolju gostionu, i zahvaliv se na našem pozivu, da nam bude gostom, ode, te nam obeča, da se čemo zajedno po Vacu razgledavati. Za objedom reče nam konobar, pokazajuči na lancu privezanu kukavicu: „Das ist ein Lammergeier.“ Po objedu odosmo najprije u stolnu crkvu , koja je gotovo največa znamenitost u cieloj varoši. Crkva nije baš vele bogata, nu ukusna i umietno izvedena Isto tako i biskupski grad nczadržaje u sebi nikakova veleliepja. — Gle malo da nczaboravih zavod gluho- niemih. A što da rečem o njem? U njem nadjosmo ono, čemu se nismo nadali. Vrli ravnatelj dozove ono njekoliko gluhoniemih, — same diece, štono nepraznovabu kod roditeljali,—'te, nam za volju, stane ih izpitivati ob ovom i onom. Nebijaše nam za čudo, kako liepo pisati, risati i na prste razumieti se znadu; nu čudom se za- čudismo, kada čusmo, gdje gluhoniemi slova, rieči i izreke vrlo liepo izgovaraju, zatim kako liepo izreke syntaktički razlagati znadu. Kako ih govoriti naučiše — buduč nečuju — to neka ih sam Bog pita, ja neznam, a pitati mi se nehtjedc. Red, koji svuda vlada, vrlo nam sc dopade. Na odlazku da- dosmo nješlo novca ravnatelju, da im kupi voča. Ravnatelj im to priobči, a oni nam se stanu prsti zahvaljivati; nu ravnatelju izza ledjah prečahu se sve šakami, hoteči nam valjda reči, da se boje, da če ih on sam potrošiti. 86 Medjutim prispje i 4. ura, a mi sve več razgledali; trebalo je dakle još jedilu uru čekati, dok peštanski parobrod neprispije, na kojem bi se do Ostro gon a povezli. Da si vrieme čimgod pri— kratimo, stupismo u jedinu kavanu, tik Dunava ležeču. Kada se pomoli iz daljine parobrod, skupismo brzo stvari, što nam ih bješe činovnik agencijski spravio, te pohrlismo na mjesto ukrcanja, a kad parobrod prispje, razstadosmo se s našim novim prijateljem tako srdačno, kao da smo se Bog zna odkad sprijateljili. Za mala krenusmo uz Dunav, ostaviv za sobom Vac sa novim pri¬ jateljem u njem. Udaljiv se od Vaca, vozasmo se dalje uz Dunav nasladjivajuči se pogledom s desna na zelene brežuljke, a s lieva na daleko se pružajuču ravnicu; nu selah, kao što od Peste do Vaca malo vidih, isto tako od Vaca do Ostrogona još manje. Bijaše oko 7 satih na večer, kad nam se ukaza na desnoj obali prekrasan vidik na razvaline'staroga Višegrada, razsvet¬ ljena stražnjimi trači zalazečega sunca. To je bio njekad čvrst grad, na vrhu visoka briega sagradjen, u poviestnici znamenit. U njem su često ugarski kraljevi Ijeto sprovadjali, a medju ostalimi je i mladjahni Ljudevit II. prije vojne, u kojoj kod Mohača pade, ovdje boravio. Još i sad se nalazi njeki k Dunavu vodeči podzemni hod¬ nik, kuda su valjda vodu nosili i hranu dobivali. Na lievom pako briegu jest ono kobno mjesto, gdje se je g. 1859. cieli željeznički povlak u korito Dunava izvalio, koji srečom baš onda malen bijaše, s toga ostadoše na suhu. Četvorieu ipak stade ta nesreča glave, a više ih bude težko ranjeno i u Ostrogon donešeno. Drugi zdravi ostadoše; izmedju posliednjih bijaše jedan s nami, koji nam je tu nesreču pripoviedao. Odmaknuv se od Višegrada, moradosmo — u podne pred vru- činom, a sad pod večer pred oštrom zimom — u dolnju prostoriju pobječi. Tu nadjosmo izabrano družtvo, komu se i sami pridruži- smo, da se malo porazgovorimo. Razgovarajuči se , prispjesmo oko % 9. u Ostrogon , stolicu ugarskoga prvostolnika. Još na odlazku sa parobroda zapitasmo njekoga gospodina, boji kako nam reče uprav iz Ostrogona bijaše, u koju gostionu bi išli? Htjedosmo naime za dobre novce dobro posluženi biti. Glavna gostiona.je „k slonu", u tu nas i naputi upitani; a mi težko čekasmo, da tamo dodjemo. Zamolivši sobu rekoše nam , na največe naše nezadovoljstvo, da je glavna županijska skupština, pa da su sve sobe posjednute sa 87 odbornici skupštine. U loj zdvojnosti nas nadje jedan odbornik. Taj opaziv na meni narodno odielo, zapoviedi gostioniku, koji nas več u kupelj u istoj kuči se nalazeču ukonačiti htjede, da nas u njegovoj sobi namjesti, ako nikakove druge neima. Gostionik toga nedopusti, več nam svoju vlastitu sobu ponudi. Smjestiv se u sobu, podjetno u blagovalište, da štogod veče- ramo. Tu nadjosmo cielu skupštinu; članovi naime razgovarahu se kod čaše vina premda nješto preglasno: jer im Vinko Lozič bješe podobro srca zaigrao. čim u blagovalište stupismo, pozdraviše nas sa gromovitim 8 eljen“; valjda im bješe onaj odbornik rekao, tko i što smo. Dokle smo mi večerali, govorahu mnogi izmedju njih, a na koncu bude svaki sa „eljen“ pozdravljen. Po večeri uzeše svi čaše, te nam stanu nazdravljivati magjarski, a mi odgovaraj hrvatski. Uvidiv da se tako nečemo sporazumieti, stanu latinski, što s njihove strane nije baš najbolje išlo; nu bar smo se razumieli. Njeki Oertl, županijski bilježnik, ipak se je latinštinom odlikovao. Oko ! / g 12. razstadosmo se svaki u svoju sobu. Prespav, ustadosmo — bijaše 5. rujna — te podjemo , da se po Ostrogonu razgledjemo, u kom vidismo, da se s našim Zagrebom nemože uzporediti. Na jednom brežuljku je vele krasno sagradjeni hram. Taj hram je veličanstven, liep, bogat; premda se nečini tolik, kao što si ga čovjek predstavlja videči ga narisana, niti tolik utisak na mo- tritelja čini, kolik slika prouzročiti običaje. U njem je osobito vriedno vidieti kapelu Bakačevu, ulazečemu lievo postavljenu, i grobnicu. Crkva se nadvisuje nad Dunavom i pruža krasan prizor, osobito kad čovjek od Požuna dolazi. Sišav s briega , s koga cielu varoš pregledati mogosmo, po- vratismo se u gostionu tražeči priliku, koja bi nas u trgovište Gran- Nana onkraj Dunava prebacila, koju na skoro nadjosmo. Na polazku se sa odbornici izrukovasmo; mene osobito neprodje nijedan , bio sam bo u surci. Došav u Gran-Nana čekasmo na brzovoz; jer njim naumismo do Beča. Čekanje nam bijaše baš dobro došlo, jer nadjosmo jed- noga znanca, činovnika , koji nas uljudno u svoju sobu uvede, a mlada mu gospodja doručak nam ponudi. Oko y 9 10. prispje poinenuti vlak, a mi samo šlo skočismo unj, več je krenuo dalje. (Dalje če sliediti.) 88 Miečislav 1 Boleslav. (Konac.) Poljske vodje na pročelju imajuče umna si kralja, dopru do rieke Buga, gdje održe sjajnu pobjedu nad Rusi, koja im stvori put tja do Kijeva. Ovdje se utaboriše, ali iznenada stiže im viest, da su i Niemci več krenuli proti njim. Boleslav dakle morade svoje namiere promjeniti, pustiti rusko zemljište, te krenuti proti zapadu. Sreča bijaše na obijuh Stranah, sad kod Poljakah sad kodNiemacah; tako vječnim ratovanjem izmučeni moraše primirje sklopiti, po ko- jem nije nijedan nista zadobio. Posije ovoga sasvim bezkoristnoga poljsko-niemačkoga rata, obrati se Boleslav po treči put u Rusku, gdje nadje za Bugom neprijateljsku vojsku. Boleslav nije nikako mogao svoju vojsku prieko Buga prevesti; mosta nebijaše, zato skoči prvi sam u vodu, a ostali svi za njim, te tako dodju na drugu brinu rieke Buga. Tude pobiedi Ruse i podje upravo u Kiev, kojega obkoli, zatvori i jurišem zauze. Kako u grad ulezoše, to jest na prvu kapiju, zlatnu zvanu, udari Boleslav svojim rnačem o kapiju, kao da hoče gradu znak dati, kolika je poljska jakost. Taj mač, kojitn je to Boleslav učinio, bude po narodu saču- van, te prigodoin krunisanja svakoga poljskoga kralja njemu o tielu pripasan ; za taj obred bi pako posebni muž izabran šablan od sablje. Kad su dakle Rusi god. 1018. Kijev predobili, osvoje i cielu Crveno- Rusku, te si ju podčine, koja je morala Poljakom danak plačati. U toj Crveno-Ruskoj bi za vladaoca namješten po Boleslavu , Svientopelk. Boleslavova drživa bijaše ogromna; u Niemačkoj ju protegne tja do Šale, a ciela država imadjaše 28 mil. dušah. Boleslav hrabri, umni poljski kralj, razširiv svoju vlast od Dnjepra do Labe, od bal- tičkoga mora do Tise i Dunava, dade se malo pri je smrti pomazati i za kralja okruniti, a umre g. 1025. (Lahka mu zemlja !) Tako dakle možeš, mili čitatelju, lahko uvid jeti, da su Mieči- slav i Boleslav bili največi dobročinitelji za Poljsku, zato ako češ kada u Poljsku doči. upitaj koje diete što o tih slavnih muževih, pa češ se uvjeriti, da njihova blaga uspomena još sad živi u srcih za¬ hvalnega poljskoga naroda. Ovakovi junači se u svakom narodu štuju, tako bijaše i u Poljakah. Grof Slavoljub Raščin s ki, koji je takodjer štovao junačka diela ovih pokojnih poljskih muževah, inače još k tomu vrli domoljub, koji jc sav svoj imetak žrlvovao na čast i slavu svoga naroda, ddluči ovirn umnim prosvietitelji m poljskoga naroda častni i liepi spomenik podiči. Na njegov poziv bi sakupljeno 20.000 talirah , a za ove novce bi u poznanskoj stolnoj crkvi sagradjena veleliepa kapela, koja bi rad svoje sjajnosti i urcsa 89 „zlatnom“ prozvana. Račinskijeva supruga uresi tu kapelu krasnimi slikami, a Račinski dade 20.000 talirah još k tomu, te ih predade učitelju Rauhu, kojoj je onda načinio osnovu, te tako bi načinjena iz tuča dva ikona, predstavljajoča Miečislava I. i Boleslava hrabroga. Josip Kos. Selenje narodali. C Od Š. B.-) U poviesti staroga vieka zauzima prvo mjesto rimska država, jer njezina poviest zabavlja najdužje znalične čitatelje, a dogadjaji, po njoj i u njoj sbivši se, od največe su važnosti za čovječanstvo bili, i ona spada najužje stari viek sa srednjim. Jedno vrieme za¬ nima doista Azija a još više Grčka poviest, nu posije niekoiiko sto- Iječah obrati se on na klasičnu Italiju, opaziv u njoj njeko neobično gibanje. Od toga vremena ostane pogled njegov na gradu Tibra, te ga samo onda baci u ine krajeve, kad prati izlazeče iz njega slavohlepne vojske ili lukave državnike. Prati ih pozorne, nu ne- zaboravi zato svratiti se i na Rim; jer se ovdje rede oni elementi, koji imadu na daleko dielovati i od ovuda ravna se cielo njihovo dielovanje. Tako če se on samo sprovadjajuč rimske orlove i se¬ natorske toge upoznat nješto s velikem morskom šilom Kartaža- nah, tako samo znati če pripoviedati o stanju stvarih u Macedo- niji, o oslabijenoj i propaloj Grčkoj , o razkošnoj Aziji i nesložnoj Galiji, o hrabrih i divljdi Britih i o nestalih Germanih. Prateč ovaku povečavanje rimske države, opazili če ujedno , kako njokom nesre- čom slavni orlevi i prevejane toge iz inih zemljah, osobito iz iz¬ točnih ono sobom u Rim noše, što je bilo glavni uzrok slaboče i propasti onih državah, a kako ono, što je Rim velikim učinilo, sve više i više izčezava. I zaisto slavodobitne legije noše neizmjerno blago iz iztoka, ali noše sobom i razkoš i pokvarenost. Brzo zatim promjeni se slika Rima. Mjesto oboružanoga naroda viečajučega u centurskih comitijah vidi sada gledaoc izopačenu svetinju simo i tamo trčati, podplačenu od kojega Sulle ili Caesara; čuje ju kričati: »kruh i igre“. Mjesto odvažnih senatorah sede njeke kukavice oko svoga nevaljanoga okrutnika , samo gdjegdje javlja se još koja plemenila duša, ali njezin glas se nečuje, nadkriljuje ga vika razuzdanega podplačenoga proletarstva i podlo hvalisanje nevaljanih i okrutnih oarevah. To su učinili Sulle i Caesari »braneči narod proti ari- stokratiji* iz nekadanje rimske republike. Tako stoji bezsvetno jato 90 pod zapovedju nevaljanoga i okrutnega imperatora ili bolje njegovih ženah, dvorjanikah i stražarah, a sve bližje i bližje čuje se divlji krič i urlikanje nebrojnih barbarskih četah, sve bliže približavaju se granicam ogromnega carstva , biju krvave bitke, provale u rimske pokrajine opustoše je i približavaju se Italiji. Carevi prestrašeni sklapaju pojedinimi plemeni saveze, podmite i podkupe vodje itn, uzimaju ih za svoje vojnike i bore se š njimi proti drugim pleme¬ nom. Nu ni to netraje dugo; skoro uvide sluge slaboču svoga go- spodara, oni mu se iznevjere, sruše ga, unište zapadno carstvo i polože nov temelj životu narodah Sada nastaja sasvim drugi do- gadjaji i okolnosti, prouzročeni silnim gibanjem germanskih, slaven- skih i azijatskih narodah. Selenje ovih narodah je od največe važ¬ nosti i po svojem trajanju i po svojih učincih. Pravi njegov uzrok nači, vrlo je mučno rad pomanjkanja obširnih viestih iz one dobe, nu možemo s njekom izviestnošču medjusobne borbe pojedinih ple- menah, izselenje slabijih , nomadički način življenja, uzmicanje pred drugimi narodi, vjerozakonski fanatizam , siromaštvo i pohlepu sa ljepšimi i plodnijirni predieli kao uzroke ove seobe smatrati. Vrieme početka te seobe bilo bi još težje ustanoviti, jer ako bismo htjeli to, morali bi daleko natrag iči izlraživat kada su se prvi ljudi iz Azije u Europu selili. To bi bilo doista zanimivo znati, nu od velike praktične važnosti nebi bilo. Seoba galičkih plemenah znamenita je; po njoj dobile su mnoge i prostrane zemlje novo pu- čanstvo. Gallija je poslala svoje sinove u Rim , česku , Ugarsku, Bosnu, Grčku i malu Aziju. Nu vrieme, okolnosti i način njihova selenja nije im mogao dati toliku važnost, koliku imade plemena germanska, slavenska i azijatska. Zato ču ovdje samo sasvim kratko govoriti o galičkoj seobi. Domovina Gallah ili Cettah je današnja Francezka, odkuda se počeše 600 g. p. I. K. po prilici pram iztoku i jugu seliti. Njihovo selenje jest slično germanskomu, na više ple¬ menah razdieljeni, traže oni nove zemlje. U ono vrieme nebijahu osobito u njihovom susedstvu takove države, koje bi ih mogle bile uzdržati, več oddružena plemena brane se u slabo nastanjenih pre- dielih proti množini novih naselnikah i pobjegnu ili se i oni izsele. Nu u njekih mjestih valjalo im se je za novu domovinu ili bogati plien živo boriti. Tako se spustiše njeki (Galli) u Italiji, drugi (Boji) u njemač- kih i čeških zemljah, drugi (Skordisci) opet zauzeše jugoslavenske i turske pokrajine. Njeki (Tauriesci) nastane se u štajerskih i ko- ruških Alpah a drugi predju tja preko Karpatah ili u Erdelj. Tako se razdiele njihova plemena skoro po cieloj južnoj sredini Europe. 91 Čim oni dalje u iztok ili sjever, tim više i duže šuti o njih poviest; do germanskih seobah znademo vrlo malo o njih. Više nam je po- znato o onih, koji su ostali Rimljanom i Grkom bližje. S Rimljani vojevali su s početka sretno, isti kapitel bijaše več u največoj po- gibelji, da nisu Galli njezine čutljive guske u snu uznemirili, možda nebi nijedan kamen na drugom ostao bio. Ali poslie njekoga vre¬ mena obrati se sreča. Sad počinu Rimljani na Galle navalisati, svla- daju i romaniziraju ih ne samo u Italiji več i u istoj njihovoj pra¬ domovini , gdje je zadnji ostanak rimskoga carstva bio. Grči nam pripoviedaju o postošenju i okrutničtvih galličkih plemenah počinje— nih u cieloj Grčkoj. Kašnije izgube ova plemena svu važnost, te sad nam poviest o njihovoj sjevernoj brači u Českoj i Ugarskoj pripovieda; nu ovo stoji u savezu sa seobom germanskih narodah; zato če biti o tom dolje govora. Mnogo važnija a rekao bi i najvažnija medju svimi seobami jest ona germanskih plemenah. Tu važnost daje joj njezino dugo trajanje, vrieme i okolnosti, u kojih je bivala, njezino razširenje po svih pokrajinah zapadno - rimskoga carstva i iztočnoj Europi silni njezini čini i velike promjene. Trajala je ona od čimbričkih i teu- tonskih ratovah do zaposednuča gornje Italije po Longobardih, dakle blizu 700 godinah i to uprav ono vrieme, u kojem je Rim na vr¬ huncu vanjske veličine i jakosti stojao, i kad je padao i pao. Pozorište tumarajučih se germanskih plemenah bila je Danska, Njemačka, Poljska, jedan dio Ruske, Ugarska,'Turska, naša domo¬ vina, Italija, Afrika, Španija, Francezka, Englezka i Skandinavija, dakle ciela Europa i važan za onda dio Afrike. U ovili neizmiernih visokimi gorami, morem i riekami odieljenih prostorih, tumarili su Germani simo tamo. Oni su pomagali graditi i rušiti državu silnoga Atile, oni su srušili zapadno rimsko carstvo, podigli mnoge moguče države, uništili ih opet i opet nove utemeljili, dok nisu u njekih zem¬ ljah po malo svoj germanski značaj izgubili i postali Romani. U Niemačkoj utemeljili su državu, koja bijaše svctsko sriedište cieloga sriednjega vieka a svakovrstno pozorište novoga. Evo, tako dugo nije nijedna seoba trajala, nijedna nije tolik i tako važan prostor zauzimala i tako važne posliedice imala. Zato čemo o njoj kao i o slavenskoj i azijatskoj obširnije govoriti. No ovdje nije moguče govoriti samo o jednoj, jer je seoba Germanah sa seobom Slave- nah i Azijatah u tako uzkom savezu, da se može synkronistično poviedati. Buduči da nam je seoba Germanah najprije poznata, zalo čemo po kronologičnim redu kod nje pričeti. (Dalje če sliediti.) 92 Prijateljski listovl. Zagreb. Žalibože, što moramo turati u sviet neugodnu viest i što mo¬ ramo javno opominjati našu braču — mladež s e d m o g a gimnazialnoga razreda u Zagrebu, koju dugo — još lanjske godine ovu istu u šestom razredu—za- zirasmo tužiti pred svietom', ali duže šutit nemožemo , te govorimo u ime rodo- ljubja. Mi im višeput predasmo poziv k predplati na našu „Torbicu“, te im ni- kada nezamjerismo , što u njih neima ni toliko rodoljubja, da bi njeki majušni dio od onoga , što na druge stvari potroše , posvetili ovomu našemu i n j i h o- v o m u podhvatu, nego im zamjeramo , što oni rodoljubje u drugih ljudi i z- smjehavaju, na „poziv“ nepristojne diečarije črekaju, — zato ih danas javno molimo, da se barma u torne uzpregnu. — 15. studenoga pokosi nam nemila smrt Pavla Tolvajčiča, mar- Ijivoga djaka VI. gimn. razreda. Suučenici njegovi pokazaše mu svoju žalost time, da su dali štampati „S u z e“, koje je u ime razreda njeki vješt mladič iz VI. škole zaista liepo sastavio. — Lahka mu zemljica! Na Visokom , na dušni dan. Što je to? Kakov je to dopis „Torbici“ — iz Visokega? Gdje je to Visoko? Takovimi pitanji pozdraviti če mnogi čitatelj „Torbičin“ ovaj moj dopis; ali lagano brate, sve ide svojim redom, biti če naskoro i Tvojoj znatiželjnosti zadovoljno, samo se malo uztrpi, pa čitaj. Rekoh več: dan je dušni — dan mrtvih — dan, u koji najlahkoumniji pohadjaju groblja, vrtove božje, u koj ; h je položeno sjeme viečnoga života i tamo grobove svojih dragih preminulih kite i razsvjetluju — dan , u koji se svaki nehotice s tugom obazire na prošastnost, a sa strahom njekitn na neizvjestnu budučnost — dan na- pokon, kojim nastaje več drugi mjes^c školske godine, pošto je prvi izčeznuo u morju nepresežne viečnosti; danas morao bih več biti u ponositom našem Za¬ grebu , da poput radine pčelice med naukah za budučnost svoju sabiram; ali radi nepovoljna zdravja moradoh si praznike ponješto produljiti. Liečnik mi svje- tova, da če promjena zraka | oremetjenomu mojemu zdravju vrlo koristiti, stadoh dakle razmišljati, gdje bi mi najbolje godilo? Prijatli me nagovarahu, — jedan, da idem u čarobno Zagorje, drugi u daruvarske ili lipičke toplice, a tretji pače , da idem tja u kršno primorje; ajok, bračo, nepogodiste mi žilice, želja je moja davna, da vidim slavni grad K a 1 n i k i njegovu krasnu oko- licu, kojoj on njekoč strahom i trepetom bijaše, a sad ga se neboji niti mladjahno čobanče, jer leži nemočan u svom prahu i pepelu potvrdjujuč istinu rieči Gunduličeve: „Mru kraljestva , mru gradovi I njih plemstvo trava krije— Prilika mi se evo liepa pruža, da ga posjetim, i to tim Ijepša, što imam u okolici kalničkoj rodjaka, kod kojega čil — kakono rieč — živjeti kao mali grof, upo- triebiti ču ovu priliku, pa iči tamo. Tako rekoh prijateljem svojim, a što rekoh, neporekoh, i eto mene — u kalničkoj okolici. Kada se voziš iz starodavnog Križevca naprain Kalniku, nevidiš nista oso« bita, jer je sva okolica prekrštena gustim grmjem i šumami, dok se nepopneš na brieg, koi se diže nad Kušterovcem. Odavdje pruža ti se krasan svevid; umiljna dolina, koju sa sjevera ograničuju vrletne kalničke gore, a sa drugih Stranah po¬ znanji brežuljčiči; u dnu doline pram istoku bieli se toranj starogodičke župne crkve sv. Petra na Orehovici; pram jugu vidiš zvonik m i h o 1 j a 6 k i, a nad njim, tako rekuč, gradič Brežanu, vlastničtvo mladoga SlavoljubaB— ča, 93 koi de ovo svoje imanje za koje vrieme urediti polag najnovijih zakonah nmjet- nosti; jer mu je sada poradi nemarnosti prijašnih vlastnikah u vrlo hrdjavom stanju ; na podnožju briega, s koga krasan ovaj svevid motriš, stoji grad K u« šterovac, njekada vlastničtvo silnih gospodarah kalničkih, a sada svojina ba- runa Metella Ožegovida, koi ga dade popraviti, i kako sam čuo, na sam popra- vak potroši do 25.000. Kraj grada, koi je četirimi oblimi kulami uriešen, stoji crkvica sv. Antuna, u kojoj se može Citati napis: „Pietate Eleonorae comitissae Patacid novitus erecta a. D. 1822.“ Ova Eleonora bijaše zadnji potomak slavnoga plemena Patacidah, koja je umrla god. 1834., te je valjada u ov'j crkvici po¬ kopana, jer se nadgrobni spomenik u njoj vidjeti može ; naproti tebi pram sje- veru gleda od sivoga kamenitoga brda, koje ondješnji puk brdom sv. Kat a lin e zove, stari grad veliki Kalni k, kao siedi izsluženi veteran na umiljnu ovu dolinu, te ju brani od britkoga sjevera Kije mi sreda poslužila, da se popnem do tih gorostasnih razvalinah; liednik mi bo preporudi, da se čuvam svakoga po- vedega napora, a borne, koi hode dodi do mjesta, gdje je njekoč stajala kapelica sv. Kataline, od koje kasnije cielo brdo ime dobi, mora takodjer fietveronožke puzati, toga pako ja nišam smjeo, s toga niti nemogu o krasnont vidiku , koji se gledavcu sa ovoga brda pruža, niti o trovrstnih ogromnih razvalinah, što pobližje kazati; to je sve vještijim perom nacrtao g. I. K. S. u „Leptiru“, zabavniku od god. 1859. u članku „Grad veliki Kalnik 11 . Kada se spustiš niz brieg umiljiiom ovom dolinirom, dodješ ponajprije u sv. Pet ar, selo na brežuljku, koi se zove Orahovica. Nemogu propustiti, da nezabilježim ovdje nješto romanska, što mi se vozečemu kroz sv. Petar itogodi. Kad se iz Križevca voziš, pa dodješ na brežuljak, na kom je sv. Petar, stoji ti nu Iievo kraj puta kuda, koju ondješnji ljudi »Muhinim gradom" nazivlju, valjada od vlastnika Muhe; premda baš, prat o rekud nije grad, nego samo uglednija kuda. Na jednom prozoru ove kude, u kojoj se takodjer nalazi mali dučančid s prodajom duhana, opažih dve krasne gospodične, jedna bijaše plavokosa, a an- angjevska njeka blagost sijaše joj iz lica, i rekao bih, da je zaljubljena; modro bo joj oko bijaše suzno; druga bijaše crnokosa, u licu imadjaše nješto osobita što se opisati neda; liepu glaviču naslonila je o malenu sniežnobielu ručicu, te žuborila njekakovu pjesmicu, ako me sluh neprevnri, — upravo dobro nam po¬ znati Jenkov „Naprej!‘ Nazdravim jim „dobar dan“, a one mi tako milo i lju— bežno odzdrave, da toga odzdrava nikad zaboraviti nedu. »Grlice Petrodolske", kako ih ja nazvah, ostati de mi uvjek u sladkoj uspomeni! Kasnije doznah, da se takodjer njeki, po našoj domovini putujudi Niemac na njih namierio, te im po gentlemanski u odi rekao, da su „schone Lerchen aus dem Iiebliehen Petrus- thale“; eto kako jednake misli bijasino ja i otaj Niemac, vidiv gorepomenute la« danjske krasotice. Covjek bi, po vanjskom njihovom obličju suded, mislio, da se je tihi sjever sa žestokim jugom, — plavokosa sjeverkinja Niemica sa crnokosom jagovkinjom Taljankom ovdje sastala, ali posije saznah, da su obe ovejane Hr¬ vatice, plavka domača kci, a črnka modna — Varaždinka. Sav jošte razblažen od tako ljubezna odzdrava zacujem iz kuce njeki glas, na koji se obe kao plahe srne izgube u dubini sobe, bijaše valjda majdin glas , koja ih na posao zvaše. Nije li to, ditatelju mili, jednomu romanisti dovoljno gradiva za roman od naj- manje dva snopiča, a što bi u njem bilo, malo ili ništa više, nego što sam ja ovirni njekolikimi črticami rekao. Takovi su u občesvi romani — prazna slama. Naproti Orahovice je brežuljak, na kom stoji Bogacevo, dobro Šk. pl. F—, sadanjega vel, biljeinika županije križevadke. komu takodjer pripadaju same raz- 94 valine velikoga Kalnika, Med sv. Petrom i gornjom Rieltom nalaze se u planini sela Vinarec i Vukovec, koje zato spominjem, jer je Vinarec rodno mjesto preuzviš. gosp. biskupa senjskoga baruna Mirka Ožegoviča Barlabaše- vačkoga. Još obstoji u tom selu priprosta kučica, u kojoj drevni starina prvi put bieli sviet ugleda; a u Vukovcu rodi se njegov prerano umrvši obrednik Zdravko Niemčič, o kom ču kasnije još nješta prozboriti. Gornja rieka jest župno selo po prilici jednu uru od sv. Petra na Orahovici. Ovdje je župnikom poznati govornik na zadnjem našem saboru od god. 1861. gosp. Franjo Zužel, kojegaje žarko domoljubje svemu hrvatskomu svielu dobro poznate. Čovjek bi skoro mogao reči, da se upravo nad njegovim župnim stanom, kamenito brdo, kakono pjesnici vele, vije nebu pod oblake, na kom stoje razvaline maloga Kal¬ nika, tugujuče radi propasti njegdašnjega svoga veličanstva i mogučtva. Neugodno njeko i tužno čuvstvo mora obuzeti svakoga domorodnoga putnika, koi ovom okolicoin putuje, kada vidi, kako propadč slava premile mu domovine. Pogledav tužnim okom ote shrvane dvorove slavnih naših kraljevati i banovah, sjetih se nehotice one elegije u ljetošnjem „DragoIjubu“, gdjeno pjesnik srce svoje, raz- tuženo pogledom medvedgradskih razvalinah evo ovako izlieva: „Evo stojim izpod stana, Tvrde zide odsvud krila. Zemaljska se u kom sreča Svega toga evo nesta, Sjela njekoč nu i griešeča A što još od zlobe prieke Sila kraljah i banovah. Osta posred buke i smreke U kom njekoč baršun, svila To je razsap — za znak mjesta.“ U ugodnoj dolini vidi se od druma njekoliko korakah odaljen drugi grad, koga je sazidao oko polovice sedemnajstoga vieka Vladislav Grehoci, Orehovački, vlastnik grada maloga Kalnika; sada pripada ovaj liepi grad presvietloj udovi grofici Sidoniji Rubidovski Zagorskoj, rodjenoj grofici Bakačevoj. Njezin ljubezni suprug Antun Rubido, dvorski savjetnik, koi je ove godine njekako početkom mjeseca srpnja tasti ovaj sviet s boljim zamienio, sahranjen je u obiteljskoj grob¬ nici župne crkve rečke. Na pntu iz Reke u Visoko prelaziš kraj Sudovca, imanja sadanjega našega podbana Ivana pl. Zidariča Sudovačkoga, vidiš Zdenčajevo imanje Canjevo s liepim gradom i mnogo ostalib manjih imanjičah, kojih pako nije vriedno spominjati. Visoko dakle, gdje ovaj dopis pišem, jest selo, razpršeno po vinorodnih brežuljcih , samo crkva sa župnim stanom i školskom sgradom leži u umiljnoj dolinici. Crkva je sagradjena u starogotičkom slogu, večom stranom iz kamena, te spada, kako se govori, u broj najstarijih crkvah naše podobro prostrane nad- biskupije; župni stan je njekakva kukavna drvara na jedan sprat, ali zato je školska sgrada ugledna i prostrana, podignuta nastojanjem pokojnoga Vatroslava Vernaka, župnika visočkoga, vrloga rodoljuba, revnoga dopisnika javnih naših listovah, a osobito izvrstnoga našega ,,Pozora“, iz kojih dopisah je svedj sijalo najvatrenije rodoljubje narodnoga našega pjesnika. Od njegovih čutljivih i lje- pih pjesmicah, najbolje puku omili ona: „oj hrvatske dične goričice“, kojoj je on takodjer sam napjev sastavio. Stupiv prvi put u prostrane školske sobe, obuze me tužno čuvstvo; sjetih bo se sjajne svečanosti, štono se prije dvih godinah ovdje obdržavaše. Sjajna svečanost prodje, i ostade joj samo uspomena, ali projdoše takodjer tri glavne osobe ove svečanosti, nestade nam nainie s ovoga svieta mladjahnoga novomisnika Zdravka Niemčiča, koi bijaše uzrok ote sveča¬ nosti, župnika Vernaka, koi ju je priredio i napokon Antuna Rubida Zagorskega, koi je novomisniku kumovao, te za čudo umrla su sva tri u kratkom vremenu 95 od dva mjeseca; Niemdid naime premimi dne 14 Lipnja u Senju, gdje je, kako ved napomenuh bio obrednikom biskupa Mirka; žali ga ne samo onaj, koi ga poznavao, nego i ciela domovina; bijaše bo vrli rodoljub i nadepuni spisatelj. Ostavio je više spisah, koji veliku marljivost pokazuju i koji de se s vremenom modi izdati. Jedan dlanak pod naslovom „Smrt“ objelodanjen je ved u ljetoš- njem „Katoličkom listu 44 . Rubido umro je njekako podetkom mjeseca Srpnja u Zagrebu, a župnjk Vernak dne 20. Srpnja takodjer u Zagrebu u samostanu ota- cah Franjevacah, kamo je došao trnžiti liek svojoj bolesti, pak je jadan našao si smrt. Poslednja mu želja bijaše, da mu se mrtvo tielo prenese u Visoko i kraj župne crkve sahrani. Ta mu je želja vierno izpunjena; grob mu stoji osamljen kraj crkve, a priprosti črni križ kazuje svakomu putniku, tko u njem podiva. Eto ditatelji mili, što je život ljudski, nista nego puka sjena. Nije li prava istina, što slavni naš Gundulic u svom Osmanu pjeva: „Viekovite, i bez svrhe Nije pod nebom kriepke stvari. 4 ' čudnovat diniti de se mnogomu ditatelju konac moga dopisa, ali kakov da i bude, kad je ved isti dan — dan dušni ili mrtvih. Za sada budi ovime zadovoljna, draga „Torbice“, dok ti opet neuzpišem, Do toga mi ostaj s Bogom ! ,TyjltHllh. 4 Os j ek. Mila „Torbico“! Neinogu srcu odoljeti, da ti se i ja s ove Strane Drave nebi izjavio, da te nebi obavjestio o stanju ovdješnje omladine Si¬ gurno biti de i tebi, koja sa svih naših vilinskih dvorovah donašaš, milo, takodjer kadkad štogod o osjedkoj gimnaziji čuti *). I ovdješnjoj je mladini jednom sinulo sunce, te ju toplimi svojimi trači ogrieva; udenici probudili su se iz sna tvrda, te iz petnih žilah nastoje, da budu jednom miloj domovini jaki stupovi, te s toga njoj ved sada svoje mladjahne sile žrtvuju. A kako ki i inade moglo biti, ka.d ih sa svake Strane na to plemeniti uditelji poticaju. Ponajviše duguje u tom obziru mladež gospodinu učitelju Mahniču, koji dva puta na tjedan predaje staroslovjenski jezik. Udenici uvidiv svoju zadadu, radostno i u velikom broju hrle k njegovom predavanju. Uvažavajudi što im je dobra udinio g. M., udedi ih onaj jezik, kog pradjedi naši govorahu, kojim sveta brada Ciril i Metod udahu nauk Krstov, svu mu svoju Ijnbav pokloniše, te mu u svojih grudih zahvalnost goje, koja nikada iz njih iz- deznuti uede. — Slovencem! Naprošeni od strani g. V. Pretnera, naznanjamo Slovencem, da bode „IYiz bisera jugoslavjanskoga 44 dogotovljen o božiču in da tisti naročniki, ki so med tem časom morebiti premenili svoje stanovanje , naj bi blagovolili nazna¬ niti g. Pretneru sedanji svoj stan, da pri pošiljanju bukev ne bode ovdr. 'J Uviek milo i drago. Urod. 96 Oznanilo in prošnja. Zel6 nam hudo de pri srcu, da moramo oznaniti svojim čita- teljern, kako slabo podpirajo „Torbico“ na več straneh. Mi se tru¬ dimo in hočemo le, da odpiramo vrata mladosti v prihodnje življenje, da jo seznanimo malo po malo s potrebnimi južnimi narečji; ma¬ terialne splošne podpore nam pa tako malo prihaja, da se jako bo¬ jimo , da ne bi moralo v veselje našim nasprotnikom „Torbiei“ za zmiraj odklenkati. Škoda, zares velika škoda bi bila, ako bi se pre¬ trgale vaje tako vnetim mladenčem, kakor nam zdaj dopisujejo. Naj se torej podviza , kdorkoli le more, da pripomore našemu početju, kteremu mi radovoljno vse duševne moči darujemo, da le ne pre¬ stane. Ker pa bogatinci nismo, da bi mogli škode trpeti, prali si bodemo roke, ako nam »Torbica* — vmre. Vrednišlvo. Listnica. (Slov.) V drugič opominjamo in prosimo vse Ianjske dolžnike, da nam dotične denarje brž ko mogoče pošljejo. — Opomniti moramo tudi še, da nika- koršne tvarine ne moremo natisniti brez pisateljevega pravega imena, ktero le pri nas ostane, ter se uiti naj manje ni bati, da bi se od naše strani zvediti vtegnilo. Imamo namreč nekaj prav mičnih stvari, ktere bi rado natisnili, da vemo od kod in kaj ? Prosimo torej vselej z gradivom tudi pravo ime. — Gosp. A. S : Vasi spisi so nam po godi; prosimo večkrat kaj. — Gosp. L. v C.: Z veseljem prejeli; časoma se porabi; tudi od strani T. srčna hvala za nar...— Gosp. C. v B.: Vse milo in drago; priporočamo se tudi za naprej. — Gosp. J. L. v Lj.: Ne zamerite, da smo še le zdaj vstreči zamogli Vašej želji, — Gospo¬ dični Anici: Vaša mična pesmica nas neizrekljivo veseli. Da bi jo le vse Slo¬ venke tako k srcu hotele vzeti, kakor ste jo Vi od srca napisala! — Gosp. Z. v Nm.: Porabilo se bode. — Gosp. Podgorjanskemu: Vse nam dopade. — Gosp. Kodrolasu: Vaš „Hudobnež“ premalo je zanimljiv za tisk; sicer pa iz Vašega do¬ pisovanja vidimo, da ste navdušeni za narodno reč in da bodete časoma prav uren slov. pisatelj. Tako je prav, le pogum! — Gosp. G. v G.: Prejeli z veseljem in z hvaležnostjo, le škoda, da tako pozno ! — Gosp. Sokoliču: Mične pesmice prepozno dospele v roke, — tedaj prihodnjič. (Ifirv.) Gosp. K. u T.: Od Vas se nada no izvrstnih članakah; izpunite samo obečanje. — Gosp B—č—: Svi Vaši spisi sviedoci su Vašeg vještoga pera; vrlo drago biti če nam zato sve, što obečajete. Dopisa nemogosmo upotrebiti, buduči o toj stvari več u slovenskom govorimo. — G. L. M.: U ovaj svežčič nije bilo moguče; drugiput upotrebit čemo sigurno. Natisnila narodna tiskarnica d ra. Ljudevita Gaja v Zagrebu. s TORBICA JUGOSLAVEHSKE MLADOSTI. IiCtO III. V Zagrebu 30. jaimara 1864. St. 3. PESMI. Domovini. Domovina Ti predraga, Pete Tvoje me gorje! Kolkokrat Te objokujem: To edini Bog le vL Blagor Tvoj edina želja, Zdihi za Te so samo, Za Te le predraga, mila, Srčno molim v nebo! Tebe sr$no sem ljubila, Ljubila Te bodem zmir, Vrage Tvoje potopila Vse bi v vode poziv! Ko gomila bo hladila Mi ljubeče že srce, Te pa v duhu bom. ljubila Tam, kjer zvezde se svetle. Radoslava Kadivc ova, 1 98 Činu pesmice? Ginu pesnice ti pesmi so v mazane? Te mika morde Vodnikova slava? Al rad postal Koseskega lii glava? Al peval rad Prešernove lo rane? Mar slovstvu našem’ daPčeš nove hrane, In njega le slu-bi veljava prava? Al rad bi, da hvaležna očetnjava Te med prvake vzame si izbrane? Ne maram dost za Vodnikovo slavo, Prešern, Koseski bit vam ne želim; Tud slovstva vzdigal nebom na višavo, Si hvale naroda srce ne hleva — Se pesmic milih rad le veselim, Ker srce jih mi pevati veleva! M. L. Rogacki. Ob bregu savinskem. Valovi šumljajo, Prijazno tiho; Mi želje zbujajo Ki v srčicu sp6 V tanineiii gozdu. Sveta tihota me tukaj obdaja, Tamno in tu rno krog mene je vse; Čudna tesnola me vsega sprehaja, V srcu pa nove se želje zbnde. Kalilo po drevji mi listki šumljajo, Mirno in tiho pomenkvajo se ; Sladko in milo se meni smehljajo, Lepo prijazno pozdravljajo me, -— V meni pa srce mogočno se širi, Prsi močnejše se vzdigajo mi; Mi nenavadno se duh moj šopiri, Srce pa nehote — pesem rodi, Naprej le hitijo PomiPvajo me ; Me glasno spomnijo. Da mine tu vse! Da zgine veselje Da žalost mine —• Al skrite pa želje Me ne zapuste. — M. L. Rogacki, M. L. Rogacki, Ob solznem izhodu. (7.loZil R , . ,«.) Bodi zdravo solnce krasno! Ki izza gore vstajaš ; Pozdravljeno jutro jasno, K’ novo moč mi dajaš! Teci solnce tjekaj k ljubi, Ki še sladko spava, Njeno ličice poljubi, Mila naj bo zdrava! Tiho v srčice pogledi V srce mojej ljubi; Kaj boš vidlo, mi povedi: Al me draga ljubi? Solzica. (Zlotil li . . i.) Ko v naročji mi visela, In v ok6 ini milo zrela, Zlati biser vidil sem: Bla je solza v tvom očesu Od zvezdice na nebesu Mnogolepša, — da povem! čmu v očesu tvom solzica Mila moja mi devica? Kaj okd da se solzi? Reci, reci ljuba moja, Al je tužna duša tvoja? Kaj ti srčice teži? Se močnejši me oklenila, Mi na srce se stisnila, — Srčne je ljubezni cvet! Pravla si — poljub naj slaji — Mislil sem, da sva v raji — Naj’ je draga vezal spet! Is j u b e z e n. (/.lotil R . , . i.) čemu goji mati dete malo, Miluje oča sinčeka? Cmu sestrco nek bratec zalo Ljubeč jo stiska do srca? Prijatla kaj k prijatlu sili? Kaj domoljuba vleče li Le vedno k domovini mili, / Zakaj po njej si zmir želi? Zakaj mladenču krv se vname, Ok6 mu jasno se žari? K’ ga krasne ljube kip omame, Drhteče srce mu kipi? Kaj žene strastno nad vragove, V oči nevarnost sili ga? Kaj zoper ljute mu valove Borit' se nek pogum poda? Al ni to čudna moč ljubavi Ki tlije skrivno v dno srca ? Katerej nikdo se ne vstavi, Ki vrevša se vgasit ne da ? K’ spreminja zemljo v pekel — v raje Ropjoča in deleča mir? Ki čuda na ogled nam daje, Bogat prekrasnih činov vir!? Poljub. (Zložil R . . . i.) 100 Ko na srcu mi sloni, Nježnomilo gleda. Je enaka rožici, Polnej sladk’ga meda! Jaz pa kot bučelica marljivo Sokam slast iz nje nepopisljivo! Ko se nje ustničice Kožne in čveteče Z mojmi rahlo sprimete: Srce mi trepeče, Vuezrekljivi radosti tavaje Misli v najsrečnejem raji da je! K’ strastno pivam iz ustic liih prežlnhni njeni, Zabim uma moč in klic V meni se megleni! Ti daj duša moja Njenej pravi Angelske besedi o ljuba vi! Prevzetnici. Ti bila moja želja si, Srce le za te je gorelo, V veselji kakor žalosti Služiti tebi je želelo. Zato ponudil sem srce. Podal šem ti ljubezen žito, A ti od mene si smeje Se obrnila zaničljivo, Cvetoče ti živenje v dar V ljubezni prvej sem prinesel, A tvojega pogleda žar Prevzetno dar je bil otresel. Da bil je pena ves uspeli, Hudd, hudo me je bolelo Al’ zaničljivi tvoj posmeh — Ta vbodel mi je v srce želo! Premožko moje s’cer oko Nobene solze ni rodilo, Le v prsih mladih se zelo In r srcu vse je premenilo: Kakor sem ljubil te poprej', Tako te denes zaničujem, Spomnivši tebe se vselej Iz duše cele obžalujem: (n srce mi zaliva kas, Da kdaj prevzetnico sem ljubil, Da prve sem ljubezni kras Za zmirom, zniirom zalo zgubil. Zdaj ljubi me, al’ zaničuj, Neznana vedno mi ostaneš, Veseli se, a P pa žaluj, Srca ml nikdar več ne ganeš — n. Jug. Na vzhodu solnce Zoro spnč nebeško, Kadar pride gledat Na zemljd človeško In zahod večerni Zarija prepreže, Kadar solnce zlato V sivo morje leže. Tudi mrzli sever Kdaj pa kdaj burjava S prelepo blišifobo Krasno razsvitlava. Le na Jugu nikdar Zarija ne sije, In burjava nikdar Čez-inj se ne zlije. 101 V meglo vse zavite So gorč zelene, A po njih plačejo Vile zapuščene. C' e r k Kaj maram za te beli grad. Ki gledaš iz gore, In bil bi siebern, bil bi zlat. Ne maral bi za te. Glej ljubša mi je cerkvica Vsred gaja mirnega, Z bršljenom vsa obraščena, Brez srebra in zlata. Pa ključek, ključek oj do nje Le jaz edin imam, In moje misli in želje So vedno — vedno tam. V njo dostikrat si pred oltar Pokleknem, ino vnet Naj dražje mi, prinesem vdar, Naj lepši diš in cvet. O, kdaj pač ukleta, Z e m Ij a, ti si bila? — Ali mar na veke Jarem boš nosila?! Ivan Soholič. V S C a. In radost, ktero vživam tam, Izreči se ne da, Nebesa že na zeml.i imam, In njih veselja vsa. Kaj maram za te beli grad, Ki gledaš iz gorč, Ker meni cvete večna mlad Ljubezni presladke. Glej! dražja meni cerkvica Vsred gaja mirnega Je tvoje srce Milica, Več vredno od zlata! In v tvojem srcu je oltar, Pred kterim vsaki dan Ljubezen ti prinesem v dar. Bog nama jo ohran'! — Gomilšak — Višečki. Pri Po svitlem kremenu Se voda vali, Na bregu tik v6de Pa drevje stoji. Pod drevjem zelenim Se šetam kaj rad, Ker veje zelene, Mi delajo hlad. vodi. Nezvesta postala Mi zdavnej-je že, Po zgubi mi njenej, Tečejo solze. Na kamen se vsedem, V valove strmim, In grenke solzice, V valove solzim. Med šetanjem mislim Na svojo ljubo, Ki večkrat sim pride Po bistro vodč. In ljuba priteče Po bistro vodo, Veselja mi smeja. Se kalno oko. In vodo zajema, Zajema solze Ki jih je jokalo Mi tužno srce. Ivan T. 102 ]?IoJe Ti hvališ moje pesmice, O zlata dušica! Saj, če bi moje lastne b"Ie, Jih nebi hvalila. pesmice. Tam slišiš milo slavčeka, Da daleč glas leti, Edini v gaju je doina, Ni druge več stvari. Poglej, poglej v visoki gaj, Ki lepo zeleni, Zakriva v svojem krilu raj, Veseli, čudežni. Cvet Glej ljuba zlata dušica. Srce je moje gaj Ti sama v njem si slavček pa Ti jegov celi raj! Gomilšttk , Vi šel: k'. c e. Prelepo cvetejo cvetice pomlad, In žlahtno dišijo, jih vsak ima rad Otroci veseli po rožce gredo, Se ž njimi igrajo, jih v vence pleto. Vijolca ponižna na tihem cvete, In vendar duh njeni se daleč razgre. Ponižnost nam kaže, ponižnost uči, Da b' čednost to lepo posnemali vsi, I> i | a Na svetu lepš’ga ni življenja, Qnam vita est discipulis, Veselja dost’ in nič trpljenja, Studentibus in feriis. In lilija bela se v cvetju maje, Oblečena krasno nam nauke daje, Dnema mladino za čisto srce, Nedolžnost poroča na leta mlade. Zlatica rumena, ko čisto zlato, Tje milo ozira se v modro nebo. Tam gori, nam pravi, da vsi smo doma, Tam gori je oče, ki rad nas ima. J. Polis ki. š it a. Sprehajamo se v hladnih gajih Venantes gentem leporis, Po senčnatih zelenih krajih Ouiescimus sub tiliis. Doma, kar srce če, dobimo A servis et parentibus, Do osmih al desetih spimo Obscurit in cubilibus. Z dežele potvamo v deželo Si desit et pecunia, Povsod nas sprejmejo veselo, Et donant necessaria. In če pri vincu skup sedimo Cantamus cantus sl a vic o s Nikdar nikjer ne pozabimo: Nos esse Slava e filios! Sl. J. Podgorjanskt. D r n ž i) i c a. Vesela ura bratje nas Pri polnih kupicah je zbrala, Naj torej jej doni na glas Iz vseh ust gromovita hvala! Pri zlatem vincu, ki ga je Sezorila domača gora, Postane lažje nam srce, Da poskaklja, in peti mor«. Tedaj u krogu svojo si Sporedoma zapojmo vsaki, Naj se razlega, zahruši, Da smo slovenski korenjaki, Da za Slovence se povsod, Pred vsakim hočemo spoznati, In naj bo hlapec al’ gospod, Nobenega se ni nam bati! — LEPOZNANSTVO. 103 GoEJufija pride na dan! ('Povesi.J Dva prijatelja sprehajaje najdela vrečo polno zlatili in sreber- rnh denarjev. Pobereta jo ter gresta vesela domu. Ko sta b:la uže blizo mestnih vrat, reče prvi: Razdeliva zaklad, da opravi leliko vsak svoja opravila. Drugi pa, ki bi bil rad vse sam obdržal, reče: Ni spodobno, da bi tako naglo prijateljstvo razdrla, in ker sva v uboštvu skupej živela, zdaj ko sva v zlatu do grla, da bi se ločila. B Ije je, da vzameva vsak nekaj denarja za malo časa; drugo pa skrijeva in pri drugej priložnosti v skritem kraji razdeliva Dobri ne- iz kusni mož, ki ni vedel, da ga hoče uni prekaniti, bil je zadovoljen. Skrijeta tedaj denarje pod neko drevo , in gresta domu. Drugi dan gre goljuf k zakladu, ter ga vzame, čez nekoliko dni najde pošteni mož svojega tovarša i mu reče: Ljubi prijatelj, jaz sem kupil nekaj zemlje in jo moram plačati, tedaj bi rad, da bi šla in zaklad raz¬ delila. Uni odgovori: Tudi meni se enaka godi, prav zdaj sem ho¬ tel k tebi iti. Tedaj pojdiva! Gresta do drevesa, kjer sta bila za¬ klad skrila i začneta v tistem kraju kopati. In ko ga nista mogla najti, začne goljuf vpiti: »Resnično je, da se pri nobenem prijatelju ne najde zvestoba, ne resnica. Nobeden, nezvesti izdajavec! noben drugi ga ni vzel, nego ti!“ Ubogi mož se je zelo vstrašil in začel se je rotiti, da ga ni vzel. Pa uni je še bolj vpil: Izdajavec, tat! noben drugi ni o denarih nič vedel. Pri sodniku, tam te hočem zato¬ žiti! In po dolgem prepiranju sta šla k sodniku. Ta praša po dolzem govorenji, ako je bil kdo pričujoč, ko sta zaklad skrila. In goljuf reče: Da, gospod, drevo je bilo priča, v klerem je zaklad bil. Ako je Bog pravičen, stori, da bo drevo govorilo in povedalo, kdo da je zaklad ukral. Sodnik sklene ino reče, naj drugo jutro k drevesu prideta, da bodejo resnico zvedeli- To je bilo goljufu zelč po godi ker je bil uže premislil, kaj stori'. Ko pride domu, reče svojemu očetu: Ljubi moj oče, jaz vam hočem zdaj nekaj skritega razodeti, kar vam nisem še do zdaj povedati hotel: Zaklad, kega od tovarša tirjam, tega sem jaz ukral, da bi vam kaj pomagal in svojo družino laže redil. Bodi Bogu i mojej modrosti hvala, da je pravda skoraj končana, in, ako boste vi hoteli, vse bo naše bez odlega. Prosim vas tedaj, da bi šli to noč skrit se pod skorjo tistega drevesa, ki 104 lahko moža skrije, in ko sodnik popraša drevo, kdo da je zaklad ukral, takrat odgovorite s težkim glasom, da je bil moj tovarš. In hudobni starec odgovori: Ljubi sin, jaz vse storim kar hočeš, če tudi se mi zelo težko zdi. Ne dvomite, oče, reče sin, tukaj ni nič straha. Kaj mislite, da nisem uže za vse poskrbel? Ako ne bi bilo vse v redu, bi jaz zastavil življenje ljubega svojega očeta? Ne bojte se, ker mi dva bova potem lepo in brez skrbi živela. Tako se je starec šel še tisto noč v drevo skrit. — Drugo jutro je bilo mnogo ljudi pri drevesu, tudi dva pravda rja in sodnik. Ta popraša po dol¬ ženi govorenji drevo na glas, kdo da je zaklad ukral? Hudobni starec, ki je bil v drevesu skrit, odgovori, da ga je dobri mož ukral. Sodnik se zavzame i ni mogel besedice spregovoriti. Tudi ljudstvu se je to čudno zdelo i mnogi so mislili: Glej, kako moč ima resnica! Pa sodniku je palo v glavo, da se lega prepriča. Za¬ pove tedaj pod drevesom ogenj zanetiti misle, da, ako je v njem božji duh, da ne bi morebiti gorelo, ako je pa kaka goljufija, lehko bi na dan prišla. Tako su tudi storili. Ko je starec v drevesu gorkoto čutil, morete si misliti, kako mu je bilo; samo to vam po¬ vem, da je začel na vse grlo vpiti: Milost! milost! Bog pomagaj! jaz gorim, jaz umerjem! Sodnik to razlišavši, razveseli se, da je golufija na dan prišla. Ukaže precej, naj se ogenj pomori i starec iz luknje izvleče, kar so tudi storili. Starec ni bil skoraj več člo¬ veku podoben, tako sta ga bila dim i gorkota izdelala. Ko je sodnik izvedel, kako je s t to rečjo, ukazal je, naj se dobremu možu ves za¬ klad da. Hudobnega starca pa i njegovega njemu enacega sina je kaznoval, kakor sta zaslužila. Tako je kaznoval hudobijo i plačal pravičnost. Jože Križman. Poljub med gromom, Na noge bratje, proti domu! končali smo delo, podajmo se tedaj na počitnice! Radostno bije srce dijaku, ki zapustivši šole in mesto, poda se proti domu, kjer so mu prve cvetice cvele , kjer je prvo nedolžno veselje vžival. Janko, dijak na Zagrebškej akademiji, obrne se po dokončanih skušnjah veselo proti Krapini, kjer ima njegov oče bogata posestva. Na poti se oglasi pri svojem bratu dru. Ivančiču, ki se je bil za¬ časno v Stubici, v malih hrvaških toplicah, nastanil. Bilo je v nede¬ ljo popoldne, ko pride naš Janko k svojemu bratu. Ondešnji po- 105 sestnik je obhajal tisti večer svoj god in povabi! je svoje prijatelje, med njimi tudi dra. Ivančiča. Dr. Ivančič in Janko se podata proti grajščini, kjer se je gosp. posestnik, nja gospa in hči, krasna Ida, med koščatim drevjem sprehajala, Po prijaznem pozdravu priporoči dr. Ivančič svojega brata prijaznej gospodi, ki je tudi njega na ve¬ selo večerjo povabila. Po kratkem pogovarjanji se opet poslovita in se verneta proti domu. Jankotu hitro srce bije, neka gorkota mu lica užiga, na prašanja svojega brata odgovarja le kratko. Njegove misli so le tam, kjer je med koščatim drevjem vidil rajsko podobo. Komaj čaka večera, ali le zato, da bi opet vidil tisto bitje, ki mu je tako globoko v srce seglo. Že solnce nizko prihaja in že se bliža čas, da se bodejo Jankotu želje izpolnile. Podata se proti gradu: Jankotove oči se obračajo proti drevji, kjer je njo prvič vidil. Pri¬ deta do dvorane, ki jo njima vratar prijazno odpre. Po veselem pozdravu se ozira Jankotovo oko po dvorani le za taisto, ki jo je poprej vidil med drevjem. Zagleda pri malej mizi vrsto zalih de- vojk, ki so lepe venčeke pletle, in lej med njimi tudi Ida. Kakor jutrna zvezda lepša od druzih se svitli, tako prekosi tudi Ida druge devojke v lepoti. Neizmerno srečen je bil Janko, ko je njo opet vidil, alj sreča njegova je jezerokrat veča, ko se mu rajsko bitje bliža, in med prijazno besedo zali venček z barvami veliko pomen¬ ljivimi pokloni. Posedajo se gosti in pri bogatej večerji se marsiktera vgane, napiva se gospodarji, soprugi, zalej Idi in gostom ter se za¬ poje marsiktera narodna pesem. Janko pa zmirom zamišljen pogleduje krasno Ido, ki mu ravno nasproti sedi. Neki žlahtnik poprosi Ido , naj kaj v radost celemu društvu zaigra na glasoviru. Ona vstane veselo, k glasoviru se poda, in ko vse vmolkne, razlega se med milim glasom glasovira krasna nova pesem: „Slava mladosti" po dvorani. Janko sluša in misli, da čuje blagoglasno petje angelskih korov po nebeških dvo¬ ranah. Bije ura 12, in že začno gostje vstajati, in slovo jemati, in zopet je postal tužen Janko, ker Ide ne bo morda nikdar več vidil. Kako se posloviti; - alj kaka radost, ko vidi, da ga deva ljubez-. njivo pogleda in se priklonivši, želi mu lahko noč. Ko se brata za¬ hvalita in poslovita, podata se proti domu. Bleda luna milo sveti, zvezde lesketajo, alj Janko le dve zvezdi občuduje, — črne oči prežale Ide. — Mnogovrstne misli se mu rode v duši in snuje mar- siktere naklepe na poti proti domu. Doma ne more Janko spati, kajti Ida mu je vedno pred očrni. Ko se dani, ko sonce izza gor ustaja, vse se raduje; alj Jankota solnce svitlo ne veseli več, kajti njegovo solnce je zdaj krasna Ida. Ko je zlato svitlo solnce že ob- 106 sijalo prijazne homce. bodi Jauk o po cesti med drevjem modrovajfj kaj bi bilo storiti ? Pregleduje krasni kraj kjer ptičice po drevji skakljajo, miloglasne pesmice drobe in Stvarniku hvalo prepevajo. Krasna narava zbuja mu zamišljeno dušo, alj zastonj pihla rahli celir, zastonj šumljajo vejčice na koščatej lipi, zastonj mu pevajo ptičice, nja duša le živi Idi, rajskej devi. Po cesti, glej, prijezdi stari po¬ sestnik. Ko se prijazno pozdravita, pogovarjata se o sinočnej vese¬ lici in pred ko odjezdi , povabi ga za popoldne v gorico, nedaleko od grajščine. V veselej nadi, srce mu je zaigralo ko vidi, da mu je sreča mila. Komaj čaka, da bi opet vidil tisto bitje, ki on tako milo tako srčno ljubi. Ko poletno solnce milejše svoje žarke na zemljo izliva, hiti Janko proti grajščini. Tje prišedši, ponudi mu gospod živahnega vranca, in obadva podata se proti gorici. Jezdita memo lepega vrta, kjer se Ida sprehaja. Ko ga vidi, neupa si skoraj oči povzdigniti, ker lahka zarja jejej lice oblila, in to je Jankota še glo- bokeje v srce ranilo. Pot pelje po prijaznem gojzdu, kjer so mu žvr- goleče ptice in šumljajoči vrelci sladka čutila v srcu zbujali. „Sva že v gorici", pravi prijazni starček in odsede polahko konja; tudi Janko skoči raz konja. Posestnik odpre klet, natoči čutarico nar boljšega vina, medtem ko gornik konja v senco spravi in oba se podata v prijazno izbico poleg kleti. V izbi zagleda brž Janko zalo sliko — bila je naslikana Ida pri dvanajstih letih. To pogleduje Janko in med prijaznem pogovarjanjem pri vinskej kaplici, preteče hitro ura. Glej, nenadoma stopi v izbo deklica s canjico in za njo Ida. Kako srečen je Janko, kako zažari mu lice, ko vidi milo bitje. Koljko srečnejši je bil, ker dans mu je prva priložnost, ž njo se pogovarjati, bez strahu v njene črne oči gledati. Kako milo, kako pomenljivo se strinjajo oči — kako srečna vživata edini raj na svetu! Večer se je že nagnil in proti domu se poda veselo društvo. Ko se Janko poslovi, povabi ga posestnik, naj ga večkrat obišče, ter ga zagotovlja, da mu bo njegov prihod vselej srčno ljub. To mu je bila zopet nova zvezdica na obnebji, in tudi Ido je to močno veselilo. Počasi je zbežala zarja za solncem, mila luna je od¬ krila ljubeznjivo lice, in zvezde na nebu migljajo. Janko se poda domu in nocoj je vendar lahko spal, in v slad¬ kih sajah je strastno gledal Idino lice — črne oči. Drugi dan pripeka solnce nenavadno in Janko se zopet poda 'po navadnej poti proti grajščini. Ko pride na prijazni homec, vidi izza gor črne megle ugtajati, čuje se tudi rahlo gromenje. Naprej 107 h:ti Janko in ko pride blizo lipe, kjer je prvič njo vidil, postoji, —c posluša. — Ona zbuja milegharinonije na kitari, milo in otožno so do¬ neli glasovi iz ljubečih prs. Se njej bliža — ona pusti kitaro iz rok - ostrmi. — Gromonosni oblači pokrivajo nebo, zakrivajo solnce. Stopi k njej — ona nasproti — padeta si v naročje —prvi poljub — zemeljski raj. — Tresk — strela poči nedaleko od lipe v sto¬ letni hrast. Solnce brž zasije milo izpod oblakov na srečne, skoz veje koščate lipe. Prestrašena Ida odbeži ko srna v grad; Janko se vrne srečen proti domu. Jankota jej odgnala od ondot nemila osoda, vidila se nista več. — Prihodnjost naj čudo razjasni. A 4. »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos.* Koseski. O blagor, blagor, komur gorka slovenska kri po žilah teče, kogar zveseluje materni jezik, kterega bi pač nad vse druge jezike vsaki Slovenec povzdigovati moral. Mala je sicer slovenska dežela, vendarjje dika nebeška, ker v primeri z drugimi narodi tudi ona šteje lepi broj toli vrlih domoljubov, pesnikov in pravih oskrbnikov za povikšanje narodne omike. Sicer, kar rodovitnost dežele zadeva, Slovenec je bolj revež, kakor bogatin, pa njegov blagi jezik, in žla¬ htno srce mora biti vsakemu ponos. Poglavitni je ponos jezika, kteri se je že po celej Sloveniji razprostrel. Temu pa sledi čudež nara¬ ve. Na Gorenskem vidiš sklad skalovja na skladu viseti, kjer divje koze se radujoče semtrtje skakljajo v svojej prostosti; vidiš daljo j sive goličave Triglava; malo od omenjenega Sivoglavca nazaj pa se ti v svojej krasoti, in nebeškej prijetnosti Kranjski kinč nasmeh- Ija. Srce ti v omenjenem kraju mora poskakovati veselja in radosti, spoininjaje se dobe, v kterej si se po Bledu semtrtje vozil prepc- \ajoč mile pesmi s jedinjenimi slovenskimi sinovi. Ako skočiš tirno v kaki drugi predalček, glej, spominja te veselja tukaj Vršac, po Vodnikovih besedah, bistra šola. Zadostevale bi te k dostojnemu dokazu imenitnosti slovenske dežele te le vrstice, iz kterih bi spoznal da je ponos Slovenca, Slave sina, v resnici pravi ponos; ako pa hočeš več dokazov poslušaj, saj jih je dosti med blagim narodom v npšej zemlji. Glej sin Slovenski! tudi na Krasu bi ti srce jokalo mislečemu nadloge in težave ubozega, vendar vedno zadovoljnega ljudstva. Odpira se ti po malem drugi čudež narave. Nad Pivko, ka- 108 kor stara prislotica pripoveduje, stoji, skalnati grad, pod njim pa strašen prepad. l>aljej vidiš Nanos, poleg kterega se ipavska trta joka. Pri Postojni, odpre se ti povsod znana in sloveča jama, ktere popis bi tukaj skorej nepotreben bil, in ta je drugi velikanski ču¬ dež Kranje. Tretja znamenitost je ne ravno dalječ od tega, čudovito jezero Cerkniško, ktero se v navadnih dobah zgubi tako, da Cerkljan orje,, seje, kosi in žanje vse v enem letu. Kje se dobi kaj tacega? Kes mala je zemlja slovenska, pak zavoljo blagega ljudstva, blago- glasja v pesmih njega jezika, moram biti vesel, da sem Slovenec. Ako je bilo pri Rimljanih , in velikoveč tudi v sedanjej dobi nava¬ da, da povzdignejo klasikarje, zaslužne zavolj blagoglasnih in uka- polnih izrek, ki so rnisli prav živo naznanile, nektere pa zato, ker so lahko razumljive pisane, zakaj nebi mi slavili in čislali ljubo do¬ mačo deželo, in njeni blagi jezik, kteri ne samo da bi bil sroden latinskemu in grškemu ampak brat je vsili slajanskih narečij in še celo sanskritškemu je v rodu. Nemci (ali Neuinci, ker našega jezika ne poznajo) goljufajo se, ako se srečne mislijo, da so drugim na¬ rodom prvaki, in da narod njih je od našega veči. Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati, Slovenci vsi smo si bratje med seboj, pod plajšem matere Slave. Vprašam tedaj: Zakaj b’ si Slovenec II ponos ne štel, Ce boljih kot Nemec, Bi izrek ne imel? Od jutra do mraka Naj Slavi doni, Naj pesmica vsaka Jej bode k časti! *) Jože Lilek. Odlomki iz mojega potovanja. (Spisal N. Ravnikar.) (Dalje.) Na trdnjavi v Belgradu prebiva blizo 5000 ljudi, ne samo vojakov, nego tudi druge rodovine. Srečale so nas semtrtje turske žene Bulle imenovane v dolgih barvanih oblekah in čisto zamotane *) Priobčujemo ta spis za dokaz vsim tistim, ki trdijo, da nam nimajo kaj pisati, kako veliko gradiva leži v krasnih slovenskih predgovorih in izre¬ kah; le najti se mora pripraven mladenč, ki rado misli in piše. Vred. 109 v licu; težko jim je obraz razločiti, ker pred memogredooim člo¬ vekom oči v tla obrne in hitro ko mogoče, v svojo hišo zleti. Prav čudno zdelo mi se je, zapazivši čelo trumo tacih ženic letečih po¬ leg nas kakor z um osramotenim obrazom, vsaka v svoje gnjezdo, menda tudi več v enega, ker je obično, da Turci z eno ženo niso zadovoljni. Živo je jako po trdnjavi, posebno po v mestih, kjer so tako imenovani dučani; tu se prodajajo razne stvari; v vsakem kotiču zagledaš bezposlene Turke, kterim je edina slast kava in duhan. Zato ga pa tudi najdeš vselej pri kavi z dolgim čibukom navskriž sedečega. Nismo si mogli kaj, da ne zavrnemo v tak dučan Pokličemo’ si vsaki kavo, ktera je bila zares tako gosta kakor go¬ dla. Ž njo nam prinese tudi pripravo za pušenje, ktero imenujejo nargila, t. j. dolga cev ktera se večkrat zaviti da, in seže v neko stekleno posodo z vodo napolnjeno, da tako okusneje pušenje na¬ redi. Ko smo sc dovolj ogledali po trdnjavi, podamo se zapet v mesto memo turskih straž in groznih zidov; posebno me pozornega naredi tovarš na neki visoki zid Bedem, kterega je neki Uzun Mir¬ ko vojvoda pod Kare m Gjorgjem leta 1804 junaško in srečno pre¬ skočil uvidivši, da mu preti smrtna nevarnost od turskega meča. Ker je bilo že precej mračno ko smo dospeli v mesto, odlo¬ čil sem k miru se podati. Ostanem kar pri svojem prijatlu Pokar-u v turskej policiji. Vročina bila je strašna in odločiva pod prostim nebom spati. Nekaj korakov za hišo stoji turska nekdanja cerkva Gjamia po imenu, se ve da, zdaj čisto prazna. Tacih 'cerkva je po mestu dosti, kterih zunanja oblika je okroglasta irn a enej strani je napravljen stolp. Oko te Gjamie je neki odmerjen prostor, na kteri se kar po domače uleževa. Ravno sem že bolel zaspati, ko me po¬ kliče moj tovarš, ter me popraša: „prijatel kaj misliš, kdo leži pod to zemljo na kterej mi leživa? Neustraši se, ako ti povem, da tu leži 18 Turkov, ki so se lani ravno na tej Gjamiji branili, ali usmr¬ til jih je Srbski meč.“ Nekaj čudno mi je pač prihajalo, ker še nikdar nisem na pokopališču spa,l pa še celo na takem ne, kjer si kakšen boječi človek predstavlja, da ga bode vsak čas turski duh vgriznil. Tega se pa vendar jaz nisem bal, le srčno sem želel, da hi srbskega zraka ne dihal dolgo Turk, nego da vsac ga požre črna zemlja v svoje naročje. Spal sem dobro, ali le Turk mi je bil zmi- raj pred očmi; zdaj sem boril se s kakšnim dušmaninom, kmalomejc odpeljala cela četa turška v svoj tabor in za neprestano robstvo od¬ ločila, zdaj me zopet odrešijo srbski junači iz krvoloknih rok. Tako mi je cela noč prošla v strašnih sanjarijah. Drugi dan grem v č i t a v n i c o. Stopivši v prvo sobo, pozdravi no mo uljudno neki Srb in mi vse ondotne znamenitosti pokaže. Vidi! sem vso naj sjajnijo obleko pokojnega kneza Miloša; na rudečein žametu narejeni so srbski znaki z zlatom ali diamantom na naj umet- neji način, vse se še kakor novo. Čudil sem se mnogim drugim srbskim bogatijam Poleg sobe je velika dvorana, v kterej je čitalište in tisoč raznih slik. Osobito zanimljiva je slika kneza Miloša, 1’/ 2 sežnja dolga in 1 seženj široka, ki nam slavnega junaka tako pred¬ stavlja, kakor je bil živ, potem slike vsih drugih junakov in raznih pesnikov. Na desnej strani vidi se slika Obradovičeva, početnika narodnega pesničtva, blizo njega je sv. Sava, bivši prvi nadškof v Srbiji, narodu prekmalo umrli knez Dušan itd. Pogledam malo v časopise; koj zapazim med drugimi raznimi slavjanskemi tudi slovenske. Tako dalječ done slovenski glasovi, čeravno še zdaj nekteri trdijo, da|čez Loibl ne sežejo „Novice“. Oziram se še okoli, češ, da najdem „Laibacherco“ ali vse iskanje bilo je zastonj. „Kaj vrabca,“ poprašal sem samega sebe, „ali referenti omenjenega ča¬ sopisa ne nosijo svojega masla „deutscher Kultur,, tudi v Belgrad; naši od njih zaničevani slovenski časopisi so pa tu kar v prvo mesto uvrsteni! Pa ti Frakarji mislijo, da jim cel svet slavo poje!“ Poslovim se od uljudnega Srba.in se vrnem na grobje. Tu mi že od dalječ zabliščijo pozlačeni spomenici in koj na prvem spomeniku berem, da so tu pokopani srbski junači, ki so pod Karom Gjorgjein pa dli, boreči se za svojo slobodo. Potem je grob slavnega Generala K niča ni n a, ki ni znal ne čitati ne pisati, pa je vendar bil zapo- vednik Srbov v Avstriji. Njegov sin je zdaj knezov adjutant. Dalje je krasno kinčani spomenik Grka, postavljen od sadanjega kneza Mihaela s sledečim napisom: Putniče, kad prodješ pored mesta ovoga. Grob ovaj pozdravi, tu junak počiva, Junak sa bojišta velikog i svetog, Na kom se sva sreča Jeliadi osniva, Pa ako kad odeš u one Strane, Gdjeno žive Grči, brača udaljena, » Kaži da junački znamo cenit rane, 1 ova je zemlja krvlju ubavljena. Ime slavnega Grka je Dimitrija Čamiš Car et ar o. Ho¬ dil se je v N j a g u š ti v Macedoniji 1798, v pregnanstvu vmrl.v Belgradu. Boril se je za slobodo Grkov. Ima še mnogo lepih napi¬ sov na umetno izrezanih spomenikih, pod kterimi počivajo slavni ju¬ nači. Ogledal sim tedaj, kar je bilo mogoče po Belgradu vse. Spom¬ nil sem se ondi tudi našega vrlega rojaka g. dr. Kovača, prebi- Ul vajočega v T o p č i d e r u , ki cIo od tod pod imenom Podliščekov v „No- vice„ dopisuje. Zato se odločim na pot v Topčider. Hoda je dobro uro in vidiš dosti piodonosnih ravnin in prijetnih goric, dokler prideš na neki vrhunec, s kterega zagledaš Topčider in celo njegovo oko¬ lico. V mirnej dolini leži Topčider, obstoječi iz nekih hiš za pri¬ vatne prebivavce, ostalo je pa vse kneževo, ki poseduje tu veliko imanje. Odpelje me moj tovarš k dr. Kovaču, kteri nas pa na polu sreča z neko modro cesarsko obleko ali odtrgane so jej bile ce¬ sarske znamnja. Združeni bili smo zdaj trije Kranjci na Topčiders- kem polju; prva je bila, da se pozdravimo s čašo vina, pri klerej smo se še le prav razgovarjati začeli. Sal im bork ni bilo konca ne kraja, ker omenjeni dohtar je veselega srca pa tudi bistroumen in učen, da je zavoljo izvrstnosti v zdravilstvu dalječ po Srbskem poznat. Zahajajo k njemu iz daljnih krajev ljudi, da jim izkušeni svet da. Tako pride marsikteri Krajnc dalječ po svetu in koristi občinstvu kamorgod pride. Ptujci pa, kteri so se zadnje leta vrinili ali vgnjezdili v našo deželo, vse sile napnejo, da dražijo narod in da ga zaterejo pri njegovem napredku, zato pa še ^Biirgerrecht* 4 dobi! Ta je še lepa! Živi naš rojak prav po domače s svojo ženo in tremi otroci vrlo zadovoljen. Posebno bavi se v kaznovavnici, ter leči hudodelnike, ki so odsojeni na 20 let, ter izdelujejo tako za- nimljive stvari, da jih dalječ vse občuduje. Tudi jaz sem dobil v dar nježno lulico lepo izrezano iz prostega lesa. Odpeljal nas je v ve¬ liko šetalište kneževo, v kterem vidijo se vse vrtnarske umetnosti, naj dragoceneje drevesa, rrizne rastline in prijetni vodometi. Ker je imel g. dohtar dosti posla ravno ta dan, brzo smo dokončali veselo uro, ter se s težkim srcem poslovim od svojega rojaka, kteri mi je naročil, da pozdravim vse slovenske domoljube, posebno očeta Slovencov, našega slavnega dr. Bleiweisa. Tako greva zopet proti Belgradu, od kterega se ločiti odločim ta dan. Že me čaka paro- brod, ki navadno odpelja potujoče od tod v Semlin. Prav težko sem tudi zapustil svojega tovarša Pobara, o kterem vendar hočem tudi nekaj progovoriti, preden počnem kaj drugega pisati. Kakor sem opomenil, bil je nekdaj v Goriškem bogoslovju, znan domoljub in izučen temeljito po slavjanskem duhu ter razumi skoraj večino slav- janskih narečij. Zamišljen bil je poprej zmiraj tako, da mu je vsaki na licu bral, da bo eno izdubtal. Neka razdraženost gnala ga je tedaj v mili Srbski dom z blagim namenom, da se bori v blagor srbskega naroda. Prispel je srečno do Semlina, kar ni težko, ali čez mejo t. j. čez Donavo ali na drugej strani čez Savo, da se prepiha, potrebno je tehtnega premišljevanja. Poskusil je na mnoge 112 načine na drugo stran stopiti ali vidivši, da ni mogoče, priveže si v nekej temnej noči svoje čevlje in klobuk na vrat, ter se zvrne v de- rečo Savo in srečno preplava. Zgubil je večino svoje obleke v vodi ali zato on ni dosti maral; bila mu je v mislih le srbska zemlja. Prijeli so ga koj prijazno prijatli, s kterimi se je že poprej zmenil, da bo tako naredil in ga odpeljejo skoro čisto nazega v svoj stan. Drugi dan zapiše se za prostovoljca. Zares je to junačtvo našega rojaka in tudi hvalevredno, da je pripraven žrtvovati kri za slobodo svojih bratov Srbov. Ali z druge strani je milo za našo Slovenijo, ako se ji izneverijo take izvrstne glavice. Vsakemu mora domovina pri srcu biti; ker tudi mi imamo zvite Turke, kterim moramo vse poti zatreti, da nam ne poropajo našega krasnega doma. Od Semlina odločim jo zavrniti v Banačko. Znana je celemu svetu ta zemlja zavoljo njene neizmerne rodovitnosti ali žalibog nikdar nihče na to ni misliti mogel, naj stareji ljudi ne pominijo take suše, kakor je bila lani. Žalostno je bilo to. potovanje. Tu nisem vidil nikjer gore ampak same polja, obsejane po pridnem kmetu kakor navadno, ali brez vsacega ploda. Kar je pognalo, vse je bilo sožgano. Bilo je tužno pogledati kmeta, ogledajočega svoje prazne polja. Pritekel je marsikdo k meni, ter mi strašno obtoževal svojo osodo rekši, da bolje občutiti ne more šibe Božje. Zapazile so se po žalostne po¬ sledice pregorečih solnčnih žarkov tudi pri živini. Ni bilo ne vode ne druge hrane. Živina je naravno skoro vsa pocrkala. Prestrašil sem se necega dne, zapazivši celo četo, ležečih konjev na cesti od glada in žeje poginjenih. Celo mi je bilo še milo pri srcu, ko mi neki kmet pripoveduje vse svoje trpljenje ter mi pravi: „Vidite go- spodine tako čemo i mi poginuti. K Pridem do neke hiše ter prosim vode, ali neka stara majka počme mi z objokanimi očmi tožiti „da nema hleba niti vode.“ Vboge otroke vidim v kotu trd kruh zoba¬ ti, kterega so močili v mlačno vodo. To je zares strašna osoda za zemljo, o kterej se nihče ni nadjal, da more biti taka sirota. Tudi meni se je slabo godilo, ker včasi celi dan nisem gorkega pokusil, čeravno sem denara imel. Kakšen ovčji sir in kislo vino potola¬ žilo me je za celi dan. Želel sem, da pridem kmalo do kterega zna¬ menitega mesta in to je bil trg veliki Becker ek. Tu sem bil kmalo zopet v družtvih prijaznih Srbov, kteri me odpeljajo še v prijetneje družtvo k nekej rodovini, v kterej so bile prav lepe go¬ spodične, s kterimi sem se srbski razgovarjal in tako prijetne ure preživel da sem zares malo pozabil na prejšne muke. Tu se je pelo, igralo na glasoviru, plesalo, pa tudi napilo se je na blagor naše Slovenije in naših prvakov, kar me je posebno ginilo in prepričalo, (la so Slovencu povsod vrata odprle, kjerkoli je doma slavjanski domoljub. Tukaj imajo Srbi tudi svojo čitavnico, ktero prav zdatno podpirajo in kažejo s tem, da ljubijo majko Slavo, čeravno je raznih narodov tukaj pomešanih. Drugo jutro pridem do trga Kikinda, znanega zarad mnogo roparjev. Ogibal sem se tedaj vsakega, kar koli je bilo mogoče, ali vendar me je neki potepuh prav zvito ope¬ haril, al kaj si hočem, brez nesreče ni potovanja. Še tisti dan od¬ peljem se po željeznici v Tem eš var. Zamaknjen menih. (Goriška.) Stoji, stoji en klošter nov, V njem je menihu sedemnajst; Vsi so lepi, vsi so mladi, In druzega ne delajo, Ko svete maše berejo. Med njimi se je znejšeu biu, Enkrat star, en star menih, (Konec prihodnjič.) NARODNO BLAGO, Od ledek stanu. (Iz Krašnjiške doline.) Mene srce boli, Ono je ranjeno. Ono je ranjeno: Mogla bom vret. Bog je pa stvarnik moj, Stvaril me je na svet: Al me bu pustil še Vcoj preživet ! Oče žalujejo, Mati zdihujejo. Nikar ne žalujte t’ko, Saj grem v nebo. Očka so svečko vžgal’; V roko so jo podal’; Vzela je od njih slovo, Od ledek stanti. Imela sem šest deklet, Da so me spletale; Zdaj me b’do spremljale, V črno zemljo. Kaj si je zintslila? Mladenče je sklicala; Vzela od njih slovo, Od ledek stanu. Imela sem venec lep, Enga in dvajset let; Zdaj ga pa hoče Bog, E sebi imet’. 8 114 K6 je trikrat novo mašo ped Ta reka je: Velih Boh, Da b’ meni to dau zvedeti, Kako je v raji kratek čas! Še k njemu pride tičica, ’na tičica, na angjelca, Še ona ga peljala je, V le-ta zelen zeleni gozd. Še tičica na lip’co šla, Lep6 mu je prepevala, Lepo mu prižvižgavala In kratek čas mu delala. Še star menih tak govorid: „0 kaj ti pravim tičica, Oj tičica in angjelca, Pred klošter še 'nkrat pelji me, Da družim mnihom praviu bom, Kako je v raji kratek čas. Še pelje ga pred klošter tje, Na vrata je potrkau biu Z debelo pal’co leskavo; „Le opri, opri ti vratar." Vratar tako mu govori: „Opreti ti nemoremo, Neverno ’do in kaj si ti.“ „„Saj todi vkup sva kosila, Popoddan se razhajala, Če tega nečeš vervati, Pa pojdi v staro pismo brat....““ Še šeu je v staro pismo brat Še v starem pismu znejšu biu, Kar se je star menih zgubiu K’ je trikrat novo mašo ped, Je že preteklo tri sto let. . Ko on je to zaslišau biu: „0j Bog, oj Bog veliki Bog! Kako je v raji kratek čas, Sčm meniu, da ni ure tri, Pa je preteklo tri sto Iet.“ Ko te besede ’zgovori V popeu in prah se spremeni. Zap, M. Trnovec. 115 P I v č e v y6aB, 'iitCTa ctBopif, 4>y6ti Bojna c6ora itano iiajt;y; l Io Tin v cn cbv /jeti}’ vitrojti, Jep to notta rBoja ioMOBinta. — Kpa.i> naK bhiiiimi, koh 11060« n.ta.ta, Oa ne ajBUT ncfijecTO to suaja. MlUHBOj. 3ainro nuj eni? M iKpofittjOTiriHa npTtma H. CTOKaaa. 4attaa upofjo, Ja y npajiy *ypHO 4jTan, 4a ce liBTiiB, Kaj y jyrpo noj roj npnjaH K mohii jolje, OjMax Bitja 4a caa rnijau. 9* 132 4a pyjaHO BHHne ryi8M, 4 ok 40 xhthm Oho cTaite pajcKO cpemo, Ka4a mb je Cbo na CBiieiy ron HecapeiHO, IIIto He unje. A K34 3ope cjaj 3apy.in, Majiypa Me K Hajf)o.fce>iy oneT 6y,iH JneKy 3a Me. Ta4a, 4a cn i>op y34He>i«a, OneT nujen, Te K4iiH ua.in c nyuo Behmi Ta4 Hj6iijen. To HiiKa 4 a 6paho m.m He npecTaje. 3HaTC 3 ’ BjciHor Tora nuja y.)poK ima je ? 4a ia4 je 4 HO .11 capi Hape4«: „yM P n ca4a! 4 Toj oaBpaTHH 3anoBje4H: B HeBMan K84a!* OAroiiOp ripjaiior njecHHKa. (H3 lecimra.) JbeKH njecHHK, jypBe nuja h, Cuelj joui bhho y ce anje, CBeTyjc ra 4o6ap npiijaH: B Hennj' Biime. 40 CTH Th je!* IIpanpaBaH no4 cro.i othtb njecHHK pene: Oj i\ 40 ctii! n p e b h m e ce MO*e bhtb, HiiKa4 Hy ue nujen 40 cth! H. C t o k a h. C n o m e h n n, e. T a ui t o j II p a a o j 4 h. npaMu 6y th ujaBn rpacnii Py.«eu aima TBora jacHHj Ath hbiut' je anenocr caMa Baa4a aKO Me4’ aceHusia, Oua Mopa i>jeK c i'pnenocTjy H 6jtarocTjy 6 ht’ cnojeHa. — 4>y6aB, npanKO, atnpKH naaMeu Ob’ th 4 aje jhct h cnoiieH. — M h 4. , . . 133 Mapijjn 3a ya 4 apje. Muo HaM je 4 apaK CBara, Ano mm ra BpiiaieAcaa Pyna y BjeiHj cBOMen 4 aje; II Bjepyj MII, 4 a Tp'I C 43 TKH JecT ji n c wth yBj'eK na Te Oj, Mapnjo, paHO noje! Mdj . . . . MhmBuh 4 ymn Ha pa3iaHKy. MyiiHnji cpu.eM ja ce 4 je.iBM, IIcKpeHH th BejHM „c Eoroji,* My'iuiiM cpaeM n npedo.iMiM, Jep pacTaHaK opjo 6 o.ih. IIne.jy CBojy 6oi npHTHcnesi Ebo y ob’ 6He4H anorak, 4a h ja 6ap 4'>npnncceM y CIlOMeHHK TBOj, Hoj UBjeTIlh, III up on ko 4 hx cb 6 pa3rje4Hein Obhm MeHe 4 a c’ enoaeHem! Mhj , . . , TIF,P OZNANSTVO. Priiica o llljanu s dlcviiia groba. »Glasovi slavca mili U grob ne pridonč; Cvetice na mogili Prijateljstva venč. Strlinov „Grob. u Kao što je Jjubovniku milo pisanice od ljubljene osobe; a pri¬ jatelju draga uspomena od vjerna prijatelja , tako je svim nam milo i drago mjestance, gdjeno počivaju ostanci onih, koje u životu lju— bismo, te rado pohadjamo takova mjesta, akoprem samo zemeljski i ništavni dio njihova bivstva tamo počiva. Ista naravna naša dud nas nuka, da štujemo i častimo grobove pokojnikah, pače da imamo prama njim sveto njeko strahopočitanje, koje se osobito kod našega 134 prostodušnoga naroda opažava. Nas čovjek nebi oskvrnio groba ni za liek, te kada po grobju ide, dobro pazi, da nestane na koji grob, da nepogazi koj grobni cvjetič, a osobito da neporuši koji — križ; da pako s groba što odnese, Bože sačuvaj, pa da baš samo zlato i i biser kamenje pred njim leži; nu to valja samo o nepokvarenih; ima bo dakako i zlih ljudih, koji nikakve svetinje nepoznaju niti neštuju. Ufam se, da ču čitateljem „Torbičinim“ ugoditi, ako im pripo- vjedim kratku pričicu o liljanu sa groba nevine njeke prerano umrv- še djevice. Bio krasan lipanjski večer godine 185'*, po grobju grada K* šeče se liep njeki gospodski odjeven mladič, pregledavajuč turob¬ nim njekim čuvstvom razblažen mnogobrojne i raznolike grobovne nadpise. — Njeki grob blizu velikog križa pade mu osobito u oči: bijaše bo jošte svjež, te naokolo zelenimi grančicami ogradjen i izkičen. — Iz groba rastjaše upravo najljepšem evielu razvijen snie- žen lil jan! — Mladič pogleda znaličan na nadpis željeznoga križa, koj premda kratak zadržavaše u sebi mnogo, — da sve! govoraše bo svakomu mimoidučem priprostimi riečmi: „Ovdje počiva u bla¬ gom miru jedinica naša, nezaboravna Mimica naša! Prvu nam tugu, koje nikada zaboraviti nečemo, nanese, što nam prerano umre: u 18. svojoj godinici! Spomenik ovaj staviše joj razcviljeni roditelji i neutješivi zaručnik !“ „Jedino djetešce, djevica od 18 godinah, zaručnica, slomljena ružica ! Slika sniežnoga liljana, koi joj na grobu cvate i koga če takodjer doskora vjetrič oskvrniti,“ mrmljaše mladič u sebi, posegne ponješto drhtjučom rukom za razcvatenim liljanom i odtrgne ga br- zo, govoreči: „Neče tebe, krasni liljanu, nesmiljeni vjetrič oskvrniti; ti češ mi ostati uspomenom na ubogu tvoju sestricu, koja u hlad- nom grobu gnjije i koje doduše nikada poznavao nišam, ali mi ipak tužni njezin udes srce gorko razcvili.* Mladič ostavi ovo smrti posvečeno mjesto, a grob djevičin, iišen svoga uresa, ostade još samotniji. — Izišavšega iz grobja raz- blaživaše miomirisni vazduh, a krasna okolica, koja se pred njim prostiraše, ugadjaše mu oku; misli mu se zabavljahu promatranjem ništetnosti ljudskoga života; liljan u ruci njegovoj spominjaše ga na smrt nevine djevice i mladjahne zaručnice. Laganim korakom uputi se prama gradu, ali mu srcu mu stade silnije kucati, a sviest mu se uznemiri, kao da je kakav zločin počinio. Stade se ponješto uplašen svestrano izpitivati, ali nuto čuda, pričinu mu se, kao da mu liljan u rukuh gori: „Joj menil* vikuu 135 još silnije uplašen, toga nebih smio učiniti! — lišio sam mrtvu djevicu jedinoga zemaljskoga uresa, boi joj jošte preostade, — lišio sam ju ovoga liljana, koga joj vjerna njeka i ljubeča ruka zasadi i velikom brižljivostju njegovaše. — Liljan ovi nosi na sebi biljeg smrti, kojoj takodjer pripada; a ja joj ga okrutnom rukom oteh, Ali sada se več kasno kajati, jer nebi više koristilo, da ga natrag nosim , buduč je slomljen , — nu možebiti če jošte ostavši struk koji pupoljak proizvesti, ta ovoga bi i or.ako oštri vjetar doskora poharao, a ja ču ga njegovati, dok mi bude moguče.“ Tako govoraše mladič sam sobom i umiri se. Došav kuči stavi liljan u čašu svježe vode, a času stavi na prozor prama ulici. — Bio je jedan časak miran, ali čim leže u krevet, eto mu liljana pred oči; sviest i nježna njegova čud nemogahu mu oprostiti, što je taj grabež počinio. Mašta mu se silno razgrije; predstavi si si¬ romak, da bi blieda dieva u mrtvačkom rubu mogla oko polak noči iz svog groba ustati i doči po ugrabljeni dar, koga joj goruča Iju- bav posveti. Nije niti sam znao, da li sniva ili bdije; nu pričini mu seipak valjada u polusnu, da njeka osoba u bielini, sa svjetlom u ruci, prama njegovu prozoru stupa i vidjeo je, gdjeno uzima krasan li¬ ljan iz čaše i na to izniknii. Sutradan očuti se njekako tromim i utrudjenim; sjeti se na nočašnju utvaru i stane joj se smijati. Skoči s kreveta i pogleda najprije na prozor, ali tko da opiše, kako so jadan prepao, vidivši da je prozor zatvoren, a liljana iz čaše nestalo! Bijaše čvrsto osvjedočen, da je mrtva djevica glavom odnela svoj liljan. Grabež, koga počini na njenom grobu nedade mu niti časak mirovati. Od silna straha popade ga ljuta vručica, koja mu isti život u pogibelj baci; nu po brižnoj njegi svojih ukučanah bude sretno izbavljen iz raljah ljute smrti. Doduše se kasnije razjasni ciela utvara, koja ga tako silno preplaši: susjeda njeka prode kasno u večer kraj njegova prozora i hoteča ga dražiti, izvadi iz čaše li¬ ljan i odnese ga; nu on si dobro zapamti cieli taj dogadjaj i zakune se poštenjem svojim , da neče nikad više niti dirnuti u ono, što smrti pripada. Takov san morao bi mučiti sve one, koji se neboje oskvrnivati grobove pokojnikah. — Requiescant in pace svi, koji su boj ovoga života podneli i prošli sretno kroz prelaz, koj niti nas mimoiči neče. Vami čitatelji mladi od mene pričica, a meni od Boga liepa srečica. 5 . 3h4, 136 Vlastelinski pisar. Nap is a Miroslav Kramarič. [. Prvi pogled olia tvoga, Zatravi mi srce moje, Mir i pokoj ti razori, Robom si me učinila. Pred nami se stere liepa ravnica razredjena u skladnoredne jablani ograničene četverokute, koji kako se čini svojimi plodonos- nimi črnimi zemljišti očekuju jedva, da ih čovjek obradi; velika na¬ vala plugovah i gospodarskih zapregah gospoštinska je tlaka, kojom se obdjelavaju ptdja bogatoga vlastelina Darovi<5a. Krika i vika kočijaša i gospoštinskih pandurah odjekuje obližrijim gajem, koj se kraj obale tiha romon-potočiča proteže. Tamo dalje pod stoljetnim duhom stoji u Ijetnom odjelu obočen mladič. Bijaše srednjega stasa, te suncem ogoriela lica, črnih kosah i očijuh te malih brkovah. Taj mladič bijaše bezdvojbeno reditelj posla, jer sada zvaše ovoga sad onoga, te nješte kao da zapovieda, dočim jedan stari opunih siedih brkovah pandur gore i dolje kraj težakah hodaše, redeči i izvršujuči zapoviedi grofova pisara. Službu vlastelinskoga pisara obavljao je taj mladič, dostojanstvom malena, ali od seljakah veoma poštovana osoba, Sunce več zapada. Trači bivaju sve to duži. Cestom koja gra- niči s poljami, teku kola vožena trudnimi konji i volovi. Konj piša— rev grebe po zemlji ogledajuč se na krovove koje je izmedju visokih jablanah jedva mogao vidjeti. Zatirn vidjeti je u maloj daljini prah, gdje se poput magle pod oblake vije, te kada se sve više i više približavaše, ugleda se liepa četveroprežna kočija grofa Daroviča, iz koje dvie djevojke zna- tiželjno inotre natrkivanje seljakah, jedna bijaše diete kostanjastih uvijanih kosah i finoga nosiča, druga pako djevica u najliepšem cvietu, vitka kao jela u gori; plave joj kose prhaše poput lahka no¬ jeva perca, a plave oči kriesile su se prijazno kano dvie zviezdice Ijetne noči. Naš pisar zadubio se toli jako, da je, pošto su bila več kola prošla, još vaviek u snu bio, i krasnu si sliku predstavljao. A kada mu Miško, stari pandur, konja dovede, opazi ga posije dugoga pre¬ mišljevanja i sjedne mučeč na sedlo. Miško pako čudeč se svomu mladomu gospodinu, kako ga zvaše, i stane misliti, šta je uzrokom njegovu šutenju; ali se nedomisli. 137 II. Grad grofa Bogovoja Daroviča sazidan na dva kata ležaše na podnožju strmih gorah hrvatskoga Zagorja. Prama iztoku protezala se velika ravnica svojimi livadami i p< ljanami, a po gorah vijahu se lugovi. Kada je taj grad sazidan, to se pravo neznadjaše; nu toliko se govorilo, da je iz sedamnaestoga stolječa. Koliko je pako več prepatio od barbarskega napadanja Turakah i inih dušmanah, o toin govorahu priče, koje se iz ustih u usta prelievahu. U prvom katu bijaše tako zvani „gospodski stan“ i ložnice grofove. Na starinskih prozorth visjahu svileni i dragocieno izkičeni zastori. Nad krovom dizao se je mali zvonik, koj je njekada služio, da zove hrabre vite¬ zove u boj; uu sada navieščivao je samo pozdravljenje, i kadkada zvao pobožni puk u gradsku kapelicu da se Svevišnjemu pomoli. — Akoprem je uppomene na bojna vremena još uviek živila, ipak bijaše sada ovdje slika velikoga miroljublja Okolo na livadah pasaše liepo blago, uz milozvučnu svirku i pjestnicu pastira. Danas je dan nedielje; u gradu je sve živo. Služinčad hoda atno tamo. U dvorištu je konjušnik, prieleči kočijašem, da, ako neidu hrže čistiti konjušnice, da če kazati gospodinu; jer se gospoda svaki čas nadaju se novoga gosta. Služkinje preskakivahu skaline gore i dolje punimi zdjelami i pecivom. Grof pregledavao je sam svoje mu- njobrze konje. Bijaše muž oko 50 ili 60 godinah, krasan, te pravi sin hrvatske inajke — domovine. Najprije bijaše Vojnikom, a po¬ sije odrekav se toga stališa ode na svoje liepo dobro koje mu je izmedju svih inih največma radi liepa položaja omililo i zato, što je ovdje svjetlo sunca ugledao. (Dalje če sliediti.) NARODNO BLAGO. Liepa Rieklnllca. (Nar. piesma iz labinske okolice.) Pokle snse Beneci zidali V njim se vozi Rekinjica mlada Ni takova jadra sprojadrilo, Rekinjici bralac i sestrice. Ko s’pod Rike s’pod biloga grada. Jadra s« njim zlatom rikamuna 188 A konopi’ se od bile svile. To začuje kralju, mlado dite Pak govori mile majke svoje: ') Da bi mi ju majko, obljubiti la bim joj dal pol kraljestva moga Ja biu joj dal krunu z’glave moje. Ovako mu odgovara majka: Kedaj sinko pol kraljestva tvojga, N e daj sinko krune ’z glave tvoje, ,Veg učini jednu večericu I zazovi niladu Rekinjicu; Mornarom daj vina i rakije Rekinjica vina malvasije. Molnari su za stolom zaspali A samo ni Rekinjica mlada. Kralj ju prime za desnu ručicu, Pak ju pelje v devetu kamaru On ju ljubi tri dni i tri noči. Obljubljena, pak je ostavljena. Zapisal A. D. B — o, Osoranin. Narodne pjesme. (Sabrao L. M.) Asan-agu nešto dozivalo, Bjela vila s visokih planinah: „Asan-aga! pokise ti perje.* „Neka kisne, da bi pokisnulo! Kije meni do mojega perja, Meni drugi odvede divojku ; Da j’ daleko nebih ni žalio, Van Alija najprvi komšija, I još mene u diverstvo zove. Kako ču joj diver biti dragoj? Kako dragu za ruku voditi? — Asan-agu majka svitovala: „Asan-aga moje dite drago! Kad ti budeš no sladkom šerbetu, Nenazdra'ljaj kumu ni diveru, Ni Aliji mladu djuvegiji, Van divojci lipoj u budžaku, U budžaku pod puli-duvakom *) BB Zdrav’ divojko, sudjena mi bila! Jal divojkom. jali udovicom, Jal ako češ mladom puštenicom.““ Ja usadih jelu na kamenu Kad je kisa, sve je jela viša, Kad je sunce, jela zelenija, Kad je vitar, jeli djul razvija. I II. *) Genitiv mjesto dativa. Onaka je n mene divojka: Kad je ljubim, sve je rumenija. Kad je karam, sve je veselija, Lipa mi je radostna je na me, Draga mi je, dražja od sestrice. Da jo inajka hoče da da za me. Draža bi mi i od majke bila. III. Smilje brala kitjena divojka. I beruči i u goru zadje. Kad u gori, razbojište nadje. Na razboju ranjena junaka. Na junaku zelena dolama, Na dolami dva svilena džepa, U jednom je prsten i jabuka, A u drugem svilena marama: „Tebi, draga, prsten i jabuka, A meni če svilena marama, S njome hoču rane zavijati, Da bi od šta, nebih ni žalio, Več od jedno zuba divojačkog, To je rana od devet pedaljah." Jedva se je junak izličio, I uzeo tu Ijepu djevojku, I s njome je porod izrodio, Dvije kčeri i četiri sina. *) Kad se Turčin ženi, i kad u kuču dovedu djevojku, svi se vesele, a dje- vojka dreždi u kutu, pokrivena puli-duvakom. Prijateljski listov!. Zagreb. Mužki sbor narodnoga glasbenoga zavoda poklonio onih je danah vrlomu vodji i učitelju glasbe na ovdješnjem kr. učiteljskom p ipravnižtvu u znak svoga iskrenoga štovanja i velike zahvale g. Vatroslavu Li chtneggeru. srebrnu taktirnicu urezanim nadpisom. Tako je pravo; nek se slavi, tko je slave vriedan! — Kad smo več ponješto javili o svakom pojedinom zagrebačkom zavodu, preostaje nam još naše učiteljsko pripravništvo, koje se letos glede prijašnjih vremenah znatno podiglo. Ravnatelj g. Fr Klaič, kao i ostali učitelji brine se za napredak toga zavoda, što je tim vrlije, čim opažamo danda¬ nes, da sve na boljak ide. Slavni g StiepanN6votny predaje u obiuh tečajih vjeroznanstvo i nauk o odhranjivanju, g. V. Lichtnegger glasbo, g. F. Stark risanje a ostale predmete, spadajuče u taj zavod g. Ljud. M o de c, namjestnik bolestnoga učitelja g. Partaša. Pripravnikah imade 35, od kojih je večina marlji¬ vega nastojanja, da če jednoč točno izpunivati učiteljske diižnosti svoje. — fiujemo, da če početkom drugoga tečaja g. Mirosl, Matkovič početi 140 predavati brzopis za dijake svakog zavoda. Tkogod pozna velik«" korist, koju si može pribaviti marljivim učenjem stenografije, rado če sigurno stupiti u taj podhvat, komu mi najbolji uspjeh srdačno želimo, a mladeži napomemito pre¬ davanje g. Matkoviča najtopljije preporučamo, a to tim više, šlo je visoko kr. namjestničko vieče dozvolilo napomenutomu g. brzopiscu na temelju njegovog u toj znanosti dokazanoga podpunoga usposobljenja od 16. prosinca 1863. br. 13970, da može na višjih zagrebačkih zavodih predavati taj u našoj domovini žalibože tako malo razprostranjen predmet. Zagreb. Ovdješnja sjemeništna mladež pokazala je nedavno , da unije ljubiti i častili, koj je ljubavi i časti vriedan; napose pako da umje poglavaroin svojim zahvalnost izkazati. Nadošlo prcdvečerje Tominja, a njime takodjer pred- večerje obljubljenoga ravnatelja g. Tome Gajdeka kan. zag. U sjemeništnih zidinah sve živo kao nikad prije, dvorana sjajno razsvjetljena i izkičena slikami slavnih Jugoslavjanah i trobojnim zastavicami, u dvorani gusle ječe, — pitomci sjemeništa spremaju sjajnu zabavu obljubljenomu svomu glavaru. Za večernjeg blagovanja bijaše u blagovaonici po njekom pitomcu vrlo umjetno naredjeni pro- zrak razsvjelljen, a ravnatelj, došavši k večeri kratkom pjesmicom i trokratnim „Živio“ pozdravljen. Posije večere zače pjevačko-glasbena zabava ili koncert, koju dovoljan broj duhovne, a i njekoliko svjelovne gospode pohodom svojim udostoji, premda pitomci nikoga nepozivaše. Koncert izpao je čisto dobro, oso- bito se dopalo: „Selsko kolo po Kochu" izvedeno po šestorici guslačah i „IVa- rodno Quodlibet“ izpjevan po ukupnom pjevačkom sboru od 16 glasovah, oba ova komada bijahu izazvana, a ostali živahnim pleskom nadareni. Pjevnlo se još: Pjesma u slavu svečava," „Strunam,“ i „Moja ladja;" a sviralo: n Uvod," „Ilirsko kolo" i „Quodlibet.“ Manjkale sujoš deklamacije, te bi zabava posve sa- vršena bila, nu što nebje sada, bit če, več bo se govorka nješto o deklsmator- no-pjevačko-glasbenoj zabavi prigodom slavnoga goda Nj. preuzoritosti g. sto- žernika. Ta djetinja harnost izmami nježnomu srcu preč. ravnatelja radostnice suze i s njimi u oku zahvali se posije koncerta sinovom svojim kratkim, ali jez- grovitim, upravo iz dna mladjanih djetinjom ljubavju prepunenih srdacrh proizti- čučim „Zivio!“ iz dvorane odpračen. Drugi dan u jutro uručiše mu odaslanici krasni srebrni pokal, koji mu harna mladež za uspomenu kupi. To je bilo na Tominje, a na dan sv. Stjepana prvomučenika predadu bo¬ goslovci I. god. ljubeznomu svomu starini i svečaru dr. Stjepanu Konstanci! koi se več preko 20 godinah^ skoro, uzpinje na kathedru, s kaje sipa znanje tarožitnostih i jezika hevrejskoga u znak ljubavi i zahvalnosti malenu srebrn u sčašicu. Vriedni starina zahvali se puduljim poučnim govorom. Tako je: nek se časti, tko je časti vriedan. M. pl. Z. Zagreb. Oj Bože, koli je čudan ovaj sviet! Koli je nestalna ljudska čud Komu danas gromoviti „živio“ klicu, zatri dana klicati če mu „propao!“ Koga danas slave i štuju za tri dana če ga ružiti i grditi! Koga danas svimi silami podpomažu, za tri dana ostavit če ga jadna bez pomoči! — Takovo me mudro- vanje spopade, kadno draga »Torbice" ono »Oznanilo in prošnjo" tvoga u- redničtva, što više — onu opomenu — čitah. Nevierovah skoro samu sebi [stoga uzmi pa čitaj drugi, tretji put, ali što ču si, sve mi ipak kaže, da bi mogla biti žalostna istina na što ja niti nepomislih: da naime rnladjana moja brača malakšu u ljubavi prama rodu i narodnosti!? — Sto rekoh, bračo: — oprostite mi, po¬ pravit ču: nije pomanjkanje Vašega domoljubja krivo, što nam kani propasti je- dino glasilo djačlio, — što nam kani povehnuti istom pronikli cvjetak, — što nam 141 kani prestati — „Torbiea ;* več je torau kriva - ufam se da ču pogoditi — klet« nesloga — la nesretna bolest slavjanska! Oj neslogo, neslogo nikad te nebilo, jer nam jadna sve pokvari 1 — U prvih svojih brojevih dobila si mila „ Torbice" žilavo čislo srdačnih pozdravah i dobrodošlicah iz, svih skoro jugoslavskih vi¬ linskih dvorovah, ali ipak morade več u drugom broju nješto natucivati o nespo- razumljenju i uvriedah; u prvih brojevih prošloga tečaja doniela si liepih dopisah iz hrvatskih Stranah, n u pivom broju Ijetošnjeg tečaja niti —jednog jeditog, Brača hnatska! je li moguče, da kroz ciele praznike neimadoste prigode, da „Torbici“ prijateljski kakav listič uzpišete? Kevjerujem. —Nu sve bi to jošle čo- vjek mimoišao, ali ona javna opomena, ili bolje rekuč povod toj opomeni, mora da vrlo neugodno dira svako rodoljubivo srce. „Nemojte sladka brrčo!“ jedina je rieč, koju vam kazati mogu. Oj neslogo, ti nam sve pokvari! — Istina je, što njeki vele: „Stoču s „Torbicom“, kad neima vrstnih članakah u njoj?“ neima doduše sada čestitih i savršenih; ali kažider mi, nečudiš li se veličnnstvenu hrastu u šumi? pa šta misliš, da je urnah u svom začetku takav bio? jok vala brate, bio je najprije neznatan žir, koj je u zemlji sagnjio, te iz njega proiztekao toli divan hrast. Eto tako ti je i s „Torbicom“, koja kani učiniti, da ono pero, koje ju sada lošijinii članci podupire, uzmogne jednoč sa svojih vrstnih članakah biti slavskomu rodu na čast i korist. To joj je zadača, a prama tomu i geslo: „Zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača.“ To budi u tvoju obranu mila „Torbice“. Stupaj samo hrabro naprej! — Pohadjaj sve vilinske dvorove po Jugoslaviji i pozdravi mi braču! — S Bogom! B-č—. Koprivnica. G. — (Odlomak iz prijateljskoga pisma *). Prije njekoliko danah ostavih bolestnički krevet, koj kroz punih sedam tjedna u težkoj pošalini čuvah, u to mi dodje u dobri čas tvoj nuli list, koj me vrlo razveseli. Pišeš mi koječega, med ostalim pitaš me: „zašto da se neženim?“ Brate bi se i nebi se! — Ženio bi se, da se nepolucam med tudjimi i jerbo ljubim, a nebi se: jer sam prvo premlad, istom 22. god. navršio, drugo, plača mi premala, dajedvasam o njoj živim, a treče: imam dve sestrice, kojim sam i otac i majka, pa bi rado prije njih obskrbljenje vidio. Pišeš mi, da se u Zagrebu učeua mladež narodnoj knjiži priljubila i da medjusobom izdaje časopis — kako mi reče— „'l o r b i cu“. To je vrlo liepo! Ali čuj, kako se kod nas narodnost podupira: goji se toli hva¬ ljena uzajemnost, misliš — slavjanska? ne žalibože! Kod nas nevalja onaj prin¬ cip: „Gleichberechtigung aller Nationen,“ nego se veli: „Die deutsche Nation ist halt die gebildeste, und ohne der deutschen Sprache, ist es unmdglich in einer Gesellschaft aufzutreten!“ (sic). U naš grad doseliše se mjeseca rujna „kata- stralci,“ da u ujem zimu prezime. Ovi indi ponajviše rodjeni Cesi, utemeljiše u družtvu tobožnih njekih naših domorodacah oko polovice listopada njekakav ,,ka- sino.“ Ja na svu sreču bolestan, nebudem u to kolo upisan, a niti se borne nebi da o upisati. Plača se na mjesec 1 stot. Svrha toga kasina je žaba viti se; s toga drže dvoje hrvatske novine „Glasonošu“ i „Nar. Kovine 11 i množino njemačkih svakakih lažitorbah, a českomu časopisu neima niti traga ! Lokal toga druživa je u novosazidanoj Semerajevoj kuči na trgu sv. križa polag skole, gdje se ta ko dj er Taj odlomak priobčimo po dobroti njekog našeg prijana, koji nam ga izvadi iz dobivenog lista, da uvide hrvatski mladiči, Kako se uz sav trudI i niuku, ipak jošte simotamo okolo šopiri njemačka kultura v središtu hrvatskih stanovnikah. Ured ’ 142 svakoga tjedna drži od tog družtva piredjeni takozvani „Krancl“. — Konverza¬ cija vodi se u toli omiljelom germanskom jeziku i jednoin riečju sve ti je tude tako koncentrirano, da sasvim na ,,frankfurtsku‘‘ priliči. Kije li to brate, „šman- fau“ za naš inače domorodni grad Koprivnicu? Bolje bi bilo, da se oti naši do¬ morodci slože, pa da otvorimo opet hram Thalije, koi nam od preklani zatvoren stoji, te nam komtine i koulisse nioljci toče. Ali jao i pomagaj! tko bi ih na to sklonio! Za sada Bog s toboiu! Drugi put više. — Kraj Toševca. — Mnogi čitatelj „Torbičin“ premišljavati če znatiželjno, gdje je taj To seva c? Al znati eljnost če se njegova umanjiti, kad mu kažem, gdje je i šta je! ,,Toševac“ je sada imanje kraj svetoga Ivana uviastničtvu rodo- Ijubivoga vlastelina g- Davorina K—ča. Prije njekoliko godinah bijaše to imanje Ivana Jambrešiča vel. sudca žup zagrebačke, i prisjednika sudb. stola. Ovaj u ovoj okolici po imenu svakomu djetetu poznati muz, bijaše učena glava, ko što mu i stric Andr. Jambrešič •— Isusovac — koj je mnogo djelah u lat. jeziku na- pisao, najznamenitije pako jest njegov veliki latinsko-hrvatski riečnik. Ivan J. do- duše nije napisao nista, valjda zato jer se mnogo bavio izvršivanjem službe i go¬ spodarstvom. Izza sebe ostavio je mnogo prekrasnih latinskih i njemačkih djelah dapače mnogo grčkih i francezkih, koja se još podpuna nalaze u Toševcu. Sada- nji vlastnik koj je kao vatreni rodoljub i uman gospodar na široko poznat pod imenom: „dragoga Martina", baštinio je to dobro po nasljedstvu rodbinskem. Prije se zvalo cielo selo koje od toga imanja prama iztoku, zapadu i sjeveru leži „Toševec.“ Nu u novije doba osobito g. 1853, bi to ime sasvim uništeno, te nametnuto blizo ležečega sela koje se zove „Turkovčina.“ Od tada zadrži to ime samo imanje. — Sada sam Ti mili čitatelju dovoljno razjasnijo. Kao susjedu To- ševačkomu rnilije mi je to ime, jer po pravu to isto i moga zavičaja. A novota- renja bez pravoga temelja sadašnjih vremenah mi se nedopadaju. Konačno još dve tri rieči. Sve nas oko Toševca , a znam da i rodoljubivu dušu, koja u njem prebi¬ va dirnula gorko vjest u II. snopiču „Torbice“ gdje se govori o sedmoškolcih. Kad sam tu vjest u okrugu milih mi prijateljah čitao, poviknu svi: „To nije mo- guče, da to u „Torbici“ stoji!" „Pogledajte, „Torbica“ nelaže," rekoh jim i svaki uvjeri se o istinitosti. Sve nas obuze duboko žalost i mi se razidjosmo. — K a raz- stanku utješi nas jedan prijatelj, veleč: Kije tako sva mladež hrvatska , medju pšenicom imade uviek i kukolja. Bedenlca. — j». x. r. — Radost obuze mi srce, primiv u ruku ovogo- dišnju „Torbicu“. Doista , tko iole zrielo misliti znade, mora pripoznati, da je „Torbica“ za hrvatsku i slovensku mladež od velike koristi. Koli liepa radnja mladih rodoljuba!) dvajuh srodnih narodah, kad se bratlnski jedan drugomu odzi¬ vajo, te složno rade okč nabhraženja i bistrenja uma. Ali na koliko sam iz pri¬ jateljskih pisarnah iz Zagreba razabrati mogao, hrvatska, osobito Zagrebačka mla¬ dež malo haje za „Torbicu“, Valjda zato što nije „Torbica“ čisto hrvatski list? Ta eno lani školske godine izlazio je „Rodoljub“; pa zar sit ga djaci podpoma- gali? To nas najbolje uči, što „RodoIjub“ več neizlazi uz svu dobru želju izda- vatelja. Što če iz nas biti, ako ostanemo takovi, doista ne što se naši otci na- daju. Al nada koja mnogoga čovjeka tješi, tješi i mene. Ulivam se, da če mnogi moji njekadašnji sudrugovi bolje pregledati. — Kod nas je narod ljetošnjim prirodom obilno nadaren, žito obrodilo je obil¬ no, a vino na toliko, da starci od 80 godinah tako obilna branja doživeli nisu, ko što je ljetošnje bilo. S toga i sliedi, da se kod nas Ijelos mnogo mladicah ženi; 143 jer kod našega naroda valja: „bez vina i zelja, neima veselja.* Imade jik koj bi se ženili več prije 8 i 9 godinah. da nisu bile „žedne i gladne godine. 0 Takodjer se svojski radi oko naobražejna prostoga naroda, najbolji dokaz jest tomu, šlo se na mnogih mjestah dižu nove školske zgrade za občnvanje mladeži. — , JL T Žalostno novico naznanjamo jugoslovanske] mladosti, da je naš tovarš, osmošolec v Zagrebu France Kosmač, 31. januara v 19. letu naglo vmrl. Bil je iz Cerknega na Goriškem, marljiv in nadepolen v poeziji pod imenom Cerkljanski. Bo¬ di mu zemljica lahka in večna luč naj mu sveti! la grobu svojega pobratima IMlSlM ilmv&Ajl, vmrvšega 31. januarja v Zagrebu. Spoznavša se sva vernost si prisegla, Da brata čeva biti si na sveti, Za našo mater Slavo zmir živeti, Dok ne bi na naj’ groba noč se vlegla. In rčs, če tudi vedno temna megla Nebo je nama krila v zimi in leti, Ostala zvesta v zvezi sva presvoU Odkar sva bratovski v roke si segla. Al naglo zdaj, predragi brate, te zadela Je z britko koso kruta zena bela; Te v hladno jamo skrila je trohnoba. Tu z solzami polivam konce tvčga groba, Žalujem in zdihujem: „France brate!" Naj Večni vzčme te med svoje svrte. M. Trnovec. 144 imi einlee. Njeki seljak običavao je uviek dan prije izpovedji svoju su- prugu iztuči. Upitan od prijateljah, zašto to Cini? Odgovori: Ja sam vrlo nedosietljiv, te se nemogu nikada dobro za izpovjed pri¬ praviti; a ovako kada ju (suprugu) izbijem, kazuje mi ona sve griehe redom. — Jednoiu se svadjahu dva književnika. „Vaša djela nalaze se u Vašoj knjižnici, a drugoj nijednoj," reče prvi. A vaša knjižnica u Vaših djelih*, odgovori mu drugi. — (Hindostanska pričica.) Njeki siromašni crnac, kojega smrt od zločeste žene i siromaštva oslobodi, dodje pred rajska vrata Brahme. „Jesi li bio pod Dabaom" (neka očiščenja,) upita ga Brahma. „Ni- sam , ali sam bio oženjen.^ Dakle unidji u moj raj, ti si se na svetu dosta natnučio. — Malo zatim dodje i drugi. „Je si li bio pod Dabaom ?“ upita i njega Brahma. „Nisam; ali sam bio dvaput oženjen." r Nosi se, moj raj nije za ludjake stvoren," odgovori mu Brahma. M. Krmrč. Listnica. (Slov.) G. Zakl : V tem zvezku nam je prostora zmanjkalo. — G. J. Ž. V.: Ako se malo semtrtje opili, dobro bode. Potrpite tedaj do prihodnjič. — G. k — B.: Časoma pridejo tudi Vaša delca na vrsto. — G. Lovor.: Dobili, ali prepozno za zdaj. — G. Beloltr.: Priobčili bodemo po okolnostih potrebnega pro¬ stora. — G. Seloljubu: Skusili bodemo porabiti. — Gospodični Radoslavi: Vsacej pesmici, ki poteče iz Vaših ročic, ali ktere druge domoijubke, odmeriti hočemo prav rado vselej prvo mestice. Tedaj le hrabro naprej! — G. D. v. Lj.: Le pogostoma kaj. — G. A. S.: Prepozno; obljubljeno bode nam všeč. — G. F. P. v. Lj. Pričakujemo kmali prav dobre hrv. slovnice; z veseljem vstrežemo takrat Vašej domoljubnej želji. (Hrv.) G. Bč. : Čudite se, zašto tako malo prostora odmerivatno hrvats- kim spisom, ali da Vam kažemo imenik hrvatskih predbrojnikah , sigurno bi uvidili zašto? Spisi Vaši su nam svi vrlo dragi. „S1. T.“ nain se osobito dopada. Živili! — G. T—b.: Sve Vaše nadje mjesta u „Torbiei“. — G. K. 0.: Nastavek i svršetak „p. cr.“ budučiput. — G. Br. na R.: Ostalo se porabi. Obečano bit če nam drago. Popravek. Pri pesmici „Druinica“ na strani 102 izostal je slučajno podpis: Gomilšak Višečki, kterega naj s to opombico tukaj namestimo. iv. zvezek n Torbice“ pride, ako se dozdaj še nepovoljne okolnosti kaj k dobremu spremene, prve dni marca na svetlo. Natisnila narodna tiskarnica dra. Ljudevita Gaja v Zagrebu. TORBICA JUSOSLAVEHSKE MLADOSTI. lido lil, V Zagrebu 10. maja 1864. St. 4. PESMI. Vrbsko jezero. (Poleg koroške pravlice.) Kaj kuha v jezeru in vreje na dnu, Jezi se valovje šumeče, Kaj javka, zdihuje, ječi bez miru Ko ura polnočna priteče? „Razuzdneži, se ne bojite Boga, Tak sveti večer se praznuje? Joj! nehajte hitro, pomislite, da On dalječ ni, ki ostro kaznuje!" O to je ukorna bezbožna drhal, Od božjega srda zadeta, In dokler s trobento jo angelj ho zval, V globoko jezero zakleta. V naročju bogastva in sreče se je V nasladnostih nekdaj gostila, Ošabno v napuhu prevzemala se, Boga zaničvavka je bila. Pa prišel, oj prišel je sveti večer, Ki cerkva obhaja ga složno, „ Zveličarje rojen dans“ — kliče vsakter, In moli, slavi ga pobožno. Ne mara, ne zmeni drhal se za to, Ki pleše in uka pijana, Se zbija in tepe, preklinja strašno, Da trese se cela dvorana. Že bliže in bliže je pola noči, Pod nebnih oblacih pošasti Gromečih plamnečih se vojska vrti, Ko trna maščevalnih oblasti. Silnejše razlega se ropot in klic Ni konec še grozne gostije, Kar starček — pripognjen in opadenih lic čez prag prikoraka in vpije: Pa glas mu pretrga sloternat lagoj, Podoben rjovenju živine, S krohotom zavrne hudobnežev roj, In žalosten starček koj zgine. In hujše, zinil- hujše le družba divja, Ko pamet in um bi zgubila, — Kar zopet na uho nenadoma ta Doni jej beseda svarila : „Rotim vas in molim pri živem Bogu Poslušajte opominjanje resno, In jenjajte urno, da strašnemu tu Sodniku ne bode prekesno!“ »Nastavil že joj! maščevalen je meč, Že meri s pogubno vam strelo, Ne blaznite o trdovratneži več, Pod vami odprto je žrelo." Pa zopet mu govor preseka krohot In vriš, da se dalječ razlega, „Prečs starcem!" kričijo med hrup in ropot, In planejo jezni nad njega. Kar naglo mu iz oči togota, in srd Zabliskne plamteč, da drevena Obmolkne drhal ino bleda kot smrt Na starca strmi okamnjena. 10 146 „Gorje vam! gorje vam o zlobneži zdaj", Zakliče roko povzdignivši, „Prekleli bodite od zdaj vekomaj, Tu milosti hip zamudivši!" In 'e ga ni vidila množina več, Tihota je grobna v dvorani, Kar zvon na visokem zvoniku brneč Dvanajsto jim uro naznani. In mahoma vstane loinast in potres, Da zemlja bobni in trepeče, Odprejo studenci se strašnih nebes,- In morje razlito dol teče. Med hrupom z obupom pa truma kriči, In roke previja in jeka, Prepozno — prepozno — več smiljenja ni Že silna zaliva jo reka. Krog vriska, se bliska in poka, gromi, Ter hišo nesrečno podere In više glasniše valovje šumi, Obširno dolino požere. V jezero spremenil je celi se kraj, V njem mora drhal pokoriti In všasih, kjer stala je cerkva nekdaj, Se sliši po noči zvoniti. J. Gomilšak. Čuden pogreto *). Zvonovi po vsili cerkvah, po stolpih vsili done, Da dalječ se glasijo čez dole, čez gore; K pogrebu vkup derejo ljudje od vsili strani Slovenije veseli, ko da bi v svate šli. Tu viditi je Krajnce in tamkaj Štajerce, Tu Istre, Gorotance in tam Goričane, Trop Ogrov in Hrvatov druži se jim v narasti Da rajnemu mrliču izkaže zadnjo čast. Že štirje ga nesejo, za njim se ljud vali, Al nihče ne žaluje, nihče se ne solzi; ]\’i čuti miserera, ni čuti libere, Pa tudi ne molitve in ne molitvice. Vsi skačejo vriskaje, veselo se smejo, In nove in stare pesmi navdušeni pojo; Glasovi samokresov razlegajo se vmes Piskarjev ino godcev, ko da je pir al ples. Med mnoštvom pa koraka počasi sivček svet, Obleka črna krije od glave ga do pet, Le on otožno gleda, le on vesel ne gre, Le on po njem zdihuje in briše si solze. Al za solze njegove nobenemu ni mar, Kaj nek bi žal jim bilo, da vrnil je grešnik star? Saj le ošaben tujec, le krut je bil trinog, Ki je Slovencem vedno zadaval dosti tog. f ) Primeri: Sprovod v „domorodnih glasili" od M. Bogoviča. P. 148 *ioioici: : ) Iz zapuščine prerano tiam vmrlega Franceta Kosmača. Vred 140 Na gori strmeni Si pesmice kujem, So tički pri meni, Sc ž njimi radujent. Na gori zeleni Sli rožce cvetejo ln tičji plemeni Mi pesmi pojejo. m a g- o r i. Gorcnski vetrovi Mi bistrijo glavo Savinski bregovi Pojejo mi slavo. P rij a tl i predragi Na goro hitite, Priložnosti lepe Iz rok ne pustite! Saj lukrj Slovenci Si bistrijo glavo, In dragi Sl o v e nji Prepevajo slavo! JI»j a o s o <1 a. Jakob Kočevar „(}uo se vertain" premišljujem Ker sem zapuščena reva, To se noč in dan odmeva Ce zaspim al’ pesem kujem. Dober'„philosophus“ biti, To me dost učenja slane, Bili vane, vane, vane, To se najbrž zna zgoditi. Kaj poslednjič nič le nočem? Mislim kdor na strune brenka, Ta živi brez vsega cvenka, To želim in biti hočem. X. B. O r a z h o d u. Akoravno zapustimo Šolo, mater umnosti, Vendar zvesti ostanimo, Kar smo obljubili si. Težko nam se je ločiti, Toda domačije kraj Tud’ ne smemo pozabiti, Še le tam se vživa raj. Greuka moja je osoda „Mores“ ta me zna učiti, Kaj postanem kaj čem biti, To je moja zdaj svoboda. t S trnom so nasute pota, Ce so gladke so ledene, Pasti mora kdor zadene Tako cesto, oj pomota. Dobra pač mi ni „fortuna“ „Malum“ več’del mi nakloni, Zinir me daljej vodi goni Ko že sveti bleda luna. Že potekli nam so dnovi, Že se bliža žetve čas. Ko se zbrali mi sinovi Bomo in zapustli vas. Truda polni pa veseli Skupaj zdaj se snidemo, Pesmi mile bomo peli, Preden se razidemo. Bile nam so ure drage Tud’ če ravno kaj grenke, Vendar pa plačilo zmage Nam le mirno je srce. Solnce milo zdaj nam sije Ko na dom se vrnemo, Prvi hribček domačije Tu že zdaj zagledamo. X. B. Napili. 1 . Šibi et guibusdam aliis. Slavčikov pesmice milo žvrlijo, Vrabiču budast’ mu željo zbudijo: Tudi povzdignit premili svoj glas! Močno se torej napenjati jame, Strunice vbera in pevat povzame: Pesem ostane le „čri — čri“ ves čas — 2 . Našim pesnikom. Prnv’jo da gladni pojd, da glad si preženejo hudi; Pevajo menda zatč pesniki naši toljkd?! 3 . Našim nadepolnim pesnikom. Slava raduj se, nadepolne pevce 'maš mlade; Da res: drugi od druzega bolj vsi — polni so nade! 4 . Ponočnjaku. Plena si išče po noči, po dne miruje zverina; Divja si torej zverad, tebi so dnevi noči! 5 . Mladim očalonoscem. Kak vendar očale mi služijo dobro! Da res! ker sicer b’ te vidil ne bil! 6 . Mladim sonetarjem. ■ Sonete peti slišim pevce mlade. Prešerin. Že stara pravda je, da se dopada Človeku to, kar lastna roka dela, Naj tud neumnost vseh je zmes debela; In da očitanj ne, le hvalo rada Tud sonetarjev naših tropa mlada Posluša, menim, da že davno cela Jugoslovanska dobro ve dežela ! Ker zdaj sonete peti je navada, Pesniček vsak, da božje razodetje U sebi nosi, meni, med Slovence Pošiljati sonetov umne vence. — Prijatla slušajte vi sonetarji: Da sodba koga ne dobi — Bog varji — „Še jambu kos ni, spleta pa sonetje!" M. h. Rogacki. 151 Možica 0 kadar, ljubi, mimo koče Te up, da vidiš me, peija, In srce li ljubezni vroče Na oknu rožico zazna: Takrat spominjaj se prav živo Device zvesto ljubljene, Saj kakor roža sramožljivo Ljubezen moja ti cvete. Pomisli, da vsak dan priliva Jej moja roka preskrbna, In kakor zdaj je ljubezniva, Nikoli pred še ni bila; na oknu. Kot vseh sijajnih rož kraljico Presrčno rada jo gojim, In kolikrat svojo glavico K ljubo cvetočej naslonim! Pa izročavam jej izdihe, Ki mlado polnijo srce, Njej pravim želje, misli lihe - Naj ona tebi jih pove. Ko hodiš torej mimo koče I 11 rožica se ti smehlja, 0 misli, da poljube vroče Daje ti zvesta deklica ; Prerada res bi to storila, Pa ni spolniti želje moč, Zatorej naj ti roža mila Pihlja čez zrak poljubljej vroč! LEPOZNANSTVO. Dva solfubnlka. (Povest iz ljudskega življenja.) Spisal G. Visečki *). I. ^Neprenehoma se obrača čas, in mi se premenjamo ž njim*, piše v starodavnih časih modra neka glava. Da, čas vse prerodi, in le jedro, postava, po kterej se svet obrača, ostane večna! Pred nekterimi desetletji bilo je dosti drugače, in potem bo spet drugače na svetu; vsaka stvar, vsaka doba gre svojo pot; vpraša se le •' „ali naprej, ali nazaj ?“ Kdor opeša in oslabi, šiloma ga tišijo in z nogami teptajo. Ta osoda zadene vsacega enako. Kako sc je v našej domovini slednji čas vse preinačilol Naši stari dedje in očetje so pomrli in vmirajo; mi, novi zarod, občudujemo sicer njihovo *) Ravnokar smo culi, da je pisatelj te pripovesti g. G. une dni z g. misio- narjein Pircem v Ameriko odšel. Kakor je to iz verstvenega obzira veselo, tako je iz domovinskega žalostno, ker škoda je res, da se krepki, vneti slovenski fantje podajo v ptujo zemljo , kterej ne morejo nikoli toliko pomagati, kakor bi z marljivostjo svojej domačej zemlji ko¬ ristili. Vr * d- 152 priprosto življenje, sli ne korakamo za njimi. Kar so oni vpeljali in ustanovili, se nam že zdi po starem kopitu, in mislimo, da nam je dolžnost take reči zatirati in preganjati. Oj smešno, čuda smešno igra človeštvo na pisanem odru lesenega gledišča — sveta! Konec, žalibog, je vendar le malo-, malokrat smešen! Pa stopimo iz tega hrumovitega odra v pohlevno kmečko hišo, ki v premožnej štajerskej vasi N. stoji. Tu nam na uho udari glasno drdranje, klepetanje in šumenje, kar nam pokazuje, da se te hišice mlin drži. — Koračimo na poti preteklosti za petdeset let nazaj, in mislimo si lepo poletno večer vsred mesca julija. Naj¬ demo v prostornej hiši veselo družbo fantov in deklet, ki se po vloženej glasbi plesaje vrte. Sicer se že vsi pote, pa le niso še opešani. Mladež, krepkih in brzih nog, se pač vsega preden nave¬ liča, kakor plesa. In danes posebno, na rojstni god mlinarske hčeri, zale JuI— čike. Vse se za njo trga, vsaki bi le ž njo rado plesal, ona je kraljica cele družbe. Ali naša presrečna Julčika za druge fante le malo mara, in akoravno zdaj s tem , zdaj z unim kratko popleše, svoje misli, svoj pogled je le na enega obračala. Kako mu zavidijo to srečo vsi drugi fantje! — Ali ta nad vse cenjen mladič nosi gosposko suknjo, in na roki zlati prsten, — kdo hi se tedaj čudil, da se Julčika, cvetlica vseh deklet, vedno le njemu prijazno smeji, in se večidel le ž njim, lahko in bistro, kakor jelka po hiši vrti? Da bi se le njemu dopadla, le njemu nebi premalo lepa bila, ki jo ve s tako sladkimi besedami zabavljati, jej goreče o širokem, lepem svetu, o velikih mestih, o gospodičih in gospodičinah pripovedovati, ki tudi nemški zna! Vrh tega pa ljudje pravijo, da mu ne manjka penez. Kdo bi tedaj mladej Julčiki zameril? Drugi fantje se jej vsi presiromašni, presirovi zde, in bogata Julčika je edina hči pri hiši, tedaj ni za vsacega fantalina. Plesnivi Srebrnjaki, ktere skrbljivi oče v skrinji z železom okovanej hranijo, bodo iz proste mlinarske hčeri skoro „gospo“ prečarali. — Te misli so jej po glavi rojile, in prevzetna deklica si je že zlate gradove v puščavo stavila. Pa kdo je bil ta ljubeznivi mladenč? Za zdaj, častiti čitatelj le toliko: Njegovega rodu. pravega imena in domovja ni nihče prav vedel. Ali, kdo bo na kmetih po tem dosti vprašal? Pet mescev je minulo, kar se je bil v to mirno vas preselil. Sebd je pripeljal dosti raznega blaga, s kterim je zdaj trgoval; takrat se je po svetu le o boju in homatijah slišalo, ter ni bilo tako trdnega reda po de¬ želi, kakor dan danes; tedaj se tudi za tujca nihče ni zmenil. Še njegovega imena bi menda nihče ne poznal, ako ga nebi hlapec, 153 edina oseba, ktero je pri sebi imel, in že sebo prignal, „Alberta“ zval. Hiša, ktero je v najem vzel, je stala od vasi kakih sto sto- zinj oddaljena, in tudi mlin je bil kraj vasi, vendar na drugej strani. V pet mescih se je z ljudmi precej seznanil, vse je hodilo k njemu potrebn h reči kupovat. Z vsakim, zlasti z dekleti se je ve¬ del šaliti, da so vedno o njem govorile. Posebno za Julčiko je rado gledal, ki je po vasi zavolj lepote in bogastva slovela. Med njima je znanstvo in potem prijateljstvo od dne do dne veče po¬ stajalo; med šalo mladih ljudi se rada ljubezen, celo nenadoma in na tihem meša; ena iskrica in srca podpali, da mir in pokoj ž njih odbeži. In tako se je godilo Julčiki, ktero so sladke oglajene be¬ sede, željni pogledi kmalo vjeli, da je strastno za Alberta gorela. Pa vrnimo se k veselej družbi! Ali je res za vse pričujoče enako vesela ? — Tam v kotiču pri peči zagledamo mladenča, ki gotovo občnih čutkov radosti in sreče z drugimi ne deli; bolj je stebru, kakor živemu človeku podoben. Nad bledim, lepim njegovim licem je oblak grenke žalosti in toge razgrnjen , in med tem ko drugim vročina iz rudečega obraza gori, je on mrzel, kakor stena. Pa v nedru , oj! v globokem nedru se mu srce joče in v lastnih solzah topi, v nedru mu hoče srce po¬ čiti ! Una, ki jo zdaj drugi objema, bila je poprej njegova, ter mu večno zvestobo obljubila. Danes v tej uri misli nazaj v pretekle — srečne dneve. Po zgodnej smrti njegovih staršev ga je smileni mlinar v to hišo spre¬ jel, in kot lastnega otroka redil. In že od mladih nog je bil vsak¬ danji tovarš Julčikin. Med otročjimi igračami sta se že srčno lju¬ bila, da nista mogla eden brez drugega biti. In tako sta ostala, samo da se je njuna ljubezen, koliko sta se razvijala, koliko trdniše ukorenila, in od leta do leta živejša i nežniša postajala, — ako- ravno za njo vedila nista. Od mladih let je on tudi v mlinu po¬ magal, in se učil, da je potem sam mlinarski hlapec postal. Koliko srečnih ur je v družbi Julčike preživel, koliko se trudil, da bi storil, kar je želela ! In ko sta dorastla in začela pomen besede ,,ljube- zen“ razumevati, kolikokrat sta si večno zvestobo prisegla, on, krasen mladenč, in ona, vedno z nježno rudečico oblita devica. Oj, kdo vas popiše, zlati dnevi čiste ljubezni, ki človeškemu srcu raj na zemlji stvarjate ! In kdo nebi plakal za vami, kadar ste mu ne¬ nadoma, kakor svitle sanje zginili ? Vkanjeno človeško srce je ve¬ komaj prazno, čuti zmirom svoje rane. In hude, hude srčne bo¬ lečine je moral danes Martin, mlinarski hlapec, trpeti. Ta ptujec mu ja njegovo nebo, njegovo srečo razdrl. Predobro je zdaj spo- 154 znal, da je enako, up na dekliško srce, ali grad nad oblake stavili. Kakor jesenski veter listje, tako so prilizavne besede Albertove vse Julčikine prisege in obljube, vso ljubezen odpihale, in v njenem priprostem srcu počasi gizdost, prevzetnost in častilakomnost obu¬ dile. Oj res , nobena ptica se ne da tako hitro v zvite mreže in zanjke nagnati, kakor dekliško srce 1 — Martin je bil zdaj sam na svetu ; edina duša, ktero je strastno ljubil, se mu jo izneverila, ga je zapustila, in največa njegova nad¬ loga bila je, da je to nesrečo tudi živo občutil. Mnogokrat Julčika na roki mimo njega poskaklja, njena oblačila mimo njega šumljajo, pa pogleda nima enega zanj. Med glasnim smehom plesom in za¬ bavljanjem drugih se ne slišijo njegovi žalostni zdihljeji: „Pa vedno hitreje se glasba glasi, In vedno hitreje se mladež vrti!“ Natihoma iz te nesrečne hiše odide, ali pri durih Še so na nezvesto ogleda, ki ravno mimo pleše; njune oči se vlovijo, in Julčika, bledega Martina videča, obledi kakor stena. So jo njegove solze spomnile na nezvestobo? — Martin dirja iz vasi, čez njive, jarke in polja, ltamo ? sam ne ve. Zdi se mu, da se je celi svet na nje¬ govo srce navalil, da mu ga hoče neizmerna teža zatreti in zadušiti. Oj ! kako stoka, kako se mu reke solz čez lica udirajo ! V človeš¬ kem življenju se najdejo trenutki, v kterih se srca nek strašen obup povlasti, v kterih, dalječ od vse človeške tolažbe, razumi skrivno tarnanje stvarstva, in preživo čuti, kar pesnik poje: „Iu die Welt hipausgestossen, Steht der Mensch verlassen da, Winde brausen, VVellen tosen, Nichts ist sebični Herzen nah! — Taki občutki so našega nesrečneža navdali. Vse okoli njega bilo je mrtvo in ledeno, —< on sam pod obširnim prunim nebom — živa stvar. Mar je on sam, ki pod solncem to trpeti mora; tisoč¬ krat tisočim se ravno tisto godi, ako še liujše ne 1 čas sicer vse zaceli, nebi li tudi njegove rane ? — Pri mlinu ne zaslišimo več une vesele glasbe , ne več krika in plesa; mladež se je po takej zabavi in vročini trudna razišla in tudi Albert je od zale Julčike slovo vzel. Vse tiha noč objema, samo skoz oknice, nastavljeno z benčini, iz kterih raste rožmarin in več drugih cvetk, še vidimo luč brleti. Za oknicem pa še bedi mila deklica. Kake jej neki misli po glavi roje, ker tako strastno sama s sebo govori in ročice radostno na srce pritiska ? Ne vganemo njenih skrivnosti. Zdaj ura v zvoniku ednajst odbije. Julčika svojo molitvico opravi in luč vgasne. Krilate sanje nesejo milo deklico pod večno 155 zoro, v zlati raj ljubezni, kjer jej angeljci strežejo in po poli dišeče cvetke trosijo ! Kje neki nocoj revni Martin spi ? — Drugo jutro napoči. Vse po vasi se spet giblje in za svojim opravilom gre, ravno tako pri mlinu. Ali mlinarskega hlapca ni domu; kje nek je, vpraša stari mlinar svojo hčer? „Nevem,“ odgovori mu hladno, „bo že spet prišel,“ Mine prvi, za prvim drugi dan, pa Martina še ni. Vse po vasi pozvedava po njem — ga išče, pa ni sledu od njega. ,,Menda se je vtopil, ali se mu je kaka druga nesreča pripetila,“ reče sosed Jaka. Pa stara njegova babica z glavo pokima: „Čudovito, čudo¬ vito!“ Najbolje pa so fantje in dekliči o njem govorili, ki so ga vsi zavolj njegove priljudnosti in srčnosti ljubili. ,,Ali se je vtopil ali vmoril mi je vzrok dobro znan ,“ reče kovačev Tone, druge pomenljivo pogledaje. „0, temu pritepencu Albertu še bo o svojem času že prav prišlo,“ zavrne neki drugi Kaj pa Julčika pravi? Še vedno misli, da se bo že vrnil? Glejte! zdaj se jej vest zbudi, in ostro, hudo jej očita, da je menda le ona vzrok Martinovega zginjenja. Pred oči jej stopijo nekdanji dnevi, prisege večne ljubezni in njena nezvestoba. Kadar je sama, nehote mora na tovarša svoje mladosti misliti; pa zdi se jej tako otročje , celo sram jo je, da je mogel mlinarski hlapec njenega očeta, bogatej in lepej Julčiki enkrat tako drag biti! Ni Albert proti njemu drugi možak ? Kadar ga je zagledala , ni bilo sledu unih misli več v njej; ako je on govoril in šalil, ni bilo smehu ne konca ne kraja in presrčna Julčika pozabila je na celi svet blizo „gosposkega“ Alberta. Zdaj pa se vpraša , kam se je nek Martin zgubil ? Dva dni po unein večeru ga najdemo v prestarem Ptuji; kam je bil na¬ menjen, še sam ni vedel, pa trdno je pri sebi sklenjeno imel, se ne več v domači kraj vrniti. Kako se je v dveh dneh spremenil! Cveteče lice bilo je zdaj bledo in vpadeno, modre oči zajokane in krvave. Pobit je gazil po ulici, da ga gotovo nobeden njegovih znancev nebi poznal. — Po svetu se je takrat le slišalo o bitkah in zmagah; združene moči Evrope so slednjič oroslana, pred kterim se je svet tresel, ukrotile. Napoleonove sreče in samostainosti jc bilo konec. Zadnje moči je zdaj nepozabljivi cesar Franc napel, da bi z drugimi zedinjen sovražnike v njihovej lastnej deželi obiskal in jim poplačal, kar so nad Evropo pregrešili. Po vseh deželah in mestih so se vojaki nabirali, tedaj tudi v Ptuji. Ni čuda, da se da naš revež, obupaje nad svojo osodo, med vojake zapisati. Misli, da 156 bo menda v tujih deželah, med neznanimi ljudmi na svojo nesrečo pozabil. II. Kako lepo se prilega primer med življenjem in čolničem vsred morja; unega brodnar je vsemogočna fortuna, ki s človeštvom ču¬ dovito igra. Ako pridemo k mlinu, ga zagledamo celo v starem stanu, tudi dimnik še stari na strehi stoji; mesto Martina pa v mlinu gospodari drugi hlapec. „In noč in dan kamen rožlja in leti, Nenehoma voda nad kola šumi." Tudi Julčika, bistra kot jelka, je mična kakor popred, in vedno Židane volje. Saj še jej cvete tihi vrtič ljubezni, saj še zeleni duh- teči rožmarin na oknicu. Mnogokrat se v mlinu, kakor popred, fantje in dekleta snidejo, in se zabavljajo s plesom, igro in petjem; se ve da Albert nikoli ne izostane. Goreča ljubezen med Albertom in Julčiko bila je zdaj globoko utrjena , celej vasi znana in govorica vseh mladih ljudi; saj je tudi stari mlinar trgovca prav rad vidil. In kaj bi mogel edinej hčerki, ki mu je dražja od lastnega očesa bila, trdosrčno odreči? Akoravno drugače skrben gospodar, bi ven¬ dar celo premoženje žrtvoval, če bi njena sreča zahtevala; ena solzica v njenem očesu bi ga celo v obup spravila ! Le nekaj bilo je, kar je Julčiki veselje in ljubezen proti očetu kalilo , česar ni mogel on po njenih željah storiti. Pri smrtnej postelji svoje pokojne žene namreč še je moral obljubiti, celo s prisego potrditi, da ne bo edinega otroka, ki jima je med tremi živ ostal, pred 21 letom omožil. Spomin na prezgodaj zgubljeno ženo Minko bil je mlinaru presvet, da nebi njenega slednjega poročila častil. Ona je dobro vedila in ga tudi prepričala, da ni varno, še nezvedeno deklico pre¬ rano iz domače hiše dati, saj na kmetih tudi ni navada, premlade otroke v zakon puščati, kakor po mestih. To je bil kamen, ki ni manj Albertu in Julčiki, kakor očetu srca težil; ona še je namreč le 18 let stara bila. Trgovcu pa se je do 21. leta neizmerno dolgo zdelo, in kadar se je o tem govorilo, vselej je nejevoljen in pobil postal. Kolikokrat v očeta sili in ga nagovarja — vse zastonj! Kolikokrat Julčiko prosi, ki pa mu le z zdihljeji in solzami odgovarja! Predobro sama ve, da bi s to arošnjo nad očetovo glavo le žalost in težavo nakopala; saj so njihovi penezi Julčiki nakupili, kar je poželela, in celo iz selske ieklice ,,go sp o d i čn o“ prerodili; saj ima lišpa in druge obleko jo najnovejšej šegi vrezane, da ne ve, kam ž njimi! Časoma so 157 se torej med sladke tudi manj vesele ure ukradle, v kterih je Albert, ves pobit, svojej predragi s tužnimi besedami očital, da njena ljubezen popušča, akoravno so ga žgeče solze, ktero je na njegovem nedru prelivala, dovolj prepričale, da ga še le gorje ljubi. -- Pa zakaj je Albert tako silil? Ni mogel potrpeti? Mu je res gospodinja neob- Iioduo potrebna bila, ali se je bal, da mu nebi menda drobna tičica iz njegove kletke v drugo zletela? O svojem času boš častiti bra- vcc vse natanko zvedil — le malo potrpi!! Neko večer, ko je jesen že iz drevja listje trosila, se dekleta in fantje spet pri mlinarovih zbero. Veselijo se in šale vganjajo, kakor navadno; posebno Albert zna smešnih brez števila. Fantje-so se mu počasi tako privadili, da ga zdaj že radi med sabo gledajo; vsi so tudi občudovali njegovo moč, ki se ni vstrašila treh na¬ sprotnikov ! — Ni še pol ure minulo , kar se duri odpro in stara kot smrt suha beračica v hišo prileze, ter v božjem imenu za prenočišče prosi. Smileni mlinar jej dovoli, pri njem prenočili. „Čuj starka, nam ne veš iz kvart prerokovati, kedaj se bomo ženili,“ zakliče eden izmed fantov. Vsi glasen smeh zaženo , in kot bi trenil, so kvarte na mizi. Pa starka, ki je na obrazu že sled smrti nosila, ni bila k temu lahko pripraviti; zaznalo se jej je, da tudi ni celo zdrave pameti; ko jo pa stari mlinar resno nagovarja, naj bi rado¬ vednost mladeži vgasila, in ko jej vsaki za se dar obljubi, slednjič le s trepetajočimi rokami kvarte pobere, pregleduje in prerokuje. Med tem vendar vse neka čudna groza spreleteva, ko stari v obraz gledajo, kako rahlo, s pobešeno glavo nad kvarte nekaj šepta. Po¬ sebno mrzel dreget dekletam čez hrbet leti, ki radovedno izrekov sive Pitije pričakujejo, akoravno vsaka že dolgo ceptee in četvero- listno deteljo v žepu nosi! In zdaj vcdeževavka vsakega s pretrganim glasom nagovore, naznanja temu, da se bo čez pol leta ženil; drugemu, da čez leto; tretjemu, da bo sila bogat itd. Vselej se razlega glasen krohot. — Zdaj pride vrsta na Alberta , ki nenavadno obledi. Beračica šepta, zlaga in razdeljuje kot popred, ali — k slednjemu je pik, zna¬ menje nesreče na vrhu, Vsi f se zavzamejo, čarovnica še enkrat poskusi, — spet pik na vrhu. Vse pričujoče, ki so na vraže trdno verjeli, groza strese. V očesu starke se solza za blišči, in čez gr¬ bavo lice potoči; trepetaje v tretjič kvarte v roke vzame, in vmes s svojimi malimi očmi trgovca ojstreje pogleda. Naglo jej kvarte iz rok na tla padejo — en krik: „Gorje! — on je!“ en nagel pad — in potem vse tiho! — Prerokinja se na tleh leže, kot črv 458 vije in s smrtjo vojuje; minuta — in nesrečnica dušo izgrgra. — Spet grozna tihota! Vsi hlodi sedd, ko bi jih mrtud zadel bil; Al¬ bert pa se strme na celem životu trese. Še le čez nektere minute se jim savest vrne, da se zdaj na Alberta, zdaj na mrtvo beračico ozirajo. ,,0 strah! kaj neki to pomeni?“ spregovori slednjič mlinar. S srčnim glasom reče trgovec: „Slarka je bila zmešana, nad tem ni dvomiti.“ — ,,Oj čudovitno, strašno! 11 globoko zdahne Julčika. „Go- tovo za tem nekaj tišči,“ šeplajo drugi med sebo. In med tem vsi ostanejo, ter jo brez slovesa eden za drugim skozi duri potegnejo; vsaki odide z drugo sumnjo, vsaki z drugimi misli. „Yeč kot en vrag je v tem Albertu/ 1 reče neki fant svojim tovaršem. — Vendar, ko se nič zgodilo nebi, trdi bledi trgovec: „Kakor sem povedal, beračica ni bila pri pameti. 11 Kmalo hlapec napreže, mrzlo starko na voz zanesejo, in čez pol ure v mrtvašnici na pokopališču leži. — Po celej vasi se hitro nenavadna novica raztrosi, ali vsaki le z glavo maja in premišljuje: ,,Kaj je to? 11 — Pri mlinarovih to noč ni nihče očesa zatisnil. Ta posebna zgodba je Alberta celo celo spremenila; zastonj je Julčika na njegovem bledem obrazu prejšnjo dobro voljo iskala. Akoravno je zdaj le bolje o ženitvi govoril, vendar ni več tako po- gostoma k mlinu prihajal. Nezaupno in plaho je ljudi meril, ako je kdo kaj o unem večeru zinil. Večkrat se je tudi v Ptuj ali Maribor odpeljal, vselej se izgo¬ varjajo, da ima tam važna opravila, in vsakokrat ga več dni ni bilo nazaj. Stare babičke pa so si plašljivo na uho šeptale, da o polnoči krog njegovega hrama straši! — III. čas je, da zdaj pojdemo junaka Martina iskat. Sicer je bilo vsej vasi znano, da, kar je brez sledu zginil, dostikrat ponoči v mlinu ropoče in zdihava, — da se brez dvombe tedaj on iz groba povrača. Pa mi ga celo drugod na zdravih nogah najdemo in mu une osode tako hitro neželimo. Po dolgem vojevanju , ki je čez Evropo neizmerno nadloge in nesreče nakopalo, — je bil mir sklenjen. Na Francoskem je pre- kucjja klanje začela, in na Francoskem so zmagavni topi združenih vladarjev slednjokrat pokali. — Z nevmrljivo slavo venčani so se vojaki v svojo domovino vrnili in narodom, ki so spet svobodno dihali, oznanovalci goreče zaželjenega miru bili. Med temi srečnimi, ki so v slednjih bitvah zoper Napoleona tako krepko in srčno stali, bil je naš Martin. Vidil je zdaj široki 159 hrupapolni svet, dosti dosti dni ga je njegove lepe očetnjave ločilo; pa akoravno tako dalječ v tujih krajih — njegovo srce — oj! tužno in globoko ranjeno — je noč in dan po nezvestej ljubici hrepenelo. Ni se solz sramoval, ktere je pogostoma, svojo žalostno osodo pre- mišljevaje, prelival. In zdaj, zdaj, ko je klic miru do neba donel, kaj bi mu moglo slajšega biti, kot besede: „Vrni se v svojo domo¬ vino' ? Oj da bi mu mogoče bilo, bregove in doline v enem dnevu — v enej uri prekoračiti — da bi skoraj domači zrak dihal, kterega tudi ona diše! Kako rado bi zvedil, je li se jej dobro godi, je !i zdrava in srečna? Pa pot je bila dolga in težka, in več mescev je prešlo, preden je mogel svoje brate Slovence na obrežju deroče Drave spet viditi. O kako mu zdaj srce zaigra, ko s svojim polkom na začasno stajališče — v Maribor dospe! Ni ga svetinja hrabrosti na prsih, no javna pohvala predstojnikov tako veselila, kot misel, da da ga le 4—5 ur une vasi, une hiše loči, v kterej mu je tako dragi zaklad skrit. Pa kako pred njo stopiti, kako jo viditi? Mar ga ni ona tako nemilo v kanila in vzrok vse njegove težave bila? — Oj, ljubeče srce hitro in lahko odpusti! Pa ni še skoro priložnosti na ,,urlaub" iti; vsi polki morajo združeni vsak na svojem mestu ostati. Skrivoma pozvedivši po mlinaru, ki je zraven v unej vasi župan bi!, po mlinarjevej hčeri, po Albertu itd., zve vse prigodbe natanjko; tudi osodo une beračice in govorico o Albertu. Tako je nekdanjega mlinarskega hlapca poldrugo leto spremenilo, da ga izmed njegovdi znancev, v Maribor prišedših, nobeden ni spoznal. — Spet preidejo nekteri tedni, pa nihče še ni vedil v vasi, da še Martin, ki je po noči hodil v mir ropotat, v vojaškej suknji živi! Nekega dne gre Martin (zdaj korporal) s svojim tovaršem na sprehod. Solnce v zahodu že nizko plava, in počasi se vračajo pridni težaki in mestjani od dela; takrat se namreč tudi Mariborčan še ni sramoval motike in sekire v roko vzeti, kakor dandanes. Bliže in bliže jo zavijata, pogovarjaje se, proti ,,trein ribnikom"; kar jima pod bregom, na kterem je stari mariborski grad stal, več ljudi v prostej obleki nasproti pride. Pa kako Martin ostrmi, ko med njimi svojega soljubnika — Alberta zagleda; vendar ne v lepej gosposkej, ampak v zamazanej vincarskej obleki! — Ne zaupa dovelj svojim očem, ter dolgo za njim zre. ,,Je mo¬ goče?" si misli, „ga je Julčika zapustila? Pa v takej obleki?!" Kar je o Albertu slišal, mu zdaj po glavi roji, tudi prigodek z be¬ račico. „To ni navaden človek," reče pri sebi, „nekaj več v njem tišči!" Hitro se s tovaršem, svojim najboljšim prijateljem vrne in 160 trgovca sledi, misleč, da ta njega gotovo ni spoznal; ali ta jima je že iz oči zginil. Ne mine teden, ko naš vojak soljubnika spet ravno tako oble¬ čenega sreča, in tudi naglo iz oči zgubi; ne more se sumnjivosti obraniti: kaj ta človek namerja in snuje? Radovedno in željno od zdaj z očmi po ulicah išče in pazi, nadjaje se, da bo slednjič na¬ sprotnika le razšemil in odkril. IV. Boj ne slabi države le proti drugim narodom, ampak jej tudi od znotraj globoke rane vseka in blagostanje, mir in varnost pod- koplje. Taka se je godila našemu cesarstvu takrat. Povsod so se prebivavci bali tatov in tolovajev, kterili broj se je v slednjem de¬ setletju dokaj pomnožil. Po našej štajarskej deželi se ni boljše go¬ dilo, kot na sosednjem Vogrskem in Hrvaškem. Tudi v Maribor je skoro vsaki drugi dan žalostna novica do¬ letela, da je tu kdo vmorjen, tam kdo izplenjen; vsako noč je bilo torej več vojaških patrol na deželo poslanih, ktere so res nektere razbojnike zasačile. Pa so mogle patrole povsod biti in vsaki kotič preklašturili ? Večkrat je tudi Martin bil vodja takih ponočnih straž. Njegovej marljivosti, njegovemu ostremu očesu ni lahko potepuh utekel. Na desnem obrežju Drave se cesta proti glasovitim Rušenam zavija; tam zagledaš potovaje lepe premožne vasi, v kterih kore- njaški Slovenci prebivajo. Tje je bil z desetimi tovarši neko večer Martin namenjen. Davno je že v bližnjih cerkvah „večno Iuč“ odzvonilo, ko se po gojzdih vojaki vasi N. bližajo. Ni bilo več človeka viditi in sli¬ šati , le iz nizkih hišic so jim luči nasproti svetile. Na njihovej desnej je Drave valovje šumelo; drugod je vse tiho bilo. Zagle¬ dajo čolnič od une strani prek sebi bliže veslati. Ko bi trenil, se za drevjem poskrijejo. Sokolovo oko Martinovo kmalo razloči v čolnu več ljudi pazljivo gledajočih na to obrežje. Luna izmed obla¬ kov derečc valovje z belo svitlobo oblije — in Martin, oj groza ! med drugimi zapazi — Alberta, v ravno tistej obleki, v kterej ga je poprej že dvakrat vidik ,,Moj suin me ni vkanil!“ si misli. Naglo zasliši krog sebe mrmranje, in še le zdaj zagleda, kako hitro čolnič spet nazaj proti unostranskem pobrežju vesla: možje v čolniču so najbrž nektere vojake zapazili, ki so neprevidoma blizo Drave lazili. Nejevoljni tri, štirikrat za njimi vstreljajo, pa brez uspeha. Hitro kraj Drave lete, dokler na čolnič ne zadenejo, in preden so se nadjali, so unkraj; 161 ali Martinu, ki je danes ves gorel, bilo je še vse prepočasi. Hitro vojake v dve vrsti razdeli, in vsaka na svojo stran za begunci potegne. Pa žalibog, iskanje in trud bil je zastonj! Celo noč so bili na nogah, zdaj tu, zdaj tam , in pobiti so se drugo jutro vrnili v Ma¬ ribor. Ali za njimi je prišel strašen glas, da so tisto noč razbojniki v vasi T. pri treh hišah vse čisto poropali in v enej gospodara in dva hlapca umorili. Celo okolico, kaj pa da tudi Maribor groza spreleti; enakega se še ni bilo doslej dogodilo, „Kjc pa je patrola hodila, je spala ?“ so ljudje klicali. Ni dosti manjkalo, da bi vojaki ostro kaznjeni ne bili. Martin stopi pred srditega stotnika in mu razloži, kako se celo noč niso ostavili, in da je le nesreča kriva, ker niso žalostne do¬ godke odstraniti mogli. Pa svojo čast, svoje življenje zastavi, da bo že, menda preden solnce dvakrat na nebo priplava , grozovitnim tolovajem na sledu; prosi le za šest mož, znabiti bo morilca, pre¬ den se ljudje nadjajo, pred sodnijo spravil. Ta želja se mu izpolni, ker so mu predstojniki zaupali. Nemudoma se že tisti popoldan s svojimi tovarši na pot poda; dobro je vedel, da bodo dosti hribov in gor morali prehoditi; bil je namreč namenjen Martin v svoje rojstno selo. Vsakemu je znano, zakaj je ravno tje hitel? Bilo je že mračno , ko so naši popotniki še dve uri hoda do vasi imeli; ali Martinove osrčevalne besede so vse vojake tako spod¬ budile, da ni nobeden opešal. Njega je najbolj to krepilo, da bo tisto hišo spet vidil, kjer ona prebiva, in morda bo smel tudi njeno obličje gledati?! In ako bo mogoče, pokazati jej, komu je, njega zapustivša, v zanjke padla, kako je bila vkanjena, ali ne bo zlata dušica kesa in spet ljubezni k svojemu-? Oj, ta mila misel rojila mu je po glavi, da je od veselja plakal. O nezapopadljivo srce, nisi podobno brodnaru, ki mu je vihar vsred morja ladjo raz¬ nesel, ki pa še obupaje s svojimi rokami slednjo blanjico oklene in pomoči kliče ? Ako mu iz dalje rešivna ladja nasproti plava, oj, kaka radost, kaka hvaležnost proti nebeškemu gospodaru ga navdaja, ki mu v strašnej uri angeljca v brambo pošlje! Že pozno v noči se Martin z vojaki vasi bliža. Kraj gozda, tihi in pripognjeni lazijo proti trgovčevej hiši. Pokoj je vladal po celej dolini in svoje mile angeljce — sanje — pod nizke strehe pridnih prebivalcev pošiljal. Zdaj obdajo vojaki hišo, in od zunaj postane ropot na duri: „Odprite“ se razlega dalječ okrog. Zno¬ traj vse tiho. — Spet ropot od zunaj in žuganje: Odprite, drugače duri šiloma zdrobimo! Vse tiho ! En udar, in duri padejo. Pa kako H 102 se zavzamejo, ko ni žive duše v celem hramu najti; vojaki začnejo mrmrati, ko se tako vkanjene mislijo. Po celem hramu ni ene reči, ki bi mogla sum obuditi; celo uro zastonj premetavajo in iščejo — vsi pobiti Martina pisano gledajo. Le on, eden ni dvomil in obupal nek znotranji glas mu je pravil: ,,Danes, ali pa nikoli!“ Nevoljne vojake za potrpljenje prosi, ter dva srčna v hiši na straži pusti, z drugimi štirimi pa se tiho za vasjo proti mlinu napoti, misleč, da se Albert od ondod ni vrnil; če ga nebi tam našel, pa bi saj pozve- del, kje je ? O da bi stare babičke teh pet pošasti zagledale, kako so pri- pognjene ena za drugo gazile, ter se zdaj vstavile, zdaj urniše na¬ prej hitele; — to še bi bil strah in govorica po vasi! Martin, prvi v vrsti, se kakih dvesto korakov pred mlinom vstavi, ter izmed drevja, ki ga zakriva, ostro gleda, je li še v mlinu luč? Pa vse je bilo v morfejovem naročju! Že nameni naprej korakati, kar čez sto korakov na svojej desnej nekaj črnega zagleda, ki se giblje k mli- naru ; — na celem životu se trese, spoznavši človeka, ki po štirih lazi. In oj ! za njim lazi drugi, tretji, četrti . . . skupej osem oseb. „Pst, pst,“ šepta Martin k vojakom, s prstom na uno stran kazaje. Srce vsem zaigra, ko pomislijo, da njihov trud ne bode zastonj. Od glave do pete oboroženi se ne vstrašijo večega števila nasprotnikov. Ti so zdaj zaporedoma vsi do mlina dospeli. Rahlo stopijo trije na stražo, drugi začnejo iz kuhinjskega okna križe lomiti. Ker stari hram ni imel tako močno vzidanih križev, kakor je dandanes šega, jim poskus kmalo po sreči izide. Hipoma zdaj eden za dru¬ gim skozi okno v hram derd. In naši junaki ? — niso tačas zijal prodajali; .po ovinkih jih je tiho Martin za drevjem proti mlinu peljal, na ponočne goste dobro pazeč. Komej ga unimi petimi, ki so že v hramu, dva druga skozi okno skočita, plane na hipu Martin pred svojimi tovarši nad stražnika zunaj; brez da bi imel čas , vpiti ali se braniti, leži z zamašenimi usti, kot bi trenulj na zemlji zvezan. Zraven pa že iz hiše klic doni, ter naglo potihne. Ali predobro ga je Martin razumel. Kot blisk se skoz okno zažene, za njim drugi štirje; mah na mah, in dva se pod njegovim puškinim oglavjem na tla zgrudita. Strašno kričanje, ropotanje in rožljanje, in vmes glas: Vdajte se, upor je zastonj! Ali tolovaj se nevda, njemu gre na smrt, zdaj ali potlej. Samo¬ kresi in puške pokajo, da se hiša trese; blisk smodika razsveti vsaki kotič, da nasprotniki eden drugega lahko zagledajo. Zdaj se vojak 163 na tla zgrudi in hitro za njim eden, potem drugi tolovaj; dva se slednjič vdata, in le eden hipoma skozi okno uide in odbeži. Hitro luči prižgejo in najdejo starega mlinarja pol mrtvega v postelji ležati; hudobneži so ga namreč mučili in tepli, da bi jim skrite denarje pokazal. Julčika pa v svojej sobi leži na tleh omedlena in z zamašenimi usti. Oj, kdo popiše občutke Martinove, ko pred svojo goreče ljubljeno poklekne in jo rahlo, skrbno v posteljo vzdigne. Kako mu iz oči žgeče solze kapljejo, kako mu nedro kipi, ko zdaj svoj največi zgubljen zaklad objeti zamore! Če se sme govoriti o trenutkih, kteri človeka savesti njegovih nadlog otmejo, ter na zemeljske spone pozabivšega pod večno zoro neznanega raja vzdignejo, potem se jim resnično sme ta trenutek, ki je Martina zdaj osrečil, prištevati. Njeno lice, njene roke tople postanejo , in svoje lepe modre oči odpre, pa Martina vide začne trepetati in vročina jo napade, ktera celo noč ne jenja. — Tačas priženeta vojaka, ki sta v Albertovej hiši na straži ostala, odbežanega tolovaja. Martin mu hitro šemo iz obraza potegne, pa kaka groza ga spreleti, ko vidi pred sabo svojega soljubnika Alberta; kar je šumel, je tedaj bila resnica. „Peklenski zmaj!“ zakliče, ,,zaslužiš, da bi te hipoma zemlja požrla. Spoznaš, da previdnosti božje ni mogoče vkaniti, akoravno si celi svet vkanil, poznaš, da roka pravice vsakega do¬ seže poprej ali poznej ?“ Ali naš hudobnež je pri vsem tem le trdovraten stal, ko Mar¬ tina spozna. Jasno mu je bilo, kaj ga čaka, ali zastonj je z zobmi škripal, zastonj se trudil, veze raztrgati; moral se je enakej osodi vdati, kot njegovi tovarši. V mlinu so vojaki našli tudi dva hlapca, kterima so tolovaji spijočima bili roke in noge zvezali in usta zamašili; kako sta oba Boga hvalila, ki je veliko nesrečo zavaroval! In on sam, stari sivi mlinar, akoravno od strahu in trpinčenja bolan, kolikokrat je stisnil svojega Martina na svoje prsi, rekoč: „0 ljubi moj sin, mislil sem, da si že med mrtvimi, pa Bog te je ohranil, da bi nain angelj bil v uri sile in strahu! Oj kdo na zemlji bi ti mogel to povrniti?“ — ,,Hvalite smilnega očeta vsih stvari, ki vas je po tako čudovitej poti otel, jaz sem bil le sredstvo njegovih rok“ — zdahne Martin. Med tem je iz nekaj oddaljene vasi dosti ljudi navrelo, ki jih je bil hrup ropota in streljanja iz spanja zbudil. Ne da se popisati njihovo veselje, ko so celo prigodbo zvedili in po mislih vsakega že mrtvega Martina zagledali. — Grozovitega Alberta pa bi raztr¬ gali, ako jim nebi vojaki branili. ,,Vidite, kaki zlodej je med nami 11 » 164 živel !•' reče pomenljivo sosed Jaka. ,,Da preresnično je žalibog bilo, kar smo na tihem šumeli in govorili ,“ zavrnejo fantje. Preden še se začne daniti, že čakajo trije kmetje z vozmi pred mlinom, kakor je Martin naročil. Na nje se krog dobro zvezanih tolovajev vsedejo vojaki, kterih je le eden ranjen bil. Zastonj so prošnje starega mlinara do Martina, naj bi pri njem ostal; ta ga prepriča o svojej dolžnosti in obljubivši mu, da se bodo kmaio spet vidili, se poslovi; nesrečnej Julčiki, ktera še v svojej vročnici leži, ročico stisne in jo skrbi sosedinj priporoči, veselim znancem z roko pornignivši na voz skoči in se hitro z drugimi odpelja. V. Lahko si misliš, častiti čitalec, kaj je Julčika zbudivši se ču¬ tila, kadar jej je sivi oče celi prigodek pretekle noči pripovedoval; kako jo je osupnila prežaloslna resnica , da je nevedoma razbojnika ljubila, morilcu zaupala! Kako je, enkrat v zanjkah lega hudobneža, nezvesto vrlega Martina zapustila , ki mu je bila tolikokrat večno gorečo ljubezen prisegla. In on , akoravno ogoljufan in zaničevan, je zdaj z nevarnostjo lastnega življenja njo in celo hišo otel, bil jo od Boga poslani angelj. O bridko, bridko obžaluje, da se je tako nad njim pregrešila; si bo upala , mu kdaj v obraz pogledati in ga za odpušanje prositi? V vasi in v celej okolici je vse Alberta preklinjalo in Martina poviševalo. Še tisti dan se pripeljejo vojaki s tolovaji v Maribor, ter jih sodniji predajo. Občno veselje je navdalo celo mesto in od vseh strani vojakom pohvala donela; zraven so dobili obilno pla¬ čila, ki je bilo na glave razbojnikov stavljeno. — In kaj je bil vspeh sodnijske preiskave ? Hudobneži niso hoteli tako hitro obstati, vendar časoma se je od njih več in več tudi o drugih hudodelstvih zvedilo. Oni so nam¬ reč krog po Štajarskej in celo po Koroškej v tolikih krajih plenili in več ljudi pomorili; njihovo delo bila je zgoraj omenjena moritev gospodarja in dveh hlapcev. Kdo pa je vendar le bil ta Albert? Rojen je bil na Ogerskem in trdil je, da svojega očeta ni nikdar poznal, pa najbrž je bil ta to¬ lovaj v bakonskih lesovih. Še le tri leta starega je mati na Dunaj zanesla, in ko je odraslel tam v šolo pošiljala. Edina draga duša mu je bila mati, ki je marljivo zanj skrbela, da mu takrat ničesa ni manjkalo. Denare je dobivala, najbrž od očeta. Njegovo ime ni bilo Albert, ampak — Sandor. Ker ga šola ni posebno veselila, in je zavolj nemarnosti dostikrat kaznjen bil, se je še le trinajst let star materi skril, ter se nekaj časa po Dunaju, potem krog po deželi 165 potepal in od tatvine živel. Pa vidivši, da ni prav srečen, vrnil se je na Dunaj, ter neko noč svojej materi, ki ga je dala zastonj povsod iskati, vse denare in dragocenosti pobral. Ž njimi seje klatil po Štajarskej, pa čez nektere mesce so že bili zapravljeni. „Sila kola lomi,“ pravi prislovica. Sandor se je moral nektere ure od Radgone k kmetu v službu podati, tu se je s slovenskim jezikom seznanil. Nazadnjič pride k nekemu trgovcu v Radgono. Ko tega okrade, je moral pol leta v luknjo. Od tukaj gre na Ogersko in dobi službo pri nekej gosposki. Tam se seznani z nekterimi potepuhi, ter vsi skupej enkrat nekega silno bogatega Žida vmorijo in izplenijo. S pridobljenimi penezi odbeži na Hrvaško in se začasno v Varaždinu naseli. Ko je mošnja spet prazna, lam vtrga v neko cesarsko de¬ narnico in odnese več tisoč goldinarjev. Preoblečen odbeži na južno Štajersko, proti Celji. Velikokrat je bil v nevarnosti, posebno ko ga enkrat v nekej krčmi hočeta dva vojaka vjeti, ali močen kot oro- slan iztrga prvemu puško, ter oba z njenim oglavjem namlati, da na pol mrtva ostaneta. Kot bi ga veter odnesel, beži potem v drugi kraj in še nekaj mescev krog blodi. Prepričan o nevarnosti in ne¬ stalnosti takega življenja, sklene se kjerkoli mirno naseliti. Zadene na necega tovarša pri vmoritvi unega Žida, in oba skupej potujeta naprej, dokler v vas N. ne prideta. Od vsega sveta odstranjena se Sandoru tako dopade, da si jo za svojo prihodnjo stanišče izvoli. Ni dolgo časa trebalo , da si je po bližnjih mestih blaga nakupil in se svoje ime spremenivši s svojim tovaršem vred, ki mu je kot sluga sledil, v omenjeno vas preselil. Z Julčiko se seznanivši, se je res mislil ženiti, posebno, ker je silno bogata bila. Ker mu je trgovanje le malo dobička prineslo, porabil pa je dosti, ker se je po gosposko nosil, mu ni bilo zakrito, da, ako se kmalo ne ženi, bo njegovega gospodarstva kmalo konec. To je tedaj vzrok , da ni mogel ženitve včakati. Vidivši, da je vse siljenje zastonj, je že na¬ menil, natihoma iz tega kraja potegniti, ko mu neki dan sluga glas donese, da je vidil v bližnjem mestu nektere znance iz Ogerskoga, ki so prišli na štajersko ropat in plena iskat. Sandor se ni dolgo pomislil: s slugom vred se jim pridruži. Zato je v zadnjih tednih tako dolgo od hiše izostajal. Da je ropanje v celej okolici bilo njihovo delo, se razumi. Slednjič Sandor celo sklene, skopemu mli- naru denare, kterih mu ni hotel sam rado dati, šiloma vzeti; se ve da mu na Julčiki ni bilo nič ležeče. — Pa Bog ne pozabi, on le odnaša 1 Tukaj je grozoviteže strela Njegove pravice zadela. Kaj pa je bilo z uno nesrečno beračico? Tega ni mogla sodnija nikdar iz njega pozvediti. In akoravno v drugih rečeh odkritosrčen, na to 166 se je vedel vselej odločnega odgovora ogniti. Neka posebna skriv¬ nost je morala za tem tiščati. Nektere mesce in ostra kazen posvetne oblasti je Sandora in vse druge zadela. Kako življenje, taka smrt! — In Julčika? Teden je minil po unej prigodbi, kar se neko ve¬ čer Martin v vas vrne. Kdo popišč, s kakimi občutki je skesana de¬ klica pred njega na kolena padla in ga s solzami za odpušanje pro¬ sila. Ali on ne more besedice govoriti, njegova radost, njegovo zveličanje je preveliko! Ne more se solzam goreče in spet presrečne ljubezni ubraniti, molče svoj spet pridobljen zaklad, svojo zlato Jul— čiko objame in jo dolgo, dolgo na svojem kipečem srcu stisnjeno drži. Svet je trenutek, v kterem se dve zgubljeni duši najdete, in ena v drugo razlijete! To se da le čutiti, ali ne izreči! „Julčika, zlata moja, pozabiva na nesrečen čas, v kterem naju je nesmilna osoda ločila, ljubiva se kot nekdaj v otroških letih,“ zdahne Martin goreče. „Da, vekomaj, kakor v otroških letih,“ šepta Julčika in mila rude- čica jej lice obsije. In zveza, ktero sta v spravljenih srcih sklenila, bila je večna, sveta, nepremakljiva. Preden je leto prešlo, bil je na prošnjo poveljnika slovenskega polka in po milosti slavnega cesarja Franca, Martin s pohvalo iz vojaščine odpuščen. Čez dva mesca je zaljubljenika duhovnik za večne čase pred oltarom zvezal. In dosti, dosti let ni srečniše hiše v celej vasi bilo od mlinarjeve.— Kako čudna je pač božja roka, roka večne modrosti, ki naša srca po neznanih potih vodi! Kje najdeš stvar pod solncem, ktera bi Njene sklepe spoznala in spregledala? človek obrača dostikrat tako okrižem in nepremišljeno, da ne sme godrnjati, ako Bog dru¬ gače obrne. Pa čas se spreminja in mi ž njim! Ako dandanes v uno vas pred tisti mlin stopiš, ga najdeš čisto spreobrnjenega; na mestu po¬ hlevne hiše stoji visoki gosposki hram in tudi od srečne Julčike, od vrlega Martina ni sledu več. Tu gospodari že drugi ali tretji zarod ! Hitreje ti bo jelo srce biti, ako se ozreš v prvo nadstropje; kot roži mili se ti iz okna nasproti smehljate dve krasni deklici. Ljubite tudi te dve srečno? Ljubite li — zvesto? Odlomki iz mojega potovanja. (Spisal N. Ravnikar.) [Konec.] V Temešvar, glavno mesto Banaške dežele privrem vese¬ lega srca, vedoč da mi je zuancev tukaj dovolj. Prejme me neka 167 rodovina prav gostoljubno, kjer odložim svojo robo, položiš si jo hi¬ tro v stranski kotič. Sramoval sem se namreč s takim premoženjem po svetu bahati, kar je bilo v malej torbici, ker še ta ni bila polna. Smešno je bilo to zares ali znano je da, „če manje imaš, manje ti se ukrade”, in s tim načelom romal sem večkrat brez straha po nevarnih krajih in temnih gojzdih, v kterih se le kaki ro¬ par naleti. Napravim se ogledovat mesto , ki se deli v tri dele. V notarnje mesto kakor glavno, tvrdnjavo, in razna predmestja, izmed kterih je prvo po imenu „tvorniško predmestje” najglavnije. Kar se tiče poslopij je naj bolj vredno opomniti veliki ,,dicasterial“. To je orjaško poslopje nedavno zidano, v kterem so vsi c. k. uredi. Tu sem stanoval tudi jaz , in morda še nikdar se nisem majal po takem ,,labirintu”. Tegadel mi je tudi semtrtje čudno prihajalo. Zdaj sem srečal prav mastnega „portira” ponosno hodečega v črnej rumenkastej „uniformi“ z debelo palico, ki me je bistro pogledal, kakor po navadi vsi taki možje. Včasi se je pa kak drugi okoli mene sukal, kakor da bi me hotel mahoma udariti. Uradnikov je po vsili kotih vse polno, kteri se milo razgovarajo v blaženem nemškem jeziku , to mi je bilo malo všeč, ker je vse dišalo po kraljestvu Frankobrodskem. Najglavniša cerkev je stolna, ležeča na prvem mestu, ktere zunanji in notarnji slog slehrni potnik občudovati mora zavoljo bogatega in umetnega kinča. Tudi pravoslavni imajo ravno nasprot svojo cerkev, zraven nje sedež pravoslavnega vladike, ne- dalječ odtod je pa residencia kneza Lichtensteina. To so nar ime- nitniš* poslopja. Kar se drugih tiče, imajo vse prav lepo lego, in večina njih razodeva veliko bogatstvo. Kar bi še posebno omenil je „Casino“, ki je le velika kavarna. Že po unanjej podobi sc lahko vidi, da zahajajo v njo bahači in gospodje s sabljo. Stopim še jaz v njo in lej, koj jame me nadlegovati nek priliznjen škriček z „bos šofens”. Dam mu znak, da nerazumim. Uvidivši, da sila kola lomi, popraša me drugikrat „šta zapovedate”; tako mu prestrižem njegov popačen dialekt. Vsi križem sedeči gospodje in sabljaši so me čudno pogledovali in čul sem vojaka drugemu govoriti: „ist šon bider a Crabat”, ali pustim ga pri miru; češ, kaj bi bob v ateno metal. Kam sem se ozrl, je bilo mi dovolj neugodnega zraka v tej kavarni. Po¬ dam se na naj veče šetalište Temešvarske gospode, in to je na pe- rivoj. Tu navadno mnogo sveta zahaja, in posebno obilno lepega spola, kar mladenča posebno mika. Zares je mrgolelo sveta na vsih straneh. Lepi spol je tako krasno in bogato okinčan, da bi človek mislil, da je pri večini mirno načelo: „omnia mea mecum porto“. Ne zbero se pa ljudje samo zavoljo neprecenljivega šeta- 168 lista, tudi jih vabi mila godba ciganska , ktera skoro vsaki dan od¬ meva svoje nježne glase po daljnem perivoju. Celo grmado tacih ciganov vidim na za njih že odmerenem mestu — z muzikalnim oro¬ djem. Težko razloči tujec take cigane od drugih ljudi, ker po nji- hovej noši bi ga poprej cenil za kakšnega imenitnega gizdalina , ali potem , ko izigrajo spozna se kmalo imenitnež, ker vsakega reveža nadlegva, da mu vrže novčič na krožnik, kterega mu prav uljudno pomoli. — Drugi dan podam se v predmestje, ker se mi kmalo pri— druže srbski rodoljubi. Radovedno sem popraševal za čMavnico, ali mi odgovore, da so jo, žalibože, zaprli, ker se premrzlo podpira, da ni mogoče vse troške zmagati; večidel, da je temu krivo splošno siromaštvo, ki se je čedalje bolje tudi v mesto vrinilo. Tako je res¬ nica , da tudi duševno življenje pešati mora, če se človek s silo bori za vsakdanji kruh ! In to je zadelo rodoviti Banat. V veselem srbskem družtvu preživel sem prav lepe dneve, posebno ko se od¬ peljemo na vinograd nekega bogatega Srba; tu so imeli vso pri¬ pravo za kubarijo, ter si sami brez kuharice napravijo pravi „pa- prikaš“, ki je kaj draga jed Srbom. Ko smo se vsega dovolj navžili, jamejo me siliti, da bi jim zapel kako slovensko pesem, čeravno nisem poseben pevec, vendar jim odrežem nekaj domačih, med kterimi tudi „Ljubca moja , kaj s; strila ?“ Vse so jim bile všeč, ali ta jih je tako omilila, da sem jih precej moral naučiti jo peti. Hitro so se naučili in jo gotovo čez desetkrat odpojo, napijaje med tem lepe zdravice slovenskim prva¬ kom. Zapustivši s težkim srcem vesele Srbe, vzel sem tudi slovo od gostoljubne rodovine , ter se zopet podam proti Sremu. Pridem v Karlovce in od tod naravnost na Fruško goro, ki se razpro¬ stira pod Sremskem obnebjem. Znamenita je cela gora zavoljo neštevilnih vinogradov in sta¬ rih dvanajst samostanov, v kterih čuvajo največe srbske znameni¬ tosti. Ta je gora opevana v mnogih srbskih pesmih, na kterej ni samo blagostanje materialno v obilnej meri, ampak tudi skrbno se hrani duševno blago, ktero daljni svet hodi ogledovat, da se prepriča o ncizmernej duševnej obilnosti. Skoraj na vsakem podgorji leži taki čuvar duševnega blaga. Čez dve uri ne loči se nobeden samo¬ stan od drugega , ali vendar je dobre štiri dni hoda , da se večina teh samostanov obišče. Pridem do prvega samostana po imenu Kru- šedol, sedež pravoslavnega vladike Gruiča, preslavnega učenjaka in Srbskega rodoljuba. Tu se oglasim pri nekem duhovnem gospodu, ki me je izpraševal, od kod da pridem, pa kaj da sem. Komaj mu povem, da sem Slovenec po rodu, objame me prijazno, ter me od- 169 pelje v sobo za tujce pripravljeno. Ker je že poldne bilo, stopim v „Refectorium“, kjer zagledam za mizo duhovne gospode s častit¬ ljivim obličjem, z dolgo polno brado in dolgastimi lasmi, ki so se jim prekrasno vile po hrbtu. Priklonim se tedaj vsim pričujočim, kteri mi lepo odzdravijo, ter mi podajo prvo mesto pri mizi. Pre¬ stara je tu navada, da se tujec bolje ko mogoče gostoljubno sprejme, kjer se lahko ostane, kolikor je komu všeč, To jim je visoka dolž¬ nost, ktero morajo izpolniti. Tako pošteno je v staroverskih klo- štrih, česar pa, žalibože , nekteri katolški samostani ne obdržujejo. Posebno v zadnjem času hirajo, nevem zakaj, saj imajo vendar vsega dosti, pa tudi posebno toliko opravkov ni, da bi ne utegnili popotnika gostoljubno prijeti, kar je že najlepša navada bila pri starih Slovanih. Po kosilu pokaže mi neki prijazen Iguman *) znamenitosti, med kterimi so najlepše: knjižarna, krone nekdanjh srbskih vladarov in druge zlatine in srebrnine. Več časa prebival je tu slavni srbski junak Kara Gjorge, ali Črni Juri. Rodil se je leta 1760. Premeni se političko stanje v Srbiji in velika nevarnost preti od turške strani, pobegne s svojim očetom in s celo grmado, ter roma proti Savi. čim se približujeta Savi, tim težje je bilo očetu pri srcu, ter sve¬ tuje sinu, naj bi se povrnil. Ali sin Gjorgje ni se dal premakniti od svojega sklepa, in tudi oče ostane pri svojem. Sin pogleda milo očeta, ter mu reče „kaj to bi jaz preživel, da bi te Turci trpinčili do smrti? Ne! bolje, da te precej umorim.“ V tem trenutku na¬ stavi svojo puško , ter ustreli očeta in gre čez Savo, izročivši svo¬ jega usmrtnega očeta tamkajšnjim prebivavcem, veleč: „pokopajte mi starca, pite mu tudi za dušo!“ Pomiril se je potem z svojim za- povednikom Mihajlovičem. Po sklenjenem miru pride v Avstrijo, ter dobi službo u samostanu Krušedolskem. Zahvalivši se za gostoljubnost gospodom, odpravim se v drugi samostan Kuveždin, kjer me ravno tako prijazno prejmejo. Kazali so mi radostno vse znamenitosti, izmed kterih zanimale so me posebno 500 do 600 let stare knjige staroslovenske v rokopisu, čudil sem se preumetnemu pisanju. Ako bi človek vse to natanjko ogledati hotel, moral bi celo leto ogostiti se , da prebere vsaj po¬ vršno vse te zanimljive rokopise, kteri niso za nobeno ceno napro¬ daj. Ponudili so jim oddaljeni bogataši zlata in srebra, da jim sc odstopi semlrtje kakoršna znamenitost, ali vse je zastonj. Tudi pre- milostivi vladika Strosmajer poteguje se nek brez uspeha. Vsaka *) Članovi po redu dostojnosti so : Vladika, Archimandrit, Igum n, froto- »yndicus in Namestnik. * >is ' 170 knjigama bi se ponosila s tako bogatijo. Kaj skrbno tudi pokazu- jejo tujim, ter se boje, da bi-kaj ne zmanjkalo. V tretjem samo¬ stanu Šišatovae imajo začuvano truplo Laz ara, bivšega srb¬ skega čara v 15. stoletju. Zlato in srebro, ktero ga pokriva, je neprecenljivo , kar zares ogledovavca mika in zapeljuje — pa pu¬ stimo slavnemu junaku zlati kinč, kterega njemu v slavu podari na¬ rod hvaležnega srca. Blizo Šišatovca leži v prijaznej dolini samostan Opova, ne ravno slaven zavolj posebnih znamenitosti, ampak zavoljo njegove starosti, ker neki že čez 800 let tukaj stoji. Tu je bil odgojen slavnoznani narodni pesnik Dositea Obradovič, kterega sobe mi pokaže neki domoljubni Iguman. Pri vhodu omenjenih sob bere se z zlatimi črkami „skelije Dositea", t. j. sobe Desitea. Ko je sto¬ pil v red, častili so ga tako, da so mu odstopili veliki predel samo¬ stana, da zamore mirno in tiho izobražiti se za blagor naroda. Ali vse te okolnosti niso ga osrečiti zamogle, uvidil je da nikdar ne bo po svojej želji narodu koristil; gnalo ga je tedaj zmiraj nekaj iz samostana, ker nikdar ni bil zadovoljen s svojo osodo. Zares zgine jim naenkrat v veliko žalost vsih redovnikov, ker so ga spoštovali kakor svetnika. Zvedilo se je kmalo potem, da neko noč poskoči z okna, ter jo zavrne v daljne kraje. Od Opove dospe se kmalo do Ravenice, kjer mi poka¬ žejo truplo srbskega čara Uroša. Najpoprej bilo je to truplo v turških rokah, kteri so ga blizo Mohača na Ogerskem, kjer je Lud- vigll, pal, pokopali. Po naključbi našli so zopet truplo in kupil gaje ta samostan za težke denare ; na oltaru postavljena je truga, okovana s čistim srebrom , v kterej leži slavno to truplo. Na glavi mu je čisto srebrna krona , prše mu kinčajo mnogovrstni redovi, na roki bličše se prstani od dragocenjenih kamenov, drugi del trupla razun noge je pokrit, okrog njega vise raznovrstni darovi, prinešeni od pobožnih src. Na strani omenjenega samostana so še druge zna¬ menitosti, kamor pa nisem utegnil iti. Bil sem le v dveh samosta¬ nih, t. j. v Kuveždin in Pribinaglava, kamor preiskovavci starih rokopisov večkrat zahajajo, ker je tukaj tega blaga obilno, pa tudi drugih starin. Popotoval sem 4 dni po Fruškej gori, živel pa tudi tako dobro in veselo, deloma v družtvu domoljubnih redov¬ nikov, deloma pa z dijaki, kteri pridejo v te samostane na počitnice za dva meseca. Dal sem tudi težko slovo prekrasnej Fruškej gori in gostoljubnim samostanom na njenem podgorju. Zavrnem jo proti mestu Vukovaru. To sremsko mesto ima ugodno lego ali v ostalem je precej vse zanemsreno in nečedno in 171 vse ulice kaj ozke. Tu si poiščem nekega mi poznatega Srba g. Vukašinoviča, [pravega rodoljuba in podpiratelja vsakega domo¬ ljubnega podvzetja. Popotoval je tudi on skoro po celej Jugoslovanskojj, ter je bil pri knezu Nikuli na Crnej gori, in misli svoj pot obširno popisati in obelodaniti. Ta domoljub pridržal me je tri dni, v kterih sem prav lepo živel. Bilo je ravno trganje in to je pri Srbih velik praznik, posebno pri kakem bogatincu. Odpelje me tedaj k trganju necega bogatinca. Vse je bilo že pripravljeno za veliko gostbo, v velikej vrsti sedeli so Srbi, njih blizo sto in med njimi jaz; zdravic ni bilo konca ne kraja, odvažim se tudi jaz da napijem malo zdravico in to na uzajemnost Srbov in Slovencev, ter vsi mi z veseljem odzdravijo. Tako pride potnik tu od enega veselega družtva do drugega. Namenim se od Vukovara v Osi ek, glavno mesto Slavonske. Ker vreme ni bilo ugodno, odpeljem se na parobrodu v namenjeno me¬ sto. Pridem že v temnej noči v mesto, tavam od ene ulice do druge, ali nikjer žive duše niti gostivnice. Sreča me po dolgej težkej uri neki človek, kterega poprašujem za kakšno prebivalište, ali on mi mesto povoljnega odgovora tudi toži, da že dve uri zastonj strehe išče. Bil je gotovo obrtnik. Dobe nas ponočni stražari, ktere pro¬ siva, da bi nas odpeljali v kako rokodelsko prenočevavnico. čeravno so gospodje kisle obraze rezali, so vendar vslišali našo ponižno prošnjo, ter nas izroče v neko krčmo. Tu se ve, da je bila po¬ stelja gola klop, ležala je polna truma rokodelcev okoli, tu je člo¬ veka strah napadal od smrčanja, posebno če po dolgej poti želi mirno počivati. Yržem tudi jaz svoja kopita pod glavo, ter tudi jaz začnem smrčati. Probudivši se rano po sladkem spanju vrtelo se mi je zares nekaj po glavi, menda zato, ker sem preveč „Nek- tara“ užival, čašica dobrega slivovica progoni mi popačeni zrak. Odpravim se, da ogledam malo mesto in poiščem prijatle in znance si iz Zagreba. Mesto se deli na 3 dela. Doljno mesto, trdnjava in gornje mesto. Lega dolnjega mesta je prijetneja od gornjega, ker je na bregu reke in tudi je tu bolj živo zavolj trgovine, hoda od doljnega do gornjega mesta je dobro uro, trdnjava je skoro enaka s Temešvarsko, samo da je zadnja malo trja na neklerih krajih. Y narodnem obziru so Osiečani še precej zaostali v razmerju z drugimi Jugoslovani, ker nimajo nobenega slavjanskcga družtva razun „Casine“, ktera ima tudi prav malo slovanskega duha. Po¬ sebno mladina , od ktere se nar več narodnega duha tirja, je tukaj mrzla za pospešenje narodnega napredka, ker se tudi obično le raji pogovarja v ptujem nemškem jeziku, dasiravno so učilnice slavjan- 172 ske. Saj se še služba božja obhaja po velicih praznicih v slavjan- skem jeziku, kakor sem se sam prepričal, pa bi mladeneč sramoval se maternega jezika ? Od Osieka podam se naravnost proti Diakovaru v namenu, da vidim premilostljivega vladika Strosmajera. Celi predel pota je krasen, blizo Diakovara hodi se celo uro med drevoredom, dokler se ne pride do omenjenega kraja. To mesto je precej majhno, al 1 ima prijetno lego in krasne okolice. V nekem predmestju so sami ,,Švabi“, ali niso v nikakoršnej sveži z drugimi prebivavci in še čudneje je to , da se še nikdar ni zgodilo, da bi imel Slavonec „Svabkinjo“ za ženo , kar je tudi pošteno; zakaj bi se slavjanska kri pokvarila s ptujo , ker je še tako dosti ptujega strupa v njej, ker se ga stari vekovi niso dosti ogibali. Najznameniteje poslopje je residencia vladike Strosmajera in zraven ležeči prekrasen vrt j korarske hiše so majhne in še te se bodo podrle, ko se bo na tem mestu zidala velika stolna cerkev v tistem slogu kakor je Zagrebška Do zdaj je cerkev v ozkem svezu z rezidencio , kjer je pa premalo prostora. Nekaj na strani Diakovara ima red Frančiškanarski svoje po¬ slopje. Pošiljajo se večidel iz tega samostana redovniki v Bosnijo. Posebni junak je tu redovnik, kteri je znan zavoljo izvanredne moči. Bil je tudi v Bosniji. Neki dan navalijo Turci v neko krščansko hišo. Ko vidi to omenjeni g. redovnik, priteče hitro v pomoč, ter progoni Turke iz hiše, ali eden se močno obotavlja, ter se začneta prav trdno pretepavati. Pravična jeza zgrabi redovnika , ter zgrabi Turka, ga vrže v gorečo peč in zaklene vrata za njim, da se Turk spremeni v pepel. Turci zaslišavši to, love na vsih straneh duhov¬ nega junaka, ali zmuznil se je ta v pravem času , ter prišel srečno nazaj v Diakovar. To je resnična dogodba, ktero so mi sami gg. duhovni pripovedovali. Preden se ločim od Diakovara, namenim se predstaviti premi- lostlivemu vladiku Strosmajeru. Zagledam ga šetajočega na vrtu. Urno podam se tje in mu dostojno svoje štovanje razodenem. S prijaznim licem odzdravi mi in se razgovara z mano celo četvrt uro. Govor je bil o raznih predmetih in posebno ga je veselilo, da Slovenci svoj dom tako hrabro branijo. Povabi me Nj. milost k kosilu. Čakali smo z drugimi častitimi duhovni v prvej velikej dvo¬ rani, ko milostivi gospod pridejo, nas odpeljejo s prijaznimi bese¬ dami „zdravo moja gospodo !“ v „Refectorium“. Razgovarali smo se mnogo o politiki. Vprašajo mene, ali imamo v Ljubljani sloven¬ sko pravničko akademijo, ali jaz jim odgovorim, da se še žalibože 173 opirajo pri nas, da bi se na gimnaziji veronauk v slovenskem je¬ ziku predaval. Vsi pričujoči se z velikim čudenjem posmehujejo tej zares čudnej naredbi. Odposlovim se od premilostlivega vladike in drugih gg. du¬ hovnov in se podam proti svojej domovini. S tim sklenem tudi popis svojega popotovanja želeči, da bi v počitnicah mnogo slovenskih mladenčev popotovalo po tih krajih, ker pač je lepo, ako se človek seznani s svojimi brati in ako pozna njihove običaje in šege. To bi bilo gotovo bolje za slovenskega mladenča, kakor da se revež muči po „Oesterreichu ober der Enns“ ali pa po Tirolskem, ker le p tuj e obraze gleda in se s ptujo kulturo navda. NARODNO BLAGO. Poroka. (Goriška.) Godci godejo lep marš, Zraven gre tud nje tovarš. Peljejo držico Z njeno tovaršico Od doma proč. Peljejo se pred oltar, Ljubi z ljubico na par. Dol sta pokleknila, Zakon sta dobila Za božji dar. Tam stojite priči dve, Mož žene pustit’ ne smč. Kar j« Bog zavezau, Ne bo več odvezati Zdaj in nikdar. Zapisal M. Lipoljub. tuj mlaji, najpametnell brat. Živel je svoje dni bogat mož, ki po smrti vsacemu od svojih treh sinov tri vreče zlatov (cekinov) zapusti. To zve neki lakomni grajšak, ter ne ve, kako bi to bogatstvo pod se spravil. Vedel je, da s silo ne bode nič, zato misli noč in dan, kako bi premoženje tih treh bratov v svoj žep stepel. Pokliče najstarejega brata k sebi in mu reče: „Veš kaj ? Čul sem, da si ti jako krepka dušica in da te nije mogoče razjeziti. Ali meni se to čudno zdi in skoro bi tega Godci godejo na bas, Pišču pa na tenki glas. Fantje prav’jo tudi, Pojdimo v vas k ljubi, Dade jo nam. K prvi ltiši pridemo In po hčerki prašamo: Ljuba mamka naša, Ce je hčerka vaša? Dejte jo nam! Sej sem 'mela dekelc več, Vam ni b’la nobena všeč. To, ki imam vzemite Sabo jo peljite Od doma proč. 174 ne verjel, ali skusil te bi pa vendar le rad. Stopi k meni v službo in ako se resnega in pohlevnega izkažeš, dam ti vse svoje premoženje. Ali pazi dobro, ako se ti poprej razsrdiš od mene, dobim tvoje zlate. Ali ti je prav ?“ — Brat ponosit, da bo zdaj svojo čednost pokazal, še bolje pa željen grajščakovega premoženja , privoli v pogodbo in še ta dan gre v službo. Grajščak si pa misli: Čakaj, bom ti že na¬ pekel ; to bi pa vendar šmencano bilo, da tebe nebi razsrdil. Najpoprej ga pošlje grajščak orat in prosa sejat. Sluga vboga in odide z voli na njivo. Ko poldan zazvoni, gleda proti gradu, bo mu li skoro kdo kaj jesti prinesel, ali ga saj dozval, pa nič. — Vendar ne opeša , ampak le naprej dela in pozno še le gre domu. Bila je že tema, ko pride ves spehan in lačen v grad. Pa namesto da bi ga bil zdaj gospodar za mizo povabil, veleva mu, vsejano proso pobrati in domu prinesti. To mu je bilo pa vendar le pre¬ več ! Razkačen začne grajščaka preklinjati, očitovaje mu, kako je celi dan delal lačen in žejen, kakor pes, in zdaj, ko bi čas za obed bil, naloži mu še tako delo, kterega noben čarobnik nebi mogel zvršiti. V svojej jezi pobere halje in gre dalje, ali pravdo in svoje zlate je zgubil, ker se je poprej razjezil, kakor grajščak. Ko je tako zgubil najstareji brat svoje zlate, kliče grajščak drugega k sebi in s tem se ravno tako pogodi. Ali tudi temu se tako zgodi. Zdaj pride red na tretjega, najmlajega brata. Ali ta je bil pametneji, nego prvi in drugi. Tudi tega pošlje graščak najpoprej orat in proso sejat. On gre, ali mesto da bi proso posejal, zakapa vrečo s prosom na koncu ogona, ter lepo povlači in gre domu. Ko ga potem grajščak pošlje, naj proso pobere, gre on, odkopa samo vrečo in nese jo domu. Zdaj mu ukaže grajščak, da žene krave na pašo dalječ v neko brezje. Sluga odžene in pase že do poldan, ko naenkrat pridejo kravji kupci in ga vprašajo: ali so krave na pro¬ dajo? „Yse, če hočete,“ odgovori jim on in si že na tihem srečo vosi, da je tako dobro naletel. Resno se pogodi za vse krave, le rep od ene si pastir izgo¬ vori. Ko kupci odidejo , zanese on ta rep na vrh neke breze, ter ga tam obesi in gre domu. Pripoveda gospodaru, kako so mu vse krave v nebesa odšle in enej se rep zamotal in odtrgal, kojekviško letela, ter še zdaj tam visi. In ako ne veruje, naj gre gledat, Grajščak se že jezi, ali vendar ne da svoje jeze viditi. Zdaj mu zapove, da žene svinje na pašo. Ko zopet sam pase, pridejo kupci in zopet proda jim vse svinje, samo rep od ene si izvoli. Ko kupci svinje odženejo, zasadi ta rep v zemljo in gre domu, ter reče 175 gospodaru: „Vse svinje so v zemljo odšle; hodite, da jihizkopamo, morebiti še niso tako globoko, ker enej je še rep iz zemlje molil, ko sem jaz odšel. Gospodar resen hiti na livado in najde iz zemlje moleči rep, ali ko hoče svinjo izvleči, odtrga le rep in o svinjah ni bilo dalje ne sluha ne duha. Grajščaku je že začel žolč kipeti in gotovo bi začelo bliskati in treskati nad hlapcem, da ne bi veljalo pri tem vsega premo¬ ženja zgubiti. Nedolgo potem pelja se grajščak od doma, da obišče svoje znance in reče slugi: ,,Ivo boš videl, da se nazaj peljem, napravi mi tako čast, kakoršne nikdar nisem imel, ter gledaj, da si kaj pa¬ metnega zmisliš 1“ — „Že dobro," odgovori mu ta. „Zdaj mi velja eno skuhati," si misli sluga, „ktera mu mora lonce razbiti, ker sit sem že te službe." Ko je že čas prihajal, da mora grajščak priti, hodi vedno paz¬ ljivo gledat, da nebi zamudil in že se začne necega dne mračili, ko ga vidi od dalječ, da se pelje. Mesto, da bi mu bakle prižgal, za- pali grad na štirih straneh, da gospodu slavno posveti in tako po¬ časti njegov prihod. Zdaj je bilo zadosti grajščaku. Strašno začne preklinjati in se rotiti nad hlapcem, ki ga je ob vso govedo in svinje »pravil, nazadnje mu pa še grad zažgal in tako skoro ob vse pre¬ moženje pripravil. Ali sluga se mu smeja v obraz rekoč: „Zdaj pa poglejte, kdo se je pred razjezil, jaz ali vi?" Dobil je vse premoženje grajščakovo in tudi zlate svojih bratov nazaj, ter veselo stopil iz službe in korakal domu. A. Sattler. DROBTINE. Razna zrnčica. 0 znajdbi čudnega plajšča govori se v Turinu, kteri ima neki tako moč, da ga ne predre celo zrno iz puške. Kalabreza, kteremu se ta znajdba pripisuje, izumel je namreč nekak vosek, s kterim treba, da se le pomaže plajšč in trd bode kot neverno kaj. Pripo¬ vedujejo, da so vsi dozdanji pokusi kaj povoljni. — Taki plajšči bi dobro došli avstrijanskim vojnikom, da bi vanje zamotani obvarovali se danskih pušek v Šlezvik-Holštajnu. (»G. *•") V Londonu izhaja čez 730 raznovrstnih časopisov in to 254 dnevnikov! Pa da ne bi Angleži bili na vse strani premedeni in prebrisani ? J 176 Slovenska matica. Vsacega Slovenca gotovo je v srce razve¬ selila novo ustanovljena ,,matica“, ker ona bo nam vspeševala delo in izdala marsikako delce, ktero brez nje ne bi nikdar bilo na svetlem. Zato bi pa dobro in vse hvale vredno bilo, ako bi se po domorodnih slovenskih krajih večkrat veselice narejale, kterih dohodek naj bi se v prid naše mlade Matice obrnil. S tem bi se jej gotovo tudi nekaj pomagalo. — 11. aprila imel je osnovalni odbor slov. malice prvi svoj shod v Ljubljani, v kterem se je marsikaj predlagalo in potrdilo. Za prvomestnika je po na¬ svetu g. dr. Bleivveisa izvoljen g. baron Anton C oj z, popolnoma vreden tega častnega mesta. Za njegovega namestnika bil je sprejet g. dr. Jan. Kr. Pogačar, duhoven in v slučaju, da ta ne bi hotel te službe prevzeti, nasvetovali so mesto njega g. dr. L. Vončina ta, tudi duhovna. Denarničar ,,matičin“ je rodoljubni g. dr. Jernej Zupanc, z vnetim Slovencem g. Souvanom in slavno-učenim g. domoljubom dr. E. H. Costa-torn. V ,,posebni odsek" so izvoljeni gg. dr. Janez Bleivveis, dr. E. H. Costa in dr. L eo Vo n čin a. Društveni tajnik je dobro znani naš pisatelj g. Fr. Levstik. „Tako jo vogelni kamen položen Matici", pravijo „Novice“, „o kterej nas navdaja trdno zaupanje, da hode s pomočjo božjo in po rodoljubju djanskem krepko napredovala na korist narodu slovenskemu !“ — Ži¬ vila matica slovenska, živili njeni ustanovitelji in podpiratelji!! ffiaslo nemške kulture. Kaki so nekteri Slovenci in Slovenke še trdovratneži v svojih krivih idejah, priča nam neka „kundma- chunga", ki nam jo je poslal naš dopisnik g. Ivan Macun iz Štajer¬ skega in ki se od besede do besede tako le glasi: ,,Womit das ich unterzeichnete ich habe das meinige Realithiit unter die Hand her- zugeben, vvomit das durch Bevvilligsten preise vvird hean gegeben vverden pro in 8 Tagen als das Realithet befmdet sich das\Veingart mitliche 3 Joh und Baumgarten Wald undWiese und Aker das habe ich als Gemeinde Obergasterei als in Haus No. 29 zum Verkaufes Verkauft die Frau J. P." Narodne poslovice. Kar deklina reče, rado dalječ teče. — Kar kteri z babami zorje, lehko z mačkami povlači. — Tiha voda bolje breg je, kakor vršeča. — Snažna puhica nikolj ne bo druge blatila. — Se toliko pozna, kakor da bi v pekel muho vrgel. — Zastonj se najč Bog ne moli. — Kraljičeki morajo vkup pljuvati, pa vraneki, pa vrane. — Se ga prime beseda, kakor goske voda. — Mali tiči vkup pljuvajo, pa veliki vkup. — Vsaki si tam rožo uterga, kjer mu diši. — Sobota se na valekih prikota. (V slovenskih goricah je namreč navada, da si po sobotah krapce ali gibanice pečejo). — Kjer nič ne smrdi, 177 nič ne diši. — Če ne boš delal, boš še nag iz koša gledal. — Jih je, kakor da bi jih iz koša vsipal. — Sveti Pava zimo vaga. Ivan Macun, Trnoški. Nove čitalnici. V Ptujem v Štajerskej je dovoljena čitalnica v Bistrici pa na Notranjskem prosijo za dovoljenje. — Živili slovenski domoljubi! f G. J. Urban, znan pod imenom J. Zadravski, ki je hotel letos v Mariboru izdati slovenski almanah „Lado“ je vmrl. Bog mu daj večni mir in pokoj! Slovstvo jngoslavensko. * Poviednik. Zbirka v hrvaško prestavljenih romanov. Iz¬ dajajo bratje Pretneri. ■— Obljubljeno je bilo, da pride vsacih 14 dni en zvezek, pa dozdaj dobili smo še le dva, Neverno, kaj je temu polževemu korakanju vzrok, temveč, ker čujemo, da materialna podpora ne dela zaprek. * Milovan. Zbirka hrvaških napevov. Izdalo hrvaško pevsko družtvo v Zagrebu. Od teh lepih napevov dobili smo že 3. vezek v roke, ki velja 85 novč. * Pjesmarica od S. S. Kirinskega s podobo hrv. narod¬ nega umetnika, samouka Ferde Russana in z njegovo biografijo. — Pri tej priložnosti naznanjamo, da pričakujemo še druge ,,pesmarice" in sicer od g. Deželica, ki bode obsegala vse bolj znane pesmi, ki se rado pojo v veselih družtvih. Zadržaj jim bode razdeljen v otročje in vzvišene pesmi, v davorije, zaljubljene in v napitnice. * Babica. II. zvezek. Prestavila po Boženi Niemcovej gosp« Ljubica Mlarikova v Zagrebu. Obseg „Babice“ je prav lepa in zanimiva novela, ki že zavoljo same domoljubne gospe pisateljice zasluži podpore. Vsaki vezek velja 50 novč. * Ogledalo srbsko. S tem naslovom jel je izhajati v Novem Sadu pod vredništvom dr. Ivana Hadžič-Svetiča časopis za jezik, povest in sploh za književnost. Izhajal bode v zvezkih in sicer vsaki peti teden 2 pole. * Rudoslovje. Zemljoznanstvo za višje gimnazije. Sestavil Živko Vukasovid. * Obča povjestnica. Vrlo kratko napisal v porabo šolske mla¬ dine Josip Lehpamer v Zagrebu. * Ekonomska kučevna biblioteka za narod srbski od J. Ra¬ diča. I. zvezek na 32 straneh velja 30 novč. Hrvaški časopisi se jako lepo izrekajo o tej knjigi. 12 * Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Spisal Anton Janežič, učitelj višje realke v Celovcu. — Janežičeva slovnica se je Slovencem tako prikupila, da je ta že tretji natis. Kolikor več spoznavamo potrebo čvrstega znanja slov. jezika, toliko bolj smo hvaležni gosp. Janežiču , ko nam je podal zopet novo priliko , da moremo okrepiti si znanje v svojem domačem jeziku. Zalo tudi mi pozdravljamo novo izvrstno slovnico s srčnim ,.dobro došla!“ Lahkoverni. Vesela igra v 3 djanjih. Spisal Bernard Tom¬ šič, bivši učitelj v Vinici na Kranjskem leta 1845. V Zagrebu na svetlo dal Ljudevit Tomšič, ter popisal tudi kratko življenje svojega očeta. Veljajo 50 novč,, in se dobe pri bukvarju g. Jakiču v Zagrebu. * Popolni spominki, ktere je. lani ,,Zg. Danica 1 * donašaja in ki smo jih prav rado brali, dal je g. pisatelj Jožef Levič ni k v posebnej knjižici na svetlo. Brž po njej, kteri rado čujete pripove¬ dovanja o „romanjih“. * Pesmice Franceta Kosmača, prezgodaj pam vmrlega tovarša so ravnokar prišle na svetlo. Kdor je ranjkega Kosmača osebno poznal, dobro v e, da je bil prebrisan in pameten dečko v vsacem obziru. Enak pridnej bčelici, sekiral je svoje mlade poezije, za ktere bi pač škoda bila, da sc pozabijo. Po nj ego vej smrti dobil jih je v roke tukajšnji pravnik g. Matevž Trnovec, prijalel in tovarš pokojnega Franceta in ta jih je tedaj po lastnej skrbi na svetlo dal in tudi življenje nepozabljivega nain Franceta lepo popisal. Z vese¬ lim srcem smo culi, da so se slovenski dijaki prav v obilnej meri naročili na to delce. Tako je prav — živili! Sledeče pa pričakujemo: Domobran, hrvaški politični dnevnik. Vredoval ga bode znani hrv. pisatelj in pesnik g. Gjuro Deželic, ki je bil dozdaj sovrednik in glavni pomočnik ,,Narodnih Novin“. Prvi list „Domobrana“ pride 15. maja na svetlo iz Albrechtove tiskarnice. Daj Bog, da bi svo¬ jemu lepemu naslovu zadovoljeval in branil ne le hrvaške stare pravice, ampak da bi s krepko, možato in značajno besedo v svoje krilo jemal tudi nas Slovence, kakor sploh vse Jugoviče in druge Slovane ! — Krvava hošulja, izvirna pesem iz črnogorskega življenja od I. Sundečiea. Tiskana bode z latinico in cirilico. Naročniki jo dobo za 50 novč. Naj bi tudi Slovenci podpirali slavnega pisa¬ telja z naročbo pri njegovem delu! — Dragiišica. Sebrani spisi ranjkega hrv. pisatelja Zdravka Njemčiea. Na svetlo bode jih dal njegov prijatelj in štovatelj Gj. Deželic. — Cvijela. Dubrovniška povest, za ktero pozivlje g. Med o Puci e domoljube, naj se naroče. Veljala bode 60 novč. 179 »liifc bisera lugoslavjanskoga« *). Pod tem imenom dobili smo Slovenci debelo knjigo, ki jo je v Zagrebu na svetlo dal Vekoslav Pretner in vredil Nikola Slokan. Guli in tudi brali smo, da so Slovenci v obilnem številu naročevali se na to delo, kar nam je jasen dokaz, da se naši do¬ mači ljudje čedalje bolje zavedajo bratovske zloge in ljubezni do svojih sosednih jezikov. Ker omenjeno delo obsega tudi nekaj slo¬ venskih spisov, bode nam menda dopuščeno, da rečemo tudi mi kaj o njem, saj je stopilo tudi v vrsto naših knjig, in „Bisera‘ ; se je veselil ravno tako pošteni Slovenec, kakor tudi vsaki drugi Jugo¬ vič. Hrvaške izdelke pripuščamo bratom Hrvatom in hočemo le nekaj 0 naših spisih govoriti v prid izdajateljev in vrednikov, da se v pri¬ hodnje vedita ravnati po postavah knjige, ki nosi ime „niz bisera jugoslavjanskog a“. Med obilnimi spisi v narodnem blagu nahajamo slovenske na¬ rodne pesmi, ki jih je po Kranjskem (kje?) nabral Jaroslav. V 1 pesmici bi se 7. vrstica menda glasiti morala: „ko še ni vedlo, kaj je ta svet“, drugači je pomen preveč zamrljen. II. pesmi pa prav ne razumimo, dasiravno smo jo dolgo pretehtovali V III. so stihi nekaj preveč zmešani, jambi in troheji niso popolnoma na svo¬ jih mestih. V. pesmica pa ne spada v „biser naroda“, v kterej se celo razodeva, da je bil fantič vesel, ko je bivši pri sv. maši vi¬ del Jezusa ranjenega, vbodenega v desno stran, jokajočo Marijo pod križem itd. — V narodnih spisih in pesmih smo Slovenci kaj bogati, najde se semtrtje med ljudstvom prav izvrstnih stvari, ktere bi bili „biseru“ bolj privošili, kakor omenjene pesmice, za ktere pač noben Slovenec ne bode pritrdil, da so biser našega naroda. Kadar II. vezek imenovane knjige pripotuje zopet med nas, upamo, da nas bode razveselil s krepkejitni narodnimi poezijami, in da bode pokazal južnim bratom saj nekaj izvrstnih naših pesmi; ako pa tacih ne more vrednik dobiti, naj rajši popolnoma izpusti slov. narodne pesmi, ka¬ kor da bi priobčeval nasprotne misli pobožnega, nepopačenega ljud¬ stva. Narodne pesmi so v svojej bitnosti vsacega ljudstva izvrstne, časoma jih pa pri petju ta ali uni fantin preobrača in prevrača , da čez nekaj časa pridejo ob svoj lepi pomen. Naj bi tudi zbiratelji tacih reči skrbno pazili, da ne pišejo popačenih pesmic; take naj ostanejo le v tainoti in v pozabljivosti! Dalje najdemo v „Biseru ! Ume ko ve pesmi, obstoječe iz dveh lepih domorodnih gazelic in dveh sonetov, izmed kterili napi posebno „o poeziji ;< dopade; sicer so pa vse 4 pesmice, kakor sploh vsa Utnekova dela, kaj dobre. Nekaj večje poezij Gregora Kreka, vse lepe, lahko umevne in vse o ljubezni. Naj lepša, bi rekli, je pod naslovom „želje“ na str. 147, ki nam je sicer že znana, ali vendar prav je, da nam *) „Torbica“ sprejema z veseljem tudi lepo izdelane kritike, ki vedno le marljivost in pazljivost čitateljev pokazujejo. Odprta pa bode vsaeemu, kteri misli kaj napčnega opovrči ali pobiti. Začnimo torej za dane« z „Niz biserom", drugopot o čem drugem. Vred. n* 180 se zavoljo njene krasote večkrat prestavi pred oči, ker kar je lepo, bere se večkrat rado. Konci slovenskih pesern stoji „sonetni venec 11 , zložil Fr. Guček. Ni mileje pesmi, kakor ravno sonetni venec, ako ima vzvi¬ šene prave pevske misli in pa, če je lepo čisto sestavljen. Kar se tiče zadržaja Čučekovega soneta, ne moremo nič prigovarjali, le o pisavi bi nekaj rekli. Znano je vsacemu, kterikoli je kdaj slišal kaj o pisavi družili Slovanov, da nikjer ne pišejo v genitivu množ. št. ah, kakor le Hrvatje, in še tej ne vsi (večidel a, pogostoma tudi ov *). Ni nam .torej še na misel nikoli prišlo, da bi Slovenec gen. m, šL na ah v svojo pisavo prejel, dokler nismo brali v imenova- nom Čučekovem sonetu : „iz s vib strana/i oganj vroči 11 itd. Dalje da bi pisali ogonj, dragoj, njoj, svili, svaki, golubice, sad (zdaj') itd. namestu naših lepih pravih slovenskih besed, to težko, da bi se po¬ prej zgodilo, dokler ne podamo popolnoma slovo našej pisavi in ne poprimemo krvaško-srbskega narečja. — Ako bi se bil torej teh pogrešek ogibal g. pesnik, bil bi njegov venec kaj dober. Z na- glaskom je v nekterih vrsticah neokreten; v III. sonetu zdi se nam nekaj premalo estetike v vrsticah : „od zdaj strašno njega davi (!), iz svih Stranah oganj vroči 11 itd. Ljubezen, pravijo, da ima lepe, mile, krasne izraze, zatorej se tudi „pesnik ljubezni 11 naj skrbno čuva, da ne zabrede v kako nemilo besedo , ki bi sladko ljubezen grenko predstavila. Sicer pa z veseljem pozdravljamo g. Čučeka na našem pevskem polji, ter mu želimo najbolji vspeh pri njegovih poezijah. — Kar se tiče pa tiste ,,opazke uredničtva 11 pri Cu- čekovem „son. vencu 11 , povemo kar naravnost g. vredniku „niz bi¬ sera jugoslavjanskoga 11 , da, jo je presneto globoko zabredel z gotovo nepremišljenemi besedami, da je ta pisava „kao most od slovenskoga jezika na ilirski, t. j. on je prvi odziv onomu pozivu u „Napreju“ priobdenom, da bi Slovenci primili naš jezik 11 . Da je to „prvi od¬ ziv 11 , ni res, ker opazujemo pri večini slovenskih pisateljev, da hrepene po zjedinjenji in da se čedalje čvrsteje prijemajo hrvaških oblik in besed. Ako tudi je ta nenavadna pisava „prvi odziv 11 , to moramo reči, da je slab odziv, ter da ga z mostom od sloven¬ skega na hrvaški jezik nikakor prispodobiti nemoremo. Tak most dragi g. urednik, bil bi slab za nas Slovence; po par stopinjah bi se podrl, mi bi pa telebili v grozovito vodo , ki bi nas hipoma požrla. Iz tega naj torej ,,uredničtvo bisera 11 uvidi, kako zelo se je zapisalo in zmotilo, ko je reklo: „da je pjesnik najboljim pulem udario 11 . Da bi bila ,,ludost uztražiti, da sc Slovenci kao preko noči hrvaški nauče i griehota uništiti jednim udarcem (!!) njihovu več liepo razvito knji¬ ževnost 11 , to vse verjamemo, pristavimo naj pa zraven, da ta čudna pisava, ktero vrednik „niz bisera jugoslavjanskoga 11 v zvezde kuje, je gotovo ,.preko noči 11 postala, ker kakor smo poprej rekli, no- *) Čehi imajo ii , ute, 1’oljaci ow, y, i, Rusi 0I5't, eBt, ei}, Slovenci imamo ov, ev, samo Hrvatje pišejo tedaj nesrečni ah. Slavni hrvaški pisatelj dr. Rački piše v svojih delih gen. m. št. na ov, ravno tako znani hrv. filolog Kurelac in dr. Pis. 181 ben Slovenec še ne pomisli rta ah v nmož. št. Kar nam v zadnjih vrsticah „opazka uredničtva“ svetuje glede odmora, moramo tudi toliko pristaviti, da odmor Slovenci dobro poznamo in ako ni imelo še priložnosti, kacih slovenskih pesem brati, naj pa vsaj ne misli, da so vse slov. pesmi brez odmora. To smo tedaj hoteli reči o tej pisavi in o opazki. — Mi Slovenci smo sicer mali ali krepki narod. Počasi ali čvrsto korakamo naprej. Ne črtimo nobenega Slavjana, najmanj pa Hrvata, ki nam je najbližji sosed , ali da bi mi svo¬ jega soseda bolj ljubili kod sami sebe, to no zahteva nobena po¬ štena duša. Hočemo se približevati, kar bode mogoče hrv. jeziku, ker dobro vemo, da le on more postati časoma na jugu književni jezik ali rečemo še enkrat približevati in to po prislovici ,,fe- stina lente", ne pa skakati, saj tudi naš kmet pravi: še jesti ni do¬ bro hitro. Ako se hočejo tudi Hrvatje približevati k nam, potem bi upali, da bi bilo kaj iz našega truda, drugači pa težko. — Skrivna sodnija, pripovest od A. Ž. obsezajoča 20 strani, nahaja se dalje v „Biseru“. Pozdravljamo z veseljem to krasno novelo, ki nam prav lepo in zanimivo popisuje domače življenje našega slovenskega naroda. — Na str. 298 je sicer prav odkritosrčno povedana misel starih bezumnih žen o šolah in napredovanju učen¬ cev ali vendar mi bi bili malo une vrstice „stare matere" pobili, da ne bi imele tako resnega pomena , ker prosti človek zna, prebravši take besede kmalu kaj napčnega misliti o šolah, akoravno to pri nas ni tako nevarno, ker z veseljem opazujemo, da slovenski starši prav rado pošiljajo svoje otroke v višje šole. Lepe slovenske fraze so na pravem mestu, in pokazujejo, da je pisatelj rojen v sredini ko- renjaških Slovencev. Potem se nam tudi nekaj prekratko zdi popi¬ san prihod Petrov, kterega so vsi tako željno pričakovali. Na str. 312 se vidi, da ni bil Viktor slovenskega duha; govoril je gospej dasiravno je po visokih šolah hlače trgal. To bi mi vselej raji z pisali, ako hočemo, da tudi kmetje vikajo gospodo, ne pa po ptuje onikajo. Tudi namestu nemškega naj bi se raje naše „e?a“ pisalo ! Ako bi se bila korektura marljiveje prebirala, bil bi jezik v „skrivnej sodniji" prav čist, tako so pa še semtrtje nektere slovniške nedoslednosti ostale, ktere pa manj pačijo čitatelju pri branji. V kratko rečeno pa je imenovana povest izvrstna in svo¬ jega pisatelja zelo sama hvali. Naj nam bi g. A. Ž. večkrat kako novelico napisal, ker s svojo „skrivno sodnijo" se nam jfe u obče zelo prikupil. Mytkologična crtica o staroslov. božanstvu Homanu stoji kod zadnji spis v „Biseru“. Napisal jo je naš slavni mytliolog g. Davorin Trstenjak. Učeno sestavljenega spisa ne moremo pretresovati; rekli bi le to, da škoda, da so Trstenjakove crtice tako raztresene po časopisih. Kako lepa knjiga bi bila, ako bi se sebrale vse skupaj in dale na svetlo ? To bi bile gotovo zlatavredne slo¬ venske bukve. ..... To so tedaj slovenski spisi v ,,Niz biseru". Obljubljeno jih je bilo sicer nekaj več, ali vendar v razmerji z drugimi spisi ne moremo se radi tega kaj posebno pritoževati. Knjiga ima dva po- 182 dobi: Palmoliča in Lisinskega, ter je kakor navadno bukve iz tiskar- niče dr. Gaja, prav vkusne oblike. Konci le še nekaj. Na svršetku nahajajoča oznanila bi mi po¬ polnoma izpustili, ker priporočila tako zvanega „Augen-Essenzu“, „Brust-Syrupa“, „assicurazioni generali“, „hdtelov“, „fotografij“ itd. kaj malo odgovarjajo možkemu naslovu: „niz bisera jugoslav- janskoga“. _ č. Prijateljska pisma in druge novice. Kagrebi (»Pozorova 11 smrt.) Hrvaški politični dnevnik »Pozor 11 , ki je že četrto leto branil junački pravice svoje domovine in ki je pogostoms tudi o Slovencih ktero spregovoril, — vmrl je — ne bode ga več! Vrednik njegov g. Ivan Perkovac obsojen je, da 300 st. od položene kavcije zgubi in pa še po predlogu tukajšnje sednije 3 mesece v ječi sedi. Zadnje dni smo pa culi, da mu so poostrili to kazen na osem mesecev. G. Anton Jakič, tiskar vmrlega lista mora tudi 100 st. kazni plačati. — Narodno naše kazalište nehalo je za nekaj časa predstavljati v Zagrebu. Igralci naši grejo zdaj po druzih slovanskih mestih, da pokažejo, kako lepo in dobro se more tudi v hrvaškem jeziku igrati. Pri tej priliki pridejo menda tudi v Ljubljano, kakor se po Zagrebu sploh sliši. Ako pridejo res v Ljubljano, želimo jim najbolji sprejem od Slovencev, ktere zagotovimo, da bodejo imeli ve¬ sele narodne zabave. — Nevoljni in jezni primemo za pero, ko nam je te vrstice pisati. Ni dosti, da imamo druzih skrbi pri vredovanju, ampak predrznejo se celd nekteri, da nam ptuje pesmice pod svojim imenom v tisk pošiljajo. G. Janez Jereb je tedaj razglašen prepisovalec in slovstveni tat, kteremu je g. Andrej Praprotnik v svojem listu „Učit. Tovaršu 11 pošteno in pravo odgovoril. — Drugi tak moj¬ ster se' je pa povrh še našemal in sicer pod izmišljenim imenom J. Poliški =, (Jančar), ter nas tudi ogoljufati hotel. Mi ne znamo še vsih pesem slovenskih na pamet, da bi za vsako koj, ko nam v roke pride, že vedili, da je bila na¬ tisnjena, tedaj mislimo, da nam tudi zavoljo tega noben ne bode zameril. Ako gg. Jereb in Jančar ne vesta, da natisnjene tvarine se pod ptujim imenom ne smejo pretiskovati, ali da bolj kratko rečemo : da se ptuje blago ne sme krasti, to ne vesta potem nič in nista vredna, da s pisarijo o njih prostor in čas rabimo. Rečemo tedaj le: Pesmica »Moj dom 1 ' v 2. snopiču »Torbice 11 je ukradena iz Praprotnikove zbirke „cerkvene pesmi in druge“ str. 71. Ravno tako tudi pesmica »Cvetice 11 uzmana je iz »Prvega berila za slovenske šole v c kr. avstrijansluh deželah 11 str. 126. O tem smo se sami une dni prepričali, ko nam je prijazni g. Andrej Praprotnik nalašč v ta namen obe knjigi poslal, za ktere mu se tukaj srčno zahvaljujemo. Gg. Janez Jereb in J. Poliški = Jančar sta torej slovstvena tata in dokler javno v »Torbici 11 za odpuščanje ne prosita in odkritosrčno ne po¬ vedala, kaj jih je k nesramnemu prepisovanju prignalo, tako dolgo ostaneta pred rsimi poštenimi čitatelji — umazana in naj se le kaznita po §. 1. tiskarskih po¬ stav. Kraj bivanja in imena bode vredništvo »Torbice 11 , če bode treba , že na- tanjko naznanilo, Naše dopisovalce vzlasti pesnike pa opominjamo, naj se varjejo prepisovanja, ker kar je pluje, to ni naše. Vsaki se naj le s svojim delom hvali ! — Tukajšnji učitelji glavnih mestnih šol, bodejo v spomin razstave al iz¬ ložbe, dali zbirko pedagogičnih in didaktičnih stvari na svetlo pod naslovom jUspomenica 11 . Tako beremo v zagrebškem šolskem listu »Napredku 11 . 183 Celje. (Odlomek iz prijateljskega pisma na K.) Veselo igro „Lahko- ve rni“ smo dobili v Celje. Prosim Vas, recite gosp. Ljudevitu Tomšiču, da se- mu ponižno zahvaljujem, da ima tako. malo zaupanja do mene, da si ui upal malih 32 knjižic izročiti poštenosti slovenskega dijaka. Da bi mi za malo ne bilo, poslal bi mu ih bil mahom nazaj. Naj še to omenim, da po časopisih oblju¬ bljeni 13. iztisi so izostali, vendar ne, da bi mislil, da ih tirjam — Bog me va¬ ruj ! Imel sem še nekaj čez 1 gold. pri vsem zgube. Ali je potem čudo, da se vsaki naročnikov nabirati boji? *) Maribor. Preteklo šolsko leto so imeli tukajšni dijaci pevsko društvo, kterega so se Slovenci in Nemci vdeleževali. Ker so se pa Nemci pri pevanju slovenskih pesmic celč neobtesano obnašali in se posmehovali, hoteli so tekoče leto Slovenci sami pevsko društvo osnovali, deloma, da bi poprejšnemu prepi¬ ranju konec napravili, deloma pa, ker vsak previdi, da ne morejo Nemci sloven¬ skih pesmic, kterih ne razuinijo, s potrebno navdušenostjo popevati. Imamo take Nemce, ki se nečejo slovenskega jezika ličiti, pri pevskem društvu bi pa radi, da bi se pevanje slovenskih pesmic, po njihovej volji ravnalo. Kako ho neki Nemec z veseljem slovenske pesmice prepeval, če ne razumi ne krasote besedi, ne milote napevov? To spoznavši so hotli tedaj, kakor sem že rekel, slovenski dijaci svoje laslno' pevsko društvo vtemeljiti in so si iz vseh moči prizadevali, da bi ta namen dosegli. Vse je bilo pripravljeno, društvena pravila napisana , samo dovoljenja gosp. ravnatelja je še trebalo. Pa kako so se začudili dijaci, ki so k gosp. rav¬ natelju dovoljenja prosit šli, ko jim je rekel, da se naj le še drugoč zedinijo. Tako so tedaj nade dijakov po vodi splavale, in zedinili so se, ker bi inače lahko v gosp. ravnatelju misel obudili, da Slovenci nečemo sprave. Toliko smo vendar na boljem , da sta voditelja en Slovenec in en Nemec. Ako v tako nakrpanem društvu prijateljska ljubezen vlada, tega ne morem povedati, K.. ..v. *) Nisem mislil, da bode komu nedolžna igrica „Lahkoverni“ nevoljnost obu¬ dila. Ko sem jo lani prvikrat oglasil in prosil za naročnike, bilo je pisanje moje skoro popolnoma „glas vpijočega v puščavi". Še le na drugi razpis v „Novicah“, ko sem tudi nekaj vrstic za poskušnjo natisniti dal, prijavili so se nekteri gospodje ih dijaki, ali vendar ne toliko , da bi igro brez skrbi lahko v 'tiskarnico nesel. Zalo jo je pa tudi tiskar g. Anton Jakič le edino s to pogodbo pod lisk vzel, da jo pustim v prodaji njemu , ki je knjigotržec, in pa da njemu izročim šopek nabranih naročnikov. Ker pa meni ni najmanje ni ležeče na dobičku, dal sem mu z veseljem imena go¬ spodov predbrojnikov, ter posebno rekel, naj pošlje tistim gospodom , ki so se le na en ali dva iztisa naročili, s poštnim odvzetjem (Postnachnahine); dijakom pa, o kterih se ve, da nimajo vsaki dan denara, naj le zaupa; za poštenost njihovo mu dobro besedo dam. Začudil sem se torej ne malo, ko pismo Celjskega prijntla tudi jaz v roke dobim. Misleči, kakor je eden, tako so tudi drugi zbiratelji kaj zgubili pri delenjn ^Lahkovernih", zalo naj bodejo te vrstice kod opravičenje od moje strani vsim tistim, ki mi imajo to reči, kod Celjski prijate!. Jaz torej igre nisem razpošiljal, ter tudi nisem kriv, ako ste pri igri kaj zgubili. Poskrbel sem pa že, da se vsakemu zguba naplača in da obljubljene 13. izrise, za ktere je razpoši- Ijavec g. Jakič, kakor mi je rekel, popolnoma pozabil, zbiratelji naročni¬ kov dobo. Vi pa dragi Celjski prijatel bili bi prav naredili, ako bi igro, ki Vam je bila nenadno s poštnim odvzeijem poslana, nazaj odpreinili. Go¬ tovo bi se Vam bila drugače poslala. V ostalem bilo bi pa tudi prav, ako bi se s pismom o tej zadevi naravnost na me obrnili , da poravnam, kar je krivega. Pri ,,Lahkovernih" pa ne smete zgube imeti. To naj tedaj velja vsim gg. zbirateljem kod pojasnenje čudnega razpošiljanja vesele igre ^Lahkoverni". Lj ude vit Tom ši e. 184 ^2 Maribor. — Kedaj namerava kdo spisati slovensko knjigo, je vse¬ lej treba, da poskrbi , kako jo bo brez zgube na svitlo dal. Pri velikih narodih tega treba ni, ker tam se skoro gotovo vsako še tako slabo delo razpeča brez zgube izdavateljeve. Nas je malo, zato se pa zgodi, da včasih imenitno delo zahteva razun bezplačilnega truda še dnarnih žrtev, kar je pa velika zapreka za razcvet literature. Potrebna je pri nas še vedno „naročba“ na nove knjige, in koristna je, kar dovolj priča obilno število bukev, ki so prišle po tej poti na dan. Nabiravec naročnikov ima res dostikrat sitnosti, pa kaj ne podnese radovoljno rodoljubno srce slovensko za blagor svoje domovine? — Jngosl. „Niz bisera" je tudi po tej poti dobil še več kakor preveč naročnikov med lahkovernimi in dobrodušnimi Slovenci, ki so se le preradi dali preslepiti po sjajnem obetanju. Naročevali so se pa Slovenci narveč iz blagega namena, hoteči pripomoči akade- miji jugoslovanskej, ker je bilo rečeno, da dobi polovico čistega dohodka. Ne rekli bi nič, ko bi bilo res kaj pomagano akademiji, in radi bi pretrpeli še večo škodo, ali kakor nam piše nek prijatelj iz Zagreba, bi bilo celit treba, da bi akademija pomogla izplačati tiskarne stroške, ker so sebrani dnarji namesto v tiskarnico nekam drugam potovali, — Krivo nam je, da smo morali tako dolgo čakati knjige, potem pa so še druge reči. V Maribor je knjigo poslal vsako posebej, pa vendar ne vseh enkrat; ena je prišla danes, druga čez tri dni, tretja še poznej in s tako slabimi naslovi, da nihče ni znal, čigava je ktera. Pnič so bila imena vsa krivo napisana in drugič ni bilo nikjer karaktera zraven, da listo— noša ni znal, ali je človek, kteremu ima knjigo dati, šoštar ali kanonik ali kaj druzega in ni znal, kje bi ga iskal. Tako nam je knjige pošiljal, kakor da bi svinjam „črešnjevca“ metal. Pa zdaj še le pride: Poštnino je moral vsak sam plačati, ker je vsakemu posebej po poštnem odvzetju (Postnachnahme) knjigo poslal, namesto vsim skupaj, tako, da zdaj vsakemu naročniku pride na 2 st, 80 novč,, za dinge pa, ki se niso naročili, se knjiga dobi pri Lajrerju za 2 st. 50 novč. Kaj tako neumnega še do zdaj nismo doživeli! Tisti naročniki pa, ki so že dnarje dali precej ko so se naročili, pa še zdaj niso nič dobili, namestu, da bi jim prvim poslal! Potem takem ni čuda, da ljudje godrnjajo ter se grozijo, da te ne bodo na nič več naročevali — in pri tem literatura trpi! — Nadjamo se, da se ne bo gosp. Pretner nikdar več prikazal z naročilnim listom med Slo¬ venci ! *) Iijubljana< Dr. — Ker sem zadnjič obljubil, da hočem drugi pot ne¬ kaj o zanimivih „Sokolovih“ večerih povedati, moram mož beseda ostati. Tod« preden o tem govoriti začnem, mislim da ne bo napačno, ako v kratkem nari¬ šem načrt »Sokolovega" družtva. Koj, ko je bilo to hvalevredno družtvo po c. k. namestništvu za krajnsko deželo lanjsko leto v jeseni privoljeno, je ta- dajni začasni odbor sklical glavno skupščino, da bi se novi odbor izvolil. Vde- *) Pisal je meni neki prijatelj iz Ljubljane, ter mi rekel, daje odločilo neko društvo sodbene pomoči iskati proti izdajatelju „niz bisera", ker jih tako goljufivo toliko časa za nos vodi. Ker je bil omenjeni prijatelj tudi v tem društvu, oglasi se ter poreče, da bi se po meni menda kaj gotovega zvedilo, ali enoglasno je zavpilo društvo, da sem jaz zastopljen s tem izdajateljem in eden posebnih njegovih prijatlov. Z izdajateljem g. Pretnerom nisem bil nikdar v nobenem obziru ne v književnej in še manj v prijateljskej zvezi, samo poznam ga osebno toliko bolje, ker ga zagledam skoro vsaki čas na ulici in ga vidim pred knjigarnico Hartmanovo semtrtje z velikimi črkami podpisanega na razno¬ vrstnih naročilih Iz tega se vendar skleniti ne da, da se ja« pečam ž 185 Ježilo se je te skupščine več ko 70 osob, in izvoljen je bil enoglasno za načel¬ nika iskreni in značajni, v vsih vedah temeljito omikani domoljubni, možati mladi gospod dr. Etlibin Henrik Costa, na kterega, kakor diko Slovenije, že sedaj Slovenci po pravici ponosni smemo biti, kajti je v sedanjih časih žalibože jako malo tacih mož, kterim narod popolnoma zaupati sme. Mladi naš načelnik je eden tistih redkih poštenjakov, kterih značaji so trdi ko demant v ognju — zaradi tega pa ima gospod doktor tudi lepo bodočnost, ako nam bo v prihodnje tako lepo napredovala naša sveta narodna reč, kakor sedaj. V odbor so bili še izvoljeni gospodje: dr. Jernej Zupanc, France Ravnikar, Pavle Draksler in Bernard Jentl. Ti gospodje so družtvena opravila med seboj tako razdelili, da je marljivi pod¬ pornik vsega narodnega dr. Zupanc namestnik načelnika, vrli domorodec Ravni¬ kar tajnik, neutrudljivi Draksler orodjar, in za domovino z dušo in telesom vneti Jentl mlajši, pak blagajnik. Odbor je kmalo po vstanovitvi najel lepo in prostorno vežbano v Frdh- lihovej hiši na dunajskej eesti, ker je tudi v prostem na zelenej trati dokaj pro¬ stora za poletne vaje. Za učitelja telovaje, posebno borenja je dobro znani, v teh vedah jako izurjeni gosp. Mandič postavljen. Pod njegovim nadzorništvom učijo gospodje predsokoli Colloneto, Draksler in Kobler, gospode „Sokole“ v treh razdelih ali vrstah v imenovanej Frtihlihovej vežbani tako temeljito in izvrstno, da si „Sokoli“ skoraj igraje privadijo najtežje gimnastične vaje. Pondeljek, četr¬ tek za sokole in petek za predsokole so odločeni dnevi, v kterih se telovadci v vežbani na raznem popolnoma novem orodju vadijo. — To je v kratkem „utile“ našega družtva — sedaj pa pride „dulce“ na vrsto. Odbor dobro spoznavši, kako zelč potrebno je, da se udje med seboj bolje spoznavajo in pobratijo, uredil je po izgledu naših severnih bratov Cehov „Soko- njim in še manj, da bi bil jaz zastopljen' pri izdavanju te knjige, ali da sem jaz eel6 sokrivec te goljufije. Hotel sem že v prejšnem zvezku razjasniti pletkarijo z „niz biserom 11 , ali misleč, da je g. Pretneru na njegovej časti kaj ležeče, in da bo razposlal knjige tistim, kteri so plačali, pa to se do- zdaj še ni zgodilo, naznanjam Slovencem zdaj, kar mi je po izvirnem po¬ ročilu znano. Popotoval je gosp. Pretner po celem Jugoslavenskem, ter nabiral naročnike za svoj „niz biser". Dobil je, kakor pravijo, do 1500 naročni¬ kov, deloma menda za to, ker je nektere ime „biser“ tako mikalo in deloma, ker je g. Pretner obljubil, da se bo posvetila polovica dobička jugoslovanskej akademiji. Plačala je skor polovica naprej, posebno pa Slovenci, misleči, da stvar je gotovo poštena. Ko je bila tiskana knjiga, pride g. Pretner po nje, ali kakor je kupec brez dnarja smešen tako je tudi bila ta dogodba smešna. Gospod faktor dr. Ljnd. Gaja mu ne da knjige brez denara; ali ker je g. Pretner vendar take sitnosti vganjal in z solzami prosil, da mu naj saj 400 eksemplarov izroči, da vstreže točno ti¬ stim naročnikom, kteri so naprej plačali, mu vendar milostljivo izpolni to prošnjo. Ali je potem poslal g. Pretner tem naročnikom? Ne! ampak tistim, kteri še niso plačali, in to po poštnem odvzetji. Ker je že g. do¬ pisnik omenil, da so sebrani deuari blizo dve tisoč'gold. nekam drugam potovali, je se ve da težko človeku brez premoženja kakor je g. Pretner tak dolg zaupati, zato se bo, najbrž ko ne „niz bisera" javno prodajal po goldinarji vsak zvezek, in čul sem, da naročniki bodo ga dobili še za inanj. Tako je tedaj stvar zapletena in mislim, da bo društvo, ktero je meni očitovalo, da sem jaz zastopljen, vendar pripoznalo, da ako bi bilo to res, bi jaz take resnice gotovo ne obelodanil. — Njegov sodelavec g. Nikola Stokan je samo vredil „niz bisera" in je pri razpošiljanji te knjige čisto nedolžen. Ta opravek prevzela sta samo gg. Pretnera, tedaj krivica le na nju pada. N. Ravnikar. 186 love večere", kjer se udje v gostilnici pri dobrej kapljici vina ali piva med seboj zabavljajo s petjem, deklamacijo ali godbo; in da te veselice ne zabredejo v tisto razuzdano pijančevanje, kakor mnoge enake nemške zabave, temuč da se naša j-ka mladina pošteno radovaje izobražuje in vplemenituje, povabil je odbor uljudno vse družbenike čitalnice in posebno nježne naše krasotica naprosil, da bi se v obil¬ nem številu teh veselic vdeleževale. Dosedaj je bilo že več tacih zanimivih večerov in krasni spol je skor vselej te klasične večerne zabave cveteče mladine s svojo nazočostjo požlahtnil. Slava mu ! Mislim, da bo za zdaj dovelj; obljubim v prihodnje častite čitatelje z važ¬ nimi „Sokolovimi“ napravami dalje seznaniti. Vprašal bi samo še, kaj je neki to, da se v Zagrebu ne napravi kak „južni Sokol 11 ? *) — Zadnjemu svojemu dopisu moram še dodati, da je gosp. trgovec Albert Trinker za ravnatelja bolnišnice kupčijskih pomočnikov izvoljen. — Zdravstvujte 1 -zumkaua-- Hrvatsko-srbski spisi. PIE 8 M E. U s Kad otvoriš rumen-ustne svoje, Ta ustanca, medom koja teku, Tad je srečno slabo srce moje U blaženom rajskih čuvstvah steku. Kad medenih ustali rieči Tvoje U sladku se glasah stvore rieku , Tad me glasi tih valah opoje, A ja snivam o novome vieku. t a T I. Ah otali, mila moja djevo, Sladkim žarom od ejelova Tvoga Sa srca mi davnu koru leda! Srca, duše na dar Tebi evo, Radi žieem života mi moga, Jer bez Tebe živjet mi se neda! J. K. CnoMeimne. i. JaHKy k n m g h 4 a h y. JaHKO Bor Te jkhbho, anijeo iuththo; ■Men Tu cmah cpehima MSpaTKe Aatie atHBOTa C»BKpaj rpo 6 a xM 4 Hora! II. Bja 4 Ky h c t o m npiiroAOM. B54a4KO m ti.m, Bja4Ko Apani »7Bty6aB HeK nac 6paTCKa boa« ! AAKMtihax 3 r Aec 6narii ^a uam tumo AOcnjeT cxoah, ES.ai»’ HeAOnpe mina a uaj; CkHhpaj rpo 6 a y BjeaHH paj! a ) Na to Vaše vprašanje nam je težko odgovoriti V Zagrebu je »e preveč tako imenovanih domorodnih „pevskih strank", ktere bi bila prva potreba, da se pobratijo. Sicer je pa časa kolo čudno, zna se v nekaj časa pri Hrvatih tudi kak „Sokol“ osnovati. Vred. 187 III. E .1 a; k y hctoji npnr040M. fciy 4 H 34 p;iii H 3