JEMMAMR^^^f^^'^ i.t 1 >'' '"•> v\ 'i', •.;(- (.•'; hsirs,!? OTROŠKI SPOMINI NA JAVORJE "Na Grad so privlekli bolne soldate. Menda so jih pripeljali iz drugih špitalov!" je zavpila Mic ka skozi priprta vrata kuhinje. "Mogoče je pa tudi naš med njimi", se je ma ma obrnila k stari materi. Očeta sem se le me dlo spominjala. Vpokli cali so ga na fronto, ko mi je bilo komaj pol le ta; ponesrečil se je na Karpatih, tri dni so ga z loj trškim vozom vozili v vojno bolnišnico. Tam so ga za silo pozdravili in poslali kot zdravnika v Judenburg, kjer so zbirali vojake za fronto. Skušal je rešiti čim več naših fantov - kranjskih Janezov - pred vpokli cem. Z mamo sva prišli k očetu v Judenburg. Spet je zbolel in decem bra I9I8 so ga odpeljali v Enzenbach, v bol nišnico za tuberkulo zne. Z mamo sva se vr nili v Loko, v naš dom, v Henrik Smrekar - Crnovojnik, 1919 187 LOŠKI RAZGLEDI 49 Kaibetovo hišo. Lepo mi je bilo pri dedku in babici in skoraj sem pozabila na očeta. Mama pa se je že obrnila k stari mami: "Tudi medve z Jejo greva na grad." Dedek me je potegnil k oknu. Na drugi strani Plača je bilo polno ljudi; nekateri so se vzpe njali po strmi poti proti Zagradu. Z mamo sva se pomešali med ljudi. Dvignili sva se mimo velikih zaprtih železnih du ri. Zagledali sva veliko ljudi, večinoma kmečkih. Stali so na poti in gledali proti Gradu. Tudi medve sva strmeli v mogočno poslopje. Na ozkem železnem ganku sem zagledala moškega v vojaški obleki, ki je nepre mično gledal množico pod gradom. "Tonče!" sem zaslišala mamin glas. Dvignila me je od tal. Moški se je obrnil in nama pomahal. Še isti dan, pozno popoldne, pa se je oče vrnil domov, h Kaibetu. V drugem štu- ku spredaj je bilo že vse pripravljeno za našo družino. V bolnišnici v Enzenbachu so očeta šest mesecev zdravili za jetiko, nato pa so ga poslali domov z naročilom, naj se zdravi sam doma v kaki gorski vasici. Pet mesecev smo ostali v Loki, doma pri Kaibetu. Oče je od jutra do večera poležaval na ganku na lesenem "ligeštulu". S prijatelji cama iz hiše, Stanko in Anico, smo se podile okrog njega in mu pripovedovale o svojih doživljajih na Placu. Oče pa nam je razkazoval med stebri na stropu ganka tri lastovičja gnezda in čisto majhne ptičke v njih. Na koncu ganka pa je velik zelen pa jek napravil prekrasno srebrno mrežo. Vsak dan so k očetu prihajali prijatelji: Dobra- vec, Primožič, Frenck s Fare in še drugi. Pa je Frenck, Franc Dolenc, lesni trgovec in starosta loškega Sokola, ponudil očetu bivanje v svoji hiši v Poljčah pri Lescah na Gorenjskem. Z vlakom smo se vsi trije, oče, mama in jaz, odpeljali v Lesce in nato z vozom v Poljče. Toplo se spominjam svetle hiše z velikim vr tom, pa Dolenčevih otrok, Danice, Slavice in Franceljna. Dekleti sta me vzajemno vozili z zele nim lesenim vozičkom z dolgim ročajem po vrtu in po vasi; na izlete na Bled in v Radovljico pa smo se vsi peljali v velikem lesenem vozu. V Poljčah smo ostali do jeseni, potem pa smo se spet vrnili v Loko. Tokrat pa je za očeta in naju z mamo poskrbel očetov trinajst let starejši polbrat Cene. "V Javorje, k moji svakinji Marjanci vas bom peljal!" Pa se je res 22. novembra 1918 pred Kaibetovo hišo ustavil stric Cene z velikim lesenim vozom. Družina trgovca Ceneta Jamarja iz Poljan 188 OTROŠKI SPOMINI NA JAVORJE Stric je bil trgovec v Poljanah, kjer je živel z ženo Lucijo in dvema otrokoma mo jih let. Z jokom sem se poslovila od starih staršev in mama me je dvignila na voz. Vozili smo se po dolgi cesti ob Poljanski Sori. Ustavljali smo se ob kamnitih napajališčih za konje, pa tudi v gostilni ob poti. V Poljanah so nas pred hišo v začetku vasi že pričakovali teta Lucija ter bratranca Vlado in Olga. V hiši so imeli štacuno in v prvem nadstropju stanovanje. Mama me je vlekla skozi velik, temačen prostor v prvi štuk, v stanovanje. Štacu- na spodaj se mi je zdela čudovita. V njej so bila jabolka, krompir, lonci, škrniclji z moko in cukrom, pa kosi blaga in visoki bleščeči čevlji "Pa imam tudi arcnije, pa papir, pa knjige - sploh vse." Teta Lucija je ponujala buhteljne in majhne kozarce s sladkim moštom, stric pa nas je priganjal, naj se odpravimo. Pred štacuno je pripeljal suhega rjavega konja. "Tone, ti boš jahal, Katka in punca pa naj gresta ob konju peš. Zgrešiti ne more te, saj pelje v Javorje le ena pot." Pa smo šli spet skozi štacuno pred hišo. Poslovili smo se od tete, strica in bratran cev. Oče se je povzpel na konja, mama me je prijela za roko in že sva za konjem sto pali v breg. Še se spominjam utrujajoče hoje skozi gozd. Na vrhu hriba smo se znašli pred belo, svetlo cerkvico. Okrog nje pa so hodile punčke mojih let in nosile v naročju punčke iz cunj. Kako imenitne so se mi zdele in kako sem jim zavidala pisane punčke! Imela sem takrat veliko porcelanasto pun čko Omamajejo, darilo stare mame, pa bi jo takoj zamenjala za pisano punčko iz blaga. Pa smo že stopali ob potoku do visoke bele hiše, do gostilne Pri Marjanci. Vrata so se kar sa ma odprla. Zagledala sem nasmejano gospo s svetlimi kodrastimi lasmi. "Pa ste le prišli!" Visoka črna ženska je že držala očetovega ko nja za komat in ga potiskala v hlev na vrtu. Teta Marjanca pa je nas tri vodila skozi vrata v dolgo temačno izbo. Za mizo sta sedeli dve pun ci, starejši od mene, pri mizi pa stal fant mojih let. Marjanca je hitela: "Moji otroci, Malka in Al- binca, pa Francelj! Starejši dekleti, Pavla in Milka sta v šolah, v kloštru." V sobo je stopil visok, močan gospod. "Župnik Klopčič!" se je predstavil. Rokoval se je z mamo in očetom, mene pa je pobožal po glavi. "Prav je, da ste prišli k naši Marjanci. Ostala je sama s petimi otroki, pa se je še kako znašla sre di vojske in težav." Jeja Jamar s punčko Omamajejo 189 LOŠKI RAZGLEDI 49 Visoka, črna žena je stopila k mizi z ogromno belo skledo v rokah. Marjanca je že delila svetie žlice po mizi in jih polagala pred nas. Hitela je: "Močnik, pravi mo čnik, iz bele pšenične moke!" Vsi smo zajemali z žlicami iz velike sklede, tudi midva s Franceljnom sva stala na prstih in segala v skledo. Še nobena jed se mi ni zdela ta ko dobra in tako imenitna. Po večerji naju je Marjanca z mamo peljala v prvi štuk. Stopile smo v čimer z dve ma visokima posteljama in pisanimi odejami. "Kar svoj čimer vam bom dala, jaz pa bom spala pri puncah pod streho." Mama me je potegnila k sebi in Marjanco prijela za roko. "Tako dobri ste z nami, zdi se mi, da smo prišli domov." Javorje so nas sprejele. Postali smo del Marjančine družine. Ob večerih smo sedeli v manjši gostilniški sobi za veliko svetlo mizo. Marjanca, župnik Klopčič in moji starši so se igrali s pisanimi papirnatimi podobicami. Francelj mi je pojasnil: "Tarokirajo!" S fantom sva se igrala v kotu sobe na tleh. Pripovedoval mi je o sosedovih otro cih. Najraje je imel velikega Necka, ki naju je neko popoldne vodil visoko na plani no, kjer je pasel ovce. Tudi punce so me vzele medse. Z njimi sem hodila po javorških hišah, obiskova le smo sosede in povsod so nas gostili s krhlji in jabolki. Nekega dne pa so se punce odločile, da gremo z Anico na Martinj vrh, k nje ni teti. Deset otrok se nas je vleklo skozi gozdove v sosednjo vas. Mene je Ani ca držala za roko in me vle kla med grmovjem in čez Javorje (Foto: France Planina) skale. Srečno smo prispele in Aničina žlahta nas je pogostila s svežim črnim kruhom in krhlji. Podile smo se med sadnim drevjem in vse bolj smo bile zadovoljne, da smo se same podale na tako dol go pot. Nenadoma pa je stopil med nas gospod župnik Klopčič. "Pa sem vas le našel! V Javorjah mislijo, da je nekaj zelo narobe, ker so vse punce kar izginile." Že v mraku nas je pripeljal v Javorje. Javorniški otroci so bili drugačni kot loški - navajeni so bili dela in utrjeni. Malo pred veliko nočjo je spet snežilo, otroci pa so kar bosi skakali po snegu. Sram me je bilo, ko mi je mama obula nogavice in nataknila visoke črne čevlje. Kako smo se vsi veselili velike noči! Neck mi je obljubil butaro, pravo butaro, ki jo bom na cvetno nedeljo nesla v cerkev. .... .,>...>........ ..,-i..i*...J...^ 190 OTROŠKI SPOMINI NA JAVORJE Placarji na kopališču v Vincarjih Prav k Marjanci v kuhinjo je prinesel ogromno butaro iz bršljana in zavpil: "Dva krat višja je od tebe!" V nedeljo pa sva z očetom le nesla butaro v javorniško cerkev. Albinca in Malka sta nanjo pripele rdeča jabolka, ki so kot plameni gledala iz bršljana. Na takratno cvetno nedeljo sem imela najlepšo in največjo butaro. Dopoldneva, ko je mama v Marjančini kuhinji kuhala našo južino, sem preživljala z očetom. Tudi tu, v Javorjah, je oče večinoma poležaval na "ligeštulu". Nekoč pa sva obiskala vrt pri župnišču. Gospod Klop- čič naju je peljal k temni lese ni hišici - čebelnjaku. Posa mezne čebele so prilezle iz panjev, se vsedale gospodu župniku na roke in zdelo se mi je, da se veliki mož pogo varja z njimi. Francelj pa je najraje imel potoček, ki je tekel mimo njihove hiše v vas. S Francelj- nom sva imela kratki debeli palici in z njima sva brskala po grabnu. Izbezala sva ču dovite stvari: rdeče kamenčke, umazane dilce in razbite kozarce. Zdi se mi, da se nikoli več nisem srečala s tolikimi novostmi, s tako čudovito po krajino in tako dobrimi ljudmi. Po veliki noči leta 1919 smo se odpravili domov v Loko v Kaibetovo hišo. Marjanca je zapregla dva rjava konja in nas sama peljala v Loko. Kako ponosna sem bila, ko se je voz ustavil pred našo hišo na Placu. Po kamni tih štengah pa sta že prišla stara starša. Kako smo bili srečni, da smo spet doma! Ostali smo v Loki skoraj celo leto (od 18. 6. 1918 do 18. 4. 1919). Spet smo bili Kaibetovi, spet sem se igrala s prijateljicami Anico, Stanko, pa Zof- keževo Ivanko, spet sem obiskovala teto Emi, spet nas je otroke naša Micka vsako popoldne vodila na Faro, Zagrad, nekoč celo v Crngrob. Bili smo srečni in mislila sem, da bo vedno tako. Pa je nekega dne omama skuhala posebno sladko češpljevo kašo in spekla ja- neževe upognjence. Ko smo sedeli za dolgo, z belim prtom pogrnjeno mizo, je de dek dejal: "Pogrešali vas bomo, pa vam vseeno želim v Ljubljani vse dobro. Pa nikoli ne po zabite na Loko!" "Odšli bomo v Ljubljano, ker je tam moje delo. Smo pa Ločani, tu je naš dom, tu smo doma!" je pribil oče. 191