Iz pravosodne prakse. Civilno pravo." 61
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) V posest pravice tuje vožnje g-ostilničar ne pride že s tem, da gostje vozijo k njeg-ovi gostilni. (§ 312. in 313. obe, drž. zali.)
Okrajno sodišče v R. jc v pravdi Jurija D. iz S. h. št. 83, tožitelja, proti Karlu St. iz S. h. št. 65, tožencu, radi motene posesti s prip. na tožbo de pr. 17. februvarija 1897, št. 1093 po dne 17. marcija 1897 z obema strankama »in posscssorio summaris-simo« končani razpravi in završcnem zaslišanju prič razsodilo tako:
62 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
»Toženec Karol St., posestnik v S., je dolžan pripoznati, da se nahaja tožitelj Jurij D., posestnik v S., v zadnji dejanski posesti pravice, da pusti voziti tudi druge ljudi do in od svoje hiše št. 83 z dvoriščem, stavb, parcela št. 119, po toženčevem dvorišču, parcela št. 120 1, in njegovi zemljiški parceli št. 219 do svoje parcele št. 220 kat. obč. S. in do ceste, to je po poti a, b, c, d obrisa F ad III; dolžan pripoznati, da je tožitelja motil v tej posesti s tem, da je dne 7. februvarija 1897 na tej poti ustavil voz, na katerem so se peljali gostje od tožiteljeve hiše, ter jim branil dalje peljati; dolžan je torej v prihodnje vzdrževati se vsakega takega motenja pod globo, katero od slučaja do slučaja določi sodišče, in tožiteljii povrniti na 131 gld. 27 kr. določene sodne stroške v 14. dneh pod nasledki eksekucije.
Nasprotno se pa tožbena zahteva: »da jc toženec dolžan pripoznati, da se tožitelj nahaja v zadnji mirni posesti pravice, voziti do in od svoje hiše št. 83 z dvoriščem, pare. št. 119, po toženčevem dvorišču, pare. št. 120/1, in njegovi parceli št. 219 do svoje pare. št. 220 kat. obč. S. in do ceste (a, b, c, d obrisa j — zavrača.«
Odločba opira se na naslednje razloge:
Med tožiteljevo hišo št. 83 in toženčevo hišo št. 65 v S. nahaja se odprto in neobmejeno dvorišče (stavb. pare. št. 119 in 120/1), na katero je obrnjeno tudi hišno in gospodarsko poslopje obeh strank. Na dvorišče prihaja se z občinskih cest od južne in severne strani. Sporna pot se odcepi na južnem kraju od občinske poti, katera veže novo cesto v L., ter vodi potem najprvo po to-žiteljevi parceli št. 220 (od a Ao b obrisa) in dalje po toženčevi parceli št. 119 (od b An c obrisa) do imenovanega dvorišča med hišama.
Priznano je, da so obe stranki in njeni predniki z družinami brez ovire rabili to pot za hojo in vožnjo, kolikor so jc potrebovali pri svojem gospodarstvu.
Toženec jc dalje obstal, da je dne 7. februvarija t. 1. ustavil goste z vozmi, kateri so se peljali od tožiteljeve gostilne v hiši št. 83 po sporni poti v L., trdeč, da tožitelj nima pravice, da bi tudi tuji ljudje po tej poti prihajali v njegovo gostilno in hodili od tod ter da te pravice tožitelj tudi dejansko ni vžival.
Toženec izrecno priznava, da ima tožitelj pravico voziti in hoditi  po  tej  poti,  kedar  opravlja  svoj   gospodarski  posel  na
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 63
svojem vrtu paro. št. 220 ali pa na katerem drugem svojem svetu. Ker je po izpovedi prič Antona M. in Marijane St. toženec tudi dne 17. februvarija 1897, ko je ustavil Janeza R. in druge tožiteljeve goste, na poti izrecno povdarjal, da tožitelju ne brani voziti po tej poti, ampak samo njegovim gostom, toženec ni dal povoda tožitelju, da ga toži na priznanje pravice, katera ni sporna.
Vprašanje je tedaj jedino le to, je li toženec molil tožitelja v zadnji dejanski posesti vozne pravice s tem, da je ustavil goste, iz njegove hiše odhajajoče, na imenovani skupni poti. Ugovor tožencev, da tožitelj s tem, ako so njegovi gosti prihajali k njemu in odhajali od njega po sporni poti, ni mogel zadobiti posesti sporne pravice, ker se ni vživala v njegovem imenu, ni utemeljen, ako se pomisli, da je bližnja in prikladnejša pot do gostilne brez dvojbe v interesu gostilničarja, dočim korist take poti za gosta ni tako jasna. Tudi se bode tujec bržkone rajši ognil take poti, katera mu malo služi in s katero bi si lahko nakopal drago pravdo.
Bistvo služnosti je v tem, da sc gospodujoče zemljišče lažje in koristneje rabi. Tožitelj je torej legitimovan tožiti nasprotnika ako ga je motil v posesti sporne vozne pravice. Po v;-u 492. obč. drž. zak. obsega pravica do steze tudi pravico, pustiti druge ljudi, k sebi priti. Ker pa glede voznih pravic v zakonu to ni izrečeno, mora tožitelj dokazati, da je tako pravico dejansko užival.
Po mnogih pričah je dokazano, da so zadnjih šest let, odkar ima tožitelj v svoji hiši gostilno, dohajali k njemu gostje peš, jahaje in vozeč se po sporni poti, in da so se osobito vozili po tej poti v poslednjih treh letih, odkar se izdeluje nova okrajna cesta iz S. v L., katera se pričenja blizu poslopij strank. To dokazujejo posebno priče: Pavel T., Josip H., Ferdinand T., Jakob K., Janez in Štefan K., Janez L., Jane:'! R., Matej M., Karol X., Anton K., Janez G., Bolte K., Matija K., Jakob D., Primož P. in Dominik L.
Ker toženec ugovarja, da ni dne 7. februvarija t. 1. prvikrat ustavil tožiteljevih gostov na sporni poti, ampak da je to storil tudi prejšnje leto, kedar je koga na tej poti videl, tedaj mu je v smislu §-a 2. ces. nar. 27. oktobra 1849, št. 12 drž. zak. dokazati, da se je to v resnici godilo in da je tožitelj o tem vedel delj, nego 30 dni pred tožbo. V tem oziru potrjuje priča Janez B., da ga je dne 29. oktobra 1896 ustavil toženec, ko se je peljal od
64 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
gostilne tožiteljeve in da mu je B. obljubil, da ne bode več vozil po sporni poti. Priča Josip H. pravi, da ga je toženec okoli Božiča 1896 ustavil z vozom pred tožiteljevo hišo, da se je tej prepovedi udal in se potem peljal po drugi poti. Priča Anton M. pa pravi, da se je godilo to kake 14 dni ali 3 tedne po novem letu 1897. Toženčeva dekla Marija Č. potrjuje, da je toženec prve tri mesece večkrat ustavljal tožiteljeve goste, meseca januvarija t. 1. vsaj enkrat; da je toženec ustavil v jeseni do adventa 1896. Janeza G. in Ignaca P., meseca januvarija 1897 hlapca Josipa H. in pred tožbo še nekega drugega tožiteljevega gosta, katerega pa ni poznala. Tudi priča Ignac P. potrjuje, da ga je toženec 1. 1896. ustavil z vozom na sporni poti in ga le vsled njegove prošnje pustil dalje. Da je toženec tudi po 7. februvariji 1897 ondi voznike ustavljal, ni merodavno.
Nasprotno potrjujejo tožiteljeve priče, da so njegovi gostje vozili po sporni poti, posebno v poslednjih mesecih pred tožbo in sicer: Jakob K. dne 25. novembra 1896, Karol N..v jeseni 1896, Janez R. pred Božičem 1896 (priči Janez R. in Matevž M.), podjetnika za zgradbo ceste v L., P. Franc P. in Matej P. v jeseni 1896 in še meseca januvarija 1897 (priče Primož P., Anton K., Janez G. in Bolte K.) Jernej B. meseca januvarija 1897 (priči Matija K. in Jakob D.), Dominik L. v jeseni leta 1896 in letos meseca januvarija (priče Dominik L., Matija K., Primož P. in Jakob D.) Janez L. prve dni meseca januvarija 1897 (priča Janez G.). Posebno potrjuje Dominik L., da je od leta 1877 do 1895 vsako leto prav po gostem jahal po sporni poti do tožiteljeve hiše, od leta 1895 do sedaj pa se tod vozil, zlasti večkrat 1. 1896 in še meseca januvarija 1897 in da ga je pri teh prilikah včasih tudi toženec videl« a mu ničesar ni rekel radi tega.
Ako se upoštevajo izpovedi mnogih prič in uvažuje, da so vozovi, s katerim so tožiteljevi gostje prihajali, stali na dvorišču nasproti toženčevi hiši in da so jih toženčevi ljudje morali opaziti, od kod da prihajajo in kod odhajajo, smatrati je kot dokazano, da je moral toženec že davno vedeti, da se tožiteljevi gosti vozijo po sporni poti. Nasprotno pa ni dokazano in z ozirom na redke in na tako očividne slučaje tudi ne ob sebi umevno, da je tožitelj več nego 30 dni pred tožbo vedel o tem, da mu toženec odganja posamezne goste od hiše.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 66
Ker je torej tožitelj v smislu §-a 5. ces. nar. z dne 27. okt. 1849, št. 12 drž. zak. dokazal svojo zadnjo dejansko posest pravice, da vozijo tudi drugi ljudje po sporni poti do in od njegove hiše in da ga je v tej posesti motil, bilo je dotični zahtevi tožbe ustreči, prvi del zahteve pa odkloniti, ozirajoč se na to, da toženec nikoli ni kratil tožitelju pravice, da sme sam s svojo družino voziti po zadevni poti.
Konečno se še pripcjmni, da v prav^dah o moteni posesti ni potrebno, da se tožitelj nahaja v mirni posesti, ampak da zadostuje, da je v zadnji dejanski posesti, ako jo ohrani tudi proti volji nasprotnikovi.
Razsodba o sodnih stroških opira se na § 24. zak. z dne 16. maja 1874, št. 69 drž. zak.
Na rekurz tožencev je višje deželno sodišče v Gradcu z naredbo z dne 15. julija 1897, štev. 6862 izpodbijani konečni odlok potrdilo iz naslednjih razlogov:
Tožitelj je neoporekano lastnik hiše št. 83 v S., v kateri zvršuje gostilničarski obrt, in je z zashšanimi pričami popolnoma dokazal, da so gostje v minolih letih in do novejšega časa po sporni poti do in od njegove gostilne hodili, jezdili in voziH. Po sodnem ogledu je dalje dokazano, da je sporna in jako izvožena pot v neposredni bližini hiše, kjer toženec prebiva, in da mu je torej raba te poti po tožiteljevih gostih nedvomno morala znana biti.
Toženec oporeka, da je tožitelj pridobil si posest pravice, svoje goste po sporni poti voziti pustiti, in sicer oporeka to zaradi tega, ker ni dokazano, da so gostje tožiteljevi v njegovem imenu in vsled njegovega naročila vozili, da se torej zvrševanje posesti po tožitelju ali njegovem namestniku ni vršilo. To mnenje je pa pomotno: Če gostje, obiskujoč kako gostilno, upotrebljajo gotovo, dohodu k tej gostilni prikladnejšo in bližnjo pot, tedaj s tem ne zvršujejo sami pravice steze ali vožnje, ampak zvršuje jo lastnik gostilne. Lastnik gostilne je tist, ki, zvršujoč gostilničarski obrt, povzročuje, da gostje njegovo hišo obiskujejo; krajša in prikladnejša pot služi zemljišču, na katerem se zvršuje gostilničarski obrt, ona rabi se le v njegovem interesu.
Vrhu tega je v le-tem slučaju toženec priznal, da tožitelj kot lastnik zemljišča h. št. 83 v S. za svojo osebo poseduje služnostno
5
66 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
pravico steze, živinogonje in vožnje po sporni poti. Že pravica steze obsega po §-u 492. obč. drž. zak. pravico, da se tudi druge ljudi pušča k sebi. Služnost vožnje pa obsega nedvomno tudi služnost steze in torej glede prve ni moči zahtevati, da se vožnja izvršuj samo z lastnim vozom in samo od lastnika gospodujočega zemljišča ter njegove družine.
Toženec trdi dalje, da se je tožitelj najmanje odstavil iz posesti, ker je toženec zadnji čas v štirih slučajih tožiteljeve goste, ki so hoteli po sporni poti voziti, ustavil in jim vožnjo preprečil. Ne glede na to, da zadržavanje tožiteljevih gostov, kakor je pokazalo dokazovanje, ni dognano, vsaj ne za zadnji slučaj pred motitvijo dne 7. februvarija 1897, vršil se je ta zadnji slučaj zadrževanja o Božiču 1896. leta. Ker je pa s tožiteljevimi pričami Janezom R., Antonom K., Ignacijem G., Leopoldom K., Matijo K., Marijo D., Jakobom D. in Dominikom L. dokazano, da so tožiteljevi gostje do novejšega časa in posebno tudi še v januvariju in februvariju 1897. 1. vozili po sporni poti do in od tožiteljeve gostilne, je tako tudi dokazana zadnja dejanska posest tožiteljeva.
Prvosodni konečni odlok je torej v glavni stvari potrditi. Glede stroškov se pa toženec pritožuje, ker mu je prvi sodnik naložil povračilo vseh stroškov, dasi je tožitelj propal z jednim delom svoje tožbene zahteve. Tudi ta pritožba je neutemeljena. Tožitelj je zahteval brambo posesti zaradi tega, ker je toženec jednega njegovih gostov dne 1. februvarija 1897 pri vožnji po sporni poti zadržaval, in jedino le za to je pravda tekla, je li tožitelj v posesti pravice, da pušča svoje goste voziti po sporni poti do svoje gostilne. To pravdo je pa toženec izgubil, dočim je tožitelj propal z malenkostnim delom svoje zahteve, koja tudi ni povzročila posebnih stroškov.
Na iz ven redni rekurz tožencev je najvišje sodišče z naredbo z dne 10. novembra 1897, št. 13625 obe višjesodni odločbi premenilo in spoznalo, da se zahteva tožiteljeva, naj bi se spoznalo: »Toženec Karol St. je dolžan pripoznati, da se nahaja tožitelj Jurij D. v zadnji dejanski posesti pravice, da pusti voziti tudi druge ljudi do in od svoje hiše št, 83 z dvoriščem, stavbena parcela št. 119, čez njegovo (toženčevo) dvorišče, stavbena parcela št. 120,1, in njegovo zemljiško parcelo št. 219 do svoje parcele št. 220 kat. obč. S. in do ceste, to je v smeri a—b—c—d obrisa F
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 67
ad III; da jc tožitelja motil v tej posesti s tem, da je dne 7. februvarija 1897 na tej poti ustavil voz, na katerem so sc peljali gostje od tožiteljeve hiše ter jim branil dalje voziti; dolžan je v prihodnje zdržati se vsakega takega motenja te posesti pravice tožiteljeve pod globo« zavrne in mora tožitelj trpeti svoje sodne stroške ter tožencu povrniti stroške prve stopnje itd.
Ta odločba se opira na naslednje razloge:
Toženec je priznal, da ima tožitelj pravico voziti v gospodarskih potrebah po sporni poti in je prvi sodnik na to stran že pravomočno zavrnil tožbeno zahtevo. Tudi pravice peš-poti z vsemi njenimi zakonitimi posledicami ni glede na povod in svrho tožbe tu pretresovati. Le za to gre tukaj, je li tožitelj tudi v posesti pravice, da pušča voziti goste od in do svoje gostilne po tej poti, in je li toženec motil tožitelja v tej posesti, ko je dne 7. februvarija 1897 ustavil voz odhajajočih gostov.
Toda tožitelj ni dokazal posesti pravice, ki bi odgovarjala tej njegovi zahtevi, in zato tudi ni smatrati, da bi bil toženec s svojim odporom posegel protipravno v tujo pravico. V posest zadevne pravice bi tožitelj mogel priti po smislu §-a 312. obč. drž. zak. le s tem, da bi jo bil zvrševal v svojem imenu, oziroma po §-u 313. leg. cit. s tem, da bi bil rabil s toženčevim privoljenjem njegovo zemljišče za prehod tujim gostom z vozmi in iz njegove krčme.
Kar se tiče rabe v svojem imenu, tedaj je posneti iz vsega dokazovanja po pričah, da ni moči različnili voženj tretjih oseb do in od tožiteljeve gostilne spraviti v kako dokazano zvezo s takšno rabo. Ljudje so prav za prav, kakor kaže ogled, ne da bi morali, svojevoljno vozili k gostilni in nazaj po dvorišči toženčevem, bodisi, ker se jim je zdelo ugodneje, bodisi, ker je bilo videti na tej poti kolesnice. Nikomur pa ni prišlo na misel, da bi s tem zvrševali kako pravico v svojem imenu ali v imenu toži-teljevem; saj niso poznali niti razmer, niti vedeli, po čegavem svetu da vozijo. Takšno zvrševanje ni moglo ustanoviti posesti v onem obsegu, kakor trdi tožitelj, ker manjka vsake zveze s kakim namestovanjem za tožitelja.
Toda tudi za pridobitev pravice vsled dovoljenja lastnikovega primanjkuje potrebnili pogojev. Četudi ni, da bi moralo takšno dovoljenje biti izrecno, nego se volja, da se hoče kaj trpeti.
68 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
b) Tožbo, pri trgovinslcem senatu vloženo proti neprotoltolo-vanemu trgovcu, je radi nepristojnosti „a limine" zavrniti, a ne odstopiti je senatu za civilne reči.
Firma V. vložila je pri c. k. okrožnem sodišči v N. tožbo proti trgovcu P. na plačilo zneska 1200 gld. Naslovila je tožbo na c. k. okrožno kot trgovinsko sodišče v N. Trgovinski senat tega sodišča je tožbo v smislu §-a 230. odst. 2. civ. pr. r. zavrnil kot nesposobno, da bi se o njej odredil narok, ter to zavrnitev tako-le utemeljil:
S to tožbo zahteva tožitelj od c. k. okrožnega kot trgovinskega sodišča, naj se obsodi toženca, da mora plačati kupnino 1247 gld. za kože, njemu v svrho razpečavanja na up prodane. Ker pa po §-u 51. št. 1 jur. prav. spori v trgovinskih rečeh le tedaj spadajo pred trgovinski senat, ako je toženec trgovec, čegar firma
kaže lahko tudi drugače, vendar razmere v le-tem slučaji nasprotujejo takšni domnevi. Najprej pri presojevanji teh razmer ni prezreti, da je toženec postal polnoleten šele z odlokom z dne 17. septembra 1894 in prevzel dne 30. januvarja 1895 samostojno upravo svoje imovine. Do tedaj jc bil pod oblastjo varuhovo in ta varuh je bil tožitelj. Gotovo je, da, dokler je trajalo to'razmerje, ni mogel biti govor o tem, da je pridobil tožitelj posest vsled dovoljenja toženčevega; tudi je pa umevno, da je v začetku samostojnega gospodarjenja bilo tožencu težko, upreti se bivšemu varuhu in to vsled ozirov, katere je smatrati posledicami prejšnje podložnosti. Toda vzlic tem težavam je toženec kazal svojo ne-voljo in je o tem vpoštevati izpovedi prič Pavla T., Janeza B., Jožeta H., Marija C., Antona M., Katarine M., Ignacija P. in Marije Št.
Odločbi spodnjih instanc, kateri, ne oziraje se na ta pomislek, hočeta ščititi tožitelja v posesti pravice, katere dejansko ni v onem, po odporu označenem obsegu, in katera, ako bi obstojala, bi toženca občutno utesnjevala v njegovi lastnini, — sta po navedenem očividno krivični in bilo ju je po dvor. dekretu z dne 15. februvarija 1833, št. 2593 zb. pr. zak. premeniti tako, da se tožiteljeva zahteva zavrne popolnoma.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 69
c) V pravici revnih po §-u 64. št. 3 civ. pr. r. ni obseženo, da mora pooblaščenec biti odvetnik v rečeh, Iti vrednost 500 gld. preseg-ajo, a spadajo pred ol?rajna sodišča.
Josipina K. kot mati in Jurij H. kot varuh nedol. K., oba v Ljubljani, tožila sta pri okrajnem sodišči v Celovci B-ja na pri-poznanje očetstva in plačevanje alimentacije. Le-te so presegale znesek 500 gld. Na podlogi pravice revnih prosila sta tožitelja brezplačnega zastopnika in Celovško okrajno sodišče je imenovalo takim državnopravdniškega upravitelja.
Proti tej odredbi vložila sta tožitelja rekurz, češ, da je sporni predmet vreden nad 500 gld., in da v takem slučaji sme po §-u 29. civ. pr. r. stranke zastopati le odvetnik.
Deželno sodišče v Celovci je ta rekurz zavrnilo iz teh-le razlogov;
je vpisana v trgovinskem registru, tega pa tu ni, kakor je razvideti iz tusodnega trgovinskega registra, bilo je to tožbo po smislu §-ov 41. in 43. jur. prav. zavrniti radi nepristojnosti.
C. k. višje sodišče v Gradci je na rekurz tožiteljev s sklepom z dne 1. februvarija 1898, opr. št. R. 11. 49/98 prvosodni sklep potrdilo iz teh4e razlogov:
Po §-u 51. jur. prav. spadajo pred trgovinska sodišča, oziroma trgovinske senate okrožnih sodišč spori iz trgovinskih opravkov, ako gre tožba proti trgovcu, kojega firma je vpisana v trgovinskem registru. Ker firma toženca ni registrovana, onda sodni dvor prve stopinje kot trgovinsko sodišče ni pristojen, in zato se je tožbo, kot nesposobno, da bi se o njej odredil narok, po pravici vrnilo. V rekurznem spisu navedeni §-i 61.—63. jur. pr. tu ne veljajo, ker nanašajo se na preobrazbo senatov, kedar se pravna stvar že razpravlja. Tako tudi ni umesten § 28. odst. 2. pravilnika, ker je le-ta vporaben le na sodne oddelke, ki opravljajo jednako-vrstne posle, ne pa tudi na oddelke za opravke posebne in občne podsodnosti.
Opomnja: Doslovno tako določa tudi ministerijalni odgovor na vprašanje k §-u 230. civ. pr. r.
K.
70 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Kazensko pravo.
Slučaj §-a 1. zakona z dne 25. majnika 1883, št. 78 drž. zak.?
Državno pravdništvo v Rudolfovem vložilo je naslednjo obtožbo:
I. Anton K. je s tem, da je dne 24. aprila 1896 v Rudolfovem, ko mu je od več strani pretilo prisilno zvršilo na njegovo, po bratu Francetu K. pričakovano dedščino, to dedščino s pismeno pogodbo odstopil svojemu sinu Janezu K. z namenom, da bi o pretečem mu prisilnem zvršilu izplačanje svojih upnikov obrezuspešil imovinske kose prodal, oziroma pravne posle izmislil ter s tem prizadeta škoda nad 50 gld. znaša.
II. Janez K. je pa s tem, da je vedoč Antona K. zgoraj opisani namen, ž njim navedeno odstopno pogodbo sklenil, k zgoraj opisanemu činu pripomogel in si za njegovo gotovo izpol-njenje prizadejal.
S tem zakrivila sta oba pregrešek po §-u 1. zakona z dne 25. maja 1883, št. 78 drž. zak., in sicer Janez K. kot sokrivec v smislu §-a 5. kaz. zak., ter gre kazen izmeriti po §-u 2., odst. 1 navedenega zakona. — I. t. d.
Razlogi:
Dne 30. marcija 1896 umrl je v R.Franc K., zapustivši sledeče premoženje: 30.000 gld., naloženih v hranilnici v R., na Kranjskem pa zemljišče vi. št. 266 k. o. J., vredno 130 gld., in zemljišče vi. št. 275 k. o. O., vredno 245 gld. Imel je edino hčerko O., ki pa je tudi dne 9. junija 1896 umrla. Po smrti obeh sklenila se
Z dovoljeno pravico revnih zadobi stranka po smislu §-a 64. št. 3 civ. pr. r. le tedaj, ako je za dotično pravno reč odvetniško zastopanje po zakonu zapovedano, pravico, da se jej v začasno, brezplačno varstvo pravic postavi odvetnik. Po zakonu pa je odvetniško zastopanje zapovedano le pred sodnimi dvori prve stopnje in višjih stopenj (§ 27. odst. 1, § 463. odst. 2 in § 513. civ. pr. r.). V rečeh pa, ki spadajo pred okrajna sodišča, odvetniško zastopanje ni zapovedano, ter je določbo §-a 29. civ. pr. r. vporabiti le tedaj, ko si stranka sama postavi zastopnika.
K.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 71
je med vdovo Marijo K. in brati Jane/.om ter Martinom K. in sestro Ano K. dne 12. novembra 1895 v R. dedinska pogodba, katero je dne 20. novembra 1896 tretji brat Anton K. pri c. kr. za m. del. okrajnem sodišču v Rudolfovem tudi potrdil v tem smislu, da dobi vdova Marija K. 30.000 gld. proti temu, da izplača bratom, oziroma sestri zapustnika, vsakemu po 1875 gld., jim prepusti zemljišča ter poravna vse zapuščinsko-razpravne in pristojbinske stroške.
Obdolženec Anton K. podedoval je toraj 1875 gld. in glasom oporoke vžitek zemljišča vi. št. 275 k. o. O., ki ima po njegovi smrti preiti v last njegovih otrok. On je brez vsacega premoženja in so ga upniki poprej že brezuspešno rubili. Dolgov pa je imel, kot je deloma iz izpovedeb prič razvidno in iz zapisnikov pod dn. št. 4, ter po lastnem priznanji nad 800 gld. Obdolženec je dobro znal, da, kakor hitro dobi kako premoženje, bodo upniki po njem segli. Ko je umrl njegov brat Franc K. z obilnim premoženjem, moral si je pač takoj misliti, da bode tudi on kaj podedoval. Kakor hitro je zvedel o njegovi smrti, bilo mu je takoj na mislih, kako bi to dedščino upnikom odtegnil. Da je imel ta namen, razvidno je iz pričevanj Antona M.: »da je bil njemu obdolženec dolžan 138 gld., da mu je rekel, da se »trošta« da bo denar dobil, da mu ne kaže dedščine sprejeti, da jo bo rajši fantu (Janezu K.) izročil, ker bi drugače upniki ves denar vzeli;«
— in Jožetu Z.: »da mu je tožil, da se boji, da mu bodo upniki ves denar vzeli; — povej kaj čem storiti?« Da je pričakoval precejšnjo dedščino, dokazano je po pričah Antonu M., Jožetu Z., Francetu N., Antonu D., Ignaciju M. in Janezu Š., katerih tirjatve znašajo do 400 gld. in katere je vse tolažil, da bo že plačal, ko bo po bratu podedoval.
Dne 24. aprila 1896 sklenil pa je s svojim sinom Janezom K. v pisarni dra. S. pismeno pogodbo, s katero istemu odstopa proti plačilu 100 gld. svoje dedne pravice. To zgodilo se je v namenu, upnike oškodovati, kar je iz gori navedenega razvidno.
Da je ta namen tudi obdolženec Janez K. znal, sledi iz tega, da so mu morali dolgovi Antona K. biti dobro znani, in ker je
— če se vzame, da je res valuto plačal —¦ obljubil Janezu S. plačati Antona K. dolg v ostanku 65 gld. in da je večkrat svo-
72    • Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
jemu stricu Janezu K. iz Lj. pisal, da naj le denarja da Antonu K., da bo že on plačnik.
Sicer pa zadostuje glede obeh obdolžencev, da sta v vednosti, da pretijo Antona K. upniki s prisilnimi zvršili na dedščino, isto tem upnikom z navedeno odstopno, oziroma kupno pogodbo odtegnila in s tem jih oškodovala v znesku nad 50 gld.
To njuno dejanje znači se kot pregrešek obrezuspešenja prisilnih zvršil v smislu §-a 1. zakona z dne 25. maja 1883, št. 78 drž. zak.
Okrožno sodišče v Rudolfovem je po razpravi dne 19. ja-nuvarija 1898 oba obtoženca od navedenega pregrcška oprostilo.
Razlogi:
Po §-u 1 zakona z dne 25. maja 1883, št. 78 drž. zak. za-more tega pregreška kriv postati le tisti, kdor z namenom, da bi o pretečem mu zvršilu izplačanje svojih upnikov obrezuspešil, — imovinske kose na stran spravi ... in če znaša prizadeta škoda nad 50 gld.
Rešiti je tedaj vprašanje, ali je Anton K. imel ta namen in kake irnovinske kose je spravil na stran ?
Istina je, da je bil Anton K. veliko dolžan in da so upniki zastonj čakali na plačilo svojih tirjatev. Res je tudi, da je vedno, posebno ko je zvedel, da mu je bogati brat 30. marca 1896 v R. umrl, gojil nado, da se bode brat ob svoji smrti tudi njega in ostalih revnih bratov in sestre spomnil. To upanje seveda ni bilo posebno veliko. Saj je imel brat Franc K. hčer O—o, staro komaj 8 let, in soprogo, kateri bosta menda jedini dedinji bratove zapuščine.
In res, da bi Anton K. poznal poslednjo voljo bratovo, splavalo bi mu zadnje upanje po vodi. Rajnki Franc K. zapustil je razun dveh zemljišč v J. in O. še 30.000 gld. Od teh volil je svoji hčerki O—i 10.000 gld., 20.000 gld. pa je deponoval za otroke te hčerke, ako bi jili kcdaj v zakonu imela; toliko časa pa, da se O—a omoži ali pa, če v zakonu ne bi imela otrok, imela bi žena pokojnikova dosmrtni vžitek. In le v slučaji, da O—a umrje, da ne zapusti nikakih otrok in da tudi vdova pokojnega umrje, pripasti bi imela svota 20.000 gld. pokojnikovim bratoni Antonu, Janezu in Martinu ter sestri Ani.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 73
Z ozirom na to, da je bila tedaj pokojnikova hči O—a v najlepši mladosti 8 let, ne bi pač nihče slutil, da ne bo vzrasla, da se ne bo omožila, da ne bo imela otrok, da bo čez dobra 2 meseca umrla, in nihče ne bi temu pogojnemu legatu pripisoval kake vrednosti. Saj tudi v tem slučaju, da so Anton K. in ostali bratje že naprej vedeh, da bi pokojnikova hči O—a v tako kratkem času umrla, morali bi čakati še na smrt pokojnikove vdove, kateri je bil za ta slučaj namenjen dosmrtni vžitek.
Sodišče je zadobilo trdno prepričanje, da pogojni legat meseca aprila 1896 ni bil velike vrednosti, če se mu more sploh kaka veljava pripisovati.
Dne 24. aprila 1896 namreč sklenil je Anton K. s svojim sinom pismeno pogodbo, s katero odstopa istemu proti plačilu 100 gld. svoje dedne pravice.
Janez K., ki je bil tedaj pekovski pomočnik v R., si je prihranil nekaj novcev in posojeval svojemu očetu male zneske 1 do 5 gld. Na ta način razposodil je svojemu očetu že kakih 50 gld. Ko je v jeseni leta 1896 naprosil Anton K. svojega sina večjega posojila, da bi si kupil kravo, in se je ta branil, ponudil mu je odstop svojih dednih pravic proti plačilu 100 gld., vračunaje dolžno svoto 50 gld. Sin Janez, kateri je imel tedaj pri svojem bratu v L. 140 gld. spravljenih, kateri pa je imel denar v kupčiji, si je tedaj petrebni denar za kravo izposodil in kupil očetu kravo za 54 gld. Na ta način plačal je torej svojemu očetu več kakor 100 gld. To, da je imel sin Janez pri svojem bratu Antonu K. shranjenih 140 gld., je zadnji kot priča pod prisego potrdil.
Da bi tirjatev svojega sina vsaj nekoliko pokril, odstopil mu je Anton K. svoj pogojni legat, ki je bil tedaj seveda minimalne vrednosti. Večje vrednosti tudi še sedaj ne bi bil, da se ni vdova zapustnikova z brati pokojnikovimi poravnala, oziroma vsakemu od njih, da se jih odkriža, takorekoč podarila 1875 gld. In nihče sedanjih zasebnih vdeležencev ne bi bil odstopil svoje najmanjše terjatve proti odstopu takega legata, ki je bil odvisen od toliko pogojev.
Če pa je bila pričakovana dedščina Antona K. v trenotku, ko jo je odstopil svojemu sinu Janezu, tako minimalne vrednosti,
74 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
kakor se je ravnokar dokazalo, tedaj pač tudi ni mogel imeti namena, s tem odstopom svoje upnike oškodovati.
Vzemimo popolnoma sličen slučaj. Nekdo, ki je z dolgovi preobložen, si kupi za mal denar srečko. JVIogoče je, da ima do-tičnik največje upanje, da bo zadel, vcnder reprezentuje to upanje v splošnjem minimalno vrednost. Dotičnik proda potem to srečko svojemu sinu. Čez nekaj časa zadene ta srečka glavni dobitek. Komu bo tedaj prišlo na misel, staviti dotičnega na zatožno klop radi §-a 1. zak. z dne 25. maja 1883, št. 78 drž. zak. ali celo trditi, da je to srečko svojemu sinu zato prodal, da bi svoje upnike oškodoval r
Sodišče tedaj ni moglo prepričanja zadobiti, da je Anton K. z odstopom svojih dednih pravic imel namen, izplačanje svojih upnikov obrezuspešiti in jc obtoženca v smislu §-a 259., št. 3 kaz. pr. r. od obtožbe, ter po §-u 390. kaz. pr. r. od povrnitve dotičnih kaz. stroškov oprostilo.
Drugoobtoženec Janez K. zapustil je očetov dom že v 8. letu svoje starosti. Služil je najprvo pri nekem kmetu, pozneje, v 13. letu, prišel je v R. k peku M. in je tu služil kot pekovski učenec, pozneje pomočnik. Iz tega, da je bil odsoten toliko let od doma, sklepati se pač mora, da za dolgove očeta vedel ni. Znal je pa, da živi njegov oče v revščini, in mu je zato pošiljal večje ali manjše svote kot posojilo. Pozneje mu je kupil tudi jedno kravo, tako, da je znašala njegova tirjatev slednjič nad 100 gld. Da bi imel za to svojo tirjatev vsaj mal nadomestek, sklenil je potem z očetom omenjeno odstopno pismeno pogodbo. Ko je tedaj zvedel dolgove svojega očeta, pokazal je takoj namen, z upniki svojega očeta pobotati se. To je razvidno iz zapisnika z dne 1. februvarja 1897, kateri je bil sestavljen pri c. kr. z. m. dl. okrajnem sodišču v Lj. Tega namena pa ni mogel izpolniti, ker c. kr. okrajno sodišče v M. njegovi prošnji, da bi se mu postavil drug kurator, s katerim bi potem očetove dolgove — seveda samo one, katere bi upniki potrdili — poravnala, ni ugodilo, temveč je akte kazenskemu sodišču odstopilo.
Po teh okolščinah je dokazano in je zadobilo sodišče mirno prepričanje, da Janez K. s tem, da si je za svojo tirjatev v znesku 100 gld. dal cedirati pravico do pričakovane dedščine, nikakor ni
Iz upravne prakse. 76
imel namena, to dedščino upnikom očetovim odtegniti, marveč ravno nasprotni namen, te dolgove poravnati.
Sodišče je moralo torej tudi Janeza K. od obtožbe v smislu §-a 259. št. 3 kaz. pr. r. ter po §-u 390. kaz. pr. r. od povrnitve dotičnih kaz. stroškov oprostiti.