Jakob Šolar
VEZNIK IN
Besedica in je prav gotovo med najpogostnejšimi besedami v knjižnem j jeziku, pa tudi med najmanj obdelanimi v slovarju in slovnici. Te jo naštevajo i med prirednimi vezalnimi vezniki brez posebne analize; v pravopisnih pravilih ! pravijo, da pred in, pa, ter stavimo vejico le, če jo terja spredaj stoječi stavek; | pri pa dodajajo še »vezalni«, ker ločimo tudi protivnega in posledičnega, pri ', in pa tudi tega dostavka ni, kakor da ima zmeraj samo vezalno vlogo. Med i pravopisnimi slovarji sta doslej zapisala in le Levčev (1899), ker dopušča tudi i še obliko ino, in SP 1950 s kratkim pojasnilom: oče in mati, huje in huje, kakor \ da je s tem zajet ves obseg besedice in. V pravilih o ločilih je od Levca do i danes doživljal in več sprememb, toda vse vise v zraku, nihče ni utemeljil spre- ] memb in si ni bil na jasnem o celotnem obsegu besedice in v slovenščini.
Vse to me je nagnilo, da sem začel pregledovati, kakšno vlogo ima prav- i zaprav in v našem knjižnem jeziku. Ko ga srečuješ po vrsti med vsemi besed- i nimi vrstami, stavčnimi členi, v glavnih in odvisnih stavkih, se zazdi res kakor : »otrok, ki se muza med velikimi besedami ter jih prijemlje za roko«, kakor i pravi o njem nemški pisatelj E. Pentzold (G. Schubert, Über das Wort und v : reviji Wirkliches Wort 1954, 257 sl.). Dolgo si v obilju gradiva nisem znal po- j iskati nobenega pravega kriterija za razvrščanje. Tudi razprave po drugih \ jezikih ga nimajo, čeprav je n. pr. nemški und močno podoben našemu in po ] obsegu in vlogi. Slednjič se mi je zdelo, da še največ reda pokaže razvrstitev ] po vezalni moči, ki jo ima in v različnih zvezah, zakaj ta je hudo različna.        \
Besedico in po navadi opredeljujemo samo kot veznik; kot tak sodi med j členke, to je tiste besede, ki same v sebi nimajo svojega predmetnega pomena, 1 marveč dobivajo pomensko vrednost šele iz stavka, v katerem določajo med- ! sebojna razmerja stavčnih členov. Videli bomo, da nekatere vrste in daleč ; presegajo tisti ozki obseg povezovanja, ki mu ga po navadi odmerjajo slovnice, \ kljub temu pa ga v zelo širokem pomenu besede še zmeraj ohranijo; zato mu ; opredelitev veznika lahko ostane, samo obseg mu moramo močno razširiti.        '
V prvih naših spomenikih izpred skoraj tisoč let srečujemo v tej vlogi samo > še stari slovanski i. Nekaj stoletij kasneje (v stiškem in reteškem rokopisu) pa , že srečujemo dvozložno obliko inu/ino poleg no. V tej obliki je torej besedica : zložena iz prvotnega i in protivnega starega no. V narečjih jo srečujemo v vseh treh oblikah: i v Beli krajini in Prekmurju in na vzhodu, no v nekaterih štajer- j skih in koroških narečjih, in pa v različnih glasovnih oblikah ((jan, jono/janu, \ -n- itd.) v osrednjih narečjih in knjižnem jeziku. V 16. stoletju ga je knjižni, jezik sprejel v obliki inu; ta se je v glavnem obdržala dve sto let, potem je ¦ začel prevladovati ino in se kmalu v 19. stoletju začel oglašati v enozložni i obliki. Metelko navaja oblike i, ina, ino, no, in; vendar za prvo navaja zglede, i ki kažejo, da ima v mislih medmet i: I kaj ti pa je? I pa mu reci! Za ino pravi, \ da se končni -o pogosto opušča. Pri Prešernu je m že redna oblika, ino uporab- • Ija le, kadar terja ritem: Roža, rosa ino mana vaša je mladost. — Ti povej nam, 1 ki obhodiš bližnje ino daljne kraje. — Pleteršnik ima ino zapisan kot zgodo- i vinsko obliko, z našim stoletjem se toliko kot ne rabi več. >
V knjižnem jeziku je in od prvega začetka do danes zelo pogosto rabljena \ beseda. To je dosti razumljivo, saj so se prvi teksti v glavnem naslanjali na ;
14 i
svetopisemske vire; v teh pa je veznik in izredno bogato zastopan v vseh mogočih zvezah; tudi Luther — glavni neposredni vir našim protestantom — je zelo rad uporabljal und. Naša ljudska pesem pa in le redko uporablja, pa še tam se zdi, kakor da je pogosto umetno vstavljen zaradi ritma; to se pogosto vidi že na obliki, ki je čisto knjižna, ne ljudska; pogosteje srečujemo namesto njega pa, največkrat pa imamo asindetično pripovedovanje. Ze ta površni pogled na obe skrajnosti v uporabi veznika in nam priča, da beseda ni toliko slovnično nujno potrebni izraz kakega razmerja, kolikor zelo gibčno stilistično sredstvo. Tako bi bilo zanimiva pregledati slovenske pesnike in pisatelje prav po tem, kako pogosto uporabljajo in; po njem bi jih lahko delili na trezne, stvarne na eni strani, zanesene, slovesne na drugi.
1. Pravo vezalno moč razodeva in tedaj, kadar veže dva pojma v višjo pomensko enoto. Po tem, kakšni so ti pojmi, lahko ločimo: a) Vlogo seštevanja, kakršno ima v matematiki, saj je domači terminus za mednarodni pliis. Kakor nam v matematiki 5 + 2 (pet in dve) da višjo vrednost sedem (7), tako nam tudi pet in dvajset (5 + 20) da petindvajset ali petindvajset (25). V takih primerih je torej in bistveno potreben za označevanje seštevanja, prav kakor v mednarodni uporabi plus. — b) Nekaj podobnega imamo v jeziku tam, koder in veže enaka ali dopolnjujoča se pojma z namenom poudarjanja, stopnjevanja; n. pr. prosim in prosim, vse zastonj; zvonim in zvonim, pa se nihče ne oglasi; človek dela in dela, pa nič ne zaleže; čakam in čakam, pa ga ni in (ga) ni. Tako podvajanje glagola pomeni ponavljanje, trajanje in silnost dejanja. Se močneje čutimo to pri nekaterih prislovnih zvezah, kakor: čez in čez (stoji voda) meri na razsežnost v kraju od enega konca do drugega, preneseno čezinčez (je bil zadovoljen) pa na popolnost; skoz in skoz, holj in bolj, okoli in okoli, spet in spet, še in še, ne in ne itd. Podoben učinek poudarjanja in stopnjevanja dosegamo z druženjem dveh dopolnjujočih se pojmov, n. pr.: hrum in šum, hrušč in truSč, groza in strah, čez drn in strn, strah in trepet, krik in vik, leto in dan, noč in dan, mlado in staro, čez hrib in dolino ipd. V takih izrazih je in sestavni del rekla s stopnjevalnim pomenom in ga ne morem opustiti, da bi rekel n. pr. čez čez, bolj bolj, vik krik itd. Če bi rekel: čakam čakam, bi celo dobili drugačen pomen, ki ne meri več na intenzivnost dejanja, marveč na nejevoljo, \ki je s čakanjem v zvezi. JVoč in dan dela pomeni nekaj drugega kakor Noč in dan sta dvakrat v letu enako dolga. Prvič povezava z in pomeni toliko kakor »neprenehoma, brez počitka«, drugič pa sta noč in dan samostojna osebka s pravim samostojnim pomenom; prvič sta torej povezana ista izraza v enoten prislovni pomen, drugič pa sta istovrstna stavčna člena. S tem se nam pa že tudi pokaže ohlapnost veznika in, saj je njegova moč v prvem in drugem primeru ista, pa je vendar pomen izrazov različen. Isto se nam pokaže celo pri tako določnem izrazu, kakor je v matematiki seštevanje; matematični obrazec 5 + 20 nedvoumno pove, da je treba števili sešteti; jezikovni izraz z in (pet in dvajset) pa tega ne pove tako nedvoumno, saj imamo enak izraz tudi v stavku: Izžrebani sta pet in dvajset, kar je nekaj čisto drugega. Vendar v prvem primeru seštevanja nikakor ne morem opustiti veznika in, lahko ga pa opustim v drugem primeru: Izžrebani sta 5, 20 (pet, dvajset). V tej skupini je torej in nepogrešljiv sestavni del govorne skupine z enotnim pomenom, čeprav pomensko ne popolnoma-enoumno opredeljen, in dobiva pravi smisel šele iz celotne stavčne zveze. — c) V to vrsto lahko štejemo tudi manj pogostno vezanje pojmov z in, kadar jih želimo s primerjanjem poudariti, n. pr.: ta kraj in pa raj (je isto), to in pa nič (je isto), ti in poštenjak (je dvoje, daleč vsaksebi).
15
2. V drugo skupino štejemo primere, kjer in veže'istovrstne stavčne člene. Kako se loči od prvih, je že nakazano. Imamo pa v tej skupini vrsto primerov, ki so zelo blizu prvi skupini; to so primeri, kjer in veže le dva člena brez kakih določil, pa je to naštevanje bolj stopnjevanje enotnega pomena kakor pa navajanje dveh stvarno različnih pomenov. Tako izražanje v parih ima zelo rad Ivan Cankar: Vsako okno mi je domače in ljubo; gledala je prazno in topo; otrok je bila, vsa tenka in nežna; ponižanega in nevrednega sem se čutil; jutro je bilo čisto in jasno; ogledoval me je dolgo in natanko; pot, ki so jo žareč in koprneč gledale te oči; se je smejal s svojim zvonkim in prijetnim glasom; kakšen je sad in konec; gleda s sovraštvom in zaničevanjem na ljudi, ki z ravnim korakom ponosni in zdravi, prepevaje in vriskaje hodijo po široki cesti življenja. Lahko bi rekli, da je to ena njegovih slogovnih posebnosti. Vendar kljub tesni povezanosti v enoto te dvojice niso stalna rekla s posebnim pomenom, marveč le nekako stopnjevanje z naštevanjem dveh med seboj se dopolnjujočih pojmov v vlogi istovrstnih stavčnih členov. V govoru v takih dvojicah ne delamo odmora.
Vloga veznika in je v tej skupini že mnogo ohlapne j ša kakor v prvi skupini. Tam je bil nepogrešljiv sestavni del celote, tu ga pa lahko že tudi izpu-ščamo, ne da bi se spremenil pomen: Lisica in lisjak sta pila tobak ali pa: Lisica, lisjak sta pila tobak. Kadar pa veže več istovrstnih členov, ga stavimo po navadi le med zadnja dva, prejšnje pa naštevamo s kratkimi odmori in in z vejico v pisavi: Dan, ura, minuta in sekunda so časovne enote; Gorjačarji, tatovi in cigani po svoje govore; organizacija mornarjev, trgovcev in obrtnikov; stranka gorjanov, kočarjev, najemnikov in malih posestnikov. Včasih se nam zdi, kakor da ima zadnji in regresivno moč, da povezuje vse prejšnje člene v enoto; vendar nam bolj naznanja, da pride zadnji člen, da je vrsta zaključena; včasih tako naštevanje naprej le nakazuje z »in tako dalje« (itd.) ali »in podobno« (ipd.); včasih pa izčrpnost prav izrazito še poudarimo z izključitvijo česa drugega: Pri pogrebu naj bodo: voz, konj, voznik in nič drugega. S tako določbo je oporoka izrecno izključila vse drugo, zato je ta dostavek v nekakem nasprotju s prej naštetimi členi, ki naj bodo pri pogrebu. Zaradi preglednosti večje število členov včasih porazdelimo v manjše skupine in jih vežemo z in: List prinaša prozo in pesmi, ocene in poročila, leposlovje in razprave.
Kako gibčen je in v tej skupini, kako je že tukaj bolj slogovni pomoček kakor nujno potreben izraz določenega razmerja med členi v stavku, nam pa dokazujejo primeri, koder naštevamo brez in, tako imenovano brezvezje, in drugi, koder srečujemo in med vsemi členi, pogosto celo pred prvim: Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele; imeli bomo jesti vi in jaz in pes in mucek; in rudar in kmet in obrtnik govori brez strahu (O. Župančič); Inu Noah je Ihäl, inu njegovi Synuvi, inu njegova Shena, inu njegovih Synou Shene shnym, v'to Barko (Dalmatin Bibl. I, 5a). Pomensko to ponavljanje in v stavku nič ne spremeni, učinkovitost — slovesnost v naštevanju pa je močno poudarjena. Stavčna melodija v brezveznem in mnogo-veznem stavku je znatno različna, stvarni pomen pa isti, torej opravlja in v tem primeru le slogovno vlogo.
Tako vezanje stavčnih členov gre seveda preko enotnih pojmov do sestavljenih izrazov: Ne omeče je lica obledene, ne pesmi žalostnih glasovi in ne oči od spanja zapuščene. Da, tudi vezanje istovrstnih odvisnikov je treba razlagati tako, saj so to le istovrstni stavčni členi, izraženi s stavkom; v tem pri-
16
meru pogosto opuščamo vezni člen (veznik, relativni zaimek ali prislov): preprost človek ne ve kaj prida o besedi, ki ga spremlja od kraja do konca in se ga ovija; čutim nevidno perot, ki leti preko časov in njih viharjev in se dotika j napetih strun današnjih dni; knjiga vzorno uči, da narod živi in hoče živeti \ (vse Župančič). V takem primeru in veže brez vejice tudi odvisnike z različnimi \ osebki: ko je bila noč in je bil Marko sam, je vdano čakal (Iv. Cankar); čakal • bom, da mine vojska in boš na varnem (F. S. Finžgar). Iv. Cankar v takih pri- , merih rad ponavlja vezni členek. Imamo primere, koder in veže prosti stavčni \ člen s členom, izraženim z odvisnikom: Saj cesar da pol hleba (,) in kar je treba; Prešeren ima vejico, kar je toliko bolj razumljivo, ker je drugi člen »in kar je treba« nov verz; ostal je sam Noe (,) in kar je bilo z njim v ladji (imamo i tako zvezo od Dalmatina do danes); gorela v čistem, večnem bo plameni / j zdaj (,) in ko mi odpade trupla peza (tudi tu ima Prešeren vejico, čeprav je i sredi verza in je odvisnik le drugo časovno določilo). Tu se bijeta dve načeli: i istovrstni stavčni člen vejico izključuje, odvisnik jo zahteva; v govoru odmora \ ne delamo, posebno ne, če je z odvisnikom izraženi člen kratek; smiselna ta ' vejica ni in pravilno branje bolj ovira kakor podpira.
Posebej pa moramo omeniti v tej skupini vezanje več povedkov z in, če imajo isti osebek. Velja sicer načelo, da je vsak povedek zase stavek, vendar { med slovničarji tudi ta pravda še ni dognana; mnoge slovnice še zmeraj dopu- ', ščajo možnost stavka z dvema ali več povedki, zlasti tedaj, če se povedki med ] seboj dopolnjujejo in so ena pomenska celota, kakor n. pr. v Cankarjevem stavku: Marko se je potuhnil in potajil; tudi ta izraz sodi med tiste dvojice,' ki s podvajanjem poudarjajo; nesmiselno bi bilo izraziti oba povedka s samo- i stoj nima stavkoma: Marko se je potuhnil. Marko se je potajil, ker nam drugi ! stavek ne pove nič novega; Ivan Cankar v takih primerih rad ponavlja pomož-'; nik in refleksiv, tu pa je oba opustil in s tem še bolj pokazal voljo poudarjanja. ' —¦ Toda ne glede na logično slovnično analizo več povedkov ob istem osebku ; vendarle čutimo kakor nekako naštevanje istovrstnih stavčnih členov. Stavčna \ melodija obravnava take povedke kakor druge stavčne člene; zveza med njimi ; je tako ozka, da opuščamo ponavljanje pomožnikov in refleksivov: Sem dolgo ; upal in se bal; od mesta do mesta s seboj ga je vzel, ga prosil in silil, da bil bi \ vesel (Prešeren); pojdi in molči ko zid; povej in razjasni skrivnost; razumeli', te bomo in sočustvovali s teboj (O. Zupančič). Pri Iv. Cankarju s ponovljenim pomožnikom: poiskal je vžigalice in je prižgal svečo; vzel je svečo in je posvetil. svoji ženi v obraz; oženjen je bil in je imel prelepega otroka; čez plot so se spenjali paglavci in so kazali jezike na vrt. — Da pa je vezalna moč in pri! drugih stavčnih členih drugačna kakor pri povedkih, nam lepo dokazuje tale i Zupančičev stavek, koder imamo poleg petih in med drugimi stavčnimi členi 5 tudi dva med povedki z istim osebkom: »Prešeren je videl bodočnost slovenstva in vsega sveta v harmoničnem sožitju vseh narodov, i n je zapel že utrujen in \ blizu groba zanosno in jasno zdravico svoji zemlji in vsemu svetu i n je kakor ] v svetlem snu napovedal srečo in prerod sveta v bratstvu.« Pred prvi razprti i in je Zupančič postavil vejico, pred drugega ne. Okrog vseh teh povedkov je ] toliko določil, da se nam neposredna zveza treh povedkov z istim osebkom Prešeren toliko zabriše, da imamo občutek treh samostojnih mnogovezno zvezanih stavkov; da bi in pred povedki (stavki) ločili od in med drugimi stavč-: nimi členi, nas mika, da v takem primeru stavimo vejico. Pa je še drug razlog i za vejico pred prvim podčrtanim in; če natančneje pregledamo vsebinsko raz-; merje, se nam razodene, da je ta zveza pravzaprav vzročna; smiselno bi prav i
'i
17
lahko postavili tam namesto in veznik zato je zapel... in napovedal; s tako razlago bi bilo celo upravičeno, zakaj pred drugim razprtim in vejice ni. Ko bi stavek skrčili na povedkove osnove, bi dobili: Prešeren je videl bodočnost in zapel zdravico in napovedal srečo v bratstvu. Stavek nam hkrati dokazuje, kako tanko uho in čut bi moral imeti pisatelj in pesnik pri svojem snovanju prav do takih drobnosti; gotovo pa je, da v takem primeru ni mogoče ukazovati vejice s kakim apodiktičnim pravilom, marveč je treba pustiti pesniku prostost, da jo stavi po svojem čutu.
S tem primerom smo pa zadeli na drugo težavo pri vezanju povedkov z in: ta tako dosledno »vezalni« veznik se nam pokaže v zelo različnih pomenih. Pri Dalmatinu beremo (Mt 13, 17): veliku Prerokou inu Pravizhnih je shelelu tu viditi, kar vy vidite, inu ganejo vidili: inu Tlilhati, kar vy Ililhite, inu ne Jo Jli}hali. Razprta in sta izrazito protivna; lahko bi ju nadomestili s pa, ali, toda. Obdržala sta se v vseh prevodih' do danes in ju nima samo Luther, marveč tudi vulgata in francoski in angleški prevodi do najnovejših. Tak in je v bibličnem jeziku dosti pogosten v vseh prevodih; včasih so ga kasneje prevajali s pa, večinoma je pa ostal v veljavi do danes; tako piše Dalmatin (Ps 115): Ony imajo ulta, inu negovore: Ony imajo ozhy, inu nevidio. Ony imajo ulhelCa, inu nelhlilhio: Ony imajo nus, inu nedijhe. Ony imajo noge, inu ne-hodio. Tudi te in imajo poleg vulgate in Luthra še danes najnovejše francoske in angleške prestave; pri nas jo ima še Japljeva izdaja, čeprav Travn ni prevzemal nekritično prejšnjih besedil; v Wolfovi izdaji je in popravljen v po. Tak protivni in tudi sicer ni tako redek; imamo ga n. pr. pri Prešernu: Kako bit' očeš poet in ti pretežko je v prsih nosit' al pekel, al nebo. Večkrat slišiš zveze, kakor: Mimo si šel, in se nisi oglasil; govoril sem z njim, in ga nisem spoznal; Vsak korak ti je pretežak, in bi rad na Triglav. Tudi drugačne pomene ima Š8 in med povedki; v stavku: Iščite in boste našli je prav gotovo mnogo bolj posledičen kakor vezalen; takega uporabljamo tudi v vsakdanji rabi, n. pr.: dopoldne sem v službi, in ne morem priti; prehlajen je, in je že nekaj dni v postelji. Namen pa pogosto res občutimo kot pravo zaporednost, n. pr.: Popusti posvetno rabo orglarček in gre v puščavo, ker je za pesnika važno le to, da je popustil in šel, ne pa, da je zato popustil, da je šel. Izraziteje je čutiti namenilnost v primerih, kakor: Prišla je in povedala. .. Pojdi in naroči... saj tako izražamo namenilnik pri dovršnikih. — Kako je z vejico v takih primerih? Pred protivnim, posledičnim in vzročnim bi jo morali tako zanesljivo pisati kakor pred pa, ki ga v takih primerih lahko nadomesti. Po dosedanjih pravilih takega in sploh ni, zato seveda tudi ne vejice pred njim; zdi se mi pa, da moramo pri in prav tako ločiti različne vrste kakor pri pa.     K:onec prihodnjič
18
Jakob Šolar
VEZNIK IN
Nadaljevanja in konec
3. Vezalna moč in se še bolj zrahlja med glavnima stavkoma, ki imata vsak svoj osebek in povedek. V govoru se'nam v takem primeru stavek vedno prelomi pred in; pravih vezalnih in je v takih primerih le malo, po navadi čutimo med stavkoma drugačno razmerje, posledično, vzročno, časovno ali protivno; Zapišem ti zemljo, m prost boš vojaščine; Žefo plačaj, in stvar je opravljena; bajta ostane Gašperjeva, m jo lahko proda, kamor hoče (vse Finžgar); Podal je mladenič prelepi ji roko, in urno ta dva sta po podu zletela; eden hvali, in spet drugi vpije: Fej te bodi; zanj družba ne mara, in on ne za njo; ve že vsaka stvar. . ., in verjeti noče draga mi devica, da jo ljubim (vse Prešeren); toplo je bilo. in sneg se je tajal na strehah; Marko se je zdramil, in butara se je zvalila nanj; noge so jo bolele, in kašljala je; zvonilo je dolgo, in nato je nastal šum: potem je zazvonilo, in iz šole so se xisule goste gruče; otrok je seveda ozdravel, in učitelj je bil ves kakor prej; ob vseh sitraneh je bila cesta, in prah se je podil
34
neprestano nad vrtom (vse Iv, Cankar); zatri mi knjigo, in tema se zgrne nad nami; vse človeške vrednote so prišle na rešeto, in dosti plev je odnesel vihar; dosti je bilo burje ob njegovem delu, in še dandanes niso uravnovešene tehtnice, ki sodijo njegovo ceno; velikim pevcem so nekdanje dni zidala se mesta na strune zvok, in danes moji struni dano ni, siroti eni utolažiti jok (vise O. Zupančič). Včasih je različen osebek le oblikovno, smiselno pa isti; v takih primetrih čutimo isti smiselni osebek, na primer: Ne vem in ne vemo, samo domnevamo; draga mi je misel m rad se vračam, k nji; oboje piše Zupančič brez vejice, čeprav jo sicer v stavkih z različnim osebkom stavi pred in kljub vsem drugačnim pravilom. Iv. Cankar v takih primerih večinoma piše vejico, čeprav ne redno, pri starejših pisateljih pred 1900 redno nahajamo vejico; Finžgar se sicer drži pravopisnih pravil, pa mu kljub temu včasih po čutu uide vejica v take zveze. Kako je torej s to vejico'
Do 1902 so jo stavili pisatelji dosti redno. Levčev Slov. pravopis ne govori posebej o nji, vprašanje rešuje z enim samim zgledom (§ 713) med drugimi stavki: Očetov zgled ti bodi pred očmi, in dika domovini boš enkrat. Pravilo pa pravi, da stoji vejica »med krajšimi glavnimi stavki, iz katerih je zloženo priredje«. Sket je vzel zgled in pravilo v 8. izdajo Janežičeve Slov. Slovnice (1900). Ob nemški pravopisni reformi 1902 pa je ta vejica odpadla in je bilo postavljeno pravilo, da pred in v pridevnih stavkih vejice ne stavimo, ne glede na to, ali imajo isti osebek ali različne. Te reforme je prevzela tudi Avstrija in jih mehanično raztegnila na pravopis drugih knjižnih jezikov na svojem področju. Tedaj se je začelo poudarjanje, da pred in, pa, ter nikoli ne stoji vejica (to so poudarjali tudi Nemci v svojih šolskih slovnicah za und). Zato ima Uidi Sket v 9. izdaji slovnice (1906, § 39a) lakonično pravilo: »Ce so priredni stavki zvezani z veznikom in ali ter, tedaj ne stavimo vejice.« Na prvem mestu ima za zgled prejšnji stavek bre? vejice. Pravilo je šlo potem v Breznikovo slovnico (1916) z zgledom: Jutranje solnce se prikaže in gorski vrhovi žare od rumene zarje. SP 1920 posebej dostavlja: »Posebej pomni: pred in, pa, ter se v priredjih ne piše vejica« (§ 46e). Edini zgled za priredje z različnima osebkoma je: Časi se izpreminjajo, doba prehiteva dobo in gorje mu, kdor ostane zadaj! Ob koncu še dostavlja: »Vejica stoji pred temi vezniki le, ako jo zahteva spred stoječi stavek.«
Tako je ostalo v vseh nadaljnjih šolskih slovnicah. Nemci so medtem pravilo popravili in spet postavljali vejico pred in v prirednih stavkih z različnimi osebki (gl. Duden 10. izd. 1929). Pri nas smo ostali pri starem tudi z novo izdajo SP 1935. Tam je pravilo pojasnjeno z neprimernim zgledom, ker je v stavku nakopičenih preveč različnih vejic, da bi mogel prav ponazoriti naš primer. Navaja Zupančičeve verze iz Dume: Tvoja roka, moj otec, zemlje mi lepoto (je) odpirala, ti kazial si njiv mi plodove, sprovajal me v les, razkladal skrivnosti glasov in družine dreves in vedeQa sva, kje kosi mladijo, kje drozgi, kod divji mož hodi, kje vile se skrivajo v gozdi. Zupančič ima od prve izdaje v Samo-govorih (1908) preko vseh naslednjih izdaj do zadnje v Zbranem delu pred kurzivnim in vejico, čeprav je bila že ob času prvega natisa ta vejica po slovnici odpravljena; stavil jo je tudi po 1935 kljub zgledu v SP. Kurzivni in začenja stavek z novim osebkom dvojine; v branju napravimo tu izrazit odmor, toliko bolj, ker je pomen tega in mnogo bolj posledičen kakor vezalen: ti kazal si, sprovarjal, razkladal — tako sva vedela ... Od tod je bilo pravilo prevzeto tudi v SP 1950, le da ta ne navaja (§ 69, 1) nobenega primera za taka priredja; v vseh zgledih imam.o le priredne stavke z istim osebkom.
35
Kaj povzroči togo pravopisno pravilo in mehanična uporaba takih-pravil, ] nam lepo kaže primer iz biblije (Mt 25, 35 sl.), ki se pri Dalmatinu glasi: Sakaj ' jelt lim bil lazhen, inu vy Ite meni dali jelti; lelt Tim bil sheyn, inu vy j Ite meni dali pyti: lelt lim bil en Gult, inu vy Ite mene erpergovali: lelt ] Lim bil nag, inu vy /te mene oblejkli: left lim bil bolan, inu vy Ite mene ; obylkali: lelt lim bil v'jezhi, inu vy Ite k'meni prilhli. Posledičnost je tako i poudarjena, da ni mogoče prezreti te vloge, tudi brez nasprotja je/t — vy, ki ga : sedanji prevodi kajpak nimajo: Zakaj lačen sem bil, in ste mi dali jesti... i Primer je toliko mikavnejši, ker imamo isti stavek takoj naprej (25, 42 sl.) v | nikalni obliki, koder je nasprotje še občutnejše: lelt jim lazhen bil, inu vy \ meni nejte dali jelti: lelt Jim shein bil, inu vy mene nejte napuili itd. Posle- ; dičnost in protivnost sta tu tako občutni, da ju izrazito čutimo tudi pri istem ; osebku: kdaj /mo tebe lazhniga vidili, inu Jmo tebe Ihpishali? Ali shejniga, i inu Jmo tebe napuili itd. (Mt 25, 37 sl.); ali nikalno: Kadaj Jmo my tebe vidili ; lazhniga, ali shejniga ..., inu nejmo tebi Ilushili? (ib. 25, 44). Pred temi in ima ! Luther povsod vejico, ima pa jo tudi lat. vulgata in po Dalmatinu vsi slovenski ' prevodi do Lesarjeve izdaje Beril in evangelijev (1912) in britanske izdaje (1914); i z novim prevodom 1925 in v naslednjih izdajah je vejica odpadla. Berite stavke i sami in poslušajte druge pri branju; vsakdo po smislu napravi pred in odmor, j da nakaže razvodje stavkov; pri istih osebkih bi se v pozitivnem stavku še dalo \ nekako zagovarjati, da veže neko časovno zaporednost, toda v tem primeru i bi morala biti temu primerna tudi formulacija brez ponovitve pomožnika: Kdaj ' smo te videli lačnega in te nasitili. . ., imamo pa dosledno ponovljeno: in smo \ te nasitili; to pomeni, da je prevajalec čutil raznorodnost pomenov. Namen \ vejice pa je prav ta, da take zareze v stavčnih zvezah nakazuje. ¦
Kaj torej? Ali naj vztrajamo pri starem ali spet postavimo pravilo, kakor i ga terja govor in so ga uveljavili tudi drugi jeziki zaradi jezikovne smiselnosti? ; Ko bi se bilo pravilo tako močno uveljavilo v teh 50 letih, da bi ga bili zaradi j discipline pisali in spoštovali tudi dobri slovenski pisatelji, bi rekel: naj obvelja i utrjena raba. Toda besedila dobrih naših pisateljev nam kažejo, da pravila niso.! upoštevali, včasih prav zavestno ne. Zato menim, da je pametno, da jeziku ne \ delamo sile z mehaničnim pravilom, marveč vejico v take primere vpeljemo j ali vsaj dopustimo. ¦ j
V to skupino moramo šteti tudi in pred nepopolnimi stavki, s katerimi kaj dodajamo, dostavljamo kot pojasnilo, dopolnilo, n. pr.: bal se nas je, in po; pravici; imeli smo eno samo vrv, in še to prekratko; otroci domov, in dekleta j tudi! (Finžgar); junaška pesem, in še enkrat junaška pesem! (Zupančič); kaj le | govoriš, in to ti, ki si najmanj upravičen; ena sama napaka, in toliko krvi!        !
4. Šele in s takim širokim pomenskim obsegom je mogel stopiti na začetek ; stavkov za piko, odstavkov, da, na začetek dela samega. V Prešernovih verzih: : Dve sami ste zmotile, dve sami zapeljale mi zvezdi umno glavo; in celga neba : hočte vi zvezde zmodrovati! stoji pred in podpičje; stala bi prav tako lahko; vejica ali pa pika, vselej bi in ohranil isti smisel protivnosti. Primer nam kaže, i da je od in med prirednimi stavki do in na absolutnem začetku le korak.
Če hočemo vlogo in na absolutnem začetku prav razumeti, moramo po- ] misliti na tisti in, ki ga tako pogosto uporabljamo v pogovoru, kadar smo v za- j dregi za nadaljevanje, pa bi vendarle radi nakazali, da še nismo povedali vsega. ! Pogosto celo srečujemo v pogovoru kratko vprašanje »In?«, da bi z njim izzvali i nadaljevanje ali nasledek povedanega. Na začetku stavka je in mnogo bolj ] slogovni pomoček kakor logično potreben izraz za določeno razmerje. Zato jej
36 !
pri nekaterih pisateljih in pesnikih zelo pogosten, pri drugih zelo redek; v trezni realistični pripovedi ga boste srečali celo v razgibanem podajanju dogajanja le redko (n. pr. pri Kersniku ali po znanstvenih obravnavah), pri čustveno nabreklem slogu pa je zelo pogosten (n. pr. mladi Iv. Tavčar, Aškerc, Gregorčič).
Začetni in je prvotni vezalni vlogi še najbližji tedaj, ko ga zlasti pesniki uporabljajo v nekakem stavčnem mnogovezju; hkrati je potem kakor nekakšen anaforični okras: In šotor žari se od tisoč svetil, in miza šibi se od dragih jedil. In čaše se zlate od vina pene, in vojvodi lica od vina gore. In orgle mogočno s koru zabuče, in mašnik v ornatu mašuje... In orgle bučijo, in pevci pojö, in mašnik ves v zlatu mašuje ... In Atila reče, in zemlja bobni.. . (vse A. Aškerc). Kakor da Gregorčič hoče s ponavljanjem in nakazati venomer se ponavljajočo vrsto prikazni: Tu želje smo tvoje in misli... In tukaj smo tvoje norosti... In besno okrog zavrte se in zlobno mu v lice reže se... In vedno ob uri že pozni duhovi se vračajo grozni... Nekaj podobnega imamo v »Sveta odkletev«, koder ponazarja, kako trop duhov »spusti se v solzni dol, nesoč zemljanom blagoslov in lek za žal in bol. In razkropi se sončni trop iskreč na vse strani... In krog po svetu trop bleščeč skoz temno šviga noč ... In zmot, laži in zlobe duh, zavisti kleti gad in srd, krivica in napuh grme v pekla prepad! In bes, ki v srcu tičal je . ..
Zanimiv primer stilistične uporabe in imamo pri Zupančiču (Kakšen kožuh?), kjer sodnik hoče z in tesno strniti vrstni red dogodkov in tako obtoženca nekako prisiliti, da prizna tatvino: ... »In Martin je imel dva kožuha, enega na sebi, drugega pa je bil kupU na sejmu za svojega sina.« ... »Martin ti ga je ponudil, in ti si ga oblekel.« »... in ko sta se pripeljala do Martinove hiše, ti je Martin rekel...« — »no, vidiš, in zdaj je treba kožuha vrniti.« — »Kakšen kožuh?« — »I, tisti kožuh. Saj si bil na semnju?« — »Bil.« — »In ko si se vračal, te je dohitel Martin.« — »Dohitel.« — »In te je povabil na sani.« — »Povabil na sani.« — »In ti je dal kožuh.« — »Dal.« — »In ti si šel od njegove hiše v kožuhu domov.«
Tem primerom je začetna raba in zelo blizu tam, koder ga pomensko pleonastično dodajamo različnim prislovnim izrazom zapovrstnosti, kakor potem, nato, potlej, slednjič, nazadnje ipd.: In potem je še pristavila: ... In potem je še rekla... In spet sem doživel nekaj posebnega... In zopet se je spustil
v smeh... In zopet sem sedel pod košato bukvo ter gledal.. . (vse Iv. Tavčar).
Zelo pogosto srečujemo začetni in v nekaterih antitetičnih stavah, nenadnih obratih, nagovorih, presenečenjih ipd.; ko je Zupančič končal prvi del govora, v katerem je govoril o mrtvih, se je obrnil do živih: In zdaj k vam,
vi živi. In ti, ki z umom, cvetom let zdaj bahaš se vesel, glej ... (Gregorčič). To je tisto nasprotje, v kakršnem je ta in živ tudi v vsakdanjem pogovoru; ko povemo svoje, se obrnemo do tovariša: In ti? — In tvoje delo? Tako nasprotje je tudi v Aškerčevem verzu: Mi vstajamo! 7n vas je strah? Presenečenje in nasprotje je tudi v Gregorčičevem verzu: In — smrti ni! Ko našteva, kako vse gine, se spreminja in sahne, postavi nasprotno trditev, kakor bi jo pričakovali, vpelje pa jo z in. Podobno ob spominu na lastno smrt postavi nepričakovan sklep: In ni mi žal! Taki nenadni obrati so čutiti v napovedih česa novega, nenavadnega; v takem primeru se in zelo rad pridruži raznim tovrstnim izrazom, kakor: in glej, in hrž, in tedaj, in zdaj, in že, in v hipu itd.: In glej, iz vode se šumeče drevo priraste zeleneče. In glej, iz dna valov pozdravi jo znan... obraz (Gregorčič). In glej, že od daleč se jima odkrije (Aškerc). In hrž veslata v konec ta jezera (Prešeren). In zdaj, planine, ve moj raj .. . (Gregorčič). In že je bil...
37
prijel za pero . .. (Iv. Tavčar). In v hipu je prijezdila na mojo stran (Iv. Tavčar). Tudi poudarki osebe ali stvari proti drugim sodijo v to skupino. Ko govoiri Zupančič o belokranjskih krosnah, pravi: »Tako dolgo nisem videl krosen, da se mi je vse razipuhtelo, podobe in beseda. In to meni, ki nosim v sebi toliko besed in podob! In ista je z drugimi stvarmi življenja.« Ali Tavčarjev vzklik: »Oženiti se — in jazi« Sem sodi tudi Gregorčičev začetek znane pesmi: In ti si edini še tukaj ostal, koder je ti v nasprotju z drugimi, ki so že odleteli na jug. Jasno je, da ta in ne more povezovati s kakim logičnim izrazom pred seboj, pač pa jasno nakazuje poprejšnjo misel.
V to skupino iznenadenj sodi tudi tisti začetni in, ki ga posebno radi postavljamo pred vprašanja in vzklike, kakor jih imamo nekaj že naštetih, a so manj izraziti in antitetični zelo razširjeni tudi v prozi. In tem sirotam naj bi verjel? In te naj bi poslušal? In pri takih okoliščinah naj bi se oženil! In ali se mi res slabo godi na svetu? In ta me tudi ne moti. In otroci?! No, saj ni, da bi govoril! In prav praviš! In kaka hiša je to! In v hiši še tiste ozke klopi. In kje naj spim? . . . In ravno danes . . . In seve, tudi časopis mora biti . . . In moja mlada drevesca, moje mladike! (vse iz Tavčarjeve novelete, ki nosi celo naslov In vendar —! Vsa je spletena na antitezo: Oženil — in jaz? Nikdar! . . . In vendar, vendar se oženiš! In vendar — ne, nikdar ne!) Taka raba začetnega in je zelo pogostna v zanosnem pisanju (romantika). V kasnejših spisih, zlasti zadnjih, se je tudi v Tavčarjevem jeziku in hudo uletel na začetku stavka ali odstavka, mirna pripoved ni segala tako pogosto po njem.
Zelo pogosten je na začetku tudi tak in, ki ima nekak posledični ali vzročni pomen, čeprav ne naravnost, vendar izraža več kakor samo časovno zaporednost. Velikokrat ga srečujemo celo v zvezi s prislovom tako: »Posavčev profesor je zopet tu, sedaj bo pa gotovo lepo vreme!« In tako je . . . In tako sem se vpregel... In tako se je zgodilo. In tako me Klara obiskuje skoraj vsako jutro (vse iz iste Tavčarjeve novelete). Včasih posledičnost ni tako izrazito izražena, kljub temu pa jo začetni in nakazuje: »Oj ti valček, ti moj \'al.. . pij usni naju na kapnino!« In ubogal ga je val; in na breg do suhih tal lahno sodeč je pomaknil (O. Zupančič). Tak je tudi Gregorčičev sklep Jeftejeve prisege: In izvrši prisego oče, in pade dekelce mlado . . . Pri Iv. Cankarju imamo veliko zvez z bolj ali manj nakazanim nasledkom: Ni ti prav, da sem prisedel... In tudi vem, zakaj ti ni prav. Neki zdravnik ... je omenil tisto besedo: »Ob smrtni uri se boš tresel!« In povedal nam je tole zgodbo. Prelep šopek je bil, napolnu je z omamljivim vonjem vso tesno lopo. In iz tega vonja so se nepoklicani samovoljno vili spomini. »Ste brali o tistem umetniku, gospod pisatelj?« In pripovedoval mi je o znamenitem grškem umetniku ... in tako je ozaljšal z »gospodom pisateljem« sleherni stavek. No, in tako . . .
Na začetku stavka (O'dstavka ali dela) je torej in po svoji vezni moči še ohlapnejši kakor v notranjosti priredij. To je tudi raziumljivo: miselne zveze so med samostojnimi stavki rahlejše kakor med priredno stavčno enoto; zato so pa kajpak tudi vmesne zveze ohlapnejše in nakazovanje včasih kaj medlo. Pogosto pa je in na tem mestu res le stilizem.
5. S tem bi bil in v različnih vlogah pravzaprav otodelan, vsaj v glavnem. Vendar se mi zdi prav, če se po vsem povedanem kratko ustavimo posebeg pri zvezi in z različnimi drugimi vezniki, zlasti podrednimi. O tem smo mimogrede že govorili (točka 2), češ da in veže istovrstne odvisnike kakor istovrstne stavčne člene; toda v takem in ni nobenih spornih vprašanj, zato take zveze tu izločamo. Lahko bi sicer tudi za take primere navedli zglede, ki nam v njih
38
vsa stavba stavka podere običajno pravilo, da pred takim in ne stavimo vejice; to velja zlasti tedaj, če so taki odvisniki vsak zase toliko razširjeni, da se nam izgublja čut za neposredno zvezo med istovrstnimi odvisniki. (Tak primer imamo n. pr. v Zupančičevem stavku, ko utemeljuje epiteton »junaška pesem« za Njegošev Gorski venec: Junaška pesem, in še enkrat junaška pesem! Ker poje o brezprimernem junaštvu v borbi za svobodo in lepšo usodo domovine in vsega sveta, in ker se pesnik ne boji pogledati v najstrašnejše prepade, preko katerih mora človeštvo na svoji poti v bodočnost, in ker ga ne potare in uniči spoznanje, da je zgodovina naroda neprestana, zagrizena in neusmiljena borba z mračnimi silami zla, s tiranijo, nazadnjaštvom in izdajo, ki ga vklepajo v verige in mu ne dajo dihati.)
Potrebno pa se mi zdi, da posebej spregovorimo nekaj besed o tistem in pred odvisniki, ki se zdi, da veže pravzaprav glavne stavke, n. pr.: Danes popoldne je bil prišel ta vdovec, in ko nas zvečer ni bilo, je takoj napel vse moči. . . (Tavčar). Prvotno je stala vejica tako, kakor stoji tukaj; zadnjih 30 let se je začelo uvajati pravilo, da je vejico treba staviti za in, pred ko. Zakaj tako? Zato, ker zagovorniki te vejice pravijo, da in veže oba glavna stavka, torej: ... je bil prišel vdovec in.. . je takoj napel... Po ostri logiki se tako stališče da zagovarjati. V težave pa pridemo koj ob drugem primeru: . . . vstal (je) ter mi hitel naproti. In ko je dospel do mene, se mu je videla na obrazu neka tesnost (Tavčar). Tu stoji in v absolutnem začetku stavka: očitno meri na povezavo misli v prejšnjem stavku. Tako bi lahko priredili tudi prejšnji primer: Danes popoldne je bil prišel ta vdovec. In ko nas zvečer ni bilo, je takoj napel vse moči. .. Prav tako pa bi lahko napisal: . . . vstal je ter mi hitel naproti, in ko je dospel do mene, se mu je videla na obrazu neka tesnoba. S takimi premiki se spremeni le ozkost povezave, nič pa smisel. Če pa tako spremembo lahko izvedem, je jasno, da sodita in ko v obeh primerih v celoto in ju jezik kljub nasprotju logike ne loči. Prav tako v govoru v takih primerih ne delamo odmora za in, marveč pred njim. To nam potrjujejo tudi pesniki, ki s takimi skupinami začenjajo verze in jih ne ločijo na dvoje. Zaradi tega se mi zdi, da dejanska jezikovna raba ne potrjuje vejice po ostrem logičnem razčlenjevanju, marveč po tistem čutu, po katerem srečujemo take zveze pogosto na začetku stavka in koder ima in enako ohlapen pomen, kakor smo ga spoznali v drugih zvezah na začetku (točka 4). Vejico bi kazalo staviti pred in, ne za njim.
Da ima začetni in tudi v takih primerih različne pomene, nam priča dejanska raba. Največkrat je le nekak emfatični poudarek naslednjega veznika: In ker je prelepa — ah, moja zato ta zemljica bodi slovenska (Aškerc). In če je zaostalo daleč tam mesto ... in so samo sedaj pa sedaj visoko v zraku zašu-mele divje gosi. .. tedaj je bilo na teh prostorih prijetno (Tavčar). Tu nam zveza med pogoji in nasledkom še določneje kaže, kako malo sodi in h glavnemu •stavku, saj imamo tam posledični tedaj. Enako imamo pri Tavčarju še: Oj, tu moram stopiti vmes, in ako dobim kaj polomljenega, tedaj. . . postanem surov . . . Ali pri Prešernu: knjige mi berimo, in kar nam všeč bo, uzmat se učimo. Vse misli zvirajo 'z ljubezni ene, in kjer ponoči v spanju so zastale, zbude se, ko sipet zarja noč prežene. Od zora srečen upaš do večera, ... in ko ti že priteče smrtna sraga, se še zaupljiv k nji pogled ozira Pri Iv. Cankarju je in v takih zvezah pogosto antitetičnega pomena: In če je bil res zgubil desnico, kako je tedaj . . . polagal roke na rame? (Ona se je solzila.) On pa je samo rekel: »Zbogom!« ... In fco se je okrenil, je tudi njemu zdrknila vroča .s-olza po licu. Pri dežju se mu je mudilo, in ker so bila vrata vestno zaprta . ..,
39
pograbil je ročno ključ .. . (Tavčar). Ce v tem stavku poskusimo in zvezati z glavnim stavkom: ... se mu je mudilo... in je pograbil, se nam pokaže, da je ta in vzročen: zato je pograbil; in pred ker torej le podkrepi vzročno vrednost veznika ker. Zupančič stavi redno vejico pred in: ... iz njega (sc. narečja) bo z lahkoto razvil vsa slovnična pravila, in kadar bo v dvomu, najde tam oporo.
Že prej smo videli (pod 4) zvezo in z različnimi veznimi prislovi: in potem, in zato, in tako, in tedaj, in nato, in vendar itd. Pri vseh teh ima in predvsem poudarno moč in stilistično vrednost, ne pa samostojne vloge. Zato stavimo vejico po zahtevah naslednje besede. Zal je poudarjanje pravila, da pred in ne stavimo vejice, doseglo to, da je ne stavimo ne pred in, ne za njim, n. pr.: Ze od nekdaj je človek strmel proti zvezdam (!) in ko je skušal razvozlati velike skrivnosti, se je vpraševal... Ob takih zvezah se pokaže še en razlog za vejico pred in; ko bi čutili tesno povezavo: je človek strmel... in se je vpraševal, bi rekli in pisali: in se vpraševal (brez je); dosledna raba pomožnika v takih zvezah kaže, da čutimo in povezan z odvisnikom kakor na začetku stavka.
Ali potem za in ne stavimo nikoli vejice v takih primerih? Pač, kadar čutimo odvisnik kot apozicijo; to pa čutimo ravno tedaj, kadar in res neposredno veže stavek ali stavčni člen za odvisnikom. Tak je primer v stavku: Votlina je suha in — ker je ne doseže nobena sapica — tudi topla; tukaj drugo povedno določilo nima svojega glagola, zato ga in neposredno priteguje k suha.
Take so se mi torej pokazale glavne vloge besedice in, tega otroka, ki se muza med odraslimi besedami in stavki in jih prijemlje za roko; to stori lahko samo otrok. Mnogoteri so njegovi pomeni in vloge, občutljiv je, in je treba ravnati z njim zelo obzirno, da nam prav služi.