Prijateljica živali                      fl
Pripovcduje Janko  Leban.                               ^'
o|Kjn/,'anica je bila velika prijateljica živalim. Posebno "*&!•>* je ljubila drobne ptičke. Tem je pozimi pridno trosila zrnja in krušnih drobtinic, da niso gladovale. Mati so ji zato darovali za god iepega kanarčka v lični kletki. Pa bi videli Manico, kako je tleskala z rokama, ko je skakal drobni ptiček po kletki od šibice do šibice ter drobil tako vesele pesemce! Sčasoma se je rumeni ptiček tako privadil Manice, da mu je brezskrbno lahko odprla kletko. In tedaj je drobna živalca zletela Manici na ramo, iz njene roke je kljevala ponujani ji košček sladkorja ter ob tem tako ljubko gostolcla!
Manica je stregla ptičku kar najskrbneje, in če je kakega dne povešal glavico in ni hotel jesti, tudi deklica ni bila vesela in ni ji šla jed v slast. Vselej, preden je odhajala v šolo, je gotovo prišla pogledat v sobo, kaj dela ptiček.
190                                                                       1
Nekega dne je Manica vstala prav zgodaj. Takoj je stopila v sobo, da vidi svojega ljubega »rumenčka«. Ko pa pogleda v kletko — kaj vidi? Ptiček je ležal v kletkinem kotu in se ni genil.   »Gotovo še spi,« si
B                            Tički o Božiču.
je mislila Manica in odšla iz sobe. Čez nekaj časa se je pa Manica vrnila v sobo, a kanarček je še vedno »spal«. — »Sedaj ga pa vendar moram zbuditi,« je rekla potihoma samazase — glasno pa zaklicala: »Ruinenček, rumenček, donašam ti piče!«  Pa ptiček
se ni genil. Manica je torej vzela ptička iz kletke; pa kako se je prestrašila: Ptiček je bil — mrtev!,,. Solza je stopila Manici v oko. Prekrižala si je roki ter jela govoriti:
»Tu Iežiš, uboga živalta! Kar nič več se ne ganeš in več ne žvrgoliš! Ah, škoda, škoda! Kako veselo si drugekrati skakljal od šibice do šibice, ko sem dohajala k tebi in se pogovarjala in igrala s teboj! Morda sem jaz zakrivila tvojo smrt? Res, zdaj se spominjam: včeraj sem sama snedla sladkorček, ki so mi ga dali mati in je bil tebi namenjen!«
Potem je pa Manica mrtvega ptička zopet vzela v roko ter ga ogledovala od vseh strani. Nato ga je nesla na vrt, da ga pokoplje pod jablano- Ko je Manica kanarčka pokopavala, so prišli mati na vrt.
»No, Manica, kaj pa tu delaš?«
Manica pove materi jokaje, kaj se ji je dogodilo.
Pa mati so za vse to že vedeli; zakaj ob pri-prtih durih so poslušali Maničin pogovor.
Ganjeni izpregovore; »Potolaži se, Manica! Vidim, da imaš dobro srce in da ti je žal lepega ptička. Vendar ne žaluj preveč! Kupila ti bom kmalu drugega! Kdor tako ljubi živali, kakor ti in tako ljubeznivo skrbi zanje, on jc gotovo dober človek in je vreden darila!« Ko je stopila Manica po nekoliko dneh zopet v sobo, kjer je imela kletko, je zagledala v nji novega kanarčka; ta je bil pa še lepši! Ptiček je veselo frfotal po kletki.   Kdo je  bil srečnejši  od Manice!