OPAŽSANJA Z NAŠIH ŠOL
1. Slovenska berila po strokovnih šolah. V zvezi s šolsko reformo in kadrovsko politiko se pri nas poleg osemletk vse bolj uveljavljajo strokovne šole. Tu gre ne le za srednje tehnične in ekonomske šole in za učiteljišča, ampak tudi za razne industrijske in kmetijske, mojstrske in vajenske šole ter v zadnjem času za razne strokovne šole in tečaje za odrasle. Jasno je, da te vrste šole deloma zaradi svojega ustroja in namena, deloma zaradi obiskovalcev, ki so pogosto odrasli ljudje iz prakse, potrebujejo tudi za slovenščino posebnih učnih načrtov, učnih knjig in delovnih metod. Temu problemu, ki smo ga doslej radi zanemarjali, bo treba zaradi njegove aktualnosti posvetiti tudi v našem listu nekaj načelnih in praktičnih slovenistitno pedagoških člankov; zato vabimo zastopnike vseh naštetih strokovnih šol, da se čimprej oglasijo z ustreznimi prispevki.
Kar se tiče knjig, uporabljajo po teh šolah na splošno iste kot na gimnazijah; to velja zlasti za berila, s katerimi celo na gimnazijah niso dostojno oskrbljeni, manj za slovnice oziroma vadnice, od katerih jih je nekaj prirejenih posebej za strokovne šole. Iz učnega programa za strokovne šole bi moral odpasti ves historicistični balast — nekaj drugega je seveda poznavanje razvojne linije naše slovstvene in kulturne zgodovine — dijake po teh šolah naj bi bolj od drobnih slovničnih pravil učili praktičnega obvladanja jezika ter jih, namesto da jih natrpavamo z zgodovinskimi podatki, vzgajali k umevanju leposlovja in ljubezni do knjige. Dijaki stro-
56
kovnih šol — razen učiteljišča, ki je po izobrazbenih ciljih sorodno gimnaziji — ne vedo kaj početi n. pr. z raznimi variantami ljudske pesmi ali s preštevilnimi teksti iz protestantske, rekatolizacijske in razsvetljenske dobe. Zanje so važni idejno in estetsko kvalitetni in zato za šolsko berilo skrbno odbrani leposlovni spisi iz' novejših dob naše literature od Prešerna preko Cankarja do Prežiha in pomembnih sodobnikov. Poleg lega naj bi bili v knjigi članki z raznih področij, iz likovne in glasbene umetnosti, zgodovine in sociologije, naravoslovja in tehnike, vmes tudi iz življenja velikih ljudi; napisani naj bi bili poljudno, opremljeni s strokovno razlago, morda tudi s slikovnimi prilogami in naj bi rabili splošnemu izobraževanju. Tako urejena berila za strokovne šole bi mladino res zamikala, jo odvračala od suhega slovstvenega histo-ricizma, hkrati pa tudi od ozke strokovnosti njene šole ter jo izobrazbeno in vzgojno pripravljala neposredno za življenje. Prav tako naj bi dijakov ne mučili preveč z gra-matikalno sistematiko, pač pa jim v knjigi in pri pouku nudili mnogo vaj v pravilnem jeziku in lepem slogu, kar bodo potrebovali v poklicu in zasebnem življenju. V zvezi s šolsko reformo je torej treba strokovnim šolam dati novih knjig, različnih od gimnazijskih, vseskozi sodobnih in praktičnih ter ne preveč številnih in dragih: za srednje strokovne šole največ dve berili in eno jezikovno-stilistično vadnico, tako da bodo prišle v roke prav vsakega dijaka.
2. Učni načrt za strokovne šole odraslih. Kako si zamišljam delo slavista oziroma izobrazbene in vzgojne cilje našega predmeta na strokovnih šolah, je mogoče razbrati iz prejšnjih izvajanj. Zato me je toliko bolj razočaral Učni načrt za slovenski jezik v oddelkih za odrasle na tehničnih, ekonomskih, kmetijskih šolah in tečajih ter šolah za visoko kvalificirane delavce, datiran z junijem tega leta. Za osnovo mu je bil program za gimnazije, toda vse kaže, da je bil sestavljen precej naglo in površno, ker vse premalo upošteva specifične potrebe šol, katerim je namenjen. Njegove napake so toliko očitnejše, če pomislimo, da gre v teh oddelkih za odrasle za znatno skrčen pouk, ki traja samo dve leti, in da mnogo slušateljev prinese s seboj skromno temeljno izobrazbo. Kar se tiče slovenskega slovstva, načrt na splošno ustreza v širino in globino, ker poudarja predvsem novejša obdobja, starejša pa krči na minimum ter izpušča vse manj pomembne osebnosti; previsoko pa meri glede svetovnega slovstva, ki naj bi ga na imenovanih šolah obravnavali veliko več kot na gimnazijah, pri tem pa še študirali odlomke iz leposlovnih del, čeprav Slovenci ustrezne antologije nimamo in je najbrž tudi ne bomo še tako kmalu dobili. Ali ni očitno protislovje, če na gimnazijah svetovno slovstvo v skopem obsegu vsakokrat rabi le za uvod v boljše razumevanje naših narodnih slovstev, načrt za strokovne šole odraslih pa predvideva n. pr. kar branje izbranih pesmi Baudelairovih in Verlainovih, ki jih nimamo domala nič poslovenjenih? In dalje, v kakšen pedagoški larpurlartizem bi predavatelj zabredel, če bi se držal napotka ob Otonu Zupančiču, da je treba »ob branju ugotoviti vplive zahodnoevropske dekadence, simbolizma, ljudske pesmi«! Kako malo so se sestav-Ijavci programa brigali tudi za njegovo preglednost in logičnost, nam daje slutiti zaključek poglavja Moderna, ki za četvorico naše moderne in nekaterimi imeni iz hrvaške in srbske v isti sapi predpisuje še obravnavo »drugih piscev moderne; Finžgarja in Nušiča«. Vzor sistematične nesistematičnosti pa je poglavje Novejša literatura, ki za imeni iz evropskega slovstva navaja najprej slovenske socialne in partizanske pesnike in šele nato dediče modernih, vsi sodobni prozaisti — razen Prežiha, zastopanega z nebogljeno oznako — pa so stisnjeni na dve kratki vrstici. Sodim, da sem nanizal dovolj dokazov za to, da je treba imenovani učni načrt čimprej zamenjati z realnejšim in solidnejšim, da se bodo mogli zlasti mlajši predavatelji na res kaj trdnega opreti.
3. Dijaške knjižnice. Naše šolske knjižnice niso bogato dotirane, knjige pa so danes izredno drage, zato je treba kredite res smiselno in vestno uporabiti. Ko pa smo ob nedavnem združevanju šol in s tem zvezanih selitvah dobili pogled v nekatere dijaške knjižnice, smo ponekod ugotovili hude napake, ki se jim je v prihodnje treba izogibati. Profesorji so naročevali za dijaško knjižnico leposlovna dela, ki so jih v resnici namenili sebi, slavisti strokovnemu poglabljanju, drugi zasebnemu razvedrilu, čeprav je znano, da ima za predavatelje vsaka šola posebno strokovno knjižnico, leposlovna dela pa dobe v vseh javnih knjižnicah. Dalje so profesorji knjižničarji iz gole lagodnosti, da pač ni bilo treba posameznih del vračati, prevzemali celotne pošiljke raznih založb, dospelih po trgovski praksi »na ogled«, ne glede na to, ali so bile vse knjige res kvalitetne in dijakom potrebne ali ne. Dogajalo se je tudi, čeprav redkeje, da so kupovali od antikvariatov ali zasebnikov — morda celo iz lastne zaloge — docela zastarele in nepomembne stvari, ki so jemale prostor na knjiž-
57
nih policah, na drugi strani pa odjedale skromne kredite. Inventarne knjige, kamor vpisujemo knjige po vrstnem redu nakupovanja, so povsod v redu in na tekočem; slabše je po navadi s kartotečnim seznamom knjig in s kontrolno kartoteko izposo-jevalcev (oboje po abecedi), ki ju radi pozabljamo dopolnjevati in voditi. Knjižničarsko delo naj bo v rokah razgledanega in vestnega človeka, pri kupovanju pa naj mu kot soodgovoren svetovalec vsakokrat stoji ob strani vsaj še en tovariš; seveda mora imeti knjižničar za svoje delo primerno znižano učno obveznost. Dijaške knjižnice morajo služiti res samo dijakom, treba jih je načrtno in smiselno dopolnjevati, ne pa prepuščati slučaju in samovoljnosti, kajti bogate, urejene in obiskovane knjižnice bodo najboljša pomoč pri našem delu v razredih.
4. Šolske proslave in režije odrskih del. Z večjimi proslavami naj bi varčevali bolj kot doslej, ker sicer preidejo v golo navado, nujno zgubijo kvaliteto in motijo redno delo na šoli. Marsikaj se da proslaviti, in sicer mnogo prisrčneje, po razredih; skupni proslavi naj bi bili praviloma — razen kadar gre za velike jubileje, kakor je letošnji — na leto največ dve: Prešernova in zaključna. Vsaj ena izmed njiju naj bo prikaz ustvarjalne sposobnosti in uspehov dijakov literatov na zavodu, na njej naj prebero najboljša dela, ali pa naj slavisti povabijo nanjo pomembnejšega sodobnega književnika, da bo zbranim dijakom pripovedoval o svojem življenju in delu. Pa tudi sicer moramo biti pri sestavljanju programov domiselni, da se stvari ne bi iz leta v leto ponavljale, kot se pogosto dogaja; pri preštevilnih proslavah pa zaide še tako iznajdljiv režiser nujno v monotonijo in šablono. Uprizarjanje celovečernih odrskih del ima večji smisel na podeželju, kjer je gimnazija morda osrednje kulturno žarišče, kot pa v mestih, kjer delujejo ljubiteljska ali celo poklicna gledališča. Profesorji režiserji izbirajo za uprizoritev resna klasična dela ali lahkotnejše stvari, zlasti iz življenja mladine, uspehi so včasih prav lepi in dijaške predstave ponekod že tradicionalne. Tu bi rad poudaril le dvoje: šolska vodstva (okrajni sveti) naj se zavedajo, da vsak slavist ni a priori tudi režiser, ima lahko najboljšo voljo, nima pa potrebne nadarjenosti in znanja, zato k temu delu ne moremo nikogar siliti; da je dobro opravljena režija težaško duševno delo in jo je zato treba tudi pošteno honorirati, kajti prenehati je treba z miselnostjo in prakso, da mora prav prosvetni delavec opravljati naj raznovrstne j ša dela brezplačno. Sicer pa upajmo, da bodo naše šole kmalu dobile kake profesorje tujih jezikov iz vrst absolventov Akademije za igralsko umetnost, ki bodo predvsem poklicani in usposobljeni za opravljanje teh nalog.   L.R.