Dajte našim slovenskim učenkam zdrave duševne hrane! ,,Slov. Narod" je v svojej 118. štev. opozoril na uovo knjigo z naslovoin: ,,Žakynč" (Šolarice), spisala v franeoskem jeziku Eliza Berthet, a v češčino preložil Adolf Potuček v Pragi. Pri tej priliki izreka narodnemu šolstvu prijazni dnevnik željo, da bi kateri naših pisateljev oskrbel prevod tudi za našo slovensko mladino. Mi se s to željo ne le popolnem strinjamo, temveč jo še iz raznih razlogov prav toplo priporočamo v resno pretehtovanje in brzo izvršitev. Sploh znana stvar je, da kadar se snidejo le trije narodnjaki, katere navede govorica na naš krasni spol, tak se čuje stalno to-le jadikovanje: ,,Naše količkaj olikano ženstvo je čisto potujčeno, koje sega z redkimi izjemami le po nemškej knjigi in koje špoga le nemško govorico". Žal, da je to gola resnica. Ako pa vprašaš po uzrokih tej tužnej prikazni, se ti tudi stalno odgovori: ,,To je zakrivila zdaDJa ponemčevalna šola". Ta trditev je pa le deloma istinita. Ees je, da za nove šolske dobe germanizacija osobito po dekliških šolah jako napreduje; vender to ni onej žalostni prikazni glavni uzrok, kajti kjer je v teh šolah slovenščiua obligatni predmet, tam se je deklice vkljub vsemu nemčenju vsaj čitati naučč. Ampak glavna dva uzroka odtujenju našega olikanega ženstva, katera pa največ mi sami zakrivimo, sta sledeča: Prvi tiči v tem, da se po večjih mestih slovenskih pokrajin nahaja obilo dekliških zavodov s pravico javnosti, ki so pa v resnici samo dobre dohodke noseča zasobna podjetja. To so vam prava gnezdišča za iznarodenje našega ženstva iz boljših stanov, katera imajo pred drugirui javnimi dekliškimi učilnicami jedino to prednost, da je iz njih slovenščina popolnera izbacnjena ter da so jako draga. Ako bi se pa kdo pobrinil za statistične date o narodnosti teh gojenk, temu bi se iz prsi izvil ta-le opravičeni vsklik: ,,0j zaslepljenost! to so ja večinoma hčerke naših imovitih narodujakov, ki za drage novce dajejo svoje nežne hčerke potujčevat v čisto nemške zavode, kjer se istim vcepljuje mrzenje do vsega doraačega, katere si, izstopivši iz šole, za novce svojih rodoljubnih očetov naročujejo neraške romane dvoraljive vrednosti, katere kot matere ne kramljajo s svojimi otročiči več v jeziku svojih slovenskih mater, nego v tujem, kojega v zvezde kovati so jih v nemškein zavodu naučili!" Pa naj kdo reče, da terau ni tako! Prepuščaje tega raka na našem narodnem telesu v radikalno ozdravljenje gospodu načelniku šolskemu odseku občinskega odbora ljubljaaskega vsaj v metropoli slovenskih dežol, se obrnemo k pretresovanju druzega uzroka. Ta se pa nahaja, pisatelji slovenski, roko na srce! pri vas samih. Vi sicer spisujete krasne romane, novele in kar sploh žensko serce mika, potem pa tožite, da ni vašim umotvorom dovolj čitateljic. Ali res ne veste temu uzroka? To se vam godi zaradi tega, ker začenjate hiše graditi s streho, puščaje naše male učenke 6isto iz nemari. Ko te učilnici odrastejo, so za vaše umotvore za vselej izgubljene, ker med tem se jim je nemška knjiga iz šolskih knjigarnic omislila, v katerih ni bilo njihovemu duševnemu razvitku v domačem jeziku primerne tvarine. Ali mar inislite, da samo za moški spol velja: nČesar se Janezek ni učil, tega tudi Janez ne zna?" Pričakujete morda, da Marija zna ceniti to, česar se Marijčki ni prikupilo? Zavoljo tega, ako hočete nemškemu knjigotrštvu med našim krasnim spolom uspešno konkurenco delati, tak začnite pri koreniki, oskrbite nemudoma prevod omenjenej knjigi, dajte jej naslov: ,,Slovenska učenka"; spisujte po tem vzgledu druge; mi učitelji in učiteljice se vam pa ponudimo za brezplačne agente za razširjanje vaših umotvorov po šolskib knjigarnah, o priliki konecletnih daril in pri stariših premožnejših učenk; kajti znajte, mi imamo na tisoče čitanja zmožnih in željnih učenk, pa veliko veliko sušo za DJihovo primerno duševno hrano. Urno na delo tedaj!