— 2 — Ali smo dolžni skrbeti za našo novo državo? Stara Avstrija je razpala, ker ni bila sposobna za nadaljno življenje. Znaki bodočega razpada so se kazali že med vojno. Vsakomur ni bilo dano, da bi bil opazil znamenja, da bi jih bil vedel prav tolmačiti. Za na* je prišel polom nepričakovano. Za to tavamo danes sem in tja, kakor tava človek, ki ga zbudiš s silo iz spanja. Tega tavanja pa mora biti konec. Vsakdo izmed nas se mora do dobrega zdramiti; postaviti se mora trdno na svoje noge. Primerjati moramo, kar je za nami s tem, kar imamo pred seboj. Za nami je vojna. To smo prestali, ne zase, ampak za Avstrijo, ki je pa ni več. Pred seboj imamo nove borbe, borbe za novo državo, za njen in naš obstanek. Tem borbam se nikakor ne moremo izogniti. Mi moramo in hočemo živeti. V Avstriji smo bili Slovenci obsojeni na smrt. Naše vojake, stare in mlade, naj bi bila uničila vojna ; naše gospodarstvo pa, žene in deco naj bi bile uničele rekvizicije in glad, ki je povsod spremljal rekvizicije. Tak načrt sta imela glede nas Slovencev v Avstriji naroda, ki sta bila edina merodajna, ki sta zakrivila vojno in je nista hotela končati potom pobotanja. Božja previdnost je rešila nas Slovence pogina. Zgodilo se je še več. Slovenci smo se zjedinili s Hrvati in Srbi; dobili smo brez revolucije novo državo. Za to novo državo moramo sedaj delati in skrbeti vsestransko, ker s tem delamo in skrbimo samo za se in za svoje. Naši sosedje, Nemci in Madžari, nam ne privoščijo nove države; njim ne ugaja naše ujedinjenje. Tem bolj mora ugajati nam, ker nas krepi in ščiti. Nova država mora biti naš ponos. V tej smo jednakopravni, jedna-koveljavni, sami svoji! V Avstriji smo bili le hlapci, sužnji! Ako dajemo novi državi za njeno varnost potrebne vojake, ako ji plačujemo davke, vemo, da je vse to za nas, za našo lastno varnost pred Nemci, Madžari, boljševiki, roparji, tatovi itd. Nobena država ne more izhajati brez vojakov, brez davkov. Zato Slovenci, dajmo Bogu. kar je božjega, pa tudi naši novi državi SHS, česar potrebuje za svoj obstanek!