Januš Golec'-5 Propast In dvig. Ljudska povest. ' Je bila za mladega Lapuha križeva pot od Domitrovičevega mlina pri belem dnevu po cesti v Brcžice. - ' Vest o aretaciji pravega krivca umora bogate starke se je*že bila razletela po rpodnjih vaseh. Radovedheži so pfodajali zijala ob cesti, da bi videli zločinca, ki ni kak potepuški tujec — celo domačin, sin poštenega očeta in dobro stoječega kmeta. Iz vrst gledalcev so letele na vklenjehega pikre opazke, grožnje ter pljunki so se.obešali nanj, kakor bi mu bila krivda že dokazana ,ter ga tirata orožnika samo še na obsodbo za vislice! • Tik pred Brežicami se je preril skozi špalir zijal Majdakov Johan. Položil je polno vrečp kosti na tla in kričal za OTOžnikoma: »Nedolžnega ženeta v zaporl Ali žandarji nimate oči in ušes?! Pravega morilca boste morali poiskati med boljšimi in ne med tolikanj zaničevanimi rakarji!<f Johau jc vpil, da so ga dobro razumcli vsi. Za besede in namigavanja pol bedaka se ni zmenil nikdo. ' . . Ječar brežiškega okrajnega sodišča je skrbno zaklehil za Vinkom vrata preiskovalnega zapora, ki je trajal dolgo in je bil mlademu Lapuhu kažipot v nadaljnjem življenju, II. Nekoliko pred prevratom so poslali pisca povcsti kot za nadaljnjo vojaško službovanje nesposobnega domov v rojstni kraj ob Sotli. Irael scm dovolj prilike, da sem spoznal natančncje rojake, od katerih' me je ločil poklic od otroških let naprej. Med dru^im sem zvcdel od starih očancev, da bi naj bila nekje med vasjo Brezovec in trgom Podsreda v takozvanih Čajnselah v bližini krvavih mlak kar na sredini goščave podzemeljska kapniška jama. Stari ljudje so sllšali"o jami od prednikov.' Za njeno natančno lego ni znal nikdp.. Na podobnih ljudskih govoricah je vednp nekaj istine, katero je trcba izluščiti iz lupin pravljic. : Pri rias na domu seje rtiudil tedaj nad 60letni hišni prijatelj Joža Klajnšek: Rodom je bil iz naše. župnijc, po poklicu čevljar in zaposlen dolga leta v veliki tvornici za usnjate izdelke v Gradcu. Za klobukom je nosil znak graškega hribolaznega društva in se je rad ponašal, kako je prehodil vsc štajerske planine, plezal po strmih skalnatih stenah nad vratolomnimi prepadi in stikal po podzemeljskih votlinah za kostmi v pradobi živečih in izumrlih jamskih medvedov. Že rajni Joža je bil strokovnjak glede podzcmlja in danes bi mu rekli, da je preizkušen — jamar. Njemu sem zaupal ljudski glas o kapniški votlini nekje v hribovju v že beleženi smeri. Nekega dnc sva se opremila z vrvjo, lučjo ter palicama in sva se podala od naše hiše navzgor, da preiščeva ozemljc in mogoče naletiva na jamo, o katcri kroži še danes po spodnjih krajih toliko z ljudsko domišljijo ter dodatki okinčanega. Na povpralevanja nisva mogla računati. Sva jo pač ubrala na slepo srečo navkreber. Po grabah in preko gričev sva dospela v hosto, katcri pravijo Kostanjevina in to radi kostanjev, med katere so pomešane lepe bukve in tudi neznatno grmovje. Ob robu Kostanfevine poseda kočarijo žc danes 4okaj priletni Paloški Tona. Možakarja sva spraševala, če je kcdaj čul o kaki jami nekje tukaj na vrheh. Palošeku je bila znana samo ljudska tromba, da bi pa bil on in njegovi pradedje sosedi pravljične votline, kaj takega niti sanjal ni. Povabila sva ga s seboj in rad ss je nama pridružil, ker je imel čas, a brez najmanjše vere v odkritje podzemcljskih skalnatih dvoran. 2e pri površnem pogledu obširne Kostanjevine me je presenetilo dejstvo, da je v gozdu več tolmunastih udolbin, ki so na dnu zasute in na dcbelo pokrite z listjem ter trhlim dračjem. Pobočna ravnica, ki jc porastena od kostanjev ter bukev, počiva na trdi podlagi iz apnenca. Apnenec in kotline dajo sklepati, da bi se znala kje skrivati votlina. Začeli smo hoditi križ-kraž po hosti, vsafc na svojo roko, Preiskava se je vršila vročega poletnega dnc in jc tiščala tudi v gozd soparica. Pri obhodu večjega grma se mi j.. zdelo, da puhti iz njega mfzlejša sapa. Poklical sem tovariša. Oba sta čutila prijetno hladnoto iz grmičja. Lotili smo sc razgre1 anja goščave. Po par korakih smo stali ob robu kotlinc, ki ie imela na dnu z dračjem zadelano ozko luknjo, iz katere je puhtcl mrzel zrak. Koj mi je bilo jasnu, da smo pred vhodom v votlino. Odstranili smo dračje ter razno drugo navlako. Iz očiščene dupline nas je hladil puh zraka, ki je moral prihajati iz globin. Jamarja Jožeta sva navezala s Tonetom na vrv. Priseči sva mu morala, da ga bova spuščala prav počasi in ga izvlekla pri priči, če bi rau grozila kaka opasnost. Komaj in komaj se je stiščal dedec z lučjo skozi luknjo, drčal nekaj časa po vrvi in zavpil kmalu, da je na trdih tleh. Čula sva iz jamž poročilo, da se nahaja Joža v prostorni cerkvi in mu lahko slediva brez nevarnosti. Pritrdila sva vrv za deblo bukvc in že sva bila pri jamarju. •Nad narai in pred nami prostorna kapniška jama, daleč nekjc v globini šumljanje tekoče vode . . . Nekaj časa smo se čudili čudesom narave, kakoršna je gledal tcr sc jim glasno čudil dobri Palošek prvič v življenju. Sicer medla luč svetilke me je koj poučila, da mi nismo odkritclji jame. Na raznih mestih so bili sledovi ognjišč, po kotih ostanki povsem preperelih desk, cunje, par težko okovanih palic z nekakimi krožniki iz debele železne pločevine na enem koncu jc bilo še v prav dobrem stanju. Ravno težke palicc, kakoršnih dotlej nisem videl, so mi bile uganka. Za raziskovanje jam služijo povsem drugačne palice, nego so bile te z dolgimi ostrinami ter krožniki. Ponudil sem najdbo tovarišema. Joža je palico samo ošvignil z očmi, pokazal s kazalcem na svoje čelo in raziagil: »Zdaj znam, kje smo in kaj smo odkrili. To so palice tobakarjev. Tobakar ali tihotapec z duhanom je moral imeti tako palico, na katero je naslanjal svoj težki tovor in sc odpočival. Ostrino je zapičil tobakar v zemljo. Preko ram in prs je nosil na hrbtu v platneni veliki vreči ali »punklju« do 100 kg tobaka. Težki »punkelj« je naslonil na krožnik palice in se odpočil ter si nekoliko opomogel za sapo. Odpočivanja na opisani način so se posluževali tobakarji, če so jih pre-Janjali financarji in so jo brisali pred njimi s težkimi tovori. Na pobegu ni imel časa, da bi bil zavsem odložil tesno zvezani in na hrbet pritrjcni punkelj. Za nekaj trenutni oddih na palici je bilo tudi v sili še vedno dovolj prilike in časa.« Presvetili ter preiskali smo prostorno jamo, ki pelje vedno bolj navzdol in ob rob prepada, po kojega dnu se spušča v slišnih valčkih voda, katera tečc in brzi skozi od bogznaj odkod in sc prikaže na prosto neznano kje. Po navpični steni v prepad ni mikalo nobenega. Prepustili smo nasičenje nadaljnje radovednosti mlajšim, ki bodo stikali tamkaj za nami. Kot spomin na obisk jam si je vzel vsak po eno lobakarsko palico in že smo bili po vrvi zunaj v gozdu. Sem že omenil, da jc bil prijatelj Joža ob odkritju jame star 60 let, Palošek ne veliko manj in radi tega sem tiščal pred razhodom v oba, da sta rne poučila iz svojih mladostnih spominov: kcdo so bili tobakarji, kod so se klatili in zakaj za božjo voljo so se zatekali v tako skrito podzemeljsko votlino. Kar sem zvedel v Kostanjevini ob baš po dolgih Ictih na novo odkriti jami, je v tesni zvezi s povcstjo. Popis odkritja jame je bil potreben za boljše razumevanje nadaljnjega razvoja ^-;odc Lapuhovejfa Vinka, glavarja obsotlskih rakarjev. Preiskava o Vinkovi krivdi ali nedolžnosti ni bila enostavna ter kratka. Gradiva za in proti se jc nakopičilo toliko, da ga je preiskovalni sodnik, kateremu se ni mudilo nikamor, zmagoval počasi. Bogznaj koliko prič je bilo zaslišanih. Zapiski izpovedb raznih oseb iž Hrvaške so lezli polževo pot, predno so dospeli v Brežicc. Osumljencc sam je bil izprašan o zadevah, o položajih in o sestankih z osebami, katere so mu bile povsem neznane. Tudi za krepko mladega človeka, kakor je bil Lapuh, ni malenkost, če ga trpinčiš ter mučiš neprestano z izpraševanjem ter nastavljanjem besednih pasti. Treba paziti na vsako besedo/katero da obdolžencc na zapisnik. Gorje, če se križajo ter si nasprotujejo njegovc izjave, Preiskovalni sodnik ima vse pred seboj zabeleženo črno na belem; osumljeni mora dajati vedno nove odgovore in mu je pri tem skrajno težavnem poslu edina opora spomin. (Dalje slcdi.)