356
Naglica se rada kazni *).
Ulomek  večje  pesme.
1.    Na Kerki cerkev je poslopje krasno, Palača je kraljica vseh kraljic, Pobožni duh nam ona kaže jasno Korošcov bratov, sester Korošic, Našteješ čez poldrug sto desetič Stopal skor ravno dvakrat devetico Od vrat pa do oltarskih krasotic, Na širokost pa manj za polovico,
Ce še prideneš jej obilno dvajsetico.
2.   Ki tjekaj prideš, le je pojdi gledat, Koroško cerkev malo šteje takih, In če te žene nje začetek zvedat, Ker vir stvari domačih tem enakih Človeka mika pri narodih vsakih, Povem ti jaz ga lahko, če želiš,
In ker po černih vidi se oblakih, Da pojde dež in blizo tu ni hiš, Pri meni, da oznanim, lahko prevedriš.
3.   Ko v božji stopiš veličanski hram, Zabliska ti v oči se berž oltar,
In tvoj pogled zaderžal  se bo tam, Da dolgo drugo vse ne bo ti mar, Vnemal bode te lepote žar:
V  sredini več od sto podob Marija, Ki rojen je iz nje vesolja Gospodar,
V  svetlobi glorije nebeške sija,
Sred angeljskih versta kraljuje mat' Mesija.
4.   Popisoval ne bom lepote dalje, Besed jeziku za popis zmanjkuje, In stanje cerkve bilo le bi zalje
Ko vsak izraz, ki jezik moj ga skuje; Natančnosti je v tem ni kar se čuje. In kar prinaša v dušo nam uho,
*) Po povesti v „Drobtinicah" 1854.
Al kar beseda nam v idejo snuje, Ostane nekakošno le temno, Le naj žlahneji izmed čutov je oko.
5.   Ne bom tadaj o tem ti dalje pravil, Ker pridši tjekaj  vidil bodeš sam, Da nisem ti preveč nje krasa slavil, In da ne bo me treba biti sram, Ak čertati ko bi imel ne znam,
In ker bi le začetek nje rad zvedil, Rad. ker želiš, kar vem na znanje dam, Al ne huduj se, če boš kaj oslcdil, Da sem povest prezmotano mor'biti vredil.
v                                                 v
6.    Caste zlo Krajnci, Stajarci, Korošci Svetnico Hemo kakor sploh je znano, Posebno reveži in pa ubožci,
Ker, kakor Izraeljce Bog je z mano Tak ona sitila je revne s hrano, Odgnala ni nikogar brez dani, In kar je dala blo je rado dano, Ker dasiravno knežkega rodii Ni bila kakor več rojencov iz gradii.
v
7.   Na doljnjem Štajerskem pri Beli steni Prijazna kjer začenja se dolina, Osmleje vidiš, ki za nje ne meni
Se skor nikdo, ker, bogme! domovina Le malokoga pravega ima sina. Nekteri štulijo se še en čas, Dokler jim hvale kaže se višina, Al če potegne kolikajšen mraz, Pa vižih! berž obernejo se stran od nas.
8.    Osmleje te ostanjki so gradii, Ki ga razrušil je nemili čas
Z ojstrostjo vseglodavnega zobii, Razsip ta, komaj še zidu obraz, Krasote kdanje ni noben dokaz; Ce ne bi zgodovina govorila. Spomina več ne bilo bi za nas, Kar mah obrasel, parst je vse pokrila In kdanjo slovo v puhli votli nič zdrobila.
9.   Grajšina ta, poslopje to razsuto Bila je Belostenskega gospoda. Grof Engelbert s soprogo svojo Tuto Zavžival je bogastva mnogo ploda, Imel je marsikterega oproda; Ker kakor zdaj, bilo je tudi pred. Da mnoga skerb, ki mnogo ima, ga gloda, In kakor zdaj, bil kdaj je zloben svet, In kot pred nami bilo, bo za nami spet.
10.   V deželah štirih je imel Iastine,
Na Stajarskem, Koroškem, Krajnskem stale In na Furlanskem njega so grajsine. Mogočne, terdne kakor gorske skale So po okolicah se lesketale, Znanile glasno akoravno neme Lastnika srečo, čast obilno hvale, Kar čislanja je rodovitno seme ,
In ta bil oče, bil roditelj blage Heme.
(Dalje sledi.)
360
Naglica se rada kazni.
(Dalje.)
11.    Ne vem veliko od nje mladih let, Le vem, da dečla bila je pobožna, Da malo takih ima zdanji svet, Pokorna staršem, vselej jim podložna, In dasiravno je bila premožna, Ošabnosti poznalo ni serce.
Nje zdrave lica, boja lic nje rožna Kazala notranje je zdravje že, Če ravno kakšenkrat te znamenja slepe.
12.    Posvetno vse imela je za prazno Nečimerno in goljufivno stvar.
Ki vabi nas na nično slast prijazno, Al po zavžitku se odkrije kvar, Očitno se pokaže piskov dar, Da svet ni domovina naša prava, Da le tam gori sije sreče žar, Da to življenje vedna je skušnjava, In da po morji prenevarnem čoln naš plava.
13.    Odreči zemlji se so njene želje, Postati Jezusova le nevesta. Edina misel nje je in veselje, Edina pot, edina varna cesta,
Ki pelje do radosti večne mesta, Svet zapustiti in postati nuna, Ker svet naš in pa čistost vkup ne gresta, Ko solnca žarni svit in bleda luna: To ve povedati deklica ta in una.
14.    Drugačna pa je bila volja staršev, Kar misli ona, to ni všeč očetu, Ne kteremu očetovih tovaršev. Čemii pač rožico v naj lepšem cvetu Veselemu umikali bi svetu?
Ti mislijo in svet dajo sebično. Da tudi mat ukloni se sovetu. Oko njih zre na dekle zalolično, Pohlep njih zre pa na bogato gospodično.
15.    Koga ne mikala bi zlata dota? Nezmerne vsak si svest je gotovine, In to iz težnih dela lahke pota,
To dela gladko iz krivin ravnino, To dela, da pokrite nam z blazino Se pota zde, ki s kamni so posute, To dela iz osornosti milino, To   dela, da si jastrobi in pute, Da so prijatli si volkovi in košute.
16.    Oko gerbave lica vidi gladke
In rožo tam, kjer cvet je lilje blede; Okusu zdi se pelin: fige sladke, In med je iz rabarbarine sklede; Kot žamet se podplat p o tipu vsede; Kadilo nosu špajek se dozdeva, Duh nageljnov, ki iz smerdelic grede; Ušesu hripov glas kot zvon odmeva, Če sraka dere se, to slavec mu prepeva.
17.    Kaj bi ne mikala jih zlata dota? Nezmerne svesti so si gotovine,
In to, kar zlomljeno, je v celo zvota. Na Stajarskem bogate štir lastine, ______Podcetertek in Andcrburg grajšine.
Vitanjska vred in Bizeljska posest,
In Mokronog iz moje domovine:
Te dote le od čara si je svest.
Kdor srečni ženin bo neveste vseh nevest-
18.   In vajena pokoma biti Hema Poslušna volji staršev se je vdala; Besede „ženin", „mož" posluša nema, Le da riideča v lica je postala
In včasi malo barvo spreminjala. Ko jo spreminja dekle sramežljivo, In kmali je poroka zavezala S koroškim grofom Hemo ljubeznjivo Od davno grofa Gulijelma željo živo.
19.    Vse prav je šlo.   Dobila sta dva sina Podobna vsa vsa mater' in očetu. Možtvo njegovo, matere milina
Se brala v lepo sternjenim je spletu Kot belo in rudeče v rožnem cvetu Na licu jima in na vsej postavi. Če hočeš da današnji dan na  svetu V češčeni bodeš pri zakonskih slavi, Naj jezik tvoj otrok podobnost staršem pravi.
20.    Če rečeš: „Kak je pač ves kip očeta Ta sinček mali, ves je oče živi,
Ves on bo, kedar pride v starje leta", Verjel bo mož besedi tej lažnjivi In vrat objemal ženi ljubeznjivi, Potem pa sinčeka poljubljal strastno Brez misli. da je v misli grozno krivi, Da hišnemu prijatlu bolje lastno Kot njemu je primerjanje to ženo častno.
(Dalje sledi.)
364
Naglica se rada kazni.
(Dalje.)
22.    Pustiva to.   Ne daj Bog, da o Hemi Bi takega le koVkaj mogel reci.
Le toliko sem hotel reci s temi, Da naše dni brez straha se opeci Ni teže na kaj takega nateci, Ker to je sad, ki nudi ga omika, Ki branijo naj jo poštenja meči Od n-as stran, ker še silno že primika Kužeč pošteni rod slovenskega jezika.
23.   Kot rože, ki na vertu so vsajene, Vesele so in lepe rasti krasne, Kjer ti vertnar ne opusti nobene Skerbi za nje in dela kar jim hasne, Ko solnca svit prižiga se in gasne, Priliva marno jim in vlago dela,
Da reši rasti v suši jih počasne, Tako za sina Hema je skerbela, Da lepa zdrava sta mladenča razcvetela.
24.   In taki sini staršem so veselje. Da imajo jih bolj kot sebe radi, In spolnijo jim vse mogoče želje , Ker vidijo, da v svoji sladki nadi Ne motijo se. da se njih kri mladi In da živeli bodo še v sinovih. Ko bodo počivali v zemlje hladi Po zemskega življenja negotovih
Pa vender sladkih le preberž  minocih dnovih.
25.   Napravila je Hema gostovanje, Da sina mlajega za god vezuje,
In o godeh godi se vse po smanje. Ker kakor praznik god se posvečuje, Le da se med domačimi praznuje, Le žlahto in prijatle vabijo, In o godeh se le veselje čuje, Tu radovati se ne zabijo , Vesele volje z žalostjo ne habijo.
26.   Da bilo je veselo tukaj tudi.
Si misli vsak in praviti ni treba; Al da ne preveselo se ne čudi, Ker, kar preveč je, nima blagra z neba, Vpijani vino, če preveč ga srebaj Al zidane so vsi vsi bili volje, Ker rezali so od veselja hleba Kosove zmerne, ki po njih ne kolje, Ker zmernost je veselja plodonosno polje.
27.   Do trne se vezovati, menim, dost je. Ko mraku solnce bližalo je dan, Odhajali so, ki prišli so v gostje, In ko je solnčni tek bil dokončan, So že razšli se vsak na svojo stran $ Samo naj bližnji delj se prideržijo.
In kdor nam bolj je kakor drugi vdanj Težko naj pervi ti se odpustijo, Navadno se naj zadnji vsedajo v kočijo.
28.   Ki naj na zadnje s Hemo se poslavlja Je Konigonda, sestra blage Heme,
In mož nje Manhart, ki se ž njo odpravlja. Na vratu slonite si sestri neme, Poslednje še dajete si objeme, Poljubljate se dolgo brez besede. Ločitev ljubih duš je plodno seme, Ki, kakor pade v solznovlažne grede, Požene kal, ki mraz je streti nima vede.
29.   In konca ni in kraja ne objema, Cez dolgo spet začnejo govoriti, Zdaj svaku tako beseduje Hema: — Al daj, dovoli, gost mi prečastiti! Da naj se vsakdo sam sme posloviti, Da si v teatru misliti se trudi. „Kdo so, ki slišal bom jih govoriti?" Hemo poznaš in sina njena tudi
In tretji je — al zdaj pazljivost raj' obudi!
Hema.
Velika, lepa hvala, blagi svak, . Da ste počastili me dans ta dan In prišli ste obhajat god sinu.
Manhart.
Gospa, sorodnica vi blaga moja, Ne vam, le meni se spodobi hvala, Da vem jo vam za to veselje tako, Ki vžival danes sem ga v družbi vaši. Vaš sin, sinova vaša vredna sta Očeta svojega in matere.
Hema.
In tebi Konigonda, blaga  sestra, Priserčna bodi hvala, da si prišla In s svojo vpričnostjo povišala Veselje dne današnjega, — le škoda Da delj pri nas ostati ne utegneš.
Konigonda.
Ne morem kakor rada, ljuba sestra, Ker sil'jo z možem me domu opravki, In lepa hvala za današnjo radost, Le škoda, da je bil tvoj mož od doma, Da bilo ni veselje prav popolno.
Hema.
Gotovo, sestra, bil bi on med nami, Ce mogel bi ne bil oddaljen biti, Ker sina rad ima.
Manhart.
To je resnica, On blag je kakor žena, dober mož In dober oče, in sinova dobra.
In blagor hiši, kjer je vse tak dobro. Na Konigondin god se snidemo Pri nas; vi pridete gospa?
Hema.
Gotovo! Ce me dotlej  ohrani živo Bog.
Manhart.
In z vami pride blagi mož?
Hema.
Gotovo! Ce živ in zdrav bo in utegne.
Manhart.
In Vilko vi, in Hartvig tudi vi?
Vilko.
Gotovo! če bom živ in zdrav in bo To všeč očetu ino materi.
Hartvig.
In jaz ponavljam bratove besede.
Manhart.
In vi, častiti mož bogaboječi, Pobožni brat soproge moje ljube In matere teh dveh mladenčev verlihr Vi tudi pridete?
Jerman.
Po Božji volji!
Manhart.
Tedaj pa zdravi!   Z Bogom.
Vsi.
Z Bogom, z Bogom.
Jerman.
Da, z Bogom! Pax vobiscum ubicunque.
Vilko in Hartvig.
In midva greva spremit ju en čas.
(Manhart, Konigonda, Vilko in Hartvig odidejo.) (Dalje sledi.)
368
Naglica se rada kazni.
(Dalje.)
Hema.
Le vendar lep, vesel je takšen dan Za materno serce,    Oba sta dobra. O Jerman, ljubi moj predragi brat, Nic ne pogrešam, kar sem kdaj želela, Ker moje želje je popolnoma Zadovolila vredna namestitev. Ti veš, da sem ko ti vsa hrepenela Živeti v vedni čistosti na zemlji In nuna kakor ti opat postati. Spolnile so se tebi želje serčne, Al jaz sem volji starišev se vdala In volji svitle žlahtnice preblage, Gospe pobožne naše cesarice, Rednice trupla, bolj še duše moje. In ne kesam se; mož je angelj ves, In sina sta mu v vsem enaka, dobra.
Jerman.
Vse res: mož dober, sina dobra, blaga,
Ti srečna med veliko si ženami,
In hotel Bog, da stalno tak bi bilo!
Ti si zredila prav otroka svoja,
In čednosti sta kakor ti si polna;
Le enega se zdi mi nisi še
Opazila: sinova se mi zdi
Sta kakor oče kdaj  pa kdaj prenagla,
Izruj iz njunih sere še to malenkost.
Drobno je zernice goruščino,
Iz zernica priraste pa drevo;
Otrincek mičken padši na netilo Požar postane; praskica ne koj Oprana, lečena, se prisadi, Po roci, nogi, drugem udu je. Ne grajam te, preljuba sestra ne; Ti si prezerla; scer sta dobra, blaga, In blagor tam, kjer taki so otroci! Ti si prezerla; scer sta že odrastla, Al dobra sta, pokorna, radoslušna, In to je lepo.
Hema.
Hvala, dragi brat, Da si opomnil me, ker lahko se Pregleda kaj, zato ti hvala lepa! Ti veš, da gledala bom, se trudila, Na sercu bolj ko vse sta mi sinova.
Jerman.
To vem, to znam, o tem ni stvarce dvombe;
Od kod drugot se pa sinovoma
Ni bati nič pohujšanja, je res;
Sicer je svet hudoben naše dni,
Posebno pa plevel nečistosti
Razširja vsestran korenine kužne
In rast podjeda čednostne pšenice,
Da medlo je nje klasje in ne plenja.
Al njiva, kjer sta ona dva dorastla,
Je bila skerbno pleta; toliko
Odrastla sta, da je plevel brez škode
In tudi se razširjati ne more.
Jazv vem. od nju gre dober glas; celo
V Sentlampertu pri nas sem slišal sam
Ljudi hvaliti ju. kako sta Božja,
Kako hudobne rudarje svarita, In clo kaznujeta nektere.    To Je prav, jaz pravim, in ljudje z menoj „Tako je prav to", govorijo vsi. Al marsikdo pristavlja: ,,jaz bi pa" Nekoliko le prej pomislil.    To Je blaga sestra, kar sem prej ti pravil r Modrost premišlja, nikdar ni prenagla. (Vilko in Hartvig prideta.)
Hema.
Vse bom zapomnila. — O  sin moj Vilko Le k meni sem na materno serce, Da te objamem Vilko, in ti Hartvig! Poglej  nebo ju, daj vse dobro vama. Lej Jerman, lej ju: moj ponos in slavo!
Jerman.
Bog vaju blagoslovi, dobra sina!
Sluga (pride).
Milostljiva gospa, nekdo bi rad
Govoril z vami, nek možak in ženska,
Gosposka sta oba, obeh obraz
Je bled kot zid ; morbiti sta nesrečna,
Al njun pogled bolj grozo znani kot
Nesrečo.
Hema.
Reci jima priti.
Sluga.
Bom.    Qodide^).
(Dalje sledi.)
372
Naglica se rada kazni
(Dalje.) Hema.
Današnji dan naj brez pomoči nikdo Ne gre od nap, če mu je pomagati In ni čez moč in zoper Božjo voljo. (Mlad gospod in mlada gospa prideta.)
Gospod.
Tako se govori, da vsakega Poslušate, ki semkaj pribeži, Gospa, in mu pomagate, in vem, Da bote tudi meni.
Hema.
Bom gotovo!
Gospod.
Povejte mi gospa, kaj ne, da roža Je cvetlica lepa?
Hema.
To je res.
Gospod.
Da je prijetna, In kdor jo ima, je veselje mu, Kaj ne, da res ?
Hema.
Res t dokler ima cvetje.
Gospod.
Al kedar obleti se, duh zgubi, Ni mar mu za njo, ki jo je imel. Kaj ne gospa, da hruško, ki lepo Rudeča, zdrava je, vsakdo rad je, Kaj ne?
Hema.
Menim, da! Gospod.
v
Ce je pa cerviva, Kdo mara za-njo, kdo jo v usta nese? Povejte mi, po čem pozna se, da Je tica tica?    Jelite po perji?
Hema.
Po perji, da!
Gospod.
Kako se pa stori, Da tica tica ni in druga ne
Žival, m ni topir in tica je
In tica ni? Kaj ne, ce se oskube?
Hema.
To je, ce se oskube, da! oskube.
Gospod.
In kaj je tica, kedar perja nima? Sramota svojega plemena, ne?
Hema.
v
Ce sama se opipa, da.
Gospod.
Al ce Jo jastrob je oskubel, kaj tedaj? Tedaj je jastrob kriv, kaj ne?
Hema.
Se ve.
Gospod.
In ker je jastrob kriv, naj jastroba
Zadene smertna strela lovčeva. —
Poglejte jo: le-ta je roža — bila,
In rožni cvet te zdrave lica — bile,
In tega cvetja duh je čistost — bila
In jaz pa tisti, čigar kinč bi — bila.
In slana, ki jo je poparila,
Je z vašega podnebja na njo padla,
Al jaz sem solnce, ki sijalo bo,
Dotlej še, da popije tisto slano.
Le-ta je tista hruška zdrava — bila,
In te-le usta bi jo jedle — bile,
In tisti červ, ki je to hruško zluknjal,
Ta červ po vaše zemlje parsti lazi,
Al jaz sem kert, ki za tem červom  rije,
Ki sit bo, ko mu sokrovco popije.
Poglejte jo : le-ta je tica brez
Perja, oskubljena peres devištva
Po sil', in jastrob, ki jo je oskubel,
Je v vašem gojzdu, ino jaz sem lovec,
In prosim za pravico lovsko vas,
Da v vaše gojzde smem nad jastroba5 —
Al če ne daste je, si sam jo vzamem,
Da jastroba ko lovski tat si vjamem.
Jerman. Hudobni svet!
Vilko.
Povejte ga zlotvorca!
H ar t vi g. Ime. ime povejte zlostnika!
Hema.
Težko verjamem, da bi kdo izmed Družine naše bil hudobnež; znam,
Saj menim to, da znam vse posle svoje, Da so pošteni; Bog nas vari tega!
Vilko.
Ime njegovo! Bog mu bodi mil, Obešajo tatove —
H a r t v i g.
Tat je tat, Da, ropar, on ukral je kar ne da Se nikdar poverniti, na dervo ž njim! Ime, gospod, ime!
Gosp od.
Mi znano ni; Kdo neki znal bi imenovati vse, Kar vaših je, ki skrivajo se solncu In brodijo po drobu černe zemlje. Ki so sosedje pekla bolj kot neba, Kdo znal bi za vse vaše rudarje? Naj bo, kdor hoče. jaz ga čem dobiti. In druzega nič nočem, česar že Sem prosil, da ga smem; meč imam oster, In če ga ž njim pošegetam, bo to Njegov naj zadnji smeh. in ce mu ž njim Enmalo puščam,  bo kozlovska kri Zavrela mu, da bo kot račja gorka. Pravico lovsko, al grem sani  nad zver! — Zelen klobuk, si reki a, za klobukom Zelene pera, suknja tud zelena Obraz je vdert, oči dve vešči, smeh Peklenski, meč moj bridek, oster, oster, Tla žejne. — Hodi rožica brezlistna, Cerviva hruška, brezperotna tica, Tla žejne na-te, pite, pite, pite! —
(Odide in gospo sebo vleče.)
30.   In zagrinjalo je zakrilo oder. In zginila sta nama spred oči.
In kamor gledam, ni ju od nikoder, Morbiti da gospod več ne živi, Da umorivši se prelil je kri V blodenji, ki mu je zavest jemalo? Morbiti tud gospe več žive ni Da jej obupanje je smert zavdalo, Da meč njegov jo — ? al — ne sodiva prekmalo.
31.   Besede zadnje, ki jih je izustil:
„Tla žejne nate, pite,  pite.   pite!44 Že kažejo, da ga je um zapustil, In take znamenja so grozovite Posebno če se kažejo očite. Morbiti si pa tudi nič ni storil. Ker daljne zgodbe so nam čisto skrite, In ve se, da ni on zlotvorca umoril. Morda je le iz naglosti takrat govortf.
(Konec sledi.)
380
Naglica se rada kazni.
(Konec.)
32.    Pustiva to; naj misli vsak, kar hoče. Kaj zgodilo se ž njima je, ne vem. Scer to in uno se mi zdi mogoče ;
In če primerjati to zgodbo smem Z dogodki, ki so lastne našim dnem, Bi pravo vedil reci že gotovost, Al se bojim zameriti ljudem, Ki porečejo: gerda ta njegovost! Odgrinjati skrivnosti take, je sirovost!
33.   Sirovost! kaj je to, kaj to pomeni? „Ne kuhan"—vsak, ki misli prav,poreče, „Zato peč obložite bolj s poleni,
Al ne s sirovimi, ki iz njih teče, In podpihajte, če goreti neče". Al ta sirovost tega ni pomena. Ta ogenj naš ne skuha in ne speče, Drug ogenj je, drug pisker, druga rena, Drug kuhar, druga voda. druge derva in
polena.
34.    Sirov si: ce se vedeš po naravi, Ce kar na jezik pride, govoriš, Besede le po miselni razstavi Izrekaš in izrazov ne meniš Kakor kupec cekine in drobiž;
Ce praviš, da ni lepa, ženski gerdi, Ce dvomiš al nasprotno govoriš, Kedar ti neverjetnega kaj terdi, Ce čela tak ne merdiš kot ga ona merdi;
35.    Sirov si: če se kužek ti ne smili,
Ce ga ne gladiš, božaš, ne — kušuješ, Kedar mu prav kaj ni, da reva cvili, Al zraven se prederzneš in zdihuješ, Ko od človeškega mučenja čuješ; Sirov si: če — al takih „če" je sila, Je toliko da, če jih zapisuješ, Ti bode zmanjkalo poprej černila, Kakor se takih „če" posoda izpraznila.
36.    Kam pač človeka misli zaneso!
Kaj je mišljenje, misel kaj, premišljanje? Nekaj kar bistri in kali oko, Kar dela nam pri belem dnevu sanje, Jasni temno, temni jasno in zanje Zasrambo večidel in kes in žal, Nepokoj, dvome, bledno homotanje; Le beri kar je Platon nasanjal, Al kar na voljni list je Hegel načečkal.
37.   Naj toliko bo dosti v pervem spevu, Da mi za druge tudi kaj ostane,
In tudi dež je nehal; ali dnevu Zapadni žarki od zahodne strane Postavljajo svetiti dalj obrane, In ti ne pojdeš danes več od tod, Prenočil tukaj bodeš. — „Kakor kane". Ne ne! ne boš se dvigal več na pot, Tema je in ne vidi se ne kam ne kod.
38.    In cerkve zvedil nisi še začetka,
Za kar pozvedal vendar si in prašal; Večer je dolg, ne kratka pripovedka, Ker tek besed besede bo nanašal, Da snutek pravljenja se bo narašal In pravljica več spevov bo imela, Ker ti z natančnostjo ne bom odlašal; Al zdaj počiva malo za čas jela, Da bova po večerji z novega začela.
39.    Ker še povedati imam ti mnogo, Najpred o zlosti rudarja Zelenca, Ki je oskrunil bil gospo ubogo, Ki vidil si jo bledo kakor senca Oropano devištvenega venca
Pred kratkem v gradu Heminem z gospodom". — O hudodelstvu tega zaslepljenca, Ki je z življenjem  in življenja  plodom Zaslužil kazen stokrat sto Gomor in Sodom.
40.    Zadela ga je šiba sodbe božje, Obesila sta Hemina ga sina, Al počivalo zlostno ni orožje, Tovarše tega vražjega zlobina Ostrupila je zlobe gadja slina, Umorili so mlada gospodiča,
K' je gnala naglica ju do pogina. Al taka je navada že hudiča, Da  zlost na zlost valiti se ne naveliča.
41.    Očeta ta umor hudo razkači. Nabere vojske, rudarje   premaga; Kar boj jih smerti koj ne poenači, Kar ne odnese jih osoda blaga, Po begu od kervave smerti praga, Jih vjete med pojedino pokolje, Da doleti jih plača dosti draga, Razmeče jih okrog na piano polje,
In orli gostovali so se dobre volje.
42.    Ta naglica začne ga grozno gristi, Več nima ga doma pokoja, mira, Poda se v Rim. da grehov se očisti, Ojstro se pokore svoj dolg opira,
In dalje zmiraj dalje vest ga tira, In v svete mesta v Palestini roma, Tam najde konec serčnega prepira, Al ko se verne na Koroško koma, Uraerje v Loki, preden prišel je do doma.
43.    In Hema — brez otrok, brez moža. vdova, Pohlevna v božjo voljo se je vdala. ^Gospodova sem dekla, naj njegova Zgodi se sveta volja!" tak je djala,
In kar imela je, vse Bogu dala, Zidala cerkve, kloštre vstanovila. Nazadnje sama nuna je postala Kerškega kloštra opatica mila, Kjer se iz tega v bolji svet je preselila. —
44.    Poslušal jaz sem Kračmanov Matija, Ko pravile so Drobtince *) to povest,
*) Glej „T)roMince" 1854.
Polasti moja se je domišljija, In gre jo po navadi v verze plest, V šopke različnih rož po tri na šest,. Le da se nekaj malo je zmotila In šla za kratek čas na oder sest, Sicer je venček s ternjem spet ovila. Kakor že tudi večkrat je poprej storila.
45.    Zato pa grajajo, da tako čudno Razmatram svet in pa ljudi na zemlji, Da vkupaj z dobrodetnim nepriljudno Se meša v mojega jezika kremlji,
In raste sad in strup na enem štremlji. Postavil Bog me je na svet rekoč: Poglej  ga, kakor je, tako ga jemlji, Postani človek, na človeško moč! Postal sem človek, vidil dan sem, vidil noč.
46.    Ni angelj ne hudič za mene človek, Le da nekteri gornjimi so bliže,
In drugi da za čednosti so covek Neobčutljivi kar na čudne viže, Prijatli tistim bolj, ki njih so niže, In spet, ki ni jim to ne uno mar, Ki čednost jih, gnjusoba jih ne briže, Ki Bogu zdaj daj6 molitev v dar In berž potem kadijo satanov oltar.
47.    Velikrat culo moje je uho Človeka, ki sem dobro ga poznal. En del ljudi soditi kaj  hudo,
In drugi del ga je pa spoštoval. En del očitno je o njem lagal; Kaj meni bilo je tedaj   verjeti ? Kateri del ga je obrekoval? Zakaj hoteli so ga ti ukleti? Pozvem! da mirno v zlosti jim ni dal živeti.
48.    Al morem jaz zato, da svet je tak? Al hočete, da naj laži raznašam ,
In to, kar zna za neresnico vsak, Kar res ni, to naj trobim in oglašam, Kar dobro ni, za dobro naj raztrašam? O vem to, da oči resnica kolje! Al bilo bi morbiti, to vas prašam, Za me in pa za ljubi rod moj bolje; Da naj podam se k farizejem dobre volje?!
M. Kračmanov.