Pomladnja romanca. Odprite okna, odprite duri, mimo jezdi vitez sveti Juri, sveti Juri na lepem konju, ki premagal na lepem konju kačo — zmaja. Ta zmaj bil je zli čarovnik, sveti Juri pa je velik svetnik — in ubit je hudobni zmaj! Oj, krvave lise, zmajeve lise žene že cvetni gaj! Odprite okna, odprite duri, nanje trka vitez sveti Juri, sveti Juri v presvetli opravi. In pripeljal je v svetli opravi lepe dneve nazaj. Oj ti dnevi, kaki dnevi v deželi so zdaj! Sveti Juri kot solnce gleda, sveti Juri skozi okna gleda. Odprite mu vse na stežaj, da svetnik sveti Juri vesel skozi duri k nam pride nazaj! Aleksandrov. »Ljubljanski Zvon,- 5. XX. 1900. 19 Če na poljane rosa pade, Gc na poljane rosa pade, poljana ljubeča blešči, če na poljane slana pade, pomlad jo oživi. Kostanji, lipe zelenijo, če ptič jim poje maj, kostanji, lipe govorijo, da vse se vrne kdaj. Le ti, pomlad, ki v srce sijes, le ti ne prideš več nazaj ? Ah, če enkrat samo se skriješ, umrla si za vekomaj r Aleksandrov. Ä Ptičja romanca ©nezdo v hruški stari bilo, ščinkavcc je v njem prebival s svojo mlado ženko. Neko noč vihar divjal je, stokalo po vrtu drevje, strele so letele. V senci jablane košate sosed je mladosten ščinkal dan za dnem sosedki. In pod hruško ležal zjutraj stari ščinkavcc je mrtev, krvaveč iz prsi. In sosede pa sosedi Poslušala ga je željno, ker je z glasom ščinkal sladkim, vsi so bili vere trdne, da jo ljubi strastno. da ga strla strela. V gnezdu pa je vdovo mlado sosed mlad s krvavim kljunom na srce poljubljal. Vojanov. Stražnik Jeran. Spisal R. S. emnosiva, tuintam nekoliko zrjavela žica je zaškripala in zaječala na železnem vretenu, katero je zavrtel železniški stražnik Jeran, da zatvori bližnje prehode črez tir. Žica se je pomaknila nekoliko dalje, zopet zaškripala ter se zazibala, zabrncla; drobno nanizane rosne kapljice so odletele na vse strani: na desno, na levo, navzgor, odkoder so zopet padale na žico, ki je še vedno trepetala. Jeran je spustil rjavo, od vednega prijemanja že umazano, mastno in obrabljeno leseno držalo pri vretenu ter se oprl na kljukasto palico, na kateri je bila pritrjena že precej raztrgana rdeča zastavica. Z levico si je popravil zamazano čepico. Na strehi stražnice, ki je bila krita s sivimi, tuintam že od dežja razpadlimi skrilmi, je tolkel tako enakomerno, počasno železen, okoren kembelj ob velik, ne prav melodično se glaseč električni zvonec ter naznanjal prihod tovornega vlaka. Včasih je okoli voglov zatulila burja ter se spajala s tem zvo-njenjem v disakorde: kakor plat zvona se je glasilo ob ječanju in jokanju sirot, katerim nad glavami gori in razpada pohištvo v pepel. Jeran je že nestrpno čakal vlaka, kajti to tuljenje burje ga je vznemirjalo; misel za mislijo, slika za sliko so se mu kakor metež podile pred njegovimi duševnimi očmi . . . Zagledal se je v železnični tir ter se zamislil . . . Dozdevalo se mu je, da je rja na železnem tiru — strjena kri, da je od dima in saj rjavkasto-rdeči pesek in kamenje — okrvavljeno. 19* Stresel se je pri tem pogledu. Gledal je in gledal, in v svoji domišljiji je bil prepričan, da je to kri, prava — človeška kri--kri one žrtve, one nesrečne žrtve, katero je našel pred dobrim tednom na tiru--mrtvo, razmesarjeno. Zopet se je stresel, zaječal je tiho, in kolena so se mu zašibila, obraz mu je postal tako bolesten, nekako divji, oči je imel odprte ter gledal nekako nervozno, kakor bi hotel zdaj pa zdaj zblazneti. Gledal je zopet pred seboj oni grozni prizor, kateri ga zdaj preganja kakor divja, krvoločna zver, katera ga hoče uničiti. Kako brezskrbno je šel ono jutro — temno je Še bilo — na svoje postajališče! Malomarno je stopal črez tir — toda v istem hipu je zadel ob neko telo — sam ni vedel, kaj je. Posvetil je s svetilnico. — Toda — groza! Človek, mrtev--- Telo je bilo vse raztrgano. In ta grozni obraz! Oči je imel odprte, izbuljene. Gledal je bolestno, kakor bi mu hotel prodreti do dna srca . . . Zdaj je skočil stražnik za korak nazaj, videl je onega mrtveca pred svojimi očmi in zaječal je, nervozno se je stresel, in zobje so mu zašklepetali od groze. In od mrliča je takrat tekel proti stražnici, poklical pri oknu ženo, šel zopet k mrliču — ga gledal, premišljeval, kako se je moglo to zgoditi — in potem ne ve več, kaj je bilo. Drugega dne je prišla komisija in med njimi tudi oni — pro-kleti revizor! Ah, ta revizor! Kako ga mučijo ti poseti revizorjevi, kako se boji tega revizorja! Najrajši bi bežal pred njim, se vdrl v zemljo, da bi ga le ne videl — če mu je le mogoče, mu uide izpred oči in ga pusti samega v stražnici, da piše, kakor mu žena pripoveduje, ki navadno ob onem času pripravlja večerjo. Od onega dne, ko je prišel revizor, ne more biti več miren. Boji se, ker je prepričan, da, popolnoma prepričan, da ga sumijo, da je on kriv one nesreče. Kamor gre, povsod ga preganja oni mrtvec, povsod ga preganjajo oni revizorjevi pogledi, kakor bi mu hoteli izkopati njegovo dušo, mu jo iztrgati ter pogledati, je li res on kriv, je li res on morilec ? Ravno zdaj je prišel revizor in morda že sedi pri oknu ter ga opazuje s svojimi črnimi, ognjenimi očmi. Vsak dan upa, da se iznebi tega revizorja; toda jedva mine dan, da ga ni — že vidi drugi dan proti mraku ono temno postavo, ki se ziblje ob tiru proti stražnici. In tedaj bi kar zblaznel. Kakor bi videl samega vraga, tako se boji. Neka notranja moč, neki nagon ga silno vleče proč — daleč proč — — In res, kamor le more, gre, da ga le ne vidi, da se le ogne onim ostrim pogledom. Rajši stoji na mrazu, v burji, kakor pa pri njem — v sobi. Kadar ga potrebuje, da mora stati poleg njega, tedaj mu je grozno, kri mu sili v glavo in k srcu . . . vse se mu meša, trese se in kakor napol mrtev stoji ondi pred njim. In v takih trenotkih bi se na vsak način rad iznebil tega prokletega revizorja. Najrajši bi ga prijel za grlo ter ga zadavil. Toda neka nevidna moč je hujša, da ga odvrača od takega čina — podi ga proč — daleč proč . . . -Zopot so jo vzdramil, pogledal—na tir, toda zopet mu je atopH- pred oči oni mrtvec . . . Začel je premišljevati, na kak način bi bil zakrivil to nesrečo. Mislil je in mislil, in dozdevalo se mu je, da oni večer ni dobro zaprl zapornice pri prehodu — in tedaj je le res on morilec, tedaj je le on kriv, da je vlak raztrgal nesrečnika. In zopet in zopet si je stavljal vprašanja, toda vedno je dobil odgovor: morilec si — morilec! V tem hipu je prisopihal mimo vlak, da se je mala stražnica kar tresla. Nerodno in z glasnim ropotom so odskakovala masivna železna kolesa, in slišalo se je sopihanje lokomotive . . . Izprevodniki na majhnih, vsem vremenskim nezgodam: dežju, mrazu, snegu, burji izpostavljenih sedežih so pozdravljali čuvaja, mu migali z rokami ali mu tudi pokimavali z glavo; toda on je le tiho odzdravljal ter gledal v vrteča se kolesa. Ni si upal pogledati v obraz izprevodnikom, ker je mislil, da tudi oni že sumijo, da je on — morilec. In zopet je videl na zarjavelih kolesih kri. Čuvaj se je nekoliko vzdramil — toda le za hip. Napol blazen jc tekel okoli stražnice, potem na vrt, zopet z vrta, toda nikjer ni našel miru, vse se mu je tako strašno dozdevalo, vsak šum ga je delal nervoznega, na vsakem rjavkastem kamenčku je videl kri — in slednjič je šel v stražnico. Vse jc postalo mirno in tiho pred stražnico. Solnce je ravnokar zahajalo za bližnjimi gorami. In lahna, mehka, belkasta tančica je legala na zemljo, jo zavijala polagoma. Preko neba se je pa jela počasi razprostirati senca, katera je sčasoma legala tudi na zemljo . . . Zrak se je tresel ter se dvigal napoj en od zemlje, se spajal z ono belo tančico ter s sivkasto-črnimi sencami. Zmračilo se je. Stražnica s svojimi okajenimi stenami je stala mirna, kakor bi se i ona hotela odpočili od dnevnega tresenja, ki pa tudi po noči ne miruje . . . Solnčnice so s povešinimi glavami dremale ob stražnici. * * * Majhna svetiljka je razsvetljevala stražnikovo sobo. Poleg ognjišča je stala stražnikova žena ter gledala nekako zamišljeno v majhen, višnjev, že ožgan lonec, v katerem se je nekaj penilo, šumelo in vrelo . . . Ni bila napačna ta stražnikova žena — da, lepa je bila. Njen ogoreli, rdečkasto nadahnjeni obraz je bil obdan s temnorjavimi lasmi, kateri so bili nekako zmedeno, v hitrici zviti v kolobar. Črne, toda motne in nekako zmedeno gledajoče oči so bile obrobljene z višnjevkastimi kolobarji, kar je dajalo celemu obrazu nekak pohoten izraz. Prsi so se hitro, nervozno vzdigovale ter padale. Lepe, debele roke je imela vprtc v močni bok. »No, Tona, kaj ti je danes povedal revizor? Ali te je morda zopet kaj izpraševal ?« je vprašal stražnik, ki je zamišljen sedel poleg mize ter vpiral svoje male, zmedene oči v ženo. Obraz mu je bil bled in menda od onih groznih muk že ves razjeden. Žena se. je nekoliko vznemirila. »E, nič, nič, saj že veš, kaj me vedno izprašujc: kje si bil oni večer, kakšen si bil, si bil morda vinjen ? Se li spominjam, če si zaprl obe zapornici, in slično,« mu je odgovarjala žena prav prisiljeno. »Radovedna sem, kdaj bo konec temu vednemu in tako sitnemu izpraševanju. Kar bojim se, da te morda česa ne sumijo,« se je hinavsko muzala žena, toda v duši se je veselila prijetnih revizorjevih pohodov ter se posmihala bedastemu možu . . . »Prokleto, bodi tiho — še ti mi to govori, da sem jaz kriv nesreče — kar molči!« je zavpil čuvaj ter udaril s težkim črevljem ob mizo, da se je svetiljka zagugala. »E, saj nisem tako mislila. Le potolaži se, bo že bolje; saj veš, kakšne sitnosti napravlja vedno ta gospoda: vse hoče vedeti, povsod svojnosimeti in vse popisati- Za vse moramo biti odgovorni. Čc sit človek pod kolesa, da ga raztrgajo — je že vsega čuvaj kriv. Pri vsaki nesreči vpijejo: »Stražnik je zakrivil!« — in tedaj gorje mu!« . . . Na steni je jela prav počasi udarjati priprosta, z najbujnejšimi barvami poslikana ura — enajst. Zopet se je stražnika polastila ona nervozna blaznost, žile so se mu napele po suhem, upadlem, raskavem obrazu ter neprenehoma trepetale, usta je imel nekoliko odprta, in oči so zmedeno švigale iz kraja v kraj. Včasi je zaječal, kajti zopet je videl pred svojimi duševnimi očmi onega mrtveca. Zopet je videl onega prokletega revizorja, kateri ga gleda s svojimi ostrimi, bodečimi očmi.-- In v tem hipu je hotel umoriti revizorja. Neka strast se ga je polaščala, katera bi ga tirala do skrajnosti, da se ni prav tedaj vzdramil. Morilec ne bom — nikdar — si je mislil čuvaj ter z vso svojo moralno močjo podil od sebe one grozne naklepe. Žena je preplašeno pogledala moža. Ravno ji je stopalo pred oči njeno pregrešno početje, strastni objemi, s katerimi sta se razveseljevala z revizorjem, s katerimi je goljufala njega — moža, kateri vendar vse žrtvuje zanjo. Toda kmalu se je iznebila teh misli, in smešno se ji je to zdelo. Zakaj bi ona ne smela uživati teh sladkosti, ko ji je na strani njenega moža — saj ji tudi revizor tako pravi — vendar tako pusto, dolgočasno ? Zakaj bi se branila prijaznega revizorja, saj bo s tem pomagala sebi in možu; kajti revizor ji obeta, da bo priporočal moža, da postane izprevodnik — in tedaj bodeta tako brezskrbno živela v mestu. Kaj vendar hoče njegov divji pogled ? Morda je spoznal, da ga ona goljufava, vara . . . Obledela je — vztrepetala — roke so ji omahnile. Mraz jo je izprclctaval. Mislila je, da jo zdaj pa zdaj prime, ji zasadi nož v prsi, da se maščuje nad njo — na tak način . . . Toda potolažila se je, ko je videla, da je čuvaj prav mirno vstal ter šel ven, da vžge signalne svetiljke. Sama sebi se je smejala. Kako more neki njen mož izvedeti za njena početja, ko je vendar tako — bedast . . .! V sobo stražnice so legle neprodirne sence ter jo zavile v temno noč. Zunaj je tulila burja, da se je tresla cela stražnica, se vpirala v okna, da so ropotala. In speče solnčnice, katere so stale prav ob oknih, so tolkle z vso silo ob šipe, kakor bi prosile zatišja in rešitve. In to ropotanje, ta vrišč, to tuljenje in piskanje je grozno vznemirjalo čuvaja. Dozdevalo se mu je, da trka revizor na vrata, kadar se je burja z vso močjo vprla vanje. Zopet se mu je zdelo, da vzdihuje pod oknom oni mrtvec — vzdihuje — ječi — da tolče ob okno, da hoče na vsak način v sobo, da se maščuje nad njim, kateri je vzrok njegove smrti. In potegnil si je odejo črez ušesa ter se obrnil na drugo stran. In gledal je v sanjah nekak kaos raznih prikazni: mrtvec seje mešal z revizorjem . . . mrtvi, stekleni pogledi z ostrimi, bodečimi . . . ječanje s hinavskim govorjenjem. Žena pa je sladko snivala o sladkih objemih in poljubih revizorjevih. * * Solnce je kakor zlata obla vstajalo izza gora ter trosilo zlati prah žarkov po zemlji. Mokra streha in okna stražnice so se svetlikala v jutranjih žarkih. Stražnik je ravnokar stopil iz stražnice s svetiljko v roki ter šel po polzkem tiru proti tunelu, kateri je bil jedva par minut oddaljen od stražnice. Svetiljki, katera je vedno gorela v tunelu, je gotovo že olje zgorelo, in tedaj je Šel, da jo nadomesti z drugo. Prav varno je stopal, da mu ne izpoddrsne. Prišel jc do svetiljke, jo snel s krivega žreblja ter jo nadomestil z novo. Obrnil se je ter hotel iti zopet proti stražnici. Toda tam v nasprotni strani je vprav zdaj zagledal osebo, katera se je počasi pomikala po tiru proti stražnici. Kdo bi to bil? Revizor? se je izpraševal čuvaj. Niti misliti si ni upal, da bi bil res to revizor. Toda Čim bolj je gledal, tem bolj je bil prepričan, da je to revizor in nihče drugi. Kaj hoče tako zgodaj ? Morda mu hoče povedati, da je preiskava dognala, da je res on kriv one nesreče? In tedaj je uničen. Pa, vsaj vendar ne morejo dokazati, da je res on kriv. Toda ono jutro, ko je prišla komisija, so bile zapornice odprte. Ni li s tem vse dokazano? Tema se mu je delala pred očmi, ugasla svetiljka mu je padla iz rok, da se je na tleh razbila. Kakor okamcnel je stal s povešcnimi rokami ter mrtvo gledal v daljavo, od koder se je vedno bolj približa val dozdevni revizor. Več se ni zavedal samega sebe. V glavi ga je nekaj tiščalo, da, tako tiščalo; misliti ni mogel prav normalno, venomer je le gledal v daljavo. Ne, ne, ne bo ga uničil ta vražji revizor! In jel je teči proti stražnici, da izpolni svojo temno željo, katere se sam ni popolnoma zavedal. Nekaj mora storiti, nekaj strašnega. Toda vedel ni, kaj naj stori. V temnem tunelu ni videl tira, zadel je obenj ter telebnil na tla. Dozdevni revizor se mu je pred očmi nekako zmedcl, zmešal se s stražnico, vse je postalo temno — omedlel je ter ležal na tiru. Nočna sova je frfotala iz tunela v bližnji gozd . . . Iz daljave se je čulo težko ropotanje in vršanje brzovlaka. V temnem tunelu se je zableščalo, dim je napolnil zaduhlo odprtino, zemlja se je tresla pod težkimi kolesi, in votlo je zadonelo kakor mrtvaški glas . . . In vlak je prišel iz tunela ter drdral dalje po dolini . . . jVIoja pesem. Da moja pesem je posvetna, očitaš, bratec, mi? Seveda, ni prižnica, kjer bi se božja oznanjala raz njo beseda! Izpovcdnica je, kjer duša se izpoveda čutov svojih. Pa vsi zato še slabi niso, če slabi zde se v mislih tvojih. In če jih nočeš odpustiti, k ljubezni svoji brez odveze uživat pojdem novih čutov brez tvoje in brez božje jeze. Sigma. života» nlje bila to samostalna literatura, nego je bila patrietsko-po-litička: sad didaktička, sada historička, sada bojovtta, sada sentimentalna. Samostalnih literarnih individualnosti bilo je malo, a osim Freradoviča težko da je itko duboko zahvatao u sva savremena narodna pitanja. TJ sedamdesetim se godinama podigao »Vienac« pod uredništvom Šenoe. Bio to smjer idealnega romantizma» Senoa je stvorio literarnu školu medju mladjima, ali je njihov idealtzam bio šupalj« Teoretsko estetičarstvo i moralizovanje malogradsko bilo je u modi. Več se tada počeli nekoji mladji da bune. Bila je to mladež Star-Čeviceve stranke, koja je povela opoziciju proti Šenoi i »Viencu«* Kasni je je ta mladež pojačana sa novim drugovima, kojl su se napojili ruskim realizmom ili (Kumičič) u Parizu, franeuskim naturalizmom — počela izda vati listo ve »Hrv. Vilu« i »Balkan«. Ova j poslednji je vodio izrazttu borbu za naturalizam, Bilo je to u polovici osamdesetih godina. Bila je to borba u svemu slična o noj što ju deset godina kasnije proživila slovenska literatura, Taj čitavi »naturalizem« bio je tek nešto »brutalniji« romantizam. Zola je bio svima na ustirna, ali se čitao Kumičič, taj predstavnik našega romarc-tičkog naturalizma: nekoliko drastičnijih prizora, bestialm karakter! mjesto idealni, persomficiranc griešnosti — eto tog — naturalizma« Ali Kumičič je imao gladki, izvanrednl šttl — i to je po mogle ogromnem (za naše prilike) širen ju njegovih mnogebrojnih romana. Danas ih pozna svaka djevojka. I ako nlje bio vodja, to je ipak naj snažni j i talenat koji je izašao iz toga doba bio dr. Antun Ko-vačič J). — Ruski je realizam bio preoteo maha te si prokrčlo put i u »Vienac«. Iza radikalne borbe osamdesetih godina aastupa mimo *) Posebno izašle: »Barimičina ljubav«. — »Fiškal«. — »Pod Klekom« (pjesme). — »Hrvatska«: ^Ladanjska sekta«. — »Balkan«: »Medju Za bari« »Vignac«: »Smetanje posjeda« —■ »U registrator i«. doba realističkog našeg romana i pripoviesti. KovaČic je još diete borbe, sam se borio, ali 1885 javlja se več mimo tu borbu K saver Sandor-Gj alski ') sa svojim »Baloričem« i »Maričom«. Dvie, tri godine kasnije javlja se opet iz Slavonije treči veliki predstavnik socialnog romana — Josip Koza rac2), dočim se opet na početku devedesetih javlja več na pol dekadentni »Janko Leskova r.s) — Ova četiri pisca čine četiri etape razvoja boljega djela našega društva, u svom sliedu čine neki organički i postepeni prelaz iz vanj-skoga svieta u nutarnji. Promotriti ču dakle ovu četvoricu, premda bi mogao a i morao iznieti još barem desetoricu valjanih drugih pisaca realističnog smjera, ako bi htio da bude stvar podpuna. Dr. Kovačič, isprva pod uplivom Šenoe, postao je tek u drugoj polovici osamdesetih godina samostalnim i jakim. — Citamo li njegove zadnje radnje, frapirati če nas punoča dikcije, neiserpivost prispodoba, bujnost jezika. Diviti se moramo njegovoj silnoj, tvoračkoj fantaziji, njegovoj na veliko osnovanoj radnji, njegovoj često veli-čanstvenoj satiri. U tim radnjama ima lica iz seljačkoga ili poluin-teligentnoga svieta, koji te iznenadjuju svojim grubim realizmom, tako su markantno i snažno izraženi, da čemo toga malo nači u . našoj literaturi. Ima dakako i mnogo nevjerojatnosti, romantike, ali ta je romantika znak silne tvoračke snage pisca. Groteskna, brutalna satira i sarkazam, lcoje često prelazi u karikaturu, odaje ozlo-jedjeno, zapeto veliko srce. Silna tvornost fantazije i žučljivost pisanja — to su dva elementa Kovačičeve umjetničke duše. On nije imao prilike da se smiri, život filistarski ga odviše razdraživao, te »Matica«: »Pod starimi krovovi«. — »h varmegjinskik dana«. — »Biedne priče«. — »Tri pripovjesti bez naslova«. — »Na rodjeuoj grudi«. — »Osvit«. — *Male pripovjesti« — Posebno su izašlc: »Maričon«. — *U noči«. — > Radmilovič« — »Vienac«: »U novom dvoru«. — »Janko Bori s lav ič«. — »Gjurgica Agičeva«. »Mors«. — »Životopis jedne Excelcnce« — >Legenda«. »Nada«: »Beg sa Sutle*. — »U žutoj kucici«. — »Kolo«: »Ncsrctnik«. *) Izašlo je posebno: >Med ju svjetlom i tminom<. — »Mrtvi kapi-tali«. — »Tri ljubavi«. — »Tena— »Mira Kodoličeva«. — »Oprava*. — »Vienac«: — »U slavonskoj šumi«. — »Biser Kata«. — »Naš Filip«. — »Pro-letareU. — »Kapetan Sašo«. — »Donna Ines«. — »Ljudi, koji svašta trebaju«. — »Moj djed«. — »Tri dana kod sina«. — »Rodu u pohodu«. — »Dom i sviet«: »Krčeliči neče ljepote«. — »Nada«: »E. Lazarevič«. — Drama: »Tunja Benavilo«. 3) »Vienac«: ».\lisao na vječnost«. — -Poslie nesreče»Katastrofa«. — »Nada«: > J es en ji cvielci«. — U »Matici«: — *Propali dvori«. — »Sjeiic Ljubavi«. — se tako njegova tvornost izrodila u romantika, a njegovo nezadovoljstvo, još pojačano torn romantikom, prešlo je u rušenje svega. Kovačič je bio kaotična duša: znao je što rieče, ali j er ga je za svih strana tištilo, a on se nastojao svega nizkoga otresti, nije imao vremena ni mira da dozna što hoče, da postane pozitivan. Tako je i njegova plodnost služila u negativne svrhe. Bio je diete borbe, bio je žrtva onodobnoga vrienja. Njegova satira »Medju Žabari«, satira na čitavi jedan grad, pisana u feljetonističkoj formi Što se invencije i romantike i bujnosti, kojom on to sve karikira, tiče — nema u nas premca. Kovačič je bio eruptivni, vulkanički talenat, bio je prvi književnik, koji je stupio u očitu opoziciju proti čitavom našem društvu. U toj borbi je pao. Poludio je. Umro ie 1889 u ludnici. Godine 1884 pojavio se Gjalski u »Viencu« sa malom pri-poviedkom iz zagorskog plemenitaškog života. Dvie je godine ka-snije izdala »Matica« prvu njegovu knjigu. Postao je odmah popu-laran. Počeo je da osvaja duhove sa svojim turgenjevskim realizmom, sa dobrom dozom romantičke sentimentalnosti. Mirni realizam. Opisi vao je naše plemstvo. Postao je Homer Zagorja. Onda se bacio na psihološke, filozofske i socialne probleme. »Borislavič« bi imao biti naš »Faust«, a »U noči« naš »Dim« i. t. d. Gjalski je prvi počeo da razpravlja sa viših gledišta socialna pitanja, prvi je umio duboku psiho-lošku analizu, te potaknuo razne filozofske probleme. On je naš prvi savremeni pisac, koji je ujedno curopski i svjetski. Ali to i je izvor njegovih duševnih borba i nemira. U njemu se bori patriot, koji zakrinuto gleda na našu nevolju, te joj traži uzroka u našim domačim društvenim prilikama, u njemu se bori taj patriot koji bi litio da odgaja narod — proti modemom psihologu i misliocu, koji traži užitaka i slobodnu individualnost. Egoizam i altruizam, rad za druge i užitak za sebe, rodoljub i kozmopolit, demokrat i aristokrat, razarajuči analitik i impresionistički sintetik, pesimista i optimista, idealista i realista, često i naturalista, mistik i prirodnjak — sve se to bori jedno proti drugomu u Gjalskovoj duši. Sve je te borbe i te probleme on kušao riešiti u svojim djelima. Čas hoče čistu ljuba v, čas užitak, rafinovani užitak. Žena mu je jedan put vjerna družica i tješiteljica, drugi put čarobno diete kojim se on igra. Žena mu je u obče više manje nesamostalna dražestna ili dobra lutkica. On je epikurejac rafinovanih užitaka. Njegova je psihološka oštrina često frapantna, dočim je drugi put odveč šablonska, njegov je štil Čas nalik na zrake sunca, na himnu životu, a čas spet govori iz njega mračni Schopenhauer. Čovjek impresije — to je Gjalski, ali koji bi htio da to ne bude, koji bi htio da se umiri i ustali. Bori se proti društvu, ali mu često i podlegne. Umirenje neče nikada nači. On jc u literaturi tipičan dokaz prelaznog stanja naše više inteligencije. Sentimentalno - romantični patriotizam mieša se i bori za visokim europejstvom. Uzke i nizke se prilike sire i niveau hoče da se digne. Titanska borba Kovačiča prama vatli, vodi se kod Gjalskoga unutri, u duši. Spiritualni je momenat doduše jači, te prelazi u mistiku, ali tradicije i krv nedaju se uništiti. Zlo je kad se odieli duh i priroda u čovjeku, pa kad se stanu medjusobno boriti. Iz plodne i ravne Slavonije diže se eto sabrinut i ozbiljan K o za rac. Vidi plodne zemlje, a neobradjene. Narod gine medju »gospodom« i tu se »proletarizira«. A ti proletarci se gadno bore za kruh, dočim u zemlji leže »mrtvi kapitali«. I onda ekonom zemlje kliče: izrabite te mrtve kapitale i biti če dobro. Zlo ga joŠ uvjek zabrinjuje. Slavonac je lien, teži za užitkom. Gdje je pravi uzrok zlur I onda piše svoje »Medju svjetlom i tminom«: »Covjek da unapriedi svoj narod, treba da bude sluga svoje zemlje. — Krilata rieč, ali kod nas nepoznata i malo cienjena«. — Tu se diže ciena čovjeku. Covjek treba da uporabi svoju snagu. »Sluga svoje zemlje i — gospodar svoje žene«. »Zena« i »mrtvi kapitali« ležali su u zemlji ili u duši ljudskoj, to su dva pitanja, koja izpunjavaju čitavi rad Kozarcev. Bio je najprije ekonom tla, onda ekonom čovjeka, a sad je postao ekonomom duše, ako se mogu tako izraziti. Ali taj ekonom više analizira nego li daje uputa. On iznaša zlo, ali tek gdje-gdje spominja kako da ga popravimo. Svoje probleme uvjek veoma duboko zahvača, a iznaša ih kratko. Radnje njegove nisu velike. Njegov se umjetniČki horizont sve više širio — v novije doba ga sve više zanimaju generalna pitanja života. Od ekonoma postaje psiholog a gdjegdje i filozof. Ni zemlja, ni vanjski čovjek nije glavno: duša naša je glavno. I on študuje tu dusu. Njegov razvoj je postepen i sasma organički. Mirnoča je veča nego u Gjalskoga. Kritika nije satirička kao ona Kovačiča: on razriešuje čvor, a Kovačič ga htio presječi. Prvi je Kozarac počeo u nas da dublje proučava ženu. — Kozarac priznaje istinitost darvinizma i za to več zadnje pripoviesti svršavaju nekako s resignacijom: suza oproštenja uzajamnoga spaja u zadnji čas njegove parove. Da, na krutost prirodnih zakona, ko-jima se ne možemo oteti — ostaje odgovor suza: samilost. I tako je našao neko smirenje, treči mirniji od prve dvojice hrv. realista. Literatura se bacila na duševne probleme; socialna strana je postajala sve slabija. Prilike su bile takovc, da su so knjižcvnici morali povuči iz javnoga života: uvukli se u sebe. Psihologija barem ne spada pod cenzuru! Svaki je živio za sebe, radio za sebe, mislio za sebe: doba pustinjaka. Taj se pojav može opaziti u čitavom našem društvu tamo od polovice devedesetih godina. Bolji se ljudi povukli. I u literaturi se opazio taj fakt. Izraza je našao u Lcsko-varu. Lcskovar se javio dosta kasno i napisao je samo šest pripo-viesti, pa ga ipak mnogi svrstavaju medju prve naše pripovjedače, culo se dapače glasova, koji mu daju baš prvo mjesto. Leskovar je skroz moderan, njegovi junaci su moderne senzitivne, rafinirane osa-mjele duše, koje muči njihova prošlost. Leskovar nije bogat na motivima, dapače je u njima jedr.oličan: ali je on neiserpiv u finim nuansama. U prve tri pripoviesti nešto tmurniji, 11 zadnji tri nešto svjetliji — zadržao je uvjek isti akord: mol-akord. Leskovar je pjesnik onih modernih duša, koje su pune idealnih tražbina, pa kada ne nadju u životu ili u sebi absolutnoga savršenstva, bježe život i u osami protraju ostale dane. Skršene duše, koje ubijaju misli na njihova nečistu i pogriešnu prošlost. »Sve ili nista« — to je reč bi deviza tih dekadentnih ljudi. — »Ništa se neda izbrisati, ništa zabo- i iiüiiiBiB|iii ihiiiiii IimMiiiiiii i\m\i "m n imiiiiii 111 je jedan od onih ljudi, ko ji uzivaju u boli, koji si sami stvaraju boli. Nije to onaj Schopenhauerski pesimizam kako se javlja često kod Gjalskoga, niti je to ona bol radi krutosti prirodnih zakona kako se javlja u Kozarca, nego je to više neki pesimizam razpoloženja, neki epikurcizam boli. Leskovarovi junaci nisu aktivni, to su pravi »jesenski cvietci«, sjene koje nevolja ne grize i trapi nego ih jedno-lično tisti. — Umjetnička forma Leskovarova je izvanredno rafino-vana, prikazivanje plastično, kratko, a slikovite prizore ljubi nada sve. Nekoja mjesta (osobito u novijim radnjama) pjesme su u prozi ili da bolje rečem slike u riečima. — Ženski mu tipovi nisu duboko študirani, te su stereotipni baš kao i muški. Ali Leskovar je več samo po formi gdjcgdje realista turgenjevski, ali nam on ne podaje vanjski nego nutarnji, ne podaje objektivni, tudji, nego svoj, subjektivni sviet. Za to je samo jedna radnja socialne naravi (»Katastrofa«) a samo u dvima se dotiče s par rieči socialnih prilika. Leskovar je naš zadnji veliki realista i prvi moderni dekadenat. U njemu se je naš realizam produševnio, postao je nutarnji, subjek-tivniji. — Naša se literatura odvrača od realnosti: to je eto gotovi fakt. Pokušao sam ovdje u četiri predstavnika skicirati četiri etape toga odvračanja. Umjetnost, koja se je jedva bila počela u osamdesetim godinama da socializira, nakon manje od deset godina, gdje se borila socialna sa psihološko - čistoumjetničkom strujom pobiedjuje ova zadnja. Danas imamo mladež-modernističku-artističku-nesocialnu. — Kovačič je bio socialan skroz i skroz, ali baš za to jer je bio samo so-cialan — podlegao je. Društvo neda slobode individualne. Gjalskoga je spasilo od iste sudbine to — što se utekao europskim, opčim, širim problemima, i što uz socialnu sreču nije nikada zaboravio i na to da je on individuum koji ima pravo i na individualnu sreču (u du-ševnom smislu). Kozarac se tjeŠio — opčim prirodnim zakonima i nemočno spustio suzu sažaljenja. A Leskovar eto odbjegao jedno-stavno socialni život i uvukao se u individualni. — Literatura se umjetnički usavršuje, postaje umjetnički čišča, ali socialni dojam i interes gubi. Socialne se misije odriče. Za što? Odriče se pod pritiskom. Prilike su tako tiranske, da niveliziraju karaktere i sapinju slobodu, ruše polet i veličinu. Maljušasta pitanja zagušuju velike probleme. Ali opet taj fakt, kako se u literaturi očituje, svjedoči o premalenoj odpornoj snagi naših književnika. — Pitati bi se moglo: što je bolje, da bude literatura socialna ili čistoumjetnička ? Nekoji zamienjuju pojmove, pa formuliraju to pitanje ovako: nacionalna ili kozmopolitska ? Na sva ta pitanja sada ne odgovaram. Kazati ču tek toliko: literatura jest izraz života, a ne vodja života. I naša nova literatura je izraz života. Kakav je onda taj život? I on postaje ne-socialen, nejavan, slabašan. Obično se tomu kaže: apatičan i indo-lentan. A »život« koji je »nejavan« nije život. Društvo (societas) nedruštveno (nesocialno) nije društvo. Bolji dio naše inteligencije je deprimovan, potiŠten. Koji je izlaz? Promieniti prilike; u prvom redu pako: izvojštiti slobodu biti svoj, samostalan i iskren. Ali teorijama se ta sloboda ne izvojŠčuje: jaki individui, koji probiju i proderu te mreže oslobadjaju i umjetnost i društvo. A dok nema tih — jedini je put udruge, koje če omogučiti javno nastupanje samostalnih, izrazitih i jakih pojedinaca. Pojedinci, individui vriede više od svih struja, smjerova, udruga i škola. Tolstoj in njegov roman „Vstajenje". Spisal Ivan Prijatelj. (Dalje.) zgubo vero je mladi Tolstoj bridko občutil. Njegova duša se je vzbujala vedno bolj in zahtevala svojih pravic, odgovorov na vprašanja življenja in nado-meščenja za podrto formalno versko zgradbo. In petnajstletni deček se je pričel pečati s filozofijo in »odkrivanjem novih misli.« O tem svojem polotročjem delu nam pripoveduje v svojem avtobiografskem romanu iz leta 1852. tako-le: »Premišljeval nisem že več o vprašanju, s katerim sem se pečal, premišljeval sem o tem, o čemer sem premišljeval. Ce sem se vprašal, o čem premišljujem, sem si odgovoril: premišljujem, o čem premišljujem. In o čem vendar premišljujem? Premišljujem, da premišljujem, o čem premišljujem in tako dalje. Ničesar nisem mogel spraviti iz svojega razuma.« Svoj razum je vežbal s tem, da je med počitnicami Študiral na deželi (v Jasni Poljani) pri teti Jorgolski različne stare in nove filozofe. Pozneje, ko je ostavil vseučilišče in ostal do 1847. leta v Jasni Poljani, se je pečal samo s filozofsko in socialno literaturo. Tako je sam izkuŠal izpopolniti vrzeli svoje vzgoje, ki jih ni mogla zagraditi univerza v Kazanu. To dobo opisuje Tolstoj sedaj v prvih poglavjih »Vstajenja«, v posameznih epizodah je porabil to vsebino tudi v prvih svojih spisih, ki bi sc v tem oziru mogli imenovati študije, skice vseh njegovih poznejših del. Najpopolnejši avtobiografski roman te dobe je trilogija: »Detinstvo«, »Deška doba« in »Mladost«. Nikolaj Irtenjev opisuje celo svoje življenje verno, slikovito in prisrčno. Irtenjev je z malimi izpremembami Tolstoj sam. A ne samo Irtenjev. Triindvajsetlctni pisatelj Tolstoj je naslikal dva nositelja svojega življenja in svojih teženj v tej trilogiji. In tako tudi umem jaz Irtenjeva in Nehljudova: — Nehljudov se pojavi šele v XXV. poglavju »Deške dobe« kot dijak moskovske univerze in prijatelj brata Nikolajevega. — Nikolaj Irtenjev je mladi deček Tolstoj; Tolstoj upodablja v njem v glavnih potezah življenje svoje deške dobe. A pisatelj tudi v večini svojih spisov razodeva v vsaj eni osebi svoje nazore, svoje težnje in odkrite nove vidike. In za tako svojo izpoved jc porabil tu Nehljudova. Nehljudov je torej triindvajset- etni pisatelj sam, ki je v tesnem prijateljstvu zvezan s svojim drugim »jaz«om, Nikolajem Irtenjevim. Zato nam pojasnjuje Irtenjev življenje Tolstega v deških letih, Nehljudov pa je verna slika triindvajset-letnega pisatelja. Zastopnika družbe, v kateri je zrastel, je Tolstoj dobro očrtal v očetu Irtenjeva: »Oče je ljubil karte in ženske: zaigral je bil milijone in imel zveze z ženskami vseh stanov . . . Njegova narava je bila ena izmed onih, ki potrebujejo za vsako dobro delo občinstva. In samo to je imel za dobro, kar je imenovalo občinstvo dobro. Bog ve, ali je imel kake nravstvene principe ali ne? Njegovo življenje jc bilo tako polno vsakovrstnih zabav, da jih ni utegnil niti sestavljati. Saj je bil itak srečen v življenju, ker ni čutil v tem oziru nobene potrebe.« Ta milieu se je globoko zaoral v mladega Tolstega. Ne samo strast za karte in ženske, ampak tudi skrajni egoizem, sebičnost celo v dobrotljivosti in navidezno čisto pristnih čuvstvih. Junaku trilogije Irtcn-jevu jc umrla na deželi mati. Pripeljejo ga iz Moskve, da bi se poslovil od umirajoče matere. Pri opisovanju smrti se pripovednik spominja svojih čuvstev in vtiskov ter pravi: »Sramujem se, kadar se spomnim svoje žalosti, zato ker se je vedno mešalo vanjo neko samoljubno čuvstvo: sedaj želja, kazati so najbolj žalostnega, bolj kakor vsi, sedaj neka skrbna radovednost, kakšen vtisk napravi jam na druge... Čutil sem nekako naslado v tem, da sem nesrečen in se izkušam zavedati te nesreče, in to egoistično čuvstvo je v meni najbolj glušilo resnično žalost.« Oče je potreboval občinstva za vsako svoje dobro delo, sin se jc celo ob mrtvi materi izpraševal, kako bodo sodili ljudje o njegovi in namen vsakega dobrega dela, otroval in vodil je vse ravnanje dečkovo. V začetku »Mladosti« pripoveduje, kako jc pozabil pri izpovedi izpovedati se enega greha. Celo noč se je vznemirjal. In ko se je razvidelo, se je tiho odpeljal z domačim kočijažem v oddaljeni moskovski samostan, izpovedovat sc svojega greha. Tudi v tem, navidezno jako lepem ravnanju jc vodila dečka najbolj samoljubnost. Mislil je, kakšen vtisk bo napravil na duhovnika, ki najbrž še ni imel prilike videti dečka s tako prekrasno dušo. In domov grede si ne more kaj, da bi ne povedal kočijažu, zakaj ga jc peljal na vso zgodaj v samostan, pričakujoč tudi od kočijaža občudovanja. Kočijaž pa jc po svoje razumel dečkovo povest in dejal: »Vi delate po gosposko.« Ljubljanski Zvon« 5. XX. 1900. 20 V tem kratkem stavku leži vsa razlika med takratno visoko družbo in preprostim ruskim narodom. Vi delate po gosposko: vi utegnete nositi k duhovniku grehe, dokler so še majhni, da se morete potem hvaliti; od nas tega Bog ne zahteva, ker ne utegnemo. V življenju in delovanju preprostega naroda je videl deček vse lepe vzglede, ki so ga genili v mladosti. V ravnanju izobražencev ni bilo nikoli one preprostosti in odkritosti, ki na otroka deluje s tako silo. Bilo pa ni preprostosti in odkritosti zavoljo tega, ker nista spadali pod izraz »comme il faut«. Največji vpliv je imela na otroka njegova »njanja« — varovalka Natalija Savišna. Kot mala deklica je prišla Natalija s kmetov na dvor še za časa babice našega dečka. Bila je varovalka njegove matere. Zvesto in veselo je služila svoji gospodi. Kar se je dogodilo nekaj, kar jo je pahnilo v globoko nesrečo. Zaljubila se je v enega izmed hlapcev, s katerim je skupaj služila. Poprosila je pri gospodu dovoljenja, da bi se smela vzeti z izvoljencem srca. A gospod je smatral to za grdo nehvaležnost do sebe. V znak svoje nevolje jo je poslal na neko oddaljeno stepno posestvo za kravjo deklo. Ker pa se je kmalu izkazalo, da v dvoru brez nje ni moči izhajati, poklical jo je zopet nazaj. In Natalija je prišla in padla pred gospoda na kolena, češ, da naj ji za enkrat odpusti to neumnost; v drugo se kaj takega ne bo več zgodilo. Od tega dne je bila Natalija zopet ljuba »njanja«. Ko se je možila njena mlada gospodična, želela je svojo zvesto »njanjo« obdarovati za dvajsetletno požrtvovalnost: iz-posiovala ji je svobodno pismo (Natalija je bila prej last gospodarjeva) in ji obljubila letno pokojnino. Natalija je poslušala gospodično molče, potem pa je stekla z dokumentom v roki v svojo sobico, temna in užaljena. Gospodično je to ravnanje presenetilo; zato je stopila zanjo. Našla jo je sedečo na skrinji, vso objokano. Pred njo so ležali po tleh koščki raztrganega svobodnega pisma. Mladenka se je zavzela nad njenim ravnanjem in jo vprašala, kaj verrätr počenja »Nič, moja mila! Morala sem se vam strašno zameriti, da me od hiše gonite . . .« Seveda je ostala Natalija poslej še dalje služabnica svoje ljubljene gospodične. — Samo ta preprosta ženica je bila otroku vzgled ljubezni in nesebičnosti. »Ona ni nikoli govorila in menda tudi mislila o sebi: vse njeno življenje je bilo ljubezen in požrtvovalnost« Pri smrti matere so prihajale tolpe znancev in sorodnikov. A mladeniču je bila zoprna njih prisiljenost in umetna žalost, njih fraze sočutja so ga dražile. Samo besede Natalije Savišne so dihale ljubezen in odkritosrčnost. Ona ni govorila kakor drugi, da »je tam boljše zanjo, ker ni bila ustvarjena za svet.« »Njegova sveta volja!« je rekla starka. »On jo je vzel, ker je bila vredna, saj je Njemu dobrih tudi tam treba«. — »Ta prosta misel me jc s tolažbo presenetila,« pravi pripovednik, »in bliže sem se primaknil k Nataliji Savišni.« Kakor je živela, tako je tudi umrla. In zanimivo je, da Tolstoj še sedaj skoro prav tako misli o smrti, kakor jc mislila Natalija. Pozneje se je Tolstoj vedno iznova vračal k problemu smrti. Toda vtisk smrti stare njanje jc svež in vedno nov v vseh njegovih poznejših spisih. »Ostaviti življenje, ji ni bilo hudo; smrti se ni bala, ampak jo jc sprejemala kot dobroto. Pogosto se tako govori, v resnici pa se dogaja redko. Natalija Savišna se ni mogla bati smrti, ker jc umirala s trdno vero in s prepričanjem, da jc živela po evangeliju. Vse njeno življenje jc bila Čista, nesebična ljubezen in požrtvovalnost. In izvršila je tudi najboljše in največje delo v svojem življenju — umrla jc brez strahu in pomilovanja samega sebe« To je bila preprosta ruska duša, ki je silneje delovala na mladeniča nego vsa tuja vzgoja, v kateri je bila le forma in nič srca. In najprimitivnejši ljudje so bili vedno, ki so v mladeniču vzbujali najglobokejša čuvstva. Tak je bil bebec Griša, spokornik z verigami na životu. Mati je ljubila tega berača kakor Marija Bol-konska svoje »božje ljudi« v »Vojni in miru«, in na njeno prošnjo je dobil Griša pod streho malo sobico, kamor jc hodil spat. Radovednost malego Irtenjeva in drugih otrok po skrivnostnem stanovanju čudaškega Griše je bila velika. Kakor so izteknili vse, priplazili so se tudi h Oriši, ko se je baš spravljal k počitku. Njegove verige bi bili radi videli, a ni se jim posrečilo; pač pa so bili priča prizora, ki jc zapustil v pripovedniku globoko ginjenje in gorko čuv-stvo. Skriti v kotičku, so bili priča Grišinc molitve. Popisovanje te molitve je nekaj najlepšega v celi trilogiji. Besede molitve same niso tako genile dečka kot »iskreno, globoko religiozno oduševljenjc, ki se je izražalo v njegovem licu, osvetljenem od lune, in v vsem bitju. Usmili se me, o Gospod, uči me, kaj naj delam . . . nauči me, kaj naj delam, Gospod!«, in kakor bi pričakoval takoj odgovora na svojo prošnjo, jc obmolknil. Slišalo se je samo ihtenje . . . vzdignil se jc na kolena, sklenil roke na prsih in utihnil. »Zgodi se tvoja volja!« neposnemljiv krik se mu je izvil iz prsi. Z neizrazljivim izrazom na obrazu je padel s čelom na tla in zaplakal kot majhno dete. Mladi Tolstoj je pristavil opisu tega prizora te-le pomenljive besede: Mnogo vode je preteklo od tačas, mnogi spomini so izgubili zame svoj pomen in postali nejasne sanje, tudi spokornik Griša je že zdavnaj končal svojo poslednjo pokoro; a vtisk, ki ga je napravil name, in čuvstvo, ki ga je vzbudil, nikdar ne umrje v mojem spominu.« In res ni umrlo v Tolstem to čuvstvo globoke ruske duše. Prazno življenje mladosti je vleklo v uživanju in površnosti črez to čuvstvo, a ono ni umrlo. Ono je gnalo Tolstega z vedno močnejšo silo v narod. Skoro je samo še v narodu čutil življenje. In od tedaj se je vedno bolj približeval narodu. Tolstoj sam je prišel v odušev-Ijenjc pri tem spisu: »O, veliki kristjan, Griša! Tvoja vera je bila tako močna, da si čutil bližino Boga; tvoja ljubezen tako velika, da so ti besede same od sebe lile iz ust, ti jih nisi preudarjal ... In kako visoko hvalo si prinesel veličastvu Najvišjega, ko si brez besed v solzah padel na zemljo! . . .« Ali takih vzgledov je videl mladi Tolstoj bore malo. Tolstoj je bil »barin«, vse, kar je slišal, videl in občutil, je bilo barsko; barska je bila njegova vzgoja, barska do vsake najmanjše besedice, do vsakega gibljaja z roko ali nogo. V višje vrste barstva pa je zaplaval Tolstoj v svojih akademiških letih. Prepustil se je z vso strastjo svoje ognjene narave pustolovskemu, brezglavemu in potratnemu življenju, ki je spadalo takrat k barstvu ali k tabulaturi barstva, h — »comme il faut.« Komilfotnost — to je ona temna osnova v vseh ljudeh Tolstega in v njem samem, senčnata osnova vseh njegovih romanov in spisov. Ta komilfotnost se je tako zajedla v mladega Tolstega, da je postala termometer njegovega razvitka, nazadovanja in napredovanja. Komil-fotniki nastopajo v njegovem prvem in zadnjem romanu. Zc v svoji trilogiji pravi Tolstoj, da je bil pojem »comme il faut« za Irtenjeva izmed najpogubnejših in najlažnivejših pojmov, ki mu jih je dala vzgoja in družba.« To je bila ona železna srajca, katere se ni dalo sleči, ako se ni hotelo potrgati vseh vezi s človeško družbo, ki je vsa prisegala na svojega tirana »comme il faut«. Ob Času Tolstega mladosti je bil pritisk občnega mnenja prikipcl do vrhunca, in člo- veška individualnost je ležala najniže pokopana pod šegami in nošami. Formalnost do skrajnosti! Najpovršnejša pravila komilfotnosti so gospodarila z najglobočjimi čuvstvi srca, vse dobre lastnosti so se morale oblačiti v napudrano vlasuljo komilfotnosti. To je bila filozofija forme, v kateri je toliko bolj izginjal vsak subjektivizem, kolikor bolj je postajala filozofija mase, kolikor bolj so se odvajali ljudje misliti, sami sebi narekovati svoje postopke. Pojem »comme il faut« je dobival od dne do dne bolj občen in sugestiven vpliv In kaj je bilo bistvo pojma »comme il faut« ? Irtenjev pravi v »Mladosti«: »Moja komilfotnost je obstajala prvič v izvrstnem znanju francoskega jezika, zlasti izgovarjava. Člo vek, ki je slabo govoril francosko, je takoj vzbujal v meni sovraštvo. »Zakaj neki hočeš govoriti kakor mi, ko ne znaš?« sem ga z jeznim nasmehom vpraševal sam pri sebi. Drugi pogoj komilfotnosti so bili dolgi nohtje, zlikani in čisti, tretje je bilo znanje, klanjati se, plesati in razgovarjati se; četrto in zelo važno je bilo ravnodušje do vsega in neprestano izražanje nekake fine, prezirljive dolgočasnosti.« — In potem pridejo še noge, črevlji z okroglim noskom, spodnji del hlač in Še veliko reči je treba, da človek ni »mauvais genre«. »Spoštoval nisem,« pravi dalje, »niti znamenitega igralca, niti učenjaka, niti dobrotnika človeškega rodu, ako ni bil »comme il faut«. Človek »comme il faut< je stal više in onkraj vsakega primerjanja z njimi. On jim je ukazoval izdelovati slike, pisati note in knjige, delati dobro — on jih je tudi hvalil za to, zakaj bi neki ne hvalil dobrega, naj bo že čigavrŠnokoli — ali na eno stališče se ni mogel staviti z njimi, on je bil »comme il faut«, a oni ne — in dovolj.« Seveda, slikati, pisati, delati dobro pomeni — delati, truditi se, kar pa komilfotnost nima v svojih pravilih. Naslajati se ob delu drugih, zaukazovati, biti tudi mecen, a si nikoli omadeževati rok z delom — to je bila komilfotnost barstva.*) NajplitvejŠim pravilom komilfotnosti se je ustavil Tolstoj že v svojih dvajsetih letih. V svoji trilogiji govori že z ostrimi, zaničljivimi besedami o pojmu »comme il faut«. A popolnoma se ga ni mogel otresti do poslednjih časov. Ni dolgo tega, kar je pisal o njem Bers, Tako jc tudi mnenje mužika o barstvu. Za dokaz naj služi odgovor kmetiškega dečka v šoli Jasnopoljanski. Na vprašanje grofa: »Kaj delajo ljudje različnih stanov ?« je deček naštel opravke nekaterih stanov. Vpraša n pa, kaj delajo »dvorjani«, je odgovoril: >nič ne delajo.« (Citat pri Orestu Millerju: Pycciiic linearem liocjih I'oro.iH, C116. 1890. II. 27(>). ki ga pozna iz občevanja, da je »popoln aristokrat, in če ljubi nižje ljudstvo, ljubi vendar aristokracijo še bolj.« Tega seveda ni moči sklepati iz njegovih del.* Mogoče se zato ne čuti toliko ta njegova lastnost iz njegovih spisov, ker stremi v njih vedno za svojimi boljšimi čuvstvi in izkuša s pisano željo svojo, z dovršenim delom sam sebe navdušiti za nadaljno iskanje in dvigniti iz stanja, ki ne odgovarja njegovi duši. Da se je Tolstoj že jako rano pričel otresati komilfotnosti, je gotovo. Od svojega 23. do 29. leta, ko je pisal svojo trilogijo, je vedno čutil vklenjenost svojo v forme ničnega, pustega življenja in se od časa do Časa tudi izkušal postaviti na svoje noge. Najvernejša slika teh vzorov in bojev Tolstega je Nehljudov —junak večjih njegovih slik, novelic in naposled zopet njegovega velikega romana »Vstajenje«. Nehljudov se pojavi prvič v »Deških letih« in je skozi vse življenje Tolstega v njegovih spisih reprezentant pisatelja, kakršen bi bil on rad, deloma tudi, kakršen je. — Nehljudov je v »Deških letih« in v »Mladosti« prijatelj mladega Irtenjeva — slike dečka Tolstega. Pisatelj pravi o njem: »On je bil vidno zelo sramežljiv, ker ga je vsaka malenkost delala do ušes rdečega; a čim bolj je zardeval, tem več odločnosti je dobivalo njegovo lice. Kakor da bi se bil jezil sam nase, za svojo slabost. Njegova tovariša (volodja Irtenjev in častnik Dubkov) sta se bala resnih pogovorov. Nehljudov pa je bil entuziast višje vrste in večkrat se je spuščal ne glede na nasmeške v razpravljanje filozofskih vprašanj in čuvstev.« O ljubezni ni maral slišati. Teto je oboževal. Tak je bil kakor otrok. Neprijetno mu je bilo v družbi in dolgočasno. Ker se ni maral nihče z njim pogovarjati o resnih stvareh, je pričel filozofirati z napol otrokom Niko-lenko Irtenjevim; in govorila sta o samoljubju, o bodočem življenju, o umetnosti, o službi, o ženitbi in vzgoji otrok, in nikdar jima ni prišlo v glavo, da je to, kar govorita, strašna neumnost.« Nato skleneta z malim gimnazijcem prijateljstvo. Odslej štiriindvajsetletni Nehljudov vodi svojega mladega prijatelja Irtenjeva. Vse to nadzorstvo Nehljudova - akademika se zdi človeku tako, kakor da bi Tolstoj — ki je bil tudi akademik, ko je to pisal — gledal v svojo preteklost in vzgajal samega sebe v osebi Irtenjeva in se vodil samega sebe po drugih načelih, nego so njega vodili in do drugačnih ciljev. To moje mnenje o Irtcnjevu in Ne-hljudovu podpira tudi ta okolšČina, da Tolstoj ni spisal »Mladosti« do konca in niti pričel »Moške dobe«, kar je prvotno namerjaval.') *) Kakor pripoveduje K. Löwenfeld: Leo Tolstoj, I, 31. Varovanec Irtenjev je malone po letih došel svojega varuha Nehlju-dova in svojega pisatelja Tolstega. Tolstoj ni dovršil »Mladosti«, ker je še ni bil doživel do konca; iz istega vzroka se tudi ni lotil »Moške dobe«. Pozneje pa so ga zadržavali cesto novi pogoji življenja. Šele v najnovejšem času se je usedel in opisal dobo svojih ciljev, stremljenj in — odlomkov v svojem »Vstajenju«. (Dalje prihodnjič. Po zmagi. » >3) lava tebi, kralj naš Boris, živi nam še dolgo srečno, da premagaš vse sovrage, izvojuješ nove zmage tako slavne in velike, kakor ta je, hrabri kralj!« To je radost in veselje dnes v kraljevem, stolnem mestu! Na prestolu dragocenem in obdan od svetovalcev» starejšin in poglavarjev, tam stolujc Boris kralj. Bliska v roki se mu žezlo, bliska krona se na glavi. In z besedo ognjevito zbranim to-le govori: »Ker smo slavno boj končali, vabim v goste vse vas danes. Po zaslugi vas obdarim in nagradim vas kraljevo!« * Noč objema trudno zemljo. Tam v kraljevi so palači vsa že okna razsvetljena, in v dvorani presijajni zbrani gostje so visoki. Vsi v baržunu, mehki svili okrog polnih miz sedijo, in med njimi sam kralj Boris. Kaj zlata jc na opravah, dragotin in lepotičja! In darove kralj poklanja gostom z roko radodarno, a v zabavo pevci zbrani brenkajo na harfe zvonke; vstajajo iz strun glasovi, zlivajo se v melodije, burne, šumne, radostne. Kar zakliče kralj začuden: »In moj prvi svetovalec pa ni došel na zabavo ? Ves večer ga pazno iščem, a zasledil nisem ga.« Stopi h kralju —kdo pač to je mož v obleki slabi, stari. Plašč zakrpan krije ledja, pada v cunjah mu raz rame, samosvestno se postavi: »Nisem zabil priti v goste. CudiŠ, se, da sem v palačo prišel takšen — ves razcapan ? Čuj me, kralj, a potlej sodi! Starejšine, svetovalce, poglavarje svoje dvorne, vse v gostijo si povabil, vse obdaril si kraljevo, a pozabil si na otie, ki borili so se zate, ki so zate žrtvovali kri, imetje in življenje -zabil si na narod svoj! Mi gostimo tu se rajski, godba »vira melodije prevesele in poskočne, a drugačne melodije se glasijo tam v deželi: jok otrok in žen se sliši, ki zgubili so očete, ki zgubili so rednike. Razdejana je dežela, razdejano vse je polje, kdo naj kruha da sirotam ; V zlatem blesku in sijaju si na one že pozabil, ki so žezlo ti rešili, z lovorom te okrasili. Tu poglej me, kralj moj dragi, siromašno glej opravo, v meni glej svoj bedni narodi« Žezlo zlato stiska roka, srce polni bol globoka, demant. v kroni se žari, kralj povesi v tla oči. Demeter. Po strani klobuk ... Vi drugi imate ljubice, vi drugi imate denar, a jaz imam po strani klobuk, pa kaj mi vse drugo mar! Čepel je cigan božični čas ves gol, le z mrežo pokrit, a mimo hodili so ljudje, in vsak je bil v kožuh zavit. Ta cigan je bil velik humorist, kot malo je takih pri nas. Skozi ljuknico prst je potaknil ven in se stresnil: »Tu zunaj je mraz!« Po strani klobuk, pokoncu glavo, krepko udarjaj ob tlak! - -Tak bodi poet — a rože bolne naj vrag si zatakne za trak! Oton Zupančič. Osemurni delavnik v rudnikih. Spisal A. Božič. tavka avstrijskih premogarjev na Češkem in Moravskem v januarju, februarju in marcu 1.1. — stavkalo je včasi do 70.000 delavcev — je bila največja, kar jih je bilo kdaj na evropskem kontinentu. O podrobnosti stavke govoriti, ni moj namen: ne bom razpravljal o učinkih in posledicah stavke sploh in takratne stavke še posebej, akoravno.bi se dalo o tem marsikaj povedati. Močem kar preiti na predmet sam. Za uvod mi dovolite le nekaj splo šnih opazk iz teoretičnega metom o osemurnem delavniku v rudnikih. Stroški dela so produkt iz razmerja med delavnim časom, delavčevo mezdo in proizvedenim delom. V poštev pridejo prvič stroški, nastali iz tega, kar se neposredno izda za delavca, oz. za njegovo moč, da proizvede določeno množino dela, n. pr. 1 in stot premoga, 1 m sukna, ali pa za čas, v katerem da na razpolago svojo moč delodajalcu. To je delavčeva mezda, katero dobiva ali od časa kot dnevno, tedensko ali mesečno mezdo, ali pa od množine proizvedenega dela kot mezdo od kosa. Na videz so ti stroški tem večji, čim višje so mezde, in obratno. Temu pa ni povsem tako. Kajti v slučaju časovne mezde se moramo ozirati tudi na množino proizvedenega dela. Ako pridela delavec z dnevno mezdo 4 K dvakrat toliko, kakor če mu plačaš na dan samo 3 K, so v prvem slučaju stroški od dela mnogo manjši. Ravno tako se mora pri mezdi od kosa vpoštevati Čas, katerega rabi delavec za določeno število kosov. V račun prideta torej drugič čas in množina dela. Kajti vsi oni stroški, katerih velikost provzroča čas, so tem večji, čim več časa preteče. To velja n. pr. za obrestovanje naloženega kapitala. Ako se proizvaja ista množina dela v krajšem času, se kapital bolje, ker hitreje obrestuje. Čim bolj se izrabi in porabi stroj, čim več se z njegovo pomočjo proizvede, tem hitreje se amortizuje v stroju naloženi kapital. Enako zasluži delavec, ki ima mezdo od kosa, tudi pri manjši mezdi več, ako je spreten in marljiv in v določenem času več proizvede, kakor pa len delavec, ki proizvede v istem času manj, čeravno ima višjo plačo kakor prvi. Mislili bi pa, da je to razmerje med delavnim časom, delavčevo mezdo in množino produktov sledeče: Čim dalje časa se dela, in čim manjša je mezda, tem več se pridela podjetju v korist. Posebno v še nerazvitih gospodarstvih se kaj rado veruje v resničnost takega razmerja. Pa izkustvo ga ne potrjuje. Ampak ravno nasprotno je res: čim krajši je čas za delo (do določene meje seveda), in čim višje so mezde, tem več se proizvede, to se pravi: stroški za proizvajanje enote kakega produkta (1 q premoga, 1 vi sukna) so tem manjši, čim manj časa delavec dela in čim večji je njegov zaslužek. Vzroki te prikazni so: 1. Skrajšanje delavnega časa provzroči, da zbere delavec v prostih urah več moči za delo, da postane krep-kejŠi, sposobnejši za delo, vedrejši na duhu in močnejši na telesu, tako da more v razmerno krajšem času proizvajati ravno toliko kakor prej v daljšem ali pa še več. 2. Zvišana plača omogoči delavcu boljše življenje, mu izboljša življenskc razmere, delavec si lahko privošči več in boljše hrane, in njegova moč se pomnoži. 3. Obenem provzroča krajši delavni čas in višja mezda bolj gospodarstveno proizvajanje — mnogokrat iznajdbe, in navaja šiloma k izpopolnjevanju uprave podjetja. Dosedanja izvajanja v tem razmerju med časom dela, delavsko mezdo in produkcijo naj podprem nekoliko z dokazi. I. Razmerje med delavsko mezdo in produkcijo. — Ko so v nebrojnih stavkah zahtevali delavcivedno višje mezde, so se izgovarjali delodajalci na različne načine; posebno so še poudarjali to, kar se še vedno od te strani sliši, da ima namreč zvišanje mezde ravno nasprotni učinek; ne da bi postali delavci marljivejši, postanejo malomarni, leni in Še manj pridelajo nego prej pri nizki mezdi. Da je nekaj na tej trditvi resnice, temu ne moremo oporekati, ker je psihologično popolnoma utemeljeno. Daj človeku več denarja, in postal bo razsipen in bo užival v protirazmerju z dohodki. .To dejstvo lahko opažamo pri vseh slojih. Ne moremo pa trditi, da je ta prikazen tako splošna, da bi veljala za vse ljudi. Večina onih, ki pridejo do boljšega zaslužka, ve to ceniti in uredi svoje nove živ-ljenske razmere tako, da si osigura trajno boljši obstanek. Ce pa se že pri posameznih pokaže vsled večjih dohodkov razsipnost, traja ta le tako dolgo, dokler se nove razmere ne urede. Da zvišana plača dobro vpliva na proizvajanje in delavce, je ravno tako stara resnica, potrjena po izkustvu najboljših narodnih gospodarjev, teoretikov in praktikov, kakor je star, pa neopravičen ravnokar omenjeni ugovor. Že Adam Smith pravi v svoji knjigi: »O bogastvu narodov« (8. pogl. 1. knjiga) doslovno: »Visoka mezda je izpodbuda k pridnosti. Kakor pri vsaki človeški lastnosti, tako je tudi v podjetju pridnost tem večja, čim več jc takih izpodbud. Čim več ima delavec hrane in čim boljša je, tem večja jc njegova telesna moč; tolažljivi up, da si more izboljšati svoj stan in na svoje stare dni živeti udobno, navaja dclavca, da tem bolj izkorišča svojo moč. Zato vidimo, da so delavci v onih podjetjih, kjer so mezde visoke, delavnejši in pridnejši, kakor v onih, kjer so nizke. Bolj torej na Angleškem in Ško tskem, bolj v obližju velikih mest kakor v oddaljenih krajih. Nahajajo sc seveda tudi dclavci, ki tri dni v tednu lenuharijo, če v ostalih toliko zaslužijo, kolikor je potrebno za življenje. Pa to so izjeme. Ravno nasprotno: Delavci, katerih mezda se ravna po proizvedenem delu, mnogokrat celo preveč delajo, da, do uničenja svojega zdravja. (Citat iz: Brentana, »Ucber das Ar-beitsverhültniss von Arbeitslohn und Arbeitszeit«, Leipzig, str. 12.). Skoraj enako trdi Macculloch, katerega ne moremo prištevati prevelikim prijateljem delavstva, v svojem delu: »Principles of Political Economy« (citat v že omenjeni knjigi: Brentano, str. 13.): »So li Irci, Poljaki in Indijci pri nizkih mezdah delavnejši ? ali provzroča pri Ame-rikancih, Angležih in Holandcih previsoka plača lenobo ? Izkustvo vseh narodov in vseh časov nam kaže, da so ravno visoke mezde obenem najboljša izpodbuda k neprestanemu in previdnejšemu delu in najboljše sredstvo, pridobiti delavstvo za one (institucije) naredbe, pod katerimi živi.« Kakor navedena dva imenitna narodno - gospodarska teoretika izražajo se več ali manj vsi drugi, tudi oni, ki zastopajo pred vsem koristi podjetnikov. Tudi praktiki so tega mnenja, med njimi še posebno znani svetovni železniški podjetnik lord Brassey, ki je imel priliko, opazovati pri svojih podjetjih delavce najraznovrstnejŠih narodov in narodnosti; povsod je našel potrjen naš stavek, da čim višje so mezde, tem večja je delavnost delavčeva, tem manjši so razmera i stroški. # , i Ker ni moj namen, dokazovati razmerja med mezdo in produkcijo, naj zadostujejo te splošne opombe. Moral pa sem omeniti to razmerje in se malo dalje z njim pečati, ker je v zvezi z onim razmerjem, katero dokazati jc moja naloga, namreč, da se v razmeroma krajšem času'pridela ravno toliko ali še več kakor v daljšem. In ko bomo videli, da je tako razmerje med delavnim časom in proizvajanjem resnično in pravo, potem še bo treba določiti, je li osemurni delavnik v rudnikih mogoč. * Ko so vpeljali v štiridesetih letih na Angleškem mesto I2urnega delavnika lOurnega, so ropotali kakor letos povodom premogarske stavke pri nas v Avstriji tudi tam podjetniki z vsemi mogočimi in nemogočimi dokazi in sredstvi proti uzakonitvi lOurnega delavnika in govorili o nemožnosti tekmovanja z industrijo in trgovino drugih narodov, o porušenju domače produkcije i. t. d., prorokujoč Angleški .finančni ruin. Zvesti pomočniki (teli) podjetnikov so bili teoretiki menčestrske šole. Tako so trdili n. pr., da se ravno v zadnjih dveh delavnih urah proizvaja za podjetje, v ostalih 10 urah pa se proizvede komaj toliko, da se pokrijejo stroški. V Menčestru zbrani narodni gospodarji so poslali zbornici, ko je razpravljala o lOurnem delavniku, obširno peticijo, katera jc obsegala sledeče točke: 1. Deseturni delavnik provzroči zmanjšanje proizvajanja. 2. V istem razmerju bi se zmanjšala vrednost industrialnega (obrtniškega) kapitala. 3. Znižati se bode morala mezda — lOurni delavnik je torej v Škodo delavcem. 4. Delo se bode podražilo in s tem preti domačemu obrtu v tekmovanju s tujo velika nevarnost. — Pa tudi ta protest ni hasnil. Angleška zbornica je uzakonila lOurni delavnik. Posledice te uzakonitve nam kaj dobro popisuje Ernest pl. Plener v svoji knjigi o obrtniški postavodaji: »Podaljšanje delavnika ni oljčnem že zvečanje produkcije posameznega delavca. Mlad delavec pridela, če ni vsled prevelikega napora že utrujen, v krajšem Času isto, včasi še večjo množino, in to vsled splošno uvedene mezde od kosa.« Sčasoma so priznali tudi podjetniki, da je zanje lOurni delavnik večje vrednosti in ugodnejši kakor prejšnji 12urni. Delavci ne lenuharijo več toliko, so mnogo pridnejši in vztrajnejši pri delu, gredo z večjim veseljem na delo in več zaslužijo kakor prej pri 12urnem delu. Mesto pričakovanih slabih posledic se je zvečala telesna, moralna in duševna moč delavstva in s tem zvečala tudi sposobnost pri obrtu. — Ko so potem uveljavili lOurni delavnik — prej samo v rudnikih — za vse obrte in uvedli v rudnikih postavno 9urni delavnik, se podjetniki po izkušnjah z JOurnim delom niso več upirali — v novejšem času so uvedli Surni delavnik, in vendar s tem angleški obrt ni trpel. Ostal je še vedno največji in najnevarnejši tekmovalec vseh drugih držav, čeravno se tukaj drže še dandanes podjetniki krčevito neresničnega, ker od izkušenj nepotrjenega stavka, da čim manjše so mezde, in čim daljše je delo, tem manjši so stroški in tem večji dobiček. Isto, kar smo tukaj navedli iz angleške obrtniške zgodovine, isto velja za države na kontinentu, tudi za Avstrijo. Tudi pri nas uzakonitev lOdncvnega delavnika ni provzročila nikake škode, pač pa vidimo, da naš obrt, posebno železni in premogarski raste in se vedno lepše razvija. * Oscmurni delavnik. Izkustvo kaže, da se v nekaterih produkcijskih panogah, v onih s težkim in nevarnim delom, kjer treba posebne moči, posebne pazljivosti, posebno še v rudnikih pod zemljo prav lahko uvede Surni delavnik v prid ne samo delavcem, ampak tudi podjetništvom. Ker je vprašanje, ali se naj uvede v kaki obrtni panogi Surni delavnik, pred vsem praktičnega pomena, hočem v dokaz, da se tak delavnik lahko uvede, pred vsem navesti nekaj izkustev. Merodajno v tem oziru je mnenje lorda Brasscyja, katerega smo že enkrat omenili. V knjigi, kjer popisuje svojega očeta in svoje izkušnje, navaja poleg drugih sledeče slučaje: 1. Rok za dogotovljenje železnice Trent-Valley je potekal. Da bi Čim prej dovršil progo, je uvedel mesto ene same skupine delavcev dve in skrajšal lOurni delavnik za dve uri. In pokazalo se je, da sta obe skupini vsaka zase v osmih urah več storili kakor prej v desetih. 2. 22. prosinca 1872. 1. so zmanjšali v tovarni za stroje podjetnikov: Ramsone in Sims v Ipswichu delavni čas od 581/2 ur na 54 ur. Delo delavcev se je v tem krajšem času razmeroma tako zvečalo v intenzivnosti, da so zvišali parno silo gonilnih strojev za 12—15°/0. 3. V Northumberlandu in Durhamu znaša delavnik premogarjev komaj 7 ur, vhod in izhod všteta, deloma samo 6 ur, in to po prostovoljni uredbi podjetnikov. Vsak rudar — in teh je okoli 70% — dela v celem samo 61/2 ure. Vendar pa se dnevno proizvajanje ni skrčilo v razmerju 8 : 7, ampak le od 5'77 ton na dan v letu 1871. na 5"70 ton v letu 1892. Od tega časa se je razmerje celo izboljšalo. Akoravno znaša v Sti.6.) prosinca — 25. sušca t. I. — Časopis: Die Zeit, 1900, XXII. 3. Februar,, štev. 279.: Der Achtstundentag im Kohlenbergbau. Von Prof. Dr. Lujo Brentano. A />'. >I,iul-lj:iriM:i 7,von- 5. XX. iJKtO. -1 Iz pisem Jurja Šubica. Ob desetletnici njegove smrti. Priobčil Ivan Šubic. XII. V Atenah, 20. marca 1880. Dragi Ivan! olgo Ti že zopet nisem pisal — toliko imam vedno posla, da v resnici ne pridem do pisanja. Pri Schliemannovih je dela še za dve leti — a imeli bi že zdaj radi dokončano —; mož hoče vse naenkrat, dobro in — zastonj! Ker pa želim s Schlic-mannom ostati v ugodnem razmerju, delam sila pridno in držim paleto v rokah »od zore do mraka«. Poleg tega svojega glavnega posla delam tudi pri obeh Zillerjih; starejšemu portretiram gospo, mlajšemu sem pa komponiral razne figure za neke ornamente, sedaj pa slikam njega po naturi, umrlo njegovo sestro pa po fotografiji. Iz tega vidiš, da je Juri priden in da ima jako malo časa zase, da bi se oddahnil. Včasih sam ne vem, kje se me glava drži. Trikrat na teden poučujem še trinajstletno hčerko angleškega poslanika Courbetta v risanju; plača mi briljantno od ure. Tisti franki niso napačni in so mi jako dobrodošli poleg mojih rednih dohodkov. Z denarjem je namreč tukaj križ. Dasiravno ne obiskujem veselic in grem le malokdaj v gledališče, dasiravno živim jako solidno in se ogibljem vseh izkušnjav, vendar denar gine kakor kafra! V družini angleškega poslanika so mi jako prijazni in bil sem že raznim visokim dostojanstvenikom predstavljen. Gospa po-slanikova se tudi posebno zanima za moj položaj in mi prigovarja, da bi se naselil stalno v Atenah. Prvi je to misel sprožil starejši Ziller in začel delovati zanjo — menim, da sem Ti že enkrat pisal o tej zadevi — a sedaj je stvar nekako zaspala, ker se jaz ne morem prav iz srca ogreti zanjo. Profesura bi človeka pač za silo preskrbela, a jaz čutim, da bi bilo bivanje v Atenah smrt mojega umetniškega delovanja in napredka. Dosedaj sem bil eclino le na dunajski akademiji, in Ti sam najbolje veš, da ta ne zadošča. In na tej pomanjkljivi podlagi naj se naselim tu — ter pozabim še to, kar znam! No, vederemo. — Poslanik Courbctt je opozoril na moje delo tudi kralja, ki so sploh jako zanima za Schliemannovo zgradbo in je baje obljubil, da pride enkrat pogledat moje slike. Sploh so poslanikovi tako ljubeznivi ljudje, da človek izgubi v njih hiši vsako bojazljivost in nastopa skoraj tako prosto, kakor bi bil take družbe že od nekdaj vajen. Drugih posebnosti se mi ni prigodilo v zadnjem času. Obedujem še vedno v hotelu, a najbrže se bodem v kratkem drugam preselil. Preteklo nedeljo in soboto smo imeli zopet nepričakovan mraz in sneg. Atenčani pravijo, da že dvajset let niso doživeli tolike zime. Mraza je bilo — 4° C., snega pa je padlo za malo ped. — V ponedeljek so obhajali Grki pepelnico. Ker »praznujem« vse grške praznike, sem bil ta dan prost, in peljala sva se s Pavlom Zillerjem v Daphne in dalje skoraj do Elcusisa. Pot je bila krasna. Okolica, sela in morje — to dela sliko, ki jo človek mora videti z lastnimi očmi, popis bi le razžalil to lepoto! Skoraj na vsak korak se vidijo starinski ostanki in spomini na nekdanje slavne dobe Grkov. Pokazali so nam tudi mesto, kjer je baje sedel Kscrks, ko jc pregledoval svoje bojne čete. Morebiti bodem prihodnji teden obširneje pisal, osobito pa o svojem položaju glede ostanka v Atenah — za danes pa sklepam. Zdravstvujte vsi in praznujte velikonočne praznike veselo ter se spominjajte daljnega Jurja, ki si te dni bolj nego kdaj želi biti med vami! Srčen poljub od Tvojega Jurja. XIII. V Atenah, i. maja 1S80. Dragi Ivan! Včeraj teden, ravno dan pred svojim godom, sem dobil Tvoje lepo voščilo, za katero Ti izrekam najprisrčnejšo zahvalo. Tudi jaz želim in ponavljam iz dna srca, da ostane najino prijateljstvo neraz-rušljivo do — smrti. Smrt! Ta beseda se mi te dni tolikokrat ponavlja, ko sem zvedel, da Karlina *) ni več! Karlin umrl--manjka mi izrazov, da bi povedal, kar čutim v srcu. Celo življenje se mi zdi kakor sanje; koliko prijateljev in znancev je šlo v kratkem tja, od koder ni nobene vrnitve več! Bralec2), Strohhecker8) in zdaj še Karlin Jože, ') Glej letošnji »Ljubljanski Zvon«, stran 37. ' "-) Bralec je umrl kot osmošolec v Ljubljani. s) Strohhecker jc bil jako nadarjen slikar, dunajski tovariš Jurjcv. 21* najboljši, na j plemenitejši med njimi! Kako živo se še spominjam njegove prve poti na Dunaj, ko je ostavil semenišče ljubljansko-Prvo noč je spal pri meni — koliko sva takrat govorita! In poznejše življenje na Dunaju, rasni teleti m druge prilike ... a kaj čem dalje, prehudo mi je! Ohraniva mu. blag spomin, in lahka mu zemlja dimajska! Vrhufcega pridejo še žalostne novice o teti Speü in očetova pisma, v katerih mi toži, da .... provzročuje njima in matere več skrbi in sivih las nego mi vsi drugi; ca je Tine pri. vojakih bolan i. t d. — kako naj bode potem človek vesel in uživa življenje v tujini In meni gre vsaka taka stvar do srca, kakor veš v . . Pa dovolj o tern. — Juri ne srne glave povešati, Ohrabri se in piši mi vsaj Ti kaj veselega in zabavnega iz domovine! Bodes že kaj našel. Če r»e pri sebi, pa pri tujih tjudeh — da bo le kaka prijetna vest o mojih znancih! Na dan svojega godu sem bil v Keftssiv z mlajšim Zillerjem in preživel rasmerno zelo lep dan. Seve, prave druščine ni bilo; pogrešal sem marsikoga, v prvi vrsti pa Tebe, Kdaj se pač vidiva ? Kako selim zopet bšti na Dunaju m dati slovo tej lepi deželi, ki se mi zdi vedno le kakor pobeljen grob . . . Zdrav sem in delam vedno enako naporno. Vročina se pričenja in obeta dokaj nepriUk. Iz hotela »d! Angleterre« sem se preselil v drugo stanovanje, kjer Imam bolj mir ia kjer tudi ceneje živbn. Čemu bi denar po nepotrebnem metal skozi okno ? Grki praznujejo jutri Veliko noč. Zato že več dni neprestano streljajo, zvonijo in muzicirajo 'ier uganjajo ceremonije, da je groza. Zanimivo je to gledati in spoznavati, ker je našim obredom vendarle zelo malo enako. In kako se godi Tebi, dragi Ivan? Pozdravi brata Janexa in prijatelje, ki se zame zanimajo, najlepši pozdrav in poljubov bress števrk pa Tebi od Tvojega najzvestejšega in najboljšega prijatelja Jurja. XIV. V AteS3&, dan pred sv. Jakobom 1 SSO. Dragi Ivan! To pismo Ti pišem s svojo desno roko črez morje, hribe in doline {to je le trasa, v resnici bi rabil predolg »Štitček« za to) in želim, da bi Te našlo pri najboljši volji. . . . Iz tega nenavadno slovesnega začetka si gotovo že »pogrunial«, da pišem v posebnem duševnem stanju svoj list. In tetina je! Veš, zadnje dni imam mnogo druščine iz domovine. Razni učenjaki so prišli gledat v Olimpijo starine in drugo šaro, ki jih zanima, potem pa smo v Atenah malo pokazali, kako znamo biti »fajn fantje«. Pol leta sem živel kakor v samostanu, sedaj pa mi ne more nihče zameriti, če smo bili malo zidane volje in dali marsikateremu franku slovo na »nimer« . . . Tu zdaj vražje pripeka, in človeku se zdi, kakor bi bil noč in dan v parnih toplicah. Praznik pa imamo skoraj vsak dan; svetniki so vsi veliki, potem pa pride tisti dan, ko je kralj prišel na svet ali pa njegova žena Olga, ali če že drugega ni, je pa god enega ali drugega izmed prince v, ali pa končno kak spominski dan iz grške zgodovine itd. itd. Včeraj teden so dobili brzojavko iz Berlina, da so jim na kongresu prisodili mnogo dežele — to je bila radost! Tri dni so streljali skoraj brez prestanka, in zvečer je bilo mesto razsvetljeno do zadnjega kotička. »Estrajharjev« pa nimajo ravno radi, in povsod se čuje zabavljanje. Celo v gledališču so hoteli predstavljati igro, v kateri se Avstrijci zasmehujejo, a policija je to pravočasno zabranila. Začel sem o politiki, in zato je čas, da neham. Upajoč, da dobim kmalu kaj vesti od Tebe, dragi brate, ostajam s premnogimi pozdravi in poljubi Tvoj stari Juri XV. V Atenah, 2. avgusta 18s0. Dragi moj! Včeraj sem imel imeniten obisk — sam »basileus ton hellenon« je posetil Schliemannovo palačo in si podrobno ogledal moja dela. Kralj je prišel v spremstvu dveh dvornih gospodov, katerih imen pa si nisem zapomnil, ker so ta nesrečna grška imena vsaj po pol ure dolga — in se je mudil skoraj eno uro, večinoma pri mojih dovršenih delih, oziroma pri načrtih zanje. Imel sem priliko, kralju vse natanko razložiti in mnogo ž njim govoriti. Dobil sem vtisk, da je mož jako izobražen na umetniškem polju — kak kontrast v primeri s Schlicmannom! Zanimal seje tudi za moje osebne razmere, in zdelo se mi je, kakor da bi bil informiran o korakih glede mojega ostanka v Atenah. Izpraševal me je tudi o dunajskih odnošajih na akademiji in med raznimi znanimi umetniki — sploh je bil jako zgovoren in ljubezniv. Moji znanci mi svetujejo, naj izkoristim ta obisk — a Ti veš, da je moj sklep storjen, in da ne ostanem na Grškem. Tudi imam premalo tiste — recimo židovske — nature in energije, da bi si znal sedaj delati pot v take kroge; pa kaj bodem to razlagal, saj sam le predobro veš, kak značaj imamo Slovenci v tem oziru! Poslovilo se je Njega veličanstvo najmiloštneje. Ta obisk, o katerem že pišejo današnji listi, me je jako razveselil, ker vidim, da se celo najvišji krogi zanimajo zame, in ker mi to daje up, da se mi je delo precej posrečilo. Toliko v naglici, da zabeležim, kdaj in kako sta se prvič sešla dva znana Jurja — eden je bil Štefanov Jurca iz Poljan, drugi pa Gcorgios I., kralj vseh Helencev. Zdravstvuj in piši kaj! Pozdravlja Te prisrčno Tvoj Georgios. XVI. V Atenah, 21. oktobra 1880. Dragi Ivan! Danes opoldne sem dogotovil v stanovanju prof. Zillerja neko šestdnevno delo (pompejanski friz na steno), sedaj pa hočem nekoliko odgovoriti na Tvoja dva zadnja lista. Pri dr. Schliemannu sem 13. t. m. nehal delati. Nisem sicer z vsem gotov, in marsikaj je še ostalo, kar jc bilo namenjeno za slikanje, a doktor je želel, da bi se delo ne nadaljevalo, dokler ne pride domov, kar se bode menda zgodilo v osmih dneh. Med tem časom bodem dogotovil Zillerju portret, s katerim sem bil po leti prenehal. Če se s Schlicmannom ne pogodiva še za dalje, bodem potem risal par Študij in morebiti nekaj portretov, ker mi gospa po-slanikova vedno prigovarja, naj ostanem še tu; govorila je z raznimi znankami, in te se hočejo tudi dati slikati — zato sam še ne vem, kako se bode razvila moja najbližnja prihodnost. Zdaj sem začel že delati načrte za domov. Črez Laško ne poj dem, ker mi ne kaže ostati v Rimu in nimam tam nobenega znanca. Najbrže pojdem neposredno na Dunaj nazaj. Kralj je v nedeljo prišel v Atene in je bil jako slovesno sprejet. Vse ljudstvo je vrelo skupaj. Danes je bil otvorjen državni zbor v navzočnosti kralja in kraljice. Mudi se mi že, in zato sklepam svoje pisanje s srčno željo in nado, da Te najde pri najboljšem zdravju in v najprijetnejšem položaju. Bog Te živi in prej mi vroč poljub od Svojega Jurja. V Atenah, 6. novembra 1880. Ljubi Ivan! Danes sem bil pri Schliemannu — on ne misli več dati slikati. Drugih gotovih del, ki bi mi toliko nesla, da bi se izplačalo, podaljšati svoje bivanje v Atenah, nimam in zategadelj mislim, da se bodem v kakih štirinajstih dneh vkrcal na ladjo, ki me ponese proti domovini! Družina poslanika Courbetta je odpotovala vsled nepričakovanih naročil angleške vlade v Carigrad in se vrne v enem tednu. Tedaj izvem podrobneje, kako je s portreti, o katerih sem Ti v zadnjem listu menda pisal, in bodem vedel urediti svojo hišo. Janezovo pismo sem včeraj prejel — srčen mu pozdrav! Z željo, da Te to pismo najde židane volje, Te najprisrčnejc pozdravljam in ostajam Tvoj Juri. XVIII. V Atenah, 2. decembra 1880. Ljubi moj! V naglici Ti poročam, da sc danes odpeljem v Pariz k Hynaisu, ki jc dobil neko večje naročilo in me jc nujno povabil, da mu pomagam. Več o tej stvari, ko pridem v Pariz, od koder Ti bom takoj pisal. NajprisrčncjŠi pozdrav in sto poljubov od Tvojega Jurja. Adijo, Grška! — V gori zeleni. . . V gori zeleni na hrastovi veji V gori zeleni so zbrali se vrani, oglasil se črni je vran: na hrast prileteli šumno, »Vgoste neznanegavrane povabim, kjer je viselo izpačenih ustnic ko umrje za gorami dan.« že očrnelo telo. »V goro zeleno prišel je mladenič, tu vzel je slovo od sveta; zakaj je to storil, Bogu bo govoril, — nam pustil telo jc, kra-kra!« Demeter. 0 kugi. Spisal dr. Ivan Robida. (Dalje.) o so bile vodilne misli vseh terapevtov s serumom, pred vsem Rouxa in Behringa. Behring je vcepljal konjem vedno večje množice bacilov, ki provzroČajo difterijo. Čim več glivic je spustil posameznemu konju v kri, tem več in tem učinljivejše protistrupne krvne sokrvice, t. j. seruma, je imela dotična žival. Končno je vzel konju gotovo mero krvi, napojene s tem bacilskim protistrupom. Mislimo si torej, da otrok zboli za davico. Slabo se mu godi — bacilov je zašla v njegovo kri tolika množica, da telo ne more proizvesti dovolj antitoksina. Tu pride zdravnik in zabrizgne v konjski sokrvici nahajajoči se antitoksin, to se pravi: premali množici proti-strupa, kakor ga je stvoril otročji organizem, je dodal umetno še nekaj protistrupa. In sedaj bo dovolj, da nadaljuje kri uspešen bolj proti bacilom in njih razpadlinam. Antitoksina je dovolj, raz-padline onemorejo — otrok je rešen! Naj se mi oprosti, da sem navidezno zašel od svojega predmeta. Vendar se mi je zdelo neobhodno potrebno, da sem vrinil to diskusijo vmes. Kakor pri difteriji, takisto je pri kugi. Po teh načelih sta tudi učenjaka Kitasato in Fersin napravila serum proti kugi. Poslednji zdravnik poroča, da je otel izmed 28 za kugo obolelih oseb 25 smrti. Vsekakor stvar ni še dognana; vendar je danes že popolnoma jasno, da je to edina prava pot zdravljenja ne le za kugo, ampak sploh za vse infekcijske bolezni. Drugih lečil v pomenu besede proti kugi nimamo. Kar se je rabilo kdaj in se še. rabi, je nezadostno in jako dvomljive vrednosti. Priporočalo se je tekom stoletij vse — vprav brezštevilna množica zdravil svedoči, da ni nobenega zanesljivega bilo v celi ogromni zbirki. Tako smo pregledali vzroke in pojave te grozne bolezni in povedali, kako jo lečiti, kako jo odvračati od nas. Predno končam današnje predavanje, mislim, da ne bo nezanimivo, ako se ozremo Še nekoliko po zgodovini raznih epidimij »črne smrti«. — Brez dvoma je, da so poznali kugo že v starih časih. Mimogrede je omenjajo grški pisci, in za Justinijana 1. 542. nastopivša bolezen, imenovana »pestis inordinaria«, pač težko da je bila kaj drugega nego prava kuga. A prvo povsem zanesljivo poročilo o kugi v Evropi imamo pa šele iz 1. 1349. Zanesli so jo tedaj iz Italije v naše kraje. Preplula je južno Avstrijo ter razvila svoje delovanje na vprav grozen način. Stara kronika poroča, da je tedaj umrlo na Dunaju, ki je tedaj štel kakih 70.000 prebivalcev, po 1200 ljudi na dan. V isti kroniki se Čita: »Da wurde das Sterben in Oesterreich gar gros, ganz besonders zu Wien, also daß man alle Lcut, arm u. reich, musste legen in den Gottesacker zu St. Coloman. Und starben soviel Leut, an einem Tag, 1200 Leichen, so da gelegt wurden in den Gottesacker; u. waren daselbst 6 Gruben gegraben bis auf das Wasser, u. man legte in die eine Grube 4000 Leichen, ohne die, die heimlich begraben wurden in den Klöstern u. den andern Kirchen. Der Herzog floh aus der Stadt gen Purkersdorf u. verbot, daß man niemand durfte legen auf die Freithöf überall in der Stadt. Und auch viel Leut flohen aus der Stadt, deren viel auf dem Land starben. Und auch zeigte sich die Sterblichkeit an den Leuten also: an welchen Leuten sich rothe Sprinkel oder schwarze erhoben, die starben alle an dem 3. Tag, u. auch entsprangen den Leuten Drüsen unter den Achseln, die starben nahe alle an dem 3. Tag. Ks war auch der Jammer so groß, daß die Leute barfuß Kirchfahrten gingen u. thaten Große Gebet. Das half alles nichts. Auch war manches Maus dort zu Wien, wo siebzig Menschen ausstürben u. auch mehr, also daß manches Haus öd stund, daß die Leute alle todt daraus waren. Und wie viel Gut u. Erbe ward so erblos, daß niemand war, der sich sein unterwand; die Leute sagten, sie hätten gar genug, sollten sie nur leben. Und wie groß die Sterblichkeit war, konnte man die Wahrheit nie erfahren. Der Lai-Pfaffen starben soviel, daß zu St. Stephan allein ihrer starben 54.« Kakor uče drugi viri, je bilo tedaj mrtvecev 500—900 na dan. Povprečno je pobrala kuga od Velike noči do sv. Mihela 40.000 ljudi, pomrlo jih je torej nad polovico; nič manj ne po drugod. Slavni Boccacio poroča, da jih je umrlo samo v Florcnci 90.000. Kako strašno je razsajala bolezen med ljudstvom in kako ga je zbegala, svedoči morda najbolje sledeči odstavek iz Boccacijevega poročila: Ko pa je postalo zlo splošno, zaprla so se srca prebivalcev ljubezni. Bežali so pred bolniki in njihovo lastnino, nadejajoč se, da in posli po hišah, jedli so in pili, kar je bilo dobro in drago, vendar redno zmerno in brez vsega razkošja. Nihče ni piihajal k njim, ni-kako poročilo o bolezni ali smrti ni prestopilo praga njihovih stanovanj; zato pa so si preganjali čas s petjem, godbo in drugo zabavo. Drugi zopet seveda so mislili, najboljše je, da jemo in pijemo, da se zabavamo kakorkoli že in si ne odrečemo nikake želje, pa najsi bode že, kakor hoče. To je najboljše lečilo. Hodili so noč in dan iz gostilne v gostilno, popivali brez mere in zadržka, kolikor se jim je poželelo. Na tak način so se seveda tudi po svoje izogibali vsem bolnikom in prepuščali dom in posestva usodi kakor ljudje, katerim je že odbila smrtna ura. V tej splošni bedi in edinščini je propadal vsak ugled božjih in posvetnih zakonov. Večji del uradnikov je pomrlo za kugo ali pa so ležali bolni, ali pa so izgubili toliko členov rodbine svoje, da niso mogli opravljati nikakega posla; zatorej je odslej delal vsakdo, kar se 'mu je ljubilo. Drugi zopet so ubrali v načinu svojega življenja srednjo pot. Jedli in pili so, kakor se jim je zdelo vprav dobro; pohajali so in nosili s seboj prijetno dehteče cvetice, zelišča in slastila; duhali so semtertja ob njih, misleč, da si ukrepe glavo ž njimi in da se ubranijo škodljivega vpliva gnilega zraka, katerega so okuževali bolniki in mrliči. Drugi pa so bili še previdnejši. Dejali so, da ga ni boljšega sredstva izogniti se kugi, kakor bežati pred njo. Ostavili so torej mesto, svoja bivališča, sorodništvo in preselili se moški kakor ženske na kmete. Vendar je tudi teh mnogo umrlo; in sicer so umirali popolnoma odstranjeni od celega sveta, ker so sami take vzglede kazali. Tako se je torej zgodilo, da je skoro meščan pred meščanom, sosed pred sosedom, sorodnik pred sorodnikom bežal — ne da jih poseti — in da jc končno — tako silno jc udušil strah slednje čuvstvo — ostavil brat brata, sestra sestro, soproga moža in celo oče svojo lastno dcco in jih prodal neposečcnc in neoskrbljene njihovi usodi. Tako pa so vsi, kateri so ostali brez pomoči, bili izročeni rokam lakomnih poslov, kateri so, zahtevajoč visoko plačo, prinašali bolnikom jedil in zdravil in so bili navzoči ob njih smrti; no, svojega dobička niso se čestokrat predolgo veselili — vzela je tudi nje črna smrt. Tedaj pa je izginila pri onemoglih tudi vsaka sramežljivost in nravnost; žene in dekleta so pozabile na svoje poštenje ter so rabile za gojenje svojih teles brez razlike moške in ženske najnižjih stanov. Žene, sorodniki in sosedje se niso zbirali vcc kakor inače v hišah umrlih — da se udeleže žalosti preživelih. Sosedje niso več nosili mrličev v izprevodih; brez navadne množice duhovnikov, brez petja in prižganih voŠčcnk so se vršili pogrebi. Premnogo jih jc umrlo popolnem osamelih; srečen oni, za katerim so sorodniki in znanci jokali. Na mesto bolesti in žalosti jc stopila ravnodušnost, smeh in šala, zlasti ker so ljudje, zlasti ženske, mislili, to je dobro sredstvo proti obolenju. Redkokdaj je šlo 10—12 pogrcbcev za krsto; mesto navadnih nosilccv in grobokopov je bilo videti najete ljudi najnižjih slojev ljudstva; brez molitve, brez voščenke so nesli le-ti truplo do najbližje cerkve ter jc potem vrgli v katerisibodikoli grob, kjer je še bilo kaj prostora. Med ljudmi, katerih ni prištevati bilo srednjemu stanu, in med navadnim ljudstvom je bila nesreča še hujša. Med temi jih je ostalo bodisi radi revščine, bodisi radi brezskrbnosti po največ v stanovanjih ali v njih bližini — in umirali so tisočero. Marsikako življenje je ugasnilo po noči in po dnevi na cesti in ulicah. Pri mnogih je razglasil šele smrad napol gnilih trupel njihovo smrt. Čestokrat so sosedje, boječ se, da ne nalezejo bolezni, vzeli mrliče iz stanovanj ter jih položili med hišna vrata, kjer so jih v jutro mimoidoči v celih vrstah ležeče našli. Navadno so polagali po tri do štiri na nosilnice, in tako se jc zgodilo, da so moža in ženo, očeta in mater v družbi dveh do treh sinov skupno nesli na isti nosilnici na mrtvišče. Pogosto se jc tudi zgodilo, da se je enemu pogrebu pridružil vrstoma na cesti drugi; tako je izprevod, predno so prišli do pokopališča, narastel desetero. — Morda ne manj zanimiv list iz te dobe je ohranjeno pismo pesnika Petrarkc, čigar Lavra jc, kakor znano, tudi umrla za kugo Petrarka, znan sovražnik zdravnikov, piše svojemu bratu: »Moj brat! ! ! Kaj naj poročim? Kje naj pričnem ? Kam naj se obrnem? Povsod je bolest, povsod osuplost! Na meni samem vidiš ono, kar je Vergilij o tako velikem mestu pisal; kajti tu je neznosna žalost, tukaj je strah in bojazen in povsod slika smrti! Dal Bog, moj brat, da se nisem rodil ali sem preje umrl! To leto ni nas oropalo samo naših prijateljev — iztrebilo je naravnost svet svojih prebivalcev. In ako je še kaj pustilo, glej, prihodnje leto polasti se še ostanka, in smrtna kosa pokosi vse, kar je še ostalo. Kako? Ali bodo verjeli zanamci, da so vrveli nekdaj Časi, kateri so ne le to in ono deželo, ampak skoro celi svet gledali brez stanov-nikov, in vendar se ni nebo ločilo od zemlje, ni bilo vojska in ne drugih nesreč? Kaj ste videli kaj enakega, .kdaj govoreči culi o tem ? Kje leže listine, v katerih stoji zapisano, da so opustošene hiše, izpraznjena mesta, polja neobdelana in poljane krite z mrliči, kratko^ malo, da je zemeljski ris v strašno puščavo brez konca izpremenjen r Vprašaj zgodovinarje — molče — vprašaj prirodoslovce — kamene.— Obrni se k svetovnim modrecem — skomi',gujejo z rameni, gubančijo čelo, polagajo prst na usta in velevajo: molči! — Kaj boste verjeli vi, ki pridete za nami ? Doživevši vse, dvomim skoro o tem, misleč, da so sanje; žal, da sem zavesten, da gledam z odprtimi očmi, da pogrešam, domov prišedši, ljubljene svoje in se prepričavam iznova ob istinitosti onega, o čemer tarnam in tožim«. (Koncc prih.) -—- Utrinki. Spisal Jos. Kostanjevec. III. »Pet pedi«. (V spomin Fr. Gestrinu.) il je lep poletni popoldan, ko sva sedela v senci pred kolodvorsko gostilnico v Postojni. Pod nama se je razprostiral prijazni trg. V solnčnih žarkih so se kopale trške strehe, a križa na višku obeh zvonikov župne cerkve sta žarela kakor rdeči plamenici. Listje divjih kostanjev v drevoredu je temnelo, samo semtertja se je medlo zasvetlikalo, ko je potegnila sapa od severa. V daljavi jc sivel širokoglavi Nanos, obrobljen v ozadju s črnimi lisami, ki so se semtertja pretrgale, a se kmalu potem združile v dolgo temno črto, izgubljajočo se polagoma v nedoglednosti. Na nasprotni strani je počepalo nizko zaraslo gričevje v valoviti krivi črti. Vmes je bilo videti nekaj manjših vasi z rdečimi zvoniki, a tam daleč je črnelo zidovje Oreškega gradu. Oba sva bila zamišljena ter sva molče zrla v to panoramo. Črez nekoliko časa se predrami prvi on. Obrne se proti meni ter potegne z desnico preko kratkih rumenkastih brčic. »Ali veš, kaj premišljujem?« »No, kaj ?« »Gotovo zopet razmišljaš, kako bi kaj »ustvaril« za »Zvon«!« »To je presplošno! Tako se lahko ugane!« »Dobro, torej kaj natančnejšega! Počakaj . . Njegovo oko se jc vprlo v moje, in njegove ustnice so se zaokrožile na nasmeh. »Težko bode kajv« je dejal ter podprl glavo v desnico« Zopet jc zrl tja doli predse ter molčat. »Da, to je!« sent dejal črez nekaj hipov. »Kar ti zdaj vre po glavi, čni snov za kako pesem^ pač pa za — datjšo povest! Nimam Vt prav?« Hitro se je sklonil kvišku, m njegov obraz je pristal živali itejši izraz. »Prav smaš! Glej, tam doli ono poslopje! Vidiš, to je grad; imenujva ga — Kot, In v tem gradiš je arhiv — imemyva torej povest »Iz arhiva«. — Ta-le skupina hiš naj pa bo trg — Lesmce.« Govoriš je hitro in kazal 2 roko predse. »Kje so pa osebe?« »Poln jih je ves trg!« 1st začel mi je razklada >i svoj načrt. Nazadnje pa je dostavil: »Toda, ako hočem še kaj napraviti« moram hitro začeti U Njegovo like se je zatercmilo, iri v njegovo srce se je uselila ona zla slutnja, ki ga je preganjala vedno, bodisi na samem, bodisi v veseli dražbi* Sočutno serr. ga pogledal ter dej ah »Ezbij si vendar take reči h glave!« Toda zmajal je z glavo ter rekel žalostno: ■/J o »Ne morem, moje slutnje so opravičene!« »Bodi pameten, zdrav si ko riba, in do tvojega groba je še —« V tem trenotku se je prav pod nama v rumenem žitu oglasila prepelica. Dvakrat se je razločno začul njen »pet pedis »pet pedi«< Sfcrepetal je po vsem telesu, položil mš roko na ramo ter vprašal: »Ali si cul?« Njegov glas je bil votel iri skoro hrapav, »Ali si čut ?«. je ponovil drugič, ko sem povesil oči» Po vseh mojih udih je zašumelo, in v grla me jc začelo nekaj d uši ti. Toda izpregovoriti nisem mogel ruti besedice. On pa je dejal: »Do mojega groba je — pet pedi!« * * * Štr.rf. leta pozneje sem ga obiskal v Ljubljani, Bilo ga je samo še kost in koža, Takoj sem se spomnil onega popoldneva v Postojni» Skupaj sva prebila nekoliko ur, a jaz sem biŽ prepričan, da je tu vsa pomoč zastonj. Tudi sam je bil o tem gotov, a dela; je še vedno, delal do zadnjega. Njegova oporoka se končuje z ccvizo: Bog in narodi t V prihodnjem * Zvonu« beri rr.ojo pesem,« mi je dejal pri slovesu, »ter s« včass spomni mencU Hudo mi je bilo,ko sem mu stisnil velo desnico zadnjič- zadnjič. Ko mi je došla prihodnja številka »Zvonova*» sem pa čttal v njej »Balado o prepelici« in . . , jokal sem kakor otrok. IV. Aprilski sneg. Izpod brstja sadnega drevja so se že bili prikazali prvi cvetovi, in za njimi je sililo sočno zeleno lističje. Po vrtovih je že zelenela trava, in izmed nje so vzdigovale svoje dtobne glavice rdeče obrob-Ijene marjetice. Po pr.isolnčnih bregovih so rumeneie trobent see, in ob vsaki stezi so duhtele vijolice. Pomlad je bila v deželi. Nekaga dne pa za veje ostra, skeleča sapa. Solnce. ki je bilo priplulo na zapad, se prepreže z lahko, temno meglico. A ta začne vstajati, njen polkrog se vekša, in njen rob postaja mračnejš: in. mraČnejŠi. In v drevesnih nasadih zašumi, veje se nagibajo druga k drugi, cvetovi trepecejo in drhtijo. Globok vzdihi iaj pretrese celo naravo. Ko odpre drugega dne zjutraj Vid Širok okno svoje sobe, prifrče m;i bele snežinke v obraz, in kamor mu seže oko, povsod vse belo. A mraz kakor po zimi« >Ob vse bode. Cvetje je pozeblo!« »A kdaj boderoo obdelali!« Te besede je slišal Vid z ulice, a potem takoj zaprl okno. Začel, se je odpravlja« v pisarno. Vid Širok je bil namreč avskuliant pri sodišču v C. Tedaj pa mu prinese pismen osa droben Jist. Vid pogleda poštni pečat ter naglo odpre zavitek. Oči mu. prelete vrsto za vrsto, a se končno vpro skozi okno v burni metež. Nekoliko hipov obstoji kakor pribit. A r.ato začne hoditi po sobi gori in doli. »Üb vse bode. Cvetje je pozebloi — Ali ni tako dejal malo prej nekdo pod mojim oknom? — Ha, pozeblo je, pozeblo. Moj Bog, ta aprilski sneg! . , In misli mu splavaj a nazaj v polpreteklost Prav pred dvema letoma je še! osorej na velikonočne počitnice v s vaj rojstni kraj. Peš je korakat po strmi cesti, ki je vodi-a skozi temen gozd. V smrcčevju so se oglašali drozdi In ščinkavci, z visokega hojevega vrha ga je zvedavo gledala čopastoušesna veverica, a iz gošče se je čulo tudi pritrkavanje žolne. Pomladno solnce na nebu ga je spremljalo tor se mu smejalo celo pot. In dospel je do znamenja vrhu klanca. Od deževja izprani in od burje razpokam križ je stal na strmi pečini. Vidu je zastala noga. Ob križu je stala deklica, držeča v roki venec, spleten iz bršlina in prvih svežih rož. Njena roka z drobnimi belimi prsti se jc dvignila, njeno vitko telo se je vzpelo na pečino, in v tem hipu je obvisel venec nad Od rešen ikovo glavo, ovijajoč mu roke in raztezajoč se nizdoli črez noge. Vid je opazoval dekličin obraz, njeno kretanje, njen stas, a tedaj se je v njegovo srce ukral prvi žarek ljubezni. Njegova duša je tedaj bila še polna idealov, in videlo se mu je, da eden teh vzorov stoji danes utelešen pred njim. In željno je iztegnil svojo roko po njem. Čutil je, da je njegovo življenje hipoma zadobito višji pomen in namen. In deklica ga je ugledala. Njen obraz je zalila rdečica, in njene oči so se za trenotek povesile. Toda kmalu so se dvignile zaupno, a hkratu vprašujoče. Vid se je nasmejal, in tudi njene okrogle, rdeči črešnji podobne ustnice so se zakrožilc na smehljaj. A ta smehljaj se ji je razlit po celem rožnatem obra/.u, ji je odseval iz velikih temnih oči, se je celo gibal na ozkih belih sencih. Moj Bog, ali je bilo res, da sta se ta dva človeka videla danes prvikrat? Ali se nista marveč poznala že iz davnih, davnih Časov? Ali nista bila skupaj že od nekdaj, da, že od pravekov r Kako bi bilo sicer mogoče, da bi se bila približala drug drugemu tako zaupno, tako vdano, da bi se bili njuni duši našli tako hitro, njuni srci se strnili tako naglo ? . . . Vid je v kratkem vedel vse njene razmere, a ona njegove. Počasi, roko v roki, sta stopala po cesti navzgor. Na vrhu "klanca se jima je nasproti zableščala bela hiša. Na pročelju so iznad visokih vrat štrleli veliki jelenji rogovi, znamenje, da je to gozdarska hiša. Tam je stanoval njen oče, nadgozdar Zorko. Postata sta nekoliko, njune oči so se vglobile druge v druge, njuno roke se stisnile krepko — Še hipec — in tudi njune ustnice so žareče obvisele druge ob drugih . . . »Tedaj — na večno?« je vprašal on. »Na večno tvoja!« . . . Odhitela je proti domu. Njene noge so se komaj dotikale tal. Na višku pred hišo se je Še ozrla ter pomigala z roko v slovo. Vid pa je stal še vedno na istem mestu, in videlo se mu je, kakor bi bila ž njo izginila vsa njegova sreča, polovica njegovega življenja. Zvečer je dospel domov v rojstno svojo hišo. Stisnil je roko očetu in materi, bratom in sestram. Toda v svojem srcu jc tedaj z bridkostjo občutil, da,danes ne more ponuditi niti polovice prejšnje svoje ljubezni svojcem, čutil je, da je ta ljubezen sedaj prenesena nekam drugam in da tam ostane na večno . . . Odzdaj je Vid rad zahajal v gozd. Po končanih izpitih in prak-ticiranju je bil imenovan za avskultanta v C. Ta trg je bil precej oddaljen od doma nadgozdarjevega. Z Marico se torej nista videla mnogokrat, a toliko bolj sta si dopisavala. Ljubezen je rasla od dne do dne. Vid je bil sam s seboj zadovoljen. Ljubezen do Marice mu je polnila in sladila vsako uro njegovega življenja, in domenjeno jc bilo, da se vzameta, kakor hitro bode imenovan za adjunkta . . . Moj Bog, danes pa jc zapadel aprilski sneg in pokončal cvetje in pokončal up kmetovalcu! »Cvetje je pozeblo!« A cvetje je pozeblo danes tudi Vidu Široku! Oni drobni list mu je prinesel grozno novico. Iz njega je posnel, da je njegov cvet utrgal nekdo drugi. Pri nadgozdarju sc jc pred letom nastanil mlad gozdarski adjunkt. Pri njem je imel hrano in stanovanje. Ta mladenič je bil zal in prikupljiv. In sam Bog vedi, kako je to prišlo, tudi Marica ni bila slepa ob teh adjunktovih prednostih. Ljubila ga sicer ni, njena pisma so Vidu še vedno obetala zvestobo in večno ljubezen. Da, njena duša ga je tudi v istini ljubila, ljubila vzorno in ga obožavala. In to ljubezen je varovala z nekim strahom, z neko brezumno strastjo, kakor bi se bala, da se ji razprši v nič. In v njenih pismih jc med vrsticami odmeval ta strah kakor globok, brezupen krik. In ta krik je Vid že nekaj časa sem čutil pri vsakem- njenem listu, in tudi njega je navdajala neka skrivna skrb in groza. Postajal je vedno občutljivejši, nikjer ni našel miru in pokoja. Tedaj je pa sklenil, da obišče v kratkem svojo nevesto. A še predno se jc pripravil na pot, ga je doletela današnja vest. Marica je bila mrtva. Povila ie bila mrtvo dete, a vsled tega je tudi ona umrla. Njene zadnje besede so veljale Vidu . . . Vid ni tistega dne šel v pisarno. Zaprl se je v svojo sobo ter se vdal svoji brezmejni žalosti. Njegov obraz je bil bled, in videti je bilo, kakor bi se bil postaral za deset let. Skoro celi dan je hodil po sobi gori in doli, semtertja zavil glavo v blazine svoje postelje, a čestokrat jc stopil tudi k oknu ter zrl v sneženo daljavo mrmrajoč: »Ah ta sneg, ta aprilski sneg!« — l^lekaj mest V Dantejevi „fjebeški komediji'', ki se tičejo Slovanov. nesem kamenček k imenitni zgradbi dantologije in da svoje zemljake seznanim s nekaterimi mesti iz »Nebeške komedije«, ki se tičejo posredno ali neposredno Slovencev ali njih bratov slovanskih. L V dvaintridesetem spevu »Pekla* opisuje Dante »Caino*, t. j. mesto v devetem peklu, kjer trpe oni nesrečniki, ki so v življenju izdali svoje brate ali druge sorodnike. Dante zagleda pred seboj jezero, ki n&likuje steklu, ker je voda v njem zmrzla. V tem ledu so trpinčenci do sredine telesa zakopani. Da bi označil debelino ledu, pravi v »Peklu > XXXII. 25.—30" »No« feee zS oorso suo si grosso velo Di verno la Danoia m AcsE@rr.tch 'Ne 1 T&nai Ja sotto '1 freddo cielo, Com: era qui vi: che. sc Tabernicch Vi fosse sil caduto o Pietrapana, Non avria par dal! orfo fatto ericeh.* Tako debele zimske odeje ni napravila niti Donava v svojem teku skozi Avstrijo, niti Don lam pod mrziim nebom, kakršna je bila tukaj: tako, da se nebi culo niti ob robu [kjer je led najtanjši] škripanje, ako bi se nanj zvrnil Tabernik ali Pietrapana. Pietrapana je gora, ki se imenuje drugače tudi »Petra Apuana« ter leži v pokrajini Garfagnana v obližju mesta Luke (Lucca). Kaj pa pomenja »Tabernicch« ? L. G. Blanc, profesor romanskih jezikov v Hali i, je izdal l. 1864. nemški prevod Dantejev« »Nebeške komedije* in 1. 1852, imenitni »Vocabolario Danteseo ou dictioonaire critique et raisonnč de Divine Comčdio de D. Alighieri par L. G. Blanc itd »Ljubljanski Zvon« 5, XX, \9K>. 22 Leipzig. Ta učenjak meni, da je ta gora ali Fruška gora v Slavoniji ali pa Javornik pri Postojni. Da bi bil imel Dante Fruško goro v mislih, mi se vidi povsem neverjetno. Res je, da je na zapadni strani Fruške gore neznaten trg »Tovarnik«, ki šteje dandanes kakih 2600 prebivalcev. Vendar pozna ta kraj celo dandanes bore malo ljudi po imenu; kako da bi si bil Dante izvolil baš ta neznatni in svojim zcmljakom neznani kraj v daljni Slavoniji. Težko, da je bil Danteju samemu znan. Sicer pa Tovarnik ni gora, nego ime človeški naselbini. Dante pa je na mestu, gori navedenem, brez dvojbe imel v mislih goro, ki se zvrne na led. O Tovarniku ali o Fruški gori torej ni govora tukaj, in po vsej priliki jc »Tabernicch« postal iz »Javornika. Da se v izgovoru menjavajo »v« in »b« ter »o« in »c«, jc tako znana stvar, da jeni treba dokazavati. »Javornik« in »Jabernck« sta torej isto ime. Razjasniti je samo še vprašanje, kako jc postal T iz I. Dantejev rokopis so mnogi prepisavali, in pri tem poslu jc kak nevešč pisar v naglici zamenjal obe črki. Kdor pogleda obliko obeh črk, se hitro osvedoči, da se <~/ in ter I in T lahko zamenjata. Iz Javornika je torej postal Ja vernik, Jabernik in po pomoti prepisovalca »Tabornik« ali v italijanskem pravopisu »Tabernicch«. Vprašanje pa je, kateri Javornik jc imel Dante v mislih? Blanc domneva, da jc to Veliki Javornik (1270 ///) med Cerknico in Postojno. To je sicer mogoče, ali tako jasno vendarle ni, da bi se smelo smatrati kot neomajno. Gora s tem ali sličnim imenom fja-vorina, Javor, Javorovec itd.) je v slovanskih pokrajinah vse polno. Vendar zavračamo trditev, da je imel morebiti Javornik v kar-patskih Beskidah pri Trcnčinu ali pa kako drugo od Italije zelo oddaljeno goro v mislih. Gora je gotovo bila Danteju znana ne samo po imenu, nego misliti si moramo, da jo je vsaj od daleč s svojimi očmi videl. To pa je bilo prav lahko mogoče, ker pripovedujejo stari životopisci njegovi, da jc bival nekaj časa (in siccr 1. 1319.) pri oglejskem patrijarhu Paganu della Torre v Tolminu in da jc kot gost patrijarhov spisal nekaj kosov svoje svete pesmi v Tolminski jami, kjer jc neka skala, ki se še dandanes imenuje Dantejev stol (Scdia di Dante). Res je, da nekateri dantologi zavračajo misel, da bi bil kdaj Dante bival pri Paganu oglejskem. Edini resni razlog, ki se more navesti proti verjetnosti njegovega bivanja pri Paganu, jc ta, da jc bil patrijarh oglejski guclf, Dante pa ghibellin, t. j. pristaš cesarske oblasti. Ali tudi ta razlog ni zadosti trden. Prvič se Dante nikdar ni spuščal v skrajne strankarske boje, čeprav je bil iskren pristaš cesarske oblasti, in čeprav so ga fanatični guelfi iztirali iz domovine. Drugič niso bili vsi cerkveni dostojanstveniki tako slepi sovražniki političnih inomišljcnikov, da ne bi vljudno sprejeli moža, ki jc že tedaj užival glas imenitnega pesnika, in od katerega so sc mogli nadejati, da proslavi njih ime. Da je bival Dante pri patrijarhu Paganu v Vidmu, poroča Joannes Candidus jurcconsultus iz Vidma, ki jc živci okoli polovice 15. stoletja in spisal » Common tariorum Aquilciensium libri VIII.« (Vcnctiis 1521.). — Za njim poroča Jacopo Valvassone il vccchio, isto tako iz Vidma, ki jc živel v začetku 16. stoletja, da jc bival Dante pri imenovanem patrijarhu ter ga spremil v Tolmin. Teh dveh poročili sta posnela Giov. Francesco Palladio degli Olivi, ki jc izdal 1. 1660. v Vidmu »Historie del Friuli«, in Giov. Giuseppe Ca-podagli, ki jc objavil tudi v Vidmu 1. 1665. knjigo »Udinc illustrata«. — Boccaccio opisuje v nekem pismu do Pctrarkc potovanja Dantejeva in omenja, da jc posetil tudi »antra Julia«, kar pomenja neki ono jamo Dantejevo, ki jo še danes kažejo v bližini Tolmina. — Proti temu izvajanju so različni kritiki naglašali, daje Candidus nekritičen pisatelj in da jc, prepisujoč iz Platinovc (Platina = Bartolomco Sacchi iz Piadene) zgodovino papežev, na dotičnem mestu krivo čital »Forumjuli«, t. j. Friuli ali Furlanija mesto »Forumlivii«, t. j. Forli. Bianchi in Fraticclli mislita, da so »antra Julia, Pariscos« sedeži poslušalcev v Parizu, kjer sc jc Dante učil logike. Glavni argument pa je, da jc bil grof goriški Henrik II. osvojil Tolmin 1. 1313. in ga ohranil v svoji oblasti do 1. 1319. Tedaj se je pač zavezal, da povrne oglejskemu patrijarhu grad tolminski. Ali sc je to zgodilo ali ne, se ne da dokazati, ali že 1. 1321. jc bil Tolmin v oblasti čedadski (Cividale). Dante torej ni mogel biti s patrijarhom oglejskim v Tolminu. Vendar je neverjetno, da bi bila tradicija o Dantejevem bivanju v Tolminu kar iz trte izvita. Posebno smešno jc, kar nekateri italijanski kritiki trde, da so Slovenci iznašli to vest, da bi se z njo bahali. Noben pameten človek ne bi mogel povedati, kako korist imajo Slovenci od tega, ako je Dante res v Tolminu bival, ali kako škodo, ako ga ni nikdar tamkaj bilo. Prav dobro omenja Carlo Podrecca v »Fanfulla della domcnica« s 23. nov. 1890.1. v članku »La grotta di Dante a Tolmino«: »Ako bi bili hoteli Slovenci izmisliti legendo, bi si jo bili izmislili za kakega svojih prvakov, ako pa Italijani, bi jo bili namestili v svojem dpmu.« — Tudi besede Boccaccijeve o >antra Julia« ne morejo biti kar s klina snete; nasprotna izvajanja Bianchijeva o pomenu besed »antra Julia«, ki z 22* naslednjo besedo »Pariseos« niso v nikakršni gramatiČni zvezi, in ki bi bile pač čuden izraz za »sedišča v šoli«, pa so neutemeljena. Tudi druga razlaga, da pomenja »antra Julia« mesto »Frejus« na južnem Francoskem, je šepava, ker pri Frejusu ni nobenih jam, ki bi bile značajne za ta kraj. Zato smemo pač trditi, da jc bil Dante v resnici v Tolminu, a ker je bil Tolmin tedaj v oblasti goriškega grofa Henrika II., ni bil gost Paganov, nego grofa Henrika, s katerim se je lahko seznanil v Milanu ali Astiju, ko jc bil grof v spremstvu cesarja Henrika VII., s katerim je občeval tudi Dante. Ker pa jc bil preje tolminski grad posestvo oglejskih patrijarhov, so poznejši pisatelji sklepali, da je bil Dante gost istodobnega patrijarha Pagana della Torre. Grof Henrik II. jc bil tudi velik prijatelj Can Granda veronskega, pri katerem je bival dvakrat tudi Dante. Ako jc bil Dante res tako ognjevit pristaš cesarski, potem se ne smemo čuditi, ako je imel za prijatelje ta dva iskrena pristaša ghibellinska. — Pripoveduje se nadalje, da jc bival v Dcvinu. Tudi pri Dcvinu, gradu v bližini Trsta, je namreč neka pečina, ki se imenuje »sasso di Dante« (Dantejeva pečina). Dcvinci so bili vazali patrijarhov in pristaši goriških grofov. Hugon IV. jc bil v tesni zvezi s Henrikom II., grofom goriškim, in prav verjetno se nam zdi, da je pesnik kot gost Henrika II. posetil prijatelja in zaveznika Ilen-rikovega, grofa Hugona devinskega. Da je bil pa v Poli, to se da posneti iz njegovih besed v Peklu IX. 112 nasi. »Si come ad Arli ovc '1 Rodano stagna Si come a Pola presso del Quarnaro Che Italia chiudc e i suoi termini bagna Fanno i sepoleri tutto il loco varo, Cosi facevan quivi d' ogni parte« ccc. V tem spevu prikazuje Dante heretike (krivovcrce), ki se mučijo v gorečih grobovih, ter pravi: »Kakor šarajo grobovi vso pokrajino v Arlu, kjer se razširja Rodan v jezero, kakor v Poli blizu Kvarnerja, ki meji na Italijo in moči njene granice, tako so šarali tudi tukaj na vseli straneh [grobovi peklenski krog].« itd. Tako more govoriti samo človek, ki je dotične kraje sam videl. V Arlu (Arles, v stari dobi Arelas ali Arelate) je ohranjeno poleg mnogih drugih starin iz rimske dobe v predmestju Aliscans (Alys-camps. Elysii campi) ob Rodanu obširno grobišče s premnogimi ka-menitimi sarkofagi iz paganske in iz krščanske dobe. Na svojem potovanju po Francoskem je videl te grobove. Že to dejstvo kaže, da je videl lično tudi grobišče v Poli in da ne govori o njem samo tega, kar je od drugih Čul. Kar se pa tiče Pole, se omenja na 209. str. knjige, izdane leta 1876. na čast istrske kmetijske družbe: »Notizie storiche di Pola«, neki Ser Mariano da Siena, ki je popisal svoje romanje v sveto deželo 1. 1431. Ta mož pravi: »Anco vi (a Pola) trovammo si grande quantita di sepoleri, tutti d' un pezzo, ritratti come arche, che sarebbe incredibile a dire il numero d' essi con molte ossa dentro«. Našli smo tamkaj (t. j. v Poli) tudi tako veliko število grobov, vse iz enega kosa, narejenih v obliki rakev, da bi bilo neverjetno, ako bi hoteli navesti njih število; v vseh je bilo mnogo kosti. Ta nekropola je bila menda ob obeh straneh današnje »Via Medolina« izven Porte aurce. Tudi Tommasini, čigar delo »Commentari storici -geografici della provincia dell'Istria« iz sredine 17. veka navajata Prospero Petronio v »Notizie storiche« str. 244. in Kandier v »Conservatore« 1869. Št. 203, potrja množino grobov v Poli in pravi, da so bili ti grobovi nameščeni ob obeh straneh ceste baš tako kakor pri Rimljanih ob Appijevi cesti. Ti grobovi so bili nameščeni iznad tal. Bogataši so imeli rakve izklesane iz marmorja; siromaki so sicer navadno pokopavali svoje mrtvece pod zemljo, često pa vendar tudi v nadzemske rakve, ker se v Poli nahaja tudi mehek kamen, ki ima še lastnost, da otrdi na zraku. Te rakve so sedaj s prvotnega mesta izginile. Kar jih ni bilo uničenih popolnoma, so jih izpremenili v živinska korita in slične posode, ali pa so jih porabili za tlakovanje v hišah. Da je pa Dantejev poset Polp jako verjeten, za to govore tudi še tc-lc činjcnice: Dante je v svojih spisih in primerili upotrebljaval vedno take predmete, katere je sam s svojimi očmi gledal. Zato je pravilo dan-tološke kritike, da se sme sklepati po spisih in prilikah v njegovih delih, kdaj in kje je kako stvar pisal. (Primeri C. Balbo: Vita di Dante. II. 5. in Isidoro del Lungo: Dal secolo e dal poema di Dante. Bologna. 1898. pag. 407.—408.) Ime »Kvarner«, ki se ima izvajati od korena »car«, t. j. pečina, stena, in ki torej pomenja morje, ki ga obdajejo strme pečine, se pred Dantejem v nobenem spisu ne nahaja. Latinski se je ta del morja zval »sinus Polaticus« (Pomponij Mela, de situ orbis 1. II.) ali pa »sinus Flanaticus« (Plinij. hist. nat. II. 3. 19.). Nedvomno je čul Dante to ime pri domačinih, katerim je rabilo, od davnih časov. Daljši dokaz, da je poznal in videl Dante Istro, je njegov izrek v spisu »De vulgari eloquentia I. 9.«, kjer omenja hrapavega izgovora istrske italijanščine. Slednjič je lahko mogoče, da je prišel v Istro iz Ravene, kjer je bival pod konec svojih dni. Ravena je bila namreč pokroviteljica Pole do 1. 1331., v katerem je prišla Pola pod benečansko oblast. Stanoval je neki v Poli pri Benediktincih v samostanu sv. Mihaela, ki se dviga nad dolinico, imenovano »Prato grande«. — Ako torej Dante omenja Javornik, je bila to nedvojbeno kaka gora, katero je sam videl. Zaradi verjetnega bivanja njegovega v Tolminu, bi to mogel biti Javornik pri Cerknici, ravno tako bi pa mogel biti tudi Javornik pri Črnem vrhu, ki je sicer nižji od Velikega Javornika in meri le 1242 m višine, pa je bližji Tolminu in njegovi okolici. Nekaj časa sem mislil, da je Javornik, ki ga je imel Dante v mislili, oni znameniti, 1552 m visoki vrh v Plješevici, nastavku Velike Kapele, ki se v hrvaškem Primorju razteza od Plitviških jezer do dalmatinske meje, kjer se spaja z Velebitom in prehaja v Dinarske planine. Razen njega sta v Mali Kapeli tudi še »Javornica« (1373 ///) ter »Veliki in Mali Javornik« (1141 ;«). Zdelo se mi je, da je ena teh gor Dantejev »Tabernicch«, ker omenja Dante na dveh drugih mestih hrvaške dežele, o čemer bodemo govorili v 4. in 6. poglavju. Vendar sem se odločil za Javornik pri Cerknici, ker se vidi z istrskega zemljišča (posebno krasno z Učke gore) ne samo njegov vrh, nego ves hrbet, ki je precej raztegnjen, hrvaških Javornikov pa ni videti ni z otokov kvarnerskih ni z zemljišča istrskega, in samo malo vrha Javornice je videti z Učke gore. Tudi se v hrvaščini ne-naglašeni zlog »vor« ne izpreminja v »ver« ali »ber«, kakor, je to navadno v zapadni slovenščini. Verjetno je torej, da je Tabernicch res slovenski »Javornik« pri Cerknici. Da je morebiti celo prav iz bližine vidri Javornik med Cerknico in Postojno, bi se dalo sklepati h tega, da je trg Cerkniški bil posest oglejskih patrijarhov, Henrik II., grof goriški, pa obenem grajski knez v Postojni, in da je Dante kot gost grofa Henrika prišel lahko tudi v Postojno in v bližini videl Javornik. — Basserman (Dantes Spuren in Italien. Oldenburg, München und Leipzig 1898) trdi celo, da so »antra Julia« različne podzemne jame na Krasu, med njimi tudi Postojnska. Ako je Dante res posetil naše kraje, se je to zgodilo v dobi od 1. 1316. do 1320. 2. V sedmem spevu »Čistilišča« prikazuje Dante pesnika in državnika mantovskega, Sordelja, ki vodi Danteja in Vergilija, dospevša na prvo strmino onega prostorja, ki se nahaja pred Čistiliščem, v dolino, kjer so zbrani kralji. Tamkaj sedi na prvem mestu Rudolf Habsburški. Vrlo zanimivo je čuti sodbo sodobnika o tem vladarju, o njegovih naslednikih in o njegovih nasprotnikih. (Cistilišče, Vil. 91.—102.). »Colui che piü sied' alto cd ha sembianti D' aver negletto ciö che far dovea £ che non muove bocca agli altrui canti, Ridolfo imperador fn, che potea Sanar le piaghe, c' hanno Italia morta Si che tardi per altri si ricrca. V altro, che nella vista lui conforta Resse la terra, dove V acqua nasce Che Molta in Albia ed Albia in mar ne porta. Ottachero ebbe nome, e nelle fasce Fu meglio assai che Vincisiao suo figlio Barbato, cui lussuria ed ozio pasco.« Oni, ki sedi na najvišjem mestu in ki se mu bere na obrazu, da je zanemaril svojo dolžnost in ne miče ustnic pri petju ostalih, je bil cesar Rudolf, ki bi bil mogel zaceliti rane, ki so ponižale Italijo, tako da jo bode kdo drug prepolno izkušal povzdigniti. Oni drugi, ki ga izkuša, ako po vidu sodiš, tolažiti, jc vladal deželo, v kateri izvira voda, ki jo nosi Vltava v Labo in Laba v morje: ime mu je bilo Otokar in bil je v plenicah boljši nego njegov sin Vaclav kot bradat mož, ki ga paseta razkošnost in lenoba. — Rudolf Habsburški, r. 1. 1218, rimskim kraljem izbran 1. 1273., si je izkušal pridobiti naklonjenost papeža Gregorija X. in je potrdil vse darove, katere so papežem poklonili njegovi predniki na prestolu, in je celo obljubil, da povede križarsko vojsko proti Saracenom. Leta 1276. je umrl papež Gregorij v Arezzu, in ker so se papeži hitro menjali na prestolu (1. 1276. so sedeli trije na njem: Inocencij V., Iladrijan V., Janez XX. (XXI.), od leta 1277. do 1238. pa zopet štirje), Rudolf ni mislil niti na križarsko vojsko, niti se ni brigal za Italijo in svoje venčanje v Italiji, nego njegova edina skrb je bila, da s svojo kraljevsko oblastjo pridobi sebi in svoji porodici kar največ zemlja. To lakomnost mu očita Dante tudi v Cistilišča VI. spevu (97.—105.): »O Alberto Tedcsco, che abbandonai Costci ch' e fatta indomita e sclvaggia E dovresti inforcar li suoi arcioni, Giusto giudi/.io dalle stelle caggia Sovra '1 tuo sangue e sia nuovo ed aperto Tal che il tuo successor temenza n' aggia, Che avete tu e il tuo padre soflferto Per cupidigia di costa distretti Che il giardin dell' imperio sia deserto.« O Albert Nemec, ki zanemarjaš ono deželo, ki je postala divja in neukrotna, pa bi moral popeti se v njeno sedlo (t. j. ccsar naj bi krotil Italijo, kakor kroti jezdec konja, sedeč na njegovem sedlu): pravična sodba naj pade z neba na tvojo kri, in ta sodba bodi nezaslišana in jasna, tako da se je prestraši tvoj naslednik, ker sta ti in tvoj oče iz pohlepnosti po deželah onkraj [Italije, v srednji Evropi] dopustila, da je zanemarjen vrt cesarstva (t. j. Italija). Rudolf I. je umrl 1. 1291., njegov naslednik Adolf Nassauski pa 1. 1298. Ko jc le-ta poginil v boju z Albertom, sinom Rudolfa Habsburškega, so izvolili knezi Alberta za kralja. Bonifacij VIII. ga ni hotel potrditi in stoprav 1. 1303., ko se je spri papež s Filipom, kraljem francoskim, ga je priznal, ker se je nadejal od njega pomoči v boju s francoskim vladarjem. Ker se tudi Albert ni brigal za Italijo, mu Dante prorokuje zasluženo kazen. (Dante je položil svoj vizionarni pohod onega sveta v 1. 1300.). Ta se je uresničila 1. 1308., ko je Janez Paricida umoril svojega strica Alberta. Zaradi pohlepnosti po deželah je namestil Dante v predpro-storje čistilišča Rudolfa žalostnega in nemega, dočim so drugi knezi v oni dolini prepevali pesem: »Salve regina«. S tem vedenjem je hotel pesnik označiti, da se kralj sramuje in da obžaluje svojo pohlepnost po deželah, ki mu je branila, da ni prišel v Italijo po blagoslov in krono in da ni izvršil svoje obljube glede na križarsko vojsko. — Kralj češki in moravski Pfcmysl Otokar II. je imel tedaj v svoji oblasti poleg drugih posestev tudi Avstrijo in slovenske dežele Štajersko, Koroško in Kranjsko in jc bil tako tudi slovenski vladar. Ker ni hotel priznati izvolitve kralja Rudolfa, je vzel le-ta nekaj njegovih posestev. Otokar se jc hotel osvoboditi nemškega jarma, a sreča mu ni bila mila. Izgubil je leta 1276. slovenske dežele, Avstrijo in vsa posestva razen Češke in Moravske. Vcčeslav, njegov sin, se je moral oženiti z Judito, hčerjo Rudolfovo, Hartman, sin Rudolfov, pa je vzel v zakon Kunigundo, hčer Otokarjevo. Ker je bil ta mir trd in sramoten za viteškega kralja češkega, sc je na novo uprl in 1. 1278. junaški poginil v bitki po izdajstvu Milote Diedica Rožemberškega. To je eden onih v slovanski zgodovini tako čestih slučajev, da domačin izda tujcu domovino in vladarja iz sebičnih vzrokov. Zagonetne so Dantejeve besede, da izkuša kralj Otokar tolažiti cesarja Rudolfa, svojega nasprotnika. Zakaj r Morda v zahvalo za to, da jc Rudolf ob njegovem truplu baje solze pretakal? Ali morda zato, ker v čistilišču sploh ni več spomina na nepravde, storjene na zemlji ? Dante hvali Otokarja, da je bil že kot dete boljši nego njegov sin Večeslav kot odrasel mož. Ta vrlina, katero ima Dante v mislih, se nanaša nedvojbeno na vladarsko vedenje obeh. V starem komentarju Dantejeve Nebeške komedije, ki jc znan pod imenom Ottimo (t. j. najboljši komentar) ter je plod neznanega pisca iz prve polovice štirinajstega stoletja, čitamo, da je Dante tega Večeslava osebno videl. Ako je vest resnična, se jc to zgodilo tedaj, ko se jc Dante vračal iz Pariza preko Nemčije in Saksonije domov. Umrl je Večeslav 1. 1365. On ni hotel postati ne nemški ne ogrski kralj; bal se je groma in bliska ter se je vedno potikal po cerkvah. Omenja ga Dante tudi v Raju XIX. 124.—126. Dante imenuje v tem spevu mnoge vladarje, ki bodo na sodnji dan odgovarjali za svoje pregrehe: »Vedrassi la lussuria e il viver molle Di quel di Spagna e di quel di Buemme Che mai valor non conobbe, ne vuolc.« Videla se bode (na sodnji dan] razkošnost in mehkužno življenje [kralja] španjskega in češkega (t. j. Večeslava), ki nikdar ni poznal poguma niti ga hotel poznati. V istem spevu 115.—117. omenja tudi Alberta, sina Rudolfovega: »Li si vedrä tra 1'opere d'Alberto Ouella che tosto movent la penna Perchč il regno di Praga fia deserto.« Tam (t. j. na sodnji dan) se bode videlo med deli Albertovimi tudi to, ki bode kmalu pokrenilo pero [božje, ki bode to delo zabeležilo], ker bode kraljestvo praško opustošeno. Te besede se nanašajo na dejstvo, da jc Albert 1. 1304. napal in opustošil Češko, ker je Večeslav, sin Večeslava in vnuk Oto-karjev, kot najbližji sorodnik izumrle Arpadske rodovine po materi, bil od Ogrov pozvan, da zasede prestol ogrski. Poslednji Arpadovcc je bil Andrej III. (f 14. jan. 1301.). Ogri so pozvali Večeslava III., kralja češkega, ki je bil sin Andrejeve hčere. Večeslav se je dal venčati ter je dobil ime Ladislav V., ali nevoščljivi nemški kralj Albert in prevzetni papež Bonifacij VIII. sta bila njegova nasprotnika, zato se je moral umakniti Anžuvincu Robertu, katerega so 1. 1308. končno vsi Ogri priznali za kralja. Tudi Anžuvinci so bili v rodu z Arpadovci. Marija, hči kralja Štefana V. (1270.—1372.), sestra Ladislava IV.(1272.—1290.),je bila omožena z napoljskim kraljem Anžuvin-cem Karlom II. Sepavcem. Ko je umrl Ladislav IV. brez rodu, je oglasil Karlo II. svojega prvorojenega sina za naslednika. Ta sin se je imenoval Karlo Martello, in o njem pravi Dante v Raju VIII. 64.—66: »Fulgcami giä. in fronte la corona Di quella terra, ehe il Danubio riga, Poichfc le ripe tedesche abbandona.« Svetila se mi je že na Čelu krona one dežele, katero napaja Donava, potem ko je zapustila nemške bregove. Karlo Martello je dobil sicer od papeža Nikole IV. naslov ogrskega kralja, ali v resnici je kraljeval Andrej III. Karlo Martello je umrl 1. 1295. — Mlajši brat njegov Robert je potem izpodrinil po smrti Andrejevi Večeslava. — (Konec prihodnjič.) @_____ Književne novosti. Pisanice. Pesmi za mladino. Zložil Oton Zupančič. Ljubljana. 1900 L. Schwentner. — Pesmi, ki jih je objavil Zupančič v »Vrtcu«, v »Zvončku« in dve, tri v svoji »Čaši opojnosti«, je zbral v knjižico, ki jo je z naslovom »Pisanice« podaril slovenski mladini za letošnjo Veliko noč. Tega lepega daru se je gotovo razveselila mladina, a razveselil se ga je z menoj vred tudi odrasli svet. Znana in priznana je resnica, da je težko pisati za mladino. Duh, ki snuje, mora biti obziren, si mora staviti meje, izven katerih ne sme kreniti, ako hoče govoriti mladini. Pesnik, ki piše zanjo, se mora poglobiti v oni idealni svet, po katerem cveto rože, in katerega obseva sveže jutro brez viharne, brez-zvezdnatc noči za seboj, katerega živi brezskrbna, veselja potrebna in željna mladina. Pesnik, ki peva mladini, ne sme povedati vsega, kar bi mogel, in še to mora pisati tako, da ga razumejo tisti, katerim piše. Misliti si mora, da ga obkrožajo mlada, cvetoča ličeca, ki mu napeto gledajo pod pero in s slastjo použivajo vsako besedo, ki jo zapiše. Kdor se bavi z mladino, ve, kako je radovedna. Vse hoče videti, povsod hoče imeti svoj nosek. Ako ji je kaj ne- umljivega, jc to znak, da sc jc tisti, ki piše zanjo, dvignil izven njegovega obzorja in da jc pozabil, komu piše. Pesem, namenjena mladini, ne sme biti uganka. Pesmi mladina nc bere tako rada kakor kratke pripovedne spise. In zlo-voljna dene pesem iz rok, ki ji ni ob prvem pogledu umevna. »Ah, kdo.bi to bral! . . .« Rajša ima mnogo besed, ki zvene lepo in ubrano, ki teko gladko in živahno, najsi povedo malo, nego pa malo besed, ki izražajo globoke misli in globoka čuvstva, ki razkrivajo pesnikove nazore in ideje, ki torej povedo mnogo. Pesnik mladinskih pesmi jc v službi strogega in izbirčnega, a tudi hvaležnega gospodarja. Čc mu ne zapoje po najboljši volji, ga kaznuje temni pogled živega očesca in odločna gesta zametavosti. Če mu je pesem všeč, zahvali pesnika za prijetni užitek radosten nasmehljaj, ki zaigra okolo veselonabranih ustnic. To so kritični ljudje, ti mladi bralci! Zupančič gotovo vse to ve, zato veje v njegovih »Pisanicah« tista topla in cvetoča pomlad, ki odeva mladost, iti kateri se bodo na stežaj odpirala srca slovenske mladine. A ne ob vsaki pesmi! Mnogo jih je med njimi, ki ugajajo nam, a ki ne bodo mladini, ker jih nc bo umela. Sicer je pa pojem »mladine« dalekosežen. Med mladino uvrščamo ljudi tja do dvajsetega leta in še dalje, nekateri ljudje ostanejo otroci celo vse svoje žive dni! Zupančič je hotel podariti s »Pisanicami« vsakemu nekaj: otrokom izpod desetih let to, otrokom nad desetim letom ono. »Vran« ni za nikogar izmed njih . . . Najlepše so one pesmi, v katerih je Zupančič jasen. In poudarjati moram, da sc je iznebil v »Pisanicah« one meglcnosti, one dekadentske bolehnosti, ki jc na kvar njegovi »Čaši opojnosti«. Pred seboj ima otroka, ki mu govori na innogih mestih umljivo in prisrčno brez refleksivnih čuvstev. Njegova muza objema mlada srčeca z vso milobo in ljubeznijo. Prijazno kramlja ž njim kot babica, ki sc je sope t pootročila, po zimi za pečjo s svojimi vnuki. In kjer je Zupančič preprost, kjer ve, da ustvarja za mladino, tam je resnično velik in lep, lam je mojster, kakršnih je ubogo malo med našimi mladinskimi pisatelji. Kaj takega, kakor so »Žarki«, »Božji volek«, »Na kolenu« in »O Indiji Koromandiji*, ni do danes v Slovencih še nihče napisal. To je v resnici pristna otroška poezija! Nc zdi se m; potrebno, da bi navaja! vse tiste pesmi, ki ne bodo izgrešile svojega namena. Kdor bo bral »Pisanice«, se bo sam preveril, kaj sodi vanje, kaj ne. Gotovo pa je, da so poleg zgoraj imenovanih pesmi primerne in krasne tudi tiste, ki se jih bodo prostovoljno naučili mladi bralci na pamet. In to je za kakovost otroške pesmi najboljši znak. Iz izkušnje vem, da se nauči otrok pesem, ki mu prija, igraje na pamet, a pesem, ki je ne razume, in ki se ne prilega njegovi notranjosti, mu ne gre izlepa v glavo. »Pomladne bajke«, »Večera na morju«, »Vetru«, »Bore«, »Belokranjske balade«, «Ledenih rož« zadnje kitice in »Večera« ne bo nihče razumel izmed mladih bralcev. l)ruge pesmi bo bral mladi svet z isto naslado, kakor sem jih jaz, kadar mu stopi pred obličje resnost življenja. Take so: »Vzdih«, »Barčica«, »Vrnitev«, »Milenica« (zadnja kitica), »Zvezdice«, prekrasni »Mornar« in »Ločitev«. Te pesmi je napisal Zupančič, da nas zataplja v ono dobo, ko smo bili sami še otroci. . Kar sc tiče oblike — ki ni pri otroških pesmih postranska reč — moram priznati, da je z malo izjemami dovršena. Dikcija mu je preprosta, vendar slikovita, a brez nepotrebnega nakita. V izrazih je Zupančič fin, mnogovrsten in bogat. Poctiške njegove barve se družijo v krasne verze, n. pr.: za . nabrale mi bodo za božič potic, svetega Štefana srečo. (»Ajda«.) Zupančič je Belokranjec in Belokranjski dela čast. Na mnogih mestih sem bral lokalizme, ki se vsaj meni glase kot prijetna muzika preprostega belokranjskega rojaka na proščenju pri Treh farah . . . Drugi kulturni narodi se ponašajo z bogato mladinsko literaturo. Vedo, kolike vrednosti je za mladino lepa knjiga, polna poezije in življenja, ki diha iz njega sveža mladost. Pri nas smo v tem obziru še na slabem. Omare, kamor shranja naša mladina svoje knjige, so prazne . . . Zupančič je obogatil s »Pisanicami« to naše uboštvo, in v mladinskih bibliotekah jim sodi vkljub temu, kar sem jim očital, odlično mesto. E. Gang/. Jf'-fc Glasba. J Glasbene Matice III. redni koncert. Schuberth in Dvofäk, po bogatosti melodij sorodna si genija, mojstra iz rodu onih srečnih in redkih skladateljev, katerim se izpreminja kakor pravljiški princezinji vsaka beseda v cvet, v cvet melodije, sta se oz val a pri zadnjem Matičinem koncertu, prvi s fragmentom h-mol-simfonije, drugi z oratorijem »Sveta Ljudmila«. V Schuberthovi h-mol-simfoniji se vijejo cveti melodij v bogate girlandc. Podamo naj tu Hanslickove besede o tej simfoniji: »Komaj je pričela po nekolikih uvodnih taktih allegra klarineta z oboo nad mirnim šepetanjem gosli s svojim sladkim spevom, spozna že vsakdo skladatelja, in ime »Schuberth« sili vsakomur na misel. Vsakdo ga spozna že po hoji, že po njega navadi, kako da odpira vrata. In ko zazveni po hrepenečem molovem napevu kontrastujoči tema violončela v g-duru, razkošna melodija lahnega »ländlcrja«, zapleše srce, ko da se je po daljši odsotnosti zopet med nas vrnil. Ves stavek je nepregleden sladek tok melodij, tako čist v svoji krasoti in genijalnosti, da vidiš vsak kamenček na dnu. In povsod tista prisrčnost, tisti zlati, v cvet poganjajoči solnčni svit! Širje se razvija andante. Tožba in gnev se vrstita v tem spevu, polnem nežnosti in mirne sreče; preje so to efektni glasbeni bleskonosni oblaki nego nevarna strast. Ko da se ne more ločiti od svoje sladke pesmi, se skoraj predolgo obotavlja zakončati adagio. Poznamo to Schuberthovo razvado, ki oslabi dokaj učinek mnogih njegovih skladb. Tudi konec andanta se izgublja njegov polet v nevidne višine, toda trepetanje njegovih peruti še zmeraj čutimo. Čarobno krasotna je zvokovitost obeh simfonijskih stavkov. Z gozdnimi rogovi, z nekaj kratkimi soli klarineta ali oboe ob prav preprostem orkestrskem sprem- ljevanju dosega Schuberth zvokovne efekte, kakršni sc niti Wagnerju pri rafi-nirani instrumentaciji ne posrečijo.« Orkester je podal pod vncmljivim vodstvom gosp. Mateja Ilubada simfonijo to s priznanja vredno nežnostjo in fineso. Dvofakovega oratorija »Sveta Ljudmila« se je proizvedel prvi del, ki zavzema polovico vsega zborovega petja. Po skladbah »Stabat mater« in »Mrtvaški ženin« je to tretje DvoFakovih velikih del, ki ga je podala Glasbena Matica. Zložena jc »Sveta Ljudmila« na besede Jaroslava Vrchlickega — slovenski prevod jc napravil znameniti lirik Oton Zupančič. Vsebina jc pokristja-njenjc češkega naroda. Vrchlickega poetiške besede so, primerne značaju in nazorom v paganstvu živečega naroda, ki namišlja božanstvo prirodi in nje prikaznim, hvalospev naravi, spomladi, gajem in zlasti vse oživljajočemu solncu. Vmes pa se ozivlje glas krščanskega apostola Ivana, oznanjujočega pravega Boga, in ta najde v Ljudmili prvo privrženko. Sestav Vrchlickega epsko-lirske poezije nudi romantiškemu mišljenju velikega glasbenika DvoFaka raznolično priliko za ustvarjanje slikajoče glasbe, za uveljavljanje melodičnega svojega talenta. Opevanje prirodc, mogočne matere vsega stvarstva, sanjavc cvctočc spomladi, zimski mraz preganjajočega. gaje v zelenje vzbujajočega solnČnega svita vabi glasno k skladanju, in res — Dvorak sega s krepko roko in s čutečim srcem v bogastvo svojih melodij in ustvarja slike, prekipevajoče od obožavanja vsega krasa, ki ga hrani in rodi rodovita zemlja. Vmes se glasi spev svetemu jutru, sveti mračni noči, in dopolnjuje tako Dvofiik svoje himne, posvečene stvarstvu. Neizčrpna jc Dvoftiku ustvarljivost melodij, njegovo skladanje, temelječe na klasičnih vzorih, jc bogato izvirnih, le njemu samemu lastnih potez; njegove melodije in pa motivno izdelavo značijo ostro označene posebnosti, ustvarjajoče Dvofäku lastni stil. Harmonijski interesantni so vsi posamični deli velikega oratorija, mišljeni so enotno, kakor v bojah in ritmih se razlikujoče varijacijc širokega temeljnega temata. Posamezni deli oratorija so vsak zase mogočne simfonijske slike, v katerih drcvi in vrvi življenje; vdanost, trepetajoča pred božanstvom, pred velikostjo prirodc, in otroška čista pobožnost pa dajejo vsej skladbi toplo zabarvanje, mešajo se z vzletom velike, mogočne duše. In rad okončava Dvofak svoje skladatcljskc misli z efekti na ccrkvcnc motive se na-slanjajočih harmonij. Kakor orgeljski ton doni iz njegovih zborov, ki mogočno razvnemajo dušo k verni misli zvabljcncga poslušalca. Proizvedbo velikega dela jc lc glasno pohvaliti; prizadevanje koncertnega vodje, gosp. Mateja Ilubada, jc rodilo čin, ki je vreden vsega priznanja. V zboru je našel za svoje umetniške intencije dovzetnega, niansam zborovih vir-tuoznosti se fino vdajajočega sodelavca, kateri se jc tudi v stopnjevanju k mogočnosti spričo svojega velikega števila lahkotno povzdigoval. Solistovskc partije sta opravila gosp. Nosaliewicz in gospica Ca meri, poslednja pač manj povoljno, ker jc bila nekorektna in sploh tudi neusposobljena za nežno, vdanosti polno partijo Ljudmile. Oba solista sta se pa odlikovala v specialnih, med simfonijo in oratorij uvrščenih koncertnih arijah. • —oc— Gorski odmevi. Skladatelj Janez Laharnar, ki je organist v Št. Vidski gori na Goriškem, je izdal pod tem naslovom kot opus S. zbirko enajstih moških zborov in čveterospevov. Preproste so te skladbe, skrbno delane, in čuti se, da klije v njih mišljenje poštenjaka, solidnega, neopo reče nega moža, ki hoče podati zdravo, dobro blago, vse, .kar more. Ne odlikujejo se Laharnarjeve skladbe po mislih ali po presenetljivi melodiki, znak jim je pa prijetna milina, in ta jim pridobi med pevci ljudskih naših zborov — in za to so v lahki svoji in prozorni sestavi pisane — dobrih prijateljev. —oc— ---- P7'Upodabljajoča umetnost.^J! 6 Slikar M. Jama je bil razstavil minolega meseca v oknu tvrdke Gričar & Mejačcve svojo najnovejšo sliko portret g. Leva Souvana. Tudi na tej sliki se pozna posebni način Jamove umetnosti. Portret sam pa je tako izvrstno pogojen, da vsakdo spozna v njem znani original. Rudolf Maister pa je razstavil pri Schwcntnerju oljnato sliko miramar? skega gradu, ki priča o lepem talentu slikarja-samouka. ^SSS-- liistek. Jj^i •»• Ignacij Orožen. Dno 13. aprila (na veliki petek) je umrl v Mariboru v S2. letu svoje starosti monsignore Ignacij Orožen, rojen v Laškem trgu 1. 1819., infill, stolni prost, protonot-arij apostolski, vitez železne krone III. reda itd. itd. Pokojnik je bil v vseh krogih obče čislan in neumorno delaven pisatelj, ki je dopisaval v razno znanstveno časopise. Že leta 1851. jo spisal v slovenskem jeziku »Celjsko kroniko« po najboljših in redkih virih in s tem delom vzbudil veliko pozornost. Leta 1895. je izdal 40 strani v «smerki obsegajočo slovensko knjižico »Kačičev O rožno v rod« z rodovnikom. Ta rodovnik sega enajst generacij nazaj do leta 1545. in je z velikim trudom sestavljen. Tedaj je v nekom uglednem nemškem listu L. pl. Bekh-Widmanstetter pisal o njem mod drugim: »Stolni prost O. jo blesteča zvezda svojega rodu in ona nnjodličnojših dik deželo, kateri jo posvetil že od mladosti vse svoje moči. To velja glede na njegovo dostojanstvo kot duhovnik in kot zgodopisec. V tej knjižici jo v svoji skromnosti le 10 vrstic besedila posvetil svoji osebi itd.« Leta 1868. jo pričel z izdajanjem cpohalnega dela >Da s Bisthum und die Diocese La van t«, ki obsega v osmih knjigah cerkveno in posvetno zgodovino lavantinske vladikovine in stolnega kapitola, nekdanjega sa vinskega ariiidiakonata (»Saunia«), gomjegrajskega benediktinskega samostana in do-kanije Celje, Kozjo, Hraslovčc, Jaronino, Cerkovce, IIočc, Sv. Lenart v Slov. goricah, Marenberg, Maribor, Gornji grad, Rogatec, Šaleško dolino, Laški trg in Novo cerkev. Prcostajc torej še 10 dekanij. To temeljito, na podlagi mnogih virov zasnovano dolo bodo izvrstno služilo zgodopiscu. slovenskih dpžol- Leta 1893. je izšla Orožnova zadnja knjiga te obširne spodnještajerske kronike. S to knjigo, obsezajočo dekanijo Novo cerkev, je pisatelj prekinil svoje uspešno >n velezaslužno štiridesetletno pisateljsko delovanje, o katerem v uvodu zadnje knjige sam pravi: »Z velikim veseljem sem delal od 1. 1868. na tem delu, a prisiljen sem, odložiti poro senu i enim et oeuli mei ealigay.erunl. Nadejam se pa, da se najdejo med lavantinskim duhovništvom možje, ki bodo nadaljevali to delo. Nadaljevanje tega dela bode tem lažje, ker je vendar že nekaj tvarine zbrane in so sedaj znani viri v pridobitev sem spadajoče tvariue. V i vat sequens?« Ugleden nemški pisatelj je pisal piscu teh vrstic o pokojniku: »Rajnik si je pridobil pri vseh prijateljih domoznanstva nevenljivo slavo po svojih znamenitih raziskavanjih, in njegov spomin gotovo ne izgine. Pri svojih študijah o dolenji Štajerski so mi bili spisi pokojnega prosta najboljši vir in so mi služili kot kažipot v nadaljno raziskavanje. Pisateljeva skrbnost in vestnost pri spi-sovanju knjig, njega bogato in na proučevanju virov zasnovano znanje pridobila mu je ne le na Štajerskem, temuč tudi po vsem znanstvenem svetu spoštovanje in priznanje. Njegovi prijatelji naj nadaljujejo in častno izvršijo po njem pričeto delo!« Prost Orožen je bil tudi jako dovtipen in sarkasten mož. Humor ga ni zapustil nikdar. O tej strani njegovega značaja priča brez števila šaljivih anekdot. Zadnji dovtip je naredil še par ur pred svojo smrtjo. Ko ga je zdravnik vprašal, kako se počuti, mu je rekel Orožen: »Hm, kako hi se pač človek mogel počutiti na -- veliki petek ? U ■ /'>. O. t Anton Kos (»Cestnikov«), naš rojak, rojen na Slatini na Štajerskem, bivši sodni svetnik v Po/.egi. je umrl tam minolega meseca v visoki starosti. Kos-Cestnikov je bil svoje dni marljiv sotrudnik raznih slovenskih časnikov. Najbolj pa je znan po svojih preizvirnih humorističnih ieljtonih, ki jih je objavljal pod psevdonimom «Spectabilis« (tudi »Oberspectabilis*; v --Slovenskem Narodu*. Cast njegovemu spominu! Tiskarska razstava v Göteborgn na Švedskem. V spomin in v proslavo petstoletnice Gutenbergove s<: bode vršila letos od 15. julija do 1. septembra v Gdteborgn velika listava vseh stvari, ki spadajo v področje tiskarske umetnosti. Na tej razstavi se bo videt razvoj te umetnosti, katere oče je Ivan Gutenberg. V prvi vrsti seveda bode ta razstava švedska, no Švedi vabijo tudi druge narode, da hi pokazali, kako se je pri njih razvila tiskarska umetnost, ki je za razvoj človeške kulture naravnost epohalnega pomena. Lahko rečemo, tla je ni iznajdbe, ki bi bila tako globoko vplivala na razvoj človeške misli, ki hi bila tako pospešila razširjanje ljudske izobrazbe, kakor izumitev tiskarstva. Ker je društvo »Svenska Bokinduslri -UlstÄUningeii i G&teborg« poslala tudi »Ljubljanskemu Zvonu« povabilo, gotovo želi, da se tudi Slovenci pokažejo na tej razstavi. Pokažimo, kako smo napredovali tudi mi glede popolnosti strojev, glede lepote iri tinosti črkovnega materijala. glede brezhibnosti in naglosti tiska, glede modernosti in elegance naših knjig in časopisov, posebno tudi kar se tiče s o-l i fin ost i papirnega gradiva naših knjig in časopisov. Pokažimo, da vemo tudi mi, kaj je dobri okus? »Provincia Sclavonia ali Slavonian. V nekem rokopisu c- kr. liceaine knjižnice ljubljanske sem našel to zanimivo zgodovinsko ime. Listina ta »zhaia iz bivšega kartuzjanskega samostana Freudenthal (-vFrewnitz^) pri Ljubljani, in v njej stoji v dveh pogodbah kartuzjanskega samostana Zajčkega in Jurkloštr skega na Štajerskem ter freudcnthalskcga in pletrskcga na Kranjskem iz let 1415. in 1483. V obeh teh pogodbah si prideva štajersko-kartuzjanska provincija, obsegajoča samostane: Zaje, Jurjev klošter, Freudenthal in Pletrje skupni naziv: N&rodopisny Sbornik českoslovansky. Vydävä narodopisna společnost českoslovanska a narodopisne museum českoslovansktf. Svazek sester, sešit 1 —2. V tem bogato založenem, 229 strani broječem zvezku utegne marsikoga zanimati razprava o moravskih »Valahih«; navedeno je več slučajev, kako dobe tekom stoletij mesta in kraji nova imena. Dr. Karel Kadlec obširno kritikuje novo teorijo dr. Jana Peiskerja o slovanski zadrugi, ki jo je le ta objavil v četrtem zvezku »Narodopisnega Zbornika«; Peisker ima zadrugo za izobrazbo poznih razmer in misli, da je pri Slovanih nastala pod tujim vplivom, pod vplivom davčnega sistema r i m s k o - b i z a n t i n s k e g a — pri Jugoslovanih za turškega robstva; Kadlec je pristaš starega mnenja, da je zadruga starodavna slovanska institucija. — Urednik Polivka je zbral dolgo vrsto varijant »o zlatem ptičku in dveh ubogih dečkih« ter navaja tudi iz »Kresa« 1885, 249 slovensko povest o ptiču, ki ima pod perjem zapisano: »Kdor ima glavo tega ptiča, bo kralj; kdor srce, najde vsako noč pod glavo 100 tolarjev«. Polivka misli, da je pravljica doma v Perziji. »Kar se tiče slovanskih verzij, prepričujemo se zopet, kar smo že tolikokrat spoznali in poudarili, da so balkanske verzije sorodne vzhodnim, zapadnoazijskim in severnoafriškim tradicijam, da so tudi ruske deloma v zvezi z balkanskimi, deloma s centralno- in severnoazijskimi. Verzije pa zapadnoslovanske, severne in južne, spadajo h krogu srednje- in zapadnoevropskemu; ta vpliv zapadnoevropski sega deloma tudi k Srbom.« — P. 7- »Lud«, organ towarzystwa ludoznawczego we Lwowic. Letos sta že izšla dva obsežna sešitka tega poljskega folkloristovskega lista. Zanimiva je daljša razprava Jana Witorta o »Filozofiji prvotni (an i m izmu)«, ki je razporejena na oba zvezka. Kako prvotni človek goji kult živali in rastlin, kako si oživlja vso prirodo, kaj misli o svoji duši, to je predmet razpravi; prvotni človek ima izraze za posamezne vrste rastlin in živali, ali splošnih pojmov »žival«, »drevo« ne pozna. — V drugi številki bo ljubitelje slavnega Mickiewicza zanimalo naznanilo Kallenbachove knjige »Tlo obrzgdovc ,Dz i add v'», L\vow 1899. ,Dziady' (= dedi) se imenujejo obredi na čast rajnikom, a so dandanašnji na Poljskem izvečinc že pozabljeni; zelo navadni pa so še bili v Mickiewiczevih časih; zato je enemu umotvoru tega pesnika naslov »Dziady«, ki ima po takem svoj pomen tudi za folklorista. Ideja Mickiewiczevih .Dziadov' je: Vera v vpliv nevidnega sveta duhov na sfere misli in dejanj človeških. — F. J. Corrigendum. V aprilskem zvezku mora na str. 201. v 3. verzu prve Zupančičeve pesmi stati azurju (ne: lazurju). »Provincia Sclavonia (Slavonia)«. Peter p/. Radios.