ŽELEZNIČAR.
Slovensko glasilo „Saveža saobračajnih i transportnih radnika i službenika za Jugoslavijo.
Izhaja vsakega 1. Ih 15. y mesecu.
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo Rokopisi se ne vračajo.
Urednifitvo in upravništvo se nahaja v Ljubljani, Krekov trg št. 10.
Naročnina: za celo leto .... K 14 — za pol leta ..... T— za četrt leta . . . . * 3 50 Posamezna številka 60 vinarjev.
Štev. 2.
V Ljubljani, 18. januarja 1920.
Leto XIII.
Ljubljanska električna cestna železnica.
To v vsakem oziru ponesrečeno prometno podjetje sili neprestano, posebno odkar je odtrgano od svoje osrednje uprave, v javnost-. Da toraj tudi osobje tega podjetja, ker nima pravega gospodarja, le životari, je naravno. Podjetje ima sekvestra, kar je popolnoma v redu; v Tedu pa ni poslovanje tega sekvestra, vsaj kolikor se tiče uslužbencev. Konštatirati moramo namreč, da se vsa podjetja, tako državna kakor zasebna in celo občinska, sicer polagoma, toda vendar povspenjajo na višino današnjih dni, le uprava cestne železnice vztraja na svojem še vedno avstrijskem konservativnem stališču. Gospodje, ki vodijo ta nesrečni zavod, nimajo ali nočejo imeti smisla za potrebe uslužbencev, kajti drugače bi ne bilo mogoče, da m#rajo le ti vedno in vedno zopet staviti zahteve in so vzlic temu njih dohodki tako sramotno nizki, da bi se jih sramovalo vsako moderno podjetje. Da ne bo napačnih mnenj in se ne bo domnevalo, da morda pretiravamo, podajamo v naslednjem dosedanje službeno razmerje uslužbencev in javnost naj sama sodi:
Delavne plače
pri električni železnici v Ljubljani, veljavne od 1. septembra 1919 dalje.
lil
Sgg >g «i«
§33
o. >
1
m
o
s
G
1
S
*
g
c
J8
»N
S
a
s s s
i
—>	CNI CO iCi
7
g
t> cio
i
in
S
X)
I
o
o.
S	?	g
«	n	m	in
tN	M
I I
s	s
l>	00	Ö	^
i l
I	S	5?	P
Iß	(Ö	h	9}
8	S	8	8
n	m	ih	ih
Sin !*•
*	s	J3	S
JV	CJ	^
*	2	S	g'
O)
>
o
o o *0 TJ
•§
<o ~ to
a o S
TJ
O
Splošna določila.
1.) Vsak uslužbenec dobi razen dnevne mezde draginjsko doklado petih kron na dan.
2.) Vsak voznik ali sprevodnik ima pravico do treh službe prostih dnevov na mesec proti plačilu običajne dnevne mezde z draginjsko doklado vred. Ako bi se pa uslužbenca uporabljalo v takih prostih dnevih, plača se mu še en nadaljni dan z draginjsko doklado vred.
3.) Če zure med 7. uro zjutraj in 8. uro zvečer plačajo se (po) s 100 °/o, one med 8. uro zvečer in 7. uro zjutraj pa s 150% običajne dnevne plače.
4.) V slučaju dokazane bolezni za dobo k večjemu 3 dni dobi dotični uslužbenec za ta čas odpadajočo polno dnevno mezdo brez draginjske doklade.
5.) Dopust se dovoljuje uslužbencem, in sicer po službenih letih od 5 do 14 dni.
Povdarjamo, da so uslužbenci cestne železnice po veliki večini družinski očetje, ki imajo skrbeti za več ali za manj Številne družine, in upoštevajoč današnje draginjske razmere si lahko prestavljamo, kako te družine žive.
Trdilo se bo, in to z gotovim namenom: „Kaj hočejo vedno cestni železničarji, vsakih par mesecev razburjajo javnost, s svojimi zahtevami?“ To vprašanje je treba javnosti raztolmačiti.
Cestni železničarji so stavili svoje zadnje zahteve meseca septembra 1.1.
Ker uprava ni imela potrebnih sredstev na razpolago, da bi povišala prejemke za zahtevanih 40%, se je obrnila do ljubljanskega občinskega sveta, da ji dovoli povišanje voznih tarifov. Občinski svet je z ozirom na mizerni položaj uslužbencev tej zahtevi soglasno pritrdil in dovolil 67% povišanje.
Ker je pa uprava stala na nerazumljivem stališču, da je tudi ljubljansko občinstvo tako ozkosrčno kot ona, in da bo bojkotiralo cestno železnico vsled povišanih tarifov, se je odločila, da prizna prizadetim 25% povišanje, ostanek pa je hladnokrvno vtaknila v svoj žep, odnosno ga porabljala za stvari, ki bi se dale odgoditi in niso nujno potrebne.
Bojkot je izostal, ker je ljubljansko občinstvo uvidelo, da so zahteve cestnih železničarjev povsem utemeljene in opravičene in promet ni padel, temveč se je povzdignil. Pač pa se je pojavilo razves«ljivo dejstvo, da je začela padati nemoralna napitnina, s katero je vedno in najrajše računala uprava in seveda tudi sprevodniki, ki so bili na ta dohodek vezani Vsled tega je postalo v septembru priznano povišanje iluzorno in to je menda uvidela tudi sama uprava, kajti s 1. januarjem 1.1. je povišala po lastni inicijativi mezde za tistih 15%, katere je septembra meseca odtrgala.
Kakor je razvidno iz gornje razpredelnice, so vzlic temu povišanju ostale plače še vedno na taki nižini, da od njih ne more samec, kaj šele družina živeti. Uslužbenci so se toraj odločili, da ponovno stavijo svoje zahteve in so v to svrho predložili dne 14. t. m. tako svoji upravi, kakor centrali na Dunaju in občinskemu svetu v Ljubljani, sledečo
Spomenico.
Neznosno draginjske razmere in od dne do dne naraščajoča draginja, katera muči vse
produktivne sloje in' jih sili vedno zopet v boj za obstanek, je tudi ljubljanske cestne železničarje napotila do tega, da revidirajo stališče, ko je postalo povsem nevzdržno. V to svrho so se zbrali po nalogu uslužbenstva in delavstva dne 5. t. m. voljeni zaupniki in soglasno z upravo organizacije sklenili, da se ima takoj predložiti zahteva prizadetih, tako obratnemu vodstvu v Ljubljani, kakor osrednji upravi na Dunaju in ljubljanskemu občinskemu svetu.
Naknadna draginjska doklada. V svrho nabave in nadomestila najnujnejših potrebščin naj se izplača od 1. septembra do 31. decembra 1919 zadrževani 15% primanjkljaj od zadnjega meseca septembra 1.1. priznanega povišanja mezd in plač, ker je občinski svet ljubljanski tedaj dovolil povišanje voznih tarifov v svrho povišanja prejemkov uslužbencem in delavcem in se to ni izvršilo v celoti, temveč le delno in so prizadeti dobili le 25% povišanje.
Promet sc je po zadnji regulaciji plač izdatno pomnožil in so se vsled tega dohodki podjetja povišali, iz česar sledi, da je bila takrat izražena in utemeljena bojazen napram padanju dohodkov neutemeljena.
Opaža se pa, da je prišla doba, v kateri je resno računati z odpravo napitnine, s katero je prav tako računalo podjetje, kakor uslužbenci. Vsled neugodnega denarnega prometa je ta nemoralni del dohodkov padel na minimum, s katerim se sploh ne more več ručunati, in zato zahtevajo prizadeti, da se ga cploli odpravi, tako iz proračuna, kakor dejanski na ta način, da se obesijo na vidnem mestu v vozovih tablice z napisom: Napitnina je odpravljena.
Z odpravo napitnine je pa v neposrednji zvezi zjednačenje rednih mezd v kategorijah voznikov in sprevodnikov.
Draginjska doklada. V svrho vsaj delnega kritja vsakdanjih življenskih potrebščin in z ozirom na izvanredne nizke plače in mezde delavcev 'm uslužbencev električne cestne železnice v Ljubljani, ki ne jednačijo z niti eno drugo stroko bodi iz javne ali zasebne službe, zahtevajo prizadeti, da se jim prizna draginjska doklada, kakor se je priznala tudi vsem državnim, občinskim in zasebnim nastavljencem in uslužbencem.
Poviša naj se toraj draginjska doklada v povprečni višini s 100% od današnje plače ali mezde z dosedanjo draginjsko doklado vred vsem uslužbencem, kakor je razvidno iz priložene razpredelnice.
Vso to vsoto, vštevši dosedanjo draginjsko doklado, je smatrati draginjski dokladi tako, da ostane v septemberski pogodbi vzpostavljena višina plače neizpremenjena, izjemši mezde sprevodnikov, ki se morajo zjednačiti z onimi voznikov.
Zahtevana draginjska doklada naj se uveljavi s 1. januarjem 1920. Draginjska doklada naj velja za vse dni v mesecu in sicer tudi v slučaju konStatirane bolezni, letno priznanega
dopusta, kakor vsakega odstranjenja od službe, katero je ravnateljstvo vzelo na znanje in dovolilo.
Obleka in obutev. V prejšnjih pogodbah priznane koncesije glede oblekfc in obutelji naj se nemudoma izvrše, v kolikor še niso izvršene. V slučajih, v katerih to ni mogoče, naj se prizadetim izplača odpadajoča vsota v gotovini.
Preskrba s kurivom. Vodstvo podjetja naj uslužbenstvu preskrbi potrebni premog in les za domačo vporabo po aprovizacijskih cenah.
Kazni. Samovoljno kaznovanje usluž-benstva brez predidočega zaslišanja in zagovora naj se v bodoče odpravi. Pri izreku krivde ali nekrivde imata poleg ravnatelja, ki določa višino kazni, sodelovati dva zaupnika uslužbencev, katera volijo slednji, ter jih predlaga uprava „Splošne železničarske organizacije za Jugoslavijo“.
Svetilka na južnem kolodvoru. Z ozirom na jako nevarno situacijo na južnem kolodvoru naj se na križišču postavi primerna luč.
Za morebitna pogajanja je podpisana organizacija vsak čas pripravljena.
Zaključek. Predstoječe zahteve se imajo uveljaviti najkasneje do 10. febr. 1.1. z veljavnostjo od 1. jan. 1920. Naknadna draginjska doklada naj se izplača do 1. februarja 1920.
Ljubljana, dne 13. jarparja 1920.
Besedilo „Spomenice“ jasno karakterizira skromnost te zapostavljene kategorije delavstva in zato pač upravi ne bo drugega preostajalo, kakor da opravičenim zahtevam v celoti ugodi. Svarimo pa jo že sedaj, da ne provocira po nepotrebnem in ne razburja javnosti, kajti ljubljansko delavstvo bo stalo kakor en mož za cestnimi železničarji in jih bo podpiralo v njih stremljenju, dokler ne dosežejo vseh svojih zahtev.
Živela delavska solidarnosti
Južna železnica provocira.
Razmerje med kapitalizmom in proletariatom se od dne do dne bolj čisti in meja med njima postaja ostrejša. To dejstvo se pojavlja po vsem svetu, in sicer v nekaterih državah bolj, v drugih manj očividno. Mi seveda, ki živimo na Balkanu, presojamo vse te pojave iz balkanskega vidika in zato se nam marsikaj zdi čudno, kar drugje smatrajo samo ob sebi umevnim. Zato se tudi ne čudimo današnji upravi slovenskega dela južne železnice, ki še Vedno životari v petnajstem stoletju. Želeli bi pa, da bi gospodje v tej upravi ne pozabili nekaj, in to je, da uslužbenci tega podjetja mislijo nekoliko modernejše in da nikakor ne kažejo veselja za povratek v srednjeveško dobo.
To bodi gospodom prav resno povedano in opozarjamo jih na to v njih lastnem fh-teresu, ker ne bo pomagalo nikakršno zabavljanje čez komuniste, boljševike in antikriste, ko se bo čebriček potrpežljivosti zvrnil in jih morda nekoliko oškropil.
Bodimo doslednjil
Vemo, da je bilo gospodom težko ugrizniti v kislo jabolko, ki jim je bilo potom ministrstva saobračaja servirano po zloglasnem „Savezu“.
Pri prvem grižljaju so se jim sicer nekoliko skremžili dobro gojeni obrazki, toda najhujše je bilo premagano in tudi ostali del
jabolka bo treba spraviti pod streho. O tem hi dvoma in toraj ne more biti govora, čim dalje bomo ostanek prekladali iz ene roke v drugo, tem manj bo okUšen in nevarnost obstoja, da nam pokvari želodec. Ugriznimo toraj parkrat malo krepkeje, stvar bo tako končana in nevarnost odstranjena.
Pred vsem jc potrebno, da uprava južne železnice upošteva dobesedno „Protokol sporazuma“ in ga ne tolmači vsak načelnik po svoje, kar provzroča le veliko nepotrebnega dela in razburja duhove. Če so vodilni gospodje državne železnice pravo zadeli, potem bi človek pričakoval, da tudi južna železnica ne bo rabila za to čarovnikov. Če bi gospodje odkrito povedali: Denarja nimamo, ker ne znamo gospodariti 1 bi bila Bosna mirna, če pa uslužbenci čitajo vsak dan nove fermane, ki pobijajo drug druzega, vsi skupaj pa stoje v dijamentralnem nasprotstvu z jasnimi določbami, potem stvar ni več tako enostavna in posledice tega bo morala zagovarjati uprava pač sama.
Naj navedemo samo en slučaj. Iz določb „Sporazuma“ je vsakbmur, kdor zna čitati — in to znaje vsi organi uprave južne železnice — jasno, da ima podjetje svojim u-službencem izplačati draginjsko doklado za vse dni v mesecu. Toraj je samo ob sebi umevno, da tudi za nedelje in praznike, za čas bolezni, dopusta, suspenzije itd., to pa radi tega, ker draginjska doklada nima prav nič skupnega z dnevno mezdo ali plačo in ima le namen delavcu omogočiti vsaj zasilno življenje. Ker pa, razen par posebno duhovitih gospodov, nihče ne bo skušal trditi, da tiste dni, v katerih uslužbenec ali delavec iz gori navedenih razlogov ni delal, mu toraj tudi ni treba živeti, zato smatrajo prizadeti po vsej pravici zadnja dva odstavka točke B izzivanju, ker se glasita: „Draginjske in rodbinsko doklade se smejo zaračunati le za faktično v mezdni poli zaračunane dneve (do 7. dneva bolezni se toraj vračunava draginjska in rodbinska doklada).
Eventualne v računski dobi nastale službene in draginjske izpremembe so za odmero draginjske in rodbinske doklade merodajne šele v prihodnji računski dobi.“
- Nič milejši ni tolmačenje dohodkov, do katerih imajo ženske ravno iste pravice kakor moški, in še cela vrsta drugih točk. Nekoliko resne volje in malo manj nagajivosti, in stvar bi šla. Šla bo sicer tudi tako, ker bo zato poskrbela organizacija, toda mnenja smo, da K bil pameten sporazum med obema deloma plodonosnejši, kakor neprestano bevskanje. Usoda nam je tako določila in ker slučajno še ne spadamo med bogove, bo treba uporabljati razum, da ši hišico, v kateri Živimo, uredimo tako, da bomo v njej udobno stanovali.
Do tega cilja bomo pa prišli le s smo-trenim delom, upoštevajoč dejanske razmere. Tega smo si povsem svesti, zato smo odločeni naše pravice ščititi za vsako ceno. Izzivati se ne Bodemo dali več in odločno zahtevamo, da se takoj preneha z vsakterimi provokacijami.
Če uprava južne železnice nima smisla in volje za potrebe današnjega časa, potem je dolžnost države, da poseže vmes in napravi rod. Ni res, da bi morala splošnost trpeti radi neuvidevnosti posameznikov, res pa j*, da je vse to, kar se danes godi na južni železnici na škodo uslužbencev, skrajno Skodlj'vo tudi državi in splošnosti. Zato:
Južno železnico pod državno kontrolo!
Spoštuj zakon!
Smelo trdimo, da je na svetu ni države, v kateri bi bili vsi ljudje z obstoječimi zakoni zadovoljni. To je tudi povsem razumljivo, ker so zakoni le izraz vladajočega razreda, kateri ima interes na tem, da svoje koristi ščiti, ne oziraje se na koristi nasprotnega razreda. Da je danes še vsa zakonodajo in po vseh državah, ki so kapitalistične, prikrojena kapitalističnim težnjam, je naravno, zato je pa tudi razumljivo, da je ves proletarijat z obstoječimi, kot njegovim interesom dijamentralno nasprotnimi zakoni, nezadovoljen in jih tudi obsoja. O tem dejstvu ni dvoma, in se to dejstvo pojavlja dan na dan po časopisju, na shodih, v literaturi itd.
Značilno je pa, da vsi ti milijoni nezadovoljnih vendar obstoječe zakone upoštevajo, se jim pokore in jih, le z redkimi izjemami, vrše. Seveda gre pri tem pojavu velika zasluga kazenskim zakonom, katerih naloga je vršiti policijsko službo nad ostalimi zakoni. Toda to je postranskega pomena. Glavno je, da ima zakon, dokler je tak, vse predpogoje, da se ga v vsakem oziru upošteva, bodi si hote ali pa tudi ne.
To načelo je svetovna last in je najdemo že v podatkih najstarejših zgodovinskih spisov.
Tudi divji narodi, ki imajo svoje pojme o morali in dolžnostih ter pravicah, imajo svoje zakone, katere spoštujejo, seveda velikokrat tudi le vsled strahu pred kaznijo,, toda upoštevajo jih. Vse to, kar smo doslej za-pisSff; se nam zdi tako samo ob sebi umevno, da bi tega iz sramu pred širokim svetom sploh ne napisali, če ne bi bili prepričani, da bo naša obmejna cenzurna oblast za to poskrbelada ne pride ta konstaticija preko mej naše moderne države. Treba je pa bilo to zato pribiti, ker pri nas navidezno nastajajo novi pojmi v tem oziru, pojmi s katerimi se mi nikdar ne bomo sprijaznili in jih bomo pobijali z vsemi nam razpolagajočimi sredstvi.
Marsikaj smo v dobi svojega življenja na polju zakonodaje že doživeli, kar si naravnim potom nismo mogli tolmačiti.
Če imamo pri nas povsem abnormalne državne razmere, je vsekakor žalostno dejstvo^ki je najbolj občuti delavski razred. To pa nikakor ne more biti vzrok, da bi to že itak tepeno delavstvo čakalo še kdo. zna koliko let, dokler se bo naši naduti buržoaziji zljubilo računati z dejanskim položajem, v katerem se nahajamo.
Če v naši demokratični — pravijo da najbolj demokratični — državi za enkrat vlada diktatura meščanstva in malomeščanstva in če ta ne potiebuje sodelovanja narodnega imitacijskega predstavništva, potem delavstvu, ki živi v tej državi, ne preostaja druzega, kakor začasno s to diktaturo računati.
In ono računa z njol
Železničarji so stavili svoje zahteve!
Ministrstvo saobračaja je pripoznalo, da so te zahteve opravičene in je sporazumno z delegati železničarjev njihovim zahtevam ugodilo. Temu ukrepu se je pridružil ministrski svet in 15. novembra je bil izdan „Protokol sporazuma“ v Uradnem listu in je s tem postal zakon. Železničarji s tem zakonom računajo in ga bodo ščitili za vsako ceno. Meščanstvu in malomeščanstvu bi priporočali, da vzame to v svojem lastnem interesu na znanje.
Razno.
Po dolgem zopet.
Kronična bolezen domišljavega Deržiča se je zopet pojavila v „Ljubljanskem revolverju“. „Idealni strokovnjak“ kar ne more pomiriti svojih živcev, ker so mu zavedni železničarji izvili „diktaturo Zveze“ iz rok in ga postavili na hladno. Brca in zabavlja kar tja v en dan, češ, morda se najde vendar kak teliček, ki mi bo nasedel. Kaj ima proti ministrom in ravnateljem, oziroma zanjfe, nas malo briga, ker pa# Deržiča in njegovo naravo predobro poznamo in vemo, kam njega „narodno“ srce vleče.
Zanimal bi nas pa tisti že neštetokrat na-laigiijoni in obljubljeni odgovor, ki nam ga vedno le obeta, in seveda že sedaj izjavljamo, da nam je to prav.
Kar se pa tiče premeščanja po cestah, so bo pa D. najbrže nekoliko motil in mu prihajajo v spomin oni zlati časi, ko je on in njegovi tovariši razdeljoval mesta po ljubljanskih železnicah. Morda bi bil o tej točki zanj zelo umesten star pregovor, ki se glasi: Govoriti je srebro, molčati pa zlato.
Ne ugaja mu tudi, da se komunisti — Bog nas čuvaj— branijo iti na Hrvatsko, in je vsled tega zlovoljen. E gospodirie, kdo pa ima veijo moralno dolžnost, da v praksi to izvede, kar vedno in ni vsa usta trobi v svet? Kdo vedno
Shodi.
Ptuj.
Dno 5. t. m. se jo vršil tukaj zelo dobro obiskan železničarski shod; predsedoval je sodr. Rozman, poročal je sodr. Žorga iz Ljubljane, kateri je v svojem govoru pojasnil pomen „Protokola sporazuma“ in težkoče, katere dela uprava juž. žel. samo, da bi razdvojila železničarje in preprečila uspeh organizacije; bičal je tudi del« vlade, katera hoče vpeljati razredni občinski volilni zakon, samo da izključi delavstvo iz volitev, kar je navzoče zelo razburilo, osobito gledo ženske volilne pravice. Ptujski železničarji pozdravljajo boj, katerega vodi soc. deta. stranka za pridobitev splošne, enake in tajne volilne pravice po proporcu za oba spola, ter protestirajo proti nakanam vlade, katera hoče vpeljati nazadnjaški volilni zakon.
Čakovflc.
Dne 6. t. m. se je vršil tukaj zelo dobro obiskan železničarski shod, kateremu je predsedoval sodr. Ratej, poročal je sodr. Žorgi iz Ljubljane. Z zanimanjem so poslušalci sledili izvajanjam govornika, kateri je natanko orisal delo nase organizacije, tudi pojasnil občinski volilni red hrvatske vlade; navzoči so protestirali proti nakani, da je vladi le na tem ležeče, da kolikor je le mogoče izključi delavstvo iz volitev, ker se boji obračnna. Sodrugi iz Čakovca in okolice se prldruže protestu stranke ter zahtevajo, da se uvede splošna, enaka in tajna volilna jjravica s proporcem za oba spola. Sodrugi v Čakovcu žele, da bi se v kratkem zopet vršil shod.
Ormož.
Dne 6. t. m. se je vršil tukaj dobro obiskan železničarski shod, predsedoval je sodr. Pučko, porogal je sodr. Žorga iz Ljubljane, kateri je v jedrnatih besedah navzočim raztolmačil delo slovenske buržoazije, in pozval navzoče, da 8« oklenijo svoja organizacije. Z zanimanjem e« mu poslušalci sledili in sklenili nstaaovHl politično organizacijo, ker le na ta način se bodo uveljavili pri predstoječih volitvah. Žele, da bi se kmalu zopet vršil shod.
Dopisi.
Zopet žrtve neodpustljive lahkomiselnosti.
V sredo, 24. m. m., opoldne se je zgodila grozna eksplozijska nesreča v pisarni kurilnice na glaVnem kolodvoru v Ljubljani, Sirene so naznanjale opoldne, k o* j e po neprevidnosti eksplodiral v pisarni kurilnice šrapuelski vžigalnik.
V računski pisarni kurilnice južne železnice so že od prevrata sem rabili šrapnelBki vžigalnik. Nikdo ni preiskal njegove eksplosivnosti, . nikdo ni	nikdar slutil,	da	hrani	ta vžigalnik
kako eksplosivno snov in silo in da je človeškemu življenju kedaj smrtonosen. Od roke v roko je šel vsak dan v pisarni, od mize na mizo, od	akta na akt.	V	pisarni, kjer se je
zgodila velika nesreča, so običajno uradno zaposlene štiri osebe in sicer: g. Vinko Furlan, uradniški aspirant, gdč. Irena Hutman, ga. Lud-mila Hočevar in gosp. Petrovčič, aspirant, ki je imel v trenotku nesreče slučajno zunaj posla in
je tako bil obvarovan grozne nesreče.	I
Asistent g. Fran Pavlič je bil službeno v omenjeni pisarni in je z uradniškim aspirantom g. Vinkom Furlanom kolacijoniral plačilne liste.
Opoldne,	ko so bivene	v	drugič	piskale, sta
zaključila	svoje opravilo.	Pavlič je	hotel plačilne
liste vložiti v kuverto, ležečo pod šrapnelskim vžigalnikom na mizi. Ko jo kuverto potegnil izpod vžigalnika, se je ta prevrnil in padel na tla na sredo sobe.
Nastala jo strašna eksplozija! Drobci šrap-nelskega nadevlca so letali na vso strani. V strop, v okna, v vrata, v mize, v podobe, na'stenah viseče. Tla, kamor je padel vžigalnik, so bila
Grozote srbskih vojakov v Zagrebu.
Res je, da se se vrše tatvine po železnicah, katere železničarji sami obsojamo, zakaj nihče ne želi tako zopetno vzpostavitev reda nego mi. S tem pa ni rečeno, da bodemo mirno in tiho prenašali novi sistem, katerega uvaja vojska, ker smo muenja, da se nahajamo še precej blizu Evrope. Da vojaštvo samovoljno pretepava ljudi
potem je to pojav, proti kateremu protestiramo najodločneje,
m pri vsaki dani in umetno izviti priliki po-vdarja svoje narodne dolžnosti? Seveda bi go-»podom okrog „Zveze“ ugajalo, da bi drugi hodili zanje v ogenj po kostanj, oni bi Se p* po Deržičevem načelu smejali za pečjo v pest in potem svoje dolgovezno strokovnjaške (?) članke spuščali v svet, češ: Poglejte na», kako # se žrtvujemo za naš mili narod!
Gospode 1 Komunisti — I3og nas čftvaj — tudi vam privoSčijo idealno batinanje in potem se bodo morda tudi vaši zmešani možgani uredili. —
Sploh pa Držiča zagotavljamo, d* bo svoj tako željno pričakovani cilj dosegel, ako spušča tvoje kronične izbruhe v svet ali ne. Mesto mu je zajamčeno in tudi mi mu je privoščimo. Pripravi naj se za enkrat kovčeg za sVojo pot v Pariz, kjer bo baje kot edini „strokovnjak“ južne železnice svojo nalogo brezdvomno v korist železničarjev vrlo dobro rešil in če ne drngegä, potem vsaj gilotino izposloval, s katero bo lahko hudobno komunistično zalego spravil na drugi «vet. Ko se povrne, mu je lovorov venec Siguren in tudi korito.	—c—
Čudno postopanje policijskih organov na železnici.
Podpisani ižjavljam, dai. sem imel dne 26. novembra 1. 1. vlak št. 507 iz Zagreba. Ko smo dospeli v postajo Sevnica, je prišla neka oseba v voz ter zahtevala od potnikov legitimacijo. Dotičnik jo bil v civilni obleki in se seveda v svoji vsegamogočnosti ni nikomur predstavil. Vprašal sem ga, kdo je, in zahteval, da se legitimira, to pa zaradi tega, ker se je pod masko kontrole na tej progi vršilo že nešteto žepnih in drugih tatvin. Gospodu moja zahteva ni ugajala — najbrže je bil mnenja, da že njegov ožigosan nos zadostuje za legitimacijo — in kriče se obrne do mone z vprašanjem, kako se drznem kot navaden Jugoslovan, njega vprašati za legitimacijo.
Moj predrzni korak je naznanil tudi postajnemu poveljstvu v Zidanem mostu, in poveljnik tega urada je bil celo tako prijazen, da mi je zagrozil aretacijo, češ, da nima nihče pravice, od policijskega agenta zahtevati legitimacijo.
Res ne vem, kam smo zašli. Ali ne bi kazalo, da dravska divizijska oblast pouči svoje podrejene častnike ter vse pri policijski službi uposlene, da se imajo že v interesu lastnega ugleda na zahtevo legitimirati?
In ako je to že preveč, potem naj bi vsaj službeno železniško osobje vedelo, s kom ima opraviti. Gospodje, ako tega ne razumite, potem se ne smete čuditi, da tatvine ne prejenjajo.
Mesto da ljudem grozite z aretacijami in zapori, žigosajte vašo agente, in vse se jim bo že od daleč klanjalo.
F. C., sprevodnik.
Upamo, da bo ta apel zadostoval, če je našim državnikom kaj na ugledu -države.
Od lakote in stradanja je umrl.
Pod tem naslovom pile „Naprej“ dne 9. t. m.: V Laškem je Anton Rejhmajer, vdovec in bivši čuvaj južne železnice, v starosti 65 let umrl. Pokojnik je služil 35 let pri železnici in je dobival 75 kron mesečne pokojnine. Vprašam ravnateljstvo južno železnice in deželno vlado, če more človek živeti z 2 K 50 vin. na dan? Ali smo v civilizirani Jugoslaviji ali v Afriki? Ali moramo res vsi upokojenci južne železnice, ki smo že popolnoma onemogli, od lakote umreti? Zakaj je ministrstvo saobračaja pri „Sporazumu“ nas izpustilo? — Pogin pred očmi, raztrgani kot cigani smo upokojenci nižje vrste s penssijo od nič — 150 K brez draginjske doklade. Kmalu bomo tudi brez stanovanja, kakor jo bil pokojnik. — Pomagajte, če imate še kaj vesti!
A. M.1, nadsprovodnik v pokoju.
K temu pripomnimo.
Določbe „Protokola sporazuma“ so obvezne za vse železnice in vse železničarje v Jugoslaviji. Dolžnost vlade pa je, da uprave prisili, da jih izvrše. Organizacija bo napravila svojo dolžnost in bo^ našla tudi sredstev, da se določbe izvrše. če se to do3lej ni zgodilo, je edina krivda na strani južne železnice, ki dosledno dela težkoče, dobro vedoč, da bo končno morala pristati in ugoditi.
Penzijonisti, tu tiči zajec!
Kaj pa naj to pomeni?
V 21. številki našega glasila z dne 21. novembra 1919. 1. smo pod gornjim naslovom napisali na napačni naslov nekaj trpkih besed, ki niso bile v toliko umestne, ker so bile naslovljene na gospoda postajenačelnika Ludvika, med tem ko so bile namenjene nadrevidentu P ab s tu. Kakor se nam poroča, ta slednji prizadetemu uslužbencu do danes še ni dal primernega zadoščenja. To je vsekakor značilno za inteligenco gotovih ljudi, ki se pač radi ponašajo s svojim zlatim ovratnikom, pozabljajo pa na slamo, ki se za istim skriva. Mi ne bomo izvajali konsekvence, toda gospod Pabst naj bo uverjen, da ga njegovi podrejeni tako ocenjujejo kakor zasluži.
takoj zažgana. Ga. Hočevar Ljudmila opisuje nesrečni dogodek kratko: „Opoldne sem bila pri svoji mizi. Imela sem opravila s pošto. Poleg meno je bila Zajec Frančiška. Ko so sirene v drugič piskale, poči nekaj za mojim brbtom. Zamašim si ušesa in bežim iz pisarne. Tako je počilo, da sem mislila, da sem gluba! Niti sprva nisem vedela, da je kdo zadet. Več kot leto je bila stvar v pisarni. Kdor jo je rabil, pa jo je vzel. Nikdo ni vedel, da je še polna.“
Eksplozija vžigalnika je zahtevala težke
žrtve:
1.) Frančiška Zajec, pomožna delavka v kurilnici, vdova, rojena na Selu pri Ljubljani 1. 1881. Pometala je običajno pisarne in odnašala pošto. Z drobcem je bila zadeta v srce. Takoj je bila mrtva. Zapušča 12 letnega sinčka Ivana v Zeleni jami št. 26. Rešilni voz jo je odpeljal v mrtvašnico.
2.) Težko sta bila ranjena: asistent Fran Pavlič, 28 let star, stanujoč na Poljski cesti štev. 9, njegov oče je železničar in posestnik. Težko je bil ranjen v obe nogi. Z vozom rešilne postaje so ga takoj prepeljali v deželno bolnišnico, kjer so mu že takoj popoldne amputirali desno nogo pod kolenom. Pavlič ni izgubil humorja in je sam vzkliknil: „S to nogo ne bo nič!“ — Uradniški aspirant Vinko Furlan, 21 let star, Tržačan, stanujoč na Dovozni cesti štev. 2, je bil tudi težko ranjen v obe nogi. Tudi njega so prepreljali z rešilnim vozom v deželno bolnišnico.
Na lice mesta so takoj došle razne komisijo, ki so raziskavale nesrečni dogodek.
Pozneje je nesreča zahtevala še eno smrtno žrtev v osebi g. Pavliča, kateri je bil v nedeljo, dne 28. ob velikanski udeležbi pokopan.
Škofja Loka.
Gosp. prožnemu nadziratelju Alojziju Ažmanu žilica ne da miru, in kar živeti ne more, če ima zadovoljne ljudi okrog sebe. Kdor ni „Zvezar“, bi ga najraje utopil v žlici vode. Delavce prestavlja po raznih delih prideljene mu proge brez ozira na koristi železnice. Tako morajo ljudje s Kranja na drugi konec proge in zopet obratno. Da so vsled take nesmiselne oddelitve in dolgih potov pri nastopu službe že vsi izmučeni in toraj za delo manj sposobni, ga ne briga. Njemu zadostuje, da se mu donasa mleko in se mu čistijo ptičje kletke, kar je vsekakor važnejše kakor železniška služba. Gospoda opozarjamo na člen 7. „Protokola sporazuma“ in zahtevamo, da ga vpošteva v celoti.
Delavci so tudi radovedni, na kakšen način se jim je zaračunalo razlika med starimi in novimi dohedki, ker niti eden ni prejel tiste svote, ki mu pripada. Priznavajo sicer, da gospodje, ki imajo z računi opraviti, niso imeli še potrebnih pojasnil, upamo pa, da se nedostatki najkasneje do prihodnjega obračuna odpravijo. Tistim, ki raznašajo med ljudstvom hujskajoča poročila, priporočamo, da jezik nekoliko zadržujejo, ker bo to le v njih korist. Sram jih bodi, ker skačejo le sami sebi v ledje, škodujoč s tem celemu delavstvu.	Straia.
Izjava.
Čuvajte se agenta pravokatorja 1
Čujem, da se po provinciji skiču razni in-dividuji, koji govore, da su poslani iz Hrvatske, te da su dobro poznati na drugovima Radoše-vičem, Brudnjakom, Kauričem ili samnom.
Izjavljujem, da iz Hrvatske absolutno nitko nije poslan, i da su to sve sumljive ličnosti. Po svoj prilici ili habsburško - frankovski, ili agenti talijanske vlade, a moguče i agenti pravo-katori naših policijskih vlasti.
U poslu organizacija ako bi tko došao, mora bezuvjetno biti providjen legitimacijom. Tko toga nema, čuvajte se, da mu ne naBjednete.
Vladimir Bornemisa, tajnik Pokr. Partiskog Viječa Komunista v Zagrebu.
Upravni vestnik.
Sodruge funkcionarje opozarjamo, da je konferenca 14. decembra 1919 v Zidanem mostu, kjer so bili zbrani delegatje 21 krajevnih skupin, soglasno sklenila zvišanje članarine na 6 K. Zvišani prispevek velja od 1. januarja 1919.1. naprej.
Blagajniki tistih skupin, ki še niso poslale obračunov za december, naj zaključijo z dnem 31. decembra 1919.1. in naj nam čimprej pošljejo obračune. Kar bo še pozneje vplačanih prispevkov za 1919, naj se jih v blagajniškem izpisku za januar posebej navede.
Od zvišanega prispevka ostane krajevnim skupinam 40 vin., blagajnikova provizija znaša pa 10 vin. Ostali znesek, to je K 5-50, pa je kakor doslej odračuuati v Ljubljano.
Železničarski koledar bo prihodnji teden (do 24. t. m.) ves vezan. Naročniki koledarja naj pošljejo po možnosti ponj, ker je poštna zveza slaba in vrhtega zelo draga. Kar ga je še preko dosedanjih naročil, bo kmalu razprodan, ker je naklada omejena. Kdor še torej želi koledar, naj ga takoj naroči pri svojem zaupniku.
Vsem krajevnim skupinami
Cenjeni sodrugi!
V zadnjem času nam vedno pogosteje prihajajo pritožbe, da člani ne dobivajo redno „Železničarja“. Zlasti zadnjih dveh številk, ki sta za naše člane izredno Važni, okolo ena tretjina članov ni prejela, kakor vidimo iz pritožb. Ker list vselej redno odpremljerao, je iskati krivdo edinole na pošti. Iz tega vzroka smo že ponovno energično protestirali pri poštnem ravnateljstvu, kjer so so pač izgovarjali, toda ostalo je vse pri starem.
Da se izognemo tem neprilikam in da se omogoči redno dostavo lista, je centralni odbor na svoji seji dne 27. m. m. sklenil priporočati vsem krajevnim skupinam, da naročajo list za svoje člane v zavojih in da naznanijo upravi zaupnike, ki naj bi prejemali list, in koliko iz-tisov naj se jim pošlje.
Tako bi so tudi uveljavil že izvedeni zaup-niški sistem, ker bi zaupniki bolj redno prihajali v stik s člani. Vrhutega bi se tudi mnogo prihranilo na izdatkih za ekspedicijo lista, kar bi prišlo v korist listu in članom, ker bi se list tem lažje povečal.
V nadeji, da boste uvaževali te razloge in s tem pripomogli listu, Vas vabimo, da nam čim prej odgovorite v pritrdilnem smislu. Uprava.
Izplačane posmrtnine:
od 1. do 23. decembra 1919.
Prijatelj Fran, Sp. Šiška	K	150 —
Bezget Josip, Pragersko.......................................................  300—
Sinkovič Ivan, Sp. Šiška I	„	400—
Brosch Karol, Ljubljana I.....................................................  10t—
Čič Marija, Mariber I	„	100—
Plešnik Marija, Vuzenica................. . ,	50 —
Skupaj . . K 1100*—
Odpravnine s
Prijatelj Fran, Sp. Šiška................................  K	100—
Bezget Josip, Pragersko	>	.	.	,	100	—
Sinkovič Ivan, Sp. Šiška	I ................................,	100—
Brosch Karol, Ljubljaaa..............I.............. .	.	,	100—
Skupaj .	.	K	400—
Za železničarski dom
so prispevali: s. Jakob Žorga (zbirka) 11 K in dve ustanovnici 100 K, Ignacij Celič, Ljubljana, •no UBtanovnico 50 K, člansko zborovanje kon-Bumnega društva v Borovnici 4. januarja po s. Uratnikn 50 K, skupina Škofjaloka na Silvestrov večer 50 K, vrhstavbni delavci skupine Borovnica na veselici v Notr. Goricah 50 K, s. Sojer po nabiralni poli 134 K, na odborovi seji skupine Zagorje 140 K, skupaj 535 K; prej izkaznih K 14.503-08, skupaj K 15.038-08.
Na listo s. Sojerja (zgoraj navedena) so darovali : po 10 kron, restavracija Brezovica, Anton Hrovatin, Jožef Verbec, Fran Verbec, Regali, Jakob Sojer; 7 kron: Fran Čotič; po 6 kron: Ivan Kastelic, Čepirlo, Naglič, Artač, Keržraanc, Fran Pešek, Galič ; 5 kron: I. V; po 4 krone: Anton Pirc, Fran Cotič, Ivan Logar, neimenovan; po 2 kroni: Sojer, Štefan štrukelj.
Na listo skupine Zagorje (gori navedena): po 10 kron: Ivan Čeč, Anton Goršek, Fran Zimšek, Anton Hrastelj, Anton Drnovšek (gostilničar), Anirej Zupančič, Anton Čulk, Vincenc Tomaž, Josip Hribovšek, Alojzij Končar, Ivan Mervik, Albin Forte; 6 kron: Jernej Podlogar; po 5 kron: Leon Mervik, Matija Feštajn; 4 krone; Ivan Šuštar.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Petrič. Natisnil J. Pavliček v Kočevju.
Vabilo
ra «-
železničarsko veselico
državnih in južnih železničarjev
ki se vrši dne 31. Januarja 1920 v Ljudskem domu (Staro strelišče) ob 19. uri (7. zvečer).
Spored: Godba na pihala, deklamacije, srečelov, šaljiva pošta.
Ples pod nadzorstvom plesnega učitelja. — Sodeluje železničarska godba iz Zidanega mosta.
Vstopnina za osebo 5 K.
Čisti dobiček je namenjen v prid železničarskemu domu. Preplačila se hvaležno sprejemajo.
Veselični odbor.
Prosi se kozarce seboj prinesti.
===== Podružnica Zagorje. =====
Vabilo
na
železničarsko veselico
ki jo prirede železničarji skupine „Zagorje“ v Trbovljah v Delavskem domu.
Spored: Ples, šaljiva pošta in prosta zabava.
Vstopnina 3 K za osebo.
Začetek ob 7. uri zvečer.
Sodelovala bo Delavska godba iz Trbovelj.
Ker je čisti dobiček namenjen skladu Železničarski dom v Ljubljani, vabimo vse bralske organizacije, da veselico v čim večjem številu posetijo.
Odbor.
Andrej Veršček
fotograf v Kandiji
izvršuje slike za legitimacije najhitreje ia po solidni ceni.
Železničarski koledar za leto 1920
je izšel.
Vsebina: Spremnica. — Naprej (Marztljeza). — Koledar. — Poštne pristojbine. — Množilna razpredelnica. — Seznam važnih podatkov. — Delavski pozdrav. — Stare ia nove mere. — Teža in velikost normalno razvitega človeka. — Važnejše iznajdbe ia odkritja. — Kdo je sedrug? — Železnice v posameznih evropskih državah. — Delo in požrtvovalnost železničarjev med vojno. — Naša organizacija. — Pesem o delu. — Kaj nudi organizacija? — Milje v metrih.
— Vzorci prošenj in vlog. — Socialistična koračnica
— Označba dopisov in vlog na deželno vlado v Ljubljani. — Kaj je ena atmosfera? — Kaj je ena konjska sila? — Naslovi organizacij. — Tabele za dohodke in stroške. — Beležke.
Iz tega je razvidna bogata vsebina koledarja.
Cena vezanemu izvodu 6 K, po pošti K 615.
Vsak kupec koledarja je tekom leta 1920 zavarovan za slučaj obratne nezgode na železnici za znesek 200 kron.
Naklada je omejena, naročite ga torej pravočasno!
Založba „Železničarske kakoledarja«.