SKRIVNOST. POD MRTVIMI DREVESI. JOŽA LOVRENČIČ. ANDRE ČEBOKLI. Bilo je v kraju — hrepenenje ga pozna — tam je živela mati moja križana . . . Danes počiva pod Sveto goro — ob bridkih urah se pogovarjam ž njo------- # Iz polnega poletnega polja domov hitela z rožami nabranimi otroka mati je dojit in svetoivanski venec vit, da sveti Janez, ko pojde mimo, dobi hišo okrašeno in da ji božji blagoslov. In pletla je mati venec ob novi zibelki: Bog ti, otrok, daj srečne dni, srečnejše kot ima tvoj oče jih! Tvoj oče, otrok, je siromak, s solzami prestopa domači prag — v Rumuniji podira smreke in hoje in misli na naju, zlato moje! . . . Iz prsi izvil se je materi vzdih, ji solza orosila oko in padla na venec spleten — v zibelki se nasmehnil je otrok njen-------- # Pod hišno številko je venec visel, skozi noč je sveti Janez z belim jagnjetom šel skrivnosten, tih, blagoslavljaje na levo in pravo hišo in vrt in polje in dobravo. Mati je v izbi zibelko zibala, vzdihnila in trudna ugibala: Moj otrok, kaj zmeraj j očes? Ali je sveti Janez prisluhnil ali kdo — izpod božjega groba v kotu za mizo po- prašalo je mehko tako milo in zavlečeno: x Joče? ...« Mati ni odgovorila, otroka je vzela iz zibelke in ga k sebi pri vila--------# Daleč je kraj, ki ga hrepenenje moje pozna, daleč je čas, ko je mati z rožami šla iz polja, danes počiva pod Sveto goro, jaz mislim na njo in njeno skrivnost in mi je težko. V tihi kresni noči je ob robu goriškega polja stala vrsta mrtvih dreves — žrtev druge soške krvave pomladi. Ena so bila gola — tem so bili šrapneli polomili samo dolge košate veje. Tu so stala in samim sebi so se rogala brez smeha: invalidi brez ene in brez obeh rok. Druga so bila gola in razklana — tem so bile granate raztrgale še stoletna debla. Tu so bila — kakor bi ne bila vzrasla iz tal. . .: nepokopana trupla z iztrganimi prsi in polomljenimi rebri. Taka so znamenja v spomin na dni, ko sodi Bog ljudi že na zemlji. Pod devetim v vrsti teh dreves je ležalo v senci polnočne mesečine mlado dekle z razmahnjenimi rokami, mirno kakor noč. Slabotno, togo telo je bilo podoba križa, pribitega na to nesrečno zemljo. Ali njene oči so vihrale, žarko se je bliskalo iz njih, da je vsakikrat razsvetlilo temo globine pod belim čelom: ker duša se je kresala ob srce, ko je v modro in slastno daljino gledala za njim, katerega ni videla in o katerem ni slišala ničesar dve leti in pol: »Ni te več pri meni, kakor si bil v tistih dneh, ko so cvetele te črešnje--------kakor v tistih večerih, ko je vse vrelo v meni in sem te vzela v svoje naročje--------.« Pri postaji vseh bridkosti pa je vzdihnila: »In ko sem te najbolj želela--------o, tedaj so te poklicali iz mojega naročja in te odpeljali daleč od mene proč--------dalje in dalje v neznane kraje, v eno samo ognjeno noč--------.« Po tem sodnem dnevu je bila še bolj vzkoprnela po njem. Drhtenje vseh dolgih noči je bilo žejno sladkosti ukradene ji sreče. — V odmevu soških valov se je zdaj topilo drhtenje njene duše, iz samote gladujoče. In ko da bi se bila ta duša napila mlade nočne rose, se je drobno telo, od neutešenih sil svoje mladosti izstradano, z novimi močmi zvilo navzdolž. Tako je ležalo tu z muko in s trepetom: samo njemu vdano, v polnem pričakovanju samo zanj pripravljeno --------medtem ko je šla njena duša ponj v daljne kraje in tam klicala v zboru vzdihov vseh tedaj zapuščenih deklet: 171