Dopisi. Štajersko. Učiteljska petindvajsetletnica. Dne 4. vinotoka smo praznovali v Mariboru učiteljski abiturijenti iz leta 1879. svojo službeno petindvajsetletnico, in sicer po dobro izbranem vzporedu. Slavnost se je izvršila sijajno in torej jubilantom v popolno zadovoljnost. Preden pa popišem to redko svečanost, hočem v kratkem podati dragim tovarišem in tovarišicam zgodovino tega letnika. Evo torej! Kotnaj smo prestopili šolski prag leta 1875., že se je raznesla vest, da je nemila smrt pobrala zavodu marljivega in obče priljubljenega vadniškega učitelja, obenem c. kr. šolskega nadzornika, Hafnerja. Tudi profesor g. Franc Robič, sedanji državni in deželni poslanec, je ostavil zavod, ker je bil imenovan za c. kr. okrajnega šolskega nadzornika. Zavod je dobil nove učitelje v osebah profesorja Luka Lavtarja in vadniških učiteljev gg. Koprivnika Ivana, Lewitscbigga in Vavroha. Gospod profesor Lavtar je bil postavljen za našega razrednika ter nas kot tak spremljal do mature. Tega leta je bil otvorjen prvi četrti letnik učiteljišča. Leta 1875. smo kot dijaki različnih šol prisostvovali sv. maši zadušnici za umrlega bivšega cesarja Ferdinanda; a kot abiturijenti smo praznovali v krasno okrašeni dvorani v navzočnosti zavodnega učiteljskega osobja srebrno poroko Nj. Veličanstva našega presvetlega cesarja F. J. I. Kot abiturijenti smo praznovali tudi desetletnico novega šolskega zakona. V četrtem letniku nas je bilo 37 in pri maturi so se nam pridružili 3 eksternisti; bilo nas je torej skupaj 40, in glej, zrelostni izpit smo prebili vsi. To število govori veliko! Z našim odhodom je ostavil učiteljišče tudi takratni ravnatelj dr. Anton Elschnig ter se podal v zasluženi pokoj, ki ga uživa še danes kot 821etni starček, in sicer v Gradcu. Tega leta se je preselil tudi ves zavod zaradi pošle najemnine v druge prostore, a stare prostore so določili zopet prvotnemu namenu, namreč gostilnici, kjer smo se zdaj po 251etnem službovanju zbrali, da bi staro ljubezen in kolegijalnost iznova ponovili. Leta 1879. smo v teh prostorih, kakor sem že omenil, praznovali srebrno poroko našega dobrega deželnega očeta ter smo z navdušenjem peli »Vse za dom in za cesarja za cesarja blago, kri!« Danes pa, ko smo se zbrali k 251etnici svojega službovanja, smo navdušeni zaklicali: »Za našo nevesto, novo šolo, in za narodno prosveto žrtvujmo vse svoje skromne moči!« Kakor povzamete, dragi čitatelji, iz teh podatkov, je bil torej ta letnik nekaj posebnega, osobito glede njegovega števila, in umevno je torej, da smo delali z vso marljivostjo na dostojno praznovanje 251etnice. Tovariši Marin, c. kr. vadniški učitelj v Mariboru, F. Ulrich, učitelj na šoli c. kr. južne železnice v Mariboru, J. Lasbacher, nadučitelj v Rušah, Al. Ditrich, nadučitelj pri Sv. Vidu, ter J. Drnjač, nadučitelj pri Sv. Petru, so se večkrat zbrali k skupnemu posvetovanju in temu komiteju se je posrečilo sestaviti program, po katerem se je 251etnica v vsakem obziru sijajno obnesla. Ze 3. oktobra zvečer se je zbralo okolo 20 jubilantov k prvemu sestanku. Nekateri so prišli v družbi svojih soprog, otrok ali tovarišev učiteljev, drugi zopet v spremstvu dragih znancev in prijateljev šole. Koliko veselega in žalostnega smo se pogovorili ta večer! Drugo jutro, 4. oktobra, smo pričakovali še ostalib tovarišev jubilantov ter se zbrali k skupnem zajtrku. Radostno in veselo je bilo, zakaj bilo nas je lepo število — 31. Točno ob 10. uri smo šli v cerkev, kjer smo imeli naročeno službo božjo. Gospod ravnatelj Schreiner je bil toliko prijazen, da je počakal s svojim zavodoin na običajno slovesno mašo; tako je bila združena dvojna slavnost. Jubilantom so bili odkazani prostori, in gospod Vreže, c. kr. profesor veronauka na učiteljišču, je stopil na leco ter imel ganljiv govor na jubilante. Potem je bila slovesna maša, ki jo je daroval gospod kanonik Majcen; stregla sta mu pa profesorja dr. Medved in Vreže. Opoldne smo se zbrali k skupnemu obedu ter si prav živahno pripovedovali o raznih prijetnih in neprijetnih dogodkih dosedanjega službovanja. Po obedu smo odšli k fotografu, da bi imeli tudi pozneje spomin na ta lep sestanek. Naprosili smo gospoda profesorja L. Lavtarja, da bi se nam kot naš nekdanji učitelj in razrednik pridružil, kar je storil drage volje. Ko smo se tako ovekovečili pri fotografu, smo se podali k pevski in muzikalni vaji, zakaj za 7. uro zvečer je bil napovedan koncert z raznimi točkami, ki smo jih morali izvajati večinoma jubilanti. Ob pol 8. uri so bili vsi prostori pri »Gambrinu« natlačeni, in orkester je intoniral koračnico »Veseli devetinsedemdesetniki«, ki jo je nalašč za ta večer komponiral jubilant A. Ditrich. Po zadnjih krepkih zvokih je zadonelo po vseh sobah, in aplavz se je polegel šele, ko so igralci prijeli za glasbila, da bi koračnico ponovili. Zdaj je nastopil gospod Marin ter v prav lepih in jedrnatih besedah pozdravil najprej svoje sošolce in potem navzoče nekdanje naše profesorje ter ravnatelja g. H. Schreinerja in vse profesorje in učitelje sedanjega zavoda in končno vse tovariše in prijatelje šole, ki so nas počastili s svojo navzočnostjo. Spominjal se je največjega dobrotnika ljudskega šolstva, našega dobrega deželnega očeta, presvetlega cesarja in dobrega vladarja avstrijskih narodov, ter pozove navzoče, da se pridružijo njegovim besedam: »Nj. Veličanstvo, naš presvetli cesar Franc Jožef I., naj živi še mnogo let«, čemur so seveda vsi prisotni pritrdili z nepopisno navdušenostjo. Nato sta prisedla h glasovirju hčerka jubilanta Marina in sin jubilanta Ulricha ter sta četveroročno izvajala lepo kompozicijo »Na orlovih krilih«, ki jo je zložil nalašč za ta večer jubilant Klein. Po frenetičnem aplavzu, ki je bil plačilo korektnemu izvajanju, je nastopil jubilant Ulrich ter nam podal v svojem slavnostnem govoru živo sliko naše dijaŠke dobe, se spominjal s toplimi besedami naših tedanjib učiteljev in voditeljev. Poudarjal je osobito nerazrušljivo kolegijalnost in pravo bratovsko ljubezen, ki je vladala med nami, in ki nas je zopet združila po 251etnem, trudapolnem delovanju. Spominjal pa se je tudi dveh umrlih tovarišev ter onih 5ih gospodov iz učiteljskega zbora, ki jih krije danes hladna zemlja. V znak sožalja so jubilanti te govornikove besede poslušali stoje. Končal je govornik z besedami, da hočemo tudi zanaprej gojiti staro bratovsko Ijubezen in kolegijalnost in sicer v čast sebi, in na korist našemu šolstvu. Zopet se je oglasil orkester ter izvajal kompozicijo jubilanta A. Ditricha »Dijaške sanje«, ki jo je zložil že 1879. pri odbodnici iz učiteljišča, in ki so nam jo svirali pri takratnem koncertu. Ploskanju ni hotelo biti konca in kraja, in tovariš Jurko si je naložil Ditricha ter ga nosil po dvorani. Potem, ko so se izvedle še nekatere pevske točke, so prišli na vrsto razni drugi govori. Jubilant Jurko je prav živo in v vezani besedi naslikal nekaj epizod iz svojega lastnega življenja. Največ smeha je obudila slika, kako so ga pri nekein ponočnem ekscesu preganjali policaji. Tudi šaljivo predavanje tovariša Grossauerja je napravilo veliko smeha. Govorila sta še potem gg. L. Lavtar in H. Scbreiner. Prvi je poudarjal, kako srečno misel smo zadeli, da stno si umislili za jubilcj ravno dan 4. oktobra in da nismo prišli sami, ampak da se vrŠi vsa slavnost nekako tako kakor družinski večer. Družina in šola naj bi bili složni in v medsebojni zvczi, potem bo imela ljudska šola boljših uspcbov. Gospod ravnatelj Schreiner pa je slavil kolegijalnost in bratsko ljubezen, ki smo jo sklenili na šolski klopi. Taka ljubezen je trajna, in tako prijateljstvo ostane nerazrušljivo. Zatrjeval natn je, da se tudi sedanji učiteljski zbor trudi pri dijaštvu zbuditi tako medsebojno Ijubezen in bratsko prijateljstvo, ki jc za izpolnjevanje dolžnosti in v dosego boljših uspehov na šolsko-kulturnem polju neobhodao potrebno. Ko je prebral tovariš Marin došle dopise in brzojavke raznih tovarišev in duhovnikov, se je začel živahen ples, ki je trajal do poznega jutra. Slavnost je bila končana, a mi smo ostali še skupaj. Po obedu šele je prišel čas, da smo se začeli poslavljati. Bratovsko smo si segli v roke in obljubili, da se snidemo čez pet let zopet k prijateljskemu sestanku. Kakih 20 oseb nas je poletelo z vlakom v prijazen Lembah, kjer smo še nekaj časa prebili prav veseli in židane volje pri rujni kapljici znanega pekerčana. Še zvečer je bilo zbrano lepo omizje, ki je torej tretji dan vendar napravilo konec temu sijajnemu jubileju. L.