Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 175 Nevenka Troha * Slovenske meje v 20. stoletju Problematika nastanka državnih mej Republike Slovenije Razprava obravnava meje, ki so v 20. stoletju omejevale s Slovenci poseljen prostor. Te so se pomembno spreminjale v času prelomnih dogajanj, kot je bila 1. svetovna vojna in mirovna poga­ janja po njej, 2. svetovna vojna in mirovna pogajanja, razpad Jugoslavije in ustanovitev samostojne države. V skladu z določili mirovnih pogodb po 1. svetovni vojni je zunaj meja Jugoslavije živela tretjina Slovencev, in to v treh državah, ki so bile zasnovane kot enonacionalne, položaj pa so še poslabšali avtoritarni in totalitarni režimi. V skladu z določili mirovnih pogodb po 2. svetovni vojni je bila v slovensko korist pomembno spremenjena meja z Italijo, medtem ko so druge ostale nespremenjene. Ustanovitev Republike Slovenije pa je odprla vprašanje dotedanje notranje meje z Republiko Hrvaško, ki še do danes ni rešeno. Ključne besede: meje, slovenski etnični prostor, mejno vprašanje Slovenci smo vse »kratko« dvajseto stoletje živeli tudi v znamenju mejnega vpraša­ nja. Ob začetku stoletja so skoraj vsi Slovenci živeli v okviru Avstro-Ogrske, velika veči­ na v več deželah njene avstrijske polovice. To je bila država, v kateri je bil ob zagotovilu »ohranitve in gojitve« narodnosti pretok ljudi in idej neoviran. Edina izjema so bili Bene­ ški Slovenci v dolinah rek Nadiža, Ter in Rezija, ki so bili priključeni Kraljevini Italiji po določilih Dunajske pogodbe z dne 12. oktobra 1866. Teh je bilo po popisu prebivalstva izleta 1911 36.178. Prva svetovna vojna in dogajanje takoj po njej so popolnoma spremenili geografsko podobo ozemlja, na katerem živimo Slovenci in ki ga razumemo kot slovensko etnično ozemlje.* 1 Prvo dejanje je bila sklenitev tajnega Londonskega pakta,2 na osnovi katerega je Italija 23. maja 1915 vstopila v vojno na strani antantnih sil. V aktu o premirju med Avstro-Ogrsko in Antanto, sprejetim 3. novembra 1918, so zmagovite države pooblastile Italijo, da zasede avstro-ogrsko ozemlje do črte, določene s tem sporazumom. Italijanska vojska je do srede novembra šla še dlje in zasedla tudi del logaškega okraja na Notranj­ skem. Slovenski politiki so si med vojno prizadevali doseči samostojno južnoslovansko dr­ žavo znotraj Avstro-Ogrske. To so zahtevali s t. i. majniško deklaracijo, ki sojo v dunaj­ skem parlamentu 30. maja 1917 podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci, združeni v Jugoslovanski odbor. Koje bila zahteva zavrnjena, so začeli zbirati podpise in jih zbrali več kot 200.000. Drug pomemben akt je bila krfska deklaracija, ki so jo 20. julija 1917 * dr., znanstvena svetnica, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg I, 1000 Ljubljana, nevenka.troha@ inz.si 1 Slovenska etnična meja v skladu s teorijo o pripadnosti mest zaledju teče po meji strnjene naselitve sloven­ skega prebivalstva. Znotraj nje so tako tudi kraji, zlasti mesta, z večinsko drugorodnim prebivalstvom. 2 Londonski pakt je tajni sporazum med Italiji in antantnimi silami, ki so ga 26.4. 1915 podpisali predstavni­ ki Italije, Združenega kraljestva, Francije in Rusije. S sporazumom seje Italija zavezala, da bo napovedala vojno centralnim silam, v zameno pa bi v primeru zmage pridobila naslednja ozemlja: Trst, Trento, Gorico, Istro, dolino Soče, Dodekaneške otoke, Zadar, dele Dalmacije, protektorat nad Albanijo in del nemškega kolonialnega imperija. Rusi so sporazum objavili po novembru 1917. 176 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju ob politični podpori Velike Britanije in Francije podpisali predstavniki Jugoslovanskega odbora in Kraljevine Srbije inje postala temelj za nastanek nove države. Meje po 1. svetovni vojni Zaključno dejanje prve svetovne vojne je bila mirovna konferenca, ki seje po daljših pripravah začela 18. januarja 1919 v Parizu. Izhodišče za pogajanja naj bi sicer bilo 14 točk, ki jih je objavil predsednik ZDA Woodrow Wilson,3 vendar so na konferenci vse bolj prevladale zahteve zmagovitih držav, da si zagotovijo tisto, kar so jim zagotavljali tajni sporazumi med vojno. O mejah na območjih, kjer živimo Slovenci, sta odločali mi­ rovna pogodba z Avstrijo, podpisana 10. septembra 1919 v Saint Germainu, in z Madžar­ sko, podpisana 4. junija 1920 v Trianonu. Medtem ko je druga določala celotno mejo, je prva dajala izhodišča (koroški plebiscit) za določitev slovenske severne in severovzhodne meje. a) Meja z Avstrijo Medtem koje koroški deželni odbor že 25. oktobra 1918 sprejel stališče, daje Koro­ ška nedeljiva, sta tako osrednji Narodni svet v Ljubljani kot sredi septembra ustanovljen Narodni svet za Koroško zahtevala, da se v novo Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov vključi tisto območje Koroške, kjer je skozi stoletja prebivalo slovensko ljudstvo. Vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je maja 1919 sicer zasedla sporni del ozemlja vključno s Celovcem, a je medtem mirovna konferenca že uveljavila določilo o plebisci­ tu. 21. junija 1919 je bil sprejet predlog, da se plebiscit izvede v Celovški kotlini, zato se je morala jugoslovanska vojska do 31. julija umakniti iz cone B glasovalnega ozemlja. S Senžermensko mirovno pogodbo je Italija dobila južno Tirolsko, Kanalsko dolino in občino Bela peč, Kraljevina SHS južni del Štajerske, od Koroške pa Mežiško dolino in občino Jezersko. Za štajerski del meje, za katerega je avstrijska vlada tudi zahtevala ple­ biscit, je tako potrdila stanje na terenu in Kraljevini SHS je bilo priključeno ozemlje, ki so ga slovenske vojaške enote zasedle že ob koncu vojne in neposredno po njej. Takšen, za Slovence ugoden izid je bil tako predvsem zasluga Maistrove vojaške akcije. Po izmenjavi ratifikacijskih listin petih antantnih držav, kije bila 16. julija 1920, je za­ čel teči trimesečni rok za izvedbo koroškega plebiscita. Plebiscitno območje je bilo razde­ ljeno na cono A (JV del Celovške kotline, 1768 km2, po štetju 1910 73.488 prebivalcev, med njimi 69,18% s slovenskim občevalnim jezikom), v kateri so nameravali izpeljati glasovanje najprej, in cona B (Celovec z okolico, 352 km2), kjer naj bi bilo opravljeno glasovanje samo v primeru, če bi se večina v coni A izrekla za Kraljevino SHS. Odločala je navadna večina celote oddanih veljavnih glasov. V coni A, kjer je bilo glasovanje 10. oktobra 1920, seje od 39.291 glasovalnih upra­ vičencev (pravico do glasovanja so imeli moški in ženske, ki so bili 1. januarja 1919 stari najmanj 20 let in so imeli stalno bivališče na plebiscitnem območju ali pa so pred 1. januarjem 1912 imeli na Koroškem stalno bivališče oziroma domovinsko pravico) gla­ sovanja udeležilo 95,79%; oddanih je bilo 37.304 (94,94%) veljavnih glasov, od tega za Republiko Avstrijo 22.025 (59,04%). Ker je bila večina veljavnih glasov za Avstrijo, glasovanja v coni B ni bilo. 3 Predsednik ZDA Woodrow Wilson je 8. 1. 1918 v kongresu predstavil mirovni načrt. Napisal je program štirinajstih točk, v katerih je med drugim navedel svobodno pomorsko plovbo, omejevanje oboroževanja, priznanje narodnostnih teženj v vzhodni in srednji Evropi, osvoboditev narodov, ki živijo v turškem cesar­ stvu in ustanovitev splošnega združenja narodov. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 177 Plebiscit je odločilo približno 10.000 slovenskih glasov za Avstrijo. Na njihovo odloči­ tev sta vplivali vse večja germanizacija in zlasti avstrijska propaganda, kije izpostavljala deželni patriotizem in prednost življenja v socialno urejeni demokratični republiki brez vojaške obveznosti za razliko od Kraljevine SHS. Avstrija seje s senžermensko pogodbo tudi zavezala, da bo slovenska manjšina vsestransko spoštovana in enakopravna (slovesno izjavo z zagotovili o spoštovanju manjšinskih pravic je 28. septembra 1920 sprejel tudi koroški deželni zbor). Na odločitev dela Slovencev je vplivala tudi navezanost na politič­ ne stranke, ki so jih volili že pred letom 1914 (na Koroškem ni bilo slovenske liberalne in socialdemokratske stranke). Mogoče je sklepati, daje bila med slovenskimi glasovi za Avstrijo večina socialdemokratskih. Avstrija je tako zasedla celotno plebiscitno območje.4 5 b) Meja z Madžarsko Vprašanje slovensko/jugoslovansko-madžarske meje in s tem združitev Prekmurja z drugimi slovenskimi območji je bilo resneje postavljeno šele med 1. svetovno vojno. Mednarodno najpomembnejša dokumenta sta bila pariška Spomenica Zavezniškim vla­ dam Jugoslovanskega odbora 6. maja 1915, ki je vključevala tudi Slovence v jugozaho­ dnem delu Ogrske, in krfska deklaracija julija 1917. V okviru oktobra 1918 ustanovlje­ nega Narodnega sveta za Štajersko je deloval poseben referat za Prekmurje. Obenem so tudi sami Prekmurci ustanavljali narodne svete in se množično udeležili slovesnosti v Ljutomeru ob razglasitvi nastanka Države SHS 3. novembra 1918. Na njej je predstavnik Prekmurcev prebral izjavo, da se želijo ogrski Slovenci združiti z brati onstran Mure v narodno državo. Mirovna konferenca je dokončen sklep o poteku madžarske meje na območju, po­ seljenim s Slovenci, sprejela 1. avgusta 1919. Zaradi madžarske večine v Monoštru je območje, poseljeno s porabskimi Slovenci, pripadlo Madžarski. Trianonska mirovna po­ godba z Madžarsko junija 1920 je pravno priznala jugoslovansko - madžarsko mejo. Njen 44. člen je vseboval določila o manjšinskem varstvu. Pogodba je določila tudi pristojnosti mednarodne razmejitvene komisije, ki je nato označila mejo na terenu. Komisija je z delom začela avgusta 1921 v Prekmurju in po zapletih, ker je imela tudi pristojnosti za iz­ vajanje manjših korektur meje, če so obstajale narodnostne, gospodarske ali druge težave, delo končala šele 8. julija 1924? c) Meja z Italijo Pariška mirovna konferenca pa ni razrešila meje zahodne meje Kraljevine SHS, kjer sta ozemlje premagane Avstro-Ogrske zahtevali dve državi zmagovalki - Italija in Kralje­ vina SHS (Srbija). Meja je bila nato določena s posebnim sporazumom med kraljevinama Italijo in SHS v Rapallu 12. novembra 1920. Meja je potekala v glavnem po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, razen na postojnskem, kjer je segala čez prelaz do Planine in Rakeka in prečkala na vzhod tekočo reko Pivko. Poleg Goriško-Gradiščanske dežele, Trsta in Istre je torej pod Italijo prešel tudi širok pas Notranjske iz dežele Kranj­ ske, vključno z mesti Idrija, Vipava, Senožeče, Postojna, Pivka in Ilirska Bistrica, na 4 Pleterski, O prvinah in značaju plebiscitne odločitve, str. 215-271; Pleterski, K. zgodovinskim okoliščinam bojev in plebiscita na Koroškem v letih 1918-1920, str. 825-848; Grafenauer, Slovenska Koroška v diplo­ matski igri leta 1919, str. 295—378; Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941, str. 70-121; Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes, str. 22-39. 5 Kyovsky, Trianonska pogodba in slovensko-ogrska meja, str. 236-259; Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih 1918-1919, str. 71-79. 178 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju severu pa Kanalska dolina s Trbižem od dežele Koroške, ki jo j e Italij i 10. novembra 1919 prisodila senžermenska mirovna pogodba.6 Meja tako ni tekla po črti Londonskega pakta, saj je od Dalmacije Italija dobila le Zadar, je pa črto prekoračila na slovenskem ozemlju. Obdobje 1920-1941 Slovensko etnično ozemlje je bilo v skladu s sklepi mirovnih pogodb po koncu 1. svetovne vojne tako razdeljeno med štiri države. V Dravski banovini, kije obsegala sko­ raj vse slovensko ozemlje v okviru jugoslovanske države, je leta 1931 živelo 1.100.000 Slovencev, zunaj jugoslovanskih meja pa več kot 400.000. Kraljevina Italija je z rapalsko pogodbo novembra 1920 priključila ne samo narodnostno mešana, ampak tudi povsem slovenska ozemlja, celo tista, ki so bila zunaj pojma Julijske krajine. Tam je na tretjini slovenskega etničnega ozemlja leta 1921 živelo med 324.000 in 361.000 Slovencev. Taj­ no štetje, ki so ga oblasti izvedle leta 1936 in ki ni zajelo Beneške Slovenije, jih še vedno našteje 252.919, štetje, ki so ga leta 1934 izvedli slovenski duhovniki, ki so delovali na območju Italije, pa 343.684. V Avstriji je sredi tridesetih let živelo približno 75.000 Slo­ vencev, na Madžarskem pa med pet in sedem tisoč.7 Po razpadu Avstro-Ogrske so največjo spremembo doživeli Slovenci v Italiji, ki so v desetletjih pred prvo vojno doživljali kulturni, gospodarski in politični razcvet. Vojna jih je še posebej prizadela, saj je soška fronta potekala v veliki meri po njihovem ozemlju. Po njenem koncu pa so bili vključeni v zanje povsem tujo državo, kije za razliko od dote­ danje habsburške monarhije bila država, ki skoraj ni imela manjšinskega prebivalstva in je zrasla na ideji nacionalne enotnosti ter zato enačila državno in narodnostno pripadnost. Slovenci v Avstriji in na Madžarskem so sicer ostali znotraj spremenjenih meja pravnih naslednic monarhije, ki pa sta bili odtlej tudi zasnovani na načelu narodne enotnosti. Ko­ roški in štajerski Slovenci so postali narodna manjšina v državi, kije, tako kot tudi njeni naslednici - od leta 1934 avtoritarna stanovska država in od 1938 nacistična Nemčija - sebe razumela kot nemško nacionalno državo. Vse tri so skušale uveljaviti nacionalni princip, med seboj so se razlikovale le v načinu in predvidenem tempu »etničnega čišče­ nja«. Zaradi take zasnove države so bile v vseh državah, v katerih je živela slovenska manjšina, narodne manjšine moteč element, ki so ga poskušali čim prej asimilirati. Liberalna Italija je v začetku dvajsetih let slovenski in hrvaški manjšini še dopuščala precej razgibano politično, gospodarsko in kulturno delovanje, tako da sta lahko obnovili delovanje velike večine svojih predvojnih ustanov in razvili močno narodnoobrambno gibanje. Hkrati pa je italijanska civilna uprava na takrat še zasedenem ozemlju izvaja­ la nekatere raznarodovalne ukrepe in podpirala nastajajoče fašistično gibanje, zato se je njegovo nasilje nad pripadniki manjšine začelo še pred podpisom rapalske pogodbe novembra 1920, s katero je to ozemlje postalo del italijanske države. Prva fašistična ak­ cija, ki je simbolizirala dotedanje in prihodnje odnose italijanskih oblasti do slovenske manjšine, je bila požig osrednjega sedeža slovenskih ustanov Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920.8 Demokratično oblast je leta 1922, torej devetnajst let pred napadom sil osi na Jugosla­ vijo, zamenjal avtoritarni fašistični režim. T. i. obmejni fašizem (fascismo di confine) naj 6 Rapalski ugovor, 12. novembra 1920. 7 Kacin-Wohinz, Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji, str. 27, 28; Zwitter, Koroško vprašanje. Po uradnih madžarskih virih je leta 1920 v Železni županiji živelo 6087 prebivalcev z vendskim (slovenskim) materi­ nim jezikom. Popis leta 1930 pa je v Železni županiji ugotovil 4732 prebivalcev s slovenskim jezikom, leta 1940 4455. 8 Kacin-Wohinz, Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji, str. 29-32. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 179 bi postavil temelje za italijanski prodor na jugovzhod. Po njegovem nastopu seje razna­ rodovanje primorskih Slovencev (in istrskih Hrvatov) stopnjevalo in preraslo v kulturni genocid, kot je fašistično politiko do t. i. allogenov (tujerodcev) poimenoval Elio Apih.9 Posledica raznarodovalnega pritiska je bila tudi emigracija Slovencev in Hrvatov. Po oce­ nah raziskovalcev seje med vojnama izselilo skoraj 20% slovenskega in hrvaškega pre­ bivalstva, 70.000 ljudi v Jugoslavijo, 30.000 v Južno Ameriko in okrog 5.000 v evropske države. Po najnovejših raziskavah je bilo okrog 53.000 izseljencev slovenske narodnosti. Po prepovedi delovanja strank in organizacij konec dvajsetih let seje politično življe­ nje slovenske manjšine umaknilo v ilegalo. Krščanskim socialcem in narodno liberalnemu taboru se je v boju za ohranitev narodne identitete sredi tridesetih let priključila italijan­ ska komunistična stranka in posebej njen slovenski del. Medtem ko so krščanski socialci nasprotovali radikalnemu iredentizmu, da bi obvarovali ljudi pred žrtvami, je iz narodno liberalne struje izšla organizacija TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka), ki jo je jeseni 1927 usta­ novila radikalno usmerjena mladina. Organizacija je z demonstrativnimi terorističnimi akcijami opozaijala svetovno javnost na brezupen položaj slovenske manjšine v Italiji.10 V Avstriji je bila najpomembnejša ponemčevalna organizacija leta 1920 ustanovljena Koroška domovinska služba (Kärntner Heimatdienst), ki se je leta 1924 preimenovala v Koroško domovinsko zvezo (Kärntner Heimatbund). Preko svojih organizacij je ob soglasju oblasti nadzirala slovenske kulturne in gospodarske ustanove. Posebno vlogo je odigrala pri razlastitvi slovenske zemlje in njenem prehodu v »domovini zveste nemške roke«. Zanikanje tudi slovenske podobe dežele je vrh doseglo s teorijo o Vindišarjih, namen katere je delitev koroških Slovencev na »Vindišaije« in »nacionalne Slovence«. Prvi naj bi bili posebna etnična skupina, ki je bila zvesta domovini in bi se v kratkem ponemčila, medtem ko naj bi bili t. i. narodni Slovenci sovražni nemštvu, politično nevarni in so s svojim obstojem ogrožali enotnost Koroške. Po Anšlusu je teorija postala nepotrebna, saj so nacisti izvajali nasilno raznarodovanje celotne narodne skupnosti, seje pa obnovila po koncu druge svetovne vojne. Leta 1939 so nacistične oblasti izvedle štetje prebivalstva, na katerem so spraševali po materinem jeziku, pa tudi po narodni pripadnosti. 43.179 osebje kot materinščino nave­ dlo slovenščino ali vindiš, a le 7.715 med njimi jih je priznalo tudi pripadnost k slovenski narodnosti. Na Štajerskem je bilo takih 1.801, medtem ko so tam v vseh kategorijah (slo­ venski, vindiš, slovensko-nemški itd.) našteli 4.291 oseb. Slovence so tako razdelili na voljne ponemčiti se, na zmožne ponemčiti se in narodne Slovence, za katere so načrtovali izselitev. Neposredna nevarnost izselitve je Slovencem grozila po oktobru 1939, koje bil sklenjen nemško-italijanski sporazum o preselitvi in so na Koroškem nameravali naseliti prebivalce Kanalske doline.11 2. svetovna vojna Če razumemo Avstrijo po Anšlusu kot del Tretjega Rajha, so obenem prav tri države, v katerih je živela slovenska manjšina, aprila 1941 napadle Jugoslavijo in si med seboj razdelile jugoslovansko Slovenijo. Slovenskemu narodu je v skladu z okupatoijevimi na­ črti grozilo, da bo kot narod izginil. Obenem pa je prav napad na suvereno državo in s tem kršitev mednarodno dogovorjenih mej omogočil, da so zahteve po t. i. Zedinjeni Sloveniji in po katerem naj bi se vsi Slovenci združili v eni državi, postale realnejše. 9 Apih, Italia, fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia (1918-1943), str. 271, 275. 10 Kacin-Wohinz, Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji, str. 66-75. 11 Zorn, Koroški Slovenci in ljudsko štetje dne 17. maja 1939, str. 53-59. 180 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju Narodnopolitični program združitve Slovencev je bil povezan z vprašanjem sloven­ skih mej. Takšne načrte so pripravljali tudi v osvobodilnem gibanju nasprotni slovenski strani in to doma ter v tujini, kjer so slovenski politiki skupaj z jugoslovansko vlado načr­ tovali prve konkretne ukrepe glede vprašanja meja. To je vzbudilo reakcijo pri italijanskih protifašističnih krogih, ki so bili tudi gostje Velike Britanije in ZDA in med njimi ter slovenskimi politiki v emigraciji seje razvila polemika glede državne pripadnosti Julijske krajine. Slovenski minister v jugoslovanski vladi Franc Snoj je 23. oktobra 1941 pisal, daje London poln Italijanov, zato ni smel podpredsednik vlade Miha Krek po radiu nič reči proti Italijanom, Madžarom, niti proti Avstriji: »Glede nas in naših zahtev tudi anti­ fašisti niso boljši od fašistov. Torej glede Italije bodo velike težave, posebno še, če bo ob primerni priliki šla v separaten mir, kar ni izključeno. Glede Koroške so težave v tem, da nimamo pravnega naslova, ker smo plebiscit, ki gaje vodil angleški delegat, izgubili.«12 Jugoslovanska vladaje sicer na pritisk slovenskih politikov, predvsem Kreka, kljub temu na diplomatskem polju odpirala vprašanju revizije povojnih meja jugoslovanske države, predvsem meja proti Italiji in Avstriji. Uresničitev Zedinjene Slovenije je bila pomembna tudi za osvobodilno gibanje. Združitev geografsko razdeljenega naroda med več držav oziroma ustvaritev skupnega slovenskega ozemlja je bil poglavitni del programa osvobodilnega gibanja. Stališče o ozemeljskem združevanju Slovencev so v osvobodilnem gibanju večkrat izrazili že v letu 1941, npr. tudi v programu Osvobodilne fronte, Temeljnih točkah iz novembra 1941, kjer so zapisali, da pomeni oboroženi boj proti okupatorjem »izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev«.13 Izvršni odbor OF je jeseni 1941 ustanovil komisijo za obravnavanje mejnih vprašanj, v katero je pritegnil vrsto strokovnjakov, da so pripravljali gradivo za rešitev mejnega vprašanja za mirovna pogajanja po vojni. Med njimi sta bila tudi zgodovinarja Fran Zwitter, ki seje ukvarjal predvsem z mejo z Italijo, in Bogo Gra­ fenauer, kije prevzel pripravo gradiva za mejo z Avstrijo. Vodstvo slovenske komunistične partije je 1. maja 1942 prvič javno izrazilo načelno stališče, da »v osvobojeno in združeno Slovenijo sodi poleg ozemlja, na katerem živi slovensko prebivalstvo, tudi teritorij, ki je bil v poslednji imperialistični dobi nasilno potujčen«.14 Konec leta 1942 je Edvard Kardelj v pismu Titu zapisal: »Vprašanje meja je za nas tako aktualno, kot verjetno niti za angleški imperij. Gre za popolnoma speci­ fično slovensko občutljivost v tem pogledu, ki smo jo dolgo poizkušali obiti s splošnimi načelnimi izjavami, toda sedaj postaja to vse manj možno. Slovenci, ki so že 1000 let razcepljeni, namreč čutijo, da se sedaj odloča o tem, da končno stara parola o ,Združeni Sloveniji1 postane resnica.«15 V začetku decembra 1942 pa je vodstvo Osvobodilne fronte podalo izjavo, s katero je bolj natančno določilo ozemlje, ki naj bi po njihovem mnenju sodilo v Zedinjeno Slovenijo. Vprašanje Zedinjene Slovenije je bilo za slovensko osvobodilno gibanje s tem načel­ no rešeno. Je pa to pomenilo, da bo treba reševati mejno problematiko z Italijo in Avstrijo tudi dejansko. Pri tem seje položaj Italije, kije bila sicer na Slovenskem okupator, z nje­ no kapitulacijo spremenil, še zlasti pa potem, ko je postala »sobojevnica« zaveznikov. To dejstvo kot tudi sklep konference v Moskvi konec oktobra 1943, ko so Avstriji obljubili obstoj in ozemeljsko celovitost, kakršno je imela pred Anšlusom, sicer nista vplivali na načrtovanje slovenskega osvobodilnega gibanja glede meja, je pa oboje imelo vpliv na uresničevanje ozemeljskega programa Zedinjene Slovenije po koncu vojne. 12 ARS, AS 1660, Osebna zbirka Izidorja Cankarja, fasc. 6. 13 »Slovenski poročevalec«, 1. 1. 1942. 14 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knj., dok. 21, str. 57. 15 Jesen 1942 : korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, dok. 207, str. 557. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 181 Po hudih udarcih, ki jih je slovensko osvobodilno gibanje utrpelo v nemški ofenzivi septembra in oktobra 1943, je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja sprejelo sta­ lišče, da se vprašanje meja ne izpostavlja, ampak naj se na prvo mesto postavi boj proti nemškemu okupatorju. Konec novembra 1943 je na Primorsko prišel delegat Izvršilnega odbora OF Anton Vratuša, ki je imel nalogo, da se poveže s CLN Al in se dogovori za sodelovanje obeh osvobodilnih gibanj. V skladu s to politiko so bile tudi smernice slo­ venskega centralnega komiteja 26. decembra 1943 primorskemu partijskemu vodstvu, v katerih so poudarili, da se slovensko osvobodilno gibanje sicer ne namerava odreči slovenskim narodnim zahtevam, da pa bi bilo odpiranje vprašanja konkretne razmejitve v tistem času škodljivo. Zahtevali so tudi, naj slovenski primorski partizani nudijo vso podporo italijanskim. V teh usmeritvah se že kaže politika t. i. slovensko-italijanskega bratstva, ki stajo na Primorskem nato vodili OF in KPS. Z njo so hoteli okrepiti svoj vpliv tako med Slovenci, da ti ne bi prešli pod vpliv njenih nasprotnikov, ki so igrali na narodnostno karto tudi z nezmernimi in utopičnimi mejnimi zahtevami, in na drugi strani med čim širšimi sloji Italijanov. Zlasti tamkajšnje delavstvo naj bi zaradi vzpostavljanja ljudske oblasti (komu­ nizma) pristalo na priključitev k Jugoslaviji. S politiko slovensko-italijanskega bratstva seje strinjal tudi Kardelj, kije 5. februarja 1944 zahteval, daje treba pomagati KPI, da bo lahko ustanovila takšno vojsko, ki bo nato garancija za »pravilen demokratičen razvoj v Italiji«.16 Tudi na seji centralnega komiteja 27. februarja 1944 je Kardelj izpostavil pomen obmejnih območij, v primeru če bo Italija ostala pod vplivom Velike Britanije in ZDA in bila tako stalna grožnja tudi za Jugoslavijo: »V tem pogledu nam bodo skušali škodovati tudi teritorialno, zato je silno važen Trst. Naš Trst = sovjetski Trst«.17 Kljub temu, da se javno konkretne ozemeljske zahteve niso postavljale, seje vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja na povojna pogajanja o mejnih vprašanjih intenzivno pripravljalo. Najpomembnejšo vlogo je imel januarja 1944 ustanovljeni Znanstveni inšti­ tut, ki je nadaljeval delo komisije za mejna vprašanja pri Izvršilnem odboru OF in ki ga je vodil Fran Zwitter. Vprašanje mej je Znanstveni inštitut prvič širše obravnaval na sestanku 20. marca 1944 in to na osnovi več študij, zlasti študije Frana Zwittra Problem bodočih slovenskih meja. Avtorje v uvodnem delu poudaril, da ima slovenski narod tudi po zaslugi sloven­ skega osvobodilnega boja prvič možnost, da uresniči ideal združitve vseh Slovencev v lastno državno tvorbo, saj se je takratni položaj tako Italije kot Slovencev popolnoma razlikoval od položaja po prvi svetovni vojni. Pomembno je bilo, da so Slovenci na težka in usodna vprašanja mej pripravljeni, saj bo »naša generacija za njegovo reševanje odgo­ varjala pred bodočnostjo, pred zgodovino«.18 V splošnih načelih je poudaril jugoslovan­ ski okvir in posebej izpostavil Trst, ki naj bi postal glavna sredozemska luka za nenemške podonavske države in celo za Sovjetsko zvezo, zato je bilo mogoče njegovo nacionalno vprašanje rešiti le z upoštevanjem njegovega ožjega in širšega zaledja. Kot osnovo za razmejitev je vzel izhodišče, da »ne popustimo v ničemer, kar je naše, da pa se odrečemo vsemu, na kar nimamo pravice«, zato mora temeljiti na etnografskemu kriteriju, kije lahko korigiran le takrat, ko omogoči za prihodnost ustrezajoče meje. Gle­ de meje z Italijo je Zwitter izhajal iz dejstva, da se je jezikovna meja za razliko od tiste z Nemci v preteklih stoletjih le malo spremenila in da se v glavnih potezah ujema z mejo med vznožjem Julijskih Alp in Dinarskim sistemom na eni strani in Severno italijansko 16 ARS, AS 1487, Centralni komite Komunistične partije Slovenije, ae 3188. Pismo E. Kardelja Pokrajinske­ mu komiteju KPS, 5.2. 1944. 17 ARS,AS 1487, ae 1. Zapis seje CK KPS, 27. 2. 1944. 18 ARS, AS 1643, Predsedstvo SNOS, fasc. 457/1. Fran Zwitter: Problem bodočih slovenskih meja. 182 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju nižino na drugi strani. Na Goriškem ni videl večjih problemov, saj je bila tam narodnostna meja z izjemo Gorice jasna. Glede Trsta pa je ugotavljal, da imajo Slovenci pravico zah­ tevati Trst zase, saj zaradi njega ne morejo žrtvovati sto tisoč rojakov na čisto slovenskem ozemlju, ki so mu potrebni kot zaledje. Ob tem je tržaškim Italijanom treba zagotoviti avtonomijo. Ob Trstu se je postavljalo tudi vprašanje štirih pretežno italijanskih istrskih občin (Slovencev je bilo tam med 10 in 30 %) in ugotavljal: »Vsa ta obala do Dragonje sodi nujno k Sloveniji, a položaj italijanskega prebivalstva bi mogel biti isti kot v Trstu«. Drug problem je bilo severozahodno gravitacijsko območje Trsta, kije segalo tudi izven slovenske etnične meje. Takšen je bil Tržič, kije vezan na Trst in na svoje slovensko kra- ško zaledje. Tudi tam je treba italijanskemu prebivalstvu zagotoviti avtonomijo.19 Po podpisu sporazuma Tito - Subašič junija 1944 in po srečanju Tita z Winstonom Churchillom avgusta istega leta se je mednarodni položaj jugoslovanskega osvobodil­ nega gibanja okrepil. Tudi v pričakovanju skorajšnjega konca vojne, ki je terjal hitro in učinkovito akcijo, so se javno opredelili za priključitev konkretnih ozemelj. Kot prvi je zunanji minister NKOJ Josip Smodlaka v članku O razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo poudaril, da je prvi pogoj za trajen mir, da se med obema državama potegne pravična meja, ki bo ustrezala naravnim in narodnostnim razmeram kot tudi gospodarskim ko­ ristim prebivalstva, in kar je važnejše, volji večine prebivalstva. Zanj je ta črta tekla od najsevernejše točke Jadranskega morja inje pomikajoč se dalje proti severu puščala Ju­ goslaviji dolino Soče, brez Furlanske nižine. Glede Trsta je poudaril, da si ga Jugoslavija »ne lasti v imenu narodnostnega prava, saj je pretežno italijanski značaj mesta nesporen. /.../ Vendar je Trst nesporno navezan na najožje sodelovanje z Jugoslavijo. /.../ Je naravni izhod na morje tudi za vse Podonavje«.20 V svojem govoru na proslavi 1. dalmatinske brigade na Visu 12. septembra 1944 je Tito poudaril, da se bliža ura, »ko bomo morali govoriti o mejah naše dežele. /.../ Naši narodi se bore za svojo svobodo, za svojo neodvisnost, za boljšo in srečnejšo bodočnost. Toda prav tako se bore tudi za osvoboditev tistih naših bratov, ki so desetletja vzdihovali pod tujim jarmom. S tem bojem morajo biti osvobojeni naši bratje v Istri, Slovenskem Primorju in na Koroškem in živeli bodo svobodno s svojimi brati v novi domovini. To je želja vseh nas in to je tudi njihova želja. Tujega nočemo, a svojega ne damo«.21 Vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja je nove usmeritve glede vprašanja mej sprejelo na seji CK KPS 10. julija 1944 in to na osnovi ocene, da bi lahko odlaganje do­ končnih sklepov glede usode spornega območja na čas po vojni pomenilo tudi zahtevo za plebiscit, za katerega pa bi pogoje narekovali Anglo-Američani in bi bil za slovensko stran lahko neugoden. Za slovensko osvobodilno gibanje je bila plebiscitarna odločitev izvedena že med vojno z odločitvijo za upor. Za svoje zahteve zlasti glede Trsta naj bi podporo poiskali tudi med Italijani, zlasti med delavstvom, ki se je odločalo na osnovi razredne pripadnosti. Spremenili so tudi izhodišča za pogajanja s CLN Al, kjer naj ne bi več poudarjali preložitve mejnih vprašanj na povojni čas, ampak načelo samoodločbe, ki je izvedena v boju. Načrt političnega in organizacijskega delovanja, ki je imel za cilj prevzem oblasti na Primorskem in tudi v Trstu, so nato izdelali na več sejah centralnega partijskega komi­ teja in Predsedstva SNOS konec avgusta in septembra 1944. Na seji Predsedstva SNOS so poleg postavitve narodnoosvobodilnih odborov, organiziranja organov javne varnosti in reda, predvsem Narodne zaščite, sklenili vzpostaviti vrhovne upravne organe za Pri- 19 Prav tam. 20 ARS, AS 1643, fasc. 457/1. 21 ARS, AS 1643, fasc. 457/1. Naši bratje v Istri, Slovenskem Primorju in na Koroškem bodo osvobojeni in združeni v novi domovini. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 183 morsko in organizirati civilno sodstvo. Izvolili naj bi naj višji oblastni organ v pokrajini, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje. V okvir priprav na pogajanja sodi tudi razprava članov CK KPS, Avnoja in Znanstve­ nega inštituta o prihodnjih slovenskih mejah, kije bila 9. septembra 1944. Na sestanku je Kardelj kot razmejitev, od katere naj Slovenci ne bi odstopali, postavil »etnografsko mejo z vključitvijo ozemlja, potujčenega v imperialistični dobi, in z upoštevanjem manj­ ših korektur zaradi nujnih prometnih in sploh gospodarskih ter strateških momentov«. V nadaljevanju je poudaril: »Če gremo preko tega, si nakopljemo sovraštvo sosedov in nastala bodo težka manjšinska vprašanja«.22 Fran Zwitter je bil tak program pripravljen zagovarjati v spomenici, izdelavo katere je zahteval Kardelj, a ob tem opozoril, da ne more pa prevzeti odgovornosti pred zgodovino za primer, da bi taka politika odprtih kart glede slovenskih zahtev pri pogajanjih, kjer bi morali mi popuščati, privedla do tega, da niti tega ne bi dosegli. Spomenica je temeljila na že omenjeni Zwittrovi študiji Problem bodočih slovenskih meja iz marca 1944. Zwitter je poleg spomenice izdelal tudi posebno študijo o manjšinskem vprašanju, ki gaje ocenil za vprašanje narodno-političnega značaja. Italijanska manjšina naj bi dobila ne le kulturno avtonomijo, ampak tudi sodelovanje v lokalni upravi in predstavnike v slovenskih centralnih zakonodajnih in izvršilnih organih. Imela naj bi torej popolno ena­ kopravnost. Opozarjal pa je, da bo treba rešiti vprašanje velikega števila priseljencev iz notranjosti Italije, t. i. regnicolov. Od začetka marca 1945 so bile priprave na osvoboditev še okrepljene in so potekale v skladu z usmeritvami, sprejetimi avgusta in septembra 1944. Vse delovanje je bilo usmer­ jeno na to, da se ob osvoboditvi zasede čim večji del ozemlja in da se na slovenskem etničnem ozemlju vzpostavijo organi ljudske oblasti, ki naj bi delovala ob osvoboditvi in možnem prihodu zahodnih zaveznikov. Italijanske enote, ki so delovale v okviru slo­ venske osvobodilne vojske, naj ne bi (in tudi dejansko niso) sodelovale pri zasedbi Trsta, ampak sojih umaknili v notranjost Slovenije, s čimer so poskušali zmanjšati italijanski delež pri osvoboditvi mesta.23 Boj za prevlado v Trstu in Julijski krajini je tako tudi med protifašisti, a zagovorniki priključitve k eni ali drugi državi, postajal vse bolj odkrit in neizprosen. Tako sta bili v Trstu tik pred koncem vojne organizirani dve vstaji, prvo je organiziral tržaški italijanski Narodnoosvobodilni odbor za Julijsko krajino, drugo Komanda mesta Trst. Organizatorji prve vstaje so hkrati upali, da bodo Trst osvobodili in zasedli zahodni zavezniki, drugi pa so pričakovali slovenske partizane in Jugoslovansko armado. Čete slovenskega IX. korpusa in IV. armade so 1. maja 1945 vkorakale v središče mesta, isti dan so enote 31. divizije zavzele Tržič in Gorico ter prodrle v široki fronti na Sočo, kjer so enote Gradni­ kove brigade v Ronkah prišle v stik z enotami 2. novozelandske divizije. V zaključnih operacijah osvobajanja Koroške so ob slovenskih partizanih sodelovale tudi enote III. in IV. armade. Koroški odred je 8. maja, nekaj ur za enotami 5. korpusa 8. britanske armade, vkorakal v Celovec. Povojna mejna pogajanja Zmaga nad nemško vojsko na Primorskem in Koroškem je bila predvsem delo veli­ kih jugoslovanskih in anglo-ameriških vojaških enot, pomemben delež pa so prispevali tudi slovenski partizani, ki so že pred aprilom 1945 osvobodili velik del območja. Za jugoslovanskimi enotami so na območje med Sočo in kasnejšo razmejitveno črto, tudi v 22 ARS, AS 1643, fasc. 457/1. Sumarični zapisnik, 9. 9. 1944. 23 ARS, AS 1487, ae 1. Zapisi sej CK KPS, 7.3. 1945. Ae 76. Depeša E. Kardelja CK KPS, 11.3. 1945. 184 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju Trst, Gorico in Tržič (Monfalcone), že 2. maja prišle tudi enote 13. korpusa 8. britanske armade. Koroški odred pa je 8. maja, nekaj ur za enotami 5. korpusa 8. britanske armade, vkorakal v Celovec. Če pogledamo vso Evropo, sta le Koroško in Primorsko zasedli dve zavezniški sili. Le tam sta se ob osvobajanju Evrope srečali armadi, od katerih je ena prišla tja za umikajočimi se nemškimi enotami in to območje ni bilo »njeno«, medtem koje Jugoslovanska armada, skupaj s slovenskimi partizani, bila armada države, kije te kraje zahtevala zase. Kot je 9. maja 1945 zapisal Tito, je te kraje osvobodila, »ker etnično pripadajo naši domovini«.24 Ker dogovora o jugoslovanski zasedbeni coni ni bilo, so zahodni zavezniki zahtevali, da se jugoslovanske sile iz Avstrije takoj umaknejo. Sovjetske zasedbene oblasti so 27. aprila 1945 na Dunaju postavile začasno vlado pod vodstvom Karla Rennerja, državnega kanclerja iz let 1919/20, kateremu je Stalin maja 1945 pisno zagotovil, da bo Avstrija ostala v mejah pred anšlusom. Glavnina jugoslovanskih enot seje tako do 21. maja uma­ knila za dotedanjo državno mejo. Ob tem so jugoslovanske oblasti poudarile, da se s tem Jugoslavija ne odreka ozemeljskim zahtevam do Avstrije. Zahodni zavezniki so vse bolj pritiskali na Jugoslavijo, tudi z grožnjami o uporabi oborožene sile, naj se umakne tudi iz Trsta in dela Julijske krajine kakor tudi iz Beneške Slovenije in Kanalske doline, ki sta bili del Videmske pokrajine, te pa zahodni zavezniki niso priznavali kot sporno območje. Iz Beneške Slovenije in Kanalske doline seje Jugo­ slovanska armada umaknila že 16. maja 1945. Po napornih pogajanjih so v Beogradu 9. junija 1945 podpisali sporazum, v skladu s katerim so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile iz zahodnega dela Julijske krajine na območje vzhodno od Morganove črte, kije tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. Črtaje dobila ime po generalu Williamu D. Morganu, štabnemu načelniku komandanta združenih zavezniških sil v Sredozemlju feldmaršala Harolda Alexandra, ki se je med svojo misijo v Beogradu od 8. maja 1945 večkrat se­ stal z maršalom Titom. Cona A je prišla pod anglo-ameriško Zavezniško vojaško uprava (ZVU), cona B pa pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA). Nujnost, da se jugoslovanska zahodna meja spremeni v jugoslovansko korist, so že med vojno priznavale tudi zavezniške sile, kje in kako pa naj bi odločila mirovna pogajanja po njenem koncu.25 Drugačno pa je bilo vprašanje meje z Avstrijo. Do vprašanja avstrijske države po 2. svetovni vojni in njene obnovitve so se zavezniki opredelili v moskovski deklaraciji iz 1. novembra 1943, v kateri se prepletata dva vidika: njihovo prizadevanje za (morebitno) samostojnost avstrijske države in opozorilo, da se morajo Avstrijci aktivno vključiti v protinacistični odpor, če se hočejo odkupiti za krivdo zaradi sodelovanja na strani nacistične Nemčije. Tik pred jaltsko konferenco februarja 1945 je britanski zunanji minister Anthony Eden predlagal, da bi avstrijsko ozemlje tri velike sile zasedle v okviru nekdanjih meja, ki naj bi do sklepov mirovne konference ostale nespremenjene. Predlog so nato predložili na konferenci na Jalti in skušali dobiti tudi sovjetski pristanek za britansko posredovanje, v kolikor bi jugoslovanska vojska prestopila Karavanke. O britanskih pre­ dlogih so se tri velike sile sklenile dogovoriti po diplomatski poti.26 24 ARS, AS 1277, Osebna zbirka Edvarda Kardelja, šk. 35/16. Depeša J. Broza IV. armadi, 9. 5. 1945. 25 O diplomatskem dogajanju okrog t. i. tržaškega vprašanja v: Jeri, Tržaško vprašanje', De Castro, La questi- one di Trieste : Vazione politico e diplomatica italiana dal 1943 al 1954', Duroselle, Le conflit de Trieste : 1943-1954', Novak, Trieste', Valdevit, La questione di Trieste : politica internazionale e contesto locale. 26 Zorn, Mednarodni vidiki koroškega vprašanja od druge svetovne vojne do avstrijske državne pogodbe, str. 22, 23. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 185 a) Meja z Italijo Po konferenci ‘velikih treh’ v Potsdamu (17. julij - 2. avgust 1945) in ob vse bolj intenzivnem vključevanju Sovjetske zveze v vprašanja Julijske krajine, je t. i. tržaško vprašanje postalo eno ključnih svetovnih vprašanj. V skladu z delitvijo sveta na interesne sfere je bila nova politika zastavljena tako, da je imel vsakdo »proste roke« na svojem območju, torej tudi obe vojaški upravi v Julijski krajini. Morganova črtaje postajala del železne zavese, ki je ločevala dva svetovna vojaška, politična in ideološka bloka. Na konferenci v Potsdamu so ustanovili Svet zunanjih ministrov, v katerem so bili predstavniki Velike Britanije, ZDA, Francije, Sovjetske zveze in Kitajske, kije imel na­ logo pripraviti mirovno konferenco s poraženimi državami, med katere so kljub njenemu položaju sobojevnice šteli tudi Italijo. Vlada Demokratične federativne Jugoslavije je 15. septembra 1945 konferenci Sveta zunanjih ministrov v Londonu predložila memorandum glede Julijske krajine in Trsta z obširno zemljepisno, zgodovinsko, etnografsko in go­ spodarsko argumentacijo. Vodja delegacije Edvard Kardelj je nato v govoru 18. septem­ bra zahteval nekdanjo avstroogrsko-italijansko mejo z nekaterimi popravki in za mesto Trst predlagal status ene od federalnih enot oz. kasnejših republik, njegovo pristanišče bi dobilo statut svobodnega pristanišča in olajšave v železniškem tranzitu. Jugoslavija je vzporedno s pogajanji vodila široko propagandno akcijo, v katero so se vključili njeni državljani, zlasti pa primorski Slovenci in istrski Hrvati ter tudi tisti Italijani, ki so podpi­ rali priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. Tako so v Julijski krajini zbirali podpise za priključitev k Jugoslaviji, pripravili številne manifestacije in demonstracije, obenem pa so jugoslovanske oblasti v svoji zasedbeni coni onemogočale manifestacije tamkajšnjih Jugoslaviji nasprotnih Italijanov. Italijanska vlada seje vse bolj zavedala, da bodo potrebne mejne koncesije. Sprva je še vztrajala na rapalski meji, ki jo je utemeljevala s 650.000 umrlimi Italijani na Soški fronti v 1. svetovni vojni. A že na londonski konferenci je takratni predsednik italijanske vlade in vodja njene delegacije Alcide De Gasperi v govoru 18. septembra 1945 predlagal nekoliko spremenjeno Wilsonovo črto iz leta 1919.27 Utemeljeval jo je kot etnično črto, čeprav je bila dejansko kompromis med etnično črto in zahtevami Italije v Londonskem paktu iz leta 1915. Obenem je tudi Italija v coni A organizirala manifestacije in demon­ stracije. Vrhunec so napetosti dosegle med obiskom komisije ekspertov štirih velikih sil, ZDA, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze, ki so v skladu s sklepi londonskega zasedanja Sveta zunanjih ministrov marca in prve dni aprila 1946 na terenu preučevali na­ rodnostna razmerja. Takrat je prišlo med zagovorniki priključitve k eni ali drugi državi do ostrih spopadov, v katere je tudi v podporo italijanski strani posegla zavezniška policija.28 Komisija je obiskala vse območje, ki gaje zahtevala Jugoslavija, tudi nadiške, rezijske in terske doline (Beneško Slovenijo) in Kanalsko dolino. Svetu zunanjih ministrov je nato predložila poročilo s štirimi različnimi mejnimi predlogi, med katerimi je bil Jugoslavi­ ji najbolj naklonjen sovjetski, ki se je v glavnem ujemal z jugoslovanskim predlogom, najmanj pa predlog ZDA, ki je bil tako kot novi predlog Italije nekoliko spremenjena različica Wilsonove črte. Francoski predlog je bil kompromis, kije temeljil na etničnem ravnotežju, ki so ga razumeli kot ravnotežje med Italijani in Jugoslovani in ne med tremi narodi, ki so se srečevali na tem območju, Italijani, Slovenci in Hrvati. Najtežje je bilo vprašanje državne pripadnosti Trsta. Svet je 2. julija 1946 sprejel nekoliko spremenjen predlog francoskega zunanjega ministra, ki je bil nato vključen tudi v mirovno pogodbo 27 Kacin-Wohinz, Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji, str. 31. 28 Jeri, Tržaško vprašanje, str. 134—135. AS 1277, šk. 30. Osebni zapiski E. Kardelja na konferenci v Londonu 1945, Julijska krajina, meja. 186 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju z Italijo. Po njem je Jugoslavija dobila območje vzhodno od francoskega predloga mejne črte, območje zahodno od nje pa so razdelili na dva dela, ki ju je ločila črta vzdolž izliva Timava v morje. Severni del je ostal Italiji, iz južnega dela pa so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje. Razprava na plenarnem zasedanju mirovne konference v Parizu (19. julij -15. oktober 1946) je potekala v zaostrenem ozračju, saj so se spori med Sovjetsko zvezo in zahodnimi silami vse bolj poglabljali. Kljub temu so po napornih usklajevanjih pripravili osnutek mirovne pogodbe za Italijo, pa tudi za Bolgarijo, Finsko, Madžarsko in Romunijo. Med pogajanji sta Italija in Jugoslavija nekajkrat poskušali sami doseči kompromis o meji. Zadnji poskus je bil v začetku novembra 1946 sestanek med generalnim sekretarjem KPI Palmirom Togliattijem, takrat še članom italijanske vlade, in predsednikom jugo­ slovanske vlade Titom. Sestanek je bil pripravljen na osebno pobudo Togliattija in brez soglasja italijanske vlade. Togliatijev predlog, v katerem pa je ostajalo veliko vprašanj odprtih, je bil, da bi Italija dobila Trst, kateremu bi jamčila demokratični statut, Jugosla­ vija pa Gorico. Taje po tedanjem predlogu sporazuma pripadla Italiji. Italijanska vladaje predlog takoj zavrnila.29 Na tretji konferenci Sveta zunanjih ministrov decembra 1946 v New Yorku so uskla­ dili še nekaj spornih vprašanj o reparacijah in Svobodnem tržaškem ozemlju. Predstav­ niki 21 držav so nato mirovno pogodbo z Italijo podpisali 10. februarja 1947 v Parizu, veljati pa je začela 15. septembra istega leta. Mejna črta med Italijo in Jugoslavijo je bila pomembno spremenjena v jugoslovansko in s tem tudi v slovensko korist. Tako Jugoslavija kot Italija sta bili sicer izključeni iz nepo­ srednih dogovorov o prihodnji meji in sta ostali vezani na aktivnost na mirovni konferenci, a je bil njun položaj na teh pogajanjih različen. Jugoslavija je na konferenci nastopila kot del zavezniške koalicije, v kateri je sicer že obstajala delitev na dva bloka, a medvojno dogajanje še ni bilo povsem pozabljeno. Italija, kije imela sicer status sobojevnice, pa je bila zaradi svoje udeležbe v vojni premagana država. Mirovna pogodba je bila tako zadnje dejanje med zavezniki, med katerimi je bila tudi Jugoslavija, in Italijo kot fašistično državo in tako izven kasnejšega konteksta, v katerem je bila Italija država zahodnega in Jugoslavi­ ja država vzhodnega bloka. Osvobodilno gibanje jugoslovanskih narodov je zaradi svojega prispevka k zmagi nad nacizmom in fašizmom, kljub prevladujočim komunističnim dejav­ nikom v njem, na konferenci tudi med zahodnimi zavezniki še imelo svojo težo in jugo­ slovanske zahteve niso bile povsem prezrte. Nove slovenske meje so tako poleg spoznanja zahodnih zaveznikov, zlasti Velike Britanije, o krivičnosti rapalskih meja in odnosov med velikimi silami, zlasti rezultat osvobodilnega boja slovenskega naroda. S podpisom mirovne pogodbe med pridruženimi silami na eni strani in Italijo na drugi strani 10. februarja 1947,30 njena določila so bila uveljavljena 15. septembra isto leto, je bila vzpostavljena nova zahodna jugoslovanska meja in meje nove države Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Z mirovno pogodbo je Ljudska republika Hrvaška (v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije) dobila velik del Istre, otoke, Zadar in Reko, Ljudska republika Slovenija pa dele Primorske in Notranjske. Prezidij ljudske skupščine FLRJ je 15. septembra 1947 izdal ukaz o razširjenju veljavnosti ustave, zakonov in drugih predpisov FLRJ na območju, ki je bilo priključeno FLRJ, prezidij ljudske skupščine LR Slovenije pa 18. septembra 1947 ukaz o razširjenju ustave in zakonov LRS na priključe­ no ozemlje Primorske. S tema aktoma je bilo Slovensko primorje vključeno v upravno ureditev FLRJ in LRS. 29 Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 168—171. 30 Besedilo mirovne pogodbe je na strani http://www.istrianet.org/istria/history/1800-present/ww2/1947_tre- aty_italy.htm (2. 11. 2011). Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 187 Za razliko od območja hrvaške Istre in otokov je bilo leta 1947 Sloveniji priključeno območje etnično homogeno; štetje prebivalstva leta 1910 je tam naštelo le 222 Italijanov. Velika večina tistih, ki so s Sloveniji priključenega območja na osnovi 19. člena mirovne pogodbe optirali za Italijo (skupaj je bilo vloženih 22.359 opcij, priznanih pa 21.332),31 so bili Italijani, ki so se sem priselili v času italijanske oblasti kot državni uslužbenci, vojaki, predstavniki fašističnih struktur, nekaj je bilo tudi delavcev in kmetov, in so sko­ raj vsi odšli že pred koncem vojne. Znotraj slovenskih meja med letoma 1947 in 1954 ni bilo skoraj nobenega Italijana, medtem koje pod suverenostjo Italije ostalo okrog 60.000 Slovencev,32 naseljenih v Kanalski dolini, nadiških, terskih in rezijskih dolinah (Beneška Slovenija) ter na Goriškem. Mirovna pogodba je v 21. in 22. členu določila, da se za Trst z zaledjem ter za del Istre s Koprom in Bujami ustanovi samostojna državna enota Svobodno tržaško ozemlje. Njegov mednarodnopravni položaj, meje in notranjo ureditev sta določali prilogi Mirov­ ne pogodbe z Italijo in sicer priloga VI, Stalni statut, in priloga VII, Inštrument za začasni režim. Vodil naj bi ga guverner, katerega naloga je bila konstituirati vlado in organizirati volitve v ustavodajno skupščino. Za vzpostavitev nove države je bilo torej ključno ime­ novanje guvernerja, ki je bilo v pristojnosti Varnostnega sveta OZN. Ker se prizadete strani niso mogle sporazumeti o njegovem imenovanju, je uprava ostajala v rokah dveh zavezniških vojaških uprav, razmejitev pa je tekla po dotedanji demarkacijski (Morgano­ vi) črti na območju, kije bilo del STO. V ozračju hladne vojne je bila Italija razumljena kot «okop reakcije» in Jugoslavija kot «predstraža komunizma», ki naj bi grozil, da bo preko močne levice v Italiji prevzel oblast tudi onkraj železne zavese. Kot tako so Jugoslavijo videle tudi zahodne sile (ZDA, Velika Britanija in Francija), ki so pred parlamentarnimi volitvami v Italiji 20. marca 1948 sprejele tristransko izjavo o priključitvi celotnega STO Italiji.33 Izjava je imela de­ klarativni značaj, poleg podpore italijanski politiki naj bi tudi ohranila britansko in ame­ riško vojaško navzočnost v Trstu kot enega od branikov zahodnega sveta pred sovjetsko grožnjo. Razmerja so se hitro spremenila, potem koje z objavo resolucije Informbiroja 28. ju­ nija 1948 spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo postal javen inje Jugoslavija postajala pomemben strateški partner Zahoda. ZDA in Velika Britanija sta rešitev tržaškega vpra­ šanja, ki z izstopom Jugoslavije iz vzhodnega bloka ni bilo več eno od osrednjih kriznih žarišč v Evropi, odtlej videli v delitvi obeh con med zainteresirani državi. Za delitev obeh con z nekaterimi mejnimi popravki seje vse bolj odločala tudi jugo­ slovanska politika. Zavedala seje, da potem ko so komunisti v coni A v veliki večini pod­ prli Sovjetsko zvezo, tam nima več odločilnega vpliva in da bi na volitvah v STO zmagale proitalijanske stranke. Delitev STO je obenem zagotavljala Sloveniji izhod na morje in vsaj v coni B onemogočila vpliv kapitalističnega sveta. Jugoslovanska diplomacija je sicer večkrat predlagala zamenjavo Kopra in Izole, v nekaterih različicah tudi Pirana, za pretežno slovensko obalo med Koprom in Trstom, kar pa je italijanska diplomacija odklonila. Več predlogov je dala tudi italijanska stran, ki je v več variantah predlagala zamenjavo obmorskega pasu do Umaga s slovenskim zaledjem Trsta.34 Razrešitev vprašanja je pospešila t. i. tržaška kriza, kije izbruhnila poleti 1953. Vrhu­ nec j e dosegla po 8. oktobru 1953 z odločitvij o ZDA in Velike Britanij e, da cono A predata v upravo Italiji, o tem pa nista obvestili Jugoslavije. Jugoslovanske oblasti so odločno rea­ 31 ARS, AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve. Seznam opcij. 32 Izračunje približen, z upoštevanjem popisov leta 1910 in 1921 ter internega popisa PNOO iz let 1945/1946. 33 Povzetek besedila izjave v Novak, Trieste 1941-1954, str. 270-271. 34 Troha, Predlogi Jugoslavije za rešitev tržaškega vprašanja, str. 161-180. 188 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju girale, izvedle delno mobilizacijo in okrepile vojaške enote ob meji. V začetku novembra je prišlo do hudih incidentov v Trstu med mestno policijo in italijanskimi nacionalističnimi skupinami. Zahodne sile so zato pospešile reševanje vprašanja STO. Pogajanja, ki so pote­ kala od februaija 1954, so se 5. oktobra isto leto zaključila s Spomenico o soglasju, kije v bistvu potijevala rešitev iz oktobra 1953. Bistvena razlika je bila v tem, da so ZDA, Velika Britanija in Francija zagotovile, da ne bodo podpirale nadaljnjih italijanskih ozemeljskih zahtev. Da bi se izognili spremembi mirovne pogodbe (in s tem pritegnitvi SZ), pa tudi zaradi notranjih razmer tako v Italiji kot v Jugoslaviji, kjer je bilo vprašanje STO močno spolitizirano, je spomenica na papiiju ohranjala STO in »začasno« razmejitev. Med pomembnejšimi določili Spomenice o soglasju so točka 7, ki določa, da se v dveh mesecih začno dogovori o reguliranju maloobmejnega prometa,35 točka 8, ki določa pogoje o bivanju oziroma preselitvi v eno ali drugo državo, ter Posebni statut, ki določa zaščito slovenske oziroma italijanske manjšine, kar je prvi dokument te vrste v odnosih med Jugoslavijo in Italijo. Po podpisu Spomenice o soglasju je v coni B STO 26. oktobra 1954 jugoslovansko vojaško upravo nadomestila civilna. Pod jugoslovansko upravo je prešel tudi del cone A,36 ki je nato skupaj z okrajem Koper sodil v pristojnost LR Slovenije, medtem ko je okraj Buje prešel v pristojnost LR Hrvaške. Z zakonom, ki gaje zvezna skupščina sprejela 25. oktobra 1954, so tam z nekaterimi omejitvami uveljavili jugoslovansko zakonodajo.37 V veljavo je stopil tudi Posebni statut. LRS je na koprskem območju svojo zakonodajo uve­ ljavila z zakonom, sprejetim 30. oktobra 1954, na osnovi katerega so v veljavi ostali tudi vsi predpisi ljudskih odborov, ki niso bili v nasprotju z zvezno ali republiško zakonodajo.38 Italijani, pa tudi nekateri Slovenci in Hrvati so se odseljevali vse od konca vojne, a zlasti zaradi pričakovanja, da bo STO zaživelo, vse do tržaške krize oktobra 1953 ne tako množično kot tisti z območij, ki jih je septembra 1947 priključila Hrvaška. Med 5. okto­ brom 1953 in letom 1958, ko so se prebivalci odseljevali po določbah Spomenice o so­ glasju, je iz Okraja Koper odšlo 16.062 oseb, v vsem povojnem obdobju pa 25.062 oseb. Koliko je bilo med njimi Slovencev, ni znano, saj je nacionalna pripadnost navedena le na vlogah po oktobru 1953. Podatki za Okraj Buje niso znani. V popisu, ki so ga izvedli 28. februarja 1957, je na območju (razširjenega) Koprskega okraja le še 3.311 oseb (3,26 % prebivalstva) navedlo italijansko narodnost. Oktober 1954 pomeni prelomnico v odnosih med Italijo in Jugoslavijo, saj seje takrat dejansko, ne pa še pravno-formalno, zaključil dolgoletni mejni spor. To je omogočilo normalizacijo odnosov med Italijo in Jugoslavijo, ki sta imeli v drugi državi tudi svoje rojake. V skladu s 7. točko Spomenice je bil 20. avgusta 1955 podpisan Videmski spora­ zum o maloobmejnem prometu,39 kije popolnoma spremenil dotlej zaprto mejo. Nanašal 35 Rezultat tega določila je Sporazum med FLRJ in Republiko Italijo o ureditvi osebnega prometa, kakor tudi suhozemskega in pomorskega prevoza in prometa med tržaškim območjem in območji, ki mejijo nanj (t.i. videmski sporazum), podpisan 20. 8. 1955. V: Dodatek Uradnega lista FLRJ, 3/42, 1957. 36 Pas pri Miljah, skupaj 11,5 km2 z okrog 3000 prebivalci, v veliki večini Slovenci. Ti so se zlasti zaradi gospodarske navezanosti na Trst skoraj v celoti (2.748 oseb) izselili v Italijo. 37 UL FLRJ, 10/5, 27. 10. 1954. Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ. ZIS je 29. 12. 1954 izdal odredbo o izvajanju zakonov in drugih pravnih predpisov FLRJ, med njimi tudi zakona o naciona­ lizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, iz katerega pa je bila izvzeta nacionalizacija nepremičnin tujih državljanov. UL SFRJ, 45/1954, 30. 12. 1954. 38 UL LRS, 10/43, 4. 11. 1954. 39 Sporazum med FLRJ in Republiko Italijo o ureditvi osebnega prometa, kakor tudi suhozemskega in pomor­ skega prevoza in prometa med tržaškim območjem in območji, ki mejijo nanj. V: Dodatek Uradnega lista FLRJ, 3/42, 1957. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 189 seje sicer samo na območje STO, a sta bili na dan podpisa izmenjani tudi pismi o soglasju obeh vlad, da se njegove določbe izvajajo v 10-kilometrskem pasu ob vsej jugoslovan- sko-italijanski meji. Zvezni izvršni svet je 27. septembra 1972 izdal uredbo, s katero seje tudi na obmo­ čju nekdanje cone B STO uveljavilo določilo čl. 7a Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki govori o nacionalizaciji nepremičnin tujih državljanov, kadar le-ti v njih ne stanujejo ali pa zemljišč sami ne obdelujejo.40 Italija je sicer protestirala, a je obenem pospešila pogajanja, ki so se uspešno zaključila s sklenitvijo Osimskih spora­ zumov 10. novembra 1975. Jugoslovanska zvezna skupščina jih je ratificirala 1. marca 1977, italijanski parlament pa 14. marca isto leto. Že med pogajanji je pomembno vlogo odigral Vatikan s papežem Pavlom VI, ki je sporazumevanje podpiral in v tem okviru tudi sprejel odstop tržaško-koprskega škofa Antonia Santina, ki je še vedno simbolično združeval celotno ozemlje. Sporazumi, ki so urejali vsa dotlej nerešena vprašanja med državama, vsebujejo tri temeljne dokumente, in sicer Pogodbo med SFRJ in Republiko Italijo (o meji in z njo povezanih vprašanjih), Sporazum o pospeševanju gospodarskega sodelovanja in Protokol o skupni prosti coni ter 16 prilog.41 Za njihovo uresničevanje so ustanovili dvanajst me­ šanih komisij. Sporazum o meji zajema vprašanja, povezana z državno mejo, mejno črto, državljanstvom, premoženjem, socialo, zdravstvom in manjšinami. Eno od težje rešljivih vprašanj je bila meja na morju, saj bi meja v skladu z italijan­ skimi zahtevami ohromila koprsko pristanišče. Italijanska Stranje zahteve utemeljevala z vprašanjem globine morja, saj bi sredinska črta onemogočila plovbo večjih ladij po itali­ janskem teritorialnem morju v tržaško pristanišče. Določena je bila morska meja do točke 5, kjer je bil stik z odprtim moljem.42 Italije je tako dobila okrog 62 % tržaškega zaliva. Kljub temu pa morajo ladje, težje od 150.000 ton, v tržaško pristanišče pluti slovenskem teritorialnem morju.43 Poseben režim je bil vzpostavljen tudi s cesto Brda - Solkan in Rav­ ne -Kambreško, ki tečeta po italijanskem ozemlju in sta zajeti v 1. in 5. odstavku 6. člena Sporazuma o pospeševanju gospodarskega sodelovanja med SFRJ in Republiko Italijo.44 Drugo tako vprašanje je bilo vprašanje manjšinske zaščite. Sprejeta je bila notranjepo­ litična ustavna zaščita manjšine, kije navedena v splošnih načelih v preambuli Pogodbe, kjer so se sklicevali na ustavo in notranje pravo, in v 8. členu, ki obvezuje italijansko in jugoslovansko vlado, da morajo ostati v veljavi notranji ukrepi, ki sta jih že sprejeli pri izvajanju Posebnega statuta (kije prenehal veljati), in da bosta v okviru notranjega prava zagotovili pripadnikom manjšin enako raven varstva, kot jo je le-ta določal. b) Meja z Avstrijo Avstrijsko začasno vlado so potem, koje bila 20. oktobra 1945 dopolnjena s predstav­ niki zveznih dežel iz okupacijskih con zahodnih velesil, priznali tudi zahodni zavezniki, 40 ULSFRJ, 51/985,30. 9. 1972; UL FLRJ, 98/46, 6. 12. 1946, Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Točka 7aje bila sprejeta leta 1948 - UL FLRJ, 35/48, 29. 4. 1948. Zakon o spremembah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Uredba, sprejeta leta 1972, je ukinjala 6. t. 6. čl. Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega seje razširila civilna uprava FLRJ, UL FLRJ, 56/54, 30. 12. 1954, v skladu s katero se določilo 7a člena zakona o nacionalizaciji, ki se nanaša na nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov, na tem območju ne uporablja. 41 Kolenc, Osimski sporazumi. 42 Osimska pogodba, priloga 3. Kolenc, Osimski sporazumi, str. 422, 423. 43 Caffio, Fabio, Glossario di dititto del mare, 2. edizione. Http://www.marina.difesa.it/documentazione/edi- toria/marivista/Pagine/glossariodelmare.aspx (2. 11. 2011). 44 Kolenc, Osimski sporazumi, str. 479. 190 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju a s pogojem, da do konca leta izpelje svobodne volitve. S tem je bila tudi v upravno-for- malnem smislu potrjena integriteta ozemlja prve avstrijske republike.45 Svobodne volitve in zavezniško priznanje zvezne vlade so v začetku leta 1946 omogočili začetek pogajanj o Avstriji, s katero pa, ker med vojno ni obstajala, niso sklepali mirovne pogodbe, pač pa posebno pogodbo o njenem statusu. Avstrijska vlada, kije izhajala iz integritete Avstrije pred anšlusom, si je prizadevala, da bi dosegla priznanje, da Avstrija ni napovedala vojne in jo vodila, in da ni bila premagana, temveč osvobojena država, novoizvoljeni parlament pa je večkrat poudaril zahtevo po obnovitvi Avstrije v okviru dotedanjih mej. Med pogajanji, ki so se začela s konferenco v Londonu januarja in februarja 1947, do avgusta 1949 pa ji je sledila še vrsta konferenc in sestankov zunanjih ministrov in njihovih namestnikov, je bilo največ nesoglasja glede meje z Jugoslavijo in sovjetskih zahtev po nemški lastnini v Avstriji. Jugoslovanska vlada, ki je oporekala veljavnosti plebiscita iz leta 1920, je opozaijala na politiko germanizacije, ki je dosegla vrh med drugo svetovno vojno, in poudarjala prispevek Slovencev v Avstriji k zmagi nad nacizmom. V spomenici londonski konferenci januarja 1947 je zahtevala 2.470 km2 veliko območje južne Koroške s 180.000 prebivalci (tudi Celovec) in 130 km2 Štajerske. Od te so zahtevali občino Sobo­ ta, del Lučan v političnem okraju Lipnica ter radgonski trikotnik, kjer je bilo med 10.000 prebivalci 6.000 Slovencev. Ob etničnih argumentih je jugoslovanska diplomacija poudar­ jala geografsko in gospodarsko povezanost tega obmejnega prostora z Jugoslavijo. Če bi bile zahteve Jugoslavije sprejete, v Avstriji ne bi bilo več slovenske manjšine. Konferenca zunanjih ministrov v Parizu je 20. junija 1949 sklenila, da se avstrijske meje ne bodo spremenile. To je bil čas, koje bila Jugoslavija izpostavljena tako pritisku Sovjetske zveze kot tudi Zahoda, ki jo je še vedno razumel kot del sovjetskega bloka. Jugoslavija je 28. junija 1949 konferenci izročila spomenico, po kateri naj bi poseben člen pogodbe določal načela zaščite, v aneksu pa naj bi bila zapisana vsebina zakonov ustavnega značaja, ki bodo zagotavljali neposredno izpeljavo teh načel. O manjšinskem členu je konferenca nato razpravljala od 17. do 24. avgusta 1949 in izdelala sporazumen predlog za besedilo člena, namenjenega zaščiti Slovencev na Koroškem in Štajerskem in pa Hrvatom na Gradiščanskem, kije bil nato kot 7. člen vključen v 15. maja 1955 spre­ jeto Pogodbo o ustanovitvi neodvisne in demokratične Avstrije, za katero seje v javnosti uveljavil izraz Avstrijska državna pogodba. Člen 7 je tako eden od pogojev, pod katerimi je Avstrija dobila samostojnost in ohranila ozemeljsko celovitost. Sklenitev Avstrijske dr­ žavne pogodbe je v času najhujših blokovskih nasprotij zaradi gospodarskih, prestižnih, pa tudi načelnih vprašanj, kot je vprašanje neizvedene denacifikacije v Avstriji, zavlače­ vala zlasti Sovjetska zveza. Šele postopna otoplitev odnosov med blokoma, ki je sledila Stalinovi smrti, in rešitev nekaterih drugih vprašanj, med njimi tudi tržaškega vprašanja oktobra 1954, je omogočila njen podpis. Jugoslavija je pogodbo ratificirala novembra 1955 in se s tem odpovedala ozemeljskim zahtevam, obenem pa sije pridobila legitimno pravico, da skrbi za dosledno spoštovanje in uresničevanje člena 7.46 c) Meja z Madžarsko Že tako težke gospodarske in socialne razmere ob koncu 2. svetovne vojne je še oteže­ valo dejstvo, da so morali v Porabju po maju 1945 vzdrževati tudi sovjetske čete. Sloven­ ci v Porabju so željo po priključitvi k Sloveniji izrazili takoj po osvoboditvi Prekmurja na velikem zborovanju v Bogojini, kije bilo 29. aprila 1945, in nato na zborovanju, ki so ga 45 Zorn, Mednarodni vidiki koroškega vprašanja, str. 23. 46 Pleterski, Slovenci na avstrijskem Štajerskem, str. 240-241; Nećak, Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki (1945-1976), str. 75-77, 108. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 191 3. junija 1945 sami priredili v Martinju. Zahtevali so tudi takojšno uvedbo slovenskih šol, slovenskega bogoslužja in svobodno širjenje slovenskega tiska. V resoluciji, sprejeti 22. julija 1945, so pristajali na razširjen program OF in zahtevali priključitev k DFJ ter umik madžarskih čet. Priključitev k Jugoslaviji so zahtevali tudi predstavniki t.i. demokratičnih Madžarov v Monoštru.47 Mirovna pogodba med zavezniškimi silami in Madžarsko iz leta 1947 je prepovedovala vsako jezikovno in kulturno neenakopravnost manjšin.48 To leto sta Jugoslavija in Madžarska navezali tudi diplomatske stike in podpisali meddržavno pogodbo. Problematika meje s Hrvaško49 Velik del meje med Slovenijo in Hrvaško je t. i. historična meja, ki je nastajala v ob­ dobju od zgodnjega srednjega veka dalje. Velja upoštevati dejstvo, da nista bili Slovenija in Hrvaška oziroma slovenske dežele in hrvaške dežele do leta 1918 v istem državnem okviru. To velja tudi za čas Avstro-Ogrske monarhije, ko so bile slovenske dežele (tudi Dalmacija) v avstrijskem delu dualistično organizirane, hrvaške dežele pa v ogrskem. Meja med obema deloma je na ozemlju med »Slovenijo« in »Hrvaško« tekla po meji, kije nastala skozi daljši čas in ima svoje korenine in razloge v razmejitvi med nemškim cesarstvom in ogrskim kraljestvom. Ta meja, ki je bila politična in nato bolj upravna, je ostala bolj ali manj v veljavi tudi v času prve jugoslovanske države. Meje s »Hrvaško« so se v času prve Jugoslavije v skladu s spremembami upravne ureditve države sicer nekaj­ krat spremenile, a pri tem niso upoštevale narodne pripadnosti prebivalstva. Ne glede na to pa seje meja med Slovenijo in Hrvaško oblikovala v večjem delu po meji med dežela­ ma Kranjsko in Štajersko z bansko Hrvaško in Vojno krajino. O slovensko-hrvaški meji v upravno-političnem smislu lahko govorimo šele od leta 1945 dalje, koje prišlo tudi do konkretnih sporov (Štrigova, Razkrižje). Meja med Slo­ venijo in Hrvaško je bila po drugi svetovni vojni prvič postavljena v Istri. Ta je bila do mirovnega sporazuma z Italijo leta 1947 del Cone B Julijske krajine pod upravo Vojaške uprave jugoslovanske armade. Takrat je bila potegnjena razmejitev med slovenskim in hrvaškim delom Istre, ki je bila dejansko razmejitev upravnih enot, okrajev Koper in Hrpelje-Kozina na slovenski in okrajev Buje in Buzet na hrvaški strani. Osnova zanjo je bila narodnostna pripadnost večinskega prebivalstva. Prva etnična razdelitev med Slovenci in Hrvati v Istri je bila izvedena v času druge svetovne vojne, ko sta februarja 1944 v vasi Maliji nad Lucijo pri Piranu sestala predstav­ nika slovenskega in hrvaškega osvobodilnega gibanja in se zaradi vojaško-operativnih razlogov dogovorila za organizacijsko teritorialno razmejitev. Sporazumela sta se, da bo meja tam, »kjer se konča ozemlje, ko govorijo ljudje izrazito slovensko«. Meja, ki stajo na tej osnovi začrtala, je potekala od izliva Dragonje v morje, po njenem toku navzgor do pod vasi Topolovec, od te pa so bile vasi na vzhodu do nad Šterpeta pred Buzetom slo­ vensko ozemlje, od tam pa je tekla mejna črta na sever proti pogorju Čičarije in na prelaz Mala vrata.50 Takšna razmejitev je obveljala tudi v coni B Julijske krajine. Po formiranju Svobodnega tržaškega ozemlja je bila Cona B razdeljena na dva okraja, 47 Slovensko Porabje. ARS, AS 537, Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, šk. 1314. Poročilo o položaju in razmerah v Porabju, 1945. Udeležba porabskih Slovencev na raznih pri­ reditvah v Jugoslaviji. Zakaj želimo Madžari v Porabju, da bi se Monošter in njegova okolica priključila k Jugoslaviji. Resolucija zastopnikov rabskih Slovencev na sestanku v Slovenski vesi, 22. 7. 1945. 48 Mednarodne pogodbe FNRJ, št. 6, 1947. 49 Problematiko meje s Hrvaško povzemam po: Cepič, Oris nastajanja slovensko-hrvaške meje po drugi svetovni vojni, str. 201-216. 50 Guček, Počakaj do prihodnje pomladi, str. 196-200. 192 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju slovenski okraj Koper in hrvaški okraj Buje, pri čemer sta bila politično vsak vezan na svojo nacionalno republiko. Ta razmejitvena črta med okrajema cone B STO je po pod pišu Spomenice o soglasju oktobra 1954 postala meja med republikama jugoslovanske federacije. Med Slovenijo in Hrvaško je bilo sporno območje na vzhodnem pobočju v notranjosti slovenskega dela Istre, s krajema Gradin in Pregara. Spor je bil rešen šele leta julija 1955, ko sta delegaciji izvršnih svetov Slovenije in Hrvaške sprejeli sklep, da se območje obči­ ne Gradin priključi k LR Sloveniji. Na tem sestanku pa so sprejeli še sklep o razmejitvi v dolnjem toku reke Dragonje po »faktičnem stanju, tj. od izliva reke Dragonje v morje, pa do mosta preko Dragonje, kije pod vasjo Kaštel, ter dalje navzgor po sedanjem stanju.«51 To poročilo je odobril tudi Izvršni svet LR Slovenije. Vprašanje razmejitve se je po vključitvi okrajev Koper in Buje k Sloveniji oziroma k Hrvaški pojavilo tudi na območju Dragonje, po toku katere je bilo Istrsko okrožje razde­ ljeno na ta dva okraja. Razmejitev pa je bila različno tolmačena. Hrvaška Stranje želela mejo po toku reke, slovenska pa po meji katastrske občine, ki je segala na levi breg reke. O tej razmejitvi so razpravljali predstavniki izvršnih svetov Slovenije in Hrvaške julija 1955, vendar do rešitve niso prišli. Območja ob meji med Slovenijo in Hrvaško, ki so bila »sporna« za eno ali drugo stran (danes državo), so bila dejansko rešena v prvem desetletju po koncu druge svetov­ ne vojne. S političnimi dogovori, pri čemer je »glas ljudstva« imel določeno vlogo, so bila rešena posamezna mejna vprašanja, ki so nastala že v času prve Jugoslavije. Kot je bilo osnovno načelo oblikovanja jugoslovanske države na federativni osnovi na narodno­ stnem načelu, izhajajoč iz načela samoodločbe naroda (vključujoč pravico do odcepitve), je bilo tudi pri oblikovanju meje med federalnima enotama jugoslovanske države v prvi vrsti upoštevano nacionalno oziroma etnično načelo. V Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je republiška skupščina sprejela 25. junija 1991, je med drugim navedeno: »Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države meji­ jo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.«52 Meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je 1. maja 2004 postala zunanja meja EU, 21. decembra 2007 pa je dobila status schengenske meje. Velika večina meje je določena, odprta pa ostajajo še vsa sporna vprašanja in zlasti določitev meje na morju, ki pred 25. junijem 1991 ni bila določena. Sklep Malo je območij v Evropi, ki so v 20. stoletju doživela tako različne državne ureditve, pa tudi takšne spremembe meje. Pri tem moramo upoštevati, da smo Slovenci kot majhen narod občutljivi že za majhne spremembe meje, kaj šele za takšne, ki jih je bilo 20. sto­ letje polno. Administrativne in politične meje so označevalci dejanske moči, ki jo država izvaja nad pripadajočimi družbami - tako navznoter (meje med upravnimi enotami), kot navzven (državne meje, lahko tudi meje večjih političnih enot). So izraz težnje modeme države, da bi na »svojem« ozemlju postala dominantna sila, ki disciplinira in podredi lokalizme, pa tudi različnosti, kot so narodne manjšine. Meje med državami so lahko tudi meje med različnimi družbenimi in pravnimi sistemi. In če pogledamo Slovence. Prebivalec osrednje Slovenije je leta 1900 živel v av- 51 Pokrajinski arhiv Koper, OLO Koper, Zapisnik z dne 14. 7. 1955. 52 http://www.uradni-list.si/l/objava.jsp?urlid=1991 l&stevilka=4. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 193 strijski polovici Avstro-Ogrske, po letu 1918 v Kraljevini SHS, ki je leta 1929 postala Kraljevina Jugoslavija, v kateri je bila uvedena diktatura, aprila 1941 dočakal italijansko okupacijo in septembra 1943 nemško, od maja 1945 živel v Ljudski republiki Sloveniji v okviru FLRJ, nato med letoma 1963 in 1990 v Socialistični republiki Sloveniji v okviru SFRJ, nato v Republiki Sloveniji v okviru SFRJ in od junija 1991 v samostojni Republiki Sloveniji. Prebivalec slovenske Istre je leta 1900 tudi živel v avstrijski polovici monarhi­ je, od leta 1918 (1920) v fašistični Kraljevini Italiji, septembra 1943 je dočakal nemško okupacijo, maja 1945 osvoboditev in jugoslovansko vojaško zasedbo ozemlja Cone B Julijske krajine, kije bilo še vedno del Kraljevine in (po juniju 1946) Republike Italije, od septembra 1947 do oktobra 1954 na Svobodnem tržaškem ozemlju (cona B pod jugoslo­ vansko /komunistično/ upravo), nato sicer v Ljudski in nato Socialistični republiki Slove­ niji, katere »polnopravni« državljan pa je postal šele z Osimskimi sporazumi novembra 1975. In še bi lahko naštevali. Povzetek Nevenka Troha Slovenske meje v 20. stoletju : problematika nastanka državnih mej Republike Slovenije Slovenci smo vse »kratko« dvajseto stoletje živeli tudi v znamenju mejnega vpra­ šanja. Ob začetku stoletja so skoraj vsi Slovenci živeli v okviru Avstro-Ogrske, velika večina v več deželah njene avstrijske polovice. To je bila država, v kateri je bil ob za­ gotovilu »ohranitve in gojitve« narodnosti pretok ljudi in idej neoviran. Edina izjema so bili Beneški Slovenci v dolinah rek Nadiža, Ter in Rezija, ki so bili priključeni Kraljevini Italiji po določilih Dunajske pogodbe z dne 12. oktobra. Prva svetovna vojna in dogajanje takoj po njej sta popolnoma spremenila geografsko podobo ozemlja, na katerem živimo Slovenci in ki ga razumemo kot slovensko etnično ozemlje. Izhodišče za mirovna pogajanja po njenem koncu naj bi sicer bilo 14 točk, kijih je objavil predsednik ZDA Woodrow Wilson, vendar so na konferenci vse bolj prevladale zahteve zmagovitih držav, da si zagotovijo tisto, kar so jim zagotavljali tajni sporazumi med vojno. O mejah na območjih, kjer živimo Slovenci, sta odločali mirovna pogodba z Avstrijo, podpisana 10. septembra 1919 v Saint Germainu, in z Madžarsko, podpisana 4. junija 1920 v Trianonu. Taje Kraljevini SHS dodelila Prekmurje, medtem koje ozemlje Porabskih Slovencev ostalo Madžarski. Medtem ko je druga določala celotno mejo, je prva dajala izhodišča (koroški plebiscit) za določitev slovenske severne in severovzhodne meje. Senžermenska mirovna pogodba je za štajerski del meje potrdila stanje na terenu, zato je bilo Kraljevini SHS priključeno ozemlje, ki so ga slovenske vojaške enote zasedle že ob koncu vojne in neposredno po njej. Za koroški del meje pa je bil določen plebiscit. 10. oktobra 1920 seje v coni A za Republiko Avstrijo izreklo 59,04% volilcev. Ker je bila večina veljavnih glasov za Avstrijo, glasovanja v coni B ni bilo. Pariška mirovna konferenca pa ni razrešila meje zahodne meje Kraljevine SHS, kjer sta ozemlje premagane Avstro-Ogrske zahtevali dve državi zmagovalki - Italija in Kralje­ vina SHS (Srbija). Meja je bila nato določena s posebnim sporazumom med kraljevinama Italijo in SHS v Rapallu 12. novembra 1920. Meja je potekala v glavnem po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, razen na postojnskem, kjer je segala čez prelaz do Planine in Rakeka in prečkala na vzhod tekočo reko Pivko. Slovensko etnično ozemlje je bilo v skladu s sklepi mirovnih pogodb po koncu 1. sve­ tovne vojne tako razdeljeno med štiri države. V Dravski banovini, kije obsegala skoraj vse 194 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju slovensko ozemlje v okviru jugoslovanske države, je leta 1931 živelo 1.100.000 Sloven­ cev, zunaj jugoslovanskih meja pa več kot 400.000, v Italiji med 324.000 in 361.000 Slo­ vencev, Avstriji približno 75.000 Slovencev, na Madžarskem pa med pet in sedem tisoč. Po razpadu Avstro-Ogrske so največjo spremembo doživeli Slovenci v Italiji, ki so bili vključeni v zanje povsem tujo državo, kije zrasla na ideji nacionalne enotnosti. Slovenci v Avstriji in na Madžarskem so sicer ostali znotraj spremenjenih meja pravnih naslednic monarhije, ki pa sta bili odtlej tudi zasnovani na načelu narodne enotnosti. Zaradi take zasnove države so bile v vseh državah, v katerih je živela slovenska manjšina, narodne manjšine moteč element, ki so ga poskušali čim prej asimilirati. Če razumemo Avstrijo po Anšlusu kot del Tretjega Rajha, so obenem prav tri države, v katerih je živela slovenska manjšina, aprila 1941 napadle Jugoslavijo in si med seboj razdelile jugoslovansko Slovenijo. Slovenskemu narodu je v skladu z okupatorjevimi na­ črti grozilo, da bo kot narod izginil. Obenem pa je prav napad na suvereno državo in s tem kršitev mednarodno dogovorjenih mej omogočil, da so zahteve po t. i. Zedinjeni Sloveniji in po katerem naj bi se vsi Slovenci združili v eni državi, postale realnejše. Narodnopolitični program združitve Slovencev je bil povezan z vprašanjem sloven­ skih mej. Takšne načrte so pripravljali v osvobodilnem gibanju, pa tudi v njemu nasprotni strani in to doma ter v tujini. Stališče o ozemeljskem združevanju Slovencev je navedeno tudi v programu Osvobodilne fronte, Temeljnih točkah iz novembra 1941, kjer so zapi­ sali, da pomeni oboroženi boj proti okupatorjem »izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev«. Pri pripravah na mirovna pogajanja je najpomembnejšo vlogo imel januarja 1944 ustanovljeni Znanstveni inštitut. Vprašanje mej je Znanstveni inštitut prvič širše obravnaval 20. marca 1944 in to na osnovi več študij, zlasti študije Frana Zwittra Problem bodočih slovenskih meja. Kot osnovo za razmejitev je vzel etnografski kriterij, kije bil lahko korigiran le takrat, koje omogočil za prihodnost ustrezajoče meje. V imenu vodstva jugoslovanskega osvobodilnega gibanja pa je Tito septembra 1944 poudaril: »S ten bojem morajo biti osvobojeni naši bratje v Istri, Slovenskem Primorju in na Koro­ škem in živeli bodo svobodno s svojimi brati v novi domovini. To je želja vseh nas in to je tudi njihova želja. Tujega nočemo, a svojega ne damo«. Čete slovenskega IX. korpusa in IV. armade so 1. maja 1945 vkorakale v Trst, isti dan so enote 31. divizije zavzele Tržič in Gorico ter prodrle v široki fronti na Sočo, kjer so enote Gradnikove brigade v Ronkah prišle v stik z enotami 2. novozelandske divizije. V zaključnih operacijah osvobajanja Koroške so ob slovenskih partizanih sodelovale tudi enote III. in IV. armade. Koroški odred je 8. maja, nekaj ur za enotami 5. korpusa 8. bri­ tanske armade, vkorakal v Celovec. Ker dogovora o jugoslovanski zasedbeni coni ni bilo, so se jugoslovanske enote do 12. junija morale umakniti iz avstrijske Koroške, Beneške Slovenije in kasnejše cone A Julijske krajine (s Trstom in Gorico). Nujnost, da se jugoslovanska zahodna meja spremeni v jugoslovansko korist, so že med vojno priznavale tudi zavezniške sile, kje in kako pa naj bi odločila mirovna po­ gajanja po njenem koncu. Drugačno pa je bilo vprašanje meje z Avstrijo. Do vprašanja avstrijske države po 2. svetovni vojni in njene obnovitve so se zavezniki opredelili že v moskovski deklaraciji iz 1. novembra 1943. S podpisom mirovne pogodbe med pridruženimi silami na eni strani in Italijo na drugi strani 10. februarja 1947, njena določila so bila uveljavljena 15. septembra isto leto, je bila vzpostavljena nova zahodna jugoslovanska meja in meje nove države Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Z mirovno pogodbo je Ljudska republika Hrvaška (v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije) dobila velik del Istre, otoke, Zadar in Reko, Ljudska republika Slovenija pa dele Primorske in Notranjske. V 21. in 22. členu je tudi določila, da se za Trst z zaledjem ter za del Istre s Koprom in Bujami ustanovi samostojna državna enota Svobodno tržaško ozemlje. Za vzpostavitev nove države je bilo ključno Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 195 imenovanje guvernerja, kije bilo v pristojnosti Varnostnega sveta OZN. Ker se prizadete strani niso mogle sporazumeti o njegovem imenovanju, je uprava ostajala v rokah dveh zavezniških vojaških uprav. Po objavi resolucije Informbiroja junija 1948 je Jugoslavija postajala pomemben stra­ teški partner Zahoda. ZDA in Velika Britanija sta rešitev tržaškega vprašanja, ki z izsto­ pom Jugoslavije iz vzhodnega bloka ni bilo več eno od osrednjih kriznih žarišč v Evropi, odtlej videli v delitvi obeh con med zainteresirani državi. Pogajanja so se 5. oktobra 1954 zaključila s Spomenico o soglasju, s katero so se ZDA, Velika Britanija in Francija za­ vezale, da ne bodo podpirale nadaljnjih italijanskih ozemeljskih zahtev. Da bi se izognili spremembi mirovne pogodbe (in s tem pritegnitvi SZ), pa tudi zaradi notranjih razmer tako v Italiji kot v Jugoslaviji, kjer je bilo vprašanje STO močno spolitizirano, je spome­ nica na papirju ohranjala STO in »začasno« razmejitev. Ta »začasnost« je bila ukinjena s sklenitvijo Osimskih sporazumov 10. novembra 1975. Kljub jugoslovanskim zahtevam pa ni prišlo do spremembe meje z Avstrijo, saj je konferenca zunanjih ministrov v Parizu 20. junija 1949 sklenila, da se avstrijske meje ne bodo spremenile. Pogajanja so se zaključila s 15. maja 1955 sprejeto Pogodbo o ustanovi­ tvi neodvisne in demokratične Avstrije, za katero seje v javnosti uveljavil izraz Avstrijska državna pogodba. Nespremenjena je ostala tudi meja z Madžarsko. O slovensko-hrvaški meji v upravno-političnem smislu lahko govorimo šele od leta 1945 dalje. Sedanjo slovensko-hrvaško mejo lahko po zgodovinskem razvoju delimo na: »staro« (to je večji odsek sedanje meje, kije posledica stare meje med Kranj sko/Štajersko in Hrvaško) in »novo«, to je odsek sedanje meje, kije nastal kot posledica uresničevanja nacionalnih projektov v 20. stoletju, to je meja v Istri, Prekmurju in Medžimurju, in ima največje število spornih točk. V Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je republiška skupščina sprejela 25. junija 1991, je med drugim navedeno: »Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Re­ publiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.« Meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je 1. maja 2004 postala zunanja meja EU, 21. decembra 2007 pa je dobila status schengenske meje. Velika večina meje je določena, odprta pa ostajajo še vsa sporna vprašanja in zlasti določitev meje na morju, ki pred 25. junijem 1991 ni bila določena. Viri in literatura Objavljeni viri Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, Knj. 2. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delav­ skega gibanja, 1964. Jesen 1942 : korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1963. Jovanovič, V. M. (ur.), Rapalski ugovor, 12. novembra 1920, Zbirka dokumenata, Zagreb, 1950. Kolenc, Črtomir (ur.), Osimski sporazumi. Koper: Lipa, 1977. Monografije Apih, Elio, Italia, fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia (1918-1943). Bari: La- terza, 1966. 196 Nevenka Troha : Slovenske meje v 20. stoletju De Castro, Diego, La questione di Trieste : l ‘azione politico e diplomatica italiana dal 1943 al 1954. Trieste: Lindt, 1982. Duroselle, Jean Baptiste, Le conflit de Trieste : 1943-1954. Bruxelles, 1966. Guček, Milan, Počakaj do prihodnje pomladi. Koper: Lipa, 1959. Jeri, Janko, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni : tri faze diplomatskega boja. Lju­ bljana: Cankaijeva založba, 1961. Kacin-Wohinz, Milica, Pirjevec, Jože, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000. Ljublja­ na: Nova revija, 2000. Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Ljubljana: Komunist, 1984. Mikuž, Metod, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941. Ljubljana: Mla­ dinska knjiga, 1965. Nećak, Dušan, Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki (1945-1976) : osnutek za politično zgodovino. Ljubljana: Borec, 1985. Novak, Bogdan, Trieste 1941-1954 : the ethnic, political, and ideological struggle. Chi­ cago, London: The University of Chicago Press, 1970. Troha, Nevenka, Politika slovensko-italijanskega bratstva : Slovansko-italijanska antifa ­ šistična unija v Coni A Julijske krajine. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. Valdevit, Gianpaolo, La questione di Trieste : politico internazionale e contesto locale. Milano: Mursia, 1986. Zwitter, Fran, Koroško vprašanje. Ljubljana: Akademska založba, 1937. Razprave Čepič, Zdenko, Oris nastajanja slovensko-hrvaške meje po drugi svetovni vojni. Mikužev zbornik, Čepič, Zdenko, Nećak, Dušan, Stiplovšek, Miroslav (ur.). Ljubljana: Znan­ stveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1999, str. 201-216. Grafenauer, Bogo, Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919. Koroški plebiscit, Pleterski, Janko, Ude, Lojze, Zorn, Tone (ur). Ljubljana: Slovenska matica, 1970, str. 295-378. Kokolj, Miroslav, Prekmurje v prevratnih letih 1918-1919. Revolucionarno vrenje v Po­ murju v letih 1918-1920, Ljubljana: Jože Moškrič, 1981, str. 71-79. Kyovsky, Rudy, Trianonska pogodba in slovensko-ogrska meja. Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 1918-1920. Ljubljana: Jože Moškrič, 1981, str. 236-259. Pleterski, Janko, Slovenci na avstrijskem Štajerskem in člen 7 pogodbe o Avstriji. Slo­ venci v avstrijski zvezni deželi Štajerski : zbornik referatov na znanstvenem srečanju v Mariboru, 25.-27. maja 1993, Jesih, Boris (ur.). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1994, str. 235-242. Pleterski, Janko, K zgodovinskim okoliščinam bojev in plebiscita na Koroškem v letih 1918-1920. Sodobnost, 1. 38, 1990, št. 8-9, str. 825-848. Pleterski, Janko, O prvinah in značaju plebiscitne odločitve. Koroški plebiscit, Pleterski, Janko, Ude, Lojze, Zorn, Tone (ur.). Ljubljana: Slovenska matica, 1970, str. 215-271. Troha, Nevenka, Predlogi Jugoslavije za rešitev tržaškega vprašanja po objavi resolucije Informbiroja. Jugoslavija v hladni vojni, zbornik z Znanstvenega posveta Jugoslavija v hladni vojni, Fischer, Jasna (et al.). Ljubljana 2004, str. 161-180. Zorn, Tone, Mednarodni vidiki koroškega vprašanja od druge svetovne vojne do avstrij­ ske državne pogodbe. Vestnik Koroških partizanov, 1. 6, št. 1, str. 21—36. Zorn, Tone, Koroški Slovenci in ljudsko štetje dne 17. maja 1939. Koroški koledar, 1974, str. 53-59.