ENGELBERT GANGL:
Fantje od fare.
(Daljc.)
Obren.
|bren je bil bojazljiv in strahopeten, da res že ni bilo več lepo. Preplašil se je vsakega šuma, vsakega najmanjšega ropota že ob belem dnevu, zvečer pa ga je obšla kar kurja polt, če se je po nerodnosti zadel ob stol, da se je preraaknil in zaropotal. Povsod je hotel videti divjega moža, povsod je hotel vidcti strahove, čeprav mu je oče že stokrat dejal, da divjega moža ni in da je strah v sredi votel, okrog ga pa ni nič.
A kaj je to izdalol Obren je bil strahopeten in bojazljiv — pa konec besed!
Hlapec je pripeljal s polja domov buče. Sedaj se pa oče domisli te-le šale: Izbere bučo, najlepšo in najdebelejšo, pa jo iztrebi in očisti, da je bila znotraj vsa prazna. Vanjo napravi štiri luknje: dve zgoraj — oči,   eno  na-
—"   258   «—
vzdol — nos, eno počez — usta. In ko se je zmračilo, prižge oče svečo in povezne nanjo bučo. Pa se je svetilo skozi vse luknje, da je bilo videti nedolžno bučo smešno in strašno obenem.
Oče gre po dečka in ga vzame s seboj na dvorišče. Ko Obren zagleda goreče oči, goreč nos in goreča usta, ga obide tak strab, da bi najrajši zbežal; ampak kam naj beži siromak, ko se še z mesta ni roogel premak-niti! Zato pa je rajši skril svojo glavo pod očetovo suknjo, češ, zdaj se naj zgodi, karkoli se hoče! Sara divji mož me gleda z ognjenimi očmi in vsak trenutek me pohrusta vsega, kolikor me je v hlačah!
Oče se je seveda smejal dečkovemu strahu. Pa ga je odvedel tja do namišljenega divjega moža, kjer  se  je Obren   prepričal, da]je tista čudna
Divjl mož, kakor si ga je predstavljal Obren,
prikazen navadna, nedolžna buča I Tako mu je prišlo spoznanje, da so vse govorice o strahovih, divjih možeh in drugih takih stvareh — prazne marne.
Peterček.
Peterček je prosil mater, naj mu napravi lepo vrečico.
.Nekaj takega napravim," je dejal, ,da se ti niti ne sanja."
Mati mu je seveda ugodila, ker je imel Peterček mater rad, ona pa njega. Pa tudi malo radovedna je bila, kaj namerava deček z vrečico.
Peterček se je zadovoljno smejal, ko je korakal z vrečico pod pazduho venkaj na ravno polje.
>•   259
Bližal se je materin god, in deček jo je hotel razveseliti s posebnim darilom, kakršnega še nihče ni dal svoji mamici. Pa je šel Peterček venkaj na ravno polje, koder je solnce svetilo z vso svojo nebeško lepoto in to-ploto. Pa je nastavil vrečico solnčnim žarkom, rekoč: ,Le pojdite semkaj v to mojo vrečico, solnčni žarki, da vas nekaj ujamem in dam mamici za godl"
In ko je Peterček mislil, da je vrečica že polna solnčnih žarkov, jo je skrbno zavezal, skril pod suknjo in jo nesel domov. Doma pa jo je skril za peč, da jo drugi dan razveže in obsiplje mater s solnčnimi žarki.
Drugi dan je Peterček vstal in je vzel vrečico izza peči in je stopil do matere.
»Glej, mama, mamica," je dejal, ,za god sem ti nalovil v to-le vrečico solnčnih žarkov. Na jih, tvoji so I"
In je razvezal vrečico, a solnčnih žarkov ni bilo!
,Joj," je zatožil deček, nušli so mi!"
Mamica pa se je nasmejala in je rekla: ,Nič ne de, moj )juW otrokl Srečna sem, da imatn tebe, ti moj zlatkani solnčekl"
Rajko.
Rajko bil otrok je vljuden in od srca staršem vdan, vedno je zato bil hvaljen in nikoli kaznovan.
Vsi so radi ga imeli, govorili so tako: ,Ko bi tudi naš bil takšen, to nam bilo bi lepč."
Modrovali so otroci, mislili na vse strani, kaj store naj, da bi Rajku bili v lepem slični vsi.
,Lahko njemu," so sklenili, ,ki vse to že ve in zna, težko nam, ki nam nikoli žilica miru ne da!"
Silvo.
.Silvo je bil učiteljev sin. Dokler še ni hodil v šolo — ej, lahko njerau! Igral se je z drugimi otroki na vasi in je z njirai vred užival vso zlato svo-bodo brezskrbnih mladih let.
Pa je tudi njemu dospela doba, ko je moral dati slovo samemu igra-nju. Prišel je čas, da je moral v šolo — seveda k svojemu očetu, ker v vasi ni bilo drugega učitelja.
—   260   «—
f..i- Qje ga je pO]jijcai i; sebi jn mu ,jeja| z resnim glasom: ,Silvo, sedaj pojdeš v učilnico. Da rai boš miren in pazljiv, zakaj kakor proti vsakomur bom tudi proti tebi strog in neizprosen, ako ne boš tak, kakršen mora biti vsak otrok med poukom !"
Od kraja je res bilo tako: sedel ja lepo mirno, roke na klopi, oči pa uprte v učitelja-očeta.
Pa si je Silvo začel misliti: ,Hm, moj oče je raoj učitelj. Zato mi pa gre vendarle nekaj več pravic nego drugim učencem."
In začel se je premikati na sedežu in nagajati sosedu-součencu na levo in desno, da je bilo tudi očetu-učitelju preveč. Ta je vstal izza mize, stopil do Silvove klopi, brez vsake besede prijel dečka za roko in ga odtiral — v kotl Kako sta obračunala doma na stanovanju, to naj pove Silvo sam, če hoče.
Ostali učenci pa so spaznali, da so v šoli učitelju res vsi enaki, ker ne prizanaša niti lastnemu sinu. In odslej so ljubili učitelja še bolj in so bili vedno pridni in pazljivi. Pa Silvo tudi.
Šime.
Šime je pasel na grivi za mlinom mlinarjevega oslička, pohlevno, po-trpežljivo žival. Najbrž je bilo Šimnu dolgočasno. Ker si ni vedel drugače preganjati dolgega časa, je v grmu urezal šibo pa je z njo kar tako brez vsake potrebe dražil in pretepal ubogega oslička.
Osliček je mislil in mislil, kaj li je zakrivil, da ga Šime tako neusmi-ljeno šiba. A ni se mogel domisliti nobene krivde. In hudo mu je bilo, seveda; zakaj nihče ni rad brez vzroka tepen, tudi ubogi sivec ne.
,Ej, da ti morem do živega, to bi ti vrnil tvojo neusmiljenost," si je mislil osliček. A kako mu naj pride do živega, ko je bila Šimnova šiba tako dolga, da ni mogel raimo nje ali pa pod njo do pastirja, ki se je še vrhutega oprezno ogibal osličkovih kopit.
Naposled pa je bilo Šimnu tepeža dovolj. Domislil se je, da bi bilo prijetneje, ko bi oslička zajahal in se lepo, ponosni jezdec, izprehajal po grivi. Zavihtel se je od tal in obsedel na dolgouščevem hrbtu.
.Ha-ha," si misli osliček, nsedaj te pa imam v pesli!"
Pa gre osliček, počasi gre in gre in pride do tja, kjer se griva strrao spušča proti cesti.
Lepo je bilo Šimnu: sedel je na osličku, zavihtel je klobuk in zaukal na ves glas: ,Hej, glejte me jezdeca!"
Osliček pa pobesf glavo, kakor bi trenil, dvigne zadnje noge v zrak — Šimen pa zleti z njegovega hrbta preko osličkove glave dol po strmini na cesto.
(Konec.)