Problematika domače obrti t zadnjem stoletju
Ivan Mohorič
Etični, socialni in gospodarski pomen in vpliv domače obrti na življenje
in kulturo ljudstva je neprecenljive vrednosti. Etnografske vrednote in zanimi-
vosti, ki jih ustvarja domača obrt in o katerih razpravlja »Slov. etnograf« in
ki jih s toliko vnemoi zbira Etnografski muzej, so v sklopu celoine proble-
matike domače obrti le ena, četudi nad vse dragocena komponenta. Stoletja
izpostavljena vplivom tujih kultur, političnemu pritisku tujih vladavin in
poizkusom raznarodoivanja, je domača obrt hranila in gojila v družinskem
delovnemi krogu vse, kar je bilo domačinsko pristnega in etnografsko lepega,
kljubujoč vsem udarcem gospodarskega valovanja in političnih izprememb.
Problematika domače obrti je obsežna in mnogostranska, vendar javnosti
še dokaj nepoznana. SkoTo na vsak korak opažamo, da celo strokovnjaki niso
povsem na jasnem, kakšna je razlika nied domačo obrtjo', hišno industrijo',
delom na domu in delom v stero ter pogosto zamenjujejo in označujejo
nepravilno razne vrste domače delavnosti. Zato smo skušali zajeti kratek
pregled problematike domače obrti, ki jo.v naslednjem podajamo.
1. Gospodarska osnova in vpliv tradicije
Pretežni del domače obrti jp doma na kmetih. Kmet je bil od pamtiveka
po naravi, svojega gospodarskega posla navezan na toi, da jie poleg obdelo-
vanja zemlje, dela z živinoTCJo in sadjerejo, opravljal na svojem domu še
druge posle, ki sodijo po svojem značaju in zunanjih znakih bolj med posle
poklicnega obrtnika. To so rokodelska dela, kakor izdelava raznega kmečkega
orodja, popravljanje in vzdrževanje kmečkih poslopij in gospoidarskih naprav,
predmeti za cpremoi domačije in dela, ki so v zvezi s prvO' predelavo in
konserviranjem kmečkih pridelkov. Del teh poslov je sezonski in glede na
kvarljivost pridelkov, za katere gre, vedno' neodložljiv in se mora takoj
sproti opraviti. Drugi del pa se lahko izvršuje ob prostem času, koi ni nujnega
poljskega in sezonskega dela. Vsa ta dela so neposredno povezana s kmečkim
gospodarjenjem in sO' jih pravniki označili kolektivno- s pojmom »postranskih
opravil« kmečliega gospodarstva. Slična postranska opravila so obstajala tudi
v gozdnem gospodarstvu. Stopnja te kmečke avtarkije je bila posebno> močna
na Pohorju, kjer so kot postranska opravila imeli na kmetijah ne samo ročne
statve za tkanje volnenega in platnenega blaga, marveč celo svoje mline in
žage, na katerih so take osamljene kmetije predelovale žito iz lastnega pridelka
in les iz lastnega gozda. Domače delo je bilo zelo či&lano'. Skoro vse, kar so
10 • Ivan Mohorič
desetletja pozneje kupovali pri »štacunarju««, so prej izdelovali doma in tako
prihranili mnogo "denarja.
Bistveno drugačen pa je bil položaj malih kmetij v nežitorodnih krajih,
ob robu velikih gozdov, kjer zemlja ni nudila družinam dovolj dohodka za
preživljanje ter je ljudstvo v borbi za obstanek že od davna iskalo prav v takih
opravilih nekmečkega dela možnost, da si ustvari postranski dohodek, ki bi
mu olajšal borbo za obstanek. Iz teh postranskih opravil se je v stoletjih
razvila domača obrt, ki je ponekod zajela cele okraje in doline, drugod pa
le posamezna naselja ali pa celo le nekoliko družin v vasi.
Problem zaslužka Ijiudstva v pasivnih krajih je nerazdružno povezan
z razvojem domače obrti. Nešteto raznih momentov je pri tem soodločalo in
usmerjalo te vrste ročnega dela na kmečkem domu. Ročna spretnost, podjet-
nost posameznega gospodarja, njegova razgledanost, poznavanje potreb
drugih krajev so bili odločilni momenti za to, kakšen obseg je zavzemalo
to domače delo, ki je bilo že davno zraslo preko okvira domače porabe
ter je že iskalo tržišče za vnovčenje svojih proizvodov.
Tudi prodaja se je razvila, kakor je najbolje kazalo. Nekje so prodajali
v bližnje trge in mesta ob tržnih in sejmskih dneh, drugod zopet na velike
podeželske sejme, na katerih so se zbrali ljudje iz bližnje in daljne okolice;
ponekod pa je pričelo ljudstvo prodajati izdelke od hiše do hiše s krošnjar-
jenjem. Obseg proizvodnje in število predmetov, ki so se izdelovali na doma-
čijah, se je opetovano menjaval, krčil in naraščal, kakor so kazale razmere
in kakršno je bilo povpraševanja po blagu.
Večina domačih izdelkov je bila brez posebnega svojstvenega značaja,
kot so sploh predmeti dnevne porabe; drugi pa so se v desetletjih izoblikovali
po okusu proizvajalca, ki jim je dajal prav poseben značaj, jih sestavljal,
ckraševal, kakor mu jie velevala tradicija, ljudske navade, njegov naravni dar
in smisel za kompozicijo barv, čut za stilno izdelavo in dekorativno opremo,
včasih pa tudi spekulativni interes, da bi tako dosegel boljši odjem in višjo
ceno. Povsod, kjer so bili dani poigoji, se je razvoj usmeril v serijsko ali
masovno proizvodnjo in se skušal prilagoditi potrebam trga in zahtevam
odjemalcev.
Čim bornejši je bil donos zemlje in čim slabše so bile cene poljskih
pridelkov, tem večji je bil interes kmečkega ljuds1;va za to, da si z domačim
obrtnim delom pomaga. Posebno velja to za kajžarje in bajtarje z malo zemije
ali brez nje, katera jih ni mogla preživljati. Preostajalo jim je bodisi, da si
poiščejo vsaj sezonsko zaposlitev ali pa da 'se lotijo kakršnegakoli posla
proizvodnje na svoj račun.
2. Prvotne in uvedene obrti
Naravno je bilo, da so v takih primerih sledili tradiciji in domačim
običajem, ter delali to, kar so delali njihovi predniki in sovrstniki in za kar
so imeli glavne surovine pri rokah. Lotili so se lončarstva, produkcije lesnih
izdelkov, pletarstva; zopet v drugih krajih, kakor v Kropi, žebljarstva ali v
Problematika domače obrti v zadnjem stoletju H:
Stražišču žimarstva, v Sodražici izdelovanja sit, ali kakor v Komendi in
Dolenji vasi izdelave lončene posode.
Poleg teh prvotnih domačih obrti, ki so vzrasle na naših tleh in bile
osnovane na domačih surovinah, pa poznamo že več stoletij pri nas tudi
uvedene domače obrti. Sem spada čipkarstvo in slamnikarstvo. Óipkarstvo je
iz Holandije preko Češke prišlo k nam ter je bilo uvedeno najprej v Idriji
z namenom, da bi se revnim rudarskim rodbinam ustvaril na ta način postran-
ski zaslužek, da bi si gospodarsko opomogle, kar jim borne mezde rudarjev
niso dopuščale. Čipkarstvo se je pri nas udomačilo', čeprav prvotno usmerjeno
po tujih vzorcih in delalo z importiranim sukancem, se je s časom osamosvojilo
ter pričelo delati po domačih vzorcih in pristnih domačih risbah, pri katerih
so že uporabljali tudi motive domačih vezenin in koimpozicij. Tudi slamni-
karstvo je uvedel doslužen vojak, ki se je med dolgim službovanjem v Firenzi
priučil pletenju slame ter je po svojem povratku v Ihan uvedel to oibrt
na Kranjskem. Osnovana je bila spočetka na domači slami, pozneje pa je
začela uporabljati tudi importirane eksotične vrste pletiva. Zanimivo pri
slamnikarstvu je tO', da se je ta do'mača O'brt v poznejšem razvoju najtesneje
povezala z industrijo slamnikov, ki pa je ni absorbirala, marveč je prav na
domačem delu zasno'vala svojo proizvo'dnjo.
3. Svojstvenosti domače obrti
Tehnika domače obrti je enostavna in enakomerna. Sprva je bila pretežnio
rokodelskega značaja. Delitev dela prihaja le malokje v poštev. Dela posa-
meznik, včasih pa vsa družina ž njim. Otro'kom in mladoletnim prepuščajo
lažja dela, da se tako iz mladega vadija v ro'čnosti izdelave. Od poklicne O'brti
se način izdelave ni v ničemer razlikoval. Razlika je bila le v tem, da je
obrtnik delal poklicno v svoji delavnici, pri domači O'brti pa na domu. Stroje
so pričeli uporabljati v nekaterih vrstah domače O'brti, predvsem pri lesnih
izdelkih, šele po prvi svetovni vojni. Dotlej se je delalo z ro-čnim orodjem in
napravami, kakor so bile gredeše, kolovrati, ročne statve in terilnice. Lastnega
kapitala domača obrt ni imela, marveč se je v tem pogledu, koder se ni
razvilo krošnjarstvo', naslonila na zalo'žnika, ki je priskrboval surovine in
po'možni material, pa tudi odkupil izdelke. Oblasti domače obrti niso podpirale
niti ovirale. Pustile so ji svobodni razvoj. Imele pa so interes na tem, da si
ljudstvo z domačim delom čimbolj pomaga, da preživi kritične dobe slabih
letin ter da proizvaja čim več blaga, ki se rabi na podeželju, v gospodiitjstvu
in gO'Spodarstvu tako, da bi bilo ljudstvo čim manj navezano na- nakup
potrebščin, ki jih je treba uvažati.
V po'marčni dobi po letu 1848, ko se je pripravljala unifikacija obrtne
zakonodaje, pojem domače O'brti še ni bil ustaljen in izoblikovan. Zakonodajni
forum sam ni imel podrobnih podatkov o tem, kaj se vse izdeluje pod vidom
domače obrti in kakšen je obseg tega dela. Slutil jie, da je pomen domače
obrti v gospodarskem in socialnem pogledu izredno važen, da ne govorimo
o njegovih etnografskih znamenitostih. Znano mu je bilo le toliko, da se to^
12 Ivan Mohorič
delo opravlja po krajevnih običajih in starih tradicijah pretežno v dobi,
ko ni glavnega poljskega dela v družinah na, domu ter da prehajajo ti
običaji iz davnih časov od rodu do rodu na mlajše generacije.
4. Prvi obrtni zakon iz leta 1859
Obrtni zakon iz leta 1859 je bil po svoji gospodarsko-politični koncep-
ciji izraz liberalizma, ki j^ tedaji z zapada prodrl tudi v Avstrijo- ter je
stremel za tem, da sprosti čim intenzivnejšo proizvajalno delavnost. Zakon je
zatoi ukinil vse nekdanje privilegija, ostanke cehovstva in partikularizmov
ter postavil novi obrtni politiki enotna načela. Izraza domače obrti ta zakon
še ni poiznal. Zato je izvzel od dolo-čb obrtnega zakona po razglasilnem
patentu z dne 20. decembra 1859 državni zakonik št. 227 v točki 5/a vso
kmetijsko in gozdno proizvodnjo ter »n j i h o v e postranske obrt i«,
v kolikor se nanašajo v glavnem na predelavo- lastnih izdelkov in proizvodov.
Nadalje je, izvzel pd točko e) vse stroke pridobitnosti, ki sodijo v kategorijo-
»hišnih postranskih o-pravil« in ki jih opravljajo- člani lastne
družine.
Splošna o-značba postranskega opravila in postranske obrti se je zdela na
prvi mah vsakomur jasna in razumljiva. To-da pojem' je bil zelo širo-k in
raztegljiv. Zakon ni bil v stanju, da pri pisani razno-vrstnosti vsega nekmeč-
kega dela, ki se opravlja v domačijah na podeželju, po-stavi boljšo definicijo
in podro-bneje determinira postranske o-brti poljedelstva in gozdarstva. Tako
je tudi vprašanje hišnih postranskih opravil ostalo odprto.
Šele pozneje so pravniki in ekonomisti poskušali, da bi dali tej označbi
točnejše obeležje. Pri tem pa so izhajali iz čisto različnih stališč in postavljali
svojevrstne kriterije. Nekateri so smatrali, da je težišče vprašanja v tem,
adi se delo v do-mači obrti vrši po naročilu ali za pro-da}o< po posrednikih,
drugi pa so polagali glavno- važno-st in videli jpdro vprašanja v tem, da se
svobodni čas in delovna sila upo-rablja za zaslužek za izboljšanje življenjskega
standarda in da pri tem ni važno, ali gre za samostojno eksistenco ali poklic,
ker glavni smo-ter in po-kUc o-stane prejkoslej kmetijsko delo.
Na tej zakoniti osnovi je dobil pojem domače o-brti zelo široko tolma-
čenje. Kakor kažejo razprave o domači obrti, ki so bile napisane še 30 let
po-zneje ob priliki razstave na Dunaju leta 1890, so šteli med do-mače o-brti
poleg platnarstva in suknarstva, sitarstva in žimarstva tudi izdelavo kocev,
odej,- do-mačih prepro-g, izdelavo rut in jopičev, nc^gavic, pletenih copat,
svitkcv, pletenje slame v kite, vse vrste lesnih o-brti, ko-šarstvo in ple-tarstvo,
izdelavo glavnikov in ščetk ter raznih vlivanih predmetov iz cina. Na Štajer-
skem so šteli med domačo obrt kot postranska o-pravila izdelavo sadnega vina,
malinovca, kisa, sušenje sadja, žganjekuho, izdelavo bučnega olja, peko kruha
za prodajo-, domače žage, stope, vodne in ro-čne mline, mlekarstvo, izdelavo-
cokel, strojenje svinjskega usnja, vezenje in izdelavo čipk, rezbarstvo-, ko-šar-
stvo«, izdelavo lesnega orodja, ročajev, toporišč, metel in nešk, lesenih obro-čev,
samo-kolnic, lopat, ko-vanje žeblj-ev, pa tudi špeharstvo ter sploh prvo predelavo
poljskih pridelkov in proizvo-dov živino-rejp ter prvo apreturo pridelanih
Problematika domače obrti v zadnjem stoletju 13
industrijskih rasthn in surovin, ki se opravlja v okviru kmečkih domačij,
ne glede na toi, ali se dogaja v ožjem krogu in samo za domačo' potrebo
ali pa tudi za prodajo na prostem trgu.
5. Veliki gospiodarski preobrat 1859—1883. Kriza domače obrti
Razvoj gospodarskih razmer v razdobju od 1859 do 1883 je iz temelja
izpremenil pogoje delavnosti v domači obrti. Revolucionarne tehnične iz-
najdbe so izpremenile tudi pogoje industrijske podjetnosti. Vrsta fužin in
železarn je v tej dobi ugasnila in propadla. Poleg malih kmečkih vodnih žag
in mlinov so nastale parne žage s polncjarmeniki, valjčni parni mlini, razširilo
se je železniško omrežje. Trgovski obrati, ki so bili poprej koncentrirani
v mestih in trgih, so se razvili tudi na podeželju tako, da je že V vsakem
večjem podeželskem kraju kmet lahko nabavil vse potrošno blago pa tudi
industrijsko izdelano orodje, blago za obleke in perilo ter vse, kar je rabil
za hišno opremo in gospodinjstvo. Industrija iz daljnih krajev je začela z
masovno proizvodnjo poplavljati naša tržišča ter je na sejmih predajala z
veliko reklamo po nizkih cenah svoje izdelke. Oprema tujih izdelkov je bila
privlačna, reklama prikupljiva in varljiva obenem. Ljudje so naenkrat pričeli
dajati prednost tujim izdelkom in cd leta do leta bolj opuščali svoje nekdanje
navade in običaje ter domač izdelek in ljudsko no-šoi.
Domača obrt se je znašla v veliki krizi. Kazalo jie, da jo sploh ne bO'
mogla premagati. Izdelek domače obrti se je naenkrat zdel okoren, težak,
tehnično nedovršen, zastarel po obliki in izdelavi. Čim dalje širše plasti so
dajale prednost tudi mestni modi. Domača obrt izgublja vedno bolj tla pod
nogami. Krog odjemalcev se krči in tržišča, na katera je prej v velikih množinah
izvažala svoje izdelke, nimajo več zanimanja za njene proizvode. Mesta in
trgi skoro s prezirom zavračajo vse, kar je samoniklega in pristno domačin-
skega. Za domačo obrt nastajajo izredno težki časi. Ker ni bila organizirana
in ni imela svojega predstavništva, je bila v tej veliki borbi prepuščena sama
sebi. V kranjskem deželnem zboru priredijo agrarno anketo leta 1884, v kateri
opozarjajo na kritično stanje in propadanje domače obrti ter na gospodarski
in socialni potres, ki ga ta razvoj povzroča. Toda do pozitivnih ukrepov,
da bi se omogočilo domači obrti, da se povzpne na višjoi tehnično- stopnjo,
preusmeri in na novo orientira, ni prišlo. Industrija odvzema še nadalje domači
obrti vse, kar je lahko mehanično masovno ceneje proizvajala.
6. Delo na domu ni istovetno z domačo obrtjo
Pa tudi industrializacija vnaša v tej dobi nov dotlej nepoznan moment
v domačo obrt. Industrija, ki se je v tej dobi osnovala v Zbelovem, Poljčanah,
Oplotnici in Slovenjem Gradcu za izdelavo upognjenega pohištva, je pričela
rabiti okoličane s tem, da jim je delo, ki bi se sicer moralo izvršiti v tovarni,
oddajala na dom tako', da so delavci prevzeli pri tovarnarju surov izdelek
in pletivo ter pletli sedeže in naslonjala in druge sestavne dele pohištva na
domu, nato dovršili izdelek in ga potem oddali proti plačilu tovarni. Enako
14 Ivan Mohorič
je bilo pri izdelavi odej in kocev, kjer so tovarne v Škofji Loki in, Kranju
dajale v predelavo govejo dlako in volno neštetim družinam v okolici. Tako-
je nastal nov tip domačega dela, ki so ga v literaturi različno označevali s
hišno industrijo, s hišnim delom, delom na domu in domačim delom.
Razlogi so bili raznovrstni in ne povsod enaki. Predvsem je tovarnar
dobro vedel, da bo delo na dOmu cenejše, da ni treba takega delavca bolniško
zavarovati, ker ni bil v pravem mezdnem razmerju, marveč je delal le po
vsakokratnem dogovoru in prevzel delo le od časa do časa. Poleg tega je
imel tovarnar interes, da se izo-gne kontroli glede prekoračenja delovnega
časa; nadalje da izkazuje čim manjši stalež delavstva v tovarni, da bi se
na ta način izognil večjemu obdavčenju.
Izventovamiškega delavca,, viničarja in malega posestnika je lahko oce^
njeval po mili volji, ker je le on sam odločal o višini zaslužka. Ljudje so se
trgali za delo- in sprejemali še slabše pogoje.
V praksi so se razvile v glavnem tri vrste v odnošaju do takega dela,
ki se je opravljalo na domu za tovarno. Po enem sistemu so ostali proizvodi
in surovine last tovarnarja in je plačal delavcu samo delo od kosa po dogo-
vorjeni tarifi. Pri tem je imel podjetnik vedno možnost odbitkov, češ da delo
ni čisto in zadovoljivo ter dovršeno. Drugi sistem je bil, da je delavec moral
kupiti pletivo ter je delal na svoj riziko in je odpadek ter kvar šel v njegovO'
breme. Tretji sistem pa je bil, da je tovarnar prevzemal izdelke, izgotovljene
na domu, za odmerjeno kupno ceno-. To delo na domu se bistveno razlikuje
od domače obrti v ožjem pc-menu besede. Uspevalo je tako dolgo, dokler
so bili produkcijski stroški takega sistema cenejši, kakor pa režijsko delo v
sklopu koncentriranih tovarniških delavnic.
7. Založništvo in krošnjarstvo
Mali producent domačih izdelkov je imel za vnovčenje svojih izdelkov
odprti dve poti. Ena je bila, da je vzel sam prodajo v svoje roke ter prodajal
ob tržnih dneh in na sejmih ali pa je šel kot zdomar krošnjarit po svetu.
Druga pot pa je bila da je poiskal zvezo z domačim podjetnikom, bodisi
trgovcem na vasi ali finančnikom v mestu, ki mu je dajal naročila, prevzemal
izdelano blago in skrbel za nadrobno prodajo ter za izvoz blaga na daljne
trge. Obenem je tak podjetnik preskrboval surovine in vzorce, na primer
sukanec za izdelavo čipk, žimo za sita itd., ter dal mnogokrat predujme na
račun naročenega blaga. Tak podjetnik se je imenoval založnik in cel sistem
podjetništva je v gospodarski literaturi znan kot založni sistem. Pri nas se
je založništvo razvilo šele proti koncu 18. stoletja, medtem ko je v inozemstvu"
obstajalo že v 13. stoletju. Zalošništvo se je udomačilo na slovenskih tleh pri
žebljarstvu, žimarstvu in sitarstvu ter pri čipkarstvu. Imena založniških hiš
in družin so še danes znana. Omenjamo le Tornane, Globočnike in Potočnike
kot založnike žebljarjev, dalje Primeža Hudovernika, Josipa Jenka pl. Jen-
kenheim in MUDR. Natalis Pagliaruzzi, Benedike, Ješete in Lokarje kot
založnike sitarjev in žimarjev, pri idrijskem čipkarstvu pa dve družini Lapaj-
Problematika domače obrti v zadnjem stoletju 15
netov, ki so nam ohranili tudi najdrag"ocenejšo zbirko ca. 4000 vzorcev do>-
mačih čipk.
V dobi privatnega podjetništva so založniki kot finanserji posla nosili
ves riziko morebitnega padca cen, pa tudii imeli vse koristi od dvojnega
trgovskega posredništva na eni strani pri nabavi surovin, pomožnega mate-
riala in orodja, na drugi strani pa pri prodaji izdelkov. Ponekod so založniki
odprli tudi skladišča živil in blaga ter namesto izplačila v gotovini dajali
domačim obrtnikom hranoi in blagO' za obleko ter se še na tej, strani okoristili.
Poznejši obrtni zakon je tak truck sistem 'prepovedal in je imel verjetno-
zakonodajni forum za to prepoved tehtne razloge. Sicer pa zakonodajno in
administrativnoi založništva niso utesnjevali niti reglem en tirali. Oblast jih je
smatrala kot zaslužne "organizatorje domače obrti in.pionirjie gospodarske
ekspanzije ter jim je puščala popolnoi prostost delovanja. PagHaruzzi in Jenko-
sta bila za zasluge, ki sta jih pridobila za propagiranje domače obrti, po-
vzdignjena celo v plemiški stan. Vsi zalo-žniki pa niso imeli enakih uspehov
v svojem poslu. Prav v žimarstvu |ih je nekoliko-, ki so prinesli v tujini
zasluženi denar v domovinoi, propadlo in izgubilo ves kapital ter se brez
sredstev vrnilo v inozemstvoi. Mimogrede bo-di o-menjen-oi, da je prvi slo-venski
industrijalec in ustano-vitelj vevških papirnic Fidelis Terpinc tudi pričel kot
založnik v slamnikarski o-brti, pa je s prihranjenim denarjem po-zneje osnoval
številna indus-trijska po-djetjia.
8. Obrtna novela 1883. — Definicija hišne industrije
Vedno močnejši vpliv socialističnih struj. je v osemdesetih letih pre-
teklega stciltetja prisilil zakonodajne fomime, da so od brezkrajnega libera-
lizma prešli na, socialno zaščito delo-vnega človeka in ' male obrti. Splošna
gospodarska depresija, ki je tedaj vladala po vsej Sloveniji, ko so se ljudje
trumo-ma izseljevali v Ameriko, je zahtevala p-o-zitivnih ukrepo-v. Duhovni
preokret, ki je nastal, je dal tudi obrtni politiki novo smer. Ta smer se izraža
v obrtni noveh z dne 15. marca, 1883. V tej obrtni noveli je prvič namesto
postranskih hišnih opravil domača -obrt kratko malo o-značena s »hišno' indu-
strijo-«.
Ne more se trditi, da bi bila ta označba po-srečena. Tudi se pri nas med
ljudstvom ni nikdar udomačila. Že sama označba »hišna industrija« zveni čisto
piaradoksalno',. ker industrija po-meni mehanizirano proizvodnjo z uporabo
obdelovalnih strojev in po-gonskih naprav ter se vrši maso-vnoi na enem mestu
po načelih delitve dela. Vsega tega značaja pa do-ma-ča obrt nima ter se po
vsem svojem ustro-ju diametralnoi lo-či od industrijske proizvo-dnjie. Celotna
hišna industrija je bila tudi po obrtni noveli 1883 izvzeta po-d nekimi po-goji
cd obrtnih predpiso-v.
Definicije pojma hišne industrije zakon sam ni vseboival. Šele pozneje je
ministrstvo za trgovino 16. septembra 1883 z odločbo št. 26701 pojasnilo, cla
se smatra za hišno industrijo tista obrtna produktivna delavno-st, katero
izvršujejo ljudje na svojem stanovanju, po krajevnem o-bičaju, bodisi kot
glavni ali postranski posel, vendar le tako-, da pri tem, ne uporabljaj-o no-be-
16 Ivan Mohorič
nih tujih delovnih moči, marveč delajo le osebno ali pa kvečjemu s Sani
lastnega domačinstva.
Idejni razvoj je jasno viden. Zakon ne vztraja več, da bi domača obrt
morala biti postranski posel, marveč dopušča, dajetolahkotudi
glavni poklic, kar je bilo zai brezzemljEike izredno važnega pomena.
Bistvene s v o j s t v e n oi s t i domače obrti so bile prej ko
slejv tem, da se vrši delo na domu z družinskimi
člani, torej brez najete delovne moči. Vendar se ni vsako
delo, ki bi ga poedinec pričel delati doma, moglo smatrati za domačo obrt
ali hišno industrijo, marveč le tisto, ki je po tradiciji v tiste m
kraju že običajno in udomačeno. V tem predpisu je bila do
neke mere ovira za uvedbo novih vrst domače obrti, ki
v tistem kraju še ni imela tradicije. Toda ta rezerva je bila v pravnem po-
gledu potrebna, ker bi bila sicer na široko odprta vrata šuš-
m a r s t v u , to je obrtniškemu delu brez obrtnega dovoljenjai. Šušmarstvo
pa se j-e že v predmarčni dobi povsod zatiralo ter se je pri rokodelski pro-
izvodnji vedno zahtevalo, da se vrši kot poklicno dslo na podlagi oblastnega
dovoljenja v odprti obrtni delavnici in ne morda skrivaj doma.
Od tega je treba ločiti ambulantno obrt na podeželju, ki je bila ponekod
močno razvita. Potujoči obrtnik, včasih tudi samouk, je šel od domačije dO'
domačije, bodisi na poziv ali po lastni pobudi, in izdelal pri kmetu na domu
za vsoi družino, kar je biloi potrebno. Zaklal je živino in jo' podelal v mesne
izdelke, izdelal čevlje in obleko po meri, popravil stare, šivilje pa so izdelale
perilo, poročno opremo in vse, kar je bilo v hiši in domačinstvu potrebno
popravil. Tako- delo- nazivajo na podeželju delo v stero-, kar je prvotno- pome-
nilo izvrševanje obrti brez oblastnega dovoljenja (Storer = šušmar, Stor-
arbeit z= šušmarstvo), kar je pa pozneje v toku razvoja povsem izgubilo
svoj pi^votni smisel in po-men ter je danes istovetno z najemnim delom.
Od prostih obrtov, ki jih po-leg rokodelskih obrtov pozna obrtna novela,
se proizvodnjia v do-mači obrti razlikuje le v tem, da pro-sto obrt izvršujp
poklicno- poedinec, ki jo- je prijavil v svojem rednem o-bratovališču, medtem
ko domača obrt zaposluje le družinsko- delovno silo- in dela v stanovanju.
Sicer pa v samem načinu proizvodnje in predmetih, ki jih izdeluje, ni nobene
bistvene razlike.
9. Pričetki socialne zakonodaje
Razvoj socialne miselnosti, ki je izražena v uvedbi bolniškega zavarovanja
v ureditvi delovnega časa, omejevanju nočnega dela in drugih zaščitnih
predpisih za delavstvo, ni mogel pustiti odprtega vprašanja razmer v domači
obrti in pri delu na domu. Posebno v o-ddajanju dela iz tovarne na do-m je
zako-no-dajec videl socialni dumping, ki škoduje pravemu industrij-
skemu delavstvu v to-vamah. Toda manjkali so podatki o razmerah pri tem
delu, o njegovem obsegu, o izkoriščanju mladoletnih in otrok ter o nekontro-
liranem delovnem času. Zato je avstrijski parlament priredil obsežno anketo
o razmerah v domači obrti in pri delu na domu, katero so- leta 1897 izvršili
obrtni inšpektorji. Opis go-spo-darskih in socialnih razmer, ki so ga podali
Problematika" domače obrti v zadnjem stoletju 17
obrtni inšpektorji, predstavlja za.našo- gospodarskoi in socialnoi zgodovino
edinstven dokument, ker nam nudi prvič podroben vpogled v razmere, v kate-
rih se je prav v najbolji kritični dobi razvijala in borila za svoj obstanek
naša domača obrt. Proučevanje stanja domače obrti in razmer pri domačem
delu je bilo izredno težavno. Obrtni inšpektorji so bili povsod sprejeti z
nezaupanjem. Vsakdo se je bal navesti točne podatke v strahu, da se namerava
uvesti obvezno socialno zavarovanje tudi zai panoge domače obrti ali pa,
da bi utegnili točni podatki povzročiti višje obdavčenje, katerega se je
pod tujo vladavino vsakdo branil. Kljub temu je bila zajeta dokaj verna slika
gospodarskih razmer v naših tipičnih domačih obrtih in njih socialnih razme-
rah. Parlamentarna anketa je bila usmerjena v glavnem na toi, da bi se
preprečiloi izkoriščanje socialne stiske hišnih delavcev, da ne bi morali resig-
nirano sprejemati težje delovne pogojie in se zadovoljiti z manjišimi zaslužkom,
kakor kolektivnoi organizirano delavstvo v industriji.
10. Pretakanje in preusmerjanje domače obrti
Ako primerjamoi opise domače obrti iz raznih dob preteklega in tekočega
stoletja, opažamo velilš;o izpremembe ne samo glede krajev, v katerih so
obstajiale razne obrti, marveč tudi glede predmetov, ki so jih izdelovali. Tako
vidimo, da je proizvodnja lesene posode v Bohinju, dalje žebljev na Vojskem:,
v Kanomlji in v Šebreljah, slamnatih peharjev okrog Šmarne gore, pletenje
volnenih nogavic po- Gorenjskem, pozneje popolnoma prenehala in se čez
čas pojavila v drugi obliki in na drugem kraju. Cela vrsta proizvodnih strok
v domači obrti je izumrla ali pa se je prenesla na druga mesta. Slamnikarstvo
se je v pretežni meri industrializiralo, vendar industrija ni absorbirala doma-
čega dela, marveč je ostala navezana nanj. Proizvodnja sukna se je obdržala
le še v radovljiškem okraju, delih gornje Savinjlske cloline in delih Pohorja,
medtem koi je na Kočevskem in Notranjskem, zamrla. Lončeno posodo pa tudi
znaten del lesene posode je nadomestila šablonska pločevinasta in emajlirana
posoda, ki jo j;e leta 1894 pričela masovnoi izdelovati tovarna emajlirane
posode v Celju. Tudi čipkarstvo je bilo> ogroženo', ko so začeli izdelovati
strojne čipke, kjer je en stroj v minuti lahko napravil 30.000 petelj. Izdelava
domačega platna se je ohranila le še v Beli krajini, ki do leta 1914 ni imela
železniške zveze.
Pred tri četrt stoletja soi izdelovali peharje in cekarje v Šmartnem
pod Šmarno goroi, v Dobrunjah in Dolskem, dalje ribežne v Mengšu, sodčke
za med in cement na Igu, dalje tekače v Naklem, navadne koce okrog Šen-
čurjia, platno okrog Smledriika in Medvod, dalje volnene nogavice v idrijski
okolici, svitke v kamniškem okraju, rute in robce z vezeninami v radovljiškem
in kamniškem okraju ter okrog Stične, platnene povoje v Gameljnah in
Smledniku, dalje košarske izdelke v Beričevem ter na Posavju do Vižmarij,
v Vipavski dolini in v Bohinju. Posebno znamenito je bito škofjeloško platnoi,
ki so ga izdelovali po vsej Poljanski in Sorski dolini. Od vseh teh domačih
obrti v navedenih krajih danes ni več sledu.
Slov. etnograf — 2 s
18 (Ivan Mohorič
Danes, ko se krajevni proizvodnji in lokalnim virom posveča posebna
pažnja ter se obnavljajo zamrle panoge produktivne delavnosti, bi bilo
.izredne važnosti, da se, preden se uvede nova proizvodnja, preučijO' in ocenijo
vzroki, in vplivi, zaradi kaiterih je nekdanja ljudska delavnost prenehala in so
svoječasne domao obrti izumrle.
11. Jugoslovanski obrtni zakon 1. 1931
Med jugoslovanskimi narodi je bila domača obrt močno razvita. Posebno
pristno se je ohranila v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Makedoniji, Črni gori,
pa tudi na Hrvatskem in v Dalmaciji v znatno večjem obsegu kakor pri nas
v Sloveniji, kjer smo bih najbolj izpostavljeni pritisku tujih kultur in vplivu
industrializacije in potujčevanja. Tuji elementi so v svojem stremljenju, da
bi germanizirali naše kraje, omalovaževali in zapostavljali vse, kar je bilo
pristno ljudskega, kar je predstavljalo etnografske vrednote, kar je bilo
povezano z ljudsko tradicijo- in imelo domaćinski značaj.
To, kar razumevamo- Slovenci pod domačo obrtjo, so v srbohrvaščini
označevali z izrazom »kučna radinost« ali po naše hišna delavnost. To hišno
delavnost je tudi enotni jugoslovanski obrtni zakon iz leta 1931 v § 1. izvzel
iz odredb obrtnega zakona. Obdržal je skoro neizpremenjeno staro definicijo
domače obrti, katera jie označil kot opravilo-, ki ga otpravlja posameznik samo-
stojno in poleg svojega hišnega gospodarstva po krajevnih o-bičajih bodisi
sam ali s svojimi družinskimi člani v prostorih svojega stanovanja. Obrtno-
pravno je ostalo odprto- samiO vprašanje, ali sme sprejemati naro-čila oziroma
ali naj bo to omejeno- le na določene primere, o katerih bi odločala banovinska
oblast. Do-mači obrti je bilo pod Jugoslavijo dovoljeno, da sme prodajati
svoje proizvode ob tržnih dneh odnosno na sejmih. Bistvena razlika o-d po-
klicne o-brti pa je bila v tem, da ne sme zaposlovati tujih delovnih sil in delati
v posebnem poslovnem lokalu. Vprašanje, ali je glavno ali postransko opra-
vilo, je v praksi bUoi majhnega pomena, kakor tudi vprašanje upo-rabe; strojev.
Delna mehanizacijia izdelave in uporaba delo-vnih strojev posebno pri obde-
lavi lesa je postala z elektrifikacijo podeželja zelo aktualna. Vendar se ni
nikdo nad tem spotikal, ako so tudi v domači obrti ročno delo vedno bolj
zamenjavali s strojnim pletenjem, struganjem, šivanjem, prirezovanjpm in
glajenjem. Tudi glede začasne zaposlitve tujih delovnih moči je bila praksa
zelo prizanesljiva.
12. Fiskalni režim
Davčna zakonodaja pri oceni domače obrti ni postavljala povsem istih
kriterijev kakor obrtno pravo. Pod Avstrijo so bile do-mače obrti načelno
zavezane obči pridobnini, vendar so- je bile oproščene, če so obrato-vale
brez tujega pomožnega osebja. Davčni zakon torej dopušča tujo delovno moč,
vendar odvzame davčnemu zavezancu v tem primeru davčno- prostost. Obseg
te ugodnosti je bil sicer malenkosten, ker se je takim malim obratom praviloma
predpisoval najnižji pridobninski znesek, ki je znašal 3 krone. Dohodnine so
bili hišni obrti oproščeni, če skupni dohodlii lastnika niso presegali vsote
Problematika domače obrti v zadnjem stoletju 19
letnih 1200 kron. Ta meja je veljala doi leta 1905, pozneje pa se je tako zvani
eksistenčni minimum prilagodeval razmeram.
V Jugoslaviji so bili domači obrti po členu 46. zakona o neposrednih
davkih oproščeni pridobnine, če so jo' opravljali le z domačimi, torej brez
tujih delavcev in če so- delali po naročilu in za račun drugega. Po pravilniku
se je za domačega obrtnika smatral oni, ki je brez lastne obratne glavnice
in ne mere poslovati kot samostojlii obrtnik ter dela v lastnem stanovanju
brez odprte delavnice. Dohodnine jugoslovanski davčni sistem ni poznal.
Nadomeščal jo je dopolnilni davek, ki se je pobiral v določenih odstotkih
na osnovni davek. Promet hišne industrije je bil po členu 8. zakona o- davku
na poslovni promet tudi tega davka oproščen. Pogoj je bil, da se s hišno
industrijoi bavijo- izključno- le družinski člani in da delajo v omejenem obsegu
za račun naročnika. Po reformi tega davka je ostala v veljavi oprostitev samo
za splošni davek.
Sodobni davčni zakon iz leta 1949 pa ne pozna pojma domačega obrt-
nika ne pri davku na promet proizvodov, ne pri davku na dohodek. Davčne
ugodnosti za pospeševanje hišne obrti torej v splošnem niso bile velikega
pomena.
13. Socialnopolitični aspekti
Zanimanje za socialne razm.ere v domači obrti se je vzbudilo pravzaprav
indirektno. V dobi liberalizma se nikdo ni zanimal za delovni čas v domači
obrti, za izkoriščanje otrok in mladoletnih, kakor tudi za višino zaslužka in
za vprašanje eksistenčnega minimuma ljudstva, ki se je bavilo in preživljalo
z domačo obrtjo. Bilo je povsem prepuščeno založniškim podjetjem, ki so
priskrbovala surovine in potreben obratni material ter po katerih naročilu
je domača obrt delala, da ocenijo položaj in da določijo kosovne mezde, ki
so jih plačevali za izdelke domače obrti. Založnika ni zanimalo, ali je bilo to
izdelano v nočnem času ali so na tem delali otroci in ali se je mogoče s
takim zaslužkom in mezdo preži vi ti. Nad domačo obrtjo je vedno visel
Damoklejev meč, da mu odijé mehanizacija produkcije v industriji še tisti
borni košček kruha, ki ga je zaslužila z ročnim delom na domu. Domači
obrtnik je vedel, da bo- mogel obstajati le toliko časa, dokler bo mogel
ceneje producirati kot industrija. Zavedal se je obenem, da lahko računa za
domačo obrt samo na tiste izdelke, ki jih ni osvojila industrijska in rokodelska
delavnost. Toda, ko so pričeli oddajati delo iz tovarn delavcem na dom in iz
obrtniških delavnic ter trgovskih podjetij brezposelnim pomočnikom in hišnim
gospodinjam na stanovanje, kar se je posebno udomačilo pri konfekciji, veze-
nju, pleteninah in okrasnih predmetih, je to sprožilo vprašanje delovnega
razmerja in obveznosti socialnega zavarovanja. Pravni odnošaj med domačim
obrtnikom in založnikom ali tovarnarjem in trgovcem sprva ni bil jrsen. Prvič
se je tak spor pravno pojavil ob sprejemanju zakona o obrtnih sodiščih
leta 1865. Ta zakon je kvalificiral tistega, ki prevzame delo za tovarno pa
bodisi, da ga izvrši po delovnih urah v tovarni ali pa, če v tovarni ni zaposlen.
20 Ivan Mohorič
kot delo na svojem domu, kot pravno enakovrednega s pravim tovarniškim
delavcem. ^
Socialnopolitična zakonodaja postavlja, kakor se vidi, kot glavni in
osnovni kriterij delovno razmerje. Zato razlikuje zunanje delavce, ki delajo
izven oibrata, hišne delavce, ki delajo na domu ter hišno industrijo'. Jugo-
slovanski zakon oi zavarovanju delavcev iz leta 1923 dolo'ča v § 3, da so-
zavarovanju zavezani tudi tisti, ki se bavijo z najemnim delom na lastnem
stanovanju po naročilu ali za račun drugih oseb, katere se bavijo' z obrto'm,
trgovino in industrijo tudi tedaj, če nabavljajo surovine in po-možni material
sami in čeprav postransko delajio tudi-na svoj lastni račun.
Prav tako so bile zavezane zavarovanju po predvojnem jugoslovanskem
zakonu ^'se osebe, ki so se bavile z domačoi ali hišnoi industrijo'. Zakon je.
, pooblaščal ministra za socialno politiko', da predpiše s posebnim statutom,
kako naji se izvede toi zavarovanje. Doi druge svetovne vo'jine pa zakon oi hišnih
delavcih ni bil izdan in tudi O'menjeni statut vse do danes še ni izšel.
V delovno pravnem oziru stojli dr. St. Bajič na stališču, da soi hišni
delavci, ki izvršuj'pjoi delo na svojemi domu in ne pri služb oda jaku, v službe-
nem razmerju brez ozira na to, četudi sami nabavljajoi surovine in pomožni
material in delajo za svoj račun. Njihove delavnice pregleduje po členu 9.,
točka 1., zako'na oi inšpekciji dela inšpektor dela. Tudi je postranskega pomena,
kakšni so bili razlogi, da je prišlo do takega odnošaja, ali je hotel podjetnik
varčevati pri režiji ali se kriti pred javnimi dajatvami ali pa, da se opravlja
delo med nedovoljenim, časom, v akordu ter po cenejši tarifi.
Nasprotno pa meni dr. Bajič, da pri domači industriji ni več delovnega
razmerja. Podobno stališče zavzema tudi zakon o nepo'srednih davkih z dne
8. februarja 1928, Službene No'vine 29. 7. 1928, Ur. list 75. Tem interesantneje
je zato, da je bilo kljub temu vendar prepovedano v hišni industriji, izplačevati
zaslužek v živilih in drugih potrošnih predmetih (§§ 214—218 obrtnega za-
kona,) in je bila po čl. 17. zakona o inšpekciji dela namenjena za domačo
industrijo posebna inšpekcija. Ta je bila ustanovljena z naredbo z dne 23. av-
gusta 1923, št. 51466, Službene Noivine 198, toda praktično ni bila izvedena.
14. Trgovsko-politična problematika
Izdelki domače obrti so' že pred stoletji bili važni in iskani izvozni pred-
meti. Kranjsko žimarstvo in sitarstvo', ribniška suha roba in idrijske čipke
so že od davna prerasth okvir krajevne potrošnje in našli daleč v tujini
stalne odjemalce. Založniki kranjske do-mače obrti so že v začetku preteklega
stoletja odhajali na velike sejme v Sinigaglio v Italiji, v Linz in v BudimpeštOL
Kranjski krošnjarji pa so po vsej Avstriji, južni Nemčiji in na Češkem proda-
jali svojo robo. Le v Bosno jim, je bilo prepovedano prihajati. Do konca prve
svetovne vo'jne zdomarji niso imeli težkoč, ko so odhajali na ta zunanja tržišča,
kamor so za njimi pošiljali od doma sproti zaloge domačih izdelkov. Prebro-
dili in obhodili so vse avstrijske pokrajine, posebno alpske dežele, pa tudi
daljno Galicijo,
Problematika domače obrti v zadnjem stoletju 21
Po' prvi svetovni vojni pa se je polo-žaj bistveno izpremenil. Zdomarji sa
vedno težavneje dobivali potne liste za potovanja po Avstriji ali po Italiji,
še teže pa je šlo z dovoljenjem za izvrševanje krošnjarstva. V doslednem
izvajanju avtarkije je vsaka dežela varovala svojo domačo obrt ter do skraj-
nosti omejevala pritok tujih krošnjarjev in tujega blaga. Slamnikarstvo je
zašlo v težko krizo, ker se je vedno bolj opuščala nošnja slamnikov. Predelava
slame se je morala preorientirati in stvoriti si nov svojevrsten fabrikacijski
prc-gram. Nekdaj cvetoča slamnikarska industrija je kot eksportna panoga v
nekaj letih povsem propadla. Čipkarstvoi pa se je bilo medtem, razširilo! na 35
občin ter js zaposlovalo že nad 15.000 dtelovnih moči. Idrija, kot glavni centei-
je bila odcepljena od Slovenije. Kljub tej, težki situaciji in kljub komkurenci
strojnih čipk se je pričelo boriti za obnovo zvez s starimi tržišči in za
pridobitev novih odjemalcev v prekomoirskih državah. Prirejalo je propagandne
raz.stave v inozemstvu, se udeleževalci vzorčnih velesejmov in končno prebilo
led ter se uveljavilo-. Tudi lesna obrt in pletarstvo- je skušalo o-bnoviti svoje
nekdanje privilegije krošnjarjenja po alpskih deželah in Benečiji. Najteže je
bile- s sitarskoi in žimarsko stroko-. Surovino je do-bivala pred vojno iz
Rusije ter se je morala po revoluciji leta 1917, ko ni bilo več trgovskih zvez
s sovjetskimi republikami, na novo orientirati. Tržišča pa je imela daleč po
Holandiji, na Škotskem, v skandinavskih deželah, Španiji in daljnem svetu.
Izdelke je po-šiljala povečini v poštnih zavitkih, toda carinska in taksna obre-
menitev je tako narastla, da je bila konkurenca vedno bolj otežena. Gospodinjr
stvo je medtem pričelo povečini upo-rabljati sita iz ko-vinskih pletenin, ki smo
jih pričeli izdelovati strojno tudi v naših krajih.
Uvc-zne carine, sistemi uvoenih dovoljenj in ko-ntingentiranje uvoza so
vedno bolj o-teževale piistop izdelkov naše domače o-brti na tuja tržišča,.
Prc-blem.atika izvo-za teh izdelkoiv je tako po-stala prvo-vrsten trgovskopoli-
tični pro-blem, ki je imel pri trgovinskih pogajanjih naše države z Avstrijo,
Italijo, Nemčijo-, Madžarsko in drugimi državami vedno večji po-men. Napeto
politično o-zračje je le še kompliciralo pclo-žaj. Naše tradicionalne domače
o-brti, ki so bile že cela stoletja usmerjene na izvoz, so bile v nevarnosti,
da bodo popolncma odrezane od svojih dotedanjih tržišč. Bilo je po-trebno
mne-go naporov, da se je končno to vprašanje v vidu proto-kolamih sporazu-
mov rešilo na kolikor toliko zadovoljiv način in da so zopet smeli kočevski
zdomarji krošnjariti po Avstriji in južni Nemčiji ter severni Italiji. Nemške
oblasti so bile sicer pripravljene, da dajo koncesijo- za krošnjarjenje Kočevar-
jem kot nacionalni narodni manjšini, omejevale pa so vsako razširitev takega
dovoljenja za vse ostale slovenske okraje, kjer je bila domača obrt še nepri-
merno bolj razvita kot na Kočevskem.
¦Se težji položaj pa je nastal po svetovni gospodarski krizi, ko je nastopila
ostra devizna in valutna kontrola. Krošnjarji svojega izkupička niso- mo-gli
nakazati v devizah svojim družinam v domo-vini, v kliringu pa bi mo-rali
čakati mesece in končno- so- prejeli obraičun po- mno-go nižjem tečaju. Pa tudi
to borbo- so- dokaj uspešno vodili in iznašli nešteto- potov, da so vendar
dobljeno- protivrednost realno zamenjali za jugoslovanske dinarje.
22 Ivan Mohorič
15. Zakon o obrtništvu LRS junija 1950 in domača obrt
V okviru sociahstičnega preoblikovanja in izgradnje obrti pO' osvoboditvi
se je ponovno postavilo tudi vprašanje ureditve odnošaja profesionalnega
obrtništva do domače obrti.' Okvirni zakon o obrtništvu, ki ga je sprejela
ljudska skupščina LRS meseca junija 1950, dolo-ča med temeljnimi dbločbami
v členu 6, da bo izdana p o s e b n a u r e d b a, ki bo določala, ka-
tere gospodarske delavnosti se štejejo za domačo obrt
in ob kakšnih pogoijih se domača obrt lahko- opravlja.
Kakor vidimo, namerava sodobna zakonodaja zajeti pravno stran pro-
blematike domače obrti v celoti ter jo postaviti na solidne pozitivne temelje.
Nakazana uredba doslej še ni izšla. Pač pa je izdal Komite za lokalno indu-
strijo LRS dne 21. avgusta 1950 začasno navodilo- 'VI. št. 6/15, v katerem
pojasnjuje po-goje za pričetek in izvrševanje domače o-brti. 'V te-m. navodilu
v uvo-du ugotavlja, da se predpisi zako-na o- o-brtništvu ne nanašajo na domačo
obrt in da za njpno opravljanje ni potrebno posebno obrtno dovoljenje.
Kot domačo ali hišno obrt -označuje navodilo tisto
gospodarsko delavnost, ki jo vrši poleg druge za-
poslitve kot postransko delo proizvajalec sam ali
s pomočjo svoje družine na svojem domu brez pra-
vice n a ji e t j a plačane delovne sile, z delno u p- o r a b oi
stroja in naprav zaradi izb-ollšanja kvalitete in s
tem, da njegova gospodarska delavnost ustreza kra-
jevnim običajem. Poudarja izrecno-, da tako po-jino-vanje do-mače obrti
vključuje tudi postransko delo, čeprav ni vezano- s
tradicijo tako, da nastaja možnost razvoja novih vrst domače obrtno-sti
in povečanja števila zaposlenih pri tej delavnosti zlasti tam, kjer delovna
kapaciteta sicer ne bi bila izko-riš&na v izvensezonski ali poklicni zaposlitvi.
Izrecno pa izključuje navodilo od domače obrti poklicno individualno oprav-
ljanje del, kot je izdelo-vanje predmetov iz usnjenih o-dpadkov ali tekstilnega
blaga, igrač, copat, čepic ali stičnega, kjer se proizvajalec peča izključno
le s tako zaposlitvijo in mu je to- edini vir dohodkov. Taka gospodarska delav-
nost je v navodilu pravilno označena kot pro-sta obrt, ki je sicer vezana na
dovoljenje, ni pa vezana na dokaz strokovne usposobljenosti.
16. Domača obrt in zadružništvo
Vzporedno z ras-tjo kreditnega zadružništva na podeželju in industriali-
zacijo je iskala tudi domača obrt v kritični dobi leta 1880 svojo rešitev v
zadružništvu. Domači o-brtniki kot poedinci niso zmagovali sredstev, da bi
si nabavili doivršenejše o-rodje in o-bdelovalne stroje, ki bi jim o-mo-go-čali
mehanično- izdelavo proizvodov do-mače obrti, kakor so zahtevali tehnika in
tržiščne razmere. Producenti sami tudi niso imeli sredstev niti kredita, da bi
si mogli nakupiti zalo-go surovin o-b ugodnih konjunkturah ter morajo kupo-
vati v malih partijah sproti in po dražjih cenah. Najhuje občutijo pritisk
konkurence stro-jno izdelanih žičnikov kro-parski žebljarji, ki so zašli v osem-
Problematika domače obrti v zadnjem stoletju 23
desetih letih preteklega stoletja v obupno stisko. Oblasti prirejajo ankete in
stavijo že predloge, naj bi opustili žebljarstvo in naj bi se Kroparji poprijeti
bodisi čevljarstva ali puškarstva. Po več letih tavanja končno vendarle najdej,o
izhod s tem, da osnujejo leta 1894 produktivno' zadrugoi, ki je v poznejši dobi
poznana pod imenom »Plamen« železoobrtna zadruga in zadruga za umetno
kovaštvo, ki se je ohranila še preko druge svetovne vojne doi nacionalizacije.
»Plamen« se je v letih trdih naporov razvil v pravo tovarniško' podjetje, raz-
širil svoj fabrikacijski program in bil, čeprav še vednO' zadruga, celo član
kartela jugoslovanskih tovarn železnih izdelkov, vijakov in matic »NOV-
KROMAR«. Zadrugarji so prav pri »Plamenu« pokazali, kaj je vredna tra-
dicija v domači obrti, ki je premagala vse težave v borbi z nadmočnimi
železarskimi karteli, prebolela dve vojni, okupacijo in razseljevanje, udarce
svetovne gospodarske krize in postala svetel primer, ki vzbuja še danes pravo
senzacijo med močno razvitim zadružništvom na zapadu, v Franciji in Angliji,
ki v svoji zadružni zgO'dovini ne zmorejo po'dobnega primera. Seveda je bilo«
to mogoče samo v Kropi, kjer je tradicijia domače obrti tako močna in zavest
potrebe kolektivnega dela tako živa in globoka, da je ostala skozi stoletja
v vigencih osnova delovne skupnosti. Delavstvo se je zavedalo, da je zadruga
sicer koristna oblika združenih naporov produktivnega dela, da pa je glavna
skrivnost uspeha in jedro problema v zavesti delavstva, da mu gre za obstoj.
Ostale stroke domače obrti niso kazale spočetka toliko zanimanja za
zadružništvo. Dolgo- časa so' se zadovoljevale s tradicionalnim založništvom
preko trgovcev, ki so izvažali njihove proizvode in jim priskrbovali-surovine.
Šele v tekočem stoletju se pričenja zadružno- gibanje med pripadniki domače
obrti širiti, toda zelo polagoma in posamezno. Tako nastane Sodarska zadruga
v Češnjici leta 1902, za njo Slamnikarska zadruga v Mengšu 26. avgusta 1907,
Sodarska zadruga v Tacnu 23. februarja 1909, Sitarska in žimarska zadruga
v Stražišču 15. maja 1907 in šele komaj med prvo- svetovno vo-jno so se tudi
do-mače lesne o-brti v Dolenji vasi pri Ribnici 4. februarja 1918 združile v
Zadrugo domačih lesnih obrti. Kot zadnjo je omeniti še Lončarsko zadrugo
v Komendi pri Kamniku za keramično stroko, ki je združila pripadnike stare
domače lončarske obrti.
Delokrog zadrug domačih obrtov je bil zamišljen in usmerjen na to, da
reši tista pereča vprašanja, katerim poedinec pri svojem nezadostnem tehnič-
nem strokovnem znanju, gospodarski razgledanosti in po-manjkljivi trgovski
rutini ter šibki kreditni sposobnosti ni bil kos. Zadruge so si postavile za
nalogo, da skupno nabavljajo surovine in polizdelke ter obratne pripomočke
za svoje člane, pripadnike domače obrti, da jim nabavljajo orodje in stroje
ter uredijo bodisi skupno obratovališče ali pa jim prepustijo posamezne stroje
proti najemnini v zakup in v uporabo. Posebno važno- je pa bilo-, da osnujejo
skupno skladišče materiala in gO'tovih izdelkov ter da organizirajo vnovčenje
in prodajo izdelkov. V teh napo-rih so bili praktični uspehi poedinih strok in
po-sameznih zadrug dokaj različni. Važno pa je, da je bila zadružna zavest
med domačo obrtjo mo-čneje razvita kot med poklicnim o-brtništvom. Vse
ustanovljene zadruge so se vzdržale skozi vse peripetije in krize.
24 Ivan Mohorič
17. Pospeševanje domače obrii in strokovni pouk
S problematikoi pospeševanja domače obrti se je prva bavila- Kmetijska
družba v Ljubljani, ki je že leta 1779 izdala v svojih poTOČilih razprave
o domači industriji in tudi pozneje iniciativno^ in praktično pospeševala domačo
obrt. Posebno' se je zavzemala za platnarstvo-, suknarstvo- in skušala uvesti
pri nas tudi svilogojstvo-.
V poznejši dobi se poleg" Kmetijiske družbe zavzema za pospeševanje
domače obrti tudi trgovska in obrtna zbornica v Ljubljani, vendar ne po
lastni pobudi, marveč na iniciativo trgovinskega ministrstva, ki je pričelo
anketo o. obstoječih domačih obrtih ter uvedlo poizvedbe, kakšne vrste
domačih obrtov bi bilo potrebno še uvesti in za katere obrti bi bili dani
v naših krajih potrebni pogoji za uspevanje. Na seji dne 21. junija 1872 je
zbornični dopisni član F. Potočnik podal programatično- pregled ukrepov,
ki bi bili potrebni za, povzdigo dioimače cbrti. V njem poudarja izredno
nadarjenost našega ljudstva, njegovo iznajdljivost in čut za umetnost, ki
se samoniklo kaže v svojSitvenosti izdelkov domače obrti. 8 praktičnimi
primeri utemeljuje nato- potrebo, da naj bi se pričelo strokovno pospeševati,
vzgajati in cplemenjevati ljudsko umetnost in domačo obrt. Predlagal jp kon-
kretnoi, kaj naj se ukrene, in obrazložil, da je bilo pri doted&njih poizkusih
pospeševanja nemogoče doseči uspehe, če nemški učitelj; ne zna slovenskega
jezika in slušatelji ne razumejo' predavatelja. Pospeševanje slamnikarske stroke
so pozneje vzeli v roke praktično doseljeni tirolski industrialci, ki so založili
brošure, prirejali strokovne tečaje pO' vseh krajih kamniškega okraja, na
katerih so poučevali ljudstvo v novi pletarski tehniki in predelavi importiranih
surovin ter v prepariranju domače slame. Leta; 1876 je bila kot prva šola za
domačo obrt oidprta v Idriji strokovna čipkarska šola,.
V dobi gospodarske depresiije je leta 1884 deželni zbor kranjski v okviru
agrarne ankete obravnaval tudi problematiko domače obrti. Poročevalec
I. Murnik je ugotovil, da mnoge stroke dtomače obrti propadajo, ker postaja
izdelava enolična in neokusna ter ne ustreza zahtevam trga. Kaže koristi,
ki bi jih prinesloi sistematično pospeševanje samoniklih domačih obrti in
predlaga ustanovitev strokovne šole za domačo obrt. Tako je šola v dtelo
domače obrti, razen v čipkarstvu in slamnikarstvu, posegla dokaji pozno,
šele po letu 1888, ko j,e bila ustanovljena državna obrtna šola v Ljubljani.
Naloga šole je bila, da obdela tehnične momente in da omogoči samonikli
dom.ači industriji razvoji na tehnimo dovršenejšo stopnj^i, kjer bi bilo delo
plodonosnejše in da. olajša domači obrti prilagoditev izpremenjenim po-
trebam tržišča.
Akcije pospeševanja so se pozneje zelo razširile, pomnožile in izpopol-
nile takoi, da jih v okviru tega članka ne moremo podrobneje navajati.
Prikazane so' pregledno v spominski knjigi državne tehniške srednje šole.
Šolski pouk sprva ni vedno doumel bistva svoje naloge ter je včasih vsiljeval
domači obrti izumetničene, po kompoziciji in koncepciji tuje šablone. Trajalo
je dolgO', preden so se končno v zadnjih dveh desetietjih pričeli sistematično
zbirati in proučevati domači motivi, vrednotiti njihova samonikla tvornost
Problematika domače obrti v zadnjem stoletju 25 :
ter se pričeli kultivirati. Danes se naloge, ki jih postavlja problematika
domače obrti pospeševalnim akcijam in strokovnemu šolanju, postavljajo
povsem dlrugače kot pred vojno-. Treba je prilagoditi delo novim, surovinam,
omogočiti dovršenejši stil s povzdigo- splošne in strokovne izobrazbe ljudstva
v krajih, kjer je razširjena domača obrt. Domača obrt mora pri tem ohraniti
njen narodni značaj, domačinsko pristnost in svojstva izvirne ljudske umet-
nosti. Kot taka bo- za tujino vedno privlačna in za našO' ljudsko- kulturo
dragocena.
18. Vrednotenje domače obrti
Do-mača obrt je vtisnila zgodovini našega kmečkega doma pečat svojih
do-b, načina življenja, kulture in ljudske umetnosti. Njena velika tradicija je
c-boga-tila našo sodobnost s tem, da nam je ohranila nekdanjo pristno doma-
činsko izvirnost, ki jp vedno, bolj spoEnavamo-, vrednotimo in skušamo gojiti.
Ona je bila, je in ostane neusahljiv vir umetniške tvo-rnosti našega
podeželja. Razkriva nam naravno nadarjenost ljudstva, njegovo bistrino in
iznajdljivost in samoniklost v reševanju problematike dnevnega življenja.
Domača obrt je dokument delovne morale ljudstva in izraz njegove volje
do ustvarjalnega dela in smisla za kultiviranje domače umetnosti.
Domača obrt združuje desettisoče pridnih rok pod krovi tisočerih kmečkih
domov v tihem in skromnem delu, v bo-rbl za o-bsto-j in v plemeniti tekmi
za izboljšanje življenjskih razmer. Njenih delovnih armad, ki prekašajo- naj-
močnejše industrijske kombinate, statistika ne more zajeti. Ostaja nevidna,
nikjer reklamirana, zato- pa tem aktivnejša. Kakor je v svojih tvo-mih oblikah
in vrstah neizčrpna, je tudi njena dinamika živa in probojna.
Nikdar se ni dala vkovati v to-ge oblike enoličnih pravnih norm. Proti
takim po-izkuso-m se je bo-rila uporno- in trdoživo-. Za-to- se je razvijala uspešno
le v polni pro-stosti.
O njenem bitju in usmerjanju so mnogokrat usodno odločali nadmočni
elementi, pro-ti katerim se je borila in zmagala.
V svoji kompleksnosti je postala neobhodna komponenta nacionalnega
dohodka in narodnega blagostanja. Njena pro-blematika zasluži zato polno
pažnjoi.
LITERATURA
Dr. Wilhelm Exner: Die Hausindustrie Oesterreichs, Wien 1860.
Statistično poročilo Trgovske in obrtniške zbornice v Ljublja-ni o trgovini,
obrtnijj i-n prometu na -K-ranjskem lefa 1S70.
Sejmi zapisniki Trgovske in obrtni-ške z,bomice za Krainjisko, J. 1872.
Statistischer Bericht der Handels- und Qewerbekammer in Laibach iiber die
voifswirtschaftlichen Zustiinde in Krain fur das Jahr 1875 (poglavje D. Haus-
industria).
Vierte Sa-mmlung niitzlichen Unterrichtes, herausgegeben von der k. k. Gesell-
schaft des Ackerbaues und der nutzlichen KiJnste fiir das Herzogthum K-rain (Neben-
arbeiten fiir Landleute, Laibach 1779).
26 Jvan Mohorič
Allgemeine österreichische Gewerbs-Gesetzkunde oder systematische Darstel-
lung der gesetzlichen Verfassmag der Manufakturs und Hande'lsgewerbe des öster-
reichischen Kaiserstaates von Gustav Kopetz, Wien 1830, 3. Bände.
Besondere österreichische Gewerbs- und Handelsgesetzkunde von Bart-Barten-
heim, Wien 1820.
Bir. Ferdinand Seltsam und Edmund Posselt: Die österreichische Gewerbe-
ordnung, Wien 1884.
Matija Oberwalder: Anleitung zur Kultur des Flachsstrohs.
Matija Oberwalder: Navod o pridelovanju slame za pletenje.
Berichte der k. k. Gewerbeiespektoren: Heimarbeit ill Kärnten, Steiermark,
Krain und Küstenland, Wien 1800.
V. Urbas: Das Volksleben der Slovenen (Öst.-uiig. Monarchie in Wort und Bild),
Wien 1891.
Dr. Jos. Vošnjak: Agrarna anketa, Ljubljana 18^4.
Karl Hiltl: Das Bachergebirge, Monographische Studie, Graz 1893.
Peter Ladstätter: Beitrag über die Strohhutfabrikation Krain 1848—1^ (Die-
Qroßindustrie Oesterreichs).
Dr. E. Schwiedland: Die Hausindustrie (MiscMer & Ulbrich, Oesterr. Staats-
wörtebuch), II. Band, Wien 1907.
Dr. Viktor Mateja: Die Gewerbeverfassung (Mischler & Ulbrich, Oesterr.
Staatswörterbuch), II. Band, Wien 1W7.
Dr. Eugen Schwiedland: Verlagsarbeit (Oesterr. Staatswörterbuch), IV. Band,
Str. 736.
Dr. Eugen Philipovich: Gnmdriss der Nationalökonomie, II. Band: Die ge-
werblichen Betriebsysteme und die Konkurrenz des Handwerkes mit der Fabrik
imd der Hausindustrie.
Dr. Werner Sombart: Verlagssystem (Hausindustrie), Handwörterbuch der
Staatswissenschaiten, VI|,I. Band.
Mihael Arko: Zgodovina Idrije, Gorica 1931: Čipkarska šola (1876).
Dt. .Stojan Bajič: Delovno pravo. Splošni dol, Ljubljana 1936.
Spominska knjiga 1888—1938 ob petdesetletnici. Izdala Državna tehniška sred-
nja šola v Ljubljani. Članki: B. Račič, B. Ogorelec, L. Patik, M. Rapoc in A. Ddlak
ter Saša Santel.
^ Dt. Jože Rus: Jedro kočevskega vprašanja. Kočevski zbornik, Ljubljana 1939.
Ot. Joža Bohinjec: Zavarovanje delavcev in nameščencev, Ljubljana 1939.
Bemik Franc: Zgodovina domžalske îare. 1939.
Anton Mrkun: Obrt in trgovina velikolaškega okraja, Ljubljana 1943.
Kronika »Plamen« kovinarske zadruge v Kropi in Kamni gorici, 1941.
iDr. Miroslav Festetič: Obrtni zakon od 5. nov. 1931, Zagreb 1931.
Oojkovič St.: Zakon o radnjama sa komentarom, Beograd 1935.
»Obrtnik«, vestnik obrtništva Slovenije, št. 1—12, 1950.
»Uradni list FLRJ«, letnik 1950 (zakon o obrtništvu).
Résumé
LES MÉTIERS A DOMICILE SLOVENES AU SIECLE DERNIER
Au commencement de son traité l'auteur passe en reoue les fonde-
ments économiques et les influences qui ont contribué a la naissance et
au développement des métiers a domicile. Ceux-ci se sont répandus
surtout la, ou le rendement de la terre était insuffisant pour faire viure
la population, et ils ij étaient une source de revenus supplémentaires.
Dans les districts riches en blé de la Styrie l'autarchie de l'économie
agricole fut tout d'abord tres étendue; on travaillait la plus grande
Problematika domače obrti v zadnjem stoletju 27
partie des matieres premieres de l'hahillement et de l'équipement dans
le cadre de sa propre maison. A côté des métiers a domicile originels
tels la clouterie, tamiserie, poterie et les articles de bois, des métiers de
provenance étrangere, introduits depuis des siecles déja, se sont accli-
matés. Parmi ces métiers l'auteur mentionne en premier lieu la den-
tellerie qui a pris pied dans la ville miniere d'Idrija, et la chapellerie
de paille qui s'est développée dans le district de Kamnik.
L'auteur décrit ensuite la période de progres technique, du déve-
loppement des chemins de fer et de Vindusirie a la campagne — temps
fort critique pour les métiers a domicile. De nombreux métiers font
faillite; ailleurs on essaie de les réadapter aux conditions du marché.
L'industrialisation des campagnes crée un nouveau type de métier a
domicile qui n'est pas identique aux métiers originels. Les usines re-
mettent aux habitants des environs les matieres premieres et les semi-
produits pour qu'ils les achevent a domicile. Le travail est partagé entre
l'usine et le foyer. Bien des entrepreneurs exploitent la situation et en
font un véritable »dumping<<: social.
Ce systeme de dépôt et le colportage des articles provenant des
métiers a domicile s'étaient fort développés en Slovénie avant des
siecles, particulierement dans la clouterie, brosserie, tamiserie et den-
tellerie. Certains dépositaires sont devenus de vrais pionniers de la
diffusion des métiers a domicile et ont été promus a la noblesse pour
leurs mérites. Pour empecher l'exploitation du monde ouvrier, la loi
professionnelle a interdit le systeme «truck-». Ce n'est qu'en 1883 que
la loi a donné la définition de l'industrie a domicile comportant la clause
que l'exercice des métiers a domicile puisse etre une profession et non
seulement, comme jusqu'ici, un emploi supplémentaire. La loi exige
pourtant qu'a l'endroit en question les métiers a domicile aient une
tradition continue.
La concurrence industrielle a enlevé a toute une série de métiers
a domicile la possibilité de subsister. Ainsi la vaisselle de bois a été
remplacée par la vaisselle métallique et émaillée, les clous martelés par
les clous fabriqués en usine etc.
Dans les chapitres suivants l'auteur passe en revue la législation
professionelle, le régime fiscal et les reglements socio-politiques yougo-
slaves qui ont trait aux métiers a domicile. Il montre l'importance des
métiers a domicile comme branche d'exportation.
il décrit, enfin, l'organisation coopérative des métiers a domicile
qui s'est d'abord développée chez les cloutiers de Kropa en 1894 et plus
tard aussi dans la tonnellerie, la chapellerie de paille, la poterie et le
travail du bois.
En conclusion, l'auteur mentionne les actions entreprises pour l'en-
couragement de l'activité a domicile, il signale les tâches de l'enseigne-
ment professionnel, a savoir qu'il doit élever la technique des métiers
a domicile a un degré plus perfectionné ce qui rendrait le travail plus
fructueux, sans porter préjudice a l'originalité des métiers.