156
Dopisi.
V Zagrebu 8. maja. §. — Odkar so tukaj absolutizem odstranili ter po oktoberski diplomi napravili politiško samoravnavo ali autonomijo, spremenil se je Zagreb nekoliko malo. Uni tihotni duh , kakor je bil pred nekimi leti, dokler so žandarji in policija (ki sedaj na tihem, brez napisa bolj privatno žive) zunanji red držali, nehal je celo, ter se ljudje gibljejo kakor se komu dobro zdi, in vendar ni nepokoja nikjer; vse gre po svojem delu naprej, in čudno! ni se popred za deset let zidalo toliko, kolikor sedaj morebiti v enem, akoravno je popred ažijo ravno tako po-kazoval vrednost papirnatih dnarjev kakor sedaj. — Ker že ravno govorimo o takih rečeh, naj povem, da dragi na
157
je v Zagrebu se veča kot pri Vas v beli Ljubljani; najvece čudo pa je, kterega nam nikdo ne ve razrešiti tukaj, da iz pšenice , ki iz Banata prihaja merno Zagreba v Ljubljano, Ljubljančani jejo zemlje in kruh bolji kup kakor Zagrebčani. Na to prašanje naj tukajšni magistrat odgovori, odkodt o? K ti dragini doprinesel je nekaj tudi mraz, ki je tudi okoli Zagreba češnje in grozdje pozobal, slive in drugo sadje pojel. Kar je v ravnini, sem vidil malo ne vse do čistega poparjeno, posebno pa orehe; na višinah pravijo, da je nekaj bolje; al žalibog velik del Hrvaške in vsa Slavonija ste ravnine — tedaj na veliki škodi! — Pa kakor mraz škodi zunanjemu, tako nek hud črv grize na ostalem našem življenju. To ste slišali, kako so udje v dvorani razdeljeni na dve strani; sadaj je pritožba izročena, s ktero mlajši in ostro slovanski, po banu kasirani del prosi, da on ostane v ravnanju družtva, ter da Frigan odstopi. Bati se je nekako pri vsem tem, da bi druztvo ne razpadlo , kakor koli naj se reč razreši. To nam kot v zrcalu predstavlja podobo politiškega našega stanja, ki se ve da nima za sebe posebnega, ampak splošno evropejsko podnebje. — Pa kakor to boleha, tako tudi v drugih rečeh. Čvrsti so značaji zmiraj precej redki; da Kvaternik, ki ga je na lanskem deželnem zboru toliko bilo čuti, je zgubil vse zaupanje v javnosti, dokazalo se je žalibog pred nekaj dni, kakor ste mogli brati v „Ost und West". Toda kakor to biva splošno, tako tudi pri njem; pred mescom dni ne bi si upal bil nikdo kaj hudega reči o njem; sedaj mu vsak zna kje kaj očitati. Ako sodimo po skoro nerazumljivih njegovih ob ranah v 5)Glasonošiu ni mogoče priti do jedra resnice. Ako je vse to res, kar se sedaj govori zoper njega, je pač ce!6 nerazumljivo to: kako da je dve leti stara reč, to je, da je Kvaternik bil politišk agent državen, ravno sedaj na beli svet iznešena bila? Ko je lani na deželnem zboru deloval proti Madjaroin , ga nikdo ni prašal: kako more on poslanec biti hrvaški, ki se je že davno pred odrekel državljanstva avstrijanskega, pa ni bil potem več nazaj sprejet? Al pustimo tako žalostne stvari, na kterih leži še megla skrivnostna! — Pred tremi dnevi smo imeli ex officio ali službeno zadušnico ali requiem za ranjkim rodoljubom in pesnikom iz prve dobe ilirščine, tedaj od leta 1835, to je, za Stoosom; vredno je, da se slavijo taki možje, ki skoz toliko časa ostanejo zvesti eni pravi ideji, akoravno se visim ne zdi zmiraj prijetno. Pa kar si je on toliko želel, da dosegne, to je, da bo kanonik ali korar, ni je zvedel več; tisti dan, ko so bečke novine njegovo imenovanje za kanonika oglasile, ležal je že na smrtni postelji, ter mu ta veselica ni olajšala velike poti. Čudno je to, da je v poslednji svoji pesmici smrt slutil, kakor vidimo v wNaše gore listu",   kjer govori ^svojim župljanom"
ali faranom tako-le v 2, in 4. kitici: Zato dok me udes nezateče, Ko jim nebo: „hodi odavlje" reče! Da Vas prije neizručim Bogu, Propustiti nikako nemogu.
To tim više, sto od mnogih dana'
Ii' s bolesti je ta srca rana,
IF je slutaja, nemogu doseči,
Da ca skoro: „s Bogo m" svietu reci. Lahka mu žemljica! — Kdaj bomo mi Slovenci imeli službene zadušnice za Vodnikom, Vertovcom, Prešernom itd., tako da bi tudi deželni poglavar pričujoč bil? — Kakor ta smrt, tako in še mnogo več je tuge nam zavdal glas o Strossmajerjevem odstopu; težko je spisati, kako je žalosti srca vsih rodoljubov napolnil glas o njegovem odstopu; toda kakor drugi tako tudi mi za vzrok tega koraka mislimo, da vidi nemogočost, kako bi pri sedanji legi ev-ropejski izpolnoval zvesto vse dolžnosti, ki jih nosi kot poglavar cerkve, kot državljan in rodoljub. Daj Bog kmali čas, da spet stopi na polje javnosti! Med tem o največem njegovem delu, to je, o akademii ni govora; toliko le znamo,   da   se imajo koj   računi  o glavnici   in  o obrestih
predložiti; morebiti se približuje čas, da se pravila predlože Njih veličanstvu za potrjenje. Bog daj srečo, da se pozneje izberejo pravi možje, kteri marajo za pravo dobro našega naroda. Toda o tem kaj več posebnega, ko bodo pravila enkrat potrjena. — Dodavši še to, da mati čin i h knjig le gimnazije v Novem mestu in v Pazinu niste dobile, ker g. Jakič ni dobil še Osmana , da ga pridene, ter da bote tudi te dobile za kratko, sklenjujem te kratke glasove iz belega Zagreba s tem , da se menda spet poživljajo ptuji vradniki na Hrvaško.
Iz Wildonske okolice 8. maja. L5 Človek obrača, Bog pa obrne. Tako so mislili gotovo tudi oni kmetje po mili Slovenii, kterim je veliki teden slana vzela pridelek celega leta, morebiti tudi sadje in vinsko kapljico. Pa tu še smo imeli druge vremenske prikazni, kterih nas Bog obvari. 28. april se je bil lepo prikazal v rumenih solnčnih žarkih; pred ta dan, na belo nedeljo, smo imeli 28 stopinj toplote, v pondeljek pa le malo manj. Ta vročina se je nekterim zdela nevarna, ker smo lani imeli še 6. majnika dosti snega. Niso se okanili. Imeli smo, žalibože, popoldne toliko toče, da že dolgo tako goste vidil nisem. Pobelila je zemljo ko sneg in po lepi beli nedelji je sledil žalosten beli pondeljek. Dvakrat se je toča zaletela; k prvemu je suha padala in celo strehe drobiti začela , druga pa je že moč zgubila, ker je vmes blizo 2 uri dež šel, ko da bi se bilo nebo odprlo. Rž se je že bila lepo uklasila, pa vso je pomlatila. Nekteri kmetje so jo pokosili ali podorali, drugi pa upajo, da se jim saj seme povrne. Pšenici ni toliko škodovala, tudi sadju ne, ker je že skoraj ocvelo, dasiravno je nemilo oklestila mlado pije in dišeče cvetje. Vina ni precej pričakovati, ker je že poprej precej pozeblo; morebiti da se še malo obraste. Toča se je pa vlekla okoli 3 ure na dolgo in debelo uro na široko. Bojimo se pa, da nas ne bi večkrat letos ta nesreča obiskala , ker vsi zvedeni kmetje trdijo, da seje bo dosti. Imeli smo namreč v sušcu pogosto meglo po dolinah. Pravijo pa, da take megle nazna-nujejo poleti točo.
Wild onskega trga ne najdete na Kozlerjevem zem-ljovidu na slovenski meji. Nekaj višje leži ob Muri. Tu so res le nemški kmetje; pa delavcev, posebno dekel, je toliko slovenskih, da sem že večkrat duhtal, kaj to nek biti mora; ali Slovenci doma kruha nimajo, ali pa Nemci ne morejo dobiti dosti in dobrih poslov. Prav krepko se obnašajo naši delavci, govorijo dobro slovensko in nemško in so bolj gibčni in za petje vneti, kakor pa nemški posli. Posebno kadar pride žetve čas , hodi jih po 5 do 8 od vasi do vasi, od hiše do hiše, jim pevaje požanjejo strn, si zaslužijo belega dnarja, — hočem reči zamazanega papirja — pa hajd smuknejo ž njim spet med Slovence. Pa tudi Nemci se večkrat zaletavajo k nam v slovensko okrajino (AVindischc Mark). Tukajšni barantači posebno čislajo in odganjajo vole „aus dem AVindischen". Najlepši vole kupujejo na slovenskih sejmih, na Teharjih pri Celji, v Konjicah itd. Ce pa pomislite, da gornjoštajerska živina po celi Avstrii slovi, se bote čudili, zakaj jo od nas kupujejo. Tega je sladka planinska paša in dobra klaja kriva. Pri nas na Slovenskem ni tako sladke klaje, in zato živina kaj dobro stori v nemškem hlevu. Pa tudi to je res, da tu bolj skrbijo za živinorejo kakor pa pri nas. Sej te, sej te detelje, dragi slovenski kmetovavci, da Vam ostane ves oni dobiček, kteri dosihmal muza v tuje aržete!
To, dragi politikarji, je široka živa meja med našimi sosedi. Ti ljudje ne mrzijo druge narodnosti. Nemec Slovenca vabi, Slovenec za Nemca dela , barantija ju sprijaz-nuje. Sovražniki so toraj oni ne le Slovencov, temveč tudi Nemcov; ne le obeh narodov, temveč tudi celega ustavnega cesarstva, veliki sovražniki so občemu blagostanju oni, kteri podpihujejo en narod zoper drugega, kteri podkapajo sosedno vzajemnost. Kažejo, da nimajo ne srca ne pameti; — srca ne, ker ljubezni zakon veleva ljubiti svojega bližnjega,
158
bodi si iz Judeje ali Samarije, — pameti pa ne, ker ne spoznajo, koliko škodujejo občnemu blagostanju in napredovanju, in toraj tudi sebi samim.
Iz slovenskega Stajarja 7. maja. — 17. april ravno brez škode ni bil, posebno na grobanji, kjer je le eno, zgornje ali spodnje oko bolj odgnano pozeblo, tako tudi pri drugih nizkih in ranih trsih; je pa odškodovano s tem, da se na množin rozgah po troje prav butkastih grozdov vidi; nekteri so sicer na koncih posmojeni rjavkasti, kar utegne od vetra biti in se spet sčasoma popraviti. Zares, hvala Bogu! grojzdja je toliko viditi, da se jaz takega ne spominjam; na enem trsu sem jih 42 naštel; 20 in 22 grojzdov na trsu z bikom vred pa ni nič nenavadnega. Nekdaj sem gledoval, kteri trsi so grozde nastavili, letos pa, kteri jih nimajo; in kajti nam je ljubi Bog lani tako koristno z gor-koto vinograde gnojil in trto popolnoma dozoreti dal, se slobodno nadjamo, da bo vina letos sila mnogo, ako še o lepem vremenu ocvete, kar letos že prve dni junija utegne biti, ker smo za 2 do 3 tedne v rastlinstvu naprej. Tako v radgonskih in goriških vinogradih. — Tudi setvam ni škodoval uni sneg in mraz. Žito (rž) se je zravnalo , in že obilno cvete, pšenici so pa morali perje porezati, da ne bi polegla. Sadja bo tudi vsake baze še dost. Sena pa menda bo malo. Pa kaj bomo dobrotljivemu Stvarniku za to dali? Bomo li bolj pravični invresničnoljubni ?                  Kuhar.
Iz Sostajna na Staj. 9. maja. Danes so naši tižani v velikem strahu vstajali. Kmali po treh začne prva hiša goreti, in v kratkem pogorele so tri hiše in troje gospodarskih poslopij. Bila nam je vendar roka Božja mila in je branila vetra, sicer bi bil pogorel celi trg. Take nesreče pa tudi učijo, da v trgih in vaseh se le malo opravi pri požarih z eno gasilnico, s par lestvicama pa z dvema ali tremi ključi ali aki. Zupanom naj bi bilo na skrbi, da po številu hiš tudi je število gasilne priprave več ali manj. Hvala vrlim Veljcnčanom, ki so brž prispeli z gasilnico uro deleč in se kot pravi junaki obnašali! Posebna hvala pa še onemu blagemu, v vsaki reči pridnemu županu gosp. Jož. Rak-u (Vizjaku) pa tudi našemu okrajnemu predstojniku gosp. M. Sirku in davkarju gosp. Okorn-u. — Pogorelcu je največa tolažba, ako ima poslopje zavarovano, pa žali Bog! da se še vseskozi kmet in gospod ogiba toliko koristne zavaro-vavnice. Naših petero pogorelcov so le trije bili zavarovani. Eden je pred tremi leti odstopil, in ravno ta potrebuje zdaj največe pomoči.                                    Peter Musi, učitelj.
Iz bohinske Bistrice. X M-b-j-v. — Ljube „No-vice!" Malokterikrat poveste kaj novega iz Bohinja, ki vendar slovi po celem svetu že zavolj Savice, ki bobni z visokega skalovja pod velikanom Triglavom. Povejte svojim bravcom, da Bohinj še ni zadnji v slovenskih deželah, da tukaj v ^kranjski Švici", kakor se Bohinj imenuje, se še zrni raj kaj vidi in sliši, kar je vredno, da se svetu naznani. Tukaj na bohinski Bistrici smo se začeli nekako po mestno obnašati, ker smo imeli prvi dan majnika ob štirih zjutraj budnico (Tagreveill). Naša godbina banda, ki šteje 18 mla-denčev od 12—18. leta, ktere je tukajšnji za godbo posebno uneti učitelj Dr. Kr. v enem letu že precej dobro izuril, je prav prijetno igrala to jutro , ter začela s popotnico pred farovžem, in šla potem z godbo po vsi Bistrici, ter tako veselje razodevala, da nam je ljubi Bog tako lepo in zgodnjo spomlad dodelil. Tudi možnarji so pokali. Žita in sadne drevesa namreč tako lepo kažejo, da stari ljudje tako zgodaj tacega ne pomnijo. Al to veselje, ki smo ga imeli prvega majnika zjutraj zgodaj, se je spremenilo druzega majnika še bolj zgodaj, namreč ob pol ene po polnoči, v strah in trepet, ker v ti uri se je v baron Cojzevih fužinah zasvetilo in zaslišalo vpitje in krik po vsi Bistrici „ogenj, ogenj!" Oddelek ključarskih rokodelcov namreč se je unel, kako, se ne ve. Zgorelo je poslopja 14 sežnjev na daljavo in 4 sežnje na visokost, tako, da strop, ki je pogorel, se je skup zgrudil in vpepelil, 10.000 strešnih opek je na tla popadalo,
več tisuč veder vode z dvema sikalnicama v pogorišče pometalo, in vendar pravi čudež je, da podoba sv. Jožefa iz papirja, in britka martra, ki ste se znajdle v sredi najhujšega plamena in vročine, ste popolnoma nepoškodovane ostale. Se celo neka cvirnata nit, ki že več časa visi malo od stene preč, je popolnoma taka nepoškodovana kakor pred ognjem. Božji milosti in pridnim Bistričanom pa urnim fužinskim delavcom se moramo zahvaliti, da ta ogenj , ki je žugal pokončati vso fužino in Bistrico, ki šteje 104 hiš, ni dalje segel, ampak da je naredil le nekoliko škode. Ko bi bila vsa fužina pogorela, bi bila ta škoda za Bistricane in druge Bohince toliko huja, ker bi po tem več časa marsi-kteri ne imel svojega vsakdanjega kruhka, zakaj veliko število Bohincov je v službi baron Cojzovi. Toliko za zdaj; če vam je ljubo, drage ^Novice!" večkrat kaj iz naše prekrasne doline. *)
Iz tuhinske doline 2. maja. J. R. — Zakaj morajo ljudje v našem okraji, posebno pa po tuhinski dolini, vsako leto ceste spomladi popravljati, ne pa v jeseni? Mislimo, da vsak ve, da se kamnje na posuti cesti pozimi vleže in da se z zatikanja potem celo leto vozi, — tako pa ne. Naj nam si. gosposka blagovoli odgovoriti na to vprašanje, da zvemo, kar morebiti še ne vemo.
Iz kranjske okolice 5. maja. J. D. — Na Prim-skovem si župan in 4 drugi kmetje držijo „Gemeindezeitungu. To samo po sebi ni nič čudnega. Čudno, prečudno je le to: ktera domoljubna duša je tem možem ta svet dala, ker vseh pet ne pozna črke nemške in ne zastopi nič nemški. Kaj nek delajo trdi Kranjci s tem časnikom? Zupan ima sina, ki je 4 ljudske šole dovršil, in ta si glavo ubija z žurna-llstiko nemško. Koliko kruha mora biti iz take moke, je očitno kot beli dan. Dober tek! — (Vredništvo dostavlja temu dopisu opominek, ki ga je prejelo unidan v Kranji v sledečih vrsticah:)
Gorenc! ne nosiš rudec'ga pasa vec, K' ga je imel starček, ujc in oče rad, Ki slovensk/ga srca bil je sklep enkrat? Gorenc, obleka tvoja ni — domača več!
Murgel.
S Pivke. (Obgojzdovarije Krasa. Sadjoreja. Narodnost.^ Naj se govori o pogojzdevanji pustega Krasa, kolikor se hoče, v naših straneh se svet še vedno bolj izgoj-zduje kot pogojzduje. Vedno še se žgejo drva brez mere poleti in pozimi na ognjiščih, dasiravno jih je treba po dvakrat ali trikrat dalje iskati, kakor pred dvajset ali trideset leti. Pa preveč sladko je v pepelu sedeti, in po italijanski šegi posnemati „dolce far niente". Pregovor za lenuhe je namreč tukaj: „v pepelu sedeti ali s pepela ne Iti*, namesti drugod, kjer je več peči doma, radi pravijo: „za pečjo ali za pečkom sedeti/' Ravno tako se v teh straneh še veliko mladega lesa potrati za grajo, ki se zopet vsako jesen požge, namesti da bi se delali suhi zidovi ali živi plotovi. Zlasti pa se mnogo mnogo smrek, hoj in bukev poseka, to je proda in še več pokrade za trame, dilje in diljice; ravno te, kakor da bi drugo leto že imel biti konec sveta, in bi se potem ne rabilo nič več lesa. — Morebiti da bo za gojzde bolje , ko bo vsaka soseska svoj del odločen imela in svojo lastino varovati mogla; vendar poprej bodo soseske mogle vrednost gojzdov bolje ceniti kakor do slej. Samo je tudi zoperno, da odločevanje gojzdov za kmetije tako počasi pospešuje; Postojnska in Senožeška grajsina na priliko ste svojo nalogo sicer že močno zvršile, pa Predjamska in Planinska se nočete celo nikar ne prenagliti. Vendar vsi previdni možje spoznajo , da bo po tem , ko bodo kmetijstva imele svoje gojzde, še treba kacih viših deželnih ali državnih gojzdnarjev in nadzornikov; če ne, bodo malopridni gospodarji kmalo v nič djali lesove.
Ce pa je za gojzde le še slaba pri nas,   se je vendar za sadno drevje  začelo   že  bolje  kazati.    V Slavini so
*) Nam bo drago.                                                                   Vred.
159
darila, ki jih je g. Janez Kalister za vsako leto ustanovil, ljudstvo močno spodbudile za sadjorejo; k ljudski šoli v Šempetru je ta gospod tudi sveta prikupil , da se bo ondi zamogla napraviti drevesna šola, kjer bo mladina prejemala poduk v sadjoreji. Tudi okoli Postojne se nasaja več in več sadnega drevja, zlasti ondi, kjer so namesti nemarnih kme-tovavcov prišli umni gospodarji na zemljiša. Državna cesta sicer tudi kmetom daje lep zgled, ker je razun lip tudi obilno obsajena s češnjami in hruškami, ki so se za velik del dobro prijele, in cepljene tudi odganjajo zadosti obilno, kjer jih ni pokvarila hudobna roka. Zlasti so se jele pa m ur bo ve dre ves a saditi; mnogoteri štori mladih drevesc so bili to spomlad posajeni okrog Postojne in Slavine; sadež se je dobival iz Italijanskega. Pogled v Bistriško dolino je ljudstvo močno oživel za svilorejo; okrog Bistrice in Prema namreč so pretečeno leto nektere tisuče denarjev izkupiii za svilo in svilode, ker se s to rejo že več let pečajo.
Od kmetijstva naj   se   obrnem   na   naravoslovje  in z g od o vin s t v o.  O Postojnski jami je nekdo v 55Novicaha unidan nekaj omenil, koliko da se sedanji čas obiskuje, kar je namreč od leta  1819 najden   novi del jame,   ki se imenuje Cesar Ferdinandova jama.    Naj povem,   koliko je bila stara jama,   ki je od velicega prostora,  ki se wDomu imenuje,   proti   zahodu   stegnjena,   prejšnje   čase   obiskovana. Rajnki grof Hohenvvart je v svojem popisu Postojnske jame naznanil napise, ki se nahajajo v Stari jami; nekteri zmed tistih segajo deleč   nazaj   v srednji čas.    Drugi   pisatelji so tiste napise po njegovem načrtu razglaševali, vendar so deloma dvomili,   če   bi   bile  vse   letnice zanesljive.    Za tega voljo nas je   nekaj mož   vlanskega   leta   enkrat   nalašč šlo ogledat Staro jamo, in preiskat ondašnje stare napise.   Ne-kterih napisov,   ki jih je grof Hohenvvart priobčil,   sicer ni bilo mogoče najti, zlasti najstarje letnice 1213 ne; nasproti so se pokazale   druge na novo,   ne veliko manj   stare;   na pr. leta   1290,   MCCC,   1305,   1317,   1393,   ktere segajo vse v iS. in  14. stoletje.    Iz  15. stoletja se vidi samo letnica 1412;   iz 16.   stoletja   pa je napisov brez števila,   od leta 1508 do leta 1592; marsikteri napis ravno tiste osebe ee ponavlja po več mestih.  Iz 17. stoletja od leta 1606 do leta 1676  je zopet obilno napisov;   ne pomanjkuje jih tudi iz dveh zadnjih stoletij.    Ktero med   osebnimi imeni bi bilo najstarje, je teško reči; nad letnico MCCC stoji ime, ki so ga drugi brali za „Kircheimer", meni se to ni vidilo, prav brati bi ga vendar ne vedi!, ker so črte preveč pretegnjene. Nad drugimi starimi letnicami   se malokje ime   nahaja;   pr. leiu 1412 ee bere najbolj verjetno ,5Veit Rauver (Rauber); v 16. stoletji   pa je   dosti znanih blagorodnih imen postavljenih. Tako stoji: 1533 C. Cumperch; 1546 Rauver;  1575 .1. Schifferer; 1580 C. Serger, še celo Franc Anton herzog zu Cromau,   fiirst   zu   Eggenberg;   1580   Gregor Taufrer; 1585 Jankovvitz, Wolfsberg;  1587 A. Wagensberg.   Zopet iz 17. stoletja:  1634 Hans Hueber, Štefan Kazianer;  1641 Jakob Ravver;   1642 Johann   Paul Sarger,   in   zraven grb Eggenberskih  knezov.    Iz   18.   stoletja je   znamenit napis: Nagel   1748   19. julii,   ker   ta  Nagel  je   bil   po   cesarici Mariji  Tereziji nalašč poslan, preiskavat podzemeljske jame po Krasu.
O verjetnosti toliko in toliko napisov sploh se pač ne da dvomiti; razna je pisava, kolikor starja, toliko bolj spremenjena v obliki. Pri nekterih starih napisih so res črke in številke bolj okrogle, bolj novejšim oblikam podobne; pa če bi kdo tudi za ta in uni napis hotel in smel dvomiti, so vendar drugi brez števila gotovi. Kdo bi pač hotel po celi stari jami, kjer se sem ter tje težko lazi, in je vsa čez 100 sežnjev dolga, nalašč toliko in toliko raznih imen in letnic napisati? Pomljivo je, da se vsi še tako stari napisi tako dobro ohranijo, da se ne zgubi sled ne črnega ne rudečega pisavnika, in da le malokje je kapnik nekaj črk ali številk prevlekel.
Postojnska jama se je doslej štela za lastino cesarske
grajsine, pa njeni dohodki se le za se racunijo; v prihodnje bi si to lastino mestna srenja rada pridobila, ker sloveča jama leži pod tistim svetom, ki je po novi razložbi gojzdov in pašnikov v njeno posest prišel. Kako se bo ta reč izšla, se bo še le s časoma pokazalo.                       (^Kon. prih.)
Iz Podrage na Ipavskem 1. maja. — m — Tudi pri nas je v pondeljek po cvetni nedelji z burjo tako snežilo, da je bilo žalost gledati, ker je bilo že vse lepo oze-lenelo in se je bil zarod na trtah prelepo pokazal, da je bilo veselje; al nemila burja in sneg sta trte in drevje tako osmodila, da je bilo žalostno viditi , potem je prišla po nižavah še slana, da nam je murve poparila. Sneg je bil padel do podnožja Nanosa, pa tudi mrzlo je bilo tako, da smo mogli svilodom kuriti; al zdaj hvala Bogu, se je zarod na trtah spet lepo vzdignil, in se jako lepo razširja tako, da, ako Bog obvaruje, utegne biti vendar saj srednje dobra letina, posebno po nogradih; tudi svilodi se nam dosihdob jako lepo ponašajo. Goveja živina močno boleha, na gobcu in nogah, tudi ljudje zlo bolehajo. Unidan so tukaj pri nekem kmetovavcu skopali 5 sežnjev globoko štirno in dobili neko posebno kamnje, v kterem se po žilicah vidijo rumene ikre, in ko se kamen razbije, se dobe v njem plo-šice tako debele, kakor je hrbet nožčev, ktere so popolnoma rumene pa leskeče. Kaj takega še niso vidili pri nas.
Iz Idrije 11. maja. ^ Da ne nemškutarimo v Idrii tako, kakor nas nekteri popisujejo, ampak da spoštujemo milo mater svojo slovensko, naj Vam je to očiten dokaz, da belo nedeljo zvečer smo imeli kratkočasne slovenske igri v našem gledišču: ,?Dvoboj" in pa „Raztresenca.u Igrali so gospodi uradniki in pa dve domače gospodični, posebno všeč je po-slušavcom bila druga igra. Prihodnji četrtek, 15. maja, zvečer pred sejmom bojo nas razveselili spet z drugo igro: 55Matiček se ženi." Ali ni to veselo? Pokažite tudi Ljubljančani spet enkrat, da pod v gledišču „sind die Breter, die die Welt bedeuten!"
Iz Vrem na Notranjskem 29. mal. travna. A. M. *) Ravno ob mlaji, ko se je vreme preobrnilo v burjo in dež, nas je iz vremske doline mnogo ljudi šlo, eni po drv, drugi po frašče na goro vrernsko. Pri tej priložnosti sta bila šla tudi dva brata iz famelske soseske na goro frašče seč; ko sta popoldne že naložila, peljeta čez Gaberk domu; mlajši brat, kakih 30 let star, drži voz, da bi ga burja ne zvrnila, starejši oženjeni brat že dobro prileten, pa goni krave. Al huda burja na Gaberku zvrne voz frašča na mlajšega, starejši hitro odvezava verige, da bi brata rešil, ali že zagleda brata mrtvega pod vozom; nekaj od žalosti, nekaj pa od mraza in slabosti tudi njega zažene burja kakih 20 sežnjev od voza in tako tudi ta žalostni konec ondi stori. — Tudi pri nas je slana precej veliko škodo naredila, posebno orehe nam je poparila; češplje so lepo cvetele, al ravno v cvetji jih je osmodila, tudi po nogradih nam je precej škode naredila, posebno mlade trte od prvega do tretjega leta nam je oklestila. Ce se nas mili Bog usmili in nam vendar ostalo obvaruje nesreče in hude ure, se ga veselimo vendar še kakošen kozarček spiti.   Za zdaj pa z Bogom.
Iz Dolenskega. 0 Ni davno, kar se je neka lepa pravica iz metliške okolice svetu odkrila, toda žalibog tudi pri nas nimamo preiskrenih šolskih prijatlov. Učiteljstvo se ravno po nečimrnosti neredno izplačuje; ces. kralj, šolski zaklad se menda s tem ne podpira, da bi se polovica kazenskih denarjev njemu dostavljala; na uloge zarad lenega, skoraj bi rekel, svojevoljnega izostajanja iz šole se mnogokrat še odgovor ne dobi; predpostavljeni v šolo le po malo hodijo, in tako dobra reč trpi. — Tudi to se nam, v primeri z novo postavo za vdove uradnikov, nepravično zdi, da bi ne imele vdovice učiteljev podpore pričakovati, kterim
*) Ker ta dopis popisuje ravno to, kar ste nam g. F. B. pisali včeraj iz Senožeč, ne bote zamerili, da tega vzamemo, ker je že uni teden stavljen bil.                                                 Vred.
160
je mož kaj malega zapustil, kar si je s trudom prihranil. Zakaj bi vse učiteljstvo postavne penzije ne dobivalo? Po tem takem se vsak učitelj mora truditi, da še pred svojo smrtjo vse požene, kar ima, da potem vdovica brez podpore ne ostane. Namesto podpirati take učitelje, ki so v izgled občini varčni, se le dobro podira. To je žalostno!
Iz semiške tehantije. Mnogokrat so nam drage ^Novice" že kako veselico iz naših krajev naznanile, zgub-ijcnce ljubeznjivo svarile in marsikterega tudi na pravo pot pripeljale, ker njihna beseda je ginljiv glas svarivne, odkritosrčne, pa zato vendar ljubeče matere, ki tudi zgubljene sinove rada v milo svoje krilo nazaj sprejema. — Res se je bilo v veliko našo žalost nekoliko domačincov tako dobrega slovenskega kruha preobjedlo, da so nazadnje matere svoje in Boga pozabili, ter obedvoje skoraj čez prag sunili. Oni so kakor napuhnjeni angelji hotli več znati kakor Bog, in protiviti se njegovi previdnosti, ki je našo narodnost ustvarila. Pozabili so težav in muk materinskih, prizadetih v njihni mladosti, odstranili se ošabno od pametnega uvidjenja, da so to, kar so, po Bogu podeljeni narodnosti in nepoplačljivem trudu in bridkih žulih svojih sta-rišev dosegli, kterim so pa nazadnje hrbet obračali in kar je najhuje, da so v svoji slepoti ali hudobii podpirani od hudobnega duha ednaki dolgovratnim pa brezpametnim go-skam gagali: „Ach mit dieser Halbmenschensprache! ach wir vertragen es nicht mehr, wir! wir! die an der deut-schen Muttersprache gesogen haben!!" In vendar veliko čudo se je že godilo. Mnogi taki, ktere je ptujščina tako omamila, da se samega v svojem kaosu zastopili niso, zdaj od „deutsche Mutterbrust" molče in le bolj Gunduliča občudujejo, ter prebirajo naglo poprej po njih tako imenovano „Wortarmuth" slovenskega jezika, prepevajo tudi pri sladkem vincu slavjanskih trt mile pesmice Prešerna, Vodnika in druzih, ktere so bili poprej omamljeni pozabili. — Pa odpustimo jim spokorjenim, ker to je kersanska dolžnost in dober dokaz, da slovenski kruhek je sladek! — Med tem pa napreduje v okrožji našega lepega in najvekšega ženskega spola že davnej slovenščina tako navdušeno, da nam srce veselja skače. Brez strupa slovenskih romanov se slišijo očitno na ulicah iz milih in rudečesladkih ustnic najvekših gospe prijazni in ginljivi slovenski nagovori in pozdravi; one prebirajo slovenske časnike in slovenske bukve doma svojim družinicam, v senci košatih dreves na hladni tratici, ob bistrih vodah in studencih se napajajo s prekrasno slovensko poezijo, in govore tako milo slovenski, da se domorodcu veselja solza utrinja, protivniku pa misel prebuduje: ^Ach vvohin jetzt mit uns, selbst das schone und gebildetste Geschlecht befasst sich mit dem Sloveni-schen!!u Le tako naprej dragi narod semiške okolice! Ako letos nas tudi vinska kaplica ne bo kadkad upijanila, zato pa če nas napajati in krepčati sreča in napredovanje slovenskega naroda, sladki slovenski glas našega lepega spola! Bog že ve, kaj da dela.
Iz Metlike 1. maja. ^ Mila slovenščina počasi svojo glavico tudi pri nas iz ledii ptuje kulture vzdigovati začenja ravno tako kakor spomladanske cvetice po komaj prošlem snegu.. Bog daj, da bi se od dne do dne krep-čale in pogumniše vzdigovale! Za domačo reč neprecenljiva dobrota bi bila narodna čitavnica tudi pri nas v Metliki, za ktero utemeljenje se posamezni glasi vzdigujejo, al dozdaj bili so ti glasi le glasi v puščavi, ker tudi brez tacih možakov tukaj nismo, kterim je nemščina 33eldoradoa, akoravno jo lomijo kakor vaši gorenski Cimbri. Al žali Bog, dokler bo nerodnost nosila veliki zvonec namesto narodnosti, neče bolje biti. — V naši uradnii je se vse po starem. Ni nam znano, da bi bila ministerska beseda od 15. marca že začela meso postajati.
Iz Šiške 2. maja. J. P. — Kdor po svetu gre, marsikaj skusi. Potovaje unidan po Ogerskem sem prišel v jšopron (Oedenburg) in Kisek (Giins).  Prelepi kraji so to;
okoli se vidijo nogradi in vrti, da je veselje; ni čuda tedaj, da tudi mi Ljubljančani si tako radi naročujemo sadnih drevesc odtod, in da vselej smo ž njimi prav zadovoljni. Dobro bi pa bilo, da bi v te kraje mi pošiljali naše nem-škutarje, da bi jih tu precepili v poštene ljudi. Tudi v tu-kajšnih krajih je veliko veliko Nemcov; al nobeden ne črhne o tistem ?)Dcutschthum-ua , s kterim naši vseljenci ali domači renegati noč in dan rogovilijo. Nemec in Madjar tu mirno brez prepira živita, in ne ena roka se ne predrzne, da bi pisala kadaj zoper pravice madjarske narodnosti. Madjar stoji kakor hrast za svoj narod in Bog ne daj, da bi ga kak Krautheimer nadlegoval! Na Madjarskem se vsak Ma-djara spozna in menda ni enega takega iznevernika kakor jih imamo pri nas na kupe. Kaj bi pač ondi taka šalobarda djala, ktero so prosti starši na Krajnskem rodili in ki se s kranjskim kmetom najbolj kruh služi, da se dela pred ljudmi za „Dunajčanau! — Sploh so Ogri z vsakim človekom prav prijazni, ptujca dobro in dober kup postrežejo. — Kako dobra šola po kmetih ljudstvo omikuje, sem se veselo prepričal v neki vasi, ko me je šolska mladina srečevala; vsak fantič in vsaka deklica me je prijazna pozdravljala z ^Hvaljen bodi Jezus Kristus". Kako da so vaši otroci tako priljudni?
—   sem vprašal nekega moža. „Imamo za mladino prav skrbnega fajmoštra in pa pridnega učitelja" — mi je odgovoril in s tem mi vse povedal.
Iz Ljubljane. Z. — Tukajšna katoliška rokodelska družba je imela 8. dne t. m. svoj 7. letni zbor, pri kterem je nevtrudljivi vodja, družbi tej res pravi oče, gosp. prof. dr. Vončina, v obširnem govoru naznanjal družbeno vedenje preteklega leta, iz kterega posnamemo sledeče črtice: Stopilo je lani v to družbo 94 rokodelskih pomočnikov; 35 tukajšne domače družbe, 53 pa unanjih družb jih je dalje potovalo zavoljo pomanjkanja dela , in zdaj jih družba še šteje 93. Med njimi je 57 Kranjcov, 24 samo Ljubljan-čonov, drugi so pa iz domačih in 3 iz ptujih dežel. Po rokodelstvu je največ čevljarjev, krojačev, mizarjev in ključavničarjev, za njimi pa bukvovezov, nožarjev, marelarjev, jermenarjev, sedlarjev, pilarjev, pasarjev, lončarjev, ple-harjev, pekov, puškarjev, vrtnarjev, zvonarjev, rokovičarjev, dimnikarjev, tiskarjev, stolarjev, tapetarjev, urarjev, kolarjev in strdeničarjev. O obnašanju njih je gospod vodja razodel polno zadovoljnost; pa res se tudi vidi v občnem življenju, kako ta družba lepo omikuje vse njene ude. Oni so različnih rokodelstev, stanov in narodov, pa so si zvesti pri-jatli,   vsi enega duha in namena za povzdigo svoje družbe
—   razprtije ni nikoli čuti med njimi. Vsak večer se obilno zbirajo, se pošteno razveseljujejo, čitajo bukve iz svoje že zlo pomnožene bukvarnice in pa tudi 8 časopisov, med kte-rimi so 4 slovenski. Za duševni poduk skrbi zraven gosp. vodja še 5 drugih gospodov v slovenskem in nemškem jeziku. Uči se: keršanski nauk, duhovno in svetno petje, brati, pisati, spisovati, računiti, risati in zemljopisje. Udje imajo tudi družbeno hranilnico, v ktero se je vložilo prete-čeno leto 632 gold. 90 kr., — od začetka do zdaj pa v 1029 vlogah 4122 gold., od kterih se je 3633 gold. zopet izplačalo. — Pomenkvalo se je potlej v današnjem zboru o tem, kako da bi se pomnožilo premoženje te občno koristne družbe , da bi se lahko preskrbovala z vsem sama. H koncu je neki gospod sporočil javno zahvalo v imenu ljubljanskih rokodelskih mojstrov gosp. vodju za njegov veliki veliki trud, pa tudi vsem drugim dobrotnikom, ki družbo z blagim srcom podpirajo.    Naj bi jih vsaki  dan več bilo!
Iz Ljubljane. Prejeli smo na „Eingesendet aus dem Lande der Cimbern" v 150. listu „Laibacherce" sledeči odgovor, naj ga pošljemo v Tržeč pisatelju onega hierogli-fičnega „Eingesendet-a."   Tako-le se glasi:
nTisti, ki noče Cimber bitiu, se zares po svoji krvi nikdar ni močno gibal na sladek smeh , temveč na grenek sarkazem; in v tistem sarkazmu, ki pa pri poslušavcih ali čitateljih večkrat   rodi   smeha na  kupe ,   je bil pisan znani
»monolog". Odgovornik iz Cimberske dežele v 105. listu »Laibacherce" ni razumel duha tistega »monologa"; dobro pa ga je spoznal dopisatelj iz Tržiča v 20. listu »Novic", zatoraj je tudi jasno kot beli dan dokazal, da večina Trži-čanov ne vozi nikakor za malo pešico tistih, ki hočejo po sili biti sorodni z nekdanjimi sirovimi, divjimi, kosmatimi, pa po Rimljanih potolčenimi Cimbri. Pisatelj »monologa" je res mnogo pisal v sedanji visoki nemščini, zraven pa tudi v izobraženi slovenščini, ker je želel svoj narod podučiti, pa tudi ptujcom od tega naroda in njegove zemlje in ro-dovine kaj vedeža dati. — Ce pa pisatelj »monologa" je nemškega imena, mora odgovornik iz cimberske dežele to sam bolje vediti, ker ga je tisti v grajšinskih bukvah od začetka pisal po nemški obliki; sicer pa je nemško ime šola pod Ljubeljem kdaj bolj napačno pisala kakor pa far a pod Triglavom. Bodi si, da je pisatelj »monologa" izprva nemške rodovine (zakaj njegov predded je bil rojen Nemec, prebabica pa že prava Slovenka), vendar ni cim-berskega plemena , ki je v starem času prišel iz jutskega polotoka, in potolčen bil poleg Pada in Rodana , ampak je bavarskega rodu , ki je še zdaj razširjen med Donavo in Dravo. — »Monolog" res ni bil pisan v cimberskem, nikomur več znanem jeziku, ampak v obliki in besedi, kakor se je kdaj slišala in govorila v Tržiču; pisatelj »monologa" pa bi vošil, da bi bila zdaj šola že toliko izobrazila vse Tržičane, da bi ne bilo več slišati »matice", »ščire", »gvale", ,,vova", »muše", temveč »matike", »sekire", »glave", »vola", »muhe"; da bi se tudi beseda ne zavijala in ne potegovala več tako neprijetno, da bolj tanke ušesa ne prenašajo lahko. — Pisatelj »monologa" je zadosti dal spoznati, kako da se je Tržič v poslednjem času izobrazil in kako da napreduje v raznih obrtnijah; za tisto preobraženje pa, menim, da noben pravi Tržčan ne ve , kakoršno mu ,,pisatelj iz cimberske dežele" prila-stuje, ker ponuja iz Tržiča obleke iz zverinskih kož in glav z dolgimi ušesi!! — Ce pa odgovornik iz »cimberske dežele" pisatelju »monologa" zavoljo njegovih slovenskih spisov ponuja častno mesto »in der Walhalle", bi mogel pomniti, da le nekdanjim praznovernim in sedanjim malo-vernim Nemcom je znana „WalhalIa"; Slovani pa so vedili za svetlo nebo in za veseli raj, in za tisto, samo da v veliko lepši in bogatejši podobi, vedo še dandanašnje čase. »Walhallo" tedaj radi prepuščamo zastopniku »cimberske dežele", ker po nji toliko hrepeni, in ker zdaj zdaj utegnemo v »Allgemeine Zeitung" brati, da izdelujejo za-nj še kotič v nji, kamor bojo postavili podobo njegovo,-ki bo čelo namesto z lavorovim vencom okinčano imelo s povito »Allgemeine", ,,Triesterco", »Prešo" in »Ostd. Pošto". — Toliko na »Eingesendet" — und dadrum keene Feindschaft niche".
Iz Ljubljane. [Tedenske drobtine pobrane % ne-kterih časnikov nemških). „Pressau je iz Ljubljane pisala te dni, da se protestantiška tukajšna srenja že več časa tako hudo kavsa in ravsa med seboj, da je celo državnega ministra prosila, naj pošlje komisijo za preiskavo. Kakor se iz dopisa vidi, je gosp. Heiman s svojo strančico contra svojega g. fajmoštra Elze-ta. Tedaj celo med sabo nimajo miru in sprave! — Kako strašen trn v peti je znani koterii Malavašičeva brošurca ??Krain und das Deutschthum" , je pokazala te dni spet „Tagespošta"; živa resnica, enkrat tudi v nemškem jeziku po svetu poslana, je koterijo tako popadla, da ne eden si ne upa njenih dokazov dotakniti se, in da se vsi le čudijo, kako je mogoče, da en sam „Bader" je v žakel djai tri „dohtarje" , ki se ne morejo prečuditi, da njih, ki celi teden lenobo pasejo in nič druzega opraviti nimajo kakor časnike po žepih nositi in prebirati, je pomandral človek, ki ima le v nedeljo čas ongaviti se s žurnalistiko! — „Laibacherca" je unidan prinesla, čudo golemo! celi govor Tomanov; al pritaknila mu je opazko Kurandovo iz „Ostd. Pošte", češ, da dr. Toman ni raz-
161
umel Kuranda-ta!! Celo take burke si upa »Laibach." vrednik na mizo vradnega krajnskega časnika postavljati! — Včerajšna „Pressa" je prinesla iz Tržiča »Origi-nalcorrespondenz" proti poslednjemu dopisu iz Tržiča v »Novicah", — kaj pa je hotla reči, nam nobeden, ki smo jih prašali, ni mogel povedati; samo otrobe je vezal mož, ki je to pisal, in s tem spet pokazal, da je res le v tri nemške klase hodil; kje se bi bil tedaj slovenščine naučil? Ker se nam prazne slame ne ljubi mlatiti, jo vržemo v ško-poreznico in gremo dalje k „Triesterci", ki tudi ni celi teden molčala in je na drobno razodela svetu pravdo, ki jo imajo nekteri mestjani iz Kočevja zoper svojega kantonskega predstojnika, ki sov ga prišli v Ljubljano k gosp. deželnemu poglavarju tožit. Čigavo je pravo, bo gotovo natančna preiskava pokazala. Mi nimamo nič zoper to, da se tudi take reči razglasijo; al to je le nov dokaz, kakošno polje obdelujejo dopisuni naši zrn i raj.
— Veliki sej m ljubljanski je bil dober; barantija je bila dosti živa; tudi kramarji so zadovoljni bili. Živine, goved in konj, je bilo čuda veliko, in marsikter lepo rejen rep vmes; pa je tudi cena goveje živine bila neznano visoka; juda iz Laškega je bilo dokaj, ki lahko podražuje ceno, ker ima srebro, mi pa papir; cent najlepših volov so plačali tudi po 36 gold. nov. dn. Tisti, ki meso kupujejo, se ve da tožijo o dragini, tisti pa, ki živino rede z velikimi davki, drago mrvo itd., vendar ne vtaknejo veliko dobička v žep. Mi Ljubljančani, čeravno memramo, moramo še zmiraj Boga hvaliti, da bolji kup živimo kakor prebivavci družin enačili mest. V Gradcu je meso po 26 kraje, funt sedaj, — in vendar gornja štajarska dežela ima živinorejo toliko, da smo mi Kranjci reveži memo nje.