Redke pesmi, goste solze, to je v naših časih tužna usoda našega slovenskega kmeta. Milo ae stori človeku, če nazaj pomisli, kako veselo življenje je bilo v starih časih po slovenskih planinah in po solnčnih vinskih goricah. Radi so šli ljudje na delo in čas so ai krajšali z veselim petjem. Živeža so imeli v obilnoati, zemlja je več rodila, plačila so bila pa veliko ma-niSa; ko je vse odrajtal, oatalo je še kmetu zadosti, da družini ni bilo treba pomanjkanja trpeti. Ženitovanja ao obhajali po tri dni, ker se jim vina ni škoda zdelo, katerega so dosti v kleti imeli. Pravi narodni praznik je bil na Martinovo, ko se je novo vino krstilo; čez krib in plan ae je glasila vesela slovenska zdravica. Kakošen je bil pa letos Martinov god? Nismo pokukali v vsako kmečko hišo, pa lahko uganemo, da ni bilo veliko veselih, pač pa mnogo čmernih in žalostnih obrazov. V krajih je trta po trtni uši pokončana, v drugih krajih je toča vse poklestila, in kjer so še kaj pridelali, je kapljica vsled vednega deževja kisla in prazna. Velika revščlna je v krajih, koder je toča gospodarila, in teb krajev je letos ranogo; ljudje ne ved6, s čim se bodo čez zimo preživili. Tako je v naših dneh za kmeta joj in gorje. Tužni glas o kmetovi bedi je bil že tako močen, da je predrl tisto meglo, ki loči visoko gospodo od navadnih Ijudij, in celo visoka vlada na Dunaju je začela spoznavati, da je treba kmetu pomagati, da se ne podere najiraenitnejši steber, na katerem sloni človeška družba. Vlada je nekoliko znižala zemljiški davek, dovolila je prosto prodajo živinske soli, predelala je domovinsko postavo v korist kmečkim občinam in slednjič je obljubila postavo za ustanovo posilnih kmetijskih zadrug. To so res nekatere kapljice kmetom v tolažbo, toda veliko jim z njimi tudi ni pomagano: dobrota nove domovinske postave se bo pokazala še le čez deset let, zemljiški davek se ni za toliko znižal, da bi se kaj poznalo,' kmetijske zadruge pa še niso narejene. Kmetu v pomoč je torej storjen komaj prvi začetek, treba bo več storiti, ako se mu hofte res poraagati. Poslanci, ki so voljeni od kmetov in za kmete, imajo torej še dovolj opraviti. Pa tudi kmečki gospodarji sami. morali bi se več pobrigati za svojo lastno korist. Tožiti in jadikovati nič ne pomaga; ob nedeljah in praznikih naj bi se zbirali v svojih bralnih društvih, katerih imamo že veliko, naj bi se posvetovali o svojem stanju in naj bi potem svojim poslancem naznanjali, kaj jih najbolj tišči. Naši poslanci sicer poznajo kmečke razmere, vsegavedni pa vendar niso, in tudi je človek tak, da bo prej kaj atoril, ako ga večkrat opominjamo in mu svoje težave potožimo. Ako vedno le moleimo, mora naš poslanec misliti, da smo s svojim stanjem zadovoljni, da nimamo posebnih pritožb. Še nekaj je, na kar raoramo naše slovenske kmete opomniti. Vsa pridnost in vsa skrb nič ne izda, kjer ni božjega blagoslova. Najprej pa božji blagoslov odženemo z oskrunjanjem nedelj in praznikov, kakor spričuje samo sv. pismo. Ne rečemo, da bi Slovenci ob nedeljah hlapčevska dela opravljali, toliko verni so še, da tega ne storijo. Toda radi se nekateri podajo v razuzdano veselje, in ravno ob nedeljah, kjer bi morali posebno Boga častiti. se zahvaliti za prfejete dobrote in prositi novih, se največ popiva, preklinja, kvanta, pretepa in prešestuje. Geravno pametni in priletni gospodarji tega ne delajo, vendar so greha deležni, ker mladine ne brzdajo in ne nadzorujejo. Gotovo je, da grdo pohujšljivo govorjenje in življenje ne bo privabilo božjega blagoslova k hiši. Popivanje po gostilnah požre pa tudi mnogo denarja, ki bi se za druge reei bolj koristno obrniti dal. Mi nisrao tisti, da bi mladini ne privoščili nobenega veselja. Pa veselje je lahko tudi pošteno in nedolžno. Naj se zbirajo kmečki mladenči v pevskih društvih, naj prepevajo nedolžne slovenske pesrai in naj izpijejo pri tej priložnosti nekaj kupic dobrega vina, tega jim nihče ne bo zameril. Nezmerno popivanje, preklinjanje, kvatanje, ponočevanje in divje krokanje okoli vseh voglov je grdo in škodljivo za dušo, za telo in za denarni mošnjiček. Še eno zadevo bi radi v razgovor spravili. Slovenci izdajo vsako leto več milijonov goldinarjev za oblačilno blago, ki ga kupujejo v prodajalnicah. Ves ta težko prisluženi denar gre v tuje kraje, kjer so tovarne za tako blago. Te cunje sicer niso drage, pa vendar so drage, ker niso trpežne, se kmalo raztrgajo in je treba zopet novih. Obžalovanja je vredno, da so Slovenci večinoma popustili izdelovanje domačega platna in sukna. S tem, doma pridelanim blagom so se nekdaj oblačili, bilo je močno, toplo in še dosti čedno. Za obleko so torej potrosili malo denarja, tem lažje so si potem privoščili požirek dobrega vina. Kaj je Slovence zapeljalo, da so popustili dobro doraačo obleko in se lotili tuje? Nič drugega, ko sama gizdavost in preširnost. Vsak hlapec hoče danes oblečen hoditi kakor gospod; in sram bi ga bilo, obleči jopič iz sivega domačega sukna. Kakšna abotnost! Kako toplo, kako trpežno je bilo vendar td sukno! In ali je bilo mar grdo? Neumna domisljija! Tirolskega kmeta pa ni srara, hoditi v obleki iz domačega sukna. Njemu ne pride na misel, da bi bila to kaka sramota. Tudi na Geškem, Moravskem, Poljskem,. Hrvaškem in drugih slovanskih deželah se kmetje večinoma še sami oblačijo. Te milijone, ki jih Slovenci za luje cunje izdamo", bi krvavo potrebovali za druge potrebe; kmet bi pa lažje obstal, ko bi se znebil teh stroškov za obleko.