— 10 -
Sokrat, gerški modrijan
Mej Ijudmi, ki so se posebno odlikovali na umu in modrosti, katerih živ-ljenje nam še dandenes služi v zgled in občudovanje ter se še vedno radi spo-minjamo njihovih del, bil je modrijan — Sokrat, ki je živel o času nesrečne pelopoaeške vojske v gerškej deželi.
Gerki so bili najbolj izobražen narod stare d6be. V kiparstvu in slikarstvu so imeli Gerki največje umetnike; prekrasna dela njihovih pesnikov. ejovoruikov in zgodovinarjev se še dandenes po vsein izobtažeaem svetu marljivo ber<5, ter nam so in bodo tudi ostali pravi vzori slovstveaega delovanja. Gerki so bili jako bogati, zaradi tega tudi prevzetni, zapravljivi, mehkužni in lehkomiselni.
V onej dobi, ko se je gerška deržava bližala svojemu propadu, živel je raodrijan Sokrat. On je bil sia necega kiporčza, ter se je acil umeteljnosti svojega očeta. A vendar nij zanemarjal tudi vojaških vaj, ter se je često hrabro in pogumno bojeval za svoje domoljubno mesto Atene.
Največje veselje mu je bilo, kedar je mirno in tiho podučeval bistrourono gerško mladino, katero je neizrecno ljubil. A oa raladine nij podučeval onako, kakor se to navadao godi v šolah, nego on je znal svoje mlade prijatelje z vsa-koverstnimi lepimi vprašanji napeljevati na to, da so se učili spoznovati same sebe in svoje dolžaosti. ,,Izmej vsega človeškega znanja," dejal je Sokrat več-krat, ,,pervo je, da poznamo svoje dolžnosti." — Bil je Sokrat lepega značaja ia neoskrunjenega življenja. Poštenje ia čednost sta mu bili nad vse. Mej svoje razuzdane ia prevzetne somestjane je dohajal Sokrat kot najpreprostejši človek. Obleka mu je bila preprost plašč; užival je aajaavadaise jedl ia deržal se je načela: ,,Treba, da človek kolikor najmenj zahteva." — Sokrat je svoje telo privajal na različne težave in nadloge človeškega življenja. Njemu nij bilo težko prebdeti cele noči, a druzega dae se hrabro boriti in živahno misliti, kakor da bi bil vso noč spal.
Edeu njegovih zavidnežev, ki je bil jako iraovit človek, ter je živel v vednem veselji in nasladnosti, rekel je necega dne Sokratu: ,,Mislil bi Človek, da je tudi modrost v stanu človeka narediti srečnega; nu, na tebi se to ne kaže." — ,,Ajdi, da vidiino!" odverne mu Sokrat, ^sem li res tako nesrečen, kakor me ti nesrečnega misli§."
,,Misliš li ti, da mene moja preprosta hrana ne dela dosti krepkega in čverstega? Ne veš li, da hrana gre takim Ijudein aajbolj v slast, kateri aaj-menj imajo. Ia ako me vidiš po leti ia po zimi zmirom v eaej obleki, zaradi tega me ae zaaičuj; kajti baš s tem uterjujein ia jačim svoje telo, da more prenašati vse težave ia nadloge človeškega življenja. Čloyeku aij mogoče zmirom v slasti ia izobilji živeti, maogokrat ga tlači tudi pomaajkaaje, zato je treba, da smo oprezai, ter se ae vdamo mehkužnosti. Eaj bi storil kmet ali rokodelec, ako bi se vdal samopašaemu in nasladaemu življeaja? Kedd bi der-žavi več koristil, človek raoje versti, ali pa onakov človek, kakovšaega si ti mi-sliš? Ked6 bi velike težave v kervavih bojih laže preaašal? Tebi se dozdeva le tako življeaje srečao, ki je polao veselja in slasti; a jaz mislim, da bi za nas ljudi bila aajvečja sreča, ako bi ae imeli aikakovšnih potreb; čim menj čloy.ek;.pptrebuje, tem srečaejši je."
6(r Svoje somestjane je Sokrat večkrat nagovarjal, danaj bodo zmerniintrezni; desto jim je tudi sovetoval, naj bi si včasih kako veselje utergali, ter tako same sebe iatajevali. Z zatajevanjem samega sebe človek najlaže berzda strasti in poželjeuja-L-j\ Potožil mu je enkrat nek Atenec svoje težave, ki jih je moral prestati, ko |ef nekedaj v neki daljni kraj peš popotoval.
,,Je li pa mogel tvoj rob (suženj) za taboj hoditi?" vprašal ga je Sokratq
,,To se vč, da je," odgovori mestjan.                                                       m
,,Morda je tudi kaj nesel?" vpraša ga dalje Sokrat? o      ,,Nesel je precej velik in težek zveženj."                 ._                                ov
,,Bil je tedaj zel6 truden," reče Sokrat na to.-.jt-ipi.q <\                           -h
,,Nič menj nego to!" odgovori Atenec, ,,tak<5j potlej sem ga poslal po opravku v daljno mesto."
ni »,Glej tedaj," reče Sokrat, ,,ti prekosiš svojega roba z verlino svojega duha, a on tebe prekosf z verlino svojega telesa. Ti si bogat in uživaš popolao svo-bodo, a pri vsem tem si slab, razvajea in mehkužljiv; tvoj sluga je pa siromak, a poleg tega je zdrav in čverst. Povej mi zdaj, kateri izmej vaju je srečneji, ti ali tvoj sluga?"                                                                                              ,[
,,     Še nmogo tacih njegovih modrib. razgovorov nam je ohranila zgodovina. /v,f,- ,i,,Edino, kar gotovo vem," dejal je večkrat, ,,je to, da ničesar ne vemr in s tem se razločujem od dnih ljudij, ki se mislijo modrijane; kajti tudi oni ničesar ne ved(5, ali ipak mislijo, da so modri."
Rvr Ko ga je eden njegovih. prijateljev vprašal, kako bi človek prižel do tega, da bi bil pri ljudeh zinirom v časti in na dobrem glasu, odgovoril mu je ^okrat: ,,Ako si onakov, kakovgnega se pred svetom kažeš." .;!•. Nij bilo torej čudo, ako je Sokrat s takimi modrimi izreki mnogo mlade-jričev k sebi privabil, ki ga so radi poslušali in povsod za njim hodili; tudi nij .nobeno čudo, ako se je našlo dosti zavidnežev in protivnikov, ki so se mu smi-jali in ga čertili. Ti njegovi neprijatelji so |ga tudi obdolžili, da Boga zasra-muje in mladino se svojimi nauki zapeljuje. Sokrat, ki je bil takrat uže sedem-deset let star, si je mislil, da bi od njega pač ne bilo lepo, ako Sd bi pred sodnijo proti tako gerdim lažem z mnogimi besedami branil. Sklicoval se je na svoje življenje in obnašanje ter je rekel sodnikom, da je celih trideset let delal samo na to, da bi ljudem pripomogel k čednostim in k njihovej pravej sreči. ,,Pri vsem svojem dejanji," reče konečno, ,,čutil sem se od Boga poklicau, ka-terega voljo innogo višje cenim, Atenci, nego li vašo."   ni mso saiel hii
Te kratke Sokratove besede so sodnike jako razjezilfe, kajti pričakovali so vsi, da se bode Sokrat v obširnem govoru zagovarjal, ter naposled se solzami v flčeh. za milost in svoje življenje prosil.
Njegove plemeaite in lepe besede mu nijso nie pomagale. Z večino treh glasov je bil obsojen — ksmerti.
Tudi zdaj se nij Sokrat nifci z najmanjšo besedico zagovarjal; vstane ia slovesno reče: ,,Vata, ki ste za moje življenje glasovali, serčno se zahvaljujem; a vam, ki ste me k smerfci obsodili, odpuSčani; veseli me, da se bodem kmalu združil z duhovi nekedanjih blagih mož. Sanio to vas prosim: Kedar moji si-novi odrastejo in bi po bogastvu bolj hrepeneli nego li po lepih čeduostih, svarite je, kakor sem jaz vas svaril, in ako bi si morda domišljevali, da so.kaj ^ ker flijso nič, obdelujte in podučite je, kakor sem jaz vas podučeval.":  i&nlrlo ojpeY
— 12 —
Njegovi nažoči prijatelji se pri teh besedah na glas jočejo in ga spremijo v ječo, kjer je preživel 30 dnij.
Se solznimi očmi so govorili njegovi prijatelji povsod o njem. Iz ljubezni do njega bi bili radi vse storili, da bi ga bili le resili iz temne ječe. Stražnika so bili podkupili, da je ostavil ječina vrata odperta in Sokrat bi bil prar lehko pobegnil. Ali starček jim reče: ,,Prijatelji moji! povejte mi kraj, v katerem me ne bi smert nasla?"
Žalostni odidejo njegovi prijatelji mislč si, da ga bodo drugi daa prego-vorili. Ali ko se druzega dae vernejo k njemu, bilo je Sokratu uže napovedano, da mora izpiti strup prej nego solnce zaide.
,,Jqj si ga meni!" zavpije edea njegovih zvestih prijateljev, ,,ako bi ti 1g tako po nekrivem in po nedolžnem ne moral umreti!"j
,,Mar bi me ti rajše videl," reče Sokrat, ,,da bi umerl kot krivičnik in hudodelec?"
Pogovarjal se je potem Sokrat se svojimi prijatelji še o neumerjočnosti človeške duše in o vecnem življenji po smerti. Proti večeru je vzel kozarec napolnjen se strupom, priporocil se je Bogu prose ga, da bi se srečno ločil iz tega sveta, izpije z mirnim sercein strup iz kozarca, vleže se in ogorne s plašfiena.
Ko je strup začel delovati, vprašajo ga okolostojeei njegovi prijatelji, ako morda še kaj želi, ali Sokrat ne izpregovori več nobene besedice. Britko jokaje mu zatisnejo njegovi prijatelji oči.
Glejte, s tako blagodušnostjo je umerl gerški modrijan Sokrat kot žertva gerde zlobnosti in zavidnosti človeške 339. leta pred Kristusom. — Še le p» njegovej smerti so spoznali Atenci strašno krivico, katero so bili Sokratu storili; zel<5 so se kesali, da so tako modrega in poštenega človeka smertnej sodbi izdali. Celo mesto Atene ogernilo se je v černo rjuho, kakor da bi vsaka hiža žalovala po blagem pokojuiku. Najhujše njegove sovražnike so obsodili na smert, ostale so pa prognali iz domovine. Njemu samemu so postavili prekrasen spomenik, a njegove lepe nauke so širili po vsem svetu.
(Po ,,Beri(janu")