KRONIKA + IVAN VRHOVNIK DR. J O Ž E R U S IVroniki slovenskih mest je usojena bridka naloga, da zabeleži za 8. marec t. 1. smrt staroste svojih so- trudnikov, ki je iz čistega idealizma vršil delo in na loge kronista že davno, preden je bila ustanovljena naša revija. Rojen je bil dne 24. junija 1854 v mežniji pri cer kvi sv. Petra v Ljubljani v času vstajajoče evropske demokracije, a najhujšega ponižanja našega naroda. Bil je torej član generacije, ki ji je bilo namenjeno, da izvrši preporod slovenskega naroda skoraj do kra ja. Pokojnik je bil pri tem junak svoje vrste. Očeta, cerkvenika in meščana iz Kamnika, je izgubil v devetem letu starosti, že v mladosti je bil molčeč in miren. Skrbna mati Fran j a, roj. Poboljšar iz Rudnika pri K. (u. 1895), mu je rekla: »Veš kaj, ker si že tako redkih besedi, bi bilo najboljše, da greš za jezičnega dohtarja. Tam boš za vsako besedo plačan.« Iz teh mladostnih nagnjenj je dozorel potem mož nenavad nih svojstev duha in srca, človek neverjetne skrom nosti, a prav bajevne delavnosti, šel je pa med duhov nike, ki so bili tedaj edini del razumništva, ki je čutil z narodom. Kakor velikemu škofu Slomšku je bilo tudi Vrhovniku glavno načelo: Malo govoriti, mnogo delati, vse potrpeti. Njegovih zaslug za splošno slovenstvo na mnogih poljih tukaj ne moremo ocenjevati, ocenili jih bodo v vsej ogromnosti šele bodoči časi. Saj zasluži, da se o njem napiše cela knjiga. Danes pa le že lahko re čemo, da je bil tudi on eden izmed idejnih mož na šega narodnega preporoda. Ta odlika mu gre v prvi vrsti glede narodne obrambe, ki ji je bil iniciator in najodličnejši delavec vse svoje dni. Kot globok po znavalec našega ljudstva je jako občutil vse naše na rodne krize. V svoji skromnosti ni spregovoril dosti javnih besedi, vendar je že čar njegove osebnosti de loval tako silno, da je javnost gledala nanj kot na avtoriteto. Bili smo si svesti, da nosi v sebi karakter pravega narodnega voditelja. Ni ga Slovenca, čigar srce bi bilo z utripanjem življenja v naših mestih zvezano, lahko rečemo, tako organično, kakor je bilo pri pokojniku. Do mladine, ki jo je tujska premoč prav v mestih tako naglo odtujevala, je njega vezala naravnost ganljiva ljubezen. Vsak signal ogroženosti z narodne meje, vsak pojav v naših mestih je našel v njegovi duši najkrepkejši odmev. Zaradi tega so nje gove zasluge za ustvarjanje solidne in realne narodne zavesti kakor med aktivnimi politiki in javnimi de lavci sploh, tako tudi pri vsem slovenskem ljudstvu večje nego marsikoga drugega. Kljub temu pa Ivan Vrhovnik, žalostno a resnično, v širokih slojih ni bi! mnogo znan, vsaj ako ga primerjamo z mnogimi eno dnevnimi veličinami. 1 Slika Ivana Vrhovnika je izšla kot umetniška priloga v 3. štev. lanske »Kronike«. Kot mlad dušni pastir je pokojnik bival zunaj Ljub ljane 14 let (1877—1891), in sicer v Sori, Naklem, Dobu in šentgotardu. Njegovo rojstvo in šolanje ter ves ostali del življenja pa so tesno spojeni le z mestom Ljubljano. Ko je dozorel v moža, ga je srečna roka mestnega župana Ivana Hribarja 1891 izbrala za mest nega župnika pri cerkvi sv. Janeza Krstnika v Trno vem. Kot pastir južnega dela svojega rojstnega me sta je Vrhovnik vztrajal dolgih 27 let in bil svojim župljanom ne le diven, nedosežen zgled, temveč tudi iskren in ljubezniv prijatelj in svetovalec, že sama njegova nepopisna korektnost v občevanju s sleher nim človekom je bila zmožna vliti tolažbo in vero bi- čanim od vsakdanjih skrbi in nadlog. Koliko je storil dobrega z dejanjem, o tem bo vedela pripovedovati z globoko hvaležnostjo prihodnjim rodovom marsi katera hiša. V svoji knjigi »Trnovska župnija v Ljub ljani« je napisal Vrhovnik med drugim življenjepise vseh trnovskih župnikov in bil prisiljen dati tudi svojega. Toda njegova brezmejna skromnost mu ni dovolila več ko 14 tiskanih vrstic (386). Kdor pa to knjigo pozorno prebira, bo med brezosebno opisanimi dogodki, n. pr. med zgodovino obnavljanja trnovske cerkve, ko jo je potres 1895 hudo poškodoval, hitro pogrešil in zasledil njegovo osebo kot glavnega akterja. Poleg svojih službenih dolžnosti si je značajni mož naprtil še nešteto drugih in jih vršil z enako vnemo in hladno točnostjo. Njegovo največje veselje je bilo pisateljsko delo na polju slovstvene zgodovine in zgo dovine sploh. Apih, Kaspret, Koblar, Kos, Orožen, Rutar in Vrhovec so bili generacija, ki je zastavila prva svoje sile ob raziskavanju slovenske narodne preteklosti. Ivan Vrhovnik, ki mu je bila dana sreča, da jih je vse preživel, je bil tem možem enakovreden drug in tovariš, ne sicer po univerzitetnih spričevalih, pač pa po svoji izobrazbi ter vestnosti in zanesljivosti svojih izsledkov. Vrhovnikovo zgodovinarsko delo je znamenito po svojem obsegu in vrednosti. Kjerkoli je služboval, vsaki župniji je napisal njeno zgodovino in nabral v njej mnogo kulturno - zgodovinskega drobiža. Vr- nivši se v rojstno mesto, pa se je posebno zatopil v preteklost Ljubljane. Po prezgodnji smrti Iv. Vrhovca (1902), po smeri raziskavanja najbližjega tovariša, je bil Vrhovnik edini temeljiti poznavalec glavnega me sta slovenskega naroda. Mestni župani so se ob mno gih prilikah obračali do njega, pokojnik jim je bil vselej in vedno uslužno na razpolago. V veliko za slugo mu moramo šteti, da je rešil spomenik na osu ševanje Barja pred zahtevami, da se prepleska v spo menik Napoleonovi Iliriji. Prekrščevanje starih ulic, ki je danes že kronična bolezen mnogih nepoklicanih, je, kakor že pred njim Vrhovec, ostro obsojal. Zaman pa je bil njegov trud, da pridobi z vlogami in podpisi prizadetih svoji Koleziji nazaj njeno starinsko ime. 73 74 KRONIKA Ajdovščini, brezimnemu trgu, ni mogel priboriti imena niti s članki v dnevnem časopisju. Ko je stopil 1918 v zasluženi pokoj, se je posvetil le raziskavanju preteklosti. Mila usoda mu je določila v ta namen časa dobrih 15 let, ki ga je bil bolj vesel ko vsega bogastva sveta in ga je hlastno črpal v ne utrudnem delu dan za dnem. Z njemu svojstveno energijo in čebelično marljivostjo je prebrskal arhive mestne občine, narodnega muzeja, škofije in mestnih župnij in izkopal iz njih zlasti za topografijo stare Ljubljane in zgodovino njenih cerkva dragocenih po datkov. Za Koblarjev Slovenski list, Slovenski narod, Jutro in življenje in svet, pa za Ljubljanski zvon, oba Slovana, Zupanovo Danico, Dom in svet, Izvestja in Glasnik Muzejskega društva in vse publikacije šolske Družbe sv. Cirila in Metoda (tem je bil do nedavno tudi urednik) je napisal v svojem sila prijetnem slogu vrsto člankov in razprav, ki bodo ostale dragocen vir vsakomur, ki bo hotel povprašati knjigo o veselih in žalostnih dneh slovenske preteklosti in ljubljanske še posebej. Ker so vsi ti Vrhovnikovi spisi raztreseni in raz- potaknjeni po listih in revijah, žal ne morejo prispe vati, da bi se sedanji rod Ljubljančanov poglobil v svoja domača tla vsaj v toliki meri, kakor je bilo mo goče v dobi, ko je njegov sošolec Vrhovec še izdajal o Ljubljani cele posebne knjige. Vrhu tega se je po kojnik s pravim imenom prav redko podpisal; skri val se je za imeni in značkami kakor: Emonski, Po- boljšar, Podlipec, p-p, I. V., Nestor, Staroslav, Stsl. itd. Sadove njegovega v tiskane črke spremenjenega duševnega truda je torej težko pregledati. Naj tu na štejem le štiri najvažnejše. V Danici 1902-03 mu je izdajal T. Zupan v silno motečih presledkih razpravo: Zatrti ljubljanski samostani, cerkve in kapele. V njej so zbrane za mestno topografijo in slovensko slov stveno zgodovino izredno važne, temeljne ugotovitve, pa moramo le obžalovati, da stvar še vedno ni do živela ponatisa (prim. Vero in življenje 1928, št. 1). V Izvestjih Muz. društva 1906 je natisnil jedrnat čla nek: Slovenska imena ljubljanskih ulic pred sto leti. Še posebno skrita pa je v Jutru 1923 (št. 272-291) natisnjena topografija Ljubljane iz 1. 1802. Prav mično opisane »Gostilne v stari Ljubljani« iz Jutra 1926 so pa edina v ponatisu izišla Vrhovnikova stvar o Ljubljani. L. 1903. je izdal in opremil s pripombami v rokopisu ostala poglavja Iv. Vrhovca o zgodovini šentpetrske fare v Ljubljani. Razen tega je bilo pokojniku le še v dveh primerih usojeno, da vidi svoje delo tiskano v posebni knjigi. Temeljit življenjepis in podrobno bibliografijo svo jega prijatelja Iv. Vrhovca je sestavil že takoj po nje govi smrti, izdalo pa mu ga je ob podpori mestne ob čine Muzejsko društvo za Slovenijo šele ob 80-letnici Vrhovčevega rojstva (1933). Druga Vrhovnikova samostojna knjiga pa je zagledala beli dan na ta na čin, da jo je sam založil. Kot kronski upokojenec je žrtvoval zanjo svoje borne prihranke, a knjige se je razprodalo tako malo, da tiskovni stroški danes še vedno niso pokriti. (Mestna občina mu je šla toliko na roko, da je odkupila klišeje priloženih slik in naročila deset izvodov knjige.) Ta knjiga je: Trnov ska župnija v Ljubljani (1933, 447 strani z zemlje vidom in 62 slik). V uvodni besedi pravi pisatelj skromno: »Zdaj izročam bivšim župljanom pisan spo min, knjigo, ki opisuje preteklost trnovske župnije z željo, da bi zbujala zanimanje za ožjo in širšo na rodno zgodovino in vnemala ljubezen do lepega tr novskega kraja bele Ljubljane.« To pa ni zgolj opis cerkve in župnišča, župnikov in kaplanov, kakršne najdemo v naši starejši literaturi in kakršno si želijo naši cerkveni zgodovinarji celo še danes (prim. Glas nik Muz. društva 1934, 123). To je uspela monogra fija kar o celi južni polovici ljubljanskega mesta v polnem smislu modernega demokratskega naziranja, ki ne vidi samo hleva in pastirja, ampak tudi »ubogo gmajno«. Vse, kar je od Vrhovnikovega literarnega prizade vanja dostopnega javnosti, je pa spet le skromen de lec. Daleč največji del je še zakopan v številnih be ležkah in lističih njegove rokopisne ostaline. Nekaj vprašanj je pokojnik tako obdelal, da so kar godna za natisk. Njihovi naslovi so tile: Ljubljanski mešča- nje iz 1. 1752.; Zgodovina cerkve sv. Krištofa in po kopališča; Kravja dolina; Cerkev sv. Florijana (ta rokopis je bil naročil preprosti florijanski cerkovnik K. Lahajnar, a ga zaradi vojne ni mogel založiti). Do konca svojih dni je učeni pisatelj pridno spopolnjeval tudi vse že natisnjene svoje stvari. Tako bi n. pr. drugič natisnjene »Gostilne« narasle na dvakratni obseg prve izdaje. Od neobdelanih stvari pokojnikove zapuščine je gradivo o njegovi rojstni župniji sv. Pe tra v Ljubljani menda najobširneje. Ob možatem samozatajevanju je hranil Vrhovnik svoje spise in ni nikoli potožil, da ni založnika, šele ko ga je ob njegovi 75 letnici ljubljanski občinski svet izvolil za častnega meščana, je dobil iz ust g. župana zagotovilo, da bodo njegovi spisi o Ljubljani le za gledali luč sveta. Vse je kazalo, da se bo leto poprej otvorjena knjižna serija mestne občine z naslovom »Ljubljana nekdaj in sedaj« nadaljevala in začela prinašati Vrhovnikove rokopise drugega za drugim. Le žal, da od obljub ni prišlo do dejanj. Ko je lani pričela izhajati »Kronika ljubljanskega mesta«, ji je pokojnik z veseljem prispeval pet prav lepih člankov. Trije, ki so deloma že izšli, so tako tehtni, da jih je notiral celo tuji svet (Strasbourg). Do lanske jeseni je izdelal iz svojega gradiva še po glavje o preteklosti šentpetrske vojašnice (zavetišče za gobave — lazaret — vojašnica). Vodenica mu je med tem že zabranila, da bi mogel še napraviti po mestu kak izprehod. In glejte, v tej svoji neboglje nosti se je zatekel k študiju spisov Jerneja Lenčka. S tem finim estetom in poznavalcem Ljubljane iz 1. 1857., torej iz let svoje mladosti, se je rajnki bavil že 1. 1929., ko je napisal za Jutro (št. 81) članek: Za lepoto Ljubljane. Zdaj se je k temu povrnil. Z Lenč- kovimi voščili Ljubljančanom v roki se začne spre hajati v duhu po sedanji Ljubljani ter jo še enkrat primerja z licem, ki ga je imela pred 70 leti. Svoje nekdaj neutrudno pero je moral odložiti, ko je hotel k temu obdelati še Lenckova voščila Slovencem. Ker je to njegovo poslednje pisanje in mu je dal pomem- ben naslov: Ljubljana, bodi bela!, se zdi, kakor da je hotel pokojnik v Ljubljani živečemu rodu Slovencev izraziti na rahel način svojo poslednjo željo. Z Ivanom Vrhovnikom ni odšel z dobrotami tega sveta oblagodarjen član meščanske družbe. Izgubili smo z njim duhovno veličino, kneza narodne misli in dela, ki je vsakemu narodu prisojen komaj vsakih sto let. O njem in njegovi vrednosti ni treba delati nobenih legend. Ako se bo o njem pisala resnica, bo enaka legendi. Saj je ob suverenem preziranju kri čave osebne reklame in gmotnih koristi opravljal mnogostransko delo edino zaradi vzvišene ideje, ki se ji pravi ljubezen do naroda in domovine. Ivan Vr- hovnik je redek Slovenec, ki je doumel korenine svo jega in narodnega bivanja v velike globine. Zato mu je zagotovljeno večno brstenje. KRONIKA 75