Leto 5. Štev. 9. PRILOGA ZA MLADINO. 1936. sept. 8.
Marijine družbe.
Dekleta, ki hite v tujino in njih življenje v njej.
Mnogi dušni pastirji prosijo v svojih člankih, ki jih prinašajo razni bogoljubni listi, da pomagamo dekletom doma, s poukom in svarilom dekletom, ki odhajajo v tujino v službo.
Tujina. Kako grenka beseda je to za vsakogar, ki jo sliši. Kako šele za tistega, ki mora daleč od rodne grude živeti v njej; oh tujina, koliko dobrih src nam je že odtujila. Koliko mladih, krepkih moči nam je že vzela. Najboljši so odšli, z hrepenenjem in z upom, da se vrnejo nazaj s srečo, ter se rešijo uboštva in propada. Z delom svojih rok so se res nekaterim uresničile sladke nade, a premnogi so se vrnili iz tujine pohabljeni in strti na duši in na telesu. V tujini so pustili svoje zdravje,
—	tujini so žrtvovali svojo srečo.
Med temi, ki zapuščajo dom in odhajajo v daljne nepoznane kraje, so žal tudi naša dekleta. Naša dobra dekleta, ki so dopolnila komaj svojo prvo in najlepšo dekliško dobo, hite izpod rodnega krova, — tujini v objem. Ali ima res tujina toliko privlačnih moči, da jih niti klic in ljubezen domovine ne zaustavi ? Res so dekleta, ki so primorana zapustiti dom in drage domače ter si v tujini služiti svoj kruh; kako grenak in često-krat s solzami orošen je ta kruh. Marsikatero dekle bi nam znalo mnogo povedati o njem! In vendar hite v tujino dekleta, misleč, da jim bo ona izpolnila nešteto tistih lepih nad, ki so jih postavile v svoje življenje one — neizkušene v njem! Oh, kolikokrat se človek vara v življenju in gotovo se še nikdo ni varal tako, kot dekle, ki odhaja v daljne nepoznane kraje, v službo. Gre, da proda svojo srečo, katero potem objokuje — vse življenje. Prevarana in za vedno nesrečna se vrača v rodni dom,
—	v sramoto sebi in svojim dragim! Sestre! Ali ne najde vsako
pošteno in dela željno dekle v svoji domovini dovolj kruha? Gotovo ga najde vsaka, razven tistih sirot, ki mislijo, da se v tujini sreča kar brez dela zajema! Tudi so take, ki nimajo nikogar od svojcev več, in žele si v tujini ustanoviti lastno ognjišče. Sestre 1 Nemorem pa zamolčati nekaterih besed, ki so prvi propad vsakega neizkušenega dekleta v tujini. Dekle, ki pozabi v tujini na Boga, je izgubljena. Marsikatero dekle je ohranilo svoje srce čisto, ker je ohranilo v sebi moč vere in zaupanje v Najvišjega. Težka pa je misel na tiste, ki so izbrisale vsako sled iz srca o veri in o Bogu, ki žive podvrženo edino strasti in uživanju. In ko pridejo te nesrečnice do spoznanja, takrat je njihovo kesanje prepozno in mnogokrat si same končajo iz obupa življenja. Dekleta, ki ostanejo v tujini dobra, bi nam vedele pripovedovati obširno zgodovino o teh nesrečnicah. Zato sestre, če je kateri dobri Bog odločil, da si bo morala v tujini služiti svoj kruh, takrat naj ne pozabi pregovora ki pravi: „Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo/" Z Bogom sklenimo še tesnejšo vez, takrat ko se nam je boriti za našo čast in poštenje. Objem tujine je hladen, v njem se počuti vsak, kot otrok v naročju mačehe; ker tujina želi imeti le koristi od tujih otrok, zoprna pa ji je njih ljubezen. Res, nobena izmed nas še neve, kje bo hodila še v bodoče in kaka bodejo še njena pota. Pa bodi kakorkoli; čolniček našega življenja je v božjih rokah, njegova varhinja je Marija! In kdor je pod njenim varstvom, kdor zre zaupno na Njo, temu se ni treba nikdar bati, da bi zašel in se pogubil. Zato, sestre, nikdar od nje, tudi v trenutkih sreče se zahvalimo za solnčni žarek, ki nam ga je izprosila pri Bogu. In prepričana sem, da se ne bo nikdar nobena izmed nas po-gubila, ker kdor se zaupno k Mariji zateka — ta zapuščen ni še bil nikdar.	Vika Razlagova.
Malim čtevcom Marijikinoga Ogračeka.
Dragi prijatelčki!
Že ste čuli, ka je Dominik Savio pri syojem prvom pre-čiščavanji napravo več trdnih sklepov. Med drugim je skleno, da se bo pogostoma spovedavao i prečiščavao. Naslediijte ga. Radi se spovedavajte. Določite si den, kda te šli k svetoj spovedi i tistoga dneva si driigoga nepotrebnoga dela ne jemlite v roke, tudi ne, kak pravimo, če bi gorelo. V cerkev pridoč Jezuša lepo pozdravite v Oltarskom Svestvi i njemi pravite: Jezuš, moj mili Zveličiteo, pomagaj mi, da se dobro spovem i te več ne razžalim. Zatem si premislite grehe svoje, štere ste včinoli od zadnje spovedi, je močno obžalujte, ka ste ž njimi liiblenoga Jezuša razžalili i njemi trdno obečajte: več nikdar ne. Zatem se spovejte lepo odločno. Jezuši se spovedavate, ne duhovniki, duhovnik so samo namestnik, skoz njihovih viih Jezuš posluša vaše grehe i je po njihovih rokaj odpusti. Pokoro lepo zmolite i potem se pripravlajte na sveto prečiščavanje.
Jaz bi želo, da bi vi tak goreče hodili k sv. prečiščavanji, kak je hodo Dominik Savio. On je že en den naprej mislo na tisto veliko vrečo, štera ga je čakala, ka de šo k Jezuši. V cerkev je rano šo, paščo se je, ar koga liibimo, k tistomi silimo. Ednok je cerkev bila zaprta, zato je poklekno na cerkveni prag, pa si je tak zgučavao z svojim Jezušom. Tak delajte tudi vi, dečica, že en den naprej mislite: Jezuš bo prišo k meni i ga želite k sebi. Prosite dobro nebeško Mamiko, naj vas sprevodi k svojemi Sini, lublenomi Jezuši, obudite si vero, viipanje i lii-bezen, pa tak ga sprejmite v vaše nedužno srce med gorečov molitevjov i nikdar ne z kakšim smehom ali gučom. Po sv. prečiščavanji pa se Jezuši lepo zahvalite, Ur ste najvekši dar dobili. Če bi vam što dao vse kinče sveta, nikaj ne bi vam dao v primeri z Jezušom, ki je prišeo k vam.
Prosite po sv. prečiščavanji vašega angela čuvara, naj čuva pri vas Jezuša, zročite se Dev. Mariji i sv. Jožefi, pa njima iz srca pošepetnite: Dober ajtek i dobra mamika, Jezušek naj se tak dobro počuti pri meni, kak se je pri vama.
H. A. iz Južne Amerike.
Brezmadežna čuj prošenj glas!
Kraljica src, ki znane so ti naše boli, o skloni k nam se iz nebeških visočin, usliši — klic vpijočih src v puščavi I Glej Mati, zemeljski rod hiti v pogubo, drvi v prepad, ker tvoje ne pozna ljuba vi!
Marija! K tebi smo zatekli se pregnanci, O reši nas, in vse, ki so zašli, hudobni svet nas zaničuje in prezira, iz zanjk prevar in zmot, ker v srcih svojih nosimo Boga! odpri o Mati, svoje milostno Srce, Ker Sin Tvoj biva v naših domačijah, da ob njem kdaj se naše duše radoste, zato nas bližnji več za svoje ne na pravo pot pripelji vse zašle ti spozna!	otroke!
Brezmadežna! Zavetje naše ti edino,	Če zapustiš nas ti, smo izgubljeni,
o daj nam moč premagati strasti,	ti up si naš, in naša nada,
v katere dan za dnem nas vabi svet!	Brezmadežna, ti naše vse!
Kraljica naših src, o čuj naš glas,	Ozri ljubeče se na nas sirote,
varuj propasti naš najdražji	in milostno usliši nas, ti Mati vse cvet! dobrote!
Saj tvoji smo, in vedno hočemo ostati, za tvojo čast boriti se povsod, za tebe, Sina tvojega življenje dati. Brezmadežna, prisegamo ti danes vsi, da tvoji smo, — do konca dni!
Vika Razlagova.
*
Ne pij!
Helmotz, imeniten naravnoslovec trdi, da alkohol odžene, čeravno ga v najmenšoj meri vživamo, velike misli. Na pitanja, stavlena na imenitne vučenjake i pisatele, odgovarjajo ti, da brezi alkohola z vekšov bistročov delajo, kak če ga pijejo. Mla-
dini so davali" poldne i večer samo pol kupice vina, mešanoga z vodov i vendar je bilo taki spoznati, da po tom pili je bila bole zaspana,^nemirna i je vu včenjej zaostala, prle brez alko-hola-jefpa bila friška i vu včenjej je napreduvala.
Med 1790. dijaki so napravili poskiišnjo. Zmed teh jih je 75 vsaki den pilo alkohol, 1260 samo negda, 453 pa ne pilo nikšega alkohola. I gledajte, kak so izdelali. Zmed tistih, ki so vsaki den nekaj pili je najmenje zdelalo izvrstno i dobro, naj-bole so pa zdelali, ki neso nikaj pili.
A- M Pisma naših misijonarov.
Liiblena mama!	Meksiko.
Iz srca liibeznosti vas pozdravlam i vam želem zdravje, mir i boži blagoslov. Žalostno je naše stanje tu v Meksiki. Štirideset let smo meli te zavod i vodili mladino k Bogi, zdaj nam ga ščejo vzeti, kak so nam vzeli ednoga, gde smo meli osemsto mladine na skrbi. Že so nam vse zavode vzeli, samo dva sta ešče za silo našiva i z teva nas tudi vospravlajo. Zaistino peklenska moč dela, da vničavle vse, ka je božega. Smo, kak je Jezuš bio, brez strehe i lejko ž njim pravimo, ka ftice majo gnezde, lisice luknje, mi pa nemarno kama bi si glave položili. Pa, draga mama, čeravno bi vas rad vido, vam odgovorim, da se bomo v nebesaj vidili.	Pozdravla vas vaš sin,
Gomboši Anton, salezijanski brat, misijonar.
Pisma.
Dragi Mariofil!
V novom mesti, kama meje Višja Cerkvena oblast postavila za upravitela, mam jako dosta neprijetnosti. Rad bi se vam potožo, prosim vašega sveta i vaše molitve, da srečno skoz pridem.
Prva teškoča mi je, da naši verniki nemajo nikšega dii-hovnoga živlenja. K meši ešče pridejo, ali da bi koga mogo nagnoti na gostejšo spoved i sv. obhajilo, od toga niti senjati ne smem. Ka naj včinim dragi Mariofil, ka pritegnem duše k Jezuši. Vi ste v svojem dtiševnom pastirsti teliko duš znali k Jezuši pripelati, o povejte mi, kakša pot pela za dosego toga cila. Vekše tolažbe mi nemorete napraviti, kak če mi tii pomagate. To bo najvekša tolažba za vašega	7heofila.
Dragi Theofil!
Duhovnoga živlenja nemaš vu fari. To je jako žalostno. Ne pišeš mi, dali maš prosvetno društvo, ali kakša druga društva. Ne gučim od bratovčin, štere itak širijo gosto sveto pre-čiščavanje. Vnogokrat je zrok pomenkenji duhovnoga živlenja kakše društvo, čeravno ne protiversko, čeravno je tak zvano »krščansko prosvetno društvo". Če se takše društvo ne vodi prav, več škodi kak hasni. Pomisli, dragi Theofil, da si ti „Driigi Kristuš". Delati moraš kak Kristuš. Jeli si pa gda sveta čteo ali čiio od koga, ka bi Kristuš včio igro po noči, včio telovaditi,
včio kolo ali čindaro plesati, ali prebio noč za nočjov z pesmami ali s probami kakše večkrat z zemelskov liibeznostjov napunjene igre? Dragi Theofil, tii išči ti zrok, zakaj nega diihovnoga živlenja. Igre i spodobne „poštene" zabave dosta duš odtrgajo od Jezuša i splitvijo ali pa celo odženejo duhovno živlenje z fare. Če maš prosvetno društvo, začni pri njem popravlati, ki je povzročilo prepad i nazadovanje diihovnoga živlenja, naj bo to prvo zaistino en deo katoličanske akcije. Člani naj hodijo po-gostoma k spovedi, drži njim predavanja od diihovnoga živlenja, od misijonstva, od Cerkve i njenih nalog itd., igre naj bodo na leto največ v tri-štirikrat i vseli samo takše, štere diišo bliže pelajo k Bogi. Časi so jako resni i duhovniki ne smejo zgiiblati časa za nepotrebne reči, ar vsaka zgiiblena minuta pomeni neskončni kvar za božo čast i rešenje diiš. Sovražnik ne počiva, te je vsikdar na deli, vsikdar rova pa išče prilike, kak bi škodo dušam i božoj časti, kak bi največ diiš pripelao v tabor brez-božnikov. Mi duhovniki pa moramo se ž njim v boj podati i njemi ne samo duše trgati, nego ne pustiti ga niti bluzi k tem. Zato pa preosnovi svoje prosvetno društvo v prvoj vrsti i mi te poročaj, kakše uspehe si dobo. Celo svojo zadevo pa izroči presvetomi Srci Jezušovomi v Oltarskom Svestvi i vsaki den napravi eden obisk Najsvetejšega samo v te namen, naj ti Jezuš da svoj pastirski glas, za šterim do šle ovce za tebov k Njemi. Sinek Theofilek, vsaka zadeva tvoje fare je Jezušova zadeva. Njemi jo zroči i njegovo pomoč prosi, da se srečno reši. Moje slabe molitve pa bodo podpirale tvojo gorečnost. Pozdravla te i se ti v molitev zrača tvoj	Mariofil.
Našim v tujini.
„Novine" so vsigdar velko skrb posvečiivale vsem tistim, šterim je domovina ne mogla dati zadosta kruha i dela; tistim, ki so si ga zato šli v bližnji ali v dalešnji svet iskat. Vsigdar so njim bili dragi vsi naši izseljenci. Posebno zadnja leta so „Novine" z vsov lubeznostjov zaslediivale živlenje i trplenje naših bratov i sester v tiijini i vsakši, ki je količkaj resnicoliiben, mora priznati, da so po celoj Sloveniji edini tjednik ravno naše »Novine", ki so si znale na tak lepi izreden način navezati sine i hčere svojega kraja v tujini — na domači kraj!
Naši izseljenci prebivlejo v raznih krajaj sveta: v Franciji, v Severnoj Ameriki (v Združenih državaj i Kanadi) i v Jiižnoj Ameriki (Argentini, Braziliji itd). Vnogo naših liidi, posebno de-keo služi po raznih krajaj naše države, na Hrvatskom i v Srbiji.
Vsi znamo, kak potrebno je skrbeti za svoje izseljence, skrbeti v dvojnom pogledi: 1) v verskom i 2) narodnom. Potrebno je za nje skrbeti, da ostanejo pošteni, verni i čisti; pa potrebno je za nje tiidi skrbeti, da ostanejo tiidi svojoj domovini, svojoj narodnosti zvesti. I velka dužnost domačega kraja — domovine — je, skrbeti da so njeni izseljenci preskrbleni i
v verskom i narodnom pogledi. Zato je dužna domovina skrbeti za to, da dobijo vsi izseljenci svoje izseljeniške duhovnike i vučitele. Skrbeti mora domovina nadale, ka se zveze med njov i njenimi izseljenci ne pretrgajo. A to v velkoj meri opravla samo dober tisk. Zato je tak važno, da ma vsakši izseljenec naročeni list iz domačega kraja. Te njemi je v velko pomoč. Pove njemi vsaki tjeden, ka je kaj novoga v njegovom domačem kraji, ka se doma godi; iz lista zvedi za živlenje, delovanje i nevole svoje domovine. V listi najde hrano za svojo dušo (evangelij, predgo itd). List njemi je včasi edina tolažba v voraj bridke žalosti! To navadno izseljenci tudi jako dobro občutijo i spoznajo že v krat-kom časi svojega prebivanja v tujem kraji, kak velkoga pomena so za nje ravno Novine iz domačega kraja.
Zato nas jako veseli, da ste tudi vi, dragi izseljenci naše lepe Slovenske krajine, zarazmili velki pomen domačega tiska i ste se tak lepo navezali na naše „Novine", štere ste tak močno vzliibili. Vnogo izmed vas ma „Novine" naročene i v nje poši-late vnoga prelepa pisma, pisana l vašimi žiilnatimi rokami. Pa potrebno je, ka bi si je naročo vsakši naš izseljenec. I zato vse domače (stariše, brate i sestre) naših izseljencov prosimo, da je naj preskrbijo svojim v tujini. V Franciji majo naši izseljenci „Novine" naročene v lepom števili. Vnogi i vnogi se morejo ravno „Novinam" zahvaliti, da so ostali šče na pravoj poti, ostali verni, pošteni i domačemi kraji verni! Potrebno je, da se šče „Novine" tak lepo razširijo tiidi med onimi, ki so v Jiižnoj Ameriki, Kanadi; posebno pa med tistimi, ki služijo (dekle) po raznih krajaj v našoj državi (Zagrebi, Beogradi itd).
Pe šče nekaj! Ne samo, da bi vsakši naš izseljenec meo naročene „Novine", nego je šče nekaj potrebno, da bodo vezi med vami i domačim krajom istinsko močne. Potrebno je, da v nje večkrat kaj napišete. Naši izseljenci v Franciji to že jako lepo znajo. A zakaj naj ne bi šče tiidi drugi, vi, ki ste v Jiižnoj Ameriki i ve, štere služite na Hrvatskom i v Srbiji, od časa do časa kaj napisali iz svojega živlenja i trplenja, od svojih nevol i težav pa tudi veselih dnevov — za Novine. Tak bomo na najlepši i najležejši način zvedeli, kde ste i kak se vam godi.
Šče to. Lani v začetki julija je bio v Ljubljani velki kongres vsej slovenskih izseljencov. Vnogo lepoga se je tam povedalo. Med drugim se je tiidi jako močno povdarjalo tam, kak velkoga pomena so za izseljence ravno izseljeniški duhovniki. A teh je šče vsigdar premalo. Eden govornik je med drugim tiidi povedao, da bi šče komaj te bili naši slovenski izseljenci v zadostnoj meri oskrbleni z izseljeniškimi duhovniki, če bi za vsakši 2000 izseljencov bio postavleni eden duhovnik. Naši izseljenci iz Slov. krajine v Franciji bi po takšem računanji mogli meti najmenje 2—3 izseljenskih duhovnikov; naši sezonski delavci v Belji dobiti vseli ednoga itd. Mi smo že v BNovinaj" vnogo i vnogokrat pisali od toga i prosili za izseljenske duhovnike i ešče bomo, dokeč se to pitanje ne vredi tak, kak je po-
trebno! Tiidi naši izseljenci v Franciji ste v svojih pismaj bole tihi. A naj vaš glas i glas driigih naših izseljencov po izselje-niškom duhovniki ne otihne!
Če bodemo stanovitni v svojih prošnjaj vsi izseljenci i mi i bodemo v te namen molili, te lehko viipamo, da bodemo najšli pri merodajnih činitelaj pravo razumevanje i tiidi istinsko pomoč pri našem deli za izseljence Slovenske krajine.
Vse naše izseljence pa prosimo, da šče nadale ostanete verni »Novinam", štere pa naj šče v vekšem števili prihajajo med vas; naj ne bi bio nieden naš izseljenec brez njih. To je prvo, ka prosimo. Drugo je to, da bi pošilali tiidi z drugih kra-jov (J. Amerike, Hrvatske itd) svoja »izseljenska pisma" Novi-nam i 3. prosimo vse, da bi vnogo molili v te namen, da bi že mogli ednok biti tiidi izseljenci Slov. krajine oskrbleni z gorečimi dušnimi pasteri. — Pr. izseljenec.
Zjedinanje evangeličancov i katoličancov.
Pod tem naslovom piše .Eden gorički evangeličanec", tak se najmre podpiše, veliko pitanje je pa, če je resan z Goričkoga, od nove meše pri sv. Ani Borečkoj več reči, na štere mirno odgovorimo. Navaja naše lepe, dostojne reči, štere so prinesle Novine od te lepe cerkvene slovesnosti i taji, ka bi tam prej 3000 evangeličanov bilo, ar jih teliko cela petrovska fara nema. Mi reči nesmo pisali od petrovske fare, nego od evangeličancov, ki so od bliizi i daleč prišli, ne samo z petrovske fare k novoj meši. Zato svojo trditev gordržimo. Nadale piše te gospod, ka evangeličanci hodijo na katoličanske verske slavnosti samo iz radovednosti i neprosijo blagoslova od človeka, nego od Boga. Če bi bila to istina, ka bi hodili samo iz radovednosti, že to bi jako dosta pomenilo: iskanje veličastnoga. A mi, gda vidimo evan-geličance goreče moliti pri naših novih mešaj, te moramo priznati i jasno vadliivati, ka je ne žene k nam radovednost, nego sam Bog je zoye k svo-joj daritvi, štero je nesrečen Luther zavrgo i stem tiidi mešništvo. I ar ne-majo mešništva, ki bi Boga zastopalo, je jasno, da ne more jo dati blagoslova. Kat. duhovnik ga pa da, ar je boži namestnik po rečaj sv. Pisma.
Pisec trdi, ka je že večkrat molo v kat. cerkvi, a bi se raj na križ dao razpetiti, kak bi pa zatajo svojo evangeličansko vero. Mi odgovorimo z pitanjom: Jeli je samo iz radovednosti molo? Če tak, te je zobston prišo v naše cerkve. Če je pa iz srca molo, te pa ga prosimo, naj li naprej moli, nadale moli, Bog njemi že bo pomagao spoznati istino, kak so nešteti milijoni protestantov spoznali.
Velika zmotnjava piscova je, ka je Luther Martina Bog poslao, naj popravi Kristušovo vero, prej če ga nebi Bog poslao, te ne bi mogo sto-milijon duš v protestantsko cerkev spraviti. Kak velika zmotnjava. Ne loči tisto, ka Bog dovoli, ar je človeki dao prosto volo, od tistoga, ka Bog šče. Če bi prav meo te pisec, te je ruske bolševike tudi Bog poslao, ka so popravili Kristušovo vero ešče pri večih, kak stomilijonaj duš. Kristušova vera ne potrebuje popravka i se ne more ne na bolše, ne na slabše popravlati, ar če se popravla, je že kriva vera. Kristuš je eden i njegova vera je tiidi edna, ki se nikdar ne preminjala i se ne bo. On je dao čuvara za svojo Cerkev i vero, nikdar pa ne reiormatora, popravlalca. Jasno je povedao, ne Luther Martini, nego sv. Petri: Ti si pečina i na to pečino zozidam svojo Cerkev i je vrata peklenska ne premorejo. Peter je pa prvi papa kat. Cerkve.
Na zadnje pisec pravi, ka bi se lejko zjedinili aii samo z eyangeliu-mom v rokaj. Prav je tak. Naprej ž njim i začnimo pri angelskom pozdravi: Zdrava Marija, milošše puna, Gospod je z tebom . .. Tak pravi evangelium. Začnite bratje tak moliti, začnite pO evangeliomi se ravnati, Marija nas bo k Jezuši pripelala i ne bo razprtije med nami . . .