List izhaja vsak potok in velja s poštnino vreti in v Gorici (lomu poslan: za celo leto 3 golti., za pol leta 1 golti. 50 s., za četrt leta 80 sold.— Kdor sam po-nj pošilja, plača ii g. 50 s. Za ude nar. - pol. društva -Gorica- je cena določena, kakor za druge naročnike. Posamezni listi sepro-Jajajo po 6 sold. pri knjigarju Sobarju na Travniku. Narocuiua in dopisi naj se blagovoljno pošiljajo opravništvo v nunskih ulicah h. štev. 386. Vse po-šiljatve naj se frankujejo Rokopisi se ne vračajo. Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilu samo enkrat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 s. če trikrat, 15 s.j za kolek vsakrat 30 s. Kako bi se dalo plačevanje bolnišničnih stroškov občinam polajšati. Govoril gosp. A. Jeglič. (Jconec). Kaj pa zamore temu uzrok biti ? Ali je ogromno število naših deželanov, kateri se podajo zarad zaslužka v Trst? Res ima sicer to svoje grenke nasledke, pa glavnih uzrokov eden bi znal biti mestni tržaški statut od leta 1850 (patent dne 12. uprila 1850, državni zakonik 1850 slran 765).— . Poprej si je ptujec zadobil domovno pravico v Trstu po preteku nekaj let, katera je preživel zaporedama v Trstu. Pred vpeljavo omenjenega statuta moral je vsak p tuji rokodelec, če je bival ravno že čroz 18 let v Trstu v preteku 14 dni pismeno za domovno pravico prositi, ako ne, zgubi to pravico, kajti vsled novega, statuta zadobiti si domovno pravice, bi rokodelca morala posebna sreča doleteti. Priprosto ljudstvo se za vse to ni brigalo, in nasledek temu je bil, da je spadala večina enakih ptujcev v svoje rojstne občine. Vse to bi bilo, pa nasleki ! ! N. pr. neki delalec je prišel v Trst leta 1840 kot mlad korenjak, in se ni brigal leta 1850 za domovno pravico, ampak poročil se je še znabiti ravno se kako Tržačanko. — Iz tega zakona je bilo 5 fantov. Vsi ti so že črez 30 let stari in tudi že poženjeni. Kaki nasledki zarad bolnišničnih stroškov ! Res imajo enake pravice zarad domov-nosti tudi naše občine vsled deželne postave leta 1863, pa kaj pomaga vse to, kajti mestjanov gre le malo po občinah na deželo si kruha služit, ampak deželam grome v mesta iz tega namena, služijo mestom, jim žrtvujejo svoje mlade moči, in na vse zadnje po bolnišnicah morajo njih občine stroške za njimi plačevati. Sv. Janez Nepomučan. (16. maja.) 13..—1541. 1. Erekcijske knjige stolnega kapitelna v Pragi spričujejo, da nek Janez Pomučan, duhoven, doktor kanoničnega prava (dr. decretorum) na pražkem vseučilišči, korar višegrajši, je postal pražkega nadškofa Jan. Jenstein-skega (1379— 96) generalvikar (tom. 3. Erect. c. 3. fol. 38, priBerghaueri Protomartyr I. 402, 403), in da je bil sprijet 3. sept. 1390 pri sv. Vidu med korarje brez praebende z naslovom: Archi-diaconus Zatecensis in eccl. Prag. (tom. 4. Erect. c. 1. fol. 3.) Pubitschka je preiskal vse arhive pražkega stolnega kapitelna in je našel le enega Janeza Pomučana; o III. Mlade dekleta postavim — zapeljane — postanejo kužne in se valjajo mesce in mesce po bolnišnicah; druge v službi zbole, gredo v bolnišnico, in za vse te plačuje občina, v kateri domovno pravico vživajo. Res bi morali gospodarji za svoje dekle saj prvih 14 dni bolnišnici povrniti, pa kaj se hoče. če se nahaja na polah v bolnišnice prenesenih poslov uradno potrjeno, da je bila la osoba pri vstopu v bolnišnico brez službe. Mnogo napak bi se lahke še tu in tam omenilo, pa rajši nekoliko pomislimo, kako da bodemo namreč butaro nam naloženo si zlajšali, pa če še tega ne, pa saj nekoliko ložej jo nosili. I. V prvi vrsti stoje tu županstva,! kajti v njih rokah je krajna policija, ona sporočuje o domovni pravici, izdelujejo spričevala vboštva itd. Županstvom pridejo nar prvo v roke ugotovila predplačanih stroškov; taka ugotovila naj se ne mečejo pod klop, ampak predlagajo naj se starešinstvu, katero razsodi, koliko mora županstvo ugotovljenih stroškov občinski denarnici na korist od strank stirjati. Sploh naj si prizadevajo županstva od bolnikov samih po izstopu iz bolnišnice poizvedi ti eno ali drugo reč n. pr. koliko dni da je bil v bolnišnici, ali je sam kaj plačal, ali je služil itd. tìe se na enak način kaka napaka izve, naznani naj jo žu-žnpanstvo brez overe deželnemu odboru. Posebno kar županstva prezirati ne sinejo, so naznanila, ktere jim dohajajo o kroničnih bolnikih, to je takih, ki ostanejo po preteku enega četrtleta še dalje v bolnišnici. Glede, da se pri enakih bolnikih lahko prigodi, da je leta in leta v bolnišnici, — glede, da vsled dvornega dekreta 24. aprila drugem Janezu Nepomučanu ni nobene sledi. 2. J. Jemtein, naškof pražki. se je podal 23. aprila 1393 v Rim in je tam Bonifaciju IX. ustmeno in pismeno tožil Venceslava IV., kralja češkega, zarad posilstev. V tožbenem pismu (art. 27.) govori tako-le: »Venerabilis Joanues, Doctor et Vicarius meus in spiritualibns post dirum martyrium et combustimi latus ... de ponte pragensi in tlumen projectus est et sub-mersus" (Pubitbdika Clironol. Gesch. Bolim, v dostavku. Prag 1788. VII.) Po Palacky-ji se je to zgodilo 20. marca 1393 oh 9. uri zvečer (Gescli. v Bohm. III. 61.) Nadškof govori le o svojem generalvikarji, zakaj ne tudi o Janezu Nepomučanu, poton-jenem 1383? saj je kralja tožil in, več zločinov ko bi bil naštel, bolj bi bil svojo tožbo utrdil? Molčal je, ker iz časa svojega vladanja (1379 — 96) mu je bil le 1834 št. 6618 in 20 septembra 1840 št. 27198 in vsled ukaza notraj. niinist. due 6. marca 1855 št. 6382 so v prvi versti gospodarji primorani za svoje bolnike sker-beti, bi bilo pravično, «la bi posebno v Trstu c. k. policijna direkcija na to posebno ojsfro pazila, da bi pri vsakem poslu, ko v bolnišnico prestopi, vestno dokazano bilo, ali je bil v službi ali ne in pri komu. — Kar zadeva sifil. bolnikov, jih nij ravno malo in sploh se ti bolniki naj dalje po bolnišnicah valjajo in zarad tega mnogo stroškov Občinarjem donašajo. Po kaki nedolžni poti pa občine zarad enakih žensk do stroškov prideje, lahko si premišljuje vsak sam kakor tudi to, zakaj da bi bilo narbolj pravično, da bi te stroške zopet država plačevala. Županstva bi se tu morale tudi prizadevati da se pošljejo enake ženske, ki se klatijo po svetu, precej kot gnan k e na svoj dom. Kar je pa tu še nar važnejšega je mesto Trst. Kar zadeva poslov opazil sem že poprej pod IL, tu nam ostaja to, da bi se zarad rokodelcev osnovala zopet že v starih časih obstoječa društva. V takih društvah naj bi rokodelci zopet puščevali od svojih tednih zaslužkov kake solde, nabralo bi si kmalu vsako društvo toliko, da bi zamoglo skrbeti za svoje bolne ude. Posebuo bi kaj tacega moral podpirati tržaški mestni magistrat, ter nij pričakovati od njega, da bi spremenil svoj statut, ako ne drugače, vsaj v tem, da bi o-troci tam rojeni črez nekaj let ne imeli več domovne pravice svojega očeta, kajti drugače se bi znalo kmalu pripetiti, da bi kaka mala občina imela v Trstu več Občinarjev kot doma. Oziraje se na vse do sedaj omenjeno stavim sledeči splošni nasvet : eden vtonjeni Janez znan: njegov generalvikar; in tega imenuje (art. 26) »jam martyr sanctus". Kot „martyr sanctus" se je veduo častil le sv. Jan. Nep. in uikdo drugi ; tora j je Jan. Nep. ravno tista oseba, ki se drugod imenuje Jan. Pomučan, general vi kar. 3, Biograf Jensteinov (njegov kaplan in sovremenik) imenuje Janeza Pom. „glo-riosum Chr. martyrem, miraculisque co-ruseum. “ 4. vTraclatus de lougaevo schismate", hranjen kot rokopis v bibliotheki sv. Marka v Benetkah, ima o Venceslavu to-le : Juter caetera honorabilem illuni virimi, Deo ac-ceptum et kominibus Teutunicis et Bohemis D. Joannem presby terum, archiepiscopi Pragcnsis in spiritualibns vici nimi, deere-toruni doetorem, crudeliter tritimi et evisceratimi in a qua submersit". Pisatelj tega & ''V%:? *-> - :" + > ;.> - ■ v--® Slavni zbor naj bi sklenil naročiti novemu odboru: a) da poduči pri prvi priložnosti županstva o tem, kar je bilo tu sporočenega; />) da se obrne do dotičuih uradov v dosego tega, kar je zapopadeaega poprej pod II,; r) da o tem poroča prihodnjemu občnemu zboru. (enoglasno sprejeto). Ali je cerkev res svobodi nevarna? Pri zatiranji katoliške cerkve se poslužujejo njeni sovražniki različnih sredstev, laži, zvijač, tudi sile. kadar 1 rogače ne gre. Edno naj zdatniših in kaj zapeljivih sredstev je tudi to: ^cerkev hoče narode podjarmiti in odvzeti jim svobodo". Ta glas v reeniei ni brez vspeha, ker pohlep po svobodi je vsakem n človeku tako prirojen, da se poteza on za svobodo in jo brani z vso močjo in silo; zato postane marsikteri nevedne/ sovražnik in nasprotnik cerkve, misleč, da mu ona hoče v resnici svobodo v-zeti. Ko bi bila ta trditev cerkvenih sovražnikov resnična, moralo bi se tudi iz zgodovine, cerkvene ali vesoljne, dokazati, da je cerkev res bila kedaj svobodi nevarna. Ali če se le nekoliko in površno ozremo v pretekle čase, koj imamo pri rokah dokazov na tisoče, da še nobeden ni toliko vspešnega storil za osvobodenje in svobodo bodisi posameznih ljudij ali celih narodov in ljudstev, kakor cerkev katoliška. Ko je začel Kristus svojo vero učiti in ustanovil cerkev, bilo je po nekterih deželah čez dve tretjini prebivalcev sužnjih; tako se gotovo ne more cerkvi očitati, da je ona sužnjost vpeljala, ker ni bilo še cerkve, ko je bila pa sužnjost naj bolj povsod razširjena in v naj lepšem razevetu. Marveč moramo vzrokov sužnjosti kje drugod iskati, in mi menimo, da ne trdimo preveč, ako rečemo,-da je vzrek sužnjosti brezbožnost in brezverstvo pod kterokoli podobo in obliko, odpad od pravega Boga, materializem, ki uči, da je človek enak živini in se zato da prodajati in kupovati, kakor kako drugo kupno blago. Cerkev pa je vsaki brezbožnosti naravnost nasprotna po svoji veri in nauku, zato bi se dalo že iz tega sklepati, da se ne more cerkvi podtikati vpel ja uje sužnjosti. Se bolj oči vid no postane nam to, ako si natančniše ogledamo cerkvene nauke in dejanja od njenega prvega začetka do današnjega due. Kristus in za ujim cerkev njegova sta prva učila moliti: „Oče našu V teh dveh sicer majhnih, ali pomenljivih besedah je izražena prava svoboda. Kakor se zgubi ponočna rosa pred jutranjim soin-cem, tako je morala zginiti sužnjost in nekdanji razloček med Grki iu barbari, med bogatini in berači, gospodarji in snžnjimi, kakor hitro ste se vtisuili oni zlati besedi v srca človeška in spoznal njih pravi pomen, ker po njih so si vsi ljudje enaki, vsi bratje med seboj in vsi sinovi ednega in istega Očeta. Cerkev je tako učila, pa one zunanje zveze med gospodarji in suž-njimi ni hotela se silo raztrgati, temveč je samo se svojim naukom vpljivala na gospodarje, da so milejši postali proti svojim sužujim in jih imeli za ljudi enake vrste iu za svoje brate; na drugi strani je pa tudi sužnji m prigovarjala, da naj bodo pokorni svojim gospodarjem ne samo na videz, temveč zarad Boga, od kterega izhaja vsaka oblast. Tukaj glej, kako cerkev podpira svobodo, sicer gotovo no tako, kakor sedanji liberalci in nekteri denarski vitezi, Uteri edne triuožko zatirajo, da bi samega sebe ali druge, enake baze ljudi povzdignili. Ali ker cerkev one stare navade, da bi gospodarji ne imeli več sužnjih, ni mogla sè svojim naukom kar naenkrat s korenino vred izruvati, začela je denar žrtvovati in ž njim odkupovati sužnje. Iti vsaka cerkev, ko bi bila sicer še tako slabo stala v materialnem oziru, si je morala nekoliko denarja pritrgati, da bi odkupila, kakega sužnjega. Da bi se pa to odkupovanje bolj razširilo in vpeljala neka edinost, ustanovil je »Janez de Muta* poseben »red Trinila-rijev*, ki je imel glavno nalogo zlajšati sužujim žalosten stan; in res v malem času je zadobilo ž njegovo pripomočjo čez 30000 sužnjih svojo prostost in svobodo. Ker pa včasih zarad sebičnosti gospodarjev cerkveni nauk ni dovolj izdal, pa je bilo tudi premalo požrtovalne denarske moči, je skušala cerkev na drugi način sužujim osodo olajšati. Zato so se po raznih deželah obhajali cerkveni zbori, ki so vzeli sužnje pod svoje krilo in hrambo; odločili pa so iz cerkve izključiti vsakega, ki bi sè svojimi sužnji- 1420—22 pisanega traktata je bil po Pa-lacky-jevem mnenji (Lit. Reise nach Ital. Prag 1838 IV. 79) vratislavsk duhoven, ki o sebi piše (1. 2 c. 59), da je bil pred in po 1372 ud praškega vseučilišča, ki je moral osebno poznati Janeza Pom. , kterega toliko hvali. 5. Pavel Zideli, doktor na 5 vseučiliščih, od 1440 korar stolne cerkve v Pragi, pravi v svoji 1471 pisani knjigi „Girj Zprawowna" (3. zv.) o Venceslavu tako-le: „4ič. Ker je imel hudo misel o svoji ženi, in je ta k spovedi hodila k magistru Janezu, je prišel k njemu kralj, naj mu pove, s kom je grešila, in ker ni hotel nič reči, ga je vkazal potopiti. Na to je reka usahnila, in ker niso mogli ljudje mleti in kruha peči, so začeli zoper kralja godrnjati." Lambertini (Bend. XIV.) in Bollandisti (tora. 3. Maji p. 673), sklicevaje se na več spričeval, trdijo, da voda se je bila posušila 1393, ko je bil generalvihar potonjen. Po tem takem je voda usahnila pri vikarjevi in pri spovednikovi smrti; voda (Voltava) je pa le enkrat usahnila in sicer 1393, toraj sta bila vikar in spovednik 1393 umorjena; ali 1393 je bil le eden Janez umorjen, toraj sta bila vikar in spovednik ena in ista oseba: Janez Pomučan. 6. Rokopis iz 15. stoletja (glej : Dob-ner, Vindiciae. 41) pravi, da na Janezovem grobu (v stolni cerkvi) in na njegovo priprošnjo se je godilo toliko čudežev, da so morali grob ograditi. 7. Napis. Ko so 15. aprila 1719 sodnijsko preiskovali grob in ostanke sv. Jan. Nep. (Historia de vita, mart. et mir. s. J. N, Pragae 1729 in 4. p. 96) so našli na pokrovn izdobljen napis: „Joannes de Pomuk" (glej podobo pri Berghaueri Prot. mi nečloveško ravnal, je trpinčil ali celo ubil. Gospodarjem se je nalagalo, da naj bi vsaj na smrtni postelji v svoji zadnji o-poroki odločili, da se ima po njih smrti dati sužujim psotost. Ali s tem ni bilo še končano cerkveno delovanje za osvobodeuje sužnjih. Ona je tudi veliko dosegla sè svojim dobrodejnim vpljivom na vladarje in postavodajalce, ktorim je vedno držala pred očmi nespodobno, nečastno in nečloveško ravnanje se snžnjimi. Zato je marsikteri v-ladar. kakor Henrik I. in II. na Angleškem, Ferdinand in Isabella na Španjskcni, omehčal svojo despotično vlado iu izdal postave sužujim v prid. Iz tega malega ,e razvidno, koliko je cerkev storila za svobodo človeštva. Ali to ni dosegla ona s zarotami, z upori, s preganjanjem, z močjo in silo, ne! ampak z močjo resnice, ktero je oznanovala, s velikimi žrtvami, ktere je darovala, z ljubeznijo, ktero jo škazovala nesrečnim, sè srčnostjo in pogumnostjo, ki so ne vstrašite nobeuega, kadar gre za dobro in pravično reč. Citatelji naj pa sodijo sami, ali je cerkev svobodi nevarna, ali pa ne marveč brezverstvo iu materializem fc. j. sedanji liberalizem. Dopisi. Od Matajurja, 8. junija 1874. Kar sem pisal v 21 listu Glasa, zdi se mi, da ostane še resnica vkljub protidopisu „iz Kobarida". Ko bi oni protidopisnik pisal, kako nasprotniki zadnjič omenjenega i iz obravnav deželnega zbora znanega načrta menijo naše „blato" cenejše osušiti, ter premeniti v dobre senožeti, rodovitno polje ; ko bi bil govoril o potrebi stranskih jarkov ali drenaže, sploh ko bi bil pojasnil, kako bi se dalo vse popraviti z malimi stroški : bil bi svojemu namenu pač vec koristil, nego je s svojo trditvijo, da je od matu jurski dopis neresničen. Pa pustimo prazno jezikanje, prašain le: kje je Ši„ak grušč nakopal, če ne na Matajurju? i ga jo li mogel na dobro obraščenih krajih toliko nakopati, kar ga je navalil doli v ravan proti Idriji ? ” Merjavec je uže odmeril Idriji novo strugo, a kedaj se začne delo izvrševati, ne ve se še, kajti Občinarje strašijo veliki stroški. Ko stopi to poduzetje korak naprej, II. 6), s kterim imenom zaznamujejo viri generalvikarja ; jezik je bil popolnoma nespremenjen. Toraj napis je general vi kar jev, jezik, (z ostanki) pa spovednikov; ali se ne sili tndi tukaj misel, da g. vikar iu spovednik sta bila ena in ista oseba? Vsi do zdaj navedeni viri govoró o nekem Janezu Pom., toraj je nek Jan. Pom. resnično živel ; vsi govore le o eni osebi, nobeden o dveh; ostane prašanje, ali go-v tó vsi o isti osebi, ali pa o različnih osebah ; brez težave se da vse to obrniti na eno osebo. Iz imenovanih virov sledi tudi, da od 1393 je ljudstvo častilo nekega Janeza Pom. mučenca, na čegar grobu so se čudeži godili. (Konce sledi). ali sicer v drugi položaj, Vam bom poročil, ako mi ostane dobra volja. V Ljubljani 9. junija. C. Vsled Vašega naznanila me jako veseli, da moja malenkost (prav za prav visokost) je z zadnjim dopisom nekatere gospodiče nekoliko pošegetala. Smešno pa je, da hočejo dopisnike kar v tisti šoli zavohati, v kteri podueuje učitelj, ki je bil v kakem listu krcnen. To krivo mnenje imajo pri nas, pa tudi pri Vas V tolažbo strahljivim, drugim pa nalašč povem, kdo da je tisti dopisnik C. Jez ne hodim vpč v šolo, hodil sem pa v šolo takrat, ko se je Sima še Zima pisal, ko je na gimnaziji blagi Nečasek vodja bil in ko je za profesorja prišel glasovit pesnik, historikar in žurna-list Heinrich, ki nas je pripravljal za iiern-šk koncert, pa zarad prevelike zmožnosti njegove je koncert splaval po Ljubljanici, ko smo vže 100krat „auf den Bergen" peli. Nosim tudi naočnike in kmalo pozvem, kako stoje šance za imenovanega profesorja H. glede službe ravnatelja na ženskem iz-obraževališči. Ker se zanesem, da me uredništvo ne bo izdalo, in ker je moja oseba drugače dobro zavarovana in neodvisna, bom še kaj poiskal in sporočil. Feuerberisti so sedaj na konji. Dobro leto (Doberlet) imajo za načelnika in — Jurčiča za uda, ne vem pa, ali bo spreh-wart ali steiger ali laufer, gotovo naj bolj sposoben za — vse, le za re d akterji eu chef ne. Jaz v svoji simplicitcti pričakujem, da bo „S1. N." v prihodnje prinašal motto: „gut schlaudi." Kako pri srcu so našemu „N.“ feuer-wehristi, spričuje ravno zdaj mi v roke došla 129. št. njegova. „25. sušca — tako piše list — so prišli v Žreče, feuenvehristi pa ne v paradi, temuč v navadni prosti uniformi, se spodobno s petjem razveseljevali, ter nikakor božje službe v precej oddaljeni cerkvi motili nijso, in je tudi motiti mislili in hoteli nijso, drugače se tudi od omikanih mož (??) pričakovalo nij“. Tako piše zdaj ta list, ko je njegov urednik član feunvehristov, ko je pa „N.“ v Mariboru izhajal in tudi že v Ljubljano preseljen imenoval je društvo le feuersdieu in pri vsakem požaru je vel rihai po njem, pa — tempora mutantur. Ako sem prav podučen, snujejo nekateri novo slovensko politično društvo. Dozdeva se mi, da bo to konstitucionaluo društvo II. in pripomoglo dokazovti, da Mladi nikjer nesloge ne delajo, ampak — —. Ogled. Avstrija. Ko so kovali v državnem zboru na verskih postavah in so se avstrijski škofi z vso jim dano zgovornostjo in učenostjo jim ustavljali, skušali so ustavo-neverni liberalni listi moč in veljavo njihove besede s tem uničiti ali saj zmanjšati, da so lagali, škofom in rimski kuriji ne gre stvar do srca, ko bodo vse pomislike prezirajočo odločnost drž. zbora vidili, bodo ko j krenili in potuhujeno molčali. Komaj so bili prvi dve verski postavi potrjeni, že so zatrobili po svetu, novi nuncij je po naročilu rimske kurije škofom v okrožnici nakazal, naj nikar ne nasprotujejo več verskim postavam. Se ve da so liberalni kalini vseh barv in vseh jezikov temu bolj verjeli ko evangeliju. Vsak si lahko misli, kake nosove so imeli oni listi, ko je te dni Dunajski škofijski list objavil pismo kardinalov Rauscher-ja, Schwarzenberga in Tar-noczy-ja do sv. Očeta, v kterem ga zagotavljajo svoje udanosti in pokoršine ter povdarjajo, da bodo v soglasji se spomenico avstrijskih škofov le toliko se držali novih verskih postav, kolikor se vjemajo z določbami nekdanjega konkordata; nikdar pa se ne bodo podvrgli poveljem, ki cerkvenemu pravu in duhu krš. cerkve nasprotujejo. Libaralna (?) „N. f. Pr.“ na to sodnijo poziva, naj kardinale kaznuje zarad prelomlenja §. 16. prve verske postave. — Sv. Oče so 29. aprila odgovorili in kardinale k stanovitnosti opominjali. — O vpe-ljanji novih verskih postav v Avstriji je prinesel vnanji (angležki) list čudno vest, ktero smo vsi slutili in ki je tedaj toliko verjetniši. Pred da so se te postave dale, sta se neki podala ogrski primas kard. Simor in kard. Schwarzenberg, knezo-nad-škof Praški k Nj. Veličanstvu, ter ga prosila, naj te postave ubrani. Nj. Velie, je neki na to odgovorilo, da je k temu j »rini ur o n pa da bo skrbel, da se bodo postave v naj mehkejšem smislu rabile. Zdaj je Dunajske „Reforni-e“ izrek jasneje : Avstriji je treba nova srečna vojska, da se tujih (pruskih) spon znebi. Bo še kdo tajil, da naši liberalni ustavaki in vladni možje ne delajo za pruskega kralja v Bismarckovem smislu. Poslanec žlahtni Pralo, ki je preklical, da je glasoval za verske postave, klere je sv. Oče zavrgel, se je poslanstvu odpovedal ter to naznanil Tridentinskemu županu in predsedniku poslanske zbornice. Vidi se iz tega naznanila, da žl. Prato, čeravno duhoven, nima pravega pojmena o kat. veri. Storil je ta korak, ker je bil prisiljen. i Na Grškem bodo 3. in 6. julija nove volitve za deželni zbor, namesto 84 federalnih poslancev, ki so zgubili svoje mandate, ker niso hoteli stopiti v deželni zbor. — Ustavoverni listi so se že od davno te priložnosti veselili, nadejaje se, da bodo Mladočehi ž njimi potegnili. Mladočehi pa previdijo, da znajo ravno tako kakor v pretekli zimi slavno propasti, ako se ločijo od drž -pravne staročeške stranke. Zato imamo dobro upanje, da se stranki zedinite, kakor zamoremo posneti iz listov obeh strank, in da veselje ustavovercem skalijo.— Pražki nadškof, kard. Schwarzenberg, h kterega škofiji spada tudi grofija Glatz v pruski Sleziji, je naznanil pruski vladi, da bo tam-kej letos binnoval. Pruska vlada pa je to zabranila, rekoč, da v sedanjih razmerah bi znalo to javni mir kaliti. Ali ni to sramotno za prusko mogočnost? Ogrsko. Državni zbor ogrski še ni sklenjen, ima se to zgoditi še le 25. t. ra. ker ima še veliko posla. Saj ni čnda. Ogri znajo veliko govoriti. Veliko besedi, malo dela. — Finančni minister je v takih zadregah, da no ve, kje denara stakniti, zato misli davek na cigare in tobak povikšati. Dovolj huda za Ogre. — Da se Hrvati z Dalmatinci združiti mislijo, je zaslepjene Madjare, boječe se, da Hrvaška tako pomnožena se ne bo dala več tako lahko pod madjarski jarem ukleniti, tako sogrela, da blebetajo o neki skrivni zaroti Hrvatov proti Madjarom. Hrvati se pa ž njimi norčujejo, da so tako budasti. Plete se nekaj na jugo — vshodu, to je gotovo. „Augs. Allg. Z.“ je prinesla vest, da Avstrija in Rusija ste se v Petrogradu porazu mili popolnem o vshodnem vprašanji. Vsled te pogodbe bi imela Bosnija in morda tudi Hercegovina Avstriji pripasti, Rusija pa dobi naše Rusine v Galiciji in Bolgare. Neverjetno to ni. Serbiji in Romuniji bi bila s tern pot prekrižana. Ali bodo pa naši oholi Madjari znali toliko se premagati, da Bošnjake ne odvrnejo se svojo ošabnostjo, dvomimo. Vnanje džrave. Nemško. 3Ied tem, ko Bismarck-ova vlada (saj je on prav za prav cesar) nadaljuje kaznovati uporne v škofe, išče Bismarck sam razen zdaj na Spanjs-kem s tem, da jim usiluje pruskega kraljeviča, zdaj v Belgiji, da je v nevarnosti Franciji v oblast priti, zdaj na Luksemburškem. da sprejema iz Nemškega izgnane jezuite in njim enake redovnike. Francija pa lepo molči in ne bo se dala v vojsko zaplesti, dokler ne bo oborožena dovolj. — Hude bolečine vzrokuje Bismarcku in njegovim mamelukom Ba-varski deželni zbor, da je z enim glasom večine pripoznal pritožbo izguauega jezuita grofa Fugger- GlOth-a, ki rojen Bavarec so naslanja na Bavarske postave in tirja za-se pravico, v svoji domačiji stanovati. Francosko. Narodna skupščina je sklenila volilno postavo obravnavati.— Levica tišči na to, da se republika stalno proglasi desnica pa v tem ni edina, ker potem bi levičarji monarhijo lahko vselej pogrebli. — Bonapartisti vedno več moči in upljiva dobivajo. Počila je celo vest, da sin Na-poleon-a III. misli se zaročiti z Mak Ma-honovo hčerjo. Do tega je pa še čas. Iz Španjskega se le-to gotovega ve, da Karlisti vedno napredujejo, ker imajo sopet vse v vlasti in še več, kakor pred, ko so v prvo oblegali mesto Bilbao. Bijejo se vedno z republikansko armado, odločilne bit ve pa še ni in nar brže je ne bo tako hitro. It ati jonsko. Sv. Oče so bili nekaj se prehladili in zdravniki so bili že v skrbeh. Takrat so bili liberalci vender tako srečni, da pri njihovih poročilih o papeževi bolezni je bilo vender nekaj resničnega. Italijansko ministerstvo bi bilo moralo odstopiti vsled znanega glasovanja zbornice; pa kralj je je prisilil ostati. Saj tudi ne dobi tako lahko drugih, da bi se pod-stopili, zavoženi ital. voz še kaj časa vzdržati. Domaoe novice. (Sad ponočevanja.) Pretečen ponedeljek po noči je Jožef Rusjan svojega tovariša Jožefa Podgrivec-a blizo kapucinskega samostana smrtno ranil. Nesrečni ponočnjak je bil prenesen v bolnišnico, hudodelnik pa drugi dan pe-ljau v zapor. Naša mestna straža je izvrstna, kadar se po senčnatih ulicah sprehaja ali pas pokritimi glavami procesijo z najsvetejšim spremlja, varuje in lepo uniformo kaže, kadar pa ponočnjaki cele noči prevpijejo, mirne prebivalce motijo, škandale po mestu delajo, se kolejo in tatovi kradejo, takrat ni nikjer straže ne v uniformi ne brc* uniforme. Ilič Khodus hic salta! (Hudobija in predrznost). 4. fc. m. prinese na tukajšno c. kr. pošto neka oseba papirnato škatljo z naslovom: „An die geehrte Abtissiu im Kloster in Graz — mit Fnlchtenu. Poštni uradnik osebo opomni, da je treba plakati, gre po denar in hitro je zopet v uradu. 5. zjutraj pošiljatev odide v Gradec, ker pa napis (k sreči) ni jasno narejen bil, in ker se sadje lahko hitro spridi, poslali so iz Gradca škatljo nazaj. Hud smrad je napolnoval sobo in naposled pogledajo, od kod izvira. Odpro škatljo in najdejo v lepe rute zavito novorojeno mrtvo dete (fantiča). Od kod je prišlo, se ne vč. Ako bi bil hudobnež, ki je napis nare-jal, bolj določno naslov napisal, in bi bili v samostanu škatljo odprli — kedo zamore nasledke in pohujšanja našteti, kedo bi jih bil popravil? Korakamo jadrno! (Na sv. Gori) so pretečeno nedeljo prevz-višeni nadškof blagoslovili nove zvonove. Te slovesnosti se je vdeležilo več povabljenih duhovnov iz mesta. Prvo sv. mašo in slovesno pridigo imeljemons. Globočnik, potem je sledila kmalo maša nadškofova in blagoslovlenje zvonov. Slovesnosti primerno pridigo imel je pred veliko mašo — kakor že zadnjikrat omenjeno — P. Evstah Ozimk, mašo pa monsig. dr. Hrast. Po končanem vsem opravilu bila je zahvaljena pesem, popoldne pa pete litanije in blagoslov. Ljudstva se je snidlo lepo število, gotovo bi ga bilo pa še več prišlo, ko bi se ne bila napačna vest razglasila, da bo blagoslovljene še le tretjo nedeljo, ko pride kanalska procesija. Pričujoč bil je tudi Albert Samassa sam in v svoji napitnici je omenil, kolika čast je za-nj, da je bil poslavljen z zaupanjem izdelati to veličastno zvonilo. Tudi mi mu čestitamo, da je delo tako srečno dokončal. To zvonilo je naroden spominek, kteri spričuje, da katoliški Slovenci so vneti za čast božjo in za vse, kar je z njo v zvezi. Še pozni vnuki bodo radostno se spominjali, da so Mariji na čast verni katoličani na sv. Gori spomin postavili in ti so bili večidel — Slovenci. (Blagoslovijetije nove cerkve). V nedeljo 14. junija bo p. n. gospod tominski dekan blagoslovil novo cerkev na Kamnem, katera je bila s posebnim veseljem i gorečnostjo v dveh letih popolnomo sozidana. Tudi ima uže en zvon — stari svetogorski, drugega jej ravnokar lije Goriški zvonar. Razne vos ti.- — Živo srebro so našli te dni v Kropi na Gorenjskem. Prinesli so rudo pokazat tu-kajšnemu potrjenemu kemiku g. prof. Knapič-u, in ta je našel, da je prav veliko živega srebra notri. Še več. Kmetje so kmalu potem našli več funtov čistega živega srebra. Gorenjcem se je toraj odprl nov vir bogastva. „81. N.u — Zdravnik za konje. — Jerneju Pipanu, posestniku v Škrbini na Krasu, je bil pred tremi tedni konj na potu v Gorico silno osla- # bel, da se je Itilo bati, da mu pogine. K sreči pride v gostilnico „k Liziu, kjer stanuje Ant. Perko, konjski zdravnik, ki mu konja reši in ozdravi, da je zamogel že drugi dan ž njim se peljati domov. Zato si šteje J. P. v dolžnost, to občinstvu naznaniti in mu omenjenega zdravnika v enakih slučajih gorko priporočati. << — Is Pernambuco-a v Braziliji (Amerika), kjer imajo očetje kapucini missijon (glavno hišo, iz ktere se podajajo v daljne kraje sv. vero divjakom oznanovat), piše nek kapucinski brat očetu kapucinu v naše kraje (pismo je pisano 15. okt. 1873 in je semkej prišlo pred 2 mescema), da je v nekem kraju dežele Hambacurij, oddelka Mucurij-a, na dan sv. K. Tel. 12, junija 1873 procesijo imel med komaj spreobrnjenimi divjaki — na Goriškem znani Serafi n Madon, iz kapuc, reda, zdaj misijonar v Braziliji. Ker bo pismo samo na sebi in posebno vest o oč. Ser. M. naše bralce in njegove znance gotovo zanimivalo, je prinesemo, če le mogoče, že prihodnjič. — Taki so Mladiči „Tagblatt“ poroča, da je med drugimi tudi „Narodovu vrednik Jurčič pristopil k ljubljanski požarni straži (Feuerwehr), ktera ima do zdej po vsem še nemčursko obliko in namen slaviti in vzdrževati pri nas nemški element, Med mladoslovencem in prusakom je tedaj tako malo razločka, kakor med „feierberskow kapo in pa prusko čelado. Tedaj dr. Ploj podpira v Ptujem nemško kazino, wNarodovciu pa v Ljubljani liem-čurska društva. Zdaj naj pa še kdo reče, da so taki ljudje domačini in Slovenci. — Ministersko poročilo o škodi, katero je naredil mraz meseca aprila in maja, pravi, da je največ trpela Kranjska dežela, zlasti Do- Ili lenska stran, Tirolska in Dalmacija pa najmanj. Toraj misli ministerstvo, da bo na Kranjskem slaba letina, dasiravno se bolezen trte še ni pokazala; malo bolje bo na Goriškem. Da bi le tudi davkarje na to ozir jemale, kedar pobirajo davke. — G. Andr. Znidarčič-cva „Abccednicau dobiva se v Gorici pri bukvarjih Wokulatu in Filaku in pri pisatelju na Banjšicak. — Katoliška tiskarnica je dovoljena. Posla ii o. Slavno urcdn štvo ! Sumiči se, da sem jaz pisal zadnji dopis iz Ljublj. v „Glas.“ Ker bi to vsa-kako leliko meni škodovalo itd. prosim, da sl. uredništvo poterdi, da nijsem jaz niti o ve ga dopisa pisal, niti nijsem ž njim v nobeni zvezi. Franjo Set ina l/r. učit. kand. III. leta. V Ljubljani G. junija 1874. *) *) Dostavek uredništva. G. Franjo Šetina nam ni še nobenkrat za list kaj pisal. Radovedneže pa žavrne-mo na današnji dopis iž Ljubljane. Borsni kurzi na Dunaji ll. junija. Enotni drž. dolg. v papirju . . gl. kr. (59.35 „ „ „ srebru . . 74.(35 Drž. posojilo leta 1860 . . . 107.75 Akcije narodne banke .... 989.— Kreditne akcije 219.75 London 111.75 Napoleon d’ or 8.947 Cekini • Adžjo srebra 105.50 Oznan lini k • €I<1 nti\ 1T6? — •— Svetinja za napredek | Svetinja za zr.sluge j ALBERT SAMASSA c. kr. dvorni zvonar, izdelje valeč strojev in raznoterega orodja pri gašenji ognja v Ljubljani priporoča p. n. cerkvenim predstojnikom in občinskim zastopom : V bran a zvonila 0 z vso potrebščino, kakor jarmi, ojnice, okovi. Zvon tudi 40 centov teže, zamore en mož zvoniti ; dalje priporoča vse vrste brizgalnic, orodja za gašenje, vodnjake, cerkvene svečnike iz medenine, ventile, šravbe itd. itd. po naj nižji ceni Občinam in gasilnim ciružtvoni, da si zvonove in gasilno orodje lahko omislijo, privolim plačevanje y obrokih. Diploma pripoznanja ) ( Diploma pripoznanja 14 svetinj Odgovorni izdavatelj in urednik: ANTON VAL. TOMAN — Tiskar: SEITZ v Gorici.