flnati za istrske in mediteransl^e študije Sinnaii di Studi istriani e mediterranei AnnaCsfor Istrian and Mediterranean Studies 10/'9 7 ftnad za istrs(<& in mediteranst^e študije flntiaCi di Studi istriani t mediterranei Annakfor Istrian and'Mediterranean Studies 10/'97 UDK009 ISSN 1408-5348 4 5 «1 ISSN 140ß-534fl / / l<4UÖ OJ4UTO 1< wf , 9771408534015 UD K 009 ISSN 1408-5348 ANNALE Anaii za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrsan and Mediterranean Studies 10/'97 series historia et sociología 4 KOPER 1997 ANNALES 1ü/'97 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e ¡necliterranei - Annals for IsSrian and Mediterranean Studies ISSN 1408-5348 UDK 009 Letnik VIL, leto 1997, številka 10 UREDNIŠKI ODBOR/ COMITATO DI REDAZIONE/ BOARD OF EDITORS; prof. dr. Furio Bianco (IT), Tomaž Bizajl, dr. Milan Bufon, dr. Lucija Čok, mag. Darko Darovec, dr. Goran Filipi (HR), dr. Boris M. Gombač, Vesna Gomezel Mikolič, Aleksej Kale (IT), dr. Avgust Lešnik, prof. dr. Darja Miheiič, Dario Marušič, mag. Iztok Ostan, Amalia Petronio, prof. dr. Ctaudio Povoio (IT), prof. dr. Drago Rotar, Vida Rožac-Darovec, mag. Alenka Šauperl-Zorko, Salvator Žitko, Matej Župančič Glavni u re d n i k/Reda ttore Capo/Chief Editor: mag. Darko Darovec Odgovorni urednik/Reda ttore responsahile/ Responsible Editor: U redni c a/Redattrice/Editor: Lektor)i/Supervisione/Language Editors; Prevajalci/Tradultori/Translators: Oblikovalec/Progetto graf ico/Graphic design: Prelom/Composizione/ Typesetting: Tisk/ Stampa/ Print: Izdajatelja/Editori/Published by: Salvator Žitko Vesna Gomezel Mtkolič Vesna Gomezel Mikolič {si.}, lože Hočevar {si.), Henrik Ciglič tangi.), Elizabeta Šušmelj Vidovič (angl.), Vida Gorjup-Posinkovič (it,), Sergio Settomini (it.) Henrik Ciglič (mg)./si.), Elizabeta Šušmelj Vidovič (angl,/s!.), Vida Gorjup-Posinkovič (si.}, janež Mikic (si.), Klara Hočevar (si.), dr. Brigitta Mader (nem.), Mirjana Kramarič (it.), Silva Ličen (it,), Sergio Settomini (it.), Tuilio Vianello (it.), Maja Meh (fr.), Irene Mislej (špan.) Dušan Podgornik Franc Čuden - Med it d.o.o. Paco-Gepard 1, Koper 1997 Zgodovinsko društvo za južno Primorsko / Societa storica del Litorale- Znanstveno-raziskova.ino središče Republike Slovenije Koper / Centro di rlcerche scientifiche detla Repubblica di Slovenia, Capodistria / Science and Research Centre of the Republic of S/o ven fa, Koper Salvator Žitko, dr. Lucija Čok Znanstveno-raziskovaino središče Republike Slovenije Koper, SI-6000 Kope!"/Capodistria, Garibaldi jeva/Wa Garibaldi 18, p.p./P.O.Box 612, tel.: ++386 66 271-702, fax 272-317; EMail; annales@zrs-kp.si, Internet: http://www.zrs-kp.si/ Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija te številke je bila zaključena 15. oktobra 1997. Za izdajatelja/Per gli Editori/Publishers represented by: Sedež uredništva/Sede della redazione/ Address of Editorial Board; Sofinan ci rajo/Supporto finanziario/ Financially supported by: Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, Zavod za odprto družbo - Slovenija, Mestna občina Koper, Občina Izola, Občina Piran, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, Banka Koper ter drugi sponzorji Nenaročenih rokopisov in drugega gradiva ne vračamo. Rokopise in naročila sprejemamo na sedežu uredništva. Rokopise lahko pošiljate tudi članom uredništva, Naklada/ Tira tura/Circulation: 800 izvodo\>/copie/copies Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415 - 550792 m h. z dne 21.9.1992 je revija Annalcs proizvod, od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 tarife davka od prometa proizvodov in storitev. 2 ANNALES 10/'97 Anali zii istrske in mediteranske študije - Anriaii d i Studi i stri a ni e mediterranei - Annals for istrian and Mediterranean Studies UDK 009 Letnik VIL, Koper 1997, številka 10 iSSN 1408-5348 VSEBINA / INDICE GENERALE/ CONTENTS Seznam kratic ....................................................... 6 Indice delle abbreviation!/ List of abbreviations Uvodnik ................................................................ 7 Editorial ................................................................ 8 ARHEOLOŠKE ŠTUDIJE / STUDI ARCHEOLOGICI j ARCHAEOLOGICAL STUDIES Anton Velušček: Impresso keramika iz jame Pejca v Lašci pri Nabrežini .................................... 11 Impresso ceramics from the cave of Pejca in LaSca near Nabrežina Predrag Novakovič, Helene Simoni: Archaeology of the Kras dolinas ............................ 19 Arheologija kraških dolin Branko Mušžč: Magnetic susceptibility measurements in dolinas....................................... 37 A'ierfive magnetne susceptibiinosti v vrtačah Tom L ova nič, Katarina Čiifar, Jernej Mudo! in, Bei a Bernik-Machtig: Denclrokronološka analiza strešne konstrukcije župnijske cerkve Sv. Jurija v Piranu (občina Piran, Slovenija).......................... 43 Dendrochronological analysis ofthe roof construction ofthe church ofSt. George in Piran (municipalitv of Piran, Slovenia) Katja Oven, Elisa Possenti, Matej Župančič: Raddrizzamento fotogram métrico digitale di fotografié non meíriche (iJ caso degli oggetti archeologici) ......................................................... 53 Digitalno fotogrametrično redresiranje nemetrične fotografije - primer arheoloških predmetov Brigitta Mader: Der Fall Savini - Die archäologischen Ausgrabungen des k.k. Naturhistorischen Hofmuseums in der Fliegen- und der Knochenhohie bei Dane unter der Leitung von josef Szombathy (1910-1911) und das gerichtliche Nachspiel zwischen Wien und Tri est (1911-1914) ................. 59 Zadeva Savini - arheološka izkopavanja c.k. Naravoslovnega dvornega muzeja v Mušji in Skeletni jami pri Danah pod vodstvom Josefa Szombathyja (1910-1911) in kasnejši sodni epilog med Dunajem in Trstom (1911-1914) KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA -ROTUNDA KARMELSKE MATERE BOŽJE V KOPRU / IL BATTISTERO Di SAN GIOVANNI BATTISTA -ROTONDA DELLA MADONNA DEL CARMINE DI CAPODISTRIA / BAPTISTERY OF ST. JOHN THE BAPTIST -ROTUNDA OF OUR LADY OF MOUNT CARMEL iN KOPER Janez Hofler: Ob odkritju Kristusove podobe na oboku Marijine rotunde v Kopru ....................... 75 Some observations on the occasion of the newly discovered Christ 's fresko on the vault of the Rotunda of Our Lady of Mount Carmel in Koper Mojca Guček: Metodologija zavarovalnih konservatorskih raziskav v Marijini rotuncli v Kopru in in nova odkritja .................................... 81 Protective conservationist research methodology and some new discoveries in the Rotunda of Our Lady of Mount Carmel in Koper Marko Stokin: Arheološka interpretacija rotunde Karmelske Matere božje v Kopru v kontekstu umetnostnozgoclovinske stroke .............................. 87 An archaeological interpretation ofthe Rotunda of Our Lady of Mount Carmel in Koper from the aspect of history of art Mojca Kosmatin Fras: Tridimenzionalna metrična dokumentacija in digitalni ortor'oto Marijine rotunde v Kopru..................................................... 91 Threedimensional metric documentation and digital orthophoto ofthe Rotunda of Our Lady of Mount Carmel in Koper Miran Erie, Alojz Umek, Matej Župančič: Datacija lesa iz ostrešja kapele Karmelske Matere božje v Kopru in poizkus zgodovinske umestitve ......................... 97 Dating of wood from the roofing of the Rotunda of Our Lady of Mount Carmel in Koper and an attempt of its h is torical em pi a ce m en t ANNALES 10/'97 Anali za istrske in mediteranske Študije - Annali di Studi isiriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies GOSPODARSKOZCODOVINSKE ŠTUDl|E / STUDI STORICO-ECONOMICI / ECONOMIC-HISTORICAL STUDIES Darko Darovcc: Istra od srede 13. do začetka 19. stoletja v luči gospodarskozgodovinske literature: rezultati in perspektive .......................... 107 /stra from the mid 13th to the beginning of the 19th century from the point of view of economic-historical literature: results and perspectives Darja Mihelič: Cene obrtnih storitev v mestih slovenskega prostora pred sredo 14. stoletja {Primorje - notranjost) ........................................... 117 The prices of craft services in our towns before the mid 14th century (the Littoral - inland) Eva Holz: Poglavitne prometne povezave v avstrijski Istri v 18. stoletju ................................. 125 Some interesting points about traffic connections in Austrian t stri a in the century Alja Brgiez Uranjek: Nepremična posest v Piranu ob koncu 16. stoletja - Primerjalna ocena urbane podobe Pirana ob koncu srednjega in v začetku novega veka .......................................................... 1 39 Real estate in Piran at the end of the 16''' century -Comparative analysis of the urban structure of Piran at the end of the Middle Ages and at the beginning of modern times Aleksander Panjck: Kmetijstvo in trgovina na Goriškem v novem veku: kmečki upor leta 1 713 iz gospodarskozgodovinske perspektive ....... 15.3 Agriculture and trade in the Gorizia region in modem times: peasant rising in 1713 from the economic-historical perspective Bruno Volpi Lisjak: Uporaba vulkanske zemlje z otoka Santorina za pomorske gradnje na vzhodnem in severnem Jadranu v času avstrijske oblasti (Iz Državnega arhiva v Trstu) ...... 163 Terra vulcanica cli Santorino. Suo utilizzo per le costruzioni portuali in Adriatico durante H periodo austriaco 1779-1918 MIGRACIJE / MIGRAZIONI / MIGRATIONS Ferdo Gestrin: Slovani v Italiji v zgodnjem srednjem veku ....................................................... 177 Slavs in Italy in the early Middle Ages Lovor!» Čoraiič: Migracije sa istočnojaclranske obale u Veneciju (15.-18. st.) ................................ 185 Migrations from the eastern Adriatic coast to Venice (15th-!8th cent,} Aieksej Kale: Selitvena gibanja ob zahodnih mejah slovenskega etničnega prostora: teme in problemi ................................................... 193 Migration trends along the western borders of the Slovene ethnic territory: topics and problems Aleš Brecelj: Nekaj podatkov o izseljevanju iz Slovenskega primorja v južno Ameriko, predvsem v Argentino ............................................ 215 Algunos aspectos de la historia de la emigración del Litoral esloveno hacia Sudamérica, especialmente a la Argentina Irene MisSej: Emigration des artistes de la Primorska .............................................................. 237 Izseljevanje umetnikov s Primorskega Piero Purini: L'emigrazíone da Trieste neí dopoguerra ......................................................251 Izseljevanje iz Trsta po 2. svetovni vojni REGIONALNA POLIFONIJA II./ POLIFONIA REGIONALE II/ REGIONAL POLYPHONY II. Coíin H. Williams: European regionalism and the search for new representational spaces ..................265 Evropski regionalizem v luči iskanja novih reprezentativnih prostorov Peter Rusija: "Italijanska knjiga je nam in Avstriji nevarniša nego italijanski meč".................,.,.......... 275 "The Italian book is a greater threat, to us and Austria than the Italian sword" Matjaž in Vladimir Klemenčič: The role of the border region of the northern Adriatic in Italy, Croatia and Slovenia in the past and in the process of European integration ......................................... 285 Vloga sevemojadranske obmejne regije med Italijo, HrvaŠko in Slovenijo v preteklosti in v procesu evropske integracije Milan Bufon: Geopolitical and ethnic transformations in the upper Adriatic between conflicts and integration perspectives ....................295 Geopolitične in etnične transformacije v zgornjem Jadranu med konflikti in integracijskimi perspektivami jernej Zupančič: Razsežnosti regionalne identitete na primeru Istre in Koroške .................... 307 Ev fens i ven ess of regional identity in the case of Istria and Carinthia 4 ANNALES 10/97 Anali za istrske m mediteranske študije - Amtali di Studi istriani e mediterranei - Annals for istrian and Mediterranean Studies JADRANSKE ETIMOLOGIJE / ETIMOLOCIE AORIA TiCHE / ADRIATIC ETYMOLOGIES Goran Filipi: Nekoliko termina iz betinske brodogradevne terminologije ................................ 319 Expressions from the Betina shipbuilding terminology Barbara Burššc Giudici:!! primitivo aratro nell'idioma istrioto di Sissano................................ 335 Primitivni plug v šišanskern istrskem narečju DELO NAŠIH ZAVODOV iN DRUŠTEV / ATT I VITA DEI NOSTRIISTSTUTS E DELLE NOSTRE SOCIETA / ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIA TIONS Lucija Čok: ZRS Koper v tretjem letu svojega delovanja .............................................................. 345 ZRS Koper in its third year of activity Alberto Pucen 120 let piranskega arhiva .............. 348 120 years of the Piran Archives Saivator Žitko: Razstava "Govoreče podobe" (Ilustrirana padovanska biblija med besedo in podobo} Akademije dei Concord i iz Rov i ga.......................................... 348 Exhibition "The Speaking Images" (illustrated Padua Bible between words and images) by Academia dei Concordi from Rov igo Pieíra Saraceno: Costituzione deil'lstituto Luisa Giorgieri Saraceno ....................................... 349 Ustanovitev Inštituta Luisa Giorgieri Saraceno OCENE IN POROČILA/ RECENSIONS E RELAZIONI / REVIEW'S AND REPORTS Radovan Cunja: "Nuovi dati sulla ceramics dal basso Medioevo al Rinascimento in Friuli: produzione locale e cliffusione verso le aree transalpine". Giornata di studio {študijski clan)....... 351 Snježana Karinja: Mednarodni posvet "Sklad u kamenu - tehnike obracie, gradnje i dekoracije u kamenu kroz povijesna razdoblja" ...................... 352 Snježana Hozjan: IV. dani Matka Laginje..............353 D. André et al. : La plume et les gouffres. Correspondence de E.-A. Martel (18G8-1936} (Andrej Kranjc) ................................. 354 Zbornik društva za povjesnicu. Sv. 3 (Snježana Hozjan) ................................................. 355 Buzetski zbornik, 23. knjiga (Božo Jakovljevid) .....357 Darko Darovec: Kostei Petrapilosa (Božo Jakovljevič) ................................................. 358 N. Badurina, L. Čoralič, L Prijatelj-Pavičič: Hrvatska - Italija. Stoljetne veze: Povijest, književnost, likovne umjetnosti (Jvica Pietikosič) .. 360 Storia & Computer. Alla ricerca del passato con i'inforniatica (Dario Tomasella) ......................361 Mojca Ravnik: Bratje - sestre - stmiči - zermani: družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri (Nataša Hlaj) .................................................. 364 Rodik med Brkini in Krasom. Zbornik ob 350-letnici cerkve (Milan Pregelj) ......................... 366 Eva Mase!, johann Strutz: Interculturalità. Una bibiiografia per Alpe-Adria (Vesna Gomezel Mikolič) ...................................... 368 Vera Kržišnik-Bukič: Narodnostna sestava v obmejnem prostoru med Slovenijo in Hrvaško (Karmen Medica) ..................................... 369 Kazalo k slikam na ovitku ...................................... 371 Index to pictures on the cover .............................,.3/1 Navodila avtorjem ................................................. 373 Instructions to authors............................................ 375 Sinopsisi ................................................................ 377 Sinossi / Synopses 5 ANNALES 10/'9 7 Anali za istrske in mediteranske Študije - Annali d i Studi istriani e mediterranei - Annals for Isirian and Mediterranean Studies SEZNAM KRATIC / INDICE DELLE ABBREVIAZIONI / UST OF ABBREVIATIONS Ai fr Archeologia lugoslavica, Beograd AMSI I Atti e Memorie délia Société Istri ana d i Archeologia e Storia Patria, Parenzo, Venezia, Trieste ANNALES I Anali za istrske in mediteranske študije / Annali d i Studi isirian i e mediterranei /Annals for Istrian and Mediterranean Studies, Koper ANU BiH fr Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Sarajevo AS I Arhiv Republike Slovenije /Archives of the Republic of Slovenia, Ljubljana AS1M fr Arhiv Slovenske izseljenske matice, Ljubljana ASPC fr Archivio Storico Provinciale di Gorizia AST I Archivio d i Stato di Trieste ASV fr Archivio cli Stato di Venezia ATr I Archeografo Triestino, Trieste AV I Arheološki vestnik, Ljubljana AZSI fr Arhiv Zveze slovenskih izseljencev iz Furlanije-juiijske krajine, Čedad 8 MC V I Biblioteca del Museo Corres, Venezia CB1 fr Centar za balkanološka ispitivanja ANU BiH, Sarajevo CSCE fr Council for Security and Cooperation in E Li rope ES fr Enciklopedija Slovenije EU fr European Union EZ I Evropska zveza FF fr Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani / Faculty of Arts, University of Ljubljana GUB. AR H. fr Gubernijski arhiv HAZU fr Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb INZ I Inštitut za novejšo zgodovino/Institute of Contemporary History, Ljubljana ISH fr Inštitut za humanistične študije /Institute of the Humanities, Ljubljana JAZU t Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb J NO I Jugoslavenska narodna obrana KDSM t Koledar Družbe sv. Mohorja KLAK fr Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt M.E.F.R.M. fr Mélanges d'École française de Roms MZVNKD fr Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Piran /Istituto intercomunale per la tutela dei beni ambientali culturali, Pirano NŠK fr Narodna in študijska knjižnica, Trst/ Biblioteca Nazionale Slovena e degli Studi, Trieste O.K.A. fr Oberstkämmerer-Amt Wien OSŒ fr Organisation for Security and Cooperation in Europe PA » Piranski arhiv/Archivio di Pirano PAK I Pokrajinski arhiv Koper/Archivio regionale cli Capodistria PI fr Pagine istriane, Capodistria PMK fr Pokrajinski muzej Koper/Museo regionale di Capodistria PMSMP fr Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran/ Museo del mare "Sergej Mašera" Pirano PSBL fr Primorski slovenski biografski leksikon RCRS ) Restavratorski center Republike Slovenije / Slovenian Restoration Centre, Ljubljana RivScPr fr Rivista di Scienze Preistoriche, Firenze SA fr Standisches Archiv SAZU fr Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Slovenian Academy of Sciences and Arts, Ljubljana SBL fr Slovenski biografski leksikon SLAG fr Steiermärkiscbes Landesarchiv, Graz SLORI fr Slovenski raziskovalni inštitut, Trst/ Istituto sloveno di ricerche, Trieste SPPFVG fr Societä per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia, Trieste T.P.T. fr Tribunale Provinciale di Trieste ZČ fr Zgodovinski časopis, Ljubljana 1947 VK fr Vicedominska knjiga ZRC SAZU fr Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti /Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Ljubljana ZRS Koper fr Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper/Centro cli ricerche scientifiche della Repubblica di Slovenia, Capodistria /Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper ZIT fr Založništvo tržaškega tiska, Trst/Trieste OKRAJŠAVE / ABBREVIAZIONI / ABBREVIATIONS a.e. fr arhivska enota b. fr busta (ovojnica) f. frfolio Fz. fr Faszikel H. fr Heft K. I Karton M fr Miszeilen Nr. fr Ntimmer/numero op. ur. fr opomba uredništva Seh. fr Schachtel Sq. fr sequentes š. I arhivska škatla u.a. fr unitä archivistica 6 ANNALES 10/'97 Anati za istrske in mediteranske Študije - Annaii di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies UVODNIK Pred sabo imamo že 10. številko Analov za istrske in mediteranske študije, kar samo po sebi vabi k razmišljanju o vlogi in poslanstvu, ki jo ima ta revija v našem prostoru. Od samega začetka je šlo za ambiciozen projekt, ki je težil k oblikovanju znanstvene, visoko kvalificirane tribune, ki naj bi zapolnila s svojim intelektualnim sporočilom že dolgo opazno vrzel. Ob listanju pričujoče številke, ki v okviru več tematskih sklopov obravnava širok spekter družboslovnih in humanističnih tem, še enkrat lahko upravičeno rečemo, da se je načrt izkazal kot uspešen, saj so Anali kmalu dobili potreben kvalitetni zagon. S tem so dokazali, da se okoli njih zbira mlada, inteligentna generacija, ki se zmore izraziti s svojo specifično govorico in ustvarjalno sodelovati pri oblikovanju naše sedanjosti in bodočnosti. Poseben prepoznaven znak Analov za istrske in mediteranske študije je njena multi- in interdisciplinarnost, ki leži k prepletanju humanističnih in naravoslovnih tematik. Gre za načrtno programsko Izbiro, zasidrano v prepričanju, da je treba v sodobnem svetu, kolikor je mogoče, premostiti klasične pregrade med raznimi znanstvenimi smermi in težiti k tisti celovitosti, o kateri je rekel Goethe, da je edina možnost nepristranskih in resničnih spoznanj. V tem smislu Anali zajemajo v ris svojega obzorja celoten geografski prostor ob severnem Jadranu in se soočajo z njegovimi kulturnimi, zgodovinskimi in naravoslovnimi značilnostmi v želji, da bi razumeli, kako človek spreminja in si prilagaja ambient, v katerem živi, S tem izzivalnim pristopom pa seveda tudi sami postajajo pomemben dejavnik sprememb in intelektualne rasti celotne družbe, iz katere nastajajo in kateri so namenjeni, ter v nacionalnem pomenu sooblikujejo razvoj ene poglavitnih slovenskih regij. Še drugo njihovo značilnost je treba poudariti, in sicer dejstvo, da gre za večjezično revijo, ki si skuša zagotoviti svoje bralce ne samo med slovensko kulturno srenjo, temveč tudi v širšem sredozemskem in evropskem prostoru. Tudi ta izbira izvira iz zavesti, da si Slovenci kot številčno majhen narod, vpet med dosti večje sosede in postavljen v geografski prostor med srednjo Evropo in Sredozemljem, ne moremo dovoliti intelektualne avtarhije, temveč da se moramo pogumno soočati s svetom. V tem smislu ostajamo tudi zvesti tisti naši najbolj plodni kulturni tradiciji, ki je črpala svoje življenjske sokove iz evropske intelektualne zakladnice in si jih je znala prisvojiti v skladu s svojim čustvovanjem in razumom. Sledeč znanstvenim načelom, Anali stremijo k odpiranju in pretoku idej med znanstveniki po vsem svetu, kar govori v prid kulturne zrelosti slovenske družbe, v kateri plurilingvizem ne pomeni odstopanja od lastne identitete, temveč dokaz tiste resnične odprtosti do bližnjih in daljnih sosedov, brez katere si ni mogoče predstavljati skupnega evropskega doma. Jože Pirjevec 7 ANNALES 10/'97 Anali za istrske in mediteranske študije - Annati cii Studi istriani e med i terra net - Annals for Istrian and Mediterranean Studies EDITORIAL Considering that this is already the 10tlfi number of the Annals for Istrian and Mediterranean Studies, we are virtually invited to ponder about the role and the mission this journal has had in this particular part of the world. From the very beginning it was a daring project, its main aim being to create a scientific, highly qualified platform from which the long noted gap would be bridged with its intellectual approach. While leafing through this issue, which with a number of subjects deals with a wide spectrum of topics in the sphere of the humanities, we are yet again entitled to say that the plan turned out very successful indeed, for the Annals soon gained the necessary impetus and proved that a young, intelligent generation has gathered around it - a group of people capable of expressing themselves with their specific language and creatively participating in the making of our present and future times. A special distinguishing feature of the Annals for Istrian and Mediterranean studies can he ascribed to the fact that the journal is mulii- and interdisciplinary, which means that, it includes topics covering the humanities as well as natural science. It is a question of a carefully planned choice anchored in the belief that in the contemporary world we should, if at all possible, bridge the usual barriers between various scientific trends and strive for the integrity about which Goethe said that was the only possibility of unbiased and true cognitions. In this sense the Annals encloses, within its horizon, the entire geographical space along the Northern Adriatic, dealing with its cultural, historical and naturalistic characteristics, in order that we shall realise how man is changing and adapting the environment in which he lives. With this provoking approach, however, the journal itself is becoming a significant factor of change and the intellectual growth of the entire society, from which it has grown and for which it is meant, and is playing an important role in the creation of one of the major Slovene regions. The Annals' second distinguished characteristic lies in the fact that we are dealing with a multilingual journal, which wishes to attract its readers not only amongst the Slovene cultural community but. also in wider Mediterranean and European territories. This choice, too, originates from the perception that we, the Slovenes, who as a numerically inferior nation are positioned between Central Europe and the Mediterranean as well as much larger neighbours, cannot take the liberty of becoming intellectually autarkic but must bravely face the world. In this sense we have remained faithful also to our most prolific cultural tradition, which has been pumping its life juices from the European intellectual treasury and has been able to appropriate them in compliance with its sentiment as well as reason. Following the scientific principles, the Annals strive for an open flow of ideas between scientists from all over the world, which speaks in favour of the cultural maturity of the Slovene society, in which the plurilinguism means not a deviation from our own identity but is a proof of that particular true openness towards our near and fat-neighbours, without which a common European home could simply not be imagined. joze Pirjevec 8 ARHEOLOŠKE ŠTUDIJE STUDI ARCHEOLOGICI ARCHAEOLOGICAL STUDIES ANNALES 10/'9 7 izvirno znanstveno delo UDK 902(450.361 Tržaški Kras) 903(450.361 Tržaški Kras)(049.32) ¡MPRESSO KERAMIKA IZ JAME PEJCA V LAŠCI PRI NABREŽINi* Anton VELUŠČEK Inštitut arheologijo ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 IZVLEČEK Med raziskovalci z območja bivše Jugoslavije je splošno sprejeta teza, da s pomočjo tržaškokraške impresso keramike lahko govorimo o impresso kulturi kot o začetku neoiitika na kraškem območju okolice Trsta in zahodne Slovenije. Avtor je mnenja, da zelo redke in tudi vprašljive najdbe starejše neolitske kulture na tem območju govore, da moramo lokalni začetek neoiitika povezovati šele z nastopom srednjega neoiitika v Dalmaciji. Ključne besede: neolitik, impresso keramika, Kras, Trst, kronologija Raziskovalci z vzhodnega Jadrana brez izjeme priznavajo impresso najdbam s Tržaškega Krasa enak pomen, kot ga imajo podobne impresso najdbe v Dalmaciji in na vzhodnojadranskih otokih1 (Korošec, 1960; Leben, 1967; 1973; Bregant, 1968; Batovič, 1973; 1978; 1979; Benac, 1977; Budja, 1993). Po njihovem lahko v obeh primerih govorimo o najstarejši impresso stopnji vzhodnojadranskega neoiitika, z drugimi besedami, o istočasnem začetku neoiitika na celotnem vzhodnem Jadranu (Batovič, 1973, 72) ali istočasnem razvoju (ali izbornem prevzemu) pridelovalnega gospodarstva v okviru mezoiitskih skupnosti v Dalmaciji in na območju Caput A driae (Budja, 1993, 178). Zanimivo je, da italijanski in drugi tuji avtorji vidijo v tržaškokraski impresso keramiki popolnoma nekaj drugega. Po njihovem mnenju se po kronološki shemi za vzhod noj actranski del bivše Jugoslavije na območju Caput Aclriae začne neolitik šele z nastopom sred-njeneolitske kulture, ki je na Tržaškem Krasu za razliko od impresso najdb izredno dobro dokumentirana (Bar-field, 1972, 187; Radmilli, 1972, 136; Cannarella, 1973, 161 sq.; Biagi et al., 1993, 49, 54; Montagnari Kokelj, 1993, 74; Miiller, 1994, 191), Pri tem se mi zastavlja vprašanje, kako je lahko prišlo do tako nasprotujočih si spoznanj o najzgodnejšem neolitiku na Tržaškem Krasu. Pri vzhodnojadranskih avtorjih do danes nisem naletel na nikogar, ki bi na to vprašanje poskušal odgovoriti. Vsekakor še vedno velja, da najdbe impresso keramike na kraškem območju v okolici Trsta lahko opišemo z besedami, ki jih je pred leti zapisal Širne Batovič (1973, 66): "...U spomenutim pečinama s poznatom stratigrafijom stariji neolit nažalost je vrlo sirornašan pa se ne može sire istraživati ni upoznati. Vrlo je rijetka i keramika toga razdoblja, a ostali ma-terijal ugiavnom nije izoliran. Osim toga nije jasno izoliran ni kulturni sloj starijeg neoiita, pa je lesko razmatrati pojedine pojave. Zato još nije poznala ni stratigrafska podjela kao ni evolucija samog starijeg neoiita, ili impresso keramike na području Istre i Krasa. Prema tome smo zasad još uvijek prisiljeni impresso keramiku razmatrati isključivo na osnovu njenih tipo-loških svojstava". V želji, da bi odgovoril na zastavljeno vprašanje ali vsaj nakazal problem, ki je v nekdanji Jugoslaviji iz tega nastal, se moram vrniti za približno pol stoletja nazaj v čas, ko so se pri nas pojavila prva dela, ki so "trža- ViaSka jama, Caverna del Pettirosso, Reg. 148, V.G, 260, občina Devin - Nabrežina, Italija. Članek je bi I dokončan in pripravljen za tisk avgusta 1995 (op. avtorja) in je bil sprejet v redakciji Annales 18.2.1997 (op. ur.). 11 ANNALES 10/'97 Anton VELUŠČEK: ÎMPRE5SO KERAMIKA M JAME PEICA V lASCf PRI NA8REŽ1N!, il-18 škokraško impresso keramiko" vključevala v sklop vzhodno j a tiranske impresso kulture.' josip Korošec je bi i prvi, ki se je pri nas ukvarjal s problematiko najstarejšega neolitika na Tržaškem Krasu. Ugotovil je, da so podatki o impresso kulturi na Tržaškem Krasu izredno skromni in domnevno vprašljivi, toda po njegovem lahko upravičeno govorimo o obstoju impresso kulture na tem območju {Korošec, 1960, 13). Omenja kot edino, in še to vprašljivo, najdišče z impresso keramiko Pejco v Lašci (Korošec, 1960, 8). Kot "reminiscenca na impresso keramiko v neki mlajši, v našem primeru daniiski kulturni skupini" je predstavljen keramičen fragment iz Pečine pod Muzarji (Korošec, 1960, 14, T. 8: 4). Koroščevo ugotovitev je nekaj let pozneje uporabil tudi Batovič (1965, 25, 36) pri dokazovanju razprostranjenosti vzhodnojadranskega starejšega neolitika. Kmalu zatem je navedel in kar tiral še tri na jdišča na Tržaškem Krasu, ki naj bi skupaj z najdiščem v Rejci v Lašci in drugimi vzhodnojadranskimi najdišči vzdolž obale in na otokih predstavljala vzhodnojadranski starejši neolitik (Batovič, 1966, 106, T. 2), in v tej razpravi o impresso kulturi ugotovil, da "...nalazišta u Slovenskom primorju predstavljaju starije nalaze bez dokumentacije". Kljub temu, da so Koroščeva in Balovičeva dela postavila temelj nadaljnjim raziskavam tržaškokraškega starejšega neolitika, je bil prvi med vzhodnojadranskimi avtorji, ki se je podrobneje poglobil v problematiko impresso kulture na Tržaškem Krasu, prav gotovo France Leben. Lebnov namen je bil predstavitev arheoloških najdb iz različnih obdobij (od neolitika do pozne antike), najdenih v kraških jamah ob arheoloških izkopavanjih (Leben, 1967). V tem sklopu je predstavil (udi tiste najdbe in najdišča, ki po njegovem nedvoumno spadajo v vzhodnojaclranski starejši neolitik, Poudariti moram, da se njegovi podatki (Leben, 1967, 49, 57, 65, 77) o najdiščih z impresso keramiko na Tržaškem Krasu nekoliko razlikujejo od Batovicevih. V nasprotju z Ba-tovičem še ne omenja impresso keramike iz Pečine na Leskovcu (Leben, 1967, 60). Batovič je v sedemdesetih letih spremenil pogled na maloštevilne in slabo dokumentirane impresso keramične najdbe iz jam na Tržaškem Krasu (Batovič, 1973), ki ga je zagovarjal desetletje pred tem (Batovič, 1966, 106). Tokrat je tudi s pomočjo tržaškokraške keramike definiral 1. stopnjo impresso kulture na vzhodnem Jadranu (Batovič, 1973, 64, 66; 1979, 496, 499). Batovič je šel pri interpretaciji tržaške impresso keramike še naprej, saj po njegovem lahko na Krasu identificiramo, sicer v jamah izredno slabo dokumentirano, 2. impresso stop- njo (Batovič, 1973, 70; 1979, 501). Pri dokazovanju lokalne 2. impresso stopnje, v kateri naj bi se začela razvijati tudi poljedelstvo in živinoreja, piše: "...Drugi stupanj če se pretežno nah žiti u naseljima na otvo-renom prostoru, kakvih se našlo več/ broj u Dalmaciji Hi u južnoj Italiji, ali ona na Krasu još nisu otkrivena" (Batovič, 1973, 68). Tretja stopnja vzhodnojadranske impresso kulture je na Tržaškem Krasu po njegovem mnenji! preveč nejasna in zato tudi še nedefinirana (Batovič, 1973, 72). Iz tega se vidi, da je Batovič v osnovi sprejel Koroščev in Lebnov pogled na obstoj tržakokraške impresso kulture (Batovič, 1975; Korošec, 1960; Leben, 1967). Od takrat dalje (Batovič, 1973; Leben, 1973) velja, da so najdišča z impresso keramiko s Krasa kot nedvomen dokaz o obstoju impresso kulture na Tržaškem Krasu vključena v inietpretacijske modele vzhodnojadranskega neolitizacijskega procesa (o tem Budja, 1993, 175). Do današnjih dni je poleg "tržaškokraške impresso stopnje" ostala nedefinirana in nepojasnjena tudi Koroščeva teza (Korošec, 1960, 28) o nekeramičnem neo-litiku na Tržaškem Krasu, "ki pa v resnici lahko pripada še končnim fazam mezolitika", čeprav je v isti sapi zapisal, da "je danes še nemogoče sklepati, ali je bilo Slovensko Primorje naseljeno tudi v mezolitskem času ali ne". Batovič je Koroščevo tezo o nekeramičnem neo-litiku na Tržaškem Krasu brez ustreznih arheoloških podatkov kol trenutno neutemeljeno upravičeno zavrnil (Batovič, 1973, 64). Pred nedavnim je Še nedokazano Koroščevo tezo o nekeramičnem neolitiku na območju Tržaškega Krasa ponovno aktualiziral Mihael Budja (Budja, 1993, 163). Opozarja nas na "proces neolitizacije, ki je kot prehod h kmetovanju na kraškem dinarskem področju Slovenije prepoznan že v mezolilskih kontekstih" (Budja, 1993, 178). Preči nedavnim sem opozoril na dvomljivo vrednost arheoloških podatkov, s katerimi Budja dokazuje navedeno tezo (Velušček, 1995). Danes vemo, da glede na razpoložljive podatke lahko govorimo le o keramiki v mezolitskem horizontu, torej obratno, kot je domneval Korošec (Korošec, 1960, 28; Budja, 1993, 163), Primer, ki tezo o keramiki v mezolitskem horizontu potrjuje, poznam z najdišča Stenašca pri Nabrežini3 (Biagi et ai., 1993, 49). Johannes Müller v svoji disertaciji navaja še nekatera druga najdišča na Tržaškem Krasu, kjer naj bi poznali impresso keramiko bodisi v mezolitskem ali v sreclnjeneolitskem horizontu (jama v Zavodu, Pečina pod Muzarji; Müller, 1994, 142, 311; glej še Bagolini -Biagi, 1978-1981, 192). 2 Pripadnost lokaj obravnavanih fragmentov keramike impresso kulturi nt sporna. Sporna je interpretacija o impresso keramiki na Tržaškem Krasu, ki jo zagovarjajo vzhodnojadranski avtorji, 3 Za dokončno sodbo o "neolitskih elementih" v mezolitskem horizontu StenaSce bo potrebno počakati na objavo rezultatov analiz flore in lavne. 12 ANNALES I O/'97 Anion VEIUŠČEK: IMPRESSO KERAMIKA IZ JAME PElCAv' I.ASC! PR! NAiiREŽtNI, 11-18 Kakor sem že v uvodu poudaril, je imela pri interpretaciji neolitizacije Tržaškega Krasa pomembno vlogo prav impresso keramika. Za Korošca, Batoviča in Lebna predstavlja predvsem kulturni fenomen starejšega neolitika, ki je prepoznan na območju celotnega vzhodnega Jadrana in s tem tudi na Tržaškem Krasu (Korošec, i960, 28; Leben, 1967, 49, 75; Batovič, 1973, 66), Budja ta kulturni fenomen oz., impresso keramiko vidi in interpretira nekoliko drugače. Njega zanima pred ve m možnost, da se s pomočjo tržaškokraške impresso keramike vzpostavi časovna koreiacija z najdišči najstarejšega neolitika na vzhodnem Jadranu ali v Dalmaciji in na otokih (Budja, 1993, 175, 178). Tako vzpostavljena relativna datacija Budji dokazuje sočasen proces neolitizacije na celotnem vzhodnem Jadranu {8udja, 1993, 178). Po njegovem sta relativna datacija in teza o sočasnem neolitizacijskem procesu potrjeni tudi z radiokarbonsko datacijo za najstarejši impresso horizont iz pečine Gudnja na Pelješcu in ustrezna datacija impresso kulture z najdišča Vižula v Istri, ki se v absolutnih številkah "razlikujejo največ 320 let, najmanj pa 40 let" (Budja, 1993, 176). Da bi dobili nekoliko jasnejšo predstavo o ''impresso kulturi na Tržaškem Krasu", je vsekakor potrebno navesti tukajšnja najdišča, kjer je bila "dokumentirana" impresso keramika, Med takšna najdišča vzhodnojadranski avtorji uvrščajo Pejco v Lašci (Korošec, 1960, 8; Batovič, 1966, T. 2; Leben, 1967, 65,67; Sregant, 1968, 66), Pečino na Leskovcu, Pečino pod Muzarji, Pečino pod Steno, jamo v Zavodu (Batovič, 1966, T. 2; 1973, 64; 1979, 486; Leben, 1973, 145), Orehovo Pejco (Batovič, 1973, 64) in jamo "Crotta Gialia" (Batovič, 1979, 486). Kakor vidimo, se vsi navedeni avtorji strinjajo v tem, da je ključno najdišče za razumevanje impresso kulture na Tržaškem Krasu prav Pejca v Lašci (Korošec, 1960, 8; Batovič, 1966, T. 2; Leben, 1967, 65; Brega nt, 1968, 66; etc.). Korošec je leta 1960, sklicujoč se na tekst l.udvviga Karla Moserja (Moser, 1899), izrazil dvom o pravilnosti pripisovanja impresso najdbam s Tržaškega Krasa z najdišča Pejca v Lašci pri Nabrežini (Korošec, 1960, 8, 13). imenovane najdbe naj bi hranili na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni4 (Korošec, 1960, 12, op. 41). Skoraj desetletje pred tem je Korošec enako domneval tudi za keramični fragment Bukk kulture, ki je po njegovem napačno pripisan najdišču Pejca v Lašci pri Nabrežini5 (Korošec, 1952, 290, si. 1). Vsekakor je izredno zanimivo, da Korošec v obeh primerih podvomi o omenjeni domnevi o netočnih najcliščnih podatkih sprva samo za fragment keramike Bukk kulture in kasneje tudi za impresso keramiko s trditvijo, "da Moser dokaj pomanjkljivo citira fragmente keramike, med katerimi ni ravno mnogo izredno zanimivih primerov" (Korošec, 1952, 291; 1960, 9). Ne glede na vse to so v obeh primerih Koroščevi argumenti o vprašljivem izvoru omenjenih keramičnih najdb enaki, namreč, da Moser tako okrašenih fragmentov keramike ne omenja in da takšnih najdb iz drugih jam na Tržaškem Krasu ne poznamo (Korošec, 1952, 290; 1960, 9, 14, op. 43). Josip Korošec je na podlagi lastnih dognanj sklepal, cla so bile impresso keramične najdbe "glede na podobne najdbe vzdolž jadranske obale in na jadranskih otokih ter na najdbe iz Italije na drugi strani" najdene v neki drugi jami na območju Krasa in Slovenskega pri-morja (Korošec, 1960, 9). Korošec vprašljivim najcliščnim podatkom navkljub sodi, da je impresso keramika iz Pejce v Lašci dokaz za najstarejši neolitik na Tržaškem Krasu (Korošec, 1960, 28). Neolitizacijo Tržaškega Krasa so po njegovem mnenju izpeljali nosilci impresso keramike iz Dalmacije in z vzhodnojadranskih otokov (Korošec, 1960, 28). Korošec poudarja, verjetno zato, da bi tezo o migraciji arheološko potrdil, da na Tržaškem Krasu nimamo materialnih dokazov o mezolitiku (čeprav jih je v resnici imel tudi že v skromni Moserjevi objavi poročila o sondiranjih v Pejci v Lašci; (Moser, 1899, 57; o tem še Can-narella, 1975, 126). Prehod v srednji neolitik Korošec razloži s ponovno migracijo dela prebivalstva iz Dalmacije, tokrat nosilcev danilske kulture (Korošec, 1960, 29). Kot sem pokazal, so prav te Koroščeve nejasno argumentirane in nasprotujoče si trditve o impresso keramiki iz Pejce v Lašci (Korošec, 1960) sprva kritično (Batovič, 1966, 106) in kasneje vedno bolj nekritično sprejeli domala vsi vzhodnojadranski prazgodovinami, ki so se ali se še ukvarjajo s problematiko zgodnjega neolitika na vzhodnem Jadranu (Leben, 1967; 1973; Bregant, 1968; Batovič, 1973; 1978; 1979; Budja, 1993). Vprašanja in dvom, ki se: mi porajajo ob impresso keramiki iz Pejce v Lašci, se nanašajo predvsem na dve predpostavki, ki sfa bili v naši strokovni literaturi nekako prezrti: 1, Najpomembnejše je, da je impresso keramika na Tržaškem Krasu izredno maloštevilna.& Daleč najbogatejše najdišče z impresso keramiko na Krasu je gotovo Pejca v Lašci. Poudariti moram, da se število impresso 4 Na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni hranijo samo en fragment impresso keramike (Koroiec, 1960, T. 2: 5). Omenjeni fragment je bil ponovno odkrit v škatli skupaj s kostnimi ostanki neznanega izvora. NajdiStfni podatki niso znani. Druge impresso keramične najdbe "iz Postojne" so trenutno izgubljene. Za podatke se zahvaljujem Almi 8a veleli. 5 Takšno mnenje sprejema tudi Barfielcl (1972, 204, op. 33). 6 Dobro dokumentirane keramične najdbe impresso kulture so na TržaSkem Krasu zelo redke (8agoiini - Stagi, 1978-1981, 192; Mon-iagnari Kokelj, 1993, 74), Poznan je primer iz Pečine na Leskovcu, kjer je bil najden en impresso keramični fragment tik nad me-zoiitsko kulturno plastjo {Carmarella - Cremonesi, 1967, 329). 13 ANNALES 10/'97 Anton VELUŠČEK: IMPRESSO KERAMIKA IZ äAME Pf ICA V LAŠČ! PRI NABKEŽINI, 11-1« fragmentov iz te jame oci avtorja do avtorja razlikuje. Korošec navaja 17 takšnih fragmentov (Korošec, 1960, T. 2: S; 4: 2-7; 5; 1-8,13; 11: 6), Leben pa 10 (Leben, 1967, T. 19: 1-10), Batovič sodi, da poznamo iz jame Pejca v Lašci 10 fragmentov, ki spadajo v 1. in 2. stopnjo vzhocinojadranske impresso kulture (Batovič, 1973, T, 1: 1-7,10,13; 2: 8); k temu dodaja Še tri keramične fragmente, ki jih vključuje v prehod iz starejšega v srednji neolitik (Batovič, 1973, 74, op. 42), Müller, ki povzema Korošca in Lebna, navaja 11 fragmentov impresso keramike, ki "jih hrani muzej v Postojni"7 (Miilier, 1994, 310). Skratka, iz jame Pejca v Lašci poznamo med 10 in 17 fragmenti impresso keramike. Če upoštevam Mülierja, ki edini natančneje navede poleg 11 impresso fragmentov iz Pejce v Lašci še 6 (ali nekaj več; glej op, 9) impresso fragmentov iz. Štirih drugih jam na Tržaškem Krasu /Pečina na Leskovcu (4), Pečina pod Muzarji (1), Pečina pod Steno (1) in nekaj fragmentov iz jame v Zavocki /Crotta della Tartaruga:0 Miilier, 1994, 311/, lahko sklepam, da dosega število impresso keramičnih fragmentov, ki so pripisani najdišču Pejca v Lašci, zelo veliko odstotno vrednost (približno 50% ali celo več) med vsemi impresso keramičnimi fragmenti, ki jih doslej poznamo iz jam na Tržaškem Krasu.9 2. Še vedno ni nihče ustrezno odgovoril na Koro-ščevo domnevo (Korošec, 1960, 8) o pravilnosti naj-diščnih podatkov za imj^resso keramiko iz Pejce v Lašci. Nasprotno, podobno kot Korošec tudi Dante Cannarella domneva, da so nekatere najdbe, ki jih hranijo na Dunaju, napačno pripisane najdišču Pejca v Lašci. V 70. letih so v jami in pred jamo sondirali italijanski arheologi, pri čemer impresso horizonta niso potrdili10 (Cannarella, 1975-1977, 74; Müller, 1994,310). Za razumevanje fenomena impresso kulture na Tržaškem Krasu so še danes izredno pomembne prav impresso keramične najdbe, pridobljene s sondiranji, ki jih je pred sto leti v jami Pejca v Lašci opravil Moser s pomočnikom Perkom, Pisani viri o sondiranjih v letih od 1892 do 1908 so skromni, toda lahko bi rekel, da na ravni objav Carla Marchesettija, ki je bil v tistih časih vodilni tržaški arheolog (o virih najizčrpneje Leben, 1967, in Cannarella, 1975-1977, 72; o Marchesettiju: Montagnari Kokelj, 1994, 193 sq.). Pri tem vsekakor izstopa Moserjevo delo "Der Karst und seine Höhlen8 (1899). V tej knjigi so med drugim predstavljena sondiranja in najdbe iz Pejce v Lašci.11 Vsekakor je izredno zanimivo, da je bilo Moserjevo poročilo o sondiranjih in najdbah iz Pejce v Lašci v slovenski arheološki literaturi do danes nekako prezrto in br odmeva, ki ga zasluži.^ Korošec je edini, ki se sklicuje na to Moserjevo delo, ko navaja najdišče in impresso keramiko, ki naj bi domnevno izhajala iz Pejce v La.šc.i (Korošec, i960, 8), in interpretira Moserjevo publikacijo, pri opisovanju tržaškokraške impresso keramike, dobesedno takole: "...Vendar pa Moser nikjer ne omenja takšnega načina ornamentike, kakor ga ne omenjajo tudi ostali raziskovalci v ostalih jamah" (Korošec, 1960, 9). Leben pri dokazovanju impresso stopnje uporabi drugo pot13 in Moserja v povezavi z impresso keramiko iz Pejce v Lašci ne navaja (Leben, 1967). Zato sklepam, da Moser in Perko tudi v poročilih o izkopavanju v jami, ki so izšla po letu 1899, impresso keramike ne omenjata1'1 (Leben, 1967, 65, 67). V Moserjevi knjigi "Der Karst und seine Höhlen" je razmeroma dolgo poglavje "Zur Geschichte der Grabungen und Forschungen in der Höhle Vlašca Pečina, alias Lašca pečina (deutsch Rothgartl-Höhle)" posvečeno poročilu o sondiranju v Pejci v Lašci (Moser, 1899, 50 sq.). Objavil je profil sonde, ki je bila odprta na sredini pod jamskim vhodom (s!. 1) (Moser, 1899, 55, fig. 9, 56). Na straneh 56-58 je natančno opisal stratigrafijo, ki 7 Glej op. 4. 8 Radmilli navaja nekaj impresso fragmentov iz Grotte della Tartaruga (A. M, RadmilSi, Piccoia guicia della Preistoria ItaJiana, Firenze 1962); novejša izkopavanja "impresso horizonta (ali keramike)" niso potrdila (Cannarella - Redivo, 1978-1981, 45-71). 9 Omenjene podatke sem zbral po dostopni literaturi in so po mojem mnenju, čeprav nenatančni, odraz resničnega stanja. Argument, ki potrjuje moje razmišljanje, vidim v tem, da impresso keramike s Tržaškega Krasa ni nihče objavil v večjem številu, kot je navedeno v tekstu. Če bi bila na Tržaškem Krasu impresso keramika resnično številnejša, bi jo zagovorniki "impresso stopnje" gotovo objavili, da bi se lahko na takšen način pri argumentiranju svoje teorije izognili sumljivim najdbam iz Pejce v Lašci. Mnenje, ki ga o tržaškokraški impresso stopnji (in Številu, impresso keramičnih fragmentov) še vedno zagovarjajo italijanski avtorji, je nedavno dobro predstavila Einanueia Montagnari Kokelj z besedami: "...Among the negative consequences o!" this situation there is a lack of sound evidence for impressed Ware, in terms of number of vases (better sherds!) and their strattgraphical position..," (Moniagnari Kokelj, ! 993, 74). 10 Leta 1972 je sondiral pred jamo prof. G. Stacttl; na globini 2 m je dosegel železnodobno kulturno plast, teta 1976 je začela "Sopriiitendcnza Archeologica di Trieste" v sodelovanju z Univerzo iz Piše sistematično raziskavo v jami, pri kateri so naleteli "v globini 2 m na redke neolitske ostanke in na še skoraj nedotaknjeno mezolitsko plast" (Cannarella, 1975-1977, 74). 11 Omenjena knjiga je bila izdana leta 1899, torej 9 let pred zaključkom Moserjevih sondiranj v Pejci v Lašci. 12 Mislim samo na podatke o najstarejši keramiki. 13 Leben (1967, 67) pri navajanju impresso keramike iz Pejce v Lašci citira Batovida (1965), le-ta pa Korošca (1960), in ne Moserjevo delo (1899) na katerega se sklicuje Korošec. 14 Slednjega podatka nisem mogel v celoti preveriti, ker mi pri Lebnu citirana literatura nt bila dostopna, in sem se tako zadovoljil z avtorjevo verodostojnostjo (Leben, 1967). 14 ANNALES 10/'9 7 Anion VELUŠČEK: IMPRESSO KERAMIKA M SAME Pf ICA V lAŠCI PRI NABREŽINI, !l-?8 Griirtdtiss der Dohne und Höhle VUisca jimu>■: 1:540. Tfj i- J'chiuXt von MtwA SU' ßoüni- M WA te- st. JVl * Ç r---v'-v.--.- , JJ'T"T " : "j * nt. Jlünt u. l .-mn■ IIIH'H" >J - - ' ■ - ■ mit M emotione, O-strP-it öl e, <4 ('rtestgt- iT'fiirmfc C'mo WftTriiu-. Humus mil: Steintilockwi. Asefienitf.tjioHM* in jjhosph. NOVAKOVTOTltMONS: ARCHEOLOGY Of THt~KRA5 DOUNAS~79-:t!j In the 19th century, the Kras with its specific and numerous geological and geomorphoiogical phenomena was such an attractive landscape for the geologists and geographers, that they gradually began to use its name (Kras, il Carso, der Karst) for describing similar limestone landscapes having no superficial waters and poor vegetation coverage.3 The same goes for the number of karstic geological and geomorphoiogical phenomena primarily observed and researched in the parental Kras and in Dinaric Alps. Dolinas, the subject of our study, are among them. 3 To clarify the terminology and avoid confusion, as very similar terms are used for describing different phenomena, we suggest the use of the geographical term Kras when speaking of the ac.tt.tai region in SW Slovenia and in Trieste hinterland. A common synonym for it is also Parental Karst. Dinaric Karst is a term used for the wider karstic region in the western Balkans, However, when referring to general geological and geomorphoiogical phenomena we use the term karst or karstic. 20 Fig. 2: The parental Kras (Karst). Genera! lithohgical map of Kras area (after Gams, Habič, 1987, S). SI. 2: Matični kras. Splošni litološki zemljevid kraškega področja (po Gams, Habič, 1987, 5). ANIMALES 10/'97 P. NOVAKOViC, H. SIMONI: ARCHEOLOGY OF THE KRAS DOUNAS, IMG Dolinas are among the most universal and typicai geomorphological features in the karstic landscapes, and are especially frequent in the Dinaric zone. The term 'doiina' can be found in many South Slavic languages and dialects. It was introduced into international terminology by the first geographers that researched karstic landscapes in the territory of former Yugoslavia. A synonym frequently used for clotinas in many of the South Slavic languages is 'vriatHa'. The latter term derives from the verb 'vrteti' (to circle), and is associated with the circular or elliptical shape of most of the doli-nas. In English a doiina is termed as: sink hole, swallow, cock pit, hollow or cove. In French, it is sotch, etonnoir, betoiror enselmoir. In Italian inbuto, busa, pozzo, lama; and in Cernían, Dürrloch, Wetterloch or Teufelkutte. In general, dolinas can be defined as medium sized closed karst depressions (fig. 3). Their size varies from 5 to more than 300 m in diameter, although on average most dolinas have a diameter between 20 and 50 m (Cvijici, 1924, 401). The ratio between the depth and diameter of such depressions is normally between 1:6 and 1:10. Dolinas appeal' most frequently in half-covered or covered karst landscapes, i.e. in areas with higher precipitation. The density of dolinas tends to be contradictory to their size; the smaller they are the more there are. To a great extent, their density also depends on the underlying geology. Their density is very high on limestones, less dense are on conglomerates, while they are relatively rare on dolomites. Another factor conditioning their density is the relief. They are numerous on flat or levelled and covered limestone terraces and rare on steeper slopes. In some areas of the Parental Kras their density exceeds 150 dolinas per km2, while on the average there are between 50 to 70 dolinas per km2, 21 ANNALES 10/97 P. NOVA KOVIC, H. SIMONI: ARCHEOLOGY OF THE KRAS DOUNAS, 19-36 f......" "7, 1i J f t§l|l|fill| L liéi% ssrea sro® «A-Siftii^iJjB EiJggJ ^ til 1 ' ii # fil I I n t V^'ti ¿'.fejrf^v^'ï SIM w C; % à? if g«'" rj'yi lu " ^ MM # w II ï-aii - çHç., £5 Êt Fig. 3: Sections of the various karstic depressions. Dolinas are on the left and top center (after Cams, 1974, ¡06). SI. 3: Prerez različnih kraških vdrtin. Doline na levem in zgornjem središču (po Cams, 1974, 106). Though many researchers studied dolinas very extensively in the last century, their origin and formation processes are yet to be clarified, j. Cvijid, one of the pioneering scholars in karst geomorphology, interpreted dolinas as the result of karst corrosion; as areas that were lowered due to the drainage of rainfall and surface waters into the underground, possibly due to the existence of numerous cracks and breakages in the underlying limestone geology. His explanation was for many decades widely accepted and very influencing in further research in this field. However, there are two other sets of explanations concerning the formation processes of dolinas. The first theory interprets dolinas as an integral part of the karst surface where, due to teh specific local conditions, lowering has been more extensive in some spots; but the processes are absolutely the same in the whole area. The second theory considers dolinas as reproductions of the underground karst voids on the surface, formed by the collapse and denudation processes on the surface which permanently expose the underlying caverns (see Šušteršič, 1994, and Bahun, 1969, for different theories about the origin of dolinas). However, the present stage of knowledge allows us to rightly assume that the origin of dolinas cannot be explained by merely one general cause and that each dolino has to be considered as an individual problem and ecotopos with its specific pedoiogical, climatic and vegetational manifestations. 2. Ecological conditions for agriculture in Kras a) Climate The Kras climate is regarded as submediterranean (Cams, 1987, 95). The annual precipitation is between 1200 and 1500 mm and generally follows the mediterranean pattern of annual distribution of rainfall, with enhanced draughts in the summer (sometimes less than 100mm per month). Mean July temperature is between 19" and 21,5 °C, while mean temperature in January is between 0,2° and 2,1 °C, Microclimatologicai studies of dolinas and other karst depressions demonstrated a frequent phenomenon of a temperature inversion during the night. Palls (1961, after Cams, 1972) researched numerous dolinas near the villages of Opcine (Villa Opicina), Prosek (Prosecco) and Repentabor (about 300 m above the sea level and 100-200 m in diameter) in the Trieste Karst in the years 1957-1959 and recorded that the mean air temperature of the dolina bottoms in February was by up to 4 °C lower than the temperatures on the rims of the dolinas. in August, the difference is much smaller {0.5 °C on average), These peculiar climatic conditions have a significant effect on vegetation and agriculture. For example, the vineyards are not grown in such depressions in the highest (SE) part of the Kras for this reason. b) Soils The most frequent soils in Kras are rendzina, terra rossa, calcocambisols and washed calcocambisols (fig. 4, also Lovrencak, 1977, 443-449). A major problem regarding the soils in Kras is their very uneven distribution. Open land and sleeper slopes normally have very thin layers of soil, sometimes not thick enough to cover the bedrock. There are also differences in soils in dolinas1 bottoms and in open karst land. Generally, dolinas1 bottoms have soils richer in rubble. Such a soil is more aerated and lighter, it is also warmer in autumn and winter since rubble particles are good heat conductors. Such a soil receives more heat from the deeper warmer layers than clay or loam (Cams, 1977, 60), This factor is very important for vegetation in colder seasons and during the temperature inversions. In addition to some very rare alluvial areas at the fringes of Kras, larger quantities of soils could be found only in the places where it was trapped - in natural or man-made depressions. Soil layers are much thicker there, sometimes reaching more than 4 m deep. Since the underlying geology is highly permeable, there are no permanent superficial streams. The only water containing areas are at the contacts of limestones with other impermeable rocks, like fiysch in the Vremska dolina {Vreme valley) and at the Brkini hills. The lack of water is even more enhanced during the summer due to the very low precipitation in july and August. c) The Bora wind Among the climatic conditions which also aggrevate 22 ANNALES 10/'97 i'. NOVAKOVIČ. H SfMONi: ARCHEOLOGY Of THE KRAS OOUNAS, 19-36 Fig. 4: General soil map of the Kras (alter Krš Slovenije, 1957). SI. 4: Splošna karta prsti na Krasu (po Krš Slovenije, 1957). 23 ANNALES 10/'9 7 P. NOVAXOVlC, H. SiMONL ARCHEOLOGY OF THE KRAS DOUMAS, 1 the growth of crops is a very strong northeastern wind, the Bora.4 tt can blow for more than 40 days per year (sometimes for more than 7 days continuously), predominantly in the colder seasons, and can reach velocity of more than 100 km/h. Its effect on agriculture can be disastrous, since it can blow away substantial amounts of soil from openianci fields and decrease local air and ground temperatures in the winter period. d) Forest cover Among the man-made factors influencing the ecological conditions in the Kras, the deforestation as a result of acquiring new land for agriculture and grazing has been one of the most important. In the Antiquity, Kras contained substantial tree coverage. Natural forest vegetation in Kras was similar to the forests in karstic areas in south-central Slovenia, classified as pre-aipine type of vegetation (Cuiiberg, 1995, 201). The forests in the past exhibited an important influence on climate in Kras; they were blocking the impacts of (sub)me-diterranean climate (Cuiiberg, 1995, 207). Based on a pollen analysis from the Koper-Skocjanski Inlet Cuiiberg (1995, 201-204, 208-211, 217) distinguishes three main forest phases in Kras: the beech-fir, oak-hornbeam and hazel phases. The domination of beech and fir associations ceased at arround 1000 B.C. and was replaced by oak and hornbeam associations, which than dominated until approximately the 1st century A.D with their peak around the mid 1st millenium B.C. From this period onwards, and especially after the 1st century B.C., there was a constant increase of NAP (non-arboreal pollen) values indicating more open landscape. The NAP values were the highest after the 11''"1 century A.D,, indicating a process of large scale deforestation associated with grazing and transforming the wooded land into the arable one.5 However, the results of the Cu-liberg's analysis were obtained from a locations marginal to the Kras core areas6 and should be considered with some caution. Nevertheless, archaeological data to a certain extent correspond to the deforestation scheme proposed by Cuiiberg. In the period after the 2l1ci millenium B.C. we can trace relatively dense settlement and extensive exploitation of the land in Kras with its peak in the Iron Ages when more than 100 hiltfort settlements existed in the area. The larger number of hillforts and the overall density of the settlement in this period certainly had a significant impact on the landscape. The demand for grazing and arable land, fuel and timber put a strong pressure on woodland resources. Undoubtedly, the best evidence for clearing the landscape in the period of the Late Prehistoric hillforts in Kras is provided by the existence of large stone ramparts and barrows containing hundreds of thousands of cubic meters of accumulated stone. However, we are still lacking enough empirical evidence from polen cores to determine the scale of the deforestation in the Iron Ages. For the prehistoric periods, Cuiiberg is more in favour of interpretations in terms of the fluctuations in forest covers, associated with the climatic changes and changes caused by zooanthropo-genic influences, rather than of a deforestation on a scale which would have been caused by intensive agriculture. The most intensive process of exploitation of forests (timber and fuel) and changing woodland in order to gain more pasture and agricultural land reached its peak in the fast three centuries and lasted almost until the end of the 201^ century, when the Kras landscape reached the peak of its degradation. It is almost needless to say what that meant for agriculture: accelerated aeolic erosion, washciown of soil, lower humidity, changes in microclimate and hydrology (Sauro, 1993), Similar conditions for agriculture exist in other karst landscapes on the mediterranean and su bmed ite n tinea n plateaus in Central Italy in the Apennines, in Southern France, Spain, Greece, Dalmatia and the Dinaric zone. In these areas we can observe similar strategies and patterns of survival and lead it ion a I agriculture: keeping sheep and goats, various transhumant and semi-tran-shumant strategies, the predominance of early and specialized crops (vine, olives, fruits) in agriculture, land improvements by clearing stones in the fields, meadows and pastures, various strategies of soil conservation (like terracing), construction of protection wails against animals and wind, etc. Ail these are well known subsistence activities and strategies in the Mediterranean world. However, there are also some distinctive features typical of agricultural life on the mediterranean and submediterranean karst plateaus - extensive agricultural use of plots of land in all sorts of small and medium sized karst depressions, especially the doiinas, uvale and poija7 The French geographer j. Nicod (1987, 98) termed such landscapes as 'paysages agro-karstiques'. 4 For more detailed study on the Bora wind see Masatoshi M. YosMno {ed.) 0 975): Local Wind Bora. University of Tokyo Press. 5 This might be associated with the fact that the town of Trieste issued a law in its municipal status from '11 SO prohibiting keeping goats (see Cehovirs, 1986, 6). 6 The Koper - Skocjanski inlet is very close to the coast and it is on alluvial plain near the mouth of the RiZana river surrounded by flyscK hills. The second location where the pollen samples were taken {Tajezeri - Vodenjak) provided the data only for the last five centuries. 7 Dohne, m'a/e and poija mainly differ in their size, The largest are poija, karstic depressions which frequently have permanent superficial streams and alluvial bottoms. They normally end where the river disappears in the ground when it reaches the permeable rock. 24 ANNALES 10/'9 7 P NOVAKOVIČ, H. SIMONE: ARCHEOLOGY OF THE KRAS D Oil NAS, 19-36 3. Dolinas: the 'agricultural gardens' Dolinas, though generally relatively small plots of land, acted in the past as a sort of 'agricultural islands' or 'gardens' in degraded landscapes suitable more or less only for pasture. The main reason for this is that they act as natural accumulations and reservoirs of fertile soils. A single medium sized clolina may contain several hundred cubic metres of soil (Radinja, 1987, 131). Dolinas in Kras normally contain calcocambisols (brown soils formed on limestones having residuals of nonsoluble noncarbonate minerals) and washed calcocambisols, the latter are more frequent on the bottoms. The soils at the bottoms also have a lighter texture than ■ the soils in open land and in between the dolinas. A 'typical village in the Kras in the 19t>!l century normally exploited more than SO dolinas (Gams, 1987, 118), sometimes even more than 100, and they were categorized as the best land for agriculture. Though the dolinas are excellent shelters against the wind and as natural reservoirs of soil have more moisture, they are still not ready-made fields. They require further improvements to be used efficiently for agricultural purposes. Local people use the term 'worked clolina' for the improved ones. Although various types of improvements were in force (fig. 5), they all have several things in common: the removal of stones, construction of walls and terraces around the perimeter of the doiina and spreading of the soil on the bottom. Most frequently the farmers dug a hole or trench at the bottom and filled it with stones and rocks collected from the surface of the bottom. The rocks from the doiina slopes were also dug out or hammered out and deposited in the central hole of ditch (fig, 6). The size of the ditches filled with stone debris depended on the size of the doiina; on average they were normally 10-15 m long, 2 rn wide and 1,5 m deep and could contain several dozen cubic meters of stone debris with stone fragments ranging from 5-15 cm in length (Radinja, 1987, 134). Then they scraped the soil from the surface and slopes and covered the whole bottom, in this way they also enlarged (raised) the doiina bottom, i.e. the actual field area. There were also other ways to enlarge the field surface, for example, by construction of a scarp made of stones cleared from the slopes and bottom and later filled with soil (Gams, 1974, 178). The research of the collapsed doiina Drdvnik near the Skocjan caves revealed a great amount of rubble, intentionally added to the clayish soil (Gams, 1987, 111). in this way they augmented the fertility of soil by diminishing its acidity and increasing the aeration. Such soil is also warmer since the rock has better heat permeability. This strategy was also important in the dolinas with very low evaporation clue to the much diminished windiness. In some cases, the windiness at: the bottom could be three times lower than in the open land (Gams, 1987, 112). '^■pvCV i» $m Fig. 5: Various types of ameliorations ofthe agricultural land in the Kras (after Cams, 1974, 178). SI. 5: Različne vrste melioracije kmetijskih površin na Krasu (po Gams, 1974, 178). Associated with lower evaporation this can result in relatively very humid soils that are not very suitable for agriculture. Added stones also slowed down the aeolic erosion of the superficial soil on the more exposed surfaces in dolinas and in open land. More or less all of teh "worked" dolinas were enclosed by one or two walls. They were the result of a clearance but they served other purposes as well. To a certain extent, they diminished the effect of winds and protected the crops from wild and domesticated animals. The number of worked dolinas is normally higher closer to a village, and diminishes with distance, In the the village of Krajna vas, almost a half of all the dolinas in the village cadastral district were 'worked'. At the average density of 35 dolinas/100 ha and a total area of 335 ha, this accounts for at least 50 worked dolinas agriculturally exploited by one village (about 20 households before WW 1, see Gams et a!., 1971). By ANNALES 10/'97 P. NOVÂKOVIC, U. SfMONi . ARCHfOlOGY OF THF KftAS OOUNAS, 19-36 taking these figures into account we can easily assume that some two thousand clolinas were "worked" in Kras and though effort in maintaining them, they were the most important agricultural land category. Agricultural exploitation of Kras reached its peak in the mid 19th century. Since there were almost no other subsistence possibilities than agriculture and stock breeding, the landscape was exploited to its full and even beyond, Population pressure8 resulted in clearance and the transformation of poor land into the agricultural one. An additional factor that conditioned the increase of small household properties and the dissolution of larger estates in the mid 19ih century was the land reform that ended the traditional feudal landowner-ship. Small household properties9 were probably a reasonable answer to the demands and circumstances of many 'paysages agro-karstiques1 since they included various types of mixed agriculture, thus allowing many people to maintain the minimal subsistence. However, as a result of all of these processes, the landscape rap-icily degraded clue to the accelerated erosion, lack of forests and the effects of sheep and goat grazing.10 The cadastral maps from the beginning of the 19lil century are highly informative in this respect, In the cadastral map from 1822 for the village of Lokev there are more than 100 "islands" of enclosed fields and dolinas (Cams, 1987c!, 14). There was practically no potential agricultural land that was not "worked", improved and exploited. The dolinas were exploited to their full potential, even those that were relatively far from the villages as evidenced by the 18th and 19t!l century pottery found in them. There is another important factor which strongly influenced the economic conjuncture in rural Kras - the rise of the city of Trieste, in 100 years (from 1817 to 1918) the population of the city grew seven times, from 33,000 to nearly 230,000 inhabitants (Moritsch, 1969, 136), The demand for many goods and especially for the mundane ones, like food, fuel, wool etc, and services offered to the city by the rural population in relatively short time transformed the way of life of the latter. The household economy was able, by growing the vines (where possible) and offering services, gain certain surplusess, which in circumstances of the rising demography provided a certain solution to subsistence.11 In this century, especially after WW 2, since most of the population aquired jobs in industry and in the tertiary sector, agriculture became economically less important. Another reason for its decline was due to the fact that the establishment of a new border between Italy and Yugoslavia; many villages were cut off from the town of Triest, which had served for a long time as an important market center and attracted the agricultural surpluses. As a result of all these processes, and the introduction of modern machinery which aided farming techniques, most of the dolinas were rapidly abandoned, Their plots of land were too small for efficient, farming and most of the dolinas were walled, what prevented easy access for farming machines. However, in Hie last few decades, many of the clolinas suffered severe changes and processes completely opposite to the processes of their improvements. Aided by the state, the farmers started to improve their fields in the open land. By spreading soil (Habic, 1987a, IIS; Radinia, 1987, 134) that was dug out from the dolinas they improved abandoned meadows and vineyards. Several hundred dolinas were emptied by machines for this reason, Rad-inja (1987, 131) roughly estimated that the surface covered with soil from dolinas is at least ten times greater than the area of the plot from which the soil was extracted. Large quantities of soil were also needed for filling the several kilometers of ditches excavated for the main water supply network. 0 Increase of population is especially evident from the beginning of the second half of the 19*> century. One of the main reasons for this increase was reduced mortality of babies and very young children which was very high in the first two decades of the 19lh century {Verginella, 1990: 5-6), and the introduction of potato crops (Davies, 1988, 64, footnote 11; Moritsch, 1969, 123}. The economy ot individual households was very fragile since they had to balance scarce land, crop yields and She number of household members. Even smaller demographic changes could heavily affect individual families and their economies. For example, due to the army service lor young males (normally more than 10 years long) many families suffered the lack of the most productive part of the population. On the other hand, however, this coutd also mean a certain relief for the larger families. 9 The process of fragmentation of households started a century or so earlier due to the continuation of land improvement (clearing, terracing etc.) (see Moritsch, 1969, 123}. Also the impact of the bills which at the end of the 18s'1 century secured all the heirs a share of land should not be ignored. 10 This can be best illustrated by the ratios of various land use in the district of Se2.ana (more or less corresponding to the area of Kras) lor the year 1870. 13,1% of the. land was fields and fields with vineyards, 45% pastures, 24% meadows, 9,3% pastures and meadows with forest trees, and 7,3% forests (GosprxLvska in drulbens zgochvtnn Sloeencev, 1970, 140-141}. ! I In the case of the village of Tomaj in the period from 1840 to 1900 the amount of vineyards was almost doubled (from 15,54 ha to 28 ha), the share of meadows had risen from 129,75 ha to 207 ha, and even the forested land gained some area (from 470,94 (o 547 ha}. On the other hand the grazing land was more than halved (from 245,97 to 102 ha), while mixed culture and orchards covering 6,12 and 18,75 ha respectively, were not recorded at. all for the year 1900. The amount of the arable land remained almost the same (97 to 96 ha). The si2e of the cadastral unit was equal in 1840 and in 1900 (for details see Moritsch, 1969, 70-85}. 26 ANNALES 10/'9 7 P, NOVAKOVIČ, H. SIMONI: ARCHEOLOGY OFTHt KRAS DOUNAS. l'.KÏh 4. Archaeology of the dolinas intensive settling of Kras falls into the Bronze and Iron Ages. Prior to these periods, the only significant group of sites were in caves frequently used as settlements/shelters for people and animals in the Neolithic and Eneolithic periods. The known settlement pattern from the Bronze and Iron Age consists of numerous hilltops, walled (fortified) settlements also known as castellieri, and isolated stone barrows on a dominant: locations. The Roman period is mostly characterized by a number of small villages predominantly in the lowlands, settled probably by the indigenous population, a few villa-type settlements on the agriculturally more attractive land and a network of Roman roads, which to a large extent followed the prehistoric routes. The medieval settlement pattern is also marked by numerous smaller villages that can be traced to the 14* century at least; most of them survived into the modern times, in addition to them, there were also some castles that served as local administrative centers. To a large extent, the natural conditions for agriculture, primarily the scarcity of water and the uneven distribution of soil, profoundly conditioned the settling of Kras throughout the Antiquity. After the period of the castellieri in the Bronze and Iron Ages, we can follow more or less the same general pattern: the concentration and clustering of the village type settlements around the naturally distributed small plots of fertile land. Various strategies existed to avoid the lack of water for animals; local and regional transhumance of sheep and goat flocks, numerous pools that can be found throughout the Kras, and by seasonal streams. Some dolinas could serve this purpose, too; the bottom was coated with a layer of kneaded red loam, thus catching the rainfall (Habic, 1987, 8). A very common strategy for the accumulation of water from the Roman period onwards was the construction of cisterns, indeed this was the most common practice in medieval and modern villages prior to the construction of acquaducts after WW 2. Natural conditions for agriculture favoured the continuous occupation of the same locations from the Later Prehistory to the modern times, which in many cases caused the destruction of the archaeological record from the earlier periods. The abandonment of traditional farming in the 20^1 century resulted in rapid afforestation (man-made and natural). Today, forests and bushland cover large areas that were previously agriculturally exploited, thus making archaeological survey very difficult. The regular ongoing survey of the Regional Office for the Protection of Natural and Cultural Heritage (Regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine) in Nova Gorica is mainly monitoring larger construction and development works in the area, However, the survey carried out in 1974 by the Department of Archaeology, University of Ljubljana (Slapšak, 1983; Slapšak, 1996) was more ambitious. Numerous interviews with local people and control visits were undertaken with the aim to record the general settlement and economic patterns in different archaeological periods, as well as the factors conditioning the survival of the archaeological record. However, in both surveys large areas of landscape remained un-surveyed. Additionally, the methodology at that time did not include systematic surveying; it was based more on judgemental sampling and was mainly concentrated on existing archaeological sites and modern villages. 5 Isvelid betom olH^ tto&u 6 man-marie djrcii, filtetS çjns10> s " mrk s ^riivf-J H re £ f Lay «vu a i n ■■ fcarif clay) S mrk>' lmUiu:i! The process of agricultural amelioration in the 70s and 80s is credited for the destruction of many traditional agricultural landscape features in Kras {many field boundaries, stone walls and were destroyed, hundreds of doiinas were emptied, new roads were made for the agricultural machinery, etc.). This also affected the archaeological knowledge of this area, since many of the destroyed doiinas are reported to contain remains of prehistoric pottery. However, in spite of the fact that the reports of new finds in recent years were very superficial and non-systematic, their increased number suggested that doiinas probably could have played a much bigger role in the Prehistory than expected, The second reason for choosing doiinas for the investigation purposes is their high density and peculiarity in this particular landscape. Case study The first reports on prehistoric finds from the doiinas came from the Regional Heritage Protection Office in Nova Gorica (Osmuk, 1993; Osmuk, 1994). Due to the emptying of numerous doiinas, the archaeologists responsible for the archaeological heritage in the area 28 ANNALES 10/'9 7 P NOVAKOVlC, i~L SIMON!: ARCHEOLOGY OF THE KRA5 DOLINAS, 19-36 checked a small number of them and gathered some prehistoric sherds from the surface. However, the evidence was not limited to their fieldwork only. Much of it was derived from accidental discovery of single finds made by the locals during the process of extraction of soil from certain dolinas. A few reconnaisance visits in the region were carried out in the past by the authors of this paper12 prior to the more systematic archaeological survey.13 We surveyed 19 dolinas (fig. 7). Thirteen of them (nos. 1-13), clustered in the area to the east of the Skocjan region in the Upper Kras, were chosen as a sample that could give us an insight into the dolinas' exploitation in the region adjacent to the fertile Vremska dolina (Vreme valley), where a great deal of ancient settlements from the Prehistoric to the Medieval periods are known (see ANSI). Dolinas 1-13 were checked regardless of any previous information or knowledge on their archaeology. The rest of the dolinas (nos. 14-19) are dispersed in the Lower Kras in the north and were known to us from the local archaeological reports. The picture that evolved in all of them was not an even one. The dolinas were unevenly preserved because of (he differentiated exploitation and utilization of each one by their owners. The majority of them (13 out of 19) were not destroyed. Presently left intact, we had the chance to observe what has been described as: "...a strong artificially modified form of the dolina with a field on the bottom; a rounded bottom, smooth slopes sharp transition of the slope into the bottom level, which is artificially accumulated and therefore larger and higher..."{Cams et al., 1971, 227) and deduce their prior agrarian use. Some of them (nos. 2, 5-12,1.3,18,19) were covered with grass, while one (no. 3) has been converted into woodland. Six dolinas (nos. 1, 4, 14-16) have suffered almost complete removal of their soil volume to the level of the limestone bedrock on their bottom and the slopes. Their fully exposed slopes allowed us to acquire a clear, more or less vertical profile and provided us with a geological stratigraphy, measured and illustrated on the spot. Different states of preservation called for different methods to be employed in each case without escaping from our principal and overall common goal of the case study. Apparently, the Song standing use of dolinas in Kras from the Prehistory up to the modern times, though differentiated according to the needs of the communities that utilized them over the centuries, has left its mark on their modern face. First of all, our survey was not meant to be an exhaustive one. Not al! the dolinas that we en- countered were surveyed. Dolinas with no traces of agrarian use were intentionally omitted. In all of the 19 dolinas their dimensions were measured, i.e. the length of the long and short' axes of the surviving bottom, as well as the depth of the bottom, whenever this could be assumed. A short description of the location accompanied with the orientation of the long axis and a report on its present slate were written clown. The different features that we particularly took into consideration were signs of elaboration and destruction. Therefore, the existence of an enclosing wall at the upper part and/or the flattening of the bottom bore witness to the former agricultural activities in it. Soil extraction was evidenced by the emptiness and the exposed outcrops of limestone bedrock. Unfortunately, any remaining constructions such as walls could not offer arty chronological indication, as most of them are relatively recent. The mode of construction did not alter our view that it had always served the same purpose and that the same material had always been used: stone accumulated when the dolina was cleared. The volume of the standing wall of dolina 10 was measured in order to assess the volume of stones in such a construction. The wall was some 250 m long and contained approximately 105 m-1 of stone. Accordingly, different types of survey were applied for the same purpose: to discover archaeological datable material, mainly pottery, whether remaining on the surface or hiding in the subsurface. Wherever profiles of the slopes were visible, sampling points were chosen around the dolina, each one situated 5 m apart, and their surface was scraped to a depth of 5-10 cm all the way from the top to the bottom. The open, uncovered bottom allowed a surface collection and several grab samples were derived in this way. The thickly vegetated dolinas were not suitable for surface collection. A series of small test pits (30x30x30 cm3) were dug along both axes of these dolinas and ceramics gathered up from the top soil. It is significant that 14 out of 19 dolinas produced ceramic material either on or under the surface. All materia) was collected and labelled with reference to its exact position, with the exception of the material recovered as a grab sample. Table 1 shows the chronological distribution and total number of sherds of all the dolinas surveyed. The table demonstrates that nearly 50% of finds are dated to the Bronze and Iron Ages, Although we cannot ignore that a certain bias was imposed, since we consciously tended to collect more prehistoric sherds whenever we came across with them in dolinas, it is still remarkable that prehistoric pottery, where it was 12 P. Novakovic arid P. Turk had separately visited and collected sherds from many oi the do Unas in the Skocjan region over the last 5 years. The former re turned to that area with B. MuSiC and M. Simorii, earlier this summer and went io the Lower Kras as well. 13 The survey was carried out in the first week of August 95. The timing proved to be favourable for our work because, despite the high temperature and fierce sun, we were granted relatively high visibility due to the rainfall on previous days. The team consisted of 1 persons, the authors accompanied by colleague T. Greif. 29 ANNALES ÎO/ 97 P. NOVAKOVlC H. StMONI: ARCHEOLOGY OF THE KSAS DOUNAS, ¡Mb discovered, outnumbers tiles and pre-modern pottery. This kind of prehistoric pottery is better identified as "castellreri ware", since similar finds have been discovered in the numerous castellieri aii over the Kras. it consists of reddish-brown to black handmade coarse vases, not uniformly fired, thick and poorly purified, with a rough and porous surface (Karouskova-Soper, 1983, 225-229} which tends to be very fragile. The Roman period was significantly underrepresented if not absent at all, though there are some reservations for some fragments that might be assigned to this period. Three fragments of Roman pottery belong to one thick-walled vessel (amphora?) and were discovered in dolina 14. Another Roman sherd was found in the same dolina a week later in a fire layer (see MuSiC, 1997). In addition to this, three very small and poorly preserved sherds of presumably Roman origin were located in dolina 17. The succeeding periods are better represented, though to a lesser extent than the Prehistory. The medieval pottery belongs to the "gray ware" and consists of sherds with medium thickness, baked in a reduced atmosphere that provided them with a dark color, with smooth and hard surfaces and many limestone and mica inclusions (Toma-din, 1989, 14;Tomadin, 1992, 44-6; Tomadin, 1994, 54). Glazed ware of the post-Medieval (pre-modern) times and other more recent sherds and tiles bore witness to the continuous use of dolinas until very recently. To strengthen our original hypothesis about the earlier and modern use of the dolinas, a small-scale extensive survey with a surface grab collection was performed in vineyards and meadows adjacent to dolinas 14, 15, 16 and 17. The fields chosen lay in the immediate proximity of the destroyed dolinas, and the locals confirmed the reasonable speculation that some of the soil extracted from the dolinas was spread in these fields and meadows for their improvement and invigoration. In fact, this operation comprises one of the important problems of any potential archaeological survey in Kras. We have found at least 20 cases where archaeological artifacts were moved away from their original location and displaced elsewhere, thus creating a false and misleading pattern to the unsuspected archaeologist. There was a notable coincidence in the range of dating of sherds from the dolinas and the nearby fields, although the quantity of material discovered differed considerably, which will be interpreted later in the text. For the moment we can say that the amount of material found in the dolinas was greater than that found in the adjacent fields. In dolinas 15, 16 and 17 the Prehistoric whilst in the fields, though again more Prehistoric ware was found, the difference with the post-Roman sherds and tiles was not so sharp. In dolina 14 and in the nearby field Medieval material was to be found, whereas the only Prehistoric sherd was located there (table 2).14 dolina Survey type total prehistoric Roman medieval early modern undatable tiles 1 C, SS 63 34 0 1 14 0 14 2 TP 6 0 0 0 0 1 5 3 TP 5 0 0 0 0 0 5 4 C 6 0 0 î 1 0 4 5 NS 0 0 0 0 0 0 0 6 TP 4 0 0 0 5 0 3 7 TP 0 0 0 0 0 0 0 8 TP 0 0 0 0 0 0 0 9 TP 2 0 0 0 0 0 2 10 TP 2 0 0 0 0 0 2 11 TP 7 0 0 1 1 0 5 12 G 29 0 0 4 18 0 7 13 TP 0 0 0 0 0 0 0 14 G,SS 10 1 3 2 0 1 3 15 G,SS 18 14 0 0 1 1 2 16 G 6 5 0 0 0 0 1 17 G 59 51 3 2 1 0 2 18 TP 0 0 0 0 0 0 0 19 TP,G 3 0 0 0 1 0 2 Tab. 1: Total amounts and chronological distribution of pottery recovered from dolinas. Key: C • grab collection from the bottom of dolinas; SS - subsurface collection from scraped profiles; TP - test pits; NS - not sampled. 14 The figures referred to in the text and demonstrated in the tables comprise the true figures of the finds discovered during our field work. Any further quantitative analysis was not attempted since it would exceed the goals of this paper. Nevertheless, the generation of more sophisticated statistical formulas for a quantitative manipulation of our numerical data along wish the employment of a corresponding survey strategy would be interesting and complementary as an alternative approach to the one presented here. 30 ANNALES 10/'97 P. NOVAKOViC, I I. SIMON!: ARCHEOIOGY OF THE KRAS DOUNAS, !•)- ((> • f © « / * ® * V" \ « ' « r ® s 1 10 km l - 7 * s \ ® \ « • • < • •• ®„ > «i* • • • • » • « • ® ^ & ® • A •• • Fig. 8: Distribution of prehistoric hillforts (castellieri) in the Kras. St. 8: Porazdelitev prazgodovinskih gričevnatih utrdb m Krasu. A mixed survey was performed in dolinas 1, 14 and '15. Material was derived from both surface and subsoil through grab sampling and profile scraping correspondingly. Although the whole slope around each dolina was surveyed through scraping at 5 m intervals, the surface grab sampling proved more fruitful. In dolina 1, out of a total of 63 sherds and tiles, 43 were spotted on the surface of the bottom (7 tiles, 27 prehistoric, 1 medieval, 8 sherds clearly prevailed and the numbers of Mediaeval and pre-Modern sherds and tiles were extremely small; early modern), and only 20 came from the slope's surface (7 tiles, 7 prehistoric, 5 pre-moclem, 1 modem) although the total circumference of it was more than 95 m. In dolina 14 the grab sampling revealed 6 sherds (2 tiles, 1 prehistoric, and 3 Roman) while the scraping of one of the exposed profiles brought only 4 sherds (1 tile, 2 medieval, 1 undatable). The slopes of dolina 15 did not reveal anything and all 18 sherds were spotted on the bottom. Following this archaeological expedition two weeks later, a magnetic susceptibility measurement (methods and results are discussed by Music, 1997) took place at a number of dolinas that had already been researched and proven to be the ones with the most abundant pottery (nos. 1, 14, 15, 16, 17). Most of them were characterized by common features. A wall circumscribed their edges and pathways facilitated access to the interior, but no other older human interference could be concluded as everything had been recently emptied of their soil and no marks or agricultural activity remained. Pottery was the sole witness. This method was intended to complete the archaeological investigation of those dolinas where past human activity had been recorded archaeological iy with the presence of pottery. A more detailed picture of land use was expected to be detected via geophysical investigation, especially since some layers of the topsoii clearly showed traces of fire (nos. 14, 15, 16). Measurements of magnetic susceptibility were taken from the exposed profiles of the slopes. Where this was not possible (for example in dolina 17) due to the vegetation, small holes on the bottom along the longest axis were dug at a depth of some 15 cm and readings were taken from inside. in two dolinas (nos. 14 and 16) measurements revealed enhanced magnetic susceptibility caused by fire. Dolina 16 (MuSic, 1997, fig. 8) obtained anomalies more discretely raised above the background values in the northern part of the profile, while in dolina 14 a highly visible layer about 10 cm thick and about 8 m long containing traces of burning limited to the western part of a dolina some 80-60 cm below the present surface was discovered (MuSic, 1997, figs. 3, 4). Since in both cases magnetic susceptibility anomalies are local, we excluded forest fire and presumed man's activities as a cause for them (depositing of ash, burning the waste, clearing etc.). However, in the case of dolina 14 where a burnt layer is highly visible and very discretely delimited, we could not exclude the existence of structures in the dolina. We have checked this layer later for some datable material and found 1 Roman sherd lying directly on the top of the burning layer, it should not be ignored that in the same dolina (no. 3) other Roman sherds were also found at a later instance. In the case of dolina 16 we did not find any datable material that couid be associated with the areas of higher magnetic susceptibility. j dolina \ Total prehistoric Roman Medieval early modern undatable tiles I I B AF B AF B AF B AF B j AF B AF B AF 14 10 5 1 0 3 0 2 1 0 I 2 1 0 3 2 [ 15+16 24 16 19 13 0 0 0 I t j 0 0 3 2 1 17 j 59 12 51 8 3 0 2 1 "Tj i 0 0 2 2 Tab. 2: Chronological distribution of quantities of the sherds found in dolinas and in adjacent fields. Key: B ■ bottom of dolina; AF - adjacent field. 31 ANNALES 10/'9 7 P. NOVAKOVIC, H. 5ÎMONJ: ARCHEOLOGY OF If it KRAS DOLI NAS, 19-3C. S. Conclusions The crucial question we have to answer is the occurrence of the prehistoric and Roman pottery and the processes that brought it to the dolinas. Since these dolinas were never studied in more detail the appearance of artifacts in them was commoniy explained as a result of the erosion from some nearby lying sites. Though the "erosion11 hypothesis has actually not been checked in the past, it remained in use as a rather convenient and accommodating argument. As we were aware of this explanation, we paid special attention to it in our survey. Our conclusions proved to be completely different. All of the dolinas we surveyed are more or less on the flat terrain with no slopes or steeper surfaces. Actually, the only slopes from where we can expect this movement to take place are the slopes of the dolinas themselves. In all cases where we found larger quantities of sherds these seemed to be more or less evenly distributed at the bottoms and not clustered in one place {as the erosion accumulations). Furthermore, in all cases we surveyed and in the reported cases (they account for more than 20) of the Prehistoric pottery found in dolinas we do not know of any settlement or archaeological site lying in the immediate vicinity from where the finds might have been eroded away. Quite the opposite, the closest known sites are some castellieri that are at least 1 km away. The only case where an archaeological site is adjacent to a doiina is no. 17 where a Roman settlement extended almost to the dolina's rim. Nevertheless, in surveying the doiina we found only 3 fragments out of 59 that are probably Roman; and even they could have been brought there by agricultural exploitation of the doiina and not through erosion. The fact that the Prehistoric pottery was found only in the dolinas where larger amounts of soil were extracted ancl deeper layers exposed, and only pre-Modem and Modern pottery was found in the upper layers and topsoil of the worked dolinas, speaks for the fact that many of the dolinas' bottoms have been raised several ten centimetres in the last couple of centuries and that layers with Prehistoric pottery were thus buried underneath. The same conclusion goes for the cases of the few Roman sherds.'r> The other possibilities we can account for are the occupation of the dolinas, cemeterial use, or tillage. The cemeterial use is known from one case. In the beginning of this century a prehistoric cemetery was discovered in the doiina Ponikve near Skocjan (Righi, 1982). There were 92 cremation graves that can be divided into two main phases: the earlier phase (10^ - 8!h centuries B.C.) and the later phase (4th - 1st centuries B.C.). However, this case is exceptional in many respects - the origin of the doiina itself is to be associated with the collapsed geomorpbology of the Skocjan caves; if is in the immediate vicinity of the Skocjan Hill fort and in the very center of a wider archaeological complex extremely rich in sites from the Neolithic to the Medieval periods. Therefore, it cannot be used as a typical case for other dolinas. There was no evidence of similar finds in all of the dolinas containing prehistoric pottery (surveyed or reported).16 The occupation of dolinas is, at the present: stage of our knowledge of the Kras archaeology, stil! very improbable. There were no settlements of any archaeological periods discovered in any dolinas until now.17 Nor did we find any stronger evidence of settlement structures in our survey. Aside from relatively numerous fragments of vessels, we did not find any other Bronze and Iron age artifacts, like stone tools, flakes, querns, loam coating, dumb etc., suggesting habitation activities, settlements, or house structures. However, in the similar landscape in Central Dalmatia the remains of Prehistoric houses in some dolinas have recently been found. The excavation (Milosevic:, Govedarica, 1986, 53-71) of a destroyed doiina with a diameter of 30 m near the village of OtiSici (20 km NVV of the town of Sin;) revealed 2 periods of use of the doiina: the Prehistoric period and the period of 15t(l -1centuries AD. (The latter dates were attained from the C14 analysis. The samples have been taken out of 3 firing places discovered at the bottom of a doiina without any finds). Aside from the numerous, relatively uniform and very decorated pottery that belonged to the so-called Adriatic type of the Ljubljana pottery (Late Eneolithic/Early Bronze Age) and the Early Cetina culture, they also found 5 stone artifacts and the probable remains of houses in the central part of the doiina: 2 areas of beaten/hardened soil (possible floors?) and a posthole. They also checked other dolinas in the vicinity and discovered, in more than 10 of them, similar sherds. The authors are suggesting that many of the dolinas on the plateau of the village of OtiSif. in the Late Copper/Early Bronze age were used for smaller houses and were part of a larger settlement complex (Milosevic, Govedarica, 1986, 53). At the moment, we do not have any similar finds from our dolinas. All prehistoric sherds that we found 15 This has also been the case of the dolinas archaeoiogically surveyed for the motorway construction in 1996. The prehistoric pottery was fount! only in the dolinas with completely or partly removed soil volume to a depth of more than 2 m (section Senožeče -Divača (A. Bavdek pers. comm.), see also the SAAS reports for section Divača-Kozina (P. Novakovič. B. Mušič, A. Bavdek). 16 However, we should not completely aile out the cemeterial use of some dolinas. SlapSak (1974) recorded several cases of stories among local people about "black vessels filled with ash" (probably urns) found in dolinas. 17 The only exceptions are few cases of rock shelters, small abrles, caves where the Mesolithir and Neolithic finds were discovered Nevertheless, the logic and reason of this occupation is of a quite différent nature. 32 ANNALES 10/'97 P. NOVAKOVIC, I l SIMONI: ARCI IfOtOGY Of THÉ KRA5 DOUNA5, l'KÏC, are later than in the Dalmatian case, and they mostly belong to the Late Bronze and Early Iron Age periods. The layer containing extensive traces of fire from dolina 14 could be dated to no earlier than the Roman period and it requires a thorough excavation to prove the existence of structures. At the present stage of research it is reasonable to expect that the majority of the pottery in the dolinas reflects the intensity of their agricultural use. That is certainly the case with the later pottery: Medieval and pre-Modern, brought there by manuring and trash depositing. It is also still possible to see in some places the relatively recent deposits of tiles in fields, where used for improving the soil {for better aeration of the soil, for diminishing the acidity, etc.); although tiles were never widely used in Kras before the 20th century, Though the dating of the Prehistoric pottery could not be carried out in more detail, the pottery we found generally falls in the period of the castellieri (1st mill, B.C.), and so into the assumed period of the first demographic pressure in the Kras. Prior to the Late Bronze age, the number of caste!lien seemed to be smaller (KarouSkova-Soper, 1983, 1 70-175) and they were distributed more evenly regarding the fertile plots of land in Kras, We can reasonably suspect that, more intensive use of dolinas in the Prehistory for agricultural purposes began with the Iron age (after 1000 B.C.), when more than 100 castellieri existed and exploited the land (fig. 8) Comparing their number, density and proximity to the neighbouring ones, their catchments rarely exceed more than 15 km2 in this period (average radius of the sample of 18 castellieri site catchment is between 2-2.5 km according to the calculations of KarouSkova-Soper, 1983, 171-2), These calculations also show the figure of an average of only 2% of the agricultural land in their catchments. Since the best soils are in dolinas, it seems reasonable that dolinas were quite intensively used in subsistence strategies. Furthermore, all dolinas containing the Prehistoric pottery are relatively far from the closest known castellieri, halfway or even at the edge of their catchments; we can thus expect that there had to be even more intensive exploitation of the suitable dolinas closer to the settlements. On the other hand, the exploitation of dolinas that are halfway or on the margins of the catchments could implicate the lack of agricultural land and the extensive pressure on the existing resources. The Roman period is clearly underrepresent.ee! by the pottery found in the dolinas. This argues to a certain extent, against the fact that in the Roman period inhabitants tended to settle in the lowland areas and less on the hilltops. From this period some villages and rare villa-type sites are known that agriculturally exploited and cleared larger lowland areas that are close to the later Medieval and Modern villages; for example, Lokev, SeZana, Roclik, Povir, Kopriva, etc. (SlapSak, 1996) comprised the areas with numerous dolinas. The case of dolina 17 features probably the best example of this kind. However, dolinas containing Roman pottery are still very few. The reason for this is still not known. This could be partly answered by the difficulties in recognising some of the local Roman period coarse wares that had been more or less made in the same way as the Prehistoric pottery, it is worth repeating that in all of the emptied dolinas where we found numerous Prehistoric sherds, ail other periods, including the pottery from the last couple of centuries, were clearly underrepresented. Nevertheless, the problem is still an open one and requires further investigation. Dolina 14, containing the untouched remains of fire, can be a good case for excavation. Finally, there is still an open question concerning how the Prehistoric pottery actually came to the dolinas. Erosion could account only for the movement of finds from the slopes or rims of dolinas and only to a minimal extent, as explained above. More substantial evidence for the permanent or temporary occupation of these depressions are also lacking. On the other hand, the agricultural use of dolinas could bring finds in various ways. Manuring is highly improbable, since the flocks of sheep and goat were rather mobile and not kept at home, This argument suits well the pre-Modern times when the farmers turned to cattle grazing and farm enclosures were established to stall the animals. This change meant an additional demand for ameliorations of the dolinas by cutting the outcropping stones so that grass, destined for haymaking, could be mowed with a scythe (Gams, 1987, 66-67; Sauro, 1994, 115). Cattle was not a common livestock in the castellieri period. The faunal remains from the Prehistoric sites in the Trieste Kras depict a clear prevalence of ovicaprids over pigs and bovids, the latter being the least: numerous with a few exceptions (Karouskova-Soper, 1983, 201). It is evident that in pre-Modern times farmers used to improve the quality of soil by adding rubble, tiles and other hard material they discasrcled as garbage. If similar practices existed in the Prehistory as well, it is difficult to say at the present stage of research; although this interpretation should not be overlooked. It is to be expected that the inhabitants of Kras were well aware of the landscape they lived in. Its strengths and its vveakenesses and their long standing habitation there from the earliest Prehistory onwards had allowed them to adapt themselves to the environmental conditions and adjust the environment to their needs when this was possible, it was shown that these karst depressions played an important role in the economy of the people living in Kras and the differences in the intensity and type of their use can serve as indicators of long-term social and economic practices in the past. Since dolinas were among the rare places constantly rich in soils, their symbolic and particular meanings for the people who exploited them 33 ANNALES 10/'97 P NOVAKOVIČ', H. SIMON1!: ARC.HEOt.OGY OF THE KRAS DOIÍNA5, 19-J6 should not be ignored. They had to invest large amount of work, time and man-power to make them suitable for agriculture, and they had to maintain them constantly. Consequently, they had to know the dolinas, their agricultural potential, soil characteristics, micro-climate etc. in a great detail to be able to exploit them fully. Does the pottery brought to the dolinas merely reflects the existence of the agricultural explotation of these karst feature or can we assume some other accompanying meanings associated with these activities? Large investments of experiences, knowledge and physical efforts, and consequentially the expectations from such an important subsistence resource, should have had an impact on the cognition of the landscape and on some practices which could not be explained by the utilitarian meanings only. Although we do not intend to expand our speculations, if is obvious from our case study that the mutual impact between man and the landscape led the former to certain decisions and activities that are not fully understood yet. However, they reflect the human perception of the surrounding nature and a need to appease if not tame it in the material and symbolic ways as well. A further research, including excavation of dolinas as well as a more thorough investigation of the castellieri, will hopefully fill the archaeological gap in this region and answer many of the questions raised in this paper. Epilogue In !he last two years, after our study was completed and presented at the conference in Aix-en-Provence, new cases of archaeological sites in dolinas came to light. Some of them were discovered during the archaeological surveys for motorway constructions and some were chance discoveries reported either by the locals or by the archaeologists. Nevertheless, in all the cases where the prehistoric pottery was discovered the dolinas were emptied of their soil, and all we were able to get were grab samples. However, in two cases (a dolina on the motorway section Divaca - Kozina and a dolina near the village of Tupeke) the stratigraphy was preserved clearly, showing the layers containing the prehistoric pottery, These two cases might acid an important information to our present perspective. Nevertheless, the number of dolinas containing archaeological finds are at the present stage more than 30 and it is reasonable to assume that we have found only the tip of the iceberg. Undoubtedly, we are dealing with a new type of sites and their high number and density will chalenge our concepts about the prehistoric settlement patterns in Kras. Unfortunately, the process of emptying the dolinas is still going on at a high rate and with no archaeological control, Thus we may easily find ourselves in a situation of losing crucial information before we actually comprehend this type of siles, ARHEOLOGIJA KRAŠKIH DOLIN PREDRAG NOVAKOVIČ Univerza v Ljubljani, FF, Oddelek za arheologijo, SMOOO Ljubljana, ZavetiSka 5 HELENE SIMONI Univerza v Ljubljani, FF, Oddelek za arheologijo, Si-1000 Ljubljana, Zavetiška S POVZETEK Kraške doline oziroma vrtače sodijo med najbolj značilne pojave matičnega Krasa. Definirane so kot srednje velike kraške depresije, katerih premer v povprečju sega od 5 do 300 m in katerih razmerje med daljšo in krajšo osjo je običajno od 1:6 do 1:10, Najpogosteje se pojavljajo na izrazito apnenčastih terenih z veliko precipitacijo, veliko redkeje pa na konglomeratih in dolomitih. Njihova gostota je običajno v obratnem sorazmerju z njihovo velikostjo. Prav tako so precej bolj pogoste na ravnih tleh. Kraške doline so že zelo zgodaj pomenile velik izziv za številne preučevalce kraške geomorfologije. Čeprav so se s problemom kraških vrtač ukvarjali številni strokovnjaki, njihov izvor še vedno ni docela pojasnjen. Na splošno obstajajo tri vrste teorij o njihovem nastanku: korozijska teorija, po kateri naj bi kraške doline nastale na kraških tleh, kjer je bila zaradi razpok in bolj topnega apnenca korozija hitrejša kot v okolici; udoma teorija, po kateri naj bi vrtače nastajale zaradi udorov podzemnih "praznin", ter teorija, ki vidi nastanek vrtač v specifičnih značilnostih posameznih mikroiokacij, na katerih je, kljub sicer uniformnim procesom na celotnem območju, prihajalo do hitrejšega zniževanja površja. Še vse do tega stoletja so bile kraške vrtače predstavljale zelo pomemben dejavnik v tradicionalnem poljedelstvu. Predvsem zaradi svoje specifične oblike predstavlja kraška vrtača mikro-ekosistemsko enoto s specifično mikro-klimo in prstnimi značilnostmi, ki za kraške okoliščine omogoča dovolj donosno poljedelstvo. Eden najpomembnejših razlogov za intenzivno izrabo vrtač v poljedelske namene je velika količina prsti, akumulirana v njih, prav slednja pa je poleg padavin in površinske vode najbolj kritičen dejavnik za poljedelstvo na Krasu. Podnebje 34 ANNALES 10/97 P. NOVAKOVI^, H. SIMONI: ARCHEOLOCVOF THE KRAS DOLIVAŠ, 19- SA kratke planote, ki je kombinacija submediteranskih in celinskih podnebnih elementov ter značilnosti geološke osnove in talnega pokrova so dolgoročno zaznamovali oblike subsistenčne ekonomije v preteklosti (pridobivanje poljedelskih površin s krčenjem gozdov in trebljenjem terena, deforestacija, zelo velik pomen drobnice, mešano poljedelstvo...). Način življenja, ki je stoletja zahteval nenehno vzdrževanje kakovosti naravnih virov, je ustvaril specifično kulturno krajino Krasa, ki jo sestavljajo gručasta vaška naselja, poljski zidovi, groblje otrebljenega kamenja, terase, kali in nenazadnje tudi "delane" vrtače. Poznavanje načina življenja na Krasu in izrabe vrtač je bilo do sedaj v glavnem omejeno na zadnjih nekaj stoletij. Historične in geografske študije so, predvsem zaradi zelo pomanjkljivih virov, zelo redko obravnavale starejšo regionalno ekonomsko in socialno zgodovino tega prostora. Številne novejše arheološke najdbe v vrtačah lahko v marsičem dopolnijo naše poznavanje vrtač in njihove izrabe v preteklosti. Zaradi njihove vse večje pogostnosti smo se odločili za preliminarno arheološko raziskavo z namenom, da bi ugotovili nekatere osnovne značilnosti tega novega tipa arheoloških najdišč. Odločili smo se za arheološki pregled 19 vrtač (si. 8). Izbrane vrtače smo razvrstili v dve vzorčni skupini. Vrtače 1-13 so sestavljale vzorčno skupino, o kateri nismo imeli nobenih informacij o arheoloških najdbah. Poleg tega je to zelo strnjena skupina vrtač, različnih velikosti in stopnje ohranjenosti. Druga skupina vrtač (14-19) je sestavljala vzorec vrtač, v katerih so bile odkrite arheološke najdbe. Glavna in, kot se je kasneje izkazalo, zelo pomenljiva razlika med obema skupinama je bila v tem, da so bile v drugi skupini vrtače, ki so bile delno ali pa v celoti izpraznjene. Rezultati arheološkega pregleda so predstavljeni na tabelah I, in 11. Pokazalo se je, da sta bili v vrtačah najpogostejši dve kronološki skupini keramičnih najdb - fragmenti posodja iz prazgodovinskega obdobja v petih vrtačah in iz predmodemega obdobja v osmih vrtačah. V vrtačah, kjer je bilo najdeno veliko prazgodovinske keramike smo tudi opravili meritve magnetne susceptibilnosti, ki so potrdile anlropogene sledove ognja v njih. Menimo, da je takšen kronološki klaster najdb pomenljiv kazalec obdobij intenzivnejše poljedelske izrabe na Krasu. Za obe obdobji je značilna gosta poselitev. V pozni bronasti, zlasti pa železni dobi je bilo na Krasu več kot '100 prazgodovinskih gradišč (kaštelirjev), ki so nastajala predvsem okrog površin z večjo količino prsti (npr. gradišča med Senožečami in Dolenjo vasjo, gradišča v okolici Repentabora, gradišča okrog Vremske doline, gradišča med Brestovico in Devinom.,.). Naselbinski vzorec iz predmodemega obdobja pa izhaja iz srednjeveške poselitve po veliki ekonomski krizi v 14. stoletju. Povečane količine keramičnih najdb iz obeh obdobij povezujemo predvsem z intenzivnejšo izrabo vrtač v poljedelske namene. Pomembno vprašanje, ki smo ga z našo raziskavo pravzaprav samo načeli, je, kako so keramične najdbe dejansko prišle v vrtače. Proti hipotezi, da je erozija zanesla prazgodovinske ostanke z bližnjih najdišč, govori veliko kazalcev: bolj ali manj enakomerna distribucija najdb v posameznih vrtačah, nobenih ostankov prazgodovinske keramike v višjih plasteh vrtač in nenazadnje tudi nobenih prazgodovinskih najdišč v njihovi neposredni bližini. Za preclmodemo in moderno obdobje imamo veliko dokazov o tem, da so ljudje odlagali smeti v vrtače (našli smo kupe starega gradbenega materiala in strešnikov) oziroma da so fragmenti keramike prišli v vrtače z gnojenjem (odlaganje črepinj na gnojišča). Za prazgodovinsko obdobje nimamo podobnih dokazov. Gnojenje ni verjetna hipoteza, kajti črede drobnice, ki so jih v prazgodovini vzgajali, so bile precej mobilne. Veliko bolj verjetno se nam zdi, da so bili kosi lončenine namensko dodajani prsti vrtač. Takšen običaj je nedvomno obstajal v zadnjih stoletjih. Z dodajanjem grušča, odlomkov strešnikov in drugega trdega materiala so kmetje povečevali zračnost prsti. Vsekakor še ni dovolj dokazov o podobnih metodah v bronasti in železni dobi, vendar te možnosti ne smemo izključiti. Takšni razlagi v prid govori tudi dejstvo, da smo v vseh primerih prazgodovinskih ostankov našli samo dele lončenine. V vrtačah ni bilo najdenih ostankov hišnega lepa, odbitkov kamnitih orodij oziroma drugih tipov artefaktov, ki bi morebiti kazali na naselbinsko izrabo. Zgodnji prebivalci Krasa so nedvomno morali, če so hoteli uspešno gospodariti s skopimi naravnimi viri, zelo dobro poznati naravne razmere okolja, v katerem so živeli. Nedvomno je, da so že v prazgodovini poznali vrtače kot zelo pomembne lokacije plodne prsti, ki pa so zahtevale stalno vzdrževanje oziroma investiranje velikih količin dela in znanja. Ključne besede: vrtača, Kras, kras, arheološki pregled, topografija, kultivirana krajina, izraba tal REFERENCES {Titles in Slovene are translated in English.) ANSI (1975). Arheološka najdišča Slovenije (Archaeological Sites of Slovenia). Ljubljana. Bahim, S, (1969): On the formation of Karst doli nas. Geološki Vjesnik, Zagreb, 22, 25-32. Clark, A.j. (1990): Seeing beneath the soil. London, B. T. Batsford Ltd. Čehovm, S. (1986): Kraško gozdnogospodarsko ob oče (Karst Forest Enterprise Area). Ljubljana. Davies, j. (1988): Vzpon z dna (Rise from want), Ljubljana. 35 ANNALES 10/'97 P. NOVAKOVI Č, i I SIMON!: ARCHEOI.OGY OF THE KRAS DOUMAS, 19-36 Cvijit,}. (1924): Geomorfologija (Geomorphoiogy). Beograd , Culiberg, M. (1995): Dezeitifikacija in reforestacija slovenskega Krasa, Poročilo o raziskovanju paleolitika, neoiitika in eneolitika v Sloveniji, 22, 201-215. Gams, I., Nicod, )., Julian, M., Anthony, E., Sauro, U. (1993): Environmental Change and Human Impacts on the Mediterranean Karsts of France, Italy and the Dinaric Region, in: Williams, P.VV. (ed): Karst Ter-rains. Environmental Change and Human Impact. Catena Supplement 25. Cremlingen, 59-95. Gams, L (1972): Prispevek k mikroklimatologiji vrtač in kraških polj (A contribution to the MicroclimatoSogy of the Karst dolinas and Poljes). Geografski zbornik, 13, 5-78. Gams, I. (1987): Geographical Karst Review, In: Gams, L, Habič, P. (eds): Man's Impact in Dinaric Karst. Ljubljana, 93-115. Gams, I. (1987a): Krajna vas. In: Gams, l„ Habič, P. (eds): Man's impact in Dinaric Karst. Ljubljana, 118-123. Gams, S (1987b): Kostanjevica. In: Gams, I., Habič, P, (eds): Man's Impact in Dinaric Karst. Ljubljana, 126-132. Gams, I. (1987c): Adaptation of the Karst land for the agrarian use in the Mediterranean. Problems of research and of conservation (a survey). Enclins 13. 65-70. Gams, t. (1987d); lokev - Ljudje in zemlja (Lokev: people and soil), in: lokev skozi čas (Lokev through tirne). Ljubljana, FF, 12-22. Gams, !. (1991): The origin of the term karst in the time (if transition of Karst (Kras) from deforestation to fo-restation. Proceedings of the International Conference on Environmental Changes in Karst Areas, Italy, September 15i'1-27t'1 1991. Quaderni del Dipartimento di Geografi?, 13. Universita di Padova, 1-8. Gams, I., Lovrenčak, F., Ingolič, B. (1971): Krajna vas: a study of the natural conditions and the agrarian land utilization in the Karst, Geografski zbornik, 12, 221-26. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev (Economic and Social History of the Slovenes) (1970). Ljubljana. Habič, P. (1987): The problematics of Karst water use and protection on the example of Urtica near Postojna, in: Karst and Man. Proceedings of the International Symposium on Human Influence in Karst. Ljubljana, Faculty of Arts, Dept. of Geography, 7-18. Habič, P, (1987a): The Renčelica doline near Sežana. In: (jams, L, Habič, P, (eds): Man's Impact in Dinaric Karst. Ljubljana, 115-117. Karouškova - Soper, V. (1983): The castellieri of Venezia Giuiia, NE Italy {2,>ci-1th mil. B.C.). British Archaeological Reports. International Series 192. Oxford. Sirs Slovenije (1957). Split. t ovtenčak, F. (1977): Prsti v vrtačah Slovenije (Soils in dolinas of Slovenia). Proceedings of the Congress jubilee of Yugoslav Geographers, 15th-20!h September 1976, Beograd. 443-449. Milosevic, A,, Govedarica, 8. (1986): Otišic, Vlake -preistorijsko nalazište u vrtači I. (Otišic, Vlake - prehistoric site in dolina I). Godišnjak centra za balkanološka i spiti vanj a ANU BIH, Sarajevo, XXIV, 22, 53-71. Moritsch, A, (1969): Das Nahe Triester Hinterland. Veröffentlichungen des Institut für osteuropäische Geschichte und Südostforschung der Universität: Wien. Band VII. Herman Böhiaus Nach. Graz. Mušič, B. (1997): Magnetic susceptibility measurements in dolinas. Annales, Koper, 10, 37-42. Novakovič, P., Simoni, H., Mušic, B. (1997): Karst Dolinas: Evidence of Population Pressure and Exploitation of Agricultural Resources in Karstic Landscapes. In: Trement, F. (ed.): Archéologie et reconstruction environmentale des paysages méditerranéens (in press). Ostnuk, N. (1993): short reports in Varstvo spomenikov, 193, 208, 297. G sinu k, N. (1994): short reports in Varstvo spomenikov, 99, 107, 109, 1 71. Radinja, D. (1987): Modern agricultural land improvement in Slovene Dinaric Karst. In: Karst and man. Proceedings of the international symposium on human influence in Karst. Department of geography, Ljubljana, 123-135. Righi, G. (1982); La necropoli "celtica" di S, Cartziano del Carso. Monografie di Pre i stori a ill degli Atti de i C i vi ci M use i d i Stori a ed Arte. Trieste. Sauro, U. (1993): Human impact on the Karst of the Venetian fore-Alps, Italy, Environmental Geology, 21, 3, 115-121. Slapšak, B. (1974): Regio X - Arheološka topografija Oddelka za arheologijo/neobjavljeno poročilo. Filozofska fakulteta - Oddelek za arheologijo, (Regio X - Archaeological topography of the Department of ar~ chaelogy). Slapšak, B. (1983): Kras (Carsl:) Survey. In: Keller, D. R, Rupp, D.W. (eds): Archaeological survey in the Mediterranean area. British Archaeological Reports. International Series 155. Oxford, 201-202, Slapšak, B. (1996): Možnosti študija poselitve v arheologiji (Possibilities of the settlement studies in archaeology). Arheo, 17. Šušferšič, F. (1994): Classic dolinas of classical site. Acta Carsologica, Ljubljana, 23, Cl. V, 123-156. Tomadin, V. (1989): II castello di Colioredo di Monte Albano: Testimonialize archeologiche. Edizione del c.o-mune di Colioredo di Monte Albano. Tomadin, V. (1992); Moggio Udinese: scavi archeo-logici ai piedi délia tone dell' Abbazia di San Gallo. Comune di Moggio Udinese. Tomadin, V, (1994): Indagine archeologica nell' ala Nievo del Castello di Colioredo di Montalbano. Fon-dazione Ippolito Nievo. Vergineila, M. (1990): Družina v Dolini pri Trstu (Family in Dolina near Trieste), Ljubljana. 36 ANNALES 10/'9 7 original scientific paper UDC 902.3:550.38 MAGNETIC SUSCEPTIBILITY MEASUREMENTS IN DOHNAS Branko MUSIC University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of Archaeology, SM001 Ljubljana, Zavetiska 5 ABSTRACT On the basis of measurement of apparent magnetic susceptibility directly on the sections in dolinas, we can conclude that in the favourable conditions this method can be efficiently used as an additional method in the archaeological prospection in the karst, where other geophysical methods are less successful due to the specific natural conditions. Key words: archaeology, arhaeoiogical prospection, geophysics, karst, magnetic susceptibility, dolinas GENERAL INTRODUCTION The aim of the magnetic susceptibility measurements in dolinas was to detect, in a fast and reliable way, the layers containing burnt fragments {use of fire in the past) which, associated with the archaeological survey, would provide us with a better archaeological interpretation of the dolinas. The use of magnetic measurements in archaeological prospecting is based on two principles (Clark, A. 1990, 99); in the first place, top soil usually has a higher magnetic susceptibility than the underlying layers and geological bedrock (this fact was explained in the early works of Le Borgne, E. 195.5, 1960), and secondly, human activity increases the magnetic susceptibility of the soil. Magnetic properties of the soil are to a large extent determined by the concentration and the type of iron minerals it contains. During accumulation these tend to concentrate in the upper layers of the soil, in temperate and humid climates, goethite is the most common iron mineral found in soil, while in arid climates haematite prevails. An iron hydroxide, lepiclocrocite is less common than goethite, and can usually be found in water saturated soil. During dehydration it can be converted into a much more magnetic maghaemite (Clark, A. 1990, 100), Maghaemite is particularly important in archaeological prospecting, as its presence is considered to be an indication of human occupation. Its crystal structure is the same as that of magnetite and is similarly strongly magnetic. Numerous processes, some of them due to human activity, can increase the magnetic susceptibility of soil. Le Borgne (1955 and 1960) suggested that the transformation of haematite to maghaemite, with magnetite as an intermediate stage, was linked to the alteration of anaerobic (reducing) conditions in soil to aerobic (oxidizing) ones. The same transformation can occur through the burning of organic materials; in the reducing environment of a fireplace, haematite is first converted into magnetite, which subsequently, during the cooling of ion air, is deoxidized to maghaemite. According to Tite and Mullins (1971), variations of the magnetic susceptibility on an archeological site are determined by the concentration of magnetic iron oxides in the soil, the duration of the use of fire at the site, and the reducing conditions created below the fire place. Consequently, a high magnetic susceptibility over a large area is typical for the sites that have been intensely inhabited for extended periods of time. Where the intensity and duration of settlement have not been extensive, only some archaeologically interesting structures, e.g. fireplaces, ceramic kilns, etc., can be located by means of the magnetic susceptibility measurements (Tite, M. S, and Mullins, C. E. 1971, 219), For archaeological prospecting on prehistoric sites magnetometry is frequently used as an efficient mapping tool. If no recognizable structures are present, or if clue to erosion (or other causes) the site has "changed" its location, or if magnetic responses of archaeological ANNALES 10/'97 Branko MUŠiČ: MAGNETIC SUSCEPTIBILITY MEASUREMENTS iN DOI.INAS, 37-42 samples. The response of a sample to an applied magnetic field depends on its mineral constitution, as well as its thermal history; measurements of its magnetic susceptibility {magnetization per unit volume and unit magnetic field) at several magnetic field strengths are necessary to fully identify it (Dime, F. et al. 1994, 226), Such a series of measurements are analysed on a sample by the standard Honda-Owen method (Chern, M. Y, et al. 1992,418). This method was applied for detecting changes in the magnetic susceptibility in areas with very weak magnetisation that appear on carbonatic flysch bedrock. Soil samples were first heated in an oxidizing atmosphere to the temperature of 650° and later cooled at room temperature in a reducing atmosphere. The average final magnetic susceptibility value was three times as great as the initial one (Dime et al. 1994, 229). Using the same method, a high level of correlation between the magne-tometry, geochemistry and surface survey (distribution of slag and pottery) was achieved in the Late Roman settlement Ajdovščina above Rodik in SW Slovenia (MuSič et al. 1995, 14). The method has proved to be exceptionally suitable also lor detecting areas of burning in prehistoric sites in the Kras (Mušič et al 1994, 42), Fig. 2: Location map of dolina 14 ncar A vber. SI. 2: Položaj vrtače 14 pri Avberju. msaii-2,6x[0 Si sd=1.6xl0JSl Enhanced IS_magnetic suscepJibiiity 9 I Cl 11 12 apparent magnetic susceptibility (xlO^SI) Fig. 1: Distribution of apparent magnetic susceptibility values for all surveyed dolinas. SI. 1: Razporeditev vrednosti navidezne magnetne sus-ceptibilnosti za vse preučevane vrtače. features are very weak, the application of such methods is limited. In these cases direct measurements of magnetic susceptibility can be useful. For example, detailed measurements of the magnetic susceptibility of small samples of clay can be used for characterizing such 38 ANNALES 10/'97 Branko MUilC: MAGNETIC SUSCEPTIBÎLITY MEASUREMENTS IN DOUNAS, 37-42 APPLIED FIELD METHODOLOGY Apparent magnetic susceptibility in dolinas was measured with Kappameter KT-5 field instrument (Ceofyzika, Brno) {with a resolution of 1xl0-5 Si). The fundamental part of the instrument is an LC oscillator of 10 kHz, the inductivity of which is embodied by a flat measuring coil situated at the active face of the instrument. The frequency of the oscillator is measured with the coil at some distance from the rock/soil ("free space" measurement) and then with the coil applied to the surface. From the frequency difference the apparent susceptibility is computed by the microcomputer and displayed (The instruction manual for Kappameter KT-S, Ceofyzika, Brno). This instrument allowed us to measure apparent magnetic susceptibility directly on the surface of the sections in dolinas. As magnetization in dolinas proved to be very high (2,6x10"3 Si [= Sievert] on average) and as it was possible to detect the relative differences in magnetic susceptibility among the samples, we avoided the more precise but time consuming measurements on Manics DSM8 and interpretation according to the Honda-Owen method. The position and number of the sections were selected for each dolina separately, according to their size, preservation of the sections, number of sherds discovered, etc. We measured the magnetic susceptibility of soils in parallel sections extending from the top to the bottom of each dolina. The distance between the measuring points was 20 cm. Fig. 3: Measured values of apparent magnetic susceptibility in eight parallel profiles in dolina 14 near Avber. SI. 3: Izmerjene vrednosti navidezne magnetne suscep-tihifnosti v osmih vzporednih profilih v vrtači 14 pri Avber ju. RESULTS OF THE MAGNETIC SUSCEPTIBILITY MEASUREMENTS If we assume that all dolinas have soil of nearly similar structures {if we consider only type of iron minerals and their concentration), then the anomalies in magnetic susceptibility caused by the use of fire in the past will also appear in a nearly similar way. distance (m) fig. 4: Apparent magnetic susceptibility in section in dolina 14 near Avber. Thin horizontal layer with enhanced magnetization is clearly visible. Si. 4: Navidezna magnetna susceptibilnost v preseku vrtače v dolini 14 pri Avber ju. jasno je vidna tanka horizontalna plast s povišano magnetizacijo. 39 ANNALES I O/'97 Branko MUSlČ: MAGNETIC SUSCEPTIBILITY MEASUREMENTS IN DOUMAS, 3 7-<12 Fig. 5: Location map of dolina 16 near Krepi je. SI. 5: Položaj vrtače 16 pri Krepljah. Fig. 1 displays the distribution of a few hundred readings taken from ail dolinas. The frequencies, to a large degree, are very close to the normal gaussean curve. On the basis of all values of apparent magnetic susceptibility measured in different dolinas, with or without visible archaeological features, background values were estimated. The mean value of all measurements was 2.6x1 G"3 SI and the standard deviation 1.6x10-3 SI. Because of high variability, the calculated value of two or even one standard deviations (values higher than 5.8x10-3 Si and 4.2x10-3 Si respectively) was considered as the high anomalies. Values higher than one standard deviation were considered as enhanced magnetic susceptibility and values higher than two standard deviations as statistically significant anomalies {fig. 1). As it is visible from our results (fig. 3 and 8), both can be of archaeological interest. Avbcr (Dolina 14) (fig. 2): Magnetic susceptibility was measured in eight sections at 1 m intervals (figs. 3 and 4, profiles A-H). Enhanced magnetic susceptibility was detected in a horizontal layer 10-20 cm thick and 60-80 cm under the present surface of the dolina bottom, According to this results we can assume that the enhanced magnetization is of an archaeological origin. Kreplje (Dolina 16) (fig. 5); Magnetic susceptibility was measured in four sections in the western part of the dolina. It is significant that no values were detected here that would deviate from the mean values for ail dolinas in a statistically significant way (figs, 6 and 7, profiles A-D), Slightly higher readings were detected In upper parts of the sections which can be interpreted by the effects of natural agents. Fig. 6: Measured values of apparent magnetic susceptibility in four profiles in western section of dolina 16 near Kreplje. No statistical}' significant anomalies were observed. Si. 6: Izmerjene vrednosti navidezne magnetne sus-ceptibilnosti v štirih profilih v zahodnem preseku vrtače 16 pri Krepljah. Ugotovljena ni bila nobena statistično značilna anomalija. 40 ANNALES 10/'97 Bi,into MUSlč': MAGNETIC SUSCEFTÎBJUTY MEASUREMENTS IN DOUTAS. 17 42 Kreplje (Dolina 16) x103, A B CD f..... distance (m) Fig. 7: Apparent magnetic susceptibility in western section of dolina 16 near Kreplje. Si 7: Navidezna magnetna susceptihilnost v zahodnem preseku vrtače 16 pri Krepijah. Four sections were aiso measured in the eastern part of the cloiina (fig. 9, profiles A-D). We discovered statistically significant anomalies comparable with those in dofina 14; only that in doiina 16, the layer containing traces of burning was much more curved and the measured values were even higher. Measurements in section B were taken from this curved layer, while other sections (A, C, D) cut this layer in different directions. Higher values of magnetic susceptibility in A, C, and D sections were* at places where these cut the section B. We assume that the high magnetic susceptibility discovered in both dolinas are the result of the use of fire in the past. We can say that in both cases these areas were local phenomena and do not appear everywhere in the dolinas. Fig. 8: Measured values of apparent magnetic susceptibility in four profiles in eastern section of dolina 16 near Kreplje. Statistical}' significant anomalies of enhanced magnetic susceptibility were detected in thin irregular layer. SI. 8: Izmerjene vrednosti navidezne magnetne susccp-tibilnosti v štirih profilih v vzhodnem delu vrtače 16 pri Krepljah. Statistično značilno povišane vrednosti magnetne susceptihilnosti so bile ugotovljene v tanki povili plasti. 41 ANNALES 10/'97 B ran l;a MU S iC: MAG N [Ttc 51JSC E PTi B! L IT Y ME AS U Rl M L NT5 ! N D O L IN A 5. 3 7-< 2 MERITVE MAGNETNE SUSCEPTiBILNOSTi V VRTAČAH Branko MUŠiČ Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, $¡-1001 Ljubljana, Zavetiska 5 POVZETEK V prispevku povzemam rezultate prospekcije na Krasu, pri. kateri srno ugotavljali ustreznost meritev navidezne magnetne susceptibilnostl za detekcijo arheoloških, predvsem prazgodovinskih kulturnih plasti. Prospekcija z metodo magnetne susceptibilnostl temelji na dejstvu, da pride pri visokih temperaturah (intenzivna uporaba ognja) do konverzije šibkomagnetnih železovih mineralov v tleh v bolj magnetne oblike. Te razlike smo ugotavljali z meritvami navidezne magnetne susceptibilnostl neposredno na površini profilov v vrtačah. Pri interpretaciji anomalnih območij v vsaki vrtači srno upoštevali kontrast proti neposredni okolici, višino izmerjenih vrednosti glede na vrednosti v vseh vrtačah in obliko ter položaj anomalnega območja v vrtači. Ugotovili smo, da kot značilne lahko upoštevamo tiste vrednosti, ki so višje od enega standardnega odklona za celotno populacijo vzorcev. Rezultate raziskave podajamo na dveh različnih primerih iz vrtač pri Avberju (vrtača 14) in Krepljah (vrtača 16), kjer smo ugotovili anomalije v magnetni susceptibilnostl, ki so po našem mnenju arheološkega izvora. V prvem primeru se je anomalno območje pokazalo v obliki približno horizontalne plasti, ki se na robovih izklinja. V drugem primeru pa smo določili anomalno območje na osnovi statistične primerjave izmerjenih vrednosti s tistimi, ki smo jih ugotovili na drugih profilih v isti vrtači, in s statističnimi parametri za vse meritve. Ključne besede: arheologija, arheološka prospekcija, geofizika, kras, magnetna susceptibilnost, vrtače REFERENCES Ciaric, A. (1990): Seeing beneath the soil. Prospecting methods in archaeology. B. T. Batsford Ltd., 176 p., London. Chem, M.Y., Vennos, D.A., Disalvo, F.J. (1992): Synthesis, sctructure and properties of antiperovskite nitrides Ca3MN, M=P, As, Sb, Bi, Cu, Sn and Pb. Journal of solid state chemistry, 96, 41 7-420. Dime, F., MuSič, 8., Osredkar, R. (1994): Magnetic susceptibility measurements as a quantitative support for characterization of archaeological materials. Rudarsko-metalurški zbornik, 41, 225-230. Le Borgne, £. (1955): Susceptibilité magnétique anormale du sol superficiel. Annales de Géophysique, 11, 399-419, Le Borgne, E. (1960): Influence du feu sur les propriéts magnétiques du sol et du granite. Annales de Géophysique, 16, 159-195. Mušič, B., Dime, F. (1994): Magnetna susceptibilnost kot kvantitativni kriterij za razvrščanje arheoloških materialov. Arbeo, 1 6, 37-44. Mušič, B., Slapšak, B., Pire, S., Zupančič, N., Dime, F., Trojar, L. (1995): On-site prospection in Slovenia: the case of Rodik. Archaeological Computing Newsletter, 43,6-15, Tite, M.S., Mullins, C. (1971): Enhancement of the magnetic susceptibility of soils on archaeological sites. Archaeometry, 13 (2), 209-219. Clark, A. (1990): Seeing beneath the soil. Prospecting methods in archaeology. B. T. Batsford Ltd., 176 p., London. Chem, M.Y., Vennos, D.A., Disalvo, F.J. (1992): Synthesis, sctructure and properties of antiperovskite nitrides Ca^MN, M=P, As, Sb, Bi, Gu, Sn and Pb. journal of solid state chemistry, 96, 417-420. Dime, F., Mušič, B., Osredkar, R. (1994): Magnetic susceptibilii:y measurements asa quantitative support for characterization of archaeological materials. Rudarsko-metalurški zbornik, 41, 225-230. Le Borgne, E. (1955): Susceptibilité magnétique anormale du sol superficiel. Annales de Géophysique, 11, 399-419, Le Borgne, E, (1960): Influence du feu sur les propriéts magnétiques du sol et du granite. Annales de Géophysique, 16, 159-195. Mušič, B., Dime, F. (1994); Magnetna susceptibilnost kot kvantitativni kriterij za razvrščanje arheoloških materialov. Arheo, 16, 37-44. Mušič, B., Slapšak, B., Pire, S., Zupančič, N., Dime, F., Trojar, L. (1995): On-site prospection in Slovenia: the case of Rodik. Archaeological Computing Newsletter, 43,6-15. Tite, M.S., Mullins, C. (1971): Enhancement of the magnetic susceptibility of soils on archaeological sites. Archaeometry, 13 (2), 209-219. 42 ANNALES 10/'9 7 izvirno znanstveno delo UOK 902.6:692 726,54:902.6(497.4 Piran) DENDROKRONOLOŠKA ANALIZA STREŠNE KONSTRUKCIJE ŽUPNIJSKE CERKVE SV, JURIJA V PIRANU (občina Piran, Slovenija) Toni LEVANIČ Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Sl-1001 Ljubljana, Rožna dolina c. Vlll/34, p.p. 95 Katarina ČUFAR Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesitrstvo, 51-1001 Ljubljana, Rožna dolina c. Vllt/34, p.p. 95 Jernej HUDOUN Restavratorski center R Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Plečnikov trg 2 Beta BERNIK-MACHTIC Restavratorski center R Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Plečnikov trg 2 IZVLEČEK Raziskali smo ostrešje cerkve Sv. Jurija v Piranu, ki je narejeno iz macesnovine z jelovimi ojačitvami nekaterih veznih tramov. Datirali smo tri gradbene faze, dve macesnovi in eno jelovo. Prva gradbena faza je umeščena v leto 1262, druga v leto 1594 in tretja, jelova gradbena faza, t/ leto 1878. Sklepamo, da macesnov/na izvira iz SV Italije, je lov i na pa iz Slovenije. Ključne besede: historična dendrokronologija, datacija, A.D. 1262, 1594, 1878, macesen, jelka UVOD* Historično mestno jedro Pirana, ki se je izoblikovalo na polotoku, je ohranilo do danes svoj srednjeveški značaj. Na vzpetini, ki se dviga nad mestom dominira baročni kompleks župnijske cerkve sv. Jurija, dopolnjujeta pa ga Se samostojno stoječ zvonik (1608) in krstilnica janeža Krstnika (1650). južno in severno pobočje vzpetine, na katerem stoji kompleks župnijske cerkve je bilo utrjeno z opornimi loki, ki so bili postopno grajeni od sredine 17. do začetka 19. stoletja. Današnjo baročno dvoransko cerkev so pričeli graditi na mestu prejšnje gotske cerkve (posvečena I. 1344) šele po letu 1595. Gradnja cerkve se je zaključila s posvetitvijo leta 1637. Cerkev ima preprosto in enotno oblikovano zunanj-ščino, razen posebno bogato in dekorativno obdelane glavne vbodne fasade, ki jo odlikuje kvalitetna kamnoseška obdelava. Zahodna fasada je oblikovana kot tempeljsko pročelje s pilastersko členitvijo, zaključuje jo trikotno čelo. Po arhivskih podatkih je vhodno pročelje cerkve izdelal kamnosek Bonfante Torte v začetku 17. Tekst povzet po delovnih gradivih RCRS-ja (Franc Vardjan, d.i.a. in Jernej Hudolin, d.i.a.) in MZVNKD-ja (Mojca Guček, mag, um. igod. - odgovorni konservator). 43 ANNALES 1tí/'97 Tom L EVA NIČ M a S.: OENDROKRONOLOSkA ANAUZA STRESNE KONSTRUKCIJE ŽUPNIJSKE CERKVE SV JURIJA V PIRANU, <13-52 stoletja. Na vzhodni strani zaključuje cerkveno ladjo dolg prezbiterij s polkrožno apsido. Ob straneh prež-biterija sta dva prizidka (zakristija na jugu in depojski prostori na severu). Notranjščino cerkve odlikuje razmeroma preprosta arhitektura, ki jo dopolnjuje bogata in kvalitetna cerkvena oprema 17. stoletja. Cerkveno ladjo pokriva raven lesen strop s poslikanimi polji (slike na platnih), Cerkev ima v ladji Sest stranskih oltarjev, glavni oltar pa je postavljen v apsidaJni zaključek prezbiterija. Vsi oltarji so kamniti, razporejeni so simetrično glede na oblikovanje jih lahko datiramo v prvo polovico 17, stoletja. Dolg prezbiterijalni del sestavljata dva dela, prvi je ožji in ima ohranjeno ostenje in opremo iz časa posvetive cerkve (1637). V tem delu so ohranjene delno predelane lesene baročne kome klopi, ki so bile namenjene kapitlju (9 duhovnikom) in posebno bogato oblikovan sedež za piranskega župana. Nad kornimi klopmi celotno površino stene zavzemata veliki nedavno restavrirani sliki, ki sta delo baročnega beneškega slikarja flamskega rodu Angela de Costera: "Maša v Bol-seni" in "Čudež sv. Jurija", Obe sliki sta bili naslikani leta 1706. Drugi clel prezbiterija se razširi ob straneh, zaključuje ga apsida, v katero je bilo ob prenovitvenih delih konec 19. stoletja postavljen glavni oltar. Iz arhivskih podatkov vemo, da je bi! glavni oltar že postavljen ob posvetitvi i. 1637, kasneje pa je bil večkrat predelan. Stropna poslikava prezbiterija je bila narejena ob obnovi cerkve konec 19. stoletja, Bogastvo baročne arhitekture župnijske cerkve sv. Jurija in njene opreme dopolnjujejo tudi baročne orgle, katerih avtor je mojster Nakič, eden najpomembnejših beneških orglarjev. Zadnja večja prenovitvena dela v župnijski cerkvi so potekala ob koncu prejšnjega stoletja. Leta 1990 so se pričele raziskave župnijske cerkve, na podlagi katerih bo možno nadaljevati s prenovo cerkve. Z arheološkimi raziskavami je bila potrjena domneva, da je bila vzpetina nad mestom, kjer stoji kompleks župnijske cerkve, že v antiki pozidana. Vse nadaljnje raziskave (arhivske, nedestruktivne, sondiranja in raziskava, ki jo predstavlja članek) so druga za drugo potrjevale domnevo o faz-nosti pozidave omenjenega kompleksa. Osnovni gabariti cerkve se bistveno niso spreminjali vse od gotske faze dalje, po nekaterih podatkih pa tudi romanska faza ni bistveno odstopala od kasnejše gotske. V zadnjih letih je bila temeljito obnovljena streha ladje. Izdelani so bili projekti sanacij posameznih segmentov, od katerih so nekatera nujna vzdrževalna dela že v izvajanju. V zaključni fazi je tudi izdelava celovitega programa sanacije in prezentacije notranjščine cerkve. Prenovo strokovno vodi Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran v sodelovanju z Restavratorskim centrom RS iz Ljubljane in z dogovorom Župnijskega urada Piran, CILJ! RAZISKAVE Cilji raziskave so bili naslednji: Preveriti in dopolniti informacije iz pisanih virov in slik o predelavah cerkvenega ostrešja in s tem posredno tudi cerkve same. Določiti deleže posameznih gradbenih faz na osnovi deleža lesa, uporabljenega v konstrukciji ostrešja, in na tej osnovi poizkusiti rekonstruirati velikosti ostrešja v posameznih obdobjih. - Pridobiti informacije o ponovni uporabi delov strešne konstrukcije in določiti njihovo starost. - Z dendrokronološkimi metodami raziskati les iz strešne konstrukcije cerkve. MATERIAL IN METODA Ostrešje cerkve Odvzem vzorcev smo opravili le na ostrešju glavne zgradbe cerkve, ki ima tipično obliko mediteranske strehe - dvokapnice z relativno majhnim naklonom. Sestavljeno je iz 16 trapeznih vešal (slika 1), ki so konstrukcijsko enaka. SI iTrapemo veša.io cerkvenega ostrešja. Fig. i: The module of ihe roof. Odvzem vzorcev (tisa Vzorce - izvrtke smo iz ostrešja cerkve odvzeli v več fazah. Vzorce smo jemali s posebnim dendrokrono-ioškim svedrom za odvzem vzorcev suhega lesa dolžine 250 in 350 mm, ki ga je razvil švedski dendrokronolog Thomas Bartholin, Vzorce smo oštevilčili, mesto odvzema pa vrisali v načrt ostrešja. Skupno smo odvzeli 98 vzorcev. Načrt z vrisanimi mesti odvzema vzorcev nam je v nadaljnjih analizah služil kot osnova za izdelavo tridimezionalne prostorske predstavitve razporeditve posameznih gradbenih faz v ostrešju. Pri opisu elementov ostrešja smo posebno pozornost posvetili znakom ponovne uporabe in prisotnosti skorje ali odsotnosti terminalne branike. Določitev lesne vrste in analize širin branik Izvrtke premera 7 iritn smo v plastičnh tulcih prenesli v laboratorij na Oddelku za lesarstvo, kjer smo jih zalepili v lesene nosilce z utori, pri čemer smo pazili, da 44 ANNM.ES 10/'97 "torn UVANIČ et a!.: DENOROKRONOtOŠKA ANALIZA STRE SME KONJSTRUKCIIE ŽUPNIJSKE CERKVE SV. JURIJA V PIRANU, Letnica ■ Branika .......1 i. 'i , - l'' " " •■■-.-'i ■ );' i :. "■■V" ' i ■: - V. ' ; :"."::"■■■'■■■■■! : ; I ■ ' - ! ■■¡i'"- '-■ii,'. ■'. < ' .■■"> I ! ■ ' '"I : '"i Äiililil Kasni iss Rani les 1..........100 / u n 2_________100 pm mSMS ^mmm v:" lllilp ' ;: •! > ; • 'v- ^ ... i ■ ' -i: .■ ¿if :v!'.v'K'' $L 2: Gladko obdelan les iglavca, prečni prerez, kot ga vidimo s stereo mikroskopom (levo), in problematičen vzorec z szklmjmo branilca ter samo nekaj celic široko braniko (desno), fig. 2t Smooth transverse section of conifer wood ¿as observed under a stereo microscope (lefi) a fid very problematic sample with discontinuous tree-ring and with only few cells wide tree-ring (right). so bifi izvrfki praviino orientirani. Da bi postale prirastne ■ plasti - branike (Torelli, 1990) in meje med njimi - letnice čimbolj razločne, smo prečno površino lesa /brusili ■z vibracijskim brusilnikom in brusnim papirjem. Po končanem brušenju so bili vzorci obdelani tako, da je bilo s pomočjo stereo mikroskopa mogoče razločno videti branike, letnice in strukturo lesa. Razbrali smo lahko ceio posamezne celice dimenzij 25 x 25 pm in martj. Oeterminacijo lesa smo opravili v lesno anatomskem laboratoriju Oddelka za lesarstvo. Na podlagi strukture ■lesa, kot. je razvidna s pomočjo stereo mikroskopa povečave 18~100x, smo ugotovili vrsto lesa. Oeterminacijo .smo preverili še na tankih mikroskopskih preparatih lesa v skladu z viri (Grosser, 1977) in (Torelli, 1991). Merjenje širin branik smo opravili v dendrokrono-loškem laboratoriju Oddelka za lesarstvo, ki razpolaga s trenutno najmodernejšo opremo za merjenje in iz vred-noienje dendrokronoloških podatkov v Sloveniji. Meritve so potekale na merilni mizi LINTAB, analize pa v programu TSAP (Time Series Analysis Program). Merilno mizico in program je izdelal Frank Rinn iz Nemčije, OpitCni del opreme predstavlja Oiympusov zoom stereo mikroskop s povečavo od 1 8-100x. Na mikroskop je priključena video kamera, povezana s profesionalnim SONY Trinitron monitorjem. Ta nam omogoča udobno in hitro merjenje neproblematičnih vzorcev (slika 3), pri težavnih vzorcih pa les opazujemo pod binokularjem. SI. i: Oprem t dendrokronološkega laboratorija. Fig. 3: The equipmeni of ihe dendrochronological labo- raioij. Širine branik so pri iglavcih včasih izjemno ozke, tudi pod 0,03 mm, ali pa lokalno delno oz. v celoti manjkajo. Samo kvalitetna obdelava vzrocev, ki nimajo poškodb in dobra mikroskopska slika omogoči, da razberemo tudi branike, ki so izjemoma lahko široke le eno plast celic (slika 2 - desno). 45 ANNALES 10/'97 Tom LEV ANK. el sL: OENDKOKKONOI.OŠKA ANALIZA STRESNE KONSTRUKCIJE ŽUPNIJSKE CERKVE SV. IURIIA V PIKANU, «-52 Merjenje Širin branik smo začeti ob strženu in končali na periferiji. Branike smo izmerili na 0,01 mm natančno. Vsaka meritev je bila ponovljena dvakrat. Rezultate meritev širin branik smo grafično prikazali v odvisnosti od časa. Krivulje, smo na ekranu sinbroni-zirati, to je pomakniti v s in bron i položaj, s pomočjo programa TSAP/x. V primeru napak smo meritve ponovili. Na ta način smo dosegli zahtevano natančnost meritev in dobili zanesljiva zaporedja širin branik za nadaljnje delo. Sinhroniziranje in dendrokronološko datiranje lesa Osnova za dendrokronološko datiranje je pravilno izmerjeno zaporedje širin branik, grafično prikazano v odvisnosti od časa. Grafe med seboj primerjamo -sinhroniziramo. Sinhroniziranje opravimo vizualno in statistično. Statistični kazalniki za potrditev skladnosti, ki jih uporabljamo v našem laboratoriju, so koeficient časovne skladnosti, t-vrednost po Baillieju in Piicherju in indeks datiranja. Datiranje je sinhroniziranje z datirano referenčno krivuljo. Ta mora predstavljati isto lesno vrsto in mora pokrivali obdobje, v katerem je nastal les, ki ga želimo datirati, Praviloma mora biti referenčna kronologija iz iste regije, kot les, ki ga datiramo. V redkih primerih so podobne tudi krivulje iz oddaljenih regij, Podobnost na daljavo imenujemo telekonekcija. Ugotavljanje terminalne branike in njen pomen Pri datiranju vzorcev neznane starosti ima posebno vlogo prisotnost skorje in terminalne branike (nem. VValdkante; an. Terminal ring, oufer ring), to je zadnje branike, ki je nastala pred posekom drevesa in se je ob poseku nahajala tik pod skorjo. Dendrokronologija omogoča za vsako proučeno brani ko datiranega zaporedja določiti leto, v katerem je nastala. Z določitvijo datuma terminalne branike določimo čas poseka drevesa. Od namena tiporabe je odvisno, ali je bit tes obdelan oz. vgrajen takoj po poseku, kot je navadno pri strešnih konstrukcijah, ali pa so ga za izdelek uporabiti šele po daljšem sušenju. Les za najvrednejše izdelke, npr. slike na lesenih ploščah ali inštrumente, so pred dokončno obdelavo skrbno stišili tudi po več let. Po anatomski zgradbi terminalne branike lahko ugotovimo tudi, v katerem letnem času je bilo drevo posekano. Znano je, da les nastaja samo v času vegetacijske dobe, pri nas v splošnem od pozne pomladi do zgodnje jeseni. Pozimi, v obdobju fiziološkega mirovanja drevesa, les ne nastaja. Če je prisoten samo rani tes, to kaže, da je bilo drevo posekano v prvi polovici vegetacijske dobe, Če je v braniki prisoten tudi kasni les, to pomeni, da je bito drevo posekano proti koncu vegetacijske dobe. Kadar je iz strukture branike razvidno, da je bila rast popolnoma zaključena in je branika popolna, to pomeni, da je bilo drevo posekano v obdobju mirovanja. B C 5/. 4: Shematski prikaz preseka debel (krog) za tramove (siva površina) in pomen terminalne branike (debela črta) pri določanju leta poseka drevesa. Tram A ne vsebuje terminalne branike. Terminalna branika je delno prisotna pri tramu B in v celoti pri tramu C. Leto poseka debla lahko ugotovimo le, če je prisotna terminalna branika. Fig. 4: Cross-section of a stem (circle) used for beams (grey superficies) and importance of outer ring to determine the year of felling of a tree. In (A) outer ring is not present. It is partly present in (B) and complete in (C). The year of felling can be determined when the outer ring is present. V praksi prisotnost, terminalne branike na tramu pomeni, da so ga tesarji samo nekoliko poravnali {prim, slika 48) ali pa celo samo odstranili skorjo in pustili tram praktično neobdelan (prim, slika 4Q. V obeh primerih je terminalna branika ohranjena in zato je mogoče določiti natančen datum poseka drevesa, V primeru ko so deblo zaradi velikih dimenzij ali koničnosti razžagali in obte-sali, tako da terminalna branika ni več prisotna (prim. 46 ANNALES 10/'97 Tom LEVANtČ el a!.: DE NLWO KRONOLOŠKA ANALIZA STREŠNE KONSTRUKCIJE ŽUPN!I5KE CERKVE SV. JL.'RIjA V PSKANU, '13-52 slika 4A), ne moremo ugotoviti leta poseka drevesa. Terminalne branike ne vidimo tudi takrat, kadar je periferija lesa razgrajena. V našem primeru so bili na elementih ostrešja ostanki skorje in terminalne branike redki. Tudi kadar je bila prisotna, je bil les na periferiji navadno slabo ohranjen in se je ob odvzemu vzorca zdrobil, tako da kasneje nismo mogli ugotoviti, koliko branik smo s tem izgubili. Ponovna uporaba lesa Pri odvzemu materiala smo si vsak tram skrbno ogledali in posebej zabeležili znake, ki nakazujejo njihovo ponovno uporabo, Že ob prvem pregledu ostrešja smo na tramovih opazili zareze, utore in luknje za možnike, ki v obstoječem ostrešju ne opravljajo nobene funkcije več. iz njih smo sklepali, da so pri izdelavi strešne konstrukcije uporabili tudi tramove, ki so bili sestavni deli ostrešij cerkve pred predelavami. Pri ponovno uporabljenem lesu obstaja tudi verjetnost, da so že uporabljen les prinesli od drugod. Opazili smo, da lahko vzorce na podlagi podobnih tesarskih znakov, zasek in oblik utorov razdelimo v tri skupine. Z den-drokronološkimi metodami smo želeli preveriti, ali je les z enakimi tesarskimi znaki rasel istočasno. REZULTATI Lesne vrste Anatomske analize lesa odvzetih vzorcev so potrdile, da je ostrešje narejeno iz macesnovine, ojačitve strešne konstrukcije pa tz jelovine. Identificirali smo tudi en tram iz hrestovine, za katerega nimamo podatkov, kdaj je bil vgrajen (preglednica 1), in ga nismo uporabili za nadaljnje analize. Drevesna Število Ne- vrsta vzorcev % Datiranih datiranih Macesen 88 90 61 27 jelka 9 9 7 2 Brest 1 1 Skupaj 98 100 68 29 Tab. 1: Delež posameznih drevesnih vrst v strešni konstrukciji cerkve 5v. furija. Dendrokronološke analize Meritve smo opravili na 97 vzorcih, 88 iz macesnovine in 9 iz jelovine (preglednica 1). Ločeno za obe lesni vrsti, smo po vizualni in statistični sinhronizaciji grupirali grafe zaporedij širin branik oz. vzorcev iz istega obdobja. Iz povprečij smo sestavili nedatirane plavajoče kronologije. Tako smo za macesnovino sestavili tri plavajoče kronologije, kamor smo uvrstili večino vzorcev. Nekateri vzorci se niso ujemali z nobeno ocl kronologij. Iz jelovih vzorcev (slika 5) smo sestavili plavajočo kronologijo, ki smo jo sinhronizirali in datirali z lastno slovensko dinarsko jelovo kronologijo (Levanič, 1996). Sinhron položaj referenčne in plavajoče kronologije po datiranju je prikazan na sliki 6. jelov les je pravilno datiran, z visoko značilnimi kazalniki (tfjp = 4,5 in Datelndex = 111), vendar ne moremo natančno ugotoviti, kdaj so bila drevesa posekana, lahko pa trdimo, da so bila posekana po letu 1878. Periferija lesa je bila v vseh primerih močno poškodovana, tako da je na vzorcih v povprečju vedno manjkalo 5-10 branik. 1000 E E 0 si c 1 m c C >t/J t 100 10 1780 1800 1820 1840 1860 Leto V 7> mjih |vV 1880 1900 1920 SI. 5; Zaporedja širin branik posameznih vzorcev jelovine v sinhronem položaju za izračun plavajoče kronologije. Fig. 5: Matching of fir tree-ring series to calculate a floating chronology. 47 ANNALES 10/97 -Tom-LEVANIČ el al.: DENDROKRONOIOŠKA ANALIZA STRCSNC KONSTRUKCIJE ŽUPNIJSKE CERKVE SV. JURJ1A V URANU, '13-52 1000 O o 100 ------------------ 1 1 i y- v Legenda Jelova kronologija Sv. J Lin; -------- Slovenska dinarska jelova kfoiiolagrja 1780 1800 1820 1840 I860 Lelo 1880 1300 1320 SI. 6: Slnhron položaj referenčne in plavajoče kronologije po datiranju. Fig. 6: The floating chronology cross-dated with the reference one. Leto 800 900 1000 1100 1200 1300 1400 1500 1600 1700 1800 1900 SI. 7 a, b: Porazdelitev macesnovih (a) in jelovih (b) kronologij v času. Fig. 7 a, b: Larch (a) and fir (b) chronologies in time. Za datiranje treh macesnovih kronologij nismo imeli na razpolago lastne referenčne kronologije, Zato smo jih primerjali z italijansko (Bebber, 1990) in avstrijsko (Siebenlist-Kerner, 1984} macesnovo kronologijo. Datiranje z avstrijsko tirolsko kronologijo ni bilo mogoče, datiranje z italijansko iz alpske regije na SV Italije pa je bilo uspešno. Vizualno ujemanje krivulj, statistično ujemanje (preglednica 2) in ujemanje značilnih let je bilo visoko značilno. Na sliki 7a je prikazana časovna razporeditev macesnovih, na sliki 7b pa jelovih kronologij. 27 izvrtkov macesnovine in dveh jelovine, kar po- meni 30% odvzetih vzorcev, nismo mogli datirati. Vzrok za to je bilo predvsem premajhno število, pod 45, branik v vzorcih. Rezultati nakazujejo, da vgrajena jelovina izvira iz slovenskih dinarskih jelovo-bukovih gozdov iz JZ Slo-venije. Glede na visoko značilno ujemanje macesnovine z italijansko kronologijo, sklepamo da les verjetno izvira iz SV italijanskih Alp. V dendrokronološkem laboratoriju lesarskega oddelka trenutno tečejo tudi raziskave macesnovine iz rastočih dreves iz slovenskih Alp. Ko bodo znani rezultati teh raziskav, bomo lahko boij zanesljivo sklepali o izvoru lesa. 48 ANNALES 10/'9 7 Tom L EVA NIČ el a!.: PEN PRO KRONOLOŠKA ANALIZA STREŠNE KONSTRUKCIJE ŽUPNIJSKE CERKVE SV. JURiJA V PIRANU, 43-52 800 900 ■ i...... 1000 IE 1100 1200 Leto 1300 1400 PiR 908-Lsrtx sp. 1500 r 1600 1700 1800 1900 PIR-906-LariK s p. PiR-3'iO-ï.anx sp! PtR-999-Abies alba ____i______i_r i i SI. 8: Postavitev kronologij macesna in jelke v čas. Kronologije hkrati predstavljajo gradbene faze v konstrukciji ostrešja sv. Jurij. Fig. 8: Larch and fir chronologies in time. At the some time the chronologies represent building phases in construction of St. George's roofing. Na sliki 8 so kronologije macesna in jelke že umeščene v čas. Na sliki 8 vidimo, da so predstavljene tri macesnove kronologije in ena jelova. Konca kronologij PIR-908 (obdobje 888-1262} in PIR-906 (obdobje 1295-1594} predstavljata tudi začetke pomembnih gradbenih faz - gotske in baročne, medtem ko kronologija P1R-910, ki pokriva obdobje 1399-1807, predstavlja predvsem za dendrokronologa pomembno premostitev daljšega časovnega obdobja, konstrukcijsko pa pomeni samo manjša in manj pomembna popravila cerkvenega ostrešja. Do sklenjene, skoraj tisočletne macesnove kronologije nam tako manjkajo vzorci iz obdobja 1262-1295 in pa regionalna kronologija rastočih dreves, ki bi pokrila obdobje od sedanjosti clo leta 1750. Določitev gradbenih faz ostrešja cerkve Sv. Jurija S pomočjo dendrokronološke analize izvrtkov smo prišli do ugotovitve, da večina macesnovine, ki v ostrešju prevladuje, izvira iz leta 1262 in 1594, jelovina pa iz leta 1878 - preglednica 2. Gradbena fea Drevesna vrsta Dolžina Konec tgp GLK% DÍ ! macesnovina 888-1262 1262 13,3 73 306 t: macesnovina 1405-1594 1594 j 12,2 71 238 lil jelovin a 1 799-1 R7f3 1878 I 4,9 71 111 Tub. 2: Pregled dendrokronološko ugotovljenih faz gradnje. Zelo visoke t-vrednosti, dodatno preverjene z analizo značilnih let, ter vizualna primerjava kronologij je dokaz pravilnosti umestitve v kronologij v čas, zato lahko z gotovostjo trdimo, da vzroci zares izvirajo iz teh obdobij. Primerjava z arhivskimi podatki nakazuje, da se zadnje leto kronologij PIR-908 in PIR-906 ujema s časom pomembnih predelav ostrešja, Tretja macesnova kronologija PIR-910 predstavlja, v dendrokronološkem smislu, pomembno premostitev daljšega časovnega obdobja, medtem ko konstrukcijsko pomeni samo manjša, manj pomembna in slabše dokumentirana popravila cerkvenega ostrešja. Večja skupina vzorcev (31%), ki pokrivajo obdobje od 888 clo 1262 pripada prvi, najstarejši gradbeni fazi iz druge polovice 13, stoletja. Njihova skupna značilnost so zelo pogosti znaki ponovne uporabe - zareze, utori in luknje za moznike. Glede na proučene cerkvene vire, ki navajajo, da je bila obnovljena cerkev ponovno posvečena 24. aprila 1344, bi les lahko izviral iz romanske cerkve. Druga gradbena faza je najbolj izrazita in zajema les iz obdobja 1405-1594. Kar 48% analiziranih vzorcev macesnovine pripada tej gradbeni fazi. Cerkveni arhivi navajajo, da so leta 1595 začeli s temeljito baročno obnovo cerkve, ki so jo končali leta 1637. Pri tej obnovi so verjetno spremenili tudi obliko cerkve. Denclrokro-nološki rezultati kažejo, da so prenovo začeti s postavitvijo novega ostrešja. Kaže tudi, da so pri postavljanju strešne konstrukcije uporabili dobro ohranjen les iz pretekle 1. faze (preglednica 2). Les iz jelovih ojačitev premošča obdobje 1799-1878. Zaradi že omenjene razkrojenosti lesa na periferiji ne moremo ugotoviti leta poseka debel, uporabljenih za ojačitve, Viri navajajo, da so bile ojačitve vgrajene 1898. To kaže, da je na proučenih vzorcih lesa manjkalo do 20 zadnjih branik, kar odgovarja nekaj cm lesa. Jelovina je vgrajena te mestoma, saj strešna konstrukcija ni povsod ojačana. Opazili smo, da je bila jelovina, ki predstavlja najmlajši les v oslrešju, mnogo slabše ohranjena kot roa-cesnovina. Glede na to, da je naravna trajnost jetove beijave in neobarvane jedrovine majhna, obarvana je-drovina pri macesnu pa je zelo trajna, slednje ne preseneča. Dobra ohranjenost skoraj 1000 let stare macesnovine potrjuje, da so naši predniki zelo dobro poznali lastnosti lesa in so ga znali smiselno uporabiti, tako da se je brez uporabe kakršnih koli zaščitnih sredstev ohranil do danes. Manj izrazita gradbena faza premošča obdobje 1300 do 1400 z 12,5% deležem vzorcev. Les bi lahko pripadal gotski cerkvi ali pa je bil vgrajen med manjšimi vzdrževalnimi posegi. Posamezne vzorce smo datirali še v 17. in 1 8. stoletje, kar nakazuje manjša vzdrževalna dela. Z natančno analizo znakov ponovne uporabe smo ugotovili, da je bila večina proučenih tramov v cerkvenem ostrešju ponovno uporabljena, to pomeni, da je bil les, preden so ga vgradili na današnje mesto, že del 49 ANNALES 10/97 Tam LEVANIČ el al.: DENDROKRONOLOŠKA ANALIZA STREŠNE KONSTRUKCIJE ŽUPNIJSKE CERKVE SV. JURIJA V PIRANU, 4 3-52 I SI. 9: Tridimenzionalna vizualizacija ostrešja cerkve Sv. Jurij. Različne barve prikazujejo posamezna obdobja, ki spadajo skupaj. Prevladujeta temno siva romanska faza in siva baročna faza. Fig. 9: Three-dimensional view of the roof. The colours indicate the phases: I - dark grey and SI - grey. neke druge konstrukcije. Z analizo oblike utorov bi morebiti lahko dokazali tudi, kakšna je bila oblika konstrukcije ostrešja v gotski ali celo romanski fazi. Če je bil les ponovno uporabljen, obstaja verjetnost, da že uporabljeni les ne bi izviral iz pričujoče cerkve. Dendrokronologija na vprašanje, ali bi za ostrešje lahko kupili star, že uporabljen les, ne more odgovoriti. Morda nanj lahko odgovorijo zgodovinarji in poznavalci arhivov. Tridimenzionalna vizualizacija današnjega stanja ostrešja cerkve Rezultate dendrokronološkega clatiranja smo združili v tridimenzionalni model cerkvenega ostrešja. Na modelu so s sivinami prikazane posamezne gradbene faze. Temno siv odtenek predstavlja prvo gradbeno fazo iz druge polovice 13, stoletja, siv pa baročno gradbeno fazo s konca 16. stoletja. S svetlo sivo in črno barvo so predstavljene manj pomembne gradbene faze ali popravila ostrešja. Belo so na sliki predstavljeni elementi, ki jih nismo mogli datirati. T.i. jelova faza na shemi ni predstavljena, ker se pojavlja ie mestoma in se jasno loči od ostalih gradbenih faz. Pomen rezultatov za razvoj dendrokronologije v Sloveniji jelka je v Sloveniji dendrokronološko najbolj sistematično raziskana lesna vrsta (Čufar et al., 1995; Le-vanič, Čufar, 1995; Levanič, Čufar, 1995; Levanič et al,, 1995). S pomočjo rastočih dreves smo sestavili 279- letno regionalno dinarsko kronologijo jelke. Izgledi za njeno podaljšanje preko zadnjega tisočletja so dobri. Macesen doslej ni bi! tako sistematično raziskan, vendar je ¡es iz pričujoče raziskave omogočil, da smo z njim premostili obdobje od leta 1295 do 1807 (slika 8). !z slike 8 je razvidno, da je obdobje 1262 do 1405 najslabše ''pokrito". Tudi referenčna kronologija Bebber-jeve je v tem obdobju slabo pokrita. Pignatellijeva iz Verone (oseba komunikacija) je v zadnjih letih raziskala veliko vzorcev iz omenjenega obdobja, tako da je italijanski inštitut za dendrokronologijo do danes kronologijo Sebberjeve zelo izboljša!. Spurk in Friedrich iz Hohenheima v južni Nemčji, sta opozorila na 1-2 manjkajoči leti v kronologiji Bebberjeve okoli leta 1400 (Friedrich et: al., 1996). Isto napako je ugotovil tudi Nico-iussi iz Avstrije. Sami razpolagamo s premalo vzorci, da bi lahko tehtno razpravljali o pravilnosti kronologije, V kolikor ima kronologija Bebberjeve napako, bi se vsi datumi pred letom 1400 premaknili za 1-2 leti, kar pa rezultatov ne bi bistveno spremenilo. V teku so raziskave slovenske macesnovine za podaljšanje maces-nove kronologije v sedanjost. NAPOTKI ZA BODOČE DATIRANJE Za uspešno datiranje zgodovinskega lesa je potrebno sodelovanje uporabnikov in dendrokronologov. Sledi nekaj napotkov za odvzem lesa: - Najbolje je, da les odvzamemo iz konstrukcije oz, mora biti na razpolago njen natančen načrt in označeno mesto odvzema posameznega vzorca lesa. - Pravilna determinacija lesne vrste je prvi pogoj za 50 ANNALES 1tí/'97 Tom LEVANIČ eí al.: DFNDROKRONOIOŠKA ANALIZA STREŠNE KONSTRUKCIJE ŽUPNIJSKE CERKVE SV. JURIJA V PIRANU, 43-52 nadaljnjo delo, Če je ne opravi strokovnjak, lahko pride do zavajajoče napake. Odvzeti les mora biti brez napak in razpok. V laboratorij mora prispeti v neoporečnem stanju. Priprava lesa mora biti take» natančna, da pod mikroskopom na površini lahko razberemo tudi strukture, manjše od 0,1 mm. Odvzem vzorca moramo opraviti v pravi smeri, tako da je Íes pravilno orientiran. Število branik mora biti v splošnem nad 45. Raziskati moramo več vzorcev lesa iz iste faze objekta. Posameznih vzorcev navadno ni mogoče datirati. Iz vzorcev, ki so sočasni, sestavimo plavajoče kronologije in te datiramo. Za datiranje potrebujemo referenčno kronologijo, Datiranje s tujimi kronologijami je ie redko uspešno, pa še tu je treba precej previdnosti, upoštevaje slovenske ekološke raznolikosti. Pravilno datiranje lahko izvede le laboratorij, ki ima izkušnje s sestavo lastnih kronologij. - Ker clendrokronologijo v Sloveniji šefe razvijamo, obstaja verjetnost, da bodo raziskani vzorci ostali nedatirani. Potrebno bo sistematično večletno delo, da bomo na področju dendrokronologiie dohiteli razvitejše laboratorije. Dendrokronološke meritve je mogoče opraviti tudi na terenu na neclestrukiiven način brez odvzema lesa, vendar je ta zamuden način navadno upravičen le pri vrednejših umetniških predmetih, ZAHVALA Raziskave sta financirala Ministrstvo za znanost in tehnologijo republike Slovenije in Restavratorski center Slovenije v okviru projekta "Dendrokronološke raziskave v Sloveniji". Zahvaljujemo se Martinu Zupančiču za veliko pomoč prt terenskem delu in v laboratoriju. DENDROCHRONOLOGICAL ANALYSIS OF THE ROOF CONSTRUCTION OF THE CHURCH OF ST. GEORGE iN PIRAN (MUNICIPALITY OF PiRAN, SLOVENIA) Tom LEVANIČ Siotecbrucal Faculty, Department of Wood Science and Technology, St-100T Ljubljana, Rožna dolina c Vifl/34, p.p. Katarina ČUFAR Biotechnical Faculty, Department of Wood Science and Technology, SI- ä 001 Ljubljana, Ro^na dolina c. Vtli/34, p.p. 95 Jernej HUDOUN Slovenian Restoration Centre. SI-1000 Ijubljan«, Plečnikov trg 2 Beta MÄCHTIG Slovenian Restoration Centre, SI-1000 Ljubljana, Plečnikov trg 2 SUMMARY Piran is located at the Adriatic coast of Slovenia, approx. 100 km East of Venice. Archaeological investigations have shown that the territory was more or less continuously populated since the prehistoric time. The history of the town was strongly influenced by the Republic of Venice to which it belonged from 1283 to 1797. The medieval centre of the town, where there are nineteen churches and other sights, is well preserved. The church of St. George dominates on the hill and is the biggest church in the town. The excavations and the archived documents indicate that the present church was built by reconstruction of the former romanic, gothic, and baroque ones. The objective of the present study was to conduct a dendrochronological investigation of the roof construction to; complete the existing information on the age and past reconstruction of the roof, determine the proportion of the elements belonging to different constructional phases, get information on possible re-using of the wood. The roof construction has a typical Mediterranean form of gable roof consisting of 16 modules which are constructionaly identical. Altogether 98 cores of wood have been taken from the roof by boring. The wood identification was performed in the laboratory of the Department of wood science and technology. All samples have been taken with a special dendrochronological corer developed by Thomas Bartholin. Each rafter was carefully examined and described in a manual taking into ¿\ccount different carpenter signs, signs of re-use and the presence of the terminal ring (Waldkante). The exact positions of the cores were marked in a map of the roof construction. 51 ANNALES 10/'97 T;>m LEVANiČ c! al.: DENDKOKRONOLOjKA ANALIZA STRELNE KONSTRUKCUE ŽUPNIJSKE CERKVE. SV. IURIJA V TIRANU, 43-52 The cores were measured using the LINTAB measuring table and the TSAP/x programme produced by Frank Rinn in accordance with standard procedures. The wood identification has shown that the main construction is made of larch (Larix decidua Mill.) and the supporting elements of silver fir (Abies alba Mil!.). 88, i.e. 90%, of the investigated cores belonged to larch. The tree-ring series were cross-dated and three well replicated floating chronologies, two larch- and a silver fir one, were constructed. Most samples (74%) were included in this chronologies. The dating was possible using the Slovenian Dinaric chronology (Levanii, 1996) and the larch chronology from the Italian Eastern Alps (Bebber, 1990). The results of the dating are presented in the following table: Construction phase Tree species j Length of the periodi tBP GLK% Dl Reference chronology 1 larch 888-1262. 13,3 73 306 Bebber, 1990 II larch [ 14ösTim j 12,2 71 238 Bebber, 1990 III silver fir j 1799-1878 j 4,9 71 111 j Levanič, 1996 tBP is t-value after Baillie and Pilcber, GLK is Gleichlaufigkeit and Dl is date index. The dating is significant when a tBP is higher than 4, GLK higher than 65% and Dl higher than 100. The correctness of the dating was additionally confirmed by analysis of signature years and visual comparison of the curves. The results indicate that an important reconstruction of the roof took place after 1262, 1594 and 1878. Due to the slightly degraded and brittle outer sapwood it was nearly impossible to measure outer rings below the bark, and to determine the exact year of felling of a tree. Individual rafters were built during smaller reparations of the roof. 26% of the samples could not be dated. It was observed that most rafters were re-used. It is assumed that the former churches at the same location were approximately of the same size as the present church. By analysing all samples, two continuous larch chronologies spanning the periods 888-1262 and 1399-1807 were built, but their replication is low in some periods. We assume that the wood originates from the NE Italian Alps. Tree ring analyses of modern larch trees from Slovenia are intended to obtain additional information to discuss the provenience of the wood. The work was funded by the Slovenian Ministry of Science and Technology of the Republic Slovenia and by the Slovenian Restoration Centre. Keywords: dendrochronology, dating, A.D. 1262, 1594, 1878, larch, fir LITERATURA Bebber, A.E. (1990): Una cronologia del larice (Larix decidua Mill.) del Sc Alpi orientali italiane. Denclro-chronologia, 8, 119-140. Čufar, K., Levanič, T., Zupančič, M. (1995): Slovenija, regija za dendrokronološke raziskave (Slovenia, a region for dendrochronological investigations). Les, 47, 5, 133-136. Friedrich, M,, Hoffmann, j., Remmele, S., Spurk, M., Becker, B., Frenze!, B. (1996): Chronologies of the tree ring laboratory Hohenheim institute of botany. V: Conference of the European dendrochronology workshop, Moudon, Switzerland. Grosser, D. (1977): Die Hölzer Mitteleuropas. Berlin, Heidelberg, New York, Springer-Verlag. Levanič, T. (1996): Dendrochronological and dendro-ecological study of dominant and co-dominant silver firs (Abies alba Mill.) in Dinaric phytogeographic region / Disseration thesis. Ljubljana, University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Dept. of Wood Science and Technology. Levanič, T., Čufar, K. (1995): Primerjava standardnih kronologij jelke (Abies alba Mill.) v dinarski fitogeo-grafski regiji Slovenije, (Comparison of standard chronologies of silver fir (Abies alba Mill.) in the Dinaric pbytogeographical region of Slovenia), Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46, 131-144. Levanič, T., Čufar, K, (1995): Three local silver fir (Abies alba Mill.) chronologies from the Dinaric phytogeographic region of Slovenia. Dendrochronologia, 13, 127-134. Levanič, T., Čufar, K., Zupančič, M. (1995): Kronologije letnih prirastkov jelke in smreke v Sloveniji. (Silver fir and spruce tree-ring chronologies in Slovenia). Les, 47, 9, 259-261. Siebeniist-Kerner, V. {1984): Der Aufbau von jahr-ringchronologien für Zirbelkiefer, Lärche und Fichte eines alpinen Hochgebirgsstanoites. Dendrochronologia, 2, 9-30. Toreili, N. (1990): Les & skorja - slovar strokovnih izrazov. {Wood and bark). Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo. Torelii, N. (1991): Makroskopska in mikroskopska identifikacija lesa - ključi. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo. 52 ANNALES 10/'97 íavoro specialístico UDC 528.72:903 903:528.72 RADDRIZZAMENTO FOTOGRAMMETRICO DIGITALE DI FOTOGRAFIE NON METRICHE (IL CASO DEGLi OGGETTI ARCHEOLOGICI) Katja OVEN isti luto di Geodesia, Cartografía e Foiogrammetria, St-1000 Ljubljana, Jamova 2 Elisa POSSENTI IT-31052 Maserara su I Piave (Trevtso), Via Busnello, 7 Matej ŽUPANČIČ Museo regíonale, $1-6101 Capodistria, Via Kidrič, 19 SINTESI Sulla base di fotografié non metricbe di oggetti arcbeologici andati perduti, gli autori sostengono la necessitá di un raddrizzamento fotogrammetrico deíie stesse. II risultato, con l'impiego addizionale di metodi di disegno, é una fotografía métrica (disegno) degli oggetti, comparabile con fotografié di oggetti analoglv, come richiesto dalla disciplina arcbeologica. Gli autori sconsigliano l'impiego di alcuni metodi grafici digitali, ampiamente in uso e corrispondenti solo in parte alie necessitá. Parole cbiave: fotogrammet.ria, raddrizzamento, repedi arcbeologici Ne! 1996 é stato pubblicato de! materiaie archeoio-gico altomedievaie rinvenuto in tre siti arcbeologici deíia regione Veneto (Nord Italia) e classificato come caran-tano-köttlachiano, apparíenente cioé alia cultura che ne-gli oclierni territori austfiaci, sloveni e friulani fu dei pa-leosíaví alpini. I reperti trovati nelle tombe venete se-gnano al momento attuaie il confine accidéntale della loro presenza. La datazione dei materia Ii rinvenuti al periodo antecedente la metá del secolo X pone alcuni quesiti storici ancora írrisoíti (Possenti, 1996). Ne! presente contributo cí occuptamo di alcuni degli oggetti presentad nel trattato citato da una pubblicazione anteriore (Francesc.hetto, 19S5), ma oggi andati perduti, Una fotografía (fig. 1) b I'única fonte per una fíbula a disco e tre orecchini a lunuía rinvenuti a Píeve di San Donato a Citadella (Provincia di Padova, Italia). L'oggetto nei-l'angolo in alto a sinistra della vecchia fotografía era una moneta e non viene da not trattato. Tutti gli oggetti neila foto sono deformad perché non ripresi perpendíco-I ármente. La scomparsa degli oggetti in questione, il loro grande valore storico ed archeologico, come puré il falto che le forme aíterate dei contorni degli oggetti fotografati e della loro ornamentazione rappresentano un documento incompleto, ci hanno indotto ad esaminare quanto piu compiutaniente la foto esistente ecl a raddrizzarla, D'al-tra parte il documento scelto risponde perfettamente al nostro attuaie grado di utilizzo del método fotogrammetrico, in quanto gli oggetti fotografati sono piatti, almeno uno di essi (la fíbula a disco) é riconoscibile dalla forma e nella foto sono consérvate ornamentazioni geometríche anch'esse oggetto del nostro tentativo. Pttr esistendo !a possibilita di ricostruire gli oggetti per mezzo del disegno, questa volta si é scelto il procedimiento fotogrammetrico (Kraus, 1993) che dovrebbe sostituire e sgravare il disegnatore almeno in alcune fasi deil'operazione. Cíononostante, alia fine il risultato del procedimiento fotogrammetrico viene ugualmente dise-gnato, ci afficíiamo cioé in parte all'abilitá del disegnatore ma anche alia nostra conoscenza di material i 53 ANNALES 10/'9 7 Fig. 1: Unica foto degli oggetti rinvenuti a Pieve di S. Donato a Citadeiia (prov. di Padova, Italia) (da C. Franceschetto, 1955). SI. I: Edina ohranjena fotografija predmetov iz S. Donata (Citadeiia, p rov. Jreviso, Italija), Fig. 2: Risultato del procedimento fotogrammetrico. SI. 2: Rezultat fotogrametrične obdelave. archeologici analoghi (fig. 4). Per quanto ne sappiamo, non esiste ancora un archivio elettro nica mente elaborato di ornamentazioni e forme di orecchini e fibule caran-Sano-kottlachiane, e non ci consta neppure che si sia giá ricorsi al computer per identificare e completare le forme e le ornamentazioni; un passo in questa clirezione é rappresentato dalle tavole grafiche presentate da V. Stare e V. Sribar (1975), che nel presente contributo non sono state per6 ancora prese in considerazione. Abbiamo scelto come procedimento il raddrizza- mento digitaie deli'unica foto esistente con i! quale rettífichiamo la fotografía in forma digitaie. La trasfor-mazione analogico-digitale della foto viene eseguita in fase di scansione in cu i viene determínate il tipo del-l'immagíne digitaie, cíoé la risoluzione radiometrica e quella geométrica. Dopo lo scanning l'immagine digitaie viene raddrizzata in base a rególe note: la foto origínale é infatti la registrazione della radiazione luminosa che gli oggetti emanano verso la macchina fotográfica durante l'esposizione e che nella foto viene impressa 54 ANNALES 10/97 Kaîja OVEM et s!.: RADDRiZZAMENTO fOTOG RAMM ETRI CO DIGITALE Dl FOTOGRAFIE NON METR1CHE 53-58 (1) senza filtri osnovna slika (2) filtri: Median in Find Edges SPIiïiP »1 M WÊïêk i'-V^f'1' MîiÊÊ «IIP lig ■il -m Ims^SW^' i i \ i,-.'.... '^V-v>sU m Vi MU ' ■ i -v ■>■ v. i/ u V' • .,, t ' O " >. t ...v, ^ ' ' / '.V/ (3) filtri: Median, Trace Contur in Find Edges (4) filtri: Median in Emboss f ;'X tr^r^*^ ^ ......• ■■/■y;.. ■-'!-./-':■ *;.'v Fig. 3: Alcune passibili interpretazioni deila fibula a disco. Si. 3: Možne predstavitve okrogle fibule. 55 ANNALES 10/97 K.vja OVEN e¡ .-i!.: RADDRIZZAMENTO F OTO G RAM M ETRI C O DIGITALE DI EOTOCRAflE NON METWCHE ... 53-58 H ¡X i i: i! 1:. v \ {} I i i ] / \ : v: - - a /.'.; i ..../ v 1 ./ /i i. \<: \ Fig. 4: Disegno da foto digitale ottenuta con procedimento fotogrammetrico. SI. 4: Risba po fotogramctrično obdelani fotografiji. secondo la iegge della proiezione centrale. L'immagine finale scelta, invece, dovrebbe basarsi sulla proiezione ortogonaie, percio la foio in proiezione centrale dev'essere tradotta in foto in proiezione ortogonaie.1 É nostro desiderio infatti che la rappresentazione degii oggetti fotografati risuítí métricamente e con ció formalmente corretta, Una proiezione COSÍ modificata risulta in un'immagine digitale rettificata chiamata orto-foto digitale (fig. 2). L'ortofoto racchiude in sé la métrica deíl'immagine ricercata ed i contenuti della foto originale, nel nostro caso dunque la forma degii oggetti e le loro ornamentazioni. Voiendo, con uiVulteriore elaborazione eiettronica (filtraggio, editing ...) il con-tenuto puó venir cambiafo e interprétalo a piacere (fig. 3). II materiale iconográfico da noi t ra Mato é una fotografía non métrica di cu i non sono noti né i parametri dell'orientazione interna (la fócale, la posi-zione del punto centrale della fotografía) né quelii dell'orientazione esterna (la posizione e l'orientamento della fotografía nello spazio). 11 numero di informazioni sulla métrica della foto in questione e dunque estre-mamente ridotto. Nei procedimenti di raddrizzamento delle foto non metriche usiamo percio informazioni geometriche aggiuntive offerte dagli oggetti fotografati, quaii ad esempio le clistanze ira i puníi scelti di un dettaglio, 1a forma degíi oggetti (cerchio, quadrato, triangolo ...}, la simmetria dell'oggetto ecc. Sulla base dei rapporti geometrici, infatti, nel la foto si possono definire un numero sufficíeníe di punti che el servono come base per i'esecuzione dei procedimento fo togrammetrico. Risultato del raddrizzamento é un'ortofoto con una planimetría métricamente corretta sull'intera superficie. Raddrizzamenti parziaii di ciascuno degli oggetti avrebbero senso se per ognuno degli oggetti fotografati disponessimo di informazioni geometríche suffi-cienti per la loro rettificazíone. Nel nostro caso non é síato cosí. L'unica informazione che avevamo e che ab-biamo anche usato é stata che la fíbula in alto al centro doveva essere rotonda. Sulla base di questo presupposto abbiamo raddrizzato l'intera foto ottenendo come risultato l'ortofoto (fig. 2) che pei'6 non é ancora definitiva, La fibula céntrale risulta come un cerchio rego-lare mentre i clue oggetti ai lati inferiori risultano un tantíno girati. Si suppone infatti che al momento dello scatto fotográfico gii oggetti, posti su un piano portante, non fossero stati rotati o girati in qualche altra maniera, e che perianto sí renderebbe necessaria un'ulteriore 1 La íotogrammetria é un método di rilevamento che consente di elaborare piante sulla base di fotografié. Alio scopo la fotogrammetria usa diversi metodi e procedimenti che secondo la componente témpora te-e voiut i va possono essere di vi si in analogici, analitici e digitali, e secondo il numero di foto úsate in metodi mono- e stereo. L'evoluzione odterrta della fotogrammetiía va soprattutto nel la cíirezione del lo sviluppo di procedimenti digital: abbinati a II'uso di metodi mono- e stereo. I primi vengono usati nei casi in cu i gli oggetti fotografati sono relativamente bassi {poco proíondií e piatti, come si suppone va anche nel nostro caso di procedimento di raddrizzamento. ANNALES 10/'9 7 K Mja OVEN et al.: RAD DRI ZZ AMENTO FOTOCRAMMETiiîCÛ DlClTALl Dt FOTOGRAFÍE NON METRICME .... 53-58 eíaborazione. Eíaborazione che dev'essere effettuata contemporáneamente sulla totalitá degli oggetti e non parzialmente perché, come gia detto, sugii altfi oggetti, eccezion fatta per la fíbula centrale, non abbiamo aícuna inforrnazíone geométrica. Si sconsigtia inoitre ¡'uso dei metodi grat'ici cligitaii usati comunemente dai programmi di computer per la realizzazíone grafíca delie immagtni digital) (Correl Draw, Adobe Photoshop ecc.) che definiscono ¡a mé- trica ortogonale piü per scelta soggettiva che secondo le rególe íotograronietricbe, trasformando un'ellisse in un cerchio, un trapezio in un quadrato e via dicendo per mezzo di tentativi npetuií, In certí casi questi metodi (caídamente sconsigliati) possono avere buon esito, ma solo ii método fotogrammétrico garantisce un grado tan-gibile e ben definito di precisione e í'affidabilita del fisultato finale. DIGITALNO FOTOGRAMETRiČNO REDRESIRANJE NEMETRiČNE FOTOGRAFIJE - PRIMER ARHEOLOŠKIH PREDMETOV Katja OVEN Inštitut Kt geodezijo, kartografijo in fotogrametrijo, SI-1000 Ljubljana, Jamova 2 Elisa POSSENTl 11-31052 Maserara sul Piave (Trevisoj, Via Busnelio, 7 Matej ŽUPANČIČ Pokrajinski muzej, 51-6101 Koper, Kidričeva 19 POVZETEK Avtorji predstavljamo na izbranem primeru fotogrametrični postopek enoslikovno digitalno redresiranje (Kraus, 1993). Obdelovali smo staro fotografijo zgodnjesrednjeveških nakitnib predmetov (si. 1), ki so danes izgubljeni (Franceschetto, 1955; Possenti, 1995). Posnetek je bil napravljen neortogonalno, metrični podatki so neznani, le prvotna oblika enega predmeta je bila domnevno okrogla, kar je bilo tudi izhodišče za izvedbo postopka. Hkrati so bili predmeti ploski, in to nam je v danem primeru delo olajšalo. Na predmetih so v prvotni fotografiji razvidni omamenti, ki so poleg oblike predmetov predmet arheološke raziskave. Končni rezultat smo obdelali tudi risarsko. Menimo, da je metoda uporabna, in hkrati odsvetujemo uporabo grafičnih digitalnih metod, ki jih podpirajo računalniški programi za grafično oblikovanje digitalnih slik. Na splošno bo pri digitalnem redresiranju nemetričnih posnetkov in slik v splošnem treba ob vsakem primeru izbrati določene ključne značilnosti, ki lahko pripomorejo k rešitvi. Postopek je predvsem priporočljiv v primerih, ko so na sliki ohranjeni predmeti danes izgubljeni in ko lahko z veliko gotovostjo opredelimo obliko vsaj enega predmeta. Ploskovitost predmetov in njihova končna predstavitev (si. 2) le z eno površino (kot v našem primeru) olajšata pristop. Končna predstavitev rezultata v risarski tehniki omogoča primerjavo z drugimi najdbami (si. 4), upodobljenimi največkrat v risarski tehniki; pozneje bo prepoznavanje vzorcev možno zaupati tudi računalniškemu postopku. Ključne besede: fotogrametrija, razpačenje, redresiranje, arheološke najdbe 57 ANNALES 10/'97 Katja OVEN e¡ al : RAO El RJ ZZ AMENTO FOTO GRAMME TRICO DIGITALE OI FOTOGRAFIE NON MET RICH F .., 53-58 BIBLIOGRAFIA Franceschetto, G. (1955): Cittadella prima del Mi He, La Pieve di S. Donato. Padova. Kraus, K. (1993): Photogrammefry, 1. Possenti, E, (1995): Orecchini a lunilla e cerchiettí témpora!i riferibili alia cultura dt Köttiach dalle Pro- vincie di Treviso e Padova. Aquileia nostra, 66, 141-166. Stare, V., Sribar, V. (1975): Der KarantaniscIvKöttlacher Kulturkreis, Frühmittelalterlicher Schmuck, Schild von Steier, Beiträge zur steierischen Vor- und Frühgeschichte und Münzkunde. Kleine Schriften, Ljubljana - Graz,16. Geodesy, Cartography and Photogrammetry Institute Jamova 2 1000 Ljubljana Sloveniia ANNALES 10/'9 7 eigenständige wissenschaftliche Abhandlung UDK 902:343,6(093.2) 930.85(450 Triest+436 Wien)"1910/1914" 929 Szombathy ], 929 Savini P. DER FALL SAVINI - DIE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRABUNGEN DES K.K. NATURHISTORISCHEN HOFMUSEUMS IN DER FLIEGEN- UND DER KNOCHEN HÖHLE* BEI DANE UNTER DER LEITUNG VON JOSEF SZOMBATHY (1910-1911) UND DAS GERICHTLICHE NACHSPIEL ZWISCHEN WIEN UND TRIEST (1911-1914)** Brigitta MADER AT-1050 WIEN, Kviehubergasse 25/1 f ZUSAMMENFASSUNG Die- Autorin rollt anhand von Archivmaterial den Fall Savini, der durch Savinis Unregelmäßigkeit in der Verrechnung des Grabunggeldes, vor allem aber der Veruntreuung von Fundmaterial wegen ausgelöst wurde, 4 Klagen nach sich zog und von 1911-1914 Josef Szombathy, den Leiter der Prähistorischen Abteilung, und das k.k. ■Naturhistorische Hofmuseum sowie das dem Museum vorgesetzte Oberstkämmerer-Amt beschäftigte, auf. Schlüsselwörter: j. Szombathy, P. Savini, C. Marchesetti, F. Steindachner, Prozess, Ausgrabungen, Fliegenhöhle, Knochenhöhle, Dachshöhle, Tfiest, Wien, Archäologie, 1910-1914, Österr. Küstenland, Naturhistorische Hofmuseum, Landesgerichte, Oberstkämmerer - Amt, Fundmaterial Im Oktober des Jahres 1909 brachte ein junger Mann namens Pietro Savini, wie Piero Sticotti, der Direktor des .Civico Museo di Storia ed Arte in Triest berichtet, einen Bronzehelm in das Museum. Savini hatte diesen Heim in der Fliegenböhle bei Dane anläßlich einer Höhlen.tour mit Angehörigen der Sezione Grotte der Societä .Alpini delle Ciulie entdeckt und bot ihn nun zum Verkauf an (Sticotti, 1911, 79). Es folgten langan-dauemde Verhandlungen mit der Direktion des Tri--.estiner Museums, das sich jedoch schließlich außerstande sah Savinis finanzielle Forderungen zu erfüllen. Savini wandte sich daher an das Wiener Naturhistorische Museum. Josef Szombathy, der Leiter der Piähistorischen Abteilung zeigte Interesse und stellte am 10. juni 1910 an die Intendanz des Hofmuseums den Antrag auf Ankauf des Helmes sowie einiger anderer bronzener Fundgegenstände aus der Fliegenhöhie. Den Kaufpreis von 2000 Kronen bezeichnet er in diesem Antrag "nach der heutzutage im Antiquitätenhandel bestehenden Preislage als an und für sich massig" und führt als "förderlichen Umstand" an, "class Herr Savini den Kaufschilling zur Fortsetzung seiner Grabungen zu verwenden gedenkt und sich anheischig macht, die weiteren Funde unserer prähistorischen Sammlung (oder soweit er eine Ausgrabungs-Subvention der piähistorischen Kommission der kais. Akademie der Wissenschaften erhalten kann, der Akademie zu Gunsten des Hofmuseums) zur Verfügung zu stellen." 1 Die Fliegenhöhie, siov. MuSja jama, jama na Prevalu II, ital. auch Gratia delle Mosche genannt, gehört zur Gemeinde Divača im heutigen Slowenien. Die Knochenhöhle {Skeletna jama, jama na Prevalu I) liegt in unmittelbarer Nähe. 'f Die Arbeit entstand als eine der Vorarbeiten zur archäologischen Ausstellung "Mtiäja jama - Fliegenhöhie - Grotta delle Mosche" für das Pokrajinski muzej/Landesmuseum Koper, Slowenien. 59 ANNALES 10/'97 Brigitta MAOER: DER FALL SAVINI - DIE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRABUNGEN DES K.K. MATU RHETORISCHEN HOFMUSEUMS .... 59-72 Josef Szombathy (1853-1943) (Archiv der Präh. Abteilung NHM Wien / Arhiv prazgodovinskega oddelka NHM na Dunaju). Dem Antrag wurde stattgegeben und auch die Durchführung von Ausgrabungen erwogen. Vorerst aber wollte der Intendant des k, k. nalurhistorischen Hofmuseums Franz Steindachner auch in seiner Eigenschaft als Vorsitzender der prähistorischen Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften Erkundigungen zur Person Savinis einholen. Die vom Triestiner Höhlenforscher Josef Marinitsch (1838-19t 5), dem Entdecker der Fliegenhöhle, ausgestellte positive aber rech! kurz gefaßte Referenz entsprach Steindachner nicht vollkommen und Szombathy schlug daher Savini vor, sich um ein Empfehlungsschreiben an Carlo de Marchesetti zu wenden. Der Prähistoriker und Botaniker Marchesetti, unter dessen Direktion das Naturhistorische Museum "Ferdinandu Massimiliano" von 1876 bis 1921 stand, hatte gute Kontakte zu Wien und Szombathy, mit dem ihn nicht nur die gemeinsame Erforschung des hal ¡stattzeitlichen Gräberfeldes von Sta. Lucia bei Tolmein (Most na Soči) sondern auch eine langjährige Freundschaft verband (Mader, 1996). Wie aus einem Briefkonzep! Marchesettis vom 15. Juni 1910 an Szombathy her- vorgeht befolgte Savini Szombathys Ratschlag. Marchesetti bezeichnete darin Savini als "wackeren Grottenforscher und eifriges Mitglied der SocietU Alpini, der manche waghalsige Erforschung der tiefen Schlünde unseres Karstes vorgefühlt hat". Ohne Kenntnis der topographischen Verhältnisse könne Marchesetti jedoch kein Urteil über Savinis Vermutung, der von ihm gefundene Bronzehelm wäre nicht von oben, sondern über einen anderen Eingang in die Fliegenhöhle gelangt, abgeben. Ebenso wenig könne er sich, da er Savini nicht genauer kenne, "ein Urteil über dessen Person und Leistungen anmassen". (Macler, 1996,162) Die darauf erfolgte Entscheidung, Savini mit einer von der Prähistorischen Kommission finanzierten Ausgrabung in der Fliegenhöhle zu betrauen, erwies sich jedoch als problematisch. Denn bereits wenige Monate nach Grabungsbeginn am 25. Juli 1910 zeichneten sich, wie aus Szombathys Bericht an die Prähistorische Kommission vom 23, Dezember 1910 zu entnehmen ist, die ersten grösseren Schwierigkeiten ab. Savini hatte nämlich bald die ihm zur Verfügung stehenden Geldmittel zur genauen Vermessung und Untersuchung der Fiiegenhöhle in der Höhe von 2665 Kronen bedeutend überschritten ohne aber die Untersuchungen abgeschlossen zu haben, "... in meinem vorgesetzten Amt begreift niemand, wie Sie doppelt so viel Geld ausgeben mochten ..." antwortet Szombathy am 30, November 1910 auf Savinis wiederholte Geldforderungen und weist gleichzeitig darauf hin, daß für dieses jähr die finanziellen Mittel erschöpft wären. Als Savini daraufhin offenbar die schuldigen Arbeitslöhne ins Treffen führt, antwortet ihm Szombathy am 16, Dezember brieflich mit folgendem Vorwurf: 'Ihr schöner Enthusiasmus für die interessanten Ausgrabungen hat Sie eben zu dem unrichtigen Vorgehen veranlasst, dass Sie die Ihnen zur Verfügung gestellten, nicht unbeträchtlichen Geldmittel aufgebraucht haben und dann die Ausgrabungen nicht: schlössen, sondern fortsetzten, ohne mich über den Stand ihrer Geldmittel zu unterrichten, ..." und fügt hinzu: "Es ist jedenfalls sehr böse, dass sie die Arbeitslöhne schuldig bleiben mussten und dass Sie trotzdem die Ausgrabungen fortsetzten." Szombathy versuchte nun, da weder von seiten des Museums noch der Prähistorischen Kommission weitere Zuschüsse in Aussicht standen, anderwärts Gelder aufzutreiben. Bereits am 14. jänner 1911 konnte er der Intendanz vermelden, daß die Fortsetzung der Ausgrabungen in der Fiiegenhöhle durch "eine namhafte Spende des Herrn Arthur Perger aus Wien gesichert wurde". Perger hatte sich bereit erklärt, die Forschungen mit 5000 Kronen zu unterstützen und ermöglichte so die sofortige Wiederaufnahme der Grabungen. Am 15. Jänner reiste Szombathy nach Triest und begab sich von dort gemeinsam mit Savini nach Matavun, wo er persönlich die fälligen Arbeitslöhne beglich, aber auch Savini "mit der strengsten Abmachung, daß der Baargeldvorrat nicht 60 ANNALES 10/'97 BrigHia MADER: DER FALL SAVINt - DiE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRABUNGEN OES K.K. NATURHISTORISCHEN HOFMUSEUMS .... 59-72 Pieh o Savini (1888-1973) am Eingang zur Fliegenhöhle (Archiv der Präh. Abteilung NHM Wien). Pieiro Savini (1888-1973) pred vhodom v MuSjo jamo (Arhiv Prazgodovinskega oddelka NHM na Dunaju). ■ überschritten werden darf", sowohl die aus dem Vorjahr offenen 1 633,36 Kronen a!s auch einen Vorschuß in der Höhe von 500 Kronen bezahlte. (Szombathy, 1911, 17. ■Jänner), Gleichzeitig nahm Szombathy mit Savini Grabungs versuche in der benachbarten "Prevai ig rotte", ■die auch als Knochen höhle bezeichnet wird, vor und stieß hier auf eine "mit der Fliegenhöhle analogen Kultur-"schichte aus der letzten Stufe der Bronzezeit", was ihn dazu veranlaßte, die Knochenhöhle in die archäologischen Untersuchungen elnzube2iehen. Da die Fliegenhöhle während des Winters der Bora ausgesetzt ist, sollte Savini zunächst die geschützte Knochenhöhle vermessen und "dann an den günstigen Stellen eine systematische .Ausgrabung ausführen" {Szombathy, 1911, 1. Februar). Nach seiner Rückkehr nach Wien weist Szombathy ■Savini noch einmal in einem Brief {21. Jänner 1911) ganz ausdrücklich auf die Notwendigkeit einer genauen ■Rechnungslegung hin und bittet Savini "zwei Blätter anzulegen und bis zum Abschluße der Arbeit genau 2U führen. Das eine Blatt soll eine Liste der Arbeitstage enthalten ... das zweite Blatt soll als Kassabuch geführt werden." Die Schwierigkeiten waren aber damit keineswegs beendet. Mit der detaillierten Abrechnung über die erste Ausgrabt)ngsquote des Jahres 1911 ließ Savini erneut auf sich warten und reagierte erst, nach wiederholtem Urgieren Szombathys {Szombathy, 1911, 14., 20. und 27. März). Aus Szombathys Schreiben vom 4. April 1911 an Savini wird ersichtlich, daß Savini die Untersuchungen in der Fliegenhöhle abzuschließen gedachte. Szombathy zeigte sich darüber "ein wenig in Staunen" und erlaubt sich "anzufragen, ob wirklich der nun ganze Schuttkegel der Fliegenhöhle systematisch durchsucht ist, so dass kein Teil der ursprünglichen Lagerung verblieb und dass bei weiteren Nachsuchungen keine grossen Mengen von Bronzefundstücken gefunden werden können". Gleichzeitig empfiehlt er noch an einer geeigneten Stelle die Sinterschichte durchschlagen zu lassen und 2 bis 3m in die Tiefe zu graben, um auch den darunter-befindlichen Schuttkegel zu untersuchen. Nachdem Savini die angeordeneten Arbeiten durchgefühlt und Szombathy Bericht erstattet hatte, sieht Szombathy die Ausgrabungen in der Fliegenhöhle als vollständig beendet an {Szombathy, 1911, 18. April). Gleichzeitig teilte er auch Savini mit, daß er ihm die topografische Beschreibung der Fliegenhöhle überlasse, da er sich in seinem Bericht an die Prähistorische Kommission ausschließlich mit den prähistorischen Ergebnissen befassen werde. Savini kümmerte sich jedoch nicht um Szombathys Anweisungen. Fr hatte in der Zwischenzeit bereits im dritten Band der Zeitschrift MANNUS eine Abhandlung unter dem Titel "Neue Entdeckungen vorgeschichtlicher Altertümer in den Höhlen von Dane bei St. Kanzian" veröffentlicht (Savini, 1911, 131), und wollte sich nun auch mit der Interpretation der Inschrift auf dem 1909 in der Fliegenhöhle gefundenen Bronzehelm befassen. Szombathy reagierte mit Schärfe auf Savinis eigenmächtiges Verhaften. Am 16. Mai schreibt er ihm: "... 1. gehört es sich nicht, dass eine solche Veröffentlichung erfolgt, ohne dass ich davon im Voraus verständigt wurde. 2. gehört es sich nicht, dass eine so übertriebene mit dem Tatbestand der wirklichen Funde nicht übereinstimmende Darstellung veröffentlicht wird. Im Interesse der Wahrheit bin ich natürlich gezwungen, Ihre Angaben, dass einige Tausend Gegenstände gefunden worden sind u. s. w. öffentlich richtig zu stellen ... 3. schickt es sich nicht, dass man bei einer solchen Veröffentlichung sich allein nennt, wenn mehrere Personen beteiligt waren". Szombathy räumt zwar ein, daß er annehmen muß, Savini hätte "buona fide, aber ohne Kenntnis der in den wissenschaftlichen Kreisen gebräuchlichen Rücksichten" gehandelt, nimmt jedoch die Angelegenheil zum Anlaß Savini zu erinnern, "dass Sie durch die bisherigen Subventionen, welche wir für die Ausgrabungen erhalten haben, ebenso wie ich moralisch gebunden sind, auch die weiteren Ausgrabungen, so weit als es die zur Verfügung stehenden Geldmittel erlauben, der Akademie und dem Hoi-museum vorzubehalten," Savini hatte nämlich in der Zwischenzeit gedroht, die Grabungen in der Knochenhöhle auf eigene Kosten fortzusetzen und die Funde später zu verkaufen (Szombathy, 1911, 5. Mai), da die Subventionen aus Wien nicht regelmäßig eintrafen. Ein durchaus normaler Umstand, mußte die Verwendung der Gelder doch immer erst vom Oberstkämmereramt bewilligt werden. Auch Intendant Steindachner zeigte sich über Savinis Absicht "überaus erstaunt" und wollte, sollte Savini "für andere Rechnung graben" die auf Kosten des Museums angeschafften Grabungsutensilien und die bisher für Pacht und Bewachung ausgelegten Beträge von Savini zurückfordern. Da es sich laut Savinis eigener Rechnungslegung um einen "ansehnlichen 61 ANNALES 10/'97 BrigiiM MADER: DER FAll SAVINI - DIE ARCHÄOLOGISCH EN AUSGRABUNGEN OES K.K. NATURHISTORISCHEN HOFMUSEUMS ..., 55-72 Betrag" handelte, riet ihm Szombathy "auf das Dringendste" es nicht zu einer derartigen Auseinandersetzung kommen zu lassen {Szombathy, 1911, 27. Mai). Am 30. Mai schließlich sandte Szombathy per Postanweisung 600 Kronen an Savini und stellte in Aussicht "für Juli 600-1000 Kronen flüssig zu bekommen" (Szombathy, 1911, 30. Mai). Als Szombathy jedoch in den Sommermonaten die Ausgrabungen persönlich besucht, muß er feststellen, "dass die faktischen Arbeitserfolge weit entfernt waren von einem richtigen Verhältnisse zu den von Savini aufgerechneten Arbeitstagen und Arbeitslöhnen" (Szombathy, 1911, 17. Oktober). Nachdem Szombatbys diesbezügliche Nachfragen "auf ein undurchdringliches System von Ausreden" stießen, entschloß er sich bei seiner Inspektion am 7. September 1911 zum "Abbruch der Ausgrabungen noch vor Erschöpfung des zur Verfügung stehenden Kredites" (Szombathy, 1911, 17. Oktober). Mit dieser vorzeitigen Beendigung der Untersuchungen in der Knochenhöhle standen Savini von Seiten des Naturhistorischen Hofmuseums keinerlei Grabungsgelder mehr zur Verfügung. Doch Savini gab, offenbar auch unbeeindruckt von der Tatsache, daß ihm Szombathy Unrichtigkeiten in der Rechnungslegung nachweisen konnte, nicht auf. Er reiste nach Wien und sprach bereits am 16. September bei Steindachner und Szombathy vor. Obwohl er ursprünglich erklärt hatte, daß er das Ausgraben selbst als Liebhaberei betreibe und lediglich den Ersatz der Arbeitslöhne und Quartiergelder sowie der Grabungswerkzeuge beanspruchen würde, verlangte er nun die Zuerkennung eines Honorars für die in der Fliegen - und der Knochenhöhle ausgeführten Arbeiten (Szombathy, 1911, 17. Oktober). Unmittelbar danach setzte sich Savini mit Prof. Schräder, dem Direktor der Antikensammlung, in Verbindung und bot ihm eine Anzahl prähistorischer Fundgegenstände aus Bronze, die aus einer gewissen Dachshöhle stammen sollten, zum Kauf an. Seine bisherigen Beziehungen zur Prähistorischen Sammlung und die von der Prähistorischen Kommission erhaltenen Grabungssubventionen erwähnte er an dieser Steile nicht. Szombathy erhielt erst durch eine Anfrage der Direktion des Antikenkabinetts Kenntnis von diesem "merkwürdig unvorsichtigen Akt'! Savinis (Szombathy, 1911, 17. Oktober). Anhand der Zeichnungen, die Savini Schräder vorgelegt hatte, erkannte Szombathy zweifelsfrei, daß jene Bronzefunde aus den Grabungen in der Fliegen - und Knochenhöhle stammten (Szombathy, 1911, 19. September). Wie sich später herausstellte, paßten mehrere Bruchstücke genau mit dem bereits vorhandenen Fundmaterial aus diesen beiden Höhlen zusammen (Szombathy, 1911, 15, November). Szombathy informierte die Intendanz und erhielt daraufhin "kurzerhand die Weisung des hohen Oberst-kämmerer-Amtes zur energischen Verfolgung Savinis". Am 18. September 1911 erging von der Wiener Polizei- Direktion eine Kurrende an die Triester Polizei-Direktion, die die Sicherstellung der bei Savini befindlichen Fundgegenstände erwirken sollte. Und schon am nächsten Tag begab sich Szombathy nach St. Kanzian, wo er vom ältesten der Arbeiter, Josef Crkvenik aus Dane, "die Bezeugungen dafür erhielt, dass die von Savini dem Herrn Direktor Schräder gemachten Fundortsangaben falsch sind, ..." (Szombathy, 1911, 17. Oktober). Wie aus Szombathys Tagebuch (1911, 20. September) zu entnehmen ist, hatte Savini, nachdem ihm Crkvenik die Dachshöhle gezeigt hatte, dort abwechselnd mit der Knochenhöhle gegraben und streng verboten Szombathy davon zu berichten. Savini fand jedoch in der Dacbshöhle keine Metallsachen. Dafür aber hatte er "in der Fliegenhöhle während der Zeit, wo Crkvenik im Zelte Wächter war, immer nur einen Teil der Bronzefunde für uns reserviert und etwa von 3 Stücken je eines und zwar das bessere für sich beiseite gelegt. Er hatte auf diese Art einmal 100 Stück beisammen, die er für sich behielt, im Ganzen sammelte er viel mehr," und wieder verbot er den Arbeitern Szombathy davon Mitteilung zu machen. Am 20, September setzte sich Szombathy dann persönlich mit der Triester Polizei-Direktion ins Einvernehmen und vermerkt, am 21. September in seinem Tagebuch: "Oberpolizeirat Abunclius Contin, Vorstand der II. Sektion der K. K. Polizeidirektion Via Caserma 2, Tel. 500, teilt mir mit, daß er gestern Vorm. die Sammlung Savini's sicherstellen hissen durch Sperrung des Zimmers, in dem sich die Funde befinden, - Wird nun S. (Savini) zur Polizei bestellen und mit mir konfrontieren." Die Konfrontation erfolgte am 21. September um 12 Uhr Mittag und Savini gestand, wie Szombathy in seinem Tagebuch (1911, 21. September) vermerkt, "die Pflicht alle Funde aus den subventionierten Grabungen abzuliefern zu" und ließ "die Widerlegung seiner Angaben über den Zeitpunkt der Funde auch gelten. Auch die Richtigstellung der Fundorte." Noch am selben Tag sollte die "freiwillige Ablieferung" des Fundmaterials durch Savini "unter Assistenz des Hr. Kommissärs Rudolf Modrid an Szombathy stattfinden und Szombathy kann tatsächlich vereinbarungsgemäß um 16 Uhr im Häuschen Savinis (via Antenorei 9) mit der Sichtung der Fundgegenstände und den Vorbereitungen zu deren Verpackung beginnen. Doch bereits zwei Stunden später muß er die Arbeit abbrechen, "weil der H, Komm zur Theaterinspektion mußte". Und als Szombathy am darauffolgenen Vormittag mit Modrid bei Savini erscheint, treffen sie dort "Herrn Dr. Giorgio Gefter-Wondrich mit dessen Flilfe mir H. Savini die Ablieferung der Funde streitig macht" (Szombathy, 1911, 22. September), Nun stellt Savini auch eine Nachforderung von 7500 Kronen, an deren Erfüllung er die Ausfolgung des Fundmaterials knüpft, und Advokat Gefter-Wond-rich macht Savinis notleidende Mutter, die auf dessen 62 ANNALES 10/'97 EtrjgMa MAUER: DER FALL SAVINI - DIE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRABUNGEN DES K.K. NATURHISTORISCHE.N HOfMUSEUMS ..., 59-72 Unterstützung angewiesen ist, geltend. Szombathy kommentiert die finanzielle Notlage von Mutter und Sohn Savini folgendermaßen: "Kostspielige Sporte: Spelaeologie, Photographie, teure Sammlungs - Kästen, elegante Kleidung, Tropfsteinsamml, aus 36 Höhlen, bisher keinen Verdienst gesucht", und merkt noch an, "Frau Savini" macht "dem Sohn vor mir Vorwürfe, daß er die Affaire nicht klüger eingerichtet und früher ausgeführt hat" (Szombathy, 1911, 21. u. 22. September). Am 23. September schließlich schlägt Oberrat ■Contin vor, Strafanzeige beim Landesgericht einzubringen, um so die sofortige Herausgabe der Funde zu erwirken. Trotzdem gelangt Szombathy jedoch erst am 27. September nach langwierigen Vehandlungen mit ■Gefter-Wondrich, Savini und dessen Vormund Peter Bernarcli (Savini hat zu diesem Zeitpunkt noch nicht das ■21. Lebensjahr erreicht), der noch im letzten Moment die Herausgabe verhindern will, sowie der schriftlichen Zusage, Savinis finanzielle Forderungen zu erfüllen in Besitz des Fundmaterials (Gefter-Wondrich, 1911, 26. September; Szombathy, 1911, 27. September.-). Wie aus dem Verzeichnis des abgelieferten Materials hervorgeht, .handelte es sich um ca. SSO Bronzegegenstände sowie ■Knochen aus der Fliegen- und der Knochenhöhle (Szonv -bathy-Modric, 1911, 21. u. 22. September). Eine ■Bronzesitula mit den dazugehörigen Fragmenten und ■ein Skelett aus der Knochenhöhle behielt Savini jedoch "hartnäckig" zurück. Dieses Material sollte dem Hofmuseum nur leihweise zur Verfügung stehen und "gegen Rückersatz von 500 K an die Museumskasse" wieder in Savinis Eigentum zurückgehen (Szombathy, 1911, 17. Oktober), Das zwischen Savini, vertreten durch Gefter-Wondrich, und Szombathy, der von Steindachner per ■Telegramm (23. September 1911) ermächtigt wurde einen "vollkommenen Ausgleich mit Savini anzustreben" (Szombathy, 1911, 15. November), getroffene Ubereinkommen, das Savini als Entschädigung für seine eigene Arbeit, und persönliche Ausgaben für die Ausgrabungen in der Fliegen - und der Knochenhöhte einen Betrag in der Höhe von 4.000 bis 6.000 Kronen zusicherte, sollte ■jedoch erst nach Einlangen der zurückbehaltenen Fund-stücke in Wien in Kraft treten. Gleichzeitig sollte auch die gegen Savini angestrengte Strafanzeige zurückgezogen werden (Gefter-Wondrich 1911, 26. September). Savini aber schickte weder Skelett noch Bronze-situla. Am 6, Oktober urgierf Szombathy brieflich: aB wirkte besonders verstimmend, dass sie auf eine möglichste Beschleunigung Anspruch erheben und daneben selbst alles mögliche tun, um Ihre Angelegenheit zu verzögern". Im selben Schreiben eröffnet er Savini "im amtlichen Auftrag", daß er auf Rechnung des Hofmuseums "keinerlei Ausgrabung mehr vorzunehmen, keine Ausgaben mehr zu machen und keinerlei Verpflichtungen zu unternehmen habe" (Szombathy, 1911, 6. Oktober), Dieser Entscheidung wollte sich Lageplan der Höhlen bei Dane (nach /. Szombathy, 1913), Položaj ¡am pri Danah (po J. Szombathyju, 1913). Savini aber offenbar nicht fügen, denn am 9. Oktober antwortet ihm Szombathy: ",., bezüglich der absoluten und endgültigen Auflösung zum k. k. Hofmuseum bedarf es Ihrer Zustimmung nicht. Es genügt, dass Sie meinen Brief vom 6. Okt. erhalten und, wie aus Ihrem Antwortschreiben hervorgeht, zur Kenntnis genommen haben," Um weitere finanzielle Belastungen durch Savini zu vermeiden, teilte Szombathy den Abbruch der Beziehungen zu Savini auch allen anderen an den Ausgrabungen in Dane beteiligten Personen mit (Szombathy, 1911, 9. Oktober). Am 16, Oktober schließlich trafen die zurückbehaltenen Fundgegenstände in Wien ein (Szombathy, 1911, 17, Oktober), doch die Angelegenheit war damit keineswegs beendet. Vielmehr sollten für Szombathy die Schwierigkeiten erst jetzt wirklich beginnen. Bereits am 4. November verfaßte Advokat Eduard Siavik als nunmehriger Vertreter Savinis ein 4 Seiten langes Schreiben an die Intendanz des k. k. Natur-historischen Hofmuseums. Darin teilte er mit, daß ihm Savini die Angelegenheit zur gerichtlichen Geltendmachung übergeben hatte, er wolle jedoch "im Interesse beider Parteien" einen Prozeß vermeiden und erlaube sich daher die Intendanz zur Erfüllung von Savinis Ansprüchen: 1. Bezahlung des versprochenen Honorars, 2. Rückgabe der leihweise übergebenen Gegenstände, 3. Anerkennung der Szombathy in Triest. übergebenen Fundgegenstände als Savinis Eigentum und Rückgabe derselben und 4, Rückstellung von Savinis Zeichnungen und Plänen, sowie die Austeilung eines Zeugnisses über die geleisteten Dienste, aufzufordeni. Wie aus Szombathys Tagebuch vom 7. November 1911 und einem Schreiben des Oberstkämmerer-Amtes an die Intendanz des Natu ¡'historischen Hofmuseums vom 6. November 1911 zu entnehmen ist, kann der "Gewährung einer weiteren Entschädigung für die 63 ANNALES 10/'9 7 Brigitta MADER: DER FALL SAVIN1 - DIF ARCHÄOLOGISCHEN AUSCRA81ÎNGEN DES K'.K. NATURHISTORiSCHEN HOFMUSEUMS .... .59-72 vorbezeichneten Grabungen an Savini im Hinblicke auf dessen Verhalten bei der Ablieferung der zu Tage gebrachten Fundobjekte, sowie bei der Verrechnung der ihm seitens des naturhistorischen Hofmuseums für diese Grabung gewährten Vorschüsse keine Folge gegeben werden" und man verlangt von Savinis Vormund "Revers, daß keine weiteren Ansprüche an das Museum gestellt werden. Dafür wird der Saldo von K 155,- und die zu hohen Rechnungen passiert und von einer Betrugsanzeige abgesehen." Am 11. November 1911 erfolgte durch das Ober-stkämmerer-Amt, dem die Intendanz des Natur-historischen Hofmuseums direkt unterstand, eine Anfrage an die k. k. Oberstaatsanwaltschaft in Triest über den Stand bzw. Fortgang der Erhebungen zur Angelegenheit der Veruntreuung von prähistorischen Fundobjekten von Seiten des Pietro Savini, da mit Rücksicht auf neue Verdachtsmomente wegen ungerechtfertigter Rechnungen gegen Savini eventuell auch Strafanzeige erstattet werden könnte. Die Anfrage bleibt unbeantwortet, Szombathy aber wird von Savini in Triest und Sessana (heute Sežana) auf Ehrenbeleidigung nach § 487 St. G. geklagt. Grund der Klage ist Szombathys Schreiben an Josef Crkvenik und andere Grabungs-beteiligte vom 9. Oktober, in dem er kundtat, daß "Herr Savini seit Anfang dieses Monates nicht mehr das Recht hat, irgend eine Unternehmung für meine Rechnung auszuführen und irgend eine Verpflichtung für meine Rechnung einzugehen." Savini fühlte sich aber vor allem durch Szombathy Mitteilung, daß er "die von Herrn Pietro Savini heimlich beiseite gelegten Funde aus der Fliegenhöhle mit Hilfe der k. k. Polizeidirektion in Triest aus seinem Hause entnommen und nach Wien in das k. k. Hofmuseum gebracht habe.", sowie die Feststellung "Herr Savini hat selbst eingestanden, daß er diese Funde sich widerrechtlich angeeignet hat und daß er verpflichtet war, sie dem k. k. Hofmuseum abzuliefern" in seiner Ehre gekränkt. Bei der am 15. November 1911 stattgefundenen Verhandlung ist der Richter Savini gegenüber sehr günstig gestimmt, trotzdem aber gelingt es Szombathys gerichtlichen Vertreter Dr. Albert Rumer in Hinblick auf die noch laufenden Untersuchungen gegen Savini in Sachen Veruntreuung eine Vertagung zu erreichen. Savinis Forderungen an das k. k. naturhistorische Museum gehen inzwischen ungeniert weiter. In Wien durch Dr. Winter vertreten verlangt er nun nicht nur ein Honorar von 7.500 Kronen und die Rückgabe der Funde, sondern auch die Bezahlung der Aufbewahrungskosten für die Grabungsutensifien. Auch weist er zurück, wissentlich zu viele Löhne verrechnet zu haben und führt schließlich auf eigene Kosten gehende Grabungszeiten an, um auf diese Weise den Besitz der veruntreuten Fundgegenstände rechtzufertigen (Szombathy, 1911, 11. Dezember; Winter, ohne Datum.-). Am 17. Jänner 1912 wird schließlich in einer Sitzung im Oberstkämmerer-Amt in Anwesenheit von Dr. Winter und Szombathy beschlossen, Savini ein Honorar von 2000 Kronen und 500 Kronen als Ersatz für die Bronze-situla zu bewilligen {Szombathy, 1912, 17. jänner). Savini lehnt die Vereinbarung jedoch ab und beschreitet den Klageweg (Szombathy, 1912, 1. Februar). Am 27. März trifft dann Savinis Zivilklage gegen Szombathy und das Hofärar zu Händen der k. u. k. nö. Finanzprokuratur ein. Der Streitwert beläuft sich inzwischen auf 18.700 Kronen! (Szombathy, 1912, 27. März). In der Zwischenzeit wurde für den 7. Februar eine wettere Verhandlung in der Ehrenbeleidigtings-angelegenheit Savini gegen Szombathy anberaumt. Diesmal sollte Szombathy persönlich anwesend sein. Die Verhandlung endete erneut mit Vertagung {Szombathy, 1912, 7. Februar). Szombathy begab sich tags darauf nach Matavun, wo er seinen Tagebuchaufzeichnungen zufolge (Szombathy, 1912, 8. Februar) wettere Schulden bzw. ausständige Rechnungen Savinis über die Aufbewahrungskosten der Grabungsutensilien, aber auch offene Gasthausrechnnungen, Pachtraten und Mietzinse für Unterkünfte in der Höhe von insgesamt 692,47 Kronen feststellte. Darüber hinaus hatte Savini Crkvenik am 11. November 1911 einen Schuldschein über 300 Kronen ausgestellt. Szombathy vermerkte dazu mit Rufzeichen: "Am 15/il war dann die Verhandl. beim Bez. Ger. Sesana, bei der Crkv, die mir gemachten Angaben über Savini's Veruntreuung zurückzog," Als Szombathy die Ladung ersten Tagsatzung in dem von Savini gegen ihn angestrengten Zivilprozeß für den 11. April 1912 erhält, bekommt er vom Oberstkämmerer-Amt zunächst den Rat, sich mit Oberfinanzrat Schilder von der Finanzlandesprokuratur zu besprechen {Szombathy, 1912, 27. März). Die Unterredung, an der auch Finanzrat Dr. Hirsch teilnimmt, nimmt jedoch für Szombathy keinen geradezu günstigen Verlauf, Da die Grabung mit Geldern der Akademie und Arthur Pergers, nicht aber des Hofärars durchgeführt wurde, sieht Schilder Szombathy als Hauptbeklagten an, und rät ihm sich schon zur ersten Tagsatzung einen Advokaten auf eigene Kosten mitzubringen. Auch möchte Schilder dem Hofärar die Möglichkeit wahren, sich zurückzuziehen. In diesem Fall hätte aber Szombathy allein Kosten und Lasten zu tragen. Szombathy hält dem entgegen, nicht als Privatperson "für mein Interesse und auf meine Rechnung, sondern ausschließlich nur als Beamter auf Hofärarkosten" zu handeln. Er schlägt daher dem Hofärar vor, ihm die passive Klagelegitimation abzunehmen, wodurch er selbst überhaupt keinen Advokaten brauchen würde, und führt dazu § 16 der Klage an, der ausdrücklich besagt, daß "insolange das Hofärar seiner Zahlungs-und Ersatzpflicht, bezw. seine Klagelegitimation nicht anerkannt hat, vorsichtswejse die Klage auch gegen mich richtet." Da jedoch das Hofärar 64 •<■' "¿r'-j,j« -—'-irí^-i ^ : - >f/ -_: T-7-—' zdifri a)1àâ ten fand dej (Den fachen -m u'luc f>m ¿^P^ ^ = . Z' : > -'I i - V '0 \ (Mteocfu oJ-iotîi Ma nie-, ( *den âanct:^ ta ñían,,) —" ... " ........ —..............y ' -:--is /- %J ----r> . N ( nw p^va £t-,) E^Q OlU-fct ktng, iW )lu,rti .¿uf , ymcom am Ó. D'Itou, - J B .unm "-Wi-g^Uf) Jflu Cíe/iUt,n5 Jlla-iim/focb m i f ÏH'rt {íts-frel-tn h <&tiú Î'tvkvlmÀ -u-nd aa-uX . U-Iuti d-ca Ž --- -- Museo Cívico di Sto ría Naturale, Trieste, Halla AN NA!. ES 10/'9 7 Brigjiia MADER: D£R FALL SAVINI - DIE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRABUNGEN DES K.K. NATURHISTORISCHEN HOFMUSHJMS ..., 59-72 Abstiegssclwcht in der Ffiegenhöhle (Archiv der Präh. Abieihmg NHM Wien), Vhodno brezno v Muiji ¡ami (Arhiv Prazgodovinskega oddeika NHM m Dunajis), durch die Übernahme der sequestrierten Funde und der Überprüfung der Abmachungen Szombathys mit Savini "sich als beteiligt einbekannt hat, so ist der in der Klage selbst vorgesehene fall meiner Entlassung aus der passiven Klagelegitimation gegeben. "Trotz Szombathys Argumentation möchte Schilder jedoch "vorläufig" bei seiner Auffassung bleiben, stellt aber in Aussicht seinen Holrai zu fragen und dann eine Konferenz beim Oberstkämmerer-Amt zu beantragen. Baron Weckbecker vorn Oberstkämmerer-Amt meint zu Szombathys Bericht über das Gespräch mit Schilder, daß keine Rede davon sein könne, Szombatby "in einen privaten Gegensatz zum O.K.A. (Oberstkämmerer-Amt) zu bringen", da er "doch in diesem Falle der Kronzeuge und Hauptsachkenner" sei, und fügt hinzu, daß der Versuch Szombathy "einzutunken" auch der Auffassung Sr. Exz. (Seiner Exzellenz, L. Gudenus Anm. d. A) direkt widersprechen würde, "der den Wunsch hat, daß das Hofärar mich in allen Klagen des Savini deckt". Szombathys Tagebucheintragungen zu diesem eher unerfreulich verlaufenen 29. März 1912 schließen folgendermaßen: "Hofrat Querner (Oberstkämmerer-Amt, Anm. d. A.) (abgesondert in Kenntnis gesetzt) faßt die Sache so wie Schilder auf und ich widerlege ihm in derselben Weise, aber scheinbar vergebens." Wie aus dem Einsichtsakt des Oberstkämmerer-Amtes vom 3. April hervorgeht, waren Szombathys Einwände doch nicht ganz umsonst. Zwar wird Szombathys Vorschlag das Hofmuseum "möge sich dem Strafverfahren gegen Savini als Privatbeteiligter anschließen" mit dem Argument, das umstrittene Fundmaterial würde sich ohnehin bereits" im Besitze des Geschädigten (des naturhist. Hofnuiseums) befinden, abgelehnt, es wurde aber doch beschlossen, für Szombathy einen Rechtvertretet' auf Kosten des Oberstkämmerer-Amies zu bestellen, und schließlich wird auf Szombathys Vorschlag hin (Szombathy, 1912, 13. April) der Hof- und Gerichtsadvokat Dr. Alfred Adler mit Szombathys Verteidigung betraut (O.K.A., 1912, 18. April). Doch während Szombathy noch versucht sich gegen seine vorgesetzten Ämter durchzusetzen, holt Savini bereits zu einem weiteren Schlag gegen ihn aus. Wie aus Szombathys Tagebuch (14. Mai 1912) zu ersehen ist, hatte Savini dem "Neuen Wiener Tagblatt" in Triest einen Artikel über die Fliegenhöhle eingesandt. Szombathy, der von Redakteur Ernst Friedmann Savlnis Text erhielt, stellte einige Angaben richtig, wünschte jedoch keine Veröffentlichung und verbot gleichzeitig "unbedingt" die Benützung seines Names. Als darauf lediglich eine kurze Notiz erscheint, schickt Savini am 21. Mai einen eingeschriebenen Brief mit einer Berichtigung, die "grobe Beleidigungen" gegen Szombathy enthält, an das "Neue Wiener Tagblatt" und wenige Tage später (28. Mai) erfährt Szombathy von einem beleidigenden Rundschreiben, das Savini am 25. Mai an Hofrat Steindachner, Prof. Hans Schräder, Oberst-kämmerer Graf Leopold Gudenus, Assistent josef Bayer, Regierungsrat Kubitschek und den Österreichischen Touristenclub, dem Szombathy als Mitglied des Karstkomitees angehörte, gesendet hatte. Nun möchte Szombathy Savini auf Ehrenbeleidigung klagen, stößt jedoch bei seinen Vorgesetzten keineswegs auf einhellige Unterstützung. Hofrat Querner vom Oberstkämmerer-Amt warnt Szombathy vor Dr. Fritz Winter und seinem Bruder Di'. Max Winter. Beide sind nämlich als sozialistische Advokaten bekannt und jegliche Angriffe wären daher als Parteiangriffe zu betrachten (Szombathy, 1912, 29. Mai), Zum Vorschlag des Oberstkämmerer-Amtes, (O.K.A, 1912, 3. Juni) Szombathy möge, ehe er zur Klage schreite, Savini durch Dr. Adler auffordern lassen, "Abbitte zu leisten und einen vereinbarten Brief an alle Adressaten des Pamphletes zu senden", meint Szombathy: "ein solcher Schritt würde keinen Erfolg haben, im Gegenteil, von Savini als Zeichen von Furcht angesehen werden (Szombathy, 1912, 31, Mai). 65 ANNALES 10/'97 Brißüta MADER: DER FALLSAVINi - DIE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRASUNGEN DES K.K. NATURHISTORISCHEN HOFMUSEUMS ..., 55-72 Den sozialistischen Verbindungen ist höchstwahrscheinlich auch Savinis 3. öffentlicher Angriff auf Szombathy, diesmal in der Triestiner Tageszeitung "ii lavoratore", dem Organ der italienischen Sozialisten in Österreich, zuzuschreiben. Am 1. Juni 1912 erscheinen Savinis "Schwere Anklagen gegen die Direktion eines Hofmuseums" mit "ehrenrührigen Anwürfen" gegen Szombathy in italienischer Sprache (Szombathy, 1912, 14, Juni). Trotzdem gibt Dr. Adler, da er die Triestiner Gerichtsverhältnisse aus eigener Praxis genau kennt, Szombathy den Rat, "sowohl die Pressklage über den Zeitungsartikel als auch die Berichtigung des Artikels zu unterlassen." in solchen Fällen würde in Triest nicht nur wenig Aussicht auf Erfolg bestehen, es wären darüber hinaLis auch weitere Schwierigkeiten zu erwarten, die dem Hofmuseum "neue ärgerliche Belästigungen bereiten" würden und auch für den Fortgang des Zivilprozesses und der gegen Savini eingeleiteten Untersuchungen wegen Veruntreuung nicht von Nutzen wären. Dr. Adler könne daher nur eine Ehren-beleidigungskiage gegen Savini am Wiener Landesgericht befürworten (Szombathy, 1912, 14. Juni). Szombathy ist sich durchaus bewußt, daß er Savinis Angriffen nicht als Privatmann, sondern Beamter gegenübersteht Lind daher in erster Linie auf die Interessen des Amtes Rücksicht zu nehmen hat. Er muß daher die Entscheidung für sein Vorgehen dem vorgesetzten Amt überlassen. Das Oberstkämmereramt läßt Szombathy schließlich freie Hand, allerdings wäre "eine eventuelle Ehrenbeleldigungsklage nur im eigenen Namen" und nur für Szombathy als Privatperson einzubringen. Außerdem läßt man Szombathy unmißverständlich wissen, daß man es "im Interesse des Amtes mit Vergnügen" begrüßen würde, würde er von der Klage abstehen, "Das Amt u. die Beamten stehen über solchen Angriffen, wie der Kaiser." (Szombathy, 1912, 20. und 21. Juni). Einen Tag später findet sich in Szombathys Tagebuch die lakonische Anmerkung: "Verständige Dr. Adler tele-phon. daß nicht geklagt wird." (Szombathy, 1912, 22. luni), Am 13. August 1912 fand in Triest eine allerdings nicht zu Ende geführte Verhandlung in der Veruntreuungsangelegenheit gegen Savini statt. Szombathy, der nur als Zetige geladen war, konnte der Einvernahme des Angeklagten nicht beiwohnen, erfuhr aber nachträglich, daß Savini "zu seiner Verteidigung verschiedene unrichtige, dem Hofmuseum nachteilige Angaben ausgesagt hatte, die auf die Richter Eindruck gemacht hatten, die aber nicht widerlegt werden konnten". Die Abwesenheit eines Vertreters des Hofärars, die nach Schluß der Gerichtssitzung sogar der Staatsanwalt Szombathy gegenüber bedauerte, hatte dem Angeklagten Savini große Vorteile, den Interessen des Hofmuseums jedoch erhebliche Nachteile gebracht. Szombathy legt daher dem Hofärar noch einmal dringend nahe, sich dem Strafverfahren gegen Savini wegen Veruntreuung von Funden als Privatbeteiligte]' anzuschließen (Szombathy, 1912, 14. November). Diesmal hat er Erfolg, denn am 23, November 1912 eröffnet das Oberstkämmerer-Amt der Intendanz des Natur-historischen Museums, daß die k.k. Finanzprokuratur in Triest in Vertretung des k.u.k. Hofärars ersucht wird, sich dem Verfahren wegen Veruntreueung gegen Savini als Privatbeteiligter anzuschließen. Am 4. März 1913 findet dann in Triest die Haupt-verhandlung im Strafprozeß gegen Savini statt. Außer Szombathy erscheint auch k.k. Finanzrat Dr. Gustav Italo Marochia in Vertretung des k.u.k. Hofärars ais Privatbeteiligter vor Gericht. Der Prozeß steht jedoch unter keinem günstigen Stern und ist, wie aus Szombathys Tagebuchaufzeichnungerl hervorgeht, praktisch von Anbeginn für Szombathy und das Hofmuseum zum Scheitern verurteilt. So gibt Staatsanwalt Tomicich bereits Tage vor der Verhandlung "Savini gute Aussichten" und meint, "dem O.K.A. (Oberstkämmereramt, Anm, d, A.) läge auch nichts an einem Freispruch, da es in der ersten Verhandlung sich gar nicht habe vertreten lassen" (Szombathy, 1913, 28. Februar). Die Verhandlung selbst geht dann schnell vor sich, um 20 Uhr 30 steht das Urteil fest: Freispruch für Savini. In der Begründung wird angeführt, daß Savini stets in gutem Glauben gehandelt habe und ihm Veruntreuung nicht nachgewiesen werden könne. Sollte er seinen Verpflichtungen dem Hofmuseum gegenüber in irgendeiner Form nicht entsprochen haben, so würde es sich allenfalls um eine zivilrechtliche, in keinem Fall jedoch um eine strafrechtliche Angelegenheit handeln (T.P.T., 1913, 4. März). Wenige Tage später, am 7. März, erscheint dann in der Triestiner Tageszeitung "II Piccolo" Savinis Danksagung an seine Anwälte Barich und Geter-Wondrich, die er mit "Dingente agli Scavi preistorici cii S. Canziano" unterfertigt. Marchesetti bezeichnet diese "prunkhafte" Titulierung Savinis in einem Schreiben an Szombathy ais "nicht wahrheitsgetreuen Titel" und vergleicht Savini mit einem Herrn in Triest, "der einmal eine kleine Hundeausstellung arrangiert hatte, und seitdem auf seiner Visitkarte den Titel: "Organisateur der cinogetischen Austeilung' führte!" An selber Stelle hofft Marchesetti, Szombathy würde nun Ruhe haben "mit den unerquicklichen Differenzen mit dem berüchtigten (wenn noch nicht berühmten!) S." (Macler, 1996, 163). Das Gegenteil war jedoch der Fall, denn schon zwei Monate später war im Bezirksgericht von Sesana für den 8. Mai die Hauptverhancllung zur Ehrenbeleicligungs-klage Savini gegen Szombathy anberaumt. Szombathy wurde wieder von Dr. Albert Rumer vertreten, dem es nur mit großer Mühe gelang eine Vertagung zwecks Einsichtnahme der Strafakten aus Triest, aus denen hervorgehen sollte, daß Savini die Funde heimlich beiseite geschafft hatte, zu erwirken. Außerdem sollte 66 ANNALES 10/'97 Birgitta M AD ER: DERFAU SAVINI-DIE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRABUNGEN DES K.K. NATURHISTORISCHEN HOFMUSEUMS..., 59-72 Szombathy den Wahrheitsbeweis für die Angaben seines Briefes vom 9. Oktober 1911 an Cerkvenik erbringen und eine Bestätigung über den amtlichen Auftrag zur Abfassung dieses Schreibens vorlegen (Szombathy, 1913, 10, Mai). Hofrat Querner vom Oberstkämmer-Amt möchte jedoch Szombathy "keine vollständige Deckung geben", die ihn selbst exponieren könnte, "weil er zunächst an sich selbst denken muß." (Szombathy, 1913, 2, juli). Und Baron Weckbecker empfielt, ja wünscht sogar, daß Szombathy "gegen Savini klein beigeben und die Klage von Sesana durch einen Widerruf" seiner "Anschuldigung aus der Welt "schaffen soll." (Szombathy, 1913, 4. juli). Diese sogenannte Empfehlung deckt sich aber ganz mit Rumers brieflich geäußertem Ratschlag (9. Mai 1913) Szombathy möge sich mit "Savini auf irgend eine :.Weise vergleichen", da, wie, er "sich hervorzuheben gestattet", der Richter Szombathy "besonders ungünstig ■gestimmt ist". Und er fügt hinzu, daß ein persönliches ■ Erscheinen Szombathys bei der nächsten Verhandlung von Vorteil wäre. Zur Verhandlung am 15. September erhielt Szombathy jedoch keine Vorladung und wurde, lediglich durch Rumer vertreten, zu einer Geldstrafe von 50 Kronen und zur Zahlung der Gerichtsspesen von 215 Kronen an den Privatkläger verurteilt. Ein Urteil, das zweifellos von Savinis Frei Spruch in der Verun-treuungssache entscheidend beeinflußt wurde. Rumer meldete gegen Urteil und Strafe Berufung am k.k, Landesgericht in Triest an und Szombathy wählte auf Dr. Adlers Rat den Triestiner Advokat Dr. Giuseppe Luzzatfo als Substituten für die Vertretung der Berufung vor dem Triestiner Gericht (Szombathy, 1913, 17. Oktober). Rumer hatte nämlich Szombathy nahegelegt die Berufung wieder zurückzuziehen, da sie beim Landesgericht Triest "zweifellos keinen Erfolg hätte" (Szombathy, 1913, 17. September), Savini aber meldet sich neuerlich zu Wort. Diesmal veröffentlicht er in der satirischen Zeitschrift national-liberaler Ausrichtung "La Coda del Diavoio" einen offenen Brief an Szombathy (17.-18. Juni 1913), der schlichtweg als Schmähschrift zu betrachten ist. Doch wieder hält es das Oberstkämmerer-Amt für vernünftiger "den Angriff zu ignorieren" (Szombathy, 1913, 20, juni). Hofrat Querner zufolge könne man Szombathy "die Verfolgung des Preßdeliktes nicht verbieten, aber man würde sie höchst ungern sehen, weil dies dem Savini die gesuchte Gelegenheit geben würde, den ganzen Schlamm gegen das Hofmuseum aufzurühren" und man fürchte auch das "Versagen der chauvinistischen Geschworenen in Triest" (Szombathy, 1913, 2. juli). Als aber daraufhin Szombathy "eine schriftliche Deckung" für das von ihm gewünschte Stillschweigen velangt, um gegen spätere Vorwürfe abgesichert zu sein, wird ihm diese nicht gewährt, dafür jedoch erhält er die Versicherung, daß ihm sein Schweigen im Oberst- kämmerer-Amt als Verdienst ausgelegt werden würde (Szombathy, 1913, 5. und 7, juÜ). Marchesetti, der Szombathy am 25. September im Museum besucht, bedauert diese Entscheidung allerdings sehr und macht Szombathy die größten Vorwürfe Savini wegen des Schmähartikels nicht geklagt zu haben. Dadurch hätte er "dem Ansehen des allerhöchsten Hofes im Triester Publicum und der ganzen Altertumsforschung im Küstenlande sehr geschadet, und dem Savini in seinem Prozesse mit dem Museum und in seiner Position sehr genützt". Marchesetti unierläßt es jedoch nicht, seine Meinung zu dieser Angelegenheit auch Hofral Stein-dachner "eingehend" auseinanderzusetzen (Szombathy, 1913, 25. September). Anstelle selbst eine Klage gegen Savini einzubringen, erhält Szombathy im September 1913 eine Vorladung zum Wiener Landesgericht, wo ihm mitgeteilt wird, daß eine weitere Fhrenbeleidigungsklage von seifen Savinis gegen ihn vorliegt. Gegenstand der Klage ist Szombathys Abhandlung über die "Altertumsfunde aus Höhlen bei St. Kanzian im österreichischen Küstenlande" in den Mitteilungen der Prähistorischen Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften (Band II, Heft 2, Wien 1913). Dort hatte nämlich Szombathy darauf hingewiesen, daß die "Verläßlichkeit und die wissenschaftliche Brauchbarkeit der Grabungsresultate" Einbuße erlitten hatte, da "Herr Savini eine größere Menge von Funden aus der Fliegenhöhle und der Knochenhöhle, indem er sie als Eigentum betrachtete, sich zueignete" (Szombathy, 1913, 130). Dr. Adler, der Szombathys Verteidigung übernimmt, teilt Szombathy, der bis zur gerichtlichen Vorladung von der neuen Causa nicht in Kenntnis gesetzt worden war, deren einigermaßen merkwürdigen Verlauf mit. So hatte Dr. Winter bereits am 15. juli den Antrag auf Voruntersuchung gegen Szombathy, auf Hausdurchsuchung beim Verleger Holder und Beschlagnahme der ganzen Auflage des Heftes II/2 der Mitteilungen der Prähistorischen Kommission eingebracht. Das Landesgericht als Schwurgerichtsstelle lehnte jedoch nach Prüfung von Szombathys Abhandlung das Ansuchen am 22. juli mit der Begründung, es würde sich nicht um Ehrenbeleidigung, sondern lediglich eine "wohl erlaubte wissenschaftliche Kritik" handeln und auch die "konstatierte Verheimlichung" würde nicht "den Vorwurf eines Vebrechens" enthalten, ab. Winter berief jedoch gegen die Abweisung beim Oberlandesgericht, das ihm aber am 31. Juli erneut abwies (Szombathy, 1913, 11, Oktober). Trotz dieser Sachlage erfolgte dann am 4. Oktober die Anklage durch Dr. Winter wegen "Press-Ehren bei eiciigung, gegen die Dr, Adler am 16. Oktober wegen ,!a) Verjährung, b) res jueiicata ohne Beibringung neuer Motive und c) Mangel eines Deliktes" Einspruch erhebt (Szombathy, 1913, 11, und 17. Oktober). Dem Einspruch wurde vom Oberlandesgericht in Wien stattgegeben, das Verfahren wurde eingestellt und Savini 67 ANNALES î07*97 Brigitta MADER: DER FALL SAVINI - DIE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRABUNGEN DES ICK. NATURHISTORISCHEN HOFMUSEUMS .... Mf-72 kostenersatzpflichtig abgewiesen (Szombathy, '1913, 11. November). Am 4. November 1913 fand dann im Wiener Justizpalast die nächste Tagsatzung im Zivilprozeß Savtni gegen k.u.k. Hofärar, zu der auch Szombathy auf höchste Weisung zu erscheinen hatte {Q.K.A., 1913, 17. Oktober), statt, inzwischen hatte Savtni eine Klageer-weiterung mit Nachforderungen für Reise - und Ver-pilegungspesen, Ausrüstungsgegenstände und Mietzins für deren Aufbewahrung in der Höhe von 3893,20 Kronen gestellt. Doch obwohl Hofrat Querner daraufhin Szombathy gegenüber nun ausdrücklich keine Nachgiebigkeit mehr wünscht (Szombathy, 1913, 23. Oktober), endet dieser Rechtsstreit mit einem Vergleich, "wonach dem Genannten (Savini, Anm. d. A.) gegen Anerkennung des Eigentumsrechtes des natLirhistorischen Hofmuseums an sämtlichen Ausgrabungsobjekten - inklusive der ßronze-situla ■ für die Durchführung der gedachten Ausgrabungen ein Betrag von viertaiisendachtbundert (4800) l< zugesichert wurde." (O.K.A., 1913, 9. Dezember), Bedenkt man, daß im Jahre 1913 die Tageslöhne in der Werft San Rocco bei Triest, wo unter anderem so berühmte Schiffe wie die Tegelhoff oder die Novara von Stapel liefen, zwischen 3,40 und 5,10 Kronen betrugen und sogar über den Löhnen der Werft San Marco lagen (Sema, 1989, 17), und zieht man weiters in Betracht, daß die Anfertigung einer Eisentüre mit Schloß im selben Jahr 65 Kronen und ein paar Schuhe an erster Adresse um 20 Kronen kostete, so hatte es sich für Savini in jedem Fall ausgezahlt, mit dem Natur-historischen Hofmuseuni zu prozessieren. Umso mehr als es ihm auch gelingt, sich in bezug auf den noch anhängigen Ehrenbeleidigungsprozeß in Triest, der zu Beginn des Jahres 1914 zu Ende geführt wird, geschickt aus der Affäre zu ziehen, Das Urteil in der Berufungsverhandlung vom 9. Jänner, bei der auch Szombathy persönlich anwesend ist, lautet nämlich auf Freispruch für Szombathy Lind Ersatz der Prozeßkosten durch den Kläger. Savini aber entzieht sich der Zahlung und weist sich beim anschließenden Exekutionsversuch als mittellos aus (Szombathy, 1914, 26. März). In der Folge werden auch die Bemühungen des Naturhistorischen Hofmuseums die Ausrüstungsgegenstände von Savini bzw. aus Dane zurückzuerhalten mit immer geringerem Nachdruck betrieben. Schließlich werden die Grabungsutensilien als alt und abgenützt bezeichnet, es zahle sich daher kaum mehr aus sie rückzutranspoitieren und das einzig wertvolle, ein VermessLingsgerät, befinde sich ohnehin in Savinis Besitz (O.K.A., 1914, 4. Juni). Mit Savini wollte in Wien offenbar niemand mehr zu tun haben, hatte man doch nahezu 3 Jahre leidige Auseinandersetzungen mit ihm auszutragen gehabt, Besonders übel aber hatte man Szombathy mit- gespielt, Er wurde nämlich nicht nur zum Opfer der "Ambitionen" Savinis, der ganz offensichtlich von Anbeginn nur nach finanziellem Gewinn trachtete und für den die Archäologie lediglich als Mittel zum Zweck diente. Seinem opportunistischen Verhalten entsprechend macht sich Savini, wie aus den Presseangriffen gegen Szombathy aber auch der Wahl seines Anwaltes Winter ersichtlich wird, auch die politische Situation zunutzen. Zuerst der sozialistischen Seite und dann dem national liberalen Lager zugetan, versuchte er stets für sich den größten Vorteil zu erzielen. In diesem Bestreben kommen ihm die politischen Formationen, die ihrerseits keine Gelegenheit gegen das Habs-burgerreich zu opponieren vorübergehen lassen wollen, gerade entgegen. Savini liefert ihnen für derartige Attacken geeignetes Material. Seine unrichtigen Angaben, verfälschten Darstellungen und Halbwabrheiten stören dabei nicht, lassen sie doch in jedem Fall den angefeindeten Hof in Wien in schlechtem Licht erscheinen. Gerade aber die allgemeine politische Situation der Donaumonarchie in den Vorkriegsjahren, die auch auf Triest ihre Schatten wirft, macht Szombathy ein zweites Mal zum Opfer. Die wachsende Unzufriedenheit der Bevölkerung, soziale Probleme und nationale Bestrebungen bilden den Hintergrund für verschiedene politische Strömungen, so auch den irredentismus, dessen Anhänger österreichische Gebiete mit italienisch sprechender Bevölkerung Italien eingliedern wollten. Vor allem inedentistischen Tendenzen ist wohl auch die offensichtlich Savini begünstigende Uiteilsfiridung im Verunfreuungsprozeß zuzuschreiben. Die Behörden in Wien reagieren jedoch mit Vorsicht. Anstelle Szombathy als hochverdienten Musealbeamten und international angesehen Forscher und Gelehrten gegen den jungen Springinsfeld Savini zu unterstützen, nehmen sie auf die politische Lage Rücksicht. Unter dem Motto: 'Vor allem kein Aufsehen erregen' handelte man in Wien jedoch, was die Angelegenheit Savini anbetrifft, zu eigenen Ungunsten und leistete damit Savini Vorschub. Vielleicht hätte er sogar, wäre ihm nicht das Thronfolger-Attentat vom 28. Juni und damit der Ausbruch des I. Weltkrieges sozusagen dazwischengekommen, zu einer weiteren Attacke gegen Szombathy und das Naturhistorische Hofmuseuni ausgeholt. Savinis Tage in der Höhlenforschung sollten jedoch gezählt sein. Der "Professor", wie sich Savini noch 1911 in einem kurzen Bericht in der Zeitschrift. "Adria" über die Ausgrabungen in den Höhlen von Dane bezeichen ließ, schreibt 1916 in "Mondo sotterraneo", einer speläologischen Zeitschrift aus Udine, eine längere Abhandlung unter dem Titel "Le cavità softei'fanee nella antica geografia e nella sloria", in der er sich mit Höhlen in Mythologie und Antike beschäftigt, dabei aber nicht vergißt auch die Fliegen- und die Knochenhöhle zu erwähnen. Allerdings, wie man gerechterweise an- 68 ANNALES ÏO/'97 Brigitta MADER: DER FALL SAVINi - DIE ARCHAOtOGSSCHEN AUSGRABUNGEN DES K.K. MATURHISTOfilSCHEN HOFMUSEUMS ...,59-72 merken muß, ohne auf die Auseinandersetzungen mit Wien bezug zu nehmen (Savini, 1916, 106). 1918 erscheint in Venedig, herausgegeben von der Depu-tazicme Veneta di Storia Patria, Savinis 202 Seiten umfassendes Werk über Ursprünge und historische Entwicklung der romanischen Kultur und Gesellschaft sowie der lokalen Namengebung in jütisch Venetien. Gerade diese Arbeit aber bricht Savini zwei Jahre später endgültig den Hals. Der italienische Prähistoriker Raffa-eilo Sattaglia konnte nämlich auf höchst anschauliche Weise nachweisen, daß Savini auch in der Aneignung fremder Forschungsergebnisse ein wahrer Meister war. Sein jüngstes Werk stellte sich als nahezu wortgetreues Plagiat der Werke MarchesetHs, ßenussis, Caprins und Cordenons' heraus. Aus Battaglias abschließenden Bemerkungen, in denen er vor allem seiner Verwunderung, daß Savinis Werk von einer ernstzunehmenden Gesellschaft wie der Deputazione Veneta cli Storia Patria überhaupt zum Druck angenommen werden konnte, Ausdruck gibt, erfahren wir aber auch, daß sich Savini in der Zwischenzeit als Irredent betätigt und freiwillig der Armee zur Befreiung Italiens angeschlossen hatte (Battaglia, 1920, 31). In der Folge wird es still um Savini, auch in Höhlenkreisen wird er nicht mehr gesehen. Am 8. Februar 1973 stirbt Savini knapp fünfundachtzigjährig in Triesi, Szombathy hingegen erhält 1914 die Ehrenmedaille für 40-jährige treue Dienste und tritt zwei jähre später mit 1. Jänner 1916 zweiundsechzigjährig in den Ruhestand. Aus diesem Anlaß wird Ihm auch durch den Kaiser der Orden der "Eisernen Krone" 3. Klasse mit Nachsicht der Taxe verliehen. Doch schon am 28. Jänner erhält Szombathy die Genehmigung zur Wei-terführung seiner Tätigkeit in der Prähistorischen Abteilung, deren Leitung er schließlich bis zur Rückkehr seines Nachfolgers Dr. Josef Bayer aus dem Kriegsdienst im Jahre 1918 innehat. in der bewegten Geschichte des Fundmaterials atis den Grabungen in der Fliegen- und der Knochenhöhle 69 ANNALES 10/'9? Brigitta MADER: DER FALL SA VIN! - DIE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRABUNGEN DES K.K. NATURHISTORiSCI 1£N HOf MUSEUMS .... 59-72 war jedoch mit dem Eintreffen der von Savint zurückbehaltenen "Grottenfunde", in deren Besitz Szombathy, wie Savint Steindachner am 8. Oktober 1911 brieflich mitteilte, durch "gewalttätiges Vorgehen" gelangt war, keineswegs das letzte Kapitel geschrieben. Der Verbleib des Fundmatei'ials, wovon bereits "eine lehrreiche Auswahl" im Vortragssaal des Natu ('historischen Hofmuseums ausgestellt war (Szombathy, 1911}, war nur vorübergehend. Nach dem 1. Weltkrieg mußte nämlich das Wiener Naturhistorische Museum 1921 im Zuge der internationalen Abkommen zur Rückgabe von Kulturgütern etwa die Hälfte der Fundobjekte aus der Fliegen-hähle sowie das gesamte Fundmaterial aus der Knochenhöhle an das Civico Museo dt Storia ed Arte in Triest, wo sich die archäologischen Fundstücke heute noch befinden, abtreten (Terznn, 1995, 218 und 220). Das osteologische Material aus der Knochenhöhle wurde später dem Civico Museo cli Storia Naturale in Triest übergeben, wo sich Alfred Riedl (Riedl, 1977) mit dessen Auswertung befaßt. Einige Gegenstände aus den Grabungen des Hofmuseums gingen, wie Savtni bei einem zufälligen Zusammentreffen mit Szombathy in Triest auf dem Weg zum Staatsanwalt unmittelbar vor der Herausgabe des zurückbehaltenen Materials zugab, auch an den Tnestiner Sammler Neumann und das Naturhistorische MLiseLim in Triest (Szombathy, 1911, 26. September). Der Fall Savini, durch den die Forschungen in der Fliegen- und in der Knochenhöhle wahrscheinlich zu Szombatbys unangenehmste*-) Erinnerungen seiner wissenschaftlichen Karriere gehören, konnten jedoch sein gutes Verhältnis zu den Tnestiner Kollegen, allen voran Marchesetti, und dem Tnestiner Naturhistorischen Museum nicht trüben. Schrieb doch Szombathy am 17. März 1913 an Marchesetti: "Mit dem Dirigente agii seavi di S. Canziano bin ich leider noch nicht fertig, denn es sind jetzt noch ein Zivilprozeß in Wien" ... "und der Ehrenbeleidigungsprozeß, bei dem wir uns in Triest wiedersehn werden, abzuwickeln", und er fügt hinzu, "dieses Wiedersehens wegen" ... "dieser Verhandlung nicht ohne Vergnügen" entgegenzusehen (Mader, 1996, 163). DANKSAGUNG Mein herzlicher Dank gilt HR Dir. Dr. Fritz Eckart Barth, Frau Dr. Angelika Heinrich und Frau Dr. Veronika Hölzer von der Prähistorischen Abteilung am Naturhistorischen Museum Wien und Direktor Doti. Ugo Cova mit seinem stets hilfreichen Team vom Italienischen Staatsarchiv (Archivio dt Stato) in Triest, die mir die Arc.hivarbeit zum vorliegenden Beitrag ermöglichten und dabei mit Rat und Tat zur Seite standen, aber auch Direktor Dr. Sergio Dolce und Dr. Ruggero Calligaris für die Unterstützung von Seiten des Triester Naturhistorischen Museums {Museo Civico di Storia Naturale). LITERATUR UND QUELLEN Der überwiegende Teil des im folgenden angeführten Archivmaterials stammt aus der Prähistorischen Abteilung des Naturhistorischen Museums Wien. Dessen Verbleib wird daher nicht gesondert angeführt. Das aus dem Staatsarchiv in Triest stammende Material wird hingegen durch AS-TS (Archivio di Stato, Triesie) gekennzeichnet. 70 ANNALES 10/'97 Brisi«.! MADER: DER FALL SAVINI - DiE AKCMAOIOGSSCHEN AUSGRABUNGEN DfS K.K. NATURHSSTORISCHEN HOfMUSEUMS .... S9-72 ZADEVA SAVINI - ARHEOLOŠKA IZKOPAVANJA C.K. NARAVOSLOVNEGA DVORNEGA MUZEJA V MUŠjl iN SKELETNI JAMI* PRI DANAH POD VODSTVOM JOSEFA SZOMBATHYJA (1910-1911) iN KASNEJŠI SODNI EPILOG MED DUNAJEM IN TRSTOM (1911 -1914)** Brigitta MADER AT-t050Wien, Krlebubergassa 25/11 POVZETEK Avtorica na podlagi arhivskega gradiva (Predzgodovinski oddelek Naravoslovnega muzeja na Dunaju, Državni arhiv v Trstu) osvetljuje zadevo Savini, s katero sta se v letih 1911-1914 ukvarjala josef Szombathy, vodja Prazgodovinskega oddelka Naravoslovnega dvornega muzeja, in temu nadrejeni Vrhovni komorni urad (Oberstkaemmerer-Amt), Z zadevo v zvezi z izkopavanji v Mušji jami pri Danah v Avstrijskem Primorju, ki jih je izvajal Tržačan Pietro S¿wini pod vodstvom j, Szombathyja in so bila predčasno prekinjena zaradi nepravilnosti v Savinijevem obračunu o izkopavanju, predvsem pa zaradi Savinijeve utaje najdb sta se ukvajali deželni sodišči v ■Trstu in na Dunaju s skupno štirimi tožbami: s kazenskim postopkom Dvornega muzeja proti Saviniju zaradi utaje, z dvema tožbama P. Savinija proti J. Szombatyju zaradi žalitve časti in s civilno pravdo P, Savinija proti c.k. Dvorni zakladnici, Szombathv je pri tem postal žrtev protiavstrijskih in iredentističnih teženj v Trstu, ki so vplivale na za Savinija ugodno razsodbo v zvezi s poneverbo in v prvem procesu zaradi žalitve časti, ki se je iztekel v korist /. Szombalhyja šele na njegovo tožbo. Druga tožba zaradi žalitve časti proti Szombathyju se je leta 1913 končala s poravnavo v Savinijevo denarno korist Proti pamfletom, ki jih je Savini širil po Trstu in Dunaju, Szombathy ni ■:spročil nobenega pravnega postopka na željo nadrejenih in glede na tedanje politično stanje. Ključne besede:). Szombathy, P. Savini, C, Marchesetti, F. Steindachner, sodna obravnava, izkopavanja, Mušja ■'■■■.jama, Skeletna jama, jazbina I, jazbina II, Trst, Dunaj, arheologija, 1910-1914, Avstrijsko Primorje, Naravoslovni dvorni muzej, deželni sodišči, Vrhovni komorni urad (Oberstkammerer-Amt), najdbe LITERATUR ■Adría (191t), Hrsgb, Joseph Stradner, Wien-Graz-Triest, Iii, 318. ßalUglia, R. (1920): Ii caso Savini, Parenzo. Mader, B. (1996); Die Zusammenarbeit der Natur-historischen Museen in Wien und Triest im Lichte des ■ Briefwechsels von josef Szombathy und Carlo de Marchesetti (1885-1920). Annalen des Naturhistorischen :Museums Wien, 97 A, 1 45-1 66, Riedf, A. (1977): I resti animaii delia Crotta delle ossa (Skocjan). Atti del Museo Cívico di Storia Naturale, Trieste, 30/2, 7, 125-208, Savini, P, (1911): Neue Entdeckungen vorgeschichtlicher Altertümer in den Höhlen von Dane bei St. kanzian. Mannus III, 131-133. Síivitii, P, (T916): Le cavitä sotterranee nella antica geografía e nella storia. Mondo sotterraneo, Xll/4-8. Savini, P. (1918): Le origini e le evoluzioni storiche della civiltä latina e della nomenclatura lócale nella Ve- nezia Giuüa. Deputazione Veneta di Storia Patria, Vene-zia. Sema, Paolo (1989): Ii cantiere S. Rocco: Lavoro e lotta operaia. 1858-1982. Trieste. Sticotfi, P. (1911): Recenti scoperte di antichitä a Trieste e territorio. Atti del Museo Civico d i Storia ed Arte in Trieste, 4, 79-89. Szombathy, (1911): Bronzefunde aus der Fliegenhöhle bei St. Kanzian. Korrespondenz-Blatt der Deutschen Gesellschaft für Anthropologie. Ethnologie und Urgeschichte, XLIt (Sonderabdruck), 8-12. Szombathy, J. (1913); Aitertumsfunde aus Höhlen bei St, Kanzian im österreichischen Küstenlande. Mitteilungen der Prähistorischen Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften. Band II. Heft 2, 17-190. Terčan, B. (ed.) (1995): Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem I. Catalogi ei Monographiae, Ljubljana, 29, Mušja jama {jama na Prevalu II, it. tudi Grotta delle Mosche, je v občini Divača v ft. Sloveniji. Skeletna jama (jama na Prevalu i) je v njeni neposredni bližini. Razprava je nastala kot eno izmed pripravljalnih del za arheološko razstavo "MuSja jama Fliegenhohie - Grotta delle Mosche" v Pokrajinskem muzeju v Kopru, ANNAi.ES 10/'9 7 BrigifLa MADER: DER FAIL SAVIN! - DIE ARCHÄOLOGISCHEN AUSGRABUNGEN DES K.K. NATURHISTOfiiSCHEN HOTMUSWMS ... 5?-72 QUELLEN Gefter-Wondrich, G. (1911): Übereinkommen vom 26. September zwischen Szombathy und Savini. Triest. O, K. A. (Oberstkämmerer-Arni Wien). 1912, Schreiben an die Intendanz des Naturhistorischen Museums vom 18. April. 191 2, Einsichtsaki vom 3. Juni. 1913, Brief an die Intendanz des Naturhistorischen Museums den Vergleich mit Savini betreffend, 9. Dez. 1914, Ensichtsakt vom 4. Juni. Slavik, E. (1911): Schreiben an die Intendanz des Naturhistorischen Museums vom 4. November, Trieste (Abschrift). Szombathy, J. 1911 17. Jänner, Tagebuch 50; 21. Jänner, Brief an Savini Copierbuch V; 1. I:eb., Bericht an die Intendanz; 14. März, Brief an Savini, Cpb. VI; 20. März, Brief an Savini, Cpb. VI; 27. März, Brief an Savini, Cpb. V!; 4. April, Brief an Savini, Cpb. VI; 18. April, Brief an Savini, Cpb. VI; 5. Mai, Brief an Savini, Cpb. Vi; 27. Mai, Brief an Savini, Cpb. Vi; 30, Mai, Brief an Savini, Cpb. VI; 19. Sept., Brief an Savini, Cpb. VI; 20. Sept., Tgb, 50; 21. Sept., Tgb. 50; 22, Sept., Tgb. 50; 26. Sept., Tgb. 50; 27. Sept., Tgb. 50; 6. Okt., Brief an Savini, Cpb, Vi; 9. Okt., Tgb. 51 und Briefe an GombaC u. Crkvenik, Cpb. VI; 17. Okt., Bericht an die Intendanz; 15. Nov., Bericht an die Intendanz; 11. Dez., Tgb. 51. 1912 17. Jänner, Tgb. 51; 1. Febr., Tgb. 51; 7. Febr., Tgb. 51; 8. Febr., Tgb. 51; 27, März, Tgb. 51; 13. April, Tgb. 51; 29. Mai, Tgb. 51; 31. Mai, Tgb. 51; 14. Juni, Bericht an die Intendanz; 20. Juni, Tgb. 51; 21. Juni, Tgb. 51; 22. Juni, Tgb. 51; 14. Nov., Bericht an die Intendanz. 1913 28. Feb., Tgb, 52; 10. Mai, Tgb. 52; 20. Juni, Tgb. 52; 2. Juli, Tgb. 52; 4. Juli, Tgb. 52; 5, Juli, Tgb. 52; 7. Juli, Tgb. 52; 17. Sept., Tgb. 52; 25. Sept., Tgb. 52; 11. Okt., Tgb. 52; 17. Okt., Tgb. 52; 17. Okt., Bericht an die Intendanz; 23, Okt., Tgb. 52; 11, Nov., Brief an die Intendanz. 1914 26. März, Bericht an die Intendanz. Szombathy-Modri (1911): Fund Verzeichnis. Triest, 2? .U.22. September (Abschrift). T. P. T. (Tribunale Provinciale di Trieste) 1913, 4, März, Cerichtsprotokoll und Urteilsbegründung (AS-TS) Winier, F. (ohne Datum): Schreiben an das Ober-stkammerer - Amt (Abschrift). 72 KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA - ROTUNDA KARMEISKE MATERE BOŽJE V KOPRU IL BATT1STERO Dl SAN GSOVANNI BATTlSTA - ROTONDA DELLA MADONNA DEL CARMfNE Dl CAPODISTRIA BAPTISTERY OF ST. JOHN THE BAPTIST - ROTUNDA OF OUR LADY OF MOUNT CARMEL IN KOPER ANNALES 10/'9 7 pregledno izvirno znanstveno delo UDK 75.052(497.4 Koper) OB ODKRITJU KRISTUSOVE PODOBE NA OBOKU MARIJINE ROTUNDE V KOPRU Janez HÖFLER Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, 51-1000 Ljubljana, ASkerčeva 2 IZVLEČEK Članek opredeljuje novo odkrito Kristusovo podobo na oboku Marijine rotunde v Kopru. N¿i podlagi možnih italijanskih primerjav avtor domneva, da gre za slikarja, ki je deloval v okvirih predgiottovskega asiškega sloga druge polovice 13, stol., vendar je pri tem uporabil vzorec, ki je bil bržkone razširjen v krogu Pieira da Riminija. Freska je morala nastati okoli leta 1317, ko je bila rotunda predelana in obokana, Ključne besede: krstilnica, Koper, freske Odkritje centralnega dela prvotne obočne posli kave Marijine rotunde pri koprski stolnici, nekdanje krstilnice, (si. "I, za celoto gl. si. 7 naslednjega članka) je 2e na prvi pogled obogatilo slovensko spomeniško posest z delom, kakršnega glede na slogovno usmeritev in čas nastanka doslej še ni bilo, ne na obalnem področju in še manj v notranjosti države, Upodobitev presto I ujočega in blago-slavljajočega Kristusa v mavrici na temenu kupole, ki so jo - četudi verjetno nezavedno - med baročno prenovo prostora leta 1747 obvarovali tako, da so jo uokvirili v štukiran okvir in preko nje razpeli platno z novo sliko Kristusovega krsta, je skoraj gotovo le del neke celoviteje zasnovane kompozicije. Po številnih analogijah sodeč si jo moramo dopolniti - recimo - z angeli, ki drže Pan-tokratorjev medaljon, z upodobitvami evangelistov ali njihovimi simboli, morda tudi s cerkvenimi očeti pri pisanju, skratka z motiviko, ki se z ikonografskim kompleksom Kristusa v slavi 2e od zgodnje romanske sem pojavlja kot ena najpogostejših tem apsidainih in obočnih posli kav po vsej zahodni Evropi in posebej na Apeninskem polotoku. Seveda pa smo pri ugibanju o tem, kako je bila zasnovana poslikava oboka koprske rotunde, negotovi, dokler se odkrivanje ne bo nadaljevalo. ikonografske nadrobnosti določajo Kristusa kot podobo Kristusa Pantokratorja, Vsedržca oziroma Vladarja sveta, ki jo je zahodna umetnost prevzela iz bizantinske. Božji sin strogega bradatega obraza sedi na mavričnem loku v frontalni postavitvi na zelenkastem ozadju, posutem z zlatimi zvezdami. Oblečen je v zeleno haljo in ogrnjen v rjav plašč, ki mu ovija trup in mu z enim koncem sega preko levega ramena na oprsje. Ta je krajši od halje, tako da mu v bistvu pokriva le kolena in pušča spodnji del halje odkrit. Izpod oblačila se vidijo gole noge, obute v sandale. Levo koleno je malce privzdignjeno in ustvarja diagonalno napetost v spodnjem delu figure. Z desnico, ki jo drži pred seboj in ne vstran, kot bi tudi bilo mogoče, blagoslavlja, z levico pa drži proti gledalcu odpito knjigo, in sicer naslonjeno na koleno; na straneh preberemo latinski napis "Ego sum lux mundi" ("Jaz sem luč sveta", po grški predlogi "Ego eimi to fos ton kosmou", iz Janezovega evangelija, 8, 12: "Jaz sem kič sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo taval v temi, temveč bo imel luč življenja."). Gre za izrek, ki ga ima bizantinska ikonografija 2e od nekdaj za kanoničnega prt podobi Kristusa Pantokratorja in ga je takšnega posredovala tudi zahodni umetnosti, Kanonična podoba Kristusa Pantokratorja, ena naj-markantnejših standardnih podob bizantinske umetnosti, se je na bizantinskem vzhodu izoblikovala nekako v 10. in 11. stoletju, sklenjeno pa se v svoji najpogostnejši funkciji v okviru apsidainih in kupolnih poslikav pojavlja šele od 12. stoletja dalje.1 Skorajda hkrati s tem se t Temeljno delo: Capizzi S, |. (1964). Nadaljnji bibliografski napotki: Wessel, 1966, 1014 sq.; Kirschbaum S. f., 1968, 371 sq.; Schiller, 1971, 230 sq. Ua prestolu jočega Kristusa v ikonografskem kompleksu Majestas Domini 240 sq.). 75 ANNAi.ES 10/'97 liinra HOFL?R*08 COKRITjU KRISTUSOVE PODOBE NA OBOKU MARIHNE ROTUWDE V KOPRU, 75-80 je uveljavila tudi na zahodu, najprej seveda v čisti formi v okviru mozaičnih ciklov na Siciliji (Palermo, Cefalu), zatem po vsej Italiji in drugod, pri čemer je vsaj v Italiji vedno znova podlegata bizantinskim vplivom, Staro-svetni naravi te podobe in njenemu pomenu v teoloških zgradbah stenskih posli kav je treba pripisati, da se je bizantinska predstava Kristusa Pantokratorja zlasti v Italiji obdržala tudi v spremenjenih slogovnih okvirih, ko so stare romansko-bizantinske forme izpodrinile gotske v okviru novega slikarstva trečenta, in še celo dalje v čas renesanse, Na obrobnih predelih italijanskega kulturnega območja, kamor je sodila npr. tudi Furlanija, kjer so vsebino stenskih dekoracij 5e dolgo krojile stare ikonografske sheme, najdemo upodobitve Kristusa Pantokratorja z osnovnimi bizantinskimi potezami Se ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja (kot "pars pro toto" omenimo obok prezbiterija Amonijeve cerkve v S. Daniele del Friuii, delo Peilegrina di S, Daniele iz okoli leta i 500). Ne bo odveč opozoriti na to, da se pod furlanskimi oz. italijanskimi vplivi, in sicer na položaju, ki ga drugje po Sloveniji v okviru tako imenovanega "kranjskega prezbiterija" zavzemata Kristus Odre.šenik ali Kristus Sodnik, Kristus Pantokrator pojavlja tudi na prezbiterijskih obokih zahodne Slovenije (npr. C.ažon, Famlje pri Divači, Naklo pri Divači, Popeire pri Gra-čišču, Svino pri Kobaridu).2 Ko ocenjujemo slog novo odkrite koprske freske in jo poskušamo krajevno in časovno opredeliti, se moramo torej zavedati, da je bila podoba Kristusa Pantokratorja v zahodni Evropi in posebej v bližnji Italiji aktualna v dolgi dobi od 12. do 15. stoletja in pri tem doživela raznolike slogovne spremembe ob ohranjevanju nekaterih temeljnih bizantinskih potez. Ob upoštevanju tega deluje koprska upodobitev na prvi pogled precej bizantinsko. Na tej podlagi bi jo lahko datirali precej zgodaj, vendar nas njena preprosta in razmeroma ohlapna for ma svari pred tem, da bi jo povezovali, denimo, z aktivnostjo potujočih grških slikarjev 12. in 13. stoletja na zgornjem Jadranu. Z "odprtim" izrazom obraza in figure ter z gubami na oblačilu, posebej padajočimi, ki so modelirane s pomočjo trdih paralelnih potez v dveh tonih iste baive in belih nanosov (lazur), se v grobem uvršča - če lahko pri tem uporabimo ta izraz - v pozni komnenski slog druge polovice 13. stoletja v Italiji, kakor ga predstavljajo slikarji prve dekoracije Frančiškove cerkve v Assisiju s Cimabuejem in tako imenovanim lzakovim mojstrom na čelu. Na podobi kakšnih tre- čentističnih slogovnih novosti ni - pogrešamo predvsem mehko tonsko oblikovanje za doseganje plastičnosti figure, na drugi strani pa tudi rii najti vpliva novega umetelnega bizantinskega slikarstva iz dobe Paleologov, ki je po letu 1300 zaznamovalo razvoj lokalnega beneškega slikarstva. Tradicionalne, od bizantinskih prototipov odvisne poteze koprskega Pantokratorja, ki bi govorile še za 13. stoletje, so: ohlapno spuščen rokav Kristusove desnice, razmeroma širok život v pasu s poudarjeno zaokroženim trebuhom in napetim delom plašča, ki na Kristusovi desni strani povezuje život in desno nogo, cikcakasto nabrana halja na oprsju, do gfežnjev vidne gole noge, ne le prsti, izpod halje. Posebej je treba opozoriti na privzdignjeno levo koleno, na katero opira Kristus knjigo, saj gre za zelo star motiv, ki ga je mogoče pri prestolujoči Kristusovi figuri v carigrajski umetnosti zaslediti vsaj že v 11. stoletju.3 Kot nebizantinsko lahko ocenimo predvsem preprosto podajanje plašča pod koleni, katerega spodnji rob se na enem mestu viha v obliki ušesa, ter mehko oblikovanje prstov blagoslavljajoče desnice. Ob upoštevanju možnega primerjalnega gradiva bližnjih italijanskih regionalnih slogovnih smeri je zato morda najprikiadneje, če jo primerjamo z riroineškim slikarstvom zgodnjega 14. stoletja, od koder po vsej verjetnosti izvira tudi naš mojster. Splošni slogovni vtis koprskega Kristusa je kljub slikarski izvedbi, ki še korenini v predgiottovskem asiškem izročilu, med vsemi možnimi primerjavami v resnici morda še najbliže načinu zgodnjega rimineškega slikarstva. Med nadrobnosfmi nas v to smer vodi oblikovanje Kristusovega obličja. Tu se je naš slikar še najbolj oddaljil od bizantinskih modelov. Zdi se, kot da gre pri Kristusovem obrazu z gladko, nespieteno pričesko brez obvezne preče na sredini in padajočega čopa fas na čelu, s sledovi vodoravnih gub na čelu, ki jih je slikar naslikal z belimi nanosi, z odprtimi, a v kote h rahlo zašiljenimi očmi in na poseben način poudarjenimi usti z debelejšo zgornjo ustnico za poljuden odvod obraznega tipa, ki ga je v prvih dveh desetletjih 14. stoletja uveljavil vodilni slikar te skupine, Pietro da Rimini,4 četudi mu seveda manjka tista "pointiranost", ki je tako značilna za vselej in povsod razpoznavni rimineSki obrazni tip. Kristus Pantokrator iz kompozicije Dees i s, ki jo je v refektoriju benediktinske opatije Pomposa pri Ravenni verjetno leta 1318 naslikal Pietro da Rimini (si. 3), izdaja v obrisu figure in urejenosti oblačila 2 Na to ikonografsko pomembno distinkcijo Kristusove podobe v okviru obočnih posli!« a v raziskovanje slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva doslej nt bilo dovolj pozorno. Za gradivo gl. Hoffer, 1997, 3 Npr. na znanem votivnem mozaiku cesarja Konstantina IX. Monomacha in cesarice 2oe v Sveti Sofiji (1028-1034). 4 Temeljno delo o rimi ne ž ke m slikarstvu 14. stoletja ostaja Volpe, 1965; med novejšo literaturo in posebej o Pietru da Riminiju gl, Benati, 1986; II Cappellone di S. Nicota a Toleniino, ¡992; ¡1 Trecento riminese, 1995. Kar zadeva obrazni tip, je koprski Kristus morda Se najbližji tistemu v prezbiteriju A vg ti 5 ti nove cerkve v Riminiju (si. 2), ki se pripisuje anonimnemu mojstru, ki mu je strokovna literatura po tem delu dala zasilno ime Maestro del Corodi Sant'Agostino, Cl. navedeni razstavni katalog II Trecento rimi nese, 1995, 44-45 in 290 ter si. 12. 76 ANNALES 19/'97 lanez HÓFUR: OB ODKlilTjU KRISTUSOVE"PODOBE NA OBOKU MAiiljiNfioTUNoTv KOPRÜTÍS-íÍT Si 1; ¡KtrkUss Pmiokmior (Izrez) (Koper, rottmda Kar~ mehke matere Božje). fig,. L- Cbmí Faiítocrafor (detíS) (Koper, ffiofaméa oí Oof laéy oí MousM Carmel). Sí. 2: Kristus Pantokraíor (izrez) (Mojster ko ra cerkve Sñnt'AgüStmo, ok. 1315-1318?; Rim'mt, Ssiü'Agostim). Fig.. 2: Christ Pmtocnior (detail) (Maestro del coro di Smt'Agostmo, c 1315-1318?; Rimini, Sant'Agostmo). skupaj z. nerodno skrajšanim zgornjim delom desne noge veliko podobnost s koprskim - vse kaže, da je bil Pantokratorjev figuralni tip, ki mu je sledil slikar v Kopru, domač prav v krogu tega pomembnega umetnika. Pri tem pa ni težko ugotoviti, da Pantokrator Pietra da Riminija v Pornposi nima več toliko bizantinskih recidivov; trebušna partija ni tako poudarjena, zgornji rob halje pod vratom ni več na bizantinski način cikcakasto nabran, ampak lepo zaokrožen, spodaj halja zakriva noge vse do prstov. Na upodobitvi Kristusa Pantokratorja, ki jo je v glavni apsidi cerkve taistega benediktinskega samostana sredi 14. stoletja (1351), v eni najmoriumentainejših kompozicij te vrste italijanskega trečenta, prispeval Vitale da Bologna, je, denimo, ta vzorec že povsem predelan (Gnudi, 1962, 53 sq,, si. 49). Znano je, da je riminežko slikarstvo, izoblikovano na osnovi Giottove asiške dediščine, v prvih dveh ali treh desetletjih 14. stoleija in delno tudi na osnovi izkušenj Giottove rimineške in padovanske "šole", odigralo veliko vlogo pri uveljavljanju novih trečentističnih umetnostnih načel na severovzhodu Italije. Padova, Južna Tirolska in Furlanija so bila področja, ki jih je v tem času zaznamovala ekspanzija rimineških slikarjev, dokler ni prestopila ožjih zemljepisnih meja neposrednega italijanskega kulturnega vpliva (Rasmo, s.I., s.d., 126 sq,; Rizzi, 1975, 61 sq.; Hofler, 1990, 127-134). Bilo bi sicer narobe, ko bi novo odkrito fresko v Kopru interpretirali v tem zgodovinskem kontekstu, saj ni na njej še nič tako tipično rimineškega, kar bi opravičevalo njeno uvrstitev v ekspanzijski tok tega sloga. Vendar nam ta pojav po svoje omogoča bolje razumeti njen nastanek, in to v času in zemljepisnem prostoru, kjer bi veliko prej priča- Se bolj posodobljena je Pantokratorjev a figura v levi stranski apsidi te cerkve, delo Vitalovih naslednikov, ki so ok, leta 1360 poslikali ladjo. 77 ANNALES 10/97 J.ira-z Höf LER: OB ODKRITJU KRISTUSOVE PODOBE NA OBOKU MARIJINE ROTUNDE V KOPRU. 75-80 SI. 3: Kristus Pantokrator (Pietro da Rimini, 1318; Pomposa, samostanski reflektorij). Fig. 3: Christ Pantocrator (Pietro da Rimini, 1318; Pomposa Abbey, refectory). kovali bizantinsko vzgojenega beneškega umetnika;6 glede na šibko dokumentiranost prehodnega obdobja med zadnjimi mozaičnimi cikli v cerkvi sv. Marka in nastopom Paoia Veneziana okoli leta 1320, ko dobi beneško slikarstvo trdno začrtan slogovni profil, seveda ne gre zavreči možnosti, da bi naš slikar pripada! temu kulturnemu krogu, vendar otipljivih paralel ni.7 Zato se moramo v tem trenutku, ko nam Se manjka bolj konkretnih primerjav, zadovoljiti le z nekaj splošnimi ugotovitvami. Vse kaže, cla gre za slikarja, ki je deloval še v St. 4: Jakob na prestolu (Benetke, San Marco, atrij, drugi Jožefov cikel, ok. 1260). Fig. 4: Jacob enthroned (Atrium of San Marco, Venice, the second Joseph cycle, c. 1260). okvirih asiškega sloga druge polovice 13. stoletja, a se je vsaj v določeni meri seznani! tudi z rimineško tipi ko zgodnjega 14. stoletja. Ob upoštevanju tega, da se pri Pietru da Riminiju, ki se nam zaenkrat ponuja še kot najbližja paralela, že v drugem desetletju nekatere bizantinske poteze, ki jih naš slikar še goji, izgubijo, bi lahko fresko datirali najkasneje v čas okoli leta 1320. Glede na znani podatek, da je bila koprska rotunda leta 1317 predelana, ni nikakršnega zadržka za domnevo, da je bila takrat - vsaj na oboku - tudi poslikana. 6 Poučna je primerjava s podobnimi figurami v mozaičnih ciklih cerkve sv, Marka, kjer je tudi na poznejših, časovno bližjih partijah iz 13. stoletja, delu domačih naslednikov grških mozaicistov {npr. upodobitev sedečega starozaveznega Jakoba, jožefovega očeta, ko mu ta v navzočnosti bratov pripoveduje o sanjah, prizor iz drugega Jožefovega cikla v atriju Sv. Marka iz ok, 1260, si. 4; Demus, 1984, 2i\\, Pl. 247), še vedno mogoče najti zamotane in zalomljene bizantinske poteze, kakršnih na koprskem Pantokratorju ni več. 7 Prim. Bet.tini, 1954. Opozoriti je Sreba na določene sorodnosti v obrazni (špiki omenjenega drugega Jožefovega cikla (k temu tudi Demus, stip., 2/1, 157 sq,), ?. nazaj počesanim čopom las na sredini glave in s širokimi očmi z razmeroma majhnimi zenicami (si. S), vendar so tu v bizantiski martiri izvedeni obrisi figur povsem drugačni kot v Kopru. Isto velja za domnevnega Paolovega predhodnika, t.i. Mojstra Marijinega kronanja (Maestro delCIncoronaziorie della Vergšne), ter za mozaični okras krstilnice pri Sv. Marku, ki ga Michelangelo Muraro na podlagi starejših namigov pogojno pripisuje Paolu in njegovi delavnici (Muraro, 1969, 33 sq., ! 42), 78 ANNALES 10/'9 7 lanez HOH.ER: OR OOKRITJU KRISTUSOVE PODOBE NA OSÎOKU MARIJINE ROTUNDE V KOPRU, 7S-S0 Z daiacijo v leto 1317 dobiva koprska upodobitev Kristusa Pantokratorja razmeroma prepričljiv, četudi ne dokončno opredeljen časovni okvir. Takšno datacijo podpirajo tudi najnovejša odkritja v sami zgradbi, ki so potrdila obstoj pozneje odstranjene polkrožne apside. Ob predelavi leta 1317, o kateri govorijo napis ob vbodu v rofundo in podenj vstavljeni heraldični reliefi, so preoblikovali njen vhod z že gotskimi elementi in jo, kot kaže, šele takrat tudi obokali. Kot pravilno ugotavlja Mojca Guček v svojem poročilu,8 Pantokrator ni postavljen v osi nekdanje apside, kot bi bilo sicer pričakovati, marveč v osi vhoda, ki je postavljena pravokotno na njo. To pomeni, da so takrat po vsej verjetnosti tudi odstranili apsido, hkrati pa, da je treba tudi njeno poslikavo, kakorkoli obsežna je že bila, razumeti kot del celostne prenove tega staro svet nega koprskega arhitekturnega spomenika. SI. 5: Detajl figure (Benetke, San Marco, atrij, drugi jožefov cikel, ok. 1260). Fig. 5: Detail of a figure (Atrium of San Marco, Venice, the second Joseph cycle, c. 1260). 8 G!, v nadaljevanju. 79 ANNALES 10/'97 ""' janez HÖF 1ER: OB OPKRmU liRISTUSOVE PODOBE NA OBOKu' MARINE ROTUNDE V KOPRU, 75-80 " SOME OBSERVATIONS ON THE OCCASION OF THE NEWLY DISCOVERED CHRIST'S FRESKO ON THE VAULT OF THE ROTUNDA OF OUR LADY OF MOUNT CARMEL !N KOPER JANEZ HÖFLER University ot' Ljubljana, Faculty of arts, Department of History of Art, Sl-'tOOO Ljubljana, ASkeiteva 2 SUMMARY The iconographie details of the newly discovered fresco of Christ on the vault of the rotunda of Our Lady of Mount Carmel in Koper have shown that the painting represents Christ Pantocrator, In every essential outline it follows the established Byzantine prototypes, while its qualities clearly deviate from the Byzantine traditions. Its style can in general be linked to the style of the first decoration of the Church of St. Francis in Assisi from the second half of the 73"' century (Cimabue, Isaac Master). As far as the type of the figure itself is concerned, there are some clear relations with the Rimini school of painting from the early 14^ century (Pietro da Rimini in the refectory of the Benedictine monastery at Pomposa, 1318). Irrespective of the geographical position of Koper, the painter's links with Venice remain questionable. In comparison with Christ Pantocrator by Pietro da Rimini at Pomposa, where such Byzantine recidivations are not present any longer, the Koper fresco can be dated to about 1320 at the latest. By considering the fact that the rotunda was reconstructed in 1317, it can be assumed that the dealt with painting was made ¿it that very time. Key words: baptistery, Koper, frescoes LITERATL/RA Benati, D, (1986). V: Ca stein novo, E. (ur.): La pittura in Italia. II Duecento e ii Trecento, Milano, 194 sq. Bettini, S, (1954): I mosalci dell'atrio di S. Marco e ¡I loro seguito. Arie Veneta, VIII, 22 sq. Capizzi S. }., C. (1964): riANTOKwnr, Saggio letterario-iconográfico. Orientaba Christiana analecía 170. Roma, Demus, O. (1984); The Mosaics of San Marco in Venice. Chicago-London. Gnudi, C. (1962); Pittura boiognese del '300. Vitale da Bologna. Milano. Höfler, |. (1997): Srednjeveške freske v Sloveniji, II. Primorska. Ljubljana. Höfler, J. (1990): Steiermark und Mitte I Osteuropa zwischen Italien und Böhmen - Kunstgeographisches zur Malerei des späten 14. Jahrhunderts. Kunst historisches Jahrbuch, Graz, XXIV, 127-134. II Cappellone cli S. Nicola a Tolentino (1992). Milano. H T recento riminese / katalog razstave Rimini 1995. Kirschbaum S.f., E. (ur.) (1968): Lexikon der christlichen Ikonographie, I. Freiburg/Brsg etc. Murara, M. (1969): Paolo da Venezia. Milano. Kasino, N.iAffreschi medioeval i a tes i ni, s,l„ s.d. Rizzi, A. (1975): Profilo di storia dell'arte in Friuli, 1. Dalla preistoria al Gotico. Udine. Schiller, G. (1971): Ikonographie der christlichen Kirnst, III. Gütersloh, Volpe, C. (1965): La pittura riminese del '300. Milano. Wessel, K. (ur.) (1966): Real lex ikon zur byzantinischen Kunst, I. Stuttgart. ANNALES 10/'9 7 Strokovno delo UDK 726.5.02(497.4 Koper) METODOLOGIJA ZAVAROVALNIH KONSERVATORSKIH RAZISKAV V MARIJINI ROTUNDi V KOPRU IN NOVA ODKRITJA Mojca GUČEK MZVNKD Piran, SI-6330 Piran, Trg bratstva t IZVLEČEK Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran se že od leta 1976 dalje ukvarja s konservatorskimi raziskavami za prezentacijo rotunde Karmelske Matere božje. Konservatorska in restavratorska ■dela žal niso potekala kontinuirano, do prekinitev je prihajalo zaradi slabega pritoka (inančnih sredstev. Predmet predstavitve v pričujočih prispevkih sta potreba po temeljitejših raziskavah in uporabi najsodobnejše metodologije izdelave arhitekturne dokumentacije ter uporaba nedestruktivnih metod v konservatorstvu. Rezultati omenjenega ■raziskovalnega dela in restavratorski posegi za prezentacijo rotunde Carmine predstavljajo temeljno konservatorsko delo. Ključne besede: krstilnica, Koper, konservatorske raziskave, freske ■ :;.ŠPOMENiŠKOVARSTVENA TOPOGRAFSKA OZNAKA iH VALORIZACIJA SPOMENIKA IN POSEGOV Današnja centralna sakralna arhitektura, imenovana .io tunela Karmelske Matere božje, stoji ob severni stranici (stolnice na najvišjem in najpomembnejšem mestnem ■(prostoru med Titovim trgom in trgom Rrolo. Stavbo uvrščamo med najstarejše arhitekturne spomenike mesta, saj !je bila del nekdanjega romanskega sakralnega kompleksa, ki je vključeval baziliko in krstilnico (Bernik, 1968, 23, #6), Cerkveni kompleks je bi! verjetno zgrajen v času /ustanovitve koprske škofije, ki sovpada z nadvlado Oglejskih patriarhov nad mestom Koper, saj je v njegovi bližini stala tudi patriarhova palača, od katere se je do današnjih dni ohranil le njen del, imenovan Patriarhov stolp. Namembnost rotunde Karmelske Matere božje se je v zadnjem stoletju spreminjala in je bila tako odločilna za izvedene spremembe in predelave. Obstoječe stanje rotunde Karmelske Matere božje je posledica več temeljitejših predelav objekta v različnih stilnih obdobjih, še posebej zadnjega posega v tridesetih letih 20. stoletja, ko je bila stavba očiščena vseh kasnejših motečih dodatkov, prezentirana pa je bila kot romanska centralna stavba - krstilnica, Čeprav nimamo ohranjenih nobenih zanesljivih zgodovinskih virov, ki bi nam lahko služili za ugotovitev originalnega stanja krstilnice, se je ob zadnjih že omenjenih posegih na rotundi Forlati odločil za prezentacijo nekdanje krstilnice sv. Janeza Krslnika kot romanske arhitekture. Ob pregledu ohranjene projektne dokumentacije, katere avtor je Forlati in ki je ohranjena v arhivu tržaške Soprint.endenze, je možno ugotoviti, da prezentacija tega spomenika ni bila v celoti izvedena, saj jo je prekinila druga svetovna vojna. Zunanja podoba romanske krstilnice sv. janeža Krst-ntka je bila zelo podobna današnji. Zgrajena je bila iz klesanih blokov sivega kamna, položenega v malto tako, da je imela zelo tanke fuge. Rotunda ima dvojni stopnjevan podzidek, spodnji je nižji, zgornji je višji in ima mehak prehod v steno. Zunanjščina rotunde je bogato dekorirana z iizenami, ki izhajajo iz krepkega podzidka in se ob preprostem kamnitem napušču pod streho povezujejo med seboj s trojnimi slepimi arkadicami. Kamnita struktura gradnje je vidna. Po odstranitvi zasutja ob rotundi do romanskega nivoja pohodne površine, katerega je načrtoval tudi že Forlati, je tako v celoti viden romanski fasadni plašč krstilnice. Okrogla tlorisna oblika je bila osnova za valjasto stavbo, ki jo je zaključevala preprosta stožčasta streha. 81 ANNALES 10/'97 Mojca GUČEK: METODOLOGIJA ZAVAROVALNIH KONSERVATORSKI11 RAZISKAV V MARIJINI ROTUNDI V KOPRU IN NOVA OOKRITIA, «1-S6 SI. 1: Koper • pogled iz zraka na trg ob rotundi (MZVNKD Piran). Fig. 1: Koper - aerial view of the square along the rotunda. SI. 2: Rotunda Carmine (MZVNKD Piran). Fig. 2: The Rotunda of Our Lady of Mount Carmel. Med zadnjimi arheološkimi sondažnimi raziskavami ob obodu stavbe so bili odkriti ostanki nekdanje pol-krožne apside, ki je bila orientirana proti vzhodu. V zasutem delu podzldka so ohranjeni iz zidu štrleči nastavki zidu apside in del tlaka polkrožne oblike iz apne-nega estriha z dodatkom zdrobljene opeke. Ohranjeni fragmenti apside kažejo, da je bila zgrajena sočasno s podzidkom. Apsida ni bila postavljena v osi vhoda, ampak je bila orientirana proti severovzhodu. Na zu-nanjščini je v strukturi zidu dobro vidna višina apside, saj so ohranjeni fragmenti, ki kažejo obliko strešine In način prekrivanja, saj so v zidu ohranjene tanke kamnite plošče, zato je možno, da je bila streha krita s skrlaml. Njena romanska notranjščina je bila preprosta, ome-tana in morda tudi poslikana le s preprostim linearnim vzorcem, saj je fragmente tega ometa in linearne dekorativne poslikave odkril že Forlati v desni niši ob apsidi. Ostenje ni bilo členjeno, razen ob apsidalni odprtini sta ohranjeni dve stenski niši. Nedvomno je desna niša glede na najdbe fragmentov ometa In poslikave originalna. 82 ANNALES 10/'97 Mojca GUCEK: METODOLOCIIA ZAVAROVALNIH KONSERVATORSKIII RAZISKAV V MARIIINI ROTUNDI V KOPRU IN NOVA ODKRITJA, Hl-Kf. Današnja kupola je polkrožne oblike, njena stenska površina je gladko ometana brez členitve. V temenu kupole je ohranjena baročna slika, ki jo uokvirja iz ometa izdelan in s štukaturo dopolnjen okrogli baročni okvir. Že sondiranja ostenja do pričetka kupole so pokazala, da je stenski obodni del krstilnice zgrajen iz klesanega kamna, kar se odraža tudi na njeni zunanjščini. Celotna kupola pa je zgrajena iz opeke. Rezultati son-dažnih raziskav so pokazali, da celotno notranjščino prekriva enotna plast novejšega ometa, le na določenih odkritih delih je še lahko vidna sled tankega apnenega beleža, ki bi ga bilo mogoče vzporejati s sorodnimi gotskimi ometi. Zelo verjetno je uničenje in odbitje gotskega ometa pripisati že baročni predelavi objekta, še temeljiteje pa seveda tudi Forlatijevim posegom "čiščenja". Prvotni tlak v centralnem prostoru je bil verjetno iz opečnato apnenega estriha, enakega, kot je bil najden v apsidalnem zaključku. Današnji tlak v notranjščini ro-tunde je za približno 30 centimerov višji, kot je bil romanski tlak. Tlak je dvobarven, sestavljen iz kvadratnih kamnitih plošč, belega in roza kamna, postavljenega v diagonali, glede na vhod. Zelo verjetno je bil ta tlak položen v času baročne predelave stavbe. Na mestu, kjer bi lahko pričakovali bazen za krščevanje, je baročna grobnica (Cherini, 1993, 11-13). Med arheološkimi raziskavami v notranjščini rotunde ni bilo najdenega nobenega fragmenta, ki bi pričeval o krščevanju. Ob odprtju pokrova osrednje grobnice smo ugotovili, da je grobnica polna čiste vode. V kolikor je bil v osrednji del rotunde postavljen bazen za krščevanje, ga je po vsej verjetnosti uničila že postavitev grobnice. Prva temeljitejša predelava krstilnice je bila leta 1317, kot nam sporoča nad vhodnim portalom ohranjena plošča z napisom. Pobudnik predelave objekta je bil koprski župan in kapitan Nicolo Falier. Podatkov o SI. 3: Vhod v rotundo (MZVNKD Piran). Fig. 3: Entrance to the rotunda. SI. 4: Baročna dekoracija kupole rotunde (MZVNKD Piran). Fig. 4: Baroque decoration of the rotunda's dome. tem, kaj je bilo narejenega, ni, zato lahko le sklepamo, da so bile izvedene tiste spremembe, ki jih lahko opredelimo kot posegi gotskega stilnega obdobja. V tem času je bil preoblikovan vhod, nad njim je bil postavljen trikotni zaključek, oblikovan kot gotska strešica, ki jo ob straneh nosita stopnjevani konzoli. Tudi ta gotska intervencija je izdelana iz opeke. Pod napisom (Caprin, 1905, 176) so ohranjeni plitvi reliefi: dva grba, ki pripadata družini Falier, lik sv. Janeza Krstnika in lev sv. Marka s krono in zaprto knjigo, ki je razmeroma redka tovrstna ikonografska upodobitev, v literaturi pa je omenjena kot eden izmed najstarejših ohranjenih primerov beneških reliefov (Rizzi, 1987, 59-60). Najnovejša odkrita freska Kristusa Pantokratorja v osrednjem delu kupole je verjetno tudi del gotske predelave objekta, saj jo Hofler v uvodnem prispevku tega sklopa datira v čas pred 1320. Za sedaj je freska omejena s krepkim baročnim štukaturnim okvirjem, čeprav je bila kupola verjetno v celoti poslikana. Ikonografski tip Kristusa Pantokratorja zahteva spremljajočo poslikavo, v katero lahko sodijo angeli, štirje evangelisti ali njihovi simboli ter apostoli. Sedeči Kristus, ki je postavljen v osi vhoda, zavzema celotno višino okroglega omejenega prostora z ozadjem v zelenem tonu in z zlatimi zvezdami. Sedi na nebesnem svodu, z nogami na zemlji, z desnico blagoslavlja in v levici drži knjigo z napisom EGO SUM LUX MUNDI. Pogled ima uprt proti nebu. Da bi lahko ugotovili ohranjenost poslikave v kupoli, bodo potrebne nadaljnje raziskave celotne kupole, ki bodo morale biti v prvi fazi nedestruktivne, šele kasneje bomo lahko na podlagi teh rezultatov določili in omejili sondažne raziskave. Možno bi seveda bilo, da je ob zadnji predelavi in prezentaciji rotunde, ko so bili vsi ometi odbiti, bila uničena tudi poslikava kupole, če tega niso storili že v času baročne predelave. 83 ANNALES 10/'97 Mojca GUČEK: METODOLOGIIA ZAVAROVALNIII KONSERVATORSKIII RAZISKAV V MARIIINI ROTUNDI V KOPRU IN NOVA ODKRITJA, 81-86 Krstilnica, posvečena sv. Janezu Krstniku, je ohranila tipične srednjeveške značilnosti predvsem na svoji zu-nanjščini, medtem ko je bila njena notranjščina v baroku še temeljiteje spremenjena. Koprski škof Agostino Brutti je v testamentu zapustil denar za obnovo rotunde Carmine, tako da se je leta 1747 pričela temeljita prenova (Cherini, 1993, 11-18). Zunanjščina rotunde ni doživela veliko sprememb, razen zamenjave okenskih odprtin z večjimi skoraj kvadratne oblike in dodan je bil v osi vhoda v tlorisu pravokotno zaključen prezbiterij. Temeljito je bila predelana notranjščina, in sicer v duhu prevladujočega stilnega izraza sredine 18. stoletja. Oste-nje in kupola sta bila dekorativno obdelana s štukaturo in poslikavo. V sredino kupole je bila postavljena slika s prizorom Kristusovega krsta v Jordanu. Kot baročna centralna kapela se je ohranila vse do leta 1934, ko je prvič prevzela obnovitvena dela strokovna spomeniška služba iz Trsta in beneški arhitekt -konservator Ferdinando Forlati. Dokumentiral je baročno stanje rotunde in naredil tudi projekt obnove in pre-zentacije, kjer se je odločil za prezentacljo spomenika kot romanske krstilnice. Čeprav nimamo ohranjenih nobenih zanesljivih zgodovinskih virov, ki bi nam lahko služili za ugotovitev originalnega stanja krstilnice, se je ob zadnjih večjih posegih na rotundi Forlati odločil za prezentacijo nekdanje krstilnice sv. Janeza Krstnika kot romanske arhitekture, saj je izhajal le iz ohranjenih stilnih značilnosti objekta samega (Forlati, 1956, 117-119). Obnova je bila zaradi pomanjkanja sredstev in tudi zaradi bližajoče se vojne prekinjena. V okolici rotunde je odstranil vse nekvalitetne objekte in prizidke, ki so SI. 5: Baročna notranjščina rotunde (MZVNKD Piran). Fig. 5: Baroque interior of the rotunda. bili zgrajeni kasneje in so se celo naslanjali na objekt ter ga tako zakrivali, da je bil težko razpoznaven. Prostor okoli rotunde ni bil nikoli pozidan prostor, namenjen je bil vrtovom in dvoriščem sosednjih objektov, nekaj časa pa je tukaj bilo tudi pokopališče.' Forlati je odstranil kasnejši prizidek prezbiterija, ki je stal v osi vhoda. Vse baročne okenske odprtine je zamenjal z romanskimi polkrožno zaključenimi okni, saj so bile še v strukturi zidu vidne starejše okenske odprtine. Temeljiteje pa je "očistil" notranjščino rotunde, odstranil je vso baročno dekoracijo ostenja in kupole, razen slike v osrednjem delu kupole. S preprosto obdelavo ostenja z novim ometom svetlo oker barve In linearno dekoracijo ob okenskih in drugih odprtinah v opečnati barvi je poskušal nekdanji krstilnici ponovno vrniti njeno romansko podobo. Ohranjeni projekt prezentacije nekdanje romanske krstilnice je predvidel tudi izkop okoli celotnega objekta, da bi postavil zid z železno kovano ograjo.2 Njegova prezentacija ni bila nikoli dokončana, saj je prej izbruhnila vojna. REZULTATI KONSERVATORSKIH RAZISKAV Za področje Obale nenavadna okrogla tlorisna oblika krstilnice je pri strokovnjakih vzbudila veliko zanimanja, mnenja o tem, kdaj bi lahko bila zgrajena, pa so zelo različna. A. Alisi (Leiss, 1912) povezuje gradnjo celotnega sakralnega kompleksa z utrditvijo škofovskega sedeža v Kopru in jo postavlja v čas 10. stoletja. Primerjave je zato iskal v bližnji in daljni okolici: beneškem zaledju, Lombardiji pa tudi v Zadru. Primerja jo tudi z zgodnjo ravenatsko centralno sakralno arhitekturo, kjer se je najdlje ohranila starokrščanska tradicija v kombinaciji z bizantinsko umetnostjo. Semi (1975, 132) ugotavlja, da so dekorativni arhitekturni elementi zu-nanjščine rotunde nastali pod vplivom Lombardije in jo datira dve stoletji pred navedeno letnico 1317. Vsa dosedanja prizadevanja strokovnjakov, ki so se ukvarjali z datacijo krstilnice kot tudi z izvorom oblike v tem kulturnem prostoru v času zgodnjega srednjega veka, ugotavljajo, da je nenavadna. Med najpomembnejšimi je potrebno omeniti izsledke M. Zadnikarja (1982, 448-452), ki govori o koprski krstilnici kot tipičnem šolskem primeru romanske arhitekture in povzema ugotovitve svojih predhodnikov, dodaja pa, da bi bilo morda glede na tradicionalne uveljavljene tipe kvadratnih tlorisov z dodanimi nišami, kot jih lahko najdemo v Ogleju in Gradežu, in oktogonalnimi tlorisnimi zasnovami, kot je krstilnica v Poreču in kot je bila starejša iz Pirana, ki ima vzore iz Lombardije, možno zaključiti, da je koprska krstilnica imela za vzor kak zelo oddaljen primer. Kljub 1 Pokopališče je vrisano na ohranjenih katastrskih kartah iz leta 1819, ki jih hrani Državni arhiv v Trstu, kopijo hrani arhiv MZVNKD Piran. 2 Projekt hrani arhiv Soprintendenze B.A.A.A.A.S. v Trstu. 84 ANNALES 10/'97 Mojco GUČEK: METODOLOGIJA ZAVAROVALNIH KONSERVATORSKIf I RAZISKAV V MARIIINI ROTUNDI V KOPRU IN NOVA ODKRITIA. 81-86 temu pa dopolnjuje razpravo tudi z mislijo, da je zaradi bližine tudi koprske rotunde sv. Elia, ki jo označuje kot zgodnejšo in je prav tako okrogle oblike, možno zaključiti, da gre morda za samostojen koprski tip pomožnega sakralnega objekta - baptisterija. Prav zaradi tega pripisuje rotundi izjemen pomen in spomeniško vrednost. Dosedanje razprave in literatura navajajo okroglo tlorisno obliko nekdanjega baptisterija, saj je bila odkrita njegova polkrožna apsida pred dobrim letom dni. Edini fragmenti o nekdanji apsidi so vidni v kamniti strukturi zidu fasadnega plašča. Zadnikar (1982, 438-439) v uvodnem poglavju o rotundah predstavlja tipični romanski primer rotunde, kjer ima osrednji prostor tloris okrogle oblike, ki mu je pogosto na vzhodnem delu dodana apsida polkrožne oblike.3 Omenjene teze o izvoru okrogle oblike in tipu rotunde s polkrožno apsido predstavljajo izhodišče za razmislek o rotundi Carmine. Morda bi jo res lahko uvrstili med najstarejše objekte v Kopru, saj sta v njeni neposredni bližini stali patriarhova palača in romanska bazilika. Kdaj je bila apsida krstilnice odstranjena, ne vemo, morda se je to zgodilo že ob gotski predelavi leta 1317. Zelo verjetno je bil čas ob koncu 13. stoletja, predno so nad mestom zavladale Benetke, povezan s pogostimi napadi in vojnami na mesto Koper, saj nam viri govore o temeljitih poškodbah mesta. V takih bojih ni bilo prizanešeno niti najpomembnejšim objektom v mestu, zato je bila v tem času verjetno močno poškodovana tudi krstilnica. Obnova krstilnice in napisa na njej ter prizadevanja podestatov kot predstavnikov beneške vlade so bila za mesto zelo pomembna dejanja. Ker sodi novo odkrita freska Kristusa v kupoli prav v čas temeljite gotske predelave objekta, je bila le-ta postavljena na os vhoda, saj najverjetneje apside v tem času ni bilo več. Najstarejša upodobitev rotunde je prav gotovo tlorisna predstavitev na mestnem načrtu Giacoma Fina iz leta 1619.4 Na tej upodobitvi je označena z imenom Car-mini in ima okroglo tlorisno obliko brez apsidalnega zaključka. Naldini jo v svojem popisu leta 1700 omenja kot pomemben cerkveni objekt, katerega meščani imenujejo "rotonda" (Naldini, 1700, 154). V sredini 18. stoletja, ko je bila rotunda temeljito baročno obnovljena, je imela funkcijo kapele, kjub temu, da je bil v nišo postavljen baročni krstilni kamen. Šele s prenovo v tridesetih letih 20. stoletja in uveljavljanjem moderne dok- 5/. 6: Sledovi romanske apside in baročnega okna v plašču rotunde (MZVNKD Piran). Fig. 6: Traces of the Romanesque apse and the baroque window in the rotunda's wall. trine spomeniške službe je bila nekdanja krstilnica spomeniško prezentirana v izbrani razvojni fazi romanike, kljub temu, da je bila odločitev za tako prezentacijo razmeroma drzen poseg, ki je bil skladno z mednarodnimi priporočili dokumentiran. Leta 1933 je bila sprejeta Atenska karta, ki je prvi moderni kodeks spomeniške službe in kjer so postavljena izhodišča in obvezni dokumentacijski posegi. Temeljito dokumentiranje spreminjanja in razvoja spomenika predstavlja temeljno nalogo spomeniške službe, ki se ohranja v arhivu pristojnega varstvenega zavoda. V skladu z razvojem stroke in splošnim tehničnim razvojem ter ob tem uporabo najsodobnejše tehnologije predstavlja bazo za izvajanje nadaljnjih ne-destruktivnih in tudi destruktivnih metod v konser-vatorski stroki. Prav zaradi tega je potrebno za dosego najboljših rezultatov in njih interpretacije že v začetni fazi programirati delo interdisciplinarno. Le tako je možno v najdoslednejšo izdelano dokumentacijo vnašati kot njeno dopolnitev rezultate vseh najsodobnejših konser-vatorskih raziskav. Spoznali smo, da se je možno z novimi raziskavami dokopati do novega vedenja o spomeniku, seveda pa bo potrebno z njimi še nadaljevati, saj se nam postavlja vrsta novih vprašanj, na katere bomo lahko odgovorili le s še poglobljenim študijem. 3 Zadnikar, 1982, 438-439. Avtor se sprašuje, kje bi lahko poiskali vzore, ki so vplivali na okrogle centralne sakralne objekte. V. Gerves-Molnar predstavlja svojo tezo, kjer vzore za vse kasnejše preproste rotunde išče v karolinški in otonski umetnosti oziroma točneje v Karlovi kapeli v Aachenu. Češka strokovnjakinja Merhautova predstavlja in išče vzore na jadranskem področju, v krščanskih središčih Istre in Dalmacije, kjer je prevladoval vpliv Ogleja, ki pa je segal v srednjeevropski prostor, še posebej se ta vpliv odraža v velikomoravskih rotundah. Merhautova uvršča med najstarejše primere jadranskih rotund koprsko rotundo sv. Elija, in sicer še v predkarolinško obdobje. Natančneje pa jo opredeljuje kot del patriarhove palače, in sicer kot vladarsko kapelo. Rotunda s tako namembnostjo je imela ponavadi polkrožno apsido, ki kot arhitekturni motiv izhaja iz antike in krščanstva. 4 Risba je datirana z datumom avgust 1619, original hrani Državni arhiv v Benetkah, kopijo hrani arhiv MZVNKD Piran. 85 ANNALES 10/'97 Mojca GUČEK: METODOLOGIJA ZAVAROVALNIH KONSERVATORSKIH RAZISKAV V MARHINI ROTUND! V KOPRU IN NOVA ODKRITJA, 81-86 Najnujnejše so seveda konservatorske in restavratorske raziskave freske Kristusa Pantokratorja in celotne kupole, nadaljevati pa je potrebno tudi še s sondaznimi arheološkimi raziskavami v sami rotundi kot tudi v njeni okolici, še posebej ob in v Patriarhovem stolpu. Dose- danji rezultati kažejo, da so prav tovrstne raziskave smiselne, saj prinašajo vrsto novih spoznanj, ki so pomembne za spoznavanje zgodovinskega razvoja objekta kot tudi za zgodovino mesta Koper. SI. 7: Freska Kristusa Pantokratorja v kupoli (MZVNKD Piran). Fig. 7: Fresco with depiction of Christ Pantocrator discovered in the rotunda 's dome. PROTECTIVE CONSERVATIONIST RESEARCH METHODOLOGY AND SOME NEW DISCOVERIES IN THE ROTUNDA OF OUR LADY OF MOUNT CARMEL IN KOPER Mojca GUCEK Inter-regional Office for the Protection or Natural and Cultural Heritage Piran, SI-6330 Piran, Trg bratstva 1 SUMMARY From 1976 on, the Inter-regional Office for the Protection of Natural and Cultural Heritage Piran has been working on the conservationist research for a suitable presentation of the rotunda of Our Lady of Mount Carmel. Unfortunately, the conservationist and restoration works have not been carried out continuously due to the lack of funds. The present article, however, deals with the needs for a more thorough research and application of the latest methodology in the preparation of architectural documentation as well use of non-destructive methods in conservation practice. The results of the carried out research work and restoration interventions for a suitable presentation of the rotunda of Our Lady of Mount Carmel represent a fundamental conservation work. Key words: baptistery, Koper, conservationist research, frescoes 86 ANNALES 10/'97 strokovno delo UDK 902.3:726.5(497.4 Koper) arheološka interpretacija rotunde karmelske matere božje v kopru v kontekstu umetnostnozgodovinske stroke Marko STOKIN MZVNKD Piran, SI-6330 Piran. Trg bratstva 1 IZVLEČEK Prispevek se navezuje predvsem na umetnostnozgodovinske raziskave rotunde Karmelske Matere božje., natančna arheološka interpretacija stratigrafije in najdb pa bo možna po opravljenih arheoloških raziskavah širšega prostora trga v okolici rotunde, kjer verjetno ni prihajalo do tako intenzivnih gradbenih posegov kot na objektu, ki so posledično uničili kontekst arheoloških depozitov ob krstilnici. Omejene arheološke raziskave dokazujejo obstoj romanske apside, baročnega prizidka in srednjeveških grobnic ter odsotnost antičnih arhitekturnih struktur. Ključne besede: krstilnica, arheološke raziskave, Koper Konservatorski program je obsegal tudi arheološke raziskave neposredne okolice rotunde Karmelske Matere božje, kjer je bilo potrebno potrditi obstoj verjetno romanske apside in baročnega prizidka v osi vhoda v rotundo, ki se omenja tudi v pisanih virih. Torej arheološke raziskave niso bile prvenstveno usmerjene samo v raziskavo antičnih arheoloških depozitov, temveč tudi v umetnostnozgodovinsko in arhitekturno raziskavo stavbnega tkiva rotunde. Interes za srednjeveško arheologijo se je v osemdesetih letih izredno povečal tudi v Sloveniji, in to predvsem zato, ker srednjeveško stavbno dediščino danes razumemo tudi kot del arheološke materialne kulture in je ni mogoče interpretirati izven konteksta arheologije. Ne glede na to, da imamo za razliko od najstarejših arheoloških obdobij za srednji vek poleg stavbne arhitekture tudi veliko pisnih virov (karte, načrte itd...), se ti velikokrat izkažejo kot netočni oz. pomanjkljivi, za veliko večino posegov na objektih pa podobnih podatkov sploh ni. Prav zato je vloga srednjeveške arheologije izredno pomembna pri raziskavi in sami interpretaciji razvoja stavbnega tkiva vse do novoveškega časa. Eden najstarejših stoječih spomenikov v samem mestnem jedru Kopra (Bernik, 1968, 23, 76) je krstilnica Marije Karmelske, zaradi svoje lege, načina gradnje, analogij kot tudi arhivskih virov (Forlati, 1956) je pred- stavljala zanimivo arheološko lokacijo, mogoče celo antične provenience. Konservatorski projekt arheoloških raziskav je obsegal nedestruktivne raziskave širšega prostora, omejena arheološka sondiranja, dokumentiranje arheoloških struktur s pomočjo fotogrametrije in različne laboratorijske analize. Arheološka sondiranja in georadarske analize predstavljajo prvo fazo arheoloških zaščitnih raziskav in se bodo nadaljevale v večjem obsegu pred samo prezentacijo trga. Raziskovalni načrt je obsegal poleg raziskav starejših poselitvenih arheoloških struktur tudi apliciranje fotogrametričnih in georadarskih raziskav v redno terensko delo. Na podlagi arheološkega vrednotenja krstilnice in širšega prostora trga s pomočjo georadarja (Eurecos, 1996) in primerjav z že opravljenimi arheološkimi raziskavami v stolnici (Župančič, 1994) je bilo mogoče predvideti odsotnost antičnih arheoloških arhitekturnih ostankov v krstilnici ter intenzivno gradbeno dejavnost izven nje. Glede na globino gradbenih ostankov (zidov), ki so ležali neposredno pod površino, je bilo hipotetično pričakovati predvsem arhitekturne ostanke iz novoveškega časa, na kar so opozarjali tudi arhivski viri (Semi, 1930), arheološke son-dažne raziskave v kontekstu omenjenih radarskih raziskav in arhivskih virov pa potrjujejo in nadgrajujejo vedenje o intenzivni gradbeni dejavnosti, ki se je od- 87 -V t t . f-Ju, -t—»r «— S6 ANNALES 10/'97 Marko STOKIN: ARHEOLOŠKA INTERPRETACIJA ROTUNDE KARMELSKE MATERE BOŽJE .... 87-90 SI. 3: Baročna prizldana apsida (MZVNKD Piran). Fig. 3: The baroque presbitery. vijala na in ob objektu vse do danes. Čeprav imamo opraviti z manjšimi gradbenimi posegi, je slednje mogoče interpretirati samo v kontekstu arheoloških raziskav, dokazujejo pa tudi na netočnost arhivskih virov. Tako smo z arheološkimi sondiranji dokazali obstoj "predvidene" romanske apside (si. 1), ki je bila skoraj v celoti ohranjena, ter temelje baročnega prezbiterija (si. 2), ki ga sredi 18. stol. dozidal Brutti. Obstoj srednjeveškega grobišča, ki je sicer poznano iz kart, presenetljivo tvorijo grobnice, grajene iz kamna, ki so na podlagi radarskih analiz skoncentrirane predvsem na južnem delu trga. Šest izkopanih grobnic, brez pri-datkov, ki so ležale neposredno ob rotundi, lahko na podlagi lege in tehnike gradnje z gotovostjo datiramo v čas po nastanku rotunde. V mlajših obdobjih so bile verjetno večkrat uporabljene, tako da so mlajši pokopi popolnoma uničili predhodne. S pomočjo georadarja smo določili tudi razprostranjenost še neodkritih grobnic, ki ležijo predvsem na južnem delu trga, posamično pa se pojavljajo tudi na drugih mestih (si. 3). Intenzivna ponovna uporaba grobnic, verjetno povezana s skupinskimi pokopi v času velikih epidemij kuge v 16. stol., je popolnoma uničila stratigrafska razmerja v njih, zaradi česar je kronološka interpretacija posameznih pokopov nemogoča. V arheološki sondi, narejeni po obodu krstilnice, ni mogoče definirati stratigrafskih depozitov, zaradi intenzivne gradbene dejavnosti ob sami rotundi tudi v novoveškem času. Veliko število gradbenih objektov, ki so bili odstranjeni v začetku tega stoletja (Cherini, 1993, 21-22) je prav tako delno uničilo stratigrafska razmerja višjih arheoloških depozitov. V 19. stol. prostor pridobi novo funkcijo in se spremeni v vrtove, ki jih ločujejo manjši zidovi oz. škarpe. V začetku 20. stol., za časa prvih konzervatorskih del, prostor postane trg in obdrži to funkcijo do danes. Georadarske analize notranjosti krstilnice ter kasnejše preverjanje s klasičnim arheološkim sondiranjem so potrdile, da z izjemo srednjeveške škofovske grobnice ni ostankov starejših antičnih gradbenih struktur. S pomočjo arheoloških raziskav lahko na ta način re-interpretiramo intenzivne prostorske spremembe ne samo v okolici krstilnice, temveč tudi na širšem prostoru trga. Arheološko dokumentiranje bomo zaradi natančnosti, preglednosti in hitre dosegljivosti izpolnili z najnovejšimi metodami fotogrametrije, ki omogočajo 3D vizualizacijo gradbenih in prostorskih sprememb obravnavanega spomenika in širše okolice, ohranili pa smo tudi klasični način arheološkega dokumentiranja. Raziskava keramičnih in drugih drobnih najdb (steklo, kovina), osteloške analize kostnih ostankov in laboratorijske analize ometov in tlaka bodo narejene naknadno po opravljenih zaščitnih raziskavah trga v okolici rotunde Karmelske Marije božje. V uničenih depo-zitnih stratigrafskih enotah je bilo odkrito večje število fragmentarno ohranjenih keramičnih posod pretežno novoveške provenience. Doslej odkrite arheološke najdbe v izkopani sondi ob severozahodnem robu rotunde izhajajo pretežno iz mlajših obdobij, večina najdb je časovno opredeljiva v novi vek. Posamezni fragmenti keramičnih posod sodijo v nekoliko starejši čas in imajo analogije s sorodnimi najdbami iz drugih «9 ANNALES 10/'97 Marko STOKIN: ARHEOLOŠKA INTERPRETACIJA ROTUNDE KAK.V1HSKE MATERE BOZlE ..., 87-90 lokacij v mestu J Največje Število analogij imamo na Kapucinskem vrtu {Cunja,1988), Pretorski palači (Trenz, 1993) in na škofijskem ordinariatu (Kajfež-Stokin, 1990, 1 78-179). Kljub zaenkrat zelo omejeni raziskavi nepo- sredne okolice rot unde Carini ne preseneča odsotnost najdb antične provenience, presenetljiva pa je tudi odsotnost srednjeveških keramičnih najdb, tako tipičnih za arheološke depozite koprskega otoka. AN ARCHAEOLOGICAL INTERPRETATION OF THE ROTUNDA OF OUR LADY OF MOUNT CARMEL IN KOPER FROM THE ASPECT OF HISTORY OF ART Marko STOKIN Inter-regional Office for the Protection of Natural and Cultural Heritage Piran, SI-6330 Piran, Trg bratstva 1 SUMMARY The article deals mainly with the research carried out by historians of art. in the rotunda of Our Lady of Mount Carmel. A precise archaeological interpretation of the stratigraphy and finds, however, will be possible only after a thorough archaeological research in a wider area of the square in the immediate vicinity of the rotunda, where such intense construction works as carried out on the structure, which consecutively destroyed the archaeological deposits along the Baptistery, have probably not been implemented The limited archaeological research speaks clearly in favour of a former existence of a Roman apse, a baroque vestry and a Mediaeval vaulted tombs, as well as of an utter absence of Late Roman architectural structures. Key words: baptistery, archaeological research, Koper 1 Za pregled keramičnih najdb se lepo zahvaljujem kolegu mag. Rado vami Cunji iz Pokrajinskega muzeja Koper, ANNALES 10/97 Strokovno delo UDK 726.5(497.4 Koper):681.3 tridimenzionalna metrična dokumentacija in digitalni ortofoto marijine rotunde v kopru Mojca KOSMATIN F RAS inštitut za geodezijo in fotogrametrijo, Si- S 000 Ljubljana, Jamova 2 IZVLEČEK Prispevek predstavlja izdelavo metrične dokumentacije rotunde Carmine s kombinacijo sodobnih geodetskih in foiogrametričnih metod. Metode so bile izbrane glede na značilnost objekta. Njegova valjasta oblika je prikazana v ■tridimenzionalnem računalniškem modelu, kamnita struktura lizen pa je vsebinsko celovito dokumentirana z digitalnim ortofotom. Izdelani so bili tudi situacijski načrt trga poleg Krstilnice in Patriarhovega stolpa in povezave s ■Titovim trgom. Za potrebe georadarskih meritev so bile izmerjene referenčne točke za izhodiščne pozicije meritev in s lem zagotovljena prostorska kompatibilnost vseh meritev. Ključne besede: krstilnica, Koper, fotogrametrija Posamezni segmenti uporabljenih metod in tehnik, ■ ki smo jih uporabili pri izdelavi metrične dokumentacije :i:btunde Carmine, so v strokovni fotogrametrični literaturi že znani. Naša novost je v tem, da smo izdelali :popohioma operativno tehnološko linijo na osebnih ■računalnikih in razvili novo programsko opremo, ki je v nekaterih rešitvah izvirna, Za izdelavo končnih izdelkov so bile potrebne ■naslednje naloge: GEODETSKE MERITVE: poligona stojišč za metodo preseka kontrolnih točk z metodo preseka razdalj FOTOGRAMETRIČNE NALOGE: fotografi ranje razvijanje plošč skeniranje pozitivov izdelava digitalnega oriofota izris ortofota na film RAČUNALNIŠKA GRAFIKA: izdelava 3D žičnega modela izdelava 2D grafičnega načrta računalniški izris (1 : 20) montiranje oriofota na načrt Okoli objekta smo najprej razvili poligon, ki smo ga navezali na mestno geodetsko mrežo. Iz signalizirani!-» in izmerjenih stojišč smo z metodo ureza izmerili in izračunali preko 40 kontrolnih točk. Objekt smo nato fotografirali z metrično kamero UMK 10/1318. Za vsak par sosednjih lizen smo naredili vsaj en posnetek. Iz skeniranih pozitivov fotogramov smo s programom Desktop Mapping System ver. 3 (R-WEL, Inc.) izdelali digitalne ortofote vsake posamezne lizene, portala in grbov nad portalom. S kombinacijo foiogrametričnih, geodetskih in ročnih meritev smo izdelali tridimenzionalni žični model objekta. Iz tega modela smo nato razvili dvodimenzionalni plašč lizen, ki smo ga računalniško izrisali v merilu 1 : 20. Nazadnje smo v grafični načrt montirali izrise ortofotov lizen in drugih detajlov na filmu. V projektu smo uporabili tehnologijo, ki temelji na uporabi osebnih računalnikov in običajnih računalniških programov v kombinaciji z lastno razvito programsko opremo (program 1N-SECT za izračun točk z metodo ureza, program ARCHOS za izdelavo 3D modelov). Pri izdelavi metrične dokumentacije objektov kulturne dediščine želimo čim bolj ohraniti izvorne meritve in s tem morebitne nepravilnosti objektov, ki so nastale iz različnih razlogov. Običajna grafična orodja za obdelavo podatkov v tridimenzionalnem prostoru omogočajo le uporabo pravilnih geometričnih oblik. Iz tega razloga smo razvili program z imenom ARCHOS, ki deluje v okolju AutoCAD v.13: 91 ANNALES 10/97 Mojca KOSMATIN F RAS: TRIDIMENZIONALNA MHR1ČNA DOKUMEWTAOIA IN' DIGITALNI OKTOfOTO .... 9M)f> I cep îi* '•. Gtraijjv AU'ibutirtâ ■ 1 . ' Utility. ' - ■' ■ ]■,:.: Met- ;•.' . Atw! " , 1 ■ twçi linçrt , " ■ j : 2 JtM^t amJèKUjrttï^çiinad , ., 3 triM'iseai,! lini' «¡i ffew i silili :S PiBiiictiijttqiiioswijnieXjt pioiie.. - . ' - -'. ■ PioieciÎçri^[rtftvtMiçalpkjrtà': - ' WFmi&clioùbnbv&iMgearieiricphjiia . : ■i t 'ÎVjetJioll ¡mlo {¡{»finti^l; pfâiis.wjh pMSjïEtltill Fšijif : . t pliiveis« ortowal piùiffhcwt vuth jajrc ', '■.','] : U Pwi on a lins !":"'- -' . ' ■....... 15piO|Srtiûft 2D Iter 1 ■ . Si. '/: ARCHOS - osnovni menu in podmenu Intersections. Fig. I: ARCHOS - basic menu and Intersections submenu. Na sliki je prikazan osnovni ekranskl menu s pod-menujem Intersections (preseki), v katerem lahko, na primer, presekamo dve claljici v njenem prostorskem preseku, podaljšujemo in krajšamo daijice, dobimo presek daijice z geometrijsko ravnino, projiciramo daijice na ravnine idr. Vsi ul«zi delujejo tridimenzionalno, pri čemer ni potrebno definirati uporabniškega koordinatnega sistema (User Coordinate System), kot je to običajno v AutoCAD-u. Vpeljali smo koncept geometrijske ravnine kot nove entitete (GEP = Geometric Piane), Vsaka geometrijska ravnina je enolično definirana z imenom in tremi točkami v prostoru. Vsi ukazi v programu delujejo z referenco na definirane ravnine. Opis vseh možnosti hi bil predolg, zato naj omenimo le še nekaj drugih zanimivosti v ARCROS-u: •■ delo s skupinami (groups), ki jih uporabnik definira sam (nova skiipina, vklop skupine, izklop skupine,, izbor skupine, pregled skupine), - atributiranje modela (datum meritev, originalni podatki...), Onr fVw Si. 2: Tridimenzionalni žični model. FŠg. 2: Threeedimensional wireframe. 92 ANNALES 10/'9 7 Mojes KOSMATIN ERAS: TRIDIMENZIONALNA METRIČNA DOKUMENTACIJA IN DIGITALNI ORTOFOTO .... 91-36 izdelava tzvenokvirne vsebine načrta, glava načrta, vnoi podatkov in izhod podatkov preko datotek idr. 7_ uporabo programa ARCHOS smo izdelali zaključen, konsistenten tridimenzionalni žični model objekta brez sliehe. Originalno merjeni podatki {(očke in razdalje) so v modelu ohranjeni in dopolnjeni tako, da je model naključen. Razdalje in prostorske koordinate posameznih točk lahko neposredno merimo na modelu (AutoCAD ukaza DIST ali ID), Žični model1 objekta predstavlja le njegovo geo-metiično obliko in položaj v prostoru. Posamezne detajle kamnite strukture pa lahko strokovnjak interpretira iz razpačenih fotografij - ortofotografij2. Za izdelavo ortofota vsake lizene smo potrebovali najmanj pet kontrolnih mčk iz katerih smo izračunali orientacijske parametre posnetka. izdelava digitalnega ortofota je v fotogrametrični stroki že uveljavljen postopek, ki pa se po našem mnenju premalo uporablja za namene dokumentacije objektov kulturne dediščine. Pri izdelavi matrične dokumentacije je pomembna interpretacija vsebine, ki pa jo ustrezno lahko opravi le za to usposobljen sfro- SI. .7: Lsek digitalnega ortofota. Fig. 3: Section oía digital orthophoto. s "te . I ' -."■■¡rí i-, ^ lí. tí ' M j .pwetiiW- IM Î. I J, i- \fi' "C I i-, i, fe: 'X 'i » ■■■ «i ; -iS- , ^ ■.....■ " " .^"-T.Jt , 0 . ft 1 •v-ï ■--í-''" 'i! .C" " víU F*1' IfV ..... '.I k il* * Si. 4: Avtomatsko izločanje robov. fig. 4: Auloma tic edge elimination with inserted ortho- photo. 51. 5: Poudarjanje reliefne strukture z gradientnim filtrom. Fig. 5: Accentuation of the strueture with gradient filter. kovnjak, le-ta interpretacijo izvede na prozorni foliji, ki jo prekrije preko analognega izrisa ortofota, ali pa izvaja t.i. vektorizacijo vsebine na digitalni sliki na zaslonu računalnika. Z uporabo orodij za obdelavo digitalnih slik (npr, razširjeni programi PhotoShop, Corel Dravv...) lahko uporabi različne digitalne filtre in doseže zanimive rezultate, kot prikazujeta sliki 4 in S. 1 zicni model (angl. wireframe) je sestavljen vi robov objekta, kot da bi bil sestavljen iz žice. Na takšnem modelu ne moremo skrivali nevidnih linij in ga ne moremo barvati. 7. definiranjem posameznih ploskev iz žičnega modela lahko izdelamo ploskovni mode!, ki ga je možno barvati, na njem definirali materiale iid. i Ortoiotogmtija oz. oilofoto je fotografija ati fblomozaik v ortogonalni projekciji, Id ima vse lastnosti načrta in na njem lahko merimo ■• je v znanem merilu. Oznaka digitalni ortoioto pomeni, da je slika v digitalni (rastrski) obliki in jo lahko prikazujemo in obdelujemo z laCtmalnikom. Izris na film se v strokovni literaturi označuje z angleškim izrazom hardcopy, medtem ko se za digitalno obliko uporablja izraz softcopy. 93 ANNALES î07*97 Mojca KOSMAT IN FRAS: TRIDIMENZIONALNA MtaRIČNA DO K UM£ NT AC 5 [A DtOTAlNI ORTOFOTO .... ÏJadi't r*iv»lh zrmosyvh fasa<3 tfrylliiiio* v Kop v« [{jI»Vow U 3fc ilcci-ç» nnn nnn onn OAO i'v^O f^nn prnn rvv" rr # f¥Yl SI. 6: Grafični načrt rotunde Carmine. Fig. 6; Diagrammatic presentation of the rotunda of Our Lady of Mount Carmel. IIJIJ1 ..... t% ¿'"a ^ ® ^li^y f Ms- j .i--'- i ; i • k ■ , pj^J gg.^H h^i " T ! .....MMi&JÂ^^x^MJKL ■ ! ...... ~ iàn «sli J;,- I^W^M-' Silil I"! SI. 7: izsek načrta z montiranim ortofotom. Fig. 7; Part of the plan. 94 ANNALES 10/'97 Mojca KOSMATIN F RAS: TRIDIMENZIONALNA METRiČNA DOKUMENTACIJA iN DIGIT AiNI ORTOfOTO 91-96 Za praktično uporabo smo iz modela razvili dvodimenzionalni plašč fasad, pri čemer smo uporabili ortogonaino projekcijo vsake fasade na ravnino načrta. Načrt smo opremili s potrebno vsebino in ga izrisali na stabilni foliji v merilu 1 : 20. Nazadnje smo izrise ortofotografij na filmu montirali na grafični načrt. Celoten postopek od terenskih meritev do izdelave končnih izdelkov je dokumentiran v obliki obsežnega pisnega elaborata, ki ga poleg ostalih izdelkov {grafičnega načrta, digitalnih podatkov) dobi naročnik. Dokumentacija v taki obliki omogoča kontrolo kakovosti izdelka in morebitne nadaljnje meritve na objektu. THREEDIMENSIONAL METRIC DOCUMENTATION AND DIGITAL ORTHOPHOTO OF THE ROTUNDA OF OUR LADY OF MOUNT CARMEL IN KOPER Mojca KOSMATIN FRAS Institute of Geodesy and Phologramroetry, SI-1000 Ljubljana, janiova 2 SUMMARY The article acquaints us with the preparation of a metric documentation of the rotunda of Our Lady of Mount Carmel with a combination of the latest geodesic and photogrammetric methods selected in view of the characteristics of the building. Its cylindrical form is shown in a 3-D computer model, while the stone structure of the lesenes is comprehensively documented with a digital orthophoto. A situation plan of the square along the Baptistery and of the Patriarch's Tower and its link with Tito Square was also made. For the needs of georadar measurements, the reference points for the initial positions of the measurements were determined and thus a spatial compatibility of all of the measurements ensured. Key words: baptistery, Koper, photogrammetry 95 ANNAIES 10/'97 Mojca KOS MAT IN f RAS: TRIDIMENZIONALNA METRIČNA DOKUMENTACIJA tN DIGITALNI ORTOFOTO ... 51 » LITERATURA'1 Aíísí, A. {1932): Duomo di Capodistria, Roma. Bergamini, G,, Tavano, S. (1997 / ponatis); Stori a del-I 'Arte riel Friuli Venezia Giulía. Rea na del Roiale. Bernik, S. (1968): Organizem slovenskih obmorskih mest Koper, Izola, Piran. Ljubljana. Caprin, G. (1905): L'I stri a nobilissima. Trieste, Cherini, A. (1993): La rotonda dei Carmini. La Sveglia, Trieste, 112. Cunja, R. (1988): Koper med Benetkami in Rimom. Piran-Ljubljana. De Franceschi, C. (1952): Del le origini d i Capoclistria e de! suo vescovato. Venezia. Erič, M. (1993): Poizkus uvodnih dendrokronoloških analiz lesa iz ostrešja baptisterija Sv. Janeza Krstnika v Kopru. Arheo, Ljubljana, 9.¿ Eurecos. InHagine C.P.R (Giound P rob ing Radar) per l'individuazione di sírutture sepoite a Capodistria in piazza Tito edietro la rotonda (1996). Portoguaro. Fortaíi, F. (1956); II Battisíero románico di Capodistria. Atti e Memoiie della Societa1 Istriana di Archeologia e Storia Patria, Venezia, IV NS. Janežič, M. (1996): Izdelava tridimenzionalnih modelov objektov kulturne dediščine iz totogrametrično zajetih podatkov. Vestnik, Uprava RS za kulturno dediščino, 15, 57-69. Kajfež, T., Stokin, M. (1990): škofijski orclinariat. Varstvo spomenikov 31. 1 78-79. Leiss, A. (1912): La Rotonda cli S. Elio e la Chiesa dei Carmini a Capodistria. Pagine Istriane, Parenzo, 11-12. Madonizza, A. (1851): i I duomo di Capodistria. Popo- íano dell'lstria, Capodistria, Mlakar, Š. (1962): Istra u antici. Pula. Naldini, P. (1700): Corografía ecclesiastica o sia De- scrittione della cittá e della diócesi di Giustinopoli Detto volgarmente Capo cl'lstria. Venezia. Poli, C. (1951): Antiche vedute di Capodistria. Pagine istriane, Trieste, III, 7-8. Pusteria, C. (1846): Chiese di Capodistria nel secolo XVI». l'istria, Trieste. Rizzi, A. (1987): Scultura esterna a Venezia. Venezia. Semi, F. (1930): Album fotográfico d i Capodistria. Capodistria. Sem i, F. (1934): It duomo d i Capodistria. Parenzo. Semi, F. (1937): L'arte in Istrla. Pola. Semi, F. (1975): Capris lustinopolis Capodistria. Trieste. Stokin, M. (1995); Vloga srednjeveške arheologije pri raziskovanju urbane stavbne dediščine, Annales, Koper, 6, 49-54, Venturini, D. (1906): Cuida stori ca d i Capodistria. Capodistria. Zadnikar, M. (1982): Romanika v Sloveniji. Ljubljana. Ziliotto, B. (1910): Capodistria. Trieste. Trenz, A. (1993); Poročilo o arheoloških sondažnih raziskavah na območju Pretorske palače v Kopru/tipkopis. MZVNKD Piran. VVeimann, G. (1988): Architektur-Photogrammetrie. Karlsruhe, Wichmann Verlag. Župančič, M. (1994): Pokrajinski muzej Koper, Koprska stolnica / arheološka sondiranja. ! Gre '//a skupen seznam literature k člankom Mojce Cnček Metodologija zavarovalnih konservatorskih raziskav v Marijini ro tuneli v Kopru in nova odkritja, Marka Stokina Arheološka interpretacija rotunde Karmeisfce Matere božje v Kopru v kontekstu umet-nostnozgodovinske stroke in Mojce Kosmatin Tras Tridimenzionalna metrična dokumentacija in digitalni oriofoto Marijine rotunde v Kopru. 2 Glej tudi članek v nadaljevanju M. EriCa, A. Umeka in M. Župančiča Datacija lesa iz ostrešja kapele Karmelske Matere božje v Kopru in poizkus zgodovinske umestitve (Annales, U), 97-104) - op. ur. 96 ANNALES 10/97 izvirno znanstveno delo UDK: 902.6:692 726.52:902.6(497.4 Koper) datacija lesa iz ostrešja kapele karmelske matere božje v kopru in poizkus zgodovinske umestitve Miran ÍRiC Univerza v Ljubljani, FF, Oddelek za arheologijo, SI-1000 Ljubljana, pp. 580, e-mail: miran.eno@guest.arnés.si Alojz UMEK Pokrajinski muzej, SI-6101 Koper, Kidričeva 19 Mafe; ŽUPANČIČ Pokrajinski muzej, Sl-6101 Koper, Kidričeva 19, e-mail: matej.zupancic@guest.arnes.si IZVLEČEK Delo opisuje rezultate dendrokronoloških raziskav vzorcev iz ostrešja rotuncle Karmelske Matere božje tbaptisterija sv. Janeza Krstnika) v Kopru. Vzorcev nismo mogli več umestiti na originalna mesta v konstrukciji ostrešja, saj so bili dostopni šele, ko so leta 1992 med obnovo rotunde že porušili strešno konstrukcijo, ki smo jo uspeli grafično delno rekonstruirati. Od 42 vzorcev smreke in jelke, kolikor jih je bilo mogoče pridobiti, je bilo ■izmerjenih 22 vzorcev, datiranih pa 6 jelovih vzorcev. Vzorci so bili križno datirani z južnonemško standardno krivuljo. En vzorec sega med leta. 1141 in 1285, Ker je bil vzorec brez kambija, ni bilo mogoče določiti leta poseka. J a datacija se ujema z doslej znano obnovo rotuncle leta 1317. Drugih pet datiranih vzorcev je povezanih v eno •krivuljo, ki sega med leta 1461-1583. Ta datacija vnaša nov podatek o obnovitvenih delih na rotuncli ob koncu 16. stoletja. Ključne besede: historična dendrokronologija, datacija, južnonemška standardna krivulja, jelka, A.D. 1285, 131 7, 1583, baptisterij PRED UVODOM Avtorji članka smo se kljub nevarnim pastem nedokončanega dela, na katere nas je opozoril kolega dr. Aleksander Durman iz Zagreba, odločili predstaviti delne izsledke dendrokronoloških analiz vzorcev lesa iz Rolunde. V to nas je vodilo prepričanje, da je zaradi pomembnosti objekta in zaradi okoliščin ob menjavi ostrešja, ko so delavci Pokrajinskega muzeja našli tramove že na tieh, nujno izkoristiti to zadnjo priložnost za datacijo in za risarsko rekonstrukcijo ostrešja. UVOD Kapela Karmelske Matere božje (imenovana tudi baptisterij ali rotunda Sv. Janeza Krstnika) je ena od dveh ohranjenih centralnih sakralnih romanskih stavb v Kopru. Pred leti smo objavili (Frič et al., 1992) prve poizkusne izsledke dendrokronološke analize vzorcev lesa, ki so bili pridobljeni iz odstranjene stare strešne konstrukcije. V članku so bile orisane možnosti uporabe dendrokronologije za clatiranje ostrešja baptisterija (si. 1). Brez primerne tehnične opreme opravljeno delo takrat ni dalo rezultatov, ki bi pomembneje spregovorili 97 ANNALES 10/97 Miran ER5Č ei ,il: DATACUA LESA IZ OSTREŠIA KAPELE KARMELSKE MATERE BOŽIE V KOPRU .,, »7-10-1 ^ /»t il^L.fi.NlJ'JuM'* ■ '.M' I p fj" (p? Si. 1: Rotunda Karmelske Matere božje v Kopru (Foto: J. Rehberger). Fig. 1: Rotunda of Our Lady of Mount Carmel in Koper (Photo:). Rehberger). o njegovi zgodovini. V Sloveniji smo z raziskovanji na področju historične dendrokronoiogije pričeli šele pred nekaj leti.' Zato še nimamo standardnih krivulj različnih vrst lesa, ki bi segale globoko v preteklost. Raziskave smo v naslednjem letu nadaljevali v laboratorijih na Dunaju in v Hemmenhofnu. Rezultate teh meritev in njihovo vrednotenje obravnavamo na tem mestu.-1 OSTREŠJE ROTUNDE KARMELSKE MATERE BOŽJE V KOPRU V začetku junija 1992 je bil koprski Pokrajinski muzej obveščen o zidarskih delih na rotundi (krstilnici) pri koprski katedrali. E. Gardi na in A. Umek sta poseg fotodokumentirala in naredila terenske skice. Ob prihodu na gradbišče so bili vsi tramovi in lege iz ostrešja zloženi na kupu brez oznak ali načrta, iz katerega dela ostrešja izvirajo. Naš načrt strehe je bil grafično rekonstruiran na podlagi elementov strešne konstrukcije, posnetka rotunde ter s pomočjo informacij delavcev, ki so konstrukcijo demontirali in zložili ob stavbi. S tem nam je ušla informacija o umeščenosti posameznih vzorcev na sami strešni konstrukciji. Za dati-ranje in dokazovanje starejših delov lesene strešne konstrukcije bi bilo izredno pomembno vedeti in seveda dokumentirati območja tramov, od koder so vzeti vzorci, in njihovo lego v celotni konstrukciji. Znano je, da so pri obnovah zaradi dragega lesa pogosto uporabljali dobro ohranjene dele stare konstrukcije, O pomenu dobre dokumentacije zgovorno priča clatiranje trierske katedrale (Hollstein, 1980), kjer so s pomočjo den-drokronoloških analiz hrasta in natančne stratigcafije objekta in depozitov lesa v njem dokaj natančno rekonstruirali potek gradnje. Višina rotunde od tal do napušča pred njenim vhodom je 10,85 m, na parkirišču 9,15 m. Notranji premer znaša 10,7.5 m, zunanji 12,61 m, premer napušča 12,96 m. Kupola sega 3,7 m v višino nad napuščem (sl. S). 5 4 3 2 mml ^TTTTTTTTTTI leto 1985 86 87 88 89 90 9192 93 94 95 Si. 2: Shematičen prikaz križnega datiranja dveh vzorčnih krivulj. Fig. 2: Schematic presentation of cross-dating of two sample curves. 1 Predvsem Oddelek za lesarstvo STI- pod vodstvom prof. dr. Nika Toreliija in vodje programa doc. tir. Katarine Čutar s sodelavcem dr. Tomom Leva ničem. 2 Opis in rekonstrukcijo ostrešja je prispeva! A. Umek, interpretacijo in vrednotenje rezultatov pa M. 2i.ipanc.ic in M. trič, 98 ANNALES 10/'97 Miran ERIC et al. DATAQIA IESA SZ OS"! REŠI A KAPELE KARmH.SKE MATERE BOŽJE V KOPRU ..., 97-504 + + + O + o + +- + HHHHnHHnTTTl Seto 1985 86 87 88 89 SO 91 92 93 94 95 Dobra ujemljivost O SI % - - - O + + - TH^TTTTT^TTT leto 1985 86 87 88 89 90 9.1 92 93 94 95 slaba ujemljivost a 32 % SI. .1: Shematičen prikaz določanja istosmerne ujemlji- vosti. Fig. 3: Schematic presentation of parallel congruity. mm občutljiva ~tttttti.....i.........m leto 1985 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 was PREREZ DELHI TLORIS strehe in ostrešja I 0 In torcí.—!—-.-; NARIS M 100 HCVEI16ER 199 2 Rakotiilrukcijo A iJHEK SI. 4: Shematičen prikaz izravnave krivulje. Fig. 4: Schematic presentation of curve levelling. SI. 5: Rekonstrukcija ostrešja. Fig. 5: Reconstruction of the roofing. 99 ANNALES 10/'97 Miran ERSČ e; al: DaTACJÎA LESA !Z OSTREŠJA KAP LIE KARMELSKE MATERE BOŽJE V KOPRU .... 57-KM Si. 6: Podrobna rekonstrukcija vezi v ostrešju. Fig. 6: A detailed reconstruction of the roofing's rein' forcement binding. Rotundo je pokrivala t.i. šotosska streha-* s heksago-nalnim tlorisom, ki je razdeljen na šest ennkokrakih trikotnih strešin. Kapnib leg je bilo 32 kosov z dolžinami 1,30 m in pravokotnimi preseki 19/12,5 cm. Med seboj so biie povezane z ravnim preklopom s topim čelom. Na obeh koncih so bile odtesane, da so se boljše prilegale notranji krožnici venca. Povprečna osna razdalja špirovcev in njihovih ležišč na legah je bila 0,64 m. Šest grebenskih špirovcev je bilo dolgih 6,50 m s povprečnim pravokotnim presekom 13/19 cm. Prav toliko je bilo sredinskih špirovcev podobnih dimenzij, 48 pa je bilo skrajšanih špirovcev različnih dolžin in manjših presekov od navedenih, ki so bili bočno spojeni na grebenske pod kotom 30° z obeh strani (lastovica). Grebenski in sredinski špirovci so bili na spodnjih ploskvah ločno obtesani. V tem delu so nategali na kupolo. V zgornjem delu, to je v stečišču, pa na leseno klado, ki je bila pritrjena s kovanimi železnimi sidri v kupolo. Na klado je bii pritrjen kamnit podstavek, ki je nosil železni kovani križ in zastavico ter je dominiral nad stečiščem nad streho (si. 6). Letve so potekale pravokotno na sredinske špirovce v medsebojni osni razdalji 0,26 m. Na njih so bile položene planete (taveloni) 26/13,5/3 cm ter korci v apneni malti, ki so potekali vzporedno z osjo vsakega drugega grebenskega špirovca. S korci so bili pokriti tudi grebeni (presečišča dveh strešin). VZORCI Celotna strešna konstrukcija je bila iz lesa smreke in jelke. Na podlagi načrta ostrešja (si. 5, 6) in zgornjega opisa lahko sklepamo, da smo narezali kolute Sesa iz slabe polovice ostrešja. Večina vzorcev je iz tramov, nekateri pa iz leg. Večina leg manjka, saj bi jih moralo biti na podlagi rekonstrukcije kar 42. Vzorci so bili, kadar je le bilo mogoče, odvzeti na delih, kjer ni manjkala nobena branika. Vse vzorce smo mikroskopsko pregledali pod nadzorom v dendrokronološkem laboratoriju na Dunaju in ugotovili, cla je bilo od 42-tih 27 vzorcev jalovine (Abies aiba), 13 vzorcev pa smrekovine (Picea abiesi. Težava, ki se pri meritvah vzorcev pojavlja, je relativno velika prisotnost hitro rastočih debel, iz katerih so tramovi iztesani. To seveda pomeni, da v primeru, ko bi nabrali npr, 100 vzorcev, ni nobenega zagotovila, da jih bomo prav toliko lahko ovrednotili. Pri rotundi smo morali že pred meritvami izločiti 25% vzorcev kot neuporabne. Pri smreki smo tokrat morali izločiti 5, pri jelki pa 10 vzorcev zaradi premajhnega števila branik. Kot smo že omenili, smo uspeli pridobiti le slabo polovico vseh vzorcev, ki bi jih ob dobrih okoliščinah lahko pridobili. Dobre okoliščine so v našem primeru pravočasno obvestilo o pričetku obnovitvenih del. Na to je v nadaljevanju vezana boljša dokumentacija, predvsem stratigrafska, ki bi morala biti opravljena na ostrešju, ter večja količina vzorcev. Pri večji količini vzorcev bi imeli več možnosti, da bi bili med njimi tudi ključni vzorci. ANALIZE V uvodnih analizah leta 1992 smo ugotovili, da so podatki zaradi neprimerno opravljenega dela izredno skopi. V tem primeru neprimerno delo pomeni, da smo krivulje obdelali brez primerne programske in tehnične opreme. Takrat tudi križna datiranja posameznih vrst niso dala rezultatov. Od 42 nabranih, nam je uspelo izmeriti 16 vzorcev jelke in 6 vzorcev smreke. Rezultati (si. 7) niso nudili posebno trdne opore za novo zgodovinsko podobo rotunde. Vzorec Število letnic Kambij Ocena starosti Začetek Konec JOlO.p 120 1802 1921 j 011.P 192 1742 1935 ) 027.P 165 -K- 1 765 192B S 01 D.P 59 -K- 1875 1933 Abies alba (J), Picea abies (S) SI. 7: Rezultati poizkusov iz leta J992. Fig. 7: Results of the tests in 1992. 3 Odkritje freske leta 1997 na stropu kapele postavlja nova vprašanja in omogoča U;di nove poglede na arhitekturo kapele ob nastanku. 100 ANNALES 10/'97 Miran ËRïC « at: DATACDA I.ESA IZ OSTREŠJA KAPtU KARMEl.SK!; MATERE BOZlî V KOPRU .. . 97.104 Južne 1110 nc.tT].šri« sta 112011130 orf.cKP ¡5 1140 idardi ¡a !-.ri\ \ i 1150 1160 u!ja (I 1220 st. V7- braniki'. Is :osm«rina ujc.mtjivoiifc T. vrednosti Datacijo flottstein Baiïiy-FicWer IS 1 4 S- 52) 66 WJ 89.2 H 6.9 & 5.3 DAT l,143"|'3f» I 5 ¡41- 63) 51.6 WJ 60.3 H 3.1 B 2.6 DAT ] 703 IS 141- 71) it tr 60.2 WJ 54.9 H 3.2 B 2.5 DAT 1032 iS 141- 72) 65,5 WJ81.9 H 8.9 B 5.2 DATr.kMS-1-284 !5 141- 75} #i!tt 64, i WJ 64.C H 3.7 5 3.7 DAT } 387 iS 141- 56) it 57 WJ 60.7 H 2.7 El 3.0 DAT ¡553 15 I4!~ 63 > 4S 57,4 WJ 57. i M 3.0 B 7.6 DAT 1964 iS t 23- M) ti 60,1 WJ 70.0 ti 2.0 B 3.3 DAT 2003 if) I 44- 39} 41 58.6 WJ 61.5 ti 3.0 H 2.5 DAT 1237 i 5 144- 52) PM 66,2 WJ 75.0 H 6.7 B S.4 DAT 1 141-1285 i& i 44-- 36) # 58.3 WJ 07.9 ti 3.8 B 2.5 DAT 1293 iS 1 44- 62 j « 58.6 WJ 62.9 (1 2.6 a 3. i DAT 1304 15 j 44-- 63) ftO.7 WJ 61.9 H 3,0 S 2.8 DAT 1704 i 5 144- 53) 4 58 9 WJ 66.0 It 2,6 B .1.6 DAT 1 8Q4 15 1 44- 59) ttt 61 .7 WJ 62.7 M 2.7 &J.3 DAT 1009 15 1.44- 72). 67.2 liVJ 34.7 11 7.3 S 5.9 DAT 114M285 15 ! 44- 76} $ 59.3 WJ 65.8 I Ï 3.7 B 4 DAT 1304 15 .144- 77> #tt 62.4 WJ 63.6 Il 3.H B 3.6 DAT 1388 J 5 144- 5B> it 57.6 W.1 56.9 Il 2A R 3 DAT 1864 SI. 8: Kritno da tiran je meritev vzorca KP 15 (spodnja) z južnonemško standardno krivuljo za jelko (gornja) in statistične vrednosti križnega datiranja. Zatemnjene vrste označujejo rezultate datiran}a (datirat André Billamboz iz Hemmenhotna). Fig. 8: Cross-dating of the sample KP 15 (below) by South German standard curve for silver fir (above) and statistical values of cross-dating. Shaded lines denote results of the dating (carried out by Andre Billamboz from Hemmenhofen). Popolnoma drugačne rezultate smo uspeli dobiti, ko . smo vzorce premerili na Dunaju ter datirali v Hemmen-holnu. Ponovno smo pregledali dendrokronoloiko zanimive vzorce jelke. Primerjava je bila opravljena samo . na južnonemški standardni krivulji za jelko. Zaenkrat . vzorcev se nismo uspeli primerjati z mediteransko standardno krivuljo, ki v nekaterih primerih (cerkev sv. Dodata v Zadfuj nudi drugačne rezultate. Rezultati primerjanja z eno ali drugo standardno krivuljo se lahko razlikujejo tudi za 30 let, zato moramo te rezultate začasno jemati z rezervo,4 En sam vzorec jelke s 142 branikami smo datirali v leto ¡285 (si, 8), Odprto ostaja vprašanje, kdaj so z obnovitvenimi deli začeli in v kakšnih okoliščinah. Omenjeni vzorec namreč nima kambiainega dela, na podlagi katerega bi lahko ugotovili, kdaj je drevo, iz katerega je bil tram obtesan, prenehalo rasti. Zelo verjetno pa je, da manjkajočih letnic ni bilo več kot 20, To je bil edini vzorec iz tega obdobja, zaradi česar nimamo primerjalnih krivulj, ki bi natančneje določile začetek (prve?) obnove rotunde. Iz preostalih petih vzorcev smo uspeli izdelati 128 branik dolgo krivuljo in s tem zanesljivo datacijo obnove ostrešja v zadnjih desetletjih 16. stol. Zanesljivega leta obnove sicer ne moremo podati, dejstvo pa je, da iz 5 vzorcev sestavljena krivulja preneha Seta 1583 (si. 9). Trije vzorci kambialnega dela niso imeli. Pri dveh vzorcih pa je bila opažena tudi zadnja branika, vsled česar lahko tega leta zanesljivo ugotovimo prenehanje rasti drevesa. azlike med južnonemško in mediteransko sfandardo krivulja nas je opozoril kolega dr, Aleksander Durman. 101 ANNALES 10/'9 " Miran t'Rič eC .it. DATACIA LESA IZ OSTREÎJA KAPELE KASMELSKE MATERE 80ŽJF V KOPRU .... S7-104 St. VI. branika Estosmema ujcmljivost. T. vred no« ti Daf.ac.ija llol Istem Bali I y-Pi c liter 10 89™ 0) it 63.6 WJ 0.0 H 3.3 B 2.6 DAT 1072 10 120- 26) » 59.5 WJ 69.2 t-S 2.7 B 3.0 DAT 1196 10 i 20 72} Ht! 62 S WJ 62.5 It 3.6 B 3.0 DAT Ï323 to ¡20.- 60) S 59.9 WJ 68.3 M 4.2 B 3.8 DAT 149ž 10 120- 60) ### 64.9 WJ 70.D H 4.0 B 3.6 DAT 1463-1533 10 i 20-- 47) liti 62.8 WJ 66,0 H 2.4 B 3.0 DAT 980 10 120- 66) 65.3 VV J 69.7 S.1 3.6 B 2.6 DAT 1323 10 120- 66) 6!.6 WJ 66.7 K 3.3 R 2.7 DAT IM/ 10 120- 55) S 59 J WJ 74.5 ti 3.3 tS 3.2 DAT 1491 10 120- 49> vtilt 85.3 :VIJ 79-9 H 4.6-1-J3 »4.1 PAT 1451-1583 S/. 9: Križno datiran je meritev G vzorcev (KP 10 in ostalih - spodnja) z južnonemiko standardno krivuljo za jelko (gornja) in statistične vrednosti križnega da t i ranja. Zatemnjene vrste označujejo rezultate datiranja (datiral André Biliamboz iz Hemmenhofnai. Fig. 9: Cross-dating of 6 samples (KP 10 and other - below) by South German standard curve for silver fir (below) and statistical values of cross-dating. Shaded lines denote results of the dating (carried out by André Biliamboz from Hemmenhofen). POIZKUS ZGODOVINSKE UMESTITVE REZULTATOV DENDROKRONOLOŠKE ANALIZE Kapela Karmelske Matere božje je prvo predelavo doživela leta 1317, o čemer priča napis nad vrati. Morda lahko tej predelavi pripišemo vzorec, ki je dendro-kronološko iz obdobja takoj po letu 1285. Domnevamo, da je bil izbor dreves za posek v vseh obdobjih, torej tudi v 13. in 14. stoletju, načrten in predvidljiv; vzorec po vsej verjetnosti pripada deblu, ki se po debelini ni razlikovalo bistveno ocl ostalih izmerjenih debel, uporabljenih za ostrešje. Tako lahko dopuščamo posek 10 ali največ 20 let pozneje, to je v prvem desetletju 14. st. S tem datiramo začetek (prve?) obnove, ki je bila očitno zaključena l. 1317, kot pove napis pod protirom. Če rezultat primerjamo s predvidevanji zgodovinarjev, je mogoče oceniti, da je omenjeni {žal edini) vzorec iz obnove (ali izgradnje) iz začetka 14. stoletja. Bolj zgovorna je serija 5 vzorcev, ki so datirani z letnico poseka 1583. Ta prenova ostrešja historično ni bila znana, lahko pa bi jo povezovali z gradbeno dejavnostjo, ki jo je povzročila apostolska vizitacija kardinala Agostina Valierja leta 1579 v okviru proti reformacijske aktivnosti cerkvenih oblasti, posebej koprskega škofa G. ingeneria (1576-1600) (Babudn, 1909, 227-228). Kardinal si je ogledal tudi baptisterij, a med navodili, ki jih je ob tej priložnosti dal, ni takšnega, ki bi govorilo o potrebnem gradbenem posegu na rotundi (Lavrič, 1986). Naslednjo večjo obnovo je notranjost rotuncie doživela sredi 18. st. v času škofa A, Brutija (1733-1744) ali v njegov spomin 1. 1748 (Babudri, 1909, 233-234) za časa Škofa G. B. Sandija; le domnevamo lahko, da bo kakšen še ne datiran vzorec nekoč uspelo umestiti v to razdobje in s tem pokazati tudi na obnovo ostrešja. Predzadnji poseg je opravilo Spomeniško nadzor-ništvo tedanje julijske krajine pod vodstvom F. Forlatija med obema vojnama. Ker je bilo ostrešje tedaj odprto, dopuščamo tudi posege v leseno konstrukcijo. Od leta 1992 je bila v teku temeljita obnova stavbe, ki še traja v letu 1 997. V okviru teh gradbenih del je bilo zavrženo leseno ostrešje, katerega razstavljeno konstrukcijo smo dokumentirali gradbeno in clendrokro-nološko. Mislimo, da sta dataciji za leto 1285 oziroma za obdobje neposredno po tem letu in za leto 1583, ki ju za predelave nakazuje naš prispevek, ter dejstvo, da je del lesa za ostrešje ponovno uporabljen ob vsakokratni prenovi, zadosten razlog, ki narekuje in opravičuje tudi prihodnji trud z opredeljevanjem še preostalih vzorcev 102 ANNALES 10/'97 Mira» tRJČ et at: OATACIIA I ESA IZ OSTREŠJA KAPELE KARMH.SKE MATERE BO?M V KOPRU .... 97-104 lesa iz rotunde. Ob čisto kronološkem prispevku (začasnim) je treba opozoriti na pomen naše {in vsakršne!) dendrokronološke raziskave tudi s širših gledišč: i z objekta je določenih 42 vzorcev lesa, ki sicer vsi podpirajo že znano dejstvo, da so za gradbeni material uporabljali pretežno les iglavcev. V našem primeru smtekovino in jelovino, pogosto pa so uporabljali tudi macesnovino in cipresovino. Kot je bilo omenjeno, je večina vzorcev omogočila oceno debeline dreves, ki so bila odbrana za posek (15-25 cm premera). Po današnjem stanju raziskav domnevamo, da so bili iglavci pridobljeni iz zalednega ozemlja, morda iz področja Čičarije in Krasa {Culiberg, 1995). Koliko je Beneška republika nadzorovala tudi ozemlje z rastišči jelke in smreke, bo treba še ugotoviti. Na podlagi dobljenih vzorcev lahko ocenimo, da je '.bila slaba tretjina vzorcev smrekovina, Dendrokronološke datacije smreke so zelo omejene na lokalno ozka ■rastna področja. Križno datiranje z oddaljenimi standardnimi krivuljami, v našem primeru recimo z južno-■ nemško, je praktično nemogoče, Zato so dendrokronološke analize na smrekovem lesu nedokončane. Po- čakati bodo morale na čas, ko bomo uspeli na priobalnem pasu sestaviti vsaj 800 let dolgo standardno krivuljo na smreki. ZAHVALA Vso pomoč sta nudila kolega dr. Otto Cichocki z Dunaja iz Laboratorija za dendrokronologijo (Dendro-labor, institut für Paiaonîologie-IDEA, Universität Wien) ter André Biilamboz iz Hemmenhofens iz Dendro-loškega laboratorija Spomeniškega zavoda nemške Dežele Baden-Württemberg (Archäodendrologisches Labor Hemmenhofen, Landesdenkmalamt Baden-Württem-berg). Fotografija je delo J. Rehbergerja-Ogrina iz Videoteke Gledališkega in filmskega muzeja v Ljubljani. Vso pomoč nam je nudil takratni koprski župnik dr, Bojan Ravbar. Njemu in vsem kolegom se za pomoč Iskreno zahvaljujemo, Za pomembne napotke in smiselna opozorila se zahvaljujemo tudi dr. Aleksandru Dtirmanu iz Zagreba. DATING OF WOOD FROM THE ROOFING OF THE ROTUNDA OF OUR LADY OF MOUNT CARMEL IN KOPER AND AN ATTEMPT OF ITS HISTORICAL EMPLACEMENT Miran ERIČ University Ljubljana, Faculty of Arts, Department of archeology. SM0OO Ljubljana, pp. S80, e-mail: i7)iran.eric@girest.ar.'ies,si Alojz UMEK Regional Museum, SI-6101 Koper, Kidričeva 19 Matej ŽUPANČIČ Regional Museum, $1-6101 Koper, Kidričeva 19, e-mail: matej.zupaocsc@guest.ames.si SUMMARY The article presents the results of a clendrochronological research on the samples of the rotunda roofing of St, john the Baptist's baptistery (today's Carmelite chapel of Mother of God) in Koper, The samples could no longer be installed in their original places in the roofing construction, for they became accessible only in 1992, when the roofing which we somehow managed to graphically reconstruct had already been pulled down clue to the restoration of the rotunda. Of 42 spruce and silver fir samples that could be obtained, 2.2 were measured; 6 silver fir samples were dated. The samples were cross-dated by South German standard curve. One of the samples was dated to the period from 1141 to 1285. As it had no cambium, the year of the cutting clown could not be established. This dating corresponds with til! now known reconstruction of the rotunda in 1317. The other 5 dated samples were joined in a single curve reaching back to the period between 1461-1583. This dating is a new evidence of the restoration works carried out on the rotunda at. the end of the 16''1 century. Key words; dendrochronology, dating, southgerman standard chronology, fir, A.D. 1285, 1317, 1583, baptistery 103 ANNALES 10/'97 Miran ERIC: et ai: DATACDA LESA IZ OSTREŠJA KAPELE KARMEISKE MATERE BOŽJE V KOPRU ..-, 97-"l(M LITERATURA Alisi, A. (1932): II Duomo cli Capodistria. Roma. Babudri, F. (1909): Cronologia dei vescovi di Capodistria. ATr 3S, 5/1, 173-239. Batisia, V., S. Širceij (1977): Centralne sakralne stavbe na Slovenski obali. Koper, raziskovalna naloga. Ceram, C.W. (1973): Prvi Američani. Ljubljana. Culiberg, M. (1995): Dezeitifikacija in reforestacija slovenskega Krasa (Desertification and Reforestation of the Karst in Slovenia). Poročilo o raziskovanju paleolitika, neolidka in eneolitika v Sloveniji, Ljubljana, 22, 201-217. Čufar, K., tevanič T., Velušček A. (1997): Dendro-kronoloske raziskave na kolišču Založnica in Pa rte. AV, 48, 15-26. Erič, M., Župančič M., Umek A. (1992): Poizkus uvodnih dendrokronoloških analiz lesa iz ostrešja baptisterija Sv. janeža Krstnika v Kopru. Arheo, Ljubljana, 15, 70- 75. Forlati, F. (1956): i! battistero románico di Capodistria. AMSIA, Vejiezia, NS 4, 11 7-119. Cardina, E. (1995): Rotunda Janeza Krstnika (Karmelske Matere božje). V: Žitko S. et al.: Turistični vodnik. Koper, 46-48. Hollstein, E. (1980): Mitteleuropäische Eicbenchro-nologie. Trierer clendrochronoiogische Forschungen zur Archäologie und Kunstgeschichte. Mainz a. Rh., Trierer Grabungen und Forschungen 11, Trier, 273. Lavrič, A. (1986): Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz I. 1579, Istriae Visitado Apostólica 1579, Visitado iustinopolitana Augustini Valerii. Ljubljana, Umetnostnozgodovinski inštitut ZRC SAZU. Leiss, A. (1912): La Rotonda di S. Flio e la Chiesa dei Carmini a Capodistria. PI 11-12, 243-251. Serni, F, (1935): L'arfe in Istria. AMSiA, Parenzo, 47, 21-22. Semi, F, (1975): Capris lustinopolis Capodistria. Trieste, Türk, P. (1991): Dendrokronologija - začetek konca ali konec začetka. Arheo, Ljubljana, 13, 55-59. Zadnikar, M. (1982): Romanika v Sloveniji. Ljubljana. 104 GOSPODARSKOZGODOVINSKE ŠTUDIJE STUDI STO RICO-ECONOMIC I ECONOMIC-HISTORICAL STUDIES ■S' Sflp tli I ji iÈ j ANNALES 10/97 pregledno izvirno znanstveno delo UDK 33(497.4/,S fstra)(091 )(093) : " 01 6:33(497.4/,S Istra) ISTRA OD SREDE 1 3. DO ZAČETKA 19. STOLETJA V LUČI G OS P O D A R S K O Z G O D O V t N S K E LITERATURE: REZULTATI IN PERSPEKTIVE Darko DAROVEC ZRS Koper, SI-6G0Û Koper, Garibaldijeva I R, e-mail: daroveaiijzrs-kp.si IZVLEČEK Prispevek obravnava poglavitno literaturo o gospoclarskozgociovinskib študijah Istre. Obdobje deli na dva glavna '-':dela, in sicer na obdobje od srede 13. do srede 16, stoletja in od srede 16. do začetka 19. stoletja. Za prvo obdobje ■:šo značilna ra zmerom a ugodna gospodarska gibanja v primerjavi s sosednjimi, tako italijanskimi kot zalednimi ■tfanašnjimi slovenskimi in hrvaškimi deželami, za drugo obdobje pa je značilna stagnacija in celo upad gospodarskega razvoja. Nekoliko več pozornosti je namenjeno 18. stoletju, ki je kljub najobsežnejšemu zgodovinskemu gradivu v obravnavanem kontekstu najmanj preučeno. Poleg poglavitne literature avtor izpostavlja tudi nekatere vsebinske in metodološke probleme, od navajanja glavnih gospodarskih panog do ugotavljanja pomena demografskih, etničnih in obče političnih dogajanj, ki so ■Sooblikovali ekonomsko strukturo istrske družbe. Ključne besede: gospodarska zgodovina, histonografija, istra, Trst UVOD Obravnavano obdobje v zgodovini istrskega polotoka nedvomno lahko delimo vsaj na dva poglavitna ;deia: "I. obdobje od 13. do srede 16. stoletja in 2. od srede 16. do začetka 19. stoletja. Izbor zlasti konca obravnavanega obdobja je morda Ttavidez presenetljiv, saj običajno zgodovinarji perio-dizirajo istrsko zgodovino S propadom Beneške republike, toda ker se je večina družbeno-gospodarskih '.odnosov v osnovi ohranila oziroma se je zrcalila še v ;čas do takoimenovanega drugega avstrijskega obdobja v ;Jstii (1813), je taka izbira razumljiva. Začetek obravnavanega obdobja pa je morda manj vezan na beneško postopno zasedbo poglavitnih istrskih krajev kot na kvalitativno in kvantitativno ohranjene zgodovinske vire. Za periociizacijo znotraj izbrane tematike je značilno, da je prvo obdobje zaznamovano z razmeroma ugodno gospodarsko konjuktufo v primerjavi s sosednjimi tako italijanskimi kot zalednimi današnjimi slovenskimi in hrvaškimi deželami, za drugo obdobje pa je značilna prej kot stagnacija celo upad gospodarskega razvoja, zlasti v primerjavi s sosednjimi kraji, na prvem mestu s Trstom. OBDOBJE OD 13. DO SREDE 16. STOLETJA V primerjavi s politično se z gospodarsko zgodovino Istre ukvarja precej manj avtorjev. Med slednjimi lahko celo rečemo, cla vsaj za srednjeveško zgodovino do 16. stoletja s tehtnimi zgodovinskimi študijami prednjačijo slovenski in hrvaški zgodovinarji pred italijanskimi, ki so več pozornosti posvečali političnim in kulturnim dogodkom, medtem ko izpod peres zgodovinarjev drugih nacionalnosti, ki so se razmeroma mnogo ukvarjali z beneško gospodarsko zgodovino (npr. Lane, 1969; Pul-lan, 1971), z izjemo Hoccjueta (1979), ki je med drugim vzel pod drobnogled tudi piransko solno proizvodnjo in trgovino, težko zasledimo že samo omembo Istre, kaj šele da bi se ti avtorji spuščali v kake podrobnejše gospodarske raziskave. Nekatera poglavja splošne srednjeveške gospodarske zgodovine Istre daje Zgodovina narodov Jugoslavije in zbornik Slovensko primorje in Istra (1953), med splošna bibliografska pomagala pa lahko štejemo zbirko bibliografije objavljenih virov in literature za zgodovino Istre (Priloži, 1977-1981), podrobneje se z gozpodarskozgo-clovinskimi deli vendar za vso Jugoslavijo ukvarja Bibliografija o ekonomski zgodovini Jugoslavije (1978), koristne navedbe za Istro in Trst pa najdemo tudi v 107 ANNALES 10/'9 7 Darko DAROVEC: ISTRA OD SREDE 13. DO ZAČETKA 19. STOLETJA V LUČI COSCODAKSKOZGODOVINSKE ..., 107-11 k bibliografiji, ki naj bi se po naslovu sodeč ukvarjala bolj s cerkveno zgodovino (Zovatto - Passolungbi, 1978). Zgodovino trgovine in prometa je uspešno obdelal Ferdo Gestrin,1 ki pogosto obravnava tudi vprašanja proizvodnje. Z gospodarskimi vprašanji se je precej ukvarjal tudi Miroslav Pahor, zlasti za piransko območje, kjer izstopa njegova disertacija, ki poleg družbenih nasprotij in gibanj predstavlja tudi tedanje gospodarstvo Pirana in njegove okolice. Posebno pozornost neagrarnemu gospodarstvu Pirana v srednjem veku je posvetila Darja Mihelič (1985), ki izredno dosledno in na podlagi številnega izvirnega gradiva razčleni celotno podobo ne-agrarnega gospodarstva v nekem istrskem mestu v šestdesetletnem obdobju. Podaja pa tudi obsežno bibliografijo k posameznim obravnavanim temam, Med neagrame dejavnosti prištevamo tudi ribištvo, ki se s svojo zgodovino v Istri lahko ponaša z razmeroma dolgo tradicijo, v novejšem času pa sta ji posvetila največ razprav j. Basioli in N. Čolak. Zato pa so bile razen omenjenega dela Miheličeve precej zapostavljene raziskave obrti v Slovenski Istri. Ob pomanjkanju del te zvrsti lahko mednje uvrstimo razpravo Ercega (1976) in celo delo Mullnerja (1909), ki se dotika kovinarske obrti v Istri. V zadnjem času pa je o tej temi izšla še primerjalna razprava Miheličeve (1993), ki ga dopolnjuje prispevek iste avtorice v tej publikaciji. O zgodovini pridobivanja soli v piranskih solinah je že v prejšnjem stoletju pisal F.. Nicolich, o tržaških solinah D. Rossetti, o koprskih in miljskih pa L. Gerosa. Miroslav Pahor (1957) je k tej problematiki pristopil tudi z vidika določi! srednjeveških mestnih statutov, Mihe-ličeva raziskuje začetke piranskega (1996), Ivan Erceg pa vzhodnojadranskega solarstva (1995). V širšem zgodovinsko problemskem pogledu, ki kronološko že posega v drugi del pričujoče razprave, je žaveljske soline obdelal M. Bertoša (1976), medtem ko je Danilo Klen (1966) soline na vzhodni istrski obali predstavil v kore-laciji z vzgajanjem riža, Salvator Žitko (1979) pa v zvezi s tihotapstvom, Posebnosti tehnike agrarnih panog na obravnavanem območju nekoliko podrobneje predstavlja Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, v agrarno zgodovino pa sla poleg Miheličeve (1984) posegla še Ema LJmek in Sergij Vilfan2 (1957). Slednji z odlično študijo osvetljuje še solno in drugo trgovino s Kranjsko (1962, 1963) ter z ostalimi avstrijskimi in ogrskimi deželami (1983), tem povezavam in vzpostavljenim odnosom pa je namenjena tudi njegova študija o denarnih sistemih (1987). Z zgodovino denarnega poslovanja v istrski preteklosti pa se podrobneje ukvarja še janež Peršič. Brez del o meroslovju pa bi si le težko predstavljali kompleksno obravnavo gospodarskega stanja v pretek- losti na določenem ozemlju. Prvi kompleksnejši poskus ugotavljanja in primerjanja vrednosti določenih merskih enot je poda! Benussi (1928). Precej bolj poglobljeno pa se je s temi vprašanji ukvarjal Zlalko Herkov, medtem ko je posebnosti slovenskega dela (stre v že navedenem (1985) ter v drugih delih (1989) podala Darja Mihelič. Oba pa navajata še druga upoštevanja vredna dela. PREGLED LITERATURE ZA OBDOBJE 17. IN 18. STOLETJA Danilo Klen se odlikuje še po drugih gospodarsko-zgodovinskih razpravah, ki posegajo v obdobje do konca 18. stoletja. Nedvomno temeljno je njegovo delo o istrski lesni proizvodnji in obveznih prevozih lesa (carratada) za potrebe Beneške republike (1963), k osvetlitvi gospodarstva na podeželju pa je prispeval še z objavami nekaterih urbarjev, ki jih je vselej pospremil s tehtnimi spremnimi študijami. S temi deli dopolnjuje tudi Kosovo izdajo urbarjev Slovenskega primorja (1954), Poleg temeljite študije specifičnega, ekonomsko in družbeno pa ne nepomembnega marginalnega sloja ljudi - galjotov, ki je izšla tudi kot samostojna publikacija, v kateri je zbrana Klenova obsežna bibliografija (1986), pa mu gre priznati vso subtiinost v zaznavanju obče istrske realnosti, kot jo je nakazal v razpravi o družbeno-ekonomskih odnosih med »navadnim« ljudstvom in meščani (1977) in s tem poudari! temeljno metodološko vzporednico med preučevanjem pravnih odnosov, gospodarske zgodovine ter družbene slojevi-tosti. Marginalci pa so v ospredju pozornosti še pri drugem osrednjem hrvaškem zgodovinarju Istre, Miroslavu Bertoši, ki v monografski študiji razdela vzroke in posledice za nastanek razbojništva v Istri v 17. in 18, stoletju. Pri specifično gospodarskih temah se odlikuje še z analizo gospodarskih posledic uskoške vojne v začetku 17. stoletja. Sicer pa je splošna gospodarska slika 17. in 18. stoletja v Istri, zlasti v primerjavi s predhodnim obdobjem, sila slabo obdelana. Kompleksnejša gospodarsko-zgodovinska dela, ki obravnavajo 18. stoletje in prinašajo zanimive ter uporabne podatke tudi za Istro, so namreč Tamaro (1924), Erceg (1970, 1976, 1977), Ge-strin (1972) in drugi posvetili habsburškemu Trstu, pa tudi Reki in Bakru. Omeniti velja analizo trgovskega prometa v Trstu v letih 1759/60 (Gestrin, Mihelič, 1990), ki pa je kljub ustreznemu predgovoru omejena na kratko obdobje. Nekatere istrske gospodarske panoge v 18. stoletju so bile sicer parcialno predstavljene, na primer v razpravi Alda Cherinija o ribištvu (1970), Miroslava Bertoše 1 Pri m. Že Bibliografijo Fercfa Gestrina v Zgodovinski časopis (1976), 30, 3-4, 263-268 in Zgodovinski časopis (1996}, 50, 3, 333-339. 2 Prim. še Bibliografijo Sergija Vilfana v Zgodovinski časopis, A'if 1989, 1. 108 ANNALES 10/'97 Darko DAROVEC: ISTRA OD SREDE 13 DO ZAČETKA 1<) STOLETIA V LUČ! COSPODARSKOZCODOViNSKE ..., (07-116 O vzgoji tobaka (1988), Pavanija (1890) in Ribariča (1953) o proizvodnji svile, Miheličeve, Bonina (1989) in F;arovca (1995) o vinogradništvu in vinarstvu. Pri razpravi slednjega je značilno, da je za raziskavo uporabil davčne predpise in popise. Na ta metodološki pristop je med drugim opozori! Hocquet v že omenjenem delu, ki je kot odličen vir za preučevanje gospodarske zgodovine izpostavil ravno strukturo beneške davčne politike, kar je že leta 1961 predstavil tudi Cberini. Vrzel v istrski gospodarski zgodovini opaža tudi Elio Apih v svojem prispevku k istrski agrarni zgodovini (1973), ko ugotavlja pomen zgodovine odnosa med človekom in obdelano zemljo. Kljub temu pa dodaja, da je tudi Combijeva obsežna bibliografija (1864) premogla le dvanajst referenc pod geslom "agricoltura". Pomembno dimenzijo gospodarske strukture odkriva tudi pred kratkim objavljeni prispevek Marina Manina o gospodarsko-socialnih odnosih in demografskih spremembah v Istri 18, stoletja (1994), ki, potem ko oriše poglavitne ugotovitve gospodarske zgodovine, na primeru Kaštela (Caste! Venere) metodološko povsem upravičeno potegne korefacijo med obravnavanimi kategorijami družbenega življenja. Področje vpliva demografskih sprememb na razvoj gospodarstva in obratno je za ■gospodarskozgodovinske raziskave nadvse pomembno, zato lahko pritegnejo našo pozornost tudi dela Marina ■Budicina o demografskem stanju Novigrada (1989) in Vrsarja (1988), Poreča in okolice pa se je lotil Egidio Ivetič (1991), ki je v svojem najnovejšem monografskem delu (1997) za celotno Istro tudi metodološko odlično ■prikazal medsebojno odvisnost demografskih in gosjiio-darskih gibanj. Sicer pa so na tem področju ledino orali Bernardo Benussi (1910), Giovanni Netto (1975), Ivan Erceg (1980, 1981, 1986), za avstrijski del oziroma .pazinsko grofijo pa Camillo De Franceschi (1964). Nekakšno sintezo istrskega gospodarskega ustroja ■18. stoletja s posebnim poudarkom na proizvodnji oljčnega oija je sicer poda! Giovanni Zalin (1976). V njej se avtor ne poglablja le v ¡problematiko proizvodnje oljčnega olja, temveč posega praktično na vsa področja gospodarskega življenja v obravnavanem obdobju, nakaže nekaj novih metodoloških prijemov, s statistika in s pritegnitvijo še neobravnavanih virov iz beneškega državnega arhiva. Toda ravno preobsežnost izbrane tematike avtorja povrne na izhodiščne raziskave in ugotovitve zgodovinarjev gospodarstva Istre s konca prejšnjega in iz prve polovice tega stoletja. Če se za obravnavano tematiko ozremo k starejšemu italijanskemu zgodovinopisju, ugotovimo, da so bile pravzaprav le v njem zajele poglavitne ugotovitve, ki so bile predmet nadaljnjih prikazov in razprav. Prva v vrsti tehtnih razprav o istrskem gospodarstvu 18. stoletja je bila nedvomno Morteanijeva (1881), na katero so se v naslednjem obdobju opirali tako Bernardo Benussi (1924, 361-390) kot Baccio Zilotto (1965), in sicer morda ne toliko na izsledke njegove razprave, kot bolj na izbor vira, tj, poročil koprskih podestatov in kapitanov, objavljenih v AMSi, V tej reviji so bila zlasti v 11. letniku (1895) objavljena poročila še nekaterih drugih istrskih mestnih načelnikov, ki so dajala Še popolnejšo sliko gospodarskih razmer v Istri v 18, stoletju.5 Splošne ugotovitve gospodarskih razmer, ki se še kako prepletajo tudi s splošnimi političnimi dogodki severnojadranskega prostora v 18. stoletju, so zlasti padajoča gospodarska moč nekdaj vodilne trgovske velesile - Beneške republike, ki so jo na eni strani povzročili svetovni dogodki, kot je bila stalila turška nevarnost na območju Balkana in Male Azije ter preprečena "normalna" pot na daljnoazijska tržišča, odkritje Amerike in s tem prenos svetovne trgovine na obale atlantskega oceana, na drugi strani pa vzpenjajoča moč Avstrije v boju proti Turkom ter tako ustvarjena priložnost za aktivnejšo vlogo ne le v srednjeevropskem, temveč preko tržaškega in reškega pristanišča predvsem tudi v mediteranskem prostoru. GOSPODARSKO STANJE V ISTRI 17, IN 18, STOLETJA Spremenjena politično-gospodarska podoba severnega Jadrana se je še najbolj odražala ravno v Istri, ki so jo od 16. stoletja dalje pestile še razne vojne in predvsem epidemije (Schiavuzzi; Bertoša, 1985). Kot v začaranem krogu je bilo povezano gospodarsko nazadovanje s splošnim pomanjkanjem, lakotami, izbruhi epidemij, ki so imele pri neodpornem prebivalstvu še hujše posledice, svoje pa so dodale še vojne. Pred grozečo opusto-šenostjo Istre so se tako Benečani kot Avstrijci v svojem osrednjem delu polotoka poskušali zavarovati z dotokom novega prebivalstva. Za naseljevanje Istre se je tedaj izkazalo kot najprimernejše in zaradi Turkov tudi najbolj ogroženo ravno slovansko in drugo prebivalstvo z balkanskega polotoka, ki pa je s seboj prineslo tudi spremenjen način agrarnega gospodarstva. Pri njih je bila namreč bolj prisotna živinoreja, zlasti vzreja drobnice. Ta poglavja istrske zgodovine so sicer dokaj dobro preučena tudi v novejši hrvaški (Bertoša, Erceg, Klen), italijanski (Cervani in E. De Franceschi, 1973) in slovenski (Darovec, 1993, 1995a) historiografiji, toda podobno kot v času iredentističnega gibanja se dandanes uveljavlja prepričanje, da je ravno zaradi teh prvenstveno ekonomskih vzrokov šele tedaj priseljeno slovansko prebivalstvo vzpostavilo tisto etnično podobo istrskega polotoka, kateri srno bili priča v 19, stoletju, 3 Prim. A ¡ti e Memorie della Societá Istriana di Archeologia e Sloria Palria (dalje: AMSi). ludid 1884-1993, Trieste 1994, 15-77, še posebno str. 62-65 in št. 813, 816, 839, 844, 945. 109 ANNALES 10/97 D,iH«:> OAROVfC: ISTRA OD SREDE 5 3. DO ZAČETKA 19. STOlETSA V LUČI GOSPOOARSKOZGODOVÍNSKE . , »07-116 stoletju začetkov nacionalnih konfliktov. Seveda nas v tem kontekstu razmišljanja zanimajo predvsem ekonomske razmere, ki pa so, kot smo videli, imele nemajhen vpliv tudi na splošno demografsko in zlasti nacionalno podobo "dežele na meji'*. Prepletenost romanskega, germanskega in slovanskega sveta je namreč že v zgodnjem srednjem veku bila osnova za raznovrstnost ekonomskih odnosov, na katere so vplivale tudi geografske danosti, kot so bile na eni strani morje in pomorska trgovina ter mediteranski proizvodi (olje, vino, sol), na drugi pa celinske dežele s presežkom žitaric in živinoreje, kar pa so potrebovala primorska romanska mesta. Tako se je v zaledje istrskih mest postopoma naseljevalo slovansko prebivalstvo in na podeželju mest kol socialno-gospodarska komponenta v etničnem smislu tudi kmalu prevladalo (Kos, 1950), o čemer morda najbolje priča vsaj sredi 14. stoletja ustanovljena funkcija kapitana Slovanov na koprskem podeželju (Benussi, 1893; Klen, 1961). Nenazadnje tudi tržaški škof Silvio Piccolomini, kasnejši papež Pij II., sredi 15. stoletja ugotavlja, da je istrsko podeželje pretežno slovansko, torej še pred množičnimi beneškimi naseljevanji slovanskega življa od tega obdobja dalje, v 17. stoletju pa to nedvoumno zapiše tudi novigrajski škof Tommasini (1 837). Socialno-ekonomski status pa je ravno tako vplival na etnično integracijo mestnega prebivalstva, kjer med romanskim prebivalstvom po dokumentih vsaj od 12. stoletja dalje že lahko sledimo posameznikom slovanskega porekla 4 Predvsem ekonomski pa tudi drugi dejavniki so bili vzrok za stalno mobilnost prebivalstva v srednjem, še bolj v novem veku, socialno-ekonomska struktura pa je v Istri tudi v 18. stoletju še pogojevala etnično pripadnost; tako so se npr. številne družine, naseljene iz Inirianije na ozemlje koprskega komuna, na podeželju integrirale v prevladujočem slovanskem (priimki Furlan ipd.), v bližini mesta in v samem mestu pa v romanskem elementu, toda razen v veroizpovedi etničnih konfliktov tedaj še ni zaslediti. Tako je socialna in etnična dihotoroija mesta in podeželja ustvarjala specifične ekonomske odnose vse do konca 18. in v 19. stoletju; mesta so predstavljala trg podeželskim produktom, podeželani pa so v mestu našli proizvode za svojo domačo uporabo, presežki obeh so se prerazporejali ali preko morja v Benetke in Furlanijo ali po poteh v zaledne avstrijske dežele. Toda morda je ravno ta stalnost in neprilagodljivost novim razmeram, ki pa so jih še najbolj trmasto vzdrževali v sami beneški metropoli, privedla do še večjega nazadovanja tudi potem, ko se je istrsko prebivalstvo v 18. stoletju z raznimi ukrepi uspelo obvarovati morečib bolezni in ko je Benečanom uspelo vzpostaviti "trajen" mir na svojih mejah z. Avstrijo. Benečani, ki so bili po eni strani utesnjeni z zmagami Avstrijcev nad skupnim turškim sovražnikom, po drugi zaverovani v moč svoje trgovske mornarice, se sprva niso vznemirjali nad uspehi tržaškega mesta, na katere pa je bilo resda potrebno, predvsem zaradi nespretne avstrijske politike, od uveljavitve statusa svobodnega pristanišča kar dolgo čakati. Na to najbolje kaže porast prebivalstva v Trstu: od okoli 5.000 leta 1719 je leta 1758 Število naraslo le na okoli 6.500, toda že leta 1775 je Trst štel 10.000, leta 1785 pa 17.000 prebivalcev. Sorazmerno s porastom prebivalstva se je v Trstu večal tudi promet in seveda ekonomska uspešnost, ki so se ji kmalu pridružile razne gospodarske ustanove, kot je bila najprej neuspešna Vzhodna pomorska družba (L 'imperiale privilegiata compagnia Orientale), nato borza, pa zavarovalstvo, banke. Medtem je npr. Koper v vsem 18. stoletju štel okoli 5.000 prebivalcev, ie na koprskem podeželju, ki je merilo okoli ,300 km, kar je celo nekaj večji obseg od današnje (1997) Mestne občine Koper, se je z okoli 7.000 v začetku 18. stoletja prebivalstvo povzpelo na okoli 11.000 konec stoletja. Največje mesto v beneški Istri je bilo v 18. stoletju nedvomno Rovinj z okoli 12.000 prebivalci, kjer so nekateri daljnovidni mestni načelniki še v prvi polovici 18. stoletja videli možnost vzpostavitve podobnega svobodnega pretoka dobrin kot: v Trstu ali na Reki, toda beneška oblast je biia gluha za take in podobne pobude (Benussi, 1924, 386-387). kraj/ leto 1554 1741 1 770 1 803 Milje 1411 '! 1 49 11 90 1094 ozemlje 1.37 475 969 Koper 5706 4808 5010 4957 ozemlje 5588 71 Iii 9771 11 ¡302 Izola 1600 1895 2020 2452 ozemlje 100 244 266 238 Piran 3100 3747 4100 5854 ozemlje 417 595 494 Rovinj 178!) 7966 12232 10195 ozemlje 130 347 72265 314 Beri. Istra 52765 70315 85768 91505 Tab. J: Število prebivalcev po letih ter krajih in njihovih zalednih ozemljih (po Erceg, 1980, 1982). 4 Leta 1145 v Puli Pefrus Sciavus, A. de Stoica, Raclhis, J. Sdavo idr. leta 1202 v Miljah, Menesdavus v Piranu leta 1222, Seta 1234 so vinogradi v novigrajskem zaledju na "Monte Sclavo" (Prim. Códice Diplomático Istiiano ad annoj, sredi 13. stoletja pa so že notarji v Kopn¡ in Piranu slovanskega porekla {Vitalis filias Menesclavi, Sdavionus de Pirano); prim. Darovec, 1994, 226-231. 5 Pedestariji Rovinj so bili v tem času priključeni še nekateri komuni (vasi!, ki prej niso bili v tej teritorlaino-administrativni enoti, pa niti kasneje {npr, skoraj celotno ozemlje markizaia. Petrapilose idr. vasi; prim, Erceg, 1980, 237!. Pri štetju leta 1770 je med mestno prebivalstvo vključeno tudi ozemlje Kovinjskega seia, v drugih štetjih pa spada to naselje v ozemlje Rovinja. 110 ANNALES 10/97 Did ko DAROVEC: ISTRA OD SREDE Kl DO ZAČETKA 19. STOLETIA V IUÔ GOSPODARSKOXCOOOVÎNSKE .... KIM1& Toliko o tem dosedanja historiografija, ki pa je, kot smo že omenili, svoje zaključke povzemala v glavnem iz poročil beneških načelnikov v fstri ali iz raznih spominov in opisov dežele na prelomu 19. stoletja, ti pa so nujno subjektivne narave, kor na primer poročilo Gluha Cesara Barganija (Apih, 1982; Pederin, 1984). Obdobje po padcu Beneške republike do konca ilirskih provinc je zlasti v pogledu gospodarske zgodovine s temeljitimi mikro študijami slabo prezentirano. "!'e-melino delo za francosko obdobje je poleg Setičevega (1939) nedvomno še clelo Quaranfott:ija (1954). Temeljiteje je o tem obdobju v Rovinju spregovori! Benussi H 838, 210-222), za poreško območje pa Šetič (1987, 157-169). Pregled dogajanj v Istri je podal tudi Mila-novic (1967, 26-52), za celotne litrske province je; gospodarsko sliko podala M. Pivec-Stele, kaže pa omeniti še zbornik več avtorjev Napoleonove Ilirske province, Ali lahko pritegnemo razmišljanju Lucctana Pezzola (1994), da vzrokov za gospodarsko recesijo v zadnjih Stoletjih Beneške republike le ne gre iskati izključno v nepravilni in nestimulativni fiskalni politiki? Vsiljuje se :iiam še vprašanje, ali je v beneški Istri dejansko sploh šlo za tolikšen gospodarski zastoj in ali ni bila o njeni podana le sprevržena slika razmer, na katero je vplival ■predvsem nagel razvoj vselej konkurenčnega Trsta, od T8. stoletja dalje pa v nedosegljivem razvojnem vzpo- nu? in ali so bili v ozadju istrskega (ne)dogajanja še drugi gospodarski vzgibi, ki jih iz uradnih fiskalnih knjig ni zaznati, so pa še kako krojili preživetvene pogoje prebivalstva? K takemu razmišljanju nas vodijo tudi rezultati raziskave popisa prebivalstva iz leta 1803, ki jih je na podlagi arhivskega gradiva prezentiral Ivan Erceg (1982, 1983), Popis je v pogledu strukturnega razvrščanja prebivalstva za tedanjo dobo nedvomno izredna redkost, saj deli prebivalstvo na plemiče, duhovnike in uradnike, obrtnike ter kmete. Iz njega sledi, da prebivalstvo tako po socialni in iz nje izvirajoči ekonomski kot demografski strukturiranosti ni prav nič zaostajalo za večino tedanjih sosednjih dežel, če seveda odmislimo Trst z neposredno okolico. Se več, v nekaterih mestih, kot v Kopru, Poreču in Piranu, je bil delež obrtnikov izredno visok (Koper in Poreč 60%, Piran 25%), še večji pa je bil delež oseb v neagrarnih panogah v teh mestih. Seveda gre pri tem v veliki večini za prebivalstvo v mestih, medtem ko je bil delež agrarnega prebivalstva npr, na celotnem koprskem ozemlju 77% (Poreč 577», Piran 70%), vendar ni verjetno, da bi tolikšno število obrtnikov (npr. v Kopru 2.989) izdelovalo svoje izdelke le za potrebe neposredne okolice, še manj pa, da ta struktura ne bi bila podedovana še iz časa Beneške republike. Lovi la sardele v zalivu Sv. Križa pri Izoli (Die Monarchic, 1891). Catching anchovies in the Bay of Sv. Križ by Izola. 111 ANNALÉS 10/97 Darko DAROV£C: ISTRA OD SREDE i:). DO ZAČETKA 19 STO LET | A V LUČI GOSPOD ARSKOZGODO VINSKE ..., 107-1 K, Pri teh statističnih podatkih preseneča zlasti tedanje največje istrsko mesto, Rovtnj, kjer naj bi v mestu živelo 10.195 oseb, na podeželju 314, od skupnega deleža prebivalstva pa je bilo kar 9.307 oseb kmečkega stanu. Ravno ta primer pa nas pri preučevanju gospodarske strukture Lismerja tudi v preučevanje lokalne upravne ureditve, ki se je z leti pa tudi glede na vrsto posameznih obveznosti spreminjala. Poljedelstvo in živinoreja vsekakor ostajata poglavitni gospodarski panogi podeželskega prebivalstva, toda tudi na tem področju je opaziti le malo sprememb. Sredi 18. stoletja so začeli sejati koruzo, vendar se zaradi večkratnih suš vzgoja te rastline ni ravno obnesla, zato so mnogi prenehali s pridelovanjem te kulture in so se raje povrnili na tradicionalni sirek. Predsodki kmečkega in očitno tudi mestnega prebivalstva so bili zelo prisotni tudi ob uvajanju pridelovanja krompirja, saj so še leta 1794 v koprski akademiji razpravljali o koristnosti in nujnosti prepričevanja kmetov, da bi sadili te hranilne rastline {Apih, 1973, 126). Kar nekaj privatnih pobud je bilo na področju merkantilizma in ob začetkih industrializacije. Taka je bila tudi predilnica Gian Rinalda Caslija, postavljena leta 1761 v CerejLi ali Carlisburgu pri Kopru. V njej je zaposlil 50 delavcev, jo posodobil z barvarno, toda ko je prosil beneško oblast za davčne subvencije, mu ta ni prisluhnila (Apih, 1973a, 172-206). Poleg nerazumevanja beneške oblasti je naletel še na občutno zavračanje domačega okolja, ki je poleg nekaterih nesreč, ki so spremljate njegov projekt, zlasti pa splošne gospodarske neclozorelosti pokrajine, postavilo piko na i Carlijevim razsvetljenim poskusom v Istri (Darovec, 1997). Hvalevreden poskus je tako klavrno končal. Sicer pa so v Kopru zagnali obrat za izdelavo voska, v Rovinju so odprli strojamo Lisnja, fabriko likerjev in testenin, v Poieču suknarno,6 v Piranu obrat za izdelavo "morlaških" klobtikov/ v Labinu so začeli z izkoriščanjem premoga, v Sovinjaku pri Buzetu pa s pridobivanjem galuna (Benussi, 1924, 366-367). Na Koprskem so poskLišali z nasadi murv že ob koncu 17. stoletja, sredi 18. stoletja pa je ta dejavnost prinesla tudi nekaj dobička. Leta 1741 so Koprčanom dovolili vzgajati ostrige (Benussi, 1924, 365). Vsi napori na področju industrializacije beneške Istre so bili zaman v primerjavi z močno proizvodnjo avstrijskih dežel, še zlasti pa Trsta. Konkurenčnost avstrijskih izdelkov in popoln neposluh beneških oblasti za vsesplošni gospodarski pa tudi kulturni razvoj dežele, s stalnimi izgovori o trmastem in ¡enem istrskem kmetu, istrskega gospodarstva niso mogle pripeljati dlje kot do kronične recesije, povečanega tihotapstva in razboj- ništva (Bianco, 1994). O tem pričajo mnoga ohranjena poročila istrskih mestnih načelnikov, uradnikov žitnega urada (Magistrata alle biave) in zdravstvenih nadzornikov (Provveditori alla sanita). Toda morda je ravno tihotapstvo, ki je bilo bolj značilno za severozahodna kot za jugozahodna istrska mesta, kazalo na tisto potrebno samoohranitveno težnjo Istra nov ob izteku "ancien regimea", na njihovo sposobnost prilagajanja novonastalim razmeram z graditvijo Trsta kot enega najpomembnejših mediteranskih pristanišč za srednjeevropske potrebe. Nepopustljivost beneške oblasti se je kazala zlasti v vedno višjih davkih na izdelke, ki so bili vitalnega pomena za Istra ne. To so bili v prvi vrsti sol, olje, ribe, tako sveže kot soljene, les, istrski kamen in marmor ter vino. Za prve je značilno, da so morali za prodajo najprej romati v Benetke, kjer se je tudi plačeval davek, medtem ko vina niso smeli izvažati na to tedaj eno med najbogatejšimi svetovnimi tržišči. Zato se je še srednjeveška tradicija tihotapstva tudi najbolj razbohotila ravno v 18. stoletju. O njegovem obsegu morda še najbolje priča pritoževanje koprskega podestata in kapitana leta 1750, ko je pričakoval 30.000 dukatov letnega davka od prodaje olja, v blagajno pa se je steklo le 5,000-6.000 dukatov (Benussi, 1924, 386). Temu je nedvomno Še najbolj botroval Trst, nekoliko manj Reka. Od leta 1719 sta pristanišči namreč pridobili status "svobodnih pristanišč15 (porto franco), kjer na prodano blago ni bilo potrebno plačevati nobenega davka. Očitno so jim ravno te okoliščine in pridobljene izkušnje najbolj godile ob po petstoletni beneški vladavini vsekakor nenadnih političnih spremembah v letu 1797. Čeprav Avstrijci v svojem t.i, prvem obdobju vladanja v bivši beneški Istri (1797-1806) v globalu niso spreminjali družbene ureditve, ki je seveda v glavnem tudi ustrezala njihovi, so si z ukinitvijo davkov na obrtne proizvode alt zmanjšanjem obdavčitve za poglavitne tradicionalne istrske proizvode pridobili naklonjenost tedanjega prebivalstva. Gosjaodarski položaj istrskega prebivalstva pa se je pod oblastjo italijanskega kraljestva (1806-1809), še posebno pa pod neposredno francosko oblastjo v okviru ilirskih provinc (1809-1813) precej poslabšat. Stalne vojne in visoki neposredni in posredni davki na posest, izdelke in raznovrstne storitve, ki so segali od 10-37% vrednosti, celinska blokada in odhod mnogih moških na bojišča so nedvomno izredno poslabšati življenjski standard (Šetič, 1989, 99-106). Tihotapske izkušnje iz časa Beneške republike in razbojništvo, ki so ga francoske oblasti sicer od časa do časa tudi uspešno zatrle, pa so se razmahniti do neskitenih razsežnosti. Opisano stanje je privedlo do velikega pomanjkanja, podhranjenosti in nevzdržnih 6 Prim. 1748. 1. avg. - Relacione Zuan Cabrtele Bacloer, AMSI, 10, 71. 7 Prim. 1764. 10. fehr. - Rek«ione Vicetuo Salbi, AMSI, 13, 120. 112 ANNALB 10/'9 7 Darko OAROVtC-, ISTRA OD SREDE O. DO ZA.ČETKA n. STOIET5A V UJÓ COSPODARSKOZGODOVINSKÉ .... 107-1 H> zdravstvenih razmer, ki so se jim pridružile še neugodne vremenske razmere s posledicami v letih po Napoleonovi vladavini v Istri, menda še najbolj v letu 1817 ob izbruhu nove epidemije, kot je to nazorno opisal Bertoša (1989a), ZAKLJUČNE MISLI Za popolnejšo sliko gospodarskega stanja v deželi in na posameznem mestnem teritoriju je potrebno preučiti Se razne komunike ustanove, v prvi vrsti fonlike in i.i. Monie di Pieta, kjer so te ustanove obstajale (Ive, 1885), kar je deloma nakazal že Zal in v omenjenem delu. Iz tega gradiva so razvidni plačilna sposobnost, hranil-ništvo in zavarovalstvo (Darovec, 1991, 1992), možnosti vlaganja v nove naložbe in pretoka dobrin, razne pravno-institucionalne oblike, tako na področju primarnih kot terciarnih dejavnosti, npr. v okviru raznih fon-dacii in mansonerij {Darovec, 1991), praviloma pri laičnih ali cerkvenih bratovščinah (Erceg, 1983a), skratka v delovanju te ustanove se zrcalijo skorajda vsi gospodarski odnosi na nekem mikronivoju. Ob tej priložnosti bi ponovno opozoril na javnosti še vedno odtujeno arhivsko gradivo koprskega komuna iz časa Beneške republike, ki bi že po ostmskem sporazumu moralo najti svoje mesto v matičnem kraju, je pa še vedno zaprto nekje v Benetkah. Kolikšnega pomena je to gradivo za celotno istrsko zgodovino, nedvomno izhaja 2e iz ugotovitve, cla je bila "Capo d'lstria" nekdaj istrsko prestolno mesto, kjer ni bil le sedež prizivnega sodišča, temveč že ocl začetka 14. stoletja tudi osrednje istrske komore. Popolnejšo podobo bo nedvomno nudilo še ne dovolj preučeno (in urejeno) gradivo gospodarskih in davčnih ustanov Beneške republike v beneškem državnem arhivu, za obdobje po propadu Republike pa arhivi v Trstu, Ljubljani, na Dunaju, v Milanu in končno tucli v Parizu. In nenazadnje ne gre pozabiti na preučevanje migracijske in splošne demografske dinamike, sloievi-tosti in družbene stratifikacije, tudi in zlasti v povezavi s preučevanjem raznih dejavnikov, ki so vplivali nanje, od vojn do epidemij, vremenskih razmer in globalnih političnih dejavnikov. ISTRIA FROM THE MID 1 3th TO THE BEGINNING OF THE 19th CENTURY FROM THE POINT OF VIEW OF ECONOMIC-HISTORICAL LITERATURE: RESULTS AND PERSPECTIVES Darko DAROVEC ZR5 Koper, 51-6000 Koper, Gartbafdijeva 1 8, e-mail: darovec@zrs-kp.si SUMMARY The treatise deals with the principal literature on the economic-historical studies of Istria, The dealt with period is divided into two parts, i.e. the period from the mid 13^'' to the mid 16l>1 cent, and from the mid ?6f'' to the beginning of the 19ih cent Most characteristic of the first period are relatively favourable economic trends in comparison with ■those in the neighbouring countries, namely Italy as well as hinterlands which are today a part of Slovene and ■.Croatian territories. The second period, on the other hand, was marked particularly with stagnation and even a decline in the economic development. Some more attention is focused on the I8!il cent, which has been, in spite of ks substantial historical material, least investigated in the dealt with context. Apart from the principal literature, some methodological problems are dealt with, from stating the main branches ■of economy to the assessment of the significance of demographic, ethnic and general political developments which played an important part in the economic structure of the Istrian society. Key words; history of regional economy, historiography, Istria, Trieste LITERATURA Api h, ti. (1973): Contributo alia storia ciell'agricoitura istriana (1750-1830). Atti CRS, 4, 119-129. Aj)ilir. E, (1973a): Rinnovamento e Üluminísmo nel '700 italiano. La formazione cultúrale di Gian Rinaldo Carli. Oeputazione di Storia Patria per ¡a Venezia Ciulia, Trst. Apih, E. (1982): I! rapporto su! M Istria del consigliere di Stalo Gktlio Cesare Barganí (1806). Atti CRS, 12, 203-335. Basioli, J. (1963): Razvitak ribarstva na zapadnoj obali Istre. Problemi sjevernog Jadrana, Rijeka, 1, 75-151, Basioli, J. (1966): Trgovina i raspodjela morske ribe na obalama Istre u prošlosti. jadranski zbornik, Pula, Rijeka, 6, 165-196. 113 ANNALES 10/'97 Darks) DAROVEC: ISTRA OP SREDE 13. DO ZAČETKA 19. STOLETJA V LUČ! GOSPOPARSKOZGODOVINSKE .... 107-116 Basioii, }, (1973): Lov male piave ribe obalama ístre u prošlosti. jadranski zbornik, Pula, Rijeka, 8, 257-279. Basioii, J. (1978): Ri barski propisi u statuiima istarskih primorskih komuna. Jadranski zbornik, Pula, Rijeka, 10, 119-158. Sertussi, B. (1888): Storia documéntala di Rovigno. II. izdaja, Trst, 1977, Benussi, B. (1893): La liturgia slava nell'lstria. AMSI, 9, 151-283. Benussi, B. <1910); Frammento demográfico (Capo-distria). V: Míscellanea di studi in onore cli Attillio Hortis 2. Trst, 985-1021. Benussi, B. (1924): L'lstria nei suoi due millenni di storia. Trst. Benussi, B. (1928): Raggualio deNe monete, dei pesi e del le misure per servire alia storia delle nostre province. AMSI, 40, 227-236. Bertoša, M. (1974): La guerra degli Uscocchi e fa rovi na dell'economia istriana. Atti CRS, 5, 35-127. Bertoša, M. (1985): Etos i etnos zavičaja, Pula. Bertoša, M. <1986): Mletačka Istra u 16. i 17. stolječu, I-II. Pula, Istarska naklada. Bertoša, M. (1988): Neki podaci o krijumčarenju (i uzgoju) duhana u Istri u XVIII, stolječu. Problemi sje-vernog Jadrana, Rijeka, 6, 83-108. Bertoša, M. (1989): Zlikovci i prognanici. Socijalno raz-bojništvo u Istri u XVII. i XVIII. stolječu. Pula, Istarska književna kolonija "Grozd", Bertoša, M. (1989a): Glad i "kriza mortaliteta" godine 1817: istarski mikrokozmos i evropski kontekst (Oba-vijest o arhivskim sondiranjima i metodama elabo-racije). Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjet-nosti 445, Knjiga XXVIII. Društvene znanosti. Zagreb, 3-53. Bianco, F. (1994): Ribellismi, rivolte antifiscali e re-pressione della criminaliti nell'lstria del '700, V; Acta Histriae III. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 149-164. Bibliografija o ekonomskoj histeriji Jugoslavije (1978). Acta historico-oeconomica lugoslaviae, Zagreb. Bonin, F. (1989): Izvoz vina iz Pirana v letih 1750-1780. Kronika, Ljubljana, 37, 49-52. Budicin, M. (1988): Alcune linee e fattori di sviluppo demográfico di Orsera nei secoli XVI-XVIII, Atti CRS, 18, 93-120, Budicin, M. (1989): L'andamento della popolazione a Cittanova nei secoli XVI-XVIII. Atti CRS, 19, 75-106. Cervani, C., De Franceschi, E. (1973): Fattori di spo-polamento nell'lslria veneta nei secofi XVI e XVII. Atti CRS, 4, 7-118. Cherini, A. (1961); Aspetti deü'orclinamento tributario nell'lstria del Settecento. Pagine Istriane, Trst, IV S., XI, 4, 309-321. Cherini, A. (pseudo. Ciustino Poli) (1970): La pesca in Istri a negli anni tra il 1700 e il 1800. Pagine Istriane, Trst, IV. S., XXX, 27, 48-60. Combi, C. (1864): Saggio di bibliografia istriana. Trst. Čolak, N. (1962): Naše ribarstvo do pada Mletačke republike. V: Pomorski zbornik (Povodom 20-godišnjice dana mornarice i pomorstva Jugoslavije, 1942-1962). Zagreb, 1, 393-438. Darovec, D. (1991): Poročilo o delu na fondu Kapiteljskega arhiva Koper v Pokrajinskem arhivu v Kopru, namenjenem restituciji (1991). Annales, Koper, 1, 1, 273-275. Darovec, D. (1991, 1992): Oblike zavarovalstva v severni Istri v obdobju Beneške republike. Annales, Koper, 1, 1, 69-80, in 2, 2, 109-118. Darovec, D. (1993): Migracije in (etnična) dihotomija mesto - podeželje v Istri do konca 18, stoletja. Medt-teran v Sloveniji - Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana, 158-159, 179-193. Darovec, D. (1994): Notarjeva javna vera. Notarji in viceclomini v Kopru, Izoli in Piranu v obdobju Beneške republike. Knjižnica Annales 7, Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Darovec, D. (1995): Vinogradništvo in vinarstvo kot poglavitna gospodarska panoga v severni Istri v obdobju Beneške republike. V: Dežela refoška. Vinogradništvo in vinarstvo slovenske Istre. Knjižnica Annales 10. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 121-140. Darovec, D. (1995a): Poskus opredelitve problematike naseljevanja Slovencev med Dragonjo in Mirno do 17. stoletja in njen vpliv na oblikovanje slovenske etnične meje v Istri. V: Slovenci v Hrvaški. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 37-61, Darovec, D. (1996): Studi storico-economici sull'lstria alla fine del'"Ancien Régime": risultati e prospettive. Ricerche cli Storia Sociale e Religiosa, îstituto per le Ricerche di Storia Sociale e Religiosa, Vicenza, 49, 113-134. Darovec D. (1997): Merkantilistični poskus Gian Rinal-da Carlija: predilnica v Cereju pri Kopru. V: Acta Histriae V. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 91-102. De Franceschi, C. (1964): Storia documentât» della Contea cli Pisino. AMSI, 62-63-64. Gerosa, E, (1921): Progetto d i Bonificazione delle exSaline di Capodistria, clelle Valli di Stagnone e di Campi e delle exSaline cli Muggia e Zaule. Miiano. Die österrechisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Wien 1887-1891. Erceg, f. (1970): Trst i bivše habsburške zemlje u medunarodnom prometu, V; Grada za gospodarsku povijest Hrvatske, knj. 15. Zagreb, 183-189. Erceg, 1. (1976): Nosioci obrta, pomorstva i trgovine u gradovima Karlobag, Senj, Bakar, Rijeka i Trst (1775). Acta historico-oeconomica lugoslaviae, Zagreb, 3, 7-41. Erceg, J. (1977): Sjeverojadranske luke u ekonomskoj politici bečkog dvora (18. stolječe). Acta historico-oeconomica lugoslaviae, Zagreb, 4, 7-21. 114 ANNALES 10/'9 7 D a ri o DAROVËC: IS TKA OD SREDE 13. DO ZAČETKA 19. STO I.ETI A V LUČI GOSi'ODARSKOZGODOViNSKfi ..., 107-1 K, Erceg, i. (1980): Dva i pol stol ječa kretanja stanovništva |slre ft554-1807). V: Gunjačin zbornik. Zagreb, 229-250. Ercefl, S- (1581): Broj i veličina porodi ca u Istri (2. polovica 18. stoiječa). Acta historico-oeconomica lugosla-viae, Zagreb, 9, 1-16. Erceg, !. (1982): Struktura stanovništva i njegova so-cijalno-ekonomska osnova u bivšoj Mletačkoj Istri (1803). Acta historico-oeconomica lugoslavie, Zagreb, 9, 29-52. Erceg, I. (1983): Kretanje stanovništva u bivšoj Mle-tačkoj Istri za vrijeme austrijskog i irancuskog vladanja (1803-1811). Zbornik Zavoda za povijesne znanosti iC JAZU, Zagreb, 13, 1-50. Erceg, I. (1983a): Broj i financijsko stanje bratovština u Istri (I 741.). VHARP, Rijeka, 26, 103-123. Erceg, L (1986): Struktura stanovništva i njegova zdravstvena zaStita potkraj XV! II. i počet kom XIX stoiječa u bivšoj mletačkoj Istri. VHARP, Rijeka, 27, 35-49. Erceg, S. (1995): Počeci proizvodnje soli i opseg šolana na istočnojadranskoj obali. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 49, 4, 595-606. Gestiin, F. (1965): Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, Ljubljana, SAZU. Gesinn, F. (1972): Nekaj virov za pomorske zveze Reke m drugih naših pristanišč s Senigalijo (1802-1811). VHARP, Rijeka, 17, 79-93, Gestrin, F. (1975): Gospodarstvo in družba zahodno-jugosiovanskih dežel od srede 15. do srede 17, stoletja. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 45-76. Gesiiin, F, (1975): Piranska potovanja v 15. stoletju. Kronika, Ljubljana, 22, 74-80, Gcsirin, F. (1977): Prispevek k poznavanju povezav Pirana s slovenskim zaledjem. Oskrba Pirana z mesom v desetletjih okoli srede 15. stoletja, Slovensko morje in zaledje, Koper, 1,11-19. Gostem, F. (1978): Migracije Slovanov v Italijo, Rezultati jugoslovanske bistonografije. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 30, 7-21. Gesirin, F, (1978): Pomorstvo srednjeveškega Pirana. Ljubljana, SAZU. Gestiin, F., Mihelič, D, (1990): Tržaški pomorski promet 1759/1 760. Ljubljana, SAZU. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev (1970). Zgodovina agrarnih panog 1. Ljubljana. Herkov, Z. (1971): Mjere Hrvatskog primorja s osobitim ■osvrtom na solne mjere i solim trgovinu. Posebno izdanje historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, Rijeka, 4. Herkov, Z. (1974, 1977): Prinosi za upoznavanje naših starih mjera za dužinu i površinu. Zbornik Historijskog instituta jAZU, Zagreb, 7, 61-151, 8, 143-215. Herkov, Z. (1978): O istarskim šupljim mjerama od kraja XVIE1 do polovice XIX stoiječa. jadranski zbornik, Rijeka-Pula, 10, 353-392. Herkov, Z. (1981): još nešto o starim mjerama Hrvatskog primorja i Istre, jadranski zbornik, Rijeka-Pula, 11, 219-254. Herkov, 2. (1985): Dodatak uz stare mjere Hrvatskog primorja t Istre, jadranski zbornik, Rijeka-Pula, 12, 459-521. Hocquet, |.-C. (1979): Le sel el la fortune de Venise. Voiliers et commerce en Méditerranée 1200-1650. P.U.L. Ive, A, (1885): Det Banchi feneiatizi e capitoll degli Ebrei di Pirano, e dei Monti di Pietà in istria. Rovinj. fvetič, E. (1991): La popolazione di Parenzo nel set- tecento: aspetti, problemi ed episodi del movimento demografico. Atti CRS, 21,117-185. Ivetič, E. (1997): La popolazione dell'isiria nell'età moderna, Lineamenti evolutivi. Rovinj, CRS. Klen, D. (1954): Ekonomika Istre i Slovenskog primorja. V: Istra i Slovensko primoi je. Sarajevo, 78-88. K}en, D. (1961): Valput u Istri. Zbornik Historijskog instituta JAZU, Zagreb, 3, 297-328. Klen, O. (1963): Mletačka eksploafacija istarskih šuma i obvezan prevoz tereta do luke kao specifičan državni porez u Istri od 15. do kraja 18. stoiječa. Problemi sje- vernog Jadrana, Rijeka, 1, 199-280. Klen, D. (1966): Šolane i rižišta na istočnoj obali Istre (XVtl-XVIII st.). jadranski zbornik, Pula, Rijeka, 6, 237- 252. Klen, D. (1969): Fratrija, fevd opatije sv. Mihovila nad Limom u Istri i njegova sela (Xl-XVIl! st.). Histoiïjski arhivi u Rijeci i Pazinu. Klen, D. (1973): Urbari i popisi Lupoglava (1560-1571). VHARP, Rijeka, 18, 5-69. Klen, D. (1976): Ekonomsko značenje razvodenja u Istri i Istarskog razvoda napose. Istra, Pula, 14, 3-4, 41-47. Klen, D. (1977): Uvjeii i razvitak odnosa izmedu puča-na i gradana u mletačkoj Istri. Raclovt Instituta za hrvatsku povijest, Zagreb, 10, 305-334. Klen, D. (1986): Šcavunska vesla. Galije i galijoti na istočnoj obali Jadrana. Istra kroz stoiječa, knj, 39. Pula, Čakavski sabor. Kos, M. (1950): O starejši slovanski kolonizaciji v Istri. Razprave SAZU. Razred za zgodovino in družbene vede, Ljubljana, 1, 1-27. Kos, M. (1954): Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Urbarji Slovenskega primorja. Ljubljana, SAZU, zv. Iti. Lane, F. C. (1969): Andrea Barbarigo, Merchant of Venice. Venice and History. Johns Hopkins Press. Man in, M. (1994): Prilog o gospodarsko-socilnim odnosi ma i o demografskim kretanjima u Istri tijekom 18. stoiječa. Acta historico-oeconomica, Zagreb, 21, 117-145. Mihelič, D. (1984): Agrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340, Zgodovinski časopis, Ljubljana, 38, 193-224. Mihelič, D. (1985): Neagramo gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Ljubljana, SAZU." 115 ANNALES 10/'97 Darko DAROVSC: ISTRA OD SREDE 17. DO ZAČETKA 19. STOLET/A V LUČ! COSPOfMRSKOZCOOOVfNSKf. 1 07-1 K» Mihelič, D. (1989): K osvetlitvi nekaterih votiih mer srednjeveškega Pirana. Kronika, Ljubljana, 27, 1-2, 22-26. Mihelič, D. (1993): Prispevek k poznavanju obrti v srednjeveških mestih Piran, Ljubljana in Maribor. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 47, 4, 497-503. Mihelič, D. (1995): Vinogradništvo in vinska trgovina na srednjeveškem piranskem območju. V; Dežela refoška. Vinogradništvo in vinarstvo slovenske Istre. Knjižnica Annales 10. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 99-1 20. Mihelič, D. (1996): O začetkih piranskega solarstva. Annales, Koper, 6, 8, 339-348. Milanovič, B. (1967): Hrvatski narodni preporod u Istri. P azin. Morteani, L. (1881): Condizioni economic he d i Trieste e l'lstria nel secolo XVIII, studiate dalle relazioni de' Podestà-Capitani di Capodistna. Trst. Miillner, A. (1909): Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Ist rien von der Urzeiten bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Wien-Leipzig. Napoleonove Ilirske province (1809-1814) (1964). (Zbornik). Ljubljana. Netto, G. (1975): L'lstria veneta nell'anagrafe del 1766, AMSI, 75, 113-254. Nicolich, E. (1882): Cenni storico-statistici sulle soline di Pirano. Trst. Pavani, E (1890): Cenni storici intorno alia seta in Gorizia, nelNstria e in Trieste. A.T., 16, 86-1 30. Pederin, 1. (1973): Istra u austrijskim i njemačkim puto-pisima 18, do 20. stoljeca. /siarski mozaik, Pula, 6, 54-68. Peršič, J. (1975): Florentiner Franciscus Benzini, bankir v Piranu (1338-1348). Kronika, Ljubljana, 23, 138-148. Peršič, j. (1977): Družina fiorentinskih bankirjev Solda-nieri v Piranu. Kronika, Ljubljana, 25, 12-18. Peršič, J. (1984): 2idje v poznosrednjeveški beneški istri. Slovensko morje in zaledje, Koper, 6-7, 39-79. Pezzolo, L. (1994): Problemi fisc.ali in I stri a (secoli XVI-XVIII). V: Acta Histriae lil. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 165-172. Pivec-Stelé, M. (1930): Le vie économique des Provinces illyriennes. Pariz. Priloži za bibliografiju objavljenih izvora za povijest Istre (1977-1981). l.-IV. Zagreb, jugoslovanska akademija znanosti i umjetnosti. Puilan, B. (1971): Rich and poor in Renaissance Venice. The Social Institutions of a Catholic State, to 1620. Oxford. Quaranfolti, C. (1954): Trieste e l'lstria nell'età Na~ polenica. Firenze, Ribarič, I. (1953): Stupe i stopanje sukna u Istri. Zbornik za narodni život i običaje južnih Stavena, Zagreb, 37, 69-79. Ros se Hi, D. (1891): Dede satine di Trieste. A.T., 17, 439-467. Schiavuzzi, B. (1888): Le epi dem ie di peste bubbonica in Istría. Notizie storiche. AMSI, 4, 423-447. Schiavtizzi, B, (1889): La malaria in Istria, Ricerche sulie cause che l'hanno prodotta e che la mantengono. AMSI, 5, 319-472. Schiavuzzi, B. (1901-1904): Cenni storici sull'etnografia dell'lstria. AMSI, 17-20. Slovensko primorje in Istra (1953). Beograd. Šetič, N. (1989): Napoleon u Istri. Pula, ¡starska književna kolonija "Grozd". Šetič, N. (1987): Poreč i Poreština u doba Napoleona (1 805-1 813). Zbornik Poreštine, Poreč, 2, 1 57-169. Tarna ro, A. (1924): Stori a di Trieste l-ll. Trst. Tommasini, C.F. (1837): De' Commentarj storici-geo-grafici cieMa provincia dell'lstria. A.T., 4. Vilfan, S. (1957); Podobe iz nekdanje živinoreje med Trstom in Slavnikom. Kronika, Ljubljana, 5, 69-87. Vilfan, S. (1957): K obdelavi polja v Slovenski Istri. Slovenski etnograf, Ljubljana, 10, 61-70. Vilfan, S. (1962, 1963): K zgodovini kmečkega kupče-vanja s soljo. Gospodarsko-pravne podlage povesti o Martinu Krpanu. Kronika, Ljubljana, 10 in 11. Vilfan, S. (1983): Prometni položaj slovenskih dežel in preskrba zahodnih mest (od 14. do 17. stoletja). Zgodovinski časopis, Ljubljana, 37, 1-2, 5-20. Vilfan, S. (1987): Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 40, 397-412, Umek, E. (1957): Prispevki za zgodovino ovčjereje na Krasu in v Slovenski Istri. Slovenski etnograf, Ljubljana, 10, 71-76, Zalin, G. (1976); Economía e produzione olearía nel-1'lstria nel secondo Settecento. Economía e Storia, Roma, 2, 177-220. Zgodovina narodov Jugoslavije 1 {1953). Do začetka 16. stoletja (več avtorjev). Ljubljana. Ziliotfo, B. (1965): Aspetti di vita política ecl economica nell'lstria del settecento. Pagine Istriane, Trst, 14, 7-59. Zovatlo, P., Passolunghi, P.A. (1978): Bibliografía sto-rico-religiosa su Trieste e 1'lstria 1864-1974. Roma, Mu 11 igra fi ca. Žitko, S. (1979): Solno tihotapstvo na območju piranskih, koprskih in miljskih solin v času Beneške republike. Slovensko morje in zaledje, Koper, 2/3, 79-95. 116 ANNAIES 10/97 ¡zvirno znanstveno delo UDK 67/68:658.8.03(497.4 Primorje)!,04/14" CENE obrtnih storitev v mestih slovenskega pred sredo 14. stoletja (primorje - notranjost) Darja MIHELIČ Zgodovinski institut Milka Kosa ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4 IZVLEČEK jilg Prispevek pojasnjuje metodološke pristope k raziskavi cen obrtnih storitev. Uporabni zanjo so podatki o zaslužku obitnikov na časovno enofo. Konkretni so tudi podatki o plačilu za določeno storitev. Lahko je bila plačana v deležu proizvoda. Posredni podatki o dohodkih obrtnikov so cene obrtnih izdelkov ter davki od dejavnosti ter premoženjsko stanje obrtnikov. Članek pretresa obrtnike po skupinah raznovrstnih obrtnih strok. Ključne besede: obrti, obrtne storitve, cene, Primorje, Slovenija, srednji vek Plače in cene so hočeš - nočeš del našega vsakdanjika, stalno jih primerjamo, razmišljanja o njih so stalnica naše podzavesti. Kaj si morem privoščiti in česa mi moj proračun ne dopušča? Kakšen poklic se splača ¡izbrati? Višino zaslužka pri poslu ali v poklicu običajno ocenjujemo glede na potrebno strokovno znanje, čas in naoor, ki ga od nas terja. Donosnost pos!{ovanj)a pa mejimo s presežkom, ki nam ostane, ko so poravnani vsi stroški v zvezi z njim. Kakšni so bili zaslužki v preteklosti in kako so se ljudje soočali z vprašanjem plačevanja storitev? - Ogledali iŠLbomo le en fragment pestre palete poklicev, namreč idbitnike, v časovno in prostorsko omejenem okviru, v izbranih srednjeveških mestih na ozemlju današnje Slovenije s poudarkom na obdobju pred sredo 14. stoletja. S:v. Uvodoma se bomo pomudili pri težavah, na katere naleti raziskovalec zastavljenega, pa tudi njemu sorodnih problemov; od (ne)ohranjenosti in (neenotnosti Uporabnih zgodovinskih virov in zato skromne obdela-nosti vprašanj v literaturi, prek značilne tipološke dvojnosti mest na Slovenskem, neenotnih denarnih in merskih sistemov tega prostora, ki so mu vladali različni politični gospodarji, do omembe pritegnjenih, objavljenih ;in neobjavljenih izvirnikov, na katerih temelji raziskava. Jedro prispevka navaja uporabljive pokazatelje, ki odražajo zaslužek obitnikov za njihove storitve in pojasnjuje možne metodološke pristope k raziskavi, Sledijo konkretni znani podatki o plačah obrtnikov in njih storitev s poskusi nekaterih primerjav, Zaključek povzema spoznanja in nakazuje možnosti nadaljnjih raziskav te problematike. Vsebina pojma obrt ni povsem natančno določena in bi kot taka zaslužila posebno razpravo. Zaradi urav-novešenosti prispevka bomo s tem vprašanjem povezane dileme pustili ob strani. Opredelimo le, da ta raziskava kot obrtne upošteva prehrambene, usnjarske, tekstilne, kovinarske, lesne, gradbene in storitvene stroke. Ribištvo, solarstvo, krčmarstvo in kramarstvo niso pritegnjeni med obrti, ker je prvo bliže kmetijstvu, drugo rudarstvu, slednji dve pa trgovini. Obravnava plačevanja obrtnih storitev v srednjeveških mestih na Slovenskem se sooča z več težavami. Poskusimo jih v kratkem nakazati. Raziskavo omejuje pomanjkanje uporabnih ohranjenih zgodovinskih - to je pisanih - virov; ti so vsebinsko heterogeni, časovno in prostorsko neenakomerno razpršeni ter le deloma objavljeni.1 Od objavljenih virov naj kot posebej uporabne navedem: Popelka, 1950; Otorepec, 19S6-1968; Mlinarič, 1975-199!; Franceschi, AMSI 36, 1924; 43, 1931-1932, 19-96; 44, 1932-1933, 271-320; 45, 1933-1934, 255-320; 46, 1934, 107-192; 47, 1935-1937, 123-230; 50, 1938-1940, 171-200; Mihelič, 1984; 1986; Rischofi, 1887; Morteani, AMSI IV, 1838, 347-421; V, 1889, 155-193; Pahor -Sumrada, 19S7; Margetič, 1993. 117 ANNALES 1 ö/'97 D^TiiSč^NE 0BRTN»-TŠ70RITIV V MESTIH SLOVENSKEGA PROSTORATRED SREDO M. STOLETJA ¡PRIMORJC - NOTRANJOST), 517-1 24 Literatura, ki se posveča vprašanjem posameznih obrti na Slovenskem, je sicer kar obsežna; razprave, ki obravnavajo starejša obdobja, pa so redkejše, enako tudi celovite obravnave obrti v enem ali več srednjeveških mestih na Slovenskem, Obravnav zaslužkov srednjeveških obrtnikov skoraj nimamo.2 Enotno obravnavo obrti v mestih na naših tleh otežuje tipološka dvojnost srednjeveških mest (Vilfan, 1975; Grafenauer, 1974; id., 1973). Mesta v primorju in tista v notranjosti se razlikujejo po svojem postanku, obsegu svojega območja, družbeni strukturi prebivalcev naselbine in gospodarstvu (vključno z vrstami obrti3), pa tudi po zgodovinski usodi, saj so pripadala različnim vrhovnim gospodarjem (primorska mesta, razen Trsta, so od 13. stoletja do 1420 priznala nadoblast Benetk, Trst /od 1382/ in mesta v notranjosti pa so bili v nemški državi). Tipološka dvojnost mest je vplivala na različnost zvrsti pisanih virov, ki so nastajali v teh mestih. Notarske in vicedominske knjige primorskih mest s tisoči in tisoči abreviatur poslovnih dogovorov nimajo vzporednice v mestih v notranjosti, žal pa so ohranjene in dostopne le za istrsko mesto Piran,4 Primorska mesta imajo srednjeveške knjige zakonov, t. i. statute, od mest v notranjosti pa ima statut - sicer nekoliko drugačne vrste - le štajerski Ptuj, Dodatni problem je, da je slovenski srednjeveški prostor poznal dva denarna sisiema: primorje je uporabljalo beneški denarni sistem, notranjost pa avstrijskega (v dveh inačicah). Oba sta bila podvržena neenakomernemu padanju vrednosti denarja, kar dodatno otežuje usklajevanje valutnih vrednosti. Podobno zapleten je bil tudi merski sistem tega področja, kjer so se tudi istoimene mere med seboj razlikovale.5 Razprava priteguje razpoložljivo literaturo in naslednje vire: objavljene vire za srednjeveško in zgodil jenovoveško štajersko obrt, za zgodovino Ljubljane in zgodovino Maribora in Ptuja, nekaj objavljenih virov za zgodovino primorskih mest Izole, Kopra in Pirana ter objavljeno in izvirno piransko gradivo do 1340, ki ga hrani piranski arhiv,6 Kateri pokazatelji omogočajo oceno obrtnikovega zaslužka? Najbolj neposredno uporabni in današnjemu razumevanju najbližji so podatki o zaslužku na časovno enoto, torej o mesečnih, letnih in večletnih plačah obrtnikov, pomočnikov in vajencev, ki pa niso vselej izražene te v denarju, ampak je plače lahko sestavljala kombinacija: hrana, stanovanje, obleka in obutev ter denar ali pa so bile izražene v določeni količini pridelka ali izdelkov. Podobno konkretni in neproblematični so podatki o plačilu za določeno storitev, pri čemer pa je le redko naveden čas, ki ga je obrtnik potreboval za določen izdelek. V srednjem veku se je pogosto uporablja! način plačevanja za storitev v deležu proizvoda. Obrtnik ni bil vedno tudi lastnik obrtno-proizvodnega obrata, ampak ga je imel večkrat le v zakupu - za določeno vsoto denarja ali za de! dohodka od dejavnosti. Zakupnina, izražena v delu dohodka, kaže, kolikšen je bil celoten prihodek dejavnosti in kolikšen de! je kot zaslužek in nadomestilo stroškov proizvodnje ostal obrtniku. Posredni podatki o dohodkih obrtnikov so cene obrtnih izdelkov kakor tudi davki od dejavnosti, ki omogočajo sočasno primerjavo, vendar so za mesta v slovenskem prostoru v glavnem ohranjeni šele za kasnejši čas (po 1500). 2 Glej- Blaznik, 1940; Kärntens gewerbliche Wirtschalt von der Vorzeit bis /ur Gegenwart, 1953; Haberleitner, 1962; Blazrok, i960; Ljubljanska obrt od srednjega veka do srede 18. stoletja, 1972; Žontar, 1939, 99-112; Olorepec, 1957; Mohonč, 1957; 1965; Orožen, 1935; 193Sa; 1971; Felicijan, 1952; Mihelič, 1981;eadem, 1984; eatlem, 1995. 3 Primorska mesta poznajo oljarstvo in vrsto obiti, povezanih z ladjarstvom; ker obvladujejo SirSe podeželje, vključujejo tudi "podeželske" obrti, npr. mlinarstvo, ki ni tipična mestna obrt. 4 Večina srednjeveških arhivalij i* Izole je zgorela v požaru, ki je 1903 zajel tamkajšnje občinsko poslopje, stare koprske arhivahje pa so med drugo svetovno vojno Italijani odpeljali v Italijo in jih Se niso vrnili. 5 Najmanjia denarna enota v beneškem sistemu je bi! mali tlenariiči (denarius parvits), 12 teh je sestavljalo sotid (soiklush 20 solidov pa libro malih denarjev (libra /denarionim parvoivm/}. Lestvica enakih razmerij je bila izvedena tudi iz velikega denariča (denarna grossus) ki je vseboval 32 malih denaričev. Večja denarna enota marka (marca) je imela 8 über. Zlat denarje bil dukat (ducatus), ki je bil pred sredo 14. stoletja vreden 3 libre in 4 solide. Pri m. Mihelič, 1985, 26-30. V denarnem sistemu v notranjosti opažamo Se dodatno dvojnost; najnižja denarna enota je bil denarlč frfenamis, pfenig). Funt denaričev (phmdti je imel 240 denaričev. Vmesna denarna enota je bil solid tsolido*. Schilling). Ta je Stel včasih 30, včasih pa le 2 denariča. Marka je bila manjša enota od Itmla, imela je 160 denaričev. Goldinar (gutden) ni bil enak funtu, ampak je bil v znanem primeru iz Ljubljane med 1421 in 1422 enakovreden 5 solidom in 24 denaričem {oz. 174 denaričem), Namigi o tem, v kakšnem razmerju sta bila primorski denarič in tisti v notranjosti, so za obdobje srednjega veka redki. Breški denar (frmcensis) je bil v osemdesetih letih 13. stoletja enakovreden 14 primorskim malim denaričem ali 1 solidu in 2 denarjema. 1421 je vinar (viamrius) avstrijskega vojvode Friderika je imel vrednost 8 denaričev. 3 vinarji so bili torej enakovredni 2 soiidoma, 30 vinarjev pa libri. Prim. Vilfan - Otorepec - Valenčič, 1966, 168-184; Viltan, 1986; Otorepec, 1956-1968, IX, 61; Mihelič, 1986, 172; Szombathdy, 1935, knjiga III, člen 95. Za mere prim. Se Vilfan, 1954. 6 Prim. op, 1. in 2. 118 ANNALES 10/'9 7 P.ujj MIHELiČ: CENE OBRTNIH STORITEV V MESTIH SLOVENSKEGA PROSTOrTTpREdTrLDO 14. STOLETJA (PRIMOŠF-NOTRANföl^ ¡7-124 V najširšem pomenu bi bil dohodkovni položaj in zaslužek obrtnikov razviden tudi iz njihovega premoženjskega stanja. Razpolagamo torej s kopico raznovrstnih, med seboj neusklajenih podatkov, iz katerih želimo potegniti odgovore na zastavljena vprašanja. Kako se lotiti problema? - Najpogosteje, a tudi najmanj povedno bi bilo vse te podatke preprosto faktografskc nanizati. To pa nas ne z.adovoljuje. Želimo namreč doseči primerjavo ali poskus sinteze. Kot prvo si moramo odgovoriti na vprašanje, kaj je v danih podatkih primerljivo. V istem okolju smemo brez pridržkov primerjati plači dveh obrtnikov različnih strok, ki se omenjata (vsaj približno) v istem času. Če obravnavamo plače obrtnikov v istem okolju v različnih obdobjih, so primerljivi primeri, ko je obrtnik preje! plačilo v deležu proizvodnje (s predpostavko, da je ta stalno enaka) oz. dohodka ali ko je na tak način poravnaval zakupnino 2a obrtni objekt. Pri denarnih zneskih bi nas seveda zanimala kupna vrednost obrtnikovega prejemka, izražena v količini žita ali vina, Tudi tu se skriva past; cene živil v srednjem veku niso bile konstantne, ampak so bile odvisne od letine, ob slabih letinah so bile višje, ob dobrih zmernejše. Primerljivi so torej le podatki o sočasnih cenah iz istega okolja. Kaj pa primerjava plač obrtnikov v različnih okoljih? Primerljiva so plačevanja v deležu proizvodnje, kadar je obrtnikova plača izražena na ta način. Tudi plačevanje v tucno določeni količini pridelka je primerljivo, le da je potrebno najprej uskladiti merske sisteme. Za vzpore-janje sočasnih znanih, v denarju izraženih cen storitev je neba uskladiti valutne vrednosti denarnih sistemov. Primerjava kupne vrednosti plače obrtnikov v različnih okoljih je še bolj problematična kot v istem okolju. Cena različnih živil je bila po področjih različna: žito je .■bilo npr. v notranjosti cenejše kot v primorju. In zdaj h konkretnostim. Ob vseh željah in upanjih vpogled v vire pokaže, da informativna vrednost pregledanega gradiva za naš problem za čas pred sredo 14. :v:Stoleija nt enotna. Daleč največjo bero podatkov nudijo ..■■piranski izvirniki, ostali podatki so skromni. Skelet našega poznavanja obrtniških plač pred sredo 14. stoletja smo zato sestavili iz informacij o piranskih obrtnikih, ki jih mestoma dopolnjujemo s podatki iz drugih : okolij. Obrtnike obravnavamo po skupinah obrtnih strok od prehrambenih, prek obutvenih in oblačilnih, kovinarskih, gradbenih, lesnih do storitvenih. Piranski zasebnik, ki je v svojem mlinu mlel žito, je v 13. stoletju zaslužil petnajstino žita, ki ga je zmlel, V začeiku 14, stoletja in kasneje je mesto Piran dajalo primerne vodne vire v zakup najemnikom za 29 let, da so postavljali nove mline. Zaslužek mlinarjev v teb mlinih le znašal osemnajstino žita, ki se je mlelo v njih (PA, listina, 1258, 25. maj; PA, listina, 1305, 20. april). Mlini so se pogosto dajali v zakup. Mlinar, ki je imel v zakupu zasebni mlin kot družabnik lastnika, je z le-tem delil stroške, škodo in dobiček; četrtina je pripadla njemu, tri četrtine lastniku (PA, VK 2, f. 229, 1329, 16. februar; VK 8, f. 45, 1338, 7. junij). Konkretna letna najemnina za mlin, oddan za več let, je znašala od 6 starov (star/i/us, 83,3 litra) žita (lahko v kombinaciji z moko) do 7 starov žita in 7 starov soržice (PA, VK 6, f. 190 verso - 191, 1337, 30. januar; ibici., f. 135, 1336, 13. oktober), torej od slabih 5 do slabih 12 hektolitrov žita. (Pri piranskih mestnih mlinih je moral lastnik od teh dohodkov letno odriniti mestu še star pšenice.) Glede na tedanjo ceno žita in mlina je zakupnina 2naša!a 20% vrednosti mlina letno. Uskladitev omenjenih zakupnin v deležu in količini žita bi pomenila, da je konkretna zakupnina za mlin, izražena v žitu, znašala tri četrtine dohodka ocl mlina. Mlinarjev zaslužek (ena četrtina dohodka) je bil torej od 2 starov žita do 2,3 stara žita in 2,3 stara soržice na leto (cena za star žita je pred sredo 14, stoletja ocl 30 solidov do 37 solidov in 4 denarjev). Za koprske mlinarje imamo manj podatkov, pa še kasnejši so. Statut Kopra iz 1423 določa, naj mlinar melje someščanom žito in si za vsak zmlet star zadrži dve mlinski meri (scata /?/) moke ali 4 solide. Vsak mlin na Koprskem je plačeval mestu pristojbino v višini 3 liber (tedanje vrednosti) (Margetič, 1993, knjiga I, člen 4, 9). Župnik pri Sv. Magdaleni pri Mariboru je 1289 podelil kartuziji Žiče mlin na Dravi 2a 10 mark in za svojo prebendo, ki jo je prejemal od te kartuzije. Mlin je prinašal 15 starih mer (?) pšenice in prav toliko rži, v velikonočnem času 12 denaričev, za binkošti 12 piščancev, za božič pa 6 kokoši (Mlinarič, 1975-1991, 1!, 64). Od mlina na Gradaščici v Ljubljani se je 1330 plačevalo 16 medijev (modius, 333,3 litra) pšenice ter 16 modijev rži in prosa, skupaj torej slabih 107 hektolitrov žita. Devet desetletij kasneje (1421-22) je kranjski vicedom dobival od m fina pri Sv. Nikolaju 19 mutov (po 30 metzen, ki držijo 40,72 litra) in 2 kupni meri (kauf-mass, 22,5 litra) pšenice, skupaj torej skoraj 233 hektolitrov žita (Otorepec, 1956-1968, I, 40, IX, 61). 2e po sredi 15. stoletja (1454) je vzel mlinar za 24 let v zakup špitalski mlin s pritiklinami in orodjem pri Mariboru. Mlin je bil potreben popravila in prezidave. Mlinar naj bi Spita!u prvi dve leti plačeval 7 mer (Viertel, po 73,9 litra) dobre pšenice in prav toliko dobrega žita, približno toliko pa še ovsa in ajde, skupaj torej skoraj 21 hektolitrov žita. Od tretjega leta dalje pa je narasla dajatev za mlin v kakovostnem žitu; na 12 mer pšenice in prav toliko drugega dobrega žita, torej na nekaj manj kot 18 hektolitrov kakovostnega žita. Mlinar je moral dva dni letno opravljati tlako. Obveznosti pa je imel tudi do zemljiškega gospoda, ki mu je moral letno plačati dajatve v skupni vrednosti 72 pfenigov in 3 kokoši (Popelka, 1950, 87). 119 ANNALES 1 Ö/'97 Darja MIHELlC; CENE OBRTNIH STORITEV V MESTIH SLOVENSKEGA PROSTORA PRED SREDO 14. STOLE HA [PRIMORjE . NOTRANJOST), 117-124 Mesar po tržaškem statutu iz leta 1350. A butcher as per Trieste statute from 1350. Pravico do peke kruha za prodajo v Piranu je imelo mesto in jo je oddajalo letno v zakup na dražbi. V osemdesetih letih 13. stoletja je letna zakupnina pravice za peko znašala 100 liber, {Mihelič, 1986, 1, 2, 3, 4). Zakupnik je to pravico proti plačilu posredoval izbranim pekom, Plačilo je bilo včasih določeno relativno: pek je dolgoval zakupniku 4 solide za vsak star žita, ki ga je porabil pri delu. Če ni imel lastne peči, je pek vzel v zakup tujo peč. (PA, NK 6, i. 27 verso, 1290, 8. julij; ibid., t. 29, 1290, 19. julij), Dogovor te vrste s konca tridesetih let 14. stoletja je določal, da lastnik da zakupnikoma na razpolago plovilo in jima plača 4 libre za aro. Dolžna sta bila preskrbeti kurjavo. Dohodek od peči naj bi se delil na tri dele, tretjina naj bi pripadla lastniku peči, tretjina zakupnikoma, tretjina pekarici, ki naj bi oskrbovala peč in pelda kruh: ta dama je v opisanem primeru naš obrtnik. (Vl< 8, f. 190, 1339, 1. avgust). Znana konkretna zakupnina peči iz 1330 pa je znašala 15 liber ali kakih 20% vrednosti obrata (Vl< 2a, f. 43, 1330, 4. julij),7 Zakupnik pravice do peke kruha za prodajo v sosednji Izoli je dobil 8 solidov za vsako kvarto (quarto, okrog 21 litrov) žita, ki ga je porabil za peko izolskega kruha, za delo pa je moral najeti pet do šest pekaric (Morteani, 1888-1889, knjiga lil, člen 24). Statut: mesta Koper iz 1423 predpisuje zaslužek tamkajšnjih pekov: Na 20 spečenih enot kruha mu je pripadla ena. Za nabavo kuriva je vzdrževal tri tovorne živali (Margetič, 1993, knjiga I, člen 45). Ljubljanski mesar Pere se je 1340 zavezal, da bo od svoje mesnice dajal letno za Martinovo samostanu v Bistri po 20 funtov loja (Otorepec, 1956-1968, Vil, 24). Zapis iz 1328 omenja oddajo piranske torki je, obrata za pridelavo olja, v najem. Lastnik jo je izročil obrtniku-najemniku za štiri leta. Najemnik naj bi nabavljal in delal vse potrebno, lastnik pa bi nabavo plačeval. Zaslužek bi si delila na pol, potem ko bi odtegnila vloženi kapital. Po koncu dogovora sta si nameravata razdeliti na pol tudi torkljo. Oljar je za svoje delo dobil pol štiriletnega dohodka od pridobivanja olja in pol vrednosti torki je (PA, VK 2, f. 80 verso, 1 328, 3. julij). Statut Izole iz 1360 navaja oljarjev zaslužek v višini ene mere na vsakih deset pridobljenih mer olja (Morteani, 1888-1889, knjiga III, člen 102). Več konkretnejših podatkov o plačevanju dela v obrti omenjajo zapisi o obutvenih in oblačilnih panogah, točneje o čevljarstvu in krojaštvu. Za opravljanje teh dveh strok so se morali obrtniki najprej izučiti. Vajeniška doba je za piranske čevljarje trajala od dveh do šestih let, za krojača pa v znanem primeru (PA, VK 8, f, 220 verso, 1339, 22. november) slabo leto dni. Vajenci so včasih stanovali pri mojstrih. Čevljarski mojstri so vajence hranili in jim dajali obleko ter včasih obutev. Plača za enoletno delo čevljarskega vajenca v Piranu je k naštetemu znašala, od 2 liber do 2 Über, 16 solidov in 8 denarjev. Posebnost je primer, da si je čevljarski vajenec v šestih letih prislužil poleg hrane in obleke Še čevljarsko orodje: 6 parov kopit, 2 šili in nožek (PA, listina, 1288, 2. oktober). Krojaški vajenec je v Piranu za pridno delo slabega leta dobil hrano, pijačo, obleko in obutev, vendar pa je njegova mati morala prispevati 8 liber za nakup 3 starov žila, verjetno za sinovo prehrano. (PA, VK 8, f. 220 verso, 1339, 22. november). Temu je vzporedljiv podatek s slovenske Štajerske (iz Slovenske Bistrice, 1364). Omenja zastavo vrta za 4 goldinarje (1421-22 je bil goldinar vreden 5 šilingov in 24 denaričev oz. 174 denaričev, Otorepec, 1956-1968, IX, 61) mojstru krojaču, da bi lastnika vrta dve leti vestno učil kcojaštva. (Popelka, 1950, 26). Stopnjo nad vajenci so bili pomočniki. Tudi oni so večkrat stanovali pri mojstrih. Enoletna plača čevljarskega pomočnika v Piranu je ob hrani znašala še 10 do 16 liber. Primer pogodbe za tri leta je predvidel za pomočnika plačilo: hrano, obleko in 5 über (PA, VK 2, f. 206 verso, 1329, 19. januar). Piranski statu! iz 1307 je maksimiral ceno najrazličnejše obutve (v razponu od 2 solidov do 1 libre, 14 solidov in 8 denarjev) in nekaterih čevljarskih storitev. Pri obutvi nam niso znani stroški za usnje in dreto, tako da ne moremo ugotoviti, koliko je pri obuvalu zaslužil "čistega". Podplate nje čevljev s tujimi podplati je stalo do 9 denarjev. (Pahor - Šumrada, 1987, 739-740). Piranski krojaški pomočnik je dobil na mesec 1 libro, 12 solidov in obleko (PA, VK 2, f. 162 verso, 1328, 20. november). ANNALES 10/97 Dalja MIHELIČ: CENE OBRTNIH STORITEV V MESTIH SLOVENSKEGA PROSTORA PRED SREDO ¡4. STOLETIA (PRfMORJE - NOTRANJOST), 117-1M Od kovinarskih strok na Piranskem poznamo zasiu-¿ek za kovaške storitve. Kovač, ki je ob gradnji mestne palače v Piranu med 18. in 31. majem 1291 popravljal železne predmete in kladiva, je zaslužil 10 solidov in 4 denarje. V prvih desetih dneh junija si je s popravili cepina in kladiv za dela v palači prislužil 7 solidov. V devetdesetih letih 13. stoletja je stalo popravilo ključavnice na komorniški skrinji 1 solid, na občinski ječi 1 solid in 4 denarje, na hiši mestnega načelnika podestata 1 solid in 6 denarjev. Plačilo za izdelavo ključa in popravilo ključavnice na mestni ječi je znašalo 6 solidov (Franceschi, 1924, 204; ibid., 221). Piranski zidar, ki naj bi v osmih mesecih postavil zidove in streho hiše z naročnikovim gradbenim materialom in pomočniki, je 1334 dobil 32 liber. Plača za podobno delo, ki naj bi bilo opravljeno v poldrugem mesecu, je štiri leta kasneje znašala 50 liber (PA, VK 4, i, 199 verso, 1334, 30. januar; VK 8, f. 46 verso, 1338, 29. junij). Prvi podatek o plačevanju lesnih (gradbenih) storitev rta Piranskem je iz 1273. Za 36 dni dela na mestni loži je soclar prejel 4 libre in 17 solidov. V tridesetih letih 14. stoletja je tesarski mojster iz Čedada opravljal gradbena dela v piranskem pristanišču. Preostanek plačila za izgradnjo pomola je znašat 450 liber (Franceschi, 1924, 139; PA, VK 7, f, 88, 1337, 22. julij). Piranski sodarji so za izdelavo sodov nabavljali že izgotovljene doge in dele dna ter obroče. Sod so sestavili v 12 do 15 dneh. V naročilu iz 1330 se je sodar zavezal narediti sod iz jesenovine s prostornino 40 um (uma, okrog 65 litrov), rok izdelave naj bi bil 1 5 dni, ¡plačilo pa 8 liber. Sodar, ki je konec tridesetih let 14. ■stoletja prevzel naročilo za izdelavo dveh sodov iz jesenovine s prostornino po 40 um, naj bi opravil delo v 24 dneh in prejel zanj 14 liber (PA, VK 2a, f. 14, 1330, 15. april; VK 8, f. 185, 1339, 22. julij). Cena soda je bila odvisna ocl njegove prostornine. ■Po podatkih iz 1336 je sod s prostornino 32 urn stal 10 iiber in 8 solidov, sod s prostornino 46 urn pa 14 liber in 19 solidov (PA, VK 6, f. 105, 1336, 25. avgust). Predstavnik storitvenih obrti, slikar iz Bologne, ki je za Pirančane izdelal božje podobe (iigurae divinae), je za preostanek plačila dobil vina za 96 liber, 1 solid in 8 denarjev (PA, VK 2, f. 65 verso, 1 328, 14, junij). Zdravniki so v Piranu za svoje storitve zaračunavali od 4 tiber do 33 liber in 12 solidov. Druga vsota je bila 1330 omenjena kot plačilo za uspešno ozdravljeno rano na levi nogi. isti zdravnik je istega leta za ozdravitev treh ran na nogi zaračunal pacientu 16 iiber. Ozdravitev ■rane na roki je 1336 stala 16 liber, (PA, VK 2a, f. 32, 1330, 10. junij; ibicl., f. 79, 1330, 14. december; VK 6, k 107, 1 336, 20. avgust). Zdravnik je dobil plačilo le, če je bilo zdravljenje uspešno, sicer pa ne. Nekatera mesta so imela plačane zdravnike. Letna plača zdravnika v Puiju je v štiridesetih letih 1 4. stoletja znašata 300 liber, k temu pa še 16 liber za najemnino hiše (Franceschi, 1935-1937, 1 72), Mestni učitelj je v Piranu v dvajsetih letih 14. stoletja prejemal od gojenca 2 jihri, 13 solidov in 4 denarje mesečno, v času šolanja pa je gojenec živet pri učitelju (Franceschi, 1332-1333, 48). Pikantno bi bilo zasoliti te podatke tucli s cenami, ki so jih za svoje storitve zaračunavale dame "na poziv" (meretnces publicae), vendar tovrstnih podatkov, žal, nimamo. Iz povedanega moremo potegniti nekaj zaključkov. Očitno je, da so bile prehrambene obrtne stroke življenjskega pomena 2a srednjeveškega človeka, saj podatki o njih daleč presegajo tiste o ostalih obrteh. Sicer pa so v obravnavanem obdobju direktne primerjave obrtniških dohodkov lahko bolj vsebinske kot vrednostne narave. Le malo kasneje postanejo zlasti viri za mesta v notranjosti slovenskega prostora zgovornejši in srečujemo kar nekaj zapisov, ki so vsak zase vsebinsko izredno bogati. Navedimo le peščico od njih! Čevljar po tržaškem statuta iz leta 1350. A shoemaker as per Trieste statute from 1350. 121 ANNAi.ES 10/'97 Darja MtHEUČ: CENE OBRTNSH STORITEV V MESTIH SLOVENSKEGA PROSTORA PRED SREOC) H. STOL EISA (FRi MORJE - NOTRANJOST), 117-124 Ptujski statut iz 1376 je predpisoval vsoto, ki so jo morali nekateri obrtniki in kramarji letno prispevati za mestno sodstvo. Domnevamo lahko, da so premožnejši med njimi plačevali več in da dajatev posredno nakazuje njihov zaslužek.Vsote so primerljive med seboj. Mesarji so dvakrat letno dolgovali po 12 mark manj 20 denarjev {kar znaša 3360 denarjev). Peki so dolgovali letno 2 libri (480 denarjev). Čevljarji so dajali dvakrat letno po 3 šilinge {po 30 pfenigov, torej 180 denarjev) in trikrat na leto par čevljev, usnjarji so dolgovali dvakrat po 3 šilinge (180 denarjev). 8 voskaric je plačevalo po 12 denarjev na leto, 4 prodajalke živil na drobno prav toliko. Če je naša domneva točna, so bili mesarji plačilno zmožnejši od ostalih plačnikov pristojbine. (Popelka, 1950, 28). Leta 1460 so bile na Štajerskem maksimirane cene za raznovrstne storitve pekov, kovačev, čevljarjev, zidarjev in tesarjev, ki jih moremo med seboj imenitno primerjati. (Popelka, 1950, 97). Za Maribor so ohranjeni in objavljeni davčni registri in obračunske knjige iz 1452-1593, ki so prava zlata jama. {Mlinaric, 1975-1991, XVII). Register bratovščine Sv. Krištofa iz Ljubljane iz 1489 do i 518 navaja več cen storitev, plačevanje prispevkov članov pa slika premoženjski status članov. Ta register pa nas pripelje že v 16. stoletje, ko se (1520) v Ljubljani že začno voditi davčne knjige. (Otoi'epec, 1956-1968, VIII). Za popolnejšo sliko plačevanja obrtnih storitev bo potrebno ob hkratni analizi denarnih in merskih sistemov nadaljevati raziskavo še v kasnejši čas. THE PRICES OF CRAFT SERVICES IN OUR TOWNS BEFORE THE MID 14™ CENTURY (THE LITTORAL- INLAND) Darja MIHELlC Historical Institute Miiko Kos of ZRC SAZU, SS-1000 Ljubljana, Novi trg 4 SUMMARY The introduction of the article presents the problems encountered by the researcher of the given topic: from (un)preservation and (non)uniformity of usable historical sources and therefore modest treatment of questions in literature, characteristic typological duality of towns in Slovenia, different monetary and metric systems in this area where various political masters ruled, to important published and unpublished originals on which the research is based. The essence of the article quotes usable indices which reflect the earnings of the craftsmen for their services and explains possible methodological approaches to the research. The most usable and closest to today's understanding are the data on earnings per time unit, that is monthly, annual and of several years standing wages of craftsmen. The earnings were not always expressed in money but were a combination of food, accommodation, clothes, footwear and money, or were expressed in a certain amount of crops or products. Similarly concrete and unproblematic are the data on payment for a certain service, but the time spent by the craftsman on a certain product is rarely given. In the Middle Ages the services ive/e often paid with a part of the products. The craftsman was not always also the owner of the workshop, but had it rented for a certain amount of money or for a part of the income from production. The rent expressed in part of the income shows what the total income was and what part the.earnings and compensated production costs represented. The prices of goods and taxes are indirect data about the incomes of the craftsmen. They make a simultaneous comparison possible but for the towns in Slovenia they have been preserved mainly from a later time (after 1500). The income and earnings of craftsmen would be evident also from their financial position. 122 ANNALES 10/'97 — a,IP MIHELIČ: CENE 08RTNIH STORITEV V MESTIH SIOVEN5KEGA PROSTORA PRED SREDO I -i STOLETJA (PRiMORJE - NOTRANJOSTI, It M 24 Some knowledge on craftsmen's wages before the mid /4"' century has been acquired from information about the craftsmen of Piran, supplemented by the data from other environments. The article classifies the craftsmen into groups dealing with food (millers, bakers, butchers, oilmen), footwear and clothes (shoemakers, tailors), metal, "masonry and timber (building, cooperage), and services (artists, doctors, teachers). The conclusion summarizes the findings and indicates the possibilities of a further research on this topic. A little later the sources for towns in the inner Slovenia become more accurate and we find quite a few records which are very rich in content: the Ptuj statute from 1376; maximizing prices for various services in 1460 in the Štajerska region; lax registers and account books from Maribor between 1452-1593; register of St. Columbus brotherhood in Ljubljana from 1469-1518; from 1520, tax registers were already kept in Ljubljana. Key words: trades, trade services, prices, Primorska region, Slovenia, Middle Ages ARHIVSKI VIRI PA (Piranski arhiv ), Listina, 1258, 25. maj, Piran. PA k Listina, 1288, 2. oktober, Piran. PA. Listina, 1305, 20, april, Piran. PA. Notarska knjiga (NK) 6. PA. Vicedominska knjiga (VK) 2, f. 229, 1329. PA, VK 2a. PA. VK 4. PA. VK 6. PA. VK 7. PA. VK.8. LITERATURA Bischof!» f, (1887): Das Pettauer Stadtrecht vom jähre 1376. Sitzungsberichte der kaiserlichen Akademie der ■Wissenschaften. Phil, histor. Klasse, 113/2. Wien. Blaznik, f. (1940): O cehih na Slovenskem. Pos. odtis iz Zbornika slovenskega obrta 1918-1928. Ljubljana. Blaznik, P, (1960): O obrti v Škofji Loki v srednjem veku. Loški razgledi, Škoti a Loka, 7, 80-87. Franceschi, C. de: Chartularium Piranense. Raccolta det documenti medievalt di Pirano I (1062-1300). AMSI, iarenzo, 36, 1924, ti (1301-1350). Ibid., Pola - Parenzo, "13, 1931-1932, 19-96. ibid., Pola - Parenzo, 44, 1932-/1933, 271-320. Ibid., Pola - Parenzo, 45, 1933-1934, 355-320. Ibid., Pola, 46, 1934, 107-192. Ibid,, Pola -Parenzo, 47, 1935-1937, 123-230. ibic!., Pola - Parenzo, ;;50, 1938-1940, 171-200. Crafenauer, B. (1973): Pitanje odnosa grada i sela u istorijs naroda Jugoslavije, jugoslovenskt istorijski časopis, Beograd, XII, 1-2, 5-22. Grafenauer, B. (1974): Vprašanje razmerja mesta in podeželja ("vasi") v zgodovini narodov Jugoslavije, Kronika, Ljubljana, 22, 145-155. Habcrieitner, O. (1962): Handwerk in Steiermark und Kärnten vom Mittelalter bis 1850. 1, Von der Auf-clingung bis zur Erlangung der Meisterwuerde. Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 20. Graz. Kärntens gewerbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart (1953). Klagenfurt. Ljubljanska obrt od srednjega veka do srede 18. stoletja (1972). Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega 3, Ljubljana. Margetič, L. (1993): Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668. Koper - Rovinj. Mihelič, D. (1995): Entlohnung der Handwerker in ausgewählten Städten des slowenischen Raumes bis 1340, IV. Nemetközi Kezmüvesipartörteneti Szitnpö-zium, Veszprem, 1994, 9.-71.11, Budapest - Veszprčm, 61-71. Mihelič, D. (1984): Najstarejša piranska notarska knjiga (1281-1287/89). SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 7. Ljubljana, Mihelič, D. (1985): Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. SAZU, Dela ¡/27. Ljubljana. Mihelič, D, (1981): O nagrajevanju defa in uslug v srednjeveškem Piranu. Acta historico-oeconomica lugo-slaviae, Zagreb, 8, 81-93. Mihelič, D. (1986): Piranska notarska knjiga (1284-1288). SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 9. Ljubljana. Mihelič, D. (1984): Prispevek k osvetlitvi zaslužkov in cen v srednjeveškem Piranu. ZČ, Ljubljana, 38, 291-296. Mlinarič, J. (1975-1991): Gradivo za zgodovino Maribora I-XVII. Maribor. Mohorič, i. (1957): Zgodovina obrti in industrije v Tržiču 1, Tržič. Mohorič, i. (1965): Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču 3. Tržič. 123 ANNALES 10/'9 7 D.irj.i MIMELJČ: CENE OBRTNIH STORITEV V MESTIH SLOVENSKEGA PROSTORA PRED SREDO 14. STOLETJA {PRIMORIE - NOTRANJOST), 1 I 7-1 24 Morteani, L. <1888-1889): Isola ed i suoi statuti. AMSI, Parenzo, 4, 1888, 347-421. !bid., Parenzo, 5, 1889, 155-193. Orožen, j. (1935): Propadle panoge celjskih obrti, Kronika slovenskih mest, Ljubljana, 2, 161-163. Orožen, J. {1935a): Zgodovina celjske obrti. Vodič po razstavi in mesto Celje z okoiico. Obrtna razstava v Celju 4.-18. avgusta 1935, Celje, 1935. Orožen, ). (1971): Zgodovina obrti v Cefju in severovzhodni Sloveniji. Celje. Orožen, )., Felicijan, J. (1952): Kratka gospodarska zgodovina Celja in okolice. Celje. Otorepec, B. (1957): Donesek h gospodarski zgodovini Kamnika do XVI. stoletja, Kamniški zbornik, Kamnik, 3, 43-61. Otorepec, B. (1956-1968): Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku l-XII. Ljubljana. Pahor, M., Šum rada, J. (1987): Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 10. Ljubljana. Popelka, F. (1950): Schriftdenkmaler cfes steirischen Ge-vverbes I. Graz. Szombathciy, M. de (1935): Statuti di Trieste del 1421. Archeografo Triestino 20 (3. vrsta). Trieste. Vilfan, S. (1954): Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero /t&,-19. stoletje/. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 8, 27-86. Vilfan, S. (1986): Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 40, 397-412. Vilfan, S. (1986): Tipologija srednjovjekovnih gradova Slovenije i etnička struktura njibovog stanovništva. Jugo-slovenski istorijski časopis, Beograd, XIV, 1-2, 19-27. Vilfan, S., Otorepec, B., Valenčič, V. (1966): Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja. SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 8. Ljubljana. Žontar, j. (1939): Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana, 99-112. 124 ANNALES 10/'9 7 Jjžvirno znanstveno delo UD K 656.1 (497.4/.5)"17" POGLAVITNE PROMETNE. POVEZAVE V AVSTRIJSKI ISTRI V 18. STOLETJU Eva HOLZ Zgodovinski institut Milka Kosa ZRC SAZU, Si-1000 Ljubljana, Novi trg 4 ZRS Koper, SI-6000 Koper, Garibalclijeva IS IZVLEČEK Članek govori o prometnicah in prometnih razmerah v avstrijskem delu Istre v 18. stoletju. Poštna cesta je ta del Istre le oplazila, s Kranjske pa so začeli graditi državno cesto do Pazina. Za gospodarski dvig in odpravo revščine in lakote je bila pomembna državna cesta, prav tako pa tudi stranske ceste, ki so se nanjo navezovale. Ključne besede: ceste, prometne povezave, avstrijska Istra . Članek govori o prometnih razmerah v avstrijskem delu Istre v obdobju od sredine 18. stoletja do Ilirskih provinc. Pisan je na osnovi arhivskega gradiva. : Z.a življenje in razvoj nekega ozemlja je pomembna mjegova prometna povezanost tako v okviru lastnih meja kot tudi s tujino. Avstrijski del Istre je bil v 17, stoletju deležen enakih prometnih ugodnosti in težav kot ostala Kranjska, v 18. stoletju pa so se razmere spremenile. Gospodarske in prometne razmere v avstrijskem delu Istre je opisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske že slavni janež Vajkard Valvasor. Avstrijski del Istre je predstavil ,:kot peti del Kranjske. O deželi, njenem gospodarstvu in .'prebivalstvu je napisal veliko lepega in zanimivega. Seveda je omenil tudi to, da je pokrajina zaradi vojne opustošena. Prav tako tudi ni pozabi! omeniti nevarne beneške soseščine in bližine Turčije. Kljub temu pa je z velikim veseljem in simpatijo govoril o Istri, ki se mu je zdela skoraj pravljična dežela. T Po njegovem opisu je bila avstrijska Istra v 1 7, stoletju dokaj zelena in dobro obdelana pokrajina. Prebivalci so se ukvarjali s poljedeljstvom, predvsem pa z vinogradništvom in gojenjem oljk. Veliko je bilo kostanja, že tedaj so bili znani lovranski maroni. Valvasor govori o kostanjevih gozdovih in o velikih površinah, ki jih je zaraščalo leščevje. Tako kostanj kot lešnike so na veliko izvažali. Prav tako so izvažali tudi vino in olivno olje. Žitaric so pridelali le toliko, da so imeli dovolj zase, če je bila nekoliko hujša suša, pa še tega ni bilo. Ponekod so v pazinski grofiji pridelali tudi nekaj sena, tako cla so lahko gojili tudi živino, predvsem drobnico. Na nekaterih področjih je uspevalo sadno drevje, sočtvje in različna zelišča, predvsem rožmarin in lovor. Prebivalci avstrijskega dela Istre so se ukvarjali tudi z obrtjo, izdelovali so različne lesene pripomočke za ladje ter s tem dobro zaslužili. Prebivalci Lovrana so na veliko prodajali platno. I stran i iz obmorskih krajev so bili znani kot dobri mornarji. Seveda omenja kronist tudi slabe strani, to je predvsem pomanjkanje vode. iz Valvasorjevega opisa si lahko predstavljamo, da življenje v avstrijskem delu Istre ni bilo nič slabše od življenja na Kranjskem. Ker so (strani s svojimi pridelki in izdelki tudi trgovali, so morali imeti povezavo z drugimi pokrajinami. V svojem pripovedovanju Valvasor nikjer ne govori o tem, da bi bile v Istri kakšne posebne prometne težave, ki jih ne bi poznali tudi na Kranjskem. V avstrijskem delu Istre so bile v 17. stoletju deželne poti ter poti nižje kategorije in steze. Večinoma so bile primerne za pešačenje, po nekaterih se je dalo tudi jezditi. Ko govori o gradu Kozljak, pravi, da je pot na grad taka, da je primernejša za koze kot za ljudi. Res pa je, da Valvasor govori o tem, da po istrskih poteh ni 125 ANNALES 10/'97 Eva HOI.Z: POGLAVITNE PROMETNE POVEZAVE V AVSTRIJSKI ISTRI VIS. STOLETJU, 125-138 priporočljivo jezditi s tako imenovanimi nemškimi konji. Ti konji so bili za te poti preveliki, prenerodni in tudi prehitro so se utrudili. Za ježo v Istri so bili primerni kraški konji in konji, ki so jih vzredili na Hrvaškem, v Dalmaciji in Turčiji. To so bili vzdržljivi konji, ki so bili vajeni strmih skalnatih in kamnitih poti. Valvasor pravi, da so po njih stopali lako čilo, kot bi peketaii po ravnem polju. Nič pa ne govori o tem, da bi po teh poteh vozili s še tako preprostimi vozovi, tudi volovske vprege ne omenja. V 17. stoletju avstrijski del Istre še ni ime! poštne postaje. Z Reke je enkrat na teden potoval navaden poštni sel v Ljubljano in nazaj. Pot je bila nevarna, saj so leta 1644 cestni razbojniki pri Klani poštnega sla ubili {Valvasor, 1689, II. Buch, 285-296, XI. Buch, 18-660). V 18. stoletju so se razmere precej spremenile. Prometna povezanost, ki jo je poznal Valvasor in se mu ni zdela pomanjkljiva, ni bila več primerna, V Pazinski grofiji je bil v 18. stoletju promet deloma navezan na obalna mesta, ki so bila pod nadzorstvom Beneške republike, deloma pa tudi na Trst. Na drugi strani pa je bila potrebna dobra povezava proti Kranjski, saj je Pazinska grofija v tem času sodila v okvir postojnske kresije. Povezave s tem delom pa so bile dokaj težavne in so se začele razvijati šele v drugi polovici 18. stoletja. V drugi polovici 18. stoletja je poštna cesta avstrijski del Istre ie oplazila. Tekla je po tedanji postojnski kresiji, šla mimo Lipe, skozi vas Škalnico, do vasi Sv. Mafija, kjer je bila mitnica, in nato naprej proti Reki, Ta cesta je bila dobra v vseh letnih časih. Imela je trdno podlago, široka pa je bila od 8 do 10 korakov (pribl. 7 m). Po njej so lahko vozili tudi težki tovorni vozovi. Ker je imela solidno podlago, je bilo mogoče po njej voziti tudi v slabem vremenu {Josephinische Landesaufnahme, 1 763-1787). Druga pomembna povezava je bila povezava Trst - Reka. Že ob koncu 18. stoletja je po tej cesti enkrat na teden potekal tudi poštni promet, ki je povezoval kraje Trst - Materijo - Podgrad - Lipo - Reko. Na tej poti so potniki in prevozniki dobili hrano in prenočišče, nanje pa so prežali tudi cestni razbojniki (¡uriševič, 1967, 53-56). Osrednje istrsko mesto Pazin je bilo z okolico povezano večinoma s pešpotmi. Čez potok Novaščico je bil zgrajen 30 korakov dolg most. Po nekaterih poteh v okolici Pazina se je dalo tudi jezditi. Le pot proti Beramu je bila prevozna z lahkimi vozovi. Vsakdanje prometne in trgovske težave v avstrijskem delu Istre so pokazale, kako zelo je potrebna dobra cestna povezava s Kranjsko. Trgovanje med obema deloma je bilo kar razvito, vendar pa so nastajale tudi različne težave. Ena od takih težav je bil tudi spor zaradi mitnice v vasi Sv. Matija. Ta mitnica je bila na kastavski cesti, v zakupu so jo imele kastavske občine. Spor je nastal v času, ko je gubemtj v Gradcu prepovedal prodajo fesa in oglja v pristanišče na Reki. Dovoljenje za zakup mitnice pri Sv. Matiji je dal kresijski glavar v Postojni. Zakup je bil sklenjen leta 1782, pogodba pa je bila veljavna tri leta. Zakupnina je bila 2115 gld na leto. Leta 1783 je mitnica prinesla 2259 gld in 22 1/2 kr dohodka. Ko so odšteli stroške poslovanja, kamor je sodilo plačilo hlapca, ki je dvigoval zapornico in skrbel za potrebno luč ter je za to dobil 130 gld na leto, in ko so poravnali zakupnino, je ostalo Še 14 gld in 22 1/2 kr. Iz tega denarja pa je bilo treba plačati še blagajnika. Tudi naslednje leto ni bilo dosti bolje. Da so lahko plačali dogovorjeno zakupnino, je morala občina dodati iz svojega 121 gld in 36 kr, denarja za izplačilo blagajnika pa ni bilo. Ta primanjkljaj je nastal zato, ker je leta 1783 gubernij v Gradcu prepovedal izvoz lesa in oglja. Občina je prosila, da bi jo oprostili plačevanja zakupnine za mitnico. Prepričana je bila, da ji je prepoved prodaje lesa in oglja na Reko prinesla škodo 135 gld in 59 1/2 kr. Na splošne pritožbe pa ustrezne oblasti sploh niso odgovorile. Zato je občina sestavila podroben obračun svojih dolžnosti in prikazala splošne stroške v letu 1784: zakupnina, ki jo je bito treba plačati državni blagajni ., 2115 gkl plačilo hlapca pri zapornici in svečava........................ 130 gld plačilo blagajnika........................................................ 120 gld skupaj......................................................................... 2365 gld Z mitnino so dobiti 2123 gld in 23 kr, tako da je občina iz svojega morala dodati še 214 gld in 37 kr. Ker v Gradcu niso dosegli pozitivnega odziva, so se pritoževali naprej. Postojnski kresiji so poslati obračun mitnice pri Sv. Mafiji za kritičnih sedem mesecev. V teh mesecih je bil dohodek manjši za 153 gld in 30 1/2 kr. Detajlno pritožbo kastavskega sodnika Johanna Vargli-ana je guberniju v Gradcu posredovala postojnska kre-sija. Pripomnila je, da se ji zdi poštena. Davčni urad in knjigovodstvo gubernija sta jo morala upoštevati in nanjo odgovoriti. Ugotovila sta, da se iz obračuna jasno vidi polletni upad dohodka, ki ga ni zakrivil zakupnik, mitnice s slabim delom ali goljufijo. Zato bi bilo krivično, če mu izgube 135 gld in 59 1/2 kr ne bi poravnali. Ko je kastavska občina dosegla to razsodbo, se je v-naslednjem letu odrekla obnovitvi zakupne pogodbe za mitnico Sv, Matija (A.S. - GUB. ARH. 1784-1786, V 16-17, zavoj 9). V času, ko so cesarski kartografi popisovali istrske ceste, so z gradnjo državne ceste od postojnske kresije proti Pazinu že začeli. Popisovalci omenjajo, da je cesta mimo Vranje proti Pazinu že zgrajena. Dela na državni istrski cesti so v resnici potekala zelo počasi. Denarne zahteve so bile vse večje. Leta 1787 so začeli z večjo cestno gradnjo tudi na Dolenjskem. Ker je šel denar iz istega žaklja, je postojnska kresija poleti leta 1787; spraševala, ali bo istrski komisariat z na višji m dovolje-: njem nadaljeval gradnjo ceste proti Pazinu in kako se bodo odločili o samem Pazinu, kjer so se morali dogovoriti o mostu. Da bo pazinski most zgrajen tako, kot se spodobi, sta se morala sporazumeti gradbeni direktor 126 ANNALES 10/'97 Eva HOLZ: POGLAVITNE PROMETNE POVEZAVE V AVSTRIJSKI ISTRI V 18. STOLETJU. I 25-138 { / • '/ } >1, ïfSfi >fs':;i J . M "i ■ - -i - * w. .4■- f r- ......^r, ;, ^ J •; 'j/1'. . Najpogostejše prevozno sredstvo v avstrijskem delu Istre je bila volovska vprega (Die Monarchie, 1891). The yoke of oxen was the most frequent means of transport in the Austrian part of I stria. Lieber in mojster Petruzi. Ker garancije za nakazani denar niso bile dovolj trdne, je moral nadzornik Nutzl ostati v Pazinu, Septembra je his dokončan zgornji del tnoshj, glede spodnjega dela pa se je cestna direkcija nameravala držati sporazuma z mojstrom Petruzijem tako glede izdelave kot tudi glede varščine. Po sklepu cestne direkcije se mojstra ni smelo izplačati, dokler most ne bo dokončan tako, kot je bilo predpisano. Ostalo gradnjo istrske ceste pa naj bi ustavili. Kar je bilo narejenega, so konserviraii. Septembra je komisariat sprejel oznanilo cestne direkcije, ki je govorilo o tem, da bodo les, orodje in material ob zapiranju cestnih del spravili v privatne hiše. Asistent Rodishaim je moral pregledati ves material in podpisati zapisnik. Kresijski urad v Postojni je sklenil, da bodo, ko bodo cestna dela ustavsli, cestno osebje poslali domov. Cestnega direktorja Ueberja je zanimalo, kdo bo plačal cestnega asistenta Rodishaima, ko bodo dela na cesti ustavljena. Odgovor je bil, da o njegovi plači ne more odločati komisariat, kajti glede na ukaze o varčevanju je visoka ■gubernijska oblast sklenila, da mu pripada plača 30 gld na mesec. Od tega mu pripada 25 gld glede na naslov, 5 gld pa je dodatek zaradi del in stroškov, ki jih je imel ob zapiranju cestnih del. Koliko je stalo zapiranje cestnih del in kakšno delo je bilo treba pri tem opraviti, ■razberemo iz odlomka iz službenega dnevnika josipa Dreniga, aktuarja pri cestnem komisariatu v Pazinu: "26. september: Popoldne odpotoval in prišel v Boljun proti večeru. Za konja in krmo plača! 1 gld in 42 kr. Za mojo hrano in hrano za vodnika, kateremu pripada konj, s prenočevanjem, plačal 1 gld in 10 kr. 27, september: Zgodaj zjutraj iz Boljuna. Opoldne prišel v Veprinac. Vse popoldne spravljal v red cestno orodje. Hrana in krma za konja 2 gld in 9 kr. Tam prespal, plačal hrano svojo in hrano za vodnika 1 gld 8 kr. 28. september: Iz Veprinca oclšef zgodaj in opoldne prišel v Nese-kel{?>. Tu porabil za ureditev inštrumentov 2 1/2 ure. Med tem poslal konja in vodnika v Vranjo. Tam plačal za konja in krmo ter za kosilo zame in za vodnika 2 gld in 17 kr. Istega dne iz Vranje naprej naravnost v Pazin. Popoldne sem bil tam, plačal konja in vodnika 2 gld in 20 kr. Vsi stroški: 10 gld in 42 kr." Shranjevanje orodja in materiala na dveh mestih, v Vranji in Veprincu, je stalo 27 gld. V Veprincu so orodje spravili pri gospodu župniku in za to plačali 12 gld na leto, v Vranji pa so orodje shranili pri županu Jožefu Belašiču za 15 gld na leto. Drenigu so tudi povrnili stroške, ki jih je navedel. Plačilo obojega je odobri! graski gubernij, Prisotnost kontrolorja Niitzla v Pazinu se je zdela 127 ANNALB 10/'9 7 Eva HOLZ: POGLAVITNE PROMETNE POVEZAVE V AVSTRIJSKI ISTRI V 18. STOLETJU, 125-1.58 postojnski kresi j i popolnoma nepotrebna, kajti asistentu Rodishaimu bi lahko zaupali tako nadzor nad delom na mostu kot tudi denar. Razen tega je hiia postojnska kre-sija mnenja, da bo v Istri znova izbruhnila lakota, kajti s prenehanjem teh del bo istrski kmet izgubil edini zaslužek, Kresija je bila mnenja, da bi bilo primerno predlagati guberniju v Gradcu, naj še enkrat premisli ter tako kot leta 1785 dovoli nadaljevati z deli. Tako bi vsaj deloma ublažili revščino v Istri, ljudem pa bi ohranili občutek, da se lahko sami preživljajo. V tem negotovem času se je med postojnsko kresijo in graškim gubernijem začel še spor o tem, kdo bo napredoval v kresijskega tajnika za cestne zadeve. Postojnska kresija je imela lastnega kandidata in je zelo grdo napadala gubernijskega kandidata johanna Antona von Nutzla. O njem so dejali, da ima sicer precej izkušenj pri cestni gradnji, ki si jih je večinoma pridobil z dolgoletno prakso, ni pa sposoben za tajnika. Novosti, ki jih mora obvladati tajnik, se po njihovem mnenju starejši človek ne nauči več. Kljub tem ugovorom je graški gubernij ostal pri svoji odločitvi in von Ni.itz.1 je postal kresijski tajnik za cestne zadeve. Dodelili so mu nadzorstvo nad gradnjo istrske ceste, Njegova letna plača je bilo 400 gld na leto, na dan pa je imel še 45 krajcarjev dodatka za vzdrževanje konja. Vse to je bilo treba plačati iz istrskega cestnega fonda. Decembra 1787 so dela na istrski cesti ustavili. Aprila 1788 je inženir Lieber podal svoje mnenje o razmerah na deiovišču med Veprincem in Učko. V svojem poročilu je povedal, da so 27. marca 1788 začeli z deli na cesti med Veprincem in Učko. Na delo so poklicali prebivalce Kastva. Aprila jih je na tem odseku delalo še 85. Datum pogodbe je bil uradno potrjen 12, marca, v Kastvu so pogodbo dobili 25. marca, v Pazim» pa 29. marca, Kaslav je pogodbo takoj poslal občini Moščenice. Želeli so sto delavcev. Ker je pri občini obveljalo prepričanje, da je tako delo namenjeno revežem, in ker občina ni hotela odžirali dela Isiranom, je delavce poslala šele čez dva tedna. Vzroki za ugovore s pazinske strani so bili: trmoglavost pazinskega predstojnika in dvom, ali bodo ljudje, kljub revščini, na delo sploh prišli. Pazinski predstojnik si je namreč vtepel v glavo, da je treba delati cesto pri Pazinu. jasno je bilo, da bi Istrani raje šli na delo, ki bi bito v bližini. To so bili prebivalci krajev Pazin, Beram, Grdoselo, Kaščerga, Zamašk, Žminj, Tinjan, Trviž, Pičen, Novaki, Borut. Bliže Učki in Veprincu pa so občine: Boijun, Vranja, Brest, Velika in Mala Učka, Reržec in Lovran. Zaradi oddaljenosti pa bi bilo treba podiožnike gospostev Lupoglav in Belaj vprašati, kje bi raje gradili. Vseh 13 občin, ki so spadale pod Belaj, in te iz Lupoglava so ležale ob vznožju Učke, zato je jasno, da si bodo za svoje delovišče izbrale Učko in ne Pazin. Lieber v svojem dopisu ni želel begati ostalih istrskih gospostev, vendar se mu je zdelo čudno, da kljub toliko poudarjeni revščini med svojimi podtožnlki ne najdejo delavcev. Čeprav je erar odločil, kje bo tekla cesta, pa le ni odločal o vsem. Zato bi se lahko tudi gospostvo Lupoglav odločilo in gradilo svojo cesto, kot eno od cest, ki jih gradijo proti Pazinu. Ob tem je bil inženir Lieber mnenja, da je jasno, da bo cestna gradnja zašla v krizo, če lahko vsi odločajo o vsem. Hrana je bila povsod v avstrijskem deiu Istre zelo draga. Da jim ne bi bilo treba dati vse dnine zanjo, so jo delavci nosili s seboj. Inženir Lieber je skušat prepričati erar, naj bi delavci dobili 7 krajcarjev na dan in hrano. Ob tem predlogu pa je y poročilu dodal, da iz izkušnje ve, da so reveži iz Furla-nije odšli leta 1780 na dnino na Štajersko, Zato se mu je zdelo čudno, da bi Istrani ne zmogli razdalje do Pazina, Spraševal se je, ali je tako pouclarjana revščina le slepilo, ali je istrska trma tako zelo huda, ali pa je prebivalstvo zajela že popolna ravnoclušnost. Mnenja je bil, da se revščini ne bo dalo izogniti, dokler bo do Pazina vodila le pešpot. Strinjal pa se je, da je plačilo tako nizko, da je žaljivo za vsakogar. Da bi to nekoliko omilili, so s seznam a delavcev odstranili bogatejše in dali revnejšim možnost večjega zaslužka. O delu na cesti in njegovem plačevanju je bi! mnenja, da so delavci in nadzorniki med seboj povezan mehanizem, zadnji na plačilni tisti mora prejeti 20. del plačila, ki ga prejema prvi. Le kaznjenci delajo samo za hrano. Če se te razdelitve ne bodo držali, bo propadel načrt de! na istrski cesti, izgovori o revščini v Istri pri tem ne morejo nič pomagati. Zaradi vseh teh prerekanj so izgubili že precej dragocenega časa, Pazinska administracija se je odločila, da bo 1,517 km (800 sežnjev) dolgo cesto na Učko prepustila v delo Istranom, prav tako tudi dele ceste proti Pazinu. Kamenje naj bi pripravljati na akord. Rezultati naj bi pokazali, če so bile te odločitve pravilne. Poteg tega je Lieber še zagotovil, cla ni trmoglavost cestne direkcije tista, ki je zahtevala, da je gradbišče v Veprincu, pač pa da je tako odločil vladar. Cestna direkcija tudi ni kriva za izgubo časa. Postojnska kresija je odgovorila še v aprilu. Najprej je potrdila mnenje, da je treba nadaljevati z gradnjo ceste proti Pazinu. Ostale pripombe so se ji zdele neprimerne. Na vprašanje, kako bo z združitvijo istrske in reške ceste, so odgovorili, da se kresija v to ne bo vmešavala, ker je bilo 1. julija 1786 sklenjeno, da ta združitev ne sodi v resor istrske cestne, gradnje. Zadnja točka kresijskega odgovora pa se je lotila vprašanja, zakaj je bila cestna direkcija v Istri do zadnjega nedejavna. Kresija je odgovorila, da je ob vprašanju cestne gradnje v Istri vedno na prvem mestu socialna problematika. Tako so vedno znova pridobivali dovoljenje za gradnjo, vendar pa je to pomenilo le omejitev lakote, ne pa njene odprave. Odnos, med kresijo in cestno direkcijo se je ob tem vprašanju zaostril. Tako je kresija cestni direkciji takoj poočitala, da so pri cestni gradnji zaposlili poleg 200 stradajočih istranov še: 100 prebivalcev Kastva, ki jim ne gre tako zelo slabo. Kresija si je zelo želela, da bi inženir Lieber vsa ta 128 ANNALES 10/97 Eva HOi.Z: POGLAVITNE PROMETNE POVEZAVE v AVSTRijSKI ISTRI V 18. STOLETJU, 125-1M nasprotja odpravil (A.S, - GUB.ARH. 1787-1794, fasc:. - 1787-1791). Aprila 1788 je na postojnsko kresijo pripotoval dopis i Reke, ki je tudi govoril o vzrokih za revščino v ¡stri: "Visokemu kresijskemu uradu. Sporočilu, ki ga je poslala Centralna direkcija, dodajamo še svoje mnenje. Kot je razvidno iz opazk, so ta dopolnila in sporočila del službene dolžnosti in ne skrivajo nikakršnih stranskih misli. Zato predvidevamo, da jih ho visoki kresijski urad blagovoljno sprejel, čeprav govorijo o stvareh, o katerih je komisarja! pred kratkim razpravljal. Ta tako pogosto citirana revščina (lakota) v Istri in gradnja državne ceste sta zelo tesno povezani in graditelji ceste ju ves čas omenjajo, To je resničnost, ki je ni mogoče prezreti, zato ne moremo govoriti o enem vprašanju, ne da bi omenili tudi drugega, Predno pa se posvetimo sredstvom, ki naj bi odpravila to revščino, je treba spregovoriti o vzrokih, ki so jo povzročili, 1. Prvi in osnovni vzrok revščine v Istri je nesporno njena geografska lega. Ob zadnji davčni regulacij; je avstrijski del Istre obsegal 47,23S kvadratnih oralov, 1037 5/6 kvadratne kiaftre (1 oral = 0,575 ha, 1 kvadratni seženj = 3,597 m2). Na tem prostoru živi 31.490 prebivalcev. Pridelujejo vino, sadje, nekaj žita, gojijo nekaj živine, zlasti drobnico, in imajo tudi nekaj lesa. Imajo majhen del morske obale in prav tako malo poti. Vendar pa je ta del Istre lahko še srečen. Preostali del avstrijske Istre loči od Kranjske venec hribovja, na drugi strani pa ga omejuje beneška meja. Avstrijski istran je :tako popolnoma odrezan od monarhije. Svojih produktov ne more prodajati, prav tako ni razvila obrt, ne more se razviti industrija. Izobrazba je zelo pomanjkljiva ali pa je skoraj ni. 2. Avstrijskega fstrana obdaja zlobna beneška soseščina, To je nacija, ki nima nikakršnih navad (običajev), nobenega znanja, nobene industrije in tudi nobene prihodnosti. 3. Osnovni vzrok revščine v Istri sta lenoba in neznanje prebivalstva. Na drugi strani pa izmed teh ljudi izvira precej duhovnikov in svetnih uradnikov. ■I. Na gospodarskem področju se večno ponavljajo naslednje napake: aj Glavni istrski pridelek je vino. To je edini pridelek, s katerim bi lahko aktivno trgovali. Vendar pa tako podložniki kot tudi veliko uradnikov in zemljiških posestnikov ne zna ali pa noče znati kletanti. Znanje kletarjenja je osnova za dobro vino. Ker tega ne obvladajo, je tudi prodaja vina nemogoča. Vino ne zdrži do druge jeseni, istrska lenoba in lakota se utopita v njem, Najkasneje v avgustu ¡strani že popijejo vse vino. bi ¡strani pridelajo tudi lepo sadje, vendar ga ne znajo mediti ter z njim trgovati. Rabijo ga za živinsko krmo. c) V Istri rastejo tudi oljke. Ker pa nimajo oljčnih mlinov in se ne spoznajo na pridobivanje olja, ni tudi tu nobenih koristi. d) V Istri skoraj ni poljskih in stranskih poti.. e) V Istri skoraj ni obrti. f) Ker je razmeroma malo živine, tudi ne gnojijo- Ni krme in nI hlevske živinoreje. Primanjkuje jim tudi krmilnih rastlin (detelje, krompirja, stročnic). Iz vsega navedenega je razvidno, da je kmetijstvo popolnoma zanič. Poznavanje vzrokov lakote in revščine nas privede do rešitve problema. Istrska državna cesta je prav gotovo prvo sredstvo za rešitev ter» težav. Istra se bo povezala z drugimi kraji, razvili se bosta trgovina in obrt. Tako bo premagana osnova za istrsko apatijo. Obenem pa nam postaja tudi jasno, da je vse, kar je naslonjeno na državno pomoč, skoraj zagotovo izgubljeno. Pomen ima le tista vsota denarja, ki je namenjena za gradnjo ceste. Prispevki za podiožnike, uradnike pa tudi za zemljiške gospode še podpirajo njihovo lenobo In neznanje. Redno so prejemali državne predujme, vendar pa le s pomočjo načrta še noben ¡stran ni prišel na deio na cesti. Istran je dovoij len, da ima deto za večje zlo kot pa smrt. Odstranitev slabega beneškega soseda lahko zagotovi le najvišja oblast. Za to bi bila potrebna arondacija celotnega polotoka, Od uvedne konskribcijskega in mitniškega sistema pa bi imela koristi Istra, prav tako pa tudi nemške in madžarske province. Postavitev glavne šole v Pazinu, ki je določena ocl Visoke dežele z odlokom 12. prejšnjega meseca, je prav gotovo najvažnejše sredstvo za vzgojo naroda. Šolanje mora biti povezano tudi s poučevanjem vinogradništva, vinarstva in poljedeljstva. Ob tem je ponovno treba podčrtati izkušnje, da bo potreben nekajleten premor, v katerem bodo šolani: vsa zemljiška gospostva, gospodarski uradniki iz deželnega gospostva in političnih oblasti ter komisarji in okrožne oblasti. Kajti nemogoče je izkoreniniti neumnost ljudstva in njegove vraže, če so tudi uradniki in zemljiški gospodje prav tako vraževerni. Pomanjkljivosti deželnega gospodarstva, ki so naštete v četrti točki, bi lahko v neki prebujeni provinci odpravili s premijami, ki bi spodbudile boljše gospodarjenje. V barbarski Istri pa morajo to opraviti šole, uradniki in zemljiški lastniki. Komisariat je po vseh opazovanjih, ki kažejo osnovne vzroke za lakoto in stisko v Istri, skleni!: 1. Da na vlogo cestne direkcije in na vlogo kresi jskega komisariata odgovori z okrožnico in tako obvesti vse dominije o starem načinu cestne tlake, ki se bo začela v maju. K temu ga spodbujajo naslednji vzroki, ki jim ni mogoče ugovarjati: a) Le tako bo po najvišji volji Visokega magistrata mogoče delovati. Ker bogati ne gredo na tlako, ostane revnemu nekaj več kot ie dogovorjena dnina. Tako sta oba na dobičku, h) Če se (strani kljub tolikanj poudarjeni stiski ne bodo pojavili na delu, kot se je to zgodilo v času med 26. marcem in 15. aprilom, 129 ANNALES 10/'97 Eva HOLZ: POGLAVITNE PROMiTNE POVfZAVf V AVSTRIJSKI ISTRI V 18. STOL£T|U. 125-1 iS Manjši voz na štiri kolesa, kije bii primeren za istrske poti (Die Monarchic, 1891), A small four-wheel eart suitable for istrian cart-tracks. c) bo osebje cestne direkcije po nepotrebnem in zaman plačevano od države. d} Ali misli komisariat odgovarjati za svojo dolžnost in si bo zato izprosil še eno priložnost? 2. Radi bi dobili odgovor na to, kje bo tekla cesta. Na to vprašanje lahko odgovorimo z drugimi vprašanji: kako bo cesta v splošnem speljana? Kako doseči, cfa bo vsaj del Istre deležen ugodnosti, ki jih prinaša državna komercialna cesta? Med seboj bo treba povezati že zgrajene ceste odseke. Neumen je tudi način dela, ki ga zagovarja pazinsko gospostvo, namreč, da delajo hkrati na štirih deioviščih. Prav tako pa je neprimerno tudi to, da bi dninarje plačevala gosposka, kajti: a) zaradi štirih hkratnih gradbišč bo cestna gradnja počasnejša in Istrani bodo tako kasneje prišli do dobre komercialne ceste; b) ubožne silijo na delo na gradbišča, ki so oddaljena tudi po 8 do 10 ur hoje; pri pazircskem gospostvu smo izvedeli, da so pošiljali poclložnike graditi utrdbe v Trst; če je šel podložni k na delo, ki je bilo oddaljeno 15 ur hoje, bo prišel tudi na delo na Učko; temelj pazinslcega predloga sta neznanje in nečimrnost, kajti prave osnove za svoje odločitve nimajo; c} ta predlog bo podprl istrsko lenobo in dokazoval Istranom, da je zemljiško gospostvo prav tako leno in neumno kot njegovi podložniki; di uradnikom gospostva nikakor ne smejo prepustiti nadzora nad cestno direkcijo in njeno blagajno; e) ker manjka popolna ponudba, cesta do Pazina ne bo tako kmalu zgrajena; f) pazinska oblast nima nad svojimi podložniki nobene pravne moči, zato je nepomembna ponudba, da bi pazinsko gospostvo samo gradilo cesto s svojimi podložniki ali pa da hoče biti pazinski uradnik cesarsko-kraljevi uradnik; eno in drugo je popolnoma neumno. 3, Edino sredstvo za izboljšanje standarda istrskega prebivalstva je napredovanje cestne gradnje. Da bi ublažili pogoste lakote, so sklenili pogodbo o zaposlitvi 800 istrskih delavcev. Z njimi bodo delali do zaključka del, ne da bi jim država dajala predujme. Tako bosta Visoka vlada in Njegovo veličanstvo obveščena o tem, da je dobrobit Istranov odvisna predvsem od izgradnje te ceste, izdatki zanjo pa se bodo kmalu obrestovali. Državna podpora pa pomeni le podpiranje lahkomiselnosti in lenobe prebivalstva. Cesar in vlada se bosta prav gotovo znala prav odločiti in podpreti to ponudbo. 4. Če pridobijo za delo 300 do 500 delavcev, je treba vedeti, kje bodo ti najprej delali, jasen odgovor je, 130 ANNALES 10/'97 Eva HOIZ: POGLAVITNE PROMETNE POVEZAVE V AVSTRIJSKI ISTRI V 18. STOLETJU, 125-1.3» cla lam, kjer bo cestna gradnja najbolje speljana. Tako bo vsaj del Istre deležen ugodnosti, ki jih prinaša komercialna cesta. Zato je treba takoj, ko bo končana cesta od Boljuna do Kastva, uresničiti povezavo te ceste s Kranjsko. To bi moralo biti pri Lipi, kajti le tako bo večji del Istre deležen ugodnosti, ki jih nudi komercialna cesta. Visokemu kresijskemu uradu se uradno sporoči, da je reški kresijski urad glede te povezave istrske in reške ceste poslal noto, ki naj jo sprejme tudi visoki gubernij. Ta pa je odgovoril, da je treba počakati na višji ukaz. Ta nota je bila priložena sporočilu z opombo, da mora cestna direkcija upoštevali navedene koristi. Reška cesta bo povezana in (strani bodo imeli dvojno prednost in več prehodov. O predlogu cestne komisije, da naj bi smer od Boljuna do Lupogiava naredili pred smerjo od Boljuna proti Pazinu, morajo ■povedati svoje mnenje še dominiji. Pomembno je, po kateri smeri bi izvoz istrske hrane največ pridobil. Ko bo to znano, bo tudi odločeno, katero smer bodo najprej gradili. 5. Komisariat se ne strinja s predlogom, da bi pri i-Pazintt lomili kamenje. To ni potrebno in je tudi proti službeni pragmatiki. 6. Ukinejo naj se vsi predujmi. Gospostvom in zemljiškim posestnikom pa je treba predočiti njihovo zanemarjenost in lahkomiselnost. Treba jih je prisiliti, da bodo izboljšali razmere, ki so naštete v četrti točki. Vse stranske ceste morajo biti prevozne in treba jih je tudi vzdrževati. Gospostva in zemljiški posestniki morajo ■tudi bolje skrbeti za svoje podložnike, saj je eden od ■vzrokov revščine in lakote tudi njihova lahkomiselnost in ienoba. 7. V Istro je treba takoj uvesti predilnice in obrtne delavnice, Sedaj ni ne enega ne drugega, čeprav se ¡strani brez tega ne morejo obdržati. V času, ko bodo končane te zgradbe, bo končana tudi državna cesta. :lstra bo povezana z ostalimi deželami avstrijskega cesarstva in bo tako imela večje možnosti za razvoj. Nekateri od teh predlogov bodo učinkovali takoj, ,drugi nekoliko kasneje, pri tem slabem stanju pa sredstva ne morejo biti drugače razporejena. Uporabljati je itreba obojna, sicer se bo država naprezala brez potrebe, izdajala bo sredstva, podložnik pa bo še vedno prepuščen tuji pomoči, Obenem pa se bo tako še vedno ■podpirala premalo uvidevna zemljiška gosposka. Reka, 24. aprila 1788" (A.S. - GUB.ARH. 1787-1794, fasc. 258 - 1787-1790). Ob novici, da se bodo dela na istrski cesti obnovila, se je oglasil tudi pazinski prokurator josei Kaligarič s prošnjo za pomoč. Po njegovem mnenju problema ni mogoče rešiti z najetimi delavci, ki bi bili plačani po 9 krajcarjev na dan. Svoje mnenje je utemeljeval s tem, da je gradbišče na Učki zelo oddaljeno, da je hrana draga, tako da ljudje s tem denarjem komaj krijejo lastne stroške in jim ne ostane nič za družino. Po njegovem tudi kasneje, ko bo cesta zgrajena, ne bo nič bolje. De- želi bi pomagali tako, da bi na delo poklicali podložnike. Bil je tudi mnenja, cla bodo mitnice ob istrski cesti še bolj osiromašile domače prebivalstvo, ki ima vse revnejšo zemljo in že kupuje hrano drugje. Zahteval je, da naj se prebivalstvu omogoči, da brez težav kupuje hrano v beneški ¡stri. Prav tako naj bi prebivalci imeli tudi možnost, da bi za letnih 600 florintov kupovali beneško sol. Menil je, cla bodo dajatve, ki jih je bilo prebivalstvo dolžno gosposki, še povečale njegovo revščino. Na to mnenje je odgovorila oblast na Dunaju in prokuratorja opozorila, cla je pri odločitvah treba osvetliti vse okoliščine, ne pa samo odklanjati nekaterih. Maja leta 1788 so dela obnovili, saj je dvorni dekret odobril 6000 gld za nadaljevanje del. Najpomembnejše vprašanje je bila povezava med istrsko in reško cesto. O tej povezavi so govorili sicer že leta 1785, podrobneje pa leta 1786. Pomena le povezave sta se clobro zavedala tako graški kot tudi reški gubernij. Leta 1788 so končno sklenili, cla je to povezavo treba ohraniti, idejne načrte sta pripravila dva inženirja. Za kranjsko stran inženir Lieber, za reško pa inženir Gnamb. Kompetenta komisija, ki so jo sestavljali okrožni komisar baron Bentl, inženir Lieber, tajnik Vuchler, predstavnik vlade grof Barkoizy, inženir Gnamb, si je ogledala predvideno traso in tudi okolico. Po ogledu terena je bil sprejet Lieberjev predlog, da naj bo križišče v Kastvu. Taka povezava med istrsko in reško cesto je pomenila večje gradbene stroške, ker se bo podaljšala cesta proti Lipi. Ugodnost ie bila v tem, da je cesta takoj za Reko pridobila na višini, pomembno pa je tudi to, da bo cesta potekala skozi več večjih krajev. Ozirati so se morali tudi na želje kavalirja Thieryja, ki je za reško cesto prispeval 2000 gld, Kastav je v tem času že imel povezavo z Voloskim. Obnovile so se tudi razprave o tem, ali naj cesto gradijo s tlako ali z najeto delovno silo. Za vse te načeine prepire so zapravili precej dragocenega časa, ki ga je bilo (potem na trasi nemogoče nadomestiti. Lieberjeva poročila o delu so postala zelo podrobna in opremljena s skicami težavnega terena in zahtevnejših odsekov gradnje. Ko je oktobra 1789 Lieber dokončal svoj načrt o povezavi reške in istrske ceste, je bila mogoča primerjava obeli projektov. Oblasti so še enkrat pregledale oba načrta o križanju istrske in reške ceste. Ko so v letu 1790 nadaljevali z gradnjo istrske državne ceste, so se nadaljevali tudi stari nesporazumi. Pazinske oblasti so se ponovno pritožile, da je cestna direkcija najela delavce na akord. Trdile so, cla je to delo istrskih revežev, delavci na akord pa naj bodo le dopolnilo. Na Dunaju so bili že naveličani tega večnega prerekanja, zato je vlada naročila gubemiju v Gradcu, da je sicer treba upoštevati revščino Istranov, da pa je tudi cesto treba že enkrat zgraditi, Marca leta 1790 je svoje mnenje o nadaljevanju cestne gradnje in o pri- 131 ANNALES 10/'97 Eva HOLZ: POGLAVITNE PROMETNE POVEZAVE V AVSTRIISKI ISTRI V 18. STOLETJU, f 23 i M tožbah pazinskih oblasti povedala tudi postojnska kre-sija. Ob vprašanju gradnje državne ceste se je spomnila še na stranske ceste in ceste, ki so potrebne za povezavo. Pomembno je bilo, da so določeni deli državne ceste dosegljivi tudi po stranskih cestah. Ob popravilu teh cest je postojnska kresija zahtevala, da se denar ne porabi le za reševanje istrske revščine, pač pa naj bodo ceste popravljene tako, da bodo prevozne in da jih ne bo takoj uničila zima. Ko bo to narejeno, bo pomembna tudi gradnja cestnih odsekov med Boljunom in Pazinom ter med Vranjo in Lupoglavom. Cestna direkcija naj bi dela poverila posameznim občinam, ki bi bile odgovorne za delo na svojem odseku poti. Po mnenju postojnske kresije je bilo nadaljevanje gradnje istrske državne ceste nujno, če se hočejo (strani izkopati iz revščine. Vendar pa bi morali cestna direkcija in pazi nska oblast končno sprevideti, da le hitrejša gradnja nekaterih ključnih odsekov poveča pomen celotne cestne gradnje. Tako naj se na akord naredijo odseki ceste od Zatke do Kukičev in prav tako tudi odseki med Boljunom in Pazinom in od Vranje do Lupoglava. Kresija je bila mnenja, da bi se za to delo moraie povezati cestna direkcija, oblast v Pazinu in zemljiški posestniki. V razpravo o cestni smeri okrog Učke je posegel tudi gubemij v Gradcu. V marcu je prispel njegov predlog. Po tem predlogu naj bi šla cesta mimo potoka Boijun-ščica na tej strani Učke do Zatke pod Veprincem na drugi strani gore. Dobrih 22 km {tri milje) te ceste je bilo že povsem narejenih, Ta del, ki je bil končan, je bil sredina celotne ceste in je bil še povsem brez pomena, ker žal še niso bile zgrajene povezave na eni strani proti Pazinu in na drugi .strani od Zatke do Lipe oziroma od Zatke do Kukičev, kjer bi se povezala s kastavsko privatno stransko cesto, ki je šla nato naprej proti Reki. Najnujnejši clel povezave je bil dolg 3,79 km {2000 sežnjev). To gradbišče je ležalo en dan hoda iz Istre in zato si cestni inženir ni upal pregovarjati Istranov, da bi ta odsek delali na akord. Skušal ga je delati v režiji, zaključke tostranskega konca ceste pa je dal na akord posameznim skupnostim. Šele ko bo ta gradnja dokončno narejena, se bo pokazalo, koliko se bo dalo narediti z denarjem, ki je bil določen za to cesto, za most pri Boljunu in za dokončanje obeh delov poti - pri Pazinu in pri Lipi. O tej gradnji je govoril tudi cestni inšpektor iz Pazina Martin Godina. On je poudarjal predvsem to, kako potrebna je cesta, da se bo zmanjšala revščina v Istri. O dogajanju v letu 1789 na državni istrski cesti je postojnska kresija poslala poročilo guberniju v Gradec. V tem poročilu je po točkah pojasnila nekatere dogodke. 1. Kako je bilo z odločitvijo kastavskega gospostva, da naj njegovi podložnild ne hodijo na cestno tlako v Istro in o škodi 44 florintov in 11 krajcarjev, ki jo je zato utrpel cestni fond, bo dokončno odloČila preiskava. 2. Zakaj ljudje niso prišli na tlako? Zato ker so jih klicali v času trgatve in v času, ko se je pripravljala reorganizacija davkov, zato je razumljivo, da ljudi ni bilo na tlako. 3. Manjkajočih 3,79 km {2000 sežnjev) ceste, ki bi omogočala povezavo, da bo istrska državna cesta sploh dobila svoj pravi pomen in se bo ta del Istre lahko povezal s Kastvom in Reko, tudi ni tak hud problem. Cestna direkcija je zaračunala ceno gradnje 1,896 m (enega sežnja) na 3 fforinte, kar znese 6000 florintov za ves odsek. Del tega denarja tako že imajo, drugega pa bodo tudi pridobili, 4, Pomembnejše se jim zeli vprašanje, kdo bo vzel v zakup celotno cesto, ki je dolga 24,65 km (13,000 sežnjev). Nasprotovanja med cestno direkcijo in občinami so namreč zelo huda, kljub temu pa bodo cesto morali odpreti za promet. Spore bodo morali rešiti na najvišjem mestu. Poleti leta 1790 so v postojnski kresiji kar naenkrat začeli dvomiti o tem, če je stranska povezava od Kukičev proti reški cesti pri Sv. Matiji res primerna. Predvidevali so, da bo cestna povezava med Boljunom in Kukiči zgrajena že v letu 1790. Graški gubernij je svoje pomisleke poslal leta 1791 v vednost reškemu guberniju, ki pa je še vedno zagovarjal načrt inženirja Gnamba. Primerjava obeh načrtov je pokazala, da zahteva Gnambov načrt za del ceste od Reke do križišča z istrsko cesto, k; pa ni obsegal niti polovice poti proti tipi, 20.389 gld in 18 kr. Lieber je za pot od Reke do Lipe preračunal stroške na 37,225 gld in 18 kr. Gnambov načrt je uničeval tudi precej plodne zemlje in cesta je bila občutno daljša. Dražje vzdrževanje njegove smeri bi padlo v breme Kranjske. Cesta bi bila lahko krajša, najslabše pa je bilo, cla je po načrtu izgubljala že pridobljeno višino. Sporni del ceste je bi! po mnenju graškega gubemija nepotreben, ker že obstoja cesta, ki vodi z obale v notranjost, ob obali pa se ljudje in tovori prevažajo s čolni in ladjami. Od inženirja Lieberja je gradnjo leta 1792 prevzel inženir Schemerl, ki je najprej zahteval denar, da bi lahko nadaljeval z deli, Vlada pa je v tem času prepovedala vsakršna nakazila državnega denarja. Inženir Schemerl se je najprej potegoval za to, da bi mu izplačali vsaj ostanek iz prejšnjega obračunskega leta. Z delom je bil pripravljen začeti takrat, ko bo dobil potreben denar, 3646 gld in 6 1/4 krajcarja iz preteklega leta in 6000 gld predujma. Zaradi prevzema del je potoval v Istro, potem pa predložil podroben načrt za celotno delo. Maja leta 1792 je prišlo z Dunaja sporočilo, da smejo inženirju Schemerlu iz državne blagajne izplačati denar, ki je ostal iz prejšnjega leta, hkrati pa so ga opozorili na težke razmere v državi. Denar iz prejšnjega leta je inženir Schemerl dobil v juniju, glede predujma 6000 goldinarjev pa je dvorni dekret dovolil le izplačilo 3000 gld. Septembra je Schemerl zaprosil še za 4000 gld, ker so bila dela na cesti težja, kot je pričakoval. Potreboval je še 170 mož, ki so morali biti 132 ANNALES 10/97 £va HOIZ: POGlAWNt PROMETNO POVEZAVE V AVSTRilSKl ISÏRS VI». STOLETiU, 12S-138 ¡zučeni minerji in zidarji. Ti so zahtevaii za kiesanje skal in zidanje podpornih zidov za 7,584 m Široko cesto 1gid in 25 kr več, kot je bila dogovorjena vsota. Stroški so naraščali tudi zaradi zidave podpornih in opornih zidov, zaradi predelov, kjer je bilo treba cesto klesati v skalo. Del ceste so gradili s tlako, del pa s pogodbenimi delavci. Gradnja se je vlekla že osmo leto. Poleti 1792 so dela na istrski cesti tekla po načrtu. Ob koncu julija je ostalo za delo še 29,79 km 415.711 sežnjev), od dogovorjenega denarja pa so razpolagali še z 28.404 gld in 14 1/2 kr. Razmere so bile take: čez travnik pod Pazom so ob potoku naredili 201 m (106 sežnjev) dolgo obojestransko ograjo, ki je bila visoka 0,5 m (1 1/2 čevlja). Čez polja ob potoku so postavili 0,5 m (1 1/2 čevlja) visoko ograjo ter izkope, ki so segli 0,5 m (1 1/2 čevlja) v globino in bili dolgi 72 m (38 sežnjev). Na drugi strani potoka so postavili navadno ograjo, ki je bila dolga 169 m (89 sežnjev), Čez polje so potekala tudi običajna dela v dolžini 142 m {75 sežnjev). Pred lesenim mostičkom so zgradili obojestransko .-.ograjo, ki je bila dolga 9,5 m (5 sežnjev). Mostiček je bil na zidanih stebrih, ki so bili visoki 1,89 m (6 čevljev), na njem je bila obojestranska ograja, ki je bila dolga 2,8 m (1 1/2 sežnja). Na drugi strani mostu bodo morali zgraditi 2,3 m (2 1/2 čevlja) visok zid, ki bo dolg 28,4 m (15 sežnjev). Delavci so v juliju naredili tudi odsek, dolg 161,3 m :(180 sežnjev). V juliju je bil popolnoma končan 947,7 m (509 1/2 ■sežnja) dolg odsek. Za vsa dela so plačali 788 glcl in 42 ■kr, Tako je ob koncu julija ostalo za izdelavo še 28,9 ;km (15.201 1/2 sežnja), od odobrenega denarja je ostalo še 27.6-15 glcl in 35 1/4 kr. Sredi septembra je vlada na Dunaju sporočila, da ■odobri še zahtevanih 4000 glcl za nadaljevanje gradnje. .Denar bo pritekal postopoma. Oktobra je to potrdila ■tudi ljubljanska oblast, inženir Schemerl pa se je ob ■vseh teh težavah odločil še za en način dela z domačim ■prebivalstvom. Ker se je z deli že zelo mudilo, je proti Juriju Ambrosoviču (Ambrosovich) iz vasi Selo predal delo na akord. Pogodbo o tem je poslal vladi v vednost. "Pogodba o tem, da je cestni in gradbeni direktor ■Kranjske dežele inženir joseph Schemerl predal gradbena dela na akord proti Juriju Ambrosiviču iz vasi Selo: 1. Prota Ambrosovič prevzema na akord dela na odseku ceste med Gologorico in Pazinom. 2, Obvezuje se, da bo ta de! ceste gradi! tako, kot je sklenjeno in predpisano. Da bo cesta pravilno speljana v klancih kot tudi v ravnini, da bo pravilno gradil podporne zidove in za ta dela uporabljal največje kamne, ki jih najde. Širina cesta mora biti v ravnini najmanj 4,74 m, v hribovitih predelih in na izogibal išči h pa 5,68 m, na ovinkih 6,32 m do 7,58 m. Poskrbeti nrora za močne obcestne kamne. Cesta mora biti pri- merno napeta, vsaj en čevelj (0,316 m) na debelo tlakovana s kamenjem. Zgornja plast mora biti dobro po-tolčena in posip ne sme biti brez mešanice peska in zemlje, dokler osebje cestne direkcije ne pregleda ceste in ugotovi, da je primerna. Kjer je potrebno, naj zgradi tudi stranske jarke. 3. Obvezuje se, da bo poleg štirih velikih mostov naredil tudi vse manjše mostove in tlakovane obcestne kanale. 4. Direkcija mu prizna stroške za dovoz kamenja, če bo to nujno potrebno. 5. Za vsak tekoči seženj (1,896 m), ki bo zgrajen tako, kot je zgoraj opisano, pripada proti 1 gld in 30 kr. 6. Delo bodo nadzorovali vsak teden in bo tedensko tudi plačano. Prota mora položiti 60 dukatov varščine. 7. Prota se obveže, da bo vsa dela izvaja! čim bolj natančno, Od marca 1793 dalje bo vse dokončal v šestih mesecih. 8. Če dela ne bodo opravljena tako, kot je sklenjeno v pogodbi, se prota obveže, da bodo popravita opravljena v njegovo breme. 9. Če bo delo dobro opravil in to prej kot v šestih mesecih, bo dobil še delo na cesti proti Lupoglavu. Če tega ne bo izpolnil, bo dela dobil nekdo drug, kajti cesta mora biti gotova v enem letu. 10. Sto dukatov bodo proti nakazali takoj, ko bo lahko dokazal, da ¡e intabuliran pri svojem zemljiškem gospostvu. 11. Proti Juriju Ambrosoviču bodo nakazali pravilen in pravičen znesek za njegovo delo. Vse zvesto in brez pritiskov podpisano. Narejeni sta dve popolnoma enaki pogodbi. Ena pripada proti Juriju Ambrosoviču, druga pa direkciji. Belaj, 8. novembra 1792." Pogodbo je podpisal lastnoročno inženir loseph Schemerl, prota Jurij Ambrosovič se je podkrižal, zanj se je podpisal uradnik. V januarju 1793 je Schemerl dvakrat pisal deželni oblasti zaradi ceste v Istri. Denar je bil še vedno najvažnejše vprašanje, kajti potrebovali so ga več, kot je bilo predvideno v načrtu. Inženir se je upiral zamisli, cla bi dela na cesti ponovno ustavili. S pomočjo zgoraj omenjene pogodbe so se dela nadaljevala. Vzdrževati je bilo treba že narejene predele. Za vse skupaj bi potrebovali 10.000 gld, vendar pa je bila v letu 1793 na celotnem Kranjskem za cestna dela na razpolago le polovica te vsote (AS. - GUB.ARH. 1787-1794, fasc. 255 1/2). V januarju 1793 se je postojnska kresija pritožila kranjskim deželnim stanovom v Ljubljani, da pazinska oblast noče plačati inšpektorja, ki je nadzoroval in pregledoval istrsko cesto. Cestni inšpektorje bil takrat Alois Krail. Se v aprilu mu niso poplačali vsega dolga. Dolžni pa so mu bili že 525 gld. Vprašanje plačevanja inšpektorja se je vleklo skozi leta, leta 1800 pa je inšpektor Krail umrl. 133 ANNALES 10/'9 7 Eva HOLZ: POGLAVITNE PROMETNE POVEZAVE V AVSTRIJSKI ISTRI V I (L STOLfJJU, U5-Î38 Istrski tovornik (Die Monarchie, 1891), An Istrian carrier. V letih od 1793 do 1800 je postojnska kresija vsako leto dobila neko manjšo vsoto za popravila cest v Istri, Tako so v letu 1794 odobrili vsoto 50 gld, ki jo je cestni inšpektor smel porabiti po lastni presoji. V začetku tega leta se je oglasil tudi inženir Joseph Schemerl, ki je opozoril kranjske stanove, cla cestni inšpektor že dve leti opozarja, da je treba nekatere predele na istrski cesti temeljito popraviti. Stanovi naj zato pazinskemu komi-sariatu nakažejo predujem, ta pa bo odobreno vsoto razdelil med gospostva Lupoglav, Belaj in Pazin. Pazin-ski komisariat naj bi izplačeval delavce po seznamih, ki bi jih pripravili omenjeni trije dominiji. Tudi leta 1795 so bile potrebe po denarju precej večje, kot je bilo odobrenega predujma. Za popravila bi morali tokrat prispevati v distriktih gospostva Pazin, Kastav, Kozljak, Lupoglav. Tudi to leto so dobili le 50 gld predujma. Leta 1796 je postojnska kresija odobrila 100 gld predujma, naslednje leto pa kljub elementarnim nesrečam spet le 50 gld. Na zemljevidu iz leta 1797 je jasno zarisana cestna povezava od Pazina do Lipe. Šla je skozi Novake, Paz, čez Učko do Veprinca in od tu naravnost proti severu proti Lipi. Tu se je priključila na poštno cesto Trst - Materija - Podgracl - Lipa - Reka. Lipa je postala pomembno križišče. Med istrsko in reško cesto je bila cestna povezava, ki je vodila skozi kraj Kastav (Lago-Rossit. 1981, 265-266). V letu 1800 je morala provmcialna stavbna direkcija dovoliti 600 gld predujma, da so lahko popravili mostna istrski državni cesti pri Botjunu, V Ljubljani so tega leta nakazali 50 gld za popravilo istrskih cest, ki so jih prizadele naravne nesreče. Zdi se, cla so se v novem stoletju zavedli, da tako ne bo Šlo več naprej. Leta 180*1 so kranjski stanovi nakazali stavbni direkciji 300 gid za gradnjo pazinskega mostu ter dovolili 700 gld za vzdrževanje istrske ceste. Leta 1802 je postal nadzornik istrske državne ceste joseph Potay (Battai), pripadala mu je letna plača 300 gld. Leta 1805 so za popravila istrskih cest, ki so jih prizadele naravne nesreče dovolili 200 gld. Še v avgustu tega leta inšpektor ni dobil niti svoje plače niti denarja za popravilo cest (AS.-Stan III, Reg. lil, fasc. 40/ 1 793-1808, š, 156). V nadaljevanje cestne gradnje v Istri pa so s svojimi načrti že posegli Francozi. Razen z dvema velikima cestama so bili kraji v avstrijskem delu Istre med seboj povezani le s potmi in stezami. V severnem delu avstrijske Istre, ki je spadal v drugi polovici 18. stoletja v postojnsko kresijo, so bile cestne povezave se kar ugodne. Težave so povzročala predvsem zelo kamnita tla. Kraji, ki s o ležali v bližini poštne ceste, so bili z njo povezani s potmi,, ki so bile bolj ali manj primerne za ježo, vedno pa so bile primerne za pešačenje. Iz vasi Klana je do poštne ceste vodila pot, po kateri so lahko celo vozili z lahkimi vozovi. Ostale poti, ki so ta kraj povezovale z veliko cesto, pa so bile večinoma pešpoti, po nekaterih se je dalo s težavo tudi jezditi. V okolici vasi Lisac so bile ceste nekoliko boljše, saj so bile primerne tudi za ježo. Domačini so po teh poteh vozili z voli. Vasi Klana in Stucleno je povezovala kar dobra pot, ki je bila skoraj v celoti prevozna. Poleg te poti je bilo še nekaj slabših, ki so bile primerne ie z a pešačenje. iz vasi Sušak so vodile poti, ki so bile vse primerne za ježo, domačini so po njih vozili z volovsko vprego, Po poti, ki je vodila do vasi Drenovica, so tudi vozili. Drenovico in Studeno je povezovala pešpot, po kateri je bilo mogoče jezditi. V kraju Sv. Matija je bila mitnica, s-kozenj je peljala poštna cesta, Z drugimi kraji je bil kraj povezan še s pešpotmi, po katerih pa se je dalo tudi jezditi. S trgom Kastav ga je vezala cesta, ki je bila primerna za vožnjo. Ker pa je bilo na njej kar nekaj strmih vzponov, je bila precej težavna za težke tovorne vozove. Trg Kastav je bil s cestami povezan z Brgudom, Rukavcem in Volo-skim. Te ceste so bile prevozne z lahkimi vozovi, so se pa zelo hitro kvarile. Za težke vozove so bile neprevozne, ker je bilo na njih preveč kamenja in ker so bile preozke. V samem Kastvu je bila cesta ponekod široka le 3 do 4 korake, na obeh straneh ceste pa so strnjeno stale kamnite hiše, tako da se težki tovorni vozovi niso mogli srečevati. Do hiš, ki so stale izven obzidja, so vodile le pešpoti, po katerih so domačini tudi jezdili. Do vasi Rukovac je vodila ie pešpot, po kateri se je sicer dalo tudi jezditi, vendar pa je bila tako kamnita, da je bila za konje skrajno neugodna. Pot, ki je povezovala vas Brgud z vasjo Žejane, je bila še za pešce težko prehodna. Ker je bilo ozemlje med Brgudom in Žeja-nami zelo kamnito, so bile tudi druge poti in steze bolj primerne za pešačenje kot za ježo. 134 ANNALES 10/'97 Eva HOIZ: POGLAVITNE PROMETNE POVEZAVE V AVSTRMSKI BTlii V ! 8. STOIETIU. 125-138 Z vobvsko vprego so vozili tudi nevestino balo (Die Monarchie, 1891). Bride's dowry was also carried by the yoke of oxen. S podobnimi cestnimi težavami se je spopadalo tudi .¡ozemlje pazinske grofije. Tem težavam pa je treba prišteti Se to, da sam Pazin skoraj do konca 18. stoletja :-ni imel dobre cestne povezave z notranjostjo. Kako so ■gradili istrsko državno cesto, ki bi morala povezovati /Kranjsko s Pazinom, smo že videli. Vasi in kraji v grofiji ■so bili med seboj povezani s pešpotmi, po nekaterih se :je dalo tudi jezditi. Take so bile povezave med vasema Kaicerga in Zamašk, podobno je bilo tudi v okolici trga Gračišče. Tu so poti prečkale še grape, ki so že tako ■:slabe povezave še oteževale. Prav tako so bile slabe tudi .poti do vasi Novake. Ob deževnem vremenu so bile :.popiavljene in popolnoma neprehodne. Poplavljal je potok Novaščica. Ko se je umaknil v strugo, pa je puščal za seboj močvaro. Samostan Sv. Peter v gozdu je bil z ■okolico povezan s potmi, ki so bife primerne tudi za ,lahke vozove. Poti so bile precej kamnite, kar je oi.e-Sevalo vožnjo. Razmeroma dobre so bile poti v okolici vasi Kinga in Tinjan. Z malimi popravili bi jih lahko usposobili za vsakršna vozila. Čeprav so bile zaradi kamenja težko prevozne, so domačini po njih vozili. Vse so bile široke 4 do 5 korakov. V okolici vasi Trvtž so bile ceste ožje, široke le 3 do 4 korake, bile so tudi precej strme, vendar pa je biio po njih mogoče voziti z lahkimi vozovi. Vse te poti so imele kamnita tla. Slabše kakovosti so bile ceste v okolici vasi Kršlkla, Bulonilja in Grdoselo. Bile so pešpoti, po katerih se je dalo tudi jezditi, nekatere so prečkale globoke grape, ki so onemogočale ježo in ovirale pešačenje. Samo mesto Pazin je bilo skoraj do konca 18. stoletja povezano z okolico le s pešpotmi. Čez hudourniški potok Novaščico so zgradili 30 korakov dolg most. Poti v okolici Pazina so bile primerne tudi za ježo, vendar pa so jezdeca ovirale številne grape, ki so prečkale poti. Med Pazinom in Beramom je peljala še kar dobra pot, po kateri se je dalo tudi voziti z lahkimi vozovi. Oba kraja so povezovale še druge poti, ki so bile primerene za pešačenje ali za ježo, Z lahkim vozom se je bilo mogoče pripeljati do vasi Gračišče, do vasi Lindar so ljudje prišli le peš ali na konju. Pešpoti, ki so bile primerne tudi za ježo, so vodile tudi do vasi Cerovlje in Previž ter do vasi Borut, Lesičine, Gorenja vas, do gradu Lupoglav, do vasi Brest, Vranja, Boljun, do gradu Belaj, pa do vasi Paz, Grafi i nje, Grobnik-Stupica, Gologorica, Skopljak, Draga, Sušnjevica, Nova vas. Nekateri odseki teh poti so bili še posebno težavni ali pa nevarni, ker so poti prečkale groboke grape. Vse te poti so bite zelo kamnite. Te vasi so si precej obetale od novic, da bo proti Pazinu zgrajena državna cesta, ki naj bi šla tudi mimo vasi Vranje in Paz. Državna cesta bi morala biti zgrajena po predpisih, ki so veljali v vsem avstrijskem cesarstvu. Široka bi morala biti 3,7 do 4 m (1 2 do 13 čevljev), na obeh straneh bi morala imeti ograjo, prav tako tudi obcestne jarke. Zgrajena bi morala biti zelo trdno in čez grape bi morali zgraditi mostove in mostičke. Vasi Sv. Ivanac, Cerje in Žminj so imele nekoliko boljše povezave, Domačini so tu vozili tudi s težjimi vozovi, čeprav je bilo to zaradi kamnitih tal včasih tvegano. Ceste v okolici vasi Sv. ivanac bi lahko z manjšimi popravili usposobili, da bi bile primerne za vožnje 135 ANNALES 10/'97 Eva HOLZ; POGLAVITNE PROMETNE POVEZAVE V A VST RUSKI ISTRI VIS. STOLETJU, 12S-13S z vsemi vrstami voz, saj so bile Široke 3 do 4 korake, ceste v okolici vasi Cerje pa so bile široke celo 4 do 5 korakov. Še najslabše so bile ceste v okolici vasi Žminj. V okolici vasi Tuljak so bile le pešpoti. Na vzpetini so bile zgrajene deloma zaradi preveč kamnitih tal, deloma zaradi zamočvirjene doline, Domačini so po teh poteh tudi vozili. Do trga Moščenice so vodile pešpoti, po katerih se je dalo jezditi in tovorih le na mulah. Take so bile tudi poti proti gradu Berseč. Poti proti gradu Kozljak so bile že v Valvasorjevem času še najbolj primerne za koze in tudi sto let kasneje ni bilo nič bolje, Do gradu Kršani je peljala vozna pot, druge poti proti vasi Kioska so bile zelo slabe, med gradom Kršani in vasjo Tutjak pa je bi! zgrajen tako dober most, da ga je lahko prečkal tudi težji voz. Proti trgu Pičen je bila povezava slabša. Pot je sicer bila prevozna, vendar pa kar precej nevarna. Številne grape, ki so jo sekale, so premagovali z zidanimi mo-stički, ki jih je že precej načel čas in niso bili več varni, Ob poplavah je bila pot nevarna in včasih tudi neprehodna. Domačini so po teh poteh vozili z voiovsko vprego, ceste so bile široke 5 do G korakov. Z nekaj popravili bi bile lahko povsem prevozne. Vendar pa je bil na teh poteh trden le most, ki je bil zgrajen čez hudournik pod trgom. Proti Crašiču je vodila pešpot, po njej se je dalo tudi jezditi, široka je bila 4 do 5 korakov, vendar bi jo morali za vožnje temeljito popraviti. Druge poti so bile strme, prehodne so bile le ob lepem suhem vremenu in še to samo za pešce. Ob deževju in pozimi so bile zaradi deročih potokov neprehodne. Do gradu Šumberk se je dalo priti le po pešpoteh, ki so bile primerne tudi za ježo. Imele so kamnita tla in bile so tudi precej ozke, široke le 2 do 3 korake. Trg Lovran so z okolico povezovale le pešpoti. Za ježo na konjih so bile prenevarne, po njih so jezdili in iovorili le na mulah. Podobno je bilo s potmi v okolici Opatije in Voloskega. To so bile pešpoti, po njih so jezdili le v skrajni sili. Zato je bil promet usmerjen proti morju (josephinische Landesaufnahme, 1763-1787). Varnost na istrskih cestah je bila v 18. stoletju podobna kot drugje v avstrijskem cesarstvu in v ostali Evropi. Ob poštni cesti so na potnike ali na zanimiv tovor prežali cestni razbojniki. Varnost potnikov in blaga v poštni kočiji je morala zagotoviti država, ker je bila cesta njena last, pošta se je tej obveznosti izognila. Ob koncu 18. stoletja je bilo eno od pomembnejših vprašanj vprašanje, kako pošiljati večje vsote denarja. Ker je zlata primanjkovalo, so pošiljali srebrn denar. Oblasti so bile v večnem strahu, da bodo na cestnem odseku med Pazinom in Trstom pošiljko denarja napadli cestni roparji. Zelo so bili zaskrbljeni za poti okoli Pazi na, po katerih so se potikali "Benečani". To je bil tudi eden od izgovorov za zavlačevanje plačila cestnemu inšpektorju Krailu. Iz postojnske kresije pa so odgovarjali, da o kakšnih cestnih razbojnikih niso slišali in so zavlačevanja plačila neopravičljiva {AS. - Stan. Mi, Reg. lil,, fasc, 40/1 793-1808, š. 156). Propad beneške republike in nastanek Ilirskih provinc sla tudi v Istri odprla novo poglavje, tako pri gradnji cest kot tudi v odnosu do cestnih razbojnikov in v razmerju do domačega gospodarstva. SOME INTERESTING POINTS ABOUT TRAFFIC CONNECTIONS IN AUSTRIAN ¡STRIA IN THE 18TH CENTURY Eva HOL.Z Historical Institute Miiko Kos of ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, N'ovi trg 4 ZRS Kopec SI-6000 Koper, Ganbakiijeva US SUMMARY Good traffic: connections are of great importance for the economy and general development of a region. In this article I have tried to present traffic conditions in the Austrian part of Istria in the 1century and for comparison I have used Valvasor's description of the same territory in the century. Janez Vajkard Valvazor, our renowned polymath, wrote extensively on the economic and traffic conditions in the Austrian part of Istria in the 17!h century. In his book "Slava vojvocline Kranjske" he presented the Austrian part of Istria as the fifth part of the Kranjska duchy. He described geographical characteristics of this part of Istria, its flora and fauna,its inhabitants and their characteristics. Special emphasis in his description of flora was laid to large chestnut and hazelwoods. Chestnuts and hazelnuts were at that time exported to other parts of the Austrian empire. He spoke about important places, towns, squares ancl monasteries and stressed that he would not write about the villages because their appearance as well as the way of life in them were so similiar to each other. According to his writing, Istria seemed like a fairy country. Its inhabitants were hard-working and inventive, skillful craftsmen, brave sailors and able farmers, especially wine growers. 136 ANNALES 10/'9 7 Cva HOLZ: POGLAWNt PROMETNS POVFZAVE V AVSTRiiSKl ISTRI VIS. STOIETIU, ¡25.(3» He praised Istrian wine and istrian maroni chestnuts. Judging from his description, the inhabitants of this part of ¡stria did not have any special problems in trading and linking with other parts of the Austrian empire and Venetian /stria. In the 17th century the problems with traffic were the same for all the inhabitants of the Austrian empire. The Europeans of lhat time knew the so-called main roads and roads for mail-coaches or letter-carriers, state roads and roads of various lower categories. They were all badly maintained and travelling along them was dangerous. Common people walked on foot, noblemen rode their horses or had themselves carried in stretchers which could be afforded also by wealthy townspeople. When Valvasor speaks about riding along Istrian pathways he mentions horses suitable for such rides. The Karst horse is quiet, patient, and used to walking on difficult rocky paths, whereas (he German horse is too big and clumsy for that. It also gets tired too quickly. A mule is also mentioned for riding and carrying loads. Despite his enthusiastic description of Istria, Valvasor remained very objective. He did not forget to mention some deserted and devastated regions. In the 18th century the conditions in Istria changed drastically. The connection of Istria with the rest of the Austrian empire by post roads did not suffice any more. In the second half of the 1811' century a state road was built in order to make a better connection between Pazin, the capital of the Pazin county, with the Austrian part of Istria and the Postojna administrative district to which the Pazin county was subordinated. it was built according to the current rules and regulations of the Austrian empire. The road with moderate inclinations had to be wide enough for two heavy waggons to meet. All the necessary additions, such as verges, fences and ditches to carry off rainwater, had to be built. The construction of the Istrian state road went on for several years due to disputes between road experts who could not agree on whether to hire workers for the construction or to use the serfs. Experts such as miners who were mainly soldiers, carpenters and builders had to be hired a I ready.There was also a social Issue present. The authorities in Pazin believed that the road under construction saved people from hunger and poverty. Such an attitude was an obstruction to a smooth advancement of the road construction. Eventually the authorities in Vienna got tired of delays and the never ending requests for help. A resolution was passed that poverty in Istria had to be taken into consideration and that the road had to be completed. Unfinished road would certainly not save Istrian economic problems. The people of Istria would overcome poverty only by good road connections with the rest of the empire, where the crops, fruit, wine, chestnuts and spices would he exported, and by establishing a big workshop where craftsmen would be employed. The development of its own economy would make the Istrians more confident. The slow construction of the Istrian state road was also caused by disputes between the Pazin authorities and the Postojna administrative district and disagreements between the administration of Postojna and Gradec.. They disagreed on the nomination of a new road supervisor in Istria and where the link-up of the state roads of Istria and Rijeka should be. They could not agree on how to build the road: in different places simultaneously or in one, which are the most appropriate places to start work and which are the poorest to employ people.The authorities in Pazin spoke in favour of sending the serfs away to remote places but many of them did not even come to work. Due to the slow progress of the road construction, time-work was introduced towards the end of 1792 on the mayor parts of the road. Another reason for the disputes was the shortage of money which was scarce also in the 19'1'1 century. In the period of the French Wars the administration in Istria changed and the conditions of the road construction with it. The French sovereignity was too short to bring any serious changes. Towns, squares and villages of the Austrian Istria were connected with paths of lower categories. Those were paths along which people walked on foot, on some it was even possible to ride a horse or with yoked oxen. The designers of the state road emphasized the importance of maintaining the side roads, but despite their efforts the maintenance was neglected due to the lack of money. The side roads were dangerous and impassable after storms. In the middle of the 18!lj century (1763-1787) the country of the empress Mary Teresa was topographically registered and measured. The register of towns, places and roads in Istria was made by her soldiers, of course from a military point of view, focusing on the settlements, buildings, water supply, territory and its diversity, roads and chances of defence or attack. As the roads were treated as something to be massively used by infantry, riders and artillery, the registers were very accurate and severe. A precise description of the border with Venetian Istria was given, as well as of rocky and stony ground which was very unpleasant for horses , riders and for dragging heavy artillery. Difficulties with water were described, its shortage and torrents which destroyed the roads and made traffic difficult. Despite those problems the places In Austrian Istria were connected regardless of their size. Most of the traffic was on foot. Key words: roads, traffic connections, Austrian istria 137 ANNALES ÏO/'97 Eva h Ol Z- l'OGI.AVSWE PROMETNE POVEZAVE V AVSTRIJSKI ISTRI V IB STOLETJU, 1 25-538 ARHIVSKI VIRI Arhiv Slovenije - Gubernijslci arhiv (A.S. - GUB.ARH.), Ceste. Arhiv Slovenije - Stanovski arhiv, istrske ceste. Jusephinische Landesaufnahme (1763-1787), Koplje hrani Zgodovinski inštitut ZRC SAZU. LITERATURA Acta Hrstriae (1993), Koper - Milje, i. Acta Histriae (1994), Koper, tli. Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Das Küstenland (Görz, Gradišča, Triest und Istrien) (1891). Wien. HoJz, E. (1994): Razvoj cestnega omrežja na Slovenskem ob koncu 18, in v 19. stoletju. Zbirka ZRC 2. Ljubljana. Holz, E. (1990): Kako so živeli v avstrijskem delu Istre ob koncu 18. stoletja, V: Jadranski koledar 1990. Trst, 109-112. Holz, E. (1989): Istrske zdrahe ob koncu 18. stoletja. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana, 37, 5.2-58. Juriševič, F. (1967): Primorska pošta skozi zgodovino. Koper, Juriševič, F. (1901): S pošto skozi preteklost Slovenskega Primorja in Istre. Koper. Lago, L.; Ros s it, C. (1983): Descriptio H istriae. La peninsola istriana in aIcuni momenti significalivi della sua tradizione cartografica sino a tutto il secolo XVIII. Collana degli atti del Centro di ricerche storiche Ro-vigno N, 5. Trieste. Rutar, S. (1896): Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Ljubljana, Vaivasor, j.V, (1689): Die Ehre des Herzogthums Crašn. Buch XI. Laybach. 138 ANNALES 10/'97 izvirno znanstveno delo UDK 332.21(497.4 Piran)"15" NEPREMIČNA POSEST V PIRANU OB KONCU 16. STOLETJA Primerjalna ocena urbane podobe Pirana ob koncu srednjega in v začetku novega veka Alja BRCLEZ URANjEK Inštitut za liumanistiCne študije, SI-1000 Ljubljana, Beethovnova 2 IZVLEČEK Primerjalna študija dveh virov - popisa 114 parcel ob piranskem mestnem obzidju iz I. 1609 in vicedominske .knjige št. 167 iz l. 1592-1600 - ugotavlja sestavo, strukturo, podobo in prometno vrednost nepremične posesti in lastništvo nad posameznimi nepremičninskimi objekti v mestnem jedru Pirana ob koncu šestnajstega stoletja. Ključne besede: Piran, srednji vek, nepremičnine, vicedominske knjige Mestni organizem je celota, v kateri vse življenjske -plati in vsi izseki človekovega bivanja učinkujejo drug ■ na drugega in so med seboj tesno povezani. Za ■srednjeveška mesta to drži še bolj kot za današnja in Piran v obravnavanem času, tj. konec 16. stoletja, kot ■mestna tvorba predstavlja nasledek mesta srednjeveških .urbanih vsebin. S približno 3000 ali 3500 prebivalci, :kolikor jih za I. 1580 navaja vizitacijsko poročila škofa Valierja (Lavrič, 1986, 19-21), Piran ni sodil med najmanjša mesta svojega časa: v primerjavi z antičnimi in današnjimi mesti so bila srednjeveška mesta in njihovi neposredni dediči namreč relativno majhna naselja. Mnenjem zgodovinarjev, ki so srednjeveškim mestom pretirano pripisovala na desetine in celo stotine tisočev prebivalcev, danes odgovarjajo ugotovitve, da je bilo med približno tri tisoč mesti Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti ob koncu srednjega veka le petindvajset takih, ki so z nad 10.000 prebivalci dosegla mejo srednjeveškega velemesta. Več kot devetdeset odstotkov mest je imelo manj kot dva tisoč prebivalcev: le i 50 med njimi jih je imelo več kot tisoč, 350 mest je naseljevalo med petsto in tisoč ljudi, vsa druga pa manj kol petsto (Amman, 1978, 15). Za srednjeveška velemesta lahko štejemo tista, ki so dosegla od deset tisoč do dvajset tisoč prebivalcev; srednje velika so jih imela med pet tisoč in sedem tisoč, vendar lahko v to skupino štejemo pravzaprav vsa mesta, ki so imela med dva in deset tisoč prebivalcev; za majhna so veljala mesta, ki so jih imela manj kot dva tisoč. Znotraj te delitve so imela najmanjša mesta celo le dvesto do petsto prebivalcev. Med velemesti so le zelo pomembna prestopila prag dvajsetih tisočev: 50.000 prebivalcev je pomenilo, da gre za svetovno metropolo - London je imel 40.000, Genova 60.000, Firence 90.000 in Benetke celo 190.000 prebivalcev (Amman, 1978, 17). O mestih blizu kraju, ki ga obravnavamo, in prav o času, ki je meja našega razmišljanja, govore naslednje Številke: Trst 7000 prebivalcev (v letu 1560) in 3000 (I. 1600), Treviso 15.000 (I. 1597), Padova 36.000 (I. 1554), 24.000 (I. 1 580), 40.000 (i. 1 603) in Benetke 1 50.000 prebivalcev (Mihelič, 1985; Benussi, 1924, 336, ki pa Trstu in Kopru okoli i. 1570 ne pripiše več kot 3000 prebivalcev). Mesto zgodnjega novega veka je ohranilo številne strukturne elemente srednjeveških mest. Posebej značilno je postalo spreminjajoče se razmerje do mesta; ne le stanovalci / prebivalci mesta, tudi zunanji obiskovalci so začeli mesto uporabljati drugače - postalo jim je bolj dostopno in odprto, hkrati pa manj vabljivo. Nastanek moderne države, ki je od mest zahtevala vedno višje davke, je od konca 15. in posebej v 16. stoletju in naprej potiskal mesta v ozadje, jim krnil avtonomijo in jih čedalje tesneje povezoval v državno zvezo. Tudi v 139 ANNALES 10/97 Alja BRCLEZ URANJEK: NEPREMIČNA POSEST V PIRANU OB KONCU i (,. STOLETJA, 1 39- socialni strukturi mesta so se pojavile razlike: mestni uradniki so se povzpeli v vrste nekdanjih vodilnih slojev. Prav tako je z. napredkom vojaške tehnike izginjalo mestno obzidje, najvpadljivejša značilnost srednjeveškega mesta. Koper, Izola in Piran so zrasla na najrodovitnejšem delu istrskega polotoka. Stane Rernik o njihovi legi pravi: "Če katera mesta dolgujejo svoj obstoj, blaginjo in slavo svetu, na katerem so zrasla, potem so to Koper, Izola in Piran." {Bernik, 1968, 187) V različni oblikovanosti njihovih tal tiči tudi vzrok za različno oblikovanost tlorisne podlage vseh treh mest: idealna radialna koncentrična oblikovanost Kopra je posledica eliptične oblike nekdanjega otoka, enako velja za trikotniško zasnovo Izole, ki ustreza temeljni strukturi krožnega izseka nekdanjega otoka. Tudi Piran, čeprav na pogled najmanj opredeljen s talno podlago, se je povsem prilagodil ortogonalni zgradbi tlorisa Punfe, še več: njena pravila so se prezrcalila tudi na novejšem delu Pirana. Obstoječe historične urbanske aglomeracije v vseh treh mestih kažejo na najočitneje» vplive beneškega umetnostnega kroga, saj so bila z njim povezana pol tisočletja. Stiki, ki so bili vzpostavljeni v tem času, so v arhitekturni izraz vnesli več slogovne čistosti ter prispevali k nastanku podobne prostorske miselnosti. Primere takšne podobnosti z beneškim urbansko-kultumim prostorom je v razpravi Slovenska mesta in trgi Gregorčič nazorno označil z naslednjimi besedami: "Mesta, ki so ležala v območju benečanskega kulturnega vpliva, kažejo na na municipalni družbeni sistem oprto urbanistično zasnovo mestnega organizma, ki ga označuje forum, trg, po vzoru Markovega v Benetkah, ki ga obdajajo mestne hiše, stolpi in odprte loggie. Taka so mesta zahodnega obrežja Islnje." (Gregorčič, 1940) Vsa tri mesta so se pred svetom branila s trdnimi zidovi - prebivalci enega so bili v drugih dveh tujci. Vendar je videti, da so bile zveze mecl njimi pogoste, stiki pa dovolj živahni. Pirana od drugih dveh loči to, da je imel v svoji posesti soline in s tem pomemben vir dohodka, na katerega Izola in Koper nista mogla računati. Prebivalci vseh treh mest so doživljali podobno politično in gospodarsko življenje, Koper je bil že tedaj največji in kot škofovsko mesto tudi najpomembnejši izmed vseh, Izola pa najmanjša. Drugače od njiju, ki sta nastala na otokih, se je Piran razvil na polotoškem jeziku, ki je s svojo ugodno geografsko umeščenostjo prvi naselbini nudil varno zavetje, pa hkrati stik z agrarno bogatim celinskim zaledjem. Mesto je nastalo v petih razvojnih fazah (Kovic, Pahor, 1960, 21): zahodni, najstarejši del (Punta) je nastal na rtiču in je bil že v 7. stoletju obzidan. Center tega dela je bil Stari trg (danes Prvomajski), kjer je še v 13. stoletju stala občinska palača. Razraščanje mestnega jedra je potekalo v smeri od notranjega pristanišča proti jezičastemu vrhu polotoka: drugi, danes osrednji del mesta je začel nastajati konec. 13. stoletja prav okoli notranjega zaliva, ob sedanji ulici IX. korpusa, ob Bolniškem kolovozu, Rožmanovi ulici in delno ob Ulici svobode. Imenovali so ga Porta Campo (Poljska vrata), kar dokazuje, da je bi! do tedaj k? nezazidan, ker je nastal zunaj vrat s tem imenom. Da so ga obzidali leta 1452, priča kamnita napisna plošča na ohranjenem delu severnega obzidja nedaleč od žup-nišča, Tretji, jugozahodni prede! mesta, imenovan Mar-ciana, je nastal po letu 1452 in je bil obzidan med letoma 1475 in 1534, ko je v glavnem nastalo sedanje mestno obzidje, Borgo, četrti mestni predel, je nastal mecl 16, in 18. stoletjem, ob sedanjih Tomšičevi, Marxo-vi, Marušičevi, Aškerčevi ulici ter ob Gradnikovem trgu vse do griča Mogorona. V tem času je obzidje že izgubilo svojo obrambno funkcijo, zato je ostal ta del neobzidan. Peti mestni prede! je nastal v avstrijskem času na morskem nasipu vzdolž obale. Da je prvotno naselje stalo na rtiču in da se je širilo od notranjega zaliva proti odprtemu morju, je precej logično. Kako se je staro mestno jedro razvijalo v svoji notranjosti, pa moremo samo ugibati, Vemo, da je imelo štiri mestna vrata, od katerih so samo ena vodila na kopno (že omenjena Porta Campo), vsa druga pa na morje: Porta Mugla (Miljska), Porta Domo (Stolna) in Porta Misana (Osrednja). Enako kot vrata so se imenovale posamezne mestne četrti, ki so se odpirale z njimi. Prvotno in fazno podobo piranskega tlorisa si moramo vtisniti s spomin, če želimo v nadaljevanju nanjo postavljati poslopja, preiskovati njihove funkcije in namene, vlogo in pomen praznih prostorov med njimi, komunikacijsko mrežo cest in ulic, namembnost trgov idr. V svojem več kot tisočletnem razvoju je organizem piranskega mestnega tkiva gotovo doživljal nenehne spremembe, ki današnjemu raziskovalcu puščajo le redke fragmente, kaj šele celo stavbo, ki bi bila na prvotnem naselbinskem tlorisu Punte že od časa njenega nastanka. Kljub temu lahko zanesljivo trdimo, da je Piran do danes ohrani! značilno prvotno tlorisno strukturo in tipično prostorsko sestavo polnega in praznega (Bernik, 1968, 130), ki izvira iz najbolj zgodnje tradicije oblikovanja mest v sredozemskem prostoru. Ta tradicija se deloma opira na izročilo rimskih gradbenikov, ki so ob naši jadranski obali posejali svoje postojanke, kolonialna mesta'in naselbine, Na urbanistično prakso kasnejših stoletij so rimske mestne naselbine vplivale s smiselno urejenostjo posameznih sestavnih delov in s posebnim sistemom uličnega ožilja, utemeljenega s funkcionalnimi razmerji. Rimska tradicija je ponekod očitna tudi v mestih, za katera sicer ne moremo dokazati neposredne urbanske kontinuitete ?. rimsko dobo, Prav v Piranu se pred našimi očmi na mestnem tlorisu pokrivata dva zelo različna koncepta mestne urejenosti: srednjeveška zasebna pobuda, v katere temelju stoji posameznik s svojo središčno vlogo in možnostjo izpolnjevanja lastnih potreb in želja, se postavi nasproti rimski centralistični organizaciji, ki je znotraj mestnih enot skrbela predvsem za izpolnjevanje skupnih potreb. Zato 140 ANNALES 10/'97 Alfa 8ROUZ UKANJtK: NEPREMIČNA POSEST V PIRANU OB KONCU 1 b. STOlETjA, u«M52 se piransko mestno tkivo preplete v na videz nepravilno, celo neskladno, gotovo pa neurejeno sliko, ki šele, če se ji resneje posvetimo, pokaže poteze nekakšne pravilnosti, ki jih pripisujemo prvotnemu rimskemu risu. Stane Bernik o tem pravi: "Če prestavimo ulično ožilje mestne četrti Punta na idealno shemo, se pokaže pravokotna shema z dvema glavnima vzporednima prometnicama, ki potekata od nekdanjega obzidja prt Poljskih vratih do skrajne točke rtiča, južna hrbtenica sta danes Verdijeva in Gregorčičeva ulica, ki se iztekata ob roncleli s svetilnikom prav na konici rtiča, severno pa Trubarjeva, Bonifacijeva in Vilharjeva ulica, Iz te prometne hrbtenice se cepi Pusteria, ki kmalu izoblikuje lijakast ulični tržič, kjer so se v nekdanjem obzidu odpirala mestna vrata. Prečna vez med tema dvema hrbtenicama so kratke ozke ulice, ki so nekdaj povezovale mestno tkivo med obzidji, danes pa imajo prost iztek na obalo. Sredi te sheme lahko zarišemo skoraj pravokotni Stari trg, ki se ujema z idealnim središčem tlorisne zasnove. Taka strni te v v idealno shemo nam da očitno mislih, da gre za podobna pojmovanja komunikacijske povezave mestnega tkiva, kakor so jo dolga stoletja pojmovali Rimljani. Čeprav v našem primeru ne moremo zagotovo trditi, da gre za neposredno opiranje na rimski tirbanski prostor tipa častnima, lahko sprejmemo domnevo, da se je ravno v tem najstarejšem piranskem delu to izročilo uveljavilo še pred 7, stoletjem." (Bernik, 1968, 134) Ne glede na rimsko izročilo pa je res, da moramo nekaj razlogov za oblikovanje piranskega mestnega prostora v zgodnjem srednjem veku pripisati logiki in potrebam srednjeveškega mestnega življenja. Vsaj za četrt oh današnjem Taitinijevem trgu (nekdaj poimenovano Porta Campo) lahko rečemo, da je zaradi komunikacijskih nujnosti po nekakšni logiki mestno gmoto povezovala (z ulicami) in zraščafa (v bloke, nazadnje pa v celo četrt, spet ločeno od drugih). Culo v delu mesta, ki je nastal južno od notranjega pristanišča (torej v tretji, četrti in peti razvojni stopnji), je videti poteze tlorisne slike Punte. Enako kot Punta je tudi ta del mesta razdeljen med dve vzporedni prometnici (Tomšičevo ulico in Ulico svobode), ki ju povezujejo številne prečne ulice. Gotovo je mogoče reči, da gre za zavestno uporabljanje načel tradicionalne organizacije mestnega ustroja, za njihovo potrditev in torej za dok az njihove smiselnosti, praktičnosti in življenjskosti -toda, še nekaj je res: prav zaradi teh značilnosti postane jasno, da drugače niti ni bilo mogoče, da je šio za ■obrazec, ki je bil Piranu pravzaprav lasten. Utrdba, ki še danes gospoduje nad mestnim videzom, je kot sedež piranskega gastalcla prav za ta namen nastala pozneje, vendar najkasneje v 13, stoletju. Občinska hiša, središče komunalne samouprave, je zrasla °h Starem trgu, zato lahko sklepamo, cla je bil Stari trg središče nekdanjega mestnega organizma. Prehod pod beneško oblast se v tlorisni zasnovi kaže tako, da se občinske ustanove pomaknejo k notranjemu zalivu, kjer se je razvila četrt Poljska vrata, ki je v nadaljnjem razvoju prevzela funkcionalno vlogo mestnega jedra (Bernik, 1968, 130). Ko so stavbe obrasle mandrač in ko se je zaradi turške nevarnosti mesto leta 1452 obdalo z obzidjem, se je začelo jedro razraščati tudi zunaj mestnih zidov. To se. nam bo zdelo posebej naravno, če si ogledamo nihanja ocen števila prebivalcev: po prvem znanem podatku iz srede 16. stoletja naj bi imel Piran brez okoliškega področja 3500 prebivalcev, kar delno potrjuje že omenjeno poročilo škofa Vaiierja iz leta 1579. Prav v zadnjem desetletju 16. stoletja pa je nastalo več zapisov števila prebivalcev posameznih mest (Mšbeiič, 1985; Benussi, 1924, 336), tako da za Piran razpolagamo celo z oceno 5000 prebivalcev v letu 1598, medtem ko naj bi Izola v letu 1590 imela 2000, Koper v letu 1600 pa 4060 prebivalcev (po podatku za štiri leta prej pa kar 5500). Ogromne spremembe v številu je najlaže pripisati netočni statistiki, saj bi morali sicer soditi, da se je število prebivalcev v Piranu v dvajsetih letih povečalo za tretjino, medtem ko se je v Kopru v štirih letih, ki padejo v isti čas, zmanjšalo za četrtino prav na račun neposredne migracije prebivalcev enega mesta v drugo, kar bi bil prenagljen sklep. NEPREMIČNINSKI FOND NA PODLAGI SEZNAMA 114 PARCEL Tako skopi in obenem ohlapni so podatki, na podlagi katerih sestavljamo prvo plast fonda nepremičninske sestave Pirana. S pomočjo popisa pozidanih in nepozidanih parcel ob nekdanjem piranskem mestnem obzidju, povzemam ga po prepisu Darje Mihelič (Mi-helič, 1990), pa lahko na zemljevid mesta Piran postavimo prve zanesljive elemente. Ohranitev in najdba popisa prav tistih poslopij, parcel, zemljišč in drugih objektov, ki so se naslanjali ali s svojimi telesi celo sami sestavljali mestno obzidje, je za našo raziskavo posebno dragocena iz vsaj treh razlogov: prvič, za čas, ki ga obravnavamo, nimamo zemljevida Pirana, obzidje, ki je tudi v drugih pogledih pomenilo eno temeljnih obeležij piranske mestne naselbine, pa je s svojim potekom natanko zarisalo in nam tako ohranilo mejo tlorisa mesta, ki bi je sicer ne mogli rekonstruirati; drugič, prav obzidje je tisti de! mestne sestave, v katerega so (nujno, zaradi narave stvari) vključena mestna vrata - spet element, brez katerega ne moremo raziskovati komunikacijske mreže mestnih tokov; in tretjič, obzidje kot limes mestnega kroga ponuja prav metodološko izhodišče za nadaljnje posege v strukturo sestave mesta. Za pomoč pri oblikovanju tlorisne podlage za vnašanje posameznih nepremičnin na zemljevid smo uporabili Ca-prinov načrt Pirana {Caprin, 1905, 1 24). Sešitek štirinajstih listov, ki so izvleček starejšega zapisa, nastalega 24, julija 1609, prinaša "popis imen, priimkov, vzdevkov in posesti hiš, vinogradov, vrtov in 141 ANNALES 10/'97 Ašja 8RCIE7. URANjEK: NEPREMIČNA POSEST V PIRANU 08 KONCU ¡0. STOIETJA, "t 39-152 krajev, ki se nahajajo in so nameščeni, se dotikajo in naslanjajo znotraj alt zunaj aii pa so vzidani v obzidje in stoipe piranskega mestnega teritorija, začenši od vzpetine in vinograda Battifreddo, pa naokrog do obzidja in vzpetine cerkve sv. Jurija, ki jo je - na novo zgrajeno -videti nad obzidjem". Vpisi so dovolj podrobni; zaporedni popisni številki parcele sledi označitev objekta (hiša, stolp, štala, skladišče, oljni mlin, peč, klavnica, vinograd, vrt), nato njegov morebitni vzdevek, lastnik in nazadnje opis. Če gre za hišo, je ponekod razen njene lege opisan tudi njen videz. Vendarle nam vir pri umeščanju objektov na načrt ni v pomoč, ko gre za eno od bistvenih prvin slehernega vnosa - za velikost objekta. Razen v enem primeru (pri koči z zaporedno številko 8} o izmerah namreč ne pove ničesar. Na tlorisu, ki ga je v svoji knjigi LMstria Nobilissima objavil C. Caprin in zanj dejal, da ga je narisal po predlogi iz 17. stoletja, vidimo potek obstoječega (v Ca-prinovem času, torej i. 1905) obzidja in njegovega neohranjenega dela. V polnem obsegu je obzidje oklepalo malone ves polotok, razen nad strmim pobočjem, ki je bilo utrjeno z mogočnimi oporniki, ki so zagotavljali varnost in trdnost veliki cerkvi sv. Jurija, in je bilo samo na sebi nedostopna trdnjava, ter na severnem delu, kjer je narava prav tako sama poskrbela za odlično obrambno zapreko. Obzidje je s svojim potekom sledilo obrisom polotoka, na kopenski strani pa se je trikrat prelomilo v smeri proti jugovzhodu, vedno prečno na hrbet Mogorona, tako da se je nazadnje sklenilo v utrjen obroč. Po ohranjenih mestnih vedutah na slikah Mado-na z otrokom in svetniki (Vittore Carpaccio, 1518), Piranski mestni očetje (Domenico Tinloretto, konec 16, stoletja) in Prikazovanje sv, Jurija (Angelo de Coster, 1706) sklepamo, da je bilo obzidje v vsem svojem loku utrjeno z obrambnimi stolpi pravokotne oblike; v obzidju Funte so bili glede na siceršnjo razporeditev verjetno več kot samo trije, ki jih lahko razberemo s Caprinovega tlorisa (Bernik, 1968, 137), Ponekod je bil obzidni obroč v vrhnjem delu obrobljen, zvečine z gibelinskimi merloji, kot je bilo to v navadi v vseh istrskih mestih in je še danes v brezhibni obliki vidno na delu obzidja, ki se vzpenja prek pobočja Mogorona, Prav na tem delu se pričenja naš popis: popisne številke 1, 2 in 3 pripadajo trem vinogradom, ki so prislonjeni ob notranjo stran obzidja; vinograd št, 1, last piranskega župnika Christofora Ventera, se imenuje Battifreddo, zato ga na tlorisu postavimo tja, kjer ima Caprin zapisano to iedinsko ime, vinograd št. 3 pa seže clo stolpa sv. Nikolaja. Ta v popisu namreč nosi naslednjo številko. Velikosti posameznega vinograda sicer ne moremo določiti, vendar je dovolj že podatek, da so bili na tem delu vinogradi, obdelana površina pa je bila s parcelnimi številkami razdeljena med tri različne lastnike. Stolpu, o katerem izvemo, da je bil pokrit z bakrom in ga je piranski komun postavil za varovanje ome- njenih vinogradov in cerkve, sledijo s popisno številko 5 vrtovi, zasajeni z nekaj oljčnimi in drugimi drevesi, nato vinograd s 17 oljkami na močvirnatih tleh, pa spet vrtovi z nasadom sadnih in oljčnih dreves. Številko 8 nosi hišica, koča (casale), zgrajena iz kamna in blata. Prav pri njej nam popis postreže z edinim merskim podatkom; hišica je bila visoka dva koraka (dei altezza di passi cloi), torej nekaj manj kot štiri metre (1 korak = 189,6 cm; dolžinske in ciernarne mere povzemam po D. Mihe i tč, 1985, 28) in je segla vse do vrat, ki se imenujejo Porta Marzana, Tudi v tem primeru torej ne moremo ugotoviti, kako dolga je bila stavba, vendar pa vsaj glede njene umestitve ni nobenega dvoma, Morda lahko sklepamo, da je šlo za prizidek k vratom, ki je služil komunskim namenom shranjevanja ali skladiščenja, ne pa bivanju. Podatek pa nam pove še nekaj: ob obzidju vse od stolpa sv. Nikolaja do vrat ni bilo zidanega objekta - ves prostor so morali torej zasedati omenjeni vrtovi in sadovnjaki. Številki 9 in 10 lahko torej zanesljivo postavimo ob notranji zid obzidja na drugo stran vrat Porta Marzana, Gre za dve hiši družine Corsi, prvo popis imenuje majhna, drugo pa nova; obe imata okna, druga celo "moite fenestre ne!¡a stessa muraglia". Enako velja za naslednjo hišo, last pokojnega Marina. Številko 12 ima občinski oljni mlin (torchio), narejen na novo. Od številke 13 do 33 si sledijo hiše različnih lastnikov in precej podobnega videza, če sklepamo po oknih in vratih, ki jih popis omenja skoraj prt vseh. Hiša št. 14 se dotika stolpa in sega do vode. Zadnji izmed hiš sledi skladišče (št. 34 ~ rnagazzenetto), ki stoji pred visokim stolpom. Občinski stolp nosi v popisu številko 35, je dobro utrjen, pokrit z bakrom in ga imajo v najemu sečoveljski ribiči. Ob njem so žitna skladišča (fonteghi d i forme nto), ki se raztezajo na veliki pomol. Poglejmo, kaj ocl navedenega, v podatkih, ki so nas z vrha mestnega obzidja mimo stolpa sv. Nikolaja in vrat Porta Marzana pripeljali pred mandrač, smemo zanesljivo vrisati na naš mestni načrt. Ob kontrolnih točkah, ki smo jih s pomočjo Caprina že zanesljivo umestili, nam bodo spet pomagale piranske vedute, ki so se ohranile na platnih Domenica Tintoretta in Vittoreja Carpaccia ter na slikah v piranski stolni cerkvi. Veduta, izrezana iz Carpacciove slike Madona z otrokom in svetniki (1518), nam kaže prav tisti del, kjer se obzidje s hriba spusti pred vrata Marzana, Videti je, da je v tem času Piran že silit na zunanjo stran mestnega obzidja, saj se na desni kažejo prvi zametki naselja Borgo. Če zapisane tri vinograde postavimo na pobočje nad stolpom sv. Nikolaja, nam bo Carpaccio pritrdil; prav tako, če vrtove z nasadi oliv in sadnega drevja zarišemo pod omenjeni stolp. Na Carpacciovi risbi namreč ni videti Drugih Rašporskih vrat, ki pa so v času nastanka popisa gotovo že obstajala, in bi jih potemtakem pričakovali nekje med omenjenimi vrtovi, čeprav jih popis ni omenil. Koča s številko 8, edini zidani objekt nad vrati 142 ANNALES tO/'97 A,fa SKCIEZ UKANîEKr NEPREMIČNA POSEST V PIRANU OB KONCU 1 i, STOI.ETIA. 139-152 143 ANNALES 1 (>/'97 AI ja SRGLEZ URANJEK: NEPREMIČNA POSEST V PIRANU OB KONCU H, STOLETJA, I.W 152 Marzana, je morda tisto nizko poslopje, ki ga vidimo na veeiuti vzidano v obzidje desno od vrat. Od tu naprej proti notranjemu pristanišču se moramo ponovno opirati predvsem na Caprinov načrt: od vrat do vogalnega stolpa ni več kot trideset metrov: ali je mogoče verjeti, da so na tem delu stale tri hiše, od tega ena majhna {št. 9, 10 in 11), za njimi visoki oljni mlin, nato pa še hiši številka 13 in 14, o kateri vemo, da je segla do morja in se dotikala obzidnega stolpa? Bolj verjetno se zdi, da je treba hišo številka 14 postaviti na drugo stran stolpa, s katerim obzidje preusmeri svoj potek; gneča med vrati in stolpom Še vedno ni majhna, vendar je umestitev tako že zanesljivejša in verjetnejša. Od obrata je obzidje vzdolž morske obale seglo do stolpa, ki je označeval vhod v notranje pristanišče. Na tem delu, od današnjega zdravstvenega doma do vhoda na Tartinijev trg, je na nekaj več kot 200 metrih ob Cankarjevo nabrežje postavljenih dvajset hiš. Današnja slika tega dela se seveda močno razlikuje od tedanje: stavbe so se prek nasipov premaknile precej proti morju, nekdanje obzidje je na zunanji strani puščalo ves obrežni pas in rtič pred poznejšo palačo Fonda, tako da je razdalja med vogalnim stolpom in vhodom v notranje pristanišče verjetno merila okrog 180 metrov ali manj. Po popisu sodeč je bilo na notranjo stran zidu naslonjenih 20 hiš (od številke 14 do 33), tik pred stolpom pa še skladišče. Ob tem stolpu je vhod v pristanišče na drugi strani varoval še njegov nekoliko nižji oglati dvojnik z zob-častimi sklepi: oba dobro vidimo na izrezu s platna Domenka Tintoretta, še bolje pa na poznejšem izrezu iz slike Angela de Costera. Desni se ob notranji strani končuje z zidno oporo z vrati, ki so pomenila dostop na pristaniški trg z desnega pomola in z obrežja. Med oba stolpa so leta 1578 postavili dvižni most, ki je omogočil prehod pešcem in hkrati varoval vstop v notranje pristanišče, ki je bilo pred tem zaščiteno le z verigo (Bernik, 1968, 142; Hoyer, 1992, 46). Od levega stolpa se obzidje nadaljuje do vrat Poita Misana in naprej proti Punti. Hiši gospe Marijete (št. 36) sledi klavnica (beccaria) in nato Šest hiš, ki so - po priimkih sodeč - pripadale razmeroma uglednim meščanom (Zorzi, Apollonio, Fonda, Ruggier in Petronio). Številke 44, 45 in 46 imajo Stale (stalla), ki so bile verjetno v glavnem namenjene konjem in od katerih je bila ena občinska, dve pa zasebni. Pred stolpom, ki ima v popisu številko 51, so stale štiri hiše, od stolpa naprej proti Punti pa jih je bilo še štirinajst (do vključno št. 65). Med temi in naslednjimi je stala s številko 66 označena krušna peč (forno delSa Ponta), nato pa so se hiše nadaljevale do številke 87: ob prvi je stal pod Številko 68 popisani stolp gospoda Zuana Radicco, za zadnjo pa stolp cerkve sv, Klementa, s katerim je obzidje ostro zavilo po drugi strani polotoškega jezika nazaj proti ko-pnu. Popisu parcel ob delu piranskega mestnega obzidja, ki smo ga omejili z dvema stolpoma ob vhodu v notranje pristanišče in enim pri cerkvi sv. Klementa edi- no oporo ponuja Caprinov načrt, na vedutna pomagala, na katera smo se lahko oprli ob preiskavi slikovitega vhoda v mandrač, pa tu ne moremo računati. Enako skop je sam popis, ki molči prav tam, kjer pričakujemo novo usmeritev; zdaj razumemo, da v prejšnjem delu ni omenil Rašporskih, če sedaj ne popiše niti Osrednjih niti Delfinovih vrat! Zato objekte na znano ogrodje postavimo povsem nezanesljivo, poznamo le njihovo skupno število, stolp, ki ga popis omenja, pa postavimo na točko, kamor je stolp zarisal Caprin. Na tretjem delu naše obzidne poti popis obsega parcele med stolpom pri cerkvi sv, Klementa in naravnim branikom pred strmim pobočjem, nad katerim stoluje cerkev sv, Jurija. V vrsto hiš, ki si sledijo od št. 89 do 114, se vrinjajo stala (št. 104) in trije vrtovi (109, 110 in 111). Huda pomanjkljivost popisa, ki kljub siceršnji natančnosti molči o pomembnih orientirjih v obzidju {stolpi, vrata), ki bi nam pomagali bolj zanesljivo raz-meščati posamezne objekte, je predvsem odsotnost opisa glavnih poti in ulic, ki so segale do obzidja in vodile skozi mestna vrata. Kljub temu je slika, ki smo jo naredili na podlagi tega popisa, zaradi navedb nekdanjih mikrotoponimov in poimenskih omemb lastnikov nepremičnin, ponudila dobro izhodišče za podatke, ki so jih prispevale vicedominske knjige. NEPREMIČNINSKI FOND NA PODLAGI VPISOV V VICEDOMJNSKO KNJIGO ŠT. 167 Vicedominska knjiga št. 167 (v nadaljevanju Vi< 167) vsebuje vpise, ki se tičejo prometa nepremičnin med 3. majem 1592 in 6. februarjem 1600; tiste torej, ki so pomagali vzpostaviti stanje, ki ga za obzidni del spoznavamo iz popisa 114 parcel. Na 281 listov, spetih v knjigo, so piranski notarji v osmih ieiih vpisali vsebino 386 pogodb o prodaji (venciitio), nakupu (emptio), zamenjavi (permutatio), darilu (donatio), pridobitvi (aquí-sitio) - torej o vsakem prenosu (traciditio) ali spremembi lastništva nad nepremičninami. Med nepremično posest v knjigi sodijo ob hišah (domus, c.asa) in kočah (cásale) predvsem vinogradi (vinea) in oljčni nasadi (o! svari um), številna so solinarska polja (cavidinus cum salinarii), nekaj je vrtov (hortus, orli). Vpisi so zvečine napisani v latinščini, italijanski so razmeroma redki (18 jih je) in povsem nepojasnjeno ostane, zakaj se je notar občasno sploh odločil za ta jezik - redno je namreč italijanski vpis vrinjen med dva, od istega notarja zapisana, latinska vpisa. Vsebina vpisov zaradi svoje zgovornosti zgodovinarju obljublja bogat plen: ob vsaki nepremičnini je notar ob navedbi lastnika, oznaki posla, ceni in drugem imenoval še sosede na vseh štirih straneh neba. Prav to je bil razlog, ki nas je usmeril k tako natančemu pregledovanju, saj je ob dejstvu, da smo že dovolj dobro spoznali lastnike vseh nepremičnin ob obzidju, ponudil na videz trdno upanje, da bodo prav podatki iz vice- 144 ANNALES 10/'9 7 Ajj.i BRGLEZ URANJEK: NE PREM¡ČN A POSEST V ¡'IRANU OB KONCU If, STOL ET] A, 139-132 dominske knjige odgovorili na neznanke med obzidnimi lastniki (kje so ulice, vrata, trgi), predvsem pa izpopolnili vso notranjost mestnega zemljevida. Knjiga se prične 3. maja 1592. Na prvo stran je piranski vicedotnin Nicoid Petronio z vso odgovornostjo svojega poklica zapisal običajno formulacijo: In Nomine Sanctae Et indivicktae Trinttatis Patris, Fiiii et Spiritus Sancti. Amen. in noc quaierno Ego N/co/aus Petronius l.V.D. F'dius Domini Petri, et ad presens Vice-dornirunus huius Magnificae Communitatis Pirani, omnia Instrumenta, quae mihi per contrahentes preselita bunlur dum in hoc officio permanebo fideliter regi-strabo iuxta formam ieggendi et Sto fir forum predictae. Communitatis D.O.M. Fauenti ut semper sit Laus, Honor ,-ef Gloria. Adsit Principio Virgo Sea fa meo. Preden se ■ prava vsebina zares prične, knjiga omenja pravila, ki se :.j i h morajo Pirančani držati pri prometu z nepremičninami, z natančnim navedkom mesta, kjer so praviia zapisana v statutu. Vpis je tokrat italijanski: Carichi et oblighi de Vicedomino sono descritti nel dibro delli statuti d i quests terra sotto le rubriche ■ inirascntte (naloge in dolžnosti vicedomina so opisane v :knjigi statutov te zemlje v spodaj naštetih poglavjih): > o vicedominih, jxpgl. XXIIII, knj. prva; o sestavljanju testamentov, pogl. 1, knj. sedma; > o tem, da sirotam ni dovoljeno odtujiti svoje last-■".nine, pogl. XVI, knj. sedma; o inštrumentih, ki jih vicedomini uporabljajo v vzadevah ponovnega pridobivanja (recuperatlo) posesti, ■pogi. IX, knj. šesta; o tem, kako lahko prodajalci svojo ¡posest zopet ■pridobijo, pogl. IV, knj, šesta; ■:- in skoraj vsa poglavja šeste knjige. Temu uvodu sledi natančno abecedno kazalo oseb, ;ža katere je v tej knjigi zapisano, da so postale novi /lastniki nepremične posesti v Piranu. Ob vsakem imenu /najdemo navedbo strani, na katero je vpisana pogodba, /s katero je imenovani pridobit posest, vpisi vsebine '/takšnih pogodb pa se nato brez presledka vrstijo od 1. :čfo 280. lista vicedominske knjige. V knjige so vpisovali na za to posebej določenih /mestih: največkrat doma prt notarju (ki je v knjigo zato /žapisal in do m o habitation i s mea notar i i), često pri ■.pogodbeniku (domi habitationis infrascripti venditoris, ■domo infrascripti emptohs, nella časa deli' habitatore ;etc.) ali na javnih krajih kot so in plathea Porta Campi, /sub Liago Cancel I ar i a Pretoria, in cancel ¡aria cathave-riorurn in Porta di Campi, in aromatharla Porta Campi, ad sca'as fontici frument'i, in fontico farina, sub 'fianathatia Porta Campi, in herbaria Porta Campi, in cancellaria pretoria, in apotheca. Vsi vpisi so oblikovani po istem notarskem obrazcu. Na robu je vedno zabeležka, ki nam pove, za kaj bo šlo pri dogovoru: ime pogodbenika in oznaka posla, ki '■Opozarja na vsebino, na primer: ser Vincentii Petronii qundam Ser Juannis Petri emptio, ali Reverendi domini Christophori Venerii Plebani permutatio cum Joanne Vedurno qundam Ser Laurentii. Vpis vpelje natančna datacija (z indikcijo), sledi navedba kraja, kjer se posel sklepa, imenovanje prisotnih prič, nato pa opis in oznaka nepremičnine, popis objektov, ki mejijo nanjo z vseh štirih strani, ter označitev poslovnega dejanja. Nazadnje izvemo za ceno, način plačila, in včasih za kazen, če se to ne bi izvršilo. Takemu vpisu sledi drugi, ki je veljal dokončni potrditvi posla in je bi! splošna oblika izpolnitve pravnega dejanja prenosa lastništva nad nepremičnino: konuinski klicat" je na nedeljo pri stopnicah pred zvonikom (ad sca//as campanilis) ali na stopnicah pred občinsko palačo (super scalis palatii) in na dveh drugih običajnih mestih, o katerih ne izvemo, kje sta bili (et in allis duobus solitis locis), razglasil izid posla, ki se je bil izvršil. Oglejmo si enega od vpisov: da bo podoba popolnejša, naj bo to pogodba o zamenjavi nepremičnin, da bomo imeli hkrati opraviti z dvema poslovnima dejanjema, prodajo in nakupom (PAK-PA, VK 167, 69, 69v in 70). Na robu sta najprej navedena oba udeleženca, D. Petro Petronio q. dominus Joannes ac Petro Petronio q. dominus Marquardus in oznaka posla, za katerega sta se dogovorila, permutatio. Besedilo nadalje navede datum, 1594 indictione septima, die septima mensis Februarii, kraj, actum Pyrani in domo meä notarii sita in Porta de Campo, in prisotne priče: presentibus Ser Nicoiao Schwutio q. Ser Sebastiani, ac Ser Petro Petronio q. Ser Lunardi civibus Pyrani testibus etc. Bistvo zapisa je odločitev obeh udeležencev za dejanje: ibique dominus Petrus Petronius q. domini Marquardt avis Pyrani cum iure proprio etc. dédit, traddidit, permutavit, ac per parte vendidit excellent'! Domino Petro Petronio domini Joanni civibus dicti loci, ibi presenti, stipulanti ... et permutant ac per parte ement et recipient.., ki se takoj nadaljuje z. navedbo in opisom prvega predmeta posla: ... partem unius domus cum solario apotecha ac scalla lapidea ... sitem Pyrani in Porta Misana. Sledi za nas najzanimivejši del, ki glede na strani neba našteje štiri sosednje objekte, njihove lastnike, oddaljenost od predmeta pogodbe ipd.: apud iura in soliš ortu dieti domini Petri permutatoris cum passubus cornunis in tus muros tribus, pedibus tribus, in austro iux(tja iura eiusdem domini Petri Petronii q. domini loanni cum passubus duobus pede uno quarte tribus, in occ.asu penes viam publicum versus domos domini Petri Petronii q. domini Dominici ac ser Aloysii lapicide cum passubus tribus et pedibus tribus, et in aquiilone secundum iura hereditatis q. domini Antonii Columbani in parte, et in parte via publica cum passubus duobus pede uno et quartibus tribus. Opis se zaključi s ceno, ki za omenjeni objekt ¡pravi, da je bila de valoris ducatomm ducentorum quadraginta quattuor libras 2/-/ denariorum paruorum in ratione libras 6 solid. 4 per singulo ducato i ta concordes ut dixerunt, torej 244 dukatov in dve librt. 145 ANNALES 10/'97 Alja BRGEEZ VRANjiK: NEPRE.VHČNA POSEST V PiRANU OB KONCU ii> 5TQIETJA, B9-152 Obzidni del kopenskega vstopa v mesto Piran: opazen je celotni det, ki ga popis 114 parcel označuje s parcelnitrii številkami od 1 do 13. V. Carpaccio: Madona z otrokom in svetniki, 1518 (Caprin, 1905). The Piran walls through which the town was entered by land: clearly visible is the entire part denoted by the register of 114 plots with numbers from 1 to 13. V. Carpaccio: The Virgin with Child and Saints, 1518 (Caprin, 1905). Obrežni del Pirana s hišami, o katerih popis 114 parcel pravi, da so vzidane v obzidje in imajo skozenj luknje. D. Tintoretto: Piranski mestni očetje, konec 16. stol. (Caprin, 1905). Coastal part of Piran with houses that were, according to the local plot register, built into the city walls and had holes in them. D. Tintoretto: The Piran City Fathers, end of 76"» century (Caprin, 1905). 146 ANNALES 10/97 Alja 8RGUZ URANfOC NF PREMIČNA POSEST V PIRANU OtS KONCU IC. STOLETJA, 139-152 Enako natančno spoznamo še drugi objekt, predmet, ki ga clrugopogodbenik daje v zamenjavo za opisanega: una domo sita in Poda de Campo, ki je bil v času sklenitve pogodbe zaseden: in qua nunc habitat magistru Georgio cerdo in je imel naslednje sosede: qui domi coheret ab uno latere via publica cum passubus duobus, 3 b alio i ura hereditatis qundam ser Nicola i Bonifacii cum passubus 4 quattuor et pedibus duobus, a tertio iura ser joannis Radiui q. ser Georgii cum passu uno pedibus quattuor, et in quarto latere via consortalis cum passubus 4 1/2. Vrednost te hiše je bila manjša od prve ¡n je znašala 172 dukatov: qua domus dixerunt esse valons ducatom m centum se p tu ag in ta duos in rat i one ut supta, zato je bilo razliko treba doplačati: et per ducatis septuaginta duobus libris duabus clen^uïorum paruorum in rations ut supra nomine aclitionis sine equiualentis partis domus supradicte, quos uero clucatos septuaginta duos libras duos dare et ex bursa re, promisit et se obligavii idem dominas excellenti N. P. domini Petri Petmnii q. domini Marquardi. Celo iz tako izčrpnega popisa dogovorjenega posla, se bolj pa to velja za vse druge vpise v VK 167, ničesar ne izvemo o velikosti hiše, njenem videzu, ohranjenosti, opremljenosti ali o številu njenih stanovalcev. Kaj je vplivalo na njeno ceno - so bile to značilnosti, ki so jo delale lepšo, udobnejšo in večjo, način in kvaliteta gradnje, starost, ohranjenost ipd., ali pa je imela tudi mikrolokacija svojo ceno? Katere ulice in trgi so veljali za privlačnejša in prestižnejša mesta bivanja, kje so si piemožnejši j rs uglednejši meščani izbirali svoja domovanja? Na ta vprašanja nismo uspeli docela odgovoriti niti s primerjavo cen nepremičnin v Piranu, ki jih objavljamo v tabeli, niti s primerjavo cen teh nepremičnin s tistimi, ki jih poznamo iz prvih piranskih notarskih knjig (Mihelič, 1986, 161). Glede prvega nimamo niti ustreznih podatkov o velikosti, kaj šele tistih, ki bi spregovorili o drugih značilnostih, ki vplivajo na tržno vrednost, hiše, glede drugega pa nas dodatno ovira ^menjalno razmerje med libro in dukatom, ki se je v vmesnih stoletjih tako spremenilo, da onemogoča postavljanje vzporednic. MREŽA ZNANIH NEPREMIČNINSKIH TOČK Iz tako pridobljenih informacij smo lahko sestavili več .seznamov, preglednic in drugih pripomočkov razvrščanja in ugotavljanja vrednosti znanih podatkov, ki smo jih nato med seboj primerjali, na primer seznam vseh pogodbenikov iz Vi< 167, seznam stanovalcev glede na mesto sklenitve pogodbe, seznam lastnikov, seznam štirih neposrednih sosedov, preglednica cen nepremičnin ipd. Ob zadostnem številu ugotovljenih elementov (lastniki, zgradbe, drugi nepremičninski objekti, ulice, ceste ipd.) bi lahko tovrstna metodološka prizadevanja v idealnem primeru izpopolnila celotni tloris piranskega mesta, tako da bi dobili zemljevid Pirana za čas, ko ga sicer nimamo. Še več, zaradi narave načina pridobivanja podatkov, bi tako spoznali tudi imena lastnikov oziroma stanovalcev hiš, verjetno tudi rodbinske in sorodstvene zveze, nadalje nepremičninsko premožnost posameznikov in družin, gospodarsko vrednost nepremične lastnine, doseženo z nakupi, zakupi, oddajami in podobno. Tako srno znane, nepremičnine postavljali v Capri-novo skico mesta: podatki o sosedih, ki jih vpisi tako natanko umeščajo na vse štiri strani neba (včasih sicer le ab uno latere - na eni strani, in naprej ab alio, tertio, quarto latere, v glavnem pa tako natanko, kot smo videli v navedenem primeru: ab austro - na severu, a solis ortu - na vzhodu, ab occasu - na zahodu, in a tremontana /tudi tramontana/ ali in aquillone - na jugu), bi morali biti zanesljiv vodnik za umeščanje objektov na načrt mesta Piran. Vendar: od vseh vpisov v knjigi jih le 64 govori o prometu s posestmi v Piranu - znotraj mestnega zidu je lastnika zamenjalo 56 nepremičnin, zunaj njega popis imenuje pet hiš v predmestni četrti Borgo Mar-zana, tri pa nedoločeno v suburbio Pitani. Če pregledamo vse vpise, ki se tičejo prometa z nepremičninami znotraj našega risa, in sploh vse, ki govorijo o spremembi lastništva nad hišo, jih je spet le 64, Skoraj vedno gre za hišo, nekajkrat za kočo, trikrat pa za vrt, ki je sodil k hiši. Stare in nove lastnike lahko na našem osnovnem orientirju, popisu 114 obzidnih lastnikov, poiščemo enaindvajsetkrat, le za polovico objektov (10 oziroma 11} pa smo lahko prepričani, da gre za isto posest. Med sosedi - četudi za vsak objekt spoznamo po štiri - je takih ujemanj več, vendar tudi za ta ne moremo biti povsem prepričani, da govore o istih objektih. Ostanejo nam še navedbe krajev, kjer so bile pogodbe sklenjene - na ta način spoznamo še 66 lastnikov (nekateri so nam sicer znani že kot zgoraj identificirani prodajalci ali kupci), vendar le z omembo četrti, v kateri prebivajo, brez sosedov ali drugih opornih točk. Tudi na podlagi tako odličnega izhodišča, kot. ga ponuja popis 114 obzidnih objektov, in tako natančnega pregleda sklenjenih nepremičninskih pogodb, kot ga najdemo v vicedominski knjigi, ki je nastala v času tik precl popisom 114 objektov, moramo torej ugotoviti, da se letno proda le zelo omejen odstotek celotnega nepremičninskega fonda, da pa obsežnejši presek tega dogajanja zaradi nenehnega spreminjanja lastništev tudi ni odgovor na vprašanje, kako do željenih rezultatov. Tisto, kar lahko iz obeh uporabljanih virov zanesljivo, manj gotovo in celo samo domnevno postavimo na zemljevid piranskega mesta, pa vendarle dovoljuje nekaj razmisleka o podobi Pirana in hišnih lastnikih pred koncem 16. stoletja. Podobno kot drugi nasledniki srednjeveških mest je bil Piran razdeljen na mestne četrti. Te so bile navadno poimenovane po župnijskih cerkvah, po mestnih vratih, po starih ledinskih imenih ali po kakšni drugi značilnosti. V Piranu so četrti poimenovali po mestnih vratih, 147 ANNALES 10/97 Alja BRCLEZ URANjEK: NEPREMIČNA POSEST V PIRANU OB KONCU 16. STOi.ETJA, 1 M-1'52 ki pa so dobila imena na malone vse prej omenjene načine: četrt Porta Domo po istoimenskih Stolnih vratih, čelrt Porta Campi po istomenskih Poljskih vratih, ki nosijo staro ledinsko ime, četrt Porta Misana (Míxana, Mediana) po istoimenskih značilno Osrednjih vratih in četrt Porta Mugía po istoimenskih Miljskih vratih. K štirim mestnim lahko v našem času prištejemo še predmestno četrt Borgo Marzana (Marciana), ki se verjetno imenuje po lastnikih ene antičnih vil v tem predelu (Peršič, 1986, 133). Smisel ureditve mesta v četrti je imel verjetno svoje fiskalne, administrativne razloge, sicer pa so četrti opravljale vbgo današnjih ulic in hišnih številk: stanovalca je bilo laže najti, če si poznal njegovo ime in ime četrti, v kateri je bival. Verjetno je bila omemba četrti celo del uradne legitimacije občana, ni namreč redko, da ob njegovem imenu nastopa tudi četrt, kot kraj njegovega stalnega bivališča. Obenem lahko ugotovimo, da je uradno poimenovanje oseb v tem času še vedno najprej navajalo ime in šele nato priimek - vse omembe in celo abecedno kazalo se namreč ravnajo po osebnem in ne družinskem imenu. Med nepremičninami, ki jih našteva V K 167, so hiše, ki so zamenjale lastnika v piranskem mestnem središču, v glavnem stale v eni od štirih mestnih četrti, v štirih primerih v predelu, imenovanem Friuli, po enkrat v Pusterli, na Punti, v Castru, v Pescarii (in contrata uocata la Piscaría), zunaj obzidja pa petkrat v predmestnem Borgu Marciana in trikrat neopredeljeno v piranskem predmestju (suburbio Pirani). Nekatere med omenjenimi hišami popis imenuje casale, torej gre za koče, hišice. Drugih opisov, ki bi nam podrobneje predstavili hiše ali pojasnili, kaj je vplivalo na njihovo vrednost in ceno, v knjigi ne najdemo. Za casale, na primer, tako ni mogoče zanesljivo reči, ali je bila to stavba, namenjena stanovanju ali nemara le potrebam skladiščenja in opravljanja dela. Ugotovimo pa lahko, da so bile cene zelo različne: kočo si lahko kupil oziroma prodal že za nekaj nad trideset dukaiov, kolikor je na primer stala tudi polovica hiše, ki jo je v četrti Porta Misana kupil mojster Giuseppe de Julleanis. Cene hiš so se v poprečju gibale med 100 in 150 dukati, lahko pa so bile tudi precej višje: piranski prezbiter Giorgio Marchesio je za hišo v četrti Porta Misana odštel kar 462 dukatov. Peršič o tem pravi: "Porta Campi je bila v 14, stoletju že centralna četrt, v kateri so bili glavno pristanišče (mandrač), stara in nova komunalna palača (palacium, loggia) z vsemi uradi, žitno skladišče (fontik), ječa in več obrtnih delavnic in prodajaln živil ter druge robe." (Peršič, 1986, 134). Vi< 167 nam potrdi, da so v tej četrti stali fontik, lekarna (aromatharia), obrtne delavnice (pekarna, brivnica in apotheca obrtnega mojstra, ki najbrž ni lekarna - tudi preveč jih je, da bi si izraz razlagali na ta način), ničesar pa ne pove o ječi. Izvemo, da so v tej četrti stanovali malone vsi notarji (Antonio de Dardis, Francisco Vitalis, Raynaíclo Columbano in Peregrino a Seno), tu je bila kataverska pisarna (cancellaria catha- veriomm). Vrednost hiš se je gibala od nekaj nad 100 do 372 dukatov, kolikor je ob nakupu odštel Prati Pitidona de Dardis. "Stari center mesta še iz predkomunalrtih časov pa je bila Porta Domo, tradicionalno najuglednejša četrt, tako zaradi župnijske cerkve kot tudi zaradi dejstva, da je tam stanovalo največ pomembnih patricijskih družin. Tudi cene hiš so bile v tej četrti najvišje, kar seveda pomeni, da so tu bile od vsega mesta najbolj razkošne hiše. V Porta Domo so poleg potestata in patricijev živeli tudi trgovci, ki so se dvigovali v smeri patricijev, obrtniki, solinarji in poljski delavci, torej vsi sloji prebivalstva." (Peršič, 1986, 134). Naš vir o tem pove naslednje: prometa z nepremičninami v četrti Porta Domo je bilo tako malo (samo štirje vpisi), da morda lahko verjamemo, da si prebivalci niso želeli zapuščati svojih prestižnih položajev, Med lastniki hiš, ki v knjigi nastopajo kot prizorišča sklepanja pogodb, je vpisov več, vendar so pogodbeniki sklepali posle za posest zunaj Pirana, kar spet govori o njihovi premožnosti. Tako ugotovimo, da so v Porta Domo živeli Antonija, vdova po Bernardinu, že omenjeni ApoIonio de Apollonio, ki je bil v tistem času "medicinae doctoris" in štipendist občine Piran, nekajkrat pa se v knjigi omenja tudi kot vicedomin, Giorgio Vic.ilino, Gaideo Valesio, Augustino Venerio, Marija, vdova po Franciscu Petroniu, Marco ele Apollonio, Francisco de Preío, Marco de Pelegrino in Spina, žena mojstra Amorosija, Razen tega sta bili v tej četrti apoteki mojstrov Giacoma in Marca Pelegrina. Štiri hiše, ki so zamenjale lastnike, so dosegle ceno 191 dukatov, dve 125, polovica ene pa 130 dukatov; cene torej, ki jih še zdaleč ne moremo imenovati visoke, seveda pa ne vemo, kakšne so bile hiše, ki so se za ta denar prodale. Največ nepremičnin je zamenjalo lastnike v četrti Porta Misana: kar enaindvajset. Živahna nepremičninska dejavnost je skupaj z drugimi dejavniki povzročila, da so med našimi vpisi nepremičnine v tem delu mesta dosegale najvišje cene. Ob omenjeni ceni 462 dukatov najdemo prav v tej četrti tudi dela dveh hiš, ki sta stala 430 oziroma 244 dukatov. Niti ena od nepremičnin, ki jih imamo za stanovanjske stavbe, se v V K 167 ne imenuje drugače kot: clomus (casa) ali casale. Če so bile katere od njih vredne imena palača, sta bili ti dve gotovo med njima. Predel, imenovan Pusterla, lahko skupaj s Punto pripišemo četrti Porta Mugía. Cene hiš v tem elelu so videti precej izenačene, na posebnosti ali znamenitosti v njem pa vpisi ne opozarjajo. Pri Punti je bila zasidrana barka, na kateri je bila pri ser Luciolu sklenjena njegova pogodba, vendar pa verjetno še ne smemo misliti, da je bilo zato plovilo tudi kraj njegovega stalnega bivališča. Prav to je dodaten dokaz, da tudi vpisov, ki pravijo, da so bili sklenjeni pri nekom doma, ne smemo brez potrditve imeti za navedbo kraja, kjer je nekdo zares živel. Lahko je šlo le za eno od mnogih posesti iste 148 ANNALES 10/'9/ Aîj.-i 8RCLEZ URANJEfC NEPREMIČNA POSEST V PIRANU OB KONCU 16. STOLETJA, i:W-T52 osebe, ki pa je verjetno vendarle živela v eni od svojih : nepremičnin. Če že cena posamezne nepremičnine ne pove veliko, predvsem, ker ne vemo, kaj se je z nepremičninsko enoto še prodalo (VK nikjer je omenja hišne opreme, ■morebitnih gospodarskih ali shrambnih prostorov idr.), pa vendarle lahko primerjamo vrednosti različnih vrst nepiemične posesti med seboj. Iz tabele so razvidne cene hiš, hišic in vrtov. Vinogradi in olivni nasadi, ki s iTOEETjA. LITERATURA IN VIR! Amman, H. (1978, 3. izdaja): Wse gross war die miftel-altei'lic.iie Stadt? V: Haase (ur,): Die S tad t des Mitiel-alters. Erster Band. Darmstadt. Btnussi, 8, (1924): L'istria nei SEfoi due millenni di stona. i rst, Bernik, S. (1968): Organizem slovenskih primorskih mest. Koper, Izola, Piran. Ljubljana. Caprin, C. (1905): L'istria nobihssima, I. Trst. Hoyer, S.A. (1992): Hisa Tarfini v Piranu. Piran. Kovic, B., Pahor, M, (1960): O zgodovinskem in arhitektonskem razvoju Tartinijevega trga v Piranu. Kronika, Vili. lavrič, A. (1986): Vizitacijsko poročilo škofa Agostina Valiera 1579. Ljubljana, SAZU. Mihelii, D. (1985): Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Ljubljana, SAZU. Mihelič, D. (1990): K podobi nekdanjega Pirana (16./17. stoletje). Vjesnik Historijskog arhiva Rijeka, XXXI!, 11-21. Peršič, |. (1986): Židje in kreditno poslovanje v srednjeveškem Piranu /doktorska disertacija. Ljubljana. PAK-PA. Vicedominska knjiga 167. Statut Piranskega komuna od 13. do 17. stoletja (Cli statuti del comune di Pirano da! XIII al XVII secoio). Za objavo priredila Pahor, M,, in Sumrada, j. (1987). Ljubi ia na. Dvižni most pred vbodom v mandrač, popisna številka 35. izrez iz slike Angela de Costera Prikazovanje sv. Jurija, 7706 (Caprin, 190.5). Drawbridge in front of the entrance to the town harbour, Reg. No. 35. Detail from the painting "The Apparition of St George" by Angelo de Costero, 1706 (Caprin, 1905). ANNALES W/'97 izvirno znanstveno delo UDK 33(497.4 Coriška)(091}(093) KMETIJSTVO IN TRGOVINA NA GORIŠKEM V NOVEM VEKU: KMEČKI UPOR LETA 1 71 3 IZ GOSPODARSKOZGODOVINSKE PERSPEKTIVE Aleksander PANJEK 1T-3413S Trst, Via G. C. Bavrsi, 8 IZVLEČEK Goriško so sestavljala območja z zelo različnimi geografskimi značilnostmi (nižina, Kras, Brda, gorato gornje Posočje), ki so se razlikovala tudi po pretežni kmetijski proizvodni usmeritvi. Kot skupni element se v prispevku izpostavlja povezanost, tako plemstva kakor tudi kmečkega prebivalstva s tržiščem. V ta okvir je postavljen pregled ustaljenih gospodarskih interesov, ki jih je uvedba novih davščin v prvih letih 18. stoletja ogrozila, ter različnih reakcij na uvedbo le-teh, vključno s kmečkim uporom leta 1713. Ključne besede: kmetijstvo, trgovina, gospodarska zgodovina, Goriška, kmečki upori S prihodom pod habsburško oblast ob izumrtju rodbine goriških grofov {1500) se je Goriška grofija znašla na obrobju velike srednjeevropske združbe raznolikih dežel. Zametki tega, čemur danes pravimo Goriško, segajo prav v čas goriških grofov, ki so iz svojih posestev na tem območju ustvarili teritorialno celoto z upravnim središčem v Gorici. V času njihove oblasti je Gorica dobila naziv mesta, nastali so goriški deželni stanovi, snovali sta se deželna enovitost in identiteta. Iz Gorice so grofje najprej vodili svojo ekspan-zionistično politiko, nato pa samo Še upravljali svojo padajočo politično pomembnost v odnosu s sosedi (Stih, 1994, 1 1-34), Pod Habshuržani je Goriška postala in ostala izrazito obmejna provinca. K taki podobi sta prispevali tako njena geografska lega na jugozahodnem robu habsburške državne entitete kakor tudi dejstvo, da je njena dolga zahodna meja sovpadala z avstrijsko-beneško državno mejo. Lega ob meji je bila za Goriško grofijo odločilnega pomena predvsem z gospodarskega vidika, saj so čez njeno ozemlje potekali tokovi tako meddržavnega kot tudi medregijskega in lokalnega trgovinskega prometa. Značilnost trgovanja je na tem območju bila ta, da so se izkoriščale raznovrstne prednosti, ki sta jih nudila močno razčlenjeni obris državne meje in obstoj številnih enklav, tako avstrijskih na beneškem ozemlju kakor tudi obratno. Čeprav se Avstrija in Benetke še dolgo po zaključku vojne iz let 1508-1516 nista sporazumeli in začrtali dokončne meje, se je položaj s časom le ustalil. Tako je kljub svoji nedefiniranosti in kasnejši "vojni za Gradišče" (1615-17) državna meja zdržala v bistvu nespremenjena skoraj tri stoletja, to je do propada Beneške republike (1797). Prav tako pomembna je za gospodarstvo južnejših predelov grofije, torej zlasti Gorice, njene bližnje okolice in Krasa, bila prisotnost avstrijskih pomorskih pristanišč v Trstu in Štivanu pri Devinu ter seveda tudi beneških, predvsem tistih na območju tržiške enklave. Važno vlogo so igrale tudi rečne plovne poti in pristani v spodnjem toku reke Soče, Krajevne oblasti in državni uradi v Gorici, Trstu in na Koroškem kakor tucli notranjeavstrijska vlada in komora v Gradcu so se skozi vse 16. in 17. stoletje morale ukvarjati s tem, da se trgovci izogibajo predpisanim trgovskim potem in se s tem izmikajo plačilu mitnin in carinskih pristojbin. Da bi se izognili večkratnim obdavčitvam tovora, so namreč trgovci, prevozniki, ladjarji in čolnarji načrtno izkoriščali vrzeli, ki so zijale v mreži nadzora obmejne in čezmejne trgovine. Grof Thum je npr. skozi štivansko pristanišče do Krmina vodil promet soli, ki je nato v Krmircu šla v drobni promet, ne da bi se plačevala kakršnakoli pristojbina. Z njo so se oskrbovali kmetje z Brci in ostale okolice, pa tudi Tolminci, ki so se 153 ANNALES 10/'9 7 Aleksander PANJE:K: KMETIJSTVO IN TRGOVINA NA GORIŠKEM V NOVEM VEKU: KMEČKI UPOR ... 153-162 na svoji poti nazaj v tolminsko gospostvo še naprej izmikali plačevanju mitnin. S to soljo se je skratka dogajalo "veliko tihotapstva" (SLAG, HKS, 122, 6). Poglavje zase je trgovina z vinom. Pridelovanje, prodaja in preprodaja vina so predstavljali poglavitni vir denarnih prihodkov velikemu delu goriškega plemstva, svoje koristi pa je od tega imelo tudi kmečko prebivalstvo. Zanimanje plemstva za vino se nazorno kaže v njegovi težnji, da si prilasti čim večjo količino vinske proizvodnje in da obvlada tržišče. Na ozemlju celotne grofije so za podložnike veljale omejitve in delne prepovedi prodaje vina. Tako je bila prodaja v grofiji do jurjevega (24. april) prosta, zatem pa omejena na gospostva, V takih monopolnih razmerah se je cena s prvotnih 2 do 3 soldov po bokalu mogla povzpeli do 14 oz. 15 soldov, v izključno korist plemstva, ki je poleg tega bilo tudi glavni proizvajalec vina (Panjek, 1996, 50-51). Proizvodnja na dominikalnih vinogradih, ki so se obdelovali z rabotnim delom podložnega prebivalstva, pri tem ni bila najpomembnejša, saj je v skupnem sestavu rente od vina predstavljala njen manjši, pa čeprav rte ravno nezanemarljivi del. Veliko bolj pomembno je bilo prilaščanje večjega dela proizvodnje iz podložniških kmetij, ki je potekalo skozi različne naslove. Vino se je v prvi vrsti pobiralo v obliki činžnih dajatev oz. najemnin v naravi ter desetine. Poleg teh osnovnih oblik, ki so veljale tako v kraških gospostvih kot v nižinski avstrijski Furlaniji in v Brdih, so se v slednjih dveh, ki sta bili izrazitejši vinorodni območji, uporabljale še druge. Tako za Brda kot za nižino je v primerjavi s Krasom in gornjim Posočjem v glavnem veljala večja razdrobljenost in nižja stopnja oblasti tamkajšnjih gospostev in plemiške posesti nasploh. Kmečke gospodarske enote so se tu, podobno kot v širokem delu severnih in osred-njeitalijanskih dežel (Giorgetti, 1974, 33-71), podeljevale v mešani obliki fiksnega (vnaprej določenega) in deležnega (od proizvedene količine odvisnega) najema. Fiksni del najemnine so sestavljale tako dajatve v naravi kot v denarju ali kombinacija obeh, dčiežna kvota pa je tu vedno pomenila polovico vinske proizvodnje. Podelitev je pogostoma bila kratkotrajna, v tem primeru pa navadno omejena na petletno obdobje. Če ob izteku ni bilo posebnih vzrokov za odpoved, se je pogodba avtomatično obnovila. V urbarjih gospostva Dobrovo iz 17. stoletja (ASPG, Urb., 233-247) zasledimo, da je imetnik kmečke gospodarske enote za svojo fiksno najemnino oddajal določeno količino vina, včasih tudi denarja, poleg tega pa še perutnine in jajc. Le po-redkoma je fiksna najemnina obsegala tudi dajatve v pšenici, ovsu ali rži. Deležna kvota pa se je vedno izplačevala izključno z vinom, in sicer s polovico proizvodnje. Dodatno količino vina je gospod prevzemal z desetinami, izključno z vinom pa so se izplačevali še kmečki dolgovi. Težnja plemstva k prisvojitvi čim večjega deleža vinske proizvodnje se torej skozi primer gospostva Dobrovo kaže v vsej svoji razsežnosti. K temu cilju so bili naravnani vsi prihodkovni naslovi: fiksna in deležna najemnina, desetina, izplačevanje dolgov in clominikalna proizvodnja. Močna proizvodnja zlasti v Brdih, pa tudi v nižini in deloma na Krasu, je bila namenjena tako krajevni porabi kot trgovini na večjo razdaljo. Pomembni odjemalci goriških vin so skozi ves novi vek bili koroški trgovci iti prevozniki, v trgovanju s Koroško pa je kot glavni dobavitelj največje interese in koristi imelo prav goriško plemstvo. Goriško vino se je na Koroško prevažalo po soški cesti skozi Tolmin, Bovec in čez Predel v Trbiž. Korošci so sicer dober del nakupov sklepali tudi s furlanskimi (tj. beneškimi) proizvajalci in se v tem primeru za pot nazaj posluževali predvsem ceste po Kanalski dolini. V trgovini z vinom je nemajhno vlogo igrala tudi živahna tihotapska dejavnost na območju Brd in bližnje nižine: razlike v obdavčitvi in pomanjkanje uspešnega obvladovanja mejnega področja (tako na avstrijski kot na beneški strani) so izkoriščali pripadniki vseh stanov. Poleg vina, za katerega je Gorica bila važno tržišče (Tucci, 1991), se je skozi pokrajino stekal predvsem promet s koroškim in kranjskim blagom, namenjenim na Beneško. To so bili predvsem železo in železni izdelki ter lanena platna. Iz Kranjske sta se na Goriško uvažala tudi žito in živina, tako za krajevno porabo kot za nadaljnji izvoz.1 Sicer je bila Gorica manj pomemben uvozni mejni prehod beneškega blaga za notranje-avstrijske dežele kot Tablja (Pontebba), Trst in Bočen (Bozen/Bolzano). Kar se je v Gorico uvažalo z Beneškega, je bilo skoraj izključno namenjeno zadostitvi krajevnega povpraševanja (SLAG, HKS, 122, 7, 1-88). Iz poročil raznih komornih uslužbencev, ki so na Goriškem službovali v različnih obdobjih 17. stoletja, dobimo sliko dežele, v kateri je tihotapstvo bilo splošen pojav, iz Kranjske preko Krasa ali Vipavske doline na Goriško ter s Krasa preko Valona na tržiško beneško ozemlje so se tihotapili vino, žito in živina. Skozi kanalsko gospostvo, skozi tolminsko glavarstvo in iz njega, čez gore na Bohinjskem proti Kobaridu ter z Bovškega pa se je na Beneško tihotapila predvsem živina, vse to pa, po besedah goriškega komornega uradnika, "nasilno in skrivno" (SLAG, HKS, 121, 1, 121-124). V poročilu dvornega knjigovodje iz leta 1691 zasledimo tudi trditev, da so v tihotapstvu na Goriškem organizacijsko vlogo imeli nekateri župniki in kurati (SLAG, HKS, 122, 6), Tudi v gornji Soški dolini, podobno kot v ožji, južni Goriški, je imela državna meja pomembno gospodarsko I popolnejšo obravnavo prometnih tokov in trgovine nasploh na tem in Širšem območju glej F. Cestrin, 1965. 154 ANNALES 10/'97 Aleksander PANJEK: KMEHJSTVO IN TRGOVINA NA GORIŠKEM V NOVEM VEKU: KMtČKt UPOR .... fM-IM vlogo. Tolminsko je bilo s prometnega vidika izrazito prehodno področje. V tamkajšnjem glavarstvu se je namreč nahajalo vozlišče trgovskih prometnic v smeri : vzhod-zahod in sever-jug, skozenj se je stekal promet med notranjeavstrijskima deželama Kranjsko in Koroško, grofijo Goriško in beneško Furianijo, Toda geografska lega, točneje orografska podoba dežele, je še na drug način sooblikovala značaj tolminskega gospodarstva. Kljub relativno nizki nadmorski višini Soške doline je : kmetijstvo namreč tu imelo izrazite gorske značilnosti, saj je omejena površina dolinskega, poljedelstvu naj-: prikiadnejšega sveta, agrarno dejavnost močno usmerjala v živinorejo. Prisotnost travnatih površin je bita že v samih večjih dolinskih naseljih zelo opazna, z vzponom na pobočja pa so travniki in senožeti znatno prevladovali nad polji (Panjek, 1993-94, 9-1 1, 64-77), Odločilna vloga živinoreje je hkrati poudarjala pomen povezanosti s tržiščem, saj so se prireja in pridelki živinoreje ■lahko koristno vnovčili predvsem s prodajo. Na Tol-■■ minskem so bile trgovske vezi s Čedadom in Furianijo že od srednjega veka dalje zelo tesne in tudi v novem „veku, ko se je dogradila cestna povezava z Gorico,2 niso povsem zamrle. Da je bilo tako, nazorno izpričuje .■že Rutarjeva navedba o sporu med Tolminci in mestom Gorico o dobavi živine za zakol in pridelkov živinoreje. ..-Ko je goriški glavar leta 1628 objavil prepoved prodaje na Beneško, se je tolminska pritožba v Rutarjevem prevodu glasila takole: "Goričani, katerim prodajamo svoje živinske pridelke, zahtevajo od nas, naj bi samo .-njim dajali svoje blago, in vendar nesmo mi nikoli terjali, cla bi oni samo nam svoje vino prodajali. Prepoved, zunaj dežele kupčeva!!, pomeni za nas toliko, kakor :ukaz, da moramo svoje pridelke tisti kup prodajati, kakor ga bodo Goričani določevali, in cla ne smemo več .sala in masla pridelovati, kakor ga bodo Goričani : pora bi ti mogli" (Rutar, 1882/1972, 158-9). Ukaz se na--.dalje rti izvrševal, izjave Toimincev pa nedvoumno pričajo o njihovi visoki stopnji zavesti glede svojih interesov in zakonitosti trgovanja nasploh. Če pomislimo na reliefno podobo celotnega teritorija pod goriško upravo, se nam tako rekoč sam po sebi ponudi vtis skrajno raznolike dežele, v kateri so soob-slajali nižinski, kraški, gričevnat in gorski svet, V vsakem od njih sta se agrarna krajina in proizvodna usmerjenost razlikovali od le-teh v sosednji pokrajini. Kmetijska proizvodnja je v nižini obsegala predvsem pšenico in vino, v Brdih je daleč prevladovalo vinogradništvo, na kraški planoti je ob vinogradništvu in živinoreji pomemben delež imelo pridelovanje raznih žitaric, pa čeprav v neugodnih razmerah. Kako je človek izkoriščal naravne danosti v gornjem Posočju, pa smo pravkar omenili. V taki raznolikosti pokrajine in agrarne proizvodnje kot skupna gospodarska značilnost podeželskega prebivalstva Goriške grofije prav gotovo izstopa tesna povezanost s tržiščem. Na podlagi nekaterih pokazateljev (SLAG, HKS, 112, 2) lahko sklepamo, da je na Krasu hubna razdrobljenost že v drugi polovici 16. stoletja tako napredovala, da je za tamkajšnje podeželsko prebivalstvo bilo delovanje v mali trgovini, prevozništvu in tihotapstvu pravzaprav nuja, Brez tega se raven preživetja enostavno ni mogla doseči, Toda razdrobljenost kmečkih gospodarskih enot si je verjetno treba razlagati ne samo kot vzrok za to, da je kmet posegal v trgovino, ampak tudi kot posledico obstoja take možnosti sploh. Preživetje na premajhni kmetiji je namreč po eni strani sililo kmeta, cia se udeležuje v trgovini, po drugi pa je prav prisotnost ne-agrarnth dohodkov dopuščala višjo raven razdrobljenosti (Panjek, 1997). Na območju Brd je vlogo veznega člena s tržiščem igralo predvsem vinarstvo. Kljub visoki stopnji odplačevanja bremen v vinu in zakonskih zaprek je vendarle tudi briški kmet, in ne samo njegov gospod, clo neke mere mogel prodati svoje vino. Sicer bi zakonske omejitve, ki smo jih že prej omenili, ne imele razloga za obstoj. Iz arhivskega gradiva o trgovinskem prometu na širšem območju julijskih in Karnskib Alp ter Karavank v 17. stoletju jasno izhaja, da se je tudi tamkajšnje prebivalstvo v veliki meri posvečalo tovornišivu, mali trgovini in tihotapstvu s svojimi izdelki, še posebej pa z vinom, čez deželne in državne meje,3 Dejavne na soški cesti med Gorico oziroma Kobaridom in Koroško dobimo tudi Tolmince, prebivalce kobariškega kota in bovškega glavarstva. Isti viri nam tudi eksplicitno povedo, da za odplačevanje vseh gosposkih, deželnih in državnih bremen prihodki od samega gorskega kmetijstva niso zadostovali. Zaradi tega moramo prevozniško in trgovsko (ter tihotapsko) dejavnost podložnikov gospostev v alpskih in predalpskih dolinah razumeti predvsem kot iskanje dodatnih prihodkov, jasno je, da so obstajali posamezniki, ki so se ukvarjali izključno s trgovino, istočasno pa teh figur ne moremo popolnoma ločiti od ruralnega sveta, iz katerega so izhajale, kakor tudi ne smemo potegniti stroge ločnice med kmetom, prevoznikom, malim trgovcem in tihotapcem: kmet-podložnik je na tem območju redno posega! po ne-agrarnih virih dohodka. Sicer je o bistvenem pomenu trgovske dejavnosti za kmečko prebivalstvo na Kranjskem že pred leti pisal Ferclo Gestrin (1973), ki je v 2 Za podatke o času gradnje soSke ceste ter o značilnostih prometa na njej glej U. Tucci, 1991 ter V, Rajšp, 1994, 3 Kot primere arhivskega gradiva, v katerem koroški mitniSki upravitelji v 17. stoletju omenjajo prevozniško in tihotapsko dejavnost prebivalcev alpskih in predalpskih dolin, se tu navede KLAK, S A, 619. Ta tema je bila posebej obdelana za območje Kam ¡je, prim. Bianco, 1995. Najnovejši izsledki in interpretacije o pojavu kramarstva in sezonskega izseljevanja iz Karnije so zbrani v zborniku ferigo-fornasin, 1997. 155 ANNALES 10/'9 7 Aleksander PANJ£K: KMETIJSTVO IN TRGOVINA NA GORIŠKEM V NOVEM VEKU: KMEČKI UPOR ..., 1 53-1 62 oviranju svobode dostopa in nastopanja na tržišču videl celo skupen dejavnik kmečkih uporov na slovenskem naselitvenem ozemlju v novem veku.4 Taka interpretacija se v dobri meri prileže tudi tolminskemu uporu iz leta 1713,še posebej, če, tako kot v tem prispevku, nanj gledamo s pretežno gospodarskega vidika. Pa preidimo k pregledu gospodarskih dejavnikov, ki so leta 1713 na Goriškem privedli do nastanka širokega kmečkega uporniškega gibanja, znanega pod imenom "veliki tolminski punt". Razumevanje dogajanja na Goriškem v prvem tri~ najstletju 18. stoletja ne more mimo dejstva, da se je istočasno odvijala španska nasledstvena vojna (1701-1714). Državne blagajne so za kritje vojnih stroškov potrebovale vedno novih prihodkov, zato se niti Goriška grofija ni izognila uvedbi novih davščin. Vsota rednih državnih bremen, ki jih je nosila grofija, je letno znašala preko 10.000 goldinarjev, prihodki cesarskih mitnic pa so znašali približno 17.000 goldinarjev. V izrednih razmerah so se rednim davkom dodajali izredni, tako da je v obdobju 1703-171 1 vsota raznih izrednih bremen dosegla skupni znesek 120.000 goldinarjev.5 Pri interpretaciji takratnega dogajanja je tudi potrebno upoštevati, da je na Goriškem plemstvo prevladovalo tako v institucionalnem kakor tudi v gospodarskem in družbenem življenju. Goriški deželni stanovi so bili predstavniško telo izključno plemiškega stanu, skozi njihovo upravno delovanje pa so se podpirali in branili skorajda izključno interesi plemstva, Brez institucionalnih in gospodarskih vzvodov meščani in kmetje tudi niso mogli bistveno vplivati na upravo dežele, stališča mestnega magistrata ter kmečke pritožbe pa praviloma niso naleteli na poseben posluh niti v graških vladnih uradih. V okviru povečanega državnega davčnega pritiska sta bila v letih 1705 oz. 1707 v Goriški grofiji uvedena daca na meso in na vino, v zakup pa so ju dobili prav deželni stanovi. Uvedbo daca na vino6 je sicer grof Gerolamo della Tone (Thurn) graški komori predlagal že leta 1704, se sam ponudil kot zakupni izterjevalec in naslednje leto zakupno pogodbo v resnici tudi sklenil. Stanovi so se Thumovemu načrtu od vsega začetka odločno zoperstavili, češ da je za grofijo poguben, in sami sebe pri komori predstavljali kot edinega možnega nepristranskega kandidata za izterjavo nove davščine. Svoja izvajanja so podkrepljevali z argumentom, da je v deželi vino edini vir prihodkov ter da bi dac pri kmetih mogel izzvati "nevarne vstaje" {ASPG, SP I, P 43, 203-206; P 44, 4, 8). A brez uspeha. Zato je po podelitvi daca Thurn ti večji del goriškega plemstva grofa pri pobiranju davkov oviral toliko časa, dokler ga ni prisilil, da je s pobiranjem odnehal.7 Tako ravnanje so plemstvu narekovali interesi v trgovini z vinom. Koliko mu je bila le-ta pomembna, lahko razberemo tudi iz Leopoldovega patenta (1689) o izterjavi daca na vino v mestu Gorici, kjer se med drugim omenja, kako se "dacarju zelo čudno zdi, da vsakokrat, ko gre terjat dac od plemstva, ga ti brez vsakega izplačila, a z žalitvami in grožnjami odslovijo" (ASPG, SP 1, R 16, 48). V patentu se je tudi ukazovalo, naj se proti neplačnikom ukrepa ne glede na to, če gre za plemiče ali navadne gostilničarje in meščane, glavar pa naj odredi potrebno pomoč oboroženih mož. Temu navkljub so samo dve leti kasneje goriški odborniki8 v pogodbi za izterjavo mestnega daca na vino nekemu Codelliju naročali, naj se najstrože ravna po javnem razglasu iz leta 1689, "razen do prečastitega deželnega plemstva, ki je obvezano plačevati samo, kot se je to opravljalo v preteklosti pred objavo omenjenega javnega razglasa" (ASPG, SP i, P38, 45). Da bi se izognili plačevanju pristojbin, so torej deželni stanovi preko svojih odbornikov že običajno in popolnoma odkrito izvajali pritisk na izterjevalce daca na vino. Plemstvo je na območju svojih gospostev bilo že itak oproščeno plačevanja davščin na vino (ASPG, SP i, P 43, 42) in je po jurjevem uživalo monopol nad njegovo prodajo, s takimi upravnimi postopki pa si je zagotavljalo se neobdavčeno prodajo v mestu. Stanovi so si naposled te uspeli zagotoviti izterjavo vinskega daca, a šele leta 1707, saj jim do takrat graška komora ni bila pripravljena zaupati. V vladi so se namreč bati, da Goričani ne bi poravnavali svojih obveznosti, tako kot v primeru mesnega krajcarja, ki je bil uveden že 1705 in podeljen v zakup prav stanovom. In v resnici so se dolgovi goriških stanov do komore kopičili, Dac na vino so stanovi upravljali v triletju 1707-1710, zanj pa naj bi plačevali 5000 goldinarjev letno, za dac na meso pa naj bi v triletju 1705-1708 komori letno oddali 6000 goldinarjev. Ob izteku obeh pogodb je skupni dolg stanov znašal 9440 goldinarjev. Zaradi tega je komora poiskala zanesljivejšega izterjevalca in ga dobila v Jakobu Bandlu. 4 O splošnosti jsojava kmečke trgovine na Slovenskem je Gestrirs že razpravljal v svoji Trgovini slovenskega zaledja (Gestrin 1965). 5 Navedene zneske smemo sprejeti Se pogojno, saj so povzeti iz dokumentacije goriških deželnih stanov, kjer se razni izračuni med seboj ne skladajo, sama državna uprava pa je njihove podatke zavračala kot netočne (ASPG, SP I, P 46, 37, 266). V skupno vsoto 1 20.000 goldinarjev so všteti tudi prihodki od d a cev na vino in meso iz obdobja zakupa deželnih stanov. 6 Na novo uvedeni dac na vino je v bistvu pomeni! razširitev izterjevanja tudi na podeželje, saj se je v mestu in v njegovi okolici (do oddaljenosti ene italijanske milje) pobiral že od konca 16, stoletja dalje. 7 Pehpetije, ki jih je dac na vino doživel do svoje uvedbe, se podrobneje obravnavajo v Panjek, 1996. 8 Deželni stanovi so redno upravo prepuščali skupini štirih odbornikov, izvoljenih iz svoje srede. 156 ANNALES 10/'97 Aleksander PANJEK: KMETlJsn^lî^ Pogled na obmejno področje jugozahodne Goriške grofije (17. st) (KLAK Ständisches Archiv, C-Akten, Abteilung I, Sch. 314, f. 161). View of the frontier region of the southwestern Gorizia County (17lli century) (KLAK Ständisches Archiv, C-Akten, Abteilung I, Sch. 314, f. 161). Oddajanje pobiranja davkov v zakup je bilo v novem veku ustaljena praksa, s katero si je država - zastavi te I j zagotavljala redno vplačevanje, istočasno pa se izognila direktnemu nastopu. Dobitnik zakupa je zato mogel dokaj svobodno določati način izterjave, tudi mimo določb, saj si je navsezadnje državna blagajna postavljala te ta cilj, da se je redno dosegala določena količina prihodkov. Tak primer sta bila tudi daca na vino in meso v Goriški grofiji (Grafenauer, 1954). Go-iiški dac na vino bi se bil moral izterjevati le od prodaje na drobno, v resnici pa se je na cesti v Tolmin spremenil v mitnino, saj se je v Ročinju in Kanalu plačevalo "po tovoru" in "po vozu". Dac na meso, ki naj bi se plačeval na zaklano živino, namenjeno tako prodaji kakor domači porabi, se je v času Bandlovega upravljanja spremenil v davščino na prehod, ki jo je od Tolmincev pobiral v Ročinju in Kanalu. Bandei je sicer mesni krajcar izterjeval ludi od mesarjev, tolminskim vaškim skupnostim pa je naložil še izplačilo za domači zakol (ASPG, SP I, R 20, 20; SLAC, M, 425, 234, 259). Dogodki okoli uvedbe in izterjave mesnega krajcarja so za razumevanje vzrokov tolminskega punta posebno zanimivi. Da bi pred komoro opravičili velik primanj- kljaj ob izteku svoje pogodbe, so stanovi zvračafi krivdo na Tolmince, ki da se vztrajno branijo plačevanja, V tem je bilo precej resnice. Zaradi težav s Tolminci je komora v prvem letu stanovom celo odobrila izplačilo v višini le dveh tretjin zakupnega zneska, saj je ena tretjina od skupnih 6000 goldinarjev odpadla na Tolmince, zatem pa je to olajšavo preklicala. Na tem mestu omenimo dogodek iz leta 1628, ko so Tolminci s preusmeritvijo prodaje živine v Furlanijo izsiljevali goriškega glavarja. Podobno se je dogajalo v začetku 18, stoletja, Iz zaupnega dopisa med člani goriških deželnih stanov izvemo, da so po prvih rubežih v njihovo škodo, ker niso plačevali mesnega krajcarja, Tolminci preusmerili svoje trgovanje z živino in pridelki živinoreje v Čedad, S tem so Gorici popolnoma prekiniti dobavo "masla, telet, goveda in slanine", tako da so jim bili stanovi "prisiljeni zagotoviti, da se jim v Gorici ne bo izvrševal noben rubež" (ASPG, SP 1, P 45, 265), Tolminci so bili torej v stanju, da od deželne oblasti izsilijo privilegiran davčni položaj, saj je bila preskrba mesta in nenazadnje tudi plemstva z mesom odvisna od tolminske dobave. To svojo pogajalsko moč so koristno vnov-čevali tako v 17, kot v 18. stoletju in si na ta način 157 ANNALES 10/97 Aleksander PANjEK: KMETIJSTVO iN TRGOVINA NA GORIŠKEM V NOVEM VEKU: KMEČKI UPOR .... 153-162 zagotovili poseben položaj, ki ga je deželna uprava morala upoštevati, istočasno lahko tudi v tem primeru opazimo, koliko so interesi plemstva vplivali na način uprave goriških stanov oz. njihovih odbornikov. Čeprav so Tolminci preskrbovali tudi meščane, ne moremo dvomiti,. da so bili glavni odjemalci in porabniki njihovih pridelkov prav člani plemiškega stanu. Bolj ali manj tiha domena med stanovi in Tolminci o nekakšni posebni svobodi trgovanja pa nt bila enostavno rezultat merjenja moči med njimi. Bila je tudi način, s katerim so stanovi zagotavljali ohranitev socialnega miru v deželi, Tolminci so namreč bili ljudje iz gorskih dolin z močno zavestjo o svoji "posebnosti" v okviru Goriške grofije ter z dvestoletno tradicijo uporništva,9 zato je bila deželna uprava v ravnanju z njimi previdnejša. Blaga izterjava mesnega krajcarja od Tolmincev se je lahko obdržala, dokler so stanovi ostali upravitelji daca, 2 nastopom jakoba Banclla se je slika spremenila. Toda najprej še kratek razmislek o izvoru primanjkljaja, ki je komoro prepričal, naj dac podeli zasebnemu davkarju. Njihovemu navajanju navkljub tako visokega primanjkljaja stanovi niso utrpeli samo zaradi Tolmin-cev. Že res, da so se Tolminci lahko na način, ki smo ga pravkar spoznali, plačevanju daca na meso v veliki meri izognili. Prav tako tudi drži, da so stanovi s Tolminci imeli precejšnje težave tudi pri izterjevanju daca na vino. Če so kupili vino na Goriškem, so namreč po novem Tolminci morali poleg običajnih rnitnin plačevati še dac, zato so se raje preskrbovali v bližnji beneški Furlaniji. Dalje, v Krm i nu so se dacu na vino uprli že leta 1707, stanovi pa so nemudoma poslali četo oboroženih mož predvsem zato, da ne bi vlada poslala svojih, Toda daca na vino niso plačevali niti imetniki goriških gospostev, ker so ga bili, odkar so na komoro vložili priziv, v pričakovanju razsodbe začasno oproščeni (ASPG, SP l, P 45, 145; P 46, 77). Ta podatek navaja k mnenju, da izpad prihodkov od daca na vino v letih, ko so za njegovo pobiranje skrbeli stanovi, lahko v prvi vrsti pripišemo posebni pozornosti do zavarovanja gosposkih rent i z tega naslova. K taki interpretaciji nagiba tudi dejstvo, da za čas, ko se je med stanovi in komoro odvijala diskusija o uvedbi obeh dacev, arhivski viri še zdaleč ne izpričujejo tako zagrizenega boja proti dacu na meso, kakršnega lahko zasledimo proti dacu na vino, Še več, vtis je, da se je dac na meso uvedel skoraj mimogrede, pri čemer ne gre pozabiti, da so si stanovi sprva celo izborili oprostitev "tolminskega kontingenta". jakob Bandel je izterjavo mesnega krajcarja prevzel v letu 1709. Komori je ponudil 300 goldinarjev več kot stanovi, to je 6.300 goldinarjev letno, in tudi redno izplačeval svoje obroke, medtem ko stanovom v prejšnjih letih ni "uspelo" niti dosegati obljubljenega zneska. V tolminskem gospostvu je Bandel nameraval pobrati 2.100 goldinarjev letno (SLAG, M, 425, 234, 254), torej spet eno tretjino skupne vsote. Z bratom Antonom Bandlom, župnikom v Šentviški Gori na Tolminskem, sta se nato v letih 1710 in 1711 z uspehom angažirala, da je jakob pridobil še dac na vino, Tudi v tem primeru je dacar Bandel komori redno in v polnem znesku (5000 goldinarjev letno) izplačeval obroke. Goriško plemstvo in s tem deželni stanovi so biti od vsega začetka skrajno nezadovoljni z Bandlovtm delom. Glavar in njegov namestnik sta bila pristojna in dolžna, da na njegovo prošnjo dacarju odredita oboroženo podporo za izterjavo davkov vsakokrat, ko bi se izkazalo za potrebno. Bandel pa se je pritoževal, da teh odredb ne more doseči. Glavar in njegov namestnik sta sicer bita cesarska oziroma državna predstavnika v deželi in načelnika krajevne državne uprave, istočasno pa največkrat tudi člana goriškega deželnega plemstva.10 Njuno upravljanje je zaradi tega bilo močno odvisno od lokalnih stanovskih vzgibov in službovanje v cesarskem imenu je moglo omiliti, ne pa tudi izbrisati njune interesne povezanosti z goriškim plemstvom. In prav v tem primeru, ko sta glavar in njegov namestnik Bandlu odklanjala oboroženo podporo, sta dejansko delovala popolnoma v skladu z usmeritvijo goriškega plemstva. Namreč: kolikor je bilo stanovsko upravljanje dacev podvrženo obrambi gospodarskih interesov plemstva in torej v očeh komore finančno neučinkovito, toliko je bilo kasnejše Bandlovo pobiranje neodvisno in učinkovito. Če upoštevamo sistem, ki so mu goriški stanovi sledili prt. pobiranju in nasploh upravljanju davščin,11 se neodvisnost od plemiških gospodarskih interesov in učinkovitost prt izterjavi izkažeta kot napad prav na te interese. Dejansko so stanovi proti Bandlu vodili večletno kam- 9 Da so Tolminci svoj status v deželi doumeli kot poseben, izpričuje dejstvo, da so med uporom 1713 iskali listine, ki bi potrjevale njihove davčne privilegije. O tem Se kasneje v tem prispevku. Na nek način je bil sicer poseben tudi institucionalni status lot-mimkega glavarstva kot upravne enote v okviru Goriške grofije, prim. Panjek, 1993-94, 17-21. Glede tradicionalne upornosti Tolmincev je nazoren podatek, da se je na Tolminskem med letoma 1513 in 1700 zgodilo najmanj dvajset različnih uporov, prim. Marušič, 1973, 46. V tolminskem glavarstvu je vrelo tudi že na prehodu iz 17. v 18. stoletje, Tolminci so leta 1698 odklonili plačevanje novouvedenega daca na usnje in meso. Goriški "fecale" in "gastaldo", ki sta se podala na Tolminsko, sta začutila, da sta "v življenjski nevarnosti", in se vrnila. Tem dogodkom je sledil proces, ob zaključku katerega je vlada v Gradcu odredila odvzem nekaterih kmetij, ki pa ni stekel, ker jih ni hotel nihče prevzeti (SLAG, M, 428, 2624, 2636-2643). Podobno dogajanje omenja že Rutar, 1882/1972, 112. V istih letih so se Tolminci upirali tudi plačevanju novega davka (imenovanega "novma") in davka m ognjišča. Takratni spori z grofom Coroninijem in z nekaterimi župniki se obravnavajo kasneje v prispevku. S0 V tem obdobju je glavar bi! Giovanni Gaspare Cobenzl (Kobencelj), podglavar pa Leopolde) Adamo Strassoldo. 11 Da je finančna uprava grofije močno podlegala interesom posameznikov iz vrst plemstva in plemstva kot skupine, je nedvoumno zatrjeval že C. von Czoernig, 1873/1969, 470-472. 158 ANNALES I O/'97 Aleksander PA NIF Kr KMETIJSTVO IN TRGOVINA NA GORIŠKEM V NOVEM VERln KMEČKI UPOR ...,153-152 pa njo, za katero niso izbirali sredstev. Bandla so pri ■komori skušali orisati kot privatno osebo, ki v škodo celotne dežele in njenega prebivalstva zasleduje izključno lastno korist. Razne vaške skupnosti so spodbudili k temu, da na komoro naslovijo svoje pritožbe proti Band-Jovemu brezobzirnemu načinu izterjave pristojbin od dacev, ki ne prizanese ne plemičem ne kmetom (ASPG, SP I, P 46, 25, 28). Po pridobitvi še daca na vino se je jakob Bande! pri komori celo pritožil, da se mu "zaradi teh dacev streže po življenju". Takojšnja stroga in razžaljena replika glavarja Giovannija Gasparja Cobenzla (Kohenceij) kaže precej jasno na to, da je s svojimi obtožbami Bandel meril na predstavnike iz vrst plemstva (SLAG, M, 425, 205). Tocla korenine odpora goriškega piemstva do Bandla so tičale tudi nekje drugje, jakob je začetno vsoto za pridobitev daca na meso v zakup dobil od grofa Gero-dama clella Torre in barona Sartolomea TaccojaJ2 Oba sta se v preteklih letih s svojimi pobudami - sicer neuspešno - spustila v odprt spor z goriškimi stanovi, finančna podpora ¡akobu Bändln pa jima je pomenila nadaljevanje njunega nasprotovanja vodilni eliti v deželi. Grof Gerolamo della Torre je v prvih letih 18. ■-stoletja zahteval in tudi dobil imenovanje za maršala v -Goriški grofiji ter, kot smo že videli, predlagal uvedbo ■daca na vino. Obe pobudi so deželni stanovi razumeli predvsem kot grožnjo svoji institucionalni oz. gospoda! ski prevladi, kar sta dejansko tudi bili. Bartolomeo Taccö je v istih letih komori predlagal prodajo občinskih (svenjskih) zemljišč na Goriškem, katerih obstoj je ime! nezanemarijivo vlogo pri ohranjanju družbenega in gospodarskega ravnotežja v deželi, za njimi pa so se spet skrivali močni interesi plemstva.'3 Upoštevati je tudi :treba, da je bil jakob sin Martina Bandla, ki je pri ■goriškem uradu za komorne rabote služboval prav kot podrejeni Bartolomea Taccöja (Šorn, 1950, 179-180), ■tako da moramo Bandlove v teh letih v bistvu razumeti ■kot Taccöjeve kliente, Od začetka 18. stoletja dalje je ■goriška meščanska družina Bandel vse svoje napore ■vlagala v gospodarski in družbeni vzpon, ki jim je na sredini stoletja dejansko uspe! (Situla, 1973, 188). Pri ■:tern je po svojih močeh sodeloval tudi šentviškogorski ■župnik Anton, ki so ga leta 1709 farani izgnali, ker je za svoje službovanje zahteval neobičajne in previsoke prispevke. Vse to seveda še ne pomeni, da je nastop Jakoba Bandla pomenil spremembo na slabše samo za goriško plemstvo, ki je ostalo brez vzvodov, s katerimi bi se branilo plačevanja pristojbin za dac na vino in po svoji uvidevnosti upravljalo dac na meso. Bandel je pristojbino za dac na vino od 6 grošev po tovoru, ki so jih pobirali stanovi, dvignil na 10 grošev, kar je pomenilo zaostritev tudi za malega briškega proizvajalca, ki je svoje nasprotovanje davkarju pokazal že ob samem začetku upora leta 1713. Smernice kraškega uporniškega gibanja nasprotno ne kažejo na veliko prizadetost Kraševcev zaradi obeh dacev. Z bogatejšimi podatki razpolagamo v primeru Tolmincev. Tolminski gospod in glavar, grof Giacomo Antonio Coronini, je leta 1711 med svojimi podložniki poizvedoval, pod katerimi pogoji bi bili pripravljeni plačevati davščini. S plačevanjem daca na vino bi Tolminci soglašati, če bi se pristojbina vrnila na prejšnjo vsoto 6 grošev po tovoru, glede davščine na meso pa je bila "velika večina trdno odločena, da je nikakor noče plačevati" (SLAG, M, 425, 234). Leto kasneje [1712] so v svoji pritožbi zatrjevali, da je davkar podvojil pristojbino za dac na vino, ki ga pobira tudi od vina za domačo porabo ter od tistega, ki ga tovorijo svojim župnikom ali na Kranjsko in v Bohinj. Od goriškega podglavarja so tudi zahtevali, naj davkarju ukaže, da mora na Tolminskem dac na vino pobirati po istih postopkih kot v ostalem delu grofije (ASPG, SP I, P 47, 34). Istega leta so pod vplivom vse večjih pritiskov vsaj deklarativno že pristajali tudi na plačevanje mesnega krajcarja, obenem pa se pri vladi iri cesarju pritoževali, da je vsota 2.100 goldinarjev, ki jo je Bandel nameraval pobrati na Tolminskem, previsoka in neupravičena, V pričakovanju odloka so goriške upravitelje prosili, naj odložijo izvršitev rubežev, ki jih je zahteval Bandel (SLAG, M, 425, 259-260). Bandlov prihod je pomenil nastop novega igralca na goriški sceni. Kot komorni zastavni dacar je Bandel imel direkten stik s komoro, od njega so v Gradec romala poročila o stanju in dogajanju na Goriškem, ki so se znatno razlikovala od enoumne predstave iz prejšnjih let. Do takrat so lahko stanovi dokaj učinkovito predstavljali tako sliko dežele, ki je krepila pravilnost njihovih stališč. Plemstvo je po potrebi od podiožnikov lahko dobilo tudi pritožbe z zaželjeno vsebino, da bi bolj nazorno prikazalo sozvočje med svojimi argumenti ter potrebami in tegobami podeželskega prebivalstva. Zdaj je Bandel v Gradec poročal, da so v prejšnjih letih stanovi v resnici izterjevali samo od revežev, ne pa od plemičev, da so Tolminci v resnici plačevali in da se mu streže po življenju. Bandtova izvajanja seveda niso bila nujno in vedno resnična. Zato pa so bile za nadaljnji 12 Marušič, 1990, 38. V inventarju zapuSčine baroni? Barolomea Taccdja, ki je kot zdravnik služboval v Gradcu in Leobnu, dejansko ¿»sledimo tudi navedbo listine o kreditu v znesku 1520 goldinarjev, ki ga je Tac«) dal (akobu Sandlu (SLAG, AL, 1285, 2). Ta dogajanja se uvrščajo v Širši okvir nastajanja družbenogospodarskih predpogojev za razvoj kmečkega gibanja iri izbruh upora na Goriškem v ¡'eki 17!3, v tem prispevku pa se obravnavajo v mejah njihove vloge kot neposredni gospodarski dejavniki, ki so do kasnejšega upora dejansko privedli. Bol) na spiošno naj omenim le, da se je v začetku 18, stoletja na Goriškem odigrala vrsta institucionalnih, gospodarskih in družbenih sporov, kmečki upor iz leta 1713 pa iz več pogledov predstavlja trenutek, ko se je podeželsko prebivalstvo aktivno vključilo v Sirie dogajanje, Te tematike so (podrobneje obdelane v PanJek, 1996, 39-73, 159 ANNALES 10/'97 Aídísander PANIEK: KMET1ISTVO IN TRGOVINA NA GORiŠKEM V NOVEM VEKU: KMEČKI UPOR .... 153-1&2 razvoj dogodkov pomembne predvsem njegove večkratne pritožbe na račun glavarja in podglavarja, češ da mu ne nudita potrebne pomoči pri izvedbi rubežev. S tem so le-ti skušali omejevati njegovo učinkovitost, ki se je v primerjavi s prejšnjimi leti med podeželskim prebivalstvom izboljšala predvsem na račun Tolmincev in njihovega trgovanja z živino in živinorejskimi pridelki. Tiha domena o blagi izterjavi in neizvrševanju rubežev je v letih po Bandlovem prevzemu pobiranja daca propadla. Toiminci so bili vse bolj nejevoljni in v svoji pritožbi iz leta 1711 menili, da jih dacar "prekomerno bremeni". Zato je vlada namestniku goriškega glavarja Strassolciu in tolminskemu glavarju Giacomu Antoniu Coroniniju odredila, naj poizvesta, če obtožbe na Bandlov račun držijo. Ob zaključku preiskave je komorni prokurator Andrea de Staiz54 izdal ukaz, naj Toiminci izjavijo, koliko mesa so porabili in prodali, in na tej podlagi naj se v roku petnajstih dni izplačajo pristojbine od daca. Toiminci niso popustili in se 1712 zopet pritožili pri vladi in cesarju. V pričakovanju odloka se še ni postopalo (SLAG, M, 425, 259-260), Pritiski komore na deželne upravitelje, naj Bandlu odredijo rubeže, so se v naslednjem letu stopnjevali. V tistem času je v glavarjevi odsotnosti njegove dolžnosti izvrševal podgiavar Strassoldo. Kako je prišlo do dogodka, ki je vnel upor, je Strassoldo v svojem obrambnem memorialu opisal takole: "{...) odlašal sem, dokler sem mogel, a ker jih je potekanje časa le podpiralo v njihovem vztrajanju, preteklega meseca marca [1713] omenjenemu Bandlu nisem mogel zavrniti rubeža več tovorov^5 soli s konji vred in aretacije enega moža iz Tolmina (...)" (SLAG, M, 428, 2636-2643). Poclglavar je torej od prvega komornega ukaza iz leta 1711 odlašal z ukrepanjem proti Tolmincem kar dve leti. V tem spet zapazimo odklonilni odnos cfo Bandia in obrambo dobave mesa mestu Gorici. Vendar je bilo tako dolgo odlašanje tudi posledica tega, da si nihče, niti tolminski glavar, niti goriška deželna uprava, niti sam Bandel, ni upal proti Tolmincem nastopiti s silo, še najmanj pa na ozemlju glavarstva. Tolmince so imeli za "trdovratne in uporniške", podglavar Strassoldo pa se je po puntu moral braniti pred obtožbo, da Bandlu ni odrejal rubežev iz strahu pred njimi, ker da so "po naravi nasilni" (SLAG, M, 428, 2636-264.3). Pod pritiskom komore, v ozadju katerega je stal Bandel, je torej Strassoldo nazadnje le klonil in se s tem tudi dokončno izneveril tihi pogodbi s Toiminci. Tolminski upor se je začel na nedeljo, 26. marca 1713. Rubež in aretacija enega njihovega moža sta Tol- mince napeljala na to, da pri jakobu Bandlu protestirajo zaradi prekomernih in nepravičnih zahtev njegovih podrejenih in pooblaščenih izterjevalcev ter da od podgiavarja zahtevajo izpustitev svojega tovariša. V mesto so nameravali "eden po hiši, kakor eden po hiši plačujejo dac, da bi na trgu v Gorici poračunali z dacarjem B and lom" (ASPG, SP I, P 47, 127), Prav gotovo velja, da sta nova daca krčila donosnost kmečke trgovine, v prvi vrsti prodaje in tovorjenja vina ter prodaje živine za zakol in pridelkov od živinoreje. Ob tem pa se lahko vprašamo, kateri ocl dveh je imel neposrednejši vpliv na splošno nezadovoljstvo med podeželskim prebivalstvom, Glede na dogajanje iz prejšnjih let bi vsekakor pričakovali, da je Bandel Tolmince še najbolj oškodoval z mesnim krajcarjem. Čeprav v ključnih trenutkih viri ne razlikujejo več med obema davščinama, je iz navedenega konteksta precej jasno dvoje. Prvič, da je Bandel z novim postopanjem pri dacu na meso pritisnil predvsem na Tolmince, ki so v prejšnjih letih nedvomno bili glavni razlog primanjkljaja iz tega naslova. Drugič, da je z. vinskim dacem še najbolj oškodoval plemstvo. Istočasno pa ne moremo spregledati dejstva, da je glavnina trgovinskega prometa na soški cesti v smeri proti severu odpadla na prevoz vina. Tovorniki so tu bili predvsem kmetje, med njimi pa tudi Toiminci. Vsekakor je skupna vsota, ki jo je Bandel pobiral na Goriškem, znatno presegala znesek zakupa, saj so od dacev poleg Bandia imeli koristi še njegovi podrejeni izterjevalci. Uporniki so v prvih dneh s svojimi dejanji tudi jasno pokazali, zaradi koga so bili ogorčeni. Z napadi na lastnino so prizadeli Jakoba Bandia, njegove podrejene davkarje ter nenazadnje tudi grofa Gerolama cielia Torre in Bartolomeovega brata barona Carla Taccoja, gospoda v Števerjanu. Gerolamo In Bar-tolomeo sta namreč ob samem začetku jakobu Bandlu dala na razpolago potrebno vsoto za pridobitev zakupa. Kmečko uporniško gibanje je v naslednjih dneh in tednih zajelo tudi Brda in Kras, prebivalstvo nižinskega območja pod upravo Gradišča pa v njem ni sodelovalo, saj tam daca na meso in vino nista bila uvedena. Pripadniki černide16 iz Gradišča, ki so jo Goričant pozvali v pomoč proti upornikom, so celo izjavljali, da bodo še sami poklicali na pomoč Tolmince, če bo njihov princ17 tudi njim naložil ista bremena (ASPG, SP I, P 47, 134). Upor Tolmincev in Bricev pa ni bil uperjen le proti dacem, ampak tudi proti načinu njihovega izterjevanja, ki so ga poosebljali Jakob Bandel in njegovi ljudje. Goriško plemstvo je medtem na tihem upalo, da bo vstaja proti Bandlu prepričala vlado, naj osovraženemu 14 Andrea de Staiz se je nekaj let prej že ukvarjal z gospodarskimi vprašanji na Goriškem, saj je kot komorni k sledil načrtovanju prodaje srenjskili zemljišč. 15 Izraz "tovor" označuj« mersko enoto (nem. "Saitm", "Samb1'; it. "soma", "somma"). 16 K m e č ko o borožen o mo šf vo. 17 Z izrazom "princ" so tu mislili na kneza Eggenberga. Grofija Gradiska je od leta 1647 do leia 1717 pripadala knezom Eggenbergom, leta 1754 pa se je dokončno zdruiila z Goriško grofijo (Von Ooernig, 1873/5 969, 793-799). 160 ANNALES 10/'9 7 Àtekssilder PANJEK: KMF.TUSTVO IN TRGOVINA NA GORIŠKEM V NOVEM VEKU: KMEČKI UPOR 153-162 dacarju končno prekliče zakup. Kraševci v prvi fazi še niso nastopili, kasneje pa je pri kmečkem uporu na Krasu prevladal klasični protigosposki in protifevdafni znača;,58 ki je bil Tolmincem in Bricem tuj.ig Zato pa so na Tolminskem iskali stare listine, diplome in patente, s katerimi bi dokazali svoje že zdavnaj pridobljene davčne privilegije. V igro je tedaj odločno stopila tudi država, za katero je v dobi rastoče centralizacije bila zahteva po davčnih privilegijih nesprejemljiva, prav tako nesprejemljiv pa je zaradi potreb državne blagajne bil protest zoper njenega zakupnega davkarja.20 Z začetkom upora so kmetje na Goriškem odpirali vprašanja, ki jih izključno gospodarska analiza ne more osvetliti. Odnos kmetov do novih davkov in davkarjev, do fevdalne gospode, do svojih starih pravic ali privilegijev in torej do tradicije so namreč vprašanja, ki zahtevajo obravnavo etike kmečkega prebivalstva, njegovega pogleda na svet ter na vlogo vladarja v njem. Skratka, kmečkega pojmovanja pravičnosti in nepravičnosti. AGRICULTURE AND TRADE IN THE GORiZIA REGION IN MODERN TIMES: PEASANT RISING IN 1713 FROM THE ECONOMIC-HISTORICAL PERSPECTIVE Aleksander PANJEK fT-34135 Trieste, Via G. C. Barni, S SUMMARY The Gorizia County was a border province within the framework of the Hapsburg state. Its economy was strongly ■■■influenced by the fact that its western frontier coincided with the Austrian-Venetian state border. Trading and smuggling in this area took advantage offered by the border-, particularly due to the differences in taxation and the possibilities to avoid tollhouses, The region was very diverse from the geographical aspect as well as in view of its agricultural production, while the fact that the nobility and peasants were closely connected with the market, was ■Characteristic of the entire region. As a result of the presence of towns (Gorizia, Trieste), nearness of the sea and the :charac.ter of a transitional region between the Venetian Republic and Carniola as well as Hungary further up, this ■trend even increased. An important source of income for noblemen was trading in wine either on local market or ■.further away, particularly in Carinthia. In all parts of the region the rural population made regular use of non-agricultural sources of income. The decisive factors in this were that they often opted for monocultures (e.g. wine trade at Brda), that their farms were fragmented (Kras) and that stockbreeding in mountainous country (Upper Soca basin ~ Totmin) has its certain weight. The established economic interests in the Gorizia region were badly affected by duties on wine and meat ■.imposed by the state to cover the costs of War of the Spanish Succession (1701-1714). Most affected were the trade practiced by the nobility, carting of wine by peasants and trading around Tolmin in livestock and stockbreeding ■products. Until the taxes on articles of consumption were administered by provincial authorities, the latter ■succeeded in protecting the nobility's economic interests and at the same time to preserve social peace in the country, although at a price of an irregular and insufficient payment of instalments to the state chamber. This is why -the state decided that taxes should be exacted by an individual, namely Jakob Bandel, a citizen of Gorizia, who could then follow, through tax collecting and with a financial support of some noblemen, i.e. the opponents of the ruling élite, his own economic and social rise. With this activity he affected not: only the interests of the nobility but 18 V gospostvu .Švarcenek so podložniki imeli z gospodom, grofom Ferdinandom Petazzijem, že v letu 1711 spor zaradi robot, ki jih je najprej privede! pred goriško sodišče, nato pa je o tem bil izdan še cesarski odlok (SLAG, M, 427. 2027). V uporu leta 1713 so v Sv arceneku nadaljevali boj, ki jim po pravni poti ni prinesel pričakovane rešitve. 19 V letu 1703 so se Tolminci uprli gospodu, grofu Giacomti Antoniu Coroniniju, in se v Gradcu pritožili, ker jim je ¡a nalagal davščine na rtovine in od njih zahteval, da zastonj roboiajo tudi izven meja gospostva oz. glavarstva, (ASPC, SP H, 349, 88, 96). Prim. tudi Maruiie, 1973, 47. V kasnejšem uporu iz leta 1713 pa ni zaslediti nobenega odmeva te zadeve ali obnovitve zahtev in protestov proti grofu G, A. Coroniniju. V Seto 1713 so se zato zavlekli spori 2 župniki v Šentviški Gori, Cerknem in Kneži iz let 1709-1711, katerim se je pridružil še spor z župnikom v Nemškem Rti tu (SLAG, M, 425, 216, 244. BMC V, MG, 488/V, 3). Več o sporih v tolminskih župnijah v Panjek, 1993/94, 132, 145-6. 20 Prim. Panjek, 1993/4 ter 1996. 161 ANNALFS 10/'97 Aleksander PANJEK: KMETIJSTVO IN TRGOVINA NA GORIŠKEM V NOVEM VEKU: KMEČKI UPOR .. . 153-162 also of the inhabitants of the Tolmin dominion, to whom the trading in livestock meant an important source of income. He also made an end to the long-standing tacit agreement between the authorities and the inhabitants of Tolmin, according to which the latter did not pay levies on meat, by which the authorities enabled the town of Gorizia to be supplied with meat and the same time maintained peace in the country. When in 1713 the provincial administration ordered, under the pressure of the chamber and Jakob Bandel himself, the first distraint to be carried out against a Tolmin carter, a rising against Bandel flared up and gradually spread through the entire Gorizia County. With this rebellion the peasants of the county raised questions about justice and injustice (attitude towards new taxes, feudal lords, old rights and privileges), which cannot be comprehended through a merely economic analysis restricted to by this article. Key words: farming, trade, history of regional economy, Gorizia region, peasant rising ARHIVSKi VIR! ASPG (Archivio Storic.o Provinciale di Gorizia), Urbari, Nr. 233-247. ASPG, Stati Provincial! (SP) I, b. P 38. ASPG, SP I, b, P 43, ASPG, SP I, b. P 44. ASPG, SP I, b. P 45. ASPG, SP I, b. P 46. ASPG, SP I, b. P 47. ASPG, SP I, b. R 18. ASPG, SP I, b. R 20. ASPG, SP II, b. 349. BMCV (Biblioteca del Museo Correr, Venezia), Moro-sini-Grimani (MG), b. 488/V. KLAK (Kärntner Landesarchiv Klagenfurt), Ständisches Archiv (SA), C-Akten/I, Sch. 619, Fz. 4. KLAK, SA, C-Akten, Abteilung I, Sch 314, F2. 161. SLAG (Steiermarkisches Landesarchiv, Graz),- Altes Landrecht (AL), Nr. 1285, H. 2. SLAG, Sachabteilung der Innerösterreichischen Hofkammer (HKS), K. 112, H. 2, Görzenschen Waldmeister Ambts gegenschreibers Gregorn Comars Beschreibung der Gründen und Hüben in der Herrschaft Tibein (1570), SLAG, HKS, K. 121, H. 1. SLAG, HKS, K. 122, H. 6. SLAG, HKS, K. 122, H. 7. SLAG, Miszellen (M), K. 425. SLAG, M, K. 427, SLAG, M, K, 428, SLAG, M, K, 428, f, 2636-2643, Memorial podgfavarja Strassolda, naslovljen na cesarja, 22.5,1713. LITERATURA Bianco, F. (1995): Contarjini, sbirri e contrabbandieri nel Friuli del '700. Pordenone (II). Ferigo, G-, Fornasin, A. (a cura di) (1997); Gamars. Emigrazione, mobiiità, mestieri ambulant! dalla Carnia in etá moderna. Atti del convegno intemazionale di studi Cramars. Tolmezzo (UD). Gcstrin, F. (1973): Kmečka trgovina kot ozadje kmečkih uporov. Situia, 13, 45-67. Gestrin, F. (1965): Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana. Giorgetti, G. (1974): Contaciini e proprietari nell'ltalia moderna. Torino, Grafenauer, B. (1954): Veliki tolminski kmečki punt. Kronika, I!, 2, Katalog dokumentov in priloga (1973). Situia, 13. Marušič, B. (1990): La rivolta de i contadini goriziani nell'anno 1713, Annali di storia isontina, ¡II. Marušič, B. (1973): Veliki tolminski punt leta 1713. Tolmin. Melik, A. (1950): Planine v julijskih Alpah. Ljubljana. Panjek, A. (1996): M miserabil paese, Lotte cli potere, conflitti economici e ten s ion i socialí nel I a coníea d i Gorizia agli inizi del Settecento. Metodi e Ricerche, XV-2. Panjek, A. (1993-94): Una grande sollevazione con-tadina in térra slovena. La rivolta di Toimino del 1713 / 'fesi di Laurea. Facolta di Lettere e Filosofía del-l'Liniversitá di Trieste. Panjek, A. (1997): Un contributo per Sa storia económica e sociale del Carso nel '500. Presentazione di una fonte. Metodi e Ricerche, XVi-2, v tisku. Rajšp, V, (1994): Obsoška cesta v prometni politiki avstrijske države. Kronika, 42, 1, 46-51. Rutar, S. (1882, ponatis 1972): Zgodovina Tolminskega. Gorica. Tucci, U. (1991): La strada alpina del Predi! e Venezia. V: Erzeugung, Verkehr und Hande! in der Geschichte der Alpenlaender - Tiroler Wirtschaftsstudien, 351-375. Von Czoemig, C. (it. ponatis 1969, po nem. izdaji 1873): II territorio di Gorizia e Gradišča. Šorn, J. (1950): Donesek h kmečkim uporom v letih 1705 in 1713. Zgodovinski časopis, IV, Št i h, P. (1994): Goriški grofje ter njihovi ministerial i in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana. 162 ANNALES 10/'9 7 izvirno znanstveno delo UDK 627.2:691.54(497.5)"1 8" 666.944{436-89)"1 8" UPORABA VULKANSKE ZEMLJE Z OTOKA SANTORINA ZA POMORSKE GRADNJE NA VZHODNEM IN SEVERNEM JADRANU V ČASU AVSTRIJSKE OBLASTI (Sz Državnega arhiva v Trstu) Bruno VOLPS LISJAK (T- 34134 T rie ste, Vi;i Commerciale, 170/1 IZVLEČEK Raziskovalno delo, ki temelji na arhivskih dokumentih, prikazuje uporabo vulkanske zemlje trahitskega tufa z otoka Santorina. Služila je kot vezivo pri podvodnih gradnjah v prejšnjih stoletjih, pred začetkom uporabe port-landskega cementa, podobno kot "pozzolana" v času rimskega cesarstva. Obdelane so podrobno tehnične značilnosti santorina, njegova komercialna in prevozna problematika ter dolgoročna avstrijska strategija pri gradnji po-■morskih objektov na Jadranu. Ključne besede: vodogradnje, vulkanski tuf, santorin, pucolanski cement Otok Santorin (5,79 kirr, 7100 prebivalcev) v Ki-■kiadih v Egejskem morju je sredi drugega tisočletja pred M.i. zaradi silnega vulkanskega izbruha in potresa menjal svojo prvotno obliko, saj ga je več kot po! izginilo '.pod morjem. Takrat je zatonila tudi zelo razvita civilizacija, ki je bila tu prisotna že v četrtem tisočletju pred n.š,, kot pričajo arheološka najdbe v mestu Akrotiriju. Lahko bi rekli, da je od prvotnega otoka ostal le :vzhodni del velikega vulkanskega žrela, ki ga je napolnilo morje, saj ima zaliv, kjer sedaj pristajajo neštete turistične ladje, polkrožno obliko. Glavno mesto otoka Thera ali Saniorine leži na robu 300 m visokih skalnih ■sten na zahodni obali. Okoli osrednjega otoka je raztresenih več otočkov, med katerimi sta najbolj znana Kamenai in Therasia, Prav na tem malem otoku so nahajališča odlične vulkanske zemlje, ki so stoletja zalagala pomorske dežele z materialom za gradnjo pristanišč, in to ne samo v Sredozemlju, temveč celo v severni Evropi. Kot se da razbrati iz različnih dokumentov (certifikatov), ki so vedno spremljali pošiljke, so vulkansko zemljo kopali tudi v nahajališčih Akrotiri, Thira, Epanomeria in Gromen, SPLOŠNE LASTNOSTI Zemlja vulkanskega izvora, o kateri je govor, se v vsakdanjem jeziku imenuje SANTORIN, v italijanščini "terra vulcanica di Santorino", v nemščini "Santorinerde" in v hrvaščini "vulkanska zemlja santorin", v popa-čenkah vzdolž dalmatinske obale pa še "šantonin", "šau-toiin", "sauturin", "santorin" in "santoritiska zemlja". V dokumentih iz. 19. stol. najdemo tudi poimenovanji "porcelan" in "pozzolana", ki pa nista povsem pravilni. Santorin spada med vulkanske trahitske lufe, splošno imenovane "pozzolane" (lat. pulvis puteolana, po kraju Pozzuoii blizu Neaplja), ki imajo posebno lastnost, da se, pomešani z apnom, strjujejo tudi pod vodo Zato so jih že v antičnih časih uporabljali pri gradnji pomolov, kot nam pričajo Plinij, Katon, Strabon idr. Nanje naletimo na mnogih vulkanskih področjih. Zelo znani so t.i. "trasi" v Porenju (dolini Brohl in Netle), ki pa jih morajo za uporabo mleti, medtem ko je potrebno santorin, pozzolano in druge tufe iz okolice Rima za ta namen samo presejati skozi gostejšo mrežo. Tufi so nastali med eksplozivnimi vulkanskimi izbruhi, med katerimi so se majhni delci lave v zraku ob izhlapevanju pare in plinov naglo ohladili ter tako dobili povečini steklasto porozno strukturo, Po kemični sestavi santorin kaže naslednjo poprečno sliko: Si02 40-60%, A!2Ori 13-30%, i:e203 4-25%, CaO 2-12%, Mg O 1-4%, Na2 in l<20 4-8%; v manjših odstotkih pa vsebuje še druge sestavine ali prvine. Spe- 163 ANNALES 10/'97 Branr) VOlí'l LISIAÍÍ: UPORABA VULKANSKE ZEMLJE 2 OTOKA SANTORINA ZA POMORSKE GRADNJE .... 163-174 cifična teža dobrega sarttorina ali pozzolane niha od 0,95 do 1,25. Če ga vzamemo na dlan, je podoben drobnemu pesku, ki med prsti beži, tudi če je moker; če ga stisnemo, v pesti škripa ali kovinsko brsti in ne aglomerira. Njegova barva je lahko različna, toda vedno blizu zelenkasto rumene. Če ga pomešamo z vodo in razravnamo po platnu ali papirju, se ne razmaže in ne pušča sedimentov. Če ga pomešamo z apnom, se streli; a ta proces je bolj zapleten kot pri cementu in ni še popolnoma razjasnjen, Njegova lastnost, da se sprime v odličen podvodni aglomerat, ni odvisna samo od kemičnega sestava, ampak tudi od fizičnega stanja, Vsekakor je osnovni vzrok za njegovo strjevanje v nastajanju silikatov in aluminatov kislinske narave (pridobijo zelo nizek pH) ter v adsorpciji apna, kjer aktivno sodeluje aroorfna steklasta tvorba, ki sestavlja želatino {nem. Quellung). V reakciji med apnom in silikati se začne zelo pomembna ionska izmenjava med posameznimi elementi. Delovanje apna in omenjeni pojavi trajajo zelo dolgo, še posebej pod vodo; proces se nenehno razvija, tako da sistem postane stabilen šele po mnogih letih, ko se dobršen clel apna izloči iz aglomérala in v njem ostanejo samo trdno sprijeti in otrdeli silikati, ki so praktično kemično in fizično neuničljivi. To nam potrjujejo tudi arheološke raziskave, pri katerih so ugotovili, da so rimske podvodne gradnje, ki sedaj vsebujejo ie malo apna, še odlično ohranjene in trdne. Dolgoletni poskusi, ki jih je izvaja! tehnični oddelek avstrijske Pomorske uprave na vzorcih betona, izdelanih iz 6 (volurnenskih) delov santolina, 2 delov gašenega apna in enega deia peska, so dali naslednje rezultate o odpornosti, ki dokazujejo počasno stabilizacijo aglo-merata pod vodo: po 4 mesecih 18 kg/cm2 po 1 letu 29 kg/cm^ po 2 letih 34 kg/cm2 po 4 letih 55 kg/c.m2 po '13 letih 90 kg/cm2 UPORABA SANTORINA Ko je leta 1797 Beneška republika propadla in je po mirovni pogodbi v Campoformiu Avstrija dobila vzhodno jadransko obalo, se je znašla pred zanjo novo in nelahko nalogo upravljanja in vzdrževanja tamkajšnjih velikih trgovskih luk in nešteto manjših pristanov, Razen v Trstu ni imela nikjer dovolj lastnih izkušenih strokovnjakov za pomorska dela in niti organizacije za tako obširno nalogo. Vsi objekti so začeli počasi propadati zaradi dotrajanosti in neviht, kot je pač naravno vedno in povsod. Popravila so bila prepuščena lokalnim oblastem brez posebnega centralnega nadzora in načrtov. Tako stanje je trajalo še dolgo po francoski okupaciji {1805-1815). Sprva je bila največja skrb Avstrije name- njena razvoju pomorskega trgovskega prometa skozi pomembnejša vzhodnojadranska pristanišča, in prav v zvezi s tem so nastali in se ohranili dokumenti, ki pričajo o prvi uporabi santorina v Avstriji, in sicer leta 1840 na Reki in v Trstu. Postopno so dela s santorinom stekla povsod in je njegova uporaba vse bolj naraščala. Prava prelomnica je bilo leto 1850, ko je bila na podlagi cesarjeve resolucije z dekretom ministrstva za trgovino, industrijo in javna dela 26,4.1850 ustanovljena OSREDNJA POMORSKA UPRAVA - CENTRAL SEEBEHOERDE - GOVERNO CENTRALE MARITTIMO, ki je začela delovati v Trstu 1, maja 1850. Odgovorna je bila za vse pomorske zadeve trgovske mornarice, kot so pooblastila, patenti in pravila o plovbi, potrdila za ladje, ladjedelstvo, gradnja pristanišč, kaznovanje prekrškov, izdajanje spričeval pomorščakom, usposabljanje kapitanov, strojnikov in pomorščakov, skrb za njihovo zaščito, organizacija luških in zdravstvenih uradov, odpiranje in kontrola pomorskih konzulatov, izdajanje pomorskih zakonov in njihovo izvajanje, zbiranje statističnih podatkov in organizacija ter ureditev morskega ribolova itd. Pomorska uprava, ki bi jo danes lahko primerjali z ministrstvom za pomorstvo, je zelo uspešno delovala do 8.2.1923, torej še pod Italijo. Njen zapuščeni arhiv je bil leta 1964 na srečo v celoti rešen in urejen; sedaj ga hrani tržaški Državni arhiv. V njem najdemo podatke za popolno in detajlno sliko vsega, kar je bilo takrat povezano z morjem. Avstrijskemu sistemu administracije in tedanjim vestnim uradnikom se lahko zahvalimo, da imamo danes na voljo poleg vsega drugega tudi dokaj popolne podatke o pomenu uporabe santorina za pristaniška in podvodna dela. Ker so bile Pomorski upravi poverjene gradnje in popravila vseh pomorskih objektov, je bil v njenem sklopu ustanovljen poseben tehnični oddelek, ki je moral skrbeti za te naloge. Ta se je v kratkem razvil do take popolnosti, da je obvladal in koordiniral vsa tovrstna dela od Albanije do Gracleža in postavil temelje široko razvejeni organizaciji, ki je, gledano z današnjega vidika, delovala tako dobro in uspešno, da se nobena kasnejša pomorska uprava ne bi mogla primerjati z njo. Predpisani gradbeni postopek je bil enostaven in elastičen. Za kakršnokoli delo, ki je bilo spoznano za koristno ali nujno, je luška kapitanija, občina alt privatnik lahko naslovil ustrezno prošnjo na Pomorsko upravo v katerem koli jeziku, t.j. v hrvaščini, nemščini, italijanščini ali slovenščini. Po pregledu in presoji, ali je delo zares potrebno, so prošnjo ugodno rešili, in tehnični urad je izdelal točen načrt za delo, celo za manjša popravila, z ustreznim opisom in seznamom potrebnega materiala. Na osnovi tega je bil sestavljen predračun za sredstva, in Pomorska uprava je odobrila ustrezno vsoto denarja iz državnega letnega proračuna. Delo je nato šlo na uradno razpisan natečaj (dražbo) s predračunsko ceno in je bilo dodeljeno podjetniku, ki je ponudil najnižjo ceno. 164 ANNALES 10/'97 Brano VOLPI US]AK; UPORASA VULKANSKE ZEMLJE Z OTOKA SANTORINA ZA POMORSKE GRADNJE ..., 1e-J ?4 CEP,T!FlGiVT0 31 . A HiLTOIIOlHTiKON 'AfiO. 3 ¿h i NilISo atrij Iš Fralolli Čim! li jirci- J 01 i'noijioii'ijicvtrt !<<5ii;a,Tyi(wv<3- prmlarsi ilrite Ca v« | ¡iio (lidarono soll-j II vincoln delta [redni p t ?'<« ®' (iia d \jjio rc cliaver vethlilto o rarsfgnaSo al Si .+. inwlnooiicy xat MgiMKayt-v etc rJi- v.tfjiw p i iv 5/ C^i!-™ i^^^^^^C^^n^hwov KwrtUvdtft a ^^ <3u\io.i<\v «UU Imi'icSisra « djMC-.i r ) Tdvinrc Tile (2X- 77 koi&^^f }iwH'nil]a?c-cl.i lerra Simioriim-J- , , t . ^ . ^ ' ^ rtijiocrctnc noiA-uviroc 6u*oi;wc^kfcvnv
  • rimUsiMa mini M £r»v tVlj; dXn6c(ac Si^.ta» id A on^ov ivit «i» onov I Piopri^iint A €9 / Vkio tkll' j; o R.Ag«uti« CciKolaw b 1« so-(««rlllaKirBBd.lEisuor ' ' er,!i:;s«iilo alti" agiunla cHs mliBta «psi* I» prOKBiM» ««it» Ii(J««!fetia (kirivente dulls kiBiita
  • ušča domnevo, da so se tod, na severu bizantinskega egzarhata, naselili Bolgari oz. Slovani že v času avarskih navalov. Domneva je ver- jetnejša na podlagi dokumenta iz 11. stoletja, ki na istem območju omejija "vicum Avarum" (za Avarorum), znan še v 15. stoletju. Iz vsega tega avtorji zaključujejo, da so se skupine Avarov, Slov,iV>v in Bolgarov naselile na severu bizantinskega egzarhata; sem naj bi prišle vsaj v 7. stoletju (Polverari, 1969, 9-33; Pierucci - Polverari, 167 sq. - 7. nov. 1085; Guiilou, 1969, 97 sq.). O doseljevanju Bolgarov, vsekakor s slovanskimi elementi, v istem obdobju v Italijo pa neposredno govori Alciokova zgodba iz okoli 663. ieta. Trideset let pred tem dogajanjem je Alciok zavoljo notranjih nasprotij med Avari in Bolgari v Panoniji s svojim plemenom prešel k frankovskemu kralju Dagobertu, ki jim je za prežimo vanje določil Bavarsko. Na Dagobertovo povelje so Bavarci v eni noči pobi f j večino pripadnikov Alciokovega plemena. Rešil se je le Alciok z okoli 700 možmi, ženami in otroki, s katerimi se je umaknil v Karantanijo h knezu ValukEi. Po daljšem bivanju se je okoli leta 663, verjetno iz strahu pred Avari po propadu Samove plemenske zveze, s svojimi ljudmi zatekel k Langobardom v Italijo. Langobardski kralj Grimuald jih je poslal k sinu, vojvodu v Beneventu, ki jih je nato naseli! na mejo proti Bizantincem v pokrajini Cam-pobasso (Molise) na območju današnjih krajev (mest) Sepino, Boiano in Isernia (SepinEsm, Sovianum in isei-niam), kjer so bile bolgarske naselbine še iz časa !an-gobasdske naselitve, Aicioka pa je postavil za gastalcia, t.i. upravitelja kraljevih posesti na tem ozemlju. Pavel Diakon, poglavitni vir za to dogajanje, je še v času nastajanja svojega dela (ok. leta 790) trdil, da Bolgari prebivajo v teh krajih in čeprav govore že latinsko, niso opustili svojega jezika (morda slovanskega-karantan-skega, saj so verjetno prišli že pomešani s Karantanci) (Diakon, 237 sq.; knj. 5, cap. 29; Kos, 1903, 206; Kos, 1985, 145; Grafenauer, 1982, 343). Ko so Madžari gospodovali, z izjemo Karantanije, velikemu delu slovenskega poselitvenega ozemlja, so z vpadi, ki jih je bilo ok. 30 in so segali do Taranta in Otranta, v Italijo hkrati z njimi po vsej verjetnosti prihajali tudi Slovani, Vsekakor je bila posledica njihovih pustošenj poselitev slovenskega žjvlja na prazno ozemlje oglejskega patriarbata v Furlanijl, o čemer pozneje. Več. je konkretnih podatkov o vojaških pohodih Slovanov v Italijo, ki so bili bodisi samovoljni bodisi je do njih prišlo pod vplivom tamkajšnjih političnih akterjev. Na vojaški značaj prihoda Slovanov v Italijo kaze primer sodelovanja Slovanov pri obleganju in osvojitvi Cremone, ko jih je avarski kakan poslal langobardskeimi kralju Agilulfu (590-616) v pomoč. O zavezništvu Lan-gobardov, Avarov in nanje vezanih Slovanov proti Bizancu govori že leto prej pohod vseh treh partnerjev v 2 Prim Gay, 1304, 85 in 172; Carabellese, 1905, 72-76; Encyclopécfia de l'Islam, 1934, gesli Sakaliba, Slaves; Ferlisga, 1983; Ferlufia. 1984, 50. 178 ANNALB 10/'9 7 Fewfo CfSTRIN; SLOVANI VITAUI1 V ZGOD.^lfM SKUWIiM vmj, ä 77- U'A tedaj bizantinsko Istro (Diakon, 159; Kos, 1903, 160, 178). Proti sredi 7. stoletja so se zaostrovala nasprotja med Bizantinci in Langobardi tudi na polotoku Garano. V zvezi s tem - morda v povezavi z Bizancem ali pa tudi ne - se je leta 642 večja vojaška skupina izkrcala blizu Siponta {današnja Manfredonija). Premagala je bene-ventskega vojvodo Aiona, nato pa doživela poraz. Radoaict, brat ubitega vojvode in njegov naslednik, jih je z zvijačo premagal, kakor pripoveduje Pavle Diakon, in jih večinoma pobil, druge pa pregnal. Slovani, ki so prišli pred Sipont, so bili Neretljani, pozneje zelo znani pomorščaki. Vendar komaj nekaj desetletij po naselitvi brez lokalnih ali uradnih bizantinskih faktorjev ne bi prišli na jug Gargana z mnogimi ladjami, kjer so se iangobardsko bizantinska nasprotja vedno bolj zaostrovala (Diakon, knj. 4, cap. 44, 175; Kos, 1903, 213; Gušič, 1962, 51; Gušič., rokopis; Rešetar, 1911, 31; Resetar, 1907, 1126; Novak, 1941, 145; Roblfs, 1958, 353; Spremič, 1978; Martin, 1988, 49 sq.; Guillou, 1969, 11 sq.). Nekoliko pozneje je beneventski vojvoda Grimoald (647-672) celo premagal Blzantince, toda cesar Konstans (L (641-668) se je izkrcal v Tarantu in utrdil bizantinsko oblast v južni Italiji. V dolgotrajni mali vojni je Bizanc počasi izgubljal posest v Italiji- Ko je leta 751 padla v langobarclske roke Ravenna in je propadel ravenski eksarhat, je Bizanc v severni Italiji obdržal le vpliv nad beneskmi lagunami, rta jugu pa ohranil posest v Apuliji in Kalabriji, Franki, ki so 774 podvrgli Langobarde, pa so nato do leta 812 še zmanjševali bizantinsko posest. V začetku 9. stoletja je začenjal pritisk Arabcev (Saracenov) na Siciliji in južno Italijo. Že leta 827 so obvladovali velike dele Sicilije in se nato naglo širili v Kalabriji in Apuliji, kjer so Bizantinci 838 izgubili Brindisi. Tu sta za krajši čas nastala arabska emiraia v Tarantu (84(3-880) in Bariju (847-871). Zavoljo arabske nevarnosti so prenehala bizaniinsko-frankovska nasprotja in v zadnji četrtini 9. stoletja je Bizanc tudi s frankovsko pomočjo (za časa Ludvika II.; po njegovi smrti 875 so Franki izgubili vse možnosti v južni Italiji} prešel v rekonkvisto vse do 963. leta ter osvojil za Vasilija 1. (867-886) vso Kalabrijo in Apulijo. Bizantinci so tod že 892. leta ustanovili temo Lango-bardijo na ozemlju okoli Barija. Sicilija je bila od začetka 10, stoletja, po padcu Taormine leta 902, trdno v arabskih rokah, zlasti še, ko so emirat v Palermu leta 917 osvojili Fatimidi. Čeprav so Bizantinci pomagali sicilskim Agiabidom proti Fatimidom, so slednji prevladali in še pred sredo stoletja prešli v ofenzivo v južni Italiji. Leta 950 so osvojili Reggio in prisilili Bizanc k miru. Ko je nemški cesar Oton !. v Italiji obnovil fran-kovske cilje, se je Bizanc znašel med dvema nas- protnikoma. Po miru s cesarjem 972 in po porazu Otona II. 982 v boju z Arabci se je stanje zopet začasno ustalilo, Bizantinci so že pred leta 975 iz svoje posesti v južni Italiji ustvarili upravno enoto kapetanat Italija, zavrnili arabski napad na Bari (1003) in z beneško pomočjo osvojili celo Reggio (1006). Pod kapefanom Vasilijem Soianne so celo zopet prešli v ofenzivo proti Arabcem. Toda po smrti Vasilija 11., ko je nasploh bizantinska moč upadla, doživlja enako usodo bizantinska posest, ki se znajde pred nevarnostjo in ponovnim pritiskom nemškega cesarstva. 2e leta 1042 je bizantinska posest omejena le na ozemlje Taranta, Otranta in Brindisija. Normani so si do leta 1060 podredili Apulijo in Kalabrijo, leta 1071 so osvojiti še Bari iti bizantinske oblasti v Italiji je bilo konec (Ducellier, 1986, 128 sq., 131 sq., 144-1 51).3 Vsa ta politična dogajanja je spremljalo prihajanje in naseljevanje Slovanov v južno Italijo, še posebej v povezavi z Bizantinci, ki so tudi drugam po svojem imperiju naseljevali Slovane kot vojake in koloniste (Ca pa Ido, 1979, 55-63; Capaldo,1983, 5-17; Ferluga, 1984, 50 sq.). Enako so postopali tudi Franki in pozneje Normani. Slovani so bili kot vojaki zdaj na bizantinski, drugič na frankovski (Ludvik H.) pa zopet na normanski strani, stopali so tudi v službo Arabcev (Saracenov) na Siciliji. Poleg slovanskih kolonij, ki so imele skupaj z nastalimi naselbinami vojaški značaj (strahoti, merce-nari, guarelie confinaiie), so nastajale tudi povsem poljedelske naselbine in naselbine pribežnikov, beguncev, ki jih tudi v Italiji ni bilo malo (Capaldo, 1979, 55 sq.; Capaldo, 5 sq.; C,ay, 1904, 85, 172; Caspano, 1963, 13; Carabellese, 1905, 72-76; Jurlaro, 1966). Slovani so prihajali v južno Italijo na bizantinsko ozemlje predvsem v Apulijo, Benevent, Capitanata in Gargano ter na Kalabrijo. Salernitanska kronika omenja, da so slovanske čete sodelovale na frankovski strani proti upornemu bene-ventskemu vojvodu Gnmoaldu (805-817) (Ducellier, 1986, 1 32; Šišič, 1925, 345 sq.). Za Vasilija I. (867-886), ko se je bizantinska oblast v južni Italiji zelo utrdila in sta nastali v Apuliji dve temi, so tja naselili številne Slovane zavoljo bojev proti Arabcem, ki so leta 827 začeli osvajati Sicilijo. Predvidevati moremo, da se je podobno zgodilo tudi v zvezi s frankovski m i boji proti Arabcem prt osvajanju Barija (871), v katerih je Ludviku II. (855-875) z brodovjem pomagal hrvaški knez Doni agoj (Capaldo, 1983, 10). Ko je po vesteh barskih letopisov (Annales Barenses) v času bizantinsko-arabskih spopadov v drugi polovici leta 926 zaht.nrtski knez Mihajlo Viševič, vsekakor kot zaveznik bizantinskega cesarja, z oboroženo silo osvojil Sipont, je verjetno tam ostal del Slovanov; nikakor pa nt bila s tem dogodkom povezana slovanska poselitev na 3 Prim. rerjančic, 1966; Ferkiga, 1983; Martin, op. cit, 49 «f.; Musca, 1967, 847-871. 179 ANNALES 10/'97 Fercio GESTR1N: SLOVAN! V ¡TA!.!]! V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU, T 77-1 M polotoku Garganu.4 Neki drugi dokument iz Barija maja 962 omenja kolonijo Slovanov iz Dalmacije, ki so bili lastniki zemlje v Balsignanu in katere lastnik je bil morda kak bizantinski strateg (Palumbo, 1981, 14). Po mnenju A. Guillouja naj bi leta 982 na strani Bizantincev pod vodstvom vodje Vukašina sodelovalo okoli 40.000 Neretljanov v boju proti četam cesarja Otona II. in jih premagali. Misel je utemeljeval na osnovi poimenovanja Paganoi, kar je prevedel z Neretljani, ki so se v sočasnih virih res pogosto tako imenovali. Toda francoski zgodovinar .]. M. Martin njegovo trditev zavrača (vsi "Pagani" niso Neretljani, Vukašin je srbsko ime, a Neretljani so bili Hrvati) in trdi, da gre za siciljanske muslimane, ki so potolkli čete Otona 1!. pri rtu Colonne v Kalabriji(Guillou, 1973, 15; Martin, 1988, 61 sq.). V 10. stoletju srečamo slovansko kolonijo tudi v Abruzzih, v rajonu Marši, blizu jezera Fucino; njihovi voditelji so kot priče nastopili v listini samostana San Vicenzo ob reki Volturno (Palumbo, 1989, 38). Slovani v Apuliji, še posebej v okolici Barija in v sosednjih primorskih območjih, ki se omenjajo v 11. stoletju, so morali biti kar številni. Tu jih srečujemo še v 12. in 13. stoletju. Vsekakor so bili Slovani (udi v Bariju, glavnem mestu teme in nato katepanata. Eno takih naselij je bilo blizu Barija v Sammichele (Moni San Michele a Charso) (Gušič, 1962, 51; Guillou, 1973, 15, Guiilou - Tsche-reinissinoff, 1976, 677; Božič, 1979, 21). Prav tako so bili Slovani prisotni v severni Kalabriji. V analih iz Barija se omenjajo pri San Marco Argentario med Malvitom in Bisignanom Slovani, ki naj bi bili pozneje povezani z normanskim vojvodo Robertom Guiscardom (Capaldo, 1983, 12; Palumbo, 1981, 14). Slovani, ki so prihajali v južno Italijo z vzhodne jadranske obale, so stopali celo v službo Saracenov in prihajali kar v velikem številu tudi na Sicilijo. Že leta 927 so v arabski službi plenili južnoitalijanska mesta in osvojili Termoli severno od Gargana {Amari,1858, 176, 297; Gušič, 1962, 53), V 10. stoletju so v Palermu zasedali celo mestno četrt, ki se je po njih imenovala "poeta Sclavorum" ("quartiere degli Slavi'1), in cerkev ,!dei Ragusci o degli Slavi". Tudi eden siciljanskih emirov naj bi bil Slovan (Di Giovanni, 1867, 40-62; Gelcich, 6; jireček, 1952, 1 15; Spremič, 1977, 379-390; Capano, 139-172; Capaldo, 1983, 1 1). Ko so vil, stoletju Normani začeli osvajati južno Italija in Sicilijo, so Slovani kot vojaški faktor tudi zanje postali zelo pomembni. Tako je Robert Guiscard sredi 11. stoletja podredil skupnost slovanskih vojakov, ki so se, kdo ve zakaj in kdaj, naselili v severni Kalabriji, in izkoristil njihovo poznavanje ozem- lja, da se je pozimi 1054 oskrbel z živežem. Slovanski vojaki v normanski službi so bili tudi na Siciliji, kjer naj bi leta 1079 skupina Slovanov poskušala ubiti Roberta Guiscarda (Palumbo, 1989, 38; Spremič, 1978, 2). Vil. stoletju, ko so Normani podredil? jasno J tal i jo in posegli tudi na vzhodno jadransko obalo in dalje na Balkan, so sledile prisilne ali prostovoljne selitve Slovanov na njihovo ozemlje, kjer so nastajale slovanske kolonije. 2e leta 1075, ko so Normani prvič prišli v Dalmacijo, so tedaj in seveda tudi pozneje odpeljali veliko ljudi v južno Italijo in jih tam naselili (Sišič, 1925, 550 sq„ 5.53 sq.; Gay, 1904).5 Ob koncu 10. stoletja in dalje se srečujemo tudi z bolj določljivima primeroma slovanske kolonizaciji? v Italiji, Gre za poselitev Slovanov na polotoku Garganu, kamor so prek morja prihajali ljudje z vzhodne obale, predvsem Neretljani, in v Furlanijo, kamor so na zemljiško posest oglejskega patriarha naseljevali (kolonizirali) Slovence z ozemlja oglejske cerkvene jurisdikcije. Položaj na obeh območjih je bil različen. Na Garganu so bili predvsem vojaki - kmetje (rnercenarii) in so ohranjali svoje institucije, v Furlaniji pa so živeli na podložni zemlji z vsemi značilnostmi tega družbenega položaja. Toda na obeh področjih so bili naseljenci bte? dotoka novih sil obsojeni na manj aH bolj hitro asimilacijo. Prvi, ker so izgLibljali svojo funkcijo, in drugi, ker so bili poseljeni znotraj romanskega okolja. Točno kdaj, tudi od kod in na kak način - po lastni volji ali pod vplivom Bizanca - so se Slovani naselili na polotoku Garganu, ne vemo. Njihov prihod vsekakor ni bil povezan z nastopom Mihajla Viševiča v Siponiu (926). Omenjajo pa jih listine iz samostana sv. Marije na Trem i ti h v prvi polovici 11. stoletja,6 O začetkih do-seijevanja daje verjetne podatke Pompeo Sarnelli, avtor iz 17, stoletja. V svojem delu o kronologiji škofov in nadškofov v Sipontu je trdil, cla je cesar Oton I., potem ko so Saraceni teta 970 zasedli Gargano, na prošnjo Sipontčanov, poklical na pomoč slovanskega poglavarja, ki je s svojimi ljudmi pregnal Saracene. Cesar je Slovanom, ki so prišli s svojimi župani, kot plačilo podelil zemljo za naselitev na polju San Vito in tako sta tu nastali (slovanski) naselbini Peschici in Vico.7 Slovani so torej prišli pod vodstvom županov in se naselili na severni strani Gargana vsekakor pred koncem 10. stoletja; tu so bile njihove županije z župani. Poglavitni središči poselitve sta bila kašlela Devia in Peschici, ki naj bi po j. H, Martinu verjetno imela v sklopu bizantinske Langobarclije v tem stoletju obrambno funkcijo, Po prihodu Normanov v drugi polovici I t- 4 Rački, 1877, 393; Šišici, 1925, 413; Guillou,! 973, 14. Proti mnenju zadnjega, da je Mihajlo zasedel Sipont. brez boja in da je tedaj začela slovenska poselitev Gargana, je nastopil Martin, 1988, 60. 5 Prim. Božič, 1979, 7, 6 Petmcci A.: Codice dipfoma&o de! monasfero benedittino di S. Mana cli Tremšti (1005-1237) 2, Roma 1960, A T, 8 (I 1023 j. 24 sq., 5t. 42 (I. 1050), 134 sej., št. 32 (L 1043}, 101 sq., St. 14 (I. 1032), 45 sq„ 51. 51 (1. 1054), 159 sq. 7 Sarnelli, 1680, cit. po G, Rohifs, 1958, 354. 180 ANNALB 10/97 Ferdo CESTRiN: SI. OVAM V ITALIJÍ V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU, 177-18-1 Ascoli Pičeno (Marche, Italia) (Foto: D. Podgornik). -.stoletja naj bi se ta vloga zmanjševala. Iz tega bi mogli ■.■zaključiti, da so Slovani prišli na Gargano kot vojaški plačanci in dobili zemljo, s katero so razpolagali, o čemei govore prodaje in darovnice njihovih vodij, 2u-vpanov. Poleg teb dveh kaštelov je bil eno izmed središč poselitve tudi Vico in morda tudi Varano. V Vieste so se .naselili posamezni Slovani pozneje (Geicich, 1908; Roh If s, 1958; Guillou, 1973, 1 1 sq.; Gušič, tipkopis; Fi i j a no, 1981, 39-52; Martin, 1988, 49 sq.). Prišli naj bi .z območja Neretijanov, manj verjetnosti je, da bi bili iz ■Zahi.imlja. Najvažnejše slovansko naselitveno jedro na Garganu je bila Devia na južnem delu goi'e Elio med jezeroma Lcsiua in Varano, katerih imena sta slovenskega izvora ■(jezero Ljesna, kakor se je imenoval popreje tudi otok ■Hvaj-, odtod it. Lesina; Vransko jezero). Drugo jedro je bilo, kakor že rečeno, v Peschicih, kamor je sodila tudi naselbina Vico. Vzhodno in zahodno ocl Peschicev sta se do danes ohranila dva toponima, ki kažeta na večjo slovensko poselitev. To sta jI Crovatico in vodni izvir, poimenovan Serbio (Gušič, tipkopis). V obeh kaštelih je bil kot voditelj celotne skupnosti župan (giuppano), ki se je v Devia občasno poimenoval tudi kot sodnik (iudex) in kralj (rex). Glede Varana in slovanske, poselitve pa so mnenja deljena; A. Guillou in M. Fajano sta mnenja, cla je bilo naselje s Slovani zelo poseljeno in je imelo celo po več županov, J. M. Martin pa je temu oporekal in zavračal enačenje v viru imenovanih "Marani" in sintagem "iudex Marianorum" ter 'Vex Maranorum" z Varano (Martin, 1988, 61), Vendar pa bi mogli trditi, da je bila tedaj vsa severna obala Gargana poseljena s Slovani. Slovansko prebivalstvo, ki je bito ob prihodu deloma morda še orto-doksno, se je pod vplivom samostana sv. Marije na Tre-mitih in cerkvene organizacije počasi katoliziralo in postopoma asimiliralo, ker ni bilo novih doseljencev. Slovenska kolonizacija v Furlaniji je bila povezana z madžarskimi vpadi v Italijo v prvi polovici 10. stoletja. Posledice pa so bila velika pustošenja zlasti ob njihovih poteh ("strata Hungarorum", "vastata Ungarorurn") (Kos, 1906, št. 426; "1911, št. 82). Po končanih vpadih je sledila pod vodstvom oglejskega patriarha, katerega cerkvena oblast je na slovenskem ozemlju segala clo Drave in je tam ime! tudi veliko fevdalno posest, ponovna poselitev opustošenih območij. V toku tega procesa je nastalo v Furlaniji na območju do reke Tilmenta (Tagliamento) vsega skupaj preko 70 slovanskih naselbin. Nastale so ali povsem na novo ali pa so stare vasi dobile toliko slovanskih doseljencev, da so dobivale oznake po njih. Ni pa bilo malo tudi romanskih furlanskih vasi, v katerih so se v tem času pojavljali podložni kmetje s slovenskimi imeni. Med slovenske vasi, ki so nastale na novo, bi šteli npr. naslednje-. Bel-grado {morda sedež fevdalnega gospoda), Gorizzo, Goricitta, Gradišča, Lonca, Schiavonesco, Sc.launico, Sc.lavona pri Parcienonu, Sella, Virco. Med tiste, ki so šele po closelitvi dobili oznako po Slovanih, pa: "villa 181 ANNALES 10/'97 Fercfo GESTRIN'SLOVANI V ¡TAUII V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU, 177-184 Scfavorum quae similiter dicitur Meleretum", "villa Ver-sia Sclauonica" (Versa), "Sanctus Vitus de Sclabonibus prope Agellum" (S. Vito a! Torre), Medea Sclabonica, Pasian Schiavonesco. Poselitev ni bila sklenjena; slovanske vasi so bile posejane med stare romanske. Pa tudi sicer so bile te vasi razporejene v več skupin: na črti med Gradiško in Palmanovo, v trikotniku med Pal-manovo, Vidmom (Udine) in Codroipom, na črti od Belgrada ob Tilmentu (Tagliamento) do Codroipa, med Tilmentom (Tagliamento) in Livenzo ter v Karniji vzhodno od Vidma (Udin). Začetek poseljevanja je morda postaviti v čas okoli leta 1000. Tedaj je v kraju Santa Maria la Longa pri Palmanovi, ki se leta 1031 omenja kot 'Villa Sclavorum", nastala cerkev sv. Mohorja in Fortunata za potrebe tamkajšnje slovenske kolonije (Kos, 1911, št. 86; Meniš, 1976, 185; Hofler, 1986, 46). Zaključilo pa se je v 12. stoletju, kakor dokazujejo slovanski toponimi (jezik). Kdaj so se te vasi romanizirale, ne vemo. Vendar se sredi romanskih vasi, nesklenjeno razporejene in brez povezav z narodnim telesom niso ohranile dalj kakor do 15. stoletja, ko se je sem razširila po propadu oglejskega patriarhata beneška oblast (1420). Spomin nanje so le še deloma ohranjena slovenska ki_ajevna imena (Coyou, 1907; Goyou, 1894, 133 sq.; Istra in Slovensko pri-morje, 1952, 52 sq.; Kos, 1955, 149 sq.; Grafenauer, 1965, 142 sq.). Nov val slovanskih doseljencev je po končanih madžarskih navalih prišel tudi v gorati del nad Furlansko nižino, ki so ga poslej začeli poimenovati kot "Schia-vonia" (Slovenija) in tamkajšnjim krajem že v 13, stoletju začeli dodajati oznako slovenski. Benečani, ki so pozneje (1420) dobili ozemlje v svojo last (Beneška Slovenija), pa so v svojih virih navajali, da v deželi živi "drugo in posebno prebivalstvo". (Kos, 1955, 150; Istra in Slovensko primorje, 52). SLAVS IN ITALY IN THE EARLY MIDDLE AGES Ferclo GESTRIN academician, 51-1000 Ljubljana, Gestrinova 1 ABSTRACT The process of immigration and migration of the Slavs from the Balkans to the Apennine Peninsula (denoted as migrations in the widest sense of the word) can be followed through centuries from as early as the middle of the 7ih and up to the J 9ll'! century. The causes, ways and extent of these migrations as well as their consequences changed a great deal at that time. This is why the course of these migrations can be divided into three separate phases. In the first phase, which implies the Early Middle Ages - i.e. still in the Migration Periodat the time of quick political changes in Italy and its dismembering, protracted encounters including skirmishes along the border and great devastation - some larger or smaller groups of Slavs entered Italy as a military force, migrators or colonists, either voluntarily or under different forms of constraint. In the second phase the Slavs came to Italy - women in much larger numbers than men - as slaves, but were then often sold in Spain and other at that time Arab countries. This phase took place mainly in the period from the 12th century to the second half of the 14'^ century, although the trade in slaves from the Balkans to Italy had been known much earlier, and neither did it completely cease later on. In the third phase - the peak was reached in the 7Jf'' and 16th centuries, while the 17lh century marked a decline and eventually an end of immigration - the migrations of the Slavs to Italy were associated with economic motives -Italia felix - as well as with the Turkish threat and domination over a large pad of the Balkans. This was the period of massive settling in large parts of Italian territory. Keywords: immigration, Slavs, Italy, Middle Ages 182 ANNALES 10/'97 tocio CESTK1N: SLOVAN! V ITAUJf V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU, i 77-1 8-1 LITERATURA Amari, M. (1858): Storia dei Musulmani di Sicilia II. Firenze. Božič, L (1979): Le culte de Saint Michel sur íes deux côtes de l'Adriatique. V: Le relazioni religiöse e chiesastico-giurisdizionali. Roma. Capaldo, M, (1979): Slavi balcanici in Italia méridionale tra il Vii e il XVI secolo. Sintesi storiografica e pro-spettive di ricerca. V: Studi siavistici in onore di Carlo Verdiani. Pisa, 55-63. Capaldo, M. (1983): Un insedlamento slavo presso Siracusa nel primo milenio D. C. V: Europa orientai is 2. 5-17. Capano, R.P. (1963): Sulla presenza deglt Slavi in Italia e specialmente in itaîia méridionale. Atti e Memorie delS'Accademia Pontiniana, 12, 13. Carabeilese, F. (1905): L'Apulia ed il suo comune nell alto medioevo. Bari. De Simone, C. (1981): il teonimo Damatira di Vieste Garganico. V: l rapport i demografict. 33-37. Diakon, P. (Pauius Diaconus) (1988): Zgodovina Lango- bardov (Historia Langobardorum). Maribor. Di Giovanni, V. (1867): Il quartiere degli Schiavoni nel secolo X e la loggia de' Catalani in Palermo nel 1771. V: Archivio storico siciliano 11. 40-62. Ducelüer, A. (1986): ßyzance et le mond orthodoxe. Paris (it. prevod: ßisanzto (1988). Torino). Encyciopédia de ('islam (1934), Leyden. Ferjančic, B. (1966): Vizanzija i južni Síaveni. Beograd. Müsc'a,"G. (1967): t..'emirato di Bari 847-871. Bari. FerltJga, f. (1983): Gl i Slavi del sud ecf altri gruppe etnici di fronte a Bisanzio. Settimane di Spoleto, 30. Feriuga, J. (1984): Untersuchungen zur byzantinischen Ansiediungspolitik auf dem Balkan von der Mitte des 7. bis zur Mitte des 9. Jahrhunderts. Zbornik radova VÍ- zantološkog instituta Beograd, 23, 50 sq. Fujano, M. (1981): La colonis slava di Devia nel corso de! secolo XL V: l rapporti demografici e popolativi. Roma, 39-52. Gay, j. (1904): L'Italie méridionale et l'empire byzantin. Paris, 85 in 172 (v it.: L'ltalia méridionale e 1'Impero bizantino. Firence, La Voce. Gelcrch, G. (1908): Colonie slave nell'Italia méridionale. Zara. Gestrïn, F, (1978): Migracije Slovanov v Italijo: rezultati jugoslovanske historiografije. ZČ, 32, 7-21 (v it. v: Qua-clerni storici 40 (1979). 7-30; v: Anselmi, S. (a cura di) (1988): Italia felix. Migrazioni slave e albanesi in Occidente, Romagna, Marche, Abruzzi, secoíí XlV-XVi. Quaderni di "Proposte e ricerche" 3. 241-271.). Guyou, B. (1894): Gli Slavi del Friuli. Pagine Friulane, 6, 133 sq. Guyou, B. (1907): ¡..'Elemento slavo nella toponomástica deila Venezia Giulia.V: Studi glottologici italiani. Torino. Guillou, A. (1969): Régionalisme et il dépendence dans l'empire byzantin au VIIe siècle: l'exemple de l'Exarchat et ele la Pentapoli d'ltallie. Roma, 97 sq. Guillou, A. (1973): Migration et présence slaves en Italie du VIe au XIe siècle. Zbornik radova Vizantoloskog instituta, 14/15. Guiliou, A., Tscheremissinoff, K. (1976): Note sur la culture arabe et la culture slave dans le katépanat d'Italie (X«-Xte siècle). V: M. E. F. R. M. 88. Grafetiauer, B. (1965): Zgodovina slovenskega naroda 2. Ljubljana. Grafenauer, B. (1982): Valuk. Slovenski bibliografski leksikon, 4, 13. Gušič, B. (1962): Naše primorje. V: Pomorski zbornik i. Gušič, B.: O naselenju Neretvana na Monte Garganu / rokopis, avtorju prispevka ga je posredovala pokojna avtorjeva soproga. Hofler, ). (1986): O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Razprave FF. Ljubljana, istra in Slovensko primorje (1952). Beograd, jireček, K. (1952): Istorija Srba 1. Beograd. Jurlaro, R. (1966): Gli Slavi a Brindisi fino al XVIII secolo. V: Acta Congressus historiae slavicae Salzburgen-sis in memoriam SS. Cyrilli et Methodi anno 1963 celebrati. Wiesbaden. Kos, F. (1903): Gradivo za zgodovino Slovencev l (GZS). Ljubljana. Kos, F. (1906): Gradivo za zgodovino Slovencev 2. Ljubljana. Kos, F. (1911): Gradivo za zgodovino Slovencev 3. Ljubljana. Kos, M. (1955): Zgodovina Slovencev. Od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana. Kos, M. (1985): O bolgarskem knezu Alcioku in slovenskem knezu Valuku. V: Srednjeveška zgodovina Slovencev. Ljubljana. Martin, J.M. (1988): Recherches sur les relations politiques entre l'Italie méridionales et les Balkans pendant le Haut Moyen-Age (Vle-Xlle siècles). V: I rapporti politici e diplomatici. Roma, 49-72. Menis, G.C. (1976): Storia del Friuli. Musca, G. (1967): L'emirato di Bari 847-871. Bari. Novak, V, (1941): La paleografía latina e rapporti del-l'ltalia. V: Archivio storico pugliese 14. Palumbo, P.F. (1981): l rapporti fra popoii nel quadro delle relazioni fra la due sponde. V: l rapporti demografici e popolativi. Roma, 14. Palumbo, P.F. (1989): Per la storia delle relazioni adriatiche. Roma. Poíverari, A, (1969): Una Bulgaria nella Pentapoii: Langobardi, Bulgart e Sclavini a Senígeliia. Senegallia. Petrucci, A. (1960): Códice diplomático del monastero henee!ittíno di S. Maria di Tremiti (1005-1237) 2. Roma. Pierucci, C, Poiverari, A.: Carte di fonte Avellana I (975-1 139). V: Thésaurus ecclesiarum Italiae IX, 1. Senigallia. 183 ANNALES 10/'97 ferdo GESTRIN: SLOVANI V JTAL'JJ V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU, 177-1S.Í Rački, F. (1877): Documenta historiae croaticae. Racimiü, A. (1983): Le reíazioni commercíaií fra !e genti delle due sponde adriatiche durante il neolítico. V: Le Reíazioni economic.he e commerciaii. Roma, 17-21. Rešetar, M. (1911): Die serbokroatischen Kolonien Süditaliens. V: Kaiserliche Akademie der Wissenschaften, Schriften der Balkankommission. Linguistische Abteilung IX. Wien. Rešetar, M. (1907): Slovanske kolonije u Italiji. Srdj, Dubrovnik, 24. Rohlfs, C. (1958): Ignote colonie slave sulle coste del Gargano. V: Mélanges linguistiques offerts ä Emil Petroviči. Cluj (tudi v: ¡I Gargano, Xill, 12, 21,dec. 1962, 3). Sarnelli, P. (1680): Cronología dei vescovi e archi-vescovi sipontini. Manfredonia. Spremič, M. (1977): Dubrovnik (Raguse) et la Sicile postbyzantine. Byzantinische Forschungen, Internationale Zeitschrift für Byzantinistik, 5, 379-390. Spremič, M. (1978): La migrazione degli Slavi nell'ltalia meridionale e in Sicilia alia fine del medioevo. V: Gestrin, F. (ur.) (1978): Migracije Slovanov v ¡talijo / 7. zasedanje jugosiovansko-italijanske komisije za zgodovino. Ljubljana (tudi v; Archivio storico italiano (1980), 138, 3-15). Stipčevič, A. (1981): II simbolismo religioso preistorico, elemento comune fra i popoli del bacino dell'Adriatico. V: i rappoiti demografici e popolativi. Roma, 19-29. Stipčevič, A. (1983): Per una storia economica del bacino Adriático neii'etó preistorica (situazione e pro-Spettive). V: Le Relazioni economiche e commerciaii. Roma, 23-31. Šišič, F. (1925): Povijest Hrvata u vrijeme naiodnih vlad a ra. 184 ANNALES 10/'9 7 izvirno znanstveno delo UDK 325.2(450.34:497.4/.5)"14/17" MIGRACIJE SA iSTOČNOJADRANSKE OBALE U VENECijU (15.-18. st.) Lovorka ČORALIČ Hrvatski institut za povijest, HR-10000 Zagreb, Opatička 10 IZVLEČEK V uvodu so rta kratko podani dosedanji rezultati zgodovinopisja pri preučevanju problematike migracij z vzbodnojadranske obale v Benetke. Kot glavni arhivski fond za preučevanje navedene problematike so izpostavljeni viri iz Državnega arhiva v Benetkah. Po posameznih etapah je prikazana pogostnost prekomorskih migracij, katerih intenzivnost je bila povezana z vojno-političnimi razmerami obravnavanega časa v jugovzhodni Evropi. Poudarjeno je, da je največ priseljencev prihajalo z območja vzbodnojadranske obale, ki je bila tedaj v sestavu Beneške republike (Istra, Dalmacija, Albanija). Prikazano je vsakodnevno življenje in delo izseljencev v njihovih poklicih in mestu bivanja kakor tudi obstoj bratovščine sv. Jurija in Tripuna - vodeče ustanove njihovega združevanja in ohranjanja domovinske identitete. Z navajanjem ohranjenih sledov slovanske toponomastike v Benetkah je dan poudarek številčnosti in pomembnosti slovanskih izseljeniških skupin v Benetkah. Ključne besede: izseljevanje, Slovani, Benetke, beneška Istra, Dalmacija IZVORI I LITERATURA Problematika migracija, prisutnosti, djelovanja i sva-kodnevnog života iseljenika sa istočnojadranske obale u Veneciji višeslojno je istraživačko pitanje koje se može promatrati kroz vrijeme dugog povijesnog trajanja. Tijekom istraživačkog rada u Veneciji nastajala sam uvidom u raznovrsne arhivske i bibliotečne fondove tamošnjih znanstvenih ustanova (Archivio di Stato di Venezia, Archivio Curia Patriarcale, Archivio di Scuola Dalmata dei Ss. Giorgio e Trifone, biblioteke Marciana, Quenni-Stampalia, fondazione Giorgio Čini) koristiti onu vrstu grade koja razmatranje čini cjelovitijim. Kako bi iscrpnija raščlamba svih aspekata prekojadranskih iseljavanja i života iseijemčkih skupina iziskivala znatno veči opseg, ovdje ču u najopčenitijim črtama predstaviti temeljne značajke prisustva i djelovanja doseljenika sa istočnojadranske obale u Veneciji od 15. do 18. sto-Iječa. U radu je prvenstveno korištena grada iz Državnega arhiva u Veneciji (oporuke - Notarile testamenti), na osnovu koje je rekonstruiran odgovor na temeljna istraživačka pitanja. Prernda su u historiografijama s obje strane jadranske obale nastale mnoge sinteze i pojedinačni radovi u ko-jima se razmatra politička, upravna, ekonomska i kul-turno-umjetnička povezanost Venecije i istočnog Jadrana tijekom niza stolječa njihovog usporednog povijesnog razvoja, problem migracija i prisutstva doseljenika istočnojadranske obale u Veneciji rijetko se pronalazi kao zasebno obradena cjelina. Tako primjerice, u hrvai-skoj historiografiji navedena tema nije obradena sintet-skt, iako je u brojnim pojedinačnim radovima koji obra-duju različite aspekte povezanosti izmedu dvije jadranske obale moguče pronači niz vrijednih podataka o djelovanju iseljenika u Veneciji (Bajič-Žarko; Čolak; Krekič; Lučič; Mitič; Šunjič; Zaninovič; Čoralič, 1993a, 1993b, 1993c, 1994a, 1994b, 1995, 1996a, 1996b). U talijanskoj historiografiji brojni se podaci bilježe u sintezama o društvenoj i kulturnoj povijesti Venecije, pri čemu se redovito radi o sažetom prikazivanju prisustva Slavena u Veneciji u sklopu sirih razmatranja nazoč-nosti iseljeničkih skupina iz jugoistočne Europe. (Peroc-co-saivadori, 741, 746-769, 771-772, 788-791; Fedalto, 1980, 522-523; Fedaito, 1984, 262; Concina) Najviše podataka o prisutnosti doseljenika sa područja mle-tačkog dominija na istočnoj obali Jadrana u Veneciji, 163 ANNALES 10/'97 iovorki ČORALIČ: MICRACIJÏ SA iSTOČNOiADRANSKE OBALi U VENECIJU (î 5.-18. ST.) 185-1 !>2 5/. 7: Doseljenica s otoka C resa u V ene ciji u svojo j karakterističkoj odjeti (Grevembroch, 1981). Fig. 1: An immigrant to Venice from the island of Cres in her characteristic clothing. posebice u razdoblju od 15. do 18. St., sadržano je u sintezama i pojedinačnim radovima o bratovštini sla-venskih doseijenika sv. jurja i Tripuna u Veneciji (današnji naziv: Scola Dalmata dei Ss. Giorgio e Trifone).1 Naposljetku, u historiografiji je znatno bolje obraden aspekt prisutnosti i djelovanja istaknutih prekojadran-skih umjetnika (Andrija Schiavone, Matej Ponzoni Pon-čun, Federiko Benkovič, Ivan Duknovic, Petar Nakit!) i majstora (staklari na Muranu) te gotovo anonimnih književnih stvaralaca (tzv. Schiavoni u književnosti Vene-cije), koji su dio svoga života i rada proveli obogacujuči kulturnu baštinu grada na lagunama.2 Si 2: Furlanska doseljenica u Veneciji (Grevembroch, 1981). Fig. 2: A Friuli immigrant in Venice, INTENZITET ISELjAVANJA KROZ STO L j EC A Prisutnost doseijenika sa istočnoga Jadrana u Veneciji može se s obzirom na intenzitet useljavanja i učestaiost spominjanja u izvorima podijeliti na više etapa. U razdoblju do 15. st. useljavanje je neznatno te se u notarskim spisima bilježi tek pokoji doseljenik slaven-skog podrijetla. Početkom IS. st. intenzitet useljavanja stanovnika sa istočnojadranske obale naglo raste, te dostiže vrhunac u drugoj polovici 15. st., a visok intenzitet zadržava i tijekom prve polovice 16. st. Razloge ovako nagiom, za doseijenike iz ostalih dijelova Europe nezabilježenom useljavanju u Veneciju, potrebno je prvenstveno tražiti u sve složenijoj poiitičkoj situaciji na Balkanu i hrvatskim zemljama. Sira područja europsko- 1 Böhm; PaHuchini-Perocco; Perocco; Gramigna-Perissa, 38-39; tukovic. Nezaobilazna literatura za prouča vanje prostosti Bratovštine je njena godišnja publikacija Scuola Dalmata dei Ss. Giorgio e Trifone (Venezia, 1/1966. - 29/1995). 2 O prisutnosti umjetnika sa i sto čn o jadranske obale u Veneciji postoji nix sinteza i pojedinačnih djela. Vidi najvaZnije: Prijatelj, 1952, 1956, 1970; FiskoviC; Zecchin; ZoriC. 186 ANNALES 10/'97 Lovorka ČORALIČ: MIGRACIJE S A ISTOČNOJADRANSKE OBALE U VE NEC I JU {15.-I S. ST ), 185-1 i>2 ga jugoistoka tada postupno podpadaju pod tursku vlast. Padom Bostie 1463. godine otvara se put za turški prodor u dubinu Hrvatske i u zalede Dalmacije, te su od cfruge polovice 15. st. na području mietačkib posjeda u Dalmaciji zapaženi sve opasniji turški prodori. Padom velikog broja vojnih utvrda i gradova u zaledu tijekom prve polovine 15. st. dalmatinski gradovi postaju neposredno ugroženi, a njihov je teritorij sveden na uski obalno-otočki pojas sa otežanim uvjetima za trgovinu i promet sa zaledem. Nastupa poiagan proces ekonom-skog opadanja priobalnih gradova, te se brojni žitelji, pritisnuti stalnom ratnom opasnošču i ekonomskom ugroženošču, odlučuju uputiti preko Jadrana i u novoj sredini, posebno Veneciji, potražiti bolje uv/ete egzi-stencije. Neki odlaze privremeno, obavljajuči ondje razne poduzetničke posiove (brodarstvo, trgovina), naj-češče su bez obiteiji i obično se kasnije vračaju u do-movinu. Vedi dio doseljenika, napose onih skromnijih ekonomskih mogučnosti, trajno ostaje u gradu na lagunama. Ondje sklapaju nove obiteiji, pronaiaze sigurno zaposlenje i s vremenom se potpuno uldapaju u životno svakodnevlje nove sredine, intenzitet njihova iseljavanja raste usporedo sa sve zaoštrenijom situacijom u zemlji, te če stoga u razdoblju najjačih turških prodora u dubinu hrvatskog prostora, useljavanja u Veneciju clostici svoj vrhunac. Potkraj 16. st. intenzitet useljavanja postupno opada, da bi se izraziti pad nastavio tijekom iclučth desetlječa te sve do kraja Mletačke Republike. U tom periodu ratovi postupno jenjavaju, smiruje se opča politička situacija i naiaze nove mogučnosti gospodar-skog razvoja. U 18, st. stoga opada iseljavanje žitelja nižeg društvenog statusa, dok istodobno raste učestalost prisutstva predstavnika bogatih gradanskih obiteiji koje svoj ekonomski procvat naiaze upravo u sve razgra-natijem poslovanju sa gradovima zapadne obale Jadrana, pri je svega sa Venecijom {Čoralič, 1993a, 41-42). jedna od karakteristika demografskog razvoja iseljenika sa istočnojadranske obale u Veneciji je njihova relativno brza asimilacija. Činjenica je cla skupine iseljenika, ma koliko bile brojne i učestale, več u trečoj ili najdalje četvitoj generaciji gube svijest o domovinskom poclrijetlu i potpuno se venetiziraju. Brzoj asimilaciji doprinosila je srodnost mletačke sredine s njihovim matičnim področjem, velegradsko obilježje grada na lagunama, istovjetno vjersko ozračje (katoličanstvo), kao i neki drugi - asimilaciji pogodni čimbenici (poznavanje mletačkog dijalekta, pripadnost ¡stoj državno} zajednici, izmješanost s ostalim etničkim skupinama i dr.}. Zani-mljivo je da se svijest o pripadnosti izrazitije očuvala kod potomaka onih skupina useijenika koje su u Veneciju pristigle u razdoblju najintenzivnijih migracija na zapadnojadransku obaiu. Njihova izrazita brojnost -koja ih je isticala i medu ostalim etničkim useljeničkim skupinama - doprinosila je jačoj medusobnoj povezanosti iseljenika te je samim tirne bilo moguče da se svijest o podrijetki prenese i očuva u prvim sljedečim generacijama. U kasnije doba, kada iseljenički val opada, homogenost iseljeništva slabi te je proces asimilacije mnogo brž i nego u prethodnom razdoblju. PGDRSJETLO ISELJENIKA Pri likom raščambe strukture iseljenika sa istočnojadranske obale prema njihovo/ užoj domovinskoj ili regionalno/ pripadnosti, potrebno je napomenuti kako za dio njih ni/e moguče utvrditi pobliže mjesto pod-rijetia. Naime, za nemali broj iseljenika se koriste opče-nita imena, najčešče prerna zemljopisnoj odrednici Schiavonia (de Schiavonia, de Sclavonia, Schiavone, Schiavone, Schiavon), koja je upučivala cla je njihovo podrijetlo kontinentalni dio istočnojadranske obale. Isto tako, za doseljenike iz Istre, Dalmacije i Bosne koriste se oznake de Dalmazia, Dalmata, Dalmatinus odnosno de Istria, Istriano, Istrianus, te nazivi de Bossina, Bossniaco i slično. Rašiamba podrijetla doseljenika prema konkretnim onoclbnim državnim i regionalnim cjelinama pokazuje da je uvjerljivo največi dio pristigao s područja mle-tačkih stečevina na istočnojadranskoj obali. Riječ je o prostoru koji se danas največim dijelom nalazi u sastavu Republike Hrvatske, Republike Slovenije i u crnogor-skom priobalju. Iz Istre - najsjevernijeg prekojadranskog teritorija u sastavu Serenissime doseljava ukupno 3,2 pošto od ukupnog broja istočnojadranskih doseljenika. Najviše ih je iz Kopra, Pirana i Pule, dok se večina ostalih istarskih gradova spominje u manjem broju primjera (Buzet, Umag, Rovinj, Labin, Momjan, Poreč, Vižinada). Mnogo je veči broj doseljenika pristigao iz teritorijalno najprostranije mletačke stečevine Dalmacije (45 pošto) (Čoralič, 1993b, 1996a). Prvenstvo pritom ima Zadar -glavni grad i vodeče gospodarsko središte pokrajine, ko-jega sa znatno manjim brojem iseljenika sljede ostala veča dalmatinska središta (Split, Šibenik, Trogir, Omiš, Makarska) i otoci (Rab, Pag, Hvar, Brač, Korčula, Vis). Ostali gradovi (i uže regije) spominju se sa tek pokojim pojedinačnim primjerom (Vrana, Novigrad Zadarski, Klis, Kaštela, Omiš, Makarsko primorje, Obrovac, Osor, Poijica, Skradin). Razclioba iseljenika prema gradovima Mletačke Albanije pokazuje siične omjere (ukupno 31,2 pošto istočnojadranskih doseljenika). Tako je iz glavnog grada pokrajine - Kotora - zabilježeno najviše iseljenika u ukupnom omjeru svih gradova istočnojadranske obale. Nemali broj iseljenika (ali manje u odnosu na Kotor) potječe iz Prčanja, Perasta, Dobrote, Risna, Bara, Budve, Herceg-Novoga te iz autonomne opčine Paštroviči. Sa područja neodvisne Dubrovačke Republike tijekom svih stolječa prisutan je u Veneciji velik broj trajno ili privremeno iseljenih gradana {6,6 pošto). Najviše ih dolazi iz Dubrovnika, ali je odreden broj useijenika podrijetlom i iz manjih m/esta u sastavu Republike sv. Vlaha {Ston, pokiotok Pelješac, Župa Dubrovačka, Efa-fitski otoci i dr.) (Čoralič, 1994b). 187 ANNALES 10/'97 Lovorka ČORALIC: MIGRACIJE SA ¡STOČNOIADRANSKE OBALE L? VFNECIJl/ (15.-IB. ST.), 185-192 SI. 3: Crkva S. Niccold del Mendicoli u predjelu Dor-soduro. U ovu su se zonu uglavnom doseljavali ribari i pomorci, medu njima i brojni sa istočnojadranske obale. Fig. 3: Church of S. Nicold dei Mendicoli in Dorsoduro resldental quarter. This district was inhabited mainly by fishermen and seamen, many of which came from the eastern Adriatic coast. Prostorni raspon područja koje objedinjuje mletačke doseljenike iz Kraljevine Hrvatske i Slavonije prilično je velik i zahvača nekoliko regionalnih cjelina (Slavonija, Zagreb i okolica, Lika i Krbava, Primorje, dio dalmatinskega zaleda i današnje Bosne). Najviše je iseljenika iz primorskih gradova Senja i Rijeke, nedaiekog Mo~ druša te iz Zagreba i Požege.^ Naposljetku, s područja onodobnog Bosanskog Kra-Ijevstva zabilježen je tek manji broj closeljenika označen prema gradovima iz kojih potječu (1,5 pošto). Iz-rijekom se nešto više spominje Krupa, dok se jajce, Kreševo i Sana navode pojeclinačno (Čoralič, 1993c). ZANIMANJA Zanimanja iseljenika sa istočnog jadrana u Veneciji prvenstveno su bila usmjerena na djelatnosti koje su tradicionalne u njihovim matičnim krajevima. Brojni iseljenici su nalazili sigurno zaposlenje u škverovima državnog arsenaia, gdje se uvijek osječala potreba za umješnim drvodjelskim majstorima, graditeljima brodo-va, tesarima, izradivačima jedara, vesala i brodske opreme, te vještim pomorcima - običnim momanma, ve-slačima, kormilarima i kapetanima. Neki su pomorci ostajali izvan državne službe, baveči se samostalnom brodarskom djelatnošču. Posjedovali su manja plovila (brodiče i gondole) s kojima su sudjelovali u prijevozu ljudi i robe uzduž kanala i Lagune. Neki su se priključiva! i samostalnim brodograditeljima, radili u privatnim SI. 4: Pročelje nekadašnje mletačke katedrale S. Pietro di Caste I h. U ulicama pored katedrale bio je naseljen največi dio sla venskih doseljenika u Veneciji. Fig. 4: Facade of the former S, Pietro di Castello cathedral, in the streets along it lived the majority of the Slav immigrants to Venice. škverovima te nakon nekog vremena otvarali vlastite radionice za popravak i izgradrtju brodova, Uz ovu, brojčano veliku skupinu pomoraca, u Veneciji su zivjeli i brojni kapetani, vlasnici i paroni brodova, kojima grad na lagunama najčešče nije bio mjestom stalnog borav-ka. Venecrju su pohodili i brojni trgovački poduzetnici (poglavito Bokelji i Oubrovčani), koji su dovozili i pro-davali poljoprivredno-stočarske proizvode da!matinskog zaleda i balkanskih zemalja. Oni su činili gospodarski najimtičniji sloj, a njihove su bogate darovnice slaven-skoj bratovštini u Veneciji svjedočiie o postajanju identiteta prekojadranskih iseljeničkih skupina. Posebno su se izdvajali hrvatski brodari i trgovci iz Boke, čije su istaknute pomorske obitelji (Dabinovič, Florio, Durovič, Ivanovič, Kamenarovtč, Lazzari, Lukovič, Marovič, Ra-dimiri, Tripkovič, Verona, Zbutega i dr.), pokoljenjima održavale učestaie trgovačke i kulturne veze izmedu gradova istočne i zapadne jadranske obale. Brojni iseljenici su se bavili raznim obrtima (obučari, krojači, podstrigači, bojadisari sukna, tkalci, prelci, užari, krz-nari, škrinjari, pekari, brijači, kuhari, svječari, oružari i dr.) te sitnotrgovačkim poslovanjem (kramari, vlasnici manjih trgovačkih radnji). Ove su djelatnosti redovito bile brojnije ljudstvom i donosile manje prihode te su njihovi nosioci pripadali srednjem i nižem društvenorn s!oju (pučanima). U tu, brojčano največu skupinu sta-novništva Venecije, ubrajao se pretežit dio iseljenika sa istočnojadranske obale. 3 S područja Hrvatske i Slavonije potječe 6 pošto od ukupnog ïbîra prekojadranskih closeljenika u Veneciju. 183 ANNALES 10/'97 tovori» ČORAUČ.-MiCRAOff: SA ISTOČNOMDRANSICE OBALE U VENJCifU (I5.-1S ST.), 185-192 MjESTA STANOVANJA Značajan čimbenik objedinjavanja iseljenika biio je mjesto njihova stanovanja. U mletačkim se izvorima dijeiovi grada irnenuju predjelom (sestiere) i ž upom (confinio, contrada). Doseijenici sa istočnog Jadrana naj-češče se spominju kao žiteiji istočnog gradskog predjeia Casteilo. Smješten je uz dugačku i za pristajanje brodova najpogodniju mletačku obaiu koja je - po-najvise po hrvatskim iseijenicima - nazvana u ono-dobnim pisanim izvorima Riva od Hrvatov {Riva degli Schiavoni). U ovom se predjeiu nalazi arsenai, tada zasigurno vodeči vojno-pomorski kompleks na Sredozemlju, mjesto zapošljavanja tisuče iseljenika s pre~ kojadranskth prostora, a u srcu predjeia osnovana je i njihova bratovština sv. jurja i Tripuna, Na osnovu notarskih spisa {oporukei moguče je približno izračunati postotni udto slavenskih doseljenika u Castellu. Prema uzorku 21-og obradenog notara (ukupno 5269 oporuka} vidljivo je da slavenski doseijenici čine oko 1/10 sta-novništva {661 oporuka ili 12,55%). Bueluči da oni nisu svoje oporuke pisali češče od drugih stanovnika ovog predjeia, vjerojatno je da ta j broj odražava i njihovu zastupljenost u ukupnom stanovništvu. Na žalost, prvi popisi stanovništva predjeia Casteilo potječu tek iz prve polovine XVI. stol ječa (1540. godine), kada je u njemu živjeio 23611 stanovnika. Stoga se može pretpostavljati da se broj slavenskih doseljenika u Castellu {poglavito u župi s. Pietro di Casteilo) kretao izmedu clvije i tri tisuče stanovnika (približno 10%). Osim u sreclisnjoj župi, iseljenici se često spominju i kao žiteiji ostalih župa predjeia Casteilo (s. Provolo, s, Giovanni in Bragora, s. Giovanni Novo, s. Maria Formosa, s. Antonin, s. Trinita i dr.), lako ni približno toliko učestalo, iseljenike sa istočnog Jadrana izvori biiježe i u središnjem gradskom predjeiu s. Marco. Ovci je je poglavito riječ o dose-Ijenicima koji su dolazili sa nemletačkih područja (Dubrovačka Republika, Hrvatsko Primorje itc!.), a od župa u kojima obitavaju najčešče se navode s. Moise, s. Fantin, s. Salvatore, s. Vitale, s, Maurizio, s. Luca, s. Giuliano, s. Maria del Zobenigo i dr. Nešto manje od predjeia s. Marco prisutni su u strukturi mjesta stanovanja iseljenika predjeli Cannaregio (poglavito župe s. Canciano, s. Soiia, ss. Ermagora e Fortunato, s. Geremia, s. Marziale i dr.) i Dorsoduro (župe s. Pan-talon, ss. Gervasio e Protasio, s. Barnaba, s. Agnesa, s. Gregorio, s. Angelo Raffaele i dr.), dok su u preostala dva mletačka predjeia (s. Polo, s. Croce), Slaveni za-bilježeni znatno rjede. Izvan samog grada, doseijenici sa istočnog Jadrana zabiiježeni su i na otocima Lagune. Največ i broj obitava na ribarskom otoku Chioggi; dio ih se (neki i vrlo uspješno) zapošljava u staklarskom obrtu na Muranu, dok su ostali spomenuti kao žiteiji otoka Giudecca, Ltdo, Burano i dr. TRAGOVi SLAVENSKE TOPONOMAST1KE U VENECIJl Nazočrtost iseljenika sa istočnog Jadrana u Mlecima trajno je zabtiježena kroz stoljetnu memoriju grada, nazivlja ulica, dvorova, prolaza, mostova i drugih javnih gradskih prostora s kojima su u vrijeme njihova nastanka bili mnogostruko povezani. Večina takvih ob-jekata smještena je u predjeiu Casteilo. Več na Rivi od Hrvatov (nasuprot hotela Daniel i Excelsior), na kamenoj ploči za privez brodova, nalazi se natpis koji svjedoči kako je taj clio obale namijenjen pristajanju brodara s otoka Hvara i Brača (FINE DI STAZIQN DEI ABITANTI DELL A BRAZZA E DI LESINA) (Zaninovič). U susjednim ulicama i prolazima svoje su proizvode izlagali i prodavali trgovci, posebno iz Dalmacije i Istre. Po rasi (rassia), grubom suknu koje se uvozilo iz hrvatskega zaleda, nazvana je jecina ocl tarrsošnjih manjih ulica. U clubini predjeia, poglavito prema stolnoj crkvi s. Pietro di Casteilo, nalaze se ulice i dvorišta koja imenima svje-doče o slavenskom podrijetlu negdašnjeg stanovništva (Calle Schiavona, Calle Schiavoncina, Corte Schiavona). Ovdje se nalazio i dvor koji je ime dobio po bivšem viasniku, Hvaraninu Petru (Corte Pietro di Lesina). Uz kanal Fondamenta degli Schiavoni i Calle dei Furlani naiazila se crkva sv. Ivana ocl Hrama (s. Zuane del Tem-pio), poznatija kao crkva sv. Ivana od Furlana (s. Zuane dei Furlani), ujedno i prvo sjedište slavenske bratovštine u Mlecima. U predjeiu Dorsoduro, necialeko od crkve Madonna dei Carmini nalazi se Corte i Calle dei Ra-gusei, spomen na nekada brojnu koloniju dubrovačkih trgovaca. U središnjem predjeiu s. Marco, u bližini crkve s. Luca nalazi se Calle delle schiavine koja je dobila ime po vunenom ogrtaču schiavina, karakterističnom dijelu odječe slavenskih useljenika (Tassini, 499, 537, 585-587; Vitali, 345-346; Čoralič, 1993a, 74-76). Grb i simbol Bratovštine - sv. ju raj koji ubija zmaja -čest je reljefni motiv na brojnim kučama uzduž Castella i ujedno znak da su u njima nekada vjerojatno obitavali pripadnici ove udruge. Osim lika sv. Jurja, na zidovima tamošnjih kuča zabilježen je i reljef s likom sv. jero-nima, takoder jednog od službenih zaštitnika Bratovštine. Naposljetku, od javnih objekat.a koji su svoje ime stekli po nekom od istaknutijih iseljenika, potrebno je spomenuti i most smješten na središnjem mjestu otoka Murano (uz Fondamenta dei vetrai), nazvan po svoje-dobno čuvenom staklarskom majstoru, Spličaninu Jurju' Baiiarinu (Ponte Ballarin).4 4 O glasov i to j muranskoj staldarskoj obiteiji Ballarin vidi: Zeccbtn i, 202-205.; Zecchin i!, 159-167; Zecchin lii, 59-62, 203-204, 35S-361. 189 ANNALES 10/'97 Lovorka ČORAL1Č: MIGRACIJE SA ISTOČNOJAORANSKE OKAi.E U VENECliU <15.-1 S. ST ), i8S-li)2 iiiiJ-- wn W2Ci cfan 5 ... ;n-: TJK-a;: caviifaDjj "" (jHatekdii;! __hM wi irctlCl« oVirtiftE f ¡¿Tp^iP 'no pnfico cjfo Kil;* j. ^icij mimiir\wii' iopjj ¿■»„^•.¡».•icvU tfoniif» cblc I TVfi^crcc.itdton ccnum jt JC;:<^scU£fliej3a crdiiugiifi IR^ifu-o^lifoftfo, f ucrmnatci ommporg j^^^joio; aucitg nn?, u icamrcla mroicfca «Sfaioti teiu-dcn i?li'nie | »nniiima mnoni la ¿j-žnn-nu/TRgii: ic tesan'I | nurin.«n£ti toiriiTiiiii;<$£lann mtf&n coid.čfiri j "0(toK-tntf-6n piao '—•» | njgdiitapidiolb mir^i cipn cppagma^iiitbfH | ftn mairacaiio.rrfi?« ^Ttioanerito-cdk: »nuri j | goticnaco: Tcq«c to mi.bitos ■jcanr ■ noaj »bcncdcraataorccpe irčtE)vo:a:iiao.r;to£5-| i| mcm,itt tutiqlii ch: cbaTVcccmo luinmi! s tneilaclMbtraDcuirTce: linaloamronotcDic / itrzafiimiTgkmofi (a^J .icco cjS nm nc>leptice-| V: SI. 5: Početna stranica statuta sla venske bratovštine u Veneciji (1455. god.)(Perocco, 1964). Fig. 5: Page 1 of the statute ofthe Slav Brootherhood in Venice (1455). BRATOVŠTINA SLAVENSKIH SSELJENIKA SV. JURJA I TRIPUNA Mletačke bratovštine bile s u važan čimbenik okup-Ijanja svekolikog žiteljstva gradskih predjela i župa, ali i sredstvo kojim je središnja vlast nadzirala društvena gibanja u gradu te u odredene vidove javnog života ravnopravno uključivaia največi dio stanovništva - pu-čane. Mletačke sej se bratovštine prema svom bogatstvu, ugledu i broju članova dijelile na Velike (Scuole grandi) i Male (Scuole piccole). Najviše je bilo Malih bratovščina, ustrojenih na osnovi istovjetne profesionalne cfjelatnosti članova, prema etničkom podrijetlu (nacionalne bratovštine) te isključivo poradi štovanja sveča zaštitnika (mari-janske bratovštine). Od nacionalnih bratovština izdvajaju se albanska (s. Maurizio), grčka (s. Zorzi dei Greci) te bratovština slavenskth doseljenika sv. jurja i Tripuna (Scuola degli Schiavoni, Scuoia dei ss. Giorgio e Trifone, Scuola del nazione illirica, Scuoia Dalrnata). Osnovana je 24.III.I4S1. i službeno priznata odlukom Viječa dese-torice 19.V. iste godine. U prvom stolječu po osnutkEt je i mala sjedište u crkvi sv. Ivana od Hrama (Furlanska crk-va), gdje je imala četiri grobnice za pokop brati m a i jedan oltar za služenje misa. Članovi bratovštine mogli su biti svi doseljenici s istočnojadranske obale, a glavnimi su čini!i žitelji sa mletačkih stečevina. Brojem članova, zastupljenošču u vodečim tijelima udruge te visi-nom materijalne potpore i darovnicama, izdvajali su se hrvatski doseljenici iz Boke. Njima se pripisuje i potica; kod mietačkih vlasti koji je doveo clo službenog priznanja udruge, a po glavnom kotorskom svecu (sv. Tripun), Bratovština je dobila svoje ime. Bratovština je zarana stekla značajnu podršku i priznanje istaknutih crkvenih ugiednika. Več 1464. godine kardinal Bessarion, istak-nuti bizantski humanist i zagovaratelj protuturskih rato-va, podjeljLije Bratovštini indulgencije, koje se odnose na blagdane sv. jurja, sv. Tripuna, sv. Jeronima, Presveiog Tijeia Kristova i na prvu nedjelju nakon Uzašašča Blažene Djevice Marije. Godine 1502. zabiiježena je da-rovnica zapovjednika mletačke ratne mornarice Paola Valaressa, koji Bratovštini poklanja vrijednu relikviji! sv. jurja, do tada viasništvo jeruzalemskog patrijarha. iste je godine novu indulgenciju udruzi darovao apostolski legat Angelo Leoninl, biskup Tivolija. Odnostia se na ■ oltar sv. jLirja, a njome se podjeljivao oprost vjemicima koji na dan sv. jurja, sv. Tripuna sv. jeronima, sv. Ivana-Krstiteija te svake druge nedjelje u mjesecu pohode spomenuti oltar i iskažu štovanje zastitniku Bratovštine. U prvoj polovici XVI. stolječa Bratovština je sve češče dolaziia u sukobe s predstojnikom crkve sv, Ivana od Hrama. Kako je brojnost članova Bratovštine upravo li ti m godinama dostigla svoj vrbunac, pračen iznimnom. gospodarskom moči udruge, odlučeno je da se podigne novo sjedište i crkva. Godine 1551, podignuti su, neposredno uz crkvu sv. Ivana od Hrama i uz kana! F on-: damenta degli Schiavoni, novo sjedište i crkva. Crkva je . sagradena u stilu kasne mletačke renesanse, a tvorac na-., črta bio je ugledni protomajstor arsenala Giovanni de Zan. Tijekom prve polovice XVI. stoiječa nastaje umjet-: nički najvrijedniji ukras Bratovštine - ciklus slika mletač--kog renesansnog majstora Vettorea Carpaccia s pri-: zorima iz života sv. jurja (sv. juraj ubija zmaja, trijumf sv... jurja, sv. juraj pokrštava žitelje libijskog grada Selene!, ■ sv. Tripuna (čudo sv. Tripuna), sv. jeronima (sv. Jeroninv dovodi lava u samostan, smrt sv. jeronima), sv. Mateja (poziv sv. Mateja) i sv. Augustina (vizija sv. Augustina). Carpacciova djela i clanas se naiaze u Bratovštini, ukra-: šavajuči prizemije njenog sjeclišta. Najvažniji kodeks koji se čuva u sjedištu Bratovštine je Statut (Mariegola), koji osim svoje umjetničke vrijednosti (srebreni reljef na^ koricama, brojne minijature), ima iznimnu važnost za proučavanje prvih početaka i razvoja udruge. Statut je potvrden odlukom Viječa desetorice 1455. godine i sa-clrži 53 osnovna članka (kapitula) i 12 dodatnih, koji predstavljaju odluke Velikog viječa donesene od 1456. do 1497. godine. Sadrži pravila o ustrojstvu i osnovnim zadačama Bratovštine, službama i načinu izbora poje- 190 ANNALES 10/97 Lovtu-ka ČORAUČ: MiGRACijE SA ISTOČNOjADRANSKE OBALE U VENECNU oglavje v zgodovini argentinske Slovenije, s tem da se močno odraža tudi v odnosih znotraj slovenske emigrantske skupnosti (Genorio, 1988; Bogateč, 1975; Kale, 1992). Politizacija doseže nato vsesplošne razsežnosti med drugo svetovno vojno in po njej, ko se skupnost po eni strani strne v podporo boju za osvoboditev domovine in združitev Primorcev z ostalimi slovenskimi in jugoslovanskimi brati, po drugi jo rahljajo razhajanja okrog revolucije in političnega sistema, ki je z njo prišel v domovini na oblast. Odprta stališča večine primorskih emigrantov do te oblasti in povojne Jugoslavije, ki so presegala okvire ideološke naravnanosti in jih je treba interpretirati upoštevajoč manjšinsko zgodovinsko izkušnjo, so do nedavnega pomenila tudi jasno ločnico med predvojno in povojno, protikomunistično emigracijo, med dvema precej različnima svetovoma, ki sta dolga desetletja hodila ločeno razvojno pot. Ker je šlo za italijanske državljane in torej uradno za italijanske izseljence, se pri primorski emigraciji v Argentini {a tudi v drugih priseljenskih državah) odpirajo tudi zanimiva vprašanja o odnosih tako oblasti držav priseljevanja kot italijanske ter jugoslovanske države do teh skupnosti. Kako so na primer ravnala italijanska uradna predstavništva in kakšno politiko so vodile italijanske patronatske službe v tujini in predvsem organi za fašizacijo italijanskega izseljenstva do teh svojih državljanov, ki niso skrivali ne svojega antifašizma ne svoje projugoslovanske usmerjenosti? iz seznamov Centralnega političnega kataloga (Casellario politico centrale), v katerem so na italijanskem notranjem ministrstvu zbirali dosjeje političnih nasprotnikov, je razbrati, da so italijanski informacijski in policijski organi pozorno spremljali delovanje primorskih in istrskih emigrantov v tujini. Italiji tudi ni bilo vseeno, v katere države so se slovenski in hrvaški izseljenci namenili, saj na primer v Argentini njihovo politično delovanje nikdar ne bi moglo doseči take odmevnosti kot v Jugoslaviji, poleg tega da jih je bilo lažje držati "pod kontrolo". To potrjujejo tudi primeri deportacij nekaterih primorskih komunističnih aktivistov, ki jih je Argentina izgnala in 204 ANNALES 10/'9 7 Ale^sej KALO SELITVENA GIBANJA OB ZAHODNIH MEIAH SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA: TEME iN PROBLEMI. 19;i-2Ti jih vrnila Italiji, kjer so končali v konfinaciji (Trebče, 1966, 5-6; Koren, 1979, 20). Državljanski oziroma manjšinski status te emigracije odpira tudi zapletene in težko rešljive probleme tehničnega značaja, začenši od ugotavljanja števila izseljencev, glede na njihovo narodno anonimnost tako v italijanskih selitvenih statistikah kot v statistikah priseljenskih držav. Nemalo pa je vplival tudi na nadaljnje življenjske izbire izseljencev, kot je razvidno iz sledečega primera, ki nas hkrati opozarja na pomen poznavanja osebnih zgodb in sploh raziskovanja z metodami ustne zgodovine za globlje razumevanje te naše emigracije. Gre za zgodbo R. C. iz Repna pri Trstu, kjer je njegov oče po prvi vojni poleg kmetije imel kamnarsko podjetje z več kot desetimi zaposlenimi delavci. Po nekajletnem kovaškem vajeništvu v mestu je R. G. proti koncu dvajsetih let kot sedemnajstleten fant sledil bratu in sestri v Buenos Aires, ker je bila ta pot tudi zanj, kot za prva dva, bolj obetavna kot pa domače zaposlitvene možnosti. V naslednjih letih se je tam kot ključavničar postavil na lastne noge, si ustvaril družino z rojakinjo iz Renč in bil vseskozi aktiven v primorski društveni srenji predvsem kot kulturni delavec. Po končani vojni in z združitvijo Primorske k matični domovini se je čutil poklicanega, da prispeva k njeni ponovni izgradnji v duhu idej o svobodi in socialni pravičnosti. Prodal je hišo in se z ženo in hčerko ter skupaj s številnimi drugimi primorskimi emigranti vrnil na slovenska tla, kjer se je v Ljubljani zaposlil v strojni tovarni Litostroj. Leta 1953 pa so ga napetosti v zvezi s tržaškim vprašanjem in italijansko-jugoslovansko razmejitvijo zopet močno vznemirile. V strahu pred morebitno vojno se je družina odločila za ponovno vrnitev v Argentino. Štela je takrat še enega člana, ki se je rodil v svobodni in suvereni Federativni ljudski republiki iugoslaviji, a sta mu starša, kljub svojemu neoporečnemu domoljubju, kmalu po rojstvu bila raje izbrala namesto jugoslovanskega italijansko državljanstvo, ki sta ga ohranila tudi sama, medtem ko je v Buenos Airesu rojena hčerka imela argentinskega. V sprva začasno in nato dokončno "novo domovino" Argentino sta se tako že vdrugič napotila kot italijanska izseljenca slovenske narodnosti in jugoslovanskega duha, za razliko, da jima je demokratična italijanska država tokrat omogočila tudi brezplačno čezoceansko vožnjo (Pričevanje R. G., 1997). Ta primer sicer ni običajen, a tudi ne osamljen. Dejstvo pa je, da so na račun primorskih izseljencev v Južni Ameriki in določenih njihovih izbir, ki jih prav gotovo ne moremo povezovati z oportunizmom ter labilnim odnosom do domovine oziroma naroda, zaradi podobnih primerov in zaradi poenostavljenega tolmačenja in ide-aliziranih predstav o domoljubju leteli očitki in se razvnemale cenene javne polemike. Druga svetovna vojna je ustvarila predpogoje za nove politično pogojene množične premike prebi- valstva. Povojni teritorialni preustroj je dodobra popravil rapallsko ozemeljsko ureditev v prid Jugoslavije, čeprav je na Primorskem tekla meja popolnoma po slovenskih tleh in pustila številno slovensko manjšino v Italiji oziroma, do ieta 1954, v umetni večnacionalni tvorbi Svobodnega tržaškega ozemlja pod Zavezniško vojaško upravo. Hkrati so na jugoslovanski strani ostali številčno močni italijanski etnični otoki. Ta meja ni bila samo teritorialna demarkacijska črta, zarezala se je v družbeno tkivo kot rezultat dolgotrajnega nacionalnega spo-ra in krutega vojaškega konflikta. Bila pa je tudi ločnica med dvema političnima sistemoma in del železne zavese, ki je razdelila povojni svet v dva ideološko anta-gonisiična bloka. Najbolj neposreden produkt te situacije je bil že omenjeni "eksodus" iz istre in drugih bivših italijanskih območij, ki je med leti 1943 in 1956 zajel sporno število beguncev (najtesnejše ocene gredo od manj kot 150.000 do okrog 200.000) (Žerjavici, 1993; Valussi, 1961; Colummi et al., 1980). Med njimi niso bili samo Italijani, ampak tudi nezanemarijivo število Slovencev in predvsem Hrvatov. Po postankih v zbirnih taboriščih v Italiji so se mnogi izmed teh beguncev razpršiti po svetu, večinoma pa so ostali na italijanskih tleh, zlasti v severovzhodnih pokrajinah, na Tržaškem in Goriškem. Tako imenovano ezulsko vprašanje predstavlja zapleten problemski sklop, ki se uvršča v širši kontekst problematike premikov evropskega prebivalstva kot posledice vojne in povojnega blokovskega pofitično-teritorialnega reda. Njegova politična odmevnost na lokalni ravni in na ravni meddržavnih italijansko-jugoslovanskih in sedaj italijansko-slovenskih oziroma hrvaških odnosov je na dlani. Prav zasadi tega so bili in ostajajo študijski pristopi do "ezulske" problematike močno politično in čustveno pogojeni, tako da razpolagamo kljub bogati italijanski tozadevni literaturi samo z maloštevilnimi neobremenjen i m i obravnavami, medtem ko začenjata slovenska in hrvaška stran posvečati zasluženo pozornost tematiki šele zadnje čase. Odveč je razglašati njeno pomembnost, tako z izseljenskega kot s priseljenskega vidika. Dovolj je pomisliti na etnične spremembe, ki jih je pojav povzročil na obeh straneh meje, in na vlogo, ki so jo begunci odigrali na Tržaškem in Goriškem kot dejavnik nacionalnega in političnega (protislovanskega in protikomunističnega) utrjevanja vzhodne italijanske meje (Volk, 1997a). Med selitvenimi premiki, ki jih je spodbudil povojni zgodovinski trenutek, ne gre nadalje prezreti primerov, kot je bil odhod kakih 3.000 italijanskih industrijskih delavcev iz Tržiča na Reko, kamor so se podali takoj po končani vojni v naletu prizadevanj za "gradnjo socializma", in od koder se je nato večina vrnila (Pupo, 1995, 128-129), ali oclselitve mnogih Slovencev z ozemlja pod Zavezniško vojaško upravo, ki so se, pogosto po NOB-jevski izkušnji, odločali za začasno ali trajnejše bivanje in delo v Jugoslaviji. V občini Dolina pri Trstu, kjer 205 ANNALES 10/'97 Aiekscj KALC: SELITVENA GIBANJA OB ZAHODNIH MEIAH SIOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA: TEME IN PROBLEMI, 193-214 ■"- : s"' Primorski emigranti v Mariboru leta 1932 (NŠK). Emigrants from the Primorska region in Maribor in 1932. razpolagamo s točnejšimi podatki, je ta tok v prvem štiriletju po vojni znaša! šestino vsega izseljevanja od konca vojne do devetdesetih let (Kale, 1991). Tržaško je nadalje dolgo časa doživljalo učinke druge svetovne vojne in blokovske delitve tudi v svojsfvu prehodne postaje za politične begunce in "clisplaced persons" iz vzhodne Evrope, ki so tu čakali na odhod v razne kraje sveta. Za slovensko zamejsko zgodovino je posebno pomembna tudi slovenska politična emigracija, katere del je po umiku iz Jugoslavije pristal na Tržaškem in Goriškem. Kljub temu, da se je le malo teh ubežnikov za stalno usidralo v tem prostoru, ki je bil za večino le prehodna postaja na poti v nove domovine, predvsem obe Ameriki in Avstralijo, so postali ti emigranti pomemben element slovenske stvarnosti in sooblikovali njen povojni razvoj. Njihova vloga in vpliv sta prišla v prvi vrsti do izraza na šolskem področju, kjer so zlasti pod Zavezniško vojaško upravo tvorili vodstveno-orga-nizacijskj in v precejšnji meri tu d i učni kader. S svojim intelektualnim in idejnim doprinosom (šlo je v veliki večini za visoko izobražene ljudi), ki se je med drugim izražal tudi prek produkcije učbenikov in druge vrste dela z mladimi, so prispevali k razvoju slovenskega šolstva in k njegovemu usmerjanju stran od komunističnih vplivov. Nič manj pomembno in odmevno ni bilo njihovo delo na medijskem (tako v časopisju kot na valovih tržaške radijske postaje), publicističnem in kui-turno-prosvetnem področju, predvsem v okviru katoliškega tabora. Njihova prisotnost pa se je čutila tudi v političnem življenju (Volk, 1997b). Tako se ta emigracija, ki zaradi svoje preteklosti in svetovnonazorskih prepričanj pri projugoslovanskem prebivalstvu ni mogla biti priljubljena, uvršča polnopravno v povojno zgodovino slovenske zamejske skupnosti v Italiji. Od po vojni nastale politične situacije in teritorialnih sprememb pa ne moremo ločiti niti množičnega izseljevanja, ki je zajelo Trst in manj Gorico od srede petdesetih do srede šestdesih let. In pri tem se želimo posebej ustaviti. Šlo je za pretežno prekooceanske tokove, ki so se sprožili ob globoki gospodarski krizi, v kateri se je območje znašio po odpravi Svobodnega tržaškega ozemlja in gospodarstva, ki ga je vzdrževala Zavezniška vojaška uprava. K poslabšanju življenjskih 206 ANNALES 1 O/'97 Aleksej KAIC: SEUTVENA Gi&ANJA OB ZAHODNIH MfWM SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA: TEME IN S'ROB I EM I, t93-2t4 razmer je pripomogla naselitev okrog 65.000 beguncev iz Istre, kar je med drugim zaostrovalo stanovanjsko stisko in prispevalo k vzbujanju nekakšne psihoze brezperspektivnosti, sindroma o nejasni in negotovi bodočnosti (Donato, Nociari, 1995, 61). Tako se izseljenski seznami niso polnili le z imeni brezposelnih in tistih, ki so se znašli v vprašljivem socialnem in gospodarskem položaju, ampak so se za izselitev velikokrat prijavljali tudi taki, ki so zapuščali stalna delovna mesta. Izseljenski proces se je razvijal v lastnem zanosu in ob atraktivnih vplivih priseljenskih dežel, na katere so izseljenci gledali v upanju na dosego večje socialne in gospodarske stabilnosti. Med vzgibi, ki so vodili te ljudi v svet, pa ne gre zanemariti niti součinkovanja, če že ne odločilnega vpliva političnih motivacij. Mnogi so v samostojni državici namreč videli primerno rešitev tržaškega vprašanja in so bili ob propadu tega načrta razočarani. Tako je v tržaških izseljenskih krogih še danes zelo živa indipendentistična ideja in ni težko naleteti na izseljence, ki razlagajo svojo odločitev preprosto z nezaupanjem do italijanskih oblasti in zavračanjem italijanske države (Kale, Pahor, 1993, 15 sq.; Apih, 1988, 186). Rezijanska brusa ča Isidoro in Domenico Negro s svojim delovnim orodjem "krüzmo" leta 1904 (NŠK). Isidoro and Domenico Negro, grinders from Resia, with their tool called "krüzma" in 1904. Aspekti in dejavniki tistega izseljenskega trenutka, ki je po uradnih statistikah na Tržaškem zajel okrog 19.000, v Gorici pa 3.000 ljudi, se ob upoštevanju številčnosti in kompaktnosti morda najbolje zrcalijo v izseljevanju v Avstralijo (Donato, Nodari, 1995, 68). Ta tok se je navezal na priseljenske programe, ki jih je takrat Avstralija izvajala za pospeševanje demografskega in vsesplošnega razvoja kontinenta. Sproži! se je takoj po izjavi o ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, oktobra 1953, se v naslednjih nekaj letih močno razbohotil in se nato do konca desetletja skoraj popolnoma iztekel. Nekatere statistike govorijo o približno 9.000 odhodih, verjeti pa je, da jih je bilo neprimerno več (Purini, 1997, Cresciani, 1996, 51; Apih, 1988, 186). Zaradi takih razsežnosti in intenzivnosti je v Trstu, ki je dotlej živel v zavesti svoje atraktivne vloge in je zdaj s pomola množično pozdravljal ladje in ladje odhajajočih someščanov, ta velika izguba povzročila močan čustveni pretres, ki se je zapisal v njegovi zgodovinski zavesti. Za slovensko narodno skupnost, za katero se ocenjuje, cla je prispevala kakih 30% celotnega izseljenskega kontingenta, in ki za razliko od italijanske komponente ni doživeta istrskih "regeneracijskih injekcij", pa je pomenilo tudi ogromno sociodemografsko vrzel, ki je negativno vplivala na nadaljnji razvoj manjšine. Dovolj je pomisliti, da je bilo to izseljevanje večinoma družinskega tipa in cla je šlo pri odraslih za selekcionirano prebivalstvo v najboljši delovni starosti in na višku demografske plodnosti. Zgovoren pa je tudi podatek, cla je v obdobju med 1955 in 1959 zaradi izselitve v Avstralijo zmanjkalo v slovenskih šolah na Tržaškem kar 56.5 učencev {Stranj, 1982a). Svojstvene poteze tržaškega izseljevanja pa prihajajo do posebnega izraza v priseljenskem kontekstu. Ne brez tipičnih težav, ki spremljajo presajanja v nova in nepoznana okolja, so se tržaški izseljenci uspešno in relativno hitro vživeli v avstralsko stvarnost. Po bivanju v vstopnih kampih, ki so se mu mnogi lahko izognili, potem ko so začela delovati solidarnostna razmerja s prej doseljenimi someščani, so mnogi sodelovali pri gradnji velikih javnih infrastruktur v notranjosti kontinenta ali Sit opravljat trda dela na agrarna področja. Velika večina pa se je že takoj na začetku naselila v urbanih območjih, kjer je v razmeroma kratkem času prišla do lastne strehe in si zagotovila dober življenjski standard. Za to je bil odločilen izrazito kvalificiran poklicni profil teh izseljencev, ki so pogostokrat lahko celo izbirali delovna mesta in s svojim znanjem tvorili v industrijskih obratih inovativni strokovni kader (Nelli, 1996, 174; Kale, Pahor, 1993). Dejstvo, da so prihajali iz mestnega in vsekakor urbaniziranega ter etnično mešanega okolja, jim je v primerjavi z drugimi priseljenci olajšalo vraščanje v avstralske metropole in omililo kulturni Šok pri soočanju z avstralsko večetnično družbo (Cresciani, 1996, 57; Nelli, 1996, 175-176). Razumljivo je bilo, glede na izvorno strnjenost in 207 ANNALES 10/'97 Aíeksej KALO S Ei. (WEN A GIß ANJA OB ZAHODNIH MEJAH SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA: TEME IN PROBLEMI, 193-2 M medsebojno povezanost, ki jo je izseljenski proces še utrdil, da so se v velikih avstralskih mestih takoj konstituirali tudi kot skupnost. S tem so v malem reproducirá I i tržaško družbeno, kulturno in etnično stvarnost. Ni sicer še povsem jasno, v kolikšnem obsegu in kateri slovenski izseljenci s Tržaškega so se vpeli v to, tucii na društveni ravni organizirano skupnost oziroma so se k njej prištevali, upoštevajoč njihov delno podeželski izvor in morebitne nacionalne ter druge vplive in zadržke, ki so jih prinesli s seboj iz domačega kraja. Ne glede na to, je vsekakor težko soglašati z analitičnimi pristopi k problematiki tržaškega izseljenstva v smislu etnično nediferenciranth skupnosti oziroma brez zadostnih poudarkov na njihovi notranji etnični kompleksnosti, kot jih srečujemo v delih nekaterih italijanskih avtorjev, ki tržaško oziroma "julijsko" izseljevanje (emi-grazione giuliana - se pravi iz dela julijske krajine, ki je ostal v Italiji) skupaj z istrskim in dalmatinskim (emi-grazione istriana e dalmata) obravnavajo avtomatično kot italijansko in ga povezujejo z italijanskim izseljen-stvom nasploh (Donato, Nodari, 1995; Nodari, 1991; Nelli, 1996). V tej skupnosti nedvomno prevladuje (samo) italijansko govoreča komponenta in njeno notranje družbeno življenje v vseh svojih dimenzijah poteka v tržaškem (itaijanskem) narečju ter reproducirá tipične tržaške mestne modele. Vendar se nam zdi preveč poenostavljeno govoriti v tem primeru o sožitju med tržaško in italijansko identiteto kot izrazLi močno poudarjene regionalne (tržaške) in nacionalne pripadnosti. Na podlagi spoznanj, do katerih smo prišli z raziskavo med tržaškimi Slovenci v Avstraliji oziroma Tržačani slovenskega porekla, se nam zdi umestno trditi, da sestavljajo to skupnost tržaški Italijani in tržaški Slovenci oziroma italijanski Tržačani in slovenski Tržačani, predvsem pa da je v njej dobiti tisto družbeno in kulturno tkivo, ki je rezultat spleta etnij, narodov, kultur in ki mu je težko najti mesto v točneje opredeljenih kategorijah. Ta etnični in kulturni splet je sad asimilacijskih procesov v starem kraju, dobil pa je pogoje, cla se (vsaj delno) reproducirá tudi v priseljenski tržaški stvarnosti, kot nam lepo kaže primer slovenskega dekleta, ki se je po opravljeni slovenski osemletki s starši izselilo v Mel-bourne. Tam si je z italijanskim Tržačanom ustvarilo lastno družino, v krogu katere je kot sporazumevalni jezik prevladala tržaščina, ki ju tudi otroka dobro obvladata in se z njo sporazLimevata v tržaškem izseljenskem krogu, v katerem se cela družina prepoznava in je v njem angažirana preko raznih dejavnosti (Kale, Pahor, 1993, 26 sq.). Vse to nas navaja k trditvi, da pri tržaški izseljenski skupnosti ne moremo govoriti samo o "etnični", ampak o "multietnični" in "multikulturni" skupnosti, ki se od svojega prihoda na avstralska tla s tamkajšnjo družbeno in kulturno stvarnosto sooča skozi različne idenitete, ki so prisotne v tržaški skupnosti. Razumevanje njene zgodovine in njenih značilnosti je možno le skozi "dva ali več jezikov in skozi dve ali več kultur", kot je zapisal G. Cresciani, avstralski Tržačan in preučevalec italijanskega izseljevanja v Avstraliji, ki je poudaril dosedanjo nedovzetnost italijanske in avstralske historiografije do teh aspektov (Cresciani, 1996, 58). Res je potemtakem, da predstavlja to izseljevanje poseben izziv za avstralske in italijanske, a enako tudi za slovenske zgodovinarje. Nazadnje še k pojavu, ki je po vojni dramatično prizadel slovenski manjšinski prostor v Italiji: množično zapuščanje beneškoslovenskih dolin. Kot že rečeno, sta sezonsko in začasno izseljevanje v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja prešla v ekonomsko logiko prebivalstva po vsem bej'ieškoslovenskem poselitvenem ozemlju, ki v tem smislu ni več kot prej izstopalo v furlanskem gorskem in predgorskem kontekstu. Po prvi svetovni vojni so se začeli skupaj s furlanskim izseljevanjem beneskoslovenski tokovi zaradi mednarodnih ekonomskih trendov in evropske državno-politične razdelitve radikalno spreminjati, s tem, da so se od srednjeevropskih ciljev preusmerili proti zahodu, predvsem proti Belgiji, Franciji in Luksemburgu, s fašističnimi omejitvami inozemskega izseljevanja od leta 1927 dalje pa predvsem v nofranjost Italije in v italijanske kolonije, kot tudi proti Nemčiji, ki je v tridesetih letih začela izvajati obsežne oboroževalne programe in s katero je Italija sklepala delovne pogodbe. Spremenjenim razmeram so se morali prilagoditi tudi stari izseljenski poklici. Pri rezijanskih trgovcih in brusačih,-ki so jim nove državne meje oteževale tradicionalne poti, se je povečala težnja k opuščanju popotništva in stabilizaciji v podeželskih in večjih središčih. Sicer pa je izseljevajije tisti čas sploh začelo prehajati od začasnih, k stalnim oblikam, kar je sprožilo proces izpraznjevanja gorskih področij širom alpskega loka (Kalc-Kodrič,-1992, 206). V Reziji, kjer je bil pojav posebno izrazit, je-tako število rezidenčnega prebivalstva padlo med letoma 1921 in 1936 za kar 45%, v ostali Benečiji pa za 12,7% (Stranj, 1982b, 133; Mladinski raziskovalni tabor "Rezija 89"/! 990, 28). Ta težnja se je po drugi svetovni vojni ob nadaljnji-involuciji gorskih območij in njihovi vse večji družbenogospodarski emargtnaciji močno pospešila. Beneškoslo--vensko prebivalstvo se je pod silo razmer takoj množično odzvalo na ponudbe mednarodnega delovnega, tržišča, kar je podpirala tudi italijanska vlada, ki je za odpravljanje povojnih socio-ekonomskih neravnovesij zopet prešla k predfašističnemu ekonomskemu modelu in vključila med smernice svoje gospodarske in socialne politike tudi "izvažanje" odvečne delovne sile. S tem v zvezi je bil tudi sporazum z belgijsko vlado iz junija 1946, s katerim se je italijanska vlada obvezala priskrbeti 50.000 italijanskih delavcev za belgijske rudarske revirje. To delovno silo je Belgija potrebovala za zmago v "bataille du charbon" (bitki za premog), se pravi za ponovni zagon rudarske industrije, ki je bil ključnega pomena za rekonstrukcijo in nadaljnji gos 208 ANNALES 10/'9 7 Atefcsej KALC; SELITVENA GIBANJA OEJ ZAHODNIH MEJAH SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA: TEME ti"4 PROBLEMI,"i 93-2M Rezijanski popotni obrtniki pri svojem delu takoj po 1. svetovni vojni (NŠK). Travelling tradesmen from Resia during their daily work immediately after World War L podarski razvoj države. Operacija, kakršno je potem Italija izpeljala tudi z dvostranskim sporazumom s Francijo, je predvidevala tudi posebno korist, kar je ostalo dolgo časa javnosti prikrito in je nato vzbudilo veliko ogorčenja: za vsakega odposlanega delavca je namreč Italija dobivala v zameno določeno količino premoga, ki se je večala sorazmerno z večanjem izseljenskega kontingenta (Clavora, 1997, 93 sqj, Beneškoslovensko izseljevanje se je v velikem številu vključilo v te meddržavne izseljenske programe, obrnilo pa se je tudi proti drugim delovnim tržiščem in državam, zlasti proti Luksemburgu, Švici, Nemčiji ter Kanadi, južnoameriškim državam in Avstraliji. Kasneje so se z italijanskim in furlanskim ekonomskim razvojem izseljenskim ciljem pridružila še italijanska in zlasti regionalna urbana in industrijska območja. Tako so Nadiske doline med leti 1951 in 1984 izgubile več kot 52% svojega prebivalstva, ki je upadlo ocl 16.195 na komaj 7.669 oseb, od tega največ v desetletju 1961-71 (32,5%). Še večji je bil padec v Reziji, kjer je do leta 1981 zmanjkalo več kot 54% prebivalstva (Stranj, 1982b, 133; Clavora-Ruttar, 1985, 122). Ta negativni demografski proces, ki se je nato še nadaljeval, je dosegel višek prav v obdobju vse večjih prizadevanj slovenske skupnosti v Italiji za dosego svojih narodnih pravic in uveljavljanje enotnosti manjšinskega prostora prek medsebojnega povezovanja in integracije vseh njegovih delov. In v zvezi s tem kontekstom in vprašanjem slovenske manjšine v Italiji nasploh je množični odliv iz Benečije presegel clružbeno-gospodarske razsežnosti in zadobil izrazite politične konotacije. Toliko bolj, ker se je v precejšnji meri dvignil nad povprečje izseljenskega procesa iz alpskega in predalpskega prostora (to je znašalo okrog 37%) in ker ni pomenil le reakcije na naravno družbeno-gospoclarsko involucijo, ampak umik pred razmerami, ki jim je na razne načine zavestno pripomogla politika italijanske države. Tako se v Nacliških dolinah, kjer so značilnosti gorskega ambienta veliko manj poudarjene kot v ostalem predalpskem svetu Furlanije, ni moglo ustrezno izkoriščati agrarnih možnosti, ker je deželni urbanistični načrt opredelil območje kot izrecno gozclno-pastirsko in tako zavrl njegov gospodarski razvoj. Kar 5% ozemlja je bilo nadalje vezano na vojaške služnosti, zaradi katerih je sicer bolj ali manj trpela vsa dežela, glede na njeno strateško lego na meji z Vzhodom {Clavora-Ruttar, 1990, 47-79). Svoje pa je prispevala tudi gonja proti vsakemu izrazu slovenstva na teh tleh in sploh napeto 209 ANNALES 10/'97 Aieksej KAL.C; SEL ST VE N'A GIBANJA OB ZAHODNIH MEJAH SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA: TEME IN PROBLEMI. 193-2 M ter moreče protislovensko ozračje, ki so ga ustvarjale protislovenske sile ves povojni čas - kot prihaja vse bolj na površje - s pomočjo posebnih podtalnih političnih in paravojaških organizacij, ki jih je država vzdrževala za obrambo nacionalnega teritorija in za boj zoper komunizem (NAZ, 1996). Tako je po odprti politiki poita-iijančevanja, ki jo je italijanska država vodila vse od priključitve tega področja k italijanskemu državnemu ozemlju leta 1866 do konca fašizma, Benečija utrpela najhujše udarce v času razcveta italijanske demokracije. Vendar je ravno dramatično stopnjevanje izseljenskega procesa sprožilo reakcijo na družbenogospodarsko propadanje Slovenske Benečije in okrepilo v ljudeh zavest o etnični identiteti tega ozemlja. Identiteti, ki ohranja seveda svojstvene poteze in se le pri enem delu istoveti z vsem in povsem s slovenstvom, drugače pa se izraža skozi prepletanje italijanskega čuta in gojenja izvornih jezikovnih in drugih tradicij oziroma se popolnoma zapira v kulturni in etnični lokaiizem. Stoletna družbena in državnopravna vpetost v romanski prostor in njegovi kulturni vplivi, zgodovinska odmaknjenost od ostalega slovenskega sveta in predvsem italijanska prizadevanja za odtujevanje te skupnosti od njenih korenin in za njeno italijansko akulturacijo s pomočjo šolske ustanove, z vnašanjem občutka narodne manjvrednost i, celo z "znanstvenim" dokazovanjem njenega neslovenskega, pač pa ruskega ali poljskega izvora in, kot rečeno, z ustrahovanjem: vse to namreč ni moglo ne zapustiti v prebivalstvu Benečije globokih sledov. Narodnobuditeijska vnema beneškoslovenske duhovščine in drugih narodno zavednih domačinov tem vplivom, ki so se uveljavljali tudi skozi socialno-ekonomske dinamike, ni mogla zoperstaviti dovolj učinkovitih protiutež) in omejiti narodnega zatajevanja. Potlačevanje in razdvojevanje zavesti je nadalje poglobila še druga svetovna vojna z ideološko-nacionalno polarizacijo, ko se je besede Slovenec oprijel pojem ''slavokomunist1', privrženec Jugoslavije in vsekakor sovražnik Italije, Zahoda in njegovih vrednot. Izseljevanje je ob vsem tem, kljub dramatičnosti, pomenilo v nekem smislu osvobajanje, ker v tujini izseljenci niso več čutili pritiskov te situacije in so našli priložnost za svobodnejši in manj obremenjen odnos do svojih korenin. Ni čudno torej, da se prav izseljenci, ki so se v tujini organizirali v društvih, od poznih šestdesetih let in zlasti po potresu leta 1976 pojavljajo med pomembnejšimi nosilci prizadevanj za zaustavitev Izseljevanja in vsestranski preporod Benečije. Zveza slovenskih izseljencev iz Furlanije-julijske krajine, v katero je včlanjenih na tisoče izseljencev sirom po svetu, ie-te povezuje med sabo in z Benečijo; ki se danes tudi z njihovim doprinosom bolj samo-' zavestno in v marsičem inovativno spoprijema s svojimi težavami kot sestavni del slovenske manjšinske stvarnosti v Italiji. MIGRATION TRENDS ALONG THE WESTERN BORDERS OF THE SLOVENE ETHNIC TERRITORY: TOPICS AND PROBLEMS Aleksej KALC NSK Trst - Department tor history, IT-34't 38 Trieste, Via Petronio, 4 ZRS Koper, S1-6000 Koper, Gsnbaidtjeva 18 SUMMARY The treatise deals with the problems of migration in the Slovene-Italian frontier region with special emphasis on the movements by the Slovenes in the light of the general complexity of this area as of a meeting-point of the Alpine, lowland, Karst and Northern Adriatic littoral regions, as well as of Romance, Slav and Germanic cultures, the area which in the course of somewhat turbulent historical occurrences experienced numerous political-territorial changes. The author exposes various cases and specifities of migration, which define the migration complexity of this area and confront a researcher of this subject with some new methodological and interpretational issues. The survey begins with Beneska Slovenija (Siavia Veneta), i.e. the westernmost pan of the region historically inhabited by the Slovenes, the region which has always been separated, except during 1797 and 1866 when it 210 ANNALES 10/'97 Aleksei KAIC: SELITVENA GIBANJA OB ZAHODNIH MEJAH SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA; TEME IN PROBLEMI, 1 93-31 4 belonged to Austria and, for a short period, to the lllyrian provinces, from the central Slovene territory, at first under the Venetian Republic and then under Italy, which is clearly reflected in the specific cultural characteristics of the Slovene community living there. In Beneška Slovenija developed, similarly as in the entire Friulian Alpine and pre-Alpine country, various forms of seasonal migration as a result of the crisis in the traditional upland economy based on agriculture, pasturage and forestry which no longer satisfied the inhabitants' needs. The migration was at first subjected to the agrarian productive cycles, while in the course of the 1century, when it fumed out, due to the stimulations of the international market, truly massive, it gradually became the principal economic factor. Beneška Slovenija stands out in this context on account of two very different situations. Owing to the agriculturally unfavourable geological-morphological conditions, the Resia valley had known seasonal migration at least since the 76century onwards, while in the 7century it reached the highest migration percentage ever. Most characteristic of it were the so-called travelling trades, such as peddling which had been common already amongst the oldest emigrants, knife grinder's trade and, to a lesser extent, some other travelling trades. These traditional activities remained very common among the Resian people even when the seasonal migration in the Friuli region as well as in Resia became associated, in the course of the 19lh century, particularly with the construction workers market. Also characteristic is a certain professional specialisation of the emigrants in view of each of the four Resian communities, which is also distinctive in the form and dynamics of social life, e.g. in a ■distinct: endogamy. In traditional professions and especially as far as migrating merchants are concerned, a clear social stratification occurred, so that it is possible to draw a clear distinction between them, from minor door to door vendors selling various petty goods or requisites and travelling tradesmen (with something more to offer) to the "middle class" merchants, who gradually turned from the travelling forms of activity to increasingly sedentary ones, ■and grinding masters who in larger centres opened workshops and shops where various cutting appliances were sold, to wholesalers who could be seen in larger centres at least from the end of the I9t!l century, from this very diverse picture we can make out a structural role of emigration, around which circled a number of strategies, from c.apitalistically-enterprising ones to those of the very basic survival. In contrast to Resia, the seasonal m/graf ("on in the remaining Beneška Slovenija began to affirm itself, with a few exceptions, with quite a delay compared with the Friulian Alpine and pre-Alpine context. The researchers of the migration complexity ascribed this, in somewhat contradictory way, to the "ethnic factor", a kind of Slavic moral characteristics and life habits. The development of Alpine studies and primarily anthropological ecology, which exposed the significance of m/graf/on in upland social-economic systems, proved, on the other hand, that the simplified interpretations of such and similar phenomena are totally out of place. The second dealt with problem is migration to Trieste in the 18!il century and particularly in the course of the ■19t!l century. In this frontier region it acted, with its port-mercantile role, in the function of the Hapsburg monarchy as a strong attractive pole for the population of the more extensive hinterland. This treatise emphasises the formation of a multiethnic social structure of this border town in the light of immigration coming mostly from Carniola, Austrian Littoral, Dalmatia and Italian territory. Emphasis is also laid on the dynamics of immigration processes in ■view of social-economic systems and conditions in individual emigrant areas and on advancement of capitalist modernisation. From the aspect of Slovene immigration the author emphasises the significance of studying, apart from basic labour force which formed the major part of the inurban currents, also the people of higher social classes who in the course of the 19th century contributed towards social-economic growth of the Slovene component and ■affirmation of the Slovene community in Trieste on cultural and political levels. Also exposed in respect of ■immigration processes are other types of migration (temporary and permanent, continental and overseas) occurring in the same period in certain areas of the Trieste hinterland, in connection with which the author emphasises a need for a comparative study of the migration trends in order to understand the reasons and causes which in different areas and in different periods of time gave privilege to one instead of some other choice of migration. As far as Trieste is concerned, its role in the last decade before World War I Is dealt with as of a transoceanic, ¡migration port which, however, did not affirm itself completely as an Austrian "national" port, when the emigration currents from Austria mostly ran, even after the opening of regular lines, via northern European ports. This complexity is particularly interesting from the aspect of the Austrian emigration issues of that time and the contests among European potts and shipping lines for the supremacy in the transoceanic emigration traffic from eastern and southeastern Europe. There follows a section on emigration of Slovene and Croatian populations from the JiuHan March (of the former Austro-Hungarian state territory which was after World War I annexed by Italy), closely associated with po/itical-territorial transformation of the territory and, to a large extent, with the fascist anti-Slovene and anti-Croatian denationalisational policy. It was certainly a complex phenomenon conditioned by an interlacement of a number of factors and situations, which can not be reduced to the level of political emigration in the narrowest sense of the word. Namely, it implied emigrants who were virtually forced to leave by being eliminated from various 211 ANNALES 10/'97 Aicfaej KALC: SELITVENA C18ANIA OB ZAHODNIH MEIAH SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA: TEME IN PROBLEMI, 193-214 employments, transferred to the interior of the country, or had no other choice than to move away from hostile atmosphere, as well as economic emigrants, wherein it should not be forgotten that the fascist denationaiisational policy operated on the level of social-economic thwarting of the "secondary" population and with different reliefs attempted to stimulate emigration. The emigrant population, estimated at some 100,000 individuals, turned to Yugoslavia as to its parent country, where some 50,000 lived (according to the Italian sources) in 1934, and (especially Slovenes) to South America, particularly Argentina. A marked feature ofthese emigrants, especially those in Yugoslavia, was their political activity against the fascist Italy, expressed mainly with propaganda and other activities linked to the territorial and ethnic Issues of the Jiulian March. Thus they played an important role in Yugoslav-Italian relations. Regarding the emigration communities in South America, which were especially in World War II strongly politically committed to the annexation of the jiulian March to Yugoslavia, the author underlines also the participation in the trade union and communist movements there as well as the complexity of the relations with the immigrant community of the Slovene anticommunist refugees established after the war. The migration trends in the area, which is the subject of this research, were after World War H yet again closely associated with the political-territorial transformation of this region which was now situated not only on the border of two states but also of two different political systems and opposing world blocs. Particularly symptomatic in connection with the demarcation between Yugoslavia and Italy is the mass departure of the Italian and partially Slovene and Croatian populations from the territories that: remained on the Yugoslav side. From the Slovene point of view the author exposes, apart from some other migration cases linked to the historical moment of that time, the-presence (in most cases temporary) of the numerous Slovene anticommunist emigrants in the Trieste and Corizia regions, where they became, during the Allied military administration and later on, an important factor in the development of the more or less pro-Yugoslav Slovene national community, especially in educational, cultural and-political spheres and as a firm support against communist influences. Special emphasis regarding the postwar migration trends is laid on the emigration from the Trieste region in the 50's and 60's, as a result of the economic crisis and poor social conditions after the abolition of the Free Trieste Territory in 1954 and the annexation of the territory to Italy. This emigration (some 19,000 people according to the official statistics), which was also a consequence of a "no prospect psychosis" and the disappointment due to the loss of independence, turned towards various continents, particularly Australia. It implied not only individuals but entire families and caused, apart from the strong emotional response, a demographic gap which was in no way negligible; It was particularly distinct in the Slovene ethnic community, which according to some estimates contributed to some 30% of the entire migrational contingent and was felt during the further all-round development Considering that it came from urban environment, the emigration had some peculiar social and cultural characteristics which showed-themselves, for example in Australia, in the merging of the Trieste community with the immigrant environment. A-significant distinctive element in this is also the ethnically mixed structure of these communities, due to which the. author believes that we can speak of a "multiethnic" mmigration community in the multiethnic territory of Australia; the research of which represents a special challenge for migration and ethnic studies. The end of the treatise is yet again dedicated to Beneška Slovenija which experienced a dramatic demographic., impoverishment after World War II. After the long decades of seasonal and temporary emigration, a permanent abandonment of the valleys of Beneška Slovenija began already during the two World Wars but later on reached some truly dramatic extents. Under the pressure of economic needs and social modernisation, the Slovene population emigrated to various European working centres (mainly Belgian mining areas, Switzerland, Luxembourg),-North and South America, Australia and, of course, to Italy, mostly to the developing Friullan centres. Thus the number of inhabitants of the Nadiža valleys fell, during 1951-1984, from 16,195 to 7,669, while the number of. inhabitants of Resi a decreased, during 1951-1981, from 3,350 to 1,520. Such regression can be attributed not only to the backwardness of the region but also to the purposefully inappropriate development policy led by Italian state in this part of the Slovene ethnic territory in the sense of strengthening the Italian national borders and protecting the country from influences coming from the communist East. Key words: migration, emigration, western Slovenia, Venetian Slovenia, Friuii-Giulia region LITERATURA Apih, E. (1988); Trieste. Bari, Laterza. Benvenuti, S. (1982): Da !lpeccatori" a "depravati". Note sull'emigrazione dalla provincia di Gorizia (1878-1891). Qualestoria, Trieste, 10, 3, 51-70. Bogateč, V. (1975): Boj v Argentini (1929-1934). V: Križani v boju za svobodo. Križ pri Trstu, 142-143. 212 ANNALES 10/'97 Aleksej KALC: SELITVENA GIBANJA OB ZAHODNIH MEJAH SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA: TEME IN PROBLEMI, (93-214 Blanchini, L (1898): La pvoprieía agraria nel Friuli italiano ecf i bisogni econornici e sociaii. Udine. CataJan, T. (1991): L'emigrazione ebraica in Palestina attraverso il porto di Trieste (1908-1938). Quaíestoria, Trieste, 19, 2-3, 57-107. Cattaruzza, M. (1979): La formazione del proletariato urbano, imrnigrati, opera i di mestiere, donne a Trieste dalla meta del secolo XIX alia prima guerra mondiale. Torino, Musoiini. Clavora, F. (1997): Od duoma ... do čarnega paklá. Cividale del Friuli, Unione Emigranti Sloveni del Friuli-Venezia Culia - Slovenci po svetu. Clavora, F,, Ruttar, R. (1985): Sloveni ed emigrazione. il caso delie Valli del Natisone. Cividale del Friuli, Zveza beneSkih izseljencev. Clavora, F., Ruttar, R. (1993): La comunitá senza nome. La Slavia alie soglie del 2000. Premariacco, Zveza slovenskih izseljencev Furlanije-julijske krajine. Coiummi, C., et al., (1980): Storia di un esodo. istria 1945-1956. Trieste, Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli-Venezia Giulia. Cosaitini, G. (1983): L'emigrazione temporánea in Fri-uli/ponatis originala iz I. 1903/. Udine. Cresciani, G. (1996): Storia e caraíteristiche dell'eml-graz.ione giuliana, istriana e dalmata in Australia. Quaíestoria, Trieste, 25, 2, 35-65. Dapií, R. (1995): La Slavia Friulana - Lingue e culture. Resia, Torre, Natisone. Bibliografía ragionata. / Beneška Slovenija - jezik in kultura. Rezija, Ter, Nadiža. Kritična bibliografija, Cividale / Čedad - San Pietro al Natisone / Špeter, Circolo Cultúrale / Kulturno društvo "Ivan Trin-ko"- Cooperativa / Zadruga "Lipa". Donato, C., Nodari, P. (1995); L'emigrazione giuliana nel mondo. Note introduttive. Quaderni del Centro studi economico-politici "F, Vanoni", Nuova serie, 3/4, Trieste. Dorsi, P. (1996): 1 "regnicoli": una componente dimen-ticata della societa triestina in eta asburgica. V: Trieste, Austria, Italia t ra Setíecento e Novecento. Studi in onore di Elio Apih. Civilíá del Risorgimento 52. Udine, Del Bianco, 113-130. Ermacora, C. (1951-52): Artigiani senza insegna. Che fastu?, Udine, 27/28, 172-180.' Fuchs, R. (1963): Lo sviluppo demográfico di Trieste dalle origint della cittá ai giorni nostri. Prospettive tri-estine. Rivísta del Centro di studi politici, economici e sociaii di Trieste. Tri este . Genorio, R. (1988): Slovenci v delavskem gibanju Argentine v obdobju med obema vojnama. Migracijske teme, Zagreb, 1-2, 188-189. Grafenauer, B. et al. (1978): La storia della Slavia Italiana. Quaderni Nadiža 3. San Pietro al Natisone. Hartman, 8. (1976): Primorci in slovenska kultura v Mariboru med vojnama. V: jadranski koledar 1977. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 142-150. Kale, A. (1990): Etnična problematika kot stičišče med disciplinami na poti v interdisciplinarno raziskovanje: primer izseljevanja iz doline Rezije. Razprave in gradivo, Ljubljana, 23, 132-135. Kale, A. (1991): Ko so Primorci odhajali na tuje. Odšli pa so večinoma mladi... Primorski dnevnik, Trst, 21.4., 8-9. Kale, A. (1992): Prekooceansko izseljevanje skozi Trst 1903-1914. ZČ, Ljubljana, 46, 4, 479-496. Kaic, A. (1992): Pistolero peligroso. Življenjska zgodba izseljenca Leopolda Caharije. V: jadranski koledar 1993. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 1 21 -126. Kale, A. (1995): Nekateri vidiki primorskega izseljevanja v južno Ameriko do prve svetovne vojne. V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v južni Ameriki / zbornik. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 33-55. Kalc, A., Kodrič, M. (1992): Izseljevanje iz Beneške Slovenije v kontekstu furlanske emigracije s posebnim oziram na obdobje 19. stoletja in do prve svetovne vojne. ZČ, Ljubljana, 46, 2, 2. 197-209. Kak, A., Kodrič, M. (1995): L'emigrazione di mestiere dalla Slavia Veneta fino alla prima guerra mondiale. V: Brusa, C., Ghiringhelli, R.: Emigrazione e territorio: tra bisogno e ideale. Convegno internazionale. Varese 18-20 maggio 1994. Varese, I, 137-149. Kale, A., Pahor, M. (1993): Relazione sulla ricerca sperimentale del progetto di studio "Gli sloveni di Tri-este e Pesperienza australiana" / tipkopis, neobjavljeno. Zveza slovenskih izseljencev iz julijske krajine - Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Koren, j. (1979): Revolucionarna pot Franca Štoke -Rada. Trst. Longhino, A. (1992): Vat Resia. Terra di anotini. Udine, Circolo culturale resiano "Rozajanska dolina". Makuc, D. (1993): Ateksandrinke. Gorica, Goriška Mohorjeva družba. MaruŠič, B. (1995): Prispevka o slovenskem izseljevanju v južno Ameriko. V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki / zbornik. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 57-66. Meneghel, G,, Battigelli, F. (1977): Contributi geografici aiio studio dei fenomeni migratori in itafia. Analisi d i due comuni campione delte Prealpi Giulie: Lusevera e Savogna. Pisa. Merku, P. (1985/86): Enkratnost Rezije, jezik in slovstvo, Ljubljana, 31, 4, 101-107. Mislej, i. (1995): Kulturna zgodovina Slovencev v južni Ameriki, V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki / zbornik. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 15-21. Mladinski raziskovalni tabor "Rezija 89u (1990). Trst, Narodna in študijska knjižnica - Slovenski raziskovalni inštitut. Montanelli, P. (1905): 11 movimento storico della popolazione di Trieste. Trieste. Morassi, L. (1982): Aspetti detPemigrazione temporanea in Val di Resia. Qualestoria, Trieste, 10, 3, 39-41. Morassi, L., Panjek, G. (1984): Straiegie familiari in Val di Resia (Sec. XIX). Economia e Storia, 4, V, 439-456. 213 ANNALES 10/'97 AiekseJ KALC5EUTVENA CSBANIA OB ZAHODNIH M El AH SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTOKA; TEME IN PROBLEMI 133-214 Musoni, F. {1902): Suil'emigrazione specialmente temporánea, dal Veneto e piú particolarmente dal Friuii. V: Alti cieí IV Congresso Geográfico Italiano. Milano. NAZ (1996): Gl i anni bu i del la Slavía. Attivita del le organizzazioni segrete nel Friuli Orientale. Cívicíale deí Friuli, Societá Cooperativa Editrice Dom. Nelli, A. (19%): L'esperienza migratoria triestína -L'identita cultúrale e i suoi cambiamenti. ConVivio -Journal of Ideas in italian Studies, St. Lucia, Queensland, Australia. 2, 2. Nodari, P. (1991): La comunitä giuliana di aícune ciña australiane: Sydney, Adelaide, Melbourne. Quaderni cíeíl'ístitufo di Geografía deíla facoltá di Economía e Commercio dell'Universitá di Trieste 16. Trieste. Pagani, B.M. (1968): L'emigrazione friulana dalla meta del secolo XIX al 1940. Udine. Perusirir, G., (1948): Rezijanski izseljenci v šestnajstem stoletju. Slovenski etnograf, Ljubljana, 1, 57-65. Pričevanje R.G. (1997): Tipkopis na Odseku za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Pupo, R. (1995): l'esodo degli italiani da Zara, da Fiume e dall'lstria - 1943-1956. V: Donati, C., Nodari, P.: L'emigrazione giuliana nel mondo: note introduttive. Quaderni del Centro studi economico-pofitici "E. Va-noni", Nuova serie, 3/4. Trieste. Purini, P. (1997): L'emigrazione da Trieste nel dopo- guerra. Anna'les, Koper, 10, 251-262. Rota, F. (1807): Estensione e redelito censuario nel Dipartimento di Passariano. Udine, Peciie. Rotta, G. (1988): La distribuzione dei cognomi nella Valle di Resia (Udine) (XVNI-XIX sec.). Metodi e n- cerche, Udine, n.s. 7, 2, 43-70. Srebernič, J. (1914): Die Wandelbewegung in der Umgebung von Görz. Jahresbericht des Mädchenlyzeums der armen Schulschwestern de Notre Dame in Görz. Görz, 5-1 7. Stranj, P. (1982a): Poskus ocenitve števila tržaških Slovencev, ki so se izselili v Avstralijo / tipkopis, neobjavljeno. Trst, hrani Slovenski raziskovalni institut. V skrčeni obliki: Ladijska sirena je piskala nam vsem. Koliko Siovencev se je izselilo v Avstralijo skupaj z ostalimi Tržačani med leti 1955 in 1960? Primorski dnevnik, Trst, 21.4.1991, 8. Stran), P, (1982b): Demografsko gibanje v Furlaniji-julijski krajini. V: jadranski koledar 1983. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 131-135. Stranj, P. (1992): La comunità sommevsa. Sioveni in Italia dalla A alla Ž. Trieste, Založništvo tržaškega tiska -Editoriale stampa triestina. Trebče (1966): Trebče v boju proti fašizmu. Trst. Valussi, G. (1961): Friuli Venezía Giulia. Le Regioni d'Italia 5. Torino, UTET. Viazzo, P.P. (1990): Comunità alpine. Ambiente, popo-iazíone, struttura sociale nelle Alpi dal XVI secolo a oggi. Bologna, Il Mulino. Viazzo, P.P. (1997): Lo studio deli'emigrazione alpina tra ecología cuiturale e demografía storica: aícune question! aperte. V: Ferigo, G,, Fornasín, A. (a cura di): Cramars. Atti del convegno internazionale di studi. Tol-mezzo/Ucline, 9-19. Voik, A. (1997a): Naselitev istrskih beguncev v Tržaški pokrajini: vidiki "nacionalne bonifikacije". Referat na mednarodni konferenci Pariška mirovna pogodba, nova jugoslovansko-italijanska meja in priključitev Primorske k Sloveniji. Koper-Nova Gorica, 25.-27. september. Volk, A. (1997b): Nekaj zapisov o slovenski politični emigraciji v Trstu do leta 1954 / tipkopis, neobjavljeno. Trst, hrani Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Vovko, A. (1978): Organizacije jugoslovanskih emigrantov iz julijske krajine do leta 193.3. ZČ, Ljubljana, 32, 4,. 449-473. Vovko, A. (1979): Delovanje "Zveze jugoslovanskih emigrantov iz julijske krajine" v letih 1933-1940. ZČ, Ljubljana, 33, 1, 67-102. Žerjavi, V. (1993): Doseljavanja i iseljavanja s pod-* meja Istre, Rijeke i Zadra u razdobju 1910-1971 .■ Društvena istraživanja, Zagreb, 2, 4-5, 631-656. 214 ANNALES 10/'97 strokovno delo UDK 325.2(497.4-15)"1 8/19 NEKAj PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRiMORjA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO Aleš B RECEL I IT-34013 Devin-Nabrežina, Devin 78/s IZVLEČEK Prispevek obravnava izseljevanje s Slovenskega primorja proti južnoameriškim deželam in posebno v Argentino, kjer so se oblikovale najštevilnejše slovenske izseljenske skupnosti. V prvem delu so prikazana prva, številčno skromna gibanja od srede 70-ih let prejšnjega stoletja do prve svetovne vojne, ki so zajela zlasti Goriško, še prej pa Izseljevanje slovenskih misijonarjev, med katerimi so bili tudi Primorci. Osrednji del je posvečen obdobju med obema svetovnima vojnama, ko so gibanja pod pritiskom gospodarske depresije in fašistične raznarodovalne politike dosegla zgodovinski višek. Nakazane so značilnosti izseljenskih skupnosti v južni Ameriki, njihovo organizirano življenje, kulturno in politično delovanje. Predstavljena /e tudi njihova politična angažiranost za priključitev Primorske k Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, pa tudi njihova organiziranost in delovanje v desetletjih po drugi svetovni vojni ter stvarnost slo venske povojne politične emigracije. Ključne besede: Izseljevanje, Slovensko prlmorje, Argentina, Južna Amerika Slovenci so se na prehodu 19. v 20. stoletje v velikem številu izseljevali v Severno Ameriko, predvsem v Združene države Amerike. Ta izseljenski val je prizadel zlasti Kranjsko in deloma še druge slovenske dežele. Slovensko izseljevanje v južnoameriške države ni nikdar doseglo podobnega obsega, razen v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko so predvsem Primorci množično odhajali v Argentino, Urugvaj, Brazilijo in tudi Venezuelo, da bi se rešili socialne in gospodarske stiske, ki je zajela primorske kraje po priključitvi k Italiji leta 1918, in da bi se umaknili pred fašizmom. Tudi po 2. svetovni vojni se je v Argentino izselilo več tisoč Slovencev, in to predvsem iz političnih razlogov, saj so nasprotovali socialističnemu režimu v Sloveniji in Jugoslaviji. Med njimi je bilo tudi precej Primorcev. Vsekakor pa velja podčrtati, da sega prisotnost Slovencev v Latinski Ameriki precej daleč v preteklost. Že v drugi polovici 17. stoletja in v 18. stoletju je na ozemlju, ki je segalo od Kalifornije in Teksasa do Laplatskih držav in Čila, delovalo več jezuitskih misijonarjev, ki so prihajali iz slovenskih dežel.1 Med njimi je bilo nekaj takih, ki so misijonarili tudi v jezuitsko-indijanskih redukcijah, ki so nastale zlasti na današnji tromeji med Argentino, Brazilijo in Paragvajem ter še v Urugvaju in Boliviji.2 Po nasilnem izgonu jezuitov iz španskih kolonialnih 1 Med jezuiti iz slovenskih dežel, ki so v drugi polovici 17. stoletja in v 18. stoletju delovali v tedanjem španskem kolonialnem imperiju v Ameriki, so bili: Ivan Marija Ratkaj (Ratkay), Marko Anton Kapus (Kappus) in Ferdinand Konšak (Konsag) v današnji severni Mehiki in v Kaliforniji, Anton Majze) (Meist) in Frančišek Ksaverij Drenik v današnji Kolumbiji in Venezueli (glej: Šmitek, 1986, 119-124, in še Stanonik, 1987, 25-38), Pavel Maroni v Ekvadorju (ES 4, 1990, 223) in Nikolaj Sušič (Susehich, Schusiz) v Peruju (Šmitek, 1986, 124). 2 Ha tem območju so bili v 18, stoletju na primer prisotni Adam Hrovat (Krabath), Ignac Grnhetmb (Cterheim), jožef Srigniel in Vol-benk inocenc Erber (Erberg), ki je že pred odhodom v misijone izdelal zemljevid Paragvaja, pred smrtjo leta 1766 pa ¡e bil predstojnik vseh misijonov na ozemlju današnjega Urugvaja (Šmitek, 1986, 122-124; ES 3, 1989, 55; ES 4, 1990, 223; SBL 1, 1925-1932, 132). Slovenca je najti celo v Španski kolonialni upravi. Ljubljančan Anton Maineršič je namreč ob koncu 18. stoletja prispel v Peru kot član spremstva podkralja Teodorja de Croixa. Ta mu je zaupal važne službe v upravi perujskega pod kraljestva, predvsem v provinci Quispicanchis v bližini mesta Cuzco, starodavni prestolnici Inkov (Šmitek, 1986, 42-43). 215 ANÍMALES 1Ü/'97 Ates ÍSRCCELJ: NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM v ARGENTINO, ?T5-2:ir, posestev leta 1768 in po ukinitvi jezuitskega reda v letih 1773-1814 ni podatkov o kaki večji prisotnosti slovenskih misijonarjev v Latinski Ameriki vse do 19. stoletja. V zadnjih treh desetletjih prejšnjega in v prvih desetletjih tega stoletja pa je najti tam kar precejšnje število slovenskih duhovnikov, predvsem kapucinov in salezi-jancev. V Braziliji je tedaj med Indijanci v državi Minas Gerais misijonaril primorski kapucin janež Madon, rojen v vasi Podlaka na Banjški planoti, ki si je izbral redov-niško ime Serafín Goriški. Njegovo delo lahko v marsičem primerjamo z apostolatom Friderika Barage med severnoameriškimi Indijanci (Ceglar, 1982, pass.; PSBL II, 1983, 321; Šmitek, 1986, 142-144).3 V Brazilijo je leta 1903 šel misijonarU tudi Sdrčan Ciril Metod Seiger-schmied, in sicer v zvezno državo Paraná (Šmitek, 1986, 142). Med slovenskimi salezijanci, ki so delovali v Argentini in Čilu (in tudi drugod) v prvi polovici tega stoletja, pa velja omeniti Ludovika Pemiška, Antona jak-ša in jožeta Malica. Prva dva sta delovala v Patagoniji mecl tamkajšnjimi Indijanci, Malic je misijonaril v čilskem delu Ognjene zemlje, kjer so prebivali Indijanci Alakaluf (Mrkun, 1929, 92-93, Šmitek, 1986, 142).4 Na začetku tridesetih let tega stoletja so v Argentino prišle tLidi slovenske šolske sestre, ki so izbrale za svoje središče naselje San Lorenzo blizu Rosaría. Nekatere izmed njih so se kmalu preselile v argentinsko provinco f-ormoso, in sicer v njeno istoimensko glavno mesto in v frančiškansko misijonsko postojanko Laishi v provinci Chaco, kjer so delovale med tamkajšnjimi Indijanci. Šolske sestre so nato razširile svojo dejavnost v sosednji državi Paragvaj in Urugvaj. V vseh treh omenjenih državah so osnovale celo vrsto šol, zavodov in zdravstvenih ustanov, ki so marsikje še danes žive (Un secolo, 1969, 271-277; PSBL IV, 1994, 796-798). PRIHOD PRVIH SLOVENSKIH IZSELJENCEV V JUŽNOAMERIŠKE DRŽAVE IN NJIHOVO PRISELJEVANJE NA TO PODROČJE DO 1. SVETOVNE VOJNE Slovenski izseljenci so začeli v večjem številu prihajati v latinskoameriške države v zadnjih treh desetletjih 19. stoletja.5 Zelo verjetno je, da so prve večje skupine slovenskih izseljencev prišle najprej v Brazilijo. Ko je namreč misijonar janež Madon prispel leta 1872 v to južnoameriško državo, je časopis Zgodnja Danica o njem poročal, da "je precej je! misijo narejati v Rio-janeiro, glavnem mestu cesarstva, med Nemci in Slovenci" (Ceglar, 1982, 56). Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta obstajali tudi dve koloniji avstro-ogrskih in nemških izseljencev v brazilski zvezni državi Bahía. Gre za koloniji Moniz in Teodoro, v katerih je živelo okoli leta 1873 približno 1.330 priseljencev (Soča, Gorica, 12. 10.1877; Marušič, 1995, 62). Mecl njimi so bili zelo verjetna tudi 5lovenct. Izseljevanje Slovencev v Brazilijo je potem do preloma 19. stoletja potekalo v treh različnih valih, in sicer proti koncu osemdesetih let, v drugi polovici devetdesetih let in nato v prvem desetletju tega stoletja. Izseljenci so bili najprej s Primorskega, in sicer prav iz Trsta in okoliških vasi, nato pa s Kranjskega, večinoma iz okrajev Postojna in Logatec {Kale, 1995, 38-40). Prve številnejše skupine slovenskih izseljencev pa so prišle v Argentino proti koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Šlo je za nekaj družin in posameznikov z Goriškega, zlasti iz Brci, okolice mesta Gorica in Krasa, ki so jih izseljenski agenti v povezavi z argentinskimi konzulati v Italiji privabili na sever te južnoameriške države, in sicer na mejo s Paragvajem. Ker so bile tam razmere težke, so se nekateri raje ustavili v provincah Santa Fe in Entre Ríos, ki ležita nekoliko južneje. Kot začetek tega izseljenskega vala se v virih navaja letnica 1878, se pravi dve leti potem, ko je Argentina sprejela zakon o priseljevanju in kolonizaciji, ki je predvideval precejšnje olajšave za tiste evropske priseljence, ki bi se odločili za obdelovanje zemlje v na novo koloniziranih območjih (Galio - Cortés Conde, 1987, 52; Kremžar-Rožančeva, 1990a, Svobodna Slovenija, 11. in 18. januarja; Kale, 1995, 46, opomba 35). Agenti argentinskih konzularnih predstavništev so tedaj sprožili v Italiji in drugod promocijsko kampanjo, katere učinki so se zaznali zlasti v severno-italijanskih deželah, predvsem v Benečiji (Véneto) In' Furlaniji, segla pa je tudi v Beneško Slovenijo (Komac, 1990, 130-131) in v notranjost slovenskega ozemlja. Tako je moč spomladi 1878 zaslediti v slovenskem časo- 3 Kaže, da je Madona pridobil za misijonsko delovanje v ¡M2ni Ameriki redovniški sobrat Maksimilijan Senica, ki je sam kasneje deloval v Čilu (Ceglar, 1982, 46-47; Šmitek, 1986, 142-143). 4 Zanimivi sta misijonski poti Dionizija Vrhovnika in bogosSovca Bogomila Trampuža, ki sta delovala v Ekvadorju, in to tudi med Indijanci plemena jivaro, nekdanjimi lovci na človeške glave (Šmitek, 1986, 142). 5 Mednje ka2e uvrstiti tudi nekaj tisoč slovenskih prostovoljcev, ki so sli v letih 1864-65 za nadvojvodom Maksimilijanom Habsburškim v Mehiko. (Novice gospodarske, obrtniške in narodne, Ljubljana, 26. oktobra, 7., 14. in 21. decembra 1864 ter 11. januarja, 3. maja, 15. in 22. novembra 186S; Šmitek, 1986, 52-54. Novice so v omenjenih številkah iz leta 1865 objavljale pisma podstotnika l-ranteta Kastelca s poročili o potovanju v Mehiko in o tamkajšnjih razmerah.) Po nadvojvodovem ponesrečenem poskusu, da bi postal mehiški cesar, in po njegovi usireiitvi v mestu Querdtaro leta 1867 so se nekateri vrnili v domače kraje, drugi pa so ostali v Mehiki. Med temi je bi! tudi Andrej Farčnik, Maksimilijanov osebni služabnik, ki je kasneje postal državni uslužbenec in okrog leta 1880 prišel v Argentino kot hišni upravitelj mehiškega konzula v Buenos Airesu. Po konzulovi smrti si je kupil posestvo v kraju Meri o v argentinski provinci Sari Luis in tam umrl po letu 1920 kot *eb ugleden krajan (KraSovec, 1936, 88-90; Šmitek, 1986, 53). 216 ANNALES ÎO/'97 A les ERÉCELJ: NEKA I PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORÍA V lUZNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-2.« pisju prve članke v zvezi z izseljevanjem v Argentino. Slovenski narod je aprila in maja 1878 poročal o pravi izseljenski mrzlici za v Argentino, ki je zajela del Notranjske pod Nanosom in deloma tudi sežanski okraj (Slovenski narod, Ljubljana, 26. aprila, 15., 16., in 19. maja 1878). Goriška Soča je jeseni 1877 objavila v treh nadaljevanjih članek V Ameriko!, kjer je med drugim skušala obrazložiti, kaj "izpodbuja naše Furlance, Brice, Ka na Ice in druge, da se v tako obilnem številu oglašajo za preselitev unstran Oceana," Avtor članka priznava, da so razmere na Goriškem zaradi davčnega pritiska, zaradi slabih letin in trtne bolezni, zaradi zadolževanja pri oderuhih pa tudi zaradi trdosrčnosti gospodarjev (ko-lonat!) marsikje težke, vendar svari ljudi, naj ne hodijo v južno Ameriko, mišljena je predvsem Brazilija, ker je tam še huje (Soča, Gorica, 28. septembra, 5. in '12. oktobra 1877). Argentina je kot cilj izseljencev "iz Fur-Sanije, Brci in Kanala" prvič omenjena v Soči decembra 1878. Avtor nekega dopisa našteva žalostne gospodarske razmere, ki silijo ljudi v emigracijo. Nato ugotavlja, da se je "mnogo družin odpravilo v južno Ameriko, nekatere so uže tam - in sicer v Argentinski provinciji -druge so na potu in tretje se že odpravljajo" (Soča, Gorica, 13. decembra 1878). Isti časopis je nato v rubriki Domače stvari od januarja do oktobra 1879 nekajkrat objavil sezname emigrantov, ki so bili namenjeni v "Ameriko", to je Argentino. Med njimi je največ prebivalcev vasi Dolnje Cerovo, Števerjan in Kozana v Brdih, zastopane pa so tudi Pevma, Bilje, Miren in Sovodnje v goriški mestni okolici (Soča, Gorica, 24. in 31, januarja, 1. marca, 11. aprila in 24, oktobra 1879). Zanimivo je, da se njihovi priimki, in sicer Blažič, Bizaj, Cijan, Černic, Čuk, Kri-stančič, Pavšič, Pernarčič, Prinčič, Simčič, Srebrnič. itn., lahko berejo v popisnih knjižicah 2. državnega štetja prebivalstva v Argentini iz leta 1895, in to v Formosi, prestolnici istoimenske province na severu države, in v Colonia Cerrito ter v drugih krajih v okolici mesta Paraná v provinci Entre Ríos (Kremžar-Rožančeva, 1990b, 259-272). Navedeni podatki se ujemajo s pisanjem msgr. Janeza Hladnika, znanega izseljenskega duhovnika v Argentini, o prihodu prvih skupin slovenskih izseljencev v to južnoameriško državo {Hladnik, 1939, 207-21 1; Hladnik, 1945, 186-188; Hladnik, 1949, 60), Hladnik je bil prvi, ki je podal neko bolj zaokroženo poročilo o teh Slovencih v Argentini.6 Do začetka 20. stoletja so potem prihajali v Argentino le manjše skupine slovenskih izseljencev in posamezniki. Kaže pa, da je prišlo do neke relativne poži- vitve izseljevanja v letih neposredno pred 1. svetovno vojno. Po ladijskih seznamih izseljencev prek tržaškega pristanišča se je na primer v obdobju 1912-1914 preselila v Argentino 101 oseba s Kranjskega, s Primorskega pa je tja krenilo okrog 70 ljudi (Kale, 1995, 39-40). Sočasno s tem izseljenskim valom je v Argentino prišla tudi skupina zavednih slovenskih intelektualcev, in sicer inženirji Ciril Jekovec, Gabrijel Brinšek, Bogomil Žnidaršič, diplomirani absolvent visoke trgovske šole v Kolnu France Krašovec in Janko Benigar, poznejši antropolog. K tej skupini je treba še prišteti trgovca Baito-lomeja Florja (najbrž Jernej Cvetko), Vekoslava Žnidar-šiča in Goričana Karla Huberja, ki je sicer deloval v čilskem mestu Valparaiso kot uslužbenec dalmatinskega milijonarja Paska Baburizza, a je bil v povezavi z inženirjem jekovcem in ostalimi (Mislej, 1994a, 15. in 16. 2.). Med vojno so se ti izobraženci vključili v organizacijo Jugoslavenska narodna obrana (JNO), ki je nastala v letih 1915-16 med priseljenci iz južno-slovanskih dežel v fužni Ameriki, s ciljem pomagati in podpirati prizadevanja za ustanovitev samostojne države južnih Slovanov. Glavno središče fNO je bilo v Čilu, v drugih južnoameriških državah pa je JNO imela svoje odseke (Anlič, 1987, pass.). Ta skupina intelektualcev je leta 1919 ustanovila prvo slovensko organizacijo v Argentini, in sicer odsek Slovenija, ki je deloval v okviru JNO (Kastelic, 1935, 815; Mislej, 1990, 143-144; Mislej, 1994a, 16. 2.). Ustanovitelji odseka Slovenija so bili v glavnem že prej v JNO. Z organiziranjem posebnega slovenskega odseka te organizacije so hoteli predvsem izpričati svoj protest proti italijanski zasedbi Slovenskega primorja in dobršnega dela Notranjske. Zato so vabili druge slovenske rojake v Argentini in sosednjih državah, naj se jim pridružijo. Na njihov poziv se jih je nekaj odzvalo. Člani odseka so tako postali: Josip Blažič, Tržačan Stanko Černe, Ladislav Erklavec, Melhijor Tomec in Mihael Naglič, ki se je neposredno po 1. svetovni vojni preselil iz Urugvaja v Argentino (Mislej, 1994a, 16. 2.). V zvezi s tem delovanjem so bile leta 1919 in 1920 v časopisu Jadran, ki je bil glasilo JNO v Buenos Airesu, objavljene prve slovenske tiskane besede oziroma prvi slovenski članki v Argentini. Tako je inženir ¡ekovec v 165. številki Jadrana objavil pi'otest gorenjskih občin, ker so Italijani na pariški mirovni konferenci zahtevali priključitev radovljiškega okraja. Gorenjski župani so tudi zahtevali, "da vse slovensko ozemlje ostane neločljivo združeno z Jugoslavijo in da se poizve pred končno odločitvijo narodova volja potom plebiscita na vsem Goriškem, Tržaškem in v Istri" {Mislej, 1990, 143-145; 6 Kot izseljenski duhovnik je janež Hladnik prepotoval skoraj vso Argentino, Cilj teh potovanj je bilo največkrat odkriti kar največ slovenskih izseljencev, zlasti tistih, ki so izgubili stike s sorojaki in z domovino. Na osnovi teh obiskov je pisal potopise, ki so izhajali v reviji Duhovno življenje z manjšimi presieclki od 1938 do 1949, največkrat z naslovom Po Argentini sem ter tja (glej npr. Švent, 1993, 230). V njih so bili večkrat pravi seznami na novo odkritih slovenskih priseljencev in kot taki so važen vir za spoznavanje zgodovine slovenskega izseljenstva v Argentini. 217 ANNALES 10/' 97 AleS ERECELj: NEKAJ PODATKOV O IZ5ELJEVANÍU IZ SLOVENSKEGA PKIMORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236 Mislej, 1994a, 16. 2.)/ Odsek Slovenija je štel proti koncu leta 1920 okrog 20 čianov. Med njimi je najti tudi že omenjenega gospodarstvenika Karla Huberja, ki je bil med voditelji centralnega odbora JNO v Čšlu (Mislej, 1990, 143-145; Mislej, 1994a, 16. 2.). Osek Slovenija torej ni imel številnega članstva, vendar je ta prva slovenska organizacija v Argentini in sploh v južni Ameriki opravila pomembno delo s seznanjanjem in osveščanjem ostalih južno-slovanskih komponent znotraj JNO v zvezi z vprašanjem italijanske zasedbe Primorske in Notranjske. V zvezi s številom članov pri odseku Slovenija se postavlja vprašanje, koliko Slovencev je bilo v Argentini in bližnjih južnoameriških državah na prelomu 19. stoletja in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Točnega števila verjetno ne bo mogoče nikdar ugotoviti. Težave se pojavljajo predvsem zato, ker tako država izseljevanja kot države priseljevanja niso vodile natančne statistike o migracijskih tokovih, zlasti kar se tiče narodnostne pripadnosti izseljencev oziroma priseljencev iz mnogo-nacionalne Avstro-Ogrske (Antič, 1987, 13). V popisnih knjižicah in nato statističnih poročilih 2. državnega štetja prebivalstva v Argentini leta 1895 so vsi priseljenci iz avstro-ogrskega cesarstva označeni kot "Austríacos", to je "Avstrijci", in to neglede na to, ali so bili Nemci, Madžari, Hrvati, Čehi, Slovenci itn. Po tem popisu naj bi bilo v Argentini leta 1895 3.057 "Avstrijcev" (Mislej, I994a, 17. 2.), vendarse je njihovo število do izbruha 1. svetovne vojne precej povečalo, zlasti zaradi priseljevanja iz Dalmacije (Antič, 1987, 9-13) in tudi iz. Galicije (Kale, 1995, 40). Na osnovi poročil o prvem slovenskem izseljenskem valu za v Argentino in upoštevajoč tudi sezname čianov Mohorjeve družbe iz Celovca od konca osemdesetih let 19. stoletja do izbruha 1. svetovne vojne ter že omenjene ladijske sezname emigrantov iz slovenskih dežel, ki so skozi Trst potovali v Buenos Aires v letih 1912-1914, bi lahko sklepali, da je bilo v tej latinskoameriški državi do 1, svetovne vojne nekaj sto Slovencev. Živeli so razkropljeno, razen že omenjenih skupin v Formosi in še zlasti v provinci Entre Ríos. Sorazmerno precej jih je moralo biti tudi v Buenos Airesu, glavnem mestu države (Kremžar-Rožančeva, 1990a, Svobodna Slovenija, 18. januarja). Na to razporeditev vsaj do neke mere kažejo tudi seznami oziroma "imeniki častitih p. n. udov družbe sv. Mohorja", ki so jih vsako leto objavljali v Koledarjih družbe sv. Mohorja v Celovcu (KDSM). Že leta 1888 je bilo v Argentini 12 naročnikov rnohorjevk in vsi so bili iz "Parana, prov. Entre-Rios v južni Ameriki".8 Leta 1898 je število naročnikov knjig Družbe sv. Mohorja doseglo višek s 25 "udi" ali "družabniki": 9 v Buenos Airesu, 10 v Paraná in 6 v bližnjem naselju Ceirito (Imenik častitih p. n. udov družbe sv. Mohorja leta 1898. KDSM za navadno leto 1899, Celovec, 129). 24 naročnikov je imela Mohorjeva družba leta 1906, in sicer 10 v Buenos Airesu in 14 v mestu Paraná ter naseljih v okolici. 7 "družabnikov" je bilo dosmrtnih. Njihova imena se takole glasijo: Alojzij in Anton Be-nedetič, Alojzij in Janez Podveršič, Frančiška Prinčič, Marija Furlan in Franc Pausich (duhovnik). Vsi so prebivali v Paraná ali v okolici (imenik častitih p. n. udov družbe sv. Mohorja leta 1906. KDSM za leto 1907, Celovec, 136). V naslednjih letih je število naročnikov padalo in za leto 1915 je v seznamu l!udov" omenjenih v Argentini le 8 imen, med temi so bila skoraj izključno imena zgoraj navedenih dosmrtnih članov družbe (Imenik častitih p. n. udov družbe sv. Mohorja leta 1915. KDSM za leto 1916, Celovec, 187), Priimki naročnikov knjig družbe sv. Mohorja so večinoma z zahodne meje slovenskega naselitvenega prostora, torej s Primorskega. Najzvestejši "udje" družbe so bili tisti priseljenci, ki so prišli v Argentino s prvim izseljenskim valom ob koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih let 19. stoletja. Med naročniki iz mesta Paraná in okolice so bili verjetno tudi nekateri potomci teh pionirjev. To na primer velja za duhovnika Franca Pavšiča (Pausicha), ki je kasneje postal stolni kanonik in bogoslovni profesor v Paraná (PS8L IV, 1994, 761). Imen naročnikov rnohorjevk kasneje, razen redkih izjem, ni najti na seznamih članov odseka Slovenija pri JNO, Taka izjema je bil Mihael Naglic, čigar ime je v poargentinjeni obliki Miguel Naglich na seznamu članov Družbe sv. Mohorja leta 1926. Ob Nagiičevem imenu je v Argentini leta 1926 zabeležen še kanonik Franc Pausich (imenik udov Družbe sv. Mohorja leta 1926. KDSM 1927, Preval je, 132). Primorsko poreklo večine "udov" Mohorjeve družbe nam omogoča postaviti trditev, da je v obdobju od leta 7 V članku je Jekovec napisal Se tole: "Torej Lahi še nimajo dosti: intrigi rajo, cia bi Nemci dobili celi Korotan do Karavank, zase hočejo celo Goriško, Trsi. in Istro ter polovico Notranjske, sedaj hočejo se cel severni del Gorenjske, že 13 stoletij čisio slovensko ozemlje, da bi se tako skup z Nemci polastili vse Planinske železnice. Sveta dolžnost nas vseh je, da se priključimo Narodni Obrambi, zato pozivamo vse Slovence, ki stoje Se izven vrst Organizacije J.N.O., da naj se nam pridružijo. Tisti posamezniki, ki so predaleč posameznim odsekom j.N.O., naj vstopijo v naš odsek. Ker administrativnih stroškov nimamo, se bo članarina zbirala in poslala, kadar bo večja vsota skupaj, v domovino v obrambne namene..." (Mislej, 1990, 145). 8 imena prvih 12 naročnikov knjig Mohorjeve družbe v Argentini so se glasila takole: Janez Tinta, Miha In Franc Markovič (po "Imeniku" za leto 1890 Makorič), Franc Prinčič, Anton jakin. Andrej Furlan, Anton Černič, jože Devetak, Janez Cijan, Franc Kosta, Andrej Pahor, Pavel Pavšič (Imenik Častitih p. n, udov družbe sv, Mohora leta 1838. KDSM za navadno leto 1889, Celovec, 100). Marsikaterega od teh priimkov lahko srečamo, kot je bilo že ugotovljeno, v popisnih knjižicah 2. državnega štetja prebivalstva v Argentini iz leta 1895, ki se nanašajo na mesto Paraná in kraje v njegovi okolici v provinci Entre Ríos, To so imena slovenskih ljudi, ki so se med prvimi naselili v Argentini in o katerih je prvi poročal, kot je bilo že rečeno, izseljenski duhovnik msgr. janež Hladnik. 218 ANNALES 10/97 Atef SRECElj: NEKA! PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V §UŽNO AMERIKO, PREDVSEM v ARGENTINO, 215-236 1878 do 1, svetovne vojne večina slovenskih priseljencev prišla v Argentino z zahodnih področij slovenskega naselitvenega prostora. Tudi med že omenjenimi intelektualci, ki so prišli do obrežja Srebrne reke (Río de la Plata) tik pred 1. svetovno vojno, je bila vsaj polovica doma s Primorskega ali Notranjskega, Tako sta bila inženirja Gabrijel Brinšek in Bogomil Žnidaršič rojena v Trnovem pri ilirski Bistrici (Misiej, 1994a, 15. 2,), antropolog janko Benigar je bil sicer rojen v Zagrebu, a njegov oče, profesor Ivan Benigar, je bil prav tako doma iz Trnovega pri Ilirski Bistrici (PSBL I, 1975, 62), gospodarstvenik Karlo Huber je bil iz Gorice, inženir Stanko Čeme pa iz Trsta {Misiej, 1994a, 16. 2). Postavlja se vprašanje, zakaj so ti slovenski ljudje izbrali Argentino za državo izselitve. Kot je bilo že uvodoma ugotovljeno, so se Slovenci od osemdesetih let 19. stoletja pa tja do izbruha 1. svetovne vojne v ogromnem številu izseljevali v Severno Ameriko. Tudi same avstrijske oblasti so skušale zavirati emigracijo v južno Ameriko in usmeriti izseljenski tok iz njihove države predvsem v ZDA (Kale, 1995, 53). Eden od dejavnikov, ki je vplival na izbiro Argentine, je bilo masovno izseljevanje iz sosednje Furlanije in Benečije (Veneto) v Argentino in tudi v Brazilijo, ki so ga vzpodbujala konzularna predstavništva teh držav v Italiji, in to očitno z odobravanjem samih italijanskih oblasti. Te so namreč menite, da bi s kompaktnimi kolonijami svojih državljanov lahko širile gospodarski in politični vpliv Kraljevine Italije v Južni Ameriki (ibid.). Prizadevanja konzulatov in izseljenskih agentov, ki so delovali v povezavi z njimi, so bila večkrat odločilna pri vzpodbujanju in usmerjanju migracijskih tokov. S tem v zvezi velja omeniti Eduarda Calvarija, argentinskega konzularnega predstavnika v Genovi. Z njim je argentinska vlada marca 1878 podpisala pogodbo, v kateri se je konzularni predstavnik obvezal, da bo pridobil vsaj 300 kmečkih družin iz Italije, Švice, Savoje in avstrijske Tirolske za izselitev v Argentino.9 Vpliv njegovih prizadevanj je zaradi spretne propagandne akcije gotovo segel tudi na Primorsko in Notranjsko. Poleg tega so bile ugodnosti, ki jih je Argentina zagotavljala priseljenskim družinam v omenjeni pogodbi, zelo vabljive. Argentinska vlada se je namreč obvezala, da bo priseljencem plačala potne stroške, da jih bo preživljala eno leto, da jim bo podarila ali prodala po zelo ugodni ceni precejšnje površine zemlje in da jim bo pomagala pri nakupu semen ter orodja z brezobrestnimi posojili (Krern-žar-Rožančeva, 1990a, Svobodna Slovenija, 18. januarja). Še posebej vabljivi so bili ti pogoji za obubožane kolone ne samo v severnih italijanskih deželah, ampak tudi v avstrijski Furlaniji, v okolici Gorice in v Brdih, kjer je bil kolonski agrarni sistem precej razširjen. Ko-lonat je vsaj od polovice 19. stoletja dalje zašel v hudo krizo, saj mu na pol fevdalna in zapita struktura ni omogočala prilagoditve tržnemu gospodarstvu in konkurenci. Cene klasičnih pridelkov, kot so bili žitarice in vino, so padale in vzporedno s tem so padale tudi rente veleposestnikov, ki so slonele na vsakoletnih dajatvah v blagu od strani kolonov. Posestniki so skušali obdržati vrednost rente ne toliko z vlaganjem sredstev za posodobitev načina obdelave, ampak večinoma z revizijo pogodb v škodo svojih podrejenih. Če letine niso bile ugodne, so se koloni prav lahko znašli v kritičnem položaju. V možnostih, ki so jih ponujale Argentina in druge južnoameriške države, so videli priložnost za izhod iz svojih stisk kakor tudi priložnost za utrjevanje svojega družbeno-gospodarskega položaja (Kale, 1995, 43-45). izseljevanje prvih slovenskih družin v Argentino je bilo skoraj gotovo povezano z delovanjem Calvarija in njegovih agentov (Kremžar-Rožančeva, 1990a, Svobodna Slovenija, 18. januarja). Poživitev slovenske (primorske) emigracije v to južnoameriško državo v letih neposredno pred 1. svetovno vojno pa je bila zelo verjetno v povezavi z odprtjem pomorske izseljenske proge, ki je vodila iz Trsta v Brazilijo in Argentino v letih 1908-1914. Progo je vzdrževala tržaška paroptovna družba Austro-Americana (Kale, 1995, 39-40). Koliko Slovencev iz Primorske se je v celotnem obdobju delovanja Austro-Americane na progah proti južni Ameriki izselilo v Argentino, je težko ugotoviti. Statistični viri, ki so na razpolago, ne upoštevajo namreč, da so na Primorskem, to je na ozemlju Goriške in Gradiske, Tržaške in Istre, poleg Slovencev živeli tudi Italijani in Furlani. MNOŽIČNO PRISELJEVANJE SLOVENCEV V JUŽNO AMERIKO V DVAJSETIH IN TRIDESETIH LETIH TEGA STOLETJA Italijanska zasedba tako imenovane Julijske krajine, ki je obsegala Goriško, Tržaško in Istro, trbiški okraj na Koroškem in še idrijski ter postojnski okraj na Kranjskem, leta 1918 in nato vzpostavitev fašističnega režima v Italiji leta 1922 sta s svojimi političnimi, gospodarskimi in socialnimi posledicami povzročili množično izseljevanje Slovencev (in Hrvatov) v Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo in v južno Ameriko, predvsem v Argentino, Brazilijo in Urugvaj. Od 100.000 izseljencev, kolikor jih navajajo ocene, se jih je v Južno Ameriko odpravilo okoli 30.000, med temi nad 20.000 v Ar- 9 Argentinske oblasti so si v zadnjih desetletjih 19. stoletja prizadevale, da bi v državo privabile priseljence kmečkega stanu iz severne Evrope. Tem so namreč pripisovale večjo delavno sposobnost in iniciativnost Ker se je emigracijski val iz tega dela Evrope do osemdesetih let prejšnjega stoletja skoraj že izčrpal, so se v Argentini naselili priseljenci \z južnih predelov Stare celine, predvsem Italija m in deloma tudi Španci {Callo - Cortes Conde, 1987, 51 -55). 219 ANNALES 10/'97 AleS BRÉCÉLJ; NEKA) PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V IUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236 gentino (Lipoglavšek-Rakovec, 1950, 34-35; Kacin-Wo-hinz, 1990, 336; Kale, 1996, 28-30).'° Primorskim izseljencem pa je v tej zadnji državi treba dodati še nekaj tisoč emigrantov iz osrednje Slovenije in Prek-murja, tako da je bilo pred 2. svetovno vojno vseh Slovencev v Argentini od 24.000 do 25.000 (Kastelšc, 1936, Slovenec, 5. januarja; Kuhar, 1939, 529; Lipo-glavšek-Rakovec, 1950, 35). V Braziliji so se slovenski priseljenci naselili večinoma v državi Sao Paulo, v Urugvaju v glavnem mestu Montevideu in okolici, v Argentini pa največ na obrobju buenosaireškega velemesta, zlasti v četrtih La Paternal in kasneje Villa Devoto ter v predmestju Avellaneda (Prekmurci). Precej se jih je ustalilo v mestih Córdoba in Rosario, ni pa bilo malo tistih, ki so se razkropili po skoraj celotnem argentinskem državnem ozemlju (Lipoglavšek-Rakovec, 1950, 35-38). Njihova usoda ni bila lahka že v obdobju pred letom 1930, ko je bila Argentina gospodarsko še stabilna, neprimerno težje pa so bile razmere v letih svetovne gospodarske krize, ki je južnoameriške države zelo prizadela. Izseljenci v Argentini, Braziliji in Urugvaju so začeli sorazmerno zgodaj ustanavljati svoje organizacije, od pevskih zborov do društev in tiskanih glasil. V Braziliji, in sicer v mestu Sao Paulo, naj bi slovenski priseljenci ustanovili lastno društvo že leta 1902 (Kuhar, 1939, 529). Zanesljivo pa se je slovenska društvena dejavnost v tej državi razvila od leta 1928 dalje, ko je bilo vedno v Sao Pauiu ustanovljeno Slovensko izobraževalno društvo Ornus (Ornus je kratica za besede Ovekovečiti rojstvo novega udruženja Slovenov) (Zupane, 1971, 170; Marušič, 1995, 65). V društvu je proti koncu leta 1928 in na začetku naslednjega leta prišlo do nesoglasij. Nekaj članov je odstopilo in kasneje ustanovilo Slovensko izobraževalno društvo Primorje, ki je nato živelo clo leta 1933 ali 1934 (Bajee, 1969a, 233). Društvo Ornus se je ob dograditvi lastnih prostorov leta 194.3 preimenovalo v Slovensko kulturno društvo Naš dom. Okoli njega se je kljub kasnejšim od razmer vsiljenim spremembam imena (Sociedade Slovena de Cultura Nosso Lar oziroma Sociedade Beneficíente e Recreativa Bertioga) (Zupane, 1971, 174-176) ohranilo slovensko društveno in kulturno delovanje še več desetletij. Člani društva Ornus so leta 1937 ustanovili tudi šolski odbor, ki je organiziral slovenski šolski tečaj. Tečaj je vodila josefina Kadunc ob pomoči Alrriire Čopič, in to do začetka 2. svetovne vojne, ko je slovenska šola zamrla (Bajee, 1969a, 225; Zupane, 1971,174). V Urugvaju se je poleg Primorcev naselilo tudi mnogo Prekmurcev. Ti so leta 1935 ustanovili svoje društvo, in sicer Prvo slovensko prekmursko društvo, ki je zgradilo Slovenski dom in je aktivno še danes (Doktoric, 1940, 105; ES 4, 1990, 226). Primorski Slovenci so v Montevideu leta 1929 ustanovili društvo Triglav, ki pa je po krajšem času prenehalo delovati zaradi političnih razprtij. Levo usmerjeni priseljenci so nato osnovali svoje društvo Ivan Cankar, ki je živelo do leta 1937. Ne-levičarji so se nekaj časa zbirali ob Pevskem društvu Slavček. Leta 1937 se je iz Argentine preselil v Urugvaj izseljenski duhovnik David Doktoric^ in se pridružil akciji za ustanovitev enotnega društva Slovenski krožek (Doktoric, 1940, 105-106). Slovenski krožek je deloval clo konca 2. svetovne vojne, ko se je njegovo vodstvo odločilo za pridružitev k jugoslovanskemu društvu Bratstvo. Toda večina članov se s tem ni strinjala in je zapustila skupno organizacijo. Kasneje se je marsikateri primorski Slovenec v Urugvaju včlanil v Prekmursko društvo (Mislej, 1996a, 45-52). V medvojnih letih je društvo Slovenski krožek organiziralo tečaj slovenskega jezika in kulture pod vodstvom duhovnika Doktoriča (Doktoric, 1941, 74-75; Mislej, 1996a, 47-50). V najštevilnejši slovenski izseljenski skupnosti v južni Ameriki, ki je živela v Argentini, je bilo na začetku tridesetih let zaznati tri različne politične tabore. Najbolj organizirani so bili levičarji, ki so že leta 1925 ustanovili Delavsko kulturno društvo Ljudski oder. Največ somišljenikov je verjetno imel sredinski narodnjaški tabor okrog Slovenskega prosvetnega društva (ali krajše Prosvete), ki je bilo ustanovljeno leta 1929. Tretjo skupino so tvorili Sokoli, ki bi jih lahko označili za jugoslovanske nacionaliste in ki so ravno tedaj izstopili iz Slovenskega prosvetnega društva ter ustanovili So-kolsko društvo La Paternal (Mislej, 1983, 146).12 Ta delitev je bila močno opazna v vsem kulturnem in prosvetnem delu kakor tudi v tisku. Tudi Prekmurci in priseljenci iz osrednje Slovenije so se polagoma organizirali. Prvi so ostali bolj na robu vsega tega dogajanja. Tudi med njimi je prišlo do delitve, in sicer na podlagi verske pripadnosti. Nastali sta katoliška in evangeličanska skupina (Resumen de la historia de la vida de la Sociedad de Socorros Mutuos Esloveno en sus primeros 30 años, 2). Vsekakor so prekmurski 10 Vprašanje o toinejši določitvi Števila teh izseljencev pa ostaja odprto, italijanske statistike o izseljevanju in statistike priseljenskih držav ne upoštevajo namreč izseljencev po narodnosti. Pomagati pa si ni mogoče niti z drugimi uradnimi statistikami, kot so na primer popisi prebivalstva. Za zadovoljivo rešitev problema je treba upati v obstoj primarne statistične dokumentacije. Zanimiv primer takšne dokumentacije je anketa goriškega nadškofa dr. Frančiška Boigia Sedeja, ki je ugotavljala število izseljencev po župnijah v letih 1924-1929. V arhivu goriške nadškofije je ohranjen fascikel z odgovori i?, italijanskih in furlanskih župnij, toda v njem ni najti odgovorov iz slovenskih župnij, (Glej: Archivio Storico dell'Arcidiocesi di Corizia, f. Emigrazione, 487/1871, Eienchi emigrantom Arcbidioecesis Goritiensis, ab artno 1924-1929). '11 Za lik tega duhovnika in drugih osebnosti, ki se pojavljajo v nadaljevanju, glej PSBL. 12 Glej tudi Izseljenski vestnik, Ljubljana, marec 1934, 8. 220 ANNALES 10/'9 7 Ales BRECEIJ: NEKAJ PODATKOV O JZSEUfcVANJU \Z SLOVENSKEGA PRIMORjA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTiNO, 215-236 Slovesnost ob odprtju doma Delavskega kulturnega društva Ljudski oder v Buenos Airesu leta 1938 (NŠK). Ceremonia de inauguración de la sede de la Asociación Cultural Obrera Eslovena Escenario popular, Buenos Aires, 1938. rojaki v Argentini osnovali dve društvi: leta 1940 je biia ustanovljena Slovenska krajina, leta 1943 pa Vzajemno društvo Slovenec (ES 4, 1990, 223).13 Rojaki s Kranjskega pa so leta 1937 ustanovili društvo Samopomoč Slovencev. Njihova organizacija je bila splošno znana z imenom Kranjsko društvo (Mislej, 1983, 146). V obdobju med obema vojnama so se začeli prise-Ijevati v Argentino tudi Beneški Slovenci (Fotoalbum, 1986, 56-57), in to v glavnem tisti iz Terskib dolin. Naselili so se v Buenos Airesu in okolici, večja skupina pa še v Mendozi. Svojih društev niso imeli in nekateri izmed njih so se družili s furlanskimi priseljenci. Delavsko kulturno društvo Ljudski oder je bilo ustanovljeno leta 1925 v buenosaireški mestni četrti La Paternal, kjer je bila takrat največja slovenska naselbina v Argentini. Ustanovitelji so hoteli nadaljevati tradicijo istoimenskega delavskega društva, ki je nastalo v okviru jugoslovanske socialnodemokratske stranke v Trstu leta 1905. Tržaški Ljudski oder je prišel po italijanski zasedbi julijske krajine leta 1918 pod vpliv radikalnega krila slovenskih socialistov, ki so se včlanili v italijansko socialistično stranko PSI, po letu 1921 pa pod vpliv slovenskih komunistov, organiziranih v novonastali KP Italije. Tudi vodstvo Delavskega kulturnega društva Ljudski oder v Buenos Airesu je prišlo v roke slovenske komunistične skupine, ki je bila povezana z jugoslovansko sekcijo KP Argentine (Genorio, 1988, 188-189). Ta politična usmeritev voditeljev je prihajala močno do izraza v društvenih glasilih, kot so bili Delavski list (1928-1930), Borba (1931-1934) in Delavski glas (1932-1934) (Bajec, 1969b, 306-307, 310, 314; id., 1980, 80-81). Ideološka opredeljenost je bila nekoliko manj poudarjena v kulturni reviji Njiva, ki jo je Ljudski oder izdajal od julija 1937 do septembra 1943, ko so jo oblasti po vojaškem udaru leta 1943 prepovedale. Njivo sta urejala France Birsa in Albert Drašček (Bajec, 1980, 107-108; Mislej, 1983, 146-147). Tudi Slovensko piosvetno društvo je bilo ustanovljeno leta 1 929 v buenosaireški četrti La Paternal. Njegovo glasilo je s časom postal Slovenski tednik, ki je izhajal v Buenos Airesu od 1929 do 1936. Njegov urednik je bil najprej Peter Čebokli, nato so se pri vodstvu lista zvrstili Srečko Ferfolja, Silvo Kavčič in nazadnje Jan Kacin (Ferfolja, 1934, Slovenec, 4. avgusta; Bajec, 1980, 85-86). List je bil zmerno liberalno usmerjen, pod uredništvom jana Kacina pa je zagovarjal socialno bolj 13 Za ustanovitev društva Slovenska krajina glej tudi Duhovno življenje, Buenos Aires, februar 1940, 145, 40; marec 1940, 146, 59-60. 221 ANNALES 10/'97 AieS BRECELj: NEKAj PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236 angažirana stališča. Na začetku tridesetih let je prišlo do ostrih nesoglasij med nekaterimi vodilnimi sodelavci Slovenskega tednika in dr. Ivanom Šveglom, jugoslovanskim poslanikom v Buenos Airesu.14 Spor z jugoslovanskim poslaništvom je imel težke posledice v Slovenskem prosvetnem društvu. Skupina njegovih članov se ni strinjala z napadi Slovenskega tednika na dr. Ivana Švegla, zato je izstopila in ustanovila Sokolsko društvo La Paternai, ki se je leta 1934 preimenovalo v Izseljensko društvo Tabor. Člani te skupine so objavljali svoje prispevke v novem tedniku Slovenski dom, ki se je pojavil marca 1932, urejal pa ga je Silvo Kavčič. Precej verjetno je, da je Slovenski dom nastal s pomočjo poslaništva. List je bil vsekakor precej jugoslovansko unitaristično usmerjen, izšel pa je samo trikrat, in to najbrž zaradi nejasnega finančnega položaja in morda tudi zato, ker ni našel dovolj nai'očnikov (Dvoje zelo žalostnih sporočil, 3; Ferfolja, 1934; Bajec, "!969b, 311). Razdor v Slovenskem prosvetnem društvu je tudi botroval nastanku tednika Novi list, ki je pod uredništvom dr. Viktorja Kjudra, bivšega urednika pri tržaškem dnevniku Edinost, začel izhajati leta 1933 (Ferfolja, 1934; Bajec, 1969b, 313-314}, Novi časopis je izdajal poseben konzorcij, kateremu je predsedoval znani arhitekt in kulturnik Viktor Sulčič. V pisanju lista se je odraža! precejšnji jugoslovanski patriotizem. Novi list je na primer opravičeval diktaturo kralja Aleksandra kot nekakšno nujno zlo, ki je naredilo konec neredu ter "neustvarjalnosti parlamenta in strank v zadnjih letih Kraljevine SHS".15 V drugi polovici tridesetih let, zlasti pa s prihodom novega poslanika Kraljevine Jugoslavije dr. Izidorja Cankarja novembra 1936, so se trenja med Slovenskim prosvetnim društvom in Izseljenskim društvom Tabor ublažila. januarja 1937 sta se Slovenski tednik in Novi list združila v Slovenski list, ki je postal skupno glasilo obeh organizacij. Ti sta se kmalu nato združili in ustanovili novo društvo Slovenski dom (Bajec, I969b, 314-315; Hladnik, 1978, 166-167). Slovenski list je izhajal od januarja 1937 do septembra 1946, Njegovi uredniki so bili Viktor Kjuder, Jan Kacin in nato spet Viktor Kjuder s sodelovanjem Josipa Švaglja. V medvojnih letih je bil do 1944 v uredništvu tudi izseljenski duhovnik Janez Hladnik. To se je dogajalo v času, kot sam piše v svojih spominih, "ko je bilo treba kriti naša ledja pred oznako simpatij s komunizmom" (Hladnik, 1978, 170, 182; Ge-norio, 1988, 191). List je bil zmerno in jugoslovansko patriotično usmerjen, pod uredništvom Jana Kacina pa se je krenil bolj na levo. Po njegovem odstopu leta 1 940 se je v glavnem obnovilo prejšnje stanje (Bajec, 1969b, 315; Brecelj, 1992, 173). Na začetku tridesetih let si je marsikateri slovenski priseljenec v Buenos Airesu začel graditi lastno stanovanjsko hišico. Veliko priseljencev je namreč zapuščalo skupna stanovanja v La Paternalu in se selilo v na novo urbanizirane predele buenosaireške mestne občine, kot so bili na primer Villa Devoto, Viha Reai in Saavedra. Precej kompaktno slovensko naselje je nastalo v Villi Devoto. Prav v tem kraju se je kmalu začutila potreba po uvedbi slovenskih šolskih tečajev za mladino. Tako je na pobudo nekaterih staršev nastala v Villi Devoto maja 1933 prva slovenska šola med slovenskimi priseljenci v Argentini. Pouk je bil dvakrat tedensko in vodili so ga Vlado Krmac, Stanislav Baretto ter Josip Švageij (Mislej, 1994a, 25. 2). Za njimi je leta 1937 prevzela skrb za poučevanje slovenskih otrok iz Vi [le Devoto požrtvovalna učiteljica Emilija Bajt, Okrog skupine ljudi, ki je dala pobudo za ustanovitev prvega slovenskega šolskega tečaja, je v Villi Devoto nastalo leta 1935 nepolitično Gospodarsko podporno društvo Naš dom. To je kasneje zgradilo svoje društvene prostore v tem buenosaireskem mestnem okraju (Mislej, 1983, 145) in od 1938 do 1941 izdalo nekaj številk svojega glasila Naš dom. Ta publikacija je nekajkrat izšla tudi po vojni (Bajec, 1969b, 316-317), Druga slovenska šola je nastala leta 1934 na pobudo članov Izseljenskega društva Tabor. Otroci so imeli tečaje v slovenščini v samih društvenih prostorih (Misfej, 1994a, 25. 2.). Po prihodu dr. Izidorja Cankarja in po njegovih prizadevanjih je bil na začetku leta 1937 ustanovljen Osrednji šolski odbor, ki je skrbel za organiziranje in vzdrževanje tečajev v slovenščini in hrvaščini. Za slovenske otroke so v La Paternalu odprli vrtec, dopolnilno slovensko osnovno šolo in internat. Za vse to so skrbele slovenske šolske sestre, ki so, 14 Zakaj je do spora prišlo, ni Se povsem pojasnjeno. Dejstvo pa je, da je dr. Švegel že prej razburi! hrvaške in srbske izseljence. Zlasti ti slednji so mu očitali pristranost. (Bajec, 1969 b, 307-308). Verjetno je prišlo do zaostritve s krogom okrog Slovenskega tednika zaradi odstopanja lista od brezpogojne podpore tedanji uradni jugoslovanski politiki (režim kralja Aleksandra.) in tudi iz osebnih antipatij {Podlogar, 1967, 9-10). Spor je šel tako daleč, da je nenaklonjenost jugoslovanskega jKisiamštva do Slovenskega tednika. Slovenskega prosvetnega društva in seveda do Delavskega kulturnega društva Ljudski oder, ki je tudi zagovarjal zelo kritična stališča do tedanjega režima v Jugoslaviji, ostala tudi po odpoklicu poslanika Švegla junija 1932. Njegov nadomestni k Dvagutinovič je najprej dosegel pu jugoslovanskih oblasteh prepoved uvoza in širjenja Slovenskega tednika v Jugoslaviji. Nato je prišlo do ovadbe argentinskim oblastem, da sta vodstvi Slovenskega prosvetnega društva in Ljudskega odra komunistični, kot je komunističen tudi Slovenski tednik. Po ovadbi je leta 1933 prisio do aretacije odbornikov obeh organizacij m urednika Slovenskega tednika Jana Kacina. Po nekaj dnevih so sile javnega reda vse izpustile zaradi pomanjkanja dokazov. Kacina pa so kmalu nato ponovno aretirali in ob tej priložnosti zaplenili celoten arhiv lista. Za urednika Slovenskega tednika sta tedaj po nekaterih virih uspeSno posredovala izseljenski duhovnik Jože Kastelic in hrvaški frančiškan Leonard Ruskovič (Fodlogar, 1967, 10; Bajec, 1969 b, 309). J 5 Novi list, Buenos Aires, 23. septembra in 2. decembra 1933 ter še ! 3. oktobra 1934. 222 ANNALES 10/'97 A!«5 BRECELJ: NEKAJ PODATKOV O IZSELjE'VANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V jUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236 BlifiNOslJWlî.l AIRES "f' .'í;^ 'S"-/' i i1 < ■ • i • • > rv . > ! ■ (fis ■ ' ^ buenos aires V- REDACCION *' eslO^S-- ' kot omenjeno, že delovale v Argentini. Zavod v La Paternaiu je bil na začetku namenjen samo slovenskim otrokom, leta 1942 pa je argentinsko ministrstvo za šolstvo odredilo, da morajo biti take ustanove odprte za vso doraščajočo mladino. Za pouk slovenščine in verouka je skrbela sestra llluminata Reven (PSBL IV, 1994, 797; Mšsiej, 1994a, 25. 2.}. Poskusa slovenskih šolskih tečajev v organizaciji šolskih sester v Villi Oevoto in v Rosariu nista obrodila zaželenih uspehov {PSBL IV, 1994, 797). V Villi Devoto je tudi Delavsko kulturno društvo ljudski oder leta 1938 zgradilo svoj dom, in sicer v bližini sedeža Slovenskega podpornega društva Naš dom. Člani tega društva so bili aktivni tucli v mestnem okraju Saavedra, kjer so leta 1936 ustanovili Slovensko podporno društvo Ivan Cankar. Predstavniki Ljudskega odra niso pristopili k Osrednjemu šolskemu odboru iri niti niso bili povabljeni vanj. Leta 1939 so se skupaj z društvom Naš dom domenili, naj se ustanovi nied-društveni odbor za skupno slovensko šolo v Villi Devoto. Na žalost je kmalu prišlo do nesporazumov, kar je po svoje pripomoglo, da je kasneje ta šolski tečaj propadel (Mislej, 1983, 146). Kot že omenjeno, so se slovenski medvojni priseljenci v Argentini naselili večinoma v neposredni okolici mesta Buenos Aires, nato v mestih Rosario in Cordoba, V Rosariu so ti rojaki leta 1930 ustanovili Slovensko delavsko društvo Triglav. Med 2. svetovno vojno in tudi nekaj let po njej so sodelovali pri jugoslovanskem društvu Triglav. Ta organizacija je bila ukinjena leta 1949 za časa vlade argentinskega predsednika Perona, tako da se je društvena dejavnost med Slovenci v Rosariu obnovila šele leta 1957 (ES 4, 1990, 223). V Córdobi so slovenski priseljenci ustanovili leta 1928 jugoslovansko čitalnico (oziroma jugoslovansko podporno društvo), ki je delovala do leta 1932. Nato je bila leta 1933 osnovana podružnica Slovenskega prosvetnega društva iz Buenos Airesa, ki se je pozneje preimenovala v Delavsko kulturno društvo Iskra. Med 2. svetovno vojno so Slovenci v Córdobi ustanovili Slovensko podporno društvo Edinost, ki ima še dandanes svoj sedež v tem argentinskem mestu (FS 2, 1988, 416; ES 4, 1990, 223). Nekateri slovenski priseljenci so krenili tudi na oddaljeni argentinski jug, v Mendozo in drugam v notranjost države. Vsekakor pa velja opozoriti, da so v Gospodarstvu, prvem slovenskem časopisu v Argentini, ki je izhajal pod uredništvom Cirila jekovca (pomagala sta mu tudi France Krašovec in Gabrijel Brinšek) od junija 1926 do decembra 1930, svetovali primorskim in sploh novim priseljencem, naj se raje kot v mestih naselijo na podeželju in tam ustanavljajo slovenske kolonije. Stekla je celo akcija za poselitev naselbine La Llave v Men-dozi, kjer naj bi s pomočjo nekaterih bank in družb kakih deset slovenskih družin začelo kmetovatš na dotlej neobdelani zemlji. Načrt je žalostno propadel in ta neljubi dogodek je povzročil precej trenja med novimi priseljenci in že večkrat omenjeno skupino izobražencev, ki je prišla v Argentino tik pred izbruhom 1. svetovne vojne (Bajee, 1969b, 304-306; Brecelj, 1992, 169-170). Slovenski izseljenci v Argentini niso imeli neposrednih stikov s slovenskimi misijonarji oziroma duhovniki (skoraj izključno salezijanci), ki so v glavnem delovali v oddaljeni Patagoniji in tudi v provinci Mendoza oziroma v njenem istoimenskem glavnem mestu.16 To vsaj delno ne velja za že omenjenega patra Luclovika Pemiška, ki je deloval v mestecu junín de los Andes v argentinski provinci Neuquén. Iz Junina je Pernišek vsako leto odhajal na pot, da bi obiskal vse kraje svojega obsežnega rnisijona. Med nekim takim potovanjem je leta 1934 srečal antropologa janka Benigarja, ki je s številno družino živel v kraju Aluminé v patagonskih gorah, in ga kasneje še nekajkrat obiskal (Kastelic, 19.35, 810; Mislej, 1988, 122-127).17 Pater Pernišek je tudi 16 V Mendozi ¡e v tridesetih letih deloval tam rojeni salezijanee slovenskega rodu dr. Peter Serdoč (Pedro Serdoch). Glej PSBL IV, 1994, 817. 17 V eiarsku Ob smrti + ing. Gabrijela Bonska, ki je izšel v reviji Duhovno življenje julija 1935, je Kastelic objavil tudi odlomek iz pisma uredništvu, ki ga je poslal Janko Benigar. V njem je znani antropolog med drugim sporočil, da ga je obiskal pater Ludovik Pernišek. 223 ANNALES 1Ü/!97 AfeS BRECELI: NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, DUHOVNO l?AS-5f'"» L! W0®A VTLSI IZ CATAMAEKE Ha.ci glavnim oltarjem stoji čudodelni ki?) Marijin, kateri je med tednom obrnjen v kapciioa, v nedrij© p« se obrne po ccrlcvi, Tudi ta kip «osi narejeno obisko 17, svile. Vrhni plašč je sijsje barve, ¡trii« pa je belo. Ima, J» dve obleki, Dragoceno, pra21uf.no, ji dajo Is ki 1w1.jv.soje prasni V kiipsii pripovedujejo fcirvaita okna zgodovino toga Marijinega kipa. Prvo okno Idi že Marijin kip v skalnati steni, kamor je Indijanec pnvedel Salaaarjs, ki ie mito ¡,-oraail Mariji kapelico, kjer se je Marijino čaščenje Eačelo. Bntga slika kaže čudež ozdravljenja -amirajočega. Nadalje sledi prizor groznega pečarja, feuiori js angors! na Salasarjeveni donm. V skrajni stiski je globo!« ver. ni mož pokleknil pred Marijin kip in v neomejene™ zaupanju dvignil Marij» in jo nese! le Imtttetm» ognju. Nenadna je požar ugasnil. Indijanci, ki so sovrssz.il! priseljene Špance, so pogosto napadli njihove naselili- ŽIVLJENJE MOTOM AÑO XI. KDKT. 193 AGOSTO 1944 ne, Tudi nad Snlasarja je pridrin velika oborožena, četa, proti kateri ni imel niti mož niti isdatiiega orožja. Mesto da bi se spuščal s divjaki v boj so je sprt za. tekel k Mariji. Vzel je njen Sip in njim v- roki je stopi! divjakom nasproti, ki so niesl len; is privršali do Piše 3 dvignjenimi sulicami. Spogledali. so se napadalci, orožje jim je padlo iz rok m pokleknili so pred Marijo, nato pa krta besede odšli. "STijesir® Šefio?a del VaHe'1 je za vse ljudi one deželo, ne le siml'ol njihove globoke vere, temveč tudi njihova velika, za.vetnica na vseli potili. Tako pripovedujejo, d® so bili prav čudežno rešeni letos štirje godci v Kan Jnnmi. Vsi štirje doma 12 Catainarkc so igrali na neki veselici v Sau .Tnaim oni usodni večer. Bila je polna dvorana Hudi, ko se. je zem-ija stresla. Ti štirje godci so na maii skočili skupaj in vsi glas;)o klicali: "Ifiis.stra VirgcnciUi, no. te oivides de nosotros qae somos 111 s hijos", ..... Med tem, ko so bili mrtvi, se nobenemu te.i godcev ni nič godila. BOW.OM V FORMO?,I, MISiONEB IN V !>AR/>.tiUAJU V Mnakii i,» obiskal »»m¡»¡ m» ^¡„«ici i« F»,™» m lililí , PoTsni.oy, Hojalíe.. -, San Ignacio (Parcg.jay) c!o Poií.Jáas CArwtfnlina). oct laEV, v El Pc.ir.rfo lil C»-rro Aiu! 1er Cclorcitir, íie Irmela. nI«. » lisSik í.tcjü, «i spoTOČii» is»ti H!»iil.¡lr, ' ■ 1 v -./V'i-m v M WM vmsmm p.' ■•a.'- ■■■'.■■'■Áv: - '..■■■.■'.■'-V 1: -iMSíé' , fie 11- l'-'j i'li'.r a K^'- u C SGñn.a ki colfiííüS de- C«o-[■¿¡Kcím. (¡V. Tcpcsilc Suoüíra Sn»e ^ci Vtl' ■j prolcedóll n lod y muy ospceialmeiilo a ios que sc.lv lujos m^mm PfiKl1« f^MMiimUSmM ^MssmmmišmM Naslovna stran revije Duhovno življenje iz leta 1944. Revija izhaja v Buenos Airesu še danes, in to neprekinjeno od leta 1933. Tapa de la revista La Vida Espiritual de 1944. La revista, fundada en 1933, sigue apareciendo regularmente. 224 ANNALES 10/'9 7 Ales BRECEÜ: NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJU JZ SLOVENSKEGA PRI.MORIA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 21S-236 navezal stike s slovenskimi izseljenci, ki so se naselili v dolini reke Río Negro18 in v razvijajočem se turističnem mestecu San Carlos de Bari I oche pod patagonskimi Andi (Pernišek, L., 1939, 51, 152). Nekako v tem obdobju je prišel med Slovence v Argentini duhovnik Anton Mrkun, ki je bil v domovini znan prosvetni delavec in organizator. Leta 1 927 je med drugim ponovno obudil Družbo sv, Rafaela za pomoč izseljencem in povratnikom (SBL II, 160-161). V Buenos Airesu je izdal dve številki katoliškega mesečnika izseljenec (Bajee, 1969b, 306). Razočaran nad razmerami v Argentini, seje leta 1928 vrnil v domače kraje in se v daljšem prispevku o svojih izkušnjah v tej južnoameriški državi, ki je izšel v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1929, med drugim takole izrazih "Da ne bo nejasnosti, ponovim: odsvetujem se izseliti v Argentino. Argentinske razmere so mi poznane, ker sem bil dalj časa tam. Marsikateri naš rojak je tam prišel v hude nesreče, bolezen in črno lakoto. Zelo veliko se jih tam versko in moralno izgubi. Velika zguba je tudi v narodnem pogledu. Vsi oni, ki tam trajno ostanejo, se bodo poargentinili. Njih otroci po veliki večini ne bodo več govorili slovensko. V gospodarskem oziru tudi ni velike gotovosti na uspeh. Delo v Argentini je želo nestalno in tudi precej težko se dobi" (Mrkun, 1929, 87-93). Prvi slovenski duhovnik, ki se je za stalno naselil v Argentini, da bi poskrbel za verske potrebe tamkajšnje številne slovenske skupnosti, je bil jože Kastelic. Kaste-lic je prispel v Buenos Aires aprila 1933. Prej je deloval kot izseljenski dušni pastir med Slovenci v Franciji (Pod-logar, 1967, 12-13; Hladnik, 1978, 177). Da bi dosegel kar največ rojakov, ki so živeli razkropljeni po bueno-sat reškem velemestu in po ozemlju argentinske republike, je 13. maja 1933 začel izdajati pri Slovenskem tedniku versko rubriko Moje versko življenje. Rubrika se je julija 1933 preimenovala v Naše duhovno življenje in izhajala kot redna, a samostojna priloga Slovenskega tednika. Avgusta 1934 se je priloga osamosvojila in začela izhajati kot revija z novim naslovom Duhovno življenje. Do avgusta 1935 je izhajala kot tednik, nato pa je postala mesečnik. V takšni obliki izhaja še danes (Bajee, 1969b, 309, 312-313; Brecelj, 1992, 173-174). Ob prihodu Jožeta Kastelica v Argentino so bile tamkajšnje gospodarske razmere zelo težke. Brezposelnih je bilo na začetku tridesetih leí izredno veliko. V samem Buenos Airesu so nastala barakarska naselja, v nekem mestnem okraju pa je zraslo pravo mesto brezposelnih - Vi lia Desocupación.19 Kastelic je v Slovencu januarja 1936 tako opisal usodo nekaterih slovenskih priseljencev v Argentini: "Dolgotrajna brezposelnost je vzela mnogim najdražje, kar človek ima, Grozo vzbujajoče je število naših ljudi, ki otopeli, brez pameti begajo po argentinskih planjavah, največkrat s fiksno idejo, da jih kdo preganja. Ker so norišnice prepolne, takih ljudi ni mogoče spraviti v umobolnice." V istem članku je tudi zabeležil neko posebnost, in sicer to, da so bile slovenske žene in dekleta zelo cenjene pri bogatih argentinskih družinah kot hišne pomočnice in da so prej našle zaposlitev kot moški. O njih se je takole izrazil: "Brezposelnih slovenskih služkinj na primer v Buenos Airesu ni. In tako se naše žene dostikrat žrtvujejo in s svojim delom preživljajo družine. Možje potem dorna gospodinijo, pometajo, kuhajo, pomivajo, otroke pestu-jejo in perejo." Takšnih hišnih pomočnic naj bi bilo tedaj okrog tisoč (Kastelic, 1936, Slovenec, 5. januarja). Proti koncu leta 1935 je Kastelic odpotoval v domovino, cla bi si priskrbel več sredstev za izdajanje revije Duhovno življenje ¡¡i predvsem da bi pridobil še kakega sodelavca iz duhovniških vrst za delo mecl Slovenci v Argentini. Že prej si je dopisoval z duhovnikom janezom Hladnikom in mu opisoval argentinske razmere. Hladnik se je slednjič odločil, da gre za izseljenskega duhovnika v to latinskoameriško državo. V Buenos Aires je prispel marca 1936 (Hladnik, 1978, 136-160, 169). Kastelic je v Argentino povabil tudi goriškega duhovnika Davida Doktorica, ki je bil dober publicist in Še skladatelj ter gospodarstvenik. Doktoric se je vabilu odzval in prišel v Buenos Aires septembra 1936. Skupno s Kastelicem in Hladnikom je veliko pisal v Duhovno življenje. Na predlog poslanika Izidorja Cankarja pa je že leta 1937 šel v Urugvaj in bil imenovan za častnega honorarnega atašeja jugoslovanskega poslaništva v Buenos Airesu s sedežem v Montevideu. Obenem je duhovno oskrboval tamkajšnje Slovence in sploh Jugoslovane (PSRL I, 1977, 292-293; Mislej, 1996a, 21-83). V letih 1937-1938 sta se Kastelic in Hladnik menjavala pri uredništvu Duhovnega življenja. Slednjič je to ostalo v Hladnikovih rokah vse do leta 1948 in deloma 1949, ko so k urejevanju pristopili nekateri duhovniki, ki so prišli v Argentino po 2. svetovni vojni (Bajee, 1969b, 313; Brecelj, 1992, 174). Menjavanje 18 Skupina slovenskih izseljencev (v glavnem Vipavcev) se je naselila v Zgornji dolini (A I to Valie) reke Negro, predvsem v naseljih Villa Regirsa, Cinco Saltos, Cipolietti, Centertario. Uspešno so se začeli ukvarjati s sadjarstvom in kasneje tudi s hmeljarstvom (Hladnik, 1940; £5 4, 1990, 223). 19 Re|x>rtaže o brezposelnih je objavilo tudi Duhovno življenje septembra 1934, Napisal jih je že večkrat omenjeni France Krašovec, ki se je podpisoval s psevdonimom Franc Dalibor (Duhovno Življenje, SLienos Aires, september 1934, 61, 62, 63 in tudi november 1934, 67). Krašovec je zaradi svoje službe večkrat prepotoval vso državo in bil eden njenih najboljših poznavalcev med slovenskimi priseljenci. Postal je eden prvih sodelavcev pri Duhovnem življenju. Njegovi prispevki, ki jih je revija objavljala z manjšimi presledki od septembra 1933 do avgusta 1939 ?. naslovom Argentinski filmi, nudijo veliko dragocenih podatkov za proučevanje slovenskega in jugoslovanskega izseljenstva v Argentini {Mislej, 1989, 131-132; jersšterle, 1 995, 139-1 96). 225 ANNALES 10/'97 Ale??, BRECB.J; NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMERIKO. PREDVSEM V ARGENTINO. 215-236 uredništva med Kastelicem in Hladnikom je kazalo, kako si je vsak od njiju predstavljal revijo. Kastelic je bil velikopotezen in skušal držati Duhovno življenje na ^isoki kulturni ravni.20 Seveda je imel s tako zasnovo revije visoke stroške, ki jih naročnine niso mogle kriti (Pocllogar, 1967, 12-13). Hladnikovo Duhovno življenje je bilo bolj uglašeno na verske potrebe izseljencev, zlasti primorskih, in vsebinsko mani bogato, kakor so pač dopuščale razmere. Tudi v pristopu do izseljencev, ki so bili v veliki večini Primorci, sta se Kastelic in Hladnik razlikovala. O tem se je sam Hladnik takole izrazil: "Gospod jože ni razumel tako Primorcev, kot sem jih jaz. Bil je trd Kranjec in hotel zapovedovati v Argentini, kot bi to mogel doma. Tudi glede političnega gledanja se ni ujemal z mišljenjem Primorcev, ki so bežali pred fašizmom in gledali v Jugoslaviji svojo rešitev. Tako si je ustvaril v Argentini strupenih nasprotnikov, kakor je imel seveda tudi veliko vnetih somišljenikov" (Hladnik, 1978, 177-178). Te razlike so se poznale tudi v odnosih med obema izseljenskima duhovnikoma, med katerima je prišlo do nekaterih nesporazumov. Še nekaj dni pred odhodom v Mendozo in nato na najvišji vrh v Andih Aconcaguo, kjer ga je 8. marca 1940 čakala tragična smrt, se je Kastelic v pismu generalnemu vikarju ljubljanske nadškofšje Nadrahu med drugim pritoževal nad Hladnikovim značajem (Hladnik, 1978, 180-181). Slovenski izseljenci s Primorskega, ki so prišli v Argentino v obdobju med obema vojnama, niso bili le ekonomski emigranti, ampak tudi politični begunci. To dejstvo je primerno podčrtano v zgoraj omenjenem citatu iz Hladnikove knjige spominov Od Triglava do Andov, ki je izšla v Gorici leta 1978. Na podoben način so o značaju medvojne primorske emigracije v Argentini pisali sami izseljenci v svojih glasilih. Slovenski tednik, Novi list, Slovenski dom, Njiva itn. so se ločevali pri presojanju svetovnega dogajanja in pri obravnavanju jugoslovanske stvarnosti, zlasti po uvedbi šestojanLiarske diktature, vendar je vse združevala ostra kritika italijanskega fašističnega režima, ki je Slovencem na Primorskem in Notranjskem prizadejal toliko gorja in krivic.21 O počutju primorskih izseljencev v Argentini, ki so se imeli bolj za begunce kot pa za izseljence, je na primer v uvodniku revije Njiva decembra 1939 mogoče brati te odločne besede: "Nekje čitamo, kako vleče mnoge Slovence v tujino strast po bogastvu; morda bo kakšna izjema, toda bodi resnici na ljubo povedano, da ogrom- na večina Slovencev iz pod Italije, se nas je izselila, ker so nam doma odrekli tujci najmanjšo svobodo in pa košček kruha, katerega smo si znali zmiraj sami zaslužiti. To je pravi vzrok, zakaj se nas je po vojni toliko Primorcev izselilo. Kdor misli drugače in primerja predvojno izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko, z nami, je politično analfabet".22 PRIMORSKI SLOVENCI MED 2. SVETOVNO VOJNO V JUŽNI AMERIKI Neposredno po napadu Nemčije in Italije ter njunih zaveznikov na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je bil v Buenos Airesu sklican sestanek vseh jugoslovanskih izseljenskih organizacij v Argentini. Do zborovanja je prišlo 27. aprila 1941 in predstavniki omenjenih organizacij so med drugim tudi sklenili obuditi skupno domoljubno organizacijo jugoslovansko narodno obrano, ki je bila zelo aktivna v južni Ameriki, zlasti v Čilu in Argentini, v letih med 1. svetovno vojno. Občni zbor )NO je bil 7. junija. V njen glavni odbor so bili izvoljeni ti Slovenci: arhitekt Viktor Sulčič kot tajnik, Ivo Wider kot pod-blagajnik, Vigor Domicelj in dr. Viktor Kjuder kot člana propagandnega odseka ter Ivan Pahor kot član organizacijskega odbora. Glavni cilj organizacije je bil zbiranje pomoči za okupirano in razkosano Jugoslavijo ter usmerjanje argentinske in širše južnoameriške javnosti v prid njeni osvoboditvi, j NO se je s svojimi odseki razširila po vsej Argentini in deloma tudi v Urugvaju (Mislej, 1994b, 86-87, 93) in Braziliji.23 Novice iz zasedene Jugoslavije so prihajale med izseljence v Argentini in tudi drugod po Južni Ameriki precej neredno in po raznih kanalih. Važen vir so bili članki v krajevnem časopisju, časopisi slovenskih izseljencev iz Severne Amerike, krajevne in tuje radijske postaje, korespondenca, ki je iz razumljivih razlogov prihajala iz domačih krajev bolj poredko in vsekakor z veliko zamudo. Vesti o gverili so sprva izpostavljale čet-nike Draže Mihajloviča, polagoma pa so začele omenjati tudi druge upornike. V avgustu 1942 je revija Njiva objavila prve vesti o Osvobodilni fronti. Vir za te informacije so bile jugoslovanske oddaje po radiu Moskva (Mislej, 1994a, 3. 3.). Nato je začelo prihajati vedno več novic o partizanskem gibanju, ki ga je vodil Josip Broz, vendar je še nekaj časa vladala zmeda, tako da sta se besedi četnik in partizan zamenjavali. Proti koncu leta 1942 pa je postala slika o dogajanju v Jugoslaviji 20 Kastelicu je uspelo, da se je krog sodelavcev pri Duhovnem življenju precej razširil v Argentini, v Sloveniji in drugod po svetu. V Argentini je pridobil med predvojnimi izobraženci poleg Franceta Krašovca še Cirila Jekovca. Iz domovine pa so se oglašali Fran S. Flnžgar, Ate Ušemčnik, jože Debevec, Josip Mal, Rado Bednarik, Martin Jevnikar, Ljubka Šorli in drugi (Brecelj, 199S, 76). 21 Glej na primer Mislej, 1996b, pass. 22 Njiva, december 1939, 7, 1 25; Genorio, 1987, 140. 23 Po nekaterih pričevanjih je bita JNO v Braziliji v rokah skrajno unitaristično usmerjenih izseljencev. Zato naj ne bi ta organizacija v Braziliji nikdar resnično zaživela (ASIM, pismo Andreja in Franca Mozetiča ter Ivana Uršiča uredništvu Slovenskega izseljenskega koledarja v Ljubljani, Sao PauJo, marec 1969. Glej še župane, 1971, 174). 226 ANNALES 10/'9 7 Aies 8RECEU: NEKA? PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-2.36 nekoliko bolj jasna. V JNO se je začelo razhajanje med tistimi ki so zagovarjali delovanje begunske vlade v Londonu, in tistimi, ki so se opredelili za narodnoosvobodilno vojsko. Na prehodu v jeto 1943 je prišlo do dokončnega razkola, Zagovorniki narodnoosvobodilnega gibanja so še naprej uporabljali naziv JNO, toda z dodatkom Comité pro Yugoeslavia. Z oktobrom 1943 pa je ta skupina ustanovila novo organizacijo Svobodno Jugoslavijo ali Združenje svobodne Jugoslavije. Slovenski odseki JNO so se v veliki večini pridružili novemu združenju (Mislej, 1994b, 93-95). V okviru JNO so izseljenci s Primorskega, med njimi so bili tudi Hrvatje iz Istre, ustanovili oktobra 1941 Odbor Slovencev in Hrvatov izpod Italije (Comité de los Yugoeslavos de la Venecia Julia), ki se je kmalu ločil od matične organizacije. Odboru je predsedoval Marij Medvešček, tajnik pa je postal Andrej Skrbeč (Mislej, 1994b, 87-90). Organizacija, bolj poznana z imenom Primorski odbor, je vse do sklenitve mirovne pogodbe z Italijo leta 1 947 izpeljala v Argentini pa tudi v Urugvaju in Braziliji več pobud, s katerimi je zahtevala uveljavljanje narodnostnih pravic Slovencev in Hrvatov v julijski krajini, zlasti njihovo pravico do priključitve k jugoslaviji. Primorski odbor je v javnosti nastopal z odprtimi pismi in članki v slovenskem in argentinskem tisku, s telegrami, z organiziranjem shodov itn. Ob koncu novembra 1941 je polemiziral s stališči združenja italijanskih protifašističnih izseljencev Italia libre, ki je sicer po eni strani obsojalo krvavo ravnanje italijanske vojske do civilistov v Jugoslaviji in v drugih okupiranih deželah, po drugi paje zagovarjalo nedotakljivost rapalske meje (Mislej,. 1994b, 87-90), Decembra 1941 je Odbor ogorčeno nastopil proti ravnanju Posebnega sodišča za zaščito države na 2. tržaškem procesu. Apostolskemu nunciju v Argentini je posial brzojavko s prošnjo, naj Sv. oče poseže v korist obsojencev. Nato je podobne telegrame poslal voditeljem zavezniških vlad v Londonu, Washingtonu in Moskvi kakor tudi generalu Simoviču, voditelju jugoslovanske begunske vlade (Mislej, 1994b, 90-91). V ponovni polemiki z italio Libre je Primorski odbor avgusta 1942 v argentinskem tisku objavil odprto pismo bivšemu italijanskemu zunanjemu ministru grofu Cariu Sforzi, ki se je mudil v Montevideu na svetovnem kongresu tega združenja. V njem je bil očitek tvorcu Rapalske pogodbe, da ne more biti pravi demokrat, kdor zagovarja nedotakljivost dotedanje italijansko-jugosio-vanske meje. To mejo so v samih italijanskih krogih označevali za strateško in se torej še zdaleč ni ozirala na narodnostno mejo med Italijani ter Slovenci in Hrvati. Bila je sad imperialističnih gledanj in zato v svojem bistvu globoko nedemokratična (Mislej, 1994b, 91-93), Grof Sforza je na to pismo odgovoril s krajšo izjavo odboru JNO v Montevideu, v kateri je poudarjal svoje demokratično čutenje. Polemika se je nato še bolj razvnela. Voditelji Primorskega odbora so večkrat podčrtali, da je bila Jugoslavija oziroma Kraljevina SHS prisiljena sprejeti določbe Rapalskega sporazuma zaradi pritiska velikih sil. Poleg tega so zanikali, da bi se raznarodovaini posegi v julijski krajini začeli šele s fašističnim režimom, ker je že Gioliltijeva Italija tam vodila protimanjšinsko politiko (Mislej, 1994b, 93). Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Primorski odbor okrepil svoje delovanje. Med njegovimi člani je že prej vedno bolj prihajalo do prepričanja, da bi morala jugoslovanska stran vojaško zasesti Julijsko krajino in se šele nato pogajati z diplomati zahodnih sil (Mislej, 1994b, 95). Aprila 1944 se je organizacija preimenovala v Odbor za jugoslovansko primorje v Argentini in sprožila akcijo za zbiranje podpisov slovenskih in hrvaških izseljencev v podporo priključitvi Primorske k Jugoslaviji, Do začetka leta 1946 se je v posebni knjigi nabralo skoraj 10.000 overovljenih podpisov. Knjigo so odposlali februarja 1946 v London, kjer je bila izročena Svetu zunanjih ministrov (Mislej, 1994b, 95, 100).24 Leta 1944 so primorski Slovenci v Argentini na po-sebe.n način izrazili svoja čustva in želje po združitvi z ostalimi rojaki v skupni domovini. Tistega leta je bila namreč stoletnica rojstva priljubljenega pesnika Simona Gregorčiča, Goriškega slavčka, in vse organizacije primorskih izseljencev so ob tisti obletnici pripravile mogočno manifestacijo. Manifestacija je bila 14. oktobra 1944 v središču Buenos Airesa in je imela močan narodni pečat. Po proslavi so prireditelji izdali knjigo Gregorčičevih pesmi (Kurinčič, 1981, 225-228; Mislej, 19941?, 96). Po koncu vojne se je Primorski odbor še bolj okrepil in je v delovanju za priključitev Primorske k Sloveniji oziroma Jugoslaviji dosegel podporo vseh slovenskih izseljenskih društev v Argentini, Urugvaju in tudi v Braziliji. Njegov predsednik je postal Prane Kurinčič, ki je 24 Da je knjiga dospela pravemu naslovniku, je potrdil dr. Viktor Kjuder, ki je ¡30 odhodu dr. Szkbrja Cankarji v Kanado leta 1942 postal odpravnik poslov na jugoslovanskem poslarsištvtj v Suertos Airesu. To funkcijo je opravljal vse do leta 1946, ko je vse posle izročil prvemu uradnemu poslaniku Federativne ljudske republike Jugoslavije (Mislej, 19946, 99-100). 25 Za častnega govornika na proslavi je bil določen Franc Kurinčič, predsednik njenega pripravljalnega odbora. Argentinska policija, ki je nadzirala manifestacijo, mu je prepovedala spregovoriti v tujem jeziku, vendar ostali spored je potekel tako, kot. je bilo predvideno. Poostreni [Policijski nadzor neke prireditve je bil v običajnih razmerah v Argentini precej nenavaden. Toda vedeti je treba, da je junija 1943 prišlo v državi do vojaškega udara, po katerem so prevzeli oblast skrajno nacionalistično usmerjeni oficirji (med njimi je bii tudi polkovnik Juan Domingo Peron), ki niso skrivali svojih simpatij do sil Osi (Kurinčič, 1981, 227; Mislej, 1994b, 96). Zaradi tega vojaškega udara je bilo ukinjeno izhajanje revije Njiva. 227 ANNALES 10/'97 Aleš BRECELi: NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRI MORJA v IUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236 uspešno vodi! pripravljalni odbor za Gregorčičevo proslavo, tajništvo pa je obdržal Andrej Škrbec {Kurinčič, 1981, 233-234; Mislej, 1994h, 96-97). Odbor je Svetu zunanjih ministrov v Londonu in Parizu poslal številne spomenice in telegrame. Poleg tega je pripravil v Bue-nos Airesu, Rosariu in tudi v urugvajskern glavnem mestu Montevideu odmevna javna zborovanja v podporo istih zahtev (Mislej, 1994b, 97-98, 100-101). Odbor je bil ves čas prisoten v slovenskem izseljenskem tisku in tudi v argentinskih občilih. To delovanje je vzbudilo pozornost v številni italijanski skupnosti v Argentini. Tako je v zvezi s tržaškim vprašanjem prišlo leta 1946 do izmenjave zelo ostrih člankov med predsednikom Odbora Francem Kurinčičem in Vittoriom Mosco, urednikom socialistično usmerjenega italijanskega izseljenskega časopisa L'ltalia del Popolo. Mosca je med drugim zagovarjal stališče, da mora Trst ostati v okviru italijanske države zaradi 600.000 Italijanov, ki so za to padli med 1. svetovno vojno (Kurinčič, 1981, 236; Mislej, 1994b, 102). Vsekakor je ta polemika močno odmevala med Italijani v Argentini. Tudi med njimi so nastajali odbori, ki so sklicevali shode in pošiljali spomenice v London in Pariz z zahtevo, naj se julijska krajina ne priključi k Jugoslaviji (Mislej, 1994b, 101-102). Po podpisu mirovne pogodbe z Italijo v Parizu 10. februarja 1947 je Primorski odbor marca istega leta izrazil solidarnost Slovencem, ki so ostali za novo italijansko mejo, vendar se po septembru, ko je mirovna pogodba stopila v veljavo, ni več oglasil v tisku ali drugih občilih in tako prenehal delovati (Mislej, 1994b, 103). Nekateri njegovi člani, predvsem predsednik Kurinčič, so sklenili, tako kot še precejšnje število primorskih priseljencev, vrniti se v domače kraje, jugoslovanska ladja Partizanka je aprila in maja dvakrat priplula v Buenos Aires in obakrat odplula s številnimi povratniki (Kurinčič, 1981, 250-257; Kale, 1996, 55). PO 2. SVETOVNI VOJNI Po razkolu v JNO ob koncu 1 942 in na začetku 1943 so slovenska društva v Južni Ameriki skoraj v celoti stopila na stran tistih, ki so v se v tej domoljubni organizaciji opredelili za partizansko gibanje in nato ustanovili združenje Svobodne Jugoslavije. Velika večina članov primorske skupnosti v Argentini, Urugvaju in Braziliji je podprla vodstva svojih društev pri tej izbiri. Med tistimi, ki se niso povsem strinjali s tem, je bil izseljenski duhovnik Janez Hladnik. Hladnik je leta 1943 zvedel za smrt brata Franceljna, za katero je bila po- sredno kriva neka partizanska formacija. Poleg tega je od leta 1941 do 1945 prejel nekaj pisem duhovnika Franca Gabrovška, ki se je ob zasedbi Jugoslavije umaknil v Palestino in nato v Veliko Britanijo kot odposlanec Slovenske ljudske stranke. Gabrovšek je poročal s stališča jugoslovanske begunske vlade v Londonu. Iz Severne Amerike je Hladnik prejemal Ameriško domovino, ki je pisala podobno (Hladnik, 1978, 184-186). Tako je ugotovil, da se partizanski odredi v Jugoslaviji borijo proti okupatorskim silam, a da hkrati izvajajo socialistično revolucijo. Opredelil se je proti revoluciji in zato je poročila o dogodkih v domovini objavljal v Duhovnem življenju s "skrajno previdnostjo" (Hladnik, 1978, 186-187). To ni ostalo neopazno in zato se je njegovo razhajanje z večino primorskih izseljencev iz leta v leto večalo, kar zlasti velja za čas po koncu vojne.26 Ljudje so ga še imeli za svojega dušnega pastirja, a niso sprejemali njegovih-političnih stališč (Mislej, 1994a, 4. 3.). Vsekakor pa velja pripomniti, da je Hladnik po novici, da je bil Beograd-osvobojen, bral slovesno zahvalno mašo, čeprav so mu to. nekateri zamerili (Hladnik, 1944, 250-251; Hladnik, 1978, 187; Mislej, 1994b, 99). V Duhovnem življenju-je-vprašanju Primorske posvečal veliko pozornosti, in ko je Primorski odbor nabiral podpise za njeno priključitev k-Jugoslaviji, se je septembra 1945 takole izrazil: "Nekateri' rojaki so v zadregi, ali naj podpišejo zahtevo Slovencev glede Primorske. Opozarjamo vse rojake, naj kar brez. skrbi vsak priloži svoj podpis. To je narodna dolžnost vsakega Slovenca. Oni rojaki in rojakinje, kateri žive v oddaljenih krajih, naj pošljejo svoje podatke, in sicer: ime-in priimek, ieto in kraj rojstva, ulico in hišno številko, kjer je prebival v domovini, leto, ko je odšel v tujino. Vsakdo-naj pooblasti, da se ga podpiše v njegovem imenu:'-Podatke pošljite na: Odbor za jugoslovansko Primorje, San Blas 1951, Buenos Aires."27 Med vojno in zlasti neposredno po njej so organizacije slovenskih izseljencev sodelovale pri marsikateri-skupni pobudi, na primer pri pripravi in izvedbi manifestacije ob Gregorčičevi stoletnici, pri zbiranju podpisov za priključitev Primorske k Jugoslaviji, pri nabiranju materialne pomoči za opustošene domače kraje -3. marca 1945 je bil za to ustanovljen Koordinacijski; odbor za pomoč Jugoslaviji (Mislej, 1983, 147). Seveda so bila v tem času v skupnosti prisotna tudi trenja, ki so prišla na dan zlasti v prvih medvojnih letih (sam razkol v JNO, ostre kritike, ki jih je bil z levice deležen Primorski odbor v prvih letih delovanja28). Toda oh koncu vojne in v prvih dveh letih po njej so vsa društva, ki so: sprejela novo jugoslovansko stvarnost, sklenila stopiti na; pot združitve. Leta 1946 sta se časopisa Slovenski list 26 V svojih spominih je Hladniic napisal, da je od leta 1944 dalje prejel precej anonimnih grozilnih pisem in telefonskih klicev enaki? vsebine {Hladnik, 1978, 188). 27 Duhovno življenje, Buenos Aires, september 1945, 212, 173. Glej tudi Mislej, 19946. 99. 28 Revija Njiva je voditeljem Primorskega odbora večkrat očitala, da je njihovo delovanje izraz "separatizma in egoizma" regionalnega-, pomena (Mislej, 1995, 309). 228 ANNALES 10/'97 AleJ SRECEi.P: NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-2M ;g]asilo društva Slovenski dom) in Pravica (od septembra 1945 glasilo Delavskega kulturnega društva Ljudski oder) združila v tednik Slovenski glas. Novi časopis sta urejala Jan Kacin in Slavko Škof (Mislej, 1983, 147). julija 1946 je bil ustanovljen Slovenski svet z namenom, da bi združil slovenske organizacije v Buenos Airesu. Slovenskemu svetu je predsedoval Emil Semolič (predstavnik Ljudskega odra), podpredsednik je bil Viktor Černič (predstavnik Gospodarskega društva Naš dom), tajnik pa je posta! Stanislav Baretto (predstavnik društva Slovenski dom) (PSBL IV, 1994, 815-816). Na občnem zboru Sveta 19- aprila 1947 je bilo sklenjeno, naj se vsa društva razpustijo in naj se združijo v skupno organizacijo. Do tega je prišlo 21. decembra 1947 z nastankom Slovenskega ljudskega doma. V to novo, krovno organizacijo so pristopili Ljudski oder, Slovenski dom, Naš dom in Slovensko podporno društvo Ivan Cankar. Niso pa se priključila društva Samopomoč Slovencev (t.i. Kranjsko društvo) (Mislej, 1983, 147) ter Slovenska ■krajina in Vzajemno društvo Slovenec (obe prekmurski društvi). Za predsednika Slovenskega ljudskega doma je bil izvoljen Emil Semolič (Ljudski oder), podpredsednik je posta! Ivan Pečenko (Naš dom), tajnik je bil Jože Vižintin (Ljudski oder), blagajnik pa Vinko Batagelj (Naš dom) (Kurinčič, 1981, 239; Mislej, 1983, 147). Slovenski ljudski dom se je včlanil v levičarsko Slovansko zvezo oziroma unijo (Union Eslava), s katero je bil prej nekaj let v stiku Ljudski oder, Slovansko zvezo ■ je vodil Rus Pavel Sostakovsky in vanjo so bile včlanjene progresistične organizacije slovanskih priseljencev v Argentini (Kurinčič, 1981, 243-244). Slovenska, hrvaška in srbska izseljenska društva, ki so priznavala novo Jugoslavijo, so bila včlanjena tudi v jugoslovanski ■centralni svet. Tudi v tej organizaciji so bili voditelji levo usmerjeni in ob resoluciji Informbiroja so v njej nastali hudi spori. Po ostri konfrontaciji med tistimi, ki so zagovarjali Stalina in Sovjetsko zvezo, in tistimi, ki niso hoteli "razpravljati o notranji jugoslovanski situaciji" (med temi slednjimi so bili tudi predstavniki Slovenskega ljudskega doma), je jugoslovanski centralni svet praktično razpadel (PSBL IV, 1994, 816). Članstvo Slovenskega ljudskega doma v levo usmerjenih združenjih ni bilo slučajno. Tudi v njegovem vodstvu je namreč prevladal levičarsko usmerjeni del slovenske skupnosti v Argentini. Oboje je imelo za os'ga-nizacijo težke posledice (Mislej, 1994b, 102). Notranji spori med raznimi komponentami so se nadaljevali in člani Gospodarskega podpornega društva Naš dom so slednjič zapustili skupno organizacijo (PSBL IV, 1994, 816). Poleg tega je bi! Slovenski ljudski dom izpostavljen represivnim ukrepom peronističnega režima, ki je zatiral levo usmerjene politične, sindikalne in druge organizacije. Tako so peronistične oblasti 25. aprila 1949 prepovedale delovanje Slovanske zveze in vseh njenih članic. Policija je zato zaprla sedež Slovenskega ljudskega doma, ki je bil v Villi Devoto, in zaplenila arhiv. Ukinjeni so bili slovenski šolski tečaji in maja 1950 je bil zatrt še Slovenski glas (Rant, 1959, 31-32; PSBL IV, 1994, 816). Udarec je bil za predvojno slovensko izseljensko skupnost izredno hud. Kljub težkemu ozračju pa je v Villi Devoto še delovalo Gospodarsko podporno društvo Naš dom. Po ukinitvi Slovenskega glasa je zasebni konzorcij začel izdajati časopis Nova domovina. Ta je izhajal do leta 1957, ko ga je zamenjalo glasilo Lipa. Leta 1953 so medvojni priseljenci iz tstre v bližini Ville Devoto ustanovili jugoslovansko-argentinsko društvo Bratstvo (predsedoval mu je Ivan Iveša), ki je delovalo do leta 1966, ko se je združilo z na novo oživljenim Delavskim kulturnim društvom Ljudski oder (AMEY Triglav, 1981, 59-62; Mislej, 1983, 147-148). Po padcu Peronovega režima leta 1955 je med slovensko predvojno skupnostjo spet oživela zamisel o skupni organizaciji. Leta 1958 je prišlo do ustanovitve Argentinsko-slovenskega društva Zarja. Predsednik novega društva je postal Angel Hrovatin, podpredsednik Stanislav Baretto, tajnik pa Boris Košuta (AMEY Triglav, 49-50). Vendar so tudi rojstvo Zarje spremljale polemike in trenja. Nekateri člani bivšega Delavskega kulturnega društva Ljudski oder namreč niso pristopili k skupni organizaciji, pač pa so raje oživili lastno društvo. Predsednik obnovljenega Ljudskega odra je postal Mirko Turel, tajnik pa Jože Vižintin. Tako so v Villi Devoto od konca petdesetih do začetka sedemdesetih let bolj ali manj samostojno delovala tri slovenska društva: Naš dom, Ljudski oder in Zarja (Mislej, 1983, 147-148). Na prehodu šestdesetih v sedemdeseta leta je delovanje teh društev počasi pešalo. Odbor Zarje je zato maja 1973 predlagal ostalima organizacijama, naj bi vsi skupaj resno pomislili na združitev. Predlog je bil sprejet in avgusta 1974 je prišlo do ustanovitve Sloven-sko-jugoslovanskega vzajemnega društva Triglav (AMEY Triglav, 43-63; Mislej, 1983, 148). Po prvem občnem zboru novega društva, ki je bil marca 1975, je bil upravni odbor sestavljen tako: Rudolf Štekar (predsednik), Silvester Paulin (podpredsednik), Boris Košuta (tajnik), Anton B. Tulič (tajnikov namestnik), Branko Ličen (blagajnik), Rihard Mermolja (blagajnikov namestnik) (AMEY Triglav, 74). Leta 1981 so člani Triglava slovesno otvorili velik dom, ki je primeren za najrazličnejše kulturne, športne in rekreativne dejavnosti (AM£Y Triglav, 63-95, Mislej, 1983, 148). POVOJNI BEGUNCI Ko so se aprila in maja 1948 kar številni predvojni priseljenci iz Argentine (a tudi iz Urugvaja) z ladjo Partizanko vračali v domače kraje, so v buenosaireško pristanišče že prihajali slovenski politični emigranti. Bili so to člani domobranskih in drugih protipartizanskih vojaških formacij, njihove družine in drugi civilisti, ki so bežali pred jugoslovansko socialistično oblastjo. V letih 1945-1947/48 so živeli po begunskih taboriščih v za- 229 ANNALES 10/^97 Ate BRECELj: NEKAJ PODATKOV O iZSElJEVANJU IZ SL OVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 21 5 -236 AJSO KSXVHJ fS2> ^icr. {No.> U ESLOVENIA LIBRE HUISNOS .AIRES lí». apriJíi 397S WOÍ EWiWsri Pfi pofoéiUh doplimikov «vrépskjh 55-Dior la * i. aprilu je pri- Mo »trt brvnSki»* 1: al oli ¿fritos Mt»» žn rtrínvjí'íiíi oLlaíiiriJ ? Z nareku d« Andiga j-pat/i yi>ru£e«j& rtflybc "krí- ifOiálto ynrul.t skupnasti v L-rsju pat-m-va, ki nft flobnj* f i»j5TiJ»šktm pred- Ni» nfc&t *irn<53 prnJ^jo nemr« pmSi dolu?d p»*l policijsko r.sičtto, vdrK v stHvho, ki 3© rd in so jo ,spfi>TO*nili v 7SÍY»ÍÍTIC Oblssti 50 »lecneJj^Aie to tfrasfciíno mero s tpiy., da t»rJ hš liili načrlj /o r!rvHi> jp?{>m&T>jwii brti o» jicbritvij, Pn,:A7isko psi no soraOs, d& id ,ie< v pritličja sfavba nab&jDjfifc» dvo-rawir odnosno «rečji prostor. toliko tipti* r&liljal sn tn>jrcnlu£;e. Ttjjji pu nb?s-sCI n* ¿»volijo ceCüü? v lew hftvon» dolí) sagrr.bJkc^a {»i'ejsiiesíja ni p-sW-Of cerkve. KmnunistifTW bo inato?« od- »ain't* t ¿ft.r.U'Wfe^a riaílikftfa S n .prt'd-aerin&a litoiTer^nco kaMKkih ikofov v 7£i>harJ¿9 irt iavedSe ni> íi)no akcijo. tfarftesCoik nadekoTa dr. i.ach si Je spašnu iiriatiálíval, du b> il r.vi'?1» pü i-.li«-3aT pregovori t:: da propf«£¡ ry¿o?v;B sl&vUe. Túdz J>i>l>íjt oí nnjij nj- !í;í7. Pojavil de jo žoln potom, Vo ¡9 tilo prepoznn. Deln-eí, Irí 1>i morali «»-éctí í raícnJcM X« nb spdmlh sju'raj, ao prišli oh rtovrti uri, riwbilí v rita rn vrfrH ? stsvbo Ujr Jo r^ruíJJu To dti^odek HjMiís vseksknr v v-sio rroMesiov. ki porí?oíyjo sfcrló >« le-J uve komiinjillčJicm^: reiiinu, ker »u f . več S¿-n1 letili ni áspelo zolreü v-cr-^lic^a Vy.¿',!r>í V.omutilr.U ju cosíl^í sLrokúivi>/jiM 2D to a)írlmi> anu-Ijairíijo rüjwj pa vcKk&'Ccr!k7íiiBm pod-rúD.tOj yodizo boj -iroti antnrüJJp^crou kicrjkiíliíwo in tnírtiJíO iilTnUrjp/c v hojv jsmti Corkir ic-n^nf.im, Kcr ra^vo.i r.p- gr? ;io ?>;ího-tíK danili živcu irrl v naYpdsrpm primeai, Jr.rídno jíwi je do» brodoíia v?dVd nstdinciRl v cerlctnn! liíPrarliiji in j o ixrubl|a^o v ko- 'fo je i/izviijíifl >2 Triml invent) 7j,r7»-jCS» V^WlS^íll 7.71 Tlačili; t^ipriíi shp. kro^c o kkpjSrftlirniu In vprjj.ir.n.in PO O^ÜVSEIH VOMTVAII NA ¿mU^éTEFtírtESET OT>ftí>aNntOV fóVOUKNt» WA SLOVANSKIH ÎjÏSTAII SÈovcnïfcp «i5ii03?i>ini> tis te, katfirili pc-hudíiílt je Sarodiii svi-L kftiViiîtih Sir* ¡Víiicev íkujinj a Kl"il>o»ti l)ii rniVi?1-', si> KI« TlDŽinfl v 23 ju7nokúifriík13i i>bči>iftli Ztt çibclnrlte vr.lïtvr, y, síi bile là. mnrr-i. Vícli ciíh i?si (lu K/'fnâkftïn Jw 121; 1 v ii«nK'iïhi tandiiUil pa v í.'i r>bf?iM)h. Kakftr vmn in purefaU, bo .Hltrt'í'jviko Ransoïï^ii© ü&Uí prcjrís i.tTO y'níwv, izvoljenih if bilo 44 osihnmikrr. ; ítirjo iyf, kní. na enakih v^litvaK Iría I97S. w $Jc»vpt»cí vtpžl-liak v 13 hÏjèiKaii. Med ^nipiml }t>. bi¡ 52\f^j'cn í'ilip Wsroscli» tiijrilk in aieLY &vnjj nusíoi obCini. kisli, ki sr. nnjfuvcmciia s)i>vcr-. ílti rna, Slr>vnnskih enclniJi 5JsL v vsoj pr-sd-■vfiîîni ZVOMJ RtovifJisUils nr^srt>2ii-. cij, ki J« Litovsko uamíí-fr-.n». »i ftikdíir pLidjfHa. u- dr. rrau- c¡ Z'w'ttoí je lo Oolitobiíscdno jro*» «a Zvma z rsoa jiifimi 2a korenske s>.vâr is w b« vtdíio in povRorJ hundidato —. dcmrîkraiç, ?n to take Slo> voiço kot .jiniTišiio Rovnrflfe. demo-ks-âtr jv» Jo Zvss» rswatpsla prorJvsom lislr, ki ÎO Wlj r,a. IUÍAII a?slri}.ií{<-> sqcJjili.Ktiíoo st»n.k<í, jm rvwli C£lu t!i:t<-ri.i komiinistični Kí»ii. Pi-erisfiiník 2v.->f. 'ii iros'uiíil niliícr 3i> r>-. nienilž, do avstrii§K*^ Fncisiisüi»w stmnVa -cedno YCsWfi dToljčno politiku lin slovensko 7KSJl5l?nO, I'D voMlvali le in lO'JS SÛÎKAIÏAV ífrcli nikokih por^hoil! orirc-v do île-VCR^Wl: VrtliVfrv, 2Í J-C-t 3i>'sri ïrrn^li se-aLariii luBlsifÇfl olidirskega «U>i>r3, KO brer te* jv slr?rp?>ll hoiTip/iWJilso str^ïko BUÏIRVO jti 2 noonscL- x'.rïïio £vpl}iyfD)uš-\f simo Iv in pri tetr< í?ií\«da pozabili na TnorcVtnc o"oljab<:, flnne wajijlinçkcfDU jiarodv. SPIÍL; prav t »ko ne 1?» ¿rucafc. sjiJ ;r ?¿nfn}?» Ist^ l>iU vsa strdke n?i K'.r^íkeir., kjîr jt v dcimhw« me. vifkskn stwnks. glcrlo wsniiiyie voilons hjMiviwfcmrií? z avninislro svo. liiíiJnjníko in avstrijska U^dílco straiiVo. írj>TTiv }e ad volito^ jc potekla Yef gsnîrcîmiii an snsli'o .ftweasWfe éjIji-çrt. ISarJa M Í-ÍVDIjch! ti in -5-i7g ^fusov le (itw, dn jo ma Kowïiifttei 5e JimUi, ki ic kijul» UiyTírh; J-aïl7i«KXtr; în pritiçlîPftl a slmnl Nü?r:i3kt!i in M'cliivanju ¡A jirÉRtivarjcLíijií rasnlti Kn-ittïiiV, ni: £Îasr)e polïszntî in ílikaíúN, du Ro sUkVrMtni S^cuci. V Srovtoij»- 0 vftlitvsh ipflînBftlj líHíi v sktcpu raacih vùjitcv v Avíhrfji, inlií» na Ni ¿je avstrijske?] a, SalrburiVirm 'ft 1ííin?ík«n, V ^Javnem et> povcTiíovii I i JI^jicÏV .d-u^tskij" avstnisSc sanlalfeBinc STrnfikn, t tetino feilpstjo ;ia piti&M, da 8vpt7Í]gka komani 3tl &na n» Kor^^kiiFi n^siopiJa lc v 21 občijiaii di ¡n id prejínjíh 20 «libofTiFkuv 1iij3 iflr JKJIovjc-O, K^^T7^^J,ï^rt>'j i v ilftVtffialittn fas^jj-Tjo lif^isvljsijd, ikj jiiSmcrjj.in nl^jKS^i" V;i-a.'í Kntvsbcm „vrtziltv Jf -nojninil" ¿Î2 ÎC. voSivei VSi hi^lj Zl'iis-Ajo okrrjff torJalisCii'Jii: in Ijsrl&lir suajiíjc, tíoc-i.n-|i|.ti to pa (il«inAliib proje3š ilí-inp TyiDíij Z-WÁt glasrC« in Siüj pajr.Jsí, ki ir KO ]>5 irttií 1ÍI72 iz-frul^li Mwdi „J-isprrtn;^ ni;i vprariûiiiV. KasRrii- prs jn avs6ri>£Ka Snr.írüstiína Ür^nh» spUYaîUJTi- ni- i starko in ser>l»djsjA?tl jT.irvjiti fo rjiT73ŠT«jr, ?pn-c<3i% r'.'tT,?.l;.c tDanjv.n?. 5r> Vljisb so pri . tftv-îi i/¡ ¡jd ?d;n7U ¿7 iMovîïie pj-c^ntçimîi plsweY.-mjii k.i^ri-f.íií. koli „íc^trlrví.le", ne ps ri ;0,ivi>nskr anrpusrvinn knrOulfite. frl v?írr¡ ten pa je c^iwpîRji v Sl-ivenlji liroDw.rsSio pins h, priiivolilni aîilî- vherr. V 'tiMil' dvnjtsiW'.iV. V.JÇT »■', JVfi¿U)j?;i>« liste, ju }»l IJCTOIJ in'jmiivci» io Oovp[j d-c-lg". Mi, BVûblïdDi ¿CVéUCÍ V SVfcto Riror,. tullir., dn ri»r.rr> N'skS nuln'i s^fíí r«fi nmr.loj do di'o in ysYt'^yti vse javtilüf: />lownf>? v Avslrfjj, ¡V- ¿n Ysalc «sppî> potriljri?i Wrk*. tîi hoj-Ki r.ù r.hi'BïiiteT !«Ji>vj>a Ko-sr. Su.li Romosiojni riaitop! pri viOltvn|i. K tnJSm ilelom si> ujuïi>1:u in-JcrríOoR?. Víakn nrldnjno;t jjJasyv riru. avstriJglïiM ntTS^kam pa jí> iig^ii. JJf p.je, ki>}?> •Itîj^o stranke si> iwjuSk^ T, V»' rjimajçj ïioWn^i' m^refc'i ïfitiii lüimjálAo, üTitpnlr. ¿oír- M ÎÈ VBÎ tos uctfom crrtiigt'/i ros Durante la miín Pascwo de RessJrrc-nciíR, o! aritibluji© <5c Buenas Ajroh y pj-iisiadi? dt la Arpciitlras, cüTsIcitftt Jaotx Carli* Arurafeurc prOnundg «na Jicroílía, esi Ta e?mt cxhoitá « huncíip la vci-rJ-ncíjjloB y vaterea do tal p«j>eta, íucrxa y ÍV4 0ut tiuni'Ji mun-Tiíjdaii dií 7Cfiowir honi'bj'e profutidnrpntrte ca iy interior y sn ^n^ mí? <13ve3'i)U3 csítiTl^ndes- "Eíevan j' rcínjevaji AI húwbrn ejj STSH BIAs JÍT^anF- íscutaii ca OKrv duíí íi?tiiia ccfturü án un nivel ji^b ínnjnncmtt y i>port«njsMV,'Ta ubki« ca ud tp^&cei)r]«nte fiiaicaksds en 1a tr^tn TiinpJítyá y eaiaíilll-Jaú dfi voHbií en uacs Tflí^tM frirv himaAiv ^^ÍAda fuí^itov^^le jiocr Tyi JbfllííLii y cl sfntida KútljjJ.; ei5 una poJilie* ^vc, jior nscjina dv wu!írj«ing& • r««; síctíiríatep, busau hsDbtpíigWemcrjle cJ hifrn de íi> ' AnJmftdús n 1p VK ]Kri- 3a prop5a dignidad, tawbií» por Ja debido COTsHidecyi- •• ííótx f rpjputd al Ente¡r5oeiit&t" y einccr-ci ri?coní«l ntlewii» deí JÍn-T«r?iA ii>ínpaurioyisJ; • en la ?rt»3J5A tío cptap raerá o^ct?» dfl atiMsartóT» efioista, ¡Hijo ímsse inítjtsiíiin • al stj-tício de la vida. FasnlUft avstuntada por lo füerra do 1a- Uírida-í, . 5a «ncífü íldtÜdrvd y M pracla ¿el ttiC(^mi\ttc co 3a íjúsci ueío del erenicntnto • sAttfctTiJ y n'KtEro dt Ct-dc sí úúzi^nftvc fantiisur, y cr>n generosa íre^prílflo • • huóa f] bien dí iodn cojBunídad. "Tedo íitzi Eo jir&nsetc >' j^amsiliza. |.i n¡ suruidii de la roa'5d.a¿ iicl íutstonn ^uscus). "Mi ssivco de pa-scsins il« Jlwijneuoiíü A tatfwj vewtTflá llíf7a £*jr • airótiil dí^eo de que JcsOa »«lidiado AAíti» rpíonan y (íc-soanineíite "vUePtraí ' míD»t5, v-üCitroe y vuífitfss vldoü", fr-iJiclín es.piiitue3 <íel ntrnbst ]Vceu»tni vliliki I>:tlíijinsk3íni lírínv-nnil <,PBE.VKH.4J<) Tí A J M'JCi OHODJJS V ZLVŽM ItïiVOlH SIL" 1.r i ie?iivp se vTdiiaje cktiia^JiisJrt [ircdlfljTR 5 midtiIatc-ružjiciti ¿odttovanju med talftaT5ikin>: drižavamj, rrciiL^i? }e bil rr?je obrovnavuEi Tift jirvi vuclAifliiil-ki lalko-aski koTifiimut; idili v A.tttia.li, rfAfeie pobuiaiii je bil 4ifSki miniuli^ki j>red?edi?ii( KjiniMjinlir,. ie icWml- jp ^il jirsstas omej^iic^a in j>ievtd]icya nodv-šovft lijsi v liiijjLb «1 c-rti bltlScin iA alahkft 51 rcdYidt\T>jJii nuapj^tovanjtmi uuHainvn-i>i)> >)}?,P.Y, V t.r» ?<&vi ^iouferentl. Tnt^j^a prt. ki jii tojwt- liti vrsti itr ai-licrtisju kDftfeicacc, siot?-iiLŠ «ix^Kraln.ia. valil ..... ir obzira ¿0 sij. Skrn j ni čn-s- j«. d¿i ïaiwù fejillijitiv • ske prim's delovnii siimo v korl.fi ïo.sd-- • Mils wïiidflVs" Tükií sJolijipf, ni> srre v raíuB Sov-iets&j ïv«3,i in jn do poVctiine osnove trisca ns-kJi sadelava n ¡.n IA&ÎAH IM- • tai-prI nítna. Njtn vïî:Îv :in JSo^jb i-ijo • Jji .v ir-j ïYDii ož-itim, Tudi kïùisju gc- • •■••BTjcj; 0 sc-'jctRlrr tiii¥ïhï!i4ïLi na bnl-.. iiî«?jSo nepos-red'. • no. OdlilapJíL vsnkrHTO potiíiíao ftj?navi}r.-a rljy1s>js flíidfFovanjc s tistimi haï* - . Iiaii9klmf sklpjTi, kí 1m ¡tjidIÍ ,jCvjuihi • púrDitjn»". Tednik Svobodna Slovenija je osrednje giasiío slovenske politične emigracije v Argentini. El semanario Eslovenia Libre es el vocero de la comunidad de refugiados políticos en Argentina. hodni Evropi, zlasti v Avstriji in Italiji. Po nekaterih ocenah je bilo teh beguncev v taboriščih okrog 12.600 (ES 4, 1990, 224), v Argentino pa jih je od 1947 do 1951 prišlo 5.282 (Rant, 1959, 35). Do sredine petdesetih let se je njihovo število povečalo na okoli 6.000 (ES 4, 1990, 224), saj so se jim pridružili še nekateri sorodniki, ki jim je bilo dovoljeno oditi iz Slovenije. Da so ti begunci lahko prišli v Argentino, ima velike zasluge izseljenski duhovnik Janez Hladnik. Ta je kmalu po koncu vojne zvedel za njihovo težko usodo in za tra- gedijo v Kočevskem Rogu.29 Na njegov naslov so začele prihajati prošnje, naj tem rojakom pomaga iz begunskih taborišč. Hladnik je uporabil vse svoje zveze, da bi prišel v stik z merodajnimi argentinskimi oblastmi, a brez uspeha. Po Se nadaljnjih prizadevanjih in prek poznanstev Vide Čebron, predvojne priseljenke z Vipavskega, mu je končno uspelo, da ga je 20. novembra 1946 sprejel predsednik republike juan Domingo Peron. Predsednik je bil o, zadevi predhodno poučen in je dal svoj pristanek, da se v: državo lahko priseli več tisoč slovenskih političnih emi- 29 Glej npr.: Duhovno življenje, Buenos Aires, september 1945, 212, 172-173; oktober 1945, 213, 202; november-clecember 1945, 214-21 5, 232. 230 ANNALES 10/'97 AleS BREČHJ: NEKAJ PODATKOV O ¡2SELJEVANJU ¡2 SLOVENSKEGA PR [MORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 21 S-21i& gratitov, in to mirno običajnih pogojev, ki so jih določali priseljenski predpisi (Hladnik, 1978, 189-191; PSBL i, 1981, 536; Rant, 1959, 32-35; Pernišek, P., 1972, 348). Novi slovenski priseljenci so začeli prihajati v vedno večjih skupinah od julija 1947 dalje. Hladnik je marsikomu priskrbel zasilno bivališče in tudi zaposlitev. S sodelovanjem nekaterih begunskih duhovnikov (jože Košiček, Ladislav Lenček) in laikov (Miloš Stare, Anton Skubic, Marija Petelin) je ob Hladniku proti koncu leta 1947 nastal Klub slovenskih beguncev s Slovensko pisarno. Ta je imela svoj sedež v ulici Austria v Buenos Airesu, in sicer v prazni hiši Hladnikovega znanca a'hitekta Aurelia Vargasa. Slovenska pisarna je Hladnika precej razbremenila pri delu za zadovoljevanje najnujnejših življenjskih potreb novonaseljencev. januarja 1948 so novi priseljenci na predlog voditeljev Kluba beguncev ustanovili Društvo Slovencev, ki je z bolj čvrsto in smotrno organizacijsko strukturo prevzelo nase glavno breme prt nudenju pomoči političnim emigrantom ob vselitvi v Argentino. Hiadnikov prijatelj Ramón Figal-lo, župnik pri cerkvi Santa julia v mestnem okraju Caballito, je da! Društvu Slovencev na razpolago prostorno hišo v ulici Víctor Martínez. Ta je postala prvo središče slovenske politične emigracije v Argentini (Pernišek, F., 1972, 349-352; Hladnik, 1978, 195-197). Novim priseljencem je priskočil na pomoč tudi marsikateri član predvojne skupnosti. V ta namen je na Hladntkovo pobudo nastal poseben odbor, ki so ga vodili Vinko Rogelj, Franc Lakner in Leon Lah.-50 Vendar je treba podčrtati, da sta v splošnem obe skupnosti zaradi popolnoma drugačnega gledanja na medvojno dogajanje v Sloveniji in zaradi različnega odnosa do nove Jugoslavije in njenega vodstva živeli in deloma še živita povsem ločeno življenje. Novi slovenski priseljenci, med katerimi je bilo vsaj 60 duhovnikov in precej intelektualcev, so v nekaj letih osnovali verjetno najaktivnejšo skupnost med Slovenci v svetu. Naselili so se v glavnem v okolici bueno-saireškega velemesta, nekateri izmed njih so šli v Men-dozo, v Río Negro (predvsem v San Carlos de Bariioche) in kasneje tudi v Tu cuma n, eno od provinc na argentinskem severu. V nekaterih krajih velikega bueno-saireškega obmestja, tam, kjer so se naselili bolj strnjeno, so v desetletju 1950-1960 zgradili vsaj 7 domov. Najbolj strnjena in tudi najstarejša naselbina novonaseljencev je nastala v Lanúsu, enem od jugovzhodnih predmestij Buenos Airesa, na zemljiščih, ki jih je do ieta 1949 odkupil Hladnik. Naselju tudi uradno pravijo Villa Eslovena (Slovenska vas) in v njem živi okoli 600 Slovencev (ES 4, 1990, 224). Osrednje versko, kulturno in prosvetno središče no- vih priseljencev v Argentini je danes Slovenska hiša v buenosaireškem mestnem okraju Floresta. Slovenska hiša obsega kompleks zgradb (med njimi tudi arhitektonsko zanimivo cerkev Marije Pomagaj), ki je bil zgrajen do leta 1974 (ES 4, 1990, 224). V njej imajo svoj sedež najvažnejše ustanove slovenskih političnih emigrantov, in sicer: krovna organizacija Zedinjena Slovenija (ki je nasledila leta 1948 ustanovljeno Društvo Slovencev), Dušnopastirski urad (ki ga je do svoje smrti leta 1986 vodil msgr. Anton Orehar), Slovenska kulturna akcija (osrednja kulturna organizacija politične emigracije), Slovensko katoliško akademsko starešinstvo, Društvo slovenskih protikomunističnih borcev, Slovenska fantovska zveza, Slovenska dekliška organizacija, Slovensko planinsko društvo, uredništva tednika Svobodna Slovenija, mesečne revije Duhovno življenje in drugih publikacij. V Slovenski hiši je tudi osrednja koordinacija slovenskih osnovnošolskih tečajev. Ti delujejo neprekinjeno že od leta 1949 (Pernišek, F., 1972, 358) v vseh omenjenih domovih v predmestjih Buenos Airesa, v sami Slovenski hiši pa še v Mendozi, San Carlosu de Bariioche in Tucumanu. V Slovenski hiši je tudi petletni srednješolski tečaj. Take tečaje so imeli še v Slovenski vasi in v San Carlosu de Bariioche. Osnovnošolske in srednješolski tečaj obiskuje danes okrog 500 učencev oziroma dijakov. Učni jezik je slovenski, v Slovenski hiši in v Mendozi pa sta tudi oddelka za špansko govoreče otroke (ES 4, 1990, 234). Velika večina političnih emigrantov v Argentini je po izvoru iz osrednje Slovenije, vendar jih precej izhaja tudi s Primorskega. Ti primorski rojaki so se deloma vključili v organizacije slovenske politične emigracije, nekateri pa so se raje približali predvojnim emigrantom, in to zato, ker so se med njimi počutili bolj domače. Ne gre namreč prezreti, da sta bili pokrajinska pripadnost in zavest med vsemi slovenskimi priseljenci v Argentini precej občuteni. Tudi dejstvo torej, da je bila predvojna emigracija predvsem primorska, povojna politična pa predvsem kranjska, je poleg že omenjenih političnih razlik precej pripomoglo, da sta obe skupnosti živeli vsaksebi. Nemajhno mero odgovornosti, da je ta ločenost obstala toliko časa, skoraj do osamosvojitve Slovenije, ima tudi dotedanja politična oblast v matici. Ta je gojila stike s predvojno emigracijo in poročala o njenem delovanju, povojno emigracijo pa je do konca osemdesetih let uradno skoraj povsem ignorirala. Z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije se je to stanje spremenilo in tudi stiki med obema izseljenskima skupnostma so postali bolj intenzivni. Upati je, da se bodo razvijali v vedno bolj plodni obliki in učvrstili 30 Hladnik v svojih spominih navaja imena še nekaterih drugih članov tega odbora, in sicer: Simčič, Siiban, Pahor, Kogoj, Koradin v La Paternaiu; Živec, Glavic, Podlogar, Kobetič, Giobokar, Kodne, Troha v buenosatreškerr, predmestju San Martin; Fujs in Šensga ter prekmursko skupnost v AveSlanedi (Hladnik, 1978, 195). 2.31 ANNALES 10/'97 Ales BRECELJ: NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRímORIA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236 EL VOCHRO DE LA ACQON CULTURAL ESXOVÇNA Kn P^ir-py sf.oî 5^-rtíT rtfinçs škof. ki nî ni I «rji. škof. kt ¡e ,sÍ7L PuIjske, ki -pn je v, ín» m'rMiífcií paxlttl fttdi Rim-tj. St\i »«/OdiJ. VÏWlV ZÙC" jîoW«« od fjoîatikov toni >ti (Vf/or ( i's r.¿> <; t nu izročila to po-tr'mntr z živo. iniup. iievaz-•».ni<ït!fKljt> rt rf Pel rov fíe1?. naroda, ki }v. it tífr?Mnu SL'cftíi?!. Nr.zra- i'unljirt so ?;m"i7i' boíjf, PÍ'Í?-üiiinouíi, Pilpf¿ íV.-oí I. ci'jar ¡c if >.<\ko živo v t?oy.tfi j.rciíi. >;¡ Jî0-Îcr r«o>rí ■ íutfi-K.-,V-n¡?*tfrrfiv'*r tfaues' noče. To til 7VC»md<:, du hi ■■;t' vra-ú'ili k rio t t>cvn? cuic5>tO}i))v )» prním^íu. Jo «a îtiumtïo "po.i mifn hot »ómrV'io wttfnr Obït/fi!: .' ■ ■>! ■.''. I.I'I pU/Jtil'i . j\"<:5 Zót xr.x l.'liiç, nn/'n ia nv/a. ?; î'îtârn írtí<-,'r o «Îlï-il'VOXl; 7/{l/Ciijv lÏTfMHSO-t* 0/bli*U. • Di'Ufii t'a t . k vn/. k i io v l'Of rui£ opominja nr> .ski jy uosf te . obînsJj in «a -mnívo KTÍSÍÍI-aoveou jWKianslvo knl. tíníror-fiiket, f»'c¡-oliv. včvnika ni kraljiJ 1* »fTipJ?J!o £ r? r I (Yrfcre. V.v/, tsc kr>i}<- {jm(.. si¿*t> i v dulvž» o i £ fin ; r0.1)1 ff?/i jWAlffTlKfivi. AíoríiiV so » i»rh Časih íiVíl'O, t voy no krone?. j;-oîo£i'îf jvrffju'r« no glavo. d<¡ bi x 7cm ¡j»uj:i! » Cisr?rtr/y(i. i>. f.v ;i : rrtauroi^fr jeodejí»^TÍO-SÍ ?;,st*fr;r boi/vya l/uJsifu p¡-¡ m»i. ?if>;?ii;»i. Ki-.'iíovi'í» j>o-sifíVtlru, jja d a i/i ;;.sl«- szp, kfíU'tí-: !<> V ïcmskth »t;iri:?i: y skni'/ir.»-i« O<ÍIVÍ<'>¡>ct. PofJiíhííl. « VLlidur ?.!ntil:/i ííi r vtiiiv niijijüiíívi £)Itv6iuû"»î t'irurt'^oîînn, ui^Vi-Vim >mprj-noiii i'.ic'ijnreiji-! lïr^rrt, vvliü iu s/CfJ. Tfí obid.fi vic z vattiljii; r'zptifwly- /t¿ se njoivff s iivbctuijo ¿r? i l'fS M '■Tfl. S'oi-I Pi'lvov »íii'tfrtiUf; Í'^/oí» v/OI'-J. janež pavel II - bog ¿ivi te! Ti'rek 17, oklobrri. Poti reč-co. Mari Vûiikùoc-j;: j^'üJrt'N i>sïi.i>iifl dim», kol' iïïtn. ■ ^rcjionci'i; wr>¿!fet>. py(dffe tíí?¡. Z t>«fííO«ú o:-nn«j'fJ ff5o::, v :;tVTi i.. .. t čriifl GPÍJJS KAHUU WO^'VL/i. PoJ.îcik jmj ríntu, J 'o.ilnj pítpíi L'saíííjni? Dm-Joülv ./«"<>.? P tf t> í í I . Časnik Cías je glasilo Slovenske kulturne akcije> osrednje kulturne organizacije slovenske politične emigracije. El boletín Cías SKA es el órgano informativo de la Acción Cultural Eslovena, ia organización más importante en este campo dentro de la comunidad de refugiados políticos eslovenos. slovenstvo na skrajnem jugu Novega sveta. Na koncu tega pregleda priseljevanja Slovencev z zahodnega dela slovenskega etničnega prostora v južno Ameriko se moramo še enkrat vrniti v Beneško Slovenijo. Glavnina beneških emigrantov se je priselila v Argentino (in tudi v Brazilijo ter Venezuelo) po 2. svetovni vojni, zlasii v letih 1948-1957 (Komac, 1990, 140; Fotoaibum, 1986, 93-95; Clavora, 1997, 84-86). Naselili so se večinoma v okolici Buenos Airesa, v Rosariu in tudi v Men-dozi. Po ustanovitvi Društva slovenskih izseljencev Beneške Slovenije leta 1968 v Švici (Komac, 1990, 148) in potem ko je to društvo začelo združevati beneške izseljence ne samo v Evropi, ampak tudi drugod po svetu, so se tudi v Argentini oblikovale nekatere njegove sekcije. Prva je nastala leta 1980 v buenosaireškem predmestju Villa Ballester, leta 1985 pa so se pojavile še sekcije v Marcosu Pazu (v provinci Buenos Aires), v Rosariu in Mendozi. Danes so najbolj aktivni priseljenci v VilH Ballester, ki izdajajo tudi svoje glasilo Naš glas (AZSf). Beneški priseljenci v Argentini so v zadnjem desetletju navezali stike tako s predvojno slovensko izseljensko skupnostjo kakor tudi s slovensko politično emigracijo. 232 ANNALES 1Ü/'97 Aleš E5RECELJ: NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJU !Z SLOVENSKEGA PRIMOR] A V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236 ALGUNOS ASPECTOS DE LA HISTORIA DE LA EMIGRACIÓN DEL LITORAL ESLOVENO HACIA SUDAMÉRICA, ESPECIALMENTE A LA ARGENTINA Aleš BRECEIJ iT-34013 Duino-Aiuisina, Duino 78/s RESUMEN La presencia eslovena en el Nuevo mundo es bastante antigua, ya que en el curso del siglo 18 algunos jesuítas provenientes de tierras eslovenas se dirigieron a las reducciones misioneras de! Paraguay. La llegada masiva de eslovenos a Sudamérica comenzó en los últimos decenios del siglo 19. El grupo más numeroso emigrado antes de la 10 guerra mundial asentó en el Brasil, mientras que algunos grupos eligieron Argentina hacia fines de los años 70 y 80. La emigración más numerosa tuvo lugar en el período entre las dos guerras mundiales, la mayor parte se asentó en Argentina. La gran mayoría de las personas involucradas provenía de las regiones eslovenas anexadas por Italia al finalizar la primera guerra mundial. La salida de un grupo tan numeroso de habitantes provocó la ruptura del equilibrio étnico tradicional en la así llamada Venecia julia, afectada asimismo por una aguda crisis económica. A partir de 1922, el régimen fascista de Mussolini agravó la situación al adoptar una violenta política de italianización forzada de la población eslovena y croata. El régimen fascista echó mano a todos ios recursos posibles y en pocos años liquidó todas las organizaciones eslovenas de caracter político, económico y cultural de los territorios anexados. A la población sometida y empobrecida no le quedó más remedio que emigrar. A comienzos de los años 30 había en Sudamérica casi 30.000 eslovenos. La mayor parte, unos 20.000, residían en Argentina. Se a sen ía ron en su mayor parte en los alrededores cíe la ciudad de Buenos Aires, algunos grupos se dirigieron a Córdoba, Rosario y otros lugares del interior de! país. A pesar de todos los inconvenientes con los que tropezaron en su calidad de recién llegados, comenzaron rápidamente a fundar diversas organizaciones,, desde agrupaciones corales hasta asociaciones civiles. A! poco tiempo nació la necesidad de crear medios de información propios. Dentro de esta comunidad eslovena se puede apreciar la labor de tres diferentes grupos políticos. Los más activos eran ios de izquierda, reunidos en la Asociación Cultural Obrera Escenario popular (Ljudski oder). La mayor parte de la comunidad adoptó una posición centrista, de apoyo a la conciencia nacional común a todos los compatriotas. Se reunieron en la Asociación Cultural Eslovena (Slovensko prosvetno društvo). El tercer grupo ¡os componían los nacionalistas yugoslavos, reunidos en el Sokol. En ¡933 llegó a la Argentina el primer sacerdote, jože Kastelic, A fin de poder alcanzar al mayor número posible de compatriotas comenzó en abril del mismo año a publicar una rubrica en el Semanario Esloveno (Slovenski tednik, fundado en 1929), ta cual posteriormente creció y se independizó, pasando a llamarse La Vida Espiritual (Duhovno življenje). Entre los años 1930 y 1935 los países sudamericanos fueron afectados por una seria crisis económica. A pesar de ello, las organizaciones y tos periódicos eslovenos siguieron funcionando. Hasta ta 2° guerra mundial existían diez asociaciones y quince periódicos, entre los cuales es necesario destacar: Novi list (El Nuevo Periódico), Slovenski tednik (El Semanario Esloveno) y Slovenski list (El Periódico Esloveno). Entre las revistas, las dos más importantes eran Duhovno življenje (La Vida Espiritual) y Njiva (El Surco). Las actividades de la comunidad eslovena se diversificaron con la llegada en 1936 del dr. Izidor Cankar, nuevo embajador del Reino Yugoslavo, quien ejerció su cargo en Buenos Aires hasta 1942. Cankar mantuvo cordiales relaciones con casi todos los grupos, la única excepción fueron ios izquierdistas de Ljudski oder. Apoyaba financieramente los periódicos y dio un nuevo impulso a las escuelas. Influyó notoriamente sobre la fusión de dos asociaciones, Tabor (Sokol) y Slovensko prosvetno društvoj dando lugar a la creación en 1937 del Hogar Esloveno o Slovenski dom. El periódico Slovenski list, que pasó a ser el órgano oficial de la mencionada asociación, había surgido de la fusión de Novi list y de Slovenski tednik. Continuó apareciendo regularmente hasta 1946. Antes de la trágica muerte del padre Kastelic en 1940 -durante un ascenso al Aconcagua llegaron otros dos sacerdotes eslovenos en 1936: Janez (Juan) Hladnik y David Doktoric. Ambos tuvieron un importante papel dentro de la comunidad, en 1937 Doktoric se trasladó a pedido de! dr. Cankar al Uruguay, donde desarrolló una importante laboren la comunidad hasta su muerte. Los inmigrantes eslovenos seguían con gran interés la situación política en el Litoral esloveno, en Italia y en Yugoslavia. Eran habituales las serias condenas del régimen fascista de Mussolini y también las críticas con respecto a las decisiones políticas del gobierno yugoslavo. El tono general de la prensa eslovena en Argentina enfatizaba el deseo de que la tiranía fascista cesara cuanto antes y que las tierras anexadas que eran tradicional mente eslovenas, regresaran a su marco natural dentro de una Yugoslavia fuerte y de prestigio internacional. Luego del ataque armado de Alemania e Italia y la ocupación de Yugoslavia en abril de 1941, los inmigrantes eslovenos en Argentina, junto a muchos otros croatas y serbios, colaboraron en el renacimiento de la asociación 233 ANNALES t O/'97 AleS ERECEIJ: NEKAj PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRJMORjA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236 Defensa Nacional Yugoslava (JNO}, la cual había tenido un importante papel durante los años de la primera guerra mundial en los esfuerzos de la emigración en pro del nuevo estado que agrupó luego a ios eslovenos, croatas y serbios. La nueva j NO tenía como meta la recolección de ayuda a los pueblos sojuzgados en Yugoslavia. Hacia fines de 1941 surgió el Comité de los eslovenos y croatas bajo Italia (Primorski odbor), el cual desarrolló una importante actividad hasta la firma del Tratado de Paz de 1947 entre Italia y Yugoslavia. Su única meta era alcanzar la reunión de las tierras eslovenas del Litoral con el resto de Eslovenia y Yugoslavia. El Comité enviaba regularmente documentos y telegramas a los gobiernos aliados, organizaba manifestaciones y actos de protesta y, sobre todo, escribía y publicaba artículos sobre la cuestión nacional eslovena, también en periódicos argentinos. Sostuvo polémicas tanto con los inmigrantes italianos que apoyaban a Mussolini como con los antifascistas. El punto central de las diferencias era el Tratado de Rapallo, defendido por los medios italianos como logro de intereses "estratégicos" para Italia. Luego de la caída de Mussolini, el Comité logró reunir a todas las organizaciones eslovenas en Argentina, Uruguay y Brasil. Al concluir la guerra lanzó la propuesta de reunir firmas en apoyo a la reunión del Litoral esloveno con el resto de la Patria. La campaña tuvo un gran éxito ya que hacia fines de 1946 editaron en un libro casi 10.000 formularios con todos los datos personales de los firmantes. Este libro fue enviado a la Conferencia de los Ministros de Relaciones Exteriores que en Londres estaba preparando el Tratado de Paz. Dentro de la organización ¡NO, entre 1942 y 194.3, tuvo lugar una diferenciación aguda entre aquellos miembros que apoyaban ai gobierno yugoslavo en el exilio y los que se declaréiban a favor del Ejército de Liberación Nacional. La gran mayoría de los inmigrantes eslovenos apoyaban las fuerzas partizanas. El padre Juan Hladni k no compartía esta toma de posición; basándose en informes provenientes del gobierno yugoslavo residente en Londres y de diversas cartas y documentos personales, comprobó que las fuerzas partizanas no luchaban tan sólo contra los ocupantes sino que se esforzaban por llevar a cabo una revolución socialista. Se declaró en contra de la. revolución y, a partir de ese momento, comenzó a hacer públicas sus opiniones con respecto al Frente de Liberación. Exponía sus puntos de vista en la revista La Vida Espiritual, la cual dirigía ya desde 1938. Entre el sacerdote y la mayoría de la comunidad se fue creando un clima de hostilidad cada vez mayor. Hacia el final de la guerra, las diversas organizaciones eslovenas en Argentina comenzaron a trabajar en pro de la unificación, la linea más influyente era la izquierdista. En estos años, Argentina vivía días agitados ya que se iba afianzando el régimen del general Juan Domingo Perón, quien era enemigo declarado de las fuerzas izquierdistas.. En virtud de este hecho, no resulta sorprendente que las autoridades peronistas hayan prohibido la Unión Eslava en 1949, a la cual se habían asociado numerosas asociaciones civiles y culturales de las comunidades de inmigrantes eslavos, entre ellas también el Hogar Popular Esloveno (Slovenski ljudski dom), fundado en 1947 por la mayoría de ¡as organizaciones preexistentes. El decreto de las autoridades argentinas tuvo consecuencias muy graves para la comunidad eslovena. Además de las asociaciones culturales, se prohibieron los cursos de idioma esloveno y casi en su totalidad, la prensa. Recién después de ¡a caída del régimen peronista en 1955 se pudo continuar con las actividades. Dos asociaciones volvieron a funcionar plenamente, Ljudski oder y Naš dom y se creó una tercera, la Asociación Cultural Argentino-Eslovena Zarja. Finalmente, en 1974, las tres se unieron para formar la Asociación Mututal Esloveno-Yugoslava Triglav. En 1981 se inauguró la sede social, un imponente edificio con capacidad-suficiente para llevar a cabo diversas actividades tanto culturales, deportivas como recreativas. El sacerdote Juan tlladnik, poco tiempo luego de finalizada la guerra, supo de la existencia de refugiados: eslovenos en los campos en Italia y Austria y de la tragedia de Kočevski Rog. Le comenzaron a llegar pedidos de ayuda para lograr ei permiso de asentamiento de estos refugiados en territorio argentino o alguna otra nación sudamericana. Con la colaboración de amigos y conocidos, Hladnik pudo llegar hasta el más alto nivel del-gobierno argentino, logrando así allanar el camino a un grupo grande de refugiados. Los primeros comenzaron a llegar a partir de julio de 1947. Hladnik supo solucionar las necesidades de alojamiento y de empleo de muchos de ellos, Con la colaboración de algunos sacerdotes y laicos fundaron hacia fines de 1947 el Club de refugiados eslovenos con una Oficina eslovena. En enero de 1948 fundaron la Asociación de Eslovenos, la cual tomó a su cargo la organización de ayuda a los inmigrantes políticos. Un amigo de Hladnik, el paclre Figallo, párroco de Santa Julia en Caballito, puso a la disposición de la organización una amplia casa en la calle Víctor Martínez, la cual se convirtió en el primer centro de la nueva comunidad. Más de un miembro de la vieja comunidad ofreció su ayuda a los nuevos inmigrantes. A propuesta de Hladnik se formó un comité a tal efecto. Sin embargo es necesario destacar que, a raíz del hecho de que ambas comunidades sostenían puntos de vista completamente opuestos con respecto a los sucesos en Eslovenia durante la guerra y las relaciones con la nueva Yugoslavia, las comunidades desarrollaron sus actividades separadamente. Los recién llegados, entre los que se contaban por lo menos 60 sacerdotes y muchos intelectuales, desarrollaron en pocos años una actividad diversificada y sumamente rica. Los refugiados se asentaron en su mayoría en el Gran Buenos Aires, pero algunos grupos eligieron Mendoza, Río Negro (sobre todo San Carlos de Barilocbe) y más tarde Tucumán. En el período 1950-1970 surgieron en la zona bonaerense siete sedes sociales. 234 ANNALES 10/'97 Ate BRECELJ: NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJU IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V JUŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 215-236 El núcleo central de la nueva comunidad en materia religiosa, cultura! y educativa es la Casa Eslovena, en el barrio de Floresta. Se trata de un complejo de edificios construidos por fases hasta 1974. AHÍ funcionan diversas organizaciones, entre ellas Es loven i a Unida que es la sucesora de la Asociación de Eslovenos fundada en 1948, la Oficina Pastoral, Acción Cultural Eslovena, la Sociedad de los combatientes anticomunistas, las redacciones de Eslovenia Libre, La Vida Espiritual y otras publicaciones. Aquí también tiene su sede la comisión coordinadora de los cursos de esloveno, creados en 1949 en todas las sedes sociales antes mencionadas. En esta sede también se llevan a cabo las clases del curso medio. En su totalidad asisten a estos cursos alrededor de 500 niños y jóvenes. La mayoría de los refugiados provienen de la zona central de Eslovenia, mientras que ¡a gran mayoría de los inmigrantes de pre-guerra eran, por el contrario, del Litoral occidental. Es necesario tomar en cuenta este hecho, ya que la pertenencia a diversas regiones con modalidades culturales también diferentes, ha contribuido en gran medida a que las comunidades vivieran separadamente. En buena medida, la responsabilidad de esta separación que ha durado tanto tiempo, recae sobre las autoridades de Eslovenia. Mientras que se mantenían relaciones con la comunidad de pre-guerra, se ignoraba sistemáticamente las actividades de los refugiados hasta fines de los años 80. Palabras claves: emigración, Litoral Esloveno, Argentina, Sudamérica ARHIVSKI ViR! ASiM (Arhiv Slovenske izseljenske matice Ljubljana). Pismo Andreja in Franca Mozetiča ter Ivana Uršiča uredništvu Slovenskega izseljenskega koledarja. Sao Paulo, marec 1969. AZSf (Arhiv Zveze slovenskih izseljencev iz Furlanjje-Julijske krajine). Čedad. LITERATURA AMEY Trigiav (1981): Asociación Mutual Esloveno-Yugoslava "Triglav". Historia y realidad. Buenos Aires. Antié, L. (1987): Naše iseijeništvo u južnoj Americi i stvaranje jugoslavenske države 1918. Zagreb. Bajee, J. (1969a): Slovensko društveno življenje v Braziliji do druge svetovne vojne. V: Slovenski izseljenski koledar 1969. Ljubljana, 221-226. Bajee, J. (1969b): Razvoj slovenskega izseljenskega časnikarstva v Evropi, južni Ameriki in Kanadi. V: Slovenski izseljenski koledar 1969. Ljubljana, 297-334, Bajee, J, (1980): Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945. Ljubljana. Breceij, A. (1992): Slovenski etnični tisk v Argentini do druge svetovne vojne. Dve domovini - Two Homelands, Ljubljana, 2-3, 167-183. Breceij, A. (1995): Duhovno življenje in slovenska skupnost v Argentini. Kulturno ustvarjanje Slovencev v južni Ameriki / zbornik. Ljubljana, 67-80. Ceglar, L. (1982): Apostolski misijonar oče Serafín Goriški. Gorica. Clavora, F. (1997): Od duoma... do čarnega pakla. Čedad. Doktoric, D. (1940): Slovenci v Urugvaju. Duhovno življenje, Buenos Aires, junij 1940, 149, 103-106. Doktoric, D. (1941): Nekaj iz Urugvaja. Duhovno življenje, Buenos Aires, april 1941, 159, 74-75. Duhovno življenje, Buenos Aires, september 1934, 61, 62, 63, in november 19.34, 67. Duhovno življenje (1934, 1940, 1944, 1945), Buenos Aires. Dvoje zelo žalostnih sporočil (1934). Izseljenski vesinik, Ljubljana, maj 1934, 3, 3. ES 2 (1988) Enciklopedija Slovenije. Ljubljana, 416. ES 3 (1989). Ljubljana, 55. ES 4 (1990). Ljubljana, 223-226. Ferfolja, S. (1934): Slovenski časopisi med Slovenci v Argentini. Slovenec, Ljubljana, 4. avgusta 1934. Fotoalbum izseljencev iz Benečije (1986) /sestavil fotografski krožek Rečan. Trst. Gallo, £., Cortés Conde, R. (1987): Argentina. La república conservadora. Buenos Aires. Genorio, R. (1987): Družbeni in politični položaj slovenskega izseljenstva v Argentini med obema vojnama. V: Slovenski koledar 1987. Ljubljana, 140-144. Cenorio, R. (1988): Slovenci v delavskem gibanju Argentine v obdobju med obema vojnama. Migracijske teme, Zagreb, 1-2, 187-193. Imenik častiti h p. n. udov družbe sv. Mohorja leta 1888, leta 1898, leta 1906, leta 1915. V: Koledar Družbe sv. Mohorja (KDSM) za navadno leto 1889, za navadno leto 1899, za leto 1907, za leto 1916. Celovec, imenik udov Družbe sv. Mohorja leta 1926. V: Koledar Družbe sv. Mohorja 1927. Prevalje. izseljenski vestnik (1934), Ljubljana, jenšterle, M. (1995): Publicist France Krašovec v Duhovnem življenju. V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v južni Ameriki / zbornik. Ljubljana, 189-196. Hiadnik, J. (1939): Po Argentini sem ter tja. Duhovno življenje, Buenos Aires, november 1939, 141, 207-211. Hiadnik, j. (1940): Po Argentini sem ter tja. Duhovno življenje, Buenos Aires, marec, junij, julij, avgust, september, oktober, november, december 1940, 146, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155. Hiadnik, J. (1944): Beograd osvobojen. Duhovno življenje, Buenos Aires, december 1944, 206, 250-251. Hiadnik, j. (1945): Po Argentini sem ter tja. Duhovno življenje, Buenos Aires, oktober 1945, 213, 186-188. 235 ANNALES 10/'97 Ales BKECELf: NEKAJ PODATKOV O IZSELJEVANJE) IZ SLOVENSKEGA PRIMORJA V jt.JŽNO AMERIKO, PREDVSEM V ARGENTINO, 211-232 Hladnik, J. (1949): Slovenci v Argentini nekdaj in danes, V: Koledar Svobodne Slovenije. Buenos Aires, 60-64. Hladnik, j. (1978): Od Triglava do Andov. Gorica. Kacin-VVohinz, M. (7 990): Prvi antffašizem v Evropi: Primorska 1925-1935. Koper. Kale, A. (1995): Nekateri vidiki primorskega izseljevanja v Južno Ameriko do prve svetovne vojne. V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v južni Ameriki / zbornik. Ljubljana, 33-55. Kale, A. (1996): L'emigrazione slovena e croata dalla Venezia Giulia tra le due guerre ed il suo ruoio pohtico. Annales, Koper, 8, 23-60. Kastelic, J. (1935): Ob smrti + ing. Gabrijela Brinška, Duhovno življenje, Buenos Aires, julij 1935, 96, 809-81 6. Kastelic, J. (1936): Slovenski izseljenci in Argentina, Slovenec, 5. januarja 1936, Ljubljana. Klinec, R. (1979): Primorska duhovščina pod fašizmom. Gorica. Komac, M. (1990): Politična kultura, narodnostna identiteta, migracijski procesi in etnorazvoj. Protislovja narodnostnega razvoja Slovencev v Videmski pokrajini / doktorska disertacija. Ljubljana, Krašovec, F. (1936): Argentina in Slovenci. Koledar Družbe sv. Mohorja. Celje, 89-96. Kremžar-Rožančeva, V. (1990a): Naseljevanje Slovencev v Argentini. Obdobje 1878-1900. Svobodna Slovenija, Buenos Aires, 11. januarja 1 990, 2, - 1. februarja 1990, 5. Kremžar-Rožančeva, V. (1990b): Zapiski k naselitvi Slovencev v Argentini. Prvi naseljenci v Formosi in Cerrito. Meddobje, Buenos Aires, XXV, 3-4, 259-272. Kuhar, A. (1939): Naše izseljensko vprašanje. V: Spominski zbornik Slovenije. Ljubljana, 524-536. Kurinčič, F. (1981): Na tej in oni strani oceana. Ljubljana. Lipoglavšek-Rakovec, S. (1950): Slovenski izseljenci. Geografski pregled predvojnega stanja. Geografski vestni k, časopis za geografijo in sorodne vede, Ljubljana, XXII, 3-60. Marušič, B. (1995): Prispevka o slovenskem izseljevanju v južno Ameriko. V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki/zbornik. Ljubljana, 57-66. Mislej, I. (1983): Kronologija Slovencev v Argentini. Slovenski koledar 1983. Ljubljana, 144-148. Mislej, 1. (1988): Janez Benigar: izbrano gradivo. Ljubljana. Mislej, I. (1989): Slovenski kronist argentinske družbe. V: Slovenski koledar 1989. Ljubljana, 131-132. Mislej, 1. {1990): Odsek Slovenija v Buenos Airesu. V: Slovenski koledar 1990. Ljubljana, 143-145. Mislej, I. (1994a): Slovenci v Novem svetu. Primorski dnevnik, Trst, 8. februarja 1994 - 12. marca 1994, Mislej, I. (1994b): Primorski odbor. Politično delovanje Slovencev med drugo svetovno vojno v Argentini, Dve domovini, Ljubljana, 5, 85-113. Mislej, f. (1995): Državna misel pri dveh političnih emigracijah v Argentini. V: Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta SAZU (od 9, do 11, novembra 1994). Razprave, Ljubljana, 17, 307-315. Mislej, L (1996a): David Doktoric: primorski duhovnik med Novim in Starim svetom. Gorica. Mislej, J. (1996b): Primorska slovenska skupnost v Južni Ameriki: pregled antifašističnega tiska 1929-1943. ZČ, Ljubljana, 50, 1 (102), 95-116. Mrkun, A. (1929): Argentina. V: Koledar Goriške Mohorjeve družbe. Gorica, 87-93. Njiva (1939), Buenos Aires. Novi Ust (1933 in 1934), Buenos Aires. Novice gospodarske, obrtniške in narodne (1864, 1865), Lj ubljana. Pernišek, F. (1972): Ob 25-letnici Društva Slovencev. Zbornik Svobodne Slovenije 1971-1972. Buenos Aires, 347-380. Pernišek, L. (1939): Pisma. Duhovno življenje, Buenos Aires, marec, 135, in avgust, 39. Podiogar, A. (1967): Drobec zgodovine Slovencev v Argentini. Buenos Aires. (Delo je v tipkopisu. Hrani ga Rokopisni oddelek NÜK, Ms 9/81.) PSBL I (1975). Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica, 62. PSBL I (1977). Gorica, 292-293. PSBL I (1981). Gorica, 535-536, PSBL II (1983). Gorica, 321, PSBL II (1984). Gorica, 427, PSBL IV (1994). Gorica, geslo Pavšič (Pausic, Pausich) Franc, 761; geslo Reven Alojzija, 796-798; geslo Semo-lič Emil 81 5-816; geslo Serdoč (Serdoch) Peter, 81 7. Rant, P. (1959): La inmigración eslovena en la República Argentina / tesis doctoral en la Facultad de Ciencias Económicas de la Universidad de Buenos Aires. Buenos Aires. (Delo je v tipkopisu •■ kopija pri avtorju.) Resumen de la historia de la vida de la Sociedad de Socorros Mutuos Esloveno en sus primeros 30 años (1988): V: Sociedad de Socorros Mutuos Esloveno 1943-1988, 45 aniversario. Buenos Aires. SBL 1 (1925-1932). Slovenski biografski leksikon. Ljubljana, 162. SBL jI (1933-1952). Ljubljana, 160-161. Slovenski narod (1878), Ljubljana. Soča (1877,1878, 1879), Gorica. Stanonik, f. (1987): Letleis of Marcus Antonios Kappus from Colonial America II, Acta neophilologica, Ljubljana, XX, 25-38. Šmitek, Z. (1986): Klic daljnih svetov. Ljubljana. Švent, R. (1993): Bibliografsko kazalo Duhovnega življenja I - LX: 1933-1992. Ljubljana. Un secolo (1969): 1869 Maribor - Roma 1969. Un secoío di vita. Roma. Zupane, C. (1971): Nekaj podatkov o naših izseljencih v Braziliji, V: Slovenski izseljenski koledar 1971, Ljubljana, 168-176. 236 ANNALES 10/'97 oeuvre scientifique originale UDC 325.2:75(497.4-1 5) 325.2:75(450.361) 75:325.2(497.4-15) EMIGRATION DES ARTISTES DE LA PRIMORSKA* Irene MISLEj Gaíiei'ie Pilon, Sl-5270 Ajdovščina, Prešernova cesta 3 ABRÉGÉ Cette étude présente quelques destins particuliers des artistes peintres, émigrés de la Primorska au 20ème siècle. Les artistes présentés, entre autres: Marussig, Cargo, Spazzapan, Pilon, Sirk, Bambic, Hocevar, Sulâié, Crom, Rapotec, Muiié, Kjacic, Bucik, Pertot, ont été obligés de trouver leurs chemins vers l'étranger en raison de circonstances exceptionnelles. Ils eurent pour point commun les facteurs extérieures: la guerre, l'émigration, l'occupation militaire, l'annexion de la Primorska, les systèmes totalitaires et les intolérances idéologiques. Mots-clés: émigration, peintres, la Primorska (région) Les études spécialisées qui évaluent l'extension du processus d'émigration et qui essayent en même temps de démontrer les causes de ce phénomène très complexe de l'histoire slovène, parient d'habitude de chiffres élevés et de déplacements en masses. Quand les chercheurs se limitent à l'émigration de la Primorska, ils relèvent les particularités de cette région dues à son histoire et qui ont obligé des couches entières de la population à quitter leur pays natal. Au milieu de ces vagues d'émigration massive, un destin individuel, une vie, se perd, bien qu'un phénomène aussi sérieux qu'est l'abandon d'un lieu natal mérite d'être également étudié dans cette micro sphère, ou mieux, au niveau humain. L'axe de notre étude consiste en la présentation de quelques destins individuels qui ont en commun d'être ceux de créateurs dans le domaine des beaux-arts, d'artistes réfugiés ou émigrés, ils ont cherché d'autres horizons dans leur vie ou dans l'ait, mais pas toujours de leur propre chef ou pour ies raisons habituelles. Ceux qui voulaient se former dans le domaine des beaux arts étaient en fait obligés de poursuivre leurs études à l'étranger. En effet, les Slovènes n'ont obtenu une institution d'études supérieures dans ce domaine qu'après la deuxième guerre mondiale. Notre étude ne s'inté- ressera donc pas aux cas de ceux qui prenaient cette voie habituelle de formation. L'émigration a été sans arrêt présente au cours de notre siècle, marqué non seulement par les deux guerres mondiales, mais aussi par les systèmes totalitaires tenaces et leurs conséquences universelles. A des raisons économiques évidentes, caractéristiques pour le 19ème siècle, s'ajoute la quête de liberté et de conditions permettant à l'homme de vivre et de créer. La Primorska occupe une place particulière dans l'histoire de l'émigration slovène du 20ème siècle. Cette région ne figure pas parmi celles où l'émigration était la plus massive; mais elle a donné lieu à des phénomènes très particuliers. D'abord, il faudrait mentionner les opérations militaires qui ont directement frappé la région de Gorîca (Gorizia) et qui ont provoqué l'émigration ou bien le déplacement officiel de civiles hors cíe l'ample zone derrière le front, Le résultat de la guerre et Sa chute de l'Empire austro-hongrois, dont la conséquence était l'occupation du pays par l'Italie, sont profondément et douloureusement intervenus dans le destin de ces lieux. Dès le moment confus où les armes se sont tues, les vagues d'émigration commencent déjà à se déferler: enseignants et professeurs, administrateurs, La Primorska est la région de l'ouest de la Slovénie, ayant un climat méditéraneen. Êile s'étend de la côte slovène jusqu'au sources de la SoCa (Isonzo), tout au long de la frontière avec l'itaSie. 237 ANNALES 10/'97 Irene MISIEI: EMIGRATION' DES ARTISTES OU LA PRIMORSKA, 2.37-2S0 employés des chemins de fer, douaniers, etc. Après ['intronisation du totalitarisme fasciste, ¡'émigration forcée devient même un élément de politique gouvernementale.1 Le départ à l'étranger devient donc ie choix ie plus fréquent de la jeunesse paysanne où bien des particuliers qui dans les conditions normales de vie ne se seraient jamais fait prendre dans le tourbillon des émigrations. La deuxième guerre mondiale a d'un côté donné la solution à la question nationale, pourtant, après la guerre, il y avait encore des gens qui devait partir à l'étranger: ils partaient en premier lieu pour les raisons idéologiques, puis à la recherche d'une meilleure vie. Un bref coup d'oeil sur les émigrations de la Primorska donne l'impression des départs multiples vers plusieurs directions: entre les deux guerres essentiellement vers la mère patrie, l'Etat yougoslave, qui représentait pour les émigrés un garant de l'accomplissement de leurs aspirations nationales et la terre promise du bien-être. A cette époque, les gens partaient également vers les villes minières d'Europe et traversaient l'océan pour atteindre le continent sud-américain. A ces destinations s'ajoute aussi, après la deuxième guerre, l'Australie. Si l'on observe le processus d'émigration dans la Primorska du point de vue des destins particuliers - dans la présente étude il s'agit des artistes peintres •■ nous découvrons ce phénomène sous des aspects très différents: il y a autant de raisons à son origine que de personnages, d'orientations diverses, de nouveaux horizons inhabituels. Il faut tenir compte du fait que l'artiste est une âme sensible qui n'agît pas comme la plupart de ses compagnons d'infortune; il cherche avant tout à répondre à l'appel à la création qu'il porte en lui. Avant de présenter la palette des destins des artistes émigrés les plus importants de la Primorska, on devrait d'abord expliquer le problème même de l'émigration de manière plus approfondie. Au cours du siècle dernier, la conscience nationale des Slovènes de leur propre culture s'est considérablement accrue, de sorte que la conscience individuelle de l'identité nationale est devenue plus nette parmi les personnes qui avant, pour différentes raisons (par exemple à cause de leurs réussites professionnelles), s'étaient déjà frayé une voie vers les milieux culturels étrangers - la conséquence presque inévitable en a été leur assimilation. A l'extrême frontière ouest du territoire ethnique siovène, l'identité slovène se fortifie et se perd simultanément: alors que la conscience nationale progresse avec succès dans le système scolaire de fa région autour de Gorica, elle faiblit par ailleurs avec l'ascension des certains groupes bourgeois. Dans les études d'histoire de l'art qui présentent l'histoire des arts plastiques de la première moitié du 19ème siècle, deux artistes de Gorica occupent une place importante: Franz Kavčič et Jožef To-minc. Les deux étaient incontestablement de nationalité slovène, mais ils se sont formés et ont créé à l'étranger, dans les milieux culturels des voisins non-Slovènes. Le cas de Tominc sert aussi d'exemple du développement, ou bien de la montée sociale d'une famille, qui, à celte époque-là, a souvent entraîné l'aliénation des racines slovèries. A sa vieillesse, après une excellente carrière, Tominc revint s'installer dans un village slovène. Deux de ses descendants sont devenus peintres: son fils Avgust. (Martelli 1996, 247) et son petit fils Alfred (Ibid., 246) qui fréquentèrent la haute société triestine où l'on sentait l'ambiance de la cour autrichienne. Pour les cas mentionnés ci-dessus, il est très difficile de parier de conscience nationale, mais il est tout à fait correcte de les traiter dans le contexte de notre histoire culturelle et artistique. Kavčič et Tominc sont aussi les exemples évidents du parcours artistique qui, pour sa réalisation, doit obligatoirement se diriger vers l'étranger pendant les études et aussi pendant l'âge mûr de la créativité. Durant la deuxième moitié du 19ème siècle, période de constante affirmation de l'identité slovène à Trieste aussi, on rencontre l'artiste qui peut nous fournir une comparaison exemplaire avec les deux artistes déjà mentionnés: Peter Marussig (PSBL, 1984, 10, 373-374; Umetnost, 1937-38, 105, 133) (noté Marutschitz dans ie registre des baptêmes, avec une correction officielle datant de 1893). Né dans une riche famille bourgeoise, il a pu obtenir une excellente formation artistique, enviable dans ce temps-là: il a pu se former à Vienne, Munich, Rome et surtout à Paris. En 1920, il quitta Trieste pour Milan, où il fonda avec d'autres artistes italiens (Carra, Sirom, Tosî, Funi) un groupe important nommé Novecento. Nous n'avons aucune preuve d'une éventuelle conscience des racines slovènes chez Ma-russig; fait cependant significatif: il épousa à Milan une Slovène de Trieste, sculpteur et peintre Katarina Dre-nik,2 qui après 1945 s'est installée à Ljubljana, où elle mourut en 1963, déjà très âgée. Dans la revue Umetnost (L'Art), publiée avant la deuxième guerre mondiale par Miha Maieš, on trouve plusieurs informations concernant l'art de ces deux artistes. Marussig est un cas particulier parmi les artistes triestins, parce qu'il s'est directe-ment lié à l'art contemporain parisien; il a développé un style post-Cézannien, contemporain et original, devenu ensuite le credo du nouveau groupe italien Novecento. Il est intéressant que Marussig soit devenu célèbre après son arrivé à Milan seulement; il faut dire que dans le nouveau contexte italien, Trieste avait la re- 1 Milica Kacin Wohirtz a publié quelques circulaires clandestines qui ordonnaient aux fonctionnaires fascistes de renforcer l'émigration. Voir Raznarodovanje primorskih Slovencev - dejavnik za izseljevanje clans les annales Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki Création culturelle des Slovènes en Amérique du Sud (1995), Ljubljana, Filozofska fakulteta, 23-31. 2 Elle aussi a obtenu une excellente formation, ce qui était rare à cette époque pour une fille avec des ambitions artistiques. 238 ANNALES 10/'97 Irène MI51E1: EMIGRATION DES ARTISTES DE LA PRIMORSKA, 237-250 réputation d'un milieu conservateur, considéré comme un lieu propice à la nostalgie d'Autriche qui n'était pas seulement culturelle d'ailleurs. L'ambiance caractéristique de "terra redenta" est très bien décrite dans le livre de S. Sibilia, Pittori e scultori di Trieste, publié à Milan en 1922.3 Dans la préface de Silvio Benco, on peut lire quel est le but concret de cette anthologie: il s'agit de prouver, avec des arguments très faibles cependant, que tous les artistes présentés sont "ïtalianissimi". La simple liste des noms nous prouve qu'il s'agit d'une vaste gamme d'origines: autrichiennes, juives, clalmatiennes, siovènes. La moitié de ces portraits a été réalisée par un Slovène qui, à cause des conditions politiques de l'époque, se cacha sous un pseudonyme. La génération suivante des artistes de la Primorska a pu éviter l'aliénation nationale - qui auparavant semblait à tout le moins indispensable - sur le chemin de la gloire et de l'affirmation auprès des hauts cercles artistiques, et ce même si l'artiste était d'origine mixte, comme c'est le cas pour Pilon. Mais avec cette génération nous franchissons déjà le seuil du 20ème siècle et nous passons à l'axe de ia présente étude. La coexistence des différentes cultures (malgré l'inégalité de leurs statut officiel dans ta société) est un terrain fertile pour 1a croissance des personnalités artistiques: Gorica en est la preuve. Dans les années précédant la première guerre mondiale, 1a présence slovène s'affirmait constamment dans celte ville, ses institutions culturelles et éducatives. Le fait que Franc "ïratnik ait vécu pendant quelques années à la périphérie de Gorica, eut une importance décisive pour le développement de la vie artistique de cette ville, surtout dans le domaine des arts plastiques. Franc Stele écrit: "Le fait que Franc ïratnik se soit installé à Gorica pendant les années d'avant guerre, a considérablement contribué à élever la réputation de la peinture slovène dans cette ville de population mixte. Le nombre de peintres slovènes dans ta région commença à augmenter presque spontanément. Pendant la décennie qui suivit ia première guerre mondiale, le groupe de peintres slovènes de la Primorska était presque le plus fort, si l'on exclut celui de Ljubijana. Ce groupe était le plus actif et occupait tes premiers rangs dans la lutte pour une expression artistique slovène (V. Pilon, A. Cernigoj, I. Cargo, l. Spazzapan). L'apogée du développement de ce groupe (dont la plupart des membres a choisi comme deuxième patrie l'ex-Yougoslavie) et la preuve de leur conscience nationale, fut l'exposition des peintres slovènes à Trieste en 1927. La critique italienne leur a donné une entière reconnaissance et il en fut toujours ainsi quand ils se présentaient ensemble avec leurs compatriotes de Ljubijana, originaires de ta Primorska. tes peintres qui se sont le plus affirmés furent: A. Bucik, 3 Réimprimé à Trieste en 1993. Veno Pilon, L. Spazzapan et A. Cernigoj." (Stele, 1960, 97-98) ïratnik, considéré comme le précurseur ou le premier véritable expressionniste en Slovénie, a gagné à juste titre la réputation de créateur culturel important, car il était, entre autre, le collaborateur de la revue viennoise Simplicissimus. La critique d'art italienne le mentionne comme étant un facteur décisif dans la riche scène artistique de Gorica, Au cours de ces années mouvementées se formait à Gorica une génération d'artistes, qui devinrent plus tard les artistes slovènes les plus représentatifs, qui furent obligés d'élire domicile ailleurs; Ivan Cargo, Lojze Spazzapan, Veno Pilon. Tous les trois appartiennent à ta génération qui, à peine le baccalauréat en poc.he, devait participer au premier conflit mondial avec toutes ses conséquences. A cause de ia proximité du front de la Soca, la famille de Ivan Cargo s'installa en 1915 à Novo mesto où Cargo poursuivit sa scolarisation au lycée; mais il fut bientôt appelé au service militaire, A la fin de la guerre, il s'intégra dans ia vie artistique slovène et apporta à la peinture slovène ses premiers oeuvres expressionnistes. En 1920, il fut déjà à Gorica, d'où il partit faire ses études à Rome et à Florence. Après quelques années de créativité intensive, il rentra en Yougoslavie, à cause de la pression politique. Ljubijana étant pour lui trop limitée et provinciale, il préféra la métropole et il décida d'aller trouver son bonheur à Belgrade. Qu'est-ce qui l'a mené à Belgrade? Il répondit à cette question à V. Bartol: "Eh bien, pour moi, la vie à Ljubijana est trop motte. Le dynamisme, l'acuité, te dynamisme, c'est la seule expression de notre temps. Les avions, les voitures, la technique, les mines de charbon, les millions de chômeurs, le gros capital, la mort de faim ■• capter tout ça dans une peinture, lui donner de l'expression, ça c'est le but de mon art. Celui qui a vu - comme moi, alors encore jeune novice - toutes les horreurs de ia guerre, les cadavres déchirés, celui qui a vu crever ses camarades et entendu les cris des blessés, en est tellement imprégné qu'il ne peut pas l'oublier. "On trouve déjà au début cle la carrière de Cargo une nature bohémienne, Line continuelle recherche du renouveau, du différent, un esprit remuant. Il ne s'est point apaisé à son arrivée à Ljubijana, après la deuxième guerre mondiale, où il fut tout d'abord dans un camp d'internement, puis il rejoignit tes partisans et il se battit à leurs côtés jusqu'à la libération. Cargo fut toujours le modèle des aspirations avant-gardistes, artiste extériorisé, exposé aux yeux d'un public souvent impitoyable vis-à-vis des révolutionnaires. (Catalogue Ivan Cargo, 1898-1958, 1981) Designer et illustrateur de livres, Lojze Spazzapan (Spazzapan, 1963; L'avventura fantastica di Luigi Spazzapan, 1970; Luigi Spazzapan, sitkar na meji ...,1984) 239 ANNALES 10/'97 Ircnc MISLÊJ: EMIGRATION DES ARTISTES DÉ LA PRIMORSKA. 237-250 Sergej Hočevar: Colgotha, 1927, gralture sur bois (Musee Revoltella, Trieste). Sergej Hočevar: Gdlgota, 1927, lesorez (Museo Revoltella, Trst). Viktor Sukič: Cimetière, Lujén, Argentina (Photo: Oskar Molek), Viktor Sukič: Pokopališče, Lujan, Argentina (Foto: Oskar Molek). Ivan Cargo: La balade, 1931 (collection privée). Ivan Čargo: Ljudje na sprehodu, 1931 (zasebna last). 240 ANNALES 10/'97 i rene MiSLF!: EMIGRATION DES ARTISTES DE LA PRIMORSKA, 237-250 a développé une collaboration intensive avec íes maisons d'éditions slovènes pendant les années où le fascisme envisageait une solution définitive à l'existence culturelle slovène dans la Primorska. Pendant une période assez courte, il fut professeur au Lycée d'fdrija, où il influença considérablement les autres artistes slovènes, comme par exemple Miiko Sambi£. Souhaitant entièrement consacrer sa vie à la réalisation de sa vision des arts plastiques, il quitta le poste de professeur et il essaya de vivre de son art à Gorica, dans ces temps peu favorables. Les horizons de liberté devenaient de plus en plus étroits (pas seulement dans le sens national, mais aussi artistique, car le fascisme n'aimait pas l'art cl'avant-garde) et Spazzapan décida de partir, sur l'invitation d'un ami architecte, à Turin, grande ville où il pouvait mieux travailler. En tant qu'antifasciste déclaré, il dut subir les contrariétés des autorités. On l'empêcha d'abord de réaliser une oeuvre promise, ensuite, on lui supprima le passeport quand il projeta un voyage à Paris. Pendant des années, il mena une lutte silencieuse, rendue possible grâce à l'amitié d'Edoardo Pérsico et d'un milieu artistique qui fut toujours nettement critique à ['encontre du système. Loin du milieu slovène, Spazzapan put concrétiser sa vocation artistique, mais ses racines en souffrirent. De la même manière que son ami Pilon l'a dit pour fui-même: "Vivre de sa terre natale! Tout le reste n'est que les crampes et les affectations -une tragécMe!"4 Peu avant sa mort, Spazzapan trouva un chemin original de retour vers son identité slovène, par l'intermédiaire de sa fille, fruit des amours avec une jeune femme d'idrija. Une amie de jeunesse du peintre écrivit quelques mots touchants dans un écrit qui n'a jamais été publié: "Per tanti anni egli affogava ogni richiamo del passato, iavoranclo senza sosta. Incollato iTeü'eterna miseria, creare et sempre creare; era la sua unica piattaforma dove difendere la sua primordiale personalità, mutata in peggio soltanto esteriormente. La sua tenada fu una clisperata corsa ribeile contro ogni adattamento conformistico; il grido di un essere prigio-niero, un orgia psicopática utile, una chiara guerra contro il propio destino di fuggiasco volontario, che volontario non fu. Ovviamente in veste di emigrante per molti anni, quelii delie mucche magre, dovette soffocare io Spazzapan isontino: obbligato ad altre abiíudini e diversi modi de c.oncezione humane, si sentiva una belva catturata." (Branciforte) Malgré le fait que Turin élargit les horizons à Spazzapan, on aperçoit une nette fracture dans son oeuvre à cette période. Des peintures avant-gardistes audacieuses de la période goricienne, il passe à l'étude de. couleur et de composition à travers des motifs plus traditionnels dans le sens iconographique. Une voie similaire, celle de la retraite dans des eaux apparemment plus calmes, on la retrouve aussi chez August Černigoj, dans sa période triestine. (M i slej, 1997, 81-90) Durant la moitié d'une décennie à Ajdovščina, dans les années vingt, Veno Pilon a créé la série d'oeuvres la plus compacte de sa peinture, à mi-chemin entre l'expressivité et la réalité à nouveau conceptualisée, caractéristiques de l'art européen du premier tiers cle notre siècle. Dans sa chaleureuse et leste biographie (Pilon, 1965), Pilon nous donne pas mal de raisons à son départ définitif: à côté de la situation familiale après la mort de son père, il y eut surtout le sentiment d'être limité, provoqué par le fascisme et son idéologie intolérante. "C'était la situation insupportable de la région près de la frontière qui m'a poussé à partir à l'étranger. Sans trop réfléchir, j'ai liquidé mon passé, ma jeunesse. J'ai détruit tous tes ponts derrière moi, j'ai dit adieu à ma mère, qui m'a lancé: "Tu t'en vas dans le monde, mon pauvre poussin!" j'ai ainsi quitté la maison, le coeur plein d'amertume. C'était en fait une fuite devant moi-même; mon dualisme me tourmentait sans arrêt, je tournais trop autour de mon axe. Tout se déchirait en moi quand je quittais la maison. Effrayé, je me demandais si je m'étais réellement épuisé aussi vite? Les changements effervescents des courants et des styles de la peinture des dernières années rongeait ta foi en mon travail et en la peinture en général. Un étrange pressentiment m'accompagnait: celui de l'arrivée d'une nouvelle ère, encore étrange à ma sensibilité et à l'éducation que je recevais jusqu'à cette époque." Pilon s'est considérablement dévoile dans sa biographie: c'est un cas extraordinaire de l'artiste qui avait le don d'exprimer son propre angoisse et l'angoisse commune par Ses mots, sous la forme d'une auto-analyse sans compromis. Lui aussi déclare que l'exaltation de la race latine et la dépréciation des peuples Slaves sont responsables de la détérioration des relations amicales, jusqu'alors étroites, entre les artistes de Gorica, ville multicuituveile.5 Evidemment, Paris, la capitale de la culture et de l'art l'attirait, car elle représenta le plus haut degré de la liberté artistique. Mais Pilon connut bientôt la cruauté du destin de l'émigré: la pauvreté, la marginalité, l'isolation. Dans sa lutte pour la survie, il reçut le coup le plus douloureux: il avait cessé de peindre, "je me suis réfugié à Paris pour me perdre dans la fouie et pour m'oublier. Dans cet océan de peintres (aucune statistique ni aucun pouvoir fiscal n'étaient capables de, contrôler cette énorme masse indisciplinée, qui dépas- 4 Cette déclaration est citée par France Stele dans ia conclusion de l'évaluation de la peinture de Pilon, dans son livre Umeinost. v Primorju (I960), Ljubljana. 5 De nombreuses sources témoignent de l'atmosphère créatrice à Gorica avant ¡'éclatement du fascisme. Voir l'étude cle Bruna Passamani: Dail'alcova d'acciaio al Tank ai Macchi 202 dans le catalogue Frontière cl'avanguardia, Gli anni del tuturismo nella Venezia Giulia (1985), Gorizia. 241 ANNALES 10/'97 Irene MISLEI: EMIGRATION DES ARTISTES DE LA PRIMORSKA, 237-250 Albert Sirk: Le matin, 1936, huile sur toile (Celje, collection privée). Albert Sirk: Jutro, 1936, olje/platno (Celje, zasebna last). Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, huile (Callerie Pilon, Ajdovščina). Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, olje (Pilonova galerija, Ajdovščina). Lojze Spazzapan: Veno Pilon, 1925 (Gallerie Pilon, Ajdovščina). Lojze Spazzapan: Veno Pilon, 1925 (Pilonova galerija, Ajdovščina). 242 ANNALES 110/'97 Irene MISLEJ: EMIGRATION DES ARTISTES DE LA PRIMORSKA. 237-250 sait son cache et se perdait dans la multitude des autres métiers) je n'osais pas - moi, tout frais moulu -m'imaginer pouvoir vivre de ma peinture. Je voulais donc assurer ma survie en faisant du commerce ou un autre travail." Malgré tout, Pilon ne s'est pas éloigné de son identité slovène; il se mit à s'occuper d'affaires qui étaient bien loin de son orientation initiale et il demeura vivant dans le sens national. La preuve, peut-être la plus évidente, de sa liaison intime avec les siens fut sa collaboration à la réalisation du premier long métrage slovène Na svoji zemlji (Sur sa propre terre). Finalement, il rentra et il mourut sur sa propre terre, à Ajdovščina, devenue ainsi sa dernière demeure. Toute une gamme d'artistes peintres de la région de Trieste - où les Slovènes ont été frappé les premiers par le fascisme militant (incendie volontaire de Narodni dom (Maison nationale) en 1920) - a été obligée de partir à la recherche d'une vie meilleure et de la liberté. Nous allons distinguer deux artistes importants. Albert Sirk (PSBL, 1988, 14, 368-369) partit en 1929, à la suite des multiples pressions exercées par les autorités fascistes. Comme tant d'autres émigrés de la Primorska, il choisit la Štajerska (Styrie slovène) pour nouveau domicile et l'enseignement pour gagne-pain quotidien. Anton Gvajc, professeur ayant travaillé à Gorica depuis 1985, était après la guerre déjà installé à Maribor, après s'être réfugié en Koroška (Carinthie) à cause du front de la Soča (Isonzo). Lui, comme Viktor Cotič (PSBL, 1976, 3, 202) (qui a fait ses études à l'Académie de Vienne et qui a été ensuite professeur à Zadar, d'où il est parti en 1919) était, comme peintre et scénographe, l'initiateur de la vie artistique dans la capitale de la Štajerska, après sa libération. De nombreux réfugiés et émigrés de la Primorska s'y sont installés et on peut parler d'un véritable cercle des gens de la Primorska, dont le tempérament a donné un charme tout à fait spécial à la Štajerska déjà bien animée.6 Les deux peintres-professeurs cités, Gvajc et Cotič, ont activement participé à l'organisation des expositions clans le cadre de l'Association Grohar. Il n'est donc pas étrange que d'autres créateurs en arts plastiques aient également choisi ce coin de la Slovénie pour domicile. Cvetko Ščuka (PSBL, 1989, 15, 522-523), par exemple, termina ses études à l'Académie des Beaux-Arts de Florence, puis donna des cours de dessin au lycée d'Idrija en 1922-23, d'où il partit pour Murska Sobota et puis pour Celje. Alenka Domjan, auteur d'une étude sur la création dans les arts plastiques à Celje clans les années 30, écrit: "L'arrivée de Cvetko Ščuka à Celje, fut d'une grande importance. Il participait à des activités non seulement artistiques, mais aussi pédagogiques, culturel- les et éducatives; il s'occupait de marionnettes et donnait des cours d'art au lycée. En tant qu'artiste et homme d'un caractère inébranlable, il demeura fidèle à l'interprétation vériste du motif jusqu'au bout de sa carrière." (Domjan, 1997, 57-58) Le cas d'Albert Sirk témoigne de l'importance du rôle des artistes de la Primorska dans le milieu des arts plastiques de la Štajerska. Il travailla comme professeur à St. Lenart et à Celje, où il devint un des piliers de la vie artistique. Selon Domjan, il était "le personnage le plus fort de la deuxième moitié de cette décennie, malgré la présence d'autres artistes plus jeunes.../ Virtuose du mouvement, marqué par la matière des couleurs qui le rendait effervescent, mais d'un autre côté aussi romantique, inspiré par l'impression de l'image, il créa toute une série des peintures de plein air, qui ie classent parmi les paysagistes slovènes les plus importants. Sirk soulignait toujours: "Je peins ce que je vois." A côté de ses obligations d'enseignant, il partait régulièrement en Dalma-tie et exposait fréquemment ses oeuvres. On connaît surtout ses célèbres "ports". Expression de sa nostalgie ? En tout cas, ce sont la preuve de son amour pour sa mer, à lui, car il venait d'un beau village littoral, Križ près de Trieste, où il se réinstalla après la deuxième guerre. Le jeune Milko Bambič (Verani, Vuk, 1992) créa une oeuvre importante d'illustrateur, dans le sens traditionnel, pour les éditions slovènes de la Primorska (Spazzapan, son professeur au lycée, le traita comme un égal et l'encouragea à tout point de vue). Il a aussi très tôt et avec succès fait preuve de son appartenance à l'avant-garde constructiviste à la Černigoj. En 1927, il subit une perquisition et peu après les autorités italiennes refusèrent de lui prolonger son visa de séjour; il fut donc obligé de quitter Trieste et de s'installer en Slovénie. A Ljubljana, Bambič s'affirma comme un excellent caricaturiste clans le journal Jutro et dans le magazine satirique Skovir, dont il fut l'un des fondateurs. Il déménagea ensuite à Zagreb, où il créa toute une série des publicités qui en ont fait un des pioniers de la publicité moderne (Radenska trois coeurs!). En 1929, il commença à travailler clans l'industrie cinématographique à Belgrade. Ses nombreuses et très différentes créations reflètent son esprit d'initiative et son originalité clans la lutte pour la survie quotidienne. Hélas, elles ont un peu apaisé l'art véritable qui n'est pas - aussi, ou bien, surtout - utilitaire. Les contributions originales de Bambič à l'avant-garde ont été rassemblées à l'exposition au château de Kromberk, en 1992. Quelle en est la valeur? C'est une question, à laquelle devrait répondre une étude critique de l'avant-garde slovène dans sa totalité. Après la deuxième guerre, 6 Fran Šijanec clans son livre Les arts plastiques contemporains slovènes (1961), Maribor, analyse en particulier le développement des arts plastiques dans la Štajerska après la première guerre mondiale, avec un accent sur le rôle des artistes de la Primorska. Voir pages 117-122. 243 ANNALES 10/'97 Irene MISILI: EMIGRATION DES ARTISTES DE LA PRIMORSKA. i ¡7-iS0 Bambič devint critique d'art et publiait dans le journal Primorski dnevnik des écrits sur Spazzapan, Pilon, Čer-nigoj, Cargo etc. qui sont très précieux grâce aux évaluations lucides et aux détails inconnus de la vie et de Part de ces artistes. Jusqu'à sa vieillesse, Bambič n'était pas seulement actif, il se distinguait aussi par sa force créatrice et son originalité. Nolis pouvons trouver deux cas de "véritables" artistes émigrés, parmi ceux qui ont choisi pour but le monde américain d'outre mer. Les Etats qui donnent sur l'Océan Atlantique, offraient toujours, à l'époque, des possibilités d'affirmation aux nouveaux immigrés, mais il ne s'agissait déjà plus du romantisme du temps des "pionniers". Ce fut l'Argentine qui devint la deuxième patrie des nombreux antifascistes, pas uniquement slovènes d'ailleurs. Le premier cas est un peu particulier, car il s'agit d'un enfant de mariage mixte, appartenant au milieu déjà assimilé à moitié, de la région triestine. Sergej Hočevar/ qui la plupart du temps créait sous le pseudonyme Sergio Sergi, avait Lin père de Gradišča d'lsonzo; Ü était en quelque sorte le compatriote de Spazzapan et aussi son très bon ami. Sa mère était d'origine serbe, eiie était peintre, élève du peintre triestin Graziolini. Hočevar termina le lycée à St. Paul en Koroška, ensuite il partit pour Vienne, il s'inscrivit à l'Institut graphique où il termina, juste avant l'éclatement de la guerre, ses études d'estampe et de photographie. Dans les années précédant la première guerre mondiale, il connut I« Sécession et, en même temps, aussi la recherche moderne dans le design. Il fut particulièrement attiré par Loos et ses acquis d'architecture pure et par von Larisch, maître de la typographie moderne. Ses oeuvres nous montrent qu'il puisait aussi dans les trésors des inscriptions caricaturales acerbes, typiques de la Vienne de cette époque. Il développa Lin regard original et ironique sur le monde, exprimé dans ses minutieuses gravures. Maître du dessin, il utilisa Line ligne souple et expressive comme élément de base de ses représentations de type urbain, dont Je contenu est universel. 11 fut pris dans le tourbillon cle la première guerre mondiale comme soldat autrichien et connut à cette époque - comme il l'avoua beaucoup plus tard -toute la misère cle l'homme. Son retour dans ia Trieste italienne ne lut pas facile: pour gagner son pain quotidien il fit des portraits, niais en même temps il développa ses gravures, dont les meilleurs exemples sont: le portrait de la grand-mère à ia pointe sèche et la gravure sur bois intitulée La Guerre, présentés à la biennale de Venise en 1921. Hocevar était un cosmopolite et un esprit fort libre, qui ne supportait pas le rétrécissement continuel des horizons, causé par le fascisme. Finalement, il prit la décision de partir en Argentine, où il vagabonda pendant plusieurs années. Quand il se stabilisa finalement, il s'installa d'abord à Santa Fe, puis à Mendoza et il devint l'un des meilleurs professeurs d'art graphique et d'esthétique. Dans son pays natal, il fut un bon ami à Veno Pilon et à Spazzapan et s'est, lui aussi, présenté à l'exposition de Gorica en 1924. Les témoins racontent que la nuit suivant le vernissage, Spazzapan et lui se sont mutuellement portraités. Les fruits de ses jeux amicales d'artistes sont conservés dans la Galerie Spazzapan à Gradisca d'Isonzo.8 Le deuxième cas de chercheur d'outre mer, c'est l'architecte Viktor Suidé (PSBl, 1989, 15, 481-483), qui avait participé à la guerre, comme tous les autres membres de sa génération. Il fit ses études en Italie {à Florence il habita pendant une année scolaire avec Pilon, qui fit deux portraits de iui). Après sa maîtrise, il partit chercher fortune à Zagreb (en tant que jeune-architecte, il dessina les plans de ia maison et de i'atelier de Mestrovié) et il se rendit ensuite en Argentine. Sors histoire est presque fabuleuse: Il avait remporté le premier prix d'un concours très important et fonda avec ses collaborateurs un bureau, qui eut beaucoup de-succès. Il dépendait cependant complètement de cette, collaboration, car ii rte pouvait pas faire valider son-diplôme à cause de la législation argentine. Une de- ses créations devint ie synonyme ou l'icône de Buenos Aires:, c'est le grand marché Mercado de Abasro, dans l'avenue Cornantes (appelée par les Argentins "la rue qui ne dort jamais"), quartier célèbre pour les rythmes du tango.'-1 Un:-immense bâtiment, révolutionnairàe l'époque, nous-dévoile les éléments artistiques s'inspirant du marché des poissons (destin. La seule différence, c'est que l'archl--. tecte pouvait, à la mode américaine, tendre les arches et créer des voûtes à des endroits où à Tri este elles sont, seulement indiquées. Sulcic s'engagea beaucoup dans la.-communauté slovéne: il finança l'hebdomadaire Novi. list, dont il était te collaborateur; il tut aussi mécène: il soutenait financièrement les compatriotes qui avait moins de chance que lui.10 Dans une certaine me.su"e, il resta fidèle à son premier amour artistique: la 7 PSBL 11995), Gorica, 20. Line monographie de Sergio Sergi (1994) a été publiée par ses deux fils à Mendoza. Elle contient 97 gravures, 15 ébauches, 2 dessins et 31 photographies. S Les portraits (environ 30) réalisés dans la nuit suivant le vernissage, ont été exposés en 1970 sous le titre L'ambiente artistico df Gorizia negli anni Venti (conservateur Cesare Devetag) dans la Galerie Spazzapan à l'occasion de la grande rétrospective de. Spazzapan. S. Sergi est hauteur des 8 portraits, entre autres ceux de Pi ion, Spazzapan et Solaffio. 9 Seulement quelques mètres plus loin vivait Carlos Garde!, héros populaire argentin, chanteur et guitariste, qui a exporté le tango dans le monde. 10 Revue de l'oeuvre et vie de Sulcic dans le catalogue L Mislej (1989), Architecte Viktor Sulcic, Trieste 1895 - Buenos Aires 1 973, Ljubijana - AjdovScïna. 244 ANNALES i0/ 97 irene misee): emigration des artistes de la primorska. 23 7-230 sculpture, l! dessinait des ébauches des statues, sans .'pouvoir, hélas, les concrétiser. Ces ébauches reflètent son nette admiration pour Meštrovič. A partir de positions politiques très claires, il s'engagea publiquement à résoudre le problème de la Primorska. Après la deuxième guerre mondiale il visita son Križ natal et la Slovénie, où il fut décrit comme un architecte moderne à Sa Le Corbusier. Dans la correspondance de Pilon, conservée dans la Galerie Pilon à Ajdovščina, on peut trouver quelques lettres d'un capitaine de navigation au long cours, Cesare Paoletti, ami de jeunesse de Sulčič. Le capitaine mentionne sa visite chez Hočevar à Mendoza: "Immagino che a vrai ricevuta una mia cartolina scrittati da Mendoza, dove mi sono incontrato dopo tanti lunghi anni con Sergio Sergi, che ho trovato bem-: e sempre in gamba. E la professore all'Accademia de Belle Arti; purtroppo non ha molta voglia di iavorare, per quanto negli ultimi anni abbia fatto delle gran belle xilografie. Ho passato 15 giorni in casa sua."'* En retraite, Paoletti s'installa dans le voisinage directe de Sulčič. Dans ses mémoires Pilon mentionne souvent Sulčič, ce qui prouve que la distance n'a pas pu détruire cette vieille amitié de jeunesse. Comme on l!a déjà mentionné, la première vague des émigrés de la Primorska a été provoquée par la piemière guerre mondiale. Les déplacements se poursuivirent durant l'occupation italienne du territoire. Beaucoup de familles dont le père était lié par son li a va il au vieux système autrichien, partirent en Yougoslavie où ils pouvaient utiliser leurs connaissances professionnelles dans la modernisation du nouvel Etat. Il est intéressant de voir que dans ces familles, on trouve pas mai d'enfants qui devinrent des créateurs importants dans le domaine des arts plastiques. Eiuimérons seulement quelques cas: Rlko Debenjak partit avec sa famille en 1919, quand il avait onze ans; les seul jeteurs Boris et Zdenko Kalin sont nés dans la famille d'un employé des chemins de fer - c'est un métier dont les représentants se sont presque complètement intégrés dans le système des chemins de fer yougoslave; Gojmir Anton Kos fut le fils d'un professeur, qui travaillait dans la Primorska et qui, pendant la guerre, se réfugia avec sa famille en Autriche ou le jeune. Gojmir poursuivit ses études à l'Académie de Vienne.52 Nous voudrions dévoiler encore trois deslins exceptionnels non seulement pour la qualité de leurs oeuvres artistiques, mais aussi pour leurs nombreux déplace-ments. Le père du peintre triestin Bogdan Grom fut un employé de banque, qui se retira, après l'occupation italienne, au sud de la Yougoslavie, où le jeune artiste alla au lycée. Plus tard, Grom fit ses études en Italie, mais il quitta Trieste après la deuxième guerre mondiale et partit aux Etats-Unis (De Fazio et al.. 1996), où il développa son activité d'artiste et de designer. Il clôt s'adapter aux exigences du marché américain: clans les oeuvres commandées, on peut remarquer certains éléments décoratifs, malgré une réalisation hautement professionnelle. Il s'exprima plus librement dans ses gravures - où il inventa une technique spéciale de "découpes" - et dans les grandes compositions sculpturales. Durant les premières années d'après guerre, il se consacra beaucoup à la peinture. Dans une monographie récente, G. Montenero souligne une des passions de Grom: expérimenter des techniques et trouver des solutions originales rendues possibles grâce a l'enrichissement mutuel des différents genres d'arts plastiques. Selon Montenero, les capacités de Grom sont dues à son caractère triestin: cette ville littorale fut un espace commun à différentes langues, cultures, religions et convictions politiques, La diversité - c'est la meilleure synthèse de l'ait de Grom. Le père de Stanislav Rapotec fut employé des chemins de fer aussi. Arrivée en Slovénie, la famille vécut pendant un certain temps dans un wagon à la gare de Strnišče. Après l'école primaire à Škoija Loka, Rapotec étudia les sciences économiques à Zagreb. Pendant la deuxième guerre mondiale, il fut, en tant qu'officier aLi service des renseignements, protagoniste des incroyables et dangereuses péripéties guerrières. A la fin de la deuxième guerre mondiale, il fut officier de l'armée anglaise, en poste en Palestine jusqu'en 1948. Puis, il décida de partir très loin, en Australie (Mislej, 1991), où il devint un des membres importants de î'avant-garde de l'expressionnisme abstrait de Sydney. Dans sa nouvelle patrie, on le respecta comme soldat allié et excellent artiste à la fois. A partir des années 70, Il se lia à la Koroška grâce à l'amitié de Corse. Une petite rétrospective aura bientôt lieu à la Galerie Nationale N.S.W. à Sydney; ce sera l'occasion d'évaluer, d'une manière complexe, la contribution de Rapotec à l'histoire de l'art australien. Rapotec apparaît clans toutes les expositions et publications importantes ayant trait qux années 60- c'est une décennie qui vit l'art australien consolider définitivement sa propre image. Rapotec est l'exemple d'un parcours triomphal d'un artiste à l'étranger, le cas représentatif d'un 'homme qui n'a trouvé une voie libre et un horizon suffisamment large 1 I Lettre datant du 27 juin 1952, Valparaiso, Chili. Paoletti a tait la connaissance de Pilon en 1949 à Paris, d'après ce qu'on peut lire dans une lettre datant du 13/11 de Las Paltnas: "Sono stato tanto contento di cosioscere l'inalmente. il nostro caro Pilon., de.l quale tante vol te si parlô coi miei buoni amici Sergio Sergi, Antonio Morassi et Vittorio Sulcic." 12 France Stele dans son livre Umetnost v Primorju (L'ait dans la Primorskaj (Ljuhljana, i960), élargit un peu trop ce groupe d'artistes originaires de la Primorska. Ce qui est compréhensible, car ce livre est né d'une petite brochure d'avant-guerre, élargie pour les besoins de la délégation yougoslave à la Conférence de Paix de Paris. Malgré cela, ce livre présente le mieux la contribution des artistes de la Prlmorska à l'histoire culturelle et artistique Slovène. 245 ANNALES 10/'97 Irene MISLEI: EMIGRATION DES ARTISTES DE LA PRIMORSKA. 2:i/-250 pour développer une personnalité indépendante et originale que dans une nouvelle patrie. Le troisième cas, c'est celui de Zoran Mušič, sans cloute un des peintres européens les plus marquants de notre siècle dans le sens le plus large. Son père était enseignant et c'est la raison pour laquelle sa famille se retira dans la Koroška au commencement des opérations sur la Soča. Après le plébiscite qui sanctionna la perte de la Carinthie, la famille s'installa à Maribor, où le jeune Zoran passa son baccalauréat. Il fit ses études à l'Académie des Beaux-Arts à Zagreb et il voyagea à travers l'Europe. Dans les années 30 il habita la région de Celje: à cette époque, il créait ses célèbres chevaux et ânes. Il exposa à Ljubljana et en Yougoslavie jusqu'à l'éclatement de la deuxième guerre mondiale. En 1943, il se retira dans la Primorska, puis à Venise, où il fut arrêté par les Allemands qui l'ont déporté dans le camp de concentration de Dachau. A son retour, la nouvelle situation d'après-guerre lui déplut, il se sentit limité et il repartit vers l'Ouest.' 3 Pendant plusieurs années il créa entre Venise et Paris. Aujourd'hui, c'est un peintre reconnu et hautement réputé. Ces dernières années, ses contacts avec notre milieu culturel se renforcent (Prix Prešeren, collection à Dobrovo, Moderna galerija achète ou reçoit les dons de ses oeuvtes), mais déjà dans les années 50, il a activement collaboré à la création et à l'affirmation de la Biennale d'art graphique à Ljubljana. Mušic demeure le représentant typique du milieu multiculturel de Gorica qui l'a prédestiné à être cosmopolite. Malgré des origines claires, c'est un artiste qui se sent parfaitement bien seulement clans un espace de grandes dimensions. Nous n'avons pas encore épuisé la liste des artistes émigrés de la Primorska. Quelques cas, un peu moins importants, méritent quand même notre attention à cause du parcours extraordinaire de leur vie. Pavel Gustinčič (PSBL, 1979, 6, 516) fit ses études d'abord à Munich chez le peintre Ažbe, ensuite a Florence et il visita Paris aussi. Il exposa plusieurs fois à Ljubljana, la dernière fois c'était en 1920, après, il déménagea en Bosnie. On connaît peu de choses sur lui. France Stele le considère comme l'élève le plus fidèle de Jakopič. Edvard Stepančič, triestin, fit ses études à Monza, à Venise et à l'Académie de Florence. En 1929, il s'est perfectionné chez Ferdinand Léger à Paris, ensuite, il partit pour Belgrade. A Ljubljana et puis à Trieste il fut le membre actif du groupe constructiviste d'Avgust Čer- nigoj. Ce groupe a mis en place une salle constructiviste clans le cadre de la première exposition syndicale à Trieste en 1927. Un an après, il participa au concours pour la scénographie de l'opéra Masques Noires de Kogoj. Selon Krečič il était "évidemment le meilleur, avec ses concepts originaux de scénographie constructiviste, mais qui pourtant n'étaient pas retenus." (PSBL, 1988, 14, 461) A Belgrade il a pratiquement arrêté son activité artistique, pendant plusieurs années il n'y eut aucune nouvelle de lui, mais en 1984 il s'est présenté au festival de Cankarjev dom à Ljubljana avec une vidéo. Remigij BratoZ, caricaturiste et musicien, partit déjà enfant à Maribor en 1919 quand les Italiens ont expatrié son père de Pula. Après la deuxième guerre il peignit et exposa beaucoup. Ses caricatures, avec leurs surfaces pleines, relèvent les attributs typiques de la peinture.14 La même année que les deux artistes mentionnés ci-dessus, la famille de Stiplovšek partit aussi, le père de jeune Franjo étant douanier autrichien. Elda Piščanec, une des rares femmes peintres de renommée clans la période de l'entre-deux-guerres en Slovénie, est née à Trieste, mais elle a passé sa jeunesse près de Dobrna. Elle a fait ses études en Italie et chez André Lhotte à Paris. Reste à souligner encore quelques destins extraordinaires. La famille Kavčič fut très frappée par la première guerre mondiale: leur père fut blessé, le village brûlé. Comme beaucoup d'autres habitants d'Idrija, il partirent en France en 1926. Le père était cordonnier et il apprit le même métier à son fils Vladimir ou Fred. Ce jeune homme, autodidacte brillant, se révéla être poète et typographe, créant sous le pseudonyme de Jean Vo-daine. En France, il était connu en tant que créateur d'éditions de poésie très intéressantes du point de vue graphique. Il était aussi un ami très proche de Pilon avec qui il créait des affiches graphiques où apparaissaient les poèmes slovènes dans une mise en page originale. Il faisait aussi des gravures. Rudi Kogej (PSBL, 1982, 94) d'Idrija fut soldat lors de la première guerre mondiale. Après son retour du front il fut employé dans la mine d'Idrija. Plus tard, il s'inscrivit à l'Académie de Zagreb, ensuite il chercha le bonheur à Vienne, mais il dut rentrer dans sa ville natale. Aspirant à une vie artistique, il partit à Florence où il mena une vie de bohème pendant 20 ans. Il y faisait surtout des aquarelles et des illustration de livres. Après la capitulation de l'Italie, il s'est lié au département de propagande des 13 Dans sa conversation avec Marco Coslovich le 17.1.1997 Music explique son expérience du champ de concentration. Quand il parle de la libération et de son retour, il évoque aussi des motifs de son nouveau départ: "Nel Lager, quando eravamo liberl, tutti i gruppi si sono subito organizzati. Cli slovein. ad esemplio, si erano subito organizzati e subito erano diventati tutti comunisti! Mettevano la Stella rosa, e io e il mio amico non li prendevamo sul serio, noi scerzavamo, li prendevamo in po in giro e a Lubiana quiasi non ci lasciavamo partire. Siamo passati per la Val Pusteria e giu per Lubiana. Io tre, quattro giorni dopo che sono arrivato a Lubiana, sono ripartito per Gorizia." Du livre Mu5i£ (1997): Testimone a Dachau. Trieste, 51. 14 Les artistes et leurs accompagnateurs. La vie artistique slovène au 20ème siècle, clans le miroir des portraits et des caricatures. Moderna galerija, Ljubljana. 1981, auteur de l'exposition Luc MenaSe. 246 ANNALES 10/'97 Irene MISLEJ: EMIGRATION DES ARTISTES DE LA PRIMORSKA. 237-250 Bogdan Grom: Le jardin de Karst et la mer, 1953, aquarelle (propriété d'auteur). Bogdan Grom: Kraški vrt in morje, 1953, akvarel (avtorjeva last). Bogdan Grom: Cosmos et Météorite, 1990, 1991. Cosmos: panneaux métalliques coupés au laser nuntz hauteur. Météorite: acier inoxydable (Hekemian & co., Inc., Hackensack, New Jersey). Bogdan Grom: Kozmos in meteorit, 1990, 1991. Kozmos: izrezljanka iz kovinske plošče. Meteorit: nerjaveče jeklo (Hekemian & co., Inc., Hackensack, New Jersey). partisans siovènes et il rentra dans son pays natal. Après la deuxième guerre il fut professeur de dessin et, selon les témoignages, un bon mentor des jeunes talents Valo Bratina (PSBL, 1976, 119-120) naquît aussi à Idrija. En tant que soldat durant la première guerre mondiale, il fut déplacé jusqu'en Albanie et il ne revint jamais à la maison. Il fut comédien, scénographe et metteur en scène, mais clans le domaine de la peinture il ne fut jamais qu'un amateur doué. Dans les années vingt, Josip Kjačič (PSBL, 1982, 48-49) (G. Chiacigh) revint de la Russie lointaine faire ses études à Venise. Il était fils d'un slovène de Beneška Slovenija (Slavla Veneta), né à Utana près de Sv. Lenart, qui avait fondé, avec un groupe de compatriotes, un village slovène dans le Caucase. En 1937, ils revinrent tous dans leur pays natal. Mais Josip, qui était né à Vladicaucase, qui a entamé ses études à Kazan et les a poursuivi à Petrograd pendant deux ans, était le seul à avoir déjà travaillé en Italie. Il passa quelques années chez un artisan de verrerie de Muran, ensuite il se consacra à la composition d'immenses fresques sur les murs de plusieurs églises dans le voisinage de Venise (Rovigo, Ledinara). Sa peinture est d'un style réaliste, il aime peindre les scènes de l'histoire et de la vie quotidienne des Russes. Il passa sa vieillesse à Gorica où Rado Bernarik a réalisé un entretien avec lui: "Après le lycée, je me suis inscrit à l'Institut artistique de Kazan et ensuite à l'Académie de l'actuel Petersbourg. Après deux ans, mes études furent interrompues par la Révolution. Je suis rentré à Vladicaucase, où j'ai fondé une école pour les jeunes talents./.../A ce moment-là j'éprouvais un immense mal du pays et de l'Italie, qui 247 ANNALES 10/'97 Irene MISlEJr EMIGRATION DES ARTISTES DE LA PRIMORSKA, 237-250 était l'aspiration cle tous les artistes, malgré le fait que c'était là justement où j'avais vécu les plus grandes déceptions au niveau humain et artistique. A Venise, j'ai terminé les études des beaux-arts et d'architecture, j'ai commencé à me faire connaître du public, mais j'avais un handicap: j'étais Slovène et pour cette raison j'étais toujours embêté, j'ai du alors me battre pour survivre." (Bednarik, 1947, 179-1 81 ; jelincic, 1950, 13) Avgust Bucik (PSBL, 1976, 146-148) ne fait pas partie de ia catégorie classique des artistes émigrés, pourtant, il mérite d'être mentionné à cause de son destin inhabituel de véritable "chevalier errant". Avant ia première guerre mondiale, il étudiait à l'Institut graphique de Vienne, mais il n'a pas pu terminer ses études, car il fut appelé au service militaire. Durant sa captivité en Russie, il réalisa un grand nombre de portraits. Son chemin de retour à la maison fut très long et pittoresque: passant par Arhangelsk, il traversa toute la Sibérie et il arriva par ia Mandchourie en Chine. Il vécut pendant un certain temps à Shanghai. En 1919, il alla en Inde en passant par Singapour. D'Inde il partit pour Rome et de là il rentra finalement chez soi. Il gagna sa vie comme portraitiste. En 1919 et 1920, il fut professeur au lycée d'Idrija, mais l'appel du vaste monde le tentait tout le temps. Il visita d'abord les grandes villes d'Europe, ensuite, en 1927, il se rendit en Alger où il resta jusqu'au 1931, il voyagea ensuite à travers la France, la Belgique et l'Espagne. En 1934, il était de retour en Slovénie, il vécut à Ljubljana et à Maribor. Jusqu'à la deuxième guerre mondiale il vécut aussi à Vienne, à Trieste et il faisait de la peinture dans la vallée de la Vipava, Durant l'occupation italienne de la Slovénie, il se réfugia à Milan, où son atelier fut détruit par le bombardement. Après la guerre, il s'installa à Trieste et se rendait régulièrement en Istrie et à Portoro2. Homme d'éducation classique et excellent technique, il fut toujours profondément sceptique vis-à-vis des courants modernes des arts plastiques. Il a aussi très tôt compris que son style un peu suave et romantique attirait un public très large. Ses portraits à la gouache, au pastel ou au crayon dévoilent toute l'élégance des traits rapides d'une ébauche; ses huiles, par contre, représentent une structure un peu routinière, plutôt traditionaliste. En tant que portraitiste, Bucik avait largement les moyens de mener une vie confortable, de plus, il pouvait s'offrir des voyages et des séjours dans des pays exotiques. La vie cle Walter Bianchi,15 ami et voisin de Pilon à Ajdovsdna, fut très mouvementée, faite de changements de métiers et d'adresses (Italie, Vienne, France, Yougoslavie). H partagea quelques années parisiennes avec Pilon. La collection de la Galerie Pilon contient son célèbre portrait à l'huile datant de 1923 et les photos de sa période parisienne. Bianchi n'avait suivi aucune formation dans le domaine des arts plastiques (il avait étudié la philosophie et Ses sciences naturelles et était théosophe), mais il devint célèbre par la création de ses abat-jours, présentés aussi à l'occasion cle l'Exposition universelle à Paris en 1937. Après 1937, il commença à exposer aussi ses dessins et ses gouaches (Mala galerija, 1956). Dans la présentation de l'auteur à Ajdovščina, Janez Mesesnel a souligné le rôle des impressions artistiques et culturelles, que Bianchi a rassemblé au cours de sa vie riche et agitée. Par la. même occasion, il a reconnu aussi que de tout cela "l'artiste a créé une oeuvre modeste, organiquement incarnée clans le processus de son travail pratique très cultivé et dans son gagne-pain quotidien. Cette oeuvre s'est élevé très "loin, au dessus du niveau mentionné; elle comme un noble étranger dans un milieu donné." Suivant sa voie de formation, Čel o Pertot, né en 1924 à Nabrežina, est venu après la deuxième guerre mondiale en Suède. A près deux ans de l'apprentissage, le sculpteur Car! Milles l'engagea dans son atelier de restaurateur. Pertot fut d'abord tailleur de pierre, ensuite, entre 1947 et 1949, il fit des études de sculpture à Rome où il suivit aussi les cours de gravure médai(liste. Son travail de diplôme (statue appelée Petit garçon), lui a valu une bourse pour une année d'études à l'Académie de Vienne, offerte par la municipalité de Nabrežina. il fit sa maîtrise en 1950, chez le célèbre maître Wotruba. Fn Suède, Pertot s'est tait connaître par sa technique de coulage en bronze. Šijanec affirme que "le monde imaginaire de Pertot, plutôt lyrique que dramatique, n'est qu'indirectement lié à la symbolique mythologique de l'Antiquité; il a poussé du sol de la tradition figurative classique et il est donc imprégné de ia sensibilité méditerranéenne, dont l'idéal est une incarnation plastique de la figure." (Šijanec, 1961, 373-374) Les critiques ont reconnu les qualités exceptionnelles et la curiosité créatrice de Pertot; il est d'autant plus regrettable qu'il ait complètement abandonné l'art, à cause de son engagement extrême dans le domaine religieux. CONCLUSION Cette palette bigarrée de destins ne nous permet pas de conclure notre étude dans te sens d'une synthèse. H s'agît de destins particuliers, dont le point commun sont leurs circonstances extérieures: la guerre, l'émigration, l'occupation militaire, l'annexion de la Primorska, les systèmes totalitaires, une deuxième guerre, la pauvreté, 15 Les. artistes et leurs accompagnateurs. La vie artistique slovène au 20ème siècle, dans ie miroir des portraits et des caricatures. Moderna galerija, ljubljana. 1981, auteur de l'exposition Luc MenaSe. 248 ANNALES 10/¡97 Irene MISEE!: EMIGRATION EJES ARTISTES Dé EA PRIMORSKA, 237-2S0 l'intolérance idéologique etc. Ce sont les mêmes causes qui ont provoqué aussi l'émigration des masses. Mais ia particularité des artistes, c'est qu'ils perçoivent l'exile d'une manière propre à eux, parfois dans toutes ses dimensions tragiques, mais souvent aussi comme un cadre de liberté et d'une vie nouvelle. Il n'y a pas de règles: l'étranger peut se présenter à un esprit créatif soit-comme un encouragement soit comme une mort. Le choc de l'intégration dans un milieu nouveau est peut-être plus fort pour les personnalités sensibles d'artistes. De toute façon, il est certain que les obstacles concrets qui s'imposent dans ia lutte pour la survie quotidienne, sont pour les artistes presque toujours plus difficiles, voire même impossibles, à surmonter. Il y a une différence entre les artistes qui ont choisi l'espace culturel slovène (ou, avant la deuxième guerre mondiale, yougoslave) et les autres qui ont été plus ou moins forcés de partir dans un monde complètement étranger. Les premiers purent, au moins, éviter le danger d'une aliénation culturelle et nationale!, bien que leur chemin ne fut pas plus facile, surtout dans le sens matériel. Il y en eut qui "se sont noyés" dans le monde, comme le constatent les auteurs choisissant des tons pathétiques dans leurs études sur l'émigration. L'art est une valeur universelle, elle ne peut pas être définie sur la base de critères nationaux où culturels limités, surtout si l'on tient compte du fait que la nationalité est une catégorie relative dans Se temps, souvent bouleversée par l'histoire. Il est donc complètement stérile de discuter du caractère national exclusif du phénomène de l'art plastique. L'évaluation des oeuvres artistiques demande la connaissance de tous les détails - de l'identité nationale, du milieu culturel, de l'éducation etc. - de ia vie des artistes. H nous faut surtout une analyse de leur art et une évaluation esthétique de ce qu'ils ont acquis. Ce n'est qu'une interaction de tous ces paramètres de valeur qui peut décider qu'une création est importante et qu'elle mérite d'être intégrée clans l'héritage culturel de l'humanité. Aujourd'hui, alors que nous ressentons la mondialisation même dans les dimensions (es plus banales du quotidien, on pourrait peut-être évaluer (es fruits de la créativité humaine plus facilement et sans préjuger des limites d'identité nationale ou culturelle d'un auteur. Chaque grand altiste qui était né, qui se formait ou qui créait en Slovénie, pourrait devenir l'objet d'une analyse dans une étude de l'histoire cle l'art ou de critique des arts plastiques. Chaque homme ayant créé dans notre pays dans les domaines artistique ou culturel, fait partie de notre histoire commune. Tout homme provenant de notre milieu, même s'il a grandi ailleurs, peut attirer notre attention, pourvu qu'un postulat soit clair: il peut appartenir aussi à un autre milieu culturel. Dans ce cas là, on construit des ponts vers íes autres cultures et on s'enrichit. Parce que la créativité unit et jamais ne sépare. IZSELJEVANJE UMETNIKOV S PRIMORSKEGA Irene MlSl.Ej Pilonova galerija, 51-5270 Ajdovščina, Prešernova cesta 3 POVZETEK Posameznim usodam izseljenih likovnih umetnikov, zajetih v tej razpravi, je skupno dejstvo, da so bili primorani poiskati si nov dom na tujem zaradi posebnih razmer. Pri izboru umetnikov so bili izločeni običajni razlogi za izselitev, kot npr. čisto gospodarski ali izobraževalni nameni. Umetnikom so bi.le skupne zunanje okoliščine, ki so zaznamovale slovensko zgodovino v tem stoletju: dve svetovni vojni, begunstvo in izseljenstvo, vojaška okupacija in aneksija Slovenskega primorja, totalitarni sistemi, revščina, idejne nestrpnosti. Vzroki za njihovo izselitev so enaki tistim, ki so povzročili množično izseljevanje, a umetniki doživljajo to usodo na svoj način, včasih v vseh tragičnih razsežnostih, toda pogosto tudi kot osvobajajoč okvir novega življenja. Med pomembnejšimi umetniki pregled vključuje: Marussiga, Čarga, Spazzapana, Pilona, Sirka, Bambiča, Hočevarja, Sulčiča, Groma, Rapotca, Mušiča, Chiacigha, Bucika, Pertota. Umetniki, ki so si izbrali zelo različne kulturne sredine - od evropskih do čezoceanskih držav - so doživeli zelo različne stopnje priznanja v novem okolju. Avtorica se v sklepni besedi dotika dvoje pomembnih vprašanj: narodne in kulturne ohranitve in/ali odtujitve izseljenih umetnikov in potrebe po izključno 249 ANNALES 10/'97 Irene MSSlEj: EMICRATION DES ARTISTES OE IA PRIMORSKA, 237-250 likovni analizi pri ovrednotenju posameznih avtorskih opusov. Umetnost je univerzalna vrednota, ki se je ne da omejiti na temelju nacionalno zaprtih kategorij. Zato je tudi povsem jalova debata o nacionalnem karakterju likovnega fenomena, vsaj v smislu izključujočega parametra. Ključne besede: izseljevanje, slikarji, Primorska BIBLIOGRAPHIE Bednarik, D. (1947): Razgovor z umetnikom. Razgledi, Trst, 1 79-181. Cargo, 1.1898-1958/catalogue (1981). Goriški muzej. Čebokli Branciforte, A.: odlomki iz Spazzapanove biografije / texte dactylographié, qui fait part de i'hé ritage de docteur Danilo Lokar. Ljubljana, NUK, rokopisni oddelek. De Fazio, J. et al. (1996): Bogdan Grom. London Cromwell Editions, 1996. Domjan, A, (1997): Zavest časa v likovni umetnosti. Dans: Trideseta leta na Celjskem. Celje, 57-58. Jelinčič, Z. (1950): J. Kjačič - prvi slovenski slikar iz Slovenske Benečije. Ljudski tednik, 12.5.1950, 13. Kacin VVohinz, M, (1995): Raznarodovanje primorskih Slovencev - dejavnik za izseljevanje. Dans: Kulturno ustvarjanje Slovencev v južni Ameriki. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 23-31. L'avventura fantastica di Luigi Spazzapan / catalogue (1970). Gradišča d'lsonzo. Luigi Spazzapan, slikar na meji... / annales de symposium (1984). Piran, Obalne galerije Piran. Martelli, CH. (1996): Dizionario degli artisti di Trieste dell'isontino dell'lstria e della Dalmazia. Trieste. Mislej, I. (1989): Arhitekt Viktor Sulčič, Trst 1895 - Buenos Aires 1 973. Ljubljana-AjdovŠčina-MisSej, I. (1991): Stanislav Rapotec / catalogue, rétrospective ouverte a la veille de l'indépendance de Slovénie. Ljubljana. Mislej, l. (1997): Arte e política: gli artisti "alloglotti" neila Venezia Giulia fra le due guerre. Dans: Arte e S tato. Le esposizioni sindacali nelle Tre Venezie (1927-1944). / Catalogue de l'exposition de meme nom dans le musée Revoltella (IT - Trieste) en 1997. 81 -90. Music, Z. (1997): Testimone a Dachau. Trieste. Passamani, B. (Î985); Dall'alcova d'acciaio a! Tank ai Macchi 202. Dans: Frontiere d'avanguardia. Gli anni del futurismo nella Venezia Giulia / catalogue. Gorizia. Pilon, V. (1965): Na robu. Ljubljana, Slovenska matica. . PSBL. Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica. Sergio Sergi / monographie (1994). Mendoza. Spazzapan / catalogue (1963). Torino, Gaileria cívica d'arte moderna. Siete, F. (1960): Umetnost v Primorju. Ljubljana. Šijanec, F. (1961): Sodobna slovenska likovna umetnost,-Maribor. Umetnost (1937-38). Verani, V., Vuk, M. (1992): Milko Bambič 1905-1991. Življenje in delo. Goriški muzej et SSO. Walter Blanchi, akvareli, gvaši, risbe / catalogue {1980)-. Ajdovščina, Pilonova galerija. 250 ANNALES 1 ü/'97 saggioscientifico origínale UDC 325.2(450.361 Trstj"19" 314.74(450.361 Trst)(l19" L'EMIGRAZIONE DA TRIESTE NEL DOPOGUERRA Piero PURSNÍ JT-34126 Trieste, Via Crispí, 85 SlNTESl i'autora affronta la questione deii'emigrazlone da Trieste, in paiíicolare verso I'Australia, riel dopoguerra e negli anni immediatamente successivi al ritorno dell'italia a Trieste. Di questo fenomeno migratorio vengono anatizzati la consistenza numérica, la struttura étnica, le motivazioni. Viene inoltre fomita una breve panoramica sui ríentri dall'Austraüa, sui club "giuliani" in quel continente e sull'emigrazione di triestini verso aitre cittá italiane. Parole chiave: emigrazione, Trieste, Australia, XX secoío L'EMIGRAZIONE DA TRIESTE NEL DOPOGUERRA II secondo dopoguerra provocó a Trieste movimenti di popoiazione che modificarono profondamente le caratíeristiche etn ico-social i deiía cittá. Essa era del resto giá notevolmente cambíala per quanto riguardava ¡1 suo aspetto cosmopolita e mitteíeuropeo nel primo dopoguerra e durante il ventennio fascista in seguito alia partenza di paite del le componenti non italiane del tessuto cittadino, all'immsgrazione di un consistente numero di iíaliani e per effetto dell'assimilazione deí co-siddetti "alloglotti", indotta dalla política snazionaliz-zatrice del regitne fascista. La fisionomía etnico-demografica deila cittá mutó ulteriormente durante il secondo conflítto mondiale: nel '43-'44 giunse un notevole numero di sfollati zaratini che sfuggívano i massicci bombardamenti aileati sulla cittá dalmata. In seguito alia fine deila guerra, ali'an-nessione di buona parte dell'Istria alia jugoslavia, alia creazíone del Territorio Libero di Trieste, a sua volta diviso nella Zona A amministrata clagli angloamericani, comprenderte il territorio da Duino a Muggía, e nella Zona B (da Punta Grossa fino a Cittanova) amministrata dagli jugoslavi, Trieste fu raggiunta da una serie di onclate di profughi proveníenti da Fiume, Pola e dalle altre zone annesse direttamente alia jugoslavia, di cuí tuttavia non molti riuscirono a stabilirsi in cittá a causa delle leggi restrittive sulla permanenza dei profughi frapposte dal Governo Militare Alleato che amministró la cittá fino al 1954. L' 8 ottobre 1953 gli Stati Uníti e la Gran Bretagna resero nota la cosiddetta "Dichiarazione bipartita", nella quale le due potenze affermavano di aver deciso di ritirare le proprie truppe dalla Zona A e di affidarne í'amministrazione all'ltalia. La dichiarazione creó una fortissima tensione tra Italia e Jugoslavia - vennero chiuse le frontiere e schierate le truppe ai confini - e accelleró il processo di integrazione deila Zona B neíío Stato jugoslavo. L'evolversi degli avvenimenti creó nei residenti deila Zona B la convinzione che ormai l'an-nessione a tutti gli effettí di quel territorio alia Jugoslavia fosse inevitabile, e dunque inizió ¡'ultima ondata migratoria, quella degli istriani provenienti dalla Zona B. L'esodo massiccio degíi istriani verso il territorio íri-estino perduró dal '54 al '56; complessivamente dal-I'ottobre del '53 ai luglio del '56, quanclo si puó parlare di una "fine dell'esodo", erano giunte a Trieste 24.302 persone (Coiummi et al., 1980, 509-510). Nel maggio del '57 la rivista "Trieste" stimava il numero dei profughi a Trieste in 50.000 unitá. In questo numero, oitre che gli esuli deila Zona B erano compres! anche quelli di Zara, Fiume, Pola e deila parte di Isiria annessa prima del '54, nonche i rifugiati anticomunisti dai paesi dell'est in attesa di un imbarco per gli Stati Uniti o per altrí paesi transoceanici, alloggiati temporáneamente nei campi profughi allestiti sui territorio di Trieste da! C1ME (Comitato Intergovernativo delle Mi-grazioni dali'Europa). Secondo ipotesi basate sui censi-mento del 1961 il numero compiessivo di residenti a Trieste natí nella Venezía Gíulía passata aila jugoslavia era di 71.000 persone (Ramani, 1957, 24; Donato, No-dari, 1995, 56). 251 ANNALES 10/'97 ñero PURINE: L'L-M! G RÁZIO NE DA TRIESTE NEL OOTOCUERRA, 25S-262 "W mÊW sMÊÊÈmV: ................. ■ ...... wmmmm: - s * ¡i:.. ■" \ , t^ ' f t f if .. SMiiitfiîW v S811BÍ "■ ^ -iSi;-« "4 .ni HMÜ MB ■..... Tra gli emigranti per /'Australia c'erano molti gruppi familiari (NŠK). Med izseljenci v Avstralijo je bilo veliko družin. Questo abnorme numero di persone, nelía gran parte sosteníate da misure assistenziaii e residenti in campi profughi o in alloggiamenti di fortuna, incise non poco sui sistema sociale della citta. Molti triestini si sentirono usurpati nella loro stessa cittá da quelli che venivano consiclerati come "privilegi" concessi dal governo ai profughi; altri, speciaimente coloro che avevano caideg-giato la causa indipendentista del Territorio Libero di Trieste, cominciarono a sentirsi "stranieri in patria"; altri ancora si ritrovarono in una situazione di assoluta indi-genza dovuta alia mancanza di lavoro ed alia crisi economica che colpi la cittá dopo ¡a partenza degli angloamericani. In questo panorama l'emigrazione ven-ne a presentarsi come possibilitá concreta di eman-ciparsi da una situazione sociale ed economica (nía spesso anche política) non gradita. I casi di emigrazione verificatisi nei periodi precedente (l'esodo della comunitá tedescofona e degli "au-striacanti" immediatamenie dopo la prima guerra mon-cliale come puré la partenza di numerosi sloveni durante il ventennio fascista) avevano avuto poca risonanza pubblica. i mezzi d'informazione "neoirredenti" prima e fascisti poi avevano completamente trascurato questi fenomerii; essi erano inoltre consiclerati esodi di popo-¡aziorte sostanzialmente estranea alia maggioranza - italiana - della citta; in terzo luogo le emigrazioni, almeno per quanto rigurdava gli sloveni, erano avvenute a pic- coli nuclei o individualmente in un lasso di tempo cosí ampio, da non essere quasi percepite dalla cittadinanza. Ben diverso fu il caso della prima emigrazione massiccia da Trieste nel secorsdo dopoguerra, molto sent'ita ail'epoca, ma ingiustificatamente írascurata in seguito dalia quasi totalità degli studi. Sí trattava della partenza di donne che avevano sposato militari alleati, perloppiù americani: daü'autunno del '45 al gennaio del '49 si ebbero a Trieste 482 matrimoni di militari americani, 353 di ingles!, 7 di scozzesi, 15 di neozelandesi, 8 di sudafricani, 3 di soldati provenienti dalia Palestina, e 3 di altri paesi. Le spose di questo personale militare, iuttavia, non furono tutte triestine: in parte si trattava di ragazze del resto d'ltalia che, una voita terminato ¡i compito delle truppe alleate in Italia, seguirono il loro fidanzato a Trieste {Spiriío, 1995, 91 ). La ricerca più esauriente a riguardo risulta essere quelia promossa nel '61 dalia "Trieste Alumni Group", che sembra essere a tutt'oggi la sola indagine fatta sull'emigrazione delle donne triestine in America. L'inchiesta, pubblicata sulla rtvista "Trieste", identificava 1.293 donne trasíeritesi negfi U.S.A. come mogli di soldati americani. Purtroppo pare non esistere un'analoga statistica per i matrimoni angb-triestini. Vennero rac-colti i cfati riguardanti 548 delle 1.293 spose emigrate: di queste 414 erano nate nella provincia di Trieste e 79 nei territori passati alla Jugoslavia dopo ¡a guerra. In una 252 ANNALES 10/97 Piero PURWh l'ÊMIGRAZIONE PA TRÎESÏE fíR DOPOCUERRA, 2SI-262 sessantina di casi i matrimoni naufragarono, ma solo 33 di queste donne ritornarono a Trieste {Cavalieri, 1961 ). La forte ondata migratoria eleï triestini oitreoceano, invece, cominciô a verificarsi nel '54, quando ancora la città si trovava sotto l'amministrazione alleata. L'iniera organizzazione dell'emigrazione era gestita dai CIME, la siruttura dell'ONU preposta aile rnigrazioni extra-europee, che aveva una deile sue missioni proprio a Trieste, in quanto vi sorgevano i campi profugbi dove i rifugiati anticomunisti halcanici e deli'Europa orientale atîendevano i document! di imbarco per la partenza oitreoceano. Inizialmente le mete di questi rifugiati erano gli Stati Liniti, il Venezuela e il Brasile. Quando questi paesi cominciarono a mandare segnali di saturazione, il CIME individuo ne! Canada e soprattutto nell'Australia la futura dimora dt questi rifugiati. Con l'andare ciel tempo, anche citîadini italiani si rivolsero al CIME, e ben presto i'esempio fu seguito prima da un certo numero di esuli, non soddisfatti delle prospective che offriva la permanenza in città, poi dai triestini stessi. Dai 15 marzo 1954, giorno délia partenza dei primi 588 emigranti con la motonave Caste! Verde, al 1° luglio 1955 lasciarono la città ben 4.484 persone. La quantificazione di questo esodo presenta, come tutti i grandi movimenti di popolazione, del le difficoità: la "vox populi" che circolava allora in città parlava di 40,000 persone. Questa cifra - decisamente troppo alta per esse re credibile - era sostenuta in prevalenza da persone di sentiment! indipendentisti ed era nata probabiimente per analogía con i! numero, ormai éntralo nel la tradizione, di triestini emigrati subito dopo la prima guerra mondiale. Il passaggio dei poteri tra G.M,A. ed Italia veniva visto in questo caso come un ricorso storico di quello del 1918 tra Austria-LJngheria ed Italia. Tuttavia anche i numen portati dalle statistiche délia Camera di Commercio di Trieste, che tra il 1955 e il 1963 identificano 8.748 persone emigaîe in Australia sembrano essere esagerate, questa volta per difetto. I dati délia Camera di Commercio sono riassunti nella seguente tabella: ll compendio statistico "L'anclamento economico del territorio di Trieste", da cu i é tratta la tabella, purtroppo non ri porta a ¡iré informazioni interessanti e non viene neppure specificato il mestiere degli emigranti. Inoltre sono previsti esdusivamente come categorie migratorie i "lavoratori" ed i "familiar!", mentre non si fa menzione di eventual! emigranti senza lavoro non impareníati con persone giá trasferitesi in Australia, la cui mancanza, oltre ad apparire molto improbabile e a far dubitare del método statistico seguito, potrebbe permettere di ipo-tizzare una stragrande maggioranza di persone che sal-pavano nonosíante avessero giá un'occupazione in citó (e quindi emigrate per motivi di cara Itere político, légate alia fine del Territorio Libero di Trieste). Questa stima, inoltre, puó essere considérala poco attendibile in quanto manca dei dati relativi ai 1954 e alie partenze avvenute al di fuori del porto d'imbarco di Trieste. 11 numero elegí i emigrati seniora piuttosto basso anche sommando alie partenze "austraiiane" quelte per aitre destinazioni. Sempre secondo le stime clella Camera di commercio di Trieste, tra il 1955 e i! 1963 partirono da Trieste per altri paesi - Australia esclusa -2.821 persone, dei quali 661 per la Germania, 660 per la Svizzera, 233 per la Francia, 230 per la Gran Bretagna e 223 per ¡'Argentina. Un'altra particolaritá che aumenta i dubbi sulla attendibilita di questi dati é l'assenza degli Stati Unid, che pur furono uno degli sbocchi maggiori per l'emigrazione giuliana, come meta migratoria. Per completezza cl'informazione vengono riportati qui sotto i dati delle partenze "extra-austra-liane": Lavoratori Familiari Totale Auno M F Tôt. M F Tôt. 1955 194 80 274 54 •58 122 396 1956 353 77 430 46 75 121 551 1957 158 54 212 51 92 143 355 1958 68 73 141 15 33 48 189 1959 158 ___ 22a 13 17 30 258 19«) S 91 95 286 U 18 29 315 1961 248 54 302 1 6 7 309 1962 225 73 298 5 13 18 316 1963 91 26 117 5 10 15 132 Totale 1.686 602 2.288 201 332 533 2.821 ll totaíe di queste emigrazioni piü quelte austraiiane óci una cifra complessiva di 1 1.569 persone partite per I'estero da Trieste tra ii 1955 e il 1963. Come giá si é ribadito questa stima sembra piuttosto bassa anche raf-frontandola con le cifre fornite dail'lstat che basa le proprie statistiche sulie cancellazioni anagrafiche. In base ai dati Istat, nello stesso periodo paiti per ¡'Australia un numero sostanzialmenie uguale a quello ipotizzato dalla Camera di Commercio di Trieste: 8.370 persone. Ben piü alto pero risulta ii numero di emigrati Lavoratori Familiari Totale An no M F Tôt. M F Tôt. 1955 2.459 265 2.724 550 î .929 2.479 5.203 1956 821 188 1.009 214 716 930 1.939 1957 328 43 371 130 355 485 856 1958 38 14 52 20 46 66 118 1959 47 12 59 15 68 83 142 1960 124 23 147 65 162 227 374 1961 35 12 47 3 53 56 103 1962 0 0 0 0 12 12 12 1963 0 0 0 0 î 1 1 Totale 3.852 557 4.409 997 3.342 4.339 8.748 253 ANNALES 10/'97 ñera f'URINI: L'EMICRAZIONE DA TRIESTE NEE DOPOCUERRA, 251-262 per altri paesi: 8.535, per un totale di 16.905 partenze per l'estero avvenuio nel período 1955-1963. Anche di que-sta statistica si allega una tabella (sí ritiene ínteressante ai finí di C|uesto artieoío r i portare i cíati fino al 1 969): Anche per questa tabella i dati possono essere ritenuti irscompleti, se non nitro per la mancanza di ¡ndicazioni riguardanti le partenze avvenute prima dell'entrata del ¡'Italia a Trieste. Rjguardo alie emigrazioni effettuate durante il periodo del T.L.T., secondo le statistiche fornite dal Govemo Militare Alleato, nel 1951 partirono per l'estero dal Comune di Trieste (esclusi dunque i comuni minori) 652 persone, 235 nel 1952 e 366 nel 1953. La rile-vazione riguardante il 1954 é ricavata dai dati del G.M.A. per quanio riguarda il periodo 1 gennaio-26 ottobre, e da quelli forniti dal Commissario.generale del governo per il territorio di Trieste per quanto riguarda il periodo 26 ottobre-3'i clicembre, e ri porta un numero compiessivo di partenze per l'estero di ben 2.146 persone (Nodari, 1986, 10). Secondo altre fonti nel 1954 partirono da Trieste 5.735 persone, nel 1955 oltre 5.600, di cui 4.517 per l'Australia, per un totale di 22.000 persone dai 1952 al 1957, la meta del¡e quali sotto i 35 anni (Poli, 1982, 179). Pió Nodari, basandosi su lie cancellazioni ana-grafiche, ipotizza per il periodo 1955-1965 un numero di partenze complessive da Trieste di 18.847 persone (Donato & Nodari, 1995, 68-69). Secondo Claudio Tonel, memoria storica del PC triestino, l'ondata migratoria degli anni '50-'60 coinvolse ben 15.000 triestini e 12.000 esuli istriani (Tonel, 1983, 138-139). Un circolo di emigrati a Melbourne conferma questa cifra dando un numero totale di emigrati giuliani in Australia di 27.000 persone {Nodari, 1991, 93). Il di vario tra le fonti ufficiali e q ueste ipotesi, oltre che con ¡e partenze avvenute da altri porti - in partí- colare Genova - potrebbe essere spiegato con l'ínclu-sione nel numero compiessivo degli emigrantí anche dei profughi anticomunisíi balcanici e delí'est europeo momentáneamente trasferitisi a Trieste in atiesa di un imbarco oltreoceano, nonché di quegii esuli istrani che scelsero l'emigrazione senza essere ¡scritti precedentemente ai registri anagrafici cittadini (Nodari, 1986, 5nota). A riguardo é stata fatta una stima degli imbarchí da Trieste sulle navi di linea dirette in Australia, e dunque comprensiva di tutti coloro - giuliani e non -che partirono dai porto di Trieste. La cifra risultante é di 23.000 persone giá emigrate alia fine del '55, ma si sottolinea i! tarto che questo numero sí riferisce al solo porto di Trieste e non considera coloro che emigrarono pariendo da altri luoghi (Nodari, 1991, 39 nota). La stima fínale piu accreditaía per il periodo che va' dai 1954 ai primissimi anni !60 é comunque quella di-un numero di emigranti tra i 16.000 e le 22.000 unitá¿ ma secondo alcuni studiosi comprenclendo anche le. destinazioni extra australíane. Il picco massimo di partenze verso paesi che non fossero l'Australia fu toccato,-secondo le fonti Istat, nel 1955, con 3.450 persone (Nodari, 1991, 30). Le destinazioni non austraiiane preva-ient.i furono senza dubbio gli Statí Uniti ed ¡i Cañada,-seguiti da quelle europee (soprattutto Germania e Sviz--zera), e dall'Argentina. In quest1 ultimo paese continuó ancora per alcuni anni que! flusso migratorio del periodo interbellico che a ve va rappresentato la prima meta cieíi'emigrazione dalla Venezia Giulia durante il fascismo, ed in particolare degli slovení deí Litorale, per i quali il paese sudamericano era síato secondo solo alia-Jugoslavia come destinazione migratoria. Le rnotivazioni deila scelta migratoria al l'estero ecl in Australia in particolare sono moiteplici, e vartabili anche a seconda delia tipología dell'emigrante. Le !,ca-tegorie" migratorie furono principalmente due: gli esuli istrani che alia permanenza in italia preferí roño i'emi-grazione, e gli emigranti dei territori rimasti al 1!(tafia (ma anche qui si potrebbe fare una sottodistínzione tra-emigranti triestíni di lingua italiana e di língua slovena). ■ Per quanio riguarda gli esuli istriani che optarono per la scelta australiana, le motivazioni deila partenza sono piuttosto semplici: una voita perduta ía loro térra e-alientati i legami con i propri compaesani a causa dei--l'esodo e del cosidciet.to "sventagíiamento" in campi profughi sparsi su tutto il territorio italiano (almeno per le prime ondate provenienti da Fiume o dal Polesano), per molti di questi profughi la scelta dell'emigrazione al l'estero rappresentó la scelta piü allettante, e sicuramente-quella che permetteva di lasciare quanto prima le sistemazioni di fortuna nei campi profughi. Un ceito peso nel la sceíta dell'estero ed in particolare del-I'Australia ebbe per molti la volonta di ailontanarsi quanto piii possibile da ricordi dolorosi e di tagliare i ponti con la propri a esistenza precedente. Non fu estraneo in alcuni anche il risentimento nei confronti Emigrati Anno estero (di cui in) Australia 1955 3.577 3.262 1956 6.511 3.061 1957 2.897 998 1958 1.122 419 1959 567 130 1960 364 81 1961 338 81 1962 400 51 1963 1.129 287 1964 240 47 1965 1.331 378 1966 742 171 1967 643 159 1968 475 132 1969 528 133 254 ANNALES 10/'97 f'iäro PURIN!: L'EMIGRAZIONE DATRIESTE NEE OOPGGUERRA, 2S1-262 cleüo stato italiano che aveva permesso !a conquista dell'lstria ed ií senso di abbandono che molti profughi ■percepirono a causa del la rimozione e de! sííenzio sotto cui i governi postbellici fecero passare l'esoclo. E' pre-sumibile che il risentimento fosse ancora piu forte da parte degli esuli partítí dall'lstria prima del '54, i quaii nella ¡oro fuga avevano poluto portare con sé solo poche masserizie, confrontando la propria sitLiazione con le garanzie date ai profughi della Zona B dal-l'articolo 8 del Memorándum di Londra. L'articolo, in-fatti, prevedeva per i profughi dell'ex Zona B che avessero deciso di trasferirsi in Italia la possibilitá di portare con sé i propri beni mobili senza essere soggetti a n'úsure daziarie nonché indennizzi per i beni ivrtmobiii abbandonati {Colummi et al., 1980, 484-485; Purini, 1995, 33). Una parte dei profughi, infine, fu costretta a scegliere l'emigrazione in Australia per questioni pretta-mente burocratiche: si trattava ínfatti cli coloro che avevano optato per la cittadinanza italiana nei periodo 1947-48, ma ai quali questo diritto venne riconosciuto con molto ritardo e che dunque si ritrovarono per un periodo ad essere praticamente apoíidi, e dai resideriti rseüa Zona B che non avevano presentato la domanda prevista dal Memorándum entro i termini di scadenza (Donato & Nodari, 1995, 52 nota). Le motivazioni dei triestini erano, invece, piü com-plesse. Nodari identifica come causa principaíe delle partenze quella "socio-economica", comprendendovi una matrice legata alia forte cris! occupaztonale del periodo, ma riconoscendo anche come spinte coilaterali "l'instabilita política, ía paura per un futuro che non appariva certamente roseo, il ti more di perdere il posto di lavoro, ecc." (Nodari, 1991, 72). La situazione economica cittadina fu certo una delle spinte piü decís i ve nella scelta del l'emigrazione transoceánica. Durante il período del T.L.T., grazie agli in-vestimenti e alia cosiddetta "economía assistíta" degli alleati, Trieste era ríuscita a sopportare il distacco dal suo hínterland, ¡I ridimensionamento dei cantíeri e delle linee rnaríttime, il trasferimentó delle sue aziende piü proel ulli ve al ('interno dei conííni itaiiani (bastí pensare al passaggio clella sede íegale della RAS a Milano). Ma la cítfá subí un colpo durissimo con la fine del C.M.A.: si calcoló che la fine del giro d'affarí legato alia per-manenza delle truppe alleate a Trieste aveva poitato acl una perdita complessiva di oltre 25 miliont ai giomo, gravando in modo particoiare sugli esercenti di locali pubbiici (Apih, 1988, 186). I giovani disoccupati nei novernbre del '54 erano 8.750 contra soli 5.523 oc-cupati. Nei febbraio del '56 i disoccupati complessivi erano 20.121 ed ¡I loro numero si mantenne pressoché stabile fino al 1960, continuamente pareggiato da! numero di esuli senza lavoro che si iscriveva alie liste di collocamento (Purini, 1995, 1 27-1 28). Tuttavia, per quanío tragica, la situazione econo-mico-occupazionale non giustifica l'entitá dell'esodo. In particoiare da uiVanalisi della situazione lavorativa degli emigranti si nota che il numero degli emigranti senza lavoro é piuttosto basso; giä nei dati della Camera di Commercio esposti piü sopra non é prevista la presenza cli emigranti privi di lavoro che non siano familiari in atiesa di ricongiungersi con i parenii giä resident! in Australia (ma probabif mente si tratta di una cattiva e-sposizione dei dati statistici). Piü interessant! appaiono i dati dei G.M.A. secondo i quaii per il periodo 1949-1951 su 9.256 c.apifamiglia emigrati (diretti perö anche in Italia, allora considerata "estero"), solo 2.558 erario in "condicione non professionale" (Donato & Nodari, 1995, 104). Ugualmente interessant!', seppure condotti su un campione piuttosto ristretto, appaiono i dati raccolti da Nodari in c!ese distinti studi statistici: il primo rileva che su un campione di 71 persone emigrate dalla Venezia Giulia, ben 60 (84,5%) risultavano "attivi" prima del-l'emigrazione; nei secondo, su un campione di 194 persone gl i occupati al momento della partenza erano 122 (62,9%), i disoccupati 58 (29,9%) e le persone in "condizione non professionale" (quasi tutti studenti) 14 (7,2%) (Nodari, 1986, 22-24; Nodari, 1991, 48-55). l'incidenza iimitata dei disoccupati nelí'ondata di emigranti "australíani" é confermato da Tonel: "Trieste, cittä di immigrazione, ciiventava improvvisamente cittä cli emigrazione: se ne andavano anche disoccupati (...); ma soprattutto paitivano giovani qualificati, specializ-zati, gente che aveva un posto" (Tonel, 1983, 138). Un'aitra causa, anche questa collaterale, puö essere trovata nella mancanza di alioggi: tanto le ¡ndagini di Nodari, quanto le testimonianze ora Ii raccolte in Australia da Aleksej Kaie e Milan Pahor, dimostrano una notevole precarietä abitativa per i futuri emigranti, che solo in minima paite erano proprietär! a Trieste della casa in cui vívevano. Anche una studiosa triestino-australiana, Adriana Nelli, ritiene che la scelta emigratoria per molti possa essere stata influenzata dalla precarietä abitativa. La Nelli accenna anche a motivazioni di carattere psico-sociologico, affermando che piü che da particolari esigenze economíche, l'emigrazione fu determínala da un proferido senso di incertezza per ií futuro e che, a causa di questo senso di ¡nsicurezza, Trieste fu coi pita da una vera e propria psicosi migratoria (Nelli, 1996, 174-175). Come giä sí é detto, la meta clei partenti aveva merto di 35 anni, e, nella maggior parte dei casi la scelta migratoria si profiiö subito come partenza definitiva, sia per il falto che partivano infere famíglíe e non singo!i lavoraíori, sia per ía lunga distanza - oltre un mese di navigazione, con il grande trasporto aereo ancora inac-cessibife ai piü - che non permetteva ritomi seppure per brevi periodi come avveniva, ad esempío, nei caso del!'emigrazione italiana in Germania. Una scelta cosi radicafe, fatta inoltre da molte persone giä in possesso di un'occupazione stabile, non puö essere spiegata so llanto con motivazioni di carattere 255 ANNALES 10/'9 7 Fiero PUKiNI: L'EMICRAZtONE DA TRIESTE NR DOPOCUERRA, 25 1-362 economico, ma deve essere inquadrata nel contesto político di quegli anni. La "solü2ione italiana" della questione triestína provocó una forte deiusíone in coloro che avevano sperato nella creazione di un autentico Territorio Libero indi-pendente, e, come risulta anche da testimonianze orali raccolte in Australia da Kalc e Pahor e da colloqui avuti in ioco da chi scríve questo artícelo, in molti casi la fine del C.M.A. e l'arrivo dell'ltalia fu rano decisivi nello spingere ail'emigrazione i piü dubbiosi. Una stima di quanto grande neíl'emigrazione fu l'incidenza di coloro che non erano favorevoli a un ritorno dell'ltalia a Trieste pud essere data dall'analisí del voto, sistema assoiutamente non ortodosso né scíen-tifico, ma giá usato in alcuni casi anche da storici di grande valore come Cario Schiffrer. I due movimenti indipendentisti, il Fronte dell'lncíipendenza - che si n-volgeva alie fasce di popolazíone piü basse e ai pro-letariato indípendentista - ed il Blocco Triestino - che raccoglieva i suoi consensi ira la borghesia triestína non légala e schemi ¡deologico-politico di stampo nazío-nalista raccolsero nelle elezioni comunali del 1952 rispettivamente 22.415 e 4.497 preferenze, parí al 15% dei voti validi. In quelíe del 1958 (neile elezioní comunali del 1956 gli indipendentisti furono esclusi dal~ l'agone eiettorale per un presunto errore nella conipi-lazione dei documenti necessari alia presentazíone delle liste}, le preferenze scesero a 9.652 complessíve {4.289, pari al 2,3%, per ii Fronte deü'índipendenza e 5.363, pari al 2,9%, per il Blocco Triestino, presentatosi come Unione Triestina). Va certamente considerato il fatto che l'idea indípendentista aveva perso molto del suo fascino e del suo realismo dopo il dentro dell'ltalia in citta (gíí stessi leader dei due partíti, Ciampiccoli e Stocca, ritenendo ormai la situazione compromessa ed irreversibile, si rítirarono dalla scena política), ma considerando che 11 numero dei non votanti e delle schede non valide aumentó non di molto {18.775 non votanti e 2.727 schede non valide nel 1952 e rispettivamente 19.674 e 3.592 nel 1958) (Poli, 1982, 274), il calo di voti sembra troppo forte per non considerare quanto su di esso incise l'emigrazione da Trieste. La connotazione política di molte paitenze risultó evidente, comunque, gia al! 'época, nel caso di a [cune pesanti contestazioni avvenute aíl'imbarco clegli emigrante: in occasíone di una delle innumerevolí partenze dalla Stazione Marittima, apparve un significativo stri-scione che, riprendenáo il discorso tetwto dal sindaco Bartoli il 26 ottobre '54 al momento dell'entrata delle truppe ítalíane in citta ("E* ¡a madre che ritorna per farcí vivere líberi"), riportava sarcastícamente la frase "La madre é tomata, i figli partono" (Tonel, 1987, 73). In un alíro caso la canzone patriottica "Le ragazze di Trieste" suonata in disco alfa partenza di una delle navi dirette neil'altro emisfero, provoco l'indignazione dei passeg-gerí (Kalc, Pahor, 1993, 27). . ' r- ' "i" ■.:...■■ »3 r" ' : ir; 'X ■ ja-... Una foto ricordo prima deíl'imbarco (NSK; foto: A-I. Magajna). Spominska sfika pred vkrcanjem. 256 ANNALES t Of 97 Préro PURINil: I'EMiGRAZIDNt DA TRIESTE NEI DOPOCUERRA, 251 -262 tiki "<>;■'■■■■.'v. _ .. .. yj,^ ., . . i H Í ¡ : ir -..s .. - ...s —• Ifs - wssmBm K & nMËKN WflnEH s'A?» «■mi 4B ;flp vfí'^ v 'Isiiif ..... I'l/ft/mo sa/ufo prana r/e/fa partenza per ¡'Australia (NŠK; foto: M. Magajna). Zadnje slovo pred odhodom v Avstralijo. L'insofferenza del triestini emigrati verso ¡'Italia si rivelo anche una volta giunti a destinazione: molto spesso, sempre secondo testimonianze orali raccolte in Australia, i triestini non voílero essere confusi con gli aítri immigrati italiani e, in alcuni casi, ebbero con essi rapporti pessimi (Kalc & Pahor, 1993, 30, 53, 80, 104). Ció che maggiormente spingeva alia partenza era ¡1 timore di ritorsioni nei confroni di chi si era políticamente irnpegnato a favore defi'indipendenza di Trieste, la convínzione che con l'arrivo cieif'ltalia la situ-azione economica sarebbe certamente peggiorata, e la paura, specialmente neíl'ambito della minoranza sío-vena, per í! rientro in citta delle truppe italiane, che risvegíiava in molti i fantasmi del ventennio fascista. ll timore di ritorsioni nei riguardí degli attrvísti indi-pendentísti, era stato in qualche modo confermato dalla dichiarazione del Parlamento italiano del 12 dicembre 1952, in cui si era affermato che una volta avvenuta la riannessione di Trieste all'ltaiia, tutti i dipenclenti civifi del G.M.A. sarebbero stati assunti nella futura ammi-nistrazione italiana, "eccetto le persone impegnate contra l'annessione del T.L.T. aü'ltalia" (Novak, 1973, 373). Questa dichiarazione, insieme al ricordo non lontano dell'assalto e della devastazione portata alia sede del Fronte deü'lndipendenza durante le manifestazíoní del '53, non ¡asciava presagire nulla di buono per coloro che avevano lottato per l'indipendenza della citta. ll Ministero degli interni sottolineô più volte che Trieste per piu di un terzo della popolazione continuava ad essere ostile all'ltalia (atteggiamento che si esprimeva attraverso il voto alla sinistra comunista e socialista, agti indipendentisti, ai partiti sloveni), e perciô si doveva controbilanciare la situazione con l'invio di personale statale di provata fede nazionalista. E proprio il com-portamento delle nuove forze dell'ordine e della magistratura non alimento la fiducia nella nuova ammini-strazione italiana: ad alcuni militanti indipendentisti e ad alcuni ex partigiani fu rifiutato il rilascio del pas-saporto o ne fu limitais la validité; in altri casi fu bloc-cato o rallentato i*iter per ¡I conseguimento di document! necessari all'assunzione o alia continuazione del lavoro, causando tai vol ta la perdita del posto o il licen-ziamento {Dekleva, 1956, 34). Addirittura un dirigente indipendentista, aggredito e malmenato a sangue da militanti di destra per aver parlato dell'ltalia come stato occupatore, essendosi difeso ed essendo stato poi citato in causa dai suoi aggressori, fu condannato per vilipendio e lesioni volontarie a due anni di reclusione (Ranchi, 1977, 490). Per quanto riguarda gli siovení, questi furono con-fermati net timori e sospeíti verso l'amministrazione italiana dalla condotta tenuta dai nuoví organi di polizia e dai provvedimenti nei loro confront!: oltre alla ripresa di violenze néofasciste contro persone e proprieta degli 257 ANNALES 10/' 9 7 Piero PURIN!: t.'EMlGRAZIONE DA TRIESTE NEL DOPOGUERRA, 251-262 sloveni, ben poco contrástate dalíe forze deli'ordine, venne attuata una pesante política di esproprt su! Carso ai danni di propi'ietari sloveni per la costruzione dei borghi carsici neí quali insediare gis esuii istriani. Inoltre a molti di coloro che erano dovutí fuggire da Trieste durante il fascismo e vi erano tornati neí dopoguerra non venne concessa la cittaclinanza italiana, per cui i'emigrazione divenne pressochè inevitabile (Pahor, 1993, 132). E' generalmente assunîo il numero di 2.500-3.000 emigrati sloveni per l'Australia (Stranj, 1982; Stranj, 1989, 36; Stranj, 1991, 8). In una delle tante partenze, il cronista del Primorski Dnevnik sosteneva di aver sentito ia meta dei partent! accomiatarsi in sloveno (Katc & Pahor, 1993, 5-6). L'immigrazione istriana, inoltre, diede luogo ad una vera e propria metamorfosi étnica e sociale délia città: r^el censimento del 1961 Trieste risultô seconda solo a Torino per numero di abitanti nati a i tro ve: solo i! 55,7% dei residenti a Trieste era nato in loco; ben 23,7% risultavano nativi dei territori annessi alia Jugoslavía (Donato & Nodari, 1995, 56; Apih, 1988, 184). L'ondata immigratoria degli istrani a Trieste spinse molti triestini a lasciare la città: oltre a! fatto che i! numero di esuü presentí in città rese sempre più precaria ia situazione occupazionale triestina, alcuni prov-vedimenti presi da! govenio per agevolare il reirtse-rimento lavorativo dei profugbi furono sentit i dai triestini come veri e propri privilegi, e coniribuirono a creare una forte insofferenza da parte delía popolazione nei confronti degli istriani. Innanzitufto ai profughi già dipendenti dello Stato, da enti pubblici o da aziende municipalizzate fu garantita per legge l'assunzione in pianta stabile da paite di enti analoghi situad altrove, a parità di qualifiera e di condizione salariale. Questa normativa provoco l'immediata saturazione dei posti pubblici a Trieste, con !e ovvie proteste dei triestini, che si videro interdetta per anni la possibilité di accedere al pubblico impiego, ed anche degli istriani non dipendenti dallo stato, che videro nel provvedimento un'ingi-usta discriminazione tra profughi di serie A e di serie B, La sistemazione degli esuli nei posti statali porto anche a delle perplessità da parte degli stessi enti locali che dovettero ac.collarsi l'onere del pagamento degli stipen-di per i nuovi assunti, spesso in soprannumero. 1! provvedimento fece lievitare i! numero degli impiegati pubblici di Trieste fino al 22% della for2a lavoro cit-tadina, portando Trieste ad essere la città d'ltalia con la più alta percentuale di impiegati pubblici (in termini relatívi addiritturn superiore a Roma) (Cokimmi et ai., 1980, 594-600; Apih, 1988, 165; Bonifacio, 1955, 17). AJtri provvedimenti accentuarono nei triestini l'idea di essere cliscriminati nei confronti deg!¡ istriani: le gra-duatorie separate per quanto ríguardava gli alloggi po-polari e il fatto che quelle ri servate agi i esuli proce-clessero più rápidamente, i punti in più assegnati nei concorsi pubblici, la legge 130 del 27/2/1958 che im- pose l'obbligo ai datori di lavoro pri vati che occu-passero almeno 50 dipendenti di assumere profughi nel ta misura de! 10% dei lavoranti e di mantened! in servizio per almeno due anni (Coíummi et al., 1980,; 628-629). in seguito a queste misure, tra !a popolazione triestina si diffuse la malignitá secondo cui il monumento a Nazario Sauro sul piazzale amistante la Sta--zione Marittima rappresentasse "I'único istrian rimasto in strada". Una forte responsabíiítá della d ¡aspo ra triestina per il mondo ando senza dubbio alie autoritá italíane. A Roma si premeva per una normalizzazione della situazione triestina, che peró sia in termini demografící che eco-nomici risuítava problemática: troppa. gente in un territorio troppo piccolo e privo di rísorse. La soluzione deli'emigrazione fu l'optimum per questi problemi:;'' dísoccupatí e lavoratori triestini in partenza avrebbero lasciato libero il loro posto e le loro abitazíoni ai' lavoratori esuli. Si dimenticava tuttavia un importante'' dettaglio: gil esuli, in genere, non avevano la spe--; ctalizzazíone sufficiente a subentrare ai triestini che sé' ne andavano, essendo in gran parte contadiní, pescatori. o artigiani. La nave è partita (NŠK; foto: M. Magajna). Ladja je odpluia. 258 ANNALES 10/'97 Piero PURiNí: Í'EMICRAZIONE DA TRIESTE NEE DOPOCUEKRA, 2%l-2(,2 Non che da parte defle autorita si disdegnasse ('emigrazione degü esuli all'estero: piü persone se ne anda-vano, piü agevoie sarebbe stato gestire la ciftá. Tuttavia, dovendo incentivare l'emigraztone, si preferiva spingere verso ¡'Australia i triestini, la cui fedelta afl'ltalia non era mai stata univoca e tra i quali gli indipendentisti e il partito comunista ex filojugosSavo ed ex filo T.L.T. continuavano a raccogliere quasi due quinti delle pre-ferenze, piuttosto che gli istriani, i quali erano scappati dalle loro case per restare in Italia e che votavano compattamente DC. Questa propenstone deiie autorita fu confermata da alcune ordinanze del Commissario generale de! governo a Trieste (la figura giuridica alia quale vennero prov-visoriamente attribuite le prerogative esercitate dal de-caduto G.M.A.) Ciovanni Palamara sulla questione del personaje impiegato nelí'amministrazione deíl'ex G.M.A., ed in pardeóla re neila polizia civile. A questi iavoratori era stato promessa, fin da prima deila firma del Memorándum, l'assunzione nella pubblica ammini-slrazione italiana. Ma avvenuto ii passaggio delle consegne, le promesse poterono essere mantenute solo in parte, anche perché, come si é giá detto, un numero elevará di posti pubblici era stato riservaío agli esuli. Palamara aveva allora emesso una serie di decreti com-missariali neí quaü venivano garantite grosse indennita economiche (liquidazione normalmente prevista piü quota una tarctum immediata parí a sei mensilitá, piü indennita di carovita, piü premio di presenza pari a 25 giomate lavorative, piü indennitá di funzione o di assegno perequativo) a tutto il personale civile del G.M.A., impiegatizio, salariará e perfino non di ruólo, ai dipendeníi della polizia civile, cleila polizia ammini-strativa, della guardia di finanza e dell'üfficio del lavoro che avesse accettato l'esodo voiontario e, conseguen-Lemente, avesse rinunciato ad aspettare l'emanazione di un provvedimento orgánico per la loro sistemazíone (BC; Tonel, 1983, 138-140), ll provvedimento colpi nel segno: moíti ex appar-tenenti all'amministrazione alleata, alíettati daí vanlaggi economicí sicuri offerti dalle ordinanze, piuttosto che attendere una legge ad boc che li riguardasse (e che sarebbe stata approvata solo nel 1960), decisero di partiré (Poli, 1982, 179). in particolare emigrarono ex agenti della polizia civile, che restando in una Trieste italiana in cui i neofascisti godevano quasi dell'im-punitá, potevano ben temere per la propria íncolumita: alia partenza da Trieste dei primi poliziotti smobilitati, il treno su cui viaggiavano fu oggefto di manifestazioni di vero e proprio astio e raneóse, e suüa su a fianc.ata fu perfino tracciata a caratteri cubitali la scritta "tradifori" (Spirito, 1995, 91). Secondo l'interpretazione della de-stra, infatti, i membri della polizia civile tendenzial-mente erano "di preciso orientamento indipendentista o di dubbi sentimenti spesso motivad da ragioni di opportunismo", con delle frange antiitaliane, filoslave e perfino con degli agenti reclutati tra le ex guardia del popolo fiiotitine o tra ex appartenenti all'OZNA {la polizia segreta jugoslava) (Morelli, 1987, 261-264). Gli ex "cerini" furono una delle categorie il cui inserí mentó in Australia fu piü facile, soprattutto per la miglior conoscenza della lingua inglese rispetto agli altri emigranti. Giunti in Australia, spesso fondarono associazioni tra antichi compagni di lavoro. Quelia di Meíbourne arrivó a contare addirittura 800 tra ex agenti e loro familiar). S i ngoi ármente, nonostante tutte le mi su re e gli in-centivi all'emigrazione partissero dai Commissariato generale, neí consuntivo di Palamara l'emigrazione non venne neppure menzionata (Ciani, 1993, 82). Sintomática del pensiero prevalente a Roma sulla necessitá di risolvere i disagi di Trieste con l'emigrazione fu la dichiarazione dell'on. Brusasca (DC): "Fra le popolazioni italiane, i triestini e gli istriani sono quelli che hanno la maggior inc.linazione per le lingue estere: conosco moltissimi che paríano bene due o tre lingue, e questa qualitá va apprezzata nel suo giusto valore. Inoftre, nei dieci anni di occupazione alleata, i triestini hanno avuto modo di apprendere fingiese. Ebbene, questa attitudine lingüistica ha un valore rilevante, perché dobbiamo essere consapevoli che nei paesi di espansione della técnica, il lavoratore italiano non pu6 trovare un collocamento apprezzabile se non parla la lingua del posto [...1. lo ritengo che si debba guardare aíl'avvenire con senso costruttivo e perció creare degli istituti professionali moderni, che diano ai giovani triestini la possibiliíá di portare fuori dai confini il loro lavoro" (Tonel, 1983, 140). io Australia, anche per resístele alia política di assimilazione che il governo praticó per tutti gli anni '50 e '60 tesa a cancellare precedenti appartenenze e iden-titá culturali nell'intento di creare dei "new australians", gli immigrati tentaiono di mantenere vive le proprie radici fondando associazioni fra conterranei. Tuttavia, come si é detto, gli immigrati dalla Venezia Giuíia spesso vollero mantenere le distanze dai loro omologhi iíaliani {la clistinzione rispetto a qtiesti ultimi fu accen-tuata anche dallo stesso stereotipo dell'immigrato italiano che avevano gii australiani angíosassoni rispetto al quale i nuoví venuti di origine triestina risultavano sia culturalmente, sia somáticamente diversi) e crearono club separati (Nelli, 1996, 179). La caratteristica piu curiosa di un certo numero di quesie associazioni fu la loro "composizione étnica": infatti in esse confluivano insieme triestini - sia di lingua italiana che slovena - e istriani, ricreando in questo modo la stessa mescolanza della ciftk di Trieste. Purtroppo il fatto che i componenti di questi cíub parlino fra loro neí dialetto venetomorfo del Litorale, ha fatto s) che nella maggior parte degli studi questa complessita venga liquidata con il termine di "emigrazione giuiiana", quasi sempre nell'accezione di "emigrazione degli italiani provenienti dalla Venezia 259 ANNALES 10/'97 PiercJ PURIM: L'EMIGRAZIONE DA TSIÉSTE NEL DOPOGUfKRA, 251.262 Giuíia" senza approfondire assoiutamente se ira essi vi síano sloveni o triestini che non sentono un'appar-tenenza alNtalia. L'emigrazione all'estero non significo sempre i'ab-bandono definitivo della cittá. ín motti casi si verí-ficarono anche dei rientri, motivati sia daü'íncapacitá di adeguarsi alio stite di vita angiosassone, sia dalla nostalgia, sia, infine, dalla voloniá dei friestiní emigrad di passare ia propria vecchiaia di nuovo in cittá. Pur-troppo la consistenza di questi rientri risuit.a ancora una volta di difficile quantifícazione: dal 1955 al 1969 si iscrissero alie anagrafi dei comuni del Triestino 22.637 persone provenienti dall'estero, ma tra questi - oitre ai triestini "rientrati" - sono compresi cittadini stranieri immigrati a Trieste, non triestini resídentí ai Cestero che a) rientro ín Italia stabilirono ia propria resídenza in cittá e perfino una pane dei profughí provenienti da! territorio ormai jugoslavo. II margine di errore c.ala con i'analisi dei soli flussi dall'Austraiia a Trieste: in quegli stessi anni si iscrissero alie anagrafi dei comuni della provincia di Trieste 2.800 persone provenienti da! continente ausfrale. Anche in questo caso va pero faltó un distinguo: oitre agí i "oíd australians" - cioé i cittadini australiani di origine angiosassone da molte generazioni residenti in Australia - che per un qualsiasi motivo si trasferirono a Trieste, questa cifra considera anche gli eveníuaü figli nati ín Australia da triestini poi rientrati e conteggia piü volte quei casi, non rari, di triestini rimpatriati e riespatriati piü volte. Va infatti sottolineato che la vicenda dei triestini "australiani" rientrati fu spesso compiessa e doíorosa: afflitti in Australia da nostalgia, al rientro a Trieste ritro-varono una cittá profondamente cambíala rispetto a quelía che avevano lasciato e un modus vivendi molto diverso da quello angiosassone a cui ormai si erano abituati. Quest'ultimo problema fu particolarmente sen-tito dai figli nati in Australia, improvvisamente ¡nseriti in un contesto sociale e in un ambiente completamente estraneo a quelli australiani. In diversi casi i tentativi di ritornare a vivere a Trieste fallirono e gli ex emigrati ritornarono in Australia. Se !e partenze verso ¡'Australia riguardarono perlop-piü operai specíalizzati ed ex appartenenti afl'ammini-strazione alleata, il resto dell'ltalia (e, secondariamente, gli Stati Uniti e ¡'Europa Occidenta!e) fu la meta di un'emigrazione piü "intellettuale". Questa emigrazione meno eclatante ma forse piü decisiva, che del resto continua ancor oggí, coinvolse buona parte dei laureati triestini che, a causa della fine de! G.M.A., fu ron o costrettí a cercare un lavoro consono al proprio titolo di studio fuori cittá. in particolare furono colpiti i neo-laureati sloveni per i quali gli unici posti di lavoro accessibilí a Trieste furono queüi - íimitatissirni - alia radio e neí mondo della scuola. A spingere i giovani sloveni all'emigrazione, oitre alia situazione economica, fu anche la condotta deüe autoritá che agirono in modo da impedí re loro di trovare lavoro mediante mancad rilase i di documenti e schedattire arbitrarte in cui giovani, anche di idee politiche completamente diverse, venivano descritti come slavo-comunísti e potenziaii sovversivi. Oitre al persónate técnico specializzato che si spostó neile grandi citta industrial! de! nord Italia, generalmente dopo aver conseguito un titolo di studio specíftco, e quindi togliendo alia citta sia íorze giovani che professionaimente competenti, si verificó la diaspora di un cedo numero di giovani taienti che ab-bandonarono la citta, assumendo aStrove funzioni determinanti per la cultura italiana {Ara, Magris, 1982, 98): basti pensare a Giorgio Strehler per il teatro, Amedeo Tomasi per ia música, Franco Giraidi per i! cinema, Demetrio Volcíc, Calfisío Cosulich e Tuilso Kezich per il giornalismo, L'autore desidera ringraziare il dr. Aieksej Kalc per i-suggerimenti fomiti e per i! materiale inédito messo a. disposizione per questa ricerca. IZSELJEVANJE IZ TRSTA PO 2. SVETOVNI VOJNI Piero PURI Ni IT-34126 Trieste, Via Crispi, 85 POVZETEK Etnična metamorloza, ki jo je začei Trst doživljati po koncu avstroogrske vladavine z odhodom velikega dela ne-italijanskega prebivalstva, se je zaključila po drugi svetovni vojni, ko so začeli v Trsi: v valovih dotekati istrski in dalmatinski begunci, med Tržačani pa je prišlo do novega izseljevanja, tokrat predvsem proti Avstraliji. Izseljevanje 260 ANNALES 10/'97 Piero PURSN1: CEMIGKAZJONE DA TRiESTE NEL DOPOGIJERRA, 2S1 -262 se je začelo takoj po vrnitvi Italije v Trst; pred tem pa beležimo val izrazito ženskega odhajanja na tuje, ko so žene zavezniških vojakov sledile svojim možem v ZDA, kar je zajelo približno 1.300 oseb. Podatki o "anglo-tržaških" porokah žal niso dosegljivi. Odhajanje v Avstralijo je bilo olajšano tudi zaradi begunskih taborišč, ki so jih v Trstu zgradili za nastanitev protikomunističnih prebežnikov iz Vzhodne Evrope, ki so čakali, da bodo lahko odpotovali preko oceana. Za organizacijo odhodov teh beguncev je skrbelo posebno telo Združenih narodov, Medvladna komisija za izseljevanje iz Evrope (CIME), na katero se je obrnilo tudi precej istrskih beguncev v Trstu. V mesecih, tik preden je vodstvo STO predaio oblast Italijanom, so pomoč Medvladne komisije za izseljevanje iz Evrope iskali tudi številni Tržačani. Odhodi iz Trsta so se stopnjevali, posebno po vrnitvi italijanske uprave. Težko je natančno reči, koliko ljudi je zajel ta izšeljeniski val. Viri so zelo različni, po njihovih ocenah pa naj bi šlo za okoli 8.000 do 40.000 oseb. Najverjetneje pa se je število izseljencev gibalo od 16.000 do 22.000. Med temi je mogoče razlikovati tri skupine: italijansko in slovensko govoreče Tržačane ter Istrane. Slednji so se za izselitev odločili tudi zato, da bi se rešiti begunskih taborišč, v katerih so živeli od trenutka, ko so zapustili svoje domove v Istri. V Trstu je namreč bilo le malo možnosti, da bi si v doglednem času oskrbeli stalno bivališče, poteg tega so nekateri z odhodom v Avstralijo želeli nepreklicno zaključiti posebno bolečo stran svojega življenja ali na ta način celo izraziti osebno ogorčenje nad italijansko državo, obtoženo, da je Istro in Istrane prepustila njihovi usodi. Razlog za izseljevanje Tržačanov (Italijanov in Slovencev) je bil brez dvoma gospodarske narave. Mesto je nudilo skromne zaposlitvene možnosti, predvsem zaradi posledic, ki sta jih za Trst imela konec vojaške zavezniške vladavine in odhod zavezniške vojske. Sicer pa so se Tržačani počutili prikrajšane tudi zaradi ukrepov, s katerimi je skušala vlada istrskim optantom v Trstu olajšati vključitev v delovne procese. Zakon, ki je nekdanjim državnim uslužbencem v Istri zagotavljal ponovno namestitev na enako delovno mesto, je zapolnil praktično vse potrebe mesta po javnih uslužbencih, istrski optanti so imeli pravico do dodatnih točk pri natečajih, vsa zasebna podjetja pa so morala med zaposlenimi šteti vsaj 10 odstotkov begunskih delavcev: za Tržačane so bili to nedopustni in krivični privilegiji. Tudi pri dodeljevanju stanovanj so imeli Tržačani vtis, da so meščani druge kategorije, saj sta obstajala dva ločena seznama za prosilce ljudskih stanovanj, od katerih je imel "istrski" prednost. Seveda pa ni manjkalo tudi povsem političnih razlogov. Številni Tržačani so se namreč zavzemali za dejansko neodvisnost mesta, vrnitev Trsta Italiji pa jih je močno razočarala. Poleg tega so se italijanske oblasti v prvih letih po vrnitvi trudile, da bi mestu zagotovile "normalno" politično življenje in sicer prav na račun tistih političnih sil, ki so podpirale STO. Militantne zagovornike neodvisnosti iz levičarskih strank in Slovence je oblast brez prestanka zatirala, obenem pa so neofašistična gibanja uživala skoraj popolno nedotakljivost, ko je šlo za delovanje proti tem skupinam. Poleg tega je vrnitev italijanske vojske v Trst predvsem v Slovencih ponovno obudila prikazni iz obdobja fašizma. Izseljevanje iz političnih razlogov je bilo po krivici spregledano v skoraj vseh raziskavah, njegov obseg pa je mogoče razbrali iz dejstva, da je zajelo dokaj visok odstotek zaposlenih izseljencev, pogosto kvalificirane delavce z relativno visokimi prejemki. Pri vzpodbujanju izseljevanja med tržaškimi prebivalci nosijo italijanske oblasti veliko odgovornost. Poleg že omenjenih načinov nadlegovanja - neizdajanja dokumentov, potrebnih za sprejem v službo, zavračanja prošenj za državljanstvo ne-italijanskim Tržačanom, ki so stalno bivali v mestu pred fašističnim obdobjem in so se po dvajsetih letih izgnanstva vanj vrnili, strpnosti do neofašističnih zastrahovanj - je vladni komisar Palamara izdal odloke, ki so z vrsto gospodarskih ugodnosti vzpodbujali nekdanje uslužbence vojaške zavezniške vlade k izseljevanju. Že pred oktobrom 1954 so tem delavcem obljubili, da jih bodo ponovno namestili v javnih ustanovah ("razen oseb, ki so se borile proti priključitvi STO Italiji", kot so izjavili v italijanskem parlamentu 12. decembra 1952), po vrnitvi Italije v Trst pa te obljube niso mogli izpolniti, saj so ta mesta že zasedli istrski optanti. Zaradi Palamarovih pobud in izjav Italijanskih parlamentarcev je bil velik del nekdanjih uslužbencev vojaške zavezniške vlade prisiljen oditi. Klub nekdanje Civilne policije v Melboumu je štel okoli 800 t irn. "čerinov" in njihovih svojcev. Tisti, ki se niso odločili za odhod v Avstralijo, pa so morali na ureditev svojega statusa čakati vse do leta 1960. Izseljenci so v Avstraliji ustanovili več združenj "julijancev", ki so pogosto odsevala etnično raznolikost Trsta, saj so bili vanje vključeni tako italijansko kot slovensko govoreči Tržačani ter ¡strani. V nekaterih primerih so se izseljenci po bolj ali manj dolgem obdobju bivanja na drugi polobli odločili za vrnitev. Njihovo število je težko določljivo, sicer pa vrnitev ni bila vedno srečna. Mesto je bilo za povratnike povsem drugačno od tistega, kar so zapustili desetletja pred tem, in nekateri so se novim razmeram le stežka prilagodili. Posebno težko so se tržaškemu načinu življenja prilagodili v Avstraliji rojeni otroci povratnikov, navajeni anglosaksonskega načina življenja in povsem drugačnega okolja. V veliko primerih so se družine celo vrnile v Avstralijo. Na koncu velja omeniti tudi izseljevanje Tržačanov v druge italijanske kraje. To odhajanje, pogosto veliko bolj nepreklicno, predvsem pa veliko bolj neopazno, se nadaljuje Še danes In je iz mesta izvabilo izjemno dragocene moči. Za razliko od izseljevanja v Avstralijo, kamor so odhajali večinoma delavci ali ljudje brez visoke izobrazbe, 261 ANNALES 10/'9 7 Piero PURINI: [.'EMiCSAZfONE OA TR1ESTF NEl OOPOGUtRRA, 25!-26.! odhajajo v druge dele Italije (v zahodno Evropo ali v ZDA) visoko izobraženi mladi ljudje, številni diplomirane!, ki zapuščajo mesto v želji po delu in zaslužku, ki bi ustrezala njihovi izobrazbi. V tem času se je izoblikovala tudi določena diaspora tržaških umetnikov, razpršenih po vsem svetu. Ključne besede: izseljevanje, Trst, Avstralija, 20. stoletje BIBLIOGRAFIA Apih, E. (1983): Trieste. Bari, Laterza. Ara, A., Magris, C. (1982): Trieste, un'identitá di frontiera. Torino, Einaudi. BC: Decreto Commissariale n. 166 del 20 maggio 1955. In: Bollettino del Commissario Generale del Governo per ¡I Territorio di Trieste, 1 giugno 1955, n. 16; pro-rogato con Decreto Commissariale n, 276 del 23 setiembre 1955. In: Bollettino del Commissario, 1 ottobre 1955, n. 28; integrato con Decreto Commissariale n. 316 del 28 novembre 1955. in: Bollettino del Commissario, 1 dicembre 1955 n. 34. Bonifacio, G. (1955); La disoccupazione e ¡a miseria. TRIESTE, Trieste, 2, 8, 17-20. Cavatieri, A. (1961): Che fine hanno fatto i matrimoni U.S.A.? TRIESTE, Trieste, 8, 46, 5-8. Ciani, B. (1993): Trieste 1954-1956: il Memorandum d'lntesa e i gruppi poli Lici autonomi sloveni. Trieste, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček-Circolo per gli studi sociali Virgil Šček. Coiummi, C., Ferrari, L., Nassisi, G., Tram', G. (1980): Storia di un esodo. Istria 1945-1956. Trieste, Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nei Friuli-Venezia Giuiia. Dekleva, J. (1956): F:noletni obračun. Jadranski koledar, Trst, 33-39. Donato, C., Nodari, P. (1995): L'emigrazione giuliana nel mondo: note introduttive. Trieste, Quaderni del Centro Studi "Ezio Vanoni". Kale, A.; Pahor, M. (1993): Relazione sulla ricerca sperimentale del progetto di studio "Gli sloveni di Trieste e l'esperienza australiana" (studio inédito). Morelli, A. (1987): Trieste, l'altra faccia delia storia 1943-1953. Trieste, Edizioni di ¡etteratura e storia contemporánea. Nelli, A. (1996): L'esperienza migratoria triestina -l.'identitá cuiturale e i suoi cambiamenti. Convivio, St. Lucia, 2, 2, 174-182. Nodari, P. (1986): 1 rientri degli emigrad dall'Australia nel periodo 1972-1977, con partícoiare riguardo ai comune di Trieste. Trieste, Quaderni deli'lstituto di Geografía deila Facoltá di Economía e Commercio dell'Universitá di Trieste. Nodari, P. (1991): La comunita giuliana di alcune citta australiane: Sydney, Adelaide, Melbourne. Trieste, Quaderni dell'lstituto di Geografia del la Facolta di Economia e Commercio dell'Universita di Trieste. Novak, 8. (1973): Trieste 1941-1954. La lotta poiitica, etnica ed ideologica. Milano, Mursia. Pahor, A. (1993): II crepuscolo del TLT e i partiti autonomi sloveni (1952-1954). Trieste, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček-Circolo per gli studi sociali Virgil Šček. Poli, U. (1982): Lotte operaie e obiettivi di sviluppo dell'azione del comunisti triestini; dall'amministrazione aileata aile nuove prospettive di cooperazione. In: AA.VV. Dalla Liberazione agii anni '80. Trieste come problema nazionale. Roma, Salemi, 149-214, Purini, P. (1995): Trieste 1954-1963, Dal Governo Militare Aileato alia Regione Friuli-Venezia Giulia.- Trieste, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček- Circolo per gli studi sociali Virgil Šček. Ramani, N. (1957): E' stato un errore fermare i profughi a Trieste? TRIESTE, Trieste, 4, 19, 24-25. Ranchi, S, (1977); Catendario delle "violenze" naziona- liste e neofasciste. In: Nazionalismo e neofascismo nel la lotta poiitica al confine orientale, 1945-1975, Trieste,- Editoriale Libraria, 385-503. Spirito, P. (1995): Trieste a stelle e striscie. Trieste, MGS Press. Stranj, P. (1982): Poskus ocenitve števila tržaških Slovencev, ki so se izselili v Avstralijo. Trst, Slovenski raziskovalni institut (studio inedito). Stranj, P. (1989): La comunitl sommersa. Gli sloveni dalla A alfa Ž. Trieste, Editoriale Stampa Triestina. Stranj, P. (1991): Ladji na sirena je pi skala nam vsem. Primorski dnevnik, Trst, 21.4.1991, 8. Tone!, C. (1983): II lungo distacco dal PCI (1945-1957): la liberazione, la contesa territoriale, il Cominform, il ri-torno dell'ltalia a Trieste. In: AA.VV. Comunisti a Trieste. Un'identita difficile. Roma, Editori Riuniti, 111-194. Tonel, C. (1987): tfapporto con Trieste. Trieste, De-dolibri. 262 REGIONALNA POLIFONIJA II POLIFONIA REGIONALE II REGIONAL POLYPHONY IL ANNALES 10/'97 original scientific paper UDC 321.01 (4) 323.15(4) EUROPEAN REGIONALISM AND THE SEARCH FOR NEW REPRESENTATIONAL SPACES Colin H. WILLIAMS University of Wales,. Coliege of Cardiff, Department of Welsh, GB-Cardiff CF1 3XW, PO Box 910 ABSTRACT In this article the author debates questions of European regionalism in the light of the search for new representational spaces as well as in the context of the processes of the continent's integration and of a general social globalization. Regionalism thus appears as an antagonistic social and cultural tendency veering towards the preservation of the clear diversity in European cultural spaces. The specificity of this movement lies in the fact that it links the elements of the evaluation of cultural traditions of ethnic groups and regional communities with social and economic development perspectives, which together contribute towards the growth of the peripheral and usually less developed parts of the continent. Although the so-called idea of "Europe of regions" has not been put into effect, the feeling for a regional specificity is more and more evident in the regional politics of the EU member slates and their common programme bodies. Keywords: Europe, regionalism, ethnic groups, regional politics Contemporary European politics is struggling with the grand idea of how best to represent the myriad interests of local, regional, state and supra-state authorities within one system which is both effective and commands mutual respect. Experts doubt that there will soon be a federal Europe resembling present-day federal states or a Europe of the Regions where nation-states will have disappeared, but are certain that there will be a regionalised Europe where decentralised and régionalisée! states will be at an advantage (Loughlin, 1996). in analysing the nature of those trends which conduce to a regionalised Europe we need to differentiate between régionalisation, identified as the regional application of state policy and regionalism, defined as the attempt to optimise the interests of a region's population through the manipulation of the political process, in this essay the inter-relationship of globalisation and localism, holistic and ecological ideas, and reformed conceptions of space occasioned by teiematic revolutions will figure strongly as we seek to advance our understanding of the role of the region in European politics. Specialists in Geography arid International Relations take as their starting point the relationship between terri- tory and identity at ail levels in the spatial hierarchy. But the disciplines tend to differ in terms of the emphasis they place on the role of the region as a fixed context for dynamic change. Realist and neo-realist conceptions of the international order regard the territorial state and its concomitant of 'national citizenship' as fixed entities. However, this privileging of the territorial state in the literature on international political economy has been much criticised by geographers, most effectively in John Agnew and Stuart Corbridge's work Mastering Space (1995). They argue that "a changing global economic geography is exploding the fixity of the territorial state and is thereby creating a trap for those who want to build timeless models upon rapidly shifting foundations." (Agnew and Corbridge, 1995, 221). They also wish to confound the market ideologues who assert that transnational liberalism, has re-defined "the market as the arbiter of the just and the true" (ibid., 221). It is debatable as to whether or not truly open and competitive markets allow real people equal access to, and "just" rewards from the market place. What is not in doubt as a principle of political praxis is that if the inexorable trend is toward a global market then we need 265 ANNALES 10/'97 Colín H. WILLÍAMS: EUROPEAN RFÛIONAU5M AD THE SEARCH FOR NEW REPRESENTATIONAL SPACES, 263-274 counter-veiling institutions to regulate the operation of multinational corporations, to guarantee the rights of "global citizens' and to give meaning to the localised effects of global processes. Agnew and Corbridge have called for a discussion of the "new representational spaces that are resistant to some aspects of the emerging world order" (ibid., 227). I conceive regionalism as forming part of this representational space and wish to advance the geographical discourse by relating changes at the European level to specific aspects of the 'regional question', particularly those which have to do with identity and political regionalism. The defence of regional and/or national space figures both as a context for socio-political processes and a repository for a threatened group identity. Hence the critical concern of those engaged in regionalist politics with an accurate definition of the region and its territory so as to realise a new basis for political legitimacy, usually in the call for some form of autonomy. The power of regionalism and nationalism lies in the ability to mobilise people on the basis of their historical occupation of a cherished environment and of the placing of that environment within a larger world order. Despite nationalism's continued potential for destruction it can also provide a beguilingly complete socio-cultural framework for political and economic action. Anthony Smith has phrased its allure thus:- "nations derive their profound hold over the feelings and imaginations of the people because they are historically embedded. They are rooted in oider and more long-fasting ethnic ties, myths and sentiments from which these modern nations draw much of their emotional and cultural sustenance and much of what makes them distinctive, even unique. If nationalism is the normalisation of the unique, then we should not be baffled by its global power. It satisfies the dual craving to preserve what is felt to be a collective self and all its special cultural values, while inserting that self as a political community into the community of nations by endowing it with the standard attributes of the nation." {Smith, 1 993, 1 1). The most virulent form of political regionalism in Europe today is ethnic separatism, as manifested among elements (usually a fraction of the élite) of the Basques, Bretons, Catalans, Corsicans, Flemish, Scots, and Welsh. These enduring nationalist movements act as a counter to the general thrust of globalization and integration so redolent of the so-called 'post-modernist, New World Order' (Williams, 1993a). But they also signify an awareness that European regional political pressure is essential if their nations are to benefit fully from the new opportunities that are emerging within the new European order. Theories of separatism generally describe the separatist claim as a search for collective equality. It involves a complex set of grievances which are packaged under convenient headings such as territorial defence, language recognition, economic development, and social justice. In multi-ethnic polities ethnic separatism often derives from an acute concern over the erosion of a group's identity and resource base. Separatists assert that ethnic discrimination can only be halted through the transformation of their territory to form a sovereign state co-equal with all other states. Regional-ists assert that one need not go so far as to break up the state but insist that its internal affairs should reflect its plural character. In tandem, both regionalists and separatists pose fresh challenges to the territorially fixed nature of monopolistic sovereign space. This is best illustrated by the Basque case, though it has purchase in explaining the Corsican, flemish and various Celtic cases. The Basques enjoyed long periods of relative autonomy prior to their incorporation into the Spanish state; elements of their institutional distinctiveness, the fueros, survived until fairly recently and were used as evidence of a prior claim to legitimate statehood. After defeat in the Spanish Civil War the creation of Euskadi ta Askatasuna, ETA (Basque Homeland and Liberty) in 1957 reinvigora.ted Basque nationalism whose development was characterised by a particular combination of the defence of traditional cultural values, rapid industrialisation and opposition to Spanish internal colonialism and nurtured violence as a movement strategy (Clark, 1979, 1984). The three issues which mobilise autonomist sentiments in Euskadi are common to most contemporary regionaiisms, whether separatist or not. They are 1). a concern for the survival and promotion of a unique culture, its language and attendant social institutions; 2). a concern to influence the direction and speed of economic change, 3). a concern with political representation which maximises democratic accountability. However, as the Basque case illustrates, it is extremely difficult to overturn the deep structures of long-established nation-states. Some decentralist accommodation is more probable than outright separation and the formation of new states, for the territorial nation-state, though fiercely criticised, is a near-permanent political feature and in consequence structures the degree of regional autonomy available to sub-state nationalities. Separatist pressures in Spain, as elsewhere, were curbed by the ability of central states to respond to regionally-based demands for tariff protection. Keating (1992, p. 54) identifies an important shift in that "peripheral nationalists have moved from demanding protectionism to support for free trade." in con sequence of this and other changes Spain has experienced a startling transition from Francoism to representative democracy. It is neither a regionalised unitary state nor a federal state but a hybrid form incorporating features of both. Significantly the development of the European Union has provided a new context for relations between Madrid and the historic nations and regions. If separatism is contained through political accommodation, we are still left with the significance of the ethno-linguistic issue in Euskadi 266 ANNALES 10/'97 Colin l-l. WiLLIAMS: EUROPEAN REGIONALISM AD THE SEARCH FOR NEW REPRESENTATIONAL SPACES, 205-274 and Catalonia; for the post-franco reforms designed to introduce Eusquerra and Catalan to new domains e.g. education, commerce, the media and the law have been less effective than anticipated in assimilating both Spaniards and North Africans into the new 'nationalist' social order. Despite the growth of national assemblies many of the key issues which animated Basque and Catalan disatisfaction with their incorporation into the Spanish state remain as stumbling blocks.5 However, one should not underestimate the impact which European level activity and organisation have had on sub-state nationalities. The wider geographical conext has served to liberate the minds of many struggling peoples and offered them a new vision of inter-regional European networking and partnership. Many regions have created an alternative agenda with a renewed sense of purpose and economic direction which has much to do with promoting the regional identity as the basic building block of European history. A 'Europe of the Regions' vision is still a long way removed from regional economic reality but it is still one of the most powerful visions of a refashioned Europe. THE ETHNO-REGfONAL TRANSFORMATION OF THE NATION-STATE The nation-state is being challenged by a number of forces both from above and below. Two trends influence the capacity of ethno-iinguistic minorities to re-negotiate their role in the European division of labour. The first is the weakening of national economic sovereignty and the transfer of economic powers from state legislatures to the European Commission. Despite current difficulties with the E.R.M. and post-Maastricht negotiations, the ED has developed an integrated management of its constituent economies with new policies on competition, trade, monetary exchange rate, science and technological research, and to a lesser extent, its foreign policy. At the regional level agreements such as the Four Motors programme linking Baden-Wurttemberg, Rhones Alpes, Lombardy, Catalonia together with Wales and Ontario, help to sustain an element of additional political-re-gional dynamism. For lesser-used language speakers in Catalonia and Wales more economic autarky can slow down out-migration and language shift, thereby easing one of the key determinants of ethnic antagonism. Such moves represent a broader structural pattern seeking to by-pass aspects of central state authority and build-up regional-level power. We may not need to establish a de jure Federal Europe if regions increasingly operate as members of a de facto Federal Europe. This is as true in cultural and identity matters as it is in the more conven- 1 See Mar-Molinero and Smith, 1996, for detailed examples. tional macro-economic and fiscal deliberations. The past decade has witnessed an improvement in the formal position of many lesser used languages. The most significant development was the establishment of the European Bureau for Lesser Used Languages in 1984. Located in Dublin and Brussels, this small but effective organisation has sought to co-ordinate and nurture inter-linguistic experience and transfer good practice from one group to another (0'Riagain,1989; Wiifiams, 1993b). Other initiatives Involve the Conference on Local and Regional Authorities of Europe with its Charter on European Regional and Minority Languages (Council of Europe, 1992). Politically the most important reinvigorated actor is the Council for Security and Cooperation in Europe (CSCE) which has increased its involvement in minority group rights since 1989. Although still evolving as the re-constituted Organisation for Security and Cooperation in Europe (OSCE) it has detailed the rights and obligations of both minorities and host, governments throughout Europe and has put into practice several of the key ideas advanced by specialist and minority rights agencies alike (Minority Rights Group, 1991; Williams,1993a). Because conventional political authority is increasingly shared among a number of units within the political system the absolute nature of the territorial nation-state can no longer be sustained as if it were a closed system. Pooled sovereignty, permeable borders, Com-munity-wide socio-economic and environmental policy making, freedom of movement and to a lesser extent shared foreign policy through inter-related agencies such as the Western European Union, NATO, and the OSCE, all characterise the contemporary state system and render it more inter-dependent, both with respects to member states and to subordinate constituent regions. However, increased integration and mutual dependence is not without its own structural strains which pose new challenges which we shall examine. The major ethnic question facing Western Europe at present is the effect of the collapse of the bipolar system on the new world order. There are at least two contradictory processes at work. The first is the opening up of Europe to democratic ideals and representative politics, which follows the advance of social democratic capitalism eastward and its creation of new markets, resources and social organisations. New inter-regional trade and activity has accelerated since the demise of centrally planned economies in Central and Eastern Europe, especially in terms of trans-border co-operation. Previously suspect or fragile strategic regions have been transformed into pivotal nodes in an expanded European network of communication and trade. Such change emphasises how geography and place are periodically rein- 267 ANNALES 10/'97 Coim H, WILHAMS: EUROPEAN REGIONALISM AD THE SEARCH FOR NEW REPRESENTATIONAL SPACES, 265-27-1 terpreteci and transformed. Vulnerable, strategic minorities, such as the German-speakers in the Alto Adige / South Tyrol, are now in a stronger position to re-build their relationship with geographically contiguous majorities to the north. Once again they can serve as a bridge between the Romance and Germanic culture areas and trade regions. Similarly the Friulian-Slovene corridor now offers a strategic gateway to Central Europe as it did in the days of the Austro-Hungarian Empire. Whether economic development will invigorate the Friulian language in that borderland region, or whether more powerful neighbouring languages will reestablish themselves is an open question. The second trend is a conservative reaction which seeks to close, limit and protect the 'national* character of states. The resulting tension which hinders the full and free movement of people, ideas and goods is a major source of ethnic tension (Miles, 1992) which is reflected in the manner in which ethnicity anc! race are being used in different ways to categorise groups and to structure policies which 'defend' the integrity of Europeans. Within sections of the media and political scene, 'ethnicity' is increasingly used to construct a positive, quasi-biological identity which links a particular group to a specific place. Race is used as a classificatory category to reflect primarily, if not exclusively, negative tendencies of dissociation and exclusion at state and EU levels. Race has come to "signify a set of imaginary properties of inheritance which fix and legitimate real positions of social domination or subordination in terms of cultural differences between native and foreigner in the European Community." (MacLaughlin, 1993). in times of economic difficulty, race can once again be used as an exclusionary category in any of the European 'shatterbelts' and there has been a growing incidence of racial victimisation and a resurgence of neo-national-ism, fascism and crypto-communism (Williams, 1993a). In an "open" society which values social justice, accommodation and mutual tolerance there is a problem if the gains of autochthonous ethno-linguistic minorities are won at the expense of other minorities, rather than in tandem with them. Allied to such fears of identity dilution there is a perception of having been exploited by state agencies and ethnic neighbours, best seen in terms of regional dependency which is characterised by the exploitation of natural resources (whether water and oil, or a wild and rugged landscape), or human resources, when a well-educated but relatively poorly paid labour force, is exploited in the service sector with its seasonal and tourist-dependent characteristics, such as in Brittany and Wales. This perception can stimulate violence as in Euskadi, Northern Ireland and Corsica. Conventionally the state responds by seeking to develop the dependent region so as to reduce inter-regional economic disparities and manage potential conflict through a judicious mix of directed capital investment and social equalisation. The Welsh and Irish experience suggest that state interventionist economic transformation often spawns counter-movements dedicated to identity and cultural maintenance, but that in time such movements come to recognise the significance of capturing ownership of the local economic development processes (Williams, 1990). Historically regional development policy has paid scant regard to the multi-ethnic basis of planning and it is only recently that we have a fledgling literature on planning for minorities and lesser-used language speakers. Linguistic or cultural considerations are deemed to be far less relevant than economic and political concerns in the development process, which serves primarily state-wide rather than indigenous interests. In addition the minority cultural group is often portrayed as being reactionary, whilst reformist state attempts are predicated upon the assumption that development will lead to a reduction in the gap between the regional minority and the state majority, that is between tradition and modernity, in a trenchant, criticism of these assumptions Glyn Williams (1980) has demonstrated the pejorative nature of such traditional-modernisation typologies and related discourses. Regional economic, policy has become one of the prime instruments of this development transformation process. Regional policy framers are acctised of representing too strongly the interests of the central state in their formulation of the regional question and too often interpret cultural features as irrelevant or marginal to planning and policy outcomes. However, they, along with many other policy-fram-ers have to deal with the unpredictable effects of the two great forces which impinge on all regional planning and social change, namely globalisation and European integration, GLOBALIZATION AND EUROPEAN INTEGRATION Globalization is an imperfect and developing process, an ideology and programme which challenges the current order. Together with European integration it changes the context within which civil society is mediated, posing a threat to the conventional territorial relationships and simultaneously opening up new forms of inter-regional interaction such as cable television and global multi-service networks. Ethno-linguistic minorities have reacted to these twin impulses by searching for European-wide economies of scale in broadcasting, information networking, education and public administration. They have also established their own EU institutions and bureaus and entered new alliances to influence EU decision-making bodies. They believe that by appealing to the superstructura I organisations for legitimacy and equality of group rights, they will force the state to recognise their claims for varying degrees of 268 ANNALES 10/'97 Colin H. WILHAMS: EUROPEAN REGIONALISM AD THE SI:ASCH FOR NEW REPRESENTATIONAL SPACES, 263-274 political/social autonomy within clearly identifiable territorial/social domains. Logically, if globalization and interdependence can enhance the productive capacity of majority, 'nation-state' interests, they can also be harnessed to develop the interests of lesser-used language groups. The EU has harmonised state and community policies so as to strengthen its majority language regimes. But the wider question of the relative standing of official languages makes political representatives wary of further complicating administrative politics by addressing the needs of roughly fifty million citizens who have a mother tongue which is not the main official language of the state which they inhabit. Recent expansion of the EU has increased the difficulties in translating multi-cultural communication and guaranteeing access to information and hence power for all groups. The real geolinguistic challenge is to safeguard the interests of all the non-state language groups, especially those most threatened with imminent extinction. A critical aspect of constructing these safeguards is access to knowledge, thus we need to ask and act upon the answers to questions such as who controls access to information within the mother tongue and the working languages of Lu rope an minorities? Are such languages destined to occupy a more dependant role because of superstructural changes favouring dominant groups or will they achieve relative socio-cultural autonomy by adopting aspects of mass technology to suit their particular needs? Additional issues concern the adaptation of lesser used language speakers to the opportunities afforded by changes in global-local networks, the growth of specialised economic segments or services and of information networks which are accessed by language-related skifls. Accessibility to or denial of these opportunities is the virtual expression of real power in society which must be taken on board in any discussion of the politics of regional cultural representation. The general pattern is expressed thus by M. Castells (1997) in his monumental three-volume study "The Rise of the Network Society": "Cultural expressions are abstracted from history and geography, and become predominantly mediated by-electronic communication networks that interact with an audience and by the audience in a diversity of codes and values, ultimately subsumed in a digitised, audiovisual hypertext. Because information and communication circulate primarily through the diversified, yet comprehensive media system, politics becomes increasingly played out in the space of the media... The fact that politics has to be framed in the language of electronically based media has profound consequences on the characteristics, organisation and goals of political processes, political actors, and political institutions. Ultimately, the powers that are in the media networks take second place to the power of flows embodied in the structure and language of these networks" (476). "At a deeper level, the material foundations of society, space and time are being transformed, organised around the spaces of flows and timeless time. Beyond the metaphorical value of these expressions ... a major hypotheses is put forward : dominant functions are organised in networks pertaining to a space of flows that links them up around the world, while fragmenting subordinate functions, and people, in the multiple space of places, made of locales increasingly segregated and disconnected from each other... The social consEi'Liction of new dominant forms of space and time develops a meta-netwofk that switches off nonessential functions subordinate social groups, and devalued territories. By so doing, infinite social distance is created between this meta-network and most individuals activities and localities around the world. The new social order, the network society, increasingly appears to most people as meta-social disorder. Namely, as an automated, random sequence of events derived form the uncontrollable logic of markets, technology, geopolitical order or biological determinations" (Castells, 1997, 477). REGIONAL AUTHORITIES AND CULTURAL PLANNING In response to their traditional inability to control "the logic of the market" in so far as it impacts on local cultural considerations several regional and local authorities are examining the role indigenous culture can play in encouraging sustainable development. For the first time the relationships between culture and business formation, product innovation, risk-taking and enterprise are being systematically analysed. It is assumed that if one can understand the inner-workings of a culture, then strategic intervention can direct under-performing regions to become more concerned with economic success and indigenous development. Minority cultures are described in a dichotomous manner as being either essentially innovative or dependent. For example, given its poor economic performance the Welsh-speaking part of Wales is characterised as a dependency culture and in need of development. It thus bceomes necessary to ask what socialisation processes pre-dis-pose individuals and cultures to gravitate towards or away from entrepreneurial business skills and acumen? Wales represents a case where the decline of the traditional productive base of formerly cohesive regions and the acute sense of crisis over its national culture and associated territory produce a broad consensus of the left that greater regional autonomy would serve the twin purposes of economic regeneration and democratic accountability. As with Brittany, Catalonia, Flanders and Scotland it represents a particular configuration where regional innovation has also led to a renewed sense of confidence in European-level institutions and networks {Moreno, 1995; Mar-Molinero, 1994). In the medium 269 ANNALES î0/'97 Colin H. WILLIAMS: EUROPEAN REGIONALISM AD THE SEARCH FOR NEW REPRESENTATIONAL SPACES, ZftS-274 term it is likely that academic fields such as Regional Development Planning and Language Planning will cooperate so as to generate new theories of regional economic change and produce pragmatic guidelines of interest to local community planners (James and Williams, 1997). THE IMPACT OF MASS TECHNOLOGY ON GLOBAL-REGIONAL RELATIONS European-level institutions are also reacting to trends such as globalisation and telematic networking. The most significant trend is that radical changes in mass communication technology have reinforced the dominance of English as a prime language of commerce and promoted a Pan-European, Trans-Atlantic mélange of culture, values and entertainment which is spreading rapidly to most parts of the world. In comparative terms this has led other major international languages such as French, German and Spanish, to re-negotiate their positions within the educational, legal and commercial domains of an enlarged Europe. English has been strengthened by the admission of Nordic members to the European Union, but there is no agreement as to whether other major languages are necessarily weakened by enlargement, neither do we know what effect the future enlargement of the EU will have on the management of ethno-linguistic and regional issues. However, an abiding concern is that autochthonous language groups, suc.h as the Basques, Bretons, Irish and Welsh will be further marginalized in an increasingly complex and competitive social order. Their only hope lies in establishing regional bilingualism as the dominant pattern and limited success in introducing bilingual practices in domains such as education, public administration and the law offers encouraging signs of a more equitable future. Yet even in the midst of success some groups are experiencing the ambiguous effects of mass technology and rapid communication for they suffer the erosion of their traditional strength in heartland areas and key cities whilst simultaneously harnessing the potential of mass communication and electronic networking in education, broadcasting and leisure service provision, In Central and Eastern Europe comparable but-poorer ethno-linguistic groups face a more difficult future in seeking to reproduce their culture and identity. If territorial loss and relative economic decline continue for these more vulnerable groups straddling the major cultural fault lines of Europe then it is likely thai border tensions will spill over into European Union and neighbouring states, and we have little detailed knowledge of what effect this will have on furthering the process of the grand design of 'opening up the frontiers of Europe1. Neither do we really know enough about what role intractable ethnic conflicts will play in triggering major regional clashes and how the security architecture of Europe will react to such conflagrations? If we shift attention away from strategic boderiands and towards more technologically-influenced definitions of space, it becomes evident that an additional source of conflict will be the differential access groups enjoy to information space and power networks. Equally intriguing is to ask what effect globalization will have on the regional-local infra-structure upon which European ethnic minority groups depend? The closure of time and space implies that the traditional solution to many problems in the past, namely relocation, no longer offers a means of coping with an external threat. Linguistic minorities cannot migrate so easily to avoid the penetration of a majority group, in consequence "the higher the level of globalization the narrower the scope for 'escape alternatives'. In this sense globalization is also a kind of totaliiarianization of world space." (Mlircar, 1992, 20). Globalization involves a hitherto unprecedented interdependence at the world level, in which widening circles of domination and dependence are accelerating the effects of uneven development, both internationally and within long-established states. The transfer of manufacturing from peripheral locations in Western Europe to Eastern European, Asian or Central American states mirrors today similar changes in, for example, the textile industry of North-West Europe in the mid-nineteenth century, Core-pe-riphery differentials are maintained because surplus regional capital is re-invested elsewhere. Galicia, Wales and Brittany find it difficult to sustain vibrant ethno-linguistic communities in the face of out-migration, relative deprivation, and regional infra-structure decline. Secondly there is the overcoming of temporal and spatial discontinuities in "real time" communication and economic transactions which are increasingly independent of the limitations of specific locations.2 Thirdly there is the penetration of a globalisation process which is not merely the sum of its constituent parts, but has a simultaneity of both increased uniformity and increased diversity. New possibilities re-awaken or give birth to alternative identities, practices and preferences. Nowhere is this more evident, than in the cultural infra-structure of world cities, suffused as they are with multicultural choices and exotic consumption, quite distinct from most of the state's remaining territory, in such a milieu, emerging or re-born linguistic identities are nurtured and expressed. So also are their opponent's who wish to impose a pristine cultural order on dissenting ethnic activists, resulting in tension, hostility and racial/ethnic violence. 2 For examples see Brunn and Leinbach, 3 990, and Caste J is, 1997 ANNALES 10/'97 Colin H WILLIAMS: EUROPEAN REGIONALISM AD THE SEARCH POR NEW REPRESENTATIONAL SPACES, 265-274 Fourthly the superficial current of homogenisation throughout the world and the apparent inexorable development of a uniform global culture deserves especial scrutiny. Deeply embedded in the growth of modern technology is the question of language choice so that the spread of English contributes to the link between globalization and post-modernity. Many European minorities, despite being bi-or tri-lingual, face extreme pressures as a result of super-structural changes. Fifthly there is the counter-current of increased religious and/or ethnic identification and confrontation, within and across national frontiers and often in violent and emotional forms (Mlinar, 1992; Williams, 1993). Political movements within linguistic minority regions have been persistent in their assertion that if. was their forced incorporation into art alien state system which was the cause of so many of their woes. It is significant that so many ethnic leaders co-align themselves with nationalists, regionalists, ecologists and liberals in calling for a re-structured Europe which will promise to give due attention to group rights and to the economic welfare of historically disadvantaged minorities. Thus the role and future of the nation-state constitutes one of the prime questions to be analysed within a globalization perspective. Globalization also influences cultural patterns and modes of thought because as a constant interactive process it is always seeking to break down the particular, the unique and the traditional so as to reconstruct them as a local response to a general set: of systematic stimuli. This is the threat of the deterritorialisation of society and space. For cultural conservatives and ethnic defence activists such processes are anathema to their existence, for they signal a relative loss of power, of cultural autonomy and ultimately, of course, of absolute decline qua language death. The collapse of both space and time demand a fresh appreciation of global interdependence, for we have been quick to characterise the advantages which accrue to well placed groups and regions. We have been less careful to scrutinise the impact such transitions might have ort minorities and the disadvantaged. These would include the denial of human rights; the attack on religious beliefs in an increasingly secular social order; ort the process of deterritorialization and its obligation to redefine spatial relationships; on the old certainties of global strategic relationships; on the nature of the state and its legitimising philosophy of national self-interest enshrined in the sovereignty of the citizen; on the direction of world development and our common hopes and fears as we face a succession of global environmental crises. Globalization, thus conceived, is an ideological programme for thought and action. As with modernisation it is not merely an account of how the world is changing, but also a prescription of how it should change. As yet we do not have global economic change, rather we have macro-regional functional integration in Western Europe, North America and to a lesser extent, in parts of South and East Asia, But the cumulative impact of these trading blocks is to establish a new regime whereby barriers to capital, trade, influence, the race for resources, uniform product standards, manufacturing and technology transfer are all reduced. Social and cultural change are deeply implicated in this world vision, and we have enough evidence to recognise that some groups and regions will be advantaged, and others marginalised as globalization is entrenched in the world system. However, it is neither an inevitable nor an uncontested process. Fragmentation and dissolution so often follow periods of aggrandisement. We need far more information and practical measure designed to specify how minorities may cope with these new challenges and opportunities and how the recent strengthening of the European Union influences the impact of these diverse processes in selected regions? CONCLUSION in terms of this essay's remit the key question is how will the processes summarised Lincler the twin labels of globalisation and deterritorialisation effect the maintenance of regional identities and the transformation of corresponding regional spaces? We are not yet at the dawn of a 'Europe of the Regions.' despite a campaign which has lasted for well over a generation.^ But we daily witness the emergence of a new regional actors whose cumulative impact on the territorial, state-nation will be profound (Cooke, 1989; Keating and Loughlin, 1997). Tension and conflict between all the processes at different levels will be inevitable, such is the nature of our competitive system. But I also detect a strong yearning for mutual understanding, rapprochment and partnership which may yet prevail if the appropriate supportive political and economic infra-structures can be built and are allowed to flourish. ACKNOWLEDGEMENT i am grateful to my colleague J. Loughlin and F. Cass Publishers for their permission to draw on an earlier consideration of these issues which was published as Williams, 1997. 3 Cf. Fouéré, 1984; Heraud, 1963, 1971 271 ANNALES 10/'97 Coi in H. WILLIAMS: EUROPEAN REGSONAUSM AD THE SEARCH FOR NEW REPRESENTATIONAL SPACES, 265-27-1 EVROPSKI REGIONALIZEM V LUČI ISKANjA NOVIH REPREZENTATIVNIH PROSTOROV Co!in H. WILLIAMS Univerza Wales, Cardiff, Oddelek za veliki jezik in kulturo, CB-Cardifi CFl 3XW, PO Box 910 POVZETEK Članek obravnava vprašanje regionalizma v luči iskanja novih, v družbenem pogledu ustreznih reprezentativnih prostorov. Nedvomno se v evropskem kontekstu srečujemo s problemom regionalizacije oziroma decentralizacije, ki pa se ne prekriva nujno z regionalističnimi zahtevami in pričakovanji. Obenem smo danes priče še navidez protislovnim trendom, ki po eni strani vodijo v čedalje bolj poudarjeno globalizacijo, po drugi pa k ponovnemu uveljavljanju lokalne in regionalne identitete na poddrž.avnem nivoju, kar se je v mnogih državah Evrope izražalo tudi s separatističnimi zahtevami različnih perifernih skupnosti, na primer Baskov, Bretoncev ali Škotov. Čeprav so evropske države, ki se povezujejo v okviru Evropske unije, svojo notranjepolitično, družbeno in ekonomsko organizacijo v marsikaterem pogledu prilagodile rastočim decentralizacijskim potrebam ali bolje potrebam po bolj fleksibilnem in cenejšem državnem aparatu, ostaja vizija »Evrope regij« v tem prostoru slejkoprej močno prisotna in še vedno spodbuja rastoče število regionalističnih gibanj. Tradicionalnim regional¡stičnim območjem zahodne Evrope so se v zadnjih letih namreč pridružila tudi tista v srednji in vzhodni Evropi. Znotraj Evropske unije je na dejavnost regionalističnih gibanj močno vplivalo dejstvo, da so tu državni aparati del svojih pristojnosti prepustili skupnim evropskim telesom, kjer so lahko vzpostavili neposredni odnos z regijami in za ta območja pripravili vrsto razvojnih programov. To je okrepilo dinamizem in vlogo regionalnih skupnosti ter jim hkrati omogočalo, da se med seboj povežejo in pričnejo igrati vlogo nekakšnih regionalnih razvojnih akterjev, in ne le glasnikov lokalnega in. perifernega protesta. Izven okvira Evropske unije pa se regionalna gibanja kažejo kot izraz notranje demokratizacije in postopne decentralizacije tradicionalno rigidnih državnih upravnih ureditev, a tudi kot izraz ponovno obujenih notranjih in medetničnih konfliktov, ki vodijo v nacionalistično konfrontacijo in zaviranje integracijskih procesov, kar verjetno ne bo ostalo brez vpliva na prizadevanja za izgradnjo novega "skupnega evropskega doma". Dosedanji razvojni trendi pa so vendarle privedli do oblikovanja nekakšne de facto federalne Evrope, znotraj katere so se znatno okrepila tudi tista evropska telesa, ki se posvečajo vprašanjem varstva manjšin ter ohranjanja in širjenja manjšinskih jezikov, in s tem prispevala k temu, da so tudi te tradicionalno periferne skupnosti pridobile novo vlogo in vpliv. K temu je pripomoglo tudi povečevanje čezmejnih stikov, izmenjav in povezovanj, kar je opaziti ne le znotraj Evropske unije, ampak tudi med državami članicami Unije in njihovimi sosedi. Se posebno-dobrodošla je intenzifikacija čezmejnih odnosov na strateško pomembnih in v preteklosti mnogokrat konfliktualnih-območjih, kakršna je južna Tirolska ali Furlanija-julijska krajina, kjer se romanski svet stika z germanskim in slovanskim. Poudariti pa gre, cla tudi v tem primeru nismo priče enostavnim, linearnim procesom, temveč največkrat protislovnim dinamikam. Tako se "evropeizacija" perifernejših regij ali regij s posebnimi kulturnimi značilnostmi pod vplivom bolj neposrednih posegov evropskih teles ali okrepitve medregionalnega in mednarodnega sodelovanja■ lahko izkaže tudi kot negativni proces, ki povečuje labilnost po naravi proti zunanjim vplivom manj odpornih iri ranljivejših regionalnih skupnosti. Zaradi tega se te skupnosti neredko upirajo vsem zunanjim »modemizacijskim«. vplivom in posegom ter se tendenčno zapirajo v nekakšno regionalno samozadostnost Po drugi strani se tudi oblike državnega poseganja spreminjajo in postajajo kompleksnejše. Večinoma namreč ft" posegi ne sodijo več v okvir nekdaj prevladujoče težnje po homogenizaciji in standardizaciji državnega ozemlja in. njegove družbene strukture, ampak so vse bolj zavestno usmerjeni k ovrednotenju lokalne in regionalne specifike zavedajoč se pome na lokalne in regionalne identitete za celosten razvoj območij s posebnimi kulturnimi, jezikovnimi in etničnimi lastnostmi. Toda s krepitvijo regionalne specifike se države kot zagovorniki njim lastnih kulturnih lastnosti obenem upirajo vse bolj obsežnim in agresivnim globalizacijskim vplivom. Rezultat takega sožitja med centri in periferijami je svojstvena povezava kulturnih in ekonomskih razvojnih pobud na ravni regij, v katerih dobivajo regionalne skupnosti in njihove družbene ter politične organizacije novo vlogo. Ta se kombinira s tradicionalnimi regionalističnimi zahtevami, ki se kot nekakšna konstanta ohranjajo na vseh območjih in jih lahko sintetiziramo v tri točke: I j skrb za ohranjanje in širjenje edinstvene kulture, jezika in z njima povezanih institucij; 2) težnja po vplivanju na smer in hitrost ekonomskih sprememb v regiji; 3) skrb za ustrezno politično predstavništvo, ki naj povečuje demokratično partecipacijo in regionalno identiteto. ■ Sodobni regionalizem se tako pomika, iz polja protekcionističnih zahtev in protesta na polje prevzema vloge subjekta lastnega regionalnega razvoja v dogovoru z državnimi in skupnimi evropskimi organi. Zato je temeljno vprašanje, s katerim se danes srečujemo pri obravnavi problemov regionalizma, to, koliko procesi globalizacije m deteritorializacije lahko vplivajo na ohranjanje regionalne identitete in na spreminjanje prostorov, v katerih so te 272 ANNALES 10/'97 Cotin H. WILLIAMS: EUROPEAN REGtONAltSM AD THE SEARCH FOR NEW REPRESENTATIONAL SPACf.S, 265-274 identitete prisotne. Čeprav se, kljub naporom, ki trajajo že več kot eno generacijsko obdobje, ne nahajamo ravno v situaciji»Evrope regij«, pa se vendarle srečujemo z vrsto novih regionalnih akterjev in pojavov, ki močno učinkujejo na notranjo strukturo državne ureditve. Verjetno je ena izmed poglavitnih novosti na ravni odnosov med centri in periferijami, na katero so nedvomno vplivali razvijajoči se procesi mednarodne integracije, ravno manjša kon-fliktualnost med lokalnimi in regionalnimi skupnostmi ter centralnimi oblastmi. V takem položaju se oblikujejo razmere vzajemnega razumevanja in sodelovanja ter oblikovanja primernejših in za enakopravnejši razvoj regionalnih skupnosti ustreznejših političnih in ekonomskih razvojnih smernic, ki črpajo svojo legitimnost v kulturni specifiki prostorov, katerim so namenjeni. Ključne besede: Evropa, regionalizem, etnične skupine, regionalna politika REFERENCES Agnew, J.A., Corbridge, S. (1995): Mastering Space, London, Routledge, Brunn, S., Leinbacti, T.R. (eds.) (1991): Collapsing Space and Time: Geographic Aspects of Communication and Information. London, Harper Collins Academic. Casteüs, M. (1997): The Rise of the Network Society. Oxford, Blackwll. Clark, R.P. (1979): The Basques: The Franco Years and Beyond, Reno, The University of Nevada Press. Clark, R.P. (1984): The Basque insurgents, ETA, 1952-1980. Madison, The University of Wisconsin Press. Cooke, P. (1989): Ethnicity, Economy and Civil Society: Three Theories of Political Regionalism. In: Williams, C.H., and Kofman, E. (eds.): Community Conflict, Partition and Nationalism. London, Routledge. Council of Europe (1992): European Charter for Regional or Minority Languages. Strasbourg, Council of Europe, Fouéré, V. (1984): L'Europe des Régions. St Brieuc, Les Cahiers de ¡'Avenir, 14, Héraud, G. (1963): L'Europe des Ethnies. Paris, Presse a' Europe. Héraud, G. (1971): Federalisme et Communautes Ethniques. Edition j, Desfrée, Charieoi. Hirst, P,, Thompson, G. (1992): The Problem of 'globalization': international economic relations, national economic management and the formation of trading blocs. Economy and Society, 21,4, 357-95. James, C, Williams, C.H. (1997): Language and Planning in Scotland and Wales. In: Macdonald, R,, and Thomas, H. (eds.): Nationality and Planning in Scotland and Wales. Cardiff, University of Wales Press, 264-302. Keating, M. (1988): State and Regional Nationalism. Brighton, Harvester, Wheatsheaf. Keating, M. (1992): Regional Autonomy in the Changing State Order: A Framework of Analysis. Regional Politics and Policy, 2, 3, 45-61. Keating, M., Loughlin, J. (eds.) (1997): The Political Economy of Regionalism, London, Frank Cass. Loughlin, J. (1996): Ireland; Nationalism, Regionali- sation and Regionalism in Ireland. In: Farber, G., and Forsythe, M. (ed.): The Regions - Factors of Integration or Disintegration in Europe? Baden-Baden, Nomos-Verlagegesellschaft. MacLaughlin, J. (1986): The Political Geography of Nation-Building and Nationalism in the Social Sciences: Structural Versus Dialectical Accounts. Political Geography Quarterly, 13, 4, 299-329. MacLaughlin, J. (1993): Defending the Frontiers: The Political Geography of Race and Racism in the European Community. In: Williams, C. H. (ed.): The Political Geography of the New World Order. London, Wiley, 20-46. Mar-Molinero, C (1994): Linguistic Nationalism and Minority Language Groups in the 'New' Europe. Journal of Multilingual and Multicultural Development, 15, 3. Mar-Molinero, C, Smith, A. (eds.)-. Nationalism and the Nation in the Iberian Peninsula. Oxford, Berg, Miles, R. (1992): Migration, Racism and the Nation-State in Contemporary Europe- In: Satzewich, V. (ed.): Deconstructing a Nation. Nova Scotia, Fernvvood Publishing. Minority Rights Group (1991): Minorities and Autonomy in Western Europe. London, Minority Rights Group. Mlinar, I. (ed.) (1992): Globalization and Territorial Identities. Aldershot, Avebury Press. Mlinar, Z. (1994): Transnational Flows and Language Identity of a Small Nation (The Case of Slovenia). Paper presented to the conference on 'Nation and Languages and the Construction of Europe', Katholieke Universiteit, Leuven, November. Moreno, L. (1995): Multiple Ethnoterritorial Concurrence in Spain. Nationalism and Ethnic Politics, 1, 1, 11-32. O'Riagain, D. (1989): The EBLUL: its Role in Creating a Europe United in Diversity. In: Veiter, T. (ed.): Fede-ralisme, regionalisme et droit des groupes ethnique en Europe. Vienna, Bradmuller. Smith, A.D. (1993): Ties that bind. L.S.E. Magazine, Spring, 8-11. 273 ANNALES 10/'97 Colin H, WSIUAMS: EUROPEAN REGIONALISM AD WE SEARCH FOR NEW REPRESENTATIONAL SPACES, 265-274 Williams, C.H. (1990): Political expressions of underdevelopment in the west European periphery. In: Buller, H-, and Wright, S. (eds.): Rural Development: Problems and Practices. Aldershot, Avebury. Williams, C.H (ed) (1991b): Linguistic Minorities, Society and Territory. Clevedon, Avon, Multilingual Matters. Williams, C.H. (1993a): Towards a New World Order: European and American Perspectives. In: Williams, C.H. (ed.): The Political Geography of the New World Order. London, Wiley, 1-19. Williams, C.H. (1993b): The European Community's Lesser Used Languages. Rivista Geográfica Italiana, 100, 531-64. Williams, C.H. (1994): Called Unto Liberty. On Language and Nationalism. Clevedon, Avon, Multilingual Matters. Williams, C.H. (1997): Territory, Identity and Language, in: Keating, M., and Lough I in, j. (eds,): The Political Economy of Regionalism. London, F. Cass, 112-38. Williams, G. (1980): Review of E. Allardt, Implications of the ethnic revival in modern industrial society, journal of Multilingual and Multicultural Development, 1, 363-70. 274 ANNALES 10/'97 izvirno znanstveno delo UDK 94(450.361 Trst):323.15 394(450.361 Trst) "ITALIJANSKA KNJIGA JE NAM IN AVSTRIJI NEVARN1ŠA NEGO ITALIJANSKI MEČ' Peter RUSTJA SLORi, ¡T-34133 Trst, Via Carducci, 8 IZVLEČEK Članek obravnava razmerje med objektivno multikulturno podobo Trsta, ki je ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja privabljal iz bližnjih in bolj oddaljenih območij veliko število priseljencev, ter tržaško municipalistično politiko, ki je razvijala zlasti idejo italijanskega značaja mesta. To idejo je mestna oblast udejanjala na različnih področjih, še zlasti pa na šolskem, kjer je dosledno zavračala možnost ustanovitve občinskih šol s slovenskim učnim jezikom ter s tem ustvarita sliko dveh ločenih etničnih prostorov na Tržaškem: slovenske okolice iri italijanskega mesta. Članek prikazuje številne primere negativnih stereotipov, ki so jih tako Italijani kot Slovenci gojili do svojih someščanov, in se zaključuje z mislijo, da je tudi današnji Trst le deloma multikulturno mesto, saj ostaja neitalijanska kultura na robu mestnega življenja, še manj pa prihaja do interkultumih izmenjav, ki bi temeljile na poznavanju in priznavanju ne le večinske (italijanske), pač pa tudi manjšinske (slovenske) kulture. Kijučne besede: Trst, multikulturnost, interetnični stereotipi Definicija multikulturne družbe iz knjige "Ali different all equal - Education pack", ki je izšla leta 1995 v Strasburgu na pobudo Mladinskega direktorata pri Svetu Evrope ob priliki evropske mladinske kampanije proti rasizmu, ksenofobiji, antisemitizmu in nestrpnosti je napisana kot nalašč za ponazoritev tržaške družbe na prelomu stoletja: bila je družba, v kateri so druga ob drugi živele različne nacionalne, kulturne in verske skupnosti, ki pa v bistvu niso komunicirale med seboj, bila je družba, kjer je bila različnost povod za diskriminacijo, kjer so bile manjšine pasivno tolerirane, ne pa sprejete in ovrednotene.1 Podobno kot današnje je bila tudi tržaška multikul-turna družba iz tistega časa proizvod ekonomskega razvoja, ki je v mesto privabljal številne priseljence ne le iz drugih avstrijskih dežel, ampak tudi iz drugih držav, 2iasif iz sosednje Italije, in prisotnosti večnacionalne, torej tudi slovenske, avtohtone skupnosti. istočasno z multikulturnim značajem mesta, ki so ga najboljše ponazarjali prav prebivalci različnih kultur, veroizpovedi in jezikov, se je v Trstu razvijala pokrajinska oz. municipalist.ična ideja,2 ki je s časom postala prava ideologija tržaške pofitične elite, njen politični program in vrednota, temeljila pa je na paitikularnosti Trsta - bistvo te partikularnosti je bil italijanski značaj mesta. To je zožilo multikulturno dimenzijo mesta na percepcijo, da je Trst namesto mesto številnih kultur postal le mesto z izrazitim italijanskim predznakom. Iz političnega prostora so se te miselne ideje selile tudi v vsakodnevno življenje. Stereotipno pojmovanje sedanjosti in preteklosti je bilo funkcionalno političnim interesom večine in je na zelo učinkovit način posredovalo vrednote italijanstva in pravice do samostojnost-nega kulturnega, jezikovnega in administrativnega življenja mesta širšemu delu populacije. Ideja politične elite o Trstu je postajala del kolektivne zavesti italijansko go- ■1 "Multicultural societies: Different cultures, national, ethnic, religious groups all living within the same territory but not neccessarily coming into contact with each other. A society where difference is often viewed negatively and forms a major justification tor discrimination. Minorities may be tolerated passively, but not accepted or valued. Even in cases where there are legal rights designed to stop such practice the law may not be enforced uniformly." (grander, Cardenas, Comes, Taylor, Vincente Abad, 1995, 23) 2 Prim. Negrelli, 1978. 275 ANNALES 10/'97 Peser RUSTjA: "ITALIJANSKA KNJIGA JE NAM IN AVSTRI¡! NEVARNSŠA NEGO ITALIJANSKI MEČ", 275-284 vorečih v tem mestu. Zlasti obvladovanje magistrata je omogočilo tudi uspešen prodor na področju mentalitete. Nezanemarljivo vlogo je pri tem odigralo izobraževanje. Tržaška občina je ustanavljala občinske šole vseh stopenj z italijanskim učnim jezikom v samem mestnem središču kot alternativo državnim (nemškim), za Slovence pa so bile ljudske občinske šole na razpolago le na podeželju. Vsaka prošnja glede ustanovitve občinske šole s slovenskim učnim jezikom v mestu je bila dosledno odbita z argumentacijo, da imajo pač Slovenci svoje šole 2e v okolici, v mestu pa slovenščina nima domovinske pravice. Občina je imela tudi pravico določati učne programe in nameščati kadre v šolah, ki so bile v njeni pristojnosti. Eden izmed pogojev za potrditev namestitve učitelja v okoliških, torej slovenskih šolah3 je bilo znanje italijanščine, medtem ko je bilo poučevanje slovenščine na italijanskih šolah povsem odsotno. Tudi poskusi uvedbe slovenskega jezika v občinske šole z italijanskim učnim jezikom so bili obsojeni na propad.4 Obstoj slovenskega podeželja je bila pravzaprav sprejeta danost,3 prisotnost Slovencev v samem mestu pa ne. Tisti, ki se je naselil v Trstu, je bil enostavno obsojen na sprejemanje kulture in jezika večine - italijanščine. Slovensko identiteto so priznavali le prebivalcem okoliša, ki so živeli izven mestnega obzidja. Stereotip: Slovenca je bil seveda antiteza avtostereotipa tržaškega meščana: Slovenec je lahko bil le kmet, zaradi svoje: neizobraženosti tudi ni mogel (in ni smel) imeti enakih možnosti za izobraževanje v svojem jeziku.6 Zanimiv je tudi opis Slovencev v Trstu, ki ga podaja v dopisu italijanski konzul v Trstu: Slovenci v Trstu so na začetku 80. let prejšnjega stoletja bili neizobraženi, kulturno zaostali, s pomočjo avstrijske vlade in lastnega dela pa so se tako na ekonomskem kot na šolskem področju povzdignili na višjo stopnjo razvoja. Zlasti češka pomoč jim je dovolila, da so si ustvarili pomembno ekonomsko in bančniško strukturo. V poročilu-tudi omenja, da je slovanska invazija italijanskih mest Primorske, aksiom političnega delovanja slovenskih in hrvaških organizacij/ Omenjeno poročilo razkriva italijanski prastrah pred 3 Iz zapisnika seje mestnega sveta z dne ¡2.10.1868 izhaja, cía so bile namestitve učiteljev okoliških šol začasne, z obvezo polaganja: izpita italijanščine v roku dveh let na italijanskem učiteljišču v Trstu {"Quesíe nomine sono dichiarate provvisorie coll'obbligo a. ciascheckm maestro di assoggettarsi entro due anni ad un esame di lingua italiana presso la studa magistrale in Trieste"). 4 Dr. Luzzato je med razpravo o predmetniku nove občinske realke v Trstu na seji pokrajinskega sveta cine 12.12.1873 odpravil možnost poučevanja slovenščine na tej šoli z ugotovitvijo, da je poučevanje slovenščine "nerealno", saj preko nje ni mogoče odkrivati razvoja: pozitivnih znanosti, kot je to npr. mogoče z znanjem nemščine, francoščine ali angleščine, učenje slovenščine pa bi ne pomagafo niti za slik z okoličani, saj se slednji, z izjemo šolanja v slovenskem jeziku v prvih dveh razredih, izobražujejo v italijanščini. 5 To potrjuje tudi šolski zakon iz leta IfSfcl, ki je dovoli) šole s slovenskim učnim jezikom ie na podeželju, jezik občinskih soi v mestu pa je lahko bil le italijanski. 6 Na seji 10.6.1871 je poslanec Ferluga izjavi!, cla jezik tržaških okoličanov ni slovenščina, ampak kranjsko narečje, ki ga govorijo 2. italijanskim naglasom in z besediščem italijanskega izvora; primeren je kvečjemu za uporabo v kmečki koči, ne pa kot učni jezik v: šoli: (...) "La išngua parlata ne! nostro territorio non e neppure la ¡ingua slovena; la lingua del territorio é un diajeito cargnolino e se-vogli amo anche sloveno; padalo con puro e pretto accento italiano, con meta, se non ckie terzi di parole italiane, con trasi e cltzionk italiane, tradotte male nello sloveno, con una cornucopia di parole cosí scarsa, che resta sempre limitáis agís utensili rural! di cucina,; di cantina e di stalla, e neppur in quesio proposito basta, perche si riscontrano le parole seguenti: zappa, stangolin, badil (...) La-lingua parlata nel postro territorio é perianto un dialeüo corrotso, un gergo, un paíoi che eleve essere coníinato neiia capanna e nel crocchio del c.ontaclino. I.a lingua padata nel territorio dunque, siccome un -dialet.to guasto, non pitó aspirare aíl'onore di cattecira che le invoca i'onor. preopinante. Ed é appunio per ció che questa lingua non si presta all'insegnamersto, che devo dienere che non-la possa ammettersi ail'onore della cattedra". (Re.soconto stenografico della XVseduta pubblica del Consigiio del di 10.6.1871, 220J. 7 Ricordi personáis di tventacinque anni ta, quando ero a Trieste all'inizio della camera, permettono di precisare le aspirazioni di razza fin da quell'epoca lontana, tVa gente allora ro zz¿ alhestiemo, priva di coi tura, non ancora favorita per fini poíilici dall'aci.onlii govemativa o in misura di molío minore di quanto el'aílora in poí. Sulle balze del Carso, sul poveri casolari degli Sloveni ra g grup pati nella brulla campagna devastata dalia bora, ben spesso lio visto sventolare non gia la bandiera austro-ungarica, benss !a slava, ¡I vessiMo rus50; e nei lor tabor (assemblee nazionalil all'epoca deil'occupazione delia Bosnla-Erzegovina come della guerra russo-¡urca i taro voli erano per il trionfo degli slavi, degli eserciti dello czar líber atore, i! lungo lavoro dell'amministrazione governativa austríaca coll'iniento di paralizare i1 influenza deil elemento italiano col ta vori re Sloveni e Croati, aiuío eos toro potentemente nelle conquiste morali e materiali; ma t benefici della res urrez ione e del ptogresso loro ¡ntellettuale ed economico li attribuiscono in menoma parte a tale opera in rea!ta essi, grado grado, per virtíi propria, coito sfotzo angoscio.so di chi serite la propria interiorita secolarmente esisteníe e riníacciata, seppero conquistare una posizione sociale meno dimessa; coll'istruzione scolastica, colle associazioni diedero ai piccoli centri commerciali, molío numerosi, un vigoroso cat'attere nazlonale. Da lontane región i della monarchia, ove razze slave piü favorite nelle vicencie storiche conservarlo una condizione morale ed economica, se non política,■■ infinitamente superiore, ricevettero ampio, costante, progressivo aiuto in tutte le loro conquiste morali ed economiche. In special modo gil Czechi deüa Boemia diedero loro il piü generosa concorso nellžopera di redenzione, cosí che oggi tutía una potente organizzazione economica e barscarla coi suoi centri a Trieste e a lubiana sta creando agli Slavi una posizione marcatissimma nei commerci e nelle Industrie del la regione. (...) L'invasione del le citta italiane del L ¡¡orate t> assioma de! le molteplici orgsnlzzaziorti croato-slovene, con scopo piü o meno político, ed esse lo díchiararono espiieitamente nelle loro assemblee, nei loro periodici, per bocca dei loro rappresentanti politici ed amministrativl. {MAEAS, SAAPP, 1912) 276 ANNALES 10/'97 Pete; RUSIJA: "ITALIJANSKA KNJIGA JE NAM IN AVSTRIJI NEVAKNiSA NEGO ITALIJANSKI MEČ", 275-284 sovražno okolico. Bojazen pred taborom v Dolini leta : 1878, ki bi lahko povzročil vdor Slovencev s podeželja v mesto,8 in strah pred ekonomsko dominantno pozicijo Slovencev, katerim seveda pomagajo drugi, finančno močnejši Slovani, sta le dve zunanji sliki istega miselnega vzorca. Pojave tega "prastraha" je mogoče razbrati ■V številnih člankih in dopisih, ki so jih objavljali tržaški časopisi iz tega časa. Nanje se je seveda oglašala tržaška Edinost, ki je odločno komentirala in obsojala članke, ki so med italijanskim prebivalstvom razširjali občutek, da so prebivalci okolice negativno razpoloženi do meščanov. Do tega naj bi prišlo po zaslugi nekaterih prenapetih okoličanov, ki skušajo razdvajati sicer enotno mesto in okolico z nezaslišanimi pretenzijami, kot so uporaba jezika v javnosti, večje zastopstvo okolice v izvoljenih telesih, uvedba slovenskih šol itd. Poleg tega pa so bili okoličani krivi tudi za druge stvari, ki so se skoraj ciklično pojavljali pred volitvami ali po njih. Po volitvah .iz leta 1885 so npr. žene boljših tržaških družin sklenile, da bodo bojkotirale slovenske krušarice, mlekarice in perice, da bi ne podpirale tistih, ki so na volitvah glasovali za Nabergoja.9 Podobno zgodbo lahko zasledimo v Edinosti 31,3.1896, in sicer v zvezi s pritožbo tržaških pekov. Slednji so se pritožili proti branjevcem, ki so preprodaja! i kruh, in okoličan kam, ki so prodajale "nezdrave" bige {ki pa so bile zelo všeč meščanom). Edinost je ob tej priliki zapisala, da je to akcija ne vseh pekovskih mojstrov, saj so bili peki povečini Slovenci ("Doktor pek" in "vojska proti bigam", Edinost, 1896). Podobno se je dogajalo s pericami, ki so jih le slab mesec kasneje obtožili, da prenašajo v mesto jetiko in druge bolezni, ker perejo perilo premožnih meščanov v mlakah (Zopet vojna proti pericam, Edinost, 1896). Podoba Italijana, ki izhaja iz takratne slovenske publicistike, ni nič manj negativna. Tudi italijansko populacijo v Trstu so sestavljali tako avtohtoni prebivalci kot številni priseljenci, ki so v Trst prihajali iz sosednje Italije iz ekonomskih razlogov. Člankar Edinosti leta 1886 zapiše, da v delavskem razredu prevladujejo "napol nagi in črni Lahi", v isti sapi pa zapiše, da "okoličani in drugi sorojaki naši doma vendar nekoliko posestva imajo, da jim ni treba v mestu si zaslužka iskati. Toraj v tem ko je morda večina bogatih trgovcev in veleposestnikov laška - so slovanski nižji posestniki v večini." (Slovani v Trstu, Edinost, 1886). Pojem večine in manjšine je bil, tudi tedaj, zelo relativen. Tržaški Slovenci so radi poudarjali avstrijsko identiteto mesta in svoje avstrijsko državljanstvo tudi v kontrapoziciji z Italijani - regnicoli, skratka tujci.10 Kontrola tržaškega magistrata je tudi na področju zaposlovanja dovoljevala kontrolo nad delovnimi mesti, in sicer tudi brez razpisa natečajev je večina (torej 8 Edinost je 26.10.1878 priobčila članek z naslovom "Strali pred Slovani": "Minoli teden se je razširila vest po Trstu, da pride mnogo Slovencev i z okolice v mesto, i da napravijo demostracjo. To proglašamo ini za grdo Sa Z onih, kteri bi vadi v mestu mirno prebivalstvo proti okolici nadražili. Enako zavračamo laz, ktero Ji Cittadino št. 249 prines«i, da je deputacija okoličanov kmetov v uredništvo prišla s prošnjo, naj proti demonstracijam, katere nameravajo neki čitalnicami napraviti, protestira. Ako je v istini kaka deputacija v uredništvo Cittaclina prišla, tedaj je morala najeta biti od kake svojali, da v okoliški opravi zabavlja. Nam ni treba demonstracij, opominjamo le na neko pesem, ki se je pred leti v Trstu pela splošno: Italiana e la nostra iavelia/ Ma coi Slavi e Germani viviamc/ Siam fraielli per l'Austria gkiriamo/ Che fe grandc la nostra citta. Kdor je tega mnenja, ta je naš prijatelj, kteremu radi vsak čas roko podamo. Kdor pa ima črno vest, gotovo se boji ter ima strah pred onimi, k teci m krivico dela. Naj bi II Cittadino vzdignol vizir in pokazal obraz ter imenoval ono deputacijo, ktero ga je v njegovem uredništvo počestila, radovedna je vsa okolica na piemenitaše laži in vohunstva." Odbor političnega društva Edinost je v zvezi s temi govoricami poslal 22.10.1878 na policijski komisarijat na Koloniji sledeče sporočilo: Vaše blagorodje! Ker se razni glasovi po mestu čujejo o taboru in prihod Slovencev itd. in ker ni zaupati nepošteni italijanski stranki, ki vedno proti vsem kar je avstrijskega raje, se je nadejati tudi pri taboru v Dolini kakih petardistev in bog ve kake nakane vse to italijansko revolucijonskomite goji. Zatoraj se obrača odbor Edinosti do slavnega c.k.vodstva komisarijata, da bi blagovolili na to delati, da bi policijska direkcija poslala dva detektiva, kteri uže nekoliko poznajo izmeček laških hudobnežev, da bi čuvala nad dobajajočem ljudstvu. Kar se za mir tiče je uže vse tam oskrbljeno od županstva. Te dva detektiva tudi radi plača odbor kolikor bode stalo. Nadejaje se uspešnega odgovora ima čast podpisani biti z odličnem spoštovanju. Doimar. Ravno ko sem pismo zavil, mi je po pošti prišlo priloženo izdajsko pismo na predsednika Nabergoja, pa ker sem jaz društveni tajnik smem odpreti pismo, ki je bilo kot na politično društvo naslovljeno. Po moji sodbi bo to kak agent trgovine, ker je naslov iz guida schematicca ¡vzeti. Zagotavljamo, da ocl naše strani ni nikdar na misel prišlo kaj takega priditi v Trst na tepež ali najmanjši demonstracijo narediti, kar bi res potrebno bib ako bi v s tem javni mir ne kalil. Prosem da bi to tudi tajno vstalo ker potem bi naši sovražniki triumfirali. Doimar". Omenjeno pismo pa se glasi: "Avendo noi Triestini čara la nostra Citta e non dal disprezzo d i c.erti schiavi da vos guidati e neltempo stesso avendo intesa, che i vostri hanno intenzione di fare Lina entrata in citta in massa per provocarci, vi invitiamo a decidervi, che dal carsto fiostro saremo pronti a darvi la seconda lezione, pregandovi ad avvertirci un cjualche giomo prima." (Ker mi TržaCani ljubimo naše mesto in ga ne sovražimo kot nekateri sužnji, ki jih vi vodite in ker smo obenem slišali, da nameravajo vaši skupinsko priti v mesto z namenom, da bi nas provocirali, vas prosimo, da se odločite, saj z naše strani smo pripravljeni vam dati drugo lekcijo, prosimo pa vas, da nas obvestite nekaj dni v naprej) (AST, Pol. ris., b. 276}. 3 Edinost poroča v članku "Post festum" dne 13.6.1885 o bojkotu italijanskih kupcev do branjevk in krušaric zaradi zmage Nabergoja na volitvah. Podobne članke je mogoče zaslediti tudi 17.6. in 20.6.1885. 10 Po podatkih Edinosti naj bi v Trstu leta 1894 bilo 160.000 prebivalcev, 60.000 do 70.000 od teh Slovencev, 40.000 pa italijanskih državljanov. Avtor članka "Ali je Trst zgubljen za nas?" {Edinost, 1894) se zaradi tega sprašuje, koliko je pravzaprav avtohtonih Italijanov v Trstu, ter podčrta prevelik vpliv italijanskih podanikov v mestnem življenju. 277 ANNALES 10/'9 7 Peler KtiS'OA: "ITAlliANSKA KN|!CA 1F NAM IN AVSIKifl NEVAR.NIŠA NEGO ITAL1|ANSK1 MEČ". J.7S-284 italijanska nacionalna stranka) lahko zaposlovala v institucijah, ki jih je finansirala občina {od samega magistrata do občinskih šolskih ustanov) (MiHo, 1989, 133). Razprava v tržaškem mestnem svetu glede pretepa delavcev iz Romagne v Skednju leta 1897 ponazarja, da je bilo vprašanje delavcev iz sosednje Italije ne samo del nacionalne kontrapozicije, pač pa tudi socialne narave. V razpravi se ta dva vidika prepletata, saj se z italijanske strani trdi, da je do pretepa prišlo, ker so bili delavci pač italijanske narodnosti, medtem ko slovenski poslanci izjavljajo, da je šlo za nasilno dejanje, ki pa ima svoj vzrok v pomanjkanju dela in kruha med krajevnim prebivalstvom. Podobna nasilna dejanja so se npr. dogajala tudi nad italijanskimi delavci v Švici in Franciji, povod za to pa so bile slabe razmere zaposlovanja. Slovenski poslanec. Gorjup je med razpravo izkoristil priložnost, da je izjavil, da je pač v Italiji pomanjkanje kruha tako, da morajo Italijani s trebuhom za kruhom v druge države po delo. To je seveda razjarilo italijanskega poslanca Benusslja, ki mu je odvrnil, da je tudi na Kranjskem in Češkem pomanjkanje kruha, da morajo ti ljudje po delo v Trst. Gorjup mu je nato odgovoril, da če ni omenil Slovencev in Čehov, je to storil iz preprostega razloga; oni namreč ne gredo iz lastne države, saj so avstrijski državljani: "jaz sem Avstrijec in ne Italijan: Italijani so zame tujci, Čeh ali Kranjec pa sta Avstrijca kot jaz".11 Nič manj značilno za tržaško stvarnost pa je bilo poročanje o kolonialnem pohodu Italijanov v Eritreji. Italijanski dnevnik II Piccolo je dogajanje iz Eritreje poročal iz italijanskega zornega kota, Edinost pa je italijansko kolonialno željo vzporejal z nacionalnim nasiljem v tržaški okolici. Italijani v obeh primerih z na- siljem uvajajo lastno kulturo na škodo kulture avtohtonih prebivalcev.12 Ogroženost Slovencev s strani italijanskega okolja se pojavlja na različne načine. Leta 1876 je npr. v občinskem svetu slovenski poslanec Nabergoj v razpravi glede pouka slovenščine in italijanščine v šolah izjavil, da se Slovenci "ne bojimo itak jezika kot se oni (Italijani) slovenščine".13 josip Godi na Vrdelski se je o tem vprašanju izrazil dvakrat: "Terdil in tudi dokazal je josip v isti svoji uže omenjeni knjigi,14 da zelo potrebno in koristno je za okoličane znanje in raba tudi italijanskega jezika, ker dobičkonosnih del in opravil iskati in dobivati morajo si vendar tudi v bližnjem mestu, še celo več, se ve da, kakor si jih mnogo tujcev tam išče in dobiva (teržaška okolica je zdaj večidel v revah in nadlogah); pa da znanje in raba slovenskega in italijanskega v njem' utegne jim bolj koristiti, kakor samega slovenskega, ako ima se, kakor gre, ozir na teržaške in oko lične razmere (saj Terst ne daje se spremeniti v slovensko ali sploh.v slavjansko mesto; to je gotovo, žaiibogl). Po sadašnjih; zanje napravljenih šolah, v katerih se učista obedve jezika, dana jim je zadostna mogočost, da se dosega: dobri namen, kateri imel se je gotovo s takošno napravo; z učenjem samo slovenskega jezika ali samo v. njem ne more iti prav v teržaški okolici, ako se resno hoče ji pomagovati, naj pa le trobijo neki prenapeteži,: karkoli jim ljubi." (Godina-Verdelski, 1879, 177-178). Strah pred italijansko kulturo in jezikom je bil povezan zlasti s prodiranjem slednje, v okolico.15 Zlasti proti koncu 80. let prejšnjega stoletja so v krogih politične večine tržaškega magistrata začeli s temeljitejšo politiko obvladanja celotnega tržaškega ozemlja, to je 11 Consiglio clella ciltt cli Trieste, Seckifa pubbiica 12.6.1897, 86-92. Že 29.7.1896 lahko v Edinosti zasledimo poročilo o domnevnem pretepu mestnih izletnikov v Šempolaju (Zopet "sramote okolice"). Tržaški Piccolo je takrat izrabil priložnost, da je italijanskim. meSčanom predlaga! namesto izletov po slovenskem Krasu raje izlete v Furlanijo. 12 Značilen je naslov, ki ga je Edinost izbrala za članek na to temo z dne 31.12.1895 ■■ Fuori lo siraniero. iz Edinosti lahko tudi zvemo, cla so Slovenci na Proseku proslavili italijansko kapitulacijo v Makaleju in kot protiutež snovanju Lege na Proseku darovali za CMD (Fiasko! Edinost, 1896). 13 Resoconto stenografico della XXXIV seduta pubbiica (straordinaria) del Consiglio del d) 6.7.1376, 622: "Debbo poi dkhiarare che noš non abbiamo nessuna pauni della lingua italiana, che anzi noi l'amiamo come amiamo ta naziorie itaiiana come vicina e sorella; noš non siamo come loro che hanno tanta paura della lingua siovena." 14 Prvič je namreč o tem zapisal v knjigi Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice pa še marsikaj druzega o slavjanskih zadevah,-1870, 97-98, in sicer: 'treba je tedaj resnega in krepkega ravnanja in prizadetja, da se šole dobro napravijo, in da se okolična mladina v prihodnje drugači in bolje uči kakor se je dozdaj učil?,, sicer ji ostane vedno le jaiovo delo, ki skorej nič ne daja; treba je pa, da se tudi v italijanski pisavi dobro izuri; to ji bo gotovo čedalje bolj odpiralo in pospeševalo pot. do službe, ki ji vtegne več dobička prinašati. Brez nje ne bol Slo in ne more iti v Terstu, kjer se sicer radi v službo jemljejo mladeniči, ki govore tudi slovenski je^ik. Nije straha, da se bo ona zato svoji narodnosti izneverila. Da je mnogo Slovencev prš tergovim ali pri kakem rokodelstvu tudi v Terstu, ki umejo popolnoma ¡talij, jezik, in da so pri vsem tem zvesti našemu narodu, to nam je znano zadosti; sicer jasen dokaz nam claja zastran tega posebno že tudi število tacih Slovencev kot udov Rojanske čitalne, ki so sem prišli od drugih krajev. Le sioge, in pa skerbi je treba, da se obvaruje na vso moč slovenski duh tudi tukaj, zlasti po večkratnem izdajanju kakega dobrega narodnega časnika, in po osnovi dobrih in pravih čitalnic ali bralnic (ne tedaj kerčem ali plesavnic namesto njih!). Take čitalnice so zelo koristne, ako ne zdivjajo, in pa po tem pametnih ljudi ne plašijo. Tako bo šlo srečno, in omenjeni strah popolnoma izginil. 15 Čianek Sv. Križ - Abesirtija (Edinost, 1896) ima kot izhodišče omenjeno vojno v Abesiniji, v bistvu pa se nanaSa predvsem na kriško situacijo: Nikar nas ne glej tako začudeno, spoštovani čitatelj! Sveti Križ na tržaškem ozemlji je sicer res nekoliko oddaljen od bojnega polja abesinskega, vendar sta si to naše prijazno selo na tržaškem ozemlji in pa Abesinija v resničnem sorodu v toliko, da je usojeno obema, da jih po vsej sili skušajo osrečiti - z tatinsko kulturo. Po vsej siii, smo rekli. Kajti v Sv. Križu so zašli gospoda svojim 278 ANNALES 10/'97 Peler RUSTI/V. '1TAH1ANSKA KNJIGA IE NAM IN AVSTRUI NEVARNIMA NEGO ITALIJANSKI MEČ", 275-284 rriesta z okolico. Za dosego tega cilja je bilo seveda potrebno imeti vsaj nekaj zaledja na podeželju. Poleg šol italijanske Lege Nazionale velja omeniti ustanovitev društva Concordia leta 1885.56 Prvi predsednik Concordie je bil tisti Leopold Mauroner, ki je 12 let kasneje na volitvah premagal poslanca Nabergoja prav v okoličanski kuri ji. Strah pred italijanizacijo okolice se pojavlja v Edinosti tudi v zvezi s prirejanjem plesov in veselic, na katerih je bilo vse bolj prisotno italijansko (torej tržaško) petje namesto tradicionalnega slovenskega; s prevzemanjem teh značilnosti sta počasi izginjala okoličanski jezik in kultura: vpliv italijanščine je Edinost predstavljala celo kot kulturni in nravstven propad.1 ? Posebna pozornost za ohranjanje slovenske identitete in jezika je v člankih tržaških časopisov tega obdobja bila namenjena družini. Družina ni bila le prvotno jedro družbe in kraj prve socializacije, ampak tudi eden izmed krajev jezikovnega in etničnega boja, lahko bi celo rekli metafora celotnega medetničnega boja, ki se je bil izven domačih sten. Problem nacionalne vzgoje, to je vzgoje v domačem jeziku in v narodnem duhu, se je začel prav v družinskem krogu. Zaradi tega je iz. člankov razvidno, da so se zavzemali za ustvarjanje take družine, kjer bi se omenjeni tip vzgoje lahko najboljše razvijal, to je družina narodno zavednega domoljuba in narodno izobražene žene. "Vsakdo mora gledati na to, da se ne sam, ne prijatelji in znanci ne ženijo z Italijankami, da v družinah ne čvekajo laški." {Od kod nam dohajajo renegatje, Edinost, 1889). Poroka s pripadniki druge narodnosti je v nekaterih člankih "Edinosti" predstavljena kot narodno izdajalstvo oziroma zavesten odmik od ideje slovenstva, po drugi strani pa je bilo to v tedanji slovenski družbi v Trstu že zelo prisotno. "Na družino in družinsko življenje moramo najbolj paziti, to mora biti slovensko, potem ni in ne more biti nevarnosti za našo narodnost. Da pa to dosežemo, moramo si jemati slovenska dekleta za žene. Svoji k svojim! Proti temu grešimo mi Slovenci kaj radi in to vsi brez izjeme, inteligentni možje kakor preprosti delavci. Uglajeno vedenje, zvitost in razvade tujih žensk bolj mikajo naše ljudi nego preprostost in krepost naših deklet. Da, pripeti se le premnogokrat, da ujame našega moža v svoje mreže lokava ptujka, ki nema zmisla ni za gospodinjstvo ni za družinsko hišo, ampak le polno vrečo slabih lastnosti in pogubnih zahtev... V družini je mati vladarica, ona vzgaja otroke, od nje se uče dobremu ali slabemu. Naši mladeniči si morajo torej med domačimi dekleti izbirati družice; te edine je bodo razumele, te se jim bodo dale voditi, one same zmorejo krepostno in narodno odgajati otroke. Koliko hčerk bogatih slovenskih roditeljev podalo je že roko in imetje našim nasprotnikom, dočim nam tujke ne donašajo nič drugega nego kvari Ako se Slovenka uda za tujca, odreče se svojej narodnosti, ako si pa nasprotno Slovenec vzame tujko, odreče se on, mož njej na ljubo svojemu narodu in jeziku! To je pač žalostno in pogubonosno za naš narod in našo bodočnost. To je največje zlo v našem narodnostnem širjenjem "kulture" v navzkrižje celo z državnim šolskim zakonom, ki ne dopušča, da bi se nedolžni šolski otročiči predstavljali sleherni hip jr. šole v šolo kakor figure na šahovnt deski. Kar je protizakonito, to ima na sebi znak nasilja. Tam doli na bojnem polji pa je tekla celo kri v potokih, in kjer je krt - tam je nasilje. Vidite torej: Ece in tam nasilje širjenje - kulture' (...) Prava resnična kult Lira ne treba zvijače in nasšlstva na svojem triLimfalnein sprevodu: ona zmaguje po svoji lastni vrednosti, po svoji lastni vrednosti, po svoji lastni moralni sili, zmaguje prtdobivaje - glave in srca! Take kulture mi ne branimo in pred širitelji take kulture bi ne bila nikdar v nevarnosti tudi - naša narodnost; kajti vrhni Izraz prave kulture, one kulture, ki hoče plemeniti srca in jačiti Čut prava in pravičnosti, je ta, da se nikdar ne dotakne onega, kar je tuja ■■ last, bodisi moralna ali materijalna. S tako kulturo nam pridite v Sv. Križ ali kamor si bodi in zagotovljeni smete biti, da vas vsprejemmo, kakor je običaj - med civtlizovanimi in poštenimi narodi. Toda "kulturo", kakršno hočete širiti v Sv. Križu z vašimi sedanjimi sredstvi, tako kulturo odklanjali bodemo vsikdar in železno doslednostjo in onega, ki nam hoče usiljevati tako "kulturo", smatramo in smatrali bodemo svojim nevarnim nasprotnikom. Itaiijanska-svefokriška kultura ni po našem okusu. In tej povsem slična je itaiijansko-abesinska kultura. (...) 16 Društvo je kot cilj navedlo zbliževanje, zvezo in slogo med prebivalci okolice in mesta. Društvo bo skrbelo za prave potrebe okolice pri oblasteh, za vzgojo in Izobraževanje, posebno pozornost bo posvečalo Ltčenjti Italijanskega in slovenskega jezika, zavzemalo se bo za razširitev aktivne in pasivne volilne pravice, ob volitvah pa bi drL.štvo predlagalo primerne kandidate za politična in občinska predstavništva. Med cilji društva je tudi navedena želja, da naj se v tržaški občini v posvetnih in cerkvenih funkcijah preferenčno namestijo ljudje, ki imajo tu rezidenčno pravico. Med sredstvi za uveljavitev teh ciljev so navedene seje, javni shodi, predavanja in peticije. (La Societa ha per iseopo di proptignare e favorire I'unione e la concordia fra gli abitanti del territorio e della citta di Trieste di rendersi interpret® del veri bisogni d i queili presso le auiorita competent! e protnuovere la Soro educažione e la loro istruzione con paiticolare riguardo alio studio della lingua italiana e slovena, di estendere H diritto eiettorale attivo e passtvo, di proporre idonei candidati alie rappresentanze poiitiche e municipaii e di interporre i buoni uffici presso le auiorita politiche affindiS in questo Comtine alle cariche civiche ed ecclesšastiche e nelle sclsoIc siano in preferenza destlnate persone che qui abbiano il diritto d'incolato. La Societa intende ragghmgere tali scopi mediants riunioni, fra gli associati, adunanze popolari, leiture, petizlonl, dlffusione di scritti rispondenti al propri scopi ed in generale mediants tutti i mezzl consentiti dalle leggi.) (AST, Pot, Societa b. 40) iz programa skratka izstopa želja, da bi društvo prevzelo vlogo predstavnika slovenske okolice namesto političnega društva Edinost. 17 italijanskemu vplivu pripisujejo med drugim ritualne pretepe ob plesih, kjer se poje italijanske pesmi in kvari slovenski posluh (Ples, Edinost, '1887), in kletvice v "kulturnem jeziku" {Iz spodnje okolice, Edinost, 1891). Italijanske pesmi so po vaseh prepevali slovenski pevci-odpadni k i (Iz spodnje okolice, Edinost, 18%). Posebno izpostavljene so bile ženske, ki so se kmalu nalezle surovega In razuzdanega italijanska petja ter seveda tudi pohujšljivih plesov {Tržaška okolica, Edinost, 1885). 279 ANNALES 10/'97 Peler RUSTIA: "¡TAUJANSKA KNJIGA JE NAM ŽN AVSTRIJI NEVARNlŠA NEGO ÎTAUJANSW MEČ", 275-28-1 .Doktor pot" In vojska proti „blgaai". Tržaška pekovska zadruga postila je hkrati jako .itodirana« Postavila se je na strogo zdravstveno staliSia ter pričela križarsko vc>jsko proti branjevce»,.— ki pa kupu ¡rjo ¡ra najem raenenjn krni pri p e ki h Ia ga prodajajo h droge roku —- la pa proli okolliartaklro ,b!gam', ki delajo pekom „nezaslišaso koiikureneijo", iter «arareč — ugajajo občinstva. A elatoa pekovska zadruga pokazat* se ju, psienlht to vojsko, zeli učeno, tako ačeao, da bi i! apart from this, also guilty of other things that almost cyclically occurred prior and after the elections. After the 1885 elections, for example, the women coming from more noble Trieste families decided to boycott the Slovene bread vendors, milkmaids and washerwomen, in order not to support those who voted for Nabergoj. A similar story can be traced from "Edinost" published on March 31st 1896 and regards the complaints of the Trieste bakers. The latter namely complained against costemongers who were selling bread, and women from the town's surroundings who were selling "unhealthy rolls" (which, however, were highly esteemed by the citizens). On this occasion the newspaper "Edinost" wrote that this was an action that was not carried out by all the master bakers, for most of them were Slovenes. Something similar was happening to the washerwomen who were less than a month later accused of spreading tuberculosis and other diseases to the town, as they were washing the rich citizens' linen in water holes and pools. The picture of the Italians as derived from the Slovene journalism of that is as negative as the one above. The Italian population in Trieste, too, consisted of autochthonous people and numerous immigrants who had come to Trieste from the neighbouring Italy for economic reasons. The author of the article published in "Edinost" in 1886 wrote that in working class there prevailed "half naked and black Italians" and at the same breath added that "the inhabitants of Trieste's environs and other compatriots after all still have some property at home in order not to look for work in the town. So while perhaps the majority of the rich merchants and large estate owners are Italians, the Slav smaller properties are in a substantial minority." The majority and minority notion was thus very relative at that time as well. The Trieste Slovenes liked to emphasise the Austrian identity of the town and their Austrian citizenship also in contraposition with the Italians - regnicoli, foreigners in short. The discussion held in the Trieste Municipal Council over a number of workers from Romagna being beaten up at Skedenj in 1897 Illustrates how the question of workers from the neighbouring Italy was not merely part of the national contraposition but of social nature as well. In the discussion these two viewpoints interacted, since the Italian side claimed that the scuffle occurred simply because the workers were of Italian nationality, while the Slovene MP's insisted that this had been an act of violence which, however, had been caused by the lack of jobs and bread among the locals. Similar acts of violence were recorded elsewhere, for example involving Italian workers in Switzerland and France, the main reason for this being very poor employment conditions. The fear of Italian culture and language was associated with their advancement into the Trieste environs. Especially towards the end of the 1880's the circles of the political majority of the Trieste town hall began with a more thorough policy of mastering the entire Trieste territory, including its surroundings. To reach this goal it was of course necessary to hold at hast some hinterland in the rural area. Apart from schools of the Italian Lega Nazionale let us mention the setting up of the so-called Concordia Society in 1885. Its first president was that particular Leopold Mauroner who at the elections 12 years later beat MP Nabergoj in the very neighbouring curia. Marriage with a member of some other nationality was in some articles published in "Edinost" presented as a national treason or as a wilful deviation from national consciousness, while on the other hand it was still very much present in Trieste in the Slovene society of that time. The presence of the Jews in the Trieste political elite on the side of the liberals provoked a latent Slovene ("Slav") anti-Semitism, which was for the Slovenes in Trieste a part of the political fight against the Italian liberal elite. The elections, too, presented a moment of ethnic contraposition. Particularly turbulent were the days after the parliamentary elections in 1897. Nabergoj's defeat at this elections triggered off, in the rural area, a hunt for traitors who with a vote for the Italian candidate contributed towards the defeat In the rural, i.e. traditional Slovene curia. Trieste was even then merely a "multicultural town" in which no intercultural process could develop, i.e. the process of an active solidarity in the society where different national communities and cultures living in common territory sustain open relations of interaction based on the mutual recognition of the national values and the way of life. Mastery of the neighbour's language (in both ways) would be the beginning of this process in the sphere of culture, while in the political sphere this would be achieved by recognising the ethnic minority's subjectivity; its representation in the elected bodies would be a sign that both, the majority and the minority communities, are co-responsible for the co-creation of their own future and space. Key words: Trieste, multiculture, inter-ethnic stereotypes 283 ANNALES 10/'97 Peter RUSTIA: "ITAlIjANSKA KNIIC-A IE NAM IN AVSTRUI NEVARNS5A NEGO ITALIJANSKI MEC", 375-284 LITERATURA Ali je Trst zgubljen za nas? Edinost, 6.10.1894. AST, Pol. ris., b. 276. AST, Pol. Societa, b. 40. Brander, P., Cardenas, C., Gomes, 8., Tayior, M,, Vin-cente Abad, j. de (1995): Ail different all equal. Education pack. Ideas, resources, methods and activities for informal intercuitural education with young people and adults. Strasbourg, Council of Europe-Youth Directorate. Consiglio della cittfi di Trieste, Seduta pi.ibblica 12.6. 897, 86-92. "Doktor pek" in "vojska proti bigam". Edinost, 31.3, 1896. Fuori lo straniero. Edinost, 31.12.1895. Fiasko! Edinost, 2.2.1896. Godina-Vrdelski, J. (1870): Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice pa še marsikaj druzega o siavjanskih zadevah. Trst, 1870. Godina-Verdeiski, J. (1879): Posebno sporočilo Josipa Godine-Verdelskega za njegove domačince. Trst. Iz spodnje okolice. Edinost, 6.5.1891. Iz spodnje okolice. Edinost 13.8.1896. Italijanstvo v Trstu. Edinost, 24. in 27.10.1888. Laški pohlep po slovenskih deželah. Edinost, 3.11.1880. MAEAS, SAAPP (Ministero degli affari esteri, Archivio storico, Serie affari politici), Consolato generale di S.M. i! re d'ltalia, Trieste, 30 novembre 1912, b. 100. V: Mil-lo, A. (1989): L'elite del potere a Trieste. Milano, 26-27. Negreili, G. (1978): A! di qua del mito. Diritto storico e difesa nazionale nell'autonomismo della Trieste asbur-gica. Trieste. Od kod nam dohajajo renegatje, Edinost, 30.11.1889. Pies, Edinost, 10.8.1887. Postfestum. Edinost, 13.6.1885. Resoconto stenografico della XV seduia pubblica del Consiglio del di 10.6.1871. Kes oconto stenografico della XXXIV seduta pubblica (straordinaria) del Consiglio del di 6.7.1876. "Slovani v Trstu". Edinost, 26.5.1886. Strah pred Slovani. Edinost, 26.10.1878 Svoji k svojim. Edinost, 31.7.1889. Sv. Križ - Abesinija. Edinost, 22,3.1896 Tržaška okolica. Edinost, 11.2,1885. Usiljersa nam borba. Edinost, 29.12.1895. Zopet sramota okolice. Edinost, 29.7,1896. Zopet vojna proti pericami Edinost, 11,4.1896. 284 ANNALES 10/97 original scientific paper UDK 32(450.34:450.36:497.4/.5)(091} THE ROLE OF THE BORDER REGION OF THE NORTHERN ADRIATIC IN ITALY, CROATIA AND SLOVENIA IN THE PAST AND IN THE PROCESS OF EUROPEAN INTEGRATION Matjaž KLEMENČIČ University oi Maribor, Pedagogical Faculty, SI-2000 Maribor, Koroška cesta 160 Vladimir KLEMENČIČ University of Ljubljana, Faculty of Arts, Si-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 ABSTRACT This paper deals with the role of the border region of the northern Adriatic in Italy, Croatia, and Slovenia in the past and in the process of European integration. The discussion covers the geopolitical situation of the region in the past and the present; the changes of borders in the region; the changes in the political status of the region/ the changes in ethnic structure; and the special economic role of the region related to its position as a border region. In the conclusion, the future of the region with special emphasis on the consequences of Slovenia's joining the European Union is considered. Key words: northern Adriatic, history of the political changes of borders The northern Adriatic Sea reaches deeply into the European continent. The important ports of Trieste {—Trst; =Triest), Rijeka (=Fiume), and later Koper (-Capodistria) had therefore eveioped in the gulfs of Kvarner (=Golfo d1 Camera), Trieste, and Piran (-Pirano) as early as the Middle Ages. Because of their excellent geopolitical situation, these ports serve regions very far across the Alps and across the Pannonian Plain as far east as Ukraine. (Cerne, Pelc, 1990, 209-214). Also because of its geopolitical situation, this region played an important role in military, economic, and political affairs from the period of the Roman Empire onwards. Powerful nations fought for control over this region where Romance, Germanic, and Slav peoples bordered each other, and many different states developed here. Wars between powerful nations to gain and maintain control over the region were an inevitable part the region's history, and many frontier changes occurred as a result. Another result was forced and voluntary mass migrations. Throughout its history, smaller ethnic groups in particular hoped to achieve political independence by creating their own states. During the Middle Ages, relatively small city-states developed, among which the most important regional power was Venice. After its collapse, the majority of the region was ruled by the Austrian Habsburgs, the only masters of the region until the first half of the 19th century. In the process of "risorgimento," the unification of Italy, most of the regions of the Po Plains became part of Italy. However, the "Österreichisch-!¡lyrisches Küstenland" (=Avstrijsko-llirsko primorje; =Austrian-lllyrian Coastland) remained part of Austria until the end of World War 1, including the regions of Trieste, Gorizia (-Goi'ica; =Görz), and istria (-Istra; -Istria). 285 ANNALES 10/'97 M. KLEMENČIČ, V. KLEMENČIČ: THE ROLE OF THE BORDER REGION' OF THE NORTHERN ADRIATIC IN ITALY.....285-294 The development of changes to state frontiers was very interesting. From the end of the 13th century until the beginning of the 151'1 century, several wars were fought in the region between the Habsburg Empire and Venice, and as a result there were many changes in the border between the two states. From 1366 on, the Habsburgs controlled the coast of the Adriatic north of Trieste, and Trieste itself became part of their domain in 1382. In that year, the period of the 535-year reign of the Habsburgs in the region began and with it the connection of Trieste with its natural hinterland of Central Europe. After 1521, the frontiers within the region stabilized so that the areas around Corizia and Trieste and northeastern Istria belonged the Habsburgs while other areas belonged to Venice (HAECF, 1993, 16-19, 23-26). These borders remained unchanged until 1797 when the French arrived in the region. Their arrival also meant the end of Venice as a separate state entity. The Treaty of Campo Formic gave Austria all the Venetian territories up to the Adige River in the west as well as Venice, Venetian Istria, and Daimatia to the east. These frontiers remained unchanged until 1805 and the French victory at Austerlitz, and Austria ceded to France all of the territories it had gained with the Treaty of Campo Formio. These territories became part of the Kingdom of Italy created by Napoleon and ruled by his brother. Following the Treaty of Schönbrunn, France also acquired from Austria the whole of Corizia, Trieste, Camiola (-Kranjska; -Krain), and the western part of Carinthia (=Koroska; Kärnten). By special decree, Napoleon established the lllyrian Provinces on this territory. Along with these regions, the territory of Croatia south of the Sava River, Istria, Daimatia, Boka Kotorska, the territory of the Republic of Dubrovnik/Ragusa (which from 1808 had been part of Kingdom of Italy), and from 1810 East Tyrol (=Sudtirol) with Lienz also became part of the lllyrian Provinces. The lllyrian Provinces were typical creation of the imperial mentality that did not take into account the ethnic structure of the population, it is worth noting, however, that Napoleon did not automati-caily annex all of the territories of the Venetian Republic to Italy. It is useful to note that although the new lllyrian Provinces were directly Linder French rule, their brief existence (1809-1813) subsequently provided the romantic nationalists of the 1830's and 1840's with one of the foundations for the "lllyrian Movement" that called for the uniting of the Southern Slavs (Yugoslavs) in an independent state (HAL'CE, 1993, 73-75; Rogel, 1994, 6, 7; Bundy, 1987, 687; Senkowska-Cluck, 1980, 55-78; Les Relations entre la France et les pays yougoslaves du dix-huitieme au vingtieme siecle, 1987). The border between Italy and the lllyrian Provinces ran along natura! frontiers, that is, along the Soca Hsonzo) River 1 Valussi, 1972, Cf. Živojlnoic, 1972, and Rusi now, 1969, 15-50. and Koritnica Valley to the Predel Pass and along the Rateče Divide so that Fusine di Laghi (=Bela Peč; ^Weißenfals) and Tarvisio (=Trbiž; -Tarvis) (which until then had been part of Camiola and Carinthia) became part of the Kingdom of Italy. After the Congress of Vienna in 1815, most of northern Italy became part of Austria as the Kingdom of Lom-bardy-Venetia. This situation lasted until 1859 when Lombardy became part of the Kingdom of Italy; Venetia remained under Austrian rule until 1866 when it was annexed to "United Italy" (Melik, 1978, 5-20). After the establishment of "United Italy," its border with the Habsburg Monarchy remained unchanged until the end of World War I. it ran west from Aquileia (=Oglej) to Goriška Brda and then to Mt. Mata-jur/Mataiur (1642 m), Mt. Kan in/Can in (2587 m), Mt. Montaz/'lof di Montasio (2573 m), and the Karnijske Alpe/Alpi Camiche mountain range (Valussi, 1972). After World War i, Italy gained substantial territories to the east and north as a reward for its entry into World War I on the side of the Triple Entente. In addition to South Tyro!, Italy gained the whole of Corizia, Trieste, and Istria, actually acquiring the whole of the former Austrian-lllyrian Coastlancl. The frontier followed the line of Peč/Forno (1509 m)-]aiovec (2645 m)~Trigiav (2864 m)-Bogatin (2005 m)-Čma prst (1844 m)-Porezen (1630 m) across the valleys of Sora Poljanščica and Sora Setščica, the western edge of the settlements of Hote-clrščica and Planina, and the eastern slopes of Snežnik (1796 m) to a point between Riieka and Sušak (=Sussag).' At the beginning of World War 11, the Italian Fascists occLipied most of the Yugoslav Slovenia that had existed in the pre-war period. On this territory they established the "Provincia d' Lubiana" that included alt of the territories south of the Rapalio frontier from Mt. Peč/Forno to the Sora Poljanščica Valley where its border turned eastward to Polhov Gradec and Katarina (under German rule) and Šentvid nad Ljubljano (German) to the bridge over the Sava River (German). From Zalog pri Ljubljani (Italian), the border went on to the hills beyond Zalog and then straight toward Brežice. After the capitulation of Italy in 1943, the former Italian territories were occupied by Germans who established their "Operations-zone Aclriatische Küstenland" (=Operacijska cona jadransko primorje; ^Operational Zone Adriatic Co-astiancl) (Harnman, 1977; Rogel, 1994, 17-19; Klanjšček et. al., 1977). In 1 945, the Slovene Communist partisans, who had included among their goals as a primary objective the unification of all Slovene ethnic territory into a "United Slovenia," succeeded in militarily occupying all Slovene ethnic regions but subsequently lost Trieste and its sur- 286 ANNALES 10/'97 M KLFMENČ1Č, V. iaEMENÚé TKE KOLE OF THÉ BORDER REGION OF THE NORTHERN ADRIATIC IN ITALY, ...,285-294 rounding territory at the diplomatic table. Slovenia acquired more than one quarter of its current national territory in the west, the Primorska region (Novak, 1970; Pirjevec, 1995, 199-202), as a result of the struggle by Slovene partisans on the side of the Allied Forces during World War 1!. The English brigadier and diplomat Fitzcoy Maclean, the head of the British Military Mission to the headquarters of the National Liberation Army of Yugoslavia, wrote in his biography of Yugoslav Communist leader josip Broz Tito: "Nothing that Tito had done since coming to power had endeared him to public opinion in the West. The memory of his brave fight against the common enemy during the war was soon obi iterated by the ruthlessly totalitarian tendencies which he was displaying and by the seemingly ever clearer signs that he had always been, and still remained, first and foremost a Soviet agent. It was from this angle in particular, that the Governments of the Westen Powers approached the problem of Trieste when it came up for discussion before the Paris Peace Conference in 1946. in their discussions with the Royal Jugoslav Government during the war the British Government had shown themselves frankly favourable to Jugoslavia's claim to Trieste and the surrounding areas. Nor had they given indication that they intended to oppose it during the various exhanges which they had had on the subject with Tito in 1944. Ethnographically, after all, the Jugoslavs could make out at least as good a case as the Italians. And the Jugoslavs had been Great Britain's allies during the war, while the Italians had been her enemies..." (Maclean, 1957, 337-338). It is interesting to note that the struggle by the Slovene partisans to annex Slovene Primorska and Trieste gained very wide support among Slovene immigrants in the United States who at the end of 1944 and in the first half of 1945 directed their efforts toward helping resolve border questions and the issue of Trieste and Primorska. They continued their efforts after World War H and succeeded in drawing the attention of state legislatures and the U.S. Congress to the Trieste question through members of Congress {Klemendč, M., 1987, 279-281). Slovene Americans also turned to the left and to the Soviet Union since they believed the alliance between Yugoslavia and the Soviet Union would be helpful in winning Trieste for the Slovenes. The analysts of the American Office of Strategic Services, a predecessor of the Central Intelligence Agency, and its special Foreign Nationalities branch also dealt extensively with the issue of the political leanings of American Slovenes toward Moscow in the hope that Moscow would help Slovenes gain Trieste. We found about three hundred pages of material on this issue in the archives of the American Office of Strategic Services' Foreign Nationalities branch. The analysts of the OSS Foreign Nationalities branch concluded the "Liberal and leftist Slovenes here /in America/, no less than the conservatives, have felt the need of maintaining a continued defense of their support of a pro-Soviet Yugoslavia. The burden of their recent utterances has been to show that Slovene Catholics participated in the Yugoslav liberation movement and that the Movement itself is broadly representative and not "purely Communistic". Moreover, it was asserted that one of the principal aims of the Movement was the incorporation of Trieste in Slovene national territory (NAUS-OSS-FLD, No. B-353, 10 May, 1945, Slovenes turn to Moscow). On May 16, 1945, Ameriška domovina, a conservative Slovene-American newspaper, blamed Moscow for Tito's actions in trying to solve the question of Trieste behind the backs of the Allies. Ameriška domovina prophesied that "if Yugoslavia loses Trieste, the Communist government of Yugoslavia will be to blame as well as all those Slovene-American fellow travellers who so enthusiastically applauded all that Tito started..." {Tako se ne gradi temeljev za mir, Ameriška domovina, 1945). The United Committee of South Slavic Americans published the thirty-page pamphlet Trieste by AJ.P. Tayior of Magdalen College, Oxford in which the author established the Slovene rights to the city (NAUS-OSS-FLD, No. B-400, 29. September, 1945). In 1944, the United Committee published an article by Dr. Josip Smodlaka on the question of Trieste and distributed 25,000 copies (Smodlaka, Tito, Barbalich, 1944). Between 1945 and 19.54, Slovene Americans sent many letters to American government officials on the question of Trieste. The actions of the left wing Slovene Americans and other Americans with roots in Yugoslavia were coordinated with the Yugoslav authorities. Demonstrations had to be prepared carefully clue to the fact that there were several million Italians living in the United States who could organize counterdemonstrations at any time (Aclamic, 1981a; Adamic, 1981b). The objective historian must admit that one reason for the American administration's position on the Trieste question can be found in the importance of the Italian-American vote in the next elections.2 2 in the archives of OSS, Foreign Language Division we found reports on activities of the Italian Americans, (further quoted as NAUS-OSS-FID, Memorandum by (he Foreign Nationalities Branch to (he Director of Strategic Services, no. B-328, 12 March, 1945, Italian Americans on Yalta; NAUS-OSS-FLD, Memorandum by the Foreign Nationalities Branch to the Director of Strategic Services, no, B-345, 6. April, 1945, Italian Americans organize to demand allied status for Italy; NAUS-OSS-FLD, Memorandum by the Foreign Nationalities Branch to the Director of Strategic Services, no. 8-322, 5. March, 194S, Yugoslav Border Question Flares Anew among Italian Americans; NAUS-OSS-FLD, Memorandum by the Foreign Nationalities Branch to the Director of Strategic Services, no. N-179, 24 JanLiary, 1945, The ¡tab-Yugoslav Border Problems in the Italian Language Press. 287 ANNALES 10/'9 7 M. KlEMENČtČ, V. KLEMENČIČ: THE ROLE OF THE BORDER REGION Of THE NORTHERN ADRIATIC IN ITALY, 285-294 Port of Koper (Archives • Port of Koper). Luka Koper. Until 1954, the disputed area of the Free Territory of Trieste was divided into Zone B controlled by Yugoslavia and Zone A that had been under the Anglo-Ameri-can military administration but was soon transferred by the Allies to the Italians. The FTT was never meant to be a buffer zone between Italy and Yugoslavia. During the first years following World War II, Europe felt the Iron Curtain fall from Szczeczin to Trieste. Since Yugoslavia was a main ally of the Soviet Union between 1945 and 1948, the Slovene demands were never fulfilled. The Ossimo Agreement of 1974 finalized the border between Italy and Yugoslavia (Slovenija, italija, Slovenia, Italy, 1996, 74-79). New changes occurred in the territory of Yugoslavia in 1991 when new independent countries were established. in the region under discussion, the countries of Slovenia and Croatia came into being. This survey of frontier changes and the establishment of new states clearly demonstrates that the major powers could not: care less about the wishes of the peoples who live in .■ such regions or about their ethnic makeup. This fact also .■ applies for the Northern Adriatic region where five autochthonous ethnic groups live: Slovenes, Italians, Germans, Croatian«, and Friulians {counted as a separate ethnic group after World War II). According to the Austrian census taken in 1910 based on language of communication, within the post-1919 Italian borders there lived 323,549 Slovenes, 147,459 Croatians and 34,454 Germans. Within the Territory of Venezia Giulia there lived 366,385 Italians. The situation had changed dramatically eleven years later when according to the Italian census, 258,944 Slovenes, 92,800 Croats, 4,185 Germans, and 531,824 Italians lived in the same territory. In 1910, 67,000 foreigners, most of whom were Italian citizens, had been recorded on Austrian territory, but the change is still too large to be credible {Winkler, 288 ANNALES 10/'97 M. KLEMENČiČ, V K1.EMENČK!: THE ROLE OF TESE BORDER REGION OF THE NORTHERN ADRIATIC IN ITALY, ..., 2J55-294 before 1521 1521-1787 1797 - 18C5 TiivijioCarjntJi H«nH^BOV,ei ^f^ltn V*1 Gorili» LtubEjan« «ABSE3TJRG ® ^Postojne- ~ V' Sneta* . s C í v. A Ljubtjïn, Oo •v* r-/ u^ ./1 1803-180» Tarvtiio 180» -1013 -Carini^ ■ PûaJOjni Vs Snežili k 1813 - 18S9 «VlUnch __ Cariné» S M - V 'A W hainjur .7 ¡r Idrija Ljubijan/j VGoOzta i »ríí »OM ,/HABSBlJlílG L"_~>-l-"V k Jí ^ Posloin» ■■ I .O* y Hljclp JjM 1830 - 1896 1006-1918 'Villach Tarvl^iï^____ Q-/- ~>Trigtav ' % ycr ; Sto! ^ <' ~ c V, l-iiíblisn; AUSTRIA-'" iW ^ Pa*tojna • ■ - Xfío/rgrad S/leïfîfK^r"1 A ( < flW* Koy: «"Su^iiuM interactional boundaries Boundaries af Hungary ILraaMüJ end ? ¿¡il'- '•v \ P ¿-Ptixigfc te \ Ktwœ Roitojna « » ■ \ ....... \ g înmloi ; \ X S \ if/g « S aui»! »„ Patín S ) r r' 1943-1945 1948 1047- 105« oVitl&ch ifapin ^yijiov Th O / a ,zf operation (••Adriatic Coastland' C Trieste^ ^""""^Kopur î ■ ' Novicpatí*^ I . Pw.tí, Snežnik 4 Buret Uchú/;-7: v Q® ies4-i9si altor 1991 Ka* : «íVlllacb Tar visi? S— Stoí «/q. LjuWjsne aorw^aSS:. C MontelcoriD V ri „ . , o »c»">¡M __'¿neina / ...... ■Novtgíñd s et o» .ti» PP'aCfo ftPalin Uč^oj sVlllíicti . austk^ ....., RSíeka cflO^ UEhi " iMerncitior.o'i boMhtíQries Soundíirles ot Yuqoslcv pfovmcesítílíJ-/"•*• 19! >}, bamwinos USi 9 -WA SI oni federoHw t repubüts (1945 -19911 r^"-- píííVííiticil tj&ufidon'es ........... Límtlon Pací tlnfi 1ÍI5 OícüpieíS Une by i haii'cn Fortes "'1 £ "«OVO^ Wjji^'I ['H fe 1919 ('"Iltittíli Msrgnn Ime --- Amentar, pceposal —........ BriSish pfopíiSal - French praposal ftussicn pfoposal —- tf-(iííun offer Ü03KÍE® Y'JgOSlQV CÍQÍiriS r^l^l Zone A of F??e Ternlary Df Trieste ^fjfíE íi: r.t 8 ílf .Vee fír'if'T: y ot nesrarcii: MÍ.TJA2 KLtMC.ni.IC, Ph. 0. Gestan qnd prtiduühi&n; ZI-^A&O DROLí UUBLJAttA.August 599? SOUMQARV PROPOSALS «46 Changes m the state borders on the border region of norih eastern Adriatic from the year 1918 to the year 1997. Spremembe državnih meja v obmejni regiji severovzhodnega Jadrana od leta 1918 do J 997. 290 ANNALES 10/'97 M KLEMfTNCíC, V. KLEMENClC: THE ROLE OF THE BORDER REGION OE THE NORTHERN ADRIATIC IN ITALY,285-294 1931, 126-135), It must be noted that the ethnic groups in this territory were very intermingled, so that Slovene-Croatian relations here were also very complicated. A thorough analysis of the similar 1900 census data tells us that around 8,000 Slovenes lived south of today's Slovenia-Croatia border, while only 3,000 Croatians lived north of it. According to the National Cadaster for istria of October 1, 1945, in Istria alone lived 165,000 Croatians, 54,000 Slovenes, and 73,500 Italians according to nationality. According to use of language in the family, there were 165,000 Croatians, 53,000 Slovenes, ar\d 81,000 Italians. According to the same data from 1945, a little more than 1,600 Croatians and a little less than 27,000 Italians lived within today's borders of Slovenia. Some 4,800 Slovenes and almost 47,000 Italians lived in Croatia (Cadastre National de L'lstrie: d'apres le Re-censementdu 1erOctobre 1945, 1946, 530-588). Because of the politically motivated decision of the majority of Italians to leave Communist Yugoslavia, a little over 3,000 Italians live today in Slovenia (SIRS, 1995, 71) and a little more than 21,000 Italians in Croatia, among them 15,600 still living in Istria (CARCRBH, 1993,114-119). In 1981, the itaSian government estimated the number of Slovenes living in Italy at around 60,000 (Bufon, 1992, 62). In the 1960's, Communist Yugoslavia and Italy signed several bilateral agreements that made possible a large flow of people, goods, and services between the two countries. The liberal regime at the border also appears in the fact that by the 1970's there were already seventy border crossings of various categories over the 235 kilometers of the Slovene section of the Yugoslav-Italian land border. In 1980, there were seventeen million crossings of the Yugoslav-Italian border, most of them through Slovene border points (SIRS, 199S, 33). The open frontier made the rapid economic development of the region possible, especially on the Slovene side of Slovene-Italian border. On the Slovene side and in Croatian Istria, the tourism industry developed quickfy. In the 1970's and 1980's, Italians were already-buying gasoline that was and still is much cheaper on the Slovene side than in Italy, while the residents of Yugoslavia left millions of American dollars in Trieste in exchange for goods they could not find in Yugoslavia. The importance of this region for the economic development of the wider Central European region is shown in the expansion of its ports. Three large ports developed within fifty kilometers of coastline: Trieste, Rijeka, and Koper. From the beginning of its development, Trieste was a very important port for the Habsburg Monarchy, and the importance of the Port of Trieste for the whole Austrian part of the Monarchy increased once the Southern Railway linking Vienna with Trieste was completed. With the end of Trieste's status as a separate free port in 1891, tariffs were no longer levied on goods entering by land from elsewhere in Austria-Hungary. New port facilities and a second rail line to Vienna opened in 1901 to attract further bank investment, mainly from Vienna, as well as new firms. Trieste's targe Italian majority, long commercially preeminent, founded most of the new industrial enterprises in and around the city. The city's population rose to 229.000 by 1910. It included 57.000 Slovenes (Cattaruzza, 1985, 189-209). Trieste was also the headquarters oí Austro-Americana, the main carrier for immigrants from Austria-Hungary to America. 8y World War 1, four million people had left via Trieste to seek their fortunes in the United States. The railway was completed from Vienna to Cetje in 1846, to Ljubljana in 1849, and to Trieste in 1857. In the 1890's, a railway was built from Zagreb to Rijeka, and in the middle of the 1970's, more than 110 years after the Vienna-Trieste railway, a branch line was completed to Koper. Thus all three countries of the region A Slovenia, Croatia, and Italy Á have their own ports with railway connections that enable economically profitable cargo traffic. Here we must stress the importance of the fact that Rijeka served as the port for the Hungarian part of the Dual Monarchy, while Koper began to develop after World VVav 11 so that the former Socialist Republic of Slovenia would have a port of its own in accordance with confederalist trends within the former Yugoslavia. In spite of the relatively small space available for the port, Koper had already surpassed Rijeka in the 1970's according to tonnage shipped. Trieste remains the most important oil port in the region, while Koper and Rijeka became important ports for freight and bulk cargo during the post-World War II Yugoslav period. We must emphasize as well the fact that three major European rail lines pass through this region; from Portugal, Spain, southern Prance, and the Po Plain through Ljubljana and Maribor on to Hungary, Ukraine, and Russia, which the European Union has adopted as one of Europe's main east-west lines; the Rijeka-Zagreb-Budapest line; and the very important line from Trieste via Corizia, Udirie, and the Val Canale Valley to Austria (Klemencit, V., Cenorio, 1992,43-64). In conclusion, let us look into the future of this region in connection with its future integration into the European Union. The ethnic map of the region has changed in the last century as a result of economic and other pressures of assimilation and of physical extermination during World War II. The world is becoming ever smaller, and therefore we must emphasize the possibilities that all three ports offer for intercontinental links with the region. Competition among the ports will be replaced by cooperation, and the negative features of borders will disappear. Por the well-being of all the people of the region, respect for ethnic minority rights will be essential in the Northern Adriatic region. Slovenes and Friulians in Italy and Italians in Slovenia and Croatia will have to be 291 ANNALES 10/'97 M. KLEMENČIČ, V. KLEMENČIČ- THE ROt.E Of THE BORDER REGION OF THE NORTHERN ADRIATIC IN ITALY, ... 2S5-Z9-S given all minority rights, in addition to general human rights, it will be necessary to give special rights to minority populations, especially regarding language, education, the possibility of forming their own organizations, unlimited opportunities for contact with their mother nations, the formation of their own public information systems and publishing, the possibility of using their own languages at work, political representation, and autonomy {Pan, 1993). Let us emphasize that in recent years many European organizations have adopted numerous resolutions and protocols, of which the most important are those adopted in the last five years, forexample, The European Charter for Regional or Minority Languages adopted by the Council of Europe on June 22, 1992, and Recommendation 1201 (1993) on an additional protocol on the rights of minorities to the European Convention on Human Rights {Klemens, V., 1997, 365-380). VLOGA SEVERNO JADRANSKE OBMEJNE REGIJE MED ITALIJO, HRVAŠKO iN SLOVENIJO V PRETEKLOSTI IN V PROCESU EVROPSKE INTEGRACIJE Matjaž KLEMENČIČ Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Si-2000 Maribor, Koroška cesta 160 Vladimir KLEMENČIČ Univerza v Ljubljani, F F, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 POVZETEK Zaradi svoje geopolitične lege je območje severnega Jadrana imelo že od nekdaj pomembno vlogo v vojaškem, ■ ekonomskem in političnem pogledu in mnoge evropske sile so se v različnih zgodovinskih obdobjih potegovale za nadzor te naravne zajede v osrčje srednje Evrope. V tem prostoru je zato prišlo do številnih sprememb v politični karti in z njimi povezanih premikov političnih meja, kar ni ostalo brez posledic tudi na spreminjanje dokaj pestre etnične strukture severnega Jadrana. Najprej se je tu kot regionalna sila razvila Beneška republika, po njenem razpadu in kratkotrajni francoski zasedbi pa je celoino območje prešlo v roke habsburške države. Do nadaljnje spremembe je prišlo po zedinjenju Italije leta 1866, ko je bilo tej državi priključeno nekdanje beneško ozemlje do historične meje z Avstrijo. Po prvi svetovni vojni je Italija pridobila nadzor nad zahodno Slovenijo in Istro in s tem tudi nad celotnim severnim Jadranom. Stanje se je vnovič spremenilo po drugi svetovni vojni, ko je Jugoslaviji kot zavezniški državi ter ob podpori ameriških Slovencev uspelo doseči premik politične meje do neposrednega zaledja Trsta, ki je bil za krajši čas vključen v vmesno mednarodno cono. Z osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške sta obe državi prevzeli dotedanjo jugoslovansko vlogo pri nadzoru vzhodnega dela severnega Jadrana. Politične spremembe po prvi in drugi svetovni vojni so privedle do znatnih sprememb tudi v demografski in etnični podobi tega območja, kar je sprožilo nemalo napetosti med sosednjimi deželami. Kljub temu sta Italija in Jugoslavija po drugi svetovni vojni, zlasti pa od šestdesetih let dalje, veliko prispevali k liberalizaciji mejnega režima in povečevanju mejne propustnosti z odprtjem številnih mejnih prehodov, kar je omogočilo porast obmejne ekonomije in mednarodnih pre-komejnih gospodarskih izmenjav. Porasel je tudi promet v pristaniščih severnega Jadrana, kjer so se v zračni razdalji samo petdesetih kilometrov razvile kar tri Itike: ob Trstu in Rijeki, ki sta se uveljaviti že za časa Avstrije, je v zadnjih desetletjih povečala svoje kapacitete in oskrbovano zaledje zlasti luka Koper. Slednja je pridobila železniško povezavo šele sredi sedemdesetih let, a je v tem času po čisti tonaži, se pravi brez naftnih pretovorov, že prehitela tržaško in reško luko. V perspektivi evropske integracije je pričakovati večje sodelovanje ne le med lukami in ekonomskimi dejavniki, ampak tudi na družbenem področju. Uveljavljanje evropskih načel in standardov na področju zaščite in promocije regionalnih in manjšinskih jezikov bo tako nedvomno pripomoglo k tvornejšemu sožitju med etničnimi skupinami in narodi, ki žive na območju severnega Jadrana. Ključne besede: severni Jadran, zgodovina politične razmejitve 292 ANN ALES 10/'97 M. KLEMENCiC, V. KLEMEnOC: THE ROLE OF THE BORDER REGION OE THc NORTHERN ADRIATIC IN ITALY, 285-234 ARCHIVAL SOURCES NAUS-OSS-FLD (National Archives of the United States, R.C. 165, box 1959, Suitland Maryland, Archive OSS, foreign Language Division, Foreign Nationality Groups in the United States), Memorandum by the foreign Nationalities Branch to the Director of Strategic Services (NAUS-OSS-FLD), no. B-353, 10 May, 1945, Slovenes turn to Moscow. NAUS-OSS-FLD, Memorandum by the Foreign Nationalities Branch to the Director of Strategic Services, no. 8-400, 29 September, 1945, Topics of September in the Foreign Nationality Press. NAUS-OSS-FLD, Memorandum by the Foreign Nationalities Branch to the Director of Strategic Services, no. B-328, 12 March 1945, Italian Americans on Yalta. NAUS-OSS-FLD, Memorandum by the Foreign Nationalities Branch to the Director of Strategic Services, no. 8-345, 6 April, 1945, Italian Americans organize to demand allied status for Italy. NAUS-OSS-FLD, Memorandum by the Foreign Nationalities Branch to the Director of Strategic Services, no. B-322, 5. March, 1945, Yugoslav Border Question Flares Anew among Italian Americans. NAUS-OSS-FLD, Memorandum by the Foreign Nationalities Branch to the Director of Strategic Services, no. N-179, 24 January, 1945, The Italo-Yugoslav Border Problems in the Italian Language Press. REFERENCES Adamič, L. (1981); Louis Adamic to Josip Broz Tito, 23. October 1944. in: Christian, H. A. (ed.): izbrana pisma Louisa Adamiča, Ljubljana, Cankarjeva založba, 367. Adamic, L. (1981): Louis Adamic to Upton Sinclair, 17. June 1946. in: Christian, H. A. (ed.): izbrana pisma Louisa Adamiča. Ljubljana, Cankarjeva založba, 405-Benderly, J., Kraft, E. (eds.): Independent Slovenia: Origins, Movements, Prospects. New York, St. Martin's Press. Bundy, F.j. (1987): The Administration of the lllyrian Provinces of the French Empire, 1809-1813. New York and London, Garland Publishing Co. Bufon, M, (1992): Prostorska opredeljenost in narodnostna pripadnost. Obmejna in etnično mešana območja v evropskih razvojnih silnicah: Primer Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini. Trst, Slovenski raziskovalni inštitut. Cadastre National de L'lstrie: d'apres le Recensement du ler Octobre 1945 (1946). Sušak, L'lnstitut Adriatique. CARCRBH (1993). A Concise Atlas of the Republic of Croatia & of the Republic of Bosnia and Hercegovina. Zagreb, Leksikografski institut Miroslav Krleža. Cattaruzza, M.: "Slovenes, Italians, and Trieste, 1850-1914". In: Engman, M. (ed.): Ethnic Identity in Urban Europe. New York, European Science Foundation. Černe, A., Pele, S. (1990): Vloga in pomen prometa v Koprskem Primorju. Primorje - Zbornik 15. zborovanja slovenskih geografov. Portorož, Zveza geografskih društev Slovenije, 209-214. HAECE (1993). Historical Atlas of East Central Europe. A History of East Central Europe I. Ed.: P.R. Magossi. Seattle & London, University of Washington Press. Harriman, H.H. (1977): Slovenia under Nazi Occupation, 1941-1945. New York, Studia Slovenica. Klanjšček, Z., et. al (1977): Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana, Založba Borec. Kiemenčič, M. (1987): Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji: Naseljevanje, zemljepisna razprostranjenost in odnos ameriških Slovencev do stare domovine od srede 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Maribor, Založba Obzorja. Kiemenčič, V., Genorio, R. (1992): Nova država Slovenija in njena funkcija v združeni Evropi. In: Okrogla miza o vplivu geopolitičnega položaja Slovenije na strategijo razvoja Slovenije. Ljubljana, Svetovni slovenski kongres, Ministrstvo za znanost in tehnologijo, 43-64, Kiemenčič, V. (1997): Überlebensmöglichkeiten der nicht anerkannten Minderheit der Slowenen in der Steiermark. In: Stenner, C. (ed.): Slowenische Steiermark. Wien, Böhlau Verlag. Les Relations entre la France el les pays yougosiaves du dix-huitieme au vingtieme siede (1987). Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Maclean, F. (1957): Disputed Barricade, The Life and Times of josip Broz Tito Marshal of Yugoslavia. London. Melik, V. (1978): Gli Sloveni della Benecia 1797-1866. La storia della Slavia Italiana. Trieste, University of Trieste, 5-20. Novak, B.C. (1970): Trieste 1941-1954: The Ethnic, Political and Ideological Struggle. Chicago and London, The University of Chicago Press. Pan, C. (1993): Grundrechte der Europäischen Volksgruppen. Der FUFV-Konventionsentwurt. Referat beim Kongreß "Volksguppen in Europa". Faaker See/Baško jezero, Kärnten/Osterreich, 5. Nov. 1993. Pirjevec, j. (1995): Jugoslavija 1918-1992: Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve Jugoslavije. Koper, Založba Lipa. Rogei, C. (1994): In the Beginning - The Slovenes from the Seventh Century to 1945. In: Benderly, j., Kraft, E. (eds.) independent Slovenia: Origins, Movements, Prospect. New York, St. Martin's Press, 3-22. Rusinow, D. (1969): Italy's Austrian Heritage, 1919-1946. London, Oxford University Press. Senkowska-Cluck, M. (1980); Pouvoir et societe en lllyrie napoleonienne. Revue de I' Institut Napoleon, 136, 55-78. 293 ANNALES 10/'97 M. KLEMENČiČ, V. KLEMENČIČ THE ROLE OF THE. BORDER REGION OF THE NORTHERN ADRIATIC IN ITALY. .. 285-294 Slovenija, Italija, Slovenia, Italy, Bela knjiga o diplomatskih odnosih, White Book on Diplomatic Relations. Ljubljana, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, Ministry for Foreign Affairs of the Republic of Slovenia, 74-79. SLRS (1995): Statistični letopis Republike Slovenije ^Statistical Yearbook Republic of Slovenia). Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije. Smodlaka, )., Tito, J.B., Barbalich, F. (1944): Jugosiavs and Italy. New York, United Committee of South Slavic Americans. Tako se ne gradi temeljev za mir. Ameriška domovina, Cleveland, 48, 113, May 16, 1945, 2. Valussi, C. (1972): ll confine nordorientale d'ltaiia. Trieste, University of Trieste. Winkler, W. (1931): Statistisches Handbuch der europäischen Nationalitäten. Wien, Leipzig, Wilhelm Brau-müller Universität* Verlagsbuchhandlung. Živojinoič, D. (1972): America, Italy and the Birth of Yugoslavia, 1917-19. Boulder, Colo., East European Monographes. 294 ANNALES 10/'97 original scientific paper UDC 341.222(450:497.4:497,5}(091) GEOPOLITICAL AND ETHNIC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRIATIC BETWEEN CONFLICTS AND INTEGRATION PERSPECTIVES Milan BUFON ZRS Koper, SÍ-6000 Köper, Caribalclijeva 18, E-maií: milari.bufon@zrs-kp.si ABSTRACT The article deals with the process of geopolitical and demarcationai transformations of the Upper Adriatic in the light of the relations between political and ethnic boundaries. Major or minor overlapping of social and cultural boundaries in the dealt with area triggered off some extensive demographic movements or changes in migration processes and courses as well as changes in the ethnic structure of the Upper Adriatic which were particularly /rífense in the first half of this century and led to a decline of ethnic components in traditionally mixed coastal towns, such as Trieste, Koper, Pula and Rijeka. The article is concluded with the author's expectation that the gradual suppression of the dominant role of political borders in the area of the Upper Adriatic will lead to a renewed evaluation of its traditional multicultural structure. Key words: national borders, Italy, Slovenia, Croatia INTRODUCTION Thanks to the political transformations after the first and the second world war and to the conflicts arising from the solution of the so-called question of Trieste, the region of the Upper Adriatic has become an example of geopolitical handbooks and a real laboratory of contemporary geographic-political transformations. As such many professionals have been dealing with it tracing new political borders (See fig. 1), and studying the effects of the changes of the border on the borderland and its inhabitants. In the process of setting boundaries in this region, that reached its apotheosis in the first half of this century, and finished actually in 1991 with the independence of Slovenia and Croatia, also the evolution of the geographic-political attitude can be seen. An attitude that at the beginning had followed Ratzel's geopolitical principles, according to which the flexibility of defining borders shows directly the change in the power ratio between the countries, and later on it has taken into account to a greater extent modern integrative ideas about looking for harmony and elimination of international conflicts. Herewith I will try to trace an overview of the development of this so characteristic "contact" region with a special regard to the links between the geopolitical and ethnic transformations in the Upper Adriatic. THE PROCESS OF SETTING BORDERS IN THE UPPER ADRIATIC The "modern" border in this region, this means the political border between territorially organized political units, originated at the beginning of the 16(l1 century during the international treaty in Worms between the Republic of Venice and the Hapsburg Empire. Interestingly enough this border had undergone only a few changes until the first world war, and actually still represents the basis of the majority of the contemporary border between Italy and Slovenia. Its upper part, that according to the orographic principle coincides with the Alps, can be therefore set among the oldest and most stable boundaries in Europe. On the contrary, its southern, Adriatic, part, has undergone a different destiny characterized by instability. Here the historical border between Austria and Venice coincided again with a natural principle, this time a hydrographic one, following mainly the flows of idrijca and Ansa on the west, so that the coast together with Grado and Monfaicone to the mouth of Timavo was ruled by the Republic of 295 ANNALES 10/'97 Milan BUFON: GEOPOLITICAL AND ETHNIC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRIATIC .... 295-306 Venice, as was the coast of Istra to the south of Muggia. Until the middle of the 18th century both countries had agreed that, as a means of rationalization and more precise definition of the territory, only the setting out of boundary markers on this territory was needed. At the time of Napoleon the new French rule used the same "natural" principles for drawing up borders. The border between the two political units under French rule, namely the Reign of Italy and the lllirian Province, followed the flow of Soča/lsonzo from its source to its mouth, and the watershed of Rateče, that became for the first time the marker of the national border. In spite of its "naturalness" the new border caused much discontent among the population living on both sides of the Soča river. After Napoleon's defeat Austria gained the entire northern Italy and the previous border with the Republic of Venice became an internal border and remained such until 1866, when the border between the previous Austrian Lombard-Venetian Reign and the District of Go-rizia and Gradišča became an international border, namely between the new independent Reign of Italy and the Austrian Empire. This caused many disadvantages to the whole Friuli; the railway connection between Trieste and Venice, and between Udine and Tarvlsio, in fact, slowed down. On the other hand, right at that moment, in spite of their "frontier" position both Gorlzia and even more Trieste began to develop more intensively. The first one maintained even after the first world war its role of a regional centre, since the borders of the new region of Gorizia in Italy coincided mainly with the borders of the previous region of Gorizia in Austria. On the other hand Trieste, in spite of an increase in industrialisation, lost its role of the main port, which caused a slowdown in the demographic and urban growth that had characterized this town so far (Valussi, 1972). After the second world war the upper part of the border between Italy and Yugoslavia was set again on the old historical border, based prevalently on the orographic principle. In order to trace the lower part of the contemporary border between Italy and Slovenia, a totally new criterion of "ethnic balance" was used, according to which a border should coincide as much as possible with the ethnic border, and at the same time would leave to both countries the same number of members of minority groups. This rose the problem of dividing traditionally rather persistent regions such as Gorizia and Istra together with Trieste (Klemenčič and Bufon,1991). What regards Gorizia the new political border coincided rather consequently with the ethnic border between the Romance (Italian and Friullan) and Slovenian populations, in the sense that the ethnically mixed town of Gorizia and the transport connections the town needed with Trieste and Udi ne remained in Italy. In the case of Istra and Trieste the already mentioned principle of "ethnic balance" was used, since in this region the ethnic border between the Romance and Slavic (Croatian and Slovenian) population is not straight nor proportional to the territory. The difficulty of drawing up boundaries in this territory is clear if we consider the fact that for the most problematic part of it, Trieste, a temporary solution was found while waiting for a more suitable agreement between the international powers and the local expectations. This was the so called Free Territory of Trieste divided into two zones. The zone including Trieste was ruled by the Anglo-Americans, whereas the zone including Istra was under the Yugoslav rule. This situation found finally a solution in 1954, when with a slight modification of the border, advantageous for Yugoslavia, the northern part of the Free Territory of Trieste, the one including Trieste itself, was left to Italy, while the southern part was left to Yugoslavia. The validity of this border was accepted, even though with smaller modifications, at the Treaty of Osimo in 1978. A new problem arose with the independence of Slovenia and Croatia in 1991, when the so far republic boundary became an international border. At this point a more precise and more rational definition of the border on the ground was needed as it was on the sea, namely In the gulf of Piran; a problem not yet solved (Blake,1993; Go-sar and Klemenčič, 1994). It can be said that also this new border runs along the ethnic border between Croatian and Slovenian population, on which the border between the two republics was based in the period 1945-1954. As we have seen the maritime zone of the Upper Adriatic offers an interesting example of interdependence between the political and ethnic border. Both of them can be even parallel or perpendicular to each other and they trace what we can call the ethno-political "cross" of Istra (Bufon, 1993a). Its vertical axe came into being between the 13'h and the 15th century, when the Republic of Venice increased its power in Istra. In the second half of the 13th century it ruled the whole western and southern coast of the peninsula of Istra, while a major part of northern Istra became Venetian in the 15th century, when the Republic of Venice obtained the land of the patriarchs of Aquilea in Muggia, Buje, and Buzet. This vertical, traditionally political axe of the "cross" of Istra is everything but a straight line, its shape is that of an inverted S. The historical ethnic border on the Italian, or better Romance population, is stralghter, it includes the contemporary Slovenian coast from Koper to Dragonja, where it heads Inland to Motovun, and then through Višnjan it runs back to the coast to Poreč, Rovinj and Pula on the western coast of Istra, while on the eastern coast it includes the hinterlands of Labin, Opatija, Rijeka, and the Islands of Kvarner. As a consequence of the Venetian "colonizing", or mercantile populating policy this ethnically Italian area is characterized by various ethnic islands not bonded to each other, made up by sea-towns and their immediate hinterlands, on the contrary it has a more cohesive shape 296 ANNALES 10/'97 Milan BUFON: GEOPOLITICAL AND ETHNIC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRIATIC ..., ANNALES 10/'97 Mlhn 8UFON: GEO POL me Al AND -ETHNIC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRIATIC .... 295-306 only between the rivers of Dragonja and Mima. Generally speaking it can be said that the traditionally Italian ethnic area in Istra comprises a greater pari of western Istra, and that the ethnic border between the Romance and Slavic ethnic groups in this area runs along the nearly straight line between Koper and Puia. More or less during the same period, this means between the '12tl"> and the 15t|Mt century, also the horizontal axe of this interesting cross of Istra, namely the ethnic border between the Slovenian and the Croatian population, was shaped. Nevertheless this axe had not had until recently any political function. The Slovenian dense poptilation in the area stopped at that time by the river of Dragonja and along the line north to Buzet and Rupa and it has not changed essentially any more.This is rather Lincommon, since, as we have already seen, this ethnic border has never been politically sustained. At this regard one thing should be stressed, neither the vertical Romance-Slavic ethnic border nor the horizontal Croatian-Slovenian one have never represented a true "linguistic" border between the populations of Istra. All the three languages, in fact, and their dialects have flown one into the other and this has occurred not only in the towns but also on the countryside creating in the areas where the three ethnic groups have been living together, a particular dialect of Istra, that contains terms of the three different languages (See Fig. 2). After the Republic of Venice collapsed in 1797 whole Istra was ruled by the Austrians, who annexed it to the Region of Kranjska. The previous political border in this region remained an administrative border, since western and southern Istra had a temporary provincial government in Koper. Also during the brief French rule (1805-1813) the former Venetian Istra was an independent province with its headquarters in Trieste, whereas the rest of the peninsula was part of the Croatian Province with its headquarters in Karlovac. So the old border between AListria and Venice lost its role only after the annexation of Istra to Austria, when the whole peninsula became one administrative unit with its headquarters in Pazin. Istra became a region and the seat of its regional administration was in Poreč, and the captaincy was in Rovinj. Istra, however, remained an independent province, with its headquarters in Pula, also when ruled by Italy after the first world war. The use of ethnic principles in defining borders after the second world war showed again the contradiction of the traditional "cross" of Istra. In this sense Italy was very active in trying to revive the political function of its vertical axe. A slight influence of this axe can be seen also in the so called Morgan's Line, that, from 1945 till the end of the peace conferences in 1947, divided the Anglo-American oc-CLipation zone from the Yugoslav one within the controversial zone between the historical Austrian-Italian border and after the first world war set border between Italy and Yugoslavia. The Morgan's Line ran from Ospo to the hills of Muggia and reached the sea at Debeli Rtič, dividing the frontier zone in two parts (A and S); the northern A zone included also the enclave of Pula. Its position, however, influenced also the French compromise border proposal, which suggested the creation of an intermediate, politically hybrid zone, namely the Free Territory of Trieste. The southern border of this area coincided with the Morgan's Line. With the end of the Free Territory of Trieste in 1954 also the political function of the vertical axe of the "cross" of Istra finished. Nearly the whole peninsula, in fact, was annexed to Yugoslavia,. within this state the ethnic border between Croat i a ns and Slovenians acquired for the first time the status of an administrative border between republics, moreover, in 1991 it became also an international border. After a long period of vertical definition of borders in isira, a new era started; that of horizontal definition of borders. This, however, sets a major part of the peninsula under the rule of one government, that of the newly constituted Croatian state. THE CONSEQUENCES OF THE NEWLY SET BORDERS ON THE ETHNIC AND DEMOCRAPHiC STRUCTURE OF THE UPPER ADRIATIC All this border modifications that mainly took place in this century after a long period of geopolitical stability, have of course deeply influenced the ethnic structure of the Upper Adriatic, After the first world war, in fact, the Italian increasingly Fascist-like policy of assimilation caused that the traditionally ethnically mixed towns along the coast had to follow the new pattern of "ethnically pure" towns, in the sense of Italian ethnicity,-and therewith become "citta italianissime". This in particular was the case of Trieste, where after the census in 1910 30% of the population in the commune was Slovenian, whereas only ten years later this figure seemed to decrease at 8%. According to the analysis of Čermeij after the first world war about 100 thousand-Slovenians left their homes in the ethnically mixed towns of the occupied territories (Čermeij, 1965). The political emigrants moved prevalently to Yugoslavia, whereas the economic ones moved both to South and North America. The political emigration of Slovenian population from Trieste had continued also after world war two, especially after the Yugoslav administration had to leave the town, whereas the economic emigration increased after the end of the Free Territory of Trieste and the annexation of Trieste to Italy. The first two decades after the second world war were ver^' dynamic and important for Trieste, in fact, even though the number of its inhabitants remained nearly the same (about 250 thousand inhabitants), the structure of the population changed deeply. In this period, according to the dominant estimations, about 50 to 60 thousand people immigrated from the areas that be- 298 ANNALES 10/'97 Mi ton BUFON: GEOPOLITICAL AND ETHNIC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRIATIC .... 295-305 came part of Yugoslavia, whereas on the other hand about 30 to 40 thousand people, among them many were Slovenians, left the town for economic reasons and moved prevalently to Australia. Also among the immigrants the ethnic structure was different: mostly they were Italians from istra and Rijeka, but there were from the same areas also many Croatians and Slovenes from different part of Slovenia, whose ideas were pro-western and who disagreed with the communist regime, in the country, Generally speaking the change of the political boundaries and the annexation of the town to Italy influenced also the immigration flow towards Trieste and therewith also the territorial origins ot* the inhabitants of the town itself. From the comparison of the situation in 1910 and 1991 an increase of the people born in the town {from 49% to 62%) can be seen, this means a slowdown in the immigration dynamic, and indirectly also in the attractiveness of the town among the inhabitants of the inland. On the other hand, we can see also a different spatial orientation. Thus the percentage of people that immigrated to Trieste from Italy increased remarkably (from 11% to 17%) as it did the number of immigrants from istra {from 8% to 14%), on the contrary the number of immigrants from western Slovenia decreased {from 12% to only 1%), as it did the number of the immigrants from the rest of Yugoslavia (from 10% to less than '!%), and from Austria too (from 5% to 0%). The only figure that remained nearly unchanged is that of the immigrants from Rijeka and Dalmatia (2%) and from other countries (3 to 4%). 1910 1991 Trieste 49 62 Istra 8 14 Western Slovenia 12 1 Italy 11 17 Rijeka and Dalmatia 2 2 Former Yugoslavia 10 1 Austria 5 0 Other countries 3 4 Tab. 1: The change in the structure of the population of Trieste considering the birthplace, in 1910 and 1991 (in %). Source: Author's analysis of statistical data. Also the census figures regarding the ethnic structure of Istra show the importance of the political transformations on the ethnic and demographic situation of the area. According to the Austrian census in 1910 there were on the whole peninsula, except tor Trieste and Rijeka, about 250 thousand inhabitants, 52% of them were Italians, 39% Croatians, and 9% Slovenians, whereas according to the Italian census in 1921 there were 265 thousand inhabitants and 66% of them were Italians, 24% Croatians, and 9% Slovenians. Thus it seems that in a mere ten-year period the number of Italians increased for 50 thousand units, whereas the number of Croatians decreased for 30 thousand units, it is clear that the cause of such a huge modification in this ethnic structure cannot be sought for only in the emigration flow of the native population and in the immigration of Italian colonisers and state employees. According to Schiffrer the figures of the real ethnic structure were rather distorted. His figures for the 1939, in fact,- are the following: about ISO thousand Italians, 97 thousand Croatians, 44 thousand Slovenians, and at least 28 thousand ethnically mixed inhabitants, and nearly 10 thousand inhabitants of other origins {Schiffrer, 1946). What is immediately clear from this analysis, besides the exaggerated number of Slovenians, is the difficulty of ethnic identification among the population. This can be seen in the big number of ethnically neutral inhabitants and in the author's opinion that the people living in north-west Istra between Dragonja and Limski Kanal speak a Croatian-Italian dialect, that cannot be said to be part of any of the two languages. Something similar was noticed by Rutar at the end of the last century (Rutar, 1896). All these difficulties of ethnic identification can be seen also in the post war census in 1948, that turned somehow upside down the statistics of 1921. Even though in this period the emigration of Italians from Istra began, this phenomenon was rather limited in the very first post-war years and therefore does not justify the figure that only 80 thousand Italians remained in Istra. Obviously many of them, who were included among the Italians twenty years before, changed more or less "voluntarily" their mind. The real "exodus" of the Italian population began after 1947 and lasted for a decade; until 1961 the number of Italians in istra had decreased to 20 thousand units, this means that about 100 thousand native Italians, or one third of the whole population, had joined the emigration flow. This gap has been only partly filled with new immigrants from the rest of Yugoslavia. On the other side of the border the majority of the emigrants from Istra was settled in the area between Trieste and Monfalcone, the area which has been historically densely inhabited by the Slovenians. Thus a trend towards a "normalization" on both sides of the border is evident, which means that the political and ethnic border should coincide: the north-west coast of Trieste mainly inhabited by Slovenians should have became also from the ethnic point of view Italian, whereas the western coast of Istra inhabited by Italians should have became "Yugoslav". The influence of "external" factors on ethnic identification and self-identification is also evident in the later movements of the Italian population in istra. According to the statistics their number, in fact, had decreased until 1981 to only 13 thousand, on the contrary, in 1991, 299 ANNALES 10/'97 Milan BUFON: GEOPOLITICAL AND ETHNIC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRIATIC ..., 295-306 Fig. 2: Kogl it" s ethnic map of the Upper Adriatic (1945) (Cartes). SI. 2: Rogličeva etnična karta zgornjega Jadrana (1945). 300 ANNALES 10/'97 Milan BUFON: GEOPOLITICAL AND ETHNIC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRIATIC .... 295-306 when there was a big political and economic crisis in Yugoslavia, the number of Italians increased again to 21 thousand (Juri, 1991; Repolusk, 1990). Usually the biggest changes in ethnic structure occurred in the traditionally ethnically mixed urban centres, to which Italians, Slovenians, Croatians, and people of other origins had immigrated during the Austrian domain (Inštitut za narodnostna vprašanja, 1995). In this area a remarkable decrease in the German population, and in other more distant populations can be noticed, as it can be seen a decrease in the native population, depending on the nationality. Thus in Trieste a decrease in the Slovenian population can be seen and at the same time the Italian population, which has been traditionally the majority, has increased. In Koper, Pula, and Rijeka the formerly dominant Italians have withdrawn, and have been partly substituted by the local Slovenian or Croatian population, and by immigrants from the less developed regions and republics of former Yugoslavia (Društvena is-traživanja, 1993; Gosar, 1993). For instance more than 30% of all the immigrants that have moved to Koper were from these areas. Tab. 2: The changes in the ethnic structure of some towns in the Upper Adriatic between 1910 and 1991 (in %). ^Estimation Source: Bufon, 1992; Perselli,1993. The census figures, however, show prevalently trends in ethnic identification and the influences of the political situation, and they can be hardly useful in assessing the "real" dimension of the ethnic structure, considering that the ethnic minority groups often behave like "submerged " linguistic communities and the degree of their "visibility" depends primarely on the degree of social integration, that is to say on the protection measures. From more accurate surveys is evident that in Slovenian Istra only 73% of the Italian speaking population identify themselves as Italians, and in Croatia this figure is even smaller (Bogliun Debeljuh, 1989 and 1994; Milani Kruljac, 1990). This difference between the objective and subjective ethnic identification occurs even to a greater extent among the Slovenians in Trieste, whose degree of formal protection is rather inferior; here only 40% of the people who can speak Slovenian or can understand it identify themselves explicitly as Slovenians (Bufon, 1991 and 1992). CONCLUSION The contemporary image of the Upper Adriatic from a political-geographic point of view is thus completely different from the past one. Ethnic-political transformations in this area have erased to many extents the formerly persistent ethnic borders, and even though cultural spaces have lost many of their traditional bearers they still influence the shape of the specific territorial identity, which can be seen in the people who have moved into these places from somewhere else. Moreover, the emigration of native peoples has widened the space of original regional identity and has been influencing the forms of spatial bonds within a wider regional context (KlemendC,1993). In this way especially the bonds between Trieste and Istra have become stronger, since in Trieste and its neighbourhood lives the majority of the Istrian native Italians, who are still very bonded to their land of origin. As a consequence of this, Trieste is becoming, in spite of the two borders that separate it from the rest of Istra, the new "Caput Istriae", and it is likely that this function will become even stronger in the future, since Istra is devoid of a specific regional centre. Considering that contemporary processes of integration follow the principle of "unity in diversity", it is likely that Trieste can assume again its regional function in this area, on condition that at the same time its multicultural tradition is revived (Minghi, 1994). It is a common rule for all "new" borderlands that after the elimination of political and ideological hindrances, they are the most receptive to new forms of integration between the two neighbouring countries (Bufon, 1994 and 1996). This search for a wider co-op-eration derives from the process of overcoming the conflicts caused by the division of traditionally homogeneous administrative, social, economic and cultural spaces, and it is becoming quite evident also in the case of the "three-border" area of Trieste and Istra (Sanguin, 1996; Zupancic and Repolusk, 1995). "Old" borders -and the northern part of the current Italo-Slovene border is a good example of this - are based, in fact, on the "old" concepts of defining borders, that coincide with the so called natural, usually orographic, boundaries, whereas the "new" borders often penetrate in urban and densely populated areas, where the communication among the inhabitants used to be intense (Bufon, 1993b; Klemencid and Bufon, 1994). Upper Adriatic remains therefore a very interesting area subject to continuous Italians Slovenians Croatians and other Yugoslav peoples Germans and other peoples Trieste 1910 64,7 24,8 1,0 9,5 Trst 1991* 84,0 10,0 3,0 3,0 Koper 1910 78,2 18,5 1,3 1,9 Capodistria 1991 2,2 82,4 15,4 - Pula 1910 52,0 4,9 23,2 19,9 Pola 1991 8,1 1,9 88,0 2,0 Rijeka 1910 48,6 4,7 26,7 19,9 Fi ume 1991 1,8 1,6 95,7 0,9 301 ANNALES 10/' 97 Milan BUFON: GEOPOLITICAL AND ETHNSC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRIATIC ..., 255-305 Fig, 3:5chiffrer's ethnic map ofthe Upper Adriatic (1946)(Cartes). Si. 3: Schiffrerjeva etnična karta zgornjega Jadrana (1946). geopolitical transformations. Since this area is now divided into three states it is becoming a new and special kind of European borderland or "Euro-region", which will surely become a studying subject for many scholars of its social and spatial problems. Moreover this area should be considered by the interested countries in the sense that it should remain an area of international and multiethnic integration and co-operation also in the future. its history proves, in fact, that it is typical for Upper Adriatic that it is much more difficult to divide it than to bond it together. 30 2 ANNALES10/'97 Milan BUfON: GEOPOLSTICAt AND ETHNIC TRANSE ORM ATI ONS IN THE UPPER ADRiATIC .,., 295-306 GEOPOLITIČNE iN ETNIČNE TRANSFORMACIJE V ZGORNJEM JADRANU MED KONFLIKTI IN INTEGRACIJSKIM! PERSPEKTIVAMI Milan BUFON ZRS Koper, 5S-6000 Koper, Garibaldijeva 18, E-mail: milan.buion@zrs-kp.si POVZETEK Območje zgornjega Jadrana se je spričo političnih transformacij po prvi in drugi svetovni vojni ter konfliktov, ki so nastali okoli geopolitičnega razreševanja tako imenovanega tržaškega vprašanja, uveljavilo kot šolski primer in hkrati pravcati laboratorij sodobnih politično-geografskih transformacij in kot tako zaposlovalo številne strokovnjake za trasiranje novih političnih meja ter proučevalce učinkov spreminjanja mejne črte na obmejni prostor in njegovo prebivalstvo. V razmejitvenem procesu tega območja, ki je doživel vrhunec v prvi polovici tega stoletja, zaključil pa se je z osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške leta 1991, je na ta način mogoče razbrati tudi razvoj politično-geograf-skega pristopa, ki se je sprva oklepal Ratzelovih geopolitičnih načel, po katerih elastičnost v političnem razmejevanju neposredno izraža spremembe v razmerju moči med državami, nato pa vse bolj osvajal sodobna integrativna načela v iskanju harmonije in pri odstranjevanju mednarodnih konfliktov. Pričujoči prispevek želi podati nek pregled razvoja tega tako značilnega "kontaktnega" prostora s posebnim ozirom na povezave med geopolitičnimi in etničnimi transformacijami v zgornjem Jadranu. Na razvoj sedanje slovensko-italijanske meje sta vplivali predvsem historična meja med Italijo in Beneško republiko oziroma kraljevino Italijo, ki je ostala skorajda nespremenjena od začetka 16. stoletja do prve svetovne vojne, ter po njej nastala nova meja med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo. Pri tem je pomembno, da nova meja ni globlje posegla v administrativno in gravitacijsko strukturo ozemlja med historično in novo mejo, saj je slednje v bistvu ohranilo skorajda isto upravno razdelitev, kakršna je tu obstajala za časa Avstrije. Po drugi svetovni vojni se je zgornji odsek meje med Italijo in Jugoslavijo spet povrnil na staro zgodovinsko mejo, ki se v glavnem naslanja na orografski princip, medtem ko je bil za spodnji del sedanje slovensko-italijanske meje prevzet povsem nov kriterij "etničnega ravnovesja", po katerem naj bi meja čim bolj sledila etnični meji, hkrati pa prepuščala obema državama približno isto število pripadnikov manjšin. S tem se je pojavilo vprašanje delitve tradicionalno dokaj persistentnih deželnih enot, kakršni sta Goriška in Istra s Trstom. V prvem primeru je nova politična meja še najbolj dosledno sledila etnični meji med romanskim (furlanskim in italijanskim) ter slovenskim prebivalstvom, s tem da so etnično mešano mesto Gorica ter za njene povezave s Trstom in Vidmom potrebne prometnice ostale v Italiji, v drugem primeru pa je bil uporabljen že omenjeni princip etničnega ravnovesja, saj na tem območju etnična meja med romanskim in slovanskim (slovenskim in hrvaškim) prebivalstvom poteka veliko manj premočrtno in teritorialno enakomerno. Se posebno maritimno območje zgornjega Jadrana nudi zanimiv primer soodvisnosti med etnično in politično mejo. Obe namreč lahko potekata bodisi pravokotno kot vzporedno druga z drugo in oblikujeta to, kar bi lahko imenovali istrski etno-politični "križ". Navpični krak tega križa tvorita historična meja med Beneško republiko in Avstrijo ter etnična meja med romanskim in slovanskim prebivalstvom, vodoravni krak pa etnična meja med slovenskim in hrvaškim prebivalstvom, ki je šele po drugi svetovni vojni prevzela vlogo administrativne meje med slovensko in hrvaško republiko ter naposled z letom 1991 tudi politične meje med novima državama. Po dolgotrajnem obdobju vertikalne razmejitve se je s tem za Istro začelo povsem novo obdobje uveljavljanja horizontalne meje, ki pa resnici na ljubo vendarle pušča večji del polotoka le eni strani, in sicer novi hrvaški državi. Vse te razmejitvene spremembe, do katerih je prišlo zlasti v tem stoletju po dolgotrajnem obdobju geopolitične stabilnosti, so seveda močno vplivale na etnično strukturo zgornjejadranskega prostora. Tako je po prvi svetovni vojni italijanska vse bolj izrazito fašistoidna asimilacijska politika povzročila, da so se tradicionalno etnično mešana mesta ob slovensko-italijanskt etnični meji morala podrediti novemu vzorcu "etnično čistih", se pravi povsem italijanskih okolij in prevzeti s tem naziv "citta' italianissime". To je veljalo Še posebej za Trst, kjer po popisu iz leta 1910 izhaja, da predstavljajo Slovenci 30% vsega prebivalstva v občini, medtem ko naj bi le deset let kasneje delež v občini živečih Slovencev upadel na samo 8%. Tudi po ocenah za čas po drugi svetovni vojni izhaja, da slovensko prebivalstvo po kriteriju avtoidentifikacije ne presega 10% skupnega tržaškega prebivalstva, kar naj bi kazalo na to, da se je asimilacijski politiki stalnega prebivalstva pridružilo tudi izseljevanje v Trstu živečih Slovencev. Po Cermeljevi oc.eni naj bi se tako s celotnega po prvi svetovni vojni zasedenega ozemlja izselilo okrog 100 tisoč Slovencev, večinoma ravno iz večjih etnično mešanih mest; politična emigracija je bila usmerjena predvsem v Jugoslavijo, ekonomska, pa v severno in južno Ameriko. Politično izseljevanje predvsem slovenskega prebivalstva se je iz Trsta nadaljevalo tudi po drugi svetovni vojni; zlasti potem, ko se je bila iz mesta prisiljena umakniti 303 ANNALES 10/'97 Milan F.UFON; GF.OPOl.mc.AL AND ETHNIC TRANSfORMATSONS IN THE UPPER AORiATIC ..., 295-306 jugoslovanska oblast; medtem ko se je ekonomska emigracija še posebno okrepila po odpravi Svobodnega tržaškega ozemlja in priključitvi mesta k Italiji, Prvi dve povojni desetletji sta bili za Trst še posebno dinamični in pomembni, saj se je kljub temu, da se število prebivalcev v mestu skorajda ni spremenilo (obsegalo je okrog 250 tisoč oseb}, povsem ali v dobršni meri spremenila struktura njegovega prebivalstva. V tem času se je v Trst po prevladujočih ocenah naselilo zaradi ekonomskih in političnih motivov med 50 in 60 tisoč oseb z območij, ki so prešla k Jugoslaviji, hkrati pa je mesto, predvsem zaradi ekonomskih motivov, zapustilo okrog 30 do 40 tisoč oseb, med temi nadpovprečno veliko Slovencev, ki so povečini emigrirali v Avstralijo. Tudi med priseljenimi je bila etnična struktura različna: prevladovali so Italijani iz Istre in Reke, precej pa je bilo tudi Hrvatov z istega območja ter prozahodno in katoliško usmerjenih Slovencev, ki so nasprotovali novemu komunističnemu režimu v državi, V splošnem je sprememba političnih meja in priključitev mesta Italiji vplivala tudi na priselitvene smeri v Trst in s tem na teritorialno izvornost tržaškega prebivalstva. Primerjava stanj v letih 19'IO in 1990 izdaja po eni strani povečan delež oseb, ki so se v mestu rodile (z 49% na 62%), kar izraža zmanjšano selitveno dinamiko in posredno torej privlačnost, ki jo ima Trst v širšem regionalnem okolju, po drugi strani pa drugačno prostorsko orientacijo. Tako se je značilno povečal delež oseb, ki so se v Trst priselile iz Italije (z 11% na 17%) ter iz Istre (z 8% na 14%), zmanjšal pa delež priseljencev iz zahodne Slovenije (z 12% na samo 1%), s preostalih območij nekdanje Jugoslavije (z 10% na manj kot 1 %) in iz Avstrije (s 5% na 0%). Bolj ali manj nespremenjen je ostal edinole clelež priseljencev z Reke in iz Dalmacije (2%) ter drugih držav (3 do 4%). Tudi v Istri nam popisni podatki po narodnosti izdajajo, kako velik vpliv so imele politične transformacije na etnično in demografsko sestavo območja. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 je tedaj.živelo na celotnem polotoku brez Trsta in Reke okrog 250 tisoč oseb, od tega 52% Italijanov, 39% Hrvatov in 9% Slovencev, medtem ko naj bi po italijanskem popisu iz leta 1921 na skupno manj kot 265 tisoč oseb delež Italijanov znašal 66%, Hrvatov 24% in Slovencev 9%. V absolutnem pogledu naj bi torej v pičlih desetih letih število Italijanov poraslo za skorajda 50 tisoč enot, število Hrvatov pa zmanjšalo za več kot 30 tisoč enot. Očitno tako obsežnih premikov tukajšnje etnične sestave v tako kratkem času ne moremo pripisati le izselitvenim tokovom avtohtonega prebivalstva in priseljevanju italijanskih kolonov ali državnih uslužbencev. Po Schiffrerjevem mnenju, je šlo za precejšnja izkrivljanja dejanske etnične strukture, ki jo je sam za leto 1939 ocenil takole: okoli 150 tisoč Italijanov, 97 tisoč Hrvatov, 44 tisoč Slovencev ter vsaj 28 tisoč etnično mešanih prebivalcev ob skoraj 10 tisoč osebah drugih narodnosti. Kar lahko tudi iz fe analize takoj razberemo, je poleg pretirane ocene za slovensko etnično skupino predvsem izredno težavno etnično opredeljevanje istrskega prebivalstva, ki se izraža v zelo velikem številu etnično neopredeljenih ter v avtorjevi trditvi, da govore prebivalci severozahodnega dela Istre med Dragonjo in Umskim kanalom hrvaško-iialijansko narečje, ki ga ni mogoče pripisati ne eni ne drugi jezikovni skupini. Podobna opažanja je pred njim za Istro podal tudi Rutar ob koncu prejšnjega stoletja. Vse fe težave etnične identifikacije je mogoče razbrati tudi v povojnem popisu iz leta 1948, ki je nekako obrnil na glavo podobo iz leta 1921. Ne glede na to, da se je v tem času že začelo izseljevanje italijanskega prebivalstva z istrskega polotoka, pa je ostal ta fenomen v prvih povojnih letih vendarle še omejen in ne opravičuje podatka, da je število istrskih Italijanov upadlo na samo 80 tisoč oseb. Očitno je velik clel tistih, ki so jih pred dvajsetimi leti vključili v italijansko etnično skupino, bolj ali manj "prostovoljno" prestopi! v nasprotni tabor. Resnični "eksodus" italijanskega prebivalstva se je začel po letu 1947 in trajal dobro desetletje: do leta 1961 je število Italijanov v celotni jugoslovanski Istri padel na 20 tisoč oseb, kar pomeni, da je znašal odliv tega avtohtonega prebivalstva iz same Istre približno 100 tisoč oseb, kar je pomenilo več kot tretjino vsega prebivalstva in katere so le deloma nadomestili priseljenci z drugih območij Jugoslavije, Na drugi strani so večji del teh izseljencev na italijanski strani namestili v pasu med Trstom in Tržičem, se pravi v območje, ki ga je dotlej kompaktno naseljevalo slovensko prebivalstvo. Očitna je torej tendenca po določeni "normalizaciji" na obeh straneh meje oziroma prilagajanju etnične karte tega območja politični: s Slovenci pretežno poseljena obala severozahodno od Trsta naj bi postala tudi v etničnem pogledu italijanska, z italijansko govorečim prebivalstvom naseljena zahodna istrska obala pa vse bolj "jugoslovanska". Vpliv "zunanjih" faktorjev pri etničnem opredeljevanju in samoopredeljevanju je lepo razviden tudi iz kasnejšega gibanja italijanskega prebivalstva v Istri, saj se je glede na popisne podatke njihovo število do leta 1981 zmanjšalo na samo 13 tisoč oseb, leta 1991, ob porastu politične in ekonomske krize v Jugoslaviji, pa se ponovno povečalo na 21 tisoč oseb. Na splošno so največje spremembe v etnični strukturi doživela tradicionalno etnično mešana urbana središča, v katera so se za časa Avstrije priseljevali tako Italijani, Slovenci in Hrvati kot osebe drugih narodnosti. V teh okoljih je opaziti ne le znaten upad Nemcev in prebivalcev drugih, bolj oddaljenih narodov, temveč tudi samega avtohtonega prebivalstva, odvisno od državne pripadnosti. Tako je v Trstu zaznaven upad Slovencev ob nadaljnjem porastu sicer tradicionalno večinskega italijanskega prebivalstva, v Kopru, Puiju in na Reki pa množičen umik nekdaj dominantnih Italijanov, katere je delno nadomestilo lokalno slovensko oziroma hrvaško prebivalstvo, v dobršni meri pa tudi priseljeno prebivalstvo iz manj razvitih območij nekdanje Jugoslavije. 5 teh območij je na 304 ANNALES 10/'97 Mlisn BUFON: GEOPOUT1CAL ANO ETHNiC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRiATiC ..., 233.306 primer v Koper dospelo kar 31% vseh v mesto priseljenih prebivalcev. Današnja podoba zgornjega Jadrana je iz politično-geografskega zornega kota torej bistveno drugačna kot je bila v preteklosti. Etnično-politične transformacije tega območja so v marsikaterem pogledu zabrisale nekdaj persistentne etnične meje, čeprav kulturni prostori, ki so izgubili dobršen del svojih tradicionalnih nosilcev, kljub vsemu ohranjajo precejšen vpliv na oblikovanje specifične teritorialne identitete, kar se zrcali celo pri osebah, ki so se v te prostore naselili od drugod. Poleg tega se je z emigracijo avtohtonega prebivalstva izvorna regionalna identiteta prostorsko močno razširila in vpliva na oblike prostorske povezanosti širšega regionalnega okolja.-Še posebno so se na ta način okrepile vezi med Trstom in Istro, saj je v Trstu in njegovi okolici koncentrirana večina italijansko opredeljenega prebivalstva Istre, ki ostaja še vedno tesno navezano na lastno izvorno ozemlje. V tej luči postaja Trst, kljub dvojni meji, ki ga ločuje od svojega istrskega zaledja, v nekem smislu novi "Caput Istriae" in bo to svojo vlogo v prihodnosti predvidoma še okrepil, saj istrsko območje ne razpolaga z izrazitejšim regionalnim središčem. Ker pa potekajo sodobni integrativni procesi po načelu "povezanosti v različnosti", pomeni, da bo Trst lahko ponovno uveljavil svojo regionalno funkcijo le v kombinaciji s sočasnim ovrednotenjem svoje tradicionalne večkuitume podobe. Kot pri vseh "novih" obmejnih območjih, je tudi za tržaško-istrski prostor veljavno pravilo, da so po odpravi političnih ali ideoloških zadržkov, prav ta najbolj dovzetna za prekomejno integracijo, saj izvira ta potreba po večjem sodelovanju ravno v preraščanju kofliktov, ki jih je povzročila delitev tradicionalno homogenih upravnih, družbenih, ekonomskih in kulturnih prostorov. "Stare" meje, kakor dokazuje tudi zgornjejadransko območje, namreč temeljijo na "starih" razmejitvenih konceptih, ki so sledili tako imenovanim naravnim, povečini orografskim črtam, medtem ko so se "nove" meje velikokrat zarezale v urbanizirana in gosteje poseljena območja, v katerih je prebivalstvo med seboj intenzivno komuniciralo. Zgornji jadranski prostor ostaja tako izredno zanimivo območje v nenehni geopolitični transformaciji. Ker si to območje delijo sedaj tri samostojne države, se obenem vse bolj uveljavlja kot nov in poseben tip evropskega obmejnega območja, ki bo nedvomno še zaposloval številne raziskovalce njegovih družbenih in prostorskih problemov, zasluži pa si tudi ustrezno pozornost pri vseh zainteresiranih državah, zato da bo ostalo ali postalo v bodoče še izrazitejše območje mednarodne in medetnične integracije in sodelovanja, saj nam je njegova zgodovina pokazala, da je značilnost zgornjega Jadrana ravno v tem, da ga je veliko težje deliti kot pa povezovati. Ključne besede: državne meje, Italija, Slovenija, Hrvaška REFERENCES Blake, G. (1993): Croatia's maritime boundaries, in: Croatia - a New European State. Zagreb, 38-46. Bogliun Debeljuh, L. (1989): Analisi dell'autoidenti-fícazione étnica tra i figii dei matrimoni nazionalmente misti. In: Atti del Convegno Lingue e culture in contado. Fiume, Universita degli Studi, 138-149. Bogliun Debeljuh, L. (1994): L'identiía étnica - gli Italian! dell'area istro-qu a merina. Rovígno, Centro di Rí-cerche Storiche, Bufón, M. (1991): Un caso di identitá étnica e terri-toriale: gli Sloveni in Italia. Rivista Geográfica Italiana, 98,437-454. Bufón, M. (1992): Prostorska opredeljenost in narodna pripadnost: obmejna in etnično mešana območja v evropskih razvojnih silnicah - primer Slovencev v Fur-laniji-julijski krajini (Territorial and ethnic identity: the case of the Slovenes in Italy). Trst-Trieste, ZTT. Bufón, M. (1993a): Istra: novi problemi starih regij (Istra: new problems for old regions). Annales, Koper, 3, 197-202. Bufón, M. (1993b): Cultural and social dimensions of borderlands: the case of the Italo-Slovene transborde!' area. Geojournal, 3, 235-240. Bufón, M. (1994): Per una geografía deile aree di confine: il caso della regione transconfinaria italo-Slovena ne! Goriziano. Rivista Geográfica Italiana, 101, 577-605. Bufón, M. (1996): Caratteri e funzioni detle region! transfrontaíiere nel processo di unificazione europea. In: Regíoni e retí nelío spazio unificato europeo. Firenze, Societá di Studi Geografici, 81-91. Cartes sur la structure ethnique de la Marche julienne (1946). Sušak. Čermelj, L. (1965): Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama (The Life and Death Struggle of the Slovenes and Croats in Italy). Ljubljana, Slovenska matica. Istra: posebnosti i opčehrvatski kontekst (Istra: its speci- 305 ANNALES 10/'97 Milan BUFON; GEOPOLITICAL AND ETHNIC TRANSFORMATIONS IN THE UPPER ADRIATIC .... 215-306 ficity and the wider Croatian context). Društvena istraživanja (i 993), Zagreb, 6/7. Gosar, A. (1993): Nationalities of Slovenia - changing ethnic structures in Central Europe. Ceojournal, 3, 215-223. Gosar, A., Klemenčič, V. (1994); Current problems of border regions along the Slovene-Croatian border. In: Galiusser, W.A. (ed): Political Boundaries and Coexistence. Bern, Peter Lang, 30-42. Juri, F. (1991); Manjšinsko vprašanje v etnično mešanih okoljih: primer Istre {Minority group problems in Istra). Geografija v šoli 1, 23-25. Klemenčič, V. (1993): National minorities as an element of the demographic and spatial structure of the Alpine-Adriatic-Pannonian region. Ceojournal, 3, 207-214. Klemenčič, V., Bufon, M. (1991): Geographic problems of frontier regions: the case of the Italo-Yugoslav border landscape. In: Rumley, D., Minghi, J.V. (eds): The Geography of Border Landscapes. London, Routledge, 86-104. Klemenčič, V., Bufon, M. (1994): Cultural elements of integration and transformation of border regions: the case of Slovenia. Political Geography, 1, 73-8.3. Milani Kruijac, N. (1990): La comunita italiana in Istria e a Fiume fra diglossia e bilinguismo. F.tnia, Rovigno, 1. Minghi, J. (1994): The impact of Slovenian independence on the Itaio-Slovene borderland: an assessment of the first three years, in: Gallusser, W. A. (ed): Political Boundaries and Coexistence. Bern, Peter Lang, 88-94. Perselli, G. (1993): I censimenti della popolazione dei-I'Istria, con Fiume e Trieste, e d i a le une città della Dalmazia tra il 1850 e il 1936. Etnia, Rovigno, IV. Repolusk, P. (1990): Spreminjanje narodnostne strukture prebivalstva kot element demogeografskega razvoja v Koprskem primorju (The change of the ethnic structure in the Slovenian Istra). In: Primorje. Zbornik 15. Zborovanja slovenskih geografov. Ljubljana, 107-112. Slovenci v Hrvaški (Slovenians in Croatia). Ljubljana, inštitut za narodnostna vprašanja (1995). Rutar, S. (1896): Trst in mejna grofija Istra (Trieste and the border county of Istra). Ljubljana, Matica Slovenska. Sanguin, A.L. (1996): La "communauté submergée": les Italiens de l'Istrie croate et slovéne. Bulletin de l'Association de Géographes Français, 73, 55-64. Schiffrer, C. (1972): La Venezia Giulia: saggio di una carta dei limiti nazionali itaio-jugoslavi. Roma. Valussi, G. (1972): Il confine nordorientaie d'Italia. Trieste, Lint. Zupančič, j., Repoiusk, P. (1995): Regionalism in istria. In: Koter, M. (ed): Region and Regionalism - Social and-Political Aspects. Opole-Lodz, 109-116. 306 ANNALES t O/'97 izvirno znanstveno delo UDK 323.15:321 (497.4/.S Istra) 323.15:321 (436.5=863) RAZSEŽNOSTI REGIONALNE IDENTITETE NA PRIMERU ISTRE IN KOROŠKE Jernej ZUPANČIČ Institut za geografijo, SI-1000 Ljubljana, Trg francoske revolucije 7 IZVLEČEK Prispevek obravnava razmerje med regionalno in narodno identiteto v etnično mešanih regijah Koroški in Istri, ne glede na trenutne politične meje. Ugotavlja, da razumejo prebivalci iz različnih etničnih skupin vsebino regionalne identitete precej različno. Posameznik se istočasno opredeljuje tako po regionalni in lokalni kot po narodni pripadnosti, V Istri in na Koroškem pa se regionalna identiteta interpretira tudi kot konkurenca narodni, vendar samo za pripadnike slovenskega oziroma hrvaškega naroda, ne pa tudi za večinsko nemško govoreče Avstrijce oziroma Italijane kot pripadnike manjšine v Istri. Ključne besede: regionalizem, regionalna identiteta, narodna identiteta, Istra, Koroška 1. UVOD Pojem identitete sodi danes med najpogosteje omenjane termine in stalen sopotnik razprav o etničnosti in teritorialnosti. Regionalizem in nacionalizem sta kot gibanji znatnih političnih razsežnosti dobili ponoven zalet v drugi polovici osemdesetih let s procesi evropske integracije na eni in nastankom novih nacionalnih držav ter različnimi regionalističnimi gibanji, ki stremijo za čim širšo avtonomnostjo regij v odnosu do državnih središč, na drugi strani. Regionalizem je dobil v uradni politiki Evropske zveze (dalje EZ) krepko podporo s sloganom "Evropa regij", kateremu je sledilo ustanavljanje novih regionalnih skupnosti - evroregij, ki praviloma združujejo regije iz več različnih držav ter se zavezujejo k sodelovanju na različnih področjih od gospodarstva do kulture. S tem so pri prebivalstvu regij pospeševali pozitiven odnos do lastnega območja, pomemben za oblikovanje in ohranjanje lastne identitete. Obenem se na različnih področjih in ravneh v dokumentih EZ podpira regionalno kulturo, jezik in tudi identiteto. Nekateri teoretiki so zato že pričeli opozarjati na razkroj narodov in etničnosti nasploh ter dajejo prednost regionalni zavesti ter drugim širokim tipom družbenih skupnosti (Hobsbawm, 1996). Drugi zopet opozarjajo, da bi lahko z večjo navezanostjo na regijo ovirali razvoj nacio- nalizma kot sile in gibanja, ki je hitro sposobno peljati etnično opredeljene skupnosti v medsebojne konflikte znatnih razsežnosti in usodnih posledic (Sturm, 1992), Vendar imamo v naši neposredni soseščini opraviti z dvema primeroma regionalizma, kjer so v preteklosti in sedanjosti regionalno identiteto predstavljali kot neke vrste alternativo in s tem torej konkurenco slovenski nacionalni opredelitvi: v Istri in na Koroškem. Pripadnost zgolj regiji in ne narodu je zato za Slovence in slovenstvo usoden izziv. Čeprav sta si regiji v splošnem dokaj različni, ju druži močna regionalna nota in zapleteno razmerje med regionalno in nacionalno identiteto. Zapletenost razmerja med regionalno in etnično pripadnostjo je za regije z izredno pestro zgodovino in različnimi perspektivami za prihodnost pravzaprav že del kulturne tradicije in odnosov med različnimi skupinami prebivalstva. V takih regijah bo morda odlo-čilnejša interpretacija pojava regionalizma kot pa pojav sam po sebi. Zlasti Istra sodi zato med tiste regije, kjer se stara vprašanja in problemi identitete pokrajine in ljudi javljajo vedno na novo (glej tudi Sufon, 1993). Prispevek je namenjen osvetlitvi problematike regionalne identitete in regionalizma v etnično mešanih okoljih in želi v prvi vrsti vzpodbuditi nadaljnje temeljne raziskave o tej zanimivi in aktualni tematiki. 307 ANNALES 10/'97 Jernej ZUPANČIČ: RAZSEŽNOST! REGIONALNE IDENTITETE NA PRIMERU ISTRE IN KOROŠKE, 307-316 II. REGIONALNA IDENTITETA Pojem identitete se je dolgo podcenjeval in omejeval zgolj na zunanjo pojavnost, na samo izrekanje, opredeljevanje za pripadnost določeni skupini, medtem ko je bila vsebina pojma skoraj prezrta. Če gre pri identiteti za "enost in istost'1 stvari, potem je treba govoriti o vsebini in ne zgolj o zunanjih znakih, ki ločujejo pripadnike ene skupine od druge in so vezivo med člani izbrane skupnosti. Narodno oziroma etnično identiteto sestavlja pet komponent: jezikovno-kulturna (jezik, narečja, široko pojmovana kultura, religija, mentaliteta, kolektivni psihološki profil ipd.), zgodovinska oziroma izvor (stvarno ali namišljeno poreklo, miti, zgodovinske izkušnje in zgodovinski spomin, materialna dediščina v prostoru in duhovna dediščina prebivalstva), prostorska (kot kulturna pokrajina z vsem, kar premore, organizacija v prostoru, prostor kot dejavnik bodisi v smislu možnosti bodisi v smislu omejitev, formalno in funkcionalno obvladovanje prostora), socialno-gospodarska (gospodarski viri in njihovo izkoriščanje, obvladovanje gospodarskih dejavnikov in procesov, lastništvo dela in kapitala, standardi, socialna organiziranost in varnost, sprejetost, kohezivnost) in politična (institucije, organiziranost, pripadnost, lojalnost, politična zavest). Pri tem je mogoče ločiti objektivne (ki jih določajo opazni zunanji, materialni znaki, kot so npr. dejstva, stvarni potek dogodkov, situacije, organiziranost) in subjektivne elemente (ki jih opredeljujejo nosilci identitete sami kot svoje lastne; se enačijo (istovetijo) z njimi; gre torej za poistenje zunanjih stvarnih znakov na osebno raven). Subjektivno se osebe same uvrščajo med pripadnike določene skupine, se ji čutijo pripadne, so lojalni, med člani vlada duh vzajemnosti. Pri tem je treba posebej podčrtati, da v neki populaciji ne izkazujejo nujno vsi pripadniki dosledno vseh znakov v polni meri. Razhajanja med vsebnostjo objektivnih in subjektivnih znakov je posebej značilno za skupine prebivalcev, ki živijo izven izvorne skupnosti (zdomci, izseljenci) ter pripadnike manjšin (Zupančič, 1996, 61-73). Opisane vsebine označujejo narodno oziroma etnično identiteto. V Evropi imamo več primerov, ko imajo regionalne identitete praktično vse atribute, ki so sicer značilni za narodno identiteto. Regionalna identiteta je praviloma hierarhično podrejena narodni, je torej del nje in zaradi tega vsebinsko skromnejša, predvsem kar zadeva socialnogospodarske in zlasti politične elemente. Kultura in jezik kot na zunaj najvidnejša znaka pripadnosti sta značilna tako za regionalno kot za narodno identiteto, vendar nastopa pri prvi kot izključno regionalna kultura, lastna zgolj eni regiji, ter narečje, pri narodni pa je artikulirana kot t.i. visoka kultura in knjižni jezik. Če je prva neposredna, je druga rezultat določenih kompromisov. Zaradi teh lastnosti je narodna identiteta lažje prenosljiva na druga območja in prebivalstvo in tudi ni vedno vezana na točno določeno ozemlje. V Evropi je sicer nekaj primerov, ko se je zaradi posebnih okoliščin razvil dialekt tudi v knjižni obliki: nam najbližji primer je protestantska književnost pri Slovencih v Slovenski krajini (sedaj Prekmurje in Porabje). V današnji postindustrijski družbi se posameznik zaradi svoje prostorske in socialne gibljivosti giblje v dosti širšem prostoru, kot ga predstavlja izvorno območje - regija. Ob izvrševanju različnih potreb in funkcij, kot so zlasti šolanje, delo, socialne dejavnosti, izraba prostega časa, politične participacije ipd., se vezanost na izvorno okolje zmanjšuje na račun nacionalnega. Zaradi mednarodne komunikacije se tudi meje "nacionalnega0 v nekaterih ozirih zabrisujejo, čeprav ob globalizaciji gospodarskih in političnih ter kulturnih odnosov vloga naroda in narodne identitete ne zamira. Med vidnimi teoretiki nacionalnega vprašanja jih sicer ni malo, ki etničnemu pripisujejo fazo zatona (Hobs-bawm, 1996). Toda v nasprotju s temi nazori se je v zadnjem desetletju aktualnost etničnega vprašanja kvečjemu povečala, prav tako tudi število in moč različnih etničnih konfliktov. Le-ti niso omejeni zgolj na območje, srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope, temveč jih poznajo v nekoliko drugačni obliki tudi v zahodni Evropi in najbolj razvitih državah sveta. Vrh vsega se je poleg nacionalnih gibanj pojavila tudi moč regio-nalističnih gibanj. Ob podrobnem študiju posameznih primerov v Evropi se je izkazalo, da je vsak posameznik udeležen hkrati v obeh gibanjih in da imajo regionalizmi in nacionalizmi dostikrat zelo podobno izhodišče. Bližina regionalnega in nacionalnega po vsebini in celo po nekaterih zunanjih znakih pa se izraža tudi v-tem, da se ponekod regionalne identitete predstavljajo kot alternativa in torej konkurenca nacionalnim. Toda večinoma se hitro razkrije, da naj bi nevtralna regionalna identiteta veljala le za pripadnike ene narodne skupine in ne za vse nastopajoče v izbrani regiji, kar nas hitro prepriča 0 manupulativnem značaju tovrstnih poskusov. Ali potem sploh lahko govorimo o politično nevtralni regionalni identiteti? Regionalna zavest in identiteta sta precej starejši od nacionalne, saj temeljita na dediščini nekega območja, ki je v preteklosti dalj časa imelo določeno stopnjo notranje povezanosti, kot administrativna politično-uprav-na enota, ki je izoblikovala kulturno pokrajino, materialno in duhovno dediščino ter vplivala na mentaliteto prebivalcev. Omogočila je občutek notranje povezanosti in bližine njenih prebivalcev in utrjevala različnost od sosedov. Oblikovala se je neka samopodoba, s katero se istovetijo vsi njeni prebivalci, obenem pa tudi podoba, ki jo imajo o tej regiji prebivalci sosedstva. Oblikovanje narodov kot bistveno obsežnejših skupnosti ljudi je pojem regionalnega potisnil nekoliko v ozadje, nikakor pa ga ni zabrisalo. Ker se administrativne meje niso skoraj nikoli povsem jasno skladale z etničnimi, je v regijah z etnično različnim prebivalstvom prišlo do 308 ANNALES 10/'97 (emej ZUPANČIČ: RAZSEŽNOSTI REGIONALNE IDENTITETE NA PRIMERU ISTRE in KOROŠKE, 307-316 trenj, novih delitev in prizadevanja za asimiliranjem konkurenčne etnije, skratka za etnično homogenizacijo, regionalna identiteta pa je včasih dobila neslutene politične razsežnosti; v nekaterih primerih je vsaj navidezno postala konkurenčna narodni identiteti, obenem pa tudi kategorija, ki naj bi razdvajala določeno narodno skupino. Prav take primere je mogoče zaslediti v Istri in na Koroškem. III. ISTRA IN KOROŠKA; PODOBNOSTI iN RAZLIKE Pri podrobnih študijah regionalizma in regij je določanje meje prostora, v katerem se regionalna identiteta uveljavlja, lahko precej težavno. Meje so se v zgodovini pogosto spreminjale, zgodovinski okvir pa določa številne elemente današnje identitete. Posebno Istra sodi med tiste evropske regije, ki so v preteklosti velikokrat spremenile obseg ozemlja, meje, gospodarje in tudi prebivalstvo, kar vse pomembno vpliva tudi na današnji odnos prebivalstva do lastne regije. Najpomembnejši zgodovinsko-politični proces, ki je vodil k oblikovanju bolj ali manj močne istrske regionalne identitete, je bila politična pripadnost različnim kulturno-civilizacijskim središčem. Zahodni, obalni del je že zgodaj pripadal po kulturi antični in po prebivalstvu romanski tradiciji. Po propadu rimskega imperija je območje ohranjalo pove-zanost z romanskim kulturnim in gospodarskim svetom, posebno Še med leti 1517 in 1797, ko je bil zahodni in južni del Istre vključen v Beneško republiko. Notranji in vzhodni predeli so bili tedaj pod oblastjo fevdalcev srednjeevropske politične in kulturne tradicije in sestavni del najobsežnejše s Slovenci poseljene pokrajine - Kranjske, Romansko tradicijo so prekinile napoleonske vojne, ustanovitev ilirskih provinc pa je Istro združila in obenem tesneje povezala z Ljubljano in srednjeevropskim prostorom. Kasneje je dežela Istra ostala dobro stoletje v okviru avstrijske polovice habsburške monarhije (Avstro-Ogrske) in ohranila ozemeljsko enotnost tudi še v obdobju fašistične Italije med obema vojnama (Grafenauer, 1990). Po drugi svetovni vojni je prišlo do ponovnih političnih razmejitev: najprej z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja (leta 1947) s conama A in B, leta 1954 z razmejitvijo med Italijo in Jugoslavijo na eni ter znotraj Jugoslavije z določitvijo mejne črte med Hrvaško in Slovenijo na drugi strani ter slednjič leta 1991, ko sta se po razpadu Jugoslavije osamosvojili Slovenija in Hrvaška, s čimer je leta 1954 določena meja postala mednarodna, čeprav mejna črta še ni točno določena. V vsej zgodovini je Istra predstavljala obrobni del širših političnih enot ter obenem stikališče različnih kulturnih, političnih in gospodarskih vplivov ter obenem stičišče treh narodov: Slovencev, Hrvatov in Italijanov. Koroška je v tem oziru gotovo enostavnejša, saj je bila vseskozi ena izmed avstrijskih zveznih dežel, ki je doživela spremembe meje le po razpadu monarhije po prvi svetovni vojni. Največji obseg sta imeli Koroška in Istra v 19. stoletju po končanih napoleonskih vojnah; obe sta bili namreč deželi v okviru avstrijske polovice habsburške monarhije. To dobro stoletje dolgo obdobje je toliko bolj zanimivo zaradi tega, ker so se tedaj dokončno oblikovali narodi kot etnične celote, čeprav je narodnostna meja tedaj in še pozneje opazno nihala, kar je bilo posebej opazno v Istri. Večkratno spreminjanje meja in političnih oblasti je preprečevalo utrditev enega samega naroda in etnično homogenizacijo območja, obenem pa je prispevalo k izredno zapleteni in občutljivi vsebini Istrske regionalne identitete.V obeh regijah je prihajalo do medetničnih konfrontacij, posebej na področju šolstva in kulture. Kljub številnim naravnim, družbenim in zgodovinskim razlikam med Koroško in Istro imata glede vprašanja o identiteti obe regiji nekaj skupnih imenovalcev; - v obeh regijah je regionalna identiteta močno zasidrana; - po obeh svetovnih vojnah je prišlo do novih političnih meja in znatnih selitev prebivalstva ter s tem povezanih sprememb etnične sestave; - po nekaterih razlagah se istrska in koroška regionalna identiteta postavljata namesto narodne identitete in sta zaradi tega politično zelo odmevni, vendar gresta tako pojmovani regionalni identiteti v obeh primerih na škodo Slovencev (in v Istri tudi Hrvatov), ne pa Italijanov (v Istri) in nemško govorečih Avstrijcev (na avstrijskem Koroškem); - etnično različno prebivalstvo pojmuje regionalno pripadnost različno, predvsem kar zadeva vsebino identitete; - obe regiji predstavljata pomemben prostor poselitve Slovencev; na avstrijskem Koroškem živijo kot dobro organizirana manjšina, v Slovenski Istri pa kot državno organiziran narod. IV. IDENTITETA V ISTRI Za razliko od Koroške je regionalna identiteta v Istri tudi statistično zaznavna. Ob zadnjem jugoslovanskem popisu po narodni pripadnosti marca 1991, torej le nekaj mesecev pred razpadom države, je enormno naraslo število regionalno opredeljenih - kot Sstranov, ki je bila prej sicer prisotna, vendar številčno izredno šibka kategorija. Obenem se je močno povečalo tudi število opredeljenih kot Italijanov. Opredeljevanje za Istrane je še posebej opazen trend v hrvaškem delu Istre, kjer je bil delež lokalno in regionalno opredeljenih zelo visok: npr. Labin 35.9%, Buzet 28.2%, Poreč 23.8%, Rovinj 16.5%, Buje 16.3%, Pazin 14.3%, Puia 12% itn. V slovenskem delu Istre je pojav dosti manj zaznaven (2.4%), vezan predvsem na manjša podeželska naselja v obmejnem območju ob slovensko-hrvaški meji. V primerjavi z letom 1981 je odstotek regionalno opredeljenih višji povsod tam, kjer je bilo prebivalstvo prej izrazito 309 ANNALES 10/'97 Jernej ZUPANČIČ: RAZSEŽNOSTI REGIONALNE IDENTITETE NA PRIMERU ISTRE IN KOROŠKE, 307-3 I6 mešano. Popis iz leta 1 981 je pokazal v teh območjih veliko opredeljenih kot "Jugoslovanov". Zadnji so sicer bili pogostejši rned priseljenim prebivalstvom prve generacije iz republik bivše Jugoslavije ter v mešanih družinah, nosilci regionalne opredelitve pa so večidel pripadniki avtohtone populacije in iz mešanih družin. Tudi podoben trend gibanja števila Istranov in Italijanov ni naključna, saj so k obema botrovali podobni razlogi. Gre za ponujene možnosti pridobitve italijanskega državljanstva, vojaških pokojnin, možnosti zaposlitve v Italiji ipd., torej pretežno koristnostno naravnani motivi. Deloma je to tudi izraz dileme oseb v mešanih okoljih in družinah, ki so se želele namesto propadle ideje ju-goslovanstva okleniti neke nove, navidez politično bolj nevtralne skupnosti. Regionalna identiteta je tako postala zbirališče po etničnem izvoru zelo heterogene skupine ljudi. Na Hrvaškem je treba upoštevati tudi krepke proticentral¡stično naravnane težnje prebivalcev Istre, ki jih je gospodarsko izčrpavala vojna na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini (Zupančič, Repolusk, 1992). Najpomembnejši poudarek tiči v dejstvu, da nastopa istrska identiteta v tem primeru kot povsem enakovreden konkurent in je torej narodni v tem oziru nasprotna, s čimer presega lastne okvire in ima nedvomno tudi močno politično konotacijo. Toda čemu je konkurenčna? Istrski regionalizem se je po letu 1992 okrepil in dobil povsem otipljive politične razsežnosti zlasti v hrvaškem delu Istre, kjer je nastopila stranka 1DZ (istrski demokratični zbor), ki je ponekod lokalno tudi prevzel oblast (v Sloveniji so se regionalne stranke pojavile, vendar so dokaj šibke in imajo drugačen program}. Obenem je gibanje pričelo zagovarjati formiranje t.i. "nadnacional-ne" regije Istre v okviru Evrope, ki bi vključevala slovenski, hrvaški in italijanski del. Ideja "nadnacionalne-ga" naj bi presegla zgodovinsko pogojene medetnične konflikte v tem prostoru, vzrok katerih je prav razdeljenost prebivalstva po narodni (etnični) pripadnosti. V istrskem regionalnem gibanju je močna struja, ki pojmuje istrsko identiteto kot pretežno romansko, temelječo na antični, beneški in italijanski tradiciji, značilni predvsem za istrska obalna mesta. To romansko-istrsko identiteto sprejema tudi del podeželskega prebivalstva, in sicer predvsem zaradi nazorov o večvrednosti "urbanega" (kar je splošen pojav tudi drugod) (glej tudi Zupančič, Repolusk, 1995). Ti nazori ignorirajo več-etnično sestavo prebivalstva Istre, njeno izredno pestro politično in kulturno zgodovino ter favorizirajo predvsem njen romanski del ter dejstvo, da je regionalna identiteta le del nacionalne in ne njen nadomestek. istrski regionalizem se je silovito vzpel v času, ko je v Italiji prišlo do močnih regionalističnih gibanj na severu. Vrhunec so regionalistična gibanja dosegla z zahtevami po federativni ureditvi Italije ali celo po odcepitvi severnega dela {Trono, 1995). Ta gibanja so verjetno že zaradi geografske bližine ter tudi zgodo- vinskih asociacij vplivale na smer in intenzivnost regionalnega opredeljevanja v Istri. Obenem je v Italiji razvoj pripeljal do novega razmerja političnih sil. Okrepile so se desno orientirane stranke, od "Narodnega zavezništva" do "Naprej Italija!", in bile nekaj časa na oblasti. Iz notranje- in zunanjepolitičnih razlogov je skušala italijanska politika agresivno nastopati proti novonastalima državama Sloveniji in Hrvaški. V javnih nastopih in medijih so ekstremisti zastopali stališče po uveljavitvi "rapalske" meje ali celo meje, sledeče določilom Londonskega pakta iz leta 1915 (Mladina, 49/1993). Maloštevilna italijanska manjšina je spet postala neke vrste strateški talec, prav tako pa po svoje tudi istrska identiteta. Težnje istrskega regionalizma so se v nekaterih ključnih potezah močno približale videnjem in celo težnjam italijanske desnice. Istrstvo tako ni bilo konkurenčno italijanstvu, pač pa slovenstvu in hrvatstvu. V zgoraj opisanem primeru je istrska regionalna identiteta postavljena na isto raven kot narodne identitete, pri tem pa je pojmovana pretežno na osnovi romanskih kulturnih in jezikovnih elementov in torej vsebinsko sorodna italijanski narodni identiteti. Italijanstvu zato ni konkurenčna, pač pa ostalim narodnim skupnostim, kar lepo dokazujejo tudi rezultati zadnjega popisa. Tedaj se je močno povečalo tako število Italijanov kot Istra nov, pri čemer izhajajo slednji iz narodnostno mešanih okolij in družin, ki pa se pred tem večinoma niso deklarirali kot italijanski oziroma romanski. Opredeljeni kot Italijani in I stran i iz mešanih družin so torej izrazili svojo italijansko narodno pripadnost. Večanje števila opredeljenih kot istranov potemtakem posredno povečuje delež romanskega kulturnega elementa, kar gre avtomatično na škodo števila Slovencev in Hrvatov. V tem primeru gre torej za manipulacijo z istrsko regionalno identiteto, saj se tako interpretirani regionalni identiteti pripisuje predvsem romanski značaj, čeprav je prebivalstvo, ki se opredeljuje kot "istrsko" le v manjši meri romanskega izvora. Prav tako je moteča skladnost nekaterih vsebinskih prizadevanj istrskega regionalizma in zahtev ekst.remnih političnih sil v Italiji ("posebna" regija Istra v okviru EZ - ki je lahko glede na trenutno politično razdelitev edino italijanska - ter 1.1, rapalske meje); taka tvorba bi bila zanesljivo v škodo Slovencem in Sloveniji. Vrh vsega doživljajo predstavniki različnih narodnih skupin regionalno identiteto različno; vsebina identitete je torej odvisna od narodne pripadnosti in trenutnih gospodarskih in političnih razmer. V italijanskem delu Istre, ki obsega del Miljskega polotoka z bližnjim zaledjem, je že zaradi obsega pojav istrske identitete dokaj šibak. V Slovenski Istri se istrska regionalna identiteta vklaplja v širšo - primorsko regionalno identiteto. Slednja se je dokončno razvila med Slovenci po I. svetovni vojni, ko je celoten predel družila skupna usoda pod: narodnim, gospodarskim, političnim, vojaškim in kulturnim nasiljem italijanskega fašizma. Naziv "primorska" je 310 ANNALES 10/'97 Jernej ZUPANČIČ: RAZSEŽNOSTI REGION ALME IDENTITETE NA PRIMERU ¡STRE IN KOROŠKE, 307-3)6 dobita po avstrijski upravni enoti Avstrijsko Primorje, ki je združevala Istro in Goriško z Gradiščem. Leta 1861 sta Istra in Goriška dobili status dežel, ki sta ga ohranili do razpada monarhije. Trst je imel status posebne enote (Zgodovina Slovencev, 1979). Dobrih sto let obstoja zvezne dežele je bilo dovolj, da se je trdno zasidrala v zavesti prebivalstva. Kasnejše spremembe političnih meja so območje "Primorske" razširile; danes se štejejo za Primorce tudi na idrijskem, v Vipavi in včasih celo na Postojnskem ter v Ilirski Bistrici, čeprav so to območja, ki so stoletja pripadala Kranjski oziroma v njenem okviru Notranjski, istrska identiteta je podobno kot kraška, goriška, vipavska, briška ali tolminska del primorske identitete, s tem da upošteva posebnosti zgodovinskega razvoja, kulturnega okolja in današnjo funkcijo ozemlja Slovenske Istre. Te posebnosti se kažejo v jeziku (narečju), kulturni tradiciji, navadah, mentaliteti, v nekaterih elementih kulturne pokrajine ter v načinu parcelne razdelitve, zazidave, obdelovanja zemlje in podobnem (Klemenčič, Zupančič, 1994). V hrvaški Istri, ki obsega nad štiri petine ozemlja celotne Istre, je regionalna identiteta oprta na zgodovinsko in kulturno tradicijo območja, pri tem pa upošteva dejstvo, da je ta del Istre prišel v okvire Hrvaške šele po drugi svetovni vojni in se torej precej razlikuje od ostalih predelov države, ki so bili do 1918 pod Ogrsko. Razlike so očitne tako v kulturni pokrajini kot v jeziku, kulturi in mentaliteti prebivalstva. Poleg tega je Istra danes od osrednjih območij Hrvaške ter od državnega sj'edišča precej oddaljena ter z njimi razmeroma slabo prometno povezana, kar pri prebivalstvu krepi regionalno zavest. Zelo opazna je tudi proticentra-listična naravnanost istrskega regionalizma, ki jo je mogoče pojmovati kot odziv na gospodarske ukrepe hrvaške vlade v času trajanja vojaških spopadov na Hrvaškem in v Bosni. Prav tako ali morda še bolj so opazne tudi ¡'azlike v pojmovasiju vsebine istrske identitete pri opredeljenih kot Italijanih, Istranih in Hrvatih, da ne omenjamo razlik med avtohtonim in priseljenim prebivalstvom. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da bi bili nosilci istrske regionalne identitete zgolj tisti, ki so se tudi ob popisu izjasnili kot Istrani, temveč tudi ostali, čeprav pojmujejo istrsko regionalno identiteto drugače. Poseben odnos do istrske identitete ima prebivalstvo, ki se je v desetletju po drugi svetovni vojni iz različnih razlogov preselilo (bodisi optanti, ki so za izselitev opti-rali, se torej zavestno odločili, bodisi begunci, ki so odšli zaradi različnih pritiskov ali strahu pred njimi - ezuli, oziroma so jih v Italijo privabile obljube o boljšem življenju). Večinoma gi-e za osebe italijanskega etničnega izvora, nekaj je tudi Slovencev in Hrvatov. Razumljivo, da ta skupina pojmuje istrsko identiteto kot pretežno romansko. Zaradi slabega položaja po preselitvi ter pričakovanj, da bodo ponovno pridobili po vojni nacionalizirano ali prodano (optanti) premoženje, so zato hitro postali oi'odje v rokah italijanskih ekstremistov. V. KOROŠKA IDENTITETA Regionalne oziroma deželne identitete so v Avstriji povsod 2e tradicionalno močne ter krepko zasidrane v zavesti prebivalstva in Koroška ni v tem oziru nobena izjema. Koroška regionalna identiteta odseva zgodovinsko in kulturno dediščino Koroške in njeno aktualno podobo kulturne pokrajine, način bivanja, mentaliteto ter življenjsko filozofijo. Zaplete se že pri zgodovinski dediščini, saj si knežji kamen in še nekatere druge simbole vsak na svoj način lastita slovenski nai'od kot etnična celota in Avstrija kot politična enota. Zaradi jezikovnih in kulturnih dimenzij so se ob oblikovanju modernih narodov pričela odločilna politična razhajanja, ki je prebivalstvo dežele po jeziku ločilo v Slovence in (do 1945) Nemce, ki so imeli poleg regionalne pripadnosti večinoma jasno izoblikovano narodno zavest in identiteto, po teži in razsežnostih bistveno pomembnejšo od regionalne. Koroška ima kot središče nekdanje Karantanije, prve slovenske fevdalne države, za Slovence še danes izjemen emotivni pomen. V slovenskem zgodovinskem spominu je Koroška zapisana kot zibelka slovenstva, na katero se veže vrsta mitov in simbolov. Toda v obdobju, ko so se oblikovali moderni evropski narodi in med njimi tudi slovenski, je bila dežela že precej germanizirana. Gosposvetsko polje s knežjim kamnom npr. je bilo na prelomu stoletja že na robu slovenske etnične poselitve. Kulturno in politično središče je postala Ljubljana, gospodarsko pa predvsem Trst. Koroška je bila zaradi germanizacije že krepko ogrožena, toda obenem je bila {in morda prav zaradi tega) eno od najbolj živahnih območij slovenskega narodnega gibanja. Regionalna pripadnost je bila tedaj povsem v senci medefničnih konfrontacij, ki so se odvijale na področju šolstva, uprave in cerkvenega življenja {v cerkvi so imeli Slovenci še največ zaslombe). Razpad monarhije leta 1918 in politično dogajanje od 1918 do 1920 je pomenilo pravi pretres, ki je regionalni identiteti dal nove vsebine, obliko ter politično odmevnost. V večstoletni zgodovini Koroške je ta edino tedaj doživela opaznejše spremembe meje: Kanalska dolina je pripadla Italiji, Jezersko in Mežiška dolina takratni državi SHS. Na Koroškem je prišlo do vojaških in diplomatskih spopadov za meje in prebivalstvo, dokler ni dokončne razmejitve zapečatil plebiscit oktobra 1920. Burna leta so poleg nove interpretacije koroške regionalne identitete in zavesti prinesla na površje še pojem vindišarstva, s katerim se na Koroškem otepajo vse do danes. Izraz "windisch" je bil prvotno nemški izraz za "Slovence", ne le na Koroškem, temveč tudi v drugih deželah in se je brez slabšalnega prizvoka obdržal tudi še potem, ko je v nemški literaturi pričel prevladovati modernejši izsaž "slowenisch". Proti koncu 19. stoletja so skušali nemškonacionalni krogi na Koroškem označevati za "VindiSarje" skupino ljudi s koroško deželno 311 ANNALES 10/'97 Jwnei ZUPANČIČ: RAZSEŽNOST! REGIONALNE IDENTITETE NA PRIMERU ¡STRE IN KOROŠKE, 307-316 {regionalno) zavestjo ne glede na pripadnost jezikovni skupini. Slednja raba izraza ima svoj izvor v mislih koroških humanistov o "enotnem koroškem ljudstvu". Obenem je dobival izraz vindiš tudi slabšalni pomen. Tako naj bi se z opredelitvijo zgolj po regionalni pripadnosti odpovedali narodni zavesti tisti, ki nosijo objektivne znake slovenstva in ne tudi nemškogovoreči Korošci (Prunč, 1972). Vindišarska teorija se je prvič pojavila leta 1914 v spisu "Die Wahrheit ueher Kaernten" neimenovanega avtorja in je pozneje doživela še več predelav. Po eni inačici naj bi bili Vindtšarji tisti koroški Slovenci, ki prehajajo v nennšfvo (Pleterski, 1976, 15-17). Še leta 1970 je VVutte zagovarjal teze o različnosti Vindišarjev in Slovencev, pri čemer je prvim pripisoval (podobno kot pred njim Krislalnick) predvsem regionalno opredelitev in identiteto. Zanj je teza o "domovini zvestih" resničnost, kar utemeljuje s skupno preteklostjo v istem prostoru in odvisnostjo od istih zgodovinskih dejavnikov. Trdi celo, da je podlaga koroškega prebivalstva bistveno bolj nemška, kot skušajo to z jezikovnimi in etimološkimi raziskavami dokazovati slovenski znanstveniki in kot kažejo ljudska štetja. Te misli dokazuje s priimki, ki naj bi bili "večinoma nemškega izvora". Jezikovna mešanica naj ne bi bila konstrukt, temveč naj bi imela tudi zelo stvarne korenine (VVutte, 1970). V povezavi z vindišarstvom so nekateri tudi koroško regionalno identiteto razglašali za "nadnacionaino", kot "ne-nacionalno" oziroma celo kot pritiklino posebnega, že skoraj izginulega naroda (Pleterski, 1976). Diskriminacijski značaj uvajanja Vindišarjev bodisi kot jezikovne ali kot politično in regionalno opredeljene skupnosti so dokazovali predvsem številni slovenski avtorji ter pri tem navajali stvarne argumente, ki kažejo na konstrukt te "skupine". Umestitev "Vindišarjev" v zgoraj omenjenem smislu je pomenila načrtno drobljenje sicer etnično in jezikovno enotne skupine Slovencev. Tudi v tem primeru gre za svojevrstno manipulacijo, kjer se izvorno slovenskemu prebivalstvu pripisujejo "posebne regionalne značilnosti", ki jih ločujejo od ostalih Slovencev, obenem pa se tako skupino interpretira kot "sorodno nemštvu" ali podobno (kot je bilo navedeno, obstaja o tem več nians; za podrobnejšo analizo glej Klemenčič, 1960; Klemenčič, 1990; Pleterski, 1966). Z novo državno razmejitvijo po letu 1920 se je tudi koroška regionalna identiteta razvijala ločeno v različnih predelih. V Kanalski dolini, ki je prišla pod Italijo, je malodane izginila, kar gre pripisati predvsem velikim spremembam etnične sestave: medvojna odselitev večine nemškega in deloma tudi še slovenskega prebivalstva ter naselitev Italijanov, ki jih tod prej praktično ni bilo (Stranj, 1992; Steinicke, 1991). V slovenski Koroški (ki je sedaj v okviru Slovenije) se je pojem Koroške razširil še na Mislinjsko dolino s Slovenj Gradcem ter še na zahodni del Dravske doline in Pohorja, ker upravno in funkcionalno gravitira k Slovenj Gradcu in Ravnam. Koroška regionalna identiteta je tu artikulirana podobno kot gorenjska, dolenjska ali notranjska regionalna identiteta. Drugače je na avstrijskem Koroškem, kjer je tudi prišlo clo znatnih prebivalstvenih sprememb z odselitvijo dela Slovencev po prvi svetovni vojni in naselitvijo večjega števila Nemcev iz vzhodne Evrope po drugi svetovni vojni. Koroški Slovenci in večinsko nemško govoreče prebivalstvo različno opredeljuje koroško regionalno identiteto. Pri večinskem prebivalstvu je podobna kot v drugih avstrijskih zveznih deželah, torej vezana na prostor in njegovo dediščino ter nemški jezik, pri Koroških Slovencih pa je obenem tesno povezana z manjšinsko identiteto, o čemer priča že sam izraz "Koroški Slovenci". Ker se je koroška regionalna (deželna) identiteta dolgo vsiljevala kot po jeziku "nemška" ("Kaerntner spricht deutscb"), je imela pri Slovencih negativen prizvok. Nekateri zavedni Koroški Slovenci imajo zaradi tega še danes pomisleke prt regionalnem opredeljevanju, čeprav ga v splošnem sprejemajo, vendar brez političnih pridevkov (Zupančič, 1996). VI. EPILOG. PERSPEKTIVE PREBIVALCEV ISTRE IN KOROŠKE MED REGIONALNO IN NARODNO PRIPADNOSTJO Z evropsko integracijo in torej s spreminjanjem družbe iz utečenih nacionalnih okvirov v vedno večjo čezmejno mobilnost in mednarodno komunikativnost so nekateri teoretiki pričakovali izginevanje narodov in etničnega nasploh, da o nacionalizmu niti ne govorimo. Morda se je v nekem trenutku zdelo realno, da bo nastala nova - evropska identiteta. To se je tudi deloma zgodilo oziroma se dogaja, vendar ta proces niti najmanj ne ogroža ne nacionalnih ne regionalnih identitet. Ravno nasprotno. Prav povezovanje evropskih držav v Evropsko zvezo je nacionalne identitete okrepilo, kar velja tudi za regionalne. Evropski človek je navajen živeti po teh ustaljenih vzorcih, kajti vsaka kompleksnejša identiteta temelji na neki tradiciji in široko pojmovani kulturi in ocl tod črpa moč za svoje preživetje. Regionalna identiteta je veliko starejša od nacionalne oziroma etnične, a vendar ni nikoli zares izginila, čeprav se je v obdobju nastajanja narodov v 19. in 20. stoletju zdelo, da jih bo narodna zamenjala. Regionalna identiteta je tedaj stopila nekoliko v ozadje, v nekaterih primerih pa je svojo družbeno vlogo obdržala. Da se regionalna in nacionalna identiteta ne izključujeta, najbolj zgovorno priča dejstvo, da se prebivalci določenih regij praviloma opredeljujejo hkrati regionalno in nacionalno. Elementi regionalne identitete so vključeni tudi v vsebino nacionalne identitete. Kot je bilo že uvodoma omenjeno, imata regionalna in nacionalna identiteta nekaj skupnih izhodišč, predvsem kar zadeva odnos po prostora. Istra in Koroška sodita med tiste evropske regije, kjer so medetnične konfrontacije že del tradicije odnosov med pripadniki različnih narodov. V teh konfrontacijah 312 ANNALES 10/'97 jernej ZUPANČIČ: RAZSEŽNOSTI REGIONALNE IDENTITETE NA PRIMERU ¡5TRE IN KOROŠKE, 307-316 so regionalne identitete pogosto predmet manipulacije, V teh primerih regionalno identiteto interpretirajo kot "posebno", vendar jo vsebinsko opišejo predvsem po meri lastne narodne identitete. Tako naj bi "istrstvo" temeljilo na romanski tradiciji antike in beneške republike in bilo sorodno italijanstvu, "koroška identiteta" naj bi bila "v bistvu nemška"; podobno naj bi "pretežno nemški značaj" imeli Šlezijci na Poljskem, Alzačane so Nemci označevali za "posebno nemško skupino", Francozi pa za "Francoze z alzaškim dialektom" in še bi lahko naštevali. Manipulativni značaj je posebno jasno razviden pri statistični kategoriji "vindiš" na Koroškem, ki zajema ljudi slovenskega porekla, jih označuje s "koroško regionalno zavestjo" ter jih politično uvršča k nemško govorečim Avstrijcem ("domovini zvesti"). Slednje je prav gotovo anahronizem, saj Koroški Slovenci kot prepoznavna manjšina izkazujejo jasno državljansko (politično) lojalnost do države, v kateri prebivajo. Regionalno identiteto pa nekateri označujejo tudi kot "nadnacionalno", kot tako, ki ne želi soditi v okvir nobene od znanih, na tistem ozemlju prisotnih nacionalnih identitet. Pri tem gre v prvi vrsti za distanciranje od obstoječih medetničnih problemov, za umik v neko tretjo, vmesno možnost. Po tej interpretaciji postanejo regionalne identitete, kot so npr. Istrani, Korošci, Alza-čani, Šlezijci, konkurenčne Slovencem, Hrvatom in Italijanom v Istri, Slovencem in nemško govorečim Avstrijcem na Koroškem, pa tudi Francozom in Nemcem v Alzaciji ter Poljakom in ostankom Nemcev na Poljskem. V splošnem navdušenju za regionalne jezike, kulture in identitete v Evropi, kakršno vlada v devetdesetih letih, je to videti celo vzpodbudno, ker deluje v smeri multi-kulturalizma. Toda ob tem se vedno poraja tehtno vprašanje, ali so ponujene slnove" identitete res nove ali pa gre le za interpretacijo starih na nov način. Regionalna in nacionalna identiteta vsebujeta, kot je bilo že omenjeno v uvodu, vrsto objektivnih in subjektivnih elementov. Za subjektivne, ki si jih pripisujejo nosilci sami, opredeljevanje po zgolj regionalni pripad- nosti namesto po nacionalni ne predstavlja posebnih težav. Nacionalni identiteti se posamezniki preprosto odrečejo, vendar pa so ti isti nujno vključeni v gospodarsko, šolsko, pravno in politično življenje družbe, ki je nacionalno opredeljena. Objektivnih znakov narodne identitete torej ni mogoče preprosto zanikati. Zato je tako pojmovana regionalna identiteta navadno le vmesna stopnja pri prehodu iz ene nacionalne identitete v drugo, kar lahko posebno pogosto opažamo pri pripadnikih manjšin. Z umikom v navidez apolitično regionalno identiteto obstoječih medetničnih problemov v etnično pisanih evropskih regijah, kot sta Istra in Koroška, nikakor ni mogoče reševati. Problemi in konflikti so rezultat zgodovinskih procesov, odpravljati pa jih je mogoče le z analiziranjem nastanka in vsebine teh problemov ter z vzgojo k strpnosti in upoštevanju razlik. Problem torej ni v stvarni konkurenčnosti med regionalno in nacionalno identiteto, temveč v interpretaciji regionalne identitete. V takih primerih gre seveda za tekmovanje med dvema ali več nacionalnimi identitetami. Odrekanje etničnosti in zatekanje v navidez apolitično regionalnost skoraj vedno pomeni poskus maskiranja etničnosti v regionalne barve, pomeni pravzaprav mimikrijo agresivne politike nacionalizma na škodo pripadnikov drugega naroda. Če bi bila regionalna identiteta zgolj stvar kulture v najširšem pomenu besede ter zadeva predvsem duhovnih razsežnosti, verjetno ne bi nikoli poslala priljubljena tarča politike in eno izmed orodij za dosego starih strateških ciljev - etničnega obvladovanja prostora in prebivalstva. Primer Istre in Koroške in še nekaterih drugih regij v Evropi od Bretanije do Šlezije zgovorno kaže, da je z regionalno identiteto mogoče manipulirati. Ker so regionalne identitete privlačna tarča sodobnih nacionalizmov, bo v prihodnosti razpon med etničnostjo in regionalnostjo ostal permanenten kamen spotike v vseh etnično mešanih regijah, vprašanje regionalizma pa zato tudi stalnica v razpravah o etničnosti in nacionalnosti. 313 ANNALES 10/'97 )emej ZUPANČIČ. RAZSEŽNOST! REGIONALNE IDENTITETE NA PRIMERU ISTRE !N KOROŠKE, 307-316 EXTENSiVENESS OF REGIONAL IDENTITY IN THE CASE OF iSTRIA AND CARINTHIA Jernej ZUPANČIČ institute of Geography, SM 000 Ljubljana, Trg francoske revolucije 7 SUMMARY The article deals with the cases of regionalism and with the problem of regional identity, i.e. in the region of Is-tria and in Carinthia, comparing their origin, contents, intensity and role in everyday life of population and in a wider sense. Awareness of regionally and identity is much older than national awareness and has its roots in heritage of a certain region that is known to have had a certain grade of inner link-up for a longer period in the past. The region was either an administrative or political- managing unity that modelled cultural landscape and material- and spiritual heritance and influenced population's mentality. By regionally- and identity awareness it was possible to develop a feeling of inner linkage and nearness in inhabitants and it emphasized differences with the neighbours. A sort of self-image was formed in which all inhabitants in the region tended to find their identification and at the same time an image of the region, percepted by the neighbouring inhabitants. With the formation of nations as mainly extensive people's communities the conception of the regional was put in the rear but it was never completely abandoned. Since administrative borders so to say never coincided clearly with ethnical ones various conflicts, new divisions and tendencies to assimilate competitive ethnicities could be noticed in regions with ethnically different population. In short, the tendency was to reach ethnical homogeneity and from time to time regional identity gained undreamed-of political extensiveness; in some cases it became at least seemingly competitive to national identity and at the same time a category thai split a certain national group. It is exactly what we find in regions of Istria and Carinthia. The greatest range of both regions was in the I9lfl century after Napoleonic Wars. Both of them were namely countries in the frame of Austrian half of the Habsburg monarchy. This long almost one century lasting period is the more interesting due to the fact that in that time nations were finally formed as ethnical unities, though national borders were shifted - as well at that time as later on. Especially in Istria this was quite obvious. Establishing one nation only was hindered by repeated border shifting and changing of political authorities and due to it an extraordinary complicated and delicate issue of Istrian regional identity came up. In spite of numerous natural, social and historical heterogeneousness between Carinthia and Istria both regions show certain common features, concerning questions of identity, as for instance: - appearance of new borders and considerable migration of population after both World Wars; - tendency of regional identities to compete - at least partially ■■ with ethnical or national identities what revealed them a wide political response and Importance; - with ethnically different population groups regional identities are presented by different substance and outer performance; - both regions present an important room for settling of the Slovenians, be it as a good organized minority or as a state-like organized nation. In contrast to Carinthia the regional identity in Istria is directly statistically notable. After the last Yugoslav count of population - in March 1991 - according to nationality the number of regionally declared inhabitants ( the "Istrians") grew enormously; a category, well present in the past but far lower in number. Especially in the Croatian part of Istria inhabitants tended to declare themselves as Istrians so that locally seen their portion was very high. In the Slovenian part of Istria this phenomenon is much less evident and there are no similar population counts in Italy. In comparison to 1981 the percentage of regional defined persons is higher In areas with explicitly mixed population. Carriers of regional awareness and determination are presented mostly by members of native population and representatives from mixed families. Due to a dilemma about national definition the last ones stuck to a new, at first sight politically more neutral identity, instead of the failed idea of yugoslovanity. At the same time it is a reflectioon of anti-centralistic orientated tendency by inhabitants in Istria. Undoubtedly, coming up of "Istrians" has been influenced also by popularity of regional identity throughout Europe. Regional identity became a gathering point of - according to their ethnical region - a very heterogenous group of people. The most important is the fact that Istrian identity is competitive to the national one and in this sense it is even opposite to it. Yet, in which direction ? After 1992 Istrian regionalism recovered and gained entirely tangible political dimensions, especially in the Croatian part of Istria. The party IDC - Istrian Democratic Council (IDZ - Istrski demokratični zbor} appeared and in some areas it took over local authorities. At the same time this movement started to take side of forming the s.c. "ovemational" regions in Istria, within the frame of Europe into which as well Slovenian as Croatian and Italian part would he integrated. It is needless to state that such an idea would be in contradic- 314 ANNALES 10/'97 Jemej ZUPANtlC: RAZStlNDSTI REGIONALNE ¡DENT1TETE NA F'RIMERU ISTRE IN KOROSKE, 307-316 lion with regulation of international relationship in Europe as it is at the present moment; first of a I! it would be in contradiction with the Slovenians and Slovenia by taking away some vital parts of strategically very important territory. The movement mentioned includes another branch-movement by which consideration of Istrian identity is based on a culture that developed under Venetian (Italian) influence. By such perceptions multi-ethnical nature of Istrian population is ignored, as is ignored its extremely vivid political and cultural past and most of all its Romanic portion is favourized. Actually, the Istrianity has not been competitive to the italianity but to the Slovenian! ty and Croatia nity. With the Slovenian population - being a majority in the Slovenian istria - the Istrian identity is integrated into a wider identity, i.e. identity of the coastal region. The Slovenians herewith tend to percept the istrianity according to its form and substance, different from the Croatians or Italians. Accordingly, one name for identity bears in it different substance. How complicated the Carinthian identity is can be seen very well in its historical heritage, considering that the Duke Elector Stone and other symbolics are claimed in its own way by either, by Slovenian nation as an ethnical unity, and by Austria as a political unity. In the period of nation formation besides regional tending Carinthian population developed clear national awareness and identity which were - according to their importance and exten-sivness ~ of a much a greater meaning, comparer/ to the regional one. After the decay of the Monarchy in 1918, when the Valley of Kanal belonged to Italy, jezersko and the Valley of Mezica. to the ex-state of SHS, and when the rest of the country remained within the frame of Austria after the Plebiscit in October 1920, the Carinthian identity was given new contents by borders shifting: some declared it to be overnational, some as not-national and to some it was a supplement to a special, almost, dissapeared nation. This is especially clearly shown in the theory on "Windischism". Originally the term "Windisch" was a German expression for "Slovenian", not only in Carinthia but also in other countries, and it remained in use without any bad meaning until a more modern expression "Slovenian" began to prevail in German literature Towards the end of the 19 century Germanic nationalistic circles in Carinthia tried to use expression "Windischers" for a group of people, taking Carinthia as a country (regional), regardless which language group they belonged to. This use of the exppression given arises from Carinthian humanists' way of thinking -namely of "uniform Carinthian people". According to them the Windischers and the Slovenians were different, the first to be understood only in the way of defining them according to their region and identity. "The thesis of the "fatherland of the loyal ones" was explained by them by speciality of the Carinthians, regardless of the language, spoken by them, by common past within the same area, and by depending on the same historical facts. We come across to even such statements as the basis for Carinthian population to be much more German as that w;;s tried to be proved by Slovenian scientists by language- and ethimological researches and even more than that shov/ed counts of population. They tried to prove their theory of second names being of "mostly German origin". Accordingly defining by regional membership would only result in renouncement of national awareness for those who are carriers of objective Slovenian signs but. not German speaking Carinthians. The Carinthian Slovenians define themselves to be e.g. of four identities: as Slovenians (regardless their country of living), as Austrians (in the sense of citizenship, that can be defined also to be national), as Carinthian Slovenians (a minority identity, containing national and regional note at the same time), as Carinthians (regional- or state identity without any national implications). Substance of regional identity is therefore not contrary to the state- or national one but is rather integrated into it. Accordingly regional identity is understood differently by members of different nations, in both cases the idea or concept of regional tends to be misused in a certain sense: the Istrianity should have more "Romanic" elements, whereas Carinthian identity should be "more German orientated". Actually, such conception of over-national idenity in Istria and Carinthia, supposed to overpass ethnicity itself, serves only as an instrument for dividing Slovenian or in Istria also Croatian national identity. Keywords: regionalism, regions! identity, national identity, istria, Carinthia ANNALES 10/'97 lerne) ZUPANČIČ: RAZSEŽNOSTI REGIONALNE IDENTITETE NA PRIMERU ISTRE IN KOROŠKE, 307-316 LITERATURA Bufon, M. (1993): Istra: novi problemi starih regij. Annates, Koper, 3, 3, 197-202. Grafenauer, B. (1990): Istra. V: Enciklopedija Slovenije 4. Ljubljana, 178-181. Hobsbawm, E.). (1996); Nationen und Nationalismus. Mythos und Realitaet seit 1780. Muenchen, Deutsche Taschenbuch Verlag, Klemenčič, V. (1960): Kritični pretres avstrijskega popisa 1951 z ozirom na jezikovno strukturo na Koroškem. V: Razprave in gradivo 2. Ljubljana, INV, 101-182. Klemenčič, V. (1990): Metodologija uradnih popisov prebivalstva pripadnikov slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. V: Narodne manjšine / zbornik. Ljubljana, SAZU, 31-45. Klemenčič, V., Zupančič, j. (1994): Borderlands and regionalism in the space settled by Slovenians - a case study. V: Region and Regionalism 1. Lodz-Opole, Inner Divisions, 33-45. intervju z R. Menio (1993). Mladina, 49. Pleterski, J. (1966): Die Volkszaehlung vom 31. Maerz 1961 in Kaernten. V: Razprave in gradivo 4-5. Ljubljana, INV, 165-215. Pleterski, J. (1976): Nekaj aspektov vindišarske teorije po drugi svetovni vojni. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana, 15-17. Prunč, E. (1972): Vprašanja k vprašanju "Vindišarjev". Delo, 2.12.1972 (tudi tipkopis, referat za Koroške kulturne dneve, 1972; tipkopis hrani arhiv IG, Ljubljana). Steinicke, E. (1991): Friaul - Friuli. Bevoelkerung und Ethnizitaet. innsbrucker geographische Studien, Band 19. Innsbruck. Stranj, P. (1992); Kanalska dolina. Kritična analiza ocen etnične strukture prebivalstva. V: Razprave in gradivo 26-27. Ljubljana, INV, 72-109. Sturm, M. (1992); Evropa regij, kultur in jezikov. V: Apovnik, P., Unkart, R. (ur.): Kaemten-Dokumentation 10/zbornik. Klagenfurt, 58-70. Trono, A. (1995): Italy - from regionalism to federalism. V: Region and Regionalism 2. Social and political Aspects. Lodz - Opole, 47-60. Wutte, M. (1970): Deutsch •• Windisch - Slowenisch. 50. jähre Kaemtner Volksabstimmung. Festnummer. Celovec, 31-37. Zgodovina Slovencev (1979). Ljubljana, Cankarjeva založba. Zupančič, j. (1996): Slovenci v Avstriji. Sodobni social-nogeografski procesi in ohranjanje identitete / doktorska disertacija. Ljubljana, F F. Zupančič, j., Repolusk, P. (1995); Regionalism in istria. V: Region and Regionalism 2. Social and political Aspects. Lodz - Opole, 109-116. 316 JADRANSKE ETIMOLOGIJE ETIMOLOGIE ADRIAT1CHE ADRIATIC ETYMOLOGIES J I ANNALES 10/'97 izvirno znanstveno delo UD K 629.1 2(497.5 Betina)(038) 811.163.42'373.6 NEKOLIKO TERMINA IZ BETINSKE BRODOGRADEVNE TERMINOLOGIJE Goran FILIPI Pedagoški fakultet Pula, HR-52000 Puia, Meciulinska 3 IZVLEČEK Esej je del raziskovalnega dela, začetega daljnega leta 1982, Glavni intervjuji pri zbiranju gradiva so bili opravljeni ob dveh priložnostih, leta 1982 v Betini, leto kasneje pa na Korčuli. Avtor je material kasneje še nekajkrat dopolnil, zadnjič leta 1991. Tudi korčulansko izrazoslovje je bilo namreč treba obravnavati enakovredno, saj je bil poklic ladjedelcev s Korčule v Betino prenesen leta 1745, ko je Pasquale Filippi z vso družino zapustil otok in se preselil na Muiter, verjetno zalo, da bi obrnil stran v svojem življenju in zaoral ledino, kar zadeva ladjedelstvo, v povsem novem okolju. Tako je zrasla prva ladjedelnica v severni Dalmaciji, Odločitev se je izkazala za dobro naložbo; družina Filippi (danes Filipi na Murlerju in Fillippi na Korčuli) je ladjedelniško umetnost s pomočjo svojih odličnih obrtnikov razširila po vsej jadranski obali tja do Pirana. Ključne besede: ladjedelništvo, izrazoslovje, hrvaščina, Betina, Korčula Članak pred nama dio je rezultata višegodišnjeg terenskog i kabinetskog rada. Terenska sam ispitivanja vršio u Betini i u Korčuli. Ankete sam proveo i u Korčuli je i1 je odande umiječe brodograditeljstva Paško Filipi sa sinovima 1745. g. prenio u Betinu - bilo bi nedopustivo ne uzimati dosljedno u obzir zapravo neposrednu osnovi cu terminologije koja je predmetom ovoga rada. Zato je uz svaku betmsku natuknicu jednakopravno obraden i korčulanski ekvivaienat. S ustavna sam ispitivanja prema vlastitom upitniku proveo u dva navrata, u Ijeto 1982. i u jesen 1983. i to po dvadesetak dana u Betini i u Korčuli, a kasnije sam još nekoliko puta boravio u oba najesta, radi drugih posiova, i usput prikupio još neke termine koje nišam imao - ti naknadno prikupljeni termini čine oko 5 pošto grade. Zadnje sam dopune u gradu unio 1991. godine. Rječi se navode abecednim redom. Glagoli se navo-de u dužern in fin i ti vrtom ob liku jer je infinitiv na -i u Betini daleko češči, premda postoje i glagoli koji ¡maju samo krači oblik infinitiva, npr. gjedat, ali takvih u našoj gradi nema, U betinskom bi se govoru na mjestu gdje je u standardnom hrvatskom fonem/j^trebalo (osim u nekoliko neologizama) ostvarivati /h/, no u doba kad sam proveo svoja ispitivanja u izvornih je govornika (i stari j i h) postajala jasna tendencija zamjene /h/s /i/, što je danas još uočljivije, pa sam odlučio takve termine u rječnik uvrstiti točno onako kako sarn ih čuo. Iza na-tuknice navedena je u leksikografiji uobičajena naznaka o vrsti riječi iza koje slijedi tumačenje termina. Zna-čenja sam gledao navoditi što preciznije (kad god sam u stručnoj literaturi naišao na iscrpniji opis obradivana predmeta ili radnje, to sam i citirao) jer je u suvremenoj etimologiji referentu dano izuzetno bitno mjesto. Taj prvi dio članka koji je odvojen znakom ® prethodi lek-sikologijskom i etimologijskom dijelu. Uz betinski se termin ravnopravno obraduje i korčulanski ekvivaienat jer je brodogradevno umiječe prenijeto iz Korčule u Betinu 1745. godine. Uz svakti se lemu navode i istoznačne sličnozvučnice i njihove izvedenice (a u nekim sluča-jevima i istoznačni različiti oblici od obradivanih i njihove izvedenice) iz dostupne mi literature i iz grade koja sadrži šezdesetak murterskih brodogradevnih termina koju mi je ustupio dr. Vladimir Skračič. Betinski je termin najprije promotren u odnosu na korčulanski, za-tim u sustavu cjelokupne jadranske broclogradevne terminologije, pa onda usporeden s govorima (najčešče mletačkim) Italije, da bi se članak na koncu i etimološki razriješio - uz svaku sam natuknic.u navodio i stično-zvučne istoznačnice iz srednjovjekovne latinštine naših krajeva koje sam pronašao u LL. Prikupljeni termini bilježe se hrvatskom latinicom sa samo jednom dopunom: znakom g bilježi se glas iz-medu fonema /dž/ i /d/. Naglasci su naznačeni uobi-čajenim sustavom od pet elemenata koji se koristi u svim suvremenim radovima iz čakavske dijalektologije uz, ta koder uobičajeni, znak za dužinu vokala. Oblici iz 319 ANNALES 1 Ü/'97 Cotan FILIP!; NEKOLIKO TERMINA IZ BETIN5KE BKODOGRADEVNE TERMINOLOG I j E, SIMM pisanih izvora vjerno se prenose prema izvorniku, osim onih iz Akademijinlh izdanja koja se drže inače nepri-hvačena Daničičeva prijedloga za foneme /nj/ i /i]/: ñ i j bilježim kao ¡j i nj jer Daničicevi grafemi deísta u ve-likoj rrtjeri zbunjuju čitatelja koji ih Često, zbog ne-uočijivosti clijakritičkih obilježja, zamijeni za n i S. árgan m. Drvena naprava (obično pomična) za iste-zanje broda na suho radi popravljanja. o Posiidenica iz mletačkoga {árgana "Strumento da tirar pssi ... Strumento di iegno interno a cui s'avvolge un canapo per uso d; tirar in alto pesi" - BOE, 42) rasirena duž cijeiog hrvatskog Jadrana (značenje nije je-clinstveno, pa čemo ga dosljedno navodili}: árgan "vitao za istezanje broda" - Saíi (PIAS, 21), árgan "machina scansoria" - Cres, árgan "sprava oko grade, koze itd. -Dubrovnik, árgan "visoki s t up blizu makine, mlina za masline terminologija uljarstva) - Šibenik (SKOK, 1/58, s. v. argan "istezalo, čiga"). Vidovič, uz lemu argan (VID, 5) najprije navocli različita značenja ("machina scansoria, machina traetoria. argan. vital", "žeijezni valjak koji stoji okomito i može se vrtiti pomočtt ruceja i po-iuga; služi da se olakoti trud kad treba potezah stogod što zahtijeva mnogo sile", "motovilo", "stara naprava za izvlačenje jedrenjaka iz mora konopom (učvrščeni že-ijezni valjak)"), a zalim i dva hrvatska oblika (argan; za Senj i organ za Komižu). U našem značenju Deanovič za Lopud navodi argan "sprava za istezanje broda na škver" i za Korčulu argan (DEA, 153). Mi smo zabiiježili argan takoder samo u značenju "sprava za istezanje broda na suho". U DUL, 39'!, nalazimo argón "vrst ko-nopa", a u TRO. 22, argan "1. ždjezni valjak koii se vrti pomočil poluga; 2. dio opreme kod prerade maslina na koji su se vježali radnici (makinjari) da se bolje iscijedi smjesa od mljevenih maslina", Značenja variraju i u mletačkim idiomima: árgheno "argano (sia G¡uello per tirare in seceo i naíantí, sia queilí, piü piccoli, per altri l/si)" - MAN, 6, argano "argano, burbera, ven'icel lo" -KOS, 33, argano "argano", arghena "árgano, anche per tirá su le barche", árgheno "argano verticale {si u.fa per tirare corde opportLinam. avvolle ai suo fusto - campana - o la caleña cii un'ancora, ingranata intomo al medé-J'imo)" - ROSMAR, 9, argano "argano" - DORIA, 35, árgano "argano, verricello o molinello, orizzontale o verticale, azionato da motore o da íorza uniana, adopera to sulie navi per salpare le ancore, atlraccare, fa-cendo forza sui cavi, o alzare pesi" - RING, 35. Etimon nalazimo u lat. *arganum (vom Píur. ta órgana aus; riječ je o množini imenice oqycivov "órnele, sprava, stroj", SENC, 669 - nap. autora), REW, 6097. U znač. "stroj za dízanje íereta, vítío, dizaüca" nafazímo arganum (1313.) i argagnum (1386.) - LL, 65. U Korčuli sme zabiiježili i naziv za osovinu argana: spica. Za Skoka je spica (za Vodice daje znač. "drvena šipka") riječ slavenskog pod-rijetia (SKOK III, 310). U Blatu na Korčuli spica "gran-čica, iver, komadič drva" (FRA, 83), u Brusju na Hvaru spica "tanki komad suha drvca, prutič" (DUL, 663). Moglo bi biti i od njem. Spiize "vršak, šiljak" (HURM, 631) - usp.: "Dalio slov. (risp. cr.) spica 'punta; raggio della ruota; stecco d i Iegno (per vari usi)' < ted. Spitze 'punta'." (MAN, 195, s. v, Jbisa "scheggia, stecco, pez-zeto di Iegno per accendere il tuoco" kamo upučuje s istoznačnice spisa na sir. 231}. U Murteru ie argaii&O) tanki konop rJebsjine 5-6 mm, duljine 100 m koji siuži prvenstveno za istezanje mreže šabake. ašta z. Pramčana ili krmena statva - ako je potrebno nagiasiti o kojoj je statvi riječ dodaje se o'" prove ili o; krme. "Na prednjem dijelu kobilica prelazi u pramčaiui statvu, s kojom je spojena ključem i učvrščena svor-njacima i vijcima, Pramčana je statva ravna, kosa ili kli-perska. Po dužini je sastavljena od više komada, u dva-sloja (vanjskog i unutarnjeg}, tj. od statve t protustatve,-Obje su čvrsto spojene ključevima i učvrščene vijcima i svonijacima. Ključev! statve odmaknuti su od ključeva protustatve. Ključ je cfug 3 do 4 višine statve. Na oba' bočna lica pramčane statve nastavlja se kobilični utor, a tu je usvornjeno I prvo rebro - apostol. Na straž njem dijelu kobilice, obično okomito na nju, cfolazi krmena statva, u uzdužnom smjeru izradena od jednog ili više komada, i krmena statva ima utore za vanjsku oplatu,-Radi pojačanja veze kobilice sa statvom postavljaju se s Linutamje strane veča koijena." (PE II, 246), » Deanovič pod lopudskom natuknicom Sšta "us-pravni dio kilja (na pramcu i na krmi)" veli cla se i u Korč.Liii rabi isti termin (DtA, 154) ~ mi smo ga zabiiježili s naglaskom kao u Betini, ašta. Posudenica iz mletačkoga prešla je i u druge hrvatske govore; ašta (PIAS, 23, }UR, 19 - i u znač. "držalo, koplje", LIP, 18 - u znač. "kljun i greda na pramcu; koplje za zastavu na brodu", TRO, 23 - i u znač. "koplje za zastavu; štap), ašta (DUL, 392 - i u značenju "stijeg"), asta (LIP, 18 - u znač. "kljun i greda na pramen"). Boeno ima asta de prova i asta cie pupa (BOE, 48, s. v. asta). Ostali: asta de pupa, asta de prova {ROSMAR, 11; PINC, 39, obojica s.-v. asta), asta (DOR1A, 41; KOS, 37; MAN, 8; CHIO, 27}. Etimon naiazimo u lat. hasta "koplje", REW, 4072. U Korčuli vele još i lašta gaje imamo stapanje odreaenoga: člana za ž. rod: /' + asta = lašta. baivan m, Neobradeno deblo za brodogradnju. e Po Skoku turcizam (SKOK I, 103). Riječ je manje-više nepoznata govornicima istočnojadranskih hrvatskih idioma, pa je u Betinu mogla doči iz Slavonije gdje su betinski brodograditelji nabavljali materija! za gradnju brodova. Prema Vidoviču u uporabi je u Trogiru: "hrastovi baivan sluzi u gradnji broda, zovu se još i kiade, njih su stari kalafail najprš mečali u fanag da se stajunaju, a zimi bi se vadili vanka da se ne razbiju kad su gruba vrimena; ako se ta hrastovina brala od Vele Gospe do početka febrara, mfigla je durat i vise od sto godin" (VID, 12, s. v. balvan). U Korčuli ne postoji, zabiiježili smo 320 ANNALES 10/'97 Coran FILIPI: NEKOLIKO TERMINA IZ BETINSKl BRODOGRADEVNE TERMINOLOGIA. 319-3.34 samo bätal. Vidovic uz natuknicu bata! citirajuči Skoka piše "da je turcizam arapskoga podrijetla" (VID, 43}, no pok. je profesor previdío da Skokova lema bätäl (SKOK i, 122) označuje nesklonljivi pridjev u značenju "napušten" koji nije ni u kakvoj sveži s brodogradevnim terminom. Skok o obliku bata! kao brodogradevnom terminu piše na drugom mjestu: "Samo okrugli komadi od korčulan-ske borovine imaju posebno ime batal. Kakva je ovo riječ ne znam. Možda romansko-dalmatinska." (Skok Term, 146). Ovo Skokovo specializirano značenje sami u Korčuli nismo zabilježili, no Dulčiči za Brusje na Hvaru lik batö! objašnjavaju kao "komad duguijasta, debela ravna, obia i suha drvena stupa (obično od bora i obično za gradnju)" (DUL, 399), dok Fratrič za batal u Blatu na Korčuli navodi značenje kao i mi: "deblo drva za obradu, koje ne smije biti u soku. Rabi se u bro-dogradnji." (FRA, 10); u našem značenju i Geič i Siade za Trog i r: bata! "neobradeno drvo, balvan" (TRO, 29). Slični likovi u mletačkim govorima značenjski se bitno razli-kuju, pa je teško izvodili bilo kakve etimologijske zaključke, Jesu li hrv. oblici tipa batal u izravnijoj sveži s tršč. batolo "mestola (arnese delle lavandaie per batiere i pan ni)" (DORIA, 62), bätolo "1. baltipanni. 2, méstola (ámese del le lavandaie per battere i panni" (ROS, 79) ili batolo "maglietlo, mestola" (KOS, 50) - sve izvedenice glagola bater "udarati, tuči" (80E, 68) (< lat. battuére, REW, 996), teäko je reči. Nije najjasnije ni kako naš lik dovesti u svezu s jedinim srodnim taiijanskim pomorskim terminom batolo.3 (bátalo) "qualunque spi anata di ponticelli fuori bordo" (DEI I, 459) - oba termina u istom značenju Vidovič (op. cit.) citira prema DM. Nešto ga je lakše povezati s terminom iz arhitekture bat.olo'2 "base delle pigne o piloni dei ponti, platea" (DEI 1, 459) ili s mlinarskim terminom bättola "legno del mulino che s'alza e s'abbassa col girare del la macchina" (DE! I, 467), što odgovara tršč. bätola o sbäto!a "battola, é propria-mente quell'arnese di legno che batte con gran rumore mentre gira la macchina del mulino..." (RING, .30) - ko-rijen je isti kao navedeni. Bilo kako bilo, etímon smo možda točno utvrdili, no ne možemo objasniti kako je termin ušao u korčulanski govor, pa je Skok po svoj pritici u pravu kad pretpostavlja dalmatsko podrijetio. Vojmir se Vinja u Vinjal, 26, iscrpno bavio osnovom bat(a)- "koja se javlja u ve likom broju naših íud i ca i domačih riječi, može potjecati iz različitih jezika i pokrivati medusobno različite semaritizme, pa nije nika-ko dopušteno takve slučajeve uvijek rješavati jednostav-nim 'od battere < lat. battuere'." da bi u bilješki 59 zaključio: "Valja svakako naglasiti da smo u ovoj bilješci (misli na čianak - nap. autora) letimično ukazali na tri ishodišta jednog homofona i da bi bilo pogrešno misliti da smo pitanje iscrpiü. Nedodirnutih bat- osnova je još ostalo: batih, batelica, batana 'vrsta barke' (...) a odakle je došao baß!- uopče ne znamo." bracera ž. jadranski drveni jedrenjak srednje veli- čine širokih bokova s jednim ili dva jarbola uglavnom za prijevoz tereta, počeo se izradivati u XV. stolječu. "B. ima trup punog oblika. Osobito s u još široki i okrugli pramac i krma. Pramac je relativno visok, i pramčana je vjenčanica najviši dio trupa. Obodnica i razma uvijek počinju na vrhu pramca s desne i s lijeve strane pravilnim lukom i spajaju se s pramčanom statvom. Statva ima oblik luka,. a vrh joj strši 0,80-1,20 m iznad prvog dijela razme i svinut je prema krmi. Na vrhu statve je duguijasta jabuka, koja je ponekad i izrezbarena u obliku krune ili cvijeta. Desno i lijevo od statve, na 15-20 cm, u višini sredine obodnice nalazi se po jedno oko. Oči imaju uvijek isti oblik i sastoje se od jednog drvenog oblog kotura bliže statvi i zaobljenog roga koji je svinut prema gore. Oči nisu probušene več imaju u sredini ili okruglo drveno dugme ili na tamnom koturu naslikana dva bijela oka s črnim zjenicama i sluZe samo kao ukras. Oko 30 cm ispod očiju izlaze okrugia ždri-jela za lance sidara. To su željezne cijevi što vode koso od pramčane palube kroz pramčani prostor i oplatu. Svršavaju oblim željeznim pojačanjima na vanjskoj oplati pramca. Iz ždrijela izlaze lanci i vode desno t lijevo u nategnutom luku do karika sidara. Oko 1 m desno i lijevo od statve utaknut je u razrnu po jedan par bitava, no kako je zbog jakog obluka razma kosa, krmena je bitva u svakom paru uvijek duža od pramčane, tako da su im vrhovi u vodoravnoj ravnini. Oko 80 cm od bitava prema krmi nalazi se na svakom boku po jedna sidrena soba. To je koso položena četverokutna gredica. Unutrašnji joj je kraj pričvrščen za palubu, a sredina naslonjena na razmu i za nju učvrščena željeznim stremenom. Vrh sohe strši izvan broda 20-40 cm, širi je i probušen kao raka kolotura i u njoj je kolut za clizanje sidra. Po jedno sidro na svakoj strani visi vodoravno ispod sohe tako da motka stoji vertikalno a lopate vodoravno. Iza sidra utaknuta je u razmu još jedna jaka bitva, koja služi za privez, a nalazi se neposredno ¡spred jarbolskih pripona, pa ima i tu svrhu da štiti pripone. Od te bitve pa do krme razma je posve glatka sve do bitve koja se nalazi na mjestu gdje počinje krmena oblina. Ta bitva siuži za krmeni privez, a ujedno i za koloturnik kojim se pri žestokom vjetru krmilari. Posljednji par bitava nalazi se več posve na krmi, od 80 cm do 1 m desno i lijevo od krmene statve. Krmena je statva vertikalna i niska te ne strši preko razme više od 5-10 cm. B. je pokrivena palubom od pramca do krme. Ima jak obluk i preluk. Veče bracere imaju mali kaštel, pa je pramčana paluba izdignuta za 20-30 cm, a svršava jednom siepenicom 3-3,5 m od pramčane statve, ponaj-češče kod pramčanih pripona. Na kraju te povišene palube nalazi se silaz, natkriven malom polukružnom kučicom (tambuč) ili običnim poklopcem. Silaz vodi u pramčani prostor, gdje su ležaji posade, obično 4 kre-veta, po dva sa svake strane, jedan povrh drugoga. Prostor nema os i m tambuča ni kakva drugog otvora, ni za svjetlost ni za ventifaciju. Na bočnim stranama 321 ANNALES 10/'97 Goran HUPI: NEKOLIKO TERMINA IZ BETINSKE ¡3RODOCKADEVNE TERMiNOlOGIJf, 3S9-334 tambuča nalazi se zbog toga po jedno okno zatvoreno staklom, da se po kiši i nevremenu može silaz posve zatvoriti a da prostor ipak ne ostane u potpunoj tami. Od tog se si laza prostire do kraja krme neprekinuta paluba. Manje bracere imaju takvu palubu od pramca do krme. Jarbol proiazi kroz palubu po prilici na 1/3 duljine broda od pramca i svojom petom zataknut je u trag na pasmu. Jarbol proiazi kroz palubu kroz okruglo grlo, koje je s donje strane pojačano debelom drvenorn probušenom pločom, a s gornje strane obrubljeno drve-nim obručem. U grlu se jarbol učvrščuje sve unaokoio drvenim klinovima, preko klinova omotano je platno u obliku kape i s gornje strane čvrsto povezano oko jarbo-la. Neposredno iza jarbola počinje grotlo spremišta, koje je nešto Sire od 1/3 širine broda pri glavnorn rebru i nešto dulje od 1/4 duljine palube. Dno je u spremištu pokriveno sa dva reda podnica desno i lijevo od sred-njeg pasma. Podnice leže poprečno i jednom se stra-nom naslanjaju na srednje pasmo, a drugim krajem na bočna pasma. Spremište je ogradeno od pramčanog i krmenog prostora obično drvenorn pregradom s vertikalnim daskama. Krmeni je prostor na kraju krme i po-kriven poklopcem, koji se otvara i zatvara pomicanjem u uzdužnom smislu po dvjema drvenim tračnicama. Desnorn i lijevom stranicom poklopac zahvaca tračnice, tako da se ne može skinuti, i valovi ga ne mogu odnijeti. Krmilo je veonrta visoko i teško, a uza statvu se drži nataknuto na veoma dugim samcima, tako da se može mnogo podiči iz vode a da se ipak ne otkvači. Krmilo služi i kao ploha koja smanjuje zanošenje broda. Podiže se u plitkoj vodi pomoču koloturnika (gašpara), kojeg je gornji kolotur zakvačen za očnjak na razmi, a donji za kariku na krmilu. Na glavi krmila je lijepo istesano rudo, koje je ponekad i izrezbareno. Pri jačem vjetru namje-štaju se na vrh ruda 2 mala dvokraka koloturnika pa se tada krmilari njegovim teklacem. Ti se kolotumici pri-vežu na desnu ili lijevu krmenu bitvu. Snast se bracere sastoji od jarbola i kosnika, a jedrilje od glavnog jedra i prečke. Jarbol je gol i visok iznad palube po prilici kolika je dužina broda, Pripet je sa tri pripone lijevo i sa tri desno prema bokovima, a nema ni leta ni zaputaka. jedro je ogiavno i diže se jakim četverostrukim kolo-turnikom. Oglav se učvrščuje ispred jarbola, a uzda na krmi iza kremenog silaza. Spušteno jedro, s lantinom u vodoravnom položajLi, strši 20-30 cm preko pramčane statve, jedro ima 2 ili 3 reda kratica, pa se pri jakom vjetru rnogu uzeti i do 3 ruke krata. Lantina se drži i piiteže uz jarbol osobitom hajmicom s krunicom od drvenih kuglica. Priteg hajmice učvrščen je jednim krajem za lantinu, proiazi kroz sve kuglice krunice, proiazi kroz drvenu provlaku i spušta se niz jarbol do palube. Kad se jedro diže, popusti se priteg hajmice t oglav jedra, tako da se hajmica raširi i lantina podiže gotovo vodoravno. Kad se lantina digne do vrha, pritegne se priteg hajmice da se lantina čvrsto prisloni uz jarbol, zatim se pritegne i oglav, da se lantina nagne u svoj norm a lan polo2aj i jedro pri rod no opruži. Prečka ima tri roglja. Na gornjem je roglju podizač, koji proiazi kroz kolotur učvrščen na prednjem kraju jarbolnog krstaca. Oglavni je rogalj ponajčeSče zakvačen za prsten koji obuhvača kosnik i služi da se prečka može izvuči na svoje mjesto do kraja kosnika ili uvuCi do statve. Prsten se uvlači i izvlači udvojenim izvlakačem, koji proiazi kroz mali jednoraki kolotur na kraju kosnika. S kraja kosnika vodi votka na krstac jarbola, a prečka svojim prstenčičima klizi po votki, no ponekad se na malim bracerama prečka diže podizačem bez votke, a napetost drži sam prednji porubnik prečke. Sada se bracerama sve više daje motorni pogon, a time su izgubile svoj normalni oblik i redovnu opremu, Ogiavno je jedro ostalo, ali vise nemaju kosnik ni prečke. U krmenom je prostoru motor, a krmeni je siiaz dobto visoku kučicu zatvorenu staklenim prozonma. Na priponama su na-mještena bočna položajna svjetla (zeleno i crveno), a na jarbolu viljuška sa dva leta i podizačem za bijeio jar-bolno položajno svjetio. Nema više lijepih pletenih bo-kobrana, sada bokove nagrduju stare automobilske gume. Bracere danas imaju jedro samo kao pomočno pogonsko sredstvo, jer redovno plove na motor," (PE, 425). » Tijekom stolječa bracera je mijenjaia oblik, broj jarbola, pogonsku silu i si., pa u raznim rječnicinta nalazimo i različica značenja. Navodeči oblike, navest čemo i ta značenja, zapravo opise raziičitih tipova bracere koji su uglavnom jako iscrpni i precizni: brazzéra "Chiamasi una Barca che porta dne alberi con vele quadre, e va anche a remi, armata di seí rematori e d'un timoniere, delía quale si fa molto uso nella navigazione poco piü che costiera del golfo di Venezia" (BO£, 98), braséra "barca da carico pane i uta, con fondo e fi anchi arrotondati, chiglia i tingo tutto 1o scafo, prua arcuata non aggettante con bompresso, poppa con asta ver-ticale, una veta prodiera al terzo, raramente aurica" (MAN, 27), brasera "istriana con vele lat. in tela oiona; si riferisce a tipo di un sécolo fa; tale forma esisteva a G. /Grado - nap. autora/ fino a pocbi anni or sono)'1 (ROSMAR, 30), brasi&ra "v. brazeral" (ROSMAR, 30 - za Rovinj), ?. brazera "(tipo di bastimento) brazzéra" (ROSMAR, 30 - za Dubrovnik, prema naglasku sudečt zacijeto hrvatski oblik), 2. brazera "brazzéra (barca con colomba senza coperta, fornita d'un piccolo scafo da prora e da poppa, con álbero levábile e vela latina)" (ROSMAR, 30 - za Trst), 3. brazéra "brazzéra (barca a un áfbero, senza spintón; piü lunga e piu stretta si chiaroa topináf (ROSMAR, 30 - za Krk i Cres), 5. brazera istriana" (Muíeo del Mare) con vele lat. in tela olona naturale; si riferisce a tipo di un sécolo fa. Se esiste oggi, é a un álbero, con vele al terzo e ñoco e serve come barca da carico. Deriva daifa nave oneraria romana." (ROSMAR, 30, 31), 6. brazera de Comifa "(MuJeo del Mare) per la pesca a vóiga in alto mare, vela latina e ñoco" (ROSMAR, 31), 7. brazera piranefe "con velatura in uío fino alia fine del 900. A due álberi (de maistra e 322 ANNALES 10/97 Coran FIÜPÍ: NEKOLIKO TÎRMSNA U. BETÎNSKE BROOOGRAOEVNE TERMINOLOGIJE, 313-334 tersanin - a!b. prodiero) con vele latine. Le ultime del tempo, con eventuale cochina a pupa." (ROSMAR, 31), braséra "Barca da trasporto, ad un albero, spinta anche a braccia" (VASC, 58), brazera "barca da trasporto a due alberi a vele quadre, mossa anche a remi e perció probabilmente cosí chiamata perché allora azionata a forza di braccia" (PINC, 64), brazera "1. barca costiera da trasporto. Barca con colomba, senza coperta, fornita di un piccolo scaío da prora e da poppa, con albero levabile a vela latina." {Mi, 32), brazera "brazzera (tipo di barca da trasporto a vela" (DORIA, 91), Ni hrvatski repertoar! ne daju jedinstveno značenje: bracera "vrsta jedrenjače" (DEA, 155 - veli da je u Korčuli isto /mi smo zabilježili s istim naglaskom kao u Betini, bracéra/, a za Božavu navodi bracera), bracéra "brod nešto veči od ribarske gaete, ima palubu i jedro trevu, rjede ostro" (JUR, 28 - isti oblik daje i za Rab i Novi, a za Perast bracera), bracéra "jedrenjak s jednim jedrom i jednim flokom" (DUL, 409), brancéra "drveni, Široki brod za prijevoz tereta" (PIAS, 42), bracéra "manji jedrenjak" (LIP, 38), bracera "ved drveni brod" (FRA, 12), bracéra "vrsta brada s jednim jarbolom te glavnim jedrom i flokom" (TRO, 36). Hrvatski su Sikovi posudenice iz nekog mlet, govora. Što se etimologije tiče večina autora drži oblik izvedenicom od lat. brachium "ruka", REW, 1256 (npr, SKOK I, 194, s. v. brac, DE!, 593) - jer je u početku to bio brod na pogon veslima, dakie rukama, Deanovič, uz ograd u "valj da" izvodi navedeni lopudski termin od mlet. brazzo "neki konopi na četverokutnom jedru" i, prema Gbssaire nautíque (PARIZ, 1848), navodi: "nepo-znata postanja ili možda od grč. Ttpáaow "trgujem". (DEA, 155). Dañas se sva više pomišija na mogučnost izvodenja od Brač (Braítla, SKOK !, 195, s. v. Brač): "Tradizionalmente si pensa a una deri vaz ione da braso, in quanto anticarnente tale imbarcazione era spinta a forza di remi, pero últimamente si é ipotizzato che alia base ci sía invece il nome deli'isola di Brazza." (MAN, 27, s. v. brasera); "Trattandosi di imbarcazione di modeste dimensíoni, é possibíie che anticamente fosse spinta a forza di braccia, cioé a remi; di qui il nome, sen-nonché receníemente é s t ato avanzato un étimo a partiré da un aggett. étnico di Brazza (nota ¡sola deila Dalmazia)." (DORIA, 91, s. v, brazera). Ista je pretpostavka izražena i u PE 1, 425, s. v. bracera: "Braceri potječe ime s otoka Braca, još u XV. st. neki se lipovi brodova s Brača razlikuju od sličnih brodova na Jadranu i nose uz naziv tipa i oznaku bračana ili bracana.". Upučujemo i na bracera, VID 54, gdje možemo nači ja-ko iscrpne opise jadranskih bracera. Uzgred, da bracera nije baš najelegantniji brod dokazuje i to što se diljem Dalmacije za ženu povečih bokova kaže da je ka bracera. U Vidoviča nalazimo i pet izvedenica od bracera: bracerant "viasnik i (najčešče) ujedno zapovjednik bra-cere" za iž, bracerica "mala bracera" za Kučišče, bracea na "mala bracera", bracerota "mala bracera" za Boku i pridj. bracerski (VID, 60), bruna(J) m. Izljevnica, slivnica: 1. Na palubi brocla (sa svake strane palube više njih) za istjecanje vode ili mora. 2. rupa (ima ih d vije, po jedna sa svake strane kobilice) kroz najniži dio rebra za s lobod no koianje vode dnom brocla. 1 manikéla. » U Korčuli bruna! i manikéla. A. Piasevoii za Šali donosi brunaI "izljevnice na rubu broda" (PIAS, 44), Mardešič burnól i brunól "mali usjek (2x1 cm) u svim rebrima dna broda, blizu kobilice. (Kroz bruñóle skuplja se voda kaijuže na najniže mjesto pa se sešulom grabi i baca preko bónde)" (CEN, 277), a Skok bruno za Dubrovnik, burno za Ston, burnaI za T rog i r, brunáli (mn.) za Račišče i Brač, brumal za Vrbnik i bma (mn.) za Mljet (SKOK I, 220, s. v. brúno) - usp. i bruna! "kanal; siivnik u polju za odvod vode" (FRA, 13). Vidovič za izljevnicu donosi burna/ za Trogir, Sutivan, Milnu i Split, brumal za Vrbnik, brno za Mljet, brunoli za Komižu, bruna/i i burnali za Kučišče (VID, 95). Pos. iz nekog mlet. idioma. Boerio bilježi pluralni oblik u značenju navedenim pod 2.: brunáli "Queli'incurvatura ch'é fra i ginocchi e ta colomba, e per cui l'acqua puó scorrere agevolmente da prua a poppa, riunendosi nella sentina detla tromba, donde si manda fuori" (BOE, 403, ostaSi: bruna! "ombrinale (per lo scarico dell'acqua" {ROSMAR, 34; isti oblik i DORIA, 96, sa značenjem "ombrinale}, bruna! (mn.) "fessure od intagíi, nelf'osatura detla nave, aderenti al fasciarne, per permettere lo scolo clelle acque dalia sentina al pozzo deila pompa" (PINC, 68). Skok piše: "Izvjesno je da je to pricljevska izvedenica na -alis, ali nema izvjesnosti u pogledu korijena. Po mojem mišljenju to je izvedenica od imber 'kiša', imbrinalis, što potvrduje tal. m. pt. imbrunali (17. v.) = ombrionali 'pomorski termin: fori, aperture dalle bande della nave per dove si vuota l'acqua entrata con le ondate o con la pioggia'." (SKOK t, 220, s. v. bruno). í C. Battisti drži da je etimon grč. ómbros "kiša" (DEI, 2647, s. v. ombrinali i 1945, s. v. imbrinali). Usp. brun "Voce de' nostri bambini, oncl' essi chiamano o domandano il bere, che corrisponde all'ltaliana Bombo. É notabile che il nostro termine Brun deriva ¡mmediaíamente e nell'idéntico senso dal greco |3güv, ripoitato anche nella nuova edizione del Lessico latino del Forcellini, alia voce Bria é definite Vox infantinum potum petentium; qua adhuc uiuntur Venetorum infantes, vulgo Brun brun iterantes. Questa voce é poi onomatopeica, soggiunge il Lessico, etymon forte repetendum a fipüv Mano, Scateo, quod videtur ex sono aquae ex vase aliquo defluentis" (BOE, 102). büf pridj. Za brod se kaže da je buf kada su mu rebra, zbog greške pri gradnji, previse izbočena. 1 bufo. o U Korčuli bufo. U hrvatskim repertoarima ne nalazimo riječi u odgovarajučem značenju, najbliži lik je bufast "debeíjkast" (TRO, 39); usp. i inbufát "nabreknuti u si i jed vlage" (CEN, 282), Imbufat "nabreknuti od vode, podbuhnuti, raated" (LIP, 119). Svi značenjski srodniji 323 ANNALES ÎO/'97 Goran filip!-. nekoliko TERMINA IZ BETINSKE BRODOGRAOEVNE terminologije, 319-334 mletački oblici koje srno pronašli i maju početno s-: sbufar"$bufíave. Da buffa (itak) "softio d i vento'1 (DORIA, 569), sbuf "rigonfiamento" (DORIA, 569), sbufar "sbuf-fare" {BOE, 612; KOS, 379; PINC, 281), pa ni je jasno je li u hrvatskim idiomima ono otpaio samo po sebi ili djelovanjem talijanskih likova kao npr. buffo"mah, udar vjetra" i buffare "puhati" ili pak mfetačkih u najgrubljim črtama značenjski srodnih oblika hez j-: Boerio ima imenicu bufo "Buft'one o Buffe caricato" (BOE, 106); u Naccarija nalazimo pridjev bufo (CHIO, 73} u značenju "smiješan"; semantički je srodniji našoj natuknici tršč. bufo "termine delle saite, sborfo o sgonfio" (PING, 69; isti oblik takoder za terminologiju švelja i KOS, 73, 1 DORIA, 99- ovaj potonji navodi t pridjev, ali u značenju "elegantan, nakičen"). Bilo kako bilo, u osnovi je svih navedenih oblika latinska onomatopeja puhanja buff-, REW, 1373. Usp. i gl. imbufat se "nabubritj" (VID, 170-s primjerom: :'ako se u k i m en te stavi previ Še stupe, mogu se imbufat /napojit se vode pa madijer može ¡skočiti van k a/" za Boku). bufo pridj. V. piethodnu natuknicu. bujô(l) m, Drveno do desetlitarsko vjedro okomitih stijenki s dvije ušice kroz koje se provuče štap za koji se veže konop da se može grabiti more (ili vodu) za pranje broda. ® U Korčuli smo zabilježili bùjol. Takoder mleta-cizmi: bujol {FRA, 14), bujúl (CEN, 276), bujôl (DUL, 414; PIAS, 45; LIP, 42), bùjôl {1RO, 39), bujô (JUR, 31) -Lisp. i bajón "smjesa kojom se napuni bačvu za vino da se ne sasuši" - okolica Sežane; mlet. bugiôl (BOE, 106), buiol (KOS, 73; DORIA, 100), buiól (VASC, 62; Ml, 36; PINC, 70; MAN, 31), bugiólo (CHIO, 73), bùio, buiól, buiôlo (ROSMAR, .34). M. Cortelazzo kao etimon za tal. buglióio pred laže rekonstruiran lat. oblik *bï~illiu(m) "č a-bar, badanj" (DELI, 175) V. Vinja za korčulansko bujol i komiško bujul piše da pretpostavlja "da je taj naziv keltskog podrijetla, ali etimologija nije nedvojbeno utvrdena." (Vinjal, 18). bul m. Črta. ® Isto i u Korčuli. Mi smo zabilježili samo navedeno značenje, ali u Sladoviča saznajemo da je bul nekakav crveni prah: "Prije pilanja bata I se izlica žicom od preje (vune) koja je elastična, umočenom u bul tj. crveni prah." (SLAD, 148) - usp. tal. bolo. "Ijepljiva crvena ilo-vača koja služi kao bojilo" (DE1, 554). Vidovič uz natuknicu bul donosi isti navod prema Sladoviču i, za Lapad i Krilo, "drvo se senjava bulom, ne lapisom" (VID, 89). Za mlet. ne nalazimo oblik u našem značenju nego u Boerija bulo de mar"T. de' Pese. e complessivo di due differenti specie di Conchigfie marine univalvi, del genere de1 Murici, distinte col nome di Bulo maschio, Bulo femena, cioè il Murex trunculus e il Murex bron-daris, Linn. Queste due Conchiglie vengono accennate con qualche altra dal cavaliere Rosa e da altri, come quelle dalle quaïi si traesse il color di porpora degli antichi (podebljanje nase); su di che i moderni hanno qualche dubbiezza." (BOE, 107), dok Rosamani u značenju "volak" navodi bulo za Veli Lošinj, a isti oblik u istom značenju rabi se i u Chioggi (CHIO, 73) - usp. i bùlis "Turbo rugosus" (ROSMAR, 34 - za Trst). U Orlecu bula znači "crveni znak na ovci" (Vinja.3, 52: "Ozna-čavanje ovaca tim crvenim prahom bilo je prošireno po čitavu Sredozemlju: usp. prov. boula 'marquer le bétail avec du bol! t franc, boul 'terre rouge dont on marque les animaux' (FEW 428-9)"). Na istom mjestu Vinja piše t "A bûl je prah i u Korčuli kod starih škvarana", pa nakon citata iz SLAD koji smo i ml naveli, članak zaključuje riječima: "Sva je prilika da smo i tu riječ primi li od zapadnog susjeda, ali ona je tamo došla iz grčkoga bôlos, koje je kao bolus u vulgarnom latinitetu potvrdeno jos u 4. sto I j eču i semantički se razvijala u različitim pravcima." Valja nam još samo objasniti promjenu zna-čenja: kako su s vremenom brodograditelji prestali upo-trebljavati crveni prah i počeli vuči črte po drvenim komadima na drugi način, termin je preuzeo značenje "cita" - u Betini smo culi pilaj po bûlu"pili po črti". fêra ž, Krojka, platnena traka od kakvih se siju jedra. » U Korčuli smo zapisali fírsa. jurišič ima fera "pojas, traka; ïdro je od tële platna), koji se na fëre. ü dvî fere," (jUR, 55) - isti oblik i PIAS, 83, ali u značenju "tvornička širina robe". Vidovič s fera {VID, 124) upučuje na fersa za Vrbnik, Senj, Klimno i Punaî, a s. v. ima i ftjersa za Lopud, Mljet i Cavtat, firsa za Korčuiu, Sutivan, Split, Trogir, Milnu, Krilo, Komižu i Kučišče te fera za Šepurinu i Sali na Dugom otoku (VID, 127). U Blatu na Korčuli firsa (FRA, 22), u Brusju na Hvaru fírsa (DUL, 444), u Trogiru firša (TRO, 66), u Komiži fírsa (CEN, 279) - sve u znač. "platnena traka za jedro". Oblici tipa firsa nedvojbeno su iz nekog mlet. idioma preuzeti jedrarski termini: fersa (ROSMAR, 68), fèrsa (MAN, 76), fèrso (CHIO, 196) - i sfersa (ROSMAR, 162), sfèrsa (MAN,-214); kao i tal. fèrzo "ciascuna delle strisce di tela che cu cite insieme formano la vela" vjerojatno od ar. firsa "komad tkanine", izv. od gl. farosa "rezati" (DELI, 427) - u' srednjovjekovnoj latinštini u Genovi 1246 potvrdeno je fersum (DELI, loc. cit.), a u dubrovačkoj fersa kao "dio' jedra" 1242. i kao "platno" 1489. (LL., 454). O oblicima s početnim s- Vinja piše: "Medutim, i taj se oblik, i u tal. i: kod nas, poklopio sa sferza/ferza koje je deverbal od sferzare 'šibati, ošinuti' {...)." (Vinja2, 29). i oblici tipa fera takoder potječu od istog etimona, ali je pitanje je li riječ o prilagodenicama prema navedenim mlet. j i ko-; vima, ili o turcizmu (izravnom ili neizravnom) - usp. feráhiuk "širina, otvorenost, prostranstvo", od tur. ferah-lik < perz. ferah "širok, prostran, otvoren" + tur. suf. -lik (ŠKA, 279). U Korčuli smo za jedrarsko platno zabilježili termin gotùnina; od mlet. gotonina "grubo pamučnO; platno" (BOE, 31 2), izv. na -ina od gotôn "pamuk" (BOE, 324 ANNALES 10/'97 Goran FtliPl: NEKOlîKO TERMSNA XL BETiNSKE BRQDOCIRADEVNË TERMINOlOCljE, 3J9-33-Í 312) < ar. kutun "id.",. REW, 4796a. Vidovič za Korčulu, Dobrinj, Vrbnik, Kiimno i Punat u našem znač. navodi gotun, a za Kiimno i Punat još i gotunina (VID, 151). Usp. i gotûn "jaki ribarski kanap" (LIP, 108), gofflri "pa-mučni konac" {JUR, 62), "pamuk, pamučno platno" (TRO, 77) te gotunina "pamučno platno" (TRO, 77). frokàta ž. jedna od drvenih rašiji, ugraduju se po dvije, jedna sprijeda, druga straga, samo s jedne strane večega broda; služe za odlaganje vesala, jarboia i si. » U Murteru frkâta. Zbog dočetka -ata umjesto mlet. -acia ni je posudenica iz mletačkoga, no teško je reči je i i oslatak iz dalmatskoga ili je oblik nastao, Sto je doduše manje vjerojatno, pod utjecajem stand, tal. forcata "pod-upirač s rašljastim završetkom" (i Skok, razglabajuči o mljetskom brodskom terminu forkata u značenju kao i u Betini postavlja up itn i k glede dalmatskog podrijetla - v. SKOK i, 525) prema mlet. forcàda za koje Boerio daje i pomorsko značenje "Pe2zi di legno curvi cla un capo, che servono ad innalzar le sponde delle lance", ali se s našim referentom u potpunosti pokiapa "Specie di asta di legno o lungo bastone, che usano ie lavandaie quan-do distendono sulîe corde o funi le biancherte tavate oncle si asciughino, per tener esse funi alte da terra quanto basta; al quai uopo aste o bastoni sono guernite da un capo d'un biforcamento, nel quale entra e si posa la fune che devono sostenere" (BOE, 280) - u potonjem značenju, ponegdje uz "kolač, štap koji služi za po-dupiranje pergola" i forcàda (VASC, 115), forcàda (MAN, 81), for čada (ROS, 393); Kosovitž uz potonji oblik daje i pomorsko značenje "barganella" (KOS, 177). U Vidoviča saznajemo da se forkada govori u Suiivanu, Milni i Splitu forkoč(a) - s drugim, takocler rom., su-fiksom (< -ociofa}) - u Splitu, forkata na Mljetu, frkata u Salima, frokada i forcada u Grohotama (VID, 129). Geič i Slacle za Trogir navode fàrkâda "rašije na lijevoj strani gajete za držanje vesala, jedra, osti ju i si." (TRO, 68). Viclovič upučuje na forkada i s natuknice forkul(a) (VID, 129). Pos. iz nekog mlet. idioma (potvrdeno i za mugliški, fôrkula "forcola, scalmo a force! la" - ZUD, 46): fdrcola "Pezzo dt legno forte incavato, su cui posasi il remo in vogando, Scalmo" {80E, 281; PING, 139; Ml, 83; DORiA, 243; ROSMAR, 71), forcola (C.HiO, 204; ROS, 394; MAN, 82), forcola (KOS, 177) - usp. hrv. fuorkula "soha" {VID, loc. cit. - za Loš in j), forkula "za vozit rabe još i forkulu. I ona je od tverda derva. Od repa zgoru je se jednako široka; na bandi zada je pod verb i još jednuč opet ozdola zapijena na oblo da more va nju veslo, ter naliči na misečimu ka ima rog i nazad" (VID, toc. cit. - za Vrbnik i, samo uz naznaku "(za veslo)", za Kiimno). U istom znač. furchula, zabilježeno 1502. u srednjovjekovnoj latinštini u Šiheniku (LL, 492). Betinsko frokâta pokazuje metatezu kao i cresko frokêta (SKOK, loc. cit.) i grohotsko frokada (VID, loc. cit.), no oba sufiksa u tim terminima mletačka su {lat. -ha > mlet. -efa; lat. - ata > mlet. -ada): forchèta "dicesi a Palo o Legno biforcuto" (BOË, 281). Drugi miet. repertoari ima-ju oblik samo u značenju "ukosnica": forcheta (PING, 139; KOS, 1 77; DORiA, 243; ROS, 394), forchéta (VASC, 115; MAN, 81) ■• pokiapa se s korčuianskoni posude-nicom iz mletačkoga fdrketa koju smo mi zabilježili u značenju koje je navedeno uz iemu, a koju Vidovič donosi bez naglaska (focketa) i prema SLAD navodi: "ba-tali se dižu na veli kavalet pa zatim podignu na žbulte ili forkete koje se veže kadenom {lancem) i stisne drve-nim klinima da se ne miče" - u tom smo značenju, "raš-ijasti podupirači u brodogradilistu" mi u Korčuti zabilježili samo žbdlta. Svi navedeni likovi, osim jasno poto-njega, potječu od lat. fùrca "vile", RlïW, 3593, s razii-čitim sufiksima: *furcata, *furcitta i furcüla (potvrdeno kao "račvast pôdupôranj", DIV, 441). U hrvatskim rječ-nicima kojima se služimo ne nalazimo paralela za kor-čulanski termin. Vidovič ima i oblik žbuiia (VID, 509) s kojega upučuje na žbulta (VID, 508) gdje saznajemo da se jedno i drugo govori u Korčuli, a da žbulta vele još i u Kučišču na Pelješcu. Na navedene primjere iz Viclo-vičeva rječnika osvrnuo se Vinja baveči se likovima koji potječu od starofranačkoga *hürt "ovan": "Ti termini mo~ gu veoma lako dijeliti semove sa starom etimološkom vrijednošču riječi, tj. sa 'ovan', jer se takve forkete (= 'rogovi') drugdje nazivaju koza ili konj, a u Korčuli je to kavàlet (< ven.), tj. 'konj'. U svakom slučaju, takve potpirače su nešto što kao ramena ili rogovi podupiru i drže bata! koji se pili ili, u Kučištu, drže brodsku kuvertu." (Vinja4, 68). Navedeni je franački etimon dao tal. urtare "udariti, šilom gurnuti" (mlet. uitar- BOE, 774), dok se naši termini formalno semantički samo u najširem smislu) poklapaju s mlet. likovima tipa sburta(r): npr. sbuitàr "uitare violentemente" {DUR, 182), sburtar "spingere, sospingere, urtare", sburta "spinta" (DORIA, 569). Mlet. oblici s početnim s-posljedak su križanja, no ne zna se pouzdano koji je glagol utjecao na urtare: "Per il Prati da butàr più urtàr. Il Pellegrini ritiene invece che con urtàr si sia incrociato uno */burlare < lat. *burrula 'bioccolodi lana'." (MAN, 197, s. v. fburtàr) güc m. Manja ribarska brodica oštra pramca i krme, nadasve pogodna za brzo veslanje. Trema veličini razlikuju se: mali do 4,80 m, srednji do 7,50 m i veliki do 9,50 m duijine; širina im iznosi 1/3 duijine. Mali je guc obično sasvim otvoren u cijeloj svojoj duljini; srednji je samo u prednjoj trečini zatvoren palubom, a u pramcu ima mali otvor (purtelu) za silazak u potpalublje. Veliki je guc u cijeloj duljini zatvoren palubom; u polovini duijine ima veče grotlo s poklopcîma, a na pramcu i krmi manje otvore za silazak u potpalublje. Guc srednje veličine osobito je prikladan za ribolov, a veliki je po-desan za prijevoz raznog tereta. Veliki se guc mnogo upotrebljavao na otoku Mljetu. Mali i srednji guc obično su opremljeni jarbolom i oglavnim ili strmim jedrom, kat-kad i jednom prečkom (flokom), a veliki guc ima tro-kutno latinsko jedro, bez prečke. Guc danas obično ima 325 ANNALES 10/'97 Coran FILIPI: NEKOLIKO TERMINA IZ BE'IÏNSKE SRODOGRADEVNE TERMINOLOGIJE, 319-334 ugraden pogonski motor. Za gradnju guca dolaze u obzir hrastovina tli česmina za kobilicu, pramčanu i krmeni.i statvu, brestovina iN d udov i na za rebra t rebrene nastavke, a borovina za vanjske platice. Palubne trenice prave se od borovine i jelovine." (PE 2, 591). ® Isto i u Korčuli - isti oblik i DE A, 159, za Lopud i Korčulu, DUL, 460, za Brusje na Hvaru, PIAS, 102, za Sali, jlJR, 65, za Vrgadu, LIP, 11 2, za Boku, TRO, 80, za Trogir i SKOK I, 628, za Dubrovnik i Rab, a za Blato na Korčuli Fratric biljeZi guc bez naglaska (FRA, 26). Vido-vič, uz guc, ima i guculič i gučič"malen guc" (VID, 157). Do nas je riječ došla preko mletačkoga: guzo (ROSMAR, 86; DORIA, 286; PING, 162), guso (MAN, 98), guzo (Ml, 93). Etimologija nije najjasnija; večina autora, uz ogradu, navodi nrogučnost da je riječ nastala apokopiranjem bra-od mlet. bragozzo "vrst male ribarice" {BOE, 97) - SKOK, loc. cit., DEI, 1851, s. v. gozzol, DELI, 512, s. v. gozzo2. Držimo da nema nikakvih zapreka da se kao etimon pretpostavi lat. acutus "oštar", s gubitkom početnoga vokala i promjenom /c//g/sto zapravo savršeno odgo-vara referentu - guc je naime jedina brodica kojoj su I prarriac i krma izrazito šiljasti. Ako je pak/g/iz etimona, moglo bi se pomišljati na ostatak iz predlatinskih jez. slojeva (lat. acutus < *aga), no za takvu bisrno tvrdnju trebali imati točnu geografsku distribuciji) i kronologiju oblika, s čirne u ovom trenutku ne raspolažemo. hemena ž. Metalni dijelovi "ženskogaM tipa za razne namjene; npr. košuljica u koju se stavi raSljica za veslo, ili "ženski" dio koji je prišvrščen na kormilo i koji se nasadi na "muški" dio pričvrščen na krmi - ima i obratnih situacija, da je "muški*1 dio na na kormiiu, a "ženski" na krmi. I maškula. » U Korčuli femina. Skok ima femena za Dubrovnik (SKOK i, 510). Deanovič daje oblik femena za Lopud i Korčulu u značenju "okov na krmi, u koji se natakne mašaj na kormiiu; ima ih dvije; gornja i donja" (DFA, 157). U Komiži femina (CEN, 279 - uz istu natuknic.u navodi i maškul, a uz obje daje značenje "okovi kor-mila"), u Trogiru femena "samica, okov kormila drvenog broda gornja i donja)" (TRO, 64). U Vidoviča nalazimo femena za Cavtat, Korčulu, Lopud, Trogir, Milnu, Senj i Sutivan i femina za Komižu, Klimno i Punat {VID, 124). Navedeni su likovi metafore ("žensko" "metalni komad s rupom koji se navlači na nešto što strši") nastale u mletačkom: femene "in T. Mar. Femminelle, dtconst alcuni Occhi di ferro stabiliti nella ruota di poppa, in cui entrano gli agugliotti del timone che lo tengono sos-peso" (BOE, 264, s. v. femena), od lat. femina "žensko", REVV, 3239; femena za Dubrovnik, femene za Grado, femenele za Trst (sve ROSMAR, 68), femena (CHIO, 195 - za oba značenja, MAN, 76 - samo "žena"), femena (VASC, 108 - samo "žena; supruga", Mi, 79 - za oba značenja), femina (DORIA, 228, samo "žena"), femina (MAN, 76 - samo "žena"). U betinskorn je govoru uobi-čajeno f za h{usp. kafa - kaha). kalafatati svrš. Šuperiti. "Šuperi se tako da se u šup-Ijine izmedu drvenib dijelova nabija kučina, i to u šavo-ve (sljubnice) oplate, do dubine od oko 6/10 debljine trenica (platica), a u stikove (izmedu glava trenica) u uto-re kobilice i statve do dna trenica. Za dobro šuperenje moraju trenice s unutarnje strane šavova do 4/10 njihove debfjine biti medusobno dobro priljubljene, a s vanjske strane moraju biti razmaknute za približno 5/100 njihove debljine, tako da duž cijelog šava ostane konični žlijeb za šuperenje. Šavovi se ofvaraju celičnim tupim dlijetom po kojemu se udara lakim maljem od hrastovi ne koji je okovan Celičnim prstenima. Zabijanjem dlijeta do žel/ene dubine šavova dobiva se odgovarajuči meduprostor za šuperenje. U nj se nabije okatranjena kučina u više slojeva, več prema položaju šava na brodu (potpaluba, oplata itd.) i prema debljini trenica. Prosječno se stavija po jedan sloj na svakih 20 do 25 mm debljine trenica. Za prvi sloj, koji se nabije najdublje, uzima se tzv/ okatranjena uzica 'komand', a zatim dolaze slojevi ras-, tvorene kudjelje, ko j a se zasuče u niti željene debljine.; Posljednji sloj mora biti nabijen bar 5 mm ispod površine oplate. Slojevi kudjelje nabijaju se posebnim dlijetom' koje sliči dlijetu za 'otvaranje', s razlikom što je donji brici lista ili tupo odsječen, ili ima jedan, odn. dva žlijeba. (posljednje za deblje trenice, osobito za gornji sloj kudjelje). Svi se a lati izraduju u više raziičitih veličina, a: odabire ih radnik 'kalafat', prema svom iskustvu. Šavove. otvara i šuperi ih jedan radnik s obje ruke. Za otvaranje i završno šuperenje debljih trenica i tvrdog drva potrebna' su dva radnika: jedan pridržava veče dlijeto s ručkom (pataraca), a drugi udara po dlijetu težim drvenim maljem. Šavove trenica na podloži veče zakrivijenosti (rebra obluka) ne treba otvarati, jer sama zakrivljenost podloge daje pogodni konicftet bočnih strana trenica;' Naprotiv, u tom slučaju treba donje dtjelove ploha obianjati (do višine od 4/10 debljine trenica), tako da se-trenice na dnu medusobno dobro priljubljuju. Kudjeija" se pri šuperenju nabija do 5 mm ispod oplate, a nastali se; žlijeb ispuni rastaljenom vručom paklinom (smola s dodatkom drvenog katrana i nešto loja; dodaci se stavljaju-; u smjesu da nakon ohladenja ne bude krhka, nego gipka). Umjesto ove smjese mogu se sljubnice u vanjskoj; oplatl, iznad črte največeg gaza, premazati smjesom od olovnog oksida (mirtija), olovnog bjelila i lanenog ulja ili. prikladnom drugom smjesom. Sljubnice se na vanjskoj oplati premazuju pomoču improviziranog kista, kozjom kožom koja se omota na drveni Štap, a iimene posudice s kljunom upotrebljavaju se pri zalijevanju palubnih sljub-nica. (...) Dobro šuperenje t raje 3 do 4 godine. Nakon tog: roka treba ga pregledati i po potrebi obnoviti. Za vadenje; stare kudjelje upotrebljava se 'gavranov kljun'. Na kva-litetu šuperenja utječu i vremenske prilike pod kojima je obavljeno. Ako se šuperilo po vlažnom vremenu, trenice če se uskoro osušiti i sljubnice otvoriti, pa nepropusnost ne zadovoljava. Ako se, naprotiv, šuperilo po suhorrv vremenu (i suho drv o) trenice če pri močenju nabubriti, 326 ANNALES 10/'97 Goran FILIPI: NEKOLIKO TERMINA IZ 8ETIN5KE BRODOGRADEVNÎ TERMINOLOGIJE, 3 TM34 rubovi če se podiči od podloge i izbaciti materija! šuperenja. Stoga je važno da se trenice i piatice šupere po normalnim atmosferst prov. madier" {SKOK, loe. cit:.). U sreclnjovjekovnoj latinštini naših krajeva maderius {LL, 681-1429.). múrka ž. Uljni talog koji se nekac.la rabio za mazanje dna broda. « isto i u Murteru. Mletacizam: morca {ROS, 648 - za Trst; DORIA, 387; KOS, 263; PING, 208), morca (VASC, 177) < lat. amurca "uljni talog", REW, 433.1. U hrvatskim dijalektalnim repeitoarima nalazimo mürka (PIAS, 195), mürka (JUR, 125), murka (MIL, 129), Mletacizmi su i oblici s g umjesto k mürga (TRO, 152), murga (FRA, 53) < mlet. murga (BOE, 426) < amürga, REW, 433,2. oči si', (mn.) 1. Drveno ukrasno oko na bokovima na pramcu, najčešče bracere. 2 Rupe kroz koje prolazi sidrena veriga. ® Tei'min se slučajno poklapa s domačom imenicom oko (mn. oči) - za etimoi. v. SKOK II, 551. Boerio, samo u znač. pod 2, bilježi ochio da prova "T. mar. Cubia, Quel foro a prova del le navi, per cui si fa passare il cavo dell'ancorache si vuol affondare" (BOE, 448, s. v. oc-hio), a u istom znač. i Rosamani ocio (ROSMAR, 114 -za Piran i Trst). Usp. i ochio da pupa "Apertura alia poppa delle galere, dov'é incassato il timone" (BOERIO, loc, cit.) i, u istom znač., ocio per el timon "iemminella. Le femminelle sono impernate sli I telaio di poppa. Sono le femmine dei cardini con cui i! timone e eollegalo alla poppa de!la nave," (ROSMAR, loc. cit.). Metafora je jasna. Od lat, dcuius "oko", REVV, 6038. Isti etimon, preko mlet. ocieto (u repertoarima kojima se služimo ne nalazimo oblik u našim znač.) dao je u Korčuli očet, ali samo u znač. pod 2. Vidovič donosi očet "očnica": "Te škujice se zovu očeti,, a rabe da se skroz njih vedije jeden špag, pašarin"; To kermi i po provi je (se. na braceri, nap. R. V.) jena ali dvi škuje va kavobandi; oz.vena i nutri je ta škuja fudrana z debelin železnin očeton, pek se zove očet ili oko"; "Prsten na brodu za vezat konop" {VID, 328 - u prva dva znač. za Vrbnik, a u potonjem za Split). U TRO, 173, nalazimo očeta "žarka na vrat ima", a u LIP, 234, očete (mn.) "okrugli prste-novi na teli za pokriv na ceradi" - usp. ocčto "occhietto di ferro a vite o a punta: metaremo do očeti su la pdrta metteremo due occhietti su questa porta" (CNIO, 343). pariči m, (mn.) Par manjih vesala za manju brodicu kojima vesla jedan veslač. o U Korčuli pariči. Termin je u uporabi diljem Dalmacije i izvan brodograditeljskih krugova, a znač. mu je uvijek "malo veslo, obično dio para": parič "malo veslo za male brodice" (TRO, 188), parič "malo veslo (za male brodice)" {DUL, 583), parič "malo veslo {obično dvoje)" (LIP, 250), pdrič "malo veslo1' (DEA, 166 - uz napomenu da se tako govori i u Korčuli), pariči "par kratkih vesala" (PiAS, 239), pariči "dva mala vesla" (CEN, 295); usp, i parič "posebno manje pomočno veslo za svičora ispred katine, kad se vozi regata za Palagružu, jer je krma zakrčena" (CEN, 295) - glede rasprosiranjenosti v. i VID 341, parič. Skok piše: "Dva mala vesla na krmi ili provi opčenito se zovu pariči (Tivat, llovik), s kojima jedan čovjek može da vozi. Naziv odgovara tačno mletač-kome izgovoru književno-ital. riječi parecchio (deminu-tivna izvedenka od lat. par, gen. pariš), sa istim izgovorom kao cločetne suglasne skupine kj kao i sič za secchio" {SkokTerm, 141). Skokova je etimologija za-cijelo posve točna; tal. parecchio potječe od lat. *pari-cuius "istovrstan, sličan", REW, 6241 (umanjenica od par "jed na k", REVV, 6219), ali valja dometnuti da se tal. oblik rabi samo kao pridjev u znač. "ne malo" (postoji i mlet, pridjev parecio u istom znač.) i da su naši oblici za "veslo" bliži prvotnom znač., pa zatim pronači mlet, oblik koji se s našima poklapa i na planu sadržaja i na planu oblika i tako do konca riješiti postanje termina. Polazeči od navedene Skokove rečenice u potragu za mlet. ekvivalentom bio se dao i R. Vidovič: "DM ima, doduše, veri. pareci, ali samo kao 'Ormeggi. Attrezzi {d'una nave)', a to nije u našem značenju. Riječ parič, pariči nema Skok u ER, ni Rosamani," (VID, loc. cit. -pretpostavljamo da je i mlet. pareci koje Vidovič citira prije navedenoga dijela prema M. Deanovič, Termino-logia marinara e peschereccia a Ragusavecchia /Cavtat/, 328 ANNALES 10/'97 Goivm EU.JPL NEKOLIKO TERMINA IZ HETINSKE 8 RODOG RADE VNE TERMINOLOGIJE, 319-334 SRAZ, Num. 5, juüus, Zagreb 1958 takoder iz DM). Mi smo ipak u Rosamanija pronašli potpunu mlet. paralela za koju autor daje tri znač. od kojih samo posljednje odgovara našem: pareció "1) apparecchio (quel corpo o queíla lucentezza che si da ai tessuti, perché paiano piü beli i e piü fitti); 2) (le cose preparate, apparecchiate per vari scopi) servito, servizio {portata di vivande); 3) mar. remo - podebljanje naše" (ROS, 736 - u potonjem znač. za Gres). Zbog pomanjkanja mlet. sličnozvučnih isto-značnica mogli bismo pomišljati da nam je termin ostao iz predmletačkih romanskih jezičnih slojeva i prilagodio se prema sličnozvučnicama kao npr. pareció "apparato, apparecchio, apprestamento; pappa, preparamento" (KOS, 304; PING, 230, s. v. pareciar), pareció "Servizio da tavola (di stoviglie, di pósate)" (VASC, 198), paréelo "apparecchio, attrezzatura" {CHIO, 362), "1) apparecchio. 2) servizio da tavola. 3) adensamento di nubi c.he prelude a un temporale" (MAN, 152), parido "1. forni-mento di bicchieri, tazze, piatti; 2. vassoio da caffé, con tazza, piattino, c.ucchiaino, bicchiere di acqua" (M!, 145), za etimol. v. paričat ~ u creškomletački je mogao dospjeti iz hrvatskih govora, ipak, do nas je mogao doči i iz južnijih taiijanskih pokrajina: paricchjólé "par vesala" (LMAM, 81). škaca ž, 1. Temeljnica jarbola, deblja daska s okrug-iom ili četvrtastom rupom pričvrščena na dnu broda u koju se nasadi donji kraj jarbola. 2. Rupa temeljnice jarbola. ® U Korčuii skica, Vidovic s, v. škaca u znač. "temeljnica jarbola" navodi skaca za Korčulu i Mljet; škac za Rab; Skaca za Vrbnik na Krku, Poljica, Sutivan, Sal i na Dugom otoku, Komižu i Vrgadu; te sintagmu škaca od jarbola za Milnu, Sutivan, Trogir, Split i opč. u Dalmaciji (VID, 429 - uzgred, na istom mjestu sazna-jemo da u Sutivanu "pod škacu se meče munita za sriču"). U Salima na Dugom otoku škaca "postolje jarbola na dnu broda" (PiAS, 354), u Vrgadi škaca "komad daske na dnu broda, s otvorom na sredini, u koji se utakne jarbol" (jUR, 207), u Komiži íkáca "donje upori šte jarbola na paramezalu, trag jarbola" (CEN, 302). U mlet. repertoarima nalazimo scassa de 1'aiboro "Incastro in cui giace l'albero, e si forma da due legni bislunghi, inehiodati lateralmente af paramezzale ed uniti insieme con due tacchi traversi a coda di rondine" (SOE, 622, s. v. scassa de vela), scasa "(mar.) scassa, incavo nel paramezzale in cui sta fissa l'estremitá inferió re del-l'albero della barca" (MAN, 202), "scassa degii alberi maggiori (e il solido ailoggío nel parameuuale della miccia dell'Albero)" (ROSMAR, 156 - za Rovinj i Piran), scaza "scassa (ove s'incassa sólidamente l'estremitá del-l'albero)" (ROSMAR, 156 - za Cres). Termin posoji i u tal.: scazza (DEI, 3380), scassa "T. mar. nel fondo interno della nave, armatura fissata sui paramezzale per fermarvi il piede di un albero" (PAL, 1272), scasso "incavo praticato nel paramezzale" (DEI, 3379). Etimo- logiju nije lako riješiti. Skok se za mljetsko skaca "brodski termin, da jarbuo stoji fermo, inkonja se u skaci veram" zadovoljio samo neposrednom etimologijom, stavljajuči u zagradu tal. scassa, scazza (SKOK lil, 253). Za navedeni tal. oblik scasso Alessio i Zolli drže da je od scassa, scazza (oblici sa -zz-s u, čini se, stari ji: scasso /1602/, scassa /1805./, scazza /XIV. st. u Mletcima/ -god i ne prema DEI) s kontaminacijom sa scassare "es-trarre dalla cassa (obično na silu - nap. autora)" (DELI, 1147) < ex- + capsa "kutija", REW, 1658 - pomišljali smo da bi odatle mogli potjecati i likovi o kojima raz-glabamo, što bi se semantički doduše dalo opravdati (jarbol se iz ležišta koje doista nalikuje nekakvoj kutiji dosta teško vadi jer je tamo pričvrščen da se ne bi ljuljao), no, ako su oblici sa -zz- doista stanji, za ob-jasniti razrjesenje -ps- u -zz- pa onda u -ss- trebalo bi se malo više potruditi, a navedeni semantizam nije toliko jak da bi ga se valjalo čvršče držati. Iz navedenoga proistječe da u DEI nema etimologijskog rješenja, no, nije jasno zašto, G. B. Pellegrini ga daje s. v. scaffa "palchetto d'armadio" gclje navodi i genovski pomorski termin scassa dell'aibero o dell'argano iste etimologije, tj. lang. škafa "aparecchio di iavole per posare qual-cosa". Zanimljivo je da je tako i u VEI, gdje Prati takoder izvodeči scaffa "palchetto di armadio; mobile per collocarvi i libri" od long. scafa "apparecchio di tavole sui quaie si forma o si posa qualcosa" (je li to značenje uščuvano u škaca "drvena konstrukcija" - LIP, 323) veli da je isti oblik dao, pored ostaloga, i genovski scassa (marin.) (VEI, 869). Ipak, long. škafa, REVV, 7965, formalno je, a i sadržajno, neprihvatljivo za brodski termin 0 kojem razglabamo - uz istu ogradu glede forme, semantički bi za tal./mlet. likove tipa scasfs.)a i scaz(z)a bilo prihvatljivije grč. OKcarj, oTccran; "svaki izdubeni predmet; kaca, valov, korito, zdjela, načve, žban, čabar" (SENC, 845) - usp. skaca "drveni sud od 100 lit. za nošenje mas!¡nova ulja iz tijeska (toikula) kuči, i to u dvojicu. Skaca ima dva uha kroz koja se provuče drvena ručica za nošenje" (FRA, 79). Ako ostanemo pri grčkom podrijetlu našega termina, kao etimon se nameče i nekakva izvedenica od 'am-tiov "imbarcazione leggera" (D1GI, 34), umanjenica od 'aicoroc; "plovilo, brod" (DIGI, 35) s prefiksalnim pojačanjem tipa s- tijekom formalnog 1 semantičkog razvoja riječi. škaf m. 1. Paluba na pramcu ili krmi. 2. Trup, korito broda. o Isto smo zapisali i u Korčuii. U znač. "palubica na provi ili krmi; otvor na njoj" Vidovič ima skaf za Cres; škaf za Korčulu, Dubrovnik, Blato na Mljetu, Mljet, Poljica, Brusje na Hvaru, Hvar, Split, Lopud, Cavtat, Gro-hote, Komižu, Sutivan, Split, Trogir, i opč. u Dalmaciji; škav za Šepurinu; te sintagme škaf o! krme (krmeni škaf), škaf ol prove (proveni škaf) za srednju Dalmaciju; za Vrgadu navodi i škaf i škafa "na brodu poklopac otvora". Za znač. "korito broda, trup" ne navodi likove, nego 329 ANNALES 10/'97 Gítran RLiPï: NEKOLIKO TERMINA 12 BETiNSKE BRODOGRADEVNE TERMINOLOGIJE, 3T5-33-1 samo kaže da je u uporabi u Kučišču i Boki {ViD, 429). Za sljedeču natuknicu, škafa, R. Vidovič daje 4 znač.: uz znač. 1) "trup, korito broda", "scafo di una nave" kaže da je rako u Božavi, pa onda za to znač. navodi i škaf za Kučišče; znač. 2) vrijedi za Muo: "palubica na provi ili krmi... u barci, gajefi imamo škaf" pa uz to zapisuje još i kraticu za Saii na Dugom otoku; za znač. 3) "pokiopac na pramcu" piše da vrijedi za Sal i, pa pod istim znač. navodi sintagmu škafa na levajic "pomični pokiopac" za Muo; i kao znač. 4) navodi samo "koridur ili škafa" za Kučišče. Oblici tipa škafi škafa prepliču se, po istočnim jadranskim obalama rabe se i u znač. "kameni umi-vaonik; umivaonik opč.": škAf "palubica u pramcu ili krmi" (CEN, 302), slrit/"ugraden pokrov na clijeíu gafete ili levuta" (DUL, 679), "natkriti dio čamca (obično na provi)" (TRO, 254), "pokriv pramca (na nekim barkama) (DEA, 172 - isto i u Korčuli), škaf(a) "1. na brodu pokiopac otvora; 2. kamenica (gdje se pere sude)" (JUR, 207), škaf, -fa "kamenica u zidnoj udubini u kuči, koja je ra ni je služila za umivanje, kao danas umivaonik; podpaluba broda" (FRA, 88), škaf "sudoper" (MIL, 217), škafa "1. sudoper od kamena; 2. natkriveni pramčani dio broda" (PIAS, 354), "natkriveni dio barke, broda; velika, obično kamena sudopera" (LIP, 324), "pokriv pramca (na nekim barkama)" (DEA, 172, s. v. škaf). Identična je situacija i s miet. oblicima od kojih naši potječu: scafo "Corpo d'un vascello senza alcun armamento" (80E, 613), "scafo, nave" (CHIO, 470), "scafo (il corpo della nave)" (ROSMAR, 154 - za Milje, Kopar, Piran, Novi-grad, Grado, Rijeku, Mali Lošinj i Cres), scafa da prova "Specie di riparo dalla parte di prua, per ricever le ondate ch'entrano per le cubie" (BOE, 613), scafa "Quel-la pietra quadrangolare con risalti intorno ai lati, sulla quale si rigovernano le stoviglie e i vasi della cucina. Sembra che questa voce sia originata dal greco Scafe che vale Barchetta o Batel lo, giacché la detta pietra ha qualche grossolana similitudine colla forma della barchetta o a dir meglio con quelle piíi piccole che sca-vavansi una volta dai tronchi elegí¡ alberi" (BOE, 613), "acquaio" (DORIA, 571; ROS, 953; PING, 282), "ac-quaio, secchiaio" {CHIO, 470), "acquaio, lavello" (MAN, 198), scafa "Acquaio, vasca di pietra fissata un tempo in cucina, in funzione di lavello (e lavabo)" {VASC, 257), scaf'palchetto di prua" {ROSMAR, 154 - za Dubrovnik). Uz trše. scafa "acquaio, lavello" Rocchi piše: "Tipo d'area nord-orientale. Etimo discusso. II REW e il DE1 propongono come base il longob. *skafa 'apparecchio di tavoíe per posare qualcosa' {> it. scaffale). II Cor-telazzo ínvece lo ritiene mutuato dal gr. skáphe 'tru-oglo, vasca'." (MAN, loe. cit.). P. Zolli za tal. scáfo "nel-le navi, barche, idrovolanti e sim., la struttura cui é affidato ¡I galleggiamento" daje sljedeče etimol. rješenje: "Dal gr. skáphos 'carena, scafo1, della stessa famiglia di skáptein 'scavare' (d'orig. indeur.)" {DELi, 1138). Usp. i umanjenice na -eto sea feto "(mar.) scafetto di prora, di poppa (serve a contenere oggetfi e attrezzi per la manutenzione e ia manovra della nave)" (ROS, 953 - za Piran, Mali Lošinj, Veli Lošinj, Rijeku i Cres), "arma-dietto, cassetio, ripostiglio. Dal termine marinaro 'scafetto', gavone, ripostiglio, a poppa e a prua, detle barche" (PING, 282), što je u nas dalo oblike tipa škafet ali, koliko nam je poznato, samo u znač. "ladica". škvčr m. 1. Brodogradilište. 2. Greda na koju se pričvrsti kobilica na početku gradnje broda. » U Korčuli škvar alt samo u znač. 1. Vidovič s. v. škver" malo brodogradilište" ima i škvar za Korčulu; sker za Zadar (zabilježeno 1764.); šker " m isto di se gradi brod... valja da je ravno ka dlan, malo nagnuto prema mom" za Poljica, Milnu i Sutivan {navedeno znač. samo za Poljica); škar za Gruž, Vrbnik, Dubrovnik, Cavtat i Lopud; te škver za Hvar. Ostali hrv. repertoari i maju oblik samo u znač. "brodogradilište": škver (TRO, 258; DUL, 682; JUR, 208), škver (PIAS, 359), škver (HiA, 90). I betinski i korčulanski oblik potječu od miet. (potonji od stmlet.). U večini mlet. rječnika znač. je "malo brodogradilište": squero "che una volta dicevasi Squadro (pociebljanje naše, zbog korč.uianskoga lika), Piccolo Cantiere, Estensione di luogo dove si fabbricano le barche anehe piccole, come i battelii e le gondole" (BOE, 698), "squero, cantiere per la riparazione di pic-coli natanti" {DORIA, 676), "squero, cantiere" (PING, 114), "squero (piccolo cantiere)" (ROS, 1084), "arzana, cantiere, squero" {KOS, 4.36), squero "squero, cantiere aitigianale per la costruzione e la riparazione dei natanti" (MAN, 233): "Squero: cantiere per piccole imbarcazioni" (VASC, 299), "cantiere navale" {CHIO, 545), "piccolo cantiere navale artigiano" {Ml, 200), P. Skok za oblik škar (Dubrovnik, Vrbnik, Omišalj) "1-mjesto gdje se grade brodovi, 2H (Omišalj) izdubina u kamenu gdje se istječe voda; sinonim ščamba" pret-postavlja grčko podrijetlo: "Od gr. 'eaxdotov > kslat. eseharium" (SKOK lil, 399), dok (na istom mjestu) za škvSr (Božava, Rab, u Dalmaciji opčenito) piše: "Ne-jasan je razvitak škvgr < mlet. squero, stmlet. squadro, ■■ ako ide zajedno sa škar." Oblikom škver bavio se i u : SkokTerm, 145: "Opčenit je naziv za brodogradilište u Betini kod Tijesna i drugdje škver, od novomlet. squero, staram let. squadro. Ovo je imenica izvedena od lat. exquadrare 'istesati na četiri ugla. Ovo je starije tuma-čenje, dok novije veli da je mietački naziv squero, kao i katalanski escar, grčkoga porijekla, i to od grč. eseba-rion, što znači isto." Mlet. squero Meyer-Lubke izvodi takoder od eseharium, REVV, 291 Sb. Angelico se Prati".: nije siagao s grčkim etimonom: "Con moita probabilita deriva da quadro 'luogo quadrato'.. con s rafforzativo; sebbene la forma squadro data dai Galliccioli non sia da Sui documentata. Poco probabile la provenienza da: 'eoxotQLOv 'taccate (= potpornji kojima se učvrsti kobilica ; pri gradnji - nap. autora)'." (VE1, 935, s. v. squero "cantiere di varie specie"). Pratijevu pretpostavku pobijaja C. Battisti: "v. di provenienza veneta e qui, come dimostra 330 ANNALES 10/'97 Goran FILIPI: NEKOLJKO TERMINA IZ BETJNSKE BRODGGRAF5EVNE TERMINOLOGIJE, 319-334 la variante squaro, continuazione del gr. esehirion tac-cata. La vocale -e- elimina 'quadro'.!' (DEI, 3610, s. v. squč-ro "piccolo cantiere"). P. Zolli s. v. squero "cantiere navale" samo: "Gr. eseharion 'cantiere', d'orig. scono-sciuta." (DELI.. 1261). Rocchi je takoder jednoznačan, bez ograda: "Vc. tipicamente veneziana. Dal gr. med. skarfon {< ant. eseharion) 'apparecchio per varare le navi'." (MAN, loc. cit.). Doria je opširniji i manje siguran: "Dai gr. eskharion 'cantiere', attraverso la forma biz. scarfon; cfr. in un testo genov, del 1333 galee ... in schariis levatis tamen ponteliis a. 1475 (Padova) scjuaro (...) Il Prati ritiene, pero, possibile anehe una cjerivazione da auadro 'luogo quadratoi (cfr. eventualmente i docum. triestini des sec. XiV-XV che attestano la forma squarum, Ping. s. v.)" {DORIA, loc. cit.). Tal. je oblik squero "T. mar. (voce veneziana; forse dat gr. 'eo^oetov, scalo per il varo, cantiere) tettoia per tenere al riparo datle intemperie i bastimenti disarmati; piccolo cantiere per costruire o riparare barche" (PAL, 1406) mlet. podrijetla. U Korčuli smo za znač. pod 2. zabilježili kantir. "Dugačka greda pričvrščena horizontalno na zemlju, na kojoj brod u gradnji leži svojom kolumbom, zove se kantir ili kžntijer (Dubrovnik)." {SkokTerm, 146). Vidovič, osim u našem znač., ima kantir i kao "prema austrijskim propisima {1883) površina odredena za gradnju brodova veča od 80 klaftera (288 m2)"; kantijer "Kantijeri su one površine zemijššta uz more na kojima se mogu graditi brodovi od 200 tonelata i više; škveri prikladni za gradnju manjih brodova" (VID, 192) - na istom mjestu u našem znač. ima veči dio i ¡kova iz literature kojom se i mi služimo: kantir "drvo (komad grede), koje se sa strane metne pod bačvu ili pod nategnil t i brod, da ne leži na zemlji" (JUR, 85), "1. kamen {ima ih četiri) na kojem stoji tak pod vodoravno polo-ženom bačvom; 2, vertikalni kamen koji poput pro-zorčiča ograduje dušpire u gradnji japjenice" (DUL, 495), "kamen {ima ih četiri) na kojem stoji tak pod vodoravno položenom bačvom" {TRO, 108), kantir"pot-klada za razne uporabe (ispod broda, ispod bačve, za tijesak i si.)" (CEN, 284), kantir "drveni podmetači pod bačvama (autima, barkama, brodovima)" (FRA, 34), U znač. "brodogradilište" oblik je u uporabi u Boki: kantijer (LIP, 151). Riječ je u istočnojadranske govore dospjela prije iz mletačkih idioma {gdje je takoder u uporabi u oba značenja) nego preko stand. tal.: cantier "Quello spazio scavato nel iido, in cui si fabbricano le navi o si rimpalmano" (BOE, 130), cantieri "detto in T. degli Architetti, Correnti. Travicelli sottili, che fra trave e trave sostentano le pianelle sotto i tetti" (BOE, 130, s. v. cantier), cantiero "1) cantiere; 2) trave, nei cantieri navali, che sagoma ta curvatura del fondo della barca" (CHIO, 89), cantier "cantiere, anehe squero" {ROSMAR, 42 - za Dubrovnik i Mali Lošinj), "cantiere navale" (DORIA, 123) - usp. i furl. cantir "cantiere" (PIR, 98). Za tršč. cantier Doria piše: "Lieve adattamento di ¡tal. cantiere, a sua volta presti to dal francese d'eta carolingia *canf/er (in fr. mod., chantier) 'cavaletto di sostegno (delle navi in costruzione)', da lat. cant(h)erius 'cavallo castrato'." {DORIA, loc. cit.). Objašnjenje semantičkoga razvoja daje A. Prati: "Da cantherius (lat.) 'cavallo cas-trato; (fig.) travicello' (greco ita-vd^A-io? 'asino'). In origine i cantieri erano i cavaietti di sostegno delle navi in costruzione o riparazione." (VE1, 217). Istu etimologiju nalazimo i u DELi, 197, s. v. cantiére "štabilimento dove si costruiscono, varano e riparano le navi", SKOK II, 35, s, v. kantijer (Dubrovnik) "greda što se podmeče da nešto stoji na zemlji, pod bačvu", dok DEI, 728, za tal. cantiere, ne upuštajuči se u semantičke raščlambe, daje isti etimon, ali preípostavlja posredstvo franc.: "francesismo, contra la forma indígena toscana 'canteo'." škveranin m. 1. Brodograditelj. 2. Vlasnik brodogra-dilišta. o U Korčuli škvaranin. Vidovič navodi škveranin "brodograditelj, brodogradtlišni radnik" za Split (i u znač. "radnik u splitskom brodogradilištu) i škvaranin za Korčulu (VID, 443). U Trogiru škveranin "brodograditelj, radnik škvera" (TRO, 259). Hibridne izvedenice; prije nego preko mlet. squerarió! "Costruttore di barche, Quell'Aitefice che lavora e costruisce barche" (BOE, 698), neovisne tvorbe na domači dočetak -anin (više o suf. v. BAB, 736) od škvar/škver - za etimol. v. pret-hodnu natuknicu. taše(l) m. Zakrpa na oplati ili palubi, t ¡aneóla. ® U Korčuli ¡aneóla ¡ tašeI. U našem znač. termin nalazimo u CEN, 305 (tasé!), dok Geič i Slade ¡maju liiššl"zakrpa opee." (TRO 271), a V. Lipovac tašel, tašeo "ozljeda" (UP, 3.50, 351). Pos. iz mlet. U mlet. rječni-cima znač. je takoder opčenito, najbolje protumačeno u Boeríja i Manzinija: tassélo "Pezzetto di legno, ferro pietra, ecc., da metter nelle rotture" (BOE, 737), tasé! {KOS, 464), "tassello" (VASC, 316), tasél "1) tassello, pezzetto di legno o altro materiale per chiudere una fessura o alzare il livelío di un mobile; foro (e relativo tassello di chiusura) per ispezionare 1'interno p. es. di un'anguria o di una forma di formaggio. 2) roccia mamosa a stratti, friabile, di colore giallo o azzurrino" (MAN, 247). Ostali tassélo (CHIO, 577), tassel (PING, 329), tasel {DORIA, 724) < "Lat. tessélla(m) (tésséia, REW, 8680 - nap. autora), dim. di téssera(m) (tésséra, REW 8681 - nap. autora) nel senso di 'dado, lastra quadrata per pavimentí, cubo per mosaici', che nel lat. tardo {sec. VI/VII d. C., Isidoro di Siviglia) é usato anche al m." (DELi, 1316, s. v. tassello "pezzetto di legno o pietra a forma di ciado, cuneo o prisma, che si applica, a un muro o a un mobile per riparare, restaurare, turare"). žantSl(l) m. Nadpodnica, debija daska koja se po potrebi stavi na posebne nosače pričvrščene na rebrima sa svake strane u t robe do desetak centimetara ponad podnica, služi da se podigne nivo dna broda radi iak- 331 ANNALE5 10/'97 Coran FILIPI: NEKOLIKO TERMINA IZ I3ETIN5KE BRODOCRADEVNE TERMINOLOGIJE, 31 9-33-J šega ribarenja (npr. ostima), ta se daska obično stavfja na pramčanom, središnjem ili krmenom dijelu broda. ® U Korčuli nismo zabilježili srodna oblika, dok u Murteru i maju naziv za stanje nastalo montiranjem nat-podnica: sturič - termin prenesen iz terminologije sušenja smokava gdje označava konstrukcijo od dasaka i slame za sušenje smokava. Vidovič donosi žantel u znač. "pomična greda od jedne do druge strane broda na kojima stoje pajoli" za Šepurinu i u našem znač. ("da nije santina previše duboka za ribanje, po sredini vise a na glave sa obe bande broda pričvrščena je kaslanjola na kojoj počiva komad jakog drva, zove se žantel; zove se žantel do p rove, žantel do krme i dva po sredini") za Šali na Dugom otoku (VID, 507) - U znač. koje Vidovič daje za Šepurinu A. Piasevoli ima mn. oblik žantel i "gredice na kojima stoje pajoli" (P!AS, 435}, a B. jurišič žante "gredice u brodu poprijeko, na njih se slažu pajoli" (jUR, 246). Ako znač. koje smo mi zabilježiii u Betini uzmemo za prvotno (sto nije naroči to tesko opravdati: "dio na koji se nešto naslanja" -> "ono što se naslanja na taj dio"), možda ista postanja kao mlet. likovi santela "Piccoiissima parte di una cosa, di solito un cibo" (VASC, 351), santela "scintilla" (ROS 930 - za Piran) - i sa proširkom santelega "bricciola" (ROS, 930 - za Kopar), santelega "bricciola, pochino", 3antelega "bricciola" (SEM, 302); od lat. scintilla "iskra", REVV, 7720 (potonji oblici na -ega < -ica). Hrvatski su se termini dakle oblikovali ili preko mlet. likova u našem znač., koje rječnici kojima se služimo jednostavno ne bilježe, ili preko stanjih oblika iz predmletačkih jezičnih slojeva. EXPRESSIONS FROM THE BETINA SHIPBUILDING TERMINOLOGY Goran FILIPI Pedagogical Faculty of Pula, HR-52GOO Pula, Meduiioska 3 SUMMARY The essay is a part of the research work started as early as in 1982. The principal interviews were made on ftvo occasions during the collection of material, i.e. in 1982 at Betina and a year later on the Dalmatian island of KorCula. Later on the author supplemented the gathered material, the last time in 79.9T. The fact is that the Kottula terminology was to be dealt with equivalently, for the profession of the Korcula shipbuilders had been brought to Betina in 1745, when Pasquale Filippi left the island with his entire family and moved to Murter, probably in order to change his life and to do the spadework (as far as shipbuilding is concerned) in an utterly new environment Thus the first shipyard sprang up in northern Dalmatia. His decision proved to be a very good investment indeed: the Filippi family (today Filipi on Murter and Fillippi on Korcula) spread the art of shipbuilding, with the aid of their excellent craftsmen, across the entire Adriatic coast up to Piran. Key words: shipbuilding, terminology, Croatian language, Betina, Korcula Island POSEBNI ZNACI 1 KRATICE fig. - figurativno franc. - francuski * - nepotvrdeni, rekonstruirani oblik frank. - franački > - filijacija (a > b - b potječe od a) furl. ~ furlanski < - filijacija (a < b - a potječe od b) gai. - ga 1 ski -> - prelazi u [a o = a prelazi u o) gen. - genitiv abr. - abruški genov. - genovski ar. - arapski germ. - germanski augm. - augmentativ gi. - glagol(ski) biz. - bizantinski god. - godina br. - broj got. - gotski brodograd. - brodogradevan grč. - grčki c. - crtež hibr. - hibrid(an) dalm. - dalmatinski hrv. - hrvatski dalmat. - dalmatski ib. - ibidem dem. - deminutiv(ni) id. - idem dev. - deverbal im. - imenica dom. - domači imp. - imperativ(an) engl. - engleski inf. - infinitiv(ni) etimol. - etimologija, etimologijski izv. - izvedenica 332 ANNALES 10/'97 Goran FILIPI: NEKOLIKO TERMINA IZ BETINSKE BKODOGRADEVNE TERMINOLOGIJ, 319-334 jd, - jednina stnjem. - staronjemački jez. - jezični str. - strana kaj k. - kajkavski strn. - strani kaslat. - kasnoiatinski sttal. - starotalijanski klas. - klasični suf. - sufiks !. - iice s. v. - suh voce lat. - latinski svrš. - svrseni ioc. cit. - loco citato španj, - španjolski iong. - longobardski tal. - taiijanski miet. - mletački tarant. - ta ran is k i mn. - množina terg. - tergestinski mug!. - mugliški trše. - fršca tiski m. - muski tur. - turški nap. - napomena umanj. - umanjenica nesvrš. - nesvršeni usp. - u sporedi niz. - nizozemski v. - vidi novogre. - novogrčki viat. - vulgarni latinski npr. - na primjer vnj. - visokonjemački odg. - odgovarajuči zbi. - zbirna imenica odr. - ociredeni znač. - značenje onomat. - onomatopeja ž. - ženski op. cit, - opus citatum opti. - opčenito BIBLIOGRAFSKE KRATICE osn. - osnovni osi, - ostali ARJ - Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I~XXII1 part. - particip (1880-1976). Zagreb, JAZU. pej. - pejorativino) AVV - Devoto, G. (1968): Avviamento aila etimologia perf. - perfekt italiana. Firenze, Le Monnier. peni. - perzijski BAB - Babi«?, S. (1986): Tvorba riječi u hrvatskom knji- pit. - piuralia tantum ževnom jeziku. Zagreb, JAZU. pom, - pomorski BEZ - Bezlaj, F. (1977, 1982, 1995): Etimološki slovar pos. - posudenica slovenskega jezika Ml! (A-S). Ljubljana, SAZU- pov. - povratni BK - Kojič, B. (1962): Brodogradnja na istočnom Jadranu pr. ■■ prošii kroz vijekove. V: Pomorski zbornik i. Zagreb. predmlet. - predmletački BN - Brodska nomenklatura (1951). Split. pref. - prefiks BOB - Boerio, G. (1856): Dizionario det dialetto vene- pridj. - pridjev(ski) ziano. Venezia. pril, - prilog CEN - Mardeštč-Centin, P. (1977): Rječnik komiškoga prov. - provansalski govora. U: HDZ 4. Zagreb, 265-321. psiv. - praslavenski CHIO - Naccari, R., Boscolo, G. (1982): Vocabolario r. - rod del dialetto chioggiotto. Chioggia, Editrice Charis. rom, - romanski €R - Čakavska rič. sc. - scilicet DEA - Deanovic, M. (1952): Pomorski i ribarski nazivi sicil. - sicilijanskt romanskog porijekia na Lopudu. U: Anali Historijskog sint. - sintagma instituta HAZU u Dubrovniku i. Dubrovnik, 149-179. si. - slično DEI - Battisti, Aiessio, G. (1975): Dizionario etimolo- siat. - srednjovjekovni latinski gico italiano l~IV. Firenze, C. Barbera Editore. siav. - slavenski DELf - Corteiazzo, M., Zolii, P. (1979-1983): Dizionario sin. - slovenski etimoiogico deila lingua italiana l-IV. Bologna, Zani- slož. - složenica chelfi. sr. - srednji DiG! - Liddeii, H. G., Scott, R. (1989): Dizionario srlat. - srednjovjekovni latinski illustrato greco-italiano. Firenze, Le Monnier. st. - stolječe DIV - Divkovic, M. {1900, reprint izdanje iz 1980): stand. -■ standardni Latinsko - hrvatski rječnik za škole. Zagreb. stfranc. - starofrancuski OM - Dizionario di marina mcdievale e moderno stmlet. - staromletački (1937). Roma. 333 ANNALES 10/'97 Coran FILIPI: NEKOLIKO TERMINA IZ fiETINSKE BRODOGRADEVNE TE RM! NO LOG I i E, 3151-334 DORIA - Doria, M. (1984): Grande dizionario del dialetto triestino. Trst, Ed i z ion i Italo Svevo - ji meridiano. DUL - Dulčic, J., Dulčic, P, (1985): Rječnik bruškoga govora. HDZ 7, 2. Zagreb. DUR - Durante, D., Tura to, Gf. (1987): Vocabolario eti-mologico veneto-italiano. Padova, Eciitrice "La galiverna". FIL - Filipi, G, (1993): Le padate istriote (in margine al nuovo vocabolario del dialetto istrioto rovignese). Bat-tana, Pula, 11 1, 83-88. FIL2 - Filipi, G. (1988): Barka - copul - Jadva. U: Radovi Pedagoškog fakulteta u Puli 8. Pula, 95-102. F!L3 - Filipi, G. (1994): Istarska ornitonimija: etimolo- gijski rječnik pučkog nazivlja. Biblioteka Rječnici i pri - ručnici 1. Rijeka, Izclavački centar Rijeka. FRA - Bačič-Fratrič, A. (1988): Rječnik blatskog govora hrvatskog jezika na književni jezik rastumačen. Blato, vlastita naklada. GLU - Gluhak, A. (1993): Hrvatski etimološki rječnik. Zagreb, August Cesarec Zagreb. Giuh. - Gluhonja, i. (1951): Brodovi na jedra. Split. HDZ - Hrvatski dijaiektološki zbornik. HURM - Hurm, A. (1959): Njemačko - hrvatskosrpski rječnik. Zagreb, Školska knjiga, JaFa - Vinja, V. (1986): jadranska fauna. Etimologija i struktura naziva l-ll. Zagreb-Spiit, jAZU-Logos. JER - Deanovič, M., Jernej, J. (1973): Talijansko - hrvatski ili srpski rječnik. Zagreb, Školska knjiga. JUR - Jurišič, B. (1973): Rječnik govora otoka Vrgade II. Zagreb, JAZU. KLA - Klaič, B. (1989): Rječnik stranih riječi. Zagreb, Nakladni zavod MH, LIP - Lipovac Radulovič, V. (1981): Romanizmi u Crnoj Gori (jugoistočni dio Boke Kotorske). Cetinje-Titograd, Obod-Pobjeda. LL - Lexicon latinitatis medii aevi lugoslaviae l-ll (1973-1978). Zagreb. LMAM - Giammarco, E. (1963): Lessico marinaresco ab-bruzzese-mollisano. Quaderni dell'Archivio UngLiistico Veneto 2. Venezia-Roma, Istituto per la collaborazione cultLirale Venezia-Roma. LJLZ - Leksikon jugoslavenskog Seksikografskog zavoda (1974). Zagreb. Maje. - Majcen, G., Siminaiti, B. (1947): Pomorski rječnik (u nastavcima). Pomorstvo, Split, 2-10. MAN - Manzini, G., Rocchi, L. (1995): Dizionario sto- rico fraseologico etimologico del dialetto di Capodistria. Trst-Rovinj. MG - Majnaric, N., Gorski, O. (1960): Grčko-hrvatskosrpski rječnik. Zagreb, Školska knjiga. Ml - Miotto, L. (1984): Vocabolario del dialetto veneto-dalmata. Trst, Edizioni Lint. MIL - Milevoj, M. (1992): Gonan po nase (rječnik labinskog govora). Labin, samonaklada. MULJ - Muljačič, Ž. (1968/1969-1969/1970): Dalmat-ske študije lil: surgati (se) "usidriti (se)". U: Radovi Filozofskog fakulteta u Zadru 8. Zadar, 80-88. PAL - Paiazzi, F. (1974-1983): Novissimo dizionario della lingua italiana. Milano, Fabbri. PE - Pomorska enciklopedija l-VIH (1972-1989). Zagreb. PIAS - Piasevoli, A, (1993): Rječnik govora mjesta Sali. Zadar, MH - ogranak. PING - Pinguentini, G. (1984, reprint izdanja iz 1969): Nuovo dizionario del dialetto triestino. Modena, Del Bianco Editore. PIR - Pirana, G.A., Carletti, E., Corgnali, G.8. (1983): II nuovo Pirona - vocabolario friuiano. Videm, Societa filologica friulana. RED - Vinja, V. (1974): Romanica et dalmatica dans le premier dictionnaire étymologique croate ou serbe. U: SRAZ 37. Zagreb, 149-185. REW - Meyer-Liibke, W. (1972): Romanisches etymologisches Wörterbuch. Heidelberg. RF - Filipovič, R. (1974): Englesko-hn/atski ili srpski rječnik. Zagreb, Zora. ROS - Rosamani, E. (1958): Vocabolario giuliano. Bologna, Capelli Editore. ROSMAR - Rosamani, E. (1975): Vocabolario marinaresco giuliano-dalmata. Firenze. SEM - Semi, F. (1983): El parlai' s'ceto e neto de Capodistria. Venezia, Regione del Veneto - Giunta regionale. SENC - Senc, S. (1988, reprint izdanja iz 1910): Grčko-hrvatski rječnik za škole. Zagreb. SKOK - Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika l-JV (1971-1974). Zagreb, JAZU. SkokTerm - Skok, P. (1933): Od koga naučiše jadranski Jugosloveni pomorstvo i ribarstvo. Split, Hrvatska štam-parija Gr. šteclionice Split. SLAD - Sladovič, (1970): Kako se gradi barka, U: Zbornik otoka Korčule I. Zagreb, 148-155. SRAZ - Studia Romanica et Anglica Zagrabiensia, ŠKA - Škaljič, A. (1985): Turcizmi u srpskohrvatskom jeziku. Sarajevo, Svjetlost. TRO - Geič, D., Slade Šilovič, M. (1994): Rječnik tro-girskog cakavskog govora. Trog i r, Muzej grada Trogira. VAS C - Vascotto, A. (1987): Voci della padata isolana nella prima metà di questo secolo. Imola. VEI - Prati, A. (1951): Vocabolario etimologico italiano. Torino, Garzanti. VI - Svančevič, V. (1960): Korčulanska broefogradnja u XV!El i XIX stolječu. U: Radovi Instituta JAZU u Zadru VI/VIL Zagreb. Vinjal - Vinja, V. (1985); Etimološki priloži čakavskoj aloglotiji I. U: ČR 1. Split, 57-78. Vinja2 - Vinja, V. (1985b): Etimološki priloži čakavskoj aloglotiji II. U: ČR 2. Split, 3-12. Vinja3 - Vinja, V. (1987): Etimološki priloži čakavskoj aloglotiji lil. U : ČR 1, Split, 3-41. Vinja4 - Vinja, V. (1989): Etimološki priloži čakavskoj aloglotiji IV. U:ČR 1. Split, 3-41. ZUD - Zudini, D., Dorsi, P. (1981): Dizionario del dialetto muglisano. Videm, Casamassima Editore. ANNALES 10/'9 7 saggio identifico originale UDC 811.1 3*282:631.312(497.5 Istra) IL PRIMITIVO ARATRO NELL'IDIOMA ISTRIOTO Di SISSANO Barbara BURSIC GIUDIO Facoltà di pedagogía di Poia, HR-52000 Pula, Meciulinska 3 RIASSUNTO Con ¡I presente saggio si vuoie acordare i nomi deiíe varíe parti costituenti il primitivo aratro sissanese nei suo t.ipico idioma istrioio. L'antico dialetto é privo di tradizione scrííta, non si rinnova e perde rápidamente parole e costrutti. A causa di quanto sopra esso sta progressivamente scomparrendo. Parole chiave: aratro, istrioto, Sissano La popolazíone di Sissano, protagonista spiccata e insostituibíle nello scenario Ísíriano, & prevalentemente occupata nella campagna di cui ne conosce ogni se-greto e puo esprimere perizia, intelligenza e soprattutto amore per la propría térra. L'agricoltüra é un campo che, piCi degli aítri, rifugge per forza maggiore da muta-menti perché priva di mezzi, esperti di scuole agraríe, di appiicaziorte di misure agro-tecniche e i I tu tío é salda-mente attaccato alia tradizione. Quindi, ringraziando la mancata evolucione, í'ostinato trasferimento di pro-clivitá e disposizioni innate per una certa attivitá agrícola, la terminología agrícola si é consérvala al mas-simo, É intomo a queste vecchie usanze, intorno ai termini a queste inerenti che ancora sussistono, che si puo solvere la storia di Sissano. "Buon lavoratore, buon agricoltore" "Et virtjm bonum quom laudaban!, ita laudaban!, bonum agricoíam bonumque colonum, Ampííssíme laudari existimabatur qui ita laudabatur" (Quando poi lodavano un onest'uomo, lo iodavano cosi: é un bravo agricoltore e un bravo colono. Questa si consíderava la massima lode). (Catone, 1986, 84) Gli antichi Romani erano stati per lungo tempo dei campagnoíi laboriosi e rozzi, intenti solo a coltivare i loro campi, a comba ttere con tro i loro nemíci, a compiere le pratiche della religione. II vecchio Catone, nei suo libro sull'Agricoltura, ci da un'ídea dei loro costumi: "I nostri antenati ailorché essi volevano fare ['elogio dell'uomo, dicevano: - Buon lavoratore, buon agricoltore - e questo elogio sembrava il più grande che si potesse íare". Catone cita pure alcuni dei loro veccht proverbi; "Cattivo agricoltore è quegli che compra ció che la terra puô fornirgli"; "Cattivo economo è quegli che fa nei giorno ció che egli puô fare nella notte"; "La coitivazione dei campi è cosi fatta che, se tu ritardi una sola faccencla, ritarderai pure tutte le altre". E Cicerone fa dire a Catone "í diletts che prova l'agricoltüra mi sembra che siano i più conformi alia vita dell'uomo veramente saggio". (Nudrey, 1992, 22) L'importanza della coitivazione del suolo ín Italia fu enorme. Gli scritti di Catone, Varrone, Virgilio, Coíu-mella, Palladio e le numeróse feste agricole (Floralia, Vinalia, Fordicidia, Cerealia, Parilia, Robigalia) dimos-trano quanta influenza l'agricoltüra ebbe sulla forma-zione della potenza di Roma. Il clima mite di questa regione favori sin dai tempi più rernoti varie e diversifícate colture delle quali vanno ricordate in particolare modo la vite, l'olio ed il grano. Esempi simili li troviamo anche in ¡talla nord-orientale: la pianura dei Po era favorevole alia semina, meníre le pendiri delle montagne favorívano i vint e gli olí. Fino a! 200 a.C. preval se la píccoía proprietà (Catone chiama ottimo il fondo di 240 îugeri, (iugero corrisponeva alia superficie che una' coppia di buoí poteva arare in una giornata di lavoro. lugerum deriva da íugum = giogo. La lunghezza era calcolata in base alia mísura di un piede, cioè 30 cm ci rea). Il propietario sorvegliava di retía mente l'agricoltüra; egli viveva nella sua villa detta 335 ANNALES 10/'97 Barbara BURSlC GiUDICl: IL PRIMITIVO ARATRO NËLL'!D!OMA ISTRIOTO Di 51SSANO. 335-342 urbana ma accanto a !u¡ era la villa rustica del fattore con le stalle, la tinaia, le tettoie per i carri e per gii strumenti da lavoro, i! frantoio, i¡ granaio e di verse stanze per gli scbiavi. Dal 200 in poi l'enorrne quantitá di grano prodotto in Sicilia ed in Africa, determino i'abbanclono di questa coltura nelle nostre regíont. Da aííora i píccoíi pro-prietari terrieri si ridussero alia sola coltivazione di vigneti e di oliveti, e ali'allevamento del besíiame. Le grandi proprieta sono amministrate da fattori che gra-datamenle sfuggono al control lo dei proprietari i quaii non si curano d'altro che della riscossione del le rendite. "Vereor, ne supremus ante me dies occupet, quam universam discipiinam ruris possim cognoscere" (Ho paura che prima della rnorte non potro conoscere I'arte della campagna, cioé la scienza dell'agricoltura). (Colu-mella, 1992) Sono le parole di Giunio Moderato Colu-mella, nato a Cadice (Spagna) e vissuto durante i regni di Claudio e Nerone. Scrisse un "De Re rustica", un trattato che si inserisce nella tradizione ietteraria agrícola da Catone a Varrone. Dedico, dopo esseisi ritirato a vita privata, la sua attivitá ietteraria aü'agncoltura. Per Columella l'agricoltura é scienza difficile, per la quale occorre molta espen'enza, una mente vigile e solerte, pazienza e acume nei conoscere e sperimentare non solo la qualitá e il regirne produttivo della tena, ma anche il corso delie stagioni che sono estremamente mutevoli. L'agricoltura fe la piü nobile delie attivita. Pero, la tormazione dell'agricoltore perfetto pare un compito impossibile, tanto vaste e varié sono le competenze necessarie. 1. L'aratro Gli attrezzí rural i ancora in uso a Sissano presso gli agncoltori ritraggono e conservado l'aspetto e la forma originaria dei tempi antichi. Puitroppo pero con l'andar del tempo vanno man mano modificandosi e per-t'ezionandosi e ben presto i tipi primitivi andranno di necessitá scomparendo. Cosí il vecchio aratro diverrá un arnese in disuso solo ricordato dai vecchi e la nomenclatura delie sue partí sparira dal frasario del carat-teristico dialetto della popolazione agrícola di Sissano. L'aratro e uno Strumento per arare la térra, conosciuto e usato fin dai piimordi della civilta. É uno strumento rustico e primitivo, análogo íorse a quello usato dagli antichi romani, come lo dimostrano le vicende di L. Quinzio Cincinnato, patrizio romano di semplici costumi che, nominato dittatore mentre era intento a lavorare ¡l suo podere, accorre in dífesa della patria costringendo gli Equi alia resa (459 ca a.C.) per poi tornare ai lavoro nei campi. Presso gli antichi Romani il principale strumento per la lavorazione della térra era l'aratro. Questi compre ndeva una bu re di legno di olmo con sulla parte superiore un timone di otto piedi e terminante con un giogo. La bure è muniía di due orecchie che gettano la terra arata dalle due parti e di due dental i convergent) verso il vomere, una punta di ferro. Alla bure è attaccata la stiva che permette al l'ara tore di gui daré l'aratro. Catone (1986, 13) cita due tipi di aratri a seconda della consistenza della terra, mentre Varrone (1986, 29) ricorda che, aggiungendo ací essi due ta volette ai lati, si poteva sía arare c.he coprire i semi. L'ara tu ra in tutta l'¡siria avveniva per mezzo animale. Principal mente venivano adoperati manzi o vacche. Gli asini trovavano il suo impiego dove non era necessario uno grosso sforzo. A Sissano sí usava una sola coppia di manzi o di vacche. Invece, a Portole e Grisígnana era normale d'uso della quarta e molto consueto quello della sesta. Cid sígnificava che venivano ingiogate addirittura se i besíie per i'aratura di un campo e di sólito si trattava di quattro manzi e di due vacche - il manzo naturalmente aveva maggiore forza nei traíno. (Delbello, 1992) Nei secolo scorso l'aratro era fatto di legno. Esso ap-partiene alia categoría clegli aratri asímmetrici (vargaño kon una ala) a differenza da quelli simmetríci (vargaño a do ale e sapaka'val) che sí usavano "pa ñkal'sa patate e formenton". DDV!, 119, vergagno, m. aratro; Je dói vergagni ele tèra", ci sono due giornate di terra, VD1, 345, vargeyt), aratro di legno. DSFEC, 262, versór, s.m. (agr.) aratro. In alcune zone deli'lstria piovina e mangolin, qui rari. Voce típicamente veneta (AIS, Vil, 1434), che in 1 stria è attestai?, soío per Cap. e, con significati diversi, a Buie ("sarchiatore") e Isola varsór "vomere"). Dai íat. tardo VERSORSÜM - è strumento con cui si rivolta la terra"), VDR1, 1109, vargàgno, s.m. 1) Aratro, "dett.o pid comunemenfe marculeín". 2) Arnese, ordigno. p. 63,'. argàgno, s.m. ordigno, arnese, aratro. VG, 1213, verghéin (D.) m. agr. aratro. "La setemana" de la Manclalena (intorno a! 22 luglio) se meto el varghéin in tera". vergagno (D.) m. aratro. P. 584, mangolin (Mt. Pt. P,) m. 1) aratro sementino (senza ruóte, solleva e rovescia la terra e s'adopera nei íerreni piani e leggeri. 2) (D.) giornata di ( di un aratro) Mezzo ettaró circa; 3) (Cap. cort.) agr. paletta per puliré l'aratro.-. mangulin, m. agr. aratro. REVV, 6096 * ORGANIUM, derivato da ORGANUM con prostesi di /v/. E' importante notare che questo tipo iessicaie è predominante nei Friuli, dove l'aratro è detto uâarzine,: varsoin. Ció significa che l'innovazione organum per aratrum deve essersi irradiata dal latino regionale-di; Aquileia, affermandosi nelle aree orientali confinanti (Delbello, 1992, 199). Maria Rosaría Cerasuolo Pertusi attesta la voce "píuc" nei sissanese per designare l'aratro di ferro. Noi non abbiamo mai sentito questa voce dai nostri; informatori. La voce "plug" è presente, invece, nella 336 ANNALES 10/'97 Barbara BURSlC ClUDiCI: il PRIMITIVO ARATRO NEU'IOIOMA ISTRIOTO OI S1SSANO, 335-342 paríala deíia popolazione croata di Sissano. 1.1. La g'rendena (bure dell'aratro) era la parte portante deü'aratro. DDV1, 53, gréndena f, stanga deü'aratro. VD1, 318, grendena, bure dell'aratro. VDRl, 438, gréndana s.f.; bure, stanga dell'aratro. Valí., gal!., siss., dign.: gréndana; venez. timón; cr. gre-delj; germ. grendel. Secondo l'lve dallo si. grenda, trave, odal germ. Grendel (Dial, lad.-ven. dell'istria, p.64). VG, 456, gréndana (R.), -éna (D.) f. agr. timone dell'aratro, bure. Grendena per lo Skok é un croatismo, mutuato dallo cakavo *gredula in época antica, quando quest'ultimo conservava ancora la vocale nasalizzata, invece Pel-legrini - Marcato pensano piuttosto a un tedeschismo: cfr. ted. sup. Grindel, Grendel "bure" ( siss. dentó LACTE > " lato LEPORE >" levero CARNE > " karno SEMPER > " sempro CANTARE + HABUIT > siss. kantaravo F,' interessaníe che quesío fenomeno non ha dato luogo ad ípercorrettismi. I! prestigio del veneziano non é abbastanza forte in questo caso né per eliminare l'esito genuino istroromanzo, né per determinare degíi ípercorrettismi. (Tekav¿¡¿, 1977, 46}. 1.5. II 'gomero (vomere), chiamato in tempi piü recenti anche 'fero del var'gano, taglia ¡a térra. VDI, 145, gomero, vomero. VG, 700, omero (D.) m. agr. vómere, lett. vomero (larga lama massiccia, concava, C|Liasi triangolare, taglí-ente in punta e ÍLingo luí lato, s'íncastra nel dente, e serve a tagliare il terreno orizzontalmente). REW, 9448, VOMER. La popolazione slava a .Sissano chiama it vomere le'mes. Dal cr. lémeá (l.lett.) "vomere", termine gia attestato nello si. eccl. (lemeíi "aratrum") e di estensione panslava. Secondo l'opinione tradizionale sarebbe un corradicaie a diverso grado apofonico del vb. lomiti "rompere" e quindi interpretabile come "strumento che serve per rompere la térra" {Skok II, 316), ma non mancano altre ipotesi etimologíche (v. Bezlaj II, 133). La parola slava é stata assunta anche dall'ungh. lemez, anticamente "vomere", oggí ancora in uso solo nel senso di "lastra, lamina" (Kniezsa I, 311). (Delbelio, 1992, 183) 1.6. L'ala (orecchio) dell'aratro é la 'tola (tavola) che serve da appoggio nel tagliare la térra e nello stesso tempo ailarga i! fosso, impedendo alia térra di ricadere nella "kava". DDV1, 114, tola, f. tavola. 1.7. II 'kokro (cokello dell'aratro) serve a segnare il soleo e funge pure da tagiiaerba. Negli araírí con la ruota era questa che serviva da "koltro". Un tipo cararterístíco di araíura era queílo fatto con le ruóte ("kole rode") dove la "grendena" era appoggiata ad un asse portante due mote delle quaíi "la pju granda zeva h kava e la pju piCa steva zora !a tera". DDVI, 33, cóltro, m. ferro a coltello dell'aratro. VDÍ, 324, kultro, coífro o coltello (del!'aratro). DSFEC, 51, cóltro s.m., colf.ro, coltello verticale che sta davanti al vomere dell'aratro. VDRi, 248, cùltro, s.m., ia parte deíí'aratro che consiste in una lama verticale posta davanti ai vomere, atta a penetrare nel terreno e a fenderlo. Daí íat. culter (REW, 2382). VG, 278 cuitro (D. R.) m. col tro (coltello dell'aratro ossia ii ferro tagliente confitto ne! timone davanti ai vomere per tagliare fa terra verticaímentej, REW, 2382, CULTER. L'italiano coltro più spesso ô una specie di aratro in tante aree romanze a cominciare dal ir. coutre, prov. coltre {Pellegrini-Marcato i 42). Tipo di estensione dia-letíale panitaliana (AIS Vil, 1437). Dalle litigue neolatine ii termine è stato assunto pure nel basco (golde), nei-i'angiosass. (culter) e neil'irl. (coltar) (Delbelio, 1992, 176). 1.8. La pa'lediga è la parte dell'aratro che si alza e si abbassa per avere i'aratura più o meno profonda. Nessuno dei díaletti istrioti attesta questo termine che ancor'oggi si usa a Sissano. Con ogni probabilità deriva dai Iat. PALUS, REW, 6182. 1.9. La S'pada oppure s'padula è un pezzo di legno che unisce la bure dell'aratro con il ceppo. Viene fissata con la "5'tika" ("dage ko la manereta h kolpo ala stika"). VDRi, 938, spàdula s.f., profime, "pezzo di ¡egno di forma cilindrica col quale si unisce la bure dell'aratro con il ceppo". VG, 1060, spàdula (D.) f.agr. asse dell'aratro che rin- 338 ANNALES 10/'97 Barbara BUtólC ClUDICI: ¡L PRIMITIVO ARATRO NRL'IDIOMA (STRÎOTO DI SISSANO, 3.} 5-M salda la grendena col dentó; mediante la spadula si puó abbassare ed alzare la grendena e cosi regolare ¡a pro-fonditá del soleo. REW, 8130, SPATULA. 1.10. La manda'resa si usa per puliré la tavola deü'aratro dalla térra. E uno strumento formato da un manico di legno che ad un'estremita ha un raschiatoio di ferro. La mandaresa si appoggia "ala tresa dele ma-nise" per averia sempre a mano. DDV1, 60, lótica, f. lamina con manico per puliré i 'aratro. VDRI, 988, stunbiél, s .m. (pl. -ai). Lo stesso che sirun-biél. "Bastone di legno terminante con un pezzo di lamina tagliente, che serve per puliré il vomere dalla térra". Maíusa, valí, lotica; dign. mandarisa; bologn. stom-bel; friul. stombli, Seconcio í'lve da uno stumello, per stimolo (A. Ive, "Dial, ¡ad.-ven. deü'istria", pag. 22). Cfr. bis. stunbio, bastone con piastrino che serve stimoíare i buoi o a spaventare il pesce e spingerlo nella rete (Domini). VG, 580, mandarisa (D.), f. agr. strumento agricolo (pertica munita a un estremita di un pezzo tagliente) con cui si raschia la térra da! vomere, ali'aitra estremita essa é ricurva per venir bene impugnata e vi si attacca una correggia, sicché serve anche da scuriadéin, cioé da frusta, da pungolo. i..! etimología di quesía voce non ci é nota. 2. H giogo GÜ animaíi da traino a Sissano venivano congiunti all'aratro attraverso il giogo. 2. II 'zogo (i! giogo) dei buoi era fatto di legno duro sagomato con acqua bóllente e fuoco. Esso constava di un pezzo principale di dimensión! área 10 x 10 o 10 x 12 cm e di lunghezza 1 m oppure 1,20 m. DDVI, 104, Jogo, m. giogo; "I S. dei manzi". VD1, 348, zugo, giogo. VDRI, 933, Jogo, s.m. giogo, strumento di legno che attaccano al timone e posto sul eolio dei buoi li ac-coppia a! lavoro del carro. VG, 436, giogo (I. Ro.}, m. giogo (strumento di legno per aggiogare i buoi). P. 151, camba (Mt- Pir.) giogo (legno piegato a fuoco che passa intorno al coflo dei buoi e ii tiene aggiogati). Frl. camba. P.1260, 3iogo (T. Pir. Vd. Mt. Pt. C. Lg.) m. giogo. (Pt.) El 3¡ogo xe ferina al timón con una torta de venchi. (Mt.) Sotto el 3iogo no sfiada é mai el bo. REW, 4610, jUGUM. Nell'aratro di legno e trainato da manzi il giogo veniva fissato direttamente sulla stanga, mentre nell'aratro tirato da un manzo o cía asini si adoperava il biiancino "el balansin". Questo veniva attaccatc al-l'orecchio - uncino deü'aratro. Da! biiancino partivano due corde o due catene che si attaccavano ai "comato" che veniva messo sul eolio deil'asino. 2.1. N balan'sin, biiancino di traino, si usava quando si adoperava il giogo singoío. VDI, 310, balanseyr), biiancino. DSFEC, 10, balansin, s.m., biiancino (di carro o car-rozza). WD, 15, balanzsn, stanga cilindrica, di iegno, ag-ganciata ai carro, con alie estremita due corde, che finiscono nel colíare imbottito del cavallo (el comàcio): meter el balanzin. VDRi, 85, balanseín, s.m., biiancino, piccota traversa di legno attaccata con un gando al carro. Ven. balansin, ámese che permetteva di tramare fe canozze al cavallo non appaiato al traino. VG, 57, balanséini (D.) m. pl., bilancieri. Balansin (Cap. AU, B. P.}, m. biiancino (traversa di legno al-l'estremità del timone o delle stanghe di un veicolo, per attaccarvi ii cavallo di rinforzo, il trapelo). REW, 1103, 8ILANCIA. II biiancino veniva attaccato al coilare degii animali (fatto cíi legno e ferro) con due catene oppure corde. Le caterte erano meno úsate perché sfregandosi sul-l'animaíe gli procuravano dolorosi fastidi. 2.2. il ko'mato a Sissano si chiama il coilare degli animali da tiro. Presso gli antichi Romani per la trazione erano impiegati sia gli equini che i bovini. Asini, muli e cavalÜ non erano sfrultali ai massimo delle loro possibilité. Essi erano aggiogati pressappoco come i buoi, con Ü risultato che quando gli animali trainavano, la pressione esercitata dalla bardatura sui eolio tendeva a soffocarli e ad ostacolare í'afflusso di sangue al cervelío. Solo in età medievale si affermé in Occidente il coilare imbottito che, poggíando sul petto e suüe spalle, permetteva ali'animaie di respirare e di sfrutíare cosi lutta la propria forza. Alcuni contadini mettevano sotto il coliare "la komatela" fatta di tela mórbida afíinché non si ferisse il eolio dell'animale. DDVI, 33, comato, m. coliare deli'asino e del cavallo; "méti I c. al samèr". DSFEC, 52, comàto, s.m., coliare di cuoio imbottito, elemento essenziale del finimento più comune per equini da tiro. Lessotipo di ampia diffusione nel le aree veneta, ladina e friulana. Da medio alto ted. komât "c'ollare per animali da traino", parola prob. d'origine ultima asiatica, cfr. mongoio kbomud e tataro komyt "id.". Siccome la ve. tedesca si riscontra pure nello slov. e cr. komat, non è escluso che neíle aree di contalto slavo-romanze questo termine costituisca uno slavismo e non un tedeschismo. 339 ANNALES 10/97 Barbara EUR51C ClUDICl: iL PRIMITIVO ARATRO NEIL'IDIOMA SSTRJOTO Ol SISSANO. 335-342 Ii sarchiatore (Foto: G. Fifipi), Okopalnik. VVD, 56, comácio, collare imbottito del cavallo o deil'asino: meter el cornado; duro come un cornado (detto di un ubriaco fradicio). VDRI, 250, c.umato, s.m., collare degli animali da tiro. "El gira do tiro cume oun cumáto", era ubriaco fradicio, espressione usara nel tries!. (Cir. Pinguentini, NDDT, p. 102). Secondo il Doria daí medio alto ted. komat, id. p. 250, cumatiela, s.f., piccolo collare che si mette al eolio degli animali per evitare piaghe caúsate dal giogo. Da cumáto. Bis. cómatela. NODT, 102, comato, collare imbottito nei finimenti del cavallo in clue meta apiibili, riunite da una cerniera; nel friulano "comatt", trevigiano "cornado". Dal teclesco "Kummet". La ¡ocuzione batú come un comato per "ijbbriaco fradicio", pare accostare "comato" e "camato", verga dei materassi, quando non si voglia daré alia predetta ¡ocuzione una connessione con i'aitra di pien batü, pieno al massimo, derivante, con verisimiglianza, clall'uso di battere il recipiente, per coprimere il contenuto, e ció perché il "comato" é sovente colpito dalle frustate? Taca el caval e métighe eí comato novo. VG, 234, comat (Fo.), -o, m. collare (deil'asino, del cavallo}; {fig.} (T.) el xe duro come un comato. É ubriaco fradicio; (T.) Che magnada! son pien come un comato. Pieno come un otre. "Debitai come comati" (Sper.) fino agli occhi. Fri. colar, dal ted. (lat. coma, ae, crimera del cavallo). Anche a Sissano si usa l'espressione "karigo kome un komato" per Libriaco fradicio. II nostro lemma fe staío attestato giä nel 1042: Duas spatas, dúos culteilos, unam baiistam, unam planetam, cum uno comatho (DESF II, 444), sempre nel significara di "collare". Per F. Crevatin {1984, 38) comato é un prestito di necessiia, di mediazione in parte slava in paite germanica (Grigioni) e probabilmente d'origine ultima asiatica (turca?) (Delbello, 1992, 1 76-1 77). 2.3. Le bra'sole. sagomate a caldo in Segno cli "kor-hal" (corniolo), venivano fatte passare nei bucht alle due est remita del giogo. Nelia parte superiore era no attraversate dalle "sepole" (tasselli di legno) che le tene-vano nel giogo affinché non fuoriuscissero. DDV!, 24, brasula, f. coilare di legno che cinge il eolio del bue. VDRI, 99, barsöla, s.f., aneóle. VG, 114, bra.fola (D.), f.agr. giuntoia (collare di legno che viene infi lato nel giogo per buoi e per asini e posa slíI cumbato). REW, 1255, BRACHOLUM. 2.4. La paS'tora si trova va nel mezzo del giogo. Era un pezzo di ferro iavorato e battuto che si infilava nei la. stanga di traino. 340 ANNALES 10/'97 Baibsfj BURSiČ C1UD1CI: IL PRIMITIVO ARATRO NEIL'IDIOMA ISTRIOTO L">! SIS5ANO, 33S-:!-l2 DDVI, 81, pasturula, í. chiodo che tiene uniti ü giogo e ii timone. VDRi, 668, pasiuron, s.m., pezzo di corda o di íegno che unisce il giogo dei buoi ai timone del carro (Seg.h * Accr. di pastura, pastoia. VG, 748, pastura (D. R.), f. perno, nei carro rustico, di iegno, che salda il giogo col timone e che sporge di sotto e c!i sopra per un terzo deila sua lunghezza. REW, 6280, PASTORIA. 2.5, II 'gongo era un anello che abbraccia la stanga clell'aratro coi giogo. La "pastora" attraversava il "gongo" in posizione davanti estenio, d ierro interno. DEI, 1844, gónghia, f.ant. (XiV sec., Fr. Sacchetti; Frescobaldi); coíiare di ferro, "gógna"; il corrispondente deíl'a. fr. congle, accanto a conongle e a conjongle, voci che fanno capo al íat. tardo CONjü(N)GLA, cin-ghia del giogo, vedi "conz'óbia", attraverso un *cungula per contaminazione con cinguia, come rnostra l'a.fr. concengle. La forma "gognaó sta a "gongiiia". DDVI, 53, gongo, m. aneíto di rftorta; "I g. del J'ógo". VDRi, 430, gongo, s.m., anello di ritoitñ che ab-braccia ií timone del carro o la bure deil'aratro e che, per mezzo di un al tro anello minore (tuórta} congiunge i detti al giogo (G. Malusa). VG, 446, gongo {D.), m. agr. r i torta (fatta con un virguíío flessibile (biata), la quale attorcigüata serve cía legame), REW, 2151, CON]U(N)GULA. 2.6. La 'torta era un anello a due giri di ritorta che univa i! "gongo" al giogo. Era dovuta alia perizia del contadino e si costruiva sfruttando due bacchette funghe di carpa no blanco, una piü sotíüe e una piü grossa, attorcigliate con maestría tenendo due apici sotto il pi-ede. La torta veniva poi piegata a meta e fissata al giogo per tramite un "pa'Sel o í'tika". DDVI, 114, torta, f. ritorta. VDI, 344, torta, ritorta del giogo. VDRi, 1072, tuórta, s.f., anello di ritorta atíaccato al giogo che lega questo al timone del carro per mezzo del gongo (Malusa, 1982-83, 394). VG, 1166, torta (D.), anello a due giri di ritorta che unisce il gongo ai giogo del carro mediante un grampéin a passéii (gando di Iegno). REW, 8809, TORTUS. La torta "chiovolo" é attestata anche per Visignano da AIS VI, 1241. Evoluzione semantica di torta "ritorta (per legare la fascina), fascio (di lino}", che troviamo puré nel frl. tuartie "ritorta, generalmente di vermene o vetrici" le stesse vermene e vetrici da farne ritorte. Oltre all'uso comune di legar fastelli, ecc., la tuartie serve ad allacciare il giogo dei bovini alia punta del timone, nei carro rustico" (Pilona, 1222, Pellegrini-Marcato, I 407). Sostantivazione ele! femm. di torto < Iat. TORTUS (REW, 8809), participio passaio di torquere "torcere". La voce é stata mutuata anche da Croati e Sioveni: cfr. sin. tita "vite, vimine", cr. tita (Istria) "vite; clemátide; ritorta del giogo" (Skok III, 511). (Delbello, 1992, 197) PRIMITIVNI PLUG VŠIŠANSKEM ISTRSKEM NAREČJU Barbara BURŠIČ CIUDICI Pedagoška fakulteta Puia, HR-52000 Puh, Medi.iilnska 3 POVZETEK Narečje Siiana, majhnega kraja biizu Puie, sodi v družino tistih staroistrskih govoric, ki so bile v daljni preteklosti verjetno razširjene po območju celotne jugovzhodne Istre. Pod trojnim pritiskom italijanščine, istrovenetščine in hrvaščine so se počasi skrčile na območje Šestih krajev, kjer jih danes ohranjajo pri življenju maloštevilne in med seboj ločene etnične skupine. Prebivalci Šišana živijo v pretežni meri od dela na polju. Poljedelstvo pa je področje, ki se po sili razmer izogiba spremembam. Vse je trdno zakoreninjeno v tradiciji in zato se je tudi kmečka narečna terminologija obranila celoviteje od drugih. Primitivni plug, ki so ga uporabljali kmetje v Šišanu, odseva tipično podobo izvirnega pluga iz starih časov. Vendar se sčasoma spremeni in se izrodi v nepotrebno orodje. Zato se nam zdi pomembno to izrazoslovje zabeležiti in opisali glavne dele tega orodja. Ključne besede: plug, istriotski govor, Šišan 341 ANNALES 10/'97 Barbara BURŠIČ CiUPICI: Ii PRIMITIVO ARATRO NEU'IDIOMA ISÏ RIOTO DI SÍS5ANO, 335-342 BIBLIOGRAFIA AIS - Jaberg, K., J ud, J, (1928-40): Sprach- und Sachatlas Italiens und der Schweiz, Zofingen. Bezlaj, F. (1976); Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana. CoSumella, G.M. (1992); De re rustica, I., 1. In: Domenico Guerra: Humannae Voces A.P.E., Milano. Catone, M.P. (1986): De agri cultura, 1-4. In: Fedeli-Craca: Antología délia letteratura latina. Napoli, il Trípode. Cerasuolo Pertusi, M.G. (1990); il contributo del-l'etimologia alla storia della neolatinltà istriana. In: Atti e Memorie della societa istriana di archeologia e storia patria. Vol. XC. Trieste. Coîumella, G.M. (1992): De re rustica, I, 1. in: Domenico Guerra: Humanae Voces, A.P.E. Milano. Crevatin, F. (1984): Latino volgare, latino medioevaíe, Delbelio, P. (1992): Strumenti tradizionali cielí'agri-coltura nelle campagne dell'lstria. Trieste, Italo Svevo. DDV1 - Cernecca, D. (1986): Dizionario del dialetto di Valle d'istria. ACRSR 8. Trieste, Lint. DEI - Sattisti, C.( Alessio, G. (1975): Dizionario etimologico italiano. Firenze, G. Barbera. DELI - Cortelazzo, M., Zolli, P. (1979): Dizionario etimologico della lingua italiana. Bologna, Zanichelli. DESF - Dizionario Etimologico Storico Friulano (1984). Udi ne. DSFEC - Manzíni, G., Rocchä, L. (1996): Dizionario storico iraseoíogico etimologico del dialetto di Capoclistn'a. ACRSR 12. Trieste, Mosetti tecniche graíiche. Kniezsa, L (1974): A magyar nyeiv szíáv jovevény-szavai. Budapest. Malusà, G. (1982-83): Terminología agricola deU'isíro- romanzo. ATTI Xíll (Centro di ricerche storiche). Trieste-Rovigno. NDDT - Pinguentini, G. (1986): Nuovo dizionario del dialetto triestino (storico - etimologico - fraseologico). Moena, Del Bianco. Nudrey, A. (1992); Electa Romae. Napoíi, Fratelü Fer-raro edítori. Peilegrini, G.B., Marcaío, C. (1992): Terminología agricola friulana. Ucline. Pirona, N. (1935); II Nuovo Pirana - Vocabolario Friulano. Udine REW - Meyer-lübke, W. {1972): Romanisches Etymo-logisces Wörterbuch. Heidelberg, Carl Winter. Rismondo, D. (1925): Dignano nei riccordi. Attrezzi rural i. Parenzo, Gaetano Coana. Skok, P. (1971-74): Etimologiski rječnik hrvatskoga jezika 1-iV. Zagreb. Tekavčič, P. (1977): Problemi teorící e metodología nelía ricostruzione deli'stroromanzo. SRAZ 43. Tekavčič, P. (1982); L'importanza e í'interesse degli stucli istroromanzi per !a lingüistica neolatina e gene-rale. Strasbourg, RLR. Varrone, M.T. (1986); De re rustica i. In: Fedeli-Craca: Antología della letteratura latina. Napoli, II Trípode. VDl - Dalla Zonca, G.A. (1978): Vocabolario dignaese-italiano / a cura di Debeljuh, M., presentazione di': Tekavčič, P.). ACRSR 2. Trieste, Lint. VDRI - Pellizzer, A. e G. (1992): Vocabolario dei dialetto di Rovigno d'istria i-H. ACRSR 10. Trieste, La Mon-'. golfiera. VG - Rosamani, E. (1958): Vocabolario Giuliano. Bologna, Cappelli. WD - Miotto, L. (1984): Vocabolario del dialetto ve-neto - dalmata. Trieste, Lint. DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV ATTIVITÀ DEI NOSTRI ISTITUTI E DELLE NOSTRE SOCIETÀ ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS OCENE IN POROČILA RECENSION! E RELAZIONI REVIEWS AND REPORTS ANNALES t O/'97 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV / ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS, 345-350 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV ATTIVITÀ DES NOSTRI SSTITUT1 E DELIE NOSTRE SOC1ETÀ ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS Lucija Čok ZRS KOPER V TRETJEM LETU SVOJEGA DELOVANJA Februarja 1998 bosta minili dve feti, kar je Znan-stveno-raziskovalno središče Republike Slovenije v Kopru, ustanovljeno sicer že leto dni prej, z zaposlitvijo prvih raziskovalcev in po oblikovanju prve raziskovalne skupine tudi dejansko stopilo v svet slovenskega znanstvenega preučevanja. Od tedaj do danes je na osnovah raziskovanja preteklosti Slovenske ¡stre razširilo svoje delovanje na širše področje bumanistike in družboslovja {zgodovinski, družbeni in politični vidiki obmejnega prostora, šolstvo, kultura in šport, varovanje in urejanje prostora, kulturna dediščina in družbena ekologija) in naravoslovja (varovanje naravne dediščine in oblikovanje zaščitenih naravnih območij, preučevanje klimatskih, naravoslovnih in fizično-geografskih vidikov, agrarna izraba tal in kmetijskih razvojnih potencialov). Temeljni smoter delovanja ZRS Koper je raziskovati, spodbujati raziskovanje In širiti dosežke raziskovalnega dela v jugozahodni Sloveniji ter s tem prispevati k razvijanju intelektualnega potenciala v navedenem območju, k njegovemu povezovanju v okviru skupnega slovenskega kulturnega prostora ter potrjevanju in uveljavljanju v mednarodnem znanstveno-raziskovalnem sobesedilu. Raziskovalno delo Raziskovalni program ZRS Koper pokriva tako temeljno kot aplikativno raziskovanje. V okviru temeljnih raziskav: Raziskave zgodovine institucij in vsakdanjega življenja v Slovenskem primorju v povezavi z Mecli-teranom (8. M. Gombač), Funkcija obmejnih in etnično mešanih območij v integracijskih procesih države Slovenije - primer Slovenske Istre (M. Bufon), Dinamika političnega dogajanja, ideoloških in kulturnih premikov ter družbeno gospodarskih in etničnih sprememb na Tržaškem v 19., in 20. stoletju {J. Pirjevec) se prepoznava vpetost raziskovalnih vsebin v prostor. V raziskovalnih hipotezah so posebej poudarjeni vidiki obmejnega položaja jugozahodne Slovenije kot enega izmed najbolj izrazitih in tipičnih slovenskih obmejnih območij, ki jim je skoži zgodovino prepletenost družbenega in kulturnega dogajanja oblikovala posebno podobo. Tako temeljno kot aplikativno raziskovanje si prizadeva, cla bi s svojimi rezultati omogočalo boljše razumevanje problemov in procesov v območju Slovenske Istre in Primorja. S tem, da jih sooča in primerja s podobnimi dogajanju v širšem mednarodnem sobesedilu, poskuša uveljavljati slovenske raziskovalne in znanstvene dosežke v svetu. Slovenija se v Evropi prepoznava kot značilna obmejna država, ki je že relativno zgodaj posvečala svojo pozornost vidikom čezmejnega sodelovanja in povezovanja, vprašanjem funkcionalne integracije ter izpostavljanja širše družbene in prostorske vloge lokalnih skupnosti in manjšin. ZRS Koper siedi tej poti tudi v svojem aplikativnem in razvojnem raziskovalnem delu s projekti: Temeljna merila in metode varstva in sonaravne rabe prostora obalne mikroregije Slovenije (P. Fister), Modeli dvojezičnega izobraževanja v osnovni šoli (L. Čok), Družbene dejavnosti v Mestni občini Koper (L. Čok), Pomoč z umetnostjo na področju zdravstva, socialnega varstva in šolstva (S. Tancig) in z več projekti s področja oljkarstva (Senzončne in nekatere kemijske značilnosti olj sorte "istrska belica"; jod, nekateri minerali in ostanki pesticidov v oljčnih oljih Slovenske Istre (B. Butinar), Oljka v Slovenski Istri - naša kulturna dediščina (T. !..e-vanič), Širjenje raziskovalne dejavnosti za razvoj regije Ker je delovanje ZRS Koper usmerjeno v razvoj intelektualnega potenciala, spodbuja interdisciplinarno raziskovalno delo ter povezuje obstoječe raziskovanje, je ustanavljanje novih raziskovalnih enot,, ki naj oblikujejo svoje programe na osnovi potreb, interesov in specifičnih danosti območja, posledično ravnanje. Doslej so bile na ZRS Koper dane pobude za oblikovanje raziskovalne enote za sredozemske kulture v kmetijstvu in oljkarstvo. Področje Slovenske Istre je eno najsevernejših področij, kjer oljka še uspeva. Znano je tudi, da je olje oljk, ki rastejo na severnem robu areala razširjenosti, kakovostnejše od južneje rastočih sort. Sorta istrska belica je najbolj zastopana sorta v Slovenski Istri. V zadnjem času se poleg domačih sadi na tem območju tudi precej italijanskih sort. Smotrno je čimprej raziskati razliko odpornosti, rodnosti in kakovosti olja med italijanskimi in avtohtonimi sortami. Kljub sorazmerno velikim vlaganjem družbe in posameznikov je razvoj oljkarstva prepočasen. Postaviti je treba drugačne razvojne osnove oljkarstvu kot pridelovalni dejavnosti in oljkarstvu kot prehrambeni kulturi. Vinogradništvo in vinarstvo je na območju severne I stre ena osrednjih gospodarskih panog od rimskega 345 ANNALES 10/'97 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV /ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS. 345-350 obdobja dalje. Tradicija., ugodno podnebje in bližina morja so tej dejavnosti dajale ugodne možnosti pridelovanja, trgovanja in blagovne izmenjave v bližnjih in daljnih pokrajinah. Koprski vinorodni okoliš ima najboljše naravne pogoje med slovenskimi vinorodnimi okoliši. Mecl visokimi trtami severne Istre so že v srednjem veku med "črnimi vini" postavljali na prvo mesto refošk ali, kot so ga tudi imenovali, veliki teran, Refošk je torej avtohtona sorta, ki predstavlja del naše naravne in kulturne dediščine, z njim se Slovenska istra lahko identificira. Še danes med pridelovalci rdečih vin koprski vinogradniki nimajo prave konkurence. V zadnjih letih so na domačih in tujih trgih kletarji Vinakoper, pa tudi nekateri zasebni vinogradniki, dokazali da s svojimi rdečimi vini enakovredno konkurirajo belim vinom. Na slovenskem in tujem trgu vina ima refošk posebno gospodarsko vrednost, ki bi jo bilo potrebno kot slovensko blagovno znamko tudi posebej zaščiti. Na podlagi dokumentov razvoja mora Slovenija v letu 1998 pripraviti izhodišča za pogajanje o pridružitvi R Slovenije v EU, Nacionalni program za prevzem "Acquis communautaire", na primer, vsebuje tudi sekundarno zakonodajo olj in maščob. Ta obravnava tržni red, ki zajema oljke, oljčno olje, namizne olive in druge stranske proizvode oljk in oljčnega olja. Med usklajenimi zakoni pa je že novi Zakon o vinu, v veljavi od 1.12.1997, ki omogoča zaščito porekla in kvalitete vina. Predmet tržnega reda pa so tudi institucionalne cene, standardi kakovosti proizvodov, trgovina z državami tretjega sveta in drugo. Pomen obstoja posebne raziskovalne enote, ki bo delovala v okviru nacionalnih potreb in mednarodne povezave Slovenske Istre in Slovenije, so najprej začutile lokalne skupnosti, ki jih predstavljajo občine Koper, Izola in Piran ter oljkarji, ki se združujejo v Društvu oljkarjev Slovenske Istre (DOSI). V zadnjem času pa je to pobudo podprlo tudi društvo vinogradnikov in kletarjev. Pobudo je sprejela tudi država Slovenija, predvsem s pristopom resornih ministrstev (Ministrstva za znanost in tehnologijo ter Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) k dejavnostim priprave za ustanovitev enote za sredozemske kulture v kmetijstvu in oljkarstvo. Tudi gospodarstvo in kmetijstvo Slovenske Istre podpirata prizadevanja za njen nastanek. Usmerjeno raziskovanje in vsebina raziskovalnih programov postavljajo ZRS Koper v posebno vlogo pri naporih za oblikovanje interdisciplinarnih, problemsko kompleksnih vsebinskih in metodoloških raziskovalnih pristopov ter za prenos teh pristopov in znanstvenoraziskovalnih dognanj na univerzitetno raven. V tej vlogi je ZRS Koper tudi sodelovalo pri organizacij! in uresničevanju podlag za nastanek in razvoj visokega šolstva na Primorskem. Glede na svoje specifične interese in možnosti je ZRS Koper soizvajalec razvojnega projekta Primorska univerza. Oblikovanje znan-stveno-pedagoških programov za družboslovno-humani-stično fakulteto in priprava kadrov za njihovo izvajanje pa so za raziskovalce središča še posebno zanimivi, V povezovanju pedagoškega z znanstvenim delom so jamstva, ki omogočajo reden in ploden pretok ter sodelovanje na ravni univerza - raziskovalno delo na čim večjem številu znanstveno-raziskovalnib področij, kar zagotavlja kvalitetno rast tako teoretičnega kot aplikativnega znanstveno-raziskovalnega dela. Razvoj ZRS Koper bo torej neposredno pogojeval in spodbujal sodelovanje z nastajajočim univerzitetnim središčem. Z oblikovanjem univerzitetnih programov in usposabljanjem svojih raziskovalcev in mladih raziskovalcev za pedagoško delo bo ZRS Koper doprineslo k oblikovanju razmer za nastanek univerze na Primorskem, ki bo znanstveno usmerjena, študentom bo ponujala alternativne, na regionalno speciflko navezane programe, pri tem pa omogočala interdisciplinaren, mednarodno primerljiv študij. V okviru projekta Koper 2020 - Družbene dejavnosti raziskovalna skupina ZRS Koper preučuje tudi lokacijske možnosti za postavitev posameznih visokošolskih središč bodoče univerze na Primorskem. Univerza je prostor kulture in znanosti ter javna funkcija. V Kopru je visoko šolstvo že del mesta, ga soustvarja in mu pripada. Integrirana mestna univerza Koper kot struktura, v katero je umeščeno visokošolsko delovanje, ponuja prostoru mesta Koper ustrezen, bivanjsko soodvisen, vendar razvojno perspektiven izziv. Ureditev zgodovinskega jedra mesta Koper za potrebe visokega šolstva (ena fakulteta, dve ali več visokih šol, dokumentacijsko informacijski center, raziskovalni inštitut), vključevanje kulturnih ustanov v obštudijske dejavnosti (galerijska dejavnost, muzejska in arhivska ponudba, zunanje in dvoranske površine za Šport), bivanjska ponudba za študentsko populacijo (spodbujanje prebivalcev mesta k investiranju v stanovanjske prostore) pomenijo za umirajoče mestno jedro možnost prenove in oživitve. Znanstveni sestanki V septembru 1997 je ZRS Koper v sodelovanju z Inštitutom za novejšo zgodovino, Znanstvenim inštitutom Filozofske fakultete v Ljubljani, inštitutom za narodnostna vprašanja v Ljubljani, Goriškim muzejem, Pokrajinskim muzejem v Kopru pripravilo tridnevni znanstveni sestanek "50-letni ca Pariške mirovne pogodbe, nova jugoslovansko-italijanska meja in priključitev Primorske k matični državi Sloveniji". Na sestanku je sodelovalo več kot trideset zgodovinarjev, od tega je bila polovica tujih priznanih strokovnjakov iz 14 držav. Mesec dni kasneje je ZRS Koper izvedlo drugi znanstveni sestanek z naslovom "Sistemi oblasti - oblast institucij: teorija in praksa v sredozemskih deželah v novem veku". Oba sestanka sta poleg zgodovinarjev združila mednarodne ustanove in s tem omogočila pretok informacij in znanja. 346 ANNALES ÏQ/'97 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV / ACTIVITIES SY OUR INSTITUTIONS AND ASSOC IM IONS, 345-350 Založništvo Za učinkovito izvajanje znanstveno-raziskovalnega dela je potrebna tesna vez med raziskovanjem in informacijsko tehnologijo. Publicistični dei je na vseh področjih preučevanja, še posebno pa v družboslovju in humanistiki, zaključna in najbolj odmevna, predvsem pa znanstvenemu vrednotenju najbolj izpostavljena faza, Soizdajajateljska dejavnost ZRS Koper v znanstvenem publiciranju ANNALES je podprla raziskovalno delo in ponudila širši strokovni javnosti vpogled v svoje znanstvene dosežke zadnjih nekaj let. Informacijsko-do-kumentacijsko delo, ki je odprto raziskovalnim in univerzitetnim potrebam, a tudi vsem drugim uporabnikom, oblikovanje sodobnih, elektronsko podprtih mednarodnih, medinštiiutskih in meduniverzitetnih informacijsko-dokumentacijskih mrež je osnova za rast raziskovalne ustanove in razvoj njenega dela. ZRS Koper je v soizdajateljstvu z Zgodovinskim društvom za južno Primorsko v letu 1997 pripravilo in izdalo dve številki revije Annales (10. in 11. številko), prispevke znanstvenega sestanka "Razsvetljenstvo v Istri: Gian Rinaldo Carli med Istro, benetkami in Cesarstvom" v zbirki Acta Histriae, v Knjižnici Annales pa lepo bero del: Rastlinstvo primorskega Krasa in Istre, Travniki in pašniki M. Kaligariča, Poštna zgodovina in filatelija na Primorskem B. Morenčiča in V. Guština ter prevod Tomšičevih Savrink v italijanščino, Glede na predviden razvoj visokošolskih ustanov na Primorskem pa je smiselno v okviru ZRS Koper povezati v času in prostoru tako informacijsko kot obstoječo založniško dejavnost. Sodobno zasnovano delovanje informacijske tehnologije in znanstvene publicistike v okviru istega informacijskega središča bo pokrivalo ne le potrebe raziskovanja, temveč tudi visokošolske dejavnosti. Založniška programska zasnova z utečenim delovanjem in kadrovsko zasedbo pa že lahko predstavlja zametek bodoče znanstvene in univerzitetne založbe. Usposabljanje mladih raziskovalcev in spodbujanje mladinskega raziskovanja Povezovanje pedagoškega z znanstvenim delom je najbolj naravno in uspešno v procesu usposabljanja mladih raziskovalcev. Mladi podiplomski študentje, ki so ob študiju še dejavno vključeni v raziskovanje pomenijo rast intelektualnega in znanstvenega potenciala prostora v katerem delujejo. ZRS Koper ima tri mlade razsikovalce, in sicer dva za področje zgodovine in enega za področje urbanizma. Dobri obete o povečanju števila razpisanih in zagotovljenih novih mest za mlade raziskovalce nam omogočajo bolj poglobljeno in temeljito načrtovanje raziskovalnih programov do leta 2004. ZRS Koper je prevzelo tudi poroviteljstvo nad mladinskim raziskovanjem. Z regionalnim Odborom za uresničevanje nacionalnega programa "Uvajanje ljudi v znanost in tehnologijo na Obali" je v letih 1996-97 spodbujalo dejavnosti mladinskega raziskovanja, koordiniralo pripravo in vrednotenje raziskovalnih nalog ter organiziralo občinska tekmovanja v okviru projekta "Gibanje znanost mladini". V letu 1997. smo pridobili sredstva pri Ministrstvu za šolstvo za izvajanje programa za usposabljanje mentorjev mladinskega raziskovanja ter izdali eno številko Mladega glasnika ZRS Koper. V letu 1998 z delom nadaljevali in izdali drugo številko tega občila. PRRIŠKirMIROVNA POGODBA Hcitalog h razstavi in brogrann mednarodne konferenc® št. / n" 3 ja-ZRS HOPgfi 347 ANNALES 10/'97 DELO NAŠIH ZAVODOV !N DRUŠTEV / ACTIVÎTIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS, 345 .350 Alberto Pucer 1 20 LET PIRANSKEGA ARHIVA Ko so lete 1877 začeli rušiti staro občinsko palačo, kjer so zgradili novo (sedanjo), so iz občinskega arhiva ločili starejše gradivo, zlasti srednjeveško od novo nasiaja-jajočega. Tako je občina Piran taistega leta ustanovila svoj arhiv kot ustanovo, ki letos praznuje svojo 1 20-iet-nic.o. Prvotno se je imenoval Stari mestni arhiv - Archivio civico antico in je najprej bil oddelek Mestne knjižnice. Prvi arhivar Starega piranskega mestnega arhiva je bil grof Stetano Rota, od leta 1891 pa profesor Domenico Vata, ki je dolga leta uspešno opravljal svojo službo arhivarja. Medtem ko je izolski arhiv leta 1903 zgorel, koprski pa med drugo svetovno vojno odnesen v Italijo, gre zasluga piranskemu učitelju in knjižničarju Domenicu Petroniu, da je piranski arhiv ostai doma. Takratno arhivsko gradivo je namreč dal obzidati pod stopnišče občinske palače in se je tako ohranilo do danes. V preteklosti se je piranski arhiv večkrat selil oziroma zamenjal prostore svojega domovanja. Iz občinske palače preko lože do zgradbe sodišča; leta 1954 je prišel v sklop takratnega Mestnega muzeja {danes pomorskega), leto dni kasneje pa je Občinski ljudski odbor ustanovil samostojni Mestni arhiv. Po sklepu piranske občinske skupščine leta 1974 so ga priključili Pokrajinskemu arhivu Koper, vendar pod pogojem, da arhivsko gradivo in osnovna sredstva ostanejo v Piranu. Leto dni kasneje so arhiv preselili v prostore minoritskega samostana, kjer je domova! do oktobra leta 1995, ko se je preselil v prostore na Župančičevi. Te številne selitve v preteklosti pa so žal precej škodovale arhivskemu gradivu (predvsem starejšemu), da ga je bilo potrebno resiavrirati in tako zaščititi pred nadaljnjim propadanjem. Precej starejšega gradiva pa je tudi posnetega na mikrofilmih. Neprecenljivo vredno in raznovrstno piransko arhivsko gradivo, ki se kontinuirano hrani od leta 1173 naprej (prepis najstarejših dokumentov pa segata celo v leta 1036 in 1041), govori o bogati preteklosti Pirana, njegovem bližnjem in širšem zaledjLi, večjem delu Istre in nenazadnje o vlogi Pirana v evropskem prostoru. Piranski arhiv hrani več kot 1800 primerkov notarskih pergamentnih listin (11 73-1 887), čez 70 dukalov ali doževih pisem (1263-1699), tudi pisanih na pergamentu (preparirani živalski koži) in okoli 9000 testamentov, pisanih na papirju, ki so bogat vir za zgodovinarje, etnologe, umetnostne zgodovinarje, pravnike, jezikoslovce... Med številnimi dokumenti in kodeksi iz obdobja beneške oblasti (128.3-1797) velja omeniti še notarske knjige {najstarejša je iz leta. 1282), statute občine Piran {najstrejsi ohranjen v originalu je iz leta "¡307, v prepisih so ohranjeni tudi odlomki statuta iz leta 1274), čez 140 vicedomskih knjig (vsebujejo vpis kratke vsebine pravnih aktov, s katerim so le-ti postali legalizirani) pa kata-verske {knjige glob in kazni), komomiške (knjige prihodkov In izdatkov občine), knjige javnih prodaj in dražb., knjige oseb {hudodelcev}, ki so bili izgnani iz občine Piran, knjige obsodb, knjige o obmejnih sporih, knjigo prepisov vseh važnejših dokumentov, knjige o socialnih bojih v občini Piran, o občinskih ribjih loviščih in številne druge kodekse, ki so vsi "ročni izdelek" skrbnih pisarjev. Starejše gradivo je pisano v različnih pisavah in do zadnjih desetletij 15. stoletja v srednjeveški latinščini, šele po letu 1480 se začenja kot uradni jezik uveljavljati italijanščina, ki pa je bila močno "oplemenitena" s primesmi piranskega ljudskega jezika. Veliko gradiva je tudi iz francoskega, avstrijskega, italijanskega in povojnega obdobja. Poleg občinskega arhiva so tu shranjeni še arhivi raznih likvidiranih podjetij (Rudnik Sečovlje, Ladjedelnica Piran, Splošna plovba Piran...), številnih osnovnih in srednjih šol, sodišča, raznih družin (Tartini, Gabrielll, Smareglia...}, razne zbirke (načrti, plakati, fotografije in razglednice...), inkunabule (prve tiskane knjige) itd. Vsega arhivskega gradiva je okoli 800 tekočih metrov. Iz tega bogatega piranskega arhivskega gradiva so bile tako s strani domačih kot tudi tujih avtorjev oziroma raziskovalcev {iz Italije, Hrvaške, Nemčije, Švice,. Avstrije in celo iz ZDA) napisane številne zgodovinske knjige, razprave, referati, diplomske naloge, doktorske disertacije. Osnovnošolcem in srednješolcem je piransko arhivsko gradivo služilo za pripravo več raziskovalnih nalog, študentom pa za seminarska in diplomska dela. Napisani so bili številni članki, pripravljene razstave s katalogi, posnete radijske in TV oddaje ... Piranski arhiv obišče vsako leto več raziskovalcev. Izredno veliko zanimanje kažejo tudi srednje in osnovne šole tako iz Slovenske Istre kot notranjosti Slovenije. Ob 120-letnici so v avli piranskega arhiva pripravili razstavo, ki prikazuje akte o nastanku in domovanju arhiva v preteklosti, primerke nekaterih zanimivejših dokumentov različnih fondov iz zbirk - le delček neprecenljivega bogastva, ki ga hrani arhiv. Na enem od dveh kamnitih stebrov za zastave ob vhodu na Tartinijev trg je vklesan stavek, ki se v prevodu glasi: "Po naših molitvah boš varna ostala zemlja Piranska". Danes lahko z zanosom ugotovimo, da je del te piranske zemlje tudi piranski arhiv, na katerega so bili ponosni naši predniki, smo ponosni mi in nedvomno bodo tudi naši zanamci, kajti arhiv je osebna izkaznica in duša mesta. Saivator Žitko Razstava "GOVOREČE PODOBE " {Ilustrirana padovanska biblija med besedo in podobo) "Visibile parlare" (Bibbia Istoriata Padovana tra parola e immagine) Akademije dei Concordi iz Roviga Ob koncu junija 1997 je bila v atriju Pokrajinskega muzeja Koper v sodelovanju s Samoupravno skupnostjo 348 ANNALES 10/'97 DELO NAŠIH ZAVODOV tN DRUŠTEV / ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATION'S, 345-350 italijanske narodnosti v Kopru odprta razstava Akademije dei Concordi iz Roviga z naslovom "Visibile par-iare" (La Bihhia Istoriata Padovana tra parola e immagine) •• "Govoreče podobe" (Ilustrirana padovanska biblija med besedo in podobo). Akademija dei Concordi iz Roviga ima že dolgo tradicijo, saj njeno delovanje sega že v konec 16. stoletja. Tako kot druge podobne ustanove v italiji je tudi akademija "Concordiana" botrovala večnim razpravam, ki so se v 17. in 18, stoi. sukale okrog različnih tem, dragoceno pa je tudi dejstvo, da sta bila med zunanjimi člani te akademije v 18, stoletju najvidnejša člana in voditelja koprske Akademije dei Risorti, Gian Rinaldo Carl i in Giroiamo Gravisi. V času avstrijske vladavine v 19. stoi. je Akademija doživela nov razcvet, ki pa je spodbudil tudi dogovor z občino Rovigo, da se za javnost odpreta pinakoteka in bogata knjižnjica, ki cfanes šteje že več kot 200.000 knjig, med katerimi najdemo številne rokopise, inkunabule in dragocena dela iz preteklih stoletij. Med rokopisi je zlasti dragocen fond "Delia Peregrinazione di Bafdassare Bonifacio", ki vsebuje koristne in zanimive podatke iz političnega, kulturnega, verskega in družbenega življenja, kjer je Bonifacio opravljal svojo škofovsko funkcijo, med drugim tudi v Kopru; gradivo bo predmet' skupnih raziskav in objav v tem oziroma prihodnjem letu. Danes akademija "Concordiana" v sodelovanju z Deželo Veneto (Regions Veneta) in krajevnimi ustanovami uresničuje intenzivni program za valorizacijo starih umetnim in knjižnih fondov, za ureditev sodobne in funkcionalne mreže javnih knjižnic ter za podporo knjižnicam in kulturnim ustanovam v tem delu Padske nižine. Prav gotovo bo vse to razvejano delovanje Akademije ob podobnih konceptih, programih in ob sodelovanju koprskih kulturnih ustanov, lahko predstavljalo dragoceno izkušnjo in bogatitev kulturnega utripa našega mesta. Na sami razstavi je bil iz bogatega knjižnega fonda Akademije dei Concordi predstavljen rokopis z naslovom: "Bihhia Istoriata Padovana", ki v nekaterih pogledih sicer ni povsem ustrezen, se pa nanaša na rokopis, ki ga danes hranijo delno v Akademiji v Rovigu, delno pa v londonski British Library in je eno najbolj dragocenih pričevanj o padovanskem jeziku in umetnosti s konca 12. stoletja. Tako imenovana "Bibbta di Rovigo" je verjetno najbolj obširno ilustrirano Sveto pismo italijanskega srednjega veka. V svoji zasnovi in namenu se močno razlikuje od rnonumentalnih francoskih "Bibles moralieés", prav tako pa tudi od "Bibles historiales", saj gre za neposredni prevod latinske Vulgate v govorjeno italijanščino, ki je podrejen slikovni upodobitvi. Po mnenju strokovnjakov gre torej za ilustrirano Sveto pismo, edino tovrstno znano Sveto pismo v vsej Italiji. Nedvomno je razstava iz Roviga odprla možnost za plodno in konstruktivno sodelovanje koprskih kulturnih ustanov z Rovigom; v okviru dogovorjenega programa sodelovanja je predvideno gostovanje koprske muzejske ustanove z razstavo "Grbi mestnega jedra Kopra", hkrati pa se oblikujejo dogovori o skupnih raziskovalnih projektih, ki naj bi potekali v okviru Znanstveno-ra-ziskovalnega središča v Kopru in Zgodovinskega društva za južno Primorsko, Pietro Saraceno COSTITUZIONE DELL'ISTITUTO LUISA GlORGIERl SARACENO, sotto il patrocinio clella Societá per gli stucli cli storia delle istituzioni La Societá per gli stucli di storia delle istituzioni di Roma sí uní ai promotori del Convegno internazionale Sistemi di potere e poteri delle istituzioni (Capodistría, 9-11 oítobre 1997) stabilendo cosi un rapporto di col-laborazione continua con gli organizzatori del convegno, eíoe con la Societá storica del Litorale e il Centro di rícerche scientifiche clella Repubblica di Slovenia di Capodistria. Sotto íl patrocinio delta stessa Societá per gli studi di storia delle istituzioni íl 27 giugno 1997 si é costituito a Roma L'lsíituto Luisa Gtorgíerí Saraceno, con lo scopo di favor i re gli studi in materia di storia delle istituzioni ítaliane del período da! 1800 al 19.50 circa, con partí-colare riguardo per la storia delle istituzioni giudizíarie. L'istítuto é fornito^di una relativamente piccola ma ben specíalízzata biblioteca e di una camera da adíbire a foresteria per gtí studíosi straníeri od itaiiani non 349 ANNALES 10/'97 PEEO NAŠIH ZAVODOV iN DRUŠTEV/ACTIVITES BYOUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS, 345-350 residenti a Roma, per soggíorní deíla durata, in linea di massima, da pochi giorni ad un mese. La biblioteca comprende circa 6.500 volumi e 1.000 opuscoit, tutti inseriti in un catalogo ínfomatizzato, più ait re importantí opere come la raccolta ufficiaie delle leggi itaHane e grossi spezzoni della legisiazione degli siati italiani pre-unitari, le principáis enciclopedie general! e giuridiche, le ultime trenta annate delle rnaggiori riviste storiche italiane e molte opere di natura diversa e soprattutto opere di consulíazione, come bibliografie, inventan' di archivi o rac.colte di biografié. Per l'uso della biblioteca è sufficiente una pre-notazione telefónica, mentre l'uso della foresteria è subordínalo ad una richiesta da inviarsi al direttore dell'lstituto, Prof. Pietro Saraceno, per posta ordinaria o per fax o per E-mail, all'indirizzo seguente: via Cornelia 7, 11-00166 Roma; tel. ++39-6-62.42.901, fax {da at-tivare su richiesta telefónica) ++39-6-62.42.901; E-mail p ietro. sa raceno@ rm .ats.it. Tale richiesta dovrá comenere un succinto curriculum vitae del richiedente, í'indicazione delle sue pubbíicazioni principa!í ed una breve descrizíone del progetto di ricerca. ii direttore si riserva il diritto di accordare o meno l'uso della foresteria in base sia alia sua disponibilitá che all'iníeresse scíentifico del progetto di ricerca presen tato. I servizi deil'istituio sono offerti gratuitamente a tutti gli studíosí presentad dal ZRS, Centro di ricerche scientifíche della Repubblica di Slovenia. 350 ANNALES 10/'97 OCENE POROČILA / REVIEWS AND REPORTS, 331-370 OCENE iN POROČILA RECENSION! E RELÁZION! REVIEWS AND REPORTS Rad o van Cunja "NUOVI DATI SULLA CERAMICA DAL SBASSO MEDIOFVO AL RINASCIMENTO IN FRIUL1: FRODUZIONE LOCALE E DIFFUSIONS VERSO LE AREE TRANSALPINE". Giornata di studio. Udine, 16 marzo 1996 {Študijski dan. Videm, 16.3.1996} Mestni muzej v Vidmu (Civici Musei di Udine) in furlansko arheološko društvo {Société Frktlana di Arche-ologia sta organizirala študijski dan o problematiki poz-nosrednjeveške in renesančne keramike v Furfaniji, njeni produkciji in povezavah s sosednjimi območji, ki je potekal 16.3.1996 na sedežu društva v obnovljenem gotskem stolpu mestnih vrat (Torre di Porta Villalta) v Vidmu. Obsežen program predavanj je bil razdeljen na naslednje tematske sklope: severovzhodna Italija - splošni problemi, nove arheološke najdbe iz Furlanije, posebej primer Vidma, sosednja območja (Slovenija, Avstrija), problematika restavriranja keramičnih najdb. V uvodnem predavanju je bilo podano stanje raziskav obravnavane problematike v severovzhodni Italiji (S. Geiichi, Università di Pisa), sledila so predavanja o novih najdbah arhajske majolike v Ogleju (F. Maselli Scotti, Museo nazionale archeologico di Aquileia), o najdbah keramike na furlanskih gradovih (V. Tomadin, Centra I.R.Fo.P. di Gradišča d'Isonzo) in problem ponovne uporabe ponesrečenih lončarskih izdelkov iz lončarske peči, odkrite v Pordenonu (C. Tommasini, Porde-none). Številne nove najdbe iz Vidma so bile osvetljene z več vidikov: najdbe renesančnih keramičnih ploščic iz palače ex Doliin (G. Malisani, Soprintendenza ai B.A.A.A.A., Udine), prvi podatki o keramičnih najdbah iz palače ex Dolfin (M. Buora, Civici Musei di Udine), produkcija lončarske peči v ulici Brenari (G. Cescutti, Società Friulana di Archeologia), predstavitev računalniške obdelave ornamentalnih motivov na renesančni keramiki iz omenjene peči (A. in A. Saccavini, Società Friulana di Archeologia) in pomen arhivskih virov pri raziskovanju lončarske obrti na primeru župnije S. Quirino med 16. in 18. stoletjem (C. Galanti, Udine). Popoldanski del se je začel s tremi predavanji: o keramiki med Padom in Sočo (M. Munarini, Padova), o grobi keramiki z "lončarskimi znaki" na dnu posod in vprašanjih njihove interpretacije (A. Negri, Padova) ter o dokumentarnih in arheoloških virih za keramično produkcijo (R. Costantini, Udine). Sledil je sklop, posvečen novim najdbam iz Slovenije in Avstrije, z naslednjimi predavanji: keramične najdbe iz zahodne Slovenije (B. Žbona Trkman, Goriški muzej Nova Gorica), keramične najdbe iz celjskih izkopavanj (A. Vogrin, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje), keramične najdbe iz kapucinskega samostana na Ptuju (M. Lubšina Tušek, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor - predstavila B. 2bona Trkman), fragment bokala iz arhajske majolike s Starega gradu nad Podbočjem pri Kostanjevici (K. Pre-dovnik, Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za arheologijo), nove najdbe z Ljubljanskega gradu in z dvorišča Mestnega muzeja v Ljubljani (M. Horvat, Mestni muzej Ljubljana), italijanska keramika iz Narodnega muzeja v Ljubljani (M. Kos, Narodni muzej Ljubljana} ter zgrafito keramika s Koroške (L. Low, Museum fur Volkskultur, Spittal). Srečanje sta zaključili predavanji o problematiki re-stavriranja keramičnih najdb (|. Šubic Frisian, Goriški muzej Nova Gorica in G. Nonini, Societa Friulana di Archeologia). Vsa predavanja so spremljali diapozitivi, ob koncu vsakega tematskega sklopa pa je sledila diskusija. Vsi predstavljeni referati bodo objavljeni v publikaciji, ki je v pripravi; tematski sklop, ki se nanaša na gradivo iz Slovenije, bo razširjeno še z nekaterimi novimi prispevki. Vsekakor je potrebno izreči priznanje furlanskemu arheološkemu društvu in videmskemu muzeju za dobro izpeljano organizacijo srečanja. Udeležba na njem je bila koristna izkušnja in priložnost za navezavo stikov z raziskovalci na tem področju, saj je problematika v mnogočem sorodna in tesno povezana tudi z Istro. Na srečanju se je jasno pokazala tudi razlika v stanju raziskav, ki so v Furlaniji in na splošno v severni Italiji dosegle že zavidljive rezultate, medtem ko je študij tovrstnega gradiva v Sloveniji v marsičem še na začetku, kar je bilo tudi razvidno iz nekaterih referatov, vendar v zadnjem času v občutnem razmahu. Medtem ko kaže keramično gradivo iz zahodne Slovenije in ¡stre tesne sorodnosti s severnoitalijansko produkcijo in večinoma verjetno predstavlja import, pa je v osred-njeslovenskem prostoru in vzhodneje takšna keramika v manjšini; velik del tam najdenega keramičnega gradiva pa gre pripisati lokalni produkciji. Ob tem seveda ne gre prezreti tudi deleža lončarskih delavnic, ki so delovale severno m vzhodno od Slovenije in morebitni import, ki ga je zaradi stanja raziskav zaenkrat še težko zanesljivo izdvojiti. Pokazala $e je potreba po nadaljevanju raziskav na tem področju in tesnejšem medsebojnem sodelovanju. Podobno srečanje bo potekalo v Ljubljani sredi novembra 1997. Bogato srednjeveško in novoveško keramično gradivo, ki je prišlo na dan med arheološkimi raziskavami v starih mestnih jedrih Kopra, Izole in deloma tudi Pirana, kakor tudi začetni koraki, ki so 351 ANNALES 10/'97 OCEN6 IN POROČILA/REVIEWS AND REPORTS, 331-370 bili narejeni v tej smeri leta 1989 z razstavo "Koper med Rimom in Benetkami / Capodistria tra Roma e Venezia" in spremnim katalogom, nas obvezuje k ovrednotenju tega doslej s strani arheologije vse preveč zapostavljenega gradiva in k njegovi ustrezni muzejski predstavitvi. Snježana Karinja Mednarodni posvet "SKLAD U KAMENU - TEHNIKE OBRADE, GRADNJE I DEKORACIJE U KAMENU KROZ POV'jESNA RAZDOBLjA". Pula, 27.-30.11.1 996 Mednarodni posve! na gornjo temo, ki je potekal v Puli med 27. in 30. novembrom 1996, je organiziral Mednarodni raziskovalni center za arheologijo Medulin - Brijuni (Univerza v Zagrebu, Mednarodno središče hrvaških univerz v Istri), poci pokroviteljstvom Federica Mayora, generalnega ravnatelja Organizacije združenih narodov za šolstvo, znanost in kulturo. Osrednja tema posveta je bil kamen kot osnovni material, ki ga je človek že od nekdaj uporabljal pri gradnji, podteme pa so predstavljali računalniki v arheologiji ter splošne in specialne arheološke karte. Uvodni referat o geološki podobi Hrvaške, geološki sestavi in poreklu kamnin v arhitekturni dediščini, s posebnim poudarkom na Istri, je imel dr. Branko Crn-kovič (Rudarsko-geološko-naftna fakulteta Zagreb). Uporabo kamna iz rimskega kamnoloma Cave Romane v 6 km od Pulja oddaljenem Vinkuranu in način klesanja kamnitih blokov pri gradnji amtiteatra v Puiju je predstavila mag. Vesna Girarcli jurkič (Stalna misija RH pri UNESCO v Parizu). Različne tehnike obdelave marmorja so bile osrednja tema predavanja dr. Amande Cleridge (Univerza v Oxiordv)- Njihova različnost nam lahko dopolni sliko o izvoru, izšolanosti klesarja ter fizičnih lastnostih marmorja kot tudi o ekonomiji k lesarske proizvodnje. Dr. Isabel Roda-Mayer (Avtonomna univerza Barcelona, Katedra za arheologijo) je obravnavala osnovne tipe marmorja na področju Hispanije, njihovo kronologijo, razprostranjenost ter obdelavo. Izbor gradbenega materiala in uporabljenega načina gradnje zidov, ki sta pokazatelj kakovosti delovne moči in potrebnega časa za gradnjo spomenikov v galorimski arhitekturi (na primerih gledališč v Bordeauxu, Arlesu idr.) je prikazala dr. Myriam Fincker (Inštitut za raziskovanje antične arhitekture, Urad jug-Zahod, Nacionalni center za znanstvena raziskovanja, Pau, Francija). Guido Rosada (Univerza v Padovi, Oddelek za antične vede) je podal pregled različnih tehnik gradnje in gradbenih materialov v X. regiji rimske Italije (današnja severovzhodna Italija in Istra). Poudaril je, da je tehnika gradnje le eden izmed elementov, ki skupaj z drugimi razpoložljivimi elementi omogoča interpretacijo in data-cijo objektov, uporabljeni materiali pa so pretežno lokalnega izvora. O uporabi apnenca pri gradnji in pojavu apna kot vezivnega sredstva in najpomembnejšega izvora bele ban/e je predava! dr. Aleksandar Durman (Filozofska fakulteta Zagreb, Oddelek za arheologijo). V nadaljevanju se je dotaknil simbolike barv: rdeča, ki pomeni življenje, in bela, ki simbolizira smrt ter mistične spremembe apnenca v apno v prazgodovinski keramični produkciji. V razmislek je postavi! vprašanje, kako je bilo mogoče izdelati tako kakovostno keramiko Ze v prazgodovini. Klara Buršič Matijašič (Arheološki muzej Istre, Pulj) je opisala štiri kamnite bloke z umetno narejenimi vdolbinami iz prazgodovinske naselbine Ka-raštak pri Rovinju, ki jih datira v bronasto dobo in meni, cla so bili prvotno uporabljeni v kultne namene za libacijo, sekundarno pa so bili vzidani v vodoravni oz. pokončni legi pri gradnji obzidja. V starejši literaturi sta se s problematiko omenjenih blokov ukvarjala Carlo Marchesetti in Boris Bačič. O razkošni rimski vili v zalivu Verige na otoku Veliki Brijun, poreklu tam uporabljenega gradbenega in okrasnega kamna, gradbenih tehnikah in problematiki konservacije njenih ostankov, ki so prezentirani na terenu, je spregovorila dr, Vlasta Begovič Dvoržak (Državna uprava za varstvo kulturne in naravne dediščine, Zagreb). Rdeča nit treh referatov, ki so sledili, je bila suhozidna tehnika gradnje in spontano ljudsko stavbarstvo. V prvem je dr. Aleksandra Faber (Zagreb) podaia pregled suhozidne gradnje s kamnom od prazgodovine do novejšega časa na področju od Veiebita do severnojadranskih otokov, predvsem Krka. Nada Orbanič-Sapundžič Clnstrukt-Projekt", Ro-vinj d.o.o.) je orisala zgodovinska dogajanja v Istri in se zadržala na suhozidu kot delu ruralne arhitekture in njegovem izginjanju v zadnjih dveh desetletjih, s tem pa tudi spreminjanju istrske kulturne krajine. Hiše okroglega tlorisa, grajene iz obdelanih ali pa delno obdelanih kamnov v suhozidni tehniki - kažune in problematiko njihovega varovanja je predstavila Tihomira Stepinac-Fabijanic (Zavod Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, Rijeka). Vsi trije referati so pokazali na kritično stanje tovrstnih objektov, ki so podvrženi hitremu propadanju skupaj z degradacijo kulturne krajine zaradi grobih in nekontroliranih posegov vanjo. Kristina Džin (Arheološki muzej Istre, Pula) je analizirala dekoracije rimskih gledališč v Pulju. Dr. Emilio Marin (Arheološki muzej Split) in dr. Amanda Cleridge (Univerza v Ox-fordu) sta opisala okoliščine najdb in tehnike obdelave marmornatih skulptur, najdenih v Naroni (danes naselje Vid pri Metkoviču), Ivo Donelli (Arheološki muzej Split) pa program njihove konservacije. O rimskih napisnih kamnih iz Narodnega muzeja v Ljubljani in o izvoru kamna, iz katerega so izklesani, je govorila dr. Marjeta Šašel Kos (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Ljubljana). Mag. Attilio Krizmanič (Oddelek za stavbno dediščino, Pulj} je predstavil štiri pomembne spomenike v veduti 352 ANNALES 10/'97 OCF.NE IN POROČILA / REV5EWS AND REPORTS. 351-370 mesta Pulj: kompleks komunalne palače in Avgustovega templja na forumu, amfiteater, Porta Rata in antično obzidje ter cerkev in samostan sv. Frančiška. Dr. Bruna Kuntič Makvič (Filozofska fakulteta Zagreb, Oddelek za zgodovino) je v predavanju Mirum perficere opus s primerjavo pasijonov v grškem in latinskem jeziku podala pregled uporabljenih terminov za kiesarsko in kiparsko delo ter možnost ugotavljanja istovetnosti z nekaterimi spomeniki na terenu. Zanimivi so odnosi med osebami različnih poklicev. Konservatorska in prezen-tacijska dela na poznoantičnem najdišču Ajdna nad Potoki je predstavil Milan Sagadin (Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj). Anemari Bugarski-Mesdjian (Marseille) je spregovorila o izdelavi mozaikov in o vlogi mozaicistov. Ozrla se je na probleme interpretacije napisa lesseHarius-musiuarius in vlogo, ki jo je imel pictor imaginarius, najbolje plačani delavec delavnice mozaikov. V okviru podteme o arheoloških kartah je jasminka Čus-Rukonič (Creski muzej, Cres) predstavila otok Susak, na katerem vse do leta 1993 niso bila izvedena arheološka izkopavanja, temveč samo rekognosciranja. Vse dosedanje najdbe in podatki, vključno z novejšimi arheološkimi raziskavami, govorijo o živahni trgovski povezavi otoka Suska s cresko-lošinjsko skupino otokov. Isabela Modugno (Univerza v Paclovi) je v okviru podteme računalniki v arheologiji prikazala teritorialni informacijski sistem v arheološki uporabi. V okviru programa posvetovanja je bila predstavljena knjiga Antička Pula (avtorja: Klara Buršič-Ma» tijašič, dr. Robert Matijašič), Zavičajna naklada "Žakan juri", Pulj 1996, ki je izšla v hrvaščini, italijanščini in angleščini. Po končanem posvetu je bila organizirana strokovna ekskurzija v rimski kamnolom Cava Romana v V i nk tiranu pri Puli, Nezakcij, današnje Vizače, ter v kamnolom v Kartfanaru, kjer uporabljajo dva načina za pridobivanje kamna, in sicer nadzemni in podzemni. Natisnjena je bila publikacija povzetkov predavanj v hrvaškem in angleškem jeziku, ki je bila dostopna udeležencem že na posvetovanju (Materijah 8. Pula, 1996, 106 strani) in v kateri so zajeti tudi referati, ki na posvetovanju niso bili predstavljeni. Za temo naslednjega mednarodnega posveta leva 1997 je bil izbran imperialni kult na Mediteranu. Snježana Hozjan IV. DAN! MATKA LAGINjE. Kulturno-znanstveni skup društva za povjesnicu ./ Katedre Čakavskoga sabora, Klana, 22.3.1997 Uz dr. ju rja Dobrilu, porečko-puljskoga i trščansko-koparskoga hiskupa, koji je roden u središnjoj Istri, najznamenitiji pripadnik hrvatskoga naroda Istre je dr. Matko Laginja iz njezina najistočnijega dijela, iz Klane, ponad Rijeke i Opatije. Oba ta prvaka nacionalnoga pokreta toliko su poznata da se čini kako je teško o njima nešto novo reči. Naravno, u znanstvenom i struč-nom pogiedu nikad se ne može reči da je istraživanje dovršeno, pa tome u prilog svjedoče i sadržaji "IV. dana Matka Laginje", a posebno jecian njihov dio - kulturno/znanstveni skup. Matko Laginja roden je 1852., a kao prognanik pred okupacijom koju je 1918. proveia Kraljevina Italija preminilo je 1930. god. u Zagrebu. Bio je hrvatski narodni preporoditelj, političar, odvijetnik, urednik, tiskar, književnik, jedini hrvatski ban iz Istre i drugo. God. 1992., u jeku ratnih zbivanja u Hrvatskoj, priredeno je opsežno obiiježavanje 150. obljetnice Laginjina rodenja nizom kulturnih manifestacija, od koji h je jedna bio i više-dnevni znanstveni skup. Simpozij je započeo u palači Hrvatske akademije znanosti i umjeinosti u Zagrebu, a nastavljen je u Kastavu, središnjem mjestu Kastavštine; kulturne manifestacije odvijale su se i u Klani i u Ronjgima, takoder u Kastavštini. Ta višeclnevna kulturna i znanstvena clogadanja potekla su Klanjce da se organiziraju, da prihvate prijedlog Čakavskoga sabora (čije je sjedište u Puli) i osnuju njegovu katedru -Društvo za povjesnicu Klane. Tako su začeti i "Dani Matka Laginje", u okviru kojih je 22. ožujka 1997. god. po četvrti put prireden i kulturno-znanstveni skup, u Viječnici Opčine Klana. Naime, Laginja je roden 18. ožujka. Uoči skupa u Klani Petar Strčič i Ivan Snajdar javnosti su predstavili treči svezak "Zbornika" Društva za povjesnicu / Katedre Čakavskog sabora Klana, u kojem su objavljena integralna iit dopunjena priopčenja s trečega zrtanstveno-stručnoga skupa (1996.), ali i neki drugi, dodatni materijah. Ova manifestacija nastavljena 353 ANNALES 10/'97 OCENE IN POROČILA / REVIEWS AND REPORTS. 355.370 je sa znanstvenim skupom, čiji su sadržaji interdisciplinarni. Tako su stručnjaci s Pedagoškoga fakulteta u Rijeci dali uvid u filološka i toponimijska istraživanja klanjskoga kraja: mr. Silvana Vranic; govorila je o mjesnomu govoru naselja Breza, a mr. Stanislav Gilič o toponomiji katastarske opcine Studena. Kao i tijekom prošlogodišnjih skupova dva su ¡zlaganja posvečena velikome klanjskome sinu dr. Matku Laginji. Mr. Željko Bartulovič s Pravnoga fakulteta u Rijeci pripremio je analizu istraživanja i proučavanja "Vinodolskog zakona" iz 1288. u djelu Matka Laginje. {To je dokument pisan glagoljicom, a jedan je od najznačajnijih pravnopovijes* nih spomenika ne samo li l-lrvatskoj več i uopče). Mr. Željko Klaič iz Varaždina dao je uvid u odnos Matka Laginje i hrvatskog i slovenskog pokreta u Istri rascijep-Ijenoga na narodno-liberalnu in krščansko-socijalnu struju u Istri u razdoblju od 1918. do 1929. godine. Potom je maestro Dušan Prašelj iz Rijeke referirao o glazbenom opusu dr. jerolima Gržiniča, rodenom u Klani 1905., a preminuo u Sloveniji 1985. godine; osnovnu i srednju školu te teologiju polazio je u Ljubljani, gdje je postigao doktorat iz oblasti matematike i fizike, a glaz-benu akaderrsiju diplomirao je u Torinu. U njegov živo-topis dao je uvid Josip Gržiničič. O klanjskim feLidalnim gospodarima Panizzoli i Scampichio iznio je podatke Ivan Šnajdar. Ravnatelj Povijesnoga arhiva u Rijeci Goran Crnkovič opisao je djelovanje Ivana Krstiča na prijelazu iz 19. u 20. st. u vezi s Klanom. (Krstič je bio došljak iz Dalmacije, iz okolice Zaclra, te je kao pouz-danik vladajučega talijanaško-talijanskog pokreta nasto-jao u kastavskom i opatijskom podiučju razbiti hrvatski, a tirne i slovenski narodni pokret u susjednome kraje?.) Nekoliko izvornih svjedočanstava o klanjskim odnosima sa susjednom Grobništinom u 16. i 17. st. (npr., u vezi s turškim prodorima) dao je dr. irvin Lukežič s pedagoškoga fakulteta u Rijeci. I, na kraju, Ranko Starac izvjestio je slušateljstvo o rezultatima svojih istraživanja u 1996. godini (finacirala ih je klanjska opčina) na Gradini ponad same Klane - nekadašnjem feudalnom kaštelu i vojničkoj utvrdi (dtižina je oko 70, a širina oko 30 metara), čiji je crtež prezentirao več Valvasor. I ovaj je skup o tzv. rnaloj sredini pokazao da se su-stavnim, organiziranim radom s uspjehom mogu skup-Ijati kamenčiči ko j i če danas-sutra dati mozaik klanjskoga područja, upotpunjen saznanjima stručnjaka iz različitih oblasti i područja kulture i znanosti, jer, ne treba zabosaviti: nekada je ovo područje s pet naselja (8re-za, Klana, Lisac, Studene i Škalnica) bilo jedno od naj-prometnijih, na transverzalnim putevima koji su tekli od austrijskih i slovenskih zemalja ka hrvatsko) obali ja-dranskog mora (Klana je, rekli smo, nedaieko od Rijeke i Opatije), odnosno iz Bosne i unutrašnjosti hrvatske prema Sloveniji i, dalje, prema Italiji. 1 da nas je to jedno od najbogatijih šumskih i lovnih prostranstava u Republici Hrvatskoj. S toga je ti m zanimljivija njegova prošlost, do akcija Društva za povjesnicu Klane vrlo malo poznata. D. André, M. Casterei, P. Carliei; A. Gautier, G. Ka Mata kis, C. in L. Renouard: LA PLUME ET LES GOUFFRES. CORRESPONDENCE DE E.-A. MARTEL (1868-1936). Meyrueis, Association E.-A. Martel, 1997 Leto 1997 so v francoskem departmaju Lozère poimenovali "Martelovo leto". Pred 100 leti je namreč ta znameniti francoski raziskovalec krasa in kraških jam, imenujejo ga "citemeljiteij sodobne speleologije" (pri nas sicer imenujemo "očeta sodobne speleologije" A. Schmidla), med drugim je tudi prvi prodrl po podzemeljski Pivki iz Postojnske do Magdalene jame, zaključi! svoje drugo raziskovanje kraških planot Causses. Velik del departmaja Lozère obsegajo prav Causses in Marte! jih je s svojimi raziskavami odkril Francozom in tako postavil temelje tamkajšnjega turizma, od katerega je zelo odvisen tudi proračun Lozère. V Mastelovem letu so v Lozère pripravili celo vrsto prireditev, eden najpomembnejših dogodkov pa je bila gotovo izdaja Martelove korespondence v obliki knjige z naslovom "Pero in brezna". Knjiga je bila domači in tuji javnosti podrobneje predstavljena na posebnem simpoziju o Marteiu, ki je bil 17. in 18. oktobra v prestolnici departmaja, v mestu Mende. Kako težka in obsežna naloga je bila priprava te knjige, kaže že podatek o Martelovih objavah: izpod njegovega peresa je izšlo preko 1000 člankov in 24 knjig. Med knjigami je nekaj prav obsežnih, npr. Les Abîmes ..., knjiga velikega formata, kjer samo poglavje 0 našem krasu obsega 57 strani. Vendar ni pisal le člankov in knjig, tudi zbirka njegovih pisem je zelo velika. Avtorji, med njimi naj kot zanimivost omenim s. Marie Casteret, hči Norberta Castereta, znanega spe-leoioga in publicista, katerega nekaj knjig je prevedenih tudi v slovenščino, so uspeli nalogo opraviti pravočasno in pred nami je obsežno in tehtno delo, kt tudi kaže na Martelovo na videz neizčrpno energijo: knjiga velikega formata (25 x 35 cm) na 607 straneh kakovostnega (in težkega!) papirja, v kateri je zbranih 1034 pisem Martelove korespondence. Da so delo zmogli, gre gotovo tudi zasluga številnim sodelavcem iz raznih dežel. V uvodu jih je naštetih 112, med njimi tudi dva iz Slovenije. Seveda knjiga ni le preprost ponatis oziroma transkripcija Martelovih pisem. Po uvodnih poglavjih na 35 straneh (Dediščina ..., Dolga zgodovina pisem, Dopisovanje Martej, - Casteret, Marte! in njegova pisava, Osvetlitev Martelovega življenja, literatura za Martelovo biografijo - upoštevanih je 6 prispevkov slovenskih avtorjev) se prične prava korespondenca. Tudi ta je razdeljena na več poglavij oziroma sklopov, in sicer po časovnih obdobjih: 1859 (potrdilo o rojstvu), Otroštvo in mladostna popotovanja (1868- 1 882), Uvod v raziskovanje podzemlja (1883-1887), Ve-( liki podzemeljski podvigi (1884-1894), Spelunca in 354 ANNALES 10/'97 OCENE IN POROČILA / REVIEWS AND REPORTS. 351-370 Speleoioško društvo (1895-1899), Leta uradnih raziskav (1900-1914), Leta sprememb (1915-1925), Čas Mane-iovih naslednikov (1926-1938). Sledijo pisma, ki se tičejo Martela po njegovi smrti, zadnje, 1034., je pismo L. Balsana Martelovi vdovi iz I. 1949. Delo zaključuje seznam pisem (prejetih in tistih, ki jih je sam pisal), seznam francoskih departmajev in tujih dežel, kjer je potoval, Martelov kronološki življenjepis ter prav na koncu nenavadni "postface" z naslovom "Marteloscopie infernale" izpod peresa pred nekaj leti umrlega B. Geza. Knjiga predstavlja predvsem dejstva, gradivo za nadaljnje delo tistih, ki se ukvarjajo z Martelovo biografijo, kot tudi tistih, ki se ukvarjajo z zgodovino speleotogije. Za nas je morda najzanimivejše, kako so v tej korespondenci zastopani naš kras in naše jame. Med korespondenco za leto 1893 (takrat je bii na "misiji" po dinarskem krasu) sta obširno pismo in poročilo ministru (na dobrih 3 straneh!), leto 1894 pa se začne s pismom postojnskemu okrajnemu glavarju - predsedniku jamske komisije, v katerem priporoča, naj podpirajo postojnsko društvo Anthron. V preglednem življenjepisu je npr. po dnevih navedeno, kdaj je prišel na Kranjsko in kaj je kakšen dan počel. Tako piše za "23. september 1893 (sobota); obiskal je Škocjanske jame; meri višine stropov s papirnatim balonom," Pregled vseh objavljenih pisem s ciljem ugotoviti, katera se še morda tičejo našega krasa oziroma so pomembna za zgodovino našega krasoslovja in speleologije, bi bila že prava raziskava. Posebno poglavje so ilustracije. Vsega skupaj je 551 črnobelih, med njimi največ fotografij (številne je posnel Maitel), risb, faksimil pisem in jamskih načrtov, razglednic in dopisnic, zemljevidov itcl. Na 61 slikah je Marte!, 11 pa jih predstavlja motive z našega krasa oziroma dokumente, ki se tičejo naših krajev. Poleg tega, da je to pravi Martelov album, zbirka slik iz številnih jam, zgodovina pionirskega obdobja francoske speleologije, je to tudi neke vrste ilustrirana zgodovina speleo-loške tehnike, kar je svetovnega in ne le francoskega pomena. Da ne omenjam portretov oziroma "akcijskih posnetkov" tako znanih jamarjev (Casteret, De jolly, Geze) kot tudi naravoslovcev in sploh ljudi, pomembnih predvsem za znanost konec prejšnjega in v začetku tega stoletja. La plume et les gouffres ni knjiga, ki bi jo človek prebral in odloži), sploh ne vem, če jo bo kdo prebral v celoti, saj je to delo, gradivo, ki mora biti nekje pri roki, saj človek nikoli ne ve, kdaj mu bo prišlo prav, kaj bo kaj potreboval od nje: podatek, datum, ilustracijo? Žal te knjige verjetno ne bo v številnih knjižnicah po Sloveniji, vseeno pa je nihče, ki se bo ukvarjal 2 zgodovino našega krasoslovja in speleologije, z zgodovino jamarske tehnike, s krasoslovno in speleoioško bibliografijo ali biografijo, ne sme prezreti. Andrej Kranjc ZBORNIK DRUŠTVA ZA POVjESNSCU. Sv. 3. Klana, 1997 God. 1992. priredena je proslava u povodu 1 50. go-dišnjice rodenja dr, Matka Laginje, hrvatskoga narodnog preporod itel j a Istre, koja se tijekom nekoliko dana odvijala u Zagrebu, Kastavu, Klani in Ronjgima. God. 1993. ociržan je prvi znanstveni skup, čiji su rezultati sljedeče godine - dopunjeni drugim tekstovima - objavljeni u tada pokrenutome "Zborniku" (glavni urednik Ivan Šnajdar, članovi Uredništva Anton Starčič Šopec i dr. Petar Strčič). U 1997. god. objavljen je na 275 stranica treči zvezak "Zbornika". "Zbornik" je saclržajno podijeijen u sedam rubrika, a na početku je tiskana uvodna riječ predsjedriišiva Društva. Najprije je dan integralni ili dopunjeni materija! u cjelini pod naslovom "Treči kulturno-znanstveni skup 'Dani dr. Matka Laginje', Klana, 16, i 17. ožujka 1996:" Na prvome mjestu objavljen je filološki prilog mr. Silvane Vranic, "Mjesni govor Škalnice u jezičnom okružertju" (Škalnica je jedno od pet naselja u opčini Klana, poreč! Breze, Klane, Lisca i Studene); u članku su analizirane fonološke i morfološke značajke ovoga ekavskoga govora čakavskoga sustava. Mr. Stanislav Gilič, pak, govori o "Toponomiji katastarske opčine Klana"; autor je uspio prikupiti 612 toponimskih jedi-nica. Najprije ih je iznio inverzivnim abecednim redom, zatim je dao raščlambu prema sufiksima i toponimi-ziranim ¡menicama bez tvorbenih preinika/ preoblika, zatim je ukazao na objekt koji nije toponimiziran u samostalnom obliku več u toponimijskoj sintagmi, te na dvočlane i tročlane toponime prema jecinočlanim i dvo-članim; upozorio je na novonastale toponime prema toponimiziranom objektu te na toponime složene s prijedlogom "na" i "va" koji ne pretpostavljaju jeclno-člane t onda kada postoje apelative plodne toponimi-zacije. Prof. dr. Mirjana Strčič donosi članak "O prvim pjesmama Matka Laginje", pa u okviru radnje objavljuje do sada nepoznatu Laginjinu pjesmu "Naša dvista-godišnjica" čime je Laginja obilježio nasilnu smrt bana Petra Zrinskoga i Frana Krste Frankopana 1671. godine u Bečkom Novom mjestu. Laginja je bio talentirani književnik, ali svoj je dar zatomio i podredio ga aktualnoj, vrlo feškoj borbi hrvatskoga i slovenskoga naroda u 19. i 20. st. za očuvanje samobitnosti. Mr. Željko Klaič pro-učio je materija! koji govori o Laginji kao političaru u zagrebačkom tisku dvadeseiih godina. Naime, Laginja je nakon talijanske okupacije njegova zavičaja bio pri -moren emigrirali te je nastavio politički djelovati u Zagrebu, gotovo do smrti 1930. godine. Ranko Starac u članku "'Gradina' u Klani - rezultat istraživanja u 1996. godini" daje uvid u prvu etapu svojih arheoloških istraživanja i konzervatorskih radova na ostacima dijela srecfnjevekovnoga kašteia feudalnih gospodara klanjske gospoštije odnosno vojničke utvrde koja se nalazila po-nad samoga mjesta Klane. S kaštefa se lako kontrolirao 355 ANNALES 10/'97 OCENE IN POROČILA/REViEWS AND REPORTS, 351-370 živ promet, ali utvrcla je hria i značajno vojno uporište u doba ratova. Uz čianak je tiskano i više fotografija ioka-liteta i crteža nadenih ulomaka. Albino Senčič svojim je tekstom upozorio na matične knjige Klane koje su u rj-ječkome Povijesnom arhivu sačuvane od 1 821. god. dalje. Dao je i podrobniji uvid u ono sto sve otkrivaju (npr., jezik na kojernu su pisane, prezimena, imena, zanimanje roditelja, primalje, svečenici itd.). Nenad Labus daje rad pod naslovom "Grada fonda 'Kotarsko poglavarstvo Pod-grad' kao izvor za povijest Klane i okolice"; fond se na-lazi u Povijesnom arhivu u Rijeci, a sastoji se od grade kotarskih povjerenstava Lovrana, Kastava i Funfernberga te grade samoga poglavarstva Podgrada; postoji i fond Kotarski srid Podgrad. Cjelina ima više stotina kutija, a odnosi se na gradu iz 19. st. (od 1809. do 1868. godine). Autor je po prezimenima dao popis ostavinskih predmeta za mjesta Lisac, Klana, Stuciena, Škalnica, Veli i Mali Brgud od 1839. do 1850. te popis šumarskih prekršilica iz 1845. godine. Osobito je zanimljiv sadržaj kratkoga teksta mr. Tatjane Paič-Vukič: "Tko je bio Malkoč-beg, turški vojskovoda poražen pod Klanom 15,59. godine?" Naime, taj poznati ratnik u turskoj, bosansko-hercego-vačkoj i hrvatskoj povijesti, te je godine s uspjehom po-harao dio Hrvatske i Slovenije, a na povratku (2. veljače) doživio je poraz pod Klanom. Tome je znatno pridoni-jela dobra priprema obrambenoga sustava kapetana Ivana Lenkoviča na području Kosteia, Klane i Grobnika. Potres u Klani 1870. god. predmetom je zanimanja Ivana Šnajdara. Naime ta je prirodna nepogoda uništila gotovo sve kuče u Klani, a srušeni su i ostaci Gladine ponad nje. Autor donosi i izvorni tekst popisa štete u iznosu od 47.805 forinti; čianak je popračen crtežima i fotografijama. Ta je katastrofalna elementarna nepogoda za du-že razdoblje unazadiia život klanjskoga područja. Antun Giron u radu "Osnivanje upravne opčine Klana 1925. godine" govori o razdoblju talijanske okupacije, kada je granica izmedu kraljevine Italije i SHS proiazila preko klanjskog područja tako da je manji dio (Studena) pri-paclao Jugoslaviji, ali ne i njezino šumsko bogatstvo. Naj-prije je bila osnovana velika opčina Matulji, ali kad se prigodom izbora pokazala apsolutna hrvatska prevaga, formirana je opčina Klana kako bi se bolje kontroliralo ovo pogranično područje. (U Klani je bio smješten i veliki vojni garnizon). Dr. Petar Strčič dao je "Povijest Klane. Načrt pregleda"; naročito ističe pohvainu djelatnost Društva za povjesnicu / Katedre Čakavskoga sabora Klana, koja je bitno pridonijela brzom stjecanju sve širega i boljega znanja o Klani (npr., u jugoslavenskim i hrvatskim enciklopedijama nema natuknice o Klani). U drugim su rubrikama objavljeni tekstovi posebno pribavljeni za ovaj "Zbornik". Tako u cjelini "Matko Laginja" Ivan Šnajdar objavijuje "Podnesak Matka Laginje o potrebi uvodenja hrvatskoga jezika u istarske urede" {Volosko, 12. veljače 1916.) te čianak "Matko Laginja i pokušaj formiranja opčine Klana 1899. godine". U rub-rici "Priloži i povijesno gradivo" Ivan Šnajdar daje četiri svoja teksta: "Urbar gospoštinje Klana" {s nekoliko fak-simiia), točnije rečeno - prijevod onih nekoliko izvoda iz toga urbara koji su sačuvani kod riječkih augustinaca (su bili redovnici vlasnici Studene i dijela Klane); "Crkve klanjskoga kraja. Crkva Navjestenja Blažene Djevice Marije i sv. Antona Padovanskoga" (Klana je imala šest crkava: Sv. Trojstvo u kaštelu, Sv. Mihovil na groblju, Sv. jerolim, Sv. Magdalena na Mlaki, Sv. Anton Padovanski na Vasi i zavjetna crkva sv. Roka na Sv. Roku (danas su u funkciji crkve sv. jerolima, sv. Mihovila i sv. Roka); iz napisa "Rudnik ž.eljeza u Studenoj" otkriva se da su rudnik otvorifi i vodili riječki redovnici augustinci u razdoblju ocl 1749. do 1752. godine; čianak "Klana i njezine okolice na starim zemljopisnim kartama" sadrži opis i reprodukcije dijela karte iz 16., 17. i 18. stolječa (dvije su donesene u boji; na njima je Klana upisana kao Kunilon, Koniglon, Clanaz, Clanas, Član, Cloart, Člana, Klon, Khlan, Kolon, Kian in Klanna, a Škalica kao Scalizza, Scalniza i Schainiza). Anton Starčič Šopeč u tekstu pod naslovom "Runda", u čakavskom klanjskom govoru, piše o nočnoj stražarskoj službi dvojice muška-raca, što se nazivalo "runda". "Domača besida" obuhvača "Poslovice i izreke", "Kako su edan put zvali misece va Klani", tri pjesme A, Starčiča Šopeča te četiri pjesme Marija Taučara. Svi su tekstovi na čakavskom govoru klanjskoga područja. Rubrika "Obljetnice" sadrži oveči napis Ivana Šnajdara "jubileji" maestra Dušana Prašelja"; taj poznati skladatelj, muzikolog i dirigent iz Rijeke (Sušaka) dugo je godina vrlo plodno vodio klanjski mješovitj zbor "Matko Laginja". Rubrika "Izvješča" sadrži prikaz izložbe slika mjesnih slikara i staroga oružja koja je održana 16. i 17. ožujka 1996., tijekom lil. Dana M. Laginje; napis je dala Anita Agrič, Rubrika "Naš kraj u slici" ispunjena je s 24 slike starijega postanja te nekoliko panoramskih fotosnimaka iz 1996. godine. Kako rekosmo, dio čianaka obogačen je nizom fotografija, crteža itd., a cijeli je zbornik protkan crtežima čiji je autor josip Baraka. Večina čianaka je znanstvenoga i stručnog karaktera te osim uvodnoga nacrtka imaju i bilješke te sažetke na engleskom jeziku. Ukratko: treči svezak Društva za povjesnicu/Katedre Čakavskoga sabora u Klani znatan je iskorak u inter-disciplinarnome proučavanju prošlosti i sadašnjosti ovo-ga područja nadomak Rijeke i Opatije, uvrh Riječi51-370 le ozemeljska mejna črta med Slovenijo in Hrvaško. V drugem delu publikacije Slovenci v obmejnih hrvaških občinah avtorica podaja podatke o 5lovencih po zadnjih treh popisih prebivalstva in o splošni narodnostni sestavi po zadnjem jugoslovanskem popisu v 17 obmejnih hrvaških občinah, to so: Buje, Buzet, Opatija, Reka - Rijeka, Čabar, Delnice, Vrbovsko, Duga Resa, Ozalj, Jastrebarsko, Zagreb, Klanjec, Pregrada, Krapina, Ivanec, Varaždin, Čakovec. Tabelarno-kartografska predstavitev slovenskega narodnostnega (samo)opredeljevanja in slovenskega maternega jezika v obravnavanem hrvaškem obmejnem pasu s Slovenijo je podana za vsa naselja v vsaki od zgoraj navedenih občin in podkrepljena z zelo preglednimi zemljevidi, za vsako občino posebej. V tretjem delu publikacije Hrvati v obmejnih slovenskih občinah so predstavljeni Hrvati po zadnjih treh popisih prebivalstva in splošna narodnostna sestava po zadnjem jugoslovanskem popisu v 18 obmejnih slovenskih občinah, to so: Piran, Izola, Koper, Sežana, Ilirska Bistrica, Cerknica, Ribnica, Kočevje, Črnomelj, Metlika, Novo mesto, Krško, Brežice, Šmarje pri Jelšah, Ptuj, Ormož, Ljutomer, Lendava. Izola je vključena dodatno kot 18. občina, čeprav ni direktno obmejna, je pa naravno del tega geografskega območja. Tabelarno-kar-tografska predstavitev hrvaškega (samo)opredeljevanja in hrvaškega maternega jezika v obravnavanem slovenskem obmejnem pasu s Hrvaško, prikazana po občinah in naseljih, je adekvatna predhodnemu prikazLi slovenske populacije v hrvaškem obmejenem pasu. Tabele in karte vsekakor omogočajo tudi nekatere splošne ugotovitve za celotno obravnavano območje, kar je analizirano v četrtem in zadnjem delu publikacije: Primerjalne razsežnosti etničnih dejstev s slovenske in s hrvaške strani mejnega območja. Na koncu avtorica ponuja smeri neposrednega nadaljnjega projektnega raziskovanja. "Zbiranje, selekcija, razvrščanje, predstavljanje, opis in analiza statističnih podatkov, ki se nanašajo na etnična dejstva v obravnavanem prostoru, predstavljajo šele prvo etapo v časovno zaporednih korakih in nižjo stopnjo v kompleksno raziskovalnih metodoloških prijemih". Za drugo fazo poudarja, da je že zbrano precejšnje empirično gradivo, opravljene so terenske raziskave in v pripravi je že drugi zvezek projekta MEDETNIČNJ ODNOSI V OBMEJNEM PROSTORU MED SLOVENIJO iN HRVAŠKO, ki naj bi izšel do polovice leta 1998. Pričujoča publikacija z zbranimi, predstavljenimi in komentiranimi statističnimi podatki, predstavlja pomembno izhodiščno gradivo za nadaljnje terenske in druge raziskave ne samo tekočih projektov na Inštitutu za narodnostna vprašanja, temveč tudi za druge raziskovalne projekte. Publikacija lahko služi kot priročnik pri izvajanju in načrtovanju posameznih dejavnosti različnih državnih organov, družbenih institucij; najbrž pa bo ustregla tudi posameznim interesom, radovednosti, razbijanju kakšnega stereotipa in predsodka. Karmen Medica 370 ANNALES 10/'97 KAZALO K SLIKAM NA OVITKU SLIKA NA NASLOVNICI: Branike so svojevrsten zapis dogajanj v našem prostoru. V njih zabeleženi dogodki se odražajo tudi v našem življenju. Drevesa delijo z nami debela in suha leta - slabo leto se pozna tako na polju, v vinogradu kot tudi v drevesu. Na sliki je kolut preko 100 let starega črnega bora (Pinus nigra Arnold) s slovenskega Krasa (tekst: dr. Tom Levanič, fotografija: Martin Zupančič) 1. Zidarji v statutu tržaškega komuna iz leta 1350 2. Kar - voz - carro (Foto: G. Filipi) 3. Oljka "istrska belica" (Foto: D. Podgornik) 4. Batana (Foto: G. Füipi) 5. Dalmatinski ribič na pasari z ribiško mrežo in kovačem (zeus faber) (Foto: D. Podgornik) 6. Milko Bambič: Broadcasting, 1926, akvarel, papir 7. Ulica v Milni na Braču (Foto: D. Podgornik) 8. Izkopavanja ob Marijini rotundi v Kopru (Foto: M. Stokin) 9. Knjiga z napisom Ego sum lux mundi, ki jo na kolenih drži Kristus Pantokrator, naslikan na oboku rotunde Karmelske Matere božje v Kopru (okoli 1317) 10. Veno Pilon: Moj oče, 1923, olje na platnu (Pilonova galerija, Ajdovščina) INDEX TO PICTURES ON THE COVER FRONT COVER: Annual rings a unique record of events in our area. The events recorded in them are reflected also in our life. The trees share with us good and bad years - a bad year can be seen on fields, vinyards and in the tree. The picture shows a pinus nigra stample, over a hundred years old, from the Slovenian Karst (text: Tom Levanič, PhD, photo: Martin Zupančič) 1. Builders in the statue of Trieste komuna from 1350 2. Carriage (Photo: G. Filipi) 3. Olive tree "istrska belica" (Photo: D. Podgornik) 4. Batana (Photo: G, Filipi} 5. A Dalmatian fisherman on a boat with a fishing net and a John Dory (zeus faber) (Photo: D. Podgornik) 6. Milko Bambič: Broadcasting, 1926, watercolour, paper 7. A street in Milna on Brač (Photo: D. Podgornik) 8. Excavations at the Rotunda of Our Lady of Mount Carmei in Koper (Photo: M. Stokin) 9. The book with the inscription Ego sum lux mundi, lying on the knees of Christ Pantocratur, as painted on the vault of the Rotunda of Our Lady of Mount Carmei in Koper (arround 1317) 10.Veno Pilon: My father, 1923, oil on canvas (Pilon Gallery, Ajdovščina) 371 i ANNALES 10/'97 NAVODILA AVTORJEM 1. ANNALES: Anali za istrske in mediteranske študije - Annali d i Studi istriani e mediterranei (do 5. številke: Anali Koprskega primorja in bližnjih krajev - Annali del Litorale capodistriano e delte regioni vicine) je znanstvena in strokovna interdisciplinarna revija humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih vsebin v podnaslovu opredeljenega geografskega območja. 2. Sprejemamo prispevke v slovenskem, italijanskem, hrvaškem in angleškem jeziku. Uredništvo ima pravico prispevke jezikovno lektorirati. 3. Prispevki naj obsegajo največ 24 enostransko tipkanih strani s po 30 vrsticami. Na levi pustite 3 do 4 cm širok rob. Zaleljeno je tudi (originalno) slikovno gradivo, še posebno pa oddaja prispevka na računalniški disketi v programih za PC (osebne) računalnike. V tem primeru avtorji najprej pošljejo besedilo izpisano na papirju, uredništvo pa nato avtorju vrne besedilo v vnos lektorskih in recenzcntskih popravkov. Tako pripravljen tekst avtor pošlje uredništvu na računalniški disketi. 4. Naslovna stran tipkopisa naj vsebuje naslov in podnaslov prispevka, ime in priimek avtorja, avtorjeve nazive in akademske naslove, ime in naslov institucije, kjer je zaposlen, oz, domači naslov vključno s poštno številko. Navedite kategorijo prispevka! Uredništvo razvršča prispevke v naslednje kategorije: Izvirna znanstvena dela vsebujejo izvirne rezultate lastnih raziskav, ki še niso bili objavljeni. Dela pošlje uredništvo v recenzijo. Avtor se obvezuje, da prispevka ne bo objavil drugje. Strokovna dela prikazujejo rezultate strokovnih raziskav. Tudi te prispevke uredništvo pošlje v recenzijo in avtor se obveže, da prispevka ne bo objavil drugje. Pregledni članki imajo značaj izvirnih del. To so natančni in kritični pregledi literature s posameznih zanimivih strokovnih področij (review article). Gradiva imajo ravno tako značaj izvirnih del. Poročita vsebujejo krajše znanstvene informacije o zaključenih raziskovanjih ali kratek opis strokovnih in znanstvenih knjig ali srečanj. Taki prispevki ne smejo presegati 5 strani. Mladinske raziskovalne naloge morajo biti urejene kot strokovna dela. Komentarji so namenjeni aktualnostim s strokovnega področja. Ne smejo presegati 2 strani. Obvestila so namenjena društvenemu življenju. Obsegajo 1 stran. 5. Izvirna znanstvena dela in strokovna dela naj vsebujejo izvleček in povzetek. Izvleček, ki stoji pred prispevkom, je krajši (vsebuje do 60 besed) od povzetka na koncu članka in v nasprotju s tem tudi ne vsebuje komentarjev in priporočil. Povzetki znanstvenih besedil smejo vsebovati 200, strokovnih 150, preglednih član- kov pa 50 besed. V izvlečku na kratko opišemo namen, metode dela in rezultate. Navedemo, čemu smo delo opravili ali napisali dokument. Na že objavljeno gradivo se sklicujemo le, če je to glavni motiv dela. Na kratko opišemo metode in tehnike dela - kolikor je potrebno za razumevanje. Nove tehnike opišemo le, kjer se razlikujejo od že znanih. Če v delu ne opisujemo eksperimentalnega ali praktičnega dela, opišemo vire informacij. Rezultate in zaključke lahko združimo. Karseda informativno navedemo le, kaj smo ugotovili oziroma odkrili. Povzetke vsebujejo tudi pregledni članki. Povzetek je en sam odstavek. Začnemo ga s stavkom, ki vsebuje glavno sporočilo dela. Stavki naj bodo popotni in ne predolgi. Pišemo v tretji osebi, le izjemoma uporabimo glagole v neosebni obliki. Uporabljamo pravilni strokovni jezik in se izogibamo slabše znanim kraticam. Ohraniti moramo osnovno informacijo in poudarke iz glavnega besedila. V povzetku ne sme biti ničesar, česar glavno besedilo ne vsebuje. 6. Avtorji so dolžni definirati in pripisati ustrezne ključne besede (pod izvlečkom) članka. Zaželjeni so tudi angleški (ali slovenski) prevodi ključnih besed, podnapisov k slikovnemu in tabelarnemu gradivu. Priporočamo se še za angleški (ali slovenski) prevod povzetka, sicer bo za to poskrbelo uredništvo. 7. V besedilu se po možnosti držimo naslednjih poglavij: 1. Izvleček. 2. Uvod. 3. Pregled dosedanjih objav. 4. Materiali in metode (Dokazni postopek). 5. Rezultati. 6. Razprava ali diskusija. 7. Zaključek (Sklepi). 8. Zahvala - če avtor želi. 9. Priloge - če je potrebno. 10. Literatura (Viri, Bibliografija). 11. Povzetek (Summary). 8. Ločimo vsebinske in bibliografske opombe. Vsebinske opombe besedilo še podrobneje razlagajo ali pojasnjujejo, postavimo jih pod črto. Z bibliografsko opombo, ki jo vstavimo v oklepaj med besedilom samim, pa se sklicujemo na točno določeni del besedila iz neke druge publikacije (navedemo tudi točne strani, kjer je objavljeno besedilo, na katerega se sklicujemo) ali na publikacijo (članek) kot celoto (točnih strani ne navajamo). Bibliografsko opombo sestavljajo naslednji podatki: avtor, leto izida in - če se sklicujemo na točno določeni del besedila - tudi navedba strani. Primer bibliografske opombe z navajanjem točno določenega dela besedila: (Grafenauer, 1993, 11-13). Primer bibliografske opombe z navajanjem vira kot 373 ANNALES T 0/97 celote: (Grafenauer, 1993). Celotni bibliografski podatki citiranih in uporabljenih virov so navedeni v poglavju Literatura (Viri, Bibliografija) - glej točko 10! Če citiramo več del istega avtorja iz istega leta, poleg priimka in letnice napišemo še črke po abecednem vrstnem redu, tako da se viri med seboj razlikujejo. Primer: (Grafenauer, 1993a); (Grafenauer, 1993b). Posamezna deia ali navedbe virov v isti opombi ločimo s podpičjem. Primer; {Lane, 1978; Grafenauer, 1993). Bibliografska opomba je lahko tudi del vsebinske opombe in jo zapisujemo na enak način, torej v oklepaju znotraj vsebinske opombe. 9. Pri citiranju arhivskih virov navedemo najprej arhiv, nato ime fonda ali zbirke in signaturo. Če navajamo isti arhiv oziroma fond večkrat, v oklepaju med besedilom uporabljamo kratico, ki jo razložimo v poglavju o virih na koncu prispevka. Primer navajanja arhivskega vira v poglavju o virih: Pokrajinski arhiv Koper (PAK). Rodbinski arhiv Gravisi, arhivska enota (a.e.) 1. Accademia di Belluno; Disser-tazione di Bernardo Bernardi sopra il simbolo della Societa Accademica. Primer navajanja arhivskega vira v oklepaju med besedilom: (PAK, Gravisi, 1) 10. Poglavje o literaturi in virih je obvezno. Bibliografske podatke navajamo takole: A) Opis zaključene publikacije - knjige kot celote: Avtor (leto izida): Naslov. Zbirka. Kraj, založba. Verginella, M., Volk, A., Colja, K. (1995): Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Knjižnica Annales 9. Koper, Zgodovinsko društvo za. južno Primorsko. V zgornjem primeru, kjer je avtorjev več kot dva, je korekten tudi citat: Verginella, M. et. al. (1995):... Če nam predstavlja vir samo določeni del iz zaključene publikacije, zgornjemu opisu dodamo se številke strani, od koder smo navedbo prevzeli. B) Opis prispevka v zaključeni publikaciji - npr. prispevka v zborniku: Avtor prispevka {leto izida): Naslov prispevka. V: Avtor knjige: Naslov knjige. Zbirka. Kraj, založba,, strani od-do. Verginella, M. (1995): Poraženi zmagovalci. Slovenska pričevanja o osvobodilnem gibanju na Tržaškem. V: Verginella, M. et al.: Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Knjižnica Annales 9. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 13-51. C) Opis tekoče publikacije - revije kot celote: Naslov periodike, kraj izdaje. Annales, Koper. Pri opisu posamezne številke revije zgornjemu opisu dodamo (leto izida), številko letnika in številko zvezka. Annales (1995), Koper, 5, 7. D) Opis članka v reviji: Avtor članka (leto izida): Naslov članka. Naslov revije, kraj izdaje, letnik, številka, strani od-do. Forlani, F. (1994): Dinosauri in Istria. Annales, Koper, 4, 4, 209-214. Bibliografske enote so razvrščene po abecednem redu priimkov avtofjev ter po letu izdaje, v primeru da gre za več citatov istega-i stih avtorjev. 11. Tiskarski znaki za poudarke naj bodo: podčrtano za poikrepko, valovito podčrtano za ležeče. Računalniški zapis naj vključuje ustrezne oznake za bo!d in italics. 12. Kratice v besedilu moramo razrešiti v oklepaju, ko se prvič pojavijo. Članku lahko dodamo tudi seznam uporabljenih kratic. 13. Pri ocenah publikacij navedemo v naslovu prispevka avtorja publikacije, naslov, kraj, založbo, leto izida in število strani (oziroma ustrezen opis iz točke 10). 14. Prvi odtis prispevkov uredništvo pošlje avtorjem v korekturo. Avtorji so dolžni popravljeno gradivo vrniti v treh (3) dneh. Besed i io popravljamo s korekturnimi znamenji, ki jih najdemo na koncu Slovenskega pravopisa (1962), Ljubljana, ali v: Slovenski pravopis 1. Pravila (1990). Ljubljana, SAZU-DZS, 13-14. Širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. Druge korekture opravi uredništvo. 15. Uredništvo prosi avto rje, naj navodila vedno upoštevajo. Ob vseh nejasnostih je uredništvo na voljo za vsa pojasnila. UREDNIŠTVO 374 ANNALES 10/'9 7 INSTRUCTIONS TO AUTHORS 1. ANNALES: Annals for Istrlan and Mediterranean Studies - Annali di Studi istriani e mediterranei (up to No.5: Annals of the Koper Littoral and Neighbouring Regions - Annali del Litorale capodistriano e delie regioni vicine) is a scientific and research interdisciplinary review covering the humanities, sociology and natural science in the area as stated in the review's subtitle. 2. Articles (papers) written in Slovene, Italian, Croatian and English languages will be accepted. The Editorial Board reserves the right to have them linguistically revised and corrected. 3. Articles should be written on max. 24 pages with double spacing and on one side of the sheet only. On the left side of each page, a 3-4 cm wide margin is to be left. Original photographs, drawings and tables are. welcomed, as well as diskettes containing the texts, together with reference to the programme used. In such cases, only printed texts are to be sent initially to us, and once returned to the authors with eventual linguistic, editorial or reviewer's corrections, the suitably processed texts (on diskettes) are to be sent back to the Editorial Board. 4. Title page of typescript is to include title and subtitle of the article (paper), author's name, any (academic) titles and name of institution by which employed or persona! address. Please state the category of your article. Articles are arranged in the following eight categories: Original scientific works containing not yet published results of the author's own research. Such works will be reviewed by scientists chosen by the Editorial Board, Authors oblige themselves not to offer their material to any other journal or magazine. Research works presenting results obtained through research. They too will be reviewed, and authors oblige themselves not to publish them elsewhere. Review articles bearing the character of original works. These are critical and detailed reviews of literature from various interesting fields of research. Materials and sources also bearing the character of original works. Reports include short scientific information on integral research work or a short description of scientific or specialist books or meetings of experts. Such articles are not to exceed 5 pages. Youth research compositions are to be presented in the same was as research works. Explanatory comments include topical issues from various fields of research and are not to exceed 2 pages. Notices include news from various associations and should not exceed 1 page. 5. Each of the original scientific and research works is to include both abstract and summary. Abstract, which is to appear before the actual article. is the shorter of the two (with up to 60 words)"and does not include, in contrast to summary, explanatory comments and recommendations. Abstract is to contain à short description of the purpose and methods of the work and its results. Author should also state why the work has been carried out and why a document has been written about it. References to the already published material are made only if this is the main purpose of the work. Methods: if necessary, work methods and techniques are to be briefly described (new techniques are to be stated only if differing from the already known ones). If no experimental or practical work is described, sources of information are to be given. Results and conclusions may be incorporated. Findings are to be presented as briefly as possible. Summary is to accompany review articles also and is to contain one chapter only. Summary of scientific text may contain 200 words, summary of research text /50 words, summary of review article 50 words. First of all, the essential points of the carried out work are to be presented. Sentences should be concise and not too long. The text is to be written in the third person; verbs may be used in impersonal form only exceptionally. The not so well known abbreviations are to be avoided. Summary is to retain the basic information from the main part of the text, and should not contain anything that does not appear in the main text itself. 6. Authors are obliged to define and state key words (below abstract) in their articles. English (or Slovene) translation of key words and texts accompanying figures and tables are welcomed, as well as English (or Slovene) translation of abstracts; if this is not convenient, the Board of Editors will provide for it. 7. Texts should include, if at all possible, the following chapters: 1. Abstract 2. Introduction 3. Works published to date 4. Material and methods 5. Results 6. Discussion 7. Conclusions 8. Acknowledgements (if desired by author) 9. Supplements (if necessary) 10. References (Sources, Bibliography) 11. Summary 8, Two kinds of notes are distinguished: those regarding the contents of the text, and those referring to bibliography. The first elucidate the text in even greater detail and are to appear at the bottom of the page (under line). Bibliographical notes, which are to appear in brackets in the text itself, deal with quotations and refer to a precisely stipulated part of the text from some other 375 ANNALES 10/'97 publication (the page on which quotation appears is to be therefore stated as well) or to a publication (article) as a whole (in this case no page from which the text has been taken is to be stated). Bibliographical notes are made up of the following details: author, year when published, and page (but only if a precisely stipulated part of the text is quoted). Example of quotation referring to a precisely stipulated part of the text: (Grafenauer, 1993, 11). Example of source quotation as a whole, with no citation: (Grafenauer, 1993). The entire bibliographical data of the quoted and used sources are to be stated under References (Sources, Bibliography) - see Item 10! It a number of works by the same author from the same year aie quoted, letters in alphabetical order are to be stated apart from the author's surname and year of publication, in order that the sources are clearly divided between each other. Example: (Grafenauer, 1993a); (Grafenauer, 1993b). Separate works or source quotations under the same note are to be separated with semicolon. Example: (Lane, 1978; Grafenauer, 1993, 12-14). Bibliographical note can also be a part of the note referring to the contents and is to be written in the same way, i.e. in brackets within the note referring to the contents. 9. When quoting archive sources, the archive is to be stated first, then the name of the fund or collection and shelftnark. if the same archive or fund is stated a number of times, its abbreviation is to be used in brackets in the text and explained in the references chapter at the end of the article. Example of citing archive source in the reference chapter: Pokrajinski arhiv Koper (PAK). Rodbinski arhiv Gravisi, arhivska enota (a.e.) I. Accademia di Beliuno: Dissertazione di Bernardo Bernardi sopra i! simbolo de!la Société Accademica. Example of citing archive source in brackets in the text itself: (PAK, Gravisi, 1). 10. The references and sources chapter is compulsory. Bibliographical data are to be stated as follows: A) Description of integral publication: Author (year when published): Title. Volume - Collection. Place of publication, published by. Vergineila, M., Vol k, A, Colja, K. (1995): Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Knjižnica Annales 9. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. If there are more than two authors, the work can be also cited as: Vergineila, M. etal. (1995):... If a specific part from an integral publication is quoted, the page numbers from which the quotation has been taken are to be added to the above description. B) Description of the article (paper) in integral publication - e.g. text in a collection of scientific papers: Author of the paper (year of its publication): Title of the paper. In: Author of the book: Title of the book. Volume - Collection. Place of publication, published by, pages from - to. Vergineila, M. (1995), Poraženi zmagovalci, Slovenska pričevanja o osvobodilnem gibanju na Tržaškem. In: Vergineila, M. etal.: Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Knjižnica Annales 9. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 13-51. C) Description of current publication - review as a whole: Title of periodical, place of publication. Annales, Koper. When describing separate number of review (year of its publication), its number and volume are to be added to the above description. Annales (1995), Koper, 5, 7. D) Description of article in certain review: Author of article (year of publication): Title of article. Name of review, place of publication, its number and volume, pages from - to. Forlani, F. (1994): D i nos a uri in Istri a. Annales, Koper,4, 4, 209-214. The bibliographical items are to appear in alphabetical order of the authors' surnames or year of publication if the same author(s) is (are) cited a number of times. 11. Printer's marks for accentuations are to be as follows: underlined for semi-boid, undulatory line for italics. Computer notation is to include suitable marks for bold and italics. 12. Abbreviations in the texts are to be explained in brackets when appearing for the first time. A list of used abbreviations can be added to the article. 13. When assessing a publication, its author,, title, place, publishing house, year of publication and page numbers (or appropriate description from Item 10) are to be stated in the title of the article. 14. First copies of printed articles will be sent to authors for proof-reading. Authors are obliged to return them in three (3) days. No new sentences are allowed to be added during proof-reading. The second (printing) proofs will be read by the Editorial Board. 15. Authors are kindly requested to consider these instructions at all times. In case of any indistinctness, please do not hesitate to contact the review's Editorial Board. EDITORIAL BOARD 376 ANNALES 10/'9 7 UDC 302(450.361 Tržaški Kras) 903(450.361 Tržaški l(093) Aleksander PAN)EK, lT-34135 Trieste, Via C. C. Barni, 8 Landwirtschaft und Handel in der Region Giirz in der Neuzeit: der Bauernaufstand von 1713 aus wirtschaftshistorischer Sicht Armafes: Annaien für istrische und mediterrane Studien, 10, "5997, S. 153-162 Die Region Görz setzt sich aus Landschaften mit sein unterschiedlichen geograiisthen Merkmaien (Ebene, Karst, Hügelland, gebirgiger Oberlauf des Isonzo), die auch in ihren überwiegend landwirtschaftlich orientierten Produkten Ausdruck finden, zusammen. in diesem Beitrag wird als gemeinsames Element der Zugang der adeligen wie auch bäuerlichen Bevölkerung zu Markt und Handel herausgearbeitet. In diesem Rahmen werden die bereits bestehenden wirtschaftlichen Interessen, die durch die Einführung neuer Stenern in den eisten Jahren des 18. Jhdts. stark beeinträchtigt wurden, behandelt und die unterschiedlichen Reaktionen auf diese Neuerungen einschließlich des Bauernaufstandes von 1713 im Überblick dargestellt. 382 ANNALES 10/'97 UDK 627.2:69"! ,54{497.5)"1 8" 666.944(436-89)"!8" Bruno VOLPt LIS|AK, IT-34134 Trieste, Via Commercial, 178/1 Use of volcanic earth from the island of Santorini for marine constructions during the Austrian ruie in the Eastern and Northern Adriatic (from the State Archives in Trieste) Annates: Annals for Istvian and Mediterranean Studies, 10, 1997, pp. 1 63-174 The research work, which is based on archive documentation, presents the use of volcanic formation of trachyte tufa from the island of Santorini. if served as a binding material in underwater constructions during previous centuries prior to the invention of Port (and cement, similar as "pozzoiana" in the times of the Roman Empire. The author analyses the matter in technical details and presents the commercial and transporting complexity of that time as well as the long-term Austrian strategy in the construction of marine facilities in the Adriatic. UDC 323,2(450.34:497.4/.S)"14/1 7" lovorka ČORAUČ, Istituto croato di Storia, HR-10000 Zagreb, O pa ti ¿ka 10 M igra z ion i dalla cosía orientaie adriatica verso Venezia (XV-XV1II se coi o) Afínales; Anrtali di Studi tsrriam e «redilerranei, 10, 1997, pp. 185-192 Neíl'introduzione si indicano i risultati smora ottenuti nel!o studio storiografico inerenig le migrazioni dalla costa oriéntale acírtalíca verso Venezia. Quate fondo di archivio piíi importante per lo studio di questo tema vi ene indicato ('Archivio di Staro di Venezia. Attraverso varie tappe viene riporíata ia írequenza delle migrazioni, coílegate sempre con la situazione poliíico-müitare nell'Europa sud accidentáis nelle varie epoche. Si soKotinea inoltre come la maggior parte degli emigrati provertisse dalle zone sottoposte al dominio venežiano (istria, Daimazia, Albania). I.n vita quotidiana e l'attivitá ciegíi emigrad viene raccontata attraverso i ¡oro mestieri e la toro residentes e attraverso l'esistenza della Confraternita di San Giorgio e Trifone, la principóle ¡síituzione di ritrovo e di mante-nimento deíl'identita patria, il numero e l'importarsza degli emigráis slavi a Venezia viene sottoiineato anche dalla conservazione di elementi di toponomástica slava a Venezia. UDC 325,1 1 (4S0:=81 )"06/18" Per do GESTRIN, accademico, $1-1000 Ljubljana, Gestrinova 1 GU Slav! in Italia neil alto medio evo Annates; Annali (.11 StutSi istriasii e mediterranei, 10, 1 997, pp. 177-184 II processo di immigrazione e trasmigrazione degli Slavi dai Balcani verso ia penisola appetmtttica, fenomeno che indichiamo come migrazione (nel senso piu ampio del termine), puo venir seguito attraverso le varie epoche dalla meta del VII secoto e sino a! XtX. la cause, i modi e I'ampiezza di tali migrazioni nonche le con-seguenze che esse ebbero cambiarotio roolto in qtteslo lasso di tempo. Posstamo percid cfividere Se migraztoni in tre fast: la prima comprende il periocb dell'alto medio evo, quando arrivarono in Italia gruppi piu o menu consistent! di slavi come forza mililare, emigrati e coioni, sia di propria votonf.ii che obbiigati da varie forme di pressione; la seconds e rappreseniata dal periodo che va dai Xit secolo alia seconda meti del XIV secolo, quando gli Slavi dei Balcani, specie donne, arrivarono in tialia come schiavi, e la ierza -culminata net secoli XV e XVI, men tre dal XVil in avanti il processo scema per poi cessare det tutto - quando la popolazione siava giunge in Italia generalmente per motivi economic! - Italia feSix -nonche a causa della mitiaccia costituita dai Turchi e delta loro occupazione di buona parte dei Batcani. UDC 325.2(497.4-1 5)(0911 325.2(430.36H091) Aleksej KALC, Biblioteca Nazicmale Slovana e degli Studi, Trieste, Sezione storia, IT-34138 Trieste, Vía Petronio, 4 ZRS Koper, SI-6000 Capodistria, Via Caribakli 1 8 Movimenli migralon ai confini occidental! del territorio étnico sloveno Annaíes: Ann.iii di Studi islriani e mediterrariei, 10, 1997, pp. 193-214 La ricerca esamina il problema delle migrazioni neüe zone di confine fia liada e Siovenia, con particoiare attenzione a quede che hanno interessato gli Stoveni, alia luce delle complesse carat-íeristiche naturali, geografiche, socio economiche, nazionali e culturali e dei cambiamenti poütlco-territoriali vissuti da quest'area nel corso della síoria. Vengono messi in r¡salto ateuni esempi e alcune particolaríta che caratterizzano il problema della migrazione in quest.'area e che pongono lo studioso di fronte a una ntiova metodología e a nuove interprelazioni. Parliamo delle migrazioni stagíonali verso !a Beneška Slovenija (Síavia Veneta) e detla loro posizione "stru llura le" nel sistema socio economice montano; dei-l'immígrazione a Trieste, come componente del suo tessuto socíale pluríetnico e di ai tre forme di migrazioni, con particoiare attenziorie al "ruolo" che aveva la meta da raggiungere. Del periodo fra le díte guerre viene presen tato il problema dell'einigrazione slovena en an den Wesigrerizen des slowenischen SledJungsraumes: Themen und Probleme Annales; Annaien für istrische und mediterrane Studien, 10, 1997, S. 193-214 Der Beitrag behandelt die Auswanderungsprobiematik im slowenisch-italienischen Grenzbereich unter besonderer Berücksichtigung der slowenischen Migrationen im Lichte der komplexen geogra'iscben, gesellschaftlich-wirtschaftlichen, nationalen und kulturellen Charkieristika wie auch der politisch-territorialen Veränderungen, denen dieser Raum im Laufe der Jahrhunderte unterworfen war. F.s werden einzelne Beispiele und Besonderheiten, die die Auswanderungsprobiematik dieses Gebietes bestimmen und die Gelehrten vor neue Fragen der Methodologie und Interpretation stellen, dargelegt. Zur Sprache kommen die saisonbedingte Auswanderung aus der Slovenska BeneCija (Slavia Veneta) und die "Struktur" dieses Berglandes in Hinblick auf das gesell-schaftlichwirtschaflliche System, die Zuwanderung nach Tries? und der Faktor des plurietnischen Gefüges dieser Stadt, sowie andere Formen der Auswanderung mit Hinblick darauf, welche "Rolle" den Zweck der Auswanderung zukam. Die Zvvischenkriegszeiä betreffend wird die Problematik der slowenischen (und kroatischen) Auswanderung aus Venezla-Giulia dargelegt. Was hingegen die Nachkriegszeit anbelangt, so wird vor allem auf die eigenartige Auswanderung aus dem Raum Trlest nach Australien unter besonderer Berücksichtigung der gesellschaftlich-kulturellen Besonderheiten und des pkiviethnischen Charakters sowie auf die Frage der massenhaften Abwanderung der Bevölkerung aus der Slovenska ßenecija hingewiesen. 384 ANNALES 10/'97 UDK 325.2(497.4-1 5)"1 8/19" AleS BRECHIJ, tT-34013 Duino-Aui isina (TS), Dumo, 76/s Some data on emigration from the Slovenian littoral to South America, especially to Argentina Annales: Annals for istrian and Mediterranean Studies, 10, 1 997, pp. 215-236 The text speaks about the emigration from the Slovene littoral towards South American countries and especially to Argentina where the most numerous Slovenian emigrant communities were formed. The initial pari presents the first emigrations, small in number, which took place in the Goriška region from the mid 187G's to World War 1 and before that the emigration of the Slovene missionaries among which there were also Primorci. The main part is dedicated to the period between the two world wars when the emigrations reached a historical peak due to the pressure of economic depression and fascist policy of destroying the national identity of the people. The characteristics of the emigrant, communities in South America are shown as well as their organized life, cultural and political activities. We also ¡earn about their political activities in support of the annexation of the Primorska region lo Yugoslavia during the Second World War, their organization and activities in the decades after the war and about the reality of the Slovenian post-war political emigration. UDK 32S,2(450.361 Trst)"15" 314.74(4.50.361 Tist)"1 9" Piero PU81NI, IT-341 26 Trieste, Via Crispi, 85 Emigration from Trieste after World War II Annales; Annals for tstrian and Mediterranean Studies, 10, 1997, pp. 251-262 The author deals with the issues regarding the emigration from Trieste (particularly by those destined for Australia) immediately after the war and during the years that fallowed She return of Italy to Trieste. This emigration phenomenon is analysed from the aspect of the number of emigrants, their ethnic structure and reasons for such a step. In the end the article is supplemented with a table of returned (Australian) emigrants, (he "Giulian region" clubs and emigration of the inhabitants of Trieste to other Italian towns. UDC 321.01(4) 323.15(4) Coliin H. WILLIAMS, University del Galles, Cardiff, Dipartimento di lingua e cultura gállese. GB - Cardiff CF1 3XVV, PO Box 910 ¡I regionalismo europeo visto alia luce di una riccrca di nuovi spazi rappresentativi Aniiaies: Annali di Stud i istriani e inediterranei, 10, 1997, pp. 265-274 L'aulore esamína i! problema del regionalismo europeo, alia tuce della ricerca di nuovi spazi rappresentativi e neil'ambilo del contesto di integrazione del continente e della globalizzazione so-ciale generaíe. II regionalismo si presenta cosi come il trend sociale e cuiiurale antagonista, che vuoíe mantenere le differenze dei vari spazi culturali europei. La particolarita di questo movimento si.a nel falto che la valutazione delle tradiziom culturali delle mlnoranze e delle conuinita regionali vengono collegate con ie prospective social e economiche che contrihuiscono, assieme, alia crescita delle ¿orre periferiche e generalmente meno svituppate del continente. Benché non si sia giunti alia reaíizzazione delí'idea sull'Europa deile regioni, il senso per Se specificity regionali é sempre piú presente nella política regionale dei Paesi della Comunitá tíuropea e dei loro organismi programmatic: comuni. UDC 325.2:75(497.4-15) 325.2:75(450.361) 75:325.2(497.4-15) Srene MJSLEJ, Pilon Gallery in Ajdovščina, Sf-3270 Ajdovščina, Prešernova 3 Emigration of artists from the Primorska region AnnaSes: Annals for fstrian and Mediterranean Studies, ! 0, 1 997, pp. 237-250 The treatise deals with the fates of various artists deported from the Primorska region in the 20l,) century. The dealt with personalities, such as Marussig, Cargo, Spazzapan, Pilot's, Sirk, Bambič, Sulčrč, Gram, Rapotec, Music, Chiaclgh, Bucik and Perl.ot, were forced to leave their country due to very specific conditions: common to (hem ail were external circumstances, such as war, refugees, military occupation and annexation of Primorska, totalitarian systems and intolerance of other people's beliefs. 385 ANNALES 10/'97 UDK 325.2(450.361 Trst)"19" 314.74(450.361 TrstHS" Pietro PURINI, ¡1-34126 Triesie, Via Crispi, 85 Die Auswanderung aus Triest nach dem Zweiten Weitkrieg Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 10, 1997, S. 251-262 Der Autor widmet sich dem Problem der Auswanderung aus Triesf. -vor allem nach Australien - zu der es sofort nach dem Krieg und in den Jahren nach der Rückkehr Triests an Italien gekommen ist Diese Erscheinung analysiert der Autor hinsichtlich des großen Umtanges, der ethnischen Struktur und der Gründe, die dazu führten. Am Ende gib! er einen kurzen Überblick über die australischen Heimkehrer, die Klubs in Venetia Ciulia und die Auswanderung aus Triest und anderen italienischen Städten. UDK 325.2f437.4-i S)"l 8/19" Aleš 8RECELJ, ST-3401 3 Duino-Aurisina (TS}, Duino, 78/s Einige Dafen zur Auswanderung aus dem slowenischen Küstengebiel nach Südamerika, vor allem nach Argentinien Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 10, 1997, S. 215-236 Der Beitrag behandelt die Auswanderung aus dem slowenischen Künstengebiet nach Südamerika und vor allem nach Argentinien, wo s ich zahlenmäßig die größten Gruppen von slowenischen Auswandern herausbildeten. Im ersten Teil werden die ersten zahlenmäßig schwachen Abwandertingen, die von der Mitte der Siebzigerjahre des vorigen Jahrhunderts bis zum Ersten Weltkrieg besonders den Bereich von Götz erfaßten, behandelt. Diesen aber ging schon früher die Auswanderung slowenischer Missionare unter welchen sich auch Menschen aus dem Küstengebiet befanden, vor. Der zentrale Teil wird der Zwischertkriegszeit gewidmet, als die Auswanderungen unter dem Druck der wirtschaftlichen Depression und der faschistischen Entnationalislerungspolitik den historischen Höhepunkt erreichten. Es wird auch auf die Charakteristika der Gruppen von Auswanderern in -Südamerika, deren Lebensweise und deren kulturelle wie politische Aktivitäten hingewiesen. Auch deren politisches Engagement für der: Anschluß des Küstenlandes an Jugoslawien während des Zweiten Weltkrieges wird ebenso angesprochen wie deren Organisation und Tätigkeit im ersten Jahrzehnt nach dem Zweiten Weltkrieg, Schließlich wird noch die Realität der slowenischen Nachkriegsemigration aus politischen Gründen dargestellt UDK 321.01(4) 323.15(4} Collin H. WILLIAMS, Universität von Wales, College von Cardiff, Abteilung für wallisisch, GB - Cardiff Cfl 3XW, PO Bo* 910 Europäischer Kegionalismus und Suche nach neuen repräsentativen Räumen Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 10. 1 997, 5. 265-274 Der Autor diskutiert die Frage des europäischen Regionalismus im Lichte der Suche nach neuen repräsentativen Räumen sowie im Kontext der europäischen Integrationsprozesse und der allgemeinen gesellschaftlichen Globalisierung. Der Regionalismus stellt sich als antagonistische gesellschaftliche und kulturelle Tender«, die nach Erhaltung der Verschiedenartigkeit der Kulturräume Europas trachtet, dar. Die Besonderheit dieser Bewegung besteht darin, daß sie die Elemente der Wertschätzung cier kultureilen Tradition der Minderheiten und der regionalen Gemeinschaften mit gesellschaftlichen und wirtschaftlichen Entwicklungsperspektiven, die gemeinsam zum Wachstum der am Raride liegenden und im allgemeinen weniger entwickelten "feile des Kontinents beitragen, verbindet. Obwohl es nicht zur Verwirklichung der Idee "Region Europa" gekommen ist, setzt sich das Empfinden eines regionalen Spezifikunis in der Regionalpolitik der Mitgliedsländer der Europäischen Union und ihren gemeinsamen Programmen immer mehr durch. UDK 325.2:75(497.4-15} 3 2 S.2;75(450.3 61) 75:325.2(497.4-15} Irene M1SLE), Piion Gallerie in Ajdovščina, SI-5270 Ajdovščina, PreSemova 3 Auswanderung von Künstlern aus dem Küstenland Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 10, 1997, S. 237-250 Der Beitrag stellt Einzelschicksale bildender Künstler, die im 20. jhdf. aus dem Küstenland ausgewandert sind, dar. Die hier behandelten Künstler, Marussig, Čargo, Spazzapan, Pilon, Sirk, Bambič, Hočevar, Sulčič, Grom, Rapotec, Muiič, Chiacigh, Bucik, Pertot, stammen allesamt aus dem Küstenland, traten jedoch, getrieben von besonderen äußeren Umständen, wie Krieg, Flucht, Okkupation und Annexion des Küstenlandes sowie totalitäre Systeme und mangelnde Gedankenfreiheit, den Weg in die Fremde an. 386 ANNALES 10/'97 UDC 94(450.361 Trsf):323.15 394(450.361 Trst) Peter RUSTIA, SLORI, 11-34133 Trieste, Via Cardlicci, 8 "II Libro italiano in Austria ó per noi piti perico loso detla spada italiana" Alíñales: Annait di Studi istriani e mediíerranei, 10, 1997, pp. 275-2S4 lo studio esamina il rapporto ira l'immagine objetivamente miíSti-cullurale c¡¡ iríeste, che alia fine del secoío scorso e agíi inizi di questo attirava un gran numero di i m m igrati da regí oni vidne e lomarse, e la política municipale che privüegtava sopraltutto il carattere italiano della dita, Una política che si concrelizzava in diverse síí.uazioni, soprattutto in quella scolastíca, con il rifiuto dell'evenlualita di ístituzione di satole comuna!i in lingus slovena e che ofíriva cosi i'immagine di una Trieste divisa in due spazí elnici: la periferia slovena e i! centro italiano. NeNo studio vengono indicali numerosi siereotipi negativi con i quali Sloveni e Italiani soievano indicare i lora concitíadini e termina con la conslatazíone che anche la Trieste ocííema é solo in parte multicu llura le in quanío la cultura non italiana rimarse ai margini della vita dttadina e sono sernpre minori i casi di scambí ¡nterculturaíi che dovrebbero basarsi sulla conoscenza e il ri conos cimento non solo della cultura delta ¡naggioranza {italiana} ma anche di queda della minoranza (slovena). UDC 341.222(450:497.4:497.S)(09'i) Milan BUFON, ZRS Koper, Sl-6000 Capodislria, Via Caribaídl, 1 8, E-mail: mi[an.bufon@zrs-f;p,s¡ Trasforroazioni geopoiitiche ed etniche nell'Alto Adriático tra confiitti e prüspeííive d'integrazione Annales: Annali di Studi istriani e mediterrariei, 10, 1997, pp. 295-306 L'autore esamina it processo di trasforinazione geopolítica dell'Alto Adriático suíla base del rapporto Ira confíní politicí ed etnicl. La coilimazíone piú o meno esatta deí confini soeíaü e culturalí ha provócate movimenti soeíaü di vasta portata, cambiamenti nei processi e nelle direzioni migratorie e neüa stessa struttura étnica; fenomeni questi paitícoia miente intensi nella prima meta del secolo. Cío ha portato alia dirotnuzione deíla componente minoritaria nelie citta della costa, di tiadízione étnicamente mista, come Trieste, Capodislria, Pola e fiume. Lo studio termina con la convínzione che ¡I gradúale superamento deí ruolo dominante d'eí confini politicí nell'Alto Adriático favonrá la i'ivalutazíonc- deila sua antica immagine muilícuiluraíe. UDC 323.1 5:321(497.4/.$ Istia) 323.15:321(436.5-8631 (ernej ZUPANČIČ, Istituto di Geografía, SI-1000 Ljubljana, Trg francoske revolucije 7 Pórtala dell'identitá regionale in fstrra e in Carinzia Annales: Annali di Studi istriani e. medilerranei, 10, 1997, pp. 307-316 Lo studio esamina il rapporto fra ¡'identit.a regionale e riazionaie nelie regioni étnicamente miste di Carinzia e istría, senza tener pero conto degli altuali confini. Viene constatato che gli abítaníi di gruppi etnicí diversi inlendono l'identitó regionale in maniere diverse. La sírsgola persona puó presentarsi conteniporaneamente sia in base all'appartenenza regionale e lócale che a Cjuelia nazionaíe. In í s tri a e in Carinzia l'identitá regionale si interpreta come con-correndíale a quella nazionale, ma solo nel caso deglí appartenenti al popolo sloveno o ccoato, ció non vale invece per la popolazione di maggíoranza austríaca di lingua tedesca o per gli Italiani apparíenenti alia mínoranza in Istria. UDC 32(450.3'! :450.36:497,4/,!SKQ91) Matjaž KLiiMENČJČ, Uníversita di Maribor, Facolta di Pedagogía, SÍ-2QOO Maribor, Koroška cesta 160 Vladimir KLEMENČIČ, Universitá di Ljubljana, Facolta di Filosofía, Si-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Ruólo delie región i ASto Adriaíiche di ffaíia, Croazia e Slovetiia nel p as sato e nel pracesso di iiitegraziorte europea Armales: Amiati di Studi istriani e mediterranei, 10, 1997, pp. 285-294 L'artitolo tratta il ruólo delle regioni Alto Aclfiaíiche di Italia, Croaxia e Slovenia nel passaío e dal punto di vista deil'integrazione europea. Vengono presi in esame gli aspettí della loro posizione geopolítica sia nel passato ebe al giomo d'oggi, i cambiamenti subiti dai confinr politicí, dallo staius político e delta struttura dejl'area Alto Adriatica, come pure i cambiamenti della composizíone étnica della popolazione. L'artícolo tratta anche quesiioni inerentí al ruoio economico del 1'área ínteressata connesso alia sua collocazione frorstaliera. La concSusione e dedícala alie íu'sure prospettive di sviluppo dell'Alto Adriático, con particolare riferimento all'indusi-orie deila Slovenia nelí'Unione Europea, 387 ANNALES 1Q/'97 UDK 341.222(450:497.<1:4.97.5)1090 Milan BUFON, ZRS Koper, SI-6000 Koper, Garibaldi jeva 18, E-mail: mil an buton@zrs-kp.si Geopolltische und ethnische Transformationen an der Oberer» Adria zwischen Konflikten und Integral Ions perspektiven Annafes: Annalen für istrische und mediterrane Studien. 10, 199?, S, 295-306 Der Beitrag behandelt den Prozeß der geopol ¡tischen und ethnischen Transformationen im Oberen Adria-Raum and beleuchtet das Verhältnis in dem politische und ethnische Grenzen einander gegenüberstehen. Die mehr oder weniger häufige Deckung der gesellschaftlichen und kulturellen Grenzen bewirkte an der Oberen Adria umfangreiche demografische Bewegungen bzw. Veränderungen in Hinblick auf Siedlungsprozesse, Richtungen und ethnische Strukturen, die in der ersten Hälfte dieses jahrlumderst besonders intensiv waren und zum Zusammenbruch der Minderheitenkomponenten in den traditionell gemischtethnischen Kiisten-stadten, wie z. B. Triesl Koper, Pula und Rijeka, führten. Der Beitrag schliefet mit der Erwartung, daß die schrittweise Beseitigung der bisher dominanten Rolle der politischen Grenzen im Bereich der Oberen Adria wieder zur Wertschätzung seines traditionell multi-kulfurellen Erscheinungsbildes führen wird. UDK 94(450.361 Tist):323.15 394(450.361 Trst) Peter RUSTjA, SLORt, 11-341 33 Triesie, Via Carciucci, 8 "Ein italienisches Buch ist für uns und Österreich gefährlicher als ein italienisches Schwert!" Annates: Anrsalen für istrische und mediterrane SUidien, 10, 1997, S. 275-284 Der Beitrag behandelt die Verhältnisse Triests am Ende des vorigen und zu. Beginn dieses Jahrhunderts, zu einer Zeit, als das multikuUurelle Ambiente der Stadt eine grofie Zahl von Zusiedlern aus nah und fern anlockte. Der Autor befaßt: sich aber auch mit der Gemeindepolitik Triests, der die Idee entprang, Triesi sollte vor allem als italienischer 5tadt. besondere Bedeutung zukommen. Dieser Idee verliehen die städtischen Behörden in verschiedenen Bereichen Ausdruck, ganz besonders aber im SchuIbereich, wo die Möglichkeit zur Gründung von Gemeindescbulen mit slowenischer Unterricbstssprache konsequent verweigert wurde, wodurch der Eindruck zweier voneinander getrennter ethnischer Gebiete im Bereich von Triesf geschaffen wurde, nämlich die slowenische Umgebung der Stadt und die italienische Stadt selbst, irs diesem Beitrag werden zahlreiche Beispiele negativer Stereotypen gegeben, die sowohl Italiener als auch Slowenen ihren Mitbürgern gegenüber hegten. Abschließend meint der Autor, daß auch das heutige Triest eine nur zum Teil muitjkulturelle Stadt ist', da die niditilalieriische Kultur am Rande des städtischen Lebens steht und es immer weniger zu einem ¡nierkulturellen Austausch, der nur durch Kenntnis und Anerkennung der nicht nur mehrheitlichen (italienischen) sondern auch der Kultur der Minderheilen (slowenische) entstehen kann, kommt. UDK 323.1 5:32 K497.4/.5 Istra) 323.15:321(436.5=863) Jernej ZUPANČIČ, Institut für Geografi«, SI -1 000 Ljubljana, Trg francoske revolucije 7 Die Ausdehnung der regionalen Identität am Beispie! Islriens und Kärntens Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, TO, 1997, S 307-316 Der Beitrag behandelt das Verhältnis zwischen regionaler und nationale!' Identität in gemischtethnischen Regionen istriens und Kärntens, ohne jedoch dabei die aktuellen politischen Grenzen in ßetracht zu ziehen. B wird festgestellt, dali die Angehörigen verschiedener ethnischer Gruppen vom Begriff regionale Identität ziemlich unterschiedliche Vorstellungen haben. Der Einzelne definiert sich gleichzeitig in seiner regionalen und lokalen wie auch nationalen Zugehörigkeit, hi Istrien und Kärnten aber wird die regionale Identität auch als Konkurrenz zur nationalen Identität interpretiert. Dies gilt vor allem für die Angehörigen des slowenischen bzw. kroatischen Volkes, nicht aber auch für die mehrheitlich deutsch sprechenden Österreicher bzw. jene Italiener, die der Minderheit in Istrien angehören. UDK 3 2(450 34:450 36:497.4/.5}{G9'!) Matjaž KLEMENČIČ, Universität Maribor, Pädagogischen Fakultät, SI-2000 Maribor, Koroška cesta IGO Vladimir KLEMENČIČ, Universität Ljubljana, Fifosofische Fakultät, SM000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Die Rolle des Grenzgebietes an der nördlichen Adria in Italien, Kroatien und Slowenien wahrend der Vergangenheit und im europäischen Inl.egrationsprozeß Annales: Annaien für istrische und mediterrane Studien, 1 0, 1997, S. 285-294 Der Beitrag befaßt sich mit der Rolle des nordadriatisehen Grenzgebietes zwischen Italien, Kroatien und Slowenien in der Vergangenheit und in Hinblick auf die europäische Integration. Dazu werden die Aspekte der geograflschen Lage in Vergangenheit und Gegenwart, die Veränderungen der politischen Grenzen, des politischen Status' und der politischen Strukturen im nördlichen Adriaraum, wie auch die Veränderungen in der ethnischen Zusammensetzung der hier ansässigen Bevölkerung, behandelt. Weilers werden auch die ökonomischen Probleme, die sich für den nördlichen Adriabereich als Grenzgebiet ergeben, angeschnitten. Die Schlu Eibe trachtungen aber gelten den zukünftigen Entwicklungsperspektiven im nördlichen Adriaaim, wobei dein Beitritt Sloweniens zur Europäischen Union besonderer Augenmerk zukommt. 388 ANNALES 10/'97 UDC 629.12(497.5 BeSina)(038) S11.163.42'373.6 Coran FiLfPI, Facoltá di Pedagogía di Pola, HR-S2000 Pula, Medulinska ?. Ai cuni iermini tratti dalia terminología cantleristica di 8e ti na Armales: Annali di Sludi istriani e mediterranei, 10, 1997, pp. 319-334 ¡1 presente saggio é paite di un iavoro che inizio nel lontano 1982. le imervisle principa!! per raccogltere tí matemle sano sin te faite in due occasioni, nel 1982 a Betina e neíl'anno successívo a Curzola; in seguíto, il materiale é staco aggiornato a piü ripiase, fino agli ultimi rltocchi del 1991. H síalo inclispensahile ¡rattare alia parí anche il lessico cureolano perché il mestiere dei costruf.tori navali é síato da Curzola trapiantato a Betina nel 1745 quando Pasquale Ftlippi con tuita la famíglia iascks quest'isoia per irasferírsi su un'altra, queíla di Murtero, volendo probabi ¡mente voltar pagina e sniziare una nuova vita arando, per que! che riguarda la costrtizione navale, una térra virgo. Na«¡ue cosí il primo squero nella Dalmazia settentrionale. Pare che la sua scelta abbia rruUaio bene: la famíglia Filippt (oggi Filipi a Murtero e Fillsppi a Curzola) ha trasmesso tramite i suoi bravissimi artigiani I "arte di coslruire le navi longo tutta !a costa adriatica, fino a Pirsno. UDK 811.1 3'2H2:631.312(497.5 IsEra! Barbara BURSIC G1UDICI, Pedagogical faculty of Pula, HR-52G00 Pula, Medulinska 3 A primitive piough in the Istrian SISana dialect Annates; Annals for istrian anc! Mediterranean Studies, 10. 1 997, pp. 335-342 In her essay the author brings to light the terms for various parts of a primitive Sisana plough as used in the characteristic old Istrian language. The fact is that the old dialect has no written tradition, that it has not been resumed, and that the words and phrases are getting quickly lost This is of course (be reason why this dialect will gradually disappear. 389 ANNALES lÜ/'97 UDK 811 -1 3'282:63'l .312(497.5 Islra) Barbara BURSKf GJUDIO, Pädagogischen Pakultät in Pula, HR-52000 Pula, Meddinska 3 Der primitive Pflug im istrisdieu Dialekt van SiSan Annaies: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 1 0, 1997, S. 335-342 Die Autorin möchte in diesem Beitrag die Erinnerung an die Beziehungen für die verschiedenen Teile des primitiven Pfluges in der typischen altisirischen Mundart von Sisan wachrufen. Für diesen allen Dialekt gibt es nämlich keine schriftliche Überlieferung, er erneueil sich nicht und Wörter wie Redewendungen geraten sehr schnell die Vergessenheit, Ein langsames Aussterben dieser Mundart isi daher die Folge. UDK 629.12(497.5 BetinaK038) 811.163.42'3 73.6 Goran FILtPi, Pädagogischen Fakultät in Pula, HR-52000 Pub, Medulinska 3 Ausdrücke Her S th ifft? au tu f m i n o 1 ogic aus Beiina Annales: Annalen für istrische und mediterrane Studien, 10, 1997, 5. 319-334 Der Beitrag von Goran Filipi isi ein Teil jener Forschungsarbeit, die bereits 1982 begonnen wurde. Die wesentlichen und dem Sammeln des Materials dienenden Interviews wurden bereits anlässlicb zweier Gelegenheiten, nämlich 1982 in Beiina und ein jähr später auf Koreula, der Öffentlichkeit zugänglich gemacht. Der Autor vervollständigte das Material spater noch einige Male, zum leizten Mal 1991. Es war nämlich notwendig auch die Terminologie aus KorCuia in gl eich weitiger Weise abzuhandeln, da das Schiffbaugewerbe 1745 von Kordula nach Beüna gebracht wurde. Damals verließ Pasquale Pilipp mit der gesamten Familie die Insel und übersiedelte nach Murter. Wahrscheinlich wollte er ein neues Kapitel in seine Leben aufschlagen und, was den Schiffbau anbetrifft, in einer ganz neuen Umgebung den Boden für dieses Gewerbe urbar machen. So entstand die erste Schiffswerft im nördlichen Dalmatien. Die Entscheidung erwies sich als gute Kapitalanlage, denn es gelang der Familie i-ilippi (heute Filipi auf Murter und Filiippi auf Korcula) mit Hilfe ihrer ausgezeichneten Handwerker die Schiffbaukunst über die gesamte Adriaküste bis nach Piran zu verbreiten. 390 ANNALES 10/'97 Poleg glavnega sponzorja banke Banka Koper d.d. so prispevali Se: Telekom Slovenije w emona obala koper d.d. /JAJg&lj FfjM ÎASanâ M rzitatsK&Kun MmaimkQ,§;afim it) li^ttk podjetje d.a.o., Iii. ISmja 19 MO Koper, Slamiii), tel +386 Î6/38-4SÎ, fa:3/-3i4 PlgCi H§UM zavarovalna družba d.d. Živifska industrija d.d. LUKA KOPER