32 Sports injuries amongst dance disciplines Abstract We consider dance to be both an artistic and a sports activity, as it entwines elements of both. It is also importart that we do not consider dance as a single category, but an umbrella term for disciplines with differences similar to ball games or athletics. In the article we focus on an overview of literature on sports injuries, occured in five main categories (ballet, hip hop, tap dance, irish dances and latinamerican and standard dances), and discusses in depth ballet and hip hop, where it also compares differ- ent categories in the disciplines.The article proves a difference between an occurence of injuries in upper and lower extremity among disciplines; it varies between 35,1% and 95,9% of all injuries for the lower extremity and between less than 5% and 34% for the upper extremity. The article compares the most commonly injured body parts, it presents incidences of injuries inside the disciplines, which varies vastly and is the biggest in the hip hop discipline. The article also discusses the importance of preventive programs and a need for the establishment of such a program in Slovenia. Keywords: sports dance injuries, dance disciplines, preventive programs. Izvleček Ples obravnavamo kot umetniško zvrst in tudi kot zvrst športa, saj vsebuje ele- mente obeh. Vendar o plesu ne moremo govoriti kot o eni sami kategoriji, saj gre za pojem, ki združuje discipline, ki so si med seboj različne kot igre z žogo ali atletske kategorije. V članku se osredo- točamo na pregled literature o športnih poškodbah, nastalih pri petih glavnih di- sciplinah (balet, hip hop, step, irski plesi ter latinskoameriški in standardni plesi), podrobneje pa članek obravnava balet in hip hop, kjer med seboj primerja različne kategorije po pojavnosti poškodb. Doka- zana je razlika med pojavnostjo poškodb na spodnji in zgornji ekstremiteti pri raz- ličnih disciplinah; pri spodnji variira med 35,1 % in 95,9 % vseh poškodb pri plesu, pri zgornji pa med < 5 % do 34 %. Med seboj primerja najpogostejše poškodo- vana mesta, znotraj pregledov disciplin predstavi incidenco poškodb z največjo pojavnostjo pri hip hop disciplini. Članek obravnava tudi pomen preventivnih pro- gramov in potrebo po njihovi vzpostavi- tvi v slovenskem prostoru. Ključne besede: športne plesne poškodbe, plesne discipline, preventiva. Aleks Šuštar Športne poškodbe pri različnih plesnih disciplinah šport in zdravje 33 „ Uvod O plesu ne moremo govoriti kot o eni sami disciplini, saj gre za med seboj tako različ- ne stile, kot so med seboj različne igre z žogo ali atletske discipline. Zato predpo- stavljamo, da gre za različen tip poškodb pri različnih disciplinah, kar bomo dokazali s primerjavo literature o poškodbah pri raz- ličnih disciplinah ter primerjavo poškodb znotraj discipline same. Primerjali bomo pojavnost poškodb primarno na spodnji in zgornji ekstremiteti, poleg tega pa še hrbet in mesta, kjer se poškodbe najbolj pogosto pojavljajo. „ Definicija Ples, ne samo kot umetniško izražanje, temveč tudi kot šport, je relativno mlado poimenovanje s pojavom v začetku 20. stoletja. S svojim tipom aktivnosti predsta- vlja simbiozo športa in umetnosti, ki pred- stavlja neke vrste povzdignjeno, umetniško vrsto gibanja (Nastase, 2012). Umetniško gibanje telesa v plesu je definirano s speci- fičnimi fizičnimi zahtevami, kot so splošna vzdržljivost, aerobna zmogljivost, mišična moč, gibljivost in koordinacija. Določa ga tudi kreativnost, izraznost, osredotočenje in natančnost, kar postavlja plesalca v vlo- go športnika in umetnika (Ilar, 2012). Iz tega vidika lahko ples obravnavamo z umetni- ške smeri, medicina športa pa obravnava ples kot vrsto športa. „ Zvrsti (discipline) plesa Znotraj plesa obstaja mnogo zvrsti (v nada- ljevanju discipline) plesa, ki so si med seboj različne z več vidikov. V članku pregledno zajemamo statistiko poškodb iz baleta, hip hopa, stepa (tap dancing), irskih plesov ter latinskoameriških in standardnih plesov, ker pa je vsaka disciplina specifična glede potrebne fizične pripravljenosti plesalcev, količine treningov, zahtev zvrsti, elementov gibanja, obutve, oblačil, pa tudi scenografij in pripomočkov (Wanke, 2014), gre tudi pri poškodbah za raznoliko statistiko glede na disciplino. Dejavniki tveganja Dejavnike tveganja, ki vplivajo na vrsto po- škodbe, delimo na intrizične in ekstrizične, narejene na vzorcu 1951 poškodb pri profe- sionalnih plesalcih (Wanke, 2014). Med intri- zične štejemo anatomsko-fiziološke dejav- nike, nivo osvojenega tehničnega znanja, fizične pripravljenosti plesalca (osnovna fizična pripravljenost, prehranski status, hi- dracija), vpliv sezonskih priprav, psihološke dejavnike (povezava s hierarhičnim položa- jem v klubu), pritisk v tekmovalni sezoni ter čas v dnevu. Med ekstrizične pa štejemo: plesna podlaga, vpliv drugih plesalcev, kostumi in dresi za treniranje, obutev, pri- pomočki pri predstavi, prostori/okolica/sto- pnice/hodniki/scenografija, nespecifična sosledja gibanj, povezana s koreografsko postavitvijo, ter indirektne ekstrizične de- javnike (vremenske pogoje; temperatura, hitrost vetra, vlažnost; sezonsko planiranje ter pogodbe o zaposlitvi) (Wanke, 2014). Bronner med intrizične pogoje dodaja še spol, starost, gibljivost sklepov, predhodne poškodbe in psihološke dejavnike, ki goto- vo vplivajo na nastanek poškodb (Bronner, 2003). Starost vpliva na primer na prevalen- co bolečine, in sicer je ta najbolj opazna na spodnjem delu hrbta (Miletic, 2015). Pri zvrsteh plesa, ki so si na prvi pogled videti podobne, vidimo, da jih kljub temu določajo različne karakteristike in pogoji (3,6). Tako si lahko lažje predstavljamo, da so stili, ki so med seboj še bolj različni kot v spodaj prikazani tabeli, še veliko bolj razno- liki po dejavnikih tveganja. Raziskava Coste (2016) povzema, da je v epidemioloških študijah glavni dejavnik pri nastanku poškodb dolžina treninga ali predstave, saj naj bi bila vzrok za 40–80 % poškodb. Hopper (2014) meni, da je lahko že vpliv podlage velik; raziskava je bila napravljena pri baletnih plesalcih. Tako na primer no- bena od raziskanih podlag v tej raziskavi ni ustrezala evropskim standardom (Euro- pean Sport Surface Standards), je pa zanimi- vo, da je do največ poškodb prihajalo pri podlagah, pri katerih je bila variabilnost v redukciji velikosti sile največja znotraj poda, medtem ko statističnih razlik pri poškod- bah s primerjavo povprečnih vrednosti re- dukcije sile med različnimi podi ni bilo. „ Pojavnost poškodb Večina aktivnih plesalcev sodi v starostno skupino otrok in mladostnikov. Fizična ak- tivnost otrok in mladostnikov je pomemb- na za njihov normalni razvoj (9,10). Tek- movalni šport pozitivno vpliva na telesni, emocionalni in intelektualni razvoj, krepi zaupanje vase ter spodbuja socialno žele- no vedenje. Zaradi tega lahko gledamo na tekmovalni šport pozitivno. V zadnjih letih se delež otrok in adolescentov, vključenih v organizirani šport, povečuje (Čajevec,2008). Sestavni del plesa so poškodbe, ki so naj- bolj raziskane med klasičnimi plesnimi disciplinami. Po različnih raziskavah, opra- vljenih med 1993 in 2008, se letno poško- duje povprečno 55–95 % plesalcev v pro- fesionalnih baletnih šolah. Število poškodb letno po dolgotrajnejših 20-letnih retro- spektivnih raziskavah, opravljenih s strani Dance UK, ostaja enako visoko in še nara- šča (Markula, 2015). Poškodbe imajo pri ple- salcih 7x večjo pojavnost kot pri tesarjih, s pojavnostjo 9,6 letno na 100 tesarjev in 67 ,4 na 100 pri plesalcih (Bronner, 2003). Tudi statistika iz Združenih držav kaže, da so preko National Electronic Injury Surveillaince System zabeležili v starostni skupini 3–19 let v obdobju med 1991 in 2007 113.084 po- škodb, ki so potrebovale nujno medicinsko oskrbo. Kar 40,4 % teh poškodb je pripadlo starostni skupini 15–19 let (Roberts, 2013). Steinberg navaja, da je poškodb v starostni skupini 8–16 let 42,6 % (Steinberg, 2012). Posebnost poškodb pri plesu je v tem, da večinoma ne gre za akutne poškodbe, ampak za kronične poškodbe (izraz: overu- se, kronična obraba, kronična poškodba s končnim stresnim dogodkom ali sumacija več manjših poškodb) ter da pri poškodbah plesalci navadno sledijo načelu »pomagaj si sam« ali pa jih preprosto ne jemljejo re- sno (7,9,12). Predvsem je bilo to opazno med amaterskimi plesalci, kjer jih 15–30 % ne poišče zdravniške pomoči ob poškodbi, za razliko od profesionalnih plesalcev, kjer to naredijo skoraj vsi (Yin, 2015). Podobno statistiko kaže statistika pri pojavu bolečin, kjer le 28 % tekmovalnih plesalcev poišče zdravniško pomoč (Miletic, 2015). Zdravni- ški nasveti v veliko primerih niso upošteva- ni, ker gre za medsebojno nerazumevanje med zdravnikom in pacientom po potrebi po plesu in umetniškem izražanju ne glede na poškodbo (9,12). Ravno tako poškodbe ne predstavljajo povoda za počitek in uspe- šno regeneracijo poškodbe, ampak prihaja do sumacije poškodb na dolgi rok (Marku- la, 2015). Ker lahko poškodbe predstavljajo tudi onemogočanje umetniškega izražanja, prekinitev aktivnosti pa lahko privede tudi do onemogočenja napredovanja v plesni karieri, so poškodbe velikokrat ignorirane. Mnogi plesalci v želji, da bi ustrezali viso- kim estetskim in umetniškim kriterijem iz- vedbe, pogosto presegajo lastne telesne 34 zmogljivosti in vzdržljivosti ter zanemarjajo omejitve lastnega telesa (Janev, 2012). Opazna je očitna razlika med profesio- nalnimi plesalci in amaterji, predvsem v dostopnosti do primerno specializirane zdravniške oskrbe. Razlika se kaže tudi v nezmožnosti kompenzacije vadbe v plesu za drugačen tip fizične aktivnosti v času poškodbe pri amaterjih (Markula, 2015). Zaradi različnih zvrsti plesa in različnih dejavnikov so tudi poškodbe po zvrsteh raznovrstne. V prej omenjeni ameriški raz- iskavi je bilo tako zaradi poškodb pri klasič- nih zvrsteh (balet, jazz balet, step, sodobni plesi) obravnavanih 58,1 % poškodovanih plesalcev, zaradi drugih zvrsti pa 41,9 % (Ro- berts, 2013). Zato je tudi literatura s podro- čja poškodb pri klasičnih zvrsteh, predvsem pri baletu, veliko bolj obsežna, obstajajo pa že dolgotrajne retrospektivne študije. Po raziskavi Kadela iz 2006 je prisotnost poškodb med 67 % in 95 % med profesio- nalnimi baletnimi plesalci in 17–24 % med plesalci moderna (contemporary dance), kar kaže na očitno veliko razliko med skupina- ma (Ilar, 2012). Bolečina, na katero se ta članek sicer ne osredotoča, kaže nekoliko drugačno stati- stiko kot pojavnost poškodb. Najpogostej- še mesto, kjer poročajo o bolečini, predsta- vljajo spodnji del hrbta (53,5 %), koleno (43 %) in prsti na nogah (40,5 %) (Miletic, 2015). Literatura o tematiki plesa je sicer mlada in zelo heterogena, kaže pa na pomembnost muskuloskeletnih poškodb pri plesalcih. Po preglednem članku Hincapie je potreba po kvalitetni raziskavi na tem področju, ki bi zajela področje celostno s primernimi stan- dardi in boljšimi poročanji (Hincapie, 2008). Poškodbe pri baletu in drugih klasičnih plesih Poškodbe se najpogosteje pojavljajo na spodnjih ekstremitetah v 58,1 % (Roberts, 2013). Najpogosteje sta poškodovana gle- ženj in stopalo. Od teh je največ tendiniti- sov/tendinopatij (11,3 %), sledi patelofemoralni bolečinski sindrom (10,4 %) (Yin, 2015). Po mehanizmu poškodbe pre- vladujejo padci v 44,8 %, naj- pogosteje so poškodbe zvini in nategi (Roberts, 2013). Po- škodbe spodnje ekstremitete obsegajo med 53,3 % (DT-Tan- ztheater) in 72 % (CD –Classical dance) poškodb, zgornje eks- tremitete med 6,8 (CD) in 17,5 % (DT) poškodb ter glave med 3,9 % (CD) in 16,5 % (DT) po- škodb. Tako je največja razlika vidna med klasičnim baletom (CD) in plesnim teatrom (DT). Največje razlike med spoloma pri poškodbi zgornje ekstremi- tete so bile pri plesnem teatru (Ž: 11 %, M: 25 %), muziklih (Ž: 12,6 %, M:18,7 %) in baletnih šolah (Ž: 12,6 %, M:18,7 %). Tako rezultati raziskave Wanke (2014) kažejo ne le razlike glede na pojavnost poškodbe na različnih delih telesa, ampak tudi na odvi- snost od spola. Večina, to je 74,3 % plesalcev plesnega tea- tra (DT), je po poškodbi nadaljevala z vajo, takoj za tem so sledili poškodovani plesalci klasičnega baleta (CD). Največ poškodb se je zgodilo v drugi uri vadbe pri muziklu v 33,3 %, klasičnem baletu v 28,2 %, plesnem teatru 27 %; v tretji uri vadbe pri revijskem plesu (revue dance, podzvrst baletnega plesa) (32,6 %) in neoklasičnem baletu (27 ,6 %) ter v prvi uri vadbe pri baletnih šolah (19,5 %) (Wanke, 2014). Po dejavnikih tveganja so bili predvsem vzrok ekstrinzični faktorji: največ pri ple- snem teatru (69,8 %) in najmanj pri kla- sičnem baletu (36,6 %), sicer je bilo vzrok možno pripisati kombinaciji dejavnikov tveganja; od ekstrinzičnih so bili najpogo- stejši podlaga ter plesni partner (Wanke, 2014). Opazna je bila tudi razlika med profesio- nalnimi in neprofesionalnimi plesalci. Pri slednjih so bile najpogostejše poškodbe zvin gležnja pri profesionalnih plesalcih v 69,8 % in pri neprofesionalnih plesalcih v 42,1 %. Ravno tako je bila opazna razlika med spoloma, in sicer je zvin gležnja pred- stavljal 90 % poškodb pri ženskah in 54,5 % poškodb pri moških. Poškodbe so bile v glavnem na cervikalni in lumbalni hrbteni- ci ter v gležnju, kar skupno predstavlja 2/3 vseh poškodb, ne gre pa za akutne poškod- be, ampak za kronične poškodbe (Costa, 2016). Podobne izsledke pri baletnikih kaže raziskava Janev-Holcer (2012), kjer je po- škodbo spodnje ekstremitete predstavljalo 65–80 % vseh poškodb, predvsem na sto- palu in v gležnju v okoli 50 %. Pomembno je izpostaviti tudi dejstvo, da je verjetnost poškodbe bistveno višja pri plesalcih, ki so plesali več kot 5 ur na dan kot pri tistih, ki so plesali manj kot 5 ur na dan. Slika 1. Mesta poškodb pri klasičnih plesih (Yin, 2015). Tabela 1 Karakteristike plesnih stilov in s tem povezani dejavniki tveganja (Wanke, 2014) Karakteristika (velja za profesionalne plesalce) Balet Muzikal Sodobni ples Šola baleta Število predstav na sezono <100 >250 <100 <5 Variabilnost plesnih stilov/produkcijo omejena raznolika omejena večinoma balet Scenografija/pripomočki/ obutev/kostumi omejena zelo raznolika raznolika omejena Plesni stil balet raznolika balet balet Spremembe repertoarja na sezono da ne da ne Vrsta dela ples ples, petje, igra ples ples, teorija Vratna hrbtenica (0,5%) Ramenski obro č (0,9%) Komolec (0,9%) Prsna hrbtenica (0,5%) Ledvena hrbtenica (11,7%) Medenica (13,1%) Sakroiliakalni sklep (1,8%) Stegno (2,3%) Koleno (28,8%) Golen (2,3%) Gle ženj (21,2%) Stopalo in prs� (16,7%) šport in zdravje 35 Desetletna študija, ki je bila opravljena v baletni šoli za profesionalne plesalce, je pokazala pojavnost 574 poškodb v 520 plesnih letih (pri vseh plesalcih), kar kaže na incidenco poškodb 1,1 na leto, z najpogo- stejšo poškodbo stopala in gležnja ter lum- balnega dela hrbtenice, kjer so tri najpogo- stejše diagnoze na teh treh delih zavzele skupno 37 % vseh diagnoz, postavljenih pri poškodbah (Ramkumar, 2016). Ekegren (2014) v svoji raziskavi ugotavlja 1,42 poškodbe na plesalca s tveganjem za poškodbo 76 % v enem letu. Incidenca poškodbe je bila 1,38 na 1000 plesnih ur, z najpogostejšim poškodovanim sklepom – gležnjem. Tako ugotavlja, da v primerjavi z drugimi atleti iz drugih kategorij incidenca poškodb približno sovpada, je pa tu večja verjetnost poškodbe, kar pripisuje pred- vsem velikemu številu ur plesanja. „ Moderni tekmovalni plesi Hip hop (Popping/Locking, New School) V raziskavi Janev Holcer (2012) se pri hip hopu pojavljajo poškodbe v 52 % v spo- dnjih okončinah in v 32 % v zgornjih okon- činah. V raziskavi se je izkazalo, da se pri plesalcih hip hopa pojavljajo poškodbe, ki so težje v primerjavi s poškodbami v drugih plesnih zvrsteh, kar kaže na slabo ozavešče- nost o možnosti poškodb pri plesalcih hip hopa. Prav tako v veliko primerih poškodbe sploh niso zabeležene, glede na raziskavo pa naj bi poškodbe utrpelo nad 90 % ple- salcev. Plesalci so navajali predvsem boleči- ne v hrbtu in v kolenih. Opazno je tudi, da poškodbe ovirajo nadaljnjo profesionalno pot in da po 30. letu veliko plesalcev (od- stotek ni naveden) ni več sposobnih aktiv- no tekmovati zaradi poškodb. Ojofeitima (2012) deli poškodbe na tri zvr- sti, v tem podpoglavju obravnavamo Po- pping 1 /Locking 2 (P/L) in New School 3 (NS) stil, v naslednjem pa Breaking 4 (BD). V vseh treh glavnih kategorijah je 232 plesalcev poročalo o 738 poškodbah v 6 mesecih. Od teh poškodb je bilo hujših (potreben poči- tek in izostanek od rednih treningov) 506 (pri 205 plesalcih) (TL-time-loss poškodba; poškodba, ki povzroči izgubo časa). Letna incidenca poškodb je bila 237 % 5 (162 % TL poškodb), brez razlik med spoloma, staro- stjo in nivojem izkušenj. Primerjava med kategorijami je navedena v Tabeli 2. Pri BD je incidenca poškodb viš- ja kot pri P/L in NS, vidna pa je tudi razlika v razporeditvi poškodb po ekstremitetah (višji odstotek pri BD). Mehanizem poškodb so bile kronične po- škodbe v 50 %, padci v 42 %, zasuk v 36 % in zdrs v 31 %. Primarni vzrok poškodb je bilo pomanjkanje ogrevanja (62 %) in izčr- panost (57 %), sekundarni vzrok pa v večini podlaga. Večina poškodb (55 %) s TL je bilo manjših, z manj kot 1 tednom izgube časa, srednjih (8–28 dni) 26 % ter hudih (> 28 dni) 19 % (Ojofeitimi, 2012). Break dance Med breakdance plesalci se poškodbe po- javljajo sporadično zaradi manjšega vzorca, so pa visokorizični zaradi elementov akro- batike, najpogosteje se pojavljajo poškod- be na komolcu, kolenu, kolku, gležnju in 1 Sosledje hitrih kontrakcij in relaksacij mišičnih skupin s ciljem produkcije klonusa. 2 Specifični, hitri premiki zapestja in roke v rotaci- ji, kombinirani s spustom v kolenih. 3 Obsega stile house (hitri, kompleksni gibi, pred- vsem v stopalih, s fluidnim gibanjem prsnega koša), crumping (hitri, eksplozivni, visokoener- getski gibi okončin in prsnega koša) ter street jazz (hibrid med hip hopom in jazzom). 4 Tudi break dancing, nestrukturirano, navadno improvizirano gibanje, ki vsebuje gimnastične in akrobatske elemente. 5 232 plesalcev, 738 poškodb (100 % bi pomenila 1 poškodbo na plesalca). BS CD NCD RD M DT Glava/vrat 7,3% 3,9% 6,0% 5,5% 10,5% 16,5% Hrbtenica 7,4% 13,9% 10,6% 16,5% 7,6% 9,7% Zgornji ud 15,5% 6,8% 12,6% 14,5% 15,7% 17,5% Spodnji ud 67,7% 72,0% 67,7% 61,8% 66,5% 53,3% Prsni koš 0,8% 2,5% 2,3% 2,3% 0,0% 1,9% 0,0% 10,0% 20,0% 30,0% 40,0% 50,0% 60,0% 70,0% 80,0% Glava/vrat Hrbtenica Zgornji ud Spodnji ud Prsni koš Slika 2. Pojavnost poškodb pri različnih stilih klasičnih plesov (povzeto po (Wanke, 2014)). Legenda: BS: Ballet School, CD: Classical Dance (balet, klasična tehnika), NCD: Neo-classical dance (neoklasični balet; nekoliko drugačna tehnika kot balet, novejši, z dodatnimi pozicijami in gibi, ki temeljijo na klasičnem plesu), RD: Revue dance (več-aktni ples, s kombinacijo glasbe, plesa in skečev), M: Muzikal, DT: plesni teater, združenje gledališča in plesa, »Tanztheater«. Tabela 2 Primerjava med poškodbami med različnimi stili hip hopa Zvrst POPPING 4 /LOCKING 5 NEW SCHOOL 6 BREAKING 7 Letna incidenca poškodb 152 % 1 144 % 278 % Letna incidenca poškodb s TL 95 % 92 % 194 % Število poškodb na plesalca (v 6 m) 2.3 2.3 3,5 Število poškodb s TL na plesalca (v 6m) 1.7 1.6 2,8 Spodnje ekstremitete 62 % 69 % 49 % Zgornje ekstremitete 25 % 12 % 34 % Legenda: TL: time loss; potreben daljši počitek in izostanek od treningov/nastopov. 36 lakti, izrazit je sindrom prenaprezanja (Ja- nev, 2012). Kauther izpostavlja, da je področje slabo raziskano, saj so na voljo le posamezni klinični primeri. Opravili so raziskavo, ki je pokazala 1665 poškodb in 206 kumulativ- nih poškodb v 380588 urah treningov (43,4 let). Dokazali so statistično pomembne razlike med poškodbami profesionalcev in amaterjev, kjer so bile pri profesionalcih bolj pogosto prisotne poškodbe zapestja in kolena (P < 0.001), sledile so jim še po- škodbe kolka (P = 0.003), gležnja in stopala (P = 0.013) ter komolca (P = 0.033). Poškod- be so se pojavljale pri amaterskih plesalcih bolj pogosto na hrbtu (17,4 %), kolenu (15,8 %) in ramenu (14,7 %), pri profesionalnih plesalcih pa na kolenu (18,8 %), hrbtu (16,1 %) in koži (14 %). Bolečina se je pojavljala najpogosteje v področju zapestja, hrbte- nice, ramena in gležnja. Uporaba zaščitne opreme ni pokazala povezave s pojavom poškodb ali bolečin. Plesalci so kljub hu- dim poškodbam prekinili treninge samo za kratek čas (Kauter, 2009). „ Step (tap dance) Mayers meni, naj bi bilo poškodb pri stepu manj kot pri drugih plesnih in atletskih di- sciplinah. V raziskavi je 41 % vprašanih bilo brez poškodb, 34 % z eno poškodbo, 25 % pa z dvema ali več. Petdeset odstotkov vseh poškodb je bilo zvinov, predvsem ko- lena in gležnja. Večina poškodb pri stepu predstavlja travmatsko poškodbo (75 %), medtem ko kronično travmatsko poškod- bo predstavlja preostalih 25 %. Večina po- škodb je bila na spodnjih ekstremitetah (82 %), na zgornji pa zgolj 2 % (Mayers, 2003). „ Irski plesi 80 % vseh poškod Stein (2013) pripisuje kroničnim poškodbam (sumacijam, overu- se), preostanek akutnim travmatskim po- škodbam. 95,9 % poškodb se pojavlja na spodnji ekstremiteti, kjer je najpogostejša poškodba stopala (33,2 %) in gležnja (22,7 %). Najpogostejša poškodba je poškodba tetiv. Izpostavili so, da je večina akutnih travmatskih poškodb obravnavana v treh tednih po poškodbah, pri poškodbah pa je obravnava tako hitra le pri četrtini. Cala- han (2013) navaja, da je poškodovanih 76,7 % profesionalnih plesalcev irskega plesa, s prevladujočo poškodbo 67,9 % stopala in 60,6 % gležnja. Povprečje poškodb znotraj kariere plesalca je 2,25/plesalca, večina je manjših, do polovice poškodb je prišlo na sredini trajanja turnej. Kot glavni faktor za poškodbo omenjajo poleg poškodbe še izčrpanost, ponavljajoče gibe in nevarno podlago. 33,7 % plesalcev poroča o tem, da so plesali kljub bolečinam. „ Latinsko-ameriški in standardni plesi Na Hrvaškem so v raziskavi o pojavu boleči- ne pri plesalcih ugotovili, da se pojavlja naj- pogosteje pri plesalkah na prstih na nogah v 59,4 %, meč 59,4 %, zgornjega dela hrbta 43,8 %, pri plesalcih pa najpogosteje v me- čih (75 %), kolenih (54,1 %), kolkih (50 %) in hrbtu (45,8 %) (Janev, 2012). Prosen navaja 68/101 poškodovanih plesal- cev v obdobju 12 mesecev, skupaj so utr- peli 98 poškodb (1,43 poškodb na plesalca). Med latinskoameriškimi (LA) plesi in stan- dardnimi (ST) plesi ni statistično pomemb- nih razlik v številu poškodb na plesalca, so pa imeli plesalci LA plesov statistično značilno več poškodb boka kot plesalci ST plesov. Najpogostejše lokacije poškodb so bile vrat (21 poškodb), spodnji del hrbta (21 poškodb) in koleno (15 poškodb) (Prosen, 2014) . „ Primerjava med poškodbami Primerjava statistike med disciplinami in kategorijami znotraj disciplin kaže, da gre za zelo raznolik razpon poškodb med nji- mi. Tako je pri spodnji ekstremiteti razpon vse od 35,1 % (break dance) do 95,9 % (irski plesi) vseh poškodb. Opazna je razlika tudi znotraj disciplin, kjer je primarno podrob- neje opazovana disciplina baleta in hip hopa ter različnih tehničnih kategorij zno- traj disciplin. Tako je največja razlika znotraj baletne discipline med klasičnim baletom (67,7 % oziroma 65–80 %) in DT (53,3 %). Znotraj hip hop/uličnih disciplin obstaja še večja raznolikost, in sicer je razpon vse od 35,1–49 % (BD) do 69 % (NS). Podobne statistične razlike se kažejo pri zgornji ekstremiteti, ki je – v splošnem gle- dano – manjkrat poškodovana kot spodnja ekstremiteta, vendar v večini primerov predstavlja drugo ali tretjo najpogostejše mesto poškodbe (razen pri stepu, irskih plesih in latinsko-ameriških in standardnih plesih). Tako obsega vse od manj kot 5 % pojavnosti (step, irski plesi in LAST (latinsko- -ameriški in standardni plesi)) do 29–30,3 (BD) oziroma hip hop disciplina celokupno 32 %. Pomembne razlike se ponovno poja- vljajo znotraj disciplin samih, kjer je vidna razlika znotraj baletne discipline; tako je pri klasičnem baletu 15,5 % poškodb na zgor- nji ekstremiteti, pri DT pa 17,5 %. Podobna situacija je pri hip hop disciplini, kjer je raz- pon od 12 % (NS) do 29–34 % (BD). Pomembne so še poškodbe hrbta, ki v večini primerov predstavljajo drugo naj- pogostejše mesto poškodbe, še posebej je v literaturi poudarjena v baletu, latinsko- Tabela 3 Primerjava med plesnimi disciplinami in najpogostejšimi mesti poškodb Zvrst Balet Ulične discipline TAP IRP LAST4 CD DT HH2 P/L NS BD3 Spodnji ekstremiteti (v %) 67,7 (3) 65-80 (13) 53,3 (3) 52,0 (13) 62,0 (17) 69,0 (17) 35,1 (A) (18) 39,5 (P) (18) 49,0 (17) 82 (19) 95,9 (20) 48,9 % (22) Zgornji ekstremiteti (v %) 15,5 (3) 17,5 (3) 32,0 (13) 25,0 (17) 12,0 (17) 30,3 (A) (18) 29 (P) (18) 34,0 (17) <5 (19) <5 (20) <5 (22) Hrbet Med 3 najpogostej- šimi (7,15) Druga najpogostejša (13) 17,4 (A) (18) 16,1 (P) (18) 2. najpo- gostejši (19) Ni po- datka 2. najpogo- stejši (22) Najpogostejša mesta poškodbe Gleženj, stopalo, cervikalna, lumbal- na hrbtenica Hrbet, kolena Gleženj Stopalo, gleženj Koleno, hrbet, vrat Legenda: CD: klasični balet, classical dance; M: Muzikal; DT: Dance theater, plesni teater, tanztheater, HH: Hip Hop, BD: Break Dance, TAP: Step, tap dance, IRP: Irski plesi, LAST: Latinsko-ameriški in standar- dni plesi. P/L-Popping/Locking, NS: New School. šport in zdravje 37 -ameriških in standardnih plesih ter v hip hopu. Tako so najpogostejša mesta poškodbe gleženj/stopalo pri baletu, stepu in irskih plesih, kolena pri hip hop disciplini in la- tinsko-ameriških in standardnih plesih ter hrbet pri baletu, hip hopu in latinsko-ame- riških in standardnih plesih. Tako je tu očitna razlika med disciplinami, kar kaže na izjemen vpliv dejavnikov tve- ganja opisanih v začetku članka. Poznava- nje specifičnih mehanizmov poškodb pri različnih disciplinah plesa lahko specialistu medicine športa pomaga oblikovati prime- ren preventivni program. Tudi za slovensko populacijo plesalcev bi bilo pomembno beležiti poškodbe. „ Pomen preventive Glede na analizo primerjave pojavnosti po- škodb ter na incidenco poškodb, posebno pri hip hop kategoriji, bi bilo v Sloveniji pri- poročljivo vzpostaviti: • presejalni sistem, ki bi omogočal identi- fikacijo plesalcev z večjim tveganjem za pojavnost poškodb, • sistem poročanja o poškodbah in s tem pregled statistike za slovenske plesalce, • preventivne preglede za plesalce, ki tek- mujejo znotraj PZS (Plesna zveza Sloveni- je), IDO (International Dance Organisation), IDA (International Dance Association) ali drugih mednarodnih mrež, • izobraziti plesne klube in tudi terapevte, ki se s plesnimi poškodbami srečujejo, o posebnostih plesne medicine. Postavitev preventivnega programa je po- membna, saj lahko na ta način plesalci in tisti, ki skrbijo za plesalce, boljše poskrbijo za identifikacijo dejavnikov tveganja in pro- mocijo programov, ki bi poškodbe prepre- čevali (Gamboa, 2008). Potter (2011) pred- stavlja že postavljene smernice za začetni preventivni sistem, ki je razvit za baletnike, osredotoča pa se na 6 kategorij, tehniko, kondicijsko pripravljenost, ravnotežje, te- lesno strukturo, mišično moč in gibčnost (Potter, 201 1). Navaja tudi prve sisteme, ki to poskušajo narediti, na primer Dancer Well- ness Project. Russell poudarja predvsem tri področja: • vzpostavitev sistema univerzalne meto- dologije za teste in meritve plesalčevih sposobnosti in intrizičnih ter ekstrinzičnih faktorjev, • vzpostavitve univerzalnega protokola za poročanje o poškodbah, • pomoč plesni medicini in plesni skupno- sti pri vpeljavi teh priporočil prek sodob- ne tehnologije. Tako na primer postavlja primere določe- nih vprašalnikov, ki bi se lahko uporabljali pri presejanju, izpostavlja pomen preven- tive, med katerim je primerna prehrana, počitek, podlaga, obutev, in pomen sub- specializacije za plesno medicino (Russell, 2013). Liederbach ravno tako poudarja po- men standardiziranega sistema poročanja o poškodbah (Liederbach, 2007). Presejanja, preventivnih pregledov in siste- ma poročanja o poškodbah v Sloveniji PZS ne vodi (odgovor na e-mail na Plesna zveza Slovenije (info@plesna-zveza.si), 24. avgust 2016), kar bi bilo glede na incidence po- škodb priporočljivo (2,3–3,5 letnega števila poškodb na plesalca v hip hop kategorijah, 1,42 oziroma 1,43 pri baletu in LAST) glede na podatke tujih avtorjev ter ustvarjanja te- meljev preventivnega programa. V Sloveniji se na Zavodu za varstvo pri delu d.o.o. (ZVD), ki ima tudi specialistično ambulanto za medicino športa, plesalci di- sciplin, ki jih je zajel ta članek, niso pregle- dovali. Pregledane so bile zgolj mažoretke in twirling 6 plesalke (odgovor ZVD) 7 . Tako je na primer že v Pravilniku o tekmovanjih in prvenstvih Mažoretna in twirling zveza Slovenije (MTZS) določeno, da morajo za višje nivoje (nivo B, A in Elitni nivo) plesalci predložiti tudi zdravniška potrdila (MTZS, 2016). Twirling zveza Slovenije ravno tako zahteva zdravniška spričevala za nacionalna in mednarodna tekmovanja ter ponovno napoti tekmovalca na zdravniški pregled v primeru pojavljanja težav na tekmovanju (odgovor Twirling zveze Slovenije) 8 . V ZD Ljubljana pregledujejo izredno malo špor- tnikov plesalcev, v letu 2014 so pregledali 8 baletnikov Društva baletnih umetnikov Slo- venije (odgovor ZD Ljubljana, enota Šiška 9 ). V Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa (KIMDPŠ) se pregledu- jejo kategorizirani športniki, med katere sodijo tudi nekateri plesalci, v glavnem ple- salci MTP (moderni tekmovalni plesi), kate- 6 Disciplina, podobna ritmični gimnastiki ter ma- žoretkam, ki vsebuje elemente jazza in manipu- lacijo kovinske palice. 7 Kontaktne podatke hrani avtor članka zaradi varovanja osebnih podatkov. 8 Kontaktne podatke hrani avtor članka zaradi varovanja osebnih podatkov. 9 Kontaktne podatke hrani avtor članka zaradi varovanja osebnih podatkov. gorije HH, disco dance, jazz balet ter LAST. Kategorizacijo podeljuje olimpijski komite, najmlajši imajo 15 let. Pregleda se udeležijo zainteresirani, težav z inšpekcijo v primeru nepregledovanja nimajo. Ocenjujejo, da približno dve tretjini kategoriziranih špor- tnikov plesalcev ni pregledanih, ocenju- jejo, da jih pregledajo med nekaj deset to petdeset. Izpostavljajo, da člani baletnega ansambla SNG (Slovensko narodno gleda- lišče) niso pregledani, ker ne morejo dobiti kategorizacije. Pri njih določi obseg in ča- sovni interval pregleda specialist medicine dela, prometa in športa, enako kot pri dru- gih poklicnih skupinah (odgovor specialista fiziatrije in rehabilitacijske medicine) 10 . Težavo bi lahko predstavljalo dejstvo, da je večina plesnih organizacij neprofitnih in ni- majo vzpostavljenih programov za preven- tivo poškodb, medicinski preventivni pro- grami pa so razkošje, ki si ga je nemogoče privoščiti (Bronner, 2003). Costa (2016) meni, da sta za boljši terapev- tski izid pomembna predvsem identifika- cija mehanizma poškodbe in prilagoditev časa treningov, s čimer se bo končno iz- boljšal nastop plesalcev. Ramkumar (2016) priporoča identifikacijo dejavnikov tvega- nja pri plesalcih in iskanje korelacije med dejavniki tveganja ter poškodbami. Khan (1995) meni, da je za preventivo poškodb pomembno poznavanje tipa plesnega gi- banja, natančno poznavanje anatomije in zavedanje pomena pogojev (dejavnikov tveganja). Ojofeitimi (2012) poudarja predvsem po- men priznavanja plesalcev kot atletov s strani medicine športa, seznanitev z meha- nizmi poškodb, podobno kot je to pri gim- nastiki in bejzbolu. Priporoča tudi delavnice za preventivo poškodb. Tako bi bilo pripo- ročljivo izobraziti plesne klube, trenerje in terapevte, ki se s tovrstnimi poškodbami srečujejo, o posebnostih poškodb v plesni medicini. „ Zaključek Ples ostaja unikatno združenje umetnosti in športa. Vendar pa o plesu s športnega vidika nikakor ne moremo govoriti kot o eni sami športni kategoriji, ker obstajajo velike razlike med disciplinami in kategori- jami znotraj disciplin; ne samo po nastopih in izvedbi, ampak tudi po poškodbah, ki se zaradi osnovnih razlik in različnih dejavni- 10 Kontaktne podatke hrani avtor članka zaradi varovanja osebnih podatkov. 38 kov tveganja pojavljajo pri disciplinah na drugačnih mestih. Zavedanje o raznolikosti plesne medicine, v tujini obstoječe sub- specialnosti, je pomembno ne samo za terapevte, ampak tudi za plesno skupnost samo. Potreba po dobrem preventivnem programu je glede na statistiko poškodb in neobstoječega presejanja tako izjemno velika in glede na to, da Slovenija velja za plesno velesilo, bi veljalo v prihodnosti svojo pozornost usmeriti v vzpostavitev preventivnega programa. „ Zahvala Posebna zahvala gre prof. dr. Živi Novak Antolič, dr. med., specialistki ginekologije in porodništva, ki si je na mojo željo vzela čas in pregledala pregledni članek ter mi podala povratno informacijo. Ravno tako se zahvaljujem vsem, ki so mi odgovorili na vprašanja o izvajanju preventivnih progra- mov v Sloveniji na področju plesa. „ Literatura 1. Nastase V. D. Theoretical Design Definition of Dance Sport. The World Conference on Design, Arts and Education. 2012 May; 51: p. 888–890. 2. Ilar U. Poškodbe pri klasičnem baletu. Diplom- sko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport; 2012. 3. Wanke E. M., Mill H., Arendt M., Wanke A., Koch F. in Groneberg D. A. Occupational accidents in professional dancers with re- gard to different dance styles. Work. 2014; 49(4): p. 597–606. 4. Bronner S., Ojofeitimi S. in Spriggs J. Occupa- tional musculoskeletal disorders in dancers. Physical Therapy Reviews. 2003; 8: p. 57–68. 5. Miletic D., Miletic A. in Milavic B. Age-rela- ted progressive increase of lower back pain among male dance sport competitors. Jour- nal of Back and Musculoskeletal Rehabilitation. 2015; 28: p. 551–560. 6. Steinberg N., Siev-ner I., Peleg S., Dar G., Masharawi Y., Zeev A. idr. Extrinsic and in- trinsic risk factors associated with injuries in young dancers aged 8-16 years. Journal of Dance Medicine & Science. 2012 Mar; 30(5): p. 485–495. 7. Costa M. S., Ferreira A. S., Orsini M., Silva E. B. in Felicio L. R. Characteristics and prevalence of musculoskeletal injury in professional and non-professional ballet dancers. Brazilian Journal of Physical Therapy. 2016 Apr; 20(2): p. 33–42. 8. Hopper L. S., Allen N., Wyon M., Alderson J. A., Elliott B. C. in Ackland T. R. Dance floor mechanical properties and dance injuries in a touring professional ballet company. Journal of Science and Medicine in Sport. 2014 Januar;(17): p. 29–33. 9. Markula P. (Im)Mobile bodies: Contempora- ry semi-professional dancers‘s experiences with injuries. International Review for the Sociology of Sport. 2015 November; 50(7): p. 840–864. 10. Čajevec R. Medicina športa: priročnik Čajevec R, Drofenik P, editors. Ljubljana: Zdravstveni dom Celje, Diagnostični center; 2008. 11. Roberts K., Nelson N. in McKenzie L. Dance- -Related Injuries in Children and Adolescents Treated in US Emergency Departments in 1991-20 07. Journal of Physical Activity & He- alth. 2013 Februar; 10(2): p. 143–150. 12. Yin A. X., Sugimoto D., Martin D. J. in Stracci- olini A. Pediatric Dance Injuries: A Cross-Sec- tional Epidemiological Study. PMR Journal. 2015 April;(8): p. 348–355. 13. Janev Holcer N., Pucarin-Cvetković J., Mustaj- begovič J. in Žuškin E. Ples kao čimbenik rizika za ozljede i razvoj profesionalnih bolesti. Arhiv za Higijenu Rada i Toksikologiju. 2012; 63(2). 14. Hincapie C. A., Morton E. J. in Cassidy J. D. Musculoskeletal injuries and pain in dancers: a systematic review. Arch Phys Med Rehabil. 2008 Sep; 89(9): p. 1819–1829. 15. Ramkumar P . N., Farber J., Arnouk J., Varner K. E. in McCulloch P. C. Injuries in a professional ballet dance company: a 10-year retrospecti- ve study. Journal of Dance Medicine & Science. 2016 Jan; 20(1). 16. Ekegren C. L., Quested R. in Brodrick A. Inju- ries in pre-professional ballet dancers: Inci- dence, characteristics and consequences. Journal of Science and Medicine in Sport. 2014; 17: p. 271–275. 17. Ojofeitimi S., Bronner S. in Woo H. Injury inci- dence in hip hop dance. Scandinavian Jour- nal of Medicine & Science in Sports. 2012 Jun; 22(3): p. 347–355. 18. Kauther M. D., Wedermeyer C., Wegner A., Kauther K. M. in von Knoch M. Breakdance injuries and overuse syndromes in amateurs and professionals. Am J Sports Med.. 2009 Apr; 37(4): p. 797–802. 19. Mayers L., Judelson D. in Bronner S. The pre- valence of Injury Among Tap Dancers. Jour- nal of Dance Medicine & Science. 2003 Decem- ber; 7(4): p. 121–125. 20. Stein C. J., Tyson K. D., Johnson V. M., Popoli D. M., d‘Hemecourt P . A. in Micheli L. J. Injuri- es in Irish Dance. Journal of Dance Medicine & Science. 2013 Dec; 17(4). 21. Cahalan R. in O‘Sullivan K. Injury in Professio- nal Irish Dancers. Journal of Dance Medicine & Science. 2013 Dec; 17(4): p. 150–158. 22. Prosen J. in Vučković G. Poškodbe v špor- tnem plesu. Šport. 2014; 62(1/2): p. 36–39. 23. Gamboa J. M., Roberts L. A., Maring J. in Fre- gus A. Injury patterns in elite preprofessional ballet dancers and the utility of screening programs to identify risk characteristics. Orthop Sports Phys Ther. 2008 Mar; 38(3): p. 126–136. 24. Potter K., Galbraith G. in Baas J. Screening for Improved Dance Function. The IADMS Bulletin for Teachers. 2011; 3(1). 25. Russell J. A. Preventive dance injuries: current perspectives. Open Access Journal of Sports Medicine. 2013; 4: p. 199–210. 26. Liederbach M. in Richardson M. The Impor- tance of Standardized Injury Reporting in Dance. Journal of Dance Medicine & Science. 2007 June; 11(2): p. 45–48. 27. MTZS Potip. MTZS - mažoretna in twirling zveza Slovenije. [Online].; 2016 [cited 2016 September 01. 28. Khan K., Brown J., Way S., Vass N., Crichton K., Alexander R. idr. Overuse injuries in clas- sical ballet. Sports Med. 1995 May; 19(5): p. 341–357. x Opombe 1 Glej opombo 7. 2 Hip hop kot disciplina v celoti (brez BD). 3 Seštevek za zgornjo ekstremiteto (rama, zape- stje, komolec) ter seštevek za spodnjo ekstre- miteto (gleženj, stopalo, kolk, koleno) (A) – ama- terji, (P) – profesionalci. 4 Seštevek po delih za zgornjo in za spodnjo ek- stremiteto. Aleks Šuštar, dr. med., specializant urg. med. Univerzitetni klinični center Maribor, Urgentni center, Ljubljanska 5, 2000 Maribor aleks.sustar@ukc-mb.si