M. Kerševan, N. Svetlič, Koran o Koranu, Bogu, islamu ..., Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, 173 str.
Ta knjiga, sad sodelovanja sociologa religije M. Kerševana in ara-bistke N. Svetlič, je posrečena in zelo koristna kombinacija preglednega uvoda v islam in njegovo Knjigo ter izbranih besedil iz Korana prevedenih prav za to izdajo. Aktualen prikaz islama in Korana poda M. Kerševan, prevajalka N. Svetlič pa kratko predstavi in umesti arabski jezik. Uvodni del obsega slabo tretjino knjige, drugo je prevod Korana. V celoti sta prevedeni 1. in 36. sura, druga besedila pa so izbrana po vsebini. Bralec se lahko tako seznani s koranskimi besedili o: Bogu, stvarjenju, onstranstvu, veri, preroštvu, Koranu, ženskah in džihadu. Teme so aktualne, še zlasti zadnji dve o ženskah in džihadu. Prevajalka je opremila svoj prevod z opombami, ki so v pomoč pri razumevanju besedila.
Na koncu knjige sta še seznam prevedenih verzov in seznam uporabljenih virov in literature. Škoda je, da seznam prevedenih verzov ne navaja tudi strani, kje se nahajajo, da bi jih uporabnik laže našel. Ko človek namreč bere ves Koran v tujem jeziku, bi vendarle želel videti, kako se kak verz glasi po slovensko, če je že preveden in zapisan v tej knjigi. Morda bo ta pomanjkljivost odpravljena v drugi izdaji, saj računalniška obdelava to zlahka omogoča. Nič tudi ne bi škodilo, ko bi skozi knjigo še enkrat šla lektor in korektor (da ne bi bilo nepotrebnih »večih« namesto »več«, ali »Jacque«, »obsebno«,
»nejdeš« ... namesto Jacques, obsežno, najdeš ...).
Verz 3:7, ki ga v knjigi dvakrat srečamo, bo treba poenotiti. Kerše-van ga na str. 18-19 navaja v naslednji verziji:
»To je Knjiga, ki ti je razodeta. Nekateri njeni stihi so enoznačni/ razvidni, ti so jedro Knjige, drugi so temni, večpomenski stihi. Tisti, ki se v srcu odvračajo od prave poti, sledijo nejasnim, večznačnim in skušajo ljudi zmesti, da bi jih tolmačili po svoje, toda zares tolmačiti jih ne zna nihče razen Boga. Ljudje s temeljitim znanjem rečejo: Mi verujemo: vsi so od Boga. Toda samo razumni se pustijo posvariti.«
Precej drugače pa je ta verz preveden na str. 130:
»On je tisti, ki ti je razodel Knjigo. V njej so jasno določeni verzi, ti so Praknjiga - in drugi, dvoumni. Tisti, ki so se v svojih srcih odvrnili, sledijo tistemu, kar je v njej dvoumno, željni nesloge in željni tolmačiti jo po svoje. Nihče pa je ne zna razložiti, razen Boga. Tisti, ki so globoko zasidrani v znanju, rečejo: 'Verujemo v Njo (Knjigo), vse je od našega Gospoda.' Samo tisti, ki so pametni, se pustijo svariti.«
Zgolj za primerjavo naj navedem, kako ta verz prevaja Jacques Ber-que (Le Coran. Essai de traduction de l'arabe annoté et suivi d'une étude exégétique, Sindabad, Pariz, 1990). Njegov (francoski) prevod se mi zdi v tem verzu doktrinalno bolj tenkočuten, kot naša prevoda. V mislih imam tanzil, nauk o spuščanju Korana, ki ga izraz »razodetje« ne poda najbolje. Ber que v opombi tudi razloži, da tu ne uporablja glagola razlagati ali tolmačiti za
izraz ta'wil, ker tu ne gre niti za ek-segezo niti interpretacijo, ampak preprosto dešifriranje, razvozlanje. Za boljše razumevanje začenjam prevod z zadnjim delom verza 3:6.
6	- Ni drugega boga kot On, Vsemogočni, Modri.
7	- ... On, ki je storil, da se je nate spustil Zapis, katerega znaki, njegov materni del, so neizpodbitni, in kakšni drugi dvoumni. Kdor ima v svojem srcu kakšno blodnjo, jà, dobro!, se navezuje na dvoumno, iz vneme do motnega, vneme, da bi razvozlal dvoumno, ko pa vendarle Bog sam ve, kako to razvozlati, in tisti s trdno vednostjo pravijo le: »V to verujemo: vse to prihaja od našega Gospoda.«
- Toda samo obdarjeni z mozgom premišljujejo.
Naj se za konec dotaknem splošne težave, in sicer: kako sloveniti islamske izraze. Kerševan omenja kalifa Omarja in dodaja v oklepaju (Umar), govori o omajadskih kalifih, v drugem delu (Y. Thoraval, Islam. Mali leksikon, MK, Ljubljana 1998 v prevodu V. Velkovrh Buki-lica) nas puščica za Omajadi pošlje k besedi Umajadi. Ko sem nedavno pisal o ramadanu, sem kasneje opazil, da je bilo objavljeno ramazan (lektorski poseg!). Religijsko izrazoslovje pri nas v glavnem ni urejeno in poenoteno. Svoj čas se je prevajalo iz zahodnih jezikov, pa je bil izraz narejen po angleški, francoski, nemški ali drugi predlogi. Danes, ko se prevaja iz izvirnika, bi bilo potrebno izdelati za vsako verstvo enotno slovensko izrazoslovje. To še zlasti velja za islam, ker se v tem trenutku prevaja Koran v slovenščino. Ni vseeno, ali se bodo
preprosto prevzeli bošnjaški izrazi ali pa se bo res slovenilo iz izvirnika. To vprašanje je potrebno pretehtati, še zlasti, če drži, da je bošnjaško izrazoslovje bolj pod turškim vplivom kot arabskim. Nerodno bi bilo, če bi Islamska skupnost v Sloveniji uporabljala eno izrazoslovje, otroci bi se v šoli pri predmetu verstva in etika učili drugega, kasneje v zahodni literaturi in jezikih bi odkrivali tretjega ... Zdaj je še čas za razsodne rešitve! Morda bi se tovrstna razprava lahko razvila prav okrog knjige, ki jo tu predstavljam, in njunih avtorjev, ki sta se s temi vprašanji že srečala.
Vsekakor je delo M. Kerševana in N. Svetlič najprej odlična zamisel, potem pa tudi priročno delo, ki ga bo s pridom vzel v roke človek, ki se hoče nekoliko razgledati po islamu in njegovi sveti knjigi. Še posebej pa je to nepogrešljivo knjiga za slehernega učitelja predmeta verstva in etika in bo to ostala tudi potem, ko bo Koran v celoti preveden v naš jezik.
Drago Karl Ocvirk