MED SMRTJO NA KROŽNIKU IN JEČARSKO
LJUBEZNIJO ALI O PTIČJEM LOVU V BRDIH
Inja Smerdel
IZVLEČEK
V razpravi Med smrtjo na krožniku in
jcčarsko ljubeznijo al i o ptičjan lomi v Brdih, ki
jo začenja z omembo dveh bistvenih, iz naslova
razberljivih namenov, zavoljo katerih so nas-
tavljali pticam (hrane in držanja pernatih pev-
cev v kletkah), in konča z razhenitvijo njune
stvarnosti, avtorica določa osnovne pojme in
označuje glavne značilnosti ptičjega lova na
Slovenskem, se sooča z nekaterimi pogledi in
niza spoznanja o briških ptičarjih, pticah in
pasteh (pričcvalna povečini za prvo polovico 20.
stoletja). V središču razpravljanja so odnosi
med človekom in pticami pevkami in njihova
pričevalnost.
ABSTRACT
The studi/ Between death on a plate and a
warden's love (on bird-catchins in the Brda
region) starts by mentioning the tzvo basic pur-
poses of catching-birds referred to in the title -
to eat them or to keep the feathered singers in
cages. It ends ivith an analysis of the reality of
both. In the body of the text the author defines
the basic concepts of bird-catching in Slovenia
andpoints out its main characteristics. Shethen
tackles some views on the phenomenon and Iists
her findings on the bird-catchers of the Brda
area, thebirds and traps (referring mostly to the
first half of the 10th century). The principal
thane of the study are the relations bdween
man and songbirds andwhat wecan learn from
them.
UVODNA BESEDA IN POGLED NA PTICjO MOTIVIKO V
NEKATERIH SESTAVINAH BRIŠKE KULTURNE DEDIŠČINE
V avgustu leta 1992 sem na ulici pred vstopnim mestom na "omitološko"
razstavo ptičev v kletkah v Gradišču ob Soči (Gradisca d'Isonzo) dobila v roke
list papirja, kakršne so vsem mimoidočim delili člani italijanske zveze za zaščito
ptic. Na njem sem v prvem stavku prebrala tisto, kar se mi je izluščilo med
raziskovanjem ptičjega lova kot bistveno (dva osnovna namena: hrana in
držanje pernatih pevcev v kletkah), zavoljo česar so nastavljali pticam: "Ad
alcuni gli uccelli piacciono in gabbia, ad altri con la polenta" ali - nekaterim so
ptiči všeč v kletki, drugim s polento. Ljubljeni v kletkah in morjeni za zalogaj
hrane so ptiči z ljudmi v dveh dražljivo protislovnih in vendar dinamiko
življenja ustvarjajočih odnosih (Eros-Tanatos). Oba sta hkrati posledici ptičjega
lova in skrita že v nagibu zanj. Od tod naslov tega pisanja.
Prav Brda so zapeljivo primerna pokrajinica za začetek premišljanj o pticah
pevkah in o ljudeh. V briški mehkobi, že dolgo vonjajoči po trti in po sadnem
29:
Inja Smerdel
drevju, je bil ptičji ščebet vedno vtkan v pregrinjalo vsakdanjih znanih glasov in
pogosto vpet v druge sestavine briškega življenja in kulture.
Iz svoje stvarne navzočnosti, ki je človeku tako blizu, da jih je lahko
opazoval, so se ptice vsega sveta , v vseh dobah in pogosteje kot druge živali
preseljevale na zanje sicer nevsakdanja mesta: v podobe in v besede, ki jih je
ustvarjal človek (prežet s svojim vedenjem in videnjem). Te so bile večkrat
simbolne, se pravi, da so mu ptice v njih služile kot liki za sporočanje raznih idej:
modrosti, ljubezni, svobode in drugih. Včasih pa so prišle ptice na stvamejše
podobe in v pripovedi o tisti resničnosti, v kateri so bile enkrat preganjani poljski
škodljivci, drugikrat pojoče jetnice in, ne prav poredko, okusni uplenjeni kosi
hrane.
Briška kulturna dediščina je polna vsega ptičjega. V njej so tako vidni
oleseneli,bolj ali manj stilizirani ptički na intarziranih, bali namenjenih kmečkih
skrinjah. Te so bile na Slovenskem v 18. in 19. stoletju poleg na Goriškem
razširjene še na Vipavskem, v vzhodni Beli krajini in na osrednjem Dolenjskem.^
Ptički, ki so bili ob cvetličnih šopkih ali vejicah v vazah, geometrijskih
ornamentih in podobnem priljubljen motiv na njih, so (sodeč po znanih
ohranjenih in po le narisanih^skrinjah) najštevilnejši ravno na tistih z Goriškega,
iz Brd. Po njih posedajo povečini v paru, tudi kot simbolni glasniki zakonske
ljubezni.
V slovstvu ne moremo mimo pesmi goriških in briških poetov, ljudi s
"ptičjim" poslanstvom. V pesmih "goriškega slavčka" Gregorčiča in briškega
" ujerča" Zorzuta (kot so ga klicali domači z narečnim imenom za čižka)^ so ptice
neredek gost. Nastopajo v skoraj univerzalnih pomenskih dvojicah: slavčeva
pesem - ljubezen, kukavica - pomlad, kot pesnikove tihe sogovornice in kot
posrednice človekovih prošenj bogu.* O nekdanji resničnosti pa nehote priča
Gregorčičeva pesem Ujetega ptiča tožba, napisana sicer kot ena sama metafora
poetove nesvobode. "Zdaj ozka kletka me zaklepa, ko ujel sem se v nesrečno
past...Oko siroti oslepljeni..." so v pesniško pripoved zavita stvarna dejstva o
lovljenju ptičev v pasti, o držanju pernatih pevcev v kletkah in o oslépljanju
ptičev, da bi dlje in lepše peli.^
Človekov najbližji stik z naravo nedvomno pomenijo vrtovi, obdajajoči
njegova bivališča, in ptice v njih. Tako okolje je bilo še eni pesniški osebnosti,
briški poetinji Dori Obljubkovi (Zorzutovi sodobnici), zelo blizu. V njem so bile
"rože in ptički edina moja tolažba" ^. Iz svoje intime, v kateri je slavila: "O bog.
1 G. MÄteroy/i?, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981, str.I62-I66.
2Risbe (s Terena 10, Brda, 1953) iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
3 M. Stanonik, tipkopis razprave Goriška Brda in umetnost besed, str. 10.
4 Izbrane pesmi Simona Gregorčiča, Ljubljana 1946 (Zaostali ptič. Ti veselo poj. Narave svatba)
in L. Zofzut, Ptička briegarca. Nova Gorica 1974.
5 O tem v: F. Erjavec, Domače in tuje živali v podobah, II. del, Plice, 1. snopič, Celovec 1870,
str. 78 in v terenskih zapiskih iz okolice Šentvida pri Stični iz leta 1950 (]. Bezič, Teren 5, zv. 40).
Cit.: "U starih časih so ptičarji ptičke oslepil, usake vrste ptičke. Jaz sem enga poznala.
(Pripovedovalka je bila leta 1950 stara 72 let.) Oslepili so jih, jih učili peti in potem prodajali."
Podobno je tudi ustno izročilo iz Brdom bližnje Prvačine, zapisano leta 1991 (za čas med obema
vojnama): "Ta pravi ličarji so oslepili ujetega tiča, da je pel in klical." (Terenski zapis Katje Kogej
o ptičjem lovu v Prvačini, 1992, iz arhiva Goriškega muzeja.)
1) M. Shinonik, Tipkopis razprave Goriška Brda in umetnost besed, str.32.
30
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
Risbe ptičev, detajli z briških intarziraniti skrinj iz Medane, Orehovelj. Brega pri Šmartnem,
Kozane, Brezovika in Smartnega, narisane leta 1953. (Risbe s Terena 10, Brda, iz arhiva
Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani) ¦ Drawings of birds, details from mosaic
woodwork on chests from Medana, Orehovlje, Breg near Šmartno, Kozana, Brezovikand
Šmartno, made in 1953. (Drawings from Field Area 10, Brda, 1953, archives of the Slovene
Ethnographic Museum in Ljubljana) ¦ Disegni di uccelli, dettagli delle cassapanche intagliate
di Medana, Orehovlje, Breg presso S.Martino del Collio (Šmartno), Kozana, Brezovik
e S. Martino del Collio (Šmartno). (Disegno eseguiti sul campo: Teren 10., Collio, 1953,
archivio del Museo etnografico sloveno)
31
Inja Smerdel
kako modro si ravnal, ko pticam si življenje dal. Saj lepše je živalice ni, kot so
drobni ptički pisani,"''je Obljubkova včasih posegla tudi v širše družbeno okolje.
Njena pesem Ptiček v kletki^ prav nič metaforično priča o v Brdih razširjenem
držanju ptic pevk v kletkah. V njej pesnica obža uje tako početje: "Kako te
pomilujem ptiček moj, ko te vidim v kletki, trpim s teboj, ti nedolžna mala stvar,
zla naredila nisi nikdar. Zakaj so vzeli ti prostost, da si postala ujeti gost." In
pojasnjuje ječarjev egoizem: "Lepoto tvojo človek občuduje, sladko pesem
obožuje."
O tem, kateri pernati pevci so bili po večini zaprti, pa priča zrno zapisanega
ustnega slovstva: "Nanca s klanca, gardelina uza a. V čajbo fcu rožast dala. A,
ki ko žvižgat pa ni znala."'' V ustnem slovstvu nasploh je vse ptičje precej bolj
stvarno in večkrat posledica človekove trdne vraščenosti v naravno okolje, ko je
še znal prisluhniti vsemu, kar se je v njem dogajalo. V takem odnosu do narave
so človeku ptice pripovedovale o vremenu, o letnih časih (kakor na primer v
pregovoru: "Če se zgodaj preselijo ptiči, hudo čutijo zimo o Božiči."'O) in znal je
oponašati njihove glasove in jih celo preliti v besede. Oponašanje značilnega
vuginega (kobilarjevega) petja, na primer, podobno povsod po Slovenskem
je bilo v briških Vipolžah zapisano takole'^: "Štiefa Kilu, si vidu móju kobilu;
vidu, vidu...".
Največ resničnosti pa odsevajo pripovedi o ptičih in o ptičarjih, ohranjene
večinoma iz Gornjih Brd, kjer so si jih vaščani (tako udomačene) pripovedovali
med minevanjem dolgih zimskih večerov. Na Golem Brdu je Peter Bajt 1957. leta
povedal Pavlu Medveščku^^ kratko, duhovito zgodbo O mladih kosih,
pričevalno v več vsebinskih sestavinah. Govori o fantiču, ki župniku pri spovedi
prizna "nadlegovanje" mladih kosov v gnezdu. Dušnemu pastirju mora potem
grešnik zaupati, kje je gnezdo, in ko ga sam v drugo išče, najde praznega. Zgodba
se čez leta ponovi v zvezi z dekletom, katerega ime bi moral fant izdati pri
spovedi, vendar se ob spominu na izginule kose župniku upre.
Prvo vsebinsko sestavino bi lahko poimenovali: otroci, preganjalci ptičev,
drugo občutek krivde in tretjo, pogosto značilno prav za odnos do ptičev, dvojna
morala razsodnikov. O otrocih preganjalcih ptičev, o malih ptičarjih (plenilcih
gnezd in nastavljavcih pasti) sicer fragmentarno, vendar neposredno, sporočajo
tako zapisana ustna pričevanja'* kot različni viri, po večini avtobiografsko in
7 Pesmi Dore Obljubck, I, 1983. Pesem Pticam, ki je objavljena v tej zbirki, navajam po
avtoričinem rokopisnem originalu.
* Pesem hrani avtorica v svojem rokopisnem gradivu.
' Zapisano je bilo v Žarščini, leta 1950. V: P. Mcdveičck, Na rdečem oblaku vinograd rase,
Ljubljana 1990,str.65.
10 I. Šaicij, Živali v slovenskih pregovorih in rekih. Novo mesto 1932, str.34.
11 K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi, Zv. IV., Ljubljana 1908, sfr.454,455.
12 M. Ložnr, Zapiski s Terena 10, Brda (1953), št. zv. 14.
13 P. MedveSček, Ptičji lov v severnih (Gornjih) Brdih, tipkopis, str.6.
14 Terenski zapiski ekip Etnografekega muzeja iz 50-ih in 60-ih let 20. stoletja, pričevalni
povečini za čas med obema vojnama in tu in tam za konec 19. stoletja.
32
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
spominsko slovstvo'^, za skoraj vse slovensko ozemlje v drugi polovici 19. in
prvi polovici 20. stoletja. Povedno jih zaobjema stavek Hinka Dolenca'^: "Od
mladih nog sem bil na deželi ter kakor vsak otrok na kmetih ptiče zalezoval in
lovil..." In prej kot preidemo k občutku krivde zaradi takega početja, nas mora
zmotiti vprašanje, zakaj so otroci to sploh delali. Zakaj so poleg nedvomnega
mika odkrivanja oblik življenja v naravi te oblike, živa bitja, tudi uničevali ali jih
ugrabljali njihovemu naravnemu okolju?
Različne upodobitve iz evropskega prostora''' podpirajo sklepanje, da so
ptiče kot poljske škodljivce povsod preganjali vsaj do zadnje četrtine 18. stoletja,
do prevlade (po 1780) fiziokratske miselnosti (izvirajoče iz nauka o naravi,
ustvarjalki vrednosti) v agrarnem gospodarstvu; odtlej poljedelstvo ni več
temeljilo le na žitih'^ in naravoslovci so začeli razglašati koristnost ptičev.'^
Znano je, da je pruski kralj Friderik II. Veliki (1712 -1786), sicer prosvetljen
vladar, menda zapovedal pokončevanje vrabcev in za to v nekaj letih izplačal
(po 6 vinarjev na vrabčjo glavo) "tisoče in tisoče goldinarjev".^0 Slovenskemu
kmetu pa so še leta 1803 za delo v mesecu "kosapersku", oktobru, svetovali:
"Otrozi naj tizhe love."^!
Ta stavek, ki je skoraj zapoved, dopušča domnevo, da je otroško plenjenje
gnezd in nastavljanje pasti, skratka preganjanje ptičjih škodljivcev, morda sodilo
kar v ustaljeno delitev dela na kmetiji. Otroci, ki so nedvomno imeli več prostega
časa kot drugi člani kmečkih družin, so se temu, časovno ne nezahtevnemu
početju, lahko posvečali in bili zraven še koristni.
S spremembo odnosa do ptic, ki so iz poljskih škodljivcev postale polju in
sadovnjaku koristne živali, se je spremenil tudi odnos do prej zaželenega
otroškega "dela". To so prepovedali. Takšen odnos lahko razberemo iz
zakonodaje, najprej blažje, kasneje pa (kot kaže neučinkovite) z napovedmi
strožjih sankcij. Koje ilirski gubemij leta 1838 obnovil prepoved,22 "ktera je bila
že leta 1787 potrebna spoznana..., da se ptiči, posebno tisti, kteri se štejejo v vrsto
pevajočih ptičkov in se od gosenic in drugega mrčesa živijo, ne smejo loviti vsak
15 F. Erjiwec, Na stricovem domu. Slovenski glasnik, Celovec 1860; T. Toncjevič, Šojnica,
Angeljček (priloga Vrtcu) štev. 4, IV. tečaj, Ljubljana 1896; F. Bevk, Otroška leta. Avtobiografske
črtice, Ljubljana 1949 (Bevk roj. 1890); T. Podvrečar, Spomini na kamnogoriške ptičarje. Lovec
XIV/1927; M. Kranjec, Grlice, Izbrano delo II, Ljubljana 1973 in Mladost v močvirju (Venci ptičjih
nog), Ljubljana 1977.
16 H. Dolenc, O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh. Izbrani spisi, Ljubljana 1921, str.47.
17 Značilna sta na primer lesoreza Ländliche Arbeiten: Pflügen, Eggen...Verscheuchen von
Vögeln (Vergil. Strassburg, Grüninger, 1502) in Ein Sämann (Augsburg, S. Ottmar, 1517),
reproducirana v: A. Bartels, Der Bauer in der deutschen Vergangenheit, Monographien zur
deutschen Kulturgeschichte, VL Leipzig 1900.
181. Smerdel, Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog
v 19. stoletju na Slovenskem, Slovenski etnograf XXXIII-XXXIV/1988-1990, Ljubljana 1991,
str.25,26.
1' F. Erjavec (v navedenem delu, str. 19) pač sto let za tem o njihovi koristnosti poučuje z
navajanjem ugotovitev naravoslovca Brad leyja,do katerih je prišel slednji zopazovanjemvrabčjih
staršev: "Vsako uro je prinesel do40 vsakoršnih gosenic, tedaj v dvanajstih urah 480, v enem tednu
pa 3360."
20 F. Erjavec, navedeno delo, str.l9.
21 Mala pratika sa leto 1803, (V. Vodnik).
22]. Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba, Celje 1928, str.502.
33
Inja Smerdel
čas in jim jajčka iz gnjezd ne poberati/'-^ so okrajnim gosposkam, duhovnikom,
učiteljem in županom naročili, naj bi mladini (zaenkrat še) razložili pomen in
umestnost te prepovedi.-* Leta 1867 v Gorici ponovno natisnjeno oznanilo
uredbe o omejevanju ptičjega lova, ki jo je županstvo prvič izdalo 1854., je
kršilcem že grozilo s kaznijo in najstrože je bilo prepovedano "jemati jajca in
zarod iz gnezd, kakor tudi uničevati in odnašati gnezda sama"."^ Leta 1925
objavljeni odlok Kr. komisije za upravo Furlanske pokrajine pa je oznanil, da so
"podvrženi kazni... 2000 L vsi oni, ki bi pobirali jajčka in izvaljene ptiče iz gnezd.
Namesto nedoraslih otrok bodo kaznovani njihovi starši oziroma varuhi."^^
S prepovedmi in z grožnjami s sankcijami je spremenjeni odnos do ptic
spremljal naraščajoč občutek krivde. Pojavljal se je že ob sami misli^'' na ptiče in
njihova gnezda, kaj šele ob storjenem grehu. Pred njim so otroke svarili tako
ustno kot s pisanjem moralističnih zgodb. Značilen zgled je Tonejevičeva Šojnica
iz leta 1896, v kateri župnik opozarja fantiča: "Ne muči živalij! Li ne veš, kaj
veleva peta božja zapoved?"^^. In še Bevk ima podoben vsebinski naboj, ko se iz
svojega zakojškega otroštva spominja, da nikoli ni razdiral ptičjih gnezd. "Oče
in mati, ded in babica so mi to ostro prepovedovali."^^ In mu obljubljali kazen,
če bi to delal.
Pot v ozadje briške zgodbe O mladih kosih nas je, čeprav neizogibna, malce
oddaljila od Brd samih. Vanja se vračam z resničnostjo iz briške štorije Kako so
tiči Lajngofca pokončali, zapisane v Brezoviku leta 1957.-'"' Njen prvi odstavek
navajam v celoti, saj se stvarni podatki v njem kar nizajo.
"Vsi Lajngofci so bili tičarji od nimar. Tiče so zalezovali in lovili, kadar jim
je delo na kmetiji dopuščalo. A ko je nastopila zima, se je tičarija šele začela.
Nastavljali so najrazličnejše skopce in beščade. Tako da so takrat na borjaču
visele cele reste mrtvih tičev. Iz raznih čajb pa je bilo slišati neusmiljeno čivkanje.
Ta čas so Lajngofci pojedli dosti tičjega mesa, na najrazličnejše načine. Veliko
mrtvih tičev pa so še isti večer po ulovu odnesli enemu Furlanu, ki je bil njihov
glavni kupec. Drugačno usodo pa so doživeli tisti tiči, pevci, ki so bili iskani na
trgu. Te so imeli začasno v velikih čajbah, šele par dni prej ko so jih odpeljali na
trg Štirih vetrov, so jih dali v posamezne manjše čajbe iz šibja."
V drugem delu pripovedi nastopi popoln vsebinski preobrat. Najstarejšega
Lajngofca, hišnega poglavarja, doleti kazen za nezmerno početje, ki ga ni moglo
23 Pratika, Stoletna pratika devetnajstega stoletja od 1801 - 1901, Ljubljana 1880, str.208.
24 J. Mal, navedeno delo, str.502. Na svoj prosvetljevalen način so temu v prid delovale tudi
Novice, ki soseod začetkov svojega izhajanja "večkrat hvalevredno potegovale za odpravo tičjega
lova - z jasnimi dokazi, da nedolžni ptički, ti najpridneji zatiravci požrešnih gosenc, so največji
dobrotniki vrtov, polj in sadnih dreves." In opominjale so "posebno šolsko mladino dotične
prepovedi". Iz: Živili ptiči! Gagnili njih lavici!, Novice XXI, Ljubljana 1863, str.279.
25 Archivio di stato. Gorica, Norme sul!' uccellagione, Notificazione (3^67),Fondo Archivio
Comune di Gorizia, Busta 326, Fase. 680, N. 1466.
^ Nestikajtepo ptičjih gnezditi. Gospodarski list, Leto IV, štev.4. Gorica 1925, str.73.
27 Fanta iz Spominov na kamnogoriške ptičarje (T. Pocivrečar, Lovec XIV/1927, str.l7) med
pripravami na ptičji lov ponoči tlači mora, v kateri ga zaradi prepovedanega početja ne pustijo k
birmi.
2« T. Tonejevič, Šojnica, Angeljček (priloga Vrtcu) štev.4, IV. tečaj, Ljubljana 1896, str.56.
i'' F. Bevk, Sinica, Otroška leta. Avtobiografske črtice, Ljubljana 1949, str.52.
30 P, MedveSček, Na rdečem oblaku vinograd rase, Pravce n štorje od Matajurja do Korade,
Ljubljana 1990,str.ll2,113.
34
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
nič ustaviti, saj "kaj kdo misli o njihovi tičariji, jim ni bilo mar". Tako si ptiči
vzamejo pravico razsodnikov in raztrgajo starega. Na koncu pa, podobno kot v
znanem motivu Lovčevega pogreba, na velikem dobu praznujejo Lajngofčevo
smrt.
Po svoje vendarle tudi ta, drugi del pripovedi priča o resničnosti.
Univerzalen je motiv narave, ki se človeku zaradi njegovega nezmernega početja
na koncu maščuje. Hkrati pa dejstvo, da je štorija s takšnim svarilnim koncem
sploh nastala, priča o nekdanjem obsegu ptičjega lova v Brdih.
PTIČJI LOV: POJMI, TIPOLOGIJA, POGLEDI
Pred pisanjem o briških ptičarjih, o njihovih naonih lova in o namenih,
zavoljo katerih so nastavljali pticam, je treba pojasniti in doreči nekatere pojme,
tipologijo in soočiti nekatere poglede. V splošnejšem slovenskem etnološkem
slovstvu so ptičji lov omenjali bolj redkobesedno, kot poglavje ljudskega lova
(oziroma lova, prepuščenega povečini nižjim socialnim plastem prebivalstva),
ponavadi ob znamenitejšem polšjem lovu. Pisanje o njem je povečini omejeno
na navajanje nekaterih načinov in pomožnih sredstev ptičjega lova (Ložar, Baš)3i
in na omenjanje posamičnih zgodovinsko in krajevno določenih podatkov, pač
na podlagi nekaterih splošno znanih in večkrat podobno interpretiranih virov
(Valvasor, Steinberg, Hacquet, Vrhovnik ...). Nekaj več lahko preberemo o tej
znani in neznani gospodarsko kulturni sestavini v lokalno zamejenih delih,
kakršna so na primer: Mrkunova Etnografija velikolaškega okraja (1943),
Novakova Ljudska prehrana v Prekmurju (1947), Marije Jagodic Narodopisna
podoba Mengša in okolice (1958), Šuštaršičev Ljudski lov v Ziljski dolini (1953)
in Kuharjev Odmirajoči stari svet vasi (1972). V njih pomeni "več" (poleg
središčnih opisov načinov, pomožnih sredstev in tehnik ptičjega lova) še
navajanje vrst ptic, ki so jih lovili, namenov lova, ponekod tudi trgovanja s ptiči
in generacijske sestave ljudi, ki so se ukvarjali s ptičjim lovom. Izjemna v
slovenskem oziroma tudi za nas pričevalnem etnološkem slovstvu pa je edina
monografija o ptičjem lovu - Lov na brinjevke v Porabju in v Orségu izpod peresa
Avgusta Pavla.'"*- Napisana v madžarskem jeziku, z natančnimi opisi tehnike
lova v porabskem narečju, je bila kljub svoji izčrpnosti in primerjalni vrednosti
skoraj povsem neuporabljena.'*'' Poleg omenjenih opisov so v njej natanko
obdelani nameni ptičjega lova, trgovanje z brinjevkami, zakonodaja, prenašanje
ptičarskih znanj, nepisana pravila in šege ptičarjev. Pavel je ugotavljal tudi
socialni izvor ptičarjev in je ov na brinjevke označil kot "ljudski poklic"(!).
S Pavlove mikroravni se vrnimo k še enemu splošnejšemu besedilu, k
poglavju (iz Kmečkega gospodarstva) Lov na ptice-''*, ki je med podobnimi
31 R. Ložar, Lov in ribolov. Narodopisje Slovencev ], Ljubljana 1944, str. 110,1 II; A. Baš, Lov
in ribolov. Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980, str.63,64.
32 /4. Prfi'e/,Rigäszäsa VendvidékenésazOrségben (Lov na brinjevke v Porabju in v Orségu),
Néprajzi müzeum ErtesitöjeXXXIV, Budapest 1942. (Prevod K. Hömek, tipkopis)
33 Nekaj pri A. Pavlu zapisanih podatkov je povzel V. Novak v poglavju Lov in ribolov v
svojem delu Ljudska prehrana v Prekmurju (Ljubljana 1947). Sama se na tem mestu zahvaljujem
etnologinji Katarini Hömek, ki mi je s prevodom Pavlovega Lova na brinjevke omogočila njegovo
branje.
34 M. MfltoroDi«?, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1978,str.225-227. Inšepred
tem, enako besedilo: Lov na ptice. Kmečki glas, štev.48, 1971.
35
Inja Smerdel
Obris Slovenije z lokacijami, iz katerih so podatki, uporabljeni za obe preglednici:
1 - vrst ptičev in bistvenih namenov, zavoljo katerih so jim nastavljali,
2 - tipov pasti
¦
Sketch of Slovenia vi'ith the locations of the sources of information used for both tables:
1 - sorts of birds and main purposes of catching them,
2 - types of traps
¦
La Slovenia con indicati i luoghi da cui provengono i dati usati perle due tabelle:
1 - tipo di uccelli e motivi principali per la loro cattura,
2 - tipi di trappole
morda najbolj izčrpno. V njem Marija Makarovič sicer ponovno niza nekatere,
tedaj novejše podatke^^ o načinih, sredstvih in tehnikah ptičjega lova po
posameznih slovenskih pokrajinah, vendar vse znano prvič poveže v nekakšno
definicijo: "Lov na ptice, kakršnega so poznali na Slovenskem - danes je ohranjen
le še tu in tam - je bil dveh vrst: lov na vodne ptice in lov na kopne ptice. Lova
na vodne ptice so se udeleževali samo odrasli moški in je bil namenjen
prehranjevanju, ptice pevke pa so lovili odrasli in otroci, deloma za dopolnilo
hrani, deloma za prodajo." To, uvodno splošno ugotovitev dopolnjuje še z
dvema stavkoma: "Ptice, večinoma pevke, so povsod na Slovenskem lovili z
zasledovanjem, na limanice, v zanke in pasti." in "Lov na limanice je bil na
Slovenskem splošno znan."^^
35 Teje lahko črpala povečini izgradiva, ki so ga zbrale terenske ekipe Etnografskega muzeja
med leti 1948 in 1962, iz svoje krajevne monografije o Mengšu (M. Jagodic, Narodopisna podoba
Mengša in okolice, Mengeš 1958) in iz Šušteršičevega članka Ljudski lov v Ziljski dolini (Lovec
XXXVI/I953,štev.7.).
3'' M. Malcarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1978, str.225.
36
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
37
Na začetku vsakršne definicije o lovu, o tem spletu posebnih odnosov med
človekom in živaljo, je vedno neka točno določena žival. Od nje je odvisno, ali
se je bo človek bal, ali se bo branil pred njo in jo odganjal; ali jo bo lovil, se z njo
hranil in uporabljal njeno kožo ali druge dele njenega telesa; ali bo lahko s tistim,
kar je uplenil, tudi trgoval; kakšni bodo načini, pomožna sredstva in tehnike
lova nanjo; kakšno bo moralo biti njegovo ekološko znanje in celo to, ali jo bo v
določenem zgodovinskem obdobju zaradi svojega socialnega statusa in zaradi
pisanih ali nepisanih pravil sploh smel loviti.
Na začetku definicije o ptičjem lovu so nedvomno ptice. Le katere? Ko
Makarovičeva označuje (kmečki) lov na ptice, ga ustrezno loči (podobno kot
pred njo že Ložar^'') na lov na vodne ptice in lov na kopne ptice. O slednjem (o
katerem razpravljamo in ki pomeni svojevrstno vejo gospodarske kulture) piše
dalje kot o lovu na "ptice, večinoma pevke". Razčlenitev skopega slovstva,
tiskanih virov, pričevalnih povečini za drugo polovico 19. in prvo polovico 20.
stoletja, in rokopisnih virov (terenskih zapiskov članov ekip Slovenskega
etnografskega muzeja in nekaterih drugih zapisovalcev), pričevalnih večinoma
za prvo polovico 20. in le deloma za drugo polovico 19. stoletja,^^ je potrdila
točnost takega zapisa (gl. priložene preglednice), ki pa ga moramo vendarlebolj
doreči. Na Slovenskem so se, vsaj v času od srede 19. do srede 20. stoletja (o
katerem je največ posredno in neposredno sporočenih podatkov), tako nekateri
vaški (le moški, od fantičev do mož) kot nekateri mestni prebivalci (povečini
pripadniki delavskih in obrtniških slojev)^'' in (kot fragmentarno sporočajo
nekateri starejši viri) tu in tam tudi pripadniki plemstva,*^ ukvarjali z lovom na
37 R. Ložiir je ljudski lov ločil v dve glavni vrsti: 1. lov na gozdno divjačino in 2. lov na vodno
divjačino in potem, pri pticah, v: 1. lov na vodne ptiče in 2. lov na druge ptiče (kjer lov na "šnefe
(kljunače), kibice, vodne kose in prepelice" označuje kot nedvomno "gosposko zadevo") in ptičji lov
(na "vse mogoče vtste ptic"). V; Lov in ribolov. Narodopisje Slovencev I, Ljubljana 1944, str.102,110.
38 Gl. seznam uporabljenih virov in slovstva.
S*" Obstajajo zadevna pričevanja o idrijskih rudarjih (v: T. Tomažič, F. Sar/, Zapiski s Terena
25, Idrija, 1969), kroparskih kovačih (v: Z. Šmitck, Ptičarji in ptičarija v Kropi, tipkopis), tržiških
čevljarjih (v terenskem zapisu T. Ovscnar o ptičjem lovu v Tržiču) in o solkanskih mizarjih
(pripoved K. Kogcj, avtorice etnološke diplomske naloge o solkanskih mizarjih). Za starejša
obdobja, za 15. stoletje (1. 1461), pa je o mestnem prebivalstvu pričevalen vir, ki poroča o pritožbi
celjskih meščanov ob spremembi pravice za ptičji lov. Ta jim je po novem omogočala le lov na
poljih, vendar večina meščanov teh ni imela, "burger nit acker haben..." (iz: J. v. Zahn, Steirische
Miscellen zur Orts - und Culturgeschichte der Steirmark, Graz 1899, str.424).
40 Za 16. stoletje (iz leta 1523) so na pri mer v zapisih o gospostvu, pravicah in tlaki v Goriškem
uradu sporočene fenetve ("prostor, kamor so postavili eno ali dve steni, sestavljeni iz več mrež.
Po dve mreži sta si stali nasproti in sta sedali potegniti skupaj. Med njima so bili postavljeni ptiči
vabilci in limanice, raztresena pa je bila ptičja hrana." Iz: E. Lbnek, Lov in lovstvo. Gospodarska
in družbena zgodovina Slovencev I, Ljubljana 1970,str.477). Gospodi sojihbili podložniki "dolžni
delati" v Šempetru, Orehovljah, Ločniku, v Štandrežu in Peči, v Pevmi, Gorenjem Cerovem in v
Ozeljanu. "V Petovljah so delali tenetve, česar ne delajo več, ker je tamošnji gozd uničen in
izsekan." Solkanci pa so bili "tudi dolžni delati tenetve v Panovcu (gozdu) in Sabotinu (gori)". (Iz:
M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo III., Urbarji Slovenskega Primorja II., Ljubljana 1954,
str.152-195.) Lov na ptice (razen na prepelice, jerebice, kljunače, kotorne ipd., ki so jih uvrščali
povečini v nizki lov) so sicer gospostva v splošnem prepuščala podložnikom, čeprav Urbar
gospostva Prem iz leta 1574 še pravi, da dotlej (poslej pa ne brez odškodnine) podložnikom ni
bilo dovoljeno postavljati mreže in limanice za lov ptic. In Kranjski lovski red iz 1711. je
podložnikom dovolil delati ptičje limanice proti plačevanju odškodnine. (Iz: E. Umck, navedeno
delo, str.474,487.) Poglavitni namen, zavoljo katerega je gospoda uprizarjala ptičji lov, pa je bilo
(poleg ulova sladokusnega zalogaja) najverjetneje razvedrilo. Jeseni leta 1660 seje menda celo
"cesar Leopold I. zabaval v Ljubljani s tičjim lovom". (Iz: J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje,
Ljubljana 1957, str. 105.)
Inja Smerdel
ptice pevke - na posamezne izmed ptičjih družin in rodov, ki jih naravoslovci
uvrščajo med prave pevke.*' Prav lov nanje je ptičji lov,*- tičji lov*^ (redko
ptičarija** in napačno ptičarstvo*^). Lov na ptice pevke je tudi tisto, kar označuje
teoretično ustreznejša, a le redko uporabljena sintagma pticam nastavljati.*^ S
tem (ko je v besedni zvezi s pticami namesto besede lov uporabljena beseda
nastavljanje) pa je že natanko označena vrsta lova: ne aktiven, temveč pasiven
lov,*'' k čemur sodi lov s pastmi oziroma nastavljanje različnih tipov pasti, to je
način, na kateri so povečini plenili ptice pevke.
Ptice so tudi na začetku določitve namenov ptičjega lova. Makarovičeva
piše, da so "ptice pevke lovili... deloma za dopolnilo hrani, deloma za prodajo".**
Po analizi vseh tistih virov in slovstva*^, ki so nedvoumno pričevalni (gl.
preglednice), jo lahko dopolnim in dorečem takole:
Na Slovenskem so nastavljali povečini tem pticam pevkam:
l.Brinjevkam, kosom in cararjem iz družine drozgov. Pri vseh je bil
poglavitni namen sezonski zaslužek s prodajo hrane (sladokusni mestni in drugi
gospodi) in le ponekod pridobivanje hrane (dopolnilne domače), pri kosih pa še
držanje pernatih pevcev (hišnih ljubljencev) v kletkah in ponekod zaslužek s
prodajo v enak namen.
2. Šojam iz družine vranov. Pri tem je bil poglavitni namen pridobivanje
hrane (dopolnilne domače). Nastavljali pa sojim še zato, da so jih žive v kletkah
uporablja i kot kričavo vabo.
3. LiSčkom in čižkom iz družine ščinkavcev in sinicam iz istoimenske
družine. Vse so lovili zato, da bi jih imeli kot pernate pevce v kletkah (ponekod
tudi gojili) in zaslužili z njihovo prodajo, pa tudi za razvedrilo.
41 Ptice pevke strokovnjaki razvrščajo dokaj različno. Uporabljena sistematika je po Bemdtu
in Meiseju. V: Živalstvo Evrope, Priročnik za določanje živalskih vrst, Ljubljana 1981, str.174.
•12 Na primer: "...dovoljenj za ptičji lov v Prvačini..." (v: Archivio di stato. Gorica, Protezione
degli uccelli utili aii'agricuitura (3^55), Fondo Capitanato Distrettuale di Gorizia (1860-1915), Busta
14, N.Fasc. 106, N. 537); "Ptičji lov pa je še danes..." (v: R. Ložar, navedeno delo, str.l 10); "...so
mreže uporabljali le za ptičji lov" (v: E. Uniek, navedeno delo, str. 475).
43 Na primer: "...veselju trgatve inličjegalova" (v: F. Šuklje, Sodobniki mali in veliki, Ljubljana
1933, str. 10); "...zabaval v Ljubljani s tičjim lovom" (v: J. Mal, navedeno delo, str. 105).
44 To ime za ptičji lov je uporabljal Z. Šmitek v svojem neobjavljenem članku Ptičarji in
ptičarija v Kropi (tipkopis hrani avtor).
45 Ptičarstvo je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (IV, Ljubljana 1985, str.282) "ukvarjanje s
ptiči, pticami" in ne lov nanje. Ptičarstvo imenuje ptičji lov J. ŠuiterSič v članku Ljudski lov v Ziljski
dolini (LovecXXXVI/1953,štev.7,str.300,303).Toime ustrezneje uporabi I. VWiODdÄ-(v delu Trnovska
župnija v Ljubljani, Ljubljana 1933, str.79), ko piše o ptičarstvu kot o "poklicu moških iz Trnovega",
ki so nalovljene žive ptiče prodajali (in se, če so se, pred tem z njimi ukvarjali, jih gojili).
4''Zapisal jo je F. Eryaui^c v svojem spisu Na stricovem domu (Slovenski glasnik, Celovec I860,
str.2), v katerem se spominja, kako je "po zimi ticam nastavljal". Ustrezna nemška besedna zveza
je Vogelstellen, uporabljana tudi za ptičarja (Vogelsteller), za človeka, ki se s tem ukvarja (v: F.
Tomiič, Nemško-slovenski slovar, Ljubljana 1980, str.897). Preberemo jo lahko na primer v viru,
pričevalnem za Štajersko, za Celje v 15. stoletju (v navedenem delu J. v. Ziihna na str.424), kjer je,
sicer pod naslovom Vogelfang (ptičji lov), navedeno: "Das Recht des Vogelstellens...".
4/ W. Hirschberg, A. /««afa,Technologie und Ergologie in der Völkerkunde, Mannheim 1966,
Str. 230.
48 Gl. op. 36.
49 Gl.op.38.
38
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
39
Poleg utilitamih namenov ptičjega lova (kot gospodarsko kulturne oblike)
je njegova pomembna sestavina še nekaj iracionalnega: strast. Razdvojenost, ki
v tem močnem čustvu (mejniku med ljubeznijo in slo po podrejanju ali celo
morjenju ljubljenega) išče svoje opravičilo, orisujejo te besede: "...lovce ptičarje,
ljudi z lovsko strastjo in blagim srcem, ki jim ni za pokončevanje in uničevanje
božjih stvarjenj, temveč jih je ljubezen do prirode, do krilatih domačih pevcev
pripravila v strast, ki se je težko odvadijo."^^ Za oznaatev intenzivnosti takšne
strasti pa bi ne mogli najti bolj sočnega opisa od tistega iz briške Fojane: "Če bi
mi dal, da bi bil cesar, bi ne zamenju za takrat, ku pade ptič dol" in "...k'ni vidu
več mož - sam da ga je tipu - tiča."
Po vpeljavi iracionalne sestavine, čustva strasti, v definicijo ptičjega lova se
še zadnjič vračam k Makarovičevi in k razumskim, premišljenim načinom
ptičjega lova, k pomožnim sredstvom,k tehnikam in pripravam. Makarovičeva
pravi, da so "ptice, večinoma pevke, povsod na Slovenskem lovili z
zasledovanjem, na limanice, v zanke in pasti".^! To sicer drži, le da ni skladno z
uveljavljeno etnološko sistematiko, kakor jo je leta 1952 prikazal Novak^^,
opirajoč se na deli Montadona in Moszynskega,^^ in kakor je izpopolnjena v
Hirschbergovi in Janatini Technologie und Ergologie in der Völkerkunde^*.
Zasledovanje je namreč en način lova, limanice, zanke in pasti pa sodijo^^ kot
posebne priprave in hkrati tehnike lova, v drug način lova, v nastavljanje pasti.
Pri ptičjem lovu, pri nastavljanju pticam pevkam, je na Slovenskem vaško
prebivalstvo (ponekod tudi mestni prebivalci, pri katerih je izpričano le
nastavljanje limanic'^ in v starejših obdobjih nastav janje mrež-'''^) uporabljalo te
lovske načine: Prvi je zalezovanje ali zasledovanje, ki je pri ptičjem lovu
neizogibno in pri katerem si je človek z avtopsijo nabiral znanje o okolju in o
vedenju živali v njem. Tako pridobljeno znanje je bilo poleg ustno sporočenega
osnova tako za uspešnost nekaterih drugih načinov (nastavljanja pasti, lovljenja
z roko) kot za pravilno rabo nekaterih pomožnih sredstev (na primer vabljenja
z glasovi, s hrano). Zalezovanje je bilo osnova tudi za zasedo, za drug, aktiven
lovski način, ki ga pri ptičjem lovu omenjam le pogojno. Njegove sestavine so
na primer: čakanje na žival na paši, pri vodi ali pri njenem bivališču in
maskiranje lovca. Prav zaradi zadnje sestavine lahko nastavljanje limanic
označim kot svojevrstno zasedo, pri kateri so se ptičarji "maskirali" tako, da so
skriti v uti iz vejevja čakali na padajoče limanice s prilepljenimi pticami. Tretji
način, lov z roko, velja za najpreprostejšega. Tako so pobirali iz gnezd ptičja jajca
50 T. Podvrečar, navedeno delo, str.l9.
51 Gl. op. 36.
52 v. Novak, Ljudski lov na Slovenskem v luči narodoslovja. Lovec XXXV/1952, str.444-450.
53 Na delo prvega. Traile d'ethnologie culturelle, Paris 1934 in na delo drugega. Kultura
ludowa Skiwian I, Krakow 1929.
54 Navedeno delo, Mannheim 1966.
55 Tako je, primerneje, po Hirschbcrgu in Jatiati, medlem ko Novak na primer limanice
obravnava še kot poseben lovski način, kot "prehodno stopnjo med lovom z roko in lovom z
orožjem ter pastmi" (v navedenem delu, str.447).
S") Pri kroparskih kovačih, tržiških čevljarjih, solkanskih mizarjih, idrijskih rudarjih, v prvi
polovici 20. stoletja.
57 Za celjske meščane je lov z mrežami sporočen za 15. stoletje (v: J. v. Zahn, navedeno delo,
str.424), za ljubljanske trnovske ptičarje pa za prvo polovico 19. stoletja, "ko še ni bil ptičji lov
prepovedan" (v: L Vrhovnik, navedeno delo, str.80).
Inja Smerdel
in mladiče, za hrano (vranje) in za držanje v kletkah (liščkove, kosove). Pred
označitvijo in razčlenitvijo lova s pastmi, ki je poleg naštetih obrobnih, vendar
ne nepomembnih načinov nedvomno poglavitni način ptičjega lova, je treba
omeniti še enega: odganjanje in plašenje. Ta se zdi sicer v protislovju s pomenom
"loviti", a je le "najprimitivnejši način lova"^*, kakršnega pri pticah marsikod še
vedno izvajajo (različna ptičja strašila).
Nastavljanje pasti je po etnološki sistematilo, glede na odnos med človekom
in plenjeno živaljo, pasiven lovski način. Tako ga označujeta Hirschberg in
Janata (1966)^^ in Mauss (1967)'''^ piše o njem: "...lovu s pastmi pravimo pasiven,
ker je pri njem človek, potem ko je pasti nastavil, pasiven". Takšno
kontrapunktiranje neposredne (pri "pravem" lovu z orožji) in posredne akcije
(pri nastavljanju pasti) ter neposredne in posredne agresije je privedlo celo do
hipotetičnega enačenja pasivnega lova s pastmi s podobno "pasivnim"
nabiralništvom oziroma do teorije, daje zaradi skoraj enakih nekaterih sestavin,
"pasivnosti" početja in odvisnosti od popolnosti ekološkega znanja mogoče
nastavljanje pasti samo umestiti v evolucijsko verigo, v vmesni prostor med
nabiralništvom in lovom.^' Kot potrditev te le navidezno papirnate
predpostavke pa lahko razumemo empiričen zapis pripovedi starega Brica,
fojanskega ptičarja, iz katere lahko razberemo, kakšno (gornji hipotezi enako) je
bilo njegovo umevanje oziroma odnos do lastnega početja. Kosom je sicer
nastavljal limanice, vendar jih tako ni lovil, temveč jih je le pobiral, dobesedno
nabiral. "Včasih pride tok de jes sem jeh nabróu po trideset kósou. Smo mei za
jest za dva dni. Sem nabróu jeh, nei. Kakšenkrat pa tud nobédenga. Takuó rate."
Pri pasteh, ki so jih na Slovenskem nastavljali pticam pevkam in iz katerih
so jih potem pobirali (gl. preglednice, narejene po virih za drugo polovico 19. in
povečini za prvo polovico 20. stoletja), lahko po tipologiji, ki sta jo na podlagi
tehnike delovanja pasti utemeljila Hirschberg in Janata^-, ločimo dve vrsti:
pasivne pasti oziroma pasti brez posrednika (Relaislose Fallen); te so brez
sprožila in vanje se žival sama ujame (ter se pri tem ubije ali pa ostane živa); in
aktivne pasti oziroma pasti s posrednikom (Relaisfallen); te so pasti z
mehanizmom, ki ga sproži žival ali v bližini skrit človek (v njih se žival pri tem
ubije ali ostane živa).
Med prve sodijo na Slovenskem splošno znane limanice (ki so jih nastavljali
povečini šojam, kosom in cararjem, liščkom in čižkom; v Prekmurju brinjevkam;
na Ljubljanskem barju cipam) z različnimi pomožnimi sredstvi, zvočnimi ali
vidnimi vabami;^^ p^a^ jako splošno znane zanke, nastavljene ob vabi (zrnju,
koruznem storžu) ali na njej, na deski, po grmovju ipd. (na primer po
Dolenjskem, po Suhi krajini, v okolici Mengša in še kje uveljavljena past - zanka
za šoje, "šojnik", "šogenca"; v okolici Cerknice in Bovca znana "žimarca".
58 v. Novak, navedeno delo, str.447.
5' W. Hirschberg, A. ]anata, navedeno delo, str.230.
60 M. Mauss, Manuel d'Ethnographie, Paris 1967. Navedeno po: ]. Jamin, La tenderle aux
grives chez les ardennais du plateaux, Paris 1979, str.24.
61 ]. Jatiiin, navedeno delo, str.25.
02 W. Hirschberg, A. Janata, navedeno delo, str.230-249.
63 Prim, z zadevnimi tiskanimi viri in slovstvom za Hrvaško (Gavazzi, str.42). Madžarsko
(Gunda, str.365,366). Slovaško {Bednärik, str.63-65), Italijo (Gliidini, 1944, str. 157-167), Francijo
(Duchartre, str.41,47), navedenimi v seznamu upopjbljenih tujih tiskanih virov in slovstva.
40
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
41
"žimnica" za šoje, sinice, ščinkavce...);^* pri nas le posamično izpričana pasivna
komorna past (z vabo), kakršen je briški "cajnik", in "past" - vaba, ki jo žival požre,
znana iz Ziljske doline (gl. preglednice).
Med druge sodijo težnostne udarne pasti (z vabo), izpričane povečini le za
zahodno slovensko ozemlje (briška in kraška "lastra", "podpasca", brkinska in
koprska "labrca", vipavska "progla" - povečini za nastavljanje brinjevkam);^^
različne težnostne komorne pasti (z vabo), na Slovenskem splošno znane (na
primer kroparski "špringoš", "špringles" iz Škocjanskih hribov, past za sinice,
znana še z drugimi imeni; pa rešeto in reto, večinoma za vrabce);^^ tudi dokaj
razširjene (gl. preglednice) vzmetne zanke (z vabo; takšni sta na primer "frača"
iz Suhe krajine in stoječi "kvank" iz Ziljske doline, povečini za šoje)^'' in, kot kaže,
le v zahodni Sloveniji, v Brdih izpričana vzmetna pritisna past (briški "dra tunik",
"skobec" za vrabce, z vabo). Vznemirljivo je, čeprav gre morda zgolj za posledico
večjega števila zapisov ustnih pričevanj, da so prav Brda tisti del slovenskega
ozemlja, o katerem so sporočeni, razen enega (redkega primerka pasti, ki jo žival
požre), vsi našteti tipi pasti.
Opravljena razčlenitev pasti, kakršne so na Slovenskem nastavljali pri
ptičjem lovu, njihova umestitev v veljavno sistematiko in možna primerjava z
enakimi ali s podobnimi pripravami v nekaterih drugih evropskih (in po
Hirschbergu in Janati celo izvenevropskih) deželah, je del dolga morda malce
zastareli, a ne nepotrebni etnološki usmeritvi (ki je temeljila na primerjalnem
ugotavljanju prvotnih oblik predmetov materialne kulture in njihovih migracij).
V njenem duhu je Novak"** 1952. leta zapisal, da se "v zadnjih desetletjih
etnološko in etnografsko raziskovanje lovskih kultur v Evropi izredno
stopnjuje", saj da so prav lovske priprave ("v primitivnejših plasteh civiliziranih
ljudstev") veljale za "najstvarnejše in najbolj prijemljive ostanke lovske
prakulture" in bile menda zato tudi najprimernejše za primerjalno raziskovanje,
ker so "pri vseh narodih zemlje tako zelo enake in podobne, kakor le redki
predmeti materialne kulture". Primerjava zgolj oblik in delovanja posamičnih
tipov pasti, pri katerih lahko ugotavljamo njihovo stvarno podobnost ali celo
enakost, ko lahko briški "podpasci", brkinski "labrci" in vipavski "progli"
podobno težnostno udarno past odkrijemo pri neki etnični skupini (Hehe) iz
vzhodne Afrike^^ in ko lahko, na primer, liinanicam sledimo po Evropi in v
zgodovini od antike (od 6. st. p.n.št.)'''' do današnjih dni, vabi k sklepanju o
"vsečasnosti" oblik in delovanja posamičnih tipov pasti. Taka primerjava je
nedvomno mikavna in vedenja, ki jo omogočajo, so temeljna. Vrtinec bistvenih
M Enal^e priprave prim, v zadevnem slovstvu za Hrvaško (Gavazzi, str.43). Madžarsko
(Guiitia, str.354,357). Slovaško (Bcdiiiirik, str.61,62). Poljsko {Skhdowska-Antomnvicz, slik. pril. I),
Bolgarijo (Vakarci$ki, str.47) in Francijo {jamin, str.69-95), navedenem v seznamu uporabljenih
tujih tiskanih virov in slovstva.
Prim, z zadevnim slovstvom za Hrvaško (M. Gavazzi, Bašlina hrvatskoga sela, Zagreb 1991,
str.41).
<>'' Prim, z zadevnim slovstvom za Slovaško (R. Bcdndrik, L'udové pol'ovnictvo na Slovensku,
/Vydala Matica Slovenska/ 1943, str.40). Hrvaško (M. Gavazzi, navedeno delo, str.41).
07 Prim.: M. S. Viahovič, Lov u Kolašinu, Beograd 1933, str.40.
os v. Novak, navedeno delo, str.444.
<>' W. Hirschbcrg, A. Janata, navedeno delo, str.241.
70L.G;nrfmi,L'Uccellatore,Milanol929,str.l8,19;R.Bt'rfMrfnl-,navedenodelo,str.63;T.Mi'of/i,
Fortilizi e uccellande, 1 sette castra di Paolo Diacono, I Castelli del Friuli VII, Udine 1988, str.521.
Inja Smerdel
vprašanj o ptičjem lovu pa nas vleče vendarle k človeku iz nekega stvarnega časa
in okolja, k tistemu, ki je past izdelal in jo uporabljal. Zanima nas, kako jo je
izdelal ter kako in kdaj jo je uporabljal; kako jo je prilagodil vsakokratnemu
okolju; kakšno je bilo njegovo ekološko znanje; s kakšnimi nameni jo je
nastavljal; ali ga je to početje družilo s posebno skupino ljudi (socialni izvor take
skupine; njihova morebitna interna pravila in šege); kako je izročal svoja znanja;
kakšen odnos je imel do svojega početja in (do bitij na njegovem začetku) do ptic
ter o čem vsem nam pričajo ti odnosi.
Prav odnosi med človekom in posameznimi živalmi so kot del
univerzalnega, prvinskega odnosa človek - narava v zadnjih letih ponovno v
središču pozornosti nekaterih družbenih ved (antropologije!) in med njimi, na
primer v Franciji, predvsem etnologije.''!
V Franciji se je od 1970-ih let pomembneje razvijala celo posebna smer v
etnologiji, etnozoologija''^, ki je bila sicer pod močnejšim vplivom naravoslovnih
znanosti. Živali, njihovi različni pomeni ter s tem povezana znanja in verovanja
pa so v zadnjem času vse bolj pogosto, tudi kot reakcija na dokaj prakticistično
etnozoologijo, predmet raziskav novejše smeri v francoski etnologiji (smeri, ki
je na pohodu) - etnologije simboličnih praks.''^
Oživitev zanimanja za odnose (tako pomembne za ravnotežje v naravi) med
človekom in živaljo ali "veliko vrnitev" živali nekateri vzročno povezujejo s
sodobno ogroženostjo in z izginevanjem posemeznih živalskih vrst ter s
problematičnim genetskim eksperimentiranjem z njimi ( zavoljo pridobivanja
več hrane ali kar iz radovednosti). V bistvu oživljenega zanimanja pa so
spoznanja, do katerih lahko ob tem pridemo o nas samih. Tako je na primer
spoznanje, da nam "oblačila iz konjske kože govore pravzaprav o družbenih
razmerjih" oziroma da je jedro odnosov, ki jih imamo z živalmi, predvsem splet
gospodarskih in družbenih sestavin.^* In, povedano z mislijo, ki jo je zapisal
Keith Tester v delu Živali in družba''^ in z njo označil "novo koristnost" teh bitij:
"Živali pomagajo človeku, da lahko sploh premišlja človeško" oziroma da lahko
definira človečnost.
Prav lov, ta splet posebnih odnosov med človekom in živaljo, pomeni takrat,
ko njegov namen ni zgolj obramba in preživetje človeka (kot naravni sestavini
življenjskega kroga, v katerem se v medsebojni odvisnosti gibljejo živali same),
vir vprašanj in premišljanj o humanosti in celo iz njih izpeljanih pozitivnih ali
negativnih družbenih vrednotenj. Dejstvo, da kdo lovi in je neko žival (ko to ni
neizogibno za njegovo preživetje), postane lahko določilo njegove "slabosti",
dobrodošel razlog za posmeh in hkrati možnost za poveličevanje "naše dobrosti"
zaradi drugačnosti v tem oziru. Edmund Leach je, na primer, ugotavljal, da
lahko neka družba izrazi svoje uvrščanje posamezne živali kot hrane ali nehrane
za obsodbo neke druge družbe, z ustvarjanjem mnenja, da "naše uvrščanje ni
71 D. Chevallier, Avant-propos, Des hommes et des bétes, Terrain IO, Paris 1988, str.5.
72 Strokovni izraz sta prva (leta I9I4) uporabila Američana Henderson in Harrington, v
naslovu dela "Ethnozoology of the Jewa Indians". Navedeno po: D. Chevallier, navedeno delo,
str.6.
73 D. Chevallier, navedeno delo, str.6,7.
74 D. Chevallier, navedeno delo, str. 5.
75 K. Tester, Animals & Society, The humanity of animal rights, London/New York 1991,
str.48.
42
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
^^ E. Leach, Anthropological Aspects of Language: Animal Categories and Verbal Abuse, in
E.H. Lenneberg (ed.). New Directions in the Study of Language, Cambridge 1964, str.31.
Navedeno po: K. Tester, navedeno delo, str.49.
77 A. Pavel, navedeno delo, str. 147.
7»NoviceXXl., Ljubljana 1863, str.279.
7'> v Slovenski kuharici M. Plehveis, ki je prvikrat izšla v Ljubljani leta 1868, najdemo recepte
za"drozge(drešeljne)inbrinovkespolento",za "pečene drozge ali brinovke", za cipe... (na straneh
117, 146).
80 F. Erjavec, Domače in tuje živali v podobah, IIL del. Ptice, I. snopič, Celovec 1870, str.l7.
*l I. Šašelj, O zatiranju ptic selivk po Italijanih, Lovec XV/1928, str.28.
82 F. Erjavec, navedeno delo, str.3.
43
samo pravilno, je še moralno primemo in znak naše superiomosti". To trditev
je ilustriral s francosko navado jedenja žabjih krakov, zaradi česar Angleži
pejorativno označujejo Francoze z imenom žabarji7^
Na Slovenskem sta prav ptičji lov in jedenje ptičev povzročila nekaj
podobnih družbenih vrednotenj. Norčevanje porabskih ptičarjev,'''' revnejših
(kmetov) želarjev (ki so brinjevke sicer lovili, a večinoma samo za prodajo), na
račun gospode, ki jih je jedla (in posebno cenila njihovo klobasasto črevo, polno
brinovih jagod), je že tak primer. Iz posmehljivih besed, češ, "ka gospoda dräk
djej" (drek je), veje občutje moralne premoči socialno inferiornih nad sicer
socialno superiornimi. Drug primer priča o obrnjeni moralni premoči:
pejorativno mnenje pripadnikov že prosvetljenih, omikanih mestnih socialnih
slojev (med katere so se povečini uvrščali pisci v Novicah)''^ o poglavitnih
kršilcih prepovedi ptičjega lova. Ko so vzklikali: "Živili ptiči! Gagnili njih loviči!",
so kot tiste, pri katerih ni bilo moč upati v prevzgojo, omenjali ljudi s socialnega
dna, pastirje in druge "sirove" ljudi, "lenuhe in postopače, ki nimajo kaj druzega
početi in kterim je za lastni dobiček več, kakor za občni blagor". "Dobri" mestni
omikanci so pri obsojanju "slabih" ptičarjev seveda pozabljali, da sami ptic
morda res niso lovili, a jih je marsikateri med njimi še vedno rad jedel.'"'
Zelo tipične za obsodbo drugega, zraslo iz lažne lastne moralnosti, pa so bile
prave papirnate vojne "ptiče ljubečih" Slovencev proti "ptiče lovečim in žročim"
Italijanom (sicer res nam sosednjim, a nikakor ne edinim lovcem in jedcem ptic
pevk v Evropi). Takšni spisi so prihajali tu in tam nekako od 1840-ih do 1930-ih
let. Oblikovali so negativen stereotip o Italijanih, verjetno dokaj splošen, saj se
celo iz svojega otroštva spomnim prvega starševskega poučevanja o pticah: da
moramo skrbeti zanje in da jih "grdi Italijani" jedo. Sočen primer prej omenjene
besedne vojne pa je Erjavčev^^ stavek iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja:
"Najhuje se jim (drobnim ptičkom) godi na Laškem, kjer izza vsacega grma preži
na-nje lakomen Lah, ki podavi vse^ kar perje nosi, naj ima še tako malo mesa,"
in leta kasneje (1928) posmehljive Sašljeve besede, da "se ravno v Italiji, kjer je
pokončevanje največje, radi ponašajo s tisočletno kulturo".^'
Zaradi svojega razvpito ljubečega odnosa do ptic, s katerimi se je "slovenski
narod rad pečal", saj so bile "že od nekdaj njegove ljubljenke"*-, smo si, moralno
premočni, jemali pravico obtoževati "lakomne" sosede. Stereotip, kakršnega smo
tako Slovenci ustvarili o Italijanih, "morilcih in jedcih ptičev", je nastal sicer na
podobni osnovi (odnosu neke družbe do posamezne živalske vrste oziroma do
neke živali kot hrane ali nehrane) kot angleški o žabarskih Francozih, a pošten
ni bil. Za vpitjem o grdem početju sosedov seje namreč skrivalo skoraj nič boljše
Inja Smerdel
lastno. Dvoličnost "razsodnikov" izpričujejo na primer tile stavki: "Ptice lovimo
pri nas po večini le zaradi lepega petja, Italijani jih pa love... zato, ker se jim zde
slastna jed." In ob tem, ko ptice Slovencem le prepevajo, "naš tičar" lovi "cipe,
šoje, brinovke in še nekaj drugih ptic, da si pripravi iz njih okusno večerjo". Ker
je "kolikor toliko usmiljenega srca", ptic ne mori v množinah, le cipe, "ko se selijo
čez Ljubljansko barje proti jugu, češ da se tu zredé in jih ne privošči(jo)
Italijanom ".^3
Na Slovenskem so se torej ukvarjali s ptia prav meseno, in ne samo
poduhovljeno. V Stoletni pratiki 19. stoletja**, ki je bila prvikrat natisnjena 1840.
leta, stoji neizprosno zapisano, da šele "kar jih (ptičic) našinci doma ne polové,
jih podavijo Lahi na Laškem".
In prav Brda so bila (poleg Porabja, Ljubljani bližnjega Dolenjskega,
Krakovega in Trnovega, Krope in Tržiča) eden izmed tistih koščkov slovenskega
ozemlja, na katerih je bil ptičji lov bolj razširjen.
BRIŠKI PTICARJL SOCIALNA SKUPINA (?) MED DOVOLJENIM IN
PREPOVEDANIM
Pisanje o ptičjem lovu v Brdih in o tamkajšnjih ptičarjih je etnoarheologija
spomina. Iz glav starih "tičarjev" in tu in tam njihovih sovaščanov izbrskane
pripovedi*-^ pričujejo večinoma o času med obema svetovnima vojnama.
Verjetno pa bi ne bilo hudo napak, če bi ponovila besede iz štorije o Lajngofcih*^,
da so bili Brici (vsaj nekateri med njimi iz roda v rod) "ličarji od nimar", od
nekdaj. Po pričevanjih iz Gornjih Brd je bilo menda množičnega ptičjega lova
konec po prvi svetovni vojni, po nekaterih drugih (iz Fojane), pa da so prav v
letih po njej dostikrat nastavljali pticam, da bi laže preživeli. Podobno je
sporočeno tudi o Furlaniji, kjer je tedaj ptičji lov "pomenil vir zaslužka in vsaj
nekaj mesecev preprečil silno revščino Ijudi".*^ Revščina je imela tudi v briških
vaseh, v marsikateri hiši svoj kot. Sredi 19. stoletja je na primer Kociančič**
napisal, da je "Briška dežela, kakor vsaka vinska dežela vboga". Surovo stvarnost
te "mizerije" odslikujejo spomini na preživljanje v letih pod Italijo. Za tiste z
lačnimi želodci je bila takrat dobra celo izkopana poginu a svinja. Jedli so, kar
so le mogli: polže, žabe, rake. In ptice. "Otroci smo dobili (le) pol ptička." Pticam
so torej nastavljali revnejši Brici povečini zato, da so si priskrbeli hrano (in
obenem uničevali večne poljske škodljivce, saj "tud ptiči, če kaj pozobali, je blo
poznat") le zase, "za preživet", kadar jim je delo na kmetiji (tudi če so bili koloni)
to dopuščalo. Tako, za lastne potrebe, so menda lovili skoraj pri vsaki hiši.
83 Cipiirji, izumirajoči lovci, Življenje in svet, 4, Ljubljana 1928, str.636.
84 Pratika, Stoletna pratika devetnajstega stoletja od 1801 - 1901, Ljubljana 1880 (četrti natis -
prvi 1840),str.208.
85 Terenski zapiski M. Lo&r iz leta 1953, P. MedveSčka iz leta 1957, K. Plcstenjaka iz leta 19.58
in I. Smerdel iz leta 1990.
So P. Medveiček, Kako so tiči Lajngofca pokončali. Na rdečem oblaku vinograd rase, Pravce
n štorje od Matajurja do Korade, Ljubljana 1990, str. 112.
87 T. Miotti, navedeno delo, str.521,522.
88 S. Kociančič, Zgodovinske drobtinice po Goriškem nabrane v letu 1853, Arkiv za
povjestnicu jugoslavensku III., Zagreb I854,str.l91.
44
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
45
Vendar "kaka vas ni imela nobenega tičarja, kakšne pa po tri ali več".*^ In
nekaterim izmed njih ptiči niso pomenili preživetja le kot domača hrana, temveč
predvsem kot zaslužek s prodajo: mrtvih ptic za hrano in živih za držanje v
kletkah. Ti ptičarji so se ukvarjali s ptičjim lovom "na veliko". Bili so ljudje s
sezonskim "poklicem", jesenskim in deloma zimskim (v času ptičjih selitev).
Povečini so sodili med tiste prebivalce briških vasi z malo ali nič zemlje.^"
Pomenijo socialno skupino, ki je po eni strani zaradi nekaterih skupnih
značilnosti (na primer družbene obrobnosti njenih pripadnikov, izbire enake
dejavnosti kot enega izmed možnih načinov preživljanja) to bila, po drugi strani,
v primerjavi s sorodnimi lovskimi druščinami, pa to sploh ni bila. Ptičarji so bili
neformalna socialna skupina, povečini brez točno določenih medsebojnih
odnosov, brez gospodarskega in "tehničnega" sodelovanja. (Tisti iz iste in morda
še iz sosednjih vasi so se sicer nedvomno poznali.) Imeli so menda (tudi)
nepisano pravilo^', po katerem naj bi si ne zasedali stalnih mest in pobirali v
različne pasti ujetih ptic, vendar je zanje značilen individualizem, med seboj
skoraj niso sodelovali, razen pri učenju ptičarskih znanj. To pa je ponavadi
jotekalo v rodbinskem krogu in se je prenašalo iz roda v rod. "Moj oče je tud
ÓVU tiči in moj stric, brat od oča je tud lovu tiä, nei." Tako lahko o ptičarjih
zapišem, kot je že ugotavljal Jean Jamin o tistih iz francoskih Ardenov,''- da so
"skupina", ki je ne označujejo notranja, temveč samo zunanja razmerja; njihova
posebna razmerja do naravnega okolja in širše družbene skupnosti.
V tej zadnji briški ptičarji, ki so nastavljali "poklicno", za prodajo, niso bili
prav priljubljeni. Sovaščani so imeli drugačen odnos do tistih, ki so kot eni izmed
njih lovili ptiče le za lastno preživetje, kot do onih, ki so to počeli za zaslužek,
pa čeprav je bil tudi ta namenjen preživetju. Negativen odnos do slednjih
izpričuje na primer spomin na Furlana iz Krmina (Cormonsa), ki je menda
prihajal na briški rob, v Soško dolino okoli Anhovega in Plav, ter odkupoval
ptiče. Prenočeval je lahko le pri ptičarjih, "drugi ga niso marali preveč" (ne njega
in ne njegovih gostiteljev). Prav tako negativen odnos pa je čutiti tudi v imenu,
S' Za briške vasi ustno sporočen ili podatkov žal ne morem pod preti s podobnimi, zapisanimi
v arhivskih virih. Za Brdom bližnjo Prvačino pa je na primer neposredno sporočeno, "da pred
nekoliko leti (pred letom 1885) je bilo skoraj toliko ptičarjev, kakor v občini hiš". Iz: Archivio di
stato. Gorica, Protezione degli uccelli utili all' agricultura (1SS5), Fondo Capitanato Distrettuale di
Gorizia (1860-1915), Busta"!4, N.Fasc. 106,N.'537.
''OA. Pavel, kije ptičji lov v Poraliju imenoval kar "ljudski poklic", podobno socialno označuje
njegove nosilce: "Najbolä ti srmaštji (siromašni) liddjé, zlärdjä (želarji) lovijo lanforä (brinjevke)
pa si s ten pejnezon (denarjem) lipou pomoräjo." (Iz: A. Piivel, navedeno delo, str. 148.) V prid
predpostavki, da so bili ptičarji morda kar nekaj stoletij svojevrstna socialna, (sezonska) poklicna
skupina, priča na primerna Slovenskem ne tako redek priimek Tičar. Njegov izvor jeza sosednjo
Hrvaško pravnozgodovinsko utemeljen. V delu Prinosi za hrvatsko pravno-povjestni rječnik(V.
Maiuranič, Prinosi..., Drugi dio, JAZU, Zagreb 1908-1922, pretisak Zagreb 1975, str.l 191)
preberemo: "ptičar...onaj koji lovi ptice: bila je to dužnost nekih kmetova. Zvali su tu dužnost
ptičarija." In dalje, za primer ("iz urbara modruškoga"): "Bartol ptičar ima zemlje...od toga služi
ptičariju." Na koncu je še sklepanje na podlagi tega in še enega podobnega primera: "Bit če, da su
u oba slučaja ptičari po zanimanju." Za Zagreb pa jeza 14. stoletje sporočen pri i mek Ptičar VIkota.
91 Podobno je o ptičarjih iz Farkašovcev zapisal tudi A. PAvel(v navedenem delu, v njegovem
prevodu v tipkopisu, str.l7).
92 "Skupino pravzaprav določa ravno ti.sto, kar ni." V: J./h;him, navedeno delo,str..32. Drugače
pa je (bilo) kot kaže v Italiji, kjer so ptičem nastavljali ponavadi tako limanice kot mreže, na načina
"bresciana" in "roccolo", za katera so bili potrebni vsaj štirje možje. L. Ghiaini tako piše, da ptičji
lov pomeni kolektivno veselje, "l'uccellagione invece da un piacere collettivo..." (v: L'Uccellatore,
Milano 1929, str.13).
Inja Smerdel
46
zapisanem za ptičarje v Velendolu, kjer so jim rekli "g(h)rbuni", kar je morebitna
narečna oblika za grdune, "malopridne, malo vredne Ijudi"^^ Razberemo pa ga
še iz mnenja o "slougenci" (zapisanega v Avškem), o nekakšnem ptičjem
Drazniku, znanem po vaseh Gornjih Brd. Tega "so poznavali le ptičarji in
5arabe".
S "slougenco" vstopamo v območje dovoljenega in prepovedanega; na mejo
med enim in drugim. "Sloug(h)enca"^*, sicer lokalna šega, sporočena le za Gornja
Brda, je pomenila slovo od ptičjega lova, dan, po katerem so lahko ptice spet
brez strahu posedale po drevju. O njej je iz Avškega pripoved, da je "to dan, ko
je Noe spustil iz barke ptice". In znan je bil rek, da "po slougenci pade zima v
hrupo (brezno)". Kot kaže, je bila svojevrsten sezonski "rite de passage", ki so ga
ptičarji ob jedi in pijači obhajali tri dni pred pustom. Označeval je prehod med
dovoljenim in prepovedanim (v resnici zakonsko določenim), med zimo in
pomladjo, in menda pomenil tudi dan, ko so stari sprejemali medse mlade
ptičarje.
Čeprav je "slougenca" v Brdih lokalno zamejena šega, so podobna obhajanja
jrehoda oziroma konca ptičjega lova izpričana še ponekod na Slovenskem: pri
croparskih ptičarjih in pri krakovskih in trnovskih posebnežih, ciparjih (za oboje
so bile mejni dan Verne duše, prehod med jesenjo in zimo).^^ Ptičarje, to sicer
neoprijemljivo družbeno skupino "poklicnih individualistov" je torej nekaj le
notranje povezovalo, vendar je bilo tudi medsebojno druženje ob koncu ptičjega
lova bolj posledica zunanjih razmerij, njihovega odnosa s širšo skupnostjo. Iz te
je namreč zelo stvarno, prav nič "segavo" prihajala zakonsko določena prepoved
ptičjega lova med 31. januarjem in 1. septembrom, v mesecih gnezdenja. Takšno
sporoča na primer oznanilo goriškega županstva iz leta 1867 (ponovitev ena-
kega iz leta 1854),^^ ki hkrati dovoljuje svoboden ptičji lov od prvega septembra
do konca januarja, "dal 1. Settembre fino a tutto gennaio dell'anno susseguente
si potra liberamente prendere uccelli", vendar prepoveduje uporabljati krute
priprave, "di servirsi di mezzi crudeli", zanke in "lastre", "di servirsi ...
nominatamente di lacci e di pietre disposte ad uso di trappole". Se bolj določeni,
tudi kar se vrst ptic tiče, pa so bili deželni zakoni "na obrambo koristnim ptičem"
iz let 1870,1874 in 1875.'''' Po njih so ptiči, ki so jim najpogosteje nastavljali (za
hrano: brinjevkam, cararjem ali dreskačem, kosom, šojam... in držanje v kletkah:
liščkom, čižkom...), sodili med tiste, "katerih od 31. januvarja do 1. septembra nij
loviti ali ubijati, vender od 1. septembra do 31. januvarja jih je ubijati ali loviti, a
samo s privolitvo ondukajšnjega zemljiškega gospodarja, občinskega župana in
tistega človeka, ki ima lovsko pravico."
''3 Sloitar slovenskega knjižnega jezika, I, Ljubljana 1970, str.754.
w "Slougenca" je zelo verjetno pisava za slovjenca. kar je narečna oblika za slovljenica od
glagola sloviti koga = posloviti se od koga (Pleteršnik II, 514). Beseda bi tako pomenila
praznovanje ob slovesu, ob koncu česa, v tem primeru ob koncu lova ptic. (Razlago je posredovala
ga. F. Benedik z In.štituta za slovenski jezik SAZU.)
'>5 "Vsako leto okoli Vseh svetnikov, po končanem lovu, so ptičarji imeli svojo zabavo." Iz: Z.
ŠmiW', Ptičarji inptičarija v Kropi, tipkopis,str.3. "Lovi ti čez Verne duše mu prepoved uje ciparska
čast. Ni ga namreč pravega ciparja, ki bi se ne držal starih pravil." Iz: Ciparji, izumirajoči lovci.
Življenje in svet, 4, Ljubljana 1928, str.638.
Archivio di stato. Gorica, Norme suU' uccellagione, Notificazione (IS67), Fondo Archivio
Comune di Gorizia, Busta 326, Fase. 680, N. 1466.
''7 A. Globočnik, Nauk slovenskim županom, Ljubljana 1880, str.23,24. (A.G., c.kr. okrajni
glavar v Postojni, je Nauk napisal konec 1870-ih let.)
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
Ptičji lov tako nikoli ni bil popolnoma svobodno početje. Nekdaj so ga
gospostva sicer v splošnem prepuščala podložnikom, a ne brez plačevanja
odškodnine,^* v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja pa so morali
imeti ptičarji zanj dovoljenja. Vsaj za Brda je o njih ustno sporočeno. Dovoljenja
sojim ponavadi izdajali občinski župani, ki so jih ptičarji navkljub moči zakona
menda marsikod nemoteno ukanjali. O tem povedno priča dopis, ki ga je
"Slavnemu c.k. okrajnemu glavarstvu v Gorici" leta 1885 napisal župan Brdom
bližnje Prvačine.^^ V njem poroča o le treh za ptičji lov izdanih dovoljenjih (v
vasi, v kateri je bilo "skoraj toliko ptičarjev kakor v občini hiš"), za katera so
"imenovani plačali v občinsko denarnico takso 2 goldinarja za ptičji lov ptičev z
debelim kljunom, ki se ne žive o kmetijstvu škodljivih živalih". In hkrati
priznava, "da ti, ki si sprosijo dovoljenje, prestopijo radi meje postave, in to tudi,
ako bi sleherni vsaki dan imel svojega nadzorevalca". Tako pojasnjuje svojo
odločitev, da je "županstvo silno skromno v dovoljenjih".
Kaj vse se je v resnici dogajalo in ostajalo skrito prvačinskemu in drugim,
tudi briškim županom, z ali brez njihovih dovoljenj, lahko le premišljamo. V
Brdih, kjer je bil ptičji lov pomembna sestavina življenja za mnoge izmed
tamkajšnjih prebivalcev, so kršitve dovoljenj in nastavljanje brez njih menda
pomenili preživetje. Socialno "skupino" plenilcev ptičje tako označevala še ena,
iz odnosov z "zunanjo", s širšo družbeno skupnostjo zrasla sestavina: tajnovitost.
PTICE, PASTI IN NARAVNA PAST, OKOLJE
Briški ptičarji so do potankosti poznali svoje naravno okolje in v njem stalno
ali občasno naseljene ptice. Zaznavanje naj nežna tnejših sprememb v tem okolju
je pogojevalo opravljanje njihovega "poklica". Kot kaže, so bili ti plenilci ptičev
hkrati svojstveni ekologi, ki so manj posegali v naravno ravnotežje Brd kakor
marsikdo drug s svojim početjem. "Človek je korenito spremenil nekdanjo
rastlinsko odejo Brd in vsled tega posega se je spremenilo tudi živalstvo," so
ugotavljali mladi briški naravoslovd."'^ Star fojanski ptičar VenceslavFikfak pa
natanko ve, da so bile določene ptice vedno tam, kjer so rasle določene poljščine
in drugo rastlinje. Zaradi rabe škropiv in ker zaradi prevlade monokultur
marsikaterega rastlinja ni več, so nekatere ptičje vrste iz Brd skorajda izginile
(kot menda brinjevka).
V letih med svetovnima vojnama pa so nad mehkimi griči letale še vse
mogoče ptice in jesenski čas njihovih selitev je briškim ptičarjem prinašal
svojstveno žetev. Ta je trajala "od mesca augusta - dóker je perje gor" (dokler je
listje na drevju, tja do novembra). Jeseni so nastavljali predvsem šojam, "se je šlo
za šoje", a tudi kosom in "drózom" (kot so imenovali cararje ali drskače), čeprav
je bilo "rečeno, kar ptiču pevcev, da ne lovit".
"8 E. Uinek, navedeno delo, str.487.
99 Archivio di stato. Gorica, Protezione degli uccelli utili all' agricultura (ISS5), Fondo
Capitanato Distrettuale di Gorizia (1860-1915), Busta 14, N. Fase. 106, N. 537.
100 v poglavju Naravoslovne značilnosti v zborniku Noi e il Colilo - Mi in Brda, Un libro nato
nella scuola per la scuola - Ustvarjamo v šoli za šolo, Gorizia - Gorica (1990), str. 110.
47
Inja Smerdel
Ciril Sibau, rojen leta 1902, kmet (nekdanji kolon) iz Fojanešt. 26, med pripovedovanjem o
nastavljanju limanic, "beščad". (Foto I. Smerdel, 1990) ¦ Ciril Šibau, born 1902, peasant (former
colono) from Fojana No 20, narrating about setting lime-tv>?igs, "beščade".
(Photo by 1. Smerdel, 1990) ¦ Ciril Šibau, nato nel 1902, contadino (ex colono), abitante al nro.civ.
26 di Poiana, mentre racconta come veniva sistemato il ramo di vischio con la pania - "biščada".
(Foto I. Smerdel, 1990)
Na limanice, briške "biščade, beščade"'^', so sedale razne ptice. Glede na to,
za kaj so jih lovili, so imeli do njih različne odnose. Soje (in srake), ki med pticami
pevkami sodijo v družino vranov in veljajo za roparice, "ravbajo jajca in mladiče
drugih", so nemoteno, od nekdaj dovoljeno pobiraU z limanic zato, da bi jih jedli.
Vendar, sraka "je dobra za jest; ma je bolš šoja - kos je pa še bolš in droz - še bolš".
Kosu, ki je sicer "préznan pevc", so nastavljali tako za hrano (in prodajo v ta
namen) kot za držanje v kletkah (in prodajo v enak namen). Nekatere druge,
manjše ptice, nepomembne za dom in za trg, pa so spuščali. O "dolgorapkah,
dugarapkah" (iz družine sinic) Venceslav iz Fojane pomni, kako so bile prav v
napoto, tako da jih je "mogu lovit ven". In za "kraljča" (rumenoglavega kraljička)
je bilo "škoda, de je umazu beks (lim)". "Pa kaj čte s tistem tičem, ko ga ni neč,
nei?"
Ob koncu jesenske ptičje žetve je briški gozd ostajal tihotno sam. Gradnik
ga je, takega, prelil v pesem: "Odletele bodo šoje, sinice skrile bodo se...in samo
vran kričavih jate črne se vsele bodo na njegove hoje."i02 Za takšen kraški čas je
Kosovel napisal: "V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras.""'3 in ko na polju
tudi v Brdih "že nikogar več ni", ko je prihajala zima in z njo brinjevke, selivke
iz severne Evrope, seje začenjal lov nanje; prepovedani lov "na lastre" (pod skrli.
101 "Beščada" je v Brdih ime za paličico, namazano z "beskom", s ptičjim limom. Ime "besk,
beks" izvira iz it.: vischio - ptičji lim, ta pa iz latinskega imena za rastlino, iz katere so ga
pripravljali, za belo omelo (Viscum album L.).
102 A. Gradnik, Gozd v jeseni. Izbrane pesmi, Ljubljana 1964, str. 110.
103 s. Kosovel, Balada, Srečko Kosovel, Miran Jarc, Izbrano delo, Ljubljana 1969, str.l8.
48
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
kamnite plošče). "Drénovka" in "žbrinca", kot so brinjevko različno imenovali,
"je vanč (večja) ko kos", bolj debela. Radi so jo jedli in jo, na trgu cenjeno, dobro
prodajali.
A v Brda so brinjevke prihajale morebiti le bolj poredko kot na Kras (porasel
zbrinjem, z njihovo priljubljeno hrano) in še kam drugam (naprimerv slovensko
Porabje ali v še bolj odmaknjene francoske Ardene)'''*, koder so ptičarji čakali le
nanje. Iz Vipolž je sicer zapis, da so te ptice včasih "prišle pozimi v velikih
množinah" in lov nanje "na veliko" nam morda sporoča tudi praznovanje
"slougence". To menda ni pomenilo obhajanje konca vrabčjega lova, saj so Brici
pozimi nastavljali "lastre" (polegbrinjevkam) povečini le še vrabcem. Kot pravi
osamljen zapis iz Fojane, pa so v zimskem času "naložil beščade" še škorcem, na
drevesa kakija, na katera so sedali h gostiji. Tako vrabci kot škorci so jim pomenili
hrano. In prve, sicer vredne "za en ocvirčk", so lahko tudi prodajali oziroma
menjali. "Taljani so dali eno patrono za enga grabca."
Pomlad je prihajala v Brda kot čas ptičev in ne ptičarjev. Vendar med
slednjimi ni manjkalo takih, ki so znali obiti zakone in so jih kršili tudi v tem
obdobju. Predvsem tisti člen, ki je strogo prepovedoval "jemati jajca in zarod iz
gnezd, kakor tudi uničevati in odnašati gnezda sama"."'^ Dejstvo, da so takšno
prepoved sploh zapisali, priča o pogostnosti početja. Ponekod (po zapisu iz
Slepega Vrhovlja) so zalezovali in potem plenili večinoma gnezda srak, vran in
šoj. Iz njih so jemali godne mladiče, da bi jih jedli. Po vseh Brdih pa je bilo splošno
uveljavljeno zalezovanje kosiih staršev, "grdelinov"i06 (Uščkov), "lujerjev"
(čižkov) in le redko slavcev'™. Iz gnezd so jim jemali mladiče, da bi si vzgojili
pevce, hišne ljubljence, ki so jih doma držali v kletkah, "ščajplah""'^. Ptičarji, ki
so pojoče liščke, čižke in kose tudi prodajali, so jih menda bolj množično lovili
jeseni na limanice, tako kot še marsikje na Slovenskem (gl. preglednice).
Za gnezda so vedeli, kje naj jih iščejo. "Kos, on nardi narveč na kakšni rbidi
(robidi), tko da ne more prit kakšen ropar, nei. U skritem. Grdelin pa napravi
prou gniézdece. Največ tko po kakšnih smriékah, po cipresah." Kako natanko
so poznali svoje ljube ptičje žrtve in koliko časa so porabili za zalezovanje, da bi
ne zamudili pravega trenutka, lahko razberemo iz žive pripovedi Venceslava iz
Fojane: "Zazra(o)nmt grdelinča, mjliepš d'^ sejise je) mjdlo g(h)niézdo, in polej tiste
mlade seje diénlu nótr u ščajplu (ščajpla seje pustila t^m blizu g(h)niézda) potem da
je nosila starka jest en čas; je nosila jest, en polej so bli veliki, pol seje neslo proč. Je
nosila na ščajplo in dajala jest f^m. Kosa seje navadno lih f^ku ujelo, k^d'^r kP so bli veliki
že u g(h)niézdi,   so tel že teči v'^n (predno so vzleteli). Takrat se ga da ujet z roko. "
10'' O tem v navedenih delih A. Pavla in ].]atnina.
105 Razglašeno prvikrat leta 1854 in potem leta 1867 (gl. op. 25). Enako lahko preberemo tudi
za leto 1925 v: Ne stikajte po ptičjili gnezdih. Gospodarski list. Leto IV, štev. 4, Gorica 1925, str.73.
106 "Gardelin, grdelin", iz it.: cardellino - lišček.
107 "Lujer, lujerč", iz it.: lucherino - čižek.
108 "Slavca se ni moglo zravnat (vzgojiti) doma", je povedal Venceslav iz Fojane. F. Erjavecje
o njem pisal (v navedenem delu Domače in tuje živali v podobah, 1870, str.95): "Slavca ljudje radi
imajo po hišah, toda ga je za dolgo časa težko vzdržati živega."
lOi p. MedveSček\e zapisal (v tipkopisu Ptičji lov v severnih / Gornjih / Brdih) večbriških imen
za ptičjo kletko: ščajplca, ščajba, kajba, kobaca, klonja, ščebana. "Ščajpla" in njej podobna imena
so nastala verjetno iz it.: gabbia - kletka, oziroma: gabbiata - (polna) kletka.
49
Inja Smerdel
50 i
"Cajnik", pasivna komorna past, izpričana v
Žarščini, Slepem Vrhovlju in v Brezoviku.
(Risba P. Medvešček, 1957, iz avtorjevega
arhiva) ¦ "Cajnik", passive box trap, mentioned
in Žarščina, Slepo Vrhovlje and in Brezovik.
(Drawingby P. Medvešček, 1957, from the
author's archive) ¦ "Cajnik", trappola passiva,
documentata a Žarščina, Slepo Vrhovlje e
Brezovik (Disegno P. Medvešček, 1957,
dall'archivio dell'autore)
"Reselo", težnostna komorna past, izpričana v
Žarščini, Seniku, Slepem Vrhovlju, Golem brdu
in v Brezoviku. (Risba P. Medvešček, 1957, iz
avtorjevega arhiva) ¦ "Rešeto", gravitational
box trap, mentioned in Žarščina, Senik, Slepo
Vrhovlje, Golo brdoand Brezovik. (Drawingby
P. Medvešček 1957, from the author's archive)
¦ "Rešeto", trappola a peso, documentata a
Žarščina, Senik, Slepo Vrhovlje, Golo Brdo e
Brezovik (Disegno di P. Medvešček, 1957,
dall'archiviodell'autore)
"Vagenca", težnostna komorna past, izpričana v Seniku in v Slepem Vrhovlju. (Risba P.
Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦ "Vagenca", gravitational box trap, mentioned in Senik
and in Slepo Vrhovlje. (Drawingby P. Medvešček, 1957, from the author's archive) ¦ "Vagenca",
trappola a peso, documentata a Senik e a Slepo Vrhovlje (Disegno di P. Medvešček, 1957,
dall'archivio dell'autore)
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
Med pastmi, ki so jih poznali v Brdih, so ptičarji jeseni najsplošneje
uporabljali limanice, "beščade" in pozimi "lastre". Tu in tam pa so vendarle
nastavljali še druge izmed na Slovenskem znanih pasti za ptičji lov (gl.
preglednice). Raba zank (tipa pasivnih pasti) je sporočena za Cerovo, Medano
in Kozano. "Lecen" (kot je njihovo ime v Cerovem zapisal Erjavec v svojo "potno
torbo"! 10)^ narejen iz konjske žime, so nastavljali šojam na njihove
poti in kosom v "bršin" (bršljan), kamor so prišli zobat plodove. Ob njihovem
vzletu so se zanke zadrgnile. Te priprave iz konjske žime so drugod na
Slovenskem pogosteje (in v različnih oblikah) uporabljali. Cenili so posebno
zanke iz bele, manj vidne žime. Pogostejša raba zank pa je bila najbolj
neposredno povezana s prisotnostjo konj v hlevih.
Izmed pasivnih pasti so menda ponekod v Gornjih Brdih nastavljali še
pripravo (pasivno komorno past), podobno mišnici, imenovano "cajnik". V njo
so se ptice ujele tako, da so šle po ponujeno zrnje skozi ozek vhod, ki je
onemogočal vrnitev v prostost.
Posamično so izpričane tudi nekatere aktivne pasti. V Gornjih Brdih sta taki
na primer "rešeto" in "vagenca", težnostni komorni pasti, na Slovenskem skoraj
splošno znani (gl. preglednice), povečini za lov manjših ptičev, sinic in vrabcev.
Pri prvi je skriti ptičar s potegom za vrvico spodmaknil paličico, ki je podpirala
i^ešeto. To je ob svojem padcu ujelo ptico (ali ptice), ki je pod njim zobala
nastavljeno zrnje. Druga ima v svoji briški različici malce zahtevnejši, svojstven
mehanizem"-. Tega označuje že njeno ime "vagenca". Ptica, ki je vanjo vstopila,
da bi prišla do vabe, je s svojo težo povzročila, da se je "dno" kletke prevesi o in
med tem premikom spodmaknilo zatič vratc, ki so se hitro zaprla.
Iz Medane je poročilo o "skobcu", vzmetni zanki, kakršno so drugod na
Slovenskem nastavljali večinoma šojam. Medanska različica je bila menda lahko
kar del lešnikovega grma, v katerem so zanjo prirezali dve veji in ju potegnili
skupaj. Na prvo so zgoraj privezali vrvico (žimnato?), jo potegnili skozi luknjico,
narejeno v drugo vejo in jo zazankali na "drobno spicco", paličico, ki so jo rahlo
vtaknili v luknjico. Za vabo so dali ali "grozdič" ali figo. Da bi kavsnila po
zalogaju, je morala ptica sesti na paličico - zatič. Ta se je spodmaknil in sprožil
zanko, ki je žival ujela za noge.
V Gornjih Brdih in v Kozani je izpričana še vzmetna pritisna past, "dratunik"
ali "skobc iz čukežna (iz žice)", kakršno so nastavljali povečini vrabcem.
Sestavljena je bila iz dveh polkrožnih žic in vzmeti z ročajem, na katerega so
natikali vabo. Ko jo je ptič snel, je sprožil vzmet in past ga je stisnila.
110 F. Erjavec, Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske za leto 1882. in 1883., Ljubljana 1883,
str.210.
111 A.Mrkunv svojem pripovedovanju o ptičarjih iz velikolaškega okraja (ki so nosili "zanke,
nabrane na žici v gumbnici svojega suknjiča navadno kar naprej") na primer omenja, da pred
njimi ni bil noben konj varen, "da ni prišel ob svoj rep" (v: Etnografija velikolaškega okraja, 1943,
str.82). Na škotskem otoku St. Kilda na primer (kjer so ptice in njihova jajca letno "želi" od aprila
do oktobra), pa je bila konjska žima tako pomemebna, da je je en funt zadoščal za doto (po
pričevanjih s konca 17. stoletja). Iz: A. Fenton, Scottish Country Life, Edinburgh 1976, str.177.
112 Drugod na Slovenskem se podobne težnostne komorne pasti, imenovane "bezgova
ličnica", "šulnjak", "špringles", "špringoš", "čojba", zapirajo večinoma tako, da ptica s svojo težo
premakne paličico, na katero je sedla, in ob tem spodmakne tisto, ki je podpirala kletkin pokrov.
51
Inja Smerdel
"Dratunik", vzmetna pritisna past, izpričana v
Kozani, Žarščini, Seniku, Slepem Vrhovlju,
Golem brdu in v Brezoviku. (Risba P.
Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦
"Dratunik", spring-pressure trap, mentioned in
Kozana, Žarščina, Senik, Slepo Vrhovlje, Golo
Brdo and Brezovik. (Drawing by P. Medvešček
1957, from the author's archive) ¦ "Dratunik",
trappola a molla, documentata a Kozana,
Žarščina, Senik, Slepo Vrhovlje, Golo brdo e
Brezovik (Disegno di P. Medvešček, 1957,
dall'archivio dell'autore)
"Šplaknik", težnostna udarna past, izpričana v
Žarščini, Seniku in v Brezoviku. (Risba P.
Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦
"Šplaknik", gravitational snapping trap,
mentioned in Žarščina, Senik and Brezovik.
(Drawing by P. Medvešček, 1957, from the
author's archive). ¦ "Šplaknik", trappola a peso,
documentata a Žarščina, Senike Brezovik
(Disegno di P. Medvešček, 1957, dall'archivio
dell'autore)
Med aktivne pasti, ki so jih Brici najbolj splošno uporabljali, pa sodi kamnita
"lastra" ali "podpasca", težnostna udarna past, v zahodni Sloveniji znana še z
imeni "labrca", "progla" in "podirävka""^. Izpričana je v Vipolžah, Barbani,
Fojani, Medani in Kozani in v Gornjih Brdih njena lesena, s kamnom obtežena
različica, "šplaknik". Nastavljali so jo pozno jeseni in pozimi, povečini
brinjevkam, "u bošk (gozd) pod brinove grme", v naravno okolje teh ptic, v
katero so se prihajale past na brinjeve jagode. Iz česa so takšno past pripravljali,
kako je delovala in kam so jo nastavljali, povedno ilustrira "prepis" Vogričevega
filmskega zapisa iz prvih dni februarja leta 1984 (!).^ Mesto lova je bilo pri vasi
Vrh sv. Mihaela, v okolici Brdom ne tako odmaknjenega Doberdoba. Kraški
ptičarje pripovedoval nekako takole: "Lov nabrinjeukez laštro je pozimi, naprastari
način. Poiščem, kje se brinjevke ustavljajo. Grem iskat laštru (kamnito ploščo, skrlo).
Postavim laštru, drugi kamen blizu. Potem narežem tri palice, palčke točno zmerjene,
da odgovarjajo razdalji od lastre in kamna (lovec sam sproži past, da vidi, če je prav
nastavljena). Nflteremjrt^orfe brinja in postavim pod laštro. Ko bo jedla brinje na brinu,
113 "Labrca" in "progla" sta imeni, sporočeni v terenskih zapiskih ekip Etnografskega muzeja
(Brkini, Koprščina, \/ipavsko). "Progla" oziroma "vzprožilo" (Vrsno) in "podiravka" (Kras) pa sta
imeni iz F. Erjavčeve (Iz) potne torbe (Letopis Matice slovenske za leto 1882. in 1883., Ljubljana
1883, str.265 in Letopis...za leto 1880., Ljubljana 1880, str. 172). V njej je tudi briško ime "podpésca,
podpésica", znano iz Kozane, ki ga je Erjavec (Letopis..., 1883, str.224) zapisal v Solkanu in razlagal
takole: "Vse kaže, da se ta podirajoči klin /ki je podpiral kamnito ploščo, "skrl"/ uprav zove
podpésica (spesne - izpoddrsne)."
114 Z. Vogrič, Lov na brinovke z laštro (avdiovizualni zapis), 4. februarja 1984, pri vasi Vrh
sv. Mihaela na SZ obronkih Krasa (blizu Doberdoba).
52
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
"Progla za tiče lovit", težnostna udarna past,
narisana na Gočah v Vipavski dolini (risbe s
Terena 15, Vipava, leta 1958, iz arhiva
Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani).
Ustreza opisu briške (in kraške) "lastre",
"podpasice". ¦ "Progla za tiče lovit" ("P.,, to catch
birdies"), gravitational snapping trap, drawn in
Goče in the Vipava Valley (drawing from Field
Area 15, Vipava, 1958, archives of the Slovene
Ethnographic Museum in Ljubljana). The
drawing corresponds with the description of the
"lastre" or "podpasice" used in the Brda region
and the Karst. ¦ "Progla za tiče lovit", trappola a
peso, disegnata a Goče nella Valle del Vipacco
(Disegni eseguiti sul campo: Teren 15., Vipacco,
anno 1958, archivio del Museo etnografico
sloveno di Lubiana). Corrisponde alla
descrizione della "lastra", "podpasica" del CoUio
e del Carso.
bo vidla tisto na tleh; ko bo pikala na tleh (pod laštro), bo stopila na palico, kije ob strani.
Se sproži. Lastra mora biti dovolj težka, da zmasti (stisne in s tem umori) brinjevko.
Pravi kraj za nastavljat lastre je tudi tam, kjer je voda. Po paši pridejo brinjevke se odžejat
k škavni in ko se odžejajo, spet vidijo brinje in grejojest. Tja je treba nastavit veje brinja
za vabo, ker tam (pri vodi) ni brinjevega grmovja. "
Opis te popolne človekove manipulacije okolja, v katerem je na videz
naravno celo tisto, kar sicer pomeni človekov poseg vanj (v kraškem, s kamni
posejanem svetu, je kamnita past vidno naravna), dopušča sklepanje o okolju
kot o bistveni, osnovni pasti. Človek gaje le izkoriščal, ga kvečjemu potvarjal in
nikakor ne spreminjal. Naravna vegetacija neke p okra j i ne je določala vrsto pasti,
ki jih je uporabljal za ptičji lov. O tem je poveden prav lov na brinjevke, ptice, ki
sojim na primer v Porabju med (tudi pozimi zelene) iglavce nastavljali limanice,
v Ardenih med golo vejevje zanke"^ jn na kraških tleh med kamenje in brinje
kamnite progle, lastre.
Manipulacijo okolja, kot prve, "uvodne" pasti, je zahtevalo tudi nastavljanje
limanic, te skoraj univerzalne (pasivne) priprave za ptičji lov. O "beščadah", o
njeni briški različici, je najbolj poveden zapis spomina fojanskega ptičarja
Venceslava Fikfaka (rojenega leta 1908), kmeta in nekdanjega kolona. Možje
menda na tak način plenil ptice do let po drugi vojni, ko so začela prihajati
desetletja, v katerih so Brici postajali "vsi presiti".
Limanice, "beščade" si je pripravljal iz vrhovih paličic, dolgih do 40 cm, ki
jim je pobral "vse popče (popke) proč", lubja pa ne. Morale so biti ravne, malce
posušene in na koncu dvakrat prirezane, da se pri vtikanju v zareze "ni uvivalo".
Potreboval jih je vsaj dvesto do dvestodvajset. Namazane z "beksom" (ptičjim
Umom) jih je v šopu ovijal v usnjen tulec, "škrtoc iz usnja", iz katerega jih je
kasneje, med nastavljanjem, jemal (eno po eno). Spominja se še limanic, dolgih
"več ku en metr" (menda tudi iz vrbe, le trše) in imenovanih "vrhiini", ki so jih
nagnjene zatikali kar v zemljo. S takimi naj bi pred prvo svetovno vojno lovil
njegov oče Ivan, rojen okoli 1870. leta. (Enake, imenovane "špice", so izpričane
v Medani.)
1'5 O lovu brinjevkna zanke v navedenem delu ].]amina in o lovu na limanice v navedenem
spisu A. Pavla.
53
Inja Smerdel
"Vanjbula", različica limanic, izpričana v
Žarščini, Seniku in Slepem Vrhovlju. (Risba F.
Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦
"Vanjbula", variation on the lime-twig,
mentioned in Žarščina, Senik and Slepo
Vrhovlje. (Drawing by P. Medvešček, 1957, from
the author's archive) ¦ "Vanjbula", una variante
delle "limanice" (panie), documentata a Žarščina,
Senik e Slepo Vrhovlje (Disegno di P.
Medvešček, 1957, dall'archivio dell'autore)
Terenski risan zapis o limanicah, "beščadah", nastal po pripovedi. Ko so jih šli nastavljat, so jih
nosili v usnjenem tulcu, že obdane z limom. Izvlačili so eno po eno in vsako pri tem malce
zavrteli, da je bila po vsej površini enakomerno lepljiva. ¦ Field drawing of lime-twigs, "beščade",
according to narration. When people went out to set them they carried them in a leather case with
the lime already applied. They drew them out oneby one, giving each of them a little twist to
make the surface equally adhesive. ¦ Nota registrata sul campo con disegni delle "beščade"
(panie) eseguiti in base al racconto della gente. Venivano tenute in custodie di pelle, gia ricoperte
di pania. Venivano estratte una ad una badando bene di far aderire su tutto il bastoncino la
sostanza collosa.
54
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
Limanice. S.d. Lesene paličice, usnje, vrvica. Dolžina limanic 32 cm. Višina usnjenega
tulca 22 cm, širina 16 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 17519. (Foto C.
Narobe, 1992) ¦ Lime-twigs. Wooden sticks, leather, string. Length of the sticks 32cm,
Height of the leather case 22cm, width I6cm. Slovene Ethnographic Museum, Ljubljana,
inv. No EM 17519. (Photo by C. Narobe, 1992) ¦ "Limanice", s.d. Bastoncini di legno, pelle,
spago. Lunghezza 32cm, altezza della custodia in pelje 22cm, larghezza I6cm.
Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. no. EM 17519. (Foto C. Narobe, 1992)
Poleg "beščad" si je pripravljal še "vrména", deset do petnajst debelejših palic
iz "ušovne" (jelše, olše) in v vsako zarezoval do pet "žlekov", zarez za limanice,
v katere so "morale pridet ena na en pou druge".
Lim, "béks""^ (kolikor ga je potreboval) si je, če je "meu čas", napravil sam,
drugače je moral ponj v Gorico ali v Videm, na "trg od béksa in trg od ptičev".
(Tak je bil v Gorici semenj o sv. Jerneju, "Ernéju", 24. avgusta, prav na začetku
sezone ptičjega lova.)"'' Nakup je bil mogoč tudi v semenarni na "ta starem
placu v Gorici", kjer ga je trgovec hranil potopljenega v vodo, oblikovanega v
"bale" (krogle). V Gornjih Brdih so ga menda posamezniki izdelovali prav za
prodajo. Ustno sporočena (za leto 1916) pa je še posebna blagovna menjava med
ptičarji (limanice za žive ptice), po kateri je na primer en kos veljal od sedem do
deset limanic.
Če je Venceslav lim sam pripravljal, je moral konec julija "ubrat zrnje",
rumene jagode ohmelja"*, rastline, ki zajeda povečini hraste. Te so cenili bolj
IK» o imenu "bčks" gl. op. 101. Ime lim izvira iz nem.; der Leim (Leimrulhe - limanica). V: M.
PleierSnik, Slovensko-nemški slovar, i. del, Ljubljana 1894, str.519. Najstarejši opis priprave
ptičjega lima na Slovenskem je Valvazorjev s konca 17. stoletja (v: J. W. Valvasor, Die Ehre des
Herzogthums Krain, Laibach-Nümberg 1689, III. knjiga, str.353,354). V njem omenja klestenje
hrastove omele, kuhanje v vodi ali v lugu (z dodajanjem pepela) in ("ko se sprime materija čisto
skupaj") tolčenje s palico. "Bolj kot se stolče in spere, boljši bo ptičji lim." Iz Valvazorjevega
poročanja pa lahko razberemo, da so na Kranjskem v tistih časih izdelovali lim celo za izvoz. Ko
je bila namreč "njegova pravilnost in popolnost dosežena, mora potovati na prodaj v tuje dežele".
ll'' Jernejev semenj je sporočen v Goriški pratiki (Gorica 1924) in še v nekaterih drugih virih
in slovstvu o zgodovini Gorice.
118 Rumena omela (horänthus ciiropačus). "Kakor belo omelo, imenuje ljudstvo tudi rumeno
'lim '." (Iz: M.07i?H.4'i-, Naše škodljive rastline v podobi in besedi, V. snopič, Celovec I896,str.738.)
55
Inja Smerdel
56
Ptičar. Fortunat Borgant. Dat.: 1761. Izguliljena. Negativ hrani Narodna galerija, Ljubljana (št. neg.
NG 13028). Ptičarje upodobljen s svojimi bistvenimi atributi: pod pazduho stiska limanice, v
kletki ima vabnika (zelo verjetno šojo) in z gumba mu na vrvici visi okrogla piščalka za
oponašanje ptičjih glasov. ¦ Bird-catcher Fortunat Bergant. Dated 1761. Lost. The negative is kept
by the Narodna Galerija, Ljubljana. (No of negative NG 13028). The bird-catcher is depicted with
his gear: lime-twigs under his arm, a bait in a cage (probably a jay) and on a button we see his
round whistle for imitating bird sounds) ¦ L'uccellatore. Fortunat Bergant. Dat.: 1761. Perduto. II
negativo si conserva nella galleria nazionale di Lubiana (Narodna galerija) (nro.neg. NG 13028).
L'uccellatore e raffigurato con i suoi tipici attributi: le "limanice" sotto l'ascella, un richiamo
vivente - probabilmente una ghiandaia - in gabbia, e un fischietto-richiamo appeso ad un bottone.^
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih i
"SčeltLadur", piščalka za oponašanje ptičjih glasov
(za oponašanje kosa in šoje). Iz Fojane, iz časa
med svetovnima vojnama (kupljena v Vidmu). Iz
kovine. Višina 1,3 cm, premer 3,3 cm. Slovenski
etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 17520.
(Foto C. Narobe, 1992) ¦ "Ščekadur", whistle for
imitation of bird sounds (blackbirds and jays).
From Fojana, between the two world-wars
(bought in Udine). Metal. Height 1,3cm,
diameter 3,3cm. Slovene Ethnographic Museum,
Ljubljana, inv. No EM 17520. (Photo by C.
Narobe, 1992) ¦ "Ščekadur", fischietto-richiamo
per merli e ghiandaie. Da Poiana, periodo tra le
due guerre (acquistato ad Udine). Metallo.
Altezza l,3cm, diametro 3,3cm. Slovenski
etnografski muzej, Ljubljana, inv. no. EM 17520.
(Foto C. Narobe, 1992)
kot jagode bele omele''^, ki zajeda listavce in sadno drevje. "Beks z jablan je bil
slab." Jagode (ki niso smele biti prezrele) je namakal v vodi, v kotlu, kjer so
dvakrat povrele. "Voda gre proč, ostane bol trdo in tisto je treba prat." V masi so
namreč ostajali še "olupčki" (lupine). Izločal jih je tako, daje "hodil dol k potoku",
kjer je na večji gladek kamen polagal neprečiščeno gmoto in udarjal po njej z
drugim kamnom. Masa seje razširila "kokr ena mreža". Tako je toliko časa spiral
z vodo, dokler ni spral vseh lupinic. "Potlej je blo treba uštimat z oljem." Dodajal
je domače jedilno olje, več ali manj, odvisno od toplote. Avgusta na piimer, ko
je bilo še vroče, je moral biti lim gostejši (oktobra, na mrazu, pa redkejši).
Pri nastavljanju limanic je potreboval še nekatera pomožna sredstva, zvočne
vabe. Uporabljal je piščalke za oponašanje ptičjih glasov, kovinske (z luknjico v
sredini), votle, okrogle in ploščate, ki so bile za različne ptice različnih velikosti.
Na vrvici (ali pa v usnjenem "škrtocu") jih je nosil kar cel niz. V Brdih so jih
imenovali "ščekadur", menda po zvokih, ki so jih z njimi posnemali, po ptičjem
"ščeketanju", ščebetanju. Venceslav je moral ponje v Videm (in jih je plačeval po
2 liri za enega, v letih med svetovnima vojnama, ko je veljalo boljše dnevno
plačilo okrog 10 lir in 2 kg soli 1 liro). Kazalo je, da je "ščekadur" novejša vrsta
piščalke'20, vendar jo lahko - na pogled povsem enako - odkrijemo že na
Bergantovi sliki Ptičar iz druge polovice 18. stoletja in v besedilu o trnovskih
ciparjih s konca 19. stoletja^^^. Brici so si sicer za vabljenje ptičev izdelovali
11^ Bela omela (Viscum album L.), "...žedolgojeznano, da razmnožuje našo zajedavkodrskač
(carar), naših drozdov največja ptica. Zavoljo tega se je razvil pregovor: turdus sibi ipse malum
caca t, kar bi se prosto v dostojni slovenščini glasilo: drozd sam sebi zanke stavi." (Iz: M. Cilenšek,
navedeno delo, IV. snopič, Celovec 1895, str.532.)
120 Pod obnese namreč omenjajo v katalogu francoskega Musée national des arts et traditions
populaires (J.-J. Clcyd-Merle, Techniques d'acquisition: cueillette, chasse, péche. Guides
ethnologiques 2, Paris 1984, str.72) kot "industrijske oblike, ki obstajajo od konca 19. stoletja".
121 Obešeno na vrvici jo zagledamo na levem zavihku ptičarjevega suknjiča. Bergantova
izginula slika, upodobitev enega izmed čutov, sluha, je znana kot ena izmed dveh (Ptičar in
Prestar) najstarejših slovenskih žanrskih slik (datiranih 1761). Tako o njej L. Menaic, Evropski
umetnostno zgodovinski leksikon, Ljubljana 1971, str.202. Bergant, ki je bil sin kamniškega
obrtnika in je umrl v Ljubljani (v hiši na današnjem Mestnem trgu), je morda upodobil trnovskega
ptičarja, ciparja (ti so lovili le škrjancem podobne cipe iz družine pastiric). Zanje je s konca 19.
stoletja sporočeno, da so uporabljali takšne piščalke. "Najboljši vabljenk(živ ptič za vabo) jecipar
sam, če ima dobro 'cipnico', t.j. svinčena, vinar velika, okrogla, tenka, votla in v sredi prevrtana    —»
57
Inja Smerdel
Venceslav FIkfak, rojen leta 19Ü8, kmet (nekdanji kolon) iz Fojane št. 27, s "ščekadurjem", s
piščalko za oponašanje ptičjih glasov kliče kosa. (Foto I. Smerdel, 1990) ¦ Venceslav Fikfak, bom
1908, peasant (former colono) from Fojana No 27, luring blackbirds with a "ščekadur", a whistle
used to imitate bird sounds. (Photo by I. Smerdel, 1990) ¦ Venceslav Fikfak, nato nel 1908,
contadino (ex colono), abitante la nro.civ. 27 di Poiana, con lo "ščekadur", un richiamo per i merli
(Foto I. Smerdel, 1990)
piščalke iz trstike, iz "kanele", ki so jih imenovali "žvižgalo", "piskalo"!22. v
severneje ležečem Ligu in v njegovi okolicipa so bili menda doma znani in iskani
izdelovalci piščalke, imenovane "skauik"'-^. To oponašalko sovinega glasu naj
bi dobro prodajali v Benečijo in v Furlanijo.
— f<;r na robu utisnjena, na vrvico privezana piščalka, s katero se dajo posnemati cipji glasovi.
Dobra cipnica stane 50. kr., tudi 2 gld., in poznat je cipar, ki se je navlašč v Trst vozil cipnice
kupovat." Iz: Ahasverus V., Cipar, Slika z ljubljanskega barja. Slovenski narod, leto XXV/1892,
štev. 237.
i22"Piskalo" seje znašlo tudi v Erjavčevi potni torbi (F. Er/Vroa, navedeno delo. Letopis... 1883,
str.222). "Lovi ptiče na piskalo," je zapisal v Medani.
123 Ta piščalka, ki je oponašala osovraženo sovo, je sod ila v vrsto vab (med njimi jena primer
tudi živa sova), ki so sprožale napadalnost. Zaradi te so ptiči privršali nad "roparico" in se ujeli
na limanice. Nastal je celo rek: "Tiščali so v njega, kakor ptiči, ki dobe sovo pod se." (Iz: I. Šašelj,
Živali v slovenskih pregovorih in rekih. Novo mesto 1932, str.35.) "Skauik" je različica na
Slovenskem bolj znanega "čovinka" ali "čvenka", s katerim so oponašali sovo in šojo, tudi roparico.
"Najpreprostejši je brezov lub med dvema klinčkoma", jo je opisal J. Lokar v Lovsko-ribiškem
slovarju (Ljubljana 1937, str.lO).
58
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
59
Zvočna vaba je bil lahko tudi živ ptič^ ki je nastavljen v kletki klical leteče
sorodnike. (Poveden je slovenski rek: "Človeka lovimo s človekom, ptiča s
ptičem."'"*) A Venceslav je raje vabil s "ščekadurjem" kot z "reklamom"'-^. Bilo
je enako učinkovito in hitreje, z manj dela. Za ptiča "reklama" namreč ni bil vsak
dober (najboljši vabnik v kletki je bil menda "lujer", čižek), pa še skrbeti je bilo
treba zanj. Zato je Venceslav "na ščekadur" najprej privabljal šoje in si potem eno
izmed pobranih odnesel v skrivališče (kot sproti ulovljenega vabnika). To je
držal za krila, jo "en malo ščegetau" in potem je "vse kar palo" (so ptiči kar
privršali).
Vse naštete so nedvomno nepogrešljive priprave in pomožna sredstva
ptičjega lova z limanicami. Vendar pomenijo le del zahtevne predigre. Pred
pticami, pred živaljo je bilo treba namreč "uloviti" okolje, v katerega so ji
nastavljali, pripraviti še ptičje lovišče, "tezo"'"^. "Tisto okrog, kjer se je lovilo",
kjer so okoli "uštimali grmičevje", kjer je bilo na sredi "eno dréu" in pod njim
skrivališče iz obraščenih vej (z dvemi vhodi oziroma izhodi), imenovano
"kazón"'27. Teze so imeli tam, kjerjebilo dosti ptičev. "V obrónkah", kjer se konča
gozd in začne kaka senožet, ob jasah. Za nastavitev "beščad" so rabili enkrat
manj, drugikrat več časa. "Če je že lovišče blo naräd - en dober kvart ure - pa je
blo nastavleno." Dlje je trajalo, kadar so se premikali, kadar so šli "bolj na hetren
(hitro)" in so si v enem dnevu sproti pripravljali do tri teze.
In ni bilo vseeno, kdaj so nastavljali. Zjutraj je bilo menda najboljše okrog 9.
ure, ko so ptiči po zgodnejši paši siti in se radi odzovejo vabečemu klicanju.
Podobno je bilo zvečer, ko so prileteli "takoj, ko je šlo sonce dol", spet po paši.
Jutro je bilo bolj čas šoj, "pod noč" čas kosov.
Kaj vse je bilo še pomembno, da sta teza in nevidni ptičar sredi nje delovala
kot ena sama past, velika "naravna" prevara, neposredno, slikovito povedo
Venceslavove besede' ^8; "Teza mora bit da gozd je od takih drevesov, k^' ne rasejo hitro.
Rak'^c (akacija) ni dober. Tiste ni dobro, ker u enmi leti je že visoko. En ta drugo: liéska,
gaber, hrast - tiste rasejo bolj počasu - in f^m seje lóha večkrat nared na tem mesti - ker
ne prerase - ker gozd ne sme bit preraščen. Mora bit f^m da ma tri do štir metre največ -
vesók ne - drg(h)ač ni neč, ni neč. En dreu pa daje visi ko tist gozd nei, da g(h)rejo vsi
g(h)or - tisti^veliki tiči rej (grejo) rej le g(h)or, nei, večinoma. G(h)ór na dréu, na tiste
veje, nei, na tiste veje seje popičalo nótr tiste if Scade. Zato je tako tisto.
Zdejje še to: In dol okuóla se tfrdi tezu rrflčku bi reku - ^nih deset metru če je okrog
f^kuó - k^r f^m se le dene take palce (ene deset, petnajst pale), k' mi rečemo v^rmén - smo
rekli - po naše. Tuje palca, debela takole, takole nei, in odzadi seje usklalo, da se ni uvivala
- en pel tistu palcu pa seje nasekala tako - naséklu take - samo žlek nof^r. Pole seje
1211. ŠiiSelj, navedeno delo, str.34.
125 "Reklam" - iz it. richiamo - vaba. Na Slovenskem so sicer za živo vabo - ptiča v kletki -
znane večinoma različice imena vabnik (gl. preglednice).
126 "Teza" - iz it. tesa - razpenjanje, nastavljanje (mrež za ptice). "Teza je bila okrogel ali
polkrožen prostor (dolg 50-70, širok 30-50 korakov), obdan z mrežami in grmičevjem in v sredi
zasajen z drevesi, na katera so postavljali vabe in limanice." (Iz: E. Llnick, navedeno delo, str.477.)
Brici so od sosedov pobrali le ime za ptičje lovišče, ne pa tudi tehnike lova. Sami so nastavljali le
"beščade", "Italjani so lovili dol u velke mreže".
127 "Kazón" - iz it. casone - velika hiša.
128 Transkribcija pogovora z informatorjem Venceslavom Fikfakom, r. 1908, kmetom
(nekdanjim kolonom) iz Fojane 27. Leta 1990 ga je posnela I. Smerdel. Kaseto hrani arhiv
Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
Inja Smerdel
biščadu stis^nlo not'r u tisi žlek - se zaseka. B'^scade so bli pa tako: Vsaka beščada je
bla deleč ena drug(h)a, de je persia ena do pou drug(h)e. Tko daje éd'^n tic pobrau po dvie
- najmajn - al tud samo eno, ma po dve tud tri, tud več, nei.
Zdej pa tuóle: Lovit ni k^r t^kuó. Se ne sme prafč kričit nuótr. Če sej (seje) u dvieh,
da se bo t^m zijalo - in tako - ni pra(o)v; če (k)do diele u bližini - ni n^č; čej (če je) (k)do
sieku kfšno s^nó (seno)     u bližini - ni n^č; čej (k)do órju f^m - daj (da je) zjau s'^ živina
- ni n^č. Muóg(h)laje bit tišina. In ne v(u)reméno slabo; če je slabo vreme - ni n^č tud
ne. Najlepš da je mimo, braz vetra, n^č. Zdej - se ne sme kadit nuótr; kadit - tud nei;
kaset (kašljati) - tud nei. Muóra bit mirno. In f^m puóla se kliče. " In potem so le še
pobirali.
Ptičarska zvijača je bila popolna. Slovencem nam je tako podzavestno
domača, tradicijska, da jo uporabljamo celo v metafori za ukano. Da gremo na
limanice, kadar se pustimo prevarati. Le da ponavadi ne končamo tako kot ptiči.
Ti so bili do trenutka, ko so postali zalepljeni ujetniki limanic, še subjekt.
Bitja, o katerih je bilo potrebnega veliko znanja, s katerimi se je ptičar meril v
zvijačnosti in imel zavoljo tega do njih poseben odnos. Trnovski cipar se je na
primer nadmočno posmehoval "grozno neumnim, naivnim cipam"'^^,
Venceslav iz Fojane pa je imel rad zaupljive kose in je spoštoval prevejanost šoj.
"Nejbul furbaca (zvita) jebla šoja. Ona, čevasje vidla, puoi jenardila en tak glas,
da še druge so tekli. Kos pa ne. Kos pa je pršu rad."
Končno ujeti so postajali ptiči objekt: mrtvi kot bodoči zalogaji hrane in živi
kot bodoče hišne glasbene skrinjice. Prve so že med pobiranjem "vse udušili" in
jih dajali kar v nahrbtnik (za prodajo so jih natikali skozi vrat in kljun na vrbovo
šibo), druge, "pevce" so "pobrali u eno ščajplo".
In po tem, ko "stisneš s prsti in potegneš dol perje", so bi le limanice spet čiste
in pripravljene.
PTICE NA KROŽNIKIH, PTICE V KLETKAH
Na koncu te briške "ptičje zadeve" se vračam, da bi jo sklenila, na njen
začetek, k omembi dražljive protislovnosti dveh bistvenih namenov, zavoljo
katerih so nastavljali pticam: hrane in držanja v kletkah (oziroma prodaje v
enaka namena). Po ptičjem lovu pobrana bitja so namreč prenehala biti ptice.
Postala so dve novi, antagonistični kategoriji: mrtvi ptiči in živejetnice. Oziroma
tiste ptice, ki jih je, ujete, človek moril in one, ki jih je puščal žive.
V likovni umetnosti sta ti kategoriji in njuni najpomembnejši ptičji
predstavniki pričevalno prisotni. Na italijanskih tihožitjih na primer so v "naturi
morti" živi liščki, priljubljeni hišni pevci, upodobljeni na drevesnih vejah ali ob
posodah s sadjem. Na kuhinjskih stenah, na stojnicah prodajalk s ptičjih trgov
pa mrtvo visijo brinjevke in drugi drozgi.(Podobna tihožitja hranijo tudi v
nekaterih zbirkah na Slovenskem.'-'")
O ptičih na krožnikih in o onih v kletkah so zgovorni tudi drobci
zgodovinskih zapisov in marsikatero leposlovno besedilo. O pticah pevkah kot
121 Alia$verus V., navedeno delo, št. 239.
130 La natura morta in Italia, (Ur. F. Zeri), Milano 1989.
131 Gl. katalog Evropska tUiožitja iz slovenskili zbirk, Ljubljana (Narodna galerija) 1989.
60
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
61
Mrtve brinjevke ali morda cararji in nekaj drugih, nespo/navnih pevk. S tihožitja, naslovljenega
Ptice, košara in krožnik s sadjem.{Srednjeevropski slikar, 18. st., o. pl., 82 x 65 cm.) Ptuj,
Pokrajinski muzej, inv. št. G 334 S. ¦ Dead fieldfares or maybe missel thrushes and some other,
unidentifiable songbirds. From a still life entitled Birds, basket and fruit bowl. (Central-European
painter, I8th century, 82x65 cm). Ptuj, Pokrajinski Muzej, inv. No G 334 S. ¦ Alcune tordelle morte
e alcuni altri uccelli canterini non distinguibili. Da una natura morta intitolata "Uccelli, un cesto e
un piatto con frutta" (Pittore centroeuropeo, XVIII secolo, olio su tela, cm 82 x 65), Pokrajinski
muzej, Ptuj, inv. no. G 334 S.
Inja Smerdel
O hrani že v antični Grčiji niso le premišljali. Menda so tako čislali drozge, da je
bilo sužnjem prepovedano jesti njihovo meso. Rimljani, pri katerih je veljal drozg
za eno izmed najbolj dobrodošlih daril, naj bi razvili pravo "industrijo"
debeljenja teh ptic v velikih kletkah. Latinski pesniki so slavili slastnost
njihovega mesa^^- in rimske sladokusce odkrijemo na pojedini pri Trimalhionu,
kako s prsti segajo v pavja jajca ter v njih tipajo "tolstega drozga v popranem
rumenjaku".Sledili so jim, in menda prav nič ne zaostajali za njimi,
zgodnjesrednjeveški samostanski menihi, ki jim je bilo, po Benediktu,
prepovedano uživanje mesa četveronožnih živali. Redovnik Ekkehard IV. na
primer je okrog 1060. leta napisal Benedictiones ad mensas, himno o jedilnikih
samostana St. Gallen, v kateri je poleg druge perutnine slavil "neštete brezimne
ptičice, ki so se lovile v mreže, razpete v bližini samostana".'34 in Pantagruel si
je ogledoval Gastrolatre, kako iz loncev in košar jemljejo jed za jedjo; med
premnogimi tudi vrtne stmade, kose, brinovke; škrjančje paštete...'35
Ptic pevk gospoda vseh časov pač ni jedla iz potrebe. Konec 15. stoletja (1485)
so na Koroškem veljale na primer pečene brinjevke za "perutnino", primemo
stanu nižjega plemstva in njihovih gostov.'36 Enakemu stanu je pripadala
baronica Coraduzzijeva, ki je konec 17. stoletja iz slovenske Koče vasi po hlapcu
pošiljala svoji v Trstu živeči hčeri: "...1 jerobitze (jerebica), 1 ratza (raca), 6 titzu
(tiču)..."'37 Sicer so s konca 15. stoletja še različna pričevanja o tem, da so tudi
meščani jedli ptice pevke. Santonino na primer je v svojih popotnih dnevnikih
zapisal, kako jim v Tolmezzu, v družbi meščana in javnega gostilničarja
Giacomella, ni manjkalo "izvrstnih ptičkov". In v Beljaku, v hiši meščana
Gašperja, kjer so jim postregli deset jedi, je bila "tretja pečene brinovke".'38 o
tem, da so bile ptice pevke nedvomno tudi na meščanskih jedilnikih, dovolj
prepričljivo poročajo še posamezna (za slovensko ozemlje pričevalna) besedila
o ptičjih trgih, iz 15. in s konca 19. stoletja. Tako so menda okoli 1485. leta na
ljubljanskem trgu radi kupovali "od divje perjadi...celo ptice pevke, kot (so)
drozgi, kosi, škrjanci in ščinkavci".i39 In leta 1884 so "ljubljanski tičarji" nalovili
"na tisoče cip, ki se prodajajo v Ljubljani" in pošiljajo v Gradec, na Dunaj in v
Trst.'^o "Porabske" brinjevke pa so še v prvi polovici 20. stoletja transportirali na
prodaj v Mursko Soboto, Radgono, Monošter in Budimpešto.'*'
Kose, drozge, brinjevke, ki so jih uplenili v Brdih in ponavadi že kar tam tudi
prodajali, so trgovci, preprodajalci (med njimi pomnijo nekega Furlana iz
Krmina in kot pomembnega odjemalca "nekega gostilničarja Žaneta" iz vasi
Prapetno) prinašali na trge bližnjih italijanskih mest. Gorica je s svojimi štirimi
velikimi sezonskimi sejmi o sv. Hilariju, Jerneju, Mihaelu in Andreju
132 L. Ghiaini, navedeno delo, str.389.
133 Petronius Arbiter, Satirikon, Ljubljana 1973, str.55.
134 N. Foster, Jelo iza samostanskih zidina, Zagreb 1982, str.21,.58.
135 F. Rabelais, Gargantua in Pantagruel, Ljubljana 1953, str.256-258.
136 H. Kühnel, Altag im Spätmittelalter, Graz/Wien/Köln 1986, str.204.
132 Slovensküplemiškapisma,Dcužm Marenzi -Coraduzzi skonca 17. stoletja. Uredil in za tisk
pripravil P. Merku,Trst 1980,str.70,71.
138 P. SflHtonino, Popotni dnevniki, Celovec/Dunaj/Ljubljana 1991, str.37,63.
139 J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957, str.94.
140 (Lov na cipe), "Domače stvari". Slovenski narod XVII. leto, 1884, 243 številka.
141 A. Pavel, navedeno delo, str. 147.
62
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
63
(namenjenimi prodaji kateregakoli blaga) in s tedenskimi tržnimi dnevi imela
mesta za prodajo ptičev natanko določena. Ta so bila (povečini pokrite) tržnice,
na katerih so poleg "ptičjega ulova" prodjali še sadje, zelenjavo, perutnino,
mlečne izdelke, semena... Za leto 1868 je na primer neposredno sporočeno, da
so "uccellame" (ptiče, ptičji ulov) prodajali na trgu pri katedrali, na "piazza del
Duomo".In za leti 1904 in 1911 so izpričana kot "mesta", namenjena javni
prodaji... pokrite tržnice na Corsu Giuseppe Verdi in na trgu sv. Antona za
prodajo rastlinskih živil... divjačine, ptičev..." in na "spodnjem delu trga sv.
Antona za prodajo žit... perutnine, ptičev, predmetov za ptičji lov..."'"^ Iz leta
1852 pa je na primer sporočeno, kolikšne pristojbine so morali plačevati
prodajalci različnega blaga, med njimi tudi tisti, ki so prodajali ptiče. Za petdeset
ptičkov ("50 uccelli piccoli") so dajali v občinsko blagajno pol karan ta na (denarne
enote, enake krajcarju) "car 1/2".'*^ Takšna pristojbina ni pomenila prav
velikega izdatka, saj so ponujeno blago menda dobro prodajali. (Tri desetletja
kasneje je bila na primer na ljubljanskem trgu cena za "pušel", za deset skozi
kljun na "šibice" nabranih cip, 12 krajcarjev.'*^) In kolikšen je bil v tej trgovski
verigi zaslužek ljudi z njenega začetka, ptičarjev? Menda vsako leto drugačen,
odvisen od ponudbe in povpraševanja. V Gornjih Brdih so se spominjali, da so
1916., vojnega leta, ko je bilo le malo ptic, dobili od prodaje ene velike "reste"'*''
kosov (na kateri je bilo nanizanih po štirinajst ptic in na mali resti po sedem)
toliko, da so si lahko kupili en kilogram soli. Za večji zaslužek je bilo nedvomno
potrebno pobrati z "beščad" dosti ptic.'**
Brici pa so "ptičke" jedli tudi sami. Pomenili so jim, podobno kakor
preostalemu slovenskemu vaškemu prebivalstvu (gl. preglednice), dopolnilno
domačo hrano. In v letih večjih stisk (na primer v času med svetovnima
vojnama), v kakršnih so zavoljo lakote menda segli celo po zakopani poginuli
svinji, so bili ptiči tisto redko, čemur so sploh lahko rekli hrana.
Tretja (ali morda deseta) jed z gosposkih omizij, ptiči na tak ali drugačen
način, je tako prihajala tudi na krožnike briških sirc^makov. Ponavadi za večerjo.
"Toč s ptičev, to je blo za večerjo." K "toču", briškemu golažu, k omaki z enkrat
takšnim, drugikrat drugačnim mesom'4*^ je sodila "obvezno polenta". Kose in
M2 M. R. dc Vitis Piemonti, L. Spangher, Conosciamo Gorizia, La storia, losvilupo, le tradizioni,
Gorizia 1988, str. 119.
143 Archivio di stato. Gorica, Regolamento di Annona per la citta di Gorizia (I868), Fondo
Archiviostoricodel Comunedi Gorizia, Regolamento mercati. Busta 1461, N.Fase. 3162, Fasc.sep.
F 185(1828-1912).
IM Archivio d i stato. Gorica, Kcijo/flmiv/fo dei mercati 0904) (v navedenem fondu in Fasc.sep.,
N. 13992/99) in Regolamento dei mercati (7977), Fondo Archivio Comune di Gorizia, Busta 950,
Fase.l949,N.25.
145 Archivio di stato, Gorica, Tariffa del Plateatico durante l'anno in generale 0852), Fondo
Archivio storico del Comune di Gorizia, Plateatico (tasse sui mercati). Busta 1381, N. Fase. 3060,
Fasc.sep. F64 (1852-1908), N.2541.XI. 60karantanov (carantani) oziroma krajcarjev je tedaj veljalo
1 florint (fiorini), goldinar. Iz: M. Stanisci, Appunti di metrologia. Archivio di stato, Trieste 1977,
str.80.
146 Slovenski narod, XVII. leto, 1884, 243 številka.
147 "Resta" - iz it. resta - venec (npr. čebule).
148 Iz ljubljanske okolice, iz Škocjanskih hribov je na primer iz zadnje četrtine 19. stoletja
podatek, da so menda pri nekaterih hišah v eni zimi iztržili za ptice po 35 gld (ko naj bi sta la krava
25 gld). Iz: B. Kuhar, Odmirajoči stari svet vasi, Ljubljana 1972, str.85.
w T. Sirk, Briška kuhinja, Traditiones 16/ 1987, Ljubljana 1987, str.310.
Inja Smerdel
Rd/.stdvd pličev v furlanskem mestecu Sacile, po starem imenovana semenj sv. Lovrenca (10.
avgusta), po letu 1907 semenj razstava ptičev in po letu 1926 veselica ptičev, La sagra dei osei.
Risba A. Beltrameja iz časopisa La Domenica del Corriere, iz leta 1908. Podoben jebil menda tudi
pogled na goriški sejem sv. Jerneja. (Reproducirano iz revije Sot la Nape, An XLIO, n.3, Udin 1991,
str.60.) ¦ Exhibition of birds in the Friulian town Sacile, once called St. Laurence's fair (August
10), after 1907 called Exhibition-Fair of Birds, after 1926 Festivity of the Birds, La sagra dei osei.
Drawing by A. Beltrame from the newspaper La Domenica del Corriere, 1908. The St.
Bartholomew's Fair in Gorizia have probably looked like this. (Reproduction from the review Sot
la Nape, Yr. XLIII, No 3, Udin 1991, p. 60) ¦ Mostra di uccelli a Sacile, in Friuli, chiamata un
tempo il mercato di S. Lorenzo (IO agosto), dopo il 1907 Mostra-mercato di uccelli ed infine dal
1926 La sagra dei osei. Disegno di A. Beltrame per La Domenica del Corriere del 1908. Molto
simile doveva essere anche la fiera goriziana di S. Bartolomeo. (Riprodotto dalla rivista Sot la
Nape, a. XLIII, n. 3, Udin 1991, pag. 60.)
64
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
Risba furlanskega trgovca, preprodajalca ptic, ki je menda prihajal z belim konjem ("je bil en tak
mršu konj") na briški roh, v dolino Soče v okolico Plav, je ilustracija spomina slikarjevega,
Medveščkovega "nonota". ¦ Drawing of a Friulian merchant, birdman, who was said to work the
edge of the Brda region (the Soča Valley near Piave) with his white horse ("and what a skinny
horse it was!"). Drawn by painter Medvešček from the description of his grandfather. ¦ Disegno
di un mercante friulano di uccelli, che percorreva il Collio, la valle dell'Isonzo e i dintorni di Piave
in groppa ad un cavallo bianco ("era un cavallo tanto magro"). Disegnato in base ai ricordi del
nonno di P. Medvešček.
Šoje so pripravljali večinoma na tak način.In izmed drugih ptičev, "ma kar je
ulovu". "Več ko so prnesli, bolse je blo." Vrabce so poleg v golažu pripravljali še
v rižoti in v okolici Anhovega so jih menda polnili (s slanino in začimbami) ter
pekli na ognjišču, med po dvema polovicama izdolbenih večjih krompirjev. V
Gornjih Brdih pa so poznali še golaž iz vranjih mladičev, imenovan "voglarski
žmaus".
Pred kuho je bilo treba ptiče oskubit. To delo so ponavadi prepuščali
domačim otrokom. Nato so odrezali še glave in noge ter izvlekli drobovino.
Slednjo so sesekljali in z njo ptiče polnili. "U trebiih seje dal noter želodce k, srček,
jetra, peteršilj, čebula, česen, sol, poper, rožmarin, malček slanine." Odprte
trebuhe so zašili z belo nitjo in ptiče vložili v kožico, kjer so jih popražili, jim
dodali vsakemu rezino slanine, jih zalili in počasi dušili.
V posebnem okolju, v ptičarskih hišah v Gornjih Brdih, pa so menda ptiče
pripravljali tudi kot praznično jed. Na dan "slougence", vsakoletnega slovesa od
ptičjega lova, so uživali "piškelco"'^', jed iz premnogih sestavin: popraženih
koščkov slanine, sesekljane čebule, koščkov ptičjega mesa, pretlačenega in
prekuhanega suhega sadja (hrušk, jabolk, sliv, češenj in fig) in kuhanega boba.
Začinjali so jo z vinom, s soljo, poprom, strokom česna in s tremi zrni brinja ter
ji prilagali ajdovo, ali koruzno po ento.
Tako praznična "piškelca" kot spomini na "okusne" ptičje "toče" in na dneve
po obilni ptičji žetvi, ko "smo delali mandžade (požrtije) prov", pa so povedni v
neslutenem pomenu. Dopuščajo sklepanje, da ptičev Brici niso uživali le zaradi
golega prehranjevanja, temveč tudi za sladokusno uživanje, sicer lastno
gosposkim socialnim slojem.
In končno še beseda o pticah pevkah kot zaprtih hišnih ljubljenkah, ujetnicah
kletk. Kot take so izpričane od poznega srednjega veka, od začetka 15. stoletja.
150 Podoben nasvet za pripravo (v tem primeru drozgov in brinjevk) je tudi v Slovenski
kuharici M. Plciweis (Ljubljana 1868, str. 117).
151 Ime "piškelca" je morda iz it. pispola - cipa (ali pa iz it. pispolare - s piščalko vabiti ptiče)
vendar za Brda sicer ni izpričano, da bi nastavljali cipam.
65
Inja Smerdel
66
Kletke, briške "ščajple", so bile dveh vrst: tiste za
ptice pevke, hišne ljubljenke, in one za transport
pevk, ki so jih prodajali. Pavel Medvešček je leta
1957 v Gornjih Brdih, v vaseh A - Žarščina, B -
Senik, C - Slepo Vrhovlje, D - Golo brdo in E -
Brezovik, narisal njihove najbolj pogoste oblike.
(Risba iz avtorjevega arhiva) ¦ There were two
types of "ščajple" cages in the Brda area: those for
songbirds (pets) and those for the transport of
birds for sale. Pavel Medvešček drew the most
common forms of cages in the Upper Brda (the
villages A - Žarščina, B - Senik, C - Slepo Vrhovlje,
D-Golo Brdo and E-Brezovik) in 1957. (Drawing
from the author's archive) ¦ Le gabbie, le
"ščajple" del Colilo, erano di due tipi: per gli
uccelli canterini, ad uso domestico, e per il
trasporto degli uccelli che venivano venduti. Nel
1957 Pavel Medvešček ha disegnato i" tipi piu
frequenti in uso nei villaggi di A - Žarščina, B -
Senik, C - Slepo Vrhovlje, D - Golo brdo ed E -
Brezovik. (Disegno dall'archivio dell'autore)
Prebivalcem tistodobnih srednjeevropskih tesnih mest ozkih ulic, vedno bolj
odtujenim naravnemu okolju (a z rastočo ljubeznijo do izgubljenega), so ptice v
kletkah, podobno kot cvetice in zeli v lončkih, pomenile v dom preneseni delček
narave, zvok živalskega in vonj rastlinskega, od hišnih zidov odmaknjenega
sveta.'^" V italijanskih mestih so menda postale ujete pernate pevke priljubljene
še prej. V Gorici domnevno vsaj od leta 1340, ko sta zanjo sporočena dva glavna
sejma, o sv. Jerneju in o sv. Andreju. Jernejev (24. avgusta) je po tradiciji veljal
za veselo kruti trg pticjetnic, "il gaiocrudele mercato degli uccelli prigionieri".
Za leto 1890 je o njem sporočeno, da je "obokan hodnik hiše št. 4 (na trgu sv.
Antona)... namenjen prodaji živih ptičev in predmetov za ptičji lov".'^ Sejem je
bil živ do pred nekaj leti.'^^' Svoj trg ptic pevk je imela tudi Ljubljana. "Nalovljene
žive ptiče so prodajali na določenem prostoru Pod Trančo" do okrog 1870. leta,
ko je menda zakon o varstvu ptičev "zatrl stari ptičji trg".'-^^
Pojoče ptičje jetnice so bile tako stoletja predvsem meščanove hišne
ljubljenke. O tem, kako se je z njimi ukvarjalo plemstvo, je na primer pričevalen
Valvasorjev opis s konca 17. stoletja. V njem omenja grajski dvor, razdeljen na
dva dela: na vrtič in na "velik štirioglat prostor; sredi je postavljena ptičja hiška,
katera zaradi miline v njej zaprtih ptičev različnega petja in barv presega vsa
druga veselja".'^'' Pri gospodi, ki je živela v gradovih sredi narave, sredi parkov.
152 H. Kühne], navedeno delo, str.65. "Urbanizacija je bila pomembna tudi zato, ker je
povzročila vznik navade držanja hišnih živalskih ljubljencev." Iz: K. T«fi'r, navedeno delo, str.52.
153 Gorizia in posa, Gorizia 1989, str93.
154 Archivio di stato. Gorica, Regolamento dei mercati e di Annona (1890), Fondo Archivio
storico del Comune di Gorizia, Regolamento mercati. Busta 1461, N.Fasc. 3162, Fasc.sep. F185
(1828-1912).
155 M.R. de Vitis Piemonti, L. Spangher, navedeno delo, str. 120.
15<> I. Vrhovnik, navedeno delo, str.79.
157 J.W. Valvasor, navedeno delo, XI. knjiga, str.9.
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
Dva primerlca briškiln kletk za liščke. (Risba I^.Medveščka, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦ Two
specimens of cages used for goldfinches in the Brda region. (Drawing by P. Medvešček, 1957, from
the author's archive) ¦ Due esemplari di gabbie per cardellini del Collio (Disegno di P. Medveščk,
1957, dall'archivio dell'autore)
SO tako "vsa druga veselja presegajoče" pevke ostajale zunaj človeških bivališč,
zamrežene v svojem sicer naravnem okolju. Šele med mestne zidove ujeti
meščani so sijih, ujete kot oni sami, prinašali v domove. Ugotovljeno je bilo, da
se je navada držanja različnih hišnih živalskih ljubljencev pomembneje
uveljavila "do 16. in 17. stoletja, ko so postali, posebno v mestih, normalen pojav
v gospodinjstvih srednjega sloja".'-''*
Na Slovenskem so ptičji ljubljenci v kletkah izpričani povečini v delavskih
in obtniških domovih in celo v delavnicah. Tone Seliškar jih na primer pomni iz
svojega predmestnega ljubljanskega otroštva v prvih letih 20. stoletja v spominih
na očeta strojevodjo (in mamo "cigararco"), ki je bil s pticami "prijazen kot z
otroki" in jim je požvižgaval, visečim v kletkah na kuhinjski steni. "Najraje je
158 K. Tester, navedeno delo, str.53.
67
inja Smerdel
68
"Ščajplj", klelkd za ptico pevko, hišno ljubljenko (z gnezdecem in posodico za hrano). Iz Fojane, iz
časa med svetovnima vojnama. Domač izdelek iz lesa (zeleno pobarvanega) in žice, ki v obliki
posnema cerkveno stavbo (pomnijo na primer tudi ptičjo kletko v obliki gradu Dobrovo). Višina
53,5 cm, širina 24 cm, dolžina 47,5 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv .št. EM 17518.
(Foto C. Narobe, 1992) ¦ "Ščajpla", cage for songbirds (with nest and feeding-box). From Fojana,
between World-War 1 and II. Homemade of wood (painted green) and wire in the form of a church
(people also remember bird cages in the form of Dobrovo Castle). Height 53,5cm, width 24cm,
depth 47,5cm. Slovene Ethnographic Museum, Ljubljana, inventory No EM 17518.(Photo by C.
Narobe, 1992) ¦ La "ščajpla", una gabbia per uccelli canterini (con un piccolo nido eil recipiente
per il mangime). Da Poiana, risalente al periodo tra le due guerre. Di produzione casalinga (dipinta
di verde), in filo di ferro, a forma di chiesa (la gente ricorda anche una gabbia con le forme del
castello di Dobrovo). Altezza 53,5cm, larghezza 24cm, lunghezza 47,5cm. Slovenski etnografski
muzej, Ljubljana, inv. no. EM 17518. (Foto C. Narobe, 1992)
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
imel liščke, strnade, repnike, grilčke in kaline, kanarčkov pa ni maral, češ da so
pregosposki."i59 Enak odnos do "gosposkih", dragih kanarčkov je izpričan pri
tržiških čevljarjih. Kanarček je namreč lahko prišel v hišo le z nakupom, liščke
in čižke so si ulovili sami. Kletke s svojimi "štingelci in cajzelci" so obešali na
stene delavnic (tako kot solkanski mizarji). "V čevljarski delavnici pa ni smelo
manjkati kletke s ptički, ki so čevljarjem s svojim žvrgolenjem delali kratek
čas."i^o
Vaškemu prebivalstvu ptičje žvrgolenje menda ni pomenilo nečesa, brez
česar bi jim bi o pusto v domačih hišah. S ptičjimi glasovi so bili obdani, takoj
ko so stopili na dvorišče. Zanje ptice niso bile nekaj odmaknjenega, temveč
naravni del sveta, ki so mu skupaj pripadali. In ptičarjem so pojoče jetnice
pomenile pač eno izmed naravnih dobrin, s katero so lahko prišli do zaslužka.
V kmečke in druge vaške hiše pa so jih prinašali povečini otroci oziroma (odrasli)
otrokom. V uk in za veselje. "Ko otrok spoznava svet, je ptič ena od privlačnosti."
V Brdih jih je bilo dosti po "ščajplah". Bližnja italijanska mesta in popularni
ptičji semnji so imeli svoj vpliv. Kletke za "grdelinče, liijerče" in kose so si
izdelovali povečini sami (ali pa so jih kupovali na trgih v Gorici in v Krminu).
Pojoče ljubljence v njih so imeli pozimi notri in poleti zunaj, viseče ponavadi na
zidu ob hišnem pragu. Nekateri ptičarji pa so imeli ptice (vrane, srake, kose) celo
tako udomačene, da so spuščene svobodne skakale naokrog. Med njimi so bili
tudi taki, ki so znali učiti kose. Pojoči so bili menda "moderni po oštarijah čez u
Italiji", in take so dobro prodajali. Sicer so za preprosto kletko s ptico pevko v
njej na začetku tega (20.) stoletja iztržili po eno krono (v času, ko je briška
"žaudarca", ženska, ki je lupila slive, zaslužila menda blizu dveh kron na dan).
Za domače "gardeline", kose in druge ujetnike "ščajpel" so morali skrbeti
povečini otroci. Vsak dan so jim menjavali vodo, jim dajali semena, sesekljan
radič in jim prinašali "glistice in črvičke". "Za otroke je bila to vzgoja; skrbeti so
morali za eno živalco." Najprej pač za majhno.
Funkcija držanja ptic pevk v kletkah se je, tako kaže, v vaškem in v mestnem
okolju razlikovala. Pernate pevke, ki so jih sicer povsod občudovali, so v mestnih
bivališčih pomenile ujet košček narave, ujeto veselje, živo glasbeno skrinjico in
kratek čas. V kmečkih in v drugih vaških hišah pa so pomenile prvo skrb
otrokom za kako žival, učenje ob opazovanju in nedvomno tudi veselje.
Zares na koncu, ko je nanizanih nemalo splošnih ugotovitev o ptičjem lovu
in potem o stvarnih briških ptičarjih, o njihovem početju, o njihovem odnosu do
posameznih ptic, do okolja in nazadnje, spet bolj splošno, o dveh bistvenih
namenih, zavoljo katerih so pticam nastavljali (o mrtvih pticah - hrani in o živih
jetnicah), ostajam zamišljena. Splet sicer stvarnih odnosov med človekom in
pticami pevkami, odnosov, ki so vtkani v ptičji lov in njegove namene, namreč
vedno znova prikliče misel o univerzalnem, o kontrapunktu življenja in smrti;
o razdvojenosti med ljubeznijo in ubijanjem, med "gaio", veselim in "crudele",
krutim. Je to osnova človekove biti?
159 T. Seliškar, Deček z velike ceste, Ljubljana 1966, str.15.
160 v. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič 1936, str.305..
69
Inja Smerdel
UPORABLJENI TISKANI VIRI IN SLOVSTVO O PTIČJEM LOVU NA
SLOVENSKEM (IN O NJEGOVIH NAMENIH):
AHASVERUS V. (TURNER Pavel?), Cipar, Slika z ljubljanskega barja. Slovenski narod,
leto XXV/ 1892, štev. 2.37 - 240,
BAŠ Angelos, 1 .ov in ribolov. Slovensko ljudsko izročilo. Pregled etnologije Slovencev,
Ljubljana 1980.
BEVK France, Otroška leta. Avtobiografske črtice, Ljubljana 1949.
BEVK France, Lukec in njegov škorec, Ljubljana 1965.
BEZLAJ France, Etimološki slovar slovenskega jezika, 2, Ljubljana 1982.
CILENSEK Martin, Naše škodljive rastline v podobi in besedi, IV. snopič, Celovec 1895 in V. snopič,
Celovec 1896.
CIPAR1L IZUMIRAJOČI LOVCI, Življenje in svet, 4, Ljubljana 1928.
DOMAČE STVARI (Lov na cipe), Slovenski narod, XVIII. leto, 1884, 243. štev.
DOLENC Hinko, O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh. Izbrani spisi, Ljubljana 1921.
ERJAVEC Fran, Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske za leto 1880., Ljubljana 1880 in Iz potne
torbe. Letopis Matice slovenske za leto 1882. in 1883., Ljubljana 1883.
ERJAVEC Fran, Domače in tuje živali v podobah, Slovenskej mladini v poduk in kratek čas opisal...,
III. del. Ptice, I. snopič, Celovec 1870.
ERJAVEC Fran, Na stricovem domu. Slovenski glasnik, Celovec I860.
GLOBOČNIK Anion, Na ukslovenskim županom, Ljubljana 1880.
GORIŠKA PRATIKA, Gorica 1924.
HACQUETBelsazar, Abbildung und Beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und
Slaven, Leipzig 1801.
IZBRANE PESMI SIMONA GREGORČIČA, Uredil, uvod in opombe napisal M. Rupel,
Ljubljana 1946.
JAGODIC Marija, Narodopisna podoba Mengša in okolice, Mengeš 1958.
KOS Milko, Srednjeveški urbarji za Slovenijo III., Urbarji Slovenskega Primorja II., Ljubljana 1954.
KRAGL Viktor, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič 1936.
KRANJEC Miško, Grilce, Miško Kranjec, Izbrano delo II., Ljubljana 1973.
KRANJEC Miško, Mladost v močvirju, Ljubljana 1977.
KUHAR Boris, Odmirajoči stari svet vasi, Ljubljana 1972.
LOKAR Janko, Gozdovi in vode vabijo, Ljubljana 1943.
LOKAR Janko, I.ovsko-ribiški slovar, Ljubljana 1937.
LOŽAR Rajko, Lov in ribolov, Narodopi.sje Slovencev I., Ljubljana 1944.
MAKAROVIČ Marija, Lov na ptice. Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1978 in enako
v; Lov na ptice. Kmečki glas, štev. 48, 1971.
MAL Josip, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957.
MAL Josip, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba, Celje 1928.
MALA PRATIKA SA LETO 1803, (Valentin Vodnik).
MEDVEŠČEK Pavel, Na rdečem oblaku vinograd rase, Pravce n štorje od Matajurja do Korade, Zbral,
napisal in ilustriral P.M., Ljubljana 1990.
MRKUN Anton, Etnografija velikolaškega okraja, 1, Kmetijstvo, Videm-Dobrépolje 1943.
NE STIKAJTE PO PTIČJIH GNEZDIH, Gospodan;ki list. Leto IV, štev. 4, Gorica 1925.
NOVAK Vilko, Ljudska prehrana v Prekmurju, Ljubljana 1947.
NOVAK Vilko, Ljudski lov na Slovenskem v luči narodoslovja. Lovec XXXV/1952.
NÜSSDORFER Bruno, Selilke so čutile, da bo še grdo vreme. Lovec XX/1933, štev. 5.
PAVEL Agoston, Rigäszäs a Vend vidéken es au Orségben (Lov na brinjevke v Porabju in v Orségu),
Néprajzi muzeum Ertesitöje XXXIV, Budapest 1942. (Prevod Katarine Hömek, tipkopis.)
PESMI DORE OBLJUBEK, I, 1983.
PLEIWEIS Magdalena, Slovenska kuharica ali navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila,
Ljubljana 1878 (druga izdaja; prva 1868).
PLESNIČAR I., Iz Trnovskega gozda. Lovec 11/1911.
70
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
71
PLETERŠNIK Maks, Slovensko-nemški slovar, 1. del, Ljubljana 1894 in 2. del, Ljubljana 1895.
PODGORIČAN L., Lov s sov ko. Slovenski glasnik, Celovec 1867.
PODVREČAR Tone, Spomini na kamnogoriške ptičarje. Lovec XIV/1927.
PRATIKA, Stoletna pratika devetnajstega stoletja od 1801 - 1901, Ljubljana 1880 (četrti natis-
prvi 1840).
SANTONINO Paolo, Popotni dnevniki, Celovec/Dunaj/Ljubljana 1991.
SELIŠKAR Tone, Deček z velike ceste, Ljubljana 1966.
SLOVENSKA PLEMIŠKA PISMA, Družin Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja. Uredil in za tisk
pripravil P. Merku, Trst 1980.
SASEL] Ivan, O zatiranju ptic selivk po Italijanih, Lovec XV/1928. - Zakaj je pri nas vsako leto manj
ptic-selivk in ptic- pevk. Lovec XVI/1929.
ŠAŠELJ Ivan, Živali v slovenskih pregovorih in rekih. Novo mesto 1932.
ŠTREKELJ Karel, Slovenske narodne pesmi, Zv. IV., Ljubljana 1908 - 1923.
ŠUKLJE Fran, Sodobniki mali in veliki, Ljubljana 1933.
ŠUŠTERŠIČ Jernej, Ljudski lov v Ziljski dolini. Lovec XXXVI/1953, štev. 7.
TONEJEVIČ Tone, Šojnica, Angeljček (priloga Vrtcu) štev. 4, IV. tečaj, Ljubljana 1896.
UMEK Ema, Lov in lovstvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih
panog, I. zv., Ljubljana 1970.
VALVASOR Johann Weichard, Die Ehre des Herzogthums Krain, I. Band, Buch III., III. Band, Buch
XI., Laibach - Nürnberg 1689.
VRHOVNIK Ivan, Trnovska župnija v Ljubljani, Ljubljana 1933.
ZAHN Joseph v., Steirische Miscellen zur Orts - und Culturgeschichte der Steirmark, Graz 1899.
ZORZUT Ludvik, Ptička briegarca. Nova Gorica 1974.
ŽIVILI PTIČI! GAGNILI NJIH LOVIČI!, Novice XXI, Ljubljana 1863.
UPORABLJENI TUJI TISKANI VIRI IN SLOVSTVO:
BEDNARIK Rudolf, L'udové pol'ovnictvo na Slovensku, (Vydala Matica Slovenska) 1943.
BURN AND Tony, Dictionnaire dela chasse, Paris 1970.
CHEVALLIER Denis, Avant-propos, Des hommes et desbétes, Terrain 10, Paris 1988.
CIMATTI Felice, La sagra dei osei. Sot la Nape, An XLIII, n.3, Udin 1991.
CLEYET-MERLE Jean-Jacques, Techniques d'acquisiton: cueillette, chasse, peche. Guides
ethnologiques 2, Guides de la Galerie d'etude (Musee national des arts et tratitions
populaires), Paris 1984.
DE VITIS PIEMONTI Maria Rosaria, SPANGHER Luciano, Conosciamo Gorizia, La storia, lo
sviluppo, le tradizioni, Gorizia 1988.
DUCHARTRE Pierre-Louis, Dictionnaire analogique de la chasse historiqueet contemporain,
Paris 1973.
ENCYCLOPAEDIA BRITANNICA, Volume 3, Chicago / London / Toronto / Geneva / Sidney /
Tokyo 1965.
FENTON Alexander, Scottish Country Life, Edinburgh 1976.
FOSTER Norman, Jelo iza samostanskih zidina, Zagreb 1982.
GAVAZZI Milovan, Baština hrvatskoga sela, Zagreb 1991.
GHIDINI Luigi, Caccia vagante, Milano 1944.
GHIDINI Luigi, L'Uccellatore, Milano 1929.
GORIZIA IN POSA, Con 158 fotografie commentate da Luciano Spangher e Sergio Tavano, Gorizia
1989.
GUND A Bela, Trappingand Hunting amongtheHungarian People, Acta Ethnographica Academiae
Scientiarum Hungaricae, Tomus XXII, Fasciculi 3-4, Budapest 1973.
HIRSCHBERG Walter, JAN ATA Alfred, Technologie und Ergologie in der Völkerkunde, Mannheim
1966.
JAMIN Jean, La tenderie aux grives chez les ardennais du plateaux, Paris 1979.
KÜHNEL Harry, Altagim Spätmittelalter, Graz/Wien/Köln 1986.
Inja Smerdel
72
MAŽURANIČ Vladimir,Prinosi za hrvatski pravno-povjestni rječnik,Drugi dio, JAZU,Zagreb 1908
- 1922 (pretisak Zagreb 1975).
MIOTTI Tito, Fortilizi e uccellande, I sette castra di Paolo Diacono (iz; I sette... ed altri sludi
castellologici), I Castelli del Friuli VII., Udine 1988.
PETRONIUS Arbiter, Satirikon, Ljubljana 1973.
RABELAIS Francois, Gargantua in Pautagruel, Ljubljana 1953.
SKfcODOWSKA-ANTONOWICZ Kalina, fcowiectwo ludowe, Na Ile zbiorów Muzeum
etnograficznego w Toruniu, Torun 1961.
TESTER Keith, Animals & Society, The humanity of animal rights, London/Nevv' York 1991.
VAKARELSKI Christo, Bulgarische Volkskunde, Beriin 1969.
VLAHOVIČ Mitar S., Lov u Kolašinu, Beograd 1933.
DRUGI VIRI:
AVDIOVIZUALM ZAPIS
VOGRIČ Zdenko, Lov na ^rinovke z laštro,4. februarja 1984, pri vasi Vrh sv. Mihaela na SZobronkih
Krasa (blizu Doberdoba).
ROKOPISNI VIRI (TERENSKI ZAPISI)
BAŠ Angelos, Zapiski s Terena 5, Šentvid pri Stični (1950), št. zv. 4, Iz arhiva SEM.
BEZIČ Jerko, Zapiski s Terena 5, Šentvid pri Stični (1950), št. zv. 40, Iz arhiva SEM.
BOHINEC M., Zapiski s Terena 5, Šentvid pri Stični (1950), št. zv. 1,4, 11, Iz arhiva SEM.
CEVC Tone, Zapiski s Terena 12, Brkini (1955), inv. št. 18; Zapiski s Terena 13, Kostanjevica (1956),
št. zv. 17, Iz arhiva SEM.
KALIGARIČ Rajko, Zapiski s Terena 3, Dekani (1949), št. zv. 30, Iz arhiva SEM.
LOŽAR Alenka, Zapiski s Terena 21, Škocjan (1964), št. zv. 9, Iz arhiva SEM.
LOŽAR Marta, Zapiski s Terena 8, Trenta (1952), in v. št. 33; Zapiski s Terena 10, Goriška Brda (1953),
št. zv. 12, 14; Zapiski s Terena II, Cerkljansko (1954), št. zv. 16, Iz arhiva SEM.
MEDVEŠČEK Pavel, Ptičji lov v severnih Brdih, Tipkopis terenskih zapiskov iz leta 1957 (6 strani in
6 strani risb; hrani avtor, kopijo hrani arhiv SEM).
NOVAK Vilko, Zapiski s Trena 1, Šentjurij - Škocjan (1948); Zapiski s Terena 11, Cerkljansko (1954),
št. zv. 16, Iz arhiva SEM.
OREL Boris, Zapiski s Terena 1, Šentjurij - Škocjan (1948), št. zv. 4,5; Zapiski s Terena 2, Šmarje-Sap
(1949); Zapiski s Terena 3, Dekani (1949), št. zv. 1; Zapiski s Terena 4, Marezige (1950), št.
zv. 1; Zapiski s Terena 14, Žužemberk (1957), št. zv. 3, Iz arhiva SEM.
PAVLIN Zora, Lov in lovstvo v vasi Poišnik, Proseminarska naloga 1974/75 (22 strani, 6 strani il.).
PLESTENJAK Karel, Terenski zapiski (iz leta 1958) o ptičjem lovu v Fojani v Brdih, Iz arhiva
Goriškega muzeja.
SMERDEL Inja, Zapiski s Terena Brda (1990, 1992), zv. št. 1; Transkribcija pogovora (iz leta 1990) z
informatorjem Venceslavom Fikfakom (r. 1908, kmetom, iz Fojane 27), Iz arhiva SEM.
ŠMITEK Zmago, Lov v Suhi Krajini, Tipkopis terenskih zapiskov iz 1970-ih let (6 strani, risbe; hrani
avtor).
ŠMITEK Zmago, Ptičarji in ptičarija v Kropi, Tipkopis neobjavljenega članka, napisanega za Glas
Gorenjske (4 strani, I risba; hrani avtor).
ŠTRUKELJ Pavla, Zapiski s Terena 14, Žužemberk (1957), št. zv. 8, Iz arhiva SEM.
Terenski zapis Katje KOGEJ o ptičjem lovu v Prvačini, 1992, Iz arhiva Goriškega muzeja.
Terenski zapis Tite OVSEN AR o ptičjem lovu v Tržiču, 1991, Iz arhiva Tržiškega muzeja.
TOMAŽIČ Tanja, ŠARE Fanči, Zapiski s Terena 25, Idrija (1969), Iz arhiva SEM.
VODOPIVECDanilo,ZapiskisTerena3,Dekani(1949),št.zv.34;ZapiskisTerena4,Marezige(1950),
št.zv.36,37, Iz arhiva SEM.
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
73
BESEDA O AVTORICI
Inja Smerdel, mag., etnologinja, kus-
todinja za ruralno gospodarstvo v
Slovenskem etnografskem muzeju v
Ljubljani (od leta 1980), glavna urednica
Etnologa.
V zadnjem desetletju se posveča razis-
kovanju različnih gospodarsko kulturnih
prvin (nazadnje ovčarstva s selitveno pašo
in ptičjega lova), pogosto tistih, v katerih
imajo vidnejše mesto živali. Iz razmerij med
človekom in ži valm i izhajajo nekatera njena
temeljna spoznanja.
Med njenimi objavljenimi razpravami
in članki je pomembnejše delo Ovčarstvo m
Pivki, Transhumanca od srede 19. do srede 20.
stoletjaäi Trije "ovčarji" (Koper 1989).
ABOUTTHE AUTHOR
Inja Smerdel, M.A. in ethnology, has
been curator for rural economy at the
Slovene Ethnographic Museum in
Ljubljana since 1980. She is the chief editor
of Etnolog.
During the last decade she has been
engaged in the research of various aspects
of economic culture ( sheep-transhumance
and bird-catching), often featuring ani-
mals. Some of her basic insights are based
upon studying the relations between man
and animal.
Outstanding among her published
works and articles is her book Sheep-farming
in Pivka, Transhumance from the Middle of
19 th to the Middle of 20th Century or The Three
"Sheepmasters" (Koper, 1989).
ROKOPISNI ARHIVSKI VIRI (VSI IZ ARCHIVIO DI STATO V GORICI)
NORME SULL' UCCELLAGIONE, NOTIFICAZIONE (1867). Fondo Archivio Comune di Gorizia,
Busta 326, Fase. 680, N. 1466.
NOTIFICAZIONE (1878). Fondo Archivio storico del Comune di Gorizia, Regolamento mercati.
Busta 1461, N. Fase. 3162, Fase. sep. F 185 (1828 - 1912), N. 5355.
PROTEZIONE DEGLI UCCELLI UTILI ALL' AGRICULTURA (1885). Fondo Capitanato
Distrettuale di Gorizia (1860 - 1915), Busta 14, N. Fase. 106, N. 537.
REGOLAMENTO DEI MERCATI E DI ANNONA (1890). Fondo Archivio storico del Comune di
Gorizia, Regolamento mercati. Busta 1461, N. Fase. 3162, Fase. sep. F 185 (1828- 1912).
REGOLAMENTO DEI MERCATI (1904). Fondo Archivio storico del Comune di Gorizia,
Regolamento mercati. Busta 1461, N. Fase. 3162, Fase. sep. F 185 (1828 - 1912), N. 13992/99.
REGOLAMENTO DEI MERCATI (1911). Fondo Archivio Comune di Gorizia, Busta 950, Fase. 1949,
N.25.
REGOLAMENTO DI ANNONA PER LA CITTA DI GORIZIA (1868). Fondo Archivio storico del
Comune di Gorizia, Regolamento mercati. Busta 1461, N. Fase. 3162, Fase. sep. F 185 (1828 -
1912).
TARIFFA DEL PLATEATICO DURANTE L'ANNO IN GENERALE (1852). Fondo Archivio storico
del Comune di Gorizia, Plateatico (tasse sui mercati). Busta 1381, N. Fase. 3060, Fase. sep.
F 64 (1852-1908), N. 2541. XL
Inja Smerdel
SUMMARY
BETWEEN DEATH ON A PLATE AND A WARDEN'S LOVE
(ON BIRD-CATCHING IN THE BRDA REGION)
The introduction starts by explaining the title which mentions the two basic
purposes of catching birds - to eat them or to keep the feathered singers in cages
- and leads us to the twofold and contradictory relations between birds and man.
This is followed by an analysis of bird motifs in some elements of the cultural
heritage of the Brda, above all in oral narrations. The fact that these motifs are
so abundant as well as the contents of some songs bear witness to the scope of
bird-catching in the Brda at one time.
The general chapter discusses the basic concepts, typology and views on
bird-catching. Relying on relevant Slovene sources, literature and comparative
literature the following features are discussed:
Most of the direct and indirect information comes from the period between
roughly 1850 and 1950. In this period some villagers (only male ones, from boys
to men) and some townspeople (mostly workers and craftsmen) practised
bird-catching with the purpose of catching birds of those families and genera
biologists classify as songbirds. Thus, when we speak of bird-catching we mean
songbirds.
Traps were in general set to catch the following birds: fieldfares, blackbirds
and missel thrushes (the thrush family). The main aim was to make a little
"seasonal" money by selling them as food (to gourmets in the towns and
elsewhere) and only rarely to eat them (as a supplement to everyday food).
Blackbirds were here and there caught to be kept in cages as pets or for selling
them with the same end purpose. Next are the jays (the crow family). Here the
main aim was to enrich one's own diet. They were also caught to serve as bait:
put in cages they attracted other animals with their calls. Goldfinches, siskins
and tomtits (the finch family): all these were meant to be kept in cages
(sometimes for breeding) as pets and for selling them.
The study than discusses the less utilitarian purposes of bird-catching: that
important and irrational element - passion.
Next there is an analysis of the ways in which birds are caught and above
all of the main one: setting traps. What kind of traps were used in Slovenia to
catch songbirds is illustrated by a table based upon sources from the second half
of the 19th century and the first half of the 20th. They are classified according to
the typology developed by Hirschberg and Janata and which is based upon how
the traps function technically. That the passive "art" of catching birds with traps
is close to the equally "passive" gathering culture (see Jamin, La tenderie aux
grives ...) is confirmed by an empirical report from the Brda about a veteran
bird-catcher stating that he literally gathered blackbirds instead of catching
them. "It sometimes happened that on my way I gathered some thirty
blackbirds."
Bird-catching is then discussed as a mixture of special relations between man
and animals. This leads us to questions and reflections on humaneness and even
on positive and negative social evaluation. In Slovenia it was indeed
bird-catching and the eating of birds which gave birth to the derogatory cliche
about our neighbours "those barbaric Italians who enjoy catching and devouring
74
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
75
birds" (similar to the Englishman's cliche for the French: "frogs"). The cliche is a
typical judgment of others based upon one's own apparent virtue. Several
sources have indeed confirmed how widespread bird-catching used to be in
some areas of Slovenia, one of them being the Brda region.
Bird-catching in the Brda area is then analysed in the chapters Birdcntchers
from the Brda, a social class (?) between zvhat is permitted and lohat is prohibited and
Birds, traps and the natural trap - the environment.
Bird-traps were set by the poorer people of the Brda, mostly for food for
themselves, "to keep us going". Almo.st every family practised this type of
bird-catching for its own needs whenever there was time for it. But among them
there were some who engaged in catching on a larger scale in order to sell the
yield. These people had their seasonal "job" in autumn and partly in winter
(during the migration period). It must be said that they were not popular with
their neighbours.
The bird-catchers are characterised as an indeterminable social group of
"professional individualists". They of course knew each other but exactly
defined mutual relations rarely existed between them, and there was no
economic or "technical" cooperation. When two of them went out together to set
traps, they were certain to be relatives or at least neighbours. The local custom
of the bird-catchers, their annual farewell party from bird-catching - when they
did mix with each other - was but the inere consec]uence of external conditions
- of the law specifying the end of the hunting season. Another characteristic of
the bird-catchers deriving from their relations with the external word was their
secretiveness.
The people from the Brda region, at least those among them who were
bird-catchers, knew their natural environment like the back of their hand and
they knew which birds nested there permanently or occasionally. They set traps
mainly to catch blackbirds, jays, fieldfares, missel thrushes, goldfinches and
siskins. Their attitudes to the birds depended on their purposes. As food the jays
were "tasty, but more so the blackbirds and the best are the thrushes". Mostly
lime-twigs were used and for the fieldfares "lastre" or "skrli", types of
gravitational snapping traps. (For other traps used in the Brda, see the table.)
The catching technicjues used are fully described. Quoted is the genuine account
of a bird-catcher stating that the natural environment serves as a "preparatory
trap".
Up to the moment the birds were actually caught on the lime or in a trap
they were subjects. They were creatures one had to know a lot about, one had
to compete with in cunning and were respected by the catcher. Once they were
caught they became objects, either dead, to be eaten soon, or alive, to be living
musical boxes. Both antagonistic roles of birds are described with a short social
history and analysis in the chapter Birds on plates, birds in cages.
The market for the birds caught in the Brda region were the nearby Italian
and Friulian towns. The trade which involved dead as well as living birds is
described, based on oral and available written sources and literature on fairs in
Gorizia, above all St. Bartholomew's fair (which goes back to at least the 14th
century). The latter is described as a merrily cruel fair of singing birds, "il gaio
crudele mercato degli uccelli prigionieri".
Inja Smerdel
In the Brda region the birds were eaten mostly in times of need, to survive.
In general they ended up on the dining table asa supplement to the regu lar food,
mostly for dinner. Reminiscences of gorging parties, "mandžade" after abundant
spoils, of how "delicious" bird meat can be and of the festive dish "piškelca" (at
the end of the season), allow us to conclude that to the people of the Brda birds
were not a mere supplement to their daily food in order to survive in hard times,
but also a gourmet's delight, an attitude typical of higher social classes.
What follows are some findings on how the songbirds were kept in cages.
The feathered singers were admired by everybody, but to the townspeople they
meant above all a trapped piece of nature, a little merriness, a living musical box
and a pastime when taking care of them. On the farms and in the villages of the
Brda they provided the first opportunity to children to take care of a pet, to learn
while observing them and, no doubt, pleasure too.
The study presents a wealth of general information on bird-catching, on
actual bird-catchers in the Brda, on their activities, their attitude towards various
birds and the environment. At the end the author reverts to the general
discussion of the two basic purposes of bird-catching (birds killed for food and
birds living on in captivity). The article is concluded by reflections present
throughout its length. Reflections on the universal concept or counterpoint of
life and death, on the fact that man is torn between loving and killing, between
"gaio", gaiety and "crudele", cruelty. Is this then the essence of man's existence?
RIASSUNTO
TRA LA MORTE NEL PIATTO E L'AMORE DEL CARCERIERE OV-
VERO DELL'UCCELLAGIONE NEL COLLIO
Nell'introduzione si chiarisce il titolo che stigmatizza i due scopi principali
per i quali si catturano gli uccelli - come alimento oppure per tenere quelli
canterini in gabbia, e in relazione ai quali gli uccelli vengono a trovarsi in un
rapporto contrastante con l'uomo. Segue quindi una illustrazione del motivo
legato agli uccelli nel patrimonio culturale del Collio, specialmente per quanto
riguarda le tradizioni orali. La frequenza di questo motivo e il contenuto di
alcuni canti e racconti testimoniano in maniera del tutto particolare della
diffusione che un tempo l'uccellagione aveva nel Collio. In un capitolo generale,
legato ai concetti, alla tipologia e alle considerazioni sulla cattura degli uccelli,
in base alle fonti slovene e dalla comparazione di vari testi attinenti si evince che:
in territorio sloveno (almeno per i periodo compreso tra la meta del secolo
scorso e la meta del nostro, relativamente al quale abbiamo anche la maggior
parte di dati diretti ed indiretti) sia alcuni abitanti dei villaggi (soltanto i maschi,
da ragazzini a uomini adulti) che certi abitanti delle citta (in primo luogo operai
e artigiani) si dilettavano a catturare uccelli, quelle specie che i naturalisti
definiscono veri uccelli canterini. Proprio la loro cattura e quella attivita che
prende il nome di uccellagione. Di so ito si prendevano in trappola tordelle e
merli della famiglia dei Tordi (lo scopo principale della cattura era la vendita
degli animali - ai buongustai delle citta - e solo raramente quello di integrare
l'alimentazione casalinga; per quanto riguarda i merli si catturavano anche per
76
Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih
tenerli in gabbia o per guadagnare vendendoli come uccelli canterini); le
ghiandaie, appartenenti alla famiglia dei Corvidi (come integratori alimentari
ed anche, messe in gabbia, come richiami); i cardellini e i lucherini della famiglia
dei Fringillidi e le cinciallegre della famiglia omonima. Tutti questi uccelli
venivano catturati per essere poi tenuti in gabbia ed allietare le case (in certi
luoghi anche per impiantare degli allevamenti), o per essere venduti come
uccelli canterini.
Nell'articolo si fa luce, oltre che sugli scopi utilitaristici dell'uccellagione,
anche su una sua componente particolare, irrazionale - la passione. Segue poi
un compendio sulle varie tecniche di cattura ed i vari tipi di trappole - con una
tabella per queste ultime, contenente dati ricavati dalle fonti e relativi ai territori
sloveni nella seconda meta dell'Ottocento e nella prima meta del nostro secolo.
Le trappole vengono suddivise per tipologia, in base al sistema di
funzionamento, secondo la classificazione di Hirschberg e Janata. L'ipotetica
equiparazione della caccia mediante trappole alla raccolta "passiva" 0amin, La
tenderie aux grives..) e confermata da una nota empirica del Collio, dal racconto
di un vecchio uccellatore che diceva: "In certi periodi riuscivo a raccoglierne fino
a trenta merli".
La cattura degli uccelli viene presentata anche da un altro aspetto - come
intreccio di particolari rapporti tra l'uomo e gli animali, come fonte di
interrogativi sull'umanita o meno di questa pratica, fino a diventare anche
valore sodale, sia positivo che negativo. In territorio sloveno proprio la cattura
degli uccelli ha determinato, tra l'altro, pure l'affermarsi di uno stereotipo
peggiorativo riferitoai vicini Italiani "mangiatori di uccelli" (simile a quello degli
Inglesi sui Francesi "mangiarane"). Lo stereotipo e una tipica accusa rivo ta
contro altri, basata sulla propria falsa moralita. Sulla base di numerose fonti e
provato che anche in alcune zone dell'area slovena si catturavano gli uccelli, ed
il Collio, qui presentato, ne e uno degli esempi.
La cattura degli uccelli nel Collio viene illustrata nei capitoli intitolati "Gli
uccellatori del Collio, un gruppo sociale (?) tra il lecito e il proibito" e "Gli uccelli,
le trappole e l'ambiente, insidia naturale". Gli abitanti piu poveri del ColHo
catturavano gli uccelli soprattutto per cibarsene, ed era una pratica diffusa in
ogni famiglia, lavoro permettendo. Tra questi c'erano poi anche coloro che ne
facevano un affare di mercato, un "lavoro" stagiona e, tra autunno e meta
inverno (nel periodo delle migrazioni), ma erano piuttosto malvisti.
Gli uccellatori vengono definiti come un gruppo sociale indefinibile di
"individualisti di professione". Tra loro si conoscevano, ma avevano rapporti
reciproci non esattamente stabiliti, senza un'effettiva collaborazione "tecnica".
Se si appostavano in due, si trattava di solito di parenti o di vicini. Anche la
tradizione locale di organizzare annualmente una cerimonia di addio
all'uccellagione, era soltanto il riflesso di una condizione esterna - il termine
della stagione della caccia (dal primo settembre al 31 gennaio). Gli uccellatori si
distinguevano anche per un'altra caratteristica imposta dai rapporti con il
mondo estemo - la segretezza.
Gli abitanti del Collio, almeno quelli che praticavano l'uccellagione,
conoscevano a menadito il proprio ambiente naturale ed anche gli uccelli
stanziali o migratori. Essi catturavano per lo piu merli, ghiandaie, tordelle,
cardellini e lucherini. Relativamente all'uso che intendevano fame, avevano nei
confronti di questi uccelli comportamenti diversi. Ad esempio come alimento
77
Inja Smerdel
"la ghiandaia era buona, il merlo ancora piu buono e il tordo il migliore". Le
trappole piu frequenti erano le "limanice" (panie) e le "lastre" (pietre disposte ad
uso di trappole). (La tabella acclusa indica in maniera esauriente tutte le trappole
in uso nel Collio). Anche le tecniche usate dagli uccellatori sono chiaramente
illustrate e viene riportato pure il racconto di uno di essi, molto eloquente, in
merito all'ambiente visto come una specie di "pretrappola".
Sino al momento in cui venivano catturati dalle panie (o da altre trappole),
gli uccelli erano ancora soggetti, esseri dei quali bisognava sapere molto, con i
quali l'uccellatore si misurava in una gara di astuzia e con i quali aveva, proprio
per questo, un rapporto particolare. Catturati, diventavano oggetti: morti, come
futuro alimento, vivi come carillon domestici. Entrambe le categorie di uccelli
sono descritte in un breve sunto storico-sociologico nel capitolo "Uccelli nel
piatto, uccelli nelle gabbie". Gli uccelli catturati finivano sui mercati delle vicine
citta italiane, friulane. Il commercio sia degli uccelli morti che di quelli vivi viene
presentato sulla base di testimonianze orali, di fonti scritte e di opere letterarie
sulle fiere di Gorizia, in particolare quella di S. Bartolomeo (risalente almeno al
XIV secolo), definita "il gaio crudele mercato degli uccelli prigionieri".
Nel Collio gli uccelli si mangiavano nei periodi di magra, per sopravvivere
o come complemento alimentare, serviti, di solito per cena. Il ricordo delle
"mangiate" a seguito di "raccolte" particolarmente abbondanti, della squisitezza
delle carni e del piatto festivo detto "piškelca" (alla fine della stagione di caccia)
fa tuttavia presumere che per la gente del Collio gli uccelli non erano un
elemento di sola sussistenza, bensi un piacere da buongustai, tipico degli strati
sociali piu elevati.
Il saggio continua con alcuni accenni agli uccelli canterini tenuti in gabbia.
Questi, amati dappertutto, per la gente di citta rappresentavano un pezzetto di
natura imprigionato, la gioia in cattivita, un carillon vivente e un passatempo,
viste le cure di cui abbisognavano. Negli ambienti rurali invece erano i primi
animali domestici che venivano affidati alle cure dei bambini, erano una fonte
di insegnamento e, indubbiamente, anche di divertimento.
Il contributo, nel quale compaiono non poche considerazioni di carattere
generalesulla cattura degli uccelli e quindi particolari sugli uccellatori del Collio,
sulle loro tecniche, sul rapporto con questi animali e con l'ambiente, e poi ancora
altre considerazioni sui due motivi principali che determinavano la cattura (cibo
e prigionieri viventi), si conclude con un pensiero di carattere universale: il
contrasto tra vita e morte, tra amore e uccisione, tra "gaio" e "crudele". E' questa
l'essenza dell'uomo?
78 ^