SKUPAJ 50 let DRUŠTVO CIVILNIH INVALIDOV VOJN SLOVENIJE LJUBLJANA 1971–2021 LJUBLJANA, 2022 OB 50–LETNICI DRUŠTVA CIVILNIH INVALIDOV VOJN SLOVENIJE LJUBLJANA Posveceno vsem civilnim invalidom vojn in vsem, ki so v 50 letih kakorkoli pripomogli k uspešnem delovanju društva, in v opomin, da se vojne nikoli vec ne ponovijo. »Vrnite se, ptice, temu domu vrnite vonj po obljudenem in vanj prinesite s toploto juga oljko miru …« (Tone Pavcek) Ljubljana, 2022 Naslov: Skupaj 50 let Avtorji: Kapš Petra, Šalehar Andrej, Brežan Marko Urednika: Kapš Petra, Šalehar Andrej Oblikovanje: Kapš Petra Uredniški odbor: Brežan Marko, Jereb Janez, Kapš Petra, Šalehar Andrej, Zadnikar A. Angela Lektoriranje: Ferencak Mateja Fotografije: arhiv Društva Izdajatelj in založnik: Društvo civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana (Društvo CIVS Ljubljana), Trg prekomorskih brigad 1, Ljubljana Dostopno: http://www.dcivs-drustvo.si/ Elektronska izdaja Ljubljana, 2022 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 108907779 ISBN 978-961-95769-1-5 (PDF) VSEBINA: 1 ZBORNIKU NA POT 5 2 IZVLECEK 7 3 UVOD 8 4 CIVILNI INVALIDI VOJNE 9 4.1 Kako smo se poškodovali – nekaj pricevanj 9 4.2 Kaj smo civilni invalidi vojn? 10 4.3 Statistika 12 4.3.1. Starost CIV ob poškodbi 12 4.3.2. Starost ob poškodbi in skupina invalidnosti 13 4.3.3 Stopnja izobrazbe CIV 14 5 USTANOVITEV IN RAZVOJ DRUŠTVA 16 6 ZASLUŽNI ZA USTANOVITEV DRUŠTVA 23 7 ZAKONSKA UREDITEV VARSTVA CIVILNIH INVALIDOV VOJN V SLOVENIJI 27 7.1 PRVA ZAKONSKA ZAŠCITA - 31. 12. 1917 27 7.2 MED PRVO IN DO KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE 28 7.3 OD LETA 1945 DO LETA 1968 28 7.4. PRVA ZAKONSKA ZAŠCITA CIV PO DRUGI SVETOVNI VOJNI (1968) IN ZAKONI DO LETA 1995 30 7.5 ZAKON O VOJNIH INVALIDIH OD LETA 1996 DO DANES 34 7.6 O ODMERI INVALIDNIN PO POSAMEZNIH SKUPINAH INVALIDNOSTI 36 8 ORGANIZIRANOST DRUŠTVA DANES 40 9 SOCIALNO VARSTVENI PROGRAM DRUŠTVA CIVILNIH INVALIDOV VOJN SLOVENIJE LJUBLJANA 48 9.1 STATUSNO-PRAVNA DEJAVNOST 49 9.2 POSEBNI SOCIALNI PROGRAMI 49 9.2.1 OHRANJEVANJE ZDRAVJA 49 9.2.2 PREPRECEVANJE IN BLAŽENJE POSLEDIC INVALIDNOSTI 55 9.2.3 ŠPORT IN REKREACIJA 62 9.2.4 INTEGRACIJA CIV V KULTURNEM IN DRUŽBENEM ŽIVLJENJU 71 10 FINANCIRANJE DRUŠTVA 82 11 NAGRADE ZAHVALE IN PRIZNANJA 83 12 OBELEŽITEV VISOKIH JUBILEJEV DRUŠTVA 85 13 LITERATURA IN VIRI 86 1 ZBORNIKU NA POT Živeti v miru in svobodi! Mir je ena izmed najvecjih vrednot v naši družbi. V Ljubljani, mestu heroj, se še posebej dobro zavedamo, kaj pomeni borba za svobodo, za mir. Globoko spoštujemo naše prednike, ki so z tovarištvom, pogumom in predanostjo domovini leta 1945 izbojevali svobodo. Ljubljana je bila tri leta obkrožena z žicno ograjo in tako grobo locena od zunanjega sveta. A to mešcank in mešcanov ni strlo, zbudilo je njihov uporniški duh in izjemno voljo, s katero so izbojevali svoj boj z okupatorjem. Vsaka vojna terja žrtve, in prav vsaka izmed njih je nepotrebna. Še posebej, ce gre za civiliste, ki posledice teh dejanj nosijo vse življenje. Žal druga svetovna vojna ni bila edina vojna, ki nas je doletela v bližnji preteklosti. Negotovi casi so se ponovili v zacetku '90 let prejšnjega stoletja, ko smo znova morali stopiti skupaj in braniti naše mesto in državo. V Ljubljani na podlagi spoštovanja naše herojske zgodovine gradimo strpno, solidarno in tovariško mesto, v katerem posebno pozornost namenjamo najranljivejšim. Med njimi imajo posebno mesto tudi civilni invalidi vojn, ki so s svojimi dejanji pripomogli, da danes živimo v svobodnem in odprtem mestu. Spoštovane clanice in spoštovani clani Društva civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana, izrekam vam iskrene cestitke ob 50. obletnici delovanja vašega društva, pri tem pa dodajam željo, naj se vojne nikjer in nikoli vec ne ponovijo. Vsi skupaj smo zavezani miru in ustvarjanju družbe, v kateri spoštujemo prav vsakogar in varujemo ranljive skupine ljudi. V Ljubljani razlicni živimo skupaj v medsebojnem spoštovanju in se zavedamo, da lahko le tako gradimo mesto prihodnosti, v katerem bo prav vsak izmed nas lahko živel zares svobodno življenje brez kakršnih koli omejitev. Smrt vsem fašizmom in nacizmom, svoboda vsem narodom! Zoran Jankovic, župan Mestne obcine Ljubljana KAJ JE NAJVECJA ŽELJA STARŠEV OB PRICAKOVANJU NOVOROJENCA? Prva želja vsakega bodocega starša je, da se bo otrok rodil zdrav – ko je temu zadošceno pa, da bo odrastel v zdravo, sposobno in ustvarjalno osebnost. Žal mnogokrat težko dojemljivi zakoni narave doprinesejo, da ima oseba prirojena prikrajšanja, razlicen obseg zmanjšanih zmožnosti doživljenjsko. Starši so v takih primerih najprej zelo prizadeti in se sprašujejo: »Zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni, nam?« Scasoma pa tako starši kot sama oseba s prikrajšanji to stanje sprejmejo in si recejo: »Zoper naravo ne moremo nic.« Sedaj pa si poglejmo, kaj hudega stori clovek cloveku z opravicevanjem, da mora to storiti v imenu in v korist dolocene družbe – organizirane skupine ljudi. V mislih imam stalno izkorišcanje najsodobnejših znanstvenih spoznanj in izkorišcanje veliko materialnih sredstev za izdelovanje vedno ucinkovitejših sredstev za pohabljanje in ubijanje ljudi. Nadalje, preracunljivo izzivanje konfliktov med razlicnimi organiziranimi skupinami ljudi, kar pripelje do vojnih spopadov in nepopisnega trpljenja velikega števila ljudi, predvsem civilnega prebivalstva. Tri vojne: 1. in 2. svetovna vojna ter slovenska osamosvojitvena vojna so civilnemu prebivalstvu na slovenskih tleh prinesle, povzrocile zelo veliko trpljenja; poleg splošnega pomanjkanja, ustrahovanja, preganjanja je bilo ogromno mrtvih in poškodovanih ljudi. Posebej moramo izpostaviti nevarnost, ki jo ves cas in še sedaj predstavljajo izgubljena, odvržena neeksplodirana eksplozijska ubojna vojaška sredstva. Najveckrat ta ubojna sredstva eksplodirajo v rokah nezašcitenih in nic hudega slutecih otrok! Posledice tako hude agresije na mlado osebnost so nepopisne in seveda doživljenjske, seveda, kadar preživi! Zopet se vprašamo: »Kdo je to povzrocil, kdo je za to kriv in odgovoren?« Ne najdemo za tem narave, na katero težko ali sploh ne moremo vplivati. Najdemo pa konkretne osebe in organizacije z imeni in popolno identiteto. Zopet se vprašamo: »Kaj pa lahko storimo?« Naj recemo: »Pustimo, saj niso vedeli, kaj delajo?« Ob tem nam je vsem jasno, da so popolnoma vedeli, kaj delajo, in so to s polno zavestjo z vso silo in polno mocjo tudi hoteli. Zopet se ozrem po sodobnem svetu in aktualnih dogodkih; se zamislim, zmajem z glavo in se vprašam: »Kje tici vzrok, da se cloveštvo tako pocasi uci iz zgodovinskih izkušenj ter zakaj ne moremo najti nacinov za brzdanje prevelikega pohlepa in prevelike oblastiželjne oblasti posameznikov in dolocenih organiziranih skupin?« Mag. Adolf Videnšek, predsednik ZDCIVS 2 IZVLECEK Društvo civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana je bilo ustanovljeno 22. 10. 1971. Iniciativni odbor je vodil g. Ivan Povše. Zaslužni za ustanovitev društva so: Marovt Janez, Intihar Edvard (izvoljen za prvega predsednika društva), Jereb Janez, Povše Ivan, Mausar Bogo, Šterk Peter, Tone Tomc in drugi. V Zborniku ob 50-letnici društva je na zacetku predstavitev Kdo smo civilni invalidi vojn, kdaj smo se poškodovali (vecina kot otroci), ocene invalidnosti po zakonskih skupinah invalidnosti in izobrazba, ki je na splošno nižja. V poglavju Zakonska ureditev varstva civilnih invalidov vojn v Sloveniji je opisana zakonsko dolocena skrb za civilne vojne poškodovance od leta 1917, ko je bil sprejet prvi zakon, do leta 1993, ko smo bili civilni invalidi vojn zakonsko izenaceni z vojnimi invalidi. Po drugi svetovni vojni od leta 1945 do leta 1968 civilni invalidi vojn nismo bili zakonsko zašciteni. Konec leta 2020 je v Društvu CIVS Ljubljana vclanjenih še 177 civilnih invalidov vojn in njihova povprecna starost znaša 80,1 let. V vseh svojih dejavnostih smo usmerjeni k odgovarjajocim rešitvam invalidskega varstva civilnih invalidov vojn v Evropski Uniji tako v smislu naporov za prilagajanje veljavne zakonodaje, kakor tudi teoretskih strokovnih usmeritev, ki zadevajo rehabilitacijo, zaposlovanje, tehnicne pripomocke, clovekove pravice in druge dejavnike, ki tvorijo življenje civilnih invalidov vojn v Sloveniji. Kljucne besede: civilni invalidi vojn, društvo, ustanovitev, zakonsko varstvo, starost, podrocja delovanja društva. Abstract Together 50 years Association of civilian War invalids of Slovenia - Ljubljana was founded on 22. 10. 1971. The initiative committee was ledded by Mr. Ivan Povše. Establishers of the association: Marovt Janez, Intihar Edvard (elected first president of the Association), Jereb Janez, Povše Ivan, Mausar Bogo, Šterk Peter, Tone Tomc and others. The Anthology on the 50th anniversary – Together 50 years began with description of who we are (civilian war invalids), when we wer injured (most as children), disability assessments, education of civilian war invalids, which is generally lower. In the chepter Regulation of the protection of civilian war invalids is describe statutory care for civilian war invalids from 1917, when the first law was passed until 1993. After World War II from 1945 to 1968, civilian war invalids were not legally protected. At the end of 2020, 177 civilian war invalids are enrolled in the CIVS Ljubljana Association and their average age is 80.1 years. In all our activities, we are focused on the corresponding solutions to the protection of civilian war invalids in the European Union, both in terms of efforts to adapt existing legislation as well as theorical professional guidelines concerning rehabilitation, employment, technical aids, human rights and other factors that make up the lives of civilian war invalids in Slovenia. Key words: civilian war invalids, association, establishment, legal protection, activities, age of civilian war invalids. 3 UVOD Spoštovane in spoštovani! Natanko pred 50. leti so imeli obcani 16 obcin bivšega ljubljanskega okraja, katerih invalidnost je bila posledica vojnega nasilja in poškodb z vojaškim materialom, ustanovni obcni zbor društva. 50 let. Kaj to pomeni? Pol stoletja organiziranega delovanja, usmerjenega k rešitvam invalidskega varstva civilnih invalidov vojn tako v smislu naporov za prilagajanje veljavne zakonodaje kot tudi strokovnih usmeritev, ki zadevajo rehabilitacijo, zaposlovanje, tehnicne pripomocke, clovekove pravice in druge dejavnike, ki tvorijo življenje civilnih invalidov vojn v Sloveniji. Vseh 50 let so bila osnovna izhodišca, ki jim društvo sledi, prizadevanja za enakovrednost in enakopravnost slovenskih civilnih invalidov vojn na vseh podrocjih v družbi. Minilo je vec kot 50 let, odkar so v Beogradu na pobudo slepih civilnih žrtev vojne ustanovili Zvezo civilnih žrtev vojne. Pol leta kasneje pa je bila v Ljubljani že formirana Republiška zveza civilnih žrtev vojne. Kmalu pa so se pricele ustanavljati osnovne organizacije civilnih žrtev vojne po vsej Sloveniji, med drugim tudi v Ljubljani. 22. oktobra 1971 je bila ustanovljena Zveza civilnih žrtev vojne – Osnovna organizacija Ljubljana, ki se je 22. decembra 1973 preimenovala v Medobcinsko društvo civilnih invalidov vojne, nato v Društvo civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana. Društvo je zaživelo in je še danes najaktivnejše društvo civilnih invalidov vojn v RS. Ustanovitev zveze in nato društva je imelo za nas, civilne invalide, izreden pomen. Ker do takrat nismo imeli svoje organizacije, so naši problemi ostali nerešeni. Takšno stanje je spodbudilo nekatere žrtve, da so zahtevale zakonsko ureditev njihovega vprašanja, kar jim je za vse nas, civilne invalide vojn, tudi uspelo. Danes mineva 50 let, pol stoletja prizadevanj, truda mnogih civilnih invalidov vojn, njihovih svojcev, prostovoljcev, usmerjenih k reševanju težav, s katerimi se srecujemo civilni invalidi vojn. Bodisi na podrocju zakonodaje ali na podrocju konkretne pomoci civilnim invalidom vojn oz. na podrocju izvajanja socialnih programov. Vsem skupaj bi se ob visokem jubileju zahvalila, saj smo le z njihovo oz. vašo pomocjo ohranili društvo živo in dejavno. Pet desetletij delovanja, ki ima za nas civilne invalide vojn pomenljivo in vsebinsko zelo bogato vrednost, si zasluži, da mu vsi, ki smo kakorkoli pomagali pri delovanju, izvajanju socialnih programov, prijatelji in svojci izrecemo: »Vse najboljše!« Angela A. Zadnikar, predsednica društva 4 CIVILNI INVALIDI VOJNE 4.1 Kako smo se poškodovali – nekaj pricevanj » Našel sem detonator na seniku. Po njem sem udaril s kladivom. Ta je eksplodiral in mi poškodoval desno oko, desno roko in desno nogo. Imel sem 9 let.« »Bila sem žrtev fašisticnega nasilja. Mati je bila v taborišcu. Zaradi posledic pomanjkanja in nekvalitetne hrane matere med nosecnostjo sem že po rojstvu izgubila vid.« »Star sem bil 9 let. Kot otrok sem raziskoval letališke bunkerje. Našel sem detonator. Nisem vedel, da je nevarno. Na cerkvenem pragu sem tolkel po njem. Takrat je razneslo. Imam 97% izgubo vida in še danes številne drobce detonatorja po telesu.« »Imela sem 5 let. Leta 43 sem zbolela na pljucih, ker zdravljenje zaradi vojaških razmer ni bilo možno, se mi je bolezen razširila na oci. V 1 letu sem popolnoma oslepela.« Avtor slike: akademski slikar Polde Oblak, pokojni clan Društva, civilni invalid vojne, 1931–2020. »Med bitko na obmocju Kavc so v našo hišo prinesli dva ranjena partizana. Med prenosom se je enemu ranjencu sprožila brzostrelka in me ranila v desno nogo. Metek mi je prebil golen in se zaril v zid.« »Imela sem 3 leta, pogosto smo bežali pred sovražniki. Veckrat smo bili izpostavljeni lakoti in mrazu. Zbolela sem za pljucnico. Zdravljenje takrat ni bilo možno. Izgubila sem vid.« »Novembra 1941 sem bila odpeljana v zapore in nato v taborišca. Vrnila sem se julija 45. Zaradi trpljenja, lakote in prehladov sem zbolela. Pljuvala sem kri.« »Nesreca se je zgodila leta 44. Z bratom in prijatelji smo našli eksplozivno telo, ki ga nismo poznali. Z dotikanjem smo ga sprožili. Prijatelj je oslepel. Odtrgalo mu je desnico. Sam sem si poškodoval oko.« »Leta 1944 sem bila v internaciji na Poljskem. Na meni so delali medicinske poskuse in me sterilizirali. Imela sem 14 let.« »Leta 1944 so me pretepli sovražniki. Poškodovali so mi hrbtenico. Imel sem 11 let.« »Rodila sem se v taborišcu. Zaradi stradanja, maltretiranja ter bivanja v težkem škodljivem okolju sem zbolela za tuberkulozo desne noge. Še danes imam težke bolecine.« »Imel sem 6 let. Granata mi je poškodovala obraz, oci in ekstremitete. Trpel sem, ker so se me otroci zaradi iznakaženega obraza vedno bali.« »Bilo je l. 1942. Imel sem 6 let. Otroci smo šli nabirat borovnice. Mimo so se pripeljali Nemci. Mislec, da smo partizani, so priceli mocno streljati v nas. Prestrelili so mi gleženj. Še danes imam hude bolecine.« Najdena granata najdba-iz-druge-svetovne-vojne, nemcija (vir: Wikipedija, Druga svetovna vojna). 4.2 Kdo smo civilni invalidi vojn? 4.2.1 Kresal (1974) je v raziskavi Vojni invalidi in njihov socialnopoliticni položaj v stari Jugoslaviji zapisal: Prva in druga svetovna vojna pa sta bili primer najmasovnejšega unicevanja ne samo materialnih dobrin, ampak tudi ljudi na fronti in v zaledju. Medtem ko je bilo v prvi svetovni vojni najvec cloveških žrtev na frontah in med vojaki, je bila druga svetovna vojna primer najmasovnejših cloveških žrtev med civilnim prebivalstvom; vojne žrtve niso bile vec predvsem na frontah, ampak v njenem zaledju. Civilno prebivalstvo je bilo deloma pasivna žrtev vojnih operacij in množicnega unicevanja zaledja, deloma pa je aktivno sodelovalo v vojnih operacijah zlasti v okviru osvobodilnih vojn in odporniških gibanj okupiranih dežel. S tem se je odprl nov vidik problema invalidov, namrec problem vojnih civilnih invalidov. 4.2.2 Zakon o vojnih invalidih (Uradni List. RS 63/95 z dne 6. 11. 1995) 1. clen Vojni invalid je oseba, ki je v okolišcinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okolišcin brez svoje krivde dobila najmanj 20 % okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej, ali za katero sicer ni mogoce zanesljivo ugotoviti, da so jo povzrocile te okolišcine, vendar je mogoce sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je pojavila. Vojni invalid je vojaški vojni invalid, vojaški mirnodobni invalid in civilni invalid vojne. 4. clen Civilni invalid vojne je oseba iz prvega odstavka 1. clena tega zakona, državljan Republike Slovenije, ki je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba v naslednjih okolišcinah: 1. zaradi vojnih dogodkov ali dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na ozemlju Republike Slovenije; 2. zaradi poškodbe, ki jo je povzrocil zapušcen vojaški material na ozemlju Republike Slovenije; 3. v teroristicnem napadu na Republiko Slovenijo na njenem ozemlju ali v tujini. Civilni invalid vojne je tudi oseba iz prvega odstavka 1. clena tega zakona, državljan Republike Slovenije, ki je v okolišcinah iz prve ali druge tocke prejšnjega odstavka dobil okvaro zdravja v tujini, kjer je bil zaradi vojne na ozemlju Republike Slovenije v zaporu, internaciji, konfinaciji, deportaciji, prisilni izselitvi, na prisilnem delu ali na begu. Civilni invalid vojne je tudi tujec, ki je dobil okvaro zdravja v okolišcinah iz prvega ali drugega odstavka tega clena, ce je imel takrat stalno prebivališce v Republiki Sloveniji, ter tujec, ki je dobil okvaro zdravja v okolišcinah iz prvega odstavka tega clena. 4.2.3 Slovar slovenskega knjižnega jezika (na spletu) Civilni invalid vojne: kdor se kot nevojaška oseba poškoduje v vojnem stanju, zlasti z zapušcenim vojaškim materialom, v teroristicnem napadu. 4.2.4 Predsednik ZDCIVS mag. Adolf Videnšek v Pismih bralcev (Delo, 28. junij 2018) piše: »Raztresena vojaška eksplozivna ubojna sredstva po slovenskem ozemlju iz casov prve in druge svetovne vojne in osamosvojitvene vojne še vedno pobijajo in pohabljajo naše civilno prebivalstvo. Ena zadnjih nesrec z zelo težkimi posledicami je bila v juniju leta 2013, ko je moškemu odtrgalo obe roki, smrtna pa v mesecu februarju letos, ko je ob eksploziji minometne mine iz druge svetovne vojne umrl moški. Civilni invalidi vojn Slovenije smo osebe, ki smo najveckrat kot otroci, pogosto v zelo rani mladosti utrpeli telesne poškodbe zaradi eksplozij odvrženih, raztresenih vojaških ubojnih sredstev. Sredstvo je najveckrat eksplodiralo v roki ali neposredni bližini povsem nezašcitenih in nic hudega slutecih otrok; zato so posledice preživelih med vsemi vojnimi poškodovanci najtežje in najbolj dramaticne: pogosto slepota, tudi z amputacijo okoncin, sama amputacija ali huda deformacija okoncin in telesa, vedno pa je ostalo v telesu veliko kovinskih drobcev po eksploziji sredstva, kar ima težke posledice za trajno slabšanje zdravja in kasnejših morebitnih preiskav in zdravljenj (prepoved magnetne resonance in bioresonance). V letih po drugi svetovni vojni je bilo v Sloveniji okoli 23.000 civilnih vojnih poškodovancev (CIV). Danes nas je še malo pod tisoc, od tega pet težkih invalidov v starosti do 28 let.« 4.3. Statistika Po podatkih Druga svetovna vojna (Wikipedija) je bilo v drugi svetovni vojni skupaj 60 milijonov mrtvih, 35 milijonov ranjenih in 3 milijone pogrešanih. Od mrtvih je bilo 38 % vojakov in 62 % civilistov. O številu ranjenih civilistov ni zanesljivih podatkov. 4.3.1. Starost CIV ob poškodbi Za analizo so uporabljeni podatki iz kartoteke clanov Društva. Tabela 1. Starost CIV ob poškodbi Starost ob poškodbi (leta) Moški (štev.) Ženske (štev.) Skupaj (štev.) % po starosti Do 5 24 20 44 16,2 6–10 63 16 79 29,0 11–15 70 20 90 33,1 16–20 16 20 36 13,2 21 in vec 12 11 23 8,5 Skupaj 185 87 272 100,00 Velika vecina CIV je doživela poškodbo do 16. leta starosti – 78,31 %, kar 45,22 % ali slaba polovica pa do 11. leta. Dobri dve tretjini poškodovancev je bilo moškega spola (decki). Kakor lahko beremo v poglavju »7.3. Od leta 1945 do leta 1968«, jim takrat v tem casu ni bil priznan status invalida in bili so tudi brez državne (zakonske) zašcite. Vprašanje je tudi, ali so imeli zagotovljeno zdravstveno varstvo? Prakticno onemogoceno je bilo njihovo obiskovanje šolskega pouka in številni so zaradi zdravljenja ter najnujnejše rehabilitacije zamudili celo šolsko leto ali vec. Graf 1. Prikaz starosti CIV ob poškodbi v %. 16,2 19,0 33,1 13.2 8,5 Do 5 6 - 10 11 - 15 16 - 20 21 in vec STAROST OB POŠKODBI (LETA) 4.3.2. Starost ob poškodbi in skupina invalidnosti Tabela 2. Vpliv starosti ob poškodbi CIV na uvrstitev v skupino invalidnosti SKUPINA INVALIDNOSTI* OB POŠKODBI I - III IV - VI VII - X Starost ob poškodbi (leta) Število Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek Do 5 44 18 40,9 19 43,2 7 15,9 6-10 79 17 21,5 51 64,6 11 13,9 11-15 90 25 27,7 49 54,4 16 17,9 16-20 36 3 8,3 28 77,8 5 13,9 21 in vec 23 9 39,1 11 47,8 3 13,1 Skupaj 272 72 26,5 158 58,1 42 15,4 *Skupina invalidnosti: I - III – invalidi s 100 % invalidnostjo in dodatkom za pomoc in postrežbo, 100 % in 90 % invalidnost – zelo težki invalidi. IV - VI – invalidi z 80 %, 70 % in 60 % invalidnostjo – težki invalidi. VII - X – invalidi z 50 % in manjšo invalidnostjo – lahki invalidi. Vir: Podatki iz kartoteke clanov društva. Graf 2. Prikaz skupine invalidnosti in starosti CIV ob poškodbi. 40,9 43,2 15,9 21,5 64,6 13,9 27,7 54,4 17,9 8,3 77,8 13,9 39,1 47,8 13,1 26,5 58,1 15,4 I - III IV - VI VII - X ODSTOTEK S KUPINE INVALIDNOSTI SKUPINE INVALIDNOSTI CIV PO STAROSTI OB POŠKODBI (leta) Do 5 6 - 10 11 - 15 16 - 20 21 in vec Skupaj V katero skupino invalidnosti so bili posamezni poškodovanci uvršceni znotraj starosti ob poškodbi? V skupini I–III je najvecji delež pri otrocih, starih do pet let in pri najstarejših ob poškodbi. V skupini invalidnosti IV–VI je najvec poškodovancev pri starosti 16–20 let. V zadnji skupini invalidnosti VII–X pa starost ob poškodbi ni imela pomembnega vpliva. Poškodbe so invalide zaznamovale za celo življenje. Posledice so se cutile v obcutenju krivicnosti in brezcutnosti sveta, borbi za preživetje, pomanjkanju samozavesti, obcutku manjvrednosti ipd. Družba jim ni priznala statusa invalida, a hkrati je nanje gledala kot na invalide in jim ni omogocala enakopravno vkljucitev v družbo. Med civilnimi invalidi vojn je veliko primerov, ko jim je okolica prigovarjala, da niso sposobni izobraževanja in da je najbolje, da se zadovoljijo s preprostimi poklici. Po drugi strani pa je veliko primerov, ko je okolica invalidnost ignorirala in so morali invalidi opravljati težka fizicna dela. 4.3.3 Stopnja izobrazbe CIV Tabela 3. Stopnja izobrazbe CIV Stopnja izobrazbe CIV Slovenija: Izobrazba upokojencev leta 2020 CIV / upokojenci Število % % Indeks Osnovna šola in manj 153 49,2 36,6 1,34 Poklicna in srednja šola 113 36,3 50,6 0,72 Višješolska, visokošolska in vec 45 14,5 12,8 1,13 Skupaj 311 100,0 100,0 Vir: Kartoteka clanov društva in Statisticni letopis 2020. Slaba polovica CIV ima osnovno šolo in manj. V primerjavi z izobrazbo upokojencev leta 2020 jih je s to izobrazbo med CIV tretjino vec. Manj, indeks 0,72, je tudi CIV s poklicno in srednjo šolo. Nekoliko vec CIV pa ima višješolsko, visokošolsko in višjo izobrazbo. Ce pogledamo izobrazbeno strukturo civilnih invalidov vojn, vidimo, da je precej nizka. Nizka izobraženost je posledicno za seboj potegnila tudi delo na slabše placanih delovnih mestih ter v povprecju nizke pokojnine. Skoraj vsi civilni invalidi pa so danes že upokojeni. Kolikor je dopušcala tedanja organiziranost zdravstvene službe, je bilo poskrbljeno za zdravstveno oskrbo telesa, ni pa bilo v zadostni meri poskrbljeno za izobraževanje in usposabljanje invalidov, njihovo materialno preživetje in celjenje ranjenih duš. Zaradi nerešenih in potlacenih travmatskih doživetij imajo civilni invalidi vojn posledice še danes. Kažejo se v telesnih okvarah, duševnih motnjah, neizživeti žalosti, potlacenih custvih, zanikanju, nizki samozavesti in depresiji. V kombinaciji z invalidnostjo in starostjo se zdravstveno stanje invalidov še poslabšuje. 5 USTANOVITEV IN RAZVOJ DRUŠTVA 9. maja 1970 je bil v Beogradu na pobudo republiških komisij za reševanje problemov slepih civilnih žrtev vojn ustanovljena Zveza civilnih žrtev vojn Jugoslavije. Še isto leto 22. decembra 1970 je bila ustanovljena republiška Zveza civilnih žrtev vojn SR Slovenije, ki je spodbudila tudi ustanovitev osnovnih organizacij. Obcani 16 obcin bivšega ljubljanskega okraja, katerih invalidnost je bila posledica vojnega nasilja in poškodb z vojaškim materialom, so imeli ustanovni obcni zbor društva dne, 22. 10. 1971, v dvorani SOB Šiška. Prisotnih je bilo okoli 120 invalidov žrtev vojnega nasilja, katerih vecina še ni imela urejen status invalida. Iniciativni odbor je vodil g. Ivan Povše. Na obcnem zboru je bilo ustanovljeno društvo Zveza civilnih žrtev vojn SRS, Osnovna organizacija Ljubljana. Prvi predsednik je postal g. Edvard Intihar. Društvo je delovalo na obmocju takratnih obcin: Cerknica, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Kamnik, Kocevje, Litija, Logatec, Ribnica, Trbovlje, Vrhnika, Zagorje ob Savi in mesta Ljubljane. Na ustanovnem obcnem zboru so zapisali: »Nova organizacija je odskocna deska in zaslomba, da si bodo lahko zagotovili in priborili pravice, ki jim pripadajo.« Referat o »Namenu organizacije« je pripravil tov. Hrovat Ivan, v katerem je opisal potrebo po obstoju te organizacije. Povzetek referata: »G. Hrovat je zapisal, da je po grobi oceni na obmocju Slovenije 2.000 žrtev fašisticnega nasilja civilnih žrtev vojne in žrtev vojnega materiala. Do poškodb je prišlo brez krivde prizadetih, zato so tudi problemi le teh zaradi neobstoja organizacije ostali nerešeni. Ker nismo imeli lastne organizacije, ki bi skrbela za reševanje problemov civilnih žrtev vojn, so bile le te obravnavane med splošno socialno problematiko. Le nekatere žrtve so imele rešeno vprašanje denarne podpore. Takšno stanje je spodbudilo žrtve, da so zahtevale zakonsko ureditev njihovega vprašanja. Posebno vprašanje se je pojavilo s prikljucitvijo Primorske k maticni domovini, ko so žrtve vojne, živece na pridruženem obmocju izgubile status invalida in s tem tudi pravice, ki so jih pod Italijo imele. Brez uspeha so se borili, da bi te pravice ne izgubili. Leta 1958 so slepe civilne žrtve vojne ustanovile v Ljubljani iniciativni odbor, ki naj bi skrbel za uresnicevanje zahtev slepih civilnih žrtev. Zvezi slepih in njenim clanom je leta 1968 uspelo izglasovati Zakon o zašciti nekaterih kategorij žrtev fašisticnega terorja civilnih žrtev vojne in vojnega materiala. Omenjeni zakon pa je spodbudil tudi ostale žrtve vojne, da so zahtevali posebno varstvo za uresnicitev zahtev in so ustanovili Zvezo civilnih žrtev vojne Jugoslavije, ki je skrbela za rehabilitacijo, zaposlovanje ipd. Organizacija, ki jo danes ustanavljamo, bo imela v zacetku veliko splošnih in konkretnih nalog, saj so pravice o varstvu deležni le 100 % žrtve vojne. Vse ostale žrtve pa nimajo niti družbeno veljavnega priznanega statusa invalida. Upoštevaje izkušnje utecenih sorodnih organizacij bo morala Zveza napeti vse sile in pomagati prizadetim clanom, da se usposobijo za delo, ki ustreza njihovim umskih in fizicnim sposobnostim, ter jim po možnosti zagotoviti tudi delovna mesta. Skrb organizacije bo tudi izboljšati socialni položaj svojih clanov. Konkretne naloge pa so opisane v statutu. Organizacija si bo morala poiskati pomoc tudi od družbene skupnosti in si bo v skladu s statutom sredstva zagotavljala iz clanarine, dotacij in dohodkov iz raznih dejavnosti. Ob tej priliki se vsem clanom iniciativnega odbora za opravljeno delo zahvaljujem in obenem pozivam prisotne, da v razpravi te uvodne besede dopolnijo, nakažejo konkretne naloge, dajo ustrezne predloge za njihovo reševanje in tako pripomorejo k uspešnemu ustanovnemu obcnemu zboru, ter s tem zagotove, da bo naša osnovna organizacija kar najbolj uspešno delovala. Ljubljana, 22. X. 1971.« Slike. Prvi sestanki civilnih invalidov vojn. Vir: Arhiv društva. Slika. Sprejet prvi Statut društva (Takrat Zveza civilnih žrtev vojne osnovna organizacija Ljubljana) na ustanovni skupšcini v Ljubljani, 22. 10. 1971. Vir: Arhiv društva. Kandidacijska komisija je uredila listo in zacele so se volitve. V odbor so bili izvoljeni naslednji clani: Debevec Janez, Tomc Anton, Jereb Janez, Komovec Ivan, Prpic Marko, Intihar Edvard, Povše Ivan, Mavec Franc, Boh Marija, Mandelj Stane. V nadzorni odbor pa so bili izvoljeni: Moljk Ferdinand, Kralj Mojca in financni strokovnjak Rus Silva. Slika. Podpisniki ustanovnega obcnega zbora Osnovne organizacije Zveze civilnih žrtev vojne. Vir: Arhiv društva. Po obcnem zboru se je sestal izvršni odbor na svoji prvi kratki seji. Na prvi seji odbora so bili izvoljeni vodstveni organi. Slika. Del zapisnika iz l. 1971, kjer so navedeni izvoljeni vodstveni organi društva. Vir: Arhiv društva. ZAPISNIK USTANOVNEGA OBCNEGA ZBORA PRED 50. LETI Vir: Arhiv društva. ZAPISNIK 1. SEJE ODBORA ZVEZE CIVILNIH ŽRTEV VOJNE OSNOVNE ORGANIZACIJE LJUBLJANA (22. 10. 1971) Vir: Arhiv društva. Sedež društva je bil v Ljubljani, Celovška 420. V skladu z novim Zakonom o društvih (Ur. L. SRS, št. 37/74) se je društvo leta 1976 preimenovalo v Medobcinsko društvo civilnih invalidov vojn Ljubljana. Društvo je bilo vpisano v register društev pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS pod zaporedno št. 145. št. odlocbe 16/3-S-024- 2/71 z dne 28. 9. 1976. Sedež društva je bil v Ljubljani, Celovška 50. Obmocje delovanja je ostalo isto. Društvo je tudi postalo ustanovni clan Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije. Od leta 1980 do 1996 je imelo društvo sedež v Ljubljani, Na jami 1. Leta 1999 je društvo spremenilo ime v Društvo civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana. Društvo je bilo vpisano v register društva, ki ga vodi Upravna enota Ljubljana, pod zaporedno št. 644. Št. odlocbe 02/05-14-S-026-351/99 z dne 20. 7. 1999. 6 ZASLUŽNI ZA USTANOVITEV DRUŠTVA HROVAT JANEZ Otroški pogum in radovednost sta marca 1945 botrovala nesreci, zaradi katere je pokojni Janez Hrovat postal civilni invalid vojne. Zaradi eksplozije vojaškega materiala je postal slep. Sprejeli so ga v Zavod za slepo mladino. V Zavodu je izvedel, da imajo nekateri sošolci status vojaškega vojnega invalida in da zato prejemajo invalidnino. Nekateri so že v casu šolanja vlagali prošnje za priznanje pravice do invalidnine, ki pa so bile vse po vrsti zavrnjene. Potrebno je bilo nekaj ukreniti. Prelomni trenutek je napocil 3. novembra 1955, ko so na sestanku v majhni sobici na Gornjem trgu 13, kjer so stanovali njegovi bivši sošolci Ivan Povše, Ivan Iskra in Peter Šterk napisali pismo Glavnemu odboru borcev NOB. Zveza jim je odpisala, da jim te pravice ne pripadajo, ker niso bili clani oboroženih enot. V sobici na Gornjem trgu je nastalo tudi drugo pismo, ki je leta 1957 romalo v roke takratnega visokega politicnega funkcionarja Mihe Marinka. Marinko jim je odgovoril, da sicer pozna nekaj podobnih primerov, a jih je tudi on poducil, da kot neborci ne morejo pricakovati enakih pravic. Marinko je kopijo pisma in odgovora poslal tudi na Zvezo slepih, kar je povzrocilo konflikt. Z Zveze slepih, ki je skrbela za pomoc pri zaposlovanju in šolanju slepih, so jih poklicali na zagovor, kjer so jih ošteli, kaj si domišljajo, da so, saj so se v pismu sklicevali tudi na zakone in zakonske akte. Zveza slepih jim je celo prepovedala nadaljnje delovanje v tej smeri, vendar pa niso odnehali. Število somišljenikov je raslo, pridružili so se jim je tudi profesor Pavle Janežic, Tone Tomc, Matevž Kebe, Karel Ulaga in drugi ljubljanski slepi civilni invalidi vojn. Šele leta 1959 so na skupšcini Zveze slepih spoznali somišljenike iz ostale Slovenije. Po skupšcini so se sestali v gostilni in izmenjali izkušnje. Seznanili so se s situacijo primorskih civilnih invalidov vojn, ki so se za svoje pravice borili že od leta 1953 in se pogovarjali o nacrtih za skupno delovanje. Tako so torej leta 1959 v mestni gostilni ustanovili prvi ožji odbor oz. skupino, ki naj bi se ukvarjala s pridobivanjem pravic civilnih invalidov vojn. To je bila prva organizirana skupina civilnih invalidov vojn, ki je predstavljala clane iz vse Slovenije. Zacelo se je resno delo. Obiskovali so ljudi na domovih in sestavljali seznam clanstva, obiskovali so poslance, pisali prošnje in vlagali vloge. Vse stroške so morali kriti sami, saj niso prejemali nobene financne podpore. Med leti 1955 in 1969 so tri najpomembnejše republiške organe obiskali 109 krat. Skupšcine so se spreminjale, prihajali so novi delegati in zacenjati so morali znova. Ponekod so jim dali obljube, drugje so jih postavili pred vrata, eni so jih zmerjali, drugi prepricevali, da nimajo prav, na Odboru borcev NOB so jih odlocno zavrnili. Pocasi pa so se stvari le zacele premikati, pomagati jim je zacela tudi Zveza slepih in slabovidnih. Oktobra leta 1960 so postavili veliko zahtevo – izenacenje ali možno približanje vojnim in vojaškim invalidom. Odlocili so se, da bodo pri tej zahtevi vztrajali do konca. Hrovatu je bilo najbolj hudo, ko so bili na obisku pri takratnem predsedniku republike prisiljeni privoliti v kompromisno rešitev, ki je pravice podeljevala le 100 odstotnim civilnim invalidom. Kljub temu je bil ta dogodek prelomnica v prizadevanju za pravice, ki ji je leta 1978 sledilo priznanje statusa invalida in kasneje izenacenje s pravicami vojaških vojnih invalidov. INTIHAR EDVARD Pokojni Edvard Intihar je bil prvi predsednik sedanjega Društva civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana. Bil je med ustanovitelji Organizacije telesnih invalidov Šiška in ko so bile poleg slepih priznane tudi druge kategorije civilne invalidnosti, so ga civilni invalidi povabili, naj se jim pridruži. Sam se s svojimi dosežki nikoli ni hvalil, ampak je vedno poudarjal, da gre glavna zasluga za zacetek aktivnega dela društva in njegovo ustanovitev slepim clanom društva. Pravil je, da je bil sicer predsednik društva, a glavna gonilna sila in vodstvo so bili slepi clani, ki so takrat sestavljali upravni odbor. Za zagon društva je bilo treba žrtvovati veliko prostega casa. Delo so morali razporediti med obveznosti do službe, družine in študija. Najprej so se podali na pohod po takratnih obcinskih svetih in so jih seznanjali s svojim položajem. Obenem so vlagali prošnje za financno pomoc, saj so denar nujno potrebovali za obstoj in delovanje društva. Intihar tudi zasluge na tem podrocju skromno pripisoval slepim clanom. Njihova naslednja naloga je bila sestaviti seznam clanov društva, kar je bil tudi svojevrsten podvig, saj mnogi civilni invalidi vojn še niso imeli statusa. Marsikdo med njimi niti vedel ni, da mu status civilnega invalida pripada. Clane so vecinoma pridobivali na terenu in Intihar je pravil, da so jih morali prakticno iskati. Ce je kdo slišal za koga iz svoje okolice, ki je ustrezal kriterijem civilnega invalida, so šli to osebo obiskat. Nekoliko so jim pomagale tudi obcine. »Malo smo nadlegovali delavce na obcinah, da so nam pokazali sezname,« je pravil Intihar. Ponosen je bil na prvi statut društva, ki so ga napisali v društvu. Intihar se je poškodoval kot enajstletnik. Na poti iz šole so otroci našli eksplozivno telo, ki ga je odnesel domov. Z bratom sta se v kuhinji lotila razstavljanja predmeta. Za mizo je sedela sestra in pisala domaco nalogo. Brata sta se predmeta lotila tudi s silo. Medtem ko ga je eden držal, je drugi z vso mocjo tolkel po njem. Naenkrat je mocno pocilo. Sestra in brat sta ostala nepoškodovana, Intiharju pa je eksplozija nad zapestjem odtrgala desno roko in mu mocno poškodovala prste na levi roki. Vendar Edo je vedno poudarjal, da ga invalidnost nikoli ni ustavila na poti uveljavljanja svojih interesov in razvoju osebnosti. JEREB JANEZ Jereb Janez, ki je še danes clan upravnega odbora pri društvu, je imel komaj 8 let, ko se je ponesrecil z eksplozijo rocne bombe, ki sta jo z bratom našla ob reki Idrijci. Bombo sta skrila in jo po dveh dneh poiskala, saj sta se bala, da jima jo je kdo ukradel. Uporabiti sta jo hotela pri kurjenju kresa. Usoda ju je prehitela in bomba je pocila. Sam je dobil poškodbe glave, brat pa poškodbe prstov na roki. Pri trinajstih so ga sprejeli v Zavod za slepo mladino, kjer je zakljucil šolanje. Možnosti za nadaljnji študij, ki si ga je želel, zaradi pomanjkanja financnih sredstev ni imel. Zaposlil se je na današnji Gospodarski zbornici, kjer je ostal do upokojitve. Poudari, da v tistih casih ni bil deležen nobenega varstva, torej za civilne žrtve vojn ni bilo poskrbljeno. Pri društvu slepih, kamor se je tudi vkljucil so imeli doloceno organizirano pomoc. Ustanovil je ansambel, s katerim je veliko doprinesel pri kulturnem udejstvovanju clanov Društva slepih. Glasba mu je vlivala samozavest in nekaj prispevala tudi v družinski proracun. O samih pricetkih, pobudah za ustanovitev Društva civilnih invalidov vojn, ki bi omogocalo formalno borbo za pravice in v prvi vrsti izvajanje socialnih programov oz. skrb za clane pove, da so vsi, ki so bili clani Zveze slepih, zaceli iskati ljudi, ki so kakor oni žrtve vojnega materiala. Vecino informacij so prejeli po sistemu »od ust do ust«. Ko so izvedeli za morebitnega civilnega vojnega poškodovanca, so ga obiskali kar na domu in podali pobudo, da se vkljuci v društvo. Ko so zbrali doloceno št. clanov, so društvo ustanovili. Ob obiskih morebitnih novih clanov prica, da so naleteli na razlicne odzive. Nekateri so bili nesramni, jih napodili, saj se je marsikateri poškodovanec svoje invalidnosti sramoval. V tistem casu so jih imenovali »kriplni«. Medse so že od zacetka prištevali invalide z vsemi vrstami poškodb. Zacetki so bili težki. Delali so sami, brez dodatne financne pomoci. Vso delo je bilo prostovoljno. Scasoma so priceli zbirati sredstva iz obcin. Naredili so tudi svojo znacko, ki so jo prodajali, kjer je bilo to le mogoce (po srecanjih, veselicah ipd.), pri tem pa so angažirali tudi svoje otroke. S prodajo znack so si prislužili toliko denarja, da so lahko kupili prvo pocitniško prikolico, ki so jo clani društva postavili in uredili kar sami. Pove, da je bila prva pisarna društva na Celovški cesti v bivši »štali«. To so bili revni, skromni zacetki, kjer so si morali clani pomagati med seboj. Sam je pricel iskati boljše prostore, ki jih je našel v Šiški. Bilo je neprimerno boljše, za opremo so morali poskrbeti sami. Bil je tretji predsednik društva, to funkcijo je opravljal deset let, še danes pa sodeluje in je clan Upravnega odbora društva. Za oceta društva imenuje žal pokojnega Tomc Toneta, ki je vodil registracije in bil drugi predsednik. Prvi predsednik je postal Edo Intihar, saj niso želeli, je iskren g. Jereb, za predsednika imenovati slepega clana, saj to ni bilo društvo slepih. Omeni tudi go. Boh Marijo, ki je bila prva blagajnicarka društva in se ji zahvaljuje za vso pomoc, tudi kasneje v službi. V prihodnjih letih se je zacelo društvo razvijati, pridobili so sredstva razlicnih obcin, materialno stanje se je pricelo izboljševati, placano je bilo lahko tudi delo tajnika. V prvi vrsti pa so, poudarja g. Jereb, skrbeli za clane. Ce povzame so bili prvi zacetki, prve aktivnosti društva predvsem registracija, aktivno iskanje clanov in skrb za clane ter zbijanje manjvrednostnega kompleksa. Trudili so se prodreti v ospredje, se predstaviti, samo da bi jih ljudje sprejeli. Glede zakonske ureditve pravic civilnih vojnih poškodovancev pove, da so s formalno borbo za pravice vojnih poškodovancev priceli na Zvezi slepih. Ustanovili so komisijo oz. odbor, ki je bil zadolžen zastopanje pri raznih organih. POVŠE IVAN Pokojni Povše Ivan je bil eden izmed ustanovnih clanov Društva CIVS Ljubljana. Zamisel o ustanovitvi društva se je rodila v majhni neogrevani sobici na današnjem Gornjem trgu, ki ga je Povše l. 1955 delil še z dvema civilnima invalidoma. To sta bila Šterk Peter in Ivan Iskra. Ker so imeli podobno usodo, so se veckrat pogovarjali o nujnosti priznanja statusa civilnega invalida vojne in pravice do invalidnine. Menili so, da ne smejo ostati nedejavni, saj se potem njihove razmere ne bodo izboljšale. Kmalu sta se jim pridružila tudi Marjan Rihar in Janez Hrovat. Sestali so se na prvem sestanku. Vsi sodelujoci so bili slepi. Prišli so do zakljucka, da je treba obiskati takratno ministrstvo za borce in predložiti vlogo za priznanje pravice do civilne invalidnine in statusa. V njihovi sobici se je torej pricelo ustanavljati Društvo civilnih invalidov vojn Ljubljana. Kmalu so se jim pridružili tudi drugi civilni invalidi, med najaktivnejšimi so bili profesor Pavle Janežic, Jože Zupanc in Tone Tomc. Ta je predlagal, da bi na ministrstvo vložili zahtevek, v katerega bi zapisali, da odlocno želijo, da se njihov položaj ali izenaci ali mocno približa položaju vojaških vojnih invalidov, tako kakor je bilo v nekaterih drugih državah že od vsega zacetka. S to zahtevo so se oglasili pri takratnem funkcionarju na ministrstvi za borce Justu Miklavcu. Ta jim je po Povšetovih besedah preprosto rekel: »Fantje, nekaj od tega bo, nekaj pa ne.« Iz zahtevka so morali izbrisati zahtevo o izenacenju in besedo odlocno iz stavka »odlocno želimo izenacenje statusa …« Sprejeta je bila zahteva po približanju statusu vojnih invalidov, ker je pomenilo 25 do 30 odstotni del tistega, kar je bilo priznano vojnim invalidom. Status civilnega invalida vojne so jim priznali 1. januarja 1969. Po tem uspehu so se priceli resno organizirati in leta 1971 ustanovili Društvo civilnih invalidov Ljubljana. Na ustanovnem obcnem zboru so izvolili prvo vodstvo. Prvi predsednike je tako postal Edo Intihar, podpredsedniki pa Tone Tomc, Ivan Komolc in Ivan Povše. Uradne ure in sestanke so imeli 1x tedensko. Ivan Povše je bil vedno aktivnem clan društva, veliko se je udeleževal srecanj in izletov. Poškodoval se je v casu vojne. L. 1942 je v vojni izgubil oceta, leto kasneje pa se je poškodoval tudi sam. 13. julija mu je mama narocila, naj pride za njo na travnik, ki so ga imeli v najemu v Šmartnem pri Litiji. Vzel je grablje in se odpravil cez hrib proti travniku. Opazil je, da je trava poležana in pohojena. Takrat ni vedel, da je ravno tam »maširala« druga skupina odredov iz Dolenjske na Štajersko. Za njimi je ostala izgubljena italijanska bomba, paradajzarica. Povše jo je zagledal in pobral. Izvlekel je nekakšen jezicek in bomba je pocila. Izgubil je obe ocesi in pol leta preživel v bolnišnici. TONE TOMC Pokojni Tone Tomc, oce društva, kot ga imenuje g. Jereb Janez, je bil prvi podpredsednik društva in drugi predsednik društva v letih 1975–1979, saj ga ob ustanovitvi zaradi slepote niso hoteli imenovati za predsednika, saj to ni bilo društvo slepih. Vodil je registracije ob ustanovitvi društva, poskrbel za pravilnike in statut. Bil je med najaktivnejšimi clani društva. ŠTERK PETER Šterk Peter je bil eden izmed ustanovnih clanov društva. Skupaj z Ivanom Povšetom in Ivanom Iskro si je prizadeval uresniciti idejo o ustanovitvi društva. V tistem casu je bil najbolj aktiven pri iskanju financnih sredstev. Po besedah g. Jereba je bil v veliko pomoc, vsako stvar, ki je obljubil, pa je tudi realiziral. Bil je zaslužen tudi za nakup prve društvene prikolice na morju, s cimer so omogocili clanom letovanja v okviru socialno varstvenega programa ohranjevanje zdravja. MAUSAR BOGO Pokojnega Mausar Bogomila se spominjamo kot aktivnega clana od vsega zacetka, od same ustanovitve društva. G. Janez Jereb se ga spominja kot požrtvovalnega clana, ki je nudil pomoc ustanoviteljem društva kadarkoli je bilo to potrebno. Posebno opazen je bil njegov prispevek pri iskanju clanov društva na terenu. Ker je bil eden redkih, ki je imel v tistem casu svoj avtomobil, je prevozil nešteto kilometrov za potrebe društva. Bodisi organizacijske ali potrebe pri izvajanju programov, predvsem za obiske clanov. Vedno je bil pripravljen pomagati. Bil je vodilni pri organizaciji srecelovov, s katerimi so clani društva zbirali denarna sredstva za financiranje društva. Veliko se je ukvarjal z športom in prejel nešteto kolajn in priznanj. Po pricevanju žene Jožice Mausar je imel z njene strani vso podporo in vzpodbudo. 7 ZAKONSKA UREDITEV VARSTVA CIVILNIH INVALIDOV VOJN V SLOVENIJI 7.1 PRVA ZAKONSKA ZAŠCITA – 31. 12. 1917 Kresal (2005) je zapisal: »Prva svetovna vojna je bila prvic primer najbolj masovnega unicevanja materialnih dobrin in tudi ljudi na fronti ter v zaledju. Najvec cloveških žrtev je bilo na frontah in med vojaki, veliko pa tudi med civilnim prebivalstvom. S tem se je odprl nov vidik vojnih invalidov.« Dobili smo civilne invalide vojn. Vse naslednje vojne in tudi sedanje pa so samo povecevale in povecujejo žrtve ter poškodovance med civilnim prebivalstvom. Probleme civilnih vojnih poškodovancev so v teku prve svetovne vojne spoznale in jih zakonsko zašcitile avstroogrske oblasti, ki so 31. 12. 1917 izdale naslednji zakon: http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rsl&datum=1917&page=1525&size=45 Zakon v prvem clenu doloca, da civilni vojni poškodovanci, njihovi svojci in nasledniki (potomci) dobijo podporo. To je prvi zakon, ki je zašcitil civilne vojne poškodovance (invalide). Po sprejetju zakona je bil februarja 1918 izdan ukaz, ki je dolocil, da zakon velja za vse civilne vojne poškodovance od zacetka vojne. O sprejetju zakona lahko beremo številna porocila v tedanjih (tudi slovenskih) casopisih, kjer so tudi podrobna pojasnila, kdo je civilni vojni poškodovanec in s tem upravicen do podpor, kar je opisano v delu: Prva svetovna vojna in civilni vojni poškodovanci (invalidi) – https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NSZ01VWU/c2192d27-83f1-4a52-b0b7- 48319450b4a1/PDF - Šalehar (2014). 7.2 MED PRVO IN DO KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE Po koncani prvi svetovni vojni so tudi v novo nastali Jugoslaviji ohranili zakonsko zašcito civilnih vojnih poškodovancev, ki je bila enaka, kot so jo imeli vojni invalidi. To so dolocale vse sprejete uredbe in zakoni o vojnih invalidih (1921, 1922, 1925) vse do leta 1929, ko je bila z novim zakonom trinajstim skupinam dotedanjih upravicencev, med njimi tudi civilnim vojnim invalidom, ta zakonska zašcita odvzeta. Z uredbo leta 1938 so nekaterim civilnim vojnim invalidov vrnili zakonsko zašcito, ne pa vsem. 7.3 OD LETA 1945 DO LETA 1968 Prva leta po drugi svetovni vojni je bil Zakon o vojaških vojnih invalidih iz leta 1946 pri dolocitvi upravicencev do invalidske zašcite zelo podoben invalidskemu zakonu iz leta 1929 ter ni upošteval dolocila uredbe iz leta 1938. Zakon je popolnoma izpustil nekatere vrste vojnih žrtev in med njimi tudi civilne vojne invalide. Iz vsebine prvega clena je sicer mogoce sklepati na možnost, da bi bila priznana tudi katera civilna oseba. K takemu sklepu navaja tudi vsebina 43. clena. Nismo pa našli nobene objave, ki bi to potrdila ali ovrgla. Zanimiva je pri tem je primerjava s podobnimi zakoni v drugih državah po drugi svetovni vojni, kjer so med vojnimi žrtvami upoštevane tudi civilne žrtve ter med njimi civilni vojni invalidi. Tak primer so dolocila 5. clena Bundesversorgungsgesetz (Zvezni preskrbovalni zakon), ki je dosegljiv tudi na spletu. Pavlin (1946) je reviji Ljudski pravnik objavil clanek „O ureditvi invalidskega vprašanja“, kjer je predstavil vse skupine upravicencev, med njimi so nekateri civilni vojni invalidi, ki jih je uredba iz leta 1938 priznala, zakon iz leta 1946 pa jih ni upošteval. Po drugi svetovni vojni so civilni vojni poškodovanci izgubili vse zakonske pravice do leta 1968, ko je bila sprejeta prva zakonska zašcita za 100 % ne civilne vojne poškodovance in do leta 1993, ko so bili enakopravno zakonsko zašciteni z zakonom o vojnih invalidih. Povojni oblastniki so civilne invalide vojn pustili na smetišcu, podobno kot invalidski zakon iz leta 1929. Kakor da v drugi svetovni vojni ni bilo tudi civilnih invalidov vojn, ki jim še vedno ni priznana odškodnina za cas, ko niso bili zakonsko zašciteni. Posebej je treba poudariti delo skupine slepih civilnih vojnih invalidov, med njimi prof. Pavle Janežic, Jože Zupanc, Franc Smolic in drugi, ki so se uporno in vztrajno borili za priznanje civilnih vojnih invalidov in njihovo zakonsko zašcito. Njihovi govori in diskusije v republiški skupšcini so ohranjeni in dostopni na spletu. Prof. Janežic, clan DCVIS Ljubljana, je že v letu 1968 v govoru v skupšcini ob sprejemanju prvega zakona, vztrajno dokazoval, da spadamo civilni vojni invalidi med vojne invalide. Njegova prepricanja pa so se uresnicila šele leta 1993. Slika. Predstavniki civilnih invalidov vojn, ki jih je sprejel predsednik SFRJ Josip Broz Tito, 15. marca 1973. Vir: Arhiv društva. 7.4. PRVA ZAKONSKA ZAŠCITA CIV PO DRUGI SVETOVNI VOJNI (1968) IN ZAKONI DO LETA 1995 Kot smo že omenili od koncane druge svetovne vojne do leta 1968 civilnim invalidom vojne ni bilo priznano nikakršno varstvo, ceprav so mnoge evropske države že takoj po vojni izenacile varstvo vojaških vojnih invalidov in civilnih invalidov vojne. Tudi v letu 1968 so zakonsko zašcito dobili le civilni invalidi vojn z najtežjo 100 % invalidnostjo. Postopoma so dobili zakonsko zašcito tudi ostali civilni invalidi vojn, vendar z znatno manjšo invalidnino. Do izenacitve pravic in enakega varstva z vojaškimi invalidi je prišlo šele leta 1993. ZAKON O VARSTVU NEKATERIH KATEGORIJ ŽRTEV FAŠISTICNEGA NASILJA, CIVILNIH ŽRTEV VOJNE, ŽRTEV VOJNEGA MATERIALA IN NJIHOVIH DRUŽINSKIH CLANOV (UR. L. SRS, ŠT. 37 / 1968) Upravicenci: • žrtev fašisticnega nasilja, • civilna žrtev vojne, • žrtev vojnega materiala in • njihovi družinski clani. Varstvo imajo samo upravicenci, ki imajo 100-odstotno telesno okvaro po predpisih o invalidskem zavarovanju. Oblike varstva: 1. osnovna denarna pomoc (v višini 50 % invalidnine vojaškega vojnega invalida II. skupine), 2. dodatek za postrežbo in tujo pomoc, 3. dodatna denarna pomoc, 4. zdravstveno varstvo, 5. rehabilitacija ter oskrbnina v zvezi z rehabilitacijo, 6. ortopedski in tehnicni pripomocki in 7. otroški dodatek. ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH, ZAKON O VARSTVU NEKATERIH KATEGORIJ ŽRTEV FAŠISTICNEGA NASILJA, CIVILNIH ŽRTEV VOJNE, ŽRTEV VOJNEGA MATERIALA IN NJIHOVIH DRUŽINSKIH CLANOV (UR. L. SRS, ŠT. 51 / 1971). Spremembe: • Varstvo dobijo upravicenci, ki imajo 60- do 100-odstotno telesno okvaro po predpisih o invalidskem varstvu. • Osnovna denarna pomoc se odmeri v višini 50 % invalidnine vojaškega vojnega invalida ustrezne skupine. • Dodatek za pomoc in postrežbo se odmeri v višini 50 % dodatka vojaškega vojnega invalida. Zakon je zacel veljati s 1. 1. 1972. Status je uveljavilo 1095 oseb. ZAKON O CIVILNIH INVALIDIH VOJNE (UR. L. SRS, ŠT. 8 / 1978) Upravicenci: • žrtev fašisticnega nasilja, • civilna žrtev vojne, • žrtev vojnega materiala, • žrtve diverzantskega oziroma teroristicnega napada na SFRJ in • njihovi družinski clani. Varstvo imajo upravicenci, ki imajo 60- do 100-odstotno okvaro organizma po predpisih o vojaških invalidih. Oblike varstva: 1. civilna invalidnina (v višini 50 % invalidnine vojaškega vojnega invalida ustrezne skupine, za žrtve fašisticnega nasilja se invalidnina poveca za 25 %, 2. dodatek za postrežbo in tujo pomoc (v višini 85 % dodatka vojaškega vojnega invalida – samo skupina I.) Obvestilo civilnim invalidom vojne." Javna tribuna (Ljubljana-Šiška) letnik 18. številka 154 (1978). http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC- E6OA4UKC 3. dodatna denarna pomoc (v višini 50 % dodatka vojaškega vojnega invalida), 4. zdravstveno varstvo, 5. rehabilitacija ter oskrbnina v zvezi z rehabilitacijo, 6. ortopedski in drugi pripomocki ter pomožne sanitarne naprave in 7. pogrebnina. Zakon je zacel veljati s 16. 4. 1978. Status civilnega invalida vojne je do konca leta 1978 uveljavilo 1327 oseb. "Obvestilo civilnim invalidom vojne." Dogovori letnik 6. številka 10/11 (1978). http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC- EYX27THB (1978). http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC- E6OA4UKC "Varstvo borcev, vojaških invalidov, družin padlih borcev in civilnih invalidov vojne." Javna tribuna (Ljubljana-Šiška) letnik 24. številka 245 (maj 1984). http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC- 9KL30XLH SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZAKONA O CIVILNIH INVALIDIH VOJNE (UR. L. SRS, ŠT. 11/88) Spremembe: • Pravico do dodatka za pomoc in postrežbo dobijo tudi invalidi 100 % – II. skupine v višini 85 % dodatka vojaškega vojnega invalida. SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZAKONA O CIVILNIH INVALIDIH VOJNE (UR. L. SRS, ŠT. 49/90) Spremembe: • Varstvo pridobijo upravicenci z najmanj 40 % okvaro organizma po predpisih o vojaških invalidih. • Civilna invalidnina se odmeri v višini 75 % invalidnine vojaškega vojnega invalida ustrezne skupine, za žrtve fašisticnega nasilja pa se invalidnina izenaci z invalidnino vojaškega invalida. • Dodatek za postrežbo in tujo pomoc za 100 % civilne invalide vojne I. in II. skupine se izenaci z dodatkom vojaških invalidov. Status civilnega invalida vojn je imelo konec leta 1641 oseb. ZAKON O CIVILNIH INVALIDIH VOJNE (UR. L. RS, ŠT. 56/92) Zakon je izenacil varstvo civilnih invalidov z varstvom vojaških invalidov. Varstvo so dobili civilni invalidi vojne z najmanj 20 % telesno okvaro. Zakon je izenacil tudi varstvo družinskih clanov po umrlih civilnih invalidov vojne z varstvom družinskih clanov po umrlih vojaških invalidih. Upravicenci: • civilna žrtev vojne, • žrtev vojnega materiala, • žrtve teroristicnega napada na RS in • njihovi družinski clani. Varstvo so dobili civilni invalidi vojne z najmanj 20 % telesno okvaro. Oblike varstva: 1. osebna invalidnina, 2. dodatek za postrežbo in tujo pomoc, 3. ortopedski pripomocki, 4. invalidski dodatek, 5. družinski dodatek, 6. zdravstveno varstvo, 7. zdraviliško in klimatsko zdravljenje, 8. rehabilitacija ter oskrbnina v zvezi z rehabilitacijo, 9. brezplacna in znižana vožnja, 10. povracilo potnih stroškov in 11. posmrtnina. Zakon je zacel veljati s 1. 1. 1993. ZAKON O VOJNIH INVALIDIH (UR. L. RS, ŠT. 63/95) Zakon zajema varstvo vseh vojnih invalidov. Upravicenci: 1. vojaški vojni invalidi, 2. vojaški mirnodobni invalidi in 3. civilni invalidi vojn. Oseba, ki je državljan Republike Slovenije in je dobila okvaro zdravja kot nevojaška oseba v naslednjih okolišcinah: 1. zaradi vojnih dogodkov ali dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na ozemlju Republike Slovenije; 2. zaradi poškodb, ki jih je povzrocil zapušcen vojaški material na ozemlju Republike Slovenije; 3. v teroristicnem napadu na Republiko Slovenijo na njenem ozemlju ali v tujini. Pravice: 1. invalidnina, 2. dodatek za posebno invalidnost, 3. dodatek za pomoc in postrežbo, 4. povracilo prispevkov za socialno zavarovanje, 5. zdravstveno varstvo, 6. zdraviliško in klimatsko zdravljenje, 7. rehabilitacijo, 8. invalidski dodatek, 9. popust pri vožnji in 10. povracilo potnih stroškov. Zakon je zacel veljati s 1. 1. 1996. 7.5 ZAKON O VOJNIH INVALIDIH OD LETA 1996 DO DANES Trenutno veljavni zakon o vojnih invalidih je nadomestil dotakratne pravne podlage, ki so urejale pravice upravicencev. To so bili zakon o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 ter zakoni o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, vojaških invalidih in civilnih invalidih vojne. Ni nakljucje, da je bilo v letu 1995 najvec pozornosti in energije v društvu usmerjene prav v sprejem Zakona o vojnih invalidih. Na predloge zakona so v društvu izdelali nacelne in konkretne pripombe oz. predloge za spremembo in dopolnitev predlogov zakonov. V gradivih so predvsem izpostavili vprašanja zadržane invalidnine, pravicnejše odmere invalidnin za posamezne skupine invalidnosti, priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tudi civilnim invalidom vojne in priznanje pravice do poplacila vojne odškodnine. Izhodišca in predloge so dogradili s številnimi analizami in primerjavami z evropsko zakonodajo. Vsa gladiva so bila poslana na Zvezo, pristojnim upravnim organom, poslanskih skupinam, odborom državnega zbora in sredstvom javnega obvešcanja. Prav tako so imeli številne razgovore s poslanci državnega zbora in predstavniki oblasti. Argumenti, ki so bili pripravljeni v društvu, so bili le delno upoštevani. Slika. Stališca civilnih invalidov vojn po sprejetju zakona o vojnih invalidih – zapisnik 12. seje IO Društva, ki je bila 29. 11. 1995. Vir: Arhiv društva. Zakoni in drugi akti, ki so spreminjali Zakon o vojnih invalidih po letu 1993 do danes Odlocba o ugotovitvi Ustavnega sodišca, Uradni list RS, št. 2/1997 z dne 17. 1. 1997 A) 1. Pobudniki v 79 vlogah z razlicnim številom podpisnikov najveckrat izpodbijajo 20. clen v izreku te odlocbe navedenega zakona, ki doloca osnovo za odmero osebne invalidnine. Pobude pa se nanašajo tudi na dolocbe, ki urejajo status vojnega invalida (1. clen), krog družinskih clanov (9. clen), dodatek na posebno invalidnost (21. clen), dodatek za pomoc in postrežbo (22. do 25. clen), zdravstveno varstvo (28. clen), funkcionalne oblike pomoci (40. clen), odmero družinske invalidnine (62. clen), usklajevanje odmerne osnove in invalidskih prejemkov (78. clen), izplacevanje zneskov za nazaj (86. clen), rok za obnovo postopka (104. clen), razveljavitev po nadzorstveni pravici (105. clen), povrnitev neupraviceno pridobljenih prejemkov (116. clen) in prehodne dolocbe (119., 120., 121., 123. in 130. clen). Ustavno sodišce je v postopku za oceno ustavnosti, zacetem na pobudo 47 pobudnikov (med njimi tudi naše Društvo preko ZDCIVS) odlocilo in ugotovilo: 1. 20. clen (drugi odstavek – sporno znižanje odmerne osnove), 40. clen (drugi odstavek, ki funkcionalne oblike pomoci, tehnicne pripomocke veže na premoženjske razmere upravicenca), 78. (prvi odstavek, ki doloca usklajevanje invalidskih prejemkov) in 123. clen zakona o vojnih invalidih, ki doloca, da se o višini prejemkov odloci v 6 mesecih po uveljavitvi zakona (Uradni list RS, št. 63/95) so v neskladju z ustavo. Ugotovljene neskladnosti v 20. in 123. clenu je zakonodajalec dolžan odpraviti v šestih mesecih, preostale pa najkasneje v enem letu po objavi te odlocbe v Uradnem listu RS. 2. 86. in 130. clen, ki sta dolocala izplacila za nazaj se razveljavita. 3. Pobude za zacetek postopka za oceno ustavnosti 1. clen (prvi odstavek), 9., 20. (tretji odstavek), 21. do 25., 28., 62., 104., 105., 116., 119., 120. in 121. clen se zavrnejo. Zavrne se torej tudi pobuda clanov društva, da se odpravi nesorazmerje v invalidninah – TREBUH. 26. marca 1997 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (UL RS, št. 19/97 z dne 4. 4. 1997), ki je spremenil nekaj clenov. Za nas je pomembno, da je dolocil, da društva vojnih invalidov pridobijo lastninsko pravico na družbeni lastnini, s katero razpolagajo in jo uporabljajo, rekonvalescentno ali zdraviliško dejavnost, odmerna osnova in mesecni denarni prejemki po tem zakonu se usklajujejo tako, kot se usklajujejo pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, doloci se, da je zoper izvid in mnenje zdravniške komisije o potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja dovoljen ugovor, ki se vloži na zdravniško komisijo II. stopnje. 18. 11. 1997 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (ZVojl-c), (Uradni list RS, št. 75/1997 z dne 5. 12. 1997), ki je spremenil 40. clen, ki govori o funkcionalni obliki pomoci vojnim invalidom. Vojni invalidi imajo pravico do tehnicnih pripomockov, ki mu omogocajo mobilnost ter doloca kriterije za doplacilo in nakup tehnicnih pripomockov. Zakon o spremembah doloca, da se invalidnina in ostali dodatki izplacujejo v mesecnih zneskih. Doloca še uskladitev prejemkov po vojnem zakonu. Državni zbor je sprejel Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS (Uradni list RS, št. 114/2006 z dne 9. 11. 2006, s cimer je prenehal veljati 78. clen Zakona o vojnih invalidih, kar je pomenilo, da se je ustavila uskladitev transferjev po zakonu o vojnih invalidih. Do uskladitve je prišlo šele 1. julija 2019, in sicer za 2,4 % po tem, ko je državi zbor sprejel spremembe zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom, ki predvideva usklajevanje transferjev le še 1x letno. Državni zbor je 30. 5. 2012 sprejel Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) Uradni list RS, št. 40/2012 za zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proracuna, kar je za vojne invalide pomenilo, da so bila izplacila po vojnih zakonih za nazaj, kar je pomenilo, da so CIV v letu 2012 prejeli eno izplacilo manj. Ukinila se je tudi pravica do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja vojnih invalidov. Posledica je bila tudi negativna uskladitev pokojnin, ki nimajo podlage v placanih prispevkih (pokojnine udeležencev NOB, vojnih veteranov, bivših vojaških zavarovancev (JLA), upravicenci po Zakonu o popravi krivic, izjemne pokojnine itd.). Ukinil se je tudi letni dodatek za vse, ki so imeli pokojnino do 622,01 eur. 17. 3. 2014 je bil v Uradnem listu RS, št. 19/2014 razglašen Zakon o dopolnitvi Zakona o vojnih invalidih, ki v 57. clen zakona doda odstavek, ki se glasi: »Družinski clan padlega borca iz 1. tocke 9. clena tega zakona, ki je izgubil življenje pri opravljanju vojaških dolžnosti ali drugih dolžnosti za cilje obrambe in varnosti Republike Slovenije v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo leta 1991, lahko uveljavi pravico do družinske invalidnine ne glede na izpolnjevanje starostnega pogoja iz 1. tocke prejšnjega odstavka.«. Zakon o izvrševanju proracunov RS za l. 2021 in 2022 (Uradni list RS, št. 174/2020, ki ga je sprejel Državni zbor RS, 26. 11 2020 zopet vraca pravico do zdraviliškega zdravljenja vojnih invalidov. V ZVojl se za naslovom poglavja »VIII. ZDRAVILIŠKO IN KLIMATSKO ZDRAVLJENJE« doda nov 30 a. clen, ki se glasi: Vojni invalid ima pravico do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, kadar je to potrebno za nadaljnje zdravljenje bolezni, ki so predpisane kot indikacije za zdravljenje. Prav tako se spremeni 54. clen navedenega zakona, tako da se glasi: »Vojni invalid ima pravico do povracila potnih stroškov (prevoznih stroškov ter stroškov prehrane in nastanitve med potovanjem in prebivanjem v drugem kraju), kadar ga upravna enota ali ministrstvo pošlje ali poklice v drug kraj zaradi pregleda pred zdravniško komisijo ali zaradi zdraviliškega in klimatskega zdravljenja po tem zakonu. Vojni invalid ima v primerih iz prejšnjega odstavka pravico do povracila potnih stroškov tudi za spremljevalca, ce mu je priznana pravica do dodatka za pomoc in postrežbo ali mu je dolocen spremljevalec za pot na zdraviliško in klimatsko zdravljenje. 7.6 O ODMERI INVALIDNIN PO POSAMEZNIH SKUPINAH INVALIDNOSTI Vojni invalid s priznano pravico do dodatka za pomoc in postrežbo ima pravico do povracila stroškov prehrane in nastanitve za osebo, ki mu streže in pomaga med zdraviliškim in klimatskim zdravljenjem v naravnem zdravilišcu, ce slednje ne zagotavlja pomoci in postrežbe. Vojni invalid, ki uveljavlja pravico do zdravstvenega varstva po 28. clenu tega zakona, ima pravico do povracila potnih stroškov v zvezi z uveljavitvijo te pravice.«. V casu po sprejetju Zakona o vojnih invalidih sta društvo zaznamovala tudi 2 pomembna zakona, ki sta imeli za posledico spremembo Statuta društva, in sicer: - Zakon o Društvih, Uradni list RS, št. 64/11 in - Zakon o nevladnih organizacijah, Uradni list RS, št. 21/18. Tabela 4. Invalidnina v Avstriji, Nemciji in Sloveniji v odstotkih od odmerne osnove (%) Odstotek invalidnosti (%) Odstotek invalidnine od odmerne osnove (%) SLOVENIJA AVSTRIJA NEMCIJA 100+* 100 100 73 100** 100 90 55 100** 90 80 41 80 74 70 29 60 61 60 18 50 44 50 14 40 35 40 6 30 26 30 8 20 19 20 4 10 * Skupina »100+« so 100 % invalidi, ki za vsakdanje življenje potrebujejo postrežbo in tujo pomoc (prva skupina invalidnosti). **Invalidnina je za 90 % in 100 % invalide povecana z dodatkom za najtežje invalide (Schwerstbeschädigtenzulage). Vir: Šalehar A. 2015. Invalidnina po skupinah invalidnosti – primeri od l. 1938 do 2015. Društvo CIVS Ljubljana. Interni dokument. 100 100 90 80 70 60 50 40 30 20 100 73 55 41 29 18 14 8 6 4 I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. ODSTOTEK SKUPINA INVALIDNOSTI Odstotek invalidnosti Odstotek invalidnine Graf 3. Odstotek invalidnine od odmerne osnove po skupinah invalidnosti v Sloveniji – trebuh. Iz tabele in grafa je razvidno, da je v Sloveniji za invalide z manjšo stopnjo invalidnosti odstotek za odmero invalidnine od odmerne osnove znatno manjši kot v Avstriji in Nemciji. Vojni in civilni vojni invalidi od druge do desete skupine invalidnosti imajo v Sloveniji znatno manjše odstotke odmere za invalidnino, kot je odstotek invalidnosti. V jugoslovanskih zakonih o vojnih invalidih je bila v letih 1946–1952 mesecna invalidnina sorazmerna odstotku invalidnosti (deležu zmanjšane delovne zmožnosti), kar je prakticno enako, kot je predpisano v avstrijski in nemški zakonodaji. V zakonu, ki ureja pravice invalidov iz osamosvojitvene vojne za Slovenijo, je doloceno: Renta se vojaškemu vojnemu invalidu odmeri v odstotku od osnove, ki je enak odstotku priznane invalidnosti. V letih 1946 in 1950 sta zakona o vojnih invalidih predpisala, da je mesecna invalidnina sorazmerna odstotku invalidnosti. Z uvedbo invalidskega dodatka se je leta 1952 invalidnina vseh skupin invalidnosti od druge do desete znatno zmanjšala, kar velja tudi v sedaj veljavnem zakonu o vojnih invalidih iz leta 1995. Vzroke za te spremembe lahko išcemo morda v razpoložljivih sredstvih za zakonsko varstvo vojnih in civilnih vojnih invalidov. Posebnih strokovnih obrazložitev (medicinskih) teh sprememb nismo odkrili. Višino invalidnine glede na skupino invalidnosti je treba v zakonu o vojnih invalidih urediti in za skupine invalidnosti od druge do desete povecati odstotke invalidnine od odmerne osnove. Urejeno naj bo podobno, kot je to predpisano v avstrijski in nemški zakonodaji. 8 ORGANIZIRANOST DRUŠTVA DANES Društvo civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana (Društvo CIVS Ljubljana) je danes samostojna, prostovoljna in humanitarna organizacija javnega pomena, ki deluje na podrocju povezovanja in ohranjanja interesov svojih clanov, ki so postali invalidi kot nevojaške civilne osebe zaradi posledic vojnih dogodkov in vojnega materiala. Društvo je vpisano v poslovni register RS: Društvo je pod zaporedno št.: 10430-5059747000 vpisano v vpisnik prostovoljskih organizacij in organizacij s prostovoljskim programom. Društvo ima po odlocbi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 215- 299/2019/7 z dne 20. 1. 2020 status nevladne organizacije v javnem interesu na podrocju invalidskega varstva. Do leta 2021 smo bili civilni invalidi vojn pod okriljem Ministrstva za delo, družino socialne zadeve. Junija 2021 pa je kot del Ministrstva za obrambo z delom pricela nova UPRAVA ZA VOJAŠKO DEDIŠCINO, ki je pod svoje okrilje združila tri sektorje. Sektor za vojne veterane, vojne invalide in žrtve vojnega nasilja; Sektor za vojne grobove in grobišca ter Vojaški muzej Slovenske vojske. Torej naše maticno ministrstvo ni vec Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ampak Ministrstvo za obrambo RS, Urad za vojaško dedišcino. Društvo CIVS Ljubljana je pravno formalno odgovorno svojemu najvišjemu organu – obcnemu zboru svojih clanov, ki mu doloci njegove naloge, moralno pa je zavezano vsem slovenskim invalidom za stalno izboljšanje njihovega socialnega položaja. Osnovna izhodišca, ki jim društvo sledi, so prizadevanja za enakovrednost in enakopravnost civilnih invalidov vojne izražena v: • nacelu spoštovanja zakonov in podzakonskih aktov pri delovanju društva, • nacelu enakopravnega obravnavanja ustavno opredeljenih clovekovih pravic, • nacelu samostojnosti in neodvisnosti pri svojem delovanju v korist svojih clanov, • nacelu podrejenosti in nadrejenosti pri vstopanju v višje interesne povezave, • nacelu enakih možnosti za vse civilne invalide vojn pri urejanju življenjskih pogojev, • nacelu pravicnosti pri ocenjevanju osebne okvare ali prizadetosti, • nacelu pravicne dodelitve invalidnin v odstotkih priznane invalidnosti, • nacelu preglednega dodeljevanja sredstev, ki jih družba namenja civilnim invalidom vojn, da bodo ta sredstva resnicno porabljena za njihovo osebno dobrobit, • nacelo smotrnosti porabe dodeljenih ali pridobljenih sredstev ob najvišji možni stopnji mobilizacije laicnega prostovoljnega dela svojih clanov. V vseh svojih dejavnostih smo usmerjeni k odgovarjajocim rešitvam invalidskega varstva civilnih invalidov vojn v Evropski Uniji tako v smislu naporov za prilagajanje veljavne zakonodaje, kakor tudi teoretskih strokovnih usmeritev, ki zadevajo rehabilitacijo, zaposlovanje, tehnicne pripomocke, clovekove pravice in druge dejavnike, ki tvorijo življenje civilnih invalidov vojn v Sloveniji. Društvo izvaja 4 temeljne socialne programe: - skrb za ohranjevanje zdravja, - preprecevanje in blaženje socialnih in psihicnih posledic invalidnosti, - rekreacija in šport ter - kulturna dejavnost. Sedež društva je od 11. 11. 2020 na naslovu Trg prekomorskih brigad 1, kjer deluje v pisarni v izmeri 36,06, ki se nahaja v cetrtem nadstropju in jo sestavljata prostor št. 416 v izmeri 18,62 m2 in prostor 417 v izmeri 17,44 m2. Društvo je prejelo prostore v brezplacno uporabo s strani Mestne obcine Ljubljana za dobo 5 let. STRUKTURA CLANSTVA V Društvo CIVS Ljubljana je bilo konec leta 2020 vclanjenih še 177 civilnih invalidov vojn, 43 družinskih upravicencev po umrlem CIV in 42 podpornih clanov. Starostna struktura clanstva je precej visoka, saj povprecna starost znaša 80,1 let. Starostna struktura po letih in po spolu je prikazana v spodnji tabeli. Tabela 5. Starostna struktura CIV, vclanjenih na dan 31. 12. 2020 Starost v letih Moški Ženske Skupaj Deleži po starosti Do 49 0 0 0 0 50 do 59 7 0 7 4,0 60 do 69 10 0 10 5,6 70 do 79 27 12 39 22,0 80 do 89 78 28 106 59,9 Nad 90 let 8 7 15 8,5 Skupaj 130 47 177 100 Kot je razvidno iz tabele je v društvo vclanjenih 83 vec moških kakor žensk. Starostna struktura je precej visoka, saj je povprecna starost CIV kar 80,1 leta. 59,9 odstotkov vseh vclanjenih CIV je starih med 80 in 89 let. Visok odstotek velja tako za moške kakor ženske. Težave zaradi invalidnosti, ki pestijo populacijo CIV, se tako kombinirajo še s težavami, ki so znacilne za starostno obdobje. Glede na težo poškodbe, ki je bila civilnim invalidom vojn zadana zaradi vojnih okolišcin in je odmerjena v odstotkih po Pravilniku o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Uradni list RS, št. 20/96 in 14/00), imamo danes v Društvu vclanjeno naslednjo strukturo civilnih invalidov vojn: Tabela 6. Struktura clanov po spolu in glede na skupino invalidnosti % invalidnostistopnja invalidnostiMOŠKIŽENSKESKUPAJ% vseh po stopnji inva. 100I15112614,69100II132158,4790II104147,9180IV2082815,8270V2953419,2160VI28113922,0350VII6063,3940VIII5384,5230IX4152,8220X0221,13SKUPAJ13047177100,00 Graf 4. Prikaz števila clanov glede na skupino invalidnosti na dan 31. 12. 2020. 26 15 14 28 34 39 6 8 5 2 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 I II II IV V VI VII VIII IX X Število Skupina invalidnosti Kot je razvidno iz tabele in grafa je najvec civilnih invalidov VI. skupine oz. ima 60 % invalidnost. Skupaj 22 %. Najtežje poškodbe od I. do VI. stopnje po teži invalidnosti ima skupaj kar 88 % civilnih invalidov vojn, vclanjenih v društvo. Le 11,86 odstotkov civilnih invalidov vojn ima lažje poškodbe, od VII.–X. stopnje. 100 % invalidnost I. in II. stopnje ima 23,16 odstotkov vseh vclanjenih civilnih invalidov vojn. Visok odstotek, ki znaša 14,69 % vclanjenih invalidov, ima najvišjo, I. stopnjo invalidnosti, kar pomeni, da je zaradi vseh okvar zdravja invalidnost taka, da civilni invalid vojne potrebuje pomoc za vse osnovne fiziološke potrebe. Društvo sedaj deluje na obmocju Slovenije – predvsem na obmocju obcin: Bloke, Borovnica, Brezovica, Cerknica, Dobrepolje, Dobrova - Polhov Gradec, Dol pri Ljubljani, Domžale, Grosuplje, Horjul, Hrastnik, Ig, Ivancna Gorica, Kamnik, Kocevje, Komenda, Litija, Ljubljana, Logatec, Loška dolina, Loški potok, Lukovica, Medvode, Mengeš, Moravce, Osilnica, Ribnica, Sodražica, Šencur, Škofljica, Trzin, Trbovlje, Velike Lašce, Vodice, Vrhnika in Zagorje ob Savi. Slika. Obmocje, ki ga pokriva društvo. Trenutno je sedež društva v Ljubljani, Trg prekomorskih brigad 1. See the source image V petdesetih letih so društvo uspešno vodili naslednji predsedniki: 1971–1975 Edo Intihar 1975–1979 Tone Tomc 1979–1983 Janez Jereb 1983–1984 Branko Zajc 1984–1986 Janez Jereb 1986–1990 Marko Brežan 1990–1991 Janez Jereb 1991–1994 Slavko Maticic 1994–1998 Jožef Miklavic 1998–2002 Zdravko Zore 2002–2004 Zdravko Zore 2004–2006 Zdravko Zore 2006–2012 Zdravko Zore 2012–2014 Karel Hribšek 2014–danes Angela A. Zadnikar Izpostaviti moramo tudi osebno prizadevnost tajnic in tajnikov: 1971–1975 Mojca Kralj 1975–1979 Franc Janžekovic 1979–1981 Franc Berdon 1981–1986 Milica Zupancic 1986–1990 Miljutin Ajdic 1990– 2013 Marko Brežan 2013 –danes Petra Kapš ORGANI DRUŠTVA V mandatu 2020–2024 so bili izvoljeni: za predsednico društva Angela A. Zadnikar (levo) in za podpredsednika društva Marko Brežan (na sredini). Tajnica oz. poslovna sekretarka je Petra Kapš (desno). Morda je slika naslednjega: 1 oseba, stati in na prostem Angela A. Zadnikar – predsednica Društva Angela A. Zadnikar je predsednica Društva od l. 2014. Že 3 desetletja aktivno dela s civilnimi invalidi vojn osrednje Slovenije. Zna prisluhniti potrebam posameznih clanov in se rahlocutno odzvati na velikokrat osebne probleme posameznikov. S svojim optimizmom, vedrino in pozitivnim razmišljanjem, invalidom prenese prenekatero uro sprostitve in veselja. Brez pretiravanja lahko recemo, da je v pravem pomenu besede zaupnica vseh civilih invalidov osrednje Slovenije. Od leta 2014, ko je postala predsednica Društva CIVS Ljubljana ter zakonita zastopnica Društva, skrbi za koordiniranje med posebnimi socialnimi programi in upravljanjem Društva. V zadnjih letih je prispevala dobršen del k povezovanju vseh društve CIV v Sloveniji in ZDCIVS. Angelco, kot jo klicemo, poznajo vsi clani Društva. Vedno se prijazno nasmehne in poskuša ustreci željam clanov. Je tudi clanica Komisije za socialno in zdravstveno varstvo in predsednica Komisije za društveno dejavnost. Marko Brežan – podpredsednik Društva Visok jubilej ima pomen tudi za podpredsednika Društva Marka Brežana, saj mineva že 35 let njegovega aktivnega dela v Društvu. Leta 1986 ga je takratni predsednik Janez Jereb povabil k sodelovanju. Takrat je Marko prevzel vodenje Društva in mu tri leta predsedoval. V njegovem mandatu se je sistem spreminjal tako, da so invalidska društva dobila veljavo, financiranje pa je pricelo potekati preko javnih razpisov. Dela je bilo prevec, da bi ga lahko opravljal poleg redne službe (bil je profesor matematike), zato so za pomoc prosili Mestno obcino Ljubljana, ki je l. 1990 pricela sofinancirati delovno mesto tajnika Društva. Ker niso našli primernega kandidata je delo tajnika prevzel kar Marko sam. Na tem položaju je ostal do l. 2013, ko se je upokojil. Marko je menil, da je najbolj pomembno k delu Društva pritegniti clane same. Iskal je ljudi, ki so bili strokovnjaki na svojem podrocju in tako se je zbrala odlicna ekipa. Med njimi so clani, ki so kljub invalidnosti uspeli doseci visoko ali višjo izobrazbo in so bili na odgovornih delovnih mestih. V letih dela je Marko preštudiral mnogo zakonov in predpisov in je še danes pravi naslov, da svetuje clanom kako ukrepati. Je podpredsednik Društva, clan UO, namestnik clana Upravnega odbora Zveze, clan Športne komisije, izvajalec socialnih programov, koordinira in organizira dejavnost rekreacije in športa za clane in spodbuja clane k športni aktivnosti. Slika. Organi Društva v mandatu 2020–2024. POSLOVNA SEKRETARKA Petra Kapš PODPREDSEDNIK Marko Brežan PREDSEDNICA Angela A. Zadnikar UPRAVNI ODBOR: Zadnikar A. Angela Brežan Marko Gindiciosi Ivan Gorše Janez Jereb Janez Turkalj Marija Zajc Miklavž DRUŠTVO CIVILNIH INVALIDOV VOJN SLOVENIJE LJUBLJANA ZBOR CLANOV KOMISIJE: NADZORNI ODBOR: Ogrinc Matija – predsednik Barbo Janez – clan Zelenec Andrej - clan KOMISIJA ZA SOCIALNO ZDRAVSTVENO VARSTVO KOMISIJA ZA REKREACIJO IN ŠPORT CASTNO RAZSODIŠCE: Boh Marija Pušnik Anton KOMISIJA ZA DRUŠTVENO DEJAVNOST 9. SOCIALNO VARSTVENI PROGRAM DRUŠTVA CIVILNIH INVALIDOV VOJN SLOVENIJE LJUBLJANA Socialno varstveni program Društva civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana zajema 4 programe, v sklopu katerih izvajamo skupinske in individualne dejavnosti, v katerih se združujejo ljudje, ki so postali invalidi kot otroci, vecinoma med in po II. svetovni vojni zaradi neposrednih vojaških akcij, eksplozij zapušcenega vojaškega materiala, bolezni ter zaradi težkih razmer bivanja v taborišcih, zaporih in izgnanstvu. Štirje so postali invalidi v casu osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Vojni dogodki so na naših clanih pustili pecat v obliki invalidnosti, nevroticnih stanj, dodatno pa jih težijo še težave, ki pridejo s starostjo. Zdravstveno stanje clanov se cedalje slabša, težave se stopnjujejo, socialna mreža se oža, osamljenosti je vse vec. Socialno varstveni program društva je namenjen predvsem lajšanju zdravstvenih težav clanov, pomoc pri zagotavljanju cim bolj kvalitetnega polnega in samostojnega življenja, preprecevanju socialne izkljucenosti in osamljenosti ter krepitvi zdravstvenega stanja z namenom usposabljanja clanov za cim bolj aktivno in samostojno življenje. Program prilagajamo potrebam in željam uporabnikov. Z njegovo vsebino poskušamo maksimalno kompenzirati invalidnost in druge zdravstvene ter psihosocialne težave. 9.1 STATUSNO-PRAVNA DEJAVNOST Poteka predvsem na naslednjih podrocjih: • spremljamo zakonodajo, ki se nanaša na varstvo in pravice CIV; • po potrebi sprožimo postopke za uveljavitev davcnih olajšav invalidom sorazmerno s stopnjo njihove invalidnosti; • prizadevamo si za pravicnejše izplacevanje invalidnin glede na odstotek invalidnosti; • prizadevamo si, da država civilnim invalidom vojn prizna odškodnino za obdobje po vojni, ko nam ni priznala statusa in pravic civilnega invalida vojn; • prizadevamo si, da se organiziranost društev civilnih invalidov vojn v smislu dolocil Zakona o invalidskih organizacijah na republiški ravni preoblikuje v ucinkovito pravno in organizacijsko urejeno organizacijo; • obvešcamo javnost o položaju in odprtih vprašanjih varstva civilnih vojnih invalidov. 9.2 POSEBNI SOCIALNI PROGRAMI 1. OHRANJEVANJE ZDRAVJA 2. PREPRECEVANJE IN BLAŽENJE SOCIALNIH IN PSIHICNIH POSLEDIC INVALIDNOSTI 3. ŠPORT CIV 4. KULTURNI PROGRAM 9.2.1 OHRANJEVANJE ZDRAVJA Namen socialnega programa Ohranjevanje zdravja je predvsem zdravstvena preventiva, gibalne sposobnosti invalidov, ohranjanje življenjske moci in volje ter boljša vkljucenost v okolje. Gre za izboljšanje psihofizicne kondicije invalidov in preprecevanje nastajanja novih obolenj, ki so posledica invalidnosti in staranja. Namen: -CIV seznanjati s pravicami s podrocja zdravstva in sociale, -usposobiti oz. izobraževati invalide o možnostih reševanja zdravstvenih težav, -usposobiti družinske clane in druge prostovoljce za pomoc invalidom, -clanom, ki ne zmorejo vec voziti ali uporabljati javnega prevoza, omogociti prevoze, povezane z vsebino PSP, -sproti informirati invalide o vsebini PSP za cim vecjo aktivnost in udeleženost. Cilji: - izboljšati oziroma vsaj zadržati zadovoljivo zdravstveno stanje, - nuditi potrebno podporo, kot npr. informiranje, nacrtovanje rešitev in pomoc pri uveljavljanju pravic – informirati CIV o zdravju s predavanji in delavnicami na temo zdravja, - zagotoviti prevoze do zdravstvenih in podobnih ustanov. Za civilne invalide vojn tovrstnega programa in na tak nacin ne izvaja nobena druga vladna ali nevladna organizacija. Društvo je vez med raznimi institucijami in potrebami CIV, ki uveljavljajo svoje pravice. Program povecuje zdravstveno in socialno varnost posameznikov v vsakdanjem življenju in s tem ohranja njihovo psiho-socialno in zdravstveno stanje, kar posledicno pomeni zmanjšanje potreb po podpornih službah na državni in lokalni ravni. S tem programom spodbujamo razne oblike pomoci drug drugemu in samopomoc. Upravicenost prevozov v sklopu programa se kaže v potrebi vedno vecjega števila invalidov, ki sami zaradi gibalne oviranosti in vedno višje starosti ne zmorejo vec priti na aktivnosti v programu. Predstavitev programa skozi slike: V 50. letih izvajanja programa ohranjevanja zdravja smo skupaj prehodili dolgo pot. Izvedli smo nešteto predavanj in delavnic, tudi vecdnevnih na temo zdravja, sofinancirali terapije in masaže, bivanje v zdravilišcih mnogim CIV in njihovim spremljevalcem, medicinske pripomocke itd. Organizirali smo zdravstvene meritve s pomocjo zdravstvenih ustanov, nudili spremstvo, prevoz k zdravniku ali na terapije. V sklopu programa smo letno s kombiji, avtomobili ali avtobusi prevozili na tisoce km po Sloveniji ali po tujini in vložili nešteto ur prostovoljcev, ki so spremljali invalide in pomagali pri organizaciji in izvedbi aktivnosti v sklopu programa. Kopali smo se v zdravilišcih in na morju, organizirali vodeno telovadbo v vodi in na prostem, skupaj kuhali zdravo, se obvešcali o zdravi prehrani, pomembnosti gibanja in zdravega življenja. Civilne invalide vojn smo napotili na zdraviliško zdravljene preko ZDCIV in preko Upravne enote. Od vsega zacetka, od ustanovitve društva smo clane seznanjali s pravicami na podrocju zdravstva in sociale. Usposabljali smo invalide in njihove svojce o možnostih reševanja zdravstvenih težav, velikokrat tudi s pomocjo predavateljev in strokovnjakov. Naš cilj v programu je bil vedno izboljšati ali zadržati zadovoljivo zdravstveno stanje CIV, nuditi podporo in pomoc pri uveljavljanju pravic. V sklopu programa vsakoletno spremljamo zdravstveno sliko clanstva in se informiramo o zdravstvenem stanju vsakega posameznega civilnega invalida, ki je vkljucen v društvo. Torej, skupaj smo prehodili pot, dolgo pol stoletja, se skupaj smejali in tudi jokali od srece ali žalosti, se zdravili, ucili, seznanjali in reševali težave drug drugega. Predvsem pa smo postali pravi prijatelji. Nekaj razglednic, ki jih clani v zahvalo pošiljajo iz zdraviliškega in klimatskega zdravljenja. 9.2.2 PREPRECEVANJE IN BLAŽENJE POSLEDIC INVALIDNOSTI Namen socialnega programa preprecevanje in blaženje posledic invalidnosti je pomagati civilnim invalidom vojn, da cim dlje ostajajo aktivni kljub svoji invalidnosti in starosti, skrbeti, da jih starost cim manj ovira pri samostojnosti, življenju in cim dlje ostanejo neodvisni, poiskati ustrezne vsebine in invalidom pomagati k boljši vkljucenosti v okolje, omiliti osamljenost, usposobiti/izobraževati invalide, svojce, druge clane kot prostovoljce in invalidom zagotoviti varen bivanjski prostor. Cilji programa so zagotoviti obcasno socialno pomoc materialno ogroženim, nuditi pomoc pri zagotavljanju nege oz. spremljanju invalida, po potrebi zagotoviti tolmaca za gluhe, izvajati obiske na domu, v DSO in zdravstvenih ustanovah, organizirati strokovna srecanja in ekskurzije, zagotavljanje pomoci pri raznih opravilih, pomagati do neodvisnega in kakovostnejšega življenja z delavnicami/predavanji za osebno rast, s podrocja samopomoci, krepitev socialne mreže, izvesti predavanja in delavnice za invalide in prostovoljce ter zagotoviti invalidu prilagojen bivanjski prostor. Za civilne invalide vojn je ta program potreben in upravicen s tem, da ga za njih druge organizacije ne izvajajo v potrebni meri ali pa sploh ne, clani sami pa se najveckrat ne znajdejo in si ne znajo poiskati ustrezne pomoci. S starostjo postaja invalidnost vse vecja ovira za njihovo samostojno življenje, zato je potrebno poiskati cim vec obstojecih oblik in cim vec vsebin pomoci, tudi specificne, za kompenzacijo invalidnosti, lajšanje tegob in preprecevanje izkljucenosti. Društvo ima pri tem zelo pomembno vlogo, saj gre za pomoc s strani oseb, ki znajo zaradi podobnih življenjskih izkušenj ter posledicno medsebojne povezanosti prisluhniti, razumeti in pomagati. Program je namenjen tako vclanjenim kot nevclanjenim civilnim invalidom vojn. Predstavitev programa skozi slike: Program Preprecevanje in blaženje posledic invalidnosti se izvaja že od same ustanovitve društva, torej 50 let. Pol stoletja truda, da bi bili civilni invalidi vkljuceni v družbo in bili aktivni kljub invalidnosti in starosti, se je obrestovalo. Skupaj smo v 50 letih prehodili nešteto poti. Dobesedno ali v prispodobi. Vseskozi smo se trudili omiliti osamljenost in vkljuciti invalide v družbo, ustvariti prijateljstva, lajšati težave, povezane z invalidnostjo in krepiti socialno mrežno. Skupaj smo prepotovali tisoce kilometrov, organizirali nešteto strokovnih ekskurzij, tudi vecdnevnih in prepotovali ter spoznali nešteto evropskih in balkanskih držav. Preplesali smo mnoge noci, obeležili nešteto obletnic, praznikov, se preoblacili v pustne šeme, plesali ples zaljubljenih, nazdravljali s penino ob novoletnih srecanjih in obeležili osebne praznike clanov. Med drugim smo praznovali tudi visoke jubileje in skrbeli, da so se clani imeli lepo. Pred nekaj leti smo obeležili tudi 70. obletnico poroke najstarejše clanice društva in njenega sedaj že žal pokojnega moža. Obiske smo izvajali že od vsega zacetka, clani so nas vedno sprejeli z odprtimi rokami in z veseljem v oceh. Skrbeli smo za socialno šibke clane in jim pomagali tako s financne plati kot psihosocialne. Tudi za oddaljene clane smo skrbeli in aktivnosti pripeljali v njihove kraje. Organizirali smo mnogo predavanj, delavnic, regijskih srecanj, s kombiji in avtobusi pripeljali clane, v kolikor sami niso imeli možnosti in ob tem cutili veliko zadovoljstvo in hvaležnost. V sklopu programa smo clane redno obvešcali, izvajali razgovore, nudili pomoc pri višanju odstotka invalidnosti, izpolnjevali obrazce, jim pomagali pri nakupu hrane, prevozih, manjših popravilih. Sodelovali smo z razlicnimi inštitucijami (Rdeci križ, CSD, UE itd.) in nudili pomoc clanom pri navezovanju stikov in urejanju birokracije. V sklopu programa se zahvaljujemo vsem prostovoljcem, ki so nudili pomoc invalidom, jim nudili spremstvo, pomagali pri koordinaciji in izvajanju aktivnosti, se vkljucevali v usposabljanja in podarili svoj cas ter nudili nesebicno pomoc civilnim invalidom vojn. V 50 letih smo vsi postali ena družina, prijatelji, ki smo vedno tukaj eden za drugega. 9.2.3 ŠPORT IN REKREACIJA Danes se športu in rekreaciji daje vedno vecji pomen. Dokazano je namrec, da izboljšujeta oz. ohranjata psiho-fizicno kondicijo in pomenita zdrav nacin življenja, poleg tega pa tudi preprecujeta socialno izkljucenost, depresivno razpoloženje in osamljenost. Vse našteto pa je namen tega programa. Vsi za to potrebujemo motivacijo, posebno še starejši invalidi. Z intenzivnim motiviranjem želi društvo spodbuditi cim vec posameznikov v telesno aktivnost in na ta nacin posredno utrjevati samozavest. Cilj programa je organizirati športne in rekreativne aktivnosti, ki so primerne in prilagojene starosti ter invalidnosti, tako da bodo dostopne za cim vecje število invalidov. Organiziramo tudi meddruštvena tekmovanja oz. rekreativna srecanja predvsem z namenom preprecevanja socialne izkljucenosti in povezovanja z drugimi športniki/rekreativci ter druženja. Za CIV ne izvaja takega programa nobena druga organizacija, ker je vadba in druga športna rekreacija, ki jo organiziramo, prilagojena invalidnosti in starosti. Z vkljucenostjo v program se povecuje zadovoljstvo posameznikov v vsakdanjem življenju, ohranja se njihovo psiho-somatsko in zdravstveno stanje, kar posledicno pomeni zmanjšanje potreb po podpornih službah državne in lokalne ravni. Predstavitev programa skozi slike: Pokali za zaslužene zmage naših clanov športnikov, ki krasijo pisarno društva. 25. 2. 2021 je minilo 60 let, odkar je naš clan – civilni invalid vojne JOŽE ŠLIBAR – postal prvi Slovenec, ki je postavil svetovni rekord v smucarskih skokih z daljavo 141 m na nemški skakalnici Oberstdorf in s tem za 2 m izboljšal deset let star rekord finskega skakalca. Portret Med športniki velja omeniti clana Ivana Gindiciosija, civilnega invalida vojn, ki je že od same ustanovitve društva aktivno vkljucen v program športa, tako organizacijsko kakor kot soudeleženec tekmovanj v vseh disciplinah. Ivan je predsednik komisije za šport pri društvu in clan športne komisije pri Zvezi društev civilnih invalidov vojn Slovenije. L. 2011 je bil v casopisu Nedelo objavljen clanek »Nogo da dol, pa gre gor«, ki ga je zapisal Grega Kališnik. Delo, d.d. nam je dovolilo ponatis clanka, ki je bil objavljen tudi v Naših vezeh, interna izdaja, št. 62, marec 2015. Ivanu ni enakega Nogo da dol, pa gre gor Ivan ni nekaj posebnega, ker se piše Gindiciosi, no, naj roko dvigne tista, ki je že velikokrat slišala za ta priimek. Pa bi bila že vijuga, kako je prišel do njega, vredna nekaj vrstic. Ivan, 73 let je star, živi v ljubljanskih Fužinah, nikakor nima obcutka, da je kakorkoli poseben. Pa vendar, poskusim. Bil je dan sv. Petra in Pavla, 29. junij 1942, ki ga bo Gindiciosi za vekomaj s seboj nosil. Bila je vojna, »rojstna Iška vas je bila požgana, družina je živela v bližnjem Kotu«, otroci so se šli svoje vragolije, Ivan je našel rocno bombo, paradajzarico, padla mu je iz rok: »Na levi nogi mi je kožo postrgalo do clenka, a se je vse zastrupilo, po nekaj dneh so mi jo odrezali.« Nad kolenom, pa ob dva prsta desne roke je bil. Desetega julija je imel, eden šestih otrok v družini, cetrti rojstni dan. Pa se, brez noge, »kot otrok nisem cutil hendikepiranega, mama mi je govorila, da sem finfk, spreten«, pocel je vse, kar drugi, po svoje, vcasih še vec. Kolo je vozil, pa jahal, »me je nekoc, privezanega na konja, obrnilo, z glavo sem visel navzdol«, konj mu je v prestrašenem diru nos razbil, ko je skocil cez jarek, se je jermen strgal, Ivan pa je odrešen telebnil po tleh. Fantic je najprej hodil z obicajnimi berglami, nato s podpazdušnimi, nato je dobil gusarsko protezo, bilo je leta 1949, osem let pozneje normalno umetno nogo. Zaposlen je bil v Rogu in Astri, v prvem je delal vse, v drugi v elektronskem centru. Pet let se je iz Iške vasi v Ljubljano vozil s kolesom. In nazaj. Živel je obicajno življenje, hišo zidal, ko se je zaposlil, je zacel plavati, tudi tekmovati. Ko izve, da gre! Leta 1984, z zbitimi štirimi križi, je zacel hoditi v hribe. Zakaj tako pozno? »Ker nisem vedel, da gre!« Sosedje v Fužinah, kjer Ivan živi s partnerko, verjetno niti ne opazijo, da nima noge, morda, da malo šepa. Vecino casa živi s protezo, keglja, balina, strelja z zracnim, nekoc malokalibrskim orožjem. A s hribi je drugace: »Krn odrezane noge je premajhen, v protezi pleše, ni opore, zato je treba umetno nogo sneti in poprijeti za bergle.« Nic lažje od obicajnih, rocaja ima prilagojena, splošcena, pa na konici ni gume, bi se po eni, dveh turah izrabila, pa še drsi. Namestil si je posebne jeklene konicne nastavke, za najino pot mu jih je »šlosar specialno nabrusil«. O poti pozneje. O aluminijastih berglah še, da so najtežje železne objemke za roke, rad bi lažje, ne vem, morda karbonske opornice. Obstajajo? Bi se dale narediti? »Moja prva pot je bila na Lisco, kmalu zatem na Kamniško sedlo, vse me je bolelo, roke ožuljene do mehurjev.« A ni obupal, »rad se ukvarjam s športom, a v hribih sem doma«. Ves cas me popravlja, ce pretiravam z njegovo drugacnostjo, na vprašanje, v cem se njegovo življenje razlikuje od neinvalidovega, pove: »Jaz se dobro pocutim, pa saj ne vem, kako je, ce imaš obe nogi.« Bo držalo. Da ne bi kdo, posmehovaje se, razmišljal, kako Ivan hodi na Rožnik, Golovec, za vrhunec na Šmarno, na sebi prilagojene vzpetinice. Nak, precesal je slovensko planinsko transverzalo, šla sva se igrico, jaz sem navrgel ime gore, on je odvrnil: »Bil!« Grintovec, Kocna, Skuta, Turska gora po žlebu, a ne po jeklenicah, ampak po šodru, en korak navzgor, metri oddrsavanja dol, težko je bilo, pa Karavanke, pa Julijci, tudi Zahodni, italijanski, najnatancnejši udarec po glavici žebljice pa je gotovo alpinisticni vzpon po Slovenski smeri v severni steni Triglava leta 1989. Z legendarnimi gorniki za družbo. Ivan: »Najteže mi je v stenah, tudi na zajlah, kam z berglami, ko potrebujem obe prosti roki.« No, ponavadi v visokogorju pac ni sam. Je bila kdaj nesreca? »Padajo drugi, jaz pa ne.« Nekoc se mu je na Primorskem bergla udrla, »sem naredil kozolec nazaj, hujšega ni bilo«. Posebej doma ne trenira, ne dviguje uteži, »sklec se mi ne ljubi«, vsak dan malo potelovadi, štirikrat na teden je aktiven v društvu civilnih invalidov vojne, športa, ce je mogoce, gre dvakrat na teden na Debni vrh nad Zalogom, ob vikendih pa, kam drugam, v hribe. Z litostrojsko skupino, »kjer sem maskota«. Kaj moc, tehnika! Brez gibanja ne bi šlo, pravi, pa takole mi odgovori na zastavljeno dilemo: »Bliže invalidnosti sem s protezo, brez bergel …« kot z njimi, brez umetnega podaljška – in s takšnim, neinvalidnim Ivanom sva se srecala na Tacenskem, da preskusiva, o cem bosta beseda in švic tekla in pozneje zapis. Seveda sem pricakoval, da jo bova udarila cez Peske, pa me je Gindiciosi zafrknil z Mazijevo, cez Grmado. Sem zazijal, ampak, on že ve. In izbrala sva si dan, res, za vola ubit, dan po nagravžnem deževju, uro po raztrešcenju zadnjih kapljic sva se že preoblacila blizu gnijoce Kardeljeve vile. Doslej sem mislil, zavidajoc lastniku na svoje oci, da je imel vilo le Kraigher (kateri že?), no, ocitno je bil tudi Kardelj kerlc, oba sta si domeka gotovo krvavo prislužila. No, me je že zaneslo, stojecega na dveh nogah. Greva, Ivan spredaj, takoj mi, pa ne v izgovor, pove, da ga je zdravje nekaj matralo, pa da v hribih ni bil slabo leto, na Šmarni še nekaj vec. Nekoc pa, oh, ogromnokrat, nekega leta 260-krat, vsi ga poznajo: »A Ivan, tisti z eno nogo …« Po nekaj minutah me je že tišcalo, da bi mu cestital, pa mu nisem, saj veste, zakaj bi mu, saj je vse normalno. Le omenil sem mu, kako grozno mocan mora biti v rokah, pa mi je razložil, da bistvo ni v moci, ampak tehniki hoje. In ce je pred najinim vzponom berglaste konice zbrusil, je hribolazniško tehniko z leti izpilil do tancin. Res, izbrala sva dan, megla do kolen (od zgoraj, kajne), skale sluzave, spužvaste, po tleh blato, kaj blato, drek. Se hitro ujameva, da ce je drek, ne moreš reci kakec. Ampak okrogli nastavki, ni mi šlo v betico, kako gre cez skale, so se brezhibno zajedali v tla. On v svojem ritmu, jaz plešoc malo pred, malo za njim, fotkam, se oziram za sapo. Da Ivan ravno ne spi, je izdajala le kapljica, ki se je ustavila na konici njegovega nosu, ko je strmoglavila, se je priplazila druga. Da ne naštevam. Strmina, zdrsljivost, skalni skoki, ni nama bilo mar, bila sva utecen trinog, na vrhu Grmade sva vase vrgla banano, se spustila proti sedlu in se zagnala še v iztecno strmal proti nacrtovanki. Megla je bila tako prijazna, da naju ni zapustila niti na vrhu. Tik pod njim je Ivan še za sreco pozvonckljal, in ko sem bil že preprican, da ne moreva uiti mlekobnemu objemu, se je za nekdanjim zmajarskim vzletišcem naredila luknja, skozi katero sva uzrla kanec Ljubljane. Le za minuto, nato so se kosmi spet sprijeli. Svojepotnik Po caju, sam sem se nabasal s štrudlom, sem vsaj navzdolno upal na prijetnejšo, zložnejšo pot. Ivan je predlagal cez Kuhinjo. Ja, no, na Šmarni gori sem bil morda 50-krat, 70-krat, cez Kuhinjo le enkrat, se mi je priskutila – ocitno ne za vedno, nisva debatirala, Ivan mi je še eno zakuhal. Ce me je navzgor najbolj begalo, kako se bo sohodec lotil skalnih stopnic, kako se bo oprl visoko pred seboj, me je proti nižavi bolj skrbel bergelni oprijem. Brez potrebe, skrbelo me je lahko le zase. Ivan je šel neslišno, pa saj mu je treba verjeti: »Ce imaš dobre bergle in dober cevelj, stopiš kot slon!« Sem ter tja, ob zaribanejšem detajlu, mu nisem do picice sledil, razumel me je in zakolicil: »Jaz grem svoja pota.« Na katerih ga kakšen kamencek le zažuli, prizna: »Edino preden grem na morju prvic v vodo, vsem na oceh, sem na zacetku nesprošcen. Ko sem v vodi, je vse v redu.« Ivan Gindiciosi, pove mi še to, kako je bil njegov ded, s Tržaškega, Vicozi po priimku, pa so na Igu pomodrovali, da tako italijansko se pa ne sme slišati, in so oceta Vicozija poslovenili. Miselno delo so, se strinjamo, opravili, kot se rece. Brez kakršnegakoli bohotenja, na drugem bregu milovanja, bi si v dnevnik, ako bi ga pisal, tistega dne naznacil: »Z Ivanom na Šmarni gori po Mazijevi. On ima eno nogo, jaz dve. On dve bergli, jaz dve palici. Brez posebnosti, fino sva jo rezala. Bil je grd dan.« Zadnji stavek bi precrtal in dopisal. »Bil je bogat dan.« Ivan je šel svojo pot, od nesrece bo kmalu 70 let. A nekje vmes mi je namignil: »Saj zaradi invalidnosti ni bilo hudega, drugace, drugace je bilo v življenju težko ...« Grega Kališnik, besedilo in fotografije Objavljeno v: Nedelo, dne 6. 11. 2011, str. 24–25. Ponatis clanka z dovoljenjem Delo, casopisno in založniško podjetje d.d. 9.2.4 CIV V KULTURNEM IN DRUŽBENEM ŽIVLJENJU Kultura v vsakem primeru izboljšuje clovekovo pocutje in to je eden od namenov programa. Društvo omogoca clanom obiskovanje dolocenih abonmajev, tako gledaliških kot glasbenih. Znano je, da ima glasba poseben vpliv na cloveka tudi v zdravstvenem pomenu. Drugi nameni so aktivirati ustvarjalne potenciale invalidov, smiselno oblikovanje prostega casa, preprecevanje socialne izkljucenosti in širjenje socialne mreže. Cilji programa so: organizirati kulturne dogodke, prireditve, pomoc pri sofinanciranju izdaje knjig clanov, sofinanciranje razstav clanov ipd., organizacija ogledov gledaliških predstav, koncertov, muzejev, razstav, kulturnih znamenitosti, spodbujanje ustvarjalnosti – preko ustvarjalnih delavnic, preko nakupa izdelkov, ki jih invalid potrebuje za svoje izražanje ter ne nazadnje spodbujanje invalidov umetnikov, da svoje znanje in izkušnje delijo s svojimi so-invalidi. Podobnega programa za to populacijo ne izvaja nobena druga organizacija, saj zahteva dobro poznavanje in prilagajanje specificnim potrebam civilnih invalidov vojn. Vkljucevanje v program omogoca ohranjanje psihicnega in zdravstvenega stanja vkljucenih in s tem znižuje potrebo po podpornih službah države in lokalnih institucij. Predstavitev programa skozi slike: 9.2.4.1 Ponosni na clane našega društva, civilne invalide vojn, ki so veliko prispevali na kulturnem podrocju tako društva kot na podrocju kulture nasploh MARJAN ROBLEK – humorist, pisec, pevec, komponist Predsednica Angela A. Zadnikar z žal preminulim clanom našega društva – civilnim invalidom vojne, Marjanom Roblekom. Nickolikokrat nas je zabaval na srecanjih, kulturnih prireditvah, saj je bil velik humorist, ki ga je poznala vsa Slovenija. Bil je tudi pevec, komponist, pisec besedil in še bi lahko naštevali… Hvala Marjan, da si tolikokrat popestril naš socialni program kulture in s tem narisal nasmeh na obraze mnogim civilnim invalidom vojne. AKADEMSKI SLIKARJI Pisarno našega društva krasijo cudovita dela akademskih slikarjev, ki so ali so bili prav tako civilni invalidi vojne in clani našega društva. Predsednica Društva z umetnikoma Markom Kavcicem (skrajno levo) in Poldetom Oblakom (na sredini). Prikaži izvorno sliko Umetniški deli pokojnega akademskega slikarja Jožeta Spacala, civilnega invalida vojn. Umetniški deli pokojnega akademskega slikarja Poldeta Oblaka, civilnega invalida vojn. Umetniško delo akademskega slikarja Miloša Lavrencica. PESNIKI IN PISATELJI Ob visokem jubileju se spomnimo tudi clanov civilnih invalidov vojn, ki so obogatili police društva s svojimi pesniškimi oz. pisateljskimi deli. Pokojni France Nucic, civilni invalid vojne, je napisal knjigo »Med ljubeznijo in sovraštvom«, kjer so zbrani zapisi minulih dogodkov v medvojnem casu 1941–1945. Opisuje tudi kako je postal civilni invalid vojne. Emil Krese, civilni invalid vojne, clan Društva CIVS Ljubljana, dolgoletni clan upravnega odbora pri društvu, poverjenik civilnih invalidov vojn, predvsem za obmocje Kocevja in prostovoljec, ki je skozi leta naredil veliko za civilne invalide, je l. 2020 izdal knjigo Moji spomini, kjer opisuje svoje spomine, vesele in žalostne. Zanimiva je že zgodba njegovih prednikov, ki ga je zaznamovalo preseljevanje in življenje nemškega in slovenskega prebivalstva na Kocevskem. G. Emil je v svojem življenju prebrodil marsikaj, vendar pravi, da je najbolj surove spomine obdržal zase, da udeležence ne bi prizadel. Zapisal je tudi spomine na nekdanje življenje, zlasti v Dolgi vasi. Njegova pripoved je velikokrat šaljiva, jezik je poln domacih izrazov, kocevarskih besed, in tako živ, da si lahko pred ocmi naslikaš pogovor med vašcani. Pripoved popestrijo fotografije z domacega albuma, ki je svojevrsten spomenik casa. Dela pokojnega clana, pesnika Alojzija Zaletelja, civilnega invalida vojne: V zahvalo za sofinanciranje njegovih pesniških zbirk s strani društva je napisal takole: ZAHVALA Za financno pomoc clanom Društva CIVS in Odboru, da pesniška zbirka lažje zagledala je glas na koru, tako dobila je svoje ime in zagledala svit, za krst je bilo potrebno še vin nalit. Važna pri tem ni samo financna podpora, duhovnost najveckrat velika je pokora, ce ti nihce ne odpravi duhovnega odpora, v duši ostane veliko bolecega napora. Zato še enkrat vsem zahvalo in cestitke, ker odpravili ste mi velike moje bitke, tako zapredli ste mi hkrati dvoje bit, da preja dejansko nima konca nit. Hvala! (Lojze Zaletelj) Tudi ostali clani Društva radi izlijejo custva na papir: Pesem, ki sem jo posvetil svoji rodni dolini – Loški dolini: LOŠKA DOLINA Loška dolina, rojstni moj kraj, v njej je življenje lepše kot nekdaj. Mnoge nove so hiše, obnovljene vasi, a kaj ko v njih premalo ljudi zdaj živi. Ceste so boljše, se po njih vec prah ne kadi, le prerad vsak z avtom naokrog odbrzi. Okrog so gradovi, ki spominjajo na minuli naš cas. Vcasih so tukaj živeli Rimljani, nato pa tlacani, ki so gospodi ceh svoj dajali. Sedaj smo svobodni obcani, ki sami skrbimo za lepši ta kraj. Ulaka naša tisocletno zgodovino ima, a kaj ko jo marsikdo premalo pozna. Na njej mladina svoje smucišce ima, ceprav je zima veckrat brez pravega snega. Na vrhu spomenik velicasten stoji, ki prica da se tukaj prelila nedolžna je kri. Hace Stanislav, 90 let – CIV Glej, soncni žarek obsvetil je prelepo pokrajino, kjer bil je rojstni kraj tam moj, se vse je spremenilo. Odhod v svet je bil težak, še vedno me to spominja in domotožja nikdar kraj. Ko se rodiš nebogljen otrok in krepak mož postaneš, že star si in nebogljen, da komaj iz postelje vstaneš. Življenje kratko je, tako ne veš, kako ti uide. Preživi ga cimbolj lepo, samo ce to se izide. In žalosti jaz ne poznam, so leta šla naprej. Sem leta preživel, ceravno star sem zdaj doma, vesel sem, da sem živ. Praznik Milan, 83 let – CIV Toda. Naj vrag pocitra leta, leta ta presneta, kdo bi mislil še na to, naj naprej teko. Saj v srcu smo še mladi, v dobri družbi radi, kdor življenje ljubiti zna, od njega mnogo vec ima. Nemec Nikolaj, 87 let – CIV Nešteto cudovitih pesmi je prispevala tudi pokojna clanica, pesnica Jelka Vuk Novakovic. Njena pesem je krasila platnice zbornika, ki smo ga izdali ob 45. obletnici društva. Ker je vec ni med nami, naj vas spomnimo na njene rime, ki jih je namenila društvu ob praznovanju jubileja l. 2016: SPOMINI – (V POCASTITEV 45. OBLETNICE DCIVS) Vdrl k nam tiran je iz tujine, vzel oblast nad kopnim in nad morjem, širom naše drage domovine mucil nas in tlacil je s terorjem. To rodilo je osvobodilni boj; ”Ne preslišite svobode klica!” segla je parola v slednji sloj. ”Saj vendar mora zmagati pravica!” Rodoljubi so junaško se borili, osvobajali za krajem kraj, sovražnikovo moc zlomili in priborili domovino nam nazaj. Je pregnan bil sovražnik in vojne ni vec na bojišcih pa ostale so njene sledi; odkrivali smo jih, nic hudega slutec, se znova prelila nedolžna je kri. Civilni invalidi vojne smo postali, a malodušju nismo se predali, že 45 let smo v društvo povezani, ki skrbi, da na rob družbe nismo odrinjeni. Zdaj živimo pod svobodnim soncem, naj ga nikdar ne zagrnejo oblaki, zvezda osvobodilne vojne naj žari tudi zanamcem in potomcem. Jelka Vuk Novakovic – pokojna clanica CIV Med avtorji pisnih del naj omenimo tudi clana društva, civilnega invalida vojne, zaslužnega profesorja dr. Andreja Šaleharja, ki še danes zavzeto dela in ustvarja. Je tudi soavtor zbornika, ki ga imate pred seboj. G. Andrej Šalehar je bil univerzitetni ucitelj na Biotehniški fakulteti, l. 1977 je napredoval v izrednega profesorja in leta 1988 v rednega profesorja, bil je tudi dekan fakultete v letih 1992–1994. Leta 2000 ga je Univerza v Ljubljani imenovala za zaslužnega profesorja. Ves cas veliko piše, raziskuje, spodbuja in usmerja. Njegova bibliografija zajema vec kot 1500 bibliografskih del. Nekaj njegovih podarjenih del bogati tudi knjižno zbirko našega društva: E:\SLIKE\ANDREJ SLIKE\ANDREJ 76 LET 1\20151017_131303.jpg Zelene žabe, testiranje teleskopa in nova knjiga o cebelarstvu - Delo G. Šalehar je poleg bibliografskih del iz svojega podrocja, raziskoval in pisal tudi na podrocju zakonodaje civilnih invalidov vojn. Društvo zastopa v Komisiji za akte in varstvo pravic CIV na Zvezi društev CIV Slovenije. Leta 2014 je izdal delo, v katerem je zakonsko varstvo civilnih invalidov vojn raziskal še globlje v zgodovino: »Prva svetovna vojna in civilni vojni poškodovanci (invalidi).« Delo je bilo posveceno vsem civilnim invalidom vojn in je dostopno na digitalni knjižnici Slovenije: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-NSZ01vwu. Predstavitev dela zasl. prof. dr. Andreja Šaleharja »Prva svetovna vojna in civilni vojni poškodovanci (invalidi)« na društvu. 10 FINANCIRANJE DRUŠTVA Društvo sredstva za svoje delovanje in izvajanje socialnih programov pridobi iz razlicnih virov. Ti so: - Fundacija za financiranje humanitarnih in invalidskih organizacij, - Obcine osrednje Slovenije, - Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana, - donacije, - MDDSZ, ZZZS, - prispevki uporabnikov, - clanarine, - prevrednotovalni prihodki in - drugi prihodki. Vsa pridobljena sredstva v tekocem letu se porabijo za delovanje društva v višini 20 % in za izvajanje 10 socialnih programov v višini 80 %. Vsak program se financira iz razlicnih virov glede na pogodbene vrednosti financerjev. Graf 5. Deleži financiranja celotnega programa in delovanja društva za leto 2020 po financerjih. 70,8 7,0 5,3 3,4 2,4 0,9 5,2 1,4 3,7 FIHO OBCINE ZDCIVS MDDSZ, ZZZS DONACIJE PRISPEVKI UPORABNIKOV CLANARINE PREVREDNOTOVALNI PRIHODKI DRUGI PRIHODKI - COVID 19 deleži Financerji V društvu je za nedolocen cas zaposlena tajnica, ki je 20 % svojega delovnega casa financirana iz sredstev za delovanje društva, 80 % pa iz sredstev, namenjenih izvajanju socialnih programov. 11 NAGRADE ZAHVALE IN PRIZNANJA Za dolgoletno, aktivno delo v korist civilnih invalidov vojn Slovenije je društvo prejelo naslednje nagrade, zahvale in priznanja: Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije je ob svoji 35. letnici 1970–2005 društvu podelila ZLATI ZNAK: Plaketa glavnega mesta Ljubljana, 2001, za uspešno delovanje na podrocju poglobljene skrbi za civilne invalide vojn. Nagrada obcine Domžale ob prazniku obcine, leta 2006. Ostala priznanja in zahvale, ki krasijo stene prostorov društva. 12 OBELEŽITEV VISOKIH JUBILEJEV DRUŠTVA V zadnjih 20 letih je društvo praznovalo naslednje vecje obletnice: L. 2001 – praznovanje 30. obletnice delovanja društva pod pokroviteljstvom tedanje županje Ljubljane, Vike Potocnik. L. 2006 – praznovanje 35. obletnice delovanja društva pod pokroviteljstvom takratne županje Ljubljane, Danice Simšic. H:\Slike\CIV 2011 40 LETNICA\CIV 2011 40 LETNICA 013.jpg C:\Users\Dciv\Desktop\SLIKE IZ ZBORNIKA\DSC03229.JPG L. 2011 – praznovanje 40. obletnice delovanja društva pod pokroviteljstvom župana obcine Kamnik, Marjana Šarca. L. 2016 – praznovanje 45. obletnice delovanja društva pod pokroviteljstvom župana Mestne obcine Ljubljana, Zorana Jankovica. 13 LITERATURA IN VIRI: 1. Alex, Historische Rechts – und Gesetzestexte Online. (http:/alex.onb.ac.at). 2. Arhiv Društva. 3. Gesetz uber die Versorgung der Opfer des Krieges (Bundesversorgungsgesetz – BVG. (http://www.gesetze-im- internet.de/bvg/BJNR104530960.htlm). 4. Kapš P. Nikoli vec vojn! Zbornik ob 45. obletnici organiziranega delovanja Društva civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana, Ljubljana 2016. 5. Kresal, F. Državna zašcita invalidov prve svetovne vojne v Jugoslaviji (1918 – 1941), str. 105 – 180: Klasinc, Peter Pavel in sod. Vojni invalidi. Ljubljana 2005, 273 strani. 6. Kresal, F. Vojni invalidi in njih socialno politicni položaj v stari Jugoslaviji. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 14 (1974) 1-2, str. 85–107. 7. Naše uspešno desetletje. Brošura ob deseti obletnici obstoja Zveze društev civilnih invalidov vojne, Ljubljana 1981. 8. Nogo da dol, pa gre gor, Nedelo 6. 11. 2011, str. 24–25. 9. "Obvestilo civilnim invalidom vojne." Dogovori letnik 6. številka 10/11 (1978). http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-EYX27THB 10. Obvestilo civilnim invalidom vojne." Javna tribuna (Ljubljana-Šiška) letnik 18. številka 154 (1978). http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-E6OA4UKC. 11. Pozabljeni glasovi vojn. Zbornik ob 35 letnici organiziranega delovanja Društva civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana, Ljubljana 2007. 12. Šalehar A. 2015. Invalidnina po skupinah invalidnosti – primeri od l. 1938 do 2015. Društvo CIVS Ljubljana. Interni dokument. 13. Šalehar A. Prva svetovna vojna in civilni vojni poškodovanci (invalidi). Anotirana kronološko urejena bibliografija, Ljubljana 2014. (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-NSZ01vwu) 14. "Varstvo borcev, vojaških invalidov, družin padlih borcev in civilnih invalidov vojne." Javna tribuna (Ljubljana-Šiška) letnik 24. številka 245 (maj 1984). http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9KL30XLH . 15. Zakon o vojnih invalidih. Ul. RS. Št 63/1995. Leto V. 16. Zaletelj L., Izbrane pesmi: Molk tišine, Ljubljana 2011.