Enotnost našega šolstva. Dozdeva se mi, da še danes ni javnost popolnoma na jasnein, kako naj si uredimo svojo novo državo. Kakor si nekateri niso bili — in veliko jih je tudi še danes, pa so bolj prikriti — na čistem ravno glede oblike — politiške namreč — Jugoslavije, ali naj bo republika ali monarhija, ravno tako tavajo nekateri še v precejšnji negotovosti, kako naj si uredimo vse svoje šolstvo v tej državi, pričenši pri ljudski šoli pa tja do najvišje Sole. Povodom srečne rešitve težkega vprašanja o izboljšanju ljudskošolskega gmotnega položaja smo brali, da je dobil poverjenik za uk in bogočastje dr. Karel Verstovšek nalogo, da sestavi nov ljudskošolski zakon. — V »Učit. Tov.«, št. 1 z dne 3. januarja t. 1., pa beremo to-le: »Nov ljudskošolski zakon. Poverjeniku za uk in bogočastje je Narodna vlada SHS v Ljubljani naročila, naj predloži nov vjudskošolski zakon. Kolikur smo informirani, se g. poverjenik predvsem ukvarja z načrtom o refonni učiteljske izobrazbe.« Prav v tisti številki »Učit. Tovariša« :>erem pa na strani 3., kjer je poročilo o občnem zboru Slov. Šol. Matice, v predavanju društvenega predsednika H. Schreinerja o preustroju našega vzgojstva v duhu demokraške Jugoslavije tudi ta-le pasus: »... dalje je pojasnjeval preuredbo naših šol in govoril zlasti o enotni šoli.« Iz ravnokar navedenega izvira, da si ravno zaradi našefga šolstva nismo popolnoma na čistem in jasnem. Vendar pa mislim, da je ravno to vprašanje tako važno in za vso našo mlado državo tollkega življenjskega pomena, da si vsak Iskren domoljub želi, da bodi tu taka nedvoumna jasnost in preciznost, da ne bo nikakega dvoma več. V naši državi potrebujemo centralizacije vsega šolstva še s posebnim ozirom na našo rešiteljico, na našo pravo mater — nekdanjo Srbijo. Naša država potrebuje v prvi vrsti enotnih učlteljišč. Vsa ta učiteljišča morajo blti pač v svojih temeljnih zadačah tako osnovana, da bosta vsak učitelj in vsaka učiteljica zmožna in sposobna nastopiti vsak čas službo v vsakem kraju širne naše domovine, bodisi tedaj ali v Celovcu, na Jesenicah, v Beli Krajini, v Zagrebu, v Črni gori ali pa v najoddaljenejšem kraju Macedonije ob Vardarju. Kakor je bila prej v stari pokojni Avstriji nemščina tista vez, ki nas je vezala v stoinstoletno nečastno hlapčevstvo, tako načelo mora veljati sedaj v iiaši Jugosla- viji, to je, v slovenskih učiteljiščih se naj uči srbohrvaščina in nekateri predmeti, ki so v neposredni zvezi s tema dvema pokrajinama, v oni izmeri, da jih bo obvladal vsak slovenski učitelj v onem obsegu, da bo lahko učil deco v vsaki srbohrvatski šoli. Ravnotako pa zahtevamo, da se naj uči na vseh srbohrvatskih učiteljiščih naš jezik in na nas se nanašajoče predmete tako, da bo vsak srbohrvatski učitelj, ki dovrši učiteljišče v svojem kraju, istotako sposoben poučevati kjerkoli v slovenskih krajih. Opustošena Srbija si bo s tako ureditvijo učiteljišč najhitreje in najuspešneje opomogla, da nastopijo v njej zopet one razmere, ki morajo nastopiti, ako hoče, da se pospe na ono višino svoje omike, na kakršni je bila vsaj pred vojno. In kar je pa glavno, se bomo na ta način vsi narodi Jugoslavije najhitreje in najtesneje združili v nerazdružljivo celoto, ki nas napravi nepremagljive proti vsakemu sovragu. Z ozirom na ravnokar navedeno je umevno, da bodo morale biti tudi naše ljudske šole vseh pokrajin enotno organizovane, seveda snov, ki se bo podavala tu, bo morala biti kolikor toliko prikrojena krajevnim zahtevam. Te zahteve pa zopet hrepene po nadaljnjih brezpogojnih ukrepih, da naj bodo tudi berila, posebno ona, ki se bodo rabila na naših ljudskih šolah, v skladu, posebno kar se tiče zgodovinske in zemljepisne vsebine. — Ker nimamo Slovenci kot narod svoje posebne zgodovine — kar jo imamo, je tako tesno zvezana z nesrečno habsburško dinastijo, da je sploh ne moremo v celoti omenjati — bomo morali tu pač natančnejše obdelati srbsko in sploh balkansko zgodovino, in tu je tako pestro polje, da si lepšega ne moremo misliti. Iv. Šega. Opomba uredništva: Ako hočemo v Jugoslaviji priti do enotnega šolstva, ni drugega sredstva, nego da delujemo z vsemi silami na centralizacijo vsega, torej tudi osnovnega (narodnega, ljudskega) šolstva. Namen vsega šolstva mora biti zakonito enotno določen, ravnotako je treba uzakoniti enotno izobrazbo učiteljstva ter gmotne in pravne razrnere (službeno pragmatiko) našega stanu. Organizacija šol, šolski obisk, nadaljnja izobrazba učiteljstva, ustanavljanje in vzdrževanje šol, šolski uradi, zasebna učilišča — vse to so poleg že omenjenih poglavij tako važna vprašanja našega narodnega šolstva, da morajo potom zakonodaje dobiti enotno rešitev in obliko, ker nam sicer preti nevarnost, da bi naše šolstvo v bodočnosti samo životarilo ob beraškl palici. Naša dolžnost je, da to preprečimo. Z enotnim šolstvom moramo dati svoji državi najtrdnejšo notranjo vez, da se ojačimo in zlijemo v celoto znotraj meja in da se izven mej dvjgnemo v kulturni sili. — Naš zakonski načrt za prehodno dobo, ki določa temeljna načela za osnovno (ljudsko in meščansko) šolo ter za izobrazbo in pravno stališče učiteljstva na teh šolah, je gotovo. Učiteljstvu bomo dali priliko, da se o njem izjavi.