Slovenski
cerkveni časopis
M
V Sabo f o 9 Mio zoper s ka

Marija!
(sv. Ligvorja.)
,arija! v tebe upam, O sladko tolažilo! V tebi ohladilo Sercč se moje bo.
Če v te. Marija, mislim, Te hočem /.govoriti, Mi če serce stopiti Čutilo presladk«!
Britkost, alj kalna žalost Obleže serce moje, Ime presladko tvoje Zaziblje ga v pokoj.
O svitla morska Zvezda! Ko val visoko vstaja, Ko grom neviht razgraja, Ti kermiš čolnic moj.
Pod tvojo brambo zvesto, (iosj,a preljubeznjiva! Dni mojih tek izliva Naj v rajski se zaton.
Zaupam, o Marija! Ak se r ljubezni tvoji Stečejo dnevi moji: Bom šel pred božji tron.
Zakuj serce mi moje \ svoje spone zlate: ' (Jorelo v nijli bo za-te, Gorelo vekomaj.
Serce, serce, Marija!
Moje za-me nc bije; —
Na ga — le k tebi dije,
Ga Sinu, Sinu daj.	Jcran.
Kratki prcmisliki
iz s. evangelija za dvajseto nedeljo po binkoštih. (Jan. 4, 46—53.}
I. Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete, je rekel naš Zveličar kraljico, ki ga je bil svojimu bolnimu sinu zdravja prosit prišel. Glas čud-
nih del, ki jih je Jezus v Jeruzalemu in po Judovskim sluril, je bil prišel tutli tlo njegovih ušes. Ali namest Jezusa obljubljeniga Mesija spoznati, si ga je k večini mislil veliciga preroka, kteri ima sicer moč bolnike ozdravljati, pa le če k njemu pridejo. Vera njegova je bila tedaj zlo pomankljiva. Taki so bili Judje sploh. Vedno so tirjali otl Jezusa čudeže viditi, de bi verovali vanj: in desiravno jih je pred njih očmi toliko in toliko delal, de jih več in večih niso tirjati mogli, so vender večidel neverni ostali. „Vidili so. pravi s. Aug. Jezusa na zemlji meti seboj živeti. vidili ga hrezštiviluc čudeže delati, ker je slepim dajal viditi. gluhim slišati. mutastim govoriti, hromim zdrave ude: vidili so * po morji kakor po suhim hoditi, vetrovam in valovam ukazovati, mertve v življenje bntliii. Vsi so vidili te čutleže in ventler so komaj nekteri verovali vanj-. Vsi čudeži so spričevali, de je z božjo močjo obdan, tle je iz lloga izšel. tle je božji poslane. Ali le resnice željni in nespritleni so mislili ali rekli z Nikotlemam. .Mojster vemo. tle si ti uče-nik, ki si od Boga prišel: zakaj nihče ne more takih znamenj delati. kakoršue li delaš, ako ni Uog ž njim-. Radovoljno slepih in terdovratuih pa niso mogli k veri, tle je Jezus božji Sin spreoberniti. Ker Jezusovih čudežev niso mogli tajiti, so jih namesti njegovi božji moči, vikšimu hudičev Itelccbu-bu perpisovali, oni pa so neverni ostali.
Ali ni to živa podoba časa. v kteri mi živimo? Je vera meti nami globokeji vkoreuinjeiia. bolj tenlna in živa? Jih ni veliko slabili vernikov kakor evarig. kraljic veliko terdovratnih nevernikov. kakor so bili Judje sploh ? I)e od nektlajnili čuiležcv obilniši ne govorim, samo rečeni, tle kdor per toliki množici prič, ki resnico sv. vere spričujejo, še nad njo dvomi, je bolj slep, kakor človek. kleri opoldan luči žarečiga solnca na jasnim nebu ne vidi. Samo to oincmim: Ali ne tlela Jezus znamenj in čudežev tudi v naši dobi? Se ne sliši semterlje od čudniga spreobernjenja, kakor je bilo na priliko spreobernenje učeniga Jutla liatizhona v Itiniu? otl čudnih ozdravljenj, kakor jc bilo n.p. ozdravljenje
sestre ranjciga pobožniga škofa Klemena per izpostavi Jezusove suknje v Trieru ? Kaj pravijo ljudje, kadar se kaka taka prigodba razve? Le malo je do-bromislerili in ponižnih, kteri bi v teh znamnjih božjo vsigamogočnost spoznali, njegovo milost hvalili in v zvcličanski veri poterjeni bili. Več jih je, ki se zato eelo ne zmenijo, rijejo kakor kert le v zemljo in ni jim mar. kaj se v Jezusovim kraljestvu godi, kakor so tudi Judje vidili čudeže Jezusove in so vender večidel neverni ostali.
rudne /.mumija se gode zdaj po svetu — vse posvetno gre v svilke. poglavarji so zbegani, podložni zdivjani. v enih krajih mori huda kolera človeške otroke, v družili grudijo požrešne kobilee zemeljske pridelke. veliko naših bratov na zemlji je že težko božjo roko občutilo — mi slišimo od takih prigodb pa se ne zmenimo za-nje, ker jih sami ne vidimo, ne čutimo. In dokler ne bomo sami nad seboj vidili znamenj z grehi zasluženiga ter-pljcilja, znamenj tcrkajoče smerti in bližnje sodbe, mende ne bomo verovali. Naše zaderžanje je podobno iinimii ljudi o Noetovim času , ki so se ženili. možili in rajali, dokler jim voda ni gerla zalila. Zato povzdignimo glave iu pazimo na znamnja. ki se gode in učimo se modrosti. —-
5i. ..In človek je veroval besedi, ktero 11111 je Jezus rekel". Kraljič sicer še ni veroval, de je Jezus Bog, in vender je veroval besedi njegovi in seje vernil na doni poln zaupanja, de seje doma zgodilo, česar ga je Jezus zagotovil rekoč: -Tvoj sin živi-. Tako terdna, zaupljiva in neomejena mora naša vera na Jezusove besede biti. Verovati Jezusu na besedo, kar je govoril, naj bo ravno skriti* našim počutkam in nezapopadljivo naši pameti: verovati, de se bodo vse Jezusove obljube in žuganja spolnih', desiravno zdaj še ne vidimo kako: verovati vse od Jezusa oznanovane resnice, naj ravno njih imenitnosti in važnosti ne spoznamo: verovati zato, ker je Jezus Hog, ki nas goljfati ni.' more . to je dno in obsežik vere praviga kristjana. ..Vse. pra\i sv. Janez, kar je v božjim pismu pisanima, je pisano zato, de verujete, de je Jezus Sin božji. Vsili čudežev cil in konec je nas v veri na lloga uterditi.
lieseda Jezusova zapisana v sv. pismu, ali iz ust do ust izročevana je shranjena v sv. Himski kat. cerkvi. Cerkev, t. j. cerkvene poglavarje, rims-kiga papeža in škofe je postavil Jezus varhe svoje besede, rekoč aposteljnam: ..Pojdite, učite vse narode. Kdor vas posluša, mene posluša". Zato imenuje sv. Pavel cerkev -steber in podlogo resnice". ( I. Tini. 3.) Blagor mu. kdor se tega stebra stanovitno derži! Cerkev mu je deržaj, de ne omahne ne na levo ne na desno : spustiš deržaj iz rok , se ne veš kam djati in si prepušen vsim vetrovam za-
peljivih naukov. Že veliko tudi učenih mož je tako v pogubo zašlo, ker so bolj verjeli svoji modrosti, kakor razsodkam cerkvenih poglavarjev in so padli v jamo, ktero so si sami skopali.
Napuh je oče, poželjivost mesa je mati kri-voverstva. Napuh hoče sam vse vediti in noče svoje pameti podvreči resnicam, kterih zapopasti ne more. Poželjivost mesa hoče svobodno živeti, torej sovraži katolško vero, klera njenim hudim željam meje stavi. Tudi v naših časih krivoverstvo, ki se je iz napuha in hude poželjivosti rodilo, svojo glavo mogočno vzdigiijc in širokoustiio trobi, de bo staro rimsko-katolško cerkev v kratkim požerlo. Ali prazno hahanjc! Katolška cerkev je imela sovražnike, od kar jo je Jezus postavil. Eni so si perzadjali jo z silo zatreti, drugi jo z zvijačami in krivimi nauki vgobiti. Desiravno so bili nekteri učene glave, je vender niso mogli zatreti. Vselej se je iz take vojske še v veči lepoti povzdignila. Koliko manj bo zamo-gel lažnjivi Hongc in njegova derhal z svojo piš-kovo učenostjo cerkev podkopati in zrušiti.
Vender Bog vari! de bi smeli roke križem der-žaje pustiti, de bi krivovera svoje kraljestvo brez opovirc razširjala. Ko so ljudje spali, pravi Zveličar, je sovražnik lulike med pšenico misija!. Lu-lika med pšenico so krivi nauki med božjo besedo. Čeravno krivoverei z vsim svojim početjem, ne bodo omajali cerkve . ji utegnejo vender hude rane vsekati. tudi cele dežele od edino zveličanske odter-gati. kakor se je zgodilo pred 300 Ictimi na Nemškim in Aiigležkim. Zatorej stojmo vedno na straži vsak po s\oje. de bomo perpravljeni odgnati sovražnika. naj pride od strani ktere hoče. Vselej hodi naš govor: ..En Gospod, ena vera. en kerst". (sv. Pav. Efež. 4. ."».)
3. In je veroval on in vsa njegova hiša. Zdaj je vera kraljica popolnama postala. Jezus mu ni več čudodelni prerok, temuč obljubljeni Mesija, božji Sin. Tako je vera tega človeka, pravi učeni Beda. kakor po stopnjah popolniši perhajala. Začela se je. ko je k Jezusu prišel, ga svojimu sinu zdravja prosit. Hastla je, ko je veroval: Tvoj sin živi. l)o popolnosti seje zveršila, ko je na povest hlapcov spoznal, de je njegov sin ravno o tisti uri ozdravil, ktero mu je Jezus te besede rekel. Zdaj ni le veroval besedi Jezusovi, ampak veroval je tudi v Jezusa. Jezusu verovati jc terdno verjeti, de so njegove besede resnične, v Jezusa verovati je ga svojiga Boga spoznati. Ako nimamo vere v Jezusa, nam kadaj ne bo nič pomagalo, de smo verovali Jezusu. Bazodete resnice verovati, pa ne po njih živeti, je meriva vera, ki nas ne more zveličati.
Bog hotel, de bi ne bilo veliko mertve vere med nami. Zdajnc prekucije spričujejo žalostno resnico,
de je bila vera per mnogih ljudeh zlo zaspala. Greš memo kake stoječe vode , ne vidiš drujiga kot vodo, in pa še lepo čista se ti zdi. Ako jo pa z d roga m malo pomešaš, se vzdigne blato, ki je na dno ležalo, k verhu, skali se, in gerdi merčesi se ti prikažejo v nji. Je pa voda skoz in skoz čista, dre-gaj vanjo, kakor hočeš, se ne bo skalila. \i to podoba vere per zdajnih kristjanih? Dokler je bilo vse mirno in so ojstre kazni jezike vezale, se je zdelo, de je vera v njih živa in terdna. Od kar pa so bili po obljubljeni ustavi jeziki razvezani in so se posvetne prekueije začele, se jo por mnogih ljudeh tudi vera skalila: nič jim ni več svetiga . od nobene pokoršine nočejo več slišati, vpijejo čez duhovšino, ki resnico in pravico perporoča . in sovražijo vsaciga, kteri tako divjačnost zavračujc. V kterih sercih je pa vera že popred živa in čista bila. je tudi zdaj taka ostala. Zdaj pa, predragi! je čas, se iz verskiga spanja predramiti in vero v naših sercih zopet oživiti. Kakor se nam v telesnim blagostanji boljši časi obetajo. tako si tudi svoje dušno življenje zboljšujmo, saj po Pavlovih besedah pravični iz vere živi'.
Skcrbimo. de bo luč zveličanske vere v našim scrcu vselej z plamciiam gorela, gotovo jo bomo tudi v svojim bližnjim peržgati si perzadevali. ..\aj sveti vaša luč pred ljudmi, de bodo vaše dobre dela vidili in častili Očeta, ki je v nebesih" je opominjevanje Jezusovo.	J en o h.
Brezzakonstvo duhovnikov.
Pod tem naslov-am je Dr. J. Subie v..Celjskih Slovenskih Novinah" \r. 14, 27. Kimovoa IS4S, res boren spisek natisniti dal, s kterim je mnogo ljudi razdražil in pohujšal, nikomur hasnil (koristil, nucalj, sebi pa černo liso sramote na čelo vtisnil, ker je svetu ali svojo nevednost ali pa svojo zlobnost razodel, de se nanj prav lahko besede obernejo, ki jih je v eliki apostelj narodov govori! rekoč: Animalis autom hotno non percipit ca, ijuae sunt Spiritus Dei: stultitia enim est illi, et non poteši intclligere, to je: ..Ponaturni (živalski) človek pa ne razumi tega. kar je božjiga Duha: sakaj to mu je iicspamet in ne more spoznati". (I. Ivor. 2. 14.)
Dohtar jsubic, grozno malo znajtlcn v cerkvenih rečeh, svoje kvante takole začne: ,.dc je brezzakonstvo duhovnikov persiljena ino krivična reč". O gertla očitna laž! Gospod dohtar. povejte nam, kdo koga v duhovstvo sili? Ali niso mladenči, ki mislijo v duhovski stan stopiti, štiri leta na skušnji, tle sami sobe dobro presodijo, nagibe in nagnjenja svoje naturc prav prevdarijo, če jim bo mogoče breme nositi, ktero cerkev svojim služabni-kam iz viših namenov naklada ? Ali se jim ne pokažejo vrata in pot, od koder so peršli, če se nad
njimi v tej reči kaka pomankljivost zapazi ? Kdo tedej sili ? Cerkev gotovo ne. Ona ima rajši menj, pa dobrih služabnikov, kakor veliko tacih, ki daru zderžnosti nimajo. Ali pa cerkev zato krivično ravna, če noče oženjenilt služabnikov imeti ? Kdo bo gospodarja krivice obdolčil, če noče ožcnjcnili lilap-cov in omoženih dekcl v svojo službo jemati ? Vsa-kteri ima pravico, si tacih služabnikov v službo odbrati, kteri mu nar bolje služijo. Tudi cerkev ima to pravico; in ker je ona po osemnajststolctni skušnji prepričana, tle njenim visokim namcnain neoženjeni duhovni nar boljo služijo, toraj si le samo take v službo odbora. Kdor so tedej iočc oženiti, naj se le oženi: saj mu nihče ne brani, tudi cerkev ne: tode naj si po tem kje drugej službe in kruha pojiše, saj je svet dosti prostoren.
Dr. Snb i c dalje pravi, ..de je papež Gregor VII. brezzakonstvo duhovnikov vsnoval**. — O kolika tarna v oziru zgodovine v šubieovi glavi teči! treba jo je nikoliko razdcuiti, tle bo svetlobo ugledal, če že ni popolnama slep.
Ob času Gregorja VII.. ko je cesar Henrik IV. cerkvene službe (škofije, opatije in bogate fare) svojim vojakam, in sploh takim, ki so mu več denarjev zanje ponudili, prodajal, se je res veliko tacih v cerkev božjo vrinilo, ki niso imeli nad seboj duhov nam potrebnih lastnost, nar manj pa daru vedno čistosti in zderžnosti. Ko je papež Gregor VII. vidil gnusobo v svetiši božjim , jc bil permo-ran, stare postave, ki so jih brezvestniki vnemar pušali, ponoviti in poterditi. Gregtir VII. je tedaj stare postave v oziru nezakoustva duhovnov ponovil, kakor pridigarji deset božjih zapoved pouav-Ijajo: on je tutli prelomovavcam imenovane stare postave cerkvene kazni ali štrafenge zažugal. kakor so jih ranjki cesar Franc I. v posiavskih bukvah od leta 1803 tatov am za žugali. Ali ho po tem takim kdo rekel, de pridigarji deset novih zapoved dajejo, ker stare ponav ljajo: ali de pred letam 1803 ni bilo krasti prepovedano, iu de tat je niso bili kasnovani, ker so cesar te kazni nikoliko bolj določili? Tak ahoten sklep je le Dr. Suhic storiti vstani, ki pravi, de jc papež Gregor VII. postavo nezakonstva duhovnov v snoval, ko jc le staro postavo ponovil in jo s cerkvenimi kazni zatcrdil.
De bo pa Dr. »Subic zvcdil, tle jc postava nezakonstva duhovnov že pred Gregorjem v katolški cerkvi bila, naj bere „Slov. cerkv. časopis \r. 15, str. 116; „Laibacher Kirchcnzcitung- Nr. S 13. Moliler, Philipps, le Maistre. Vender mu tukaj nekoliko dokaz, njegovo terdo noč v zgodovini saj kolikaj razsvitliti, postavimo. Že v apostolskih postavah (Constilutioncs), ktere so konec t. iu v začetku 2. stoletja zbrane bile, se bere v 25. kationu: rNeoženjeni, ki v službo cerkve stopijo, se
sni rjo oženiti, tode le bravei fLectores) in pevci** (Cantores). Elvirski zbor v letu 305, v 33. kationu: -škofje, mašniki, diakoni in subdiakoni se nikakor ne sntejo oženiti**. Kartagški cerkveni zbor leta 390 je sklenil: ..Škofje. mašnik i in levitje naj so zderžni. kar so aposteljni učili, in kar starost-vo tcrdno spozna**, rčeni Origen v 3. stoletji piše: -Tisti naj zmiram aldovc daruje, ki se je vedni čistosti vdal. (Ilont. 23. in Vum.) Papež Sirizi fv I. 3^5) pravi: ...\ko so se levitje fstariga zakona) takrat žen zderžati mogli. kedar so v tempeljnu službo opravljali: koliko bolj se morajo žen varovati duhovni Kristusovi, kteri so vsak dan v službi veliko svctcjšiga daru. Sveti llieronim (v letu 420 umeri) piše zoper Vigilancja: ..V škofe, mašnikc in diakone bodo posvečeni (žegnani) ali nevdani (Icdik), ali vdovci, ali pa taki, ki po žegnih čisto žive**.
šubic dalje pravi, -de se je papež skoz to veliko veliko zoper človeške postave pregrešil". Gospod dolitar! ko imate tolikanj sbujeno in tanko vest. de vi papežu lino postavo v greli štejete, povejte nam: ali se tudi cesarji, kralji in drugi pregreši- . ki ne pervolijo vsakimi! oženiti sc ? Ce je to že greli, ah. ali, gorje! gorje! ker je tavžent in tavžent iieožciijenili vojakov, delavcov, služabnikov in beračev. Zakaj tadaj ne poskerbč, de hi vsakteri v zakon stopil? zakaj s svojimi prepovedi zoper človeške postave greše? Gospod dolitar! povzdignite svoj glas, vpite kolikor morete, de se ta greli iz svetji potrebi.
Dolitar šuiiic pravi, -de je llildebrandova postava veliko duhovnov Protinu in Mertudi podver-ženc storila**, Gospod dolitar! jez nisim dolitar zdravilstva , toliko pa vender vem, de imate te dve bolezni >e sto družili \zrokov. Tudi to vem, de imajo tudi zakonski to dve bolezni in de je veliko duhovnov. ki per vsi svoji zderžnosti vender le sivo starost dožive. med tem ko se zakonski, če pameti nimajo . prezgodej posuše.
Daljo subic od človeštva sploh strašno zanič-lji\o govori, ker ga z besedo-pojatnost, ktero ves svet vboga. ji dovolji**, goveji živini permeri. Gospod dolitar! nikar ne zamerite, če vas iz vaših ust sodimo, kor tako nemarno govoriti zamorete, in s tem pokažeto. do elo nič ne veste, kar so že ajdje perporočevali. namreč: ..alistine, sustine", de je človek s svojo pametjo in s pomočjo od zgorej svojo strast ukrotiti in premagati. svojo čistost neo-madežvano ohraniti \stani: vam so tedej zatajevanje snmiga sebe. oberzdanje človeških strast, čistost, čednost, krepost prazne besede. Vi tedaj ne verujete, kar Tridcnlinski cerkveni zbor (v 24. soji. 9. Kan.) govori: Ce kdo pravi, dc mašniki, ki so zegne prejeli, ali klošterski ljudje, ki so ob-
ljubo čistosti storili, smejo v zakon stopiti; dalje, de je tak zakon, kteriinu ste cerkvena postava in obljuba (devištva) nasproti, veljaven, in de zamo-rejo vsi, ki ne čutijo, de bi imeli dar čistosti, desiravno so jo obljubili, se ženiti in možiti, ta naj bo izpahnjen (anathema sit); ker Bog tega daru tem, ki ga zanj prosijo ne odreče, in nas ne pusti skušati bolj kakor premoremo". (1. Kor. iO, 13.)
J)r. šubic dalje od duhovnov kvasi, de se v oziru njih čistosti vse drugači godi, kakor se ljudstvu kažejo. — Gospod dohtar! vi imate vse ljubezni prazno. de, zlobno serce, ker vi vsim duhov-nam hinavšino in hudobijo podtikujete, in svoje gerde laži po svetu pošiljate. Vi vse duhovne po svoji razvajeni, neukroteni naturi sodite. Med razvajeno in ukroteno naturo pa je velik razloček. Po-naturni človek pa tega ne razumi. On vse ljudi po enim kopitu meri. Kdor ima marogaste oči, povsod inaroge vidi. Dalje vi svoje nesramno natolevanje na uno opirate, kar Kimski pisatelj govori: llomo sum et humani niliil me alienum puto, to je: ..Človek sim in človeškiga nič mi ni ptuj". Dohtar! Rimski pisateli so od svojih malikovavskih duhovnov veliki« bolj pošteno mislili, kakor vi od rimsko-ka-tolskih mašnikov. Oni so od čistosti bolj blago mislili, in govorili kakor vi.
Ovid piše :
A os <|iioijiie abesse prncul. jiilico . <li>ce<litc abaris. Ilueis tulit obsenra gaudia noete Venus.
Ca«ta placent Supetis. rasla nun mente vcnilc. Et p uri s manibus sumite fontis aijuam. To je:
Nimate bli/at' se. vam uka/.cm. preč oit altarjev , Kterim skrivno slast <!ala ponoči A enus.
Čisto \ isim <lopa<te. s čistim mislimi dajte . Ino s čistim' roknii vira /.ajmite vodu.
šubic pravi: „\coženjcn duhoven se je od postav domovine odvezal, se je papeževi oblasti sro-čil, in tako je duhovski stan deržava v deržavi postal. To pa dalji ne mora tako ostati: to je poguba vsake deržave**. Gospod dohtar! mi vam vaših čenč ne verjamemo na besedo. Skažite nam, kdaj in kako sc je neoženjen duhoven postavam domovine odvezal? Kako je bilo mogoče, de so deržavi; sto in sto let obstale in še obstoje, akoravno so neoženjeni duhovni v njih živeli iu še žive? Povejte nam pa tudi, ali vaša mogočna beseda: -to je poguba vsake deržave**, samo od neoženjenih duhovnov ali tudi od družili deželnih velja? Ce samo od neoženjenih duhovnov velja, skažite, za-kaj? Ce pa tudi od družili - - oj stopite iz svojih grobov vi neoženjeni junaki poprejšnjih časov: Janez Tcerklas Tili, Evgen princ Sahojski. knez Jožef Poniatovski, in drugi neoženjeni vojšaki in vojaki paslušajtc kaj v zgodovini zuajdcni (?) Gospod Dr. šubic kvasi in čenča! Tili je bil od leta
1620 do lela 1631 tako rekoč jez katolčanov zoper Luterane. Že protestanški pisateli povedo od njega, de je v 36 bojih Luterane premagal, vselej čisto ko devica živil, in se ni nikoli vpijanil. Bavarski kralj Ludovik I. je že te leta v Monaku krasno bronasto podobo Tilu v spominj postavil, de bi Bavarci nikdar ne pozabili, kako poln zaslug za Bavarsko deželo je bil veliki vojvoda, nikdar oženjeni Tili, in se od njega učili domovini služiti. — Koliko zaslug si je bil nikoli oženjeni Ev-gen za Avstriansko pod cesarji Leopoldu 1., Jožefu I. in Karlntt VI. perdobil, znajo Turki in Francozi, ki so od njega tolikokrat premagani bili. povedati, če bi Avstriani od njega nič povedati ne vedili. Knez Jožef Poniatovski je bil eden zmed iskrenih rodoljubov, ki niso iskali z zakonam duhovnov, ampak z drugimi sred ki razdjano Poljsko kraljestvo zopet oživeti. Po Subicovim modrovanji bi bili mogli Tili, Evgen, Poniatovski i. t. d. poguba deržave biti, ker niso bili oženjeni. Ravno tako tudi sloveči \imenes, Andre, Fleurv, sveti Pavi i. t. d., zakaj oni niso bili oženjeni. Gospod Subie, pogubo deržav v druzih vzrokih išite, saj niso zlo skriti in deleč od vas.
►Subie pravi: Proč z samostani, proč s celibatom! Gospod dohtar! kaj so vam kloštri tolikanj na poti, kaj vas že tolikanj nezakonstvo duhovnov tisi? Ali bi mordc radi s kloštri poderli kos jezu katolške cerkve zoper povodenj poželjiviga sveta? Ali bi radi z ženami, ki jih nam toliko ponujate, ljudem duhovne perstudili, in jim vso veljavo, ki jo še per ljudstvu imajo, vzeli? de bi jih po tem ljudstvo zaničevalo, jim nič več ne verjelo, in vi ložej v temi svoj rop dobivali? Tega vender ne! Kaj pa? Ali jih morebiti osrečiti želite? Zlo zlo je dvomiti, de bi vi toliko ljubezni do duhovnov imeli.
Smešno se mora vsakimu zdeti, de nam hočejo sedajni snubači kruh perkratiti, z ženami nas pa ponujajo.
Od gosp. Vrednika ^Celjskih Slov. \ovinu pa želimo, de naj bo mož beseda. Obljubil je \r. 14 od 27. Kimovca t. I., de bojo \ovine oznanovali, kar je Slovencam p o t r e b n o in koristno, t ista in neomadežvana je bila dozdaj Slovenska muza: kake drugačne pesmice ne zdajo veliko. Kako lepo in hvale vredno se obnašajo Ljubljanske ..Kmetijske in rokodelske Novice44, in Ljubljanska ..Slovenija1* kako razumna je in vneta za pravico in resnico. \aj torej pretresa gosp. Konšck prid niši sostavke, preden j	. Zakaj če bo svoj list z ta-
kimi lažmi in čenčami brez nog in glave, kakor sta jih gosp. jskrebe in še bolj gosp. Subie pcrnesla. na-polnoval. bo sichcru lahko vidil, de ..\ovinam" ni mar Slovence učiti, njih zaumcnc boljšati iu izobraževati . ampak dozdaj še mirne iu svoji katolški
veri zveste Slovence motiti, dražiti in ob spoštovanje do duhovnov in vero perpraviti. J. Ilašnik.
Versta Oglejskih škofov in patriarhov.
(Spisat Peter Hicinger.»
(Dalje.)
9.	S. Valerijan, je bil Galijanskiga rodu: nastopil je pastirstvo Ogltjske cerkve krog I. 369. l)o njegoviga časa je Oglejska škofija en del Pri-morja obsegla, ker so bili v Terstu, Istri, Emoni, Celji in v več mestih na zdajnjim Beneškim lastni škofje. Zraven so pa tutli cerkve, ki so po s. Ilcr-
v	A
inagoru kersansko vero prejele. Oglejsko eerkev zmirej kakor svojo mater spoznale. Ker se je v teh časih cerkveni red bolj vravnal, so tetlej Oglejski školje bili veliki škofje cerkva v Emoni, Mri, Terstu in enim delu Beneškžga imenovani. Lcta3sf je bil v Oglej deželin cerkven zbor sklican zastran nepokojev Arijanskih krivovereov. Arijam namreč, ki so božjo naturo v Kristusu tajili, so hotli v Sremu (_Sirmii, mestu v zdajnji Slavonii) škofa iz svoje srede namesti katolškiga vsiliti; zlasti sta se zato dva Arijanska škofa, Paladi in Sckundijan poganjala , ktera sta iz tega vzroka s prošnjo preti cesarja Gracijana stopila. Leta cesarje po svetu ime-nilniga Milanskiga škofa s. Ambroža bližnje škofe v Akvilejo poklical, prišlo jih je 32 skupej, med kterimi je bil s. Ambrož sam, s. Valerijan, in3ln-ksim 11. Emonski škof; bili so tudi poslanci iz Afrike in Galije (to je, ztlajnjiga Francozkiga) iu pred ko ne tutli od papeža Damaza I. zraven. S. Ambrož se je sam prepiral z Arijanskim Palatlijem, kteri se pa ni dal prepričati, in je le dalji j tcrdil, de Bog Sin Očetu ni enak, ne pravi Bog, temuč le neka sicer nar perva stvar. Tedtj sta bila Paladi in Sckundijan obsojena, in duhovske službe in katolške družbe nevredna spoznana. — S. Valerijan je bil gotovo za pravo Kristusovo vero in za zveličanje svoje cede vnet škof, ker se namreč med Svetnike šteje. Umeri je krog 389. leta: njegov god je 27. Listopada.
10.	S. Kromaci, rojen v Ogleji. je bil naslednik s. Valerijana. On je bil učen, moder, v božjim nogratlu delovin škof: po njegovim prizadevanji je prava vera v teh stranali zlo k moči prišla. K temu dobrimu pospehu vere je zlasti njegovo pohlevno in prijazno ravnanje pripomoglo, ker se je on tudi prot krivovercaiu in zgubljenim ovči-cam krotkiga in usmiljeniga kazal. V njegovim času so jeli ptuji narod je v dežele Bimskiga cesarstva dreti; pervi so biii zaliodnji Gotje, ki so v treh velikih trumah čez Emono in Akvilejo v Italijansko planili. Sveti škof je dobro spoznal, kakošne nevarnosti kristjanstvu zdaj žugajo: in je tutli v preroškim duhu prcvidil, kaj še večiga zlega priti ima.
03616139
Torej je povsod po deželi okrog hodil, vse opominjal k pokori in poboljšanju življenja, de bi tako je/^» božjo odvernili, in jim stanovitnost v veri per-poročeval. Pa njegova beseda je bila per mnogoterih brez sadti. Zatorej so tudi prišle hude šibe nad te kraje. S. Kromaci je umeri krog 1. 407: njegov spominj se obhaja 2. Grudna. V tem času je v Ogleji živel rnašnik Rti fin, ki je zavoljo bukev, ki jih je pisal, med cerkvene pisatele štet.
11.	Avguštin, iz Hencventa v Ncapolitan-skim doma. C'e je ravno več let Oglejsko cerkev vladal , vender od njegovih del ni nič znaniga: tudi čas njegove smerti se ne ve.
12.	Adelf ali Delfin, rojen v Altinu na Beneškim , ki je krog 1. 434 prišel na Oglejski škofski sedež. Perpovedujejo od njega, de je, ko je množica divjih llunov na Italijansko vrela, mesto Forum Julii (zdajnje Cividale) preti njenim neusmiljenim napadam z duhovnim orožjem, to je z moli-tevjo, otel. Leto njegove smerti ni znano.
13.	31aksim: od njega ni ne rod, ne leto nastopa in smerti znano.
14.	Januari, rojen v Pulu na Istrijanskim, on je bil 1. 444 na Oglejski škofiski stol povzdignjen, in je umeri krog 1. 447, ali 448.
15.	Sekund, v Saloni iz Dalmacije doma: je škof postal 1. 551. Bilo je ravno takrat, ko se je Atila, strahovitni vojvoda divjih llunov, na Ga-lijanskim tepen, čez Italiansko prot Akvileji po-vernil, in z svojo vojsko krog mesta vlcgcl. Dolgo so se Oglejci junaško branili. sila pa jih je premogla : tedej jih je velik del na tihim zbežal prot kraju morja v (Iraško mesto, ki nekako na otoku stoji. Mesto je bilo zdaj vse razdjano, in kar je mozkiga sovražniku v roke padlo, je bilo v suž-nost odpeljano. To je bilo v letu 452. Dolgo časa, še do današnjiga dne. je v teh krajih spominj na Atila ostal, ki je bil šiba božja imenovan. Stano-vavci podcrtih mest so en del na otoke v Teržaškim morji zbežali, in Beneško mesto postavili, škof Sekund je srečno sužnosti odšel, ker umeri je I. 454.
(Dalje nasledje.)
Seilajni obšir katolške cerkve.
Spi-al Valentin Šežun. (Dalje.}
XIII. Avstriansko cesarstvo.
Avstriansko cesarstvo obstoji iz naslednjih posameznih dežel.
1. A v s t r i a ali E s t e r a j h nadvojvodstvo. Ta je razdeljena v dva dela, v spoti njo in zgornjo A v s t r i o.
a) Spodnja Avstria ima 1 milijon in 395.000 katoleanov. 1350 Starovercov. 14.100 Lutcranov iu Ralvincov. Protestantov >e zunaj Dunaja v južnih straneh A vštric proti štajerski
meji od 30—40 let sem precej znajde. Mnoge fabrike so ptuje ljudi tje pervabile, in odtod je prišlo, de so zdaj po krajih Neunkirchen, \Viesenbach, Annaberg, Joscfsberg, Mitterbach i. t. d. Protestantje naseljeni. Katolčane v spodnji Avstrii vlada 1 veliki škof na Dunaj i, zdaj V in cene Eduard Milde, in 1 škof v št. Peltnu, zdaj Anton Buchmaier.
Avstriani ali Esterajharji so \emci, samo ob izhodni meji prek vode Morave, je nekaj Slavja-nov, ki jih Hrovate imenujejo.
Tukej per veliki vodi Donavi je Dunaj, stolni mesto celiga cesarstva in sedež cesarja, zdaj mi-liga in pobožniga Ferdinanda I. in vsili visokih go-sposk. Dunaj, od južnih Slavjanov tudi Beč imenovan, ima z svojimi 34 predmestji vred do 400.000 ljudi v sebi. Po veri je tukaj rimsko-katolčanov Ia-tinskiga reda(ritus) 380.000, katoleanov gerškiga reda 250, Armencov400, Starovercov 1350, Lutcranov 11.000, Kalvincov 1000, Judov 2900; Bongeancov ali ncmško-katolčanov dozdej še ni bilo, pa so se jeli glasiti. Glej „SIov. cerkv. časopis" Xr. 9, str. 72.
Katolških fara je tukaj 29 in kloštrov 17, ne-katolški Staroverci imajo 2 cerkvi, Luterani in Kal-vinci vsak po eni, pervi si pa zdaj v predmestji Gumpendorf že drugo delajo; Judje imajo 2 sinagogi (shodnici). Zamerkljivosti vredna je tu stolna cerkev sv. Štefana, že v 12. in 13. stoletji iz rezaniga kamna izzidana. Ona je znotraj do 57 sežnjev dolga, per vratih 37 in spredej 24 sežnjev široka in 13 sežnjev in 1 ped visoka. Ta cerkev ima 38 altarjev iz marmorja, in sloveč turu, od I. 1360—1433 izzidan in 71 sežnjev 2 pedi in pol visok. — Velik zvon, kteriga je bil cesar Jožef I. is štukov, ki so bili Turkam odvzeti, v 1. 1711 vliti dal, vaga 367 centov, kembelj je še posebej 13 centov težek.
Dunaj se mora nar bolj starini mestam na Nemškim peršteti. Avstrianski mejni grof Henrik II. Ja-zomirgot, je bil v 1. 1144 grunt k sedajni cerkvi sv. Šefa na vložil, vojvod Budolf IV. je v 1. 1365 tu postavil vseučeliše in v 1. 1480 je Dunaj tudi postal škofijski sedež, še le pod cesarjem Maksi-milianam I. (od 1. 1493— 1519J je to mesto stanovitni sedež rimsko-nemških cesarjev postalo, in od tistiga časa sem se izvira njegova rast, njegovo bogastvo in imenitnost. — Maksimiliana I. vnuk cesar in spanski kralj Kari I. je bil Avstrio svoj i mu bratu Ferdinandu I. prepustil, kteri je po nesrečni smerti svojiga svaka Ludovika II. v 1. 1526 per kraji Mo-hač, tudi Ogcrsko kraljestvo poerbal. Ali 31adžar Janez Zapolia, kteri je bil kakor Setlmograški vojvod že prej nalaš s svojimi vojaki Ludo\ika II. brez pomoči v hudi vojski zoper turškiga Sultana Sulei-
mana II. pustil, je zdaj sam ogerski kralj biti hotel ; se je torej zoper Ferdinanda I. vzdignil in se z Turkam Suleimanam II. zvezal. — Cesar Kari in Ferdinand I. sta imela s vso pomočjo od Ncm-cov vred komaj 76.000 vojakov skupej; sultan Su-leiman pa pergrozni z 300.000 Turkov skozi Oger-sko, koder mu Zapolia pot kaže noter do Dunaja, in oblega to mesto od 10—14. Kozoperska 1529. Ali bližnja zima in pomankanje živeža za toliko vojakov je bilo sultana napravilo, de se je od Dunaja proti domu podal, in po svoji navadi veliko sto tavžent ljudi po Avstrianskim, Štajerskim in Ogerskim pokončal, ali jih v sužnost odpeljal. Vjeti stari kmetje in mašniki so bili v ogenj pometani, okoli 1000 žen in otrok posekanih samo per Dunaji.
Razširjanje luteranske vere po Av.strii.
V tih žalostnih časih, ko so Turki tako hudo kristjane pertiskali, je pa tudi Lutrova kriva vera po Avstrii in zlasti na Dunaji zmiraj veči moč dobivala ; eesar Ferdinand I. v dolge vojske s Zapo-liam in Suleimanam I. zapleten, ni imel zadosti moči in časa se za opoviranje proti lutcranstvu pečati.
Ferdinand I. je bil svojimu sinu Maksimilianu II. dal odgojitelja (Erzicher), kteri je bil, brez de bi bil dober oče vedel, skrit Luteran, in ta je ve-dil svojimu učencu luteranstvo sosehno perkupiti. Od tod je prišlo, de je 31aksimilian II. v leto 1555 bil nalaš nekiga dohtarja liihtcrja k Lutro-vimu prijatlu Melanhtonu poslal, vvurtembcrgiškiga vojvoda Krištofa prosil, de bi mu kaj luteranskih bukev poslal, in luterškiga pridigarja Pfavserja v svojo službo vzel. K krivi veri Maksimilian II. von-der ni bil perstopil, kar jc bilo nar bolj njegovi ženi Marii perpisati. Ta je bila sestra mogočniga španskiga kralja Filipa II. in tako vneta katolčanka, de je bila papežu poročila, de je pripravljena svoje življenje dali, ako bi nje smert krivoverstvo od Avstrie odverniti zamogla. Marii je bila daljej nje sestra Joana poslala učeniga Jezuita Krištofa Ro-derika, de bi bil Maksimiliana k boljšim inislam per-peljal. Kodcrik je bil saj toliko dosegel, de je .Maksimilian ene dvornike in pridigarje, ki so se nove vere deržali, odpravil. Za Kodcrikam, kteriga je Maksimilian rad poslušal, je 'v letu 1559 sloveč in učen crmclanski škof Stanislav Hosius (glej „Slov. cerkv. časopis" \r. 11, str. 87 J iz Kima na Dunaj poslan, kteri je Maksimilianu II. prav živo skazoval, de Protestantje ne morejo na poti resnice hiti, ker se vedno v nove dele drobijo, in svojo vero prenarejajo, kar se per katolški veri nekjer na vidi. — Sploh pravijo zgodbe od Maksimilian a II. de jc bil on od perviga v scrcu bolj Iu-terških, pozneje ne lutcrškili ne katolških iu na zadnje zupet bolj katolških misel. Kako težko je
tedaj zaumene popustiti, ki jih človek v mladosti od učenikov dobi!
Pod tim cesarjem tedaj (od 1. 1564—1576) se je luteranstvo po Avstrii brez opoviranja razširjati zamoglo. Nar bolj navadne pota, po kterih je ta nova vera v Avstrio prišla, so bile te: Kak žlahtni Avstrian je šel v Wittenberg, slišal tam luterški nauk, ga nase vzel, in potlej kaciga luterškiga pridigarja seboj domu perpeljal ali po njega pisal. Zdaj ga je postavil za učenika, za uradnika i. t. d., mu kakor patron podal tudi faro po smerti katolškiga duhovna, ali pa še prej, ker je tiga iz-podil. Kaj čuda, de so se bili Avstriani in zlasti grajšaki v tih 12 letih tako obilno k laiteranslvu podali. Kavno to je veljalo pod Maksimiliana II. sinam Kudolfam II. (1576—1612), kteri je scer terd katolčan bil, pa skorej brez skerbi za deržavo v Pragi se le z zvezdoglcdjem (astronomijo) iu s kemijo pečal: zmešnjava je rastla, Turki so po Ogerskim razsajali, in luteranstvo se je zmiraj huji vkoreninovalo.
ltudolfov brat Matia I. (1612 -1619) ravno tako za vero nič storiti ni mogel, povsod ni bilo druziga kakor vojska, punti in veči in veči hiranje katolške cerkve po Nemškim in Ogerskim. Ali kedar je sila nar veči. je Kog nar bližej. L smilil se je bil Kog svojiga ljudstva in dal deržavi moža za cesarja, kteri je, kakor nekdaj kralj Jozia za vero v praviga Koga , zoper nje luterške in kalvjnske sovražnike brez nehanja se vlekel, in vse raji zgubili perpravljen bil, kakor de bi bil kaj kriv zlega katolške cerkve, in ta mož je bil pobožen cesar Ferdinand 11.	(Dalje nasledje.i
Spoved na neki božji poli.
Veliko ljudje semtertje govore, de na neki božji poti se spoved opravi, desiravno se nic ni treba spovedovati; in še clo take zmote trosijo, kakor de bi ondi neki gospod oblast imeli tako spovedovati. — Tukej samo to rečemo, de je ..cerkvena zapoved, so grehov spovedati,- in sicer vsili smertnih grehov, in okolišin, ki greli ali zvikšajo, ali zmanjšajo. Kdor se tedaj ne spovc, ne more reči, de je per spovedi bil, in se ne sme odpušanja grehov nadjati. Ako bi res taki gospod ondi bili, bi mogli Luteranar biti, in ne katolški kristjan, zakaj Lutcranarji imajo lo v svoji veri. de se nič ne spovedujejo, ampak samo žegen dobe. Per katolških kristjanih pa ne morejo, in ne smejo ne sami rimski papež tako odveze dajati, de hi se spokornik ne spovedal, še manj pa kdo drug. Vse lažnjive izgovore, in vse vraže v (i reči besede svetiga Tridcntinskiga zbirališa tako posekajo in overžejo. de se nobeden ne more nikakor nič več izgovarjati: besede svetiga Tridcntinskiga zbira-
lisa, ktere so besede samiga svetiga Duha, so tele: „ Ako kdo poreče, de se s p o k o r n i k u ni treba s p o v e d o v a t i, de ga ni a š n i k tako za-m o r e o d v e z a t i — ta naj ho preklet, to je . iz matere katolške eerkve pahnjen. Po latinsko: Si ijiiis diverit non rcipiiri confessionem poeniten-tis, ut saeerdos etiam absolvere possit. anathema sit. (Can. 9. sess. 14.) Ker je tedaj gotovo, ako se kej taeiga godi. de taki, ni pastir, ampak najemnik ovce na svojih plečih v večno pogubljenje nosi, torej je želeti, de hi gospodje, ki več taeili tiapak vodo. to reč še bolj dognali, zakaj gotovo je, de ljudje, ki tako v nebo vpijočo potuho dobe, nar grozovitniši skrivne in očitne pregrehe doper-našajo, ker so od taeiga zapeljivea v lažnjivim upanji poterjeni, češ, do bodo odpušenje grehov brez ohtoženja zadobili. — Ali je mar namen božjih potov, ljudi' na potu greha obderževati, hudo-dclnike še hujši storiti, jim ognjeno posteljo za večno pogubljenje postiljati* in jih še slepiti, de so jim grehi odpušeni, desiravno se jih ne spovc-do, in ne poboljšajo!?	Duhoven.
Potrebin razlooik.
Ker je dandanašnji večkrat beseda od nove vere, marsikteri ne vedo razločiti, kadar slišijo, de v tem ali tem mestu so ljudje druge vere imeli kak shod. Tako so uni dan H. Kozoporka v Ljubljani v neki hiši blizo s. Jakoba Luterani, ali kakor se sami imenujejo, Evangolski shod imeli več jih je namreč v Ljubljani že od nekaj let. morebiti kakih sto; in nekteri so menili, de so to Xo-vokatolčani ali Rongeani. Pa velik razlooik je med obojo vero, Luteransko in Rongcansko. Luterani še zmirej saj v besedah, spoštujejo s. pismo zlasti s. evangeli, ako ravno za ustno zročilo cerkve ne pra-šajo: od tod se tudi imenujejo Evangolski. Rongeani pa s. pismu ne dajo veliko več veljavo, kakor kterim drugim bukvam si bodi. Tedej Luterani, kar jih je šo pravih (zakaj njih dosti je že tudi vso vero od sebe verglo), še verujejo v s. Trojico, na dobre in hudo angele, na nebesa in pekel, na kerst in obhajilo: le druge s. zakramente, s. mašo. oblast eerkve in viee taje. Rongeani pa nočejo nič voditi od s. Trojice: Kristus jini je sicer moder uče-nik. pa le zgolj človek in ne Rog: od angelov, hudiča. nebes in pekla por njih ni besede, neumer-jočnost si vošijo sicer, pa terdniga upanja nimajo, in pravijo. de nič ne vedo kakošno je prihodnje življenje. še Roga si mislijo taeiga. ki prav za prav ni Rog in stvarnik, ampak le nekakošin duh ali duša sveta. Tako leti niso nič bolji od nejever-cov ali ajdov: Luterani pa saj nekaj vere še imajo, desiravno ne cele.	Hicinger.
Cerkvene novice.
Janez Ronge, začetnik Nemško-katnlčanov ali prav za prav novih nevernikov je 17. Kimovca na Dunaj i v velikim plesiši, Odeon imenovanim, svoj
pervi govor imel. Veliko poslušaveov pravijo, de je imel, oni pišejo od 6000, drugi clo od 15.000; pa je blezo malo presiljeno število, in dosti jih jc bilo gotovo le iz radovednosti prišlo. Zdaj je Ronge že na Štajersko svojo pot ohernil: opravil prod ko ne veliko ne bo. Vonder žalostno je. de se zdaj marsikteri prijatli nove vere ali nevere na dan prikažejo, od kterili bi se tako kmalo mislilo ne bilo. Celo v naših krajih je znati, kako de nekteri ko-mej čakajo vezi raztorgati. s kterimi jih je po njih napačni misli eerkev katolška uklenjene doržala, še med priprostim ljudstvam jih je najti, kteri bi se tako radi duhovni oblasti odtegnili, kakor so se že zoper marsiktere posvetne pravice vzdignili. O pač jih mora hiti veliko taeili, ki luliko sejejo, medtem ko ljudje spe. Vsini, kterim je še za sveto vero mar. bodo najsi duhovskiga ali neduhovskiga stanu, seje treba zdaj vzdigniti, svoje moči zbrati, de z združeno močjo sovražnikam vse vere zoperstoje. Naši visi duhovni pastirji z lepim zgledam naprej gredo: oglašajo se škofje v Slovenskih in Nemških deželah, in so vkupej zbirajo zastran cerkvenih potreb ; Ogerski škofje so tudi namenjeni se sniti; poglavarstvo vojskine duhovšine je že onimu novih krivih učenikov na Dunaji. namreč Hiršbergerju tudi duhovno oblast vzelo. Resno in serčno je treba krivim naukam nasprot stopiti, in ne bodo mogli velike škode napraviti. Ako pa ravno tudi kteri od katolške cerkve odpadejo, zato še ona ne ho omagala: le mertvih udov se bo znebila, ki so že do zdaj le malo vere imeli. Vender ne pozabimo tudi višiga Očeta prositi, de svojih ne zapusti, in na miliga Zveličarja klicati: Gospod, otmi nas! po-ginjamo!
Papež Pij IX. so 31. Velkiga serpana Dunajskimi! nadškofu Vincencu Edvardu Mildetu posobin list poslali, v kterim ga opominjajo, so ne dati prestrašiti zastran početkov nemško-katolčanov, temuč terdno in serčno se ti novi nejeveri zoperstaviti. in podučonje in opominjevanjc poskusiti, do bi stanovitne katolške ovčice bile ohranjeno , slabe poter-jene. in zmotene spet nazaj zavernjone. Zraven mu dajo svoj papežev blagoslov.
Xa Xeniškim se po vsih vočih mestih in tudi po deželi, kjer katolčani stanujejo, družtva naprav-ljajo v zadobljenje in ohranitev prostosti in pravic rimsko-katolškc cerkve. I ni dan. 3. Kozoperska, se je v 31ogunoi (Majneu) zbor poslancov vsili teh družtev sošel, de bi se posvetovali, kaj in kako ravnati, de bi sveti cerkvi na Nemškim, kjer od Frankobrodskiga zbora nima veliko upati, to, kar ji gre. se perdohilo in ohranilo: in tudi, kaj storiti , de bi se nepokoja in prekueije polne dežele pomirile.
Tudi so imeli vsi škofje Nemških dežel v Virc-burgu na Ravarskim vkupej priti do 20. Kozoperska se zavoljo potreb svojih cerkva posvetovat.
Popravek.
A >,Slnv. crrkv. časopisu-* Nr. t C n«| 14. Kozupcrska t. I. beri; str. 123 v 17. versti od vcrtia doli: Veliko serpana, namest Veliko travna: str. 123 v 57. versti od verlia doti: Marije. namest Matere: str. 124 v 7. ver.-ti od zdolej pori: La-vantinski. namest Lavintinske: str. 124 v 12. ver>ti od zdolej £oii: norinah. namest novicah.
V redn i k in založnik Dr. Janez Kriz. Pfujacar. — \atiskar Jožef Blaznih v Ljubljani.