Britigfa išo&M shopuha. (Dalje.) Porinejo predenj Rama in Sito, ki se bližata Čarovniku vsa trepetajoč od strahu. Obe roki jima položi na glavi in reče zaupljivo: »Sta pod varstvom božanstva, ker ne skrbi za vaju noben človek. — Prav nič se vama ne bo zgodilo, ako bosta storila, lcar vama bom naročil.« Obrne se proti ljudetn ter jih zagotavlja: »Videli boste čudež!« Rama je že navdušen za zadevo, čeravno še ne more popolnoma premagati bojazni. Da je mogoče nepreviden, da bi z njegovim počctjem pater ne bil zadovoljen, nato tedaj ne misli. Mož porine kače na stran, pograbi obe košari tcr sabljo in nese celo ropotijo na sredino med gledalce. Odpre obe korbi, ju iztrese, poriva meC skozi šibje, da bl dokazal ob.instvu, da sta košari čisto prazni. Ko ju posadi zopet na tla, se obrne do otrok: »Rama in Sita! Tako mislim, se zoveta.« Otroka pokimata. »Mar se li bojita?« Otroka zopet pokimata, a sta že manj plaha »Bosta li storila, kaj vama rečem?« »Da, zapovednik!« »Zlezita vsak v eno lcošaro!« Dvigne ju ter spusti v jerbasa. Takoj zapre pokrov nad glavama. Mala Sita ne upa odpreti oči, celo junaSkemu Rami je nekoliko neprijetno. »Vsako korbo še moramo povezati z vrvjo.« To je bil glas kačjega zagovornika. Otroka čutita povezovanje na premetavanju košare. »Krepki možje naj pristopijo in se prepričajo, da sta ctroka resnično v jerbasih.« Par mož dvigno košari in potrdi zagovorni-kovo trditev. »Rama, ali si tukaj?« »Da«, zapovednik. Vsak so je lahko uveril, da sta fes otroka zaprta v kožarah. Kaoji 'v.agovornik raztegnc krog glcdalcev narazen, upirajoč oči v radovedneže, hodi okrog košar in govori nerazumljive — čarovniške beeede. Vedno hitreje koraka, vedno ožji postaja krog obhoda. Pot mu že zaliva braz. Strmeč sledijo ljudje igri, ki obeta nekaj čudežnega. Naenkrat skoči čarovnik med obe košari, zavihti meč, vrže v zrak vejico in jo preseka z močnim zamahljajem na dvoje. Zopet teče krog košar. Ljudi pretrese groza. Kaj bo neki napravil? Divjih korakov se bliža košarama, bije z me_em po njih in suva kakor pobesnel z mečem »kozi šibje. »Kri!« Eden je izgovoril. Da, kri! Vsi vidijo, kako Eaplja kri od sablje na suho zemljo. Naenkrat zavlada tišina. Meč mu pade iz rok. Ves onemogel se zgrudi. Nobeden od prebivalcev od Sangao se nc upa niti ganjti. Niti najmanjši šum ne moti tiSine. Minute čakanaja postanejo neznosno dolge. Slednjič se vendarlc dvigno tuJTC Vsi v skrljeh sledijo ljudjc njegovcmu početju. Gre h ko- šaram, odstrani vrvi. ju odpre in reče, kakor bi se ne bilo prav nič zgodilo: »Pridita ven! Vse je končano!« Otroka živita. Mal.a Sita se prikaže objokana, Rama se smehlja. Radi čiuLeža zmigavajo gledalci z glavami. Oglasi se kačji zagovornik. Rad bi nekaj denarja in predvsem riža za spremljevalca in oba otroka, ki morata danes obedovati z njima, iter sta posebna ljubljenca božja. Vaščani so so razkropili po selu in počivajo med opoldansko vročino. Ko grc dan proti večeru, se prikažejo zopet prebivalci vasi Sangao iz svojih kočur in se razgovarjajo o današnjih doživljajih. Sedaj, ko sta odšla oba čarovnika, hočejo obo siroti temeljito izprašati, kaj in kako se je jima godilo v košarah in če nimata po telesih ran. Otroci hitijo ven na prostor, kjer se je vršila zjutraj prcdstava, da bi privedli v vas Rama in Sito. Kačja zagovornika sta izginffa, a tudi o obeh sirolab ni duha ne sluha. Celo vas preiščejo. Kam neki bi se naj bila izgubila otroka? Ali sta bila še sploh pri življenju, iko so ju zadnjič videli zjutraj? Če ju ni mož s kačami umoril? Stari kristjan, pri. katerem imata siroti nočišče, zve o zagonetni zadevi in pošlje hitro sla k patru Sahebu. On pride. Nikomur ni znano, kje bi naj bila zaostala otroka. Še dosedaj ju ni na spregled. Povprašujejo po celi okolici, če bi ne bili siroti kje tamkaj na delu, ali ju je sploh kedo videl. Pater zve le vedno znova doživljaj s čarovnikoma. Eno je sigurno, otroka sta pri življenju. Že večkrat je čul o copernikih, iki so proizvajali podobne čarovnije in slepila. Kje bi naj bila sedaj otroka? Še ena možnost ostane. Mogoče, da sta šla v Sangamner; čeravno ne zna razloga, zakaj bi bila to storila, mu nekaj šepeče in ga tolaži, da ju bo našel. Prav v notrajnosti pa le ne verjame. Vzbudil se mu je še drug sum, katerega pa ne upa izdati. Čarovnika sta morala biti po pripovedovanju vaščanov mohamedana. V. Sangamnerju ju ne najde. Takoj pokliče policijo in ji javi svojo domnevo. Oblast mu obljubi, da bo storila vse, da izsledi in reši zagonetno izginuli siroti;i Sahib. Zopet sta sedela skupaj v kavarni in jedla Tokrat sta bila le dva, svečenik Mohamed ter eden od pridigarjev. Za nekaj dni je zginil Omar. Ali je pojasnjeval, da ga je odpoklicala dolžnost, Mohamed je bil zadovoljen s pojasnilom, vesel, ker je ostal vsaj eden, ki je plačeval zanj obed. Omar je bil vendar pridigar in je moral vršiti službo kje izven mesta. Alija je prekinil v pripovedovanju nenaden pojav Omarja: Nagovorjeni je prikinil molče, prisedel in ne da bi se bil pred kosilom po predpisu umil, je segel po jedi. »Nikakor nisem pričakoval, da se boš tako naglo vrnil!« »Dolžnost sem hitro izpolnil.« Te besede so bile vse. ikar je zvedel MoKa-* med o izletu in o nepričakovani vrnitvi. Razgovor je krenil na druge zadeve. Iti baš to so bile reči, ki so duhovnika izrcdno zanimale. Govorili so o kamnu modrih, l.i razodeva posestniku vse dragocene dijaman.e, bisere in dragulje sveta. Baš sedaj ga hrani neki nepalizanski samotar pod gorovjem Himalaja, ki ne zna, ikaj bi naj počel z njim. Govor se je pletel okrog Harun al Rašida, katerega je obdaroval prerok z zemeljskimi dobrotami in krog puščavn.ka v arabski puščavi, katerega sta obiskala ob priliki zadnjega romanja v Mekko, ki poseda kožaro, iz katere riž nikdar ne izgine. Pred vrati kavarne so se poslovili, a svečenika sta pridigarja zopet povabila na kosilo za prihodnji večer. Komaj se je Mohamed nekoliko oddaljil, žc je prijel Ali tovariša za roko in mu pošepnil: »Zakaj sl se vrnil tako naglo? Pripoveduj!« Polglasno je poročal Omar: »Skrbelo me je radi Šefkije, katerega mi jc (Kal seboj Sahib. Bil je pa prav spreten in povrh ie še znal molčati. Tri pošiljke so že odromale. Z železnico je šlo vse prav izborno. Tudi v Gudjeratu stoje zadeve dobro. Ako bi tamkaj tudi iskali, bi ničesar ne našli. Vse smo izvršili počasno in previdno. Prišla sva v vas. Mislim da v Songao, Indijci prebivajo tamkaj. Postavila sva se z našimi umetnostmi; našla sva tudi dva otroka, sta sicer nekoliko velika, to je njun edini pogrešek, sva mislila, sicer sta pa kakor ustvarjena za nas. Sta siroti, ki sta delali zdaj tu in tam, za kateri se ne bo zanimal živ krst. Na povabilo, naj nama pomagata nesti nekaj časa košare, sta šla brez obotavljanja z nama. Ko smo bili dalje iz vasi, sva otrofca pobasala v ikoŠari in jima zamašila usta. Mladec je grizel ter vpil, a mu ni nič pomagalo. Daleč naokrog ni bilo nobenega človeka. Dobre četrt ure je bilo do voza. Naložila sva plen in se odpeljala. Med vožnjo sva izložila deco. Do tukaj je Slo vse dobro. Deklica je jokala in fantok jo je skušal tolažiti. Slišal sem, česar bi rajši ne bil in kar nam lahko vse poltvari. Mladoc je rekel: (Dalje sledi.)