MURSKA SOBOTA, 8. AVG. 1957 
Leto IX — Štev. 31 Cena din 10,
POMURSKI
VESTNIK
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
Z željo, da bi vsebinsko izboljšali "Pomurski vestnik" in pridobili za sodelovanje v njem kar največ delovnih ljudi iz naših vasi in mest,
razpisujemo
NAGRADNI
NATEČAJ
za naslednje časnikarske zvrsti:
Oporočilo Okomenar Oreportažo Otrtico Ohumoresko
V natečaju lahko sodeluje vsakdo, razen poklicnih časnikarjev.
NAGRADE:
Prispevke, ki jih bo ob koncu tekmovanja ocenila posebna komisija (žirija), nam pošljite najkasneje do 15. septembra t. l. z označbo "Za nagradni natečaj".
Uredništvo
"POMURSKEGA VESTNIKA"
1.	10.000	din
2.	|7.000	din
3.	5.000	din
4.	2.000	din
5.	2.000	din
S sala Okrainaga odbora SZDL
ZADRUGA IN KUGI
Tudi na zadnji seji Okrajnega odbora SZDL v sredo, 31. julija je bilo vprašanje kmetijstva, predvsem pa kooperacije med kmetijskimi zadrugami in kmetovalci osrednji problem razprave. Glavne smernice nadalnjega razvoja zadružništva v Pomurju je v uvodnem referatu orisal tov. Stefan Antalič. V drugem delu zasedanja pa je tov. Franc Rogi poročal o osnutku zakona o manjšinskih šolah v Sloveniji.
Po resoluciji Zvezne ljudske skupščine o nadaljnjem razvoju kmetijstva so o njenih nalogah razpravljale že številne osnovne organizacije SZDL. u-pravni odbori KZ, o njej so razpravljali tudi na posvetovanjih kmetijskih strokovnjakov in na zadnji seji OLO. Pri vseh teh razpravah pa je bilo čutiti, da kmetovalci sedaj le čakajo kaka konkretna akcija bo sledila resoluciji in kdo jo bo začel. Razprave z ljudmi niso bile posebno živahne, čeprav se kmetje strinjajo, da je potrebno povečati kmetijske donose, skrbi jih pa na kak način in kako se bodo odrazili na vasi socialistični odnosi. Posebno večji kmetje čakajo, čeprav so bili doslej pri zadružnem delu
najbolj aktivni. Značilno je tudi. da večje zadruge, ki imajo boljši kader in so že začele z raznimi kooperacijami, sedaj resno razpravljajo o nadaljnjem delu, a male zadruge čakajo na konkretna navodila.
Z ozirom na to, ker so posamezni okoliši različni tako po strukturi zemljišča kakor po naseljenosti in načinu obdelovanja, je razumljivo, da bo potrebno tudi različno organizirati proizvpdnjo. Toda nosilec nadaljnjega razvoja kmetijstva bo morala biti v vsakem okolišu ali v vsaki vasi kmetijska zadruga, ki pa bo morala biti tudi primerno organizirana za tako delo in ločena od špecerijskega trgovanja. Bistvena oblika gospodarjenja v našem
kmetijstvu bo morala postati kooperacija med kmetijskimi zadrugami in posameznimi kmetovalci. Napredka kmetijstva si brez večje mehanizacije ne moremo zamišljati, toda s stroji bi morale razpolagati zadruge, ker se posameznim kmetovalcem teh ne splača kupovati, poleg tega si jih pa lahko privoščijo le večji kmetje. Zato bi se počasi povezovali z zadrugo, ki bi jim s svojimi sredstvi omogočala, da bi dosegali večje donose.
Naj višja oblika take kooperacije bi bila v proizvajalni skupnosti, ki bi se naj osnovale pri kmetijskih zadrugah. Določeno število kmetov bi se združilo v skupnost z namenom, da bi .na svojih posestvih boljše gospodarili. Zemljišča ostanejo njihova last, lastninska pravica se sploh ne bi menjala, le organizacija dela. Z zadrugo bi sklenili pogodbo glede plačevanja strojev in odplačila kreditov ter delitve »dobička«, ki bi nastal ob povečanih donosili. Dohodek bi si delili na osnovi ženi-
le ne bodo vzgajali le v strokovni smeri, ampak bodo morali dobro poznati vprašanja zadružništva in sploh praktičnega delovanja na vasi.
Š. B.
Ustanovljena
je
KMETIJSKO-GOZDARSKA POSLOVNA ZVEZA
Pridružila se ji je tudi soboška Kmetijska proizvajalna zveza. — Pridelali bi lahko enkrat več pšenice. — Gojenje specialnih kultur odpira nove perspektive. — Skrb za privatne gozdove prevzemajo zadruge. — Trije glavni obrati namesto dosedanjega »Agromerkurja«.
kmetijsko-gozdarska poslovna zve-zu bo organizacijsko in strokovno pomagala svojim članicam pri njihovem prizadevanju za povečanje hektarskih donosov in prireje, kakor tudi za uveljavljanje socialističnih odnosov na podeželju. Za razliko od prejšnje kmetijsko-proizvojalne zveze bo njen poslovni predmet še obširnejši in pestrejši, saj bo skrbela tudi zu odkup kmetijskih pridelkov, njihovo predelavo in vnovčeva-nje.
Osnovna naloga novo ustanovljene
zveze bo, da se bo družno s svojimi članicami dosledno zavzemala za uresničevanje resolucije Zvezne ljudske skupščine pri naših kmetijskih razmerah. Delovanje njenega strokovnega kadra, ki pa ga je še premalo, bo predvsem študijsko in usmerjevalno, kajti čas je že, da kmetijstvo nehamo prepuščati stihiji in breznačrtnosti. V pokrajini je še mnogo neizkoriščenih možnosti za povečanje pridelovalnih in prirejnih uspehov. Po študijskih dognanjih nekaterih kmetijskih strokovnjakov, bi v Pomurju lahko povečali hektarske donose pri pšenici za 100 odst. in tako pridobili okrog pol milijarde dinarjev več narodnega dohodka. Uveljavljajo se že tudi nekatere jjo-sebne rentabilne kulture (paradižnik, tobak, jagodičevje itd.) in bi se še bolj, če bi pridelovalcem zagotovili tudi zanesljivo vnovčenje
pridelkov — bodisi s pridobivanjem stalnih odjemalcev ali z gradnjo manjših predelovalnih obratov. Na tem področju je zanimanje kmetovalcev že preraslo možnosti za vnovčenje pridelkov, kar je zlasti očitno pri paradižniku, zelenjavi in vrtnih semenih. Poslovna zveza bo morala kooperacijo (pridelovalno sodelovanje) s kmeti prilagoditi konkretnim razmeram v posameznih okoliših: v okolici Hodoša, kjer je bolj malo ljudi in veliko raztresenih parcel, se ho treba odločiti za drugačne ukrepe kot v Melincih in drugih krajih ob Muri, kjer je preveč delovnih rok in malo zemlje. V prvem primeru naj bi ljudi zamenjali kmetijski stroji, v drugem pa se bo treba odločiti za gojenje rastlin, ki terjajo več pridelovalnega truda in prinašajo obilnejše dohodke. Novost je tudi v tem, da bo zveza prevzela skrb za obnavljanje gozdov in pogozdovanje goličav v zasebnem sektorju.
Na nedeljskem izrednem občnem zboru kmetijske proizvajalne zveze, ki so ga, mimogre-
de zapisano, drugič sklicali in se ga je udeležilo komaj 30 delegatov od 62, kar ni najboljše spričevalo za odsotne članice, so v M. Soboti ustanovili kmetij-sko-gozdarsko poslovno zvezo, ki bo predvidoma združevala 36 kmetijskih zadrug iz soboškega okoliša. Zveza bo poslovala kot grosist za svoje članice in bo imela zaenkrat tri večje obrate, ki so jih na zboru tudi že ustanovili: »Agromerkur« (zadr. trg. podjetje pod tem imenom se je po sklepu delavskega sveta pridružilo zvezi), ki se bo ukvarjal predvsem z odkupnimi posli, »Kmetijsko oskrbo« za posredovanje kmetijskih strojev in reprodukcijskega materiala članicam zveze in »Lesnino« za odkup in predelavo lesa. Na zboru so pooblastili nova izvoljeni upravni odbor zveze, naj te sklepe takoj uresniči (smo namreč v odkupni sezoni, pa je reorganizacija »Agromerkurja« prišla v neugodnem času), se zavzame za morebitna priključitev drugih obrtnih in predelovalnih obratov (Agro-servis, TMP, mlina v Bakovcih in M. Soboti) in za gradnjo novih v skladu s perspektivo kmetijstva v pokrajini.
S. K.
Radgona bo praznovala
Radgonska občina bo tudi letos dostojno proslavila svoj občinski praznik; sicer prireditve ne bodo tako obsežne kot n. pr. lani, vendar bo to vseeno precejšen dogodek za radgonske občane.
Dan pred praznikom, to je prihodnjo sredo, bo ob dvanajstih slavnostna seja občinskega ljudskega odbora, občinskega odbora SZDL in občinskega odbora ZB. Ob dveh popoldne bo nastop Partizana. Pri tem nastopu bodo sodelovali telovadci
iz Radgone, Apač in Radenc. Zvečer ob 8. uri pa bo na gradu promenadni koncert radgonske godbe na pihala in veliko kresovanje. S kresovi bodo napovedali 14. avgust — pomemben dan v zgodovini NOV v radgonskem okolišu. Na ta dan pred 16 leti so se zbrali v prostorih Murske regulacije naši prvi aktivisti NOV. Ta datum pomeni tudi ustanovitev OF za radgonsko okolico.
V sredo zjutraj predvidevajo budnico po mestu, ob 9. uri pa sprejem gostov. Ob desetih bo povorka, ki bo prikazala predvsem kulturno-prosvetno delovanje v radgonski občini. Za tem pa bo veliko zborovanje in razvitje prapora občinskega odbora ZB. Ob 11. uri bodo gasilske sektorske vaje, na katerih bodo sodelovala vsa gasilska društva v občini. V sredo ob 2. uri popoldne pa bodo velike konjske dirke na radgonskem dirkališču. Na dirkah bodo nastopili priznani dirkalni konji iz mariborskega, ljutomerskega in radgonskega okoliša. Doslej se je prijavilo že okrog 35 dirkačev. Novost letošnjih konjskih dirk v Radgoni je žrebanje vstopnic. Za izžrebane vstopnice so pripravili lepa darila. Zvečer predvidevajo tudi veliko veselico na prostem.
Te dni živi Radgona na zunaj še svoje vsakdanje življenje. S precejšnjo vnemo pa dokončujejo fasado Doma ljudske kulture, ki jo bodo uredili prav do občinskega praznika.
-jm
Mladinska delovna akcija tudi v Prlekiji
Člani Prleškega študentskega kluba so na svojem rednem sestanku, 22. maja t. l. sklenili, da bodo organizirali avgusta mladinsko delovno akcijo.
Sklepi niso ostali zapisani samo na papirju, temveč smo jih začeli kmalu uresničevati. Hoteli smo delati na cesti Videm — Murski Črnci. O tem smo seznanili tudi člane KPA in soboške srednješolce ter jih povabili k sodelovanju. Kljub temu, da pri njih nismo uspeli, naše organizacijske priprave niso zamrle. Za udeležence akcije smo organizirali brezplačno taborjenje na morju v študentskem taborišču v Ankaranu. Na naš lepi Jadran so odšli že
31. julija in se vrnejo v soboto, 10. avgusta. V ponedeljek, 12. avgusta pa bomo zasadili v zemljo že prve krampe in lopate. Delali bomo do 24. avgusta pri melioracijah v okolici Vidma ob Ščavnici. Denarna sredstva, namenjena za gradnjo ceste, so namreč v zadnjem času zmanjkala.
Naši študentje bodo torej kmalu zamenjali knjige za lopate in krampe; znebili .se bodo neljubih misli na izpite pred univerzitetnimi profesorji, slišala se bo pesem o brigadi tudi na desnem bregu Mure, tako kot se sliši že na levem bregu našega Pomurja.
R. J.
Zakon
o manjšinskih šolah
Na sestanku OO SZDL so razpravljali tudi o osnutku zakona o manjšinskih šolah v Sloveniji. Ta zakon bo podrobneje uredil izvrševanje z ustavo zagotovljenih pravic svobodnega kulturnega razvoja in svobodnega uporabljanja jezika narodnih manjšin.
V Prekmurju imamo več madžarskih manjšinskih šol in sicer osnovne šole v Čentibi, Kapci in Lendavi, osemletne šole v Dobrovniku, Dolini, Do-manjševcili, Gaberju, Gente-rovcih, Hodošu, Mostju, Motvar-jevcih, Petišovcih, Prosenjakovcih in Radmožancih ter nižjo gimnazijo v Lendavi. Zakonski osnutek pa zagotavl ja široki obseg pravic narodnih manjšin na področju šolstva in zavzema v enaki meri manjšinske šole in manjšinske vzporednice. Razlika med njimi je le organizacijskega značaja. Manjšinske šole so ustanovljene povsod tam, kjer je večina učencev narodne manjšine, vzporednice pa tam. kjer je teh učencev manj od polovice, a v vsakem razredu najmanj 7 učencev, če jih pa ni toliko, se mora organizirati kombinirani pouk v dveh vzporednih razredih. Če pa tudi za tak pouk ni niti 5 učencev, potem se na taki šoli začasno ne poučuje, a taka šola s tem še ni odpravljena, ker se bo pouk takoj nadaljeval, brž ko se bo v začetku šolskega leta vpisalo predpisano minimalno število učencev.
Torej prej v zakonu naštete šole obstajajo ne glede na to, ali je v posameznem šolskem letu dosežen minimalni vpisali ne. Osnutek nadalje predvideva, da morajo ustanoviti manjšinske šole in vzporednice v krajih, kjer je zagotovljen minimalni vpis 7 učencev. Če pa bi na določeni manjšinski šoli zaradi nezadostnega vpisa ne mogli poučevati, se zagotovi šoloobveznim učencem šolanje v drugih manjšinskih šolah s tem. tla bi se jim naj po možnosti povrnili višji stroški šolanja, ki so s tem v zvezi. Vpis v manjšinske šole in vzporednice je svoboden in se vpiše lahko vsak učenec po splošnih predpisih za vpis v šole.
Manjšinsko šolstvo mora upoštevati tudi kulturne potrebe narodne manjšine, kar je treba tudi predvideti v predmetnikih in učnih načrtih, ki jih bo Svet za šolstvo LRS predpisal za posamezne vrste manjšinskih šol. V naših madžarskih šolah je bila doslej navada, da so s poukom slovenščine, ki je tudi
po osnutku zakona obvezni učni predmet, začeli že v 2. razredu in sicer bolj z govornimi vajami. K 7. členu je OO SZDL predlagal, da bi se naj od 5. razreda dalje še poučevala dva prirodoznanstvena predmeta v slovenščini. Znanje slovenščine je toliko bolj važno za učence, ker jim tudi dejansko zagotovi možnost tesnejšega sožitja z drugim državljani.
Učno osebje na manjšinskih šolah mora biti načeloma narodnosti narodne manjšine. Izjeme so dopuščene le v primerih, kadar zaradi pomanjkanja takih učiteljev to ni mogoče, toda v tem primeru mora učitelj obvladati madžarski jezik. Pri nas nastaja problem šolanja učiteljev, ker madžarsko učiteljišče v Subotici ne omogoča dijakom obvladanje slovenščine, zato bi se v bodoče učitelji za madžarske manjšinske šole v Prekmurju šolali v slovenskih učiteljiščih, ki bi jim pa spet morala omogočiti popolno znanje madžarskega jezika.
Brez dvoma zelo pomemben je 20. člen, ki govori, da bi se naj v občinah in šolskih okoliših (dodatek OO SZDL), kjer prebiva znatna narodna manjšina, uvedel pouk njenega jezika na slovenskih šolah kot pouk tujega jezika. Pri tem je upoštevano, da je za učence takih krajev najlažji in obenem tudi najbolj praktičen pouk tistega tujega jezika, ki ga v svojem okolju vsak dan slišijo; ta pouk bi pa naj enako kakor pouk slovenščine na manjšinskih šolali prispeval k tesnejšemu sožitju prebivalstva različnih narodnosti v naši socialistični skupnosti.
Ostale določbe osnutka zagotavlja jo sodelovanje pri upravljanju manjšinskih šol, njihovo enakopravnost z ostalimi šolami v LR Sloveniji in zadostna finančna sredstva za njihovo delovanje ter kazni za oviranje vpisovanja v te šole. Tako bo zakon po prikazanih načelih uredil in s tem tudi v življenjski praksi resnično uveljavil manjšinsko šolstvo v skladu s socialističnimi odnosi do narodnih manjšin.
Ijišč in bi predstavljal nekako zemljiško rento.
Tak način kooperacije, ki je dosledna socialistična oblika, bi lahko že v najkrajšem času uporabili pri obnovi vinogradov ali sadovnjakov, pri urejanju skupnih pašnikov in melioracijskih dej in drugod, a v poljedelstvu bo v začetku potrebno bolj primitivno sodelovanje. Zadruga bi s kmeti sklenila neposredne, pogodbe, jim dala na razpolago semena, stroje itd., kmetje pa ročno delo, gnoj in ostala sredstva, dohodek bi pa bil razdeljen po vloženem trudu in delu. Začetne oblike kooperacije so se naše zadruge že posluževale in sicer pri škropljenju sadnega drevja, krompirišč in uničevanju drugih škodljivcev. tudi pri živinoreji lahko zasledimo te oblike.
Daši je sedaj o konkretnih oblikah kooperacije še težko govoriti, ker je prej potrebno mnogo preštudirati in najti primerne možnosti, ki bodo v vsakem okolišu različne, je že možno vsaj po teh prvih smernicah ugotoviti, da bo kmetijstvo v naši pokrajini napredovalo le na ta način in da bodo te oblike za bodočnost velikega pomena, čeprav se bodo razvijale počasi. Urediti bo potrebno tudi glede kadrov, strokovnjakov, ki bodo morali biti pri vsaki zadrugi. S tem ni mišljen le visoko kvalificirani kader, ampak tisti, ki se vzgaja v naših srednjih kmetijskih šolah. Važno pri tem je, da se ti ljud-
VREMENSKA NAPOVED za čas od 9. do 18. avgusta 1957
Okoli 10. avgusta nevihtne padavine, sicer bo prevladovalo iasno in vroče poletno vreme. Le sredi avgusta ali malo kasneje nekaj krajevnih neviht.
Dr. V. M.
v proizvajalni skupnosti
Vietnam v borbi
za svobo
Kdo bi pred zadnjo vojno slutil, da so ose jugovzhodne tihooceanske pokrajine tik pred silnimi socialnimi revolucijami! Breobzirno kolonialno zatiranje in izkoriščanje evropskih kolonizatorjev je bilo še vedno tako, kot že nekaj stoletij. Toda pod to na videz mirno površino so se že zbirale sile za mogočni kolonialni prevrat in čakale primernega trenutka. In ta je prišel z — japonsko okupacijo. Bilo bi pa napačno misliti, da so Japonci bili osvoboditelji »barvastih« kolonialnih narodov. Njihove čete so razbile vojaško upravo "belih" imperialistov, toda z namenom, da bi si ta področja prisvojili in so zato takoj postavili povsod svojo vojaško upravo. Toda prav v tem trenutku, ko so razbili stari kolonialni sistem, so v vseh kolonijah sprožili osvobodilna gibanja, ki so iz borbe proti Japoncem prerasla v močne socialne revolucije. Zaradi tega po končani vojni nekdanji kolonialisti niso bili več gospodarji in tega so se takoj tudi zavedali. Vračali so se kot kolonizatorji, vendar jim pa ni uspelo, da bi spet zavladali v nekdanjih kolonijah.
Boj za osvoboditev je bil zelo težak in dolg, zlasti še v Indokini oziroma Vietnamu (Deželi Juga). To je dežela na jugu Kitajske, bogata z raznimi rudami in kmetijskimi pridelki, meri 328 tisoč kvadrat-
rtih kilometrov in ima 25 milijonov prebivalcev. Združuje Tonkin in Kočinkina, nekdanji koloniji, ter Anam, staro kraljestvo. Francozi so jo začeli osvajati v 50-tih letih preteklega stoletja. Najprej so v sajgonskem pristanišču ustanovili svobodni pas, nato pa s pomočjo raznim pokrajinam začeli širiti svoj vpliv in oblast, dokler niso 1896. leta nopolnoma zavladali nad vso Indvkino in staro oblast grobo prilagodili novi upravi, ki ni imela nič skupnega z demokratičnimi tradicijami francoske republike.
Vzporedno z upori v drugih kolonijah Jugovzhodne Azije je po zmagi Japonske nad Rusijo 1905. leta tudi v Indokini 1908. leta izbruhnil prvi upor. ki pa je bil krvavo zadušen. Vendar pa se je s tem začelo organizirati osvobodilno gibanje in ustanovljena je bila stranka, ki so jo imenovali »Obnova Anama«. Po prvi svetovni vojni se je gibanje že znatno razmahnilo. Številni delavci, ki so jih od veljali med vojno v Francijo, in drugi napredni ljudje so 1925. leta ustanovili »Revolucionarno stranko Anama in dve leti kasneje '"Anamsko nacionalistično stranko" — komunistično, ki se je ločila od konzervativnih skupin. Njen vodja je postal Nguen Aj Kvok — Ho Ši Mirih, najpomembnejša osebnost v novejši zgodovini Vietnama.
Komunistična partija je v izredno težkih pogojih krepko nadaljevala z osvobodilno borbo. Leta-1959 so ustanovili novo stranko »Viet — Minh« (Liga neodvisnosti Vietnama), ki so se ji pridružile tudi druge stranke v boju proti Japoncem in Francozom. Ob koncu vojne, aprila 1945. leta so Japonci proglasili neodvisno cesarstvo in postavili za cesarja Bao Da ja, Vietnam pa je proglasil Demokratično republiko Vietnam, ki je zapad-ni zavezniki niso priznali. Že nekaj mesecev po vojni je prišlo do spopadov s francoskimi četami, ki so hotele uničiti Vietnam in n jegovega predsednika — Ilo Ši Minha, voditelja osvobodilnega gibanja. S tem se je začela borba proti Francozom, ki se je končala z znamenito bitko pri Dl en Bi en Fuju, marca 1954. leta. Francozi so v obrambi te trdnjave izgubili 12 tisoč vojakov in so morali poraženi zapustiti Severni Vietnam. Za zelenimi mizami v Ženevi 1955. leta je bil podpisan začasni sporazum, po katerem je Vietnam s 17. vzporednikom razdeljen na Severnega in Južnega. Do 20. julija lanskega leta bi morale biti v obeh delih enotne volitve, ki jih pa ni bilo. Tega so krivi politični voditelji Južnega Vietnama, ki jim pa pomaga tuji kapital, zlasti ameriški.
Predsednik Demokratične republike Vietnam
Ho Ši Minil na obisku v Jugoslaviji
5. avgusta ob 10. uri dopoldne je na zemunskem letališču pristalo letalo s predsednikom Demokratične republike Vietnam Ho Ši Minhom, ki je prišel v Jugoslavijo na prijateljski obisk.
Ho Ši Minil prihaja k nam kot legendarna osebnost in veliki borec za svobodo in srečnejšo bodočnost svojega naroda, katerega usoda je v veliki meri podobna naši: po dolgoletnem zatiranju in izkoriščanju se je zmagoslavno dvignil v socialistični in osvobodilni borbi ter zmagal, čeprav še z njegovim južnim delom kupčujejo tuji imperialisti.
Ta obisk je brez dvoma velikega pomena za razvoj prijateljskih odnosov med obema državama: srečala sta se pa tudi dva državnika, ločena z velikimi zemeljskimi razdaljami in združena v odločni in neizprosni borbi za neodvisnost narodov in mir. Zato sprejemamo Ho Ši Minha z veliko prisrčnostjo, spoštovanjem in občudovanjem, ki pa je povezano s prijateljskimi čustvi do Vietnama.
Štefan Kuhar
KLASJE JE PAOLO..
(Reportaža o žetvi)
»Nabrusimo kose, že klas dozoreva,
že žetve bogate napočil je čas...«
Pouekod so zapeli to, drugod spet druge pesmi o žetvi. O koscu in žanjici, o zlatoru-menem klasju. Moj stric, sicer zdravnik in primarij, pa ve čudovito pesem o žitnem polju, ki je nikjer in nikdar — razen kadar jo je zapel on — še nisem slišal. In na to pesem o žitnem polju, ki valovi kakor morje, se spomnim vsakokrat, ko zazrem žitno polje: najprej vse zeleno in lahno nihajoče v spomladanski sapici, zatem pa vedno bolj rumeneče, vse dokler se zlatorumeno klasje ne skloni k zemlji. Te pesmi sem se. spomnil tudi pred dobrim tednom.
Takrat je Joško Kerec z Goričkega s preudarnim korakom stopal med žitnimi polji. Od ča-
sa do časa je zaustavil korak, z roko pa segel med žito. Vsakokrat je odtrgal klas ali dva, ju lahko zmedral v šapastih dlaneh, potem pa pomenljivo pogledal, kot da bi hotel reči: godno je... Med tem opravilom si je Joško Kerec lahno požvižgaval. Morda kakšno žetveno melodijo, ki je šele nastajala. In to Joškovo požvižgava-nje se je čulo kot lahno, malce sramežljivo odgovarjanje požvižgavanju in frluckanju škrjanca, ki je razpel peroti nekje visoko nad goričkimi njivami ...
Takšne podobe pa ste tiste dni lahko videli skoraj povsod po naši zemlji: v Pomurju in na Gorenjskem, na Dolenjskem in Dravskem polju ali v Vojvodini. S to razliko morda, da je bodoči žnjec kje prej kje pozneje pihnil v dlan. vzel zrno dve med zobe in dejal: godno je...
Zlatorumeno, kot morje valujoče klasje, ki mu je bil morda prav takrat odmerjen zadnji dan življenja, je ostalo nekje na žitnih poljih, bodoči žnjec pa je, prestopivši domači prag, ponovil: godno je... In ta »godno je,« je završal na domačijah, završal na kmetijskih gospodarstvih, in z nepritajenim veseljem spreletel slehernega: »Želi bomo!«
In tako kot Joško Kerec, je tiste dni marsikateri kosec sto-pil po koso, vsedel z njo na klepalnik in s klepačem klepal žetveni klep ter pripravil ko-sišče. Ponekod, posebno na Gorenjskem v hribovitih krajih so hiteli žanjicam pripravljat srpe, kot to delajo že stoletja... V ta »želi bomo«, ki je tiste dni spreletel naše podeželje, pa mimo klepanja kos in srpov zadnji čas vse bolj vstopajo še vse kaj drugačne priprave. Tako je bilo tudi tokrat: v zadrugah in na posestvih so hoteli še enkrat pregledat kosilnice in snopovezalce, kose za traktorske priključke in kombajne ... Za žetev mora biti vse nared!
Zlatorumena žita so tiste dni poslednjič sklanjala klasje, ki se je lahno pozibavalo v trepe-tavici poletne vročine. Nad pomursko ravnino je od vročine v ozračju lahno brenčalo, kot da nekje visoko roji na milijone čebel, lahna meglica nad polji pa je trepetala, da je ščemelo v očeh. Na ljubljanskem polju so ljudje zastonj čakali lahnih in blagodejnih sapic izpod Kamniških planin ...
In takrat se je začelo... Žnjec je še enkrat pogledal vdiljen po polhi, potegnil z brušeni parkrat po kosi, da je veselo odpevalo in potem zamahnil... In tako se je začelo. Ponekod nekaj prej, drugod spet pozneje: po vsej Sloveniji, po vsej Jugoslaviji...
*
'17' škofjeloški okolici je žito " V zaradi močnih nalivov in neviht poleglo, kar otežkoča žetev, vplivalo pa bo tudi na kakovost in količino pridelka. Kljub temu bo pridelek obilnejši kot lani. Žetev pšenice je v teku, ječmen pa je že pospravljen.
V Pomurju kaže žetev v pov-
prečju bolje kot lani, žal pa je lepa pričakovanja pokvarilo zadnje deževje. Pridelkov ni bilo mogoče pospraviti, zato je žito v snopih klilo, kar bo znatno vplivalo na kakovost.
Številna kmetijska gospodarstva, zadruge in kmetijski pridelovalci Vojvodine so dosegli pridelek nad 50, ponekod pa celo do 70 stotov pšenice na ha, kar se v Vojvodini sploh še ni zgodilo.
Po podatkih Glavne zadružne zveze Srbije bodo letos tam pridelali 45.000 vagonov več žita
in koruze. Na podlagi dosedanjih ocenitev bo povprečni hektarski pridelek pšenice v državi letos znašal okrog 16 stotov ali za 4 stote več kakor doslej ob dobrih letinah.«
Takšna in podobna poročila smo slišali tiste dni. Tiste dni pa je bila vročina povsod, tudi v naših najbolj žitorodnih krajih. Žitna polja v Slavoniji, Baranji, Banatu in Sremu so terjala pridnih žanjcev. Zaradi premočnega sonca pa so bila polja podnevi kot izumrla. Šele ponoči so oživela. Na nepreglednih poljih so zasvetili reflektorji in na stotine žanjcev in delavcev je s kombajni pa tudi ročno hitelo spravljat bogato klasje.
Tam, kjer že kombajni niso vezali slame v bale, so na strniščih ostajali v dolgih vrstah snopi, ki so jih hiteli znašati v kope in križe. Žitni križi pa so značilnost panonskih polj. V Sloveniji jih najdemo redkokje drugod kot v Pomurju. Na posameznih njivah pa sem na žitne križe naletel pred dvema letoma tudi v Nemčiji in Franciji, ob letošnji žetvi pa tudi v Italiji... Ker sem tudi v Italiji
videl križe le na nekaterih njivah, sem povprašal:
»Kako to. da imate žito zloženo v križe le na nekaterih njivah?«
'Vsi delavci ne znajo tako zlagati,« se je glasil odgovor in zatem pojasnilo: V križe zlagajo žito le tisti delavci, ki so se tega naučili v Franciji...«
Stopil sem do delavca, ki je snopje pravkar zlagal v križ. Ta pa mi je povedal, da se je tega naučil v Franciji od Jugoslovanov. Tako so prekmurski sezonci tudi italijanske se-zonee vendarle nekaj naučili. In kot nekoč francosko ali nemško žetev, mnogi še dandanes pospravljajo in rešujejo bogato žetev bogatih polj Vojvodine. Baranje... in tam. kjer kombajni ne vežejo slame v bale, zlagajo sezonci snope v križe...
In v teh krajih je letos žito obrodilo, kot še nikoli. Povprečno so kmetje pridelali 30—35 stotov pšenice na ha. Tokrat se je zlasti pokazalo, koliko velja dobra obdelava zemlje. Tam. kjer so opravili pomladna dela dobro in pred setvijo zemljo dobro pognojili, so imeli rekordno žetev.
Tako je zadruga na Branji-nem vrhu dobila 40 stotov na ha. Kmetijski obrat »Zeleno polje« na Belju 50 stotov. Zadružnik Žarko Isakov iz Aleksandrova je pridelal 57 stotov. Kmetijska zadruga v Bajinoku 59, Kmetijska obdelovalna zadruga »Seljak« v Aleksandrovu 62. Poskusna postaja tovarne
Zorka« v Subotici 69, Kmetijsko gospodarstvo Rasadnik« v Subotici pa celo 70 stotov pšenice na ha!
To so nedvomno Številke, ki zaprepaščajo, posebno, ker jih doslej pri nas tudi na najboljši zemlji nismo bili vajeni. Ni nobenega dvoma, da »čudo« teh uspehov tiči v dobrem semenu, predvsem pa v agrotehniki, v sodobni in popolni agrotehniki!
Koga ne bi zanimalo, kako so na gospodarstvu Rasadnik« v Subotici pridelali 70 stotov pšenice na hektar?
Naj vam povem še to:
Na njivi petih hektarov, kjer so nameravali sejati pšenico, so imeli špinačo za seme. Ko so seme obrali, so na njivo zvozili 2 vagona zrelega hlevskega gnoja in podorali 18—20 cm globoko. Septembra so raztrosili po 500 kg kalijevega cijanamidana 1 ha in zorali njivo 25—50 cm globoko. S takšnim globokim oranjem, kakršno pri nas ni v navadi, so zadržali vso vlago v zemlji in omogočili redno klitje in razvoj rastline. Sejali so 19. oktobra. Tik pred setvijo pa so na vsak hektar raztrosili še 500 kilogramov superfosfata in 500 kg kalijeve soli, njivo na obdelali s krožno brano. Sejali so italijansko sorto pšenice »Fortu-nato«. Zelo nagosto in navzkrižno. Uporabili so 220 kg semena tako, da so sejali v eno smer 110 kg in spet 110 kg na ha počez. Spomladi so pšenici dodali še po 200 kg kalijeve soli in prav toliko superfosfata na ha!
To vse, vidite, je pripomoglo, da je Rasadnik« v Subotici dobil na 5 hektarih 35.000 kg pšenice. To ni samo vojvodinski ali jugoslovanski, temveč verjetno svetovni rekord! Res, da so se našli ljudje, ki ob tem uspehu pravijo, da je ta pridelek preveč stal. Pa je to res? Če računamo, da znaša vrednost obdelave in vloženih sredstev okrog 90.000 din na hektar, vrednost 7000 kg na hektaru pridelane pšenice po kontrahi-rani ceni pa 245.000 din, vidimo, da je vrednost pridelka za dva in pol krat večja od vloženih sredstev. Torej je pridelek pšenice dal subotiškemu »Rasadniku« 150.000 čistega na hektar!
posebnost letošnje žetve so torej izredni pridelki na mnogih gospodarstvih, večji povprečni pridelek za 4 stote več na ha kot lani in torej večji pridelek na splošno. Ce ob enakih površinah s pšenico povečamo pridelek še za dva stota, torej od 16 na 18 stotov na ha, bomo imeli dovolj pšenice za prehrano in več nam je ne bo treba uvažati. Samo to pa. seveda ne sme biti naš smoter!
Druga posebnost pa je v načinu: res je, da mnogokje žanjejo žanjice še s srpi, čeprav je žetev s koso hitrejša in lažja. Marsikje se žanjice še vedno naporno sklanjajo od jutra do večera nad srpi... Pa tudi ti vedno bolj odstopajo žetev kosi, drugje pa ta spet žetvenemu stroju in snopovezalcu ... Res počasi, počasi, pa vendar vztrajno in morda tudi vedno hitreje, prodira mehanizacija tudi v naše zaostalo kmetijstvo. Celo kombajn. Letos jih imamo v Sloveniji že 15. Res premalo za naše potrebe, a vendar: pred leti nismo imeli še nobenega!
Ali si lahko predstavljate stroj — seveda, če ga še niste videli —ki z dvema človeko-
ma opravi žetev, žito hkrati omlati, slamo pa veže v bale in s svojim delom nadomesti več ko 30 delavcev?
Ob prazniku mladih zadružnikov lani, so ljudje okrog Cerkelj na Gorenjskem prvič videli tak stroj — kombajn. Na svoje oči so se prepričali, kako dela. Pa vendar je neki očanec pripomnil: Res je, kar so govorili. Tako dela, ta hudir! Toda potem nas kmetov ni treba, nas bo treba vse pobiti!« Drugi spet je zategnil: »Že, dobro dela, dobro, ampak za naše, pa za gorenjske njive sploh ni. Je prevečkrat mokro!«
Danes ni več tako. Kmetijsko gospodarstvo v Poljčah bi lahko imelo 5 kombajne in vsi bi bili v »prometu . Prav zato, ker je na Gorenjskem prevečkrat mokro, je treba pohiteti in izkoristiti kratek čas suše ter hitro opraviti žetev. To ve dobro upravnik tov. Pačnik, pa tudi kmetje verjamejo, tembolj, ker je težki kombajn to sain potrdil lani in letos.
Da, tudi letos bi bilo najbolje, če bi lahko delala v treh izmenah . sta mi zatrdila kom-bajner Dobršek in njegov pomočnik, doma iz Kobilja... Kombajn počasi drsi po njivi in požira ječmen pred sabo. Nič ga ne moti. če je žito kje poležano ... ali klas preveč zrel. Kakor hitro se mu približajo »zobje« kombajna, že vleče vrteči se neskončni jezik kombajna klasje in slamo v svoje žrelo ... Slišati je le ropot stroja in zamolklo momlanje mlatilnice ... Na tla padajo za kombajnom povezane bale slame, na podstavku kombajna pa se polni vreča z omlačenim in očiščenim ječmenom ...
Prav takrat, ko sem opazoval žetev in mlačev kombajna iz Poljč, se je kombajner odpravljal z njim na njivico 15-tih
Štorklje so zapustile svoje domove. Tudi te, ki so gnezdile na Novakovem dimniku na Grlaoi, so se poslovile kmalu za tem, ko jih je zabeležila kamera našega sodelavca
arov! Pa se to izplača? Ne tako kot na večji parceli, pa vendar: lastnik plača uslugo po uri, v ceni pa je vračunan prevoz, amortizacija in delo. Toda v desetih minutah bo imel žito na 15 arih požeto in omlačeno! Poleg tega je usluga sorazmerno poceni: 1500 din na uro. In v eni uri požanje in omlati na 1 ha!
Bolj kot še toliko govorjenja, razbija starokopitnost in predsodke en sam stroj in si tako sam najboljše utira pot k sodobnejšemu, lažjemu in boljšemu delu! Pa vendar še v raznih krajih ne samo žanjejo, temveč tudi mlatijo drugače!
Ponekod se še hudo oklepajo raznih ročnih, konjskih in ne vem še kakšnih zastarelih mlatilnic, hkrati pa jamrajo, da morajo zanje plačevati takse. Ne rečem, če so te mlatilnice na nedostopnih in samotnih hribovskih kmetijah. Toda takšno mlatilnico sem videl pred kratkim celo v Ocinju, kjer ni nobene potrebe po njej. V Pomurju mlatilničarji tekmujejo, kdo bo komu izpodjedel revir in mlatil na njegovem mestu, toliko jih je ponekod. Kljub teinu je zadruga v Puconcih ob potili mlatilnicah v svojem okolišu kupila novo, namesto da bi kupila kombajn. Sploh imajo zadružna vodstva ponekod za to manj smisla kot zadružniki ...
*
Klasje je padlo... Zdaj po »vaseh pojejo mlatilnice in zaglušujejo brnenje motorjev, traktorjev... Okrog mlatilnic, po sebno pa še okrog »oslic«, velikih kop, v kakršne zlagajo slamo, se razlega razposajen smeh in vrišč. Tam zadaj pa iz zla-torumenega klasja teče v vreče zlatorumena pšenica. Dobro plačilo za vnemo in trud. Še nekaj dni, da bo zrnje dobro osušeno, pa bo iz njega tudi kruh. Dober, domač kruh ...
Idila pomurskih poljan. Letos so nekateri kmetje pridelali tudi 25, 30, 35 stotov pšenice na ha. Da bi le bilo čim več takih!
Škropilci sadnega drevja na Murščaku so dobro opravili svoj posel
Sestanek Tito-Hruščev
V Romuniji sta se 1. in 2. avgusta sestali delegaciji CK ZKJ in vlade FLRJ ter delegacija CK KP SZ in sovjetske vlade. Jugoslovansko delegacijo so sestavljali Tito, Kardelj, Rankovič, Veljko Vlahovič in Veljko Mičunovič, a sovjetsko Hroščev, Mikojan idr. Predstavniki obeh partij in vlad so proučevali več vprašanj, ki se nanašajo na odnose med Jugoslavijo in SZ, dejavnost obeh partij in splošne koristi socializma ter mednarodni politični položaj, zlasti pa mednarodno delavsko gibanje.
Med razgovori je bilo potrjeno, da si obe strani priza-zadevata, da bi odstranili čim več ovir, ki otežkočajo vsestranski razvoj tesnejših odnosov med obema državama, obe delegaciji sta bili tudi soglasni glede osnovnih vprašanj mednarodnega noložaja. Poudarjeno je bilo tudi, da je za bodočnost socialističnih sil velikega
Aretacije v Budimpešti
Madžarski varnostni organi so v preteklem tednu aretirali več ljudi, za katere menijo, da so delovali proti državi. Med aretiranci omenjajo nekaj vodilnih ljudi krščanske stranke, madžarske stranke svobode idr. Aretirali so tudi nekatere, ki so se aktivno udeležili oboroženih napadov lani oktobra.
pomena sodelovanje med komunističnimi partijami in narodi vseh socialističnih držav, kar je tudi pogoj za razvoj vsega sveta. Ponovno so bila potrjena načela beograjske in moskovske deklaracije o razvijanju odnosov med obema deželama na osnovi medsebojne pomoči in sodelovanja, spoštovanja suverenosti in nevmeša-vanja v notranje zadeve.
Obe delegaciji sta se tudi sporazumeli o stvarnih oblikah sodelovanja med partijama in vzdrževanja stalnih zvez z delegacijami, izmenjavanjem informacij in publikacij.
Razstava o Titu
V torek je bila v zbornični dvorani Obrtne zbornice v M. Soboti odprta razstava dokumentov iz življenja vrhovnega komandanta Jugoslovanske ljudske armade in predsednika republike maršala Tita. Razstava lepo prikazuje Titovo borbo za ideje delavskega razreda od prvih podob, ki jih je ujelo oko fotografske kamere, skozi najtežje dni v stari Jugoslaviji in med narodnoosvobodilno vojno pa do povojnega življenja in razvoja naše domovine, ki je neločljivo povezan s Titovo osebnostjo.
Razstava je bila v prvih dneh avgusta v Lendavi, ogledali pa si jo bodo lahko tudi v drugih krajih Pomurja.
POMURSKI VESTNIK, 8. AVG. 1957
2
ZA ČAST
IN
DOBRO IME
Čast in dobro ime. Dve stvari, pri katerih ljudje ne poznajo pardona ...
Janči in Pišta se srečata pri kozarcu vina. Dobra prijatelja sta. Beseda da besedo. Za prvim litrom izpraznita še enega. In končno, Janči reče Pišti, da je navadna baraba. Kar tako mimogrede, v šali izrečena beseda. "Kaj, jaz da sem baraba —?« vzroji Pišta. Tako se prične. Drugi dan pride Pišta na sodišče in vloži tožbo. To je samo en primer. Še mnogo huje pa je, če se sprimejo ženske. Takrat šele teče kri! Na sodišču se kopičijo tožbe. Cele skladovnice tožb. In v vsaki tožbi je zapisano: "Tožim tega in tega, ker me je javno obrekoval, žalil mojo čast, dobro ime itd.«
Časi in dobro ime. Najbolj ranljivo mesto vsakega človeka. Žaljivka se prime časti kot smola in ne da se z ničemer oprati. Kaj pomaga javni vre-
klic: »Podpisani Marulek ta in ta preklicujem neresnične besede in žaljivke, ki sem jih izrekel o Pišti, ter se imenovanemu zahvaljujem, da je odstopil od nadaljnjega sodnega postopka.« To ni nič, ko pa je Janči rekel Pišti, da je navadna baraba in še in še. Da. to se ne da oprati niti s tako skesanim preklicom. Niti z denarjem! Saj res z denarjem. Pa ni res.
Geza in Feri sta se sprla. Seveda. Geza je žalil Ferijevo čast in dobro ime. Feri je zagrozil. da bo tožil. Geza pa je tudi nekaj dal na svojo čast in neomadeževano ime. Napihnil se je kot star očanec, ki pride v hotel, zahteva, da mu natakar zdeklamira vsa pripravljena in nepripravljena topla in mrzla jedila, nazadnje pa oblastno zamahne zro-. ko. z važnim poudarkom in resnim obrazom naroči kislo juho. Tak je bil tudi Geza. »Kar toži!« je samozavestno kričal užaljenemu Feriju nrav na uho. »Plačam. vse plačam, pa čeprav sem stokrat javno rekel, da si baraba, lopov, tat...«
Feri ga je poslušal in razmišljal. Hm, vsaka tožba ne-
kaj stane in tudi javni preklic v časopisu ni zastonj. Če tožim, od tega pravzaprav ne bom imel nobenih koristi. Denar dobi sodišče, občina ali časopis. Kaj za hudiria bom imel od vsega tega. Pa je Feri vso stvar nazadnie pogruntal. Stopil je h Gezi. kot včasih, ko sta bila še dobra prijatelja. »Čuj«. mu je zaupljivo razodel svoje misli. »Premislil sem si. ne bom te tožil. Kaj boš plačeval sodišču ali časopisu. Toda Geza je gnal svoje: "Plačam. pa naj stane kolikor že. Tak siromak pa nisem. To je naravnost žaljivka « je domala zakričal. >Toda čuj« je povzel besedo Feri. »saj nisem rekel, da ne boš plačal. Daj kar poldrugega tisočaka meni in spor bova rešila brez sodišča, kot je to najbolj primerno med starimi znanci«. »Kaj. samo pol drug tisočak. Če ne zahtevaš več, bom tožil jaz tebe. Razumeš? Tožil te bom!«
Nazadnje sta se vseeno pobotala za dva tisočaka. Tako sta poravnala spor Feri in Geza glede tiste kočljive stvari, ki ji pravimo čast in dobro ime. Brez tožbe in brez sodnika: seveda, čast komur čast!
-jm
UČNI USPEHI NA OSNOVNIH ŠOLAH
841 pozitivnih
Bilanca desetmesečnega dela na naših osnovnih šolah izkazuje 84 °/o pozitivnih ocen. Od 15.113 učencev jih je končalo razred 12.692. kar je za 3,7 % več kot v prvem polletju in za 0.2 % več kot lani. Vsekakor zadovoljiv uspeh, posebno še, če proučimo pogoje, pod katerimi je bil pouk na posameznih šolah.
V okraju sta delovali 102 osnovni šoli. Največ od njih — 56 — je imelo po štiri razrede. Iz njih odhajajo nato učenci na sosednje osem-razredne šole ali gimnazije. 45 šol je imelo po osem razredov. Poleg teh štirih in osemrazrednic smo imeli še po eno dvo, tro in šestrazred-nico.
Število oddelkov na šolah pa je bilo različno: 4 šole so imele po en oddelek, 23 po dva, 13 po tri, 27 po štiri, 9 po pet oddelkov itd. Na največji šoli v Murski Soboti je bilo celo 18 oddelkov. Tudi število učencev v njih je bilo kaj različno: od 12 do 58 v oddelku.
Na vseh šolah je bilo skupno 458 oddelkov. Večina od njih (310) je imela samostojne razrede. V 148 oddelkih pa je bilo združenih več razredov, od dveh do osem. Največ, 94
v lendavski občini z 51 % in v petrovski z 81 % kombiniranih oddelkov. Obseg znanja v takih oddelkih pa gotovo ne more biti tak kot v oddelkih s samostojnimi razredi. V zvezi s šolsko reformo pričakujemo, da bo v prihodnjem šolskem letu po ukinjenju nekaterih manjoddelč-nih šol število kombiniranih oddelkov mnogo manjše kot letos. 
Učni uspehi v prvih štirih razredih izkazujejo dokajšen porast po % pozitivno ocenjenih učencev iz I. (80,4 %) na II. razred (88,5 %). Normalnejši je v III. (84 %) in v IV. razredih (84,6 %). Najboljši uspehi so prav v četrtem razredu, ki je v prejšnjih letih običajno izkazoval slabši uspeh od tretjega razreda, predvsem zaradi neopravičeno strožjega kriterija pri ocenjevanju zaradi prestopanja učencev na gimnazijo. Sicer se pa to v določeni meri od raže tudi letos, saj izkazujejo prvi štirje razredi na osemrazrednih šolah boljše uspehe kot na štirirazrednih, vendar v manjšem odstotku kot prejšnja leta. V razredih višje stop-nje pa je očitno močna težnja po izboljševanju učnih uspehov iz razreda v razred: V. razredi 81,5 %, nato 87,2 %, 89,6 % in 98,9 %. Vsekakor mnogo boljši rezultati, kakor jih poznamo na gimnazijah.
njem letu. saj bo po ukinjenju nekaterih manjoddelčnih šol še manj učilnic, učencev pa več kot letos.
Učitelji osnovnih šol so v preteklem letu uspešno opravili svoje naloge. K dobrim učnim uspehom pa so prispevali svoj delež tudi šolski odbori, ki so s svojimi pobudami za spremembo odnosov v šoli in okoli nje podprli tudi šolsko reformo, ki jo po naših šolah že uresničujemo v določeni meri.
Miha Veršič
Avseniki v Križevcih
To bo dokaj pomemben dogodek za naše občinstvo. Vsi smo si namreč že dolgo želeli slišati nekaj kvalitetnega. O kvintetu Avsenik smo že toliko slišali, ne samo pri nas, saj so pred kratkim bili na turneji po Za-padni Nemčiji, zato smo prepričani, da ne bomo razočarani. V imenu domačega občinstva pozdravljamo goste v Prlekiji.
J. M.
KDO PA SO TI SINOVI... ?
Priletni starček Štefan Čan-čar stanuje s svojo 'Ženo v Pe-tišoocih pri Lendavi. Je invalid brez desne noge in nima ničesar razen 45 arov zemlje in male hiše. Gmotne razmere, o katerih živita z ženo, so ga prisilile, da je potrkal pri svojih sinovih in jih zaprosil za skromno podporo.
Vsi trije njegovi sinovi — Franc, Jože in Štefan — so kvalificirani delavci v Lendavi. Njihovi mesečni dohodki so še kar obilni o primerjavi z drugimi plačami; Štefanu je celo zaposlena žena in znašajo njuni skupni dohodki 24.000 dinarjev.
Sinovi bi lahko brez večjih težav pomagali svojemu očetu, ki je, vsako družino zaprosil za 500 din podpore. Sinovi pa so za prošnio svojega očeta ostali gluhi, zato so jih na njihovo dolžnost morali opozoriti na občini, kjer pa so bili zelo iznajdljivi, češ da je pač občina dolžna skrbeti za njihovega očeta. Vredno je tudi omeniti, da starčka prebivata v kuhinji, sobo pa sta odstopila svojemu sinu Jožetu, o kateri prebiva sedaj s svojo družino.
Mar so lahko taki sinovi še ponosni, če jih pa mora io drugi ljudje opozarjati na dolžnosti, ki jih imajo do svojih staršev?
-jo
Kar poglejte jih, razigrane pomurske pionirje ki so bili tudi letos ob morju
Cestno omrežje v Pomurju in njegovi problemi
Večja obremenitev cesta
brez protiuteži
Izboljševanje cestnega omrežja — kakovostno in količinsko — je tudi pri nas v določeni meri gospodarsko -družbeni problem, čeprav hkrati ne moremo zanikati rezultatov, ki jih lahko dajo prizadevanja pokrajinskih in krajevnih činiteljev. Nikakor seveda ne bi bilo prav, če pi samo čakali na sredstva od drugod, hkrnli pa s prekrižanimi rokami obšli možnosti in vire, ki jih je moči izkoristiti in usmeriti k napredku na tein področju.
Celo 1300 ton na km
Pred vojno je znašala maksimalna obremenitev cesta povprečno od 120 do 160 ton na kilometer (po štetju prometa v 24 urah), po osvoboditvi se je povzpela na 200 do 220, na večjih avtomobilskih in drugih tranzitno-prometnih cestah pa celo do 1300 ton na kilometer. Na cestah, ki jih pretežno uporabiljajo za prevoz nafte, pa je obremenitev v 10 urah tudi do 5000 ton na kilometer.
Razen tega je treba upoštevati. da je bil pred vojno avto-mobilsko-transportni promet v glavnem omejen na sezono, sedaj pa traja nepretrgoma vse leto, čeprav je mogoče zabeležiti malenkostna nihanja med posameznimi letnimi časi. Pred vojno so vozili tod kamioni_ s povprečno nosilnostjo 3 ton. v sedanjih časih pa znaša nosilnost težkih tovornjakov z eno ali več prikolicami tildi do 25 ton.
Kljub temu:
prestopamo na mestu
Po razširjenosti cestnega omrežja, ki ga je potrejmo redno vzdrževati, je Pomurje s 515 kilometri cesta na drugem mestu v Sloveniji. Kljub temu dejstvu in enkrat večji obremenitvi cesta, pa so vzdrževalna dela ostala kakovostno in količinsko domala na isti ravni kot pred vojno. Nič se ni bistveno spreme-
nilo, čeprav neprestano naraščanje cestnega prometa neizbežno terja boljše vzdrževanje cesta in modernizacijo cestne službe. Največji problem je omanjka-nje ustreznih kamnolomov v pokrajini, v katerih bi lahko pridobivali tolčenec. V glavnem so odvisni samo od gramoznic, ki pa dajejo bolj slab material. Včasih v teh gramoznicah nakopani material niti ne zasluži imena prodec. Zaradi zmanjševanja prevoznih stroškov so primorani tudi odstopati od oddaljenejših gramoznic z bolj-
šim materialom in iskati prodec v bližnjih gramoznicah, čeprav na škodo kakovosti materiala. Odločiti pa so se morali še za drugi ukrep: ceste so razdelili v štiri razrede in jih vzdržujejo po njihovi prometni pomembnosti in obremenitvi. Tako navozijo na avtomobilske in tranzitno-prometne ceste od 40 do 60 kub. metrov gramoza na leto, na nekoliko manj važne ceste 20 do 30 kub. metrov itd. Za ceste na zadnjem mestu v tej prednostni lestvici ostane kajpada zelo malo.
Če bi obveljal faktor 18
Denarna sredstva, ki so na razpolago za redno vzdrževanje in modernizacijo cesta, so nezadostna in komaj zadostujejo za »krpanje«, ki pa nima trajnejšega učinka.
Po podatkih cestne uprave so pred vojno izdali 12 do 15.000 dinarjev brutto sredstev za en kilometer cesta, letos pa bodo predvidoma zbrali v okrajnem! cestnem skladu toliko sredstev, da bo prišlo na en kilometer 113.000 dinarjev.
Potrebe so torej znatno večje od sredstev in možnosti, ki so pri roki. Na cestni upravi me-
nijo, da bi bilo mogoče učinkoviteje in trajnejše vzdrževati cestno omrežje in ga postopno tudi modernizirati, če bi pri sedanjih letnih izdatkih za cestno omrežje obveljal faktor 18 v razmerju s predvojnimi tona-menskimi letnimi izdatki.
Naposled pa tudi ne kaže prikrivati dejstva, da v Pomurju vzdržujemo cestno omrežje izključno s sredstvi okrajnega cestnega sklada, čeprav bi ta sredstva naj bila dodatek za modernizacijo in redno vzdrževanje cesta.
Okrog 800 kub. metrov več gramoza na ceste
Na cestni upravi se trudijo, da bi z varčevanjem in izboljšavami pridobili več sredstev za cestno omrežje. Prevozne stroške so zmanjšali tako, da so si omislili dva kamiona, s Katerima prevažajo material na ceste. Precej prevoznih uslug pa še vedno morajo prepuščati zasebnim voznikom. Nabavili so tudi drobilec, s katerim pridobivajo domači tolčenec; z njim so dokaj zmanjšali uvoz tolčen-ca iz Lepoglave in ga pocenili
za 500 dinarjev po kub. metru. Prav tako so poiskali in sondirali primerna zemljišča za gra-moznice v bližini cesta ter tako izdatno zmanjšali prevozne stroške. Oranje snega pozimi s konjsko vprego stane 1200 dinarjev na kilometer. V pretekli zimi pa so začeli orati sneg z motornimi plugi. Tovrstne storitve z mehanizacijskimi sredstvi so mnogo cenejše: do 420 dinarjev na kilometer. Od še popolnejše mehanizacije tako-imenovane »zimske službe« pa si mnogo obetajo tudi v prihod-nosti.
Vse to jim je omogočilo, da so prihranili toliko denarnih sredstev, da bodo letos lahko navozili na vsak kilometer ce-sta v Pomurju 29,5 kub. metrov materiala ali 1,5 kub. metra več kot lani.
Na cestni upravi pa zelo potrebujejo strokovnjake, posebno še za cestno nadzorno službo. ki jo bo potrebno tudi bolj mehanizirati, da bo povsem kos svojim nalogam na terenu. Sedaj opravljajo cestno nadzorno službo cestarji, ki pa nimajo za to potrebne strokovne kvalifikacije.
Prva asfaltirana cesta v M. Soboti
Zadnje dni so Sobočanci priče živahni gradbeni podjetnosti vzdolž ceste Štefana Kovača — od novega poslopja gimnazije do križišča pred hotelom »Zvezda«. Cesta bo dobila asfalt. Vsa dela. ki so v zaključni fazi, opravljaio na najnovejši način strokovnjaki in stroji, ki jih je dala na razpolago republiška) cestna uprava, in jih finansira okrajna uprava za ceste iz svojega sklada. En kilometer asfaltirane ceste jih ho veljal do 5 milijonov dinarjev.
S. Klinar
PRED PROSLAVO V BUČKOVCIH
V čitalniški dobi je bilo narodnoobrambno delovanje posebno živo v nekdanjem ljutomerskem okraju.
Svoj višek je doseglo v petih velikih prireditvah: v proslavi tisočletnice Cirila in Metoda 6. septembra 1863 v Ljutomeru, v besedi pri Mali Nedelji 15. septembra 1867, v prvem slovenskem taboru 9. avgusta 1868 v Ljutomeru, dalje v zadnjem taboru 19. junija 1870 pri Kapeli in končno v proslavi sedemdesetletnice Miklošičevega rojstva 2. septembra 1883 na Glavnem trgu v Ljutomeru.
Čeprav so na tej prireditvi govorili znani govorniki dr. Krek, Božidar Raič in slavljenčev brat profesor Ivan Miklošič, je zanimivo, da je še večje navdušenje, kot govori, zbudila med zborovalci brzojavka srbskega kralja Milana o odlikovanju dr. Miklošiča z redom Save prve stopnje. To je dokaz. da Prleki niso gojili prijateljstva le s svojimi sosedi Hrvati, temveč po njih tudi s Srbi.
Pobudnik večine prireditev v Prlekiji je bila slovenska čitalnica v Ljutomeru, ustanovljena 1868. leta. Njeno delovanje sta
močno razgibala dr. Zarnik in dr. Klemenčič.
Kmalu po ustanovitvi čitalnice so Nemci in nemčurji ustanovili v Ljutomeru prostovoljno gasilsko društvo, da bi kljubovali delu slovenske čitalnice. Po večletnem boju so končno tudi V gasilski organizaciji dobili premoč narodnozavedni Slovenci.
Na gospodarskem področju je v Ljutomeru važna ustanovitev prve slovenske hranilnice 1872. leta in prevzem kmetijske podružnice 2. septembra 1883 po slovenskih rokah.
Na proslavo devetdesetletnice besede 15. septembra v Bučkov -cih se pridno pripravljajo ne samo domačini, včlanjeni v kulturno-prosvetnem društvu in njegovih odsekih, temveč tudi Prleški študentski klub, ki pripravlja Remčevo igro »Samo, prvi kralj Slovencev«, dalje filmski amaterji, ki so za prireditev posneli poseben film, Ra-diooddajna postaja v Ljubljani in še drugi.
Po pripravah sodeč, bomo 15. septembra t. 1. v Bučkovcih prisostvovali največji letošnji prireditvi v Pomurju.
I. K.
Velika železniška nesreča pri Lazah
V soboto, 3. avgusta se je okrog ene ure zjutraj med uvoznim signalom pri Lazah iu postajnim poslopjem zaletel brzovozni tovorni vlak B-2 s hitrostjo 50 do 60 kilometrov na uro v tovornjak 477 s tako silo, da je vrgel nekaj vagonov, polnili živine, na nasip nad železniškimi tiri. Takoj je bil ustavljen ves promet na tej progi in reševalcem ter posebnim železniškim skupinam je šele okrog
436 kubikov
Predzadnji torek je že II. mladinska delovna brigada »Štefana Kovača« zapustila gradbišče na cesti Mačkovci—Ša-lovci. V štirinajstih dneh je nakopala 510 in zvozila 456 kub. metrov zemlje okrog 400 metrov daleč in tako presegla skupno normo za 31,9 odst.
Strokovnjaki cestne uprave so bili zelo zadovoljni z delovno storilnostjo brigadirjev, saj bi brigada zabeležila še prepričljivejši skupni delovni učinek, če ne bi našteli kar 266 neproduktivnih ur (113 ur več kot I. brigada) zaradi slabih vremenskih razmer.
Na slavju so proglasili šest brigadirjev za udarnike. Ta častni naslov so si pridobili Franc Kous in Božena Viher, oba dijaka ESŠ, Marija Gam-ser iz Vučje gomile, Jože Kepe iz Lendave, Avgust Majcen in Lizika Gornjak, oba iz Železnih dveri. Najboljši brigadirji so dobili knjižne nagrade okrajnega vodstva SZDL.
11. ure uspelo očistiti en tir. 18 vagonov je bilo popolnoma razbitih ali nakopičenih drug na drugega sto metrov daleč. Siloviti sunek je ubil skoraj vso govejo živino namenjeno za izvoz, 46 krav in iz petih vagonov se je razsula vsa pšenica. Po približnih ocenitvah je škode samo na železniških vozilih za več kot 150 milijonov dinarjev.
Zakaj je prišlo do nesreče, še vedno ni jasno. Tovorni vlak 477, ki vozi iz Zaloga proti Zidanemu mostu, je na petem tiru nekaj pred eno ponoči pobiral vagone. Vlakovni odpravnik je dal temu vlaku znak za odhod in ko je prehajal na sosednji tir, se je v štirinajsti vagon z nezmanjšano brzino zaletel brzovozni tovorni vlak B-2, ki je privozil na postajo, čeprav je kazal signal pred postajo »stoj«. Kurjač Franc Jerman je izjavil, da je nalagal v peč premog, ko je lokomotiva prešla prvi signal in da signal ni imel luči. Vlakovodja Maks Tršek je prav tako izjavil, da je opazil rdečo luč šele pri drugem signalu in lokomotivo takoj zavrl, toda bilo je prepozno. Strojevodja pa je rekel, da ne ve, kako je prišlo do nesreče. Po nekaterih izjavah je bila tudi vidljivost zelo slaba, ker se je iz Save dvigala megla.
Ponesrečena sta bila le dva železničarja: Anton Glavan in Karel Zagoršek. To je tudi ena največjih nesreč na tej progi, ki je tudi najbolj prometna V vsej državi, saj jo prevozi poleti v 24 urah kar 84 vlakov in še razni sezonski brzovlaki.
POMURSKI VESTNIK, 8. AVG. 1957
3
oddelkov je imelo po dva, 20 po tri, 22 po štiri, 10 po pet, 2 po celo po osem razredov.
Kateri razredi so bili skupaj v oddelkih, nam povedo naslednje številk e: 55 oddelkov s I. in II. razredom; 55 oddelkov s III. in IV. razredom; 14 oddelkov s VII. in VIII. razredom: t4 oddelkov s V., VI.. VII. in VIII. razredom; lt oddelkov s I., II. in III. razredom; 10 oddelkov s
IV.	, V., VI., VII. in VIII. razredom; 9 oddelkov s VI., VII. in VIII. razredom; 8 oddelkov s I., II., III. in IV. razredom; 6 oddelkov s V. in VI. razredom; 3 oddelki z II. in III. razredom; 2 oddelka z vsemi osmimi razredi in samo 1 oddelek s IV. in
V.	razredom.
Dokaj pestra in neenotna organizacija, kakršno so pač narekovale razmere na posameznih šolah, v prvi vrsti število učencev, ponekod pa tudi število in velikost učilnic. Delo v takih kombiniranih oddelkih je zanesljivo težje kot v samostojnih. Vsekakor pa je pri dobrem delu lahko pouk dober in uspešen tudi v takih oddelkih. Statistični podatki nam povedo, da je bil celo boljši kot v ostalih, saj imajo šole v marijanski občini najboljši učni uspeh (89 %), čeprav imajo največ (85 %) kombiniranih oddelkov. Njim sledijo šole
Zanimivi so tudi podatki, ki nam povedo, katere razrede so dosegli učenci, ki so letos izstopili iz osnovne šole: v VIII. razredu 262 ali 24,9 ®/o; v Vil. razredu 219 ali 20.8 %; v VI. razredu 251 ali 21,9 %; v V. razredu 121 uli 11,4 %; v IV. razredu 162 uli 15,3 %; v III. razredu 43 ali 4,2 %; v II. razredu 14 ali 1,3 % in v I. razredu 3 ali 0,2 %.
Skupno torej izstopi 1055 učencev, kar je komaj 7 % od skupnega števila šolo obiskujočih. Dvakrat toliko pa jih izstopi na nižjih gimnazijah. Po posameznih občinah so te številke zelo različne. Odvisne so pač od organizacije šol. V petrovski občini, kjer ni nobene nižje gimnazije, izstopi iz V. in ostalih višjih razredov 93,3 % učencev, medtem ko v cankovski, kjer obiskuje gimnazijo 27,1 % učencev, samo 58,9 %. Tu jih določeno število izstopi tudi iz gimnazije, precej pa jih uresniči učno obveznost na nižji stopnji; teinu so krivi starši, ki zaradi svojega posebnega načina življenja še nimajo pravega odnosa do šole.
Od pogojev, ki so zaviralno vplivali na učne uspehe, poznamo vsekakor najbolj pereč problem učnega prostora. Če smo imeli letos na razpolago samo 287 učilnic za 458 oddelkov, bo to še slabše v prihod-
DVAKRATNA
ŠKODA
Lanske konjuktume cene in-karnatki so tudi letos ohrabrile mnogo pomurskih kmetovalcev, da so se odločili za pridelovanje te metuljčnice, predvsem zaradi semena, kije šlo prav dobro v denar. Toda letos, kot kaže sedaj, ne bo lahko vnovčiti vsega pridelka; vzroke je treba iskati predvsem na zunanjem trgu, ki je dokaj založen ali pa je odpovedal (Zapadna Nemčija, ZDA) seveda pa tudi v kakovosti semena, ki še vedno ni taka. da bi si naša inkarnatka lahko pridobila stalne odjemalce.
Za nas je važen zlasti drugi vzrok — kakovost — ker smo ga povzročili sami (tako pridelovalci kot odkupna podjetja. ki so lani odkupovala tudi kakovostno dvomljiv pridelek) in nam prinaša dvojno škodo: pridelovalcem jemlje možnosti za pridelovanje zares rentabilne kulture in dober kolobar (metuljčnica!) in zmanjšuje skupna prizadevanja za večji narodni dohodek v pokrajini. Domači, zlasti pa še inozemski trg je vedno bolj zahteven, kar moramo prav osi resno upoštevati, ne samo pri inkarnatki. marveč tudi pri pridelkih drugih kultur (krompir, sadje itd.) in živini. Letošnje »natezanje« okrog in-karnatke nam je lahko samo koristen nauk: mnogo težav bi namreč odpadlo, če bi že takoj v začetku podprli agitacijo za to rentabilno kulturo s strožjim kriterijem glede kakovosti pri odkupovanju (mešanic in pridelka z neustrezno barvo pač ne bi smeli odkupovati).
Nič odveč ni potemtakem priporočilo kmetijskih strokovnjakov. ki menijo, da bi z ustreznim kriterijem v pogledu kakovosti lahko prišli do standardne »prekmurske in-karnatke«, ki bi bila povsod zelo cenjena in iskana. Toda to je v prvi vrsti odvisno od pridelovalcev.
S. K.
KDO JE KRIV?
Obveščeni smo, da je naš komentar »Kdo bo delal?«: v prejšnji številki Pomurskega vestnika povzročil dokaj različne polemike med prizadetimi bralci našega tednika. Prejeli smo tudi članek, v katerem pisec razpravlja o temi iz komentarja. Polemični prispevek objavljamo v celoti in želimo, da bi pomagal razčistiti pojme o subjektivnih vzrokih težav v kmetijstvu Pomurja.
V zadnjem- časa je slišati glasove, iz katerih posnemamo, da so vsega zla v kmetijstvu krivi kmetijski strokovnjaki. Te trditve nimajo nobene utemeljitve, posebno še takrat ne, če analiziramo resnično stanje na terenu s posebnim ozirom na pojav koloradskega hrošča, ki je marsikateremu trn v očesu.
Dobru letina ni samo posledica ugodnih vremenskih razmer, temveč tudi velikih naporov pravih kmetovalcev in kmetijskih strokovnjakov. Nihče ne more trditi, da kmetijski strokovnjaki niso storili vsega, kar je potrebno. Storili so celo mnogo več, kakor zahtevajo njihove službene dolžnosti. Dandanes se že poslužujemo sodobnih pridelovalnih sredstev, toda občine in kmetijske zadruge pozabljajo na to, kar je prav toko važno in pereče: na zatiranje rastlinskih bolezni in škodljivcev. Razširjenost koloradskega hrošča skrbi marsikaterega pravega kmetovalca.
Obstajajo zvezni in republiški predpisi o zatiranju koloradskega hrošča, ameriškega prelca in ostalih rastlinskih škodljivcev. Lastniki so dolžni, da na svoje stroške uničujejo škodljivce. Občinski ljudski odbori lahko uresničujejo zatiralne ukrepe na stroške lastnika krompirjevega nasada tedaj, če jih lastnik ne uresniči sam. Opčine morajo imeti komisije, ki vodijo zatirolno akcijo, organizirajo kontrolne preglede in predlagajo za kaznovanje vse kršilce zakonskih predpisov. Prav zaradi teh in podobnih problemov morajo imeti tudi kmetijske referente, ki družno s komisijami ukrepajo na osnovi temeljnega zakona o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci.
Kmetijske zadruge morajo imeti varovalna sredstva in potrebno aparaturo (škropilnice in prašilce) za to akcijo.
Čeprav je vse to določeno z zakonskimi predpisi, naše akcije pri uničevanju rastlinskih škodljivcev in bolezni še vedno niso dovolj konkretne in učinkovite.
Koloradski hrošč ni od danes; leta in leta že uničuje naše krompirjeve nasade v vse večjem obsegu, pa je zaradi tega že kar smešno, če se moramo ponovno poglabljati v ta naš največji problem.
Poraja se vprašanje: kakšni so naši odnosi do teh sovražnikov? Mnogi pridelovalci neresno ocenju-
jejo pojav koloradskega hrošča in drugih škodljivcev, čeprav jim povzročajo škodo. Mnogi nočejo razumeti, da je potrebna skupna in enotna akcija vse vasi in občine, kajti le tako bodo zagotovljeni naši uspehi. Kmetijski strokovnjaki so tudi na tem področju storili vse, da so bili kmetovalci pravočasno obveščeni o nevarnosti vsakega posameznega škodljivca po plakatih in množičnih sestankih, obveščeni so bili o zati-ralnih sredstvih po dnevnem in te-
denskem časopisju in praktično so bili prikazani tudi vsi ukrepi, vendar še do sedaj ni tistega učinka, ki bi moral biti posledica teh prizadevanj.
Če potemtakem mnogi pridelovalci krompirja v svojo korist nočejo tega razumeti, potem poč ni drugega izhoda, da najstrožje kaznujemo vse kršilce zakonskih predpisov.
Obstoječih škodljivcev sicer ne moremo popolnoma uničiti, vendar pa jih lahko uspešno zatiramo z raznimi kemičnimi sredstvi in tako rešimo normalen donos.
Zavedajmo se, da je zastonj sodobna obdelava zemlje in gnojenje z umetnimi gnojili, če nam škodljivci odnašajo precejšen del predvidenih pridelkov.
Ing. Lado Jerše
TRIDESET LET ZA VOLANOM
»Vstopite, saj lahko pokramljava kar na turi!« me je vljudno povabil v kabino svojega cisternskega tovornjaka, ko sem ga zaprosil za krutek intervju.
KRISTIJAN KOVAČ, katerega tokrat predstavljam bralcem, opravlja pravzaprav dvoje važnih opravil; je vesten šofer in krotilec soboškega prahu.
Oh, ta večni soboški prah! — boste morda porekli. Že res, toda še več bi ga bilo, če ga ne bi Kristijan iz dneva v dan marljivo preganjul s soboških ulic. Niso to "mačje solze, kakor že radi pravimo: vsak dan prevoziti 80 do 90 kilometrov dolgo pot po najbolj prometnih cestah in se na štiridesetih turah »iznebiti« od 120 do 140.000 litrov vode. To je že statistika! Pobaral sem ga, kaj meni o kritiki zastran tega »večnega« soboškega prahu, pa mi je z rahlo zaskrbljenostjo odgovoril: »Ne zmorem ob vročih dnevih, ne zmorem sam . . . Ceste se posušijo, preden jih lahko znova obiščem. Dva bi imela dovolj posla . . .«
To le mimogrede. Pri Kristijanu sem se oglasil, da bi kaj več izvedel o njegovi šoferski karieri, kajti ob letošnjem praznovanju Dneva šoferjev in' avtomehanikov so mu svečano izročili diplomo za 30-letnico opravljanja šoferske službe in vestno delovanje v stanovski organizaciji.
»Začelo se je pravzaprav v mojih otroških letih, ko sem se v rojstnem kraju, v Nabrežini pri Trstu večkrat obešal na vojaške kamione .. . Otroški razigranosti pa se je pridružila tudi želja po samostojnem »krmarjenju« . . .
Potem so Kristijanovi starši emi-grirali v Jugoslavijo. Naš znanec je kmalu oblekel vojaško suknjo. Delal je v mehanični delavnici, kjcr se je
bliže spoprijateljil s stroji. Ko se je vrnil iz vojaške službe, je leta 1927 opravil šoferski izpit. Najprej je »krmaril« v okolici Trsta, potem v Dalmaciji .nazadnje, leta 1930, pa je končno pristal v M. Soboti in tu služboval pri več podjetjih in usta-novah. Kristijan je živa priča napredka v avtomobilizmu, saj je imel
v svojih rokah že nad 20 tovornjakov in osebnih avtomobilov, od starih »škatelj« iz prve svetovne vojne pa do najnovejših tipov: Ford, BMW, Škoda, Fiat . . . Kdo bi vse našteval? Z motornim kolesom (750 cem) je prevozil 15.000 km po Prekmurju.
Ko je nanesel pogovor na šoferski poklic, je Kristijan kljub svoji umerjenosti in samozavesti, vrlinama, katerima se menda lahko zahvali, da je dosedaj tako srečno »vozil« v svojem poklicu, komaj zaznavno vzdihnil: »Težak je, težak in odgovoren, saj imamo opravka z življenjem ljudi, šofer često gleda nevarnosti v 'oči . . .«
»In najlepši trenutek v življenju?«
Določnega odgovora nisem dočakal, vendar pa sem z znančevega obraza razbral, da je bilo menda to tedaj, ko se je že srečal s smrtjo, pa se ji je vendarle izognil.
Nazadnje pa še vprašanje, ki sem ga odlagal — namenoma, kajti bal sera se, da bo za enega izmed naju
neprijetno — do konca razgovora: »Ste že imeli kakšen karambol?«
Kristijan se je samo nasmehnil, me neočitajoče pogledal in mi zatrjeval, da alkohol ni »poklicna bolezen« za dobre šoferje; je pa reč, ki rahlja živce povzroča »divjo kri . . . »Mene še ni vrgel s tira in me ne bo . . . Tudi devetintrideset ur neprestane vožnje sem prebil brez njega . . .«
»Ne pijan, ne kaznovan!« — to res ni zapisano na diplomi, ki jo je dobil Kristijan, je pa tiho, neuradno priznanje za človeka, ki že trideset dolgih let sedi za volanom in pri discipliniranem opravljanju svojih dolžnosti daje vzgled mnogim stanovskim tovarišem.
S. K.
Mnogo smo videli
Dijaki tretjega letnika soboške ESS smo prve dni julija priredili poučni izlet po naši domovini. Pot nas je vodila skozi Ljubljano in Reko do Zadra.
V Zadru smo se zadržali pet dni in si ogledali razne zanimivosti: stare rimske kulturne spomenike, takratno arhitekturo in muzeje, kjer hranijo dragoceno blago. Videli smo tudi prve papiruse in razne izkopanine. Iz Zadra smo sc z ladjo odpeljali v Dubrovnik. Na poti smo doživeli majhen vihar, ki nas je kar prijetno pozibaval. V Dubrovniku smo si ogledali mestni muzej, morski akvarij, mestno obzidje in trdnjavo. Mesto nas je-očaralo s svojo lepoto in znamenitostmi. Potem smo se odpeljali tudi v Sarajevo; pot po ozkotirni železnici je bila dolga in na-pornn. V Sarajevu smo videli turške čaršijc in džamije, mestni muzej in Principov muzej, v katerem je slikovno prikazan atentat na prestolonaslednika Ferdinanda. V Ilidži smo si ogledali letovišče in izvir Bosne. Iz Sarajeva smo nadaljevali pot proti domu in si v Zagrebu ogledali Maksimir in mestne zanimivosti. Ustavili smo se še v Brežicah in se tam srečali s Prekmurci, ki so tudi bili na izletu.
Šoferski praznik v Murski Soboti
Člani soboške podružnice Združenja šoferjev in avtomehanikov LRS so letos lepo proslavili svoj praznik — 13. julij. V povorki po mestu je sodelovalo 64 z zastavami in zelenjem okrašenih vozil. Ko so položili vence na grob padlih borcev in ponesrečenega šoferja Lukašeka, so se zbrali na slavnostnem
zborovanju na avtobusnem postajališču, kjer so jim spregovorili stanovski voditelji.
Na slavju so izročili pohvalne diplome šestim tovarišem, dvema cestarjema pa še skromne nagrade poleg diplom.
S. K.
„Upati smo, da bo več“
Zakaj ni reda?
Kot strasten kolesar se mnogo vozim s kolesom in imam večkrat razne nevšečnosti. Pred kratkim sta se mi zopet pripetili dve, ki pa že presegata vse meje.
Mnogo se vozim tudi po nekem strmem klancu z več nevarnimi ovinki, kjer je potrebna vsa previdnost pri vožnji. Ko sem se takrat peljal po klancu navzdol, sem že od daleč zagledal tri kolesarje, ki so zavzeli vso cesto. Za zvonenje se sploh niso zmenili, zato sem se moral ustaviti. Vprašal sem enega, če ne pozna prometnih predpisov, pa me je grobo zavrnil: »Fant, ko boš ti toliko prevozil kot jaz, boš šele vedel, kaj so prometni predpisi!« Tako...! Drugič sem tam srečal kravjo vprego. Za zvonenje se lastnik ni zmenil in je lepo obsedel na vozu, krave so pa najprej zavile na desno in noto naglo na levo. Naglo sem moral zaviti v jarek, voznik pa me je še pošteno nadrl, da mu s svojim divjanjem plašim krave.
Zakaj le varnostni organi opominjajo take ljudi, ki lahko s svojo nemarnostjo povzročijo težke nesreče?
H. K.
S steklenicami zavržen denar
Če pogledaš tu in tam po hišah, lahko opaziš, da se otroci večkrat igrajo s steklenicami, v katerih so bila zdravila. Take steklenice ležijo tudi na podstrešjih, čeprav dobro vemo, koliko sredstev izdajamo za zdravila, ki jih izdelujejo naše tovarne ali pa jih uvažamo. Tudi našo lekarne imajo velike izdatke za zdravila in steklenice.
Nekoč sem se pogovarjal s starejšimi ljudmi, ki so mi pripovedovali, da v njihovem kraju zbirajo take stekleničke šolski otroci, jih oddajo najbližji lekarni in dobijo zanje tudi kakšen denar.
Ali ne bi tega vpeljali tudi v naših lekarnah, saj bi tako lahko prišli poceni do steklenic, ki jih je moči razkužiti in oprati. Stekleničke bi lahko zbirali učenci osnovnih šol, morda celo brezplačno, in jih oddajali lekarnam. Tako bi precej pomagali našemu zdravstvu.
Sv
Čuvajmo živino
Letos 5. julija sta bila na soboškem kolodvoru natovorjena dva vagona z govejo živino.
Vsi, ki sjno to videli, smo se spraševali, kako to, da niso vagona postavili kam v senco. Ravno tedaj je namreč najbolj pripekalo sonce.
Imejmo usmiljenje tudi do goveje živine.
G.
Pomurski čebelarji z velikim zanimanjem pričakujejo, kakšna bo letos ajdina paša. Cvetličnega medu je bilo zelo malo, saj je slana uničila predvsem v krajih ob desnem bregu Mure domala ves akacijin cvet. Precej boljša pa je bila paša na kostanju in hoji. Večina pomurskih čebelarjev je imela namreč čebelje družine v Rušah in okolici. Nekateri čebelarji imajo čebele v
Štirje klubi odbornikov
DS v Ljutomeru
Rušah še sedaj, medtem ko jih je večina prepeljala že domov. Dobra bera je bila predvsem prve dneve julija, ko je pritisnila precejšnja vročina. Kasneje pa se je stanje znatno poslabšalo zaradi neprestanega deževja.
Kmetijske zadruge so že odkupile ves dosedanji pridelek, namenjen za prodajo. Največ medu je odkupila Kmetijska zadruga Križevci pri Ljutomeru. Nekateri čebelarji in kmetijski strokovnjaki cenijo uspeh ho-jine in kostanjeve paše naših čebeljih družin na Pohorju na okrog 8 tisoč kilogramov medu. Uspeh bi bil mnogo večji, če bi naši čebelarji prepeljali na Pohorje še več svojih čebel. Tamkajšnje čebelarsko društvo je gostovanje naših čebelarjev zelo dobro organiziralo.
Vsaj nekaj pa pričakujejo čebelarji tudi od ajde, ki so je letos kmetovalci nasejali precej. Vreme je bilo doslej za ajdo zelo ugodno, čebelarji se le boje prevelikega vetra, ki lahko prepreči medenje. Na splošno pa čebelarji trdijo: »Upali smo, da bo letos medu več kot ga je bilo.«
Občinski sindikalni svet v Ljutomeru je ustanovil te dni štiri klube odbornikov DS za posamezne gospodarske panoge. V teh klubih se bodo člani DS in UO izobraževali, ko bodo poslušali predavanja in študirali.
Za jesenske mesece pa pripravljajo program za seminarje, ki jih bodo preredili za člane delavskega samoupravljanja posameznih gospodarskih panog.
Krompir cvete
Letos so kmetje posadili precej krompirja, ker jim prinaša dober pridelek leto za letom. Mraz in slana v maju mu nista dosti škodovala. Tu in tam je res pozebel, toda kmetje so takoj rastlinam pognojili z nitromonkolom, ki je dokaj pospešil njihovo rast. Njive so se potlej bogato šopirile s krompirjevko. Tudi koloradski hrošč, čeprav se je pojavil v veliki množini, ni mnogo škodoval, ker so go kmetje pridno uničevali — z obiranjem hrošča in ličink ter z rednim prošenjem. Krompirjevo' rast pa je zelo zavrla izredna suša.
Sedanje deževje je krompirjevko dokaj pomladilo, tako da je sedaj vsa bohotna in temno zelena. Za kmetovalce pa je neprijetna ena stvar: krompir je začel ponekod ponovno cveteti in poganjati nove gomolje. Bojimo se, da stari gomolji več ne bodo rastli, novi pa ne bodo pravočasno dozoreli. Takšen krompir bržčas prihodnje leto ne bo dober za seme.
2eleli bi, da bi nam kmetijski strokovnjaki razložili, kako naj bi v jeseni shranili semenski krompir in kako dolgo ga naj pustimo zoreti.
Jože
Ko so ustanavljali klube, so povabili tudi delegate, ki so bili na kongresu DS Jugoslavije, da so jim poročali o vtisih s kongresa in njegovih zaključkih. Sklenili so, da bodo v vsakem delovnem kolektivu proučili resolucijo in zaključke kongresa.
Ljutomerska »Svoboda« pripravlja program za seminar druge stopnje, kajti seminar prve stopnje so že imeli v preteklem letu.
P
0
c
I
v
A
J
E
Z
E
R
O
V
T
I
H
O
T
I
Oprostite, dragi bralci, da pod tem naslovom ne boste brali lepe pesmice; to so le vzdihi prizadetih vaščanov.
Jezero, ki ga opevam, je novejšega izvora, zato ga ne boste našli na zemljevidih Pomurja. Je blizu železniške postaje Bučečovci, manjšega obsega, nima nobenih pritokov, pa tudi svojih izvirov ne. Pojavi se samo ob dolgotrajnem deževju, ob suši pa zopet izgine.
Novejšega izvora je zato, ker ga nekoč ni bilo. Pred dobrimi šestdesetimi leti, ko so Avstrijci gradili tod mimo železnico, so položili skozi cestni nasip, ki ga železnica prečka, propustne cevi in voda je lepo odtekala vse do predlani. Cevi pa so že dotrajale; nihče pa jih tudi nikoli ne čisti, tako da je onemogočen odtok vode. Sedaj se ob večjem deževju nabrana voda ne more nikamor odtekati, mora izhlapeti ali pa usahniti. Po zadnjih deževnih dneh se je jezero zopet pojavilo v vsej svoji lepoti. Tudi brez vodnih živalic ni. Žabe vseh vrst uspavajo sosede s svojimi ubranimi melodijami. Gnitje trave pod vodo pa osvežuje ozračje s prijetnim vonjem in redi zalego komarjev.
Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da bo lastnik prizadetega zemljišča gojil v tem jezeru zlate ribice ali pa celo morske some. Tudi krajevni odborniki se močno zanimajo za to stvar. Spomladi so se že zbrali pri jezeru zastopniki cestne uprave, železnice, občine... in povedali svojo "odločno" besedo. Možakarji so pregledali vso zemljišče, predvideli različne možnosti in baje tudi sklenili, da tokrat ne morejo ničesar ukreniti, ker ni navzoč inženir vodnogospodarske skupnosti.
Vsekakor si bodo morali ponovno ogledati zemljišče, ker so od takrat že marsikaj pozabili, zapisnika pa tudi niso sestavili. Prizadeti upajo, da se bo to zgodilo še pred prihodnjo pomladjo.
Vaščan
Nova ambulanta pri Vidmu
Pri Vidmu so pred nedavnim dogradili novo veterinarsko ambulanto. To je za videmske občane lep uspeli, saj so bili dolgo časa brez živinozdravnika, ki so ga morali do nedavnega klicati iz Ljutomera ali iz Radgone.
Zelo uspešno delujejo tudi osemenjevalne postaje v videmski občini. Doslej imajo tri: pri Vidmu, v Bučkovcih in v Ivaničih. V kratkem pa bodo uredili osemenjevalni postaji še na Grabšinskem vrhu in v Žihlavi.
Pri Vidmu in v Bučkovcih so priredili letos tudi več predavanj o boleznih domače živine Ta predavanja so bila zelo dobro organizirana.
Z vrvico je lovila kokoši
Organi Ljudske milice v Lendavi so pred nedavnim prišli na sled B. K. iz Lendavskih goric, ki je že od lani kradla kokoši v lendavski okolici. Pri zaslišanju je priznala, da je ukradla 64 kokoši in jih prodajala tudi na trgu. Kokoši je lovila na vrvico iz nylona, na katero je pritrjevala koruzo. Sodišče jo bo zagotovo »nagradilo« za to podjetnost.
-jo
iz tabora predvojaške vzgoje v Ljutomeru
Precej nadarjenih športnikov
Kljub muhastemu vremenu, ki je v zadnjem času oviralo treninge mladincev v atletiki, kolesarjenju, nogometu in streljanju, je bilo v soboto, 24. julija spet zelo živahno na ljutomerskem stadionu. Obvezniki predvojaške vzgoje so tekmovali v raznih športnih disciplinah za prvenstvo tabora.
Pričakovali smo, da bodo rezultati boljši, vendar pa moramo pripomniti, da so mokra tla dokaj onemogočila boljše uspehe. Kljub temu pa smo se prepričali, da je med delavsko in kmečko mladino precej nadarjenih športnikov, ki jih bo kazalo pridobiti za naša telesno-vzgojna in športna društva.
Tekmovanje je bilo dobro organizirano, rezultati v posameznih panogah pa so naslednji: pri streljanju z zračno puško je tekmovalo 21 mla-
dincev. Prvo mesto si je priboril Jože Vereš s 109 krogi (od 150 možnih), drugi je bil Martin Pozderec s 103 krogi in tretji Ernest Bere s 101 krogom. Tekmovali so v razdalji 10 metrov brez naslona in stoje. V atletiki je sodelovalo okrog 50 tekmovalcev. Vrstni red: 100 metrov: Vladimir Erjavec 12,5 sek.; Leopold Vurcer 12,8 sek. in Jože Gjerek 13,2 sek.; 400 metrov: Franc Žnidarič 1:08,6; Ivan Bere 1:08,8 in Ludvik Roškar 1:09,0;	1000	metrov: Štefan
Zclko 3:15,0; Stanko Hozjan 3:18,0 in Franc Žnidarič 3:22,5; daljina: Jože Zver 4,90 m; Jože Ritlop 4,80 m in Ladislav Vereš 4,60 m; krogla (5 kg): Franc Tratnik 13,10 m; Leopold Vurcer 12,20 m in Jože Kovač 12,10 m; met bombe: Ladislav Vereš 48,50 m; Franc Tratnik 46,50 m in Leopold Vurcer 46,50 m; met diska (2 kg): Franc Tratnik 20 m in Ladislav Vereš 19 m.
Izven konkurence so bili zabeleže-
ni naslednji rezultati: Janc v daljini 4,85 m in Žunec 5 m, pri suvanju
krogle 11,70 m (oba Ljutomer). Pri članih pa je zabeležil Titan naslednje rezultate: 100 m : 11,9 sek.; skok v daljino: 5,96 m; troskok: 12,03 m; suvanje krogle (5 kg): 13, 25 m; met diska (2 kg): 32 m in met bombe: 53,22 m.
V	kolesarjenju je na stezi 1600 m zmagal Ivan Kavaš s časom 3:12,3, drugi pa je bil Jože Zver s časom 3:15,9.
V	nogometu so se pomerili mladinci tabora z ljutomersko enajstorico. Prvič so zmagali domačini 2:1, drugič pa mladinci tabora s 4:2. Gole sta dala: Titan 2 in Gjerek 2.
Tudi šahisti so tekmovali za prvenstvo. Po finalnem tekmovanju je bil najboljši Ivan Jug s 24,5 točKami (90%), na drugem mestu je obstal Jože Nemec s 4 točkami (80 %) in na tretjem Ivan Režonja z 2,5 točke. Tekmovalo je 12 mladincev.
POMURSKI VESTNIK, 8. AVG. 1957
4
Po dvanajstih dneh smo prišli domov z lepimi vtisi. Izlet nam bo ostal v trajnem spominu, saj tega, kar je, marsikdo ne bo mogel več videti; zato se še posebej zahvaljujemo pomurskim podjetjem, ki so nam omogočila to potovanje.
-st
Kajakaško tekmovanje na Muri
18. avgusta kajaško tekmovanje pri Petanjskem mostu — Zagotovljena udeležba tekmovalcev iz Ljubljane, Celja in Maribora — Pričakujejo pa še prijave — Kdo bo nastopil med domačini? — Prihodnje leto na Muri tekmovanje za prvenstvo Slovenije? — Pokroviteljstvo prevzel okrajni odbor Ljudske tehnike!
Pa so se le enkrat razgibali kajakaši v Krogu. Začeli so se pripravljati za veliko kajaško tekmovanje na Muri, ki bo pri Petanjskem mostu, nekaj sto metrov od Radeuec. Za tekmovanje je veliko zanimanje, saj so se do sedaj prijavili tekmovalci iz Ljubljane, Celja in Maribora. Pričakujejo pa še Zagrebčane in Varaždinčane. Progo za tekmovanje bo pripravil večkratni državni prvak Branko Drovenik-Funa, ki je trasi-ral progo tudi na tekmovanju za svetovno prvenstvo v Tacnu.
Kaj pa domači? Čakajo dva nova zložljiva kajaka, ki prispeta te dni. Hvaležni so Občinskemu ljudskemu odboru v Murski Soboti, ki jim je pomagal s podporo pri nabavi kaja-
kov, saj staneta več kot sto tisoč dinarjev. Ne morejo pa še govoriti, kdo bo zastopal domače društvo. Franc plolcman je še v Nemčiji, Feri Svetec bo v teh dneh slekel vojaško obleko, Ratnik študira, Sever je sekretar prireditve in ne sme tekmovati, mnogi bodo sodniki in tudi odpadejo. Nekoliko upanja imajo v profesorja Titana, ki je tudi prijatelj tega športa in tehnike. Domači bodo postavili dve skupini po tri člane. Saj to ne bo težko ker je v društvu še precej »starih« tekmovalcev, kakor Rakuša, Meolic, Domijan, Lukač, Titan in še več mladih, kakor Bajagič, Husar, Kuhar, Donša in drugi. Če bo letošnja prireditev na Muri uspela, bo prihodnje leto v Pomurju tudi
tekmovanje za prvenstvo Slovenije.
Pokroviteljstvo nad prireditvijo je prevzel okrajni odbor Ljudske tehnike. Prirediteljem pa bo pomagal tudi Radio klub v Murski Soboti in ozvočil tekmovalni prostor. Društvo bo izdalo lepo tiskani prospekt tekmovanja s startno listo in reklamnimi oglasi pomurskih podjetij. Poskrbeli pa bodo tudi za okrepčilo in zabavo gledalcev.
ZDRAVSTVENA DEŽURNA SLUŽBA
Nedelja, 11. avgusta 1957.	•
Dr. Miloš Borovšak, stanuje v Kolodvorski ulici — novi blok.
Od 8. do 12. ure v splošni ambulanti, v nujnih primerili popoldne in ponoči na stanovanju.
Tedensko nočno dežurno službo ima od 12. do 18. avgusta 1957 doktor Nikolaj Lanščak, stanuje na Lendavski ulici št. 7.
PROSTOVOLJNI KRVODAJALCI od 2. do 4. avgusta 1957.
Franc Majcen in Marija Majcen, oba iz Rankovec, drugič; Ludvik Lukovnjak, Metka Zemljič, Anton Brončič, Jakob Ivanek, Anton Hajdinjak, Janez Fekonja, Martin Kar-ba, Ana Karba, Rudolf Hamler in Pavla Rauter, vsi iz Črešnjevec; Franc Nežič iz Melinec; Rozalija .Jaušovec z Orchovskega vrha, Janez Vaupotič iz Lastomerec, Marija Horvat iz Rankovec in Agata Brus iz M. Sobote.
Namiznoteniška prireditev
V ponedeljek zvečer je bil v dvorani Partizana v M. Soboti ekshibicijski nastop TK »Lom-bik« iz Budimpešte in nato dvoboj z reprezentanco Pomurja, ki pa je izgubila s 3:0. Pred nastopom je goste pozdravil predsednik okrajne zveze Partizana Jože Velnar in jim izročil spominske značke; enako so tudi gostje obdarovali člane pomurske reprezentance. V torek so si madžarski igralci ogledali Tovarno mesnih izdelkov in bili dopoldne na svečanem sprejemu. ki jim ga je priredil predsednik Občinskega odbora v M. Soboti. Dva madžarska igralca sta dobila todi darila soboške Tovarne perila »Mura«.
SOBOŠKA KRONIKA
Poroke, rojstva in smrti od 29. julija do 4 avgusta 1957.
Poročila sta se: Vincenc Čančar, gradbeni tehnik in Elizabeta Banko, oba iz M. Sobote.
Rodile so: Ana Pivar iz Gančan, deklico; Terezija Kapun iz Noršinec, deklico; Marija Vontek iz Noršinec, deklico; Kristina Colik iz Odrancc, dečka; Verona Sivnlk iz Sp. Ščavnice, dečka; Terezija Virag iz Beltinec, dečka; Ljudmila Plaj z Rožičkega vrha, deklico; Rozalija Mujdrica iz Nedelice, deklico; Zlatica Soš iz M. Sobote, deklico; Helena Miloševič iz Kuzme, deklico; Marija Jančar iz Rakičana, deklico; Irma Sukič iz Strukovec, dečka; Marija Hušič iz št. Vida, deklico; Vera Martinčič iz Turnišča, deklico. Vse so rodile v soboški bolnišnici.
Doma pa je rodila Sonja Žiga, deklico.
Umrli so: Franc Sebjanič iz Rakičana, star 83 let; Milan Šarkezi iz Črnelavec, star 2 leti; Vendel Boj-nec iz Dobrovnika, star 63 let; Josip Domjan iz M. Sobote, star 68 let.
Rogaševci
Končno je urejena krajevna ambulanta, za katero je občina prispevala 300.000 din. Tako je bolnikom iz našega okoliša omogočeno, da se lahko vsak četrtek popoldne posvetujejo s can-kovskiin zdravnikom.
*
Slatinski vrelec v Nuskovi si je pred kratkim ogledala posebna komisi a iz Ljubliane. S seboj je vzela tudi vzorec vode. Napovedano je, da bo komisija sestavila predračun in idejni načrt, po katerem bodo končno lahko začeli nekaj graditi. Morda ne bi bilo napak, če bi ustanovili manjše podjetje. Okoliški občani bi to zelo odobravali.
Komisija za štipendije ObLO Petrovci-Šalovci
razpisuje
na podlagi 7. in 22. čl. Zakona o štipendijah (Uradni list FLRJ, štev. 32-349/55)
ŠTIPENDIJE:
2 štipendiji za študij na učiteljišču 1 štipendijo za študij na zobotehnični srednji šoli 1 štipendijo za študij na Srednji ekonomski šoli I štipendijo za študij na Srednji kmetijski šoli
Rok za vlaganje prošenj je do 1. septembra 1957. K prošnji, ki mora biti kolkovana s 180 din drž. takse in 95 din lokalne takse, je 'priložiti:
potrdilo o premoženjskem stanju staršev, potrdilo o prejemanju otroškega dodatka, zadnje šolsko spričevalo in potrdilo o vpisu v šolo
Prednost imajo prosilci višjih letnikov in dijaki z območja občine Petrovci-Šalovci M-698
OKRAJNA GASILSKA ZVEZA v M. SOBOTI obvešča
Prodaja materiala zn potrebe gasilskih enot:
Ker se je često dogajalo, da so nekatera PGD in ObGZ naročevale pri nas material in ga v določenem roku niso plačale, je Sekretariat OGZ sklenil, da v bodoče nobeno društvo, niti ObGZ ne bo dobila na up nobenega materiala razen onega, ki gre v breme Okrajncgu gas. sklada ali sredstev občine. Prosimo, da se po tem ravnajo gospodarji po društvih in občinskih gas. zvezali.
Dostava statističnih listov:
Čeprav smo pred tedni pozvali vsa društva, da naj takoj pošljejo izpolnjene statistične liste, jih še vedno nismo dobili od 'polovice društev. Pozivamo vsa prizadeta društva, naj liste takoj izpolnijo in pošljejo občinski gas. zvezi. Zadnji rok je 15. VIII. t. l
Iz pisarne OGZ
Hiša v kovčku
Na nedavnem pariškem sejmu so prikazali tudi originalno zložljivo hišo, ki jo lahko spraviš v večji kovček. Hiša je dolga 10, široka 7 in visoka 3 metre. Težka je 30 kilogramov. Z malo električno črpalko lahko napihnejo to hišo v dvajsetih minutah. Zidovi so iz zmesi nylona in kavčuka. Hiša je ne-zgorljiva in trajna ter odlično izolira mraz in vročino.
RAZPIS
Na podlagi 137. člena uredbe o izvrševanju proračunov in računovodstvenem poslovanju državnih organov in zavodov (Ur. list FLRJ, štev. 35/55) in 30. člena uredbe o cestnih skladih (Ur. list FLRJ, štev. 19/56) Uprava za ceste Murska Sobota razpisuje
POZIV
za vložitev pismenih ponudb za prevzem izdelave-dobave:
1.	30 cestarskih samokolnic
2.	8 dvokolic
3.	3 snežnih plugov
Pismene ponudbe z navedbo dokončnega zneska po eni samokolnici, dvokolici in snežnemu plugu, ločeno za vsak različni izdelek posebej, je poslati po pošti v zapečatenih kuvertah pod klavzulo »PONUDBA«, ali neposredno predati na Upravi za ceste OLO Murska Sobota — Lendavska 22, noštni predal št. 8, najpozneje do 24. avgusta 1957 zutraj do 8. ure. Pomanjkljive in prepozno vložene ponudbe se ne bodo upoštevale.
Razpisa se imajo pravico udeležiti podjetja in privatni obrtniki. ki imajo tovrstna obrtna dovoljenja. Vse pogoje in potrebna navodila giede prevzema izdelave-dobave dobijo interesenti vsak dan med uradnimi urami pri upravi za ceste.
Okrajni ljudski odbor Murska Sobota
M-696 Uprava za ceste
TEDENSKI KOLEDAR
Nedelja, 11. avgusta — Veselko Ponedeljek, 12. avgusta — Klara Torek, 13. avgusta — Lijana Sreda, 14. avgusta — Demetrij Četrtek, 15. , avgusta — Darko Petek, 16. avgusta — Rok Sobota, 17. avgusta — Radigoj
KINO
MURSKA SOBOTA - od 9. do 11. avgusta jugosl. film »Hanka«, od 13. do 15. avgusta finski film »Kdaj pride pomlad«.
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — 10. in 11. avgusta ameriški film »V soteskah Kolorada«, 14. avg. ameriški filin »Izgubljeni sin«.
LENDAVA — 13. in 14. avgusta češki film »Kavarna na glavni cesti« od 16. do 18. avgusta ameriški film »Daljna obzorja«.
BELTINCI — 10. in 11. avgusta ameriški film »Zaseda«.
SL. RADENCI — 11. in 12. avgusta ameriški film »Seliua«, 13. avgusta ameriški barvni film »Dvoriščno okno«.
RADGONA — 10. in 11. avgusta ameriški barvni film »Dvoriščno okno«, 14. in 15. avgusta ameriški film »Steza slonov«.
VERŽEJ — 15. avgusta nemški film »Jaz in moja žena«.
VEL. POLANA — 11. avgusta jugoslovanski film »Ne obračaj se, sinko«!
ČEPINCI —	11. avgusta ameriški
film »Dvoboj ob srebrnem potoku«.
MALI OGLASI
1 ha 43 arov ZEMLJE - NJIVA, TRAVNIK, GOZD v Andrejcih, prodam. Informacije: Vladimir Kardoš, Tešanovci 3.	M-677
SOBO DOBI starejša ženska (upokojenka), ki bi stregla bolnici. Naslov v upravi.	M-689
NOV VOZ, nosilnost 1500 kg, cena 42.000.— din, prodam. Matilda Ba-kan, Jurij 31. p. Rogaševci. M-690 IZGUBILA SEM protezo spodnjih zob. Poštenega najditelja prosim, da mi jo vrne proti nagradi. Vrtna ulica št. 14. M. Sobota M-691 MANJŠE POSESTVO z 1 ha zemlje, HIŠO Z GOSPODARSKIM POSLOPJEM, vse v dobrem stanju, SADOVNJAK, IN BRAJDE (letno do 1000 1 vina) 5 km od M. Sobote, prodam. Cena po dogovora. Jožefa Kolmanko, Gradišče 60 pri Murski Soboti.	M-692
HIŠO Z MANJŠIM GOSPODARSKIM POSLOPJEM IN 52 a ZEMLJE v Brezovcih št. 86, prodam. M-693 2,5 ha ZEMLJIŠČA V ENEM KOSU, ob glavni cesti, v Polani, prodam. Zemljišče obsega: stavbišče, njivo in travnik. Interesenti naj se javijo pri Štefana Gombošiju v Mur-- ski Soboti, Ivanocijeva 6.	M-695
PAR KOMPLETNIH MLINSKIH KAMNOV, skoraj novih 32 col. z vsem priborom, prodam. Naslov v upravi lista.	M-697
PRITLIČNO HIŠO, dobro ohranjeno z veliko vinsko kletjo, parcela 1600 m!, prodam. Informacije v pekarni »Kruh — pecivo«, Glavni trg, Ljutomer.	M-702
OTROŠKI VOZIČEK, globok, dobro ohranjen, prodam. — Vprašati v knjigarni »Dobra knjiga«, Murska Sobota.
RAZPIS
Komisija za volitve in imenovanja pri Občinskem ljudskem odboru Martjanci razpisuje po 40. členu Splošnega zakona o ureditvi občin in okrajev (Uradni list FLRJ. št. 26/55) in 81. člena Statuta občine Martjanci
delovno mesto sanitarnega inšpektorja
Pogoj: Sanitarni tehnik Za delovno mesto je določena plača po uredbi, poleg tega pa še dopolnilna plača. Prošnje z opisom dosedanjega službovanja in krajšim življenjepisom poslati na Občinski ljudski odbor Martjanci najkasneje do 1/9-1957.	M-699
Prodam
Pri kolodvoru Tezno — Maribor, ugodno prodam
GOSTILNIŠKE PROSTORE
z lepim gostilniškim vrtom, primernim za plesne prireditve (teraca), vrt za zelen javo in dve stanovanji. Iva Koželj, gostilni-čarka Tezno — Maribor, Češka ul. 1.	M-700
POMURSKI VESTNIK
Izdaja Časopisno in zuložni-ško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Dragan Flisar — Uredništvo: Murska Sobota, Trubarjev drevored 3/11. — Telefon 138. Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Trubarjev drevored Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200. celoletna 400 dinarjev — Rokopisov ne vračamo in ne odgovarjamo zanje — Tekoči račun pri Komunalni banki v M. Soboti št. 64-KB-1-Ž-365 — Tisk Pomurske tiskarne v M. Soboti.
_________MOŽ Z NEVARNIM_____________________________________
_________S M E II L J A J E M_______________________________
EDGAR WALLACE	24
Toda tudi v njegovi sobici mu niso dali ti trije možje miru. Prikazni? Prikazni v megli? Smešno, kdor trdi kaj takega! Naenkrat pa je Miltona Golwaya spreletelo kot električni udarec: saj je te tri že nekje videl!
Toda kje? Milton se ni mogel in ni mogel spomniti! Jih je srečal v Islingtonu? Je kateri izmed njih kupil časopis pri njemu? Gotovo ne! Ljudi, ki so enkrat samkrat kupili pri njem časopis, ni mogel pozabiti do konca življenja!
Golway je spet legel, toda luči ni ugasnil. Vedel je natanko, da ne bo mogel zaspati, dokler ne bo rešil te uganke!
Duhovnik in dva delavca? Kje in v kakšnih okoliščinah jih je srečal? Vse leto ni prišel iz Islingtona, torej je moralo biti tu! Tu? Ne, tu teh treh čudnih prikazni ni videl. Toda kje? Koga so ga pravzaprav spominjale? Da, zdaj je vedel: obrazi so se mu zdeli znani in naenkrat se je spomnil, kje je videl te obraze: v časopisu »New’s!«
Čez nekaj trenutkov je divjal Milton Gohvay, le na pol oblečen po stopnicah navzdol.
»Ti so!« je kričal. »Ti so!«
Gospodinja, gospa Buckton, ga je presenečeno gledala. »Ubogi vrag je izgubil pamet,« je polglasno dejala. »Nič čudnega v teh časih.«
*
Drugo jutro je prodajal Milton Golway časopise, kjer je bila na prvi strani njegova slika. Spodaj je pisalo: mož, ki je videl Simona Hopkinsa. Ves ta in še naslednje dni so se zbirali ljudje okrog njega in Golway ni postal truden, ko jim je razlagal vedno znova svoje čudno srečanje in končaval vedno z istimi besedami: »In Dave in Laey, ta dva neumneža, sta trdila, da sem videl prikazni, prikazni v megli.«
Našli so Johna Merryweatherja in Derricka Cresslerja. Simon Hopkins pa je hišo v Dalston Streetu št. 18 že zapustil, ko se, je pojavil edini policist iz Islingtona. Zdaj je mrgolelo ljudi v elegantno urejenih prostorih. Polknice so bile še vedno zaprte, gorela pa je električna luč.
Glavni inšpektor Falmouth je strmel z nabranimi obrvmi v trupli.
»Zastrupljena, ali ne?« je vprašal dr. Cunninghama.
Zdravnik je pokazal kozarca na majhni mizi.
»Brez dvoma. Bržkone je bilo vse lepo pripravljeno.«
»In samo prstni odtisi obeh mrtvecev,« je godrnjal mož, ki je iskal prstne odtise.
»Drugega nisem pričakoval,« je menil Hooks. »Če bi se temu prodajalcu časopisov že prej posvetilo v glavi, bi se zdaj pogovorjal s Simonom Hopkinsom o vremenu.«
Falmouth pa ni bil razpoložen za šale.
»Saj smo bili v tej hiši?« je vprašal narednika, »mislim takrat, ko smo preiskali ves Islington Vale. Kdo je lastnik?«
»Neki gospod Davenport,« je odvrnil Hooks, ki je imel odličen spomin. »Takrat sam se pozanimal zanj in zvedel vse najboljše o njem. Davenport in Hopkins gotovo nista ena in ista oseba.«
»To bi me čudilo,« je kratko odvrnil glavni inšpektor.
Hooks je bil užaljen.
»Da, zdaj se spominjam,« je pojasnil. »Gospod Davenport je prinesel posredovalcu, ki mu je dal hišo v najem, priporočilo lorda Russella. Razen tega je plačal najemnino za dalj časa naprej.«
»Prav to sem pričakoval,« je pripomnil Falmouth. »Davenport in Hopkins sta ena in ista oseba, Hooks. Zanesete se lahko na to. Uganka pa mi je, kako je prišel do priporočila lorda Russella.«
Fotografi so ju pregnali iz sobe, kjer sta ležala mrtveca. Falmouth je začel temeljito preiskovati vso hišo, toda našel ni nič pomembnega. Tudi Hooks, ki je zagrizeno iskal sledove za ubežnikom, se je čez kako uro vrnil praznih rok iz zgornjega nadstropja.
»Nič,« je jezno dejal Folmouthu.
»To sem tudi pričakoval,« je dejal Hooksu. »Simon Hopkins je mož, ki ne zapušča nobenih sledov. Mislim, da v vsej svoji karieri nisem naletel na tako prebrisanega nasprotnika. Toda kljub temu ga bom spravil ob steno!«
»Ste kaj našli, šef? je vprašal Hooks, ki ni razumel tega.
Glavni inšpektor je odkimal.
»Dve trupli,« je dejal, in se po dolgem času spet smehljal. »Hvala bogu, da niso štiri. Morda Grace Singleton le še živi.«
»In Willings tudi,« je dodal narednik.
Falmouth pa je bil s svojimi mislimi že spet drugje.
»Delavske obleke lahko dobiš kjerkoli,« je dejal sam pri sebi. »Toda kje lahko kupiš duhovniško obleko?«
Hooks je skomignil z rameni.
»Tu nimam nobenih izkušenj. Toda povprašal bom. Prav imate, šef, v Londonu ni preveč trgovin, v katerih lahko kupiš duhovniško obleko in ne prodajajo jih vsak dan. To je prava svetla točka!«
Toda Falmouth je imel malo upanja, da bo tako lahko prijel Simona Hopkinsa.
»Dvomim, da je napravil tako grobo napako,« je zamrmral.
*
Gospod Wiliam Kennedy, lastnik tvrdke Tornton, Ken-nedy & Co je položil kartoteko nazaj v mahagonijevo omaro in sporočil:
»George Davenport je vzel hišo v Islington Vale v najem. To je točno. Najemnino je plačal za dalj časa vnaprej. Toda če menite, da sta gospod Davenport in vaš množični morilec ena in ista oseba, se motite, dragi moj. Gospod Davenport mi je predložil priporočilno pismo lorda Russella in jaz dvomim, da izdaja Njegovo lordstvo priporočila morilcem. To je zelo točno.«
Falmoutha je jezilo to »zelo točno«, »vaš množični morilec« in pa »dragi moj«.
»Davenport in Hopkins sta ena in ista oseba,« je odrezavo dejal. Ko sem imel racijo v Islingtonu, sem poslal agenta k vam. Če bi mi takrat dali točno obvestilo, bi bil zdaj Hopkins že za zapahi. Kako pa je prišel do priporočilnega pisma lorda Russella, bomo že zvedeli.«
Kennedyju je šinila kri v obraz. »V tem primeru niste bili — eh — zelo uspešni, dragi moj,« ga je zbodel. Zato pa se zaletavate v slepe ulice. Ko se je vaš agent zglasil pri meni, sem mu dal popolnoma točno informacijo. Jaz čitam časopise, razen tega pa mi je dal vaš agent osebni opis morilca. Gospod Davenport ni v ničemer podoben gospodu Hopkinsu ali kateremu izmed Umorjenih. Majhen je in debelušen.«
»Ali ste ga videli še kdaj pozneje?« je naglo vprašal Falmouth. Se vedno ni verjel, da sta Davenport in Hopkins različni osebi. Mnogokrat se je že zgodilo, da se ni mogoče zanesti na osebne opise, ki jih dajejo laiki.
Gospod Kennedy je zmajal s svojo plešasto glavo.
»Ne. Ni mi tudi bilo znano, da ni stanoval v tej hiši. Toda, kaj mi to mar? Davenport mi je plačal in to mi je zadostovalo. Ni moja naloga, da bi ugotavljal, zakaj se nekdo ne vseli v najeto hišo. Mene zanima samo najemnina, drugega pa nič. Je to točno?«
»Kdaj bi potekla najemna pogodba?«
Gospod Kennedy je vzdihnil in spet poiskal kartoteko.
»Čez tri mesece,« je pojasnil.
Falmouth se je hudobno smehljal. »Zdaj pa bi rad imel naslov tega gospoda Davenporta,« je prosil.
Gospod Kennedy je pogledal na kartoteko in njegove zbuljene oči so postale še bolj okrogle.
Zvijanje krompirjevega listja
Zvijanje krompirjevega listja je pri nas razširjena virusna bolezen.
Lističi se pri tej bolezni zvijajo navzgor, vzporedno z glavnim rebrom, da dobijo obliko žleba, žlice ali smotke. Vse listje je enakomerno pobledelo in svetlozelene barve, spodnja stran lističev, zlasti pri vrhu in ob robu pa je rdečevijoličaste ali črno-modre barve.
Napadeni krompirjevi grmi ostanejo pritlikavi in se pred časom posušijo. Tvori se malo gomoljev, ki ostanejo drobni.
Bolezen naglo prenašajo od rastline do rastlinč listne uši, zlnsti siva breskova listna uš.
Proti tej bolezni se najlaže borimo, če posadimo zdravo seme (gomolje) oziroma odporne sorte in če odstranimo med rastno dobo takoj vse okužene grme.
Koristno je zatiranje rastlinskih uši spomladi in poleti z nikotinskimi in sistemičnimi insekticidi. Poškropimo krompirjeve in paradižnikove nasade z NIKOTINOLOM (1 % — 1 liter na 100 litrov vode) ali pa s sredstvi: SYSTOX, METASYSTOX, PESTOX (0,05 % — 1/2 del. na 10 litrov vode), ki jih dodajamo bordoški brozgi, bakrenemu apnu, Dithanu ali Lyrotanu v istočasni borbi proti krompirjevi plesni.
Okrajni ljudski odbor Murska Sobota M-694	'	Kmetijska inšpekcija
Siva grozdna plesen
Zaradi dežja se na nekaterih sortah grozdja, posebno na renskem rizlingu in šiponu v močni meri pojavlja siva grozdna plesen, ki povzroča grozdno gnilobo.
Bolezen omejimo, če grozde poškropimo z 0,50 % raztopino kalijevega mazavega mila (1/2 kg na 100 litrov vode). Škropivo pripravimo tako, da milo raztopimo v nekaj litrih vroče vode, nato pa razredčimo do predpisane jakosti (koncentracije).
Škropimo le po grozdih ob lepem vremenu, pri tem pa pazimo, da grozde res temeljito poškropimo, tako da škropivo pride v notranjost grozdov, kjer se plesen najprej pojavlja. Po potrebi škropljenje večkrat ponovimo.
Če ne dobimo kalijevega mazavega mila, lahko pripravimo 0,50 % — škropivo tudi iz navadnega mila.
Mazavo milo zahtevajte pri kmetijskih zadrugah.
Okrajni ljudski odbor Murska Sobota M-694	Kmetijska inšpekcija
POMURSKI VESTNIK, 8. AVG. 1957
5
Za ta nastop so se Sobočan-ci zelo zanimali, saj so dvorano napolnili do zadnjega kotička. Posebno pu jih je navdušil dvoboj med dr. Nemcem in mad-žarskun reprezentantom Varko-nyijem, ki je bil prava ekshibicija v namiznem tenisu. Gostje so odpotovali iz M. Sobote v sredo dopoldne.
»Bog«, ki je kradel...
(ABDUL ZEHR ZIARAT V PAKISTANU)
Nekoč je policija odpeljala tega »boga« na zaslišanje. Toda med potjo se je policijski avto prevrnil in vsi razen Zia-rata so bili mrtvi. Še en dokaz več za »božansko poreklo«, je trdil Abdul Zebr Ziarat.
Kot vsak bog, je tudi on imel svoje posebne zakone. Vsak dan so mu morali vaščani postaviti pred vežna vrata dve golidi mleka, tri sire, košaro oranž in drugega sadja. Ženske so mu morale čistiti obleko in vsako noč so mu morali pripeljati devico, da je bila »božji sluga« to noč.
Tako je Ziarat dolgo teroriziral svojo okolico. Potem pa jo je skupil. Po vasi so bile vedno pogostejše nočne kraje. Siromašni vaščani so na vse prete-ge iskali krivca. Hodili so po nasvet tudi k svojemu »bogu«, toda ta jim je dejal, da je pač Alah vzel nazaj to, kar jim je dal.
Prišla je noč, ko bi morala v Ziaratovo kolibo priti 15-letna Azra Ghulam. V vasi so jo poznali kot pametno dekle. Azri prav nič ni šlo v račun, da bi postala »božja sluga«. Toda primitivna vas se je bala Ziara-tovega maščevanja in je prisilila dekle k poslušnosti. Azra pa se je znala obvarovati. Naprosila je svoje brate, da so stražili okrog hiše. Če bi bila v stiski, bi jim dala znak, naj ji pridejo pomagat.
Ziarat je zadovoljno sprejel dekle, jo zaklenil v sobo, sam pa odšel iz hiše. Čez kako uro je privlekel pet velikih sirov. Bil je tako zmučen, da je pozabil na dekle. Drugo jutro je Azra zvedela, da so to 'noč ukradli pet velikih sirov. Ziarat je spet trdil, da je to Alahovo delo in da bo bog dvakratno povrnil ukradeno. Pametna Azra pa se je spomnila nočnega prizora in je to povedala bra-
tom. Drugo noč so bratje presenetili Ziarata na njegovem tatinskem nočnem pohodu. V vasi je nastal velik škandal. Azra je stekla v 30 kilometrov oddaljeno policijsko postajo in povedala, kaj se je zgodilo. Ziarata so aretirali, ker so mu dokazali še več tatvin. Ukradene stvari je na veliko prodajal naprej. Policija ga je iskala že več let.
Toda preden so Ziarata odpeljali, so ga vaščani sami kaznovali. S kamenjem so ga pobili do smrti.
JAJCE V JAJCU
V Murski Soboti se je pripetil nenavaden dogodek; pri Pin-taričevih na Lendavski cesti ie kokoš znesla deformirano jajce v velikosti gosjega. Lupina je bila trda kot običajno. Ko na so jajce strli, so se začudili, kajti v njem so našli še eno jajce normalne velikosti s trdo lupino, ki je plavalo v beljaku. Čudna igra narave!
■ A. S.
Redek primer zvitosti
Pobegli kaznjenec Norman Doyle se je dva dni sprehajal v svoji progasti jetniški obleki po San Franciscu in nikomur ni bil sumljiv. Doy-le si je izmislil zelo učinkovito zvijačo. Okrog vratu si je obesil tablico z napisom: »Zbiram milodare za bivše kaznjence.« Nasedlo je tudi več policistov, ki so metali drobiž v Doylonr puščico.
Udobnost v samostanskih celicah
Kapucinski samostan v bližini Firence so preuredili po vseh pravilih udobnosti. V vsaki samostanski celici je centralna kurjava, kopalnica in hišni telefon. Tudi samostanska kuhinja je dobila vsa sredstva sodobne kuhinjske tehnike.
Banket za 50 tisoč ljudi
Mestni očetje v Hobokenu v ZDA nikakor niso mogli zbrati sredstev za gradnjo nove bolnišnice. Pa so se spomnili, da bi bilo dobro prirediti banket za vse meščane. Vstopnina je znašala poldrugi dolar, banketa pa se je udeležilo 50 tisoč ljudi. Mize so postavili kar po glavni ulici in baje je bilo na banketu zelo veselo. Denar zu bolnišnico so tudi zbrali.
Šola v Pakistanu — ena izmed redkih v tej deželi. Zato je še mnogo prebivalcev nepismenih. Praznoverje in zaostalost imata še globoke korenine
MESTO NAPRODAJ
Avstralske oblasti iščejo kupca za po popolnoma novo mesto kakih 80 km od naj večjega avstralskega mesta Sidneya. Razlog za prodajo mesta je v tem, da so dogradili bližnji jez. Graditelji so odšli in mesto nikomur več ni potrebno.
To je že drugič, da Avstralija prodaja mesto. Prodajalci
drugega mesta upajo, da bo tudi tokrat pokazal zanimanje kak industrijski koncern. V mestu, ki je sedaj naprodaj, so zgradili 300 modernih hiš, kjer je prostora za 3500 ljudi. Napravljene so tudi ulice in trgi, okrog mesta pa se razprostirajo prijazni gozdovi.
KAKO EKSPLODIRA
ATOMSKA BOMBA ?
Zadnje trenutke pred eksplozijo prepustijo vodstvo električnim možganom
Po zadnjih eksplozijah ameriških atomskih bomb v puščavi Nevada, v bližini Las Vegasa, so prisotni novinarji objavili zanimive podatke o funkciji elektronskih možganov pri eksplozijah atomskih bomb.
Navadno kako uro pred eksplozijo človek docela prepusti delo avtomatskemu sistemu, katerega upravljajo elektronski možgani. Možgani tega avtomata nadzorujejo okolico bodočega prizorišča eksplozije nekaj stotin kilometrov daleč. Vse podrobnosti že nekaj mesecev poprej natanko proučijo in jih prenašajo na preluknjan trak, ki pravzaprav predstavlja vrsto zapovedi za elektronske možgane.
Človek nadzoruje delo elektronskih možganov do kakih petnajst minut pred eksplozijo. Potem pa se umakne izven nevarnega območja in tedaj začne delovati »nečloveški« razum, ki pa je tako urejen, da lahko popravlja napake vseh ostalih strojev. Ti možgani morejo samo sekundo poprej zaustaviti eksplozijo, če je morebiti nastula kaka napaka.
Naloge elektronskih možganov so številne in zelo zapletene. Predvsem
O Nenavadno delo so dobili delavci d hamburškem pristanišču. S kladivi razbijajo nove porcelanaste straniščne školjke, ki jih je poslala neka nemška tovarna o inozemstvo, toda kupec jih ni hotel prevzeti, ker ni ustrezala kakovost. Spor je razčiščevalo sodišče, ležarina pa je narasla tako, da je postala večja od vrednosti robe. Zato se je tovarna odločila, da bo školjke dala razbiti. Ostanke bodo porabili pri tlakovanju ceste.
O Neka britanska tovarna je izdelala praktičen prenosljiv aparat za sušenje las. Vsaka žena ga lahko vključi kjerkoli hoče.
O Po sedmih letih sta soproga Rupan v Clevelandu (ZDA) končno le dobila hčerko, sedem bratcev pa dolgo pričakovano sestrico.
lahko avtomatski možgani s pomočjo električnih udarcev samostojno nadzorujejo naloge, katere jim je človek izročil na traku. Razen tega pošiljajo ti možgani šifrirane brzojavke oddaljenim letalskim oporiščem, središčem za civilno zaščito, zvezni vladi v Washingtonu in komisiji za atomsko energijo. Desetine in desetine letal prejme zapovedi, da morajo poleteti iz svojih oporišč in se dvigniti v naprej določene višine, da bodo tam opazovali in nadzorovali eksplozijo. Elektronski možgani jih opozarjajo na vsako napako pri letu. Če po določena središča in piloti ne razumejo svojih nalog, potem ta čudoviti razum zaustavlja ves poskus.
Umetni dež z električnim
Avstralski znanstveniki bodo poskušali dobiti umetni dež z »električnim bombardiranjem« oblakov na višini 10 tisoč metrov. Na bombnik tipa »Lincoln« bodo montirali tako imenovano elektrostatično sejalnico«, ki bo spuščala v oblake električno
Prostor okoli atomske bombe je popolnoma osamljen. Elektronski možgani so se prepričali, da je vse na svojem mestu in da se psi in miši, ki so jih zaradi znanstvenega proučevanja razmestili okrog kraja eksplozije, niso premaknili s svojega območja.
Trak se še naprej odvija . . . Nastanejo trenutki neizrekljive napetosti. Posebni aparati dajejo signale: rumeno, zeleno in rdečo luč. S tem obveščajo svojega gospodarja, da je vse pripravljeno. Potem po dajo možgani v določenem trenutku, do milijoninke sekunde natančno, zadnji signal: strahotna detonacijo in manj kot 10 sekund kasneje se je ogromna žarečo hruško že dvignila 12 kilometrov visoko.
bombardiranjem oblakov
napetost 50 tisoč voltov. To je dejansko poskus prirodne ionizacije oblakov, ki povzroča padavine.
Avstralijo je prizadela spet velika suša, zato so ti poskusi povzročili veliko zanimanje.
Cilj, kjer bodo odvrgli atomsko bombo. Vse je dobro preračunano — razen posledic za človeštvo
Po hodnikih soboškega gradu se ne sprehajajo več "plemeniti" Szecenyji, Szaparyji... Po grajskem dvorišču se ne razlega zapovedujoči glas oskrbnika in ni slišati pritajenik korakov služinčadi. Tudi o grajskih dvoranah ne šumita več baržun in dragocena svila ... Danes je od vsega tega ostalo le dvoje: mogočna grajska stavba in posamezne starine, razstavljene v muzejskih zbirkah Pokrajinskega muzeja, ki ima svoje prostore v vzhodnem delu grajskega poslopja. Od tistega nekdanjega pristnega fevdalnega življenja je ostala na primer le še Szaparyjeva sablja, ki jo je lastnik neštetokrat vihtel v bojih s Turki. Toda zgodovine naših krajev ne predstavlja Szaparyjeva sablja. Množica razstavljenih predmetov (in koliko je še ne raz st avl jenih, ker ni dovolj prostora!), to je pravi odraz predvsem materialne kulture naših prednikov.
že med obema vojnama največ v mariborskem muzeju. Upravnica muzeja Vlasta Koren-Be-ranova kaj rada pripoveduje o
Detajl iz grajske dvorane
ARHEOLOŠKA
RAZISKOVANJA
POMURJA
Ekipa Pomurskega mezeja v M. Soboti je julija pričela z arheološkim raziskovanjem naše pokrajine. Sedaj določajo razna arheološka najdišča, ki so še vidna, med ljudmi pa zbirajo podatke o slučajnih najdbah. Ti podatki bodo osnova za nadaljnje sistematično arheološko raziskovanje v Pomurju. Ekipa bo s svojim delom končala sredi avgusta.
šb
 OŽIVLJANJE PRETEKLOSTI
Po soboških ulicah je bil maja in junija pravi vrvež. Učenci in dijaki so zavijali v dolgih kolonah in skupinah skozi park na Glavnem trgu proti gradu. Seveda so se najprej ustavljali pred Spomenikom zmage, ki prav tako predstavlja del naše najnovejše zgodovine. Dva meseca so si mladi izletniki ogledovali našo najnovejšo kulturno ustanovo — Pokrajinski muzej. O številnih obiskih priča tudi vpisna knjiga, ki domuje med vitrinami v tistem oddel-
ku muzeja, ki prikazuje NOV. Do te knjige sem priromal tudi sam, ko sem z beležko šaril med oživljenimi starinami. Res so oživljene. Dve ljubki lutki ob kolovratu in statvah vzbujata v človeku vtis resničnega doživetja časov, ko so ob zimskih večerih peli svojo pesem kolovrati in so sence mežikajoče trske risale na stene sobe pošastne spake, prav tako pošastne, kot je bilo pripovedovanje predic ali starega očanca na zapečku ...
Domiselnost pomurskega človeka kaže miniaturni mlin, ki je popolnoma podoben mlinom na Muri. Sploh je soba z različnim starinskim kmečkim orodjem prava podoba preteklosti: stara miza s še bolj starinskimi stoli, nekdaj neizogibno pohištvo kmečke kuhinje — skled-njak, obešalnik za kruh in stara stenska ura. Vse to in Še različno posodje ter kuhinjsko orodje je razstavljeno v kotu te sobe. Škoda, da ni prikazana tudi stara kuhinja — dimnica.
Precej bogata je še zbirka različnega ribiškega orodja. Razumljivo: saj je bil naš prednik pogostokrat poleg poljedelca tudi ribič, predvsem v nižinskih krajih ob Muri.
Od domače obrti je najbolj nazorno prikazano platnarstvo. Greben, mikavnik, kolovrat, motovilo, statve — kot na tekočem traku. Med cehovskimi starinami, ki jih hrani naš muzej je značilna beltinska skrinjica iz leta 1724. Ohranjena je tudi cehovska prisega, ki med drugim pravi: »P ogla varom eze-skim sesem vu fszem pokoren biti i ne je postuvati.« Tako je moral nekoč priseči vsak mlad obrtniški pomočnik, ko so ga po končani učni dobi sprejeli v ceh.
Naš Pokrajinski muzej je zbral doslej predvsem narodopisno gradivo. V pokrajini ob levem bregu Mure je bilo še marsikaj zanimivega in že zdavnaj pozabljenega, medtem ko so večino muzealij v krajih ob desnem bregu Mure shranili
svojih muzealijah. Saj ima vsak košček starine še prav posebno zgodovino; namreč, od odkritja na zapuščenem podstrešju do dostojnega mesta v muzeju je kaj zanimiva pot, ki tudi sodi v zgodovino.
Našemu podeželskemu obisko-. valcu muzeja je menda najbližji tisti del razstavnih prostorov, kjer je nameščeno različno kmečko orodje, med katerimi vzbuja največjo pozornost veliki »bedenj«, izdolben iz enega samega kosa lesa. V
tem bednju je prostora za 1375 kilogramov pšenice.
Tudi v grajski dvorani ni več nekdanjega sijaja, vendar je dvorana, vsaj kar zadeva stenske slikarije, nič manj bogata kot nekoč, nekoč, ko... Dvo-
rana, ki je lep primer baročnega dekorativnega stenskega slikarstva, je bila prvič poslikana v 18. stol. Prvič so jo obnovili leta 1895, drugič pa predlani,
tik pred otvoritvijo Pokrajinskega muzeja.
Muzej bi po svojem obsežnem gradivu lahko prikazal tudi zbirko umetniških slik in plastik naših rojakov, predvsem dela akademskega slikarja Vrečiča in kiparja Kuharja. Med znamenitosti tega, doslej še nesistematično urejenega gradiva, spada objavljena oljnata slika, ki ji doslej še niso ugotovili avtorja.
Na ureditev pa še čakata la-
smislu besede pomeni oživljanje preteklosti.
... In ta oživljena preteklost je najbolj privlačna za našo šolsko mladino, ki si v počitnicah utrjuje svoje znanje z nazornim poukom. Mladi ljudje
spoznavajo pokrajino v kateri so zrastli in ki je izoblikovala značaj prednikov in njih samih. To pa je mogoče dovolj
močno ne le samo z ogledom muzejskih zbirk, temveč tudi z doživetjem preteklosti v samem sebi...
Jože Makovec
Oljnata slika iz konca XVI. stol. — Avtor neznan — Last pokrajinskega muzeja
Tako je bila nekoč opremljena grajska dvorana
Stare statve
Detajl iz baročne stenske dekorativne slikarije soboškega gradu
POMURSKI VESTNIK, 8. AVG. 1957
6
DROBNE ZANIMIVOSTI
pidarij in numizmatična zbirka. Za vse to bodo potrebni tudi novi prostori.
Tako raste naša najnovejša kulturna ustanova, ki v pravem-