V libijski puščavi. Roman. Angleški spisal A. Conan Doyle. (Dalje). »Misli, da so nam Angleži za petami!« je dejal Belmont. «Pa še precej tesno za petami, — bi sodil po njihovem obnašanju.« «Izgleda, da je res. Nekaj jih je vsekakor razburilo.« «Glejte, sedaj daje povelja! Kaj naj to pomeni? — He, Mansur, kaj se je zgodilo?« Mansur je prihitel odnekod in upanje je sijalo na njegovem rjavem licu. «Mislim, da so nekaj videli, kar jim vzbuja strahe. Najbrž so nam Angleži na sledu. Emir je zapovedal napolniti mehove in da mora biti vse pripravljeno za odhod, ko pride noč. — Toda dobil sem naročilo, da vas zberem. Molah pride in vas bo vse izpreobrnil. Povedal sem mu že, da ste zelo naklonjeni Mohamedovi veri in da jo bodete sprejeli za svojo, koj ko vas dobro pouči.« Kaj vse je povedal Mansur molahu o «pripravljenosti« ujetih Angležev in Francozov, to se menda nikoli ne bo zvedelo, pa dejstvo je bilo, da se je v tistem trenutku približal mohamedanski misijonar s počasnimi, dostojanslvenimi koraki. Očetovsko prijazen, zadovoljen smehljaj mu je igral na licu, izgledal je kakor človek, ki ve, da ima prijeten, lahek posel pred seboj. Slep je bil na eno oko, redko, sivo brado je imel in debelo, mastno lice, ki je pripovedovalo, da je bilo svojčas debelejše, kajti gubasto je bilo in razorano na vse strani. Z-elen turban je nosil, kakršnega smejo nositi le hadžiji, — tisti srečni Mohamedovi sinovi, ki so obiskali Mekko, sveto mesto mohamedansko, vsaj enkrat v življenju. V eni roki je nosil rjavo, oguljeno preprogo, v drugi pa sveto knjigo — koran, pisan na pergament. Razgrnil je preprogo po tleh, sedel ali prarzaprav počenil in mignil Mansurju, naj počene ob njegovi strani. Nato je v polkrogu zamahnil z roko in dal ujetnikom znamenje, naj se zberejo krog njega, ter je pokazal na tla, kar je pomenilo, naj sedejo. In posedlo so krog njega v zeleno trato pod palmo, ti zastopniki «nevere«, in sredi njih je sedel debelimohamedanski misijonar. Njegovo edino oko je švig-nilo in begalo od enega do drugega njegovih poslušav-cev, ko jim je razlagal načela in nauke «prave« stroge in krute vere Mohamedove. Pazljivo so ga poslušali in prikimavali resnobno, ko jiin je Mansur prevajal piidigo, in po vsakem prikimavanju je lezel dobremu molahu obraz bolj in bolj narazen, oči so se mu svetile od zadovoljslva in ljubeznjivosti in njegove besede so se razvnemale v goreči navdušenosti —. «Kajti čemu bi naj poginile , o moje sladke ovčice, tule v puščavi, če pa se druga ne zahteva od vas, ko da odložite, kar bi vas pognalo v večno žeheno*, in da sprejmete postavo Alahovo, ki jo je zapisal njegov prerok Mohamed — naj bo njegovo ime blagoslovljeno —, postavo, ki vam bo prinesla nepopisno srečo, kakor je obljubljeno v tejle knjigi. Kajti, kako pravi izvoljeni prerok —.« In odprl je koran in se zaglobil vanj, glasno jim beroč iz njega «svete« nauke preroka Mohameda. Natopa je nadaljeval: «Razen tega, — ali ni jasno, da je Alah z nami že od vsega početka sem, od tistikrat, ko nismo imeli dru-ga ko palice v rokah zoper ognjene puške nevernikov—? Ali ni bila zmaga vedno na naši strani? Ali nismo zavzeli Kartuma in pobili Hicks pašo in ubili Gordona in premagali vsakega, ki je bil poslan zoper nas? Ali ni blagoslov Alahov nad nami —?« Med dolgoveznim molahovim «pridigovanjem« je polkovnik skrbno gledal krog sebe in opazil, da so derviši snažili puškc, šteli nabojc in se vobče prrpravljali, kakor se pripravljajo ljudje, ki vkratkem pričakujejo boja. Poveljnika sta se iznova resnobno posvetovala in vodja poizvedovalne čete je kazal proti Egiptu, ko je govoril z njima. • Pskcl. Ni bilo nobenega dvoma več za polkovnika — Angleži so jim bili na sledu, rešitev je bila možna —. Treba je le bilo dati rešiteljem časa in zadržavati dogodke, dokler je bilo mogoče. Kamele dervišev so bile utrujene in zasledovalci jih bodo došli, če so le količkaj blizu. «V Božjem imenu vas prosim, Fardet, skušajte gn zamotiti!« je dejal Francozu. «Zdi se mi, da se nam bliža rešitev in da bo vse dobro, ako le še za uro ali kaj zadržimo usodo —!« Pa Francoz je bil užaljen in se ni dal potolažiti. Čmerno je sedel s hrbtom ob palminem deblu s pol* zaprtimi očmi. Nič ni odgovoril, le neumno je vlačil za črne brke. «Prosim, gospod Fardet!« ga je vabil Belmont. —* «Naša usoda je v vaših rokah!« «Naj pa gospod polkovnik Cochrane pomaga!« se je obrcgnil Francoz. «Saj loliko drži nase in na svojo veljavo, tale polkovnik!« «No, no!« je miril Belmont, kakor bi govoril kujavemu otroku. «Prepričan sem, da bo gospod polkov-* nik izrazil svoje obžalovanje nad tem, kar se je zgo-> dilo, in bo priznal, da se je zmotil —.« «Prav nič od vsega tega ne bom sloril!« «Razen tega je lista žalitcv čisto osebna zadeva —«, je hitel Belmont, da bi onemogočil nov izbruh polkovnikove zdražljivosti, «— in osebne zadeve je vedno treba podrejati skupnim. Skupna zadeva nas vseh p& je, ako prosimo gospoda Fardeta, naj govori z molahom, ker vsi čutimo in vemo, da je on najsposobnejši za tak posel!« Pa Francoz je le skomignil z rameni in se še glob-< lje vtopil v svoj mrzki molk. Molah je gledal s svojim edinim očesom sedaj to sedaj ono svojih prepirajočih se ovčic in iz njegoveg* debelega, ohlapnega lica je gineval izraz navdušenosti in dobrovoljnosti —. Usta so se mu potegnila navzdol in trde poteze so legle krog njih. «Ali so se torej tile neverniki norca brili z menoj —?« se je obrnil k dragomanu. «Cemu govorijo samj s scboj? Ali meni nimajo ničesar povedati —?« t «Dedca se loteva nepotrpežljivost!« je dejal Goch-lane. «Bom že moral jaz poskusiti in storiti, kar morem in kakor morem, ker nas hoče tale odurni človek pustiti na cedilu —.« Pa na vso srečo je še o pravem,času rešila kočljivi položaj — ženska. »Gospod Fardet,« ga je nagovorila gospa Belmont, Francoz ste, sin naroda, ki se ponaša s svojim vi¦ešrvotn do žensk, posebno do tistih, ki so stiski in nesreči! Ali se naj kedaj reče o vas, da so ram nžaljena O9ebna čustva branila se postaviti za tri nesrečne, uboge ženske —?« V hipu je bil plemeniti Francoz na nogah. Roko si je položil na srce in vzkliknil: «Vi, gospa, vi razumete moja čustva, — čustva Francoza! Žensko v sili zapustiti, — tega ne bo storil sin viteškega naroda, — nikdar ne! Poskusil bom, kar je t mojih močeh —I Torej Mansur, pa povejte temule svetemu možeku, da sem pripravljen se pogovarjati z ojim o zveličavnih vprašanjih njegove vere!« In lotil se je svoje naloge z vso vnemo. Vsi so se čudili njegovi duhovitosti in navihanosti. Govoril je z glasom človeka, ki kaie globoko zanimanje za stvar, ki je popolnonia prepričan o tem, kar je čul, — le da ga še samo eden edini dvom zadržuje od popolnega izpreobrnjenja. Toda ko se je modremu molahu posrečilo, od straniti la edini dvom, je še ved-no tičal y Fardelovi «verni« duši kje kak trdovratentm, ki mu je branil, da se ni mogel «z vsem srcem in prepričanjem« odločiti za vero MohamedoT. In njegovi dvomi, njegova vprašanja so bila takospretno pomešana z laskavimi pokloni za molaha in s pobožnimi zahvalami za Alaha, ki jim je poslal ctako modrcga moža in globoko učenega bogoslovca za misijonarja«, da so ohlapni zakljiči pod molahovimi srečnimi očmi dregetali od blaženega zadovoljstra in da ni opazil, kako ga je pretkani Fardet vlekel od dvoma do droma, od ene razlage v drugo, in kako je rijoličasti ¦srak eagrinjal modro rečerno nebo in se izpreminjai ˇ nofeo temo in da co Tclik« erebrao ereade zasijal« oMd aolgolisastimi krotuuni TisokJ« palm —. «Kar zadeva globlje proučevanje islama, ki o njem govorite, moja sladka ovčica«, je dejal molah, «vam povem, da sem študiral na Tseučilišču El-Azhar v Kairi in da mi je dobro znano vse to, o čemer pripovedujete. Toda učenje vernega mohamedana ni podobno učenju nevernikov in ne spodobi se, da bi pregloboko in preradovedno brskali po skrivnostih Alahovih. Nekatere zvezde imajo repove, o moja sladka ovčica, druge pa ne —. Pa kaj nam koristi, ako vemo, katere so ene in katere so druge! Alah je ustvaril ene in druge in vse so varne v njegovi roki. Nikar vas torej naj ne vznemirja goljufiva učenost zapada, o dragi moji prijatelji, vedite, da je le ena modrost, ta namreč, izpolnjevati voljo Alahovo, kakor jo je zapisal njegov prerok v tejle knjigi. — In sedaj, o moje ovčice«, — se je obrnil k vsem — «sedaj vidim, da ste pripravljeni vstopiti v sveto našo vero. In čas je že, kajti glas trobente nam oznanja, da bomo odrinili odtod in slavni emir Abd Er-rahman je zapovedal, da se morate odločiti na to ali na ono stran, preden zapustite oazo«. «Ampak, častiti oče,« se je obotavljal Fardet, «par pomislekov še imam, ki bi o njih rad slišal vaše učeno mnenje, kajli zares pravi užitek je, poslušati vaše modre besede in vaša razločna pojasnjevanja, posebno ker —.« Pa molah je vstal, sum se mu je vzbudil in žarek nezaupnosti je zasijal v njegovem edinem očesu. «Tiste pomisleke«, je dejal, «vam lahko pojasnim pozneje. Skupno bomo potovali do Kartuma in zelo vesel bom, če bom videl, da napredujete in rastete med potom v modrosti in čednosti —.« Šel je k ognju, se sklonil z okorno počasnostjo obilnega moža in se vrnil k ujetnikom z dvema položganima vejama, ki ju je križem položil na tla prednje. V gručah so prišli derviši bližje, da bi videli, kako bodo cnovoizpreobrnjeni« sprejeti v Mohamedovo Tero. Obstopili so ujetnike in molaha, njibove visoke kotčene postave so temno strlele t rečerni mrak in nad njimi so se zibale oa dolgib. vratorih ošabne glare kamdL «Sedaj tonjU j« zaM moiak in y »jegoTeoi gtatsu ¦i bilo ret tisto btagobotnt avaailjenosti, kt je t«oe(a iz njega med poukom. «Vaš čas je minil! — Tule na tleh sem naredil iz dveh palic tisto praznovemo znamenje vaše prejšnje vere. Stopili bodete nanj in s tem pokazali, da se mu odpovedujete. In poljubili bodete koran v znak, da sprejmete njegove nauke. Kar pa še več potrebujete pouka, vam ga bom dal med potom.« Ujetniki so vstali. Odločilni trenutek je prišel —. Izvzemši morebiti oba Belmonta in gospodično Adams nobeden izmed sedmerih nesrečnežev ni bil preveč globokoveren. Otroci tega sveta so bili in dejanja marsikaterega izmed njih so bila v ravnem nasprotju z znamenjem, ki je ležalo pred njimi na tlejh, Pa vkljub temu so bili kristjani, spoznavalci križa, in križ jim je bil sveto znamenje, katerega so se učili častiti že v zgodnji mladosti in v katerega so vkljub svoji — morebiti navidezni — mlačnosti upirali oči vse življenje. Gotovo da jim sredi njihovega lahkomiselnega živIjenja nikdar ni niti na um prišlo, da bi dali kri ia življenje za vero Križanega. — Današnji svet s svojim mišljenjem in hotenjem ni tak, da bi vzgajal mučenike krvi. Toda prav tako gotovo je, da je marsikatero tako posvetno srce, ki greši in je mlačno bolj iz slabosti ko iz hudobije, da je močno dovolj tudi za mučeniško smrt, posebno še, če ga prelrese in zrahlja resnoba življenja in težka roka usode. In taki so bili naši ujetniki. Povrh pa je še sodeloval pri njihovi odločitvi tudi njihov evropejski ponos, ponos belega plemena, ki jiK je nepremostljivo ločil od sirovih, krutih beduinov in jih nerazdružljivo vezal s krščanstvom, z vero njihoviK sorojakov. Tudi evropska možata značajnost jim je branila, izpreminjati versko naziranje pod pritiskom roparjev in divjakov. — Trenuten molk je zavladal —. Dolgi listi koSatib palm so rahlo šepetali nad njihorimi glaTami t Tečernem Tetriču In — ali se ni med šuitenje palm Tmešaval nek druf tuj, nenaraden gUs —? .-,_. . 4Da$e prikodjtjtl).