Ocene in poročila
CELJSKI ZBORNIK 1959
Četrti Celjski zbornik je maiiifestacija javnih delavcev celjskega okraja, ki spričuje voljo po izboljševanju življenjskega standarda, izraža kulturna prizadevanja v okraju t&r na znanstven ali (poljudnoznanstven način obravnava lokalne probleme. Posvečen je 40-letnici ZKJ in zasnovan v smislu programa ZKJ, ki pravi, da morata biti kultura in imietnost last ljudstva, da mora biti kulturna ustvarjalnost množična, kajti materialna proizvodnja in kultura sta izraz moči naroda.
Slaviste bosta gotovo zanimala članka Janka Orožna in Franceta Jesenovca.
Janko Orožen je objavil članek »Gradivo za zgodovino Rimskih Toplic in okolice« (str. 119—187). Zbral in uredil je mnogo zgodovinskega gradiva. Prikazal je pokrajino ob Savinji v okolici Rimskih Toplic; njeno geografsko razčlenjenost, politično razdelitev in z zgodovinsko dokumentacijo (uporabljal je predvsem urbarje); opisal življenje Rimskih Toplic ter posameznih kmetij, zaselkov in vasi v okolici.
242
v članku govori še o prometu, rudarstvu, industriji, šolstvu, cerkvi in ljudskem življenju. Članek odlikuje strokovna vestnost zgodovinarja, hkrati pa preveva delo piščeva neposrednost in ljubezen do ljudi, ki jim življenje ni prizanašalo. Članek ni pomemben samo za zgodovinarja, ampak tudi za literarnega zgodovinarja, saj mu nudi gradivo o pokrajini in življenju, iz katerega je izšel Anton Aškerc. Za jezikoslovca pa bo prispevek J. Orožna zanimiv z druge plati; avtor je namreč objavil celo vrsto imen, mimo katerih ne bo mogel slovenski Onomastik.
Novo je v Celjskem zborniku obravnavanje jezikoslovnih problemov. Članek Franceta Jasenovca »Govor vasd Sotensko nad Smarjami pri Jelšah« (str. 298—307) je prispevek k piroučevanju slovenskih dialektov. Glede na metodo se c^is govora ujema z Ramovševo v Dialektih. V uvodu pravilno poudarja upravičenost študije, saj iz teh krajev res nimamo nobenega podrobnejšega dialektičnega opisa. Prav je, da se je delo začelo -tudi na tem področju, kajti v celjskem okraju govore ljudje več štajerskih narečij, ki se med seboj precej razlikujejo; govor se celo menja od vasi do vasi. Pisec geografsko opredeljuje govor vasi Sotensko, ki leži severozahodno od Šmarja, oddaljena od njega približno tričetrt ure. V posameznih poglavjih prikazuje splošne značilnosti govora, ki se ujemajo z značUnostmi osrednještajerskega narečja; opisuje dolge in kratke samoglasnike in soglasnike, prikazuje glavne značilnosti oblikoslovja. Dodaja pa tudi nekaj sintaktičnih in leksikalnih posebnosti.
Za široko publiko, ki ji je namenjen Celjski abomik, ta metoda ni ravno najbolj primerna. Za bralca bi bilo gotovo bolj razumljivo in tudi zanimivo, če bi dialektičnemu tekstu (ki ga pa v študiji ni) sledila razlaga posameznih fonetičnih, morfoloških in sintaktičnih ipojavov ter leksikalnih posebnosti. Tako pa se je zgodilo, da je pisec le deloma zadovoljil naslovu, kajti opis bi moral biti tekžen, da bi v bralcu vzbxidil res pravo podobo govora vasi Sotensko. V študiji je vsak problem obravnavan izolirano, kar je privedlo do mnogih nedoslednosti in napačnih razlag.
Preden preddem k ocenjevanju, naj mimogrede omenim, da pluralna oblika nad Smarjami ni ljudska; za tamkajšnje ljudi je toponim: Šmarje -a nevtrum sing. Na to kažejo tudi oblike v isti študiji: Šmarju, Šmarja, od Šmarja (str. 298). Obliko iz Smarij pri Jelšah navaja J. Orožen (str. 140), sicer pa je v rabi le singular.
Po Ramovšu uporabljamo naslednjo razdelitev štajerskih dialektov (in ne »osrednje štajerske narečne skupine«, kot piše avtor na str. 298): bizeljsko obsoteljski, savinj.ski, osrednji štajerski ... (Ramovš, Dialekti, str. 148), zato je netočno: »govori naše ljudstvo različna narečja iz osrednje štajerske narečne skupine: bizeljsko-obsoteljsko na jiigozapadu, savinjsko na zahodu, osrednje štajersko v sredini in na vzhodu...« (str. 298), kajti geografsko je osrednji štajerski dialekt le ta, 'ki ga Ramovš imenuje osrednji štajerski (Ramovš, Dialektološka karta slovanskega jezika).
1. Avtor navaja raziliöne oblike za rebro, rebra n. Za plural se rabi oblika raibre (rebra) (str. 299, t. 1), ki je glasoslovno pravilno razvita, kajti novoakutirani . e je dal v tem govoru diftong ai / ei; neutra pa se v pdiaralu feminizirajo, zato raibre. Za singular navaja oblike rebro (str. 300, t. 3), raibro ali radbru (str. 301, t. 3 in 303,
t. 3), pri tem pa ne i>ove, da so vse tri oblike v rabi, le da so rsizličnega nastanka. Oblika rebro je glasoslovno razvita iz sekundarno poudarjenega e, ki se je kasneje podaljšal v gorenjščini v e, v vasi Sotensko se je še nadalje podaljšal in zožil, v sosednjih osrednještajerskih govorih pa je prešel v diftong ie (ozek ali širok). Obliki raibro ali raibru pa sta nastali po naslonitvi na plural raibre.
2. Avtor pravi, da prehaja vsak dolgi i (psla. a ali y) v diftong ei in to v domačih besedah kakor tudi v izposojenkah, n. pr. hudeila (hodila), leiter, žneider (str. 3O0, t. 8). Vendar pa .pdše dolgi i v primerih: lesica (str. 301), dujit (str. 301), šetina (str. 303), kusilu (str. 303), kupit (str. 303), sini (str. 304). Pri tem je treba omeniti, da je tu dolgi i širok ijevski glas, ki prehaja v diftong ijevske ali ejevske baze.
3. Po zakonu modeme vokalne redukcije, ki je zajela v tem govoru le kratke i, u, e (jat), ki se reducirajo v soseščini močnih sonomifcov m, n, 1, r, bi se moralo glasiti mait in ne imait, kakor navaja avtor na str. 301, t. 6. Na splošno pa se rabijo reducirane in le delno reducirane oblike druga poleg druge. Popolna redukcija kratkega i je možna tudi pred nesonomimi konzonanti, n. pr. psonci (str. 301, t. 2), pioča (pijača) (str. 302, t. 1).
4. Stari dolgi u je dal v domačih besedah in izposojenkah diftong ou. Prim. douh (duh), drougi, nouna, štrouca, trouga (str. 300, t. 4). Avtor pa ne razloži, zakaj je dolgi u v primerih šupa, pukša (str. 306, t. 6) ter kuihda, luikia (str. 302, t. 1), refleks Ü šiipa, pukša, kühia, lükia kot duh, štruca. V besedi suhi (avtor navaja suhe, str. 306, t. 6) je tudi v Rogatcu dolgi u, ker je to mlajše za starejše punčhi.
243
5. Se nekaj o labiodentalnem v. Labiodentalnd v prehaja pred nezvenečimi soglasniiki in na koncu besede pred pavzo v nezveneči f. Prim. barf, čairf, fkradu (str. 303, t. 6). Zato mora stati f tudi v naslednjih primerih: ism se f stola, f Celi, f cirkvo in ne: sm se ustola (str. 306, t. 2), u Celi (str. 304, t. 6), u cinkv« (str. 304, t. 11).
Labiodentalni zveneči v je tod ohranjen pred zvanečiimi glasovi, n. pr. vauzim (str. 303, t. 8), vrok (str. 303, t. 10), zato je napačno: »Zmerai, keda sm paršu u gosti, so me dauber pustraigli« (str. 306, t. 1).
Enako se glasi protetični v pred vokaloma u- in o-: voreh, voknu in ne z bilabialnim u: uoreh, uoknu, kot navaja avtor (str. 303, t. 7). Protetični v je verjetno vezan na akcent, avtor o tem ne govori, navaja pa lobliki uuhau (str. 303, t, 7) in uhau (str. 300, t. 6). V Rogatcu rabimo vüho, toda ogiiše (ognjišče), torej je pri nas protetični v vezan na akcent.
6. Avtor pravi, da se je nov prehodni i (j) v Sotenskem izoblikoval le pred labiodentalniim f, ne pa na splošno pred dentali. Prehodni i pred dentalom navaja v primeru duisti za dosti (str. 303, t. 8). Oblika fest se zdi iprecej nenavadna, ker se v okolici Šmarja in tudi drugod po Sloveniji rabi oblika feist.
7. Vsak končni zveneči -g je prešel v nezveneči -k, n. pr. bauk, snaik (str. 303, t. 10). Končni -h v besedi dauh (dolg) (str. 300, t. 10) je verjetno tiskovna pomota, sicer pa bi avtor moral razložiti, zakaj je v tem primeru končni -g prešel v -h. Tiskovni napaki sta verjetno tudi ozki o za velarizirani a v ^pirimeru besoga (str. 301, t. 2) in a za velarizirani a v pumagai (str. 302, t. 6).
8. Instrumental samostalnika kri se glasi s karvio ali s karvioi (prim. str. 303, t. 1); oblika s karviou (str. 304, t. 11) je verjetno tiskovna pomota. Nenavaden je tudi nominativ kriu, kajti izglasni -v prehaja v sotenskem govoru v -f (prim. str. 303, t. 6). Verjetnejša bi bila oblika karf, karvi, vendar to samo domnevam,' kajti v Rogatcu rabimo nom. kri.
9> Oblika kaunem (str. 306, t. 23) je pod vplivam drugih dialektov, kajti v sosednjih govorih (Rogatec, Drami je) je znana le oblika kleiem.
10. Beseda pie (str. 306, t. 6) je nominativ, ki se rabi pogosto v vokativu, ne pa namesto »ha, hej, ja, pa«, kot trdi avtor, in se ne rabi za ženske osebe.
11. Besede šupa, suhe, pukša so znane tudi iz drugih dialektov in niso značune samo za sotenski govor; prav tako tudi čvekati, čenčati in gril. Poleg besede hosta, ki pomeni urejen gozd, se rabi na splošno goša. Glagol bukniti se rabi tudi v oblikah buhniti, bušiti. Avtor navaja obliko plastujejio za hlastajo. Plastova ti, plastujem pomeni v Rogatcu in Dramljah »spravljati seno v kupe«, nem. aufschobern; v Dram-Ijah lahko pomeni jareneseno besedičiti.
Za dialektično proučevanje je potreben tenak posluh, preciznost v zapisovanju in doslednost pri razlagi; ločiti je treba tipično dialektične pojave od vsega, kar je nastalo pod tujim vplivom (pisana beseda, radio, šola, mešanje dialektov). Za bralce, ki jim je študija namenjena, bi morala biti marsikatera definicija bolj preprosta, jasnejša. Manjka tudi legenda, ki bi ponazorila, kakšen glas predstavlja posamezen znak, kajti ravno pri pisanju je precej pomanjkljivosti, ki pa so verjetno v glavnem
tiskovne napake. Milena HajnSek