Gregor Kocijan
Ljubljana
SLOVENSKO LEPOSLOVJE NA SRBOHRVAŠKEM JEZIKOVNEM OBMOČJU (1945-1970)
Uvod
Pričujoči sestavelc je neke vrste literarnozgodovinska informacija in sistematizirano gradivo o prevajanju in izdajanju slovenskih leposlovnih del na srbohrvaškem jezikovnem območju. Prispeva naj k bolj načrtnemu preučevanju in osvetljevanju tako pomembne tematike, kot je medsebojno spoznavanje literatur posameznih jugoslovanskih narodov. Obenem pa naj bi z opozarjanjem na pojave in zakonitosti spodbudil še živahnejšo in zlasti načrtovano prevodno-izdajatelj-sko dejavnost. Zavedam se, da bi bilo mogoče to temo obravnavati na najrazličnejše načine in da ni vseeno, ali jo obravnavamo z vidika slovenske literature ali pa z vidika jezikovnega območja — v našem primeru srbohrvaškega — ki slovensko literaturo sprejema in seveda izbira in vrednoti v skladu s svojimi merili in pogledi.
V tej prvi, to je informativno-deskriptivni fazi nisem imel namena ugotavljati različnih pobud, ki so narekovale tako ali drugačno pot slovenskega leposlovja med bralce v drugih jugoslovanskih republikah, še manj pa seveda presojati kakovost prevodov in stopnjo pomembnosti prevajanja slovenske slovstvene ustvarjalnosti v srbohrvaščino; očitno pa je, da se bo tega treba čimprej lotiti.
Prisotnost slovenske literature na srbohrvaškem jezikovnem območju je v tem sestavku omejena samo na knjižne izdaje* slovenskih leposlovnih del v srbohrvaškem jeziku; resnica o poznavanju slovenskega slovstva bo torej vidna le delno, in sicer samo tisti del, ki ga je bilo mogoče zaznati na podlagi dovolj razvidnih dejstev (bibliografija!).
Pred nami je obdobje od leta 1945 do 1970. Celotne podobe si seveda ni mogoče ustvariti brez deleža in stanja pred tem časom, toda za naš namen bo verjetno to, kar je pred nami, dovolj; razen tega pa je mogoče trditi, da je obravnavano obdobje tako sklenjena celota, da je skoraj upravičeno obdelati to temo posebej in za zdaj bolj ali manj neodvisno od dogajanja v preteklosti.
Vpogled v gostoto knjižnih izdaj prevodov slovenske literarne besede od 1945 do 1970 nam pove, da so različna obdobja (leta) rojevala zelo pisano količinsko kakovostno podobo in da je na splošno mogoče videti izrazito naraščanje (z večjimi ali manjšimi nihanji) udeležbe slovenskih literarnih del v programih posa-
* Prim.: Slovenska bibUogralija. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, I—XXII. (obdobje od 1945 do 1968), 1948—1972i France Dobrovoljc (I.) Neka lilerarno-istoriska i esejistička djela u slovenačkoj književnosti na STpskohrvatskom jeziku. (II.) Srpskohrvatski prevodi iz slovenačke književnosti. V knjigi — Stanko Janež, Istorija slovenačke književnosti. Sarajevo 1959, str. 555—570;
BibUogralija prevoda iz oblasti književnosti sa jezika naroda i narodnosti Jugoslavije na jezike naroda i narodnosti Jugoslavije 1945—1970. Jugoslovenski bibliografski institut. Beograd (1972, tipkopis).
Za vso pomoč pri delu in za nasvete se iskreno zahvaljujem Francetu Dobrovoljcu, ravnatelju Slovanske knjižnice v Ljubljani, in Jožetu Mundi, vodji bibliografskega oddelka NUK.
47
meznih izdajateljev. Vzroke za to moramo prav gotovo iskati v družbenih, kulturnih, gospodarskih, literarnih, prevajalskih in drugih razmerah, ki so od leta do leta vplivale na takšno ali drugačno prevajanje in izdajanje prevodov slovenskih del. Od dveh knjižnih enot v letu 1945 je dokaj hitro naraščalo število do leta 1950/51, nato pa je po enoletnem strmem padcu (1952 le 9 del) v naslednjih desetih letih doseglo letno poprečje približno 25 del oziroma knjižnih enot. Zlasti pa smo lahko prijetno presenečeni ob pogledu na obdobje 1963—1966, ko se je število povzpelo na poprečno skoraj 52 del oziroma knjižnih enot (pozneje se je že spet zmanjšalo). V obdobju 1945—1970 znaša celotno število knjižnih enot približno sedem sto; to gotovo ni malo, čeprav v celotni izdajateljski produkciji na srbohrvaškem jezikovnem območju ne pomeni tako velikega deleža. Razumljivo je, da na podlagi teh številk ni mogoče narediti ne vem kako daljnosežnih sklepov, lahko le trdimo, da je bil nedvomno storjen velik napor, da bi postala slovenska literatura bližja in bolj znana na srbohrvaškem jezikovnem območju.
/. Poezija
Ves povojni čas je bilo največ pozornosti deležno literarno delo Franceta Prešerna (1800—1849). Od leta 1949, ko je v Zagrebu izšla samostojna izdaja Sonetnega venca (v prevodu Gustava Krkleca), pa do leta 1970 je Prešernova pesem doživela vrsto izdaj (šestnajst)^, ki so izšle v različnih središčih. Prešernov pesniški opus je prevajalo nekaj odličnih prevajalcev«, ki so z velikim posluhom za pesnikovo umetniško izpoved prelili verze v srbohrvaščino in tako bralcem, neveščim slovenske besede, dali možnost, da se seznanijo s Prešernovo poezijo. Med izdajami je skoraj polovica tako imenovanih šolskih, ki imajo nekoliko manjši obseg, medtem ko so nekatere preostale predstavile Prešerna domala v celoti.
Med starejšimi pesniki so bile v srbohrvaškem jeziku izdane samostojne knjige pesmi samo še Antona Aškerca (1856—1912). Posamezne pesmi drugih slovenskih pesnikov do moderne pa lahko najdemo v antologijah, ki so dokaj celotno predstavile pomembnejše slovenske pesniške dosežke. Med pesniki slovenske moderne je bilo povsem razumljivo prvo mesto odmerjeno Otonu Župančiču (1878—1949). Tako kot pri Prešernu je tudi pri Zupančiču skoraj polovica vseh izdaj (enajst)"" namenjenih šolski mladini. Zlasti izčrpno pa so predstavile Zupančičevo pesem zbirke Odabrane pjesme (Sarajevo 1954), Pesme (Beograd 1961) in Lirika (Zagreb 1964). Lahko bi rekli, da je zaradi kar precejšnjega števila izdaj Prešernovih in Zupančičevih pesmi njuna prisotnost na knjižnem trgu precej stalna, strnjena, čeprav seveda to ne velja za celotno srbohrvaško jezikovno območje.
Prešernu in Zupančiču je bila v preteklosti posvečena dokaj velika pozornost; poglejmo, kako pa je bilo z drugimi slovenskimi pesniki. Dragotin Kette (1876— 1899), Josip Murn (1879—1901) in Srečko Kosovel (1904—1926) so svoj Triptihon
' (Zagreb 1949, Beograd 1950, Cetinje 1954, Sarajevo 1954, Beograd 1957, Sarajevo 1959, 1960, 1961, Beograd 1961, 1962, Sarajevo 1963, Beograd 1966, 1968«, 1969, 1970).
' Prešernove pesmi so največ prevajali: Trifun Djukić, Gustav Krklec, Desanka Maksimović in Milan Ra-kočevič.
' (Zagreb 1951, Beograd 1953, Sarajevo 1954, Beograd 19.58, Sarajevo 1959«, Beograd 1961, Sarajevo 1961. Beograd 1963, Sarajevo 1964, Zagreb 1964.)
48
dobili 1958. leta (Zagreb) in Kosovel šest let pozneje še samostojno zbirko Ekstaza smrti (Novi Sad 1964). Nekaj let po vojni so v Sarajevu in v Zagrebu išle tudi Pjesme palog partizana Karla Destovnika-Kajuha (1922—1944).
V petdesetih letih slovenska sodobna poezija na srbohrvaškem jezikovnem območju ni doživljala večje popularnosti, saj je mogoče v tem času opaziti samo eno izdajo zbirke tovrstnih pesmi, in sicer Mozaik (1958) Janeza Menarta (1929). Pač pa se zadeve popolnoma spremenijo v šestdesetih letih, ko je domala vsako leto izšla kakšna pesniška zbirka sodobne slovenske pesniške besede. Tako so se zvrstile tele izdaje: Visoki crveni mesec Daneta Zajca (1929) (Beograd 1962), Jednorog Gregorja Strniše (1930) (Beograd 1963), Bele zastave Cirila Zlobca (1925) (Beograd 1964), Čas savesti Kajetana Kovica (1931) (Beograd 1965, Vse beži z oblaki in s pticami Ivana Minattija (1924) (Beograd—Ljubljana 1966), Poezija Vladimirja Gajška (1946) (Novi Sad 1967) in dveh nekoliko starejših pesnikov Sedam ljutih vetrova dolaze Franceta Filipiča (1919) (Kruševac 1966) in Strava ter Kukavica i klovn Edvarda Kocbeka (1904) (Kruševac, Zagreb 1970). Verjetno bi težko pripisali to prevajalsko intenzivnost kakšni načrtnosti, prej bi rekli, da gre za tesnejše medsebojno seznanjanje mlajše in srednje generacije, ki čuti na obeh straneh željo po temeljitejšem dojemanju sodobnih ustvarjalnih, literarnih tokov in iskanj v svetu poezije. Pri popularizaciji sodobne slovenske poezije na srbohrvaškem jezikovnem območju moramo zelo pomembno mesto pripisati Bagdali iz Kruševca, ki je poleg zbirk že navedenih dveh avtorjev izdala leta 1963 sedem zvezkov pod naslovom Savremena poezija Slovenije in poleg že omenjenih K. Kovica, J. Menarta, L Minattija, G. Strniše in C. Zlobca predstavila še Lojzeta Krakarja (1926) in Toneta Pavčka (1928).
V vrsti knjižnih izdaj slovenskih pesnikov v srbohrvaških prevodih imajo posebno in dokaj pomembno mesto antologije, ki sicer niso v večji meri posegle po pesniški beri povojnih pesniških generacij, toda dovolj temeljito osvetlile pesništvo starejših rodov. Tako je leta 1950 izšla Antologija slovenačke poezije v Novem Sadu, 1953 pa Izbor iz slovenske lirike v Zagrebu (za šolske potrebe), ki je doživel še dve izdaji (1962 in 1966). Najobsežnejša tovrstna izdaja doslej je Antologija slovenačke poezije (Beograd 1961, J. IL), ki je omogočila, da je »stopila slovenska lirska in epska pesem dokaj zaokroženo in v razmeroma bogatem izboru v srbohrvatski kulturni prostor. Imena pesnikov se vrstijo v njej od Valentina Vodnika do Bogomila Faturja in z njimi vse temeiljne oblike in teme naše poezije do leta 1941«.« Leta 1968 je beograjska Prosveta izdala antologijo slovenske poezije (Antologija slovenačke poezije, uredili Jože Kastelic, Drago Sega in Cene Vipotnik), ki je vključila tudi že poezijo srednje generacije (Peter Leveč, Ivan Minatti, Lojze Krakar, Janez Menart, Dane Zaje, Gregor Strniša in Kajetan Kovic), in s tem izmed vseh antoloških izborov najbolj posegla v sodobni čas.
Sodeč po knjižnih izdajah in antoloških izborih lahko sklepamo, da je na srbohrvaškem območju v mnogo večji meri omogočeno spoznavanje s poezijo starejših slovenskih pesniških rodov, medtem ko je sodobna — zlasti mlajši pesniki — nekoliko v ozadju. Seveda pa bi bili močno krivični, če ne bi videli, da je tudi sodobna predstavljena v relativno dokajšnjem obsegu.
* Franc Zadravec, Antologija »Slovenačka poezija«. Naša sodobnost 1962, str. 1139.
49
//. Dramatika
Za seznanjanje s slovensko dramatiko gotovo niso bile toliko odločilne knjižne izdaje, saj je bilo prenekatero delo odigrano na odru, medtem ko knjižne izdaje ni doživelo. Glede na to, da odrskih realizacij slovenskih dramskih del na srbohrvaškem jezikovnem območju nismo upoštevali, marveč smo se omejili samo na izdaje del, bomo dobili veliko bolj približno podobo, kot pa smo jo na področju poezije ali pripovedne proze. Povsem očitno tudi je, da si na ta način ni mogoče ustvariti celotnejšega pogleda na slovensko dramatiko. Hkrati pa je tudi res, da je na podlagi objavljenih prevodov dramskih del v srbohrvaščino mogoče dobiti kar dostojen vpogled v tovrstna slovenska snovanja, saj je prevedeno in izdano lepo število del.
Zelo pogosto izdajanje slovenske dramatike na srbohrvaškem jezikovnem območju je opaziti v letih 1945—1953. Takrat je izšlo petindvajset knjižnih enot s prevodi slovenskih dramskih del. Videti je, da je bil poglavitni namen izdajateljev takle: s popularnimi izdajami dramskih besedil poklicnim in zlasti ljubiteljskim odrom omogočiti, da bi dobili čimveč aktualnih besedil, ki so bila potrebna za kar precejšnjo takratno uprizoritveno dejavnost.
Največ del je bilo tedaj izdanih v Zagrebu (veliko zaslug za to imata Jakša Kušan in Ferdo Delak), nekaj pa jih je izšlo tudi v Beogradu in v drugih središčih. Tako so v navedenem obdobju izšla dela tehle avtorjev: Vladimira Pav-šiča—Mateja Bora (1913) Težki časi (Teški časovi, Split 1945, Beograd 1948) in Raztrganci (Odrpanci, Split 1947); Ivana Cankarja (1876—1918) Jakob Ruda (Zagreb 1946), Tri drame — Za narodov blagor (Za dobro naroda). Hlapci (Sluge) in Kralj na Betajnovi (Kralj Betajnove, Beograd 1946), Hlapci (Beograd 1950, Zagreb 1951), Drame — Hlapci, Kralj na Betajnovi, Jakob Ruda, Za narodov blagor in Pohujšanje v dolini šentflorjanski (Sablazan u šentflorjanskoj dolini, Beograd 1953)«; nadalje F. S. Finžgarja (1871—1962) Razvalina življenja (Razrušeni život, Zagreb 1951), Antona Ingoliča (1907), Zorana Hudalesa (1907), Mileta Klopčiča (1905) Mati (Split 1945, Beograd 1951)^ Miška Kranjca (1908) Pot do zločina (Put zločina, Zagreb 1949, Beograd 1950), Mire MiheJičeve (Pucove) (1912) Svet brez sovraštva (Svijet bez mržnje, Zagreb 1951), Operacija (Zagreb 1950), Ogenj in pepel (Vatra i pepeo, Zagreb in Beograd 1949), Lojzeta Standekerja (1911) in Zeljeznova-Griina Mladost pod soncem (Mladost pod suncem, Beograd 1948, 1950 in 1951). Do tako bogatega izdajanja ni prišlo nikoli več. V petdesetih letih sta izšli dve izdaji Velike puntarije (Velika buna, Beograd 1955, 1957) Bratka Krefta (1905) in Kreature (priloga k reviji Pozorišni život, Beograd 1958), Igorja Torkarja (1913) Pisana žoga (Šarena lopta, Beograd 1958) in ponovno Borovi Težki časi (Beograd 1958). V šestdesetih letih pa je več izdaj doživela Cankarjeva dramatika^ in po eno izdajo dela sodobnih avtorjev: Primoža Kozaka (1929) Kongres (Novi Sad 1969), Dominika Smoleta (1929) Antigona (Zagreb in Novi Sad 1962), Vitomila Zupana (1914) Noč brez oči (Noč brez očiju, Zagreb 1967) in Janeza Zmavca (1924) Podstrešje (Potkrovlje, Zagreb 1967).
(Se bo nadaljevalo)
• K temu je treba dodati nekaj dramatizacij Hlapca Jerneja (Split 1946, Novi Sad 1946, Beograd 1948, Sarajevo 1<;49 in Beograd 1950).
' Filmski scenarij Cirila Kosmača Na svoji zemlji je izšel v srbohrvaščini isto leto kot v slovenščini, to je 1949.
* Drame (Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Hlapci), Beograd 1968; dve šolski izdaji: Kralj na Betajnovi (Beograd-Zagreb 1968) in Za narodov blagor (Beograd-Zagreb 1968).
50
Takšno primerjanje nam seveda lahko omogoči le zelo približno predstavo, saj je vzorec preveč naključen (v bistvu bi morali primerjati vsa dela, ki so izšla v obdobju od 1954 do 1970), poleg tega pa nam za zdaj še niso dovolj znane različne okoliščine, ki so lahko pospešile oziroma zavrle prevajanje posameznih del iz slovenščine v srbohrvaščino. Pisatelji, ki smo jih izbrali, so popularni med slovenskimi bralci, večina nanizanih del je bila dobro in hitro sprejeta, nekatera so doživela ponovne izdaje, obenem pa lahko trdimo, da so ti avtorji dokaj dobro znani tudi med bralci na hrvaškosrbskem območju.
Kaj je mogoče na podlagi te primerjave sklepati? Prvič, da je verjetno malo del, ki bi bila prevedena še isto leto, kot je izšel izvirnik, da pa je tudi to možno, če delo ni preobsežno in če gre za večje ali posebne potrebe (Miheličeva —• drami) ali veliko popularnost (Solzice); drugič, da je videti nekako normalno, če preteče od ene do druge izdaje eno do dve leti, ko gre za dobra besedila in večji uspeh pri bralcih (Prežihov Voranc; Jamnica; I. Potrč; Na kmetih; B. Zupančič: Sedmina, M. Miheličeva: April; D. Smole: Antigona; A. Hieng: Gozd in pečina itd.); tretjič, da kljub takim lastnostim del, kot smo jih prej navedli, zaradi najrazličnejših razlogov prejšnje trditve za nekatera dela ni mogoče posplošiti (C. Kosmač: Sreča in kruh, M. Kranjec: Imel sem jih rad, T. Svetina: Ukana itd.), in četrtič, da kljub vsemu tudi največje prikazane razlike v izhajanju niso hudo pretirane, čeprav je povsem jasno, da bi si želeli čim hitrejši odziv, to je prevod.
Ta droben in nesistematičen preizkus samo opozarja, da bi se bilo dobro bolj poglobiti v načeto vprašanje in izluščiti zakonitosti, ki naj bi nato pomagale temeljiteje osvetliti včasih dokaj zapleteno in težko razložljivo problematiko.
VIII. Sklep
2e v uvodu sem v pojasnilo in opravičilo zapisal, da mi je šlo za zdaj šele za uvodno razglabljanje o obravnavani temi in da nas čaka še dosti dela, če hočemo odgovoriti na prenekatero še ne dovolj pojasnjeno, toda odločilno vprašanje. Mislim pa, da že takšna razgrnitev problema, kot je pred nami, zbuja prepričanje, da so bili za seznanjanje in tudi za globlje spoznavanje slovenske literature na srbohrvaškem jezikovnem območju storjeni zelo veliki napori in da je to izrednega pomena za nadaljnje medsebojno duhovno oplajanje in bogatenje in ne nazadnje za dobro sožitje. Za prihodnje ostajata po mojem zlasti dve nalogi: doseči večjo načrtnost na tem področju (klasična in sodobna dela) in hitreje prevajati, kar je vrednega v sodobni slovenski literaturi. To oboje pa nedvomno velja tudi za nas, Slovence.
98
Gregor Kocijan
Ljubljana
SLOVENSKO LEPOSLOVJE NA SRBOHRVAŠKEM JEZIKOVNEM OBMOČJU (1945-1970)
(nadaljevanje)
III. Pripovedna proza
Število v srbohrvaščino prevedenih proznih del je zlasti pri nekaterih avtorjih (Ivan Cankar, Prežihov Voranc, Miško Kranjec idr.) precej veliko in tudi posamezna dela dokaj pogosto izdaj ana. Podobno kot za poezijo bi tudi o pripovedni prozi lahko rekli, da je kar precej izdaj namenjenih šolski mladini in seveda;
" J. Toporišič, O eno- in večnaglasnosti nekaterih besednih kategorij. JiS XIV (1969), s. 51. « R. L. Birdwhistell, Kinesics and Context. Philadelphia 1970, s. 133. " Glej 15, s. 166.
" O. s. Ahmanova, Voprosy oplimalizacii estetsvennyh kommunikalivnyh sistem. Moskva 1971, s. 34. » Glej 8, s. 190.
91
temu ustrezno tudi urejenih in opremljenih s spremnimi besedami^. Med preostalimi izdajami pa je treba posebej omeniti izbrana dela pomembnejših pisateljev, npr. Frana Levstika, Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Ivana Cankarja, Prežiho-vega Voranca itd.
Iz obdobja realizma so v hrvaškosrbski jezik prevedena dela Fiana Levstika (1831—1887), Josipa Jurčiča (1844—1881), Janka Kersnika (1852—1897) in Ivana Tavčarja (1851—1923). Popularnost Levstikovega Martina Krpana je jasno izpričana s številnimi izdajami, saj je od leta 1947 do 1970 to klasično delo slovenske proze izšlo (samostojno ali hkrati z drugimi deli) kar petindvajsetkrat'". Od Levstikovih prevedenih del je treba omeniti še Popotovanje iz Litije do Čateža (Odabrana dela, Beograd 1956). Dela drugih omenjenih pisateljev pa so na srbohrvaškem jezikovnem območju prevajali nekoliko manj. V letih 1950—1955 so izšle štiri knjige Jurčičeve pripovedne proze, med drugim Sosedov sin (Susedov sin). Deseti brat, Domen idr. (1966. leta je izšel Deseti brat še enkrat). Nekaj več izdaj kot Jurčičevih del je izšlo Kersnikovih. Dokaj pogosto izdajani deli sta povesti Agitator in Jara gospoda (Skorojevići), poleg tega pa so izšli še Cikla-men, Očetov greh (Očev greh). Kmetske slike (Seoske slike) itd. Lahko bi rekli, da je pripovednik Janko Kersnik kar dobro in res premišljeno predstavljen. Proza Ivana Tavčarja pa je bila v primerjavi z drugimi avtorji v tej skupini naj-manjkrat izdana: Visoška kronika (Visočka kronika) je izšla dvakrat (1949 in 1966), poleg tega pa tudi novele iz zbirke Med gorami (1957, 1958).
Posebno poglavje v prevajanju slovenske literature v hrvaškosrbski jezik je izredno bogat in izčrpen izbor iz del Ivana Cankarja. V obdobju od 1946 do 1970 domala ni minilo leto, da ne bi izšlo nekaj Cankarjevih del (izjemi sta leto 1952 in 1958). V več kot osemdesetih knjižnih enotah s prevodi Cankarjevih del lahko najdemo mnogo črtic in novel, poleg tega pa tudi večje stvaritve, kot so Hlapec Jernej in njegova pravica (Sluga Jernej i njegovo pravo). Hiša Marije Pomočnice (Dom Majke božje pomočnice), Martin Kačur, Na klancu. Grešnik Lenart, Sosed Luka (Sused Luka), Zgodba o Simnu Sirotniku (Priča o Šimenu Sirotniku) idr. Največkrat prevedeno in izdano Cankarjevo delo je Hlapec Jernej in njegova pravica, saj se je z njim ukvarjala vrsta dobrih prevajalcev, izšel pa je več kot štiridesetkrat. Cankar spada tudi m.ed tiste avtorje, o katerih delu je ob prevodih pogosto zapisana spremna beseda ali uvod*\ ki želi vpeljati bralca v svet Cankarjeve besedne umetnosti, skoraj praviloma pa spremlja dela droben zapis o avtorju in objavljenem delu.
Od pomembnejših proznih del pisateljev-sopotnikov moderne oziroma predstavnikov mejnih oblik realizma'^ srečamo v srbohrvaškem prevodu le roman Pod
^ Zelo pomembno je, da so posamezne izdaje prevodov opremljene z uvodi, spremnimi besedami, življenjepisi, zapisi ali drugimi pojasnili o avtorjih in njihovem delu. To je bolj uveljavljeno pri starejših pesnikih in pisateljih, medtem ko ob delih sodobnejših avtorjev kaj takega ne zasledimo velikokrat. Več kot sedmina knjižnih izdaj ima takšna ali drugačna spremna besedila; to velja zlasti za izdaje, ki so namenjene šolski mladini, za antologije, izbrana dela itd.
(Sarajevo 1947, 1954, 1961; Beograd 1947, 1948, 1943, 1950, 1953, 1956, 1958, 1963, 1964, 1966, 1968, 1969, 1970; Zagreb 1949, 1959, 1962, 1963, 1964, 1965, 1970; Novi Sad 1949.)
" Omenimo naj samo nekaj avtorjev pomembnejših uvodov oziroma spremnih besed: Odabrani listovi, 1949 — Dimitrije Vučenov; Izabrana proza, 1951 — Boris Ziherl: Odabrana dela, 1951 — Dušan Puhalo; Odabrane strane, 1954 — Vojin Dramušič; Odabrani tekstovi, 1954 — Ladislav Zimbrek; Pripovetke, 1961 — Božidar Kovačevič; Vinjete, 1964 — Roksanda Njeguš; Sluga Jernej i njegovo pravo, 1965 — Dimitrije Vučenov; itd. Prim. Franc Zadravec; Zgodovina slovenskega slovstva V., 1970, str. 175.
92
svobodnim soncem (Pod slobodnim suncem)'' Frana S. Finžgarja, medtem ko moramo prevedena dela nekaterih drugih avtorjev tistega časa, npr. Rada Murnika, Frana Milčinskega in Ivana Preglja, uvrstiti med mladinsko slovstvo.
Od prevedenih del pisateljev iz obdobja ekspresionizma in socialnega realizma, med katerimi so mnogi segli tudi v naš čas*^, naj najprej omenimo Bogomira Ma-gajne (1904—1963) zbirko humoresk Maska in Franceta Bevka (1890—1970) izbor novel, dvakrat izdano novelo Granata in roman Kaplan Martin Cedermac (ki ga je 1955. leta izdala Srpska književna zadruga, prevedel pa Milan Rakočevič). Juš Kozak (1892—1964) je na hrvaškosrbskem jezikovnem območju znan zlasti po dveh izdajah zbirke novel Maske (1952, 1963) in prav tako po dveh izdajah romana Sentpeter (1957, 1963). Če k temu dodamo še novelo Zemlja, izbor novel Rodno mesto i druge pripovetke, Celico (Celija), Blodnje (Lutanja) in še mladinsko povest Aleš, lahko ugotovimo, da v srbohrvaščino ni prevedeno tako malo. Po eno prozno delo pa je izšlo od tehle avtorjev: Jožeta Pahorja (1888—1964; Serenissima), Ferda Kozaka (1894—1957; Noč pred jutrom), Vladimira Bartola (1903—1967; Alamut) in Bratka Krefta (Kalvarija iza sela i druge pripovijetke).
Poleg Cankarja imata med prevajanimi avtorji najvidnejše mesto Lovro Kuhar-Prežihov Voranc (1893—1950) in Miško Kranjec. Med prvimi izdanimi Prežiho-vimi deli na srbohrvaškem jezikovnem območju sta romana Jamnica (Zagreb in Beograd 1947, Sarajevo 1966) in Požganica (Zagreb 1947). Leta 1955 pa se jima je pridružil še roman Doberdob (tudi 1962 in 1964), sicer pa je v obravnavanem obdobju nekajkrat izšla zbirka Samorastniki pa tudi nekaj drugih novel, bodisi v zbirkah ali pa samostojno, nadalje Borba na tujih tleh (Borba u tudjini) itd. Glede na prevedeno si bralec na hrvaškosrbskem jezikovnem območju lahko ustvari o Prežihovem literarnem delu dokaj celotno podobo. Tega za Miška Kranjca ne bi mogli trditi (njegov opus je res izredno obširen), pa čeprav je prevedeno kar precej. Lahko opazimo, da je prevedenih in izdanih poleg petih obsežnejših del tudi lepo število novel in krajše proze, med drugim tudi zbirka Rad sem jih imel (Volio sam ih, Sarajevo 1957). Od Kranjčevih romanov so izšli Prostor na soncu (Mjesto pod suncem, Zagreb 1947), Os življenja (Osovina života, Beograd 1949), Zgubljena vera (Izgubljena vera. Novi Sad 1956), Zemlja se z nami premika (Zemlja se s nama pokreće, Sarajevo 1958) in Povest o dobrih ljudeh (Priča o dobrim ljudima, Beograd 1959).
Prevedena so tudi vsa pomembnejša dela Ivana Potrča (1913), in sicer Svet na Kajžarju (Svijet na Kajžarima), Na kmetih (Strasti na selu), Zločin in Srečanje (Susret); podobno velja tudi za Cirila Kosmača (1910). Zbirka novel Sreča in kruh (Sreča i hleb) je leta 1951 doživela dve izdaji in prav tako tudi kratki roman Pomladni dan (Prolećni dan, 1959 in 1968), poleg tega pa je izšlo še nekaj novel. Pri Antonu Ingoliču so na srbohrvaškem jezikovnem območju pustili ob strani nekatera njegova pomembnejša dela. Poleg zbirke krajših novel so izšli tile romani in povesti: Pot po nasipu (Put po nasipu). Stavka (Štrajk), Kje ste, Lamutovi? (Gdje ste, Lamutovi?), Nebo nad domačijo (Nebo nad zavičajem) in Gimnazijka (Gimnazijalka). Z mnogo manjšimi deleži kot omenjenih pet avtorjev so prisotna dela drugih slovenskih prozaistov, zlasti mlajših. V Zagrebu je 1962. leta izšlo
" Beograd 1947, 1953, 1956 in 1965.
" Prim. Franc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva VII., 1972, str. 5 in 95.
93!
delo Ignaca Koprivca (1910) Hiša pod vrhom (Kuća pod vrhom), z Miro Miheli-čevo pa so se bralci v drugih jugoslovanskih republikah lahko seznanili ob prevodih dveh njenih romanov April (Beograd 1961) in Mavrica nad mestom (Duga nad gradom, Zagreb 1967), Med pogosteje prevajane avtorje bi lahko prišteli še Ivana Biatka (1914) s prevodi Teleskopa, Pomladi v februarju (Proljeće u februaru). Vročega asfalta Evrope (Vrući asfalt), Raket in sekvoj itd. Nekaj let po -izidu originala je izšel tudi srbohrvaški prevod romana Daljave (Daljina) Mateja Bora, Gospodična Mary (Gospodjica Mary) Filipa Kalana Kumbatoviča (1910) in Vila ob jezeru (Vila na jezeru) Borisa Pahorja (1913) in po eno ali dve deli srednjega pisateljskega rodu; Mi/;'e Vošnjaka (1923) Naša velika matura, Bena Zupančiča (1920) Meglica (Izmaglica) in Sedmina (Pozdravi Mariju), Toneta Svetine (1925) Ukana (Zamke), Jožeta Javorška (1920) Okus sveta (Ukus svijeta), Andreja Hienga (1925) Gozd in Pečina (Timonova kči) in izbor novel Samoče ter Kajetana Kovica Ne bog ne žival (Ni bog ni životinja). Od mlajših avtorjev je leta 1969 izšla knjiga Zidine i prostranstvo Rudija Šeliga (1935).
Tudi za antologije proze bi prav tako kot za antologije poezije lahko z gotovostjo trdili, da so odigravale in še odigravajo zelo pomembno vlogo pri seznanjanju bralcev na hrvaškosrbskem jezikovnem območju s slovensko pripovedno prozo in mu omogočajo vpogled v njene značilnosti. Marsikatero ime slovenskega pisatelja, ki ga nismo srečali v samostojni izdaji v srbohrvaškem prevodu, je našlo prostor v antologijah. Zelo zanimiva je primerjava med prvo povojno antologijo slovenske proze iz leta 1951 (Suvremene slovenske novele, Zagreb; antologijo sta uredila Slavko Kolar in Miško Kranjec) in izborom iz leta 1966 (Savremena slovenačka pripovetka, Beograd; uredila Roksanda Njeguš). Ti dve antologiji skupaj dajeta kar dober pregled povojnega slovenskega pripovednega snovanja, s tem da prva začenja z Bevkom, Kraigherjem, Jušem Kozakom in Prežihovim Vorancem in konča pri Ferdu Go-dini in Borisu Pahorju, medtem ko druga začenja pri Cirilu Kosmaču in Edvardu Kocbeku, konča pa pri Pavletu Zidarju, Petru Božiču in Marjanu Kolarju.'^
Odabrane slovenske novele iz leta 1954 (Sarajevo) so zajele le manjši izbor slovenskih pripovednikov (od Finžgarja in Cankarja do Cirila Kosmača), medtem ko je Antologija slovenačke proze v dveh zvezkih (Beograd 1961) doslej najbolj obširno predstavila slovenske pripovednike in njihova bolj ali manj značilna krajša in daljša prozna dela od Frana Levstika do Cirila Kosmača*".
i
IV. Mladinska književnost
Ni nepomembno, da več kot tretjino vseh knjižnih enot — prevodov iz slovenske literature v hrvaškosrbski jezik — zajema mladinska in otroška literatura. V največji meri je seveda zastopana proza, čeprav tudi pesniških del ni malo.
" Suvremene slovenske novele: Prežihov Voranc, Vladimir Bartol, Karel Grabeljšek, Edvard Kocbek, Bogomir Magajna, Ivan Potrč, Lojz Kraigher, Milan Sega, Mira Mihelič, Tone Seliškar, Ciril Kosmač, France Bevk, Juš Kozak, Anton Ingolič, Miško Kranjec, Ferdo Godina in Boris Pahor.
Savremena slovenačka pripovetka: Ciril Kosmač, Edvard Kocbek, Beno Zupančič, Andrej Hieng, Boris Pahor, Lojze Kovačič, Danilo Lokar, Peter Božič, Alojz Rebula, Marjan Rožanc, Smiljan Rozman, Saša Vuga, Pavle Zidar in Marjan Kolar.
"* Poleg omenjenih je izšlo tudi nekaj posebnih antologij slovenske pripovedne proze, in sicer: Slovenačke narodne priče (Beograd 1954), Slovenačke narodne pripovijetke (Sarajevo 1954), Priče s krša i mora (Zagreb 1955) in Slovenačke narodne pripovetke (Beograd 1963).
94
Povesti in krajša proza za mladino Franceta Bevka in Toneta Seliškarja (1900— 1969) spadajo med najbolj prevajana in najbolj pogosto izdajana dela slovenske mladinske književnosti na srbohrvaškem jezikovnem območju. Od 1949 do 1970 je izšlo več kot šestdeset knjižnih enot Bevkove mladinske proze, Se-liškarjeve pa več kot sedemdeset. Od Bevkovih mladinskih del sta bili največkrat izdani knjigi Mali upornik (Mali buntovnik, sedemkrat) in Partizanske zgodbe (Partizanske priče, sedemkrat), s tem da je dokaj pogosto mogoče opaziti tudi nekatere druge (Črni bratje — Crna brača, Lukec in njegov škorec — Lukec i njegov čvorak, Pastirci — Cobančiči, Knjiga o Titu itd.) Pri Seliškarju pa se domala vsako leto lahko srečamo s kakšno izdajo Bratovščine Sinjega galeba (Družina Sinji galeb), močno priljubljene knjige pa so tudi Mule (Mazge), Tovariši (Drugovi), Liščki (Cešljugari), Indijanci in gusarji (Indijanci i gusari) itd."
O izdajah Levstikovega Martina Krpana, ki ga je mogoče uvrstiti tudi med pripovedna dela za mladino, smo okvirno ugotovitev že zapisali; dodamo naj samo še to, da je leta 1957 izšla tudi zbirka Levstikovih pesmi za otroke Najdihojca. V skupino pogosto izdajanih pripovednih del za mladino spadajo tudi Solzice (Djurdjevak) Prežitiovega Voranca. Od leta 1949 do 1970 je zbirka črtic Solzice izšla (bodisi v Beogradu, Zagrebu ali Sarajevu) v celoti ali delno več kot dvajsetkrat. Podobno je tudi z zbirko Župančičevih pesmi Ciciban, ki jo na hrvaškosrbskem jezikovnem območju zelo pogosto izdajajo, seveda različno urejeno in v različnem obsegu.
Med preostalimi slovenskimi pisatelji, ki so pisali za mladino in katerih dela so v večji meri prevedli v hrvaškosrbski jezik, je treba omenjati še Antona Ingoliča, Elo Peroci (1922) in Josipa Vandota (1884—1944). Od Ele Peroci je izšlo več krajših del za najmlajše, med obsežnejšimi pa Majhno kot mezinec (Zvončiči zvone); med Ingoličevimi deli sta najbolj razširjeni Deček z dvema imenoma (Dječak sa dva imena) in Tajno društvo PGC, ki je od leta 1960 do 1970 doživelo osem izdaj, medtem ko je Josip Vandot najbolj znan po svojem Kekcu nad samotnim breznom (Kekec iznad usamljenog ponora).
Ce bi hoteli v popolnosti zajeti vso prevedeno literarno tvornost za mladino, bi morali našteti še vrsto imen in del, ki so v obdobju 1945—1970 izšla v Beogradu, Sarajevu, Zagrebu in drugod. Toda za to informacijo naj bo dovolj, kar smo nanizali doslej in kar je na srbohrvaškem jezikovnem območju doživelo največjo razširjenost in priljubljenost.
V. Literarnozgodovinska in literarnokritična misel
K seznanjanju s slovensko literaturo in spoznavanju njenih značilnosti in zakonitosti so nemalo pripomogle tudi posamezne izdaje nekaterih literarnozgodovin-skih in literarnokritičnih del vidnejših slovenskih literarnih zgodovinarjev in kritikov. 2e spet je treba poudariti, da je naš pogled le delen, saj manjka vpogled v precej obsežno dejavnost v okviru revij in druge periodike. Po drugi strani pa je seveda res, da je večjemu krogu bralcev dostopno le tisto, kar je v knjižni obliki, medtem ko je vse drugo omejeno na dokaj majhno število strokovnjakov in ljubiteljev, ki posegajo po revialnem in drugem tovrstnem tisku.
" Posebej je treba opozoriti, da so v Sarajevu od 1956 do 1960 izhajala Seliškarjeva zbrana mladinska dela, izšlo je 14 knjig.
95
Od celotnejših pregledov slovenskega slovstva je po drugi svetovni vojni izšla v srbohrvaškem prevodu le Istorija slovenačke književnosti (Sarajevo 1959) Stanka Janeža. Pač pa je mogoče opaziti več daljših in krajših monografskih prikazov posameznih pomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev. Obsežnejše monografske študije so izšle o Antonu Aškercu {Marja Boršnik, 1906; Beograd 1957), o Primožu Trubarju (Mirko Rupel 1901 — 1963; Beograd 1960) in o Francetu Prešernu (Anton Slodnjak, 1899; Beograd 1962). Za širšo rabo zelo prikladni in uporabni pa so krajši orisi posameznih pisateljev in obdobij, ki sta jih izdajali založba Rad v zbirki Delavska univerza in založba Prosveta. V tem okviru so izšle brošurice o Francetu Prešernu (Boris Ziherl), Antonu Aškercu (Marja Boršnik), Franu Levstiku (Anton Slodnjak, Marja Boršnik), Janku Kersniku (Marja Boršnik), Otonu Zupančiču (Marja Boršnik, Boris Ziherl), Ivanu Cankarju (Boris Ziherl), Prežihovem Vorancu (Bojan Stih), Mišku Kranjcu (Franc Zadravec) itd.
Med literarnokritičnimi deli in deli, ki obravnavajo literarno-družbeno problematiko, pa so v hrvaškosrbskem jeziku izšli prevodi posameznih knjig Josipa Vidmarja (1895) in Borisa Ziherla (1910). Vidmarjeve Književne kritike so izšle dvakrat (1955, 1964), poleg tega pa še zbirke esejev Zapisi i kritike (1954), Za i protiv (1963), Literarni eseji (1963) in Dramaturški zapisi (Dramaturški listki, 1968); od del Borisa Ziherla pa naj navedemo: Članki in razprave (Članci i razprave, 1948), Umetnost in miselnost (Umetnost i idejnost, 1957), Književnost in družba (Književnost i društvo, 1958) itd. Prerez skozi približno sto let slovenskega literarnega eseja — od Matije Copa do Bogomila Faturja in Mateja Bora — pa je dala Antologija slovenačkog književnog eseja (Beograd 1964, uredil Drago Sega) iii s tem na strnjen, toda pregleden način opozorila na to delo pri Slovencih.
VI. Prevajalci
Naš namen ni dajati vrednostne sodbe o posameznih prevajalcih in njihovih prevodih, marveč samo informativno opozoriti na precej veliko množico prevajalcev slovenske literarne ustvarjalnosti. Mnogi med njimi so prisotni že ves povojni čas, sproti pa dotekajo novi, tako da se število neprestano povečuje. Povsem razumljivo je, da so nekateri po nekaj prevodih iz slovenščine — zaradi najrazličnejših vzrokov — to delo opustili in jih pozneje ne srečamo več.
Doslej je slovensko literaturo prevajalo v srbohrvaščino več kot sto prevajalcev, njihovi prevodi pa so izhajali pri najrazličnejših založbah (pomemben delež imajo beograjske založbe Prosveta, Nolit, Rad, Srpska književna zadruga, Školska knjiga. Novo pokolenje, sarajevske Svjetlost, »Veselin Masleša«, Narodna prosvjeta, zagrebške Nakladni zavod Hrvatske, Mladost, Zora, Prosvjeta, Kultura, Školska knjiga in druge) v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Novem Sadu, Kru-ševcu in drugod. Med prevajalci, ki so zapisani na prevodih od prvih povojnih let ali pa od začetka 50. let pa vse do najnovejšega časa, moramo v prvi vrsti omeniti: Trifuna Djukiča (O. Zupančič, F. Prešeren, A. Aškerc), Jovanko Hrvačanin (A. Aškerc, F. Bevk), Gustava Krkleca (O. Zupančič, F. Prešeren), Andjelko Mar-tič (F. Bevk), Desanko Maksimović (O. Zupančič, A. Aškerc), Doro Pilkovič-Mak-simovič (I. Cankar, Prežihov Voranc, F. Levstik), Roksando Njeguš (I. Cankar, C. Kosmač), Hijacinta Petrisa (I. Cankar, Prežihov Voranc), Toneta Potokarja (I. Cankar, Prežihov Voranc, A. Ingolič), Djuza Radoviča (I. Cankar, Prežihov
96
97
Voranc), Milana Rakočevića (F. Prešeren, F. Bevk, I. Potrč) in Ladislava Žim-bieka (I. Cankar)'s.
Sicer z nekoliko manjšim prevajalskim opusom, vendar pa prav tako dragocena imena so: Ivan Biajdič (A. Ingolič, I. Potrč, K. Kovic), Ciro Culič (T. Seliškar), Tode Colak (F. Bevk), Hamid Dizdar (T. Seliškar, K. Destovnik-Kajuh), Ferdo Deiak (I. Cankar, M. Mihelič), Uroš Djonič (T. Seliškar, J. Vandot), Muris Idri-zovič (I. Cankar, J. Vidmar, O. Zupančič), Emilija Jurišič (F. Bevk, T. Seliškar), Milan C. Jovanović (T. Seliškar), Jakša Kušan (M. Mihelič, F. S. Finžgar), Marija Krsmanovič (F. Bevk), Dejan Poznanovič (S. Kosovel), Vida Supičič (A. Ingolič), Nada Stanič (T. Seliškar), Stanko Tomašič (I. Cankar, O. Zupančič), Grigor Vitez (F. Levstik, E. Peroci), Dimitrije Vučenov (I. Cankar, J. Kersnik), Eleonora Vuji-čič-Kernc (F. Bevk), Marijana Zandar (F. Levstik, J. Kozak), Branimir Žganjar (T. Seliškar, I. Cankar) in drugi. Mnogi so torej ostali neimenovani, vendar bo za ta naš namen verjetno zadostovalo, da smo omenjali le nekatera najpogosteje srečana imena. (Morda ne bo odveč tudi pripomba, da je mogoče opaziti le preveč — več kot 10 % od celote — knjižnih izdaj, v katerih ni naveden prevajalec. Taka praksa gotovo ni dobra, zato bi jo kazalo spremeniti.)
VII. Preskusna primerjava
Poglejmo, kaj nam povedo primerjave med letnicami izida posameznih del v izvirniku in prevodu v hrvaškosrbski jezik.