njižnica
KNJIŽNICA
GLASILO DRUŠTVA BIBLIOTEKARJEV SLOVENIJE
LETNIK XII
LJUBLJANA 1968
Dvajset let Društva bibliotekarjev Slovenije — Vingt ans de 1’Associa-tion des bibliothecaires de Slovenie (Tomo Martelanc, Janez Logar in Miloš Rybdf)..................................................................... 5
ČLANKI — ARTICLES
Bajec Jože: O bibliografijah ameriškoslovenskega izseljenskega tiska —
Sur les bibliographies des publications de Immigration Slovene en
Amerique........................................................................40
Filii Marta: Knjižničarstvo na Tolminskem — Les bibliotheques de la
region de Tolmin................................................................29
Kobe Marjana: Delo z mladim bralcem — Le bibliothecaire au service
des jeunes lecteurs.............................................................23
Kos Stanislav: Krajevni DK-vrstilci za Slovenijo — Indices de lieu pour
la Slovenie dans la classification decimale.....................................20
Logar Janez: Ob stoletnici splošne tekoče bibliografije pri Slovencih —
A l’occasion du centenaire de la bibliographie courante generale chez les Slovenes '.........................................................15
ZAPISKI — NOTES
Gašperšič Zdravka: Stanje specialnih tehniških knjižnic v Sloveniji in analiza njihovih problemov — L’etat des bibliotheques techniques
speciales en Slovenie et analyse de leurs problemes.....................58
Kalan Pavle: Ob izidu Abecednega imenskega kataloga — A 1’occasion
de la publication du Catalogue-auteurs alphabetique.....................49
Knjižne razstave študijskih knjižnic v letu 1967 — Les expositions des
livres dans les bibliotheques d’etudes en 1967 ................................ 71
Kovač Tita: Referatni časopisi Inštituta za znanstveno informacijo v Philadelphiji — Les periodiques de reference de 1’Institut de documentation scientifique a Philadelphia......................................67
Kozak Grozdana in Rajko Pavlovec: Društvo ljubiteljev drobne grafike Exlibris Sloveniae — L’Association des amateurs des estampes de
petit format Exlibris Sloveniae.........................................63
Ludvik Slavica: Slovenska izdaja Univerzalne decimalne klasifikacije
—	L’edition Slovene de la Classification decimale universelle	....	55
Pavlica Ina: Dvajset let knjižnice biotehniške fakultete v Ljubljani — Vingt ans de la bibliotheque de la Faculte biotechnique	ä	Ljubljana	61
Veselko Maks: Centralna katalogizacija slovenskega tiska — Catalogage centralise des publications slovenes............................................53
W	ff,.
; M ** ” *
Veselko Maks: Tri dragocene pridobitve NUK — Trois acquisitions precieuses .....................................................................  ,	65
TRIJE JUBILEJI — TROIS ANNIVERSAIRES
Dolar Jaro: Dr. Valter Bohinec.................................................82
Hartman Bruno: Prof. Janko Glazer..............................................77
Kolar Marjan: Dr. Franc Sušnik.................................................83
BIBLIOGRAFIJA — BIBLIOGRAPHIE
Brumen Niki: Prekmuriana 1941—1945 ............................................ 86
Munda Jože: Slovenske bibliografije v letu 1967 — Les bibliographies
slovenes en 1967	  94
Pintarič Ivo: Bibliotekarska, bibliografska in dokumentalistična literatura — Ouvrages concemant les bibliotheques, la bibliographie et la documentation...............................................................101
OCENE IN POROČILA — COMPTES RENDUS
Accademie e biblioteche d’Italia, 1967 (Srečko Vilhar).........................146
Ameriške bibliotekarske revije v letu 1967 (Ana Matko)........................152
Barberi: Biblioteca e bibliotecario (Marijan Brecelj)..........................129
Bauman: Bibliografija Vladimira Levstika (France Dobrovoljc) .... 119 Berčič: Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts
(Janez Logar) .............................................................106
Bibliografija »Pregleda« 1910—1912, 1927—1941 (Nuša Štempihar) .... 126
Bibliotekar, 1966—1967 (Josip Rijavec).........................................133
Bibliotekarz, 1967 (Marko Kranjec).............................................136
Biblos, 1967 (Majda Ujčič).....................................................137
Bücherei und Bildung, 1967 (Bruno Hartman).....................................138
Bulletin de l’Unesco ä l’intention des bibliotheques, 1967 (Lepša Sturm) 149 Bulovec: Bibliografija slovenskega tiskarstva 1868—1968 (Jože Bajec) . . 122 Catalogo della Biblioteca Internazionale del Fanciullo 1963—1966
(Marijan Brecelj).........................................................130
Dve italijanski fotomehanski izdaji (Srečko Vilhar)...........................132
Röfler — Klemenčič: Glasbeni rokopisi in tiski na Slovenskem do
leta 1800 (Andrej Rijavec)................................................116
Ingolič: Bibliografija (Janez Logar)...........................................118
Journal of Documentation, 1967 (Katarina Bogataj)..............................151
Kolerič — Pertot: Bibliografija šolskih knjig in skript za slovenske šole
v Italiji 1945—1966 (Srečko Vilhar)........................................112
Kos: Bibliografsko kazalo časopisa za zgodovino in narodopisje XXI—
—XXXV, 1926—1940 (Jože Munda)..............................................108
Lewanski: The Literature of the World in English Translation (France
Dobrovoljc)................................................................127
Nachrichten für Dokumentation, 1967 (Stanislav Kos)...........................140
La Parola e il libro, 1967 (Marijan Brecelj)...................................148
Prašelj — Gerlanc: Bibliografija založbe Mladinska knjiga 1945—1965
(Boža Pleničar)............................................................117
Repertoar slovenskih gledališč (Jože Munda)................................	.	124
Vilhar — Adamov: O morju in pomorstvu (Marijan Brecelj)........................113
Vjesnik bibliotekara Hrvatske, 1667 (Boža Pleničar)............................134
Zeitschrift für Bibliothekswesen und Bibliographie, 1967	(Stanislav Kos) 141
Zentralblatt für Bibliothekswesen, 1967 (Breda Filo)...........................143
ZIID-Zeitschrift, 1967 (Nevenka Tomše).........................................145
ORGANIZACIJA — ORGANISATION
Statut Društva bibliotekarjev Slovenije........................................154
XVIII. občni zbor Društva bibliotekarjev Slovenije.............................159
Naša društva, in podružnice....................................................162
Priznavanje strokovnih kvalifikacij v bibliotekarski stroki....................163
Uporaba obrazcev v knjižnicah..................................................166
Statistika o javnih knjižnicah za leto 1967 .................................. 170
Redakcija zaključena 1. junija 1968
Izdaja: DRUŠTVO BIBLIOTEKARJEV SLOVENIJE — Uredniški svet: Katarina Bogataj, France Dobrovoljc (lektor), Jelica Jugovec, dr. Stanislav Kos, Janez Logar in Miloš Ryb&r — Uredili: Ančka Korže-Strajnar, Jože Munda (odgovorni urednik) in Branko Reisp — Naklada 800 izvodov — Natisnila Univerzitetna tiskarna univerze v Ljubljani
Dvajset let Društva bibliotekarjev Slovenije
Govor republiškega sekretarja za prosveto in kulturo Toma Martelanca na slavnostnem zborovanju v Celju 13. oktobra 1967
Dejavnost Društva bibliotekarjev Slovenije je tesno povezana z vsemi važnejšimi mejniki v povojni zgodovini slovenskega knjižničarstva, s takimi mejniki, kot so: oblikovanje naše »nacionalke« — Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, obnavljanje in ustanavljanje ljudskih, študijskih in osrednjih specialnih knjižnic, ustanovitev Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije pred dvajsetimi leti, ustanovitev centralnega kataloga, medknjižnična izposoja, tečaji za izpopolnjevanje poklicnega knjižničarskega kadra pri NUK, strokovni izpiti za zvanja iz knjižničarske stroke, uvedba študija s področja knjižničarstva na Pedagoški akademiji, sodelovanje pri izdelavi republiškega zakona o knjižnicah, pri razvijanju matične službe in stroke, pri uvajanju samoupravnih odnosov v knjižnicah. Društvo bibliotekarjev Slovenije je igralo pomembno vlogo tudi pri preobrazbi svojih članov v sodobne knjižničarje, ki jim obdelava knjig in knjižničnega gradiva ni edini namen, temveč je v središču njihovega dela — bralec.
Treba je poudariti, da se je društvo s posluhom in z razumevanjem vključevalo v tokove našega družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja, da ni želelo, ne hotelo stati ob strani, temveč si je vselej prizadevalo najti svoje mesto v naši socialistični skupnosti. Zato velja na današnji dan izreči zahvalo vsem tistim delavcem, ki so leta in leta delovali v društvu, brez gmotne nagrade, toda z veliko dobre volje, in tako pomagali, da društvo, ki šteje več ko 400 članov, lahko uspešno deluje brez profesionalnega aparata.
Društvo bibliotekarjev Slovenije je najvidnejšo vlogo odigralo predvsem s tem, da je pomagalo uvajati napredne zamisli v knjižničarstvo, da je prispevalo k njegovi kakovostni rasti in da je s posebno zavzetostjo skrbelo za strokovno povzdigo svojega članstva.
Knjižnice so sestavni, neločljivi del kulture slehernega naroda. Zlasti to velja za majhen narod, saj mu domača, samonikla umetniška beseda
in znanstvena misel pomenita močno orožje pri uveljavljanju lastne, neodvisne biti.
Knjižnice so zatorej zakladnice znanja, varuhinje domačih kulturnih tradicij in hkrati nosilke novih idej — to so dragocene posredovalke znanja, neogibno orodje pri vzgoji in izobraževanju najširših množic.
Prav spričo tega pa je očitno, da knjižničarstvo ni stvar zgolj knjižničarjev. To je široka družbena naloga. Mar si je moč misliti razvoj in napredek znanosti, družbe, kulture, gospodarstva, prosvete brez novih spoznanj in idej, ki jih posredujejo knjige in knjižnice?
Skrb za razvoj knjižničarstva sodi v temeljno kulturno poslanstvo naroda, to je sestavni del družbenega, gospodarskega in kulturnega razvoja, naloga najširše družbene skupnosti. Toda zaradi tega vloga in odgovornost knjižničarjev ni nič manjša. Nasprotno. Knjižničar ni in ne more ostati zgolj mehanični posrednik pri branju knjig, natančni evi-denčnik ali obzirni selektor pri nabavi ali sposoji knjig...
Knjižničar se ne bi smel zadovoljiti niti s tem, da je vselej na roko svojemu bralcu. Podoba knjižničarja je v pogojih naše družbene ureditve še za kakovostno stopnjo višja. To je hkrati tudi podoba vzgojitelja, izobraževalca, učitelja, svetovalca, prijatelja... To je knjižničar, ki želi biti več kot zgolj spreten, sposoben in ažuren servis svojim bralcem... To je strokovnjak, ki zavestno, dejavno vpliva in deluje na prevzgojo in preobrazbo svojega okolja.
In v tem je velika naloga in tenkočutna odgovornost poklica bibliotekarja. Knjižničarja, ki mu je zaupan ključ za vrata znanja in lepe besede, svetlih dognanj človeškega duha in plemenitih ljudskih misli.
Slovenska skupščina je znova razpravljala o položaju našega knjižničarstva. Pokazala je dolžno zanimanje in skrb za razvoj tega kulturnega in prosvetnega področja. Pri tem je naložila precej nalog posameznim odgovornim dejavnikom za zboljšanje sedanjega stanja. Vseh teh nalog se bomo morali lotiti z resno zavzetostjo in s trdno voljo, če jih hočemo rešiti v doglednem času.
Rad pa bi opozoril, da pri reševanju vseh problemov v slovenskem knjižničarstvu ne gre računati zgolj na ukrepe upravnih organov, na administrativne ali zakonodajne predpise, na rešitve od zgoraj, zunaj samega knjižničarstva. Prepričan sem, da pri reševanju številnih problemov lahko precej, če že ne odločilno, prispevajo knjižničarji sami. Pred nami je nekaj takih nalog, ki jih bo kazalo reševati s skupnimi napori in z usklajeno akcijo. Predvsem bo treba poskrbeti za nadaljnje razvijanje knjižnične mreže. Ce bomo hoteli zgraditi učinkovito knjižnično mrežo v naši republiki, bo nujno treba vzpostaviti občinske matične knjižnice, republiško matično službo pa usposobiti za dobro praktično strokovno pomoč. Razvijati bomo morali sodobne oblike medsebojnega povezovanja, pospešiti bomo morali delo centralnega kataloga,
izpopolniti medknjižnično izposojo in uskladiti nabavno politiko v zveznem in v republiškem merilu.
In če že naštevam nekatere naloge, ne morem seve mimo proučevanja meril za financiranje knjižnic, mimo vprašanj o uvajanju sistema dohodka v poslovanje knjižnic, mimo nadaljnjega razvijanja samoupravnih odnosov v knjižnicah.
Težko pa si zamišljam uspešno izvedbo vseh teh nalog brez organiziranega in koordiniranega nastopa slovenskih knjižnic. Društvo bibliotekarjev Slovenije je organizacija slovenskih knjižničarjev, manjka nam pa trdneje povezana organizacija slovenskih knjižnic. V mislih imam poslovno skupnost naših knjižnic.
Sodim, da bi bilo tej zamisli treba posvetiti najresnejšo pozornost, saj gre za takšno obliko medsebojnega povezovanja, ki bi okrepila vzajemno sodelovanje in uspešno zastopala skupne interese. Gre za vzpostavitev take organizacije, ki bi iz doslej razdrobljenih knjižnic ustvarila močno, organizirano silo, kakršna bo lahko povsem drugače uveljavljala skupne koristi knjižnic. In to tako, da bo navznotraj krepila medsebojno sodelovanje, pospešeno skrbela za dvig kakovosti in strokovnega kadra, — na zunaj pa bi znala izposlovati ugodnejše pogoje za temeljno delo in bi znala uveljaviti kulturno poslanstvo knjižnic v naši družbeni skupnosti.
Govor predsednika Društva bibliotekarjev Slovenije Janeza Logarja na slavnostnem zborovanju v Celju 13. oktobra 1967
Namen društva je bil od vsega začetka zbirati bibliotečne delavce in jih strokovno dvigati in usposabljati za poglobljeno, sodobnim potrebam socialistične družbe ustrezajoče delo v knjižnicah vseh vrst, pri tem pa vsestransko v teoriji in praksi razvijati bibliotekarsko stroko; pospeševati smotrn razvoj knjižnične mreže v Sloveniji in knjižnicam vseh vrst priboriti veljavo, ki jim v civilizirani in kulturni družbi gre.
Ce hočemo presoditi, kako je društvo v preteklih dvajsetih letih opravilo svoje delo v označenih smereh, moramo poznati stanje slovenskega knjižničarskega kadra in knjižničarstva ob njegovi ustanovitvi. Pred drugo svetovno vojno knjižničarskega poklica v Jugoslaviji ni bilo, saj ga zakonodaja ni priznala. Maloštevilni poklicni knjižnični delavci so bili za državno upravo le državni uradniki I., II. ali III. kategorije. Čeprav je bilo v Sloveniji (brez Primorske) med obema vojnama lepo število knjižnic (leta 1940: 26 znanstvenih, 855 ljudskih, 971 šolskih) z dokajšnjim fondom (2,228.000 knjig), poklicnih knjižničarjev tudi v Sloveniji tako rekoč še ni bilo. Ob ustanovitvi Društva jugoslovanskih bibliotekarjev leta 1931 se je v njegovo ljubljansko sekcijo vpisalo samo šest članov, do leta 1940 je naraslo članstvo na deset. Vsi so bili iz znan-
stvenih knjižnic. Strokovne in šolske knjižnice so vodili administrativni uradniki, učitelji in profesorji poleg svojih poklicnih obveznosti; ljudske, povečini društvene, deljene po političnih strankah, pa prostovoljci amaterji. Bibliotekarske strokovne literature ni bilo. Odlično delo Avgusta Pirjevca »Knjižnice in knjižničarsko delo« je sicer izšlo leta 1940, a so ga Nemci ob okupaciji v Celju skoraj v celoti uničili; tako svoje naloge ni moglo opraviti, šol ali pomembnejših strokovnih tečajev za delavce v knjižnicah ni bilo.
Med drugo svetovno vojno je mnogo knjižnic, zlasti ljudskih po podeželju, propadlo ali prenehalo delovati. V prvih povojnih letih, v dobi obnove političnega, kulturnega in gospodarskega življenja je ljudska oblast pritegnila knjižnice v središče burnega življenja. Posebno hitro so začeli obnavljati in na novo ustanavljati splošnoizobraževalne — ljudske — knjižnice po podeželju v okviru Ljudske prosvete, v sindikatih, delovnih kolektivih, strokovne po podjetjih, ustanovah in uradih, znanstvene po novih znanstvenih zavodih, visokih šolah ter akademijah, po večjih kulturnih centrih zunaj Ljubljane pa so bile po vzorcu študijske knjižnice v Mariboru ustanovljene študijske knjižnice (v Celju, Novem mestu, Novi Gorici, Ptuju, Kopru, Kranju, na Ravnah). Posebno žejni knjig in knjižnic sta bili Primorska in štajerska s Koroško, kjer je bil fašizem oziroma nacizem slovensko knjigo do kraja iztrebil. Leta 1948 je registrirala statistika že 1164 javnih ljudskih knjižnic, ki so imele 318.441 knjig in zabeležile 243.727 izposojevalcev, v letu 1950 je bilo javnih ljudskih (vključene so sindikalne) 1223, znanstvenih in strokovnih 260, šolskih (učiteljskih in mladinskih) 876, skupaj 2.359 knjižnic z 2,482.472 knjig.
Ce bi gledali samo na številke, bi mogli biti z razvojem knjižničarstva v Sloveniji prva leta po vojni kar zadovoljni. Toda v poštev moramo jemati tudi gmotno varnost in oskrbljenost knjižnic ter kvaliteto kadrov, od katerih je odvisna strokovna obdelava knjižnih skladov in uspešnost dela z bralci. Vemo, da so ustanovitelji mnogoterih knjižnic požrtvovalno oskrbeli sredstva za osnovno knjižno zalogo, najpogosteje pa niso zagotovili ne rednega dotoka sredstev za tekočo nabavo knjig, ne primernih prostorov ne potrebne opreme ne strokovnega osebja. Vprašanje strokovnega osebja je bilo še posebno pereče. Od predvojnih članov ljubljanske sekcije Društva jugoslovanskih bibliotekarjev so se po vojni vrnili h knjižničnemu delu samo štirje. Drugi so padli, umrli ali odšli drugam. V knjižnice, tako v stare kot še posebej v nove, so seveda prišli v ogromni večini novi ljudje, začetniki brez sleherne strokovne izobrazbe. Zato ni čudno, če so v prvih povojnih letih knjižnice slabo opravljale svoje naloge in če so pogosto nekontrolirano odmirale, tako da se je statistična slika menjala od meseca do meseca in da so knjige marsikje brez haska propadale.
V	takih razmerah je bilo konec leta 1947 ustanovljeno Društvo bibliotekarjev Slovenije. V letu 1948 se je vpisalo 75 članov, povečini iz znanstvenih in strokovnih knjižnic. Naslednja leta je društvo vključevalo čedalje več delavcev tudi iz splošnoizobraževalnih knjižnic in danes lahko trdimo, da smo z blizu 450 člani zajeli v društvu veliko večino strokovnih delavcev vseh knjižnic Slovenije.
Evidentiranje in strokovno izobraževanje knjižničnega kadra je štelo društvo za svojo prvenstveno nalogo. Delo za strokovni dvig članstva je pričelo s skromnimi predavanji, seminarji in tečaji. Teh so se mogli skraja udeleževati samo člani iz Ljubljane in okolice. Toda člani društva so kot predavatelji sodelovali od vsega začetka tudi na tečajih, ki jih je že od leta 1947 prirejala NUK, in pa na številnih seminarjih in tečajih, ki so jih prirejali po vsej Sloveniji Ljudska prosveta, ministrstvo za prosveto, okrajni in občinski ljudski odbori ter pozneje tudi podružnice društva v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Kranju, Kopru, na Ravnah, v Novi Gorici, Murski Soboti. Privlačna so postala tudi strokovna zborovanja, ki jih je društvo prirejalo v raznih krajih ob svojih občnih zborih in plenumih. Taka zborovanja z udeležbo 100 do 200 članov so bila doslej v Mariboru (dvakrat), Celju (drugič). Kopru (dvakrat), Kranju, Novem mestu (dvakrat), Novi Gorici, Murski Soboti in Trbovljah. Vendar se je izkazalo, da so za poglobljeno obravnavanje strokovnih vprašanj taki shodi celotnega članstva manj primerni, še večjo važnost kot navedenim oblikam dela je društvo od vsega začetka pripisovalo strokovnemu tisku. Društveno strokovno glasilo je bilo že od vsega začetka v načrtu, a skraja zanj ni bilo papirja, čeprav bi bil denar (1948), kasneje (1950) pa je odbornikom zmanjkalo poguma, češ »da je trenutno bolje, če glasilo še ne izide, ker je v Sloveniji zaenkrat še premalo ljudi, ki bi se intenzivno bavili z bibliotekarstvom in skrbeli za dostojno strokovno višino lista«. Šele v letu 1957 se je tedanji odbor pogumno odločil za četrtletno glasilo z naslovom »Knjižnica«. Prvo leto so »Knjižnico« skromno razmnožili na rotaprint, že naslednje leto so se odločili za tiskamo in »Knjižnica« je iz skromnega biltena ob žilavi vztrajnosti urednikov začela zanesljivo preraščati v tehtno strokovno revijo. Res pri nas še vedno ni niti enega knjižničnega delavca, ki bi se lahko neovirano, inštitutsko poglobljeno posvečal samo študiju praktičnih in teoretičnih vprašanj bibliotekarstva — saj niti v osrednji republiški matični knjižnici še ni zaživel v statutu začrtani bibliotekarski strokovni in znanstveni center — vendar je »Knjižnica« v prispevkih članov z vseh koncev Slovenije razpravljala ali vsaj informirala — lahko rečemo — o vseh problemih sodobne bibliotekarske stroke doma in v svetu in si tako priborila že kar lepo mesto v mednarodnem seznamu bibliotekarskih revij.
Tudi druge strokovne literature izpod peres naših članov je izšlo kar precej v društveni založbi ali v izdajah drugih založnikov. Tu mislim predvsem na dela o ustroju in poslovanju ljudskih in šolskih knjižnic, na statistične preglede knjižnic, na pravila za izdelavo abecednega imenskega kataloga knjig (2 izdaji), pravila za opis muzikali j, atlantov in zemljevidov, grafičnih zbirk; dalje omenjam skripta, ki služijo za študij posameznih predmetov na bibliotekarskih tečajih, za pripravo na strokovne izpite in za učbenike knjižničarstva na Pedagoški akademiji: skripta za zgodovino knjige, knjižnic in tiska, za konserviranje in restavriranje bibliotečnega in arhivskega gradiva, za paleografijo, bibliografijo itd. Društveni člani so sodelovali tudi pri prevajanju in tisku kratke izdaje tablic UDK, neprecenljivega pomagala za sistematsko urejanje bibliotečnega, bibliografskega in drugega gradiva, ki služi za znanstveno in strokovno informacijo.
Društvo je že od vsega začetka menilo, da predavanja, tečaji, seminarji in strokovni tisk ne morejo nadomestiti rednega bibliotekarskega šolanja. Zato se že od leta 1948 dalje nenehno pojavlja zahteva po bibliotekarski šoli. Rešitev se je iskala v samostojnem bibliotekarskem tehni-kumu, uvedbi knjižničarstva na učiteljišču, v samostojni dvoletni šoli za knjižničarje in arhivske pomočnike, v uvedbi knjižničarstva kot študijskega predmeta na višji pedagoški šoli, v uvedbi študija knjižničarstva na prvi stopnji fakultetnega študija ali kot postdiplomski študij; arhivisti in knjigarnarji so želeli, naj se vnese v program knjižničarske šole tudi arhivistika in knjigarstvo, v zadnjih letih pa so dokumentalisti predlagali, naj se v učni program vnese tudi dokumentacija. Uspeh vseh neštetih razprav, sklepov, resolucij, spomenic sta bila dva letnika občasne enoletne šole za knjižničarje pri Narodni in univerzitetni knjižnici (prvič 1957/58 je šola imela v programu tudi arhivistiko, drugič 1963/64 pa tudi knjigarstvo). V šolskem letu 1964/65 pa je končno po dolgotrajnih pripravah stekel redni pouk knjižničarstva in dokumentacije na Pedagoški akademiji, šolanje srednjega knjižničnega kadra je bilo s tem urejeno, prvi absolventi so bili dobro sprejeti; za druge profile knjižničnih delavcev, zlasti višjih, pa je ostalo pri starem; po končanem študiju na fakulteti prakticiranje v knjižnici, tečaji in strokovni izpit.
V	prizadevanju za smotrn razvoj, razširitev in utrditev knjižnične mreže po Sloveniji je društvo videlo svojo drugo glavno nalogo. Zato opazimo, da se skozi vso dejavnost društva od ustanovitve kot rdeča nit vleče boj za zakon o knjižnicah. Skraja sta se projektirala poseben zakon o znanstvenih in poseben zakon o ljudskih knjižnicah, kmalu pa je prevladala misel na en sam zakon, ki naj bi obsegal knjižnice vseh vrst. Društvo si je obetalo, da bo zakon o knjižnicah postavil trdno osnovo za pravilno in pravično knjižnično mrežo in da bo zagotovil
knjižnicam vseh vrst — zlasti splošnoizobraževalnim — vse potrebno za nemoten razvoj: ustrezne prostore in zadostna sredstva za strokovni kader in redno nabavo knjig. V letih administrativnega upravljanja gospodarstva bi zakon morda res marsikaj uredil v navedeni smeri. Toda sprejet je bil že v času samoupravljanja (1961), zakon o spremembah in dopolnitvah pa že v času izvajanja gospodarske reforme (1965). Razumljivo je, da so se morali zakoniti predpisi o ustanavljanju in vzdrževanju knjižnic bistveno prilagoditi novim razmeram. Zakon je dobro začrtal družbeno pomembnost knjižnic in njihovo prvenstveno vlogo pri splošnem in strokovnem izobraževanju, predpisal jim je organe samoupravljanja, določil pogoje za ustanovitev knjižnice, zahteval vpis v osrednji register knjižnic po dokaj zahtevnem postopku — ni pa nikomur mogel naložiti konkretnih materialnih obveznosti do obstoječih knjižnic in nikogar siliti k ustanavljanju knjižnic. Zato vsa prizadevanja društva, republiške matične službe in republiških in občinskih kulturnoprosvet-nih organov niso mogla doseči, da bi vse občine ustanovile in gmotno oskrbele vsaj občinsko matično knjižnico. Kljub sklepom in priporočilom prosvetno-kulturnega zbora Skupščine SRS in kljub priporočilom v resoluciji šestega kongresa SZDL Slovenije še do danes okrog 15 občin nima matične knjižnice, med knjižnicami, ki so priglašene za matične, pa jih še danes mnogo nima vseh pogojev za uspešno delo. Toda ne glede na to moramo imeti zakon iz leta 1961 oziroma 1965 za uspeh našega bibliotekarstva — saj ta zakon deluje v zavesti odgovornih kot stalen opomin, prizadevanjem bibliotekarjev pa je nenehna spodbuda in opora.
O vseh drugih smereh dela DBS tu ni da bi govoril: ne o prizadevanjih za pravično gmotno nagraditev knjižničarjev (zlasti v letih, ko je društvo opravljalo tudi naloge sindikalne organizacije), ne o intervencijah za obstoj posameznih ustanov, ne o pomoči knjižnicam pri uvajanju družbenega upravljanja in samoupravljanja itd. O vseh teh in drugih oblikah društvenega dela obvešča vsaj v skopih obrisih kronika, ki jo je objavila jubilejna »Knjižnica«.
Ob koncu tega pregleda je treba napraviti sklep in pogledati, kje smo objektivno v pogledu knjižničarstva. Žal ne moremo trditi, da smo na ravni razvitih evropskih narodov, marveč moramo priznati, da za njimi še vedno občutno zaostajamo, zlasti v organizaciji osnovne mreže splošno izobraževalnega knjižničarstva, njegove varnosti in materialne oskrbljenosti, v pogledu šolanja strokovnih kadrov, zlasti višjih, strokovnega tiska in znanstvenega raziskovanja knjižničarskih problemov, v pogledu ekonomizacije rutinskih del pri katalogni obdelavi fondov (mi se šele borimo za enotno obdelavo v raznih vrstah knjižnic in delamo vsi vse ročno, drugod prehajajo od klasičnih razmnoževalnih aparatov že k elektronski tehniki obdelave), dalje zaostajamo pri tekoči
bibliografiji, ki zaradi pomanjkanja kadrov ni ažurna, pri retrospektivni bibliografiji, ki se zaradi pomanjkanja kadrov in sredstev sploh ne pripravlja; zaostajamo na področju strokovne in znanstvene informacije v splošno znanstvenih in splošno izobraževalnih knjižnicah ter na področju dokumentacije ali informatike, tako se bo ta panoga menda v bodoče imenovala, v specialnih knjižnicah.
To zaostajanje je, moramo priznati, iz dneva v dan večje, ker imamo do knjižničarstva iz dneva v dan večje zahteve, pa tudi zato, ker evropski narodi okoli nas na vseh omenjenih in še drugih področjih bibliote-karstva nezadržno napredujejo.
Toda če hočemo biti do sebe res objektivni in pravični, moramo pa tudi ugotoviti, da smo glede na našo startno osnovo v letu 1945 kljub omejenim materialnim sredstvom in vsem drugim oviram vendarle napravili relativno velik korak naprej tako pri vzpostavljanju mreže knjižnic vseh vrst, kakor zlasti glede vzgoje in šolanja strokovnega kadra, izdajanja nacionalne bibliografije in morda še kje.
Seveda nima vse zasluge za ta napredek DBS, saj je pogosto moglo le dajati pobudo, povezovati prizadevanja, sodelovati pri analizah in razpravah, odločala pa je podpora republiške in občinskih skupščin, kultumoprosvetnih organov, ustanov, delovnih kolektivov, družbenih organizacij itd. Po svojih sekcijah, komisijah, zlasti pa po posameznih članih, pa je posegalo društvo seveda tudi v neposredno organizacijsko, pedagoško, strokovno in znanstveno delo.
Odlikovanja in diplome ob dvajsetletnici Društva
bibliotekarjev Slovenije — poroča Miloš Rybäf
Društveni odbor je imenoval tričlansko komisijo (Ančka Korže-Straj-nar, Miloš Rybäf, Avgust Vižintin), ki je predlagala odboru člane in vrsto priznanja. Večjemu številu članov je društvo sklenilo podeliti copove diplome. Predsednik DBS Janez Logar je na celjskem zborovanju utemeljil ta sklep z naslednjimi besedami: »Imeli smo tehtne razloge, da smo počastitev zaslužnih bibliotekarjev povezali z imenom knjižničarja ljubljanske licejske knjižnice Matija Copa in ga jim postavili za zgled. Čop je bil napreden bibliotekar, bibliograf in informator, da si boljšega tudi danes želeti ne bi mogli. Svoje ogromno znanje je uporabljal za to, da je knjižnico — predhodnico Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani — v okviru takratnih materialnih možnosti smotrno dopolnjeval z domačimi in tujimi deli. Njegova ljubezen do lastnega naroda pa ga je gnala, da je posebno pozornost posvečal iskanju, preučevanju in opisovanju domače slovenske knjige. Svoje znanje je nesebično razdajal, dokler je bil v šoli — mladini, ko je bil v knjižnici pa vsem drugim, ki so iskali nasvete. O njegovi posebni ljubezni do slo-
venske knjige bo vedno pričala njegova zgodovina slovenskega slovstva s prvo moderno, res odlično, še danes aktualno bibliografijo vsega slovenskega tiska do leta 1831, njegovi pedagoški in informatorski dejavnosti pa je Prešeren, za katerega vemo, da je sam pogosto iskal pri njem podatkov in nasvetov, postavil najlepši spomenik, ko je o njem zapisal:
Ti si zaklade duha Krezove bil si nabral.
Nisi zaklepal doma ti žlahtnega blagodarova,
sebi zročeno mladost, druge si z njim bogatil.«
Društvo je pri medaljerju Stanetu Dremlju naročilo bakrene plakete s Čopovo podobo in te plakete so nalepljene na diplomi.
Pri predlogih za odlikovanje s Čopovo diplomo so sodelovale vse podružnice DBS. Komisija je iz teh predlogov izbrala člane iz vseh vrst knjižnic in iz vseh predelov Slovenije. Po navodilih odbora je komisija pri izboru upoštevala predvsem daljše uspešno delovdnje v društvu, sodelovanje na njegovih prireditvah in v strokovnem tisku; v drugi vrsti pa je komisija upoštevala tudi drugo pomembno delo za razvoj knjižničarstva v Sloveniji (organizacija in urejanje knjižnic, vzgoja kadrov, stiki z inozemskimi knjižnicami).
Na jubilejnem zborovanju v Celju 13. oktobra 1967 je prvi prejel diplomo ravnatelj študijske knjižnice v Celju Vlado Novak, ki je dobil tudi posebno denarno nagrado društva. Za njim so na istem zborovanju prejeli diplome tile člani društva: dr. Branko Berčič (NUK), dr. Valter Bohinec (NUK), Marijan Brecelj (Goriška knjižnica, Nova Gorica), Niki Brumen (Študijska knjižnica, Murska Sobota), Štefka Bulovec (NUK), Stanko Bunc (Osrednja knjižnica, Kranj), France Dobrovoljc (Slovanska knjižnica, Ljubljana), Jaro Dolar (NUK), Alenka Faganeli (Ljudska knjižnica, Koper), Marta Filli (Knjižnica Tolmin), Breda Filo (študijska knjižnica, Maribor), Vida Gaspari-Tausig (Ljubljana), Janko Glazer (Maribor), Alfonz Gspan (SAZU, Ljubljana), Jožko Herman (Ljudska knjižnica, Ravne), Pavle Kalan (NUK), Bogo Komelj (Študijska knjižnica, Novo mesto), Ančka Korže-Strajnar (NUK), dr. Stanko Kos (študijska knjižnica, Maribor), Janez Logar (NUK), Slavica Ludvik (Centralna tehniška knjižnica, Ljubljana), dr. Melitta Pivec-Stele (SAZU, Ljubljana), Boža Pleničar (NUK), Bogo Pregelj (Pedagoška akademija, Ljubljana), Josip Rijavec (Ljubljana), Martina Šircelj (Pionirska knjižnica, Ljubljana), Mara Šlajpah-Zorn (Sekretariat za prosveto in kulturo SRS, Ljubljana), Lepša Šturm (Centralna tehniška knjižnica, Ljubljana), Maks Veselko (NUK), Avgust Vižintin (Delavska knjižnica, Ljubljana), Marica Zorko (Celje), Savica Zorko-šuligoj (Brežice). Dr. Melitta Pivec-Stele je poleg diplome prejela še šopek nageljev kot najbolj zvesta obiskovalka naših zborovanj. Naslednjega dne je ob obisku zborovalcev na Ravnah prejel diplomo še dr. Franc Sušnik, ravnatelj Študijske
knjižnice, Leopold Šmalc (Ustavno sodišče, Ljubljana) in Srečko Vilhar (Študijska knjižnica, Koper) pa sta zaradi odsotnosti prejela diplomo pozneje.
Najbolj zaslužne člane je društvo predlagalo predsedniku republike za podelitev državnih odlikovanj. Predlog za devet odlikovanj je bil odposlan v začetku poletja, da bi na jubilejnem zborovanju v Celju lahko odlikovanja že podelili. Toda uradna pot je bila dolga in tako so odlikovanja prispela namesto v jeseni šele sredi zime. Republiški sekretar za prosveto in kulturo Tomo Martelanc je 14. februarja 1968 razdelil naslednja odlikovanja:
red republike s srebrnim vencem:
Srečku Vilharju, ravnatelju ŠK v Kopru red zasluge za narod s srebrnimi žarki:
Pavlu Kalanu, višjemu znanstvenemu sodelavcu NUK red dela z zlatim vencem:
dr. Melitti Pivec-Stele, znanstvenemu sodelavcu SAZU Bogu Komelju, ravnatelju ŠK v Novem mestu Josipu Rijavcu, višjemu bibliotekarju v p. red zasluge za narod s srebrno zvezdo:
Savici Zorko-Šuligoj, knjižničarki v p. dr. Branku Berčiču, vodji rokopisnega oddelka NUK Maksu Veselku, vodji abecednega imenskega kataloga NUK red dela s srebrnim vencem:
Francetu Dobrovoljcu, ravnatelju Slovanske knjižnice v Ljubljani.
Stopnja podeljenih odlikovanj je bila odvisna od tega, katera odlikovanja je odlikovanec že pred tem nosil. Po zakonu namreč odlikovanec ne more prejeti nižjega odlikovanja, kakor ga že nosi; zato je med odlikovanci kar pet različnih odlikovanj.
Društvo je nameravalo predlagati za odlikovanje tudi ravnatelja ŠK v Celju Vlada Novaka, vendar je to že prej storila Skupščina občine Celje in tudi uspela.
Naše odlikovance s Čopovo diplomo in državnimi odlikovanji so zabeležili tudi naši časniki, razdelitev državnih odlikovanj je posnela tudi televizija.
Čopovo diplomo bo društvo podeljevalo zaslužnim članom tudi v bodoče.
Članki
OB STOLETNICI SPLOŠNE TEKOČE BIBLIOGRAFIJE PRI SLOVENCIH Janez Logar
Letos mineva sto let od dveh, za razvoj bibliografije v Jugoslaviji pomembnih dogodkov. Srbi so leta 1868 dobili odlično retrospektivno splošno bibliografijo Stojana Novakoviča, Slovenci pa smo z letnico 1868 !po nekaj neuspelih poskusih pričeli skromno, a trdoživo serijo letnih tekočih pregledov vsega slovenskega tiska.
Posvetiti hočemo nekaj pozornosti začetku slovenske tekoče bibliografije v drugi polovici 19. stoletja. Za razumevanje in pravilno vrednotenje tega pojava se moramo ob kratkem ozreti na čas in razmere, v katerih je nastala — čeprav se v tem zapisku ne moremo poglobljeno ukvarjati z okoliščinami, ki so zavirale in pospeševale manifestacije kulturnega življenja zatiranih narodov v Avstriji, med drugimi tudi Slovencev.
Nacionalna bibliografija je eden najvažnejših dokumentov kulturnega življenja in hotenja naroda. Zato ima pri življenjsko ogroženih narodih še poseben pomen, saj z njo dokazujejo svoje bivanje in izražajo voljo po ohranitvi in razvoju.
Avstro-Ogrska, v kateri je bilo usojeno živeti Slovencem do leta 1918, je bila mnogonacionalna država, v kateri je vladala nemška manjšina številnim slovanskim in drugim narodom. Vladajoči narod ni čutil potrebe po vsedržavni tekoči bibliografiji, saj bi iz nje odsevalo tudi kulturno hotenje podložnih narodov; zadovoljeval se je s tem, da so nemške bibliografije (npr. Vollständiges Bücherlexikon v Leipzigu) popisovale tudi avstrijske nemške tiske.
Ko je leta 1848 marčna revolucija razrahljala vezi v »ječi narodov«, so med drugimi narodi tudi Slovenci hiteli dokazovati svojo prisotnost z nacionalno tekočo bibliografijo. Doma niso imeli možnosti za objavo, pa so jo za leta 1848—1853 priobčevali v Schmalerjevih Jahrbücher für slawische Literatur, Kunst und Wissenschaft (Bautzen 1852—1854).
Danes ne vemo, kdo je te skromne preglede sestavljal; sodim pa, da moramo iskati avtorja med narodno zavedno in aktivno slovensko akademsko mladino na dunajski univerzi.
Doba reakcije, ki je v Avstriji nastopila po marčni revoluciji, je vse izraze količkaj izrazitejših teženj po intenzivnejšem uveljavljanja nacionalnih hotenj spet zatrla, med njimi tudi te skromne začetke slovenske nacionalne bibliografije.
Na drugi strani pa je ravno v dobi absolutistične reakcije težnja po kontroli nad vsem kulturnim in političnim življenjem nagnila notranjega ministra Bacha, da je posvetil posebno pozornost zbiranju vsega avstrijskega tiska v administrativni biblioteki notranjega ministrstva na Dunaju. Skrb za obvezne izvode je naložil bibliotekarju K. Wurzbachu in mu naročil sestavljatrsplošrio avstrijsko bibliografijo. Izbor je bil dober: Konstantin Wurzbach je bil kot oficir opravil še filozofske študije in po prestopu v civilno službo postal bibliotekar univerzitetne biblioteke v Lvovu. Ker je bil po rodu Ljubljančan, je obvladal tudi slovenščino in se je na službenih mestih v Krakovu in Lvovu priučil tudi drugih slovanskih jezikov. Pri tem si je pridobil tudi dokaj obsežno in trdno splošno izobrazbo. Z nekim »junaškim« kontrarevolucionarnim dejanjem si je leta 1848 v Lvovu pridobil popolno zaupanje avstrijskih oblasti in je bil dodeljen dvorni biblioteki na Dunaju; kasneje (1849) je postal bibliotekar v biblioteki notranjega ministrstva. Tako je razumljivo, da mu je tudi Bach povsem zaupal in mu naložil ne le sestavljanje splošne avstrijske bibliografije, ampak leta 1853 tudi izdajo še posebnih letnih biblio-grafsko-statističnih in kritičnih pregledov literature vsega avstrijskega cesarstva. Ker je administrativna biblioteka dobivala obvezne izvode vsega tiska in drugih grafičnih razmnoženin iz vseh delov avstrijskega cesarstva, je mogel Wurzbach svojo nalogo uspešno opraviti. V njegovi Allgemeine Bibliographie für das Kaiserthum Österreich (Splošni bibliografiji za cesarstvo Avstrijo), ki je izhajala v österreichische Blätter für Literatur und Kunst v letih 1853—57, so popisani vsi avstrijski tiski po 1. septembru 1852, med njimi tudi slovenski.
Svojevrstni in zanimivi so Wurzbachovi bibliografsko-statistični pregledi literature avstrijskega cesarstva (Bibliographisch-statistische Übersicht der Literatur des Österreichischen Kaiserstaates). V njih daje razne statistične preglednice in podrobno vsebinsko pretresa ne le vse časopisje (z navajanjem in ocenjevanjem pomembnejših člankov), marveč tudi posamezna dela. Ne preseneča, da tega velikega dela ni dolgo zdržal: izdal je le preglede za obdobje od 1. septembra 1852 do 1855 (v treh knjigah).
Seveda so Wurzbachovi kritični pogledi na literaturo povsem ustrezali reakcionarnim težnjam tedanjega režima; priznati pa je treba, da pisec do literatur nenemških narodov v Avstriji ni kazal sovraštva ali omalovaževanja, ampak jih je obdeloval in ocenjeval na široko z istimi kriteriji kot nemško književnost. Wurzbach je napisal sam tudi Bio-
grafski leksikon cesarstva Avstrije v 60 knjigah in v njem upošteval tudi nenemške osebnosti.
Wurzbachovo bibliografsko in leksikografsko delo je pomembno in bi zaslužilo ob priliki poglobljeno analizo in oceno. Tu smo ga na kratko omenili zato, ker je pobudilo nastanek slovenske tekoče bibliografije.
Na Wurzbachovo delo za avstrijsko bibliografijo je Slovence opozoril Etbin Henrik Costa v obširnem tridelnem članku: »Die Literatur des österr. Kaiserstaates vom 1. Jänner 1853 bis Ende Dezember 1854 im Allgemeinen, und die Krains insbesondere«, ki je izšel meseca marca 1857 v Laibacher Zeitung in kot brošura v posebnem odtisu. V tem poročilu o drugi knjigi Wurzbachovega bibliografsko-statističnega pregleda avstrijske literature je Costa napisal pomembne ugotovitve o potrebi in pomenu nacionalne bibliografije za znanstveno delo. Posebej poudarja, da mora splošna nacionalna bibliografija upoštevati vse spise, tudi drobno, navidez nepomembno gradivo, saj ravno to utegne znanstveniku včasih posebno dobro rabiti.
V	prvih dveh delih svojega poročila je ob kratkem povzel Wurzba-chova obširna razpravljanja o avstrijski literaturi, tretji del pa je posvetil književnosti na Kranjskem in slovenski književnosti v Avstriji. Povzel je bibliografske podatke o časopisju in knjigah za leti 1853 in 1854 ter jih ocenil samostojno in obširneje kot Wurzbach. O književnosti na Kranjskem ugotavlja, da je po vsebini in obsegu nepomembna, v njej glavne znanstvene discipline sploh niso zastopane, večina del služi praktičnim, neposredno dosegljivim namenom. Duševni proizvodi se zbirajo večinoma v časopisih, ki jih izdajata Zgodovinsko društvo in Kmetijska družba.
Po Costo vem mnenju je stanje na Kranjskem tako med drugim zato, ker v deželi ni ne univerze ne kakega drugega literarnoznanstve-nega središča, ne velikih bibliotek ne dobrega založništva. Toda — sodi Costa — samo po razmerah v književnosti še ne moremo sklepati o stopnji omike na Kranjskem. Ta je odvisna še od raznih drugih činiteljev.
Pretres Wurzbachovega dela ni ne prvi ne zadnji Costov tiskan bibliografski prispevek, že v času, ko se je na Dunaju pripravljal na univerzitetno kariero in ko je imel priliko osebno občevati z Wurzbachom, in pozneje je v Mittheilungen des hist. Vereines für Krain objavljal zgodovinsko, topografsko in statistično bibliografijo Kranjske (Beiträge zur Literatur, betreffend Krain’s Geschichte, Topografie und Statistik, 1855—57, leta 1858 pod naslovom: Bibliographia Carniolica), leta 1858 pa je izšlo njegovo naj večje samostojno bibliografsko delo: Bibliographie der deutschen Rechtsgeschichte (Braunschweig 1858, 342 str.). Vse to Costovo bibliografsko delo pri nas še ni bilo ocenjeno (njegove pravnozgodovinske bibliografije Josip Mal v SBL ne pozna, Sergij Vilfan je v Pravni zgodovini Slovencev ne citira; navaja pa jo npr. Th. Besterman
v naj večji sodobni bibliografiji bibliografij med sedmimi knjigami s področja pravne zgodovine: The World Bibliography of Bibliographies. 3. izd. Geneve 1959, 2. knj., stolpec 1668, geslo Law-History).
Po vsem, kar smo povedali, in posebno še, če upoštevamo Costovo neugnano delavnost na vseh področjih javnega življenja, se ni čuditi, če je v ustavni dobi, potem ko se je povsem preorientiral na slovensko stran, ob prvi priliki sprožil in uresničil misel na posebno slovensko nacionalno tekočo bibliografijo.
Priložnost za to se mu je ponudila, ko je bila ustanovljena Slovenska matica v Ljubljani. Costa je bil med njenimi ustanovniki in izredno delaven član”njenega odbora že od ustanovitve v letu 1864. Dne 15. oktobra 1868 pa je po odstopu Lovra Tomana postal njen predsednik. Te zahtevne dolžnosti se je odločno branil, češ da ni sposoben in da je prezaposlen s političnim delom, a so ga končno le pregovorili, da jo je prevzel. Kmalu za tem (11. marca 1869) pa so mu naložili še breme uredništva glavne publikacije — Letopisa. Čeprav niti knjižne slovenščine še ni povsem obvladal, se je tudi uredniškega dela lotil z vso vnemo, ki je bila lastna njegovemu značaju, že kar prvo leto svojega uredništva je izrabil za to, da je začel objavljati slovensko bibliografijo: v kratkem času nekaj mesecev je poleg pregleda vseh slovenskih čitalnic sestavil tudi bibliografski popis slovenskega časopisja in knjig za leto 1868 in 1869 pod naslovom: Bibliografia slovenska, ali slovensko knjigo-znanstvo od začetka 1868. leta do konca meseca oktobra 1869. leta.
Začetek izhajanja slovenske tekoče bibliografije je Costa v Letopisu Matice~šTovenske za 1869 pospremil z uvodnimi besedami, v katerih je sedaj v slovenščini ob kratkem prikazal pomembnost nacionalne bibliografije kot vednosti, ki »je zrcalo slovstva in duševnega napredovanja vsakega naroda, in nenadomestljiv vir povestnice literature in izobraženosti«. Opozoril je na pomembnost Čopove retrospektivne slovenske bibliografije v Šafarikovi »Zgodovini jugoslovanske literature« (1864) in obžaloval, da sega samo do leta 1830. Dalje omenja, da se je z »Društvom za jugoslovansku povjestnicu i starine«, ki je izdalo kot 1. knjigo Bibliografije jugoslavenske Kukuljevičevo Bibliografijo hrvatsko (1860), dogovoril, da napiše »Bibliografijo slovensko«, ki naj bi izšla kot 2. del Bibliografije jugoslavenske, da pa so mu politične razmere avstrijske »zabranile izdelovanje tega početja«.
Sestavljanja sloveinske bibliografije od začetka 1868 se je lotil sam, »ker se ni nadjati, da bi se kak drug lotil takega silno težavnega in malo hvaležnega podjetja«. Pri tem se je — tako pravi dalje — »z vso marljivostjo prizadeval popisati vse, kar je bilo v slovenskem jeziku tiskano«. Ko omenja, da se je pri popisu »strogo držal dotičnih znanstvenih pravil«, misli pač na pravila, ki jih je posnel iz Wurzbachovih bibliografij. Saj se je tudi glede izbora ravnal po Wurzbachu in sprejel
»tudi manj važne knjige, brošurice itd.« ... »ker ravno taki manjši spisi imajo zgodovinsko važnost in v kratkem času popolnoma zginejo«. Potrebnost slovenske nacionalne bibliografije ob koncu še posebej utemeljuje tudi z dejstvom, da avstrijska bibliografija, katero izdaja od leta 1861 društvo avstrijskih knjigarjev, v treh zadnjih letnikih ne imenuje prav nobene slovenske knjige, kot da Slovenci res sploh ne bi imeli literature (kar jim očitajo Nemci!). Ko ob koncu uvoda obeta, da bo tudi v bodoče »izdeloval tak zapisnik duševnega delovanja našega naroda«, poprosi izdajatelje, naj bi pošiljali svoje spise Slovenski matici.
S to zaključno prošnjo je Costa nakazal razmere, v katerih je nastajalo njegovo bibliografsko delo (za leta 1868—73) in delo njegovih naslednikov Ivana Tomšiča (za leta 1874—1893), Rajka Peruška (za leta 1894—1898), Karla Glaserja (za leta 1899—1901) in Janka Šlebingerja (za leta 1902—1912) vse od začetka do zadnjega letnika: pri sestavljanju bibliografije so bili vseskozi navezani sami nase ter na tiske in podatke, ki so jih tiskarji, založniki ali avtorji prostovoljno pošiljali.
Naravno bi pa bilo, da bi se nacionalna bibliografija izdelovala v študijski knjižnici v Ljubljani. Ta je resda dobivala obvezni izvod vseh tiskov, vendar samo s Kranjske, in še pri zbiranju kranjskih tiskov je imela velike težave, res pa je tudi, da je bila to osrednja znanstvena knjižnica v največjem slovenskem mestu in da je v njej v tem času delalo nekaj ljudi, ki bi bili poklicani in sposobni za tako delo (npr. Fran Levstik, Luka Pintar). Toda vodstvo knjižnice, ki naj bi tako delo omogočilo in ki bi moralo v ta namen skrbeti za sistematično nabavo vsega slovenskega tiska, je bilo ves ta čas v rokah dveh trdih Nemcev, ki s slovenskim kulturnim življenjem nista hotela imeti nikakega stika (G. Muys, ki slov. niti brati ni znal, 1865—97; K. Stefan, 1898—1909).
Iz povedanega je razvidno, da je slovensko tekočo bibliografijo priklicala v življenje v resnici samo neizčrpna iniciativnost in požrtvovalnost Etbina H. Coste. Skozi štirideset let, vse do leta 1907 so jo brez podpore študijske knjižnice mukoma sestavljali v svojem prostem času ljudje, ki poklicno niso delali v knjižnici, marveč Costa v privatni advokaturi in politiki, njegovi nasledniki pa v težkem pedagoškem poklicu: Ivan Tomšič je bil učitelj na vadnici v Ljubljani, Bajko Perušek profesor na gimnaziji v Ljubljani, Karel Glaser profesor na gimnaziji v Trstu, Janko šlebinger profesor v Ljubljani in v Novem mestu.
Nič ni potemtakem čudno, če bibliografija v strokovnem pogledu skraja ni bila na višku. Zlasti spočetka se ji je moglo očitati, da manjka marsikak tisk, da opisi enot niso neoporečni, da je strokovna razvrstitev pogosto neustrezna ipd., reči pa moremo, da sta jo Perušek in zlasti Šlebinger dvignila na zadovoljivo strokovno raven. Šlebinger je brez hrupa in skoraj neopazno začel popisu knjig priključevati tudi popise člankov iz vsega pomembnejšega časopisja ter zbornikov in nam je tako
zlasti za zadnjih šest let, s Slovensko bibliografijo za leta 1907—1912, s katero je tik pred 1. svetovno vojno v samostojni knjigi sklenil nepretrgani tok slovenske splošne nacionalne bibliografije, ki je začel teči leta 1868, ustvaril vzorno nacionalno bibliografijo časopisja, knjig in člankov. Na njenih temeljih grade uredniki Slovenske bibliografije, ki jo izdaja že vsa leta po 2. svetovni vojni NUK v Ljubljani.
Literatura: Const. Wurzbach, Biograph. Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, knj. 59, str. 18—23; V. Urbas, Dr. E. H. Costa. Ljubljana 1877; K. Stefan, Geschichte der Entstehung und Verwaltung der K. K. Studien-Bibliothek in Laibach. Laibach 1907; J. Munda, Bibliografija Slovenske matice. 1864—1964. Ljubljana 1964.
KRAJEVNI DK-VRSTILCI ZA SLOVENIJO
Stanislav Kos
Nova, slovenska skrajšana izdaja DK nam prinaša splošni privesni vrstilec za Slovenijo: (497.12) ter dva glavna vrstilca, ki sta zložena (ne sestavljena) iz osnovnega in privesnega vrstilca — za zemljepis Slovenije: 914.971.2 in za zgodovino Slovenije: 949.712. Ti vrstilci, ki jih nima celotna izdaja DK, tudi ne trijezična skrajšana izdaja FID 277 in zato tudi ne srbohrvaška izdaja FID 323, ki je le njen prevod, so s slovensko izdajo FID 406 uradno potrjeni. To je lep uspeh prizadevanj Centralne tehniške knjižnice, ki je slovensko izdajo pripravila. V taki izdaji pričakovati še kaj več (nadrobnejših krajevnih vrstilcev) bi bilo iluzorno in tudi nesmotrno.
Vendar smo v vsakdanji praksi često primorani nadrobneje opredeljevati zlasti privesni krajevni vrstilec. Običajno si pomagamo tako, da za njim izpišemo krajevno oznako, npr.: (497.12 štajerska) ali (497.12 Ljubljana). Ce vstavljamo listke v kataloge po enotnem abecednem zaporedju, ne glede na to, ali so to kraji, krajine, regije ali dežele, ni posebnih težav; če pa uporabnost kakega, npr. dokumentacijskega kataloga z več tisoč listki za kako področje (npr. NOB Slovenije) zahteva regionalno in v njej krajevno razporeditev gradiva, se stvar kom-plicira: pisati bi bilo treba v vrstilcu vsakega listka vrsto krajevnih imen od širšega do ožjega pojma, da bi listek lahko prišel na svoje mesto v tako urejenem katalogu. Pri tem ne gre toliko za uporabnika kataloga, ki se bo s primernimi vodilkami hitro orientiral v njem, marveč predvsem za avtomatizem pri razporejanju in vlaganju listkov, ki ne more biti prepuščeno sprotnemu in vsakokratnemu odločanju, pod katero skupino naj uvrstim listek z ožjim krajevnim imenom, če vsa ta imena, od širšega do ožjega, v vrstilcu ne bi bila označena.
Taka notacija je logična in potrebna, a v tej obliki komplicirana in zamudna. Ekonomičnost in smotrnost dela zahtevata, da najdemo
primernejšo obliko. Ker bi bil vsak »cifrasti ekshibicionizem« neumesten in tudi smešen, je treba poudariti, da ne gre za to, da bi skušali prav vsak geografski naziv »oštevilčiti«, saj bi tak postopek, kot vemo iz prakse, uporabnikom samo zaprl kataloge. Iz povedanega pa je razumljivo, da bi zapis več kot enega zemljepisnega imena kot dopolnilo DK-vrstilcu ne bil praktičen. Da more biti imensko dopolnilo vrstilca le ožje krajevno ime, je razvidno.
Tako smo postavili obe meji: na eni strani je DK-vrstilec Slovenije, na drugi strani pa imensko dopolnilo za posamezne kraje. Kaj pa je vmes? Možne so razne rešitve. Lahko bi po primeru za Nemčijo iz celotne izdaje UDK izdelali nadrobne privesne krajevne vrstilce tudi za slovenske kraje in krajine. Uradna pa bi mogla postati taka notacija le z objavo FID, kar je precej problematično. Lahko bi se tudi odločili za neuradno uporabo podobnih privesnih vrstilcev in na to s posebnim znakom v sestavljenem vrstilcu opozarjali (tak znak, ki še ni vključen v DK in je tudi simbolično dober, bi lahko bil mala, dvignjena ničla, ki jo uporabljamo za označevanje formata; če bi se npr. dogovorili, da celjsko regijo označujemo z 1, revirje v tej regiji z dodatno številko 4, bi Trbovlje imelo vrstilec: (497.12“14 Trbovlje). Za interno, neuradno uporabo bi tak postopek nikakor ne bil proti principom DK, saj dovoljujejo celo nadomestitev glavnih vrstilcev s simboli (npr. črkami), če je to iz praktičnih razlogov potrebno.
Možna pa je tudi uradna rešitev, ki je kot taka najbolj upravičena. Splošni privesni vrstilci za kraj se dele v tri skupine: v nasplošne, fizikalno geografske in politično geografske. V skupini nasplošnih vrstilcev so vrstilci za relativno, orientacijsko določitev krajev (-1). S kombinacijo politično geografskega vrstilca in teh orientacijskih vrstilcev bi se dali določiti uradni DK-vrstilci za vsa območja Slovenije. Shema orientacijskih vrstilcev teče v smeri urinega kazalca od vzhoda dalje:
S
(-11) vzhod (-12) jugovzhod (-13) jug (-14) jugozahod (-15) zahod (-16) severozahod (-17) sever (-18) severovzhod (-19) center
OZ HS JV 3
Če bi združili te oznake s splošnim privesnim politično geografskim vrstilcem za Slovenijo, bi dobili tele vrstilce:
(497.12-11) = vzhodna regija = celjska regija,
(497.12-12) = jugovzhodna regija = Dolenjska,
(497.12-13) = južna regija = Notranjska,
(497.12-14) = jugozahodna regija = južna Primorska,
(497.12-15) = zahodna regija = Goriška,
(497.12-16) = severozahodna regija = Gorenjska,
(497.12-17) = severna regija = Koroška,
(497.12-18) = severovzhodna regija = mariborska regija s Prekmurjem,
(497.12-19) = centralna regija = Ljubljana z okolico.
Zadnji vrstilec lahko tudi odpade, ker po načelih DK Ljubljano lahko enostavneje označimo z (497.121).
Vrstilcem za zemljepis in zgodovino Slovenije bi se orientacijski vrstilci za posamezne regije dodajali na podoben način, le brez oklepaja, tako kot je že brez oklepaja osnovnemu vrstilcu priključen pri-vesni vrstilec kraja; npr.: 9(497.12-11) = 949.712-11.
Historična označba slovenskih pokrajin bi v taki notaciji našla svojo obliko z znakom razširitve »do« (/):
(497.12-12/16) = Kranjska (jugovzhod do severozahod),
(497.12-14/15) = Primorska (jugozahod do zahod),
(497.12-17)	= Koroška (sever),
(497.12-18/11) = Štajerska (severovzhod do vzhod).
Dalje nam primer razvejanega vrstilca (-19) v DK-tablicah kaže, da je možno vse orientacijske vrstilce podobno razširiti, seveda v duhu osnovne sheme. Za primer naj navedem, kako bi mogli nadrobneje opredeliti razna območja celjske regije (497.12-11):
(497.12-111) = (vzhod) Obsotelje,
(497.12-112) = (jugovzhod) štajersko Posavje,
(497.12-113) = (jug) laško območje,
(497.12-114) = (jugozahod) revirji (Zasavje),
(497.12-115) = (zahod) spodnja Savinjska dolina in vransko območje,
(497.12-116) = (severozahod) Šaleška in gornja Savinjska dolina, (497.12-117) = (sever) konjiško območje,
(497.12-118) = (severovzhod) šmarsko območje,
(497.12-119) = (center) centralno celjsko območje.
Za primer nadaljnje širitve vrstilca v duhu osnovne sheme naj navedem, kako bi se označili posamezni predeli Pomurja (ki je severovzhodno območje severovzhodne Slovenije, pa bi mu zato po shemi pripadal dodatni orientacijski vrstilec: -188).
(497.12-188.1) = (vzhod) lendavski predel,
(497.12-188.2) = (jugovzhod) ljutomerski predel,
(497.12-188.3) = (jug) videmski predel,
(497.12-188.4) = (jugozahod) radgonski predel,
(497.12-188.5) = (zahod) Apaška kotlina,
(497.12-188.6) = (severozahod) predel ob avstrijski meji, (497.12-188.7) = (sever) predel ob madžarski meji,
(497.12-188.8) = (severovzhod) bogojinski predel,
(497.12-188.9) = (center) soboški predel.
Zadnje primere pa sem navedel bolj zaradi primera samega, da prikažem možnost in obliko nadaljnjega razvijanja vrstilcev. V praksi bomo v večini takih primerov dopolnili regionalni vrstilec (-188) le s krajevnim imenom; za razliko med prikazi, ki se nanašajo na sam kraj, in tistimi, ki obravnavajo tudi njegovo širše območje, pa bi imenom slednjih dodajali kratico ok. (okolica), obč. (občina) ali podobno.
še enkrat bi rad poudaril, da pri vsem tem ne gre (in ne sme iti) za bibliotekarski larpurlartizem; dokler je dovolj osnovni vrstilec ali dokler je možno dostavljati vrstilcu le krajevna in krajinska imena ter listke razvrščati v enotno abecedo, je treba ostati pri tem. Nadrobnejšo obdelavo zahteva le velika množina listkov, ki jih je treba krajevno opredeliti in razmestiti.
Mislim, da sem ves čas govoril le fakultativno in v pogojniku; ti predlogi niso niti do kraja domišljeni, celo pa nočejo biti kakorkoli normativni, ampak le predlog in pobuda za morebitno diskusijo.
DELO Z MLADIM BRALCEM
Marjana Kobe
Pionirska knjižnica v Ljubljani dela izključno z mladino. Svoj knjižni sklad (40.000 knjig) posreduje bralcem od 6. do 18. leta starosti.
Knjižnica skuša ujeti korak s tipom moderne javne knjižnice, v kateri se delo z bralcem ne prične in konča zgolj ob vsakodnevni izposoji. Zato je naloga enega izmed njenih bibliotekarjev izključno samo delo z mladim bralcem: od uvajanja obiskovalcev Pionirske knjižnice v tisto posebno vzdušje, ki mu Nemci posrečeno pravijo Buchklima in Buch-kultur, pa do sistematičnega izvajanja posebnih oblik dela z bralci, literarne vzgoje v pravem pomenu te besede. Pri svojem delu se bibliotekar
—	pedagoški vodja opira na dolgoletne praktične izkušnje in ugotovitve knjižnice ter na ideje in pobude iz strokovne literature o tem področju estetske vzgoje, ki jo sistematično zbira študijski oddelek Pionirske knjižnice.
Čemu tolikšen poudarek knjižničarjevemu posredniškemu delu med mladino in knjigami?
Vsi vemo, da dobra mladinska knjiga usposablja bralca v doživljanju in čustvovanju, ga umsko in moralno gradi in slednjič tudi poučuje. Če upoštevamo našteta dejstva, ne moremo drugače, kot da se zavemo odgovornosti, ki jo prevzamemo nase knjižničarji kot posredniki med mladimi bralci in literaturo, ki jim je namenjena. Dejstvo namreč, da otrok nekako do pubertete še ni zmožen samostojno razsojati in kritično vrednotiti literarnih del, ker sta njegov literarni okus in njegovo literarno obzorje še v razvoju, to dejstvo daje pedagoškemu poslanstvu knjižničarja, ki se ukvarja z mladino, posebne dimenzije in posebno težo. Toda pri tem, ko pribijemo, da je pedagoška naloga osveščenega knjižničarja-posrednika med mladim bralcem in književnostjo težka, moramo brž pristaviti, da je njegova naloga neprimerno bolj hvaležna od naloge pedagoga v šoli. Literarna vzgoja v šoli ima za mladino zoprn prizvok obveznosti, ljudska knjižnica pa ohranja za otroka ves čar izvenšolskosti in prostovoljnosti. Prav ti dve mikavni lastnosti ljudske knjižnice sta temelj, na katerem domiselni knjižničar lahko z uspehom vzpostavi in gradi prepotrebni pedagoški stik z mladim bralcem.
Kako pa naj se knjižničar loti tega dela?
V	Pionirski knjižnici izhajamo pri vseh oblikah dela z bralci iz dejstva, da je mladi bralec v razponu svojega duševnega razvoja od otroštva do pozne pubertete zmožen doživeti knjigo v vseh njenih razsežnostih le tedaj, če ji je čustveno, umsko, moralno in izkustveno dorasel. Zato si postavljamo za izhodišče pri delu vodilo avstrijskega strokovnjaka za mladinsko književnost dr. Richarda Bambergerja. To vodilo pravi, da moramo dati pravo knjigo ob pravem času v roke pravemu bralcu. Ta na videz preprosti stavek zmoremo izvajati v praksi šele tedaj, kadar dobro poznamo knjige, ki jih tiskajo za mladino, pa tudi bralce, njihove želje in potrebe. Pri spoznavanju mladoletnikovih želja in potreb se v grobem lahko opiramo na dejstvo, da daje otrok na različnih starostnih stopnjah prednost različni tematiki in različnim literarnim zvrstem. To se pravi, da prehodi otrok v svojem duševnem razvoju različne stopnje, katerih bistvene značilnosti pogojujejo tudi njegov literarni okus v posameznih starostnih dobah. Znanstveniki te dobe sicer različno poimenujejo, strinjajo pa se glede njihovih bistvenih psiholoških značilnosti in glede literarnega okusa, ki ga te psihološke značilnosti pogojujejo.
Katere so te razvojne dobe in kako v njih odseva bralčev literarni okus?
»Dobo slikanic« (das Bilderbuchalter, das Struwelpeteralter ipd.), ki sega nekako do 4. oziroma 5. otrokovega leta, smemo ob tej priliki
preskočiti, saj nas v ljudski knjižnici prične zanimati otrok šele kot šolar.
Za dobo od 6. do nekako 9. ali 10. leta se vsi znanstveniki strinjajo v tem, da prične igrati v otrokovem življenju vedno večjo vlogo domišljija. Burno razvijajoči se fantaziji išče otrok hrano in jo najde v pravljici. Pravljica je danes skoraj izključno literatura za otroka in prav v tem obdobju tudi njegova najljubša literatura. To dejstvo so psihologi celo izrabili v svoje namene. Charlotte Biihler je npr. v svoji knjigi Das Märchen und die Phantasie des Kindes uporabila pravljico za raziskavo otrokove psihe. Potemtakem smemo z vso pravico to obdobje v razvoju otrokovega literarnega okusa imenovati »doba pravljic« (Das Märchenalter). Izkušnje Pionirske knjižnice kažejo, da je najprimernejša oblika dela z bralci tega obdobja tako imenovana URA PRAVLJIC. Pri teh urah, ki se vrstijo skozi vso sezono redno dvakrat na teden ob istem dnevu in isti uri, slišijo skupine 10 do 20 otrok iste starosti vsakokrat vrsto novih zgodb, bodisi klasičnih bodisi modernih fantazijskih pravljic. Te so raznolične po tematiki in razpoloženju, po težavnosti pa primerne zmožnostim poslušalstva (za 6, 7-letne so lažje in bolj kratke, za 8 do 10-letne že zahtevnejše). V Pionirski knjižnici posredujemo »pravljičarjem« še neobjavljene izvirne slovenske zgodbe, iz svetovne literature pa take, ki še niso prevedene v slovenščino, bi pa bilo škoda, če bi jih otroci »zamudili« v dobi, ko so zanje najbolj dojemljivi.
Za pripovedovanje zgodb smo se — kljub modernejšim komunikacijskim sredstvom, kot so plošče, radio in TV — odločiti zato, ker se je izkazalo, da je stik »iz oči v oči« med pripovedovalcem-bibliotekarjem in poslušalci najbolj intimen in najbolj sugestiven, obenem pa lahko pripovedovalec v pogovoru ob vsaki pravljici — in ta pogovor je izredno pomemben — razčisti vse morebitne nesporazume v zvezi z zgodbo, česar plošča, radio ali TV ne zmorejo.
S pripovedovanjem pravljic otroke od 6. do 10. leta v prvi vrsti razveseljujemo. Vendar pa smemo imeti pri tem tudi nevsiljive literarno-vzgojne namene. Z novimi zgodbami širimo otroku njegovo literarno obzorje, burimo mu domišljijo do neznanih dimenzij, toda v mejah, ki jih določa zgodba, saj je otrok prisiljen k disciplini in koncentraciji, če hoče poteku pravljice slediti. Iz pravljice izve otrok za vse osnovne moralne norme, ki si jih še razčisti v dodatnem pogovoru. Prav v pogovoru o zgodbah, ki jih je slišal, pa si nezavedno pridobiva tudi nov besedni zaklad in se neprisiljeno vadi v izražanju. Zaradi priljubljenosti pri otrocih so se ure pravljic v Pionirski knjižnici izkazale tudi kot zelo primerna oblika pridobivanja novih — čeprav šele bodočih — bralcev. Predšolske otroke iz okoliških vrtcev, ki jih v skupinah vabimo na po-
sebej zanje prirejene ure pravljic, smemo namreč z vso pravico smatrati za naše potencialne bralce.
Na »dobo pravljic« navezuje nekako med 10., 11. in 13. letom obdobje otrokovega povečanega zanimanja za realni svet okrog njega, tako imenovana »realistična doba« (das Umweltalter, das Abenteueralter, das Robinsonalter ipd.). To je doba, ko otrok išče v knjigi junaka, ki je njegov vrstnik, vendar ne tak, kakršen je sam, marveč tak, kakršen bi »realistični« bralec rad bil. Otrok tega starostnega obdobja izživlja svojo energijo v istovetenju z glavnim junakom, ki doživlja neznanske dogodivščine in obvladuje vse težave, toda ne s pomočjo čudežev in čarovnij kot junak v pravljicah, marveč z lastnimi zmožnostmi. V svoji želji po nevarnosti in pustolovščinah spremlja bralec »realistične dobe« svoje junake v daljne dežele, ki pa niso nekaj nedoločenega — kot v pravljici
—	temveč so, pa čeprav izmišljene, natanko opisane in dajejo zato zgodbam realističen nadih. Neznanska radovednost in želja po znanju, po vedenju označuje to dobo. Bralec išče vedno bolj intenzivno odgovore na vprašanja, ki ga zanimajo: kaj? kako? kje? čemu? zakaj? Knjižničarju, ki vsaj v grobem pozna psihične dispozicije bralca realistične dobe, se naravnost vsiljuje literamo-vzgojna oblika, ki je povrh vsega še zelo modema. To je literarni kviz. Oblika kviza namreč omogoča 10 do 13-letniku, da se izkaže, da dokaže svoje znanje v direktnem odgovoru na direktno vprašanje. Gre torej za obliko, ki za to starost ni prezahtevna, kot bi bila prava debata, pri kateri mora bralec že artikulirano izraziti svoje lastno mnenje in znati to mnenje tudi zagovarjati. Tekmovalni značaj literarnega kviza pa hkrati poteši 10 do 13-letnikovo nagnjenje do vsakršne, torej tudi duhovne akcije. V Pionirski knjižnici z uspehom izvajamo predvsem naslednji dve obliki literarnega kviza: imenujemo ju KNJIŽNE UGANKE in KDOR IŠČE, TA NAJDE.
Pri knjižnih ugankah postavljamo skupinam 20 do 30 bralcev iste starosti (10 do 12 let, 11 do 13 let ipd.) vrsto (npr. 25) vprašanj v zvezi s knjigami, ki so zanje primerne. V ilustracijo nekaj primerov: Ali je Mark Twain psevdonim ali pisateljevo pravo ime? Iz katerega jezika je prevedena knjiga ščitni obroč? Naštej tri Bevkove pastirske povesti! Kdo je ilustriral pravljico Desetnica? Katere slovenske knjige glavni junak je Iztok? Zgodba katere knjige se godi v času mostiščarjev na Ljubljanskem barju? Kdo je urednik knjižne zbirke Knjižnica Sinjega galeba? Kakšne narodnosti je Astrid Lindgren, avtorica Pike Nogavičke? Udeleženec kviza, ki zbere največ pravilnih odgovorov, dobi knjižno nagrado.
Namen knjižnih ugank je v tem, da širijo bralčevo literarno obzorje, da ga skušajo opozoriti na razne odlike literarnega dela, pa tudi na tiste elemente v zvezi s knjigo, ki imajo pomemben delež v založniškem procesu (uredniki zbirk, tehnični urednik, prevajalec, ilustrator
itd.). Knjižne uganke lahko tempiramo tudi samo na eno temo: npr. ob izidu pomembne knjige, ob pomembnem kulturnem dogodku, ob podelitvi Nobelovih, Prešernovih, Levstikovih nagrad, ob Andersenovem rojstnem dnevu ipd.
Izvedba druge oblike literarnega kviza, oblike kdor išče, ta najde, poteka nekoliko drugače. Čitalnico Pionirske knjižnice z vsemi leposlovnimi in poljudno znanstvenimi knjigami, leksikoni, bibliografijami, slovarji, revijami in katalogi vseh vrst prepustimo za eno šolsko uro skupini tekmovalcev-bralcev iste starosti. Vsak od udeležencev tega literarnega kviza dobi list z desetimi različnimi vprašanji, za katere pa vemo, da jih bralci ne morejo rešiti sami, marveč le tako, da uporabijo bibliografijo, leksikone, predvsem pa kataloge vseh vrst (abecedno imenskega in stvarnega za leposlovje in poljudno znanost). V ilustracijo spet nekaj primerov: Kdo je napisal knjigo Borba za mir in mednarodno sodelovanje? Kje se je rodil Modest Petrovič Musorgski, avtor opere Boris Godunov? V kateri knjigi najdeš razlago tujke kantarida? Katere knjige pisateljice Branke Jurca imamo v čitalnici? V katerem katalogu najdeš knjige o družabnem plesu? Kdo je urednik revije Življenje in tehnika?
Udeleženec, ki prvi odda list s pravilnimi odgovori, dobi knjižno nagrado. Namen te oblike literarnega kviza je predvsem navajanje bralca na uporabo katalogov in uvajanje v samostojno iskanje literature na temo, ki ga zanima. Obe obravnavani obliki literarnega kviza izvaja Pionirska knjižnica z uspehom ne samo s svojimi člani, marveč tudi v povezavi z okoliškimi osemletkami, pri čemer se s šolskimi pedagogi že vnaprej dogovori za obliko in temo kviza.
V dogovoru s šolami prireja Pionirska knjižnica tudi manjše komentirane razstave na teme, ki jih določa šolski učni načrt. Npr.: učenci 5. razreda Osnovne šole Tone Čufar predelajo v razredu temo narodna pesem, nato pa jih pedagog pripelje v Pionirsko knjižnico, kjer jim skušamo to literarno zvrst prikazati še s stališča knjižnice: z različnimi knjižnimi izdajami, izvirniki, rokopisi, fotografskim gradivom o zbiralcih in zapisovalcih, s prevodi ipd.
Tovrstna koordinacija literarne vzgoje med šolo in mladinsko knjižnico (literarni kvizi in komentirane razstave v zvezi s snovjo, ki jo predpisuje učni načrt) ni pomembna samo za afirmacijo knjižnice, marveč je v prid tudi pedagogom na šolah, saj ti v razredu navadno nimajo niti časa niti gradiva za podobno utrjevanje in dopolnjevanje učne snovi.
V naslednjem razvojnem obdobju, v puberteti — tej morda najbolj kočljivi razvojni fazi — prihaja vedno bolj do izraza mladostnikovo zavedanje lastnega jaza. Dosedanje vezi in avtoritete se omajejo, hkrati pa se poveča kritičnost do vsakršnih pedagoških prizadevanj odraslih.
Pubertetnik vztraja pri lastnem mnenju in zmore — primemo izzvan — le-tega tudi že zadovoljivo razložiti in zagovarjati. Pri izbiri tematike posega bralec od 14. ali 15. leta naprej vedno rajši po knjigah, ki opisujejo svet odraslih, tisti svet, v katerega želi tudi sam vstopiti. Pri izbiri knjig pa zaide bralec te starosti največkrat v težavno situacijo. Modeme knjige »za odrasle« so navadno zelo zahtevne in neprimerno izbrane, za pubertetnika največkrat pretežke, tako da ga demoralizirajo, mu vzamejo pogum, da bi se ponovno spoprijel z resno knjigo. Pač pa mu razni X-100 romani posredujejo isti »svet odraslih«, ki ga zanima, toda v obliki, ki je bralcu bolj dostopna prav zaradi klišejskosti, poenostavljanja in banalizacije ter psihološke neprepričljivosti. Bolj dostopna torej zaradi lastnosti, ki to zvrst branja določajo za šund. Zaradi velike nevarnosti, da bi v tovrstnem čtivu tudi obtičal, je mladostniku pri izbiri knjige pedagoško mentorstvo knjižničarja nujno potrebno, uspešno pa je le tedaj, kadar ga spremlja primeren posredniški komentar ali pogovor.
Zato se zdi najprimernejša oblika dela z bralci od 14. leta naprej prav debata. V Pionirski knjižnici ji pravimo POGOVORI O KNJIGAH. Ti so redno enkrat na teden. Udeležba je povsem prostovoljna in tudi temo debate določijo (vnaprej) debaterji sami. To je včasih knjiga, ki jim je bila všeč ali pa tudi ne, drugič spet celotni opus kakega pisatelja, tretjič samo junak kake knjige, pa filmana literarna dela, knjige s tematiko NOB, knjige z istim ali po karakterju podobnim junakom, dela s sorodno idejo ipd. Bibliotekar-vodja debate si prizadeva, da pogovori o knjigah ne bi izzveneli v njegovo predavanje na izbrano temo, marveč skuša z domiselnim izhodiščem pogovor samo sprožiti in ga nato smiselno usmerjati. Pri tem se neprestano zaveda občutljivosti pubertetnika na vsakršno dviganje pedagoškega prsta. V krog debaterjev lahko kdaj pa kdaj z uspehom povabimo tudi pisatelja ali pesnika, knjižnega urednika, prevajalca, morda tudi ilustratorja.
Vse obravnavane oblike dela z mladim bralcem: URE PRAVLJIC, literarni kvizi KNJIŽNE UGANKE, KDOR IŠČE — TA NAJDE, POGOVORI O KNJIGAH ter KOMENTIRANE RAZSTAVE služijo svojemu namenu — moderni izvenšolski literarni vzgoji — le tedaj, kadar jih izvajamo redno in sistematično navznoter in navzven. Navznoter z lastnimi člani, navzven pa v povezavi z vzgojno-varstvenimi ustanovami in šolami vseh vrst. V času, ko javne knjižnice zapadajo v nevarno stagnacijo, se zdi posebno pomemben prodor knjižnice navzven, iskanje stikov in povezava z drugimi kulturno-vzgojnimi ustanovami za mladino. Zdi se, da je to pot, po kateri si bo javna knjižnica pridobila nove, mlade bralce in si uspela zagotoviti tisti status, ki ji v modemi kulturni družbi po vsej pravici tudi gre.
KNJIŽNIČARSTVO NA TOLMINSKEM
Marta Filli
»Tam je košček sveta, tako svojega, da mu ne vem imena,« pravi Ivan Pregelj, »čudovit svet, poln sonca in rož, vonjev in pesmi, ki so kakor rože in imajo svoj vonj, kakor zemlja, kakor jutro, kakor grob...« Tolminska, dežela puntarjev, domovina Gregorčiča, Preglja in Bevka, mali košček sveta, ki so nad njim stoletja gospodarili tujci, pa ga niso potujčili, leži tik ob državni meji in sega od Doblarja pa do Stopnika, od Podbrda do Trente in Loga pod Mangrtom. Največje bogastvo te zemlje je lepota narave, ljudje so tu zdravi in vedri, ni jih uničila vihra vojn, ki so besnele tod mimo, taki so, kot so bili: puntarji in Slovenci.
Po prvi svetovni vojni je Tolminska bila dodeljena Italiji in takrat je zamrla tu vsa slovenska kulturna dejavnost. V šolah so najprej uvedli dvojezičnost, prav kmalu pa je bil slovenski jezik iz njih izrinjen. Prosvetna društva so počasi umirala, saj je bila vsaka njihova dejavnost strogo kontrolirana, meje dovoljenega so se postopoma ožile, dokler se niso strnile v trdno in neprehodno črto, ki je za skoraj četrt stoletja odrezala to ljudstvo od vsega domačega. Takrat se je nehalo družabno življenje v društvih, pevski zbori so se razpustili, knjižnice zaprle. Tako je kulturni molk zagrnil to deželico, ki se je sredi prejšnjega stoletja dvignila med prvimi, saj je dih narodnega prebujenja, ki je takrat zajel našo zemljo, prav kmalu pognal kali tudi v Tolminu, središču gornjega Posočja. Tu so župani že leta 1849 zavračali novo srenjsko postavo deželnega glavarstva v laškem in nemškem jeziku: »Kaj nas vikši gospodje za Nemce in Lahe deržati mislijo? Ali so se tako malo zemljopisa vadili, da še zde j slovenskega sveta ne poznajo?« Kaj ne vedo, da »rdeča, modra, bela bandera visoko čez Tmin vihlaje, Slovence vabi in kraj jim kaže, kjer se pod lipo najlepši pesmi v milem našem jeziku razlegajo?« V Tolminu je bila »viši deželna šola« in tu so med prvimi v Sloveniji začeli uporabljati za pouk tudi slovenske knjige. Že leta 1849 pravi dopis iz Tolmina v Novicah: ».. .učenci so zraven gladkiga branja in rajtanja po slovenski zlagali in pisali tako lično in srčno, da je vsim srce veselja igralo.«
Eden prvih narodnih buditeljev na Tolminskem je bil dr. Karel Lavrič, ki je prišel leta 1850 kot mlad odvetnik v Tolmin. Tudi v pisarni je uporabljal slovenski jezik, predvsem pa je ljudi navajal nanj in priporočal, naj se ga učijo ter naj ga ljubijo. Takrat sta se meščansko uradništvo in druga gospoda zbirala v bralnem krožku Leseverein. Leta 1861 so imeli v njem na razpolago samo nemške in en italijanski časopis. Lavrič je bil član tega krožka, istočasno pa pobudnik za ustanovitev podobnega slovenskega, čigar člani so se zbirali v Devetakovi hiši,
da bi brali slovenske časnike. Bilo je leto 1862. Tolminci so zaprosili za uradno odobritev in ustanovitev njihovega društva in 8. februarja jim je namestništvo potrdilo prva pravila, 20. februarja pa je bila slavnostna otvoritev Narodne čitalnice, prve na Goriškem, druge na Primorskem in pete v Sloveniji.
Dejavnost novega društva je bila v glavnem čitalniška. Kasneje so imeli tudi pevski zbor ter prirejali besede, na katere so prihajali gostje iz sosednjih krajev, od Gorice pa do Kobarida in Bovca. Lastne knjižnice društvo še ni imelo, pač pa so njegovi voditelji prinašali od doma slovenske knjige ter jih prebirali članom v nekakšnih bralnih krožkih. Tolminska narodna čitalnica je bila žarišče kulture in središče slovenskega prebujanja v Posočju, pod njenim okriljem pa so se zbirali v glavnem le ljudje iz višjih slojev, meščanski krogi, uradništvo in bogati posestniki, širših ljudskih množic ni zajemala. Njene zasluge za narodno prebujenje so bile kljub temu pomembne, saj je med ljudstvom s svojo dejavnostjo le zbujala željo po napredku, po izobrazbi, predvsem pa po narodni uveljavitvi.
Leta 1871 je v Tolminu še zmeraj obstajala tudi nemška čitalnica. Ker so bili tolminski obrtniki in njim bližnji tržani zavedni, niso zahajali vanjo, v Narodni čitalnici se pa tudi niso počutili domače, zato so sklenili, da osnujejo svoje lastno društvo. Tako se je leta 1881 ustanovilo v Tolminu Rokodelsko bralno društvo, ki je imelo sedež najprej pri Podšolarju, kasneje pa pri Mešelcu na sedanjem Trgu 1. maja. Rokodelsko bralno društvo je sprva bilo čitalnica s slovenskimi pa tudi nemškimi časopisi, odprta vsemu prebivalstvu. Kmalu je nastala potreba po razširjeni dejavnosti in tako so ustanovili pevski in tambura-ški zbor, dramsko družino in knjižnico. To je bila prva slovenska javna knjižnica v Tolminu. O njej vemo, da je do prve svetovne vojne bila pri Mešelcu na trgu, da je obsegala nekaj tisoč knjig, ki so prvotno stale na navadnih, odprtih, do stropa segajočih policah, kasneje pa v zaprtih omarah. Vodil jo je od ustanovitve pa do razpusta ob začetku prve svetovne vojne in kasneje med obema vojnama vedno isti knjižničar Filip Tuta. Že takrat je knjige razvrstil po strokah in jih imel tako razdeljene tudi na policah. Verjetno mu je to lajšalo delo. Izposoje si je beležil v izposojevalno knjigo, kjer je imel zapisane bralce po abecednem redu. Vsak bralec je imel izkaznico, ki je po svojih rubrikah bila zelo podobna današnjim.
V	Tolminu je bila v prvih letih tega stoletja pripravnica za učiteljišče, ki jo je vodil Bovčan Kutin. Ker je sodil, da knjižnica ni dovolj velika, da bi mogla kriti potrebe dijakov pripravnice, je zahteval in dosegel, da je knjižnica prešla pod upravo občine. To je bilo leta 1906. Vendar občina knjižnici ni dajala dovolj sredstev in tako je že čez eno
leto prešla spet k Rokodelskemu bralnemu društvu, v sklopu katerega je delovala vse do njegovega razpusta.
Osmega septembra 1906 je bilo v Tolminu veliko narodno slavje. Društva so sklenila, da bodo praznovala tri jubileje hkrati, in sicer Narodna čitalnica 45. obletnico, Rokodelsko bralno društvo 25. letnico, Gasilsko društvo pa 15. obletnico obstoja in otvoritev novega gasilskega doma. Ob tej priliki so vsa tri društva razvila nove prapore, ki so bili po naročilu ročno izdelani v Pragi. Izdali so skupno tiskano vabilo, ki je med drugim pojasnjevalo: »Veliko narodno slavje se bo vršilo v pro-bujo in okrepčanje obmejnih Slovencev ob deroči Soči na meji italijanski, vršilo se bo v smislu omike, svobode in napredka in v smislu slovanske vzajemnosti.« In res je bilo to veličastno slavje, ko je v zastave in cvetje odeti Tolmin obiskala tisočera množica iz vse dežele in je nove prapore tolminskih društev pozdravila pesem, ki jo je združeno zapelo 42 pevskih zborov.
Leta 1915, ko je bil Tolmin že evakuiran, so imetje društev porazdelili med člane, da bi rešili, kar se je le dalo, vse tri prapore pa so odnesli na Bled, kjer so ostali shranjeni ves čas vojne. Potem se je vojna končala, krivična razmejitev pa je to zemljo odtrgala od matične domovine.
Novi gospodarji so prišli z velikimi obljubami in jih prva leta celo izpolnjevali. Tako so spet zaživela društva, spet so se odprle slovenske šole, v ljudeh pa je zaman raslo upanje v mirno in svobodno življenje. Oblast so prav kmalu prevzeli fašisti, ki so takoj začeli z odkritim strahovanjem in bojem proti vsemu, kar je bilo slovenskega. Prapori so se že takoj, ko se je končala vojna, vrnili domov, društva pa jih niso smela uporabljati. Fašistične oblasti in kvestura so stalno zasledovali Tolmince, ki so jih hranili, zato so jih prenašali iz hiše v hišo, iz skednja v skedenj, celo zazidali so jih. Ko pa je nastopila resna nevarnost, da padejo v roke sovražniku, so jih skrivaj prenesli v Trst ter jih oddali tamkajšnjemu jugoslovanskemu konzulu, ki jih je v diplomatskem kovčku odnesel v Ljubljano in tam predal v varstvo Narodnemu muzeju. Bilo je zloglasno leto 1927, ki je prineslo dokončen obračun z vsem slovenskim delovanjem na Primorskem in tudi na Tolminskem. Aretacije, hišne preiskave, zasliševanja iz dneva v dan, več tujcev in tujega, iz dneva v dan manj domačega. Slovenska beseda in pesem sta utihnili, odslej ju je bilo slišati le še za zaprtimi vrati domov in cerkva. Knjižni fond takratne knjižnice so odborniki društva porazdelili med seboj, odnesli vsak svoj delež domov in ga skrbno skrili. Nastopila je doba molka, pričakovanja in velikih upov.
Primorski emigranti v Jugoslaviji so medtem ustanavljali svoja društva in se v njih zbirali. Dr. Lavo Čermelj, ki je bil v Ljubljani prevzel v varstvo tri tolminske prapore, jih je predal trem takim druš-
tvom s posebnim priporočilom, naj jih skrbno varujejo. Prapor Narodne čitalnice je dobilo društvo Jadran-Nanos v Mariboru, prapor Rokodelskega bralnega društva društvo Soča na Jesenicah, za tretji prapor pa ni znano, komu je bil oddan. Emigrantsko društvo Jadran-Nanos v Mariboru je leta 1936 reaktiviralo prapor Narodne čitalnice iz Tolmina na slovesnosti, ki se je je udeležila množica zavednih Slovencev pa tudi nekaj društev iz Hrvaške in iz Srbije. Praporu je takrat botrovala domačinka Ninica Škerlj Pintar, mu darovala trak ter dodala v drog nekaj zlatih žebljev, Tolminke pa so prisostvovale v tolminskih narodnih nošah, od katerih je danes ena kot edini primerek v tolminskem muzeju.
Ko so Nemci v drugi svetovni vojni zasedli Maribor, je zastavonoša društva Jadran-Nanos, železničar Mirko Novak, izpolnil dano obljubo in skrivaj odnesel prapor v Ljubljano ter ga predal v varstvo muzeju. Tamkajšnji uslužbenci pa so ga obvarovali pred uničenjem in ga hranili vse do konca vojne, ko sta ga dva Tolminca, emigranta Ernesta Štrukljeva in Alojz Carli, prevzela in ponovno prinesla domov. Ob 92. obletnici ustanovitve Rokodelskega bralnega društva, 6. aprila 1954, je bil oddan v varstvo tolminskemu muzeju. Prapor Rokodelskega bralnega društva se ni vrnil in ni znano, kakšna je bila njegova usoda.
Ko se je leta 1945 svet umiril in je prenehala vojna vihra, se je ta del slovenske zemlje prebudil v novo življenje in kot se dogaja nekomu, ki je daljšo dobo prebil uklenjen v spone bolezni ali jetništva in bi ob ponovnem stiku s prostostjo najraje dvojno živel, da bi nadomestil vse, kar mu je bilo odvzeto, prav tako se je pri nas že v prvih mesecih po vojni razbohotilo kulturno življenje v vseh oblikah. V tisti dobi je vsaka vas dobila svojo slovensko šolo, ustanovila svoj pevski zbor, imela svojo igralsko družino, organizirala kulturne večere, z njimi gostovala v sosednjih vaseh in sprejemala gostovanje sosedov.
V	tej zavzetosti, katere odlika je bila zvrhana mera dobre volje, idealizma in navdušenja, so se porajale druga za drugo tudi prve slovenske povojne knjižnice. Vsaka vas je imela svojo in ni bilo važno, kaj je knjižna zaloga obsegala. Knjige so bile slovenske, v ljudeh pa je zatrto hrepenenje po njih bilo tolikšno, da jim je bil to edini pogoj za branje. Ker takrat še ni bilo finančnih stisk, vsaj za take namene ne, so se nabavljala dela brez vsakega načrta, v treh, štirih, celo šestih izvodih in so romale na police knjižnic, ki so bile last prosvetnih društev, šol, vasi. Prav tako je vsaka sindikalna podružnica pri podjetjih imela svojo knjižnico, ki je bila na voljo članom in je po strukturi fonda bila bolj ljudska kot strokovna. Po podatkih publikacije »Slovenske knjižnice«, ki jo je izdalo Društvo bibliotekarjev Slovenije 1951, je ob koncu 1950. leta na območju takratnega okraja Tolmin delovalo 59 knjižnic s skupnim fondom 19.476 knjig, in sicer 8 strokovnih knjiž-
nie, 41 javnih ljudskih, 3 sindikalne in sedem šolskih. Devetnajst od teh knjižnic je bilo ustanovljenih že pred drugo svetovno vojno in skoraj večina med njimi celo pred prvo svetovno vojno. V dobi italijanske okupacije so bile ukinjene, potem pa na novo odprte po 1945. letu.
Če delimo skupni knjižni fond s številom knjižnic, ugotovimo, da je vsaka izmed njih imela povprečno po 330 knjig. Izjema med njimi so bile knjižnica v Bovcu (1100), Mostu na Soči (1423 knjig), v Tolminu — ljudska (2100 knjig), gimnazijska (1332 knjig) in na učiteljišču (750 knjig). Te so se tudi obdržale, nekatere med njimi vsaj dalje časa in o njihovi usodi bom povedala kasneje. Vse druge pa niso nikoli dosegle fonda 500 knjig in njihove knjižne zaloge še zmeraj ležijo pozabljene v zaprtih omarah po vaseh in po pisarnah, v spomin na tisti čas, poln navdušenja in vretja, ki je sledil drugi svetovni vojni, kakor pač sledi vsakemu zgodovinskemu preobratu.
V	Tolminu je kmalu po osvoboditvi znova zaživelo Rokodelsko bralno društvo pod starim vodstvom. Takrat so zbrali, kar je ostalo od nekdanjega fonda knjižnice, po domovih in pri privatnikih. Približno 300 teh knjig je tvorilo zametek nove knjižnice, ki je vzporedno s svojimi vrstnicami po drugih naseljih kaj hitro rasla. Vodili so jo knjižničarji volonterji, ki so prejemali za svoje delo minimalne honorarje. Nabavljali so novosti brez načrta, vse, kar je pač prišlo na knjižni trg. Kupovali so linearno vse po 4, tudi po 6 izvodov. Danes so tiste knjige po večini mrtva zaloga, ki bremeni naše police, medtem ko si sedaj že dolgo vrsto let prav redko upamo kupiti duplikat.
Ko je 1946. leta bilo ukinjeno Rokodelsko bralno društvo, je knjižnica prišla v last novo ustanovljenemu SKUD, ker se pa tudi to ni obdržalo, je nekako živela dalje od podpore takratnega okrajnega, kasneje pa krajevnega odbora. Do leta 1954 se je že trikrat selila iz prostora v prostor in nobeden izmed njih ni bil za knjižnico primeren. Prav tako so se menjavale knjižničarke, ki so to delo opravljale po redni službi, v večernih urah in ob nedeljah. Dne 1. julija 1954 je knjižnica prvič dobila stalnega nameščenca, in sicer prvih devet mesecev za polovični delovni čas, od 1. aprila 1955 dalje pa za polno zaposlitev. Ti datumi so odločilni mejniki v razvoju tolminske knjižnice. Knjižni fond je takrat štel približno 3000 knjig, vendar ni bil strokovno urejen, zato je bilo treba pričeti znova, da bi knjižnica mogla nastopiti pravo pot razvoja. Tako smo tistega leta vse knjige znova inventarizirali in jih uredili po pultnem sistemu ter pričeli s katalogizacijo.
Nekaj let je minilo, preden so bili izdelani katalogi in je bilo končno možno govoriti o tolminski knjižnici. Od takrat pa do danes je preteklo 14 let in če se ozremo nazaj, komaj še moremo verjeti v resničnost vseh težav in ovir, ki smo jih prebrodili, in vseh dni, ko nismo mogli zatrdno reči, koliko časa bo knjižnica še delala in če se bo sploh
obdržala. Vendar je najbrž bila v tem povojnem času usojena vsaki knjižnici večja ali manjša mera takih težav, tako smo jih tudi mi nekako premostili. Ves čas nam je stalo ob strani Društvo bibliotekarjev Slovenije in nam pomagalo, prav tako tudi Delavska knjižnica v Ljubljani in Goriška knjižnica. V teh letih smo se dvakrat selili, prvič v gostilniško sobo brez čitalnice, brez skladišča, brez sanitarij, skratka brez vsakega pogoja, ki bi tako dejavnost olajševal. Tam je knjižnica ostala 9 let. Ob drugi selitvi je dobila lastno hišo, ki smo jo le za silo popravili, vendar je primerna po legi, po razporeditvi in številu prostorov, tako da ima tu knjižnica vse pogoje, da razširi in razvije svojo dejavnost.
Knjige so prvotno ležale v zaprtih, med seboj različnih omarah, potem ko je fond naraščal, smo nabavili nekaj enostavnih, odprtih polic, lani pa smo izposojevalnico na novo opremili, tako da se zdaj dostojno predstavi kot kulturen zavod. V teku teh let nam je uspelo, da smo mogli sistemizirati drugo službeno mesto, tako da sta že od 1961. leta zaposleni v knjižnici dve knjižničarki. Knjižni fond je rastel, morda ne dovolj hitro, vendar pa imamo trenutno inventariziranih 10.950 knjig, kar je številčno zelo blizu kriterijem, po katerih gradijo knjižne fonde takih javnih knjižnic na zahodu. Struktura našega knjižnega fonda pa je seveda vprašanje zase, ker moramo priznati, da je del tega, kar imamo na policah, zdaj že mrtva zaloga in da so nekatere stroke pri nas zelo slabo zastopane in da nam manjka marsikaj, po čemer ljudje sprašujejo. Upoštevati moramo pri tem dejstvo, da imamo v Tolminu srednjo in večerno ekonomsko šolo, najbližja študijska knjižnica pa je v Novi Gorici, zato prihajajo po vsako knjigo k nam. Te stvari rešujemo z medknjižnično izposojo.
Ob zadnji selitvi smo knjižnico preuredili na sistem svobodnega pristopa in po dveh letih takega poslovanja lahko trdimo, da so ga bralci radi sprejeli in da je uspešnejši. Vodimo tri kataloge: abecedno imenskega, strokovnega po DK in naslovnega, poleg tega pa še katalog biografskih podatkov o avtorjih. Vpisanih bralcev imamo 3060, od teh jih vsako leto redno poseča knjižnico kakih 1200. Pretežna večina je iz vrst šolske mladine, med odraslimi pa so na prvem mestu delavci, veliko manj je intelektualcev. Naše delovno področje sega do zelo oddaljenih vasi; k nam prihajajo z Baške grape, s šentviškogorske planote, ?, Mosta na Soči, s Kobariškega, celo iz Bovca. Obisk je dosegel višek v letu 1964, ko smo izposodili 9837 bralcem 16.969 knjig. Od takrat je polagoma padal in vzrokov za to je več. Predvsem čutimo tudi tu vpliv razvoja tehnike in motorizacije, ki sta ljudi pognali, da hitijo živeti z naraščajočo naglico in čedalje bolj hlepijo po materialnih dobrinah, pri tem pa vse prevečkrat prezrejo duhovno bogastvo, ki jim ga knjige lahko dajejo. Drugič mislimo, da so spremembe, ki so se zdaj skoraj
dve leti vrstile v naši knjižnici, negativno vplivale na naše bralce; ti so le potrebovali določen čas, da se privadijo novostim. Tretjič bi ob nižji izposoj e valnini gotovo več izposodili in četrtič — kar je najhuje — moramo le priznati, da vse prevečkrat ne moremo ugoditi željam bralcev. Že dolgo vrsto let nabavljamo vsa dela v enem samem izvodu, le redkokdaj si upamo kupiti duplikat. Tako nastajajo na naših policah vrzeli, izginjajo nam dela, ki so izšla le nekaj let nazaj, denarja za vezavo skoraj nimamo, že ob izidu novitet čakajo bralci toliko časa, da jim delo postane nezanimivo. To je najresnejši problem, s katerim se naš zavod bori in to že vsa leta, odkar je začel redno poslovati.
Na vse načine smo skušali v teku let reševati to vprašanje, neštetokrat smo prosili podjetja za podpore in jih velikokrat tudi dobili. Leta 1959 smo priredili teden knjižnice, v teku katerega so nam res priskočili na pomoč posamezniki in družba tako, da smo se za nekaj časa rešili težav. Kasneje smo dvakrat dobili subvencijo republiškega sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti s participacijo občinske skupščine Tolmin, kar nam je omogočilo, da smo knjižnico preselili in preuredili ter nabavili nekaj knjig. Vendar so sredstva, ki nam jih po proračunu lahko dodeli občina, ki je sicer imela in ima vseskozi razumevanje za naše delo, občutno prenizka, da bi z njimi lahko delali tako, kakor od nas zahteva sedanji čas. Trenutno smo na nekakšnem razpotju: za nami je čas, ko smo se borili za najosnovnejše, ko smo se vzpenjali korak za korakom, počasi, a vztrajno, da smo dosegli to raven, ko lahko rečemo, da imamo vsaj do neke mere urejene domače razmere. Zdaj moramo odpreti vrata in stopiti ven, kjer nas čaka široko, neobdelano področje dela. Takoj po izidu zakona o knjižnicah smo dobili od naše občine imenovanje za matično knjižnico, vendar smo do zdaj lahko prav malo naredili, Tolminska pa je v tem pogledu še skoraj nedotaknjena. Skušala bom bežno zarisati njen knjižničarski profil.
Javne knjižnice. Leta 1964 nam je zadnjič uspelo, da smo zbrali nekaj podatkov, ki so nam dali podobo knjižničarstva v občini. Takrat so na našo anketo od vseh po vojni nastalih knjižnic odgovorile le knjižnica tovarne Bača v Podbrdu, tovarne Krn v Klavžah, prosvetnega društva na šentviški gori, prosvetnega društva v Dolenji Trebuši, Svobode v Kobaridu in Prosvetnega društva v Bovcu. Ko smo jih letos ponovno zaprosili za podatke, se nam je odzval samo Bovec, po čemer sklepamo, da je edino tam še knjižnica aktivna. In vendar so tu delavska središča, kjer bi knjižnice morale biti in kjer imajo, ob določenih pogojih, tudi vso možnost, da se razvijejo. V Podbrdu sta bili dve knjižnici, knjižnica sindikalne podružnice železničarjev in sindikalne podružnice tovarne Bača. Prva ne obstoji več, druga ima od 400 do 600 knjig leposlovne vsebine, za katere pravijo, da so urejene, kar po njihovem
pomeni, da so inventarizirane. Ugotovili pa smo, da ima svojo knjižnico tudi Dom onemoglih v Podbrdu. Ta šteje okrog 3000 zvezkov, ki so evidentirani. Mislimo, da bi se v Podbrdu morala vsaj ena knjižnica razviti in rasti, saj je tudi glede na lego in oddaljenost kraja to potrebno.
Na Mostu na Soči je po vojni knjižnica zrasla iz knjig, ki so ostale od stare župnijske knjižnice. Bila je last prosvetnega društva in je leta 1959 dosegla 2057 zvezkov. Zadnji jo je vodil upokojeni učitelj Murovec; ko pa se je on odselil iz kraja, je tudi delo knjižnice zamrlo. Varstvo nad knjižnim fondom je prevzel krajevni odbor SZDL, vendar mu ni uspelo, da bi ga obvaroval. Knjige so bile v odprtem, vsakomur dostopnem prostoru, od koder so jih del raznesli. Preostanek smo leta 1964 skupaj z Marijanom Brecljem iz Goriške knjižnice pregledali in uredili ter izločili, kar ni bilo uporabnega. Potem smo jim pokazali, kako se inventarizira, vendar je delo obtičalo in nihče se več ne zmeni za knjižnico, ki še danes leži zaprta in neurejena. Nismo imeli možnosti, da bi jo sami uredili, ker smo imeli bolezen v kolektivu, potem pa preureditvena dela in selitev. V bodoče bomo skušali to izvesti, vendar bo nujno zaposliti tam vsaj honorarno moč, žal pa nimamo sredstev, da bi jo plačevali.
V Kobaridu je leta 1964 knjižnica štela 1077 zvezkov, vendar že takrat ni več poslovala, ker ne najdejo človeka, ki bi jo vodil. Imajo lep prostor v kulturnem domu, nove, vendar zaprte omare, niso pa že vrsto let mogli ničesar nabaviti in zato je knjižna zaloga skoraj v celoti zastarela. Knjige so last prosvetnega društva.
V Bovcu so knjižnico ustanovili že leta 1878 in jo kasneje dvakrat obnovili, prvič po požaru, drugič po vojni. Leta 1925, ko so Italijani prepovedali vsako prosvetno delovanje, je predsednik prosvetnega društva zazidal omaro s knjigami. Te so po vojni leta 1945 postale osnova današnje knjižnice, ki je last prosvetnega društva Golobar. Knjižnica je na trgu v prostorih bivše gostilne, ima delno primerno opremo, posluje po urniku ob nedeljah, sicer pa so tam knjige na voljo vsakomur, vsak dan in ob skoraj vsaki uri. Knjižna zaloga šteje 2525 knjig, izposodijo jih približno 1700 na leto, nabavijo pa jih od 50 do 70 in to z denarjem od izposojevalnine, ker drugih dohodkov nimajo. Knjižničarka nam poroča, da število bralcev pada, saj jih je bilo 115 leta 1960, zdaj jih je vpisanih le še 58, rednih in aktivnih pa je komaj 30. Po njenem mnenju v Bovcu ni zanimanja za knjižnico, mi pa vemo in smo trdno prepričani, da bi tam urejena knjižnica s posveženim, živim knjižnim fondom morala uspešno delati. Krivda za mrtvilo je v glavnem v tem, da se njihova knjižna zaloga prepočasi obnavlja.
Poleg teh važnejših knjižnih zalog obstajajo manjše po mnogih vaseh. Iz Bovškega imamo pri nas celo sezname knjig, vendar ni med
njimi možna niti zamenjava, ker so v glavnem povsod ista dela, Te knjižnice trenutno nimajo bodočnosti in zato jih ne bi podrobneje obravnavali.
Šolske knjižnice. Edina knjižnica, ki je imela pogoje in smo jo lahko registrirali, je knjižnica gimnazije v Tolminu. Njen knjižni fond šteje 7468 knjig in je strokovno urejen po pultnem sistemu. Knjižnico vodi profesor slavist, ki porabi za to delo eno tretjino svojega službenega časa. Sam knjige nabavlja, jih strokovno obdeluje in izposoja, poleg pa opravlja tudi delo svetovalca na šoli. Vodi dva kataloga, abecedno imenskega in strokovnega po decimalni klasifikaciji. Letno nabavijo okoli 300 novih knjig. Bralcev imajo 180.
Osemletka v Tolminu je imela skupno kakih 2500 knjig v šolarski in učiteljski knjižnici, vendar sta obe bili popolnoma neurejeni in neuporabni ter že vrsto let ni nikomur uspelo, kljub ponovnim poskusom, da bi ju reaktiviral in usposobil za poslovanje. To zimo smo mi prevzeli urejanje obeh knjižnic. Delo smo opravili ob prostem času in uspelo nam je, da smo na novo inventarizirali vse knjige, jih klasificirali, opremili s knjižnimi listki in etiketami ter razdeljene po strokah postavili na police. Skratka, uredili smo jim ločeno učiteljsko in šolarsko knjižnico, katerih knjižni fond znaša 3943 knjig, ker so njihovemu staremu fondu dodali še knjižnice ukinjenih okoliških šol. Knjižnica bo zdaj lahko začela poslovati, vendar bo treba izdelati še kataloge, česar mi ne moremo prevzeti. Kadar bomo gotovi, da bo kdo prevzel to delo in ga resno opravljal, bo knjižnica imela pogoje za registracijo.
Osnovna šola v Bovcu ima učiteljsko in šolarsko knjižnico, prva šteje 1248, druga pa 812 zvezkov, ki so razdeljeni na dve starostni stopnji. Letno potrošijo za nabavo novitet 180.000 S din; redno kupujejo zbirke Mladinske knjige in Borca. Knjižnica ima lasten prostor.
V Kobaridu šteje šolska knjižnica 1350 zvezkov, a ni strokovno urejena, vodijo jo učitelji, ki poučujejo slovenski jezik. Letno potrošijo za nabavo novitet 25.000 S din.
V Podbrdu je na šoli knjižnica z dvema oddelkoma. Učiteljska ima 600 knjig, šolarska pa 1400. Knjige so inventarizirane in mladinske so razdeljene po starostnih stopnjah. Imajo tudi 300 srbohrvaških knjig, ki še niso vpisane.
Osnovna šola na Mostu ima knjižnico, ki je deloma urejena, nima pa stalnega knjižničarja.
Poleg naštetih imajo svoje lastne knjižnice tudi manjše šole, dijaški domovi ter Posebni vzgojno izobraževalni zavod v Tolminu, vendar nobena od teh zbirk ni urejena. V bodoče bodo morale vsaj glavne šole poskrbeti, da bodo svoje knjižnice toliko uredile, da jih lahko registri-
rajo. Trenutno nobena od njih nima katalogov, tiste, za katere sodijo, da so urejene, imajo fonde inventarizirane.
Strokovne knjižnice. Od strokovnih knjižnic v naši občini se približuje mejam pogojev za registracijo knjižnica podjetja Avtoelektro v Tolminu. Njena knjižna zaloga šteje 293 knjig in 40 letnikov revij. Naročeni so na 7 tekočih revij, za strokovno literaturo porabijo letno ca. 600.000 S din. Knjižni fond imajo po svoje urejen.
Sodišče v Tolminu ima strokovno knjižnico, katere fond šteje kakih 400 knjig. Zanje vodijo inventarno knjigo, nimajo pa katalogov.
Soško gozdno gospodarstvo v Tolminu ima 198 strokovnih knjig in je naročeno na 5 strokovnih revij. Letno porabijo od 10.000 do 20.000 S din po potrebi. Knjižnica je evidenčno urejena.
Metalflex je mlado podjetje, ki je šele pričelo zbirati knjige za strokovno knjižnico. Do zdaj imajo 85 knjig in so naročeni na eno samo strokovno revijo, nekaj pa jih prejemajo brezplačno. Za strokovno literaturo potrošijo letno 80.000 S din. Avtoprevoz Tolmin nima strokovne knjižnice, naročen pa je na 13 strokovnih revij. Tovarna igel TIK v Kobaridu ima številčno zelo omejeno strokovno knjižnico za interno uporabo.
Podjetje Kreda v Srpenici ima 50 strokovnih knjig, ki niso urejene. Naročeni so na 4 revije, letno porabijo 50.000 S din za strokovno literaturo, v lanskem letu pa so nabavili Enciklopedijo kemije za 500.000 S din. Tekstilna tovarna Bača v Podbrdu nima urejene strokovne knjižnice, knjige ima razdeljene po sektorjih, kjer jih uporabljajo. Naročeni so na 10 strokovnih revij, letno porabijo za literaturo 1,000.000 S din. Druga podjetja v občini se na naš dopis niso odzvala, zato sodimo, da nimajo strokovnih knjižnic. Sicer smo tudi gornje zbirke omenili le za dokumentacijo, saj je iz navedenih podatkov razvidno, kako so tudi strokovne knjižnice pri nas še nerazvite. Občinskemu odboru SZDL in Občinski skupščini v Tolminu smo pred nekaj leti uredili strokovni knjižnici, ki pa štejeta vsaka le po nekaj sto zvezkov.
Tako je torej splošno stanje knjižnic na območju občine Tolmin in nikakor ne moremo trditi, da je rožnato. Nasprotno, če se zamislimo ob danih številkah in jih skušamo primerjati s stanjem drugod po Sloveniji, moramo priznati, da stoji pred nami velika, težko izvedljiva naloga. Mineva 23. leto, odkar se je vojna končala in morda se komu, ki ne živi na tem koščku slovenske zemlje, zdi nerazumljivo, da je ta veja kulturne dejavnosti pri nas še tako mrtva. Vendar je tu bilo treba pričeti popolnoma znova in dokler smo se borili za lasten obstoj in za lastno rast, nismo mogli biti drugim v podporo. Petindvajsetletna tuja okupacija je pustila mrtvilo, ki ga ni lahko odpraviti. Cela generacija ljudi ni bila navajena brati, predvsem pa ne v slovenskem jeziku. Zato
pri nas tla le niso bila tako plodna kot drugje v Sloveniji, kjer tradicija knjižničarstva ne pozna prekinitev. Dolžnost do tega dela naše domovine, ki leži tu ob meji, pa nam nalaga obveznost, da končno vendarle storimo vse, kar se storiti da in omogočimo slovenski knjigi pot v vsako domačijo.
Z vprašanjem upostavitve knjižničarske mreže v naši občini se ukvarjamo že celo vrsto let, zato vemo, kaj bi bilo treba storiti, kako se spoprijeti z delom. Predvsem bo treba našo matično knjižnico okrepiti kadrovsko in finančno. Ker sodimo, da bo minilo še dolgo časa, preden bodo dane možnosti, da bi v okoliških knjižnicah delali redno zaposleni, strokovno usposobljeni knjižničarji, vidimo edino rešitev v tem, da bi se vrsta del zanje opravila pri nas. Ko govorimo o okoliških knjižnicah, mislimo na Podbrdo, Most na Soči, na Bovec in na Kobarid. Z manjšimi se trenutno ne bi ukvarjali in bi v kraje, kjer so, pošiljali potovalne knjižnice.
Če torej razmišljamo o teh štirih večjih knjižnicah, za katere je nujno, da bi aktivno delale, ne moremo mimo dejstva, da so vsi ti štirje knjižni fondi popolnoma neurejeni in skoraj v celoti mrtva zaloga. S takimi, kakršni so, torej ne moremo začeti, kajti iz izkušenj vemo, da le urejen in živ, sodoben knjižni fond pritegne bralce. V vseh teh štirih krajih so zdaj ljudje navajeni, da nimajo knjižnice, živijo brez nje, zato jim moramo nuditi nekaj, kar bo tako novo in na taki višini, da jih bo pritegnilo. Mislimo, da bi morali nabaviti za vsako izmed njih neko določeno količino knjig, za katero ni nujno, da bi bila številčno obsežna, pač pa kvalitetna in načrtno izbrana. Morda bi zadostovalo kakih 200 do 300 knjig. Te fonde bi pri nas strokovno obdelali, potem pa bi jih predali posameznim knjižnicam, kjer bi jih lahko prevzel tudi knjižničar amater. To naj bi bili zametki novih knjižnic, za katere bi še naprej vodili smotrno nabavno politiko in strokovno obdelavo knjig pri nas. Stare, že obstoječe knjižne fonde, ali bolje, kar je še uporabnega od njih, bi počasi urejali in dodajali novim zbirkam. Pri tem ne bi smeli prezreti tudi zunanje ureditve knjižnic. Paziti bi morah, da so prijetne in vabljive, predvsem pa bi morali razviti propagando, vse to je v teh specifičnih primerih izredno važno. Ker bi zaradi preglednosti hranili eno kopijo katalognih listkov na sedežu matične knjižnice, bi tako avtomatično tu nastajal centralni katalog za naše področje. S tako evidenco bi bila možna tudi eventualna medknjižnična izposoja knjig.
Ob tem ne smemo pozabiti na delo, ki ga bomo morali opravljati s knjižničarji tako javnih ljudskih, kakor tudi šolskih in strokovnih knjižnic. Uvajati jih bomo namreč morali v delo, jim dajati strokovne napotke ter jih od časa do časa obiskovati. Vsega tega pač z današnjo kadrovsko zasedbo prav gotovo ne bi zmogli. Zato je razumljivo, da bi za tako delo morali pri nas namestiti eno, morda celo dve delovni moči,
vendar smo prepričani, da bi bil to še najcenejši in najuspešnejši pa tudi najhitrejši način, da vsaj do neke mere uredimo vprašanje knjižnic na našem področju. Vzporedno z urejanjem knjižnic se pojavlja tudi potreba po čitalnicah. Za Tolmin lahko trdimo, da je to pereče vprašanje, ki ga bo treba v bližnji bodočnosti rešiti. Prepričani pa smo, da bi čitalnice morale biti tudi drugje, pri vsaki knjižnici, v Bovcu pa bi bila nujno potrebna. Bovec je namreč izključno turističen kraj, kjer imajo skozi vso sezono domače in tuje turiste. Posebno ob slabem vremenu, ki v naših krajih med gorami nikakor ni redkost, nimajo ti ljudje kaj početi, zato prebijajo dneve po hotelskih sobah in po kavarnah. Vemo, da bi urejena čitalnica z domačo in tujo periodiko bila nadvse dobrodošla in stalno zasedena.
O BIBLIOGRAFIJAH AMERIŠKOSLOVENSKEGA IZSELJENSKEGA TISKA Jože Bajec
Ker popisuje vsakokratna slovenska nacionalna bibliografija tudi izseljenske tiske — kolikor so ji pač dosegljivi —, se bom v svojem članku omejil zgolj na tiste izseljenske bibliografije, ki so jih sestavili in izdali sami izseljenci.
Prvo tovrstno bibliografijo, ki pa v prvotni obliki ni doživela objave, je sestavil po doslej znanih podatkih prevajalec in publicist Ivan Mulaček. Zajela je obdobje od leta 1891 (ko je izšel prvi slovenski časnik v ZDA — Amerikanski Slovenec) do sredine 1906. Kolikor se je moglo pozneje ugotoviti, jo je Mulaček ponudil Slovenski matici, ali ta je iz neznanega vzroka ni objavila in je tako ostala v rokopisu. Vendar zasluži, da se z njo pobliže seznanimo, ker je to prvi popis zgodnjih izseljenskih tiskov, ki so na žalost do malega že vsi izgubljeni.
Mulačkov tipkopis, ki ga sedaj hrani NUK, obsega 55 strani formata 25 x 20; naslova nima. Sestavi j alec je razvrstil gradivo v osem strok.
V	stroki Leposlovje je popisal pet knjig, ki so izšle kot prevodi ali ponatisi iz clevelandske Nove domovine ali iz ljubljanskega Slovenskega naroda. Ker so nam bolj ali manj znane, se ne bom pri njih posebej mudil.
Zanimivejša je stroka Časniki, v kateri je Mulaček popisal oziroma poročal o tehle časnikih in časopisih: Amerikanski Slovenec, Camp and Plant, Coloradske novice, Delavski prijatelj, Glas naroda, Glas svobode, Glasnik, Mir, Moskito, Nada, Nova domovina, Oglasnik, Proletarec, Zora in Zvonček.
Nekaj tega časopisja že poznamo, saj se hrani deloma tudi v ljubljanskih knjižnicah ali pa so pisali pozneje o njem bibliografi. Omenil bi le list Camp and Plant, ki ga je doslej zabeležil samo Mulaček izmed vseh izseljenskih bibliografov.
Camp and Plant je pričel izhajati proti koncu leta 1901 v Pueblu kot mesečnik. Izdajala ga je družba Colorado Fuel and Iron Company, ki je imela v tem času velikanske tovarne v državah Colorado, Wyoming in New Mexico. Njen oddelek za povzdig družabnih odnosov med delavci je izdajal ta list, da bi pospeševal znanstvo in prijateljstvo med delavci raznih taborišč (camp) in tovarn (plant). Sprva je prinašal članke samo v angleščini, španščini in nemščini. Ker pa je bilo pri družbi zaposlenih vedno več Slovencev, je pričel objavljati članke tudi v slovenščini. Urednik slovenskega dela lista je bil Aleksander Toman. Mulaček si je na vso moč prizadeval, da bi dobil v roke kako številko s slovenskimi članki, a mu to ni uspelo. Tudi ni mogel ugotoviti, koliko časa so ti članki izhajali in kakšna je bila njihova vsebina.
Časnike je Mulaček razvrstil po abecednem redu, pozabil pa je na humoristični polmesečnik Komar in gledališki list Program.
Komar je pričel izhajati 1. junija 1905 v New Yorku, prenehal pa je 15. oktobra 1907 (po izjavi Therese Kerže iz Bellflowra). Izdajal ga je lastnik Glasa naroda Frank Sakser, urejal pa Frank Kerže. Vendar je iz pisma, ki ga je pisal Louis Pirc 2. novembra 1907 tedanjemu uredniku calumetskega Glasnika Franku Javhu, točno razvidno, da je on prevzel uredništvo Komarja, potem ko je odšel Kerže za glavnega tajnika SNP.J v Chicago. Iz tega sledi, da je Komar v novembru 1907 še izhajal.
Gledališki list Program S. K. I. društva Triglav v Clevelandu je izdajal John J. Grdina ob vsaki predstavi tega društva. Do 1. aprila 1906 je izšlo šest številk.
S tema dvema časopisoma bi bil Mulačkov pregled periodičnih tiskov za to obdobje popoln, če izvzamemo Slovenskega prijatelja, ki naj bi po zapisku Franka Zaitza izhajal med prvimi slovenskimi listi v Pittsburghu (urednik Aleksander Toman), in Mir, ki naj bi izhajal še pred Proletarcem v Chicagu, torej pred letom 1906. Menim pa, da je tu Zaitz, ki je to po vsej verjetnosti zapisal po spominu, zamenjal Delavskega prijatelja s Slovenskim prijateljem ter Mir s chicaško Zoro. To mojo domnevo potrjuje tudi dejstvo, da ni doslej nihče, razen Zaitza, omenil teh listov.
Posebnost Mulačkove dokaj vestno sestavljene bibliografije je tudi v tem, da je za vsak list napisal kratko zgodovino, zraven pa dodal še vsebino najvažnejših člankov leposlovne vsebine. Tako poznamo vsaj vsebino posameznega časopisa ali njegovih letnikov, če že ti niso več ohranjeni.
Mulaček je pridobil za svoje delo tudi nekaj sposobnih sodelavcev, tako npr. Frančiška S. Šušteršiča, ki mu je napisal zgodovino Ameri-kanskega Slovenca, in Josipa Dundo, ki je sestavil zanj vsebino najvažnejših člankov za prvih štirinajst letnikov. Zgodovino in vsebino calumetskega Glasnika mu je napisal njegov tedanji urednik Ivan Molek, ki je ob tej priliki razrešil tudi avtorstvo vseh svojih in Plav-čevih člankov v tem listu, podpisanih s kraticama M. in Pl.
V naslednji stroki Koledarji so popisani vsi trije Koledarji Ameri-kanskega Slovenca, ki jih je izdal Josip P. Buh, od katerih drugega za leto 1899 nismo še nikjer zasledili. Sledi popis Slovensko-amerikan-skega koledarja za leta 1895—1906 in Slovenskega delavskega ameriškega koledarja za leto 1905, ki je izšel enkrat samkrat. Slednjega je izdalo in založilo upravništvo lista Glas svobode, uredil pa Jože Za-vertnik.
Prav tako kot časopisju sledi tudi popisom koledarjev njihova vsebina za vsak letnik posebej. S tem je Mulaček opravil delo neprecenljive vrednosti, ki ga bodo znali pravilno ceniti samo tisti, ki se bodo kdaj ukvarjali z raziskovanjem kulturne preteklosti slovenskih izseljencev.
V stroki Poučno so popisani Kubelkin Slovensko-angleški žepni rečnik, Jeramova Slovensko angleška slovnica, Šušteršičev Poduk Slovencem, ki se hočejo naseliti v Ameriki, Mali katekizem za splošni poduk, Ustava Zjedinjenih držav v Ameriki, anonimna brošura Kako se je ravnati slovenskim potnikom v Ameriko ali v staro domovino ter knjižica Slovanska zveza v Clevelandu, ki je izšla v slovenščini, češčini, poljščini in slovaščini.
Za zgodovino slovenskih društev v ZDA je izredno pomembna stroka Pravila, v kateri je Mulaček popisal 101 brošuro pravil raznih slovenskih društev podpornega, verskega in kulturnega značaja v raznih državah ZDA, kjer so živeli Slovenci. Nekatera izmed teh pravil se nanašajo na društva, ki segajo še v obdobje pred ustanovitvijo prve slovenske podporne jednote: Kranjsko slovenske katoliške jednote (sedaj Ameriško slovenske katoliške jednote), ki je bila ustanovljena 2. aprila 1894 v Jolietu.
Pri tem je zelo zanimiva ugotovitev, da je bilo 69 omenjenih brošur tiskanih v tiskarni Glasa naroda v New Yorku ter samo 26 v drugih slovenskih tiskarnah. Ostale so bile tiskane v ameriških tiskarnah. To dokazuje, kako velika je bila tedaj popularnost Sakserjevega podjetja med Slovenci v ZDA.
V stroki Reklama je popisanih pet zdravstvenih brošur za naše izseljence, ki so izšle večinoma v prevodu.
Pod Razno je uvrščeno osem brošur, od katerih spadajo štiri dejansko med pravila podpornih društev, dve v zvezo z njihovim cerkve-
nim življenjem, dalje sanjska knjiga Prave C me bukve in prvi letnik gledališkega lista Program, katerega smo omenili že med časopisjem, kjer mu je tudi pravo mesto.
Na koncu je v stroki Letaki popisanih šest letakov socialistične vsebine.
Mulaček je sestavljal svojo bibliografijo brez dvoma v ZDA, kjer je bil v letih 1903—1907 zaposlen v različnih krajih in pri različnih delih, med drugim tudi trikrat kot urednik izseljenskega časopisja. Ker mu je Slovenska matica ni objavila, jo je predelal v članek in objavil v več zaporednih nadaljevanjih med 10. in 24. avgustom 1907 v Laibacher Zeitung z naslovom Die Slovenen in Amerika. V članku se je dotaknil tudi problema izseljevanja Slovencev v ZDA, zgodovine slovenskih podpornih jednot, ustanavljanja slovenskih župnij, kulturnih in političnih društev itd. Bibliografijo pa je razširil toliko, da je segel še v leto 1907 ter tako zajel tudi tiste liste, ki so v tem času pričeli izhajati: Slovenski narod (Pueblo), Danica (Cleveland) in Jugosloven-ski gospodar v Ameriki (Chicago). Upošteval je v tem članku tudi Ker-žetovega Komarja, katerega prej v rokopisu ni omenil.
Drugi omembe vredni pregled tekočega slovenskega časopisja v ZDA je objavil Jurij M. Trunk v svoji znameniti knjigi Amerika in Amerikanci, ki je izšla leta 1912 v Celovcu. Pregled je sestavljen v glavnem po naslovih za leto 1912, lahko pa iz njega vidimo, da so imeli že tedaj Slovenci en dnevnik, dva mesečnika, osem tednikov in en poltednik. Avtor je pripomnil, da se je večkrat obrnil na posamezna uredništva, da bi mu poslala kaj več pojasnil o listih, a da se je moral končno omejiti le na naslove, ker zaželenih podatkov ni dobil.
Po Mulačkovi bibliografiji zgodnjih izseljenskih časnikov in časopisov, ki je zajela obdobje 1891—1906 oziroma 1907, če upoštevamo njeno objavo v Laibacher Zeitung, se je po skoraj dveh desetletjih lotil retrospektivne bibliografije časnikar in publicist Frank Zaitz. V jubilejni majski številki Proletarca 1925, ki je tudi sestavni del Majskega glasu, je objavil članek Slovensko časopisje v Ameriki. Časopisje je razdelil v dva dela: v tekoče in zaključeno. Med prve je uvrstil 14 enot po kronološkem redu, pogrešamo pa v prekmurskem narečju pisani list Amerikanszki Szlovenczov glas, ki je izhajal med leti 1921 in 1947 v Bethlehemu. Sploh je za liste, pisane v prekmurskem narečju, značilno, da jih ni nihče popisal. Precejšen vzrok temu je nekdanja upravna razdelitev slovenskih dežel v avstroogrski monarhiji, ki je Prekmurje popolnoma ločila od ostale Slovenije. Rojaki, ki so odhajali v tujino, niso poznali te dežele in njenih prebivalcev. Zato tudi v novi domovini niso iskali stikov z njimi. Primer zato je milijonsko mesto Chicago, kjer je imela slovenska naselbina zvezo z rojaki po
skoraj vseh državah ZDA, s Prekmurci, ki so živeli med njimi, pa nobenih.
Več pomanjkljivosti je v drugem delu Zaitzevega popisa, to je med zaključenimi listi. Tu je popisanih samo 24 zaključenih enot, do danes pa vemo že za 56 listov. Tako pogrešamo liste: Angelček, Camp and Plant, The Cleveland Journal, Coloradsko solnce, Danica, Glasilo župnije sv. Štefana, Glasnik Presvetega Srca Jezusovega, Journal and Observer, Jugoslovanski sokolski glasnik, Komar, Mali Ave Maria, Moskito, Narod, Naš dom, Naš prapor, Nova doba (Cleveland), Oglasnik-Advertiser, Oglasnik župnije sv. Jožefa v Leadvillu, Program, Prvi maj, Pueblske novice, Resnica, Slovan, Slovenski ilustrovani list, Svetovna vojna, Vestnik, Zora, Zvonček ter v prekmurskem narečju pisane liste: Szlobodna rejcs, Vogrszki Szlovenecz, Zvejzda vogrszki Szlovencov in Zvonä gläsz.
Da je mogel izpustiti toliko enot, si ni mogoče razložiti drugače, kot da tega časopisja ni videl, česar mu seveda ne smemo šteti v zlo. Avtor te bibliografije je prišel kot preprost delavec leta 1907 v ZDA in se med trdim delom za svoj življenjski obstanek kot samouk povzpel do časnikarja zavidljive višine. Zato se ni mogel poglabljati še v podrobnosti bibliografije, ker je kot časnikar in urednik posvetil vse svoje moči prvenstveno razvoju in širjenju socialistične misli med našimi izseljenci.
Zaitz je to bibliografijo leto pozneje malo predelano objavil v Ameriškem družinskem koledarju za leto 1927 z naslovom Jugosloven-sko časopisje v Ameriki. V njej je tekočim časnikom dodal list Vestnik, ki je medtem pričel izhajati 17. decembra 1925 v Milwaukeeju, zaključene liste pa dopolnil z Zoro in Komarjem. S tem je število nepopisanih zaključenih listov zmanjšal od 32 na 30.
Sicer je Zaitz objavil svoj prvi popis tekočega časopisja že v Ameriškem družinskem koledarju za leto 1926. S temi pregledi je nadaljeval tudi v naslednjih letnikih tega koledarja in pri tem vestno spremljal vse spremembe, ki so nastale pri časopisju med letom. Upošteval je tudi južnoameriške izseljenske liste, seveda, kolikor jih je dobil na voljo.
Posebnost Zaitzevega bibliografskega dela je predvsem v tem, da je popis vsakega lista posebej nekakšen članek zase. Iz njega izveš mnoge nadrobnosti o časopisu, od zgodovine in kritike pa do svetovnonazorske opredelitve. Ce je pri tem kdaj zgrešil, ni tolikšna napaka. Pač pa razni osnovni bibliografski podatki niso vselej zanesljivi in jih je treba pred uporabo preveriti. Tako je npr. uvrstil Amerikanskega Slovenca med zaključene liste, potem ko se je leta 1924 združil z Edinostjo v Edinost-Amerikanski Slovenec. To svojo trditev je ponovil, ko
je list v letu 1946 prišel v last KSKJ, kljub temu da je od vsega začetka ohranil svoje štetje.
Naj za konec omenim še en list, katerega je popisal samo Frank Zaitz: to je tednik Ilustrovani list, ki naj bi izhajal v Pittsburghu. Njegovi sodelavci naj bi bili: tiskar Skender, Rudolf Gregorič, Anton Šabec, F. Zalaznik in drugi.
Poleg omenjene bibliografije izseljenskega periodičnega tiska je Zaitz sestavil tudi pregled izseljenskih knjig in brošur. Izšel je v Ameriškem družinskem koledarju za leto 1928 z naslovom: Slovenske knjige in brošure, ki so izšle v Ameriki. To je prva tovrstna bibliografija, ki jo je doslej izdal slovenski izseljenec. Zaitz je razvrstil gradivo po abecednem redu naslovov in popisal 132 od približno 200 enot. S tem je rešil pozabe marsikateri tisk, ki danes ni več ohranjen ne v ZDA in ne v domovini. Delo ima tudi nekaj večjih pomanjkljivosti in napak, od katerih jih bom naštel samo nekaj, ker se opraviči že avtor, da so podatki ponekod pomanjkljivi, ker jih kljub iskanju ni mogel dobiti. Naj zadostuje v tej zvezi samo tole: Zaitz je uvrstil v pregled revijo Majski glas 1917—1918. Pravilni naslov Majskega glasu je bil tedaj Prvi maj in bi se moral obravnavati med časopisjem in ne med knjigami. Tudi naslovi niso zmerom točni. Tako npr. navaja prevod Spillman-nove povesti Dež in solnce. Pravilen naslov prevoda je: Solnce in dež. Knjige ni prevedel Louis Pirc, temveč Ivan Mulaček. Podobnih netočnosti je več, ki pa ne gredo zmerom na račun avtorja, marveč so nastale predvsem zavoljo pomanjkanja gradiva. Kljub naštetim pomanjkljivostim in drugim, ki jih nisem omenil, pomeni ta pregled velikansko pionirsko delo v bibliografiji izseljenskih tiskov, ki do danes ni našla posnemovalca. Žal, da Zaitz ni popisal tudi društvenih spisov in tako imenovanih drobnih tiskov, ki so bili tedaj mnogo bolj dosegljivi, vsaj za prvo dobo, kot so danes.
Šestnajst let po izidu prvega Zaitzevega pregleda periodičnih tiskov je za petdesetletnico slovenskega časnikarstva v ZDA objavil retrospektivno bibliografijo slovenskega izseljenskega časopisja tudi pisatelj, pesnik, publicist in dolgoletni urednik Prosvete Ivan Molek. Izšla je v Ameriškem družinskem koledarju za leto 1941 z naslovom: Slovenski časniki in revije v Ameriki.
Molek je razdelil gradivo na Severno in Južno Ameriko. S tem je napravil velik korak naprej, saj je v retrospektivno bibliografijo uvedel tudi slovensko časopisje Južne Amerike, ki smo ga poznali le po skopih podatkih Zaitzevih letnih pregledov v Ameriškem družinskem koledarju.
Časopisje Severne Amerike obravnava v zaporednem štetju 75 enot, v pripombah pa še tri. Skupno torej 78 naslovov. To število pa moramo zmanjšati za 12, ker je sestavljalec obravnaval kot samostojne enote
tudi liste, ki so med rednim izhajanjem spremenili naslov, obdržali pa svoje prejšnje štetje. Tako bi moral obravnavati: Amerikanski Slovenski narod, Slovenski narod (Pueblo) in Slovenski narod (New York) s Slovenskim narodom v Ameriki; Clevelandsko Ameriko in Ameriško domovino z Ameriko; Delavsko Slovenijo in Delavca s Slovenijo; Edi-nost-Amerikanski Slovenec z Amerikanskim Slovencem (1891—1924 in 1925 dalje); Glasnik z Glasnikom od Gorenjega jezera; Novo domovino z Narodno besedo ter Prosveto z Glasilom SNPJ. Prav tako bi moral obravnavati Majski glas s Prvim majem, ki pa ga ni omenil.
Kljub vestnosti in upoštevanju virov, ki prejšnjim bibliografom niso bili na voljo, pogrešamo v Molkovem pregledu tele liste: Ameri-kanszki Szlovenczov gläsz, Ameriška demokracija, Angelček (Joliet), Camp and Plant, The Cleveland Journal, Danica, Glasnik Presvetega Srca Jezusovega, Journal and Observer, Jugoslovanski sokolski glasnik, Oglasnik-Advertiser, Oglasnik župnije sv. Jožefa v Leadvillu, Pioneer Bulletin, Pregled, Program, Svetovna vojna, Szlobodna rejcz, Vogrszki Szlovenecz, Zvezda Slovendoff, Zvonä gläsz in Zvonček. Pogrešno pa je uvrstil v seznam časopisja Izobraževalno knjižnico, ki jo je izdajal v letih 1907 in 1908 Ivan Kaker, ker je to zbirka in se mora obravnavati med knjigami. Isto napako je napravil tudi Frank Zaitz.
V	poglavju Južna Amerika je obravnaval Molek slovensko izseljensko časopisje v Argentini, Braziliji in Urugvaju. Popisal je 12 periodik, od katerih pa je treba eno odšteti, ker je Čuka na pal’ci obravnaval ločeno kot samostojen list, namesto skupaj z Ricinovim oljem, ki je bil prvotni naslov listu. Kljub temu, da je sestavljalec v svojem pregledu zajel glavno časopisje, pogrešamo še tele argentinske liste: Borba, Delavski list, Izseljenec in Slovanski svet.
Molkov način popisovanja se povsem razlikuje od načina, ki so ga uporabljali njegovi predhodniki. Medtem ko npr. Frank Zaitz popisuje v obliki članka, zadostujejo Molku osnovni bibliografski podatki. Ta način je gotovo preglednejši in se približuje zahtevam današnjega bibliografskega popisa.
Molkova bibliografija je kljub naštetim pomanjkljivostim vrh bibliografskega prizadevanja v ZDA tik pred drugo svetovno vojno. Avtor je v njej skušal prikazati celoten razvoj in dosežke slovenskega izseljenskega časnikarstva v Ameriki. Če se mu to ni povsem posrečilo, je krivda tudi na domovini, ki je največkrat gledala zviška na vsa kulturna prizadevanja izseljencev, ne da jim pri tem dajala kakršnokoli pomoč.
Enajst let po izidu Molkove bibliografije izseljenskega časopisja je izšel zadnji pregled, ki ga je izdal znani publicist in pisatelj Janko N. Rogelj. Objavljen je bil maja 1962 v glasilu Ameriške bratske zveze New Era z naslovom: Slovenski listi v Ameriki. Časopisje je razdelil
v tekoče in zaključeno. V prvem je popisal 11, v drugem delu pa 46 enot. Ker je popisal zaključeno časopisje po krajih izhajanja, je nujno, da se nekateri ponavljajo bodisi s prvotnim ali spremenjenim naslovom, če so med izhajanjem menjali kraj. V primerjavi s sedanjim stanjem ugotovljenega časopisja pogrešamo v pregledu tele liste: Ameri-kanszki Szlovenczov glas, Ameriška demokracija, Angelček (Joliet), Bratstvo, Camp and Plant, Danica, Glasilo župnije sv. Štefana, Glasnik Presvetega Srca Jezusovega, Iskra, Jugoslovenski gospodar v Ameriki, Komar, Koprive, Mali Ave Maria, Moskito, Narod, Naš prapor, Nova doba (Cleveland), Oglasnik-Advertiser, Oglasnik župnije sv. Jožefa v Leadvillu, Pioneer Bulletin, Pomoč, Pregled, Program, Prvi maj — Majski glas„ Pueblske novice, Resnica, Sloga (Milwaukee), Slovan, Slovenski ilustrovani list, Svetovna vojna, Szlobodna rejcs, Vestnik (Milwaukee), Vestnik (New York), Vogrszki Szlovenecz, Zvezda Slovendoff, Zvonä gläsz in Zvonček. Rogelj je pozneje svoj pregled izpopolnil, ni mi pa znano, če ga je kje objavil, ker imam pred sabo samo kopijo njegovega rokopisa. V dodatnem seznamu je popisal še Angelčka, Iskro, Komarja, Novo dobo (Cleveland), Naš prapor in Pueblske novice. Tudi se mu je vrinilo v popis nekaj napak: Družina se pravilno imenuje Slovenska družina, Slovenski gospodar je Naš gospodar, Naša beseda je Narodna beseda, Obzor je Jugoslovenski obzor in Zarja je Socialistična zarja. Prav tako je v Denveru izhajalo Coloradsko solnce, v Pueblu pa Coloradske novice in ne narobe.
Rogelj je sestavil svoj pregled časopisja v času, ko je bila v ZDA velika akcija, namenjena zbiranju zgodovinskega gradiva za Študijski center za zgodovino slovenskega izseljenstva (ustanovljen 1963) pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Akcijo, ki je rodila zelo lepe rezultate, je podvzela Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Rogelj je bil takrat kot član direktorija Slovenskega narodnega doma v Clevelandu duša te akcije. Zato je, kot se spominjam iz pogovora z njim, napisal ta seznam bolj v propagandne namene, da bi rojaki razumeli, za katero časopisje gre pri tej akciji. Seveda je njegov seznam visoko prerasel okvir propagandnosti in si danes ne moremo misliti nadaljnjega raziskovanja izseljenskih tiskov brez njega, zlasti ker je v njem zajel še novejše tiske, ki so izšli po Molkovi bibliografiji. Ne bilo bi pošteno, če bi ob tej priliki zamolčal, da je Rogelj tudi pozneje, ko se je zbiralna akcija že precej ohladila, samoiniciativno izbrskal še marsikateri list, ki do tedaj ni bil nikjer poznan, ter ga poslal Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Izseljenski tiski niso do kraja raziskani in verjetno tudi nikoli ne bodo. Za to je odveč kriviti kogarkoli. Sprijazniti se moramo z ugotovitvijo, da so do druge svetovne vojne objavljene izseljenske bibliografije izključno delo samih izseljencev. Prav zato sem se nekoliko dlje
pomudil ob Mulačkovi, Zaitzevi, Molkovi in Rogljevi bibliografiji, ker se mora vse naše nadaljnje raziskovanje izseljenskih tiskov nasloniti predvsem nanje. Tudi nekatere druge izseljenske publikacije v ZDA (Šušteršič, Koledarji Ave Maria, Baragove pratike itd. ...) so vsebovale tekoče preglede časopisja. Vendar nam ti sicer zelo koristni pregledi ne pokažejo celotnega publicističnega snovanja naših rojakov. Danes to snovanje pojema. Zato je naša dolžnost, da pridemo čimprej do verne slike tega, kar so od začetka do danes ustvarili.
Zapiski
OB IZIDU ABECEDNEGA IMENSKEGA KATALOGA
Pavle Kalan
Vsakršna pravila so normativna; njih naloga je, da s celoto svojih predpisov enotno uravnavajo neko dejavnost. Marsikatera pravila so nastala, še preden je začel delovati določeni organizem, ki so mu bila namenjena (npr. ob ustanavljanju kakšnega društva). Za nekatera področja pa aprioristično postavljanje pravil ni kdove kaj koristno, recimo v pravopisnih navodilih (spomnimo se samo na črkopisno reformo o. Marka Pohlina, da ne posežem v naše čase ob polemiki za »bravca« ali »bralca«). Enako nevarno pa se zdi tako vnaprejšnje postavljanje pravil brez tradicije, brez izkušenj, brez prakse v knjižničarstvu.
Poglejmo, kaj nam pokaže glede tega razvoj našega načina katalo-giziranja, kakor je razviden zlasti iz ureditve katalogov v starejših večjih slovenskih znanstvenih knjižnicah (v mislih imam predvsem univerzitetno in muzejsko knjižnico v Ljubljani ter Študijsko knjižnico v Mariboru).
Metode katalogiziranja v teh knjižnicah so bile do konca druge svetovne vojne in še nekaj let čez dediščina nekdanje Avstrije. V tej državi je knjižničarsko delo usmerjala vrsta navodil, za katerih začetek smemo šteti instrukcijo za univerzitetne in licealne biblioteke, predpisano z dvomim dekretom od dne 30. aprila 1778 (letos torej ta instruk-cija slavi 190-letnico svojega rojstva). Vsa ta navodila s katalogizacij-skimi pravili vred je povzel Ferdinand Grassauer (starejši stanovski kolega in poznejši šef našega bibliografa Franca Simoniča v dunajski univerzitetni knjižnici) v svojem priročniku za avstrijske knjižnice pod državno upravo, ki je izšel 1883. Avstrijski način katalogizacije, po katerem so se torej ravnale knjižnice v Sloveniji, in to prav do konca leta 1947, je razložil v knjigi »Knjižnice in knjižničarsko delo« (1940) tudi Avgust Pirjevec, čeprav je paralelno upošteval variante po načelih, uveljavljenih v Zahodni Evropi in Ameriki.
Na katalogizacijska pravila v slovenščini so začeli naši bibliotekarji resno misliti leta 1945. Jeseni tega leta je bil pripravljen prvi osnutek
zanje, ki ga je sestavil Bogo Pregelj. Predelovanje in dopolnjevanje tega osnutka je bilo zaupano takratnemu bibliotekarju Narodne in univerzitetne knjižnice Dušanu Ludviku. V dobrem letu je delo toliko napredovalo, da so bila pravila načelno sprejeta na prvi povojni konferenci slovenskih bibliotekarjev dne 20. in 21. decembra 1946. Hkrati je bila izvoljena posebna komisija, ki naj bi pravila pripravila za objavo.
Ta pravila so v obliki, v kakršni so bila sprejeta, predstavljala v glavnem takratno katalogizacij sko prakso v naših splošno znanstvenih knjižnicah, vendar v podrobnostih z nekaj spremembami. Na prvih sejah omenjene komisije se je proti enemu najosnovnejših načel dotedanje katalogizacije pri nas, tj. proti gramatičnemu načelu pri oblikovanju stvarnih značnic, pojavil odločen ugovor, ki pa ni mogel doseči soglasja vseh članov komisije. Kako močno se je zasidral pri slovenskih bibliotekarjih gramatični princip določanja stvarne značnice, priča med drugim Glonarjev kritični prikaz »Jugoslovenske bibliografije«, ki jo je začel objavljati beograjski bibliotekar Podoljski. Le-ta je uporabljal pri svojem delu mehanični princip. A Joža Glonar ga je v Sodobnosti 1934 na kratko okrcal z naslednjimi stavki: »Princip, po katerem se alfabetira, je dragocena Arijadnina nit, s pomočjo katere se človek, ki v kakšnem katalogu kaj išče, v njem orijentira. Vsekakor pa mora biti neki princip, neka ideja, s pomočjo katere spravi urejajoči intelekt nekak red v brezlično maso najrazličnejših naslovov. Naša »bibliografija« pa je brez vsakega principa, brez vsake ideje. Razen mogoče za človeka, ki mu je ureditev po začetni črki naslova tudi — »princip«, ki torej mirno postavi »Veliki narodni koledar« sub »V« ... ! Da bi na tem mestu dokazoval vso absurdnost take prakse — ne, stvar naj rajši ostane med nami!«
V	načelni spor glede gramatikalne ali mehanične stvarne značnice je posegel tudi naš veliki bibliograf Janko šlebinger, ki je zagovarjal gramatični princip in je vlogo substantiva regensa pojasnil s primerom Kranjska klobasa, ker da je bistvena pri tem klobasa ne pa kranjska, pa bi bilo torej za značnico vzeti Klobasa, Kranjska in ne obratno. Če nam naj ta kulinarična specialiteta simbolizira primere kakor Domači zdravnik, Posavski gasilec, Slovenski Sokol, pa nam ob Šlebingerjevem primeru z druge strani lahko rabi kot simbol recimo Čokoladni narastek, kjer pa je gastronomski poudarek na pridevniškem atributu; taki nasprotki k prejšnjim primerom pa bi bili: Zdravstveni vestnik, Gasilska služba, Sokolski glasnik. Ker se tedaj katalogizacijska komisija ni mogla zediniti glede oblikovanja stvarne značnice, je dvomljivo zadevo razvozlalo takratno ministrstvo za prosveto, ki se je izreklo za mehanični princip.
Če knjižnični obiskovalec pozna naslov knjige, ki jo želi, je iskanje anonimne publikacije po prvi besedi stvarnega naslova nedvomno naj-
prikladnejše. Vendar ima tudi substantivus regens neke prednosti v primerih, ko naslova ne poznamo natančno. Kakor nalašč je nekaj dni potem, ko se je v omenjenem spornem vprašanju naše ministrstvo odločilo za katalogiziranje po mehaničnem principu, prav to ministrstvo iskalo publikacijo o razvoju naše domovine med obema svetovnima vojnama. Naslova knjige niso poznali, pač pa so vedeli, da je to zbornik. In glej, kar brž smo našli naslov, saj je bila knjiga v katalogu vpisana pod naslovom Zbornik, Spominski (šlo je za »Spominski zbornik Slovenije«, izdan ob dvajsetletnici Jugoslavije). Po značnici, oblikovani na podlagi prve besede naslova, pa bi bili publikacijo najbrž le težko našli, ker nam je za iztočnico Spominski spomin odpovedal.
Da bi omilili težave, nastale s slovesom od substantiva regensa, smo se zatekli po pomoč k sredstvu, ki zelo zmanjša množico anonimnih spisov, namreč h korporativnemu avtorstvu. Posebno obravnavanje korporativnih spisov je priporočil v svoji knjigi že Pirjevec. Kot pripomoček za katalogiziranje korporativnih spisov smo takrat imeli na voljo pravzaprav samo eno delo, tj. katalogizacijska pravila Vatikanske knjižnice; malo smo se lahko naslanjali še na francoska pravila iz leta 1912, posebno pa na način postavljanja nekaterih takih publikacij v Narodni in univerzitetni knjižnici. Tak apriorističen prijem pa je v praksi pokazal precejšnje pomanjkljivosti, četudi smo v pravila prevzeli skrajni minimum navodil za katalogiziranje korporativnih spisov (vsega komaj eno tiskano stran in 12 primerov).
Izmed postopkov, ki se razločujejo od predvojne prakse, a smo se zanje odločili v letu 1947, naj omenim še enega; prepričan sem namreč, da bi nam ga naši predvojni predniki v bibliotekarskem poklicu neodpustljivo zamerili. To je namreč obravnavanje psevdonimov. Da vidimo, kako je večina naših predhodnikov mislila o tem, naj preberem še en odstavek iz prej omenjene kritike »Jugoslovenske bibliografije«, v katerem Glonar Podoljskega uči, »da mora bibliografija podati vse spise kakšnega avtorja pod njegovim pravim in popolnim imenom, pa najsi je potem na knjigi sami označeno v celoti ali deloma z začetnicami, s psevdonimom ali pa sploh ne«.
Poglavje o psevdonimih je jasen primer, kako mora teorijo včasih premagati praksa. Zahteva, da je treba vsako knjigo katalogizirati pod pravim imenom njenega avtorja, je teoretično zelo mikavna, a v praksi res ne bomo iskali avtorjev, kakor so Voltaire, Alberto Moravia, Petr Bezruč pod priimki Arouet, Pincherle, Vašek, za katere malokdo ve.
Prva izdaja slovenskih katalogizacijskih pravil je šla v tisk proti jeseni 1947 in je bila dotiskana ob koncu januarja 1948. Kljub pomanjkljivostim so, kakor je nekje zapisano, »svojo nalogo uspešno opravljala in omogočila enotni strokovni razvoj knjižnic na Slovenskem po 2. svetovni vojni«.
Večji in manjši odmiki od prejšnje prakse so bili, lahko rečemo, opravljeni s srečno roko. Če primerjamo prvo izdajo pravil z načeli, sprejetimi pozneje (1961) na pariški mednarodni konferenci, vidimo, da skoraj vse take spremembe oziroma dopolnitve soglašajo z mednarodnimi določili, tako poleg priznanja korporativnega avtorstva in obravnavanja psevdonimov npr. še: določitev števila 3 kot meje med avtorskimi in anonimnimi publikacijami v širšem smislu ter dodatek pri značnicah, tj. identifikacijske označbe za razločevanje soimenjakov. Pač pa po današnjih pravilih sestavljalcev antologij in podobnih zbirk ne štejemo za avtorje takšnih publikacij, marveč napravljamo v teh primerih glavne vpise pod stvarnim naslovom; to pa je edino, v čemer smo se zdaj vrnili na prejšnjo prakso.
Ko so pravila iz leta 1947 pošla, je začelo naše republiško društvo misliti na novo izdajo. Večkratni poskusi, izdelati popravljeno izdajo, kar niso šli od rok. Medtem je mednarodna bibliotekarska organizacija FIAB sklenila, naj se prouče možnosti enotnega katalogiziran j a in je v ta namen osnovala posebno komisijo. Ta je s primerjalno analizo katalogizacijskega obravnavanja korporativnih in anonimnih spisov v raznih deželah našla več stičnih točk kot podlago, da se doseže do neke mere enotnost. FIAB je kmalu nato sklenila sklicati že omenjeno mednarodno konferenco, ki naj bi poskusila rešiti problem enotne katalogizacije. Tako je prišlo do pariške konference o katalogizacijskih načelih, ki je svojo nalogo dokaj uspešno opravila.
Pri sestavljanju novega pravilnika smo se mogli opirati na dolgoletne izkušnje s prvo izdajo, saj sta od njenega izida pretekli skoraj dve desetletji. Rešili smo medtem vrsto problemov, ki jih prva izdaja sploh ni vzela v poštev ali pa smo zanje kasneje našli primernejše obravnavanje. Pri sestavljanju novih pravil pa je bilo v prvi vrsti treba upoštevati načela, sprejeta na mednarodni konferenci.
Naj tu ob kratkem omenim nekaj razlik med staro in novo izdajo. Nova izdaja se loči od prejšnje zlasti v obravnavanju korporativnih spisov: institucije in organizacije postavljamo zdaj pod njihov naziv, ne pa pod ime sedeža, poglavje o korporativnih avtorjih pa je sploh precej obsežnejše kot prej. Za starogrške avtorje je značnica latinska oblika njihovega imena, ne pa grška. Nekoliko smo spremenili terminologijo: takö namesto izraza »posebna kazalka« uporabljamo »dodatni vpis«, namesto »imenovalec značnice« smo uvedli »iztočnico«, namesto »dislokacijski ključ« imamo »razvidnico vpisov«.
Pri redakciji novih pravil smo vzeli v poštev tudi možnost centralne katalogizacije. Zato smo morali spremeniti obliko vpisa za posamezne enote numerirane serije. Naziv serije in številko zvezka smo pomaknili iz spodnjega dela vpisa navzgor k temeljnim podatkom in ju postavili v okrogle oklepaje. Takö isti katalogni listek lahko služi v
primeru, da postavimo knjigo pod skupno serijsko ali pa pod samostojno signaturo. Hkrati pa smo dosegli, da se katalogni vpis strinja v tem pogledu z vpisom v Slovenski bibliografiji.
Ker sem omenil centralno katalogizacijo, naj dodam še to, da kopije katalognih listkov z glavnim vpisom uporabljamo lahko tudi za dodatne vpise; če pa ne, je po novih pravilih možno dodatne vpise do minimuma krajšati.
Kdor katalogizira po novi knjigi, spoznava sproti še druge drobne novosti, zato menim, da mi njene vsebine ni treba še dalje navajati.
V	tem kratkem kramljanju sem sicer opozoril na to, da se naša nova katalogizacijska pravila v marsičem ločijo od prejšnjih, vendar ni bil to mb j glavni namen. Kot nalogo sem si namreč določil, da bežno pokažem nastanek takšnega pravilnika. Mislim, da se mi je posrečilo pokazati, da naša knjiga nikakor ni delo posameznega človeka, ampak da iz nje odsevajo včasih mirna, včasih pa bolj ali manj bojevita prizadevanja dolge vrste generacij, tako da tudi ta knjiga priča o neprekinjenem snovanju, »ker — kakor pravi Župančič v »Pesmi mladine« — neprekinjena drži veriga iz zarje v zarjo in od dne do dne ...«.
CENTRALNA KATALOGIZACIJA SLOVENSKEGA TISKA
Maks Veselko
Po kar dolgotrajnih organizacijskih in tehničnih pripravah imamo končno pred seboj prve tiskane katalogne listke, namenjene tistim knjižnicam, ki so se odločile razbremeniti svoje katalogizatorje zamudnega dela in se naročiti na že izdelane listke.
Ko si je Narodna in univerzitetna knjižnica priskrbela primeren tiskarski stroj, sicer preprosto in morda tudi nekoliko zastarelo pripravo, ki pa jo je bilo treba uvoziti iz tujine, si je tudi že izdelala takšno notranjo organizacijo dela, da je kljub začetnim težavam delo steklo brez večjih zamud. Šlo je namreč v prvi vrsti za čimprejšnjo dostavo natisnjene knjige v knjižnico, kar ni odvisno samo od knjižnice, nato pa je bilo treba ob že ustaljenem in utečenem »tekočem traku« obdelave knjig postaviti vzporeden tekoči trak, ki mora sproti in v najkrajšem možnem času knjigo katalogizirati in klasificirati ter jo oddati v tiskarno. Natisnjene listke razpošilja naročnikom republiška matična služba, ki je sprva obljubila, da bo razpošiljala listke vsaj dvakrat mesečno, praksa pa je pokazala, da je treba pripraviti pošiljko na vsakih dvajset do petindvajset katalogiziranih knjig.
Ker je jasno, da nobena knjižnica ne uvršča v svoje police vsega natisnjenega gradiva in da bo zaradi tega uvrstila v svoje kataloge le del poslanih listkov, se listki razvrščajo v dve seriji. Prva serija (set A) obsega listke za vse tiste knjige, ki naj bi predstavljale temeljno zalogo
javnih knjižnic (šolskih, ljudskih, študijskih). Druga serija (set B) obsega listke za ves pomembnejši slovenski tisk, kar pomeni, da del listkov ne bo uvrščen v kataloge, pač pa bo knjižničarju kakor obiskovalcu izčrpen vir informacij o tistem delu založniške dejavnosti, ki ni namenjen širši javnosti in ga v knjigarnah niti ni najti. Iz tega seta so izločeni le nepomembni korporativni spisi in drobni tiski. Listki se izdelujejo od začetka leta 1968 dalje za ves tisk z letnico 1968, kar pomeni, da so iz centralne katalogizacije za zdaj še izločene knjige-za-mudnice, ki izhajajo v letu 1968 z letnico 1967.
Vsak listek centralne katalogizacije nosi v zgornjem desnem kotu klasifikator, umerjen na obseg slovenske skrajšane izdaje UDK. Pod decimalnim klasifikator jem je pri mladinskih knjigah napisana oznaka za mladinske knjižnice (C, P, M). Srednji del listka je namenjen abecedni imenski katalogizaciji, narejeni po novi izdaji priročnika Abecedni imenski katalog. Pod popisom so, kadar je potrebno, navedene značnice dodatnih vpisov (razvidnica vpisov). Nazadnje je v spodnjem desnem kotu označen set (samo B), zaporedna številka listka in leto izdelave listka. Zaporedna številka je namenjena kontroli naročnika, če je dobil vse listke, in pa tudi kasnejšim naročilom posameznih listkov.
Z naročilom teh listkov odpade katalogizatorju veliko dela, ne pa tudi vse. Ostane mu namreč uvrščanje listkov v katalog, kar pomeni, da mora predvsem prirejati dodatne vpise. To napravi tako, da značnice, navedene v razvidnici vpisov nadtipkava na kopije listkov. Razen tega mora sam ugotoviti, kdaj je potrebno v katalog uvrstiti kazalko. Dodatnih vpisov si seveda ne bo mogel napraviti na tako preprost način, če je knjižnica naročena na en sam izvod listkov. V tem primeru mora dodatne vpise tipkati sam. Knjižnica si bo zlahka izračunala, ali ji je ekonomične j e tipkati dodatne vpise ali si naročiti listke v več izvodih.
Podrobnejša navodila o ravnanju s centralno katalogiziranimi listki je pripravila matična služba in jih prilaga vsakemu naročniku ob prvi pošiljki.
Preprostejši je postopek pri vlaganju listkov v sistematski katalog, saj je treba le v primeru, če sta navedena dva vrstilca, podčrtati odločilnega za uvrstitev v katalog. Na podoben način si knjižnica lahko sestavlja na primer naslovni katalog: podčrta prvo besedo naslova.
Kot omenjeno, knjižnica ne bo potrebovala za svoje kataloge vseh poslanih listkov, ker je malo knjižnic, ki bi zmogle kupiti vse knjige, ki bi jih potrebovale. Preostali listki ji bodo torej služili kot vir informacij, vendar naj bi bili listki seta A vsem ljudskim, zlasti občinskim matičnim knjižnicam v prvi vrsti opozorilo, da nimajo knjig, ki bi jih skoraj morale imeti.
Predvideno je, da bo obdelano v setu A okrog 500 do 600 publikacij, medtem ko bi set B zajel okrog 1000 publikacij. V prvem četrtletju 1968 je centralna katalogizacija obdelala 71 enot za set A in 102 enoti za set B. Ti številki kažeta, da je bilo po vsej priliki obdelanih za set A veliko takih publikacij, ki bi sodile v set B. Sledilo je nekaj korektur, brez dvoma pa bo potrebnih še več sprememb pri odbiranju tiskov za centralno katalogizacijo in pri razporejanju tiskov v sete. Zato se je matična služba odločila, da pred kakimi temeljitejšimi spremembami skliče na posvet vse naročnike listkov, tako da bi dobili najkasneje do konca leta trdno postavljene temelje za delo v bodoče.
SLOVENSKA IZDAJA UNIVERZALNE DECIMALNE KLASIFIKACIJE
Slavica Ludvik
Klasifikacijski sistem Univerzalna decimalna klasifikacija je našim bibliotekarjem in dokumentalistom že dobro znan. Njen veliki pomen za razvrščanje dokumentov po snovi je danes povsem nesporen. O tem pričajo tudi številne kompletne in kratke izdaje tablic v najrazličnejših jezikih: francoskem, nemškem, angleškem, češkem, ruskem, poljskem, španskem, japonskem, madžarskem, italijanskem, holandskem, srbohrvaškem. Izšlo je že tudi lepo število specialnih izdaj za posamezna področja znanosti. Najnovejša pa je tako imenovana srednja izdaja (nekaj vmesnega med kompletno in kratko izdajo) DK-Handausgabe, FID 396. Bd. 1 Systematische Tafeln. Hrsg. DNA Berlin, Köln, Frankfurt/M., Beuth-Vertrieb GmbH 1967. Izdaja bo imela tudi register, ki bo izšel posebej kot drugi zvezek.
Univerzalna decimalna klasifikacija v sedanji obliki sicer ni idealen sistem za razvrščanje, mnogi ji celo očitajo vrsto napak, vendar ima v svoji osnovi vse pogoje, da postane svetovni klasifikacijski sistem. Ko so iskali najprimernejši klasifikacijski sistem, ki bi ga priporočali novim knjižnicam, so se odločali med tremi sistemi: Univerzalno decimalno klasifikacijo, Deweyevo klasifikacijo in sistemom Library of Congress. V ta namen so opravili obširen test. Dva bibliotekarja, ki nista uporabljala še nobenega od omenjenih sistemov, sta po vseh treh klasificirala 225 knjig z različnih področij. Na podlagi poročil in temeljite diskusije se je nato 20 danskih strokovnjakov odločilo za Univerzalno decimalno klasifikacijo. Odločili so se predvsem zaradi njene prilagodljivosti in pa ker že od vsega začetka stalno izpolnjuje način, po katerem se dokument tudi najhitreje najde. Do enakega rezultata je po drugi poti prišel bibliotekar J. M. Perrault, ko je s sodelovanjem Florida Atlantic University delal na projektu za mehanizirano obdelavo.
Vzrok, da je bil pri omenjeni primerjavi upoštevan tudi sistem Library of Congress, je v tem, da je washingtonska knjižnica pričela leta 1965 izvajati centraliziran nabavni in katalogizacijski program. Da bi se lahko v ta program vključile, so nekatere knjižnice začele prekla-sificirati svoje gradivo na sistem Library of Congress. Vendar je bibliotekar Perrault mnenja, da je smotrneje preklasificirati na sistem Univerzalne decimalne klasifikacije. Znano je, da je Sovjetska zveza vpeljala Univerzalno decimalno klasifikacijo že tudi v sistem znanstvenih in tehničnih bibliotek, njen dokumentacijski center VINITI — doslej največji na svetu — pa tako že dalj časa klasificira članke v referati vnem žurnalu po UDK in sovjetski strokovnjaki intenzivno sodelujejo z mednarodno organizacijo Federation Internationale de Documentation pri nadaljnjem razvoju UDK. UDK so sprejele tudi nove francoske univerzitetne biblioteke in s posredovanjem UNESCO jo vpeljujejo v svoje dokumentacijske službe dežele v razvoju. V zadnjem času raziskujejo tudi uporabnost UDK za indeksni jezik pri mehaniziranem iskanju informacij. Ameriška organizacija National Science Foundation je v ta namen dala znatna sredstva, delo pa vodi American Institut of Physics s sodelovanjem Federation Internationale de Documentation. Raziskave so že doslej pokazale, da je UDK primerna tudi za indeksiranje v računskem sistemu. Zentralstelle für maschinelle Dokumentation pa se že skupno z »Institut für Dokumentationswesen« ukvarja s prilagajanjem UDK za strojno obdelavo; zdaj končuje strojno izdelan register — JUNIDEK.
Dokončna prilagoditev UDK za strojno obdelavo bo pomagala sistemu še k večjemu razmahu. Za to obdelavo je treba gesla šifrirati in če bodo te šifre na podlagi UDK, bodo razumljive strokovnjaku vsake jezikovne skupine, ki razpolaga s tablicami v svojem jeziku.
Mednarodna organizacija Federation Internationale de Documentation v Haagu, ki ima avtorsko pravico do vseh izdaj UDK, se zaveda, da sistem še ni ujel koraka z razvojem znanosti, zlasti v njenem naglem vzponu po drugi svetovni vojni. Zato smatra za eno svojih najvažnejših nalog temeljito revizijo UDK ter njeno nadaljnje oblikovanje vzporedno z razvojem znanosti. V ta namen je razvila široko mednarodno sodelovanje. Države, ki so se včlanile v to mednarodno organizacijo, imajo svoje nacionalne komiteje z nalogo, da spremljajo razvoj UDK, pripravljajo predloge za spremembe ter dajejo svoje soglasje oziroma pripombe na predloge drugih nacionalnih komitejev; zato prejemajo P-Notes, ki prinašajo predlagane spremembe. Ce v roku 3 mesecev na predlog ni pripomb, je sprememba sprejeta in novi vrstilec je objavljen v Extensions and Corrections in v DK-Mitteilungen. V želji, da bi bila UDK čim popolnejša, FID stalno vabi, naj pri tem delu prek svojih nacionalnih komitejev sodeluje čim večje število uporabnikov UDK.
Zato so tudi v sistemu UDK tista področja znanosti, kjer sta interes in prizadevanje večja, tudi bolje obdelana. Deutsches Bundesbahn je skupaj s FID podrobno obdelal področje 629.4, ki jim zdaj popolnoma ustreza tudi za njihovo dokumentacijsko službo.
V tej mednarodni organizaciji je članica tudi naša država. Zastopa jo Jugoslovanski center za tehnično in znanstveno dokumentacijo v Beogradu. Tako imamo tudi Jugoslovani možnost, da pomagamo graditi ta klasifikacijski sistem in dosežemo, da se vanj vključijo za nas važna področja ali vnesejo posamezni vrstilci.
V okviru tako organiziranega sodelovanja je FID sprejela v sistem UDK že vrsto sprememb, izmed katerih je najpomembnejša združitev skupine DK 4 Jezikoslovje z DK 8 Literatura. Pripravlja pa še drugo veliko spremembo, in sicer združitev skupin 624/628 s 69/72. Pri spremembah, ki posegajo tako temeljito v zgradbo samega sistema, je bistvene važnosti, da sodeluje čim večji krog strokovnjakov. Le na ta način bo sistem dobil pretehtano obliko, ki mu bo zagotovila večjo stalnost.
Slovenci smo se v mednarodni krog prizadevanj za enotni klasifikacijski sistem s svojo lastno izdajo Univerzalne decimalne klasifikacije uvrstili šele v letošnjem letu in tako spopolnili dolgoletno vrzel na področju bibliotekarstva in dokumentacije. Slovensko izdajo je s pomočjo mnogih sodelavcev in ob znatni finančni pomoči Sklada za pospeševanje založništva pripravila in izdala Centralna tehniška knjižnica. Publikacija je izšla pod naslovom Univerzalna decimalna klasifikacija, slovenska skrajšana izdaja. FID 406. Ljubljana, Centralna tehniška knjižnica 1967. Register k tablicam bo izšel posebej in je še v delu. Za tisk bo pripravljen do konca letošnjega leta.
Izdaja je napravljena na podlagi in v približnem obsegu trijezične izdaje Dreisprachige Kurzausgabe v nemščini, angleščini in francoščini. Ta izdaja je po obsegu najbolj primerna, ker bo rabila širokemu krogu uporabnikov, obenem pa dajala osnovo za nadaljnje delo na posameznih področjih, ki jih je treba podrobneje razviti. V njej so upoštevane vse spremembe do vključno P-Note 854, pa tudi nekatere kasnejše, ki so bile sprejete že med samim tiskom. To delo je bilo opravljeno na podlagi P-Notes, DK-Mitteilungen ter po novih izdajah posameznih področij iz kompletne izdaje UDK, ki so medtem izšle, npr. DK 62, 63, 64, 65, 66. Uporaba najrazličnejših predlog seveda odseva v publikaciji. Vendar je sama UDK trenutno še zelo neharmonično razvita, delno ker so se nekatera področja različno razvijala, delno ker so nekatere skupine — ustrezno interesom — bolj, druge manj obdelane.
Slovenska izdaja je v primerjavi s kratko trijezično izdajo razširjena z nekaterimi vrstilci iz kompletne izdaje in vrstilci, važnimi za
naše specifične razmere. Sistem razporeditve pa je enak sistemu v trijezični izdaji.
Že v zasnovi je bilo predvideno, da bo register izšel sicer istočasno kot tablice, vendar zaradi lažjega uporabljanja posebej. Pri načinu dela, ki se je pozneje razvilo, pa je bila to sploh edina možnost. Zaradi stalnega spremljanja vseh sprememb v UDK in njihovega vnašanja v slovensko izdajo še celo med samim tiskom, je bilo nemogoče istočasno pripraviti in stalno spreminjati tudi register. Na ta način je sicer odpadlo marsikatero poenotenje gesel, ki bi bilo možno pri istočasni izdelavi tablic in registra, po drugi strani pa bi zdaj lahko v register dodali še posamezna gesla, ki jih uporabniki pogrešajo — seveda, če bi sugestija prišla pravočasno.
S tem, da so dotiskane tablice UDK, pa tudi ko bo izdelan še register, delo pri UDK ne bo končano. V nekem smislu se bo šele pričelo. Tu ne mislimo na spremljanje razvoja UDK — to delo bo še nadalje opravljala CTK in občasno izdajala dopolnila k slovenski izdaji UDK — temveč na zbiranje in obravnavanje pripomb ob slovenski izdaji, bodisi terminološkega bodisi klasifikacijskega značaja. Pripombe bo zbirala CTK in bodo po potrebi predelane na sekciji za spremljanje UDK pri Društvu bibliotekarjev Slovenije. Rezultati bodo objavljeni v Knjižnici ali pa vključeni v dodatke, katere bo CTK občasno izdajala. Pripombe oziroma predloge, ki zadevajo sam sistem UDK ali njeno notranjo delitev, bo treba posredovati Jugoslovanskemu centru za tehnično in znanstveno dokumentacijo, našemu nacionalnemu članu FID. To je način sodelovanja pri gradnji sistema UDK in bi bilo prav, da. se ga poslužimo, saj je prav za nas izredno važen. Kot majhen narod se lahko tako na podlagi enotnega sistema s pridom vključimo v mednarodno komunikacijsko mrežo informacijske službe in po tej poti do znanstvenih dosežkov najnaprednejših narodov.
STANJE SPECIALNIH TEHNIŠKIH KNJIŽNIC V SLOVENIJI IN ANALIZA NJIHOVIH PROBLEMOV
Zdravka Gašperšič
Centralna tehniška knjižnica ima kot matična knjižnica nalogo, da skrbi za pravilno strokovno ureditev specialnih tehniških knjižnic v Sloveniji in jih vključuje v široko medbibliotečno mrežo. Za ugotovitev stanja in problemov specialnih tehniških knjižnic je bilo treba navezati osebne stike s knjižničarji oziroma z njihovimi vodji, natančno popisati knjižnice po obsegu, vsebini in delovanju. V okviru matične službe je CTK anketirala večino, tj. 194 večjih in manjših delovnih organizacij v Sloveniji in s tem zajela še tiste knjižnice, ki jih še ni bilo mogoče
obiskati, a so po svojem značaju dolžne nabavljati strokovno literaturo s področja tehničnih ved.
Na osnovi	obiskov in ankete je bilo ugotovljeno,	da je v	Sloveniji
107	specialnih	tehniških knjižnic, ki imajo nad 500	knjižnih	zvezkov,
vsaj delno urejene potrebne kataloge, vodstvo in prostor. Poleg tega obstajajo pri 71 mladih delovnih organizacijah še skoraj popolnoma neurejene knjižne zbirke. Te štejejo največkrat ca. 500 pa tudi manj ali celo 1000 neurejenih zvezkov brez najosnovnejših katalogov. Te knjižne zbirke so delno brez odgovornega vodje oziroma poznajo vodjo samo na papirju. Pri tem se odpira problem, kam uvrstiti te zbirke. Med knjižnice jih prav gotovo ne moremo šteti, čeprav so nekatere zelo velike in skušajo same najti pot do pravilnega strokovnega poslovanja. Vsekakor jih moramo obdržati v evidenci in jim pomagati, da se bodo uredile.
Na anketo, ki je bila razposlana, se je odzvalo 156	delovnih	organizacij,	tj. 80,41 %	vseh anketiranih, med katerimi jih je	125 (64,43 %) tudi
izpolnilo anketo. 31 gospodarskih organizacij se je z dopisi izgovarjalo, da nimajo organizirane knjižnice oziroma da imajo le manjšo strokovno knjižnico, ali pa nekaj knjig in revij samo za interno uporabo. Izjavljajo, da je to vzrok, da niso in ne bodo odgovorile na anketo. Na anketo sploh ni odgovorilo 38 delovnih organizacij. Spremni dopis, priložen anketi, je pojasnil delovnim organizacijam pomen in vlogo njihove matične knjižnice. Nakazal je nujno potrebno koordinacijo nabave drage inozemske tehnične literature. Vsaka delovna organizacija je imela z anketo tudi možnost, izraziti svoje želje matični knjižnici. Pri zbiranju podatkov so sodelovale nekatere študijske knjižnice v Sloveniji, ki so se z osebnimi stiki še bolj približale določenim gospodarskim organizacijam na svojem območju in jim pojasnile nujnost medknjižničnega sodelovanja. Posebno je bilo prizadevno osebje Študijske knjižnice v Mariboru, Novem mestu in na Ravnah na Koroškem.
Oglejmo si torej ugotovitve v teh knjižnicah! Ni novo, da je strokovni knjižničarski kader v specialnih tehniških knjižnicah v manjšini: 28 knjižnic vodijo knjižničarji in bibliotekarji, ki so obiskovali knjižničarske tečaje. Zanimivo, da jih je večina obiskovala knjižničarski tečaj tudi po dvakrat, medtem ko jih je opravilo strokovni izpit samo 11. Skoraj vsi so poslušali tudi osnovni dokumentacijski tečaj. 79 specialnih tehniških knjižnic pa vodijo ljudje z najrazličnejšimi poklici: administratorji, profesorji, tehniki, inženirji in drugi. Vsi so običajno sistemizirani na drugih delovnih mestih in jim je vodstvo knjižnice postransko opravilo. S tem smo zadeli na osnovne probleme specialnih tehniških knjižnic: pomanjkanje strokovnega knjižničarskega kadra in neurejeno vprašanje sistemizacije delovnih mest. Vzrok temu je predvsem v nerazumevanju vodilnih organov delovnih organizacij za knjiž-
ničarsko delo in za zahtevnost tega poklica. Vodstvo knjižnice zaupajo včasih kar tehniku ali inženirju s terenskim delom ali uslužbencem, ki pokažejo vsaj malo veselja do knjig. Ni čudno, da se vsak znajde po svoje in da imamo tako različne ureditve knjižnic. Mnogo truda bo še treba, preden bodo enotno urejene, saj rabi vsaka individualno strokovno pomoč.
Ob obiskih so bile ugotovljene nepravilnosti pri 58 knjižnicah, 10 od njih je v zadnjem letu že izboljšalo svoje poslovanje, 48 jih bo potrebovalo strokovne pomoči. To število še precej naraste, če upoštevamo rezultate ankete ter prištejemo vse neurejene knjižne zbirke, ki smo jih že omenili. Da bi pomagali tem knjižnicam, je CTK izdelala osnovna navodila oziroma teze za ureditev in poslovanje specialnih tehniških knjižnic.
Glede strokovnega knjižničarskega kadra so knjižnice fakultet na boljšem, čeprav so tudi pri njih podobni problemi zaradi razvoja in razmer, v katerih so nastajale posamezne fakultete, njih oddelki, odseki in katedre. Knjižnice še nimajo enotnega poslovanja in so med seboj premalo povezane, ker ima skoraj vsak oddelek, odsek ali katedra posamezne fakultete svojo knjižnico. Za izboljšanje tega stanja je bilo že precej prizadevanja. CTK je sestavila določila in poslovnik za tiste knjižnice, ki porazdeljujejo knjižnično gradivo v dolgoročno izposojo svojim oddelkom, odsekom in katedram pri tehniških fakultetah in pri gospodarskih organizacijah. Akcija matične službe za koordinacijo nabavne politike že kaže uspehe pri urejenih fakultetnih knjižnicah in inštitutih. Pritegniti bo treba še knjižnice drugih delovnih organizacij.
Anketa je pokazala, da je kar 31 specialnih tehniških knjižnic brez vodje (med njimi 7 takih, ki štejejo od ca. 300 do 1000 zvezkov). Osupnili smo pri tej ugotovitvi, saj smo ob obiskih z njimi govorili. In sedaj se sprašujemo, ali so v anketi namenoma zamolčali ime vodje, da ne bi odgovarjali za nepopolne podatke in neurejenost knjižnice, ali so se hoteli izogniti dolžnostim do svoje matične knjižnice. Na drugi strani pa nas preseneča dejstvo, da je že 46 delovnih organizacij določilo status knjižnic v svojih samoupravnih aktih.
Za reševanje problemov v proizvodnji in znanstveno-raziskovalni dejavnosti imajo delovne organizacije več ali manj uvedene dokumentacij sko-informacijske službe. V 50 delovnih organizacijah poslujeta knjižnica in dokumentacijsko-informacijska služba v istem oddelku.
V	23 organizacijah opravlja en sam knjižničar obe službi, v 27 pa sta dve osebi. Samo 9 delovnih organizacij ima poleg knjižnice tudi poseben dokumentacijsko-informacijski oddelek s sistemiziranim delovnim mestom za vodjo oddelka. Dokumentacijski tečaj je od teh devetih obiskovalo sedem. Samo knjižnico ima 48 delovnih organizacij.
Skupno število specialne tehniške literature znaša 317.236 knjižnih zvezkov in 87.418 letnikov revij, kar je za 130.188 knjižnih zvezkov in 36.791 letnikov revij več, kot jih je bilo leta 1962 v 86 knjižnicah bivšega ljubljanskega okraja.
Za evidenco knjižničnega gradiva uporabljajo knjižnice različne kataloge. Najpogosteje vodijo inventarni katalog (107 knjižnic), abecedni imenski katalog (66 knjižnic) ter naslovni katalog (50 knjižnic). Gesel-ski katalog uporablja 42 knjižnic, katalog po UDK oziroma sistematski pa 30. UDK je za specialne tehniške knjižnice velikega pomena, saj je prepotrebni pripomoček dokumentacijsko-informacijski službi, zlasti pri gospodarskih organizacijah. Zato je CTK pripravila slovensko izdajo UDK, ki naj bi še povečala uporabo sistematskega kataloga ter rabila vsem področjem znanstveno-raziskovalnega dela. Prav tako potrebni signaturni katalog ima le 15 knjižnic, druge vrste katalogov pa sedem knjižnic. 71 knjižnih zbirk pa je še brez vseh katalogov, celo brez inventarne knjige.
Oglejmo si še sodelovanje knjižnic s centralnim katalogom inozemske literature. Prepise pošilja redno 50 knjižnic, neredno 59 knjižnic (46,72 % oziroma 55,13%). V seznamu centralnega kataloga je evidentiranih še 35 knjižnic oziroma knjižnih zbirk, ki še ne pošiljajo prepisa inozemske literature.
Pomembne so tudi želje, ki so jih v anketi izrazile posamezne specialne tehniške knjižnice. Vse si žele sodelovanja s svojo matično knjižnico, poglobljenih stikov, strokovnih navodil za ureditev in poslovanje knjižnic ter občasnih sestankov za izmenjavanje izkušenj. Naša naloga je, da prisluhnemo tem predlogom.
DVAJSET LET KNJIŽNICE BIOTEHNIŠKE FAKULTETE
V	LJUBLJANI
Ina Pavlica
Letos praznuje biotehniška fakulteta dvajsetletnico svojega obstoja. Prav enako življenjsko dobo ima tudi fakultetna knjižnica. Po ustanovitvi fakultete za agronomijo leta 1947 je ta začela poslovati v njenih prostorih v Hacquetovi ulici. Imela je samo en prostor, majhno sobico, kjer se je opravljalo redno knjižničarsko delo in se izposojale knjige. Njen knjižni fond je bil takrat še zelo majhen, saj je obsegal le 925 knjig in 9 revij. Že takoj v začetku je bil namen knjižnice, da služi profesorjem in znanstvenim delavcem pri njihovem študiju in raziskovalnem delu in daje študentom in zunanjim obiskovalcem potrebno literaturo, že spočetka je bila fakultetna knjižnica javna knjižnica, ki ni služila samo internim namenom, temveč vsej javnosti.
Leta 1949 je bila agronomski fakulteti priključena še gozdarska. Knjižnica je svojo dejavnost povečala in je poleg kmetijske literature nabavljala še gozdarsko. Edini prostor knjižnice je postal pretesen in ni ustrezal več potrebam, ki so postajale iz dneva v dan večje.
Leta 1951 se je fakulteta za agronomijo in gozdarstvo preselila na Krekov trg 1 in tedaj je tudi knjižnica pridobila več prostora. Poleg skladišč in delovnih prostorov je odprla tudi čitalnico za obiskovalce knjižnice. Fond je hitro naraščal ne samo z nakupovanjem knjig in revij, temveč tudi z darovi in zamenjavami, ki jih knjižnica dobiva od raznih institucij doma in na tujem.
Leta 1952 je knjižnica prevzela od knjižnice Kmetijskega znanstvenega zavoda večji del knjižnega fonda. S to zapuščino je postala ena največjih knjižnic v Sloveniji s kmetijsko in gozdarsko literaturo.
Leta 1953 je sledila priključitev veterinarske fakultete, ki je imela svoje prostore na Cesti dveh cesarjev. Tedaj je knjižnica prevzela tudi vso literaturo knjižnice veterinarske srednje šole. In tako knjižnica naroča in nabavlja tudi veterinarsko in medicinsko literaturo, s katero zalaga vse veterinarske inštitute. Ko je leta 1960 biološki oddelek naravoslovne fakultete prešel na tedanjo fakulteto za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo in z njim tudi botanični vrt, je bila fakulteta preimenovana v biotehniško fakulteto. Leta 1961 se ji je priključil še študij živilstva in 1963 študij lesarstva. Knjižnica se je tedaj preimenovala v Centralno knjižnico biotehniške fakultete, ki zbira literaturo kmetijske, gozdarske, biološke, živilske in veterinarske vsebine in oskrbuje z njo vseh pet oddelkov z vsemi njihovimi inštituti vred.
Danes ima knjižnica že nad 38.000 zvezkov knjig in letnikov revij, tekočih revij pa je nad 450. Knjižnica izposoja knjige vsak dan. Obiskovalcev je povprečno 40—45 dnevno.
Delo v knjižnici poteka po vpeljanem sistemu in po pravilih strokovnih in znanstvenih knjižnic. Vsak drugi mesec izdaja knjižnica seznam novitet, ki je na razpolago interesentom. Zamenjava knjig in revij je zelo živahna, saj zamenjujemo s 522 inozemskimi in domačimi znanstvenimi institucijami in dobivamo nad 1000 publikacij letno.
Najbolj pereče vprašanje so knjižnični prostori. Zadrega s prostorom bi bila še znatno večja, če ne bi večina knjižnega dotoka sproti odhajala v priročne knjižnice fakultetnih inštitutov, deloma pa tudi na oddelke. Kakor je ta disperzija knjižnega sklada zaradi dislokacije oddelkov deloma opravičena, pa bo treba v bodoče, ko bodo z novo gradnjo zagotovljeni prostori, uvesti sodobno racionalno organizacijo vsega informativnega gradiva v eni centralni biblioteki z vsemi potrebnimi službami, eventualno tudi z dokumentacijsko, kajti takšne knjižnice ne potrebuje samo fakulteta, marveč tudi vsa slovenska strokovna javnost.
DRUŠTVO LJUBITELJEV DROBNE GRAFIKE EXLIBRIS SLOVENIAE
Ljubitelji drobne grafike, pri kateri je brez dvoma na zelo vidnem, če ne celo na prvem mestu ekslibris, se po vsem svetu združujejo v društvih, klubih in podobnih organizacijah. Zanimanje za to je povsod veliko, zakaj takšna oblika dela ne prinaša samo poglobljenih stikov med zbiralci — ljubitelji drobne grafike, ampak združuje tudi razne strokovnjake. To so po eni strani umetniki-grafiki in umetnostni zgodovinarji, po drugi strani pa bibliotekarji oziroma bibliofili. Najbrž je prav v tem privlačnost in obenem nujnost združevanja v enotni organizaciji..
Tudi v Sloveniji smo že dalj časa želeli povezati zanimanje za eksli-brise v društvenem delovanju. Nekaj časa smo razpravljali celo o možnosti, da bi bilo takšno združenje sekcija Društva bibliotekarjev Slovenije. Ker pa naj bi delovanje presegalo neposredne interese bibliotekarjev, je bilo 18. julija 1967 v Ljubljani ustanovljeno samostojno društvo Exlibris Sloveniae. Svoj sedež ima v Ljubljani, medtem ko s svojo dejavnostjo že sedaj posega v razne dele naše ožje domovine.
Predsednica društva je postala Dagmar Novaček iz Kranja, ki ima največjo zbirko ekslibrisov v Jugoslaviji (skoraj 10.000 listov). Za podpredsednika je bil izvoljen Marijan Brecelj iz Nove Gorice, za tajnika dr. Rajko Pavlovec iz Ljubljane, za blagajnika Mariano Rugale iz Kranja, za društv. gospodarja Andreja Jelinčič iz Ljubljane, član odbora je tudi Jaro Dolar, ravnatelj NUK v Ljubljani. V nadzornem odboru sta dr. Valter Bohinec in dr. Anton Dolenc — zdravnik ter umetnik. Častno razsodišče sestavljata akademik Ivan Rakovec in prof. Janez Logar.
Med približno 50 člani, ki so že v prvih mesecih pristopili k društvu, so ljudje najrazličnejših poklicev. Enim so ekslibrisi konjiček, ki jih razveseljuje v prostih uricah, drugim pa je ekslibris del poklicne dejavnosti.
Komaj nekaj mesecev po ustanovitvi je društvo že priredilo večjo razstavo v škofjeloški galeriji, s katero je želelo opozoriti kulturno javnost na ekslibrise. Ob začetku je bil izvoljen prof. Božidar Jakac za prvega častnega člana. V nekoliko razširjeni obliki je bila ta razstava potem postavljena tudi v ljubljanskem Narodnem muzeju, kjer je zanimanje zanjo preseglo vsa pričakovanja. Nato so bili ekslibrisi razstavljeni v novomeški galeriji. Tam so pokazali tudi del zbirke ekslibrisov, ki jo hrani študijska knjižnica Mirana Jarca. Z Dolenjske se je razstava preselila na Štajersko, in sicer v celjsko študijsko knjižnico. Društvo namerava prikazati razstavljeno gradivo še v drugih slovenskih krajih.
Poleg več strokovnih vodstev po ljubljanski razstavi moramo posebej omeniti predavanje, ki ga je imel prof. Janez Logar o slovenskih ekslibrisih. Člani društva mislijo tudi na čim popolnejši pregled slovenskih ekslibrisov. Letos je že izšla prva slovenska mapa z desetimi ekslibrisi P. Medveščka in s pojasnili Marijana Breclja.
Ob pripravljanju gradiva za razstavo v Ljubljani pa so člani društva naleteli v semeniški knjižnici na doslej naj starejši znan ekslibris pri nas. Narejen je bil leta 1540 in ga torej lahko štejemo med začetne ekslibrise sploh. Temu knjižnemu znaku bodo morali strokovnjaki vsekakor posvetiti še več pozornosti.
Vse kaže, da je seme padlo na plodna tla, da je imela ideja o ustanovitvi društva pravi smisel in da je zanimanje za ekslibrise med Slovenci na novo zaživelo. Brez dvoma bomo letos poleti na 12. evropskem ekslibris-kongresu v Comu že opazneje zastopali našo domovino kot doslej. Na razstavo ob kongresu so povabili več slovenskih umetnikov.
Rajko Pavlovec
Da bi se seznanili z dejavnostjo novega društva nekoliko pobliže, objavljamo nekaj vtisov o ljubljanski razstavi, napisanih posebej za naše glasilo.
Žirija je za razstavo izbrala iz zasebnih zbirk nad 600 umetniško pomembnejših knjižnih lastniških znakov — umetniških stvaritev 36 sodobnih slovenskih umetnikov in 179 umetnikov iz dvajset evropskih in izvenevropskih držav.
Čeprav je bila razstava omejena na področje grafičnega ustvarjanja, pri katerem mora umetnik upoštevati naročnikove želje, njegova nagnjenja, poklic in vrsto drugih okolnosti in ustvariti miniaturno umetnino, ki ima svojo določeno funkcijo, je dala izčrpen pregled grafične umetnosti od fin de siecla do danes. Zastopana so bila vsa umetniška stremljenja preteklega pol stoletja. Secesijske kompozicije madžarskega umetnika Endre Horvatha in Avstrijca Franza von Bay-rosa so zgovorno pričale o ornamentalni dekorativnosti tega sloga. Poduhovljena umetnost liričnega ekspresionizma je v ekslibrisih zapustila umetnine, ki pritegujejo človeka k premišljevanju in mu odkrivajo skrite globočine človeške duševnosti. Z linearnim snovanjem, ki ga je ponovno obudila »nova stvarnost«, je prišla močno do izraza simbolika, s katero skuša umetnik označiti vsebinsko značilnost knjižne zbirke ali posebna nagnjenja njenega lastnika. K umetniški ravni razstave so prispevala dela priznanih umetnikov, ki so prejeli na mednarodnih grafičnih razstavah za svoje umetniške stvaritve priznanja in nagrade: to so vodilni slovenski grafiki Božidar Jakac, Miha Maleš, Riko Debenjak in Marjan Tršar, od tujih umetnikov pa predvsem Frans Masereel iz
Belgije, Dirk van Gelder iz Nizozemske, George Mackley iz Anglije, Tranquillo Marangoni in Bruno Bramanti iz Italije.
Za mnoge umetnike, ki se posvečajo oblikovanju ekslibrisov, je značilno, da so tudi neposredni soustvarjalci knjige, kot je npr. Frans Masereel, čigar velik del umetniške dejavnosti je posvečen knjižni ilustraciji. Ilustriral je literarna dela Emila Verhaerena, Romaina Rol-landa, Montherlanta, Oscarja Wilda, Charlesa de Costerja in A. Ver-meylena. Tudi Tranquillo Marangoni je avtor številnih ilustracij.
Zatopljeni v množico upodobitev najrazličnejših simboličnih motivov, alegorij, emblemov, literarnih prizorov, ki jih spremlja često tudi kak moto, bi skoraj prezrli funkcijo teh drobnih lističev, ki je včasih bolj pomembna kot njihova umetniška vrednost.
Kot uvod v razstavo so bile najprej razstavljene stare knjige z eks-librisi od XVI. do XIX. stoletja. Med njimi je bil primer iluminiranega ekslibrisa — grb z letnico 1540 in inicialama T M, nato primeri rokopisnega označevanja lastništva ter knjige z dvema in celo s tremi eksli-brisi. Bolj kot upodobitve je pri teh lastniških znakih vzbudilo pozornost lastništvo. Kdo in kaj so bili lastniki teh lepih, častitljivo starih knjig? Na to so nam odgovorili ekslibrisi. Na lepem ekslibrisu, izdelanem v lesorezu, smo prebrali ime ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. Sledile so knjige s preprostimi tipografskimi ekslibrisi (ime obdano z okvirno borduro) članov ljubljanske Akademije operozov Janeza Krstnika Prešerna, Ivana Štefana Florjančiča in Janeza Gregorja Dolničarja. Doktor medicine Marko Grbec je v knjigi, ki jo je pridobil iz drugih bibliotek, na ekslibris prejšnjega lastnika pripisal »Nune Marcii Gerbezii«, v drugem primeru pa »Nunc ex Biblioteca Gerbeziana«. Večina bibliofilov preteklih stoletij je bila plemiškega rodu, zato prevladuje na njihovih ekslibrisih heraldika. Eni kot drugi, preprosti ali umetniško oblikovani ekslibrisi so dokumentarni viri za zgodovino bibliofilstva in dragocena kulturnozgodovinska dediščina.
Grozdana Kozak
TRI DRAGOCENE PRIDOBITVE NUK
Maks Veselko
Vse naše knjižničarje, zlasti katalogizatorje, velja opozoriti na kataloge treh izmed največjih svetovnih knjižnic, ki jih je nabavila NUK. Gre za katalog ameriške Kongresne knjižnice, knjižnice Britanskega muzeja in knjižnice pariške Nacionalke.
Library o) Congress je izdala svoje kataloge v knjižni obliki pod naslovom A catalog of books represented by Library of Congress printed cards. Izhajati so začeli leta 1958. Prva serija (issued to July 31,
1942) obsega 167 knjig. K njej je leta 1960 začel izhajati Supplement (Cards issued August 1, 1942 — December 31, 1947). Ta dodatek šteje 42 knjig. Zbirka se nadaljuje z Author catalog: a cumulative list of works represented by Library of Congress printed cards 1948—1952. Ta ima 24 knjig. Sledi The national union catalog. A cumulative author list representing Library of Congress printed cards and titles reported by other American libraries. Tu zajema prva serija leta 1953—1957 in obsega 28 knjig, sledijo leta 1958—1962 s 54 knjigami.
British Museum je izdal svoje kataloge z naslovom General catalogue of printed books. Obsegajo 263 knjig. Sledi jim Ten-year supplement 1956—1965, od katerega je doslej NUK prejela 14 knjig (A-Ez).
Bibliotheque nationale je začela izdajati svoje kataloge leta 1897 z naslovom Catalogue general des livres imprimes de la Bibliotheque nationale. V NUK je prišlo doslej 185 knjig (Aachs-Theuret). Obenem izhaja dodatek z naslovom Auteurs — collectivites-auteurs — anonymes 1960—1964. NUK ima prvih 10 knjig (A-Zy) in 12. knjigo: Ouvrages imprimes en caracteres hebraiques.
Popolnoma odveč bi se bilo razpisati o teh katalogih kot o pripomočku pri katalogizaciji, saj je to vsakomur jasno. Zanimiveje je primerjati način katalogizacije teh treh knjižic in seveda tudi katalogizacije, kakršna je v rabi pri nas.
Avtorsko značnico pišejo Američani tako, da navedejo priimek, ime, letnico rojstva (in smrti); verzalk ne uporabljajo. Angleži pišejo samo priimek in ime, oboje z verzalkami, ime je v okroglem oklepaju. Francozi napišejo priimek z verzalkami, ime z malimi črkami v okroglem oklepaju, značnico pa končajo s piko.
Nobena od teh treh knjižnic ne uporablja transliteracije, marveč pišejo naslove (ali naslov izvirnika) vedno z izvirnimi pismenkami (cirilskimi, kitajskimi itd.). Angleži in Francozi dodajo prevod naslova (kakor kaže, le če je v knjigi), Američani pa v bibliografski opombi naslov transliterirajo (ne prevedejo). Značnica je v vseh primerih transkribirana, seveda v nacionalno obliko, zato se na primer ruski avtorji pojavljajo v katalogih v različnih oblikah pisave priimka. Za primer vzemimo Čehova. Ameriška značnica je CHEKHOV Anton Pavlovich. V katalogu je kazalka z oblike TCHEKHOV Anton. Angleži imajo enako značnico, kazalko pa z oblike CEHOV. Francozi so vzeli za značnico TCHEKHOV Anton, kazalko pa imajo z oblike ČECHOV Anton.
Zanimivo je tudi, da akademske in častne naslove opuščajo v znač-nici vsi katalogi, le Francozi puščajo svojim avtorjem doktorski naslov (za primer: CANNAC Dr Marcel).
Različno ravnajo seveda tudi s psevdonimi. V vseh treh katalogih najdemo značnico TITO in ne BROZ Josip (medtem ko uporablja NUK
pravo ime). Zanimive so kazalke. Američani so napravili takšno: Broz, Josip see Tito, Josip Broz, Pres. Yugoslavia, 1892—	.	Angleži: Tito,
Marshal, President of the Federal People’s Republic of Yugoslavia. Francozi pa: Tito (Josip Broz, sous le pseud, de). Zato pa imajo Angleži našega Prežihovega Voranca pod obliko PREŽIHOV VORANC, medtem ko ga imajo Američani pod pravim imenom, kazalka se glasi: Prezilov [!] Voranc see Kuhar Lovro. (Sploh je opaziti na listkih vseh treh knjižnic veliko tipkarskih oziroma tiskovnih napak, večinoma so popravljene kar z roko.)
Zelo različno je tudi navajanje impresuma, obsega, formata. Pri Američanih: Kraj, založba, leto. Str. ilustr. format v cm. Pri Angležih: Kraj, leto. Formati kakor pri nas. Pri Francozih: Kraj, založba, tiskarna, leto. Format (oktav je razdeljen v in—16, in—8), cm, str. ilustr. včasih tudi cena. Angleži so najjedrnatejši tudi pri drugih podatkih.
Opaziti je tudi, da strani v knjigi šteje vsak po svoje. Lepo se to vidi iz spodnjih primerov, kjer so isti knjigi našteli Francozi 288 str., Američani pa XI, 286 str. (V katalogu NUK: XI + 288 str. + 1 sl.)
Težko bi bilo ob listanju po teh obsežnih katalogih povedati kaj več o založenosti knjižnic s slovensko knjigo. Opaziti je pa že na prvi pogled, da je je najmanj v Parizu, medtem ko Američani in tudi Angleži kar marljivo zbirajo naše klasike.
Za konec in za ilustracijo še trije primeri katalogizacije našega Prešerna:
Library of Congress
Prešeren, France, 1800—1849
Delo. [Uredil Dušan Pirjevec] Ljubljana, Državna založba Slovenije 1959. XI, 286 p. port.
Bibliotheque nationale
PREŠEREN (France).
Delo Franceta Prešerna [Opremila Nadja Furlanova.] — Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1959. — In-16 (17 cm), 288 p., portrait.
British Museum
PREŠEREN(FRANCE)
Poezije Doktorja Franceta Prešerna, z dodatkom v poezijah nepriobče-nih pesmi, etc. (Uvod in razlago napisal A. Slodnjak.) pp. 362. Ljubljana, 1946. 8”.
REFERATNI ČASOPISI INŠTITUTA ZA ZNANSTVENO INFORMACIJO V PHILADELPHIJI
Tita Kovač
Ker je sodobna znanstvena produktivnost velika in postaja iz dneva v dan večja, so znanstveniki prisiljeni, da se z novostmi s svojega delovnega področja seznanijo čimprej in da so obveščeni prav o vseh
delih, ki so objavljena in ki jih zanimajo. Število revij, ki prinašajo literaturo izključno v obliki izvlečkov, je veliko. Oglejmo si samo najvažnejše. Prva revija, ki je podajala literaturo v izvlečkih, je bil 1830 ustanovljeni Pharmazeutisches Centralblatt. Po desetih letih se je preimenoval v Chemisches Zentralblatt in še danes izhaja v Berlinu, letno na več tisoč straneh, s sodelovanjem kemikov in založb Vzhodne in Zahodne Nemčije. V reviji so objavljeni izključno izvlečki člankov s čim bolj popolnim in seveda najkrajšim opisom snovi.
Drugi vodilni časopis, ki prinaša izvlečke iz kemije in sorodnih znanosti, je amerikanski Chemical Abstracts, ki ga izdaja Amerikansko kemijsko društvo. Njegovi izvlečki so nekoliko krajši in bolj splošni, prinaša pa jih z dosti manjšo zamudo kot Chemisches Zentralblatt. Tudi Abstracts ima na leto več tisoč strani.
Inštitut VINITI v Moskvi izdaja Referativnyj žumal. Ta prinaša kratke izvlečke z vseh področij naravoslovja in tehnike, razdeljene po posameznih serijah. Francoska referatna revija Bulletin signaletique CNRS-a izhaja podobno kot sovjetska v posameznih serijah, vendar pa zajema v svojih 21 sekcijah poleg naravoslovnih ved tudi filozofijo in zgodovino, katerih nima nobena druga referatna revija.
Biološko medicinsko področje podaja revija Excerpta Medica, ki izhaja v Amsterdamu in prinaša v 17 sekcijah novosti v izvlečkih, podobnih tistim v Referatyvnem žumalu ali Bulletin signaletique.
Inštitut za znanstveno informacijo v Philadelphiji v ZDA pa je v zadnjem času razvil poleg že znanih, čisto nove načine znanstvene informacije (Institute for scientific information). Delo inštituta obsega pet različnih področij: ASCA — Automatic Subject Citation Alert, Current Contents (Space, electronic and physical sciences), Current Contents (Chemical, pharmaco-medical and life sciences), Index Che-micus in Science Citation Index.
ASCA je oddelek, ki išče podatke za odgovor na individualna vprašanja. Raziskovalec hoče na primer izvedeti, ali je bil članek, ki ga zanima, že kdaj omenjen v opazkah — virih — kakega drugega članka. Vsaka znanstvena publikacija mora imeti na koncu navedene vire, ki so bili pregledani m so služili pri sestavi in objavi članka. Na vprašanje, ali je bil kak članek citiran, kje in kdaj, odgovori služba ASCA vsak teden v individualni publikaciji. Prav tako je mogoče dobiti odgovor na vprašanje o objavljenih delih določenega avtorja. Naročnina za tako informacijo je 100 dolarjev na leto in se mora plačati za eno leto. Za ta denar dobi naročnik 50 odgovorov o iskanih podatkih ali pa pet naslovov del določenega avtorja.
Obe tedenski publikaciji Current Contents objavljata tiskarske kopije posameznih kazal izbranih strokovnih revij. V prvi publikaciji se objavljajo kazala več kot 600, v drugi pa več kot 700 revij. Ta način je
zelo hiter. Revije, ki jih Current Contents navaja, izidejo včasih pozneje, kakor pa je bilo pripravljeno kazalo, ki ga objavlja Current Contents. Omenimo še, da je na področju kemije, farmacevtske, medicinske in biološke znanosti naša revija Chroatica Chemica Acta na 78. rnestu po pomembnosti med 700 navedenimi revijami! Pomembnost revije določa pogostost člankov in referenc, ki jih ti navajajo.
Z Index Chemicus pa je stvar že bolj zapletena. Podatke zbirajo in urejajo elektronski stroji in podatki tu so drugače formulirani in stilistično obdelani. Razumevanje in branje teh poročil je zamudnejše in dostopno samo strokovnjaku, ki išče podatke za svoje ozko področje dela, omejeno včasih samo na nekaj spojin. Je to »grafičen« povzetek vseh člankov in objavljenih del, ki navajajo novo kemično spojino in pot njenega nastanka — njeno sintezo. Izhaja 14-dnevno, zbirna kazala pa vsake tri mesece. V letu 1964 je zbimo kazalo spojin navajalo 107.394 novih kemičnih spojin. Celotna zbirka spojin Index Chemicus obsega nad 450.000 novih spojin.
Science Citation Index (SCI) je ne samo silno enostaven, ampak tudi zelo uporaben. Navaja vse vire, ki jih omenjajo znanstveni in strokovni članki z navedbo, v katerem članku, katerega avtorja, kje in kdaj, v kateri reviji je bil določen avtor citiran in katero njegovo delo. Izhaja še Source Index — Seznam virov z naslovi člankov in publikacij, iz katerih je bila objavljena citirana literatura v SCI. Ta publikacija objavlja tudi vrsto »glej« oziroma kazalko za soavtorja. Na koncu so razvrščeni članki, ki jih zaradi nepopolnih podatkov imenuje anonimne. Vsako leto izidejo štiri debele knjige SCI, prav tak obseg pa ima še Source Index.
Marsikdo se bo vprašal, zakaj so potrebne zajetne knjige za na videz tako brezpomembno delo: iskanje starih avtorjev le po njih navedbi kot vir za članek drugega avtorja? Na osnovi SCI je raziskovalec iz biologije našel avtorja, ki je delal na istem področju kot sam, objavljal pa je svoje izsledke v astronavtskih revijah. Prav tako je raziskovalec v tovarni pralnih sredstev našel članek s svojega področja v reviji za dermatologijo!
Raziskovalec pa običajno nima časa, da bi sam brskal po referat-nih časopisih ali pa celo prebiral članke v vseh revijah sorodnih strok. Podatki dokumentalistov, ki so v večjih raziskovalnih centrih znanstvenikom na razpolago, so časovno nekoliko v zaostanku in tudi ne zajemajo vsega, kar raziskovalec potrebuje.
Po novem načinu podatkov in literature ne iščemo več po stvarnem kazalu, kot npr. v Current Contents, ampak le po avtorjih, ki so omenjeni v delih; ta obravnavajo podobna ali enaka področja, ki zanimajo raziskovalca.
Jezik je v SCI in v Index Chemicus prirejen. Podatki so okrajšani samo na bistvene besede in tistemu, ki mu je področje tuje, ne povedo nič, raziskovalcu pa dajo dragocene podatke o delu na njegovem področju. SCI odgovori v nekaj minutah na vprašanja: ali je bilo to delo že kje citirano, ali obstaja o njem pregleden članek, ali se je tak raziskovalni program že kje izvedel, ali je ta teorija potrjena, se je to delo nadaljevalo, ali je bil ta domislek preizkušen, ali je ta patent že bil omenjen v literaturi, ali obstaja za to staro spojino nova sinteza, ali je spojina že bila preizkušena na biološko aktivnost, ali ima to zdravilo klinično vrednost, ali je ta ideja res originalna, ali obstaja za kako predhodno obvestilo kje že popoln članek; je bilo to tehnično poročilo objavljeno v reviji, ali so bili objavljeni dodatni popravki; kdo še dela na tem področju, se je ta spojina že uporabila na kakem novem področju? In tako naprej.
Doslej so bili izdani SCI za leta 1961, 1963, 1964, 1965 in 1966. Pripravljajo pa se tudi letniki za nazaj.
Nekaj statističnih podatkov SCI:	1964	1965	1966
Število citiranih referenc	2,128.113	3,336.000	3,400 000
Število citiranih revij	20.000	20.000	20.000
število recenzij knjig	16.116	25.000	30.000
Število citiranih del	323.889	439.000	460.000
Število citiranih izvirnih			
člankov	199.342	296.293	300.000
Število revij — virov	700	1.147	1.500
Sistem je v bistvu zelo preprost in zelo učinkovit. Avtorju je mogoče z enim samim podatkom, prek SCI, se pravi prek navajanja virov
—	referenc v znanstvenih člankih in potem naprej z referencami teh referenc v drugih člankih, popolnoma pregledati področje, ki ga zanima in dosedanje delo na njem brez časovne omejitve. Na podlagi referenc more tudi ugotoviti, ali je bil kakšen članek popravljen in ali so bili objavljeni dodatni podatki, kar običajna dokumentacijska služba velikokrat prezre.
SCI je precej drag, za šolske — raziskovalne ustanove je cena enega letnika 1250 dolarjev, za podjetja pa 1950 dolarjev. V Ljubljani ima letnik 1961 Centralna tehniška knjižnica, letnik 1964 pa Centralna medicinska knjižnica. Mogoče bi za Ljubljano zadostoval en popoln izvod SCI, te »dokumentacijske enciklopedije«, odpadlo bi pa precej sedanjih stroškov za dokumentacijo.
Literatura: Eugene Garfield, intervju v Revue Internationale de la Documentation, 32, 1965, avgust, št. 3. — Publikacije Institute for Scientific Information, Philadelphia.
KNJIŽNE RAZSTAVE ŠTUDIJSKIH KNJIŽNIC v letu 1967
Goriška knjižnica,
Nova Gorica
Prevodi slovenskih literarnih del v tuje jezike. Razstava je bila pripravljena za občinski praznik in ob 20-letnici graditve Nove Gorice ter odprta od 6. do 14. septembra 1967. Prikazanih je bilo okoli 500 knjig v skoraj 40 jezikih. Knjige so bile zbrane v domačih in tujih knjižnicah in tudi pri privatnikih. Zajeti je hotela vse knjižne prevode slovenskih leposlovnih del v tuje jezike (izključeni so bili prevodi v jezike jugoslovanskih narodov in narodnih manjšin), časovno pa je segala od začetkov uveljavljanja naše literature v svetu do najnovejših prevodov, tj. do sredine leta 1967. Urejena je bila po abecedi avtorjev, v okviru avtorjev pa po abecedi del (seveda v jezikih predlog). Da bi bilo gradivo nekoliko pestrejše, so bile na panojih razstavljene fotografije besednih ustvarjalcev, ki so bili na razstavi zastopani. Pozneje je bila prenesena v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Obiskovalcev okoli 2300. Pripravil Marijan Brecelj.
Knjižnica Narodnega muzeja, Ljubljana
Najstarejši ljubljanski tiski. Razstava je bila v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani 6. aprila 1967. Z eksponati sta sodelovali Knjižnica Narodnega muzeja ter NUK. Prikazani so bili tiski Janeza Mandelca (1575—1580) in rodbine Mayr (1678— 1730). Od ohranjenih Mandelčevih izdaj so bili zbrani v enem primerku vsi originalni tiski, ki se hranijo v Sloveniji, tisti pa, ki se hranijo drugod, so bili (razen dveh) prikazani v fotokopijah. V prikazu Mayrjevih tiskov je bilo še nekaj vrzeli, vendar pa je zbrano gradivo že dalo skoraj popolno sliko knjižne produkcije Ljubljane do leta 1730. Pripravil Branko Reisp.
Gorenjska konec XIX. stoletja v risbah in slikah Ladislava Benescha. Razstava je bila pripravljena na željo Turističnega društva Bled in odprta v Festivalni dvorani na Bledu od 16. do 30. junija 1967. Med knjižne razstave jo lahko vključimo zato, ker je bilo prikazanih 48 slik in risb, ki jih je Benesch pripravil za objavo v knjigi Bilder aus Krain I. Im Gebiete der Steiner-Bahn (izšla 1.1891 pri založbi Kleinmayr in Bamberg) in za drugi zvezek Bilder aus Krain, Oberkrain (ni izšel, ker založnik ni našel pisca besedila). Razstava je vzbudila pozornost tudi v Gorenjskem muzeju, ki je isto gradivo ponovno razstavil v Mestni hiši v Kranju. Pripravila Grozdana Kozak.
Človek in morje v grafikah XVI. do XIX. stoletja. Razstava je bila odprta od 11. do 22. novembra 1967 v Domu kulture v Izoli. Pripravljena je bila na prošnjo Mestne konference SZDL v Izoli, ki je želela program prireditev ob praznovanju dneva ribičev obogatiti tudi z umetniško razstavo. Obsegala je 43 grafičnih listov pomorske vsebine: alegorije, izvirno pomorsko grafiko, vedute pomorskih mest in pomorske bitke. Pripravila Grozdana Kozak.
Ljudska in študijska knjižnica, Ptuj
»Is težkih dni 1941—1945«. Pod tem geslom so bile prikazane povojne leposlovne in strokovne publikacije, ki obravnavajo obdobje narodnoosvobodilne borbe in ljudske revolucije. Razstava je bila prirejena za dan vstaje in odprta od 21. do 25. julija 1967. Pripravila Milojka Alič.
Razstava o Franu Levstiku. Prirejena je bila ob 80-letnici Levstikove smrti in odprta od 16. do 21. novembra 1967. Prikazane so bile najpomembnejše stvaritve iz mnogostran-ske Levstikove dejavnosti ter poro-
čila in kritike o Levstiku in njegovih delih. Nekaj eksponatov je posodila Študijska knjižnica v Mariboru. Obiskovalcev 1032, pretežno dijakov in učencev, pod vodstvom profesorjev in učiteljev. Pripravil Jakob Emeršič.
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
Stalna razstava pomembnejših rokopisov in starejših slovenskih tiskov. Obsega izbor srednjeveških latinskih, cirilskih, glagolskih in slovenskih rokopisov, slovenskih tiskov 16.—18. stoletja in avtografov slovenskih pisateljev od 19. stoletja dalje. Odprta dnevno ob rednem delovnem času v rokopisni zbirki, za strokovno vodstvo skrbi osebje zbirke. Pripravil dr. Branko Berčič, ki jo skupaj z Marijanom Ozvaldom redno oskrbuje.
Pisatelj Josip Jurčič. Razstava je bila pripravljena ob stoletnici natisa Jurčičevega Desetega brata, prvega slovenskega romana, in v počastitev Prešernovega praznika. Obsegala je kronološko razvrščeni pregled Jurčičevih leposlovnih objav in ohranjenih izvirnih rokopisov, posmrtne knjižne izdaje njegovih del in prevode v tuje jezike. Likovno je bila opremljena z reproduciranimi Vavpotiče vimi, Gasparijevimi in Birolovimi ter izvirnimi Vidičevimi ilustracijami Desetega brata. Na otvoritveni slovesnosti je recitiral Janez Eržen, član MGL, odlomke iz Desetega brata. Odprta od 8. do 24. februarja 1967 ter ponovno postavljena v razstavnem prostoru Prešernovega spominskega muzeja v Kranju od 28. februarja do 13. marca 1967. Pripravil dr. Branko Berčič ob sodelovanju Štefke Bulovec.
Razstava knjig in izvirnih ilustracij založbe Mladinska knjiga. Ob podelitvi Levstikovih nagrad za leto 1966. Odprta od 4. do 8. aprila 1967. Priredila založba Mladinska knjiga.
Češkoslovaška lepa knjiga 1945— 1965. Razstava je prikazovala zunanjo in notranjo opremo, zlasti ilu-
stracije leposlovnih knjižnih del sodobnih češkoslovaških likovnih umetnikov. Odprta od 23. junija do 1. julija 1967. Priredil Pamätnik narodniho pi-semnictvi iz Prage.
Glasbeni rokopisi in tiski do leta 1800. Razstava je bila odprta ob X. kongresu Mednarodnega muzikolo-škega društva v Ljubljani od 2. do 16. septembra 1967. Obsegala je stilni prikaz glasbenega gradiva od srednjeveških rokopisov in inkunabul do renesančnih notnih tiskov in rokopisov, baročnih teoretičnih glasbenih del, notnih tiskov in rokopisov ter klasicizma. Poseben poudarek je veljal slovenskim baročnim in klasicističnim mojstrom. Opremljena je bila z umetniškimi upodobitvami glasbenih prizorov in z nekaj starejšimi glasbenimi instrumenti. Za razstavo je bil natisnjen dvojezični katalog eksponatov. Pripravil Ivan Klemenčič s sodelovanjem Ludvika Žepiča in dr. Branka Berčiča.
Slovenska književnost v tujih prevodih. Razstava je bila prenesena iz Študijske knjižnice v Novi Gorici in odprta od 20. do 28. oktobra 1967. Pripravil Marijan Brecelj.
Odmevi Oktobra v slovenskem leposlovju. Razstava je bila pripravljena ob 50-letnici oktobrske revolucije. Obsegala je odmeve na oktobrsko revolucijo v slovenski publicistiki in slovensko leposlovje, oplojeno z njenimi idejami, iz let 1919—1941. Opremljena je bila z grafikami Fr. Tratnika in M. Sedeja. Na otvoritveni slovesnosti je recitiral Janez Ro-haček, član Drame SNG, nekaj pesmi iz tega časa. Odprta od 10. do 20. novembra 1967. Pripravil Jaro Dolar.
Osrednja knjižnica občine Kranj, Kranj
Razstava del Alojza Gradnika in Vladimira Bartola. Odprta od 10. do 31. oktobra 1967. Razstavljena so bila njuna dela v originalu in prevodih.
Razstava ob 50-letnici oktobrske revolucije. Odprta od 1. novembra do
15. decembra 1967. Prikazana so bila dela o revoluciji, dela revolucionarnih pisateljev in slike z obiska sodelavke knjižnice v moskovski državni biblioteki V. I. Lenina.
Razstava del prof. Stanka Bunca. Pripravljena ob 60-letnici vodje Študijske knjižnice prof. S. Bunca in ob izdaji brošure »Stanko Bunc, življenje in delo«. Odprta od 15. decembra 1967 do 2. februarja 1968. Prikazano je bilo jubilantovo znanstveno in publicistično delo (učbeniki, jezikovni priročniki, slovarji tujk, članki itd.).
Študijska knjižnica,
Koper
Domači kraj v knjigi. Razstava je bila namenjena predvsem dijakom, kot napotilo za delo o počitnicah. Odprta od 12. do 26. junija 1967. Gradivo je bilo razdeljeno na dela, ki obravnavajo najstarejšo zgodovino Kopra (Manzuoli, Tommasini, Nal-dini itd.), na dela, ki obravnavajo zgodovino, zemljepis, umetnost, urbanizem, turizem in socialno-ekonom-sko tematiko Kopra, Izole in Pirana, in na periodični tisk. Skupaj 130 eksponatov. Obiskovalcev okrog 1200. Pripravila Miša Šalamun.
Morje in obala v besedi in sliki. Razstava je bila namenjena predvsem turistom in se je z njo knjižnica vključila v akcijo za uspešno turistično leto. Odprta je bila od 8. avgusta do 15. novembra 1967. Prikazane so bile propagandne turistične publikacije, monografije o krajih od Slovenskega Primorja do Ulcinja, stare in sodobne geografske karte in umetniške fotografije Kološe, skupaj 450 eksponatov. Obiskovalcev okrog 1100; od tujih turistov so bili najmočneje zastopani Italijani, Angleži, Nemci in Čehi. Pripravila Miša Šalamun.
Oktobrska revolucija. Razstava je bila odprta od 7. do 15. novembra 1967. Prikazane so bile knjige o oktobrski revoluciji in gradivo, ki prikazuje njene odmeve v književnosti ju-
goslovanskih narodov, v gledališču, filmu itd. Vsega je bilo 120 eksponatov. Obiskovalcev okrog 1500. Pripravila Lidija Godina.
Razstava novejše pomorske literature. Posvečena je bila 10. obletnici ustanovitve koprske luke in otvoritvi železniške proge do Kopra; odprta od 22. do 25. novembra 1967. Razstavljeno gradivo je bilo razdeljeno na več skupin: bibliografijo, periodiko, pomorsko pravo, ladjedelstvo, pomorska potovanja itd. Obiskovalcev okrog 1300. Pripravil Srečko Vilhar.
Študijska knjižnica,
Maribor
Sto let slovenskega romana, III. (Povojni roman). Razstava je bila odprta od 8. februarja do 15. marca
1967.	Razstavljenih je bilo 216 slovenskih povojnih romanov. Pripravil Ignac Kamenik.
Delež šolnikov iz Maribora in njegovega zaledja v slovenski pedagogiki in šolstvu od 1869—1966. Razstava je bila pripravljena za prvo zvezno posvetovanje o moralni vzgoji ter odprta 10. in 11. marca 1967. Obseg je narekoval razpoložljivi prostor v avli Doma družbenih organizacij v Mariboru, zato gradivo, obseženo v naslovu razstave, ni bilo prikazano v celoti. Obiskovalcev okrog 300. Pripravila Janko Glazer in Bruno Hartman.
Dramatično društvo v Mariboru od 1909 do 1914. Razstava, pripravljena v proslavo 100-letnice slovenskega gledališča, je bila odprta med 22. aprilom in 30. junijem 1967. Razstavljeno gradivo je obsegalo knjige, plakate, fotografije, rokopisne spomine in izjave. Otvoritve so se udeležili tudi nekateri še živi sodelavci Dramatičnega društva iz opisanega obdobja. Obiskovalcev približno 2500. Pripravil Bruno Hartman.
Ob stoletnici rojstva dr. Frana Kovačiča (1867—1967). Razstava je bila v mariborski študijski knjižnici od 12. do 21. oktobra, v Veržeju od 22.
do 24. oktobra in v Ljutomeru od 25. do 29. oktobra 1967. Pripravljena je bila ob slovesnostih v spomin dr. Frana Kovačiča in je prikazovala njegovo delo za mariborsko Zgodovinsko društvo, CZN, mariborske znanstvene ustanove, ljudsko prosveto, delo pri cerkveni in kulturni zgodovini, precej obširno pa tudi Kovačičev boj za severno mejo. Obiskovalcev v Mariboru okrog 600, v Veržeju in Ljutomeru pa po 2000. Pripravil dr. Stanko Kos.
Delavski kulturnik Anton Tanc-čulkovski. Razstava je bila pripravljena ob 20-letnici njegove smrti in ob 50-letnici oktobrske revolucije; odprta od 9. novembra do 9. decembra
1967. Razstavljeno gradivo je bilo odbrano iz Tančeve zapuščine v mariborski Študijski knjižnici in je obsegalo njegove osebne dokumente, rokopise, objave v revijah in knjigah, prevode in poročila; prikazano je bilo tudi Tančevo ljudskoprosvetno delo in njegova knjižnica. Eksponatov je bilo 205, obiskovalcev okrog 1000.
Ob 80-letnici mag. pharm. Franca Minafika. Razstava je bila odprta od
15.	decembra 1967 do 15. januarja
1968. Razstavljeni so bili vsi Minari-kovi članki, objave in knjige — v pretežni večini dela iz zgodovine farmacije — razni dokumenti iz jubilantovega življenja in odlikovanja. Knjižno in arhivsko gradivo so poživljali še nekateri muzejski eksponati: izdelki pohorskih steklarn in lekarniško posodje. Okrog 1500 obiskovalcev. Pripravil Bogo Teply.
Studijska knjižnica,
Murska Sobota
Sodobni, živeči slovenski pisci. Razstava je bila odprta od 12. do 19. maja 1967 v razstavnem paviljonu »Arh. Franc Novak« v Murski Soboti. Namen razstave je bil prikazati živeče slovenske pisatelje, pesnike in publiciste v podobi in besedi. Zato so bile prikazane poleg fotografij in rokopisov še izbrane publikacije sodobne literarne generacije. Obiskovalcev
je bilo čez 600. Pripravila Nikica Brumen, aranžiral akad. slikar Franc Mesarič.
Prekmurski prvotiski, rokopisi in izdaje Pomurske založbe. Razstava je bila pripravljena za udeležence ekskurzije Slavističnega društva in odprta od 23. do 30. avgusta 1967. Pripravila Nikica Brumen in Štefan Se-donja.
Oktobrska revolucija in njen odmev v Prekmurju. Razstavo sta pripravila Pokrajinski muzej za Pomurje in študijska knjižnica v razstavnem paviljonu »Arh. Franc Novak«; odprta je bila od 16. do 25. oktobra 1967. Obiskovalcev okrog 1200, med njimi skupine dijakov srednjih šol pod strokovnim vodstvom. Pripravili: Vlasta Koren, Nikica Brumen in Štefan Sedonja.
Študijska knjižnica,
Ravne
Prežihova pisma. Razstava je bila pripravljena za Prešernov in Prežihov dan in odprta od 7. do 18. februarja 1967. V štirih vitrinah so bila razstavljena Prežihova pisma od leta 1912 do 1948, največ tista, ki jih je pisal ženi in bratu Avgustu. Obiskovalcev 370. Pripravila Marija Suhodolčan.
Mežiška dolina v NOB. Razstava je bila prirejena ob podelitvi domicila Koroškemu odredu in odprta od 14. do 18. maja 1967. Prikazani so bili tiski o narodnoosvobodilni vojni v Mežiški dolini. Obiskovalcev 420. Pripravila Marija Suhodolčan.
Poleg teh dveh razstav sta bili v prostorih Študijske knjižnice na Ravnah še:
Talci 1941—1945 na slovenskem Štajerskem. Razstava je bila odprta od 21. februarja do 3. marca 1967. Obiskovalcev blizu 4000. Pripravil Muzej narodne osvoboditve v Mariboru.
50-letnica oktobrske revolucije. Odprta od 13. do 18. novembra 1967. Obiskovalcev 810. Pripravil Muzej ljudske revolucije v Slovenj Gradcu.
Studijska knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto
Razstava del slovenskih javnih delavcev, umrlih v letu 1966. Odprta v januarju 1967. Obsegala je dela pesnikov in pisateljev Janeza Jalna, Vide Tauferjeve, Vekoslava Špindlerja, Jožeta Kranjca in Josipa Kor-bana; dela glasbenikov Marijana Kozine, Cirila Preglja in Riharda Orla; knjige z ilustracijami slikarjev Ela Justina in Slavka Pengova; publikacije znanstvenikov Mihajla Rostoharja, Alme Sodnikove, Antona Melika in Franca K. Kosa; strokovne knjige ing. Josipa Štolfe in Dušana Kvedra ter prevode Vladimirja Nagliča. Razstavljenih je bilo 174 del, ker niso bila zajeta dela v periodikah.
Prešerniana. Razstava je bila odprta v februarju 1967 in je že tradicionalna, ker jo knjižnica postavi vsako leto. Zanimanje zanjo ne usahne, zlasti še, ker služi kot učilo. Izpopolnjuje se vsako leto, če izidejo nova dela ali ponatisi prešernian.
Slovenska berila in slovnice za bralni pouk v šolah druge stopnje. Razstava je bila postavljena kot učilo ob priliki strokovnega izpopolnjevanja predavateljev slovenskega jezika na območju izobraževalne skupnosti Novo mesto. Odprta je bila v februarju in marcu 1967. Obsegala je 199 eksponatov in imela 574 obiskovalcev. Pripravil jo je Slovenski šolski muzej iz Ljubljane, tolmačil pa prof. Ivan Simonič.
Sto let slovenske drame. I. Starejša slovenska drama. Razstava je bila postavljena v počastitev stoletnice Dramatičnega društva in prirejena po delu Franceta KolTlarja: Starejša slovenska drama. Odprta je bila od 23. marca do junija 1967 ter obsegala 87 del in slikovno gradivo. Obisk razstave je bil zelo velik, ker je služila kot učilo številnim razredom.
Delo Marijana Kozine. Razstava je bila prirejena ob obletnici Kozinove smrti in ob odkritju spominske plošče in sobe v zidanici na Trški gori. Odprta je bila od junija do oktobra.
Obsegala je 90 eksponatov in je zajela vse zvrsti Kozinove dejavnosti.
Sto let slovenske drame. II. Novejša slovenska drama. Naturalizem in simbolizem. Razstava je bila postavljena v počastitev občinskega praznika. Prirejena kot nadaljevanje prejšnje razstave po delu Franceta Koblarja: Novejša slovenska drama. I. Naturalizem in simbolizem. Odprta je bila od
16.	oktobra do 6. novembra 1967 ter obsegala 79 del in slikovno gradivo. Tudi ta razstava je služila kot učilo mnogim razredom.
Marx — Engels — Lenin v slovenskih knjižnih prevodih. Razstava je bila prirejena v počastitev 50. obletnice oktobrske revolucije in odprta od 7. do 30. novembra. Prirejena je bila po delu Jožeta Munde: Prevodi Marxa in Engelsa v slovenščino. Obsegala je 99 eksponatov.
Stalna razstavna zbirka. Postavljena je bila zaradi potreb. Ker so prihajale v knjižnico številne ekskurzije, ki so želele videti knjižne redkosti ali pa dela, ki so jih obravnavali pri pouku v šolah, je bilo treba za vsak tak obisk knjige posebej pripraviti. Zato je dozorela misel o stalni razstavni zbirki, realizacijo te zamisli pa sta omogočila s svojo soudeležbo Sklad SR Slovenije za pospeševanje kulturnih dejavnosti in uprava NUK, ki je dovolila prefotografiranje posameznih strani iz rokopisov in naslovnih strani redkih knjig. Izbor le-teh je pripravil Branko Berčič. Stalna razstavna zbirka je v zaprtem knjižničnem hodniku s šestimi okni. Med okenskimi stekli so fotografije na posebnem papirju. Prvi dve okni vsebujeta 32 fotokopij rokopisov iz Stične, Kostanjevice in Pleterij ter Gorske bukve. V naslednjih oknih so posnetki naslovnih strani slovenskih protestantik dolenjskih piscev, posamezne strani iz rokopisov in naslovne strani del Čandka, - Radliča, Kastelca, o. Hipolita, Gallusa, Gerbca in Valvasorja. V polkrožnih zaključkih oken pa so velike slike Stične, Kostanjevice. Krškega, Gracarjevega turna, Višnje gore in Novega mesta.
Ta del razstave obsega 113 fotografij. Originalna dela od Matije Kastelca do Otona Zupančiča (51 kosov) so v šestih visečih vitrinah. V stoječih vitrinah je nekaj primerkov tiskov novomeških tiskarn, nekaj knjig novomeških pisateljev, ki so pisali v tujih jezikih, in nekaj kulturnozgodovinskih predmetov iz zapuščine novomeškega tiskarja in založnika Janeza Krajca. Za dekoracijo je razstavljenih pet starih koloriranih zemljevi-
dov slovenskega ozemlja in barvna reprodukcija prve strani štiridesetvr-stične Mazarinove Biblije, ki je bila izdana v Parizu ob 500-letnici Guten-bergove smrti. Stalna razstavna zbirka vsebuje 198 eksponatov, odprta pa je bila 29. oktobra 1967 v počastitev občinskega praznika.
Vse razstave, razen tretje je pripravil upravnik knjižnice Bogo Komelj. Vsaka je imela okrog 600 obiskovalcev.
Trije jubileji
PROF. JANKO GLAZER
Letos, prav na prvi pomladanski dan, je praznoval svoj petinsedemdeseti rojstni dan prof. Janko Glazer, bibliotekar in dolgoletni ravnatelj mariborske študijske knjižnice, ob tem pa pesnik, prevajalec, literarni in kulturni zgodovinar, kritik in urednik. Kljub visokim letom je jubilej obhajal, tudi v krogu svojih dolgoletnih sodelavcev v knjižnici, z neugnano delovno energijo, bistrim spominom in urejenim znanjem. Z njimi je še danes nepogrešljiv, predragocen sodelavec v mariborski študijski knjižnici.
Glazerjevo dolgoletno vsestransko umetniško, kulturno in znanstveno delo je bilo za letošnji slovenski kulturni praznik nagrajeno z najvišjim priznanjem — s Prešernovo nagrado. Z njo se je slovenska narodna skupnost oddolžila slavljenčevemu deležu, ki ga je vstavil v zgradbo slovenske kulture.
V	našem nepopolnem zapisku bi se radi posebej pomudili pri Glazerjevem bibliotekarskem delu in ga vsaj bežno osvetlili, da bi bilo razvidno iz celotne Glazerjeve ustvarjalnosti.
Janku Glazerju je ljubezen do knjige, do slovenske in svetovne literature, zagorela že v rojstnem domu v Rušah, narodno sila zavedni vasi pod zelenim Pohorjem in na pragu takrat močno nemškega Maribora. Ruše so v stari Avstriji veljale za »mali Beograd«. Ko se je Glazer v letih pred prvo svetovno vojno šolal na mariborski gimnaziji, je nanj močno vplival polet mariborskih Slovencev, ki so imeli svoje družabno in kulturno žarišče v Narodnem domu, zgrajenem tik ob prelomu stoletja. Tam so se slovenski dijaki shajali na sestankih in se srečavali s slovenskimi kulturnimi ustvarjalci. Glazerja je že zelo zgodaj pritegnilo pesništvo; njegova pesem je bila objavljena v Ljubljanskem zvonu 1909, ko mu je bilo šestnajst let. Iz njegove navezanosti na besedno umetnost, zlasti slovensko, je mogoče umeti ves njegov nadaljnji razvoj in delovno usmerjenost.
Po opravljeni maturi se je Glazer na graški, dunajski, zagrebški in ljubljanski univerzi (študiral je v vojnih in prvih povojnih letih) posvetil študiju slavistike in germanistike, znanstvenima področjema torej, ki sta mu dali trdno podlago za kasnejše delo, predvsem v študijski knjižnici.
Ko je Glazer začel po končanem visokošolskem študiju poučevati na mariborski gimnaziji, je kmalu postal tajnik Zgodovinskega društva in njegov knjižničar. Zgodovinsko društvo, ustanovljeno leta 1903, se je namenilo znanstveno raziskovati preteklost Slovencev na Štajerskem. Za takšno raziskovanje pa mu je bila potrebna tudi ustrezna znanstvena literatura. Tako je v sklopu društva že ob ustanovitvi nastal zarodek znanstvene knjižnice, ki se je zlasti dopolnjevala z darovi pa tudi z zamenjavami za Časopis za zgodovino in narodopisje, ki ga je izza leta 1904 izdajalo v Mariboru.
Po osvoboditvi leta 1918 je v prizadevanjih, da bi se v Mariboru organizacijsko utemeljilo ali utrdilo slovensko znanstveno in kulturno delovanje, nastala iz knjižnice Zgodovinskega društva, Muzejskega društva in nekaterih zaseženih nemških knjižnic Študijska knjižnica v Mariboru. Čeprav so se njeni idejni pobudniki trudili, da bi postala ustanova z državno podporo, jim to ni uspelo. Kulturno razgledani mariborski občinski možje so leta 1923 prevzeli študijsko knjižnico kot mestno ustanovo in takšna je ostala vse do druge svetovne vojne. (O zgodovini njenega nastanka glej Janko Glaser: študijska knjižnica v Mariboru. Popravljen ponatis iz ČZN 1928. V Mariboru 1928.)
Knjižnica se je razmahnila, ko je prišel vanjo leta 1926 za bibliotekarja prof. Janko Glazer, načrtno pa se je začela izgrajevati, ko je leta 1931 postal njen ravnatelj.
Glazer je predvsem spravil v sistem do takrat heterogeni knjižni fond, ki je bil pridobljen v prvi vrsti z darovi. Poleg tega si je napravil načrt, s katerimi knjigami in revijami bi bilo treba knjižnico dopolniti, da bi smiselno opravljala nalogo pokrajinske študijske knjižnice. V njej je bilo prvenstveno mesto odrejeno za styriaca, slovenica in maribo-rensia. V dobrem poldrugem desetletju se je Glazerju posrečilo pridobiti skoraj vso manjkajočo literaturo. Posebno ponosen je na pridobljeni bogati fond časnikov (zlasti Slovenski narod, Slovenski gospodar in Marburger Zeitung), starejše slovenske literature in mnogih redkosti, tudi rokopisov. Rast knjižnice je še kar razvidna iz letnih poročil v ČZN (posebno za leta 1931—1940), čeprav ni katalogov, ker so bili med minulo vojno uničeni, in čeprav je od katalognih listkov ostalo le nekaj arhivskih kosov. Glazer je imel razpeljano mrežo zastopnikov, ki mu je na podeželju zbirala iskane publikacije. Dragocene dopolnitve je pošiljala tudi ljubljanska licejka pod vodstvom dr. Janka šlebingerja, marsikatero redko publikacijo pa je Glazer nabral po antikvariatih, zlasti graških.
Glazer si je že v začetku izdelal znanstveno osnovo, ki si je z njo uredil nabavo knjig in revij. Pregledal je zgodovino mariborskega tiskarstva (Janko Glaser: Zgodovina mariborskih tiskarn. Slovenski tisk 1930), mariborsko časopisje (Janko Glaser: Prvi mariborski časni-
ki. Mariborski koledar... za 1931; Janko Glaser: Pregled mariborskega časopisja do prevrata. Mariborski koledar... za 1932.), da navedemo samo temeljne raziskave. Njim, ki so posredno služile vsebinskemu formiranju knjižnice, velja dodati še Glazerjeve prispevke za SBL ter razprave in članke o kulturni zgodovini slovenske Štajerske.
Simbioza, včasih utesnjujoča, včasih spodbudna, Zgodovinskega društva, Muzejskega društva, arhiva in časopisa za zgodovino in narodopisje je mariborski študijski knjižnici pripomogla do imenitnih zamenjav. Ugledno znanstveno publikacijo ČZN (katere sourednik je bil prof. Janko Glazer od leta 1929 in je zanjo pripravil tudi njeno prvo bibliografijo) so leta 1931 zamenjavali že s 74 uredništvi znanstvenih revij po -Evropi.
Ko je Glazer prišel v mariborsko študijsko knjižnico za bibliotekarja, je sklenil urediti njeno poslovanje po novejših knjižničarskih načelih. Predvsem se je lotil racionalizacije dela, ki je bilo spričo minimalnega osebja (leta 1941: ravnatelj, knjižničar, honorarna nameščenka in služitelj) prvo načelo. Glazer je izhajal iz preudarka, da je treba knjižne fonde čimprej odpreti širokemu krogu bralcev, posebno pa delavnim, čeprav maloštevilnim takratnim znanstvenim piscem v Mariboru. Seveda je bilo pri urejanju, katalogiziranju in klasificiranju treba upoštevati poleg tega, da je bil kader tako maloštevilen, še neprimerno opremo knjižnice. Ta je naravnost diktirala nekatere rešitve, ki bi jih bilo mogoče zamenjati z boljšimi, če bi mestna občina dodelila knjižnici več denarja.
Glazer je z leti uredil abecedni pa tudi geselni katalog z listki velikega pokončnega formata, kakršnega je pač vsilila oprema. Ni se pa ukvarjal samo z nabavo in katalogizacijo, dosti je imel opravka tudi z gospodarskimi rečmi. V ilustracijo naj navedemo, da je že pozimi leta 1923 z dr. Antonom Medvedom hodil po zasneženem Pohorju in od kmetov nabiral darove v lesu, iz katerega so bila napravljena prva knjižna stojala v študijski knjižnici. V kasnejših letih pa je bilo takšnega drobnega dela vse več, saj se je knjižnica (ki je imela tudi čiltali nico) vse bolj širila, dokler ni tik pred drugo svetovno vojno zasedla vse prostore v 1. nadstropju mariborskega kazina.
Glazer je bil v knjižnici komaj dobro desetletje, ko je že štela 37.376 knjig, brošur in časopisov (po stanju 30. junija 1938), pri čemer ni upoštevano približno tri tisoč še neobdelanih enot. To pa je bila za takratne razmere že knjižnica, ki je zlasti po vsebini pomenila izredno močan kulturni dejavnik ne samo za Maribor in severovzhodno Slovenijo, marveč za vso narodno skupnost.
Iz letnih poročil si moremo ustvariti tudi približno podobo, kateremu tipu bralca je študijska knjižnica vse služila. Čeprav je bila splošna pripravljenost, ukvarjati se s študijem in znanostjo, v Mari-
boru pičla, je vendar število bralcev raslo in zajemalo široke družbene plasti. Vsekakor pa je treba priznati, da je Glazer z delovno zagnanostjo, ki se je izkazala tudi z vidnimi dosežki, vedno znova prepričal mestno občino, da so za knjižnico izdani denarji bogato naloženi, če že ne za takratni čas, pa gotovo za prihodnost.
Omeniti moramo še knjižne razstave, ki jih je Glazer pripravljal pred drugo svetovno vojno. Tematsko so bile posvečene predvsem slovenskim literarnim ustvarjalcem (Župančič, Cankar, Pregelj, Slomšek, Šorli in drugi), slovenskemu časopisju in kulturni ter politični zgodovini. S temi razstavami, ki se jih je Glazer vedno loteval s pravo studi-oznostjo, je bila prisotnost študijske knjižnice v kulturnem življenju predvojnega Maribora potrjena tudi na zunaj, številni obiskovalci, zlasti šolska mladina, so vlogo in pomen študijske knjižnice zavedno ali nezavedno vsrkali vase.
Prof. Janko Glazer je potemtakem v nekaj manj ko dvajsetih letih v težavnih razmerah ustvaril zgledno študijsko knjižnico pokrajinskega tipa. Njeno vsebino in naloge je sam označil takole (Knjižnica 1963, str. 118—119):
1. za nastanek znanstvene pokrajinske knjižnice daje domoznan-stvena tradicija pristojnega okoliša ugodno in plodno podlago, ker je delo obeh sorodno in podobno usmerjeno, tako da lahko na tradicijo naveže in se iz nje razvije;
2. pokrajinska knjižnica, ki je nastala iz domoznanstvene tradicije, postane zaradi ciljev navadno sama dejavnik domoznanstvenih prizadevanj, s tem da zbira in daje v uporabo domoznanstveno literaturo in tako domoznanstvena prizadevanja še bolj poglablja in jih pospešuje.
Tako je dobil severovzhodni konec Slovenije znanstveno knjižnico, kakršno so ustanovitelji Zgodovinskega društva v začetku stoletja zasnovali zgolj v željah.
Nacistična okupacija je vse to uničila. Prof. Janka Glazerja so odgnali v pregnanstvo v Srbijo, knjižnico pa so Nemci razdrli in jo povečini odpeljali v Avstrijo. Kljub pomanjkanju in mučnim razmeram, v katerih je Glazer prebil okupacijska leta, so mu misli nenehno uhajale v Maribor in v nekdanjo knjižnico, o čemer priča tudi iz tistih časov ohranjena korespondenca.
Takoj po osvoboditvi je Glazer prihitel iz Beograda, kjer je bil uslužben v zveznem ministrstvu za prosveto, in precej poskrbel za vrnitev odpeljanih knjig. Predlagal je, naj se ustanovi posebna repatriacij-ska komisija, vanjo pa priporočil prof. Franja Baša. Že do 17. septembra 1945 je bilo vrnjenih 17 tovornjakov slovenskih knjig, med njimi precej iz nekdanjih zalog mariborske študijske knjižnice. V Mariboru,
porušenem v vojni, je bilo treba začeti postavljati študijsko knjižnico na novo. Glazer se je na ravnateljsko mesto vrnil 15. oktobra 1945. Nekdanji prostori v kazinu so bili utesnjeni, zato so večino knjig (od predvojne zaloge jih je ostalo približno tri četrt) imeli spravljeno v mariborskem gradu.
Že takoj po osvoboditvi je slovensko ministrstvo za prosveto (na predlog prof. Janeza Logarja) ob Glazerjevem vzorcu študijske knjižnice ustanovilo podobne ustanove tudi v Celju in Novem mestu, kasneje pa še v drugih krajih. Tako je v vseh naših študijskih knjižnicah prisoten Glazerjev duh.
Vse Glazerjevo povojno delo v študijski knjižnici je bilo usmerjeno v to, da -se rešeni in novi fondi čimprej pripravijo za bralce. Največji problem so pri tem bili prostori, ki jih je knjižnica dobila šele leta 1951, odprla pa 1. maja 1952.
Glazer je mogel na novo postaviti mariborsko študijsko knjižnico z znatno večjim krogom sodelavcev. Dela se je lotil z upoštevanjem najnovejšega stanja bibliotekarske vede. Uveden je bil nov inventarni katalog, abecedni imenski, lokalni, leta 1955 decimalni, kasneje pa še centralni katalog. Ob delu za mariborsko študijsko knjižnico pa je Glazer vedno tvorno posegal v reševanje problemov vsega slovenskega bibliotekarstva. Na njegov predlog je bil uveden mednarodni format knjižnih listkov, že zdavnaj pa je predlagal tudi centralno izdelovanje katalognih listkov v Sloveniji. Velike organizacijske sposobnosti je pokazal leta 1953, ko je na vrat na nos pripravil v Mariboru 2. kongres Zveze društev bibliotekarjev FLRJ.
Razmah mariborske študijske knjižnice je bil po osvoboditvi silovit, čeprav so bila vmes kratka obdobja oseke, nasledki zakonskih predpisov in določil. Z modernim časom se je začela spreminjati tudi fiziognomija študijske knjižnice. Vse bolj je iz humanistične zasnove rasla v tip splošno znanstvene knjižnice. Njeno trdno jedro pa je ostalo tisto, ki ga je bil ustvaril Glazer in ki se še zmeraj skrbno varuje in dopolnjuje. Širokega duha je pokazal Glazer s tem, da se mu je videlo docela jasno, da mora knjižnica ujeti korak s časom in razvojem znanstvene misli. Zato je mariborska študijska knjižnica mogla takoj prevzeti obveznost, da bo osrednja knjižnica mariborskih visokošolskih zavodov.
Leta 1959 je bil prof. Janko Glazer upokojen. S tem pa še zdaleč ni opustil dela v knjižnici. V njej še zmeraj vodi rokopisni oddelek, ga ureja, dopolnjuje. Še vedno piše prispevke iz literarne zgodovine in knjižničarstva. V knjižnici je neusahljiv vir informacij zlasti za celotni predvojni fond. Tega ima tako rekoč spravljenega v glavi. Brez Glazerjeve pomoči bi se zato marsikatero delo v knjižnici zavleklo. Silno dragocene so tudi še zdaj Glazerjeve knjižne razstave.
Takšen je naš prof. Janko Glazer kot bibliotekar. V njem je združena žlahtna tradicija naših kulturnih in narodnih delavcev v tem koncu Slovenije z zahtevami novega časa, v njem živi ljubezen do domačijstva, ki pa je modro podrejena širšemu občestvenemu občutku. Vzor nam je pri delu, vzor kot človek pokončnega značaja, doslednosti, kot prijatelj, kot resnično zavzet kulturni delavec pa tudi kot šegav sobesednik. Takšnega bi radi imeli v svoji sredi še dolgo dolgo let.
Bruno Hartman
DR. VALTER BOHINEC
Še za datum vem, ko sem se prvič srečal s tedanjim docentom dr. Valterjem Bohincem. Bilo je v ponedeljek, 21. februarja 1933, ko je v mariborski ljudski univerzi predaval o sredozemskem človeku v njegovi odvisnosti od narave. Kot kronist sem tedaj po kratkem povzetku vsebine (mislim, da bi jo še danes znal obnoviti vsaj v glavnih obrisih) zapisal: »Predavateljeva izvajanja, ki so bila kar prijemljivo jasna in razumljiva, so ponazarjale lepe slike.« Kakor zvenijo te besede morda konvencionalno časnikarsko, vendarle niso bile fraze. Za mene, ki sem iz srednje šole poznal samo zemljepis statističnih številk, geoloških formacij in težko izgovorljivih tujih mestnih imen, je bilo Bohinčevo predavanje tedaj pravo odkritje. Njegovo preprosto pripovedovanje, ki je znalo najdrobnejšo posameznost dvigniti v zanimivo zvezo, predvsem pa njegovo postavljanje človeka v naravo, ki jo je znal prikazati v vsej njeni značilnosti in lepoti, me je pritegnilo. Dr. Bohinec je imel tedaj že mnogo popularnih predavanj za seboj in morda še več pred seboj, prepričan pa sem, da so njegovi poslušalci prav tako kakor jaz občudovali njegovo »jasnost in razumljivost«.
Toda saj ni Bohinec-zemljepisec tisti, o katerem naj tu teče beseda. Za to so poklicani drugi, ki bodo znali opisati in oceniti njegov bogati opus, katerega bibliografija obsega več sto naslovov. Poleg znanstvenih publikacij, razprav in ocen, poleg poljudnoznanstvenih razprav, učbenikov in prevodov so posebno pomembni njegovi zemljevidi in atlanti, saj jih do tedaj v slovenščini skoraj nismo poznali. O vsem tem njegovem delu bi se dala napisati kar zajetna monografija ...
Sicer pa Bohinca-zemljepisca ni mogoče ločiti od Bohinca-bibliote-karja, saj je bil med prvimi Slovenci, ki je opravil državni izpit za bibliotekarja. Tu ne mislim samo na njegova Navodila za katalogizacijo zemljevidov in atlantov (Ljubljana 1953) oziroma na njegovo Katalogizacijo kartografskega gradiva (Knjižnica 1966), brez katerih si znanstvene obdelave takega gradiva pri nas še zamisliti ne morem. Njegovo obsežno in temeljito strokovno znanje je prišlo do posebne veljave v delu, ki ga je opravil kot dolgoletni vodja grafičnega in kartografskega
oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici. Kot znanstvenik mednarodnega slovesa je dvignil oddelek na višino podobnih zbirk v velikih evropskih knjižnicah. Tu namreč ni imel na skrbi samo zemljevidov in atlantov, ampak je v letih svojega udejstvovanja na tem področju zbral in obdelal izredno veliko grafik, krajevnih in umetniških razglednic ter slik naših pomembnih osebnosti. Bil je informator, kakršnega si le more želeti sodobna znanstvena knjižnica, ki že davno ne stremi več samo za tem, da pritegne marljive rutinske delavce, ampak skuša zbrati tudi čimveč čim bolj široko razgledanih strokovnjakov in znanstvenikov. V tem smislu je bil dr. Bohinec pravi moderni bibliotekar.
Zaradi svoje široke razgledanosti je bil za ta posel izredno primeren. Na svojih študijih na Dunaju, v Zagrebu, v Neaplju, v Ljubljani in Heidelbergu si je nabral bogatih življenjskih izkušenj, ki so mu omogočale, da je znal vedno trezno presojati in tehtno svetovati. V svetu si je pridobil tudi tisto uglajenost in miselno širino, ki ji je tuja vsaka omejena dogmatičnost in togost. V diskusijah našega strokovnega kolegija je našel tolikokrat najbolj razumno in preprosto rešitev.
Velike so Bohinčeve zasluge na področju zgodovine knjig, knjižnic in tiska. Skripta s knjižničarskih tečajev in predavanj (1947, 1950 in 1957) so bila vedno takoj razprodana. Zanimivo, neposredno pripovedovanje priča o velikih predavateljskih izkušnjah in o znanju, ki zajema iz polnega. »Prijemljiva jasnost in razumljivost« sta tudi v tej često hudo zapleteni in obsežni snovi tisti lastnosti, zaradi katerih je ta učbenik tako zelo priljubljen pri študentih. Kdorkoli bo med Slovenci še kdaj pisal o tem, ne bo mogel mimo tega Bohinčevega pionirskega dela.
Dr. Bohinec slavi svojo sedemdesetletnico (rojen 12. avgusta 1898 v Voloskem). Kdor ga pozna, ko živahno hodi po ulici, kdor pozna njegov ljubeznivi humor in kdor pozna njegov neugnani delovni elan, bo prav gotovo še enkrat pogledal, ali v njegovi rojstni letnici ni morda tiskovna pomota. Pravijo, da si človek obdrži dolgo mladost, če ima konjička. Jaz jih poznam pri dr. Bohincu kar tri: speleologija, filatelija in zbiranje ekslibrisov. Morda ima še kakšnega. Človek bi skoraj rekel. Vsekakor mu vsi, ki ga poznamo, cenimo in imamo radi, želimo, da bi mu ti njegovi konjički ohranili še dolgo mladost.
Jaro Dolar
DR.FRANC SUŠNIK
Dr. Franc Sušnik se je rodil 14. novembra 1898 na Prevaljah. Njegov oče je bil delavec prevaljške železarne, ki je v veliki gospodarski krizi kmalu nato propadla. Za kratko dobo se je družina preselila v avstrijski Donawitz, kamor so mnogi Prevalj čani sledili demontiranim železarskim napravam, potem se je vrnila domov stradat.
Mali Franc je obiskoval trdo nemško osnovno šolo doma, nato pa prav tako nemško gimnazijo v Celovcu. Ves ta čas so mohorske knjige skrbele za njegovo slovensko jezikovno izobrazbo, v Celovcu pa še profesor dr. Franc Kotnik, rojak iz Dobrij. Kot šestošolec je že izdajal slovenski dijaški list in objavljal v njem svoje literarne prvence.
Med prvo svetovno vojsko je opravil vojno maturo na Reki ter bil poslan na rusko fronto. Po koncu vojne se je vrnil domov v Mežiško dolino, kjer je vrelo na dveh straneh: med revnimi in premožnimi ter med Slovenci in Nemci. Za Narodni svet je naredil red v dolini. Potem je pomagal preseliti Mohorjevo družbo na Prevalje.
V Ljubljani in Zagrebu je študiral nemščino in jugoslovanske književnosti, diplomiral in opravil doktorsko disertacijo iz nemške književnosti.
Kot profesor je služboval na gimnaziji v Murski Soboti, leto dni v Beogradu, nato na gimnaziji v Mariboru, kjer je kapitulacijo Jugoslavije dočakal kot ravnatelj učiteljišča. Med vojno je bil pregnan v Dachau, po osvoboditvi pa je bil glavni pobudnik za ustanovitev gimnazije na Ravnah, ki ji je bil tudi prvi ravnatelj do leta 1962, ko je postal ravnatelj študijske knjižnice, kar pa je bil honorarno že vse od njene ustanovitve leta 1949.
Razen objav literarnozgodovinskih, leposlovnih in poljudnoznanstvenih člankov in črtic (po vojni večinoma v lokalnem Koroškem fuži-narju) je v knjižni obliki izdal »Prekmurske profile« leta 1929, »Jugoslovansko književnost« leta 1930 in »Pregled svetovne literature« leta 1936.
V dve smeri je šlo Sušnikovo kulturno delo — v prosvetno in pedagoško z ustanovitvijo in gradnjo nove gimnazije na Ravnah, kjer je bila dotlej le osnovna šola, in v dvig koroškega knjižničarstva. Žagarjeva in Čopova nagrada sta naj večji javni priznanji za uspešno delo na teh dveh področjih.
Aktivno delo pri knjižničarstvu sega še v Maribor med obema vojnama, kjer je vodil prosvetno knjižnico, razraste pa se po osvoboditvi na Koroškem, kjer je že v začetku leta 1949 ob gimnaziji ustanovil tudi študijsko knjižnico in jo naselil v nekdanjem Thurnovem gradu.
To je bila še romantična doba koroškega knjižničarstva, ko so se vsak dan dopoldanske gimnazijske učilnice popoldne spremenile v bralnice in sta bila knjižničarja domačina iz prvega maturantskega rodu nove gimnazije. Z obveznimi primerki, darovi NUK ter študijskih knjižnic Maribor in Celje, iz zbirnega centra v Slovenjem Gradcu in z nakupi je rasel knjižni fond. študijska knjižnica se je razširila po vsem gradu ter se s strokovno usposobljenimi knjižničarji pod vodstvom dr. Sušnika lotila dela na več vzporednih tirih. Treba je bilo urediti knjige, streči bralcem, obenem pa pomagati okoliškim knjižnicam.
Od začetka do danes se koroškemu knjižničarstvu pozna Sušnikova roka, in če hočemo razumeti njegove poglede, moramo za nekaj časa odvreči standardne bibliotekarske poglede na knjigo in knjižničarstvo in se vrniti k osnovnemu smislu branja, k temeljnim vrednotam besedne umetnosti in k njeni funkciji pri oblikovanju ljudi. Ce dodamo še niti malo stalni in samo po sebi umevni dotok denarja za obstanek in razvoj knjižničarstva na Koroškem, potem smo s pomočjo bežnega orisa življenja in dela končno na točki, s katere lahko v celoti dojamemo Sušnikov profil kulturnika in bibliotekarja.
Nikoli ni mogel na akademskih višinah ali v mirnem delovnem kabinetu gojiti znanosti in bibliofilstva, akribija pa mu je že tako po rodu in značaju tuja. Vselej je bilo treba najprej izbojevati prostor, denar in sodelavce za službo kulturi. Treba je bilo navduševati in mehčati vsakokratne finančnike — ničesar tudi socializem sam od sebe ni položil kulturi pred noge. Treba je bilo vzgajati v mladih ljubezen do knjige, buditi potrebo po široki izobrazbi in opozarjati, da bibliotekarske vede niso same sebi namen, da so le pripomoček za prvi in poglavitni cilj, kako dati pravemu bralcu pravo knjigo.
Tako je mogoče razumeti Sušnikovo na prvi pogled presenetljivo odločitev, naj potujoče knjižnice ne romajo le v odročne planinske predele ravenske občine, temveč tudi v moderne mestne stolpnice in bloke za ravnotežje sodobnemu življenjskemu ritmu in televizijskemu analfabetizmu. Tako se dr. Sušnik nikdar ne da uspavati od lepih številk v statistikah izposojenih knjig, temveč odriva malovredno branje, vrta do neveselega spoznanja, kako si poprečen sodobnik želi le lahke hrane, in ukrepa tako, da matična knjižnica pomaga ljudskim tudi pri načrtnem nabavljanju novih knjig. Ve, da vaška knjižnica ne more biti privlačna, če je vsak bife lepše opremljen od nje, in se trudi za estetsko ureditev prostorov. Ve, da mora dober knjižničar enako dobro kot književnost in bibliotekarske vede poznati tudi svoje ljudi, svoje bralce, da jim lahko nevsiljivo postreže.
In — last not least — skrbi za znanstveno in kulturno ter zgodovinsko izročilo dežele. Navezuje stike, zbira, vrednoti, svetuje in pomaga v nenehnem anonimnem mentorstvu bodočim znanstvenikom. Koroška nima boljšega poznavalca in ljubitelja lokalne zgodovine od njega. Pretehtana obdelava in publiciranje dognanj o stoletni domači kulturni tvornosti sta končni cilj tega prizadevanja.
Na mnogih področjih je delal dr. Sušnik, njegova prva in zadnja ljubezen pa so knjige ter njegovi koroški ljudje. Zanje dela še zmeraj, in če bodo knjige prodrle v najbolj zakotni zaselek njegove doline ter tam prižgale v mladih očeh iskro duha, mu bo to več kot še tako topla čestitka ob visokem življenjskem jubileju.
Marjan Kolar
Bibliografija
PREKMURIANA 1941—1945
Niki Brumen
Pričujoči članek naj olajša delo raziskovalcem slovenske narodne in kulturnopolitične zgodovine za Prekmurje od 6. aprila 1941 do 9. maja 1945. V njem prikazujem prekmurski tisk v času okupacije in članke iz tega obdobja, izšle na Madžarskem, ki govore o Prekmurju. Opozarjam tudi na tisk, ki so ga izdali partizani in drugi sodelavci NOV v Prekmurju.
I.	časopisje
Tednik Muraszombat es Videke1 (=MeV) je prinašal poleg novic o političnih dogodkih v svetu predvsem vesti iz anyaorszäga (= matične države) in seveda večja ali drobnejša poročila iz Prekmurja. Madžari so prevzeli Prekmurje od Nemcev 16. aprila 1941, 24. maja pa je že izšla prva številka tega tednika kot XXXV. letnik, ker je nadaljevanje MeV iz leta 1919. Bil je glasilo VMKE — Prekmurskega madžarskega prosvetnega društva. Glavni urednik je bil že v Jugoslaviji in tudi pod Madžari soboški župan Nandor Hartner, odgovorni urednik pa ml. Ernö Szäsz, Madžar, ki ni znal besedice slovensko. Razumljivo, da so bili članki v MeV izrazito tendenciozni in slovenstvu sovražni. To nam potrjuje že takoj prva številka z vsebino, jezikom in črkopisom. Oster pamflet je napisal Janez Flisar v prekmurščini (»Odhajajo kräjn-ci od näsz.. ,«z) na Slovence, ki so bili izgnani ali so sami zapustili Prekmurje po okupaciji.
Članki so bili v madžarščini in sprva tudi v narečju, toda v tkim. vendščini, vselej pa v madžarskem črkopisu. Teorijo o Vendih je osnoval Aleksander Mikola pred letom 1919 in jo pozneje objavil v knjigi3. Po njegovem Prekmurci niso Slovenci, temveč madžarsko čuteči Vendi. Mikolovi prispevki se vrste v MeV od začetka do konca izhajanja.
V	njih znova podpira svojo teorijo (npr. »Jezik i piszätelsztvo«). Od št. 4 1941 dalje prispevki v vendščini pojenjujejo, le tu in tam jo še najdemo v uradnih objavah ali razglasih, oglasih privatnikov itd. Pač pa leta 1944 spet narastejo, ko govore o Titu in partizanih4. Kako bi sicer ljudje razumeli, kaj se piše, čeprav so se v društvu VMKE že od
začetka trudili, da bi naučili Prekmurce madžarščine in pisali, da se »Vendi scsejo navcsiti vogrszki«5. S tem so pa nehote priznali, da Prekmurje ni madžarsko in da Prekmurci ne znajo madžarščine.
Prekmurske prispevke v MeV je pisal in prevajal šolski upravitelj iz Puconec Jožef Titan, toda brez podpisa. Poleg njega so pisali še J. Flisar, A. Mikola idr. Ne smemo prezreti člankov, zapisov in zapisnikov raznih raznarodovalnih društev, kot so bila RK, levente (mladinska madžarska predvojaška vzgoja), ženska društva, predvsem pa VMKE ter kazini v Murski Soboti in Lendavi.
Hungaristični politični tednik Göcseji örszem6 je izhajal brez navedbe kraja (najbrž v Lenti), tiskali pa so ga v tiskarni Wirtha Käro-lya (bivša tiskarna E. Balkänyija). Bil je glasilo nyilasov in imel zato ob naslovu puščičasti križ. Za nas je važen, ker je objavljal poročila o dogodkih v Lendavi in okolici. Izhajal je v madžarščini.
Oba verska lista, Diiševni list7 evangeličanske skupine in Marijin list* katoliške skupine, nista dolgo izhajala. Diiševni list je bil bolj strupen kot Marijin list. Tako je npr. 20. aprila 1941 prinesel s prekmurskim uvodom v madžarskem črkopisu takle nagovor: »Postüvani cstitelje! Po 22 leti tezskim, krajnszkim szlüzsensztvi, szmo z Boga po-mocsjöv nazä prišli k — jezeroletnoj, predrägoj vogrszkoj domovini, k nasoj liiblenoj, milo j materi. Prisztäja sze tak, da na to radoszt, nas verszki csaszopisz Duševni liszt z — Vogrzskim himnusom in v — našem maternom jeziki tlidi presztavleno, ptisztim pred vasz«9. Izhajal je v madžarščini in v ponarejeni prekmurščini. V svoji zadnji številki10 je sporočil, da se z novim letom 1942 spoji z madžarskim evangeličanskim verskim listom Harangszö. O komunizmu je pisal, »da szo do-macsin Lazari (Zsupanek) Sändor v vogrszkom i vendszkom jeziki gucsali od kommunizmusa, kak kiige, steri szamo nisi i vnicsüje cslo-vecsansztvo jäkoszt i nasztav«. Zanimivo je morda, da je Diiševni list natisnil Cankarjevo črtico »Mater je zatäjo« v prevodu J. Flisarja in z njegovim komentarjem, čeprav ni črhnil o Cankarju,11 in da je beležil dogajanja v prekmurskih društvih.
Marijin list je izšel samo enkrat. Objavil je v slovenskem črkopisu in prekmurskem narečju P. Ernesta »Premišlavanja o BI. D. Marije«.
II.	Knjige, brošure in separati
Bibliografski popis prekmurskih koledarjev je bil že objavljen,12 zato omenjam le najpomembnejše. Dober Pajdaš kalendärium za leto 1942 in 1943 je izšel v madžarskem črkopisu, prispevki pa so razen dveh izjem v prekmurščini. Tudi evangeličanski koledar je bil pisan v glavnem v prekmurščini in v madžarskem črkopisu. Za leto 1942 je objavil v madžarščini članek o cerkveni ureditvi ter v prekmurščini in madžarščini himnus in Petöfijevo Näbüd. V prekmurščino je navadno »poslo-
venčo« Janez Flisar. Kalendar srca Jezusovega je za leto 1942 objavil prispevek Ivana Škafarja Pomen in vpliv našega izseljevanja, dalje članke O naših znamenitih možeh in o slovenski duhovščini na Madžarskem. Za leto 1943 je objavil Našo književnost med Muro in Rabo, članek o Miklošu Kiizmiču idr., kar so prispevali Dolenski, Gorički, Ravenski, Zelko idr. Tudi ta koledar je objavil »po Cankar Ivani obr-nyeno na nas jezik: Mater je zatäjo«. Preimenoval je Jurčičevega Sosedovega sina v »Ocsa pa hcsi« in dodal odlomek iz Kersnikove Kmečke smrti. Ni pa izpustil F. Kölcseyeve madžarske himne v prekmurščini.
V	primeri z domačimi koledarji je bil najbolj madžariziran Nas kalendar (Budimpešta) za leto 1943 in 1944. Njegov jezik je tkim. vendski. Leta 1943 je opisal Dva Kiizmiča, I. Augustiča, razpravljal o »Vend — Szloven, kak je to mogoucse, ka mi dvoje imen mamo?« in delu F. Oslaya »Nase gorice i vinopövanye indasnyega szveta«. Leta 1944 je objavil pregled naše literature in prevod G. Gärdonyijeve povesti. Vsi ti prispevki v Našem kalendaru so bili vzeti iz Mikolove Domovine 1920—1922.
Med zbornike moremo šteti v Visszatert Delvidek13 [Vrnjena južna krajina = Vojvodina], ki govori tudi o Prekmurju, in Aleksandra Hor-vätha Alsölendva mültja es jelene'4, nekakšen vodnik po lendavski preteklosti in sedanjosti, z uvodom Evgena Küronya. Obe knjigi sta pisani v madžarščini.
Katoliška verska skupina okoli Jožefa Klekla je izdajala poleg koledarja izključno samo nabožne tiske. Taka je npr. brošurica Boži slti-žabnik Kaszap Števan15, kratek življenjepis jezuita, na katerega priprošnjo se dogajajo čudeži. Zato so ga leta 1941 hoteli proglasiti za svetnika. Delo je zanimivo toliko, ker je natisnjeno v slovenskem črkopisu, tako kot Marijin list 1941—1943, in v spodobni prekmurščini.
»Molitvene knige v sztäromszlovenszkom jeziki«16 so se dobile pri knjigarju Izidoru Hahnu in knjigovezu Ivanu Zveru. Gre najbrž za ponatise starejših izdaj Prekmurske tiskarne. O soboških plemenitaših
—	nemešnjakih, družini Muray-Szombathi-Zobothin je napisal študijo Kälmän Horvath17; izšla je kot separat leta 1943. Manj pomembni so zvezki o soboški hranilnici in njenem poslovanju za leta 1941 do 1943". Priročnik Endreja Kertesza govori o preprečitvi napak pri rubežnem postopku19; izšel je v Murski Soboti.
Elsö magyar könyvem, madžarski abecednik in čitanka za manjšinske osnovne šole20 je pravzaprav ponatis iz leta 1926 ali pa so Madžari celo prevzeli staro zalogo in dodali madžarsko-prekmurski slovar, ki sta ga sestavila J. Evgen Antauer in Avgust Pavel. Slovar je bil tiskan v bivši Prekmurski tiskarni in privezan h knjigi za I.—II. in
II.—III razred21.
Ne smemo prezreti izvestij raznih srednjih šol v Prekmurju, saj nam povedo o šolah in mladini marsikaj. O šolstvu samem poroča podrobneje Miroslav Kokolj22. V Lendavi je izdal izvestje državne meščanske deške in dekliške šole za leta 1941/42, 1942/43 in 1943/44 ravnatelj Evgen Küronya23. Na šoli so imeli devet mladinskih društev, seveda madžarskih. Soboška gimnazija je izdala dve izvestji (1941/42 in 1942/43)24; ravnatelj je bil Ede Törnar. Imeli so šest mladinskih društev. Soboška trgovska srednja šola je izdala izvestja za leti 1941/42 in 1942/43 pod ravnateljem Jänosem Udvardi Lakosem in za leto 1943/44 pod ravnateljem Jözsefom Rhosöczyjerrr. Tu je delovalo osem dijaških društev. Soboška dekliška meščanska šola je pod vodstvom Margite Koväcs tudi izdala tri'izvestja26. Podobno kot druga govore tudi ta o zgodovini šole, o dogodkih med šolskim letom, o proslavah, spremembah med učitelji,
o	predmetniku, versko-politični vzgoji ipd. Zanimiva je statistika o učenkah, ki so si upale izjaviti, da je njihov materni jezik slovenski: po izvestju 1943/44 jih je bilo sedem v prvem letniku, pet v drugem, štiri v tretjem in dve v četrtem. Učiteljice so namreč zahtevale, da povedo dijakinje iz Prekmurja in v Prekmurju rojene, da so Vendke in ne Slovenke. In vendar se je 18 učenk javno opredelilo za Slovenke; poleg njih je bilo še 53 madžarskih in 108 vendskih učenk. — Priročnik za mojstrske izpite je sestavil Kälmän Gumilar v vendščini27.
Slovarskih del je izšlo dvoje: leta 1942 druga izdaja madžarsko-vendskega slovarja, leta 1943 pa vendsko-madžarski slovar (najbrž na podlagi gradiva iz leta 1927), oboje delo Janeza Flisarja28. Flisarjevo gradivo nam najbrž niti z njegovo rokopisno ostalino vred ne bi moglo rabiti za preučevanje usode madžarizmov v prekmurščini, kot se nadeja Lajos Kiss (Jezik in slovstvo 1967, str. 171).
Izšel je dalje separat Bele Balinta iz zbornika Delvideki szemle: Glavne značilnosti prekmurske literature’". Vilko Novak je za svojo disertacijo na Madžarskem napisal obširno študijo o Štefanu Ktizmiču; izšla je v separatu leta 194431.
V	Čentibi je služboval učitelj Jožef Völgyesi, ki je pisal domoljubne pesmi v madžarščini; izšle so prav tam’2. Vendvideki indulö — prekmursko koračnico v počastitev prihoda Madžarov 1941 v Prekmurje — je napisala Kamilla Šiftar, uglasbila pa jo je Anuška Kovač, obe pod psevdonimom. Besedilo in note so izdali v Budimpešti35. Samo besedilo pa je izšlo tudi v MeV 1941 in v Dobrem Pajdašu kalendariumu za leto 1942. Ponovno je bil natisnjen Jänosa Aranya Toldi leta 1943 v prevodu Janeza Kardoša iz leta 192134.
K prekmuriani smemo šteti tudi kratko zgodovino Medžimurja, ker obravnava nekatere naše kraje; napisal jo je Jožef Fara, izšla pa je kot separat35.
III.	Drobni tisk
Najpomembnejši del drobnega tiska so letaki in lepaki. Ločiti moramo tiste, ki so jih izdali nemški in madžarski okupatorji, ter tiste, ki so jih trosili partizani in drugi pripadniki NOV. Tisk te vrste je skrbno zbral soboški Pokrajinski muzej. Koliko drobnih, toda važnih podatkov hrani drobni tisk, naj ponazori nekaj navedb.
a)	Okupatorjevi lepaki so bili tiskani v nemščini, madžarščini ali slovenščini, nekateri celo dvojezično ali trojezično. Komandantura za okraje Murska Sobota in Dolnja Lendava je izdala 10. aprila 1941 Razglas št. 1, v katerem odreja, da morajo biti zaprte vse trgovine od 15. ure 10. aprila 1941 do 8. ure 16. aprila 1941. Le trgovine z živili smejo biti odprte po dve uri dopoldne in po tri dni v tednu. Razglas govori dalje o obrtnikih, trgovcih, ki morajo predložiti sezname vskladišče-nega blaga, cenike, kdaj smejo prodajati, prepoveduje kopičenje zalog, zviševanje cen, sprejemanje državnih in rentnih mark. Na koncu je grožnja: »Kdor se po tem ne ravna, bo kaznovan z denarno in zaporno kaznijo!« Razglas je podpisal stotnik dr. Sieber36.
Od trijezičnih lepakov je najvažnejši Hirdetmeny — Razglas — Kundmachung, ki ga je izdalo vojaško poveljstvo za okraj Murska Sobota 21. aprila 1941, podpisal pa Jözsef Radvänyi37. Prepoveduje zbiranje ljudi in shode »v interesu javnega reda in mira«,«, nošnjo katerihkoli zastav. Na ulicah ne sme biti skupaj več kot troje ljudi. Vsak mora opravljati svoje delo naprej. »Kdor ne upošteva te naredbe, bo postavljen pred vojaško sodišče in kaznovan z najstrožjo kaznijo, ki bo takoj izvršena«.
Še pred zamenjavo nemške okupacije Prekmurja z madžarsko so izdali Madžari lepak Szilna szoudba (15. aprila 1941, tiskan v Budimpešti). Jezik je spakedrana prekmurščina, zabeljena z madžarskimi besedami. Govori o naglem sodišču proti morilcem, proti vsem, ki »pro-bati scse reberäcio rediti namejni... gda tou szilno szoudbo vöoznanim, vszäkoga opominam, naj sze tej biinov häba, är vszaki, ki pod tou szoudbo pride, gouge mä doszegnoti«. Črkopis je madžarski, kot tudi v vsem poznejšem drobnem tisku v prekmurščini.
Lepaki, ki so bili natisnjeni zunaj Prekmurja, so jezikovno spačeni tako, da so prekmurskim ali slovenskim besedam dodane madžarske končnice ipd., medtem ko so tisti, ki so bili natisnjeni v Prekmurju, ohranili vsaj narečje.
Z datumom 15. april 1941 so izdali Madžari še nekaj razglasov s podpisom pehotnega generala Henrika Wertha3'. Letak z dne 16. maja 1941 je podpisal Bela Novakovits39. Iz teh podpisov razberemo, kdo so bili prvi poveljniki okupiranega Prekmurja. Madžarsko-nemški letak z dne 17. maja 1941 o zamenjavi denarja je podpisal Jözsef Radvänyi.
Seveda ne moremo obravnavati vsakega razglasa posebej. Omenim naj le še mobilizacijski razglas, vabilo na proslavo dneva vojakov in lepake prekmurskih gasilskih društev40.
b) Dvojezični madžarsko-prekmurski lepaki so bili za razvoj političnih dogodkov manj pomembni. Važni so le toliko, ker kažejo, kje in kaj so tiskali pri nas v slovenščini, čeprav v madžarskem črkopisu. Npr. »Veszeli vecser« 5. februarja 1942, »Vogrszko-Nemska komiszija za szklepanje pogodb za poljske delavce« 22. februarja 1942, »Plesna veselica na Hotizi« 21. septembra 1941, »Razgläsz o oszebe prigläsanye obvezno«.
c) Iz letakov in lepakov se da tudi ugotoviti, katera društva so delovala med okupacijo. Bila so to športna, levente, VMKE, kazino, gasilska, obrtniška, trgovska, društvo Magyar elet Pärt (Stranka madžarskega življenja) in druga. Zanimajo nas tisti dvojezični letaki in lepaki, ki so npr. vabili na ples v Rakičanu 6. julija 1941, na plesno veselico pri Fr. Mataju v Krogu 7. septembra 1941, na koline s plesom pri M. Slaviču v Lipovcih ipd. Sem spadajo tudi vabila, ki so oznanjala igre, npr. »Sztari mladozsenci« 8. avgusta 1943 v Martjancih, »Szlepa vilica« (igrica Štefana Kuharja) 16. aprila 1944 v Puconcih. V splošnem pa so na raznih izobraževalnih tečajih in v društvih igrali krajše madžarske enodejanke, šaljive igrice in burke. V Murski Soboti so zlasti leta 1941 pogosto gostovala madžarska gledališča s svojimi operetami41. Oglejmo si za primer letake in lepake iz prekmurske vasi čikečka ves. Tamkajšnje gasilsko društvo je priredilo plesno zabavo z dvema enodejankama 7. marca 1943, 16. maja 1943 so uprizorili tri druge enodejanke, 11. junija 1944 spet dve drugi. Vse to so bile madžarske igrice lahkotne vsebine. Po vsem tem se zdi še razumljivo, da so gasilci na Hodošu igrali dvodejanko Andräsa Nyärija A levente v madžarščini; tam je bila vsaj večina prebivalcev madžarska.
Raziskovalcu bo morda dobrodošel tudi kakšen tak lepak, ki je oznanjal prepoved ali obsodbo za manjše prestopke. Npr. sodba okrajnega sodišča v Lendavi: Jen Bauer je zaradi zviševanja cen obsojen na 15 dni zapora in 50 pengöv globe.
č) Lepakov in letakov iz NOV ni mnogo. Ohranjen je proglas Centralnega odbora Komunistične partije Slovenije iz konca aprila ali začetka maja, ki poziva Slovence v skupni boj proti nemškemu, italijanskemu in madžarskemu okupatorju. Poziva tudi vojake okupacijskih armad v boj proti imperializmu. Letak je bil natisnjen v slovenskem, nemškem in madžarskem jeziku. Sestavila sta ga Boris Kidrič in Tone Tomšič*2. Letak »slovenskega naroda« je bil ciklostiran v Ren-kovcih 10. maja 194143, najbrž pod vodstvom Štefana Kovača.
Nekaj letakov in lepakov omenja v svoji knjigi Ferdo Godina44. Omenjam še dva45. Z enim Okrožni odbor Osvobodilne fronte Prekmurja
1. marca 1945 (št. 15/45) poziva Prekmurce, da so dolžni pomagati partizanom. Drugi, ki je natipkan in ima podpis Koštrca Samo [Koštrca = Štefan Kuhar, Samo = Gustav Luthar], opozarja vaščane, »da se bo z vsakim, ki bo sodeloval z nyilasi ravno tako strogo ali kot z izdajalcem slovenskega naroda še strožje postopalo kot z Madžari ali Švabi.«
IV.	Članki o Prekmurju, izšli na Madžarskem
Omenjam samo pomembnejše članke o Prekmurju, ki so izšli v časopisju na Madžarskem.
Soboški gimnazijski profesor Bela Bälint je pisal o zgodovini Ven-dov in njihovem madžarstvu46, o geološki zgodovini Prekmurja47, o usodi Vendov, ob drugi obletnici zasedbe45, o Prekmurju in njegovih ljudeh49, objavil potopis po vendski zemlji50, kako se je vedlo prekmursko ljudstvo pred 22 leti, 19. septembra 192151.
Franc Gumilar je raziskoval beltinsko zemljiško gospodo starorimskega izvora52, beltinsko nadgospodo”, grofa Zichyja54, študiral originalna pisma grofa Zichyja55, opisoval Varga, cehovsko zgodovino v Beltincih56, zgodovino Beltincev57 in cerkev milostne gospode v Turnišču58.
Madžarski jezikoslovec Läszlö Hadrovics je študiral jezik vendsko-panonskih Slovencev5’. Flöris Kühär je opisal umetnostnozgodovinsko Selo, Bogojino, Turnišče, Beltince, Mursko Soboto in Martjance60. Aleksander Mikola je pisal o vendsko-madžarski kulturi in njeni veliki preteklosti61, o zgodovini Vendov62 in o jezikovnih problemih našega vendskega ljudstva63.
Vilko Novak je opisal ljudske običaje v Prekmurju64, študiral Štefana Kuzmiča65 in opisal neznano Prekmurje66. Avgust Pavel je pisal o lovu na brinovke v Prekmurju in okolici67 ter o Madžarih in Slovencih68. Jözsef Thimm pa je napisal nekaj o madžarskih Vendih, Hrvatih, Bu-njevcih in Šokcih6''.
Manjše stvari najdemo še v drugem časopisju (Harangszö, Ha-rangszö naptär, čakovski list Muraköz). Neptanikök lapja je npr. objavljal od 1942 članke tudi v prekmurščini; pisal jih je Evgen Antauer70.
Kaj pa je bilo napisanega o Prekmurju in Prekmurcih med okupacijo v slovenskem časopisju zunaj Prekmurja, govori Kokoljeva bibliografija71.
OPOMBE
1	MeV [= Murska Sobota in okolica] je izhajal od 24. maja 1941 (32 št.) do 23. marca 1945 (12 št.) — 2 MeV 1941, št. 1, str. 6: »Poberajo sze resetärje v kräjinszko, tli povrzsejo krajino Prekmurszko ... Nas lejpi, sztäroszloven-szki i vogrski jezik, de povszedi csiiti gücsati ... ino je ne tak szmecseni, kak kräjinszki.« — 3 Sändor Mikola: A vendseg multja es jelene. Budimpešta [1928], — 4 MeV 31. dec. 1943, ki je hkrati tudi 1. št. 1944. — 5 MeV 1941, št. 1, str. 2. — 6 Göcseji örszem [= Gočejevski stražar] je izhajal od 6. jan. do 3. marca 1945 (9 št.) — 7 Düsevni liszt od št. 5 (20. apr. 1941) do št. 7, ko dobi
madžarski naslov Lelki harmat [= Duševna rosa], izhajal do nov. 1941 (12 št.)
—	8 Marijin list (nekdanji Nevtepeno poprijeta Devica Marija zmozsna Gosz-pä Vogrszka) je med vojno izšel v enem zvezku za dobo od 8. maja 1941 do 8. jun. 1943, 37/39 letnik, Budimpešta, izd. Driištvo sv. Števana v Crensov-cih. — ? Dtisevni list 1941, št. 5, str. 1—2. — 10 Diisevni liszt 1941, št. 12, str. 126 in 130. — 11 Diisevni liszt 1941, št. 10, str. 109—112.
12 Niki Brumen: Koledarji za Pomurce, Knjižnica 1963, str. 145—166. — 13 A Visszatert Delvidek. Szerk. Csuka Zoltan. Budapest, 1941. 73 + (I) str. s sl. 8°. — 14 Sändor Horvath: Alsölendva mültja es jelene. Ütmutatö. Alsö-lendva, 1942. 121 + (I) str. s sl. M8°. — 15 Boži služabnik Kaszap Števan. Budimpešta, (1942). 32 str. 8°. V levem kotu nasl. strani: Vend. — 16 Oglase je prinašal MeV 1941 in celo še 1942. — 17 Kälmän Horvath: A Muray-Szombathi-Zobothin csaläd. Szombathely, 1943; str. 132—155. 8°. Sep. iz: Nemes csalädok törtenete. 1. köt. — 18 A Muraszombati takarekpenztär... üzletesi zärszäma-däsa .. .'evröl, Muraszombat. Za leta 1941, 1942 in 1943; izšlo 1942, 1943 in 1944. 4». — i» Endre Kertesz: Vegrehajtäsi eljäräsunk hibäi es azok kiküszöbölese. Muraszombat (1942). 16 str. 8°. — 20 Magyar ABC es olvasökönyv a kisebbsegi tanitäsi nyelvü elemi iskoläk I—II osztäly szämära irta es szerk. Dezsö Lipöt. Budimpešta, 1926. 128 + (I) str. s sl. 8°. — 21 Idem za II—III razred manjšinskih šol, slovar dodan od 115 do 141 str.; gl. op. 20. — 22 Miroslav Kokolj: Prekmursko šolstvo v času okupacije. Svet ob Muri 1958, str. 271—307. — 23 Az Alsölendvai m. kir. ällami polgäri fiü-leäny iskola evkönyve ... tanevröl... Za šolska leta 1941/42 (1942), 1942/43 (1943) in 1943/44 (1944). 8°. — 24 A Muraszombati m. kir. ällami gimnäzium ... evkönyve az . .. iskolai evröl. Za šolsko leto 1941/42 (1942) in 1942/43 (1943). 8°. —■ 25 A Muraszombati magyar kirälyi ällami kersekedelmi közepiskola ... evkönyve az ... evröl. Za šolska leta 1941/42 (1942), 1942/43 (1943) in 1943/44 (1944). 8°. — 26 A Muraszombati m. kir. ällami polgäri leänyiskola evkönyve az ... evröl... Za šolska leta 1941/42 (1942), 1942/43 (1943) in 1943/44 (1944). 8°. — 27 Kälmän Gumilär: Katekizmus za me-sterszke vizsge. Muraszombat 1943. 11 str. 8°. — 28 Janez Flisar: Vend-magyar szötär. Vendiski-vogrszki (vogrszko-szlovenszki, sztäro-szlovenszki) recsnik. Budimpešta, 1943. 191 str. 8°. (Predg. iz leta 1927.) — 29 Janez Flisar: Magyar-vend szötär. Vogrszki-vendiski (vogrszki-szlovenszki, sztäri szlovenszki) recsnik. 2.ätd. kiad. Budimpešta, 1942. 180 str. 8°. — 30 Bela Bälint: A vend iroda-lom föiränyai. 1944. 11 str. 8°. Sep. iz.: Delvideki szemle 1944, št. 3. 8°. —
31	Vilko Novak: Küzmics Istvän hazai szloven bibliaforditö. Budimpešta. 1944. Str. 48—64. 8°. Sep iz.: Kisebb közlemenyek, Archivum Philologiam (Egye-tenes Philolögiai közlöny) 1944, št. 1. — 32 Jözsef Völgyesi: A hazateres utjän. (Csentevölgy). [1944?]. 48 str. 8°. — 33 Kamila Šiftar: Vendvideki indulö. [Sest.] Siftär Istvän. Az indulöt Koväts Jänos [= Anuška Kovač] megzen-esitette. Budimpešta, [1941], I str. z notami. 4°. — 34Jänos Arany: Toldi. Ver-susko pripovedävanye. Na vend jezik obrnyeno po Kardos Jänos-i. — Budimpešta, 1921. 60 str. 8°. Ponatis najbrž 1943; gl. MeV 1943, št. 48, str. 2: Ismet kiadjäk a Toldit vend nyelven. — 35 Jözsef Fära: Muraköz törtenetenek rövid foglalata. (Die kurzgefasste Geschichte der Murainsel) Szombathely 1942. Sep. iz: Dunäntuli szemle 1942, št. 3/4.
36 Zig: Dienststelle der Feldpostnummer 17.090. Po obliki črk sodeč je bil razglas natisnjen v bivši Prekmurski tiskarni v M. Soboti. — 37 O tiskarnah gl. Niki Brumen: Tiskarne v Pomurju. Kronika 1961, str. 82—92. — 38 Razgläsz št. 119/1941, nato še z dne 15. aprila 1941: Hitroga szouda ogläsz, 17. aprila 1941 Razgläsz št. 157/1941, Hirdetmeny št. 961 in št. 3871. — 39 Bil je istočasno tudi poveljnik Vojvodine. — 40 Nekaj večjih lepakov ob praznovanju odkritja spomenika padlim junakom: Hösi emlekmü es orszägzäszlö avatäsi ünnepsege
8. sept. 1942; dan leventov: Leventa nap 21. jun. 1942; Kossuth Lajos 20. marca 1941; Märciusi 15. s podpisom VMKE o naboru: Sorozäsi hirdetmeny 21. sept. 1943 idr. — 41 gl. MeV 1941. — 42 Slovenski poročevalec 1938—1941, Lj. 1951, str. 55 in 263—267. NUK hrani primerek v slovenščini, ne vemo pa, ali se ho še kje našel v madžarščini, ki je hil poslan v Prekmurje. — 43 Letak visi v oddelku NOB v soboškem Pokrajinskem muzeju. — 44 Ferdo Godina: Prekmurje 1941—1945. M. Sobota 1967, str. 59, 60 in faksimile orig. na CK v Ljubljani. — 45 Pokrajinski muzej v M. Soboti ima prepise originalov iz Muzeja NOB Maribor.
46 Bela Bälint: A vendek magyarsäga. Irott Kö 1. sept. 1942. — 47 Bela Bälint: A Vendvidek es nepe. A földgömb 1. okt. 1942. — 48 Bela Bälint: A Vendek sorsa. Vasvärmegye apr. 1943, str. 4—16. — 49 Bela Bälint: Vend täj, vend nepe, Ifjüsäg es eiet 1. jun. 1943. — 50 Bela Bälint: A vendek földjen. Büvär 15. jun. 1943. — 51 Bela Bälint: Igy viselkedett a Muravidek nčpe 22 evvel ezelött. Vasvärmegye 19. sept. 1943. — 52 Ferenc Gumilär: öromän ere-detii belatinci földesurak. Zalai Magyar elet 5. jul. 1941. — 51 Ferenc Gumilär: Ket Szechenyi belatinci föur. Zalai Magyar elet 29. sept. 1941. — 54 Ferenc Gumilär: Gröf Zichy Agost. Zalai Magyar Elet 31. dec. 1941. — 55 Ferenc Gumilär: Eddig ismeretlen adatok a bäntomyai festmenyekröl. Zalai Magyar filet 31. jan. 1942. — 56 FerencGumilär: Orszäg zäszlös hösi emlekmiivet älli-tcttak Belatincon. Zalai Magyar filet 14. avg. 1942. — 57 Ferenc Gumilär: Be-latinc kepe a törtenelem lapjain. Zalai Magyar filet 5. sept. 1942. — 58 Ferenc Gumilär: A bäntornyai Zichy kegyüri templom. Zalai Magyar filet 26. sept. 1942. — 59 Läszlö Hadrovics: A visszatert Muravidek. A Magyar szemle 1941, št. 4. — 40 Floris Kühär: Hazai miitörtenetünk. Katholikus szemle avg. 1941.— 6! Sändor Mikola: Die ungerländischen Wenden, Budimpešta 1941. — 62 Sän-dor Mikola: A magyarorszägi vendek. Vasvärmegye 5. jun. 1941, str. 3—4. — 65 Sändor Mikola: Vend nöpünk nyelvi problemäja, Vasvärmegye 8. avg. 1941, št. 180, str. 2. — 64 Vilko Novak: Muravideki nepszokäsok. Ethnogräfia-Nepelet 1942. — 65 Vilko Novak: Kiizmics Istvän. Egyetemes Philolögiai közlöny 1942 in Archivum Europae Centro-Orientalis 1942. — “ Vilko Novak: Az ismeretlen Muravidek. filet 5. jul. 1942. — 61 Avgust Pavel: Rigäszäs a Vendvideken es az örsegben. Neprajz Müzeum firtesitöj e 1942, št. 2. — 68 Avgust Pavel: Ungarn und die Slovenen. Ungarn und die Nachbarvölker 1943, str. 123—140.
—	69 Jözsef Thimm: A magyarorszägi vendekröl, horvätokröl, bunyeväcokröl. Läthatär okt. 1942. — 70 M6V 1942, št. 42, str. 3. — 71 Miroslav Kokolj: Prekmurje in Prekmurci v slovenskem periodičnem tisku. Murska Sobota 1957.
SLOVENSKE BIBLIOGRAFIJE V LETU 1967 Jože Munda
Splošne, nacionalne in pokrajinske bibliografije
Bajec Jože: Petinsedemdeset let slovenskega časnikarstva v ZDA. [S sl.]
—	Slovenski izseljenski koledar 1967, 273—324.
Bibliografija (v obliki članka) časopisja, ki še izhaja in ki ne izhaja več, ter biografije pomembnejših časnikarjev. Izšlo tudi se-
paratno kot 4. zv. Knjižnice sekcije za zgodovino Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. Bibliografija knjig. — Borec 1967, št. 1—12.
Tekoča bibliografija knjig leposlovne in družbeno-politične vsebine, ki so izšle v Jugoslaviji. Biblioteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti: Seznam prejetih
knjig. Ljubljana 1967, januar — december, (461) str. Cikl. 4°.
Urejeno po strokah.
Biblioteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti: Seznam prejetih periodik. Ljubljana 1967, januar — december, (486) str. Cikl. 4°.
Urejeno po strokah.
Knjižne jiovosti. — Naši razgledi 1967, št. 1—3, 5—13, 15—24.
Tekoča bibliografija jugoslovanskih knjig, posebej slovenskih, s cenami. Urejeno po strokah. Nekaj novosti Narodne in univerzitetne knjižnice. — Naši razgledi 1967, št. 1, 3—6, 10—14, 17, 18, 20—23.
Tekoča bibliografija važnejših tujih knjig, s signaturami.
Novak Zdravko: Knjižne izdaje zamejskih in izseljenskih Slovencev. Od
1.	julija 1965 do 30. junija 1966. — Zbornik Svobodne Slovenije 1967, 328—331.
Urejeno po založbah.
Novosti knjižnice društva za Združene narode SRS. — Naši razgledi 1967, 578.
[Pleničar Boža:] Mesečna bibliografija. — Knjiga 67, št. 1/3—8, 10—12. Tekoča bibliografija slovenskih knjig, ki so prispele v NUK od novembra 1966 do oktobra 1967. Urejeno po UDK.
Rauber Rado: Seznam slovenskega tiska na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. — Jadranski koledar 1967, 74—76.
Časopisje, knjige in muzikalije od zadnjih mesecev 1965 do novembra
1966.
Šoštarič Mirko: Literatura o Pohorju. — Turizem na Pohorju. 1967, 98—99.
58 knjig, ki se tičejo Pohorja. Studijska knjižnica v Mariboru: Seznam novih knjig. III, 1967, št. 1—3/4. (89) str. Cikl. 4°.
Urejeno po UDK, s signaturami. Tuje revije in časniki v Narodni in univerzitetni knjižnici. — Naši razgledi 1967, št. 4—6.
Urejeno po strokah.
Vilhar Srečko: Slovenska knjiga na Primorskem v času med dvema vojnama. [S sl.] — Jadranski koledar 1967, 81—91.
Pregled v obliki članka po založbah in tiskarnah, šolskih in nabožnih knjig ter muzikalij, naklad in knjižnih zbirk. S seznami zaplenjenih in zatiranih knjig, nekaterih psevdonimov in bibliografijo bibliografij za to obdobje.
Bibliografija bibliografij, bibliografska kazala
Mikl-Curk Iva in Helena Menaše: Krajevno kazalo po Varstvu spomenikov I—IX. — Varstvo spomenikov
1965	(1966), 271—290.
V	lanskem seznamu spregledano! Munda Jože: Slovenske bibliografije v letu 1966. — Knjižnica 1967, 187— 193.
Urejeno po strokah.
Verstovšek Zvone: Kazalo za prvih deset letnikov Kamniškega zbornika.
— Kamniški zbornik 1967, 188—193. Urejeno po abecedi avtorjev.
Prevodi
Mönnig Richard: Prijevodi s njemač-kog jezika. Prevodi iz nemščine. Prevodi od nemški jazik. 1948—1966. Göttingen 1967.
Slovenski del (str. 41—56) obsega 260 knjig, urejeno po strokah. Na koncu knjige skupni seznam avtorjev.
Munda Jože: Prevodi Marxa in Engelsa v slovenščino. — Knjižnica 1967, 169—186.
102 deli, urejeno kronološko. S kazalom naslovov del in seznamom prevajalcev.
[Rupel Slavko] S. R.: Kaj smo izdali.
— Borec 1967, 821—823.
O dosedanjih prevodih iz ruske literature v slovenščino; v obliki članka.
Filozofija
Verbinc Franc: Filozofski tokovi na Slovenskem. Ljubljana, Inštitut za
sociologijo in filozofijo pri Univerzi,
1966	(1967). (VI) + XL V + 452 str. Cikl. 4°. (Informativni bilten, 27) Poleg uvoda obsega: Slovensko filozofsko literaturo (1800—1945), urejeno po strokah. Knjige (256) z avtorskim in kronološkim kazalom, članki in razprave (2470) z vsebinskim in avtorskim kazalom.
Družbene in politične vede
Bibliografija. — Vestnik Inštituta za javno upravo in delovna razmerja 1967, št. 1/2, str. 131—134; št. 3/4, str. 125—128.
Obsega novejšo domačo in tujo literaturo, ki jo je prejela knjižnica Inštituta.
Bibliografija knjig in člankov. — Teorija in praksa 1967, št. 1—12.
Domača in tuja literatura, urejeno po strokah.
Bibliografski podatki o pomembnejših pridobitvah knjižnice Ustavnega sodišča SR Slovenije. — Bilten Ustavnega sodišča SR Slovenije 1967, št. 1—4.
Obsega jugoslovansko in tujo literaturo od 1. X. 1966 do 30. IX. 1967, urejeno po strokah.
Članki iz revij in časopisov iz drugih republik. — Bilten Ustavnega sodišča SR Slovenije 1967, št. 1—4.
138 enot, urejeno po strokah.
Članki iz revij in časopisov, ki izhajajo v SR Sloveniji. — Bilten Ustavnega sodišča SR Slovenije 1967, št.
1—4.
Urejeno po strokah, z anotacijami.
Inštitut za sociologijo in filozofijo: Seznam novih knjig knjižnice Inštituta za sociologijo in filozofijo pri univerzi v Ljubljani. 1967. Cikl. 4°. Urejeno po abecedi, s signaturami. Dve seriji: I. Inozemske knjige, št. 20 in 21, (21) str. II. Domače knjige, št. 6 in 7, (17) str.
Lenček Rado L.: A Bibliographical Guide to the Literature on Slavic Civilizations. New York, Department
of Slavic Languages, Columbia University, 1966. XIV + 52 str. 4°.
Obsega večinoma tuje knjige, 500 enot. Z imenskim kazalom.
Novosti iz C[entralne] E[konomske] K[njižnice]. — Ekonomska revija 1967, št. 1, 2, 4.
Abecedno urejene domače in tuje knjige.
Pravna fakulteta v Ljubljani, Inštitut za mednarodno pravo in mednarodne odnose: Pregled dokumentacije Organizacije združenih narodov. Ljubljana, 1, 1967. (VI) + 35 + (II) + 22 str. 8°.
Urejeno po organih OZN.
Pregled jugoslovanskih ekonomskih revij. — Ekonomska revija 1967, 382— 384, 495—498.
Pregled vsebine posameznih številk.
Republiški sekretariat za pravosodje in občo upravo: Dokumentacijske informacije. Ljubljana 1967, št. 46—55, (80) listov. Cikl. 4°.
Bibliografija 507 člankov iz jugoslovanskega časopisja z vrstilci in predmetnimi gesli. Vpisi prirejeni tako, da jih je mogoče izrezati za kartoteko. Občasno objavljeni tudi seznami prejetih knjig.
Skupščina SR Slovenije, Dokumentacijska služba: Tedenski pregled dokumentiranega gradiva. Ljubljana 1967, št. 52—92, str. 809—1478. Cikl. 4°. Članki in knjige (s signaturami), slovenske, jugoslovanske in deloma tuje, z anotacijami. Vsega 4131 enot. S predmetnim kazalom pri vsakem zvezku. Št. [77 a] ima naslov:	Pregled važnejšega doku-
mentiranega gradiva. Od št. 78 naslov: Tedenski pregled važnejšega dokumentiranega gradiva.
Zavod SR Slovenije za planiranje, Bibliotekarsko-informacijska služba: Informacije. Ljubljana 1967, št. 1/2— 11/12, (440) listov. Cikl. 4°.
Bibliografija 2239 člankov iz tujega in domačega časopisja, z anotacijami. Urejeno po UDK. Občasno objavljen tudi pregled novosti na
knjižnem trgu ali prejetih knjig.
15.	I. izšla posebna številka Pregled revij in časnikov, (IV) + 86 listov. Cikl. 4°. Obsega 531 enot, urejeno po strokah, z abecednim pregledom jugoslovanskega in inozemskega časopisja.
Zavod SR Slovenije za statistiko: Pregled prejetih knjig, revij in statističnih publikacij. Ljubljana 1967, februar, april, avgust, oktober, (37) str. 4°.
Domače in tuje knjige, časopisi in bilteni ter jugoslovanske statistične publikacije od 1. X. 1966 do 30. IX. 1967.
Šolstvo
Kolerič Antonija in Marijan Pertot: Bibliografija šolskih knjig in skript za slovenske šole v Italiji 1945—1966.
—	Narodna in študijska knjižnica 1947—1967. Trst 1967, str. 1—55.
272 enot, urejeno po letih, z imenskim kazalom. S tabelaričnim pregledom po založbah in letih. Dodatno objavljena še pomožna literatura in drug tisk (61 enot). Kurnik Marija: Nekaj strokovnih časopisov. — Priročnik za prosvetne delavce 1967/68, 263—269.
Jugoslovanski časopisi, urejeni po strokah.
Uporabne vede
Centralna medicinska knjižnica: Seznam novodošlih knjig 1964—65. IX/1964, X/1965. Ljubljana 1967, (II) + II + 210 str. Cikl. 4°.
Urejeno po UDK, s signaturami.
Centralna tehniška knjižnica: Dopolnilo h katalogu pomembnejših inozemskih tehničnih revij Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani. (Dopolnilo pripravili Maja Kuštrin in Lepša Sturm.) 1967, (X) + 226 str. Cikl. 4°.
Urejeno po UDK, s signaturami. Z abecednim kazalom.
Centralna tehniška knjižnica: Seznam novo pridobljenih inozemskih
tehničnih knjig Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani. 1967, št. 1 in 2/3, (91) str. Cikl. 4°.
Urejeno po UDK, s signaturami.
Dokumentacija. — Tisk-papir 1967, št. 1—3/4, 6; 1967/68, št. 1/2.
Bibliografija strokovne tuje literature s področja tiskarstva in pa-pirništva. Urejeno po UDK, z ano-tacijami.
Iskra-Zavod za avtomatizacijo, Ljubljana in Institut za elektroniku, telekomunikacije i automatizaciju, Zagreb: Bilten dokumentacije. Urejuje Oddelek za tehnično dokumentacijo. Ljubljana, VI, 1967, št. 1/2—11/12, (864) str. Cikl. 4°.
Obsega seznam novih knjig Inštituta za elektroniko in avtomatiko (s signaturami), bibliografijo člankov (enote 3285-4991 po UDK), v št. 3/4 tudi nove standarde in predpise.
Iz revij. — Strojniški vestnik 19B7, št. 1—6.
Bibliografija člankov iz tujih revij, urejeno po UDK.
Naša študijska knjižnica. Med knjigami, ki jih je leta 1966/67 pridobila, so tudi tele. — Koroški fužinar 1967, št. 2, str. 37—39.
Novosti študijske knjižnice na Ravnah, urejeno po strokah.
Nove knjige. — Strojniški vestnik 1967, št. 1—6.
Bibliografija tujih knjig, urejeno po založbah.
Nove knjige v strokovni knjižnici. — železar — tehnična priloga 1967, št.
2,	str. 38—40.
Večinoma tuja literatura knjižnice v železarni na Jesenicah.
Novosti iz C[entralne] M[edicinske] Kfnjižnice]. — Medicinski razgledi 1967, št. 1—4.
Urejeno po strokah.
Novosti iz Centralne tehniške knjižnice. — Naši razgledi 1967, št. 1, 3, 5, 6, 10—13, 17, 19—21, 23, 24.
Urejeno po abecedi, s signaturami.
Nuklearni inštitut »Jožef Stefan«: Novosti knjižnice NIJS. Ljubljana 1967, št. 7—11, (166) str. Cikl. 4°.
932 enot, večinoma tuje knjige, urejeno po UDK, s signaturami.
V	št. 7 tudi seznam domačih (25) in tujih (360) revij za leto 1967, v št. 10 pa seznam tujih revij za leto 1967/68 (445 naslovov).
Pregled objavljenih del. — Kmetijski inštitut Slovenije: Poročilo o delu za leto 1966. 1967, 118—134.
149 del, urejeno po avtorjih. Strokovna knjižnica železarne Ravne: Dopolnilni seznam knjig in revij za leto 1966. [1967], 13 + (I) str. 8°.
Urejeno po UDK.
Švajger Janko: Bibliografija jugoslovanskih knjig in brošur s področja varstva pri delu za leto 1966. — Delo in varnost 1967, 116—120.
Urejeno po abecedi.
Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor: Bilten dokumentacije TAM.
V,	1967, št. 1—12, (399) listov. Cikl. 4°. Obsega nove (večinoma tuje) knjige (s signaturami, po UDK), članke (po UDK z anotacijami, 1983 enot) in standarde (od 566 do 1298). Vpisi prirejeni tako, da jih je mogoče izrezati za kartoteko.
Vilhar Srečko in Radmila Adamov:
O	morju in pomorstvu. Koper, študijska knjižnica v Kopru, 1967. 114 +
(II)	str. s sl. 8°. (Studijska knjižnica v Kopru, 3)
Vsebina: Srečko Vilhar: Katalog pomorske literature študijske knjižnice v Kopru (str. 5—85), 1087 enot s signaturami, urejeno po UDK, z avtorskim kazalom. — Radmila Adamov:	Bibliografija
člankov tržaške Edinosti o problematiki morja in pomorstva (1876— 1928) (str. 87—112), 266 enot, urejeno kronološko, s predmetnim kazalom po UDK.
Založništvo
Bajec Jože:	Bibliografski pregled
člankov. — Vestnik, Koper, 1967, 27—30.
118 člankov o založbi Lipa in njenih knjigah od januarja do decembra 1966.
Klinec Rudolf: Seznam publikacij GMD od njene ustanovitve do leta 1967. — R. Klinec: Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe. 1967, 229—234. 113 enot, urejeno po abecedi.
Prašelj Nada in Bogomil Gerlanc: Bibliografija založbe Mladinska knjiga 1945—1965. Dodatek: Bibliografija za 1966. (Opremil Branko Simčič.) Ljubljana, Mladinska knjiga, 1967. 509 + (I) + XXIII str. s sl. + (16) prilog slik. 8°.
Obsega kronološki pregled po zvrsteh tiska, pregled po UDK, pregled po zbirkah, koprodukcijske izdaje, statistične preglede in imenska kazala. Tako urejen tudi dodatek. Vsega 2168 + 236 enot.
[Sušnik Slavko:] Bibliografski popis izdaj založbe »Lipa« leta 1966. — Vestnik, Koper, 1967, 26.
Obsega knjige 175—187, urejene, kot so izhajale.
Urbanizem
Bibliografija, viri. — Osnove prostorskega načrtovanja. [1967], listi 420—437.
Knjige in članki iz domačo in tuje literature, urejeno po abecedi.
Stefanciosa Tatjana: Iz knjižnice Urbanističnega inštituta SRS. — Urbanizem 1966, št. 3/4, str. 102—105. Domača in tuja literatura, urejeno po abecedi, z vrstilci UDK. Izšlo konec leta 1967!
Zanimivi in aktualni članki v domačem in tujem tisku. — Urbanizem
1966,	št. 3/4, str. 105—107.
Domača in tuja literatura, urejeno po abecedi, z vrstilci UDK. Izšlo konec leta 1967.
Glasba
Höfler Janez in Ivan Klemenčič: Glasbeni rokopisi in tiski na Slovenskem do leta 1800. Katalog. Narodna
in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, 1967. 104 + (VII) str. 8°.
Obsega gregorijanika (32 del), rokopise (343 del, urejeno po hrani-ščih in po avtorjih) in tiske (urejeno po avtorjih).
Jezikoslovje, književnost
Gantar Kajetan, Franja Brajer in Olja Perič: Repertoire bibliografique des oeuvres et articles dans le do-maine de la Philologie classique et publies en Yougoslavie en 1965. — Argo 1965/67, 128—136.
Urejeno'po strokah.
Jug Hermina in Marko Kranjec: Biografski in bibliografski podatki. — Slovenska književnost 1945—1964, II. 1967, 365—438.
Urejeno po abecedi književnikov. Pri vsakem so navedena knjižna dela po zvrsteh.
Zemljepis
Ilešič Svetozar: Glavna novejša (povojna) domača geografska literatura
o	podravski Sloveniji in njenih pokrajinah. — Časopis za zgodovino in narodopisje 1967, 22—23.
Obsega 43 enot.
Osebne bibliografije
(Urejeno po abecedi obravnavanih oseb)
Izvleček iz bibliografije. — Z. Kržišnik: Stojan Batič. 1967, [70—80], Literatura o Batiču, urejeno kronološko.
Stanko Bunc. Kratek oris življenja in dela. Bibliografija knjig in člankov. Sestavili sodelavci Studijske knjižnice Kranj. Osrednja knjižnica občine Kranj, 1967. 61 str. Cikl. 4°. Bunčevo delo prikazano v članku, v bibliografiji knjig in člankov, kronološkem pregledu, po strokah in po abecedi naslovov.
Dobrovoljc France: Predelave Cankarjevega »Hlapca Jerneja« v tujih
jezikih. — I. Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica. 1967, 227—228. Urejeno po abecedi jezikov.
Dobrovoljc France: Prevodi Cankarjevega »Hlapca Jerneja«. — I. Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica. 1967, 217—225.
Urejeno po abecedi jezikov.
Grmič Vekoslav:	Bibliografija	dr.
Janeza Fabijana. — Bogoslovni vestnik 1967, 294—297.
Urejeno po strokah.
Nekaj bibliografije. — Jože Gorjup. 1967, [27—29],
22 člankov o Gorjupu.
Meze Drago in Mira Lojk: Bibliografija profesorja dr. S. Ilešiča do poletja 1967. — Geografski vestnik 1967.
11—20.
Ingolič Anton: Bibliografija. — A. Ingolič: Jesenske disonance (Izbrani spisi, X). 1967, 327—373.
Kronološko urejeno izvirno delo, samostojno in v časopisju, uprizoritve, uredniško in prevajalsko delo, prevodi in literatura o Ingoliču; pri knjigah navedene tudi ocene. Izšlo tudi separatno s posebnim naslovnim listom.
Dr. Jože Jančar. — Zbornik Svobodne Slovenije 1967, 254—255.
Brecelj Marijan: Osnutek za bibliografijo Marija Kogoja. — Ob stoletnici kanalske čitalnice in ob odkritju spomenika Mariju Kogoju. 1967, 53 do 59.
Kronološko urejeno Kogojevo delo in literatura o njem.
Jesse Staško: Bibliografija Josipa Korošca. — Arheološki vestnik 1966, 9—15.
Urejeno kronološko. Izšlo leta 1967.
Velepič Ciril: Bibliografija. — Tine Kos. 1967, [42—43],
Literatura o Kosu.
Bauman Eva:	Bibliografija	Vladi-
mira Levstika. Kronološki pregled. — Celjski zbornik 1967, 67—114.
Obsega leposlovje, publicistiko, pisma, literaturo o Levstiku, prevode, psevdonime in upodobitve.
[Boršnik Marja] M. B.: Bibliografija del Stanka Majcna. — S. Majcen: Izbrano delo, II. 1967, 495—502.
Urejeno kronološko.
Minafikove zgodovinske publikacije v letih 1957 do 1966. — Farmacevtski vestnik 1967, 90—91.
Obsega enote 75—101. Nadaljevanje seznama v Farmacevtskem vestniku 1957.
Brumen Niki: Dr. Avgust Pavel. Pomagalo za iskanje virov literature o dr. A. Pavlu. — Pavel dr. Agoston. 1967, 128—133.
Bibliografija Pavlovega dela in literature o njem, objavljene v Sloveniji do junija 1966. Obsega biografijo, Pavlovo delo, beležke in ocene o Pavlu in njegovem delu, vsega 89 enot. S predmetnim in avtorskim ter kronološkim kazalom.
Krajevszky Gizella: Pavel Agoston elete es munkässäga 1886 — 1946. Bi-bliogräfia. — Pavel dr. Agoston. 1967, 107—127.
Obsega biografsko kronologijo, bibliografijo Avgustovega dela in literature o njem na Madžarskem, vsega 316 enot. S predmetnim kazalom.
Iz bibliografije. — France Peršin. 1967, [18].
Literatura o Peršinu.
Grebenc Stane: Bibliografski dodatki k Prešernovemu Zbranemu delu I in
II	(1965, 1966). — Jezik in slovstvo 1967, 63—64.
Bassin Aleksander: Izvleček iz bibliografije. — A. Bassin: Lojze Spacal.
1967,	159—170.
Domača in tuja literatura o Spacalu, urejeno kronološko.
Tavano Sergio, Guido Manzini in Ksenija Rozman: Bibliografija. — Tominc. 1967, 186—189.
Literatura o Jožefu Tomincu.
[Klopčič France] F. K.: Bibliografija del in prevodov Cecilija Urbana. —
C.	Urban: Zgodba o Viku. 1967, 239— 244.
Obsega izvirna dela, prevode in literaturo.
Arheologija, zgodovina
Bulovec Štefka: Drobni tisk. — Ljubljana v ilegali, III. 1967, 468—471. Obsega seznam letakov narodnoosvobodilnega gibanja v okupirani Ljubljani in seznam ljubljanskih trosilnih listkov od februarja do decembra 1942. Urejeno kronološko.
Jesse Staško: Bibliografski prispevki k jugoslovanski arheologiji 1964 in
1965.	— Arheološki vestnik 1966, 539— 558.
Urejeno po strokah. Izšlo leta 1967.
J esse Staško: Bibliografski prispevki k jugoslovanski arheologiji 1966. — Arheološki vestnik 1967, 481—490. Urejeno po strokah.
Kulundžič Zvonimir: Nekaj literature. — Z. Kulundžič: Zgodovina knjige. 1967, 497—508.
Urejeno po poglavjih, kot jih ima knjiga.
Ravnihar Darja: Pregled ilegalnega tiska v Ljubljani v letih 1941—1945.
—	Ljubljana v ilegali, III. 1967, 472— 480.
Abecedno urejena periodika (21 enot) in brošure (73 enot).
Vilhar Srečko in Albert Klun: Viri in gradivo. (Bibliografija.) — S. Vilhar - A. Klun: Prva in druga prekomorska brigada. 1967, 343—351.
Obsega po abecedi urejeno arhivsko in dokumentarno gradivo, samostojne publikacije, razprave in članke ter rokopisno gradivo.
BIBLIOTEKARSKA, BIBLIOGRAFSKA IN DOKUMENTALISTI C NA LITERATURA
Ivo Pintarič
Seznam, je samo izbor strokovnih del, ki jih je prejela Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani leta 1967. Niso upoštevani časopisi, tekoče bibliografije in vsa slovenska literatura. Vsakemu delu je dodana signatura; natisnjena je ležeče.
AČIMOVIČ Miroslav: Bibliografska grada o radničkom samoupravljanju u Jugoslaviji i oblicima učešča pro-izvodača u upravljanju preduzečima u drugim zemljama. Prikazi i anota-cije. (Saradnici: Erič Nevena [itd.].) Beograd, "(Institut društvenih nauka) 1966. (I) + XV + 856 str. 80. — b 200919
AVICENNE Paul: Les services biblio-graphiques dans le monde 1960—1964. [Par] —. (Paris, Unesco 1967.) 233 + (IV) str. 80. (Manuels bibliographi-ques de 1’Unesco. 11.) — B 120925 BEITRÄGE zur Inkunabelkunde. Dritte Folge. Bde. 1—2. Berlin, Akademie-Verlag 1965—1966. 40. — C II 196580
BENGE R[onald] C[harles]:	The
study of reference material. By —.
3.	rev. ed. by E. P. Dudley. London, The Library Association, London and Home Counties Branch 1963. 52 str. 80. (Notes for tutors.) — I 190560
BIBLIOGRAPHIES de l’Of rganisa-tion) E(uropeenne) (de) Cooperation ) E(conomique). OEEC bibliographies. No. 2. Paris, Organisation Europeenne de Cooperation ficono-mique 1956. 80. — b 158972
BIBLIOTEČNOE delo v zarubežnyh Stranah. (Avtory: V. A. Ambarcum-jan [itd.]. Red. Ju. V. Grigor’ev.) Moskva, Knjiga 1965. 350 + (II) str. + pril. 80. [cir.] — 189599
BIBLIOTEKININKYSTfiS ir biblio-grafijos klausimai. (Red. kolegija: S. Užkuraite, L. Vladimirovas, V žu-kas.) T. 1—2. Vilnius, Valstybine po-litines ir mokslines literatüros leidy-kla 1961—1962. 40. Vzpor. nasi.: Vo-prosy bibliotekovedenija i bibliografu. — b II 196660
Das BIBLIOTHEKSWESEN der Tschechoslowakei. Verfasst und zsgest. von Bibliothekaren der ČSSR. Wien, Brüder Hollinek 1966. IX + 57 + (I) str. 80. (Biblos-Schriften. 43.)
—	b 112820
Les BIBLIOTHEQUES dans le monde. Programme ä long terme pour la Federation internationale des associations de bibliothecaires. La Haye, Nijhoff 1963. VII + 66 str. 80. — C 200206
BUCHHOLZ Erich: Schriftgeschichte als Kulturgeschichte. Bellnhausen üb. Gladenbach, Institut für Geoso-ziologie und Politik (1965). 352 str. 80. Ilustr. — 202882
CALCOEN Roger: Inventaire des ma-nuscrits scientifiques de la Bibliotheque Royale de Belgique. Par —. T. 1. Bruxelles, Bibliotheque Royale
1965.	120 str. + pril. 40. — RII 196233
CATALOGUE des manuscrits de la Bibliotheque royale de Belgique. Par J. Van den Gheyn. [itd.]. T. 1—13. Bruxelles, Henri Lamertin [idr.] 1901—1948. 80. — R 194898
CLARK LUian G.: Collectors and owners of incunabula in the British Museum. Index of provenances for books printed in France, Holland and Belgium. By —. Bath, Harding & Curtis 1962. 75 str. 80. — R 165731
DABROWSKA Wanda: Ksi^zki dla bibliotek. Katalog. (Opracowaly: Wanda Dqbrowska, Leokadia Oplaw-ska, Klara Siekierycz.) T. 1. Warszawa, Stowarzyszenie bibliotekarzy polskich 1959. 80. — 195826
DARGENT J[uliette] L[ambertine]: Des institutions ä caractere universi-taire ou scientifique et les publica-
tions dont elles disposent (:1955:). Bruxelles, Commission beige de bi-bliographie 1958. 97 str. 80. [Ov. nasi.] (Bibliographia Belgica. 23.) — b 162186 DARGENT J[uliette] L[ambertine]: Les nouvelles conventions internationales d’echange. Comite intergou-vernemental special charge d’elaborer une nouvelle convention concernant les echanges intemationaux de publications, Bruxelles, 28 mai — 7 juin 1958. Pref. de Everett N. Petersen. Bruxelles, Commission beige de bi-bliographie 1960. 271 + (III) str. 80. (Bibliographia Belgica. 51.) — b 162186 DERŽAVNA respublikans’ka biblioteka URSR im. KPRS. Do storiččja z dnja zasnuvannja (:1866—1966:). (Vidpovid. za vip. S. J. Mine.) Kilv, Gosudarstvennaj a respublikanskaj a biblioteka USSR im. KPSS 1966. 20 str. 80. [cir.] Ilustr. — 192201
DREI Hauptprobleme der alphabetischen Katalogisierung. Vorarbeiten für eine Reform. Peter Baader: Körperschaftliche Verfasser. — Dietrich Poggendorf: Die Mechanische Ordnung der Titel. — Hans-Oskar Weber: Der Einheitszettel. Wiesbaden, O. Harrassowitz 1962. IX + 155 str. 80. (Beiträge zum Buch- und Bibliothekswesen. 11.) — b 133885
EXLIBRIS aus dem Buch- und Bibliothekswesen. Verfasst und zsgest. von einem Autorenkollektiv des Deutschen Buch- und Schriftmuseum der Deutschen Bücherei unter Leitung von Fritz Funke. Fotos von Herbert Strobel. Leipzig, Deutsche Bücherei
1966.	50 + (II) str. 80. — b 195795
FRCELAND Alexander: Posluživanje mušterija u knjižarama. (Kundebetje-ning.) Priručnik za knjižare. (Prev.
O.	E. A.) Zagreb, Mladost & Beograd, Prosveta 1966. 84 str. 80. — 200492 GELB I[gnace] J[ay]: Von der Keilschrift zum Alphabet. (A study of writing.) Grundlagen e. Schriftwissenschaft. (Deutsche Ausg. wurde vom Verfasser wollig überarb. u. erw.) (Stuttgart), Kohlhammer (1958).
291	str. 80. Ilustr. — 208045
GESAMTVERZEICHNIS der in den Dokumentationsstellen der DDR ausgewerteten Zeitschriften. Technik, Naturwissenschaften und einige Randgebiete. Bearb. vom Institut für Dokumentation der Deutschen Akademie der Wissenschaften zu Berlin, Bereich Methodik und Literaturdienst. (2. erw. und verbess. Aufl.) Leipzig 1963. 528 str. 80. (Bücherei des Dokumentalisten. 12.) — S 128143
GLIEDERUNG des Systematischen Katalogs. (Red. Ulrich Weber.) Karlsruhe, Badische Landesbibliothek
1962. VIII + 176 str. (=f.) 40. Stro-jep. avtogr. — b II 196458
GROLIER Eric de: Etude sur les categories generales applicables aux classifications et codifications docu-mentaires. Par —. (Paris), Unesco
(1962). 262 str. 80. (Documentation et terminologie scientifiques.) — b 16/2218
GRONSKY Andrej: Pol’sko-slovensky a slovensko-pol’sky knihovnicky slov-nik. Martin, Matica slovenska (1966). 206 + (IV) str. + str. 207—420. 80. [Ov. nasl.] Strojep. avtogr. — C 200826
GUIDE international de la documentation pedagogique. 1955—1960. (Paris), Unesco (1964). 753 str. + corr. 40. — b II. 196629
HAAKE, Rolf: Einführung in die Informations- und Dokumentationstechnik unter besonderer Berücksichtigung der Lochkarten. Leipzig 1965. 104 str. 80. (Einführung in die Information und Dokumentation. 8.) Ilustr. — C 189585
HYHLIK František: Psychologie mla-deho ctenäre. [Napsal] —. Praha, Stätni pedagogicke nakladatelstvi
1963. 139 + (III) str. 80. (Edice Üstfe-dniho vedecko-metodickeho kabinetu knihovnictvi.) — b 200365
ISTORIJA SSSR. Annotirovannyj pe-rečen' russkih bibliografij, izdannyh do 1965 g. (Sost.: M. L. Boruhina [itd.].) Izd. 2-e, pererab. i dop. Moskva, Gosudarstvennaj a ordena Lenina biblioteka SSSR imeni V. I. Lenina & Gosudarstvennaj a publičnaja
istoričeskaja biblioteka RSFSR 1966. 428 str. + corr. 80. [cir.] — 200398
JOHNSON Albert Frederick: Practical cataloguing. By —. London, Association of assistant librarians 1962. 116 str. 80. — K 201307 KIBUKA Bruno & Willy GANTY: Liste de periodiques d’ornithologie de la bibliotheque. Lijst van ornitholo-gische periodieken in de bibliotheek. (Bruxelles, Institut royal des sciences naturelles de Belgique) 1963. (7) str. + (20) str. (= f.) 80. — / 172996
KLEINE Bibliothekskunde. Ein Ratgeber für Mitarbeiter in allgemein-bildenden Bibliotheken. (Red. Fritz Kunz und Siegfried Goltz.) 2. übe-rarb. Aufl. Leipzig, Bibliographisches Institut 1966. 178 str. + 2 pril. 80. — b 202289
KONFERENCIA vysokoskolskych knižnic na Slovensku, Bratislava 21—22 oktöbra 1965. Zost. Boris Pro-chäzka ... Bratislava, Slovenske pe-dagogicke nakladatel’stvo 1966. 418 str. 80. Besedilo strojep. avtogr. — b 201884
KOVAČEVIČ Anrijeta & Branka BO-RISAVLJEVIČ:	Katalog	časopisa.
(Prip. za štampu —. Izd. Institut za naučno-tehničku dokumentaciju i informacije.) Beograd 1966.	80.	—
I	202277
KTO miluje ksi^gi... Antologia tek-stöw o ksi^zce. Zebral i opracowal Marceli Poznariski. (Przerywniki pro-jektowal: Aleksander Stefanowski.) (Warszawa), Stowarzyszenie bibliote-karzy polskich (1958). 288 + (III) str. 80. — 195752
LENIN Vladimir Il’iö: Lenin o kni-hovnictve. (Lenin o bibliotečnom dele. Z ruskeho originälu prel. Juraj Paška.) (V Martine), Matica slovenska 1965. 141 + (I) str. + 1 sl. 80. — 189010
LISTE mondiale des periodiques specialises dans les sciences sociales. World list of social science periodicals. 3. ed. rev. et augm. Preparee par le Comite international pour la do-
cumentation des sciences sociales ... (Paris), Unesco (1966). 448 str. 80. (Documentation dans les sciences sociales.) — I 195812
LÖSCHBURG Winfried & Heinz WE-GEHAUPT & Leonhard PENZOLD: Die Deutsche Staatsbibliothek und ihre Kostbarkeiten. Von —. (Mit 5 mehrfarb. u. 67 einfarb. Taf.) Weimar, Hermann Böhlaus Nachf. 1966. 50 str. 80. — b 202890
MACH Otto: Die Osteuropabestände der Bayerischen Staatsbibliothek. Benutzungsführer. (Zsgest. von —.) München, Bayerische Staatsbibliothek 1965. 68 str. + pril. 80. — C 189554
MATERIALY i soobščenija po fon-dam otdela rukopisnoj i redkoj knjigi Biblioteki Akademii nauk SSSR. (Otstv. red. A. I. Kopanev.) Moskva & Leningrad, Nauka 1966. 205 +
(III)	str. + corr. 40. [cir.] Ilustr. — b 196418
MAYERHÖFER Herman: Üvod do bibliografie technicke literatury. 2. sv. Praha, Statni pedagogicke naklada-telstvi 1956. 80. — 185404
METODICESKIE ukazanija po biblio-grafičeskomu opisaniju knjig v »Kniž-noj letopisi« i na pecatnyh kartočkah centralizovannoj katalogizacii. Moskva, Vsesojuznaja knižnaja palata 1961. 60 + (IV) str. 80. [cir.] (Meto-dičeskie materialy po gosudarstven-noj bibliografičeskoj registracii. 17.)
—	127003
MEZIKNIHOVNI vypüjöni služba. (Zpracoval kolektiv pracovnikü: Jar-mila Burgetovä [itd.]. Red. Včra Lu-kääovä.) Praha, Statni knihovna CSSR (1964). (I) + 90 + (II) str. + 1 pril. 80. Besedilo strojep. avtogr. — b 201837
MIHOVILOVIC Iva: Popis izdanja Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu 1945—1965. Zagreb, (Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti) 1966. (VIII) +
292	+ (I) str. 80. — K 195980
MOLODCOVA E. A. & N. A. NIKIFO-ROVSKAJA & A. G. RYTOV: Biblio-
grafija inostrannoj bibliografii po himii. (Sost. —.) Vyp. 1. Moskva & Leningrad, Biblioteka Akademii nauk SSSR 1966. 80. [cir.] — b 200400 MOSER Fritz: Die Amerika-Gedenk-bibliothek Berlin. Entstehung, Gestalt und Wirken einer öffentlichen Zentralbibliothek. Von —. Wiesbaden, O. Harrassowitz 1964. X + 161 str. + pril. 80. (Beiträge zum Buch-und Bibliothekswesen. 13.) — b 133885 NOVOTNY František: Českosloven-ske knihovnicke zäkonodärstvi. Cesta k zäkonu o jednotne soustavS kniho-ven a jeho uskutečnoväni. Praha, Stätni knihovna ČSSR 1962. 107 +
(IV)	str. 80. — b 200313 NUHIČ Ekrem: Dokumentacija. Interna dokumentacija u radnim organizacijama. ... Tuzla, Institut za rudarska i hemijsko-tehnološka istraži-vanja 1966. 174 + (X) str. 80. Ilustr.
—	b 200327
Die ÖSTERREICHISCHE Nationalbibliothek in der neuen Hofburg. Lesesäle, Kataloge und Magazine der Druckschriftensammlung. ... Mit 29 Abb. Wien, Brüder Hollinek 1966. 65 + (XXVI) str. 80. (Biblios-Schriften. 44:) — b 112820
PARKHI R[aghunath] S[hatanand]: Decimal classification and colon classification in perspective. By —. With a foreword by S. R. Ranganathan. London, Asia publishing house (1964). XX + 545 str. 80. (Ranganathan series in library science. 11.) — Č 169996 PASCHKE Max & Philipp RATH: Lehrbuch des deutschen Buchhandels. Von —. 7. Aufl. Neubearb. von: F. Gartmann [itd.]. Bde. 1—2. Leipzig, Verl. des Börsenvereins der deutschen Buchhändler 1932—1935. 80. — b 207882
PROBLEMI bibliotekarstva u Cmoj Gori. Cetinje, (Društvo bibliotekara Crne Gore) 1965. 148 + (I) str. 80. [cir.] Ilustr. — 189576
RANGANATHAN S[hiyali] R[amam-rita]: Classified catalogue code with additional rules for dictionary catalogue code. [By] —. Assisted by A.
Neelameghan. (5.ed.) London, Asia publishing house (1964). 644 str. 80. (Ranganathan series in library science. 2.) — 169996
RANGANATHAN S[hiyali] R[amam-rita]: The five laws of library science. (2. ed., repr.) Bombay [itd.]
(1963). 449 str. 80. (Ranganathan series in library science. 12.) — 169996
RIŠKO Andrej: Bibliografia sloven-skych bibliografii za roky 1961—1962. Spracoval —. Martin, Matica slovenski 1965. (II) + XLIII + 444 + (I) str. 40. (Dokumentäcia bibliografie. 1.) Strojep. avtogr. — B II 196179
ROL’ bibliotek v komunističeskom vospitanii sovetskih ljudej. Sbornik materialov. (Redkollegija: O. S. Cu-bar’jan [itd.].) Moskva, Knjiga 1Ö65. 212 + (II) str. 80. [cir.] — 189586
ROLA i zadania bibliotek szköl wyž-szych w zakresie ksztalcenia kadr bi-bliotecznych. Konferencija bibliote-karzy szköl wyzszych w dniach 12—14 czerwca 1958 r. w Toruniu. (Warszawa), Panstwowe wydawnictwo nau-kowe 1959. 167 + (V) str. 80. (2ucie szkoly wyzszej.) — 162105
RÖTZSCH Helmut: Der Börsenverein der deutschen Buchhändler zu Leipzig und die deutsche Bücherei. Ein Beitrag zur Geschichte der deutschen Nationalbibliothek. Leipzig, Deutsche Bücherei 1962. 41 + (III) str. 80. (Iz: Deutsche Bücherei 1912—1962.) — 177073
SHAFFER Kenneth R[aymond]: The book collection. Policy case studies in public and academic libraries. By —. Hamden, Connecticut 1961. XXI +
157	str. 80. (Case studies in library administration. 3.) — 171704
SOCIAL science research and libraries. Papers and summary proceedings of the Library seminar on research in the social sciences, New Delhi,
2—4 Jan. 1959. Ed. by S. R. Ranganathan and Girja Kumar. Bombay [itd.] (1960). 196 str. 80. (Ranganathan series in library science. 5.) — 169996
SOKRAŠČENIJA russkih slov v bi-bliotečnom i bibliografičeskom opi-sanii. Moskva, Knjiga 1966. 32 str. 80. [cir.] — K 189822
STASIEWSKA Zofia:	Indeksy do
ksi^žek. Warszawa 1964. 68 str. 80. (Prače Instytutu bibliograficznego.
1.). — 188867
STOCK Karl F.: Bibliographien der österreichischen Bundesländer. Auswahlverzeichnis. Graz, Universitätsbibliothek 1966. (III) + 62 str. 40. Strojep. avtogr. — B II 196183
SYSTEMATISCHE catalogus van de Bibliotheek van het Rusland Instituut (:Universiteit van Amsterdam:) T. 1—2. Amsterdam, Rusland instituut 1960—1961. 80. — b 169070
UNIVERZITETSKA biblioteka »Svetozar Markovič«. (Sast. Ljubinka Jovanovič uz red. Stručnog veča Biblioteke.) Beograd, (Univerzitet) 1964. (III) + 19 str. + 3. pril. 80. Strojep. avtogr. — b 189724
VERONA Eva: Abecedni katalog u teoriji i praksi. (Tekst predavanja na
Seminaru za bibliotekare naučnih biblioteka.) Napisala —. (Umnoženo kao rukopis.) Zagreb, Društvo biblio-tekara Hrvatske 1966. 220 str. 40. [Ov. nasl.] Strojep. avtogr. — C II 196536 VLADIMIROVAS L[evas]: Vilniaus universiteto biblioteka. Vilnius, Val-stybine politines ir mokslines litera-türos leidykla 1958. 105 + (II) str. 80.
—	b 201972
VODIC kroz informacione i doku-mentacione jedinice u SFR Jugoslaviji. Vodnik po informacijskih in dokumentacijskih enotah ... Vodič niz informaciskite i dokumentaciskite edinici... Guide to the information and documentation units... (Odg. ur. Melihar Ivanuška. Prev. Stojilko-vič Dragan [itd.]. 2. dop. izd.) Ljubljana, (Zveza inženirjev in tehnikov Slovenije) 1967. 100 str. 80. — B 208273 VODICKOVA Hana & Jifi CEJPEK: Terminologicky slovnik knihovnick# a bibliograficky. Praha, Stätni peda-gogicke nakladatelstvi 1965. 120 str. +
1	pril. 80. (Publikace Stätnlch včdec-kych knihoven.) — C 200930
Ocene in poročila
Branko Berčič: Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. — Abhandlungen über die Slowenische Reformation, 1968, str. 152— 268 + 84 str. faks. 8°.
Konec februarja leta 1968 je izšla v münchenski založbi Rudolfa Trofenika in v redakciji B. Berčiča 1. knjiga zbirke Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen. Abhandlungen über die Slowenische Reformation. Literatur — Geschichte - Sprache - Stilart - Musik - Leksikographie - Bibliographie. (Redaktion:	Branko Berčič.)
München 1968. 268 str. + 84 str. slik. Knjiga je posvečena spominu dr. Mirka Rupla in prinaša razprave o slovenski reformaciji. Posega na področje literature, zgodovine, jezika, stUistike, glasbe, leksikografije, teologije in bibliografije. Avtorji razprav so Anton Slodnjak, Balduin Saria, Hans J. Kis-sling, Jakob Rigler, Jože Pogačnik, Dragotin Cvetko, Jože Stabej, Oskar Sakrausky; Branko Berčič pa je pisec zadnjega prispevka: Slovenska beseda v tiskih 16. stoletja. Zbornik v celoti bodo ocenjevali slavisti in zgodovinarji; tu naj podrobneje poročamo le o zadnjem — bibliografskem — delu knjige.
V	skladu z naslovom je avtor posvetil pozornost samo tistim tiskom
16.	stoletja, ki vsebujejo v celoti ali vsaj deloma slovensko besedilo, pri tem pa se ne ozira na to, ali je bil avtor Slovenec ali tujec. V uvodnih besedah označuje pisce, ki prihajajo po tem kriteriju v poštev, od anoni-ma, ki je v tiskano nemško pesem o bojih z upornimi slovenskimi kmeti, natisnjeno leta 1515 na letaku, vnesel njihovo bojno geslo: Stara pravda! Le
vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna!, prek Trubarja, Bohoriča, Dalmatina, Huterja, Juričiča, Klombnerja, Krelja, Megiserja, Pacherneckerja in Trošta do Trubarjevega sina Felicijana, Tul-ščaka in Znojilška. Zatem ob kratkem opiše uspehe njihovega petdesetletnega prizadevanja v novem literarnem jeziku, ki ga je s svojim pionirskim delom začrtal Trubar, porazdeli vseh 55 del, ki so jih ustvarili, v vsebinske skupine, poudari, da gre pri njih večinoma za prevode in kompilacije bibličnih tekstov in tujih avtorjev (Luther, Brenz, Melanchthon, Bullinger, Dietrich, Musculus, J. Spangenberg, Vergerij, Andreae, Barbatus, Canisius, E. v. Rotterdam, Flacius, Habermann, Hildebrand, Jirka, Losius, Menius, Regius, C. Spangenberg, Vischer); le manjše število del (10) so originali ali vsaj po večjem delu originali.
V	nadaljnjih odstavkih govori dr. Berčič o vprašanju tiska slovenskih del in označi po pomembnosti za nas tiskarje, ki so jih tiskali, ter o usodi slovenskih tiskov v zadnjih 400 letih. Tu omenja najpomembnejše dosedanje raziskovalce slovenske knjige 16. stoletja (Nemci Schnurrer, Ahn, Elze, Stökl, Sakrausky; od domačinov pa zlasti Zois, Kopitar, Kidrič, Rupel). Od vseh dosedanjih raziskovalcev-bi-bliografov slovenske knjige v 16. stoletju je delal najbolj načrtno Kidrič. Ta je v svojem bibliografskem uvodu leta 1927 ugotovil 43 različnih tiskov, ohranjenih skupaj v 180 izvodih; njegov učenec Rupel je leta 1954 ugotovil nadaljnjih 41 oziroma 42 izvodov 18 knjig, ki jih je poznal že Kidrič, poročal je dalje o treh ponovno evidentiranih ter štirih izgubljenih izvodih,
na novo pa je odkril en izvod, šestih, dotlej sploh neznanih del.
Zdi se, da so prav te Ruplove najdbe spodbudile Berčiča, da se je ponovno lotil raziskovanja serije slovenskih tiskov 16. stoletja. Saj je vedel, da je Rupel dosegel nepričakovan uspeh, čeprav ni sistematično preiskal vseh do tedaj znanih hranišč slovenske knjige 16. stoletja, marveč samo tista, do katerih so segale njegove osebne, bolj ali manj slučajne zveze. Prav je sodil, ko je mislil, da je utegnil v zadnji četrtini stoletja priti v starih javnih knjižnicah na dan kak nov slovenski tekst, kakor se je utegnil v zmedi in razdejanju druge svetovne vojne marsikateri tudi izgubiti, in da bi bilo dobro ves v poštev prihajajoči teren na novo raziskati in preveriti, kateri od dotlej opisanih izvodov so še »na mestu«, kateri so se izgubili (oziroma morda sploh niso eksistirali že v letu 1927), in kateri so morda prišli v razvid na novo. Ta potreba se mu je zdela toliko nujnejša, ker tudi J. Badalič v svoji bibliografiji leta 1959 (Jugoslavica usque ad annum MDC) v tem pogledu ni napravil koraka naprej.
V	sodelovanju z založnikom Trofenikom ter Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani je razposlal na vsa doslej znana hranišča slovenskih tiskov 16. stoletja podrobno vprašal-nico s prošnjo, naj preverijo dosedanje podatke o teh tiskih in sporoče, če so prišli v razvid morda tudi kaki novi izvodi. Uspeh je bil lep. Berčič je dognal, da se je v letu 1966 hranila slovenska knjiga v 60 krajih (v 80 knjižnicah) Evrope in Amerike. Na dan so prišli tudi doslej neznani izvodi. Anketa je potrdila eksistenco 203 od doslej opisanih izvodov; na novo je prišlo v razvid 79 izvodov, odpisati pa je bilo treba 37 izvodov, ki morda že v letu 1927 niso bili vsi na mestu ali pa so se izgubili v zmedi druge svetovne vojne. Največje število izvodov hrani še vedno Ljubljana (61, od teh NUK 45), za njo Dunaj (26), London (16), Zagreb (15), Wolfenbüttel (10) itd. Tudi novih izvodov je prišlo
v razvid največ v Ljubljani (11), zatem v Londonu (9), na Dunaju (5) v Zagrebu (5) itd., vtem ko je bilo treba odpisati največ izvodov v Berlinu (8) in Dresdenu (4).
Vseh bibliografskih (samostojnih) enot, v katerih se je v 16. stol. natisnila slovenska beseda, je sedaj v razvidu 56. štiri od teh se niso ohranile niti v enem izvodu, a so drugače zanesljivo izpričane; med izgubljenimi žalujemo predvsem za Trubarjevo Cer-kovno ordningo iz leta 1564, ki se je v unikatu hranila v saški deželni knjižnici v Dresdenu in je izginila ob evakuaciji knjižnice med drugo svetovno vojno; 13 je unikatov, 15 je ohranjenih v dveh izvodih, 5 v treh, 3 v štirih, 2 v petih, 1 v šestih, 2 v sedmih, 1 v osmih, 4 v devetih, 2 v enajstih, 2 v dvanajstih, 1 v šestindvajsetih (Bohorič, Arcticae horulae), Biblija iz leta 1584 pa v šestinšestdesetih izvodih. Vsega je Berčič evidentiral 282 izvodov.
Seveda tudi to število ne more veljati za dokončno. Sodim, da je še vedno mogoče, da se pojavi nov izvod slovenske knjige 16. stoletja v kaki stari knjižnici (npr. v Nemčiji, v Švici, na Češkem), ki je Berčičeva anketa ni zajela. To upanje je tem bolj upravičeno, če vemo, da je npr. NUK pred nekaj leti mogla kupiti od privatnika v Angliji drugi izvod Trubarjevega katekizma iz leta 1555, ki dotlej ni bil znan, a je izredno lepo ohranjen!
Za uvodom podaja avtor bibliografski opis vseh 56 samostojnih enot. Poudariti je treba, da je Berčič prvi od slovenskih bibliografov v tem delu smiselno prilagodil načela bibliografskega opisa, ki se v svetu uporablja za opisovanje inkunabul pa tudi kasnejših starih tiskov. Pri tem mu je bilo odlično vodilo Knihopis českych a slovenskych tiskü (Praha 1925—), ki popisuje češke in slovaške tiske do konca 18. stoletja; v nekaterih podrobnostih pa se je naslonil še na Bowersa (Principles of Bibliographical Description, Princeton 1949).
Bibliografski opisi enot so razporejeni v kronološkem zaporedju in oštevilčeni. Opis obsega dosloven prepis besedila naslovnega lista z upoštevanjem vrste pisav (latinica, fraktura, grška pisava, bohoričica, cirilica, glagolica) in oblike črk, z opozorilom na morebitni večbarvni tisk in z opisom slik oziroma vinjet ter drugih tiskarskih posebnosti; impresum dopolnjuje na uveljavljeni način. V nadaljnjem (tehničnem) opisu podaja format, število vrstic na strani, skupno število listov, zaporedje pol s signaturami in obsegom pole; natančno beleži morebitne paginacije, napake v štetju; kustode in margina-lije; podrobnejše označuje tisk (barve, kolone); jezik (oziroma jezike) besedila; beleži note v tekstu; navaja strani z lesorezi ali inici j alkami, podaja velikosti verzalk in vinjet, kjer so v tekstu; opozarja na okrasne okvire, tiskarske znake in druge posebnosti tiska.
Tehničnemu opisu sledi vsebinski opis: natančna navedba za enoto pomembnih odstavkov s podatki o straneh in vrsticah; enote, obstoječe iz več delov, so opisane tako natančno kot glavna enota. Ce se sestavni deli pojavljajo tudi kot separati, dobijo tekočo številko glavne enote z dodano črko, npr. 8: 8 a, 8 b itd.
V	zadnjem odstavku so navedeni kraji z ustanovami, ki enoto hranijo, ter signature primerkov; ustanova je navedena v oglatem oklepaju, če je enoto imela, pa je anketa ugotovila, da je nima več. Končna številka je zaporedna številka fotografske reprodukcije naslovne in ponekod še drugih strani.
Vsak opis enote se začenja na novi strani. Nekateri opisi obsegajo po več strani, opis biblije kar sedem.
Bibliografskim opisom so dodana tale kazala: kazalo avtorjev; v to kazalo so uvrščena tudi imena tistih tujih avtorjev, katerih dela so slovenski pisatelji prevajali ali uporabljali pri kompilaciji svojih besedil; ta imena so s kazalkami povezana z ustreznimi spisi slovenskih pisateljev; ka-
zalo tiskarjev, razporejenih po krajih, z navedbo, katera dela so tiskali; kazalo krajev in ustanov, ki hranijo ali so hranile slovenske tiske (z navedbo tekočih številk iz glavnega opisa).
Na koncu navaja Berčič glavno domačo in tujo literaturo, na katero se je pri svojem delu opiral. Za kazalom je seznam slik vseh ohranjenih enot, ki so uvrščene na koncu bibliografije na posebnem papirju.
Iz povedanega sledi, da smo z Ber-čičevim delom dobili vzorno bibliografijo naših tiskov 16. stoletja. Delo je enkrat opravljeno tako, kot se za pomembno gradivo spodobi. Kolik napredek, če pomislimo na doslej najboljšo tovrstno Kidričevo bibliografijo, ki je mogla leta 1927 iziti v dokaj slabi litografski reprodukciji tekata, ki ga je po Kidričevih predavanjih na roko prepisal študent z neokretno pisavo!
Kakor v vsakem tovrstnem delu, tako se bo gotovo tudi v Berčičevem našla kljub avtorjevi vestnosti kaka pomanjkljivost. Delo se je tiskalo v Mohorjevi tiskarni v Celovcu, avtor je korekture opravljal v Ljubljani, in nič čudnega, če je ostala kaka nepopravljena tiskovna napaka. Morda je treba tudi napako v prepisu imena pisatelja Tulščaka v bibl. enoti št. 32,
32	a pripisati stavcu. K sicer vzornim bibliografskim opisom bi si želel samo še eno: navedbo glavne literature vsaj k pomembnejšim enotam.
Moje pripombe Berčičevemu prizadevanju seveda ne zmanjšujejo cene. Za vestno opravljeno težko in naporno delo mu moramo izreči priznanje in zahvalo.
Tudi založniku R. Trofeniku gre za tako lepo izdajo in opremo vsa čast!
Janez Logar
Stanislav Kos: Bibliografsko kazalo Časopisa za zgodovino in narodopisje XXI—XXXV, 1926—1940. Maribor, Založba Obzorja 1965—1966 (1966—1967).
158	+ (II) str. 8°. Izšlo kot priloga k Časopisu za zgodovino in narodopisje, nova vrsta, I—II.
Presoditi pomen in kvaliteto Kosove bibliografije nam bo lažje, če se najprej spomnimo na sorodna dela pri nas.
Prvo tovrstno delo je Gratzyjev Repertorium zur 50 jährigen Geschichtsschreibung Krains 1848—1898 (Ljubljana 1898). V njem so obdelani Mittheilungen des historischen Vereines für Krain (1846—1868), Mittheilungen des Musealvereines für Krain (1866, 1889—1898), Jahresheft des Vereines des Landesmuseums (1856,1858, 1862), Argo (1892—1898), Blätter aus Krain (1857—1865) in Camiolia (1838 do 1844). Zadnja dva časopisa nista zgolj zgodovinska, zato je iz njiju ustrezno gradivo izbral, v celoti pa je izpustil Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, ker so slovenska.
V	prvem delu Repertorija so razvrščeni podpisani članki po abecedi avtorjev. Drugi del prikazuje gradivo po predmetnih značnicah (osebna in krajevna imena ter nekateri pojmi), vendar ne v povezavi s prvim delom; določene so namreč iz člankov in kažejo naravnost na časopis. Gre za samostojno stvarno kazalo k zgodovinskim člankom, tudi k anonimnim, ki jih Gratzy v prvem delu ni navedel. Prvi del je po obsegu in vsebini skromen, toliko bolj bogat pa je drugi (velik izbor gesel s podgesli, za Ljubljano npr. kar 17 str.); razmerje med njima je 1 : 4.
Gratzyju torej ni bilo do tega, da sestavi bibliografijo zgodovinskih člankov, temveč da da — v skladu z naslovom svojega dela — zanesljiv in podroben predmetni vodič po tem gradivu. To mu je tudi uspelo, škoda je le, da so krajevne značnice vseskozi nemške, kot je pač nemško vse gradivo, ki ga je obdelal.
Podobno Gratzyjevemu Repertori-ju je Kazalo k Časopisu za zgodovino in narodopisje I—XX (Maribor 1926). Obsega zgodovino Časopisa in Zgodovinskega društva, seznam odbornikov, pregled člankov po abecedi avtorjev in stvarno kazalo; to zadnje sta sestavila Janko Glazer in Karl Prijatelj. Prava bibliografija je le
tretji del, toda ni na posebni višini. Stvarno kazalo je obsežnejše (razmerje z avtorskim 7 : 2). Tudi to kaže naravnost na ČZN s kratkimi, bistvenimi podatki. Osnovna gesla imajo še dodatna podgesla. Po obsegu je Kazalo CZN seveda manjše kot Repertorium, saj je tudi gradiva manj.
Izrazito bibliografsko usmerjeno je Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo, ki ga je sestavila dr. Melitta Pivec-Stelfe (Ljubljana 1939). Zajema Mitteilungen des Musealvereins für Krain (1898—1907), Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (1891—1907), torej tudi tista leta, ki jih je Gratzy izpustil), Carniolo (1908—1909, 1910—1919) in Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (1919—1939); povsod izpušča naravoslovne spise.
Gradivo (1421 enot) je strokovno razdeljeno na štiri glavne skupine, potem pa še naprej na pododdelke, ožje specializacije. V zadnji stopnji članki niso razvrščeni po abecedi, temveč kronološko, kar nekoliko moti. Na koncu je avtorsko kazalo in pa »dodatek«, ki obsega naslove ocenjenega časopisja in anonimnih del ter osebe, o katerih članki govore; »dodatek« je torej malo več kot predmetno osebno kazalo. Kazala ne kažejo naravnost na časopise, temveč na enote v bibliografiji. Po obsegu je kazal precej manj; razmerje je 1 : 15 v korist bibliografiji. Ker ni bibliografskih opomb, je ostalo marsikaj skrito, medtem ko sta prvi dve deli te stvari reševali s preciznim predmetnim kazalom.
Bili bi krivični, če bi merili starejša dela z današnjo prakso in današnjim stanjem bibliografije. Nasprotno, ugotoviti moramo, da sta tako Gratzyjevo kot Glazer-Prijate-ljevo kazalo za svoj čas pomembno delo in še danes odlično pomagalo. Tudi o delu dr. Steletove lahko brez laskanja zapišemo, da sodi po sistematični ureditvi in tehnični strani vpisov med naše bibliografske temelje. Seveda bi danes to gradivo obdelali morda malo drugače, toda vmes
so desetletja in več ne samo v razvoju bibliografije, temveč tudi v razvoju uporabe gradiva. Zato je stal dr. Kos pred večjimi zahtevami, a tudi pred bolj uveljavljenimi načeli, ko se je loteval naslednjih 15 let Časopisa za zgodovino in narodopisje (1926—1940).
Gradivo je zagrabil povsem bibliografsko: člankom je dal bibliografsko podobo, jih razvrstil v skupine ter dodal kazala. Upošteval je vse, tudi sezname prejetih in zamenjanih knjig na ovitkih.
Bibliografski vpis ima vse vsebinske in tehnične čednosti, ki jih od dobre bibliografije lahko pričakujemo. Posebej kaže omeniti zlasti dvoje: razrešeni so vsi psevdonimi in anonimi, ki pridejo v poštev, prevedeni so tudi tisti naslovi člankov, ki v CZN še niso bili, kar ni samo v prid enotni obdelavi, temveč še bolj uporabi.
K razreševanju inicialk imam drobno pripombo. Za primer vzemimo podpis A. D. (CZN 1939, 129). Razrešen je v Antona Dolarja. Ker nastopa kot avtor, je zapisan v inverziji takole: D[olar] A[nton]. S tem je obrnjena tudi inicialka, kot da je podpis D. A. Tak način razreševanja tehnično ne omogoča, da bi iz vpisa samega ugotovili, ali je podpis A. D. ali
D.	A. Res si lahko pomagamo z avtorskim kazalom (ali morebiti s kazalom psevdonimov), kjer so inicialke navedene tako, kot so dejansko natisnjene, toda praviloma bi moralo biti to razvidno iz vpisa, saj se kazala sestavljajo iz vpisov. Tako razreševanje inicialk, ki mu oporekam, ni Kosova specialiteta, ampak je v rabi v večini bibliografij. Menim, da je bolje razreševati inicialke tako kot psevdonime ali šifre, torej: [Dolar Anton] A. D. Podobno tudi [Travner Vladimir] Dr. V. T. pri enotah 83 in 84, [Vrabl Niko] N. I. V. pri enoti 663 ali [Glonar Joža] J. A. G. pri enotah 183, 353, 354, 356, 379 (to razrešuje Kos: G[lonar] J[oža]).
Zaradi pomembnosti večine gradiva je avtor upravičeno posvetil naj-
več skrbi bibliografski opombi. Držal se je načela, da »anotacije nimajo namena prikazati vsebine člankov in zlasti ne njihovih izsledkov, ampak hočejo le opozarjati na vsebino in na tiste elemente iz vsebine, ki jih zajema predmetno kazalo« — gre torej za informativno anotacijo. Enota je najprej formalno klasificirana kot razprava (bibliografija, predavanje, govor) ali zapisek (izvestje, pregled, nekrolog, društveno poročilo) ali ocena ali poročilo. Sledi zgoščen posnetek vsebine, razdeljen po poglavjih, če jih razprava ima. Zlasti skrbno so izpisana krajevna in osebna imena, o katerih se govori. Ce je razprava daljša, so dodane k posameznim poglavjem ali imenom še strani, kar bo večkrat prihranilo iskanje. Podotfno tudi to, da je množica imen razvrščena po abecedi in ne tako, kot jih razprava omenja. V anotaciji je opozorjeno tudi na korespondenco, dokumente, pesmi, ki so morda v razpravi objavljeni. Opombo konča opozorilo na morebitni tujejezični povzetek.
Razumljivo je, da so anotacije kljub jedrnatosti izredno obsežne. »Suha« bibliografija obsega čez 60 strani dvostolpnega in razmeroma drobnega tiska, enot pa je le 775. Dejansko bi morala biti celo kakšna manj. Prav zaradi široko zasnovanih opomb je namreč avtor razstavljal, kjer se je le dalo, morda včasih celo preveč. (Breznikovo razpravo o novejših slovarjih je npr. razbil na tri enote, ker je izšla pač v treh nadaljevanjih, a v istem letu.)
Gradivo je razdeljeno po DK, torej po sistemu, v katerem je avtor doma. Stroke so razvejane do potankosti, dokaj točno formulirane in opremljene z DK vrstilci, poleg tega pa avtor še sam šteje skupine, podskupine in oddelke po svoje. Ce upoštevamo samo končne stroke, je vseh 145, se pravi, da pride na vsako nekaj več kot pet enot. Tako najdemo seveda le nekaj strok, ki imajo čez deset enot, po drugi strani pa tudi nekaj takih, ki imajo samo po eno. Oglejmo si samo poglavje bibliografija.
Razdeljeno je takole: 1. Bibliografije del posameznih pisateljev (5 enot),
2.	Bibliografije del posameznih skupin pisateljev (1), 3. Bibliografije del, objavljenih v periodičnem tisku (3),
4.	Strokovne bibliografije a) Bibliografije bibliografij (1), b) Narodopisne bibliografije (5). c) Kmetijske bibliografije (1), č) Literarnozgodovinske bibliografije (2), d) Zgodovinske bibliografije (2), e) Krajevne bibliografije (1). Razdelitev je v skladu s shemo DK. če me na primer zanima bibliografsko obdelano zgodovinsko gradivo ali poročila o tem, ne zadostuje, da pogledam samo skupino
4	d, temveč ga najdem tudi v skupinah 3, 4 a, 4 b in 4 e, lahko pa je tudi v drugih bibliografijah kaj zgodovinskega. Pregledati moram torej vse enote iz poglavja bibliografija, kar pa je hitro opravljeno, saj jih je samo 21 ali dve strani. Vprašam torej, ali je uporabi v prid tako podrobno razčlenjevanje, ko je gradiva malo? Do podobnega spoznanja bi prišli še ponekod (historična geografija, cerkvena zgodovina, arheologija ipd.). Menim, da bi bilo s 30—40 strokami gradivo dovolj nazorno prikazano.
Vedeti je namreč treba, da spremlja bibliografijo tudi predmetno kazalo. Njegova prednost je predvsem v tem, da nas opozarja na tiste plati vsebine, ki s samo razdelitvijo po strokah niso dovolj opazne ali so z njo celo prikrite. Izčrpnost predmetnega kazala je seveda kaj različna. Najbolj preprosto predmetno kazalo je lahko kar abecedni pregled strok. Najbolj nadrobno pa zajame vsa imena in pojme, ki jih enote (vpisi in opombe) imajo, in jih celo med seboj poveže. Tako kazalo je sestavil dr. Kos.
če si spet ogledamo geslo »bibliografija«, ga najdemo v predmetnem kazalu mnogo bolj razčlenjenega, zvemo pa tudi za tiste bibliografije, ki so objavljene kot dodatki k člankom in zato v stroki 01 niso mogle biti navedene. Avtor nas nanje opozarja na vse možne načine. Novakovo bibliografijo Zgodovina in narodopis-
je v prekmurski publicistiki na primer najdemo v predmetnem kazalu pri geslih: Narodopisne bibliografije, Zgodovinske bibliografije, Prekmurje in še pri vseh imenih, ki so navedena v anotaciji. Ob takem kazalu je malo verjetno, da bi prezrli kaj takega, kar nas zanima.
Gesla kažejo na enote v bibliografiji, ne na ČZN. Ob vsaki številki je v oklepaju dodano še podgeslo, konkretni ožji predmet, ki ga članek zadeva. Poleg tega pa je grafično označena še pomembnost prispevka, številke v krepkejšem tisku pomenijo,, da se na geslo nanaša ves članek ali obširni del članka. Številke v ležečem tisku povedo, da je enota ocena (poročilo) ali manjši del članka, številke v navadnem tisku pa, da se na geslo nanašajo le posamični podatki v članku; večinoma gre le za krajše omembe.
Tako kazalo je kajpada ne samo izredno precizno, temveč tudi obsežno, saj ga je kar 52 strani drobnega tiska. Praksa bo pokazala, če ni morda mnogo opozoril na drobne prispevke (številke v navadnem tisku) odveč, toda tedaj so odveč tudi ustrezne navedbe v anotacijah.
Tudi za avtorsko kazalo, ki običajno ni kaj posebnega, je našel dr. Kos poseben prijem. Pri vsakem avtorju je navedel najprej razprave, bibliografije, predavanja in govore, nato izvestja, zapiske, preglede, nekrologe in društvena poročila, nazadnje pa ocene, poročila in drobne zapise. Ker je ob številki vsake enote dodal v oklepaju letnico in začetno stran, kjer se prispevek začne, je enote razvrstil kronološko. Metodično je to vsekakor zanimivo, tu in tam tudi koristno, drugače pa preveč nabito. Pri tako plodovitem piscu, kot je npr. Baš, kar mrgoli številk.
Slikovno gradivo v ČZN ni zgolj ilustrativno, temveč vsebinsko dopolnjuje članke. Zato je posebno kazalo slik povsem na mestu. Avtor je slikovno gradivo omenjal že pri vpisih, vendar je še posebej izpisal vse slike, tiste, ki so objavljene med članki, in
tiste, ki so objavljene na prilogah. Citira jih samostojno in v povezavi s članki, se pravi, da kaže naravnost na objavo v CZN, obenem pa tudi na enoto v bibliografiji. Slike je razvrstil po abecedi gesel (osebe, kraji in pojmi) in jih opremil še s podgesli. Ce je bilo treba, je določil pri eni sliki tudi po več gesel (slike najdenih arheoloških predmetov npr. navaja pri kraju, kjer so jih našli, in pri predmetu samem). Tako mu je kazalo slik naraslo na 14 strani.
Celotno delo sklepa abecedno kazalo strok z DK vrstilci in shema razdelitve gradiva v bibliografiji.
V	uvodu, kjer je avtor dovolj jasno razložil svoja načela, bi lahko povedal tudi kaj o samem CZN. Tega ali onega bi zanimali uredniki časopisa, usoda snopiča 3/4 iz leta 1940, koliko snopičev je imel posamezni letnik, kakšen obseg, naklado in podobno. Vsaj jaz pogrešam bibliografski opis CZN kot celote, če bi ga avtor dal, bi mu ne bilo treba pri vsaki enoti posebej navajati ob letnici tudi letnik, ki pri citiranju člankov dandanes že izgublja svoj pomen in smisel. Tam bi lahko tudi povedal, da je izšel ČZN za leto 1937 kot Kovačičev zbornik, da je snopič 2/4 iz leta 1933 veljal kot Ptujski zbornik; ti dve enoti (180 in 181) sploh ne sodita v bibliografijo člankov v taki obliki, kot sta sedaj, temveč samo gradivo iz njiju.
Primerjava med tremi deli, ki smo jih označili na začetku, in to bibliografijo govori v mnogih pogledih v prid dr. Kosu. Ne smemo pa obiti dejstva, da so imeli prvi sestavljalci mnogo več gradiva in najbrž tudi omejen prostor. Morda je v tem vzrok, da je mogel iti dr. Kos tu in tam predaleč (mestoma prepodrobna razdelitev, včasih preobsežne anota-cije, preveč izčrpno predmetno kazalo). Ne glede na to in kljub temu pa bo Kosovo delo dobilo v naši bibliografiji zgledno mesto zaradi doslednega upoštevanja načel pri obdelavi, uporabnosti z raznih vidikov, pestrosti in gibčnosti gesel v kazalih in ne
nazadnje zaradi odlične grafične podobe (smiselna uporaba navadnega, polkrepkega, ležečega, razprtega tiska ipd.).
Zadržali smo se ob tej bibliografiji malo več, kot je navada. Vzrok je predvsem delo samo, saj je zgled, kaj se v bibliografiji more narediti. Ne dvomim tudi, da bo imelo posnemovalce, bodisi v celoti ali samo v nekaterih pogledih.	jQ.e	Munda
Antonija Kolerič in Marijan Pertot: Bibliografija šolskih knjig in skript za slovenske šole v Italiji 1945—1966.
Trst, Narodna in študijska knjižnica
1967.	55 str. 4» [cikl.]
Delo je posvečeno dvajseti obletnici ustanovitve Narodne in študijske knjižnice v Trstu (1947). Delovanje knjižnice v dvajsetih letih njenega obstoja je opisal v obsežnem uvodu Milan Bolčič, predsednik odbora, ki mu je poverjena skrb nad knjižnico.
Bibliografija je plod vztrajnega in marljivega dela. Obsega 272 učbenikov, pri čemer so upošteti tudi ponatisi. Bibliografija obsega nadalje še popis 61 pomožnih in drugih tiskov, v dodatku pa ima seznam kratic in abecedni seznam avtorjev. Pri popisu bibliografskih enot najdemo vse temeljne podatke (izdajatelj, tiskar, leto in kraj tiska, obseg in format). Pri učbenikih, ki so bili razmnoženi na ciklostil, je posebej navedeno, če je naslovna stran tiskana.
Koleričeva in Pertot sta svoje delo opravila tako vestno in natančno, da bodo njuno bibliografijo lahko z uspehom uporabljali vsi tisti, ki se bodo hoteli poglobiti v probleme slovenskega šolstva pod Italijo v obdobju 1945—1966. Pri pregledu bibliografije dobimo vtis, da sta uporabila vsa razpoložljiva sredstva, da bi se dokopala tudi do tistih šolskih besedil, ki so bila že skoraj v celoti uničena. Kdor bi hotel njuno bibliografijo dopolniti, bi se znašel pred nemajhnimi težavami.
Bibliografija Koleričeve in Marijana Pertota nam daje kar precej ele-
mentov, ki nam omogočajo, da lahko razsojamo, kako je bilo v obdobju 1945—1966 z našo manjšino. Naj se dotaknem le nekaterih. Iz knjige jemljem podatek, da je bilo v letih 1920—1928 za Slovence pod Italijo natisnjenih 48 različnih šolskih knjig, v letih 1945—1966 pa 272. V prvem primeru so bile knjige namenjene mnogo večjemu številu slovenskih šolarjev kot v drugem, v nobenem primeru pa beneškim Slovencem, ki so že od leta 1866 pod Italijo in si niso še priborili šol v svojem materinem jeziku. Z izjemo teh slednjih so svoboščine, ki jih uživajo danes Slovenci pod Italijo, neprimerno širše od tistih v obdobju 1918—1928. Zadnja slovenska šolska knjiga (Budalov »Slovenski cvetnik«) pod fašizmom je iz leta 1928. Položaj Slovencev pod Italijo (vseh je okrog 120.000) pa je vendarle težak. Razbiti so kar na tri province in živijo v obmejnem pasu, ki se vleče od Trbiža pa tja do bloka pri Škofijah. Ta razdrobljenost močno zavira njihov medsebojni stik.
Ce si ogledamo 272 šolskih knjig še z drugih plati, zapazimo tole: tiskanih je 133, ciklostiranih pa 139. Ta slednja številka nas opozarja na velik trud naših šolnikov, da bi bila slovenska šola oskrbljena z ustreznimi učbeniki. Zavezniška vojna uprava je izdala v obdobju 1946—1954 za slovenske šole 77 šolskih knjig, Vladni generalni komisariat v Trstu pa v obdobju 1955—1966 le 26 knjig.
Glede ciklostilnih izdaj je značilno, da jih ima slovenska srednja šola v Gorici kar 106. Na samozaložbo odpade 11 učbenikov, na katoliške ustanove kot izdajatelje pa 18. Tu gre večinoma za katekizme, vendar ni nobeden razmnožen na ciklostilu.
V	seznamu avtorjev šolskih učbenikov najdemo kar 109 različnih imen, med njimi je z 21 enotami zastopan prof. Rado Bednarik iz Gorice. Iz tega podatka lahko sklepamo, da terja slovenska šola pod Italijo zaradi svojega specifičnega položaja od vsakega slovenskega šolnika ne-
malo truda in zavzetosti, neprimerno več kot v matični domovini.
Iz bibliografije se potemtakem lepo zrcali ne samo položaj slovenske šole pod Italijo, marveč tudi položaj naše manjšine nasploh.
Srečko Vilhar
Srečko Vilhar in Radmila Adamov: O morju in pomorstvu. (Platnice in likovna oprema Zvest Apollonio.) Koper, Studijska knjižnica 1967. 114 +
(III)	str. 8°. (Študijska knjižnica v Kopru. 3.)
Poleg obsežne Maštrovičeve bibliografije jugoslovanskih knjig o pomorstvu iz XIX. in XX. stoletja, ki obsega nad 800 knjižnih enot, je nova
—	tretja — bibliografska publikacija študijske knjižnice v Kopru z isto tematiko samo dokaz, kako resno je koprska ustanova zastavila to delo in kako vztrajno ga opravlja. Je obenem dokaz o njenem zanimanju za bibliografsko delo, še bolj pa o skrbi, da bi področju, ki ga ustanova zajema, oziroma temam, ki so za njeno poslanstvo prvenstvenega pomena, dala tudi dokumentirano podobo. Iz te poslednje skrbi oziroma potrebe je nastalo tudi njeno najnovejše delo.
Knjigo sestavljata dve deli, ki ju veže le enotna tematika, zakaj eno je katalog, drugo pa bibliografija. Različen je tudi prijem; prvo je urejeno po DK, drugo pa se ravna po časovnem kriteriju. Popisi pri prvem so splošni, podatkov imajo le toliko, kolikor jih nujno zahteva katalog, pri drugem pa je lepo število enot komentiranih z gloso. Prvo je splošno, široko in podaja gradivo, ki ga knjižnica ima, ne glede na jezik ali dobo izdaje, drugo pa prikazuje gradivo, ki ga knjižnica ima le v minimalni lasti (glej enoto 23 v prvem zvezku tu obravnavane zbirke!).
Levji delež knjige je Vilharjev (str. 7—85), manjši (str. 89—112) pa Adamove. Oba skupaj prinašata 1359 enot (Vilhar 1093, Adamova 266), če ne štejemo tudi del, navedenih v opombah. Kvantitativno pomeni teh
skoraj 1400 enot zares lep prispevek k slovenski bibliografski literaturi, saj je to prvi slovenski priročnik s tega področja. Ne smemo zamolčati tudi dejstva, da je knjiga izšla o pravem času: se pravi, sedaj, ko je zanimanje za morje in pomorstvo na Slovenskem izredno veliko in bo zato dvakrat prav prišel sleherni podatek, ki ga knjiga vsebuje.
Bibliografija je torej selektivna in zato lahko upravičeno sodimo, da važnih del, ki jih ne navaja, knjižnica nima. In tako mika ocenjevalca ne več toliko katalog, ki ga ima pred sabo, marveč bolj praznina, ki jo izkazuje. To še posebej, če katalog primerjamo z Maštrovičevo bibliografijo. Toda o tem nekoliko pozneje.
Poleg osnovnih popisov je Vilhar dodal tudi kratka pojasnila in opremil katalog kar s tremi kazali (dva seznama gesel — po DK in po abecedi — ter seznam avtorjev).
Glede popisov sem kljub avtorjevemu opravičilu, da se je omejil na najnujnejše podatke, mnenja, da bi raje izpustil založbo (oziroma tiskarja) kakor pa število strani. Med enotami so nekatere take, ki imajo le nekaj strani, in druge, kjer gredo strani v tisoče. Uporabnik bo potemtakem v zadregi, ker se ne bo mogel na podlagi kataloga odločiti za določeno delo, marveč bo moral pregledati na samem mestu celo vrsto del.
Popise je sestavljalec izenačil: avtorja (in sicer v obliki — tudi nepopolni — kakor je pač v tekstu) navaja na prvem mestu, nato sledi naslov, ponekod tudi podnaslov. Naslovi so tu in tam krajšani. Tuje črkopise je transliteriral brez posebne navedbe. Pri starejših latinskih tekstih je ohranil tudi tiste črke, ki bi jih lahko brez škode spravil v sedanjo obliko (u namesto v). Kjer ni imel avtorske značnice, se je ravnal po prvi besedi naslova, kakor predpisujejo pravila o katalogizaciji, vendar tu ni ravnal dosledno, in je prav v tem največ neenotnosti. Kraj izdaje navaja vedno v prvem sklonu in, če treba, v sodobni obliki, prav tako tudi založ-
nika. Ce založbe ni, citira tiskarno, to tudi takrat, kadar je knjiga izšla v samozaložbi. Imenskih značnic ni razreševal že kar v samem opisu, marveč jih je pustil v psevdonimni obliki. Pred stvarne značnice je dal dva pomišljaja. Ob vsaki enoti je navedel signaturo, včasih — tako se vsaj zdi — le inventarno številko, pod katero stoji določeno delo v koprski študijski knjižnici. S tem je napravil uporabnikom veliko uslugo. Drugega in tretjega avtorja je povezal z »in« ne oziraje se na predlogo.
Gradivo je razvrščeno po DK. Vilhar si je delo malo olajšal s tem, da je dela, tudi nekoliko različna, dal le v eno stroko. Tako so mu nastale bolj ali manj zaokrožene skupine, ene močnejše, druge šibkejše. Prizadeval si je, da v tem ne dlakocepi. In v tem, razen nekaterih spodrsljajev (isto delo Bogorova je dal na dve različni mesti in še nekaj takih), ni zagrešil večjih napak.
K tej tehnični in snovni razdelitvi pa bi bilo treba dodati, da je avtor pri tisoči enoti odprl skupino zunaj DK, v katero je vključil nekaj splo-šnozgodovinske in ekonomske literature o problemih Jadrana. Tu so našla mesto predvsem dela, ki o pomorstvu ne govore naravnost ali v prvi vrsti, marveč so splošni orisi sveta, predvsem ekonomskega ali splošnozgodovinskega značaja. Ta posebna skupina je razdeljena v tri oddelke: v knjige, periodika in bibliografijo. Lahko bi bil tudi gradivo tega poglavja vključil v 308 ali 908, še posebej, ker je katalog sam pokazal, da je vrsto del, ki bi sodila v ti dve DK, razmetal po drugih skupinah.
Ce si sedaj to dovolj obsežno gradivo ogledamo z vsebinske plati, z vidika vrednosti ali posebnosti, tedaj lahko ugotovimo, da hrani koprska knjižnica enote posebne vrednosti. Na nekatere je sestavljalec tudi opozoril, ko je ob signaturo dodal še črko R, kar mu pomeni redkost. Omeniti je treba tiste stare italijanske, latinske ali druge tiske (npr. Ben-
zoni), dalje tekste, ki so posebej vezani na tržaško, koprsko luko, na Jadransko morje (Marieni) in podobne.
Kot sem že v začetku napisal, bi o prazninah ne imelo smisla govoriti, ker je delo katalog in ne bibliografija. Vendar si ne morem kaj, da ne bi navedel kakega dela, ki bi ga knjižnica morala imeti (prepričan sem, da ga tudi ima), pa ni prišlo v seznam.
Med prave pomorske tekste bi vsekakor šteli: Mihelič, Z jadri in vesli po vodi (1950); Perlja, Plavajoče trdnjave (1949); Potovanja Marka Pola (1954); Cousteau-Dumas, Svet tišine (1957); Mikluho-Maklaj, Potovanja po Tihem oceanu (1958); Thoo-rens, Burno življenje Marca Pola (1966); Thiess, Cušima (1961). Semkaj bi sodil morda tudi Adamičev Otok galebov (1959), ker je nekatera podobna besedila Vilhar upošteval.
V	dodatni skupini, kjer podaja »nekaj splošnozgodovinske in ekonomske literature o problemih Jadrana«, pa manjkajo nekatere stvari, ki bi jih ne smeli pogrešati: ni Rutarja (Samosvoje mesto Trst...), ni Slovenskega Primorja in Istre (dve izdaji), Vivante je le eden, ni Cer-meljevih del, ni Bednarikove Goriške in tržaške pokrajine ..., ni Rejčeve Bibliografije o problemih obmejnih pokrajin... (1959), čeprav sta Pagnini in Ventura. Spadala pa bi še katera druga bibliografija ali publikacija (morda Milanovičeva Hrvat-ski narodni preporod ...), sai stoji v pojasnilih, da je v zvezi s Koprom in Trstom upošteval tudi skromnejše publikacije.
Posebne opombe je morda vredno nekaj del, ki se skrivajo med celoto. Gre za spise o morju, ki so jih Slovenci kot nekake disertacije napisali ob študiju na tržaški univerzi (glej enoti 136, 295).
Od imen, ki jih pogrešam (vendar ne morem trditi, da bi jih knjižnica imela), so tudi: Lenček, Ob Jadranu; Mihovilovič, Trst. Etnografski i ekonomski prikaz; März, Die Adriafrage (1933); Farkaš, Zakon o ustrojstvu
vojske i mornarice (1940); Nepitella, Storia di Trieste (več izdaj), morda kako delo B. Ziliotta.
Skrb, da v tekstu ne bi bilo napak, je očitna, če pomislimo, da je tekst v več jezikih, vendar se je tu in tam tudi ukradla kaka tiskovna pa tudi drugačna napaka. Predvsem so neenotno podane neavtorske znač-nice: pri nekaterih je z verzalkami tiskana le prva beseda, pri drugih dve, tri ali tudi več, celo do sedem besed! Avtorje, ki so v tekstih navedeni s psevdonimi, je uvrstil kar pod psevdonime, v oklepaju pa označil njihovo pravo ime; bolje bi bilo narobe. Pri nekaterih avtorjih so v kazalu in seveda tudi pri sami enoti ostala imena nerazrešena (Kunin, Selvemini, Rayner, Sivec, Silovič, Tomažič, Vecchj, Vodopivec itd.). Dva avtorja sta sploh napačno uvrščena: Van Loon bi moral stati pod Loon, la Bolina Jack pa ni nič drugega kot psevdonim za značnico Vecchj A. A., torej nastopa v katalogu isti avtor pod dvema imenoma.
Kratic je več, kakor jih je navedenih na koncu kataloga. Nekateri naslovi, ki jih avtor navaja skrajšane, niso dobili pravilne oblike (»... adiuncta est, De Gallorum in Flori-dam expeditione«, prav. dodaj še: ... breuis Historia, 923). Pri enoti 375 je izpuščeno besedilo »... Za dobe narodnih vladara«.
Na več mestih je navajal tudi tiskarje kot založnike. Stvar bi bil moral vsaj toliko pojasniti, da je v enotah, kjer ni naveden založnik, citiran tiskar, ali pa bi moral tega označiti s kako udomačeno kratico, npr. t. Več enot pa je brez kraja in založnika (enote 500, 807, 1030). V kazalu ni najti priimka Rayner, čeprav nastopa v enoti 225.
Vilhar je napisal pet strani uvoda, v katerem nas na kratko seznanja s problematiko morja, kakor jo je doživljal slovenski človek skozi zadnja stoletja.
Omeniti bi bilo treba še slike, ki poživljajo tekst, le da niso vse take,
kakor bi si človek želel. Na str. 13 bi bila lahko manjša, zato prikupnejša, pa brez etiket in žigov! Drugih klišejev bi tudi ne kazalo razbiti med bibliografske popise, marveč bi jih bilo treba objaviti skupaj ali kako drugače na prostih straneh. To pa zato, ker predstavljajo naslovne strani, a te niso kliširane v rastru, zato za oko ne učinkujejo prijetno. Na prvi pogled se niti ne zaveš „ da gre za posnetke naslovnih strani!
Primerjava med tem, kar knjižnica v Kopru ima, in tistim, kar je v tujini o tem problemu izšlo, predvsem pri najbližjih sosedih, šele pokaže, kako malo smo iz različnih vzrokov (predvsem finančnih) ažurni. Tu bo treba seveda marsikaj zamujenega nadomestiti in prepričan sem, da bo koprski knjižnici to uspelo v prihodnjih letih. Poleg tega, da bo gotovo mislila po določenem obdobju ta katalog izpopolniti, bi morda bilo najbolje, ko bi se za tako izdajo zedinile vse strokovne knjižnice obalnih občin in izdale skupen katalog o tej tematiki. Prepričan sem, da bi se marsikatera praznina izpopolnila in dobili bi zares lep priročnik in nadvse nepogrešljiv vodič. Saj lahko tudi prikaz tega kataloga strnemo v nekaj stavkov, v katerih moramo reči, da je delo lep prispevek slovenski pomorski vedi, ker sedaj znanstvenik ali kdorkoli se zanima za pomorstvo, ve, kaj lahko v koprski knjižnici dobi. Opozorilo pa je tudi za druge podobne institucije, naj bi nekaterih stvari ne duplirale. Knjižnici sami pa bo gotovo v veliko pomoč, ko ji ne bo treba iskati po katalogih del, ki jih ima sedaj tu zbrana, in ob Maštrovi-čevi bibliografiji je ta katalog tudi lep prispevek jugoslovanski pomorski literaturi sploh.
Drugi del knjige je »Bibliografija člankov tržaške »Edinosti« o problemih morja in pomorstva. 1876—1928«, ki jo je prispevala Radmila Adamova. Enote so popisane po udomačenih obrazcih. Ker so vse anonimne, so uvrščene pod prvo besedo naslova abecedno, in sicer za vsako leto po-
sebej. Drugi podatki so: letnik revije, letnica, številka, datum ter stran.
Važen element tega popisa je nekaka bibliografska opomba ali pojasnilo, ki pove, o čem enota govori.
S	to opombo sicer sestavljalka ni opremila vseh enot, predvsem tistih ne, kjer je iz naslova dovolj jasno, kakšna je vsebina članka, škoda pa, da je ostala vrsta enot brez te opombe in zato ne more uporabnik vedeti, kaj podrobneje vsebujejo. Poleg tega pa bi morda storila bolje, da bi bibliografskih opomb ne navajala ob naslovu, kajti včasih se zdi, kakor bi to bili podnaslovi člankov. Veliko bolje bi jih bilo tiskati v drobnejšem tisku pod ustreznimi enotami. Nekaj k temu sicer odpomore dodano kazalo, v katerem so enote uvrščene po DK. Tudi ni sestavljalka nikjer napisala, zakaj je tudi tiste enote, ki so v Edinosti podpisane, popisala kot anonimne, oziroma zakaj ni vsaj v opombi navedla avtorjev oziroma njihovih šifer. To je edina resna pomanjkljivost njenega popisa.
Knjiga ima povzetek v italijanščini. Za lepo zunanjo opremo je poskrbel Zvest Apollonio.
Marijan Brecelj
Janez Höfler in Ivan Klemenčič: Glasbeni rokopisi in tiski na Slovenskem do leta 1800. Katalog. Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica
1967.	104 + (VID str. 8".
Kdor se je kdaj ukvarjal s pisanjem zgodovine ali vsaj malo razmišljal o tem, kakšen trud je potreben in kakšno znanstveno raziskovalno pot je treba prehoditi, da se pride do končne formulacije teksta, ki je zrel za natisk, zna ceniti vrednost vseh tistih pomagal, ki olajšujejo delo pri zbiranju gradiva. Najrazličnejši katalogi, bibliografije in podobni priročniki so tu seveda odločilnega pomena. Cela vrsta muzikoloških študij danes ne bi bila na primer možna, če ne bi leta 1952 Mednarodno muzi-kološko društvo začelo sistematično izdajati Repertoire International des
Sources Musicales (RISM), ki z raznih vidikov zbira vire za zgodovino glasbe do leta 1800. Hitri razvoj muzikologije v svetu, zlasti po drugi svetovni vojni, je celo pripeljal že do tega, da se v dokumentacijske namene te razmeroma mlade humanistične znanosti uporabljajo compu-terji, na katerih sloni Repertoire International de la Litterature Musi-cale (RILM), ki skuša obvladati vse večjo poplavo glasbenega tiska. Pri nas sicer ne bi mogli govoriti o kakšni muzikološki eksploziji, ki bi zahtevala pomoč computrske tehnologije, vsekakor pa se vedno bolj čuti potreba po natančnejšem pregledu nad gradivom za zgodovino glasbe na Slovenskem; ne samo tako, da le-ta raste od teme do teme, ki si jo zastavijo posamezni raziskovalni entuziasti, ampak sistematično, kar žal trenutno še presega možnosti muzikoloških prizadevanj na Slovenskem.
Glede na to je treba pozdraviti izdajo publikacije, o kateri je govor. Izšla je tik pred začetkom X. kongresa Mednarodnega muzikološkega društva septembra lani v Ljubljani. Sami smo z njo dobili jasnejši vpogled in obenem prvi tovrsten pregled nad starejšimi rokopisi in tiski, ki so se ohranili na Slovenskem, na drugi strani pa smo tujim gostom postregli z dokumentacijo, ki utegne biti pomembna za primerjalne muzikološke študije. Odpravljena je bila s tem občutna bela lisa v okviru slovenskega muzikološkega dela.
Sestavljalca sta gradivo razdelila na več razdelkov: na gregorjanski koral, dalje na rokopise, ki so najprej kronološko popisani po posameznih hraniščih, nato pa v skrajšani varianti po abecedi avtorjev in končno na tiske, zopet po abecednem zaporedju avtorjev. Zanimivemu uvodu, ki je v celoti preveden v angleščino in ki katalogu zagotavlja zamejsko uporabnost, sledi kratek izbor literature in izčrpen seznam kratic, ki vsebuje tudi ustrezne angleške izraze.
Kot nobeno delo, seveda tudi katalog ni popoln. Marsikaj bi se še dalo
vanj vključiti, kar sta sestavljalca sicer vede zavoljo raztresenosti ali fragmentarnosti posameznih virov ter drugih, v uvodu razloženih vzrokov bolj ali manj upravičeno izpustila. Kljub temu pa pomeni katalog spodbudo in trdno izhodišče za nadaljnje znanstveno raziskovalno delo v najrazličnejših smereh dopolnjevanja in poglabljanja zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem. Zlasti je razveseljivo dejstvo, da se je navkljub večkratnemu uničevanju in odtujevanju v preteklih in v našem stoletju ohranilo razmeroma številno rokopisno in tiskovno gradivo. Posebno pozornost vzbujajo pri tem hranišča, ki kažejo na razprostranjenost glasbene aktivnosti v preteklosti, aktivnosti, ki se ni omejevala samo na Ljubljano. Pozornosti vredna mesta so Koper, Novo mesto, Ptuj in Maribor. V tej zvezi čaka slovensko muzikologijo še obilo dela, saj jo k temu med drugim obvezuje bogata vsebina tega kataloga. Ivanu Klemenčiču in Janezu Höflerju gre zasluga, da sta s svojim prispevkom ta in taka prizadevanja v marsičem olajšala in pospešila.	Andrej Rijavec
Nada Prašelj - Bogomil Gerlanc: Bibliografija založbe Mladinska knjiga 1945—1965. Dodatek: Bibliografija za
1966.	Ljubljana, Mladinska knjiga 1967. 509 + (I) + XXIII str. + pril. 80.
Ni več novost pri Slovencih, da ta ali ona založba izda bibliografijo svojih del za določeno obdobje. To je hkrati najprimernejši obračun dela pred javnostjo in še lepa propaganda za ustanovo. Za nas knjižničarje pa pomeni še več. Taka specialna bibliografija, pri kateri ima avtor ob sestavljanju dostop do arhiva in vseh natančnih podatkov, ki spremljajo knjigo, je lahko mnogo popolnejša celo od nacionalne, ki ji iz objektivnih vzrokov ta ali oni podatek (npr. naklada ipd.), ta ali ona knjiga uide, saj je naša nacionalna knjižnica odvisna od poslanih dolžnostnih izvodov. Zlasti velja to za bibliografijo
Mladinske knjige, ki sta jo avtorja Nada Prašelj in Bogomil Gerlanc pripravila res skrbno in s prav tenko-vestno natančnostjo.
Kot pojasnjujeta v svoji pripombi, sta bibliografijo razdelila na dva dela. Prvi del, ki je urejen kronološko, zajema vse izdaje založbe, tj. periodika, knjige, drobni tisk, muzika-lije, izrezanke, flanelograme in reprodukcije umetniških slik. Drugi del, ki upošteva samo knjige, je razvrščen po strokah in naslovih, obsega pa še seznam knjižnih del po zbirkah in celo seznam Levstikovih nagrad in nagrajencev. Ob koncu knjige je še nekaj preglednih seznamov, med katerimi so najrazličnejši statistični pregledi, za praktično uporabo pa najvažnejše kazalo vseh sodelavcev, tj. pisateljev, prevajalcev, prirediteljev, urednikov, ilustratorjev, opremi-teljev itd.
Prvi del je zanimiv zlasti kot nazoren prikaz rasti založbe. Za primer naj povem, da je v letu 1945 izšlo
6	knjig, v letu 1965 pa že 212. Drugi del, kjer je gradivo razvrščeno po strokah in zaradi praktičnosti po abecedi naslovov knjig, pa nam kaže, da med izdajami sicer res prevladuje leposlovje, kar je razumljivo zlasti glede na najmlajše potrošnike, ki jih je treba za knjigo šele pridobiti in jim privzgojiti ljubezen do branja, da pa so zastopane dokaj številno vse stroke, od družbenih ved in tehnike do športa in razvedrila.
Kot sem že poudarila, sta bila avtorja pri razvrstitvi podatkov zelo natančna. Razen običajnih bibliografskih podatkov sta navajala tudi naklado publikacij, v bibliografskih opombah pa po potrebi vsebino in še druge podatke, ki jih bibliografije navadno niti ne omenjajo.
Založba namerava izdajati vsako leto dodatke, ki bodo bibliografijo sproti dopolnjevali. Ker se je tisk knjige zamudil, je prvi dodatek za leto 1966 že v knjigi sami, kar morda malce moti in razbija enotnost knjige.
Uvod o razvoju založbe in njene dejavnosti je objavljen v štirih sve-
tovnih jezikih, s čimer je poudarjena propagandna vrednost bibliografije.
Čeprav smo že omenili, da tovrstne izdaje pri nas niso več redkost, pa je ta knjiga že s svojo zunanjo podobo prinesla prijetno osvežitev. Prikupna sta že sam format in zunanja oprema, črnobele in barvne priloge, vzete iz raznih publikacij Mladinske knjige, pa napravijo knjigo bolj domačo in odvzemajo morebitni strah pred suhoparnim naštevanjem podatkov. Razen tega pa nam še bolj približajo izdaje Mladinske knjige, ki se je trudila tudi z likovno opremo dati mladim bralcem najkvalitetnejše.
Bibliografija bo v veliko pomoč pri delu našim knjižničarjem, predvsem tistim v ljudskih in mladinskih knjižnicah.
Naj končam to svoje poročilo z besedami prof. Janeza Logarja (Delo 8. II. 1968), ki vsakemu bibliografu ulivajo pogum in zavest, da sta njegova natančnost in marljivost pri zbiranju drobnih podatkov koristna ne le za sedanjost, ampak tudi za prihodnost, zakaj »v bibliografiji dobi knjiga mesto, ki ji za zmeraj gre ... Po bibliografiji preide namreč knjiga z vsemi dejavniki, ki so jo oblikovali, v zgodovino narodne kulture.«
Boža Pleničar
Anton Ingolič: Bibliografija — A.
Ingolič: Jesenske disonance. (Izbrani spisi, X.) Maribor 1967, str. 327—373.
Anton Ingolič je za konec izbranih spisov, ki mu jih je v desetih zvezkih izdala založba Obzorja v Mariboru, pripravil svojim bralcem presenečenje: v zadnjem zvezku je priobčil bibliografijo svojih spisov, ki jo je sestavil sam.
Doslej menda še nismo doživeli, da bi slovenski pisatelj sam napisal podrobno, strokovno sestavljeno bibliografijo svojih spisov. Ingolič je po pravici sodil, da se bo zato temu njegovemu dejanju marsikdo čudil, pa je v uvodu pojasnil, kako je mogel to napraviti. Pravi, da ima za to nje-
govo bibliografsko delce glavno zaslugo njegova mati. Ta ga je namreč že od zgodnje mladosti učila reda in ga s svojim zgledom, ko je dan za dnem v zvezek zapisovala dohodke in izdatke hiše in beležila tudi druge važne dogodke, pripravila do tega, da je že kot dijak začel zapisovati, kaj se je pomembnejšega godilo z njim. Najprej si je delal izpiske iz prebranih knjig, ko pa je začel pisateljevati, je v poseben zvezek sproti zapisoval, kdaj je kaj napisal in kje je bilo objavljeno. Kar so drugi pisali o njegovem delu, pa si je sproti zapisoval v knjige, kakor so izhajale.
Ko je založba za njegovo 60-letnico hotela priobčiti tudi njegovo bibliografijo, jo je lahko pripravil kar sam: prepisal in preuredil je svoje zapiske, jih tu in tam po potrebi dopolnil s podatki bibliografskega oddelka NUK in Slovanske knjižnice in bibliografija je bila pripravljena. Lepo in prav je napravil, da jo je posvetil svoji materi.
Bibliografija obsega opis Ingoliče-vih knjižnih izdaj (z ocenami ob vsaki), njegovih objav v časopisju in zbornikih, podatke o prvih uprizoritvah in izvedbah dramatizacij, gledaliških in radijskih iger, o filmskih scenarijih, o Ingoličevem uredniškem in prevajalskem delu ter o prevodih njegovega dela v tuje jezike ter o tujih dramatizacijah Ingoličevih del. V zadnjem (IX.) odstavku pa je avtor razvrstil podatke o ocenah in poročilih o svojem delu in o sebi v domar čem in tujem tisku.
Kolikor morem soditi, so podatki zanesljivi in dovolj izčrpni (le od člankov o sebi je avtor navedel samo pomembnejše).
Bibliografija bo prijetno branje za vse mnogoštevilne častilce pisatelja in koristen pripomoček pri študiju njegovega življenja in dela.
Za svoje prijatelje je avtor oskrbel nekaj izvodov posebnega odtisa, v katerega je vključen tudi Mejakov zgoščeni zapisek o pisatelju.
Ingoličeve bibliografije smo posebej veseli knjižničarji, saj bomo po-
slej mnogo laže stregli bralcem s podatki o pisatelju, ki je po Mejakovih besedah med najbolj delavnimi in najplodovitejšimi, a knjižničarji bi lahko dodali, da tudi med najbolj branimi sodobnimi ustvarjalci.
Janez Logar
Eva Bauman: Bibliografija Vladi-mira Levstika. — Celjski zbornik 1967, str. 67—114.
Število osebnih bibliografij slovenskih književnikov v novejšem času razveseljivo raste. Večinoma so rezultat strokovnih naporov bibliotekarskih delavcev ali ljudi, ki so s knjižničarstvom več ali manj tesno povezani. Smisel njihovega dela je v zavesti, da hočejo pomagati literarnim zgodovinarjem in drugim interesentom pri znanstvenem raziskovanju ali globljem spoznavanju literarnega dela določenega pisatelja in jim prihraniti zamudno iskanje po nepregledni goščavi dnevnega časopisja, revij in drugih publikacij. Po drugi strani opravljajo s tem tipično bibliotekarsko delo, ki ga more izčrpno in metodično pravilno izdelati le bibliotekarski strokovnjak.
Važnost takih bibliografij je tudi v tem, da na enem samem mestu združujejo vse potrebne podatke, ki materialno osvetljujejo življenjsko delo posameznih književnikov z vseh plati: podajajo pregled njihovega leposlovnega, kritičnega, publicističnega in prevajalskega dela, vsebujejo razvid njihove korespondence kot važen vir za spoznavanje njihove osebnosti m njihova hranišča, navajajo čimbolj natančno kritično literaturo o njih, prevode iz njihovih del, če obstoje itd. Taka bibliografija daje zares najpopolnejšo sliko neke osebnosti, na podlagi katere je mogoče izreči definitivno literarno in estetsko sodbo o njej.
Dosedanjim našim osebnim bibliografijam se je lani pridružila bibliografija pomembnega slovenskega pisatelja in pesnika Vladimira Levstika, ki je objavljena v Celjskem zbor-
niku 1967. Ker je pisatelj po rodu s celjskega področja in je njegovo literarno delo s smrtjo dokončno zar ključeno, je naravnost izzival strokovnjake iz Celja, da ga bibliografsko obdelajo.
Zahtevne naloge se je lotila bibliotekarka Eva Baumanova iz celjske študijske knjižnice. Gradivo, ki obsega tri tiskovne pole velikega formata, je razdelila v 10 poglavij, ki se vrste v naslednjem zaporedju: pesništvo, pripovedništvo, dramatizacije, eseji, kritike in članki, korespondenca, literatura o pisatelju, dela v prevodih, pisateljevo prevodno delo, njegovi psevdonimi in nazadnje pregled njegovih likovnih upodobitev. Ves svoj tehnični postopek pri razporeditvi gradiva je natančno razložila na čelu bibliografije.
V	naslednjem naj podam nekaj kritičnih opomenj o tej razporeditvi. Mislim, da bi bilo bolj logično, če bi poglavji »Vladimir Levstik v prevodih« in »Dramatizacije« uvrstila avtorica med poglavji »Levstikovi eseji, kritike in članki« in »Korespondenca«, ker bi bilo treba dati prednost pisateljevemu leposlovnemu delu — čeprav v prevodih — in predelavi njegovih spisov pred pismi in literaturo o njem.
Kar se tiče popolnosti pesniškega gradiva, je škoda, da se avtorica ni okoristila tudi z bibliografijo Levstikove poezije, objavljeno v Bibliografiji rasprava, članaka i književnih radova, 5. Zagreb 1960, kjer bi našla še »Kmečko pesem«, ki se pripisuje Levstiku zavoljo psevdonima Andrejev (pesem je bila prvič objavljena
v	Omladini 1905—1906, pril. št. 4, str. 1), pa tudi nekaj prevodov iz njegove poezije, ki so nastali na ozemlju današnje Jugoslavije.
Pri poglavju »Dramatizacija« bi lahko spopolnili literaturo o uprizoritvi Kastelke še z naslednjimi članki: Kmečka mati in neusmiljena vojna, Slovenski Jadran št. 3, 15. I. 1960; Vladimir Levstik in »Kastelka«, Soča št. 13, 26. III. 1960, in »Kastelka« v
izvedbi SG, Primorski dnevnik št. 82,
5.	IV. 1960.
Med gradivo v poglavju »Levstiko-
vi	eseji, kritike in članki« bi lahko dodali še naslednje drobtine, ki pa so po svoje važne za značaj in podobo Levstikove literarne osebnosti: Poslano [javna izjava o prenehanju sodelovanja pri Ljubljanskem zvonu], Jutro št. 8, 9. III. 1910; Še enkrat in zadnjikrat o podpiranju slovenskih pisateljev, Jutro št. 88, 30. V. 1910; kratka, a za Levstikovo politično orientacijo v tisti dobi značilna je njegova Izjava, Jutro št. 89, 31. V. 1910; dalje ponatis njegovega govora ob odkritju spomenika Franu Levstiku v Velikih Laščah, v članku: Levstika smo končno priznali. Vladimir Levstik o Francetu Levstiku, Slovenski narod št. 167, 27. VII. 1931; isti govor je ponatisnilo tudi Jutro, po-nedeljska izdaja, št. 30, 27. VII. 1931 v članku: Mogočno počaščenje Levstikovega spomina. Govor Vladimira Levstika; omeniti bi bilo treba še Levstikov odgovor na anketo: Zakaj in kako sem postal novinar? življenje in svet, knj. 22, 1937, str. 153; nazadnje lahko zabeležimo še njegovo Zahvalo v Celjskem tedniku št. 4, 27. I. 1956.
Kot dopolnilo poglavja »Literatura o Levstiku« bi bilo treba navesti še naslednje: P[odlesnik Ivan], Kako so nekateri pisatelji izvirni, Slovenec št. 255, 7. XI. 1906. Naj pripomnim ob tem polemičnem članku, da je avtorica bibliografije popolnoma prezrla Levstikovo afero s plagiatom, se pravi, z njegovo »študijo« o Jens Peter Jacobsenu (Ljubljanski zvon 1906), ki jo je mestoma precej dobesedno posnel po uvodni študiji Theodor j a Wolffa v nemškem prevodu romana »Niels Lyhne« (1889, Reclams Uni-versal-Bibliothek, No 2551—2552), ne da bi seveda pošteno navedel svoj vir. Iz zadrege se je skušal izmotati z odgovorom na Podlesnikov članek v svojem feljtonu Odprto pismo ali adventna pridiga vsem brumnim dušam v pohujšanje in preudarek (Slovenski narod 24. XI. 1906). Avtorica ta čla-
nek citira na str. 79 svoje bibliografije, ne da bi šla pogledat, komu Vladimir Levstik sploh odgovarja! Prav tako ni naveden drugi Podlesnikov članek z istim naslovom v Slovencu št. 271, 26. XI. 1906, v katerem pisec na temelju citatov iz Wolffa ponovno dokazuje Levstiku plagiatorstvo. Zanimivo je, da Dušan Pirjevec, pisec uvoda v slovenski prevod romana »Niels Lyhne«, ki Wolffovo študijo dobro pozna, tega niti opazil ni, ko citira »prvi večji esej, ki ga je [Vladimir Levstik] o Jacobsenu leta 1906 objavil v Ljubljanskem zvonu« (gl. J. P. Jacobsen, Niels Lyhne. 1967, str. 10).
Drug tak članek, ki ga ni v bibliografiji, je pa bil vzrok, da je Vladimir Levstik za pet let pretrgal osebne stike z Ivanom Cankarjem, je bila slednjega »Literarna polemika« (Rdeči prapor št. 123, 26. XI. 1910), v kateri je javno izrekel sodbo, da Levstik sodi med tiste pisatelje, o katerih je bil že v svojem poročilu o VIII. zvezku Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih napisal, da »pljujejo na svoj talent, zlagajo inseratne pesmi in pišejo šundromane« (Ljubljanski zvon 1910, str. 692). Levstika je prizadelo tisto mesto v Cankarjevi »Literarni polemiki«, kjer avtor pravi, da ne pridejo v poštev kot pisatelji »ljudje, ki kvasijo v .Kalejdoskopu’ vsaktedenske kvante za kuharice in natakarice in ki prevajajo šundromane za ,Jutro’«. Po mnenju Izidorja Cankarja je Levstik v Jutru 1910 pisal tudi izmišljene ljubezenske dopise v inseratih z naslovom Korespondenca. Vseh teh njegovih dopisov avtorica bibliografije seveda ne navaja, čeprav jih je lepo številce ...
K literaturi o Vladimiru Levstiku bi bilo treba dostaviti še naslednje: poročilo nekega S. S. o izidu Gadjega gnezda, Zora 1919—20, str. 27; članek: Levstikovo »Gadje gnezdo« v češkem prevodu, Slovenski narod št. 114, 22. V. 1926; Sava [= Ivan Lah], Pravda
o	»Pravici kladiva«, Orjuna št. 53,
11.	XII. 1926; dalje Levstikova povest »Pravica kladiva« v češčini, Jutro št.
62, 13. III. 1927; -P. V - [= B. Vybiral], Levstik Vladimir, Masaryküv slovnik naučny, IV. Praga 1929, str. 438; Levstikovo »Gadje gnezdo« v angleščini, Jutro št. 276, 28. XII. 1931; Izidor Cankar, Opombe, v knjigi: Ivan Cankar, Zbrani spisi XVI, str. 326—328; Janez Rožencvet [= J. Vdovič], V. L., Dejanje, Zenski svet 1935, str. 66—67;
O.	B[erkopec], Levstik Vladimir, Ottüv slovnik naučny nove doby, Do-datky III-2. Praga 1936, str. 1179; Iv. Lah, Radikalno novinarstvo pred vojno, Življenje in svet, knj. 22, 1937, str. 175; Zadnje slovo, Ljudska pravica št. 303, 26. XII. 1957; B. Borko, Vladimir Levstik kot prevajalec, Jezik in slovstvo 1957/58, str. 368—370; Levstik Vladimir, Bibliografija rasprava, čla-naka i književnih radova, 5. Zagreb
1960,	str. 527—529; Levstik Vladimir, Dizionario universale della lettera-tura contemporanea, III. Verona 1961, str. 150; B. Meriggi, Vladimir Levstik riformatore, Storia della letteratura slovena, Milano 1961, str. 314—315; J. Koruza, Levstik Vladimir, Enciklopedija Jugoslavije, 5, Zagreb 1962, str. 525; Levstik Vladimir, Meyers Handbuch über die Literatur, Mannheim 1964, str. 550; B. Hofman, V. L., Hila-rij Pernat, Knjižna polica 20. X. 1966, št. 1—2, str. 2.
Poglavje o Levstikovem delu v prevodih bi bilo treba spopolniti vsaj z naslednjimi podatki: v češčini je izšla še novela Zamyšleny Vit v prevodu V. Mferke, Moravsko-slezsky de-nik, Moravska Ostrava št. 169—175, 19. do 25. VI. 1926 (ponatis: Slovinskä knižka. Moravska Ostrava 1926, str. 121—146). V nemščini je objavljena črtica Der Bauer Gregorač und die »Heilige« v prevodu anonimnega prevajalca v Morgenblattu, Zagreb št. 294, 24. XII. 1909; anonimen prevod pesmi Verse je izšel v Slavisches Tag-blatt, Dunaj št. 132, 16. IV. 1911 — priloga str. 5; anonimen prevod iste pesmi je natisnjen v listu Die Drau, Osijek 1919, št. 76, str. 3. V srbsko-hrvatskem prevodu so bile objavljene naslednje Levstikove literarne stvaritve: Versi, prev. Ivo Andric (v pro-
zi), Bosanska vila, Sarajevo 1912, str. 100; obe pesmi cikla Domovina je prevedel [Uroš] Dž[onič], Slovenski jug, Beograd 1910, str. 252. V Antologiji slovenačke proze, II. Beograd 1960, str. 55—70, je Jovanka Hrvaeanin prevedla novelo Nenormalno pile; Antologija slovenačkog eseja, Beograd 1964, str. 108—121, pa je prinesla v prevodu iste prevajalke esej Misija reči. V ukrajinščini je natisnjen anonimen prevod odlomka iz Levstikove razprave o novejši ruski liriki (Dom in svet 1904): Iz statti »Z novitn’oi rusijs’koi liriki«, v publikaciji T. G. Ševčenko v zarubižnomu literaturo-znavstvu, tom 3, Kiiv 1964, str. 452.
Pri odstavku, ki obravnava Levstikove prevode iz drugih literatur, opazimo nekaj zanimivih stvari. Pod letnico 1910 na str. 104 bibliografije se v peti vrstici pojavi ob prevodu Zeva-covega romana Otroci papeža pripis v oklepaju: (Ponatis na str. 85). Ko pogledamo citirano stran v Celjskem zborniku 1967, opazimo, da so tam navedeni Levstikovi dopisi Pepini Dularjevi, a zaman iščemo podatek o ponatisu romana, šele ko odpremo šle-bingerjevo Slovensko bibliografijo za
1.	1907 do 1912, naletimo na omenjeni strani bibliografski opis njegove knjižne izdaje. Ko nato pogledamo v šlebingerjevi bibliografiji še na str. 142, kjer so uvrščeni prevodi, objavljeni v časopisju, najdemo poleg podatka o Zevacovih Otrocih papeža iskani pripis: (Ponatis na str. 85). Avtorica je torej čisto mehanično prepisala s tega mesta podatek o romanu, ki pa se tiče samo Šlebingerjeve bibliografije.
Da se je sestavljalka bibliografije preveč zanašala samo na sekundarne vire pri svojem delu, priča še drug njen lapsus, šlebinger je namreč pri Levstikovih prevodih iz Zevaca — razen romanov Hiša Saint-Pol in
V	senci jezuitov, objavljenih v listu Dan 1912 — prezrl kar tri. Navedel ni nadaljevanja romana Otroci papeža v Jutru 1911, št. 303—322 in tudi ne dveh romanov: Most vzdihljajev, Jutro 1911, št. 317—498, in Ljubimca
beneška, Jutro 1911, št. 498—675. Ker avtorica ni delala po avtopsiji, tudi ni navedenih prevodov v njenem pregledu Levstikovega prevajalskega dela.
Pri ikonografiji pisatelja bi opozoril samo na dve Smrekarjevi karikaturi, na katerih je upodobljen tudi Vladimir Levstik: Slovenski literati in Maškarada slovenskih literatov, obe izdelani v letu 1913. (gl. K. Dobi-da, Hinko Smrekar, Lj. 1957, str. 71 in 77).
Ne oziraje se na gornje pomanjkljivosti pa je treba na splošno reči, da je Eva Baumanova opravila težavno in pomembno delo. Njena metoda pri razporeditvi gradiva sicer ni več moderna, je pa kolikor toliko dosledno izpeljana in je zato njena bibliografija dovolj pregledna in — kar je glavno — tudi uporabna. Dvakratno navajanje imen avtorjev v njenem poglavju o Levstikovih prevodih iz tujih literatur je sicer bibliotekarsko pravilno, ni pa potrebno v bibliografiji, ker moti. Dejstvo, da pri večini prevedenih del navaja število strani, pri nekaterih pa ne, kaže na to, da teh zadnjih ni imela v rokah, kar je velika škoda za enotnost obdelanega gradiva.
Velja pa poudariti, da v tekstu bibliografije mrgoli tiskovnih pomot, ki bi ob količkaj večji pazljivosti lahko odpadle. Ali je to krivda avtorice ali urednika publikacije, tega seveda ne morem ugotoviti.
France Dobrovoljc
Štefka Bulovec: Bibliografija slovenskega tiskarstva 1868—1968. — Stoletnica grafične organizacije na Slovenskem, 1968, str. 89—138.
Dne 9. februarja 1868 je bilo ustanovljeno Izobraževalno društvo tiskarjev v Ljubljani kot prvo tovrstno društvo na ozemlju današnje Jugoslavije. Slovenski grafični delavci so počastili ta jubilej z izdajo okusno opremljenega zbornika:	Stoletnica
grafične organizacije na Slovenskem. Štefka Bulovec je prispevala največji
delež, bibliografijo, ki jo je sestavila nalašč za to priliko.
Iz obsežnega gradiva je izločila različna vabila, sejna poročila in zapisnike, ker je vse to razvidno že iz organizacijskih glasil; upoštevala tudi ni gradiva o ilegalnih partizanskih tiskarnah in tehnikah, ker to obravnava strokovnjak v posebnem članku. Ostalo gradivo je razvrstila v tri stroke: 1. Časniki in časopisi,
2.	Knjige in 3. Članki. Zadnje je zaradi lažjega pregleda in iskanja razdelila še v 27 skupin, bibliografijo pa zaključila s seznamom tiskarn in piscev.
Tako imamo pred seboj dokaj izčrpen pregled gradiva o dejavnosti grafične organizacije. Vendar bi rad opozoril na neke netočnosti in pomanjkljivosti v zvezi s popisom časopisja, do katerih je prišlo bržčas zavoljo naglice pri delu:
Pregled časopisja obsega 31 enot oziroma naslovov. V njem so popisani tudi trije srbohrvaški časopisi, pri katerih so sodelovali Slovenci: Faktorski glasnik, Grafička revija in Grafički rad. Ker se je sestavljalka že odločila za popis teh listov, bi smela vključiti tudi posebno slovensko izdajo Hrvatskega tipografa z dne 16. oktobra 1919; v njej je objavljena »Spomenica tiskarskega, knjigoveške-ga, kartonažnega ter pomožnega osebja lastnikom tiskarn, litografij in knjigoveznic ter kartonažne tovarne v Sloveniji«, ki je zavoljo tiskarske stavke niso mogli tiskati v Sloveniji.
Glasilo Mariborski tisk ni prenehalo izhajati v marcu 1967, marveč še izhaja. Nepravilno sta zaključena Mepin obveščevalec in Svinčeni črv. Mepin obveščevalec je izhajal od 1/1961—2/1962. Zadnja številka je izšla v januarju 1962 in ne v novembru
1961.	Podobno je z listom Svinčeni črv, ki je izhajal od 1/1947—3/1949, zakaj zadnja številka je izšla v januarju 1949 in ne 21. julija 1948.
Ce periodike med izhajanjem menjajo naslov, ni to nova enota. Npr.: Naš informator (drugi!) je izhajal od 1/1962-63—2/1964. Z januarjem 1965
je kot 3/1965 spremenil naslov v Po Pomurskem tisku. Sestavljalka je spremembo naslova vzela kot novo enoto, kar ni prav. Isto je storila pri listu Sodobna grafična industrija. Ko je ta list prvič spremenil naslov v Sodobna grafična in papirna industrija, je spremembo pravilno označila pod prvotnim naslovom. Ko pa je list drugič spremenil naslov v Tisk
—	papir, s točno oznako letnika 5 in pripombo, da je časopis nadaljevanje Sodobne grafične industrije, ga je nepravilno popisala kot novo enoto.
Pač pa pogrešam v seznamu lista Pomurski tisk in Naš informator (prvi!), ki je izšel vzporedno s Pomurskim tiskom enkrat samkrat dne 23. junija 1962.
Popis teh listov je sledeč:
Pomurski tisk. Glasilo delovnega kolektiva CZP »Pomurski tisk«. Murska Sobota. Leto 1/1961—2/1962. 2°. Izd. CZP »Pomurski tisk« Murska Sobota. Ureja uredniški odbor. Odg. urednik Slavko Klinar; od 1962, 1: Janko Stolnik. Izh. od 25. januarja 1961 do 13. oktobra 1962.
Naš informator. Interno glasilo delovnega kolektiva CZP »Pomurski tisk« Murska Sobota. Leto 1/[1962]. 8°. Izd. CZP »Pomurski tisk« v Murski Soboti. Ureja uredniški odbor. Odg. urednik Janko Stolnik. Tiska Tiskarna »CZP Pomurski tisk«. Edina št. 1 izšla 23. junija 1962.
Pomanjkljivost je tudi pri mesečniku Ogledalo. Sestavljalka ga je sicer popisala, ni pa navedla, da je začel izhajati kot Glas bajte (ta ni popisan). Izšli sta dve številki lista, prva 12. marca 1965 pod naslovom Glas bajte, druga 12. aprila 1965 pod naslovom Ogledalo.
Bibliografija slovenskega tiskarstva Štefke Bulovčeve je nov, soliden prispevek k strokovnim bibliografijam, ki jih zmerom bolj terja današnji nagli razvoj. Popisala je 1310 enot in s tem dostojno predstavila tiskarsko ustvarjalnost na Slovenskem v zadnjih sto letih.
Za konec še misel: Ali ne bi kazalo v bodoče obravnavati skupno
tiskarsko in papirniško dejavnost? Menim, da ni dveh strok, ki bi se tako prepletali med seboj in zahtevali toliko medsebojnega poznanja, kot prav ti dve.	Jože	Eajec
Repertoar slovenskih gledališč. 1867 do 1967. Popis premier in obnovitev. (Uredniški odbor: Nevenka Gostiševa, Zora Koprivnikova, Janez Logar, Mirko Mahnič, Dušan Moravec — glavni urednik —, Smiljan Samec in Dušan Škedl.) V Ljubljani, Slovenski gledališki muzej 1967. 760 str. s sl. 8°.
Sestaviti pregled repertoarja vseh slovenskih poklicnih gledališč za sto let ni preprosta stvar. Virov sicer ni tako malo: dosedanji podobni pregledi (Anton Trstenjak, Ciril Debevec, Dušan škedl, Smiljan Samec, Dušan Moravec, Pavel Strmšek, Dušan Mevlja idr.), gledališki listi, letaki in arhivi, poročila in drobci v časopisju in podobno. Vendar vse to ni v celoti ohranjeno ali pa je nepopolno oziroma premalo izčrpno, da bi v vseh pogledih zadostovalo. Predvsem pa: razdrobljeno je na več strani. Avtorji so morali torej najprej zbrati, kar je bilo doslej evidentiranega, urediti in nato dopolnjevati.
Odgovoriti pa je bilo treba tudi na nekaj načelnih vprašanj. Kdaj je predstava »nova« in kdaj samo ponovitev prejšnje? Odločili so se, da bodo šteli predstavo za novo, če ima drugega režiserja, če je zasedba bistveno spremenjena ali če je delo uprizorjeno po večletnem presledku. Kriterij je dovolj preudarjen, čeprav za starejšo dobo najbrž ni bil ravno lahak. Dokaj zapleteno je vprašanje, kdo je avtor dramatiziranega dela: avtor predloge ali dramatizator. Primerov, ki govore za prvo ali drugo možnost, je mnogo. Odločili so se, da bodo taka dela uvrščali pod drama-tizatorja, torej tako, kot je navada že v bibliografiji. Pri vprašanju, katere sodelavce pri uprizoritvi naj navajajo, vse (za starejšo dobo bi jih niti ne mogli) ali le nekatere in ka-
tere, so se odločili tako, da bodo igralce v celoti izpustili, od drugih sodelavcev pa upoštevali le najvažnejše.
Knjiga ima dva dela in kazala. Prvi del je kronološki popis predstav. Razdeljen je po gledaliških hišah tako, da je najprej o vsaki podan kratek historiat, nato pa v časovnem redu predstave. Gledališča si ne slede kronološko, kot bi pričakovali, temveč takole: Drama SNG v Ljubljani (1722 predstav), Opera SNG v Ljubljani (868), SNG na osvobojenem ozemlju (15), Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (51), Mestno lutkovno gledališče v Ljubljani (37), Mestno gledališče ljubljansko (168), Eksperimentalno gledališče (16), Mladinsko gledališče (48), Oder 57 ( 20), Gledališče ad hoc (10), Slovensko gledališče v Trstu — Drama (430), — Opera (23), Drama SNG v Mariboru (663), Opera SNG v Mariboru (302), Slovensko ljudsko gledališče v Celju (374), Okrajno gledališče v Ptuju (199), Prešernovo gledališče v Kranju (101), Gledališče Slovenskega primorja v Kopru (46).
Vseh zabeleženih predstav je blizu 5100. Seveda to ne pomeni hkrati tudi števila uprizoritev del v naših poklicnih gledališčih, saj je vsako delo navedeno tolikokrat, kolikokrat je bilo na novo uprizorjeno. Vedeti tudi moramo, da včasih izpolnjuje predstavo več krajših del (zlasti pogosto pri baletu), v Repertoarju pa je vsako delo obravnavano kot samostojna enota.
Vpis predstave je podoben bibliografskemu vpisu knjige ali članka: po določenem zaporedju so navedeni tisti podatki, ki so za predstavo karakteristični in ki jo toliko označijo, da je ni mogoče zamenjati s kako drugo. Vendar pove vpis o predstavi precej več, kot je za samo identifikacijo potrebno. Načeloma obsega tele elemente: avtor, naslov, originalni naslov, podnaslov, ki običajno označuje zvrst dela (drama, burka, narodna igra ipd.) in pove število dejanj (delov, slik), dalje libretist, prevajalec ali predelovalec, datum pre-
miere ali nove postavitve in število vseh predstav (pri starejših kar datumi vseh ponovitev), soustvarjalci. Kot soustvarjalci so našteti režiser (pri operi tudi dirigent in pri baletu koreograf), scenograf in kostumograf. Menim, da bi zadnja dva lahko odpadla, kot so zaradi pomanjkanja prostora odpadli igralci. Nekaj prostora bi brez škode za grafično jasnost vpisa pridobili tudi, če bi soustvarjalce natisnili zdržema in ne vsakega v novo vrsto. V opombi je opozorilo na letak ali gledališki list, na avtorja scenske glasbe, na druge naslove, pod katerimi je bilo delo uprizorjeno, na avtorjev psevdonim in podobno.
Izhodišče za vpis so bili verjetno letaki, ki spremljajo če že ne vsako, pa vsaj večino predstav in ki jih v opombi dosledno omenjajo, če jih imajo v arhivu. Poleg tega med besedilom tudi objavljajo 50 faksimilov. Seveda so vpisi oblikovani povsem samostojno, smotrno, jasno, precizno, dosledno, kar bi o letakih težko rekli. Primerjava letakov z ustreznimi vpisi pove, da so avtorji včasih zapisali podatke, ki jih na letakih ni bilo in so jih torej morali dobiti drugod. Taki podatki so zlasti ugotovitev anonimnega avtorja, originalni naslov, razrešitev anonimnega ali psevdonimne-ga prevajalca (prim. letak na str. 197 z vpisom št. 388, letak na str. 237 z vpisom št. 1817). Dopolnitve te vrste bi bilo bolje staviti v oglati oklepaj, saj bi tako iz vpisa res lahko razbrali, kako je bilo kako delo občinstvu predstavljeno. Vsa reč se še bolj zaplete, kadar letak sploh ni ohranjen in je treba vpis oblikovati iz raznih virov.
Drugi del se imenuje »abecedni popis«, obsega pa seznam naslovov uprizorjenih del po avtorjih, posebej dramskih, posebej opernih, operetnih in baletnih; baleti bi lahko bili posebej. Dela, ki so bila uprizorjena pod različnimi naslovi, so povezana s kazalkami. Iz tega seznama se med drugim lahko poučimo, kolikokrat je bilo kakšno delo pri nas na novo
uprizorjeno; od dramskih del največkrat Cankarjev Kralj na Betajnovi (29), od opernih pa Smetanova Prodana nevesta (25).
Kazalo imen upošteva vse osebe, ki so navedene v vpisih, torej poleg avtorjev, ki so že v prejšnjem kazalu, tudi sodelavce (prevajalce, prireditelje, režiserje itd.). Naslednje kazalo, kazalo naslovov, je obrnjen »abecedni popis«, le da so tu tudi originalni naslovi poleg slovenskih, vendar spet oboji z verzalkami kot pri vpisih. Ni pa pri naslovu zaporedna številka iz prvega dela knjige, temveč avtor, tako da pridemo do uprizoritve šele prek abecednega popisa. Opozoriti kaže na nenavadnost, da so pri razvrščanju naslovov po abecedi upoštevani tudi spolniki, kar je v nasprotju z bibliotekarsko prakso. Drugo tako očitno razhajanje je v tem, da so ženska imena povsod navajana z ženskimi obrazili.
Pogrešam tabelarični prikaz, ki bi izčrpal gradivo številčno. Na primer pregled po narodnosti avtorjev, po sezonah (koliko del je bilo uprizorjenih v posamezni sezoni v vseh gledališčih skupaj in v vsakem posebej) in podobno. Take tabele so zelo nazorne in pogosto uporabljane.
Zanimivo, da je spodbudilo Slovenski gledališki muzej k temu delu prav tisto, kar v knjižnicah vsak dan doživljamo: informacija. Tudi tam se morajo ubadati z odgovori na raznovrstna vprašanja, telefonska, osebna in pismena. Vendar ni pomen Repertoarja samo v tem, da bo odslej informiranje mnogo bolj preprosto in hitro. Z njim je slovenska gledališka literatura dobila izredno bogat in temeljni priročnik za raziskovanje slovenskega gledališča, kakršna sta že Smolejev Dramski leksikon in bibliografija publikacij o dramatiki in gledališču na Slovenskem (objavljeno v Dokumentih Slovenskega gledališkega muzeja 1966). Potrebovali bi še podobno sestavljen pregled radijskih in televizijskih iger ter bibliografijo izvirnih in prevedenih slovenskih dramskih del, Morda se ne mo-
timo, če tudi to pričakujemo prav od istih ljudi, ki so v zadnjih letih pokazali že toliko marljivosti ter objavili že veliko gradiva in študij o tej plati slovenske kulture.
Knjižnicam Repertoar ne bo rabil samo kot vir informacij o samih predstavah, ampak jim bo tudi pomagalo pri iskanju imen, originalnih naslovov in podobno. Gre torej za knjigo, ki spada v knjižničarjevo priročno polico.
Jote Munda
Bibliografija »Pregleda« 1910—1912, 1927—1941. Sarajevo, Narodna biblioteka Bosne i Hercegovine 1967. (XVI) + 240 str. s sl. 8°.
Kolektiv Narodne biblioteke Bosne in Hercegovine v Sarajevu je sestavil bibliografsko kazalo Pregleda. Iz uvoda je razvidno, da je izhajal kot mesečnik od leta 1910 do leta 1912, ko je zaradi takratnih političnih razmer prenehal. Ustanovljen je bil z namenom, da zdrami politično in kulturno zaostalo Bosno in Hercegovino ter jo poveže s sodobnimi tokovi takratne Evrope. V prvi fazi svojega izhajanja je bil Pregled predvsem družbeno-politična, kulturna revija (podnaslov: List za nauku i socijalni život). Po prvi svetovni vojni je skupina bivših urednikov revijo obnovila. Leta 1927 je pričela zopet izhajati v obnovljeni obliki, sprva kot tednik, pozneje kot mesečnik. Po vsebini je publikacija sicer prevzela načrt svojega predhodnika, toda z bogatejšo in širšo nalogo. To je razvidno iz podnaslovov: leta 1927 časopis za politički i kulturni život, leta 1929 Mjesečna književna revija, Književna revija, Mjesečna kulturna revija, od 1933 Časopis za politički i kulturni život. Znova obude Pregled leta 1946, kar pa je že tretja faza, ki je ta bibliografija ne obdeluje.
Obsežna bibliografija prične z uvodom o zgodovini revije in s tehničnimi napotki. Na prilogah so fotografije vseh urednikov in posnetki
ovojnih naslovov publikacije. Slede popis po strokah, predmetno imensko kazalo ter kazalo avtorjev in prevajalcev. Bibliografski popis Pregleda zajema vse članke, podpisane in anonimne. Izpuščeni so le oglasi, kratka obvestila z raznimi informacijami in seznami knjig, poslanih na ogled in tiskanih v rubrikah »nove knjige«, »bibliografije« ipd. Snov je razdeljena na deset skupin, ki so po potrebi razdeljene na podskupine, in sicer: I. Književnost, II. Veda o književnosti,
III.	Kultura, IV. Filologija, V. Filozofija, VI. Družbeno-politične vede, VII. Naravoslovne vede, VIII. Uporabne vede, IX. Zgodovina in sorodne vede, X. Splošna skupina. Razdelitev in tehnična podoba vpisov nas spominjata na Bibliografsko ikazalo Ljubljanskega zvona. Morda se je zgodilo pri nas prvič, da sta si dve deli iste vrste tako podobni.
Revija, ki je imela zelo velik pomen za kulturno in politično življenje Bosne in Hercegovine, je zanimiva tudi za Slovence, saj so v njej sodelovali tudi nekateri naši napredni pesniki, pisatelji in publicisti. Naj omenim samo nekaj člankov: Franc Bezlaj: Razvoj slavistike kod Slove-naca, Božidar Borko: Pogled u današ-nju slovenačku književnost, Alojzija Štebi: Savremene države i ideja pacifizma, Angela Vode: Slovenačka žena kao društveni radnik. Sicer pa najdemo v avtorskem kazalu med drugim še tale imena: Louis Adamič, Fran Albreht, Ivan Cankar, Alojz Gradnik, France Kidrič, Ciril Kosmač, Tone Kralj, Bratko Kreft, Lovro Kuhar, Marijan Lipovšek, Anton Melik, Ludvik Mrzel, Vilko Novak, Josip Ribičič, Maksim Sedej, Tone Seliškar, Fran Tratnik, Filip Uratnik, Fran Žižek in Oton Zupančič.
Sestavljalci bibliografskega kazala so brez dvoma vložili mnogo truda v svoje delo. Popisali so 6267 enot in dali pregled skozi 18 letnikov, škoda je le, da sicer vzorno sestavljeno delo kazi toliko tiskovnih napak.
Nuša Štempihar
Richard C. Lewanski: The Literatures of the World in English Translation. A Bibliography. Vol. II. The Slavic Literatures. New York, The New York Public Library. Astor, Lenox and Tilden Foundations and Frederick Ungar Publishing Co. (1967). 4° (Slovenski oddelek na str. 421—426.)
V	drugem zvezku te velike bibliografije tujih literatur v angleškem prevodu, ki obsega slovanske književnosti, je na str. 421—426 zastopana tudi slovenska. Avtor, za katerega ni naveden poklic, bi utegnil biti potomec kakega poljskega izseljenca, kakor bi lahko sklepali po imenu Lewanski. Pri delu sta mu pomagali Lucia G. Lewanski in Maja Deriugin, po vsej verjetnosti bibliotekarki new-yorske javne knjižnice, ki sta omenjeni na naslovni strani prav tako brez poklica.
Sestavljalec bibliografije je slovensko gradivo razdelil na tri poglavja: antologije, posamezni pisatelji in njihova dela ter anonimna dela (pravzaprav narodne pesmi in pravljice). Razdelitev je glede na skromen obseg, ki ga je avtor zajel v svojem sestavku, dovolj smotrna, vendar sodim, da bi ta obseg narasel za najmanj še enkrat toliko, če bi bil kolikor toliko popoln.
Med slovenskimi antologijami Lewanski navaja 1. izdajo knjige The Parnassus of a Small Nation (1957) z natančno naštetimi slovenskimi pesniki in naslovi njihovih pesmi, vendar brez paginacije, medtem ko v njegovi bibliografiji ni duha ne sluha o drugi, razširjeni izdaji (1965) iste knjige. Prav tako mu — Ameri-kancu — ni znana Zormanova antologija Slovene (Yugoslav) Poetry, ki je izšla 1928 v Clevelandu, še manj seveda dodatek angleških prevodov v zbirki istega prevajalca Pesmi (Cleveland 1922). Pač pa po nekem čudnem naključju prišteva med antologije ciklus petih Cankarjevih črtic, ki sta jih v The Slavonic Review (1934—35) objavila A. Klančar in G. Noyes. Pogrešamo tudi Lavrinovo an-
tologijo pesnikov mariborskega pesniškega kroga Some Other Land (Maribor 1964) in zbirko Slovene poets of to-day (Ljubljana 1965) v prevodu Alasdaira MacKinnona.
Od svetovnih oziroma skupnih slovanskih antologij, ki upoštevajo tudi slovensko literaturo, avtor omenja XXIX. zvezek Universal Anthology (London 1899), v kateri sta kot prva slovenska proza v angleškem prevodu izšli dve slovenski noveli: Erjavčeva Ni vse zlato, kar se sveti (odlomek) in Kersnikova Kmetska smrt, ki so jima dodani odlomki iz Funtkovih Luči. Dalje avtor citira slovensko gradivo iz Selverjeve The Anthology of Modern Slavonic Literature in Prose and Verse (London 1919) s pesmimi Fr. Prešerna, A. Aškerca in O. Zupančiča, ter Edne W. Underwoodove The Slav Anthology. Russian, polish, bohemian, Serbian, Croatian (Portland Maine 1931) s prispevki slovenskih pesnikov Fr. Prešerna, Fr. Levstika, S. Gregorčiča, S. Jenka, J. Stritarja in A. Aškerca. Ti prevodi so najbrž delani po Krekovi nemški antologiji slovenske poezije (Slavische Anthologie. Stuttgart 1895) in so uvrščeni pod poglavje srbskohrvatske poezije. Pogrešamo pa spet Lavrinovo An Anthology of Modern Yugoslav Poetry (London 1962), ki prinaša gradivo iz vseh štirih jugoslovanskih literatur.
V	poglavju o posameznih književnikih in njihovih delih (pri čemer še enkrat navaja tudi gradivo iz zbirke The Parnassus of a Small Nation, s paginacijo) Lewanski našteva v abecednem zaporedju dela 48 slovenskih avtorjev. Kako je pri tem orientiran po slovenski literaturi, lahko presodimo po dejstvu, da mednje šteje tudi nekega Dimitrija Beznica (!) ter slovaške pisatelje Janka Rimavskega, Avgustina Horislava Skultetyja in Pavola Dobšinskega.
Ce bi napravili kratek ekskurz po zgodovini prevajanja slovenskih literarnih del v angleščino, potem bi lahko Lewanskemu očitali še naslednje »grehe«: Ni mu znan prvi angle-
ški prevod, Jenkova himna Naprej zastava slave, ki je izšla hkrati s svojo klavirsko partituro kot delo Angleža Alfreda Hardyja (London 1885); neznano mu je prevajalsko delo Paula Selverja, ki je proti koncu prve svetovne vojne v londonskem tedniku The New Age objavil Prešernov sonet življenje ječa in Zupančičevo pesem Vseh živih dan (28. II. 1918), nato pa še Prešernovo pesem Pevcu (17. IV. 1919). Prav tako nima naš bibliograf v razvidu prevodov nekdanjega lektorja angleščine v Beogradu, Jamesa W. Wilesa, ki je v Ljubljani 1919 v svoji zbirki SHS-English Renderings prevedel eno Gregorčičevo in dve Prešernovi pesmi, poleg tega pa mu je Joža Glonar natisnil v Ljubljanskem zvonu 1921 posrečen prevod Prešernove redakcije narodne pesmi o Lepi Vidi. Leta 1930 pa je sam dal Ljubljanskemu zvonu v objavo tri slovenske narodne pesmi (Rošlin in Verjanko, Vinsko pesem in Prepir z možem = Jutri bo v Celovcu semenj). Dalje bi moral Lewanski omeniti zelo dobre prevode, ki jih je v londonskem tedniku The Spectator objavil Kenneth Matthews (3. in 10. IV. 1942) v svojem članku The Slovene poets, in sicer: Prešernovo Nezakonsko mater, sonet Je od vesel’ga časa teklo leto in 6. sonet iz Sonetnega venca, poleg tega pa še Rudolfa Maistra pesem Grobovi in Dolenjska poletna noč ter Župančičevo Belokranjsko deklico. Naj opozorim še na nekatere slovenske pesmi, ki so izšle v angleški izdaji beograjske mednarodne revije Yugoslavia, ki jih pa zavoljo pomanjkanja prostora ne bom navajal.
Ce sedaj pretresemo še Lewanske-ga abecedni (po avtorjih) pregled prevodov v njegovi bibliografiji, mu lahko naštejemo še naslednje pomanjkljivosti: pri Mateju Boru zaman iščemo podatke o Lavrinovi dva-kratni objavi pesmi šel je popotnik skozi atomski vek (najprej v reviji Adam 1959, nato kot samostojna publikacija 1960 z ilustracijami Nore Lavrinove). Pozna le drugo izdajo Cankarjevega Hlapca Jerneja, ki jo
napačno datira z letnico 1948 namesto pravilne 1946 (prva izdaja iz 1930 mu ni znana), poleg tega pa je pri tem pisatelju izpustil celo vrsto posameznih objav črtic in novel tudi v ameriških revijah, kakor so bile npr. The Living Age, Overland in The Stradford Magazine. Ni mu znana samostojna zbirka Gradnikovih pesmi v Lavrinovem prevodu (Selected Poems, London 1964), Franu Levstiku pripisuje Roman Vladimira Levstika Gadje gnezdo, pri čemer pozna samo prvo izdajo iz 1931, druge iz 1943 pa ne. Pri Prešernu navaja samo 1. izdajo izbora iz njegovih pesmi (Selection of Poems, Oxford 1954), ni mu pa znana druga, razširjena izdaja (Poems, London 1963); opustil je navedbo štirih Prešernovih i pesmi (Zdravljica, dva soneta: Je od ve-sel’ga časa teklo leto in 6. sonet iz Sonetnega venca ter Nezakonsko mater), ki jih je objavil Kenneth Matthews v The Slavonic Review 1949 kot ponatis (razen Zdravljice) iz londonskega tednika The Spectator 1942. Iz evidence mu je ušel tudi Jopsonov prevod Tavčarjeve novele Moj sin (The Slavonic Review 1924). Ce Lewanski navaja prevod Valjavčevega Pastirja, ki je izšel v založbi Mladinske knjige v Ljubljani, bi mogel isto storiti tudi še z drugimi prevodi, npr. z Levstikovim Martinom Krpanom. Seveda pogrešamo pri njem tudi prve prevode Louisa Adamiča iz del Zofke Kvedrove, Prežihovega Voran-ca, Lojza Kraigherja, F. S. Finžgarja in Milana Puglja, ki so vsi izšli v ameriških revijah.
Ce si ogledamo še zadnje poglavje, anonimna dela oziroma narodne pesmi in pravljice, potem je treba ugotoviti, da je izmed 10 enot, navedenih v tem poglavju, samo troje takih, ki so prevedene iz slovenščine, vse druge so slovaške. Med slovenskimi je tudi Desetnica in pa bajka o Zlatorogu, ki ju je prevedla in objavila v The Slavonic Review Fanny Copeland (1932—33). Izmed narodnih pesmi bi moral Lewanski navesti vsaj še narodno pesem o Ravbarju, ki jo je pod
naslovom Bitka pri Sisku objavila P. Copelandova v The Slavonic Review 1949. Vse druge, ki jih je izpustil, so manjše važnosti.
Vrednost pričujoče bibliografije angleških prevodov iz slovenske literature, kakršno je sestavil Richard Lewanski, je ob vsem navedenem močno problematična in to spričo resnih znanstvenih pomagal, ki jih danes v Ameriki imajo na razpolago, recimo Leonida I. Strakhovskega A Handbook of Slavic Studies (Cambridge, Harvard University Press 1949). Poudariti moram, da teme zavoljo pomanjkanja prostora niti nisem izčrpal. France Dobrovoljc
Francesco Barberi:	Biblioteca e
bibliotecario. (Firenze.) Cappelli edi-tore (1967). VII + 365 + (I) str. 8«.
Francesco Barberi (roj. 1905) je znano ime na področju italijanske bi-bliotekonomije. Od leta 1933 do 1935 je bil v nacionalki v Firencah, od 1935—1943 knjižnični nadzornik za Apulijo in Lukanijo, v letih 1944 do 1952 ravnatelj Angelice v Rimu in sedaj glavni knjižnični inšpektor pri italijanskem ministrstvu za prosveto in kulturo. Istočasno je privatni docent za bibliografijo in bibliotekono-mijo in od 1952 predava na posebni šoli za arhivarje in knjižničarje na rimski univerzi.
V	zadnjih dvajsetih letih je skoraj ni italijanske knjižničarske revije, pri kateri Barberi ne bi sodeloval. Ni pa se omejil le na strokovni tisk, marveč je knjižničarske probleme obdeloval in populariziral tudi v drugih splošnih revijah, zavedajoč se, da mora knjižničar prodreti v samo sredino družbe, kateri služi. Njegovi članki so izšli v prevodu celo v tujih jezikih (Boletin de la Biblioteca Na-cional de Mexico) ter v Libri. Največ pa so jih seveda objavile italijanske knjižničarske revije:	Accademie e
Biblioteche d’Italia, Bollettino d’in-formazioni A. I. B., La Parola e il libro.
Knjiga, o kateri poročam, je pravzaprav sad njegovega dvajsetletnega povojnega udejstvovanja v knjižnični stroki, se pravi, izbor njegovih najznačilnejših člankov, ki jih je objavil po različnih revijah in ki so z leti ne le ohranili še vso svežino problematike, marveč so še vedno kar se da aktualni.
Barberi ni teoretik v tistem smislu, da bi stvari le nakazoval, nanje opozarjal in se pri tem ustavil. Barberi je prava podoba sodobnega knjižničnega delavca, ki vidi problem, ga preuči in potem se z vso vnemo vrže zanj v boj. Takrat ne gleda dosti ne na levo ne na desno. V svojih pikrih puščicah, ki jim daje nedolžni naslov »Kartotečni listki bibliotekarja«, si je tako privoščil že marsikoga in marsikaj.
Knjiga vsebuje 24 člankov. Prva skupina pod naslovom »Knjižnica« obravnava različne teme: Knjižnica in demokracija, Knjižnice v svojem času, Stoletna kriza italijanskih knjižnic, Knjižnice in ljudska prosveta na italijanskem jugu, Sola in knjižnica, Moderna javna knjižnica, Informacijska služba v javni knjižnici, Izbor knjig in prirastek v knjižnicah, Lokalni fond v javni knjižnici, Knjižnične razstave, Staro in novo v knjižnici, Humanistična dokumentacija, Posebne knjižnice, Center za dokumentacijo in informacije, Knjižnice in dokumentacijska služba v delovnih organizacijah, Ameriške knjižnice. V drugi skupini z naslovom »Knjižničar« pa so teme: Knjižničar, ta neznanec, Knjižničar, mož dejanja, Oblikovanje knjižničarja, Priprava, specializacija in uporaba osebja v knjižnicah, Knjižničarjev študij, Knjižničar in zgodovina knjižnic, Junaški opomin, Knjižničar kot vzgojitelj, Knjižničarjeva objektivnost.
Več Barberijevih člankov je pravzaprav nastalo kot odmev na zanimive polemike, ki so jih načenjale razne knjižničarske revije v svetu (Hoecker, Becker, Leyh, Wieder). Pisec se zaustavlja ob problemih, ki
so jih te načele ali objavile, in skuša dati tudi svoj prispevek. Vendar je bolj kot to važno dejstvo, da jih skoraj vedno aplicira na domače, italijansko okolje, ugotavljajoč razlike — dobre in slabe — in iščoč rešitve. In v tem je morda za tujega bibliotekarja zanimivejši del vsebine, žal ugotavlja, da je stanje knjižnic in knjižničarstva v Italiji prej žalostno kot veselo, da so sicer pozitivne vrednote, ki potrjujejo, da je Italija izredno bogata dežela kulture in v tem tudi knjižničarstva, da pa je tudi polna zakoreninjene birokracije, ki se je ne more (ali noče?) rešiti in ki se tako slabo kaže prav na področju knjižnic in knjižničarstva, še posebej pa strokovnih kadrov. Morda se je kaj, kar vsebujejo ti članki, že spremenilo, zakaj pisani so bili v zadnjih dvajsetih letih, želimo le, da bi se te spremembe še pomnožile.
Marijan Brecelj
Catalogo della Biblioteca Intema-zionale del Faneiullo 1963—19G6. Roma, Ente Nazionale per le Biblioteche Po-polari e Scolastiche [1967]. 162 + (I) str. 8°.
Po zgledu münchenske mednarodne knjižnice za mladino, ki jo je zasnovala Lepmannova že pred 19 leti (1949) in v kateri dela tudi Slovenka Metka Simončičeva, se je podobna zamisel porodila tudi v Italiji. Njen prvi propagator je bil prof. Guido Rispoli, ravnatelj Državne ustanove za ljudske in šolske knjižnice v Rimu. Čeprav je takoj naletel na razumevanje pri uradu za kulturne zveze pri italijanskem zunanjem ministrstvu in je to navezalo stike z vsemi italijanskimi središči za kulturo v tujini ter z vsemi italijanskimi diplomatskimi predstavništvi, je vendar trajalo okoli leto dni, da so začele prihajati prve pošiljke. V juliju 1962 je nova knjižnica prejela že kakih 900 knjig iz 34 držav. Nekatere dežele so bile zelo radodarne; med njimi južnoameriške in vzhodne dežele:	Češkoslovaška,
Bolgarija, Poljska, Romunija. Od
drugod so prihajale vesti, da mladinskih knjig še ne poznajo. Iz Etiopije so poslali le dve knjigi, zraven pa prevod vseh 65 naslovov zgodb, ki jih vsebujeta ... V začetku 1965 je zbirka štela že nad 2000 knjig iz 45 dežel.
Leta 1967 je knjižnica izdala tiskan katalog, ki prinaša popis 2385 enot, razdeljenih na 46 držav. Na prvem mestu je seveda Evropa (25 držav), na drugem Latinska Amerika, na tretjem so Avstralija, Kanada, Nova Zelandija, ZDA in na četrtem afro-azijske države (9). -
Katalog je urejen po abecednem redu držav, žal enote v okviru držav niso urejene abecedno; edina izjema je Italija. Knjiga tudi nima prav nobenega kazala. Pri takem delu bi bili potrebni vsaj abecedni avtorski registri, če ne tudi register ilustratorjev ali morda založnikov. Dobrodošel bi bil — čeprav morda najteže uresničljiv — seznam del po starostnih stopnjah.
Popisi sami so grafično pregledni. Avtorske značnice z nakazano inverzijo so tiskane polkrepko, sledi naslov dela v ležečem tisku, nato še drugi podatki v navadnem tisku in temle zaporedju: italijanski prevod naslova — včasih mu je dodan še krajši eksplikativni povzetek — ilustrator, kraj izdaje, založba ali tiskarna, letnica izida, format (višina v cm), strani, morebitne priloge, kolekcija. Pri nekaterih delih je navedena tudi nagrada (npr. Andersenova), ki jo je knjiga prejela.
Za ilustracijo se bom na kratko pomudil le pri popisih knjig slovenskih in drugih jugoslovanskih avtorjev.
Prvo splošno pripombo imam že v zvezi z našo mladinsko literaturo, ki ni ena sama, marveč jih imamo vsaj toliko, kolikor je narodov v Jugoslaviji. če že ni bilo mogoče upoštevati tega kriterija, potem bi bil najboljši in tudi nekaterim drugim državam, ki so v katalogu zastopane (Belgija, Švica), najbližji pač ta, da bi bile knjige ločene po jezikih. Kaže pa, da si urednik (ali urednica?) ni pre-
več belil glave s tem in je vseh 88 jugoslovanskih del strpal skupaj in s tem delo opravil.
Ker dela niso razvrščena po abecedi avtorjev, si ne moreš ustvariti takojšnje slike, koliko del ima kak avtor. Potrpežljivo jih moraš sam šteti in npr. ugotoviš, da je Bevk zastopan s štirimi deli. To bi še ne bilo tako slabo. Ce pa dodam, da je ta Bevk le na pol Slovenec, saj sta le dve knjigi slovenski, drugi dve pa hrvaška prevoda njegovih del, potem se stvar nekoliko spremeni. Seliškarja sta reci in piši dva, pa še ta slabo izbrana, kakor je tudi pol Bevka slabo izbranega. In tako naprej. Levstik ima dve deli:	nemškega Martina
Krpana in hrvaško Najdihojco. Valjavec ima angleškega in hrvaškega Pastirja. Itd. Pač pa sta slovenska Matoščev Neubogljivi robot ter An-dričeva Aska in volk. In podobno.
če si sedaj ogledamo, kateri slovenski mladinski pisci so zastopani
—	stvar je namreč ilustrativna — potem dobimo takle pregled: Bevk (4), Finžgar (1, v dveh knjigah), Ingolič (2), Jurca (1), Jurčič (1), Kovačič (1), Levstik (2), Miheličeva (1), Milčinski (1), Perocijeva (2), Seliškar (2), Valjavec (2), Voranc Cl), Winkler (3), B. Zupančič (1), zbirke ljudskih pravljic (3).
Čeprav se zdi, da se je sestavljalec bibliografskih popisov potrudil, se je vendar vtihotapilo vanje kar precej napak, pravopisnih in vsebinskih (pri prevodih naslovov). Oglejmo si nekatere vsebinske: Neubogljivi robot = II Robot indistruttibile (prav. disub-bidiente), Pastirci pri kresu in plesu = Pastori attorno al fuoco e danze (morda: Pastorelli danzanti intorno al falö), čudnovate zgode šegrta Hla-piča = I meravigliosi incontri... niže še: I meravigliosi successi... (prav: Le meravigliose avventure), Kad bi drveče hodalo = Quando 1’albero potra camminare (bolje: Se le piante camminassero), Tuga i Radost Šume = Dolori e gioie di Suma (prav. Dolori e gioie del bosco), Aska in Volk = Aska, il lupo (prav: Aska ed
il lupo), Vlak u snijegu = II treno della neve (prav: II treno nella neve), Gadje iz šiške = I serpenti di Siska (pravilneje: Vipere di šiška), O treh grahih = I tre Gracchi (prav. I tre piselli), Sil j an štrk = Silian (prav. Siljan Cicogna), Zlata ptica = Cielo d’oro (prav. Uccelo d’oro).
Splošna in običajna napaka pri popisih, ki nastajajo na zahodu, je, da pišejo skoraj vsako drugo besedo z veliko začetnico. Tega je tudi v tem katalogu na pretek. Potem je nekaj takih, kjer popisovalec ni bil preveč natančen pri popisu (ali korekturi). Nekateri avtorji nastopajo pod različnimi inačicami priimka ali imena.
Ob koncu še vprašanje: kako je med dobre enote zašla v to tako reprezentativno mednarodno knjižnico tudi vrsta del, o katerih res ne moremo reči, da predstavljajo jugoslovansko mladinsko literaturo vsaj v najboljšem pomenu besede, kakor to želi sam Rispoli v uvodu: Kolarič-Kišur, Filipovič (kar dvakrat!), Ce-panec (kar dvakrat!), Kancelarič, Bjažič-Furtinger, Veljačič, Horkič. In kaj počnejo prevodi tujih avtorjev med našimi, oziroma čemu smo predstavljeni s prevedeno literaturo (Andersen, Grimm, Rodari, Collodi)? Opravičljivo bi bilo le s tem, da gre za uspeh naše ilustracije. Sicer je precej prevodov tudi med gradivom drugih narodov.
Ce smemo soditi po pripombah, ki sem jih naštel v zvezi z našimi teksti, se bojim, da tudi popisi pri drugih narodih niso najboljši. O tem sem se prepričal pri čeških in poljskih izdajah. Pri poljski skupini je urednik kataloga odprl celo majhno poglavje, da je vanj vključil prevode del italijanskih avtorjev v poljščino. Ponekod (prim. rusko skupino in še druge) prinaša naslove založniških hiš pretežno v prevodu in ne originalu. Izpuščeni pa so celo naslovi del (glej Rodari).
Skoda, da so popisi slovanskih knjig — in z njimi naših — tako nerodno podani. V uvodu Rispoli omenja, da knjižnico vodi ga. Vucetic
(naše gore list?). Ali ne bi lahko ona pripomogla do boljše redakcije tekstov?
Namen kataloga razkriva spremna beseda Guida Rispolija. V njej pravi, da ima »poseben namen dokumentirati italijanskim založnikom inozemsko produkcijo, z željo, da bi se pomnožilo prevajanje, ki ga italijansko založništvo opravlja«. Lahko si sedaj predstavljamo, kakšni prevodi bi nastali, če bi se tuji prevajalci in založniki posluževali prevodov in ne izvirnih del. In drugič, kako naj si italijanski založnik ali prevajalec ustvari določeno mnenje ob tako skopem materialu? O katalogu lahko rečem, da je odprl marsikomu nov svet, ki bo lahko rodil bogate sadove. Ne moremo pa mu priznati, da je lahko vodič ali usmerjevalec ne za založnika ne za prevajalca. Oba bi si znala marsikdaj dobiti direktno od tujih založb in to podrobnejše in tehtnejše, na vsak način pa bolj bogate podatke.
V knjigi je tudi nekaj takih del, ki sploh ne sodijo vanjo, ali vsaj ne v tako ozek izbor mladinske literature. Nekaj primerov: Glazarove Advent, Burckhardtova Renesančna kultura v Italiji, Kožikov Največji pierot itd. Dalje literarnozgodovinski in drugi splošni priročniki (o fotografiranju, o raznih obrtih itd.).
Tisk in vezava ter ščitni ovitek so okusni.	Marijan	Brecelj
Dve italijanski fotomehanski izdaji
V zadnjih nekaj letih se je pojavila na italijanskem knjižnem trgu množica knjig, ki govore o zgodovini Gorice, Trsta, Istre in Dalmacije. Med njimi zbujajo posebno pozornost fotomehanske edicije nekaterih redkejših del. Vsiljuje se vprašanje, čemu taka vnema, kakršne do zdaj nismo poznali. Vendar pa bomo to vprašanje pustili ob strani in raje samo opozorili na dve knjigi, ki sta povezani z našo preteklostjo. To sta:
1.	Carlo Combi: Saggio di biblio-grafia istriana pubblicato a spese di
una Societä Patria. Ristampa foto-meccanica. Bologna, Forni Editore, 1967.
2.	Historiae Urbium et Regionum Italiae Rariores. Vol. XLIX: Coro-grafia ecclesiastica o sia descrittione della cittä e della diocesi di Giusti-nopoli detto volgarmente Capo d’Istria. Opera di Paolo Naldini. Venezia, 1700. Ristampa fotomeccanica. Bologna, Forni Editore, 1967.
Carlo Combi (1827—1884), rojen Koprčan, je tiskal svojo bibliografijo leta 1864 pri koprskem tiskarju Ton-delliju. Delo je za tisti čas kar bogato, saj vsebuje 3060 bibliografskih enot. Ima pa, žal, nekaj zelo velikih hib. Combi ne omenja v svoji bibliografiji niti enega dela na slovenskem ali srbohrvaškem jeziku. Kaj je bilo v ozadju?
Dejanski pobudnik bibliografije je bila skupina 21 poslancev v istrskem deželnem zboru, ki bi morali aprila 1861 izvoliti poslance v dunajski parlament. Ob glasovanju so namesto imen kandidatov napisali:	Nihče
(Nessuno). Na ta način so izrazili svojo zahtevo po priključitvi k Italiji. To pa je bila prva večja politična akcija italijanskega iredentizma v Istri. Ta skupina je skupaj z nekaterimi somišljeniki zbrala denar za Combi-jevo bibliografijo in z njo naj bi svetu dokazala, da je Istra italijanska. Za sestavljanje bibliografije pa so zbrali moža, ki je povsem ustrezal. Combi je namreč v svojih političnih razpravah stalno trdil, da so istrski Slovenci in Hrvati na najboljši poti, da se italianizirajo. Napovedal jim je potemtakem narodnostno smrt. Komu pa naj danes še koristi bibliografija, ki sloni na takšnih koncepcijah?
Pri sosednih Hrvatih (Istra) ni šla mimo neopažena stoletnica Com-bijeve bibliografije. Roman Lukin je v razpravi »Prva istarska bibliografija« prav temeljito obdelal njene probleme (Bibliotekarstvo, 1967, str. 43 do 54).
Precej drugačna je zadeva z Nal-dinijem, koprskim škofom, rojenim
Padovancem. V svoji korografiji je dokaj objektivno opisal kraje in ljudi svoje škofije, namreč področje, ki se v glavnem ujema z ozemljem današnje koprske občine. Naldini je zahteval od svojih duhovnikov v slovenskih vaseh poznavanje slovenskega jezika. V začetku 18. stoletja je dal tudi pobudo za ustanovitev »ilirskega semenišča« v Kopru.
Srečko Vilhar
Bibliotekar. Organ Društva bibliotekara Srbije. XVIII/1966, št. 1—6, str. 537; XIX/1967, št. 1—4, str. 218.
V	naši reviji nismo že nekaj let spregovorili o glasilu Društva bibliotekarjev Srbije, kar velja tudi za druge jugoslovanske bibliotekarske revije in publikacije. Nekoč smo imeli jugoslovanski bibliotekarji prav lepo in koristno navado, da smo redno, skrbno in recipročno prikazovali naše strokovne publikacije in naše članstvo, kritično opozarjali na tisto, kar je bilo za nas zanimivo. Zadnja leta pa je to sodelovanje precej opešalo, tako kot je opešalo tudi sodelovanje v okviru Zveze bibliotekarjev Jugoslavije, kar vsekakor ni prav.
Pred nami sta zadnja dva letnika Bibliotekarja, brez št. 5—6 za 1. 1967, ki nam v trenutku, ko to pišemo, še nista na voljo. Na splošno lahko ugotovimo prav viden napredek te naše ugledne strokovne revije, tako glede kvalitete kakor kvantitete. Obseg revije dejansko vedno bolj narašča, zlasti v smeri širjenja tematike, saj objavlja vedno več prispevkov s splošno kulturnega in literarnega področja. Seveda dobiva revija na ta način po malem že značaj splošne kulturne publikacije, deloma na račun samega bibliotekarstva. Ne dvomimo, da imajo izdajatelji za to svojo koncepcijo utemeljene razloge. Ne bi pa mogli reči, da to škodi samemu bibliotekar-stvu, nasprotno — bibliotekarstvo se na ta način propagira v še bolj zanimivi družbi. Naj bo že kakorkoli, oba letnika sta prav zanimiva in zelo poučna.
Prostor nam ne dopušča, da bi prikazali celotno gradivo obeh letnikov, zato se moramo na kratko omejiti zgolj na nekatere prispevke, ki verjetno zaslužijo večjo pozornost.
Dober del prvega zvezka letnika
1966	(št. 1/3) je posvečen življenju in delu tudi nam dobro znanega srbskega književnika Cedomira Minderovi-ča, ki se je nekaj let, zlasti kot upravnik Narodne biblioteke v Beogradu, ukvarjal tudi z aktivnim bibliotekarskim delom. Najbolj zanimiv in edinstven je prispevek o jugoslovanski državni himni, za katero je ob kon-kurzu leta 1946 bil sprejet Mindero-vičev tekst. Na ta njegov tekst so v reviji objavljene tudi skladbe Kreši-mira Baranoviča, Oskarja Danona in Milenka Živkoviča. Do končne uveljavitve te verzije himne pa ni prišlo.
V	istem zvezku je prav zanimivo tudi gradivo s posvetovanja specialnih bibliotek SR Srbije. Posvetovanje je obravnavalo splošne probleme teh knjižnic, organizacijo njihove matične službe in nabave knjig ter vprašanje informacij in kadrov.
Za nas bi utegnil biti zanimiv zlasti članek Nade Nedeljkovič Obrada sitnog bibliotečkog materij ala, čemur pravimo pri nas »drobni tisk«. Prav tako je zanimiv članek Nade Vrhovac Društveni značaj bolničke biblioteke. Snov, ki se redko obravnava. Tehtni so dalje članki Ambroža Kaporja Re-nesansna biblioteka žilkovič u Korčuli, Nevenke Burič Neke knjige Jagi-čeve biblioteke štampane do 1700 go-dine in Mare Harisijadis Jedan ilumi-niran psaltir Pajsijevog doba.
V	št. 4 letnika 1966 opozarjam na članek Ljubice Kojič Predmetni katalog, dokumentaciono-informativni instrument u specijalizovanim bibliotekama, dalje na obširen članek Lju-bomira Durkovič-Jakšiča Skolovanje bibliotekara i knjižara u Poljskoj in na zelo zanimiv Izveštaj o radu Društva bibliotekara Srbije izmedu četr-naeste i petnaeste godišnje skupštine. št. 5/6 letnika 1966 vsebuje morda manj gradiva, vendar pa opozarjamo na aktualen članek Branka Burbu-
lova Vreme je da se reši status biblioteka, ki zajema vsa vprašanja srbskega bibliotekarstva, vprašanja, ki so zelo podobna našim domačim problemom. Zanimiv utegne biti tudi prispevek slovaškega znanstvenika Jana Irmlerja Iskustva u radu cen-tralnog metodskog kabineta Slovač-ke, posebno pa še prevedeni članek E. A. Nemirovskega Rujansko četvo rojevandjelje, v katerem je objavljeno tudi pismo Prana Miklošiča (1858) M. Kofru (Berlin) o ponudbi Vuka S. Karadžiča glede prodaje zbirke redkih slovanskih rokopisov in tiskanih knjig.
Letnik 1967, vsaj zvezka 1/2 in 3/4, je zlasti po obsegu bolj skromen, kljub temu pa ima nekaj prav tehtnih prispevkov. Opozarjamo zlasti na tele članke: Radmila Nikolič-Bogda-novič, Saradnja i udruživanje biblioteka; Dr. Stefan Pasjar, Visokoškol-sko obrazovanje bibliotekara u Čeho-slovačkoj; Velibor Gligorič, Knjiga
i	čovek; Drago Vidovič, Specijalno bibliotekarstvo i savremeni problemi naučno-informativne djelatnosti; Milica Velimirovič, Bibliotekarstvo, dokumentacija i naučne informacije; Lidija Subotin, Biblioteke u socijali-stičkim zemljama.
Poleg vodilnih strokovnih in splošno kulturnih člankov imata oba letnika kot običajno tudi redne oddelke »Pregled knjiga i časopisa«, v katerem pa nismo zasledili nobenega prikaza naše »Knjižnice« ali drugih jugoslovanskih strokovnih revij, dalje oddelek »Hronika«, ki vsebuje predvsem organizacijsko delo bibliotekarjev Srbije, življenje bibliotek doma in na tujem, osebne vesti in nekrologe. Tudi v teh oddelkih je veliko drobnega in zelo zanimivega gradiva.
V	splošnem lahko rečemo, da sta oba letnika dobro urejena in vsebinsko bogata ter jih našim knjižničnim delavcem toplo priporočamo.
Josip Rijavec
Vjesnik bibliotekara Hrvatske. Zagreb. XIII/1967, št. 1/2—3/4, 200 + IX str. 8°.
V	lanskem letniku je za nas trenutno nemara najzanimivejši članek G. G. Pirsova o centralni katalogizaciji v Sovjetski zvezi, saj je prav v letošnjem letu tudi naša nacionalka začela s to obliko pomoči knjižnicam. Članek je prevedla Ana Pavlovič. Avtor opozarja na dejstvo, da je skoraj nemogoče ugotoviti, koliko uslužbencev je v različnih knjižnicah mogoče prav istega dne zaposleno s popisom in strokovno obdelavo istih knjig. Kljub temu pa, da knjižnice porabijo zelo veliko časa, moči in sredstev za tovrstno delo, še daleč strokovno ne morejo popolnoma ustrezati. Organizacija centralne katalogizacije za celo državo pa s pritegnitvijo strokovnjakov omogoča visoko kvaliteto tiskanih katalognih listkov. Razen za knjižnične kataloge pa lahko knjižničarji porabijo tiskane listke za izdelavo nacionalnih in specialnih bibliografij, pri organiziranju centralnih katalogov, za informacijo o novih knjigah, za propagando knjige itd. Centralna katalogizacija pa ima tudi svoje slabosti. Ne more namreč upoštevati specifičnih potreb specialnih knjižnic. Vendar so prednosti centralne katalogizacije mnogo večje od njenih slabosti.
Začetek tiskanja anotiranih katalognih listkov sega v Sovjetski zvezi v leto 1925. Z razpečavanjem teh listkov se je začela šele načrtna organizacija knjižnic in dela v njih. Iz dolgoletne prakse vedo povedati, da je eno najtežjih vprašanj izbor literature za popis. Uvedli so štiri komplete: za mestne, rajonske, vaške in mladinske knjižnice. Kljub temu so ugotovili, da velik odstotek lističev ni izrabljen, ker v knjižnicah ni knjig, in narobe: knjižnice kupujejo tudi knjige, za katere ne dobivajo tiskanih listkov. Druga težava je bila v tem, da so prihajali tiskani listki z veliko zamudo, celo dva tedna po prihodu knjige v knjižnico. Da bi popravili to stanje, od leta 1960 nad 120 založb izdaja knjige s strokovnimi oznakami, nekatere založbe pa s pomočjo strokovnjakov iz Državne bi-
blioteke v Moskvi tiskajo na zadnji strani knjige njen popis ali pa knjigi dodajo katalogni listek. Tako pride listek v knjižnico hkrati s knjigo.
Sovjetsko centralno katalogizacijo usmerja in denarno podpira država. Razen za knjige tiskajo anotirane ka-talogne listke tudi za članke iz zbornikov, časnikov in časopisov. Za Birojem centralne katalogizacije v Moskvi so postopoma začeli s tem delom tudi bibliotekarski centri drugih republik, nekateri šele po drugi svetovni vojni. Danes tiskajo v Sovjetski zvezi katalogne listke v 15 jezikih. Naklada je dosegla leta 1966 že 87 milijonov izvodov. Do leta 1952 so pošiljali knjižnicam listke mesečno, od tedaj naprej pa tedensko. Službo centralne katalogizacije stalno spopol-njujejo in prilagajajo praktičnim potrebam.
Zelo zanimiv je tudi članek Jelke Mišičeve: Citaonice i neke posebne zbirke u sveučilišnim bibliotekama, čeprav bo za nas verjetno še dolgo ostal v praksi neizvedljiv. Govori o vedno večji potrebi neposrednega stika bralca s knjigo tudi v znanstvenih knjižnicah in v zvezi s tem o potrebi ustanavljanja manjših specialnih čitalnic s prostim pristopom namesto dosedanjih centralnih čitalnic. Svoje trditve podpira avtorica s primeri iz modernih evropskih in ameriških knjižnic. Po besedah R. Klutha se v knjižnici s svobodnim pristopom povečata obisk in izposoja za 50—100 %. Kajti katalogi so za bralca vedno nekaj abstraktnega in celo trditev, da znanstvenik, ki pozna bibliografijo in citirano literaturo, natančno ve, kaj hoče, že davno ne drži več. Poseben problem so tudi študentje, ki bi na različnih stopnjah študija potrebovali ustrezne čitalnice. Zato ob gradnji novih znanstvenih knjižnic v svetu vedno bolj mislijo na rešitev teh vprašanj. Glavni problemi ob ustanavljanju specialnih čitalnic s prostim pristopom pa so prostor, strokovno osebje in potreba po večjem številu knjig.
Aleksandar Stipčevič v svojem članku daje nekaj nasvetov za predmetna kazala pri sestavljanju bibliografij.
Posebej nas bo zanimal članek Mi-lutina Ivanušiča Novi zakoni o bibliotekama u Jugoslaviji. Avtor se ustavlja ob posameznih poglavjih zakona o knjižnicah vseh naših republik iz leta 1965 in jih primerja med seboj in v odnosu do starejših zakonov. Tako govori o statusu knjižnic, njihovem ustanavljanju, upravljanju, bibliotečni službi, financiranju knjižnic itd. Obsežno poglavje je posvečeno matični službi. Avtor se zaveda, da sami zakoni še ne morejo rešiti vprašanja knjižničarstva, vendar so postavili celo vrsto novih vprašanj, ki naj bi pospešila razvoj knjižničarstva, zlasti pa nalog, zaradi katerih se ustanavljajo knjižnice kot kultur-no-prosvetne ustanove.
Drugi članki v Vjesniku, ki so sicer v neposredni ali vsaj posredni zvezi z našim bibliotekarstvom, pa so zanimivi tudi za druge bralce. Z njimi je revija prestopila ozko strokovne meje in se uvrstila med splošne kulturne revije. S tem si je gotovo razširila krog bralcev in pridobila na popularnosti. Ob člankih: Anica Nazor, Osvrt na povijest naših najsta-rijih štamparija in Zoran Hudovsky, Hrvatski srednjovjekovni muzički spomenici Bodleianske knjižnice u Oxfordu so dodane celo priloge na boljšem papirju z obsežnim ilustrativnim materialom.
Marinko Gjivoje v tem letniku nadaljuje svojo Bibliografijo meduna-rodnog jezika u Jugoslaviji. Začetek je bil objavljen leta 1954.
Med krajšimi sestavki v Pregledu, ki so posvečeni predvsem organizar cijskim zadevam in krajšim informacijam, bi omenila samo dva. Prvi je spominski članek ob smrti dr. Mate Ujeviča, uglednega sodelavca Leksikografskega zavoda v Zagrebu. Drugi članek, ki poroča o škodi v firenških knjižnicah po poplavi leta 1966, pa bo zanimal predvsem tiste knjižničarje, ki so sami ali pa lani z Druš-
tvom bibliotekarjev obiskali firenško nacionalko in si ogledali restavracijska dela v njej. fioža pleničar
Bibliotekarz. Czasopismo poswigco-ne sprawom bibliotek i czytelnictwa. Warszawa. XXXIV/1967, št. 1—11/12, 376 str. 8".
»Bibliotekarz« posveča tudi v letu
1967	veliko pozornosti tujemu knjižničarstvu; tretja številka se v celoti ukvarja s sovjetskim, osma s češkoslovaškim. Članke v obeh številkah so spisali sovjetski oziroma češkoslovaški avtorji in dajejo v njih zaokrožen pregled problemov knjižničarstva v obeh državah. Nekaj naslovov: I. N. Gavrylov: Glavni problemi knjižničarstva v Sovjetski zvezi; A. S. Sa-gimbajeva: Spremembe v knjižničarstvu in perspektive metodičnega ter bibliografskega dela v Kirgiziji; I. V. Bahmutskaja: Organizacija otroškega knjižničarstva v Sovjetski zvezi; Jifi Cejpek: Problemi knjižničarskega izobraževanja na Češkoslovaškem; Jožef Hajdušek: Organizacija tehničnih knjižnic in sistema znanstvene, tehnične ter ekonomske informacije v ČSSR; Drahoslav Gavrecki: Glavni problemi modernizacije češkoslovaških knjižnic.
Sedma številka je v celoti posvečena petdesetletnici Mestne javne knjižnice Ludwika Waririskega v iodžu in v vrsti člankov prikazuje razvoj in probleme knjižničarstva v industrijskem velemestu (750.000 prebivalcev), ki ob prelomu stoletja, ko je imelo
300.000	prebivalcev, še ni premoglo niti ene javne knjižnice. Danes pa ta knjižnica skupaj s petimi t. i. rajonskimi javnimi knjižnicami in drugimi (v Lodžu je danes 70 javnih knjižnic) zadošča potrebam kulturno prebujenega prebivalstva.
Poljski knjižničarji se ta čas največ ukvarjajo s problemom racionalizacije dela. V dvajsetih letih so z napornim delom in velikimi stroški izgradili dobro organizirano omrežje knjižnic, ki sedaj prekriva vso državo in ustreza kulturnim potrebam pre-
bivalstva v mestu in na deželi; razumljivo je, da ob tem pionirskem delu niso mogli vedno skrbeti za najbolj ekonomično in smotrno organizacijo poslovanja. To delo jih čaka sedaj in lotili so se ga z vso resnostjo, o čemer priča vrsta člankov v letniku. Czeslaw Koziöl z ministrstva za kulturo in umetnost v članku »Napredek v ekonomizaciji« najprej poudarja, da delitev na ustvarjalce in porabnike narodnega dohodka, kot jo nakazujejo sklepi 7. plenuma Poljske združene delavske partije, ni pravilna, kajti tudi zdravstvo in kultura imata ogromen vpliv na produktivnost prebivalstva. V duhu sklepov plenuma pa morajo tudi kulturne ustanove skrbeti za čim večjo učinkovitost svojega dela. Oddelek za kul-turno-prosvetno delo in knjižnice pri ministrstvu je pripravil anketo, s pomočjo katere bo analiziral organizacijo in učinkovitost knjižničarskega dela po dveh vidikih: zunanjem (povezanost knjižnice s kulturnim razvojem in potrebami kraja, upoštevanje sodobnih gospodarskih, kulturnih in političnih problemov pri delu z bralcem, razmerje med številom aktivnih in potencialnih bralcev v določenem kraju, sodelovanje z domovi kulture, klubi in šolami) in notranjem (delitev dela med posamezne vrste knjižničnih delavcev, ustrezno kvalifikacijam in znanju delavca, sinhronizacija delovnih procesov, odprava ozkih grl, odprava odvečnih del, proračuni in načrti za racionalizacijo). Ne glede na rezultate ankete pa avtor že na osnovi dosedanjih opazovanj predvideva naslednje možnosti za racionalizacijo: dosledna delitev dela, uvedba enotne, poenostavljene evidence izposoj v vseh knjižnicah, odprava dvojnih inventarjev (v centralah in podružnicah), izdatno skrčenje poročil (ponekod sedaj poročajo četrtletno ali celo mesečno, to gradivo pa se ne izkorišča), zmanjšanje števila posvetovanj, diskusij in konferenc.
J. Wolosz načenja zanimiv problem v članku »Za kaj je potreben knjižničar«. Trenutno opravljajo na
Poljskem skoraj vsa dela v knjižnicah ljudje s knjižničarsko izobrazbo, drugi uslužbenci so redkost. Treba pa je analizirati dela v knjižnicah in ugotoviti, za katera je sploh potrebna knjižničarska kvalifikacija, in za druga dela nastaviti osebje brez nje. To delitev dela so prvi opravili v USA leta 1948, dosledno je izvedena tudi v skandinavskih državah, če se bodo knjižničarji zaposlili izključno pri delih, ki zahtevajo knjižničarsko kvalifikacijo, bo močno razbremenjeno tudi knjižničarsko šolstvo.
J. Wojciechowski piše o »Modernizaciji majhnih knjižnic«. Stanje v njih vzbuja optimizem, je pa obenem tudi zaskrbljujoče. Knjižni fondi in število bralcev namreč stalno rastejo, poslopja in osebje pa ostajajo isti. Tu se lahko mnogo pomaga brez velikih investicij z ustreznejšimi formularji, s pravočasno dobavo tiskanih kata-lognih listov, s primernim pohištvom in t. i. malo mehanizacijo. S tem razume avtor npr. napisne tablice, šablone za pisanje, opornike za knjige, plastične ovitke za knjige in še mnogo drugih drobnih reči, ki jih povsod potrebujejo in ki zelo olajšajo delo, jih pa na Poljskem za sedaj nihče
ne proizvaja.	,	„
J	Marko	Kranjec
Biblos. Österreichische Zeitschrift für Buch- und Bibliothekswesen, Dokumentation, Bibliographie und Bibliophilie. Wien. XVI/1967, št. 1—4, 278 str. 8°.
že ob bežnem pregledu letnika vzbujata pozornost v pretežno zgodovinskem okviru dva članka o avtomatizaciji v knjižnicah.
P. Steininger podrobno opisuje delovanje transportnih naprav v avstrijski nacionalni knjižnici, kjer so jih uvedli zaradi mnogih ovinkov, poševnih spustov in ožin na poti od skladišča do čitalnice. Naprava je električno vodena in se avtomatsko izključi, če so kakršnekoli motnje na poti; deluje varno in razmeroma počasi. Stroški niso bili ravno majhni, saj so znašali (s prezidavami vred)
nad 1,300.000 šilingov. Seveda se taki izdatki obrestujejo le velikim knjižnicam s številnim obiskom in precejšnjimi razdaljami med skladišči in čitalnicami.
Josef Stumm voll in Josef Mayer-höfer poročata o napravah za elektronsko obdelavo podatkov v treh knjižnicah Zvezne republike Nemčije (Universitätsbibliothek Bochum, Deutsche Bibliothek Frankfurt a. M., Universitätsbibliothek Konstanz), ki so jih obiskali bibliotekarji avstrijskega inštituta za bibliotekarstvo. V ZRN uporaba elektronskih naprav za obdelavo podatkov hitro napreduje, v knjižnice pa je avtomatizacija prodirala razmeroma počasi. Uvedle so jo predvsem na novo zgrajene univerzitetne knjižnice (Bochum, Konstanz in Regensburg). Mnoge knjižnice, ki so pred leti še odklanjale te novosti, bi rade sedaj čimprej vpeljale nove programe. Pomanjkanje koordinacije med strokovnjaki je važna zavora pri nadaljnjih vpeljavah avtomatskih naprav v ZRN. Zato želijo ustanoviti inštitut za avtomatizacijo v knjižnicah. Tu pa se pojavljajo težave. Novi inštitut naj bi bil ustanovljen kot oddelek knjižnice Ustanove pruske kulture (Stiftung Preußischer Kulturbesitz), ki jo vzdržujejo le štiri zvezne pokrajine, medtem ko bi inštitut rabil vsem pokrajinam. Potem ko nas avtorja podrobno seznanita z avtomatizacijo v omenjenih knjižnicah, v povzetku ugotavljata: Elektronske naprave za obdelavo podatkov v bibliotekarstvu so preizkušene v katalogizaciji (slaba stran je v tem, da ostane poškodovan naslovni list knjige); informacijam služijo le toliko, kolikor lahko občasno natisnejo kataloge (poskušajo pa uvesti ekran, ki naj bi rabil kot elektronski katalog); zelo uporabne so za izdelavo registrov periodičnih bibliografij, kar opravijo z neznatnimi sredstvi; kljub težavam je možna tudi izdelava geselskega kataloga; v izposoji ni nobenih težav, možne so še tehnične izboljšave. Nikjer pa niso zaradi uporabe elektronskih naprav
zmanjšali števila osebja, le delo teče hitreje in bolj sistematično.
Zanimiv je tudi članek: Pomoč Firencam; J. Stummvoll poroča o avstrijski pomoči po poplavah 4. novembra 1966; Avstrija je prevzela v restavriranje knjige in rokopise (3000 del), precejšen del zbirke renesančnih plastik in orožja ter tapiserije in tekstil. E. Casamassima, direktor Osrednje narodne knjižnice v Firencah pa nas seznani s podrobnim srednjeročnim in dolgoročnim obnovitvenim programom.
Med drugim gradivom naj bežno omenim otvoritvene govore ob razstavi »Zakladi in dragocenosti avstrijske nacionalne knjižnice« ter zgodovinske članke, v katerih piše E. Tren-kel o vojvodi Albrehtu III. kot zbiralcu knjig, W. Hube se spomni 40-letnice Mednarodnega esperantskega muzeja, O. Vogel pa oriše zgodovino biblioteke Teresiane in njenih bibliotekarjev. — V rubriki »Iz avstrijskih bibliotek« sta zanimivi dve pismi. V prvem piše G. Hamann o pomenu avstrijske nacionalne knjižnice in njene kartografske zbirke, v drugem pa izvemo o izdelavi letne statistike graške univerzitetne knjižnice v računskem centru. Ta center je obsežno gradivo, ki je prej zaposlilo tri ljudi za deset dni, obdelal v treh dneh brez napake. — V vsaki številki je objavljena tudi četrtletna bibliografija bibliotekarskih del ter druge stalne rubrike (poročila, kongresi, zborova-
Biicherei und Bildung. Reutlingen. XIX/1967, št. 1—12, 558 + 1064 str. 8°.
Strokovno glasilo Društva nemških ljudskih knjižničarjev in Vestnik nemškega knjižničnega združenja (oboje pod skupnim naslovom Bücherei und Bildung) izhaja v Reutlin-genu, mestu blizu Stuttgarta, v pomembnem središču ljudskega knjižničarstva ZR Nemčije.
Vsaka številka tega obsežnega časopisa je razdeljena na dva dela:
prvi (A) vsebuje strokovne in načelne članke, poročila, diskusijske prispevke, poročila o delu knjižnic in personalnih spremembah. Ves ta material se nanaša pretežno na zahod-nonemško knjižničarstvo. V drugem delu (B), ki je obsežnejši od prvega, so kratki pregledi in ocene knjig, ki jih izdajajo nemške založbe. Ti pregledi in ocene so vsakič sklenjeni s priporočilom, v kakšen tip knjižnice obravnavana knjiga sodi. Zelo prikladni in koristni so tudi občasni pregledi in ocene glasbenih edicij in literature o glasbenem področju.
V	letniku 1967 se mi zdi potrebno opozoriti na nekaj načelnih prispevkov, ki niso aktualni samo za nemško ljudsko knjižničarstvo, marveč v mnogočem veljajo tudi za nas. Iz njih moremo črpati koristne pobude za razvoj našega ljudskega knjižničarstva.
Na prvo mesto postavljam objavo resolucije bibliotekarskega posvetovanja v Namuru (24.-29. oktobra 1966). Resolucija ima naslov Javne knjižnice in »permanent education« in je namenjena predvsem državnim vodstvom Evropskega sveta. Temeljna misel resolucije poudarja izredno važnost ljudskih knjižnic za nenehno vzgajanje ljudi, tudi za vzgojo odraslih. (Resolucija uporablja zelo dobra in natančna izraza 1’education permanente in life-long integrated education.) Pri tem opozarja, kolikšne vrednosti so knjižnice za oblikovanje prostega časa. Zavzema se za to, da bi javne knjižnice vse bolj preraščale v kulturne centre, ki bi morali biti založeni razen s knjigami in revijami tudi z najrazličnejšimi avdiovizualnimi pripomočki. Takšni kulturni centri bodo mogli koristiti posamezniku, mu širiti obzorje z informacijami, znanjem in omiko, posredno pa bodo koristili tudi skupnosti. Posebno zanimiva in nova je misel, da moramo šteti javne knjižnice med množična občila, kot so tisk, radio, televizija in film, in da jih je treba med seboj povezovati. Da bodo knjižnice zares dosegle takšno mesto v družbi, poziva
resolucija državna vodstva, naj jim omogočijo vsestranski napredek, nujno pa naj jih vključijo v načrtovanje mest in pokrajin. Te predloge naj vsaka članica sveta uredi in oživi z zakoni.
Belgijski bibliotekar Jos Torfs je imel na zasedanju IFLA v Haagu leta 1966 referat o normah za delo v knjižnicah. V uvodu objavljenega referata razpravlja o definicijah za knjižnične norme in poudarja, da so te norme samo orientacija za ukrepanje. Ponekod jih že močno presegajo, drugod jih še dolgo ne bodo dosegli. Zanimiv je kratek oris zgodovine knjižničnih norm. Pri tem Torfs opozarja na knjigo, ki sta jo o zgodovini knjižnih norm v ZDA izdali leta 1960 Rose Vainstein in Marian Mays. Medtem ko šteje ta zgodovina že sedemdeset let, se je v Evropi IFLA začela ukvarjati z njimi šele leta 1953 na Dunaju in leta 1954 v Zagrebu. Izoblikovali so jih šele leta 1959 na zasedanju v Madridu. Po Torfsovem mnenju je večina idej v memorandumu in osnutku norm še zmeraj veljavna, le številke so fleksibilne. Vendar poudarja, da morajo za idealne norme vedno veljati norme v najvzornejših knjižnicah. Za razvite dežele navaja zanimiv podatek, da se knjižnice združujejo v enoto, ki je namenjena okrog
100.000	ljudem, bodisi da gre za tako velika mesta bodisi da se združi več manjših občin. Takšno združevanje baje narekujejo ekonomski in sociološki razlogi. Ko Torfs govori o vsebini norm, opozarja zlasti na to, da je treba za knjižne fonde (in povprečje na prebivalca) šteti samo knjige, ki gredo zares med bralce, samo knjige, ki so pisane v domačem jeziku, norme za revije pa postavljati glede na tovrstno nacionalno produkcijo. Tudi Torfs meni, da so avdiovizualni pripomočki vse premalo upoštevani v ljudskih knjižnicah in da jih je nujno treba vključiti v normiranje knjižničnega dela. Modra je Torfsova sklepna misel, da so norme v knjižnicah zelo koristne, ker ob njih merimo, do kod smo prišli, vendar se jih
ne smemo slepo oklepati, ker bi izgubili dinamičnost in bi ne iskali zmeraj novih delovnih oblik.
V	animacijo knjižničarjeve prožnosti v moderni družbi je usmerjen prispevek Karlheinza Wallrafa: Bibliothekare und Publicity ali z drugim, nekoliko humorističnim naslovom: Wie verkaufen wir aus? (Kako se prodajamo?). Avtor najprej ugotavlja, da je današnji knjižničar še vse preveč odmaknjen od javnosti.
V	njenih očeh še zmeraj velja za knjigožera, ki je tuj življenju, za marljivega, rahlo zaprašenega zapeteža. Celo zdravniki sodijo, da so 7,a knjižničarje kot nalašč introvertirani, psihično labilni ljudje. Wallraf sodi, da je treba s takšnim pojmovanjem odločno pretrgati. Dosti je pripomogla h korekturi javnega mnenja velika razstava o delu v knjižnicah, ki je prepotovala zvezno republiko. Močno so nemški knjižničarji posegli v javnost, ko so v prizadevanju za knjižnični zakon prepričali politike, kako nujno je v prostorsko načrtovanje treba vključevati tudi knjižnice. Velik je po Wallrafovem mnenju tudi vpliv revije Bücherei und Bildung, zlasti z obravnavami in ocenami novih knjig. Wallraf sodi, da je vse to še premalo. Po njegovem bi bilo treba javnost stalno in sproti obveščati o delu knjižnic. Opozarja na važno vlogo, ki jo more pri tem opraviti časopisje, tudi lokalno. Zelo se Wallraf zavzema, da bi v žirijah, ki odločajo o literarnih nagradah, sedeli tudi bibliotekarji, saj imajo zelo dober pregled o tem, katera dela so pri bralcih posebno priljubljena. Poleg tega predlaga, naj bi po vzorcih seznamov best-sellerjev tudi bibliotekarji občasno objavljali »Desetorico dobrih knjig«. Končno Wallraf predlaga, da naj bibliotekarji sproti izboljšujejo svoje metode za »public relations«.
Med objavljenimi mnenji je za nas dovolj aktualno mnenje Klausa Dodererja o bibliotekarski vzgoji na učiteljiščih (Lehrer sollten auch bibliothekarisch ausgebildet werden). Doderer misli, da učenci, dijaki in
študentje vse preslabo poznajo delovanje knjižnic. Zato bi jih morali z njim seznanjati že od osnovne šole dalje. To pa zahteva boljšo bibliotekarsko izobrazbo bodočih učiteljev. Poleg tega opozarja, da v šolah mladino preveč navajajo na šolske knjige, premalo pa ji odpirajo poglede na splošno književnost.
Iz likovnih prilog moremo posneti ureditev novih knjižničnih zgradb v Hammu in Heidelbergu. Le-ta ima izredno privlačen bralni kotiček na prostem.
Med 3360 knjigami, ki so pregledane in ocenjene v drugem delu posamezne številke, so ocenjeni tudi prevodi Miloša Crnjanskega Kommentare zu Itaka (Hans Joachim Stiller), Miroslava Krleže Tausendundein Tod (Diethelm Balke), Miodraga Bulato-viča Godot ist gekommen (Diethelm Balke) in Derviša Sušiča Danilo und die Weltgeschichte (Karlheinz Wall-raf). Crnjanski je ocenjen zelo visoko; ocenjevalec ga postavlja ob Andrica in Krležo. Večje pomisleke ima Balke ob Bulatoviču, medtem ko se Wallrafu zdi Sušičev motiv o odrinjenem starem borcu že znan. Vse štiri prevode pa priporočajo določenim tipom ljudske knjižnice.
Nasploh je mogoče reči, da more slovenski ljudski knjižničar in organizator ljudskega knjižničarstva najti v Bücherei und Bildung marsikatero dragoceno pobudo, pa tudi korektiv pri svojem delu.
Bruno Hartman
Nachrichten für Dokumentation.
Zweimonatsschrift fur Forschung und Praxis der Dokumentation. Frankfurt a. M. XVIII/1967, št. 1—6, (X) + 269 + B 48 Str. 4°.
Kot pove podnaslov revije, sestavljajo njeno jedro razprave o teoretičnih in praktičnih vprašanjih dokumentacije. Ker pa med dokumentarji na zahodu že prevladuje prepričanje o bistveni enotnosti bibliotekarske in dokumentacijske službe (bibliotekarji o tem nismo dvomili, dasi se za revo-
lucionarne pobude svojih partnerjev težko odločamo), ni čudno, da v njihovi reviji srečujemo iz leta v leto več člankov, ki se neposredno nanašajo ne samo na specialno (strokovno), ampak tudi na splošno znanstveno knjižničarstvo.
V	članku predstavnika nemškega zveznega ministrstva za znanstveno raziskovalno delo H. Lechmanna, ki govori o vodilnih načelih nacionalne politike v dokumentaciji in informacijah, najdemo v točki 8/VI-e zahtevo, da nacionalna dokumentacijska služba tesno sodeluje tudi z Zvezo nemških bibliotekarjev; v točki 11/1 je zato poudarjena nujnost vztrajnega prizadevanja, da se omogoči in pospeši avtomatizacija nemškega znanstvenega knjižničarstva, v točki ll/III pa je posebej podčrtano, da je v informacijski proces od priprave do dajanja informacij treba vključiti tudi splošne znanstvene knjižnice.
Zanimiva je vrsta člankov, ki so jih za lanski letnik prispevali sodelavci iz Češkoslovaške in Poljske (oglašajo se že leta nazaj, jugoslovanskega sodelavca še nisem opazil). Jifi Toman iz Prage poroča o izkušnjah in uspehih z elektronskimi računalniki, ki so jih po letu 1960 uvedli v dokumentacijske centre in knjižnice CSSR. Med petimi projekti, ki jih opisuje, se drugi in tretji nanašata na knjižnice. V knjižnici inštituta za zgodovino socialističnih dežel pri Češkoslovaški akademiji znanosti je dr. Švankmajer obdelal okoli 12.000 časopisnih člankov in na njih preizkušal metodo notiranja, zlasti pa programiranje iskanja podatkov (Rechercheprogramm). Le 3,5 % notiranih in vloženih podatkov se na iskalni program ni odzvalo. — Dr. Vejsovä je v državni tehnični biblioteki v Pragi delala poskuse za mehanizacijo in avtomatizacijo bibliotečnih poslov na strojih za luknjanje kartic in elektronskih računalnikov. Rezultati 10 testov so podlaga za kompleksno mehanizacijo. Posebno skrb je posvetila izdelavi sistema deskriptorjev, ki bo omogočil sestavljanje različnih sezna-
mov in bibliografij. Prikaz je opremljen s tremi shemami, ki ponazarjajo rezultate poskusov: poenostavljen delovni trak v knjižnici, etape poti pri poskusih za pripravo mehanizacije, shema avtomatizirane službe bralcem.
Ryszard Jahowicz iz Varšave govori o zamisli tridimenzionalne klasifikacije v članku Specialna in univerzalna klasifikacija, že naslov članka pove, da gre avtorju za razmerje med obema vrstama klasifikacij. Bohoten razvoj zlasti uporabnih ved terja prožno, iz dneva v dan rastočo, specialno klasifikacijo. Univerzalna klasifikacija temu tempu razvoja ne more slediti, je pa nujno potrebna kot univerzalni kodeks znanja. Znanstvene discipline se v raziskovalni dejavnosti dopolnjujejo in prepletajo. Dve disciplini lahko obravnavata isti predmet, a vsaka s svojega gledišča, poleg tega pa lahko nakazujeta še odnos do drugih znanosti. Odnos prvih dveh disciplin do predmeta je enakovreden, a dvodimenzionalen, odnos drugih disciplin pa podrejen in predstavlja tretjo dimenzijo. Klasifikacija prvih dveh dimenzij A in B mora biti specialna, klasifikacija tretje dimenzije C pa je lahko univerzalna. Avtor navaja za primer delo: Pediatrični problemi na kirur-gičnem oddelku bolnice. Določitev dimenzij in njej sledeča klasifikacija je odvisna od discipline, ki se ji prvenstveno posvečamo; v danem primeru so pediatru pediatrični problemi A, kirurgični B. organizacija bolnice pa C dimenzija; kirurgu bodo kirurgični problemi A, pediatrični B in organizacija C dimenzija; organizatorju bolnice pa so ti problemi A, kirurgični oddelek B, pediatrični problemi pa C dimenzija.
članek L. J. van der Wolka govori o avtomatizaciji v splošnih znanstvenih knjižnicah in o njenem pomenu za specialne knjižnice. Avtor opozarja na razne možnosti avtomatizacije v znanstvenih knjižnicah, omenja poskuse, ki jih delajo v Frankfurtu in Bochumu, in nakazuje okvirni program za bodoči razvoj avtomatizacije
v	znanstvenih knjižnicah Zvezne republike Nemčije.
In še običajno opozorilo: revija ima bogato vrsto člankov z ožjega dokumentacijskega področja, prinaša dokumentacijske prikaze del in člankov s področja dokumentacije in s poročili živo spremlja delovanje društev in ustanov.	. .	„__
Stanislav Kos
Zeitschrift für Bibliothekswesen und Bibliographie. Zweimonatsschrift. (Organ des Vereines Deutscher Bibliothekare und des Vereines der Diplom-bibliothekare an wissenschaftlichen Bibliotheken). Frankfurt a. M. XIV/ 1967, št. 1—6, (VI) + 377 str. 8°.
Revija, ki jo prvič predstavljamo, se posveča predvsem vprašanjem znanstvenih knjižnic v Zvezni republiki Nemčiji. V lanskem letniku je zanimiva zlasti zadnja, dvojna številka, ki prinaša predavanja s 57. nemškega bibliotekarskega dneva v Aachenu (16.—20. maja 1967).
Glavna tema zborovanja je bila, kako resnično odpreti knjigo uporabnikom znanstvenih knjižnic. Joachim Ritter iz Münstra je v uvodnem, slavnostnem predavanju govoril o odnosu med univerzo in njeno knjižnico. Zgodovinski razvoj je univerzitetne knjižnice v Nemčiji postavil v vrsto javnih izposojevalnih knjižnic, ki z znanstveno in raziskovalno dejavnostjo nimajo neposrednega stika. Strokovne knjižnice inštitutov in seminarjev na istih univerzah, ki so tak razvoj centralnih univerzitetnih knjižnic povzročile, pa kot prezenčne biblioteke za strokovnjake določenega kroga neposredno sodelujejo v znanstvenem delu. Ta dvotirnost je osrednji problem univerzitetnega knjižničarstva
v	Zahodni Nemčiji. Zdi se, da mu kažejo rešitev reformna prizadevanja na nemških univerzah samih. Nove univerze, ki se ustanavljajo (Konstanz, Dortmund, Bielefeld), se odpovedujejo tradicionalni »univerzalnosti« univerz v duhu enciklopedičnega načela, ampak poudarjajo enotnost znanosti v smislu vsebinske strnitve
razvejanih področij določene stroke in njihovo težiščno usreditev v raziskovanje. Knjižnice takih univerz postajajo same po sebi strokovne knjižnice; nič več ne reprezentirajo univerzalne znanosti, temveč se specializirajo za njena posamezna področja.
Joachim Stoltzenberg iz Konstanze je na zborovanju govoril o biblioteč-nem sistemu in sistematični postavit-
vi	knjig. Avtorju predavanja ne gre za to, da bi dajal tehnična navodila, podprta z izkušnjami, marveč da argumentira funkcionalnost sistematične postavitve knjig, vendar ne na splošno, ampak v okviru novih konceptov univerzitetnega knjižničarstva, ki imajo za cilj najti čim pravilnejši bibliotečni sistem in njegovo najvišjo funkcionalnost na liniji knjiga — potrošnik. Za izčrpnim zgodovinskim prikazom razvoja raznih sistemov knjižnic in postavljanja knjig v njih poudari avtor (na primeru univerzitetnih knjižnic v Regensburgu in Konstanzi) pomen sistematične postavitve knjig in oriše nov tip moderne univerzitetne knjižnice.
Kot tretje je z aachenskega zborovanja objavljeno predavanje Arturja Bralla iz Gießna o sedanjem stanju stvarnih katalogov po Eppelsheimer-jevi metodi v Zahodni Nemčiji. Avtor opisuje nastajanje teh katalogov v splošnih znanstvenih knjižnicah po drugi svetovni vojni (prejšnji so med vojno večinoma propadli). Po Eppels-heimerjevi metodi se deli stvarni katalog v dve skupini: sistematski in geografski katalog. Sistematski katalog razvršča gradivo najprej v abecedno urejena stvarna področja, nato jih z velikimi črkami razporedi v določene večje skupine in končno s sto-ticami v ožje skupine. Posamezne knjižnice imajo v katalogu od 19 do 31 področij, za večje skupine redko uporabljajo črko nad K, pri določanju manjših skupin pa so se štirimestna števila izkazala za zadostna. Dasi so bili poskusi, da bi za posamezne stroke določili posebne in različne ključe za razporejanje gradiva, prevladuje danes težnja, da bi kate-
gorije Eppelsheimerjevega ključa dobile normativno veljavo. — Drugi, geografski katalog vključuje tisto gradivo, ki je zemljepisno opredeljeno, in ga razporeja po abecedi geografskih imen, za nadaljnjo razvrstitev pa uporablja ključ sistematskega kataloga. Variante v geografskih katalogih posameznih knjižnic so predvsem v tem, da imajo nekatere enotno abecedno zaporedje za kraje, mesta, dežele, kontinente, reke, gorovja itd., druge pa ločena abecedna zaporedja za te vrste geografskih imen.
—	Razmerje med obema skupinama stvarnega kataloga je v raznih knjižnicah različno; minimalno je 12 : 88, maksimalno pa 40 : 60 na sto listkov med geografskimi in splošnimi vpisi. Ta razlika je odvisna od tega, ali listke geografskega kataloga vključujejo tudi v splošni sistematski katalog (prvi primer, ki pomeni močno du-pliranje vpisov) ali ne (drugi primer). — Razen teh dveh skupin pa se v posameznih knjižnicah v stvarnem katalogu pojavljajo še posebni stranski katalogi: biografski katalog, ki vključuje z osebami katere koli stroke povezano literaturo, narodnostni katalog z literaturo o rasah in narodih, poskušali pa so tudi s časovnim katalogom, ki naj bi razporejal literaturo, ki je časovno opredeljena. Po vseh teh navedbah sklepa avtor svoja izvajanja z ugotovitvijo, da v Zahodni Nemčiji res nimajo enotnega sistema v stvarni katalogizaciji, kot ga imajo na primer v Združenih državah Amerike, da pa je kljub temu presenetljiva enotnost v metodi katalogizacije.
Tudi zadnje objavljeno predavanje ima kot prejšnje za predmet stvarni katalog. Ulrich Fellmann iz Aachena govori o izkušnjah z decimalno klasifikacijo v stvarnem katalogu knjižnice Tehniške visoke šole v Aachenu, ki velja za rojstni kraj nemške DK, od koder se je v Nemčiji močno razmahnila, dasi jo splošne znanstvene knjižnice dosledno odklanjajo. Avtor govori o DK predvsem z vidika njene univerzalnosti, fleksibilnosti in me-
todike; čeprav ji upravičeno lahko marsikaj očitamo, pa velja, da DK ustreza danes tako poudarjeni zahte-
vi	po splošnem občevalnem jeziku za vsa strokovna področja, da daje možnosti nadaljnje prilagoditve, razširitve ali omejitve in kombinacije, pa je zato tudi v metodičnem oziru zelo uporabna in koristna. Eppelsheimer-jeva metoda razporejanja v področja in večje skupine ustreza DK-metodi glavnih tablic, njegov ključ za uvrščanje v nadrobne skupine pa metodi pomožnih tablic v DK. V članku sta navedena dva konkretna podatka o aachenskem stvarnem katalogu, ki sta po svoje zanimiva: poleg sistematskega DK-kataloga je v stvarnem katalogu tudi zemljepisni katalog; leta 1965 pa so iz sistematskega DK-kataloga izločili skupini jezikoslovje in literatura ter ju uredili po lastnem sistemu, predvsem zato, ker je anali-tično-sintetična DK-notacija vodila do prevelikega števila sestavljenih vrstilcev, ki so uporabnikom povzročali težave.
Namenoma sem se v poročilu o reviji omejil le na prikaz aachenskih referatov, ker ti najbolj živo govore o aktualni problematiki zahodnonem-škega znanstvenega knjižničarstva. Poleg teh pa ima letnik še vrsto člankov in prispevkov, ki nam predstavljajo posamezne knjižnice ali katero od njihovih dejavnosti (med njimi tudi sofijsko narodno biblioteko), dalje pogovore o knjigah in končno še vrsto obvestil in poročil o društvih, ustanovah in zborovanjih.
Stanislav Kos
Zentralblatt für Bibliothekswesen.
Leipzig. LXXXI/1967, št. 1—12, 768 + XXIV str. 8°.
Iz bogate vsebine letnika lahko zopet razberemo le skupine, ki obravnavajo posamezna področja bibliote-karstva. Letnik začenjajo članki, posvečeni dvajsetletnici ponovne otvoritve Nemške državne biblioteke. Kun-zejevemu poročilu o slovesnostih in slavnostnem govoru državnega sekre-
tarja za visoko šolstvo sledi kratek, a zanimiv članek Hansa Balzerja: »Bralci se zahvaljujejo svoji knjižnici. Razstava v vestibulu Nemške državne biblioteke«. Na razstavi, ki pomeni precejšnjo novost v knjižnicah, prikazuje šestnajst korporativnih uporabnikov iz znanosti in industrije, kako jim je Nemška državna knjižnica pomagala pri njihovih raziskavah in delu. Razstava je pokazala na živo povezovanje največje nemške knjižnice z industrijo in na pomembne ekonomske koristi, ki jih knjižnica s svojim eksaktnim delom daje neposredno proizvodnji. Razstava ni nastala slučajno, saj odseva politične težnje v Nemški demokratični republiki. Kajti mnogi avtorji razpravljajo o racionalizaciji dela v knjižnicah in iščejo možnosti, kako bi se knjižnice čim bolje vključile v intenzivno rast socializma s tem, da bi z istimi sredstvi mogle čim hitreje posredovati znanstvenikom in strokovnjakom čim več knjig.
Tako analizira Gerhard Schwarz organizacijo petih znanstvenih knjižnic v članku »O poslovanju v znanstvenih knjižnicah«. Podrobno razčleni posamezne faze dela in pokaže na prednosti in pomanjkljivosti posameznih postopkov. Ugotavlja, da je cena obdelave ene knjižne enote približno enaka ceni knjige. V dobro organiziranem tekočem traku vidi idealne možnosti za kvalitetno in hitro obdelavo knjižnega gradiva ter za sistematično kontrolo posameznih procesov dela. Prav zato ima po njegovem mnenju referentski sistem nekatere pomanjkljivosti.
Ingeborg Goltdammer poroča o mednarodnem posvetovanju o racionalizaciji dela, ki ga je organiziral Metodični center za znanstvene knjižnice v Berlinu. Posvetovanje je obsegalo štiri kompleksne teme: 1. ideo-loško-teoretična načela, 2. centralizacija in koordinacija, 3. organizacija normiranja in standardiziran j a in 4. tehnizacija in avtomatizacija. V isti številki piše Gertrud Stein v članku: »O elektronskih strojih za
obdelavo podatkov v znanstvenih knjižnicah« o načinu dela z elektronskimi stroji. Avtorica razlaga, kako je mogoče uporabljati te stroje v posameznih oddelkih knjižnic (zlasti v katalogizaciji in bibliografiji) in osvetli tudi ekonomske vidike dela s temi stroji.
O moderni tehniki pri sestavljanju katalogov in bibliografij govori tudi članek Heinricha Roloffa: »Renesansa kataloga v knjižni obliki«. Ob 263. in zadnjem katalogu tiskov knjižnice Britanskega muzeja razmišlja avtor o možnostih, ki jih daje foto-offset postopek za tiskanje velikih katalog-nih in bibliografskih seznamov. Po tem postopku so namreč v šestih letih (1961—1966) natisnili 212 zvezkov, medtem ko je v stari tehniki tiska izšlo (1931—1954) le 51 zvezkov. Na enak način bodo izhajali naslednji zvezki letnih knjižnih prirastkov in kumulativni zvezki za deset let nazaj. Foto-offset tisk in komputerji bistveno pospešijo urejanje katalogov, in to katalogov v knjižni obliki, kar pomeni za bodoče praktično ukinitev katalogov v listkovni obliki. Seveda bodo katalogne listke še nadalje uporabljali v tistih knjižnicah, kjer elektronika nikoli ne bo rentabilna.
Težnje po racionalizaciji dopolnjujejo tudi članki Wolfganga Winkler j a »K teoriji in praksi socialističnega skupnega dela v znanstvenih knjižnicah NDR« in odgovor Hansa Martina Plesskeja:	»K	nekaterim
vprašanjem obsežnega in načrtnega socialističnega skupnega dela«. To skupno socialistično delo (Sozialistische Gemeinschaftsarbeit) ustvarjajo skupine ljudi v katerem koli podjetju, ki si postavijo nalogo, da bodo po svojih najboljših močeh vsak na svojem področju pomagale ustvarjati socialistično družbo. Tako na primer sodelavci fakultetne knjižnice popisujejo revije in knjige v inštitutih svoje fakultete ipd.
Zanimivi so tudi članki o razvoju informacije in dokumentacije, potem ko so v NDR sprejeli zakon oziroma priporočila o dokumentaciji družbe-
nih ved. Omenim naj članek Ernsta Wirknerja: »Nadaljnji razvoj sodelovanja sistema dokumentacije in informacije družbenih ved z bibliote-karstvom v NDR«, Petra Kittla: »še enkrat: Vrednost bibliotečnih katalogov za informacijo« in letos umrlega znanega češkega bibliotekarja Jaroslava Drtine: »Družbena funkcija bibliotek kot informativnih centrov«.
Koordinirano nabavljanje literature zajema novi načrt težiščnega zbiranja, o katerem piše Gerhard Schwarz: »K nastanku in novih konceptih težišča zbiranja literature« (Sammelschwerpunktplan). V nasprotju s starim načrtom iz leta 1956, ki je vključeval le deset knjižnic, obsega novi načrt 70 knjižnic. Tudi število panog je naraslo (od 61 na 160). Posebna prednost novega načrta je ozka povezava z ustanovami za dokumentacijo in informacijo. Avtor objavlja tudi povzetek načrta ter seznam strok in vključenih knjižnic.
O modernih težnjah bibliotečne gradnje nas izčrpno poučita članka Aloisa TSšitela: »Bibliotečna gradnja v Združenih državah Amerike — rezultati študijskega potovanja« in Wla-dislava Piaseckega: »Prva .modularna’ bibliotečna zgradba na Poljskem«. Pomemben dogodek v bibliotekarskem življenju je bil lani tudi nem-ško-sovjetski seminar o temeljnih vprašanjih bibliotekarstva obeh dežel. O seminarju poroča v 4. številki Gerhard Pomassl. Na podlagi referatov sovjetskih bibliotekarjev, ki so zajeli teme: osnovni principi za organizacijo bibliotekarske službe, sovjetska bibliotekarsko-bibliografska klasifikacija in knjižnice v sistemu znanstvene in tehnične informacije, se je razvila zelo zanimiva in poučna razprava, ki jo je avtor izčrpno prikazal.
Omenimo naj tudi odličen članek Adelheid Kasbohmove:	»Problem
manj uporabljane literature v znanstvenih knjižnicah«. Avtorica se dotika skoraj vsega doslej o tej temi objavljenega gradiva in podaja na metodično zanimiv način rešitve manj pomembne literature v knjižnicah.
Posebno pozornost posveti odlagališčem.
V	poročilu ne omenjam člankov, ki poročajo o bibliotekarstvu zunaj NDR, jubilejnih člankov, poročil o knjižnicah ali posebnih zbirkah, poročil o sestankih in seminarjih nemškega bibliotekarskega društva. Revija tudi letošnje leto dokazuje, da ima med sodelavci odlične strokovnjake, ki lahko poglobljeno razpravljajo o tekočih bibliotekarskih problemih. Reviji je priključen letni Bibliografski načrt NDR za leto 1967.
Breda Filo
ZIID-Zeitschrift. Probleme der Information und Dokumentation in Wirtschaft und Wissenschaft. Berlin. XIV/1967, št. 1—6, XVI + (XI) + 192 + X str. 4°.
Nujnost, da se prilagodi novemu ekonomskemu sistemu gospodarskega planiranja v Nemški demokratični republiki, je leta 1965 zahtevala bistveno spremembo v vsebini revije. Po dveletnem delu pa je anketa, izvedena med bralci, pokazala, da časopis tematsko še ni izpolnil pričakovanj. Bralci pogrešajo predvsem take teme, ki bi neposredno reševale vprašanja praktičnega dela ter prispevale k izoblikovanju in poenotenju gledišč v osnovnih problemih.
Upoštevajoč želje je redakcija sestavila letni program vsebine, ki ga predstavi že v prvi številki. Tudi v bodoče ostanejo težišče metodični problemi pri obdelavi racionalizacij-skih načrtov na vseh področjih sistema. Doseči je treba enotno obliko informacijskega sistema, pri čemer bo treba določiti nadrobne smernice bodočega skupnega dela informacijsko-dokumentacijskih centrov ter bibliotek. O tem govori članek B. Reblina: Poti k sodelovanju med ustanovami za sociološke informacije in biblio-tečno dokumentacijo. Pred leti so o medsebojnih odnosih prevladovala še ekstremna stališča. Družbeni razvoj ter pogoji znanstvene, tehniške in kulturne revolucije v Nemški demo-
kratični republiki pa so poglede razjasnili. Privedli so do spoznanja, da obe vedi nimata le stičnih točk, temveč se medsebojno dopolnjujeta in izpopolnjujeta. Obe sta nepogrešljivi člen bodočega enotnega informacijskega sistema. Važnost sodelovanja je podčrtal tudi zadnji letni kongres združenja nemških bibliotekarjev (DBV — 1966). Težišče razprav je bilo prav na tem sodelovanju. Tudi na skupnem sovjetsko-nemškem bibliotekarskem seminarju, ki je bil nekaj mesecev pozneje v Berlinu (1966), je bil v ospredju referat člana Leninove biblioteke v ZSSR O. S. Cu-barjana: Knjižnice in sistem znan-stveno-tehniške informacije.
Vse te razprave odločno postavljajo kooperacijo in koordinacijo kot obliko sodelovanja, a izključujejo podreditev ene izmed strok. Dosedanja struktura knjižnic, ki imajo v pretežni meri regionalen značaj, je ovira za uspešno sodelovanje. Zato je treba korenito rešiti vprašanje organizacije knjižnic v republiki. Treba je izoblikovati mrežo dobrih strokovnih knjižnic. Nujnost tega je poudaril tudi erfurtski kongres bibliotekarjev (junija 1966). Prvenstveno je treba organizirati skupni nabavni center za znanstvene knjižnice, ki bo omogočil tudi nabavo inozemske literature. Nadalje je treba ustanoviti za vsako strokovno področje centralne biblioteke. Njihova naloga je predvsem zbiranje strokovnih časopisov ter vodenje centralnega kataloga periodik. Zbirati mora dalje posebno literaturo (znanstvene izsledke, poročila kongresov, standarde ipd.), koordinirati nabave in povezati informacijske službe na področju svojih bibliotek. Knjižnice pa morajo zagotoviti informacijskemu centru takojšnjo možnost uporabe razpoložljivih virov. To je važno predvsem v primerih, ko so informacijsko-dokumentacijski centri ter biblioteke krajevno oddaljene.
Program sodelovanja govori tudi o delitvi dela pri sestavljanju strokovnih bibliografij. Praksa je pokazala, da večino teh izdelujejo razne insti-
tucije, predvsem informacijsko-doku-mentacijski centri. Ti pa so s tem delom preobremenjeni. Zato potrebujejo sprostitve za opravljanje osnovnih nalog — analitično in sintetično obdelavo informacijskega gradiva. V sedanjih pogojih je seveda nemogoče, da bi sestavljanje bibliografij nasploh prenesli na knjižnice. Mnogim strokovnim bibliotekam v NDR manjkajo zato strokovni kadri. Za realizacijo sodelovalnega programa je seveda potrebna daljša doba. Začasno si je treba pomagati z rešitvami prehodnega značaja. Prvi so krenili na pot sodelovanja informacij sko-doku-mentacijski centri in biblioteke s področja socioloških ved. Njihovo delo naj bi bilo zgled, uspeh pa vabilo.
Te vede so tudi pionirji pri delu za šolanje kadrov. Brez strokovnega kadra ne more biti uspešnega reševanja ne osnovnih ne kooperacijskih nalog dokumentacijskega dela. Izobraževanju kadrov je v reviji posvečeno precejšnje število člankov, v celoti pa prva številka letnika. Prav ustanovam s področja družbenih ved je prvim uspelo, da si zagotove za svoje kadre visokošolsko izobrazbo. V zimskem semestru 1966/67 je bil namreč na Humboldtovi univerzi v Berlinu odprt na inštitutu za bibliote-karstvo poseben informacijsko-doku-mentacijski oddelek, šolanje obsega v petih letih sočasen študij informa-cijsko-dokumentacijske vede ter stranskega predmeta, npr. zgodovine. Slušatelji se morajo tudi izpopolniti v znanju treh tujih živih jezikov.
E. Höhne poroča v zvezi z izobraževanjem, da načrt za izobrazbo kadrov posveča izrecno pozornost srednjemu kadru. Ti so posebno pomembni za razbremenitev znanstvenih delavcev. Strokovna šola za bibliotekarje na znanstvenih bibliotekah je leta 1966 že dala prve absolvente in-formacijsko-dokumentacijske smeri. Ta šola ima začasno dva programa: za bibliotekarstvo in za informacije, slednja pa dve smeri: naravoslovno-tehniško in družbeno-znanstveno. Preveriti bi bilo treba, če je možna skup-
na splošna izobrazba v nižjih semestrih ter strokovna specializacija v višjih; poraja se tudi vprašanje, ali naj bodo abiturienti »čisti« informatorji. Praksa temu ne pritrjuje.
Ni pa važno, da šolamo samo kader za delo na informacijsko-doku-mentacijskih centrih. O tem pišeta v svojih prispevkih S. Langhans in H. Ziegler. Za učinkovitost informacijskega sistema in dvig produktivnosti znanstveno-tehniškega dela je treba šolati tudi bodočega strokovnjaka
—	uporabnika informacij. V mnogih deželah so že uvedli ustrezne ukrepe. Na moskovski univerzi so npr. že od leta 1964 vpeljana obvezna predavanja o informacijah. Učni načrti madžarskih strokovnih šol so v šolskem letu 1967/68 vpeljali nov obvezen predmet: uvod v informacijsko vedo. V NDR naj začne tak pouk v šolskem letu 1968/69. To zagotavlja zakon o enotnem socialističnem izobraževalnem sistemu (25. II. 1965).
Poleg teh člankov, ki govore o organizaciji sodelovanja in izobraževanju kadrov, je v reviji še vrsta drugih, posvečenih obdelavi informacijskih virov. Vsestranski napredek znanosti narekuje čim hitrejšo in kompleksnejšo obdelavo le-teh, kar bo predstavljalo temeljito spremembo v primeri z današnjimi manualnimi metodami. S tem pa smo že na pragu strojne obdelave informacij. Ta prehod ne prinaša samo prednosti, temveč tudi probleme. Posebno važna bo tu izdelava tezavrov. Ti so bistveni in verjetno nepogrešljivi pripomoček za strojno obdelavo informacij. Prav zato pa naj bodo izoblikovani tako, da bodo lahko uporabni brez večjih sprememb za daljšo dobo. Priporočljivo je tudi oblikovanje v več jezikih kot pogoj plodnega mednarodnega sodelovanja.	Nevenka	Tomše
Accademie e biblioteche d’Italia.
Direzione Generale delle Accademie e Biblioteche e per la Diffusione della Cultura. Rim. XXXV/1967, št. 6, str. 393 do 552. 8°.
Ta jubilejna številka italijanske strokovne revije zasluži našo posebno pozornost. Posvečena je njeni 40. obletnici (1927). Seznanja nas s potjo, ki so jo prehodile italijanske knjižnice nekako od leta 1926 pa vse do danes.
Poučna je za nas najprej razprava V. C. Dainottijeve Politika Generalne direkcije knjižnic od 1926 do 1966. Naj povzamem iz nje nekaj misli in podatkov.
Pot, ki jo je prehodilo italijansko knjižničarstvo, ima veliko skupnega s potjo knjižničarstva drugih dežel. Guido Biagi, znani bibliograf in pobudnik za ustanovitev prvega italijanskega bibliotekarskega društva, je leta 1906 takole označil nerazumevanje vodilnih državnih krogov, ki so ga izpričevali nasproti knjižničarjem: »Od veterinarja se zahteva, da ima diplomo, od farmacevta poseben študij in ustrezno usposobljenost; toda komu je mar, če ima potrebno izobrazbo tudi tisti, ki naj neguje duhove in srca in jim nudi lek znanosti... Spominjam se, kako si je zamišljal knjižnico bivši poslanec, ki mu je rojak iz usmiljenja priboril vodstvo v knjižnici nekega ministrstva. Ves njegov dekalog je obstajal iz ene same sentence: ,V knjižnici morajo biti vse knjige druga poleg druge ..
Italijanske knjižnice so prvič dobile trdnejše vodstvo leta 1926. Zanj se je uveljavilo ime »Generalna direkcija italijanskih akademij in knjižnic«. V Italiji so sicer že od leta 1919 dalje delovala »knjižničarska nadzorstva« (soprintendenze bibliografiche), toda opravljali so jih z raznim delom preobremenjeni bibliotekarji. Stvar se zaradi tega lep čas ni pomaknila naprej. Pod vodstvom Salvagninija (1926—1933) je dala Direkcija knjižničarstvu močne spodbude. Po njegovem prizadevanju je prišlo leta 1929 v Rimu do prvega svetovnega kongresa bibliotekarjev. Prav tega leta so v Italiji ustanovili »Združenje italijanskih bibliotekarjev«. Leta 1931 je bil nemara prav Salvagnini pobudnik
ustanovitve »Nacionalnega centra za bibliografske informacije«, a naslednjega leta še »Nacionalnega zavoda za ljudske in šolske knjižnice«.
Pod Salvagninijevimi nasledniki je italijansko knjižničarstvo nazadovalo. Svoje je zdaj opravilo destruktivno vojno vzdušje, ki ga je ustvarjal Mussolini s pripravami na vojne pustolovščine. Italijansko knjižničarstvo je vnovič oživelo po drugi svetovni vojni. »Združenje italijanskih bibliotekarjev« je imelo od leta 1951 do 1967 kar enajst kongresov; eden od teh je bil leta 1956 v Trstu. Italijanske knjižnice so danes sicer vključene v »Program petletnega gospodarskega razvoja«, vendar Italija še danes nima zakona o knjižnicah, ki naj bi tem ustanovam zajamčil uspešno rast.
Zanimiva je tudi razprava Stelia Rossija Uvod k državnim knjižnicam. Naj zajamem iz nje nekaj podatkov.
Zedinjenje Italije je imelo za posledico, da je prišla pod novo državno upravo vrsta nekdanjih dvorskih knjižnic. Prav tako je morala država vključiti v svojo upravo univerzitetne knjižnice priključenih dežel. Tisti čas je italijanska država ubirala pota liberalizma. Razpustila je skoraj vse cerkvene ustanove in verske rede ter zaprla samostane. Tako se je še bolj povečalo število državnih knjižnic. Značilno za vse te knjižnice je bilo, da so hranile številne kodekse, inku-nabule ter izredno dragocena dela iz dobe renesanse. Z izjemo univerzitetnih so te knjižnice obiskovali le znanstveniki. Edino univerzitetne knjižnice pa so se dopolnjevale in bile vsaj za silo na tekočem. Te slednje so imele tudi strokovnega kadra za silo. Vse druge so postale velik problem. Bile so kar po vrsti močno ogrožene. Zato je država dala pobudo, da se nekatere od teh združijo. V tem vrvežu pa je tudi ukrenila, da bi nekatere večje italijanske knjižnice zbirale in hranile ves italijanski tisk.
V	italijanskih razmerah za take naloge ne bi mogle priti v poštev univerzitetne knjižnice. Leta 1869 je Na-
cionalna knjižnica v Firencah dobila pravico do dolžnostnega izvoda in se jela tako spreminjati v velikanski bibliografski arhiv. Leta 1886 je italijanska vlada tako konservatorsko nalogo dodelila tudi Nacionalni knjižnici v Rimu. Poskrbela pa je nadalje še za to, da so bili publicirani katalogi kodeksov, inkunabul itd. Da bi svoje knjižnice čim bolj zaščitila, je leta 1921 zanje predpisala enotno katalogizacijo. Veliko je bilo v Italiji storjenega za knjižnice predvsem po drugi svetovni vojni. Leta 1958 so v Italiji vpeljali mednarodni format ka-talognega listka.
Naj končno omenim še nekaj podatkov iz razpravice Giovanni j a Cec-chinija Javne knjižnice krajevnih upravnih enot.
V	Italiji je okrog 300 javnih knjižnic krajevnih upravnih enot (enti locali). Tu gre predvsem za občinske in okrajne knjižnice. Čeprav so vse te knjižnice pravno enake, so po svojem položaju vendarle močno razlikujejo. Drži popolnoma že preizkušena ugotovitev, da sedež narekuje knjižnici strukturo in način delovanja. Večina navedenih knjižnic se je po letu 1950 močno prerodila. Danes so skoraj vse na tekočem. Nekatere so dobile nove sedeže. Njihova naloga je predvsem v tem, da knjigo približajo preprostemu človeku. Zato pa si snujejo knjižničarske mreže. Ta sistem dela je do zdaj najlepše izpeljala Centralna občinska knjižnica v Milanu. V mestu ima 35 podružnic raznih tipov. Okoli večjih občinskih knjižnic so nastale take knjižničarske mreže tudi v Bologni, Genovi, Gorici in še v nekaterih drugih mestih. Centralne javne knjižnice (dejansko matične knjižnice) ravnajo pri snovanju novih knjižnic takole: Najprej sklene občina, da bo ustanovila novo knjižnico. Priskrbi primerne prostore in prevzame nase osnovne stroške (osebje, razsvetljava, ogrevanje itd.). Država pa prispeva po drugi strani še skromna mesečna sredstva za kritje splošnih stroškov. Sploh pa skrbi za ustanavljanje centralne knjižnice s
knjižničarsko mrežo. Tako knjižnico tudi opremi in jo zalaga s knjigami.
Javna knjižnica je torej tista, kjer lahko vsak preprost človek dobi ustrezno knjigo. K njenemu vzdrževanju daje svoj delež občina ali okraj (provinca) in po drugi strani še republiški državni organi.
Jubilejna številka »Accademie e Biblioteche d’Italia« obravnava seveda še druga vprašanja. Naj naštejemo samo naslove važnejših razprav: Konserviranje in restavriranje (Francesco Barberi), Razvoj in delovanje Inštituta za patologijo knjige (Eme-renziana Vaccaro), Meddržavna zamenjava (Bianca Maria Galanti), Indeksi in katalogi italijanskih knjižnic (Anna Saitta Revignas), Nacionalne edicije (Giovanni Coiro),Knjižne razstave (Anna Maria Giorgetti Vichi) in Ena od realizacij Nacionalnega centra za enotni katalog (Gina Risoldi — Diego Maltese).
Značilno za jubilejno številko (sicer velja to tudi za vse druge številke) je, da se niti z besedo ne dotika problemov kulture narodnostnih manjšin v Italiji. SrečkQ vmar
La Parola e il libro. Rivista mensile bibliografica dell’Ente Nazionale Biblioteche Popolari e Scolastiche. Roma. L/1967. 856 str. 8°.
Čeprav je revija doživela že častitljivo starost petdesetih let, se vendar v zadnjih letih ni kaj posebno spremenila, razen v grafičnem pogledu. Vendar je njeno poslanstvo nadvse važno in pohvalno. Ker jo izdaja ustanova, ki skrbi za ljudske in šolske knjižnice, in jo vsem tem tudi pošilja, si lahko mislimo, kakšno vlogo opravlja. Primerjali bi jo lahko naši Knjigi, le da je večja po formatu, bolj bogata po vsebini, po notranji ureditvi in grafični opremi pri-kupnejša in vsaj trikrat obsežnejša.
Ureditev posameznih številk je ostala tudi v letu 1967 standardna. Na prvem mestu je eden ali več uvodnih člankov, ki govorijo o knjižničarstvu in knjižnicah (strokovnih in
izpopolnjevalnih tečajih, o funkciji in bistvu občinske knjižnice, o javnih in šolskih knjižnicah), o literarnih osebnostih (Pirandellu, Victorju Hugoju, Montaleju), o prodaji italijanske knjige v svet (Italijanska knjiga na Japonskem), o knjigah za mladino (poročilo o IV. mednarodnem sejmu mladinske knjige v Bologni, o kritiki mladinskih del), o knjigi kot družabnem občilu itd. Tej skupini sorodna je druga, v kateri so objavljeni krajši zapiski ob smrti različnih literarnih ustvarjalcev, o raznih nagradah in o življenju knjige.
Posebno poglavje je naslovljeno: »Knjige, o katerih govorimo«. V njem so obširnejši prikazi italijanskih in tujih novitet, predvsem bestsellerjev.
Precejšen del prostora posveča problematiki ustanove same. Včasih pa so ti zapiski tudi širšega pomena, saj govorijo o posameznih knjižnicah, o knjigotržcih, o razstavah itd.
Glavni del revije zavzemajo razmeroma obširne ocene posameznih del.
V	njih niso le kritično prikazane vrline ali negativne strani teksta, marveč največkrat tudi podrobnejša vsebina. Včasih prerasejo tudi v kritičen zapisek. Pri mladinskih knjigah je vedno navedena tudi starost, za katero je knjiga primerna. Vseh ocen v letniku je okoli 700.
Revija prinaša tudi izbrano bibliografijo knjig, ki zanimajo knjižnice, katerim je namenjena.
Tudi ta letnik je prinesel nekaj drobcev, ki so v zvezi z nami. Tako je v poročilu o 4. mednarodnem sejmu mladinske knjige v Bologni napisano, da je bila knjiga Desetnica z ilustracijami Lidije Ostrčeve (izdala Mladinska knjiga) prvo med posebej pohvaljenimi deli in prav tam, da Italijani z veseljem sprejemajo vest o uspehih mladinske knjige v Jugoslaviji, Češkoslovaški in Poljski. V isti številki je ponatisnjena tudi kratka izjava Zorke Peršičeve kot predsednice IBBY.
Ilustrativno gradivo revije je bo-
gat0-	Marijan Brecelj
Bulletin de 1’Unesco a 1’intention des bibliotheques. Paris. XXI/1967, št. 1—6, 380 str. + pril. 8».
Značilnost te revije je široko zasnovan vsebinski program člankov, ki ne zadevajo le vseh važnih vej bibliotekonomije, temveč dajejo tudi pester pregled knjižničarske dejavnosti z vseh kontinentov sveta. Predvsem se vseskozi kaže ena izmed osnovnih nalog Unesco: pomoč drža-vam v razvoju, zlasti Latinski Ameriki, Afriki in Aziji.
Zaradi izredne raznoličnosti in tehtnosti člankov ne bi kazalo izpustiti niti enega. Vendar se moramo zavoljo pomanjkanja prostora omejiti le na nekatere.
Sovjetska bibliotekarka E. A. Novikova (Moskva) govori o sodobnih stremljenjih na področju katalogizacije v ZSSR. Izčrpno opisuje probleme, nastale ob poenotenju katalogi-zacijskih pravil. V letih 1950—1958 so v Sovjetski zvezi izdali Enotna pravila za katalogizacijo knjig, periodik, kartografskih zbirk, muzikalij, bakro-tiskov in tehniških publikacij.
Veljala so le za velike knjižnice, za majhne knjižnice pa so vzporedno izdelali prilagojena pravila. Za druge sovjetske republike je bilo treba izdelati spet za vsako posebej prirejena pravila, saj mešanica narodov, jezikov in črkopisov ni omogočala drugačne rešitve. Po sprejetju mednarodnih pravil leta 1961 v Parizu so sovjetski bibliotekarji neutrudno razpravljali o spremembah in dopolnitvah. Postopoma so pričeli izdajati suplemente k posameznim delom Enotnih pravil. Leta 1965 so sklicali znanstveno konferenco v Leninovi biblioteki v Moskvi. Največ razpravljanja je povzročilo kolektivno avtorstvo in dela v serijah, predlagali so tudi dvojno katalogizacijo tim. »vmesnih publikacij«. Priporočili so čim bolj široko obdelano poenoteno katalogizacijo za periodiko in revidiranje poglavja o specialnih dokumentih in tehniških publikacijah
V	Leninovi biblioteki so ustanovili metodološki center, ki povezuje pred-
stavnike velikih sovjetskih bibliotek iz vseh republik. Člani centra obravnavajo pereče probleme katalogizacije, kar je prav gotovo zamotano in nelahko delo. Samo primer: Leninova biblioteka ima 700.000 knjig v 88 jezikih sovjetskih narodov. Avtorica članka ob koncu priznava, da za Sovjetsko zvezo ni mogoče izdelati enotnih pravil, kot je to razumeti že na začetku prispevka.
Carlos Victor Penna objavlja članek Planiranje bibliotečnih služb. Analizira razmere v Južni Ameriki, od koder je doma; latinske države obravnava kot dežele v razvoju. Poudarja, da je planiranje bibliotečnih služb bistveni del načrtovanja celotnega izobraževalnega sistema, če hoče kak narod doseči raven solidne izobrazbe in vzgoje, mora med drugim imeti utrjen šolski sistem; brez knjižnic pa si danes ne moremo zamisliti niti dobre kvalitete osnovnih šol, niti učinkovitih srednjih šol, niti produktivnih univerz, še manj si moremo brez knjižnic predstavljati izobraževanje odraslih.
Dobro postavljene bibliotečne službe kot jedro izobraževalnega sistema (upoštevajoč socialni in ekonomski razvoj naroda) so eden izmed elementov, ki zagotavljajo, da se bo denar, vložen v izobraževalno in raziskovalno delo, zadovoljivo obrestoval. Le iz takega zornega kota moremo vrednotiti proračun vsake knjižnice: vložena sredstva predstavljajo kapital in ne samo potrošen ali zapravljen denar. C. V. Penna sodi, da biblioteka ne more biti sama sebi namen, ne more živeti izolirana; mora pa biti kulturno žarišče, namenjeno izobrazbi na vseh nivojih, še ena njegovih misli: »če so nacionalke in univerzitetne knjižnice barometer znanstvene ravni kake dežele, potem so ljudske knjižnice ogledalo kulture«. Na koncu navaja obširno bibliografijo in še vire, ki jih je uporabljal.
V	3. številki je razčlenjen Unescov program za dokumentacijo, biblioteke in arhive v letih 1967/1968. Načrt je razdeljen po poglavjih: so-
delovanje z mednarodnimi strokovnimi združenji, šolanje bibliotekarjev, planiranje in razvoj bibliotečnih služb, načrt posebnega fonda Združenih narodov, izhajanje glasila Bulletin de 1’Unesco ..., bibliografija in splošna dokumentacija, znanstvena in tehnična dokumentacija v sodelovanju s CIUS (Conseil international des unions scientifiques) in Unescom
—	v pripravah je daljnosežen načrt za skupno reševanje problemov znanstvenih informacij v mednarodnem merilu itd. Naslednji prikaz pa osvetli že opravljeno Unescovo dejavnost v minulem času 1965/1966.
Zelo zanimiv je članek A. H. Chaplina (British Museum, London) Principi katalogizacije: stanje po petih letih od pariške konference. Avtor ugotavlja, da je konferenca opravila veliko in odgovorno delo. Jasno pa je, da ni mogla rešiti vseh problemov in da bi nekatere postavljene trditve ob ponovnih konferencah gotovo doživele poraz. Pripominja, da je mednarodna komisija reševala le vprašanja AIK, ni se pa dotaknila npr. stvarnega kataloga, bibliografskih zapisov ipd. Avtor meni, da je opravljen le prvi korak, ki mu bodo sledili še bolj temeljiti, ambicioznejši ukrepi. Pariška konferenca je terjala revizijo katalogizacijskih pravil po posameznih državah, nacionalne komisije so se lotile svpjega dela in sadovi se že kažejo. Naštete so države, ki so izdale svoja enotna pravila ali pa jih imajo v pripravi; omenjena je tudi Jugoslavija. Zanimiva je težnja bibliotekarjev Zahodne Nemčije, Vzhodne Nemčije, Avstrije in Švice — štiri države nemškega jezikovnega področja želijo skupno uskladiti pravila.
Frank A. Schick (Washington) poroča o novem zakonu o knjižnicah ZDA. Zavidanja vredna ugotovitev ameriškega bibliotekarja: v ZDA še nikoli ni bil položaj bibliotek tako jasno začrtan, kot je danes. Knjižnice so postavljene v središče izobraževalnega procesa. Večina bibliotek prejema podporo države, vendar vlada predvideva ponovno zvišanje sred-
stev. Do leta 1975 bodo zazidali 3,500.000 m2 novih knjižničnih površin. Novi zakon iz leta 1966 daje solidno osnovo: za leto 1967 je zvezna vlada odobrila 610 milijonov dolarjev za biblioteke, od tega 260 milijonov za gradnje in 180 milijonov za nabavo knjižničnega gradiva. Kljub ugodnim pogojem pa predvidevajo v najbližji bodočnosti »revolucijo« bibliotečnih služb. Ta se nanaša predvsem na tehniko informacij. Velika denarna sredstva ne bodo služila le nadaljevanju ustaljene prakse (avtor meni, da je v tem trenutku poslovanje ameriških bibliotek že zastarelo), temveč kot priprava na novo, višjo razvojno stopnjo.
Zadnja številka je posvečena šolanju bibliotekarjev v svetu. Sistematsko so obdelane šole v Afriki, arabskih deželah, Evropi (omenjena je tudi Jugoslavija z dvema višjima šolama in enim podiplomskim študijem), Latinska Amerika in Sovjetska zveza. V predhodni številki je podan pregled o šolanju švicarskih bibliotekarjev.
Prebiranje »Bulletin de 1’Unes-co ...« nas utrdi v prepričanju, da so v današnji dobi še vedno veliki prepadi med narodi, naj si bo socialni, ekonomski ali kulturni; na eni strani izvemo, da je v Latinski Ameriki razpon nepismenosti od 13 % do 90 %, na drugi strani pa se Sovjeti in Ame-rikanci pogovarjajo o izmenjavi znanstvenih in tehničnih informacij s pomočjo satelitov. Unesco si prizadeva vsaj delno blažiti in uravnavati ta nasprotja predvsem z vsestransko pomočjo deželam v razvoju, in ravno s tem v veliki meri opravlja plemenito mednarodno poslanstvo.
Lepša Šturm
Journal of Documentation. London. XXIII/1967, št. 1—4, 369 str. 8°.
Revija je izrazito usmerjena v moderno dokumentacijsko in bibliotekarsko prakso. Poleg stalnih rubrik, kot so ocene strokovnih publikacij in pisma uredništvu, v katerih dajejo
bralci pripombe k posameznim prispevkom v reviji, objavlja Journal of Documentation izključno obsežnejše, tehtne članke in razprave, ilustrirane z obilnimi statističnimi podatki, tabelami in diagrami. Letnik 1967 posveča največ pozornosti različnim problemom informacijske službe, tako na primer relevantnosti in preciznosti formulacij, minimalnemu slovarju pri registriranju informacij in uporabi modernih tehničnih pripomočkov za učinkovito posredovanje informacij. Obsežna študija D. G. W. Clementsa razpravlja o uporabnosti javnih referenčnih knjižnic v Veliki Britaniji. Rezultati raziskave kažejo, v kako širokem obsegu služijo javne referenčne knjižnice kot vir zlasti tehničnih in komercialnih informacij za lokalno industrijo in trgovino, pa tudi kot vir informacij lokalnemu šolstvu in upravi in celo specialnim raziskovalnim dejavnostim, strokovnim in znanstvenim institucijam na svojem področju.
Zanimivo vprašanje načenja raziskava D. N. Wooda o vprašanju tujih jezikov, s katerimi se morajo neprestano spoprijemati znanstveniki in tehnologi v Veliki Britaniji. Seveda se njihov problem bistveno loči od podobnih težav, ki bi jih odkrila taka raziskava med znanstveniki pri nas, saj je približno 50 % znanstvene in tehnične literature na svetu napisane v angleškem jeziku, in vendar pomeni že preostala polovica upoštevanja vreden problem. Raziskava hoče pokazati, v kakšni meri so znanstveniki in tehnologi v Veliki Britaniji zavoljo jezikovnih ovir prikrajšani za koristno znanje in informacije in s tabelami pojasniti relativno pomembnost posameznih jezikov kot sredstva za razširjanje znanstvenih informacij. Za nas je nedvomno presenetljiv podatek, da sta med jeziki, ki povzročajo največ težav, na prvih mestih ruščina in nemščina. Le malo knjižnic razpolaga s prevajalskimi servisi, še manj pa jih imajo univerze in kolegiji sami. Večina znanstvenikov se za prevode zateka k svojim osebnim
znancem, ne da bi prej poskusili odkriti že obstoječ prevod članka, ki ga potrebujejo. Vendar vzrok ni samo v nepoznavanju prevodnih publikacij, temveč tudi v tem, da bi se moral uporabnik dokopati prek nepreglednega števila najrazličnejših indeksov in vodičev, da bi dognal, ali prevod sploh obstoji. Avtor članka predlaga kot najučinkovitejšo rešitev publikacijo enega samega mednarodnega kumulativnega indeksa, ki bi registriral prevode v zahodnoevropske jezike. Knjižnice pa naj bi prevzele iniciativo in odgovornost za razširjanje informacij o prevodnih servisih in za registracijo že obstoječih prevodov na svojem področju.
Opozorili bi še na raziskavo Joan Friedman in Alana Jeffreysa o katalogizaciji in klasifikaciji v britanskih univerzitetnih knjižnicah. Anketa, izvedena v 51 univerzitetnih in kolegijskih knjižnicah, je pokazala velike razlike tako v uporabi klasifikacijskih sistemov in katalogizacijskih pravil kakor tudi v številu podatkov, ki jih vsebuje katalogni listek, ter presenetljive razlike v produktivnosti »povprečnega« katalogizatorja. Pokazalo se je tudi, da prav univerzitetne knjižnice le malo uporabljajo že obstoječe centralne katalogne listke in to deloma iz psiholoških razlogov — zavoljo tradicionalnega občutka za avtonomnost univerze’— kakor tudi iz čisto praktičnih, saj prejemajo veliko takega gradiva, za katerega se centralni katalogni listki ne izdelujejo ali pa za potrebe univerze ne zadostujejo. V zadnjih letih so se univerzitetne knjižnice z naraščanjem obsega in zahtev znašle pred vrsto problemov, ki jih predstavlja tako količina kakor tudi kompleksnost gradiva, zastareli klasifikacijski sistemi, težave s tujimi jeziki in novimi strokami in končno že sam fizični obseg kataloga, ki je za neposvečenega uporabnika knjižnice lahko prav zastrašujoč. članek opozarja na to, naj bi se ponovno in temeljito pretehtale funkcije kataloga in njegova uporabnost; katalog naj ne bi postal prime-
rek težko dostopnega logičnega sistema, temveč sredstvo, ki bi tudi nelogičnemu bralcu pomagalo do učinkovite uporabe knjižničnega fonda. — Anketa je pokazala, da je v britanskih univerzitetnih knjižnicah najbolj v rabi klasifikacijski sistem Kongresne knjižnice, sledita pa mu De-weyev in UDK. Vendar se kaže vsesplošno nezadovoljstvo z obstoječimi sistemi, saj jih večina knjižnic kombinira in prireja za svoje potrebe, prav tako tudi katalogizacij ska pravila. Avtorja ugotavljata, da se bodo morale univerzitetne knjižnice v prihodnje čim bolj mehanizirati, da bodo kos svojim nalogam. Učinkovita uporaba modemih tehničnih sredstev pa bo najprej zahtevala veliko večjo standardizacijo v obstoječi katalogi-zacijski in klasifikacijski praksi.
Katarina Bogataj
Ameriške bibliotekarske revije v letu 1967
Obširni ameriški bibliotekarski re-vialni tisk si bomo ogledali v treh pomembnih revijah, ki smo jih občasno že obravnavali v našem glasilu.
Library Trends obravnavajo v letu 1967 tri teme. Januarska in aprilska številka razpravljata o bibliografiji, njenem sedanjem stanju in perspektivah za bodočnost. Posamezni prispevki obravnavajo bibliografije humanističnih, naravoslovnih in uporabnih ved. Opisane so različne metode, ki omogočajo čim hitrejšo sestavo bibliografij. V veliko pomoč pri tem delu so že elektronske aparature, ki se jim v bodočnosti obeta še večja razširjenost.
Julijska številka nas seznanja s centralno in kooperativno katalogizacijo. Težnje po centralni katalogizaciji so v Združenih državah Amerike stare že čez sto let. Danes se centralna ameriška knjižnica Library of Congress lahko ponaša že z lepimi uspehi in je v tem na prvem mestu v svetu. Za vsako knjigo, ki pride v to knjižnico, izdelajo katalogne listke in jih nato po nizki ceni
prodajajo drugim knjižnicam. Tako so v letu 1966 prodali 19.000 knjižnicam 63, 214.294 katalognih listkov. Poslužujejo se jih tudi centri, ki so se začeli formirati v 60-letih. Ti centri, imenovani »Processing centers« ali tudi »Cooperative centers«, prodajajo knjižnicam-članicam knjige že opremljene s katalognimi in knjižnimi listki. Le v primerih, ko dobe centri knjige prej kot katalogne listke iz Kongresne knjižnice, jih obdelajo sami. Vendar je takih primerov manj kot 10 %. Tak center ima enega ali dva bibliotekarja ter veliko tehničnih in administrativnih uslužbencev. Vendar ti centri še ne ustvarjajo knjižnicam kataloga, ampak jim nudijo le material, iz katerega si potem knjižnice same sestavijo katalog. Vsekakor jim s tem delo zelo olajšajo. Posebni članki obravnavajo centre za šolske, univerzitetne in ljudske knjižnice. Ob koncu številke najdemo še pregled centralne katalogizacije v ZSSR in Veliki Britaniji.
Oktobrska številka govori o bibliotekarski rabi novih medijev sporočanja. Sodobna knjižnica ne zajema samo knjig in časopisov, ampak tudi netiskano gradivo, ki ga označujemo z izrazom avdio-vizualni material. To so filmi, plošče itd. Obdelava in posredovanje takega materiala pa postavlja pred bibliotekarja nove naloge. Posamezni članki razpravljajo o obdelavi, uskladiščenju in posredovanju avdio-vizualnega materiala. Pri tem je še veliko problemov. Kritizirajo tudi bibliotekarske šole, da še ne upoštevajo dovolj teh novih medijev.
Prva številka revije Library Quarterly obravnava z različnih vidikov problematiko literature za otroke in njeno mesto v knjižnicah. Druga šte-
vilka prinaša pomembno raziskavo o tem, kakšne informacije lahko dobimo iz katalognih listkov Kongresne knjižnice. Gradivo za to raziskavo je bila skupina listkov iz let 1962—1966.
V	isti številki se tudi seznanimo z načrti ZDA za publiciranje zgodovinskih virov. V tretji številki je na prvem mestu študija o Mednarodni zvezi za dokumentacijo (FID — Föderation internationale de documentation). Po zgodovinskem uvodu nas seznanja s sodobno problematiko dokumentacije. še posebej obravnava Mednarodno decimalno klasifikacijo in razne kritične poglede nanjo.
V	isti številki je zanimiva tudi razprava o selekciji gradiva za znanstvene knjižnice.
Tudi v reviji Special Libraries ima vsaka številka svojo glavno temo. Tako se v prvi številki seznanimo s problemi vzgoje za specialne knjižnice. Poudarek je zlasti na specializiranih tečajih, ki jih obiskujejo kandidati po končani bibliotekarski šoli. Druga številka analizira bibliotekarske sisteme. O uvajanju mehanizacije in avtomatizacije v knjižnice nas po-uče številni članki v peti, šesti in osmi številki. Leta 1966 so v ZDA in Kanadi anketirali 6150 bibliotek, da bi izvedeli, koliko sta v njih razviti mehanizacija in avtomatizacija. Rezultati so pokazali, da ima 942 knjižnic že avtomatizacijo, 638 pa uporablja mehanizacijo za eno ali več svojih funkcij. Podrobne rezultate te ankete daje članek E. B. Jacksona v peti številki. Četrta številka nas informira o plačah v specialnih knjižnicah. Ker je obravnavana revija glasilo Združenja za specialne knjižnice, je v njej tudi veliko poročil o delovanju tega združenja.
Ana Matko
Organizacija
STATUT
DRUŠTVA BIBLIOTEKARJEV SLOVENIJE
I.	Splošne določbe
C len 1
Kulturni razvoj naše družbe ter razvoj, vloga in interesi bibliotekar-stva narekujejo, da se bibliotečni delavci SR Slovenije povežejo v strokovno organizacijo z imenom Društvo bibliotekarjev Slovenije.
Clen 2
Društvo bibliotekarjev Slovenije (v nadaljnjem besedilu DBS) je prostovoljna strokovna organizacija, ki jo sestavljajo samostojna področna društva bibliotekarjev (v nadaljevanju besedila: društva) oziroma nesamostojne podružnice DBS (v nadaljnjem besedilu: podružnice) in sorodne organizacije iz SR Slovenije.
DBS je član Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije.
Sedež DBS je v Ljubljani.
Clen 3
DBS je pravna oseba.
DBS zastopata in zanj podpisujeta ter sprejemata obveznosti predsednik in tajnik. Kadar je predsednik zadržan, ga nadomešča podpredsednik.
Clen 4
DBS ima svoj pečat, ki je okrogel in nosi napis: Društvo bibliotekarjev Slovenije, Ljubljana.
II. Naloge
Clen 5
Naloge DBS so:
—	spremljanje in razvijanje bibliotekarske znanosti v teoriji in praksi
s posebnim ozirom na kulturne potrebe slovenskega naroda;
— strokovno dviganje bibliotečne službe in bibliotekarskega osebja z vsemi razpoložljivimi sredstvi;
— skrb za razvoj omrežja knjižnic vseh vrst in dviganje zanimanja za knjigo;
— varstvo strokovnih in poklicnih interesov članstva;
— krepitev včlanjenih organizacij, pomoč pri opravljanju njihovih nalog in koordinacija dela med posameznimi organizacijami;
— povezava in sodelovanje z društvi v sestavu Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije in sorodnimi društvi v tujini.
Clen 6
DBS dosega svoje naloge:
— z izdajanjem strokovnih publikacij, s sodelovanjem v drugem tisku in z drugimi oblikami informacij pri obravnavanju aktualnih vprašanj iz bibliotekarske stroke;
— z organizacijo strokovnih posvetovanj ;
— s sodelovanjem pri šolanju strokovnega kadra;
— z delom v osnovnih organizacijah na podlagi samoupravljanja in pobude njihovih članov;
— z izmenjavo izkušenj in organiziranjem sodelovanja med posameznimi organizacijami;
— s sodelovanjem z družbeno-poli-tičnimi organi pri vseh akcijah, ki zadevajo slovensko knjižničarstvo.
Clen 7
Clani DBS so: redni, častni in podporni.
Redni člani DBS so lahko bibliotekarska društva in podružnice ter sorodna društva, katerih naloge so v neposredni zvezi z udejstvovanjem na bibliotekarskem strokovnem področju.
Za častne člane DBS so lahko izvoljene le fizične osebe. Častni član DBS postane tisti, ki si je pridobil izredne zasluge za DBS, za slovensko knjižničarstvo ali za knjižnico.
Podporni člani so lahko fizične ali pravne osebe, zlasti knjižnice, založbe ali druge pravne osebe, ki so zainteresirane za razvoj knjižničarstva.
Clen 8
DBS posluje prek osnovnih organizacij, ki so ali samostojna bibliotekarska ali sorodna društva za določena področja ali nesamostojne podružnice DBS.
Redno in podporno članstvo se pridobi s prijavo izvršnemu odboru DBS in z njegovim pristankom. Častne člane imenuje skupščina DBS.
Clen 9
Članstvo preneha z izstopom, z izbrisom ali z izključitvijo.
Izstop sporoči član pismeno izvršnemu odboru DBS.
Clan je izbrisan, če ne plačuje redno finančnih obveznosti do DBS. O izbrisu odloča izvršni odbor DBS.
Clan je izključen, če hudo krši določila statuta DBS, če se ne ravna po sklepih organov DBS ali če kako drugače kvari ugled organizacije. Sklep o izključitvi izreče izvršni odbor DBS na predlog posebej izbranega častnega razsodišča. Izključeni član ima pravico pritožbe na skupščino DBS, ki odloča dokončno.
Clen 10
Pravice in dolžnosti članov:
Redni člani DBS imajo pravico:
—	voliti organe DBS;
— aktivno spremljati poslovanje DBS in predlagati ukrepe v zvezi z njegovim poslovanjem;
— sodelovati pri določanju delovnega programa in nalog DBS;
— sodelovati pri delu strokovnih komisij, ki jih ustanovi izvršni odbor DBS za opravljanje določenih nalog, in pri vsaki drugi obliki dela, ki ga organizira DBS;
— sodelovati pri drugih strokovnih manifestacijah DBS.
Podporni člani imajo pravico, da po svojih predstavnikih sodelujejo pri izvajanju programa DBS in da brezplačno prejemajo glasilo DBS.
Clani DBS so dolžni:
— uresničevati cilje in naloge DBS v skladu z njegovim statutom;
— izvrševati sklepe organov DBS in Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije ;
— redno plačevati članarino in druge prispevke po sklepih skupščine DBS;
— delovati v duhu statuta DBS.
Clen 11
Višino članarine rednih članov oziroma članskega prispevka podpornih članov DBS določi skupščina DBS in je enotna za vso Slovenijo.
IV.	Organizacija
Clen 12
Osnovne organizacijske oblike DBS
so:
— društva bibliotekarjev oziroma sorodna strokovna društva,
— podružnice,
— poverjeništva.
Društva in podružnice imajo svoje pečate, katerih obliko in besedilo predpiše izvršni odbor DBS.
Clen 13
Društva se ustanovijo po potrebi in kjer so pogoji za ustanovitev samostojnega društva. Ustanovijo se za določena krajevna območja ali za določene specialne strokovne dejavnosti.
člen 14
Kjer ni potrebe ali še ni pogojev za ustanovitev društva, se ustanovi podružnica, ki je organizacijsko neposredno vezana na DBS.
Clen 15
Društva lahko v primeru, ko je njihovo organizacijsko delo preobsežno, ustanovijo področna poverjeništva, ki prevzemajo del osnovnih nalog matičnega društva.
Clen 16
Člani DBS (društva, podružnice) delujejo na podlagi svojih pravil ter v skladu z določbami statuta DBS. Pri tem vodi in ureja DBS predvsem strokovno, društva pa predvsem organizacijsko problematiko.
Clen 17
Delovanje društev in podružnic je podrobneje določeno z njihovimi pravili.
V.	Organi
Clen 18
Organi DBS so: skupščina, izvršni odbor, upravni odbor in nadzorni odbor.
1.	Skupščina
Clen 19
Skupščina je najvišji in vodilni organ DBS.
Skupščine so redne in izredne.
Clen 20
Redna skupščina DBS se sestane vsako drugo leto. Skliče jo izvršni odbor DBS.
Cas in kraj skupščine določi izvršni odbor DBS, ki predlaga tudi dnevni red skupščine in ga sporoči članom najmanj mesec dni prej.
Člani DBS imajo pravico predla-gati spremembe in dopolnitve k predlaganemu dnevnemu redu. Ce so spre-
minjevalni predlogi vloženi pred začetkom skupščine, izvršni odbor DBS po možnosti o njih obvesti druge člane. Skupščina sama dokončno določi dnevni red.
Clen 21
Skupščino sestavljajo delegati, izvoljeni na občnih zborih društev in podružnic po ključu, ki ga določi izvršni odbor DBS, ter člani izvršnega odbora in nadzornega odbora.
Izvršni odbor DBS določi število delegatov, ki jih društva in podružnice delegirajo na skupščine, glede na število članstva ter moč in pomen osnovne organizacije. Vsaka organizacija ima najmanj enega delegata.
Clen 22
Vsak delegat ima en glas.
Člani izvršnega odbora in nadzornega odbora nimajo pravice glasovati o poročilu izvršnega odbora in nadzornega odbora ter o razrešnici.
Skupščini lahko prisostvujejo tudi vsi drugi člani društev in podružnic, vendar le s posvetovalno, ne pa tudi z glasovno pravico.
Clen 23
Skupščino vodi delovno predsedstvo, ki ga skupščina izvoli izmed navzočih delegatov. Izvolitev delovnega predsedstva vodi predsednik DBS.
Clen 24
Skupščina veljavno sklepa in voli, če je prisotnih več kot polovica izvoljenih delegatov ter sta zastopani vsaj dve tretjini članov DBS.
Vsak delegat se mora izkazati s pismenim potrdilom osnovne organizacije, da je bil izvoljen za delegata na skupščini. Potrdilo verificira delovno predsedstvo.
Sklepi skupščine se sprejemajo z večino glasov navzočih delegatov. Način glasovanja določi skupščina. Sklepi skupščine so obvezni za vse člane DBS.
izredno skupščino DBS skliče izvršni odbor po potrebi oziroma v enem mesecu potem, ko je to sklenil nadzorni odbor ali zahtevala najmanj tretjina članov.
Na izredni skupščini se razpravlja in sklepa le o vprašanjih, zaradi katerih je sklicana.
Clen 26
Skupščina DBS:
— sprejema, menja in dopolnjuje statut DBS;
— sprejema načelne odločitve in smernice za delo DBS;
— razpravlja in sklepa o poročilu izvršnega odbora in nadzornega odbora DBS ter jima daje razrešnico;
— razpravlja in sklepa o programu dela DBS v naslednjem poslovnem obdobju;
— odloča o pritožbah članov zoper sklepe in odločitve izvršnega odbora;
— odloča o pritožbah članov zoper sklepe častnega razsodišča;
— voli in razrešuje predsednika DBS, člane izvršnega odbora in nadzornega odbora;
— voli častne člane;
— podeljuje na predlog upravnega odbora priznanja zaslužnim članom DBS;
— določa višino članarine rednih in članskega prispevka podpornih članov;
— razpravlja in odloča o finančnem in materialnem poslovanju DBS;
— odloča o predlogih, ki so na dnevnem redu;
— daje pooblastila izvršnemu odboru za opravljanje določenih nalog iz svoje pristojnosti;
— odloča o drugih vprašanjih, ki se tičejo DBS kot celote;
— sklepa o prenehanju DBS.
2.	Izvršni odbor Clen 27
Izvršni odbor je najvišji organ DBS v času med dvema zasedanj ima
skupščine, je njen izvršilni organ in vodi delo v navedenem obdobju.
Izvršni odbor sestavljajo:
— predsednik DBS, ki ga izvoli skupščina;
— 12 odbornikov, ki se izvolijo poimensko izmed delegatov na skupščini ali izmed drugih članov društev in podružnic;
— predsedniki upravnih odborov društev in podružnic, ki pa jih smejo na sejah izvršnega odbora nadomeščati od njih določeni namestniki.
Ce se število članov izvršnega odbora iz katerega koli razloga skrči, sme izvršni odbor na izpraznjeno mesto kooptirati nadomestne odbornike.
Clen 28
Izvršni odbor:
— sklicuje skupščino DBS in pripravlja gradivo v zvezi z njenim dnevnim redom;
— izvršuje odločitve in sklepe skupščine;
— spremlja, usklajuje in usmerja delo društev in podružnic, vzdržuje z njimi stalne stike, se z njimi posvetuje o posameznih problemih, jim poroča o svojem delu in daje smernice za njihovo delo;
— organizira akcije, ki imajo splošen družben in strokoven pomen;
— skrbi za sodelovanje z družbenopolitičnim organizacijami, organi oblasti ter drugimi sorodnimi organizacijami v SR Sloveniji;
— organizira strokovna posvetovanja;
— spremlja in usmerja vzgojo strokovnih kadrov;
— po svojih predstavnikih zastopa DBS v organih Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije;
— sklepa o sprejemu novih osnovnih organizacij v članstvu DBS;
— skrbi za pravilno materialno in finančno poslovanje DBS;
— voli izmed sebe člane upravnega odbora DBS;
— usmerja založniško dejavnost;
— proučuje posamezne dejavnosti DBS in jih usmerja glede na stališča
in sklepe skupščine, vendar v skladu s splošnim razvojem družbene skupnosti in stroke;
— sestavlja poročila o svojem delu in jih predlaga skupščini;
— opravlja druge posle, ki ne spadajo v izključno pristojnost skupščine.
Clen 29
Izvršni odbor se sestaja po potrebi, a najmanj enkrat na leto.
Izvršni odbor dela na svojih sejah. Seje sklicuje predsednik, če je zadržan, pa podpredsednik.
Za sklepčnost je na sejah izvršnega odbora potrebna navzočnost več kot polovice članov. Sklepi se sprejemajo z večino glasov navzočih članov.
3.	Upravni odbor
Člen 30
Izvršni odbor izvoli na prvi seji iz svoje srede upravni odbor DBS, ki ga sestavljajo: predsednik, ki ga izvoli skupščina, podpredsednik, tajnik, blagajnik in 9 odbornikov.
Člani upravnega odbora so načeloma iz kraja, kjer je sedež DBS.
Clen 31
Upravni odbor:
— opravlja posle izvršnega odbora, kadar ta ne zaseda;
— izvršuje sklepe skupščine in izvršnega odbora v skladu s statutom DBS;
— pripravlja gradivo za poročilo izvršnega odbora;
— sestavlja finančni načrt in zaključni račun DBS;
— imenuje urednike strokovnih publikacij in vodje strokovnih komisij ;
— vodi enotno administrativno, finančno in gospodarsko poslovanje DBS.
Clen 32
Upravni odbor dela na sejah, ki jih sklicuje predsednik, če je zadržan, pa podpredsednik.
Seje upravnega odbora so sklepčne, če je navzočih več kot polovica članov. Sklepi se sprejemajo z večino glasov navzočih članov.
4.	Nadzorni odbor
Clen 33
Nadzorni odbor ima tri člane, ki jih izvoli skupščina. Člani nadzornega odbora izvolijo izmed sebe predsednika.
Clen 34
Nadzorni odbor nadzoruje in pregleduje finančno in drugo poslovanje DBS ter o tem sproti, a najmanj enkrat letno poroča izvršnemu odboru in zahteva odpravo morebitnih pomanjkljivosti. O delu DBS v celotni poslovni dobi poroča skupščini.
Člani nadzornega odbora imajo pravico in dolžnost prisostvovati vsem sejam izvršnega odbora in upravnega odbora, na katere morajo biti vabljeni.
VI.	Gmotna sredstva.
Clen 35
Viri premoženja DBS so: članarina, dohodki od založniške dejavnosti, subvencije in drugi dohodki.
Clen 36
Redno finančno poslovanje DBS se opravlja po sprejetem finančnem načrtu dohodkov in izdatkov.
Odredbodajalec za izvajanje finančnega načrta je predsednik ali član upravnega odbora, ki ga za to pooblasti upravni odbor. Za izredna razpolaganja s premoženjem DBS izven finančnega načrta je potrebno soglasje izvršnega odbora.
Clen 37
Ce se razide katerokoli društvo, ki je član DBS, pripada njegova imovi-na DBS.
Ce preneha delovati DBS, hrani njegovo imetje Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, dokler
se ne ustanovi nova organizacija z enakim namenom.
VII.	Prehodne in sklepne določbe člen 38
Občni zbor DBS se s sprejetjem tega statuta spremeni v skupščino DBS s tem, da se vsi navzoči člani štejejo za delegate.
člen 39
Dosedanje podružnice Društva bibliotekarjev Slovenije morajo svoje delovanje prilagoditi določilom tega statuta v šestih mesecih od dne, ko stopi v veljavo.
člen 40
Ko začne veljati ta statut, prenehajo veljati pravila Društva bibliotekarjev Slovenije.
Ta statut začne veljati z dnem, ko ga sprejme skupščina DBS in ga potrdijo pristojni oblastni organi.
Statut je bil sprejet na XVIII. rednem občnem zboru DBS dne 13. oktobra 1967 v Celju.
Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije je na podlagi
2.	člena zakona o društvih in 202. člena zakona o splošnem upravnem postopku izdal odločbo štev. ll/ll-S-024/126-67 z dne 24. 11. 1967, ki se glasi:
V	register društev, ki se vodi pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SR Slovenije v Ljubljani, se pod zaporedno št. 14 vpiše Društvo bibliotekarjev Slovenije, s sedežem v Ljubljani in delovnim območjem v SR Sloveniji.
XVIII. OBČNI ZBOR DRUŠTVA BIBLIOTEKARJEV SLOVENIJE
Doslej največje zborovanje knjižničarjev in občni zbor Društva bibliotekarjev Slovenije je bil ob njegovi 20-letnici 13. in 14. oktobra 1967 v Celju in z zaključkom na Ravnah.
V	dvorani Narodnega doma v Celju se je dopoldne 13. oktobra zbralo nad 170 članov in gostov. Slovesnosti so prisostvovali republiški sekretar za prosveto in kulturo Tomo Martelanc, namestnik republiškega sekretarja Radko Polič, predsednik komisije za kulturo pri SZDL Slovenije Marijan Javornik, podpredsednik skupščine občine Celje Jože Marolt, predsednik Društva bibliotekarjev Hrvatske Aleksander Stipčevič ter predstavniki družbeno-političnih organizacij in mladine iz Celja.
Po pozdravnih besedah republiškega sekretarja Toma Martelanca, ki je ob tej priložnosti dal tudi nekaj smernic za nadaljnji razvoj knjižničarstva, so zbor pozdravili še podpredsednik skupščine občine Celje Jože Marolt, predsednik Društva bibliotekarjev Hrvatske Aleksander Stipčevič, predsednik Slavističnega društva Celje Alojz Bolhar in predsednik celjske mladine.
O 20-letnem delovanju društva, o prizadevanjih bibliotekarske organizacije za razvoj knjižnic in knjižničarstva v Sloveniji je govoril predsednik DB Slovenije Janez Logar. Navzoči so z zadovoljstvom sprejeli poročilo, saj je bila prikazana izredno živahna aktivnost članstva in njegovega vodstva.
Čopove diplome, ki jih je nato v imenu društva podelil Miloš Rybäf, član upravnega odbora DBS, je prejelo 36 dolgoletnih najbolj aktivnih in zaslužnih članov. Društvenemu odboru in komisiji, ki je bila v ta namen imenovana, ni bilo lahko izbrati in objektivno oceniti delo med tolikim aktivnim članstvom, kot ga ima vsa leta Društvo bibliotekarjev Slovenije. Prvič je bila podeljena tudi posebna bibliotekarska nagrada, ki jo je prejel Vlado Novak iz Celja, dolgoletni sodelavec in pobudnik vrste akcij za napredek bibliotekarske stroke, zlasti pa sodobnega knjižničarstva na celjskem območju. Za priznanja sta se v imenu odlikovancev zahvalila Josip Rijavec in Alfonz Gspan.
Vlado Novak je po zaključni slovesnosti govoril še o problemih celjskega knjižničarstva, orisal prizadevanja knjižničarjev kot družbene skupnosti za sodobni razvoj knjižničarske mreže. V povojnih letih sta se iz skromnih začetkov razvili v Celju dve veliki biblioteki; ljudska knjižnica s samostojnim pionirskim oddelkom in študijska, katere dejavnost sega daleč čez meje celjske občine in je prav v teh dneh dosegla svoj največji uspeh, dograditev novih, sodobno urejenih prostorov. Lahko rečemo, da je celjska Študijska knjižnica danes naša najlepša knjižnica, njena strokovna pomembnost za to področje pa 'neprecenljiva in se bo Celjanom bogato obrestovala.
Dopoldanski del zborovanja je bil s tem končan. Udeleženci so si nato ogledali še novo Studijsko knjižnico, arheološki muzej, muzej revolucije in spominsko dvorišče v Starem piskru.
Popoldan je bil XVIII. občni zbor društva, prav tako v prostorih Narodnega doma. Poročilo o dveletnem delu je imel predsednik Janez Logar.
V	uvodu se je spomnil v tem obdobju umrle dolgoletne zaslužne sodelavke celjske Studijske knjižnice Vere Levstikove. Posebna društvena delegacija je na njen grob odnesla šopek rdečih nageljnov.
Društveni odbor je v dveh letih pripravil dva plenuma in dve strokovni zborovanji. Oba plenuma sta bila v Ljubljani, prvi maja 1966, drugi aprila 1967. Strokovni posvetovanji sta bili 7. in 8. oktobra 1966 v Kopru ter 13. in 14. oktobra 1967 v Celju.
Tudi delovanje društvenih komisij je bilo živahno. Komisija za AIK je zadnji dve leti sodelovala pri končni redakciji slovenskih pravil za AIK, člani komisije za UDK in stvarni katalog pa pri slovenskem prevodu kratke UDK. Komisija za spremljanje razvoja bibliotekarstva je s poročili v našem strokovnem listu seznanjala članstvo s tujimi strokovnimi dosežki in s tujo strokovno literaturo. Na skupščinah Zveze v Budvi (1965) in na Ohridu (1967) sta z referatoma sodelovala Josip Rijavec in Jaro Dolar.
Društveni odbor je imel dobre stike z družbenimi forumi. Sodeloval je na posvetovanjih kulturnih delavcev, založnikov in knjižničarjev, v komisiji SZDL za kulturna vprašanja in se aktivno udeležil 6. kongresa SZDL. Na njegovo prizadevanje je resolucija 6. kongresa pomembno poudarila razvoj knjižničarske mreže v Sloveniji.
Člani odbora so sodelovali v začasnem odboru za založništvo in knjižničarstvo kulturno-prosvetnega zbora Skupščine SRS, v odboru za proučevanje zakonskih in drugih predlogov in na zasedanju prosvetno-kulturnega zbora Skupščine SRS, ki je razpravljal o problematiki knjižničarstva v Sloveniji.
32. zasedanja FIAB v Haagu leta 1966 se je udeležil dr. Branko Berčič. Drugih stikov s tujino je bilo v tem obdobju razmeroma malo. Na obisku so bili strokovni kolegi iz Bolgarije, Češke in Poljske. Naši člani pa so obiskali v društveni organizaciji Italijo in Grčijo ter si ogledali med drugim nekaj znamenitih knjižnic.
Društvo je izdalo tri letnike Knjižnice, Pravila AIK skupaj z Narodno in univerzitetno knjižnico ter kot posebni odtis Knjižnice Valterja Bohinca Pravila za katalogizacijo kartografskega gradiva. Odbor se je veliko ukvarjal z izboljšanjem dosedanjega dela društva in pripravil vse potrebno za njegovo reorganizacijo in spremembo pravil.
Tudi blagajniško poročilo kaže, kako se je društvena dejavnost razmahnila. V dveletnem obdobju je bilo dohodkov 88.690 Ndin, izdatkov pa 65.220,2 Ndin. Društveno knjigovodstvo je skrbno vodila Boža Pleničarjeva, ki za svoje delo zasluži vse priznanje.
Razprava o poročilih in delu je bila zelo živahna. Člani so opozorili na težaven položaj nesamostojnih knjižnic pri inštitutih in raznih drugih zavo-
dih. Te knjižnice običajno nimajo ločenih sredstev in so odvisne od vodstev, ki sredstva neenakomerno dodeljujejo, tako da je ustrezna nabavna politika in stabilnost kadrov skoraj nemogoča. Priporočeno je bilo, naj vse matične knjižnice ponovno pregledajo stanje knjižničarstva na svojih področjih in zaostrijo vprašanje, kdo naj skrbi za knjižnice na podeželju. Osveži naj se pobuda za ustanovitev poslovne skupnosti knjižnic.
Po razpravi so bila prebrana nova pravila društva z vsemi spremembami, o katerih je bilo govora že na predhodnem plenumu. Člani niso imeli posebnih pripomb in so zanj glasovali soglasno. Tako je republiško društvo stopilo v novo fazo svoje dejavnosti, ko se ne bo več povezovalo s svoiim članstvom direktno in prek podružnic, marveč bodo na vseh večjih področjih ustanovljena samostojna bibliotekarska društva. S tem se bo naše bibliote-karstvo nedvomno še aktivneje vključilo v družbena dogajanja in bolje sledilo potrebam naše skupnosti.
V novi upravni odbor Društva bibliotekarjev Slovenije so bili izvoljeni: za predsednika dr. Branko Berčič (NUK); za člane: Avgust Vižintin (Delavska knjižnica, Ljubljana), Maks Veselko (NUK). Tatjana Banič (NUK), Katarina Bogataj (Filozofska fakulteta Univerze, Ljubljana), Jože Munda (Jug. leksikografski zavod), Janez Logar (NUK), Branko Reisp (Narodni muzej, Ljubljana), Ančka Korže-Strajnar (NUK), Martina Šircelj (Pionirska knjižnica, Ljubljana), Jelica Jugovec (NUK), Miloš Rybäf (NUK) in France Dobrovoljc (Slovenska knjižnica, Ljubljana); v nadzorni odbor: Jaro Dolar (NUK), Josip Rijavec (višji bibliotekar v pok., Ljubljana) in Slavica Ludvik (CTK, Ljubljana).
V nadaljnji razpravi so člani govorili še o predlogih za novo članarino. Ker je bilo več predlogov, je bilo sprejeto priporočilo, naj novi upravni odbor ta vprašanja še podrobneje prouči ter kasneje o sklepih obvesti člane.
Dne 14. oktobra 1967 so se udeleženci občnega zbora z avtobusi odpeljali v Slovenj Gradec, kjer so si ogledali kulturne znamenitosti, in nato na Ravne.
V	obnovljenih prostorih Studijske knjižnice jih je sprejel ravnatelj dr. Franc Sušnik in predstavniki skupščine občine Ravne.
Izredno prisrčen sprejem in izbrane besede o knjigi in kulturi v koroškem kraju, ki jih je udeležencem spregovoril dr. Sušnik, so zapustile v vseh globok vtis in prepričanje, da prav študijska knjižnica na Ravnah s svojo dejavnostjo ustvarja tisto kulturno ozračje, ki bi ga želeli imeti vsepovsod na Slovenskem, a ga srečujemo le redkokje. Vzbuja nam spoštovanje in ponos, da imamo ljudi, ki tudi v skromnih razmerah znajo narediti veliko. Ravenski knjižnični delavci so nato vse navzoče povabili še na koroško malo južino in srečanje, ki je ostalo vsem nepozabno.
Popoldne je bilo namenjeno spominu Prežihovega Voranca. Na njegov grob so predstavniki društva položili lovorov venec. Koroški oktet z Raven je zapel nekaj najlepših koroških pesmi. Počastitev spomina Prežihovega Voranca na pokopališču v Kotljah in ganljivo srečanje s Trezo iz Jamnice sta marsikomu privabila solzo in vznemirila čustva, ki jih ni bilo mogoče prikriti.
Skupen obed pri Rimskem vrelcu je bilo še zadnje srečanje s Korošci. Razpoloženje, ki so ga znali ustvariti koroški kolegi, se je prekmalu končalo, ker so se morali udeleženci raziti.
Objavljamo kratka poročila o občnih zborih naših društev in podružnic, ki smo jih prejeli do zaključka redakcije.
Društvo bibliotekarjev Maribor
Upravni odbor društvene podružnice v Mariboru je med prvimi začel uresničevati sklepe XVIII. občnega zbora DBS. Tako je bil že 15. decembra 1967 ustanovni občni zbor Društva bibliotekarjev Maribor. Zbora se je udeležilo veliko število članov. V imenu DB Slovenije jih je pozdravil predsednik dr. Branko Berčič. O delu in uspehih mariborske podružnice ter o smernicah za nadaljnje delovanje novega društva je govorila Breda Pilo, dolgoletna predsednica mariborske podružnice. Nato je dr. Stanko Kos prečital društvena pravila, ob katerih se je razvila živahna razprava. Po sprejetih popravkih so bila pravila soglasno sprejeta in izvoljen nov upravni odbor društva: za predsednika Bruno Hartman; za člane Breda Pilo, Sonja Marič, Majda Ujčič, Ana Kumer, Ljudmila Zaja in Zofka Koncilija; za nadzorni odbor: dr. Stanko Kos, Vera Malenšek in Saša Tonejc.
Društvo bibliotekarjev Primorske
Odbor nekdanje podružnice DBS za Primorsko je na občnem zboru dne 20. marca 1968 predlagal svojim članom ustanovitev samostojnega Društva bibliotekarjev Primorske. Novo društvo šteje 64 članov in je razvilo živahno dejavnost. Po sklepu občnega zbora je prvi sedež v Kopru, nato pa naj bi se menjavala Koper in Nova Gorica. Da bi društvo laže zaživelo, so člani sklenili apelirati na vse občinske skupščine in prav tako na vse knjižnice njihovega področja, naj ga finančno podprejo. Ko so člani odobrili predlagana društvena pravila, so izvolili upravni odbor: Srečko Vilhar (študijska knjižnica v Kopru), Albert Rajer (Goriška knjižnica v
Novi Gorici), Nada Knez (Radio Koper), Alenka Faganel (Ljudska knjižnica v Kopru), Jože Hočevar (EAŠC Koper), France Toni (Ljudska knjižnica v Piranu), Maksimilijana Burger (Ljudska knjižnica v Postojni), Talči Božič (Ljudska knjižnica v Idriji) in Marta Filli (Ljudska knjižnica v Tolminu).
Društvo bibliotekarjev Ljubljana
Ustanovni občni zbor Društva bibliotekarjev Ljubljana je bil dne 29. marca 1968 v dvorani Doma sindikatov v Ljubljani. Poleg izredno velikega števila članov se ga je udeležil tudi predsednik Mestnega sveta ZKPO Peter Toš. Za uvod je Avgust Vižintin spregovoril o odnosu ustanovitelja do knjižnic in financiranja, sledile pa so tri krajše informacije ob izidu priročnika za abecedno imensko katalogiziranje, ob izidu slovenskega prevoda skrajšane izdaje decimalne klasifikacije in ob začetku izdelovanja centralno katalogiziranih listkov.
V	nadaljevanju je predsednica dosedanje ljubljanske podružnice Lepša Šturm orisala njeno delovanje od ustanovitve dalje in ugotovila, da je zajela 230 članov. Ko je občni zbor soglasno sprejel pravila novega društva, so si izvolili takle upravni odbor: predsednik Lepša Šturm (CTK), podpredsednik Miša Sepe (Delavska knjižnica), tajnik Maja Kuštrin (CTK), blagajnik Boža	Pleničar
(NUK), odborniki: Danica Lovrečič (Knjižnica pravne fakultete), Avgust Vižintin (Delavska knjižnica), Andra Žnidar (Pionirska knjižnica). V nadzornem odboru so Ančka Korže, Franc Pengal in Primož Ramovš.
Podružnica DBS Novo mesto
Novomeška podružnica je sklicala svoj občni zbor dne 12. aprila 1968. Člani podružnice so se dogovorili, da bo zaradi majhnega števila članov (42) podružnica še naprej delovala
v stari obliki, dokler ne doseže pogojev za ustanovitev samostojnega društva. Poslušali so poročilo o dosedanjem delu podružnice in sklenili v letu 1968 ustanoviti knjižnici v Brusnicah in na Otočcu. Nadaljnje delo bo vodil odbor, ki ga sestavljajo: predsednik Bogo Komelj, tajnik Nada Serajnik, blagajnik Maja Mlinarič (vsi študijska knjižnica v Novem mestu), odbornika Nada Petelinkar (Ljudska knjižnica v Straži) in Milena Mavsar (Novoteks Novo mesto).
V	nadzornem odboru so Milan Dodič, Elizabeta Vardjan in Ivan Zoran.
Društvo bibliotekarjev Kranj
Knjižničarji Gorenjske so sklenili ustanoviti samostojno društvo na ustanovnem občnem zboru dne 17.
aprila 1968 v Kranju. Ugotovili so namreč, da njihovemu področju sicer še vedno manjka strokovnjakov, vendar bo samostojno društvo omogočilo hitrejši razvoj knjižničarstva na Gorenjskem. Skušali bodo pritegniti v društvo vaške knjižničarje, ki bi plačevali manjšo članarino, zato pa bodo poiskali dodatne finančne vire pri občinskih skupščinah, sorodnih zavodih in morebiti celo knjigarnah. Sklenili so tudi prevzeti organizacijo zborovanja slovenskih knjižničarjev jeseni 1968 v Radovljici. V odboru novega društva so: predsednik Miha Mohor (Kranj), podpredsednik Janko Krek (Škofja Loka), tajnik J. Sicherl (Kranj), blagajnik A. Strlič (Podbrezje), odbornik V. Hudnik (Jesenice). V nadzornem odboru so A. Horvat. R. Slak in D. Marn.
PRIZNAVANJE STROKOVNIH KVALIFIKACIJ V BIBLIOTEKARSKI STROKI
Ko je pred časom prenehal veljati Zakon o javnih uslužbencih, ki je zelo podrobno urejal vsa personalna vprašanja zaposlenih delavcev v bibliotekarski stroki (način namestitve, razporeditev v ustrezne plačilne razrede, strokovne izpite, napredovanja itd.), je nastala dokajšnja praznina glede strokovnih bibliotekarskih kvalifikacij. Nadaljnje delovanje komisije za opravljanje strokovnih izpitov v bibliotekarski stroki (knjižničarski manipulant, knjižničar, višji knjižničar in bibliotekar) tako nenadoma ni imelo več zakonske osnove. Upravičeno se je postavljalo ne le vprašanje obstoja in delovanja te komisije, ampak celo obstoja strokovnih izpitov nasploh. Ustanovitev in celotno delo komisije je namreč temeljilo na določilih Zakona o javnih uslužbencih in na njegovi podlagi izdanih predpisih ter smo zato bibliotečni delavci ostali »praznih rok«. Začeli smo intenzivno iskati izhod iz te slepe ulice, v katero nas je popolnoma nepripravljene pripeljal razvoj in za katerega lahko ravno za področje strokovnih izpitov trdimo, da je prehiteval samega sebe. Ustvaril je položaj, ki predhodno ni bil dovolj proučen, še manj pa pravno urejen in utrjen. Delovanje naše kakor tudi večine drugih izpitnih komisij je postavil v sfero ilegalnih strokovnih teles. Ta opravljajo določene naloge, ki so jim bile odvzete, in bi pravno sploh ne smele več obstajati.
Novi predpisi, predvsem Temeljni zakon o delovnih razmerjih, ki so po prenehanju veljavnosti Zakona o javnih uslužbencih prevzeli nalogo sodobneje urediti vso to problematiko, so strokovno usposabljanje delavcev — vsaj teoretično — postavili na popolnoma novo osnovo. Temeljni zakon o delovnih razmerjih je namreč pooblastil delovne organizacije, da s svojimi splošnimi akti predpišejo posebne pogoje za sprejem strokovnih delavcev na izpraznjena delovna mesta. Vsaka delovna organizacija popolnoma samostojno določa te posebne pogoje, in sicer na način, ki najbolj ustreza posebnostim njenega delovnega procesa ter naravi dela. Ti posebni pogoji vsebujejo vse tiste specifične strokovne zahtevke, ki jih mora novo došli delavec izpolnjevati, in to ne samo glede strokovnih delovnih sposobnosti, temveč tudi glede vseh
drugih, ki so potrebne za opravljanje delovnih nalog, kot so npr. strokovna izobrazba, izkušenost, organizacijske sposobnosti in podobno.
Slovenske bibliotečne ustanove in delavci sami so bili v tej situaciji postavljeni pred zelo kočljivo nalogo. Dosedanji sistem ugotavljanja in preverjanja strokovne zrelosti pripravnikov v bibliotekarski stroki po centralni republiški izpitni komisiji je bil nenadoma odpravljen in je bila ta presoja z določili Temeljnega zakona o delovnih razmerjih prenesena na posamezne delovne organizacije same. Grozila je torej nevarnost, da bo naš dobro uvedeni in splošno sprejeti ter priznani princip preverjanja strokovnega znanja enostavno »izginil«, ker nam tako splošno moralne kakor tudi pravne norme niso dajale oprijemljive opore za nadaljnje delo v tej smeri.
Ker pa je Zakon o knjižnicah (UL SRS, št. 11/1965) predvidel v določilih zadnjega odstavka 23. člena, da republiška matična knjižnica skrbi za vzgojo in strokovno izpopolnjevanje knjižničnega osebja, nam je s tem določilom dal osnovo, sicer res zelo medlo, za nadaljevanje naše dosedanje prakse (preverjanje strokovne sposobnosti po centralni republiški izpitni komisiji). Vse to pa seveda v novih organizacijskih pogojih in v novi obliki, kar vse je predvidelo tudi strokovno bibliotekarsko društvo. Slovenski bibliotečni delavci so namreč na svojih strokovnih posvetovanjih enotno izrazili svoje mnenje in mnenje slovenskih bibliotečnih ustanov, da naj bi bil eden izmed načinov ugotavljanja strokovne izobrazbe pripravnikov tudi strokovni izpit, ki je neogibno potreben za napredek bibliotekarske stroke. Zato naj bi v nastalih novih pogojih, v nejasni pravni situaciji, v splošni negotovosti o usodi strokovnih izpitov nasploh v bodoče prevzela organizacijo za opravljanje strokovnih izpitov Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani kot republiška matična knjižnica, ki naj imenuje izpitno komisijo in izpraševalce za posamezne izpitne predmete iz vrst znanih bibliotečnih strokovnjakov, določi izpitni program in strokovno literaturo, kakor tudi vse druge pogoje, ki prihajajo v poštev pri določanju izpitne politike v bibliotekarski stroki oziroma pri določanju tovrstne kontrole strokovnega znanja.
Zato je na priporočilo Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto SRS in po sklepu občnega zbora Društva bibliotekarjev Slovenije knjižnični svet Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani na svoji 18. redni seji dne 13. decembra 1967 ustanovil s posebnim sklepom
KOMISIJO ZA PRIZNAVANJE KVALIFIKACIJ BIBLIOTEKARSKE STROKE Komisija deluje v okviru oddelka za pospeševanje knjižničarstva pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in jo sestavljajo:
Predsednik:
Jaro Dolar, ravnatelj (NUK); namestnik dr. Branko Berčič, višji bibliotekar (NUK).
Člani:
1. Janez Logar, višji znanstveni sodelavec (NUK); namestnik France Dobrovoljc, višji bibliotekar (Slovanska knjižnica).
2. Mara Slajpah-Zorn, višji bibliotekar (Republiški sekretariat za prosveto in kulturo); namestnik Pavle Kalan, višji znanstveni sodelavec (NUK).
Izpraševalci:
Za splošni del strokovnega izpita:
izpraševalec Leopold Šmalc, svetnik (Ustavno sodišče); namestnik Ivan Pintarič, bibliotekar (NUK).
Za posebni del strokovnega izpita:
A. za strokovno kvalifikacijo »knjižničarski manipulant«:
1. osnovno poznavanje knjižničarskega poslovanja: izpraševalec Pavle Kalan, višji znanstveni sodelavec (NUK); namestnik Mara Šlajpah-Zorn, višji bibliotekar (Republiški sekretariat za prosveto in kulturo).
2. osnovno znanje o zaščiti knjižničnega gradiva: izpraševalec Alfonz Gspan, znanstveni svetnik (SAZU); namestnik dr. Branko Berčič, višji bibliotekar (NUK).
B. za strokovno kvalifikacijo »knjižničar« in »višji knjižničar«:
1. osnovno poznavanje zgodovine knjige in knjižnic s posebnim poudarkom na Jugoslaviji: izpraševalec dr. Valter Bohinec, višji znanstveni sodelavec (NUK); namestnik Jaro Dolar, ravnatelj (NUK).
2. splošna organizacija knjižničarstva in predpisi o knjižnicah: izpraševalec Mara Slajpah-Zorn, višji bibliotekar (Republiški sekretariat za prosveto in kulturo); namestnik Ivan Pintarič, bibliotekar (NUK).
3. notranja organizacija in delo knjižnice: izpraševalec Pavle Kalan, višji znanstveni sodelavec (NUK); namestnik Maks Veselko, bibliotekar (NUK).
4. poznavanje glavnih jugoslovanskih in najvažnejših tujih bibliografij: izpraševalec Janez Logar, višji znanstveni sodelavec (NUK); namestnik France Dobrovoljc, višji bibliotekar (Slovanska knjižnica).
5. informativna služba in uporabljanje knjižničnega gradiva: izpraševalec Radojka Vrančič, bibliotekar (NUK); namestnik Miloš Rybär, bibliotekar (NUK).
6. zaščita knjižničnega gradiva: izpraševalec Alfonz Gspan, znanstveni svetnik (SAZU); namestnik dr. Branko Berčič, višji bibliotekar (NUK).
7. tuj jezik
francoski: izpraševalec Radojka Vrančič, bibliotekar (NUK); namestnik Maks Veselko, bibliotekar (NUK), angleški: izpraševalec Ivan Konte, lektor (Filozofska fakulteta); namestnik Tatjana Banič, bibliotekar (NUK), ruski: izpraševalec Vera Bmčič, višji predavatelj (Filozofska fakulteta); namestnik Janez Zor, lektor (Filozofska fakulteta), nemški: izpraševalec Valter Braz, lektor (Filozofska fakulteta); namestnik Katarina Bogataj, bibliotekar (Filozofska fakulteta), italijanski: izpraševalec Maks Veselko, bibliotekar (NUK); namestnik Pavle Kalan, višji znanstveni sodelavec (NUK), madžarski: izpraševalec dr. Vilko Novak, izredni profesor (Filozofska fakulteta); namestnik Štefan Barbarič, višji predavatelj (Filozofska fakulteta).
C- za strokovno kvalifikacijo »bibliotekar«:
1. zgodovina knjige in pisave z osnovami paleografije: izpraševalec dr. Valter Bohinec, višji znanstveni sodelavec (NUK); namestnik Miloš Rybäf, bibliotekar (NUK).
2. zgodovina knjižnic: izpraševalec dr. Valter Bohinec, višji znanstveni sodelavec (NUK); namestnik Jaro Dolar, ravnatelj (NUK).
3. splošna organizacija knjižničarstva in predpisi o knjižnicah: izpraševalec Mara Slajpah-Zom, višji bibliotekar (Republiški sekretariat za prosveto in kulturo); namestnik Ivan Pintarič, bibliotekar (NUK).
4. notranja organizacija in delo knjižnice: izpraševalec Pavle Kalan, višji znanstveni sodelavec (NUK); namestnik Maks Veselko, bibliotekar (NUK).
5. osnove bibliografske teorije, poznavanje jugoslovanskih in najvažnejših tujih bibliografij: izpraševalec Janez Logar, višji znanstveni sodelavec (NUK); namestnik France Dobrovoljc, višji bibliotekar (Slovanska knjižnica).
6. informativna služba in uporabljanje knjižničnega gradiva: izpraševalec Radojka Vrančič, bibliotekar (NUK); namestnik Miloš Rybär, bibliotekar (NUK).
7. zaščita in restavriranje knjižničnega gradiva: izpraševalec Alfonz Gspan, znanstveni svetnik (SAZU); namestnik dr. Branko Berčič, višji bibliotekar (NUK).
8.—9. tuja jezika (kot pri strokovnih kvalifikacijah »knjižničar« in »višji knjižničar«, točka b/7.).
Tajniške posle za komisijo bo opravljal Ivan Pintarič, bibliotekar (NUK).
Sedež komisije je pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, Turjaška 1.
Izpitna komisija je dolžna dati kandidatom vse potrebne informacije o literaturi, ki jo le-ti potrebujejo pri študiju gradiva, predpisanega z navedenim programom in prav tako vsa druga pojasnila glede opravljanja strokovnih izpitov.
Seveda pa moramo hkrati omeniti tudi potrebo, da se strokovni izpiti v bibliotekarski stroki pravno izenačijo s strokovnimi izpiti nekaterih drugih strok (npr. prosvetni, pravosodni) in da se zato v tekst Zakona o knjižnicah vnesejo s posebno novelo tudi določila o obveznem opravljanju strokovnega izpita in o njegovi javni veljavnosti.
UPORABA OBRAZCEV V KNJIŽNICAH
Državna založba Slovenije je letos izdala posebno mapo obrazcev, namenjenih za poslovanje v knjižnicah. Obrazci so izboljšani in prirejeni za sodobno poslovanje. Priporočamo, da knjižnice upoštevajo tudi navodila za uporabo obrazcev, ki jih je sestavila republiška matična služba Narodne in univerzitetne knjižnice. Navodila so priložena v mapi, objavljamo pa jih tudi v naši reviji, da bodo imele vse knjižnice priložnost seznaniti se z vsemi tiskovinami in drugimi pripomočki za knjižnice, ki jih je moč kupiti. Obrazci so naslednji:
Obr. 1,1 in l,la Inventarna knjiga za knjižnice (format DIN A4). Inventarna knjiga je osnovni knjižnični katalog in uradni dokument o zalogi knjig, periodik in drugega knjižničnega gradiva knjižnice. Ovojna pola ima na prednji strani tiskano navodilo za vpis knjižničnega gradiva. V inventarno knjigo pišemo s črnilom in razločno. Vsako knjigoveško enoto (knjigo, del knjige, zvezek knjižne zbirke, letnik časnika ali časopisa) vpišemo v svojo rubriko, ki je ne smemo več uporabiti za drugo enoto, čeprav je vpisana enota izgubljena ali uničena. Vpisov ne smemo brisati in tudi ne izpuščati rubrik. Inventarne knjige bralci ne uporabljajo. Naprodaj so: nevezane pole (na eni poli 40 vpisov); knjiga po 50 pol (za 2000 vpisov); knjiga po 100 pol (za 4000 vpisov).
Obr. 1,2 Knjižni listek (format DIN A6). Vsaka knjiga naj ima knjižni listek, ki se za poslovanje z bralci uporablja v večini naših javnih in šolskih knjižnic. Knjižni listek nadomešča knjigo v njeni odsotnosti, brez njega knjige ne moremo izposoditi. Podatke v glavi listka izpolnimo s črnilom, v rubrikah ob izposoji vpisujemo podatke s kopirnim svinčnikom, za vpis datuma uporabljamo štampiljko. Na knjižni listek se na levi strani vpišejo
naslednji podatki: signatura (pri pultnem sistemu ureditve knjižnega fonda) ali inventarna številka (če je knjižni fond v policah urejen po strokah); priimek in prva črka avtorjevega imena; naslov dela (ki je lahko po potrebi smiselno skrajšan); na desni strani izposojnina, če jo knjižnica zaračunava; v rubriki za stroko: jezik, v katerem je knjiga natisnjena, in zvrst literature (poučna, leposlovna, mladinska literatura oziroma klasifikator UDK pri knjižnicah, ki imajo knjižno zalogo klasificirano po sistemu UDK). Ti podatki omogočajo dnevno statistiko izposojenih knjig. Ko stoji knjiga v polici, vložimo knjižni listek v nalepko (obr. 1,12), da ne pade iz knjige. Ko knjigo izročimo bralcu, knjižni listek hranimo v večjem papirnatem žepu (obr. 1,11).
Obr. 1,3 in l,3a Katalogni listek za knjižnice. Katalog je po določenih pravilih sestavljen seznam knjižne zaloge in pove, katera dela ima knjižnica. Naprodaj so katalogni listki formata DIN A6 (148 x 105 mm) in listki v mednarodnem formatu (125 x 75 mm). Katalogiziramo po navodilih priročnika »Abecedni imenski katalog«. Na listke pišemo s pisalnim strojem.
Obr. 1,4 in l,4a Imenik obiskovalcev knjižnice (format DIN A 4). Vsak bralec dobi ob vpisu svojo številko. Pri vpisu se izkaže z osebno izkaznico ali drugim ustreznim dokumentom. DZS prodaja imenik obiskovalcev knjižnice v knjižni obliki. Na ovojni poli imenika so navodila za vpis obiskovalcev.
V	imenik vpisujemo s črnilom, tekoča številka obiskovalcev teče v naslednji knjigi naprej, na ovojni poli se vpiše zaporedna številka imenika (npr. I, 1—1500; II. 1500—3000). Zaradi lažjega poslovanja lahko namesto tisočic uporabljamo črke. Naprodaj so: nevezane pole (na eni poli 60 vpisov); knjige po 25 pol (za 1500 vpisov); knjige po 50 pol (za 3000 vpisov).
Obr. 1,10 Kartoteka obiskovalcev (format 125 x 88 mm). Poleg imenika obiskovalcev, ki ga ima vsaka knjižnica, je v večjih knjižnicah potrebna še kartoteka obiskovalcev, urejena po abecedi. Koristna je, če bralec izgubi izkaznico in mora izposojevalec iskati bralčevo številko, ki jo težko najde med več tisoč vpisanimi člani. Kartotečni list izpolnimo s črnilom. Na prednji strani vpišemo številko izkaznice; priimek (z velikimi črkami) in ime; poklic; številko osebne izkaznice; začasni naslov (posebno važen pri dijakih, študentih, vojakih itd.); stalni naslov, ki naj bo natančen. Na zadnji strani kartoteke je natisnjena izjava, s katero se obiskovalec obvezuje, da bo vse, kar si izposodi, vrnil nepoškodovano, in da se bo ravnal po poslovniku knjižnice. To izjavo mora obiskovalec podpisati.
Obr. 1,6 Izkaznica (format 88 x 125 mm). Obiskovalec prejme ob vpisu v knjižnico izkaznico, ki jo ima ob obisku knjižnice s seboj. Na prvo stran izkaznice vpišemo številko obiskovalca, naslov knjižnice (običajno uporabljamo podolgovato štampiljko) ter priimek in ime obiskovalca. V prvo rubriko na naslednji strani vpisujemo signature izposojenih knjig, če je knjižnica urejena po pultnem sistemu, ali inventarne številke, če je knjižnica urejena po UDK. Kadar knjižnica uporablja za poslovanje še bralčev list, lahko zaradi hitrejšega poslovanja vpisujemo v rubriko namesto signature ali inventarne številke samo število izposojenih knjig (zvezkov). Datum izposoje se označi samo ob prvi izposojeni knjigi istega dne, datum vrnitve pa za vsako knjigo posebej. Zaradi kontrole je treba v izkaznico ločeno vpisovati članarino, izposojnino, zamudnino itd. Na zadnji strani naj bo podatek, kdaj je knjižnica odprta.
Obr. 1,7 Bralčev list (format DIN A5). Večje knjižnice uporabljajo razen izkaznice, ki jo prejme obiskovalec, še bralčev list, s katerim si knjižnica zagotovi pregled bralcu izposojenih knjig, stalno informacijo o bralcih in kontrolo finančnega poslovanja. Podatke o bralcu izpolnimo ob vpisu, občasno pa kontroliramo podatke o poklicu, delovnem mestu in stanovanju. V okvir
na desni strani vpisujemo statistične podatke o bralcu (npr. D — delavec; N — nameščenec itd.). Podatke v glavi pišemo s črnilom, tekoče vpise s kopirnim svinčnikom. Vpisi v rubrikah pod glavo so enaki kot v izkaznici, vendar tu ne smemo vpisovati le skupnega števila izposojenih knjig. Bralčevi listi se zlagajo po tekočih številkah bralcev. Listi bralcev, ki več kot leto dni niso obiskali knjižnice, se izločijo in hranijo posebej. Ce se bralec vrne v knjižnico, bralčev list spet damo nazaj.
Obr. 1,8 Blagajniška priloga (format DIN A4). Knjižnice, ki zaračunavajo izposojnino knjig, uporabljajo pri poslovanju blagajniško prilogo. Blagajniška priloga je dokument, ki se skupaj z denarjem dnevno oddaja finančni službi.
V	prilogo vpisujemo podatke s kopirnim svinčnikom, radiranje ni dovoljeno. Popravki se vpišejo tako, da neustrezni podatek črtamo in nad njim napišemo pravilnega. Na levi strani zgoraj se vpiše naslov knjižnice, na desni datum. Blagajniško knjigo zaključimo tako, da seštevek podčrtamo, izposojevalec pa potrdi število izposojenih knjig in zbrano vsoto denarja z lastnoročnim podpisom in žigom knjižnice.
Obr. 1,9 in 1,9 a I. in II. opomin (format DIN A 6 — dopisnica). Knjižnica po izteku izposojevalne dobe opomni bralca, naj izposojene knjige vrne, s prvim opominom po enem mesecu. Na dopisnico I. opomina na prednjo stran napišemo naslov bralca, na drugo stran pa bralčevo številko. Namesto podpisa odtisnemo žig knjižnice. II. opomin prejme bralec, ki ni vrnil knjig po prvem opominu, po preteku 14 dni. Ta opomin vsebuje bralčevo številko, datum opomina in signature (ali inventarne številke) izposojenih knjig. Pod drugi opomin se knjižničar podpiše in odtisne žig knjižnice. Ko knjižničar napiše opomine, obkroži na bralčevem listu signature ali inventarne številke tistih knjig, ki jih terja, in z barvnim svinčnikom zaznamuje, kateri opomin je bil poslan. Knjižne listke terjanih knjig hranimo posebej po datumih ali jih pripnemo k bralčevem listu, da ob ponovnem prihodu bralca ne pozabimo na nevrnjene knjige.
Obr. 1,77 Kartoteka periodičnega tiska (format DIN A5). Za evidenco prejetega periodičnega tiska uporabljajo knjižnice kartoteko, v katero sproti vpišemo vsako prejeto številko vsake enote (časopis, časnik, bilten itd.). Na prednji strani vpišemo signaturo, če letnike periodične publikacije vežemo in postavljamo po signaturi; naslov publikacije; način izhajanja (dnevnik, tednik itd.); način nabave (N, D, Z) in druge podatke, zajete v tiskovini. Inventarna številka se vpisuje levo spodaj ob prvi številki letnika. V rubriki »letnik, letnica« vpisujemo oba podatka, če sta na publikaciji, v naslednje prazne rubrike pa vpisujemo posamezne številke časnikov ali časopisov do konca letnika; vsak letnik vpišemo v novo vrsto.
Obr. 1,100 Zadolžnica za izposojo v čitalnici (format 105 x 195 mm). Večje strokovne ali znanstvene knjižnice uporabljajo za poslovanje z bralci zadolžnice. Zadolžnica je tiskana na barvnem papirju, da se na prvi pogled razlikuje od zadolžnice za izposojo na dom. Zadolžnica je dvodelna in jo obiskovalec izpolni s kopirnim svinčnikom tako, da napiše podatke o zahtevani publikaciji v kopiji. Izposojevalec pred tem vloži med liste kopirni papir. Na zadolžnico bralec napiše priimek in ime (s tiskanimi črkami); signaturo želene publikacije; avtorja in naslov dela ter zbirko in zvezek. Pod črto je prostor za datum izposoje, podpis, poklic in stanovanje obiskovalca. Zadolžnica ima na zgornji levi strani žig knjižnice. Ko izposojevalec v čitalnici prejme izpolnjeno zadolžnico, jo pošlje v skladišče, kjer ostane v polici prvi del zadolžnice, drugi del pa se vrne s knjigo v čitalnico. Ko izposojevalec izroči knjigo obiskovalcu, vpiše datum izposoje in številko sedeža. Zadolžnice hrani po abecedi priimkov ali številki sedeža, dokler izposojevalec knjige ne
vrne. Ko obiskovalec knjige ne potrebuje več, se knjiga vrne skladišču, zadolžnice pa se hranijo za statistiko.
Obr. 1,101 Zadolžnica za izposojo na dom (format 105 x 99 mm J. Zadolžnica za izposojo na dom je tridelna in jo obiskovalec izpolni s kopirnim svinčnikom. Izposojevalec pred tem med posamezne dele vloži kopirni papir. Obiskovalec tako napiše zahtevane podatke samo enkrat, da se izognemo različnim vpisom na posameznih delih zadolžnice. Na zadolžnico vpiše obiskovalec priimek in ime (s tiskanimi črkami), če je potrebno, tudi številko izkaznice; signaturo želene publikacije; avtorja in naslov dela; zbirko in zvezek. V rubriki pod črto datum izposoje; podpis; poklic in stanovanje. Ko izposojevalec prejme zadolžnico, jo pošlje v skladišče, kjer na mestu knjige ostane tretja kopija. Prvi in drugi del zadolžnice se vrneta s knjigo v izposojevalnico. Ko obiskovalec knjigo prejme, zložimo prvi del zadolžnice po abecedi, drugi del pa po signaturi. Zadolžnice po abecedi priimkov zlagamo za vsak mesec posebej, da si olajšamo izterjevanje nevrnjenih knjig. Ko obiskovalec knjigo vrne, izločimo iz kartoteke oba listka. Prvega izročimo obiskovalcu v dokaz, da je knjigo vrnil, drugega pa še nekaj časa hranimo za evidenco in statistiko izposoje.
Obr. 1,13 Zadolžnica za medknjižnično izposojo (format 210 x 105 mm). Za medknjižnično izposojo uporabljamo posebno zadolžnico, ki ima dva dela; zadolžnico in spremnico. Na zadolžnico se vpiše na levi strani v rubriko »knjižnica« naslov knjižnice, ki prosi za izposojo, na desni pa naslov knjižnice, ki jo prosimo, da publikacijo posodi, in naslov (priimek, ime, stanova-nje) prosilca knjige. V rubriko »št. in datum« vpišemo številko delovodnika in datum, ko je bila zadolžnica odposlana; spodaj pa avtorja publikacije, naslov dela, kraj in leto izdaje ter zbirko in zvezek oziroma letnik. Na desno stran vpišemo signaturo, če jo poznamo. Spodnji levi del zadolžnice je namenjen opombam oziroma željam, na desni strani zadolžnice pa je žig in podpis knjižnice, ki prosi za publikacijo. Na spodnji del spremnice odtisne knjižnica, ki prosi za publikacijo, knjižnični žig. V to rubriko lahko vpišemo tudi številko delovodnika. Zadolžnica naj bo izpolnjena s pisalnim strojem, da je mogoče prvi del zadolžnice pisati s kopijo (na navadnem papirju) za pregled odposlanih zadolžnic. Kopije zadolžnic zložimo po tekočih številkah delovodnika. Ko knjižnica prejme knjigo, po številki delovodnika na priloženi spremnici ugotovi ime prosilca knjige. Knjižnica, ki prejme zadolžnico, ugotovi signaturo knjige, če na zadolžnici ni vpisana, število kosov (enot) publikacije ter stroške izposoje. Nato vpiše signaturo in stroške še na spremnico, v gornjo rubriko pa rok izposoje in odtisne svoj žig. Na hrbtni strani spremnice vpišemo, da knjižnica knjige nima, da je knjiga izposojena ali da se ne izposoja itd. Spremnica nato s knjigo potuje k naročniku. Zadolžnice, ki jih izposojevalec hrani po tekočih številkah delovodnika, se izločijo, ko se knjiga s spremnico vrne.
Obr. 1,11 Z ep za knjižne listke (format 80 x 85 mm). Knjižne listke, ki jih izposojevalec vzame iz knjige, ko jo izposodi, je priporočljivo hraniti v žepu za knjižne listke. Na žep vpišemo številko bralčeve izkaznice in vse knjižne listke istemu bralcu izposojenih knjig hranimo v njem. žepe nato zlagamo po bralčevih številkah in datumih izposoje. Ko bralec knjigo vrne, izposojevalec vzame knjižne listke iz žepa in jih vloži v vrnjene knjige. Ce so vse knjige vrnjene, se knjižni žep izloči in ponovno uporabi ob naslednji izposoji.
Obr. 1,12 Nalepka za knjižni listek (format 60 x 60 mm). V knjižnicah s prostim pristopom je nujno, da v vsako knjigo na notranji strani prednje ali zadnje platnice vlepimo posebno nalepko oziroma žepek, ki drži knjižni listek v knjigi. Na nalepko vpišemo vrstilec UDK in inventarno Številko knjige.
Poleg tega ima Državna založba Slovenije še naslednje pripomočke:
Art. 13,47	Kartonska	škatla	za	katalogne	listke 1,3 —	dolga 20 cm;
Art. 13,48	Kartonska	škatla	za	katalogne	listke 1,3 —	dolga 40 cm;
Art. 13,52 Kartonska škatla za katalogne listke l,3a — dolga 40 cm;
Art. 13,28 Pregradni karton za katalogne listke 1,3 in za knjižne listke 1,2 (format DIN	A6);
Art. 13,45	Kartonska	škatla	za	knjižne listke 1,2 — dolga 20 cm;
Art. 13,46	Kartonska	škatla	za	knjižne listke 1,2 — dolga 40 cm;
Art. 13,41	Kartonska	škatla	za	liste bralcev 1,7 — dolga 20cm;
Art. 13.42	Kartonska	škatla	za	liste bralcev 1,7 — dolga 40 cm;
Art. 13,18 Pregradni karton za liste bralcev 1,7 (format 220 x 148 mm);
Art. 13,43	Kartonska	škatla	za	kartoteko	za periodiko	1,77 — dolga	20 cm;
Art. 13,44	Kartonska	škatla	za	kartoteko	za periodiko	1,77 — dolga	40 cm;
Art. 13,19 Pregradni karton za kartoteko za periodiko 1,77 (format 210 x 160 mm).
STATISTIKA O JAVNIH KNJIŽNICAH ZA LETO 1967
Dejavnost javnih knjižnic v občinskih središčih se po podatkih republiške matične službe tudi v letu 1967 nadalje zmanjšuje. Kljub temu, da se je javnim knjižnicam skupni dohodek v letu 1967 povečal v povprečju skoraj za 10 %, pri čemer je bila zlasti opazna rast lastnih dohodkov, in da se je zmanjšalo število stalnih strokovnih sodelavcev za 17, se je nakup novega knjižnega fonda povprečno dvignil le za 3 %. Ce upoštevamo, da so knjižnice v preteklem letu prejele iz republiškega sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti še dodatnih 246.000 N din za nakup novih knjig, vidimo, da se sredstva občin za knjižnice v povprečju nenehno zmanjšujejo.
V Sloveniji smo imeli v 1967. letu 45 občinskih matičnih knjižnic ter 325 krajevnih in vaških knjižnic. 37 krajevnih knjižnic vzdržujejo občinske matične knjižnice, 126 knjižnic Zveza kulturno prosvetnih organizacij ob strokovni pomoči občinskih matičnih knjižnic in s finančno pomočjo republiškega sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti, 162 knjižnic pa neorganizirano životari in se vzdržuje od občasne pomoči raznih društvenih organizacij (gasilcev, zveze mladine, telovadnih društev, društev prijateljev mladine itd.).
Temeljna knjižna zaloga v javnih knjižnicah je že presegla 2 milijona izvodov. (Vključene so tudi študijske knjižnice.) V letu 1967 je bilo izposojenih na dom okrog 2,300.000 knjig, v čitalnicah pa 675.000, kar pomeni knjigo in pol na prebivalca. V kulturno razvitih državah izposodijo v javnih knjižnicah znatno več knjig na prebivalca, v SZ npr. 3—4 knjige, v Veliki Britaniji 9—10 knjig in v Zahodni Nemčiji 4—5 knjig.
V javnih knjižnicah Slovenije si izposoja literaturo 162.000 občanov, torej približno 10 °/o vsega prebivalstva. Tudi ta odstotek je razmeroma nizek, če smo si zastavili za cilj vključiti v izposojevalno mrežo javnih knjižnic vsaj 25 % prebivalstva, kar je povprečje v razvitih državah.
Nekaj pomembnejših statističnih podatkov po posameznih občinah pa kaže naslednja tabela.
02 G ^ M
i rt I G ! >0 C
C3
s
i S
rt
a
M
o o C- co m ■>*
o ^
05 »H 00 t-
■3 °
sl
■' & o
<0
co o m t-o o
oo oo *-< co
Iß t> CO
C£> -H	O
S?
lO ^ 00 lO
o
o
a
c— £-lO CI lO rH
8:
8(
O (N
C© T*<
Ž5 05
a
3
s
rt
55
> »=3 £ N
■S £ <o g
(D G
>o
S u
0 G > rt
s
•2, po rt » g ^
.5 00
G
<
O
>
O
J*
■♦■»
rt
oo T3
s a
m _
io m r- <o c- co
S 10
(M iß
oo m
2 £
W >o 0)
(gB M
Hg S
O S TJ
J
H
gg • O >o 0 Z S Sf (6 3 2
Ü H 13
C-&
S| 00 .5
G
>0 (D
T3 trn
1 2 S -a
H >*2 J h
& m
O 3 Sh
•5 S 2 0 g-a
>
o
M
4»
rt
io 32 o a
fO .
, rt
i G
; >o oj
00 c-
o> co 82 Ö
M
M
Z -
H S
5? 'o <u
<S M
2 g K g-o
IO
W
S« •
H >o ®
m "S p w S 5
tEb
C£>
O o rt* eo
05
I »-H	CSJ
M
S rt £ c asa
< rt g
S-o
w
> g • W >o 0)
uo t-
i> S •<*
oo e»
CM 05 iß
Ü2 W)
Sl 2
M C T3
5 e
« >ü <D < s M
K S g W g -a
Občinske število N . - . število Finančna sredstva Registr. javne knjižnice zvezkov a up zpos J obiskov skupaj za knjige knjižnice
matična .... 71.962 2.214 14.319 24.540 228.230 15.230 druge  ni podatkov
H	1		CM	H		Tt*	H	1
O 03 t>	o s	O 03 t>	1	g co	,	g 05	o 00	
00		cd CN	00	05	05	05		•«t*
g	o E csj	s OJ	gg 05 (O	O s	s	gg rr 03	g 05	o s
Q 05	00	Oi	s®		s	03		d
«O O) 03 N cm «h	O) 3	03 S oo uo	£ S s?	s	M p	SS y* CO	g CO_	647
00 co H	03	16	co c<j	CM*	co	io *-i	05	
O co io 03 «-< l>	lO O 00	*-* CM O —< H CM	05 CM £2	S io	g p	n S 05 -*r	00 g	c-
00 00 «■H 00	CO	d *“■< CN	8	lO	d	d 03	00	CM
00 03	00	2 S	S 05	io		S S		CM
	03	r—< »-H H	lO CM	io	H	s s	c-	■<*<
SCI CO
>
o
M
4»
CÖ
00 'O o o a
rti o
00 T»<
*o CM io csi
l'l
3 S c
C
00 -2> 03 rt
'I
CM io 05 (N 05 03 lO ^
>
O
M
4»
08
M O
*-« a °5
c
|S
H io
<
O *
HH *"3
J _
^ CÖ
n c
u o <D
BS» <22 03 S -o
<
O cS ■ M C Z u
Žs? m s 2
03 E TJ
< . o •
J
< ca
2,g o c a g <o S
CN
H
3-
oS,
« S M
E § 2
H h Tj
a
H
5 «
<5 c pq -o « HSJ
g c 2
H £ T3
03
CM
CÖ
O C
H O 0)
■N S W)
£ c 2 H E -a
<
" S ' z ^
§ S »
HH -*->
03 o?
C ^
E -o
w
S g •
O >o o
Os “
< c 2 N E 'S
«j
«
Q
< •
03 0
g§
r> .o 0)
5 s s?
K g 2 D Ed
S
w C
’Sb S3
^ J4
rt
C >o C cS C
II
© i9
s-g
o
a
N
a
o3
£
■S s
> Jd
5 S <0 >
0) C M ‘N w :£> c C £ •*
O c > CÖ
S
S
<
pl
O < <s Ü Bi E
S
o o
co c-
CD 05
CM C-
S g
00 O
05 lO 00 lO
S?
oj
0-2, cm rt
>
o
cd
•a
o
a
co eo
t- Tf<
00 co
ti
<U	< o	a)
bi)	Z 2	Sb
2	H g	2
•a	05 CM	-a
C«	
c	
*o	0)
	ÖJ)
rt	2
6	T3
ti
W
g „ O c
o o
O 00 05 00 «—I 05* Tt< CM 00 lO
° rl
CO C-
m ^
cn d» co io oo oo
m C'*
05 05 ^ TJ<
00 CO OO CO •«* lO
t3 tn
1 2 E -a
K <o O ^
S c
«s M < rt p
		c-	1
O	O	o	O
l>	lO	O;	05
CO CM	00	i-H lO	lO
S? CM	o 05	8 CO	O 00 co
	05	CO	o
		CM	
O rr	00 05 C- c-	CM 00 Sg2	oo m 00
S		05 Tji r-4	
	o oo	in oo	05
CD	S 05	^ co	O
05 00	00	05 05 oo	OO
05 CO CO	CM CM O lO (N	^ lO oo t> 00 oo	co oo
		00	*"*
lO Tj*	CM CO CO 05 O ^	CM CM CM 00 C* o	00 00
»—( CM	T* 1-4	82	lO
< ■
H .
O
M •
O
co a
« s
co c
u>0 D
«3 K Ö rt g
g S-S
N rt
O C
S o a> ŽS m
(fi5 2 O E -a
rt
C
>-3 >f U
^ 3
H g 2
&4 S 73
lO
S «
3 c
W« 11
Q 'S M
< S 2 (fi E ■a
o o
r—i CO
O o
o o co io
to 05
SSSŠ
Tj* O
o 00
«K
;s
28 p p
oi cö
88 05 co
CM ^
io oo
O CM
2£
co m
;S
t> o
05 LO
co c—
t> T-H
CO 05 ^ CM
CO 05 CM CO CO 05
05 ^
co co co 00
S8
05 00
Ö rr
OO O lO 00
*-< oo
CO ■«£ oo co
lO t-
S	c- CM O		co CM O	o io 00
			C"-	05
8 m 00 05	8 co		o 05 CO	s 1C
	CM*		co	co* CM
o co m cm	05 *			m o CO CM p p
CO CM*				05 —«*
££ CM CO	CM 05			Q 05 ft m 00 ^
t>’	co			CO
'T O	?		t-	82
CO H		> o 0) Ü	co	m
O 05 p o?	•r^j CM CÖ O c	CÖ 0) TJ ° g a	•|s s “	m 00 05 O p
CO CO	.5 n 2	<0 c	1"	C"" *H
§
2 .
<0 o
g ° c
&
< < S 2 £ S T3
<
S O " ^ n	*	<3
^ H cS •	rt	‘Oos	•	c8	•	n * r\ 'P00 • O cö
WSr	Wiy C	H c	HG	H c o c	Sc	^	C
>5 >0	0) > 5 'O	0) ’N »O	0) >-5 >0	0) W»0	0) ^>OQ)	»O	0) 55 >o
J{SISSS12
co O E -o oiffl Efl
HS5JSSf®S“«SSSBSf
(fis2ösE®s2<222s2
fflEfloGuiilŠfljEoSGTj
<
O a *-* C
£ >0 0)
> S 3
b g 2
CO E T3
1/5
B
s
CO 63
Z O a
5 K c
6 5 3 Os« s j g g 2
CO W E T3
; c
1 M
o* -E
£ 51
i2
T3
E S
W
08
>o
S '5*
c a
.S 3
Lj_,
” m
si
:s
o
a
N
a
3
.bd
ci
fc
■§ o
<D
O
d) C M !S w -7-, G C
3*
S ® O c > oft
g
c-
A-* g S
.5 °°
05
£3 « p 6 H >o a>
3
W g 5
<0 E T3
M • <
M <0 S « e
S'’»
J H +J
Sifi« <c pu £
S °
05 ^ lO p CO rj<
O o
CO 05 CM o
°» «s s; E
H
•s
Z
gg
c- 05
CM CO T*< CSI oo t> cm'
OJ 00 t»
oo m
369	CM *h 00 05 f-4 lO	05 lO 00 CO ■—1	co co to 05 C- 00	t> o o CO »—1	s
	lO CO	CO t>	co		io
89	375 144	CO 03 1C H 00 co LO CM LO	co co D- CO co	00 C" CO f-< l> H	839
o io
00 05
f-t 00
o
M	>o	03	M	>ü	QJ
—	M	J	£	ff
ö	2	<	S	S
S	«	n	S	•a
8
j _
w s >
>
O
■*->
CÖ
to T3 CO O
« a m
C
<
55
►H
O
> c.
O *o o) P«“
^25
< S T3
H
lO
CO CO CM lO CM »-H
S ”
00 CO t* ^ oo -*r
o o
cm Cr 05. CM
CM c3
o	o	o	o o
00	»—<	co	C- IM
io	co	*1	rH IO
H	CQ	co	T*< rH
		io	oo o *-H H
io tr-
co
r-H O
r* O »-H CM lO r-t
O o
CO lO
^ o
Cft
C	£/?	QjJ	G	G	fVI G
>0	0)	^	r7	«D	(D	J	)ü	O	W»Ü	d)
s	“	t«	is	»	Us	M
22	tl®	5	2	8	2	2	O s	2
<5
K/ ►—( 03 «BJ C
cS < C
K g
S 2 S •o
E -a W E tj
lO CO CM ^ O t-
§
O 05 t> CO
C- 05
10 o
C- CO
CÖ
f-H XJ
oo O <© ft
Sts
00 05 O CQ CO c-
> o M "8 to 'Ö CO O
«q ft
CO
<
o
s
o
o
<
>
o
z
03
e
>o <u
2 til)
I 2
£ T3
Z a
<; >u <u
5 S 6»
£ ca P
E E£
<
Z
o 13 O a
H »O
CQ £
O c?
bß
p 2
C T3
S c«
< >o <u
h 5 2 co E -a
|g
>0 CD
►J ^ s? ogE
H Eo
Abecedni imenski katalog, Ljubljana 1967, 25 N din Berkopec O.: France Prešeren v češki literaturi, Ljubljana 1964, 5 N din Gerlanc B.: Slovenske ljudske knjižnice, Ljubljana 1955, 2 N din Gspan A.: Konserviranje in restavriranje bibliotečnega gradiva, Ljubljana 1966, 15 N din
Univerzalna decimalna klasifikacija, Ljubljana 1967, 80 N din (za knjižnice in knjižničarje 50 N din)
Verona E.: Abecedni katalog u teoriji i praksi, Zagreb 1966, 10 N din Knjižnica, Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, letnik 11/1958 (2 N din), III/1959 (6 N din), IV/1960 (6 N din), V/1961 (6 N din), VI/1962 (6 N din), VII/1963 (10 N din), VIII/1964, št. 3/4 (5 N din), IX/1965 (10 N din), X/1966 (20 N din), XI/1967 (20 N din)
Prvi kongres bibliotekara FNRJ, Beograd 1950, 2 N din
Drugi i treti kongres Saveza društava bibliotekara Jugoslavije, Ljubljana 1958, 7 N din
Cetvrti kongres Saveza društava bibliotekara Jugoslavije, Beograd 1960, 7 N din Peti kongres Saveza društava bibliotekara Jugoslavije, Sarajevo 1964, 10 N din Seznam tujih periodik, Ljubljana 1962, 11 N din
Slovenska bibliografija za leto 1948 (0,83 N din), 1949 (1,5 N din), 1950 (5,15 N din), 1951 (7,9 N din), 1952 (12 N din), 1953 (11,2 N din), 1954 (15 N din), 1955 (15 N din), 1956 (30 N din), 1957 (45 N din), 1958 (20 N din), 1959 (24 N din), 1960 (32 N din), 1961 (32 N din), 1962 (32 N din), 1963 (32 N din)
Vse, ki imajo prvi letnik (1957) in št. 1/2 osmega letnika (1964) naše revije Knjižnica, pa ne hranijo kompleta, prosimo, da ta dva zvezka odstopijo uredništvu, ker sta popolnoma pošla.
Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije — Izdaja Društvo bibliotekarjev Slovenije — Uredili: Ančka Korže-Strajnar, Jože Munda (odgovorni urednik) in Branko Reisp — Oprema Zdravko Vatovec — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Turjaška 1 — Letna naročnina 20 N din (za člane je vračunana v članarini) — Tekoči račun 501-8-79/1 — Natisnila Univerzitetna tiskarna univerze v Ljubljani