Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani C 22165 51 . Stahlsfich -v. Carl Mayer's Kun s (-An s (alf in. Niirnterjf. . if /St Z// 1 , /1^7'/ /^,'.//;'/ ■/// ■ >/-’jys: zsi'!;ttias, < 6 >»«- Tudi tukcj in v reli okolici je z velikim pridam de¬ lal za božjo čast; njegovo neprenehano prizade¬ vanje, ljudi k kreposti pripeljati, je v bližnjih mestih in vaseh v ktcrih je božji nauk kcršanstva oznanoval, obilno preblaziga sadu obrodilo; ljudje so se vidno boljšali, na tavžente jih je pregrehe zapušalo in se k Bogu vračalo. Ta izveličanski prid svojih naukov bolj uterditi. je spisal imenitne bukve: Vodilo grešnikov, kterim je sam naj viši ceno med vsimi svojimi spisi prisodil in ktere neki pisavec s temile besedami vredno pohvali: ,,Te bukve -— pravi on — .v o več zmot enih na p ot iz v e lica n j a n a z a j p r i p e Ij a le, kakor imajo pismen v sebi. V resnici niso nobene bukve toliko grešnikov spreobernile, kakor ravno te. Pisavec naj pred v svitli obravnavi napeljuje naj močnejši nagibe, ki morajo ljudi spodbadati, se popolnama Bogu izro¬ čiti in mu z nepremakljivo zvestobo služiti. Potem z neovergljivo gotovostjo zavrača vse ugovore, s kterimi hudobni ljudje svoje pregrešno življenje zagovarjajo. Ko je bravca terdno prepričal, de je perva in naj imenitniki dolžnost človeka, si za krepost prizadevati, in de to tudi njegov lasten dobiček od njega terja, ker za hudobniga se že tukej na zemlji ne pokoj, ne mir, ne sreča ne da misliti — mu naznani pripomočke, s kterimi si zamore to neprecenjeno dobroto pridobiti, in pri¬ dobljeno ohraniti, ter ga tako zaporedama pelje od začetka spreobernjenja do naj viši popolnamosti keršanskiga življenja. —o-o^ 7 ^oo— Glas njegovih krepost in njegove svete vneme se je v tem vedno bolj razširjal in je v kardinalu Henriku, Portugalskim infantu in sinu kralja Emanuela misel obudil, pobožniga služabnika bož- jiga v Portugalsko mesto Evore, kjer je bil on nadškof, poklicati. Po povelju svojih predpostav¬ ljenih se je Ludovik res tje podal in je bil z veliko slavo sprejet. Tudi tukaj so njegove pridige brez¬ številne množice poslušavcov, ki so iz vsih krajev vkup vreli, tako močno in čudovito pretresale, de se je v nadškofu želja obudila, ga za zmiraj pri sebi obderžati. In res je storil, de je bil vversten v Portugalsko okrajino ki ga je z enim glasam za svojiga provinciala izvolila. Z veliko razumnostjo, zmernostjo in ljubeznijo je to službo opravljal, se je z delam še veliko bolj trudil in vender od svo¬ jiga ojstriga pokorjenja in revniga življenja ni čisto nič popustil. De bi tudi na svojih mnogoterih težavnih potih le količkej časa ne zgubil, si je dal sedlo napraviti, na kterim je tudi jezde lahko bral. V tem času je razun mnogo druzih opravkov spise s. Janeza Klimaka v španski jezik pristavil in jih Portugalski kraljici Katarini sporočil. Ta bogaboječa kraljica mu je bila že poprej sedež Vi- zeuške škofije ponudila, tode on ga ni hotel prev¬ zeti, sklevnivši po izgledu sv. Dominika, Tomaža Akvinčana, Rajmunda in druzih svetih mož ravnati. Kmalo pa je mogla njegova stanovitnost novo skuš¬ njo prestati; berž ko je namreč kraljica zredila, da je Braganska nadškofija prazna se ga je iz noviga lotila in ga je z naslednjimi besedami silila izpraznjeno mesto prevzeti: „Oče Ludovik! ni še -oo4 S 'poo— tega davno, kar ste se izgovarjali in branili Vi- zeuško škofijo prevzeti in komej urnem, kako de sim vaše izgovore poslušati mogla; zdej pa ni iz¬ govora in vi morate nadškofijo prevzeti. Ni vam neznano, kako zlo je ta nadškofija zanemarjena in le s tem se ji zamore pomagati, de vi njeno oprav¬ ljanje in vodstvo prevzamete. Verjemite mi, de je vaše učenosti in v a siga svetiga življenja treba, pregrehe zatreti in seme kreposti v serca zasaditi." Ladovih pa se je z navadno ponižnostjo stanovitno branil, kolikor koli si je Katarina pri¬ zadevala, ga pregovoriti, in ko je poslednjič kraljica le s to pogojo jenjala, de ji poiše pripravniga moža, kterimu bi z dobro vestjo to imenitno in težavno čast zaupati smela, ji je nasvetoval zavolj uče¬ nosti in kreposti slovečiga in od vsih spoštovaniga očeta Jerneja Mučeniškiga. ..Naj bo torej!" je djala kraljica, „ako vam je Bog tako vdihnil, naj bo Jernej nadškof, in Bog naj blagoslovi vse nje¬ gove dela /•• Kmalo potem, namreč v letu 1561, se je kraljica vladarstvu odpovedala in je varstvo svojiga mladoletniga sina Boštjana izročila kardinalu Hen¬ riku Portugalskima, ki se je tudi brez pomude v Lizabon podal, vladarstvine opravke prevzet. Ker Ludovika skorej ni mogel pogrešati, ga je sabo vzel, in tukej si je Ludovik prijaznost mladiga kraljeviča Boštjana pridobil, ki ga je kot njegov stric Henrik do smerti priserčno ljubil. Koliko je tukej svojo pridnost in delavnost pomnožil, kaže veliko število spisov, ki jih je v tem času v natis dal; namreč: štiri zvezke pridig za cerkovno leto, -°oi 9 >°*- kterim je bilo še nekaj manjih spisov od molitve in pobožniga življenja pridjanih; dva zvezka postnih pridig; nauk od pokore; tri zvezke pregovorov in izrekov, nabranih iz pisem starih modrijanov: Se¬ neka, Plutarha , in druzih bukve od duhovne zgo¬ vornosti, od kterih neki imeniten pisavec pravi, de zaslužijo z zlatimi pismeni natisnjene biti. V ravno tem času so njegove imenitne bukve: Spominek keršanskiga življenja, ki sedem delov obsežejo, na svitlo prišle; tudi je prestavil nektere spise sv. Ja¬ neza Klimaka, blaženiga Tomaža Kempčana in nekaj svojih, najprvd latinsko pisanih, v španski jezik. Kakor je poprej zbirko modrih izrekov starih gerških in rimskih modrijanov na svitlo dal, ravno tako je poznej tudi iz sv. pisma, iz spisov cerkov¬ nik učenikov, imenitnih modrijanov, pridgarjev in pesnikov nabrano in po zapopadku zverstno zbirko pregovorov in modrih izrekov natisniti dal. Te bukve so prav duhoven zaklad in kažejo neskončno pridnost moža, ki je kakor bučelica naj slajšiga medu vanje nanosil, z njim serca ljudi hladiti in krepčati. Popisal je tudi življenje nekterih mož, ki jih je iz prijazne obhoje na tanko poznal, nam¬ reč življenje Jerneja Mučeniškiga, kardinala in poznejiga kralja Henrika Portugalskiga, očeta Ja¬ neza Avila, imenitniga pridgarja in duhovniga uče¬ nika, in nekterih druzih. Kako visoko so njegove bukve ceniti, priča to, de so bile mnogokrat natisnjene in skorej v vse evropejske jezike prestavljene; kar jih je bilo po špansko spisanih, so bile tudi v latinski in neke j jih je bilo celo v turški in indianski jezik prestav- 1 ** —oo^ 10 •'O o— ljenih. Tadašnji Kristusov namestnik mu je opom¬ njen od sv. kardinala Karola Boromeja, ki je Lu- dovika močno spoštoval in pervaka vsih pisavcov tistiga časa imenoval, sledeče pismo poslal: ,, P a p e ž Gregor XIII. svojimu preljubljeni- tnu sinu Ludoviku Granaškimu iz pridgarskiga reda: Preljubljeni sin, zveličanje tebi in apostolski blagoslov ! Tvoje vsakdanje in neprenehaneprizade¬ vanje, ljudi od pregreh strašiti in jih k popolnamosti življenja pripeljati, so nam bile zmirej prijetne in vsirn, ki po svojim in po svojiga bližnjiga izveli- čanji kakor tudi po poveličanji božje časti hrepene, koristne in vesele. Velikokrat si pridigoval, veliko bukev polnih imenitnih naukov in pobožnosti si na svitlo dal, in to še zdaj delaš ter ne nehaš pričujoč in nepričujoč Kristusu kolikor mogoče duš pridobivati Serčno nas je razveselil tako lep sad ne le v druzih, ampak tudi v tebi samim. Kolikor koli sijih s svojimi pridigami pridobil (in ne more se dvomiti, de so bile in so še zdaj za veliko število vernih koristnej, toliko sinov si Kristusu rodil, ter si jim veliko reči dobroto storil, kakor ko bi bil slepim vid in mert- vim življenje od Boga sprosil. Zakaj veliko bolje je, večno luč in večno blagovito življenje poznati (kolikor je namreč 'človeku mogočej, in si s po¬ božnim in svetim djanjem zanj prizadevati, kakor obilnost zemeljskiga blaga in veselja imeti; sebi pa si veliko vencov pri Bogu pripravil, se z vso ljubeznijo temu naj imenitnišimu vsih prizadevanj posvetivši. Delaj toraj na dalje, kakor si dozdaj delal, izroči se temu djanju iz celiga svojiga serca in dokončaj dela, ktere si pričel (zvedili smo nam- 11 >• reč, de si jih spet nekaj pričel), ter pripravi jih na svitlo v ozdravljenje bolnih, v poterjenje sla¬ botnih , v veselje zdravih in terdnih in v slavo Kristusove cerkve na zemlji in v nebesih Sv. Frančišek Salezi svetuje vsim duhovnam spise Ludovika Granaškiga pridno brati in jih za svoj drugi brevir imeti, ter takole pravi: „To je tudi sv. Karol Boromej delal, ki ni druziga nauka pridigoval kot nauk Ludovika Granaškiga, in ven- der je tako lepo in izverstno božjo besedo oz- nanoval. In ne le samo to korist zamorete iz njega dobiti; on naj tudi v vaših sercih ljubezin k pravi pobožnosti in k vsim vam potrebnim duhov¬ nim vajam vnema. Po mojih mislih bi se imelo z branjem „Vodila grešnikov“ pričeti, potem bi se bral „Spominek keršanskiga življenja u in naslednje druge njegove dela. De se pa s pridam bere, se ne sme tako rekoč požreti, ampak počasu in pre¬ mišljeno preudarjati in predin se kdo noviga po¬ glavja loti, naj poprešnje večkrat premisli in si v dušo vtisne, neprenehama svoje premišljevanje in svojo molitev k Bogu obračaje. S spoštljivostjo in pobožnostjo se mora brati, kakor bukve, ktere naj koristniši razsvetljenja, ki jih naša duša z ne¬ bes dobiti zamore, zapopadejo; tako bomo vse svoje dušne moči ponovili, očistivši jih z zaničevanjem vsiga nečimurniga poželenja in s terdnimi sklepi, k njih namenu jih voditi(Epit. 39.) Spričevanja in hvalo druzih imenitnih mož in slovečih pisavcov opustimo, ker se njegovo živ¬ ljenje in njegove izverstne dela ne dajo vredno pohvaliti. Kakor koli mu je bila pa vsaka hvala —0-0^ j ^ ^o-o— zoperna, in kakor koli nerad se je v posvetne za¬ deve vtikal, vender le ni mogel braniti, de so mu naj imenitnih vladarji in kralji ne le svoje spoš¬ tovanje očitno skazovali, ampak ga tudi v naj te- težavniših opravkih za svet vprašali, ker so po pra¬ vici mislili, de tak mož mora posebno od Boga razsvitljen biti. Razun Portugalskih kraljev Janeza III., Boštjana, nadškofa in kardinala Henrika, ki je pozne j tudi kralj postal, in kraljice Katarine, ki so ga vsi, kakor smo že omenili, v visoki časti imeli, mu je tudi zlasti Španski kralj Filip II. svoje spoštovanje skazal, prepustivši mu razsodbo imenitne deržavne zadeve, kjer je za celo kraljestvo šlo, in ga posebni skerbi svojiga stričnika, infanta Alberta, kardinala in nadškofa Avstrianskiga. priporičivši. Tedašnji pupek e v poslanec pri Portugalskim vladarstvu, kardinal Aleksandrin, sinover sv. Pa¬ peža Pia V., mu je tudi posebno prijaznost skazo- val. Enkrat mu misli nepričakovano veselje storiti in mu iz Rima piše, de je papež Sikst V. sklenil, mu zavolj njegovih del za božjo čast in zavolj nje¬ govih mnogoterih spisov v kratkim kardinalsk klo¬ buk poslati (jv znamnje, de ga za kardinala izvoli). To pismo je božjiga moža neizrečeno prestrašilo. Priserčno je jel Boga prositi de bi on pape¬ ževo serce obernil in je precej v Rim pisal in sv. očeta prosil, naj mu slabotnimu, osemdesetletnima starčiku, ki že kome j iz svoje isbice hodi, ne sili te časti. Nobena reč ni mogla njegove globoko u- t er jene ponižnosti premakniti, akoravno jo je do¬ stikrat blesk posvetne velikosti skušal. Cim bolj so -oo- ga drugi povzdigovali, tim bolj se je sam poniževal; kadar so ga imenitni možje obiskovali, je večkrat sam od sebe rekel, da mora kako posebno strašilo biti, ker ga vse viditi želi. Čas ki mu je po spolnjenji dolžnost duhov- skiga stanu ostajal, je naj rajši v svoji isbi ali v bukvarnici z molitvijo, premišljevanjem in učenjem doprinašal. Ojstro si je vsak počitek kratil, vži- val je le malo in celo v naj hujši zimi ni hotel pripustiti, de bi mu bili izbico kurili. Ko enkrat v hudim mrazu tovarš k njemu pride in že stariga pobožniga moža tako zapušeniga vidi, se mu milo stori in takole pregovori: ^Častitljivi oče! velika starost vas že tare, od bolezin in trudov ste že oslabeli in mraz je tako hud, dajte si vender izbo zakuriti; in ker je vaše oblačilo že tako odgernje- no in stergano, de vas več ne more mraza varo¬ vati , mi privolite, de vam novo preskerbim. u Dobrovoljno ga je starčik poslušal in mu odgovoril: „Tega mi kratko in malo ni treba. Tiaupam, de me božja dobrotnost, ki me je že toliko let v hudim zimskim mrazu ohranila, tudi zdaj še obvarvala, zlasti ker je moje oblačilo še dosti dobro, me hu- diga vremena braniti.“ In kakor koli ga je tovarš silil, mu vender nikakor ni hotel želje spolniti; je z veliko priprostostjo in ponižnostjo odgovoril: ^Pustite to častitljivi oče! in nikar več tega ne go¬ vorite, zakaj meni se boljši godi, kakor zaslužujem. Gotovo je še dosti revniših ljudi, kakor sim jest, boljšiga stanu in boljšiga življenja od mene, ki mraza trepetajo in lakote umirajo: tem podarite, kar meni ponujate, in privolite mi še dalje tako ~o-o< 14 •0-0— živeti, kakor sim od svojih mladih let navajen Njegova ponižnost in ljubezen do rev šine je bila tako velika, de je vedno le ponošene oblačila no¬ sil in tudi v hudih boleznih vse, kar koli so mu za boljši postrežbo pošiljali, med siromake razdelil. Njegova duša je le v Bogu živela in celo njegovo življenje je bilo le prizadevanje po svetosti. Po¬ sebno pobožno se je z molitvijo in s premišlje¬ vanjem za daritev svete maše pripravljal in ravno tako se je po dokončani sv. maši vselej dolgo mudil, Boga za podeljene milosti goreče zahvaliti. Kakor sv. Bernard je tudi on vse skerbi pred cerk¬ venim pragam odložil in ni druziga mislil, kot to sveto uro se le z Bogarn pečati. Enkrat je šel ravno sv. mašo brat , ko ga nekdo za svet prašat pride. Ukaže mu domu iti in poznej priti, ko se pa mož noče verniti in čakati hoče, de bi bilo sveto opravilo končano, mu mirno odgovori: „Poj- dite od tod, de ne bom siljen hiteti, kakor ko bi me kdo za rob oblačila vlekelPri vsim svojim djanji in nehanji je imel svoje oči vedno k Go¬ spodu ob er nj ene, pred čigar obličjem je do smerti hodil. Umeri je v štir in osemdesetim letu po hudi in težavni bolezni zadnji dan leta 1588, de bi, kakor pisavec njegoviga življenju lepo opomni, novo leto v nebesih pričel. castitljiviga očeta Ludovika Gfranaškiga, redovnika sv. Dominika. P er vi oddelek. ' \ '■(;)*'*** ‘ .> \ *> \> \> tt \ 'i ' v V'- „<|!Povejte pravičnima, de se mu bo dobro godilo.“ (Iz. III. 10 .) To je sporočilo, ktero je Bog po preroku Izaiju vsim pravičnim poslal. Kratko in prosto je sicer v oziru besedi, vender pa neskončno veliko gnad in obljub zapopade. Tudi ljudje veliko in radi obetajo, tode le malo in neradi spolnujejo. Bog pa nasproti je tako neizrečeno dobrotljiv in darljiv, de po svojih obljubah vselej veliko, veliko več podeluje, kakor je obetal. Ali se morebiti da kaj kraj siga in pro- stejšiga misliti, kakor je obljuba: „pravičnimu se bo dobro godilo , u in vender koliko lepiga, koliko velikiga besedici: „dobro godilo“ zapo- padete! Zdi se mi, de ste ravno zato brez pri¬ stavka in brez daljtiiga razlagovanja zapisani, de bi ljudje previdili, kako nemogoče je, z večim številam besedi to celo obljubo izreči, in de ona ne obseže le kake posebne milosti ali dobrote, ampak je zapopadek vsih dobrot in blaženost brez -«< 18 >• mere in konca. Ravno zato je Bog, ko ga je Moj zes prosil, de naj mu svoje ime pove r od¬ govoril: „Jest sim, kteri sim," brez pri¬ stavka, ker je s tem hotel pokazati, da se nje¬ govo bitje z nobenimi besedami ne da izreči ali razložiti, de je on neskončno bitje, ki vse po- polnamosti v sebi zapopade brez kake nepopol- namosti. Tako je tudi od Boga razsvitljeni prerok besedi „dobro godilo" brez vsiga pristavka za¬ pisal , z njima pokazati, de vso blagovitost in vsako radost, ktere človeško serce le kdej po¬ želeti zamore , obsežete, in de je v njima vse zapopadeno, karkoli Bog pravičnimu za plačilo njegove kreposti obeta. To božjo obljubo s pomočjo sv. Duha bolj natanko razložiti, je eden poglavitnih namenov pričujočih bukev. S tem bom tiste nauke in za¬ povedi zvezal, po kterih morajo tisti, ki si za krepost prizadevajo, ravnati. Zato tudi cele bukve v dva poglavitna oddelka razpadajo. Pervi obseže razume ali vzroke, zavolj kterih smo dolžni, po kreposti hrepeneti, in neprecenljive dobičke, ki se nam iz tega hrepenenja izhajajo. Drugi od¬ delek govori od pobožniga življenja, kako mo¬ ramo namreč po zapovedih kreposti živeti, ter zapopade nauk in napeljevanje, kako si človek krepostno življenje prilastiti zamore. Zakaj, de človek krepostin postane, je zlasti dveh reči —ci 22 )<*— na pol bog, mladeneč postal in do let prirastel, v kterih si mora človek prihodnji stan in prihodnje življenje zvoliti, se je podal, kakor stari pisavci pripovedujejo, v samotin kraj, o ti imenitni volitvi premišljevat. Zagleda pred sabo dve poti, kterih je ena k kreposti, ena pa k mehkužnosti in ne¬ čistosti peljala. Ko je dolgo časa premišljeval, ktero si če zvoliti, je poslednjič sklenil, poti pregrehe, kakor koli je bila prijetna viditi, se ogibati, in po poti kreposti, akoravno se mu je terda in težavna zdela, hoditi. Resnično, ako koli pri kakšni reči na svetu, je gotovo pri volitvi, ki jo mora človek na raz¬ potji življenja storiti, resnobniga premišljevanja treba! Oe že pri rečeh, ki se posvetniga dobička ali slehernih potreb in polajškov našiga telesa tičejo, vse natanko preudarjamo, koliko bolj je treba, de pri izvolitvi prihodnjiga življenja vse dobro premislimo in preudarimo, zlasti ker ljudje po svetu tako različno žive! Kar je Herkulj storil, želim, de bi tudi ti, ljubi bravec! storil. — Odloži za kratek čas vse opravke in skerbi in podaj se iz svetniga hrupa v dohovno samoto, premišljevat, po kteri poti naj bi v prihodnje hodil. Spomni se, de med vsimi človeškimi opravili nobeno toliko s premis- likam in opaznostjo preudarjeno biti ne zasluži, kakor volitev življenja, ktero pričeti in kteriga " 4 , 2 ^oo— se do smerti deržati misliš. — Ce je pot, na ktero si stopil, dobra, boš mirno po nji dalje hoditi zamogel; če si boš pa krivo pot zvolil, boš vedno bolj zahajal. Ako se pri drugih opra¬ vilih, v posameznih prigodkih motiš, so to le posamezne zmote, ki se lahko popraviti dajo; ako si se pa pri izvolitvi življenja zmotil, si se za vselej zmotii in le težko se da kaj poboljšati. Ali kako bi se mar na mehke tla terdno pohištvo postaviti moglo? Kaj nam more pomagati, ako se nam tudi posamezne dela dobro izteko, ako si v tem ali unim prigodleji pravo pot zvolimo ali po naj boljim svetu ravnamo, če je pa naše življenje le slabo ? Ali kaj nam morejo vse zo- pernosti in težave storiti, če pravično in Bogu dopadljivo živimo? „Kaj namreč človeku pomaga," pravi naš Zveličar, „ako ves svet p er dobi, svojo dušo pa pogubi?" (jMat. 16 , 26 .} Za človeka torej ni imenitniši reči, ki bi bolj resnobin pomislik od njega terjala, kakor je r arno ta volitev. Zakaj tukej ne gre za bogastvo m čast, ampak za dušno življenje, za večno slavo. Zato pričujočih bukev ne beri le poveršno in ne s preveliko naglico, kakor se dostikrat pri branji godi, de namreč cele strani preskakujejo, pred do konca prebrati. Timveč želim, de bi se ti kakor sodnik usedel, in mirno poslušal besede, —ooi £ I- ) 00 — ki se bodo pred sodnim štolam tvojiga serca go¬ vorile. Ne prenagli se v ti reči, temuč bodi paz¬ ljiv in resnobin; ker to, kar se tukej pripove¬ duje, zadeva tvoje prihodnje življenje in vse, kar imaš od njega pričakovati. S koliko paznostjo in previdnostjo svoje posvetne opravke opravljaš! Ni ti dosti, se le z enim človekam o njih po¬ svetovati, temuč skerbiš, de jih možje, kterim vednost in razumnost zaupaš, presodijo in pre¬ tresejo, de saj kej napčniga ne storiš. Ali to ne zadeva posvetniga življenja, ampak prihodnje življenje v nebesih, tebe samiga, ne družili reči. Zato pri tem naj imenitnišim vsih opravil ne bodi vnemarin in zaspan, ampak z vso mogočo paz¬ nostjo ravnaj. Ako si bil dozdej v zmotah zapleten, misli, de se iz noviga oživljaš. Ojstro presodi samiga sebe, raztergaj mreže svojih zmot in prični novo življenje! O de bi pač moje besede pazljivo po¬ slušal in njih resničnost popolnama razumel! De bi pač kakor pravičin sodnik sam sebe razsodil! Gotovo bi bila ta razsodba tebi koristna in obilno poplačana! Tode previdim, de preveč terjam, in de nobene bukve, naj si bodo še tako izverstne, toliko opraviti ne zamorejo. Zato precej v za¬ četku svojiga dela, naj že bo, kakoršno koli, svojo prošnjo k njemu pošljem, ki je krepost in -c v 2 o ■» modrost Očetova, ki ima v svoji roki ključe Da¬ vidove, z njimi slehernimu, kakor mu dopade, nebeške vrata odpreti ali zapreti: de bi on moje prizadevanje podpiral, mojim besedam moč po¬ delil, in tistim, ki te bukve berejo, duha pre¬ pričanja vdihnil. In ko bi se primeriti utegnilo, de bi moje delo čisto nič sadu ne obrodilo, mi bo vender prepričanje, de sim krepost, ki se sicer vredno pohvaliti ne da, poveličeval , sladko plačilo, zlasti ker sim se že davno podbadaniga čutil, to serčno željo spolniti. Kakor v družili spisih, sim si tudi v pri¬ čujočim prizadeval, vsim ljudem, naj si bodo duhovni ali ne, umevno ali zastopno pisati; ker je namreč to, kar popisujem, za vse imenitno in mikavno, naj bodo tudi bukve vsim ljudem na¬ menjene. Pobožni, ki jih bere, naj bo v dobrim poterjen in ljubezen do kreposti naj v njegovim sercu močnejši korenine požene; kdor pa ni več krepostin, bo morebiti v teh bukvah zvedil, kaj je zgubil. Staršem, kterim je sreča in blagor otrok pri sercu, bodo te bukve lahko pri njih odreji pomagale , de bodo otroke že v pervi mladosti učili krepost ljubiti in spoštovati, in jim željo v serce vsadili, si jo prilastiti. In kaj pač očeta more bolj veseliti, kakor viditi, de njego- viga otroka čednosti zaljšajo ? o 26 )»- Naj več koristi bodo pa iz mojiga dela tisti zadobili, kterih dolžnost je, ljudstvo v cerkvi učiti in k kreposti opominovati; ker vsi pogla¬ vitni razumi in naj svetlejši dokazi, de so ljudje dolžni, krepost ljubiti, so tukej zaporedama našteti in v tih dokazili je vse zapopadeno, kar koli se je kdej od te reči pisalo. Ker bomo verh tega v pričujočih bukvah tudi govorili od dušnih in te¬ lesnih dobrot, ktere so krepostnim že na tem svetu obljubljene in ktere bomo v imenitnih kre¬ posti podeljenih prednostih razlagali, in mi vse < 4 te dobrote le po Jezusu Kristusu dobimo — mo- i rajo gotovo te bukve tudi veliko k boljšimu umenju ’ svetiga pisma pomagati, zlasti kar zadeva skriv- 1 nost očlovečenja in neprecenljivo dobroto našiga t odrešenja, od kterih reči je prerok Izaia, Salo- * mon v visoki pesmi in več druzih navdušenih , mož pisalo. s S V 2 P ii ii t< u Kratek zapopadek perviga oddelka. Pervi oddelek, keršanski bravee! zapopade obširno opo- minovanje k kreposti, ktera v spolnovanji božjih zapoved obstoji. Razpade v troje bukve. V pervih so, po naukih sv. cerkvenih očetov, splošni nagibi povedani , ki nas morajo spodbadati, kre¬ post ljubiti; in ti so: velike dolžnosti, ktere imamo proti Bogu, svojimu Gospodu , že zavolj njega samiga — torej zavolj njego- viga lastniga bistva — kakor tudi zavolj neprecenljivih dobrot, ki nam jih podeluje. Potem je tudi dokazano , de nam je neo- gibljivo potrebno, krepostnim biti, iz štirih poslednjih reči, ki so: smert, sodba, pekel, nebesa. V' drugih bukvah se dolžnost, krepost ljubiti, še iz druzih razumov dokazuje, namreč zavolj dušnih in telesnih dobrot, ktere so krepostnim že v tem življenji — obljubljene. Dvanajst po¬ sebnih, kreposti podeljenih prednost se v njih našteje in od vsake posebej govori. Že tudi sv. cerkveni očetje so te prednosti kreposti, akoravno le v kratkim omnili in sicer tele: nji po¬ deljeno luč, notranji mir, pravo prostost, veselje mirne vesti in tolažbo sv. Duha — darove , ki pravičniga obveselujejo in se od kreposti ne dajo ločiti. Dozdej si še ni nihče prizadeval, teh reči tako obširno in v takim redu popisati, kakor sim jest storil. Zatorej mi je veliko truda in dela prizadjalo, vse iz svetiga pisma tu sem spadajoče nabrati, scmlertje raztreseno v splošnje imena in zaumene spraviti, in sleherno reč s pričami sv. pisma in cerkovnih očetov poterditi. To reč je bilo pa zato treba s toliko pridnostjo zdelati, de bodo vnemani tisti ljudje, kterih upanje prihodnjiga plačila — ker se jim še predaleč zdi — ne 1 * —0-0^ 28 )*. X>— more pripraviti, de bi si za krepost prizadevali, saj zavoij ne¬ precenljivih dobrot in dobičkov ki krepost še tukej nasledvajo. Ker pa koga od resničnosti kakšne reči prepričati, ni dovolj, le dokaze našteti, kteri resničnost kažejo, temuč se morajo tudi nasprotni dokazi ovreči, so tretje bukve lega oddelka namenjene, vse vgovore, s kterimi pregrešnji ljudje svoje gerdo življenje zagovarjajo in izgovarjajo, presoditi in zaverniti. De se posljcdnič keršanski bravec ne bo molil, naj si za¬ pomni , de je pervi oddelek pričujočih bukev zlo enak mojirnu „Spominku ker sanski ga življenj a,“ ki tudi podbu- dovanje k kreposti zapopade. Le v tem je razločik , de je v unim po njegovim namenu krajši obravnano, tukej je pa zavoij imenitnosti in visokosti predmeta nalaš obširniši zdelano. Drugi oddelek se vjema nekoliko s četerlim delam „Spominka“ v kte- rim je vodilo keršanskiga življenja popisano; le je v pričujočih bukvah bolj obširno razloženo. Ker se v obeh oddelkih sploh le od kreposti govori, naj si dobro zapomnijo, de beseda „kre- post“ ne pomeni le krepostniga mišljenja ali notranjiga nagnjena, ampak tudi krepostne djanja in dolžnosti, ki iz notranjiga kre¬ postniga mišljenja izvirajo. ki zapopade obširno opoininovanje k kre¬ posti in k spolnovanjn božjih zapoved. - . - Perve bukve. Dolžnost človeka, si za krepost prizadevati in Bogu služiti. Visokost božjih popolnamost. I. Poglavje. Eden poglavitnih nagibov, ki morajo človeka vne¬ mati, Bogu sluiiti, je lastno bosšje bistvo. MUtt ve reči ste, keršanski bravec, ki navadno člo¬ veško voljo nagibate in spodbadate, kaj hvalniga, naj si bo še tako težavno, storiti. Perva je spo¬ znanje dolžnosti, ki nas po nravnim zakonu k kaki reči priganja; druga je dobiček in korist, ki ju od prevzete težavnosti pričakujemo. Zato so tudi vsi učeniki modrosti v tem enih misel, de se mora pri vsacim djanji naj pred preiskati, ali je nravno do¬ bro ali koristno , ker sta ta naj močnejši nagiba, ki našo voljo k djanju vnemati zamoreta. Ako ravno pri ljudeh veči del koristnost kake reči in iz nje izvirajoči dobiček veliko več izdaja, je venderle spo- -<*>- bi sušeno bilo, predin bi se le ena sama teh popol- namost spodobno mogla popisati. Kavno tisti cerkveni učenik še pristavi, da, ko bi bil Kog le eniga človeka vstvaril in mu tako veliko in občutljivo serce dal, kakor so serca vsili ljudi vkup, in bi ta človek le eno tih popolnamost v njeni velikosti in blišeči slavi mogel zapopasti, bi on neskončne radosti omagal in od občuteniga veselja umiral, ko bi ga Kog s posebno močjo ne uterdil. To božje veličastvo nam mora biti pervi in naj močnejši nagib, Koga ljubiti, mu služiti in mu pokor¬ nim biti. Kesnica, iz ktere se ta nagib izhaja je tako sploh spoznana in tako terdno vkoreninjena, de si celo Epikurejci kterim za premišljevanje in preis¬ kovanje ne božjih ne človeških reči ni bilo kaj prida mar, ker so celo božjo previdnost in neumerjočnost duše tajili, niso upali vere, to je moljenja in češenja naj vikšiga bitja zavreči. Eden teh modrijanov, kteri ga Ciceron v bukvah od bistva bogov govorečiga napelje, z neovergljivimi razumi dokazuje, de Kog mora biti, in de ta Kog neizrečeno velike popolna- mosti ima, zavolj kterih ga moramo častiti in moliti, in de je to češenj e neskončni visokosti njegoviga bitja primerno. Ko bi torej nobeniga druziga vzroka ne imeli, bi mogli že samo zavolj tega Boga častiti. Če kralja, ako ravno se zunej tvojiga kraljestva znajde, kjer *) Epikurejci so bili nejeverski modrijani, ki so se bili vsi v ta svet zatelebali in so v posvetnim blagu in vesclji zveli¬ čanja iskali. Menili so, de ni božje previdnosti in de človek s telesom in z dušo vred uinerje, de torej po smerti ni prihodnjika življenja. 33 >°^- torej nikakoršniga plačila od njega pričakovati ni¬ mamo , zavolj njegoviga častitljiviga stanu častimo in spoštujemo, zakaj bi ne skazovali spoštovanja in pokoršine Gospodu svojimu Bogu, na čigar oblačilu in ledji je po besedah sv. Janeza (Skriv. raz. XIX. 12.) zapisano: „j Kralj kraljev, Gospod gospodov On je, ki s tremi persti zemljo derži; on je, ki vsem rečem začetek daje in nebo premika; on je, ki čase preminja, vode deli , vetrove budi, vse reči vstvarja in zvezdam moč daje; on je, ki kot naj viši kralj in Gospod vse stvari preživi in ohrani. On svojiga kraljestva ni dobil po nasledstvu, volitvi ali dedšini, ampak ga ima sam od sebe. Kakor je človek v resnici veči od mravlje, ravno tako je Bog neiz¬ merno veči od vsili stvari, de je vse, ves svet v njegovih očeh komej toliko, kot drobna mravljica. Ker so to resnico žc zaslepljeni nejeverski mo¬ drijani spoznali, zakaj bi je mar keršanska modrost ne spoznala ? Ona nas brez tega še uči, de smo zlasti zavolj rečeniga nagiba, desiravno je še veliko druzih, dolžni, Boga ljubiti in de Bog že zavolj tega samiga, de bi si tudi druzih ne bilo, vso ljubezen in češenje od ljudi zasluži. — Take občutke obuditi in ohraniti so si prizadevali tudi vsi svetniki, kterih ljubezen je bila tako čista in resnična, kakor jo sv. Ber¬ nard popisuje rekoč : „Prave ljubezni upanje ne povikša in nezaupnost ne zmanjša.^ (Serm. 83. in Cant.) S tem hoče povedati , de se prava ljubezen božja ne vname iz pričakovanja povračila, in de ne omerzne, akoravno bi za gotovo vedila, de nikoli plačila od Boga dobila ne bo; samopridnost in do- bičkarija je ne obudi, ampak oživljajo le spoznanje, kako neskončno velika je božja dobrotljivost. -oo^ 33 Akoravno bi to premišljevanje ,ljudi naj bolj k Bogu nagniti imelo, venderle tiste, ki še niso do neke stopnje popolnamosti prišli, manj gane. To pa pervič zato, ker je samopridnost pri njih tim močneji, čim gobokeji se je v njih sercih samopašnost vkoreninila; drugič pa zato, ker jih je veliko, ki zavolj svoje sirovosti in nevednosti te neskončne ljubezni še za- popasti ne morejo. Ko bi jo oni le nekoliko čutiti zamogli, bi en sam žark te božje ljubezni njih serca tako vžgal, de bi jim nič druziga ne bilo treba želeli. Zato bi bilo mende potrebno take ljudi razsve¬ tliti, de bodo velikost Gospodovo bolj spoznati za¬ mogli. Kar tukej povem, sim vzel iz spisa sv. Dio- nizia, ki v svojim bogoslovji (de mystica theologia c. 41.) božjo natoro z vstvarjenimi rečmi primerja. On nas uči, de, ako želimo Boga spoznali, moramo svoje oči od popolnamost, ktere pri stvareh najdemo, preč oberniti, de ne bomo morebiti moteni in skušani, božjih lastnost po stvareh meriti; temuč moramo, za- pustivši vse, kar je stvarjeniga, svoje duše k pre¬ mišljevanju ediniga bitja povzdigniti, ki je vzvišeno čez vse bitja; k premišljevanju luči, pred ktero vsaka druga svitloba otainni; lepote, s ktero primer- jena je vsaka druga lepota gerda in studna. Xepri- spodobljivo vzvišenost božjih lastnost pomeni tudi tema, s ktero je bil Mozes obdan, ko je na Sinajski gori z Bogam govoril, in ki je razun Boga vse reči okoli njega zakrivala, de bi toliko bolj praviga Boga spoznati in pregledati mogel. (II. Mozes XXIV,) Ravno tako je Elia s plajšem svoje obličje zakril, ko je božja slava mem njega šla. (III. kralj. XIX.) Tako mora tudi človek svoje oči od vsili posvetnih —oo^ 34 )<>&— reči, ki njegoviga pogleda vredne niso, oberniti, če se hoče k gledanju božje svitlobe povzdigniti. Še bolj bomo to resnico spoznali, če neizmerno velik razloček, ki je med Stvarnikam in stvarmi, premislimo. Vidimo, de so vse stvarjene reči imele začetek in de morajo tudi konec imeti; Bog pa , ki jih je vstvaril, ni imel začetka in ne more konca imeti. Stvari spoznajo viši bitje, kterim morajo po¬ korne biti: Stvarnik ga ne pozna gospoda nad seboj. Stvari so premenljive in nestanovitne — Bog pa je vedno ravno tisti in se ne preminja. Stvari so iz raznih reči sostavljene — Bog pa je enojin (neso- stavljen) in čist v svojim bistvu ; ko bi bil namreč iz delov sostavljen, bi bil mogel pred njim kdo biti, kteri bi ga bil sostavil, kar je pa nemogoče. Vstvarjene bitja si lahko veči popolnamost pridobe, kakor jo imajo; one si lahko veči vednost prilaste; Bog pa ne more veči biti kakor je, ker v njem je naj veči popolnamost vsega bitja; on ne more več imeti, kakor ima, ker v njem je nezmerna obilnost vsili bogastev; on ne more več vediti, kakor ve, ker je njegova modrost brez konca in kraja, in nje¬ govo bitje, kterimu so vsi časi in vse stvari priču¬ joče, večno. Vse vstvarjene reči so premakljive, de si zamorejo potrebnih reči poiskati — Bogu pa ni treba premakljivosti, ker mu nič ne manjka in je povsod. Vse druge reči so med sabo različne, de si nisti dve popolnama enake — pri Bogu pa ni različnosti delov, ker on ni sostavljen, ampak je enojnost sama, tako de je njegovo bitje tudi nje¬ govo bistvo, njegovo bistvo njegova mogočnost, nje¬ gova mogočnost njegova volja, njegova volja njegova misel, njegova misel njegov namen, njegov namen 35 njegova modrost, njegova modrost njegova dobrot- nost, njegova dobrotnost njegova pravičnost, njegova pravičnost njegova usmiljenost; in akoravno ste pra¬ vičnost in usmiljenost med sabo različne, ker ta od- puša, una pa kaznuje, ste vender v Bogu obe eno, tako de je njegova pravičnost njegova usmiljenost in njegova usmiljenost njegova pravičnost. Resnica je torej , kar sv. Avguštin pravi £Med. XII. 19/) , de se pri Bogu lastnosti in popolnamosti najdejo, ktere so različne in nasprotne viditi, pa venderle niso. On je namreč naj bolj skrit iu vender vsiga- mogočin; naj lepši in vender naj močnejši; nepre- menljiv in vender nezapopadljiv; nikjer in povsod; nevidljiv in vse vidijoč: nepremakljiv in vse vladajoč. On vse napolni in nič ga ne more obseči; on za vse reči skerbi in nič mu ne uide; on je velik brez meje in torej nezmerin; on je dober brez konca, torej ne¬ skončna dobrotnost. De kratko vse povem, kakor so vse stvarjene reči omejene in končne, tako je tudi njih moč omejena in končna ; opravila, kterih se lotijo , imajo svojo mero in konec ; prostori , v kterih se premikajo, imajo svoje meje in ograje; tudi imajo svoje imena, po kterih se kličejo, svoje plemena, verste in ločine, v ktere so razdeljene in vredjene. Xasprot pa je Bog, kakor v svojim bistvu neskončin , ravno tako tudi v svoji mogočnosti in vsili družili lastnostih neskončin; kakor se njegova natora nikakor popisati ne da, ga tudi ni plemena ne verste in ločine, v ktere bi se mogel vverstiti, ga ni kraja, v kterim bi bil zapert, ne imena, ki bi njegovo bistvo zaznamovalo — in akoravno po bese¬ dah sv. Dionizia nima nobeniga imena, ima vender vse imena, ker v njem so vse popolnamosti, ki se ~°-°3 3 6 '-Go¬ le imenovati dajo. Iz tega sledi, de so vse stvari! ker so omejene in končne , tudi zapopadljive, Bog pa, neskončno bitje, je ravno za volj svoje neskon¬ čnosti tudi za naj bistreji um vstvarjeniga človeka nezapopadljiv. Kakor namreč po besedah Aristo¬ tel ia *) neskončno nima ne začetka ne konca, ravno tako od nobeniga omejeniga ali končniga uma zapo- padeno biti ne more. Kaj druziga pomenita Serafina, ktera je vidil Izaia stati pred Gospodam sedečim na visokim prestolu, ki sta imela po šest perut, z dvema sta zakrivala Gospodovo obličje, z dvema njegove noge? (Iz. VI.). Ali to mar ne pomeni, de še celo ti čisti duhovi, ki imajo tako visoko službo in čast v nebesih in so Gospodu naj bližeji, ne morejo Boga popolnama spoznati , ako ravno jim je neizrečena sreča podeljena, de ga v njegovim bistvu, v nje¬ govi svitlobi gledati smejo? Podobni so tistim, ki kraj morja stoje: „Oni vidijo morje, pa ne vidijo njegove širjave in globočine/' (Psalm. XVII.) Tako tudi ti sveti duhovi in drugi izveličani svetniki, ki v nebesih prebivajo, v resnici Boga gledajo, tode globočine njegove velikosti, neskončnosti njegove večnosti ne morejo zapopasti. Zato pravi sv. pismo, de Bog nad Kerubini sedi, da se mu nebeški prebivavci ne mo¬ rejo popolnama približati, še manj ga pa zapopasti. To je tudi tista tema, od ktere sveti pevec (David) govori rekoč: ,,,In je postavil temo okoli sebe k svo- jimu šotoru" (Ps. XVII., 12.), in ki ravno to pomeni kakor besede sv. apostelna ki „Bog prebiva v nedo¬ segljivi svitlobi." (I. Timot. 16.) To prerok imenuje ^temo," nam naznaniti, de, kakor Boga ne moremo *) Aristotel je bil inienitin geršk modrijan. 37 >'«- gledati, ga tudi zapopasti ne moremo; akoravno, pravi neki modrijan, pod nebam ni svitlejši in vid- ljivši reči, kakor je solnce, vender nobene reči ne moremo tako slabo ogledovati in spoznati , kakor ravno solnce in sicer zavolj njegove prevelike svit- losti in slabosti svojih oči. Ravno tako lahko rečemo, de, akoravno ni zapopadljivši reči od Roga, ravno iz tistih vzrokov r nobene reči v zdanjim življenji, manj zapopasti ne moremo, kot njega. Zato mora tudi vsak, kteri si je že nekak sin zaumen od Boga pridobil in na naj viši stopnjo spoznanja, ki jo človek doseči zamore, prišel, spoznati in obstati, de ima do Boga še neizmerno prostora prehoditi in de je Bog neskončno veči kakor vse, kar koli človek zapopasti more. Kolikor bolj se prepriča, kako ne- zapopadljivo je božje bistvo, toliko bolj ga spoznava. V tem pomenu sv. Gregor govori od Jobovih besed: „Ki dela velike, nezapopadljive in cuda- polne redi brez števila“ (Job. V, 9.), rekoč: „Naj bolj primerno od Boga govorimo, ako pri premišlje¬ vanji njegove vsigamogočnosti in velikosti čudenja in zavzetja omolčimo/' (Moral. XXVII. c. 76.) Ge namreč kdo ne najde besedi, de bi kako reč po vrednosti hvaliti mogel, jo naj bolj hvali, ako molči. Te misli je tudi sv. Dionizi rekoč: »Skrivnost bož- jiga bistva, ki se ne da zapopasti, moramo s svetim notranjim češenjem in s čisto molčečo tihoto častiti.“ (De mystic. theol. c. 1.) Sv. cerkovni učenik ima mende tukej v mislih besede preroka (Psalm. LXIV. 2.), ki se po prestavi sv. Hieronima takole glase: »Tebi, o Bog! omolknejo vse hvalne pesmi v Sionu.^ S temi besedami nas hoče učiti, de naj veči hvalo z molčanjem in s čisto tihoto na znanje damo, ■>; 38 > ker s teni nezapopadljivost in neskončnost neizreklji- viga bitja (Boga) spoznavamo, čigar velikost preseže vse velikosti, in ki vse druge bitja, naj si bodo vidljive ali nevidljive , neskončno prekosi, de se z nobenim, bodi si kakor koli, prispodobiti ne more. Zato tudi sv. Avguštin pravi: ..Pa kaj išem svojiga Boga iskaje? Ne telesne podobe, ne minljiviga kinča, ne svitlobe luči, ne barve, ne prijctniga glasu petja in govora, ne dišečih cvetlic, mazil in dišav, ne medu in mane, prijetnih okusu; tudi ne druziga, kar koli počutke razveseluje, ne išem , Boga iskaje. Kratko in malo ne, de bi to za Boga imel, kar živinski počutki občutiti zamorejo. In vender, ako Boga išem, išem luči čez vse luči , ktere nobeno oko ne zagleda; glasu čez vse glasove , kteriga nobeno uho ne zasliši; dišave čez vse dišave, ktere nos ne duha; sladkosti čez vse sladkosti, ktere no¬ ben slaj ne okusi; radosti čez vse radosti , ktere nobeno serce ne občuti. In vender se žari ta luč, kjer je noben prostor ne ograja; razlega se ta glas, kjer ga nehanje dihanja ne konča; ta dišava diši, kjer je veter ne odnese; tam je ta okus, kjer ni slasti: tam je ta radost, kjer je vživanje ne konča K' Ce pa želiš od nezapopadljive velikosti božje kaj maliga zvediti in spoznati, se ozri na vesoljni svet, ki je delo njegovih rok, de boš iz lepote in izverstnosti taciga dela veličanstvo Stvarnika nekoliko spreviditi mogel. Pri vsaki reči najdemo troje, ka¬ kor pravi sv. Dionizi ; bistvo, moč in djanje; in to troje je tako tesno sklenjeno, de je bistvo kake stvari njeni moči in njena moč njenimu djanju vedno enaka. Po tem trojim torej svet pregleduj v njegovi lepoti, napravi in neizmerni velikosti, ker je po spričevanji -c«$ 39 •^ k>_ zvezdoznancov ved zvezd , ki so po stokrat veči, kakor vse dežele in gore, vode in morja naše zemlje. l J omisli potem, kako prelepo je svet okinčan; s kako mnogoterimi stvarmi ha zemlji, v vodi, v zraku in po vsili kotih je napolnjen in de so vse te stvari tako popolnama vstvarjene, de od začetka sveta do današnjega dne je razun spačkov ni bilo , kteri bi bilo k popolnosti kaj manjkalo. Ta neizmerni svet pa je vstvaril Bog, kakor sv. Avguštin pravi (l)e Genes. c. 28 .), v eni minuti in je storil bitja iz tega, kar ni bilo; ker iz nič, brez pomagavcov in orodja, brez izgleda ga je v enim trenutku vstvaril. Dosti je bilo, de je le hotel, in ves neizmerni svet z vsimi rečmi, ki so na njem, je stal. Pomisli pa še dalje, de bi bil Bog ravno tako lahko, kakor je ta svet vstvaril, še tavžent in tav- žent večili, lepših in z več rečmi napolnjenih svetov vstvariti zamogel; de bi bil vse stvarjene reči ravno tako lahko in brez naj manjiga zaderžka in opoverka spet pokončal in v prešnji nič spremenil. Če torej po besedah sv. Dionizia iz djanja reči na njih moč in iz moči na njih bistvo sklepati zamoremo — kakšna moč mora pač biti , ki tako neizmerne stvari storiti more? — In če je ta moč tako neizrečensko velika — kako mora pač bistvo biti, ki tako moč razodeva? llesnično, de človeški um te misli ne zapopade! Premisli pa še tudi, de so vse te veličastne in velike reči — ktere so ali zares vstvarjene ali bi se bile lahko vstvarile — primerjene z močjo, ktera jih je vstvarila, neskončno majhne , ker je Bog , ta neizmerna moč , neskončno veči. Kdo zavzetja ne ostermi , ako neizrečeno velikost taciga bistva, neskončnost njegove vsigamogočnosli preudari ! — -oo< 40 )oo- Desiravno človek s telesnimi očmi ni v stanu te veli¬ kosti gledati, venderle zamore s svojim urnam neko¬ liko, akoravno le slabo in mračno, neizrečeno veli¬ čanstvo stvarnika vsih reči zapopasti. Ravno tako moramo tudi od njegovih drugeh popolnamost soditi, ker morajo njegovimu bistvu pri- merjene biti. To nas tudi sv. pismo uči, ki od nje¬ gove usmiljenosti pravi: „V primeri njegove veli¬ kosti je tudi usmljenost pri njem/* (Sir. II. 23.) To tudi od vsih drugih njegovih lastnost velja: Kakoršna je njegova velikost, takšna je tudi njegova dobrotnost, blagost, veličastnost, milost, ljubezen, krotkost, častitost, lepota, vsigamogočnost in pra¬ vičnost. On je torej neskončno dobrotljiv, neskon¬ čno krotak, neskončno ljubeznjiv in častit ter je vredin, de so mu vse stvari pokorne, se ga boje in ga časte. Ko bi človeško serce zamoglo ljubezen in spoštovanje v naj veči meri občutiti, in s pokor- šino in podložnostjo čez mero napolnjeno biti , bi tudi naj ojstrejši pravica terjala, de bi te občutke vse stvarnikovi velikosti in veličastnoti posvetili. Ker namreč ni dvoma, de vsak toliko veči spoštovanje zasluži, kolikor bolj je častljiv in spoštljiv, je tudi očitno, de moramo Rogu z neskončnim češenjem slu¬ žiti, ker je njegova veličastnost brez konca. (Je se pa človeška ljubezen in spoštljivost do Roga ne more tako živo vneti in tako visoko povzdigniti, so naši občutki le zato pomankljivi, ker je nemogoče, Gospo¬ darju sveta tako služiti, kakor zavoljo svoje neizrek¬ ljive visokosti in neskončne dobrotljivosti zasluži! Kako resnično smo torej zavoljo zdaj razlo- ženiga nagiba — desiravno bi nobeniga druziga ne bilo — dolžni, Roga z naj veči priserčnostjo ljubit — c-o^ 41 •*>o— in mu v vsili rečeh nepogojno pokoršino skazovati! Kako bo kdo rekel, de kaj ljubi, če tako neizre¬ čene dobrote z naj veči priserčnostjo ne ljubi? — in česa se bo pač bal, kdor se tako neskončne vsi- gamogočnosti ne boji? Komu bo podložin, kdor se takimu Gospodu ne uklanja? Ali mar človeku ni zato svobodna volja podeljena, de dobro ljubi in objema? In če je torej Bog naj veči dobrota, zakaj bi se naša volja branila, ga čez vse ljubiti, ker je vredin, ljubljen biti? — Ako je torej že velika pregreha, Uoga ne čez vse ljubiti, kje pa bomo besedi vzeli, spridenost tistih imenovati, ki ga celo nič ne ljubijo in ne časte ? In vender —kdo bi pač mislil, de člo¬ vek v svoji nehvaležnosti in spačenosti tako daleč zabresti more — in vender vidimo tako porednost pri tistih ljudeh , kteri zavolj živinske sle, zavolj neči- murne in napčne časti, zavolj prazniga, zaničljiviga dobička to naj veči dobroto zaničujejo in žalijo ! O slepota čez slepoto ! — o več ko živinska neobčut- nost! o v resnici peklenska prederznost! — Kaj pač zasluži človek, ki se tako grozovitno pregrešiti pre- derzne ? S kakšno kaznijo , s kakšnim terpljenjem bi se pač taka hudobija, kakoršna je zaničevanje vsegarnogocniga Boga , spokoriti dala? — Gotovo je, de bodo dušo, ktera se je tako daleč zgubila, gro- zovitne kazni zadele , ki so tako veliki pregrehi pripravljene in ki se morajo venderle še majhne imenovati, ako pomislimo, kaj tako spačena duša za¬ služi ! — To je torej pervi in naj imenitniši nagib, za¬ volj kteriga smo Boga ljubiti in mu služiti dolžni; in ta dolžnost je tako velika, de vse druge dolžnosti, ktere imamo proti stvarem tega sveta zavoljo njih —o o. 4-2 posebnih lastnost, še imena ,,dolžnost" ne zaslužijo, ako se primerijo s temi, ki nas na Boga vežejo. Ka¬ kor namreč lastnosti vsih družili stvari v primeri z božjimi lastnostmi vso ceno zgube, tako morajo tudi vse dolžnosti, ki nas zavoljo takih lastnost na po¬ svetne reči vežejo, zginiti, ako se dolžnostim, ktere imamo proti Bogu, premenijo. Tako tudi razžaljenje vstvarjenih reči v primeri z božjim razžaljenjem zgine. Zato David v enim svojih spokornih psalmov .(50, 6.) pravi, de se je samo zoper Boga pre¬ grešil, akoravno je Uriu krivico storil, ter ga je dal nedolžniga umoriti, kakor tudi njegovi ženi, ktero je v greh zapeljal, in svojim podložnim, ktere je po- hujšal s svojim djanjem. In vender je spoznal, da je samo zoper Boga grešil, vedoč, de s temi bese¬ dami vse mogoče zmote in pregrehe zapopade; in svest, de je Boga razžalil, ga je tako zlo težila, de na krivice, ktere je ljudem storil, ni mislil in jih je Je malo porajtal. Ker je namreč Bog neskončno veči', kakor vse stvari, so tudi dolžnosti , ktere imamo proti njemu, in pregrehe, s kterimi ga raz¬ žalimo , neskončno veči od vsih druzih , ker med končnim ali minljivim ino med neskončnim ali nemin¬ ljivim ni primere. II. Poglavje. Drugi nagib, zavolj kteriga s?no dolini krepost ljubiti in Bogu sluiiti, je dobrota našiga ustvarjenja. Xe le zavoljo Boga samiga na sebi smo dol¬ žni, si za krepost prizadevali in božje zapovedi spol- novati, ampak tudi zavolj tega, kar je Bog za nas — 0 - 0 ^ 43 ^ 02 — in proti nami; t. j. ker njegovo bistvo po neštevilnih dobrotah, ktere nam deli, tudi nas zadeva. Ako- ravno sim že pri drugi priložnosti to reč razlagoval, jo bom vender tukej spet razložil, de bomo očitno spoznali, iz kolikerih vzrokov smo dolžni Bogu, svo- jimu naj večimu dobrotniku, hvaležni biti. Perva tih dobrot je dobrota našiga vstvarjenja. Ker je velikost te dobrote vsim ljudem očitna, le to¬ liko rečem, de bi bil človek že zavoljo same te milosti dolžan, se vsiga Bogu izročiti in njegovi službi se popolnama posvetiti. Po vsi pravici je tisti, kteri od kakiga druziga kako reč prejme, njegov dolžnik, in velikost dolga se šteje po vrednosti prejete reči. Ker je človek z dobroto stvarjenja vse prejel, kar¬ koli je in ima, namreč truplo z vsimi počutki in djišo z vsimi njenimi močmi in zmožnostmi, je tudi gotovo, de mora oboje v službo svojiga stvarnika oberniti, ako noče biti goljuf in nehvaležnik prot; Bogu, ki mu je vse to podelil. Ce kdo hišo zida, ali bo mar drugimu korist in dobiček današala kakor temu, ki j° je zidal? Ali če kdo vinograd zasadi, ali bo mar kdo drugi grozdje iz njega tergal, kakor on, ki se je ž njim trudil? Ali če ima oče otroke, koga bodo raji imeli, komu raji služili kot ravno njemu, ki jim je življenje dal? Ta dolžnost otrok proti steršem je tako velika, de je bilo več postavodajavcov , ki so očetam toliko oblasti dali, de so po postavi svoje lastne sinove prodajati smeli, če je bilo treba, ker so mislili, de morajo vso oblast nad njimi imeti, ker so jim življenje dali. Če je torej očetova oblast in moč očeta nad otroci tako velika , kako neizre- čensko velika je pač moč in oblast tistiga, ki je vse stvari v nebesih in na zemlji vstvaril. In če -®®< 44 ■/ morajo tisti, ki dobrote prejmejo, po besedah ne- verskiga modrijana Seneka enako rodovitni njivi več poverniti , kakor so prejeli j kako zamoreino po tem takim Bogu svojo hvaležnost skazati, ker mu ne moremo več poverniti, kakor nam je podelil, naj mu damo kar koli hočemo. Ako torej že tisti, ki več ne poverne, kot je prejel, modrijanove zepovedi ne spolni, kaj pa bomo rekli od taciga, ki le nekej ali celo še nekej prejetiga ne poverne ? Aristotel, tudi neversk modrijan, pravi, de se Bogu in staršem za prijete dobrote ne moremo nika¬ kor dosti hvaležne skazati. Kako bi torej zamogli Bogu, ki nam je več dal, kakor vsi očetje celiga sveta, dosti hvaležni biti? — Ako je že velika pre¬ greha , če je sin svojimu očetu nepokorin, kako strašna mora pač hudobija biti, če se proti temu spremo, kije v vsakim oziru bolj naš oče, kakor kteri koli med ljudmi biti zamore. Zato tudi Bog po pravici toži po enim svojili prerokov rekoč: „ Če sim jest torej Oča, kje je moja čast; in če sim jest Go¬ spod, kje je strah proti meni?“ (Malah. I.) Ravno to nehvaležnost tudi drugi prerok še s teršimi bese¬ dami očita in zavrača rekoč : „ Sprideni in popa¬ čeni rod! neumno in nevedno ljudstvo! ali tako svojimu stvarniku povračujes ? Ali ni on vaš lastni oče, ki vas je delal in stvaril? (( (V. Moz.) Taki so tisti ljudje, ki se nikoli kviško ne ozrejo, neba pogledati, ki sami sebe pozabivši svojiga bi¬ stva nikoli ne preudarijo. Ko bi jeli le kdaj to pre¬ mišljevati, bi sami sebe prašali in bi zvediti skušali, od kod de so in kaj je njih začetik; namreč od koga in k kterimu namenu in koncu de so vstvarjeni. Iz tega spoznanja bi poslednjič tudi previdili, kaj — cbo- 4 " y<>o— imajo početi. Ker pa ludje to premišljevati opušajo, tudi žive, kakor de bi bili sami iz sebe rojeni. Tako je živel tudi brezbožni kralj v Egiptu, kterimu Bog po svojim preroku z naslednjimi besedami žuga: „Tebi govorim, faraon Egiptovski, veliki zmaj, ki n sredi svojih rek ležiš in govoriš: Moja je reka: in jest sam sim se vstvaril /“ (Eceh. XXIX.) Kakor ta, govore vsi tisti, kteri pozabivši Boga ne spoznajo stvarnika svojiga življenja , kakor de bi se bili sami vstvarili. Čisto drugač je mislil sv. Avgu¬ štin , ki je iz spoznanja svojiga stvarnika k spo¬ znanju samiga sebe prišel, in takole govori: ,,Vernil sim se sam k sebi, sim v se šel in sam sebi rekel: Kdo si ti? In odgovoril sim: Umin in umajoč človek. In jel sim preudarjati, kaj to pomeni, in sim djal: Od kod, o Gospod, moj Bog! je ta čudapolna stvar? Od kod drugod kakor od tebe ? Ti si me vstvaril in ne jest sam! — Kdo pa si ti , po kterim živim in po kterim je vse, kar živi? Kdo si ti ? — Ti, o Gospod! si moj resnični in edini Bog, vsigamogočin in večin , nezapopadljiv in neizmerin , ti vekomej živiš in v tebi nič ne umerje. O povej mi, svojimu zdihajočimu hlapcu, povej mi revnimu človeku , v svojim usmiljenji, povej mi po svoji milosti, od kod je ta čudapolna stvar; od kod drugod, kakor od tebe ? Ali mar more kdo sam svoj stvarnik biti ? Ali mar življenje in bitje od koga druziga pride kakor od tebe? Ali nisi mar ti naj viši dobrota, od kteriga je vse bitje? Vse, karkoli je, je od tebe, ker brez tebe ni nič. Ali mar nisi ti vir življenja, iz kteriga vse življenje teče? Zakaj vse, kar živi, le po tebi ^ivi, ker brez tebe ni življenja! — Ti torej, o Hospod , si vse vstvaril! Prašam zdej, kdo je pa — c-o{ 46 )*><>- mene vstvaril ? Ti, o Bog! si me vstvaril, ker brez tebe ni ničesar. Ti si moj stvarnik in jest sim torej tvoja stvar. Zahvalim te, o Gospod, moj Bog! po kteriin živim in po kteriin vse živi; zahvalim te, o moj stvarnik! ker so me tvoje roke stvarile; zahvalim te, moja luč, ker si me ti razsvetlila in sim tebe in sebe našel/ 4 ' (Solilog. e. 31.) Naše vstvarjenje je torej perva vsili božjih do¬ brot in podlaga vsili druzih; zakaj brez življenja, ki nam je bilo s to dobroto dano, vse drugo mine. Na to dobroto se vse opira; ona je tako rekoč bi¬ stveno , na ktere se vse drugo, kot nebistveno spo- reduje; in iz tega tudi lahko skleneš, kako neskon¬ čno velika je ta dobrota in kako zlo si dolžan , v globočini svojiga serca zanjo hvaležin biti! Ker torej Bog že ojstro tirja, de se od njega podeljenih do¬ brot hvaležno spomnimo, bo za pričujočo dobroto, ki je podlaga vsili druzih, gotovo našo naj veči hva¬ ležnost hotel imeti; zlasti ker je božjimu bistvu lastno, de je ravno tako željin hvaležnosti, kakor je neizmerno dobrotljiv pri deljenji dobrot. In ne de bi kdo mislil, de on naše hvaležnosti potrebuje, temuč on to zato imeti hoče, ker je naj veči dobrota in zato le v našo srečo spolnovanje dolžnost od nas tirja. Tako beremo v sv. pismu stare zaveze, de kolikorkrat je koli Bog svojimu ljudstvu kako dobroto storil, je precej zahvalne darove imeti hotel, ktere so mogli v vedni spomin ponavljali. Ko je bil iz¬ voljeno ljudstvo iz Egiptovske zužnosti rešil , je kmalo zapovedal, de se mora vsako leto ravno tisti dan v spomin te dobrote praznik obhajati. (II. Moz. XII. XIII.) In ker je Egipčane s pomorjenjem vsiga pervorojeniga, ki je bilo v njih deželah, kaznoval, —c o« 47 y>o— je tudi hotel, de ima od Izraelskima ljudstva in njih naslednikov sleherno pervorojeno, bodi si od ljudi ali od živine , njemu posvečeno in z darili rešeno biti, de bi se na večne čase njegoviga varstva spo¬ minjali. In ko je dalje Gospod svoje ljudstvo štir- deset let v pušavi z mano živil, je Mozesu ukazal, mero te iz nebes poslane hrane v posodo napolniti in jo v svetišu shraniti, de bi si nasledniki izrael- skiga ljudstva na večne čase to veliko milost v spo¬ minu ohranili. (II. Moz. XVII.) Ko je kmalo potem Bog Izraclcam slavno zmago čez Amalike podelil, je rekel Mozesu : ,,Zapiši to v bukve v spomin, in zaupaj ušesam Jozuetovim.^ (II. Moz. XVII. 14.) Zavoij tega se je tudi pri svetih očakih misel zbudila, Go¬ spodu v znamnje prejete posebne dobrote altar na¬ rediti (I. Moz. XII, XIII. XXII.); tudi so spomin- jim od Boga podeljenih milost s tim ohranovali, de so svojim otrokam imena dajali, ki so na nje opomi¬ njale , de bi se ta spomin božjih milost tudi pri pri¬ hodnjih rodovih ne pozabil. Zato je tudi veliki eerkovni učenik sv. Avguštin (Solilag. XVIII.) po pravici rekel, de moramo vsak trenutek svojiga stvar¬ nika v spominu imeti; zakaj kakor je naše življenje le vedno podaljšanje božje dobrote, ravno tako mu moramo tudi vedno za nje podeljenje hvaležni biti. Dolžnost hvaležnosti proti Bogu je tako globoko v človeku vtisnjena, de so jo celo posvetni modrijani potrebno spoznali in prav živo perporočali, kakor n. p. štoičan *) Epiktet, ki je večkrat djal: „0 človek, ne bodi nehvaležin proti visoki moči (proti ') Stoičani so bili neverski modrijani. —©OS; 48 ■** Bogu) za dobrote, ki ti jih je podelila, n. p. za oči, za ušesa in za druge počutke, in kar je še več, za življenje, kteriga ti je dala; za vse tiste reči, s kterimi si ga ohraniti in osladiti zamoreš, kakor zrelo sadje, vino, olje in vse drugo. Naj veči hva¬ ležnost pa ji skazuj za luč uma, ktero ti je podelila, de vse te naštete reči v svoj prid obračati in njih pravo ceno spoznati zamoreš.'* Če že neversk modrijan dolnost hvaležnosti tako živo priporoča in nas prav resnobno opominja, te vsim ljudem podeljene dobrote vedno v spominu imeti, kaj bo še le kristjan storil, ki ima verh tega še luč prave vere in ki je veliko veči in neprecenljive do¬ brote od Boga prejel ? Utegnil bi mi morebiti kdo reči , de te vsim stvarem skupno podarjene dobrote niso posebni da¬ rovi božji, ampak pridejo le od natore, in de torej 1 nismo dolžni, hvaležni biti, ker natora po odločenih postavah dela in te reči po odločenim redu rodi. — Tak ugovor ne more priti nikakor od kristjana; tako £ le nevernik ali v neumno živino spremenjen človek 11 govoriti zamore ! De ta ugovor zavernem , hočem le s besede ravno imenovaniga modrijana sem postaviti, s kterimi take neumne ljudi podučuje : ,,,Rekel boš t 1 morebiti, de ti natora vse te dobrote podeluje. O P nehvaležnik brez primere! Ali mar ne vidiš, de le b Boga drugač imenuješ, ako kako reč natori pripi- v suješ ? Kaj druziga je namreč natora kakor Bog r< sam, ki je nje stvarnik? Ne moreš svoje nehvalež- C( nosti izgovoriti, rekoč, de si za prejete dobrote le P* natori in ne Bogu hvalo dolžan, ker brez Boga ne P< more biti natore. Ako bi ti bil Luci Seneka kaj po- tu sodil in ti bi potem hotel reči, de si Luciu dolžan, n,( -<><*• 4-9 ^o-°— Seneku pa ne, bi ti s tein svojiga posojevavca ne tajil j temuč bi le njegovo ime spremenil.“ Tode ne le dolžnost in pravica nas priganjate, stvarniku služiti, ampak tudi naša lastna potrebnost nas neprenehama k njemu vleče, če se le nočemo ( želji po blagovitosti in popolnamosti, ki se od naše i natore ne da ločiti, po sili upirati. Nobena reč namreč pri svojim začetku ni prav popolnama; desi- , ravno se pri vsaki reči že precej v začetku marsikej » doveršeniga najde , je venderle pri sleherni še kej ? pomanjkljivost, ki se morajo še le poznej popraviti j» in doveršiti. Popolnama kako reč doveršiti pa le tisti zamore, kdor jo je pričel, t. j. ravno tista moč, iz ktere je začetek kake reči prišel, jo tudi popolnama n dognati in doveršiti more. Zato djanja le iz svojih _ vzrokov izvirajo, to je iz moči, ktere so djanja do- .j prinesle, in le njih vzroki ali te moči jih zamorejo jj dalje ohraniti in popolnama doveršiti. Tako rastline _ vedno kviško hrepene; v tem pa njih korenine zmirej 0 globokeje v zemljo rijejo, ki jih je rodila. Ribe pa .k ne zapuste vode, ki jim življenje ohrani. Piše se j e skrije pod materne peruti, kakor hitro je iz jajca j ^ izlezlo, in povsod za njo hodi. Ravno tako stori tudi jagnje, ki komej porojeno precej svoje matere q poiše ; in akoravno bi sto druzih ovac z njo enake j e barve in enake podobe bilo , bi jo vender iz med j, vsih našlo in bi za njo hodilo , kakor de bi hotlo 0 g reči: Od tebe sim dobilo , kar imam in pri tebi ho- čem tudi iskati, kar mi še manjka. Tako najdemo le P r ' vsili živečih in rastečih stvareh na zemlji, de se n e porojene vedno svojih roditeljev derže in gotovo bi 0 „ tudi neživeče reči tako delale, ako bi se premikati n , mogle. Na priliko, kak malar bi podobo namalal, —<£<► i) O ^ck>— vender bi ji oči ne bil dodelal ; in ko bi podoba to čutila in se zavedi la, de ji oči manjka— kaj meniš, kaj bi storila, kam se obernila? — Gotovo bi ne šla v poslopje kaciga kralja ali veliciga gospoda — ker bi ji nobeden želje spolniti ne bil v stanu — ampak poiskala bi hiše svojiga malarja in bi ga pro¬ sila, de naj ji podeli, kar ji še manjka in de naj svoje delo doverši. In ti z urnam obdarjeni človek! povej, od kod pride, de ne storiš tega, kar brezumne stvari de¬ lajo! Sej si vender tudi ti nepopolnama, nedoveršeno bitje, kterimu še marsikaj k doveršenju manjka! Ti si tako rekoč le neobdelan osnutek, ki pogreša še mnogo dela k svojimu doveršenju! Gotova priča tega je nikoli utolaženo poželenje tvoje duše po neznani reči, ki je pogrešaš in ki je ona neprenehama iše ter željno po nji hrepeni. — To neutolažljivo po¬ želenje je Bog s tem namenam v tvojo dušo vsadil, de bi te po tvoji lastni potrebnosti spodbadal, pra- viga pota iskati in se svojiga stvarnika spominjati. Zato te ni hotel popolnama doveršeniga vstvariti in ti vsih darov popolnamosti podeliti. Tega pa ni storil iz pomanjkanja dobrotljivosti, ampak iz ljubezni in milosti proti tebi, ker si je bil svest, deje dobro za te, de si tako stvarjen; ne zato, de bi bil ti revin, temuč, de bi bil ponižin; ne, de bi ti v po¬ manjkanji živel, temuč, de bi svoje oči vedno nanj \ obernjene imel. Ce ti torej jasniga spoznanja manjka, j če se revniga in marsikakih reči potrebniga čutiš — zakaj se ne oberneš k očetu, ki lije življenje dal, ^ k stvarniku, ki te je vstvaril, de bi na tebi doveršil, kar še pogrešaš ? Koliko voljneji je bil pač kraljevi pevec David, ki pravi: ..Tvoje roke so me delale —<> °- tem takim ves v oblasti božje roke in de brez njega ravno tako ne moreš dle živeti, kakor se brez njega vstvariti nisi zamogel. Dolžnost, ki iz tega za nas izhaja, ni manjši od poprešnje — ona je celo še veči; zakaj dobrota vstvarjenja ti je bila le enkrat podeljena, skerb za tvoje ohranjenje pa se vedno, vsaki trenutek ponavlja, in Bog te tako rekoč vedno iz noviga stvarja, s svojo dobrotljivo roko vedno ohranovaje, kogar je enkrat vstvaril. Za oboje pa je treba enako velike moči in ljubezni. — Ako si mu torej veliko hvaležnosti dolžan, ker te je v enim trenutku stvaril, koliko več si mu je dolžan zato, de te neprcnehama toliko minut, ur in dni ohranuje in varuje! Ne prestopiš se, de bi te on ne vodil; brez njega ne odpreš in ne zapreš oči. Oe pa ne veruješ, de, če se le z enim svojih udov ganeš, ga Bog premika, ne zaslužiš imena kristjana; ako pa resnično veruješ, de ti Bog to milost daje, in se venderle prederzneš , ga žaliti, pač ne vem, kako bi te imenoval! Ko bi kdo na visokim stolpu (turnu) stoje kaciga druziga človeka na tanki vervi visečiga v visočini deržal, povej mi, ali si bo pač človek, ki se v taki smertni nevarnosti vidi, prederznil, uniga žaliti in zmerjati, ki ga varuje, de v globoki brežin ne pade ? — Misli si, de si tudi ti v taki nevar¬ nosti. Tvoje življenje visi na božji volji kakor na tanki niti, tako, de, kakor hitro Bog svojo roko od tebe odtegne, se v svoj prošnji nič zgubiš. Kako zamoreš torej tako bedakast, tako neumin in hudobin biti , de jezo neskončno mogočniga Boga budiš, ki te v ravno tistim trenutku, v kterim ga ža liš, nad breznam derži? — Kako se pač pre- — O 1 ^>o— derzneš, Boga žaliti, v čigar volji je tvoje bitje in tvoje življenje? O strašna slepota, o neumno, puntarsko obnašanje! Kdo je pač tako nesramno, tako pregrešno nepokornost že kdaj vidil! Podložni se sprejo proti vladarju, ki jim neprenehama svoje vsigamogočno varstvo deli! — Pa prišel bo dan, de se bo taka grozna hudobija sodila in de bo razža¬ ljena čast božjiga veličanstva tožila! Proti Bogu ste se zarotile, nehvaležne, puntarske stvari! — Pač bi bilo prav, de bi se vesoljni svet proti vam speri, in de bi večni vladar vsem stvarem orožje podelil, vas zavoljo vašiga pregrešniga obnašanja kaznovali, in de bi se cela zemlja proti nehvaležnim, ki božjih dobrot nočejo spoznati, vojskovala. Zakaj po pravici se spodobi, de tisti ljudje, kteri svojih oči pri toli¬ kih božjih dobrotah niso hotii odpreti, dokler je bil čas zato, jih saj takrat odprejo, kader jih bo neiz- rečensko in neskončno terpljenje k temu prisililo. Pomislimo pa tudi še, de je Bog brez že na¬ štetih dobrot celi svet z vsimi njegovimi bogastvi za nas pripravil in nam v posest dal. Vse, karkoli je pod nebam, je človeku za njegovo lastno rabo ali pa za ohranjenje tistih stvari namenjeno, kterih je človeku k njegovimu življenju treba. Desiravno člo¬ vek mušic, ki po zraku letajo, za svojo hrano ne potrebuje, so mu vender ptice, ki se od teh mušic žive, koristne in potrebne; desiravno človek trave po travnikih ne je, so mu vender mnogotere živali, ki se z njo žive, potrebne za živež. Ozri se na vse kraje po zemlji in vidil boš, kako daleč se tvoje bogate planjave razširjajo, kako lep je tvoj delež! Vse, karkoli na zemlji miga, kar v vodi plava, pod nebam leta in na nebu leskeče, vse to je tvoje! Vse & O )o-o— te reči namreč so božji dar, dela njegove vsigamo- gočnosti, blesk njegove lepote, dokaz njegove usmi¬ ljenosti , djanja njegove ljubezni in priče njegove blagosti. Glej, koliko oznanovavca svoje velikosti in vsigamogočnosti ti Bog pošilja, de bi se ga prav spoznavati učil! „\ r se reči v nebesih in na zemlji,“ pravi sv. Avguštin, ,,me neprenehaina opominjajo, tebe , svojiga Gospoda , ljubiti.“ Tako opominjajo vedno vse ljudi, de bi se gotovo nihče ne mogel izgovarjati. O ko bi ti pač imel ušesa, de bi razumel glas vsih stvari, de bi razločno slišal, kako te vse vabijo in kličejo, Boga ljubiti! Vse s svojim molčanjem oznanujejo, de so v tvojo službo vstvarjene zato, de bi ti že sam zase in tudi namesto njih Gospodu vsih reči služil. Nebo ti pravi: ...Pošiljam ti podnevu svitlobo solnca in ponoči luna in zvezde tvojo pot razsvitljajo, de ne tavaš po tami. Dajem ti svojo pomoč, de vse raste in godi, kar k svojimu ohra- njenju potrebuješ.^ In zrak ti govori: „V meni sopeš; jest te hladim in preveliko vročino tvoje kervi tolažim, de zdravja ne zgubiš; v meni žive nešte- vilne plemena ptic, ki s svojo mnogoternostjo in lepoto tvoje oči razveseljujejo, s petjem tvoje ušesa radu- jejo in ti s svojim mehkim mešam prijetno jed dajejo.“ Voda pa ti pripoveduje, de ti o pravim času dež pošilja, de za te reke in potoke dela, za tvoj živež stotero in stotero plemen rib živi, tvoje njive in vertove namaka, de sadeži in žita rastejo; de za te daljne dežele z morjem sklepa, de zamoreš po vsih krajih priti in bogastva ptujih dežel v svojo domačijo pripeljati. In kaj hočem od zemlje reči, °d občne matere vsih stvari, ki je tako rekoč de- —oo^ 56 )«- lavnica in shramba, v ktcri so vsi pridelki natore nakopičeni! Po vsi pravici ti lahko reče: „Dajem ti terdne tla in te nosim kakor mati na svojih ple¬ čih ; preskerbujem te z vsim, kar koli potrebuješ, in te živim s sadovi, ki iz mojiga naročja rastejo. Zavoljo tebe se družim z mnogiterim zrakam in z vsimi pervinami in od njih moč dobivam , vse rodili, česar potrebuješ — kakor skerbna mati te nikoli ne zapustim; ko sim te namreč čas tvojiga življenja živila in nosila, te po smerti v svoje naročje sprej¬ mem in ti dam mirno počivališč.^ Z eno besedo! ves svet ti glasno pripoveduje: ^Poglej, o človek, kako neizmerno velika je ljubezin tvojiga stvarnika proti tebi, ker zavoljo tebe je mene vstvaril in je ukazal, de moram za tvojo službo pripravljen biti, zato de bi ti pa njega, Gospoda vsiga sveta, kteri je mene zavolj tebe in tebe zavolj samiga sebe vstvaril, ljubil in častil ! tt Tako ti, človek! vse stvari govore! Kdor njih glasu ne sliši, mora v resnici strašno gluhe ušesa imeti, in kogar te neizmerne dobrote ne ganejo, grozno nehvaležnost razodeva ! — Če si veliko do¬ brot prejel, tudi dolžno hvaležnost skazuj, de te ne zadene kazin, ki nehvaležnih čaka. Učen cer¬ kven pisavec pravi, de vsaka in sleherna stvar te tri besede človeku govori: vzemi, daj, boj se! To je: Vzemi, o človek, dobroto, ktero ti po po¬ velji stvarnika dajem; tode ne pozabi zanjo hva- ležin biti, ker se imaš ojstre kazni bati, če tega ne storiš. De se boš pa še bolj tega prepričal, poslušaj besede Epikteta, gerškiga modrijana, od kteriga sim ti že poprej pripovedoval in kteri opominja, 57 >■*>- de mora človek v vsih stvareh svojiga stvarnika spoznati. ,,Kadar orel kročepravi ajdovski mo¬ drijan, „in ti s svojim vpitjem oznanuje, 0 - 0 — splošna in se je stvarniku tako imenitna in potrebna zdela, de je celo živalim nagon, se hvaležne ska- zovati, podelil, kar se iz več izgledov jasno kaže. Ktera zver je pač bolj divja od leva? In vender nam Apian , gerški pisavec , pripoveduje, de je enkrat sužinj, ki je svojimu gospodarju zavoljo nje¬ gove grozovitne neusmiljenosti ušel in v Afriko po¬ begnil bil, po pušavi tavaje v neko votlino pod streho šel. Kmalo potem pride; lev, ki je na eni nogi zlo kervavel, žalostno tule k njemu v votlino. Prestrašeni begun misli, deje že po njem; tode lev mu ni nič žaliga storil in blizo k njemu pridši, mu pokaže kcrvavo taco, kakor de bi ga hotel po¬ moči prositi. Sužinj zagleda velik tern v njegovi nogi in mu ga izdere, kar je levovo bolečino vidno zmanjšalo; in od zdej se mu je lev, kakor koli je bilo mogoče, hvaležniga skazoval. Pustil ga je v svojim berlogu prebivati in mu je vsaki dan naj bolji kos svojiga lova prinesel, s čimur se je mogel pre- živiti. Poznej so tega sužnjiga vjeli, v Rim nazaj pripeljali in obsodili, de ima per grozovitnih igrah v rimskim gledišu od divjih zveri raztergan biti. V tem pa so tudi leva, s kterim se je bil on v pušavi soznanil, vjeli ter v Rim pripeljali, in primerilo se je, de so iz med vsili zveri njega perviga na obso- jeniga sužna spustili. Serdito iz svojiga hleva skoči; tode sužnja zagledavši, kar obstane, z repam miga in se mu prijazno bliža ter ga boža in objema, pokazati, de je prešnjiga dobrotnika spoznal. Sužnji, kterimu so življenje prizanesli in še po verhu leva v dar dali, ga je potem dolgo okoli vodil in ljudem za plačilo kazal. Bere se tudi od nekiga llelpida iz Samoškiga -< 60 y>°- otoka, de je bil s svojimi tovarši od morskih valov v Afriko zanesen in ko se je na breg podal, je pred levam, ki je s široko odpertim žrelam za njim tekel, bežal in na drevo splezal. Lev se je pod drevesam ulegel in je žalostno in zamolklo tulil, dokler Helpid ne zagleda , de levu velika kost v žrelu tiči. Z drevesa spleza in levu nevarno kost iz žrela potegne. Lev te dobrote ni pozabil in je svojiinu rešitelju in njegovim tovaršem, dokler so v tem kraji ostati primorani bili, obilno ropa donašal.— Še drugi lev se je nekiga dne z grozovitno veliko kačo bojeval, ktere ni mogel premagati in kteri bi bil poslednjič omagal, ko bi ravno mem gredoč lovec kače ne bil umoril. Hvaležna zver je zdej vedno za svojim rešiteljem hodila in ga ni hotla nikakor zapustiti. Ko je pa lovec enkrat v barko šel, in leva na bregu pustil, je skočil v morje in za barko plaval, dokler ni omagal, in, predin so mu mogli na pomoč priti, poginil. In kaj hočem od hvaležnosti in zvestobe konj povedati? Plini pripoveduje, de so bili konji, kteri so po smerti gospodarjev tako žalovali, de so bili vedno le žalostni in otožni ter so celo solze točili. Konj kralja Nikodema po smerti svojiga gospodarja ni ničesar hotel jesti in je tako dolgo stradal, de je poginil. Drugi pa so uboj svojih gospodarjev na ubijavcih z bercanjem in grizenjem maševali. Še čudniši zgodbe pripovedujejo od psov, kterili zvestoba in hvaležnost ste v pregovor postale. Ravno tisti rimski pisavec Plini nam pripoveduje od nekiga psa, de, ko je bil njegov gospodar od tolovajev napaden in umorjen , tudi po njegovi smerti ni od njega šel, temuč je po vsim životu ranjen, s svo- 61 )»>°- jimi poslednjimi močmi ropne plice in zven' od trupla svojiga ljubljeniga gospodarja odganjal. — Pes ne- kiga Jazona Lucia po gospodarjevi smerti ni ničesar več jesti hotel ter je lakote poginil. — Plini še bolj čudapolno prigodbo od nekiga psa pripoveduje, ki se je neki pod konzulatam (vladar,stvam j Apia Junia in Publia Silia v Rimu zgodila. Ta pes, ki je bil v sinert obsojeniga Rimljana, ni hotel od ječe iti, v kteri je bil njegov gospodar zapert; celo potem, ko je bil umorjen, ni njegoviga trupla za¬ pustil in je z žalostnim tuljenjem svojo tugo razo¬ deval. Ko mu eden vpričnih kos jedi zažene, ga pobere in k ustam mcrtviga gospodarja nese, kakor de bi ga bil hotel oživiti ; in ko je bilo njegovo truplo poslednjič v reko Tibero verženo, je pes za njim skočil in si je z vsimi močmi prizadeval, ga nad vodo obderžati. — Obnašanje tega psa pač veliko občudovanje zaslužuje ! — O času nemškiga cesarja Henrika Tičarja je pes, kise popred nobeniga človeka ni lotil, ko bi trenil, v cesarjevim poslopji na ptujiga viteza planil in ga večkrat za roko popadel. V tem je z repam migaje k svojimu gospodarju hitel in potem iz noviga v viteza skočil. Pričujoči ljudje, kteri čudniga ob¬ našanja tega psa niso umeli, so ptujca tako dolgo naganjali, dokler jim ni razodel, deje bil popreš- n jig a psoviga gospodarja umoril. — Ce torej neumne živali, ktere imajo le iskrico nagona, ki jih k hvaležnosti napeljuje, prejete do¬ brote tako živo spoznajo in se svojim dobrotnikam na vsaktero vižo udane in hvaležne skazujejo, kako je li mogoče, de človek, ki z lučjo uma velikost prejetih dobrot lahko natanko pregleda, njega po- —co< 62 zabiti zamore, ki mu toliko preobilno darov podeluje! Ali se bodo mar ljudje v zvestobi, zahvalnosti in ljubezni do svojih dobrotnikov res živalim prekositi dali, ker so vender darovi, ki jih Bog ljudem daje, neizrečeno veliko več vredni, kakor vsaktera reč, ki jo živali od ljudi prejeti zamorejo; verh tega je ljubezin, iz ktere Bog svoje darove deli, tako ne¬ skončna, de je še veliko veliko veči, kakor nepre¬ cenljive, neštevilne dobrote, ktere deli; in poslednjič Bog ne daje zavolj lastniga dobička in lastne koristi, ampak iz zgolj milosti in blagosti! — In kaj ! ali le samo takimu dobrotniku bi se hvaležnost ne skazo- vala ? — To pomanjkanje hvaležnosti pri ljudeh, kjer bi se naj bolj pričakovati mogla, je v resnici nezapo- padljivo, in jasno kaže , de hudi duhovi našo dušo slepe, naše serce oterdujejo in nam spomin slabe, de bi se toliko dobrotljiviga delivca vsiga dobriga ne spominjali. Če je pa že tolika pregreha, njega se ne spo¬ minjati, kje pa hočemo besedi najti, de bi gerdo hudobijo imenovali, če kdo njega žali, ali celo nje¬ gove lastne dobrote v to obrača, de bi zoper njega grešil! — Perva stopnja nehvaležnosti — pravi Seneka (od dobrot I. 12.) — je, dobrot z dobrotami ne po- vračevati; druga, svojih dobrotnikov pozabiti, tretja, dobro s hudim povračati, kar m en de v resnici naj viši stopnjo nehvaležnosti kaže. Ali koliko hudobneji še tisti ravna , kteri z ravno tistimi dobrotami, ki so mu bile podeljene, svojiga dobrotnika žali in jezi? Pač res de ne vem, ali bi se po vsim svetu človek našel, kteri bi z enim svojih bratov tako ravnati zamogel, kakor jih veliko z Bogam samim ravna! — oo^ 63 )oo- Ali bi se pač dobil tako brezdušin izdajavec, de bi darove, ki jih je od svojiga kralja prejel, v to obra¬ čal, de bi zoper njega vojakov nabiral in se vojs¬ koval ? In ti, o nesrečnež, se derzneš, z dobro¬ tami, ktere ti je kralj vsili kraljev, delivec vsih darov podelil, njega samiga žaliti in se proti njemu spreti ? — Ali se da pač veči hudobija misliti ? — In venderle je dosti ljudi, ki dan na dan zdravje, moč , bogastvo — darove, ki jim jih je stvarnik podelil — v hudobne početja in pregrešne djanja obračajo ! Moč jih dela prevzetne in ošabne, lepota nečimurne in napihnjene, zdravje prešerne in ne¬ zmerne, bogastvo skope in lakomne ptujiga blaga, naj si bo tudi revnih sirot in vdov. Oni si le pri¬ zadevajo, bogastvo na bogastvo kopičiti, svoje truplo nezmerno lišpajo in čistot in nedolžnost devic zale¬ zujejo, ter jih tako deleč zapeljejo, de kakor Juda Odrešenikovo kri prodajajo, oni pa jo kot Judje za gotovo ceno kupujejo. In kako bom neki napčno rabo vsih družili božjih darov popisal ? Morje jim mora služiti, de iz vsih kotov zemlje sladčice, ki se njih gerlu priležejo , pripeljejo ; lepota družili ljudi jim mora njih hudobne poželenja pasti; sadovi in pridelki zemlje jim niso v stanu njih lakomnosti nasititi; telesna lepota jih k prevzetnosti in nečimurnosti na¬ pihuje ; sreča jih zapelje v hudobije in pregrehe, nesreča pa jih žene v obupanje in večno pogubljenje. „Z godej že pred dnevam vstane morivec, (( kakor pravi Job (Job XXIV.) in umori reveža in siro¬ maka , ker noč mu je prijazna, de njegove hudo¬ bije zakriva Vse , kar koli je Bog v svoje pove¬ ličanje in v svojo čast vstvaril, jim mora zanasitenje njih spačenih in pregrešnih želj služiti. Ne bilo bi 6-4 >oo- ne konca nc kraja, ko bi hotel kdo vse nepotrebne in pogubljive reči našteti, v ktere ljudje božje do¬ brote spreminjajo; kakor: močne, omamljive pijače, neštevilne in na mnoge viže izmišljene jedila, dišeče mazila in vode, tavžentere telesne noše in lišpe , kterim so določene pravila in zapovedi postavili in od kterili so , grešenje polajšati, celo cele bukve pisali in tiskali. Tako zlo se je poželjivost in po¬ hotnost vkoreninila in razširila, de imajo ljudje vse prelepe darove, zavolj kterih Boga nikakor dovolj hvaliti, častiti in poveličevati ne moremo, le za vabila pregrešnih želj, za razodevanje nečimurnosti. Tako jih kej veliko namen, iz kteriga je Bog toliko reči nam v prid vstvaril, ravno narobe preoberne; to namreč, kar bi jim moglo biti nagib k kreposti, imajo za orodje pregrešniga početja — ob kratkim , vse le v to obračajo, de bi njihovim mesenim željam streglo, in ne mislijo na svoje bližnje, ktero jim je Bog venderle tako zlo priporočil. Kadar je treba, ubožnimu bližnjimu kaj podeliti, takrat so siromaki, takrat vpijejo, koliko družili dolžnost imajo spolniti; ali druge krati jim ničesar ne manjka in nočejo ni¬ komur kaj dolžni biti. — Zatorej, preljubi brat! ne terpi tako težke butare do konca svojiga življenja na sebi; kolikor teži je namreč ona, toliko ojstrejši odgovor se bo tudi od tebe tirjal. Je nekakšna kazin, če Bog nehvaležnimu veliko posvetniga blaga podeli, in znamnje, de ga je Bog popolnama zavergel , če mu pripusti vedno nove zaklade nabirati, ki ga še bolj nehvaležniga delajo in od stvarnika vedno bolj oddaljujejo. — O ljudje so se pač popolnama sramež¬ ljivosti znebili, ker jim ni mar, de jih celo živali v hvaležnosti prekose, in se svojim dobrotnikam dosti 6 o £o-o— hvaležniši skazujejo ! Kadar bodo strašni dan sodbe Ninivljani zoper Jude vstali in jih terdo tožili, de se po Kristusovim opominovanji niso k pokori spre- obernili, tadaj se tudi mi varimo, de nam izgleda žival, ki so svoje dobrotnike ljubile, pred oči ne bo postavil in nas zavergel, ker svojih dobrotnikov nismo ljubili! — IV. Poglavje. Četerti nagib, ki nas mora k kreposti spodbadati, je neprecenljiva dobrota našiga odrešenja. §• I. Za dobrotama vstvarjenja in ohranjenja, ktere nam je Bog podelil, je perva v resnici neprecenljiva dobrota našiga odrešenja. Čutim se toliko nevredniga in nezmožniga, od te visoke tvorine govoriti, de resnično ne vem, s čim bi začel, kaj bi povedal in kaj zamolčal. Ko bi ljudje zavolj svoje neobčutnosti in toposti ne potrebovali tako močniga nagiba, k kreposti jih podbadati, bi bilo gotovo bolje, globo¬ čino te skrivnosti molče moliti, kakor pa z besedami še tamniti.—Pripoveduje se, de, ko je enkrat slovit malar smert neke kraljeve hčere namalati hotel, je prijatle in sorodnike ranjce z žalostnimi obrazi okoli mertvaškiga odra namalal, v obrazu njene matere pa je naj hujši tugo in bolečino izrazil (namalal). Ko je pa očetovo podobo malati jel, je z umetno na¬ pravljeno senco njegov obraz zakril, pokazati, da njegova umetnost velikosti take bolečine izraziti (na¬ malati) ni v stanu. — Če torej vsa naša vednost ni — 0 - 0 ^ 66 dosti velika, dobroto vstvarjenja razložiti in razumeti, kakšiu jezik in kakšna zgovornost bo pač dobroto našiga odrešenja po vrednosti popisati v stanu? — Ljudi in vse reči vstvariti je bilo Bogu le eniga samiga migljeja njegove vsigamogočne volje treba; jih pa odrešiti, je mogel tri in trideset let pot in kri prelivati, in nobeden njegovih udov, nobeden njegovih občutkov ni ostal brez naj grozniših bolečin! Le misliti, de se toliko veličanstvena skrivnost s člo¬ veškim jezikam dopovedati da, se mi jo že skorej oskruniti zdi. Kaj čem početi? — Ali čem govoriti, ali čem molčati ? — Molčati ne smem, in govoriti ne zamo- rem! Kako bi pač tako nezapopadljivo usmiljenje zamolčati mogel, in kako bi bil v stanu, tako neiz¬ rečeno častitljivo in visoko skrivnost z besedami do¬ povedati! Ali bi tukej molčati ne bilo nehvaležno? Prederzno in ošabno pa bi bilo, govoriti si pri¬ zadevati ! Zatorej, o neskončni Bog ! prosim tvojo neizrečensko dobrotljivost, de bi mi ti zavolj mojih slabih moči, tvojo slavo oznanovati, milostjivo pri¬ volil, de te tiste svete stvari gori v nebesih, ki te edine vredno častiti zamorejo, namesti mene hvalijo, in de mi pri mojim prederznim početji pripomorejo in nadomestijo, kar slabi človeški duh storiti ne zamore! — Ko je bil Bog človeka vstvaril, ga v prijetni kraj postavil in mu čast in vrednost podelil, se je mogel človek toliko tesneje k svojimu stvarniku pri- vezaniga čutiti, kolikor neprecenljiviši so bile njemu podeljene dobrote. Tode on je bil Bogu, svojimu Gospodu , nepokorin in se je zoper njega speri. Ravno tiste reči, ktere bi mu bile imele biti pod- —— in solze prelival in mnogotere težave in nadloge pre¬ našal, ktere bi bil jest za svoje grehe terpeti mogel. In vse to si terpel, desiravno si bil brez vsiga greha in nikoli ni žal besede bilo iz tvojih ust, temne si bil le ti vedno žaljen! Zame o Gospod! si bil vjet, od svojih zapušen, zatajen, pradan, zdaj pred tega zdej pred uniga sodnika peljan in pričo njih po kri¬ vim tožen, za me si terpel, de so te po glavi bili in ti v obraz pljuvali ; za me si bil zasramovan in tepen, s ternjem kronan in preklinjan, na križ pribit, umorjen in pokopan! — Poslednjič pa si bil delo odrešenja dopolnil, ko si na križu svojiga duha izdihnil in pričo svoje matere umeri. In kako neusmiljeno so še celo v smertni uri s tabo ravnali, ko si v naj veči revšini od goreče žeje mučen zastonj po kapljici vode hrepenel, de bi si bil ž njo zasušeno gerlo omočil? Od vsih, celo od svojiga lastniga nebeškiga Očeta si bil zapušen! Komu se je pač bolj čuditi , kakor če vidimo, de neskončno mogočni Bog sramotno, kakor liudo- delnik na križu umira ? — Ko bi bil kak človek, tudi naj nižjiga stanu, toliko nesrečin, de bi zavolj dopernešenih hudobij strašno smert na križu terpeti mogel, in bi se ti spomnil, de si ga pred že vidi! In poznal — gotovo bi bil strahu in groze ves omam¬ ljen, ga viditi tako sramotno umirati. Ako pa že pogled zaverženiga človeka iz med prostiga ljudstva zavolj njegove žalostne osode pri tebi usmiljenje obuditi zamore; kaj boš neki občutil, lahko vidiš Boga, Gospoda vsih stvari, tako terpeti? — Ker je pa taka osoda toliko žalostniši in grozovitniši, koli¬ kor veči in imenitniši je tisti, ki jo terpi — torej povejte vi nebeški angelji — ker nikomur veličastnost -°<4 72 >»- in svete lastnosti Gospodove tako znane in razodete niso kakor vam — povejte vi, kako neizrečene bo¬ lečine ste občutili, kakšna groza vas je spreletela, ko ste njega na križu viseti vidili. — Zato sta imela tudi kerubina, ki ji je Bog k skrinji zaveze posta¬ viti ukazal, obličje proti obličju obernjeno , ter sta tako rekoč s stermečimi očmi gledala na stol milosti, ki je skrinjo zaveze pokrival; de bi tako pokazala, de tudi ti vzvišeni duhovi s stermenjem velikost božje ljubezni in njegoviga usmiljenja občudujejo, viditi Boga samiga, vladarja svetov, za naše odrešenje na križ pribitiga. Vsa natora je bila prepadena, vse stvari so bile prestrašene, stresle so se poglavarstva in kraljestva nebes, ko so tako neprecenljivo dobrotljivost v Bogu spoznale. In kdo bi se ne čudil, kdo bi ne bil te neskončne dobrotriosti v sercu ginjen ? Kdo bi se mogel braniti glasno zavpiti, kakor Mozes, ko se mu je Bog sam in podoba te skrivnosti na gori Sinaji pokazala (II. Moz. XXXIV.): »Vladar! Gospodi Bog! usmiljen in milostljiv, poterpežljiv in poln usmiljenja /“ ker ni zamogel ničesar druziga govoriti in početi, kakor preveliko božjo usmiljenost, ki se mu je razodela, glasno hvaliti? Kdo si ne bo z Eliam (III. kralj. XIX) obličja zakril, kadar Bog memo njega gre, in sicer ne v svojim veličanstvu in slavi, ampak v podobi naj večiga ponižanja ; ne v svoji vsigamogočnosti, ki gore podira in skale drobi, am¬ pak v takih nadlogah in v taki revšini, de bi usmi¬ ljenja kamnje pokalo ? Kdo torej ne bo oči svojiga duha zatisnil, z vso močjo svoje občutnosti velikost take ljubezni in mi¬ losti občutiti ter svojiga Boga in Gospoda brez konca -»»- in mere, kakor človeška duša le zaniore, ljubili? Kdo je v stanu to visokost božje ljubezni pregledati? in kdo globočino tega neskončniga ponižanja preuda¬ riti ? Kako neizrečeno veliko je, o Gospod, tvoje usmiljenje; kako nezapopadfjiva je globočina tvoje dobrotnosti! Ker sim ti za odrešenje neizmerno veliko hvaležnost dolžan, kako pa bom mogel način, po kterim si me odrešil, po vrednosti spoznati in tebi poverniti ? Odkupil si me z naj grozovitnišimi bole¬ činami, zasramovan in zasmehovan si bil kakor iz- veržek človeškiga rodu pregrešnim hudodelnikam prištet. Z zaničevanjem, ki si ga preterpel, si meni spet čast pridobil; s sramotnimi tožbami, ktere si preslišati mogel, si mene zaslužene kazni rešil; s prelito kervjo si me očistil; s svojo smertjo si me spet v življenje obudil; s svojimi solzami si večni potok mojih oči posušil in me večniga škripanja z zobmi rešil! O predobrotljivi oče, ki tako milostljivo svoje otroke ljubiš, ti si v resnici dobri pastir, ki sam sebe svoji čedi v živež da ! O preblagi in naj zvestejši varh, ki svoje življenje daš za ovce, ktere si v svoje varstvo in obrambo vzel, s kakšnimi da¬ rovi ti čem tolike dobrote poverniti ? Ali ti mar s solzami žaljenje za tvoje zame pretočene solze po¬ kazati zamorem ? Kako ti bom pač s svojim življe¬ njem tvoje čisto, presveto življenje povernil ? O preneskončin je razloček med tvojim življenjem in med življenjem človeka, med solzami stvarnika in stvari ! — Vari se pa zmote, o človek! de ne boš more¬ biti mislil, de Bogu nisi celo toliko hvaležnosti dol¬ žan, ker on ni le samo zate, ampak za ves svet nmerl. Zakaj če je za vse umeri, je tudi za vsaciga 4 —0-0^ 74 j»<>- posebej svoje življenje dal; v njegovi neskončni mo¬ drosti so mu bili vsi tisti, za klere je umeri, tako svetlo pred očmi, kakor de bi bili vsi ti le eden; v svoji neskončni ljubezni je zapodadel vse vkupej, kakor vsaciga posebej ; prelil je svojo kri za eniga samiga, kakor jo je za vse prelil, ker njegova lju¬ bezen do nas je bila tako neizmerna, de bi bil Izve- ličar —- po spričevanji svetih mož — ko bi bil med ljudmi le en sam krivičin, za tega samiga vse terpel, kar je za vse vkupej preterpel ! Premisli torej v svojim duhu, kako veliko ti je Bog podelil, kako veliko je zate storil, in de bi bil še veliko več storil, ako bi bilo za tvoje izveličanje potrebno. §• a. Jz popre šnjiga sc lahko posname , kako velika pre¬ greha je, svojiga Izveličarja kaliti. Vse stvari za priče pokličem, de se ne more veči dobrota in milost izmisliti, kakor je naše izve¬ ličanje in de nobena dolžnost ne more veči biti od te, ki iz našiga zveličanja izvira. Ali mar zamorejo vse verste angelov reči, de bi bil Bog kedej toliko za nje storil! Kdo bo torej še odlašal, Gospodu po mogočnosti svojo hvaležnost skazovali! „Iz treh vzro¬ kov , o Gospod \“ pravi sv. Anzehn (Med. de redempt. hom. c. Vil), „tebi vse, kar sim, zahvalujem: per- vie zato, ker si me vstvaril; drugič ti še veliko bolj po pravici vse, kar sim in imam, zahvalujem zato, ker si me odrešil; in tretjič sim ti svoje življenje in bistvo dolžan, ker si mi samiga sebe za plačilo ob¬ ljubil.^— Zakaj bi se torej njemu, kterimu se imam tolikokrat zahvaliti, vsiga brez izjeme ne daroval! —O Cl.- 7 5 )0-O— 0 strašna nehvaležnost in terdovratnost človeškima serca! — De! v resnici brez primere si terdoserčin, če te tako neskončne dobrote ne ganejo, in če se za neštevilne dobrote, ki si jih prejel, Bogu v za¬ hvalo ne daruješ! Ničesar na svetu ni tako terdiga, de bi se omečiti ne dalo; rude se v ognju tope, celo demantumejo omečiti; ti pa, nesrečno človeško serce! si terši od skale, železa in demanta, ker te ni v stanu ne vročina peklenskiga ognja, ne vse pregre- vajoča ljubezen nebeškiga Očeta omečiti! — Ker si ti, o Gospod, ljudem toliko dobrot in usmiljenja skazal, kako pač zamoreš ljudi terpeti, ki te ne ljubijo, se neštevilnih dobrot, ki jim jih deliš, ne spominjajo — ki, kar je še grozniši, se celo derznejo, te žaliti ? Koga pač zamore tak lju¬ biti , ki tebe ne ljubi ? kakšne dobrote bodo pač taciga k hvaležnosti obudile, ki je proti tebi, naj Jjubeznjivšimu dobrotniku, nehvaležin! Kako bi bilo pač mogoče, de bi tebe, ki si mi tako neizrečensko ljubezen skazal, preserčno ne častil in ne molil? tebe, ki si me s toliko skerbljivostjo in s tolikim usmiljenjem poiskal in odrešil? „Kadar bom povišan z zemlje,“ pravi Izveličar, ,,bom vse k sebi vlekel (Jan. NIL 32.) S ktero močjo in s kakšnimi vezmi nas boš, o Gospod! k sebi vlekel? Z močjo svoje ljubezni in z verigami svojih dobrot; „potegnil vas bom k sebi,“ pravi Jezus, „% vervmi Adamovimi in z vezmi ljubeznih (Hoz. XI. 3.) Kdo bi se pač z veseljem ne dal taki ljubezni vleči in s takimi vezmi povezati; kdo bi ne želel, od tako neizmernih dobrot premagan biti? — Če torej strašno spačenost serca razodeva, tako ljubeznjiviga in dobrotljiviga Gospoda ne ljubiti, 4* * 76 v>- kako pa bomo hudobnost tistih ljudi imenovali, ki se celo prederznejo, njega žaliti in njegove zapovedi prelomovati ? Kako je pač mogoče, o človek! de ti s svojimi rokami njega žališ, ki svoje roke le stega, ti dobrot deliti, in kteri jih je celo iz ljubezni do tebe v strašnih bolečinah na križ pribiti dal! — Ko je nesramna in nečista Putifarjeva žena po- božniga Jožefa v greh zapeljati in pregovoriti hotla, de bi bil grozno nezvestobo proti svojimu gospodu doprinesel, ji je blagi in čisti mladeneč takole odgo¬ voril: „GIej, moj gospod mi je vse izročil, tako de ne ve, kaj ima v svoji hiši. In ničesar ni, kar bi ne bilo v moji oblasti, razun tebe, ki si njegova žena; kako bi torej mogel to hudobijo storiti in zoper svojiga gospoda grešiti?" (I. Moz. XXXIX.) Kakor de bi bil hotel reči: „lver je bil moj gospod toliko dobrotljiv in blagoserčin proti meni, de mi je toliko zaupal in me tako v časti imel, kako bi ga pač zamo- gel razžaliti, ker sim mu va velike dobrote toliko hvaležnosti dolžan ? a V Jožefovih besedah moramo posebno opaziti, de ni le rekel, de nezvestoba ni pripušena, temuč de tako velike hudobije ne more doprinesti. 8 tem je hotel pokazati, de velikost pre¬ jetih dobrot ni Je njegove volje določila, temuč de mu je celo moč in zmožnost svojiga gospoda in Boga razžaliti vzela. \ (Je je torej Jožef človeško usmiljenje in dobroto tako povračeval, kaj še le neštevilne in neprecen¬ ljive dobrote, ktere nam Bog podelujc, zaslužijo? Kakor je Egipčan Pulifar Jožefu vso svojo last in hišo zaupal in izročil, ravno tako nam Bog vse daje, kar ima. Primeri človeško premoženje s tem, kar Bog ima, in vidil boš, kako neskončno veči so božji —- podelil ? — 0 nesrečni človek, ki si nehvaležniši kakor neumne stvari, terdovratniši kakor zveri, terši kakor skale, ali se ne ustrašiš take hudobije? Ali se pač zveri, ali se pač lev in tiger toliko spoza¬ bijo, de bi svoje dobrotnike žalili? — Sveti Ambrož pripoveduje, de je en pes celo noč pri truplu svo- jiga po tolovajsko ubitiga gospoda cvilil in tulil. Ko se je dan naredil in se je veliko ljudi okoli njega zbralo in je pes tudi morivca svojiga gospoda med njimi zagledal, je hitro vanj planil ter ga serdito popadal in je tako hudobijo razodel. Kaj boš pa ti počel, o človek, če se je pes, ki od svojiga gospoda gotovo ni druziga prejel, kakor kak koščik kruha, tako zvestiga in hvaležniga njemu skazoval ? Ali ti je mar nehvaležnost tako prijetna in ljuba, de se v hvaležnosti živalim prekositi daješ? In če je neumni pes ubijavca svojiga gospoda tako serdito sovražil, zakaj tudi ti morivcov svojiga Gospoda ne sovražiš? Kdo drugi je tvojiga Gospoda umoril, kakor tvoji grehi? Oni so ga zgrabili, zvezali, tepli in k smerti na križu vlekli; oni so bili krivi smerti tvojiga Gospoda in lzveličarja. Neusmiljeni in kervoželjni rabeljni, ki so Jezusa križali, bi ne bili toliko oblasti in moči do njega imeli, ko bi jim ne bile tvoje pre¬ grehe orožja podelile. Zakaj se torej ne razserdiš in ne raztogotiš nad morivci svojiga Gospoda? Zakaj se tvoja ljubezen proti njemu vedno bolj ne vžiga, ker ga pred svojimi očmi umirati vidiš ? In zakaj svojih grehov, njegovih morivcov, ne zatiraš, tim bolj, ker ti je znano, de je vse le zato delal, go¬ voril in terpel, de bi stud in sovraštvo greha v naših sercih obudil. De bi greh zamoril, je sebe umoriti dal; de bi naše roke in noge, ki se vedno le k pre- -»«< 79 grešnimu djanju gibljejo in premikajo, zvezal, je svoje lastne ude v groznih bolečinah na križ pribiti dal. Kaka prederznost je torej, tako živeti, de so vse težave in terpljenja, ktere je Kristus prenesel, zate zgubljene, ker terdovratno v vezeh sužnosti, iz kterih te je on s prelitjem svoje presvete kervi rešil, ostati hočeš? Ali te ne spreleti' nehotama, kadar se greha spomniš, ker, njega zatreti, samiga Boga naj grozovitniši bolečine terpeti vidiš ? Ali je mar mogel še kaj več storiti, ljudi nagliga pada v brezen greha obvarovati, kakor de se je na križ pribit med nje in med greh vstopil ? Kdo bo pač tako prederzin, Boga, gospoda nebes in zemlje, naj pravičnišiga sodnika žaliti, ako pred svojimi očmi nebeško prebivališe svetnikov in odperto peklensko žrelo vidi ? Ali nas pa ne mora še bolj pogled na križ pribitiga Boga spreleteti in od greha ostrašiti ? Kaj bi pač takiga omečiti zamoglo, kteriga tak po¬ gled ne gane ? V. Poglavje. §• * Si za krepost prizadevati , nas spodbuda tudi od Boga nam podeljena dobrota opravičenja. Kaj pa bi nam bila dobrota odrešenja poma¬ gala, ko bi dalje ne bili milosti opravičenja prejeli, po kfcerim smo še le velike moči neprecenljive dobrote odrešenja deležni postali? Kakor je namreč zdra¬ vilna obeza sama na sebi brez koristi in djanja, ako se na rano ne položi, ravno tako bi bilo tudi nebeško 80 ><*>— zdravilo odrešenja za nas brez koristi in prida, ako bi ne bili po njim opravičenja dosegli. To pa je delo svetiga I)uha, kterimu posvečevanje ljudi pripisujemo- On namreč s svojim usmiljenjem grešniku naprot pride, ga k sebi kliče, in ko ga prikliče, ga opraviči; potem opravičeniga pelje na stezo pravice in ga s podelje- njem daru stanovitnosti vodi do njegoviga namena in konca in mu poslednjič venec zmage podeli. Do¬ brota opravičenja in posvečenja torej vse nam od Boga podeljene darove v sebi zapopada in je iz med vsih naj veči in naj potrebniši. Človek pa jo doseže, če z močjo in pripomočjo svetiga Duha verige in vezi, v ktere ga je greh vkoval, razterga, se iz oblasti in trinoštva hudičeviga reši; če od smerti v življenje vstane, iz grešnika pravičin, iz otroka jeze in prekletstva otrok božji postane. To pa se brez posebne božje milosti in pomoči ne more zgoditi, kakor nam Izveličar z jasnimi besedami priča, rekoč: „Nihče ne more k meni priti, ako ga ne vleče Oče , kteri me je poslali (Jan. VI. 44.) S temi besedami Jezus hoče reči, de človeka ne njegova svobodna volja, ne moči njegove lastne natore same iz sebe ne zamorejo greha rešiti in k zveličanju pripeljati, ako mu božja roka ne pomaga in ga njegova gnada ne podpira. Te besede Odrešenikove sveti Tomaž takole razlaga: „Kakor kamen zavolj svoje natorne teže vedno navdol sili in brez ptuje pomoči ne more v kviško iti, ravno tako tudi človeka grešna popače¬ nost, ki je v njem, vedno le k zemlji vleče, to je, nagnjenje in poželenje po posvetnim stori, de pade. Ce hoče torej vstati in se kviško — k ljubezni in čeznatornimu poželenju nebeških reči — povzdigniti, potrebuje roke naj Vikšiga in njegove božje pomoči. S I ž°‘>— To popolnama našo pozornost in pazljivost zaslužuje, ker po tem zadobi človek pravo spoznanje samiga sebe in svoje popačene natore ter se prepriča, kako potrebno je zanj , Boga neprenehama za njegovo božjo pomoč prositi .“ Kakor smo torej viclili, človek se iz svoje lastne moči ne more greha rešiti in izveličanja doseči, temuč potrebuje božje pomoči in milosti. Kako neiz¬ rečeno veliko dobrot pa ta milost zapopada! Ker je namreč gotovo, de le ona greh iz duše, v kteri ne- številno zlegov dela, pregnati zamorc, velikost do¬ brote lahko posnamemo iz zlegov, ktere ona prežene. Premišljevanje te milosti mora človeka močno k hva¬ ležnosti proti njenimu delivcu spodbadati, in goreče želje po kreposti v njem obuditi. Imenitniši dobrote, ki iz te božje milosti za nas izvirajo, hočemo torej v kratkim našteti. Naj pred ona človeka z Bogarn spravi in mu spet njegovo ljubezin pridobi; zakaj naj veči in naj strašnejši vsili zlegov, ki jih greh v človeški duši napravlja, je ta, de ga stori božjiga sovražnika, ker Bog, naj veči svetost in lepota, ničesar tako zlo ne sovraži in ne studi, kakor greh. Zato tudi kraljevi prerok pravi: sovražiš vse, kteri hudobije delajo, ti pogubiš vse, kteri laži go¬ vore; ker kervoželjni in goljufivi ljudje so Gospodu gnjusoba. (< (Ps. V.) Vsili zlegov nar veči, vir in korenina vsih druzih je, ker si z greliam Boga so¬ vražnika storimo; kakor je nasproti tudi od Boga ljubljen biti, Božjo ljubezen imeti vsih sreč naj veči, iz ktere, kakor iz neusušljiviga studenca vse druge blagosti teko. Od tega strašniga zlega torej nas reši dobrota opravičenja. Ona nas z Bogam spravi in nas stori iz njegovih sovražnikov njegove prijatle; in to 82 >«- prijatelstvo pa ni kakor navadno prijatelstvo, ampak je naj veči in serčniši, ki biti zamore, je kakor pri¬ jaznost očeta do njegovih otrok. Zato učenec, kteriga je Jezus ljubil, po pravici govori: v Glejte, kakšno ljubezen nam je Oče ukazal, de se otroci božji imenujemo in smo (I. Jan. II. 3.) in sveti apostel ne pravi le samo, de se božji otroci imenujemo, temuč še pristavi, de smo tudi resnično otroci božji, de bi tako maloverni človek, svoje nizkote si svest, popolnama prepričanje božje prijaznosti in milosti dosegel in dobro spoznal, de nam lastnost in čast božjih otrok ni le po imenu, ampak v resnici podeljena. Če je torej tako strašna nesreča od Iloga za- veržen in sovražen biti, kako velika mora biti sreča, od njega ljubljen biti in v njegovi milosti živeti? — Modroslovcam velja za dokazano resnico, de čim bolji je kaka reč sama na sebi, tim slabši ali hujši je nji nasprotna; torej mora gotovo to naj veči do¬ brota biti, kar je naj večimu zlegu nasprot — naj veči zleg je pa, kakor smo že rekli, od Boga so¬ vražen biti. Ker si ljudje že na tem svetu za veliko srečo štejejo, ako so pri svojih vladarjih, naj si bo kralj, knez ali kak drugi oblastnik, v veliki milosti; koliko neizrečeno srečniši se mora čutiti, kdor je pri kralju vsili kraljev, pri vsemogočnim Očetu in vladarju, s kterim primerjene vse vladarstva in kra¬ ljestva tega sveta zginejo, milost dosegel? Ta božja milost je pa še tim veči, ker nam je bila brez nar manjiga lastniga zasiuženja podeljena. Kakor je namreč nemogoče, de bi človek pred svojim rojstvam kaj storil, s čimur bi svoje življenje zaslužil, ravno tako je tudi očitno, de po grešenji ni bil ničesar storiti v stanu, s čimur bi bil opravičenje pred Bogam 83 ^o-o— dobiti zamogel; ne zato, ker še ni bil rojen, teir.uč, ker je bil grešnik in v božjim sovraštvu. Druga dobrota, ki iz našiga opravičenja izvira, je rešenje večnih peklenskih kazirf, ktere je bil člo¬ vek zavoljo svojih grehov zaslužil. Greh ga namreč v božjih očeh studniga dela, in nihče ne zamore brez gnadc božje živeti, de bi si naj veči nesreče ne na¬ kopal. Ker se grešniki od Boga obernejo in ga za¬ ničujejo, zaslužijo, de tudi Bog njih zavoljo svoje pravičnosti zaničuje, iz svojiga obličja in svoje to- varšije odpravi in iz svojiga prelepiga prebivališa spodi. Ker nadalje Boga zapustivši svet s pregrešnim poželenjem ljubijo, je tudi po pravici, de bodo ojstro pokorjeni in z večno kaznijo posvarjeni — s kaz¬ nijo, proti kteri je vse terpljenje, ktero si človek tukej misliti more, le senca, le slaba podoba; in k ti grozovitni nesreči pristopi še nepoginljivi červ, ki neprenehama grešnikovo vest grize in ga storjenih hudobij opominja. Kaj pa hočem še od tovaršije vsili zaverženih duhov in ljudi reči ? — od tamniga in grozovitiga prebivališa, v kterim je le zmešnjava in tarna, v kterim ni spremena, ampak večna groza prebiva; v kterim ni veselja, ne miru, ne tolažbe, ne upanja, ampak se neprenehan jok in stok, večno škripanje z zobmi, nepočivajoča togota, preklino- vanje in rotenje razlega?— Od vsih tih grozoVitnih terpljenj Bog vse tiste reši , ktere je on opravičil, kteri so, potem ko se z njim spravijo in njegovo milost iz noviga zadobe, njegove jeze in kazni nje- goviga maševanja oprosteni. Se druga, pa bolj duhovna dobrota, ktero nam neprecenljiva milost opravičenja podeluje, je pre- rojenje in ponovljenje notranjiga človeka, ki je bil -°*< 84 >oo- po grehu popačen in oskrunjen. Zakaj greh ne pre¬ žene ne le Boga iz duše, ampak ji vzame tudi nad- natorno moč in vse zaklade in darove svetiga Buha, s kterimi je bila pred greham olepšana in obogatena, tako de je božjo milost zgubivši ranjena in ohrom¬ ljena ter celo svoje natorne moči zgubi. Ker je namreč človek pametna stvar, greh pa pameti na- sprotin, in je natori lastno, de mora nasprotna reč nasprotno zatirati, je očitno, de čim bolj se grehi nabirajo , tim bolj se natorne zmožnosti duše slabe in zatirajo, ne sicer same na sebi, ampak v svojim prostim djanji. Tako postane duša po grehu revna, slaba, zaspana in nezmožna za dobre dela, nasproti pa pripravljena in nagnjena k vsaki hudobii, brez moči se skušnjavam upirati in lena v hoji po božjih potih. Greh še dalje vzame duši pravo prostost in gospodarstvo duha; jo stori sužno hudiču, svetu, mesu in lastni poželjivosti, de tako rekoč v hudi babilonski in egiptovski sužnosti živi. Greh tudi vse notranje duhovne počutke omami, tako de grešnik božjiga glasu in navdihovanja ne sliši; de velikih nesreč, ki ga čakajo, ne vidi; sladosti, kreposti ne občuti ; prelepih izgledov svetnikov ne zagleda ; de ne pokusi, kako sladek je Gospod in de opominovanj in svarjenj, s kterimi ga Bog k kreposti nazaj pri¬ peljati hoče , ne zapazi. Greh poslednjič človeku sladki mir in veselje dobre vesti in živost duha ukrade, ter stori človeka v božjih očeh in v očeh njegovih svetnikov gnjusniga, omadežvaniga in za- ničljiviga. In vsili tih zlegov nas reši dobrota opravičenja! Zakaj Bogu v obilnosti njegoviga usmiljenja ni za¬ dosti, de človeku le greh odpusti in mu spet svojo milost podeli, ampak on tudi vse zlege, ktere je greh sabo prinesel, prežene, notranjiga človeka pre- rodivši in ponovivši. Tako naše rane zaceli, dušo vse nesnage očedi, vezi, v ktere so nas grehi vko¬ vali, razlerga, jarm hudih poželenj zatira, nas reši hudičeve sužnosti in ohladi oginj naših pregrešnih nagnjenj in strast. On duši pravo svobodo in čistost poverne, nam mir in veselje dobre vesti nazaj pri¬ pelje, notranjim počutkam novo živost podeli, nam daje novo moč, dobro želeti in delali, in poželenje hudiga slabi. On dušo ohrabri, de zamore skušnja¬ vam hudičevim zoperstati, in jo poslednjič z dobrimi deli obogati — on notranjiga človeka z vsimi njego¬ vimi dušnimi močmi in zmožnostmi tako popolnama premeni, de apostel take opravičene ljudi prerojene in ponovljene stvari imenuje. Ponovljenje notranjiga človeka je tako popolnama, de, ako se pri svetim kerstu zgodi , se prerojenje, in ako se po pokori zgodi, vstajenje imenuje; in sicer ne le zato. ker dušo od smerti greha k življenju milosti spet obudi, temuč, ker je tudi podoba zveličanskiga prihodnjiga vstajenja od mertvih. Ali pač človeški jezik visoko resnico tega spremenjenja, lepoto opravičene duše dopovedali zamore? Le samo svetimuDuhu je znana, ki ji je (o čistost podelil, jo v svoj tempel posvetil in v nji svoj sedež postavil. Ko bi vso posvetno blišobo in bogastvo, vso mogočo čast in svitlobo z lepoto opravičene duše primeriti hotli, bi se vse te posvetne reči v tami zgubile in zginile. Kakor se nebesa in zemlja, duh in telo, večnost in čas na ne¬ dopovedljivo vižo razločijo, ravno tako je enak raz¬ loček med življenjem, v kterim milost božja veje in roed življenjem, ki je pogreša; med dušno in med -»< 86 >« telesno lepoto, med notranjim in vnanjim bogaslvam, med dušnimi in med telesnimi močmi. (Vse te po¬ svetne reči so omejene, le en čas terpe in se le vnanjim telesnim počutkam lepe zde. Vender pa jih ne moremo imenovati časnih, ker k večnosti peljejo; tudi ne minljivih, ker ž njimi si zamoremo pridobiti Boga, neskončniga in neminljiviga.) Akoravno bi bil Bog naše posvečenje tudi s samo svojo pomočjo in voljo v duši zgotoviti zamogel, je vender njegovi nezapopadljivi modrosti in dobrotljivosti dopadlo , v človeško dušo čednosti razliti in jo s sedmerimi da¬ rovi svetiga Duha obdariti, de ni samo njeno bistvo, ampak so tudi njene zmožnosti in moči s temi nebeš¬ kimi darovi oborožene in ozaljšane. K vsim tim božjim dobrotam je večni in ne¬ skončno dobrotljivi Bog še drugo pridjal, namreč pričujočnost in pripomoč sv. Duha in torej presvete Trojice. Sveti Duh v opravičeno dušo pride, pri nji prebivat in jo učit, kako naj s prejetimi dobrotami ravna, de enak dobrimu očetu, kterimu ni zadosti, de svojimu sinu veliko bogastva podari, ampak mu tudi oskerbnika da, kteri dar prav obračati ume. — Kakor torej v duši grešnika le gadja zalega, kače in modrasi, kteri so si tako dušo za svoje stano¬ vanje zvolili, prebivajo; tako se nasproti v opravi¬ čeno dušo verne sveti Duh in z njim presveta Tro¬ jica, prežene iz nje vse une peklenske pošasti in jo osreči s svojo vpričnostjo, jo v svoj tempelj posve- tivši in svoj sedež v nji postavivši, kar Izveličar razločno pričuje rekoč: „Ako me kdo ljubi, bo moje besede spolnoval, in moj Oče ga bo ljubil j in bova k njemu prišla in pri njem prebivala. (Jan. XIV. 23.) Vsled teh besedi vsi cerkveni učeniki in pismouki -oo( S7 > uče, de sveti Duh na posebno in lastno vižo v opra¬ vičeni duši prebiva, ter razloček delajo med svetim Duham in med njegovimi darovi in pravijo , de sveti Duh duši ne podeli le svojih darov, ampak tudi sa- miga sebe in resnično v nji prebiva, de jo torej tudi očisti, posveti in s svojimi darovi olepša, si jo vredno prebivališe narediti. Tode do zdej naštete dobrote še niso vse, temuč še druga čudovita milost pristopi; de namreč opra¬ vičeni živi udje Odrešenika postanejo, ker so bili popred le mertvi udje, ki od Kristusa, svojiga telesa, moči njegove milosti niso prejemali. Iz tega spet velike prednosti in prijetnosti, izhajajo. Najpred iz tega izvira, de Sin božji pravične kakor svoje ude ljubi in ravno tako zanje skerbi, kakor navadno za svoje lastne ude skerbimo. Kakor telo drugim udam svojo moč daje, ravno tako jim Kristus neprenehama svojo milost pošilja, in ravno tako nebeški Oče svoje oči polno milosti nanje obrača, kakor de bi žive ude svojiga edinorojeniga in po božji natori z njim skle- njeniga Sina pogledoval; in zato so tudi dela opra¬ vičenih, ker so oni udje Sina, ki dobro v njih dela, v očeh Očetovih dopadljive in zaslužne. Opravičeni ima na dalje še tudi to korist , de s terdnim zaupa¬ njem Boga za kako dobroto prositi zamore, ker ob enim za se in za hožjiga Sina prosi, ker je očitno, de, če se udam kaj dobriga stori, je tudi telo tega deležno. Ker je torej Kristus telo in tisti, ki so opravičenje dosegli, njegovi udje, sledi, de, če opra¬ vičeni za se kaj prosijo, tudi za Kristusa samiga prosijo ; in ker se po apostelnovih besedah tisti, kteri zoper ude Kristusoviga telesa greše, tudi zoper Kristusa samiga pregreše, in tisti, ki ude prega- -CK>< 88 }»+“ njajo, tudi njega santiga preganjajo: je očitno, de, če ude častimo, tudi Kristusa samiga častimo. S kako terdnim zaupanjem mora torej pravični k Bogu moliti, ako pomisli, de ob enim za se in za Jezusa božjiga Sina, svoje prošnje k nebeškimu Očetu po¬ šilja! Če pa komu kako milost ali dobroto iz ljubezni do koga druziga skažemo, je ravno tako sprejeta, kakor de bi jo bili temu samimu skazali ; zato smo tudi brez skerbi prepričani, de, če zavoljo Boga revežem usmiljenje skažemo, ga ne skažemo le siro- makam, ampak tudi Bogu samimu. Vender pa dobrotj ki so z milostjo opravičenja sklenjene, še ni konca, ker naj viši in naj zveličav¬ nimi, sktero so vse poprešnje sklenjene, je po opra¬ vičenji pridobljena pravica na posest večniga živ¬ ljenja. Kakor večni Gospodar sveta, čiga neskončna pravičnost je ravno tako velika kol njegovo usmi¬ ljenje, vse grešnike, ki pokore ne delajo, k večnimu terpljenju obsodi, ravno tako v resnici spokorne v večno nebeško kraljestvo sprejme. Akoravno bi bil Bog ljudem pregrehe odpustiti in jih spet v svojo milost sprejeti zamogel, de bi jih tudi svojiga nebeš- kiga veselja in večne slave deležnih ne storil, vender njegova neskončna dobrotljivost s tem ni bila zado¬ voljna, temuč je tudi ljudi, kterim je v svojim usmi- Ijenji grehe odpustil, posvetil; in potem ko jih je bil posvetil, jih je za svoje otroke sprejel, jih je storil sodeleže, svojiga edinorojeniga Sina in nebeš- kiga kraljestva deležne. Ta obljuba serce pravičniga s tolažljivim terdnim zaupanjem napolnuje, ki ga v nadlogah in zoperuostih kviško ohrani, ter stori, de sleherno težavo veselo preterpi, ker ona mu je za¬ stava večniga življenja. Če pravičniga še taka nesreča —0-0^ 69 )oo— zadene, če ga bolezen in revšina tare, svest si je, „de terpljenja sedajniga časa niso veliko proti pri¬ hodnji časti , ktera se bo nad nami razodela 8 (Ilim. VIII. 18/); on dobro ve, de „ sedanja, celo kratka nadloga nam pernese rečno in nezmerno visoko čast , ktera vse prevaga. u (II. Kor. I\ . 17.) Toliko dobrot obseže torej milost opravičenja, ktero sveti Avguštin še viši ceni, kakor dobroto na- šiga vstvarjenja; zato ker je z eno samo besedo Bog nebo in zemljo vstvaril, ljudi opravičiti pa je mogel svojo lastno kri preliti in toliko britkost iu bolečin preterpeti! Ce smo torej Bogu neskončno veliko dolžni, ker nas je vstvaril, koliko bolj mu moramo še hvaležni biti, de nas je opravičil; tim bolj , ker nam je to dobroto z lastnim terpljenjem tolikih bolečin in težav pridobil! Ako ravno pa nihče ne more popolnama gotovo prepričan biti, de je pred Bogam opravičen, se vender to iz nekterih znaminj dosti verjetno skleniti sme, n. pr. če je kdo poprej nepomišljeno in brez vse skerbi tavžcntero grehov v enim dnevu dopri¬ nesel, zdaj se pa po nikakoršnim še k enimu pripra¬ viti ne da. — Ce si bil toliko srečin, o bravec, de si se tako poboljšal, moraš pač neskončno usmilje- nimu Bogu dvakrat hvaležin biti, de ti je to tako neprecenljivo milost podelil, de ti je privolil se k tvojimu stvarniku verniti, in de je z rešenjem od neštevilnih zlegov še tako neskončno velike dobrote sklenil! Si pa toliko nesrečin, de še grehu služiš, pač ne vem, s čim bi te Bog še bolj spodbosti mogel, greh zapustiti, kakor s tim, de ti na eni strani vse zlege, nesreče in nevarnosti, ktere greh sabo vodi, pred oči postavi, na drugi strani pa ti —0» 0 - ampak je tudi srebro, kteriga so za žito sabo pri¬ nesli, jim v vreče nazaj dati ukazal. Tako tudi Iju- beznjivi nebeški Oče s svojimi otroci ravna; on jih poplača z večnim življenjem, ktero zaslužiti jim je poprej pomočke in svojo milost podelil. Zato so be¬ sede Evzebia Emezena resnične, ki pravi: „Tisti, kteriga častimo, de bi se usmilil, se je že (prejj usmilil, de bi ga častili. Človek naj se le na svoje preteklo življenje ozre in vidil bo, koliko dobriga mu je Gospod skazal, kolikih zlegov, prešestev, ropov, goljufij in oskrunjenj naj svetejšiga ga je rešil; in dobro bo spoznal, kako veliko dolžnost ima do njega“ (Horni!. 8. de Paschate) , „ker smo bili, kakor sveti Avguštin opomni, vsih mogočih grehov, kterih nismo storili, le po milosti, ki smo jo od Boga prejeli, obvarovani; zatorej svoje ljubezni ne smemo po številu pregreh, ktere nam je odpustil, ravnati, ampak po milosti , ktero nam deli. Če je torej človek, kterimu se kak dolg odpusti, hvaležnost dolžan, koliko bolj mora tudi tak biti, kteri kaj za¬ stonj v last dobi. Zakaj kdor je od začetka svojiga življenja čisto živel, tega je Bog varoval in vodil; kdor je po nečistim življenji čist postal, tega je on k poboljšanju pripeljal; in kdor je do konca svojiga življenja v nečistosti ostal, tega je on zapustil, ker gaje spoznal, de se ne da poboljšati. a (Aug. ad virg. ([uandam.) Ker nam Bog tako mnogotero svojo ljubezin in milost skazuje, moramo pač s prerokam reči : „Na¬ polni moje usta s svojo hvalo, de bom celi dan pre¬ peval tvojo slavo in tvojo velikost.(Ps. LXX. 8.) K tem besedam sv. Avguštin tole opomni: „Kaj po¬ menite besedi celi dan? Očitno, de te imam veko- —°<4 93 > 0 - 0 - mej brez prenehanja hvaliti in poveličevati; v sreči, ker me tolažiš; v britkosti, ker me boljšaš; predin sim bil, ker si me vstvaril; in ko sim bil vsi varjen, ker si me zveličal; kosim grešil, ker si mi odpustil; ko sim se na bolji pot vernil, ker si mi pomagal; in ko bom do konca stanovitin ostal, ker mi boš za plačilo venec podelil. Zato naj se, o Gospod ! moje usta s tvojo hvalo napolnijo in v pesmih vedno tvojo slavo oznanujejo!“ (Aug. in Psalm LXX.) Pripravno bi bilo tukej od svetih zakramentov govoriti , ki so sredstva ali pomočki našiga posve¬ čenja; zlasti od sv. kersta, luči vere, in od milosti, ki nam jo podeluje. Ker sim pa vse to že druge po¬ pisal , ne bom tukej ponavljal. Ven d er mi je nemo¬ goče, ne omeniti milosti vsih milost, zakramenta vsili zakramentov, v kteriin se Uog toliko poniža, de k ljudem doli pride in pri njih ostane , in v kterim se jim vsak dan v živež in zdravilo daje. Le enkrat je Izveličar kot kervav dar za zveličanje naših duš na križu umeri; v tem svetim zakramentu pa se vsak dan za naše grehe na allarju daruje: v To storite v moj spomin “ je sam zapovedal. (Luk. XXII. 19, L Kor. XI. 24, 25.) O predragi spomin našiga odre¬ šenja! O neskončna ljubezen! O naj prijetniši dar! Kruh življenja, naj ljubeznjiviši jed, kraljeva gostija, o presladka mana, kdo le zamore dosti hvaliti in vredno prejeti! Kdo je pač v stanu, te s spodobnim spoštovanjem in s spodobno pobožnostjo častiti! Za¬ vednost mi zgine , kadar moja duša nate pomisliti hoče, moje usta omolknejo, če od tebe govoriti že¬ lim, in čutim se nezmožniga, tvoje čudeže oznano- vati! Neprecenljiva bi bila že ta dobrota , ko bi jo hil naj dohrotljiviši stvarnik le pravičnim in čistim —oo^ 94 >— skazoval; tode njegova dobrotljivost je tako neskon¬ čna, de se zavoljo vrednih, kteriin se podeliti in jih tolažiti želi, tudi od nevrednih ust prejet biti ne boji. Le enkrat je bil Kristus, ko je med ljudmi hodil, prodan, v tem presvetim zakramentu pa ga po tavžentkrat izdajo, nesrečni ljudje, v kterih dušah le hudi duh gospoduje in kterih trupla so posode za- verženja! Le enkrat je bil v svojim življenji zasra¬ movan in zasmehovan, ali joj! kolikrat se to v tem presvetim zakramentu zgodi ! Le enkrat je bil Izve- ličar med dvema razbojnikama, zdaj pa skorej vsak dan med brezbožne grešnike zajde! O preljubeznjivi Jezus ! po kako mnogoterih potih in vižah ti za našo srečo in zveličanje skerbiš! Kako bi te pač zamogli zato po zasluženji častili in ti za presladko jed vredno hvaležnost skazovati! Če so hlapci za svoje gospodarje vse storiti pripravljeni, ker od njih živež dobivajo ; in če se vojaki iz lju¬ bezni do svojiga zapovednika , od kleriga plačilo svojih del pričakujejo, ne boje nenevarnost ne smerti, kaj moramo pač mi za Gospoda storiti, ki nam tako nebeško jed daje?— V bukvah stare zaveze beremo, de je Bog Izraelcam za mano, ktero jim je z nebes pošiljal , večkratne zahvalne daritve opravljati za¬ povedal. Ker je pa Gospod to že za slrohljivo jed hotel imeti, koliko bolj bo od nas hvaležnosti priča¬ koval za to nebeško jed, ki ni le sama nestrohljiva, ampak tudi tiste, ki jo vredno prejmejo, pogubljenja otme ? Če je Sin božji svojiga Očeta za nektere ječmenove hlebe zahvalil, (Jan. VII. 11.) koliko so ga ljudje za ta nadnatorni, nebeški kruh zahvaliti dolžni? In če poslednjič Boga za navadne jedi, s kterimi svoje natorno življenje ohranimo, zahvalu- ><< 95 )o«- jemo; ali mu mar nismo tega še bolj storiti dolžni za jed, ki nam pobožno življenje podeluje in večno življenje pridobi? Sej tudi človeka, konja, vino i. t. d. hvalimo, ne zato, ker je človek, konj, vino, temuč zato, ker je dober človek, dober konj, dobro vino. Ce smo torej svojimu stvarniku že preserčno hva¬ ležnost dolžni, ker nas je storil, de smo ljudje , mu moramo vender še tavžentkrat bolj hvaležni biti, ker nam je pripomočke dal, de zamoremo dobri ljudje postati. Zares veliki so telesni in natorni darovi, ktere nam je Bog podelil; ali kako majhni so v pri¬ meri z darovi duše in milosti, ktere nam je on dal. Oe moramo naj Vikšiga hvaležno častiti, de nas je dobrotljivo za Adamove otroke vstvaril; kaj moramo še le občutiti, če pomislimo, de nas je on iz pre¬ grešnih ljudi za božje otroke storil. Zakaj resnično je, kar Evzebi Emezen pravi, de je dan, kteriga se za večno življenje rodimo, za nas veliko boljši in srečniši, kakor dan, kteriga zadobimo življenje, ki nas le v vojskovanje z nevarnostmi tega sveta potisne! To je torej, preljubi bravec! spet nova vez, nova veriga, ki naše serca oklepa in nas s poprejš- nimi vred k češenju in ljubezni do kreposti in k službi neskončniga, dobrotljiviga Boga vleče ! VI. Poglavje. Neprecenljiva dobrota bo&jiga odločenja za zveli¬ čanje mora biti človeku nov spodbadek, po kre¬ posti hrepeneti. K vsim dozdej naštetim dobrotam pa pride še dobrota odločenja za zveličanje, ki jo pa le tisti 96 dosežejo, ktere je Bog od vekomej po nezapopadlji- vih sklepih svoje modrosti za večno življenje izvolil. Za to dobroto apostel Pavel v svojim in v imenu vsih izvoljenih nebeškiga Očeta zahvaluje, rekoč: „Hva¬ ljen bodi Bog in Oče Gospoda našiga Jezusa Kri¬ stusa, kteri nas je napolnil z zsim duhovnim bla¬ goslovom in z nebeškimi darovi v Kristusu; kakor nas je tudi v njem izvolil pred stvarjenjem sveta, de bi pred njegovim obličjem sveti in brez madeža v ljubezni bili, in kteri nas je pred odločil, de bi nas sebi po Jezusu Kristusu po sklepu svoje volje za otroke vzel .“ (Efez. I. 3—o.) Ravno to dobroto tudi kraljev pevec s sledečimi besedami povikšuje: „Blagor temu, kteriga si zvolil in sprejel; on bo v troji reži prebiral." (Ps. I^ 97 >>*>- besedami pove : „Z akaj ktere je pred spoznal, je tudi pred odločil, de bi podobi njegoviga Sina enaki postali, de bi bil on pervorojeni med veliko brati. Ktere je pred odločil, te je tudi poklical: in ktere je poklical, te je tudi opravičil, ktere je pa opra¬ vičil, te je tudi častite storili (Rim. VIII. 29, 30.) V božjih naredbah, ktere so zmirej polne lju¬ bezni in milosti, ni nikoli kaj negotoviga ali omahlji- viga, temuč one se vedno v lepim soglasji sporedu- jejo k enimu namenu; zato Rog tistimu, kteriga mu je k deležnosti svoje slave izvoliti dopadlo, zavolj te milosti tudi še veliko druzih podeli, s kterimi si uno naj veči pridobiti zamore. Ravno tako kakor oče, ki je svojiga sina za duhovski ali kak drugi učen stan namenil, že od otročjih let ves njegov poduk k temu namenu obrača in ta namen per od- rejenji svojiga otroka vedno pred očmi ima; ravno tako tudi nebeški Oče z ljubeznjivo skerbljivostjo tistiga, kteriga je za večno slavo odločil, vodi na pot, ki k nji pelje, in ga zvesto spremlja, dokler zaželeniga namena ne doseže. Tisti, ki znamnja iz- voljenja na sebi zapazijo, morajo torej za to veliko dobroto stvarniku neskončno hvaležni biti. Akoravno je namreč skrivnost izvoljenja človeškim očem skrita, vender človek iz verjetnih znaminj opravičenja ne¬ kako sklepati zamore, de je v številu od Roga pred odločenih in izvoljenih. Kakor je pa popolnama spre- obernjenje naj gotovši znamnje, de je človek opra¬ vičen, tako je stanovitnost v pravičnim življenju naj verjetniši znamnje njegoviga izvoljenja. Kdor je torej že dolgo let v strahu Gospodovim živel in se z vso skerbljivostjo sleherniga smertniga greha varoval, sme terdno zaupati, de bo Rog, kakor apostel pravi, 5 —CK>( 98 ^oo— „ga poterdil do konca brez greha, do dne prihoda Gospoda našiga Jezusa Kristusa“ (I. Kor. 1, 8.), in de bo končal, kakor je začel. Vender pa za go¬ tovo nihče ne more prepričan bili, de bo do konca stanovitni ostal, ker je celo modri Salomon, ki je veliko let pobožno živel, na koncu svojiga življenja v grehe padel. To pa je le posebna izjema od na- vadniga reda, kar Salomon v svojih pregovorih sam uči: ,..Pregovor je: Kar se mladeneč nauči, od tega tudi star ne odstopi^ (Treg. XXII. 6.); tako, de, kdor je v svoji mladosti goreče po kreposti hrepenel, si tudi v starosti zanjo prizadevati ne bo nehal. Iz teh in enacih znaminj, ktere cerkveni učeniki nazna- nujejo, sme človek, ki jih na sebi zapazi, zaupaje v neskončno božjo dobrotljivost, ponižno misliti, de je številu izvoljenih pripisan; zakaj kakor se na božjo dobrotljivost zanaša, de bo večno izveličanje dosegel, ravno tako tudi sklepati zamore, deje v številu tistih, ki so bili pred odločeni, večno živ¬ ljenje dobiti, ker ga brez poprešnjiga odločenja nihče prejeti ne zamore. Ker je to gotovo, pomisli torej, o človek, ko¬ liko si Gospodu za to neskončno veliko dobroto dolžan, vsled ktere si zapisan v bukvah, od kterih Zveličar svojim aposlelnam pravi: „ Vender ne veselite se tega, de so vam duhovi pokorni ; veselite se pa, de so vaše imena zapisane v nebesih.“ (Luk. X. 20.) Resnično, kako neizrečena sreča je od vekomej, odkar je Kog, od njega ljubljen in izvoljen biti, kako srečin je tisti, kdor je od začetka časov v njegovim presladkim naročji počival, in se veselil otrok božji biti, odkar je Kog iz sebe svojiga Sina rodil v bli- šobi svetnikov, ki so bili v njegovih mislih vprični! 99 >o°- Keršanski bravec , če vse posamezne okolšine tega božjiga poklica preudariš, boš najdel, de je že vsaka zase neskončno velika dobroia, ki ti jo Bog daje, in de te mora sleherni že spodbadati, Boga čez vse ljubiti! Preudari naj popred neskončno viso¬ kost tega, ki te je zvoiil. Bog sam je, ki v svoji neizmerni blagovitosti in svojim prevelikim bogastvi ni ne tebe ne koga druziga zmed ljudi potreboval! Kako nevredin pa mora nasproti zvoljeni biti, ker je le revna in umerjoča, vsim slabostim, nadlogam in potrebam življenja podveržena stvar, ki je verh tega s svojim lastnim in s perviga človeka zadol- ženjem večno kazen zaslužila! Pomisli, kako srečno mora zate to izvoljenje biti, ker te k tako visokimu koncu pripelje, de otrok božji, dedič (erb) njego- viga kraljestva, ter tudi njegove slave deležin po¬ staneš. Te dobrote izvoljenja pa si nismo prav z nobeno rečjo zaslužili, ker jo je Bog le iz ljubezni in iz same dobre volje v hvalo svoje častitljive mi¬ losti podelil, kakor apostel pravi (Efež. 1, 6.). Čim bolj pa kaka dobrota iz dobre volje in brez vnajnih nagibov izhaja, tim veči je in tim veči hvaležnost zasluži. — Poglej še dalje, kje de je začetek te božje dobrote, ker ti je Bog ne še le tedej podelil, ko je svet vstvaril, ampak neskončno pred; ona je večna kakor Bog, ki je od vekomej in je tudi svoje izvoljene od vekomej ljubil, ki jih še vedno ljubi in jih vekomej ljubil bo, jih v svoji očetovski ljubezni z neskončno prijaznostjo gledaje svest si visokiga namena, za kteriga jih je zvoiil in pred odločil. Po¬ slednjič še pomisli, kako majhno je število izvoljenih; kako srečin si, ako te je Bog zmed toliko tavžent zdivjanih ljudi k tistim poklical, ktere je za večno 5 * 100 )«— življenje zvolil, in te tako odločil od sprideniga dela človeškiga rodu, ki bo zavoljo svojih grehov po¬ gubljen. Tode kako bo pač jezik nedopovedljivo ceno in velikost te milosti izrekel, ki je tim veči, ker je število izvoljenih majhno, število pogubljenih pa, kakor Salomon pravi, neskončno! Če te pa še vse to ni v stanu ganiti, preudari sredstva ali pomočke, s kterimi je nebeški Oče v svoji neskončni blagoserčnosti ljudi te milosti deležne storiti sklenil: Dal je življenje in kri svojiga edino- rojeniga Sina, kteriga je bil od vekomej zato odločil, de bi ga na svet poslal, božji sklep svojiga večniga Očeta spolnit. Ali se pač tako usmiljenje kdaj po- polnama zapopasti da? Ali zamore človeški jezik njegovo velikost dopovedati? Ktero serce ga občutiti zamore! S kakšnimi deli bi se bil pač človek zato hvaležniga skazovati v stanu, in s kakšno v človeš¬ kim sercu občuteno ljubeznijo bi se tolika božja lju¬ be k i n poverniti zamogla? Kako nehvaležin bi mogel pač človek biti, kteri bi v tem kratkim času, ki hitro mine, ne ljubil njega, ki ga je od vekomej ljubil ? Kdo bi pač tega prijatla za kakšniga druziga zamenil ? Če sveto pismo večletniga prijatla tako zlo hvali in spoštuje, kdo bo potem prijaznost in ljubezin tega naj staršiga prijatla za vse prijatle vsiga sveta zamenjati hotel ? In če človek z večletno posestjo pravico dobi, ktere bi sicer ne imel, kakšno pravico mora še le Dog do nas imeti, ker smo od začetka sveta v njegovi oblasti in smo torej že po ti pravici njegovi! Iz vsiga tega je očitno, de na zemlji ni ničesar, kar bi se s to milostjo primeriti ali zmeniti moglo, in de se nasprot ne da terpljenje misliti, kteriga bi 'oi 10 ! >=-»- človek z veseljem ne prenesel, de bi to veliko do¬ broto dosegel. Ko bi po božjim razodenji zvedili, de je kak revež, ki mora od vrat do vrat kruha prositi, zmed števila teh, ki jih je Bog izvolil; kdo bi pač predinj na tla ne padel prah poljubiti, kteriga se on z no¬ gama dotika?—Kdo bi se z naj večini spoštovanjem njegovih kolen ne oklenil ter ga s sledečimi bese¬ dami ne pozdravil: Blagor tebi, o presrečni, ker ti si eden zmed srečnih izvoljenih! Ti boš enkrat med zveličane verste angelov sprejet in boš z njimi vred hvalne pesmi nebeščanov prepeval! Vžival boš večno slavo nebeškiga kraljestva ter gledal Jezusa in nje¬ govo presveto mater! Blagor dnevu, kteriga si bil rojen in še bolj blagor uri, ktero boš to posvetno življenje zapustil in novo , večno življenje prišel! Srečna zemlja, po kteri hodiš, ker ona nosi zaklad čez vse zaklade! Srečne so nadloge , ktere terpiš, srečne težave in revšina, ktere te tarejo, ker one ti odpirajo pot v večno življenje ! Xaj te tudi tukej na zemlji stiske in terpljenja kakor goste megle ob¬ dajajo, zginejo pred lučjo upanja, ki ti sveti! — Tako bi nagovorili tistiga, nakterim bi gotove znamnja božjiga izvoljenja zagledali. Ko bi kak ndad knez, edini naslednik velikiga kraljestva, prišel , bi mu gotovo vsi ljudje svoje hiše popustivši naproti šli, vidit mladenča, kteriga po mislih svetil tako neizre¬ čeno velika sreča, nasledstvo kraljestva namreč, čaka. Koliko bolj pa še zasluži človek, od kteriga bi se vedilo, de je to božjo milost prejel, de bi ga občudovali in častili; zakaj brez zasluženja in brez kake pravice je bil izvoljen, ne, de bi bil nekoliko časa kralj na zemlji, temuč, de bi s samim Bogam -H 102 >°°- in z njegovimi svetniki v nebesih do konca sveta kraljeval! Kako neizrečeno hvaležni morajo torej, o ker- šanski brat, vsi tisti biti, ktere je Bog k ti veliki milosti izvolil! JVihče pa naj ne misli, de te dobrote ni prejil, ako le svoje dolžnosti zvesto spolnuje in ne opeša, po popolnamosti hrepeneti in si, kakor sveti Peter pravi (II. Pet. I. 10.): prizadeva, z dobrimi deli svoje poklicanje in izvoljenje uterditi, ker smo prepričani, de bo vsak, ki tako dela, večno izveličanje dosegel, in de božja milost in pripomoč še nobeniga, kteri si je resnično za svetlost priza¬ deval, ni zapustila in ga tudi nikoli ne bo. Teh resnic terdno prepričani torej v dobrim stanovitni ostanimo in se tolažimo z upanjem, de smo tudi v srečnim številu izvoljenih! VII. Poglavje. Sedmi -poglavitni nagib, ki nas mora k kreposti spodbadati, je smert, perva zmed štirih poslednjih reči človekovih. Vsak zmed dozdej naštetih nagibov zase bi že mogel človeka vnemali, de bi se popolnama vsiga službi svojiga stvarnika posvetil. Ker pa večidel ljudi bolj pričakovanje plačila in dobička kakor pa vednost, de je kaka reč dolžnost, spodbada, se mi je dobro zdelo, razun že povedauiga še velike dobičke raz¬ ložiti , ki so s krepostjo že v tem in tudi v prihod¬ njim življenji sklenjeni. Zmed tih dobičkov sta naj veči: večno zveličanje, ktero si s krepostjo prido- -«<>< 103 Ro¬ bimo, in kazin, kteri tako odidemo. Te dve reči ste tako rekoč vesli , s kterima se po viharnim morji tega življenja vozimo; in zato sta tudi sveti Fran¬ čišk in sveti Dominik v svojih redovskih postavah oznanovavcam božje besede zapovedala, de morajo svojim poslušavcam vedno krepost in pregreho, slavo in kazin pred oči staviti; pervi, de bi jih podučili, v čem pobožno življenje obstoji, drugi, de bi jih pregovorili tudi pobožno živeti. V tem so tudi vsi učeniki modrosti enih misel, de plačilo in kazin vse naše djanje oživljate; in ravno to je slabost človeške natore, de ima naša volja premalo moči, krepost le zgolj za to ljubiti, ker je krepost, in de mora torej k temu še pričakovanje plačila ali kazni pristopiti. Ker pa veči kazni in večiga plačila ni, kot večno pogubljenje in nebeška slava, ji bomo bolj natanko premislili, ter s smertjo in poslednjo sodbo pričeli, ker smert in sodba še pred unima človeka čakate in ga že same na sebi preudarjene močno k kreposti spodbadati in od pregrehe odvračati morate po be¬ sedah Modriga, ki pravi: „V vsili delih se spomni svojih poslednjih reči, in vekomej ne boš grešili (Sir. VII. 40.) Torej bomo s smertjo, pervo zmed štirih po¬ slednjih reči pričeli. Misel na smert je tim bolj pri¬ pravna, človeško serce ganiti, ker je ona gotova, vse ljudi zadene in je navadna reč ; še bolj pa nas pregreje, če pomislimo, de bo precej po smerti naše celo življenje v posebni sodbi sojeno in de ta raz¬ sodba tudi poslednji sodnji dan ne bo premenjena, ker ona je vekomej nespremenljiva. Kako strašna pa jo ta sodba, in kako ojster odgovor se bo pri nji od tebe tirjal, ti nočem z lastnimi besedami popiso- 104 * vati, temuč bom pokazal iz zgodbe, ki jo sveti Janez Klimak v svojih spisih (Scala Par. grad. 5.) pripoveduje, in ki se takole glasi : „jVočem zamol¬ čati tukej prigodbe, ki se je v samostanu, v kterim sim poprej živel, z nekim pušavnikam zgodila. Ta pušavnik je dolgo časa svoje dolžnosti zanemarjal in za zveličanje svoje duše slabo ali celo nič ne sker- bel, dokler ga ni huda bolezen zadela in smerti pri¬ bližala. V ti bolezni je enkrat omedlel in ko se je čez eno uro spet zavedil, je mene in druge samo¬ stanske brate, ki so bili pri njem, prosil, de bi ga zapustili, in je potem duri svoje izbice zazidati dal. Tako odločen je še dvanajst let živel, ni z nikomur govoril in tudi ničesar druziga vžival kakor kruh in vodo. Vedno je le grozovitost smerti in sodbe božje, ki se je bila njegovimu duhu v omedlevici jasno razodela, premišljeval, tako de je vedno kakor ne¬ premakljiv in sterjen sedel ter s svojimi očmi, iz kterih so se neprenehama potoki solz utrinjali, zmirej v en kraj stermel. Ko se mu je smertna ura pribli¬ žala, smo vrata njegove izbice spet odperli in vanjo šli, mu v smertnih težavah pomagat. Prosili smo ga, de bi nas kaj podučil, pa smo le sledeče kratke be¬ sede iz njegovih ust spraviti zamogli: ..Udor je le misel na smeri zapopadel , ne bo nikdar več grešili Začudili smo se možu, ki je bil poprej za zveličanje svoje duše tako vnemarin in se je na enkrat ves spremenil ter popolnama drugačin postal." — Toliko nam pripoveduje sveti Klimak, ki je bil sam priča te prigodbe in nam jo je v svojih spisih zapustil. — Kako strašna in grozna je ta prigodba za nas, zlasti če pomislimo, kako je ta pušavnik po strahoviti pri¬ kazni do svoje zadnje ure živel! Dovolj se kaže iz —oo^ J 05 •>o-o— nje, kako resnične so besede Modriga: „<$'pomni se svojih poslednjih reči, in nikdar ne boš grešil!“ Ker torej misel na smert že sama na sebi dušo tako zlo pred greham ostraši, hočemo še posebne okolšine, ki smert po navadi spremljajo, bolj natanko preudariti, de bi ta koristni strah še povikšali. Spomni se, de si človek in kristjan; ker si človek, je gotovo, de boš umeri; in ker si kristjan, je ravno tako gotovo, de boš po smerti od celiga svojiga življenja odgovor dati mogel. To zadnjo resnico nas terdno uči naša vera; skušnja pa nam vsaki dan pred našimi lastnimi očmi kaže, kako go¬ tovo de je, de bomo mogli umreti in de smerti nihče ne bo odšel, naj bo cesar ali kralj, ali kdor koli. Prišel bo dan, kteriga večera ne boš doživel! Prišel ho dan — kdaj de pride, ali morebiti že dans ali jutri, je negotovo — prišel bo dan, de boš ti, ki zdej te verste bereš in zdrav in terdin dolgost svo¬ jiga življenja meriš po vsem tem, kar na tem svetu še počenjati in storiti misliš — de boš na postelji ležal in vsak trenutek pričakoval smerti in razsodbe, ki je noben sodnik ovreči ne zamore ! Nar bolj pa premisli, kako negotova je ta ura, ker večidel pride, kadar je človek nar manj pričakuje in nanjo ne misli, ter si morebiti ravno prizadeva, si vse za dolgo živ¬ ljenje pripraviti. Zato tudi smert tatu primerjajo, ki se po noči prikrade, kadar ljudje brez skerbi spe in Bog ve na kaj mislijo, le nanj ne. Pred smertjo pride po navadi huda bolezin, ktero mnogotere bolečine in terpljenja spremljajo, ki bolnika noč in dan tarejo in smerti vedno bližajo. In kadar se iz vsih okolišin očitno pokaže, de ni rešenja upati, kakšin strah in kakšna britkost se 5** -®«< 106 >»' loti duše umirajočiga!-- Zdaj se tvoje celo pre¬ teklo življenje še enkrat z vsimi svojimi zmotami kakor strašilo predte vstopi, in ti vidiš, de se moraš od vsega ločiti, kar koli je tvoje serce tukej na zemlji ljubilo: ženo, otroke, starše, prijaile, čast, bogastvo, z eno besedo vse, kar s tvojim življenjem vred mine, vse moraš zapustiti! Počasi se začnejo prikazovati gotove znamnja, desesmert bliža: Merzel pot čelo pokrije; vderte oči so tanine in motne, ter z nestanovitnim pogledam notranjo dušno britkost razodevajo; noge in roke oledene; obraz strašno obledi, ustnice in nohtovi o višnjeve; omamljen je jezik in z groznim gerčanjem sapa iz globočine pers pojemlje; zdaj počasno, zdaj hitreji žila tiho bije; celo truplo omerzne in vsi udje oterpnejo! In zdaj v takim stanu se začne poslednji boj bežečiga živ¬ ljenja z mogočno smertjo ; živo se ti vse, kar te čaka, pred oči tvojiga duba postavi: konec življenja, pokop telesa v tamno zemljo, kjer bo strohnelo; naj bolj pa te plaši prihodnja osoda tvoje duše , ktera se bo kmalo od tvojiga telesa ločila in od ktere ne veš, kam de bo prišla. Ze vidiš sodbo božjo in pred sabo vse svoje grebe, kteri te bodo pred sodnjim štolam Vsigamogočniga tožili. Prepozno tedaj spoznaš, kako velike in nesrečne so bile pregrehe, ktere si tako brezskerbno doprinašal. Preklinjal boš dan, kteriga si grešil, preklinjal boš pogubljivo slast, ktera te je tolikrat v greh zapeljala; tedaj nikakor ne boš mogel zapopasti, kako de si zamogel tako slep in neskerbin biti, kako de si bil v stanu s pregrešnim poželenjem nečimurne in goljufive reči loviti, ktere so te v naj veči nevarnost pahnile — de bi namreč grozovitne bolečine, kterih samo dozdevanje tvojo — 0 - 0 ^ 107 y>o— dušo zadnjo uro z neizrečeno brhkostjo napolnuje, večno terpeti mogel. Zdaj še le nečimurnost vsiga posvetniga veselja, ki že samo na sebi ni kej prida vredno, spoznaš, ko je minulo in bo sojeno; kar te pa skorej čaka, se ti v vsi svoji grozovitni velikosti pred oči slavi, ker je že samo na sebi važno in veliko, tim bolj pa še, ker ti vse okolišine tvoj ža¬ lostni stan popolnama spoznati pripuste. Zdaj vidiš, de si se zavoljo prazniga, nečimurniga celo gerdiga veselja večnimu veselju in večnim dobrotam odpo¬ vedal; kamor koli se ozreš, nikjer ni zate izveli- čanja, povsod je le groza in terpljenje : dle živeti ne moreš, in za kesanje je prepozno, ker število tvojih dni je dopolnjeno! Nobena reč, ktero si na zemlji pregrešno ljubil in jo naj bolj cenil, ti zdej pomagati ne more. Maliki, ktere si nekdaj tako zlo častil, ti kar nič ne zamorejo pomagali; timveč te vest grize, de sijih tolikanj spoštoval! O povej mi, kaj boš v ti nevarnosti počel, kaj boš govoril? Kam se boš obernil, k komu boš pribežal? — Ule živeti ti je nemogoče; in nasmertne moreš misliti! Kaj boš torej počel? »Tisti dan,“ govori Gospod po svojim preroku, ,,bo .suhice opoldne zašlo, in bom zemljo p er svitlim dnevu s tamo pokril ; vaše praznike bom v žalovanje in vaše pesmi v plakanje preme - nil; napravil bom žalost, kakor za edinorojenim, in nje konec bo poln britkosti.“ (Amoz. VIII. 9.) O strašne besede! Tudi naj terši serce mora pri njih strepetati! Tisti dan , pravi Gospod , bo solnce opoldne zašlo. Tedej bodo grešniki mero svo¬ jih pregreh polno pred sabo vidili ; in veliko jih bo strahu in groze strepetalo; obupali bodo ter mislili, de so zaverženi in od božje usmiljenosti zapušeni! — ■<* <08 *- Akoravno umirajoči grešniki še žive in so v sredi svojih prijatlov, ven4 er mislijo, de že peklenske bolečine zaverženih občutijo, * n de so živi 111 oiortvi ob enim. Zakaj v tem, ko jih prepiranje, de morajo vse zapustiti, karkoli so na zemlji ljubil.’; peče, jih že tudi dozdevanje vsiga, kar jih čaka, tareV Zato vse tiste, kterint je pripušeno, še dle za njimi na zemlji ostati, neizmerno srečne štejejo, in to njih bolečine le še povikšuje. Zanje tedaj resnično solnce opoldne zajde, ker povsod, kamorkoli se ozrejo, pot v nebesa zaperto vidijo, in je ni ltičice, ki bi noč njih obupanja razsvetila. Zakaj ako svoje oči k božji usmiljenosti povzdignejo, se prepričajo, kako nevredni so, de bi se jih Bog usmilil; ako se k božji pra¬ vičnosti zateko, spregledajo, de jih Bog le k hudim kaznim obsoditi zamore; oni vidijo, de jim je bilo dovolj časa daniga, de se pa zdej Gospodov dan pričenja ali de se je že pričel! Ako se spomnijo svojiga pretekliga življenja, se jim povsod le oči¬ tanja in tožbe pokažejo; če sedanjost premišljujejo, le smert pred sabo vidijo ; ako se v bližnjo prihod¬ nost ozrejo, zagledajo sodnika, ki bo v kratkim svojo sodbo čez nje govoril. — Od vsili strani jih le strah in groza stiska ! Kaj torej hočejo početi ? kam se oberniti ? — In bom zemljo pri svitlim dnevu s tamo po¬ kril, prerok dalje govori; to se pravi, karkoli te je poprej razveseljevalo, te bo zdaj naj bolj bolelo in tvojo dušo mesarilo. Bes de zdraviga in terdniga človeka veseli, ako ima ljubeznjive otroke, prijatle in ako s previdnostjo in delavnostjo svoje premo¬ ženje vedno množi, z eno besedo, ako ima vse, kar koli poželi. Kadar se pa smertna ura bliža, se vsa -«< 109 •x>o— ta posvetna blagovitost spremeni v bolečine in dušo z britkim terpljenjem napolni! Žalost in hude bole¬ čine prevzamejo človeka, ker bo mogel vse te reči, ki so njegovo serce veselile, zapusiiti. Zato otroci od postelje nmirajočiga očeta odstopijo , in zvesta žena svoje obličje zakrije, de bi nje pogled umira- jočimu še večih bolečin ne prizadjal in ločenja težiga ne delal. Zakaj akoravno se bo duša kmalo od telesa ločila ter dolgo in nevarno pot v neznano deželo nastopila, vender prehude bolečine ne pripuste, de bi od umirajočiga slovo vzeli in tako dolžnost spol¬ niti, ktero nam v enacih prigodkih prijatelstvo na¬ klada. Ljubi bravec! če si bil že kdaj v takim stanu, boš resničnost mojih besedi lahko previdil 5 če se ti pa sm.ert še nikoli ni bila toliko približala, poprašaj take, ki iz lastne skušnje od tega kej povedati za- morejo, zak«sen, kamor resnica svoje žarke pošilja, stanujejo; °ni te bode ne le z besedami, ampak tudi z izgledi uc di, kako po pravici se ti je te sodbe bati. Davidova svetost je bila gotovo velika; in ven- -•«< 110 >«- der se je sodbe božje tako zid bal, de je molil: „Ne hodi v sodbo s svojim hlapcam, o Gospod! zakaj pred tvojim obličjem ne bo noben človek pra¬ vičen obstali (Ps. CXliII. 2.) Kakor koli pobožno je bilo življenje svetiga Arzeuia, je vender potoke solz prelival, ko se mu je smert bližala in je tako trepetal, de so ga vprični z začudenjem popraševali: „Oče, zakaj se jokaš in trepetaš? Ali se mar umreti bojiš, kakor drugi ljudje V‘ „Ites sim si v strahu,^ jim odgovori, „in ta strah me tudi od tega časa ni zapustil, od kar sim jel živeti kakor pušavnikA Od svetiga Agatona zgodovinske bukve pripovedujejo , de je tri dni z odpertinii in nepremakljivimi očmi umirajoč ležal. Ko so ga samostanski bratje stresali in prašali, kje de je zdaj? je odgovoril: ,,Stopim pred štolam božje sodbe.“ In ko so ga uni dalje po¬ praševali, ali se kaj boji, jim je odgovoril: „ Vedno sim si prizadjal, kar koli je bilo mogoče, božje za¬ povedi spolnovati; tode jest sim človek in zatorej ne morem viditi, ali moje dela Rogu dopadejo.“ In bratje so rekli: „AIi ne zaupaš v svoje dela, ker so bile po božjih zapovedih doprinesene!“ — „Kadar svojiga Boga pred sabo vidim, v nobeno reč ne zaupam, ker Rog sodi drugač kakor ljudje!“ Ravno tako podbudin je izgled, kteriga sveti Janez Klimak od nekiga druziga redovnika pripove¬ duje. „V našim samostanu^ pravi on, „je živel brat po imenu Stefan, ki je do samotniga in odločeniga življenja veliko veselje razodeval. Ko je dolgo časa v samostanu po naj ojstrejših redovskih postavah preživel, si s pogostnim poštam in zatajevanjem dar solza pridobil in visoko stopnjo kreposti dosegel, si je pod goro, na kteri je Elia nebeško prikazin imel, -«< 1 I i >">- kočo postavil. Kakor koli velika je bila že njegova pobožnost, si je vender še veči pokoro naložiti hotel in se je torej v pušavo podal, v kteri so le naj ojstrejši pušavniki živeli. V ti strašni pušavi, deleč od ljudi, ker več milj okoli in okoli ni bilo žive duše, je v naj veči samoti nekej let preživel in se je po¬ tem, ker se je bil že zlo postaral, spet v kočo pod sveto goro vernil, v kteri je bil poprej dva pušav- nika iz Palestine popustil. Tukej se ga je v kratkim lotila bolezin, ki mu je tudi smert prinesla. Dan pred smertjo se je naenkrat kakor v sanjah po koncu sklonil, z odperlimi očmi na desno in na levo oziral in je govoril prav glasno, de so ga vsi vprični slišati mogli, kakor de bi bil komu na vprašanje od¬ govarjal: „/>( 117 >oo- mol razjeda. Človek od žene rojen malo časa živi in je z mnogimi nadlogami obdan. On se kakor cvet prikaže in zvene, beži kakor senca in nikoli stano- vitin ne ostane. In Ti se vredniga storiš čeznj svoje oči odpreti in ga seboj v sodbo poklicati. Kdo za¬ mere očistiti spočetiga iz nečistiga rodu (Job. 13, 24—28. — 14, 1—4/) Tako je govoril pobožni Job zavzet nad silovito ojstrostjo božje pravice do človeka, ki je tako revna in slaba stvar. Naj bi že Večni z angelci, ki so kot čisti duhovi veliko popol- niši, tako ojstro ravnal, bi se ne bilo tolikanj čuditi. De se pa proti človeku, ki je z neštevilnimi nag¬ njenji in strastmi obdan, tako ojstriga kaže in od njega tako tanki odgovor tirja, de v vsim njegovim življenji le ene same nepotrebne besede, le ene same minute slabo obernjeniga časa ne spregleda in nekaz¬ novane ne pusti — to nas mora z nar večim zavzet¬ jem in straliam napolniti; zakaj kdo bi se ne pretresel in ne pretrepetal, če besede Gospodove premisli: „ Jest vam pa rečem: ljudje bodo v dan sodbe od¬ govor dajali od vsake nepotrebne besede, ki so jo govorili (Mat. XII. 36.) Če bo tedaj že zavoljo besedi, ktere nikogar ne razžalijo, tako ojstri od¬ govor: kaj bo še le s hudobnimi besedami, nečistimi mislimi, s kervjo oskrunjenimi rokami, s prešestnimi pogledi, s celim zgol v grehih preslanim življenjem? — Ce je pa taka — kar se nikakor dvomiti ne more — kteri človešk jezik bo zamogel izreči, kako strašna de je sodba božja! Naj reče kdo h temu kar koli hoče, resnica le vedno ostane. Kako nezrečena groza bo človeka obšla in po- terla, kadar bo pred tako slavnim sodnim štolam stal, kjer bojo neštevilne trume angelov in svetnikov -co< 118 ><«>- vanj svoje oči vperte imele, in bo mogel od vsake nar manjši besedice, ki jo je kdej koli po nepotreb¬ nim zgovoril, odgovor dati! Kdo zapopade neizmerno zavzetje nad tako silovito ojstrostjo, in kdo bi se prederznil kdej kej taciga poterditi, ko bi Kristus sam ne bil zažugal. Kteri posvetni kralj je tako na- tank v svoji ojstrosti, de bi od svojih služabnikov tudi za nar manjši iglico odgovor tirjal ? — Kako veličanska si tedej ti, keršanska vera, ki toliko ne- omadežvanost tirjaš od nas ! — Kako se bojo pač tisti dan grešniki sramovati mogli, ker bojo pred vsim svetam njih nesramnosti, ki so jih vseskoz v življenji zakrivati vedili, očite postale; vse hudobije, ki sojih od otročjih let do zadnjiga zdihljeja počenjali , še celo nar skrivniši koti njih serca bodo razkriti! Kdo se bo smel po tem takim z vso gotovostjo na svoje čisto serce za¬ našati, de bi ne prebledel, se ne pretresel in ne pretrepetal od sramote ? Kako se že večkrat ljudje sramujejo svoje pregrehe odkriti postavljenimi! spo¬ vedniku, čeravno gotovo vedo, de noben drug človek tega zvedil ne bo, še tako daleč gre sramožljivost, de nekteri večkrat svoje grehe zamolče! Ali s ko¬ liko veči težo bo sramota grešnika poterla, kadar bo mogel vpričo živiga Boga in vsili narodov sveta, ki so živeli, živijo, in bojo še živeli, spoznati mogel! Tolika bo njih sramota, de bojo, kakor prerok go¬ vori, glasno klicali: v Gore, pokrite nas! in hribi, padite na nas !“ (Osea X. 8.) In vender se mora zdeti še vse to le mala reč proti uni strašni razsodbi, ki jih bo kot strela iz Gospodovih ust došla: „Poberite se od mene, vi prekleti, v večni oginj, kteri je hudiču in njegovim -o«4 1 1 9 >o»- angelam pripravljen." (Mat. XXV. 41.) Kako nezmerno britkost mora tako ojstra beseda grešnikam napra¬ viti ! ,,/ver smo kotne j eno besedico od njega slišali, kdo bo zamogel grom njegove velikosti slišati (Job. XXVI. 14.) Strašno in silovito bo božji glas zagromel de se bo pri priči zemlja odperla in v trenutku se bojo v peklenski brezen pogreznili, „kteri zdaj trombe in liarpe nosijo, in se pri glasenji pišali vesele, in svoje dni v dobrim xive, u kakor Job govori. (XXI. 12.) Kaj de se ima potem zgoditi, nam sv. Janez v skrivnim razodenji popiše rekoč: 5 -,In potem sim vidil druži g a angela doli stopiti. Imel je veliko moč in zemlja je bila razsvitljena njegove blišave. In glasno je zaklical in rekel: padel je, padel veliki Babilon ! in je postal domo¬ vanje hudičev in prebivališč tistiga nečistiga in ostudniga }astrol>a.“ (Skriv. raz. XVIII.) In dalje govori apostel: „ In eden mogočnih zmed angelov je vzdignil kamen, velik kakor mlinsk kamen, in ga je vergel v morje rekoč: Tako bo v trenutku padel Babilon, veliko mesto, in ne bo ga več najti. a (Skriv. razod. 21.) Tako bojo padli hudobneži, ki so tukej z ime- nam Babilon omenjeni, v grozoviti brezen, v temno ječo, kjer jih večna zmešnjava in neizrekljivo terp- ljenje čaka ! Tam bodo njih telesa v nar grozovit- nišim, neugasljivim ognji terpinčene in njih duše bo grizel červ, kteri nikoli ne pogine. Večen potok solza jim bo iz oči tekel, večno, neprenehljivo škri¬ panje z zobmi bo med njimi, kar nam tako gostokrat sv. pismo žuga in proti. Nesrečni, ki so si sami nesreče krivi, bodo, od strašne divjosti nagnani, svojo jezo nad Bogam spustili in sami nad seboj gro- ><>< 120 y>°- zovito divjali, svoje lastno telo tergali in svoje oserčje končevali. Z grozno divjostjo bojo preklinjali sod¬ nika, ki jih je v toliko terpljenje pahnil. Tukej bo slednji dan svojiga rojstva preklinjal in z Jobam neutolažljivo tožbo gnal: „ Preklet dan, kadar sim rojen bil, in noč, kadar se je reklo: en človek je spočet. Naj se tisti dan v temo premeni, naj ga Bog od zgorej pozabi, in luč naj ga ne razsvitli. Noč in smertna senca naj ga otemni, čem oblak naj ga pokrije in naj se v britkost pogrezne. Temni vihar naj tisto noč zagerne, v številu letnih dni nima biti in v mescih se nima šteti. Samotna, naj bo tista noč in nobene hvale vredna. Naj jo pre¬ klinjajo, kteri dan kolnejo, in kteri so priprav¬ ljeni levijetana prestrašiti. Zvezde naj bodo otcm- njene od njene temnote, naj čaka svitlobe, in naj je ne vidi in tudi ne izhoda vstajajoče zarje: ker ni zaperla vrat telesa, ktero me je nosilo in ni od mojih oči zlega odtegnila. Zakaj nisim v mater¬ nim telesu umeri, ali naglo poginil, kadar sim iz (materniga) naročja prišel ? Zakaj sim bil na kolena vzet, zakaj od pers dojen? 11 (Job. III. 3—12.) Tako britko tožbo bodo ti nesrečni zopet in zopet ponavljali. Na njih jezikih je vedno preklinje- vanje in rotenje, njih oči ne vidijo druziga nič, kot grozovito revšino in britkost! Njih ušesa slišijo le jok in škripanje; namest hladila obdaje njih truplo večna žerjavica. Kako bo takrat tistim mehkužnim pri sercu, ki so vse svoje življenje na zemlji v lah¬ koti in nečimurnosti preživeli. — Kako strašno brit¬ kost jim je uno tako kratko veselje prineslo ! Kaj vam pomaga, vi nespametneži, vaše strastno veselje, v kterim ste nekdaj vso svojo srečo iskali ? Kaj je -««< 121 )«- zdaj vse vaše bogastvo ? Kaj imate od vsili svojih veselic in kratkočasov ? Pretekle so sedmere rodovite leta, sedem nerodovitih je prišlo, ki bojo vso zalogo pervih požerle de ne bo več duha po njih! Zginila je blišoba vaših dni in vaša sreča se je pogreznila v morje bolečine! Nič vam ni od vsiga ostalo, kar ste imeli, še celo kaplica vode ne, s ktero bi en samkrat goreči jezik ohladili. Nič polajšanja tedaj vam vaše nekdanje zveselovanja ne prinesejo, ampak nasproti še veliko veči bolečine, zakaj dopolnjeno bo, kar je pisaniga v bukvah Joba: „Usmiljenje naj nanj pozabi, červi naj bojo njegova sladkost, naj ne bo v spominu, ampak naj bo kakor nerodovitno drevo izruvan \“ (Job XXIV. 20.) Potem takim obudi, po besedah sv. Gregorja, spomin pretečenih slast v grešniku še veliko veči terpljenje, ker se spomnijo, kaj de so nekdaj bili, kaj pa zdaj, in vidijo, de morajo za reči, ki so tako naglo minule, večno ter- peti. Potem še le komej prepozno spoznajo zvijačo hudiga sovražnika, od kteriga so se v svoji slepoti zapeljati dali, in kličejo z besedami Modriga rekoč: „Mi smo pot resnice zgrešili, luč pravice nam ni sve¬ tila in solnce razumnosti nam ni zasijalo. Mi smo se po poti hudobije in pogubljenja trudili, po težkih stezah smo hodili in za poti Gospodove nismo vedili!^ (Modr. V. 6. 7.) Tako bojo pogubljeni vekomaj to¬ žili in plakovali, — pa zastonj — zakaj čas je mi¬ nul, de bi kesanje še sad obroditi moglo. Kdor vse to dobro premisli, najde v tem krepko spodbado, po čednosti hrepeneti. — Zatorej tudi sv. Krizostom svoje verne s tim k dobrimu priganja rekoč: „De hote svoje duše Bogu v prebivališe pri¬ pravili, spomnite se tistiga strašniga in grozovitiga ' 6 -i 122 y*°- dne, ko bomo vsi pred štolam Kristusa odgovor od vsiga, kar smo tukej storili, dati mogli. Ta čas bojo vse naše pregrehe pred vsimi stvarmi očite in vse naše djanje odkrito ; nar skrivniši gube našiga serca bojo takrat se odperle, in nar skrivniši početje, — kar smo v temni noči, ali pa pri belim dnevu storili, kar smo iz nevednosti, zanikernosti, ali kakor si koli bodi, pregrešili, in kar je zdaj še vsimu svetu neznano, — vse bo takrat razodeto! Pomislite, de smo že na poti k sodniku, kteri se ne da preslepiti, in kterimu so ne le naše djanja, ampak tudi naše besede in misli očite, kteri bo vse , še celo pre- greške, ki se nam le nepomcnljivi zde, z nar veči ojstrostjo sodil! Mislite si Zveličarja, kako bo prišel sodit žive in mertve, z neizmerno trumo angelov obdan; kako trobenta zabuči in Sodnik svojo strašno besedo pogube izgovori; kako bojo potem nekteri nesrečni v vnanje teme zaverženi , in drugim bojo spet vrata nebeške zaperte ostale, če so se ravno vse življenje trudili svojo čistost ohraniti; kako bojo nekteri luliki enaki v oginj verženi, nekteri pa od červa svoje pekoče vesli nepreneliama grizeni: eden bo sojen ker je zavid in škodoželjnost v svojim sercu redil, eden zavoljo krivice, ki jo je bližnjimu nako¬ pal, ali pa ker je svojiga brata pohujšal; eden pade v pogubljenje zavoljo vnebovpijočih hudobij, eden tudi zavoljo manjših krivic; tega zadene božja jeza zavoljo njegovih krivih sodba, uniin so nebesa za¬ perte, ker je vedno v jezi in prepiru živel, in vedno sovraštvo v svojim notranjim kuhal. Vsi ti bojo iz¬ pred božjiga obličja pahnjeni in bojo mogli zaslišati strašne besede : „Resnično vam povem, jest vas ne -co< 123 )o-o— poznam!« (Mat. XXV. 12.) „ker so delali, kar jim je Zveličar prepovedal bil. 44 — (Kriz. homil. XXII.) Ker je tedaj to vse tako natančno res, zakaj ne zakličemo s prerokam vsi rekoč: ,,Ivdo bo dal vode moji glavi in potok solza mojim očem , de noč in dan prejokujem l« (Jerem. IX. t.) De pa ti pre- strašni zažugani kazni odidemo, sledimo klicu Davida, ki pravi: „Pridite, in stopimo z zahvalo pred Go¬ spodovo obličje l« (Ps. CXIV. 2.) in zadobimo si s pobožnim življenjem njegovo milostno ljubezin ! Bog nam je marsikej po dvoje dal, kar nam je za naše potrebe koristno, postavim : dve očesi, dve ušesi, dve roki, dve nogi, de, ako ob eno pridemo, si vsaj z drugim pomagamo, tode dušo nam je dal le eno , ako to zgubimo, nam nič ne ostane. Z dušno smertjo pa tudi zgubimo večno zveličanje in si nar strašnejši kazen nakopljemo, ki si jo je le misliti mogoče. Zatorej imejmo nar veči skerb za svojo dušo in varimo se skerbno vsiga, kar bi našimu zveli¬ čanju nevarno biti utegnilo. Kadar bo enkrat pred sodnji stol božji stopila in bo slišala zavoljo svoje hudobije strašno sodbo čez se izreči, takrat ne misli, de se boš izgovarjal, in rekel: posvetna lepota in blago me je oslepilo, zakaj sodnik bo zagromel in rekel: „Ali te nisim svaril in ti govoril : Kaj ti pomaga, če tudi ves svet pridobiš, na svoji duši pa škodo terpiš ?“ In če porečeš, de te je peklenski sovražnik zapeljal, ti bo odgovoril Gospod: de tudi Evi ni nič pomagalo se izgovarjati, de jo je kača zapeljala. — O premislimo to dobro , preden nas smertna senca obide in preden se dan Gospodov zazna, od 6 * -H 124 y&o— kteriga prerok govori : „Glej, on pride, in kdo si zamore misliti dan njegoviga prihoda?** (Mal. III. I.) Ako pa želiš vediti, kako de je mogoče temu grozovitima strahu oditi, ti odgovorim: de ni zadosti, ako si prizadevaš svoje telo neomadežvano ohraniti, ampak moraš tudi sebi storjeno krivico z dobrim po- vračevati. Ako si razžaljen in tožen, ne daj se od hude strasti zapeljati, temuč bodi poterpežljiv in po- hlevin; če si pokoro delal, ne hvali se; tvoj post naj ne bo le v zdcržcvanji od jedi, temuč tudi vtem, de se slednjiga greha zderžiš. Ako sveto pismo pregleduješ, boš vidil, de Bog nar poprej opominja, in potem, kadar ga človek ne sluša, udari. Zakaj prerok božji je vidil nar prej čujočo palico, s ktero mu je Bog naznanil, de naj nad spolnovanjem nje¬ govih povelj čuje; in potem je vidil božji mož v žerjavici vreli kotel, s kterim mu je hotel Gospod terpljenja in kazni hudobnih pokazati. (Jer. I.) V svetim pismu nove zaveze bereš, de, kadar bomo mogli v večnost potvati , nas nihče uderževati ne bo mogel. Ni več v stanu tukej brat brata, prijatel prijatla, starši otroka, otrok starše od pogubljenja in večniga terpljenja rešiti. In kako bi zamogli pač kej grešni ljudje, ker še pravični Noe, Job, Daniel bi ne mogli sodbi božji ustavljati se! (Eceh. XIV. 14.) Kadar je kralj za¬ povedal tisliga, ki ni imel svatovskiga oblačila, zve¬ zati in vreči v vnanje teme, takrat si ni upal nihče le ene same besedice zanj govoriti. (Mat. XXII.) Tudi za hlapca, ki je svoj talent zakopal, se ni nihče prederznil prositi. (Mat. XXV.) Ravno tako tudi niso bile v stani pametne device, nespametnim tovar- šicam, ki so pozabile olja seboj vzeti, pomagati, in -<*>< 125 >«-< jim pripomoči, de bi bile k svatovski večerji šle. — V dan sodbe bo sin človekov dobre od hudobnih ločil, kakor pastir ovce od kozlov loči, ovce bo postavil na desnico, kozle pa na levico. (Mat. XXV. 32. 33/) Tem na desnici bo govoril : „Pridite, izvo¬ ljeni mojiga Očeta, posedite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od začetka sveta. (Mat. XXV. 34.) Une pa na levi, bo pahnil v večni oginj, iz kteriga ni nikdar rešenja več. — Ko je terdi bogatin, ki se revniga Lacarja ni hotel usmiliti, v kraji kazno- vavne božje pravice le za kapljico vode prosil, de bi si le en trenutek svoj goreči jezik ohladil, mu ni bilo to dopušeno, zato ker je med dobrim in hudob¬ nim neizmcrin prepad: Abraham sam ni zamogel terpljenja nesrečniga pogubljeniga polajšati. (Luk. XVI. 19—30.) Ce tedaj potem, ko nas bo smertna noč pokrila, se nič na ptujo pomoč zanašati ne smemo , poma¬ gajmo si torej sami sebi s tem , de Bogu zvesto služimo in tako si bomo nar strašnejši zlo odvernili in večno srečo pripravili! Boljši je zares, de tukej kratko časa pomanjkanja in revšine terpimo, kakor de bi se v bogastvu valjali, v večnosti pa, kakor uni bogatin, zastonj po eni sami kapljici vode ko- perneli, svoje goreče gerlo ohladiti. — Xe ogibajmo se torej malih težav, s kterimi se večne nadloge odvernejo! — Kakšne se nam le morajo zdeti težave tega življenja, ako jih sterpljenjem primerimo, ktero je Bog grešnikam zažugal ! In če nas že obsoja k smerti, ktera kakima človeku le za nekaj let, ktere l>i bil še preživel, prikrajša življenje; če nas že tako obsojenje na zemlji z grozo in straham napolni, kako bi nas ne pretresla tista strašna razsodba, ki —*©-©^ 126 £o-o— nam večno življenje odvzame? — Strah in trepet nas spreleti, če že tukej na zemlji kakiga lmdodel- nika svojo zasluženo kazen terpeti vidimo! To de, ali niso vse te kazni le gola senca, če ž njimi tiste strašne bolečine primerimo, ktere grešnika v peklu čakajo! — Pozemljsko terpljenje konča s pozemelj- skim življenjem, v večnosti pa ne bojo bolečine le en sam trenutek ponehale, ampak se vedno z noviga začno. Cerv pekoče vesti nikdar ne pogine, in pe¬ klenska žerjavica nikoli ne ugasne. — Kaj bojo po¬ gubljeni počeli , ako enkrat taki strahoviti kazni zapadejo in vidijo, de so vekomaj ločeni od Boga? Kako bojo zdihovali, tožili, tulili, — pa zastonj! Prepozno bojo svojo hudobijo in slepoto spoznali in se prepričali, kaj de bi jim bilo treba na zemlji delati in kaj opustiti. Spoznali bojo zdaj, kolika ne¬ sreča de je bila zanje, de niso zveličavniga opomi- njevanja k pokori in poboljšanju poslušali! — Ali kakor je prepozno veslati potem, ko se je barka po¬ greznila v globočino morja, in kakor zdravnik nič več pomagati ne more, potem, ko je že bolnika smert pobrala, tako tudi pogubljenim nič več ne pomaga, če še le zdaj svoje pregrehe spoznajo in se prepri¬ čajo, de bi bilo treba v življenji drugači ravnati. Ta čas bojo tisti, ki so Kristusa zaničevali, spoznali, de je on Odrešenik, ki pride v Gospodovim imenu, to de njih spoznanje jim nič več ne pomaga, zakaj pre¬ tekel je čas, ko je bilo treba storiti! O mi nesrečni! s čim se bomo tisti strašni dan zgovarjali, če bojo nebesa in zemlja, solnce in me¬ sec, dan in noč in vse stvari sveta nas tožile, zoper nas pričale in božje maševanje klicale nad nas! In 1 27 če bo naša lastna vest zoper nas pričala, bi mar druge priče molčale ? Iz zgor omenjenih besedi sv. Krizostoma se jasno sprevidi, kako po vsi pravici de se morajo vsi tisti, ki pridejo nepripravljeni pred božji sodnji stol, do živiga pretresti! Še celo sveti Ambrož je pretrepetal v spominu tistiga strašniga dne in je glasno zaklical: „Gorje meni, če svojih grehov ne objokujem! Gorje mi, če opolnoči ne vstajam, ozna- novat tvojo slavo, o Gospod! Gorje mi, če sim svo- jiga bližnjiga zapeljal! Gorje mi, če nisim resnice govoril! Nastavljena je že namreč sekira na drevo življenja! Kdor še zamore, naj nabira sad milosti, in kdor je grešil, naj si napravi sad pokore: zakaj blizo je Gospod, kteri sad pobira, kteri tistim, ki ga seboj prinesejo, večno življenje da, tiste pa, ki prazni pridejo zaverže vekomaj V‘ (Ambr. v Luk. ULJ IX. Poglavje. Tretja štirih poslednjih reči , namreč nebesa, mo¬ rajo biti človeku krepak nagib za čednost goreti. Skor bi smelo že več kot zadosti biti, vse to, kar smo dozdaj povedali, človeško serce z gorečo ljubeznijo vneti, in v vsim svojim djanji le po čed¬ nosti hrepeneti. To de človeško serce je oterpnjeno, de ga večkrat vse to, kar bi ga do živiga pretresti moglo, celo nič ne omeči. Zatorej hočemo k poprejš¬ njim nagibam, še cniga, nič menj pomenljiviga do¬ dati, namreč večno plačilo, ki ga imajo tisti priča¬ kovati , ki v čednostih žive. Pri premišljevanji te —OO^ 128 )>00— večne zveličavne sreče je posebno na dve okolšine paziti, namreč veličastvo in nezapopadljiva lepota nebeškiga raja, in velikost in brezvišenost Gospoda, ki tainkej s svojimi zvoljenimi večno kraljuje. Če tudi noben človešk jezik lepoto in neizmerno bogastvo nebeškiga raja dopovedati ne more, si za- moremo vender vsaj pičel zapopadek od tega sreč- niga prebivališa zvoljenih narediti. Če že pogledamo namen tega presrečniga kraja, že zamoremo nekoliko njegovo lepoto presoditi. Ko je Gospod ta sveti kraj vstvaril, ni imel nobeniga druziga namena, kakor de bi se Njegova slava po¬ veličevala; zakaj zato je tudi druge stvari postavil, de bi Njega poveličevale, kakor Salamon govori; tedaj se misliti more, de je nebesa veliko več v svoje poveličanje naredil; zakaj tukej se prav za prav Stvarnikova neskončna čast in slava, bližava in viso¬ kost neskončno odleskctuje. Kakor je nekdaj kralj Ahasver — kteriga kraljestvo je od Indije do za- murske dežele segalo , in kteri je čez 127 dežela gospodoval, — knezam in pervakam svojiga kralje¬ stva v mestu Luži veliko pojedino, ki je 180 dni terpela, pripravil, pri kteri je bilo vsake milene baže dragocenost in lepotičnost, s kterimi je svojim pod¬ ložnim svojo moč, visokost, in nezmerno bogastvo skazati hotel: tako je tudi sklenil nar vikši kralj vsili kraljev nam večno večerjo v nebesih pripraviti, ki ne bo le nekaj let terpela, ampak bo brez konca in kraja, nam tako neizmernost svoje modrosti, do¬ brote in neskončniga veličastva pokazati. To je tista večerja, od ktere Jezaia (XXV. 6.) govori rekoč: „In Gospod vojsknih trum bo pripravil vsim ljudstvam na gori gostovanje mastnih jedil, gostovanje dobriga 120 ko¬ vina , nar mastnejšiga mozga, nar čistejšiga vina namreč gostovanje nar drajših, nar slajših jedil. — Oe je tedaj Bog to gostovanje v poveličanje svoje slave pripravil, mora torej čez vso mero veličastno in slavno biti, in vse kar zraven gre, mora neskončno lepo in zanimivo biti, ker je slava Go¬ spodova neskončna. Se bolj jasno bomo veličastvo nebeškiga kra¬ ljestva razumeli, če božjo vsigamogočnost premislimo — tisto vsigamogočnost, po kteri je ves neizmerin svet z eno samo besedo vstvaril, ki ga pa zamore ravno tako lahko z eno samo besedo v poprejšin nič nazaj pogrezniti. Ne cniga samiga, milijon tacih sve¬ tov bi bil On lahko ob enim vstvaril in jih zopet z enim dihljejem končal! In kar ta neskončno velik Bog stori, stori brez vsiga prizadevanja, zakaj z ravno to lahkoto, s ktero je mravlinca vstvaril, za¬ more tudi visociga angelja vstvariti. Vstvarjenje neizmernih reči ni emu nobena težava ; neizmerno solnce in drobin prah je Njemu eno; in Njegova misel Je že dovolj, neizrečene reči vstvariti! — Oe je tedaj božja vsigamogočnost tako neizre¬ čeno velika, če je slava Njegoviga imena taka, de vse reči prebliši, kar koli jezik zgovoriti in misel zapopasti more, če je Njegova ljubezen brez mere in kraja in Njegova dobrota brez konca in obsežka: je tedaj tudi prebivališe, v kterim toliko veličastvo prebiva, in gostovanje, ki je tam pripravljeno, v enaki meri slavno in blišeče. Kaj bi moglo temu delu še manjkati, ker se ne more drugači, kot nar popolniši misliti. Kar moč vtiče, se ne more nad njo dvomiti, ker je umetnik vsigamogočin; še veliko miuij se more dvomiti nad 6 ** -oot 130 y umetnostjo in modrostjo take naprave, zakaj tisti ki jo je dodelal, je zgolj večna Modrost; tudi volje,’ kej nar popolnišiga vstvariti, ni manjkalo, ker Stvar¬ ni k je neskončno dobrotljiv; pomanjkanje bogastva ga ni ustavljalo, zakaj on je preobilna polnost vsih zakladov; kakšno mora tedaj poslopje biti, h kteriga napravi ni ničesar manjkalo ? Kakšno mora biti delo, ktero je vsigamogočnost Očeta, modrost Sina in do¬ brota sv. Duha doveršila ? kjer vse, kar neskončna dobrota hoče, modrost vravna, vsigamogočnost na¬ redi, če ravno vse to različne osebe store, je vender vedno vse eno in se sklene v trojedinim Bogu ! — Tudi iz družili okolšin zamoremo veličastno lepoto nebeškiga raja presoditi; ker ga ni namreč Bog vstvaril samo v svojo slavo in poveličanje , ampak tudi v slavo in čast izvoljenim. Naj tedaj človek pomisli, koliko de je Bogu o tem ležeče, tiste, ki ga ljubijo, vredno poplačati in svojo obljubo dopolniti, ktero nam je po Zveličarji storil rekoč: „Tistiga, ki meni služi, bo moj Oče počastil/ - ' (Jan. XII. 26.) To obljubo vidimo večkrat že tu na zemlji dopolnjeno, ker Bog svojim prijatlam večkrat moč in oblast nad druzimi rečmi da; kakor postavim Joz- vatu, na kteriga povelje se je solnce vstavilo; tako ,,de je bil,“ kakor sv. pismo govori: v Gospod besedi eniga človeka pokor in .(Jo z. X. 14.) Enako moč je imel od Gospoda Jezaia, kadar je kralju Ecehiju na zbero dal, ako hoče, de se solnčna senca za deset čert naprej, ali pa za ravno toliko čert nazaj pomakne. Zakaj pervo mu je bilo z Gospodovo močjo ravho tako lahko, kakor drugo. (IV. buk. kralj XX. 8 — 11.) In kolika ni bila pač moč preroka Elija, o kteriga povelju so se oblaki neba zaperli in ni deže- —1SI valo na zemljo ; in zopet drugikrat se je na njegovo besedo obilna ploha z neba zlila. (III. buk. kralj. XVII. 1. XVIII. 45.) Ja, ne samo v življenji je Gospod toliko moč svojim izvoljenim dodelil, in toliko oblast večkrat dal; On jih toliko čisla in ceni, de je mnogokrat še celo njih kostem in njih prahu prečudno moč navdihnil. Kdo ne občuduje božje vsigamogoč- nosti, slišati, de je Gospod z Elizejevimi kostmi nekiga merliča, ki se jih je doteknil, zopet v živ¬ ljenje obudil? (III. buk. kralj. XIII. 20, 21.) In kdo ne bo spoznal božje neskončne blagomilosti do svo¬ jih svetnikov, ako bere, de so se tisti dan, ko je bil sv. Klemen na sidro (mačka) navezan v globo¬ čino morja veržen, vsi valovi morja tri milje daleč nazaj umaknili, de so zamogii pričujoči ljudje kosti svetnika, ki je za Kristusa voljo v morje pogreznjen bil, viditi in spoznati ? Dopadlo je vsigamogočnimu Bogu, de je dal celo praznik vezi (ali verig) praz¬ novati, v kterih je sv. Peter zakovan bil; iz česar lahko sklenemo , v koliki časti de so pri Gospodu telesa njegovih svetnikov, de je celo verige, ki so sicer znamnje zaničevanja, v časti imeti zapovedal, zato ker so se telesa sv. apostelna dotikale. In koliko bolj se nam je še čuditi, če pomislimo, de ne le železnim okovani, v kterih so bili svetniki vkljenjeni; ne le njih prahu, kostem in telesam, je Bog toliko čast skazal, temuč celo senci telesa sv. Petra je to¬ liko moč dodelil, de so bolniki, od njega obsenčeni, svojih bolezin ozdravljeni bili. (Apost. V. 14. 16.) O neskončno prečudni Bog! kolika je Tvoja dobrota, de človeku take reči dodeliš, kterih celo sam nisi nikoli delal! Zakaj nikjer se ne bere v sv. pismu, — 132 y>o— de bi bila senca Jezusa Kristusa bolnike ozdravljala, kar se nam od sv. Petra pove. Če je tedaj že Bog pripravljen, svoje svetnike, o tistim času in kraji poveličevati, kteri jim ni v plačilo, ampak v mnogotere skušnje rev in težav namenjen; koliko še le mora biti veličastvo, ktero jim je tam pripravil, kjer jih bo popolnama poplačal in jih poveličal, de bo On sam v njih počešen! In če je tisti, ki hoče svoje izvoljene tako slavno po¬ plačati in poveličevati, brez vse mere mogočin: si je potem lahko misliti, kako slavno, blišeče in ne¬ skončno veličastno de mora biti plačilo, ktero je nebeški Oče svojim izvoljenim obljubil! Kako ne¬ skončna je velikodušnost Gospodova proti tistim, ki njemu pokoršino skažejo! On je zapovedal očaku Abrahamu, de naj mu svojiga lastniga nar ljubšiga sina daruje, in kadar hoče Abraham po božjim po¬ velji svoj dar zaklati, sliši iz nebes Gospodov glas: „Spoznam, de se Gospoda bojiš, ker edinorojenimu sinu zavoljo mene ne zaneseš ! Zatorej sim se sam pri sebi zarotil, in ker si ti to storil in se nisi anal svojiga edinorojeniga sinu zavoljo mene , te bom blagoslovil in tvoj zarod pomnožil, kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob bregu morja: tvoj zarod bo posedel vrata svojih sovražnikov in v tvojim zarodu bodo oblagodarjeni vsi narodi sveta, ker si ti slušal moj glas.« (Ger. XXII. 16—18.) Tako poplača Bog svoje zveste, in tako pla¬ čilo je vedno zares vsigamogočniga Boga! Zakaj Bog je Bog v vsili rečeh, v poplačanji, kakor v kaznovanji! Ko se enkrat David po noči spomni, de on v hiši, iz ceder narejeni, prebiva, in de je skri¬ nja zaveze v šotoru le med zagrinjali spravljena; -«( 133 )■ tačas se obudi v njem misel, Gospodu lepo poslopje Kidati. In zgodilo se je, de je ravno to noč Gospod preroku Natanugovoril, rekoč: „Pojdi in reci mojimu hlapcu Davidu: tako govori Gospod: Ti hočeš meni hišo zidati, de bi jest v nji stanoval! — Kadar boš svoje dni dopolnil in kakor tvoji očetje zaspal, bom tvoj zarod za teboj obudil, kteri ima od tvojiga telesa priti in bom njegovo kraljestvo uterdil. On bo mojimu imenu hišo zidal in prestol njegoviga kraljestva bom na večno uterdil.“ (II. kralj. VII.) Tako je govoril Bog in je dopolnil, kar je obljubil; do Zveličarje- viga prihoda so kraljevali v Izraelu Davidovi na¬ sledniki, dokler je prišel Kristus za njimi, kteriga kraljestvo bo vse večne čase preseglo. — Če je tedaj nebeški raj plačilo pobožniga, bo- gaboječiga življenja, lahko sprevidimo, kakšna de mora biti njegova vse presegljiva lepota, ker vemo, de je Bog v svojih povračilih neskončno velikodušin in radodarin. Se veliko veči zapopadek od te nepopisljive lepote svetiga raja dobimo, ako pomislimo, koliko ceno de je Oče nebeški na pridobljenje tega plačila postavil, ker nam je vrata nebeške, po grehu pervih staršev zaperte, z drago ceno prelite sv. rešnje kervi svojiga edinorojeniga Sina zopet odkleniti hotel! Tedaj s smertjo samiga Boga je človeku Bogu enako živ¬ ljenje dodeljeno, po britkim terpljenji, ki ga je sam Bog za nas prestal, nam je nebeško veselje priprav¬ ljeno, in le s tim, de se je Bog med razbojniki za nas križati dal, je človeku sreča došla, de bo smel po nebeških dobravah med angelci se sprehajati in ž njimi vekomej živeti! Ali zamoreš pač, keršanski bravec, velikost in vrednost te dobrote premeriti, —oo( 134 ^ 0 - 0 — ktero nam doseči, je za te sam Bog kervav pot potil, je bil vjet, zvezau, stepen, s ternjem kronan in neusmiljeno na križ pribit! Kakšno blago pač mora biti, v kteriga pridobljenje je Gospod v svoji ne¬ skončni velikodušnosti tako neskončno ceno postavil! Ako bi mogoče bilo, globokost te nezmerne skriv¬ nosti prav zapopasti, bi se dala iz tega neskončna slava nebeškiga kraljestva bolj razumeli, kakor iz vsih družili reči. — To de ne samo te čez vso mero visoke cene je tirjal Bog za pridobljenje toliciga plačila, ampak On tir ja tudi od človeka nar veči, kar je storiti mu mo¬ goče, namreč On hoče, de svoj križ do konca sta¬ novitno nosimo, — On hoče, de naj izruvati damo svoje desno oko, ako bi nas pohujšati utegnilo ; de naj očeta in mater in vse na zemlji zapustimo, de naj po poti zatajevanja samiga sebe, po poti poniž¬ nosti in zaničevanja z veseljem hodimo; še celo, de naj se, potem ko smo vso postavo na tanko spolnili, vedno le nevredne hlapce štejemo , zato ker Bog hoče, de vso hvalo le Njemu pripišemo, in vse do¬ bre djanja le kot delo Njegove milosti spoznamo. To poterdi On sam z besedami sv. Janeza rekoč : „Jest sim začetek in konec. Potrebnimu bom dal iz stu¬ denca vode življenja zastonj.*" (Skriv. raz. XX. 6.) Kako misliš tedaj, keršanski bravec, kakšno mora biti plačilo, za ktero Gospod tolike težave tirja ? — In še celo potem, kadar smo vse storili in na tanko dopolnili, hoče Bog, de naj spoznamo, de nam je vse to zgolj prostovoljno in le iz milosti do¬ deljeno , ker namreč naše dela so same na sebi brez vse cene in vrednosti, ako iz božje milosti svoje veljave ne dobijo. --c^o- 135 ■x>0-* Ako je tedaj Gospod tako neskončno dobrotljiv in blagodarin, de nam je po svoji neskončni milosti toliko reči v našo korist pripravil, in vse stvari v nebesih in na zemlji človeku, brez vsiga razločka, v službo namenil, tako de je posest vsiga sveta do¬ brim in hudobnim pripušena; kdo zamore po tem takim še dvomiti, de mora tisto plačilo, ki ga je Bog edino svojim izvoljenim pripravil, še veliko ne¬ skončnimi, vredniši in slavniši biti! Kje se znajde kdo, ki bi bil pripravljen, tako neizmerne zaklade tistim dati, kterim ni nič dolžan? Koliko več bo pa On tistim dal, klerih dolžnika se sam imenuje! Kdor je velikodušin in radodarin v deljenji radovoljnih darov, bo gotovo še velikodušniši, kadar je treba storjeno obljubo spolniti. Zares ni jih besedi, s kterimi bi se bližava in visokost večne slave dopovedati dala, s ktero Bog svoje izvoljene poveličuje , posebno če pomislimo, kako neskončno veliki in bogati de so darovi, ktere On celo nehvaležnim ljudem podeluje. Tudi če višavo kraja premislimo , kjer bo Go¬ spod izvoljene poveličal, se nam njegova slavonosna blišava še bolj očitno pokaže. Ta kraj je nar veči, nar vikši, nar blažji, nar svitlejši, nar vredniši, nar svetejši zmed vsih. Ta kraj imenuje sv. pismo : »deželo živih a (Ps. XXVI. 13.) in hoče s tim po¬ kazati, de je ta naša zemlja, dežela smerti , dolina solza. Če nas pa že tukej, v deželi mertvih, lepota ln veličastvo stvarjenja z začudenjem in zavzetjem navda, koliko lepši bo pač vse tamkej v deželi živ¬ ljenja ! Kamor se koli po svetu ozremo , povsod vidimo nar prijetniši različno lepoto stvarjenja. Kako prelepo se nad nami obnebje razprostira! Kako lepo solnce sveti! Kako prijetno lesketajo mesec in zvezde! -«>( 136 )«- In zemlja, na kteri prebivamo, kako prelepa je pač! Kako prečudna je različnost želiš, ki jo okrašujejo ! Kako veliko število živali nar čudniših podob in nar različniših barv, ki na zemlji žive! Kako prijetno nam je, ako vidimo žitne obilno oblagodarjene polja, cveteče travnike, obrašene hribe, gole verhove gora, obsenčene doline, srebernc studence in bistre potoke in reke pregledujemo ! In kako prečudin, zavzetja poln je pogled ne¬ izmerne širjave morja, v kteri so neštevilni čudeži zopet skriti! Kolika lepota je v jezerih in morju, v kterih se, enako velicim zerkalam, neskončno obnebje odlesketava ! — Kako prelepo je zopet z zvezdami obsejano ponočno nebo ! In kaj še porečem od ne- precenjenih zakladov, klere zemlja v svojim jedru zakriva? Kaj od bogatih žilic čistiga zlata, srebra in druzih rudnin in prevelike lepote blišečih kamnov ? In kdo se ne bo zavzel nad prečudno različnostjo in pre¬ lepo barvno spreminjavo ptičev, metuljev in cvetlic! In ako k ti lepoti narave še to prištejemo, kar člo¬ veška umetnost naredi, mora pač naše čudenje še enkrat veči biti! Kolikere in kako prečudne dela zamore pač umetnost iz vsakterih tvarin narave na¬ praviti ! Kako prelepe podobe zamore podobarjeva in malarjeva roka narediti! Kako nas prečara prijetin red in lepota lepih vertov in drevosadov! kakor tudi veličanske zidališa cerkva in poslopij s svojim kin- čem marmora, srebra in zlata! Kako nas vse to z nekim začudenjem napolni! Oe je že tedaj tukej v ti solzni dolini, v deželi smerti, toliko reči, ki nas s svojo prijetnostjo, lepoto in veličanstvam tolikanj zveselijo in z zavzetjem na¬ polnijo : koliko bogatejši in svitlejši mora pač vse to —CKx( 137 >— biti, kar se znajde v tistim, čez vse posvetno pre¬ srečnim kraji — v deželi življenja! Ce verh tega še premislimo, koliko bolj de se nebeške trupla, solnce, mesec in zvezde, ktere z lastnimi očmi vidi¬ mo, kakor vse druge reči, ki jih okrog sebe imamo, lesketajo in blišijo in jih v moči, lepoti in terpežu visoko presežejo, moramo pač veliko bolj misliti, de je vsa ta blišava veliko veči v tistim okraji, kamor ne vidi umirajoče oko, ktero le neumerjoči gledajo. In kako neskončno velika in prelepa de je le ta, tega človeški duh nikakor zapopasti in misliti ne more! — Tudi iz tega zamoremo nekoliko spoznati, kakšna de mora biti prijetnost nebeške presrečne domovine, ako premislimo razloček med prebivavci te zemlje in nebeškiga raja. Zakaj gotovo je njih lepota po njih vrednosti vravnana. Tukej je, kakor smo že slišali, dežela smerti, tamkej pa dežela življenja; zemlja je polna grešnikov, tamkej prebivajo le pravični; pre¬ bivavci zemlje so le ljudje, tamkej so angeli; kteri tukej prebivajo, so le pokorniki, tamkej živijo pa tisti, kterim je ves dolg odpušen; tukej se znajdejo tisti, ki sc vojskujejo, tamkej tisti, ki so že zmago dosegli; tukej so pomešani prijatli in sovražniki, tamkej pa prebivajo le večni prijatli in izvoljeni, če je tedaj tak razloček med obojnimi prebivavci, kako silno mora tedaj tudi njih prebivališe razločno biti, posebno ker je Bog vsako prebivališe prebivav- cam primerno pripravil. „Prelepe reči se od tebe, o bošsje mesto, pripovedujejo l i( (Ps. 84, 3.) Veliko si v svojim obsežku , veliko v podobi in pogledu, drago v vsili rečeh, poveličano s svojimi prebivavci; prijetno je tvoje stanovanje, bogato z vsimi blago- dari, prosto vsiga zlega ! — Veliko si v vsih rečeh, 138 ^ zakaj On ki te je zidal, je nar vikši, nar veči, in namen, v kteriga te je naredil, je nar blažji nar boljši; neskončno blagi so tudi prebivavci, v kterih prebivališe si vstvarjeno bilo! Vse to dozdaj rečeno je pa le nebistvena (ne prava) lepota nebeškiga raja: nar veči veličastnost pa, ki se z nobeno rečjo primeriti ne da, je to, de izvoljeni Boga gledajo in vlivajo, o čemur sveti Avguštin govori: „Plačilo čednosti bo tisti sam, ki je čednost dal, ki se bo dal gledati brez konca, ljubiti brez prenehanja, kteriga slava se bo vekomaj razlegala/* Plačilo tedej, ki je čednosti pripravljeno, obstoji v Narvikšim, kar koli si le misliti zamoremo! Zakaj ne nebo ne zemlja, ne morje, ne kake druge stvari, ampak Stvarnik sam, poglavar vsih reči, ki je edina nar veči dobrota, v kteri so vse dobrote zedinjene, je tamkej pravičnih večno plačilo ! To bolj na tanko razumeti, pomislimo, de je v božjim bitji ta ravno imenovana lastnost eden nar večih ču¬ dežev, namreč v tem, de je On nar bolj enojin, zgolj duh, vender vse nar veči popolnosti v nar obilniši meri v sebi obseže; zakaj, ker Bog, stvar¬ nik vsih reči, vsako stvar ksvojimu namenu in svoji popolnosti pelje, mora gotovo tudi sam imeti, kan drugim deli. Potem takim bodo izvoljeni vse dobrote v Bogu zbrane, v Njem gledali, in vsak po vrednosti svojiga zasluženja vživali. Kakor se tedaj zdaj v posameznih stvareh božja lepota tako rekoč odleske- tava; tako bo tam Bog sam zerkalo, v kterim se bo lepota, blaženost in nar slajši prijetnost vsih bitij neskončno blišala; in te popolnosti bodo v Bogu brez mere in kraja razvidniši, kakor so nam bile v stva- -m< 139 go¬ reli na zemlji. Tam bo tedaj Bog sam j vesoljna dobrota svetnikov , njih neskončno blagostanje in spolnjenje njih želja. Tam bo Bog njih očem ze¬ dinjenje vsih lepotij, njih ušesarn nar prijetniši glasba, njih duhanja nar slajši dišava vsih cvetlic, njih ustam nar slajši okus. Tam gledajo prave prednosti in prijazne premembe letniga časa ob enim, pomla¬ dansko prijetnost, poletno vedrost, preobilno jesensko bogastvo in zimski pokoj. Tamkej je vse zedinjeno, kar koli občutke zveseliti in dušne moči razvedriti zamore. „Tamkej bokakor sv. Bernard govori, „Bog sam nar svitlejši luč našiga uma, zedinjenje vsiga miru in vse sreče za naše poželenje in za naš spomin neprenehanje neskončne večnosti. — Modrost Salamonova bo tamkej zgolj nevednost; lepota Ab- salonova zgolj spačenost; in moč Samsonova bo tam le slaba nezmožnost spoznana; dolgo življenje ljudi, ki so koj po stvarjenji živeli, bo tukej kot majhen trenutek časa, in vsi zakladi kraljev in cesarjev bojo tukej kot siromaštvo in revšina veljali.^ A ko je pa taka, od kod nek to pride, nesrečni človek, de si še želiš ostasti v ti pregrešni Egip¬ tovski deželi, kjer je večna tema, si revnih smeti’ nabirati? Zakaj piješ motno vodo iz toliko nečistih studencov in se odvračaš od bistriga vira blagosreč- nosti, iz kteriga edino živa voda izvira? Zakaj hočeš tukej take reči beračiti, ktere se le pičlo in prav po malim dobe, in so le tamkej v nar obilniši meri doma ? Če si tedaj veselja in radosti želiš, povzdigni svoje serce in poglej, kako bogato z vsini veseljem je tisto srečno prebivališe, ki vse ra¬ dosti vsiga blagostanja v sebi ima! — Če ti že tukej stvarjeno življenje dopade, koliko srečniši se ti bo — 0 - 0 ^ 140 >■*>- še le tisto življenje zdelo , iz kteriga so vse stvari prišle? Če te tvoje zdravje razveseluje in zvedri, s koliko veči radostjo te bo še le Vir vsiga življenja, vsiga zdravja napolnil? — Če te že vstvarjene reči okrog tebe vesele, koliko slajši veselje te bo še le navdajalo, kadar se ti bo sam Stvarnik gledati in vživati dal! Če te že lepota stvarjenja z blazimi občulleji navda, pomisli, de tam Tisti prebiva, ktenga neizrečena lepota še celo solnčni lesk prebliši! Če si želiš časti in visokosti, zateci se k Studencu vse slave in vsiga bogastva! Če te mika dolgo srečno živeti — glej! tamkej ni bolečine, ne smerti! Če išeš zadovoljnosti in obilnosti — glej tamkej so do¬ brote, ki si jih le misliti zamoremo v nar obilniši meri! Če te zveseli soglasje sladkih glasov, petje umirajočih ljudi—glej, tamkej se^ razlega neskončno slajši slavopetje neumerjočih! Če te veseli, biti v drušini dobrih prijatlov — tamkej najdeš zgolj čiste bitja, ki so plačilo čednosti dosegli in so zdaj ene duše, eniga serca! Če poželiš bogastva in lepotije — v Očetovi hiši ti gotovo tega ne bo manjkalo! In poslednjič, če želiš, vsiga zlega, vse revšine in nadloge znebiti se — glej tam poneha vse terp- ljenje, vsa britkost! — Kaj si zamoremo pač srečnišiga misliti, kakor življenje prosto vse nadloge in skerbi ? Tam se ni bati uboštva, nobena bolezen telesa ne slabi! Nobe- niga tamkej jeza ne vjeda ; nihče ni druzimu nevoš- ljiv; lukej ni lakomnosti , ne poželjivosti, nobena častilakomnost tukej človeka ne terpinči! Tukej zgine ves strah pred peklenskim sovražnikam, in nobeniga zalezovanja hudobnih duhov ni tukej. Dalječ proč je ves strah pred peklenskimi mukami, smerti se ni 141 ><>•=- več bati, ne duši, ne telesu, temuč življenje se veseli neumerjočnosti. Kreg in prepir beže od tukej; zakaj zgolj edinost in ljubezen med nebeščani pre¬ biva. Tukej je le mir, pokoj in radost in vse je napolnjeno z blišečo svitlobo, ne kakor tukej na zemlji, ampak čistejši in svitlejši , zakaj božje mesto ,,ne potrebuje solnčne svit!obe;“ kakor sv. Janez v skriv¬ nim razodenji govori (XXII. 5.). Gospod sam jih bo s svojo vsigamogočnostjo razsvitljeval, in Jagnje bo njegova luč! Tisti, ki so se podučevati dali, bodo se svetili kakor solnce na nebu, in tisti, ki so pot pravice kazali, se bodo bližali, kakor zvezde na vekomaj.“ (Dan. XII. 3.) Tedaj ni tamkej nič noči, nič teme, nobeniga temniga oblaka, ne grozovite vročine, ne silniga mraza, ampak tukej je večna prijazna jasnost, kakoršne si človeški občutki domiš- Ijevati ne morejo. — Verh vsiga tega pride še angeljska vesela družba, v kteri se zvoljeni znajdejo; in se njih pričujočnosti vesele; kolika sreča, vse očake in preroke, apo- stclne in vse svetnike in med njimi svoje znance .zopet najti! — Zares neskončna sreča je vse to, to de koliko neskončniši je še sreča gledati obličje vsi- gapričujočiga Boga. Resnično velika, nezapopadljiva je blagrost, Boga na vse veke vživati in ga gledati hrez prenehanja! „O moja duša V c zakliče sv. Avguštin, „ko bi tudi vsaki dan neizrečene terpljenja prestajati imeli, ko bi tudi peklensko terpinčenje veliko časa prena¬ šati mogli, de bi potem Kristusa vidili v Njegovim "veličastvu in Njegovim svetnikam pridruženi bili; bi vse to terpljenje, ki se koli grozovito imenovati za¬ gore, tolikiga zasluženja v nar manjši primeri vredno 142 >®o- ne bilo. Zatorej naj me le hudi sovražnik skuša, naj posti moje telo slabe, pokora moje meso križa, naj me le delo teži, ponočno čuvanje naj me obnemaguje; naj me mraz stiska, vročina mori, naj me glava teži in naj moj obraz obleduje, naj popolnama oncmagam; naj se moje življenje v britkostih, moje leta v brit— kili solzah vtope, naj mi pognjijejo drob in kosti: de le najdem mir v dan britkosti, in se povzdignem tje gori kizvoljenimu ljudstvu! Koliko bo poveličanje pravičnih, koliko veselje svetnikov, ko se ho obličje slednjiga kot solnee svetilo." (Avg. Man. XV/) (Je je tedaj ta blagota tolikošna, kako srečni in poveličani morajo neki tisti biti, kterih oči se nad njo razveseljujejo! O kakošna sreča je, gledati Iepiga nebeškiga mesta, poveličevanih njegovih prebivavcov, obličja stvarnikoviga, lepih zidanj, bogatiga gradu in splošniga veselja te domovine ! Kolika radost gle¬ dati trum zveličanih duhov, imenitniga svetiga zbora, častitljivih starašinov, oblečenih v bele tančice in z zlatimi kronami na glavi! (Skr. razod. IV. 4.) Kako sladko in prijetno bo, mile glasove angelov poslušati, lepoglasnost njihovih strun in svete pesmi, ktere vsi zvoljeni pojo! Kakošna slovesnost, ko bodo iz ust angelskih besede zadonele: Visokost in slava, in modrost in hvala, ter čast in mogočnost in krepost našimu Bogu v vekov veke \ a (Skr. razod. VII. 12.) Ce je tedaj neizrekljivo veselje in sreča, po¬ slušati milo nebeško petje: kako velika pa bo še radost, ugledati soglasnost tako se strinjajočih teles in duš, in še več, združenje angelov in ljudi, — vender, kaj pravim, angelov in ljudi, — neizrekljivo združenje med Bogam in med ljudmi! — Kaj si moremo lepšiga misliti, kakor viditi prostrane po- -«<=< 14-3 >»»- ljane , studence življenja, in rodovitne kraje po Izraelskih gorah ! (jEceh. XXXIV.) Kdo more ve- seljenje opisati, gost biti pri kraljevi mizi, sedeti med imenitnimi povabljenci, z Bogam iz ravno tiste sklede zajemati, t. j. z Bogam vred enako zveli¬ čanje vživati! Tam bodo svetniki počivali, in se neskončno veselili; tam bodo svoje pesmi prepevali, Gospoda slavili in po prijetnih travnikih se sprehajali. Če je tedaj plačilo, ki ga naša vera čednosti obeta, tako neizrečeno veliko, kdo bi neki potem še tako slep, vnemarin, in spriden bil, de bi se z vso močjo za tako slavo ne boril ? X. Poglavje. Čet er ta poslednjih štirih reci, namreč večni pe¬ klenski oginj mora tudi spodbadati k pobožnima življenju. §. 1 . Tudi nar manjši dozdaj naštetih blagot bi mogla že sama zase zadostiti, de bi v naši duši ljube¬ zen do pobožnosti vnemala, ktera nam do tolikoš- niga zveličanja priti pripomore. Če pa zraven neznano obilniga plačila, ktero je pobožnimu obljubljeno, tudi še peklenske kazni pregledamo, ktere pregrešniga čakajo ; kdo bo neki potem tako terdovratin in ma- lopridin, de bi pota pregrehe ne zapustil in se rado- voljno v naročje čednosti ne vernil ! Brezbožni, v grehih zakopani človek se ne more tolažiti rekoč: ^ln kaj tedaj, pregrešin sim in krivičin! Kaj pa to škoduje! nebeškiga kraljestva, se ve de ne bom 144 dosegel; to pa je tudi vse moje kaznovanje. Za¬ voljo druziga me nič ne skerbi, ker sicer nič pla¬ čan, pa tudi nič kaznovan ne bom.“ Prijatel, motiš se! To ni tako; zakaj potrebno in neogibljivo se ti mora zmed dveh reči ena pri¬ petiti: Ali boš vedno z Bogam kraljeval, ali pa boš v peklenskim ognji z zaverženimi duhovi večno gorel. Med tema ni srede nobene, izjemši predpekel in vice. Resnico nam kaže Bog v lepi podobi, zaver- nivši Jeremija na dva s smokvami napolnjena jer- basa, ki sta pred tempeljnam stala, in v enim so bile zrele prav dobre smokve, v enim pa slabe, ki niso bile za jesti , ker so bile spridene. S to podobo je hotel Bog povedati , de so ljudje dvoji: eni, kterim svoje usmiljenje skazuje ; eni pa, ktere v svoji pravičnosti kaznuje. Presrečna je osoda per- vih, zakaj kaj lepšiga se jim ne more podeliti; druzih pa je nar nesrečniši, zakaj hujiga in straš- nejiga kaj se jim ne more pripetiti. Dobrih čaka nar veči dobrota v gledanji Boga, hudobnim pa nar huji zleg, na vekomaj namreč spred Gospodoviga obličja pahnjenim biti. Kako grozovito težko breme si greš¬ niki nakladajo, naj bi posebno uni pomislili, ki tako nepomišljeno in preširno vsakteri, še tako hud greh store! Saj vender nosniki in tovorniki, če imajo kaj težkiga kam nesti, narpred poskusijo, če bodo njih rame mogle nositi, in če jim za tako težo moči zmanjkovalo ne bo. In ti, brezpametnik, ki se zavoljo majhniga in le kratkiga radigovanja prederzneš, tolikošno težo nase nakladati, ti ne težkaš bremena, de bi sprevidil, ali ti morde moči zanj pošle ne bodo ! -ooi 145 )oo- De boš pa kaj taciga tolikauj lože poskušal, hočeva nekaj premišljevati, iz česar boš nekoliko težo in velikost peklenskih kazen spoznaval. — Po¬ misli, kako neskončna je velikost uniga, ki greh kaznuje, in de Bog v vsim karkoli stori, zmiraj Bog ostane: zmiraj je velik in občudljjv, ne samo v morji, na zemlji in v nebesih, ampak tudi v peklu, tako sicer če Bog zmiraj Bog ostane, kakor je tudi res, de je tudi v serdu pravičnosti in kaznovanji grešnikov — Peg* Zatorej pa pravi Gospod: „Ali se nie nočete bati in ne tugovati pred mojim obličjem, ki sim pesek morju za mejo postavil, za večno ograjo, čez ktero uhajati ne sme : vale se sicer njegovi va¬ lovi, ali čež-nj se ne zlivajo/' (Jerem. V. 22.) Ka¬ kor bi hotel reči: Ali se ne bojte premogočne roke Božje, kteremoč lahko na teh prečudnih delih spoz¬ navate ? Ali bi morde tisti, ki se tako veliciga v vsim kaže, tudi ne bil kaznovaje une, ki so mu tolikanj nehvaležni ? Ker so vse lastnosti Božje ena¬ komerne , ali se nam ni ravno tako bati ga, kakor je vredin ljubljen in moljen biti ? — Čeravno je bil prerok Jeremija tako nedolžin, de ga je Bog že pred porodam za svojo službo zvolil bil, seje vender tolikanj Boga bal, de je govoril: „Gospod, ni ga tebi ena- ciga, velik si in tvoje ime je veliko s krepostjo! Kdo bi se te ne bal, tebe, kralja ljudstev; zakaj tvoja je slava. Med vsimi modrimi ljudstev in po vsih njihovih kraljestvih ga ni nobeniga tebi enaciga.“ (X. 6. 7.) In ^odtegnil sim se od ljudi, ker je moje serce trepetalo v strahu zavoljo tvoje nevolje/‘ (Je- remija v XI.) Čeravno je smel sv. prerok prepričan biti, de Bog nad njim nevoljin ni, je vender v svojim sercu 7 -«< 146 )o-o— trepetal in se bal, ko si je mislil Božjo neskončno velikost in mogočnost. In zato je pel kraljevi prerok: „Zemljo pogleda, in potresne se; hribov se dotakne, in pokade se ; K (Ps. CIII. 32.) in Hiob: „Stebri nebes se stresnejo in zabobne o njegovim migljeju^ (XXVI. 11.); ali kakor se poje pri sv. maši: »ne¬ beške moči in kraljestva trepetajo pred Božjim veli- častvam.“ Ne zavoljo tega, kakor bi skerbeli, de bi jim Bog svoje milosti ne utegnil, temuč zato, ker jim premogočnost njegove velikosti dela strah in trepet. Če se toraj tako popolnama bitja boje, kako bi le mogli uni pred njim trepetati, ki jih huda kri¬ vica teži, in so veličastnost Božjo zaničevali; zakaj ravno oni imajo okušati strahoto njegoviga serda. Božja neskončna velikost je poglavitin nagib, iz kte- riga lahko povzamemo, de bo kaznovanje grešnika strašno, kakor tudi sv. Janez v skrivnim razodenji razločno pravi: „Na en dan bodo prišle nad Babilon šibe, smert in žalost in lakota, in z ognjem bo požgan, zakaj mogočin je Bog, kteri ga bo sodil/*' (Skriv. raz. XVIII.) Tudi veliki Apostel je poznal to moč Gospodovo, ker pravi: ^Strašno je, pridšimu v roke živiga Boga.“ 0!ebr. X. 31.) Od ljudi zatiranimu biti, ni ravno strašno, ker niso tako mogočni, de bi njih preganjanju in sili uiti ne mogel, in ker tudi oblasti nimajo, dušo na vekomaj kaznovati, zatorej pa tudi Zveličar pravi: „Ne bojte se jih , ki vam telo pmore , duše pa umoriti ne morejo; bojte se veliko bolj uniga, teri more dušo in telo v pekel pogubiti!“ (Mat. X. 28.) Tedaj je očito, de je Bog, kakor je velik v svoji vsigamogočnosti, v svoji slavi, in vsih svojih —CrO^ UT )o-o— delih, tudi velik v svojim serdu, v svoji pravici in v kaznovanji. Še bolj natanko si lahko velikost te kazni ob- risamo, če premišljujemo Božjo pravičnost, ktere izvirek je spolnovanje ime kazni. Ta izvirek ali to djanje, iz kteriga pa zopet lahko Božjo pravico terdimo, se razodeva že tukaj na zemlji v kazno¬ vanji, ktero Bog pregrešnim kadarkoli naklanja, ka¬ kor se to iz sv. pisma lahko previdi. Kako strašno je bilo kaznovanje Datana in Abirona in vsili delež¬ nikov njune pregrehe ! Zakaj nanaglama poči zemlja pod njimi, in jih je požerla z njihovimi šotori, in vsim blagam , in živi so se zagreznili v pekel, ker so se bili zoper Mojzesa in njegove zveste uperli. Kdo je kdaj začul strašneji pretitve memo unih , ki jih beremo vpetih bukvah Mojzesovih in sicer zoper tiste, ki Božjih zapoved ne spolnujejo. Razun dru¬ žili strahovitih pretitev Gospod takole govori: ,,Če pa nočeš poslušati glasu Gospoda, svojiga Boga, de boš storil in spolnoval vse njegove zapovedi in veleve, ki ti jih dans zapovem, tedaj bodo vse te prekletve čez te prišle in te zadele. Preklet boš v mestu, pre¬ klet na polji. Preklet bo tvoj skedinj, in prekleta — tvoja zaloga. Preklet bo sad tvojiga telesa in preklet sad tvoje zemlje, čede tvojih goved in kardela tvo¬ jih ovac! Preklet boš, ven in not grede. Lakoto in žalost bo Gospod čez te poslal in jezo nad vse tvoje dela, ki jih boš počel! Tepel te bo Gospod z uboš- tvam in merzlico in mrazam in z vročino in s sušo lri s strupenim zrakam in z ruj o; in preganjal te bo, dokler ne boš poginil! Tepel te bo Gospod s topostjo •n slepoto in z zdivjanostjo serca, in tipal boš opol¬ dne, kakor slepec v lami tiplje, in nobene sreče ne 7 * -X 148 ^oo— boš imel po svojih potih. In sramoto boš terpel sled- njikrat in silo prenašal, ter nobeniga ne imel, ki bi te rešil. Mutast boš in osupnjen zavoljo reči, ki jih bodo tvoje oči gledale. Tepel te bo Bog z vredi. In Gospod bo še kugo pridružil, dokler te pokončal ne bo* (V. b. Mojz. XXVIII.) In naj bi bile te in vse druge kazni, ktere morajo ljudje na svetu terpeti, še tako grozovite in strašne, so vender le slaba po¬ doba, ubežna senca proti unim, kterih ima pogubljeni na unim svetu pričakovati; zakaj tačas bo prišla doba, ko bo Božja poterpežljivost nehala, in se nje¬ gova pravica svetila nad tistim , ki so na tem svetu njegovo usmiljenje zametovali. Ce nas tedaj že ubežna senca te pravice tolikanj straši; kdo bo le Božjo kaznujočo sodbo resnično prenašati mogel! Tukaj ko nam Božjo pravico še njegovo usmiljenje nekoliko hladi, kjer je posoda serda Božjiga z vodo milosti namešana, se vam vender ta pijača še grozno grenka zdi. Kako pa, ko bo zgolj, brez usmiljenja in mi¬ losti piti, in se jih Bog nič več usmilil ne bo, ki se svojiga brata usmiliti niso hotli ? Pa ne samo velikost Božje pravičnosti, ampak tudi njegova neskončna usmiljenost nam razodeva velikost njegovih kaznovanj, čeravno se pregrešni ljudje z Božjo milostivo dobrotljivostjo tolažiti sku¬ šajo. Čemu se moramo vender bolj čuditi, kakor vidivši, de se je sam Bog včlovečil, in kot človek vsaktero sramoto, grenkost in bolečino, od kar je na svet prišel in pa do svoje grozovite smerti na križi terpel? Ali si moremo veči usmiljenje misliti metno uuiga, ki ga je skazal Odrešenik pridši na svet, ter vzemši nase vse pretežke krivice ljudi, de —c-o^ 149 )oo- bi jih odrešil ? Ko je celo za tiste, ki so mu rane sekali, nemilo smert storil? — Kakor moramo stermeti nad djanjem Božjiga usmiljenja in se mu čuditi, ravno tako moramo tre¬ petati in se bati njegove brezkončne pravice, ker je vsaka lastnost Božja enako velika, in vse, kar je v njem, je Božje, kakor njegovo usmiljenje se razo¬ deva tudi njegova pravica. In tedaj mi povej, če je Bog takrat, ko je hotel svetu milost svojo pokazati, tolikanj velike reči storil, de se je ves svet jim čudil, kaj vender meniš, de bo storil, ob svojim drugim prihodu, ker je takrat sklenil, svetu svojo pravico pokazati, in kjer mu bo ravno toliko prilik zato, kakor so rnnožne hudobije ljudi ? Ko namreč njegoviga usmiljenja prav nič zunaj njega človeški natori prisojeniga budilo ni, bo nje¬ gova pravica nasprotno prav hudo nad neskončne razžaljenja, s kterim se je človek zoper Boga pre¬ grešil, sklicovana. Po vsim tem se nam mora dovolj dozdevati, de bo nekdaj Božja sodba strašna in grozovita. Dobro govori od tega sv. Bernard : „Ka- kor je bil Bog prizanesljiv ob svojim pervim prihodu, ravno tako oster bo o svojim družim, in kakor ga zdaj nobeniga človeka ni, v čigar oblasti bi sprav- Ijenje ž njim ne bilo, ravno tako takrat nobenimu mogoče ne bo. Kakor se je njegova milostivost čez vsako misel in slednje upanje veliko pokazala, ravno tako smemo pričakovati, de se bo enako ostro nje¬ gova sodba razodevala. Neizmeren in brezkončin je Bog v svoji pravičnosti, kakor v svoji usmiljenosti. Neizrekljivo velik je v odpušanji , in neizrekljivo strašin v kaznujočim povračevanju! Usmiljenje ska- -«< 150 Zo¬ žuje sicer narpred, tako, ko bi bili hotli, de bi nobeniga vzroka ne bil imel, velikost svoje kaznu¬ joče pravice nad nami razodevati/* (S. Bern. sermo I. de nativitate Dom.) Teh dveh enako velicih lastnost Božjih nas opominja tudi kraljevi pevec z naslednjimi besedami, rekoč: „Naš Bog je Bog, ki zamore oteti, in Go¬ spodovo je, pripustiti, smerti uiti. Nasprotno pa drobi Bog glave svojih sovražnikov, teme unih, ki od svojih hudobij ne odnehajo/* (Ts. LXVII. 21.) Iz tega previdiš, de Bog ravno tako ostro s svojimi sovražniki in svojimi uporniki ravna, kakor je proti svojim prijatlam spravljiv in krotak. Po¬ slednje lahko vidimo po poterpežljivosti, ki jo proti vesoljnimu svetu in proti posameznimu človeku, naj bo dober ali slab, razodeva. Kako marsikteriga vi¬ dimo tako globoko v ostudne pregrehe in hudobije zagreznjeniga, de odkar je pamet zadobil, in pa do svoje smertne ure nič druziga ne počne, kakor Boga žali in njegove zapovedi zasramuje, ter se ne meni ne za njegove obljube, ne za njegove pretitve, ne za plačilo, ki pobožnih čaka, ne za Gospodovo nagovarjanje in za njegove milosti. In vender jih počakuje Božja neizrekljiva dobrotljivost vse njih žive dni z nar veči poterpežljivostjo ! Niti njihoviga življenja jim ne preterga , ter ne neha, kakor mogoče k pokori jih vabiti, in celo, če nobe¬ niga znamnja njih poboljšanja ne zapazi! Ko se pa ta poterpežljivost enkrat dopolni, ko se pokaže pre- sila njegoviga serda, kteriga je toliko časa v njedru svoje pravičnosti hranil, kako se bo unirn revežem godilo ? Zatoraj kliče sv. Apostel: „Ali bogastvo njegove dobrotljivosti in poterpežljivosti ter prizana- —0-0$ 151 yx>- šanja zaničuješ? Ali ne veš, de te Božja dobrot¬ ljivost k pokori vabi? S svojo terdovratnostjo pa in s svojim nespokornim sercam si jezo spravljaš na dan jeze, in razodetja pravične sodbe Božje, kteri bo slednjimu povernil po njegovih delih. a (Rimlj II. 4.) Z besedami „si jezo spravljaš , 11 hoče apostel reči, de, kakor kdo zaklade nabira, dan na dan denar denarju pridevaje in bogastvo spravljaje, do¬ kler se vse na velik kup narastlo ni, ravno tako tudi Božja jeza bolj kipi, ker hudobija ljudi zmiraj pri- devlja. — Če je komu edino nabiranje zakladov mar, de mu ne mine dan, in celo ura ne, de bi jih kaj pomnožil ne bil, in tako dolgo let počenjal, kako bi se nazadnje, odklenivši svoje skrinje in shrambe, svojimu neznanimu bogastvu čudil. In ne vidiš, o nesrečni človek, de tudi ti vsaki dan in vsako uro Božjo jezo množiš, in si s tem večno pogubljenje napravljaš? Zakaj po vsakim storjenim grehu Božja jeza hujši biva! Že pohlepno oziranje tvojih oči, nečiste misli, umazana peželjivost in čert tvojiga serca, gerde besede in prisege, ki pridejo iz tvojih ust, to vse, ko bi nič druziga ne bdo, bi že lahko ves svet s tvojimi grehi napolnilo! Če se pa še vse druge tvoje pregrehe pridenejo, kako se mora vender Božja jeza v veliko letih pomnožiti. Tudi iz nehvaležnosti in hudobnosti pregrešnih lahko povzamemo, kako veliko bo kaznovanje Božje. De to jasno sprevidimo, premišljujmo narpred do¬ brotljivost in velikodušnost Božjo proti ljudem; potem vse, kar je na zemlji storil, govoril in za človeštvo terpel; nadalje vse naredbe, ki jih je postavil za blagor ljudi; pripomočke, ki jim jih je dal za živeš in za vse, karkoli jim utegne življenje prijetno storiti; >«< 152 >«- tolikratao odpušenje; poterpežljivost, s ktero njih po¬ navljane hudobije prenaša; podeljene milosti; varstvo, v ktero tudi nehvaležne sprejema; in mnogo druzih dobrot, ktere iz obilne svoje dobrotljivosti vedno nad umerjoče rosi. Nasprotno pa preglejmo, kolikokrat ljudje svojiga stvarnika pozabijo, in zanj ne marajo: kako nehvaležno in uporno se proti njemu obnašajo. Kako cehi vsigamogočniga preklinjajo in njega in njegove zapovedi zasmehujejo ; kako jih ne samo kaka korist ali dobiček, ki jim ga greh obeta, k pregrešnimi! djanju zapeljuje, teinuč večkrat iz ne- kaciga dopadenja nad hudobnim Božje povelja z nogami teptajo. Kako mora vender vse to Božjo jezo vnemati in množiti! — Kdor tedaj prederzno Gospodovo brezkončno visokost zaničuje, kakor bi bil le nezmožin malik; kteri tolikrat „Sina Božjiga tepta in kri zaveze, po kteri je posvečen bil, ognjušeno misli , <£ kakor apostel pravi fHebr. X. 29.); kdor tolikrat z grozovitnim djanjem, — kakoršniga se še neznabog ne upa po¬ čenjati, Božjiga odrešenika križa, — kaj more neki druziga pričakovati, ko bo ura bila. sodbe, kakor de bo razžaljeno čast Božjiga veličastja s prenašanjem primerne kazni tolažil ? — Ker je pa Bog pravičin sodnik, bo mogel tudi razžalitvi enako kazen odlo¬ čiti. In ker je Bog sain, ki je bil razžaljen; kakošna sodba se mora neki čez dušo in telo grešnika skle¬ niti , ki bi bila storjenimu hudodelstvu primerjena ? Če je bilo v zadostenje razžaljenimu veličastju Bož- jimu kervi njegoviga lastniga Sina treba, tako, de je imenitnost in visokost darovaniga za spravljenje potrebno veliko kazen nadomestovalo ; kaj se bo pa potem zgodilo, ko se bo moglo zadostovati, in sicer —oo^ 153 )— zadostovati z ostro kaznijo, ker je nobena osebna imenitnost zmanjševala ne bo ? Ko smo tedaj lastnosti sodnikove premišljevali, se hočemo tudi nekoliko ozreti po unim, kterimu Bog zaveržene grešnike izročuje, de jih večno kaz¬ nuje. Ce rečemo, de je zlodi, nasprotnik, ki to rabeljsko službo opravlja, tedaj lahko premerimo, česa naj obsojeni grešnik od njega pričakuje. Kako strašno grozovito z tistimi postopa, ki so njemu iz¬ ročeni , spoznamo že iz prilike pobožniga Hioba, kteriga je kolikor mogoče s prekanljivo hudobnostjo mučiti skušal, brez nar manjšiga milovanja in usmi¬ ljenja. Ali ni pokončal čed in hlapcov nedolžniga moža z nebeškim ognjem? Ali ni dal njegovih volov in oslov Sabejcam poropati, njegovih velbljudov Kal- dejcam vzeti, in njih varhov pobiti? Ali ni njego¬ vih lastnih sinov pod poderto hišo osmertil ? In ni nazadnje njegoviga trupla od verha do tal v ostudin vred spremenil ? Vse mu je odvzel, in mu nič ni pustil, kakor kup gnoja, de se je nanj usedel, in p v a čepinjo , de je ž njo zgnojene vredi stergal. Čeravno mu je ženo in prijatle pustil, ni storil za- voljo tega, de bi ga tolažili, tcmuč, de bi mu tudi ti s svojimi besedami in z očitanjem ure grenili, in bi njegovo dušo huda bolečina tergala. Tako hudobno ravna hudič s človekam o božjim pripušenji! Ker je toraj prekanjenost in grozovitost tega splošniga sovražnika človeškiga rodu in tudi njegovih pomagačev tolika, kaj le, o nesrečni grešnik, se bo s teboj godilo, ko boš njemu zročen, in bo z vso strahoto s teboj postopal ? O ta misel je grozna ! In ta kazen ne bo en dan, eno noč, eno leto, am¬ pak zmiraj, vso večnost terpela! O kako tamen 1 O T in strahovit bo dan, ko boš zročen oblasti unih gro¬ zovitih zveri! Te hudobne duhove opisuje sv. Janez v svojim razodetji s tole podobo : ,,In vidil sim zvezdo od neba se utreniti, in nji je bil dan ključ od žrela breznoviga, in odklenila je žrelo breznovo, in dim se je pokadil iz jame, kakor dim velike peči, in zatamnelo je solnce in zrak od dima breznoviga. In iz dima breznoviga so prišle kobilice na zemljo; in dana jim je bila moč, kakoršno imajo škorpjoni na zemlji. In zapovedano jim je bilo, de se naj ne do¬ taknejo ne trave, ne zeleniga nič, in nobeniga dre¬ vesa ne, ampak le tistih ljudi, ki nimajo znamnja Božjiga na svojim čelu. In bilo jim je dano, de jih ne smejo umoriti, temuč pet inescov terpinčiti ; in njih mučenje je bilo, kakor mučenje škorpjona, ko človeka piči. In tiste dni bodo ljudje smerti iskali, pa je ne našli; želeli bodo umreti, pa smert bo pred njimi bežala. In podoba kobilic je bila enaka za boj pripravljenim konjem; in na njih glavah so bile ka¬ kor krone, zlatu podobne, in njih obrazi kakor člo¬ veški obrazi. In imele so lase, kakor ženske lase ; in njih zobje so bili kakor zobje levov; in imeli so oklepe, kakor železne oklepe; in šumenje njih perut je bilo, kakor derčanje bojnih vozov, z veliko konj, ki dirjajo v boj; in imele so repe, kakor škorpjoni, in po njih repih so bili žela/* (Skr. raz. IX.l—10.) Kaj je hotel neki sv. Duh z ravno obrisano podobo druziga naznamnjati, kakor strašno šibo kaz¬ nujoče Božje pravice ? Ali je mogel njegov namen drugi biti, kakor s tem strašnim opisovanjem ljudi opominjati, de naj nikar ne zabijo jeze Božje in orodja njegoviga kaznovanja, muk obsojenih grešni- — 0 - 0 ^ 155 )■«- kov in moči protivnikov, de se bomo, svarjeni od teh strahot skerbno varovali, Boga žaliti? Kaj je namreč zvezda, ki se je od nebes utrenila, in kteri so bili ključi dani od brezna, kakor uni svetli angel, ki je z nebes padel, in kterimu je bilo taminsko kraljevanje zročeno? In une kobilice, enake za boj pripravljenim konjem, ali morejo kaj druziga pome¬ niti, kakor peklenske duhove, Luciferjeve tovarše in pomagače? Kaj pomeni trava in vsa zelenjava, ktera ne sme ugriznjena biti, kakor pravične, ki zelene, in cveto po rosi Božje milosti in sad za večno življenje rode ? In kdo drugi so uni, ki nimajo znamnja Božjiga na svojih čelih, kakor tisti, ki nimajo Božjiga duha, ki je edino pravo znamnje njegovih zvestih in ovc njegove čede ? — Zoper une tedaj je ta vojska orožena, de jih bodo sami tisti mučili in terpinčili, kterim so na tem svetu slu¬ žili, kakor so bili nekdaj Egipčani od žab in muh nadlegovani, ktere so kot Bogove molili. O kako strašno mora biti, na mestu pogubljenja viditi une ostudne in strašne zlodje, in uniga lačniga zevajo- čiga zmaja, uniga velikanskiga Behemota, od kteriga se vHiobovih bukvah bere, de svoj rep kakor cedro suče, de reke popiva in gore pogolta! Dozdaj povedano dovelj pove, de bo kazen grešnikov nekdaj strašna, zakaj vsaka posamezna okolšina, sama zase, nam veli nar hujiga svestim si biti. Brezkončne vse Božje lastnosti, — tedaj tudi njegova pravica, velika njegova prizanesljivost, ki tako dolgo mirno in milostivo prenaša, in poterpež- ljivo spokornosti grešnikove počakuje, preobilost nje¬ govih dobrot, ktere tudi svojim nezvestim deli, de bi jih zopet k sebi privabil; nedopovedljivo njegovo —c-o^ i 56 •> 0 - 0 — čertenje vsaciga greha, ker namreč greh neskončno visokost Božjo razžali, zatoraj pa tudi neskončno čerten biti zasluži; nadalje strahovita zloba naših nar hujih sovražnikov, ki imajo toliko oblast nas terpinčiti in so tako pripravljeni in nagnjeni za nar huji grozovitost — koga smemo od vsiga tega pri¬ čakovati, kakor neznano kazen, ktere še misliti ne moremo ? (Je je tedaj to očito, in kazen, ki grešnika čaka, gotova, in ji nobeden uiti ne more, kakor nas naša vera uči: kako brezpametni in oslepljeni so vender, ki to verujejo, in vender neprevidijo, kako strašno breme si s svojim grešenjem nakladajo, ker se z enim samim smertnim greham te velike kazni vredne store, nad ktere resničnostjo nikakor dvomiti ne moremo. §* Od večnosti te kazni. Čeravno nas mora vse, kar smo od kaznovanja grešnikov povedali, nar huje strašiti, moramo vender nar bolj se pretresniti, če pomislimo, de bo ta kazen večno terpela! Zakaj ko bi je kdaj konec bilo, ali bi kaj ponehala, ali se saj zmanjšala čez tavžent in tavžent let, bi to vender nesrečneže nekoliko tola¬ žilo: ali večnost ne pozna konca, enaka je Božji večnosti; tako dolgo terpi, de bi kteri nesrečnež, ko bi po besedah neciga cerkveniga učenika po vsa¬ kih pretečenih tavžent letih eno solzo prelil, poprej vesoljni svet s solzami svojih oči zalil, kakor pa konec svojiga terpljenja vidil! O kaj se mora hujiga povedati ali pa reči! Ko bi tudi vse peklenske muke nič bolj ne bolele, kakor šivankina zbada, bi vender 157 )CKH zavoljo svojiga večniga ponavljanja zadostile, človeka pregovoriti, de bi veseliga serca vse britkosti in težave terpel, ki ga morejo na zemlji zadevati, ko bi mogel potem kazni uiti, ki večno terpi! — O naj bi se toraj beseda večno globoko v tvojo dušo vtis¬ nila ; kako blagodarna bi bila zate! — Bere se, de se je nekdo, ko se mu je vsimu v nečimurnostih tega sveta zakopanimi!, misel na večnost vzbudila, tega, kakor nekaj brezkončniga, grozno ustrašil, in takole sam pri sebi premišljevati začel: „Mende ne more nobeden na svetu biti, kteri bi pri pravi pameti kraljevanje po vesoljnim svetu s tem pogojem prevzel, de bi trideset ali štirdeset let na postelji z rožami in druzimi dušečimi cveticami nastlani ležal. Oe je to tako, kako besna norost pa more ljudi pregovoriti, zavoljo nečimurniga radigo- vanja v nevarnost zahajati na večne čase na ognjeni postelji počivati ?“ — To premišljevanje samo že je bilo za tega človeka tako dobro, in je tolikanj sto¬ rilo v njem, de je takrat pot pregrehe zapustil, in pobožno živeti začel, ter pozneje tako v dobrim napredoval, de je bil cerkveni vikši, — in svetnik. Kaj bodo neki mehkužniki tega sveta, ki že zavoljo komarjeviga pika vse noči na mehkih bla¬ zinah ne zaspe, rekli, ko bodo na žerjavici, — na plameči postelji — ležali, in sicer ne eno noč, am¬ pak vekomaj? Njih prerok vprašuje: „kdo zmed vas ho mogel pri strašnim ognji prebivati? Kdo zmed vas bo hotel pri večnim plamenu ostati ? Kteriga r ame bodo dovolj močne tako breme nositi ?“ (Iz. XXXIII. 14.) O nespametni rod, ki se da unimu starimu so¬ vražniku človeštva slepiti in motiti! Kaj more bolj * 158 >CHJ- pameti nasprotvati, kakor toliko skerbi za pozemljsko in minljivo, in tako vnemamo ravnanje s sploh in vse veljavnim ? Ali ne sprevidimo imenitnosti več- niga življenja, kaj se vam more še važno zdeti? Česa se bomo vender bali , če zavoljo prihodnje večnosti ne trepetamo ? In kaj nam nazadnje naj mar bo, če nas prihodnja osoda naše duše nič ne skerbi ? Ker tedaj to vse tako jasno sprevidimo, kako se moremo vender še zmiraj pobožnimu življenju utegovati, naj bo njegova steza še tako ternjeva in težavna, če zamoremo le grozovitim strahotam s tem uiti. Pač ni dvomiti, de bi, ko bi Bog človeku na voljo dal, ali vse svoje žive dni hudo neprenehano bolečino terpeti, ali pa po kakim ostrim samostanskim redovništvu živeti, kakor kartužani, in vse zapo¬ vedane spokorne dela spolnovati. — Gotovo nobeden tako neumin ne bil, in premišljeval, temuč raji po ostrim redovništvu živel, — in če tudi iz nobeniga druziga nagiba ne, kakor le iz samoljubnosti — ka¬ kor pa tako dolgo tolike bolečine terpel. Ker so pa bolečine in terpljenja, ki nespokorniga grešnika po smerti tepejo, neskončno veči, kakor vse hudo, kterokoli mora človeško telo na zemlji prenašati, zraven pa je terpež uniga terpljenja brez primere dalji, in nazadnje še tisto, kar Bog od nas za od- vernjenje večne kazni od nas hoče, manj težavno, kakor pa spolnovanje redovniškiga pravila, in spo¬ kornih del kastužanov ali pa družili ostrih samostan- cov: tedaj nas more le nora spačenost zaderževati od prenašanja take majhne in kratke težave, kar nas more rešiti peklenskiga ognja! Očito je to brez- pametno, iz nar strašneji preširnosti izvirajoče rav- —o-o^ 159 ><*>- nanje neznano velika in pogubljiva zmota ljudi. Nje nasledek pa bo, de bodo tisti, ki se tukaj z lahko nujo toliciga terpljenja zavarovati niso h o tli, tam večno in strašno se pokorili, kar jim nič več koristilo ne bo. Zakaj zastonj je potem vse obžalovanje, vse solze, in toliko strašneji je naklonjena kazen, ker ni nobene gnade in nobeniga upanja več, de bo kdaj nehala ali pa se zmanjšala. Kako lahko se mora vender vse zdeti, kar smo tukaj dolžni storiti, če se moremo s tem tako neizrekljiviga terpljenja obva¬ rovati. Ko bi bile te resnice ljudem sumljive in dvom¬ ljive, in ko bi le prav natanko zgotovljene ne bile, tu bi se še dalo dopovedati, zakaj se tako pameti nasprotno vedejo. Ali, ker v svoji veri resnice kot nedvomljive spoznajo in dobro vedo, „de bo/*' kakor Zveličar sam pravi: „poprej nebo in zemlja prešla, kakor bo pa čerkica ali pičica od postave prešla, dokler se vse ne spolni(Mat. Y. 18.) ker očitno pravijo, de terdno verujejo, in vender tako brez¬ umno in preširno žive, — temu se je treba nar bolj čuditi in presega vse razumne moči! O povej mi, oslepljeni človek, kaj najdeš ven¬ der nad vsimi dobrotami tega sveta, de bi ga hotel za tako ceno kupiti ? „In ko bi imel tudi, K kakor sv. Hieronim pravi: jjSalomonovo modrost, Absalonovo lepoto, Samsonovo •noč; ko bi ti bila tudi Enohova starost, Krezovo bogastvo in Cezarjeva mogočnost obetana; kaj bi ti vse to pomagalo, ko bi vender nazadnje tvoje truplo eervi glodali, in bi bila tvoja duša v pekel pahnjena, de bi tam z unim neusmiljenim bogatincam večne •uuke terpela 160 ^ To naj zadosti za pervi del našiga opomina za čednost! V sledečih bukvah hočemo govoriti od po¬ sebnih pravic, ki so pobožnimu na tem svetu ob¬ ljubljene. Druge bukve. Od časnih in dnhovskih blagot, ki so pobož- nimu na tem svetu obljubljene , sosebno pa od dvanajsterih, čednosti podeljenih, prednost. XI. Poglavje. Neprecenljive blagote, ki so čednosti v tem živ¬ ljenji obljubljene, nas morajo močno zanjo vnemati. Ker je toliko nagibov , ki človeku nagovarjajo pobožnimu biti, tedaj resnično ne vem, kakošne iz¬ govore le morejo imeti, ki to opušajo. Kaj more namreč bolj mogočniga biti, kakor slišati, de Ilog sam pobožno živeti zapoveduje? Kteri nagibi morejo neki močnejši biti, kakor preobilno plačilo, ki je pobožnimu obljubljeno in ki ga bo v večnosti dobil; ter kazen, ki nasprotno pregrešniga čaka? Zatoraj bi se prav lahko vprašalo, zakaj je med kristjani, ki svete resnice verujejo, vender toliko jih, ki čed¬ nost zanemarjajo, in pregrešno žive. Ni se čuditi: de jih je med neverniki veliko, ki ravnajo tako, ker čednosti ne vedo ceniti in je tudi ne čislajo. Godi se jim, kakor rudarju, ki drag kamen najde, pa ga — o-o— ne shrani, ker skrite svetlobe in vrednosti njegove ne pozna. De so pa kristjani, ktere njih vera vsiga, karkoli more za čednost vnemati, poduča, vender brez misli na Boga le grehu tlako delajo, in svojim strastim in svojim poželenjem strežejo; de se le s posvetnim ukvarjajo, in po nevidnim, svetu nič ne ozirajo, z vsako pregreho radi pajdašijo, kakor bi nobene smerti več ne bilo, in bi se sodba Božja nikoli ne godila; kakor bi čednost nobeniga plačila ne imela pričakovati, in se nobene večne kazni v peklu ne bati — de morejo tako ravnati, temu se je brez mere čuditi! Po pravici se toraj lahko vpraša, od kod ven¬ der ta nerazumljiva vnemarnost, ta zanikernost serca, in rekel bi, ta hudičev čar pri ljudeh izvira! — Vzrok tega zlega je v več ko eni okolišini iskati, in med posebnimi okolišinami ni nar manjši občna po¬ mota , ktera ljudem po glavi brede, misel namreč, de je vse, karkoli Bog pobožnimu za plačilo obljubi, za prihodnje življenje shranjeno in od tega se nima na tem svetu nič pričakovati. Ker je pa človeku karkoli počenja, le plačilo mar, ki ga misli dobiti, in ga za vse njegove dela le taka basen in dobiček naganja, ki mu je blizo in ga že sam pregleda, za- toraj pa vse prihodnje, in vse nevprično kot nično zametuje. Tako so mislili Judje o času prerokov; ko jim je namreč Ecehiel po Božjim povelji veliko plačilo obetal ali pa z ostrim kaznovanjem žugal, so ga zasramovali in govorili med seboj: „Obraz, ki ga vidi, oznanuje čez veliko dni in v daljne čase.‘ v (Eceh. XII. 27.) Ravno tako so zasmehovali pre¬ roka Izaija in za njegove besede niso marali ter govorili: ,,Postava in zopet postava; čakanje in —0-0^ 163 zopetno čakanje; zdaj tu nekaj, zdaj tu nekaj (Iz. XXVIII. 10.) In to je poglavitin nagib, ki ljudi vse oslepljene Božje zapovedi spolnovati zaderžuje ker menijo, de nima čednost tukaj na zemlji nič do- briga svesta si biti, temuč, de ga še le na unim svetu prejme. To pomoto omenja tudi Salomon, ki pravi: „Ker se pa kmalo sodba čez hudobne ne sklene, tedaj človekovi otroci brez strahu hudo po- čenjajo.“ (Prid. VIII. ll.) In precej pridene : „Tudi je še druga nečimurnost, ki se na zemlji godi: Pra¬ vični so, kterim se hudo godi, kakor bi bili storili dela hudobnih; in so lmdobniki, ki so tako mirni, kakor bi bili storili delo pravičnih. Godi se namreč drugimu kakor drugimu; pravičnimu kakor krivičnimu, dobrimu kakor slabimu, čistimu kakor nečistimu, da¬ rujočimi! in tistimu, ki dari zaničujejo. Kakor dobri, tako grešnik; kakor krivo prisegajoči, ravno tako, ki resnico terdi. To je nar huje, karkoli se pod solncam godi; de se vsim-enako godi; zatoraj se pa tudi serca človekovih sinov s hudobnostjo polnijo in pa z zaničevanjem na tem svetu, in potem bodo v pekel peljani.^ (Prid. VIII. 9.) Kar tu Salomon pravi, dobro vedo hudobneži in brezbožniki, ki govore pri preroku Malahiji: „Xe- čimurinje, kdor Bogu služi, in kakšin dobiček imamo, de smo njegove zapovedi spolnovali in žalostno živeli pred Gospodam vojskinih trum ? Zatoraj pa srečne imenujemo ošabne, zakaj oni so si pomagali, s pre¬ grešnim življenjem, zakaj Boga so skušali in nič se jim ni prigodilo. 14 (Mal. III. 14.) Tako besedujejo hudobni, in pregrešno živeti ne nehajo, ker se jim, kakor sv. Ambroži pravi, težko zdi, z negotovim upanjem se tolažiti, to je, prihodnje dobrote z zda- -o«? 163 ^o-o- njimi zamenjevati, in to, kar je blizo, za kaj druziga dati, kar se bo še le v prihodnosti delilo." De bi se ta neznano pogubljiva zmotnjava po- polnama zaterla, ne vem, ali bi se moglo s kaj bo- ljim pričeti, kakor z besedami, ktere je govoril naš Zveličar, ko se je čez nesrečno Jeruzalemsko mesto jokal: „0 ko bi bilo spoznalo, saj ta svoj dan, kar je v tvoj mir. Ali zdaj je skrito pred tvojimi očmi.* (Luk. XIX. 42.) Jezus je premišljeval na eni plati neznano vredne dobrote, ktere so bile o njegovim prihodu na ta svet Jeruzalemskim prebivavcam po¬ deljene ; — zakaj ž njim so prišle tudi vse nebeške milosti in vsi zakladi na zemljo z nebes; na eni plati pa je vidil, kako je ravno tisto ljudstvo njegov tihi prihod zaničevalo, zametovaje vse dobrote, ktere je seboj prinesel, in tedaj niso bili samo zavoljo te slepote vsi nebeški zakladi Izraelskim otrokam od¬ vzeti, — tudi njih kraljestvo je bilo pokončano, in mesto razdjano. Zatoraj je bil močno žalostin, je britko jokal, in une besede govoril, ktere so čeravno kratke, vender tako znanimive in pomenljive. — Ravno te občutljeje in besede tudi na poprej rečeno lahko obernemo : Zakaj če premislimo visoko lepoto čednosti, in pa velike milosti in bogastva, ki jo spremljajo, in pa vidimo, kako daleč in skrite so te dobrote ljudem, ki se le s pozemljskim pečajo; kako se mora čednost kakor pregnana iz človeškiga domovanja umikati, in kakor begunka nikjer na zemlji zavetja ne najde; — če to pomislimo, menim, de se je nam po pravici jokati, in z Gospodam tožiti: »Ko bi bilo spoznalo, saj ta svoj dan, kar je v tvoj mir." To se pravi: O ko bi ti Rog zdaj oči razklenil, de bi vidil zaklade, lepoto, bogatijo, mir, prostost, — 0 - 0 ^ 164 >»■ svetlobo, pokoj, radost, ljubljene, in vse blagote, ki so zveste tovarišice čednosti, kako bi jih vender cenil! Kako bi po nji hrepenel, kako zanjo se trudil, in nar veči težave bi te ne strašile ! Ali vse te blažene dobrote so telesnim občut- kam skrite, zakaj oni gledajo le vnanje obleke čed* nosti, njeniga sladkiga jedra pa ne okušajo. Zatoraj mislijo ljudje, de je v nji le neprijetnost in terpkost, de je denar, ki ne bo na tem, ampak še le na unim svetu veljal, in čeravno je morde kaj vredin, je vender ta vrednost prihranjena za večnost, in ne za zdajnost. Tako govore v svoji kratkovidnosti, in pravijo, de si nočejo nobenih pravic za prihodnje življenje s sedanjim odstopanjem nakupovati, in sedajnosti ne zavoljo prihodnosti zastavljati. Govore pa tako, ker jih vnanja grudasta lupina čednosti straši; oni namreč ne vedo , de je Kristusov nauk tistimu enak, ki ga je učil, kteri je bil, čeravno po vnanjim prav ubožin in majhin med ljudmi, po notranjim vender Bog in vsili bitij nar veči Gospod. Zatoraj se pa pravi tudi od zvestih Kristusovih slu¬ žabnikov, ki so za ta svet odmerli, de je njih živ¬ ljenje s Kri.stu.sam v Bogu skrito. (Kolos. lil. 3.) Kakor je bila namreč slavnost Jezusa Kristusa svetu zakrita, ravno tako je tudi slava vsih tistih nevidna, ki njega posnemajo. Branje je, de so v starodavnih časih nekakove podobe narejali, ki so bile zunaj grudaste in spačene, znotraj pa prav umetno zdelane, tako de je videzna vnanja neolikana oblika veliko lepoto hranila, in oči nevednih slepila, ko seje v te reči zvedeni nad njo radigoval. Tako blezo je bilo tudi življenje prerokov, Apostelnov in vsih, ki -«4 165 ><»>- so Kristusov nauk resnično spolnovali, in enako se je godilo tudi z Zveličarjem, njih vsili učenikam. Ti tedaj, ki tolikrat terdiš, de ima čednost le britkosti in težave, zakaj se le ne oziraš po pomoč- kilt, ki nam jih je Bog dal za premagovanje te te¬ žavnosti ? So namreč: vdane čednosti, darovi sv. Buha, zakramenti noviga zakona, razun mnogo dru¬ žili milost in Božjih naprav, ki so za nas, kakor jadra in kermila za ladijo in peruti za ptice. Zakaj ne premisliš imena, bitja in blagih lastnost čednost- nih, ki samo po sebi lahko in ljubljivo v nas svoje djanje razodeva? Spomniti bi se mogel, de ni Bog svojim zvestim samo blagot slavnosti, ampak tudi blagot milosti obljubil, ki jim bodo nektere na tem, nektere pa na unim svetu podeljene, poleg besed prerokovih, j,Milost in slavo bo Gospod delil.“ (Ps. LXXXIII. 12.) Kakor dve, z vsimi mogočimi bla¬ gotami napolnjene posodi: eno za to, in eno za pri¬ hodnje življenje, de bi nas vsaj nekoliko podučil, de je v čednosti kaj več shranjeniga, kakor se ji more po vnanjim soditi. Nazadnje bi si pa mogel tudi zapomniti, de vsigainogočni stvarnik gotovo vse preskerbi, karkoli potrebno spozna, in vsim ljudem, česar potrebujejo, dobrotljivo deli. Ko nam tedaj na tem svetu nič bolj potrebno in za nas nič bolj ime¬ nitno ni, mimo čednosti, zatoraj je Bog ni prepustil same omahujoči in slabotni volji, tolikanj topi pa¬ meti, le k slabimu nagnjeni poželjivosti, in sploh tako razvajeni in po grehu sprideni natori človekovi, obdaril jo je marveč z zmožnostmi, ki so ji kakor v esla, de bi jadrala po morji tega življenja. Ker je namreč previdnost Božja komarjem , pajkam, in mravljam urnost in za ohranjenje življenja potrebne —0-0$ 166 ^o-o— ude oddelila, ni misliti, de bi bila samo človeka po¬ zabila, in mu ne dala, kar mu je za tako potrebno čednost doseči. Vender, dalje nočem iti: če svet in pa hudič tistim, ki zvesto služijo in se jima uklanjajo, toliko, čeravno le dozdevanih sladčic, vžitkov in radost deli, kako bi mogoče bilo, de bi Bog svojim prijat- lam in zvestim služabnika« tako pičlo meril, ter jih teš in neokrepčane sredi nadlog in britkost pušal. — Kako, ali misliti bi mogel, de stan pobožnosti le terpkosti zavživa, in de je samo v pregrehi zgolj sladkost in prijetnost? Ali meniš, de bi Bog pri¬ pustil, de bi eni v veselicah pirovali, eni pa le nad¬ loge in bolečine terpeli ? Motiš se ! Poslušaj, kaj Gospod po preroku tožbam čednosti nezvestih od¬ govarja: „Spreobernite se, in glejte, kakšin razlo¬ ček je med pravičnim in krivičnim, med Božjim slu- žabnikam in med tistim, ki mu ne služi.“ (Mal. III. 18.} Iz tega se razvidi, de Bog ni zadovoljen, de bi njegovi pravični le na unim svetu boljšiga vživali, kakor hudobni; on hoče tudi, de se jim na tem svetu bolje godi, kakor unim; zakaj njegove besede so: „Spreobernite se, in vidili boste;“ kakor bi reči hotel: „Ni vam treba prihodnjih časov počakovati, de bi spoznavali poveličanje pobožnih in pa slavo, ktero bodo nekdaj vživali, temuč spreobernite se, in že na tem svetu boste vidili, kakošin razloček je med bogaboječim in pa pregrešnim človekam, spoznali boste bogastvo perviga in ubožnost druziga; Veselje in pokojni mir perviga, žalost in notranje kipenje druziga; svetlobo, po kteri pervi hodi, in tamoto, po kteri drugi tava, in potem se boste iz —OO4 167 y>°- lastne skušnje prepričali, koliko srečniši je stan pra- vičniga!“ — Enako je odgovoril Gospod družim, ki so v ravno taki zmotnjavi pobožne zasramovali, rekoč: ;;Naj pokaže Gospod svojo slavnost, de ga bomo gledali v vašim veselji. — Pa osramoteni bodo.* (Iz. LXVI. 5.) Kakor bi reči hotli: „Naj Gospod razodene velikost svoje mogočnosti in slave; naj vam skaže svojo ljubezen, de bomo iz nje srečo in pa prednost spoznavali, ktere so Božji služabniki pred unim, ki njemu ne služijo, deležni. 1 * Za temi bese¬ dami Bog precej veselje in pa srečo dobrih opisuje, rekoč : „Veselite se z Jeruzalemam in radujte se ž njim, vsi, kteri ga ljubite; bodite vsi ž njim veseli, Ivi nad njim žalujete, de boste sesali in se nasitili »a persih njegove tolažbe, de boste sesali in se z radostjo polnili od njegove mnogotere slavnosti! Za¬ kaj tako govori Gospod: Glej , napeljujem čeznj blagoslov, kakor reko. In boste sesali, na persih boste nošeni in na kolenih vas bodo ljubovali. Kakor mati koga ljubuje, ravno tako vas hočem jaz tolažiti in v Jeruzalemu boste tolaženi! Vidili boste, in vaše serce se bo veselilo, vaše kosti bodo klile kakor trava, in spoznana bo roka Gospodova na svojih služabnikih.* (Tam. X 14.) Kakor bi bil reči hotel: Kakor ljudje premišljevaje nebeško širjavo, zemlje v elikost in morja plan, lepoto solnca in druzih ne¬ besnih svetov vsigamogočnost in lepoto Božjo zmiraj bolj spoznavajo, in kakor se v izverstnih delih umet¬ nik razodeva ; ravno tako tudi pravični Božjo veli¬ kost, visokost, bogastvo in dobrotljivost iz neizrek¬ ljivih milost in darov spoznavajo , ktere od njega Prejemajo, in sami v sebi občutijo in vživajo; zakaj — 0 - 0 ^ 168 > 0 «- kakor je Gospod s kaznovanjem in s šibami, s kte- rimi je Faraona pokosil, vesoljnimu svetu svojo veliko ostrost proti hudobnim razodel; ravno tako razka¬ zuje tudi v milostih in neizrekljivih dobrotah, ktere slednji dan pobožnim deli, svojo preveliko dobrotlji¬ vost in posebno ljubezen do njih. Zatoraj je duša presrečna imenovati, ktcra z darili in dobrotami od Boga prejetimi njegovo neskončno dobrotljivost raz- znanja, nesrečna pa, ktera s svojimi bolečinami in mukami ostrost Božje pravice razkazuje. Zakaj, če so Božje lastnosti neprecenljive, kako bodo še le viri milost in dobrot, ki se iz teh studencov izlivajo! Če se ti pot pobožnosti kamnita in grenka zdi, hočem k poprešnjimu še pridjati, kar modrost Božja sama od sebe pravi: „Pri meni je bogastvo in čast, velika mogočnost in pravičnost! Hoditi hočem po potih pravice po sredi pota sodbe, de bom bogatila tiste, ki me ljubijo, in njih zaklade napolnila.^ (Preg. VIII. 18—19.) In so ti obilni darovi morde kaj dru- ziga, kakor visoke blagote in bogastvo modrosti Božje, ki vse zaklade tega sveta brezkončno pre¬ segajo, in se le unitn dele, kteri po potu pravice, to je, po potu pobožnosti hodijo ? Zakaj ko bi ona nar večiga bogastva ne obsegala, in sicer tako, ki veliko bolj zasluži, tako imenovano biti, kakor po- zemeljsko bogastvo, zakaj bi pa bil Apostel Boga v imenu Korinčanov hvalil zato, ker so vsiga oboga¬ teli ? (I. Kor. 1. 5.) Sv. Pavl jih naravnost bogate imenuje, ker so namreč samo oni resnično bogati, vsi drugi pa le bogatinci tega sveta imenovati. 169 —co£ §• 2 - Dosle povedano neke prav imenitne besede svetiga pisma še bolj poterdijo. v Čeravno je resnica vsiga dozdaj povcdaniga jasna in sama v sebi nterjena, hočemo vender še pristaviti, kurje Zveličar naš Petru govoril, ko ga je ta vprašati hotel, kakošno plačilo bodo neki on in vsi drugi učenci Jezusovi zato dobili, ker so vse zapustili in za njim šli. ,,Resnično, vam povem, niko¬ gar ni, kteri zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali otroke, ali njive, zavoljo mene in zavoljo evangelija, de bi ne prejel stoterno zdaj v tem času, hiš in bratov, in sester in mater in otrok in njiv s preganjanjem, in na unim svetu več- niga življenja." (X. 29. 30. Mark.) Te besede zveličarjeve so dobro zapomniti, zakaj pervič se ne more tajiti, de je v njih plačilo razločeno, ktero dobri že na tem svetu dobivajo, od uniga plačila, ktero bodo še le na unim vživali, ker ena obljuba za prihodnost, ena pa zazedajnost velja. Ravno tako se ne more tajiti, de je spolnjen j e teh obljub gotovo, in kterim so storjene bile, ne bodo nikdar prevarani: Zakaj prešlo bo nebo in zemlja, preden bo čerkica ali pa pičica vsiga tega prešla, dokler se dopolnilo ne bo, in naj bi se to še tako nemogoče zdelo. Kakor namreč verujemo, de je Rog troj edini, ker je sam to razodel, čeravno bi se sicer nemogoče zdelo, ravno tako moramo tudi poprešnje resnice verovati, čeravno naše spoznanje presegajo, ker nam je porok Božja beseda. Zdaj pa mi povej, kaj pomeni, stoterno kaj prejeti, kakor je pravičnim na tem svetu obljubjeno? 8 —O-O^ 170 Zakaj skoraj zmiraj vidimo, de nimajo ne imenitnih služb, ne visocih časti, ne velieiga bogastva in dru- ziga pozendjskiga leska ne, temuč jih veliko samotno živi, in ubožni v revah in brhkostih svojiga konca pričakujejo. Kako pa se more gotova resnica unih Božjih besed drugači dopolniti, kakor če pravimo, de Bog svojim zvestim na tem svetu take duhovske blagote in darove deli, ki jili brez vnanjiga bleska z radostjo , veseljem , zadovoljnostjo in miram na¬ polniti morejo, kakor pa vse premoženje tega sveta! In vender se temu ni tolikanj čuditi! Kakor smo namreč prepričani, de Bog ni prisiljen, samo s kru- ham, to se pravi, z navadno telesno hrano, človeško telo živiti, ampak tudi z veliko druzimi rečmi, ravno tako tudi ni potrebno, de bi dušo samo s časnim blagam sitil, ker to prav lahko stori, in sicer brez njega kakor se pri vsili svetnikih godi, kterih duša je tako z duhovskim veseljem in z notranjo radostjo, s tako vneto ljubeznijo napolnjena, de povzdigovanje njih serca k Bogu, njih duhovske vaje, njih solze in premišljevanja vse tolažbe in sladčice tega sveta daleč daleč zad pušajo. To pa resnico unih besed prav terdno dokazuje, de stoterno prejemajo, kar zapušajo; zakaj namesti goljufniga in dozdevaniga le dobivajo pravo blago; namesti dvomljiviga gotovo; namesti telesniga, duhovsko ; namesti britkosti vživajo veselje; namesti mučečo tesnobe dosegajo pokojni mir; namesti notranjiga razdvojenja mir in krotkost, — namesti nečistiga, pregrešniga in gerdiga življenja zadobivajo življenje, vse olepšano s čednostmi, na ktero Bog in vsi angeli z dopadenjem gledajo. In tako boš tudi ti , če časno blago zavoljo Kristusa zapustiš, v njem vse te memo vsih zakladov imenit- -®°< 171 y*~ niši blagote prejel: Če zaničuješ posvetno čast, v njem najdeš pravo; če se odpoveš ljubezni svojih staršev, te bo za to zgubo z neskončno slajimi ra¬ dostmi odškodoval, in namesti časniga očeta se ti bo večniga podaril; in če pojaš od sebe une škodljive, strupene naslije, boš v njem toliko mileji, slaji in sveteji veselje občutil! ko boš ta konec dosegel, boš vidil, de niso vse reči, ki so te poprej mikale, samo nehale, ti prijetne biti in dopasti, temuč, de so ti celo nagnjusne in jih čertiš, ko je namreč naše oko nebeška svetloba bolj zbistrila, se nam vse drugači vidi, ko poprej, in kar se je nam poprej sladko zdelo, je nam zdaj grenko; kakor poprej grenko, je zdaj sladko; kar je nas popred strašilo, se nam zdaj priljubuje; kar smo si mislili lepo, je zdaj gerdo, čeravno je bilo že tudi popred nečedno, ali mi smo se dali goljufni vnanji plati motiti. Tako tedaj se razjasnuje resnica Kristusovih obljub, ker bo duša namesti časniga blaga duhovsko, namesti pozemljske bogatije darov milosti prejela, ki so neprimerno dražji in prijetniši. V veči poterjenje dozdaj razlaganiga hočem tukaj še prav čudin zgled povedati, kteriga vzamem iz bukev od imenitnih mož cisterškiga reda. „Ko je sveti Bernardse prične povest, nizkozemljskih krajih ljudstvu besedo Božjo oznanoval, in se prav marljivo trudil, ga spreoberniti, je bil med veliko druzimi, ki so po milosti sv. Buha keršansko vero nase vzeli, in pobožno živeti začeli, tudi neki ple¬ menit in med ljudstvam imenitin vitez , po imenu •Arnulf, kteriga so pa dozdaj posvetne sladnosti v svojih terdnih sponah vklenjeniga imele. Ko se je til pa tudi ta nazadnje svetu odpovedal in se v Bi- -*«< 172 ><>*- striški (Clairveau.v) samostan podal, se je sveti mož tako nad spreobernjenjem tega viteza veselil, de je vpričo vsi h rekel: Glejte, Kristus ni s spreobernje¬ njem našiga brata Arnulfa nobeniga manjiga čudeža storil, kakor z Lacarjevim vživljenjem, ko je namreč od množice grehov taivo tesno zverižen in v nar glo- bokeji mlako sladnost zagreznjen bil, ga je Kristus obudil, in v novo življenje pripeljal.*’ Arnulfu se je vse čudilo ravno tako zavoljo njegoviga pobožniga življenja kakor zavoljo njego- viga spreobernjenja. Nočemo pa vsili prelepih lastnost, ktere je razodeval, naštevati, ampak samo povedati hočemo, kar sega v naš namen. Ta sveti mož je velikrat tako hude bolečine terpel, de so ga časi umoriti hotle. Ko enkrat o hudi pritiski te nadloge že več govoriti ni mogel, in je bil omedlel, in nič več upali niso, debi še oživel, ter so ga hotli v sveto olje djati, je na enkrat začel sopeti, in se oživljati. Nanaglama pa jame naglas govoriti: „Gotovo, vse, karkoli si, o dobrotljivi Jezus, rekel, je prav res !* in te besede je večkrat ponavljal. Vprični redovniki so se temu močno čudili in ga vprašali, kako se ob¬ čuti in zakaj to govori. Arnulf pa jim ne odgovori, marveč nadalje govori in sicer z glasam , ki je ves iz duše donel: „Vse, karkoli si, o dobrotljivi Jezus, rekel, je res !“ Vprični so se med seboj pomenkvali, de mu je morde prehuda bolečina v možgane zašla, in de zato tolikrat une besede ponavlja. Arnulf pa to slišati, jim odgovori: „Nc molite se, ljubi moji bratje, zakaj s popolnim razumam in s prav jasno zavednostjo vam še enkrat ponovim, de je vse, kar je naš Zveličar Jezus Kristus rekel, prav res!“ Uni pa so odgovorili, de nad tem prav nič ne dvo- —<*• 174 ^o-o— veliko lepši bogastvo zadobiva, kakor se jim je zdelo. Čeravno pa je, se ve de, skušnje in čednosti same treba, de se nje vrednost in v nji obsegana sreča spozna, vender lahko tistim, ki te sreče ne vživajo, vera resnice sv. pisma, s čigar dokazi bom vse sem¬ kaj spadajoče poterjeval, pomanjkljivo zastavlja, de se ne more nič dvomiti nad izverstnostjo čednosti. XII. Poglavje. Za čednost nas vnema perva nji podeljena prednost vstanovljena v posebni previdnosti , s ktero Bog vse pobožne k vsimu dobrimu napeljuje , pregrehe hudobnih pa kaznuje. §. 1 . Ker hočemo v tedanjim poglavji od dvanajsterih čednosti podeljenih posebnih pravic govoriti, prič¬ nemo s nar imenitniši, iz ktere se kakor iz obilniga vira vse druge iztekajo, — s previdnostjo namreč in očetovsko skerbnostjo , ktero Bog proti svojim služabnikam razodeva. Čeravno se pa Božja previd¬ nost v vsih stvareh razodeva, se vender nar jasniši vidi pri tistih, ktere si je Bog za svoje zveste slu¬ žabnike izbral; ker jih ima namreč za svoje posebne ljubljene otroke, jim daje tudi otročje serce, in v svoji ljubezni nar boljšiga očeta proti njim jih skerbno goji pod gorkimi peruti svojiga mogočniga varstva. Kako neskončno dalječ njegova skerbnost sega, samo tisti lahko vidijo, ktere je skušnja podučila, ali pa kteri so pazljivo brali in razumeli une besede sv. pisma, ki 175 >- od previdnosti Božje govore. Kdor to stori, bo spre- vidil, de se ves obsežek sv. pisma na dva konca steka, okoli kterih se vse, kakor svet okoli krajnikov svoje osi, suče, namreč: de zapoveduje in pa obeta; tako, de Bog, če na eni plati človeku pokornimu biti in njegove postave spolnovati zapoveduje , na eni plati zvestim spolnovavcam svojih povelj nar veči plačila obeta, in z nar hujimi kaznimi tistim preti, ki njegove zapovedi lomijo. Ta nauk je tako razdeljen , de vse pravstevne bukve sv. pisma to obsegajo, kar je Bog ljudem zapovedal in pa ob¬ ljubil , zgodovinske bukve pa nasledke obojiga, iz česar se jasno vidi, kako drugači se Bog proti do¬ brim in proti hudobnim obnaša. Ker je pa stvarnik tako neskončno blagodarin in prizanesljiv, človek pa tako potrebin in revin, je velika neprimera med za¬ povedmi Božjimi in pa povračili; zakaj kar on za¬ pove, je majhno, kar pa da, je prav veliko. On hoče ljubezen in pokoršino,— ktere pa sam človeku da — in zato mu ponuja neprecenljive darove, bodi si milosti, ali poveličanja, na tem in na unim svetu. Med temi darovi je Božja očetovska ljubezen in pre¬ vidnost proti tistimu, ktere je za svoje otroke prejel, nar imenitniši, kteriga koli mora človek deležin biti, zakaj ljubezen nebeškiga Očeta presega vso skerb- nost in ljubeznjivost, vsili očetov skupaj na zemlji proti svojim otrokam, ker tukaj še nikoli ni bilo očeta in ga ne bo, ki bi bil svojim otrokam toliko prihranil in jim dal, kakor je Bog svojim otrokam pripravil in obljubil; in sicer deležnim biti njegoviga poveličanja, nadalje, ker ni noben oče toliko pre- terpel za svoje otroke , kakor Bog , ki je svojo lastno kri zanje prelil, in nazadnje tudi nobeden za 176 svoje lako ljubeznjivo ne skerbi, kakor Bog, ker z mi raj nanje gleda, in jim v vsili nadlogah pomaga. To spozna David v svojih psalmih, ko pravil ,,Mene pa si zavoljo nedolžnosti sprejel, in me vekomaj poterdil pred svojim obličjem !* v (Ps. XII. 13.) To se pravi: Nikoli se nisi od mene ozerl, ker si zame skerbel! In dalje : ,.0či Gospodove gledajo na pra¬ vične, in njegove ušesa poslušajo njih prošnje. Obličje Gospodovo pa je zoper tiste obernjeno, ki lnido de¬ lajo, de bo njih spomin na zemlji pokončal/ 4- (Ps. XXXIII. 16. 17.) Ker je pa nar veči bogastvo pobožniga krist¬ jana v skerbnosti Božji proti njemu; in se njegovo veselje in njegova svestost toliko povikšiije, kolikor bolj se tega Božjiga varstva zave, se nam pripravno zdi, več besed sv. pisma tu zapisati, ktereso skoraj vsaka posebej kakor poterjenje božjih oporok in obljub. V bukvah modriga Si ra ha se bere : „Oči Go¬ spodove gledajo na nje, ki se ga boje; on sam vidi vse dela človekove; on je njih mogočno varstvo, podpora čednosti, zabranilo vročine in streha za poldansko solnčno žarenje ; prošnja za zamero, vzdi- govavec pri padanji; on dušo povikšuje in oči raz¬ svetljuje; on daje zdravje, življenje in blagoslov. 44 (Sir. XV. 34.) Te besede povedo, kako mnogotero Bog človeku svojo skerb in svoje varstvo skazuje, kar tudi kraljev pesnik z naslednjimi besedami terdi: „Bog vodi človekove stopinje; če pade, se ne pobije, ker Gospod svojo roko podnj položi/ 4 (Ps. XXXVI. 23.) Kaj se more le hudiga pripetiti njemu, kteriga tako skerbno mogočna roka Božja varuje ? Nadalje se bere: „Mnogotere so brhkosti pravičnih, pa Go- -< 178 jXX>— Kteri kralj se more vender ponašati, de ima tako stražo okoli sebe, kakoršno je liog pravičnimu odločil in ktere moč posebno iz življenja Elizejeviga, kakor se v četertih bukvah kraljev bere, spoznamo? Ko se namreč Sirki kralj z veliko vojsko bliža, de bi si mesto osvojil in preroka Elizeja vjel, ki je tam bival, se služabnik svetiga moža zid prestraši in jame dergetati; Elizej pa mu pravi: „Ne boj se, zakaj več jih je, ki so pri nas, kakor pa, ki so pri unih, in molil je ter rekel: Gospod, razkleni temu miadenču oči, de bo vidik In Gospod je slu¬ žabniku oči odperl, in vidil je poln hrib ognjenih konj in voz okoli Elizeja. 4 ” Se iz veliko družili besed sv. pisma se jasno vidi, kako Gospod za svoje zveste služabnike skerbi. In kako bi pa bilo mogoče, de bi v grehih porojeni, z verigami le k hudimu nagnjeniga mesa vklenjeni človek toliko let v sredi nevarnost in skušnjav nobeniga smertniga greha ne storil, ko bi ga Gospod s svo¬ jim terdnim krilam ne varoval? To varstvo se pa tako dalječ raztega, de Bog v njegovi milosti živeče ne varuje le hudiga, marveč celo zleg, kteriga si večkrat n epomišlj eno nakopljejo, v njih blagor obrača, ker so namreč potem bolj pazljivi sami nase, po- nižniši in hvaležniši proti tistimu, ki jih je toliko nevarnost rešil, in jim marsiktero napako Ijubeznjivo prizanesel. Zatoraj pa pravi Apostel: „Vemo, de Boga ljubijo čim vse k dobrimu pripomore/ 14 (Tlim. VIII. 28.) Pa Gospod se ne skazuje samo svojim zvestim tako milostiviga, ampak tudi njihovim otrokam in daljnim naslednikam, celo vsimu, karkoli jih zadeva: kakor Bog sam pravi: „Jaz sim Gospod, tvoj Bog, >«< 179 močan in pravičin Bog, kteri hudobije očetov na - otrocih kaznuje, do tretjiga in četertiga rodu, pri tistih, ki me čertijo; in ki usmiljenje skazuje do tavžent rodov, ker me ljubijo in moje zapovedi spol- nujejo.“ (II. b. Mojz. XX. 5. 6.) Kako so se te besede Božje na Davidu poterdile, ker Bog nje¬ govih naslednikov, in sicer samo zavoljo njega, toliko stoletij zavreči ni hotel, čeravno so se bili večkrat hudo pregrešili! Tudi Abrahamu je Gospod tako milost skazoval, ker je njegoviga služabnika, kterimu je naročeno bilo za Izaka, Abrahamoviga sinu žene poiskati, po pravim potu peljal ter mu pomagal, povelje svojiga Gospodarja pogodu zveršiti. De, cehi tako je milostiv Bog, de ne skazuje samo služabnikam svojih zvestih dobrote, ampak tudi, kar je še bolj občudljivo, celo gospodarje zavoljo njemu vdanih služabnikov varuje : Tako je blagoslovil hišo Egipčana Putifarja zavoljo Jožefa, in množil je nje¬ govo premoženje, doma in na polji, čeravno je Pu- tifar le malikovavec bil. Ktera milost in dobrotljivost more vender veči biti! In kdo bi z vsim sercam Bogu služiti ne hotel, kteri je tako blag, zvest in Ijubeznjiv ne le samo proti svojim zvestim služabnikam, ampak tudi proti njihovim domačim! §. 2 . Od primkov, ktere ima Bog v svetim pismu zavoljo svoje previdnosti. Ker se previdnost Božja marsikako razodeva, zatoraj ima tudi v sv. pismu različne primke. Nar navadniši pa in nar bolj pogostama se imenuje „Oče K in nasprotno nas skoraj povsod v novim zakonu svoje -co< 180 >« ljubljene otroke imenuje, in ne samo v sv. pismu noviga zakona , tudi v starim je večkrat ,,Oče imenovan, n. pr. pri Davidu : „kakor se Oče usmili svojih otrok, tako se Gospod usmili vsili, ki se ga boje, zakaj on ve, kakošne stvari smo.“ (Ps. CII.13.) Drugi prerok ni bil še zadovoljen s tem pridevkam, zakaj vede, de Bog bolj ljubi in bolj skerbi, kakor vsi očetje, je govoril: „ Gospod! Ti si naš varh ; Abraham ni vodil za nas, in Izrael nas ni poznal!“ (Iz. LXIII .) Kakor bi hotel reči: Kteri so bili po mesu naši očetje, s Teboj primerjeni skoraj ne za¬ služijo, tako imenovani biti. Ker je pa materna ljubezen še ljubeznjivši in priserčniši, kakor očetova , tedaj ni Bogu zadostilo samo ime očeta, tudi za mater je hotel veljati, in še več, ko mati cehi biti, kakor sam s prav ljubeznji- vimi besedami takole pravi: „Zamore tudi ženska svoji ga otroka pozabiti, de bi se ne usmilila otroka svojiga telesa? In ko bi ga tudi pozabila, vender jaz tebe nočem pozabiti!“ (Iz. XLIX. 15.) V kterih besedah se je kdaj veči ljubezen in priserčnost razodevala ? In kdo bi tako terd in zani- kern mogel biti, de bi ne zankal, ko jih sliši; de bi se z noviga ne oživil in veselo svojega glasa ne zavzdignil pri tako gotovi zastavi Božje ljubezni in previdnosti za nas! Zakaj če se pomisli, de Bog sam unc besede govori, kteriga resnica j.e večna in gotova, kteriga bogastvo je neizmerno, in njegova mogočnost brezkončna ; česa ima še pričakovati in se še bati, komur je tolikanj zagotovljeno bilo? Vender pa Bog noče svoje ljubezni z ljubeznijo vsakdanje matere primerjene imeti , za to si voli tako, ktere skerbnost in iskrenost je posebno znana, — 0 - 0 ^ 181 poa— in sicer: „Ivakor orel svoje mladiče leteti vabi in nad njimi plava, tako je raztegnil peruti čez svoje ljudstvo , in ga vzel ter nesel na svojih ramah.“ (V. b. M.XXX1I. 11.) Še bolj natanko razlaga pre¬ rok to priserčnost Božjo za svoje zveste z nasled¬ njimi besedami, ktere je govoril Izraelskimu ljudstvu, ko ga je imel v obljubljeno deželo vpeljati: „In po pušavi te je nesel Gospod, tvoj Bog, kakor mož svojiga sinka nese, po vsim potu, po kterim ste šli, dokler niste prišli na ta kraj.'*' (V. b. M. 1. 31.) Kakor se pa Bog sam Očeta imenuje, tako nas zove svoje ljubljene otročiče, kakor Jeremija spričuje: „Efrajm je moj čestiti sin, moje ljubo dete; odkar sim namreč od njega govoril , vedno nanj mislim; zatoraj je bilo moje oserčje ganjeno nad njim; in milostivo se ga hočem usmiliti, pravi Gospod.* (Jer. XXXI. 10.) Te besede so vredne, ker jih sam nebeški oče govori, prav dobro v serce vtisnjene biti, ker nam nobena reč take ljubezni v naših sercih do njega vnemati ne more, kakor če slišimo, de se nam ubo¬ gim stvarem tako ljubeznjiviga skazuje in tako pri¬ jazno z nami govori. V obziru te previdnosti Božje do nas ljudi hoče tudi „Pastir* imenovan biti, kakor se vidi iz svetiga evangelija. Pokazati nam, kako daleč njegova pa¬ stirska skerb za nas sega, pravi : Jaz sim dobri pastir, dobri pastir pa da svoje življenje za svoje ovce. Jaz poznam svoje, in moji mene poznajo .“ (Jan. X. 11. 4.) In kako jih poznaš, o Gospod, s kakšnimi očmi jih gledaš? „i Kakor Oče mene pozna, jas Očeta poznam,“ pristavi Zveličar Božji; to : "*- se pravi: S takimi očmi, s kakoršnimi mene Oče pogleda, in jaz Očeta, gledam tudi svojih ovčic! O čez vse zveličavni pogledi, o neznana do¬ brotljivost ! Ktera slava, kteri zakladi , in ktero bogastvo more bolj zaželeno biti, kakor sreča, tako od sinu Božjiga pogledovanimu biti, kakor sam ne¬ beški oče svojiga sinu gleda! Kako velike pa so storitve Božje previdnosti, sam natanko pripoveduje: „GIej, sam hočem svoje ovce poiskati , in se k njim podati! Kakor pastir svoje čede iše, ko bo sredi svojih zgubljenih ovc; tako hočem tudi jaz svojih ovc iskati, in iz vsih krajev, kamorkoli so bile ob oblačnim in meglenim času raztresene, jih rešiti. Peljal jih bom od ljudstev in zbral iz dežel, in peljal v njih deželo ter pasel po Izraelskih gorah, ob po¬ tokih in po nižavah dežele. Po nar boljih pašah jih bom pasel, in po visokih Izraelskih gorah bodo njih paše; sam bom pasel svoje ovce, in sam jim bom dal počivati, pravi Gospod Bog. Kar se je zgubilo, hočem poiskati, kar je ranjeno, bom zavezal; kar je bilo šibko , hočem okrepiti, in kar je terdno in močno, hočem varovati; in s previdnostjo jih bom pasel/'' (Eceh. XXXIV. 11—16.) In precej potem: „In storil bom ž njimi zvezo mirii, in vse hude zverine po deželi hočem zatreti; in kteri v pušavi prebivajo, bodo pokojno spali po gojzdeh. In blagoslovil jih bom okoli svojiga griča, in ob pravim času jim bom pošilj.al dež, in ta dež bo blagovit dež.“ (Ec. 25-26.) Kaj je vender blagi pastir mogel več obljubiti, in s kterimi besedami bi slaje in ljubeznjivši svojo skerbnost za nas razodeval? Zakaj očito je, de tukaj Bog ne govori v pravim pomenu od kake čede ovc, ampak od duhovske čede, od ljudi namreč. —oo^ 183 >~- Zatoraj pa ta govor z besedami konča: „Vi pa ste moje ovce, vi ste cede mojih pašnikov." (Eceli. 31.) Od skerbnosti pastirjeve govori ves Psalm, ki se prične: „Gospod me vodi‘ Y (XXII.). Slednji ga lahko sam bere. Kakor je pa Bog v svetim pismu „Pastir“ ime¬ novan, ker svoje varuje, ravno tako mu je tudi ime Kralj ker jih vlada in brani; učenik, ker jih uči; zdravnik, ker jih ozdravlja; čuvaj, ker zmiraj nad njimi čuje. Te imena pa so prav pogostama v svetim pismu dobiti. Med vsimi pa se nobeno mileje ne glasi, kakor „»enin kakor je Bog v visoki pesmi in na več družili mestih imenovan. Po tem sladkim imenu želi od duše pregrešniga človeka na¬ govarjali biti, zakaj po preroku pravi: „Zatoraj kliči saj nadalje k meni: Ljubi oče, ti si varil mojiga devištva \“ (Jer. III. 4.) To ime , namreč ali pa „mož“ Apostel kar more česti, zakaj za unim besedam, ktere je stvarnik Evi govoril: „Zato bo človek svojiga očeta in svojo mater zapustil, in se svoje žene deržal; in dva bosta v enim mesu;" preč pridene: ,,Velik zakrament je ta, pravim pa, v Kri¬ stusu in pa v cerkvi;" (Efez. V. 31. 32.) ktera je, kakor vsaka duša v stanu milosti Božje, nevesta Kri¬ stusova. Koliko se pa vender sme od tistiga priča¬ kovati, ki se tako imenuje, posebno, ker ni dvom¬ ljivo , de si zastonj in brez namena tega primka dal ni ? Vender pa, čemu bi neki po sv. pismu imen iskali, ker se vse imena, ktere kaj ljubeznjivšiga zaznamnjajo , brez razločka Gospod Bogu podajo , ker vsaki, kteri ga ljubi in iše, spolnjenje vsili vošil in vesoljno srečo v njem dobiva! Od tega govori - 0 - 0 ^ 184 *»- sv. Ambroži takole: „Kristus je vse v nas; če že¬ limo svojih ran ozdravljeni biti, je on naš zdravnik; če nas po hudi merzlici ognjena vročina kuha, nam je on hladivno krepčalo; če terpimo stiske od hudob¬ nosti, je on naša pravica; če nam je treba pomoči, je on naša moč ; če se smerti strašimo : On je živ¬ ljenje ; če po nebesih hrepenimo: On je pot, ki tje derži; če se ugibljemo tamote : On je naša luč ; če išemo hrane : On je naša jed ! <£ S kolikerimi imeni se tedaj Kristus lahko za- znamnja, ko je vender le eden. Čeravno je pa sam na sebi le eden, je vender za nas vse, in potola- ženje vsili naših množnih potreb. Ko bi hotli vse tu sem spadajoče besede sv. pisma zapisati, bi nikoli ne končali, vender pa jih hočemo iz velike množice nekaj tu sem postaviti, in sicer nekoliko v tolažbo tistim, ki Bogu služijo, nekaj pa za spodbodo tistim, ki mu nočejo pokorni biti, ker je gotovo, de človek nič boljšiga zadobiti ne more memo Boga. Kakor kdo, ki je svojimu kralju v imenitnih zadevah veliko postregel in se pogumno zanj bojeval, prav skerbno kraljevo pismo , v kterim so mu za mnogotere za¬ sluge velike obljube storjene, pri sebi hrani, ko ga vidi se veseli, in v otožnih trenutkih ž njim tolaži, dokler po odpojeni nevarnosti pred kralja ne stopi, de bi obljubljeno plačilo prejel: tako hranijo tudi zvesti služabniki Božji v svojim sercu njegove v sv. pismu zapisane besede in obljube, ki so neskončno bolj gotove, kakor obetanje vsili kraljev sveta. Nanje opirajo svoje upanje, one jih krepčajo v brhkostih in v terpljeuji; ž njimi se tolažijo v svojih nadlogah in v njih dobivajo mir v slednjih skerbeh. K tem obljubam Božjim beže v stiskah ; njih serca se po -ooi 185 j*XV- tem v ljubezni do taciga Gospoda vnemajo, in so pripravljene, zmiraj njemu služiti, de! vse od njega pričakovati, ker je obljubil, se vsiga za naš blagor darovati in nam vse v vsim biti! — Iz tega nasle- duje, de je poznanje in skušnja te resnice podlaga keršanskiga življenja. Ali si moremo kaj zmisliti, kar bi bilo mogočniši, bogateji, bolj cenili in pože¬ leti, kakor Bog? Ali more kdo na zemlji po veči sreči koperneti, kakor Boga samiga očeta, varha, zdravnika, učenika, rednika, za varstvo in za brambo, ženina celo in v njem vse v vsim imeti? Kaj more človek na tem svetu svojimu prijatlu podariti, ktero bi se le nekoliko dalo z Božjimi darili primerjati? Za tora j pa vedo, ki imajo to dobroto v vlasti, za¬ kaj se vesele , in ne samo vesele , tudi tolažijo, hrabre in celo v terpljenji ž njim radigujejo : „Vese¬ lite se v Gospodu,“ pravi kraljevi pesnik, „in po¬ skakujte vi pravični, in likajte vsi, ki ste resničniga serca.*" (Ps. XXXI. 11.) Ravno kot bi djal: „Naj se drugi vesele nad bogastvam in lepoto tega sveta, naj se ponašajo s svojim imenitnim rodam, s pri¬ jaznostjo in prijatelstvam vladarjev, ali pa s svojimi imenitnimi častmi; vi pa, ki imate Boga za svojiga Gospoda, in njega celo v sebi nosite, kterih delež je, veselite se in ukajte v resnici zavoljo take bla¬ gosti ; kakor je stvarnik namreč mimo stvari imenit- niši, toliko je vaša blagota bolji memo družili blagot!* To pripoveduje natanko prerok in sicer: >,Reši me in otini me, o Gospod, ptujili sinov, kterih usta so nečimurnost govorile; kterih desnica je desnica kri¬ vice, njih sinovi so kakor mlade zeliša v svoji mla¬ dosti, njih'hčere okinčane, okoli in okoli ozaljšane po podobi tempeljna. Njih zaloge so polne, de iz -< 186 )oo- druge v drugo pretresajo. Njih ovce so rodovitne, in izhaja se jih veliko število, njih goveda so debele. Njih zid se ne podsiplje, ni je verzeli, in kričanja ne po ulicah. Srečno so imenovali tako ljudstvo, kterimu se tako godi: „Ali presrečno je ljudstvo, kteriga Gospod je njegov Bog.“ (ps. CXLIII. 11-15.) Lahko je razumeti, zakaj David tako govori: zakaj kdor hrani Boga, posede bogastvo, v kterim se vse mogoče dobrote vživajo. Naj se toraj drugi zavoljo pozemljskiga blaga vesele, jaz se le v svojim Bogu veselim. Enako se je veselil uni sveti prerok, ki je rekel: „Jaz pa se hočem v Gospodu razveseljevati, in ukati v Bogu, svojim blagru ! Gospod Bog je moja krepost ; naredil bo tudi moje noge enake jelenovim nogam, in peljal me bo na mojo visočino , slavni preniagavec, ko ga bom s hvalnicami slavil.^ (Ha¬ bakuk III. 18. 19.) To je tedaj zaklad in slava, ktera je zvestim služabnikam Božjim pripravljena! Zatoraj pa naj ljudje z vsim sercam Bogu služijo , de se ne bo , kakor nad nezvestimi nad njimi grozil, ker se jim vender tako dobroiljiviga Gospoda, tako zvestiga varha in skerbniga čuvaja skazuje. Pri preroku Je¬ remiji obtožuje tako nehvaležnost ljudstva in sicer: „Kaj so vaši očetje na meni krivičniga dobili, de so se od mene obernili, za nečimurnostjo pohajali in nečimurni bili ?* v (Jer. II. 5.) In preč potem: „Sim se mar Izrael v pušavo, v tamno deželo premenil/ Kakor bi hotel reči: ^Nikakor ne , ker je toliko zmag in osrečenja iz mojih rok tukaj na zemlji prejel.“ — Zakaj neki govori moje ljudstvo : Usto- pili smo, nikdar se več k tebi vernili ne bomo. Ali pozabi devica svoje lepotije, ali pa nevesta svoj -«< 187 >»«- Zavratnik ? Moje ljudstvo pa je mene pozabilo brez števila dni.* - (Ondi 31-32.) Ker sim vender njegov kinč, njegova dika, in lepota. Ce je Gospod že v starim zakonu tako tožil, koliko bolj bi mogel pa zdaj, ko so njegove milosti še veliko veči, bolj duhovske in imenitniši! XIII. Poglavje. Od previdnosti, s ktero Bog na hudobne gleda, in njih hudobije kaznuje. v t Ge te ne omeči skerbnost Božja za pobožne tukaj na zemlji, naj te vsaj previdnost straši, če je tako imenovati, s ktero Bog na hudobne gleda! L njih mero jim meri in tako ž njimi ravna, kakor se nad njegovo veličestjo pregrešajo, ker on tiste po¬ zabi, ki so poprej njega pozabili, in jih zanemarja, ki so njega zanemarjali. De bi to natanko dopovedal je ukazal preroku Ilozeju , se oženiti s prešeštno vlačugo, de bi duhovsko nezvestobo naznamnjal, s ktero se je Izrael pregrešil , ker je svojiga praviga ženina in Gospoda zapustil. Bog je tudi hotel, de je prerok s to prešeštnico otroke rodil, in je zapo¬ vedal, de naj se tretji po imenu kliče, ktero He¬ brejsko : „Ni moje ljudstvo^ pomeni, de bi s tem Naznanjal, de on Izraelskih otrok, kteri Boga v svo¬ jih grehih niso spoznali in mu zvesto ne služili, tudi Poznal ne bo in ga dalje ne varoval. Te besede po- terditi pravi Gospod preč potem po svojim preroku : »Svojo mater kaznujte, de, kaznujte jo ; zakaj ona ni moja žena, in jaz nisim nje mož.“ (Hoz. I.) Ka- — 0-0^ 188 )oo— kor bi rekel: „Kakor zvestobe jake žene ne spol- nuje, ji tudi jaz ne skazujem ljubezni in varstva, ktero dober mož svoji ženi skazuje.“ S tem nam jasno kaže Gospod, de slednjimu z njegovo mero meri, ker z ljudmi ravna, kakor se oni proti njemu obnašajo. Hudobni tedaj žive kakor od Boga zapušeni in zaverženi, in so na tem svetu kakor delež brez de¬ leža , kakor šola brez učenika, kakor ladija bre« kermarja, čeda brez pastirja, ktero požrešni volkovi zmiraj zalazvajo in mesarijo. To jim Gospod tudi po drugim preroku naznanja, rekoč: „Jaz vas nočem pasti; kar umira, naj umerje ; kar pada, naj pade; in ostalih naj vsaki meso je svojiga bližnjiga !“' (Cah. XI. 8. 9.) Tudi Mojzes je to ljudstvu naznanoval v svoji pesmi rekoč : „Svoje obličje hočem pred njimi zakriti, govori Gospod, in vidil bom njih konec, zakaj spriden rod je in nezvesti otroci!“ (V. b. M. XXX. 20.j „Vidil bom njih konec,“ se pravi : „Nji- hove zadrege mi mar ne bodo , samo gledal bom, kako se bo njih počenjanje izšlo, in ne bom jih ne podpiral, ne varoval. 8e bolj natanko opisuje Go¬ spod, kako če s svojimi nasprotniki ravnati, ko je velel Izaiju, de naj ljudstvu priliko nograda, ki do¬ bro obdelovan vender nobeniga sadii ne rodi, razlaga, in sicer: „Hočem vam tedaj pokazati, kaj bom s svojim nogradam storil. Njegov plot hočem podreti, de ga bodo ropali; njegovo ozidje hočem razrušiti, in vsiga bodo poteptali; in hočem ga v pušavo djati, de ne bo ne obrezovan, ne okopavali; de bo tern j e in plevel v njem rastel; in oblakam hočem prepo¬ vedati nanj deževati.^ To se pravi : „Ne bom mu -®o®- pomagal, in ga nikdar ne obdeloval, kakor d oz daj ; pustil ga bom zarasti in opustiti se. Ali se ti ne vidi iz tega, de se je treba pre¬ vidnosti Božje bati? Povej mi vender, ali more kdo v veči nevarnosti in bolj zapušen biti, kakor, če ga Kog ne varuje, in vsim nevarnostim in britkostim tega življenja prepusti? Iverje namreč ta svet raz- vihranimu morju ali pa pušavi enak, ker nas zmiraj roparji in divje zverine oprezvajo ; ker je človeško življenje tako polno težav in nadlog, ker se nam nazadnje toliko sovražnikov nastavlja, s kterimi se je nam bojevati; ker je nam toliko skritih past na¬ stavljenih , in nas zmiraj nove nevarnosti in težave čakajo, človek pa je le slabotna, brezumna, neza- varvana, strašljiva in pomoči potrebna stvar; kaj neki premore njegova slabost zoper toliko silovitih nasprotnikov, če mu zmanjkuje Božje pomoči in obrambe? Kaj si zmore pavček proti velikanu? Kako bi se mogel slepec nastavljenih zaderg ogibati, ni kako bi mogel zapušen in brez orožja mogočnim sovražnikam se braniti ? In vender ni še vsa nesreča tu! zakaj Bog ne obrača samo svojih oči od krivičnih in grešnikov, in jih zmot in terpljenja ne varuje, marveč še sam soper nje stvarem pomaga, tako , de so njegove oči, ki so poprej le za njih blagor čule, zdaj le v njih Pokončanje in pogin nanje obernjene, kakor Bog s Orn po preroku Amosu oznanuje : (IX. 4.) „V njih desrečo, in ne v njihov blagor hočem s svojimi očmi danje gledati." Enako, kakor: ,,Namesti previdnosti, 8 ktero, sim poprej kot zvest varil nad njimi čul, dom zdaj le nanje pazil, de jim bom njih hudobije P°vračal in jih pokoril \“ Se bolj natanko oznanuje -«< 190 to prerok Hozej , rekoč : „Efrajmu sim kakor lesni červ, in kakor gnjiloba Judovi hiši." (V. 12.) Ker bi se pa tako preganjanje dolgo in milostivo lahko zdelo , zatoraj v naslednjih besedah še strašneji za- žuga. Zakaj Efrajniu sim kakor levinja, in Judovi hiši kakor mlad lev. Vzel jih bom, in spravil, in nobeden mi ne bo ušel." (V. 14.) Še jasniši doka¬ zuje toAmos, ko je namreč po sv. preroku povedal, de bo hudobne zavoljo njih malikov z mečem po¬ končal, pristavi še: „In bežati jim ne bo pripušeno; begali bodo, pa nobeden ne bo utekel; zakaj če gredo sami v pekel, moja roka bo vanj ponje šla; in ko bi tudi do nebes prišli, jih bom doli trešil; in ko bi se poskrili verli Karmelske gore, zasledil jih bom in vzel; in ko bi se pred menoj tudi v dno morja zakopali, hočem jaz tamošnji kači zapovedati, de jih bo pičila: Tedaj hočem v njih nesrečo in ne v njih blagor nanje gledati." (XI. 2. 3.) Ivteri človek bi vender, ko te besede zasliši in pomisli, de jih je Beg govoril, ne strepetal, ko vidi, s ktero previdnostjo Gospod zoper hudobne ravna, in se prepriča, kako tiste, ki njegovimu opominje- 1 vanju pokorni biti nočejo, in pregrešno živeti ne 1 nehajo , tepe in jih povsod, kamorkoli bi se poskrili, 1 najde, de jih pokončuje ! Ali more grešnik s tako ] zavednostjo mirno živeti? Ali more prosto sopsti, i ko si je nejevoljo tako mogočniga Gospoda nakopal, ] ko take oči nanj gledajo , in je taka roka nad njim * zamahnjena? Saj je že neizrečena nesreča, takim« J zapovedniku se zameriti in njegove milosti nič več * ne vživati; koliko strašneji pa je , če je previdnost 1 Božja svoje orožje zate nabrusila, in z mečem, s kterim te je popred branila, zdaj nad teboj zamahuje, 1 -'-‘K 19 I )«>- in oči, ki so poprej v tvoje varstvo cule, zdaj v tvojo nesrečo nate pazijo. Ce je roka, ki je bila v tvojo obrambo stegnjena, zdaj zoper te orožena, in serce, ki je do zdaj le v ljubezni zate gorelo, polno grenkosti in bolečine zavoljo tvojih pregreh? Ce je tisti, ki ti je hotel biti škit, streha in pribežališe, zdaj kakor glodajoč červ, pereča gnjiloba, in serdita levinja zoper te? Kdo more mirno spati, vedoč, de Bog med njegovim spanjem ostri meč, in Jeremijevo čuječo šibo kaznovanja v njegovo pogubo mu nad glavo suče ? Kaj le more kdo zoper Božje sklepe storiti? Ktera roka more Božjo roko odverniti? Kdo je tako urin, de bi mogel Gospodivimu očesu uteči? Kdo se je kdaj predcrznil, Bogu nasprotovati, in če je kdo storil, kdo je kdaj v tem boji premagal? »Ko bi tudF pravi Hijob , ž njim pravdal se, ne niogel bi mu ene odgovorili na tavžent. Moder je v sercu in v roki močan. Kdo se mu ustavlja, in mirno živi V‘ (Hijob. IX. 3. 4.) Tolikošna pa je nesreča hudobnih, de se med kazni, s kterimi jim Bog na tem svetu preti in jih tepe , tudi ta šteje , — in resnično, majhna ni, — de roko svoje očetovske previdnosti od njih odteguje, kakor sam marsikje v sv. pismu pravi; n. pr. v 80. psalmu: „Ali moje ljudstvo ni poslušalo mojiga glasu, In Izrael ni zame maral; zatoraj sim jih prepustil Poželjivostim njih serca in po svojih mislih so hodili;"" to se pravi : Zmiraj bolj se bodo svoji pogubi bli¬ žali. In pri preroku Hozeji (IV.) te besede : »Ker s i pozabil na zapovedi svojiga Boga, bom tudi jaz ha tvoje otroke pozabil." Kakor se zakonski nič hujiga in žalostnišiga Primeriti ne more , kakor če jo mož zapusti ali —c<4 192 )<>«— zapodi; in nogradu, če ga gospodar zanemarja in opusa : ravno tako se tudi duši nič nesrečuišiga pri- goditi ne more, kakor, če jo Bog zapusti. Kaj je namreč duša brez Boga? Xograd je brez gornika, vert brez vertnarja , ladija brez kermarja, vojska brez vojvoda, deržava brez poglavarja, ali pa, de se nar bolje primeri, truplo brez duše. Tako te Bog zastopa od vsili strani, de bi te, ko bi tvojiga serea ljubezen in hrepenenje po nje¬ govi očetovski skerbnosti ne mečilo, vsaj strah, de bi te ne zapustil in ne zavergel, pregovarjal, nikdar ga ne zapustiti; zakaj marsikterikrat kteriga strah preteče nadloge požene, če ga pričakovana blagota ne gane. XIV. Poglavje. Od druge prednosti čednosti, hi je pobožnim pode¬ ljena milost sv. Duha. Iz očetovske previdnosti, od ktere smo v po- prešnjih dveh poglavjih govorili, izvirajo skoraj vse druge prednosti, s kterimi Bog svoje zveste na tem svetu bogati, in poplačuje; zakaj nji je mar, po¬ božnim vse pomočke preskerbovati, kterili jim je za njih poslednje doveršenje, ali za njih popolnamast in zveličanje treba, ker jim v vsili njih potrebah streže , in v njih dušah za doseženje tega namena potrebne zmožnosti, pripravnosti in čednosti obuja. Med temi duši podeljenimi darovi pa je nar veči milost sv. Duha, ker je za Božjo previdnostjo pod¬ laga vsili drugih prednost, ktere Bog čednosti deli. Ona je perva obleka, s ktero je bil zgubljeni sin — 0 - 0 ^ 193 pOO— oblečen, ko ga je bil oče zopet v domače pohištvo sprejel. (Luk. XV. 22.) Če me vprašaš, kaj je ta milost sv. Duha, ti odgovorim, de je poleg besed bogoslovcov vdeleženje Božjiga bitja, svetosti namreč, čistosti in čestitlji— vosti Božje , s ktero pomočjo in milostjo človek vse nečedno in sirovo, kar ima še po Adamu, s sebe osterže, in se svetosti Božje vdeležva, ker sam sebe sleče, in Jezusa Kristusa obleče. Sveti očetje raz¬ lagajo to s priliko kaciga železa, ktero se v oginj dene: Čeravno je zmiraj železo, se vender tako z ognjeno natoro posprijazni, de se kakor žereč oginj izpotegne. Čeravno železo svoje bitje in svoje ime obderži , je vender vročina , blišoba in marsikaka druga lastnost vender ognjena. Ravno tako spreminja tudi milost, kot Božja, duši navdihnjena lastnost, s svojo čudovito močjo in gorkoto človeka v Bogu enako bitje, in sicer tako, de zmiraj človek ostane, se pa vender Božje čistosti in čestitljivosti vdeležva, kakor je je bil deležin, ki je rekel: „Zivim, pa ne jaz, ampak Kristus v meni živi.“ (Gal. II. 20.) Milost je nadalje po svojim bitji čeznatorna in Božja, s čimur stori, de človek nje čeznatornimu in Božjimu izviru primerjeno živi. Tudi tu se Božja previdnost čudovito lepo razkazuje: ker je namreč hotla, de bi človek telesno in čeznatorno živel, je tudi njegovimu notranjimu bitju dvojno podobo vstva- rila, človeško namreč in pa čeznatorno. Kakor iz duše, ki je prava podoba, vse kreposti in zmožnosti, po kterih lahko človeško živimo, izvirajo, ravno tako izvirajo iz milosti, ki je čeznatorna podoba, vse čednosti in vsi darovi sv. Duha, kteri nam čezna¬ torno življenje dajejo; zakaj obema ste kakor dve 9 < 194 )o-o— različne pripravi vstvarjene , kterc nam v vsacim stanu svoje dolžnosti spolnovati pomagate. Milost je tudi duhovska lepota duše, s ktero jo sv. Duh zaljša, in ktera jo tolikanj lepo in Bogu prijetno dela, de jo za svojo hčer in nevesto vzame. To dušno lepoto povzdiguje prerok z besedami: „Ve- selo se radujem v Gospodu, in moja duša je vesela v Bogu, ki me je ogernil z obleko zveličanja, in me zavil v odejo pravice, kakor ženina me je olepšal z vencam in kakor nevesto ozaljšal ž nje Iepotijami.“ (Iz. IiXI. 10.) Ta lepota pa so vse čednosti in da¬ rovi sveti Duha, s kterimi je ljubeznjivi Bog dušo olepšal. To je uno drago, iz zlata tkano oblačilo, pisano in vse bleskeče, ktero je nosila kraljeva hči, stoječa vštric kralja, svojiga ženina. (Ps. XL. 44.) Zakaj v milosti se vse une mile barve nebeških čed¬ nost in lastnost spreminjajo, v kterih se je kraljeve hčeri lepota svetila. Iz tega je lahko povzeti, kaj milost v duši stori, ktera jo sprejme. Pervo in nar bolj veselo storjenje pa je to, de je duša Bogu tako ljuba in lepa, de si jo zvoli svojo hčer in nevesto , in celo za svoje prebivališe. Drugo storjenje je , de iz milosti izvirajoče čednosti duše ne lepšajo samo, ampak tudi krepčajo: one so ji, kakor Samsonu lasje, zakaj oni so bili njegova lepota, pa tudi njegova moč. Zavoljo teh dveh lastnost je duša v Salomonovi visoki pesmi po- vikševana in takole hvaljena: „Ivdoje ona, ki izhaja kakor svetla jutranja zora, lepa kot luna, izvoljena ko solnce , strašna, kakor taborov razpostavljena vojska .“ (V. pes. VI.) Iz tega spoznamo, de je milost kakor škit, ki 4 19o So¬ človeka varuje in hrabri, in sicer tako, de se kakor sv. Tomaž pravi, že z nar manjši milostjo, vse kar- delo hudobnih duhov in vsi grehi na svetu lahko premagajo. Milost sv. Duha pa dušo pred Dogam tudi ime¬ nitno in drago dela, de so ji vse dela, kterekoli počne, če pregrešne niso, zaslužne, tako, de niso samo pobožne djanja, ampak tudi njene navadne opravila pred Dogam zaslužne, ker je tisti, ki to dela, sam po milosti zaslužen. Nasledek milosti je tudi, de Dog njeniga po¬ sestnika za svojiga otroka sprejme, za deležnika svojiga kraljestva postavi in vredniga spozna, za¬ pisati ga v bukve življenja , v kterih so imena vsih pravičnih zaznamvane , kar mu pravico zadobi, kra¬ ljevati nekdaj v svetih nebesih. To pobožnim po¬ deljeno posebno pravico povikšuje Zveličar pred svojimi učenci, ko so se k njemu vernivši veselili, de so jim tudi hudiči v njegovim imenu pokorni. Pravi tedaj: „Ne veselite se, ker so vam duhovi pokorni, veseliti se pa, de so vase imena v nebesih zapisane." (Luk. X. 20.) Resnično, brez dvombe je ta nar veči dobrota, po kteri more človek na tem svetu hrepeneti! Vendar pa, de ob kratkim povem: Milost stori človeka za vse dobro pripravniga; pot mu poravnuje v nebesa in mu jarm , v kteriga nas Gospod s svo¬ jimi zapovedi oklepa , polajšuje in priljubuje; ona ga vodi po potu pobožnosti, njegovo slabo natoro krepča, ter stori, de mu je vse lahko, karkoli se je nji pretežko zdelo. Ona nam, nedopovedljivo kako, s čednostmi, ktere iz nje, kakor iz solnca svetli žarki izvirajo, vse naše dušne zmožnosti povikšuje. 9* -«< i 96 )«- Ona razsvetljuje um , vnema voljo, glavo bistri, prosto voljo krepča, tolaži in posvetnost manjša, de v grehe ne zahaja, iskrenost vživlja, de ne bo že počasna in vnemama v dobrim. Xar srečniši storjenje milosti pa je, de Bog sam v našo dušo pride, de v nji gospoduje, jo va¬ ruje, in na pot zveličanja napeljuje. Kar je kralj deržavi, vajvoda vojski, učenik šoli, in pastir svoji čedi, to je duši Bog, ker v nji prebiva, in še ne¬ skončno več, ker v nji vse stori, in vedno za njo skerbi. v Ge tedaj ta neprecenljiva dražcica milosti Božje vso srečo v sebi obsega, in je zvesta tovaršica po¬ božnosti, kdo bi vender rad uniga modriga kupče- vavca v evangeliji ne posnemal, ki je vse svoje blago prodal, de bi si bil mogel to dražčico pridobiti. XV. Poglavje. Od tretje prednosti čednosti, ki je razsvetljenje in čeznatorno spoznanje, s ktcrim Gospod pobočne obdaruje. Tretja prednost čednosti je neko čudovito raz¬ svetljenje in spoznanje, s kterim Gospod pobožne obdaruje, in ki iz ravno tiste milosti Božje izhaja, od ktere smo poprej govorili, zakaj nje poglavitno djanje je krepčanje slabotne in revne človeške natore. Kakor pa po grehu oslabljeno voljo krepča, tudi um ozdravlja, kteriga je tudi greh ranil in za- tamnil, de bi človek spoznal, kaj mu je storiti, moči pa mu je dajala volja, sklenjeno doveršiti. Tu sem —oo 4 , 197 ><*>- gredo besede sv. Gregorja: „Kazen je greha, če se nq more storiti, kar se je potrebno spoznalo,. kakor je tudi greha kazen, de se spoznati ne more, kaj je potrebno storiti/ 4 Zatoraj pravi tudi prerok: „Gospod je moje razsvetljenje in moj blago r. a (Ps. XXVI.) On razsvetljuje mojo nevednost in mojo slabo voljo krepča; po enim spoznavamo, kaj je nam želeti, in po enim zadobivamo moč, de zaželeno tudi storimo; in tedaj oboje iz milosti Božje izhaja. Ta pa stori, de se v nas razun prižgane luči sv. vere, ki nam našo pamet razjasnuje, tudi darovi sv. Duha obujajo, kteri so dar modrosti, s ktero veči reči spoznavamo ; dar vednosti, ki nam pozemljske reči spoznati pomaga; dar viši sprevidnosti, po kteri do jasniga ogledovanja skrivnost Božjih in njh soglas¬ nosti med seboj ter neznane lepote pridemo , in nazadnje dar sveta, s kterim moremo djanje tega življenja prav presojevati, in vse, karkoli se nam na zemlji prigodi, v svojo korist obračati. Vse te sprevidnosti kakor solnčni žarki iz milosti Božje iz¬ virajo, zakaj ona uči vsiga , kakor sv. Janez pravi. Zatoraj je v sv. pismu tudi maziljenje imenovana, kakor je namreč olje nar bolj pripravno za luč in za rane, ravno tako tudi to nebeško maziljenje rane naše volje celi, in razsvetljuje tamoto naše pameti. Ona je tisto predrago olje, dražji memo vsih mazil, od kteriga kraljev prerok govori: „MaziliI si mojo glavo z oljem.“ (Ps. XX.11.) Gotovo je, de David ni menil prave glave in praviga olja, ampak duhovsko glavo, to je, od zgornjiga dušniga oddelka, kjer pamet kraljuje, in pa duhovsko olje, od luči namreč sv. Duha, ktera našo pamet razsvetljuje. Od luči tega nebeškiga olja prerok večkrat govori; enkrat —oo<^ 198 >oo- pravi sam od sebe: ^Ti si mi razodel svete in skrivne reči svoje modrosti!“ (Ps. L. 8.) Tudi nekaj druziga pripoveduje, zakaj zamore le milost Božja našo pamet razsvetljevati. Ker namreč milost človeka le skuša pobožniga storiti, tedaj mora narpred kesanje in obžalovanje pretečeniga življenja, čertenje greha in hrepenenje po nebeških blagotah z zaničevanjem pozemljskih reči v njem obuditi. Tega pa sama človeška volja ne more doseči, če je ne priganja pameti podeljena luč in s tem pridobljeno jasno spoznanje; zakaj volja je slepa moč, ktero le pamet omajuje, in ji, kakor s kako baklo sveti, in dobro in slabo v vsili rečeh kaže, de je za pervo vnemana, od druziga pa uderževana. Zatoraj pravi tudi sv. Tomaž : ,,Kakor ljubezen do Boga v duši pravičniga večiprihaja, se tudi v enaki meri razvija spoznanje Božje dobrotljivosti, milostivosti in lepote,“ zakaj v komur ljubezen močno platni, bo v ljubljeni reči tudi zmiraj več lepih lastnost dobival; kdor pa le malo ljubi, temu bodo skrite. Kar je tukaj od ljubezni do Boga rečeniga, velja tudi od strahu, upanja in sovraženja greha, kteriga človek nikdar zmed vsili reči nar bolj čertil ne bo, če ne sprevidi, de nobena ni tako vredna čerta, kakor greh. Ker je pa res, de Bog po milosti v duši pra¬ vičniga prebiva, in je Bog prava luč, ktera vsaciga človeka razsvetli, ki na ta svet pride, kakor sveti Janez pravi (I. 9.), tedaj ni dvomiti, de, kolikor čisteji je duša, s toliko veči blišobo Božja luč po nji žari. Zatoraj imenuje sv. Avguštin Boga — zer- kalo očišene duše, zakaj on jo razsvetljuje z žarki —oo<- 199 > 0 - 0 — svoje luči, ker jo vsiga uči, kar ji je za večno zveličanje potrebno. Zakaj bi se pa neki čudili, ker je Bog človeku tako dobroto skazal, ko je vender veliko manjšim stvarem, kakor smo mi, nekaj enaciga storil, vstva- rivši jim natorni nagon, s kterim vse, kar jim je za življenje potrebno, lahko spoznajo. Kdo je učil živali, med zeliši, ki rastejo po travnikih in njivah zdrave in pa škodljive razločiti ? z unini se kermiti in teh se ne dotikati? Kdo je ovco učil, za psam hoditi, in volka se bati, in sploh ko bi trenil, spoz¬ nati, ktere živali so jim sovražne, in ktere mirne? Gotovo je, de so se tega le od dobrotljiviga stvar¬ nika učiti mogle. Ge je pa Bog že brezpametni živali nagon spoznanja vstvaril, de si svoje živinsko živ¬ ljenje ohranuje, koliko bolj je mogel pravičnim veči spoznanje podeliti, de bi svoje dušno življenje ob¬ varovali, ker je poslednje človeku zavoljo njegove visoke namembe ravno tako potrebno, kakor živali telesno ! Ge se je pa previdnost Božja že tako do¬ brotljivo skazovala v rečeh, ki so le za ta svet, koliko bolj smemo pričakovati, njene dobrotljivosti v zadevah milosti. Iz tega se sprevidi pervič, de luč resnično pamet razsvetljuje, in drugič, kaj de je ta luč: Ona namreč ni toliko pametovavno, kolikor djansko spoz¬ nanje, ker se ne deli, de bi vedili, temuč, de bi po njem storili; ne, de bi bili sprevedeni in pri¬ pravni, čez take reči soditi, temuč, de bi svoje spoznanje v delih spričevali. Zatoraj ne bogati ta luč samo naše vede, kakor v šoli naučena vednost, tudi nad našo voljo s svojo •nočjo gospoduje, ker jo vse spolniti naganja, kar -o«< 200 >•»- je spoznanje kot dobro sprevidilo. Prav za prav je obujanje sv. Duha, kteri kot nar bolj popolnama učenik svoje zveste enako popolnama podučuje in vsiga uči, kar jim je vediti treba. To spozna tudi nevesta v visoki pesmi, ko pravi: „Moja duša se je topila, ko je moj ljubi govoril/' (V. p. V. 6.) Po tem ločimo tudi sprevidnost, ktero od zunaj po naukih ljudi dobivamo , od sprevidnosti, ktero nam milost Božja deli, ko una le naš um razsvetljuje, obuja ta tudi našo voljo , jo navdihuje vse dobro spolnovati, in s svojo krepostjo se razliva po vsili gubah, in skritih kotih naše duše, ji vse njene kre¬ posti zdramlja, in k delavnosti naganja, vse namreč storiti, kar je za njeno spremenjenje in srečo po¬ trebno, kar Apostel z naslednjimi besedami doka¬ zuje : „Ziva je Božja beseda in močneji in ostreji ko vsaki na dve plati nabrušen meč, in predere nar globokeji v dušo in v duha, v ude in mozeg, ter sodi misli in poželenja serca." (Hebr. IV. 12.} To je tedaj imenitno djanje milosti Božje in prav iz verstna prednost, ktero pobožni na tem svetu vživajo. Čeravno je resnica vsiga dozdaj od milosti Božje povedaniga jasna, hočemo vender vse še s svetim pismam stariga in noviga zakona poter- diti, de bi ves meseni človek ne mogel ugovarjati, de je ta reč težko razumeti in verjeti. V svetim pismu noviga zakona nam sv. Janez pripoveduje, de je Kristus pri zadnji večerji rekel: „Sveti Duh, kteriga bo Oče v mojim imenu poslal, bo vas vsiga učil, in vsiga opomnil, karkoli sim jaz vam rekel." (Jan. XIV. 26.) In na drugim mestu: ^Pisano je v prerokih : Vsi bodo od Boga podučeni. Vsaki, kteri je od očeta slišal in se naučil, pride 201 ;*>< k meni." (VI. 45.) Enako nam Gospod po preroku Jeremiji obeia: ,.Dal bom svojo postavo v vašo dušo, in zapisal jo bom v vaše serca." (Jer. XXXI. 33.) In naznaniti visokost in poveličanost svoje cerkve, govori po preroku Izaiji: „0 uboga, od viharja raz- djana, brez vse tolažbe! Glej, po redu bom tvoje kamnje sostavil, in na safire te bom vstanovil. Iz jaspida hočem tvoje zabrambe postaviti, in tvoje vrata iz rezaniga kamna, in vse tvoje meje iz od- braniga kamnja. Vsi tvoji otroci bodo od Boga pod¬ učeni.^ (Iz. LIV. 11.) In na drugim mestu: ^Jaz sim Gospod tvoj Bog, ki te uči koristnih reči, in te vodi po potu, po kterim hodiš." (Iz. XLVIII.) Iz tega se vidi, de je dvojna vednost razločiti, vednost svetnikov in vednost modrijanov; vednost pravičnih in vednost učenih. Vednost svetnikov pa je, od ktere Salomon pravi: Vednost svetnikov je modrost ; zakaj vednost je le zadobljeno spoznanje reči, modrost pa, kar je spozna, v svojo korist oberne; kdor jo ima, ne ve samo, kaj je prav, ampak spolnuje tudi. Ta modrost je nam v Davido¬ vih psalmih pogostama obetana. „Usta pravičniga bodo premišljevale modrost, in njegov jezik bo go¬ voril, kar je prav." (Ps. XXXVI. 30.) ^Spoznanje ti hočem dati in te podučevati na potu, po kterim boš hodil. S svojimi očmi bom vedno nate gledal." (Ps. XXXI. 8.) V nekim drugim psalmu kraljev pevec ves začuden kliče: „Kdo je človek, ki se Gospoda boji? Dal mu je postavo po potu, kteriga si je zvolil." (Ps. XXIV. 12.) Kakor bi rekel: Kdo je, kterimu Bog tako veliko dobroto skazuje, ker je on njegov učenik, in ga postave uči, po kteri naj zvesto živi? Presrecniga ga prerok imenuje na družim mestu: 9** '-«< 202 ;*>°- „Presrečni človek, kteriga ti podučaš, o Gospod! in ga svoje postave učiš. 4 * (Ps. XCIII. 12.) Ta poduk Božji, kteriga so pravični deležni, pa je una svetla luč pameti, ktero imenitni prerok zdaj hrano svoje duše imenuje, zdaj vodo okrep- čanja, zdaj mizo, na kteri dobiva moči zoper svoje sovražnike. De je luč uma le od Boga prejel, terdi prerok v izverstnim psalmu , ki se prične: ,,Blagor jim, ki v nedolžnosti hodijo.“— ,,Daj ®d razum, in premišljeval bom tvojo zapoved, in jo spolnoval iz vsiga svojiga serca !“ (Ps. CXVIII. 34.) in malo poz¬ neje: „Tvoj hlapec sim, o Gospod, daj mi razum, de bom spoznal tvoje besede!“ (125.) In nadalje : „Naj se približa moja prošnja pred tvoje obličje, o Gospod! poleg svojih besed mi daj razundjenje.“ (169.) Ali bi bil morde David to prošnjo tolikrat in tako milo ponovil, ko bi moči in skrivnosti Božjiga poduka ne bil spoznal? Ktera slava in ktera sreča more vender veči hiti, kakor taciga učenika imeti, in v šolo hoditi, kjer sam Bog nebeških reči podučuje ! Ge je nekdaj, kakor sv. Hieronim pripoveduje , veliko ljudi iz nar daljniga Francozovskiga v Rim popotvalo, slišat ondi nekiga glasovitiga govornika, in če se je modrijanu Apoloniju zljubilo čez Kavkaz med daljne Bramane se podati , de bi poslušal indianskiga modrijana Hiarka, ki je nekoliko učencov zvezdoslovja učil; kaj bi neki ljudje ne storili, de bi slišali podučevanje neskončno modriga Boga, kteri ne uči, kako se zvezdje premiče, ampak narvikšiga, kako se namreč lahko v nebesa pride! De se pa prepričaš, de to ni noben nerodovi¬ tni in navadin nauk, poslušaj, kaj pevec pevcov —oo^ 203 £>ck>— pravi: ,,Več sim razumel, kakor vsi moji učeniki, zakaj tvoje besede so moje premišljevanje; modreji sim, kakor vsi stari, ker sim tvoje zapovedi preis¬ koval.« (Ps.CXVIII. 99-100.) Še več obeta Gospod svojim ljubljenim po preroku Izaiji: „In pokoj ti bo Bog vedno dajal, in s svetlobo bo tvojo dušo napol¬ nil, tvoje kosti bo odrešil, in potem boš kakor ravno oškropljen vert, in kakor neusušljiv vir.« (Iz. LVIII.) Ali more Bog z drugo svetlobo dušo pravičnih na¬ polniti, kakor s spoznanjem reči, ki so jim za večno življenje potrebne? Zakaj na eni plati jim kaže lepoto čednosti, na eni pa ostudnost pregrehe, ne- čimurnost sveta, in visoko vrednost milosti, velikost nebeške slave, sladkost tolažb sv. Duha, dobrotlji¬ vost stvarnikovo in hudobnost zaverženih duhov; nazadnje, kako je vender življenje kratko na zemlji, in zmota ter nevarnost tistih, ki se za drugo, večno življenje zmeniti nočejo. S tem naukam se človek, kakor prerok dokazuje, visoko nad gore vzdiguje, in tam gleda Gospoda v njegovim svetu, zemlja pa se mu ko drobna pika v daljnih meglah zgublja. Tu se mu pokažejo nebeške blagote v svoji pravi po¬ dobi, zakaj blizo njih je, pozemeljske stvari pa se mu majhne zde, kterih še pogledati ni vredno. Ravno narobe se pa pregiešnim godi, ker nebeške dobrote le v daljavi vidijo in se po bližnjim pozemljskim zmiraj ozirajo. Zatoraj pa posestnikov te nebeške modrosti ne more ne sreča napenjati z nečimurnostjo, ne nepotolažljivih storiti nesreča; zakaj z dobrotljivo nebeško lučjo razsvetljeni so terdno prepričani, kako je revno vse, kar more svet dati in vzeti, v primeri z Božjimi dobrotami. To spričuje modri rekoč: „Pa- metni človek vstaja v modrosti, kakor solnce, bedak 304 *>°- pa se spreminja kakor luna,^ (Sir. XXVII. 19.) in te besede razlaga sv. Ambrož v enem pismu takole: „Modriga ne pretrese strah, in sila ga ne spremeni; on ni ošabin v sreči, in v stiskah ne pogrezne. Kjer je modrost, ondi je dušna krepost, stanovitnost in moč, zatoraj je modriga serce zmiraj enako; spre¬ minjanje reči okoli njega ga ne povikšuje in ne manjša; on ne omahuje simtertje, in razne menjenja ga ne sučejo ko sapa veternico; on ostane popol- nama v Kristusu, uterjen z ljubeznijo in neomajljiv z vero.“ (Ambr. Simplicijanu list VII.) Zatoraj naj se nikdo ne čudi, de ima ta modrost tolikošno moč, zakaj ona ni pezemeljska modrost, ka¬ kor je že dokazano. Ona ne napihuje, ampak krepča, ona ne bistri uma samo z vedo, tudi voljo vnema za blagorno djanje, kakor je sv. Avguštinu serce ganila, de seje veselja zjokal, kolikorkrat je slo¬ vesno cerkveno petje slišal; zakaj ti glasovi so rajske čutila v njegovim sercu obujali, in ves vnet za Božjo slavo je mile solze pretakal, ktere so mu bile, kakor sam pravi, tolikanj sladke. Kaj se more s to mo¬ drostjo primerjati , ki tak sad rodi : „ČIovek ne pozna njene vrednosti,“ pravi Iliob, ,,zakaj ona se ne dobi v deželi tistih, ki v sladnosti žive. Brezen pravi: v meni je ni. In morje pfavi: v meni je ni. Kar boljši zlato se ne more zanjo dati, in je s tehto srebra ne poplačati. Z njo se ne morejo primerjati Indije pisane, drage tvarine, ne biseri, dražji memo sardonika in satira; nji ni enako ne zlato nevledenec (kristal) in z zlatimi posodami se ne more zamenjati.“ (Hiob XXVIII. 13 — 17.) Povikševaje čednost konča pobožni mož: „Glej, strah Gospodov, je modrost! in hudiga se ogibati, razumnost!“ —— Ta modrost se pa le dobi s pobožnim življenjem, in čednosti je verh druzih kot prednost podeljena, zakaj ona ima ključ do tega prebogatiga zaklada. Vnemati nas, de bi se zanjo trudili, pravi modri Sa¬ lomon v svojih pregovorih: „Dragi moj, če hočeš moje besede razumeti, in moje zapovedi pri sebi ohraniti — boš zaslišal strah Božji in najdel Go¬ spodovo spoznanje; zakaj Gospod deli modrost in od njega pride razumnost in vednost . 44 (Preg. II.) Ta modrost pa ni zmiraj enaka, dan na dan se bolj sveti in vekši sprevidnost zadobiva, kakor modri spričuje: „Steza pravičnih se pomikuje kakor žarna luč, in gre nadalje do beliga dne / 14 (Preg. IV.) Ali pa: Pot, po kterim pravični hodi, pelja k večnimu zveličanju, kjer ne bo nič več z Hijobovimi prijatli govoril: „Rečena mi je bila skrita beseda in moje uho je na- tihama čutilo vhod njegoviga šeptanja , 44 namreč nje¬ gove Božje in skrite besede, ampak gledal bo živiga Boga in ga poslušal. To modrost posedejo otroci svetlobe , hudobni pa žive v egiptovski tamoti, po kteri brez pomoči tavajo, kakor nas sv. pismo prilično uči, ker pravi, de je v Gesenski deželi, kjer so Izraelski otroci prebivali, luč svetila, v Egiptu pa tri dni gosta tarna vse zakrivala. Ta gosta tarna bi imela pomeniti noč in tamoto, v kteri grešniki žive, kakor sami pri pre¬ roku Izaiji pravijo: ^Čakali smo luči, in glej, tarna je bila: svetlobe in po mračnim smo hodili. Po steni smo tipali, kakor slepi, in omahovali, kakor bi oči ne imeli; spodtikali smo se opoldne kakor v tami, in v mraku kakor mertvi . 44 Ali pa more ktera veči slepota biti, kakor je slepota pregrešnih? Kakošno oslepljenje in bedasta -®®t 206 )«- malopridnost, pravico pervorojenstva, s. j. delež nebeškiga kraljestva za nečimurno posvetno slast prodati! večnih peklenskih muk se ne bati, in pri- dobljenje sv. raja zanemarjati! Greha ne sovražiti, in se za poslednjo sodbo ne zmeniti; obljube in pre- titve Gospodove prezirati, na smert nikdar ne misliti, ktera vender vsaki trenutek lahko nastopi, in se za natanko odgovarjanje pred ostrim sodnikam ne pri¬ pravljati, in pozabiti, de je vse, kar nas tukaj zve- seljuje, minljivo, žalostni nasledki slabiga življenja pa večni! ^Ne spoznajo, in ne vidijo , 1 “ pravi prerok, „po tami hodijo(Ps. LXXXI. 5.) Preden pa to poglavje končam, se mi treba zdi še pristaviti, de ne sme, akoravno je vse ne- dvomljiva resnica, kar smo dozdaj od modrosti Božje in razsvetljenja sv. Duha pripovedovali, nobeden, in ko bi si še tako pravico imeti mislil, proti družim ošabin in ugovorin biti, ampak se nasprotno zmiraj po razsodbah, zlasti cerkvenih učenikov, ravnati, kakor smo že na drugim mestu obširniši razložili. Kteriga je neki kdaj ta nebeška luč bolj razsvetlje¬ vala, kakor sv. Pavla? kteriga bolj, ko Mojzesa, ki se je z Bogam obličje v obličje pogovarjal? In vender je šel pervi v Jeruzalem, de bi se z Apo- stelni v evangeliji, kteriga je imel med nejeverniki oznanovati, pogovoril (Gal. II. 2.), drugi pa ni za¬ ničeval sveta svojiga tasta Jetra, čeravno je bil nejevernik, in praviga Boga molilni. Vzrok tega je, ker notranje razsvetljenje tudi vnanje cerkvene po¬ moči potrebuje, zakaj previdnosti Božji je bilo ljubo, po obeh potih naši slabi naturi pomagati, ktera je resnično take pomoči tudi potrebna. Kakor našo telesno gorkoto vnanja po zraku razširjena neti in —oo^ 207 povikšuje, in kakor naravo, akoravno sama v sebi k mi raj za ohranjenje svojiga življenja dela, vender pri tem delu vnanji pomočki, ktere je Bog s to na¬ membo vstvaril, podpirajo: ravno tako tudi notranje razsvetljenje in milostno pomoč vnanja luč in nauk sv. cerkve podpira, tako sicer, de kdor se posled¬ njim ponižno ne uklanja, se tudi perve dobrote nevredniga skazuje. XVI. Poglavje. Od ceterte prednosti čednosti, ali od tolažb, s kterimi sv. Duh pobožne na tem svetu razveseljuje. §. 1 . Za notranjo luč sv. Duh, ktera tamoto našiga duha odganja, bi lahko kot četertoprednost čednosti ljubezin Božjo postavil, ktera tudi našo voljo vnema, zlasti, ker jo tudi Apostel med perve darove svetiga Duha šteje. Ker je pa tukaj bolj moj namen, od prednosti čednosti, kakor pa samo od čednost go¬ voriti, jo bomo tukaj opustili, akoravno bi tudi ona po redu semkaj šla, ne samo kot čednost sama v sebi, ampak tudi kot čudovit dar, kteriga Bog po¬ božnim deli, in ktero neizrekljivo kako voljo vnema in jo spodbada, Boga čez vse ljubiti; kolikor bolj popolnama pa je ljubezen, toliko slaji in radostniji je tudi, zatoraj bi se pa po pravici kot sad ali pla¬ čilo unih čednost in sama sebe med prednosti čednost lahko vverstila. De bi se pa ne zdelo, kakor bi bil namenjen čednost samo na sebi, hvaliti, ktere hvala pa je -«* 209 >o. brezkončna, hočem ko četerto pravico veselje po¬ staviti, ki izhaja iz sv. Duha. To veselje pa je z ljubeznijo močno združeno, in prav posebin sad sv. Duha, kakor Apostel Pavel v svojim listu Galačanam dokazuje. Zakaj razsvetljenje in pa sprevidnost, ktero Bog svojim služabnikam daje, ne obsega samo uma, ampak tudi voljo prešine, po kteri svoje žarke razširja, tako, de se serce čudovito in nekako neiz¬ rekljivo v Bogu razveseljuje. Kakor je namreč prava luč čutljivo gorka, ravno tako vstvarja ta dubovska luč v duši pravičniga uno duhovsko radost, od ktere prerok pravi: ,,Luč se je zasvetila pravičnim, in veselje tistim, ki so pravični v sercu. <£ (]Ps. XCYI.) Čeravno smo od te reči že na drugim mestu obširno govorili, je vender nje obsežek tako bogat in zdatin, de se nikdar ne izprazni, in naj bi se še tako obširno obravnaval. In tedaj hočemo , po na¬ membi teh bukev, kolikor mogoče opisati, kolikošno de je to veselje, ker ne more nobeno premišljevanje človeških sere bolj v ljubezni do čednosti vnemati. Nobeden ne taji, de pregreha vsakoverstne zlege seboj vodi, čednost pa vse mogoče blagote, ktere so z pravnostjo zjedinljive in vsim ljudem has- niti morejo, nasprotno pa terdijo pregrešni, de se čednost z mesenim poželenjem ne druži, ker pa člo¬ veško serce po ničemur tako ne hlepi , kakor po radovanji in slasti, tedaj pravijo taki ljudje, ako- ravno ne z besedami, pa vsaj s svojimi deli, de si raji uno, čeravno nepopolnama veselje, zvolijo, kakor pa po njih mislih ubožno čednost. Od tega govori tudi Laktanci takole : „Ker je čednost z grenkostjo namešana, v pregrehi pa se mesene naslije tolažijo, se dajejo ljudje tej grenkosti strašiti, in od veselja '«< 209 pregrešnih slast zapeljevati; tedaj jih toliko pot čednosti zapuša, in se k pregrehi obrača. £< Ta malopridna zmotnjava je edini vzrok toliko zlegov na svetu. Ko bi bilo mogoče, ljudi praviga prepričati, in neovergljivo dokazati, de je pot po¬ božnosti veliko prijetniši in radostnimi, kakor pa pot pregrehe; resnično, veči dobrote bi jim skoraj ska- zali ne mogel. To tedaj hočem spričati, in sicer iz dokazov, kterim se nič ugovarjati ne more, posebno pa iz sv. pisma; zakaj poprej boste nebo in zemlja prešle, preden pa čerkica zapisaniga. Povej mi toraj, o slepi človek, če so Gospo¬ dove pota tako grudaste, kakor si jih misliš, kaj je neki hotel David reči, ko je pel: „Kako velika, in koliko je je tvoje sladkosti, o Gospod! ktero si tistim prihranil, ki se te boje.“ (Ps. XXX. 20.) S temi besedami ne pravi samo, kolikošna de je sladkost, s ktero Bog pravičnim povračuje, ampak tudi vzrok razlaga, zakaj je pregrešni ne poznajo ; ker jo je Gospod pred njimi skril. Kaj pomenijo nadaljne be¬ sede ravno tistiga preroka: ,,Moja duša se bo rado- vala v Gospodu, in se veselila v njegovim blagru, vse moje kosti (vse moje dušne in telesne moči) bodo rekle: Gospod! kdo ti je enak l u (Psalm XXXIV. 9.) Gimu bi bil neki David to govoril, ka¬ kor z namenam dopovedovati, kakošno deje veselje pravičnih, tako namreč, de, čeravno jo le duša ob¬ čuti, s svojo preobilnostjo tudi truplo vživlja, de se zdaj, ko je bilo popred le za meseno vneto, tako duhovskiga veselja vdeležva, de mora v čudoviti radosti in v presrečnim veselji klicati: Gospod ! kdo ti je enak! Ktere radosti so tvojim enake! Ali more kaka druga stvar tako ljubezen in tako sladak mir -«>< 2 10 >»«- v serce vlivati, kakoršniga ti! Kaj neki naj nadalje pomenijo besede sv. pesnika: „Glas radovanja in blagra se razlega iz pohištev pravičnih ? (( (Psalm CXVII. 15.) Ali morejo kaj druziga pomeniti, kakor pravo veselje in srečo, ktera se ne dobi po staniših grešnikov, ampak le v sercu pravičnih ! Ge tedaj nadalje prerok pravi: ,,Pravični naj sede v prijetnih gostijah, naj se vesele pred Božjim obličjem, in veliko radost naj občutij o, u (Ps.LXViI. 9.) ali more s tem kaj druziga misliti, kakor praznovanja in du- hovske gostije, v kterih Bog duše pravičnih večkrat čudovito okrepča, in z nebeško jedjo siti, in pri kterih gostovi uno presladko vino pijo, od kteriga sv. prerok pravi: „Preopili se bodo preobilnosti tvoje hiše, in napajal jih boš z reko svoje radosti.^ (Ps. XXXV. 9.) Ali je mogel sv. pevec velikost tega veselja z bolji priliko obrisati, kakor, če od tistih, ki ga vživajo , pravi, de se preopiti reke Božje radosti, de namreč s tem dopoveduje, s kakošno močjo duše od posvetnih reči odpeljuje in k nebeš¬ kim povzdiguje ? Kakošno pomembo slediš neki v besedah: „Presrečno ljudstvo, ktero ve, kaj je ra- dovanje.“ (Ps. LXXXVIII. 16.) Vsaki drugi bi bil morde rekel: Presrečno ljudstvo, ktero je z vsim potrebnim obilno preskerbljeno, in s terdnim zidovjem ter z močnimi trumami zavarvano. Ali pobožni David, ki je dobro vedil, kaj de je pravo veselje, le tisto ljudstvo srečno imenuje, ktero je skušnja učila, kaj se pravi, v Bogu se razveseljevati, in sicer ne navadno ali pozemeljsko, ampak v neizrekljivi radosti, ktera se ne da, kakor sv. Gregor pravi, ne z be¬ sedami, ne z druzimi znamnji dopovedati, in le po¬ nižno in čisto serce, v kterim Bog kraljuje, ga občuti. -°°i 211 ><«- Če je pa Bog sam začetnik tega veselja, se lahko povzame, de mora neskončno veliko biti, ker iz taciga studenca izvira; kakor so namreč kazni, s kterimi Bog hudobne tepe, po velikosti njegoviga bitja umerjene, ravno tako bodo mende tudi tolažbe, s kterimi pobožnim grenkosti življenja sladi, njega vredne. Če je njegova roka tako močna in težka, kadar hoče kaznovati, kako lahko in blagodarno se bo skazovalo , kadar hoče svoje zveste ljubovati, zlasti, ker se dobrotljivi stvarnik še bolj čudovitniga razodeva v delih usmiljenja, kakor pa pravice? Kaj pomeni nazadnje uni hram poln sladkiga vina, v kteriga se nevesta hvali, de jo je ženin peljal? Kaj une gostije, h kterim ravno tisti ženin svoje prijatle povabi, ter jim pravi: „Pite prijatli, in preopite se, ljubi moji. u fV. pes. I.) Ali se more ktera druga pijanost misliti, kakor une nebeške slad¬ kosti, ktera človekovo serce tako prevzame in z radostjo navdihuje, de se misli v drugo bitje pre- stvarjeniga! Navadno se pravi, de je človek pijan, če obilo zavžitiga vina nesti ne more; potem mu stopijo vinski sopuhi v možgane, in ga tako zamegle, de ni več sam svoj gospodar, ter ga le vino vsiga omamljeniga v svoji pesti derži. Če je tedaj to tako, v kakim stanu mora le duša biti, ktera se je nebeš- kiga vina in veselja preopila? Če je enaka posodi, napolnjena z Bogain in ž njegovo Božjo ljubeznijo, de tako obilo radosti kar prenašati ne more, in se preozko čuti za tako veliko srečo ? Tako se pripo¬ veduje od sv. Efrema, de je bil večkrat te nebeške sladkosti tako poln, de njegovo slabo truplo take radosti prenašati ni moglo , in je večkrat zaklical: -«®®- „0 Gospod, ustopi malo od mene, zakaj moje sla¬ botno truplo ne more tolikiga veselja prenašati! O prečudna dobrotljivost in neskončna sladkost nar vi- šiga gospoda, ki se tako obilo svojim stvarem daje, de se njih dušne moči prenašati ne morejo! Ta nebeška pijanost toraj vse notranje občutke v prijeten stan zaziblje, in duša v sladkim miru in življenji počiva; sama nadse se povzdiguje, več vidi, ljubi in vživa, kakor pa z natornimi dušnimi in te¬ lesnimi močmi. Kakor voda, če se k ognju postavi, kmalo vreti in kipeti začne, ker lahno natoro ognja nase vzame, kteri le navkviško šviga: ravno tako se povzdiguje tudi duša, razgreta od Božjiga pla¬ mena, in oginj presladke ljubezni jo nese v nebesa, iz kterih je ta plamen poslan; ona skipi v nar iskre- nijim hrepenenji po Bogu, in kar more, hiti, ga objeti; ona steguje svoje roke navzgor, de bi po¬ skusila, ali bi bilo morde mogoče, k tistimu zleteti, kteriga tolikanj ljubi. In ker vidi, de ga doseči ne more, jame močno hrepeneti, in ker tudi njenimu hrepenenju dovoljeno ni, ji samo še tolažba ostane, tolažba namreč, svoje koperneče izdihljeje iz nar dalji globočine svojiga serca v nebesa pošiljati, in z nevesto v visoki pesmi govoriti: „Zarotim vas, hčere Jeruzalemske, de mi naznanite, če mojiga ljubiga najdete, ker bom ljubezni skopernela ! u To skopernenje pa nastane, poleg besed svetih mož, ker se človek oviraniga čuti, in neizrekljiviga hrepenenja svojiga serca potolažiti ne more. Veseli se pa duša, zakaj „ta bolezen ni za smert, ampak le za povikševanje Božje, de bo Sin Božji ž njo poveličevan!“ (Jan. XI. 4.) Kdo more veliko radost in neizrekljivo zveli- 213 Soo¬ čanje popisati, ktero prijatli Božji v njegovim zdru¬ ženji vživajo ! Kako de ste velike, zamore le tisti vediti, ki je bil tako srečin okusiti ju. Vender pa ju moremo po več dozdevali nekoliko obrisati. Kdor naprej pomisli, kako velika de je ljubezen in dobrotljivost sinu Božjiga, ker je iz ljubezni do človeškiga rodu toliko sramote in toliko terpljenja prestal, bo previdil, de, vse, kar smo od moči lju¬ bezni Božje in po nji v sercu njegovih zvestih ozbu- jeniga veselja povedali, čudno in neverljivo ni, ker jo le majhno v primeri z razodevano zveličarjevo ljubeznijo do nas. Kdor bi toliko za pravične ne storil, kolikor je za krivične? Kako dobrotljiviga in ljubeznjiviga se ne bo svojim prijatlam skazoval, ker je za svoje sovražnike take grozovite muke preter- pel? To nam mnogo dokazuje visoka pesem, v kteri se toliko ljubovanja, in toliko pomenkov nar slaji ljubeznjivosti med ženinam in pa nevesto , ktera je cerkev, ali pa vsaka v milosti Božji živeča duša, sledi, ko jih noben jezik in nobena pozemeljska lju¬ bezen tako zrisovati ne more. Drugo dozdevanje dobivamo iz stanu resničnih Božjih prijatlov, zakaj, ko bi mogli njih notranje pregledati, bi se prepričali, de je njih edina misel, s ktero se duša neprenehama peča, kako bi mogli Gospod Bogu svojo zvestobo in ljubezen do njega ukazovati, in de bi radi mero svoje ljubezni kolikor mogoče postoterili, de bi saj nekoliko tistimu dopadli, od kteriga vedo, de jih tako iskreno ljubi, jim vsaki dan toliko dobrot skazuje, s toliko tolažbami krepča, ia tako ljubeznjivo zanje skerbi. Če zamore tedaj olovek, — ki je vender zavoljo spridenosti svoje aatore tako nezvesta stvar, in za vse dobro neukre- -°®s 214 ten — tako veliko zvestobo proti Bogu doseči; kaj pa bo nasprotno tisti takinm človeku skazal, kteriga, dobrotljivost, ljubezen in zvestoba je brezkončna? Ce je, kakor pravi prerok, lastnost Božja ,,svetimu biti s svetimi, in dobrimu z dobrimi** in človeška slabost na tako stopnjno nepolnamosti prispeti more, kako dalječ bo neki Bo&ja dobrotljivost segala? Oe se Bogu nespodobno ne zdi, z dobrimi se kakor v dobrotljivosti skušati, kako dalječ mora tisti spred biti, ki je sam zgolj dobrotljivost? In ko bi nazadnje pravični mero svoje ljubezni rad postoteril, de bi Bogu dopadel, kaj bo le Bog sam storil, de se bo takimu pravičnimu ljubeznjiviga skazal, in mu svoje dobrote in tolažbe daril ? Tega človeški jezik ogo¬ voriti ne more, nobena pamet ne razumeti; zatoraj pa pravi prerok : „de ni vidilo nobeno oko, ni čulo nobeno uho, in nobeno človeško serce občutilo, kaj je tistim, ki se ga boje, pripravil.** (Iz. LXIV.) In to, kakor sv. Apostel Pavl spričuje, ni samo od zveličanja v nebesih , ampak tudi od darov milosti razumeti. Ali se ti tedaj, o brat moj v Kristusu, ne zdi pot pobožnosti prijetna in veselja polna, in meniš, de morejo vsi vžitki, s kterimi te morejo ljubivci tega sveta zvabiti, s tacimi od Boga pripravljenimi radostmi primerjani biti ? Kako se more vender pri¬ merjati Kristus in pa Belial, svetloba in tema, po¬ svetna slast in nebeška radost, tolaženje poželjivosti, in darovi sv. Buha, in nazadnje razveseljevanje stvari in zgolj sladkost stvarnikova? Zakaj gotovo je, de, kolikor blažji in izvertniši so reči, toliko bolj nam morejo želje pogasovati. Kaj pa je hotel kraljev pevec povedati, z besedami: „BoIjši je pravičnimu -c-o$ 2 I O $<*>— malo, memo veliciga bogastva grešnikov/ 4 (Psalm XXXVI. 16.) In na drugim mestu : ,,Zakaj en dan v Gospodovi veži je bolji, kakor pa tavžent! Raji sim nar manjši v hiši svojiga Boga, kakor pa bi stanoval po bednicah grešnikov. 44 (Ps. LXXXIII. 11.) Kaj ponienjajo nazadnje une besede nevestne v vi¬ soki pesmi: „Tvoje persi so bolji ko vino 44 (V.p.l.) in precej potem : ,,Poskakujemo in se v tebi veselimo, misleči na tvoje persi, ki so bolji ko vino; 44 tode pravi: ,,Spominjamo se sladkiga mleka tvojih tolažb in tvojiga ljubovanja, skterim svoje duhovske otroke krepčaš, in na svoje serce stiskaš, ki je slaji in prijetniši, kakor vsako vino. Tu pa ni misliti pravo vino, ampak le sladnosti in poželjivosti tega sveta, kakoršnih je svojim ljubim una ncčistnica v Jane¬ zovim razodetji natakala „ki sedi na veliko vodah, oblečena v škerlat in v blagor, ter okinčena z zla¬ tarn , biseri in s koraldami, in v svoji roki zlat kozarec derži, polniga gerdobij in nesnag svoje ne¬ čistosti, in njegoviga vina so se preopivali prebivavci zemlje. 44 (Skr. razod. XVII. 1-4.) §. a. Kako 'pravična molitev posebno nekako z Božjimi tolažbami razveseljuje. v Ce pa to reč nadalje krojiš, in me vprašaš, v čim posebno pravični take tolažbe občutijo , ti bo s am Bog po preroku odgovoril: ,,Otroke p tuj če ve, ki Bogu zvesto služijo, de ga časte in njegovo ime ljubijo, de mu bodo hlapci, in vsaciga, ki praznik posvečuje, de ga ne oskrunja, in mojo zvezo obra¬ tuje, te hočem peljati na svojo sveto goro in raz- 216 veseljeval jih bom v hiši svoje molitve.“ (Iz. LVII. 6. 7.) V tej vaji Gospod posebno svoje izvoljene razveseljuje, zakaj serca pravičnih, kakor sv. Lav- renci Justinian pravi , tako ljubezen do stvarnika vnema, in jih tako visoko povzdiguje, de se mislijo med angelskimi kori, in tamkaj pred Božjim obličjem svoje pesmi zapojo, ljubijo, zdihujejo, hvalijo, jokajo, se vesele in grozno hrepene, z Bogam se združiti, kteriga v veri gledajo, v ponižnosti časte, v hrepe¬ nenji žele, in ga v ljubezni v svojih sercih nosijo. Tu skušajo, kako resnične so zveličarjeve besede: ,,de bodo moje veselje popolnama v sebi vživali. u (Jan. XVII. 13.) To veselje se razteka kakor reka miru po vsili dušnili krepostih, ker um razsvetljuje, voljo z veselo delavnostjo navdihuje, glavo bistri, in vse misli v Bogu zdrižuje: „Tu objemajo z rokami ljubezni in občutijo neizrekljiviga nekaj; nič bolj ne žele, kakor Boga vedno pri sebi imeti, in se nikdar od njega ne ločiti. Kakor se je Jakob z angelam boril, in ga spustiti ni hotel, ravno tako se tudi serce z uno nebeško sladkostjo bori; noče jo spustiti, j marveč se je oklepa, kakor nečesa, kar njegovo hrepenenje tolaži, in vsim njegovim vošilam zado- i stuje, in kliče, kakor nedkaj sv. Peter na gori: „Go- I spod! tukaj je dobro biti! <£ Duša, kije v takim stanu, J bo popolnama besede visoke pesmi razumela, in ž t njo svojiga ljubiga ljubovala; vneta od nebeškiga g ognja bo zelo hrepenela , popolnama zamreti in ječo d zapustiti, ki jo zdaj zaklepa, solze bo pretakala, g dokler ji dan rešenja zasvetil ne bo, in smerti si bo it nar bolj želela. Resnično, ona ne bo mogla razumeti, it kako so ji mogli ti zakladi tako dolgo skriti biti, in p ker vidi, de bi vsi ljudje to blagoto si lahko pridobili, g 217 >»«- jame tekati po vsih cestah in tergih, in ljudem klicati: Kam hitite, neumni in brezpametni? Česa išete? Za¬ kaj se ne podvizate in ne potrudite, take blagote vdeležiti se: ^Pokušajte in vidite, kako je Gospod sladak! Presrečni mož, ki vanj zaupa.“ (Ps. XXIII. 9.) Ko je pa enkrat to duhovsko sladčico zavžila, se ji gnjusijo vse posvetne radosti , vsaka družba se ji ječa zdi, in samota ji je raj. Njo le veseli, Bogu zvesto služiti , kteriga tolikanj ljubi. Skazovanje časti ji je velika teža, in skerb za pozemeljsko blago ji je muka. Ona svojiga blaženiga zveličanja noče z ničemur na svetu kaliti, zatoraj pa zvesto čuje, de nobene misli in skerbi za to življenje v njeno serce ne pridejo. Ona pozna eno samo hrepenenje, eno samo ljubezen; ona vse v enim in eniga v vsim ljubi ter s prerokani kliče: „Kaj imam v nebesih in kaj ljubim na zemlji razun tebe? Če tudi mine moje meso in moje serce, Bog mojiga serca in moj del je Bog na vekomaj/' (Ps. LXXII. 25. 26.} Kdor je to zveličanje dosegel, temu se veda Božjih reči nič več temna ne zdi, ker jih meni s čisto drugačimi očmi gledati, in v svojim sercu take ganitve in spremembe čuti, ki so mu nar jasniši do¬ kazi in nar bolj gotove spričevanja verskih resnic. Ker je dan preglasili zanj, ker mu posvetne reči dajo opravljati, si želi ponočne tihote, de bi se nje¬ gova duša z Bogam pomenkvala, zatoraj se mu nar dalji noč kratka zdi. Če je jasna noč, tedaj povzdi¬ guje svoje oči, in premišljuje lepoto bleskečih zvezd in svetlobo mile lune, in vse to z inakimi očmi vidi, in veliko bolj se veseli, ko poprej. One so mu zdaj podobe lepote dobrotljiviga stvarnika, v kterih nje¬ gova slavnost posvita; klicarji, ki njegovo visokost 10 —2 1 8 )oO— naznanjajo, spričala njegovih popolnamost in milost, darila, ktere ženin svoji nevesti pošlje, de bi jo z zmiraj veči ljubeznijo vnemal, do uniga dne, ko jo bo za roke prijel, in ž njo v nebeškim poslopju ve- kovito zjedinjenje obhajal. Vesoljni svet se mu zdi kakor bukve , v kterih je le od Božje velikosti branje, pismo, ktero je svoji ljubi poslal, in zago- tovljenje njegove ljubezni. Glej, preljubi moj brat, take so noči Božjih prijatlov, in tako spanje, ktero jih za prihodnje jutro krepča! O rahlim in milobnim šeptanji tacih mirnih noči, ko vse bitja v enakim soglasju prepevajo, se zbira pokojna duša sama v sebi, in prične uno ču- ječe spanje, od kteriga se bere: „Jaz spim, moje serce pa čuje.“ (V. p. V. 2.) Ko potem ženin za¬ spalo nevesto v svojim naročji ugleda, jo varuje in obderži v krepostnim spanji in zapove, de je nikdo ne budi, rekoč : „Zarotim vas , ve hčere Jeruza¬ lemske, pri sernah in jelenih polja, de moje ljube ne budite in ne dramite, dokler sama noče." (V. p. II. 7.) Ktere noči se ti vender bolji zde, take ali pa posvetnjakov, ki o tem času pohajkvajo , ter čistost nedolžnih devic zalazvajo, de bi jim s častjo vred tudi dušo pogubili! Ubijanje, strah in trepet je okoli njih, čast in življenje svoje zastavljajo, in jezo Božjo nabirajo do uniga dne pravice, ki jim bo po¬ svetil v večno pogubljenje. §. 3 . Od tolažb tistih , ki Bogu še le služiti začno. Vsimu dozdaj razloženimu bi samo nekaj ugo¬ varjati mogel, če namreč terdiš, de te tolažbe niso < 219 >o— splošna dobrota za vse duše, de jih le popolnama Svete okušajo, de je priti do take popolnamosti, ve¬ liko treba. Pač je res, de take sladke darove le popol¬ nama duše dobivajo, ali ljubeznjivi nebeški Oče streže s sladkostjo svojiga blagoslova tudi tistim, ki mu še le služiti začno. Baje jim narpred mleka, kakor ma¬ lim otročičem, de bi jih potem kruha in težjih jedi privadil. Ali se tu ne spomniš uniga dne, ko je zgub¬ ljeni sin se vernil v očetovo hišo, kar je oče, kot dan veselja s praznično pojedino obhajati velel? Ali nima ta prilika duhovsko veselje zobrazovati, ktero dušo napolnuje, ko se vidi oteto iz egiptovske šuž- nosti, v ktero jo je hudič vklepal ? Zakaj bi se pa oprostenimu hlapcu take gostije ne napravile ? Zakaj bi vsili stvari ne povabil, de bi se ž njim veselile, in njegovimu odrešeniku hvalo prepevale? Zakaj bi neki ne zapel une praznične pesmi: „S!avimo Boga, zakaj neznano velik je, jezdice in konje je potopil v morje A (III. b. M.' XV. 1.) Ko bi to tako ne bilo, kje pa bi bila previdnost Božja, ktera za vsako stvar poleg njene natore, slabosti, pripravnosti in starosti skerbi ? Zakaj go¬ tovo je, de bi ljudje, ki so navajeni sladnosti in posvetniga samo, ne mogli,' po novim potu jo zavo¬ ziti, in svet ž njegovimi povabili zaničevati, ko bi Jim Bog svoje roke ne podajal in jim s svojo ljubez¬ nivo prijaznostjo ne postregel. Če se v človeku Hiisel obudi, svetu se odpovedati , in se stvarniku popolnama zročiti, bo opravilo previdnosti Božje, pot mu pripravljati in poravnavati , de bo novi po¬ potnik lahko po njem hodil, in vse težavnosti v kraj spravljati, ki bi ga utegnile ostrašiti in celo med 10 * >«< 220 }o°- svet zapeljati. Pravo podobo tega popotvanja nem kaže sv. pismo v potu, po kterim je Gospod Izraelske otroke v obljubljeno deželo peljal in od kteriga Moj¬ zes takole piše: „Ko je Faraon ljudstvo bil spustil, ga Gospod ni peljal po potu skozi deželo Filiščanov, ktera je nar bliže bila; pomislil je namreč, de bi se ljudstvo morde kesalo, ko bi vidilo vojske nadnj se vzdigovati, in v Egipt se ne vernilo.“ (II. b. Moz. XIII. 17.) Kakor je Gospod takrat za svoje ljudstvo previdno skerbel, ko ga je iz Egipta v obljubljeno deželo peljal, ravno tako tudi zdaj za liste skerbi, ktere hoče iz posvetniga življenja v nebeško kra¬ ljestvo prepeljati. Zapomni si tudi tukaj, de, akoravno je veselje in tolažbe, ki jih popolnama duše vživajo, veliko in prav posebno, se vender Uožja dobrotljivost in mi- lostivost tudi proti malim razodeva, tako sicer, de na njih ubožnost gleda in jim popolnama svoje spre- obernjenje doveršiti pomaga. On ve, de se jim še toliko priložnost grešiti nastavlja, in de njih strasti še niso zaterte. De bi jim toraj zmagati in se pre- silniga sovražnika znebiti pomagal; de bi jih od za- peljiviga vabljenja sveta uderževal , in jih s tako terdnimi vezmi ljubezni k sebi pripel, de bi jim kar na misel ne prišlo , v poprešnjo sužnost se verniti, jim tako posebne tolažbe deli, de se nekoliko lahko z unimi primerjajo , ki jih prav popolnama duše okušajo. Drez dvorabe je Dog tudi to mislil, ker je v starim zakonu zapovedal, z enako slovesnostjo in svečanostjo p er vi iu zadnji dan obhajati. (III. b. Moz. XXIII. IV. b. 31. XXVIII.) Ko so vsi drugi dnevi navadno minili, sta ta dva, pervi namreč in pa zadnji -°°i 221 po¬ prav posebne pravice imela. Ali more to kaj druziga pomeniti, kakor de nam v podobi zgoraj povedano razlaga. Bog nam je hotel s tem dopovedati, de na dan, ko se grešnik spreoberne, in pa na dan, ko je konec svoje popolnamosti dosegel, svojim služab- nikam pojedino napravi; enim za plačilo čednosti, enim pa za spodbado in podporo. Ravno tako so tudi drevesa, ko cveto, in pa kadar so polne zre- liga sadja, nar lepši viditi. Tudi dnevi zaročenja in svatovšine se bolj slovesno obhajajo, kakor drugi. Pervi dan se duša z Bogam zaroči, ko jo pa ko svojo zaročeno nevesto v hišo sprejme, ji napravi praznično obedo, in to obedo se ne ravna po zaslu- ženju neveste, ampak po bogastvu ženina, kar slo¬ vesnost toliko bolj povikšuje. V visoki pesmi pravi nevesta ženinu: „Ljubile so te mlade deklice;“ in ne : „ljubile so te žene — ktere so v čednosti uterjene duše, — ampak mlade deklice, ali tiste duše, kterim una luč še le svetiti začne. Te, pravi nevesta , so te ljubile; zakaj v začetku svojiga spreobernjenja te s plamečo ljubez¬ nijo objemajo. — llazun več vzrokov tega tesniga oklepanja, pravi sv. Tomaž, je tudi naslednji: novi stan, luč, ki se je posvetila, nenavadna ljubezen in spoznanje nebeških reči, ki so jim razodete, poprej pa so jim bile skrite; — vse to, ker ga še le per- vikrat skušajo, obuja v njih nar veči občudovanje in sladke čutila hvaležnosti proti uninni, ki jim je toliko dobrotljivost skazal in jih tako grozne tamote rešil. Po skušnji vemo, de se kdor pervikrat v kako lepo mesto ali v kraljevo poslopje pride, ves začuden sprehaja , ter stermi nad ugledanimi novimi rečmi. Ko je pa že dalj časa na tistim kraji bival, in vse '»' že večkrat vidil, se zmiraj manj čudi, in veselje, ktero je pervikrat občutil , zmiraj manjši prihaja. Tako se tudi unim godi, ki pervikrat v mesto milosti pridejo, ker je vse novo, kar ondi vidijo. Zatoraj se pa ni čuditi, de novinci v šoli pobožnosti veči plani v sebi občutijo, kakor pa uni, ki so se že veliko naučili; zakaj nova svetloba in spoznanje Božjih reči stori v njih veči spremenjenje , zatoraj pa sv. Bernard pravi, de je starji brat zgubljeniga sinu po pravici tožil, ter rekel očetu: „Glej, toliko let ti služim, in nikoli nisim tvoje zapovedi prelomil, in nikoli mi nisi dal ne eniga kozliča, de bi se bil enkrat gostil s svojimi prijatli. Tedaj pa, ko je ta sin prišel, ki je svoje premoženje z vlačugami za¬ pravil, si mu pitano tele zaklal/*' (Luk. XV. 28-30.) Ljubezen, ki še le jame puhteti, skipi kakor mošt. Voda v kotlu tako dolgo ne zavre, dokler je oginj ne pregreje; tu pa se na enkrat zažene, in sili na- vkviško, pozneje pa, čeravno ob huji vročini, se vender nekoliko pomiri in se več tako ne peni, kakor pa ko je vreti začela. Gospod nar bolj prijazno tiste sprejme, ki per¬ vikrat v njegovo hišo stopijo; postreže jim, s čim ur le more, in kar ima sladkiga in dobriga doma. Ka¬ kor kupčevavci delajo, ki narpred bolji blago kupcu pokažejo, de bi spoznal njegovo vrednost in bi ga raji kupil; ravno tako tudi Bog s tistimi ravna, ki se mu pervikrat z ljubeznijo in pobožnostjo bližajo. Čeravno ljubezen staršev proti odrašenim nič manji ni, kakor proti malim, je vender do poslednjih mileji. Ko pervi že sami lahko hodijo, se lahko sami igrajo, in hrane išejo, morajo drugi še pestovani in gojeni biti, in povsod potrebujejo vodivne in podporne roke. —o-o^ 223 >»«- Iz vsiga tega ljubovanja Božjiga nastaja na¬ zadnje v njih tisto duhovsko veselje, ktero prerok takole popisuje: „Xjih brazde napajaš, njih rast množiš; ona se razveseljuje kapanja tvojiga dežja in klije.“ (Ps. LXIV. 11.) Ali to kapanje kaj druziga pomeni, kakor roso milosti Božje, ktera duhovske zeliša, ki so še le posajene na vert Gospodov, moči? Od tih pravi prerok, de se razveseljujejo kapanja vode milosti, ki pride z nebes, de bi pokazal ne¬ znano veselje tistih, pri kterih se Gospod narpred oglasi. Pa nikar ne meni, de je ta Božja milost, ktere so ravno spreobernjeni deležni, zavoljo tega majhna, ker je na imenovanim le kapanje imenovana; zakaj oni pijo, kakor sv. Avguštin pravi, iz rajske reke, kjer je ena kaplja veči, kot vesoljno morje, kjer bi ena sama lahko hrepenenje vsiga sveta po¬ tolažila. Terjenje upih, ki pravijo, de tacih tolažb in taciga veselja v sebi ne občutijo, ne nasprotuje po- prešnji resnici; zakaj če po slabih šokih spriden slaj dobre jedi ne pozna, ker se mu grenko zdi, kar je sladko, in narobe; kako pa bi se bilo čuditi, de sta komu, čigar duša je z nar gerjimi pregre¬ hami in šoki razujzdaniga življenja zgonobljena, in ki je le strupenih sladkarij navajen, nebeška mana iu pa angelski kruh zoperna ? Naj zboljša in očisti svoj slaj s skesanim sercam, in kmalo bo okušal, kako sladak de je Gospod. Ge je pa to tako, se morajo, se ve de, vse dobrote tega sveta v primeri z nebeškimi blagotami le majhne in ničesa vredne zdeti. Cerkveni učeniki pravijo, de je dvoje zveličanje, še le začeto namreč, in pa doveršeno, sedanje in pa prihodnje. V tem se -°<>i 22 4 ^oo— razveseljujejo svetniki , poveličevani v nebesih, v unim pa pravični na zemlji. Ali ti pa more kaj bolj po volji biti, kakor, če že zdaj pričneš, zveličanja vživati, in že v tem življenji zastavo nevestniga zaročenja z Bogam dobiš, ktero bo v nebesih ob¬ hajano? O človek, zakliče pobožni llikard, ker ti je dano, v tem raji živeti, in tako bogatiga zaklada deležnimu bitij pojdi in prodaj vse svoje blago in kupi si to tako vredno, in tako rodovitno posestvo, zlasti, ker te njegovo pridobljenje težko stalo ne bo; zakaj Kristus ti ga na prodaj ponuja, glej, zastonj ti ga da! O ne odlašaj v prihodnost kupiti si ga, zakaj en sam trenutek, časa, ki ti brez sadu mine, je dražji, kakor vsi zakladi sveta! Čeravno boš morde ta zaklad tudi kasneje si pridobil, gotovo verjemi, de boš serčno obžaloval, de si tako dolgo brez te blagote živel. Klical boš potem s sv. Avguštinam: „Se le pozno sim te ljubil, o lepota, tako starodavna in tako nova; še le pozno sim te ljubil!“ Čeravno je ta svetnik nezvenljivi venec dobil, je vender nepre- nehama svoje tako dolgo odlašanje objokoval. Pazi toraj, de enkrat s solznimi očmi tožil ne boš, de si s svojo vnemarnostjo vse dobrote pogubil , ktere pravični na tem svetu po milosti, zveličani pa v prihodnjim življenji kraljevaje po svetih nebesih vživajo ! -o°i 22o XVII. Poghtvje. Peta prednost dednosti, obstoječa v pokojni vesti pobožnih, in v odrešenji muk in hude vesti, ki hudobne vedno peče. §• % Za veseljem in tolažbo, ktero pobožni od sv. Duha prejema, sledi radigovanje, ki per pravičnih iz spričevanja dobre vesti izvira. V boljši razvid enj e, v čem de ta prednost obstoji, je treba vediti, de je Božja previdnost človeku, kakor tudi vsaki drugi stvari potrebne zmožnosti, v dosego velicega namena podarila. Ker pa popolnost človeka v izurjenji pa¬ meti in volje, kteri dve ste viši zmožnosti duše, obstoji, kterili ena nas k spoznanju, druga pa k pobožnimu življenju pripelje: je Bog pamet tako vstvaril, de zamore spoznati, preudarjati in sklepati, voljo pa, de je k dobrimu nagnjena, hudo pak studi in to posebno lastnost ima, de se zavolj dobriga veseli; zavolj hudiga žaluje in je nepokojna, kakor ko bi kako nagnjusno reč pred sabo imela. Ta nagon je človeku prirojen in tako živ, de, čeravno je v pregrehah in hudobijah oslabljen, vender nikoli ne more popolnama zatert biti; ravno tako, kakor tudi (človek) prostosti: dobro ali hudo voliti nikoli ne zgubi. Podoba te resnice je v povesti pravičniga Joba. Pri vsaki nesreči, ki ga je zadela, je vender vsaj eden ostal, de mu je nesrečni konec naznanil. Tako tudi grešnika nek? notranji poročnik zmiram njegoviga padca, njegoviga greha opominjuje ter ga nikoli ne zapusti. Cerkveni učeniki ga imenujejo brit— 10 ** 226 )°°- kost vesti, ki nikoli ne umerje, ampak se vedno ukljub vsim nevihtam srečno reši in hudobniga zmi- ram opominja, de je greh storil in se od Boga ločil. V tem se jasno vidi vodba Božje previdnosti in njena ljubezen do čednosti, ker ji je zvestiga čuvaja, de bi ne zaspala, dobriga opominjevavca, ki jo vedno kliče in neutrudeniga vodnika, de bi nikjer ne zašla, pridružila in v pomoč dala. To resnico je tudi gerški modrijan Epiktet spoznal, rekoč: „Starši nas v mla¬ dosti umnim vodnikam zroče, de bi nas nesreč varvali in k dobrimu naduševali, Bog pa nam je dal za varha vest, ktero moramo zmirej slušati, sicer bi se mu zelo zamerili, sebe pa nar bolj sovražili, zavergši srečo/*' — Dobrim je vest vodnica in učenica, hudobnim pak mučiteljca in preganjavka, ki jih neprenehama muči in dopernešenih pregreh obtožuje, ki jim vsako veselje skali in ogreni, de so pri nar večim veselji žalostni, de nimajo nikjer mini in pokoja. To je ena tistih muk, ktere Bog hudobnim žuga, po preroku (Jez. XIV. 23.), ker pravi: „Dal bom Babilon ježu v posest!“ Po tej pravični sodbi Božji bodo tedaj serca hudobnih, ki jih Babilon imenuje, v oblast dane ježu, tisti bodeči živali, t. j. hudiču in slabi vesti, ki kakor ter nje neprenehama grešnika bode, njegovo serce rani in peče. Na tvoje vprašanje, kaj ti terni pomenijo, ti moram odgovoriti, de eden zmed njih nagnjusnost greha pomeni , ki je že sam na sebi studin, in od kteriga nek modrijan pravi: „Ako bi vedil, de bi mi bogovi odpustili, ljudje pa nikdar ne zvedili, vender bi se grešiti sramoval, zavolj ostud¬ nosti greha." Drugi je svest, de je grešnik svojiga bližnjiga razžalil in mu krivico storil. Zdi se mu, -»■K 227 >»' kakor bi vedno kervi gledal, ki za maševanje v nebo vpije. Y bukvah Makabejcov se bere od kralja An- tioha, de mu je vest, kadar je bil na smertni postelji, vse pregrehe očitala, ki jih je Jeruzalemu storil, in de je zavolj tega neizrečeno žalostin bil in sledeče besede pregovoril: „Zdaj vem, kako grozovito sim z Jeruzalemam delal , pobravši in pokončavši vse zlate in sreberne lišpe; kako neusmiljeno sim ljudi moril. Zdaj spoznam, ker me toliko nadlog obiše, in lej, od prevelike žalosti moram v ptujim kraji umreti.“ (I. Mak. VI. 12. 13.) Spet drugi tern je sramota, ki grehu sledi. Grešnik se mora zoper svojo voljo grešnika spoz¬ nati. On ne more notranjih bolečin zadušiti. Zelja namreč, od druzih čislan biti, je človeku prirojena. Ge tedaj ve, de tega ni vredin in de se tudi spol¬ niti ne more, žaluje, ker po besedah modriga Seneka ni hujši muke, kakor od druzih zaničevanimi: in čertenimu biti. Tudi strah pred smertjo in pred večnimi kaz¬ nimi, negotovost sedajniga življenja so terni, ki serce hudobniga bodejo in mu nikoli miru ne dajo. Kolikor- krat mu smert na misel pride, vselej je žalostin, ker se strašniga dne boji, kadar ga bo ojstri Sodnik pred sodbo poklical, in odgovor od njegoviga hiše— vanja tirjal. Z nobeno rečjo si ne more te misli iz glave spraviti, naj počne, kar hoče, ker ve, de slednjič vsaciga smert čaka. Zatorej je povsot v strahu in boječriosti, de bi ob življenje ne peršel. Vsaka nar manjši stvarica ga ustraši in mu neznane bolečine prizadene; ako šepa še v kakim kraji kužna bolezen scimi, ali če potres in nevihte razsajajo, je celo v obupu in strahu in ne more kej početi, ker si 238 po¬ misli, de Bog zavolj njega take nesreče pošilja, ga kaznovati. To ternje serca hudobnih brez premirleja zbada, kar nam je eden zmed Jobovih prijatlov priča, ki tako pravi: „ Celi čas svojiga življenja je hudobnež ošabin in število njegovih let negotovo. Vedno mu strah po ušesih buči, še celo o času miru sumi zalezovanje (Job. XV. 20. 21.) To je glas slabe vesti, ki nikoli ne utihne, ki ga vedno muči in straši, tako de se še o času miru sovražnika boji. Čeravno je vse okoli njega pokojno, čeravno se nima čez nikogar pritožiti, vender nima miru pred slabo vestjo: „Ne verjame, de bi zamogel od teme k luči priti.“ (22.) To se pravi : On se ne da prepričati, de bi 'feamogel še kdaj iz tega nesrečniga stanja oprosten biti iu mirno vest zadobiti, ki kakor svitla luč dušo razsvitljuje in k radosti sili. Povsod vidi nad sabo meč: 1 (Job.) Xaj pogleda, kamor hoče, povsod vidi nad sabo viseti grozni meč, ki ga „ako gre kruha iskat“ (v. 23.) ako se k mizi usede, de bi jedil, — tedaj vselej o takim času , kadar je vsak človek vesel — vedno spremlja in straši „ker ve, de je zanj perpravljen dan teme , a t. j. dan smerti in sodbe, ker ga bo strah in ga bodo obdajale brit- kosti, — kakor kralja, ki se v vojsko perpravlja,“ (Job 24.) silna vojna obdaja. Tako popisuje Jobov perjatel grozovito muko, ktero hudobneži v svojim notranjim občutijo, zakaj boječnost spremlja vedno, kakor nek modrijan pravi, po vsili njih potih hudobneže. Enako tudi Salomon govori: Hudobnež beži, desiravno ga nihče ne podi; pravični je pa poln zaupanja in brez strahu, kakor lev.“ (XXVIII. 1.) Sv. Avguštin pravi: „Veliš, o -«*t 22 9 >»*- Gospod! in tako je, de vsak porednež sam sebe kaznujeA (Spozn. H.} Ysim je znano, de nered veliko prekucij vzrokuje. Kako grozne so bolečine, če se kaka roka ali noga zlomi, in se kosti s svo- jiga navadniga mesta zmaknejo ? Kako strašna je voda, ako povodinj nastopi in vse pokončati hoče ? kako silovit oginj, ako požar vstane in vse v pepel premeni ? Koliko bolezin bi se v človeškim truplu scimilo, ako bi ga ne varvali, in bi ne bilo vse v natančnim redu. Človek tedaj, s pametjo obdarjen, mora tudi pametno in zmerno živeti, če ne, terpi on in njegova natura. Prav ima tedaj Job, ker pravi: „Kdo se je Bogu zoperstavljal in je mir imel?“ ktere besede sv. Gregor takole razlaguje: ,,Vsiga- mogočni Stvarnik nebes in zemlje je vse tako vstvaril, de bi povsot mir in red bil in vzajemno soglasje. Očevidno je tedaj, de bo, če se kdo Njemu ustavi ali zoperva, ta red skažen, ker ne more več tako biti, kakor je Bog naredil. Kdor je Bogu pokorin, ostane v redu in miru; kdor se mu pa zoperstavlja, razpade, ker nima sam iz sebe obstanka. V zgled nam je hudoba, ki bi bil, ako bi ne bil Bogu nepo- korin, in preveč ošabin, večno srečin. Tako sta tudi perva človeka po grehu v oblast mesa peršla, ker sta Božjo zapoved prelomila in pot pravice zapustila. Zginil je mir in vse je bilo v neredu.* 1 ' Strašne so tedaj muke, ki po Božji volji hu¬ dobne zadenejo, in ni je na svetu veči nesreče, kakor nepokojna vest, kar sploh cerkveni učeniki terdijo. Sv. Ambrož pravi: „ktera kazin je huji, kot rana vesti? Ali se morde ni treba tebe bolj bati, kakor s mer ti, pregnanstva, bolezni, in telesnih bo¬ lečin?^ Sv. Izidor: ,,Človek lahko pred vsakim ubeži, -°«< 230 >»<>- samo pred svojo vestjo ne. Nihče ne more sebe od sebe ločiti; naj beži grešnik, kamorkoli hoče, nikjer mu slaba vest miru ne da/* - Na drugim kraji pravi takole: „Nobena kaziti ni huji, kakor je vestna. Češ vedno vesel biti, živi pobožno \“ llesnica teh besedi je gotova brez dvombe, ker so tudi neverski (ajdovski) modrijani, čeravno jim niso bile kazni po katoliški veri znane, večidel ravno tako učili. Seneka pravi: „lvaj pomaga človeku ubežati in se pred ljudmi po¬ skriti ? Dobra vest celi svet za pričo kliče, slaba pa se v samoti boji in trepeta. Če je tisto, kar storiti hočeš, pošteno, naj vsi zvedo; če je pa pregrešno, kaj ti pomaga dalje prikrivati ? Omilovanja vredin si zares! Ako to pričo zaničuješ, zakaj vest je ravno toliko, kakor pregovor pravi, kot tisuč j)rw.“ Na drugim kraji piše spet: „Nar huji kazin, ki pre¬ greho zadeti zamore, je spomin (jsvest), de je stor¬ jena f — nadalje: „Nikogar se ti ni treba toliko bati, kot samiga sebe. Pred vsakim drugim lahko ubežiš, pred sabo ne moreš nikdar K' — Pregreha je vsakimu kazin, kakor tudi Ciceron v svojim go¬ voru pravi: „Moč vesti je zares velika, pri dobrih kakor pri hudobnih; tisti, ki so brez greha, so neustrašljivi; tisti pa, ki so grešili, imajo zmirej pregreho pred očmi/*' V tem obstoji ena tistih muk, ki hudobneža neprenehama terpinčijo. Začne se že na tem svetu, in terpi dalje na unim brez konca. To je tisti červ, ki po besedah Jezaija preroka, vest grešnika zmi- ram grize in zjeda in nikoli ne umerje. Grešnik pada, kakor sv. Izidor pravi, iz brezna v brezno, njegovo terpljenje je večno v peklenskim ognji, kamor ga je že sama vest obsodila. 231 >0»- §. 2 . Veselje pravičnih , ki imajo dobro vest. Teh muk in šib tega pekla — so pobožni in pravični rešeni. Ne peče jih ne tisto ternje, ne huda vest. Radigujejo se nad nar lepšim cvetjem in sadam, ki ga čednosti obrode, ki so od sv. Duha v njih serca kakor v zemeljski raj zasajene, nad kterimi ima tudi on sam dopadajenje, kakor sv. Avguštin piše, rekoč : ,,Dobra vest je človeku raj.“ Cerkev tedaj prav imenujejo raj za vse pobožne in pravične. Ravno ta cerkveni očak v bukvah ,,v podučenje ne- vednih a spet pravi: „Ti, ki praviga pokoja in miru, kije po tem življenji kristjanam obljubljen, išeš, ga že zamoreš na tem svetu tudi v nar večih brhkostih vživati, ako zapovedi Tjstiga, ki ti je mir obljubil, spolniš; potem boš kmalo zvedil, de je sad pravice kolji, kakor hudobije, in de ti zamore dobra vest v nesreči več veselja pripraviti, kakor huda v raz¬ veseljevanji/*' Iz teh besedi sv. očaka povzamemo, de kakor je med sam na sebi sladak, in tudi druge reči osladi, tako tudi dobra vest v nadlogah in težavah veselo serce stori. Kakor hudobnim slaba vest neznane bo¬ lečine dela, ter jim nikoli miru ne da, tako pa nasprotno čednost zavolj svoje lepote in prednosti bogaboječim in pobožnim veliko veliko veselja pripravi in serčne stori, kakor prerok govori: ,,Resnične so sodbe Božje, t. j. zapovedi in same na sebi vpra- v ičene: bolj jih je želeti treba, kakor zlata in dra¬ gocenost, in slajši so kot med in satovje. (Ps. XVIII. 10. H.) Kakšno veselje je kraljev prerok v spol- n jenji Božjih zapoved občutil, sam priča, rekoč: — ^ 2 'i ^>o— ,,Na poti tvojih zapoved sim se veselil, kakor ko bi bil vse bogastv o imel.« (Ps. CXVIII. 14.) To po- terdi tudi Salamon ter pravi : „Pravičniga veselje je pravica , tode ona je groza za tiste, ki hudo delajo.« (Preg. XXI. 15.) Beseda : pravica pomeni tu čed¬ nost in spolnilev vsiga tega, kar je Bog človeku zapovedal. Desiravno to veselje včasi tudi od drugot priti zamore, vender ste mu poglavitni vzrok vred¬ nost in lepota čednosti, ktera je, kakor modrijan Platon pravi, neprecenljive lepote. Lep in sladak je tudi slednjič sad, ki ga čed¬ nost obrodi. Sveti Ambrož pravi, de v tem prava blaženost pravičnih na tem svetu obstoji: „Bliš čed¬ nosti je tako močin, de blaženo življenje v pokojni vesti in nedolžnosti obstoji.« Kakor so bile tem modrijanom muke slabe vesti znane, ravno tako so tudi veselje dobre vesti poznali in radostno spričevali. Ciceron piše v svojih tusku- lanskih pogovorih takole: /Pobožno in slavno živ- I Ijenje da toliko tolažbo, de tisti, ki so tako živeli, celo nobenih bolečin več ne občutijo, ali pa le me- mogredoče.« Na drugim mestu: „Nobeno zbirališe gledavcov ni tako perpravno za blage dela, kakor vest.« Sokrat, vprašan, kdo vender zamore brez terpljenja biti, odgovori: /Tisti, kterimu vest nič slabiga ne očita.« Seneka piše v enim pismu: „Mo- drimu nikoli veselja ne zmanjka, ki izvira iz dobre vesti.« Lepo se vsi ti izreki s Salomonovimi (izreki.) zlagajo, ki pravi: ,,Dnevi reveža so tužni, tode po¬ kojna vest je vedno radigovanje.« (Preg. XV. 15.) S temi besedami hoče Salomon reči, de kakor imajo gostovi vsiga dovolj, mnogoverstnih jedi in perjatlov, ki se ž njimi vesele, ravno tako se tudi pravični -°°i 233 nad svojo dobro vestjo in p&jaznostjo Božjo vesele, tode s tem posebnim razločkam, de je veselje gostov le zemeljsko in minljivo, pobožnih pa nebeško in večno; unih se začne z gladam in jenja z nevoljo, teh pa se začne s pobožnim življenjem, napreduje s stanovitnostjo in konča z večnim zveličanjem. Če so tedaj ti modrijani veselje dobre vesti tako visoko povzdigovali, nevede za prihodnje živ¬ ljenje: koliko več se je še le kristjanam treba veseliti, ker vedo, kaj jih v nebesih čaka in kaj de jim že na tem svetu mirna vest zasluži. Desiravno pa tudi dobro vest vedno nek strah in boječnost spremlja, vender ji veselja in sreče ni¬ kakor ne terga in ne krati; nasprotno še le tak strah v napredovanji uterjuje, ker je toliko gotovejši up, spremljen od boječnosti, brez ktere ni praviga upanja, ampak le prederzna svest. Lej nove prednosti pravičnih , od ktere sveti apostel Pavel govori: „To je naša slava: spričevanje naše vesti, de smo s priprostim in čistim sercam pred Gospodam — ne v meseni modrosti, ampak v milosti (jgnadi) Božji na svetu živeli." (II. Kor. 1.12.) Čeravno smo precej od te prednosti pravičnih govorili, vender je vse premalo, tistimu prav dopo¬ vedati, ki tega veselja ne pozna, in ga tudi nikoli občutil ni; kakor bi tudi zastonj kterimu kako dobro jed hvalili in popisovali, ktere nikoli pokusil ni. Zares tako veliko je to veselje, de bo pobožni, naj bo še v takih nevarnostih in nadlogah, vselej utola- žen in mirin. Vse drugo mu je malo mar, ker ve, de je ukljub vsim nesrečam le srečin, in de bo prej ali slej dober izid. Čeravno si ne more nihče reči, de ima popolnama čisto vest, vender je že duša SJ34- 'foo- veliko pokojniši, ker nima vest nič posebniga očitati. Tako tudi že solnce svet razsvitljava, čeravno še ni popolnama izza gor. Te besede so resnične in sveti Janez Zlatoust pravi o tem takole: „Vsaka še tako velika dušna bolečina, ako dobro vest zadene, prejde in ugasne, kakor iskra, ki v neizmerno morje pade.“ XVIII. Poglavje. Šesta prednost dednosti , obstoječa v polnim za¬ upanji v Božje neskončno usmiljenje, ktero imajo pobožni, v tem ko hudobni v praznim upu žive. Z veseljem dobre vesti je tudi zaupanje skle¬ njeno, ki ga pobožni imajo. Apostel pravi: „ Bodite veseli v zaupanji, poterpežljivi v nadlogah u (Tlim. XII. 12.) opominovaje nas k veselimu upanju in serč- nosti v nadlogah in težavah, ker nam pomočnika in tolažnika obljubi. Upanje je eden zmed nar večih zakladov keršanskiga življenja, pravo posestvo iu dedšina otrok Božjih, varno zavetje, v ktero zamo- remo v terpljenji in nadlogah sedajniga življenja pribežali. Treba je pa tu pomniti, de vsaki zmotnjavi vokom pridemo, de kakor je vera dvojna, enamertva — brez dobrih del, vera slabih, mlačnih kristjanov — ena pa živa, ki je od ljubezni oživljena in ktero le pravični imajo in dobre dela dopernašati zamorejo, je tudi upanje dvojno: eno mertvo, ki je brez življenja in duše nič ne krepča, nič v terpljenji ne tolaži in ne spodbada, tako imajo hudobni— eno pa živo, kakor ga sv. apostol Peter imenuje, ki vse oživljuje, ki dušo krepča, tolaži, razveseljuje in ji 235 pomaga na težavni poti proti nebesam, vedno ji da- jaje novo moč in stanovitnost v terpljenji , kakor nekdaj Suzani, ki je bila ukljub krivične sodbe, po kteri je bila v smert obsojena, vender polna za¬ upanja v Gospoda svojiga Boga in se ni dala nika¬ kor premotiti. Ravno tako upanje je David imel, ker pravi: „Spomni se besede, ki si jo dal svojimu hlapcu in ž njo upanje, to je moja tolažba v nad¬ logi.* (Ps. XČVIII.) Mnogoteri so nasledki dobriga upanja in toliko veči in čudniši, kolikor veči je v njem ljubezen do Boga, ki ga oživljuje. Pervi nasledek je, de človeka krepča, ker mu upati da plačila, ki ga bo enkrat zavolj čednost prejel; zakaj kolikor veči je njegovo upanje, toliko serčneji se bo vojskoval in v nadlogah terpel. To enodušno vsi cerkveni očetje terdijo. Sveti Gregor pravi: „Upanje uterjuje dušo na poti v večno zveli¬ čanje, zato ne občuti nobenih bolečin/*' — Origen : „ Up a nj e prihodnjiga plačila vmiri nesrečniga , kakor tudi misel vojšaka na skor dobljeno zmago in venec vjunači, pozabljivši svojih žerečih ran . 44 — Sveti Ambrož: „Upanje plačila stori, de težave zginejo, in strah pred nevarnostmi iz naših sere beži / 4 — Sv. Jeronim: „ Vsako delo bo lože, če se plačila spom¬ nimo, in upanje plačila je tolažba v nadlogah / 4 — Sv. Janez Zlatoust: „Vsigdar upanje stori, de lože v nadlogah terpimo. Lej te kupcov, ki daljne morja prebrodijo, ki so vedno v nar veči nevarnosti, ki tolikrat svoje blago zgube in vender ne nehajo, z noviga se v te strašne nevarnosti podati. Ravno taka je pri kmetu. Z velikim trudam zorje in vseje žito in se nadja bogate žetve; ali suša, toča, po- ->»< 236 vodinj in druge nesreče mu naglama vse pokončajo, de nima nič, in vender o času setve spet žito zemlji zroči!“ Xa drugim kraji: „Ce se kterimu življenje težavno zdi, sam svojo lenobo obtožuje, zakaj če se brodnik valov morja, kmet nerodovitnosti in po- vodinj ne boji, če vojaka ne rane, ne smert, ne nar huji muke ne ustrašijo, in to le zavolj časniga do¬ bička : koliko menj se nam je treba sedajnih terpljenj bati, ker so nam nebesa v plačilo obljubljene ! Ta imenitna obljuba, de pridemo enkrat v nebesa, po- lajša vse bolečine. Tedaj, o kristjan! nikar naj te ne ustraši ternjeva pot čednosti, poglej namena; nikar ne misli, de je pot, ktero pregreha hodi, pri¬ jetna ; ni to ne, ona v pogubljenje pelje!“ Tako govori ta svetnik. Kdo zmed nas bi tedaj raji pot, ki je s cveticami posuta, in v pogubljenje pelja, nastopil in jo zamenjal s ternjevo in težavno , ki pa potnika v svete nebesa pripelje ? — Upanje nam da serčnost, se pogumno vojsko¬ vati , in tudi potrebne pripomočke — z eno besedo, vpokoji nas v nadlogah in britkostih sedajniga živ¬ ljenja, pomaga v stiskah, da varstvo v nevarnostih, tolažbo v bolečini, pomoč v bolezni in kjerkoli kej potrebujemo, ker po njem dosežemo milost in usmi¬ ljenje od Gospoda, ki je naša nar terdneji podpora. Tega se lahko iz sv. pisma prepričamo, posebno iz Davidovih psalmov. Mende ni eniga, v kterim bi se upanje ne poveličevalo in njega sad zadosti ne omenil. Pač res je upanje nar bogateji zaklad in nar bolji tolažba pravičnim v tem življenji — zatorej bomo obširniši iz sv. pisma dokazali. V druzih bukvah ^Kronike* govori prerok h kralju Azu : „Oči Gospodove gledajo po vsim svetu -«<4 237 ><»- in dajo moč tistim, ki v njega verujejo in upajo.* (Par. XVI. 9.) Jeremija takole od upanja govori: ^Dobrotljiv je Bog tistim, ki v njega upajo, in duši, ki se ga boji.* Izaija: „Ako se poboljšate in ste mirni, vam bo pomagano in v upanji bote močni.* S tem hoče reči, de človek v terdnim upanji v Uoga in v njegovo neskončno usmiljenje v nar hujših nad¬ logah in stiskah mirno živeti zamore. Tako se bere v bukvah »Sirah* : „Vi, ki se Gospoda bojte, ver- vajte vanj in vaše plačilo je gotovo ! Vi, ki se Go¬ spoda bojte, upajte Vanj, in usmiljenje vam bo v veselje! Lejte sinovi človeških rodov! in vidite, de nihče ni bil osramoten, ki je v Gospoda zaupal !* (EccI. II. 3—10.) In Salomon pravi: „Zaupaj v Boga s celiga serca in ne zanašaj se na svojo razumnost; misli na vsili svojih potih nanj in on bo tvoje stopinje vodil.* (Preg. III. 5. 6.) Ravno tako poje tudi kraljev pevec: „V Tebe upajo, ki Tvoje ime poznajo; ker Ti ne zapustiš tistih, ki Te išejo, o Gospod!* (Ps. IX. 11.) Zopet v drugim psalmu poje takole: »Za¬ upal sim v Gospoda, radoval in razveseljeval sim se v Tvojim usmiljenji !* (Ps. XXX.) Od nasledkov tega upanja pravi v XXXI. psalmu takole : »Kdor je v Gospoda upal, ga bo usmiljenje obdalo.* Prav priležno pravi tu David: ,/le ga bo usmiljenje ob¬ dalo in hoče toliko reči, de ga bo povsot varvalo, kakor straža kralja varuje, de se nima ničesar bati. Tako govori bolj obširno ravno od tega v XXXIX. psalmu: v V zaupanji sim Gospoda perčakoval, in on me je varoval in mojo molitev uslišal, ter me iz brezna nadlog in iz gerde luže potegnil, me na skalo postavil in moje stopinje vodil. Vdihnil mi je novo pesem, hvalno pesem na našiga Boga. To jih bo —eo<- 238 >»- veliko vidilo, se ga balo in vanj upalo: ,;Blagor člo¬ veku, ki v Gospoda zaupa, in v nemar pusti neči- murnosti, laž in neumnost/ 4 Iz teh besedi razvidimo drugo čudno moč te čednosti. Ona namreč človeku usta in oči odpre, de Božjo vsigamogočnost in do¬ brotljivost spozna in mu hvalo peva, kar prerok takole pravi: „In mi je vdihnil novo pesem/ 4 Pesem pa zato novo imenuje, ker so ga novi, nenavadni občutki veselja in hvaležnosti k temu spodbodli. Ne mogli bi koj končati, ako bi vse sem spa¬ dajoče iz psalmov navesti hotli; ker 90. in 124. samo upanje povikšujeta in njegov preimenilni sad, kteriga bodo vsi tisti deležni, ki v Gospoda upajo in pod njegovo brambo žive. Sveti Bernard govori od 9. verste 124. psalma: „Ti, o Gospod, si moje upanje 454 takole: ^Karkoli imam storiti , opustiti, terpeti in želeti, si Ti, o Gospod! moje upanje, ki mi je porok storjenih obljub; le v njem imam obljub perčakovati! Naj se drugi zavolj zaslug napihujejo in bahajo, de so grozno v vročini terpeti mogli in se dvakrat v tednu postili, in vse prekosili; moje edino veselje je Bog — v Njega verovati in v Njega upati! Obljub¬ ljeno plačilo bom s Tvojo pomočjo dosegel. Če se vojska zoper me vzdigne, če se ves svet spunta, če vrag tuli in se lastno meso zoper duha vzdigne: v Tebe zaupam! Ker nam Tvoje upanje sveti — kaj nam je še treba dvomiti nad praznim in nečimurnim upam ? — udajmo se ti raji koj s sercam in duham/ 4 — Ravno ta cerkveni učenik pravi v drugim kraji takole : ^Vera pravi: Neštevilne blagote so zvestim od Boga perpravljene; upanje pravi: meni so shra¬ njene, in ljubezen (pravi): jez hitim jih prejeti/ 4 Lej ! predragi moj brat! tako lep sad prinaša -*®< 239 y>°- ta čednost in kako velika je korist, ki jo imamo iz njega! Upanje je enako varnimu pristanu, kamor pravični o času viharja in nevihte pribeže; — je močin škit, od kteriga vse sovražne psice odlete, brez nar manjši škode ali ranjenja; — je kakor žit¬ nica, kamor o času draginje vsi reveži zahajajo in živež dobe; je listi pokrov in senca, ktero je Go¬ spod po preroku Izaiju svojim zvoljenim obljubil, de So varni pred vročino, viharjem, dežjem, t. j. pred vsimi nadlogami in terpljenji tega življenja. Slednjič je tudi občno zdravilo zoper vse bolečine ; ker bomo v resnici vse, kar od Boga upamo, prejeli, ako nam je le k dobrimu. Zato imenuje sv. Ciprijan Božje usmiljenje neusušljiv studenec vsili dobrot, upanje in zaupanje posodo, v ktero bodo dobrote vlite ter še pristavi, de bo mera po tem, kar posoda zamore deržati, zakaj iz studenca bo vedno voda usmiljenja vrela. Kakor je nekdaj Bog po preroku Izraelskim otrokam govoril: _,,I)al vam bom vsak kraj, ki so se ga vaše noge dotaknile ,“ tako bo tudi vsako usmi¬ ljenje človeku v terdno podstavo. Iz tega se vidi, de je upanje podoba Božje moči , de bo njegovo Veličastvo še bolj povišano , kar sv. Bernard v sle¬ dečim izreče: „Nič ne oznanuje bolj Božje vsiga- mogočnosti, kakor de tiste , ki v Njega upajo, mogočne stori. Ali se hočeš od resnice teh besedi prepričati ? ^Ali se ni uni Božje vsigamogočnosti vdeležil, ki je na zemlji bil in solncu zapovedal, de naj stoji in tisti, ki je kralju Eeehiju rekel, ako hoče, de bi se solnčna senca za 10 čert naprej ali pa za ravno toliko nazaj pomaknila ?“ Kako zelo bo Božja čast poveličana, ker svo¬ jim služabnikam tako moč dodeli, in če se je ošabni —oo^ 240 >~- Asirski kralj bahal, de so njegovi podložni tudi kralji kakor on: koliko bolj bi se Bog, naš Gospod, lahko hvalil, de so vsi tisti, ki mu služijo , nekako bogovi, ker se njegove vsigamogočnosti vdeležiti sinejo ! §. 2 . Prazno upanje hudobnih. V pretečenim je bilo rečeno od upanja pravič¬ nih, od zaklada, ki ga pravični že v tem življenji imajo , hudobni pa nikakor imeti ne morejo. Čeravno imajo kej upanja, vender ni to živo, ampak je le mertvo; greh namreč mu vzame vso moč in življenje, de ne more enako unirnu procvitati. Kakor upanja nič bolj oživiti ne more, kot čista vest, tako je tudi slaba poglavitni vzrok, de upanje zgine in umerje, ker se vedno luči boji, je ostrašena in človeka ob vso serč- nost pripravi, ker si je svest, de so vrata Božje milosti in dopadajenja zaperte. Enako senci, ki zmi- ram truplo spremlja, sta tudi strah in obupnost povsot in vsigdar s slabo vestjo. Iz tega vzhaja, de je za¬ upanje hudobnih enako njih sreči, zakaj kakor njih sreča le v posvetnim bogastvu obstoji, tako tudi vse upanje in zaupanje v to stavijo, se ž njim hvalijo in v nesreči pri njem pribežališa išejo. V bukvah mo¬ drosti se od tega upanja tako bere: „Upanje hudobnih je kakor kosma, ki jo veter semtertje podi; je kakor mehur, ki ga voda požre in kakor dim, ki ga veter na vse kraje zaganja/' (Euk. modr. V. 15.) Tako upanje ni samo nečimurno , ampak tudi zelo škodljivo, goljufljivo in nevarno, kakor Gospod po preroku govori : „Gorje vam odpadnikam , ki sklep storite, ki ne izhaja iz mene, in delate ne S sv. Duham, temuč de greh na greh kopičile; ki Ije potujete v Egipt in za moj svet niste vprašali; ki pomoči perčakujete od serčniga Faraona, in zaupate v Egipčansko senco! Ali serčni Faraon naj bo osra- moten in upanje v Egipčansko senco vničeno ! Vsi bodo zavolj tega ljudstva, ki jim ne more pomagati, osramoteni in psovani!* (Jez. XXX. 1—5.) Tode prerok ni še s tem zadovoljin in še nadalje žuga : „Gorje tistim, ki gredo v Egipt pomoči iskat, nadjajoči se konj in voz, kterih je obilno, in jezdicov, ki so serčni in ne zaupajo v Svetnika v Izraelu in se ne obernejo k Gospodu. On pa je moder, pusti nesrečo čez nje priti in njegove besede se morajo spolniti. Vzdigne se zoper hišo hudobnih in zoper pomoč hu- dodelcov; zakaj Egipt je človek, in ne Bog, in njih konji so meso in ne duh. In Gospod bo raztegnil svojo roko, de pogine pomagavec in pade, kterimu bo poinagano in de vsi konec store.* (Iz. XXXI. 1—3.) Iz tega se vidi razloček upanja pobožnih in hudobnih, zakaj upanje hudobnih je meso, pobožnih pa duh: eno je človek, eno pa Bog, tako de ravno tisti razloček tu obvelja, kakoršin je med Bogam in človekam. Zato nam tudi prerok eno odsvetuje, eno pa priporoča, rekoč: ,,Ne zanašajte se na kneze, ljudi, ki nič pomagati ne morejo. Duh jih zapusti in spet se v zemljo vernejo; tisti dan bodo vsi njih naklepi vničeni. Blagor mu, komur Bog Jakobov po¬ maga , kteriga upanje je v Bogu , ki je nebo in zemljo, morje in vse kar je v njem, vstvaril.* (Ps. C'XLV. 3—6.) Ta razloček je še razvidniši v XIX.8. 9. psalmu: „Ti zaupajo v svoje vozove, uni v svoje konje, mi pa kličemo ime Gospoda, našiga Boga. Zapletli se bodo in padli, mi pa stojimo po koncu.* II -«< 242 •»o— Iz tega tudi lahko spoznamb, kako zelo enak je sad drevesu, od kteriga pade; ker sad eniga je prekuc- ]jej in pad, druziga pa vstajenje in zmaga; zatorej so tisti, ki svoje upanje v nečimurnost tega sveta stavijo, podobni možu v evangeliju, ki je svojo hišo na pesek zidal, in ploha se je vlila, in vode so priderle ; vetrovi so pihali in se uperli v to hišo, in ona je padla, in nje podertija je bila velika. (Mat. VII. 26. 27.) Kdor pa v Gospoda svojiga Boga zaupa, je podobin možu modrimu, ki je svojo hišo na skalo zidal, ki se ni poderla, ampak je vedno terdno in varno stala ukljub vsim viharjem časa. Ta razloček tudi prerok Jeremija prav lepo primeri, rekoč: „Preklet bodi človek, ki v ljudi zaupa in si meso za varstvo zvoli in se njegovo serce od Boga loči; zakaj on bo kakor steblo v pušavi, ne bo dobriga vidil, kadar pride; stanoval bo v suhoti, v pušavi, v solnatim in samotnim kraji. (Jer. XVII. 5. 6.) Pravičnim pa ravno nasprotno prerokuje, rekoč: „Blagor človeku, ki v Gospoda zaupa in kteriga za¬ upanje je Bog. On bo kakor drevo, ki je pri vodi vsajeno in v mokrotni zemlji svoje korenike ima; ne hoji se, če tudi vročina nastopi, zelenel bo, suša mu ne bo nič škodovala in vedno bo sad rodili (Jer. 7. 8.) Kaj bi bilo še treba, ako bi ljudje le količkaj pameti imeli, bi lahko upanje pravičnih in hudobnih razločili in obeh nasprotno blaženstvo ? Ktero drevo še more bolji biti, kakor tako, ki ga zgorej prerok popiše? V takim stanu se tudi res pravični znajdejo; prav dobro se jim godi, ker so zraven vode Božje milosti vsajeni. Nasproti pa ni hujega za drevo, - 243 kakor če je v pušobni, suhi, solnati zemlji; ono ne rodi, ter mu tudi ljudje streči ne morejo. Iz te primere lahko hudobni spoznajo, kako ža¬ lostili de je njih stan na tem svetu, ker so se od Boga ločili; ki je vir žive vode in vse zaupanje stavijo v minljive zemeljske stvari, ktere nerodovitna, pusta, pušobna zemlja pomeni. Kako žalostin in omilovanja vredin stan je tedaj tistih, ki so v taki nerodovitni pušavi vsajeni, kterih upanje ima tako slabo oporo, de nikdar ne zasluži upanje imenovano biti, ampak zmota, neumnost, norost. O povej mi, ali more hujši nesreča biti, kakor tako upanje imeti? Ako je človeku po grehu, ki ga je tako nesrečniga storil, upanje v Božje usmiljenje tolikanj potrebno: — kaj bi bilo ž njim, ako bi še to zgubil, ki bi ga zamoglo podpirati in mu k do- brimu pomagati? Živali imajo že v rojstvu vse, de so popolnama, ali človek, ki je po grehu vse zgubil, se tako revin rodi, de še nar potrebnišiga nima; vse, kar dobi, dobi kot milošnjo od usmiljeniga Boga. Ako pa še tega nima, kaj je potlej človeško živ¬ ljenje? — Zares omilovanja vredno stanje, v kterim ni mini ne pokoja. Ali ni vse eno, brez upanja živeti, in brez Boga živeti ? Kaj je še človeku od perve dedšine ostalo, razun te palice, na ktero bi se še opirati mogel? Ktero ljudstvo je pač še tako divje in sirovo, de bi vsaj nekoliko ne poznalo Boga ali druziga viš- jiga bitja in bi od njega dobrot ne pričakovalo ? Tisti kratki čas, ko je Mojzes na goro odšel, je že mislilo Izraelsko ljudstvo , de je brez Boga in je, padši v grozno zmoto in nevednost, Aronu govorilo : 5,Vstani, naredi nam bogove, ki bodo pred nami šli* 11 * »< 244 VyX>— (II. Moj z. XXXII.), kakor ko bi brez Boga ne bili mogli potovati. Iz tega se vidi, de mora človeštvo Boga , čeravno ga ni zmiram spoznalo , imeti. In čeravno vzroka svoje revnosti ne spozna, si je je vender vedno svesto in iše za tega voljo pomoči vi- šiga bitja. Kakor se beršlin po drevesu ali zidu spne in se ga ovije , ker se sam iz lastne moči ne more na kviško vzdigniti; kakor žena pomoči in varstva pri možu iše, tako tudi iše slabi in popačeni človek pri Bogu pomoči in pribežališa. Vsak pa tudi lahko spozna, kakšno mora življenje tacih biti, ki so Boga zapustivši tudi od Njega zapušeni in nimajo perNjem pomoči in varstva iskati. S čim se zamorejo taki < nesrečneži v svojih revah tolažiti? kam pribežati, ako nevarnost proti? kje tolažbe iskati v nevoljah? s kom se posvetovati ? kje prave razsodbe v dvom¬ ljivih rečeh iskati ? kje pomoči v potrebah ? kje pomoči v stiskah, de bi bili rešeni sovražnih zanjk in mrež, ki so jim semtertje nastavljene? — Kakor truplo brez duše, tako tudi duša brez Boga ne more biti, zakaj Bog je duši ravno tako potrebin, kakor duša truplu , de zamore živeti. (Je je tedaj živo upanje sidro našiga življenja, kdo bo potem še tako prederzin, se v nevarnosti tega morja podati, ako njegova ladija sidra upanja nima? Ako je nadalje upanje škit, s kterim se branimo, kdo se bo na so¬ vražnike zakadil, ako tega škita nima? In ako je slednjič upanje palica, na ktero se še slaba človeška natura opreti zamore, kako omilovanja vredin je tisti slabi, medli človek, ki te podpore nima? iz tega je vsakimu upanje pravičnih in hudobnih dovolj razvidno: pravični so pod Božjim varstvam, hrambo in podporo; hudobni pa se naslanjajo na 245 />■>- ^zlomljen terst, ki vsaciga, ki se nanj nasloni, v roko zbode in prebode." (Iz. XXXVI. 6.) Prav tedaj Bog človeku, ki v minljive stvari zaupa, iz padca njegovo zmoto spoznati da, kakor nam prerok Je¬ remija zadostno priča; ko je namreč Moabu pogin kraljestva prerokoval, mu tudi vzrok tega razodene, rekoč: „Zato, ker si v svoje gradove in zaklade zaupal, boš (poginil) premagan in Kam, — bog, v kteriga si zaupal, — pojde v sužnost z vsimi darivci in knezi« (Jer. XLVIII. 7.) Iz tega se vidi, kakšna je taka pomoč, ker je celo zaupanje, ki se v druziga stavi, vzrok pogina > tistimu, ki je bil na pomoč poklican. To naj bo zadosti o ti prednosti čednosti. Če ravno se upanje in previdnost Božja, od ktere je bilo zgorej govorjenje, eno zdete, vender nikakor gliste, ker se dobro med sabo razločite, kakor djanje in vzrok, lles je, de so Božja dobrotljivost in resnica kakor tudi zasluge Jezusa Kristusa postava, v ktere kristjan upa in zaupa, vender izhaja vse iz Božje očetovske previdnosti in zadosti je človeku, vediti, de Bog vedno zanj skerbi, de ga zmiram varuje in vodi, zakaj to bo nar terdneji upanje in zaupanje v njem obudilo. XIX. Poglavje. Sedma prednost čednosti , obstoječa r pravi svobodi, ki jo v&ivajo pobočni, nasproti hudi suinosti, v kteri hudobni iive. §. 1 . Iz vsili dozdaj navedenih prednost čednosti, posebno pa iz druge in četerte — namreč iz milosti ~oo<. 246 •> 0 - 0 — sv. Duha in Božjih tolažb — izhaja posebna prednost pobožnim, t. j. prava svoboda duha, ki nam jo je Božji Sin na svet pernesel in zato tudi rešenik člo- veškiga rodu imenovan bil, ker je človeka iz strašne sužnosti rešil: Ta svoboda je pa tudi ena nar večih dobrot, ki nam jih je Kristus pridobil; ena nar večih djanj sv. Duha, zakaj ^.kjer je Duh Gospodov, tam je svoboda.* (I. b. P. Kor. III. 17.) Ona je tudi ena nar bogatejših darov, ki so na tem svetu slu- žabnikam Božjim obljubljeni; ona je, od ktere sam Odrešenik takole pravi , priporočevaje jo svojim učencam: „Ako ostanete v moji besedi (nauku), bote v resnici moji učenci; in bote resnico spoznali, in resnica vas bo proste storila !“ Judje mu odgovore : „Abrahamov rod smo in nismo nikomur služili; kako govoriš: bote prosti.* Jezus pa jim reče: „Besnično, resnično vam povem: Vsak, kteri greh dela, je hlapec (sužnji) greha. Hlapec pa ne ostane vekomej ; sin pak ostane vekomej. Ako vas sin proste stori, bote prav za prav prosti.* (Jan. VIII. 31—36.) S temi besedami nas uči Kristus dvojno svo¬ bodo : nepravo ali dozdevno, in pravo ali resnično. Nepravo ali dozdevno imajo tisto, kterih truplo je sicer prosto, duša pa vklenjena in v strašni sužnosti lastnih strast, hudih nagnjenj , poželenj in grehov, enako tisti Aleksandra Velikiga, ki je bil, čeravno gospodovavec toliko dežela in ljudi, vender sužnji svojih studnih pregreh. Pravo svobodo imajo pa tisti, ki so vsili teh spon rešeni, naj že bo njih truplo prosto ali vveriženo. Tako prostost je vživala duša sv. Pavla, ki desiravno vklenjen in zapert se je vender k Bogu povzdignil in veliko ljudi oprostil spreobernivši jih. Vzrok pa, zakaj de se ta prostost —o-oc- 247 •oo— v prava imenuje, una pa ne, je tale: (Jiovek obstoji iz dveh med seboj razločnih delov, iz duše in trupla; duša je bolji, blažji del in neumerjoča, truplo pak duši služi ter ji je podložno. Tisti tedaj je prost, kteriga pervi in boljši del, duša namreč, je prosta; nasprotno pa tisti nikakor ne more svobodin imenovan biti, kteriga duša je z greham ognjušena (oskru¬ njena) in vverižena; ako ima tudi truplo popolnama prosto. §• 2 . Sužnost, v kteri hudobni žive. Na vprašanje, v čem de ta sužnost obstoji, moram odgovoriti, de je hlapčestvo in sužnost pod nar grozovitnijim in strašnejim trinogam, namreč greham. Ker pa ni nič strašnejiga, kot je peklenska muka, mora greh še strašneji, še huji biti, ker je njen vzrok in človeka, ki greši, v to strašno sužnost pahne, kar Jezus sam pravi: ..Kdor greši, je sužnji greha.“ Ktera sužnost more tedaj strašneji biti, kakor je ta, v ktero po grehu pridemo! Zakaj grešnik ne bo samo sužnji greha, ampak tudi vsili tistih, ki ga v greh zapeljejo in ti so hudič, svet in po grehu po¬ pačeno meso, kakor tudi vse strasti in svetne pože¬ lenja, ker vsak, kteri sinu služi, mora tudi staršem služiti. Nihče tedaj ne bo tajil, de bi ne bili pervi trije vzrok greha, zato so po pravici sovražniki duše imenovani, ker ji vedno mreže stavijo in jo v greh, v oblast nar strašnejiga trinoga izdajajo. Desiravno pa vsi trije v ravno tisti namen de- lajo, je vender njih djanje razločno. Perva dva tre- tjiga, t. j. meso v službo vzameta, Adama zapeljati, — 0 - 0 ^ 848 ><*- ali pa nas z drugimi pripomočki v neznano terpljenje trešijo. Zatorej imenuje apostel (v listu do Rim. VIII.) poželenje mesa greh, vzemši djanje za vzrok, iz kteriga vsi drugi grehi izvirajo. Iz enacih vzrokov tudi (bogoslovci) meso gobo (netilo) greha imenu¬ jejo: sploh pa počutstvo, meseno poželenje i. t. d. Iz tega spačeniga poželenja izvirajo vse strasti, v njem je začetek greha; zato imata tudi unadva dušna sovražnika v mesu inočniga pomagača in kakor sv. Bazili pravi, so nar močneji orožja peklenskiga so¬ vražnika naše strasti, ker hudovoljno poželenje vse, česar poželi, naj bo prav ali prepovedano, imeti hoče in se nikdar po Božjih postavah ne ravna in je tedaj vir in začetek greha. i To poželenje je eden tistih grozovitih trinogov, kterimi je greh podveržen ali kakor apostel pravi, prodan. To pa zato tako pravi, ne kakor bi grešnik prosto voljo zgubil — te ne more zgubiti, ako bi še toliko grehov doprinesel — temuč po grehu se iz ene strani prosta volja zelo oslabi, iz ene pa meseno poželenje zelo okrepča, de vedno prosto voljo zmaguje. Kakšno žalost nam prizadene, ako pomislimo, de se človek, ki je po Božji podobi vstvarjen, ki ima neumerjočo dušo in pamet, s ktero zamore vse stvar- jene reči in tudi Boga spoznati, vse svoje prednosti zaničevavši strastim in mesenimu poželenju berzdati in grehu tako vkleniti da, de hudič ž njim stori kar hoče. Kdor je pa v oblasti takiga trinoga, kaj mu je treba več pričakovali, kakor pogubljenja? Kako sramotna je taka sužnost, še lože v sle¬ dečim zgledu vidiš. Misli si moža, ki ima ženo čudovite lepote, blazih misel in lepiga vedenja. Ta srečni mož ima tudi eno deklo, zvito kakor kačo, — 0 - 0 ^ 249 * ki polna nevošljivosti moža tako dolgo zalezuje in slepi, de svojo blago ženo spodi in to gerdunko za gospodinjo postavi in tako ž njo ravna, kot de bi bila njegova prava žena. In slednjič, ko sta vse potratila, še svojo pravo ženo sili, pokorni biti tej dekli ter ji služiti in vse povelja od nje prejemati. Komu bi se to mogoče zdelo, de bi človek v svoji slepoti tako deleč priti zamogel ? In ako bi se res zgubil, ali bi mu ne očital vsak pošten? Kako bi sovražili to hinjavko in omilovali pobožno pa nesrečno ženo ! Gotovo bi tudi to nečloveško ravnanje moža vsim sorodnikam serčne bolečine prizadjalo ! Ako se ti nesreča blage žene tako velika, tako grozopolna zdi , koliko bolj omilovanja vredno je stanje z greham omadežvane duše. Te dve ženski ste v vsakim človeku: ena namreč je duša, ena pa meseno poželenje. Perva ima pamet in voljo, je po Božji podobi vstvarjena in neumerjoča — in to po¬ meni blaga žena, ktero je Bog človeku tovaršico pridružil, de bi ž njo živel in se vsikdar njenih svetov posluževal. Druga pa je meseno poželenje, človeku dano v ohranjenje življenja in v pomnoženje rodu , vender tako, de bi bilo zmirej pod oblastjo pameti in de bi to storiti imelo, kar gospod zapove. To poželenje je tista dekla v zgledu, ktera bi ne imela svojevoljno gospodariti, ampak le slušati in povelja spolnovati. Ali nesrečni človek se je tako deleč spozabil, vzemši to malopridno služabnico za svojo gospodinjo ter ji vse zročivši. In ona ne de bi bila pokorna, še svojevoljno gospodari, dela greh za greham in si povsot svojim strastim vstreči pri¬ zadeva. V resnici je veliko tacih, ki se mesenimu poželenju v oblast dajo in enako živini le uni razujz- 11 ** — 0 - 0 ^ 350 >~- dani dekli služijo, brez premislika, kaj postava in pamet pravite. Ali šene pravi to celo svoje življenje ti malopridni dekli zročiti, ž njo živini enako živeti in vse svete prave žene t. j. pameti zametvati ? Se linji je pa, ako človek, zraven tega, de je malopridni dekli vse gospodarstvo zročil, še prosto in blago gospo sili, ko sužnja dekli služiti, noč in dan njene povelja slušati in vse storiti, kar meseno poželenje hoče. Kaj druziga počne človek, če po- čiitke in misli le tj e obrača , kako bi se lišpal, lepe hiše zidal in dragocene orodja nakupil, kako bi si dobrih in nenavadnih jedil pripravil in druzih tacih reči več — kakor de svojo dušo od veličastniga namena odvrača in v verige kuje, de bi bila sužnja tisti, ktera bi nji mogla pokorna biti. Ako se razujz- dani človek v kako žensko zaljubi in vsili peklen¬ skih zvijač posluži, de bi jo zapeljal — kaj druziga dela, kot de gospo sili, pokorni biti služabnici, ker se Božjiga daru le zato posluži, de bi si zvijačin zmislii v dosego svojih studnih namenov? — Ko je David vse svoje dušne moči napel, premišljevaje, kako bi hudobijo, ki jo je nadBetsabeto dopernesel, svetu prikril; ko je njeniga moža z vojske poklical, ga vpijanil ter mu pismo zročil, v kterim je bilo zapovedano, nedolžniga sla (poročnika) umoriti — kdo drugi mu je take svete dajal, kot njegova pamet (njegova mislivna in razsodivna moč) ? In kdo ga je pa k tem svetam in k ostudnimu djanju naganjal, kdo drugi, ko meseno poželenje? — Seneka, čeravno nevernik (ajd), vender to sužnost graja, rekoč: ,,Jez sim veči, in za višji namene rojen, kakor de bi bil sužnji svojiga mesa.“ — Ako je že nevernik stre- petal, kej taciga početi, koliko bolj moramo mi tako —0-0^ 251 £o-o— sramotno djanje studiti, ki nam toliko dobriga vzame, toliko hudiga pa nakoplje! — Kakor je pa iz ene strani ta prikazen čudna in obžalovanja vredna, tako je iz druge kej navadniga in vsakdanjiga, de se malokteri zanjo zmeni, ker, kakor sv. Bernard pravi , veliko število hudobnih stori pregreho navadno ; kakor se tudi med zamorci ne bo nihče razžaljeniga čutil, ako ga tudi černiga t. j. zamorca imenujejo, ker so vsi čemi, in če je kdo med pijanci, ga tudi ne bo sram, ako se sam vpijam'; tako tudi ta sužnost, čeravno bi jo vsak mogel viditi, zavolj navadnosti ni nikomur v čislih. Iz dozdaj rečeniga se vidi, kako strašna in sramotna je ta sužnost , v ktero se človek sam poda in kako zelo zasluži kaznovan biti, ker svoje nar blažji bistvo nar grozovitnišimu trinogu zroči. Zatorej je tudi modri Sirah k Gospodu molil: ,,naj bi nesramne želje od njega odvernil in oprostil ga me- seniga poželenja, in bi nikakor ne dopustil, de bi nesramne misli v njem zmagale in bi se ga meseno poželenje polastilo.“ — (Sir. XXIII. 4—6.) Prosil ga je s temi besedami, de bi ga ne zročil oblasti neusmiljeniga trinoga, ktero ime po pravici meseno poželenje zasluži. Kako deleč pa njegova moč in oblast sežete, lahko iz nesreče razsodiš, ki jo je na svetu že na¬ redil in še vsak dan nareja. Nepotrebno bi bilo tu do¬ kazov iz basnoslovja nevernikov navesti, po kterim se je tisti slavni Herkulj , kteri je bil z nenavadno telesno močjo obdarjen in je nar huji dela doprinesel, slednjič od nesramne ženske zapeljati dal, tako de je svojo gorjačo proč vergel, med ženskimi predel, in radovoljno nje povelja spolnoval; s to povestjo so 252 •— namreč pesniki silno moč meseniga poželenja svetu pokazati hotli. Tudi jez ne bom iz svetiga pisma od Salamona, — ki, čeravno nar modreji in pobož- niji kralj , se je vender od nesramnih žensk tako zapeljati dal, de je Boga zapustil, malike molil ter jim tempeljne zidal, z eno besedo, nesramnim žen¬ skam vse vošila spolnil — pravil , akoravno bi ta zgled z poprešnjim vred zadosti pokazati zamogel, silno moč meseniga poželenja čez človeško serce. V ta namen raji take zglede povem , ki se vsaki dan pred našimi očmi gode. Naj vsak pomisli strašno nevarnost, v ktero se prešestnicapoda, zadovoliti svoje meseno poželenje! Ona dobro ve, de nima, ako jo mož zasači, usmi¬ ljenja od njega pričakovati, marveč da ji celo grozna srnert proti; znano ji je tudi dobro , de ob enim svojo dušo, čast in z življenjem vse zgubi, kar je imela in česar bi se bila lahko v unim življenji vde- ležila, de tedaj huji nevarnosti zanjo ni, kakor če tako djanje doprinese. Ve tudi , kakšna sramota moža, otrok, staršev in sorodnikov čaka, de bodo celo življenje nesrečni in žalostni. Vender je pa pri vsim tim strast tako silna, ali bolje reči, ta notranji trinog je tako močin, de se mu ženska ukljub vsim nevarnostim vender prostovoljno podverže in kakor slepa meseno poželenje sluša. Kje na svetu je tak trinog najti, kije svoje sužnje tako deleč pripravil, de bi se v nar huji nevarnost podali? Ktera sužnost je tedaj strašneji od te ? — V takim stanu žive vsi hudobni, kakor prerok pravi: ^Sedeli so v temi in v smertni senci, vjeti v revi in železji.“ (Ps. CVI. 10.) Ta tema nič dru- ziga ne pomeni, kakor temnoto, v kteri se duh hu- I — o-o 0 - 0 — dobnih znajde in ktera jim brani, de ne spoznajo ne sebe ne Boga, ne namena svojiga življenja, ne pripomočkov se rešiti , ne nečimurnosti zemeljskih reči, za kterimi neprenahama dervijo, ne sramotne sužnosti, v kteri žive! In železje, v kterim so kakor prerok pravi, vklenjeni, kaj druziga hoče pomeniti, kakor strašne spone, ki jih strast hudobnim kuje in njih serca tako na zemeljske reči naveže , de se jih nikakor znebiti ne morejo ? Ali se ti ne zdi ta sužnost huji , kot vsaka druga? l)e boš še bolje razvidil, ti hočem še en zgled pred oči postaviti. Lej Amnona, pervorojeniga sina kralja Davida, kteriga se je, svojo sestro Ta¬ maro nesramno pogledavši tako tema in meseno po¬ želenje polastilo, de ni mogel več ne jesti ne piti, ne spati, de je celo zbolel in videzno hirati jel. — Ne misli pa, de boš ozdravljen, ako poželenje umiriš; nikdar tako ; ravno ta Amnon je bil po dopernešeni pregrehi še huji od poprej, ker se so ga ravno na¬ sprotni počutki polastili, kar nam sv. pismo v krat¬ kim pove: „In jo je jel sovražiti tako zelo, deje bilo sovraštvo veliko veči od ljubezni, s ktero jo je poprej ljubil/' 1 ’ (II. buk. kr. XIII. 15.) On ni po stor¬ jeni pregrehi poželenja ugasil, ki se je potem še bolj z drugimi strastmi v njegovim sercu vgnjezdilo. Kje na zemlji je tak trinog, de bi s svojimi sužnji kakor z igračo ravnal, ter jih semtertje podil in jim zdaj kej ukazal, kar bi koj spet prepovedal ? V tem stanu se vsi tisti znajdejo, ktere ima ta ostudna pregreha v svoji oblasti in od tacih se nika¬ kor ne more reči, de bi bili sami svoji gospodarji; ker pri jedi ali pijači, pri govorjenji ali molčanji, de, še celo v spanji ne mislijo druziga, kakor kako — bi svojimu mesenima poželenja služili. Bog, pravični sodnik, vest, nebo in zemlja, smert in sodba, živ¬ ljenje in čast nimajo pri njih več moči ter jih ne morejo verig sužnosti oprostiti in spet na pravo pot pripeljati. — Kaj pa še hočem reči od ljubosumnosti (zavidnosti), sumljivosti, strahu in družili terpljenj, ki jih noč in dan mučijo, ker se pregrehe doperna- šati v nevarnost podajo, čast in življenje zgubiti ? Zares, noben grozovitnež ne ravna tako neusmiljeno s svojimi sužnjimi, kot ta pregreha s človeškim ser- cam! Sužnji vsaj ni prisiljen noč in dan, povelja svojiga gospodarja spolnovati, in gotovo ga še tudi včasih doleti, de zamore nekoliko odpočiti. Ali ta pregreha, kakor vse druge, je tako silna, ako se enkrat človeškiga serca polasti, de vse blažji čutila zatre in človeka tako zmami, de mu skorej nič časa, ali priložnosti in moči za druge opravila ne ostane. Prav tedaj pravi modri Sirah: „Vino in ženske modre zapeljejo^ (Sir. XIX. 2.), zakaj ta strast človeka tako prevzame, de je čeravno še tako moder vender za vse druge opravila za nič, kakor de bi bil pijan ali v omedlevcih. Izverstno nam ta stan glasoviti pesnik Virgili v Eneidi popiše, ter nam pred oči postavi Dido kra¬ ljico, ki se je v Eneja zaljubivši vse deržavljanske opravila v nemar pustila, stolpe in ozidja zidati ustavila, vajiša odpravila in čisto samo strastnimu poželenju živela. (Eneida IV.} Strast se je namreč tako zelo serca kraljice polastila, deje vsiga pozabila. O strašna pregreha! ki toliko deržav v pogubo spraviš; ki toliko dobrih del zatreš! Ti umoriš čed¬ nosti ; ti si gosta megla pameti, goJjufljiva čara lju¬ dem ; ti vpijaniš modre, ti starcam glavo zmešaš in 255 >°«- storiš, de mladost zdivja; ti si pogubljenje človeš- kiga roda! Tode ne misli, de ima samo ta pregreha tako moč čez človeka — vse od kraja enako delajo! Le pomisli nekoliko častilakomniga, kako se napihuje in napenja , kako ga nar manjši senca vkani! Kako studno se strasti voditi da! Kako zelo si prizadeva, svetno čast doseči in kako malo mero pozna, ker druziga ne misli, kako bi skorej zaželeno dosegel! V vsim kar počne, se razodeva tista strast, v za- deržanji, v drušini, v oblačilih, v stanovanji, v pri¬ pravi in lišpu, v obnašanji, vnosi, hoji in govorjenji, z eno besedo: v vsiiii pokaže, po čem de hrepeni. De bi ga torej ljudje poznali, veliko počne in se mnogotero trudi, več prednost si pridobiti in med svetam kej veljati. Edini namen življenja mu je samo to, de ga ljudstvo časti in slavi; tedaj pusti vse drugo vnemar, de le čast in slavo prejme. Čudimo se neumnosti tistiga rimskiga cesarja, ki je po cele dni muhe lovil; ali koliko bolj se moramo čuditi častilakomnimu , ki ne par dni , ampak celo svoje življenje za to svetno nečimurnostjo dervi ? V tej sužnosti se nikdar ne more tako vesti, kakor bi se imel, in kakor njegov stan tirja, ne tje iti, kamor želi, de, večkrat se še celo sramuje v cerkev iti, boje se, de bi s kterim pobožnim kej ne spregovoril, de bi ga potem njegovi pajdaši ne grajali. De bi strasti vstregel, zapravlja premoženje, potrati vse in še več kar premore in se tako v dolgove zakoplje, sebe in svoje v grozno nesrečo pripravi , kterim nima druziga zapustiti, kakor nezmerno dolgov in nadlog. Ali ne zasluži tak človek kaznovan biti s tisto kaznijo , s ktero je nekdaj en kralj častilako- mneža kaznovati veleval, ukazavši namreč, de naj ^ 2 o 6 ga v dimu zaduše, ker tak človek, ki je celo živ¬ ljenje za dimam tiral, ne zasluži druziga, kakor v dimu usmerten biti. — Ivaj pa hočem od skopuha reči, kteri ni samo sužnji, ampak tudi malik svojiga denarja! Ali se ne da od njega vladati in ali ne kleči tako rekoč na kolenih per svojim nakupičenim zakladu ? Njemu v čast se posli in nar potrebniših reči krati; tudi ga bolj ljubi, kakor Boga, kteriga, postavivši ga za zemeljskim blagani, nezmerno razžali. Denar je nje¬ gova čast in slava, njegov mir in pokoj in upanje in nebesa, o njem noč in dan premišljuje, vse drugo pa zanemari. Ali moremo od taciga človeka reči, de je gospodar svojiga denarja in v stanu, žnjim storiti, kar hoče ? Nikakor! Prav za prav je sužnji in jetnik svo¬ jiga denarja, ker ga nenasitena lakomnost vedno sili zmirej več skupej spraviti, prepove pa, celo nič vživati. Vse bo storil in dal za denar: zdravje, čast, življenje in dušo. Ali more človek v huji sužnost priti kakor skopub pride? Zakaj če tega jetnika imenujemo, ki je v ječi, z zvezanimi nogami in ro¬ kami: koliko bolj zasluži ta to ime, kteriga dušo ta silovita strast v svoji oblasti ima? Ker mu je le do¬ biček mar in se nenasitljiva lakomnost vsih dušnih moči posluži, mu ne ostane nebena zmožnost v oblasti; pamet ne zapoveduje več, ampak le poželenje; zato je sužnji svojiga bogastva. Serce, v kterim strast kraljuje, je v sponah, čeravno ima še prosto voljo, ker ni veliko na tem ležeče, kakšne spone de so ; zadosti je, de je nar blažji del človeka v njegovi oblasti. Tudi sužnost ni zato menj strašna, ker je prostovoljna, enako strupu, ki, čeravno si človek 2o7 >■*«- sam za vda, vender vselej enake strašne nasledke ima. Ni je mende strašneji sužnosti, kakor je ta, v ktero se sam podaš in oči in ušesa zatisneš, de bi ne vidil in ne slišal Boga, resnice, zveličanskih čed¬ nost in pravice! Kakor pijani ni več svoj gospodar, ampak vino, kteriga se je napil: tako tudi ti več sam čez-se ne gospoduješ, ampak strast, ki te v oblasti ima in toliko strašneji in sramotniši je jarm, ki ga nosiš, ker bi se ga še zmirej lahko znebil. Dostikrat hoče tak jetnik verige, v kterih ječi, raztergati in strast vkrotiti, ali, žalibog! koj zve, de se je že preveč vkoreninila in de ima preveliko oblast čez-nj, de se ji zatorej ne more zoperstaviti, in tako omaga in je spet v poprešnji sužnosti. Ali ni tedaj prav ta lakomnost sužnost imenovana? — Ako bi se ljudje le v eno verigo zakovati dali, bi vsaj upanje imeli se skorej še te rešiti, in koliko boljši bi se jim godilo, ker bi se le z enim sovraž- nikam vojskovati imeli; ali koliko strastim se da človek vkleniti! Ker ima človeško življenje toliko potreb, mu tudi poželenje, vsim zadostiti, ravno to¬ liko verig natveze. Desiravno pa vse strasti skup človeško serce vklenjeno imajo, vender niso vse enako silne. Nekteri se tako dajo od poželjivosti zapeljati, de morajo tisto, kar požele, po vsaki ceni dobiti; nekteri so zmirej skerbni in boječi ter jih strah muči; in nekteri so maloserčni, de se jim vse preveliko, pretežko in nedosegljivo zdi; ali pa imajo spet take vošila, de bi vse tudi nar manjši reči radi ugrabili, zakaj malodušnimu se vse , kakor Seneka pravi, veliko zdi, čeravno je še tako zaničljivo. Veliko jih je tudi, posebno ženskiga spola, ki so posebno strastni ~ c -°^ £ nas s Kristusa m križan (Kirnlj. VI. 6.), ker izrek „stari človek* pomeni meseno poželenje v človeku. Kristus nam je pa s svojim terpljenjem in smertjo na križu milosti ali gnade pridobil, de zamoremo tega trinoga zmagati, z nogami poteptati, zasluženo kaznovati in križati tistiga, ki nas je poprej križal. Zatorej je bilo spolnjeno, kar je Izaija prerokoval: ,,In vjeli bodo tiste, kterili jetniki so bili poprej, in bodo podjarmili svoje zatiravce.^ (Iz. XIY r . 3.) Za¬ kaj pred gnado je gospodovalo meseno poželenje čez duha, kije bil kakor jetnik, prisiljen, natanko njegovo povelje spolnovati. Po zadobljeni milosti ali gnadi pa človek zadobi moč se temu krepko zoper¬ staviti , ga premagati in siliti, de pamet posluša. Svarivni zgled najdemo v sv. pismu v smerti Ado- nibezeca, Jeruzalemskiga kralja, kteriga so Izraelci vjeli ter mu na nogah in rokah nohte posekali. Kralj pak, vidivši se tako nesrečniga in spomnivši se toliko storjenih grozovitost, reče: „Sedemdeset kra¬ ljev z na nogah in rokah odsekanimi nohtmi je po¬ biralo jedil pod mizo: kakor sim jez storil, tako mi je Bog povernil.“ (Sodn. I.) In sv. pismo pristavi se : „In so ga v Jeruzalem pernesli in je umeri.'“ Temu grozovitimi! kralju je pač kralj tega sveta podobin, ki je, predin je Božji Sin na svet peršel, ljudem roke in noge posekal in vsili pripomočkov oropal, Bogu služiti, — roke namreč zato, de bi ne mogli dobriga storiti, noge pa, de bi ne mogli Boga, po kterim so hrepeneli, poiskati. Pustil jim je samo kar je z mize padlo, t. j. posvetne slasti, s kterimi svoje podložne živi. Iz tega se vidi, de prav pičlo hrano dobe, in de morajo svojo lakoto utolažiti, vedno le k njemu pribežati. Ko je pa Kristus na —CH3<£ 260 >~- svet peršel, je Satana ravno tista kazen, s ktero je poprej ljudi mučil, zadela, ker mu je Božji Sin roke in noge posekal ter tako vso moč odvzel. Po¬ ginil je torej v Jeruzalemu, kjer ga je Odrešenik s svojo smertjo premagal in umoril; kjer je bil Jezus križan, tam je bil tudi hudič križan, tam so mu bile tudi roke in noge odsekane, to je poprejšna moč odvzeta. Po Kristusovi smerti so začeli zatiravca premagovati, hudiča kakor tudi svet, poželenje in strast v svoji oblasti imeti in bili so po zadobljeni milosti (gnadi) tako močni, de so bile nar grozneji muke zastonj, jih v smertni greli zapeljati. §. 4 . Vzroki te svobode. Prašal boš morebiti, odkod ta čudna zmaga, ta zveličavna svoboda ? Odgovorim ti, de je iz Božje milosti, ktera s čednostjo naše poželenje in strasti tako ukroti in utolaži, de ne morejo več pameti pre¬ magati. Kakor nekteri, ki sena to razumejo strupene kače tako očarajo, de ne morejo več škodvati — čeravno še vso svojo moč imajo s strupam vred, samo de pikati več ne morejo — tako tudi Božja milost kačam našiga meseniga poželenja vso moč odvzame, de so sicer še zmiram v nas žive, vender nam pa več s svojim strupam škodvati ne morejo. Lepo od tega navdihnjeni pevec govori: „Dojenček bo vesel pri gadovi luknji in odstavljeno dete bo svojo roko v kačjo luknjo vtaknilo : Nikomur ne bodo škodvali in nikogar pokončali na moji sveti gori, ker je zemlja polna spoznanja Gospoda, kakor voda morja, ktero pokriva." (Iz. XI. 8. 9.) Gotovo je, —c-o^ 86 f de tu ne govori prerok od pravih kač, ampak v du¬ hovnim smislu od meseniga poželenja in strast, ker te namreč svet s svojim strupam napolnijo, ako se jim nihče ne zoperstavi. Tudi pod dojenčiki razume v duhovnim smislu le tiste, ki so se še le k Bogu spreobernili in mleka t. j. opominovanja in milovanja potrebujejo, de zrastejo in se v Njegovi milosti po- terdijo. Odstavljeni so pa tisti, ki že lahko hodijo in ki so se že nekoliko v Božji milosti uterdili. Od pervih pravi prerok, de so veseli, ker so v sredi kač in se vender z Božjo milostjo z nobenim greham ne omadežvajo ; od druzih pa, ki so že nekoliko Gospodovo pot hodili, pravi, de brezskerbno svoje roke v modrasovo luknjo vtikajo, kakor de bi bil hotel reči: Bog jih bo v sredi nar večih nevarnost varval, de se bodo nad njimi spolnile besede kra- ljeviga pevca, ki pravi: „Ti boš hodil po gadih in modrasih, in z nogami teptal leve in zmaje." (Psalm XC. 13.) Obilnost Božje milosti bo namreč gadjemu plodu ves strup vzela in otroci Božji bodo brez nevarnosti. v Se razvidniši govori sv. Pavel, od nadvladanja meseniga poželenja in sklene s klicam, rekoč : „0 revni človek! kdo me bo oprostil od umerjočiga trupla ?“ — na kar si pa koj odgovori: „Milost Božja, po Jezusu Kristusu, Gospodu našim." (Bimlj. VIL 24. 25.) Apostol ne razume tu trupla, ki bo umerlo, ampak grešno poželenje. Iz tega trupla pri¬ dejo kakor udje naravniga trupla, vse strasti in ne¬ čiste želje, ki nas v greh zapeljujejo. Reši nas pa tega trupla, tega neusmiljeniga trinoga kakor apostel pravi, milost Božja po Jezusu Kristusu. Drugi prav važni vzrok te svobode so veselje —* 262 in duhovne tolažbe, ki jih imajo pobožni na tem svetu, ker utolažijo vse njih želje. Človeka nobena reč več ne mika, in lahko ga stane, vse strastno poželenje od se odganjati. Ako je enkrat pravi vir, iz kteriga vse dobro izvira, našel, nima več veselja nad posvetnimi veselicami, kar nam Zveličar v evan- gelii priča, govore Samaritanki: „K(lor pije od vode, ktero mu bom jest dal (ki je milost Božja), ne bo žejin vekomaj/* (Jan. IV. 13.) Ravno to tudi sv. Gregor v svojih pridigah terdi, ker pravi: „Kdor je že enkrat v svojim notranjim sladkost tega nebeškiga darii pokusil, in hvalne pesmi angelskih kardel slišal, ta bo nad vsem, kar z notranjimi očmi vidi, tako veselje občutil, de mu bo vse zunanje grenkost; zato se ne bo z zunanjimi rečmi pečal, ampak se jih bo prej ko mogoče, znebil in oprostil vsiga, kar bi ga še na zemljo vezalo, de bi se prej tje gori popel in v vedni svitlobi razveseljeval tako , de bi na taki visočini celo vsiga zemeljskiga pozabil/' Ako je tedej posoda našiga serca s tako ne¬ beško sladkostjo napolnjena, ugasne tudi žeja duše po zemeljskih rečeh, ker nima več vzroka, si taciga minljiviga in slabiga blaga vošiti : Prosta je naša duša in zlomljene so verige meseniga poželenja, ker kakor hitro nas poželjivost zapusti, smo tudi vsili vezi rešeni, in sicer tako, de bo serce, ki je Go¬ spoda vsih stvari najdlo, na neko vižo samo gospo¬ dar vsili reči, ker v tej narveči dobroti vse dobrote skupej dobi in ima. K tema dvema dobrotama, s kterima pravo svo¬ bodo zadobiti zamoremo, dostavimo še lastno priza- detje in skerb, ker si človek vedno prizadeva, meso duhu, in strasti pameti podvreči. Tako bo človek -°-°t 263 p^ 1 *- vedno bolj meso moril ter se pripravniga storil k do- brimu. Nepokojno serce bo ukroteno in strasti nb er zi¬ dane. Zato pravi sv. Janez Zlatoust: ..Ako divje zverine, ki med ljudmi prebivajo, sčasama svojo naravno divjost zgube, se ukrotiti dajo in so s člo- vekam prijazne: kdo bi se še čudil, de tudi svoje strasti, ako jih pameti podveržemo, sčasama ukrotimo t. j. de se brez upore pameti voditi dajo ? (Je imate tedaj navada in človeško prizadetje tako silno moč, koliko več boš še le premogel s pomočjo milosti Božje ? K Odtod pride, de imajo pobožni veliko veči ve¬ selje v premišljevanji, v samoti, molitvi, branji, i. t. d., kakor pri gostarijah, veselicah in drugim razveseljevanji. Vse to se jim zdaj studi in spomin taciga veselja jim dela žalost in bolečine, tako de še poželenje zdaj sovraži in studi tisto, kar je prej želelo; ljubi pa in želi tistiga, kar je poprej studilo. Čeravno je vse to resnica, in čeravno je svo¬ boda ena nar večih dobrot, ki nam jih je Kristus s svojo smertjo pridobil, vender ne sme nihče pože¬ lenja v nemar pustiti, temuč ga vedno na sumu imeti, dokler bode živel. — Ti so poglavitni vzroki te svobode , ki nam ponovi spoznanje Boga in v nas poterdi resnico naše svete vere, kakor Gospod sam pri Ecehielu govori: „In vedo naj, de sim jest Gospod, ki verige njih jarma zlomim ter jih iz rok tistih, ki čez-nje gospo¬ dujejo , rešim / 4 (Ec. XXXIV.) Ta jarm je naše lastno poželenje ali nagnjenje k grehu, ki v našim mesu prebiva, nam zapoveduje in nas grehu pod- verže; verige tega jarma so meseno poželenje, kterih se hudič posluži, de bi ljudi v svoje mreže zadergnil —oo( 264 ^oo— in jih v svoji oblasti imel. To spozna sv. Avguštin ter pravi: ^Bil sim vklenjen, ne v železji, ampak od svoje lastne volje, ki je bila huji kakor železje. Imel me je peklenski sovražnik vjetiga, ter je skoval zame verigo, okleniti me, iz popačene volje je vzha¬ jala poželjivost, in ker se ji nisim zoperstavljal, navada, de sim bil kakor z verigo v grehu vklenjen.** (Avg. spozn. p. V.) Ako je tedaj vsak človek enako vklenjen, kakor ta sv. mož sam od sebe pove, ako se vsak te suž- nosti oprostiti želi, in se s tolikimi napotki boriti ima, kakor sv. Avguštin, in slednjič se k Bogu spreoberne in verige zlomi, strasti premaga in me¬ seno poželenje zatere; ako je zdaj prost in gospodar svojih strast, in zdrobljeni jarm, ki ga je tako dolgo nositi mogel, pred sabo na tleli vidi: kaj si more druziga misliti, kakor de je Bog verige sterl in ga težkiga jarma oprostil ? Hvali naj Boga in kliče naj s prerokam: „Ti si odvezal moje vezi, prinesti ti hočem hvalni dar in klicati ime Gospodovo!“ (Psalm CXV. 7—8.) XX. Poglavje. Osma prednost čednosti , obstoječa v sladkim miru in notranjim pokoju, ki ga vlivajo pobožni, na¬ sproti notranjim boju in vednimu nepokoju, ki serce hudobnih muči. §. 1 . Prednosti olrokam Božjim podeljene svobode sledi ravno tako radostna, namreč notranji mir in pokoj, ki ga pobožni vživajo. V bolji porazumljenje — oo^ 266 ^oo— mora vsak v e (liti, deje trojin mir, namreč: Mir z Bogam, mir s svojim bližnjim in mir lastniga serca. Mir z bližnjim obstoji v tem, de vse ljudi ljubimo, de smo od vsili ljubljeni, ženo besedo: de zvsimi v prijaznosti živimo, de nikomur nič žaliga ne storimo. Od tega miru govori David, rekoč: „S tistimi, ki mir sovražijo, sim miri n; ako ž njimi govorim, se začno brez vzroka z mano prepirati." (Ps. CXIX. 7.) Tudi Apostel nam ta mir priporoča , rekoč : „Bodite , kolikor vam je mogoče, mirni z ljudmi." (Rimlj. XII. 18.) Mir z Bogam obstoji v tem, de v Božji milosti in dopadljivosti živimo. Dobi se pri opravičenji, ki človeka z Bogam spravi, in stori, de Ga ljubi in je od Njega ljubljen, tako de celo nobeniga sovraštva in razpertja ni med njima. Od tega miru pravi sv. Pavel: „Opravičeni po veri imejmo mir z Bogam, po Jezusu Kristusu." (Rimlj. V. 1.) Tretji obstoji v tem, de ima človek sam sabo mir. Nad tem naj se nihče ne čudi, ker je gotovo, de sta v enim človeku dva človeka, ki sta si sovražnika, t. j. notranji in vnanji človek, duh in meso, pamet in poželenje. Ta boj pa ni samo z duham, ampak človek je ves v vednim nasprotvanji sam sabo in s svojimi strastmi, poželenjem in nagnjenjem, in tako se njegov notranji mir, ki v pokoji duha obstoji, razdere. §. 3 . Vedni boj in notranji nepokoj hudobnih. V vednim boji in nasprotvanji žive tisti, ki se mesenimu poželenju voditi dajo. Oni nimajo Božje milosti, s ktero bi zamogli strasti ukrotiti in zatreti, 12 -<*>< 266 >®®- poželenje je pa silno in močno, de jim še na misel ne pride se zoperstaviti, zatorej so od svojih strast kakor od vetra scmtertje gnani: Eni hrepene po bo¬ gastvu, drugi po mogočnosti in imenitnosti, zopet drugi po svetnih veselicah in sladnostih; ker pože¬ lenje človeško je enako neugasljivimu ognju, ki nikoli ne pravi: dosti je, ali dereči zverini, ki nikoli ni nasitena, ali pijavki, ki je zmirej žejna. Poželenje hoče zmiram udovoljeno biti in nje¬ gove dve hčeri: potreba in poželjivost, vedno vpijete: dajte, dajte! Te dve si vedno nasprotvate, ker je ena prava žeja, ena pa ne. Odtod pride, de hudobni, naj bodo revni ali bogati, nikoli miru nimajo, ker imajo z ene strani pravo potrebo , z ene jih pa nenasitena poželjivost neprenehama muči. Kakšin mir more tak imeti, kterimu te dve vedno nepokoj delate in ga silite, jima tacih reči pripraviti, ki niso v njegovi oblasti ? Kako more mati mirna biti, ako jo deset ali 12 lačnih otrok vedno naganja in kruha prosi, kte- riga jim pa dati ne more ? Zmed vsih nadlog, v kterih hudobni živijo, je ta ena zmed nar linjih , ker so vedno žejni in lačni in njih duša koperni v njih, kakor kraljev pevec pravi. (Ps. CVI. 5.) Ker ima samoljubje — iz kteriga vse želje vzhajajo — tako veliko moč čez-nje in vsa njih blaženost v posestvu svetnih reči obstoji, imajo j vedno žejo in lakoto po tem , kar si za svojo nar ! veči srečo mislijo; ker pa večkrat, česar žele, do¬ biti ne morejo, ker je že v druzih rokah ali pa zelo zaprečeno, so zelo nevoljni, kakor otrok, kteri, ako sladčič ne dobi, joka in vriska. Kakor je spolnjenje želja po besedah modrijana drevo življenja, tako ni mende ničesar, kar bi tako zelo bolelo in težilo, -°-“5 267 >»' kakor hrepenenje nikoli utolaženo, ker tako rekoč lakote umira. Delj če se mu ne zadosti, huji in sil— neji je, in kolikor silneji hrepenenje , toliko veči bolečina, tako de morajo vedno v nepokoji in nevolji živeti. Prav lepo nam to nesrečno stanje Zveličar v priliki od zgubljeniga sina pred oči postavi, rekoč : „potem ko je vse pojedel, vstane huda lakota v tisti deželi in on jame stradati,^ (Luk. XV. 14.) tako de je bil v tej lakoti prisiljen, svinje past iti, čeravno je bil sin premožniga očeta. Bilo je pa še huji, in prosil je otrobov in nihče mu jih ni dal. (Luk.) Ali se morejo nadloge hudobnih z bolj živimi barvami popisati, kakor je v tej priliki? Kdo je tisti zgubljeni sin, ki je svojiga očeta popustivši v tujo deželo se podal — kdo drugi nek, kakor grešnik, ki Boga zapusti in se na pot pregrehe poda, z nogami teptaje in v zelo obračaje dobrote nebeškiga Očeta? In tuja dežela, kjer je bila lakota vstala, ali ni tužni in žalostni dol solz in terpljenja, v kterim hudobni tako neznano po svetnim blagu hrepene, de nimajo nikoli miru in ko dereči volkovi okoli lazijo, si živeža za svoje lačne želodce poiskat? Ako se dalje hudobnih življenje premisli, spet ne delajo druziga kot de svinje pasejo. Naj le vsak dobro pazi, kaj meseni človek od jutra do večera pečne in prepričal se bo, de res svinje pase, t. j. de svoje meseno poželenje s pogledam, sluham in slajem i. t. d. pase, ne kakor učenec Jezusov, ampak Epikurov; kakor de bi nič druziga ne imel, kakor živina, namreč samo truplo; in de življenje nima druziga namena, kakor meseno poželenje gojiti, in kakor de bi ne imel druziga opraviti, kakor čas tratiti z gostarijami in razveseljevanjem, in kako de 12 * 2 68 **>— bi nar lože za te svinje živeža dobil. Ali se nepravi v resnici živeža za svinje iskati, ako kdo tako po¬ čenja? Naj jih imenujejo razveseljevanja, kakor hočejo, pri Bogu bo zmiram pravo ime obveljalo, t. j. svinje pasti; zakaj kakor imajo te živali svoje nar veči veselje, v luži se valjati in nar nečedniši reči jesti, tako veseli tudi take ljudi, — ako so še tega imena vredni — nar bolj gerdo blato mehkužnih sladnost. Nar veči nadloga pa je, de sin blaziga očeta, ki je bil za to rojen, de bi bil pri Gospodovi mizi jedel in angeljsko jed vžival, še celo s tako slabo jedjo ne more lakote potolažili, ker jih toliko po tem živežu sega, de si vsi nasprotvajo in vsi lačni osta¬ nejo. To je tista strašna nadloga in huda lakota, ktero prerok takole popiše, rekoč: „Klatili so se po pušavi, kjer ni vode; poti do mesta niso najdli. Bili so lačni in žejni in njih duša je skopernela v njih.“ (Ps. CVI. 4. 5.} Kaj ta lakota in žeja druziga ho¬ čete pomeniti, kakor poželenje po svetnim blagu — vedna muka hudobnih; bolj če se človek prizadeva, ga ugasniti,, toliko bolj plamti; kolikor več se mu da, toliko več še poželi ! Odkod pa, nesrečneži ! ta neugasljiva žeja, odkod neki? — ker ste studenec žive vode zapustili in iz mlak zajemate, ki nimajo vode! Za vas se je reka prave blaženosti posušila, zato se klatite semtertje po pušavi, pogasit si svojo žejo v blatnici posvetniga blaga! —Pri obsedi Betulie je grozoviti Ilolofern zunej mesta studenec zapazil, iz kteriga so po vodotoku vodo v mesto dobivali. Zavidni Holofern ukaže vodotok podreti, de bi bili obsedeni brez vode. Bilo je pa bliz ozidja še nekaj virov, iz kterih jih je veliko zajemati vidil, ne de -«< ži 69 ^0-0— bi si bili žejo ugasili, temuč de so si ustnice neko¬ liko omočili. (Judit VII.) Ali ne delate ravno tako vsi tisti, ki svetnih veselic išete ? Ker ste studenec žive vode zgubili , zajemate na skrivnim iz virov posvetnih reči, kjerkoli morete, ki vas brez uga- šenja vaše žeje še huji mučijo. O milovanja vredni človek! kaj imaš na poti v Egipt kalno vodo piti ? kliče prerok, ktera voda je bolj kalna in blatna, ka¬ kor posvetne sladnosti, kterih ne moreš piti brez po¬ pačenja duha in vkusa. Kteri duh je huji, kakor ta, ki po sramoti puhti, in kteri vkus grenkeji, kakor nemir vesti, ki po grehu sledi? Oba — sramota in nemir vesti — vedno spremljata svetno sladnost. Ker je pa še poveril meseno poželenje slepo in ne more razločiti, kaj lahko doseže in kaj ne, se mu večkrat težke reči lahke dozdevajo. Zato tudi človek hrepeni po tacih rečeh, kterih nikoli ne more doseči. Torej si hudobneži v dosego kake reči vedno kljubujejo, ker bi jo vsak rad imel in drugim pre¬ vzel. Ker se tako poželenje ne vpokoji in vedno lakoto terpi, brez de bi jo moglo utolažiti, ker se večkrat iz višine v brezno pogrezne in mu je od« vzeto, kar je mislilo v rokah imeti: vstane iz tega vedin boj, de človek nima miru, de je nezadovoljin, ker mu je nemogoče, to kar želi, doseči. Močnimu poželenju se pridruži merzenje, jeza, sovraštvo in obup, ki ga vsiga razdvoji, kakor nam sv. Apostel Jakob popiše, rekoč: ,,Odkod prepir in kreg med vami? Odkod drugot, kakor od vašega poželenja, ki se v vaših udih vojskuje ? Vi ste poželjivi in ne dobite, edin druziga sovražite in se vzajemno ser- dite, in ne morete dobiti; vi se prepirate in borite in ne dobiteA (Jak. IV. 1.) Prav imenuje to boj, -oo< 270 )o-o— ker je duh zoper meso , in poželenje zoper po¬ želenje. V vsakim oziru je pa stan človeka , kteriga imajo strasti pod svojo oblastjo, zares tugopolin. Večkrat se sicer zgodi, de to kar poželi, tudi dobi; ali koj se spet druge želje oglasijo in ga naganjajo, časti, imenitnosti in slave iskati. Ako se te želje ne spolnijo , je pa žalostin in velike bolečine občuti, kakor ko bi bil tudi uno zgubil, kar je poprej dobil. Tako živi v vednim terpljenji in vsa sreča je v ža¬ lost spremenjena. Temu stanu je nesreča podobna, ako se v vojsknim času top zagojzdi, de ni potem za nobeno rabo več, čeravno ima še svojo poprejšnjo podobo. Enako tudi Bog s hudobnimi dela, de bi, če niso popolnama slepi, spoznali, de je prava sreča in zadovoljstvo serca dar Božji, ki ga po svoji volji deli, in ki se brez njega ne da umanjšati, in kteriga tudi potem po svoji modrosti odvzame in se celo majhniga sredstva posluži — enako zagojzdi v top zabiti — njih srečo podreti. Odtod pride, de hudobni, čeravno so na videz bogati in srečni, nimajo notranjiga mini in so, kakor de bi jim vsiga manjkalo. Tako prerokuje Izaija Asirskimu kralju, rekoč: „Zato bo kralj, gospod vojskinih trum, med mogočne sušico poslal in njegovi časti podkuril, de bo gorela, kakor goreč oginj“ (Iz. X. 16 .), ter hoče s tim reči, kako malo je Bogu potreba, svoje namene spolniti, ker hitro ladijo z majhno razpoko, nar mogočnijiga z enim udarcam pogubiti, in med nar veči srečo na enkrat nadlogo poslati zamore. Tudi Job to priča, ker pravi: ,.de velikani pod vodami stokajo,“ podučiti nas , de Bog ravno tako 27 1 >»< mogočne z nesrečo in nadlogami obiše, kakor revne, čeravno so že ti tako nesrečni. Se razločniši nas Salomon uči, ker med nad¬ loge sedanjiga življenja sledečo kakor eno nar linjih šteje, rekoč: „Se je eno hudo, kar sim pod solncam in sicer pri ljudeh vidil: Človek, kterimu je Bog bogastvo, imetje in čast dal, de mu ni ničesar manj¬ kalo, kar je želel, kterimu ga pa ni vživati dal, ter ga bo tujic povžil.5 (Pridg. VI. 1. 2.) S tem hoče reči: de Bog ni dal takimu bogastva, de bi ga vžival In pri njem veselje in zadovoljnost serca imel, kar bi bilo upati; ker Bog z majhno nesrečo videzno blažnost tacih podere, de zamoremo iz tega spoznati, de kakor le Bog pravo modrost dati zamore, tako tudi prava sreča in zadovoljnost le od njega priti zamorete. Ako tedaj tisti, ki vse imajo, kar hočejo vender v terpljenji in nadlogi žive in so zelo nesrečni, kakor hitro Boga zapuste : kako je pa z unimi, ki ničesar nimajo? Vsaka stvarica, ktera jim manjka, je kakor lakota in žeja, ki jih muči, in ternje, ki jih v serce zbada. Kako pa more mir in pokoj v takim človeku kraljevati, kjer je vedin boj misel, nagnjenj in po¬ želenj. Od tacih pravi prerok: „Hudobni so, kakor jezno morje, ktero ni vpokojiti.“ (Jez. LVII.) Zares, morski valovi in viharji ne morejo huji biti, kakor strasti in poželenja hudobnih! — Na takim morju večkrat nasprotni viharji vlečejo, de je nevihta to¬ liko huji; zakaj vsaka hoče posebej vpokojena biti, iz tega vstane nasprotin boj : kar meseno poželenje hoče, to je večkrat zoper čast; kar čast, tega noče lakomnost, in tako je od vsili strani silin boj, de ni miru in pokoja. Tak boj in zopervanje je podobno -~o< 272 s**>- zmešnjavi jezikov pri zidanji babilonskiga turna, za¬ torej je prerok Božji prosil, rekoč: „Prekucni jih, Gospod, zmešaj jim jezike, zakaj vidil sim krivico in prepir med ljudstvam.^ (Ps. LIV. 10.) Kteri pre¬ pir je to, ki v človeškim sercu razpertje dela in vedin boj strast in poželenja v njem goji? Mir in pokoj pravičnih. To je tedaj osoda hudobnih! Ker pa imajo pra¬ vični vodnika svojih želj in nagnjenj, ker so njih strasti uberzdane in vinirjene, in je vsa njih sreča in blaženost v Bogu, ki je središe blaznosti, ne pa v pozemeljskih rečeh, ki so minljive in goljufive; ker samoljubje in poželenje z vsimi strastmi in mehkuž¬ nimi sladnostmi bolj sovražijo, kakor svoje nar veči sovražnike in ker svojo voljo Bogu zroče: nimajo nobeniga terpljenja in nikoli miru ne zgube. To je eno tistih plačil, ktero Bog pravičnim obljubi, kakor sv. pismo na več krajih govori: „ Velik mir imajo ti — pravi kraljev prerok — ki tvojo postavo ljubijo in nič jih ne pohujša.^ (Ps. CXVIII. 165.) Tudi Izaija pravi tako: ,,0 ko bi bil slušal moje postave, bi bil tvoj mir kakor reka , in tvoja pravica kakor morski valovi.^ (Iz. XLYIII. 18.) Salomon nas ravno to uči: „Ako človeške pota Bogu dopadejo, bo tudi njegove sovražnike k miru spreobernil.^ (Preg. XVI.) Kdo drugi so ti sovražniki, ki se s človekam boju¬ jejo, kakor njegove strasti in poželenja, ki so v vednim boji z njegovim duham? Ti so, kterim je Bog mir obljubil, ako s pomočjo njegove milosti strasti in poželenja ukrote, ker vživajo potem mir in -°<>i 273 >o*- pokoj. Čeravno ima čednost v začetku silne boje s strastmi prestati, vender potem, ko do popolnosti pride, mir zadobi. Ta mir je tisti, od kteriga David govori: „Ti si dal prostor mojim korakam in moje stopinje niso bile slabe.“ (Ps. XVII. 37.) S temi besedami kraljev pevec razloček stori, med potam pravičnih in hudob¬ nih: Ti namreč strepetajo v svojim notranjim in bodo na svojih potih od marsikterih misel in domišljij vznemirjeni ; enako popotniku, ki čez stermine in globočine gre in se vedno boji, de bi ne padel; uni pa — pobožni namreč — hodijo po široki in varni cesti, kjer se jim ni ničesar bati. Dobro namreč vedo, kako zelo je zdaj njih serce razločno od tistiga, ki so ga poprej v svojim notranjim imeli, ko so bili še med svetnim šumam; zakaj tu so se pri nar manjši nevarnosti bali in trepetali. Ko so pa poprejšnjo pot zapustili in svoje serce ljubezni odperli, ko so vso svojo srečo in upanje v Doga postavili, hodijo po nar težjih potah z lahkim, pokojnim in Bogu vdanim sercatn, de se večkrat sami nad tako spremembo čudijo, in zdi se jim, kakor de bi ne bili več tisti, ki so bili poprej, in kakor de bi jim bilo drugo serce dano — tako zelo so spremenjeni! V resnici pa tudi niso, kar milost zadene, poprejšnji, čeravno jim je še tista natura ostala; zakaj milost tako spremembo stori. O tem prerok Izaija tako govori: „In ako bi tudi šel skozi vodo, bom pri tebi, in reke te ne bodo zagernile, in če v ognju hodiš, ne boš zgorel v plamenu.*’ (Iz. XLIII. 2.) Kaj druziga je ta voda, kakor nadloge in terpljenja tega življenja, ki nas vsaki dan obdajajo? In oginj, ki pravičnim ne bo škodoval, kaj je druziga, kakor plamen meseniga 12 ** —co^ 274 £x>o— poželenja, ki je podobin tistimu v babilonski peči, kteriga pomagači Nebukadnecarjevi, t. j. hudiči, od kterih oginj naših strast pride, užigajo? Ali pa more tisti, ki brez nevarnosti po valovih in ognju, ki svet napolnijo, hodi, brez nar manjši škode — ali more tak, vprašam, pričijočnost sv. Duha in moč Božje milosti tajiti? To je tisti mir, od kteriga sv. apostel Pavel pravi, de vsako misel preseže, t. j. de je tako ve- ličastin, osrečljiv Božji dar, de človeška pamet ni¬ kakor ne more razumeti, kako more meseno serce | tako pokojno in mirno v sredi nevarnost in nadlog tega življenja biti. Kdor ga pa razume , bo tudi tistiga spoznal in častil, kteri tolike čudeže storiti zamore, klicaje s prerokam : „Pridite in glejte del Gospodovih, ktere je On storil na zemlji, kteri konča vojske do konca sveta, ki zemljo podere in orožja zdrobi, in škite v ognji sožge. Pazite in glejte; zakaj jest sim Bog: Povzdignjen hočem biti med ljudstvam in povzdignjen na zemlji.“ fPs. XLV. 9—11.) Pri takim stanji, kaj more bolj veseliga in sladkejiga biti, kot |a pokoj, ta osrečevavni znotranji mir! — Ta nebeški dar izvira iz vsili dozdaj naštetih prednost. Kakor so pregrehe med sabo v zavezi, in enako verigi med sabo zvezane, tako so tudi čednosti med sabo zedinjene, in sicer tako: kolikor veči je .[ ena in kolikor več sadu donese, toliko globokeji ima svoje korenine. Ta mir, ki je dar sv. Duha, izvira iz vsili poprejšnih prednost, posebno pa iz čednosti, ktero vedno spremlja, zakaj kakor gre vnanja hvala in čast, tako tudi notranji mir, ki je njen sad in plačilo. Notranja razpartija vstane le po napuhu in nepokoji strast; ker jih čednost berzda in kroti, —o-o^ 2To zgine netilo k boju in puntu. Ta mir je ena tistih reči, v kteri blaženost nebeškiga kraljestva na zemlji obstoji , in od kteriga Apostel pravi: ^Kraljestvo Božje ni jed in pijača, ampak pravica in mir in veselje v svetim Duhu.* (Rimlj. XIV. 17.) Beseda „pravica“ pomeni tu čednost in svetost, v kterih zraven miru in veselja sv. Duha tudi blaženost obstoji, ki jo pravični v tem življenji vživajo. De pa ta mir iz čednosti izvira, nam Izaija v sledečih besedah očitno pokaže: ,,,Potem bo mir delo pravice , in do- pernašanje čednosti tihota in varnost v vse veke. In moje ljudstvo bo sedelo v lepoti miru, v hiši za¬ upanja in v obilnim pokoji.* (Iz. XXXII. 17. 18.) Beseda „tihota“ pomeni notranji mir, namreč pokoj strast, ki se sicer vedno med sabo bojujejo in tako mir razderejo. Drugič izvira ta mir iz po zmaganih strastih dobljene svobode, od ktere je bilo v poprejšnjim poglavji govorjeno. Kakor se po premagani deželi prebivavci zmagovavcu podajo in občni mir spet na¬ stopi, tako de vsak brez strahu pred sovražnimi napadi pokoj in varnost ima; tako tudi zadobi duša, kakor hitro so strasti, ki so bile vzrok tolikiga boja, premagane, notranji mir in pokoj. In kakor strasti, dokler je serce v njih oblasti, vedin boj vzrokujejo: tako bo človek še le prav za prav prost, kadar zmaga strasti, ter jih vklene, de mu ne morejo več nepokoja prizadjati. Tretjič izvira ta mir iz posebnih tolažb svetiga Duha, ki naše želje in vošila utolažijo in vmirijo, de se raji pameti voditi dajo. Četertič izvira iz spričevanja in notranjiga miru dobre vesti, po kterih duša pravičnih nar veči po- -»< 376 koj vživa, akoravno niso popolnama brez skerbi, imaje še vedno sveto boječnost in strah. Slednjič izvira notranji mir pravičnih iz upanja, ki ga imajo v Boga, ker ta jih vpokoji in tolaži na posebin način v nadlogah tega življenja, ker jim da sidro, ki jim iz nadlog pomagati zamore, t. j. oni zaupajo , ker so prepričani, de je Bog njih oče, pomočnik in varil, de se jim ni nikdar nič treba bati, govore s prerokam: „Potem bom v miru spal in počival, zakaj ti, o Gospod, si me na posebin način v upanji poterdil.^ (Ps. IV. 9.) To upanje je pravičnim dober pripomoček in zdravilo v njih terpljenji in tudi nimajo nobeniga vzroka bati se in žalovati. XXI. Poglavje. Deveta prednost čednosti, ki v tem, obstoji, de Bog molitev pobožnih usliši, hudobnih prošnje pak ■zaverže. Razun dozdej naštetih prednost imajo pobožni tudi to, de Bog njih prošnje usliši, kar jim je po¬ sebna tolažba in pripomoček v vsih nadlogah in terp- ljenjih tega življenja. V boljši razumljenje te pred¬ nosti je treba vediti, de sta bila na tem svetu dva vesoljna potopa: namreč naravni in duhovni, kterima je ravno tisti vzrok, namreč greh. Naravni potop o Noatovim času je vse razun tega, kar je bilo v barki, pokončal; vode so nastopile in zemljo z vsimi deli in blagam in človekam vred pokrile in pokončale. Drugi potop pa je bil veliko poprej in veči, kar ni —0-O<( 277 7>00— samo ljudem tistiga časa, ampak vsim — preteklosti, sedajnosti in prihodnosti škodval, in ne samo truplu, ampak tudi duši, vzemši ji vse zaklade Božje milosti, ki so jih pervi starši od Stvarnika prejeli. Tako je nastal za človeka neznano revin stan, v kterim še vedno zdihuje, ko luč tega sveta zagleda. Ta pervi vesoljni potop je vzrok vsih terpljenj in nadlog, ki človeško življenje zadevajo, in kterih je neskončno število , tako de je slavni papež in cerkveni učenik, Inocenci III. cele bukve s tem po¬ pisal. (De miseria vitse humanse.) Tudi paganskim modrijanam — premišljevaje iz ene strani dostojnost človeško, iz ene pa ponižanje in pregrešnost — se je to čudno zdelo in nikakor niso mogli razumeti, odkod de tolikošna sprememba in greh. Vidili so namreč, de ima med vsimi stvarmi te zemlje samo človek toliko poželenj in svetnih nagonov; kako njega samiga poželjivost in častilakomnost in neizmerna ljubezen do življenja mučijo in de s tem nikakor ni njegovo terpljenje pri kraji, marveč de ga celo smert in osoda unkraj groba skerbi; prepričali so se, de nobena stvar ni tako minljiva, de nikogar strasti tako v svoji oblasti nimajo, kakor ravno človeka; opazili so, de so živali večidel zdrave, in de niko¬ gar, ozdraveti ne potrebujejo, de so z vsim brez lastniga truda previdene, med tem ko človeka tisuč in tisuč nadlog tare, de mora toliko dušnih in teles¬ nih bolečin prestati, in še celo bolečine svojih sobra¬ tov občutiti. Preteklost zbudi v njem žalostin spomin, v sedajnosti je poln skerbi in žalosti in v prihodnost le s straham pogleduje. Večkrat se mora ves čas svojiga življenja truditi, de bi si vsaj nar potreb- niših reči za življenje pridobil. — Tode ne mogel -°°< 878 >oo- bi končati, ako bi vse nadloge človeškiga življenja našteti hotel. Pobožni Job o tem tako pravi: „Glo- veško življenje na zemlji je vedno vojskovanje, in njegovi dnevi so enaki dnevam vojakovim A (Job. VII.) Ta nesrečni stan človeka je nektere modrijane tako ganil, de je celo edin zmed njih izustil, de dvomi, če je narava naša prava mati, ali ni marveč naša mačolia, ker nam toliko nadlog naloži. Eden je pa terdil, de bi bilo nar bolje, nikoli rojenimu biti, ali pa vsaj koj po rojstvu umreti; eni so menili, de bi jih celo malo živeti želelo, ako bi iz skušenj ve- dili, kakšno de je življenje. Ako je tedaj življenje po grehu tako nesrečno in ako je človek v tem potopu svojo nar veči do¬ stojnost in srečo zgubil, ktero sredstvo tedaj nam je Tisti zapustil, ki je človeški rod tako zelo kaznoval? Kaj čaka kupca, kterimu je vihar barko potopil in vse pokončal? kaj druziga, kakor de gre milošnje prosit! Ako je tedaj človek v tem vesoljnim potopu vse zgubil, kar je imel, in nar revniši postal, ga druziga ne čaka, kakor de gre enako nar revnejimu beraču k Božjim vratam pomoči prosit. To nas uči kralj Jozafat, rekoč: „Ker ne vemo, kaj imamo sto¬ riti, nam samo to ostane, de svoje oči k Tebi ober- nemo.“ (Kronike XX. 12.) Tako tudi govori kralj Ecehija: „Od jutra do večera boš konec z mano storil. Kakor mlada lastovica hočem k Tebi klicati, zdihovati hočem k Tebi, kakor golob kruli.“ (Iz. XXXVIII. 13.) Hotel je s tem reči: ,,Jest sim tako revin in odvisin od Tvojiga usmiljenja in vodila, de ne eniga dne svojiga življenja brez Tebe živeti ne morem; zatorej nočem druziga storiti, kakor k Tebi, o Gospod! svoje zdihe pošiljati, kakor mlada lastovica -o M 279 >»»- po svoji materi vpiješ Tako je govoril kralj Eceliija, kteri je imel vsiga zadosti. Enako je tudi David, kteri je bil veči in mogočniši, v vsaki nadlogi Doga na pomoč klical, rekoč: ,,S svojim glasam kličem Gospoda, s svojim glasam zdihujem k Gospodu: K njemu pošiljam svojo molitev — in mu tožim svojo nadlogo.^ (Ps. CXLI. 2. 3.) To se pravi: „Ako okoli sebe pogledam, vidim, de so mi vse pota za¬ delane in vrata upanja zaperte; ker tedaj človeške pomoči nimam pričakovati, jo pa hočem z nebes z molitvijo priklicati, ktero mi je Bog edino pribežališe v potrebah in nadlogah dal/ 4 Prašal pa boš morde, ali je to sredstvo varno ali se v vsih potrebah življenja rabiti zamore ? Ker je pa to dar milosti Božje in od Boga samiga odvisi, nam tudi nihče drugi ne ve na to vprašanje odgo¬ voriti, kakor ljubljenci Božji, namreč apostelni in preroki, od kterih edin tako govori: ,,Nobeno ljud¬ stvo ni tako veliko, ki imajo bogove, de bi ga usli¬ šali, kakor naš Bog naše prošnje usliši.“ (5. Moz. b. IV. 7.) Čeravno je te besede prerok govoril, so vender Božje besede in nas morajo z večini upanjem napolniti, kakor vse poterditve celiga sveta; ker nas zagotovijo, de čeravno smo sami, in nas nihče ne vidi, vender niso naše besede zastonj, ker nam je Bog pričujoč, nam pomoč da in se nas v nadlogah usmili odvzemši jih, ako je za nas dobro in tudi njegovi sv. volji dopade. Ktera tolažba pa more za prosečiga bolji biti, kakor gotovo zaupanje v Božjo pomoč ? Ako tisti, ki molijo, že v zgorenjih besedah toliko tolažbe in uterjenja najdejo, koliko veči bo pa njih zaupanje, ako premislimo besede, ktere je Kristus govoril v zastavo svoje obljube? „Prosite 4 ^ — — c-o^ 280 )o-o— tako pravi — „in bote prejeli; išite in bote najdli; terkajte in odperlo se vam bo.“ (Mt. VII. 7.) Ktero poroštvo je za nas dražji in varniši, kakor to zago¬ tovilo ? Kdo ne najde v teh besedah zadosti tolažbe in kdo bi se ne vpokojil pri taki obljubi ? Zares, ena nar večih blažnost pobožnih v tem življenji je, de vedo, kakšno zagotovilo so prejeli, ker je gotovo ta ena nar večih milost, ktero jim je v plačilo njih pokoršine in zastavo večniga zveličanja dal, namreč zagotovljenje, prosečim vsigdar pričujoč biti in njih prošnje uslišati. Tudi David nas tega zagotovi, ter pravi : ,,Oči Gospodove gledajo na pravičniga in Njegove ušesa poslušajo njegove prošnje.“ (Psalm XXXIII. 16.) Po preroku Izaiju nam Bog oznanuje, rekoč: „Potem boš svoj glas vzdignil, in Gospod te bo uslišal; ti boš klical, in on bo govoril: Glej, tukej sim!“ (Iz. LVIII.) In Kristus nam pravi: „Ako vi v meni in moje besede v vas ostanejo, kar hočete, prosite, in dano vam bo/* (Jan. XV. 7.) Ker bi bila ta obljuba zavolj svoje velikosti neverjetna, jo po¬ novi še enkrat in še bolje poterdi: „llesnično, resnično, vam povem: „Kar bote Očeta v mojim imenu prosili, to vam bo dal/* (Jan. XVI. 23.) O neskončna milost in moč! o nezmerno bogastvo! Kar želite, prosite, dano vam bo, pravi Kristus. Kako dostojna je ta obljuba mogočnosti Božji! Kdo drugi, kakor Bog sam zamore tako zagotovilo dati ? Ktera oblast in moč je pa tudi tako velika, kakor ravno Božja! Človek bo tudi nekoliko gospodar vsih reči, ker mu je ključ k Božjim zakladam dan. V tem ko so vsi drugi darovi in milosti, ki jih človek od Boga prejme, omejene, je ta kakor kraljev dar, neskončin, kakor 1 je tudi delivec neskončin, in nikakor omejen, ker —- pokorni človek zmago oznanuje“ (Preg. XXI.), ker mu Bog ravno tako vošila spolni, kakor on njegove. llavno nasprotno se pa pri hudobnih godi, od kterih molitve Gospod govori : „Kadar bote roke povzdignili, bom svoje oči od vas obernil, in če pomnožite svojo molitev, je ne bom uslisal.^ (Iz. I.) Po preroku Jeremiju jim takole žuga: „0 času nad¬ log bodo rekli: Vstani in reši nas! kje so tvoji bo¬ govi, ki si jih naredil. Daj de vstanejo in nas rešijo na dan terpljenja/ < ' (Jer. II.) V bukvah Joba je tako zapisano: „Kaj je upanje hinavca, če iz lakomnosti ropa, in Bog njegove duše ne reši? Ali bo Bog njegovo vpitje uslišal, ako nadloge pridejo ?“ (Job. XXVII. 8. 9.) Enih misel s tem je tudi sv. Janez, rekoč : „Prelj ubij eni! ako nas naše serce ne obto¬ žuje, imejmo zaupanje v Boga, in kar prosimo, bomo od Njega prejeli, ker njegove zapovedi spol- nujemo in delamo, kar mu je dopadljivo.^ (I. Jan. III. 21. 22.) llavno tako tudi kraljev pesnik, rekoč: „Ako bi bil krivico vidil v svojim sercu, bi me Bog ne bil uslišal. Zato me je pa Gospod uslišal in na glas moje prošnje pazil. Gešen bodi Bog, kteri ne odreče moje prošnje, ne svojiga usmiljenja meni.“ (Ps. LXV. 19. 20.) Iz tega se vidi, kako razločna je molitev pra¬ vičnih in hudobnih , in kako razločna njih sreča. Pravični so Božji otroci, hudobni pa bodo ko sovraž¬ niki vekomej zaverženi. Ni se tudi čudili, de ni njih molitev uslišana, ker nimajo ljubezni, pobožnosti in ponižnosti in je z dobrimi deli ne sklenejo in po be¬ sedah svetiga Ciprijana ne bo molitev uslišana, ki iz merzliga serca pride. Desiravno se to sploh zgodi, je vender Božje usmiljenje tako veliko, de tudi večkrat 283 >»o- hudobniga molitev usliši in jim podeli, kar prosijo; zakaj če tudi nimajo zaslug, jim je vender lahko proš¬ nja spolnjena, ker po besedah sv. Tomaža se zamo- rejo le z ljubeznijo pridobiti; spolnitev naših prošenj pa odBožjiga usmiljenja odvisi, kije tako neskončno, de tudi grešnike usliši. XXII. Poglavje. j Deseta prednost dednosti , obstoječa v pomoči in milosti Božji, ki jo imajo pobožni v nadlogah , in v nepoterpeiljivosti in muki , ktere hudobni občutijo. §• 1 . Čednost ima tudi to posebno prednost , de tisti, ki so se ji posvetili, moč in pogum v sebi občutijo, serčno in veselo vse nadloge terpeti, ki so neločljive s človeškim življenjem ; ker še celo morje ni nevar- niši in bolj viharno, kakor je človeško življenje. Na svetu ni stanovitne sreče, vsaki trenutek jo lahko zgubimo. Dobro je tedaj pregledati in pomisliti , kakšno je življenje pravičnih in hudobnih. Pravični vedo, de je Bog njih Oče, in de jim je On čašo (kelli) terpljenja, kakor od nar boljiga zdravnika perpravljeno zdravilo izpiti dal, de vsaka nadloga, pili enako, dušo čisti in svetejši dela; prepričani so, de terpljenje človeka ponižniga, gorečiga za molitev stori, ter mu vest popolnama očisti. To in enako vedo pravični in so ponižniši, kadar jih nadloge za¬ denejo : Vlivajo vodo v čašo terpljenja, ali bolje ' reči, Bog jim jo vliva, ker On je, kakor prerok pravi , ki „nas obilno s solzami napaja.“ (Psalm -o^ 284 >~- LXXIX. 6.) Noben zdravnik ne zna bolniku tako zdravilo primeriti, kakor ravno naš nebeški zdravnik zdravilo terpljenj, ktere pravičnim po meri njih moči pošilja. Ako se pa terpljenj e poveča , bo tudi Božja pomoč veči, de človek ne omaga, kadar se nadloge množijo in de ne beži pred njimi, kakor ko bi bile nevarne in škodljive, temuč de si jih še le želi. Iz tega se vidi, de pobožni nadloge in terpljenja ne samo poterpežljivo, ampak tudi z veseljem terpe, ker ne gledajo nadlog, ampak le plačila; ne bolečin in grenkosti zdravila, ampak le venca, ki jih čaka, in zdravja, ktero zadobe. Ni jim mar kazen, ktero terpeti morajo, — z veseljem se k Tistimu ozirajo, ki kazni pošlje in kteri je rekel, de tiste kaznuje, ktere ljubi. Svesti so si tudi, de jih milost Božja ne bo zapustila ter jim vedno v nadlogah pomagala bo. Ker je zagotovljenje Božje resnično in zvestoba do njegovih perjatlov nespremenljiva, jim tudi ni nikoli bliže, kakor ravno v terpljenji, čeravno bi se na¬ sprotno misliti moglo. Kdor le poverhama sv. pismo pregledati hoče, najdel bo, de ni ničesar tako po- gostama priporočeno, kakor ravno to. Pisano je, de ^je On pomočnik o pravim času in v nadlogahA (Ps. IX. 10.) Ali ni sam rekel: „Kliči k meni o času nadloge, hočem te rešiti in ti me boš častil \ u (Ps. XLIX. 15.) Ali ne priča tega prerok iz lastne skušnje, rekoč: „Kadar sim na pomoč klical, me je Bog moje pravice uslišal; ti si mi iz nadlog poma- galA (Ps. IV. 2.) Ali ni to tisti Bog, v kteriga je prerok poln zaupanja klical , rekoč: „Cakal sim tisliga, ki me je rešil obupnosti in hudiga vremenaA (Ps. LIV. 9.) Beseda „hudo vremene pomeni tu viharja na morju, ampak strašni vihar nadlog ob- upniga serca, ki je toliko veči, kolikor menj poguma ima. Ravno to nam kraljev pesnik v več druzih krajih z ravno tistimi ali pa z bolj terdimi besedami ponovi, poterditi v nas vero v to resnico ter nas pokrepčati v časih terpljenja, rekoč: ..Pravičnih pomoč je od Gospoda : on je njih varil o času nadloge. In Gospod jim bo pomagal ter jih rešil, iu grešnikam iz rok iztergal in odrešil, ker so vanj upali." (Ps.XXXVI. 39—40.) Na drugim kraji še razvidniši govori: „Kako velika in mnoga je tvoja dobrota, o Gospod, ktero si tistim prihranil, kteri se tebe boje! Pripravil si jih tistim, kteri v tebe zaupajo pred očmi človeških otrok. Te boš ti na skrivnim s svojim obličjem pred straham ljudi skril. Varuješ jih v svojim šotoru jezičniga zopervanja. Hvaljen bodi Gospod, ker je meni v terdnim mestu čudno svoje usmiljenje skazal. Jest pak sim ves prestrašen rekel: „Od Tvojiga obličja sim zaveržen. Ali ti si glas moje prošnje uslišal, ker sim k Tebi vpil/*' (Ts. XXX. 20—24.) Iz tega se razvidi, kako razločno prerok od Božje pomoči, ktero je pravičnim obljubil, govori. Posebno pomenljive so pa besede : „Te boš ti na skrivnim s svojim obličjem," kteri nek učen mož tako razlaga: Kakor kralj tistiga, ki ga ima posebno rad in ga vsili nevarnost obvarovati želi, v svoje poslopje sprejme, de bi ga varvalo ne samo zidovje, ampak de bi tudi sam vedno nanj pazil: tako tudi varuje previdnost nebeškiga kralja svoje zveste; in odtod pride, kakor sami beremo in vidimo, de so bogabo¬ ječi v nar večih nadlogah in skušnjavah mirni in veseliga serca, kar že tudi njih obraz razodeva; za gotovo namreč vedo, de imajo zvestiga varha zmiram — 0 - 0 ^ 286 >~- pri sebi j in de jim je takrat nar bliže, kadar je ne¬ varnost nar veči. To so tudi občutili tisti trije mla- denči, ktere je Nebukadnecar (Nabuhodonosor) v zakurjeno peč vreči ukazal; tode angelj Gospodov jim je v ognji na pomoč pcršel in storil, de jim ognjeni plamen ni škodoval, marveč jim kot hladin veter pihal, de kar nič poškodvani niso bili. Začu¬ deni kralj reče: „Ali nismo treh mladenčev zvezali ter jih v oginj vergli ? Vidim pa zdaj 4, ki prosto v ognji hodijo. Nepoškodvani so in četertiga podoba je taka, kakor debi bil Božji sin.* (Dan. III. 49—56.) Iz tega se razvidi, de je Bog pravičnim v nad¬ logah blizo. To nam tudi Egiptovski Jožef priča, koliko de je Gospod zanj storil, ko so ga bratje v sužnost prodali, „zakaj, rešil ga je grešnikov*" — kakor se v bukvah modrosti bere — in je ž njim v jamo šel in ga ni zapustil v verigah, de mu je žeslo kraljevo v roke dal ter oblasti njegovi tiste zročil, ki so ga zatirali, in je lažnike, ki so ga obrekovali, odkril in večno slavo zadobil.* (Bukve modr. X. 23.) Vsi ti izgledi poterdijo obljubo, ktero je Bog Davidu dal, rekoč: „Per njem sim v nadlogi, rešil ga bom in proslavil.* (Ps. CX. 10.) O kako zveličavno je terpljenje, ki nam taciga tovarša prisluži! Zato hočemo vsi s sv. Bernardam reči: „Daj mi terpljenje in nadloge, o Gospod, de boš zmiram pri meni.* K temu pa še pomagajo vse druge čednosti, ki zedinjene nesrečniga dušo tolažijo in krepčajo. Zakaj kakor hitro je serce britko, in bolno, gre tje od vsih strani kri, ga spet okrepčati, de bi ne omagal; tako tudi čednosti duši na pomoč pridejo, kadar jo britkosti in težave obdajajo, ter jo mnogotero tola- -' k *; 287 to¬ žijo in krepčajo. Posebno je vera, ki nam srečo in nesrečo prihodnjiga življenja kar živo pred oči po¬ stavi, s kterima sedanje terpljenje ni v nikakoršni primeri. Potem upanje pravo poterpežljivost človeku vdihne, opominovaje ga na plačila, ki ga v prihod¬ njim življenji čaka. Ljubezen do Boga stori, de si pobožni nadlog in terpljenj goreče žele. Pokornost, zedinjena z vdanostjo naše v Božjo voljo stori, de duša vse, kar jo zadene , veselo in brez nevolje preterpi. K tem čednostim se potem tudi pridruži poterpežljivost, ki človeka poterduje, de zamore vsako butaro voljno nesti. Ravno tako tudi ponižnost, ki v nadlogah človeško serce, kakor cvetlico upoguje, de se človek voljno v Božjo voljo vda in spozna, de vse terpljenje ni nič proti temu, kar smo z gre- ham zaslužili. Slednjič tudi dušo močno okrepča, de premišljuje terpljenje našiga Gospoda Jezusa Kri¬ stusa, s kterim se ne da naše celo nič primeriti. Tako pripomore vsaka čednost po svojim ter nas tako rekoč z besedo k serčnosti opominujejo. Perva, vera namreč, pravi: „de ni primeriti terp¬ ljenje sedajniga časa s častjo, ktera bo enkrat nad nami razodeta." (Rimlj. Vlil. 18.) Ljubezen pravi, de je pravično in se spodobi, de vse preterpimo iz ljubezni do tistiga, ki nas je tolikanj ljubil in nas še ljubi. Hvaležnost pa govori s pobožnim Jobam: „Ako smo dobro iz Božje roke prejeli, zakaj bi tudi hudiga ne terpeli ?“ Kes pravi, de tisti po pravici proti svoji volji kej terpi, ki se je tolikrat zoper Boga puntal. Zvestoba pristavi, de je pravično, de naj se tisti vender enkrat v svojim življenji hvalež- niga in zvestiga skaže, kterimu je Bog toliko milost in dobrot dodelil. Poterpežljivost nas uči: ,,de nad- 288 •>o-o— loga poterpljenje pernese, poterpljenje skušnjo, skuš¬ nja upanje, upanje pak ne osramoti." (Itimlj. V. 4.) Pokornost nas opominja, de noben dar ni veči in Bogu perjetnisi, kakor če se v terpljenji v njegovo sveto voljo vdamo. Med vsimi čednostmi pa nobena človeka v terpljenji tako ne krepča in uterduje, ka¬ kor ravno upanje. To nam poterdi apostel, ki potem ko je opominjal, de bi bili veseli v upanji, pristavi, rekoč: ^Bodite poterpežljivi v nadlogi/'' (It. XII. 12.) Zakaj dobro je vedil, de iz perve druga izhaja, namreč, de veselo upanje moč poterpežljivosti rodi, zalo tudi sveti Pavel upanje sidro imenuje; kakor namreč sidro v globočino morja verženo ladijo ob- derži in jo proti viharju brani, tako ima živo upanje nebeške obljube pred očmi, in stori, de duša pra- vičniga v sredi morja tega življenja nepremakljiva ostane, ukljub vsim viharjem in nevarnostim. Tako je tudi enkrat svet mož, obdan od bolečin in terpljenj rekel: „Blago, kteriga jest pričakujem, je tako ne¬ zmerno, de mi je vsaka bolečina in muka radost." — Vse čednosti tedaj pripomorejo, dušo pravičniga v nadlogi krepčati in poterditi. Ako mu tudi večkrat pogum zginva, se vender kmalo spet vzdigne in si živo reče: Ako se skušnjavi, ktero ti je Bog poslal, premagati daš, kje je potem tvoja živa vera v Njega? kje ljubezen, pogum, vdanost, poterpežljivost, zve¬ stost ? Kje moč tvojiga upanja? Mora tvoj trud koj pri koncu biti ? Ali je to dober sklep ? Ali tako terpiš, kar si si velikrat želel in Boga prosil? Pre¬ misli , de dolžnost kristjana ni samo postiti se in moliti, in v cerkev hoditi, temuč de te tudi Bog enkrat zvestiga najde , kakor je nekdaj Joba in Abrahama o času terpljenj !“ — -‘■M 289 Tako je pravičnim« mogoče, z vajami in pre¬ mišljevanji, s krepostjo, posebno pa z milostjo Božjo vse nadloge poterpežljivo pa tudi veselo in hvaležno terpeti. V zgled nam je pobožni starček Tobija, ki je po velicih nadlogah in britkostih zadnjič v starosti še oslepel: „To skušnjavo mu je pa Bog zato poslal, de imajo v njem njegovi nasledniki zgled poterpež- ljivosti, kakor v sv. Jobu. Ker se je od mladosti Boga bal in Njegove zapovedi spolnoval, se ni pre¬ piral s Bogam, de je oslepel, temuč ostal je vedno nepremakljiv v strahu Božjim in je hvalil Boga vse dni svojiga življenja." (Tob. II. 12—14.) Iz tega zgleda lahko vidimo, kako je sv. Duh tega pobožniga in bogaboječiga moža v nadlogi pod¬ piral. Lahko bi še več tacih zgledov naštel, posebno iz današnjega veka, kako služabniki in služabnice Božje nar huji bolezni in terpljenja z veseljem terpe, v nar veči brhkosti sladkost, o viharji pokoj in v babilonski peči krepčavno hladnost občutijo in vži- vajo ! §• 2 . Nepoterpe&ljivost in zloba hudobnih v nesreči. Ker hudobni nimajo ljubezni ne poguma, ne upanja in družili čednost, jih zasačijo nadloge ne¬ pripravljene in brez orožja. Manjka jim tudi luči, de bi zamogli vse viditi, kar pobožni prejmejo; nimajo živiga upanja ter tudi niso nikoli tiste velike dobrote in očetovske previdnosti, s ktero Bog za pobožne skerbi, skusili. Žalostno je tedaj viditi, kako jih vertinec požre, de jim nihče pomagati ne more. Ker nimajo Božje pomoči, ker njih ladijo brez kormila viharno morje semtertje podi — kaj je druziga per- 13 — C-oi 290 >o»- čakovati, kakor de se v nevihti potopijo in večno pogube? Kaj druziga jih čaka, kakor de jih valovi nesreče semtertje gonijo in de se njih ladija na skal¬ nih stenah jeze , inaloserčnosti, nepoterpežljivosti , bogokletstva in obupnosti razbije? De, še cehi taki so, ktere nesreča tako zelo pobije, de pamet, zdravje, življenje ali pa oči zavolj vedniga jokanja zgubijo. Pobožni se v terpljenji kakor zlato v ognji sčistijo, hudobni pak se pri nar manjši vročini kakor svinec raztope. Pervi se vesele, in hvalne pesmi pojejo, drugi pa stokajo. Ene dereči valovi sabo potegnejo, in potopijo, eni pa varno brez nar manjši škode po reki hodijo. Zato doni vsigdar v hiši pravičnih glas hvale in veselja. De bi bolje razvidih, naj pomisli vsak, kam je večkrat obupnost matere po zgubljenim možu ali otrocih tirala. Ene so bežale v kak samotin kraj, kamor ni nikdar solnce prisijalo, ene so v oginj po¬ skakale; ene, k ter im je življenje merzelo, so si glave na stenah razbile, ali pa so se, de bi ne bilo toliko terpeti treba, na kak drugač način grozovito končale, ter svojim veliko žalost in tugo nakopale. Pa ni še tega dovolj; ni zadosti, de enako derečim zverinam divjajo, temuč v svoji togoti Boga preklinjajo in mu na mnogotere načine nečast delajo; in odtod pride, de se njih nadloge povišajo, ker jim Bog spet novih pošlje; zakaj to po pravici vsi tisti zaslužijo, ki zoper Božjo previdnost godernjajo in se terpljenju, ktero jim je Bog poslal, s silo ustavljajo. Hudobneži v nesrečah kej nasprotno delajo. Ne de bi vodbe Božje slavili, jih že preklinjajo; kjer bi ponižni mogli biti , so polni napuha in prevzet¬ nosti. Oni si sami muke množijo , ker ne de bi se potrebnih pripomočkov posluževali, še bolj obupni -291 *<*>- postanejo, tako de imajo že na tem svetu pekel, iz kteriga vuniga pridejo; ker ako je pekel kraj kazin in grešnikov, se zamore po pravici reči: de je tak stan na zemlji, v kterim se toliko grešnikov in kaziti znajde, podoba pekla. Zastonj je v nadlogah goder- njati , in nepoterpežljivimu biti ter se nesreči, ki nam jo Bog pošlje, ustavljati, ker si terpljenja nika¬ kor ne polajšamo, kakor pa ko bi bili poterpežljivo in voljno terpeli, kar bi nam bilo v zasluge šteto. Kako žalostno je tedaj, viditi toliko ljudi brez sadu nadloge terpeti, ker so nepoterpežljivi, ter si jih tako ne umanjšajo, ampak Je množijo. Zares velika nesreča je, truditi se zastonj! Ali še huje je, zgubiti vse dozdaj pridobljeno, in po viharni noči tudi celi dan gerdo vreme imeti. Iz tega vidimo, kako razločno se pobožni in hudobni v nesreči obnašajo. Pervi so mirni, veseli in serčni, drugi pa žalostni in obupni. V lep zgled nam je občno žalovanje in kričanje Egipčanov, ko so v tisti nesrečni noči vse pervorojene zgubili ter nobene hiše ni bilo, de bi ji bil Gospod prizanesel, v tem, ko je v Gesenski deželi, kjer so Izraelci bi¬ vali, vse mirno in pokojno bilo. Zraven tega, de so pobožni mirni in veseli v nesreči, imajo še korist iž njih, hudobni pa veliko škodo ; zakaj kakor bo po besedah sv. Janeza Zla- tousta — zlato v ognji očišeno, dreva pa sožgane, tako tudi očistijo nadloge pravične, hudobni pa so kakor suhe dreva v oglje in pepel spremenjeni. Sv. Avguštin pravi: ..Kakor ravno tisto mlatvino kolo bilke razbije, seme pa sčisti; kakor se nadalje grampovna ne zmeša z oljem, čeravno oba enako pritiskajo; tako tudi očisti ravno tista nesreča pra- 13 * -«< 292 )»- vične in požre in pokonča hudobne. Tedaj tudi hu¬ dobni v ravno tisti nadlogi Boga preklinjajo, pobožni ga pa prosijo pomoči in mu čast in hvalo pojejo. Kej velik razloček je tedaj : kaj in kdo terpi; ker pri enakim mešanji bo blato smerdelo, mazilo pa kej lepo dišalo/' (Aug. boš. kralj. b. I. p. 8.) V poter- jenje te resnice nam dajo Izraelci lep zgled, ko so čez rudeče morje šli. Voda se je na obeli straneh ustavila, tako de so imeli suho pot in de nihče ni škode terpel; nasproti pa je vse konjnike in Faraona požerla in se nad njimi razprosterla. Tako tudi dajo vode nadlog pobožnim veliko perložnosti, de se za- morejo v ponižnosti in poterpežljivosti vaditi in uter- diti; hudobnim pak so dereča reka, ki jih v brezno nepoterpežljivosti, bogokletstva in obupnosti potegne in požre. Iz tega se^ vidi spet velika prednost čednosti pred pregreho. Človeška modrost ni v stanu, človeku serčnost in poterpežljivost v nadlogi dati, ampak Jezus Kristus, ki je za nas na križu vise vtolaživin zgled, ki nas, sede na desnici svojiga Očeta, s svojo milostjo uterjuje in, obljubivši nam večno zveličanje, naše serca z upanjem nadušuje, kar nobena človeška modrost ni v stani storiti. XXIII. Poglavje. Enajsta prednost čednosti , ktera v tem obstoji , de Bog pobožne s posvetnim blagam obdari. §. I. Vse kar smo dozdaj povedali, zadeva duhovne dobrote in zaklade, ktere Bog pobožnim že na tem 293 >° svetu deli, zraven veličastva v prihodnjim življenji. Ti zakladi so nam bili v prihodu Jezusa Kristusa obljubljeni, kakor prerokbe spričujejo. Zato je Kri¬ stus po pravici Odrešenik sveta imenovan, ker so nam po njem prava sreča, namreč milost, modrost, mir, zmaga čez strasti, tolažbe sv. Duha, terdno upanje — z eno besedo: vse dobrote podeljene, ktere so potrebne v dosego tiste blaznosti, od ktere prerok govori: „Izrael je bil rešen od Gospoda z večnim zveličanjem/*' (Izr. XLV.) Ako bi pa kdo preveč svetno blago cenil in ljubil, kakor so nekdaj Judje storili, taciga celo nočem z nasprotnim terjenjem ostrašiti, marveč mu dam veliko premisliti, de se bo čez upanje upokojil. Povej mi, kaj hoče modri, govore od prave modrosti, v kteri popolnost čednosti obstoji, s temi besedami reči: Dolgost dni je v njih desnici, v njih levici pa bogastvo in veličastvo V‘ (Preg. III. 16.) Tedaj ima prava modrost dvojno blago v svojih rokah, h kterimu ljudi vabi, namreč v eni večno, v eni časno. Nikar ne verjemi, de Bog svoje zapusti, de bi lakote poginili. On ki mravlje in červe opravim času hrani, tudi ljudi, ki mu zvesto služijo, v potrebah ne za¬ pusti ! Ako nad temi besedami dvomiš, beri šesto poglavje iz Evangelija sv. Matevža, in dobil boš zagotovilo te obljube: „Ne skerbite — pravi Zveličar — kaj bomo jedli ali kaj bomo pili, ali s čem se bomo oblačili. Po tem le neverniki vprašujejo : vsaj vaš nebeški Oče ve, de vsiga tega potrebujete. Išite tedaj nar poprej Božjiga kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo priverženoA (Mat. VI. 32. 33.) Zatorej nas tudi kraljev prerok k službi Božji opominja, rekoč: ..Bojte se Boga, vsi njegovi svet- —»< 294 •»o- niki, zakaj ti, ki se Njega boje, nimajo pomanjkanja. Bogati so pomanjkanje terpeli in stradali; tem pa, ki se Gospoda boje , ne bo nič dobriga manjkalo/ 4 (Ps. XXXIII. 10. 11.) Zopet v drugim psalmu pravi: „Jest sim mlad bil, in se postaral, pa nisim še vidil, de bi bil pravičin zapušen, ali de bi njegov zarod kruha prosil. 44 (XXXVI. 25.) Hočeš pa še več zve- diti, kaj je pravičnim obljubljeniga, poslušaj, kaj je Uog tistim, ki njegovo postavo spolnujejo, obljubil: „Ako glas Gospoda svojiga Boga slišiš, de spolniš vse Njegove zapovedi, ktere ti danes dam, tako te bo Gospod tvoj Bog čez vse ljudstva povzdignil, ki so na zemlji. In čez te bodo peršli vsi tisti blagoslovi in te bodo zadeli, ako boš njegovim zapovedim pokorin. Blagoslovljen boš v mestu, in blagoslovljen na polji. Blagoslovljen bo sad tvojiga telesa, sad tvoje zemlje, in sad tvoje živine, čede tvojih goved in hlevi tvo¬ ji 1 * ovac. Blagoslovljeni bodo tvoji skednji in bla¬ goslovljeni ostanki tvojiga perdelka. Blagoslovljen boš pri vzhodu in blagoslovljen pri vhodu. Gospod bo dal, de bodo tvoji sovražniki, kteri se zoper tebe vzdignejo, pred tvojimi očmi popadali. Po eni poti ti bodo nasproti peršli, po sedmerih pa pred tabo bežali. Gospod bo blagoslov poslal čez tvoje hrame in čez vse dela tvojih rok, in te bo blagoslo¬ vil v deželi, ktero boš prejel. Gospod te bo za svoje sveto ljudstvo zvolil, kakor je tebi prisegel, ako boš zapovedi Gospoda svojiga Boga spolnoval in po nje¬ govih potih hodil/ In vsi narodi zemlje bodo vidili, de je ime Gospodovo nad tabo poklicano, in bali se te bodo. Gospod bo storil, de boš vsiga obilno imel, na sadu svojiga telesa, na sadu svojih goved, na sadu zemlje, ktero je Bog tvojim očakam prisegel, — < 299 svoje glave. Gospod bo tebe in tvojiga kralja, kte- riga si boš zvolil, k ljudstvu peljal, kteriga ne poz¬ naš ne ti, ne tvoji očetje, in tam boš tujim bogovam, lesu in kamnu služil. In boš zgubljen, v pregovor in zasramovanje vsim ljudstvam, kamor te bo Gospod peljal.^ Zadnjič k tem strašnim kletvam še sledeče pristavi: ,,In čez tebe bodo peršle vse te kletve, in te preganjale in zadele , dokler konea ne vzameš, zato ker nisi slušal glasu Gospoda svojiga Boga in nisi njegovih zapoved spolnoval, ktere ti je dal. In bodo na tebi in tvojim zarodu v znam in čudež ve- komej, zato ker nisi služil Gospodu svojimu Bogu z veselim in dobrovoljnim sercam, kadar si vsiga do¬ volj imel; služiti moraš tedaj svojimu sovražniku, kteriga ti je Bog poslal, v lakoti, žeji, v nagoti in v pomanjkanji vsih reči. In on ti bo železin jarm na vrat naložil, de te potere. Gospod bo zoper tebe daljno ljudstvo in od nar zadnjih mej zemlje perpe- Ijal, ktero bo kakor postojna s silo čez te priletelo, kteriga jezik ti bo neznan : Silno nesramno ljudstvo, ktero ne bo starosti spoštovalo, ne z malimi usmi¬ ljenja imelo. Pojedlo bo sad tvoje živine, in sad tvoje zemlje, de pogineš; ne bo ti pustilo ne žita, ne vina, ne olja, ne čed goved, ne čed ovac, dokler de te pokonča in zatre po v vsih tvojih mestih, in tvoji terdni in visoki zidovi, na ktere si se zanašal, bodo po celi tvoji deželi poderti. Oni te bodo z vojsko oblegli, pri vratih, in po celi deželi, ktero ti bo Gospod tvoj Bog dal. In jedel boš v britkosti in v tej strašni nadlogi, ki ti jo bo sovražnik pri- zadjal, sad svojiga telesa, meso svojih sinov in hčer, ktere ti bo Gospod tvoj Bog dal.“ Lete so besede svetiga pisma! V ravno tem -=«; 300 >rO-o— poglavji je še več žuganj, ktere pa tu opustimo. Kdor jih s pazljivostjo prebira, mora pri tolikšni grozovitosti groze in strahu trepetati. Morebiti se bodo pa tudi marsikterimu, prebiraje jih, oči odperle in spoznal bo, kako ojstra je Božja pravica, kako strahoviti so nasledki greha, in kako strašno ga že Bog na tem svetu kaznuje — in kaj bo še le na drugim ! Zvedil bo potem bravec, de je hudobnih stanje zares objokovanja vredno, ker s slepoto udar¬ jeni ne vidijo, kaj jih čaka in kako strašne kazni so jim pripravljene. Ne misli pa, de je to žuganje prazno in zmiš- Ijeno ljudem v strah; ni samo žuganje, ampak res¬ nično prerokovanje nadlog, ki so tisto ljudstvo zadele, ker o času Ahaba, Izraelskiga kralja je bila v Sa- marii, ktero je Sirski kralj s svojo vojsko oblegel, tako grozna lakota, de so, kakor nam sveto pismo pove, ljudje golobjek, kteriga so še k temu drago f kupovati mogli, jedli, de, še celo matere so, kar je še grozovitniji, svoje otroke morile, se z njih mešam nasititi. (IV. b. kralj. VI.) To se je tudi zgodilo, kakor nam Jožef Flavi popiše, pri obsedi Jeruzalema. Vender je morija in vjetje tega ljudstva, kakor tudi pogin judovskiga kraljestva, vsim dosti znano, opustimo torej. Enajst rodov je postalo sužnjih Asirskim kraljem , ostali rod pa je bil potem od Rimljanov premagan. Veliko jih je bilo v sužnost peljanih, še več pa umorjenih. Tudi naj se nikdo ne izgovarja in tolaži: to zame ni, Bog je le Izraelcam tako strašno žugal — to je za vse ljudi, kteri spoznajo Božjo postavo, pa jo zaničujejo in ne spolnujejo, kakor nam Bog sam po preroku govori: „Ali nisim Izraela iz Egipta speljal? 30 i )>o-o— in Fibistejce iz Kapadocije, in Sirce iz Cirene? Lej, oči Gospodove gledajo grešniga kraljestev in jest ga hočem na zemlji zatreti.^ (Amos IX. 7. 8.) S tem hoče reči, de je prekucij kraljestev na zemlji edini vzrok greh. Kdor želi še več dokazov, naj pregleda vesolj¬ no zgodovino, in zvedil bo, kako Bog hudobne, posebno pa tiste, ki vedo njegove postave, pa jih ne spolnujejo, kaznuje. Vidil bo, kako velik del Evrope, Azije in Afrike so poprej kristjani v posesti imeli, kako pa zdej ravno tam neverniki prebivajo, pokončavši cerkve živiga Boga; kako strašno so nekdaj Goti, Hunci in Vandalci, ki so o času sv. Avguština v Afriki bili, z možmi in ženami, z otroci in starčiki delali, palili in požigali. Ravno tisti čas so tudi Dalmacijo po sporočilu sv. Hieronima tako razdjali, de je bila kakor pušava. Iz tega lahko vidimo, de nam čednost in po¬ božnost ne samo v dosego večniga zveličanja, ampak tudi časniga blaga pripomorete. Kaj nas pa tudi pre¬ mišljevanje te prednosti k ljubezni vnema in k boljimu življenju, de bomo ovarvani toliko nesreč, deležni pa neprecenljivih zakladov, ki nam jih je Bog obljubil. XXIV. Poglavje. Dvanajsta prednost čednosti , obstoječa v pokojni in veseli smerti pobožnih, nasproti tugopolni in mučni smerti hudobnih. §. 1 . Dozdaj naštetim prednostim čednosti še zadnjo pristavimo, namreč pokojno in veselo zadnjo uro, ko -c«< 302 foo- pobožni truplo, v kterim je bila duša kakor v ječi vklenjena, zapuste in v večno življenje gredo. Kaj je pa tudi bolj srečniga in veseliga, kakor smert pravičniga in kaj bolj nesrečniga, kakor smert greš¬ nika? „I)raga je — kakor prerok govori — v očeh Gospovih smert njegovih svetnikov." (Ps. CXV. 15.) „Smert grešnikov je pa prav huda." (Ps. XXXIII. 22.) Kaj druziga hoče tii beseda „prav huda" po¬ meniti , kakor de je taka smert nar veči hudo za trupib in dušo ? Zatorej svet Bernard te besede : ,,,smert grešnikov je prav huda" takole razlaga: „Huda je taka smert zavolj zgube sveta, huji zavolj ločitve duše od trupla, nar huji zavolj červa, ki vedno grize in zavolj ognja, ki nikoli ne ugasne, in v kte- riga duša pride." Zares mora težko biti svet za¬ pustiti, še težji, truplo, nar težji je pa gotovo, večno pogubljenimi: biti. To in še več druziga muči na zadnjo uro hu¬ dobne, ker imajo še zraven tega tudi veliko telesnih bolečin prestati in se vse terpljenja zedinijo v po¬ višanje težav in žalost: Posvetne reči, ktere mora zdaj umirajoči zapustiti, misel na prihodnost, spomin dopernešenih pregreh, strah pred ostrim sodnikam in pred sodbo, ktero ima kmalo zaslišati, groza pred grobam, ločitev od vsiga, kar mu je bilo nar ljubši, od svitliga solnca in življenja — vse to pozamezno ali skupej umirajočiga muči in sicer toliko bolj, ko¬ likor veči je bila njegova ljubežin do posvetniga, zakaj — kakor sv. Avguštin pravi — kar kdo ljubi, tega se ne znebi brez velikih bolečin. Zatorej prav reče neki modrijan, de se tisti nar menj smerti boji, kdor veselice tega sveta nar menj pozna. Kar pa hudobne nar bolj v zadnji uri muči, je H 303 )x>o— njih ranjena vest in misel na prihodnost. Bližnja smert človeka kakor iz globokiga spanja zbudi, de spozna, česar ni poprej nikoli mislil. Posebno lepo govori o tem Evzebi Emesen : „Kaj bo, ko bo člo¬ vek zadnjikrat svetu slovo rekel, zagledaje pred sabo smert, pustivši pa za sabo življenje, tiran v tisto strašno brezno? Ker ni več misliti treba, s čim se živiti in oblačiti, ker ni več dela in vojskovanja in je vse prizadetje in hrepenenje po časti in bogastvu zastonj, nima serce več teli skerbi, ter ga samo to strašno muči, kako Sodniku odgovor dati ? Edina misel na sodbo Božjo ima vse počutke v oblasti. Človek pozabi sedajnosti, in le misli na to, kaj bo v pri¬ hodnosti. Lej — tako bo sam sabo govoril — vse je zginilo kakor senca, le tvoje pregrehe in hudobije so ostale in te bodo v večnost spremile.* Ravno ta cerkveni učenik govori v drugi pridigi spet takole: „PremisIimo , kako velike bodo bolečine zanemarjene duše, kadar bo truplo zapustila! Kakšna težava in britkost, kakšna noč in tema, ko bo iz števila tož¬ nikov narprej vest obložena s toliko pregrehami zo¬ per njo pričala! Ako nam pred oči stopi in ne bomo mogli utajiti, de resnice ne govori, ne bo več treba dokazov; ker ne bomo mogli lastni priči, ki je v nas, nič skriti in utajiti.* Sv. Kardinal Peter Dami¬ jan še obširniši od tega govori: „Ko duša grešnika truplo zapusti, kako strašne bolečine jo žgejo in koliko ternja grizeče vesti jo bode! Spomni se stor¬ jenih grehov in vidi tolikx*at zaničevane Božje po¬ stave ; zelo jo boli, de je bil zanjo čas pokore zastonj pretekel in neizmerna žalost se je polasti, ker se bliža sodba in plačilo. Rada bi še ostala, ali ona mora življenje zapustiti; popravila bi še rada >°( 304 zamujeno, ali ni ji več pripušeno. Ako za sabo po¬ gleda, vidi preteklo življenje kakor spominek časa; ako pogleda naprej, vidi nezmerno večnost, kteri ne more oditi. Joka, ker mora veselju, ki bo na vse veke terpelo, in ki bi ga lahko tukej zaslužila, odreči in neznane bolečine jo obdajo, ker je večno zveli¬ čanje zavolj kratkiga posvetniga veselja zgubila. Sra¬ mota jo obide, viditi, de je zavolj umerljiviga trupla, ki bo zdaj červam v hrano, svoj nar dražji del, dušo namreč, ki je bila namenjena med angeljci prebivati, zanemarila ! Če premisli nebeško lepoto, ki jo je za prazno svetno blago zamenila, strepeta pred tako terdovratnostjo. Če se še enkrat nazaj ozre po temnim dolu sedanjega življenja in vidi lepoto nebeške luči, spozna, de je vse, kar je na zemlji ljubila, noč in temnota. O ko bi si taka duša potem čas pokore sprositi mogla, kako rada bi se nar ostreji pokorila? Nič bi ji ne bilo pretežko in preveč, de bi z veseljem storiti ne obljubila. Koliko obljub, molitev in pokorivnih del bi si ne naložila? Ali ravno v tem premišljevanji se vedno bolj smert bliža: oči ugasnejo, glas utihne, zasliši se ječanje, udje omer- znejo, sline se iz ust cede in ves obraz je grozno bled. In v tem se spomni misel, besedi in djanj, ki zoper njo pričajo; in naj počne kar hoče, de bi jih ne vidila, mora jih gledati. Zdaj ugleda z ene strani strašno kardelo hudičev, z ene čednost in angelje, in koj zve, kterim de bo pridružena. Ako ima dobre dela in čednosti nad sabo, se ji bodo koj angelji približali in jo v svete nebesa spremili. Ako ji pa število grehov in pregrešno življenje tega ne dopuste, oh! kako hitro bo potem strepetala, kako hitro jo bota strah in groza prešinila! Pritekli bodo hudiči, -oo< 305 >»- jo bodo zgrabili , truplu stergali in sabo v peklo tirali. c ‘ Tako Peter Damjan. Ker tega ne more nihče tajiti, ker se bo vse tako sgodilo, kakor je popisano, kako moremo še dalje — ako imamo le količkaj pameti in razumnosti — dvomiti, spoznati, de bi osoda grešnikov zares tugopolna in strašna ne bila, ker jih tak žalostin in nesrečin konec čaka ? Ako bi posvetno veselje v tej uri kej pomagati in tolažiti zamoglo, bi ne bila ne¬ sreča tako huda; tode takrat ne pomaga ne bogastvo ne čast; ne prijatli in znanci, ne služabniki, ne imenitnost in blagi rod; vse to je brez cene in prazno, le čednost in pobožno življenje zamorete umirajočimu pomagati, po besedah Salomonovih : „Bogastvo nič ne pomaga na dan maševanja; pravičnost pa nas reši smerti/' (Preg. XI.) Ker grešnika na koncu svojiga življenja taka revšina in nadloga čaka, zakaj bi se ne bal in strahu ne medlel, ker bo mogel, zapušen od vsih, pred sod- nji stol pravičniga Sodnika stopiti! — §. %. Od smerti pravičniga. Koliko srečniši bo pa nasproti smert pravičniga! Zakaj kakor bodo grešniki po smerti kazni svojih pregreh prejeli, ravno tako bodo pravični prejeli plačilo svojih dobrih del, kakor pravi modri: „Kteri se Gospoda boji, temu se bo poslednjič dobro godilo, in bo na dan svoje smerti blagoslovljen." (Sir. I. 13.) Se razločniši to uči sveti Janez v skrivnim razo- denji, rekoč: „In slišal sim glas z neba, kteri mi je rekel: Zapiši/' Glas pa mu je sledeče zapisati ukazal: —O0<( 306 Wo— ^Blagor mertvim, kteri v Gospodu unierjejo ! Od zdej, reče sveti Duh, naj počivajo od svojiga truda; zakaj njih dela gredo za njimi/' (Skriv. raz. XIV. 13.) Kako bi pač človek, ki je tako obljubo od Boga dobil, mogel serčnost zgubiti tisto uro, kadar mu bo skorej podeljeno, česar je ves čas svojiga življenja želel in upal ? Zato pravijo Jobove bukve od modriga : „Na večer (tvojiga življenja) se bo tebi poldnevna svitloba zasvetila, in kader boš menil, de je tebe konec, boš kakor zgodnja danica vstajal/' (Job XI. 17.) Te besede sveti Gregor takole razlaga : „Modriinu bo zasijala svitloba, kakor per belim dnevu, ker bo ob smertni uri zagledal svetlost, ki ga bo obda¬ jala. O času torej, kadar bodo hudobni žalovali v Gospodu/'' Ravno to tudi Salomon v svojih prego¬ vorih priča, rekoč: ,,Grešnik bo zavolj svoje hudo¬ bije zaveržen, pravični pa upa per svoji smerti." (Preg. XIV. 32.) Ali pač zamore človek večiga za¬ upanja želeti, kakor ga je imel sv. Mariin v smertni uri? Ko je namreč sovražnika človeškiga rodu pred sabo vidil, je rekel: „Po kaj si prišla, divja spaka! v meni ne boš nič pogubljiviga našel, ker me bo Abrahamovo naročje sprejelo v miru/' — Ravno tako terdno zaupanje je imel tudi sveti Dominik v svoji zadnji uri; ko je namreč svoje tovarše jokati vidil, jih je tolažil in zagotovljal, de jim bo po smerti le še bolj koristin, ker gre zdaj v kraj, v kterim jim bo bolj pomagati v stanu. Kako pa bi bil tudi žalostin in skerbin biti zamogel, ker je tako terdno precej po smerti nebeško slavo zadobiti upal? In nje ni pričakoval le zase, ampak za vse, kterim jo je sprositi obljubil! Pravični se torej smerti ne boje; temuč se v 307 po-o— svoji poslednji uri vesele in Gospoda preserčno za- hvalujejo, de jih je rešil vsili težav lega življenja in v večno zveličanje pripeljal. Zato sveti Avguštin v razlaganji lista svetiga Janeza pravi: ..Kdor želi umreti in s Kristusam zedinjen biti, ne umerje s poterpežljivostjo, temuč on je s poterpežljivostjo živel in veselo umerje.“ Pravični torej nima vzroka zavolj svoje smerti žalovati ali se je bati; od njega se tim več zamore reči, de umerje prepevaje kakor labud, ker Boga, ki ga k sebi pokliče, hvali. On se smerti ne boji, ker se je Boga bal, in kdor se tega boji, temu se ni treba ničesar druziga bati. Ne boji se smerti, ker se je življenja bal; strah pred smertjo pa le pregrešno življenje napravlja. On se smerti ne boji, ker se je celo svoje življenje umirati učil in za smert pripravljal: kdor se je pa pripravil inprevidil, se sovražnika ne ustraši. On se ne boji umreti, ker si je za življenje vedno prizadeval, pomoči čednost in dobrih del iskati. On se smerti ne boji, ker vidi usmiljeniga sodnika pred sabo, čigar milost si je s svojo zvesto pokoršino in češenjem pridobiti znal. On se poslednjič smerti ne boji, ker smert pravič- niga ni smert, ampak je konec težav in nadlog, vrata viebesa, gred, po kteri se pride v stanovanje zveličanji. Vse bolečine in britkosti, ki umirajoče zadevajo, duše pravičniga ne zamorejo pobiti, ker si je svest, de se s tacimi bolečinami za večnost prerodi, zavolj ktere si je že tako dolgo smerti želel in življeije poterpežljivo prenašal. Spomin njegovih zmot mu ne vzame serčnosti, ker ima Jezusa Kri¬ stusa, komur dopadljivo živeti si je vedno prizade¬ val, za svojiga odrešenika ; zato se tudi sodbe Božje ne boji, ker je Jezus njegov zagovornik. Ne plaši -oo< 308 )x>o— ga vpričnost peklenskih pošast, zakaj Jezus je nje¬ gov varh, njegova hramba. Tudi groza groba ga ne pretrese, ker je prepričan, de bo njegovo živalsko truplo kot duhovno vstalo. Tako pravični pri svoji smerti hvalo prepeva. Zadnji dan odloči vse poprejšne, pravi Seneka, ker on opraviči ali pa pogubi. Ker je torej konec krepostnih mirin in srečin, konec hudobnih pa strašin in nesrečin — nas mora že sam ta razloček naklo¬ niti, pobožno živeti in se pregrešniga življenja va¬ rovati! Kaj mi pomagajo vse veselja, bogastva, sreča in čast, če bom na zadnje v pekel veržen! In kaj mi škodjejo nasproti vse britkosti in terpljenja tega življenja, če v miru in pokoji svoje zadnje ure pričakovati in z gotovostjo večniga zveličarja upati zamorem ? Naj bo grešnik v rečeh, ki ta svet za¬ devajo, še tako pametin in moder — kaj mu vse to pomaga, kakor de je zavolj nagrabljeniga p»svetniga blaga le še bolj ošabin, nečimurn, mehkužin in grehu podložin, za krepost pa vedno nerodniši in mlačneji; zato mu je smert tim britkejši, čim slajši iru je bilo življenje. Naj veči modrost in razumnost v tem živ¬ ljenji pa je, tako živeti in vedno tako Tarnati, de je konec vesel in srečin, ker ravno v ten obstoji modrost, de se pri odbiri in rabi pripomočkov vedno na konec gleda. Ce torej zdravnik zasluži razumin imenovan biti, kteri pripravno zdravilo zadtne, bol¬ niku zdravje poverniti, kar je edin namen zdravila; moramo tudi tistiga modriga imenovati, kleri svoje življenje tako ravnati zna, de za njim pr de vesel dan, to se pravi, de je pripravljen na dan, kteriga bo mogel odgovor dajati in kteri vse pretečeno živ¬ ljenje odloči. — 309 Kar je bilo dozdej od smerti pravičnih rečeniga, bi lahko z veliko izgledi poterdil, iz kterih bi se vidilo, de je zadnja ura pravičnih po navadi mirna, vesela in srečna, in de jih veliko pri umiranji posebno velike tolažbe prejme. Akoravno pa tega vsi ne sku¬ sijo, jim vender mirna vest in prepidčanje, de so otroci Božji, de je zdej njih terplenj konec in de bodo plačilo svojih čednost prejeli, čudovito moč podeli. Tako tolažbo je občutil sv. Ambrož na smertni postelji: ,,Nisim tako živel", je pregovoril vpričnim — „de bi me bilo treba sram biti, zato se tudi smerti ne bojim, ker imam dobrotljiviga Gospoda." Ko bi pa morebiti kdo nerad verjel, de so nekteri svetniki take velike tolažbe v smertni uri občutili, naj le premisli, kako neskončno velika je Božja dobrotljivost, milost in ljubezen proti zvestim služabnikam Božjim. Ker je Božja dobrotljivost tolika, de se je Bog včlovečilin iz ljubezni do ljudi na križu umeri, se nam tudi ne more čudno zdeti, de kre¬ postnim v zadnji uri posebno milost skazuje , in njih duše, berž ko telo zapuste, v svojo hišo sprejme, jih Božje slave udeleži in se jim obličje v obličje kaže; ne more se nam čudno zdeti, de jim posebne tolažbe podeli, preden to življenje zapuste. Sklep druzih bukev. Vidil si torej, moj brat, koliko visokih prednost je kreposti že v tem življenji podeljenih! One so tako rekoč dvanajsteri sadovi prelepiga drevesa, ktero je sv. Janez v skrivnim razodenji vidil, ki je bilo poleg vode vsajeno, je dvanajsteri sad rodilo in -o«t 310 ><»- vsak mesec dozorelo. To pa, za Jezusam, ne more drugo drevo biti, kakor krepost sama, ki rodi sad svetosti in življenja. Kteri sadovi pa so tudi boljši in prijetniši od zdej naštetih, namreč od očetovske skerbi, s ktero Bog svoje vlada, Božja milost, luč modrosti, tolažila svetiga Duha, veselje dobre vesti, terdno zaupanje, prava svoboda duše, notranji mir serca, prepričanje, deje naša molitev uslišana, de nam Bog v nadlogah pomaga , de nas s potrebnim časnim blagam preskerbi, in de poslednjič zadnjo uro Božje tolažbe prejmemo. Vsaka teh prednost je tako velika, de bi bila že sama zase dovolj, človeka spod¬ bosti, de bi življenje poboljšal in se kreposti posvetil, ko bi jih vredno ceniti zamogel. Potem bi se tudi prepričal, kako resnične so besede Z velicarje ve, de bo vsak, kteri zavolj njega svet zapusti, tisucero povernjeno prejel v tem času in v prihodnjim večno življenje. Preudari torej dobro, kako neprecenljiva do¬ brota je krepost, ktero sim ti pokazal in k kteri sim te spodbadal! Premisli, de se gotovo ne boš goljufal, če iz ljubezni do nje svet in vse, kar je njegoviga, zapustiš ! Le to je pri kreposti slabo — ko bi se smelo tako govoriti — de je hudobni ljudje ne cenijo po nje vrednosti, ker je ne poznajo; in zato Zveli¬ čar nebeško kraljestvo tudi skritimu zakladu primeri. Tudi krepost se zamore po pravici skrit zaklad ime¬ novati, ki pa ni neznan tistim, kteri ga imajo, ampak tistim, ki ga nimajo. Ceno tega zaklada pa je dovolj spoznal prerok, rekoč: ,,Moja skrivnost je zame, moja skrivnost je zame !“ (Iz. XXIV. 16.) Preroku ni bilo kej mar, ali drugi ljudje njegov zaklad po¬ znajo ali ne; zakaj krepost nima le zato cene in vrednosti, ker jo ljudje za dobro spoznajo, kakor je pri družili rečeh, ki le toliko veljajo, kolikor cene jim ljudje pripisujejo. Krepost človeka, ki jo ima, ravno tako osrečuje in z radostjo napolnuje, če je nje vrednost le njemu samimu znana, kakor ko bi ves svet za to vedil. Tode moj jezik ni v stanu nje vrednosti in sladkosti popolnama popisati , le luč 311 Božja, skušnja in lastna vaja v kreposti nam to po¬ kazati zamore. Teh reči torej Gospoda prosi in najdel boš drugi zaklad, najdel boš Boga saniiga. Spoz¬ nal boš potem, kako resnične so besede pevca, ki pravi: „Srečno je ljudstvo, čigar Gospod je njegov Bog!“ (Ps. CXLIII.) V pervih bukvah kraljev je zapisano, de je Samuelov oče Elkana svoji ženi, ko je jokala, de je nerodovitna in nima otrok, rekel: „Ana, zakaj se jokaš in ne ješ, in zakaj je tvoje serce žalostno? Ali ti mar nisim jest bol ji, kakor deset sinov ?* r — Ge dober mož — kteriga morebiti jutri že ne bo — svoji ženi več velja, kakor deset sinov, koliko bo še le Bog veljal duši, ki ga ima? — Kaj torej po¬ čenjate, o ljudje? po čim se ozirate in kaj išete ? Zakaj zapušate večni studenec raja in se skušate napiti iz kalne mlake tega življenja? Zakaj ne slu- šate dobriga sveta preroka, ki pravi: „Pokusite in poglejte, kako sladak je Gospod.“ (Ps. XXXIII.) Zakaj bi pač saj enkrat te jedi ne pokusili! Zaupajte v Gospodove besede in pričnite! On vas bo potem rešil sleherniga dvoma. Kača, v ktero je bila Mojzesova palica pre- menjena, je bila od deleč strašna in grozna viditi; berž ko jo je bil pa perje!, je bila spet palica. (II. Moz. IV. 4.) Salamon tudi po pravici pravi, de se vsakimu kupcu blago slabo in drago zdi; potem pa, ko ga kupi, ga hvali in povzdiguje. (Preg. XX.) Ravno taka se vedno s krepostjo godi. Ker ljudje v začetku nje vrednosti ne poznajo, se jim cena, ktera se zanjo tirja, previsoka zdi; zakaj ker so meseni, dobro spoznajo, koliko se zanjo tirja, ker pa niso duhovni, ne spoznajo neprecenljive vrednosti, ki je v nji skrita. Kakor hitro pa pokusijo, kako sladak je Gospod, se svoje kupčije vesele in spoznajo, de za krepost ni nobena cena previsoka. Pomislite, s kakšnim veseljem je človek v evangeliji vse prodal, kar koli je imel, de je mogel njivo kupiti, v kteri je bil zaklad zakopan! Zakaj bi si kristjan, ki za tak zaklad zve, ne prizadeval, zvediti kakšin de je? -oo< 312 ^0-0 — Ljudje so v resnici čudni; zakaj ko bi ti kdo v šali rekel, de je na tem in tem kraji v tvoji hiši zaklad skrit, bi gotovo ne opustil pogledati, ali je res ali ne. Ko ti pa Bog sam zagotovi, de imaš sam v sebi neprecenljiv zaklad, si ne prizadeneš, ga poiskati! O kako naglo bi ti tega zaklada poiskal, ko bi le vedil, kako blizo je Gospod tistim, ki ga kličejo v resnici! Koliko ljudi je pač že bilo, ki so svoje grehe spoznavši, zavolj stanovitnosti, s ktero so k Bogu molili in odpušenje grehov od njega sprosili, poprej kot v enim tednu mislili, de so v novo de¬ želo, ali veliko več, de so v nebesa prestavljeni, ker so jeli Božje kraljestvo v sebi čutiti. Kako velike reči dela Gospod, ki pravi, de ob uri, o kteri grešnik svoje zmote objokuje, se jih več spomnil ne bo! Kako neskončno dobrotljiviga se skazuje ljubeznjivi Oče, ki svojiga zinoteniga sina, ki se je bil k njemu vernil, ni čakal, de bi bil izgovoril, temuč gaje z veseljem objel, v svojo hišo peljal in je veselo go¬ stijo zavolj njegove vernitve napraviti ukazal ! Zato se tudi ti, keršanski brat, k temu dobrotljivimu in ljubeznjivimu Očetu verni! Povzdigni svoje serce k njemu, zdaj, ko je še čas zato, in zdihuj nekoliko dni pred vratini njegove usmiljenosti: le terdno za¬ upaj j de, če ga stanovitno in ponižno prositi ne nehaš, ti bo poslednjič odgovoril ter skriti zaklad svoje ljubezni odperl. Kadar si pa ta zaklad si pri¬ dobil, reci z nevesto v visoki pesmi: „Ako bo človek vse premoženje svoje hiše za ljubezen dal, bo vender vse to kakor nič čislal.“ (Vis. pes. Vlil. 7.) Konec perviga zvezka. Stran Kratek popis življenja častitljiviga Ludovika Granaškiga . . 3 Vpeljava.17 Kratek zapopadek perviga oddelka.27 B* e r v i oddelek. Perve bukve. I. Poglavje. Eden poglavitnih nagibov, ki morajo človeka vnemati, Bogu služiti, je lastno božje bistvo.29 II. Poglavje. Drugi nagib, zavolj kteriga smo dolžni krepost ljubiti' in Bogu služili, je dobrota našiga vstvarjenja . , . , 42 III. Poglavje. §. 1. Tretji nagib, zavolj kteriga smo dolžni Boga ljubiti, je njegova skerb za naše ohranjenje in varstvo ... 52 §. 2. Ravno zdej povedano kaže, kakšne kazni je vredin človek, ktori Bogu ne služi.57 IV. Poglavje. §. I. O torti nagib, ki nas mora li kreposti spodbadati, je neprecenljiva dobrota našiga odrešenja.65 §. 2. Iz poprešnjiga se labko posname, kako velika pregreha je, svojiga Zveličarja žaliti.74 V. Poglavje. §. 1. Si za krepost prizadevati, nas spodbada tudi od Boga nam podeljena dobrota opravičenja.79 Stran §.2. Še od nekterih drugih djanj, ktere sveti Duh v duši opravičeniga doprinaša in od zakramenta presvetiga rešnjiga telesa.90 VI. Poglavje. Neprecenljiva dobrota božjiga odločenja za zveličanje mora biti človeku nov spodbadek, po kreposti hrepeneti 95 VII. Poglavje. Sedmi poglavitni nagib, ki nas mora h kreposti spodba- dati, je smert, pcrva zmed štirih poslednjih reči . . 102 VIII. Poglavje. Osmi nagib, ki nas za čednost vneti mora, je poslednja sodba, druga štirih poslednjih reči ....... 116 IX. Poglavje. Tretja štirih poslednjih reči, namreč nebesa, morajo biti človeku krepak nagib za čednost goreli.127 X. Poglavje. §. 1. Ceterta štirih poslednjih reči, namreč večni peklenski oginj, mora tudi spodbadati k pobožnima življenju . 143 §. 2. Od večnosti te kazni.156 Druge bukve. XI. Poglavje. §. 1. Neprecenljive blagote, ki so čednosti v tem življenji obljubljene, nas morajo močno zanjo vnemati . . . 160 §. 2. Dosle povedano neke prav imenitne besede sv. pisma še bolj poterdijo.169 XII. Poglavje. §. I. Za čednost nas vnema perva nji podeljena prednost, vstanovijcna v posebni previdnosti, s ktero Bog vse pobožne k vsilim dobrimu napeljuje, pregrehe hudob¬ nih pa kaznuje.174 Stran §. 2. 0(5 primkov, klere ima Bog v svetim pismu zavolj svoje previdnosti.179 XIII. Poglavje. Od previdnosti, s ktero Bog hudobne gleda, in njih hu¬ dobije kaznuje.187 XIV. Poglavje. Od druge prednosti čednosti, ki je pobožnim podeljena mi¬ lost sv. Duha.192 XV. Poglavje. Od tretje prednosti čednosti, ki je razsvetljenje in čezna- turno spoznanje, s kterim Gospod pobožne obdaruje . 196 XVI. Poglavje. §. 1. Od četertc prednosti čednosti, ali od tolažb, s kterimi sv. Duh pobožne na lem svetu razveseljuje .... 207 §. 2. Kako pravična molitev nekako posebno z Božjimi to¬ lažbami razveseljuje.,.215 §. 3. Od tolažb tistih, ki Bogu še le služiti začno . . . 218 XVII. Poglavje. §. 1. Peta prednost čednosti, obstoječa v pokojni vesti po¬ božnih, in v odrešenji od muk in hude vesti, ki hu¬ dobne vedno peče.225 §. 2. Veselje pravičnih, ki imajo dobro vest.231 XVIII. Poglavje. §. 1. Šesta prednost čednosti, obstoječa v polnim zaupanji v Božje neskončno usmiljenje, ktero imajo pobožni, v tem ko hudobni v praznim upu žive.234 §, 2. Prazno upanje hudobnih.240 XIX. Poglavje. §. 1. Sedma prednost čednosti, obstoječa v pravi svobodi, ki jo vživajo pobožni , nasproti budi sužnosti, v kteri hudobni žive.245 Stran §. 2. Sužnost, v kteri hudobni žive . :.247 §. 3. Svoboda pobožnih.258 §. 4. Vzroki te svobode.260 XX. Poglavje. §: J. Osma prednost čednosti, obstoječa v sladkim miru in notranjim pokoju, ki ga vživajo pobožni, nasproti no¬ tranjim boju in vcdnimu nepokoju, ki serce hudobnih muči.264 §. 2. Vedni boj in notranji nepokoj hudobnih.265 §. 3. iVlir in pokoj pravičnih.. 272 XXI. Poglavje. Deveta prednost čednosti, ki v tem obstoji, de Bog molitev pobožnih usliši, hudobnih prošnje pak zavcrže . . 276 XXII. Poglavje. §. 1. Deseta prednost čednosti, obstoječa v pomoči in mi¬ losti Božji, ki jo imajo pobožni v nadlogah, in v ne- poterpežljivosti in muki, ktere hudobni občutijo . 283 §. 2. Kepoterpežljivost in zloba hudobnih v nesreči . . . 289 XXIII. Poglavje. §. 1. Enajsta prednost čednosti, ktera v tem obstoji, de Bog pobožne s posvetnim blagam obdari.292 §. i. Potrebe in revšina hudobnih.297 XXIV. Poglavje. » 1. Dvanajsta prednost čednosti, obstoječa v pokojni in veseli smerti pobožnih, nasproti tngopolni in mučni smerti hudobnih.301 §. 2. Od smerti pravičniga ..305 §. 3. Sklep družili bukev. .... 309