List 37.
Naj tudi jaz eno rečem o osuševanji Ljubljanskega močvirja.*)
V 35. in 36. listu „Novic" smo brali pritožbe o tem, kako zelo se zanemarja osuševanje Ljubljanskega močvirja. Te pritožbe so popolnoma vtemeljene, posebno se pa meni zdi, da je pisalec članka pravo zadel s tem, da se boji, da Cor no v vodotok ne bo imel zaželenega in nameravanega vspeha, ker bo glavno strugo Ljubljanice blatil in zasipal.
Tedaj bi bilo po mojih mislih glavno skrb obračati tudi na strugo Ljubljanice, namreč, kako bi se nano-šeni pesek, protje in blato iz struge spravljalo, ali z drugimi besedami, kako bi se struga trebila.
,,Kako pa je to mogoče ?"   bo   morda kdo vprašal.
Prav lahko, človeški um je iznašel mašine, s katerimi se prav lahko in naglo dela marsikaj, kar bi se bilo še pred sto leti nemogoče zdelo — vsaj za človeške roke.
*J Čeravno marljivo trebenje nasipov v strugi Ljubljanice ne more veljati za glavno pomoč osuševanju našega močvirja, je vendar gotovo to , da poleg druzih sredstev bi se ne bilo smelo to trebenje Ljubljanice nikdar zanemariti in to tem manj, ker se je v prvem začetku osuševanja mahu že rabila trebil-nica taka, ki je ni sopar gonil. Zato nismo hoteli prostor-čeka odreči temu članku, ki kaže vsaj dobro voljo, sodelovati pri zdatni kulturi velikanskega zemljišča, o katerem se je pred 30 leti prerokovalo, da bode kedaj „Banat" Kranjski. Kako ubogo malo resnice tiči o tem prerokovanji, kaže prežalostni letošnji obraz Ljubljanskega barja.                                Vred.
Taka mašina je tudi trebi Ini ca (Baggerrnaschine), s katero se globoke struge rek ne le čistijo, ampak tudi regulirajo tako, da je voda zmiraj in povsod tako globoka, kolikor treba, tedaj nikdar preplitva.
Trebil ni ca je po potrebi veča ali manjša železna parna ladija z velikanskimi grabljami, mački, svedri itd., ki se zamorejo bolj ali manj globoko spuščati v dno, so v zvezi s parno mašino in po nji gnani rujejo, trgajo in lomijo z velikansko močjo vse, kar zgrabijo, in mečejo v poseben prostor na ladiji, ki tu izruvano robo potem vozi, kamor hoče, in jo tam izsipa na suho ali v vodo, kjer je je treba. Vsak maček vzdigne po več centov na enkrat, in kjer je sam pesek ali blato, tam prav hitro delajo lopate na verigah nabrane in okoli dveh vretenov tekoče, ki to, kar na dnu zajemajo, v posebno trugo stresajo.
Da na ta način silno naglo dela trebilnica, to bo že po tem kratkem in ne več ko površnem popisu vsak razumel. Natančno razkladati in popisovati vse dele te. mašine, ni moj nalog, tudi ne mesto za to. Hotel sem le opozoriti dotično komisijo na to mašino, ki bi naglo in zanesljivo trebila strugo Ljubljanice in tako zabranila nasipe, ki potem vodo ustavljajo in so vzrok, da se na daljavo več ur napenja, je velika, ter stopa z vsemi dotoki vred iz svoje struge. Dokazano je namreč in nihče menda ne bo več dvomil o tem, da k obilnim povodnjim na Ljubljanskem mahu izdatno pripomore tu pa tam včasih visoko zasuta struga Ljubljanice, ki vode naprej ne pusti. Trebilnica bi take jezove, če so iz blata, protja, drevja ali peska in celo iz velikega kamenja, hitro potrgala in tako brž ponižala strugo. Ce bi naredila vsako leto po štirkrat, petkrat po Ljubljanici pot od Vrhnike do Ljubljane, pa bi bilo popolnoma dovolj ; struga Ljubljanice bila bi povsod tako globoka, kakor je treba, ker trebilnica že sama najde vsak nasip in se ustavi pri njem, da ga pretrga in pobere.
„Dobra bi taka trebilnica že bilau, slišim zopet ugovarjati, „a je gotovo predraga."
Na to odgovarjam, da v primeri k škodi, ki se na mahu leto za letom godi, h koristi, ki bi nastala za prebivalce, ako bi bili te grozne nadloge rešeni, ni visoka niti njena cena, niti vzdrževanje in delanje njeno. Za Ljubljanico pripravna in za trebitev struge , ki ni skalnata, popolnoma zadostujoča trebilnica bi se dobila za kakih 35 do 40.000 gold. z vso pripravo in vsem orodjem vred. Delo in vzdrževanje bi utegnilo stati po kakih 2500 do 3000 gld. na leto, ker bi namreč, kakor sem omenil, bilo treba jo le kake štir- ali petkrat na leto zakuriti in peljati na delo, ki bi trajalo vsega skup k večeinu po dva meseca na leto. Tedaj bi ne bilo za-njo niti treba posebnega inženirja, niti mašinskih mojstrov, marveč jemali bi se začasno železniški maši-nisti in kurjači le za čas dela. Gleštati parno mašino trebilnice zna namreč vsak brž, ki je le količkaj imel ravnati s parnimi kotli in mašinami  sploh.
Kakor iz zgoraj omenjenega članka razvidimo , je zdaj za posušenje mahu v hranilnici naloženih okoli 60.000 gold. S temi bi se trebilnica prav lahko napravila in vrh tega še marsikaj druzega.
Namen teh kratkih in le površnih vrst je tedaj ta, dotično komisijo in posestnike mahu sploh opozoriti na tako trebilnico, da prevdarjajo , bi bilo li koristno omisliti si jo, in če se je nadjati dovolj izdatne pomoči po nji. Na vsak način pa smem to trditi, da škoda, kolikor je zadene Ljubljanico zarad povodinj, bila bi po taki trebilnici popolnoma odstranjena; za Ljubljanico bi trebilnica bila zanesljiv porok , da povodinj ne bo več škodovala mahu, kolikor mu ona zdaj škoduje.
294