UVODNIK
Editorial
Vlasta Stavbar
Uvodnik Editorial
UDK 02(497.4):050
Osebne knjižnice so zbirke, ki so jih v času svojega življenja ustvarili posamezniki in zato nosijo njihov neizbrisen pečat.1 Večina zbirk izhaja iz posameznikovih osebnih preferenc, strokovnih in znanstvenih interesov ter zbirateljske strasti.
Osebna knjižnica razkriva duhovno obzorje svojega avtorja in s tem tudi utrip njegove dobe, kulturne vplive in ideje, ki so oblikovale posameznikov svetovnonazorski profil in usmerjale njegovo strokovno delo. Zato se lahko na osnovi del, vključenih v osebne knjižnice, ugotavlja kulturne povezave, ki so bile na Slovenskem aktualne v času nastajanja neke osebne knjižnice, razvidni so pretok idej in knjigotrške poti med evropskimi središči in njihov vpliv na obrobje ter posledice administrativnih sprememb, ki so Slovencem v vsaki novi državni tvorbi, v katero so bili vključeni, narekovale nove kulturne in družbene vzore in vzorce.
Tematika raziskovanja osebnih knjižnic je bila do pred kratim v zgodovinopisju in tudi v bibliotekarstvu bolj redko prisotna. Večja pozornost se je namenjala razvoju knjige - njenemu nastanku ter različnim pojavnim oblikam, vse do elektronske. Obstajajo številne predstavitve in analize posameznih tiskanih del, rokopisov, tudi sklopov publikacij, ki so nekoč stale na policah tega ali onega izobraženca, politika, literarnega ustvarjalca, medtem ko so celostne predstavitve osebne knjižne zbirke posameznika redkeje raziskane. Tudi v kontekstu biografike je tega zelo malo, čeprav osebna knjižnica razkriva duhovno obzorje lastnika, dobe, v kateri je živel in ustvarjal, kulturne vplive in ideje, ki so oblikovale posameznikov svetovnonazorski pogled. Osebne knjižnice so lahko odraz ustvarjalnega področja posameznika, hkrati pa s svojo vsebino, če je bil lastnik bibliofil, skrivajo in odkrivajo bogastvo pisne kulturne dediščine. Nudijo tudi
Namesto izraza osebna knjižnica se pogosto uporablja izraz zasebna knjižnica. Zadnji pomeni knjižnico, ki je zasebna lastnina, navadno namenjena določeni skupini uporabnikov in se uporablja kot nasprotje javni knjižnici. Zasebna knjižnica je lahko tudi društvena, družinska, plemiška, samostanska, specialna knjižnica in podobno (Bibliotekarski terminološki slovar, str. 358).
9
V. Stavbar: Editorial, 9-13
Knjižnica, 59 (2015) 3
vpogled v kulturne tokove v času njihove izgradnje, omogočajo spremljanje pretoka idej in knjigotrških povezav. Z načinom pridobivanja gradiva v osebno zbirko pa se skrivajo povezave posameznika z drugimi. Osebna vpetost v kulturno in politično življenje tvorca knjižnice lahko vodi še do drugih sklepanj in ugotovitev.
Osebne knjižnice so bile med uglednimi Slovenci od 18. do 20. stoletja pogoste, lahko bi se jih označilo kot nujne za delo in ustvarjanje, hkrati pa so bile tudi stvar prestiža. Kaj se je z njimi dogajalo po smrti lastnika? Pogosto so prešle v javne institucije in nemalokrat so bile inkorporirane v redne fonde knjižnic. Lahko pa so se ohranile kot corpussepartum in pričujoča številka Knjižnice prinaša vpogled v nekatere in daje možnost, da se jim ponovno posveti pozornost.
Leto 2014 je bilo v Univerzitetni knjižnici Maribor Maistrovo leto, saj je bila takrat 140. obletnica rojstva Rudolfa Maistra, in pozornost je bila namenjena Maistrovi knjižnici, ki ima od leta 1998 svoje domovanje v Univerzitetni knjižnici Maribor. Ob boku »ene najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem«, kot jo je leta 1934 opisal prof. Janko Glazer, so pozornost ponovno dobile tudi druge osebne knjižnice, njihovi tvorci in usode.
Osebne knjižnice presegajo le sistematično urejene zbirke knjig, zato so jim avtorji namenili posebno pozornost in jih osvetlili ne samo z bibliotekarskega vidika, ampak tudi zgodovinskega, biografskega, muzealskega ter navsezadnje tudi literarnega vidika. Pozornost je namenjena tudi pregledu ohranjenih dokumentov, ki pomagajo razložiti namen in ohranjenost knjižnice, njeno usodo, korpus, raznovrstnost same zbirke in njen pomen.
Predstavljene osebne knjižnice ter njihovo ovrednotenje za kulturno zgodovino in pisno kulturno dediščino Slovencev so del raziskovalnega procesa evidentiranja, ohranjanja in zaščite osebnih knjižnic. Pred leti začeti projekt popisa zbirk Memoria scripta Sloveniae je bil odličen način poskusa popisa tudi osebnih knjižnih zbirk, žal pa je ostal nekončan, zato ni jasno, koliko osebnih knjižnic je v Sloveniji še ohranjenih, kje se nahajajo in kakšna je vsebina njihovih fondov.
Tretja številka letnika 59 revije Knjižnica, v kateri je zbranih osem prispevkov, osvetljuje osebne knjižnice s prepričanjem, da so več kot samo dragocene knjižne zapuščine.
Prvi članek obravnava problematiko raziskovanja zgodovine zasebnih knjižnic. Avtorica dr. Anja Dular se v svojem prispevku ukvarja z zankami in ugankami, raziskovanjem njihove zgodovine, rešenimi in nerešenimi vprašanji o »celotnem fondu« na primerih naslednjih knjižnic: Valvasorjeva knjižnica, Knjižnica Auerspergov, Knjižnica Anastasiusa Grüna, Erbergova knjižnica, Knjižnica z gradu Smlednik, Kopitarjeva
13
V. Stavbar: Editorial, 9-69
Knjižnica, 59 (2015) 3
knjižnica in Knjižnica Miroslava Premrouja. Prispevek prinaša pregled zgodovine raziskav zgodovine knjižnic na Slovenskem in smernice v raziskovanju. Pozornost avtorica namenja virom za zgodovino osebnih knjižnic, ki so osnova za celostno raziskovanje. Svojo razpravo zaključuje s problematiko raziskav in interpretacij zasebnih knjižnic.
Raziskava dr. Luke Vidmarja se osredotoča na knjižnico barona 2ige Zoisa s poudarkom, kako je na koncu 18. in začetku 19. stoletja vplivala na razvoj slovenskega kulturnega nacionalizma. V nadaljevanju razprava oriše nastanek in rast Zoisove knjižnice, še posebej njenega slovenskega, slovanskega in slavističnega dela. Pokaže tudi, kako je baronova biblioteka spodbujala nacionalni preporod Slovencev in drugih slovanskih narodov. V sklepu opozarja, da bi morala biti Zoisova knjižna zbirka v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani zaradi pomembnosti nujno urejena, predstavljena in zavarovana kot corpus separatum.
Prof. dr. Walter Lukan predstavi dragoceno Kopitarjevo knjižnico, ki jo avtor poimenuje Kopitarjeva »bibliothecula«. Prek Kopitarjeve biografije oriše razvoj in usodo knjižnice enega najpomembnejših jezikoslovcev 19. stoletja. Prispevek prikaže tudi strukturo knjižnice in pričakovanja, ki so bila izražena ob 150. obletnici Kopitarjeve smrti (1994). Nadalje prinaša historiat skupnega avstrijsko-slovenskega projekta predstavitve Kopitarjeve knjižnice širši javnosti iz leta 2000, in sicer v obliki dokaj odmevne razstave v Ljubljani ter bogato ilustriranega dvojezičnega kataloga.
Žal Kopitarjeva knjižnica, ki je zdaj vsaj opisana v internetnem portalu Memoria Scripta Sloveniae,2 ne tvori posebnega korpusa v Narodni in univerzitetni knjižnici, kar pa bi bilo po avtorjevem mnenju zelo priporočljivo.
Petra Kolenc predstavlja eno najbolje ohranjenih meščanskih knjižnic na Goriškem ob koncu 19. stoletja pa vse do 30. let 20. stoletja, in sicer knjižnico meščanskega izobraženca, politika, odvetnika, alpinista, domoznanskega pisca in navsezadnje tudi knjižničarja dr. Henrika Tume. Prispevek prinaša ovrednotenje vsebine knjižnice na osnovi analize kataloga Tumove knjižnice. Hkrati avtorica opozori, da je s tem, ko je leta 2008 Tumova knjižnica dobila katalog in bila tudi fizično urejena tako kot v času Tumovega življenja, ponovno na voljo v znanstveno-raziskovalne namene. In kot taka še naprej ostaja pomembno orodje za strokovno in znanstveno delo preučevalcem zgodovine goriškega ter širšega slovenskega prostora, kot pričevalka časa pa predstavlja kulturni spomenik slovenskemu meščanstvu na Goriškem. Posebej pa prispeva k vedenju o bogati knjigotrški kulturi Goriškega prostora vse do prve svetovne vojne.
http://memoriascripta.nuk.uni-lj.si/zbirke/index.php?id=204
13
V. Stavbar: Editorial, 9-13
Knjižnica, 59 (2015) 3
S predstavitvijo ostankov družinske knjižnice Simonič-Šlebinger v Gornji Radgoni se odpira svet dveh pomembnih mož na področju bibliotekarstva in bibliografike. Avtorica Breda Ilich Klančnik obravnava usodo osebne knjižnice bibliotekarjev in bi-bliografov dr. Franca Simoniča (1847-1919) in njegovega zeta dr. Janka Šlebingerja (1876-1951) v družinski hiši v Gornji Radgoni. Na prijeten, mestoma tudi literarni način predstavi vsebino knjižnice, ki je imela poleg domačega in tujega leposlovja zbrane tudi veliko periodike, potem dragoceno rokopisno gradivo, stare drobne tiske, knjige iz 17. in 18. stoletja ter številne redkosti od prekmurskih knjig do tiskov v dajnčici. Za knjižnico pa ni bil pomemben le poznavalski izbor naslovov, temveč tudi videz, ki so ga na knjižnih policah ponujale prvovrstne vezave.
Ker je avtorica sorodstveno povezana z omenjeno knjižnico, prispevek zaključuje z razmislekom, da je napočil čas, ko bodo morali dediči, že četrta in peta generacija po dr. Francu Simoniču, temeljito razmisliti o tem, kako bi iz še vedno številnih preostalih drobnih lističev in s pomočjo bogate korespondence rekonstruirali nekdaj sijajno knjižnico in oživili ter ohranili vsaj njeno imaginarno podobo.
Dragica Trobec Zadnikar in Nataša Trajkovski sta avtorici zanimivega prispevka o zapuščini književnika Otona Zupančiča, ki jo je Mestnemu muzeju Ljubljana leta 1985 z darilno pogodbo izročila umetnikova družina in sodi med redke tako obsežne in raznovrstne umetniške zapuščine. Njen ključni del je oprema dveh prostorov Zupančičevega zadnjega domovanja, katerih sestavni del je tudi njegova osebna knjižnica. Prispevek prinaša pregled opravljenega muzejskega dela, od prevzema zapuščine do njene prve javne predstavitve v okviru razstave Zupančičeva spominska zbirka leta 1985 v muzeju. Prispevek podrobneje opisuje muzejsko inventarizacijo Zupančičeve osebne knjižnice, hkrati pa avtorici ugotavljata, da njegove knjige niso zgolj knjižno gradivo, ampak so tudi muzejski predmeti, ki odstirajo umetnikovo delo in zanimanja, pa tudi ogledalo tedanjega časa. Številne knjige so popisane in poslikane, postale so umetnikove belež-nice in s tem njegovi osebni predmeti. V zaključku je podan kratek pregled opravljenega dela in načrti za nadaljnjo obravnavo in predstavitev umetnikove zapuščine.
Dr. Eva Kodrič Dačic izhaja iz primera Maistrove knjižnice v Univerzitetni knjižnici Maribor, za katero je pripravila tudi strokovno mnenje, in se sprašuje, »kaj je znanega o osebnih knjižnicah znamenitih Slovencev in kaj te govorijo o svojih tvorcih«. Osebno knjižnico generala Rudolfa Maistra, ki je nastala na prelomu stoletja, opredeli kot bibliofilsko zbirko, zbrano na osnovi selekcijskih kriterijev, ki so vezani na slovensko nacionalno identiteto. Meni, da zbiratelj ni poskušal zbrati le slovenskega slovstva, temveč je težil k temu, da bi v celoti zajel vse publikacije, ki so bile izdane v slovenščini ali so jih izdali slovenski avtorji (v njegovem času). Prispevek prinaša tudi vpogled v druge obsežne knjižnice, ki so jih zbrali številni Maistrovi sodobniki, vendar so le redke od njih v celoti ohranjene, evidentirane in zaščitene.
V. Stavbar: Editorial, 9-71
Knjižnica, 59 (2015) 3
Pri pregledu osebnih knjižnic na Slovenskem razprava prinaša pregled od sredine 15. stoletja pa vse do sredine 20. stoletja. V nadaljevanju pa se osredotoči na Maistrovo knjižnico, in sicer na selekcijske kriterije in vsebino knjižnice. Knjižnično gradivo je predstavljeno kronološko.
Avtorica zaključuje razpravo z ugotovitvijo, da je taka obravnava osebnih knjižnic v Sloveniji prej izjema kot pravilo, saj knjižničarska stroka še ni prepoznala pomena celostne obravnave in ohranitve osebnih knjižnic kot kulturnozgodovinskih vrednosti. Tudi dejstvo, da še ni na voljo niti pregleda slovenskih osebnih knjižnic, to dokazuje.
Prispevek o Maistrovi knjižnici s poudarkom na pridobitvi in hrambi osebne knjižnice generala Maistra v Univerzitetni knjižnici Maribor podrobneje opiše nastanek, turbulentne čase selitve knjižnice in njeno današnje mesto v Univerzitetni knjižnici Maribor. Avtorici dr. Vlasta Stavbar in Gabrijela Kolbič v prispevku osvetlita delovanje Rudolfa Maistra kot strastnega ljubitelja knjig in lastnika ene največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem. Natančno je popisana usoda knjižnice po generalovi smrti; vse aktivnosti, ki so potekale v Univerzitetni knjižnici Maribor od sredine 90. let 20. stoletja pa vse do danes z namenom ohranitve in promocije knjižnice. Popisani so postopki umestitve knjižnice v poseben prostor, ureditev kot corpus separatum, preureditev postavitve gradiva z identifikacijo klasifikacijskega sistema in sortiranjem gradiva po vzoru Maistrove postavitve knjižnice na lokaciji v generalovem mariborskem stanovanju z namenom, da se čim bolj avtentično rekonstruira Maistrov knjižnični sistem. Med drugim je predstavljeno prizadevanje, da bi se postopek razglasitve iz leta 1956, ki ga je predlagala strokovna komisija po pregledu 62 zabojev gradiva, tudi zaključil. Razglasitev osebne knjižnice kot bibliofilske zbirke za kulturni spomenik državnega pomena bi pomenila, da so se ljudje na začetku 21. stoletja resnično zavedli nujnosti ohranjanja dragocenih knjižnih zapuščin, ki kot osebne knjižnice presegajo sistematično urejene zbirke knjig.
Predstavljenih je torej osem prispevkov o izbranih osebnih knjižnicah, ki so jih avtorji z različnih strokovnih področij predstavili in se z njimi znanstveno ukvarjali. Pestrost in različni pogledi raziskovalcev, ki izhajajo iz različnih strok, in raznovrstnost tvorcev zasebnih knjižnic ponujajo razmislek, kakšen pomen so imele osebne knjižnice nekoč in kaj povedo danes. Hkrati pa nalagajo skrb, da se jih ohrani ter da se začne stroka z njimi intenzivneje ukvarjati. Prav gotovo so osebne knjižnice vredne ponovne pozornosti. Veliko užitkov pri branju!
dr. Vlasta Stavbar
Univerzitetna knjižnica Maribor, Gospejna ulica 10, Maribor e-pošta: vlasta.stavbar@um.si
13