293
Slovstvene reči.
Shod slovanskih učenih mož
ob priliki tisočletnice slovanskih aposteljnov Cirila in
Metoda.
Za povzdigo slovstva slovanskega je dunajski slovanski časnik ^Ost und VVest" prekoristno misel sprožil s sledečim pozivom:
„Kadar pridejo šrlski prazniki mesca avgusta in septembra, je skor po celi Evropi navada, da se shajajo tu ali tam učeni možaki. Na Nemškem zdravniki in naravoslovci, jezikoslovci in učitelji, kmetijski in gojzdni gospodarji, zgodovinske družtva, pravoslovci itd.; ravno tako na Fran-cozkem, Angležkem itd. ali vsako leto ali pa čez dve ali (ri leta ta čas.
V   tem števila, kakor je to že navada, pogrešamo Slovane bodi si kterega koli naroda, kakor da bi jih ne bilo na zemlji, kakor da bi med 80 milijoni ljudi ne bilo ne čuti ne delavnosti za vede in slovstvo, in kakor da bi bili mi edini barbari (divjaki) v Evropi. Od nas ne govorijo drugckrat kakor samo takrat, kadar je treba črniti in grditi našo narodnost in naše prizadevanja za omiko, in naše bo-renjc za narodno in politično bitje osumljevati in psovati kot prešerno vtikanje v pravice naših — pa le na papirja — z nami enake pravice uživajočih omikovavcov. Izgledi so ostudni  —  ne  bodemo jih tedaj  naštevali.
Toda ue tajimo, da smo nekoliko tega sami krivi, namreč v slovstvenem obziru. Mi vsi, Rusi, Poljaki, Cehi, Srbi, Hrvati, Slovenci itd. študiramo svoje žive dni tuje slovstva, da se pripravimo k lastni slovstveni delavnosti, in pišemo knjige, ktere so samo našim rojakom namenjene, drugemu svetu pa že zavoljo jezika neznane, in smo zadnjič dovolj ni z zavestjo , da smo za svoj narod kaj storili. Dasiravno tudi mi nismo celo brez slovstvenega tovaršij-stva, pa to vendar ne sega čez domače gnjezdo, in še na misel nam ne pride si prizadevati, da bi unanje dežele in drugi narodi kaj zvedili o našem domačem slovstvenem prizadevanju. Kar grajamo , ne zadeva pomanjkanja slov-stveno-obrtne čuti, ampak grajamo le preočitno mlačnost do druzih narodov, kteri živijo z nami in poleg nas ; kakor oni tako imamo tudi mi pravico, svetu povedati, kaj, kako in zakaj mi slovstveno delujemo.
Razun tega je še ena okoljšina, zavoljo ktere zaslužimo ostro, pravično grajo.
Preteklo je že mnogo in mnogo let, kar je naš veliki Safarik in za njim Kolar postavil geslo slovstvene uzajemnosti vseh slovanskih narodov, kot pogodbo, brez ktere se omika ne da misliti; pa še vedno se rabi malo to geslo. Slovstva naših posamnih narodov so doslej se malo vzajemno podperale, in ako so se na kakem odločenem polju ujele, se je to bolj po naturnem nagibu zgodilo, kakor pa zavoljo odločenega namena. Radi sicer priznavamo ta napredek, da današnji dan omikan Slovan kterega koli slovanskega naroda vsaj štiri glavne narečja slovanske toliko razume, da bere razun slovstva svojega naroda tudi slovstvene izdelke vseh druzih narodov slovanskih v izviru in jih bolj pozna kakor so poznali naši očetje slovstvo svoje domovine. Ker pa osebno in pismeno občenje učenih mož našega naroda zavoljo neugodnih političnih razmer, v kterih večidel živimo, potem zavoljo prevelicega oddaljenja naših prebivališč in ker uimamo dobro vredjenega knjigarstva, se samo le čez posamne osebe raznih slovanskih narodov spro-stira, je imelo doslej malo, sploh malo upljiva do slovstvene delavnosti. Eden najtočnejih pripomočkov za ustanovitev tega uzajemnega občenja, da bi se namreč učeni našega naroda osebno spoznavali — čemur pri drugih narodih nemških, francozkih itd. učeni zbori tako lepo priložnost dajejo, — še do te ure nikoli nikjer ni bilo po-skušeno pri Slovanih.
V   ta namen nasvetjemo znanstvene zbore slovanskih učenih vseh narodov od časa do časa, zlasti pajezikoslovcov in zgodovinarjev, da pretrešujejo najvažnije nedognane jezikoslovne in zgodovinske prašanja slovanstva in kako naj se znanstveno obravnavajo, kakor tudi zavoljo osebnega soznanjenja učenih posamnih slovanskih rodov.
Prihodnje leto 1863 nam ponuja za to tudi unanjo priliko. Slovani obhajajo prihodnje leto L1863) tisočletnico v čast naših aposteljuov Cirila in Metoda, praznik miru in sprave, ktera poganja nam vsem svoje krasne mladike v kršanstvu. Nadjamo se, da se bodo vsi rodovi slovanskega naroda brez razločka vere udeležili te slovesnosti. Ktera prilika bi pa tudi ugodneja bila, zaščitnike slovanske vede na enem mestu pobratiti,   kakor   ta kršanska   in   narodna
slovesnost? Nasvetujemo tedaj za prvi znanstveni zbor slovanskih učenih v letu 1863 mesto Dunaj, ker to mesto ni deleč od Velehrada in pa ker je stolno mesto države, v kteri bivajo veči ali manjši deli vseh slovanskih rodov, kot čas zbora pa cerkveni god aposteljoov Slovanov.
Ne! da bi s tem kaka politična demonstracija se namer-javala; naš namen je edino in samo ta, da osnujemo znanstvene zbore slovanskih učenih od časa do časa po pravilih tacih nemških zborov, zoper ktere tudi najmanj liberalne nemške vlade niso nič ugovarjale ne pred ne po letu 1848. Vabimo tedaj vse znanstvene društva in pisatelje, zlasti pa jezikoslovce in zgodovinarje vseh slovanskih dežel, kakor tudi vse pisatelje tujih narodov, kteri se znanstveno pečajo s slovanskim jezikoslovstvom in znanstvom, tega zbora se udeležiti.
Pogoji za pristop naj bi bili kakor pri zborih nemških jeziko- in naravoslovcov; ker so ti pogoji iz mnogoterih razglasov teh zborov znani, naj opomnimo tu samo, da bi moral vsaki deležnik pismeno svoj pristop z enim iztisom svojih natisnjenih del vredništvu časopisa ^Ost u. Westu poslati. Brž ko se sto deležnikov oglasi, bomo pri c. kr. avstrijanski kakor tudi pri ces. ruski, kralj, pruski, kralj, saksonski in knezo-srbski vladi glede privoljenja za ta zbor storili, kar bo treba , in nadjamo se , da nam se bo naša želja spolnila, ker smo porok za točno spolnovanje pravil, ki bodo ustanovljene.
Ako nam se to dobro sponese — in upamo, da se bo — bo ta namenjeni zbor, kteri bi se danes še marsikteremu ,,prijatlu4i našega naroda kot čudna izmišljava zdeti uteguil, dobrega dosti storil, in smel se bo, kadar se sopet povrne, brez hvalisanja najuspešnejim zborom te vrste na stran staviti."
294