doping v športu
161
DOPING V ŠPORTU
162
doping v športu
163
Vzemimo izmišljeni primer, ki pa v športu sodi na območje verjetnega, če ne celo povsem realnega in že videnega. Janez 
Novak je s pomočjo dobrih predispozicij in veliko vloženega truda (ne le svojega, tudi nadobudnih staršev) dosegel v svoji 
še nepolnoletni dobi zadostno raven rezultatov, da so ga povabili v državno reprezentanco, ga začeli obravnavati kot mla-
dega talenta in posledično celovito skrbeti za njegov napredek in razvoj. Treniral je, kadar je bilo to predpisano, in počel 
vse tisto, kar je program predvideval; hodil je spat, kot je bilo zaukazano, jedel je, kar so mu strokovno priporočili, in če je 
delal kakšne prekrške, je bilo to dovolj redko, da ni imelo posledic. Po kakšnem letu takšnega ravnanja je postal poklicni 
športnik, saj za kaj drugega niti ni bilo več časa. Prva stopnička njegovega samodokazovanja je bila uvrstitev na olimpijske 
igre v naslednjem štiriletnem ciklusu, kar je z nekaj truda dosegel. Ko je postal del bodoče olimpijske odprave in so ambicije 
– tako njegove kot njegove ekipe – zrasle, hkrati pa se je povečal še zunanji medijski in institucionalni pritisk, ki je zahteval 
več uspehov kot štiri leta poprej, so mu na osnovi novih znanstvenih dosežkov raziskovalnih javnih služb in farmacevtskih 
laboratorijev, ne da bi sam za to vedel, začeli dajati najnovejši dodatek, ki je omogočal telesu, da da od sebe prav v njegovem 
športu še nekaj več. Na olimpijadi je dosegel več, kot je bilo pričakovano, dopinškega sredstva pri njem niso odkrili, ker je 
šlo za neznano substanco, pa so shranili vzorce in čez nekaj let ugotovili prisotnost nedovoljene substance (ki v času nastopa 
ni bila na spisku nedovoljenih, saj je sploh še niso poznali, ampak je tja prispela kasneje) ter mu v skladu s pravili odvzeli 
dosežen rezultat in ga kaznovali. Janez Novak, ki sploh vedel ni, da je bil dopingiran, je skušal raziskati, kaj se je zgodilo, saj 
mu je bilo jasno, da mu je to nekdo podtaknil, a kakšnih pravih dokazov ni našel, le govorice, da je možno in verjetno, da so 
takrat načrtno in v imenu državne slave dajali doping vsem, ki so imeli možnost osvajanja medalj. Naletel pa je tudi na druge 
insinuacije, saj so nekateri kolegi in kolegice trdili, da je konkurenca doping podtikala v krepčilne koktejle. Kaj naj si misli, po 
vsem tem ni vedel, a se mu je prva možnost zdela mnogo verjetnejša, saj je bil v času priprav na tekmovanje povsem odvisen 
od ekipe, ki je skrbela zanj in za ostale reprezentante, ne da bi v vseh podrobnostih vedel, kaj z njim počnejo – hotel je pač 
s pridom uporabiti vse znanstveno znanje, ki bi mu pomagalo do življenjskega uspeha. Na tej točki je odnehal s preiskova-
njem in spraševanjem ter sprejel dodeljeno kazen, ne da bi se še naprej upiral. Ugotovil je, da mu nič ne bi pomagalo, tudi 
če bi uspel dokazati, da ni bil kriv – rezultat je dosegel s pomočjo nedovoljenih pomagal, četudi za to sam ni vedel, in bi mu 
zato rezultat odvzeli ne glede na to, ali je osebno kriv ali ne: tudi če bi si razjasnil vse, bi to ne spremenilo njegove usode, le 
z mlini na veter, ki hočejo namleti vsakič več uspeha, bi se zapletel v spopad. Iz izkušnje prejšnjih podobnih dogodkov pa je 
vedel, da pri razkrivanju načrtne uporabe vedno novih in novih substanc, ki jo izvajajo v imenu nacionalnega interesa, teža 
kaznovanja in stigmatiziranja pade na športnice in športnike – v imenu tega istega nacionalnega interesa. Zavedel se je, da 
je kot športnik v enakem položaju kot pokvarjena salama: salama ni kriva, da se je pokvarila, vendar to še ne pomeni, da jo 
lahko pomilostite in pojeste.1 Spoznal pa je tudi, da se temu, kar se mu je zgodilo, ni mogoče izogniti. Edino vprašanje, ki mu 
je ostalo, je bilo: ali se tako načrtno dopingiranje, ne da bi tekmovalec zanj vedel, v imenu uspeha nacije ali zaradi spektaku-
larnega tekmovanja, ki prinaša dobičke, dogaja le kot izjema, ali pa je pri tistih, ki se prerivajo na vrhu spiska medalj in ki zah-
tevajo vrhunski uspeh vsakič in v vsakem tekmovanju, pri tem pa imajo na voljo vsa sredstva, prej pravilo. Slišal je o težavah 
ameriških profesionalcev, ki so bili dolgo izven vsakršnega nadzora, razen nadzora jemanja rekreativnih drog, potem pa so 
se morali podvreči postopku čiščenja organizma, če so hoteli priti do olimpijskega nastopa in zlate medalje. Njihovih vzorcev 
pred čiščenjem ni bilo nikjer, saj pravega nadzora sploh ni bilo. Mrmralo se je o sredstvih, ki jih uporabljajo na Kitajskem, da 
bi se na hitro vključili na vrh novih športov, ki jih prej sploh niso gojili, in o čudnih karierah, ko so se njihovi zmagovalci in 
rekorderji pojavili kot kometi, da bi po doseženem uspehu kmalu poniknili in izginili. Za finske državno vodene nečednosti 
in za ruske načrtne postopke so tako ali tako vedeli vsi, tudi WADA, kot so vedeli tudi za to, da ni mogoče preprečiti jemanja 
nedovoljenih poživil, če to podpira celo državna protidopinška agencija s skrivanjem in potvarjanjem rezultatov. Janez No-
vak se je znašel v brezizhodnem položaju, s katerim se je bil prisiljen sprijazniti. Kot razkrit primer goljufanja tudi državnega 
dodatka k pokojnini za zaslužne športnike ne bo nikoli dobil. 
Lev Kreft
Doping in anti-doping: 
 hitreje, višje, močneje
164
Se vam zdi ta zgodba mogoča, morda verjetna? Se je morda že 
komu kaj podobnega pripetilo? Ali verjamete, da je jemanje ne-
dovoljenih poživil zgolj stvar individualne odločitve športnika ali 
športnice, morda še trenerja in kakega pokvarjenega zdravnika in 
potujočega trgovca? Menite, da je bila Nemška demokratična re-
publika strahotna izjema, ne pa le vrh ledene gore, ki tudi brez nje 
še naprej obstaja in deluje? Ali sredstva, vedno nova, ki vstopajo v 
šport kot doping, nastajajo slučajno brez raziskovalnega in komer-
cialnega namena, čeprav jih države, v katerih so nastala, skrivajo 
pred drugimi in se v trenutku, ko je ta blokada prebita, razširijo 
po vsem svetu? Ne, ne gre za to, da bi bili bolj popustljivi do špor-
tnikov in športnic ter da bi bolj kaznovali nacionalne olimpijske 
komiteje, panožne zveze in druge kolektivne dejavnike z država-
mi, kjer se pojavlja kolektivno dopingiranje, čeprav tudi to ne bi 
bilo povsem odveč. Pri raziskovanju odpornosti dopinških praks 
na vse vrste nadzora, razkrivanja in kaznovanja se kaže zakonitost, 
ki je ne moremo poimenovati kako drugače kot – »duh športa«. O 
duhu športa so razpravljali v večletnem postopku prenove proti-
dopinškega sistema in njegovih dokumentov, ko je bil v igri tudi 
predlog, naj se iz razlogov za uvrstitev nekega sredstva na listo 
prepovedanih učinkovin črta opredelitev o takih, ki so v nasprotju 
z »naravo športa« oziroma »duhom športa«, kot tudi predlog, da se 
»duh športa« povzdigne v glavni kriterij za odločitev o prepovedi. 
Prvi so argumentirali, da je »duh športa« nekaj neopredeljivega, in 
takih kriterijev pri postopkih pravnega tipa in s kazenskimi posle-
dicami ne bi smelo biti. Drugi so dokazovali, da ogroženost zdrav-
ja in nepošteno pridobljena prednost pred drugimi sotekmovalci 
nista dovolj za vzdrževanje takega protidopinškega pogona, kot 
ga že imamo, in da brez ohlapnega »duha« nadzor ne bo mogel 
smiselno delovati. Moja podmena ni ne eno ne drugo, ampak trdi-
tev, da je stabilen odstotek odkritih dopinških prekrškov, predvsem 
pa obstoj načrtnih praks uporabe prepovedanih poživil (in zlasti 
uporabe še neprepovedanih novih učinkovin, ki bodo čez čas zelo 
verjetno prišle na listo), ki se je poslužujejo zlasti na nacionalni rav-
ni institucije, zadolžene za športne uspehe države – da je to ravno 
del »duha športa« in zelo pomemben segment delovanja znanosti 
o športu.
O vztrajni prisotnosti dopinga v vrhunskem profesionalnem športu 
(v rekreaciji je dopinga veliko, ni pa nadzora, da bi pokazal, koliko 
je trajni odstotek dopingiranih višji kot na področju stalnega nad-
zora) je razmišljala tudi Silvia Camporesi, ki se z bioetiko ukvarja na 
King‘s College v Londonu. Jemanje nedovoljenih poživil se dogaja 
tako na osnovi osebne odločitve kot na osnovi skupinskega vsto-
pa v to prakso, pravi, in odločitev za doping je pogosto posledica 
psihološkega pritiska, »ko čutijo, da nimajo alternative« (Camporesi, 
2017, 110). Na to vpliva več dejavnikov. Prvi je v prepričanju (in ne 
tako redko tudi vednosti), da tekmeci uporabljajo prepovedana 
poživila in jim niti slučajno ne moreš biti kos, če jih ne boš jemal 
tudi sam. Drugi je v lojalnosti med člani ekipe, na primer kolesarski, 
kjer ima vsak svojo vlogo – eni so za velike, drugi za etapne zmage; 
eni so za gorske cilje, drugi za ciljne šprinte; večina pa je tu zato, da 
svoje vodilne podpira in jim pomaga z vso svojo energijo. Kolektiv-
na lojalnost je nujna sestavina ekipne usklajenosti, in k tej usklaje-
nosti sodi tudi, da vsi počnejo isto, tudi pri dopingu, če to pomaga 
pri izpolnitvi vloge, ki jo posameznik v ekipi ima. Camporesi ugota-
vlja, da je že športni javnosti jasno, da niso odgovorni le športniki, 
ampak tudi celotne ekipe, ki jih oskrbujejo, še posebej zdravniki, 
poleg tega pa tudi vse institucije, ki odločajo o športu. Poleg kriv-
de, ki jo imajo številni vpleteni in le redko zgolj športniki, je tu tudi 
odgovornost za pogoje in atmosfero, v kateri se prav v določenih 
športih, prav v določenih ekipah, prav v določenih državah pojavi 
doping. Namesto da začenjamo razmišljati, kako bi opustili anti-
dopinško kampanjo, ker ne more preprečiti goljufije, bi bilo po 
njenem mnenju treba kazenske ukrepe razširiti: »Naslednji korak 
bi bil, da bi odgovornost pripisali pravim delničarjem. Tu gre za to, 
da postanejo posamezniki, ki jih opredelimo s proučevanjem, kdo 
ima kot delničar največjo moč ali nadzor nad športnikom, odgo-
vorni in tarča naših odzivov proti dopingu, in to tako, da so osebno 
odgovorni za doping, do katerega pride med športniki pod njiho-
vim nadzorom«2(Camporesi, 2017, 115). Podobno zgodbo, le da na 
ozadju afere z Lancem Armstrongom, razvija Eric Moore, profesor 
filozofije na univerzi Longwood. Njegova prva ugotovitev je, da je 
Lance Armstrong jemal, kar je bilo prepovedano, zato ker so jemali 
vsi – in to se da dokazati s spiskom tistih, ki so jih pri tem že prej ali 
pa kasneje dobili. Če ostanemo le pri zmagovalcih in najvidnejših 
tekmovalcih, so bili zasačeni Bjarne Riis, Jan Ulrich, Marco Pantani 
in 8 članov Festine, pa tudi vse prve trojice razen enega kolesar-
ja v šestih letih od 1999–2005, in tu sta še Floyd Landis, Alberto 
Contador in tako naprej … Jasno, da si lahko tekmoval pod ena-
kimi in poštenimi pogoji le, če si tudi sam jemal iste substance in 
uporabljal enaka sredstva (Moore, 2017, 415). Samo če si uporabljal 
nedovoljena sredstva, si imel enako možnost za uspeh kot ostali. 
A tega stanja niso ustvarili športniki s svojimi odločitvami za golju-
fanje, ampak organizatorji, ekipe in vrh kolesarske zveze, ko so iz 
leta v leto načrtovali daljša in zahtevnejša tekmovanja in načrtno 
gledali skozi prste, pa tudi sodelovali pri širjenju dopinških praks. 
Morten Renslo Sandvik ponovi vse Moorove in Camporanesijine 
argumente za to, da se doping v kolesarstvu stalno pojavlja, čeprav 
ne Moora ne Camporanesijeve na navaja kot vira in dodaja še dru-
ge. Inovativni pristop pa uvaja s pomočjo Brännmarkovega (Brän-
nmark, 2006) razlikovanja med dvema tipoma pripovedi, s katerimi 
dajemo našim dejanjem pomen: namenski in kontrastivni tip. Na-
menski pomen opisuje pot, po kateri pride do tega, da se dejanja 
in dogodki izoblikujejo v smeri pomembnih ciljev. »Temeljna po-
stavka pri tem je, da je po preudarku bolje uspeti pri zasledovanju 
pomenljivega cilja, kot pa uspeti pri nepomembnem, in da zna biti 
bolje ne uspeti pri sledenju pomembnega cilja kot pa uspeti pri 
doseganju nepomembnega« (Sandvik, 2019, 221). Šport zaneslji-
vo, vsekakor za vrhunske in profesionalne športnike in športnice, 
sodi med visoko pomembne cilje. V tem precepu lahko doping 
postane pot do doseganja teh ciljev, ki jo končno v kolesarstvu 
priporočajo vsi po vrsti, hkrati ko se kolesarski klubi, organizacije 
in zveze delajo, kot da ni nič, na tihem pa vse te prakse podpirajo, 
ker vsakič potrebujejo spektakel, kakršnega še ni bilo, zanj pa tudi 
heroje, ki premagujejo vedno težje planinske vrhove in prelaze ter 
vedno daljše in hitrejše ravninske etape. To situacijo je dobro opisal 
eden od anketirancev v raziskavi Aska Vesta Christiansena: »Profe-
sionalni kolesar sem hotel postati, odkar sem bil majhen deček, 
in zdaj imam možnost. Če je posledica v tem, da moram jemati 
zdravila, me to ne bo ustavilo na poti k sanjam. Nisem vozil kolo 
toliko let samo zato, da bi zdaj, ko sem prišel tako daleč, da živim 
svoje sanje, odnehal« (Christiansen, 2005, 273-274; nav. po Sandvik, 
op. cit., 222). Sandvik sicer pojasnjuje, zakaj velika večina športnikov 
in športnic ne prizna jemanja prepovedanih poživil niti tedaj ne, ko 
so že razkriti in javno obtoženi, in ugotavlja, da vsi obsojajo samo 
posameznike – športnike, ne vidijo pa konteksta, v katerem se do-
ping dogaja, in še manj ga vidijo skozi oči športnika. To je seveda 
res, bi se pa bilo treba vprašati, kdo vzpostavlja ta kontekst in kdo 
ima od njega koristi. 
doping v športu
165
Zajetna študija protidopinških procesov z vidika znanosti in pra-
va Marjolaine Viret (Viret, 2016) prinaša celovit pregled stanja, ki je 
glede na vse polemike in različna stališča o dopingu in spopadu z 
njim realističen, saj ugotavlja, da ne glede na vse kritike ni pričako-
vati, da bi se prepoved dopinga v bližnji bodočnosti odpravila, če-
prav ni mogoče očitati, da so kritike, ki govorijo o neučinkovitosti 
nadzora in neutemeljeno visokih stroških zdajšnjega načina, iz trte 
zvite. Znanost, ki omogoča nadzor z laboratorijskimi preiskavami, 
in pravo, ki svoje sankcije predpisuje na tej osnovi, sta dodobra 
prepletena, videti pa je, da se ta preplet pretirano zanese na za-
upanje v znanost in prepričanje o neoporečnih namenih špor-
tnih institucij. Hkrati je treba pri tehtanju potrebe po radikalnejši 
reformi upoštevati, da pri približno 40 odstotkih primerov ni mo-
goče s trdnim pravnim zagotovilom dokazati, da gre za namerno 
goljufanje in posledično individualno odgovornost športnika ali 
športnice. Ker antidopinški postopek poteka po pravilih, ki ne vse-
bujejo niti najosnovnejšega pravnega standarda predpostavke ne-
dolžnosti niti dokaza nedvomne krivde, je jasno, da protidopinško 
pravo ni na strani športnikov in športnic, ampak na strani institucij, 
ki potrebujejo samopotrditev onkraj običajnih pravnih pravil o po-
štenem postopku, da bi ohranile položaj gospodarja v odnosu do 
vsega, kar se v športu dogaja.
Že površen pregled statističnih poročil, ki jih zadnja leta zaradi ob-
vezne transparentnosti delovanja na spletnih straneh objavlja Sve-
tovna agencija za boj proti dopingu (World Anti-Doping Agency 
oziroma s kraticami WADA), pokaže, kako v praksi skupno delujeta 
športni in olimpijski gesli »Hitreje, višje, močneje!« in »Ni važno 
zmagati, važno je sodelovati!«. Vse številke iz leta v leto rastejo, 
odstotek kršitev pa se umirja na že doseženem povprečju (WADA 
2020). Verjetno bi po tej logiki morali sklepati, da WADA s celotno 
institucionalizirano mrežo, ki izvaja njene naloge, ne bi veljala za 
uspešno, če ne bi vsako leto pobrala in pregledala več vzorcev kot 
leto prej, in če ne bi naraščalo število športov, ki jih nadzor zajame 
vsaj v nekaj primerih, in če ne bi odkrili več prekrškov kot leto po-
prej. Olimpijski (ne toliko para-olimpijski) športi so ves čas na vrhu 
statističnega spiska, vendar je v nadzor in pregledovanje vključenih 
tudi vedno več neolimpijskih športov. Pri nekaterih od teh nas tu 
in tam ne preseneti zgolj majhno število odvzetih vzorcev, kot pa 
je glede na število visoko število pozitivnih primerov. V povprečju 
pa odstotek pozitivnih primerov tudi zaradi vedno višjega in ob-
sežnejšega odvzema vzorcev dosega odstotke, ki so precej stabil-
ni. Ob vseh znanih ukrepih protidopinškega nadzora je dosežena 
spodnja meja uporabe, ki se ob enakih prijemih nadzorovanja in 
kaznovanja ne bo več bistveno znižala ali zvišala zgolj z vsako leto 
številnejšimi pregledi. Z nekaj predrznosti lahko sklepamo, da ena-
komerna in stalna rast števila odvzetih in pregledanih vzorcev ne 
kaže rezultatov v smislu prvotne usmeritve proti nedovoljenim po-
živilom in drugim nešportnim načinom pridobivanja prednosti in 
premoči nad sotekmovalci in sotekmovalkami. Prvotna usmeritev 
je namreč pod geslom vojne proti dopingu in ničelne tolerance 
hotela doseči popolno očiščenje športa ali vsaj olimpijskih športov. 
Kar zdaj protidopinškemu nadzoru uspeva, je omejitev dopinga na 
povprečno nizek odstotek, ki sicer pri nekaterih športih sega precej 
čez povprečje, pri drugih pa je uporaba dopinga zanemarljiva. Ta 
odstotek lahko razumemo na podoben način kot odstotek smrtnih 
primerov ob epidemijah – karkoli storiš v preventivi, karkoli nudiš 
v procesu zdravljenja, določen odstotek smrtnih primerov bo na 
koncu še vedno ostal. Tako tudi pri dopingu podatki kažejo, da je 
število pozitivnih izidov približna konstanta – težko je pričakovati, 
da se bo ob nadaljnjem širjenju nadzora odstotek pozitivnih vzor-
cev zmanjševal, pa tudi povečeval se bistveno ne bo več. Konstan-
ta kaže na to, da bo določeno število športnic in športnikov, še 
zlasti v tistih športih, ki pri uporabi dopinga že ves čas prednjačijo 
(bodybuilding, lahka atletika, kolesarstvo in težkoatletski športi od 
dviganja uteži do triatlona moči in od rokoborbe do fitnesa), ve-
dno uporabljalo doping in da bo določeno število le-teh vedno 
tudi razkrinkano, čeprav verjetno nekaj let po dogodku, ko bo 
novi način dopinga končno razkrinkan in bo postal sledljiv. Ko bi 
to skušali pojasniti na prvo žogo, bi verjetno rekli, da vsepovsod 
in tudi v športu obstaja določeno število ljudi, ki gredo namesto 
po predvidenih poteh in v skladu s pravili kar naravnost in počez 
ne glede na vse ter so pripravljeni za uspeh narediti karkoli. Taka 
razlaga pa ne upošteva, kdo utrjuje poti in kdo postavlja pravila, 
in s tem določa mejo dovoljenega, sprejemljivega in tudi zahte-
vanega. Kot trdi Bernard Suits v definiciji športa (Suits, 2014, 43), je 
ena od karakterističnih potez tekmovalnih iger v tem, da si s pravili, 
ki tekmovalne igre sploh šele omogočajo, postavljamo nepotreb-
ne ovire za doseganje predhodno določenega cilja. Ena od takih 
»nepotrebnih ovir« je tudi spisek prepovedanih sredstev, ki štejejo 
za nedovoljena poživila. Suitsova definicija tekmovalnih iger pred-
postavlja obstoj organizacije, ki je nastala ravno zato, da bi odre-
jala in vzdrževala vse sestavine  športa: cilj, pravila in igrivost. Pri 
uresničevanju cilja športnih tekmovalnih iger ta institucionalizirana 
organizacija – športna asociacija postavlja dva smotra, ki sta si med 
seboj odbijajoča pola, tako da lahko delujeta skupaj le, če je med 
njima primerna razdalja, zaradi katere lahko oba, tako doseganje 
vedno boljših izidov kot tudi doseganje vedno višje  »zgolj« ude-
ležbe, ostaneta hkrati v veljavi. Kadar jih hočemo spraviti bližje dru-
gega drugemu, nastane odbojna napetost. Ta odbojna napetost 
je konstitutivna za športne skupnosti, kakršni so na primer klubi 
kot osnovne organizacije športa, nacionalne športne asociacije 
in nacionalni olimpijski komiteji, pa tudi odločilni državni organi 
v vlogi ministrstev za šport. Klubi, asociacije in olimpijski komiteji 
od uspehov športnikov in športnic niso odvisni le zaradi ugleda, ki 
ga to prinaša državi, panogi ali klubu, ampak tudi finančno, saj se 
vsi prispevki in dohodki od sponzorskih in propagandnih do pravic 
prenosa slike in državnih subvencij merijo z doseženimi rezultati. 
Države že dolgo podpirajo vrhunski šport predvsem zato, ker pri-
naša naciji ugled, vidnost in prepoznavnost. Te športne institucije 
niso v nič manjšem precepu od športnih posameznikov (športniki 
in športnice, trenerji in trenerke, športni zdravniki in zdravnice itd.), 
saj so povsem odvisni od uspeha, senzacionalnega ali vsaj spek-
takularnega in so pod neprestanim pritiskom, ki ga prenašajo na 
športnice in športnike. 
Odnos do tekmovanja, ki ga izraža »Ni važno zmagati, važno je 
sodelovati!«, izraža privrženost igrivosti športa, zanemarja pa tek-
movalnost, ki stremi k dosežkom in presežkom. S tega vidika je 
doping nesmiseln prekršek, ki izraža povsem nasprotno tekmo-
valno držo od etike maksimuma. Odnos do tekmovanja, ki ga iz-
raža »Hitreje, višje, močneje!«, pa naredi doping smiseln, da te le 
(kot odgovarjajo na vprašanje o uporabi prepovedanih sredstev 
in nasploh neetičnih načinov pridobivanja prednosti nad tekmeci 
številne športnice in športniki) pri tem ne dobijo. Doping se od 
začetka ugotavlja s preiskavami telesnih vsebin športnic in špor-
tnikov; malo kasneje so začeli ugotavljati še vpletenost trenerjev 
zdravnikov in drugih oseb iz ekipe. Kaznovanje celotnega ruskega 
športnega pogona je prvi primer sankcij zoper vso športno struk-
turo, vendar se je tudi ta primer pri sankcijah zlomil predvsem na 
športnicah in športnikih, med katerimi so bili izločeni iz tekmovanj 
tudi taki, ki jim niso dokazali uporabe prepovedanih substanc, 
166
medtem ko so bili pripuščeni k tekmovanjem taki, ki niso bili vklju-
čeni v rusko sistematično dopingiranje, ker so imeli lastne ekipe za 
pripravo in so priprave za tekmovanja opravili na tujih tleh. Upo-
rabo dopinga torej očitno lahko organizirajo športne organizacije 
in celotne športne olimpijske nacionalne strukture. Uporabljeni 
ukrepi v tem primeru, ki gotovo ni edini na svetu, pa potrjujejo, 
da športnice in športniki nimajo dosti možnosti, da ostanejo ne-
kaznovani, skoraj vedno pa ostanejo nekaznovane  organizacije 
in asociacije, ki izvajajo široko zasnovano uporabo prepovedanih 
metod in substanc. Doping ni zgolj osebna slabost in prevara, ki se 
je poslužujejo posamezni športniki in športnice, ampak je po svo-
jem pretežnem delu posledica, pogosto tudi neposredna posle-
dica delovanja in usmeritev športnih organizacij in asociacij. Tako 
je bilo na začetku, v znamenitem primeru Nemške demokratične 
republike, in tako je tudi zdaj. Protidopinški režim se temu ozadju 
dopinga izogiba, in tudi ruski primer, namesto da bi ga izkoristili 
tudi za uvedbo drugačnih načinov nadzora poleg odvzema vzor-
cev športnikom in športnicam, je bil uporabljen le za kaznovanje 
ene same nacionalne strukture.
Niso pa športne organizacije in asociacije edini spregledani vir 
dopinga, saj same niso usposobljene za proizvodnjo in razpeča-
vanje v športu nedovoljenih sredstev. Znanost, brez katere bi bil 
spopad z dopingom nepredstavljiv, saj nadzora brez laboratorij-
skega dela ni, pa tudi ne brez znanstvene analize verodostojnosti 
postopkov, je hkrati tudi vir nastanka novih in novih sredstev, ki 
povečujejo telesne zmožnosti, a so nevarne za zdravje ali pa so 
vsaj posledice večletnega jemanja še neznane. Športno polje upo-
rabe poživil in drugih sredstev za dvig tekmovalnih zmožnosti je 
po svoji logiki podobno zdravstvenemu polju rakavih obolenj, kjer 
so ob uradni medicini ali celo mimo in brez nje številni bolniki in 
bolnice pripravljeni preizkusiti kakršna koli zdravila in nove načine 
domnevnega ohranjanja življenja, pa naj prihajajo od koder koli in 
od kogar koli. Pri tem drugem gre za izkoriščanje strahu in obu-
pa, pri onem prvem pa za izkoriščanje mogočne želje po uspehu. 
Sredstva, ki se preizkušajo v športu, imajo pomen v izvenšportnih 
potrebah, na primer pri napornem delu, ki si ga zadajajo prekarci, 
ki morajo uspeti, če hočejo preživeti, ali pa pri vojaškem delu, ki 
se je že dodobra privatiziralo, terja pa vedno večje premagovanje 
vseh omejitev telesnih in psihičnih zmožnosti skupno z dodatnimi 
ukrepi, ki po teh naporih in doživljanju grozot, ki jih povzročaš dru-
gim, hitro znova usposobijo osebo, da nadaljuje z istim tempom in 
enako gorečnostjo. Doping je zelo uporabna in na več področjih 
uporabljana zadeva, pri tem pa so nekatere njegove sestavine pre-
povedane tudi v izvenšportni rabi, druge pa niti ne. Kar je zdravju 
škodljivo, je običajno nedovoljeno, vendar v izrednih stanjih, kakr-
šno je denimo vojna, tega ni treba spoštovati. Kar prinaša nepošte-
no prednost v tekmovanju z drugimi, je nepošteno  v športnem 
boju, na vseh drugih področjih življenja pa je prepuščeno osebni 
odločitvi. A moralna dilema je tudi v vsakdanjem življenju enaka: 
kako tekmovati z ljudmi, ki uporabljajo za uspeh vsa sredstva, če 
ne tako, da tudi sam uporabiš vse sredstva – ali pa zapustiš tek-
movanje in se prestaviš tja, kjer so vode mirnejše, obeti uspeha pa 
posledično manjši?
Nekaj strani nazaj je bilo rečeno: »To je seveda res, bi se pa bilo 
treba vprašati, kdo vzpostavlja ta kontekst in kdo ima od njega ko-
risti.« Na to vprašanje je lahko dati preprost odziv kar na prvo žogo: 
šport ima enako usmeritev kot doping – hitreje, višje in močneje, 
skratka, neprestano doseganje tistega, kar se je še včeraj zdelo ne-
dosegljivo. Po tem, ko so bile izrabljene vse možnosti naravno da-
nega človeškega telesa, se nujno začnejo uporabljati razni dodatki 
in druga sredstva, ki delujejo v isti smeri ohranjanja vedno boljših 
rezultatov, pa če so eni dovoljeni in drugi ne. In to ne velja le za t. i. 
rekordne športe (Loland 2001), na primer atletske discipline, ampak 
tudi za vse druge, v katerih zadnja desetletja vedno bolj prevladuje 
preštevanje različnih statističnih rekordov, kar daje videz nepresta-
nega napredka in predstavlja dodatni pritisk po doseganju novih 
in novih statistično presežnih izidov.
A to kot pojasnilo za kontekst dopinga ni vse, to je le športna plat 
konteksta, ki jo športnice in športniki, pa tudi ostali deležniki, ki 
sodelujejo pri pripravi športnih tekmovanj – spektaklov, najprej 
občutijo. Naslednja plast konteksta so športne asociacije v vlogi 
korporacij, ki so do športnih spektaklov v takem odnosu, kot sle-
herni manager v odnosu do vira plače, dobička, predvsem pa moči 
nad drugimi ljudmi. Managersko delo v športnih korporacijah je 
precej bolj tvegano od nekaterih drugih načinov pošiljanja denarja 
v kapitalski obtok, vendar ima tudi svoje prednosti, tako tiste, ki pri-
našajo več zadovoljstva ob izvrstnih tekmovalnih izidih, kot takih, 
ki omogočajo eno najbolj priročnih načinov za pranje denarja. In 
korporacije delujejo kot organizmi, ki se zavedajo, da morajo po-
slati med ljudi vedno bolj spektakularne spektakle, da bi ohranjale 
svojo dobičkonosnost in moč nad ljudmi. Športna industrija je in-
dustrija spektaklov, ne pa industrija športa kot takega – kar ni spek-
takularnega ali nima potenciala za spektakel, gre mimo korporacij, 
dokler se ne najdejo novi načini, prijemi in pravila, ki povzdignejo 
določeni šport med spektakle. Tako sta v zadnjih dveh desetletjih 
med globalne spektakle vskočila ženski ameriški nogomet in an-
gleški biljard – snooker, in to s povsem drugačno dramaturgijo in 
psihološkim ozadjem.
In končno, šport je tista dejavnost, pri kateri gre telo do skrajnih 
zmožnosti, in je zato najboljše polje za preizkušanje najrazličnej-
ših pripomočkov, ki večajo sposobnost dolgega dela brez počit-
ka, omogočajo zmožnejšo in dlje časa trajajočo osredotočenost, 
prinašajo lažje osvajanje telesnih avtomatizmov, omogočajo hitro 
hujšanje, pa tudi še hitrejše nalaganje mišic na okostje, in še mno-
ge druge zaželene lahke poti do rezultatov, ki bi sicer zahtevali 
dolgotrajen napor, kakršnega večina itak ne bi zmogla, vsaj ne z 
uspešnim izidom. V kontekst športa je vpletena tudi farmacevtska 
industrija, ki prav tu dokazuje, da ni le tista, ki zdravi bolezni, ampak 
(in to je njena v sodobnosti najmočnejša tržna niša) neposredno 
proizvaja zdravje. 
Ni torej tako, da bi bil kontekst vseh športov za doping enak, a tudi 
tako ni, da bi v uporabo dopinga vodile le individualne odločitve. 
Celotna športna organizacijska struktura in njegovo medicinsko 
ozadje pogojujejo doping, in bi se morali spremeniti, predvsem 
pa bi morali priti pred presojo odgovornosti skupaj s športnica-
mi in športniki. Čim nek šport postane del globalnega spektakla 
z vsem, kar sodi zraven, prestopi iz tradicionalnih oblik goljufanja 
in prevarantstva v doping kot sodobno različico, ki je podprta s 
pritiski športnih institucij, pa tudi države, deluje pa tudi z njiho-
vo neposredno vpletenostjo v uporabo prepovedanih substanc 
in drugih sredstev. Ta sredstva niso preprosta tako kot kos železa 
v pesti, ampak zahtevajo tudi sama sposobno proizvodno ozadje 
in razvejano distribucijo – še najmanj seveda pri tistih sredstvih, 
predvsem zdravilih, ki so prepovedana le v športu, ker prinašajo 
prednost pred tekmeci, sicer pa ne delujejo zdravju škodljivo. Pro-
izvodnja in distribucija dopinga ne prihajata v šport od zunaj, iz 
umazanega sveta, ampak sta že ves čas del funkcioniranja špor-
tnega korporacijskega in laboratorijskega kompleksa.
doping v športu
167
 Literatura
1. Brännmark, J., 2006. »Leading a Life of One‘s Own: on Well-Being and 
Narrative Autonomy«, V: Preferences and Well-Being (ur. Serena Olsaretti), 
Cambridge: Cambridge University Press.
2. Camporesi, S., 2017, »An Alternative Solution to Lifting the Ban on Do-
ping: Breaking the Payoff Matrix of Professional Sport by Shifting Lia-
bility Away from Athletes«, Sport, Ethics and Philosophy, 11, 1, 109–118.
3. Christiansen, A.V., 2005, Rene resultater: En kulturanalyse of cykelsporten 
– socialisation, fascination, training, kost og doping, doktorska disertacija 
na juniverzi v Aarhusu (Danska).
4. Kornbeck, J., 2019, Recenzija knjige Marjolaine Viret, Sport, Ethics and 
Philosophy, 13, 2, 259–265.
5. Kreft, L., 2011, »Elite Sportpersons and Commodity Control: Anti-Do-
ping as Quality Assurance«, Internagtional Journal of Sport Policy and 
Politics, 3, 2, 151–161.
6. Loland, S., 2001, »Record Sports: An Ecological Critique and a Recon-
struction«, Journal of the Philosophy of Sport, 28 (2), 127–139.
7. Moore, E., 2017, »Did Armstrong Cheat?«, Sport, Ethics and Philosophy, 
11, 4.
8. Sandvik, M.R., 2019, »The Confession Dilemma: Doping, Lying, and Nar-
rative Identity«, Sport, Ethics and Philosophy, 13, 2.
9. Suits, B., 2014, The Grasshopper: Games, Life and Utopia(3. izdaja), Toron-
to, University of Toronto Press. 
10. Viret, M., 2016, Evidence in Anti-Doping at the Intersection of Science and 
Law, The Hague in Heidelberg, T.M.C. Asser Press in Springer.
11. WADA (World Anti-Doping Agency), 2020. Anti-Doping Statistics. At: 
https://www.wada-ama.org/en/what-we-do/anti-doping-statistics 
(acesssed 1. 4. 2020)
Red. prof. dr. Lev Kreft
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
lev.kreft@guest.arnes.si
1O tem sem pisal v članku o anti-dopinškem nadzoru kot obliki nadzo-
ra kvalitete blaga, ki je povsem enake vrste kot nadzor, ki ga države (in 
Evropska unija kot celota) izvajajo nad kvaliteto prehrambenega blaga in 
zdravilskih izdelkov. Športnice in športniki v proizvodnji športnega spek-
takla niso le osebe, ki nastopajo, ampak tudi blago, ki ne sme biti konta-
minirano. Prav zaradi tega ni predmet nadzora le goljufanje, ki ga zagreši 
oseba, ampak golo dejstvo, da je v nekem telesu nedovoljena substanca, 
ki onemogoča enake možnosti za pošteno tekmovanje. Ta vidik se je do-
dobra potrdil v razpravah o spolni pripadnosti in njenem ugotavljanju, na 
primer glede Casper Semenya. Glej Kreft, L., 2011, »Elite Sportpersons and 
Commodity Control: Anti-Doping as Quality Assurance«, International Jo-
urnal of Sport Policy and Politics, 3, 2, 151–161.
2Camporesijeva v zaključku celo naravnost zapiše, da bi bila dobrodo-
šla sprememba protidopinškega zakonika, s katero bi zaradi dopinga ne 
bremenili športnikov in športnic, ampak predvsem klube, športne zveze, 
nacionalne športne organizacije in olimpijske komiteje, vsekakor vse tiste, 
ki pridobivajo finančna sredstva in ugled iz zmagovanja za vsako ceno in 
bi se morali bolj potruditi, da odpravijo pritisk, zaradi katerega prihaja do 
dopinga. Camporesi predlaga tudi spremembo finančnih okoliščin, v ka-
terih je velika večina športnikov in športnic ves čas na robu eksistence, 
medtem ko nekaj redkih med njimi bode vsemu svetu v oči z neznanskimi 
pogodbenimi vsotami. 
168
When the reflection in the mirror 
does not show the truth, or an  
athlete’s (false) self and doping
Abstract
We often hear the opinion that athletes must be egoistic if 
they want to achieve top results and even more, that narcis-
sism as a personality trait is the factor that boosts athletes’ 
performance and helps them overcome different obstacles 
in sport (Roberts, Woodman, Hardy, Davis and Wallace, 2013). 
During my work with elite athletes, I started to question this 
thesis and belief; moreover, I thought it was detrimental for 
future generations of athletes and sport teachers, so I decid-
ed to study it in greater depth. I found that self-confidence is 
mistakenly associated or interchanged with narcissism, and 
that the public persona of athletes is misidentified as the 
private persona. To properly understand these concepts and 
their connection with unfair practices like doping, we must 
delve into the basis of personality structure, i.e. the self. I will 
try to present this connection in the article. 
Key words: doping, egoism, narcissism, self-confidence
 
 
Izvleček
Pogosto se sliši mnenje, da morajo biti športniki, če želijo 
doseči vrhunske rezultate, egoistični, še več, da je narcisi-
zem kot osebnostna lastnost tisti faktor, ki jim omogoča 
uspešnost in premagovanje različnih ovir v športu (Roberts, 
Woodman, Hary, Davis in Wallace, 2013). Ob delu z vrhunski-
mi športniki sem vedno znova začela dvomiti o tej tezi in pre-
pričanju, še več, zdelo se mi je škodljivo za prihajajoče gene-
racije športnikov in športnih pedagogov, tako da sem se ga 
odločila podrobneje preučiti. Pri temu se je pokazalo, da se 
napačno povezuje in zamenjuje samozavest z narcisizmom 
in javno osebnost športnikov s privatno osebnostjo. Da lah-
ko ustrezno razumemo te koncepte in njihovo povezanost z 
nepoštenimi dejanji, kot je tudi doping, se moramo poglo-
biti do osnove osebnostne strukture, tj. jaza. To povezanost 
bom poskušala predstaviti skozi pričujoči tekst. 
Ključne besede: doping, egoizem, narcisizem, samozavest.
Maja Smrdu
Ko odsev v ogledalu ne pokaže resnice 
ali športnikov (lažni) jaz in doping
“Potrebno se je paziti velikih osebnih želja, ker te najbolj vplivajo na intuicijo; 
te objektivizirajo še tiste psihične prostore, ki se temu preprosto ne pustijo. 
Če podležeš takšni želji, ambiciji, izgubiš vsak notranji občutek. 
Da se intuicija lahko pojavi, moraš biti stalno v nekem ničelnem stanju.” 
Rok Petrovič
 Narcisistična osebnost  
in samozavest
Nedvomna je povezanost med samozavestjo in tekmovalno iz-
vedbo športnikov. Osebnostne značilnosti, motivacija ter tekmo-
valna usmeritev so lahko pomembni vmesni dejavniki v tej pove-
zavi (Skinner, 2013). Vendar pa povezava osebnostnih lastnosti z 
uspešnostjo ni jasna. Pogosto se pričakuje in promovira narcisizem 
kot za uspeh ključno lastnost športnikov (Roberts idr., 2013) in se 
ga pojmuje kot “močno povečano samozavest” ali “samozavest na 
steroidih”, vendar pa se je v zadnjih letih zelo zamajalo prepričanje 
o povezanosti narcisistične osebnosti z dejansko samozavestjo. 
Jasno je namreč postalo, da se razlikujeta glede na razvoj, izvor 
in posledice (Kaufman, 2020). Da lahko oboje primerjamo, najprej 
poglejmo, kaj je narcisizem. Definiran je kot “vztrajen vzorec gran-
dioznosti, potrebe po občudovanju in pomanjkanje empatije” 
(Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, [DSM-IV TR]; 
American Psychiatric Association, 2000, str. 714). Na podkliničnim 
nivoju je narcisizem povezan z grandioznim pogledom nase, ob-
čutki upravičenosti, arogantnostjo, občutki superiornosti, ten-
denco k izkoriščanju drugih, eksebicionizmom in stalno potrebo 
po priznanju s strani drugih. Navzven sicer lahko takšen športnik 
deluje kot samozavesten, vendar pa je v osnovi močno negotov 
vase (Hyatt idr., 2018), kar Lowen (2004) poimenuje tudi izražanje 
lažnega ali površinskega jaza ob zanikanju resničnega jaza.
Kako bo takšen športnik funkcioniral v tekmovalnih situacijah? 
Raziskave največkrat kažejo, da športniki z narcisistično struktu-
ro osebnosti nekoliko boljše funkcionirajo na tekmovanjih, ki jim 
doping v športu
169
lahko ponudijo možnost slave, in po drugi strani tekmujejo slabo, 
kadar te možnosti ni, kar kaže, da ta potreba moderira njihovo mo-
tivacijo (Wallace in Baumesiter, 2002). Poleg tega se tudi kaže, da je 
pretirana samozavest povezana s slabo izvedbo, zlasti v primerih, 
v katerih je uspeh pričakovan. Osebe z narcisistično strukturo ima-
jo zelo slabo sposobnost t. i. vsebinskega komuniciranja, saj vsako 
informacijo dojamejo na odnosnem nivoju, kar lahko vidimo sko-
zi to, da praktično vsako kritiko dojamejo osebno kot napad na 
njih, kar pomeni na njihovo podobo sebe, ki je del posameznikove 
identitete. Tako bodo takšni športniki dobro funkcionirali zgolj v 
okolju, ki jih stalno podpira, hvali, privilegira in z njimi tudi v težjih 
situacijah ravna “v rokavicah”. Kritike, tudi če je konstruktivna, pa 
ne prenesejo in se ob tej postavijo v obrambno pozicijo, saj jo do-
jamejo kot njihovo omalovaževanje. Pri njih tako zelo hitro pride 
do občutka ogroženosti lastne pomembnosti in odnose, ki niso 
povsem v skladu z njegovimi pričakovanji, bodo zelo hitro razu-
meli kot ponižanje, na kar se lahko odzovejo na dva načina. Odziv 
je lahko usmerjen navznoter ali navzven; v prvem primeru posa-
meznik doživlja žalost, ki se lahko razvije v depresijo. V drugi vrsti 
odziva pa svojo energijo obrne navzven, lahko proti »agresorju« ali 
pa proti ljudem, ki so prisotni v situaciji, kljub temu da nimajo no-
bene prave povezave s tem, vendar s svojo prisotnostjo potrjujejo 
posameznikovo ponižanje. V tem primeru posameznik čuti jezo in 
se odzove z nasiljem, maščevanjem.
Narcisizem je povezan z občutkom osrednje, superiorne pozicije 
v skupini in z zaznavanjem drugih kot manj ustreznih oz. tako ali 
drugače slabših. Zato se tovrstne osebe tudi pogosteje pregovar-
jajo in prepirajo, zlasti ob socialnem primerjanju, da si zagotovijo 
to socialno pozicijo in razmejevanje, tj. sebe poveličajo in druge 
ponižajo (Kaufman, 2020). Pomanjkljivost in škodljivost narcisizma 
v športu je razvidna zlasti pri ekipnih športih, v katerih se pokaže 
npr. tako, da je ekipa, ki bi sicer morala biti več kot vsota sposobno-
sti posameznikov, manj kot to in doseže podpovprečne rezultate. 
Takšen primer je npr. poraz ameriške košarkarske reprezentance, t. 
i. “dream team”, z naborom najboljših NBA košarkarjev, vključno z 
LeBron Jamesom, Wade Dwaynom in Dwight Howardom proti gr-
ški ekipi na svetovnem prvenstvu leta 2006. Ob tem je sam trener 
Američanov rekel, da so igrali proti ekipi, ki je bila bolj povezana 
kot njihova. Seveda pa je bilo njihovo prepričanje v zmago nad 
Grki pred samo tekmo absolutno. Ekipe, ki imajo enega ali več nar-
cisistično strukturiranih športnikov, bodo pravilom slabo delovale, 
saj ne bodo premogle ustrezne kohezivnosti. Narcisistične špor-
tnike žene potreba po prevladovanju nad drugimi in ne razume-
vanje z drugimi, medtem ko je slednje značilno za samozavestne 
športnike. Ker imajo potrebo po prevladovanju nad drugimi in se 
jim zdi povsem upravičeno, da za to uporabijo kakršnekoli vire 
(Wallace in Baumeister, 2002), je zanje pot do odločitve za upo-
rabo dopinga kratka. Njim je to dodaten, povsem upravičen vir, 
ki jim lahko omogoči superiornost oz. priznanje. Ker pa se njihova 
osebnostna struktura in drža do sveta razdreta, kadar je ogrože-
na njihova narcisistična (tj. lažna) samozavest, se bodo toliko lažje 
posluževali virov, kot je doping, saj jim lahko ta predstavlja “zašči-
to” pred opisanim destrukturiranjem. Zanje je torej lahko pot do 
dopinga psihološko opravičljiva iz večih perspektiv, ki jih bomo 
pogledali v nadaljevanju.
Če imajo narcisistični športniki lažno samozavest, katera pa je po-
tem prava oz. resnična samozavest? V športni psihologiji je opisana 
kot prepričanje, da lahko športnik uspešno izvede želeno vedenje, 
prepričanje o lastnih sposobnostih za doseganje ciljev in dokonča-
nju nalog (Weinberg in Gould, 2015, str. 14). Samozavest običajno 
označuje visoko pričakovanje lastne uspešnosti, pomaga k pozi-
tivni čustveni naravnanosti, koncentraciji, realnemu postavljanju 
ciljev, povečanemu naporu, osredotočanju na strategije igre in 
ohranjanju toka igre. Samozavest je povezana s pozitivnim znača-
jem, kot je vztrajanje v težkih okoliščinah, z vero vase in v druge ter 
s spodbujanjem članov ekipe (Highham, Harwood in Cole, 2006). 
Medtem ko narcisizem na vprašalnikih res korelira s samozavestjo, 
pa je povezava med njima dejansko majhna (kot že rečeno zgoraj, 
se razlikujeta glede na razvoj, izvor in posledice). Tako narcisizem 
kot samozavest se začneta razvijati pri sedmem letu starosti, pri 
čemer igra pomembno vlogo socialno primerjanje z drugimi. Sebe 
in svojo vrednost postavljamo glede na to, kako nas vidijo drugi. 
Medtem ko je samozavest najnižja v adolescenci in se postopno 
dviguje skozi življenje, pa je vrh narcisizma v adolescenci in se 
postopno znižuje skozi življenje. Torej sta si razvoj narcisizma in 
samozavesti nasprotna. Oba se sicer povezujeta z asertivnostjo, 
pozitivnimi čustvi in potrebo po nagrajevanju, vendar se tu nju-
na povezanost tudi konča (Woodman in Hardy, 2003; Hyatt idr., 
2018). V nasprotju z narcisizmom je samozavest povezana z ob-
čutkom povezanosti in bližine z drugimi in zaznavanjem drugih 
v svoji socialni mreži kot dobrih, privlačnih, sposobnih, prijetnih 
ipd. Samozavesten športnik je vsebinsko usmerjen (v nasprotju z 
odnosno usmerjenostjo narcisističnih športnikov) in bo iskal infor-
macije, tudi takšne, ki lahko nasprotujejo njegovim prepričanjem, 
saj bo tako pridobil dodatne informacije, ki mu lahko pomagajo 
k napredovanju. S tem pokaže tudi svojo zrelost in samostojnost.
 Jaz kot del identitete
Pri razumevanju, kateri dejavniki vplivajo in kako vplivajo na 
športnikova vedenja, ki so športna ali nešportna, je razvidno, da 
je pogosto v ozadju dodaten dejavnik, ki vpliva na izraz drugega 
dejavnika. Ugotavljamo, da je ta dejavnik jaz. Športniki ga lahko 
prepoznajo npr. v socialnih odnosih (socialni jaz), mislih o sebi 
(mentalni jaz), procesu odločanja, ki poteka od zaznave situacije 
do vedenja (procesni jaz), pojmovanju svojega telesa (telesni jaz) 
in v tem, kakšni bi želeli biti (idealni jaz). Jaz je osnova tako oseb-
nosti kot samozavesti, ko pa ga želimo jasno opisati, trčimo na ter-
minološko težavo, saj je “jaz” eden tistih psiholoških pojmov, ki se 
uporablja v mnoštvu različnih pomenov ter opredelitev. Zato je 
pomembno zavedanje, da je koncept jaza konstrukt, torej ni nekaj 
naravnega, objektivnega, ni nekaj, kar bi imelo obliko in bi bilo po-
stavljeno nekam v telo, npr. možgane, kot so to pojmovali v drugi 
polovici 19. stoletja (glej npr. Schacter, Gilbert, Wegner in Nock, 
2014). Tako kot naš svet je tudi naš jaz konstrukt našega uma. Ven-
dar pa ne živimo v izolaciji, tako je jaz tudi konstrukt naših odnosov 
z drugimi jazi ter okoljem na sploh in poleg tega je tudi konstrukt 
odnosov znotraj njega samega (Markova idr., 2007).
V grobem bi lahko razdelili opredelitve jaza v tri vrste: opisne in 
splošne definicije, strukturalne in komponente definicije ter funkci-
onalne definicije. Vendar pa lahko avtorji opredeljujejo pojem jaza 
tudi iz več vidikov hkrati. V nadaljevanju bom različne opredelitve 
jaza poskušala povezati s procesom odločanja za (ne)uporabo do-
pinga.
Primer prvih (tj. splošnih) definicij jaza je npr. Baumeisterjeva opre-
delitev, v kateri navaja (1999, str. 71), da je jaz: “Posameznikovo 
prepričanje o sebi, vključno z njegovimi značilnostmi in prepriča-
njem, kdo in kaj jaz sem.” Primer strukturalne definicije je Jameso-
vo (1981) razlikovanje med fizičnim, metalnim, spiritualnim jazom 
ter egom. Poleg tega pa je jaz razdelil tudi na jaz kot subjekt oz. 
170
poznavalec (ang. I - knower) in na jaz kot objekt oz. poznano (ang. 
Me). Prvega zaznavamo kot akterja in nosilca aktivnosti, drugi pa 
predstavlja podobo, ki si jo posameznik ustvarja o sebi, tj. samo-
podobo. Ta zajema vse, kar mislimo o sebi, da smo, in tudi vse, kar 
želimo pokazati, da smo. Torej, če se športnik začne posluževati 
dopinga, prva odločitev poteka na nivoju jaza kot objekta, torej 
doping bo izboljšal mojo podobo, podobo uspešnosti, socialnega 
priznanja in ta del podobe mora biti za športnika pomembnej-
ši od npr. dela podobe, da sem poštena oseba ali da skrbim za 
svoje zdravje – kot dve najpogostejši racionalni protiuteži uporabe 
dopinga. Kako športnik za obrambo svojega jaza opraviči nespo-
štovanje sledenju racionalnih argumentov? Vrhunski šport je prišel 
do takšnega nivoja, da je jasno, da ukvarjanje s tem škodi zdravju, 
saj ima večina vrhunskih športnikov izkušnje z mnogoterimi po-
škodbami tudi kroničnega tipa. Torej s tovrstnim okoljem, kot ga 
postavlja vrhunski šport, ta argument hitro izgubi moč, toliko bolj 
kadar je poglavitna potreba športnika uspešnost oz. priznanje. 
Kako se “jaz” spoprime z argumentom poštenosti, pa je jasno iz 
izjav športnikov, ko se jih razkrinka pri uporabi dopinga (tudi npr. 
pri izogibanju testiranja): “Saj to počnejo vsi, samo drugih ne dobi-
jo, mene pa so.“ S tem dopingiran športnik poskuša zaščititi svojo 
samopodobo (del jaza) in pri temu uporabi vsaj obrambni me-
hanizem projekcije ter svojo nepoštenost pretvori v nepoštenost 
drugih, sebe pa predstavi celo kot žrtev (mene so dobili, drugih pa 
ne, tj. do mene so krivični). Kadar športnik dovolj potlači ta notranji 
konflikt, se vključi “jaz akter” in športnik začne uporabljati doping, 
ker pa dejansko s tem krši želje oz. potrebe jaza kot samopodobe, 
se med tema dvema postavi meja, neke vrste notranja disociacija, 
tako da jaz kot (samo)podoba ni več vključen v stalno uporabo do-
pinga, temveč se začne športnik tega posluževati bolj avtomatič-
no, tj. brez sprotnega vedno novega razmisleka, temveč kot avto-
matičen vzorec delovanja. Ta notranji razcep lahko opazimo skozi 
opravičevanja dopingiranega športnika, kot so: “Trener mi je to dal; 
zdravnik mi je to predpisal; to je bilo zdravilo za nekaj drugega, pa 
nisem vedel, da je na listi prepovedanih substanc!“ ipd. Pri podaja-
nju tovrstnih izjav se marsikdaj zdi športnik tako prepričljiv, kot da 
bi res verjel v te, kar kaže ravno na omenjeno disociacijo, torej en 
del jaza se resnično težko “spomni” te odločitve za doping, ker jo 
je odstranil iz dela zavesti. Pri temu se zdi, da bolj kot je športnik 
prepričljiv v svojem zanikanju in opravičevanju, dlje časa uporablja 
doping, saj je ta začetna odločitev bolj zabrisana in oddaljena od 
dela jaza. To lahko primerjamo z odvisnostjo od drugih substanc, 
npr. od alkohola. V procesu zdravljenja tovrstne odvisnosti je prvi 
korak priznanje, da “sem alkoholik”, torej ne samo, da “imam teža-
ve z alkoholom”, temveč sprejetje, da je neka substanca postala 
del mojega jaza in da sem jaz tisti, ki ima odgovornost za to, ne 
nek akter znotraj mene, ki ga ne morem (prav dobro) nadzorovati 
ali celo nekdo zunaj mene (npr. družba, trener), ki sproži akterja v 
meni. In manj kot je substanca del mene oz. manj kot je škodila 
mojemu jazu kot (samo)podobi, lažje bomo to priznali. Torej dlje, 
kot se poslužujem dopinga, močnejše obrambne mehanizme po-
trebujem, da se mi ob priznanju lastnega ravnanja jaz kot (samo)
podoba povsem ne poruši. 
Podobno kot James je jaz razumel tudi George Herbert Mead 
(1967), s tem, da je dodal še funkcionalen vidik jaza. Zanj Jaz1 (ang. 
I) in mene (ang. me) tvorita osebo ali jaz (ang. self), pri čemer razu-
me slednjega (mene) kot socializiran vidik osebe, prvega pa kot 
1Ker je v slovenščini prevod za ang. Self in za ang. I, enak – jaz, bomo 
tu za lažje razlikovanje med obema pojmoma Jaz, ki se nanaša na 
ang. I, zapisovali z veliko začetnico.
aktiven vidik osebe. Mene je tisto, kar je naučeno z interakcijami 
z drugimi in (bolj splošno) z okoljem: npr. odnos drugih ljudi do 
posameznika, ki sem ga ponotranjil v jaz, konstituira mene. Ta 
vključuje tako znanje o okolju (vključno znanje o družbi) kot tudi 
o tem, kdo kot oseba sem, moj občutek jaza. Ljudje se naučimo, 
kdo smo skozi opazovanje odgovorov in reakcij drugih, sebe in/ali 
svojih dejanj. Hkrati “mene” disciplinira “Jaz” tako, da odzive Jaza 
vrednoti, na kar se odziva tudi jaz, npr. tako, da zadržuje odgovore 
Jaza, da ne bi kršil zakonov skupnosti. S tem je blizu Freudovem 
“ego-censorju”. Po Meadu (1967) je naše celotno obnašanje in do-
življanje prežeto z avtomatskimi pričakovanji in predvidevanji tega, 
kar naj bi mislili in storili drugi. Pri tem so dejanja posameznika v 
stalni izmenjavi z dejanji drugih. Iz vidika jaza je pomembno, da 
so dejanja posameznika naravnana tako, da je v njih že upošte-
vano morebitno in pričakovano reagiranje drugega posamezni-
ka. V primerjavi s predhodno povezavo med jazom in uporabo 
dopinga lahko ob Meadovi opredelitvi poudarimo socialni vidik 
dopinga in jaza. Glede na njegov opis je namreč jasno, da se mora 
športnik, ki uporablja doping, osredotočiti na potrjujoče socialne 
vidike jaza in povsem zanikati vidike, preko katerih bi jaz dobival 
negativne informacije o samem sebi. Drugi možen psihološki pro-
ces je ločevanje dela socialnega okolja, ki krepi jaz, in distanciranje 
oz. ločevanje od okolja, ki bi mu (jazu) lahko nasprotovalo. S tem 
dobiva zgolj selektivna sporočila za svoj jaz. Če konkretiziram na 
primeru dopinga, se bo športnik osredotočil zgolj na to, da lahko 
ob večjih uspehih s podporo dopinga dobi socialno priznanje in 
spoštovanje ter minimalizira ali celo potlači, da ga lahko to isto ve-
denje pripelje do socialnega prezira in zavračanja. Glede na drugo 
predstavljeno smer pa začne ločevati med sabo in “njegovimi” ter 
med “drugimi” oz. med tistimi, ki vedo za doping in ga pri temu 
podpirajo, ter med drugimi, ki za to (ne) vedo in temu nasprotujejo 
ali bi lahko nasprotovali, če bi za uporabo dopinga vedeli. Njegova 
miselna naravnanost (Herz, Baror in Bar, 2020) je torej izrazito ozka 
in odnos do okolja je izkoriščanje njegovih virov in ne npr. razisko-
vanje možnosti, učenje tehnik, novih znanj ipd.
Ostane nam še tretja vrst opredelitev jaza, v okviru katere se avtorji 
osredotočajo predvsem na funkcionalno vlogo jaza in večinoma 
povzemajo, da igra jaz integralni del v človeški motivaciji, kogni-
ciji, čustvovanju in socialni identiteti (Oyserman, Elmore in Smith, 
2012). Sodobne teorije pa poskušajo tudi združevati več različnih 
pristopov za določanje in razumevanje pojma jaza. Primer tega sta 
Oyserman in Markus (1998), ki menita, da je jaz kognitivna struktu-
ra, ki lahko vključuje vsebino, odnose ali vrednostna presojanja, s 
katerimi si osmišljamo svet, usmerjamo pozornost na svoje cilje in 
ohranjamo lasten občutek osnovne vrednosti. Torej, če je jaz “Jaz” 
(ang. I) tisto, kar misli, in “Mene” (ang. Me) tisto, kar je vsebina teh 
misli, je pomemben del te vsebine tudi mentalni koncept ali ideja, 
kdo sem, kdo sem bil in kdo bom postal. Če nadaljujemo pregled 
v smeri vpliva jaza na človekovo funkcioniranje, ugotovimo, da je 
običajna tema med teoretiki povezanost jaza na vedenje. Menijo, 
da je človeška aktivnost odvisna od medigre med jazom in situ-
acijo oz. med posameznimi vidiki jaza, ki se izrazijo v trenutnem 
kontekstu in ob trenutni nalogi (Oyserman idr., 2012). Raziska-
ve kažejo, da jaz vpliva na motivacijo ljudi, njihovo razmišljanje, 
osmišljanje sebe in drugih, njihovega vedenja in čustvovanja ter 
na sposobnosti kontroliranja in reguliranja sebe (Baumeister idr., 
2011). Jaz je pomembno motivacijsko orodje tako zaradi tega, ker 
se ga občuti kot osebno stabilnost in ker so identitete, ki ga sesta-
vljajo, dinamično zgrajene iz kontekstualnih predhodnih izkušenj, 
zaradi česar se jaz zaznava kot dovolj fleksibilen (Oyserman, 2009; 
doping v športu
171
Smeesters, Wheeler in Kay, 2010). Torej občutek poznavanja sebe 
sloni delno na predpostavki stabilnosti, ki je osnova v vseh teo-
rijah jaza, hkrati pa je, morda paradoksalno, stabilnost ustvarjena 
na osnovi prilagodljivosti, kontekstualne občutljivosti in dinamič-
ne konstrukcije jaza kot mentalnega konstrukta (Oyserman idr., 
2012). Na osnovi funkcionalnih teorij jaza torej lahko razberemo, 
da moramo za svoje stabilno funkcioniranje, ki ga športniki zlasti 
na vrhunskem nivoju nedvomno potrebujejo, imeti dovolj jasno 
predstavo o tem, kdo smo. Ta predstava ima kontinuiteto iz prete-
klosti skozi sedanjost v prihodnost. Ker se mora športnikova lastna 
podoba – jaz – prilagoditi glede na uporabo dopinga, pomeni, da 
mora en del sebe potvoriti, potlačiti ali minimalizirati (kot smo že 
videli). Torej doping povzroči glede na to, da izključi to dinamiko 
procesa in razvoja, da jaz postane bolj tog in manj odporen ter 
manj stabilen, kar se npr. vidi v tem, da lahko postanejo dopingi-
rani športniki bolj razburljivi, nesramni, prepirljivi (ne nujno samo 
zaradi vpliva učinkovin) – torej uporabljajo manj zrele psihološke 
obrambe. Da ne bi od okolja dobivali negativnih sporočil o sebi, 
se morajo od tega tudi bolj psihološko oddaljiti in vanj projecirati 
negativne značilnosti, ki sicer veljajo zanje. Tovrstni izbruhi, laži in 
manipulacije so bili glede na poročila njegovih kolegov razvidni 
tudi pri dopingiranem kolesarju Lance Armstrongu. V takšnih pri-
merih jaz prevzame individualistično perspektivo, ki je usmerjena 
na zaznavanje posameznikove ločenosti in drugačnosti od drugih, 
kar je pogosteje pri športnikih, ki so že v osnovi nagnjeni k temu, 
torej bolj narcisistično strukturiranih športnikih. Raziskave kažejo, 
da kolektivistično perspektivo in zaznavanje podobnosti ter pove-
zanosti z drugimi pogosteje zavzemajo ženske kot pa moški (imajo 
odnosni koncept jaza; Cross in Madson, 1997), skladno s tem imajo 
ženske večjo tendenco vključevanja dosežkov drugih v podobo 
svojega jaza kot pa moški (Kemmelmeier in Oyserman, 2001; Sta-
pel in Koomen, 2001).
Predhodno smo opisali eno možnost disociacije znotraj jaza. Na 
osnovi teh teorij lahko prepoznamo še eno; športniku, ki je z do-
pingom postavil na kocko svoj celoten pretekli trud, vse doteda-
nje dosežke, svoje sposobnosti, zdravje, postane šport edina stvar 
v življenju (torej se disociira od vseh ostalih vsebin, ki pomagajo 
graditi jaz). S tem postane njegov jaz odvisen samo od dosežkov, 
uspešnosti v športu, zaradi česar je manj fleksibilen (kar izposta-
vljajo funkcionalne teorije jaza). Namreč več stvari, kot imamo v 
življenju, več imamo možnosti, da skozi te postavimo svojo smisel-
nost. Tako se dopingiran športnik povsem ujame v svoje vzorce: z 
uporabo dopinga mu uspešnost v športu postane vse, ker lahko 
dobi potrditev samo iz tega, uporablja še več dopinga, kar mora 
dodatno upravičit s še večjim vložkom v šport itd. Skladno s tem 
tudi raziskave kažejo, da je obsesivna strast povezana z agresiv-
nim vedenjem, zlasti kadar je ogrožen občutek posameznikove 
identitete, kar se običajno zgodi pri narcisistično strukturiranih 
osebnostih. Obsedenost s športom lahko pripelje do slabo prila-
gojenega medosebnega vedenja, zlasti če je to ukoreninjeno v 
občutku identitete, vezane na športno uspešnost (Donahue, Rip 
in Vallerand, 2009).
 Narativni jaz ali socialna zgodba o 
meni
“Moja prva vrednota je biti najboljši. Je bila še večja jeza, ker mi je vzel 
žogo, kot pa, ko me je fizično odrinil. Tu je bilo to, da nočem, da je boljši, 
nočem, da mi pobegne.”
(izjava športnika v raziskavi)
Če se naslonimo na sodobna pojmovanja jaza, ki so skladna tudi 
s strukturalnimi pojmovanji jaza, kot sta Jamesova ali Meadova, 
potem lahko vidimo, da se stvari, ki obremenjujejo športnike in 
vplivajo na njihovo vedenje v tekmovalnih situacijah, torej tudi na 
športno oz. nešportno vedenje, umeščajo v del jaza, ki predstavlja 
podobo, ki si jo posameznik ustvarja o sebi (jaz kot objekt). Če pa 
se naslonimo na fenomenološko pojmovanje, vidimo, da tovrstna 
vedenja in dejavniki izhajajo iz osebne identitete, ki zajema soci-
alno identiteto, osebnost, navade, stil, osebno zgodovino itd. oz. 
socialni ali narativni jaz (Gallagher, 2000; Zahavi, 2007). Iz doživljaj-
skih (fenomenoloških) opisov športnikov v konkretnih situacijah je 
razvidno, da se ta del jaza izrazi negativno, kadar (Smrdu, 2016):
 – je ogrožen njihov občutek pomembnosti,
 – imajo večji tekmovalni naboj,
 – se ne strinjajo z oceno, ki so jo prejeli od drugega (zanj po-
membnega) udeleženca v športu,
 – je ogrožen njihov občutek varnosti.
Zadnja točka se izraža v drugih nešportnih vedenjih, kot so agresiv-
ne reakcije oz. akcije in ne skozi doping, tako da jo v tem kontekstu 
ne bom obravnavala; medtem ko bom ostale točke v nadaljevanju 
podrobneje predstavila in povezala s funkcionalnimi teorijami jaza. 
Slednje opisujejo, da socialno okolje oblikuje jaz vsaj na tri načine 
(Oyserman idr., 2012), ob katerih bom dodala možne povezave z 
oblikovanjem jaza ob uporabi dopinga. 
 Časovno socialen vpliv na jaz in 
uporabo dopinga
Ljudje bomo razvili svoj jaz glede na to, kar je pomembno v našem 
času in prostoru. Kaj je mogoče, kaj je pomembno, kaj mora biti 
razloženo, vse prihaja iz socialnega konteksta in vpliva na to, kaj 
bo posameznik sprejel za pomembno in za svoje. Iz tega je razvi-
dno, da uporaba dopinga ne more biti nikoli impulzivna odločitev, 
temveč je socialno pogojena in premišljena odločitev s situacijsko 
vezanostjo. Brez vsaj delne socialne podpore športnik ne bo jemal 
dopinga, vsaj del njemu pomembnega socialnega okolja ga mora 
dojeti kot sprejemljivega, če ne celo zaželenega in za nekaj, kar 
je dovolj normalizirano, torej dovolj normalno za dotičen čas in 
prostor. Vpliv mnenja, socialne ocene drugega je večji, bližje kot je 
športniku oseba, ki izreka oceno. Torej športnika bo bolj prizadelo, 
če mu reče nekaj negativnega, kar ni skladno z njegovo podobo, 
član njegove ekipe ali trener, kot pa če mu to reče tekmec. Skladno 
s tem bo imelo trenerjevo mnenje o uporabi dopinga večji vpliv in 
pomen kot pa mnenje širše okolice (npr. medijev, WADA). 
Že predhodno smo videli, da se lahko športniki pretirano identifi-
cirajo s svojo vlogo športnika in da to olajša njihovo kršenje širših 
socialnih norm, norm družbe. V tem primeru se osredotočijo samo 
na subjektivno dojete norme svojega športa, tudi če so v nasprotju 
z njihovimi vrednotami izven športa. Videli pa smo tudi, da lahko 
športnik v tem procesu pade na nivo, kjer sledi samo eni izmed 
svojih potreb socialnega jaza, to je lastni zmagi, priznanju. Kar je 
ključen dodatek v temu delu prispevka, je, da do tega brez podpo-
re ožjega okolja v športu, oseb, ki so mu v športu najbližje, ne bo 
prišlo. Torej, športnikova uporaba dopinga, povsem iz psihološke-
ga vidika, brez podpore in spodbude za to s strani trenerja in/ali 
zdravnika ni možen. Tako bi morali biti za uporabo dopinga poleg 
športnikov kaznovani tudi vsi najbližji člani športnikove ekipe. 
172
 Situacijsko pogojen jaz in uporaba 
dopinga
Vidiki posameznikovega jaza, ki so pomembni v danem trenutku, 
so določeni s tem, kar je pomembno v danem trenutku. Torej v 
določenem trenutku se bo pri posamezniku izrazilo tisto, kar bo 
ocenil, da je pomembno za dotično situacijo. Vrhunski športniki 
so vsakodnevno vpeti v šport in v kontekst tekmovanj ter s tem 
medosebna primerjanja. S tem se situacijsko krepi ideja o zmagi in 
priznanju, kar zlasti pri narcisistično strukturiranih športnikih okrepi 
potrebo po izboljšanju lastne socialne pozicije in olajša odločitve 
za poseganje po dopingu oz. po čemerkoli, kar mu pomaga pri 
temu. Takšno doživljanje in posledično agresivno vedenje je priso-
tno, kadar ima športnik preveč močno ciljno usmerjeno motivacijo 
ali v fair play žargonu: “Cilj opravičuje vsa sredstva”. Kljub temu da 
uporaba dopinga nikoli ni impulzivna odločitev, pa bo situacija 
lahko okrepila ali zmanjšala željo po uporabi dopinga. Tako se bo 
uporaba dopinga povečala v bližini Olimpijskih iger ali večjih – za 
športnika pomembnejših – tekmovanj. Po drugi strani pa, če bi se 
kazni za kršitve na večjih tekmovanjih povečale ali če bi se v tistem 
obdobju eksponentno povečalo dopinško testiranje športnikov ali 
če bi dobili rezultate dopinških testov še pred podelitvijo medalj, 
tako da športnik ne bi mogel doživeti želene socialne potrditve, 
temveč bi dobil javno ponižanje, bi bila odločitev za uporabo do-
pinga bistveno težja. 
 Vpliv pojmovanja drugih o meni na 
jaz in uporabo dopinga
Da je posameznik lahko jaz, predvideva, da drugi sprejmejo in 
okrepijo lastnost sebstva (ang. selfhood), ki okrepi občutek po-
sameznikove samozavesti in s tem občutek, da trud pripelje do 
rezultatov (Oyserman idr., 2012). To pomeni, da bi se ljudje morali 
počutiti bolj samozavestne in bolj sposobne doseganja svojih ci-
ljev v socialnem kontekstu, ki omogoča potrditve. Ta vidik funkci-
onalnosti jaza nam za uporabo dopinga govori dve stvari. Prva je, 
da se športnik, ki začne uporabljati doping, ne počuti dovolj spo-
sobnega za doseganje boljših rezultatov samo s svojim trudom. 
Druga je, da zaznava, da v uporabo dopinga vlaga določen trud 
in torej njegovo interpretacijo preoblikuje tako, da dopinga ne 
zaznava kot bližnjice za doseganje boljših rezultatov ali potrditve. 
Ob temu lahko tudi sklepamo, da bolj kot je postopek uporabe 
dopinga (npr. tako kot krvni doping) kompleksen, športnik lažje 
racionalizira, da se za svoj uspeh trudi, na nek (subverziven) način 
še bolj kot drugi.
V splošnem velja (Mead, 1967), da je naše celotno obnašanje in 
doživljanje prežeto z avtomatskimi pričakovanji in predvidevanji 
tega, kar naj bi o nas mislili drugi in sklepanjem, kakšno bo njihovo 
vedenje do nas. Pogosto se tem pričakovanjem tudi prilagajamo in 
skladno z njimi usklajujemo svoja vedenja. S tem namreč okrepimo 
svoj socialni jaz in svoj občutek ustreznosti.
Tovrsten odziv lažje razumemo, če se zavedamo, da naš jaz nastaja 
in se razvija skozi kombinacijo izkušenj, ki jih doživimo, in naracije 
(Zahavi, 2007). Zgodba posameznika ni samo prepletena z zgod-
bami drugih (starši, sorojenci, prijatelji itd.), temveč je tudi vpletena 
v večjo zgodovinsko in skupno strukturo, ki mu daje pomen. Kadar 
posameznik spregovori o sebi, postane njegovo sebstvo del javne 
domene in njegova oblika ter narava sta vodeni z modeli kulture, 
ki predpostavljajo, kaj naj bi sebstvo bilo in kaj naj ne bi bilo. Zato 
tudi pogosto športniki, ki uporabljajo doping, organizirajo javne 
dobrodelne prireditve ali ustanovijo svoje sklade za pomoč dru-
gim ipd. Naš jaz (socialni/ narativni jaz kot objekt) je torej pogojen 
z mnenji drugih o nas in če se ta mnenja razlikujejo od našega, 
zlasti na področjih, ki jih posameznik skozi svojo družbeno kulturo 
ocenjuje kot pomembne, potem spravi to posameznika v disonan-
co in frustracijo (Zahavi, 2007). Ta se lahko pojavi v dveh primerih: 
kadar posameznik ocenjuje, da sam resnično ni to, kar mu je nekdo 
pripisal, in kadar je to, kar mu je nekdo pripisal res, vendar tega ne 
želi sprejeti. V tem primeru bi namreč sprejetje določene lastnosti 
pri sebi pomenilo sprejetje lastnosti, ki je socialno manj zažele-
na ali nezaželena, kar bi lahko pripeljalo do manjšega socialnega 
sprejemanja ali celo zavračanja. Posledično se posameznik bori za 
ohranitev svojega socialnega jaza pri sebi in drugih. Ali če pove-
žemo to z Lowenom (2004), lažni jaz posamezniku ne omogoča 
več ustreznih psiholoških obramb in s tem socialno prilagojenega 
vedenja, ampak se športnik odzove s pretirano obrambo, ki ni skla-
dna z dotično situacijo. Ta pretirana obramba lahko vključuje tudi 
besedno ali telesno agresivna dejanja. Poleg vsega, kar je bilo že 
izpostavljenega glede socialnega vpliva, ta vidik kaže načine opra-
vičevanja ob uporabi dopinga, to dvojnost športnika, ki bo posku-
šal svojo podobo ohraniti ne zgolj znotraj sebe, ampak ker se ta 
ustvarja skozi socialno okolje, tudi znotraj tega. S tem (javnim la-
žnim jazom, javno podobo) si ustvarja tudi širšo socialno podporo, 
saj bo ob razkritju dopingiranosti prišlo do kognitivne disonance 
tudi pri športni javnosti, pri navijačih, publiki. Ker si vsi želimo ver-
jeti v junake, v ljudi, ki so preko vseh ovir prišli do uresničitve svojih 
sanj, potencialov, bo običajno naša prva reakcija zanikanje, da je 
to možno in da se nismo mogli tako motiti o nekomu, ki smo ga 
spoštovali in lahko takrat naše sesutje iluzije prenesemo na WADA. 
Pri takšnih razkritjih bo del javnosti odreagiral z razvrednotenjem 
WADA, da so ljudje v tej organizaciji nepošteni, da imajo oni kaj 
proti športniku in ga hočejo uničiti. Iz tega vidika je uporaba do-
pinga tako zelo kruta, ker uničuje ideale otrokom, ker razvrednoti 
naše vrednote in ker razvrednoti delo mnogih ljudi in strukture, ki 
se borijo za ohranitev športa.
Če ne drugega, bi bilo smiselno, da se vsak posameznik zaveda 
tudi svojega vpliva na druge, ali kot pravi Adler (1949, str. 289): “Člo-
vek izbere in se ustvari z igranjem vloge. Vsakršno dejanje pokaže, 
da sodba, ki izhaja iz okolja, ne vpliva samo na igralca, temveč tudi 
na ostale ljudi, ki so v podobnih pogojih.”
 Kako do uspeha na pošten način
Uporaba dopinga torej ne pripelje do uspeha. Ravno obratno, 
uporaba dopinga pokaže, da je takšen športnik osebnostno šibek 
in nestabilen. Kakšni pa so športniki, ki so dejansko lahko vzor, ki 
torej dosežejo uspehe na pravičen, enakovreden in enakopraven 
način? Raziskovanje doživljanja optimalnih športnih izvedb (ki se 
kaže npr. skozi t. i. flow) in doživljanja v situacijah, ki so skladne s 
fair playem, kažejo skupne značilnosti na več področjih. Prva je od-
mik od dela narativnega jaza, pri čemer se v obeh vrstah situacij 
športnik oddalji od skrbi zase, za svojo pozicijo, mnenju, ki ga ima-
jo drugi o njemu ipd. To se kaže tudi skozi manjšo identifikacijo s 
situacijo, v kateri je, z večjih zaupanjem in s celostnim pregledom 
le-te. Poleg tega je razvidno, da so v obeh stanjih prisotni občutki 
povezanosti in zaupanja, ki je sicer v primeru flowa bolj splošno 
in nima usmerjenosti v katerikoli objekt, medtem ko so v primeru 
doping v športu
173
fair-playa vedenj vsi ti faktorji ožje usmerjeni na drugega človeka. 
V obeh situacijah športnik doživlja določeno zadovoljstvo. Kadar 
športnik uspe na pravičen način, bo tudi spoštoval ne zgolj člane 
svoje ekipe, temveč tudi tekmece in ne bo imel do teh objektivizi-
rajočega ali celo sovražnega odnosa. 
 Zaključek
Prikazala sem, da ima jaz pomembno in ključno vlogo v našem 
psihološkem in socialnem življenju, saj mu daje organiziranost, 
pomen in strukturo. V večini situacij v športu (kot tudi v celotnem 
življenju) igra glavno vlogo narativni jaz, ki je konstrukt, ki nastane 
skozi izkušnje iz resničnega življenja, pa tudi skozi ideale in ideje. 
Deficit v razvoju jaza pa lahko pripelje do narcisistične osebnostne 
strukture, ki se lahko v vedenju kaže kot samozavest, vendar je to 
zgolj lažen in površinski jaz, ki poskuša prekriti resničen, šibek in 
manj fleksibilen jaz. V nasprotju s tem, kar je bilo predolgo zmotno 
pojmovano, da tovrstna osebnostna struktura omogoča uspeh v 
športu, je skozi različne teorije in prakso jasno, da dejansko omo-
goča zgolj osnovo za nešportna dejanja, kot je uporaba dopinga. 
Za to se znotraj jaza dogodi več procesov, npr. športnikov jaz se 
odmakne in zanika del sebe, odmakne se in poskuša diskreditirati 
druge (tudi z lažmi, manipulacijami in agresivnostjo), zmanjša se 
fleksibilnost jaza in njegove sposobnosti situacijskega prilagajanja, 
zmanjšata se čustvena in mentalna stabilnost.
Kaže se tudi, da je negativno vrednotenje dopinga s strani družbe 
ključno za njegovo (ne)integracijo v jaz. Pri tem pa ne zadostuje šir-
ša družba, temveč je potrebno tudi jasno nasprotovanje dopingu s 
strani mikro-družbe, tj. socialne kulture športnega okolja vsakega 
športa in znotraj tega tudi vsakega kluba/reprezentance. Bolj kot 
bo doping socialno obsojan, kar se kaže tudi v teži kazni za kršite-
lje, ne samo športnike, temveč tudi za športnikom najbližje osebe 
v trenažnem procesu, manjša je verjetnost, da bo športnik njegovo 
uporabo lahko integriral v svoj jaz, da se bo doping uporabljal, in 
večja je verjetnost, da bo šport obstal. 
 Literatura
1. Adler, F. (1949). The social thought of Jean-Paul Sartre. American journal 
of sociology, 55(3), 284–294.
2. American Psychiatric Association. (2000). Diagnostic and statistical ma-
nual of mental disorders, (4ed., text revision). Washington, DC: American 
Psychiatric Association. 
3. Baumeister, R. F. (ur.) (1999). The self in social psychology. Philadelphia, 
PA: Psychology Press (Taylor & Francis).
4. Baumeister, R. F. in Bushman, B. J. (2011). The Self: Social Psychology and 
Human Nature. (2. izd.). Belmont, CA: Cengage Learning. 
5. Cross, S. E. in Madson, L. (1997). Models of the self: Self-construals and 
gender. Psychological Bulletin, 122, 5–37. 
6. Donahue, E. G., Rip, B. in Vallerand, R. J. (2009). When winning is eve-
rything: On passion, identity, and aggression in sport. Psychology of 
sport and exercise, 10, 526–534.
7. Gallagher, S. (2000). Philosophical conceptions of the self: implications 
for cognitive science. Trends in Cognitive Sciences. 4(1).
8. Herz, N., Baror, S. in Bar, M. (2020). Overarching States of Mind. Trends in 
Cognitive Sciences, 24 (3). https://doi.org/10.1016/j.tics.2019.12.015 
9. Highham, A. in Harwood, C. (2005). Momentum in Soccer: Controlling the 
Game. Leeds, UK: Coachwise.
10. Hyatt, C. S., Sleep, C. E., Lamkin, J., Maples-Keller, J. L., Sedikides, C., 
Campbell, W. K. in Miller, J. D. (2018). Narcissism and self-esteem: A no-
mological network analysis. Plos One. https://doi.org/10.1371/journal.
pone.0201088
11. James, W. (1981). The Principles of Psychology, Cambridge, MA: Harvard 
University Press.
12. Kaufman, S. B. (2020). Transcend: The New Science of Self-Actualization. 
New York: TarcherPerigee. Penguin Group.
doživljanje ob s FP 
skladnim vedenjem ow
odmik od narativnega jaza:  
- manjša identikacija 
- prenehanje skrbi zase 
- zaupanje 
- celosten pogled na situacijo 
 
splošno zaupanje 
močna, dvojna pozornost 
splošna povezanost 
zaupanje v tekmeca 
povezanost s 
tekmecem – kot človek 
čustvo: skrb, 
zadovoljstvo 
čustvo: mir, 
zadovoljstvo 
Slika 1. Prikaz povezave med doživljanjem s fair-play skladnim vedenjem in med flowom kot doživljanjem ob vrhunski izvedbi. 
174
13. Kemmelmeier, M. in Oyserman, D. (2001). Gendered influence of down-
ward social com parison on current and possible selves. Journal of so-
cial Issues, 57, 129–148. 
14. Lowen, A. (2004). Narcissism: Denial of True Self. NY: Simon & Schuster. 
15. Markova, I., Moodie, E., Farr, R., Drozda-Senkowska, E., Eros, F., Plichova, 
J., idr. (2007). Social representations of the individual: A post- Commu-
nist perspective. European Journal of Social Psychology, 28, 797–829. 
16. Mead, G.H. (1967). Mind, Self and Society, Chicago.
17. Ormrod, J. E. (2006). Educational psychology: Developing learners. 
Upper Saddle River, N.J.: Pearson/Merrill Prentice Hall.
18. Oyserman, D. in Markus, H. R. (1998). Self as social representation. V S. 
U. Flick (ur.), The psychology of the social (str. 107–125). New York: Cam-
bridge University Press. 
19. Oyserman, D. (2009). Social identity and self regulation. V A. W. Kruglan-
ski in E. T. Higgins (ur.), Social psychology: Handbook of basic principles (2. 
izd., str. 432–453). New York: Guilford Press. 
20. Oyserman, D., Elmore, K. in Smith, G. (2012). Self, Self-Concept, and 
Identity. V M. R. Leary in J. P. Tangney (ur.), Handbook of self and identity. 
New York: Guilford Press.
21. Roberts, R., Woodman, T., Hardy, L., Davis, L. in Wallace, H.M. (2013). 
Psychological skills do not always help performance: The moderating 
role of narcissism. Journal of Applied Sport Psychology, 25 (3), 316–325.
22. Schacter, D.L., Gilbert, D.T., Wegner, D.M. in Nock, M.K. (2014). Psycho-
logy. New York: Worth.
23. Skinner, B. R. (2013). The Relationship Between Confidence and Per-
formance Throughout a Competitive Season. All Graduate Plan B and 
other Reports. 285. https://digitalcommons.usu.edu/gradreports/285 
24. Smeesters, D., Wheeler, S. C. in Kay, A. C. (2010). Indirect prime-to-be-
havior effects: The role of perceptions of the self, others, and situations 
in connecting primed constructs to social behavior. Advances in Expe-
rimental Social Psychology, 42, 259–317.
25. Smrdu, M. (2016). Fenomenologija fair playa v ekipnem vrhunskem športu. 
Doktorska disertacija, Ljubljana. Fakulteta za šport.
26. Stapel, D. A. in Koomen, W. (2001). I, we, and the effects of others on 
me: How self-construal level moderates social comparison effects. Jo-
urnal of Personality and Social Psychology, 80, 766–781. 
27. Wallace, H. M. in Baumeister, R. (2002). The Performance of Narcissists 
Rises and Falls with Perceived Opportunity for Glory. Journal of Perso-
nality and Social Psychology, 82(5), 819–34.
28. Weinberg, R. S. in Gould, D. (2015). Foundation of sport and exercise 
psychology (6. izd.). Champaign, IL: Human Kinetics.
29. Woodman T in Hardy L. (2003). The relative impact of cognitive anxiety 
and self-confidence upon sport performance: a meta analysis. J Sports 
Sci., 21(6), 443–57.
30. Zahavi, D. (2007). Self and others. V D.D. Hutto (ur): Narrative and Un-
derstanding Persons. Royal Institute of Philosophy (Supplement 60, 
str.179–201). Cambridge: Cambridge University Press. 
Maja Smrdu,
FAMNIT, Univerza na Primorskem, Koper
maja.smrdu@famnit.upr.si
doping v športu
175
The history of doping by periods
Abstract
The phenomenon of doping dates back to the beginnings of 
sport. From the period of Antiquity until today, doping has 
been among the biggest challenges in sport. Since long ago, 
athletes have been willing to use (prohibited) substances 
to improve their physical abilities, regardless of the conse-
quences of such a practice.
Even if doping appeared and evolved together with sport, 
the fight against it started developing much later. It took 
quite some time for the leaders of the biggest sports organi-
sations to identify the problem of doping in sport and start 
taking appropriate measures. However, this lag still exists 
which is why the fight against doping can hardly keep up 
with the fast pace of development and progress in the phar-
maceutical industry. That means we have a large number of 
substances and methods in the market for which effective 
analyses that would prove use by athletes are not (yet) avail-
able. The article offers a historical overview of doping up 
until the establishment of the World Anti-Doping Agency in 
1999.
Key words: doping, history, the Olympics, fight against doping
Izvleček
Začetki dopinga segajo v začetke športa. Od antičnih časov 
pa vse do danes doping predstavlja enega izmed največjih 
izzivov, s katerimi se srečuje šport. Že od nekdaj so športniki 
pripravljeni uporabljati (prepovedane) snovi za izboljšanje 
telesnih sposobnosti ne glede na posledice, ki jih tako de-
janje prinaša.
Če se je doping pojavil in razvijal skupaj s športom, pa se je 
bolj proti dopingu začel razvijati bistveno kasneje. Kar nekaj 
časa so vodilni možje največjih športnih organizacij potre-
bovali, da so prepoznali problem dopinga v športu in začeli 
tudi primerno ukrepati. A časovni zamik še vedno ostaja in 
boj proti dopingu težko sledi hitremu razvoju in napredku 
farmacevtske industrije, kar pomeni, da na tržišču obstaja 
večje število snovi in postopkov, za katere (še) ni na voljo 
učinkovitih analiz za dokazovanje uporabe s strani športni-
kov. V članku je predstavljen zgodovinski pregled dopinga 
do ustanovitve Svetovne protidopinške organizacije leta 
1999.
Ključne besede: doping, zgodovina, olimpijske igre, boj proti 
dopingu.
Nina Makuc
Zgodovina dopinga skozi obdobja
 Uvod
Šport se je v svoji zgodovini srečal s številnimi izzivi, a verjetno je 
ravno doping tisti, ki ima največji vpliv na potek športnih tekmo-
vanj oziroma športne dosežke in je zaradi tega tudi najbolj kontro-
verzen. Doping je problem, ki se pojavlja praktično v vseh športih 
ne glede na zahteve športa, tradicijo ali popularnost.
Začetki dopinga segajo vse do antičnih časov, saj se je s pojavom 
tekmovalnega športa med ljudmi pojavila tudi težnja po prido-
bivanju prednosti pred drugimi. Konec koncev je želja biti boljši 
od drugih povsem običajna človeška lastnost. Seveda se snovi, ki 
so jih uživali v antičnih časih, ne morejo primerjati z dopingom 
modernega časa, a namera tistih, ki so želeli izboljšati svoje spo-
sobnosti s pomočjo takšnih ali drugačnih pripravkov, ostaja enaka. 
Pridobiti prednost, biti boljši, zmagati. Ne glede na to, ali je to do-
voljeno ali ne, ne glede na zdravstvene posledice, ki jih taka deja-
nja lahko povzročijo, in brez obzira do sotekmovalcev, ki so s tem 
oškodovani.
Vedno so in bodo obstajali posamezniki, ki bodo v želji po zmagi 
kršili družbene norme. V športu takšnemu početju največkrat re-
čemo goljufanje in obstaja vse od začetkov organiziranega športa. 
Kamniti podstavki stojijo ob vhodu na Olimpijski stadion v Olimpiji 
v Grčiji, kjer so potekale antične olimpijske igre. A na njih niso ime-
na najboljših športnikov tistega časa, temveč tistih, ki so kršili olim-
pijska pravila. Na vsakem podstavku je napisano ime športnika, 
njegova kršitev (npr. podkupovanje nasprotnika) in imena članov 
njegove družine. Kršenje olimpijskih pravil so očitno jemali zelo re-
sno v antičnih časih, a ni podatkov, da se je uporaba snovi za izbolj-
šanje sposobnosti smatrala kot goljufanje (Yesalis in Bahrke, 2002).
 Doping v antičnih časih
O izvoru besede »doping« se še vedno razpravlja – nekateri viri na-
vajajo, da je afriški bojevnik Kaffiris dal ime »dop« stimulativnemu 
napitku, ki se ga je uporabljalo med verskimi ceremonijami (Conti, 
2010), drugi viri pa, da izraz izhaja iz nizozemske besede doop, kar 
je ime alkoholne pijače, narejene iz grozdne lupine. Kakorkoli, izraz 
»doping« se je v angleškem slovarju prvič pojavil leta 1889 (Muel-
ler, 2010), koncept uporabe umetnih sredstev z namenom pridobi-
tve prednosti v borbi ali na tekmovanju pa obstaja vse od antičnih 
časov. Uživanje posebnih napitkov ali hrane s prepričanjem, da bo 
176
to izboljšalo sposobnosti, lahko torej že v antičnih časih poimenu-
jemo doping. 
Posebne diete, uživanje »čudežnih« napitkov, pripravljenih iz ra-
stlin in živalskih delov z namenom izboljšanja sposobnosti in 
dosežkov, je dokumentirano tako v antični Grčiji kot Rimu (Conti, 
2010). Različni viri kot prve snovi, s katerimi so posamezniki želeli 
izboljšati svoje sposobnosti ali premagati utrujenost in poškodbe, 
navajajo suhe fige, kombinacijo vina in konjaka, živalske testise in 
srca, halucinogene gobe in sezamova semena.
V antični Grčiji je bilo uživanje posebnih pripravkov povezano 
predvsem z nastopanjem na antičnih Olimpijskih igrah. Olimpij-
ski zmagovalci so prejeli denarne nagrade, postali slavni in bili v 
svojem okolju spoštovani – razlogi, zakaj bi nekdo želel pridobiti 
prednost pred sotekmovalci, so bili torej podobni, če ne celo enaki 
kot v sedanjem času. V antičnem Rimu so predvsem po različnih 
poživilih (strihnin) in halucinogenih posegali gladiatorji, vendar 
bolj z namenom preživetja kot izboljšanja svojih sposobnosti.
 Razvoj dopinga in boja proti dopin-
gu od 19. stoletja do ustanovitve 
Svetovne protidopinške agencije 
leta 1999
Druga polovica 19. stoletja z industrijsko revolucijo predstavlja 
tudi začetek moderne medicine in, ne naključno, veliko povečanje 
uporabe drog in drugih snovi z namenom izboljšanja sposobnosti. 
Če so se v začetku uporabljala predvsem poživila in ergogene sno-
vi, to obdobje predstavlja rojstvo znanstvenega eksperimentiranja 
z anaboličnimi učinki hormonov (Yesalis in Bahrke, 2002). V tem 
obdobju so športna tekmovanja predstavljala tako obliko rekrea-
cije in zabave, kot tudi posla. Leta 1865 naj bi nizozemski plavalci 
uporabljali poživila, ob koncu 19. stoletja pa evropski kolesarji me-
šanice različnih snovi – od kofeina do Vin Marianija, vina s prime-
šanim kokainom. Leta 1886 je zaradi prevelikega odmerka kokaina 
in heroina umrl nizozemski kolesar, leta 1896 pa zaradi uporabe 
strihnina Arthur Linton, kolesar iz Welsha (Lee, 2006).
V začetku 20. stoletja kljub odsotnosti testov in kazni ni zabeleže-
nega večjega števila primerov dopinga, kar lahko pripišemo raz-
ličnim dejavnikom: zgodbe o smrtih in boleznih zaradi prevelike 
uporabe poživil so prestrašile športnike do te mere, da se jih niso 
več posluževali ali pa so zaradi teh zgodb postali bolj previdni. Ob 
tem je treba poudariti, da tako amaterski kot profesionalni šport v 
tem obdobju nista igrala pomembne vloge. Edina omembe vre-
dna izjema je bila uporaba nitroglicerina pri šprinterjih z namenom 
širjenja žil (Lee, 2006).
Kot navajajo Kremenik, Onodera, Magao, Yuzuki in Yonetani (2006), 
pomemben mejnik predstavlja razvoj amfetaminov v 30 letih 20. 
stoletja, ki pri športnikih nadomestijo uporabo strihnina. Razvoj 
amfetaminov – sintetičnih drog in njihova uporaba s strani špor-
tnikov predstavlja ključni trenutek za prihodnost olimpijskih tek-
movanj in fair-playa. Kadarkoli so športniki ali njihovi trenerji odkrili 
snov, za katero so predvidevali, da bo izboljšala sposobnosti (ne 
glede na farmacevtski namen snovi), so jo nekateri športniki začeli 
jemati oziroma trenerji priporočati svojim športnikom.
V istem obdobju se začnejo tudi prvi poizkusi pridobivanja testo-
sterona. Leta 1927 Fred Koch, organski kemik z Univerze v Čikagu, 
pridobi esenco testosterona s pomočjo drobljenja več ton testisov 
bikov, ki jih je obdelal z benzenom in acetonom. Pridobljeno esen-
co je testiral na živalih in ugotovil, da povečuje moške karakteri-
stike pri kastriranih piščancih ter agresivno vedenje pri kokoših in 
telicah. Zaradi dragega in zapletenega postopka posebnega zani-
manja ni bilo (Todd, 1987). Kmalu za tem izumijo sintetični testo-
steron. Leopold Ruzicka, kemik s področja nekdanje Jugoslavije, je 
uspel predrugačiti molekularno strukturo holesterola in proizvesti 
sintetični testosteron. Eksperimente so izvajali na ljudeh, znanstve-
niki pa so poročali o spremembi teles mladih moških, predvsem 
povečani rasti in moči prsnih ter ramenskih mišic. Vendar pa znan-
stveniki niso razumeli, zakaj sintetična oblika testosterona lahko 
sintetizira protein in pospeši postopek spremembe proteina v 
mišično maso (Elliott, Cart in Harvey, 1984 v Kremenik idr., 2006).
V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je farmacevtska in-
dustrija velik poudarek dajala novim androgenim steroidom kot 
testosteronu. Raziskave so potekale predvsem v smeri kemične 
modifikacije steroidnih molekul z namenom ločiti različne učinke 
testosterona in proizvesti prevladujoče eritropoetične in anabolne 
steroide. Če so leta 1956 sodobni učbeniki o androgenih navajali 
256 različnih androgenih steroidov, je leta 1976 število naraslo na 
preko tisoč (Andren-Sandberg, 2016).
Šestdeseta leta 20. stoletja v športu predstavljajo dobo androge-
nih anabolnih steroidov (AAS), predvsem med športniki v dviganju 
uteži in drugimi športi, kjer moč igra pomembno vlogo. Kot nava-
ja Andren-Sandberg (2016), naj bi tretjina ameriških atletov jemala 
AAS na predolimpijskem trening kampu leta 1968. Od leta 1966 
pa vse do padca Nemške Demokratične Republike leta 1990 je 
na stotine vzhodnonemških zdravnikov in znanstvenikov izvajalo 
dopinške raziskave in mladim športnikom obeh spolov dajalo po-
znana in eksperimentalna zdravila z namenom izboljšanja njihovih 
telesnih sposobnosti (Andren-Sandberg, 2016).
Kot začetek boja proti dopingu štejemo leto 1928, ko Mednarodna 
atletska zveza (IAAF) kot prva mednarodna športna organizacija 
prepove doping (Ivanova idr. 2006). A ker se testiranj ni izvajalo, 
je bila prepoved dokaj neučinkovita. Kar nekaj let kasneje, natanč-
neje leta 1960 Mednarodni olimpijski komite ustanovi Medicinsko 
komisijo, leta 1967 pa je po smrti britanskega kolesarja Tommyja 
Simpsona v 13. etapi Dirke po Franciji Mednarodna kolesarska zve-
za (UCI) začela pripravljati protidopinška pravila. 
Zgoraj omenjeni razvoj boja proti dopinga ter izdaja prve Liste 
prepovedanih snovi s strani Mednarodnega Olimpijskega komi-
teja leta 1967 (Andren-Sandberg, 2016) vodi do prvih testiranj na 
poletnih in zimskih olimpijskih igrah leta 1968 (Ivanova idr., 2006), 
a testiranja se izvajalo le za poživila. Do prvega odvzema medalje 
pride na igrah leta 1968 v Mexico City, ko je bil član švedske ekipe v 
modernem pentatlonu pozitiven na alkohol. Ekipi je odvzeta bro-
nasta medalja (Ljungqvist, 2017). 
Obsežnejše testiranje poteka na igrah v Munchnu leta 1972, kjer 
odvzamejo več kot dva tisoč vzorcev (Ljungqvist, 2017), 7 športni-
kov je pozitivnih.
Prvi testi za steroide se pojavijo šele v času iger v Montrealu v 
Kanadi (1976), a športniki v obdobju do naslednjih iger v Moskvi 
že začnejo posegati po težje izsledljivih hormonih, ki jih proizva-
ja tudi človeško telo samo, kot je testosteron (Andren-Sandberg, 
2016).
doping v športu
177
Prva lista prepovedanih snovi je vključevala snovi, ki izboljšujejo 
sposobnosti, ko se jih jemlje pred tekmovanjem. Vendar pa so 
športniki uporabljali anabolne androgene steroide predvsem v 
trenažnem procesu z namenom povečanja mišične mase in moči. 
Steroidi so športnikom tudi omogočali, da so lahko trenirali več in 
se hitreje regenerirali. Za uspešno odkrivanje kršiteljev bi detekcija 
steroidov morala potekati v obdobju izven tekmovanj, kar je na 
začetku sprožilo nekaj etičnih polemik o primernosti testiranj špor-
tnikov na njihovem domu ali v službi, ki pa so bile na podlagi pre-
iskav na Norveškem in Švedskem zavrnjene. Testiranja izven tek-
movanj so lahko potekala za športnike, člane športne organizacije, 
ki je sprejela protidopinška pravila. Prva testiranja izven tekmovanj 
so tako v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja izvedli v 
Skandinavskih državah, a je bilo na mednarodnem nivoju še vedno 
veliko odpora. Šele primer Bena Johnsona z iger v Seoulu leta 1988 
je opozoril svet, da so testiranja izven tekmovanj nujna za prepre-
čevanje uporabe steroidov. Mednarodna atletska zveza (IAAF) je 
tako leta 1989 testiranja izven tekmovanj uvrstila v svoja pravila, 
Mednarodni olimpijski komite pa je leta 1991 ustanovil podkomi-
sijo za testiranja izven tekmovanj, katere naloga je bila spodbujati 
in stimulirati mednarodne športne zveze in nacionalne olimpijske 
komiteje za lastne testne programe (Ljungqvist, 2017).
V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja so se skrivni dopin-
ški programi pod nadzorom farmacevtov in strokovnjakov špor-
tne medicine širili od športa do športa. Jasno je bilo, da je doping 
deloval, in je, če športniki niso bili ujeti, prinašal zlate medalje. V 
olimpijskih športih je postal tako razširjen, da so nekateri želeli, da 
bi vse rekorde razveljavili, dokler ne bo mogoče odkriti vseh oblik 
dopinga (Baron, Martin in Ablol Magd, 2007).
Leta 1999 je Mednarodni olimpijski komite na podlagi šokantnih 
odkritij večjih količin prepovedanih snovi na Dirki po Franciji leto 
prej organiziral Svetovno konferenco o dopingu v športu. Javne 
oblasti s celega sveta so se pridružile olimpijskemu gibanju z uni-
katnim sodelovanjem in ustanovijo WADA – Svetovno protidopin-
ško agencijo (Catlin, Fitch in Ljungqvist, 2008). WADA je ustanovlje-
na kot neodvisna organizacija, enotno sestavljena in financirana s 
strani športnega gibanja in vlad sveta. Glavne naloge vključujejo 
znanstveno raziskovanje, izobraževanje, razvoj protidopinških ka-
pacitet in nadzor nad skladnostjo s Svetovnim protidopinških ko-
deksom – dokumentom, ki harmonizira protidopinška pravila v 
vseh športih in vseh državah (WADA).
 Zgodovina dopinga na olimpijskih 
igrah moderne dobe
Uporaba snovi za izboljšanje sposobnosti se na olimpijskih igrah 
pojavlja že več kot stoletje, a pri prvih dokumentiranih primerih do 
posledic (diskvalifikacij, odvzema medalj …) ni prišlo.
Prvi dokumentirani primer dopinga se je zgodil na poletnih olim-
pijskih igrah leta 1904 v St. Louisu, Združenih državah Amerike. V 
Veliki Britaniji rojenemu ameriškemu maratoncu Tomu Hicksu je 
njegov trener Charles Lucas na 35 kilometru dal kombinacijo strih-
nina in konjaka ter jajčnega beljaka. To naj bi ga poživilo in mu po-
magalo dokončati tekmo. Hikcs je v cilju kolapsiral in so ga morali 
oživljati, a zmaga je bila kljub temu njegova (Kremenik idr., 2006).
Na poletnih igrah leta 1920 v Antwerpu v Belgiji je ameriški šprinter 
na 100 metrov Charlie Paddock pred štartom spil šeri z surovimi 
jajci in zmagal (Eicher, 1997). Tako kot Hicks je tudi on medaljo ob-
držal.
Prva diskvalifikacija se je zgodila leta 1936 na poletnih igrah v Berli-
nu v Nemčiji, kjer so Američanko Eleanor Helm, zmagovalko v pla-
vanju z iger leta 1932, diskvalificirali zaradi akutnega alkoholizma 
(Prendergast idr., 2003).
V petdesetih letih 20. stoletja se pojavi več primerov uporabe pre-
povedanih snovi v olimpijskih športih. Leta 1952 na zimskih igrah 
v Oslu več hitrostnih drsalcev potrebuje zdravniško pomoč. Po 
poročanju časnika Christian Science Monitor v garderobah najde-
jo več uporabljenih injekcijskih igel in ampul, kar predstavlja prvo 
dokumentirano uporabo amfetaminov na tekmovanjih. Istega leta 
sledijo poletne igre v Helsinkih, kjer naj bi prišlo do uporabe sinte-
tičnega testosterona med atleti (Kremenik idr., 2006).
Smrt danskega kolesarja, Knuda Enemarka Jensena, na olimpijskih 
igrah v Rimu leta 1960 predstavlja pomemben mejnik. Olimpijske 
igre v Rimu so bile prve igre z neposrednim mednarodnim televi-
zijskih prenosom. Dejstvo, da je smrt olimpijca neposredno spre-
mljalo milijone gledalcev po vsem svetu, je bilo za Mednarodni 
olimpijski komite preveč. Na kocki je bil sloves olimpijskega in vr-
hunskega športa(Ljungqvist, 2017). Mednarodni olimpijski komite 
je tako leto kasneje ustanovil Medicinsko komisijo, katere naloga 
je bila oblikovanje strategije za preprečevanje uporabe prepove-
danih snovi v olimpijskih športih (Catlin, Fitch in Ljungqvist, 2008). 
Na zimskih igrah v Sapporu leta 1972 Mednarodni olimpijski komi-
te testira 211 športnikov, na poživilo efedrin je pozitiven en hokejist 
(Todd in Todd, 2001). Istega leta na poletnih igrah v Munchnu iz-
vedejo obsežnejša testiranja na narkotike in poživila. Urinski vzor-
ci so bili testirani s plinsko kromatografijo (GC), odkrili so sedem 
pozitivnih vzorcev (Ivanova idr., 2006; Dirix, 1992). Pred poletnimi 
igrami v Montrealu (1976) je Mednarodni olimpijski komite na Listo 
prepovedanih snovi uvrstil tudi steroide. Zabeležili so 11 pozitiv-
nih primerov, 8 od tega zaradi uporabe steroidov (Lee, 2006). Štiri 
desetletja kasneje uporaba steroidov še vedno predstavlja večino 
protidopinških kršitev (Ljungqvist, 2017).
Po olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980 so retroaktivno analizirali 
vse urinske vzorce z novo metodo zaznavanja eksogenega testo-
sterona, ki jo je razvil dr. Manfred Donike. Dvajset odstotkov vseh 
športnikov obeh spolov bi bilo pozitivnih, med njimi 16 dobitnikov 
zlate medalje (Todd in Todd, 2001).
Rastni hormon naj bi bil prva izbira med športniki na igrah v Los 
Angelesu leta 1984 (na Listo prepovedanih snovi so rastni hormon 
uvrstili šele leta 1989), tekmovalci modernega pentatlona pa naj bi 
se posluževali beta-blokatorjev, ki takrat še niso bili prepovedani. 
24 članov ameriške kolesarske ekipe pa naj bi priznalo uporabo 
krvnega dopinga pred tekmovanjem (Todd in Todd, 2001).
Primer Bena Johnsona z iger v Seoulu 1988 je bil primer, ki je naj-
bolj odmeval v javnosti. Odvzem zlate olimpijske medalje in sve-
tovnega rekorda v prestižni atletski disciplini 100 metrov je javnost 
opozoril na razširjenost in nepošteno prednost dopinga. Organi-
ziran in načrten boj proti dopingu pa se je začel v letu 1999, ko 
beležimo ustanovitev Svetovne protidopinške organizacije WADA.
Konec 20. stoletja, predvsem pa začetek 21. stoletja, so olimpijski 
šport zaznamovale številne dopinške afere, od pobega športnikov 
pred protidopinškimi uradniki na igrah v Atenah do ruskega do-
pinškega škandala na igrah v Sočiju.
178
 Zaključek
Uporaba različnih snovi za izboljšanje sposobnosti sega v antične 
čase. Z razvojem farmacevtske industrije na eni strani in športa na 
drugi strani se je (in se še vedno) razvijal tudi doping. Doping je 
postal globalni problem, predvsem pa velik izziv za znanstvenike v 
procesu odkrivanja novih metod za odkrivanje dopinga.
Trenutno obstaja na stotine poznanih prepovedanih snovi in ena-
ko število dizajnerskih, veterinarskih in še neidentificiranih snovi in 
postopkov, ki se jih zlorablja v športu (Baron idr., 2007). Pa ne samo 
v vrhunskem športu. Uporaba prepovedanih snovi se je razširila v 
šole in fitnes centre. Med rekreativne športnike. Razširila se je tudi 
med odrasle moške in ženske, ki želijo izboljšati svoj izgled. Pre-
povedane snovi so preko svetovnega spleta dostopne praktično 
vsakomur, zato so preventivni protidopinški programi, predvsem 
na področju izobraževanja in informiranja, sedaj nujni bolj kot ka-
darkoli.
Tako kot pri drugih problemih, ki so dolgoročni in zaskrbljujoči, 
družba ne išče le rešitev, temveč tudi nekoga oziroma nekaj za kri-
viti. Večino, če ne vso, krivdo se s strani politikov, medijev, športnih 
zvez in medicinske sfere pripisuje športnikom. A gledano skozi 
zgodovino ob tem hitro opazimo ironijo. Ne samo, da je medicin-
ska sfera razvila te snovi, igrala je tudi pomembno vlogo pri »pro-
daji« teh potencialnih čarobnih napojev. Zdravniki in trenerji so bili 
tisti, ki so v 19. in 20. stoletju športnikom dajali najprej poživila ter 
kasneje tudi steroide in druge snovi (Yesalis in Bahrke, 2002). In tudi 
v 21. stoletju ni nič drugače. Da se športnik izogne morebitnemu 
pozitivnemu dopinškemu testu, mora imeti za seboj strokovno 
ekipo – znanstvenike in druge medicinske strokovnjake, ki mu to 
omogočijo. Prav gotovo tega ne more početi sam.
Zgodovinski pregled razvoja dopinga in boja proti dopingu nazor-
no prikazuje hitrejši razvoj dopinga kot boja proti dopingu. Čas je, 
da se karte premešajo in boj proti dopingu ujame korak z razvo-
jem dopinga. A dokler bodo »dopinški« strokovnjaki raje na strani 
nepoštenih športnikov kot na strani boja proti dopingu, se to prav 
gotovo ne bo zgodilo.
 Literatura
1. Andren-Sandberg, A. (2016). The history of doping and anti-doping: a sys-
tematic collection of published scientific literature (2000-2015). Stockholm: 
Karolinska Institutet at Karolinska University Hospital.
2. Baron, D. A., Martin, D. M. in Ablol Magd, S. (2007). Doping in sport and 
its spread to at-risk populations: an international review. World Psychi-
atry, 6, 118–123.
3. Catlin, D., Fitch, K. in Ljungqvist, A. (2008). Medicine and science in 
the fight against doping in sport. Journal of Internal Medicine 264 (2), 
99–114. 
4. Conti, A. (2010). Doping in sports in ancient and recent times. Medicina 
nei secoli. 22. 181–90.
5. Dirix A. (1992) Medical Guide of the IOC Medical Commission. Lausan-
ne: International Olympic Committee.
6. Eicher, R. E. (1997). Ergogenic aids: What athletes are using and why. The 
Physician and Sport Medicine, 25 (4), 70–83.
7. Ivanova, S., Ivanov, K., Papanov, S., Stoyanov, P., Penkova, E. in Ivanov, S. 
(2016). Historical review of doping in sport. Наука и Младост. 432–436.
8. Kremenik, M., Onodera, S., Magao, M, Yuzuki, O. in Yonetani S. (2006). A 
Historical Timeline of Doping in the Olympics (Part 1 1896-1968). Kawa-
saki Journal of Medical Welfare, 12 (1), 19–28.
9. Lee, Y-H. (2006). Performance Enhancing Drugs: History, Medical Effec-
ts & Policy. Dash Harvard Edu – 2006 Third year paper.
10. Ljungqvist, A. (2017). Brief History of Anti-Doping. Med. Sport. Sci, 62 (1), 
1–10.
11. Müller R.K. (2010) History of Doping and Doping Control. In: Thieme D., 
Hemmersbach P. (eds) Doping in Sports: Biochemical Principles, Effects 
and Analysis. Handbook of Experimental Pharmacology, vol 195. Sprin-
ger, Berlin, Heidelberg76.
12. Prendergast, H., Bannen, T., Erickson, T. in Honore, K. (2003). The Toxic 
Torch of the Modern Olympic Games. Veterinary and Human Toxicology, 
45 (2), 97–102.
13. Todd, J. in Todd, T. (2001). Significant events in the history of drug te-
sting and the Olympic movement: 1960-1999. In W. Wilson & E. Derse 
(Eds.), Doping in Elite Sport, (pp. 65–128) Champaign, IL: Human Kinetics.
14. Todd, T. (1987). Anabolic Steroids: The Gremlins of Sport. Journal of 
Sport History 14 (1), 87–107.
15. World Anti-Doping Agency – who we are. Pridobljeno s www.wada-
-ama.org 
16. Yesalis, C. E. in Bahrke, M.S. (2002). History of Doping in Sport. Internati-
onal Sport Studies, 24 (1), 42–76.
dr. Nina Makuc,
Slovenska antidoping organizacija
nina.makuc@sloado.si
doping v športu
179
Consideration of development  
of values in the promotion of clean 
sport
Abstract
The article presents a method for promoting fair engage-
ment in sport and compliance with the rules in sport for 
young people who are just starting to learn about sport 
through their personal values. At the beginning, some defi-
nitions of values are provided and development of values 
during an individual’s life is presented in accordance with the 
definition by Musek (2000) which was based on the results 
of his study. We will present an example as a tool to influ-
ence development of values by encouraging critical thought 
about the values in sport. It is particularly important that the 
materials used are suitable for children. We will present two 
booklets where the behaviour of an imaginary character is 
used to promote the values we want to see in adult athletes 
and people in general. The booklets are unique on a global 
scale.
Key words: values, development of values, moral development, 
stories, doping
 
 
Izvleček
V članku predstavljamo način spodbujanja poštenega udej-
stvovanja in spoštovanja pravil v športu za mlade, ki se s 
športom šele spoznavajo, in sicer skozi vrednotni razvoj po-
sameznika. Na začetku so predstavljene definicije vrednot in 
njihove opredelitve in razvoj vrednot tekom življenja posa-
meznika, kot ga je Musek (2000) opredelil po rezultatih svo-
je raziskave. Pokazali bomo primer, s katerim želimo skozi 
spodbujanje razmisleka o vrednotah v športu vplivati na 
vrednotni razvoj; še posebej pomembno pa je to, da to nare-
dimo z otroku prijaznimi gradivi. Predstavili bomo knjižici, ki 
skozi sledenje obnašanja namišljenega lika spodbujata vre-
dnote, ki jih želimo imeti pri odraslih športnikih ter ljudeh in 
ki sta posebnost v svetovnem merilu.
Ključne besede: vrednote, razvoj vrednot, moralni razvoj, 
zgodbice, doping.
Tanja Kajtna
Upoštevanje razvoja vrednot 
 pri spodbujanju čistega športa
 Vrednote
Musek (2000) vrednote opredeli kot generalna prepričanja in poj-
movanja o nekih pojavih, h katerim si prizadevamo in ki nam zato 
predstavljajo neke cilje in ideale. Gre torej za neke vrste posplo-
šena, relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko 
cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov 
in odnosov ter ki usmerjajo naše vedenje kot življenjska vodila. 
Podobno Rokeach (1973) vrednote opredeli kot splošni model za 
razreševanje konfliktov pri odločanju, Schwartz in Bilsky (1987) pa 
menita, da so vrednote pojmovanja ali prepričanja o želenih konč-
nih stanjih ali vedenjih, ki presegajo specifične situacije, usmerjajo 
in vodijo izbiro ali pa oceno nekih vedenj ali pojavov in so tudi 
urejena glede na njihovo relativno pomembnost.
Avtorja zgornje definicije sta tako izdelala tudi obrazec za definicijo 
vrednote, ki naj bi združeval vse pomembne komponente pojma, 
in sicer je vrednota »... individualno pojmovanje transsituacijskega 
cilja (terminalni, instrumentalni), ki izraža interese (individualni, ko-
lektivni, obojni), povezano z motivacijsko domeno (uživanje, moč 
...) in ga ocenjujemo v stopnjah pomembnosti (zelo pomemben 
do nepomemben) kot vodilno načelo v svojem življenju (Schwartz 
in Bilsky, 1987, str. 172). 
Vrednote so torej nekaj, kar usmerja naše gibanje in delovanje, kar 
nas vodi v aktivnost, animira in spodbuja naše delovanje v oko-
lju v določeni smeri in seveda v odnosu do določenega objekta. 
Vrednote imajo nekoliko abstrakten značaj in jih težje pripišemo 
predmetom, nanašajo se namreč bolj na razrede pojavov, ne gre 
pa zanemariti njihovega družbenega in kulturnega značaja.
 Razvoj vrednot v življenju posame-
znika
Pojave kot »lepe«, »grde«, »dobre« in »slabe« kategorizirajo že 
predšolski otroci, in te zgodnje kategorizacije lahko smatramo za 
predstopnjo v razvoju vrednot (Musek, 2000). Pri oblikovanju indi-
180
vidualnih vrednot in vrednostnih sistemov imajo zelo veliko vlogo 
posameznikove izkušnje, ki jih dobimo preko procesa socializaci-
je in ponotranjenja vrednot kulture, v kateri živimo, veliko vlogo 
pa ima tudi še en drug dejavnik (Musek, 2000). Področja, v katera 
vlagamo veliko osebne energije in za katera se mnogo trudimo, 
počasi, z veliko vložene energije, pridobivajo na vrednosti, vse, za 
kar se zanimamo in trudimo, v našem jazu podzavestno pridobiva 
na vrednosti – to je dobra razlaga tega, da med ljudmi različnih 
poklicev najdemo bistvene razlike v vrednostnih hierarhijah.
Musek (2000) se je ukvarjal z vprašanjem, kako se vrednote pri po-
samezniku razvijajo skozi življenje, torej predvsem od mladostni-
štva do starosti, saj se v mladostništvu izoblikujejo in nastanejo 
prve »prave« vrednote, ki ne predstavljajo več samo nekih implici-
tnih kategorij. Pri tem je uporabil prerezni pristop, saj bi longitudi-
nalna študija lahko trajala celo deset let ali več, če bi jo kombinirali 
s prereznim pristopom. Primerjal je razlike v vrednostnih orientaci-
jah med različnimi starostnimi skupinami. Za preverjanje ujemanja 
rezultatov pa je uporabil tudi tri različne lestvice pri treh različnih 
vzorcih odraslih oseb, in sicer Pogačnikovo lestvico vrednot (Lešnik 
1992), pri drugem vzorcu je bila uporabljena lestvica s 37 vredno-
tami, v zadnjem vzorcu pa je bila uporabljena MLV, ki zajema 54 
vrednot (Musek, 2000). 
V raziskavi Lešnikove (1992) se je pokazalo, da s starostjo narašča 
pomembnost vrednot načela, varnost, vera in lepota, s starostjo pa 
upada pomen vrednot, kot so razumevanje s partnerjem, ljubezen, 
samoizpolnjevanje. Tako lahko sklepamo, da imajo prve vrednote 
večji pomen za starejše ljudi, druge pa so pomembnejše mlajšim. 
Diskriminantna analiza je pokazala, da so pri najmlajših ocenjeval-
cih (20–30 let) najbolj cenjene vrednote razumevanje s partner-
jem, ljubezen, samoizpopolnjevanje in ustvarjanje, pri srednji sku-
pini (35–45 let) so najvišje cenjene vrednote moč, nove izkušnje, 
udobje, medtem ko so pri najstarejši skupini ocenjevalcev (nad 50 
let) najvišje cenjena načela, vera in varnost.
V raziskavi, kjer je bila uporabljena lestvica s 37 vrednotami, vi-
dimo, da s starostjo narašča pomen vrednote upanje, upada pa 
pomen naslednjih vrednot: zabava, vznemirljivo življenje, družab-
nost, spolnost, samoizpopolnjevanje, dober poklic, ugled, napre-
dek, resnica in še nekaterih (Musek, 2000). Ti rezultati pravzaprav 
niso presenetljivi, če si ogledamo razvojne značilnosti različnih 
starostnih obdobij. Tako je razvojna naloga mladih ljudi, da si naj-
dejo življenjskega partnerja, da se preizkusijo v različnih socialnih 
vlogah, da si izoblikujejo identiteto, da se tudi še igrajo in se zaba-
vajo, in razumljivo je, da k takšnim nalogam spadajo vrednote, kot 
so ljubezen, zabava, družabnost. Odrasli ljudje na vrhuncu svojih 
moči imajo razvojno nalogo doseganja izpolnitve v poklicu, ki so 
si ga izbrali za svojo pot, uspešno življenje s partnerjem in vzgojo 
otrok, posvečajo se materialnim dobrinam in uveljavljanju, zato so 
prisotne vrednote, kot so moč, nove izkušnje in udobje, pri starejši 
generaciji pa na vrsto pride najprej izpolnjevanje dolžnosti in od-
govornosti, čemur sledijo naloge samooblikovanja, izpolnjevanja, 
osebni razvoj, kulturni in duhovni vzpon, pregled življenja, sodelo-
vanje z družino, skrb za preostanek lastnega življenja, zato vredno-
te, kot so vera, načela in varnost.
V mlajšem obdobju se torej bolj usmerjamo k ciljem, ki so pove-
zani s čutnimi zadovoljstvi, ugodjem in uživanjem, in to so cilji, ki 
bi jih lahko povezovali s tako imenovanim hedonskim vrednotnim 
tipom (Musek, 2000). Kasneje v izpolnjevanju poklicnih nalog in 
skrbi za družino pridejo v posameznikovem življenju vrednote do-
seganja, uspešnosti in moči, ki jih lahko označimo kot potenčne 
vrednote, nato sledijo vrednote dolžnosti in odgovornosti, govo-
rimo o moralnih, etičnih in societalnih vrednotah, na koncu pa jim 
sledijo vrednote ustvarjalnega uresničevanja, osebnostne rasti in 
izpolnitve. Tem vrednotam ustrezajo generalne kategorije vre-
dnot, ki jih je Musek (2000) odkril v svoji raziskavi, in sicer gre za 
dimenzijo hedonskih vrednot (čutno uživanje, ugodje, zadovolj-
stvo), sledi jim dimenzija vrednot potence (vrednote statusa, moči, 
imetja, uveljavljanja, doseganja, uspešnosti), nato sledi dimenzija 
moralnih idealov (značajski, delovni, družinski, socialni, etični) in di-
menzija idealov izpolnitve (ustvarjalne, spoznavne, duhovne, kul-
turne, samoaktualizacijske vrednote). Raziskovalne analize kažejo, 
da se te dimenzije vrednot združujejo v dve »superdimenziji« (Mu-
sek, 2000), in sicer prva obsega hedonske in potenčne vrednote, 
avtor jo je označil kot dionizično superdimenzijo, v drugi superdi-
meziji pa so moralne in izpolnitvene vrednote, označena pa je kot 
kategorija apolonskih vrednot. 
Tako govorimo, da so mlajše osebe bolj usmerjene k hedonskim 
in potenčnim vrednotam, torej k dionizičnim vrednotam, starejše 
pa k moralnim in izpolnitvenim, torej apolonskim. To so potrdili 
tudi rezultati študije avtorja, ki kažejo, da pomembnost dionizičnih 
vrednot negativno korelira s starostjo, medtem ko pomembnost 
apolonskih vrednot pozitivno korelira s starostjo. Čeprav je slednja 
korelacija nizka, avtor meni, da lahko sklepamo, da s starostjo raste 
pomen apolonskih, torej moralnih in izpolnitvenih vrednot, med-
tem ko upada pomen dionizičnih, torej hedonskih in potenčnih 
vrednot – te naj bi bile tako najpomembnejše pri mlajših osebah. 
Tudi generacijske razlike in konflikti v vrednostnih usmeritvah, o 
katerih smo že govorili, so lahko posledica tega – dve generaciji sta 
v različnem obdobju razvoja vrednotnih usmeritev – tako mladim 
bolj ustreza zabava, starejšim pa bolj delo, doseganje uspeha in 
najstarejšim izpolnjevanje lastnih potencialov. Zanimivo je tudi, da 
obstajajo nekatere vrednote, ki jih vnuki in stari starši ocenjujejo 
bolj podobno kot generacija staršev – gre za potenčne in izpol-
nitvene vrednote, še posebej statusne, kulturne in aktualizacijske 
– vse te vrednote so pri srednji generaciji pomembnejše, medtem 
ko jim mlajši in starejši pripisujejo manjšo pomembnost. 
Starejša kot je generacija, bolj ceni religijske, tradicionalne, societal-
ne in patriotske vrednote, in mlajša kot je generacija, večji pomen 
pripisuje čutne vrednote, medtem ko se je pri srednji generaciji 
pokazalo tudi, da najbolj ceni statusne, kulturne in aktualizacijske 
vrednote (Musek, 2000). Poleg tega pa se pri srednji generaciji 
pojavi ena zanimivost glede spola – demokratske, tradicionalne, 
kulturne, socialne, religijske in varnostne vrednotne usmeritve so 
bolj izražene pri ženskah.
 Povezava morale in vrednot
Posledica moralnega razvoja je pravzaprav vest, ki smo jo opre-
delili kot sklop nekih prepričanj, po katerih hočemo živeti – kot to 
bi lahko opredelili tudi moralo, torej občutek za prav in narobe, 
ki usmerja naše delovanje (Kohlberg, 1984). To je torej nek sklop 
pravil, ki nas vodi skozi življenje, prav tako pa smo vrednote opisali 
kot nekaj, čemur priznavamo veliko vrednost in k čemur stremimo 
v vsakdanjem življenju. Vrednote so nekaj, kar nam veliko pomeni, 
in k čemur si pravzaprav prizadevamo, morala pa nam da občutek 
za to, kaj je prav in kaj ne, kaj sprejemljivo in kaj nesprejemljivo. 
doping v športu
181
Vidimo, da tako vrednote kot morala na nek način usmerjajo naše 
delovanje in oba pojma govorita o usmerjanju našega življenja – 
prvi pove, kaj nam je pomembno, in drugi nam pove, ali je to, v kar 
verjamemo, pravilno ali napačno; vendar pa lahko sklepamo tudi, 
da si kot vrednote izbiramo stvari, za katere smo v razvoju izvedeli, 
da so dobre, pravilne in ustrezne (Kajtna, 2003). Razvoj vrednot pri 
posamezniku in njegov moralni razvoj sta povezana – potem, ko 
neko vedenje sprejmemo za pravilno, ko neko prepričanje sprej-
memo za ustrezno in dobro, nam to predstavlja tudi vrednoto. Kar 
pomeni, da s spodbujanjem pravih vrednot razvijamo tudi moral-
ne vidike posameznikovega delovanja.
 Kohlbergova kognitivna teorija 
moralnega razvoja
Lawrence Kohlberg je leta 1969 na podlagi Piagetove teorije (Pi-
aget, 1995) razvil eno najpogosteje navajanih in uporabljanih te-
orij moralnega razvoja (Kohlberg, 1984), posameznikovo stopnjo 
moralnosti pa je preverjal na podlagi zgodbic, kjer so posamezniki 
morali razmišljati o tem, kaj smatrajo kot ustrezen odziv v neki mo-
ralni dilemi. Najbolj znana je tako imenovana Heinzova dilema:
»V Evropi je neka ženska umirala za redko vrsto raka. Obstajalo je zdra-
vilo, za katero so zdravniki menili, da bi ji lahko pomagalo, in sicer je 
bila to redka vrsta radija, ki jo je nedavno odkril farmacevt iz istega 
mesta. Izdelava zdravila je bila sicer draga, vendar pa je farmacevt za 
zdravilo računal še desetkrat več. Tako je za radij plačal 200 dolarjev, za 
majhno dozo zdravila pa zaračunal 2000 dolarjev. Mož bolne ženske, 
Heinz, si je poskušal pri vseh znancih izposoditi denar, a mu je uspe-
lo zbrati le 1000 dolarjev, torej polovico cene zdravila. Farmacevtu je 
povedal, da njegova žena umira in ga je prosil, naj mu zdravilo proda 
ceneje ali naj mu dovoli, da preostali denar prinese kasneje. Farmacevt 
pa mu je odvrnil: »Ne, zdravilo sem odkril jaz in z njim nameravam do-
bro zaslužiti.« Heinz je pričel obupovati in razmišljati o tem, da bi vdrl v 
lekarno in za ženo ukradel zdravilo. Ali naj Heinz ukrade radij?« (Kohl-
berg in Gilligan, 1971, v Clarke – Stewart, Perlmutter in Friedman, 
1988). 
Glede na posameznikovo argumentacijo odgovora je Kohlberg 
opredelil, na katerem nivoju moralnega razvoja se posameznik 
nahaja, opredelil je tri stadije moralnega razvoja, vsak od stadijev 
pa je sestavljen iz dveh faz. Tako je prvi stadij, stadij prekonven-
cionalne moralnosti, sestavljen iz faze »orientacija k ubogljivosti 
in strahu pred kaznijo« (prav je tisto, za kar nismo kaznovani, kar 
rečejo pravila) in instrumentalno relativistične faze (prav je to, kar 
si jaz želim). Naslednji stadij je stadij konvencionalne moralnosti in 
spet je sestavljen iz dveh faz – orientacije k medsebojnemu uje-
manju (prav je tisto, kar pravi posameznikova referenčna skupina) 
in usmerjenosti k avtoriteti, zakonu, dolžnosti (prav je to, kar pravi 
črka zakona). 
Tretji, najvišji stadij moralnosti je Kohlberg poimenoval postkon-
vencionalni, v prvi fazi postkonvencionalnega stadija so ljudje 
orientirani k vzdrževanju socialnih pogodb in dogovorov – vedo, 
da so zakoni posledica nekega dogovora in da se jih s pomočjo 
konsenza lahko tudi spremeni. Najvišja faza po Kohlbergu pa je ori-
entacija k univerzalnim etičnim principom – etične vrednote posa-
meznika so posledica pravice, recipročnosti, enakosti, upoštevanja 
vrednosti človeškega življenja in človeških pravic (Clarke-Stewart 
idr., 1988).
Vrednote so sestavni del človekovega nadjaza (Superega) – ta 
namreč vključuje vse, česar smo se naučili v družini in kulturi in 
kar smo ponotranjili, kar je povezano z etiko, moralo in vredno-
tami (Nietzel, Bernstein in Milich, 1998) in na ta način pomembno 
vplivajo na posameznikovo vedenje. Niso le preference in odraz 
naših želja v nekem trenutku, temveč nekaj, kar čutimo, da mora 
biti preferirano.
 Kako spodbujati vrednote  
v športu?
Športnike pogosto omenjamo kot nosilce visokih moralnih načel, 
kot tiste, ki naj bi kot vzorniki pri mladih spodbujali tudi ustrezne 
vrednote (Škof, 2016). Balague (1999) je tako na primer izpostavila, 
da je za učinkovito delo s športniki pomembno prav poznavanje 
njihovih vrednot, saj so neizogibno povezane z motivacijo, ki jo 
kažejo za trening in tekmovanje.
Raziskave kot pomembne za športnike izpostavljajo druženje, do-
bro zdravje in samouresničitev (Simmons in Dickinson, 1986), spo-
štovanje družbenih načel in družbene pripadnosti (Tušak in Tušak, 
2001). Černohorski (2001) je pri športnikih ugotovil velik pomen 
čutnih in patriotskih vrednot ter potrebe po varnosti, pri športni-
cah pa apolonsko-societalne vrednote. Havelka (1981, v Havelka in 
Lazarević, 1981) je pri vrhunskih športnikih ugotovil veliko mero 
altruističnih vrednot, podobno je Cankarjeva (1996) pri športnikih 
našla močno izražene vrednote moralnega in izpolnitvenega vre-
dnotnega tipa. 
Med te vrednote zagotovo lahko prištejemo tudi poštenost in za-
nimiv način za spodbujanje vrednot pri otrocih je skozi zgodbice, 
podobno kot je Kohlberg skozi zgodbice preverjal moralni nivo lju-
di. Zgodbica, ki je namenjena spodbujanju poštenosti in je vključe-
na v program spodbujanja vrednot pri osnovnošolcih, ki ga je pri-
pravila Slovenska antidoping organizacija (SLOADO), je sestavljena 
iz dveh sklopov, ki sta namenjena otrokom v starosti 6 do 10 let.
Prva zgodbica ima naslov »Gamsek Miha in prvo tekmovanje« 
(Smrdu, Makuc in Kajtna, 2018a) ter gre takole:
Gamsek Miha je od malega rad tekel. Poln energije in veselja je 
pretekel vsa bližnja pobočja in visokogorske travnike. Neizmerno 
je užival v teku, zato so ga starši vpisali v malo šolo gamsjega teka. 
Tam je šele bilo zabavno! 
Miha je spoznal veliko prijateljev, s katerimi so se družili na trenin-
gih in ravno tako po njih. Nekateri so bili bolj spretni v skakanju 
med ruševjem, nekateri pa so bili zelo hitri na odprtih ravnicah. Vsi 
pa so se spodbujali med seboj in z navdušenjem spoznavali nove 
tekaške terene in se učili novih spretnosti. Radi so tudi tekmovali 
in so se veselili, ko je bil kdo izmed njih še posebej hiter. To jim 
je dajalo dodatno voljo, da so še bolj redno trenirali in se skupaj 
veselili vsakega naslednjega treninga. Edino gamsek Tomaž, ki je 
bil sicer pogosto najhitrejši tekač, uspehov drugih gamsov ni bil 
najbolj vesel. Vedno je želel biti najboljši in v središču pozornosti. 
Zato je velikokrat zbadal tiste, ki so ga prehiteli in iskal izgovore, 
zakaj on ni bil najboljši. Ostali gamski so se že navadili njegovega 
obnašanja in njegovih pripomb niso več poslušali. Ker je imel rad 
tek, je pač bil del skupine.
Po vseh napornih treningih in različnih tekmovanjih je prišla na 
vrsto najpomembnejša tekma leta. To je bila tekma za pokal se-
182
vernih pobočij Triglava! Mali gamsi so komaj čakali to tekmova-
nje, saj je bila to prva tako pomembna tekma. Miha si je že zvečer 
skrbno pripravil športno torbo in bolj slabo je spal, saj je celo noč 
razmišljal o tekmi. A ko je zjutraj videl svoje prijatelje, ga je mini-
la vsa utrujenost in je komaj čakal, da se vsi skupaj poženejo na 
progo. Miho in druge gamske so prišli spodbujat tudi starši, bra-
tje in sestre, ostali sorodniki ter prijatelji. Mali gamsi so imeli kar 
malo treme in tudi Mihu so se na startu zatresle noge, a ko so se 
po žvižgu pognali v tek, je bilo takoj vse dobro. Sprva so tekli po 
ravnici in Tomaž je prevzel vodstvo. Ko pa so pritekli med ruševje, 
se je najbolje znašel Miha in že pritekel Tomažu ob bok. Takrat pa 
je Tomaž namenoma spotaknil Miho, ki je grdo padel. Opraskal si 
je rogovje in je postal, tako zaradi bolečine, kot zaradi Tomaževega 
dejanja, zelo žalosten. Tik za njima je že pritekel Peter, ki se je tudi 
potegoval za eno od medalj. Videl je, kaj se je zgodilo in Mihu takoj 
priskočil na pomoč. Pomagal mu je vstati in ga potolažil. Mihu je 
Petrova prijaznost vrnila voljo, in skupaj sta se pognala po progi 
proti cilju. Peter je vzpodbujal Miho, naj teče naprej, ker ima več 
moči. Miha je resnično, kljub padcu, skoraj spet dohitel Tomaža, a 
prehiteti ga ni mogel več. Tako je Tomaž prvi pritekel v cilj, Miha za 
njim in Peter kot tretji.
Sodnik je zapiskal in k sebi poklical Tomaža. Razveljavil je njegov 
rezultat zaradi nešportnega vedenja, saj je dobro videl, kaj je na-
redil med tekom. Tako je Miha osvojil zlato medaljo, Peter srebrno, 
tretja pa je bila gamsinja Sanja. Potem pa je sodnik razglasil, da 
Petru podeljuje posebno zlato medaljo. To si je zaslužil z izrednim 
športnim vedenjem, ker je tako nesebično pomagal Mihu. 
Mali gamsi so se veselili uspehov in prvih izkušenj na veliki tekmi. 
Gamsek Miha je bil presrečen, da je poleg zlate medalje dobil še 
veliko večje darilo – novega prijatelja, gamska Petra. Od tedaj na-
prej sta se vedno skupaj podila po visokogorskih pašnikih, med ru-
ševjem in po skalnatih pobočjih. Tomaža, ki se je še vedno ukvarjal 
s tekom, pa so se ostali gamski bolj izogibali in se niso želeli družiti 
z njim. Mali gamsi so spoznali kako pomembno je pošteno tekmo-
vanje in kako lepo je imeti prijatelje.
Namen zgodbice je pravzaprav spodbuditi razmislek o pomenu 
poštenosti in spoštovanja pravil na primeru gamska, ki je hotel 
skozi kršenje pravil zmagati na tekmovanju, a je bil za to kazno-
van. Ta precej klasično zasnovana zgodbica s pozitivnim likom in 
njegovimi prijatelji, ki ga obvarujejo pred posledicami dejanj nega-
tivnih likov, je vključena tudi v program »Vrednote v športu v vsa-
kem razredu osnovne šole« (Makuc in Dobida Verdnik, 2019) in je 
namenjena otrokom tretjih razredov osnovnih šol, ker pa je eden 
ključnih elementov dobrega učenja tudi ponavljanje in obnavlja-
nje znanja, je za otroke petih razredov pripravljeno nadaljevanje 
zgodbice z naslovom »Gams Miha in čudežne jagode« (Smrdu, 
Makuc in Kajtna, 2018b), kjer pa je že izpostavljena beseda doping 
in je razmišljanje otrok tudi že bolj ciljno usmerjeno v boj za čisti 
šport. 
Obe zgodbici sta prikazani v otroku zanimivem formatu in opre-
mljeni z duhovitimi ilustracijami Marka Kočevarja, kar otroke še 
dodatno pritegne k sodelovanju. Druga zgodba tako opisuje, kako 
sedaj že malo starejši gams Miha nadaljuje s treningi teka v svojem 
klubu, tudi tu Tomaž ostaja njegov največji tekmec in oba se bo-
rita za laskavi naslov najboljšega tekača Severnih pobočij Triglava. 
Pred glavno tekmo je imel Tomaž izkušnjo s čudnim škratom, ki 
mu je ponujal prepovedane čudežne jagode, imenovane doping. 
V zgodbi se potem Tomažu jemanje čudežnih jagod izkaže za iz-
jemno nevarno, vendar pa kot v vsaki dobri pravljici tudi tu Tomaž 
na koncu spozna svojo zmoto in skozi spoznavanje le-te pridobi 
nove prijatelje in se zaobljubi temu, da bo v prihodnosti ravnal v 
skladu s pravili.
Z otroki se potem vsakič izvede delavnico o njihovem razmišljanju, 
v tej drugi zgodbi na primer o tem, da obstajajo načini, kako se 
hitreje pride do boljših rezultatov, toda ti imajo vedno tudi svoje 
Slika 1. Prizora iz slikanic o vrednotah v športu in prizadevanju za čisti šport. 
doping v športu
183
pasti in negativne posledice, ki so večje kot pozitivne in tudi trajajo 
dlje. Zgodbam so dodane tudi ključne poante, na primer v drugi 
zgodbici, da »vsakdo, ki je pameten in bi rad kaj dosegel v športu, 
bo treniral pridno, zdravo jedel, poskušal skupaj s prijatelji čim bolj 
uživati v športu in ne bo iskal bližnjic do uspeha« (Smrdu, Makuc in 
Kajtna, 2018b, str. 10).
 Zaključek
Vrednote so posplošena, relativno trajna pojmovanja o ciljih in 
pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije 
podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše vedenje kot 
življenjska vodila, posledica moralnega razvoja pa je pravzaprav 
vest, ki smo jo opredelili kot sklop nekih prepričanj, po katerih ho-
čemo živeti – kot to bi lahko opredelili tudi moralo, torej občutek 
za prav in narobe, ki usmerja naše delovanje (Musek, 2000). To je 
torej nek sklop pravil, ki nas vodi skozi življenje. Tako morala kot 
tudi vrednote torej usmerjajo naše delovanje in oba pojma go-
vorita o usmerjanju našega življenja – prvi pove, kaj nam je po-
membno, in drugi nam pove, ali je to, v kar verjamemo, pravilno 
ali napačno.
Moralni in vrednotni razvoj sovpadata (Kajtna, 2003) – po značil-
nostih sovpadajo hedonske vrednote in prvi ter drugi stadij po 
Kohlbergu, nato sovpadajo potenčne vrednote in tretji ter četrti 
Kohlbergov stadij), nakar so si po značilnostih zelo sorodne moral-
ne vrednote in peta faza po Kohlbergu, na koncu pa se skladajo še 
vrednote izpolnitve in šesti Kohlbergov stadij. Zato lahko vredno-
tni in moralni razvoj spodbujamo hkrati in v članku sta predsta-
vljeni dve zgodbici o gamsu Mihi, ki skozi odraščanje postopoma 
spoznava pomen najprej pravil in potem še čistega športa (Smrdu, 
Makuc in Kajtna, 2018a in 2018b). Iskanje in opredeljevanje moral-
nega razvoja skozi zgodbice je sicer pogosto uporabljena metoda, 
že Kohlberg jo je uporabil za pojasnjevanje svoje teorije moralne-
ga razvoja (Clarke-Stewart idr., 1988), v tem kontekstu pa je upo-
rabljena za to, da se otroci že zgodaj začnejo spraševati in razmi-
šljati o ključnih vrednotah športa, kot sta poštenost in spoštovanje 
pravil, ki sta tudi kasneje osnova za zagotavljanje čistega športa in 
boja proti dopingu.
 Viri
1. Balague, G. (1999). Understanding indentity, value and meaning when 
working with elite athletes. Sport Psychologist, 13 (1), 89–98.
2. Cankar, Ž. (1996). Vrednote in vrednostni sistem kajakašev in kanuistov na 
divjih vodah. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.
3. Clarke – Sterwart, A. , Perlmutter, M in Friedman, S. (1988). Lifelong hu-
man development. New York: John Wiley.
4. Černohorski, B. (2001). Motivacija in vrednote v vrhunskem športu. Ma-
gistrska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
5. Havelka, N. in Lazarević, L. (1981). Sport i ličnost. Beograd: Sportska knji-
ga.
6. Kajtna, T. (2003. Osebnost, vrednote in potreba po dražljajih pri športnikih 
rizičnih športov : magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 
7. Kohlberg, L. (1984). Essays on moral development (Book 2). New York: 
Harper & Row.
8. Lešnik, P. (1992). Vrednote v odnosu do spola in do starosti. Diplomska na-
loga. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
9. Makuc, N. in Dobida Verdnik, M. (2019). Vrednote v športu v vsakem razre-
du osnovne šole. Ljubljana: Slovenska antidoping organizacija.
10. Musek, J. (2000). Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Educy, Inšti-
tut za psihologijo osebnosti.
11. Nietzel, M. T. , Bernstein, D. A. in Milich, R. (1998). Introduction to clinical 
psychology. 5th Edition. New Jersey: Prentice Hall.
12. Piaget, J. (1995). The essential Piaget: an interpretive reference and guide. 
London: J. Aronson
13. Rokeach, M. (1973). The nature of human values. New York: The Free 
Press.
14. Schwartz, S. H., in Bilsky, W. (1987). Toward a universal psychological 
structure of human values. Journal of personality and social psychology, 
53 (3), 550–562.
15. Simmons, D. D. in Dickinson, R. V. (1986). Measurement of values expres-
sion in sports and athletics. Perceptual and Motor Skills, 62 (2), 651–658.
16. Smrdu, M., Makuc, N. in Kajtna, T. (2018a). Gamsek Miha in prvo tekmo-
vanje: knjiga o poštenem športu. Ljubljana: Slovenska antidoping orga-
nizacija. 
17. Smrdu, M., Makuc, N. in Kajtna, T. (2018b). Gams Miha in čudežne jagode 
: knjiga o poštenem športu. Ljubljana: Slovenska antidoping organizacija.
18. Škof, B. (2016). Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta 
za šport.
19. Tušak, M. in Tušak, M. (2001). Psihologija športa. Ljubljana. Znanstveni 
inštitut Filozofske fakultete.
izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
tanja.kajtna@fsp.uni-lj.sii
184
Should doping be allowed?  
The reasons for doping  
and the problems of anti-doping
Abstract
The central ethical dilemma of modern sport is the issue of 
doping. A lot of discussion, time and money goes into the 
fight against doping. Because doping is illegal, it is bad and 
immoral. Rarely can one see the view from the other side. 
With all our energy focused on the fight against doping, it 
seems that we are forgetting why doping is present in sport. 
It does not make much sense to cure the symptoms unless 
we are clear about the causes of the disease. A successful 
battle requires knowing what the enemy is. Why is doping 
present in sports, what are the reasons for athletes to use it, 
and why are some convinced that doping should be allowed 
and legalized? The aim of this paper is not to ruin the pur-
suit of sports without doping, but wants to draw attention to 
the complexity of the situation and the inappropriateness of 
general convictions of athletes, because all of us are in a part 
responsible for the problem of doping in sports.
Keywords: sport, doping, competition, ethics, human rights.
 
 
Izvleček
Osrednja etična dilema sodobnega športa je vprašanje do-
pinga. Mnogo razprav, časa in denarja je usmerjenega v boj 
proti dopingu. Doping je namreč nelegalen, zato naj bi bil 
slab in nemoralen. Le redko pa je mogoče zaslediti pogled z 
druge strani. Ob vsej energiji, usmerjeni v boj proti dopingu, 
se zdi, da pozabljamo, zakaj je doping v športu sploh priso-
ten. Blažiti simptome nima smisla, če si nismo vsaj nekoliko 
na jasnem glede vzrokov bolezni. Nenazadnje je za uspešen 
boj potrebno poznati sovražnika, proti kateremu se borimo. 
Zakaj je doping prisoten v športu, zaradi katerih razlogov 
ga športniki uporabljajo in zakaj so nekateri prepričani, da 
bi doping morali dopustiti, ga legalizirati? Razmislek nima 
namena rušiti prizadevanj za šport brez dopinga, ampak želi 
opozoriti na kompleksnost situacije in neprimernost pavšal-
nih obsodb športnikov, saj smo sokrivci za problem dopinga 
v športu vsi.
Ključne besede: šport, doping, tekmovanje, etika, človekove 
pravice.
Jernej Pisk
Bi doping morali dopustiti? O razlogih za 
doping in problemih boja proti dopingu
 Uvod
Ideja tekmovalnega športa je preprosta: hitreje, višje, močneje! Že 
od antičnih olimpijskih iger naprej so bili športniki zanjo pripravlje-
ni plačati visoko ceno. Tako je na olimpijskih igral v Saint Louisu 
leta 1904 zmagovalec v maratonu, Thomas Hicks, med tekmo dva-
krat dobil pomoč svojih spremljevalcev v obliki injekcije strihnina z 
žganjem. Čeprav je na cilju padel v nezavest, so ga uspeli rešiti in je 
kasneje še večkrat tekmoval (Harkup, 2016). Ob tem vidimo, da že 
od začetkov športa ne gre zgolj za primerjanje po naravi danih te-
lesnih sposobnosti posameznega športnika, ampak so v pripravo 
športnikov vključeni strokovnjaki z različnih področij. Vsa človeška 
iznajdljivost in ustvarjalnost pa je usmerjena k istemu cilju: kako 
izboljšati športni dosežek? Najbolj nam je na očeh tekmovanje sa-
mih športnikov na športnem prizorišču. Tam športniki dokazujejo 
predvsem svoje motorične sposobnosti. Ob tem trenerji tekmuje-
jo v igri taktičnega vodenja svojih športnikov in ekip. Menedžerji 
tekmujejo v trgovanju s športniki, saj želijo iz njih iztržiti čim več. 
V ozadju vsega tega pa lahko tudi športnikova medicinska ekipa 
tekmuje v igri uporabe in prikrivanja uporabe dopinga. Schneier 
(2012) je to dopinško igro preprosto poimenoval kar »test inteli-
gence«: če športnik s svojo ekipo strokovnjakov ni sposoben igrati 
tako, da ga pri tem ne dobijo, potem si igranja te igre ne zasluži.
Izboljševanje sposobnosti športnikov, kar je edini namen upora-
be dopinga, zato nikakor ni v nasprotju z duhom tekmovalnega 
športa. Hitreje, višje in močneje že po prepričanju Pierra de Cou-
bertina (1931, v Loland, 1995, str. 64) odraža večno bistvo športa. 
Že od antičnih Grkov naprej leži ideja po napredovanju v samem 
bistvu tega, kaj pomeni biti človek (Jaeger, 1973, str. 7). O tem nam 
govori tudi vsestranski napredek sodobne znanosti in tehnike. V 
tem pogledu torej doping ni nekaj v nasprotju z občim človeškim 
teženjem, ki vedno išče nove načine izboljševanja lastne situacije 
(Franssen, 2013, str. 105–124). To pa je nekaj tipičnega tudi v športu. 
Zato bi lahko doping primerjali z drugimi tehničnimi ali medicin-
skimi izboljšavami v športu, ki so splošno sprejete, npr. specialni 
doping v športu
185
tekaški copati, teniški loparji iz grafita ali laserska operacija oči (De-
vine in Lopez, 2020).
Kako obsežna je danes uporaba dopinga v športu, ni povsem ja-
sno. Benjamin Cohen, direktor WADE za Evropo, pove, da je pri-
bližno 1 % analiziranih vzorcev športnikov pozitivnih, in obenem 
priznava, da zagotovo ne odkrijejo vseh dopingiranih športnikov. 
Po njegovi oceni je številka dopingiranih športnikov med 1 in 10 
%, po ocenah nekaterih drugih pa lahko celo več (Akcént, 2018). 
Cohen opozori tudi na dejstvo, da niso vsi športi enako izposta-
vljeni dopingu: najbolj problematični so individualni vzdržljivostni 
športi in športi moči, medtem ko v ekipnih športih doping nekate-
rih posameznikov običajno ne vpliva bistveno na športni rezultat 
ekipe v celoti.
Čeprav se nam lahko zdi vprašanje dopinga dokaj jasno, če se usta-
vimo pri vprašanju legalnosti, pa temu še zdaleč ni tako, ko si po-
gledamo tudi druge kriterije. Doping je namreč mogoče razumeti 
kot posledico prevladujočih vrednot sodobne družbe in nekakšno 
logično nadaljevanje vsestranske priprave športnika na čim boljši 
nastop. 
 Razlogi za posluževanje dopinga
Vrhunski športniki in njihovi strokovnjaki niso neracionalna bitja. 
Dobro vedo, kaj delajo in zakaj to delajo. Zato je potrebno razlo-
ge za uporabo dopinga iskati v njihovih odločitvah. Ker je doping 
prepovedan, je njegovo uporabo mogoče upravičiti le, če so do-
mnevne koristi uporabe večje od morebitnih kazni oz. slabosti. Če 
temu ne bi bilo tako, bi bilo nesmiselno, da bi se kdorkoli spuščal 
v tvegano igro dopinga. Za kakšne koristi gre? Kaj so obljubljene 
nagrade, ki v dopinško igro zapeljejo športnike, trenerje in druge 
strokovnjake? 
Najprej, kot opozori Ohl (2016), dopinga ne smemo razumeti zgolj 
kot posledico neetičnosti posameznikov, ampak kot posledico 
športnega sistema v celoti. Zakaj dopinga ne moremo preprosto 
pripisati neetičnosti športnika? Že zato ne, ker uporaba dopinga 
sama po sebi deluje v smeri bistva tekmovalnega športa samega. 
To je doseganje boljših ali ohranjanje doseženih rezultatov špor-
tnika. V tem smislu lahko doping športniku pomaga priti ali se 
obdržati v ekipi v hudi konkurenci preostalih športnikov. Drugič, 
tekmovalnost je bistvo športa. Za uspeh na tekmovanju pa se od 
športnikov zahteva vsestransko žrtvovanje na mnogih področjih. 
V tem duhu je tudi doping mogoče razumeti kot vrsto žrtvovanja, 
da bi z njegovo pomočjo izpolnili visoka pričakovanja staršev, tre-
nerjev, klubov, reprezentanc, sponzorjev in javnosti. Tretjič, ni vr-
hunskega športa brez trpljenja in tveganja. Fizično trpljenje znotraj 
športnega treninga in sprejemanje tveganih odločitev je eden od 
ključnih elementov uspeha v športu. Športni trening v vrhunskem 
športu je sam po sebi primer hoje po ostrem rezilu noža, saj stalno 
lovi ravnotežje med premalo in preveč. V tem duhu je mogoče 
tudi doping razumeti kot nadaljnje sprejemanje tveganj za uspeh 
v športu. In četrtič, v športu se neprestano srečujemo z novimi 
zahtevami po napredku v prehrani, tehniki, metodah treninga in 
rekvizitih. Uporaba dopinga je v tem smislu le še eno področje, kjer 
težnja po športnem napredku narekuje preizkušanje in uporabo 
nečesa novega.
Pojav dopinga je torej posledica kompleksne situacije in razume-
vanja športa kot takega. Na osnovi tega Paoli in Donati (2014) ter 
Ohl (2016) izpostavijo tudi nadaljnje razloge, ki prispevajo k upo-
rabi dopinga. Živimo v kulturi, ki poudarja pomen biti najboljši. To 
vodi v prepričanje, da le zmaga nekaj velja. Doseči drugo mesto 
pomeni biti prvi poraženec: »Second place is just the first place lo-
ser,« kot je nekoč dejal Dale Earnhardt. Velika večina udeležencev 
katerega koli športnega tekmovanja bo tekmovanje zaključila kot 
poraženci. V tem smislu šport proizvaja predvsem poražence. Ker 
je pomembna samo zmaga in ne lastna odličnost, je način, kako 
je zmaga dosežena, dokaj nepomemben. V sodobni utilitaristični 
kulturi cilj (zmaga) posvečuje sredstva. Drugi razlog je v splošni 
medikalizaciji družbe, v kateri so razni dodatki za fizično in intelek-
tualno izboljšanje prosto dostopni in široko promovirani v druž-
bi. Imamo dodatke za boljši študij, dodatke za povečanje spolne 
moči, dodatke za ohranjanje videza mladostnosti ipd., zato se po-
stavi vprašanje, zakaj bi glede tega šport bil izjema? Tretjič, v špor-
tu se dogaja izredna racionalizacija treninga. Znanost se je zažrla 
v vse pore športnikovega življenja, saj z njeno pomočjo poskuša-
mo izboljšati športnikove sposobnosti. Paradoksalno gre pri tem 
za prizadevanje po neomejenem napredovanju znotraj biološko 
omejenega sistema športnikovega telesa. V tem duhu je tudi do-
ping le še eno izmed sredstev takšnega napredovanja. Četrtič, ne 
smemo spregledati političnih, nacionalnih in drugih ideoloških pri-
tiskov na športnike. Danes je od uspeha na športnem tekmovanju 
odvisno športnikovo ekonomsko in socialno preživetje. Prav tako 
ne gre spregledati še vedno prisotne močne politizacije športa. 
Športniki so lahko zlorabljeni s strani državnega aparata za obraču-
navanja in dokazovanja moči med državami. Tako je npr. čas med 
hladno vojno prispeval k množičnemu razvoju in uporabi dopinga 
v športu. Petič, sodobni šport je postal izredno ekonomsko zani-
miv. Profesionalizacija športa v drugi polovici 20. stoletja je za sabo 
potegnila finančna vlaganja v šport in športnike. Vlaganja pa so 
vedno pogojena z možnostjo finančnega dobička, kar povzroča 
dodatne pritiske na športnike, trenerje in športne ekipe. Od veli-
kanske količine denarja, ki se obrača v športu, je od športnikovih 
rezultatov odvisno, ali bo od tega imel korist tudi športnik, saj so 
sponzorsko zanimivi predvsem najbolj uspešni športniki. Šestič, 
prisotnost medijev in s tem prisotnost javnosti predstavlja doda-
ten vir pritiskov na športnike. Status zmagovalca ima izreden po-
men tako v ekonomskem kot tudi v simbolnem smislu, saj športnik 
s tem postane znan in prepoznan, zapiše se v zgodovino (Gold-
man, 1992; Pisk, 2019, str. 334). Zaradi vrste razlogov, ki se skrivajo v 
ozadju uporabe dopinga, njegove uporabe ne moremo pripisati le 
neetičnosti športnika samega.
Poleg navedenih razlogov za uporabo dopinga njegovi zagovor-
niki radi opozarjajo na vprašljivost argumentov proti dopingu. Do-
ping naj bi bil prepovedan zato, ker omogoča športniku, da več in 
bolje trenira. Toda, kaj ne pripomorejo k temu tudi masaža, ustre-
zna prehrana in da npr. smučar biva blizu smučišča? Doping naj bi 
bil prepovedan, ker sili ostale športnike, da ga uporabljajo. Toda, 
kaj ne sili ostalih športnikov tudi velika količina treninga? Če nek 
športnik trenira več kot ostali, ali to ne sili ostalih športnikov, da 
prav tako začnejo trenirati več, če želijo biti na tekmovanju uspe-
šni? Doping naj bi bil prepovedan, ker je zdravju škodljiv. Toda, kaj 
ni škodljiv že sam vrhunski šport? Doping naj bi bil prepovedan, 
ker je nenaraven. Toda, kaj je naravno, kje je meja? Testosteron, 
eritropoetin, rastni hormon so naravni in jih najdemo v vsakem 
telesu. Na drugi strani pa se postavi vprašanje, ali so ogromne 
količine treninga, spanje v višinskih šotorih ipd. naravni? Doping 
naj bi bil prepovedan, ker je nezakonit. Toda, zakoni se odvisni od 
nas in se stalno spreminjajo. Doping naj bi bil prepovedan, ker tek-
movanja preseli iz športnih prizorišč v laboratorije. Toda, to ni nič 
186
novega. Že sedaj športniki s pridom izkoriščajo usluge fizioloških, 
biomehaničnih, psiholoških in drugih laboratorijev. Doping naj bi 
bil prepovedan zato, ker pripomore k boljšim športnim dosežkom. 
Toda, ali ne pripomorejo k boljšim dosežkom tudi trening, razvoj 
športne opreme in tehnike ter učinek placeba?
Čeprav so boljši športni dosežki pomemben razlog za posluževa-
nje dopinga, pa tega ne razložijo v celoti. Doping se namreč ne 
pojavlja le v tekmovalnem (profesionalnem in amaterskem) športu, 
pač pa tudi v športih, kjer sploh ne gre za tekmovanja z drugimi. 
Takšen primer je npr. amaterski bodybuilding, kjer športniki upo-
rabljajo doping kljub temu, da ne tekmujejo in da vedo za poten-
cialno škodljivost teh snovi. Prav tako pa od tega ne bodo imeli 
takšnih ali drugačnih tekmovalnih ali finančnih koristi. Gre za to, da 
je uporaba določenih substanc v njihovem okolju nekaj splošno 
razširjenega in zato normalnega. Gre za t. i. »kulturo dopinga«, v 
katero se bodybuilderji skoraj religiozno spreobrnejo, pri čemer 
igra pomembno vlogo prenašanje znanja iz starejših in izkušenej-
ših bodybouilderjev na mlajše, začetnike (Ohl, 2016).
Nekaj podobnega se je dogajalo v kolesarstvu. V 90 letih prejšnje-
ga stoletja je socializacija v profesionalno kolesarstvo vključevala 
tudi vpeljavo v uporabo dopinga. Profesionalni cestni kolesar Alex 
Zulle je leta 1998, potem ko ga je aretirala francoska policija, izjavil: 
»Že dolgo sem v tem poslu in vem, kaj se dogaja. In ne samo jaz, 
vsi vedo: kolesarji, vodje moštev, organizatorji, uradniki, novinarji. 
Kot kolesar se počutiš ujet v sistem. Je, kot da bi bili na avtocesti. 
Zakon pravi, da je omejitev 65, toda vsi vozijo 70 ali več. Zakaj bi bil 
edini, ki bi upošteval omejitev hitrosti? Torej sem imel dve alterna-
tivi: ali se prilagoditi in iti z ostalimi ali oditi nazaj in biti pleskar. In 
kdo v moji situaciji bi storil to?« (Hoberman, 2003, str. 111).
 Doping kot dilema zapornikov
Videli smo, da uporaba dopinga športnikom lahko predstavlja raci-
onalno izbiro. Če se športnik dopingira, drugi pa ne, se mu to lahko 
splača. Ne splača se, če se dopinga poslužujejo drugi športniki, ne 
pa on sam. Če se dopinga poslužujejo vsi, posamezen športnik si-
cer od tega nima koristi, a je zaradi dodatnega tveganja vseeno 
slabše, kot če se ne bi dopingiral nihče. V tem smislu lahko prepo-
znamo navidezni paradoks: športnikom, ki se zatekajo v doping, 
koristi, da je doping prepovedan, saj bi sicer izgubili tekmovalno 
prednost pred svojimi tekmeci, zato bodo javno nasprotovali upo-
rabi dopinga. 
Obenem lahko iz tega vidimo, da je vsak športnik glede uporabe 
dopinga postavljen pred tako imenovano »zapornikovo dilemo«. 
Gre za dilemo, poznano iz teorije iger. Pokaže nam, zakaj lahko ne-
sodelovanje (oziroma kršenje pravil) dveh racionalnih oseb neko-
mu koristi. V klasični zapornikovi dilemi spremljamo razmislek dveh 
članov (A in B) kriminalne tolpe, ki sta aretirana in zaprta. Vsak član 
je zaprt v samici brez možnosti komuniciranja z drugim. Tožilci ni-
majo dovolj dokazov, da bi oba obsodili v glavni obtožbi, imajo 
pa dovolj dokazov, da sta obsojena v delni obtožbi. Tožilci ob tem 
vsakemu zaporniku ponudijo kupčijo. Vsak zapornik ima možnost 
bodisi izdati drugega s pričanjem, da je drugi storil kaznivo dejanje, 
ali pa ostane molčeč. Možni rezultati so: če zapornika A in B drug 
drugega izdata, vsak od njih prestaja dve leti zapora. Če A izda B, 
ob tem pa B ostane tiho, bo A oproščen, B bo moral odslužiti tri 
leta zapora, in obratno. Če oba, A in B ostaneta tiho, bosta oba mo-
rala prestati eno leto zapora (obsojena po delni obtožbi). Pri tem 
se predpostavlja, da zaporniki ne bodo imeli možnosti, da svojega 
partnerja za izbiro nagradijo ali kaznujejo, razen predvidenih za-
pornih kazni, in da njihova odločitev v prihodnosti ne bo vplivala 
na njihov ugled, kar pa, kot bomo videli v primeru športnikov, ne 
drži. Ker nesodelovanje s partnerjem obeta večjo nagrado kot so-
delovanje z njimi, bodo racionalni samoiniciativni zaporniki izdali 
drugega, kar pomeni, da sta edina možna izida za dva racionalna 
zapornika, da bosta izdala drug drugega. Naj ob tem dodamo, da 
je test zapornikove dileme v realnosti pokazal, da smo ljudje sprva 
bolj kot k čisti racionalnosti izbir nagnjeni k sodelovanju z drugimi, 
posebej še če obstaja možnost kaznovanja drugega za nesodelo-
vanje (Bauer, 2008, str. 139–143).
Dilemo športnikov glede uporabe dopinga lahko v neki meri razu-
memo kot primer dileme zapornikov. Schneier (2012) jo predstavi 
takole: »Dva tekmovalna športnika lahko uporabljata nezakonit 
in/ali nevaren doping za večjo uspešnost. Če noben športnik ne 
jemlje dopinga, potem nihče ne dobi prednosti pred drugim. Če 
to stori samo eden, potem s tem športnik dobi pomembno pred-
nost pred svojim konkurentom, zmanjšano zaradi kazenske in/ali 
zdravstvene nevarnosti zaradi uporabe dopinga. Če oba športnika 
jemljeta doping, pa se koristi odpravijo in ostanejo le nevarnosti, 
tako da sta oba v slabšem položaju, kot če ga ne bi uporabil no-
beden od njiju.«
Predstavljajmo si dva športnika, A in B. Vsak za sebe se odloči za 
uporabo dopinga, utemeljujoč na podobnem sklepanju. Športnik 
A: »Če športnik B ne uporablja dopinga, je v mojem interesu, da 
ga uporabljam jaz, saj bom s tem pridobil tekmovalno prednost 
pred športnikom B. Tudi če športnik B uporablja dopinga, bo še 
vedno v mojem interesu, da si pomagam z dopingom, saj le tako B 
ne bo pridobil tekmovalne prednosti pred mano. Iz tega sledi, da 
čeprav nimam nadzora nad tem, kaj bo storil športnik B, mi doping 
predstavlja boljšo izbiro.« Na žalost tudi športnik B naredi enako 
sklepanje in pride do enakega zaključka. Posledično uporaba do-
pinga za nikogar ne predstavlja prednosti pred drugim, še več, 
predstavlja dodatno zdravstveno in kazensko tveganje. Če bi si 
športniki zaupali, bi enak rezultat dosegli brez uporabe dopinga in 
brez dodatnega tveganja. Toda, to je negotova izbira, saj nimamo 
zagotovila, da se bodo drugi športniki držal dogovora. Pravzaprav 
bo tisti, ki bo prvi prekršil dogovor, v prednosti pred tistimi, ki se 
bodo dogovora držali. Poglejmo si koristi športnikov glede upora-
be dopinga v tabeli:
Tabela 1
Potencialne koristi športnikov ob uporabi dopinga
A
brez dopinga doping
B
brez dopinga 3 I 3 1 I 4
doping 4 I 1 2 I 2
Po prepričanju Breitsameterja (2016), ki predstavi takšno tabelo, je 
edini način preseganja racionalnosti zapornikove dileme v špor-
tu, da se v razmislek vključi tudi tveganje za zdravje športnikov. 
Toda, vrhunski športniki niso posebej občutljivi na svoje dolgo-
ročno zdravje. Bolj jih zanima kratkoročno zdravje, ki jim neposre-
dno omogoča aktivno nastopanje v času športne kariere, saj jim 
to prinaša (finančne) koristi. Nenazadnje zato športniki občasno 
nastopajo kljub boleznim in poškodbam, pri tem pa uporabljajo 
tvegana protibolečinska zdravila.
doping v športu
187
Poleg tega nam zapornikova dilema športnikov pokaže, da dokler 
zakon nečesa ne more učinkovito nadzirati in kaznovati, ostaja 
prostor za kršenje pravil odprt. Dokler ne bodo športniki imeli go-
tovosti, da bo prav vsak primer uporabe dopinga pri športnikih 
odkrit in kaznovan, toliko časa bo doping ostal kot možnost priso-
ten v športnem svetu. Dosedanje izkušnje nam namreč kažejo, da 
so proizvajalci in uporabniki dopinga vedno korak pred aparatom 
nadzora.
 Specifični problemi poklicne etike 
športnikov
Za profesionalne športnike je šport poklic, poklic posebne vrste. 
Brez 8 urnega delovnika, prostih soboto, nedelj in praznikov. Špor-
tniki so v službi 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni na leto. Služba 
je njihovo življenje. Pogosto je šport tudi (skoraj) vse, kar poznajo. 
Ob tem se morajo strinjati, da jih lahko testirajo kjerkoli in kadarkoli. 
Tudi izven tekmovanj in treningov, izven njihovega glavnega de-
lovnega časa. Seveda je mogoče trditi, da nihče ne sili športnikov, 
da so športniki, zato se lahko vsakdo svobodno odloči in zapusti 
šport. Toda, športniki so že v mladih letih zapustili običajen način 
življenja in ga podredili cilju staršev in trenerjev. Zato, kot ugotavlja 
Kreft (2011, str. 118), »ti športniki nimajo nikakršne izbire, ker so v 
šport že vložili preveč, pravzaprav vso svojo mladost, in prišli so do 
točke, na kateri se ta ogromen vložek morebiti začne vračati. Ne 
morejo več izbirati med prostočasnim rekreativnim športom in vr-
hunskim športom – njihovo profesionalno zaposlitvijo. /…/ V šport 
si vložil več, kot je šport vložil vate, in zdaj bi se to lahko obrnilo«.
Obenem so športniki delavci, ki ne želijo izgubiti svoje službe. So 
delavci, katerim lahko v določenih primerih šele uporaba dopinga 
omogoča, da sploh lahko (bolj varno) opravljajo svoje delo. Zato 
je pravica do dela – in ne etika amaterskega športa – tista, ki vodi 
mišljenje teh športnikov-delavcev. Retorika kolesarjev ni bila »jaz 
se ne dopingiram«, ampak »nikoli nisem bil pozitiven na testu« 
(Hoberman, 2003, str. 113). Francoski kolesar Richard Virenque je 
na sodnem procesu oktobra leta 2000 priznal in rekel: »Ne moreš 
razumeti, če nisi del scene; v kolesarstvu temu ne rečeš ‚doping‘« 
(Hoberman, 2003, str. 109). Zagovorniki dopinga radi opozorijo na 
manjše zlo v primeru uporabe dopinga, kot če bi bili brez njega. 
Zdravnik kolesarskega moštva Festinin je leta 1998 izjavil: »Če že-
liš šov, je potrebno zaščititi športnike, in včasih je najboljša zaščita 
malo EPO-a, da s tem stabiliziraš raven hemoglobina in da s tem 
športniki ne postanejo preveč utrujeni in občutljivi na infekcije. To 
je bolje, kot pa jih postaviti na tekmovanje brez te pomoči, neza-
ščitene« (Hoberman, 2003, str. 123). Seveda pa uporaba dopinga 
ne sme biti nenadzorovana: nihče si ne želi, da bi športniki umirali 
pred, med ali po tekmovanjih.
Doping lahko športniku predstavlja zadnjo možnost ob koncu 
športne kariere, pri čemer ne morejo veliko izgubiti: uporaba do-
pinga, ki ostane prikrita, jim lahko nekoliko podaljša športno ka-
riero, ali pa jih pozitivni vzorec na doping testu dejansko prisili v 
zaključek kariere, ki se jo oklepajo še s svojimi zadnjimi močmi. 
Pred obsodbo športnikov, ujetih pri uporabi dopinga, bi se bilo do-
bro vprašati, kaj bi storili sami, če bi morali vsaj za nekaj mesecev 
stopiti v njihove čevlje? Morda še vedno ne bi povsem upravičili 
njihovega početja, obsodba njihovih dejanj pa bi po takšni izkušnji 
verjetno bila precej drugačna.
Ob vsem tem se postavi tudi vprašanje, v čem je šport tako druga-
čen od drugih poklicnih dejavnosti? V čem se športniki razlikujejo 
od umetnikov ali znanstvenikov? Klasični glasbeniki lahko upora-
bljajo beta zaviralce, da se lažje soočijo s stresom pred nastopom 
in lahko zato izvedejo boljši nastop na odru. Študentov na izpitih 
nihče ne preverja, ali so v učenju za izpit ali med izpitom uporablja-
li Ritalin ali Modafinil za boljšo koncentracijo in logično mišljenje 
(Kapitanovič, 2015). Čeprav gre v glasbi in pri študiju na boljših tujih 
univerzah za tekmovalnost, podobno tisti v športu, podobne pa 
so tudi dolgoročne nagrade za uspeh – za »biti najboljši v letni-
ku«, pa se uporabnikov teh poživil ne kontrolira, uporabnikov pa 
ne stigmatizira tako, kot se športnike. Poleg tega so športniki na 
slabšem tudi zato, ker je njihova poklicna kariera veliko krajša kot 
kariera umetnika ali znanstvenika. Slednji lahko polno ustvarjajo 
tudi v pozno starost, medtem ko se pri športnikih kariera in s tem 
redni dohodek redko raztegne čez eno desetletje.
 Kdo je pravi zmagovalec? O nego-
tovosti doseženih rezultatov
Leta 2005 so v urinu Lanca Armstronga zaznali sledi eritropoeti-
na, ki je na listi prepovedanih snovi. Zanimivo je, da eritropoetina 
niso našli v urinu iz leta 2005, ampak v urinu iz leta 1999, ki so ga 
ponovno testirali, saj leta 1999 še niso imeli ustreznih testov zanj. 
Tisti, ki trenutno razvijajo nova sredstva za povečanje sposobnosti 
športnikov, sicer vedo, katere metode odkrivanja uporabljajo pro-
tidopinški testi sedaj, in se jim zato lahko učinkovito izognejo, ne 
vedo pa, katere bodo uporabljali v prihodnosti. Zato tudi za špor-
tnike ni gotovo da to, kar je nemogoče odkriti danes, ne bo ostalo 
neodkrito tudi v prihodnosti. 
S tem, ko se vzorci, odvzeti športnikom, hranijo v časovnem ob-
dobju desetih let in se znova in znova testirajo še leta po zaklju-
čenem tekmovanju, pa pridemo do novega velikega problema v 
sodobnem športu: za noben dosežen rezultat tekmovanja ne mo-
remo biti gotovi, da bo kot takšen tudi obveljal. Sedaj obstaja že 
mnoštvo primerov, ko so športnikom po več letih po tekmovanju 
odvzeli medaljo ali uvrstitev. Nedavno (leta 2020) so naši metalki 
kopja Martini Ratej po osmih letih od nastopa na olimpijskih igrah 
v Londonu 2012 ugotovili prepovedano snov v vzorcu, odvzetem 
na igrah (Gruden, 2020). S tem bo športnica ne le izgubila rezultat 
z olimpijskih iger, ampak se bo spremenila uvrstitev tudi za vse tek-
movalke, uvrščene za njo. To pa ima daljnoročne osebne, moralne 
in finančne posledice, posebej še, če se je z izključitvijo nekega 
športnika drug športnik povzpel na oder za zmagovalce. Toda, 
koga sedaj v resnici to zanima, saj je od tekmovanja preteklo že 
8 let!? Druga slovenska atletinja, Marija Šestak, je septembra 2019 
po več kot 12 letih prejela bronasto medaljo, ki si jo je priborila 
na SP v Osaki leta 2007. Sprva je bila peta, a je nato zaradi kasneje 
ugotovljenih dopinških prestopkov njenih tekmic pridobila dve 
mesti. V podobnem primeru je leta 2018 na dvoranskem SP-ju v 
Birminghamu dobila srebro namesto brona, ki ga je osvojila leta 
2008, ker so prav tako ujeli eno izmed njenih tekmic po naknadno 
opravljenem testu vzorca (Subotić, 2020). Toda, prvotno razglašeni 
zmagovalci so od tekmovanja že poželi vsestranske koristi, med-
tem ko pravi zmagovalci, razen osebnega moralnega zadoščenja, 
od tega nimajo nič. Zakaj potem sploh imeti slovesne razglasitve 
zmagovalcev takoj po tekmovanju? Bosta športnikom po letih 
čakanja pripadli moralna in denarna nagrada, ki bi ju dobili, če bi 
bili uvrščeni na oder za zmagovalce takoj? Bodo dobili prisluženo 
188
medaljo? Se jih bodo ljudje spominjali kot velikih športnikov ali kot 
povprečneže, ki so ostali brez medalje na velikem tekmovanju? Ali 
bodo prireditelji športnih tekmovanj v sled negotovosti končnih 
rezultatov tekmovanja morali počakat z uradno razglasitvijo rezul-
tatov vsaj deset let? Vse to sproža mnoga pomembna vprašanja 
glede pravičnosti športnih tekmovanj. In kakšen smisel ima vse to? 
Po mnenju zagovornikov legalizacije dopinga bi se takšnim in po-
dobnim primerom lahko preprosto izognili s tem, da bi uporabo 
dopinga dopustili. Tako bi končno lahko bili gotovi, da so špor-
tniki na odru pravi zmagovalci tekmovanja, da so tedaj razglašeni 
rezultati dokončni in da si zmagovalci zaslužijo naše priznanje in 
spoštovanje. 
 Nepravičnost naravnega talenta in 
doping
Dopingu se pogosto nasprotuje s stališča, da s tem ruši načelo ena-
kih možnosti in enakopravnosti športnikov (Svetovni protidopinški 
kodeks, 2014, str. 15). Toda po drugi strani bi prav doping lahko 
prispeval k večji izhodiščni enakosti in s tem pravičnosti športnih 
tekmovanj. O enakih možnostih je v športu težko govoriti, če se le 
ozremo na razlike v pogojih in možnostih treniranja, infrastrukturi, 
dostopu do znanja, finančnih sredstvih in nenazadnje tudi narav-
nem talentu. Doping pa bi lahko vsaj zadnjo izmed naštetih ne-
enakosti odpravil. Vemo namreč, da v »naravni loteriji« nismo vsi 
ljudje dobili enakih spodobnosti in talentov. Običajna in sprejeta 
praksa v športu je, da skupaj tekmujeta športnik z velikim športnim 
talentom in drugi, ki je prejel talent v manjši meri, zato pa mora v 
svoj rezultat vložiti veliko več truda kot prvi. Ker talent, prejet ob 
rojstvu, kot tudi (ne)sreča z življenjskimi okoliščinami in pogoji za 
trening, ni nekaj zasluženega, to meče senco na pravičnost špor-
tnih tekmovanj (Pisk, 2019, str. 194). Šele, ko bi manj talentiranemu 
tekmovalcu dopustili, da selektivno uporabi doping v meri, da se 
v izhodišču izenači s talentiranim tekmovalcem, bi lahko govorili o 
pravičnih tekmovanjih, saj bi bil rezultat dejansko posledica špor-
tnikovega dela, ne pa nezasluženih talentov. 
V začetkih olimpijskih iger moderne dobe je bila ideja, da je šport 
predvsem razkazovanje naravnega talenta, implicitno sprejeta, saj 
zato nastop profesionalnim športnikom, ki so s treningom zakrivali 
naravni talen, ni bil dovoljen. V športu je veljala naravna aristokra-
cija oz. talentokracija, o kateri je govoril že Pierre de Coubertin. Da-
nes, ko je profesionalni šport prevladal, je ideja razkazovanja narav-
nega talenta v športu sicer manj zaznavna, a nič manj prisotna. Če 
vsak tekmovalec trenira in tekmuje najbolje kot lahko, bo na koncu 
zmagovalca še vedno določil športni talent, prejet v »naravni lote-
riji«. Kot trdi Tännsjö, gre pri prepovedi dopinga predvsem za to, 
da krši etos vrhunskega športa, ki se glasi: »Zmagovalec v naravni 
loteriji naj bo tudi zmagovalec športnega tekmovanja« (Tännsjö, 
2015). Drugače rečeno: športniki, ki so imeli več sreče s svojimi star-
ši in genetskimi predispozicijami, ki so jim jih le-ti zapustili, imajo 
tudi večje možnosti za uspeh na športnem tekmovanju. Tako, kot 
si egalitarci v družbi prizadevajo odstraniti ekonomske neenakosti, 
ki so posledica sreče v naravni loteriji, saj ljudje niso sami zaslužni 
ali krivi, da so se rodili v bogati ali revni družini oz. državi, tako bi 
selektivni doping lahko odstranil neenakosti med športniki.
Talentokracija je problematična tudi zato, ker v vrhunskem športu 
ne gre le za to, da zmagovalec prvi prečka ciljno črto, ne da bi ob 
tem kršil pravila, ampak se zmagovalcem pripisuje tudi nekakšno 
moralno vrednost: »Biti zmagovalec pomeni zaslužiti si in dobiti 
naše občudovanje« (Tännsjö, 2015). Osredotočenost na občudo-
vanje naravnih danosti in talentov je nekaj unikatnega in svojskega 
vrhunskemu športu. Na drugih področjih človekovega udejstvo-
vanja, npr. v glasbi, umetnosti ali znanosti, občudujemo predvsem 
rezultate. Pri tem nas ne zanima, v kakšnih pogojih so ti prišli do 
njih – morda tudi z uporabo »dopinga« kognitivnih spodbujeval-
cev. 
Selektivna uporaba dopinga bi torej lahko zmanjšala nezaslužen 
vpliv naravne loterije na rezultate v športu, s čimer zmagovalec 
tekmovanja ne bi več bil tisti, ki je imel srečo in je bil rojen z naj-
boljšim genetskim potencialom, ampak tisti, ki je samega sebe 
najbolj izboljšal. Šport bi tako postal stvar vloženega dela in za-
slug. Športna tekmovanja kot potekajo sedaj so namreč diskrimi-
natorna do genetsko neobdarovanih posameznikov. Posamezniki 
z za šport koristno genetsko mutacijo imajo tako po naravi dano 
dovoljeno prednost pred ostalimi tekmovalci. Znan je primer fin-
skega smučarskega tekača Eera Mäntyranta (1937–2013), ki je dva-
krat zmagal na OI v Insbrucku leta 1964. Zaradi genetske mutacije 
eritropoetinskega receptorja je imel povišan delež rdečih krvničk 
v krvi. Sta bili ti dve zmagi pravični do ostalih športnikov, ki takšne 
mutacije niso imeli? Zaradi takšnih in podobnih primerov bi, kot so 
prepričani Savulescu, Foddy in Clayton (2004), s selektivno odpra-
vo prepovedi uporabe dopinga lahko končno izenačili tekmovalna 
izhodišča vsem tekmovalcem in s tem športna tekmovanja naredili 
pravičnejša, najboljše športnike pa vredne našega občudovanja in 
spoštovanja. 
 Problem krivde in objektivne odgo-
vornosti športnikov
Danes so športniki odgovorni za vse, kar se znajde v njihovem te-
lesu, zato so lahko kaznovani ne glede na to, ali so dejansko krivi 
ali ne. Ne gre le zato, da športnik morda ni namenoma vzel pre-
povedane snovi, ta jim je lahko bila tudi podtaknjena, za kar ne 
morejo biti sami odgovorni. Izpostavljena etična dilema postavlja 
pod vprašaj načelo objektivne odgovornosti (angl. strict liability 
principle) športnikov, saj ne upošteva športnikove namerne vple-
tenosti in krivde za kršenje pravil. V primeru dvoma je športnik tisti, 
ki mora dokazati svojo nedolžnost (Paoli in Donati, 2014, str. 17), 
kar je obratno kot v civilnih kazenskih postopkih. Praksa kaže, da 
večina športnikov uporabe dopinga sprva ne prizna. Ali so v resnici 
krivi ali ne, ostaja odprto vprašanje, saj ni nemogoče, da bi jim bil 
doping (ne)namerno podtaknjen. Če je trener športniku dal pre-
povedana sredstva namenoma, o čemer športnik ni bil informiran, 
potem bi morali izključiti in kaznovati samo trenerja, ne pa špor-
tnika. Prav tako je mogoče, da je športnik prejel nedovoljeno snov 
prek različni medicinskih posegov ali vsebovano v živilih, za kar ni 
mogel vedeti. Etika pa nas uči, da smo moralno odgovorni zgolj 
za tista dejanja, ki so plod naše svobodne odločitve. Zato v stro-
gem smislu v etiki ločimo pravno in moralno raven. Pravna raven 
se tiče naših dejanj, ki pa niso nujno vedno plod naših odločitev, 
saj se lahko zgodijo proti naši volji, po spletu (ne)srečnih okoliščin. 
Na drugi strani pa imamo čisto moralno odgovornost, ki pa se 
ne tiče najprej naših dejanj, ampak naših odločitev. Le za te lahko 
predpostavljamo, da so resnično naše, da smo nanje imeli vpliv 
sami in smo zato zanje tudi v polnosti odgovorni. Ker pa ni nujno, 
da se naše odločitve vedno odražajo v naših dejanjih, pravzaprav 
nihče in nikdar ne more biti povsem gotov glede krivde drugega 
doping v športu
189
človeka. To je znano le akterju samem. Zato je načelo objektivne 
odgovornosti nepošteno do športnika. 
Savulescu, Foddy in Clayton (2004, str. 670) zato predlagajo, da 
bi se bolj kot dopinškim pregledom športnikov morali posveti 
zdravstvenim pregledom športnikov. Prav vprašanje dolgoroč-
nega zdravja vrhunskih športnikov je namreč tema, ki se jo akterji 
v športu neradi dotaknejo. Če namreč ta problem primerjamo s 
problemom dopinga, se iz etičnega vidika lahko izkaže celo bolj 
problematičen. O negativnih posledicah dopinga za zdravje špor-
tnikov se namreč veliko govori. Zato se športniki, ki se dopinga po-
služijo, za takšno tveganje lahko zavestno odločijo. Medtem ko se 
zdravstvene nevarnosti zahtevnih treningov v vrhunskem športu 
običajno ne poudarja, ampak so športniki mehko in nevede zape-
ljani v dolgoročno tveganje lastnega zdravja.
 Človekove pravice in osebna svobo-
da športnikov
Eden glavnih razlogov, ki jih za boj proti dopingu navaja WADA, je 
»zaščititi temeljno pravico športnikov, da sodelujejo v športu brez 
dopinga, ter s tem spodbujati zdravje, poštenost in enakopravnost 
športnikov po vsem svetu« (Svetovni protidopinški kodeks, 2014, 
str. 15). A te trditve se lahko hitro izkažejo za nekonsistentne s sicer-
šnjo športno prakso. Da je tudi argument poštenosti in enakoprav-
nosti športnikov na trhlih nogah, smo videli že v poglavju o nepra-
vičnosti naravnega talenta in neenake dostopnosti do trenažnih 
pogojev in sredstev. Podobno je glede zdravja. Doping naj bi bil 
prepovedan tudi zato, ker je nevaren za zdravje športnikov. Toda 
večina športov je nevarnih že samih po sebi. Že v rekreativnem 
športu se zgodi mnogo poškodb, pa zato šport kot tak ni prepo-
vedan. Posebej ima negativne posledice na zdravje vrhunski šport, 
a tudi ta ni prepovedan. Zato je težko zagovarjati, da je uporaba 
dopinga bolj nevarna, kot je šport že sam po sebi. Posebej to velja, 
če govorimo o zdravniško skrbno nadzorovani uporabi dopinga. 
Torej, če želimo najti dobre razloge za prepoved dopinga, moramo 
iskati drugje, saj argument škodljivosti za zdravje ne prepriča. 
Če se športniki relativno prostovoljno ukvarjajo z za zdravje tvega-
nimi dejavnostmi, pa vrhunski športniki nimajo izbire, ali se bodo 
podredili strogim pravilom nadzora WADE ali ne. Zagovorniki lega-
lizacije dopinga trdijo, da je današnji sistem nadzora nad športniki 
povsem nehuman in celo v nasprotju z osnovnimi človekovimi 
pravicami (Kreft, 2011). Ob tem pa se zdi, da pri strogem nadzoru 
nad športniki športne inštitucije pozabljajo, da bi brez športnikov 
same izgubile smisel svojega obstoja. A obenem z ujetostjo špor-
tnika v mehanizme športnih inštitucij (če hočeš tekmovati, se mo-
raš podrediti našim pravilom) športnike držijo v šahu. 
Kot ugotavlja Kreft (2011, str. 115) dve gesli takoj izdata pojav so-
dobnega absolutizma v boju proti doping: »vojna proti …« in 
»ničelna toleranca«. Ničelna toleranca ni vrsta tolerance, ampak 
absolutna odsotnost tolerance, nestrpnost. Ničelna toleranca 
pomeni tudi, da ni potrebno spoštovati ne ustave ne zakonov – 
pomeni uvajanje izjemnega stanja, za kar v primeru »vojne proti 
dopingu« s kršenjem temeljnih človekovih pravic do svobode gre. 
Argument svobode v osnovi izhaja iz utilitaristične etike, kot jo je 
utemeljil angleški filozof John Stuart Mill (1806–1873). Mill je pre-
pričan, da je svoboda posameznika največja vrednota, zato je vsa-
kršno omejevanje svobode (kot npr. omejevanje posameznikove 
uporabe dopinga v športu) moralno nedopustno. Mill celo trdi, da 
pravica do svobode vključuje pravico do tega, da se posamezni-
ki v svoji svobodni izbiri motijo (delajo slabe odločitve) ali si celo 
škodujejo. Država naj ne bi imela pravice prisiliti posameznika, da 
se v avtomobilu priveže z varnostnim pasom, če sam tega noče. 
Ko se na primer športnik svobodno odloči, da uporabi doping, 
da bi dosegel boljši rezultat, a ne pozna morebitnih negativnih 
stranskih učinkov dopinga za svoje zdravje, je svobodna odloči-
tev posameznika še vedno višja vrednota kot paternalistična skrb 
športnih institucij ali države, da si posameznik s svojimi slabimi 
odločitvami ne bi škodoval. »Edini razlog,« pravi Mill, »zaradi kate-
rega je upravičeno mogoče omejiti svobodo posameznika proti 
njegovi lastni volji je, da preprečimo oškodovanje drugih« (Mill, 
1994). Drugače rečeno: moja svoboda se konča pri svobodi dru-
gih. Ta Millova ideja, znana kot »načelo škodovanja«, dopušča, da 
je paternalistična zaščita mogoča v primeru otrok in tistih, ki niso 
sposobni sami sprejemati razumnih odločitev, ne pa v primeru od-
raslih oseb – športnikov. Seveda je mogoče »načelo škodovanja« 
uporabiti tudi kot argument proti dopingu, saj športnik, ki upora-
blja doping, s tem škoduje ostalim športnikom, ki zaradi dopingi-
ranega športnika ne morejo doseči uvrstitve na tekmovanju, ki bi 
jo sicer dosegli. Z uporabo dopinga pa posredno celo silijo druge 
športnike, da prav tako posežejo po dopingu. A takšen argument 
bi hitro padel, če bi doping legalizirali. Pogosto je mogoče zasle-
diti argument proti uporabi dopinga, češ da je to kršenje pravil. 
Svetovna protidopinška agencija doping definira kot »pojav ene 
ali več kršitev protidopinških pravil, navedenih v členih 2.1 do 2.10 
Kodeksa« (Svetovni protidopinški kodeks, 2014, str. 22). Toda, če 
doping zavračamo samo kot goljufanje, saj je v športu prepove-
dan, torej nelegalen, s tem pridemo na tanek led. Zagovarjanje, 
da je doping nedopustno goljufanje zato, ker je nelegalen, je sam 
po sebi krožen in zato neveljaven (Tännsjö, 2014). Poleg tega smo 
mi tisti, ki postavljamo pravila športa, zato je ta pravila vedno mo-
goče tudi spremeniti. Ker se pravila, postavljena s strani človeških 
družb, stalno spreminjajo, nikdar ne moremo biti gotovi o tem, ali 
bo katera koli zakonsko prepovedana praksa prepovedana tudi v 
prihodnosti. Zato doping v športu ni sam po sebi nujno goljufanje. 
Legalizacija dopinga bi uporabo dopinga lahko naredila pošteno 
in bolj varno. Prepoved uporabe dopinga namreč vodi v razvoj 
nenadzorovanega črnega trga s preparati, ki pomenijo dodatno 
tveganje za njihove uporabnike.
 Zaključek
Problem dopinga znova in znova odpira vprašanje po bistvu špor-
ta. Ali gre v športu predvsem za estetiko ali etiko? V prvem primeru 
je šport imun na moralne sodbe, saj je stvar spektakla, estetskega 
užitka, glavnina argumentov proti dopingu pa je zato nesmiselnih, 
saj estetski fenomen transformirajo v moralni problem. Če pa gre 
v športu za vprašanje etike, če ni pomemben samo rezultat, ampak 
tudi, na kakšen način je tekmovalec prišel do rezultata, potem tudi 
doping postane pomembna stvar. Komu torej doping škoduje? 
Kot ugotavlja Kreft (2011, str. 134) ne v prvi vrsti športnikom samim, 
prav tako ne potrošnikom športa (gledalcem), ampak predvsem 
globalni podobi športa kot zdrave in nadvse naravne dejavnosti, 
kar sicer vrhunski šport že dolgo ni več. Toda vlaganje v šport se 
prav zaradi ohranjanja njegove pozitivne podobe še vedno (eko-
nomsko) obrestuje. Tudi zato šport ostaja v svojem bistvu moralno 
konservativen in kot tak vedno bolj izstopa iz siceršnjega zaho-
dnjaškega moralnega relativizma družbe (Pisk, v tisku). Glede od-
nosa do dopinga pa se je dobro zavedati, da črno-belo slikanje, ki 
190
smo mu priča v javnosti in ki na eni strani ujete športnike stigmati-
zira, na drugi strani pa pretirano poveličuje tiste, ki jih (še) niso ujeli, 
ni ustrezno, saj je situacija (za športnike) mnogo kompleksnejša in 
usodnejša, kot si jo lahko zamisli povprečen spremljevalec doga-
janja v športu. 
 Literatura
1. Akcént (13. 2. 2018). Doping. MMC RTVSLO. Pridobljeno iz https://4d.
rtvslo.si/arhiv/akcent/174519796
2. Bauer, J. (2008). Princip človeškosti. Zakaj smo po naravi nagnjeni k sodelo-
vanju. Ljubljana: Študentska založba.
3. Breitsameter C. (2016) How to justify a ban on doping. Journal of Medi-
cal Ethics, 43(5), 1–6. 
4. Devine, J. W. in Lopez, F. F. J. (2020). Philosophy of Sport. V E. N. Zal-
ta (ur.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Summer 2020 Edition). 
Pridobljeno iz https://plato.stanford.edu/archives/sum2020/entries/
sport/ 
5. Franssen, T. (2013). Prometheus on Dope. A Natural Aim for Impro-
vement or a Hubristic Drive to Mastery? V J. Tolleneer, J. (ur.), Athletic 
Enhancement, Human Nature and Ethics. Threats and Opportunities of 
Doping Technologies (str. 105-124). New York: Springer.
6. Goldman, B. (1992). Death in the Locker Room II: Drugs & Sports. Chicago: 
Elite Sports Medicine Publications.
7. Gruden, T. (10. 3. 2020). Martina Ratej: Klostebol prišel v telo med zdra-
vljenjem ginekoloških težav. MMC RTVSLO. Pridobljeno iz https://www.
rtvslo.si/sport/atletika/martina-ratej-klostebol-prisel-v-telo-med-zdra-
vljenjem-ginekoloskih-tezav/516703
8. Harkup, K. (21. 6. 2016). The cocktail of poison and brandy that led to 
Olympic gold. The Guardian. Pridobljeno iz https://www.theguardian.
com/science/blog/2016/jul/21/the-cocktail-of-poison-and-brandy-
-that-led-to-olympic-gold-strychnine
9. Hoberman, J. (2003). »A Pharmacy on Wheels«: Doping and Communi-
ty Cohesion Among Professional Cyclists Following the Tour de France 
Scandal of 1998. V V. Møller in J. Nauright (ur.), The Essence of Sport (str. 
107-127). Odense: University Press of Southern Denmark.
10. Jaeger, W. (1973). Paideia: The Ideals of Greek Culture. Archaic Greece; The 
Minds of Athens. New York, Oxford: Oxford University Press.
11. Kapitanovič, P. (30. 12. 2015). Bi tabletko za večjo koncentracijo, boljši 
spomin? Delo. Pridobljeno iz https://www.delo.si/sobotna/pametne-
-droge-bi-tabletko-za-vecjo-koncentracijo-boljsi-spomin.html
12. Kreft, L. (2011). Vrhunski športnik in nadzor. V L. Kreft, Levi horog: Filozo-
fija športa v osmih esejih (str. 107-138). Ljubljana: Sophia.
13. Loland, S. (1995). Coubertin’s Ideology of Olympism from the Perspec-
tive of the History of Ideas. Olympika: The International Journal of Olym-
pic Studies, IV, 49–78.
14. Mill, J. S. (1994). O svobodi. Ljubljana: Študentska založba.
15. Ohl, F. (2016). Doping: Sports, Organizations and Sciences. Pridobljeno iz 
https://www.coursera.org/learn/doping/home/welcome
16. Paoli, L., Donati, A. (2014). The Sports Doping Market. Understanding Su-
pply and Demand, and the Challenges of Their Control. New York: Sprin-
ger.
17. Pisk, J. (2019). Filozofski pogled v drobovje športa. Ljubljana: Slovensko 
društvo za filozofijo športa in Fakulteta za šport.
18. Pisk, J. (v tisku). Vpliv športa na položaj etike v sodobni družbi. V Mesto 
etike v družbi. Ljubljana: Slovenska matica.
19. Savulescu, J., Foddy, B., Clayton, M. (2004). Why we should allow per-
formance enhancing drugs in sport. British Journal of Sports Medicine, 
38, 666-670. 
20. Schneier, B. (26. 10. 2012). Lance Armstrong and the Prisoners‘ Dilemma 
of Doping in Professional Sports. Wired. Pridobljeno iz https://www.
wired.com/2012/10/lance-armstrong-and-the-prisoners-dilemma-of-
-doping-in-professional-sports/
21. Slovenska antidoping organizacija. (2014). Svetovni protidopinški ko-
deks 2015. Ljubljana: Slovenska antidoping organizacija. Pridobljeno iz 
https://www.sloado.si/kategorija/2015
22. Subotić, D. (21. 3. 2020). Marija Šestak vesela, da ni več aktivna atletinja, 
saj je zdaj zelo stresno. MMC RTVSLO. Pridobljeno iz https://www.rtvslo.
si/sport/atletika/marija-sestak-vesela-da-ni-vec-aktivna-atletinja-saj-je-
-zdaj-zelo-stresno/517947
23. Tännsjö, T. (10. 9. 2015). Let athletes dope: a moral case. Boston Globe. 
Pridobljeno iz https://www.bostonglobe.com/ideas/2015/09/10/let-
-athletes-dope-moral-case/P9AQiOqzQmqNZEjBWiKAwK/story.html
24. Tännsjö, T. (2014). Why the ban on doping is harmful. Performance En-
hancement & Health, 3(2), 107. 
Dr. Jernej Pisk, prof. šp. vzg.
jernej.pisk@gmail.com
doping v športu
191
Preventing doping in sport 
Abstract
Throughout its history sport has been exposed to many 
threats. The use of prohibited substances and methods, i.e. 
doping, is the one that has become the priority of sport and 
governmental organisations in recent years, mostly because 
of the risk to which athletes’ health is exposed, the non-ethi-
cal principles of sports and the abuse of the values of sports-
manship.
The autonomy of organised sport and particularly the inter-
national anti-doping rules that are formulated, aligned and 
monitored by the World Anti-Doping Agency (WADA) have 
defined the area of doping in great depth. WADA is a unique 
world phenomenon, because as an entity governed by pri-
vate law, it connects the organised civil sports sphere with 
the representatives of governments from all over the world. 
Since the establishment of WADA in 1999, the main interna-
tional anti-doping rules, including the World Anti-Doping 
Code and international standards, are coordinated and 
supplemented every six years, along with all the necessary 
amendments. However, WADA’s task is not only to set rules, 
but mainly to monitor and supervise the implementation of 
the rules in all world countries and all sports disciplines, thus 
ensuring equal conditions to athletes, irrespective of where 
they come from and which sport they engage in.
Key words: doping, clean sport, elite sport, prevention, testing 
Izvleček
Šport je bil v vsej svoji zgodovini izpostavljen mnogim ne-
varnostim, med katerimi je uporaba prepovedanih snovi in 
postopkov ali kratko doping tista, ki si je v zadnjih letih pred-
vsem zaradi ogrožanja zdravja športnikov, ne-etičnih prin-
cipov športnega boja in zlorabe vrednot športnega duha 
pridobila pomembno prioriteto med športnimi in vladnimi 
organizacijami.
Avtonomnost organiziranega športa, predvsem pa medna-
rodna protidopinška pravila, ki jih oblikuje, usklajuje in spre-
mlja Svetovna protidopinška agencija – WADA, so področje 
dopinga kar se da natančno opredelili. O WADA lahko go-
vorimo kot o svetovnem unikumu, saj kot oseba zasebnega 
prava združuje organizirano civilno športno sfero na eni stra-
ni in predstavnike vlad sveta na drugi strani. Glavna medna-
rodna dopinška pravila, med katere štejemo predvsem Sve-
tovni protidopinški Kodeks in mednarodne standarde, se od 
ustanovitve WADA leta 1999 dalje usklajujejo in dopolnjuje-
jo vsakih 6 let z vmesnimi popravki in dopolnitvami, kadar je 
to potrebno. Vendar pa naloga WADA ni le postavljanje pra-
vil, temveč predvsem spremljanje in nadzor nad izvajanjem 
teh pravil v vseh državah sveta in v vseh športnih panogah, 
kar zagotavlja športnikom enake pogoje ne glede na to, od 
kod so in s katerim športom se ukvarjajo.
Ključne besede: doping, čisti šport, vrhunski šport, preventiva, 
testiranje.
Janko Dvoršak
Preprečevanje dopinga v športu
 Uvod
Nikakršnega dvoma ni več, da se je vsaj tekmovalni šport iz prosto 
časovne in prostovoljne interesne dejavnosti prelevil v neizprosen 
profesionalni šport. Šport mladih, usmerjenih v tekmovalni šport, 
se vse bolj podreja zakonitostim profesionalnega športa, kjer se 
za dosego cilja izbirajo vse možne poti, tudi stranpoti. Vzgojno-
-trenažni procesi so še vedno podrejeni športnemu rezultatu in 
šport je namesto v igro usmerjen le še v dosežek. Šport je postal 
velik »biznis«.
Ne smemo biti presenečeni, ko ugotavljamo, da se doping v špor-
tu še vedno širi in to ne samo med najbolj komercialnimi športi, 
temveč med prav vsemi, izraziteje med ne-olimpijskimi, tudi manj 
komercialnimi športi (WADA testing figures, 2018). 
Ob nameščanju športnih izidov in vse bolj razširjeni korupciji v 
športu, doping še vedo ostaja največja nevarnost, ki ogroža inte-
griteto športa, in za razliko od prvih dveh tudi zdravje športnikov 
in vseh tistih, ki si z dopingom pomagajo pri oblikovanju svoje zu-
nanje podobe.
Svetovna protidopinška agencija (WADA) je skrb za zdravje kot 
prednostno vrednoto svetovnega programa postavila na prvo 
mesto, s čemer želi poudariti, da je svetovni protidopinški program 
dejansko program zaščite čistih športnikov. 
Pričakovati bi bilo, da bodo k temu bolj aktivno pripomogli tudi 
športniki sami, kar pa ni čisto tako. Opaziti je, da se športniki pri 
podpori čistemu športu ali pri obsodbi kršitev protidopinških pra-
vil niso pripravljeni javno izpostaviti. To je sicer težje razumljivo, a 
verjetno za to obstajajo določeni razlogi, ki bi jih znali psihologi 
192
ali sociologi ustrezno pojasniti. Ne glede na to bi se športnice in 
športniki morali v zaščito svojih športnih interesov, predvsem pa 
svojega zdravja, bolj zavzeto vključiti v zaščito športa. 
Globalizacija in profesionalizacija športa posredno prinašata naj-
več razlogov za uporabo dopinga, zato podatki o razširjenosti do-
pinga med športi ne presenečajo. Več ga je tam, kjer se vrti več 
denarja in kjer je možno na učinkovit način z dopingom doseči 
boljši rezultat. Žal so iz tega globalnega sistema izključene vse za-
sebne lige in turnirji, kar glede na to, da gre za vrhunske prireditve, 
meče slabo luč na celoten šport. 
 Svetovni in nacionalni program 
preprečevanja dopinga v športu
Profesionalni šport ni omejen na nacionalna ali kontinentalna po-
dročja, temveč deluje globalno, čemur mora slediti protidopinška 
organiziranost. In ravno to je posebnost protidopinškega delova-
nja, saj njegova enovitost in globalnost ni primerljiva z nobeno 
drugo dejavnostjo na svetu.
Boj proti dopingu temelji na globalnem povezovanju vseh par-
tnerjev, ki so se s podpisom Svetovnega protidopinškega kodeksa 
(Svetovni protidopinški kodeks, 2015) zavezali k izvajanju Svetov-
nega protidopinškega programa. Vsak od partnerjev ima povsem 
jasno opredeljeno vlogo, vsem pa je skupno, da zagotavljajo uskla-
jena protidopinška pravila in skladnost delovanja svojih organizacij 
s temi pravili. 
Druga velika in pomembna posebnost protidopinške organizira-
nosti je tesno sodelovanje državnih in športnih oblasti. Če prepre-
čevanje dopinga na podlagi športnih pravil še lahko izvajajo pro-
tidopinške organizacije, je pregon proizvajalcev in preprodajalcev 
dopinga v pristojnosti državnih institucij za pregon kriminala na 
podlagi kazenske zakonodaje.
Organiziranost protidopinških organizacij temelji na principu pri-
stojnosti, kot v osnovi izvira iz organiziranosti športa. Nacionalna 
organizacija (NADO) v vsaki državi je lahko le ena, delujejo na na-
cionalnem nivoju, kjer uvajajo in izvajajo protidopinške programe. 
Mednarodne športne zveze (MZ), katerih temeljna pristojnost je 
razvoj svojega športa in tekmovalnih sistemov, so odgovorne za 
mednarodni nivo protidopinških programov. 
Ko se prvi in drugi srečajo na več-športnem tekmovanju (Evrop-
ske igre ali Olimpijske igre), je protidopinški program v pristojnosti 
organizacijskega komiteja teh iger (organizator velikih tekmovanj 
– OVT).
V določenih predelih sveta, kjer razvitost posameznih držav ali 
nacionalnih olimpijskih komitejev (NOK) ni na nivoju, ki bi lahko 
zagotavljal neodvisno operativno delovanje protidopinške organi-
zacije, je WADA ustanovila Regionalne protidopinške organizacije 
(RADO). Tudi v primeru, ko v državi ni ustanovljene posebne proti-
dopinške organizacije (NADO), potem takem vlogo NADO prevza-
me nacionalni olimpijski komite.
Najpomembnejšo vlogo ima gotovo Mednarodni olimpijski komi-
te (MOK) kot globalna krovna športna organizacija, ne samo zato, 
ker je bil pobudnik in soustanovitelj Svetovne protidopinške agen-
cije (WADA), temveč zato, ker je zagotovil, da se je organizirano 
športno gibanje zavezalo k spoštovanju Svetovnega protidopin-
škega kodeksa. K spoštovanju Kodeksa so s podpisom pristopili 
tudi vsi (205) nacionalni olimpijski komiteji. V času olimpijskih iger 
je protidopinški program v pristojnosti MOK. Enako je organizira-
no paralimpijsko gibanje na čelu z Mednarodnim Paralimpijskim 
komitejem (MPOK) in mrežo nacionalnih paralimpijsko komitejev. 
Nenazadnje sta še dva pomembna člena globalne organiziranosti, 
in sicer mednarodno razsodišče za šport s sedežem v Lozani (CAS) 
in mreža akreditiranih laboratorijev. Podpisniki Kodeksa so se zave-
zali k spoštovanju in reševanju svojih sporov na CAS.
Mreža s strani WADA akreditiranih laboratorijev je najobčutljivejši 
člen globalne mreže, saj le z najsodobnejšimi tehnologijami in z 
razvojem znanosti na tem področju lahko uspešno sledijo razvoju 
in tehnologiji prepovedanih snov in postopkov.  
Slika 1. Organiziranost svetovnega protidopinškega gibanja (WADA 2018 
report, 2020).
Svetovni protidopinški kodeks in Svetovni protido-
pinški program 
Cilji Svetovnega protidopinškega kodeksa (World anti-doping 
code 2021, 2020), v nadaljevanju Kodeks, in svetovnega protido-
pinškega programa, ki ga podpira, so:
 • zaščititi temeljno pravico športnikov, da sodelujejo v športu 
brez dopinga ter s tem spodbujajo zdravje, poštenost in ena-
kopravnost športnikov po vsem svetu in
 • zagotoviti enotne, usklajene in učinkovite protidopinške pro-
grame, ki se nanašajo na odkrivanje, preprečevanje in od-
vračanje od dopinga, tako na mednarodni kot na nacionalni 
ravni, vključno z:
 o Izobraževanjem – z ozaveščanjem, informiranjem in sporo-
čanjem, vnašanjem vrednot in razvijanjem življenjskih veščin 
ter zmožnosti odločanja za preprečevanje namernih in nena-
mernih kršitev protidopinških pravil.
 o Odvračanjem – s preusmeritvijo morebitnih uporabnikov 
dopinga z zagotavljanjem preglednih in strogih pravil ter 
sankcij za vse deležnike.
doping v športu
193
 o Zaznavanjem – z učinkovitim sistemom testiranja in preiskav 
ne samo povečati učinek odvračanja, ampak prav tako učin-
kovito zaščititi čiste športnike in športni duh ter preganjati 
kršitelje protidopinških pravil in hkrati pomagati vsem, ki se 
prenehajo ukvarjati z dopinškim vedenjem.
 o Izvršitvijo kazni – za presojo in sankcioniranje tistih, za kate-
re je bilo ugotovljeno, da so kršili protidopinška pravila.
 o Vladavino prava – zagotoviti, da se vsi relevantni deležniki 
strinjajo z uporabo Kodeksa in Mednarodnih standardov ter 
da bodo vsi ukrepi uporabljeni v protidopinških programih.
Svetovni protidopinški program
Namen svetovnega protidopinškega programa je napredovati v 
protidopinških prizadevanjih s splošnim usklajevanjem protido-
pinških politik, pravil in predpisov znotraj športnih organizacij in 
med javnimi organi. Končni cilj je, da vsi športniki uporabljajo ena-
ke protidopinške postopke in pravno zaščito ne glede na šport, 
narodnost ali državo, v kateri so testirani, tako da lahko športniki 
sodelujejo na tekmovanjih, ki so varna in poštena.
Na drugi Svetovni konferenci o dopingu v športu januarja 2003 v 
Kopenhagnu je bil sprejet prvi Svetovni protidopinški kodeks. Ob 
tej priložnosti se je WADA zavezala, da bo Kodeks ostal živ doku-
ment, saj bo posodobljen vsakih 6 let, kar je bilo izvedeno leta 
2009, 2015 in bo tudi leta 2021 (5. Svetovna konferenca v Katowi-
cah leta 2019).
Namen posodobitev je uporabiti pridobljene izkušnje protidopin-
ških organizacij in WADE z večletnimi praktičnimi izkušnjami pri 
svojem delu, da bi okrepili globalno delovanje in usklajenost orga-
nizacij v boju proti dopingu v športu.
Zadnja revizija Kodeksa 2021 je bila osredotočena na ohranjeva-
nje temeljnih principov v spreminjajočem se okolju na način, da 
bodo protidopinške organizacije lahko izvajale svoje aktivnosti in 
naloge. S posebnim poudarkom so bila obravnavana vprašanja v 
zvezi z zaščito anonimnih prijaviteljev zlorab dopinga, vprašanj po-
novnega testiranja, skladnosti, izobraževanja in povečanega števila 
primerov z uporabo socialnih drog ter vprašanja povezana s posle-
dicami ruske dopinške krize.
Svetovni protidopinški program vključuje vse elemente, ki so po-
trebni za zagotovitev optimalne uskladitve in dobre prakse v med-
narodnih in nacionalnih protidopinških programih. Glavni sestavni 
deli so:
Raven 1: Kodeks;
Raven 2: Mednarodni standardi in tehnični dokumenti;
Raven 3: Modeli dobre prakse in smernice.
Svetovni protidopinški kodeks
Kodeks je temeljna in univerzalna listina, na kateri sloni Svetovni 
protidopinški program. Cilj Kodeksa je izboljšati uspeh protido-
pinških prizadevanj s pomočjo splošne uskladitve bistvenih ele-
mentov boja proti dopingu. Njegov namen je biti dovolj natančen, 
da bo z njim mogoče doseči popolno uskladitev glede vprašanj, 
pri katerih je potrebna enotna ureditev, vendar dovolj splošen na 
drugih področjih, da dovoljuje tudi prilagodljivost glede uporabe 
dogovorjenih protidopinških načel. Kodeks je bil oblikovan ob 
upoštevanju načela sorazmernosti in človekovih pravic.
Mednarodni standardi in tehnični dokumenti
Oblikovanje mednarodnih standardov za različna strokovna in 
operativna področja protidopinškega programa poteka ob posve-
tovanju s podpisnicami in vladami ter ob potrditvi s strani WADA. 
Mednarodni standard so namenjeni usklajevanju protidopinških 
organizacij pri izvajanju določenih strokovnih in operativnih na-
log protidopinških programov. Za vse protidopinške organizacije 
je upoštevanje mednarodnih standardov obvezno za potrjevanje 
skladnosti s Kodeksom. Izvršni odbor WADA lahko po smiselnem 
posvetovanju s podpisnicami, vladami in drugimi zainteresiranimi 
stranmi občasno dopolnijo mednarodne standarde. Ker gre za 
strokovne in operativne podrobnosti, ki se zaradi razvoja športa 
ali dopinških metod hitro spreminjajo, lahko WADA mednarodne 
standarde, ki obstajajo v obliki ločenih listin, spreminjajo, ne da bi 
pri tem morali spremeniti Kodeks.
V praksi pa standardi zelo natančno opredeljujejo formalni okvir 
programov na nacionalni in mednarodni ravni. Vse podpisnice Ko-
deksa izvršujejo svoje naloge, ki so operativno opredeljene v po-
sameznih standardih in svojih pravilih, ki so napravljena na osnovi 
v naprej pripravljenih modelih pravil (model rules). 
Mednarodni standardi za skladnost podpisnic kodeksa 
Podpisnice Kodeksa so se zavezale, da bodo spoštovale vrsto prav-
nih, strokovnih in izvajalskih obveznosti, ki so opredeljene zato, da 
bodo s svojim programom dosegle ustrezno skladnost s Kode-
ksom (International standards for code compliance by signatories, 
2020). Ti standardi so tako rekoč ključni za učinkovit svetovni pro-
gram, saj je proces spremljanja in ocenjevanja skladnosti oziroma 
neskladnosti natančno opredeljen za vse podpisnice Kodeksa. V 
primeru neizpolnjevanja obveznosti, ki jih opredeljuje Kodeks, je 
organizacija pozvana k izvajanju korekcijskega programa z name-
nom doseganja skladnosti. Glede na vrsto neskladnosti, je predvi-
den čas, v katerem morajo biti korekcije izvedene. V kolikor orga-
nizacija odpravi nedoslednosti, je njen status skladen s Kodeksom. 
V nasprotnem primeru se organizacija razglasi za neskladno in jo 
doletijo sankcije, ki so odvisne od neskladnosti. Organizacije, proti 
katerim teče proces neskladnosti, imajo možnost pritožbe na CAS. 
Mednarodni standardi za testiranje in preiskave
Njihov glavni namen je načrtovanje s preiskavami podprtega in 
učinkovitega testiranja, tako na tekmovanjih kot izven tekmovanj, 
ter ohranjanje integritete in identitete odvzetih vzorcev od tre-
nutka, ko je športnik obveščen o testiranju, do trenutka, ko vzorci 
prispejo v laboratorij na analizo (International standards for testing 
and investigations, 2020). V ta namen standardi (vključno s priloga-
mi) vzpostavljajo obvezne standarde za načrtovanje razporeditve 
testiranj (vključno z zbiranjem in uporabo informacij o športniko-
vi lokaciji), obveščanje športnikov, pripravo in izvajanje odvzema 
vzorcev, varnost/upravljanje vzorcev in dokumentacijo po testira-
nju ter transport vzorcev v laboratorij na analizo.
Naslednji namen standardov je vzpostaviti mednarodne stan-
darde za smotrno in učinkovito zbiranje, ocenjevanje in uporabo 
obvestil o dopingu ter za smotrno in učinkovito preiskovanje mo-
rebitnih kršitev protidopinških pravil.
Tako kot Kodeks so bili tudi standardi sestavljeni ob upošteva-
nju načel spoštovanja človekovih pravic, sorazmernosti in drugih 
ustreznih pravnih načel. V tej luči jih je treba tudi razlagati in upo-
rabljati.
194
Mednarodni standardi za terapevtske izjeme 
Ti standardi omogočajo športnikom uporabo zdravil, ki vsebujejo 
prepovedane snovi in postopke v primeru poškodb ali bolezen-
skih stanj (International standards for therapeutic use exemptions, 
2020). Nekoč kompliciran postopek je s sodelovanjem organizacij 
in razvojem ADAMS-a postal za organizacije transparenten in eno-
staven. Proces se vodi izključno v ADAMS-u in sledi logiki pristoj-
nosti, ki jo poznamo v športu, kar pomeni, da je organizacija, ki je 
nosilka tekmovanja, pristojna za izdajo potrdila za uporabo zdravila 
v terapevtske izjeme na svojem tekmovanju. Športnik praviloma 
zaprosi za dovoljenje pri svoji nacionalni organizaciji, ki ga v pri-
meru, da je diagnoza postavljena na podlagi predvidenih preiskav, 
potrdi in v primeru, da športnik tekmuje na mednarodnem nivoju, 
posreduje v potrditev mednarodni športni zvezi. Športnik ima v 
primeru zavrnitve pravico pritožbe na nacionalno arbitražo ali na 
CAS, če gre za zavrnitev na mednarodnem nivoju. 
Mednarodni standardi za zaščito zasebnosti in osebnih podatkov
Protidopinška aktivnost, ki jo izvajajo podpisnice Kodeksa, močno 
posega na področje zasebnosti in osebnih podatkov športnikov 
in njegovih spremljevalcev (International standards for the protecti-
on of privacy and personal information, 2020). Vsak športnik, ki želi 
tekmovati na nacionalnem ali mednarodnem nivoju, v športu, ka-
terega mednarodna zveza je podpisnica Kodeksa, ali v športu in na 
športni prireditvi, ki jo financira država ali lokalna skupnost iz sred-
stev davkoplačevalcev, mora prostovoljno sprejeti poleg športnih 
pravil, tudi protidopinška pravila. Ta sklop standardov zato opre-
deljujejo vse postopke, ki jih predvideva Kodeks kot »protidopin-
ška aktivnost«. Ravno tako morajo vse podpisnice ravnati skladno 
s standardi z vsemi osebnimi podatki, ki so potrebni v postopkih 
protidopinške aktivnosti. WADA je zato pri pripravi teh standardov 
upoštevala vse obstoječe smernice, konvencije, mednarodne in 
nacionalne regulative, ki neposredno vplivajo na zaščito zasebno-
sti in osebnih podatkov. 
Mednarodni standardi za laboratorije 
Glede na to, da je odkrivanje dopinga ena najmlajših »znanstvenih 
panog«, če jo tako že lahko imenujemo, predstavljajo ti standardi 
strokovni okvir, ki opredeljuje sposobnosti in določa zahteve, ki jih 
mora izpolnjevati laboratorij, da si pridobi WADA akreditacijo (In-
ternational standards for laboratories 2019, 2020). Laboratoriji se na-
hajajo pod stalnim nadzorom, ki zagotavlja, da v laboratoriju dela 
strokovno usposobljen tim, da ima učinkovit sistem vodenja kako-
vosti in da so sposobni izdelati forenzično veljavne rezultate. Pod-
pisnice kodeksa in seveda vsa ostala javnost mora biti prepričana, 
da so sposobnosti vseh laboratorijev, ki imajo WADA akreditacijo 
na enako visokem nivoju in da so vsi vzorci, ki jih na leto zberejo 
podpisnice kodeksa, enako obravnavani. Ob Etičnem kodeksu, ki 
ga laboratoriji uporabljajo, je delovanje laboratorijev zelo pomem-
ben faktor v zaupanju športnikov v protidopinški sistem.
Mednarodni standardi za izobraževanje
Področje preventivnega delovanja je bilo do sedaj zelo podhranje-
no, kljub temu da je izobraževanje športnikova temeljna pravica. 
Cilji standardov za izobraževanje so namenjeni podpori pri načr-
tovanju, izvajanju, spremljanju in vrednotenju učinkovitih izobra-
ževalnih programov z oblikovanjem minimalnih standardov in ob 
pomoči pripravljenih smernic za izvajanje izobraževanja (Internati-
onal standards for education, 2020). 
Mednarodni standardi za upravljanje z rezultati 
Upravljanje z rezultati je zahteven proces, v katerem je bilo v pre-
teklosti storjenih veliko napak, zaradi katerih so kršitelji ostali neka-
znovani (International standards for result management, 2020). Poleg 
tega so v pravnem smislu napredovali tudi postopki upravljanja z 
rezultati. WADA je z novimi standardi zbrala vse pomembne ele-
mente, ki so bili do sedaj razpršeni v ostalih mednarodnih stan-
dardih z namenom, da s tem natančneje opredeli odgovornosti, 
ki jih protidopinške organizacije nosijo v postopkih upravljanja z 
rezultati in njihove temeljne dolžnosti v posameznih fazah upra-
vljanja z rezultati.
Ne glede na opredeljene obveznosti, ki jih imajo organizacije v 
postopkih upravljanja z rezultati, pa nobeno odstopanje od ob-
veznosti ne sme razveljaviti analitičnega rezultata ali katere koli 
druge kršitve pravil in ravno tako ne more predstavljati obrambe v 
postopku obravnave kršitev protidopinških pravil.
Mednarodni standardi Lista prepovedanih snovi in postopkov 
Tu je določeno, katere snovi in postopki so prepovedani v športu 
(Mednarodni standardi – Lista prepovedanih snov in postopkov, 
2020). Nadalje določajo, katere snovi in postopki so prepovedani 
vedno (na tekmovanjih in izven tekmovanj) ali samo na tekmova-
nju ali samo v določenih športih. 
Da je določena snov ali postopek prepovedana v športu, morata 
biti izpolnjena vsaj dva pogoja od treh, in sicer imeti mora dokaz 
ali farmakološki učinek: 
 • da ima snov potencialni vpliv na izboljšanje telesnih zmoglji-
vosti, 
 • da predstavlja dejansko ali potencialno tveganje za zdravje 
športnika,
 • ali ugotovitev WADA, da snov ali postopek krši bistvene vre-
dnote športa (športni duh).
Modeli dober prakse, smernice in protokoli
Ta del pravnih dokumentov sicer ni obvezen za podpisnice Kode-
ksa, je pa z različnih zornih kotov izjemno pomemben predvsem 
za protidopinške organizacije, saj predstavlja serijo tehničnih in 
strokovnih smernic, ki neposredno vplivajo na izvedbo protido-
pinških programov. 
2.2 Mednarodne konvencije 
Evropska konvencija 
Evropska protidopinška konvencija, ki je bila sprejeta 16. novem-
bra 1989, predstavlja formalni začetek sistematičnega boja proti 
dopingu, saj je sovpadal s temeljnimi vrednotami Sveta Evrope 
človekovimi pravicami, demokracijo in pravno državo (Evropska 
konvencija proti dopingu v športu, 1989). Analiza konvencije, ki 
je bila napravljena ob tridesetletnici, potrjuje, da se je izkazala kot 
dobro orodje, s pomočjo katerega so države članice umestile boj 
proti dopingu v svoj pravni sistem. Celo več, večji del konvencije 
še vedno služi svojem namenu, so pa zaradi razvoja športa nujne 
spremembe. Nesporno dejstvo je, da je Evropska konvencija dober 
temelj vsem nadaljnjim pravnim aktom na globalnem nivoju, kot 
sta Svetovni protidopinški kodeks in UNESCO protidopinška kon-
vencija. 
doping v športu
195
Mednarodna konvencija proti dopingu v športu 
(UNESCO)
Če Evropska konvencija predstavlja pravni okvir vladam evropskih 
držav, je bila UNESCO konvencija sprejeta z namenom, da vlade 
sveta združijo sile mednarodnega prava za boj proti dopingu 
(UNESCO konvencija – Mednarodna konvencija proti uporabi ne-
dovoljenih snovi in postopkov v športu, 2005). Športne organiza-
cije namreč nimajo tiste moči in sredstev, s katerimi lahko države 
posežejo na prepovedano področje proizvodnje in preprodaje 
prepovedanih snovi in postopkov. Poleg tega konvencija formalizi-
ra Svetovna protidopinška pravila, politike in smernice z namenom 
zagotovitve poštenega in pravičnega okolja za čist šport.  
Nacionalni protidopinški pravilnik 
»Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) je dne 3. marca 2003 s pod-
pisom Kopenhagenske deklaracije proti dopingu v športu ter dne 30. 
novembra 2007 z ratifikacijo Mednarodne konvencije proti uporabi 
nedovoljenih snovi v športu (»UNESCO konvencija«) potrdila zaveza-
nost načelom Svetovnega protidopinškega kodeksa (v nadaljevanju 
Kodeks). Kodeks je dne 9. decembra 2003 sprejel tudi  Olimpijski ko-
mite Slovenije – združenje športnih zvez (v nadaljevanju OKS-ZŠZ). 
Dokumenti predstavljajo pravno podlago za ustanovitev nacionalne 
protidopinške organizacije in sprejem nacionalnega protidopinškega 
pravilnika (v nadaljevanju pravilnik), ki predstavlja podlago za izvaja-
nje svetovnega protidopinškega programa.« (Protidopinški pravilnik 
SLOADO, 2015).
Pravilnik, je pripravljen na osnovi modela WADA, je skladen s Kode-
ksom in potrjen na WADI. 
Pravilnik celostno udejanja protidopinško politiko v slovenskem 
športu v smislu opredelitve namena, organizacije, postopkov 
kontrole dopinga, kršitev in sankcij, izobraževanja, ozaveščanja in 
informiranja. Opredeljuje tudi usposabljanje svoje lastnega stro-
kovnega kadra.
Pravilnik velja za SLOADO, nacionalne športne zveze in druge ose-
be preko članstva, športne akreditacije, sodelovanja v njihovih 
dejavnostih in na športnih prireditvah. Nacionalne športne zveze 
s sprejemom in vključitvijo pravilnika v svoja pravila priznavajo pri-
stojnost in odgovornost SLOADO.
Pravilnik urejuje tudi prenos pristojnosti in odgovornosti s nacio-
nalnih športnih zvez na SLOADO s strani njihovih mednarodnih 
športnih zvez na področju preprečevanja dopinga, kar SLOADO 
uvršča med najbolj sodobne nacionalne protidopinške organiza-
cije. 
SLOADO je namreč subjekt zasebnega prava, saj je bil z namenom 
preprečevanja dopinga v slovenskem športu ustanovljen s strani 
Olimpijskega komiteja Slovenije združenja športnih zvez.
 Zaključek
»Ali so čisti in pošteni športniki po dvajsetih letih delovanja Sve-
tovnega protidopinškega programa, ki ga koordinira WADA, lahko 
mirnejši in lažje zaupajo v pošten športni sistem?« je vprašanje, ki 
nas spremlja na vsakem koraku. A ne samo nas, ki se ukvarjamo s 
protidopinškimi testiranji in preventivnimi programi, temveč spre-
mlja vse, ki soustvarjamo športni svet. Zaščita integritete športa, 
čistih športnikov in poštenega okolja je naloga vseh nas, ki na tak 
ali drugačen način soustvarjamo šport! 
WADA je bila v prvih dvajsetih letih uspešna, saj ji je uspelo harmo-
nizirati protidopinška pravila v vseh športih, v skoraj vseh državah 
na vseh kontinentih in veljajo za vse športnike. Vendar sama pra-
vila ne zadoščajo za uspešno izvajanje preprečevanja dopinga v 
športu. Vsi skupaj moramo delati na tem, da jih spoštujemo in jih 
vsakodnevno uvajamo v svoje aktivnosti. Le na tak način, bo šport 
ostal čist šport.
 Literatura
1. WADA testing figures. (2018, 7. februar). Pridobljeno s https://www.
wada-ama.org/sites/default/files/resources/files/2018_testing_figu-
res_report.pd
2. Svetovni protidopinški kodeks. (2015). Ljubljana: Slovenska antidoping 
organizacija
3. WADA 2018 report. (2020, 9. marec). Pridobljeno s https://www.wada-
-ama.org/en/resources/finance/annual-report 
4. World anti-doping code 2021. (2020, 22. marec). Pridobljeno s https://
www.wada-ama.org/sites/default/files/resources/files/2021_code.pdf
5. International standards for code compliance by signatories. (2020, 30. 
marec) Pridobljeno s https://www.wada-ama.org/en/resources/the-
-code/2021-international-standard-for-code-compliance-by-signato-
ries
6. International standards for testing and investigations. (2020, 16. febru-
ar). Pridobljeno s https://www.wada-ama.org/en/resources/world-an-
ti-doping-program/international-standard-for-testing-and-investiga-
tions-isti
7. International standards for therapeutic use exemptions. (2020, 16. 
februar). Pridobljeno s https://www.wada-ama.org/en/resources/the-
-code/2021-international-standard-for-therapeutic-use-exemptions 
8. International standards for the protection of privacy and personal in-
formation. (2020, 19. februar). Pridobljeno s https://www.wada-ama.
org/en/resources/the-code/2021-international-standard-for-the-pro-
tection-of-privacy-and-personal-0 
9. International standards for laboratories 2019. (2020, 3. marec). Prido-
bljeno s https://www.wada-ama.org/en/resources/laboratories/inter-
national-standard-for-laboratories-isl
10. International standards for education. (2020, 12. marec). Pridobljeno s 
https://www.wada-ama.org/en/resources/the-code/2021-internatio-
nal-standard-for-education
11. International standards for result management. (2020, 19. marec). Pri-
dobljeno s https://www.wada-ama.org/en/resources/the-code/2021-
-international-standard-for-results-management
12. Mednarodni standardi - Lista prepovedanih snov in postopkov. (2020, 
28. marec). Pridobljeno s https://www.sloado.si/kategorija/lista-2020-
-lista
13. Evropska konvencija proti dopingu v športu. (1989, 16. november). Pri-
dobljeno s https://www.sloado.si/kategorija/eu-konvencija-sportniki
14. UNESCO konvencija – Mednarodna konvencija proti uporabi nedovo-
ljenih snovi in postopkov v športu. (2005). Ljubljana. Slovenska antido-
ping organizacija. 
15. Protidopinški pravilnik SLOADO. (2015). Pridobljeno s https://is-
suu.com/sloado/docs/protidopin__ki_pravilnik_sloado_201/1
?e=13216298/10536334
Janko Dvoršak
Slovenian Anti-Doping Organisation
janko.dvorsak@sloado.si
196
Measures to prevent unintentional 
doping in sport
Abstract
Inadvertent doping is defined as an unintentional breach of 
anti-doping rules, which is often the result of professional 
errors, negligence or ignorance. The athlete is solely respon-
sible for all the substances that enter his/her body. The most 
common causes are the consumption of contaminated nutri-
tional supplements, contaminated foods or drinks, passive 
inhalation of psychoactive substances, lack of therapeutic 
use exemption for medical treatment, and the consumption 
of over-the-counter drugs, which can contain a prohibited 
substance. Most of these errors can be prevented by appro-
priate preventive measures. Thus, the athletes and accom-
panying staff must maintain proper anti-doping education.
Keywords: inadvertent doping, anti-doping, nutritional supple-
ments, contamination, OTC drugs.
 
Izvleček
Nenamerni doping je nenamerna kršitev protidopinških 
pravil, ki je pogosto posledica strokovne napake, neznanja 
ali malomarnosti. Športnik je sam odgovoren za vse snovi, 
ki pridejo v njegovo telo. Najpogostejši vzroki za nenamer-
ni doping so uživanje kontaminiranih prehranskih dopolnil, 
kontaminirana hrana ali pijača, pasivna inhalacija psihoak-
tivnih snovi, neurejena terapevtska izjema za zdravljenje ter 
uporaba zdravil v prosti prodaji, ki vsebujejo prepovedano 
snov. Večino teh napak se lahko z ustreznimi preventivnimi 
ukrepi prepreči, zato morajo biti športnik in njegovo spre-
mljevalno osebje ustrezno izobraženi.
Ključne besede: doping, antidoping, prehranska dopolnila, 
kontaminacija, zdravila v prosti prodaji.
Lovro Žiberna1,2
Ukrepi za preprečevanje nenamernega 
dopinga v športu
 Uvod
Nenamerni doping je nenamerna kršitev protidopinških pravil, ki 
je pogosto posledica strokovne napake, neznanja ali malomarno-
sti športnika ali spremljevalnega strokovnega osebja (Yonamine, 
Garcia in de Moraes Moreau, 2004; Ziberna, 2014). Športniki so po 
načelu striktne odgovornosti, ki ga definira Svetovni kodeks proti 
dopingu, odgovorni za vse prepovedane snovi, njihove presnovke 
ali biološke označevalce, najdene v njihovem vzorcu, ne glede na 
izvor ali odsotnost motivacije (Amos, 2008; WADA, 2014). Ključno 
je, da morajo športniki sami poskrbeti, da prepovedane snovi ne 
pridejo v njihovo telo.
V odvzetih bioloških vzorcih športnika (urin, kri), ki vsebujejo pre-
povedano snov, ni moč razlikovati med načrtno uporabo prepo-
vedanih snovi z namenom izboljševanja telesnih sposobnosti ali 
nenamernim vnosom snovi. Najbolj pogosti načini nenamernega 
dopinga so:
 • nezavedno zaužitje prepovedane snovi v prehranskem do-
polnilu (zaradi kontaminacije prehranskega dopolnila) oziro-
ma v športni pijači;
 • nezavedno zaužitje prepovedane snovi v hrani živalskega iz-
vora (npr. kontaminiranem mesnem izdelku) ali drugih hra-
nilih;
 • pasivna inhalacija prepovedane snovi iz okolja;
 • posledica farmakološkega zdravljenja z zdravilnimi učinkovi-
nami, ki so uvrščene na Listo prepovedanih snovi in postop-
kov, vendar športnik pri ustrezni antidoping organizaciji ni 
uredil terapevtske izjeme;
 • posledica neustrezne uporabe zdravil v prosti prodaji, ki se 
izdajajo brez recepta, vendar vsebujejo snovi, ki so v športu 
prepovedane.
V zadnjem času se razvijajo novi analizni pristopi, ki bi v nekaterih 
posebnih primerih lahko razlikovali glede na (ne)namernost vnosa 
snovi (Thevis, Kuuranne in Geyer, 2020).
1Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Medicinska 
fakulteta, Univerza v Ljubljani
2SLOADO, Slovenska antidoping organizacija 
doping v športu
197
Pomembno je, da se vsi strokovni delavci v športu in zdravstvu 
zavedajo svoje odgovornosti pri svojem delu s športniki ter se zato 
ustrezno izobrazijo o nevarnostih nenamernega dopinga (Tandon, 
Bowers in Fedoruk, 2015). Tako se prepreči nepotrebne napake, ki 
imajo za kariero vrhunskega športnika tragične posledice. 
 Nevarnosti uporabe kontaminira-
nih prehranskih dopolnil
Prehranska dopolnila so definirana kot živila, katerih namen je do-
polnjevati običajno prehrano, čeprav se oglašujejo večinoma kot 
produkti za izboljševanje splošnega zdravja in počutja, nekatera 
tudi kot produkti za povečevanje telesne zmogljivosti. Prehran-
ska dopolnila lahko vsebujejo vitamine, minerale, aminokisline, 
maščobne kisline, vlaknine, rastline in rastlinske izvlečke, mikroor-
ganizme ter druge snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom pod 
pogojem, da je njihova varnost v prehrani ljudi znanstveno ute-
meljena (Uradni_list_RS, 2013). 
Uporaba prehranskih dopolnil je zelo razširjena v športu, in sicer 
povprečen športnik uporablja 1,7 prehranskih dopolnil (Tscholl, 
Alonso, Dollé, Junge in Dvorak, 2010). Ocenjuje se, da od 55 % do 
80 % vseh vrhunskih športnikov uporablja prehranska dopolnila, 
razširjenost uporabe pa se povečuje s starostjo športnika in s tra-
janjem športne kariere (Braun idr., 2009; Sobal in Marquart, 1994; 
Somerville, Lewis in Kuipers, 2005). Vrhunski športniki navajajo kot 
glavne razloge za uporabo prehranskih dopolnil: pomoč pri rege-
neraciji po treningih (71 %), izboljševanje zdravja (52 %), izboljšanje 
telesnih zmogljivosti (46 %), preprečevanje ali zdravljenje bolezni 
(40 %) in nadomeščanje neustrezne prehrane (29 %) (Dietz idr., 
2014; R J Maughan, Greenhaff in Hespel, 2011).
Področje prehranskih dopolnil ima v primerjavi z zdravili ohlapno 
regulativo, saj zakonodaja določa manj stroge kriterije kakovosti 
proizvodnje (Binns, Lee in Lee, 2018). Proizvajalcem je pri oglaše-
vanju ali označevanju prehranskih dopolnil prepovedano pripi-
sovati lastnosti preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja bolezni 
pri ljudeh – ostale »učinke« prehranskih dopolnil lahko oglašujejo 
po želji, četudi ni nobene znanstvene podlage za njih (Binns idr., 
2018; Noble, 2017; van der Bijl in Tutelyan, 2013). Prav tako varnost 
in učinkovitost izdelkov nista testirani pred prihodom na trg kot to 
velja za zdravila. Proizvajalci lahko torej na tržišče dajo številne pro-
dukte po opravljenih lastnih analizah, ki niso vedno natančne ali 
ne ugotavljajo prisotnosti morebitnih kontaminantov – to so lahko 
bodisi toksične bodisi ostale farmakološko aktivne snovi (Binns idr., 
2018). Pri številnih prehranskih dopolnilih so prisotna tudi kvanti-
tativna odstopanja glede na vrednosti snovi, ki so navedene na 
embalaži – to lahko pri uporabniku vodi ali v uporabo prenizkih 
ali v previsokih odmerkov (Ayotte idr., 2001; Mathews, 2018; Noble, 
2017). Šele v primeru, ko na podlagi novih podatkov in spoznanj 
obstaja utemeljen sum, da prehransko dopolnilo predstavlja ne-
varnost za zdravje ljudi, lahko odgovorno ministrstvo za zdravje za-
časno prepove ali omeji promet z njim (Noble, 2017). V obdobju od 
leta 2004 do 2012 je Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA; 
angl. Food and Drug Administration) s trga v ZDA umaknila 237 pre-
hranskih dopolnil, najpogosteje zaradi kontaminacije z drugimi 
bioaktivnimi snovmi (Harel, Harel, Wald, Mamdani in Bell, 2013). 
Velik problem je tudi, da odgovorne agencije nimajo natančnih 
kontaktnih podatkov vseh proizvajalcev, zato je težko doseči hiter 
in popoln umik kontaminiranih produktov s trga (Harel idr., 2013).
Kontaminacija prehranskih dopolnil s prepoveda-
nimi snovmi
Raziskave kažejo, da je okoli 15–25 % vseh prehranskih dopolnil 
na trgu kontaminiranih s prepovedanimi snovmi (Hans Geyer idr., 
2008; H Geyer idr., 2004; Mathews, 2018; R. J. Maughan, 2005). Naj-
bolj pogosti kontaminanti so anabolni androgeni steroidi in njiho-
vi prekurzorji, stimulansi in β2-adrenergični agonisti (R. J. Maughan, 
2005).
V študiji, opravljeni v WADA-akreditiranem laboratoriju v Kölnu, je 
bilo analiziranih 634 vzorcev prehranskih dopolnil. Izvirala so iz 13 
različnih držav in od 215 različnih proizvajalcev. Ugotovili so, da je 
94 prehranskih dopolnil (14,8 %) vsebovalo prekurzorje anabolič-
nih androgenih hormonov, ki niso bili navedeni na oznaki izdelka. 
Od vseh pozitivnih prehranskih dopolnil je 23 vzorcev (24,5 %) vse-
bovalo prekurzorje nandrolona in testosterona, 64 vzorcev (68,1 
%) je vsebovalo le prekurzorje testosterona in 7 vzorcev (7,5 %) le 
prekurzorje nandrolona (H Geyer idr., 2004). 
Vzroki za kontaminacijo prehranskih dopolnil so (H. Geyer idr., 
2008; Judkins in Prock, 2012): 
1. Namerno dodajanje prepovedanih snovi: dodajanje 
zdravilne učinkovine z namenom doseganja farmakoloških 
učinkov, ker je konkurenca med številnimi prehranskimi do-
polnili na trgu velika. Tak primer so čaji za hujšanje, ki so kon-
taminirani s sledovi sibutramina (anorektik, psihostimulans, 
na LPSP so v kategoriji S6 – Stimulansi) ali dodatki anabolič-
nih androgenih steroidov v proteinskih napitkih.
2. Uporaba kontaminiranih vhodnih snovi: Podjetja, ki pro-
izvajajo prehranska dopolnila, velikokrat nabavljajo vhodne 
snovi (osnovne surovine) v različnih predelih sveta. Prav tako 
tudi pogosto menjujejo proizvajalce glede na ceno. Nekate-
re od teh snovi niso podvržene potrebnim ukrepom za nad-
zor kakovosti, ki bi zagotovili ustrezno čistost. Tako lahko te 
sestavine precej nedolžno privedejo do končnega izdelka s 
prepovedanimi snovmi, ki niso navedene na oznaki.
3. Navzkrižna kontaminacija med proizvodnim procesom: 
Nekatera podjetja na svojih proizvodnih linijah proizvajajo 
različne produkte. Ker je nekatere naprave med različnimi 
proizvodnjami težko natančno očistiti, lahko pride do nena-
merne navzkrižne kontaminacije. V podjetjih, ki se ukvarjajo 
s pripravo različnih produktov, so med proizvodnimi procesi 
merili kontaminacijo s steroidi in/ali stimulansi. Ugotovili so 
prepovedane snovi v sledeh (zelo nizki odmerki) na 12–85 
% naprav, čeprav je imela večina teh podjetij vpeljano dobro 
proizvodno prakso (angl. good manufacturing practice, GMP). 
Pogostost navzkrižne kontaminacije je večja pri določenih 
farmacevtskih oblikah, kot so kapsule ali tablete, zaradi te-
žavnega čiščenja aparatur.
Nasprotne analitične najdbe v vzorcih športnika 
zaradi zaužitja kontaminiranega prehranskega 
dopolnila
Nizka vsebnost prepovedanih snovi v kontaminiranem prehran-
skem dopolnilu ne pomeni, da bo športnik imel direktne farma-
kološke učinke na izboljšanje telesnih zmogljivosti, t. i. pozitivni 
ergogeni učinek. Vendar je po načelu striktne individualne odgo-
vornosti prisotnost prepovedanih snovi in/ali njihovih metabolitov 
v bioloških vzorcih obravnavana kot kršitev protidopinških pravil, 
198
saj so lahko te vrednosti tudi pokazatelj, da je športnik zaužil večji 
odmerek prepovedane snovi nekaj dni/tednov nazaj. Ocenjuje se, 
da je 6,4 %–8,8 % vseh pozitivnih analitičnih najdb v vrhunskem 
športu posledica uporabe kontaminiranih prehranskih dopolnil 
(Outram in Stewart, 2015).
Detekcijske metode za anabolične steroide, njihove prekurzorje in 
stimulanse, ki jih uporabljajo WADA-akreditirani laboratoriji, so zelo 
občutljive z nizkimi mejami detekcije in kvantifikacije v območju 
ng/ml v urinu (npr. metaboliti nandrolona se zaznajo v urinu pri 
koncentracijah < 2 ng/ml) (van der Merwe in Grobbelaar, 2005). 
Ker ni moč razlikovati med namernim dopingom (npr. večji odme-
rek za izboljšanje telesnih sposobnosti nekaj dni/tednov nazaj) in 
nenamernim dopingom (npr. kontaminacija prehranskega dopol-
nila v nizkih odmerkih brez učinka za izboljšanje telesnih sposob-
nosti, ki je bil zaužit pred nekaj urami/dnevi), je zelo pomembno, 
da se športniki te nevarnosti zavedajo. V raziskavi je 18 zdravih pro-
stovoljcev zaužilo prehransko dopolnilo, ki je bilo kontaminirano 
z 10 µg odmerkom 19-norandrostendionoma, ta pa je prekurzor 
nandrolona (anabolični androgeni steroid). Ugotovili so, da bi bili 
vsi pozitivni na kontroli dopinga v roku 2 ur po zaužitju, nekateri 
tudi po 8 urah po zaužitju (Watson, Judkins, Houghton, Russell in 
Maughan, 2009). Vse vrednosti so se 10 ur po zaužitju vrnile pod 
detekcijsko mejo, ki bi pomenila pozitiven rezultat na kontroli do-
pinga. V podobni raziskavi so pokazali, da lahko že 10 µg 19no-
randrostendionoma povzroči pozitiven rezultat v obdobju 6 ur po 
zaužitju (Catlin idr., 2000).
Raziskava na prostovoljcih, v kateri so uporabili dejanska prehran-
ska dopolnila s tržišč, za katera so predhodno dokazali kontamina-
cijo s sledovi anaboličnih androgenih steroidov (nekaj µg količine/
kapsulo), je pokazala, da je bil pri nekaterih rezultat nad odloči-
tveno mejo tudi do 36 ur po zaužitju prehranskega dopolnila. Vsi 
posamezniki so bili pozitivni 8–12 ur po zaužitju (van der Merwe 
in Grobbelaar, 2005).
Ukrepi za preprečevanje zaužitja kontaminiranega 
prehranskega dopolnila
Vse protidopinške organizacije športnikom svetujejo, da naj pre-
hranskih dopolnil zaradi tveganja nenamernega dopinga ne upo-
rabljajo. Pomembno je, da se športnike in ostale izobrazi o teh 
nevarnostih. V eni raziskavi je samo 36 % športnikov vedelo, da so 
lahko prehranska dopolnila kontaminirana s snovmi, ki so prepove-
dane v športu (Braun idr., 2009). Nadalje je pomembno, da se špor-
tniki zavedajo, da je v večini primerov moč doseči ustrezen vnos 
hranil in tekočine s pomočjo specialne diete, ki jo lahko športniku 
individualno prilagodi strokovnjak za športno prehrano. V primeru, 
da športnik vztraja pri vnašanju določenih hranil s pomočjo pre-
hranskih dopolnil, mu ostane možnost, da prehransko dopolnilo 
pošlje v privatni laboratorij na analizo. Tak način omogoča abso-
lutno varnost, vendar so žal te analize drage, zato to počnejo le 
nekateri vrhunski športniki. Druga možnost je uporaba javno do-
stopnih informacij na spletnih portalih, ki objavljajo sezname kon-
taminiranih prehranskih dopolnil in sezname tistih, ki niso konta-
minirana. Tak način omogoča relativno varnost, saj tveganje ostaja, 
vendar je dostop do podatkov zastonj (de Hon in Coumans, 2007).
Testiranja prehranskih dopolnil na trgu s strani privatnih laborato-
rijev, ki izpolnjujejo primerne standarde (ISO 17025), omogočajo 
relativno varnost športnikom, hkrati pa pozitivno vplivajo tudi na 
podjetja, ki postanejo aktivna pri zagotavljanju ustrezne kakovosti. 
Podjetja, ki svoje proizvode redno testirajo, znižajo delež konta-
miniranih prehranskih dopolnil na trgu tudi do < 1 % v nekaj letih 
Tabela 1
Seznam podatkovnih baz tistih organizacij, ki testirajo prehranska dopolnila na prisotnost anaboličnih androgenih steroidov, njihovih prekur-
zorjev in stimulansov
Spletni portal Kratek opis Povezava (URL)
NSF Certified for Sport™ Vsebuje seznam vseh prehranskih dopolnil, ki so bila testirana v njiho-
vem laboratoriju in imajo na svoji embalaži tudi njihov logo.
trg: ZDA in Kanada
http://www.nsfsport.com/
Supplement 411 -
USADA: High Risk Dietary 
Supplement List
Vsebuje seznam vseh prehranskih dopolnil, ki so bila testirana na vseb-
nost prepovedanih snovi (anabolični androgeni steroidi in stimulansi). 
trg: ZDA in Kanada
http://www.usada.org/supple-
ment411/high-risk-list
Kölner Liste = Cologne List Za spletni portal skrbi Olimpijski center Rhineland. Laboratoriji so v 
okviru raziskovalnega inštituta “Center for Preventive Doping Research, 
German Sport University Cologne”.
Vsebuje seznam vseh prehranskih dopolnil, ki so jih testirali na vsebnost 
anaboličnih androgenih steroidov in stimulansov. Vključuje tudi določe-
na prehranska dopolnila, ki jih najdemo na slovenskem trgu.
trg: Nemčija in ostale evropske države
http://www.koelnerliste.com/en/
koelner-liste.html
NZVT database Za spletni portal skrbi Nizozemska anti-doping organizacija v sodelova-
nju s partnerji.
Vsebuje seznam vseh prehranskih dopolnil, ki so jih testirali na vsebnost 
anaboličnih androgenih steroidov in stimulansov. 
trg: Nizozemska in ostale evropske države
http://antidoping.nl/nzvt
Informed-Sport Za spletni portal skrbi organizacija LGC Group (HFL Sports Science).
Vsebuje seznam vseh prehranskih dopolnil, ki so bila testirana v njiho-
vem laboratoriju in imajo na svoji embalaži tudi njihov logo.
http://www.informed-sport.com/
doping v športu
199
(Judkins in Prock, 2012). To lahko za končnega uporabnika pomeni, 
da se tveganje za uživanje kontaminiranega prehranskega dopol-
nila iz 20 % spusti na manj kot 1 %. 
Kot preventivni ukrep se športnikom svetuje, da naj uporabijo zbir-
ke podatkov, kjer so javno objavljeni rezultati naključnih analiz pre-
hranskih dopolnil na prisotnost anaboličnih androgenih steroidov 
ter njihovih prekurzorjev in na prisotnost stimulansov (Tabela 2). 
Zaradi velikega obsega trga je nemogoče pričakovati, da bi bila vsa 
prehranska dopolnila testirana. Prav tako je problem, da nekatera 
manjša podjetja ne označujejo proizvodne serije (angl. lot number) 
na svojih produktih, kar onemogoča sledenje in umik kontamini-
ranih serij produktov. Večina podjetij se ne odloča, da bi svoje iz-
delke pošiljala na testiranja v akreditirane laboratorije, ker to za njih 
predstavlja strošek. Vendar določena podjetja investirajo v ta ne-
odvisni nadzor kakovosti z namenom, da bi njihove izdelke kupili 
športniki, ki se zavedajo nevarnosti uporabe prehranskih dopolnil. 
 Nevarnost zaužitja kontaminirane 
hrane ali pijače
Do pozitivnega rezultata na dopinškem testiranju lahko pride tudi 
zaradi zaužitja kontaminirane prehrane oziroma posameznih živil, 
ki vsebujejo prepovedane aktivne učinkovine iz LPSP. Slednje izvi-
rajo iz vzreje živali in/ali kasnejše obdelave živil (Blasco, Van Poucke 
in Van Peteghem, 2007; Peters, Bolck, Rutgers, Stolker in Nielen, 
2009).
Klenbuterol in anabolni androgeni steroidi v žival-
skem mesu
Uporaba anaboličnih steroidov za vzpodbujanje telesne mase ži-
vine je v Evropski uniji v celoti prepovedana. Kljub natančni regu-
lativi vedno obstaja možnost nezakonite uporabe anabolnih ste-
roidov, kar pripelje do prisotnosti ostankov hormonov v živalskih 
proizvodih (Stephany, 2001). Na splošno so pospeševalci rasti (npr. 
anabolični steroidi in ostali hormoni) v večini tkiv živali prisotni v 
zelo nizkih koncentracijah. Večja koncentracija le-teh je v jetrih, 
ledvicah in črevesju (Yonamine idr., 2004). Prisotnost teh snovi v 
mesu lahko privede do nenamernega zaužitja v majhnih količinah. 
Posledično bi lahko bili športniki, ki so zaužili takšno meso, pozitiv-
ni na kontroli dopinga. Tveganje se poveča ob večkratni aplikaciji, 
torej ob rednem uživanju kontaminiranega mesa.
Dejavniki, ki vplivajo na možnost pozitivnega rezultata, so:
 • količina zaužitega mesa,
 • tip zaužitega tkiva (meso, jetra, ledvice, črevesje itd.) in
 • na kakšen način so živali prejemale anabolične agense.
V raziskavi, kjer so prostovoljci jedli piščančje meso živali, ki so 
prejemale metenolon (anabolični androgeni steroid), so ugotovi-
li, da so bili vsi urinski vzorci negativni v primeru peroralne krme. 
Pozitivnih pa je bilo kar 50 % vseh urinskih vzorcev, zbranih 24 ur 
po zaužitju mesa živali, ki so prejemale intramuskularno aplikacijo 
(Kicman idr., 1994).
V letih 2010 in 2013 se je pojavilo več nerazložljivih primerov do-
pinga s klenbuterolom pri športnikih v namiznem tenisu, nogo-
metu in kolesarstvu. Klenbuterol je β2-adrenergični agonist in se 
ponekod v kliniki uporablja kot bronhodilatator, vendar ima hkrati 
tudi izrazito anabolično (hipertrofija skeletnih mišic) in lipolitično 
delovanje (zmanjševanje telesnih maščob) (Prather, Brown, North 
in Wilson, 1995). Prav zato se v vrhunskem športu pogosto upo-
rablja kot doping, hkrati pa je zaradi enakih farmakodinamičnih 
lastnosti zanimiv tudi za živinorejce (Prezelj, Obreza in Pecar, 2003). 
Slednje predstavlja veliko tveganje za nenamerni doping, saj je da-
nes moč zaznati zelo nizke koncentracije klenbuterola v urinskih 
vzorcih (Yang idr., 2013). V zadnjem času se prav zato opravlja veli-
ko študij farmakokinetike in presnove klenbuterola, da bi razvili po-
trjeno metodo, ki bi omogočila razlikovanje med klenbuterolom, 
ki izvira iz zdravila (namerni doping), in tistim, ki izvira iz zaužitega 
mesa (nenamerni doping) (Thevis, Thomas idr., 2013).
Najbolj nazoren primer nenamernega dopinga zaradi uživanja 
mesa, kontaminiranega s klenbuterolom, se je dogodil na svetov-
nem prvenstvu v nogometu za kategorijo mladincev, mlajših od 
17 let, v Mehiki leta 2011 (Thevis, Geyer idr., 2013). Od skupno 208 
odvzetih urinskih vzorcev na kontrolah dopinga jih je bilo 109 po-
zitivnih (52 %) na prisotnost klenbuterola. Zato so v nadaljevanju 
opravili tudi odvzeme mesnih vzorcev v hotelih, kjer so bivale eki-
pe, in ugotovili prisotnost klenbuterola v 14 od 47 vzorcev mesa 
(30 %). Na celotnem prvenstvu je bilo samo 5 od 24 ekip, ki niso 
imele klenbuterola v nobenem izmed odvzetih urinskih vzorcev. 
Odločitev je bila, da je najbolj verjeten vzrok za prisotnost klenbu-
terola pri športnikih prehrana s kontaminiranim mesom, zato so 
se odločili, da športnikov ne bodo sankcionirali (Thevis, Geyer idr., 
2013).
Zgoraj omenjene študije podpirajo hipotezo, da lahko uporaba 
mesa živali, tretiranih z anaboličnimi učinkovinami (anabolični 
androgeni steroidi, klenbuterol ipd.), ki so na LPSP uvrščene v ka-
tegorijo S1 – Anabolični agensi, vodi do pozitivnih rezultatov pri 
analizah vzorcev urina. Uporaba prepovedanih snovi v živinoreji 
je bolj pogosta v določenih državah. V raziskavi na Kitajskem so 
dokazali prisotnost klenbuterola v mesu pri 79 % vseh odvzetih 
vzorcev, čeprav je uporaba klenbuterola uradno prepovedana 
(Guddat idr., 2012). Zato WADA in nekatere mednarodne panožne 
zveze opozarjajo svoje športnike, da se naj med potovanjem ali 
bivanjem v Mehiki in na Kitajskem v celoti izogibajo uživanju mesa 
zaradi nevarnosti nenamernega zaužitja klenbuterola.
Makova semena (morfin) v kruhu ali pecivu
Uživanje peciva ali kruha, pripravljenega iz maka, je po svetu po-
pularno. Makova semena vsebujejo dva alkaloida: kodein in mor-
fin. Raziskave so pokazale, da uživanje hrane iz makovih semen 
pripelje do prisotnosti morfina v urinskih vzorcih, ki je na LPSP uvr-
ščen v kategorijo S7 – Narkotiki (Smith idr., 2014). Meja za pozitiven 
dopinški test je za prisotnost morfina postavljena nad 1300 µg/l v 
urinu (WADA, 2019).
V raziskavi, kjer so preiskovanci zaužili torto, pripravljeno iz mako-
vih semen, je bila največja izmerjena koncentracija morfina v urinu 
302 µg/l (Meadway, George in Braithwaite, 1998). V drugi raziskavi, 
kjer so preiskovanci zaužili 3 zavitke iz makovih semen (zavitek je 
vseboval 2 g makovih semen, 108 µg morfina/g semen), so bile 
največje urinske vrednosti za morfin do 1000 µg/l (elSohly, elSohly 
in Stanford, 1990). V isti raziskavi je en izmed preiskovancev zaužil 
15 g makovih semen in je imel največjo izmerjeno koncentracijo 
morfina v urinu 2010 µg/l (9 ur po zaužitju). Koncentracija je padla 
pod 300 µg/l 28 ur po zaužitju (elSohly idr., 1990).
200
Uživanje makovih semen lahko v redkih primerih pripelje do po-
zitivnega rezultata, kadar vrednost morfina v urinu preseže odlo-
čitveno mejo (1300 µg/l), zato je potrebna previdnost pri uživanju 
makovega peciva.
Konopljino olje v prehranskih izdelkih
Kanabinoidi so na LPSP uvrščeni v kategorijo S8 – Kanabinoidi. 
Izdelki iz konoplje (Cannabis sativa) so v nekaterih državah popu-
larni tudi v jedeh, in sicer v obliki peciva (angl. brownies, cookies), 
konopljine torte, olja iz konopljinih semen, konopljinega čaja ali 
konopljinega piva (Fortner, Fogerson, Lindman, Iversen in Armbru-
ster, 1997; Zoller, Rhyn in Zimmerli, 2000). Športnik lahko te izdelke 
zaužije zavedno ali nezavedno.
Preiskovanci, ki so v raziskavi zaužili pecivo z marihuano (brownies) 
z ekvivalentom 1–2 cigaret marihuane (2,8 % THC), so imeli najviš-
je vrednosti za karboksi-THC v urinu med 108–436 ng/ml (Cone, 
Johnson, Paul, Mell in Mitchell, 1988). Odločitvena meja za pozitiv-
ni primer kršitve protidopinških pravil je definirana nad 175 ng/ml 
karboksi-THC v urinu (WADA, 2019).
V drugi raziskavi so prostovoljci zaužili konopljino olje v predvide-
nem dnevnem odmerku (vsebnost THC 0,17–1,77 mg/dan). Njihove 
najvišje izmerjene vrednosti karboksi-THC v urinu so bile 1,8–48,7 
mg/ml (Bosy in Cole, 2000). V raziskavi, kjer so preučevali kronično 
uživanje konopljinega olja (v dnevnem odmerku 0,09–0,6 mg), so 
izmerili najvišjo vrednost karboksi-THC v urinu 5,2 ng/ml (Leson, 
Pless, Grotenhermen, Kalant in ElSohly, 2001). Torej uživanje kono-
pljinega olja v predvidenih dnevnih odmerkih ne povzroči vseb-
nosti karboksi-THC v urinu, ki bi prekoračila predvideno odločitve-
no mejo. Obstaja pa problem, da je težko kontrolirati vnos THC 
preko konopljinega olja, saj imajo različni produkti različne vseb-
nosti THC. V primeru večjega vnosa THC, podobno kot v primeru 
različnih peciv, je športnik lahko pozitiven na kontroli dopinga. 
V zadnjem času je zelo razširjena uporaba kanabidiola (CBD), ki 
sicer ni prepovedan v športu, saj ni uvrščen na LPSP. Problem za 
športnike pa je, ker veliko produktov vsebuje tudi nezanemarljive 
količine THC – v eni raziskavi so ugotovili, da je 36 % vseh komerci-
alnih CBD olj vsebovalo THC (Lachenmeier idr., 2019). Nekateri pro-
dukti so imeli visoke vsebnosti, kar lahko privede do pozitivnega 
dopinškega testa (Lachenmeier in Diel, 2019).
Stimulansi v zeliščnih čajih
Določeni čaji iz Azije lahko vsebujejo večje količine efedrina. Tak 
primer so pripravki iz rastline Ephedra sinica (kitajsko Ma-Huang), ki 
se uporabljajo v prehranskih dopolnilih in čajih za hujšanje (Abou-
rashed, El-Alfy, Khan in Walker, 2003). Ephedra alkaloidi, kot so efe-
drin, psevdoefedrin, metilefedrin, norpsevdoefedrin in norefedrin, 
so uvrščeni na LPSP v kategorijo S6 – Stimulansi.
Določeni čaji iz Južne Amerike (Peru, Bolivija) lahko vsebujejo liste 
koke, in sicer lahko določeni tipični pripravki (1 g rastlinskega ma-
teriala/čajno vrečko) vsebujejo okoli 5 mg kokaina (Jenkins, Llosa, 
Montoya in Cone, 1996). Po zaužitju skodelice takšnega čaja so v 
urinu prisotni metaboliti kokaina (npr. benzoilekgonin) vsaj 20 ur 
po zaužitju (Jenkins idr., 1996). V primeru, da bi športnik zaužil tak 
čaj dan pred tekmovanjem, bi bil zanesljivo pozitiven na kontroli 
dopinga. Kokain je na tekmovanjih prepovedan in je uvrščen na 
LPSP v kategorijo S6 – Stimulansi.
Dodatni preventivni ukrepi na potovanjih in biva-
nju v hotelih
V širšem smislu lahko v to skupino prištevamo tudi namerne kon-
taminacije hrane in/ali športnih pijač z namenom pozitivnega 
dopinškega rezultata s strani konkurence, kar sicer spada med kri-
minalna dejanja. Zato so številni vrhunski športniki zelo previdni 
pri uživanju hrane in imajo lastne kuharje, ki nabavljajo hrano pre-
verjenega izvora. Previdnost je potrebna tudi pri uživanju športnih 
pijač. Potrebna je dosledna uporaba lastnih napitkov ali ustekle-
ničenih pijač, ki jih športnik ne vzame iz rok drugega športnika, 
tujega trenerja ali obiskovalca športne prireditve. V tem primeru 
so še posebej nevarne snovi, ki jih je preprosto detektirati in tako 
odkriti zlorabe dopinga za daljše obdobje nazaj. Takšne snovi so 
določeni anabolični steroidi, katerih presnovke je moč odkriti tudi 
več tednov po zaužitju (H. Geyer, Schanzer in Thevis, 2014).
 Nevarnosti pasivne inhalacije 
prepovedanih snovi
Športnik je lahko v določenih socialnih situacijah izpostavljen dimu 
različnih psihostimulativnih učinkovin. V primeru detekcije v uri-
nu ni mogoče ločiti, ali je snov prišla v telo aktivno kot namenska 
aplikacija psihoaktivnih snovi ali pasivno. Dejavniki, ki vplivajo na 
pasivno inhalacijo, so:
 • velikost in ventilacija prostora,
 • čas izpostavljenosti in
 • koncentracija psihoaktivnih snovi v zraku.
Pasivna inhalacija kanabinoidov
Kanabinoidi so na LPSP uvrščeni v kategorijo S8 – Kanabinoidi, ki 
vključuje tako naravne kanabinoide (npr. kanabis, hašiš, marihuana) 
kot tudi sintetične kanabimimetike. Pozitivni primer kršenja dopin-
ga temelji na detekciji glavnega presnovka tetrahidrokanabinola 
(THC), to je delta-9-tehtrahidrokanabinola-9-karboksilne kisline 
(karboksi-THC) v urinu. Odločitvena meja se je v letu 2013 iz > 15 
ng/ml zvišala na > 175 ng/ml (WADA, 2019). 
Z namenom, da se ugotovi obseg pasivnega vdihavanja kanabino-
idov, je bilo opravljenih več raziskav. V študiji, kjer je 8 posamezni-
kov pokadilo vsak po 4 cigarete z vsebnostjo 27 mg THC/cigareto, 
so bili v manjši sobi brez ventilacije prisotni 3 preiskovanci. Urinske 
vrednosti THC so bile pri preiskovancih < 10 ng/ml (Mule, Lomax 
in Gross, 1988). V drugi študiji so bili preiskovanci v avtomobilu, 
kjer so vdihovali dim marihuane in hašiša (pomešano s tobačnimi 
cigareti) v ekvivalentu 90 mg THC. V poskusu, kjer je bil uporabljen 
dim iz hašiša, THC v urinu ob pasivni inhalaciji pri preiskovancih 
niso zaznali. V istem poskusu pa so pri dimu iz marihuane urinske 
vrednosti znašale 14–30 ng/ml (Morland idr., 1985). Prav tako so 
izvedli preiskavo kronične pasivne izpostavljenosti dimu cigaret 
marihuane z 2,8 % vsebnostjo THC. V seriji poskusov, kjer so bili 
posamezniki 1 uro dnevno, šest dni zapored v nezračeni manjši 
sobi izpostavljeni dimu iz 16 marihuanskih cigaret, so bile pov-
prečne dnevne vrednosti za THC v plazmi v območju 2,4–7,4 ng/
ml, maksimalna vrednost pa je dosegla 18,8 ng/ml brez trendov 
akumulacije (Cone in Johnson, 1986).
Omenjene raziskave so pokazale, da je možno, da ima posameznik 
v urinu zaznavne količine THC v primeru ostrih pogojev pasivne 
doping v športu
201
izpostavljenosti dimu marihuane. Vendar pa je v skladu z novim 
WADA tehničnim dokumentom, kjer morajo vrednosti za karbo-
ksi-THC presegati 175 ng/ml, malo verjetno, da bi bil pozitiven 
rezultat posledica realnih pogojev pasivne izpostavljenosti dimu 
(nenamernega dopinga). 
Ostale oblike pasivne inhalacije v socialnem okolju
Športniki so lahko izpostavljeni tudi dimu hlapne oblike kokaina, 
ki je znana kot »crack kokain« (kokainska baza, ki se lahko kadi). 
Visoka hlapnost te oblike omogoča, da se ga lahko kadi v pipah. 
Pasivna izpostavljenost je možna preko inhalacije dima, hlapov ali 
izdihanega zraka kadilca. Ostale možnosti so tudi inhalacija prahu, 
transdermalna absorbcija ali akcidentalna oralna zaužitev. V razi-
skavi, kjer so 6 zdravih prostovoljcev izpostavili 100 in 200 mg hla-
pov kokainske baze v nezračeni manjši sobi, so ugotovili, da je bila 
koncentracija benzoilekgonina (glavni presnovek kokaina) 22–123 
µg/l (Cone, Yousefnejad, Hillsgrove, Holicky in Darwin, 1995). Tudi v 
drugem delu raziskave, kjer so bili preiskovanci za 4 ure izpostavlje-
ni v neposredno bližino kadilcev »crack kokaina«, so uspeli zaznati 
do 6 µg/l benzoilekgonina (Cone idr., 1995). Torej v ostrih pogojih 
izpostavljenosti dimu »crack kokaina« je športnik lahko testiran po-
zitivno na prisotnost kokaina. Kokain je prepovedan na tekmova-
njih in je uvrščen na LPSP v kategorijo S6 – Stimulansi.
V socialnem okolju je lahko športnik izpostavljen tudi pasivni inha-
laciji dima kristalnega metamfetamina (poznan tudi pod imenom 
»ice«), ki se dobro absorbira ob kajenju/inhalaciji ali intranazalni 
aplikaciji in je razširjen tudi v Evropi (Griffiths, Mravcik, Lopez in 
Klempova, 2008; Harris idr., 2003). Metamfetamin je uvrščen na 
LPSP v kategorijo S6 – Stimulansi.
 Nevarnost neustrezne rabe zdravil 
v prosti prodaji
Pomembno je vedeti, da lahko zdravila poleg glavne aktivne učin-
kovine, ki ni prepovedana, vsebujejo tudi druge učinkovine, ki pa 
so lahko na LPSP. Za ilustracijo si poglejmo dva pogosta primera iz 
vsakdanje prakse:
 • Aspirin® (acetilsalicilna kislina) in Aspirin Complex® (acetilsali-
cilna kislina in psevdoefedrin) ter
 • Claritine® (loratadin) in Claritine-Kombo® (loratadin in psev-
doefedrin).
Tako acetilsalicilna kislina, ki je nesteroidna protivnetna učinkovina, 
kot tudi loratadin, ki je antihistaminik, nista na LPSP in sta pogo-
sti zdravilni učinkovini v številnih zdravilih brez recepta. Medtem 
pa je psevdoefedrin, ki je prisoten v zgoraj omenjenih zdravilih, 
uvrščen na LPSP v kategorijo S6 – Stimulansi. Psevdoefedrin se 
pogosto doda osnovni zdravilni učinkovini zaradi svojega dekon-
gestivnega delovanja na nosno sluznico, kar olajša dihanje preko 
nosu pri virusnih ali alergijskih rinitisih (Deckx, De Sutter, Guo, Mir 
in van Driel, 2016). Psevdoefedrin je v športu prepovedan, ker ima 
psihostimulativno delovanje (Thevis, Sigmund, Geyer in Schanzer, 
2010). Določene raziskave so pokazale pomemben vpliv na izbolj-
šanje telesnih sposobnosti (Hodges, Hancock, Currell, Hamilton in 
Jeukendrup, 2006), medtem ko so rezultati drugih pokazali, da je 
izboljšanje sposobnost manjše, podobno kot pri zaužitju kofeina 
(Gheorghiev, Hosseini, Moran in Cooper, 2018). Velikokrat lahko pri-
de do napake, ker so poimenovanja zdravil zelo podobna. S tem 
namenom ozaveščanja v Tabeli 2 prikazujem vsa zdravila v prosti 
prodaji (izdaja brez recepta), ki vsebujejo psevdoefedrin in so v letu 
2020 registrirana v Republiki Sloveniji.
 Zaključek
Analizne metode za odkrivanje prepovedanih snovi se nenehno 
izboljšujejo, kar pomeni, da se detekcijski prag za odkritje prepove-
dane zdravilne učinkovine in njenih presnovkov znižuje. To po eni 
strani pomeni napredek v boju proti zlorabi zdravilnih učinkovin, 
ki jih je moč odkriti dlje časa po zaužitju, hkrati pa to tudi pome-
ni, da se možnost za odkritje nenamernega dopinga povečuje. 
Športnik je po načelu striktne odgovornosti v skladu s Svetovnim 
kodeksom za boj proti dopingu s strani WADA odgovoren za vse 
snovi, ki jih zaužije. Ustrezno izobražen in informiran športnik lahko 
zmanjša verjetnost za nenamerni doping.
Tabela 2 
Pregled zdravil, ki se izdajajo brez recepta in vsebujejo prepovedano zdravilno učinkovino psevdoefedrin, ki je na LPSP uvrščena v kategorijo S6. 
Stimulansi
Ime zdravila, ki vsebuje psevdoefedrin
Ostale zdravilne učinkovine (poleg psevdoe-
fedrina)
Ime analognega zdravila, ki ne vsebuje 
psevdoefedrina
Aspirin Complex® acetilsalicilna kislina Aspirin®
Claritine-Kombo® loratadin Claritine®
Daleron COLD3® paracetamol, dekstrometorfan Daleron®
Cafcold® paracetamol –
Olytabs® ibuprofen –
PLIVAMED® paracetamol, vitamin C –
Acetilsalicilna kislina/psevdoefedrin (zrnca za 
peroralno suspenzijo)
acetilsalicilna kislina –
V Tabeli 2 je zapisano ime zdravila, glavna zdravilna učinkovina in ime analognega zdravila od istega proizvajalca, ki ne vsebuje psevdo-
efedrina. V primeru, da gre za zdravljenje vrhunskega športnika, je potrebno pri zdravljenju uporabiti zdravilo, ki ne vsebuje psevdoefe-
drina.
202
 Literatura
1. Abourashed, E. A., El-Alfy, A. T., Khan, I. A. in Walker, L. (2003). Ephedra in 
perspective--a current review. Phytother Res, 17(7), 703–712. doi:10.1002/
ptr.1337
2. Amos, A. (2008). Inadvertent Doping and the WADA Code: Can Athle-
tes with a Cold Now Breathe Easy? Bond Law Review, 19(1). 
3. Ayotte, C., Levesque, J. F., Cle roux, M., Lajeunesse, A., Goudreault, D. in 
Fakirian, A. (2001). Sport nutritional supplements: quality and doping 
controls. Can J Appl Physiol, 26 Suppl, S120–129. doi:10.1139/h2001-047
4. Binns, C. W., Lee, M. K. in Lee, A. H. (2018). Problems and Prospects: Pu-
blic Health Regulation of Dietary Supplements. Annu Rev Public Health, 
39, 403–420. doi:10.1146/annurev-publhealth-040617-013638
5. Blasco, C., Van Poucke, C. in Van Peteghem, C. (2007). Analysis of meat 
samples for anabolic steroids residues by liquid chromatography/
tandem mass spectrometry. J Chromatogr A, 1154(1-2), 230–239. 
doi:10.1016/j.chroma.2007.03.090
6. Bosy, T. Z. in Cole, K. A. (2000). Consumption and quantitation of delta9-
-tetrahydrocannabinol in commercially available hemp seed oil pro-
ducts. J Anal Toxicol, 24(7), 562–566. doi:10.1093/jat/24.7.562
7. Braun, H., Koehler, K., Geyer, H., Kleiner, J., Mester, J. in Schänzer, W. 
(2009). Dietary supplement use among elite young German athletes. 
International journal of sport nutrition and exercise metabolism, 19(1), 
97–109. Retrieved from http://eutils.ncbi.nlm.nih.gov/entrez/eutils/
elink.fcgi?dbfrom=pubmedinamp;id=19403956inamp;retmode=refin
amp;cmd=prlinks
8. Catlin, D. H., Leder, B. Z., Ahrens, B., Starcevic, B., Hatton, C. K., Green, G. 
A. in Finkelstein, J. S. (2000). Trace contamination of over-the-counter 
androstenedione and positive urine test results for a nandrolone me-
tabolite. JAMA : the journal of the American Medical Association, 284(20), 
2618–2621. Retrieved from http://eutils.ncbi.nlm.nih.gov/entrez/eutils/
elink.fcgi?dbfrom=pubmedinamp;id=11086369inamp;retmode=refina
mp;cmd=prlinks
9. Cone, E. J. in Johnson, R. E. (1986). Contact highs and urinary cannabi-
noid excretion after passive exposure to marijuana smoke. Clin Phar-
macol Ther, 40(3), 247–256. doi:10.1038/clpt.1986.171
10. Cone, E. J., Johnson, R. E., Paul, B. D., Mell, L. D. in Mitchell, J. (1988). 
Marijuana-laced brownies: behavioral effects, physiologic effects, and 
urinalysis in humans following ingestion. J Anal Toxicol, 12(4), 169–175. 
doi:10.1093/jat/12.4.169
11. Cone, E. J., Yousefnejad, D., Hillsgrove, M. J., Holicky, B. in Darwin, W. 
D. (1995). Passive inhalation of cocaine. J Anal Toxicol, 19(6), 399–411. 
doi:10.1093/jat/19.6.399
12. de Hon, O. in Coumans, B. (2007). The continuing story of nutritional 
supplements and doping infractions. Br J Sports Med, 41(11), 800–805; 
discussion 805. doi:10.1136/bjsm.2007.037226
13. Deckx, L., De Sutter, A. I., Guo, L., Mir, N. A. in van Driel, M. L. (2016). 
Nasal decongestants in monotherapy for the common cold. Cochrane 
Database Syst Rev, 10, CD009612. doi:10.1002/14651858.CD009612.pub2
14. Dietz, P., Ulrich, R., Niess, A., Best, R., Simon, P. in Striegel, H. (2014). Pre-
diction Profiles for Nutritional Supplement Use Among Young German 
Elite Athletes. Int J Sport Nutr Exerc Metab. doi:10.1123/ijsnem.2014-0009
15. elSohly, H. N., elSohly, M. A. in Stanford, D. F. (1990). Poppy seed inge-
stion and opiates urinalysis: a closer look. J Anal Toxicol, 14(5), 308–310. 
doi:10.1093/jat/14.5.308
16. Fortner, N., Fogerson, R., Lindman, D., Iversen, T. in Armbruster, D. (1997). 
Marijuana-positive urine test results from consumption of hemp seeds 
in food products. J Anal Toxicol, 21(6), 476–481. doi:10.1093/jat/21.6.476
17. Geyer, H., Parr, M. K., Koehler, K., Mareck, U., Schanzer, W. in Thevis, 
M. (2008). Nutritional supplements cross-contaminated and faked 
with doping substances. J Mass Spectrom, 43(7), 892–902. doi:10.1002/
jms.1452
18. Geyer, H., Parr, M. K., Koehler, K., Mareck, U., Schänzer, W. in Thevis, M. 
(2008). Nutritional supplements cross-contaminated and faked with 
doping substances. Journal of mass spectrometry : JMS, 43(7), 892–902. 
doi:10.1002/jms.1452
19. Geyer, H., Parr, M. K., Mareck, U., Reinhart, U., Schrader, Y. in Schänzer, W. 
(2004). Analysis of non-hormonal nutritional supplements for anabo-
lic-androgenic steroids - results of an international study. International 
Journal Of Sports Medicine, 25(2), 124–129. doi:10.1055/s-2004-819955
20. Geyer, H., Schanzer, W. in Thevis, M. (2014). Anabolic agents: recent stra-
tegies for their detection and protection from inadvertent doping. Br J 
Sports Med, 48(10), 820–826. doi:10.1136/bjsports-2014-093526
21. Gheorghiev, M. D., Hosseini, F., Moran, J. in Cooper, C. E. (2018). Effects 
of pseudoephedrine on parameters affecting exercise performance: a 
meta-analysis. Sports Med Open, 4(1), 44. doi:10.1186/s40798-018-0159-7
22. Griffiths, P., Mravcik, V., Lopez, D. in Klempova, D. (2008). Quite a lot of 
smoke but very limited fire--the use of methamphetamine in Europe. 
Drug Alcohol Rev, 27(3), 236–242. doi:10.1080/09595230801932588
23. Guddat, S., Fussholler, G., Geyer, H., Thomas, A., Braun, H., Haenelt, N., 
. . . Schanzer, W. (2012). Clenbuterol - regional food contamination a 
possible source for inadvertent doping in sports. Drug Test Anal, 4(6), 
534–538. doi:10.1002/dta.1330
24. Harel, Z., Harel, S., Wald, R., Mamdani, M. in Bell, C. M. (2013). The 
frequency and characteristics of dietary supplement recalls in the Uni-
ted States. JAMA internal medicine, 173(10), 926–928. doi:10.1001/jama-
internmed.2013.379
25. Harris, D. S., Boxenbaum, H., Everhart, E. T., Sequeira, G., Mendelson, J. 
E. in Jones, R. T. (2003). The bioavailability of intranasal and smoked 
methamphetamine. Clin Pharmacol Ther, 74(5), 475–486. doi:10.1016/j.
clpt.2003.08.002
26. Hodges, K., Hancock, S., Currell, K., Hamilton, B. in Jeukendrup, 
A. E. (2006). Pseudoephedrine enhances performance in 1500-
m runners. Med Sci Sports Exerc, 38(2), 329–333. doi:10.1249/01.
mss.0000183201.79330.9c
27. Jenkins, A. J., Llosa, T., Montoya, I. in Cone, E. J. (1996). Identification 
and quantitation of alkaloids in coca tea. Forensic Sci Int, 77(3), 179–189. 
doi:10.1016/0379-0738(95)01860-3
28. Judkins, C. in Prock, P. (2012). Supplements and inadvertent do-
ping - how big is the risk to athletes. Med Sport Sci, 59, 143–152. 
doi:10.1159/000341970
29. Kicman, A. T., Cowan, D. A., Myhre, L., Nilsson, S., Tomten, S. in Oftebro, 
H. (1994). Effect on sports drug tests of ingesting meat from steroid 
(methenolone)-treated livestock. Clin Chem, 40(11 Pt 1), 2084–2087. Re-
trieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/7955383
30. Lachenmeier, D. W. in Diel, P. (2019). A Warning against the Negligent 
Use of Cannabidiol in Professional and Amateur Athletes. Sports (Basel), 
7(12). doi:10.3390/sports7120251
31. Lachenmeier, D. W., Habel, S., Fischer, B., Herbi, F., Zerbe, Y., Bock, V., . . 
. Sproll, C. (2019). Are side effects of cannabidiol (CBD) products cau-
sed by tetrahydrocannabinol (THC) contamination? F1000Res, 8, 1394. 
doi:10.12688/f1000research.19931.2
32. Leson, G., Pless, P., Grotenhermen, F., Kalant, H. in ElSohly, M. A. (2001). 
Evaluating the impact of hemp food consumption on workplace drug 
tests. J Anal Toxicol, 25(8), 691-698. doi:10.1093/jat/25.8.691
33. Mathews, N. M. (2018). Prohibited Contaminants in Dietary Supple-
ments. Sports Health, 10(1), 19–30. doi:10.1177/1941738117727736
34. Maughan, R. J. (2005). Contamination of dietary supplements 
and positive drug tests in sport. J Sports Sci, 23(9), 883-889. 
doi:10.1080/02640410400023258
35. Maughan, R. J., Greenhaff, P. L. in Hespel, P. (2011). Dietary supplements 
for athletes: emerging trends and recurring themes. Journal of sports 
sciences, 29 Suppl 1, S57–66. doi:10.1080/02640414.2011.587446
doping v športu
203
36. Meadway, C., George, S. in Braithwaite, R. (1998). Opiate concentrations 
following the ingestion of poppy seed products--evidence for ‘the 
poppy seed defence’. Forensic Sci Int, 96(1), 29–38. doi:10.1016/s0379-
0738(98)00107-8
37. Morland, J., Bugge, A., Skuterud, B., Steen, A., Wethe, G. H. in Kjeldsen, 
T. (1985). Cannabinoids in blood and urine after passive inhalation of 
Cannabis smoke. J Forensic Sci, 30(4), 997–1002. Retrieved from https://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2999292
38. Mule, S. J., Lomax, P. in Gross, S. J. (1988). Active and realistic passive ma-
rijuana exposure tested by three immunoassays and GC/MS in urine. J 
Anal Toxicol, 12(3), 113–116. doi:10.1093/jat/12.3.113
39. Noble, P. (2017). [Food supplements : Legal requirements, borderline 
issues and other aspects]. Bundesgesundheitsblatt Gesundheitsforschung 
Gesundheitsschutz, 60(3), 260–267. doi:10.1007/s00103-016-2499-0
40. Outram, S. in Stewart, B. (2015). Doping through supplement use: a re-
view of the available empirical data. Int J Sport Nutr Exerc Metab, 25(1), 
54–59. doi:10.1123/ijsnem.2013-0174
41. Peters, R. J., Bolck, Y. J., Rutgers, P., Stolker, A. A. in Nielen, M. W. (2009). 
Multi-residue screening of veterinary drugs in egg, fish and meat using 
high-resolution liquid chromatography accurate mass time-of-flight 
mass spectrometry. J Chromatogr A, 1216(46), 8206–8216. doi:10.1016/j.
chroma.2009.04.027
42. Prather, I. D., Brown, D. E., North, P. in Wilson, J. R. (1995). Clenbuterol: a 
substitute for anabolic steroids? Med Sci Sports Exerc, 27(8), 1118–1121. 
Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/7476054
43. Prezelj, A., Obreza, A. in Pecar, S. (2003). Abuse of clenbuterol and its de-
tection. Curr Med Chem, 10(4), 281–290. doi:10.2174/0929867033368330
44. Smith, M. L., Nichols, D. C., Underwood, P., Fuller, Z., Moser, M. A., LoDi-
co, C., . . . Huestis, M. A. (2014). Morphine and codeine concentrations 
in human urine following controlled poppy seeds administration of 
known opiate content. Forensic Sci Int, 241, 87–90. doi:10.1016/j.forsci-
int.2014.04.042
45. Sobal, J. in Marquart, L. F. (1994). Vitamin/mineral supplement use 
among athletes: a review of the literature. Int J Sport Nutr, 4(4), 320–334. 
Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/7874149
46. Somerville, S. J., Lewis, M. in Kuipers, H. (2005). Accidental breaches of 
the doping regulations in sport: is there a need to improve the educa-
tion of sportspeople? * Commentary. British journal of sports medicine, 
39(8), 512–516- discussion 516. doi:10.1136/bjsm.2004.013839
47. Stephany, R. W. (2001). Hormones in meat: different approaches in the 
EU and in the USA. APMIS Suppl(103), S357-363; discussion S363–354. 
doi:10.1111/j.1600-0463.2001.tb05787.x
48. Tandon, S., Bowers, L. D. in Fedoruk, M. N. (2015). Treating the elite at-
hlete: anti-doping information for the health professional. Mo Med, 
112(2), 122–128. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub-
med/25958657
49. Thevis, M., Geyer, L., Geyer, H., Guddat, S., Dvorak, J., Butch, A., . . . Schan-
zer, W. (2013). Adverse analytical findings with clenbuterol among U-17 
soccer players attributed to food contamination issues. Drug Test Anal, 
5(5), 372–376. doi:10.1002/dta.1471
50. Thevis, M., Kuuranne, T. in Geyer, H. (2020). Annual banned-substance 
review - Analytical approaches in human sports drug testing. Drug Test 
Anal, 12(1), 7–26. doi:10.1002/dta.2735
51. Thevis, M., Sigmund, G., Geyer, H. in Schanzer, W. (2010). Stimulants 
and doping in sport. Endocrinol Metab Clin North Am, 39(1), 89–105, ix. 
doi:10.1016/j.ecl.2009.10.011
52. Thevis, M., Thomas, A., Beuck, S., Butch, A., Dvorak, J. in Schanzer, W. 
(2013). Does the analysis of the enantiomeric composition of clenbu-
terol in human urine enable the differentiation of illicit clenbuterol 
administration from food contamination in sports drug testing? Rapid 
Commun Mass Spectrom, 27(4), 507-512. doi:10.1002/rcm.6485
53. Tscholl, P., Alonso, J. M., Dollé, G., Junge, A. in Dvorak, J. (2010). The 
use of drugs and nutritional supplements in top-level track and fie-
ld athletes. The American journal of sports medicine, 38(1), 133–140. 
doi:10.1177/0363546509344071
54. Uradni_list_RS. (2013). Pravilnik o prehranskih dopolnilih, Uradni list 
Republike Slovenije, v skladu z Direktivo 2002/46/ES Evropskega 
parlamenta in Sveta. Retrieved from https://www.uradni-list.si/1/
content?id=114231
55. van der Bijl, P. in Tutelyan, V. A. (2013). Dietary supplements containing 
prohibited substances. Vopr Pitan, 82(6), 6–13. Retrieved from https://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24741950
56. van der Merwe, P. J. in Grobbelaar, E. (2005). Unintentional doping thro-
ugh the use of contaminated nutritional supplements. South African 
medical journal = Suid-Afrikaanse tydskrif vir geneeskunde, 95(7), 510–511. 
Retrieved from http://eutils.ncbi.nlm.nih.gov/entrez/eutils/elink.fcgi?d
bfrom=pubmedinamp;id=16156450inamp;retmode=refinamp;cmd=
prlinks
57. WADA. (2014). 2015 World Anti-Doping Code. Retrieved from https://
wada-main-prod.s3.amazonaws.com/resources/files/wada-2015-wor-
ld-anti-doping-code.pdf
58. WADA. (2019). Decision Limits for the Confirmatory Quantification of 
Threshold Substances. Retrieved from https://www.wada-ama.org/
sites/default/files/resources/files/td2019dl_v2_finalb.pdf
59. Watson, P., Judkins, C., Houghton, E. D., Russell, C. in Maughan, R. 
(2009). Supplement contamination: detection of nandrolone meta-
bolites in urine after administration of small doses of a nandrolone 
precursor. Proceedings of the Nutrition Society, 67(OCE8). doi:10.1017/
s0029665108000487
60. Yang, S., Liu, X., Xing, Y., Zhang, D., Wang, S., Wang, X., . . . Zhao, J. (2013). 
Detection of clenbuterol at trace levels in doping analysis using diffe-
rent gas chromatographic-mass spectrometric techniques. J Chroma-
togr Sci, 51(5), 436–445. doi:10.1093/chromsci/bms160
61. Yonamine, M., Garcia, P. R. in de Moraes Moreau, R. L. (2004). 
Non-intentional doping in sports. Sports Med, 34(11), 697–704. 
doi:10.2165/00007256-200434110-00001
62. Ziberna, L. (2014). Nenamerni doping v športu. Med Razgl, 53(4), 503–
526. 
63. Zoller, O., Rhyn, P. in Zimmerli, B. (2000). High-performance liquid chro-
matographic determination of delta9-tetrahydrocannabinol and the 
corresponding acid in hemp containing foods with special regard to 
the fluorescence properties of delta9-tetrahydrocannabinol. J Chroma-
togr A, 872(1-2), 101–110. doi:10.1016/s0021-9673(99)01287-x
doc. dr. Lovro Žiberna, mag. farm.
Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, 
Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 
 Korytkova 2, SI-1000 Ljubljana
lovro.ziberna@mf.uni-lj.si
204
Adverse side effects of the use  
of anabolic androgenic steroids:  
consequences for athletes’ health
Abstract
Anabolic androgenic steroids (AAS) are the most commonly 
used pharmacological group on the List of Prohibited Sub-
stances and Methods among elite athletes. In addition, they 
are also widely used by recreational athletes, adolescents 
and other adults. The use of AAS is associated with numer-
ous adverse side effects, which we will address in this review 
paper by organ systems.
Keywords: anabolic androgen steroids, anti-doping, doping, 
adverse effects, toxicity.
 
 
Izvleček
Anabolični androgeni steroidi (AAS) so najbolj pogosto upo-
rabljena farmakološka skupina iz Liste prepovedanih snovi 
in postopkov v namene dopinga pri vrhunskih športnikih, 
prav tako so zelo razširjeni med rekreativnimi športniki, 
adolescenti in ostalimi odraslimi. Uporaba AAS je povezana 
s številnimi neželenimi učinki, ki smo jih v tem preglednem 
članku predstavili po organskih sistemih.
Ključne besede: anabolični androgeni steroidi, doping, antido-
ping, neželeni učinki, toksičnost.
Gal Žvegelj1,2, 
 Tadej Jug1,3, Lovro Žiberna1,4
Neželeni učinki uporabe anaboličnih 
 androgenih steroidov: 
 posledice za zdravje športnikov
 Uvod
Anabolični androgeni steroidi (AAS) so najbolj pogosto uporablje-
na farmakološka skupina iz Liste prepovedanih snovi in postopkov 
(LPSP) v namene dopinga pri vrhunskih športnikih – v letu 2018 je 
bilo 44 % vseh nasprotnih analitičnih najdb iz te skupine (WADA, 
2019). Globalna prevalenca kaže, da uporaba AAS presega tekmo-
valni šport, saj je kadarkoli v življenjskem obdobju 6,4 % moških in 
1,6 % žensk uporabilo AAS (Sagoe, Molde, Andreassen, Torsheim in 
Pallesen, 2014). Zaskrbljujoči so podatki o naraščajoči uporabi AAS 
med adolescenti in mlajšimi odraslimi, ki kažejo, da se AAS pre-
prosto dobijo na črnem trgu preko spletnega nakupa in dostave 
na dom (B. P. Brennan, G. Kanayama in H. G. Pope, 2013). Trenutno 
je nekaj stotisoč spletnih strani, kjer je moč kupiti AAS, prav tako 
številne vsebujejo informacije in natančne protokole glede upora-
be (B. P. Brennan, G. Kanayama in H. G. Pope, Jr., 2013). Raziskava na 
obiskovalcih fitnesov v Nemčiji je pokazala, da 13,5 % obiskovalcev 
uporablja AAS, in sicer je kar 48,1 % snovi prišlo iz zdravstvenega 
sistema (Raschka, Chmiel, Preiss in Boos, 2013; Striegel idr., 2006). 
Zdravniki, ki so bili vključeni v predpisovanje dopinga, so poleg 
predpisovanja AAS na recept tudi izvajali zdravstveni monitoring 
pri 32,1 % uporabnikov (Striegel idr., 2006). V isti raziskavi se je po-
kazala tudi vključenost farmacevtov v lekarnah, saj vsi AAS, ki so jih 
uporabniki domnevno kupili v lekarnah, niso bili izdani na recept 
(Striegel idr., 2006). Zloraba AAS torej ne obstaja le v vrhunskem 
športu v namene izboljšanja telesnih zmogljivosti, temveč postaja 
pomemben javnozdravstveni, kriminalistični, sociološki in psiho-
loški problem. V tem prispevku bomo predstavili neželene učinke 
AAS, ki lahko resno ogrozijo zdravje uporabnikov.
 Anabolični androgeni steroidi 
(AAS) – predstavitev molekulske 
strukture
Endogeni androgeni so odgovorni za razvoj moškega reproduk-
cijskega sistema pri fetusu, kasneje pa za razvoj sekundarnih spol-
1SLOADO, Slovenska antidoping organizacija 
2Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke 
(JAZMP)
3 Zdravstveni dom Celje, Diagnostični center Medicine dela, prometa in 
športa
4 Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Medicinska 
fakulteta, Univerza v Ljubljani
doping v športu
205
nih znakov v obdobju pubertete. Pomembni so tudi za rast mišic 
in kosti. Najpomembnejši med njimi je testosteron, ki se v 95 % 
sintetizira v Leydigovih celicah testisov, preostali del pa nastane v 
nadledvičnih žlezah in ovarijih ali iz perifernega metabolizma šib-
kejših androgenov (androstendion, dehidroepiandrosteron (DHEA) 
in androstendiol) (Payne in Hales, 2004). Poleg testosterona spa-
da med biološko najaktivnejše tudi 5α-dihidrotestosteron (DHT), 
ki nastane z redukcijo s pomočjo encima 5α-reduktaze (Kicman, 
2008). Del učinkov v telesu je tudi posledica aromatizacije testo-
sterona s pomočjo encima aromataze v estrogen (Payne in Hales, 
2004) – kot je shematsko prikazano na Sliki 1.
Slika 1. Testosteron in presnova v tarčnih tkivih – povzeto po (Kicman, 
2008). 
Testosteron se lahko neposredno veže na androgeni receptor (AR). 
V določenih tarčnih tkivih je podvržen presnovi. S pomočjo enci-
ma 5α-reduktaze se ireverzibilno pretvori v 5α-dihidrotestosteron 
(DHT), ki ima večjo afiniteto vezave na AR. Drug način pretvorbe 
testosterona poteče preko encima aromataze, ki ga pretvori v 
estradiol. Estradiol se veže na estrogenske receptorje (ER). 
Molekulsko strukturo testosterona sestavljajo en 5-členski in trije 
6-členski ogljikovi obroči, kar z dvema stranskima metilnima sku-
pinama pomeni skupno 19 ogljikovih atomov. Na tretjem C-atomu 
ima molekula okso skupino, hidroksilna skupina pa se nahaja na 
mestu 17β (Kicman, 2008). Spreminjanje kemijske strukture tes-
tosterona je razmeroma enostavno, saj obstoji veliko primernih 
modifikacijskih mest na molekuli, kot na primer dodajanje ali od-
stranjevanje dvojnih vezi, reduciranje keto skupino (na C3), esterifi-
kacija hidroksilne skupine (na C17), substitucija s heteroatomi (ha-
logeni), adicija ogljikovodikovih verig in/ali heterocikličnih obročev 
(Abushareeda idr., 2014; Kazlauskas, 2010). S spremembami pride 
do spremembe farmakokinetičnih (biološka uporabnost, poraz-
delitev po telesu, presnova v telesu, razpolovna doba itd.) in far-
makodinamičnih lastnosti snovi (biološka učinkovitost, toksičnost) 
(Kazlauskas, 2010). Poznamo več sto različnih molekul AAS (ana-
logi testosterona), ki se imenujejo tudi dizajnerski steroidi, katerih 
namen je omogočiti športnikom izboljšanje telesne zmogljivosti 
za doseganje vrhunskih tekmovalnih rezultatov, hkrati pa otežiti 
detekcijo le-teh v odvzetih bioloških vzrocih na dopinških testih 
(Kazlauskas, 2010; Kicman, 2008; Voelker, Lorenz in Litzau, 2019). 
Hiter in učinkovit razvoj novih snovi iz strani večjih držav je kro-
jil številne vrhunske rezultate na največjih tekmovanjih ob koncu 
20. stoletja. Zato je bil pomemben moderni ukrep v protidopin-
škem boju, da smo prepovedali tudi vse snovi, ki niso nujno s svo-
jim imenom navedene na LPSP, vendar imajo podobno kemično 
zgradbo ali podoben biološki učinek kot navedene snovi. Ta ukrep 
je bil uveden, da se prepreči sintezno spreminjanje zdravilnih učin-
kovin (npr. razvoj dizajnerskih steroidov) z namenom, da se ohrani 
ali izboljša farmakodinamični učinek, hkrati pa bi bila snov kemič-
no drugačna od navedene na LPSP in torej ne bi bila prepovedana. 
Moderni razvoj novih analiznih metod v protidopinške namene 
danes omogoča detekcijo vnosa vseh AAS ne glede ne kemijsko 
strukturo – tudi zunanji vnos zelo nizkih odmerkov endogenih ste-
roidov, kot je na primer testosteron (Van Renterghem idr., 2020).
 Mehanizem delovanja in učinki 
AAS na telo
AAS posredujejo svoje učinke preko vezave na androgeni receptor 
(AR), ki je transkripcijski faktor v citoplazmi celic. Nastali kompleks 
androgen – AR potuje iz citoplazme v celično jedro in vpliva na 
izražanje številnih genov; prav tako pa lahko pride tudi do nege-
nomskih učinkov preko aktivacije membranskih androgenskih re-
ceptorjev in aktivacije določenih znotrajceličnih signalnih poti (Lu 
idr., 2006). V splošnem lahko učinke AAS razdelimo na androgene 
in anabolne.
Androgene učinke povezujemo z maskulinizacijo telesa (primarni 
in sekundarni spolni znaki), medtem ko anabolne učinke z indukci-
jo rasti in sintezo proteinov. Anabolizem poteka predvsem v miši-
cah (povečana mišična masa in moč) in skeletu (povečana kostna 
gostota in trdnost kosti) (Kutscher, Lund in Perry, 2002). AAS pri 
hipogonadalnih moških in v obdobju pubertete povečajo mišično 
maso in sintezo proteinov. Nekaj časa ni bilo jasno, kako lahko z 
zlorabo anabolnih steroidov evgonadalni odrasli moški dosežejo 
podobne učinke, če so pri fizioloških koncetracijah testosterona AR 
zasičeni. Vendar so ugotovili, da uporaba suprafizioloških odmer-
kov AAS poveča izražanje genov za AR, kar privede do anabolnih 
učinkov (Sheffield-Moore idr., 1999). Podobno tudi konstanten tre-
ning povečuje izražanje in sintezo AR, kar pomeni, da imajo ekso-
geno vneseni AAS več vezavnih mest (Bamman idr., 2001).
Razvili so tudi AAS, ki imajo bolj izraženo anabolno delovanje v 
primerjavi z androgenim (višji anabolno-androgeni indeks). Eden 
izmed pristopov je uporaba tistega AAS, katerega učinki so odvisni 
tudi od aktivnosti encima 5α-reduktaze, ki se nahaja pretežno v 
reproduktivnih organih, npr. testisih, ovarijih, prostati in ostalih. Tak 
primer je nandrolon (19-nortestosteron), ki ima visoko afiniteto za 
vezavo na AR, medtem ko ima njegov 5α-metabolit (5α-dihidro-
19-nortestosteron) nižjo afiniteto. Tako se anabolni učinki nandro-
lona močneje izrazijo (učinki na mišično-skeletni sistem), medtem 
206
ko je manj učinkov na androgena tkiva (Bergink, Janssen, Turpijn in 
van der Vies, 1985). 
Nekateri AAS lahko tudi zavirajo katabolizem, ker se z majhno afini-
teto vežejo na glukokortikoidne receptorje kot antagonisti recep-
torjev (Hickson, Czerwinski, Falduto in Young, 1990). Tako zavirajo 
vezavo glukokortikoidov na svoje receptorje v skeletnih mišicah, ki 
so odgovorni za katabolne učinke (Seene in Viru, 1982).
 Neželeni učinki AAS
Molekule AAS so lipofilne, zato prehajajo celične membrane s 
pasivno difuzijo. Ker imajo po aplikaciji v telo tudi odlično poraz-
delitev po telesu, lahko torej dosežejo večino organov in vplivajo 
na njihovo delovanje. AAS se klinično uporabljajo za zdravljenje 
hipogonadizma, kaheksije pri kroničnih stanjih pri raku, pri anemi-
ji povezani z levkemijo ali ledvično odpovedjo in ostalih (Basaria, 
Wahlstrom in Dobs, 2001). Uporaba AAS v terapevtske namene je 
sorazmernostno varna, saj zdravnik glede na potek zdravljenja in 
razmerja med koristjo in tveganjem aplikacije določa odmerek oz. 
trajanje samega zdravljenja z AAS. V nasprotju pa je samo-admini-
stracija v športne in/ali estetske namene pri zdravih posameznikih 
precej nevarna, saj gre tukaj v večini za velike odmerke, dolgotraj-
no aplikacijo in velikokrat tudi souporabo drugih dopinških snovi 
(inzulin in rastni hormon). Klasični doping z AAS namreč presega 
klinične odmerke za 5 do 20-krat; nadomestna testosteronska tera-
pija znaša 200 mg testosterona vsaka 2 tedna, medtem ko športni-
ki administrirajo AAS tudi v odmerkih 1000 mg ali več ekvivalentov 
testosterona vsak teden (Parkinson in Evans, 2006). 
Številne podatke o neklinični uporabi AAS in njihovih učinkov 
smo dobili iz samoporočanja uporabnikov, ker iz etičnih razlogov 
ni mogoče narediti randomizirane, dvojno slepe perspektivne 
klinične študije o toksičnih učinkih uporabe AAS na zdravih po-
sameznikih. Objavljene raziskave kažejo, da je večina športnikov 
občutila neželene učinke tako v obdobju uporabe AAS, kot tudi po 
prenehanju jemanja AAS (Strauss, Liggett in Lanese, 1985; Strauss, 
Wright, Finerman in Catlin, 1983; Yesalis idr., 1988). Najpogostejši 
neželeni učinki, o katerih so uporabniki samoporočali pri vsaj 40 
% moških, so bili povišan spolni nagon, pojav aken, večja porašče-
nost in agresivnost. Manj pogosto poročani neželeni učinki pa so 
bili zadrževanje tekočine v telesu, povišan krvni tlak, nespečnost, 
povečana razdražljivost, zmanjšan libido, povečan apetit, poveča-
no potenje, povečano dobro počutje, epizode depresije, izguba las 
in ginekomastija (Strauss idr., 1983; Yesalis idr., 1988). Ženske upo-
rabnice so najpogosteje poročale o znižanju tona glasu, povečani 
poraščenosti po obrazu, povečanju klitorisa, večji agresivnosti in 
povečanem apetitu. Tem neželenim učinkom so z manjšo pogo-
stnostjo sledili pojav aken, zadrževanje tekočine v telesu in nihanje 
libida (Strauss idr., 1985). 
Neželeni učinki so številni in jih razdelimo glede na to, kateri or-
ganski sistemi so prizadeti. Prav tako pa se določeni stranski učinki 
pojavijo le pri moškem ali ženskem spolu ter pri otrocih. V Tabeli 
1 so prikazani neželeni učinki oziroma klinični zapleti pri uporabi 
AAS, ki so v nadaljevanju bolj natačno opredeljeni po posameznih 
organskih sistemih.
Tabela 1
Pregled neželenih učinkov in kliničnih zapletov zaradi uporabe 
anaboličnih androgenih steroidov po organskih sistemih. Povzeto po 
preglednem članku (Nieschlag in Vorona, 2015; Turillazzi idr., 2011)
Mišično-skeletni sistem
rabdomioliza
pretrganje kit
poškodbe mišičnih ligamentov
prehitro zaprtje epifize (pri adolescentih)
herniacija medvretenčnih diskov
Srčno-žilni sistem
dislipidemija: ↑ LDL, ↓ HDL, ↓ ApoA1 
koronarna srčna bolezen
akutni miokardni infarkt
hipertenzija
nepravilnosti v EKG signalu (dolžina QRS > 114 ms)
motnje v srčnem ritmu
hipertrofija levega ventrikla
hipertrofična kardiomiopatija
dilativna kardiomiopatija
srčno popuščanje
nenadna srčna smrt
Krvni sistem: hematopoeza in koagulacija
↑ hematopoeza: ↑ eritrocitov, ↑ hematokrit, ↑ hemoglobin
policitemija
hiperkoagulabilnost
venski tromboembolizmi
arterijski tromboembolizmi
možganska kap
Jetra
holestaza, hiperbilirubinemija
steatoza
pelioza
adenomi
hepatocelularni karcinom
jetrna koma
Ledvice
↑ kreatinin, ↑ cistatin c
glomeruloskleroza
ledvična odpoved
Duševne motnje in obnašanje
razdražljivost
živčnost, vznemirjenost
agresivnost
nepremišljeno obnašanje
samodestruktivno obnašanje
odvisnost od AAS
doping v športu
207
odtegnitveni sindrom od AAS
depresija
samomorilne misli
Koža
akne
strije (stria distensae)
prekomerno znojenje
alopecija
hirzutizem
Moške reproduktivne funkcije
atrofija testisov
zmanjšana spermatogeneza
neplodnost
izguba libida
erektilna disfunkcija
ginekomastija in povečane prsne bradavice
hiperplazija prostate
z anaboličnimi steroidi inducirani hipogonadizem
Ženske reproduktivne funkcije
anovulacija
amenoreja
dismenoreja
neplodnost
atrofija dojk
disfonija
poglobitev vokala (nižji ton)
 Mišično-skeletni sistem
Glavni motiv za uporabo AAS pri športnikih in ostalih uporabnikih 
je anabolni učinek na skeletne mišice (muskulotropni učinek) in 
posledično povečanje mišične moči, kar povečuje telesne spo-
sobnosti športnika. Zanimivo je, da imajo odmerki testosterona, 
ki se uporabljajo v terapevtske namene, malo anabolnih učinkov 
pri zdravih posameznikih (Elashoff, Jacknow, Shain in Braunstein, 
1991). Suprafiziološki odmerki pa so nedvoumno potrdili, da AAS 
povečujejo mišično maso in moč (Bhasin, Storer, Berman, Callegari, 
Clevenger in Phillips, 1996). Glavni učinek je hipertrofija mišičnih 
vlaken tipa I in tipa II, povečanje števila mišičnih jeder in števila 
kapilar na mišično vlakno (Yu idr., 2014). 
Testosteron prav tako vpliva na tvorbo periosta, na rast kosti in ko-
stno gostoto. To tudi pojasni, zakaj imajo moški v povprečju večjo 
kostno gostoto od žensk (Vanderschueren idr., 2004). Uporaba AAS 
pri otrocih v adolescenci lahko privede do prehitrega zaprtja epifi-
zne rastne cone, kar privede do zaostanka v rasti. Posledično imajo 
ti športniki nižjo telesno višino od pričakovane (Przkora idr., 2005; 
Rolf in Nieschlag, 1998).
Nimamo podatkov, ali kronični vnos AAS vpliva na večjo ali nižjo 
pojavnost osteoporoze oziroma ali ima vpliv na pojavnost zlomov 
kosti.
Rast mišic in posledično povečana mišična moč pri vnosu AAS 
pa ne privede do vzporednega enakovrednega povečanja moči 
mišičnih tetiv, zato prihaja do večjega števila pretrganja tetiv (Hall 
in Hall, 2005). Raziskava, ki je preučevala profesionalne igralce 
ameriškega nogometa, je ugotovila, da imajo uporabniki AAS za 
razliko od kontrolne skupine športnikov večje število herniacij 
medvretenčnih ploščic, poškodb kolenskih vezi in meniskusov ter 
poškodb gleženjskih in komolčnih sklepov (Horn, Gregory in Gu-
skiewicz, 2009).
Zanimiv pojav pri uporabnikih AAS, ki uporabljajo predvsem in-
tramuskularne injekcije, so lokalne reakcije, ki lahko privedejo do 
heterotopične osifikacije v skeletnih mišicah (myositis ossificans) 
(Schutzel, Johnson in Rosenthal, 2014). 
 Srčno-žilni sistem
Uporaba AAS je povezana s pojavom resnih srčno-žilnih zapletov 
pri mladih športnikih, vključujoč kardiomiopatijo, atrijsko fibrilacijo, 
QT disperzijo, miokardni infarkt, možgansko kap, motnje v strjeva-
nju krvi, ventrikularno trombozo, sistemski embolizem in akutno 
srčno odpoved (Dickerman, McConathy, Schaller in Zachariah, 
1996; Nieminen idr., 1996). Večina študij je potrdila dvig sistolične-
ga in diastoličnega krvnega tlaka kot posledico visokih odmerkov 
uporabe AAS že po 4 tednih uporabe (Kleiner, Calabrese, Fiedler, 
Naito in Skibinski, 1989; Kuipers, Wijnen, Hartgens in Willems, 1991). 
Opazili so dvig sistoličnega in diastoličnega tlaka za okoli 10–12 
mm Hg pri normotenzivnih športnikih po 10 tednih uporabe viso-
kih odmerkov AAS (Kuipers idr., 1991; Lenders idr., 1988). Po prene-
hanju režima uporabe AAS se je krvni tlak povrnil na normalne vre-
dnosti v roku nekaj tednov (Kuipers idr., 1991). Uporaba AAS vodi 
do povišanega krvnega tlaka zaradi mineralokortikoidnih lastno-
sti AAS, ki vodijo do zadrževanja natrija in vode v telesu (Beutel, 
Bergamaschi in Campos, 2005; Grace, Sculthorpe, Baker in Davies, 
2003). Druga razlaga je, da pride do povišanega krvnega tlaka za-
radi povečanega minutnega volumna in povečanega perifernega 
upora (Beutel idr., 2005).
Vnos AAS vpliva tudi na presnovo holesterola in privede do disli-
pidemij. Pri zdravljenju z nižjimi odmerki ni prišlo do sprememb v 
vrednostih celokupnega holesterola, pri nekaterih se je povečal, 
pri drugih pa celo zmanjšal (Freed, Banks, Longson in Burley, 1975; 
Kuipers idr., 1991). Pomembno pa je, da visoki odmerki AAS zniža-
jo raven lipoproteinov visoke gostote (HDL) in njihovih podfrakcij, 
kar je eden izmed pomembnejših dejavnikov tveganja za nastanek 
srčno-žilnih bolezni (Hartgens, Rietjens, Keizer, Kuipers in Wolffen-
buttel, 2004). Vrednost HDL hitro upade v prvih dnevih uporabe 
AAS in po 8-tednih doseže plato (Hartgens idr., 2004; Thompson 
idr., 1989). Padec HDL (okoli 39–70 %) je odvisen od odmerka in 
vrste aplicirane spojine (L. I. Cohen, Hartford in Rogers, 1996; Gla-
zer, 1991; Hartgens idr., 2004; Kleiner idr., 1989; Kuipers idr., 1991; 
Lenders idr., 1988). Tega je moč razložiti s povečanim izražanjem 
encima jetrne trigliceridne lipaze, ki je odgovorna za presnovo 
HDL (Applebaum-Bowden, Haffner in Hazzard, 1987; Thompson 
idr., 1989). Pri lipoproteinih nizke gostote (LDL) pa pride do zviša-
nja serumskih vrednosti, kar naj bi se dogajalo po enakem vzorcu 
kot padec HDL. Prav tako je sprememba plazemskih koncentracij 
odvisna od režima odmerjanja, vrste uporabljenih AAS in odmer-
kov (Kleiner idr., 1989; Lenders idr., 1988). Vrednosti trigliceridov se 
pri večini študij niso spremenile (Hartgens idr., 2004; Kleiner idr., 
1989; Kuipers idr., 1991). Nekatere raziskave so potrdile znižanje se-
208
rumskih vrednosti zaščitnega apolipoproteina apoA1 in zvišanje 
vrednosti aterogenega apoB (Hartgens idr., 2004; Thompson idr., 
1989). Dislipidemija je prisotna še nekaj mesecev po prenehanju 
vnosa AAS, odvisno od trajanja uporabe AAS (Hartgens idr., 2004). 
AAS delujejo dodatno aterogeno, saj vplivajo tudi na večje izraža-
nje adhezivnih molekul na površini endotelija, kar poveča celično 
adhezijo monocitov na endotelijske celice (McCrohon, Jessup, 
Handelsman in Celermajer, 1999).
Uporaba AAS je povezana s povečanim tveganjem za trombem-
bolične dogodke. AAS zavirajo fibrinolitično aktivnost, sintezo 
prostaciklina, povečujejo agregacijo trombocitov, povečujejo 
tvorbo trombina in plazmina (Ferenchick, Hirokawa, Mammen in 
Schwartz, 1995; Nieminen idr., 1996). Opisani učinki se lahko pri 
športnikih med intenzivno telesno aktivnostjo še dodatno okrepi-
jo zaradi dehidracije (večji hematokrit in povečana viskoznost krvi) 
in povečanega kateholaminergičnega tonusa (povečan žilni tonus 
zaradi aktivacije α-adrenergičnih receptorjev na gladkih mišičnih 
celicah) (Deligiannis idr., 2006). Opisanih je več kliničnih primerov, 
kjer je uporaba AAS pripeljala do akutnega srčnega infarkta pri 
mladih športnikih (Wysoczanski, Rachko in Bergmann, 2008).
Kronična uporaba AAS je povezana z endotelijsko disfunkcijo. Pri 
bodibilderjih, ki redno uporabljajo AAS, so z ultrazvočnimi meri-
tvami zaznali zmanjšane sposobnosti razširitve brahialne arterije 
(od pretoka odvisna vazodilatacija, FMD) (Ebenbichler idr., 2001; 
Sader, Griffiths, McCredie, Handelsman in Celermajer, 2001). Prav 
tako imajo večjo debelino intima-medije (IMT) na skupni karotidni 
arteriji (Sader idr., 2001). 
Uporaba AAS je povezana tudi z direktnimi škodljivimi učinki na 
srčne mišične celice. Uporaba AAS privede do hipertrofije, nastan-
ka fibroze in uničenja mitohondrijev v srčni mišici, motenj v ko-
ronarni mikrocirkulaciji ter slabše sistolične in diastolične funkcije 
(Riezzo idr., 2011). Obdukcije športnikov, ki so uporabljali AAS, so 
pokazale morfološke spremembe srčne mišice, kot so povečani 
miociti z znotrajceličnim kopičenjem kolagena (Hausmann, Ham-
mer in Betz, 1998), infiltracijo srčne mišice z eozinofilci in uniče-
njem miofibril (Basaria, 2010) ter fokalna področja fibroze v srčni 
mišici (Luke, Farb, Virmani in Sample, 1990). Ehokardiografija pri 
vrhunskih športnikih kaže, da je uporaba AAS povezana z odebe-
litvijo stene levega prekata v primerjavi s športniki, ki niso upo-
rabljali AAS (Dickerman, Schaller in McConathy, 1998; Urhausen, 
Albers in Kindermann, 2004). Uporaba AAS povzroča elektrofizi-
ološke spremembe zaradi strukturnih sprememb srčne mišice, in 
sicer naj bi predvsem nehomogena repolarizacija vodila do mo-
tenj srčnega ritma (Maior idr., 2010). Dvigovalci uteži, ki uporabljajo 
AAS, imajo krajšo dobo QT in povečano QT disperzijo med raz-
ličnimi odvodi (Stolt idr., 1999). Raziskave na živalskih modelih so 
pokazale tudi, da kronični vnos AAS vodi do motenj v delovanju 
srčnega avtonomnega živčnega sistema (Pereira-Junior idr., 2006). 
V literaturi so opisani primeri športnikov s kronično zlorabo AAS, 
ki so razvili atrijsko fibrilacijo (Lau idr., 2007) ali ventrikularne tahi-
kardije (Nieminen idr., 1996). 
 Krvni sistem: hematopoeza in 
koagulacija
Testosteron in ostali AAS vzpodbujajo eritropoezo, kar pripelje do 
višjih vrednosti celokupnega števila eritrocitov, retikulocitov, he-
moglobina in hematokrita (Coviello idr., 2008). Ta učinek vidimo 
tudi v puberteti, ko najstnik zaradi naraščajočih vrednosti testoste-
rona pridobiva večjo hemoglobinsko maso in večje število eritro-
citov; prav tako je testosteron odgovoren za razliko med spoloma, 
kjer imajo moški večje vrednosti hematokrita (Hero, Wickman, 
Hanhijärvi, Siimes in Dunkel, 2005). Pri zdravih in hipogonadalnih 
moških pride do stimulacije eritropoeze, ki je odvisna od odmerka 
AAS (Coviello idr., 2008). Pred razvojem rekombinantnega EPO je 
bilo zdravljenje s testosteronom uporabljeno za zdravljenje apla-
stične anemije ali anemije pri ledvičnih odpovedih. Visoki odmer-
ki AAS lahko povzročijo značilno povečanje števila eritrocitov in 
hematokrita, kar poveča tveganje za tromboembolizme in mož-
gansko kap (Lippi in Banfi, 2011; Youssef, Alqallaf in Abdella, 2011). 
Nekatere raziskave so pokazale, da lahko AAS tudi povečajo gra-
nulopoezo in trombopoezo tako v in vitro kot tudi v in vivo pogojih 
(Caro in Ghizzi, 1989). Prav tako lahko testosteron poveča aktivnost 
tromboksanskih A2 receptorjev in agregacijo trombocitov, kar še 
dodatno povečuje tveganje za nastanek tromboz (Ferenchick idr., 
1995). Že kratkotrajna aplikacija oksandrolona pri zdravih posame-
znikih poveča plazemske vrednosti koagulacijskih faktorjev in plaz-
minogena in tako privede do stanja hiperkoagulabilnosti (Kahn, 
Sinha, Spungen in Bauman, 2006).
 Jetra
Pojav jetrnih bolezni in motnje jetrnih funkcij zaradi uporabe AAS 
so pokazala že pred-klinična testiranja na živalih (Gragera idr., 1993). 
Rezultati študij kažejo, da lahko AAS povzročijo resne poškodbe 
jeter, kot so: subcelične spremembe hepatocitov, jetrno steatozo, 
zmanjšano funkcijo izločanja žolča in holestazo, peliozni hepatitis, 
hepatocelično hiperplazijo ter hepatocelularni karcinom (Ishak in 
Zimmerman, 1987; Soe, Soe in Gluud, 1992). Poškodbe jeter so od-
visne od vrste apliciranih AAS, pri čemer so najbolj hepatotoksični 
17α-alkilirani steroidi (metiltestosteron, oksimetolon, metandie-
non, noretandrolon, fluoksimesteron) (Ishak in Zimmerman, 1987; 
Soe idr., 1992). Hepatotoksičnost je odvisna tudi od vrste aplikacije 
AAS, in sicer je večja pri peroralnem jemanju v primerjavi z ostalimi 
načini vnosa. Uporabniki AAS imajo tudi povišane vrednosti jetr-
nih encimov, in sicer najpogosteje alaninske transaminaze (ALT) in 
asparaginske transaminaze (AST), čeprav bi bil dvig le-teh lahko 
tudi posledica mišičnih poškodb (Dickerman, Pertusi, Zachariah, 
Dufour in McConathy, 1999). 
Daljši vnos AAS privede do proliferativnih sprememb v strukturi je-
ter, kot so fokalne nodularne hiperplazije in jetrni adenomi (Nakao 
idr., 2000; Socas idr., 2005). Adenomi se lahko na slikovnih preiska-
vah pojavijo že po 6-mesecih uporabe AAS in lahko ob preneha-
nju vnosa AAS tudi spontano in počasi izginejo brez kirurškega 
zdravljenja (Socas idr., 2005). V nekaterih primerih pa adenom lah-
ko napreduje v jetrni karcinom (Giannitrapani idr., 2006).
 Ledvice
Pri dolgotrajni uporabi AAS lahko pride do slabše ledvične funk-
cije, kar opazimo s postopnim naraščanjem vrednosti kreatina in 
cistatina c (Luciano, Castano, Moeckel in Perazella, 2014). Pri špor-
tnikih je pomembno, da merimo cistatin c, saj bi lahko v labora-
torijskih izvidih prišlo do višjih vrednosti kreatinina zaradi večje 
mišične mase in ne zaradi slabše ledvične funkcije. Do ledvične 
okvare lahko pride zaradi predhodne jetrne okvare, ki lahko pri-
vede do izrazito visokih serumskih vrednosti bilirubina ali žolčnih 
doping v športu
209
kislin, ki so toksične za ledvica (Rosenfeld, Chang, Poulin, Kwan in 
Yoshida, 2011).
 Duševne motnje in obnašanje
AAS delujejo tudi v centralnem živčnem sistemu (CŽS). Pripisuje-
jo jim občutke lagodja, evforije, povečanega nivoja energije, ko-
gnitivnih sposobnosti ter seksualnega vzburjenja, poleg tega pa 
se lahko izrazijo tudi negativni simptomi, kot npr. razdražljivost, 
nasilje, razpoloženjske motnje (Bahrke, Yesalis in Wright, 1996; Lu-
kas, 1996; Rubinow in Schmidt, 1996). Športnik, ki zlorablja AAS, 
ima občutek povišane ravni energije, hkrati pa je agresivnejši, kar 
ga motivira k treniranju in večji kompetitivnosti na tekmovanjih. 
Povečana agresivnost pri uporabnikih AAS je verjeten razlog za 
5-krat večjo incidenco kriminalnih dejanj v primerjavi s kontrolno 
skupino, ki ne uporablja AAS (Lundholm, Frisell, Lichtenstein in 
Långström, 2015). Podobno kot v skeletnih mišicah pride ob upo-
rabi suprafizioloških odmerkov do povečanega izražanja androge-
nih receptorjev (Lynch in Story, 2000). Opisani so tudi učinki AAS 
na izražanje številnih proteinov, ki so vključeni v delovanje živčnih 
prenašalcev v CŽS, kot so serotoninski receptorji, holin acetiltrans-
feraza in ostali (Rubinow in Schmidt, 1996). AAS delujejo na CŽS 
tudi preko negenomske poti, natančneje vplivajo lahko na funkcijo 
GABA receptorjev. V nekaterih predelih možganov AAS zmanjšajo 
aktivnost GABA receptorjev, v drugih pa povečajo njihovo funkcijo 
(Jorge-Rivera, McIntyre in Henderson, 2000; Masonis in McCarthy, 
1996). 
Pri nekaj živalskih vrstah je bila ugotovljena pozitivna povezava 
med agresijo in količino endogenega testosterona, medtem ko 
pri ljudeh ta povezava še ni natančno opredeljena (Pope, Kouri in 
Hudson, 2000). Prva opazovanja psiholoških funkcij so bila opisa-
na v študijah primerov športnikov, ki so zlorabljali velike odmerke 
AAS. Tu so poročali o shizofreniji, odvisnosti od steroidov, (Brower, 
Blow, Eliopulos in Beresford, 1989; Pope in Katz, 1988, 1990). Opisa-
ne so tudi hipomanične epizode in družinsko nasilje (Driessen, Mu-
essigbrodt, Dilling in Driessen, 1996; Schulte, Hall in Boyer, 1993).
Študije, ki so preučevale povezave med telesno samopodobo in 
zlorabo AAS, so soglasno potrdile, da je uporaba velikokrat pove-
zana z nizko samozavestjo in nezadovoljstvom z lastnim telesom. 
Ta pojav so najprej poimenovali »reverzna anoreksija«, ki so jo ka-
sneje poimenovali mišična dismorfija, pri kateri je življenje osebe 
podrejeno pridobivanju mišične mase z namenom popolnega te-
lesa (Blouin in Goldfield, 1995; Pope, Katz in Hudson, 1993).
Zasvojenih je okoli 25–50 % uporabnikov AAS, medtem ko se od-
tegnitveni sindromi pojavijo le pri manjšem številu uporabnikov 
(Brower, Blow, Young in Hill, 1991; Pope in Katz, 1994). Ob preneha-
nju uporabe AAS se pogosto pojavijo depresivni simptomi, kot so 
melanholično razpoloženje, izguba interesa, izguba libida, težave s 
spanjem in samomorilne misli (Kanayama, Brower, Wood, Hudson 
in Pope, 2010; Turillazzi idr., 2011).
 Koža
Izraziti so tudi vplivi na kožo, kjer je opazno povečanje žlez lojnic, 
povečana produkcija loja in zvišanje holesterola na površini kože 
(Kiraly, Alen, Korvola in Horsmanheimo, 1988; Zouboulis, Chen, 
Thornton, Qin in Rosenfield, 2007). Najbolj pogosta sprememba 
na koži so akne (acne vulgaris), ki se pojavijo pri 17 %–50 % AAS 
uporabnikov (Evans, 1997). Po prenehanju uporabe AAS v večini 
primerov akne izginejo, včasih pa je potrebna anti-androgenska 
terapija s ciproteronom ali spironolaktonom (Zouboulis idr., 2007). 
V nekaterih primerih pa pride do hujše oblike aken (acne congloba-
ta), ki pustijo na predelih kože trajne brazgotine (Gerber, Kukova, 
Meller, Neumann in Homey, 2008).
Okoli 40 % uporabnikom AAS se na koži pojavijo strije (striae disten-
sae), še posebej nad predeli skeletnih mišic, ki so najbolj aktivna pri 
telesni obremenitvi (Parkinson in Evans, 2006). V nekaterih prime-
rih lahko strije tudi po prenehanju uporabe AAS ostanejo na koži 
kot bele lise (Wollina idr., 2007).
Pri ženskah, ki uporabljajo AAS, pride pogosto do pojava hirzutiz-
ma, tj. androgeno povzročena poraščenost moškega tipa na obra-
zu, prsih, trebuhu, trtici, zadnjici, notranjem delu stegen in zuna-
njih spolnih organih (Urman, Pride in Yuen, 1991; Walker in Adams, 
2009). Hirzutizem lahko spremlja androgena alopecija (Walker in 
Adams, 2009).
 Reproduktivni sistem
Ker so AAS mimetiki testosterona, imajo pomembne učinke na 
spolne hormone in reproduktivni sistem. Zavirajo hipotalamično-
-hipofizno-gonadalno zanko, ki deluje kot sistem za uravnavanje 
izločanja androgenov, zato posledično zmotijo endogeno pro-
dukcijo testosterona in gonadotropinov (luteinizirajoči hormon 
in folikel stimulirajoči hormon). Pri moških zmanjšano nastajanje 
gonadotropinov pospeši atrofijo testisov ter zniža produkcijo in 
kvaliteto semenske tekočine. Študije so pokazale, da lahko AAS 
povzročijo izrazit upad serumske koncentracije gonadotropinov, 
kar se lahko zazna že v 24 urah po vnosu AAS v telo (Alen, Reinila 
in Vihko, 1985; Bhasin, Storer, Berman, Callegari, Clevenger, Phil-
lips, idr., 1996; Bhasin idr., 2001). Serumski testosteron je odvisen 
od odmerkov apliciranega eksogenega testosterona. Tedenski 
intramuskularni odmerki 25 ali 50 mg testosterona so povzročili 
zmanjšanje količine prostega testosterona in testosterona v seru-
mu, medtem ko so bili rezultati pri tedenskih IM odmerkih nad 300 
mg ravno nasprotni. Pri aplikaciji visokih odmerkov testosterona in 
uporabi kombinacije AAS se tako povišajo serumski in prosti testo-
steron, estradiol, androstendion in DHT. Povečane koncentracije 
estradiola, androstendiona in DHT so verjetno posledica pretvor-
be AAS v periferiji (Alen idr., 1985; Bhasin idr., 2001). Več raziskav je 
potrdilo, da odmerki androgenov, ki so višji od terapevtskih, po-
slabšajo kvaliteto in količino semenske tekočine ter lahko vodijo 
do neplodnosti že v nekaj mesecih. To bi se lahko v prihodnosti 
uporabljajo kot moška kontracepcija, vendar ta metoda še ni do-
bro raziskana in zanesljiva. Po prenehanju uporabe steroidov je 
potrebno določeno obdobje, v katerem se popolnoma vzposta-
vi reproduktivni sistem. Po 6 mesecih uporabe kombinacije AAS, 
se lahko funkcija reproduktivnega sistema popolnoma vzpostavi 
šele po 4–5 mesecih, lahko pa traja tudi dalj časa (do 2 leti) ali pa 
se funkcija nikoli ne povrne na prvotno. Nekateri uporabniki AAS, 
zato poskušajo te neželene učinke na reproduktivni sistem omiliti 
z uporabo horionskega gonadotropina (hCG), ki vzpodbudi en-
dogeno nastajanje testosterona v testisih (Alen in Hakkinen, 1987; 
Alen idr., 1985; Martikainen, Alen, Rahkila in Vihko, 1986). Na tak na-
čin so povečali število spermalnih celic, vendar so imele nepravilno 
morfologijo, zato je večina uporabnikov ostala neplodnih (Karila, 
Hovatta in Seppala, 2004).
210
Pri moških uporabnikih pride do pojava ginekomastije, tj. nastanek 
povečanih prsi, kar je problematično zaradi pojava bolečine v prsih 
in tudi zaradi estetskih razlogov. V začetnih fazah lahko spontano 
izzveni, medtem ko je pri dolgoročni uporabi AAS steroidov edina 
možnost zdravljenja kirurška odstranitev (Wilson, 1988). Do gineko-
mastije pri uporabi AAS pride zaradi encimske pretvorbe (aroma-
taza) moških spolnih hormonov v estrogene. Veliki odmerki AAS v 
telesu povzročijo tudi porast estrogenov. Zato se za preprečevanje 
ginekomastije veliko uporabnikov AAS poslužuje sočasne uporabe 
zaviralcev aromataze ali učinkovin z antagonističnim delovanjem 
na estrogeni receptor (Wilson, 1988). 
Uporaba AAS pri ženskah poveča maskulinizacijo. Pride do pove-
čanega libida, spremembe višine glasu (nižji vokal) in hripavosti, 
kar se izrazi že v prvih tednih uporabe. Dolgoročna uporaba lahko 
povzroči izgubo las (androgena alopecija), spremembe rasti sra-
mnih dlak, povečanje klitorisa (klitoralna hipertrofija), spremembe 
v menstrualnem ciklu (dismenoreja – boleča menstruacija, ame-
noreja – odsotnost menstruacije), motnje ovulacije z neplodnostjo 
in zmanjšanje prsi (Davis in Wahlin-Jacobsen, 2015; Wilson, 1988). 
 Ostali endokrini vplivi
Poleg motenj hipotalamično-hipofizno-gonadne zanke, imajo 
AAS negativne vplive tudi na druge endokrine sisteme. Vplivajo na 
presnovo glukoze in povzročajo inzulinsko rezistenco ter povzro-
čajo nepravilno delovanje žleze ščitnice (J. C. Cohen in Hickman, 
1987; Deyssig in Weissel, 1993). 
 Zaključek
Problem uporabe AAS leži v dejstvu, da imajo uporabniki malo 
znanja o neželenih učinkih in tveganju za zdravje, hkrati pa veliko 
informacij o protokolih zlorabe. Nakup AAS preko spleta ali dru-
gje je danes preprost in zato so te snovi dostopne širšemu krogu 
potencialnih uporabnikov. Vloga strokovnih delavcev v športu, 
zdravstvenih delavcev, staršev in vseh ostalih je, da poskrbimo za 
izobraževanje mladih športnikov in jih opozorimo na številne ne-
varnosti uporabe prepovedanih snovi v športu. Zloraba AAS danes 
ne predstavlja več samo problema v športu kot doping, ampak je 
širši javnozdravstveni problem. 
 Literatura
1. Abushareeda, W., Fragkaki, A., Vonaparti, A., Angelis, Y., Tsivou, M., Saad, 
K., . . . Georgakopoulos, C. (2014). Advances in the detection of designer 
steroids in anti-doping. Bioanalysis, 6(6), 881–896. doi:10.4155/bio.14.9
2. Alen, M. in Hakkinen, K. (1987). Androgenic steroid effects on serum 
hormones and on maximal force development in strength athletes. J 
Sports Med Phys Fitness, 27(1), 38-46. Retrieved from https://www.ncbi.
nlm.nih.gov/pubmed/3599971
3. Alen, M., Reinila, M. in Vihko, R. (1985). Response of serum hormones 
to androgen administration in power athletes. Med Sci Sports Exerc, 
17(3), 354–359. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub-
med/2991700
4. Applebaum-Bowden, D., Haffner, S. M. in Hazzard, W. R. (1987). The 
dyslipoproteinemia of anabolic steroid therapy: increase in hepatic 
triglyceride lipase precedes the decrease in high density lipoprotein2 
cholesterol. Metabolism, 36(10), 949–952. Retrieved from http://www.
ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/3657514
5. Bahrke, M. S., Yesalis, C. E., 3rd in Wright, J. E. (1996). Psychological 
and behavioural effects of endogenous testosterone and ana-
bolic-androgenic steroids. An update. Sports Med, 22(6), 367–390. 
doi:10.2165/00007256-199622060-00005
6. Bamman, M. M., Shipp, J. R., Jiang, J., Gower, B. A., Hunter, G. R., Go-
odman, A., . . . Urban, R. J. (2001). Mechanical load increases mu-
scle IGF-I and androgen receptor mRNA concentrations in hu-
mans. Am J Physiol Endocrinol Metab, 280(3), E383–390. doi:10.1152/
ajpendo.2001.280.3.E383
7. Basaria, S. (2010). Androgen abuse in athletes: detection and con-
sequences. J Clin Endocrinol Metab, 95(4), 1533–1543. doi:10.1210/
jc.2009-1579
8. Basaria, S., Wahlstrom, J. T. in Dobs, A. S. (2001). Anabolic-androgenic 
steroid therapy in the treatment of chronic diseases. J Clin Endocrinol 
Metab, 86(11), 5108–5117. doi:10.1210/jcem.86.11.7983
9. Bergink, E. W., Janssen, P. S., Turpijn, E. W. in van der Vies, J. (1985). Com-
parison of the receptor binding properties of nandrolone and testo-
sterone under in vitro and in vivo conditions. J Steroid Biochem, 22(6), 
831–836. doi:10.1016/0022-4731(85)90293-6
10. Beutel, A., Bergamaschi, C. T. in Campos, R. R. (2005). Effects of chronic 
anabolic steroid treatment on tonic and reflex cardiovascular con-
trol in male rats. J Steroid Biochem Mol Biol, 93(1), 43–48. doi:10.1016/j.
jsbmb.2004.11.003
11. Bhasin, S., Storer, T. W., Berman, N., Callegari, C., Clevenger, B. in Phillips, 
J. (1996). The effects of supraphysiologic doses of testosterone on mu-
scle size and strength in normal men. N Engl J Med, 335. doi:10.1056/
NEJM199607043350101
12. Bhasin, S., Storer, T. W., Berman, N., Callegari, C., Clevenger, B., Phillips, J., . 
. . Casaburi, R. (1996). The effects of supraphysiologic doses of testoste-
rone on muscle size and strength in normal men. N Engl J Med, 335(1), 
1–7. doi:10.1056/NEJM199607043350101
13. Bhasin, S., Woodhouse, L., Casaburi, R., Singh, A. B., Bhasin, D., Berman, 
N., . . . Storer, T. W. (2001). Testosterone dose-response relationships in 
healthy young men. Am J Physiol Endocrinol Metab, 281(6), E1172–1181. 
doi:10.1152/ajpendo.2001.281.6.E1172
14. Blouin, A. G. in Goldfield, G. S. (1995). Body image and steroid use in 
male bodybuilders. Int J Eat Disord, 18(2), 159–165. Retrieved from 
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/7581418
15. Brennan, B. P., Kanayama, G. in Pope, H. G. (2013). Performance-enhan-
cing drugs on the web: a growing public-health issue. Am J Addict, 22. 
doi:10.1111/j.1521-0391.2013.00311.x
16. Brennan, B. P., Kanayama, G. in Pope, H. G., Jr. (2013). Performance-en-
hancing drugs on the web: a growing public-health issue. Am J Addict, 
22(2), 158–161. doi:10.1111/j.1521-0391.2013.00311.x
17. Brower, K. J., Blow, F. C., Eliopulos, G. A. in Beresford, T. P. (1989). Anabolic 
androgenic steroids and suicide. Am J Psychiatry, 146(8), 1075. Retrieved 
from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2750981
18. Brower, K. J., Blow, F. C., Young, J. P. in Hill, E. M. (1991). Symptoms and 
correlates of anabolic-androgenic steroid dependence. Br J Addict, 
86(6), 759–768. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub-
med/1878625
19. Caro, L. in Ghizzi, A. (1989). Effect of testosterone on the in vitro proli-
feration of bone marrow granulocyte-macrophage cells (CFU-GM). II. 
Observations in hypogonadal subjects. Boll Soc Ital Biol Sper, 65. 
20. Cohen, J. C. in Hickman, R. (1987). Insulin resistance and diminished 
glucose tolerance in powerlifters ingesting anabolic steroids. J Clin En-
docrinol Metab, 64(5), 960–963. doi:10.1210/jcem-64-5-960
21. Cohen, L. I., Hartford, C. G. in Rogers, G. G. (1996). Lipoprotein (a) and 
cholesterol in body builders using anabolic androgenic steroids. Med 
Sci Sports Exerc, 28(2), 176–179. Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.
gov/pubmed/8775151
doping v športu
211
22. Coviello, A. D., Kaplan, B., Lakshman, K. M., Chen, T., Singh, A. B. in Bha-
sin, S. (2008). Effects of graded doses of testosterone on erythropoiesis 
in healthy young and older men. J Clin Endocrinol Metab, 93. doi:10.1210/
jc.2007-1692
23. Davis, S. R. in Wahlin-Jacobsen, S. (2015). Testosterone in women--
the clinical significance. Lancet Diabetes Endocrinol, 3(12), 980-992. 
doi:10.1016/S2213-8587(15)00284-3
24. Deligiannis, A., Bjornstad, H., Carre, F., Heidbuchel, H., Kouidi, E., Pan-
huyzen-Goedkoop, N. M., . . . Cardiology, E. S. C. S. G. o. S. (2006). ESC 
study group of sports cardiology position paper on adverse cardiova-
scular effects of doping in athletes. Eur J Cardiovasc Prev Rehabil, 13(5), 
687–694. doi:10.1097/01.hjr.0000224482.95597.7a
25. Deyssig, R. in Weissel, M. (1993). Ingestion of androgenic-anabolic ste-
roids induces mild thyroidal impairment in male body builders. J Clin 
Endocrinol Metab, 76(4), 1069–1071. doi:10.1210/jcem.76.4.8473383
26. Dickerman, R. D., McConathy, W. J., Schaller, F. in Zachariah, N. Y. (1996). 
Cardiovascular complications and anabolic steroids. Eur Heart J, 17(12), 
1912. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/8960437
27. Dickerman, R. D., Pertusi, R. M., Zachariah, N. Y., Dufour, D. R. in McCo-
nathy, W. J. (1999). Anabolic steroid-induced hepatotoxicity: is it over-
stated? Clin J Sport Med, 9(1), 34–39. Retrieved from https://www.ncbi.
nlm.nih.gov/pubmed/10336050
28. Dickerman, R. D., Schaller, F. in McConathy, W. J. (1998). Left ventricu-
lar wall thickening does occur in elite power athletes with or without 
anabolic steroid Use. Cardiology, 90(2), 145–148. Retrieved from http://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/9778553
29. Driessen, M., Muessigbrodt, H., Dilling, H. in Driessen, B. (1996). Child 
sexual abuse associated with anabolic androgenic steroid use. Am J 
Psychiatry, 153(10), 1369. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/
pubmed/8831458
30. Ebenbichler, C. F., Sturm, W., Ganzer, H., Bodner, J., Mangweth, B., Ritsch, 
A., . . . Patsch, J. R. (2001). Flow-mediated, endothelium-dependent va-
sodilatation is impaired in male body builders taking anabolic-andro-
genic steroids. Atherosclerosis, 158(2), 483–490. Retrieved from http://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11583730
31. Elashoff, J. D., Jacknow, A. D., Shain, S. G. in Braunstein, G. D. (1991). Ef-
fects of anabolic-androgenic steroids on muscular strength. Ann Intern 
Med, 115. doi:10.7326/0003-4819-115-5-387
32. Evans, N. A. (1997). Gym and tonic: a profile of 100 male steroid users. Br 
J Sports Med, 31(1), 54–58. doi:10.1136/bjsm.31.1.54
33. Ferenchick, G. S., Hirokawa, S., Mammen, E. F. in Schwartz, K. A. (1995). 
Anabolic-androgenic steroid abuse in weight lifters: evidence for 
activation of the hemostatic system. Am J Hematol, 49. doi:10.1002/
ajh.2830490405
34. Freed, D. L., Banks, A. J., Longson, D. in Burley, D. M. (1975). Anabolic 
steroids in athelics: crossover double-blind trial on weightlifters. Br 
Med J, 2(5969), 471–473. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/
pubmed/125133
35. Gerber, P. A., Kukova, G., Meller, S., Neumann, N. J. in Homey, B. (2008). 
The dire consequences of doping. Lancet, 372(9639), 656. doi:10.1016/
S0140-6736(08)61278-7
36. Giannitrapani, L., Soresi, M., Spada, E., Cervello, M., D’Alessandro, N. in 
Montalto, G. (2006). Sex hormones and risk of liver tumor. Ann N Y Acad 
Sci, 1089. doi:10.1196/annals.1386.044
37. Glazer, G. (1991). Atherogenic effects of anabolic steroids on serum li-
pid levels. A literature review. Arch Intern Med, 151(10), 1925–1933. Retri-
eved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/1929679
38. Grace, F., Sculthorpe, N., Baker, J. in Davies, B. (2003). Blood pressure 
and rate pressure product response in males using high-dose anabolic 
androgenic steroids (AAS). J Sci Med Sport, 6(3), 307–312. Retrieved from 
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/14609147
39. Gragera, R., Saborido, A., Molano, F., Jimenez, L., Muniz, E. in Megias, 
A. (1993). Ultrastructural changes induced by anabolic steroids in liver 
of trained rats. Histol Histopathol, 8(3), 449–455. Retrieved from https://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/8358156
40. Hall, R. C. in Hall, R. C. (2005). Abuse of supraphysiologic doses of ana-
bolic steroids. South Med J, 98. doi:10.1097/01.SMJ.0000157531.04472.B2
41. Hartgens, F., Rietjens, G., Keizer, H. A., Kuipers, H. in Wolffenbuttel, B. H. 
(2004). Effects of androgenic-anabolic steroids on apolipoproteins and 
lipoprotein (a). Br J Sports Med, 38(3), 253–259. Retrieved from https://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15155420
42. Hausmann, R., Hammer, S. in Betz, P. (1998). Performance enhancing 
drugs (doping agents) and sudden death--a case report and review 
of the literature. Int J Legal Med, 111(5), 261–264. Retrieved from http://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/9728754
43. Hero, M., Wickman, S., Hanhijärvi, R., Siimes, M. A. in Dunkel, L. (2005). 
Pubertal upregulation of erythropoiesis in boys is determined prima-
rily by androgen. J Pediatr, 146. doi:10.1016/j.jpeds.2004.09.002
44. Hickson, R. C., Czerwinski, S. M., Falduto, M. T. in Young, A. P. (1990). Glu-
cocorticoid antagonism by exercise and androgenic-anabolic steroids. 
Med Sci Sports Exerc, 22(3), 331–340. Retrieved from https://www.ncbi.
nlm.nih.gov/pubmed/2199753
45. Horn, S., Gregory, P. in Guskiewicz, K. M. (2009). Self-reported anabolic-
-androgenic steroids use and musculoskeletal injuries: findings from 
the center for the study of retired athletes health survey of retired NFL 
players. Am J Phys Med Rehabil, 88. doi:10.1097/PHM.0b013e318198b622
46. Ishak, K. G. in Zimmerman, H. J. (1987). Hepatotoxic effects of 
the anabolic/androgenic steroids. Semin Liver Dis, 7(3), 230–236. 
doi:10.1055/s-2008-1040579
47. Jorge-Rivera, J. C., McIntyre, K. L. in Henderson, L. P. (2000). Anabo-
lic steroids induce region- and subunit-specific rapid modulation of 
GABA(A) receptor-mediated currents in the rat forebrain. J Neurophysi-
ol, 83(6), 3299–3309. doi:10.1152/jn.2000.83.6.3299
48. Kahn, N. N., Sinha, A. K., Spungen, A. M. in Bauman, W. A. (2006). Effects 
of oxandrolone, an anabolic steroid, on hemostasis. Am J Hemato., 81. 
doi:10.1002/ajh.20532
49. Kanayama, G., Brower, K. J., Wood, R. I., Hudson, J. I. in Pope, H. G. (2010). 
Treatment of anabolic-androgenic steroid dependence: emerging 
evidence and its implications. Drug Alcohol Depend, 109. doi:10.1016/j.
drugalcdep.2010.01.011
50. Karila, T., Hovatta, O. in Seppala, T. (2004). Concomitant abuse of ana-
bolic androgenic steroids and human chorionic gonadotrophin impa-
irs spermatogenesis in power athletes. Int J Sports Med, 25(4), 257–263. 
doi:10.1055/s-2004-819936
51. Kazlauskas, R. (2010). Designer steroids. Handb Exp Pharmacol(195), 
155–185. doi:10.1007/978-3-540-79088-4_7
52. Kicman, A. T. (2008). Pharmacology of anabolic steroids. Br J Pharmacol, 
154(3), 502–521. doi:10.1038/bjp.2008.165
53. Kiraly, C. L., Alen, M., Korvola, J. in Horsmanheimo, M. (1988). The effect 
of testosterone and anabolic steroids on the skin surface lipids and the 
population of Propionibacteria acnes in young postpubertal men. Acta 
Derm Venereol, 68(1), 21–26. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.
gov/pubmed/2449007
54. Kleiner, S. M., Calabrese, L. H., Fiedler, K. M., Naito, H. K. in Skibinski, C. 
I. (1989). Dietary influences on cardiovascular disease risk in anabolic 
steroid-using and nonusing bodybuilders. J Am Coll Nutr, 8(2), 109–119. 
Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2708728
55. Kuipers, H., Wijnen, J. A., Hartgens, F. in Willems, S. M. (1991). Influence 
of anabolic steroids on body composition, blood pressure, lipid profi-
le and liver functions in body builders. Int J Sports Med, 12(4), 413–418. 
doi:10.1055/s-2007-1024704
212
56. Kutscher, E. C., Lund, B. C. in Perry, P. J. (2002). Anabolic steroids: a revi-
ew for the clinician. Sports Med, 32. 
57. Lau, D. H., Stiles, M. K., John, B., Shashidhar, Young, G. D. in Sanders, P. 
(2007). Atrial fibrillation and anabolic steroid abuse. Int J Cardiol, 117(2), 
e86–87. doi:10.1016/j.ijcard.2006.11.199
58. Lenders, J. W., Demacker, P. N., Vos, J. A., Jansen, P. L., Hoitsma, A. J., van 
‘t Laar, A. in Thien, T. (1988). Deleterious effects of anabolic steroids on 
serum lipoproteins, blood pressure, and liver function in amateur body 
builders. Int J Sports Med, 9(1), 19–23. doi:10.1055/s-2007-1024972
59. Lippi, G. in Banfi, G. (2011). Doping and thrombosis in sports. Semin 
Thromb Hemost, 37. doi:10.1055/s-0031-1297371
60. Lu, N. Z., Wardell, S. E., Burnstein, K. L., Defranco, D., Fuller, P. J., Giguere, 
V., . . . Cidlowski, J. A. (2006). International Union of Pharmacology. LXV. 
The pharmacology and classification of the nuclear receptor superfa-
mily: glucocorticoid, mineralocorticoid, progesterone, and androgen 
receptors. Pharmacol Rev, 58(4), 782–797. doi:10.1124/pr.58.4.9
61. Luciano, R. L., Castano, E., Moeckel, G. in Perazella, M. A. (2014). Bile acid 
nephropathy in a bodybuilder abusing an anabolic androgenic steroid. 
Am J Kidney Dis, 64. doi:10.1053/j.ajkd.2014.05.010
62. Lukas, S. E. (1996). CNS effects and abuse liability of anabolic-androge-
nic steroids. Annu Rev Pharmacol Toxicol, 36, 333-357. doi:10.1146/annu-
rev.pa.36.040196.002001
63. Luke, J. L., Farb, A., Virmani, R. in Sample, R. H. (1990). Sudden cardiac 
death during exercise in a weight lifter using anabolic androgenic ste-
roids: pathological and toxicological findings. J Forensic Sci, 35(6), 1441–
1447. Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2148179
64. Lundholm, L., Frisell, T., Lichtenstein, P. in Långström, N. (2015). Anabolic 
androgenic steroids and violent offending: confounding by polysub-
stance abuse among 10,365 general population men. Addiction, 110. 
doi:10.1111/add.12715
65. Lynch, C. S. in Story, A. J. (2000). Dihydrotestosterone and estrogen 
regulation of rat brain androgen-receptor immunoreactivity. Physiol 
Behav, 69(4-5), 445–453. doi:10.1016/s0031-9384(99)00257-7
66. Maior, A. S., Menezes, P., Pedrosa, R. C., Carvalho, D. P., Soares, P. P. in 
Nascimento, J. H. (2010). Abnormal cardiac repolarization in anabo-
lic androgenic steroid users carrying out submaximal exercise te-
sting. Clin Exp Pharmacol Physiol, 37(12), 1129–1133. doi:10.1111/j.1440-
1681.2010.05452.x
67. Martikainen, H., Alen, M., Rahkila, P. in Vihko, R. (1986). Testicular re-
sponsiveness to human chorionic gonadotrophin during transient 
hypogonadotrophic hypogonadism induced by androgenic/anabolic 
steroids in power athletes. J Steroid Biochem, 25(1), 109–112. Retrieved 
from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/3747510
68. Masonis, A. E. in McCarthy, M. P. (1996). Effects of the androgenic/ana-
bolic steroid stanozolol on GABAA receptor function: GABA-stimulated 
36Cl- influx and [35S] TBPS binding. J Pharmacol Exp Ther, 279(1), 186–
193. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/8858992
69. McCrohon, J. A., Jessup, W., Handelsman, D. J. in Celermajer, D. S. (1999). 
Androgen exposure increases human monocyte adhesion to vascular 
endothelium and endothelial cell expression of vascular cell adhesion 
molecule-1. Circulation, 99(17), 2317–2322. Retrieved from http://www.
ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10226099
70. Nakao, A., Sakagami, K., Nakata, Y., Komazawa, K., Amimoto, T. in Na-
kashima, K. (2000). Multiple hepatic adenomas caused by long-term 
administration of androgenic steroids for aplastic anemia in associati-
on with familial adenomatous polyposis. J Gastoenterol, 35. doi:10.1007/
s005350070081
71. Nieminen, M. S., Ramo, M. P., Viitasalo, M., Heikkila, P., Karjalainen, J., 
Mantysaari, M. in Heikkila, J. (1996). Serious cardiovascular side ef-
fects of large doses of anabolic steroids in weight lifters. Eur Heart J, 
17(10), 1576–1583. Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub-
med/8909917
72. Nieschlag, E. in Vorona, E. (2015). Doping with anabolic androgenic 
steroids (AAS): Adverse effects on non-reproductive organs and func-
tions. Rev Endocr Metab Disord, 16(3), 199–211. doi:10.1007/s11154-015-
9320-5
73. Parkinson, A. B. in Evans, N. A. (2006). Anabolic androgenic steroids: a 
survey of 500 users. Med Sci Sports Exerc, 38(4), 644-651. doi:10.1249/01.
mss.0000210194.56834.5d
74. Payne, A. H. in Hales, D. B. (2004). Overview of steroidogenic enzymes 
in the pathway from cholesterol to active steroid hormones. Endocr 
Rev, 25(6), 947–970. doi:10.1210/er.2003-0030
75. Pereira-Junior, P. P., Chaves, E. A., Costa, E. S. R. H., Masuda, M. O., de Car-
valho, A. C. in Nascimento, J. H. (2006). Cardiac autonomic dysfunction 
in rats chronically treated with anabolic steroid. Eur J Appl Physiol, 96(5), 
487–494. doi:10.1007/s00421-005-0111-7
76. Pope, H. G., Jr. in Katz, D. L. (1988). Affective and psychotic symptoms 
associated with anabolic steroid use. Am J Psychiatry, 145(4), 487-490. 
doi:10.1176/ajp.145.4.487
77. Pope, H. G., Jr. in Katz, D. L. (1990). Homicide and near-homicide by ana-
bolic steroid users. J Clin Psychiatry, 51(1), 28–31. Retrieved from https://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2295588
78. Pope, H. G., Jr. in Katz, D. L. (1994). Psychiatric and medical effects of 
anabolic-androgenic steroid use. A controlled study of 160 athletes. 
Arch Gen Psychiatry, 51(5), 375–382. Retrieved from https://www.ncbi.
nlm.nih.gov/pubmed/8179461
79. Pope, H. G., Jr., Katz, D. L. in Hudson, J. I. (1993). Anorexia nervosa and 
»reverse anorexia« among 108 male bodybuilders. Compr Psychiatry, 
34(6), 406–409. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub-
med/8131385
80. Pope, H. G., Jr., Kouri, E. M. in Hudson, J. I. (2000). Effects of supraphysi-
ologic doses of testosterone on mood and aggression in normal men: 
a randomized controlled trial. Arch Gen Psychiatry, 57(2), 133-140; di-
scussion 155–136. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub-
med/10665615
81. Przkora, R., Jeschke, M. G., Barrow, R. E., Suman, O. E., Meyer, W. J. in 
Finnerty, C. C. (2005). Metabolic and hormonal changes of severely 
burned children receiving long-term oxandrolone treatment. Ann 
Surg, 242. 
82. Raschka, C., Chmiel, C., Preiss, R. in Boos, C. (2013). [Recreational athletes 
and doping--a survey in 11 gyms in the area of Frankfurt/Main]. MMW 
Fortschr Med, 155 Suppl 2, 41-43. doi:10.1007/s15006-013-1052-4
83. Riezzo, I., De Carlo, D., Neri, M., Nieddu, A., Turillazzi, E. in Fineschi, V. 
(2011). Heart disease induced by AAS abuse, using experimental mice/
rats models and the role of exercise-induced cardiotoxicity. Mini Rev 
Med Chem, 11(5), 409–424. Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.
gov/pubmed/21443510
84. Rolf, C. in Nieschlag, E. (1998). Potential adverse effects of long-term 
testosterone therapy. Bailliere Clin Endocrinol Metab, 12. doi:10.1016/
S0950-351X(98)80305-4
85. Rosenfeld, G. A., Chang, A., Poulin, M., Kwan, P. in Yoshida, E. (2011). Cho-
lestatic jaundice, acute kidney injury and acute pancreatitis secondary 
to the recreational use of methandrostenolone: a case report. J Med 
Case Rep, 5. doi:10.1186/1752-1947-5-138
86. Rubinow, D. R. in Schmidt, P. J. (1996). Androgens, brain, and behavior. 
Am J Psychiatry, 153(8), 974-984. doi:10.1176/ajp.153.8.974
87. Sader, M. A., Griffiths, K. A., McCredie, R. J., Handelsman, D. J. in Celer-
majer, D. S. (2001). Androgenic anabolic steroids and arterial structure 
and function in male bodybuilders. J Am Coll Cardiol, 37(1), 224–230. 
Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11153743
88. Sagoe, D., Molde, H., Andreassen, C. S., Torsheim, T. in Pallesen, S. (2014). 
The global epidemiology of anabolic-androgenic steroid use: a meta-
-analysis and meta-regression analysis. Ann Epidemiol, 24. doi:10.1016/j.
annepidem.2014.01.009
doping v športu
213
89. Schulte, H. M., Hall, M. J. in Boyer, M. (1993). Domestic violence associa-
ted with anabolic steroid abuse. Am J Psychiatry, 150(2), 348. Retrieved 
from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/8422094
90. Schutzel, M. M., Johnson, M. H. in Rosenthal, H. G. (2014). Bilateral delto-
id myositis ossificans in a weightlifter using anabolic steroids. Orthope-
dics, 37. doi:10.3928/01477447-20140825-92
91. Seene, T. in Viru, A. (1982). The catabolic effect of glucocorticoids on 
different types of skeletal muscle fibres and its dependence upon mu-
scle activity and interaction with anabolic steroids. J Steroid Biochem, 
16(2), 349–352. doi:10.1016/0022-4731(82)90190-x
92. Sheffield-Moore, M., Urban, R. J., Wolf, S. E., Jiang, J., Catlin, D. H., Hern-
don, D. N., . . . Ferrando, A. A. (1999). Short-term oxandrolone admini-
stration stimulates net muscle protein synthesis in young men. J Clin 
Endocrinol Metab, 84(8), 2705–2711. doi:10.1210/jcem.84.8.5923
93. Socas, L., Zumbado, M., Pérez-Luzardo, O., Ramos, A., Pérez, C. in Her-
nández, J. R. (2005). Hepatocellular adenomas associated with anabolic 
androgenic steroid abuse in bodybuilders: a report of two cases and a 
review of the literature. Br J Sports Med, 39. doi:10.1136/bjsm.2004.013599
94. Soe, K. L., Soe, M. in Gluud, C. (1992). Liver pathology associated with 
the use of anabolic-androgenic steroids. Liver, 12(2), 73–79. Retrieved 
from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/1535676
95. Stolt, A., Karila, T., Viitasalo, M., Mantysaari, M., Kujala, U. M. in Karjalain-
en, J. (1999). QT interval and QT dispersion in endurance athletes and 
in power athletes using large doses of anabolic steroids. Am J Cardiol, 
84(3), 364–366, A369. Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/
pubmed/10496458
96. Strauss, R. H., Liggett, M. T. in Lanese, R. R. (1985). Anabolic steroid use 
and perceived effects in ten weight-trained women athletes. JAMA, 
253(19), 2871–2873. Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pu-
bmed/3989963
97. Strauss, R. H., Wright, J. E., Finerman, G. A. in Catlin, D. H. (1983). Side 
Effects of Anabolic Steroids in Weight-Trained Men. Phys Sportsmed, 
11(12), 86–98. doi:10.1080/00913847.1983.11708706
98. Striegel, H., Simon, P., Frisch, S., Roecker, K., Dietz, K. in Dickhuth, H. H. 
(2006). Anabolic ergogenic substance users in fitness-sports: a distinct 
group supported by the health care system. Drug Alcohol Depend, 81. 
doi:10.1016/j.drugalcdep.2005.05.013
99. Thompson, P. D., Cullinane, E. M., Sady, S. P., Chenevert, C., Saritelli, A. L., 
Sady, M. A. in Herbert, P. N. (1989). Contrasting effects of testosterone 
and stanozolol on serum lipoprotein levels. JAMA, 261(8), 1165–1168. Re-
trieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2915439
100. Turillazzi, E., Perilli, G., Paolo, M., Neri, M., Riezzo, I. in Fineschi, V. 
(2011). Side effects of AAS abuse: an overview. Mini Rev Med Chem, 11. 
doi:10.2174/138955711795445925
101. Urhausen, A., Albers, T. in Kindermann, W. (2004). Are the cardiac ef-
fects of anabolic steroid abuse in strength athletes reversible? Heart, 
90(5), 496–501. Retrieved from http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub-
med/15084541
102. Urman, B., Pride, S. M. in Yuen, B. H. (1991). Elevated serum testostero-
ne, hirsutism, and virilism associated with combined androgen-estro-
gen hormone replacement therapy. Obstet Gynecol, 77(4), 595–598. 
Retrieved from https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2002984
103. Van Renterghem, P., Viaene, W., Van Gansbeke, W., Barrabin, J., Ianno-
ne, M., Polet, M., . . . Van Eenoo, P. (2020). Validation of an ultra-sensiti-
ve detection method for steroid esters in plasma for doping analysis 
using positive chemical ionization GC-MS/MS. J Chromatogr B Analyt 
Technol Biomed Life Sci, 1141, 122026. doi:10.1016/j.jchromb.2020.122026
104. Vanderschueren, D., Vandenput, L., Boonen, S., Lindenberg, M., Bo-
uillon, R. in Ohlsson, C. (2004). Androgens and bone. Endocr Rev, 25. 
doi:10.1210/er.2003-0003
105. Voelker, S. E., Lorenz, L. M. in Litzau, J. J. (2019). Semi-quantitative de-
termination of designer steroids by high-performance liquid chro-
matography with ultraviolet detection in the absence of reference 
material. Drug Test Anal, 11(3), 428–434. doi:10.1002/dta.2511
106. WADA. (2019). 2018 Anti-Doping Testing Figures Retrieved from 
https://www.wada-ama.org/en/resources/laboratories/anti-doping-
-testing-figures-report
107. Walker, J. in Adams, B. (2009). Cutaneous manifestations of anabolic-
-androgenic steroid use in athletes. Int J Dermatol, 48(10), 1044–1048; 
quiz 1048. doi:10.1111/j.1365-4632.2009.04139.x
108. Wilson, J. D. (1988). Androgen abuse by athletes. Endocr Rev, 9(2), 181–
199. doi:10.1210/edrv-9-2-181
109. Wollina, U., Pabst, F., Schonlebe, J., Abdel-Naser, M. B., Konrad, H., Gru-
ner, M., . . . Schreiber, G. (2007). Side-effects of topical androgenic and 
anabolic substances and steroids. A short review. Acta Dermatovene-
rol Alp Pannonica Adriat, 16(3), 117–122. Retrieved from https://www.
ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17994172
110. Wysoczanski, M., Rachko, M. in Bergmann, S. R. (2008). Acute myo-
cardial infarction in a young man using anabolic steroids. Angiology, 
59(3), 376–378. doi:10.1177/0003319707304883
111. Yesalis, C. E., 3rd, Herrick, R. T., Buckley, W. E., Friedl, K. E., Brannon, D. in 
Wright, J. E. (1988). Self-Reported Use of Anabolic-Androgenic Stero-
ids by Elite Power Lifters. Phys Sportsmed, 16(12), 91–100. doi:10.1080/0
0913847.1988.11709666
112. Youssef, M. Y., Alqallaf, A. in Abdella, N. (2011). Anabolic androgenic 
steroid-induced cardiomyopathy, stroke and peripheral vascular di-
sease. BMJ Case Rep, 2011. doi:10.1136/bcr.12.2010.3650
113. Yu, J. G., Bonnerud, P., Eriksson, A., Stål, P. S., Tegner, Y. in Malm, C. 
(2014). Effects of long term supplementation of anabolic androgen 
steroids on human skeletal muscle. PLoS One, 9. doi:10.1371/annotati-
on/b51ed377-9d16-4082-b714-369fc36a8a22
114. Zouboulis, C. C., Chen, W. C., Thornton, M. J., Qin, K. in Rosenfield, R. 
(2007). Sexual hormones in human skin. Horm Metab Res, 39(2), 85–95. 
doi:10.1055/s-2007-961807
doc. dr. Lovro Žiberna, mag. farm.
Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, 
Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani,
 Korytkova 2, SI-1000 Ljubljana
lovro.ziberna@mf.uni-lj.si
214
Doping in sport and therapeutic 
exemptions
Abstract
For quite some time, the importance of participating has 
become of little relevance in elite sport, as it now only ap-
plies to recreational sport. Many athletes, and also the sport 
experts who work with them, have been seeking answers to 
the question of how to achieve top result by means of train-
ing and purely committed way of living. However, some 
athletes and/or their support staff wish to further improve 
their physical abilities by consuming prohibited substances 
and applying prohibited methods that feature on the List 
of Prohibited Substances and Methods (‘the Prohibited List’), 
published annually by the World Anti-Doping Agency (WADA) 
which was established at the end of the 1990s to internation-
ally coordinate the fight against doping (World Anti-Doping 
Agency, 2020). There are athletes who simply could not train 
and compete without using specific substances from the 
Prohibited List because of a specific disease (Therapeutic 
Use Exemptions, 2020). Athletes can suffer from diseases 
or conditions that require from them to take specific medi-
cines. These athletes are allowed to take such medicine for 
therapeutic purposes. The aim of the international standard 
for therapeutic use exemptions is to ensure that the thera-
peutic exemption allocation procedure is aligned by sport 
and by country. 
Key words: doping, therapeutic exemption, prohibited substan-
ces, prohibited methods
 
Izvleček
Pomembnost samo sodelovati v vrhunskem športu že dolgo 
ne velja več, to sedaj lahko trdimo le za rekreativni šport. Z 
odgovori na vprašanje, kako doseči vrhunski rezultat s po-
močjo treninga in popolnoma predanim načinom življenja, 
se ukvarjajo številni športniki in športni strokovnjaki, ki z 
njimi sodelujejo. Vendar si nekateri športniki oz. njihovo 
spremljevalno osebje želijo še dodatno izboljšati telesne 
sposobnosti z uživanjem prepovedanih snovi in postopkov, 
ki so navedeni v Listi prepovedanih snovi in postopkov (Lista 
PSP), katerega letno objavlja Svetovna protidopinška agenci-
ja (WADA), ki je bila konec devetdesetih let 20. stoletja usta-
novljena z namenom mednarodnega usklajevanja boja proti 
dopingu (World anti doping agency, 2020). Obstajajo pa tudi 
športniki, ki brez uporabe določenih snovi z Liste PSP v te-
rapevtske namene ne bi bili sposobni trenirati in tekmovati 
kot bi lahko, če določene bolezni ne bi imeli (Therapeutic use 
exemptions, 2020). Športniki imajo lahko namreč bolezni ali 
stanja, zaradi katerih morajo jemati določena zdravila. Ta-
kim športnikom se lahko za terapevtsko uporabo omogoči, 
da vzamejo potrebno zdravilo. Namen mednarodnega stan-
darda za izjeme za terapevtsko uporabo je zagotoviti, da se 
postopek dodeljevanja terapevtske izjeme (TI) uskladi po 
športih in državah.
Ključne besede: doping, terapevtska izjema, prepovedane 
snovi, prepovedani postopki.
Joško Osredkar
Doping v športu in terapevtske izjeme
 Uvod
Šport se je v zadnjih sto letih razvil do nekdaj neslutenih razse-
žnosti. Ne samo, da se s športom ukvarja vedno več in rekordno 
število ljudi ter da se je število športnih panog zelo povečalo, šport 
je postal tudi velik posel. In prestiž. Pomen športa kot kulturne pa-
noge in njegov vpliv za posameznika in na človeštvo je vsekakor 
večplasten (World anti doping agency, 2020). Kot prvo z vsakim 
prakticiranjem športa posameznik poskrbi za zdravo gibanje, kar 
je še posebej v modernem, v veliki meri sedečem načinu življenja 
posebej pomembno za ohranjanje zdravja. Nadalje šport omo-
goča razvoj volje in poguma za premagovanje ovir ter omogoča 
posamezniku ozavestiti lastno telo. Omogoča tudi družbeno-soci-
alno povezovanje ljudi, ima velik vpliv na gospodarstvo, turizem, 
prepoznavnost države, športnika itd. Seveda se panoge med se-
boj razlikujejo v svoji specifičnosti, spretnostih, taktiki. Nekatere 
panoge zahtevajo določeno telesno konstitucijo, kot npr. košarka, 
rokomet, gimnastika. Šport je danes vsekakor zelo pester, kar se 
tiče ogromnega števila panog posameznih športov. Vsak si lahko, 
če je vsaj malo športno nadarjen, najde njemu primerno panogo 
športa. Prav zato je šport zanimiv tako za izvajanje kakor tudi za 
spremljanje. Seveda pa moramo potegniti ločnico med ljubitelj-
skim, rekreativnim izvajanjem športa in pa vrhunskim športom, v 
katerem so vrhunski rezultati možni samo s popolno predanostjo 
in profesionalnostjo. Na vrhunskem nivoju je spremljanje športa 
privlačno in zanimivo širokim množicam in s tem tudi oglaševal-
cem, ki lahko oglašujejo svoje izdelke in storitve velikemu številu 
ljudi naenkrat.
doping v športu
215
Kot tak ima šport velik vpliv na celotno človeško družbo. Mens sano 
in corpore sane drži tako za posameznika kot za celotno družbo. 
Upam si trditi, da velike tekme in tekmovanja pripomorejo celo k 
vzdrževanju miru na svetu, saj imamo včasih občutek, da športno 
igrišče včasih prevzame nadomestno vlogo bojnega polja, kjer 
se na in ob tekmovališču sproščajo tako pozitivne kot negativne 
energije. Mnogokat smo priča močnemu čustvenemu doživljanju 
igre, še posebej kadar gre za tekmovanja med tradicionalno rival-
skimi ekipami ali posamezniki oziroma za zmago na pomembnih 
tekmah.
Nekdaj je veljal olimpijski rek, ki pa, mirne vesti lahko rečemo, dol-
go ne velja več, da je pomembno namreč le sodelovati (World 
anti doping agency, 2020). To lahko sedaj rečemo le za ljubiteljski, 
rekreativni šport. Za samo sodelovanje v vrhunskem športu po-
navadi zmanjka denarja. Če želiš v vrhunskem športu dovolj za-
služiti, moraš biti boljši od večine ostalih tekmovalcev. Z odgovori 
na vprašanje, kako doseči vrhunski rezultat s pomočjo treninga in 
popolnoma predanim načinom življenja, se ukvarjajo številni špor-
tniki in športni strokovnjaki, ki z njimi sodelujejo. Vendar si neka-
teri športniki oz. njihovo spremljevalno osebje želijo še dodatno 
izboljšati telesne sposobnosti z uživanjem prepovedanih snovi in 
postopkov, kar je znano kot doping. Se pravi s pomočjo uživanja 
prepovedanih snovi ali z izvajanjem prepovedanih postopkov, ki 
so navedeni v Listi prepovedanih snovi in postopkov (Lista PSP), ka-
terega letno objavlja Svetovna protidopinška agencija (WADA), ki je 
bila konec devetdesetih let 20. stoletja ustanovljena z namenom 
mednarodnega usklajevanja boja proti dopingu (World anti do-
ping agency, 2020). 
Problematika dopinga je dvojna. Doping je zdravju škodljiv in etič-
no nesprejemljiv. Pri športnikih lahko povzroči akutno ali kronič-
no poslabšanje zdravja in v skrajnih primerih celo ogrozi življenje. 
Drug vidik pa je nepravično in nepošteno pridobljena prednost 
dopingiranih športnikov pred čistimi, tistimi, ki pošteno dosegajo 
svoje rezultate. Doping je za šport to, kar je kriminal za družbo. 
Zato je osnovno vodilo, kar se tiče dopinga, načelo ničelne tole-
rance. Torej strogo kaznovanje kakršnekoli kršitve protidopinških 
predpisov. Na tem mestu pa je pomembno poudariti, da obsta-
jajo tudi športniki, ki brez uporabe določenih snovi z Liste PSP v 
terapevtske namene ne bi bili sposobni trenirati in tekmovati, kot 
bi lahko, če določene bolezni ne bi imeli (Therapeutic use exemp-
tions, 2020). Kriteriji za izdajo dovoljenj za uporabo prepovedanih 
snovi so se razlikovali od države do države in celotno protidopin-
ško gibanje je spoznalo, da je potrebno postopke za pridobivanje 
dovoljenja za uporabo prepovedanih snovi urediti in harmonizirati 
na svetovni ravni. Marsikdaj in marsikje v preteklosti je bilo dovolj 
potrdilo zdravnika, da ima športnik določeno bolezen ter je zato 
upravičen do terapije s snovmi ali postopki z liste PSP in je športnik 
že lahko pridobil „dovolilnico“ za uporabo teh snovi ali postopkov 
(Therapeutic use exemptions, 2020).
 Mednarodni standardi
Svetovni kodeks proti dopingu (Kodeks) deluje v povezavi z med-
narodnimi standardi. Namen mednarodnih standardov je uskla-
ditev tehničnih in protokolnih delov protidopinških programov 
protidopinških organizacij. Mednarodni standardi so nastali po 
posvetovanju med podpisnicami kodeksa, predstavniki vlad in 
po odobritvi s strani WADE. Spoštovanje predpisov mednarodnih 
standardov je obvezujoče za vse podpisnice Kodeksa. Mednaro-
dne standarde lahko občasno izvršni komite WADE po posvetova-
njih s podpisnicami in predstavniki vlad posodobi. 
K mednarodnim standardom prištevamo pet dokumentov, ki po-
krivajo različna področja boja proti dopingu. To so: 1. Lista prepo-
vedanih snovi in postopkov, 2. Mednarodni standard za doping 
kontrolo, 3. Mednarodni standard za terapevtske izjeme, 4. Medna-
rodni standard za laboratorije, 5. Mednarodni standard za varstvo 
zasebnosti in osebnih podatkov. 
Pred uvedbo obvezujočih mednarodnih standardov zgoraj ome-
njena področje niso bila usklajena med posameznimi izvajalci pro-
tidopinških aktivnosti (Therapeutic use exemptions, 2020). Predpisi 
so se med protidopinškimi organizacijami zelo razlikovali. Lahko 
bi rekli, da je vladal kaos, ko se ni vedelo, kako pravzaprav ravnati 
v določenih situacijah. Ti mednarodni standardi so veliko pripo-
mogli k učinkovitejšemu boju proti dopingu, saj so postavili jasna 
pravila, obvezujoča za vse podpisnice.
Mednarodni standard za terapevtske izjeme
Pod pojmom terapevtska izjema (TI) (Therapeutic Use Exemption-
-TUE) razumemo dovoljenje za uporabo snovi, ki so na Seznamu 
PSP, v terapevtske namene. Terapevtsko izjemo odobri ali zavrne 
posebna komisija neodvisnih zdravnikov – Odbor za podeljevanje 
terapevtskih izjem (OTI) na podlagi zdravstvene dokumentacije 
športnika. Vsaka mednarodna športna zveza (MŠZ) in vse nacional-
ne protidopinške organizacije (NADO) morajo imeti ustanovljene 
svoje OTI. 
Dokument, ki natančno določa protokol pridobivanja TI, se imenu-
je Mednarodni standard za terapevtske izjeme – MSTI (ang. ISTUE) 
in je dokument druge stopnje svetovnega protidopinškega pro-
grama, po pomembnosti takoj za kodeksom. Upoštevanje njego-
vih predpisov je obvezujoče za vse podpisnice kodeksa (Therape-
utic use exemptions, 2020).
Mednarodne zveze morajo športnikom omogočiti zaprositev za 
terapevtsko izjemo v primeru, da ima športnik dokumentirano 
zdravstveno stanje, pri katerem je potrebna aplikacija snovi z liste 
prepovedanih snovi in postopkov. Potem, ko športnik odda pro-
šnjo za terapevtsko izjemo, se ta pregleda in preveri, ali je podana 
v skladu z MSTI. Mednarodna zveza ali nacionalna protidopinška 
organizacija, ki terapevtske izjeme izdajata, morata takoj obvestiti 
WADO o izdani terapevtski izjemi, razen za športnike, ki niso uvr-
ščeni v registrirani seznam za testiranje.
WADA lahko kadarkoli preveri izdane terapevtske izjeme za špor-
tnike, ki so uvrščeni v registrirani seznam za testiranje njegove 
NADO. Športniku, ki mu je bila terapevtska izjema zavrnjena, lahko 
WADA na njegovo zahtevo ponovno preveri zavrnitev. Če odobri-
tev ali zavrnitev terapevtske izjeme ni v skladu z mednarodnim 
standardom za TI, lahko WADA spremeni odločitev. Posledično se 
prisotnost prepovedane snovi, njihovih metabolitov in markerjev, 
uporaba ali nameravana uporaba prepovedane snovi ali postopka, 
posest prepovedane snovi in postopka ne smatra za kršitev proti-
dopinških pravil, v kolikor je terapevtska izjema odobrena v skladu 
z mednarodnim standardom za TI.
Na spremenjeno odločitev WADE glede odobritve oziroma zavr-
nitve TI se lahko športnik ali protidopinška organizacija, katere od-
ločitev je bila spremenjena, pritožita CAS-u (Court of Arbitration 
for Sport). CAS je od vseh športov neodvisna institucija, ki pomaga 
216
reševati nesoglasja v športu s pomočjo arbitraže ali mediacije. CAS 
se pogosto imenuje »vrhovno športno sodišče«.
Če protidopinška organizacija v razumnem času ne sprejme odloči-
tve glede pravilno izpolnjene in oddane prošnje za TI, se smatra, 
da je protidopinška organizacija izgubila pravico za pritožbo na 
morebitno spremenjeno odločitev.
WADA je razvila sistem za upravljanje z bazami podatkov, imeno-
van ADAMS (Anti-Doping Administration and Menagement System). 
ADAMS je spletni pripomoček za vnos, shranjevanje, dostop po-
datkov ter za izdelana poročila, ki pomagajo interesnim skupinam 
in WADI pri njihovih protidopinških dejavnostih v skladu z zakono-
dajo zaščite podatkov. WADA, ki je pod nadzorom kanadskih orga-
nov za varstvo zasebnosti v skladu z mednarodnim standardom za 
varstvo zasebnosti, zadrži v popolnem zaupanju osebne podatke 
športnika, njegovega osebja in ostalih vključenih (Adams, 2020).
Terapevtska uporaba prepovedanih snovi ali postopkov ne sme 
povzročiti izboljšanja športnikovih zmogljivosti, razen da poma-
ga povrniti športniku normalno zdravje s pomočjo zdravljenja 
bolezni. Uporaba prepovedanih snovi in postopkov z namenom 
povišanja nizkih normalnih koncentracij endogenih hormonov se 
smatra kot terapevtsko nesprejemljiva. TI se lahko odobri, kadar ne 
obstaja primerna alternativa zdravljenju s sicer prepovedano snov-
jo ali postopkom (Therapeutic use exemptions, 2020). Terapevtska 
uporaba sicer prepovedane snovi ali postopka ne sme biti posledi-
ca predhodne uporabe katerekoli snovi z liste prepovedanih snovi.
TI preneha veljati, se lahko prekine v primeru:
 – če športnik ne izpolni zahtev protidopinške organizacije, ki je TI 
odobrila, 
 – da obdobje, za katero je bila TI odobrena, poteče,
 – če protidopinška organizacija TI umakne in o tem obvesti špor-
tnika,
 – kadar WADA ali CAS spremenita odločitev o odobritvi TI. 
Prošnja za retroaktivno TI bo obravnavana samo v primeru nujne-
ga zdravljenja, v primeru posebnih okoliščin, kadar ni dovolj časa 
oziroma priložnosti za oddajo prošnje ali za sprejetje odločitve TU-
EC-a pred doping kontrolo.
 Zaključek
Športniki imajo lahko bolezni ali stanja, zaradi katerih mo-
rajo jemati določena zdravila. Če zdravilo, ki ga mora špor-
tnik vzeti za zdravljenje bolezni ali stanja, spada pod 
seznam prepovedanih oseb, lahko podelitev terapevtske upo-
rabe TI omogoči temu športniku, da vzame potrebno zdravilo. 
Namen mednarodnega standarda za izjeme za terapevtsko upora-
bo je zagotoviti, da se postopek dodeljevanja TI uskladi po športih 
in državah.
 Literatura
1. World anti doping agency (2020, 12. marec). Pridobljeno s https://
www.wada-ama.org/ 
2. Therapeutic use exemptions (2020, 19 februar). Pridobljeno s https://
www.wada-ama.org/en/what-we-do/science-medical/therapeutic-
-use-exemptions 
3. Adams (2020, 27. februar). Pridobljeno s https://www.wada-ama.org/
en/what-we-do/adams 
Prof. dr. Joško Osredkar, mag. farm.
Univerzitetni klinični center Ljubljana
josko.osredkar@kclj.si
doping v športu
217
Presentation of the list of prohibited 
substances and methods with  
an evaluation of the extent of doping  
in sport
Abstract
The List of Prohibited Substances and Methods (LPSM) is the 
International Standard that determines what is prohibited in 
sport in- and out-of-competition. LPSM is produced by the 
World Anti-Doping Agency (WADA) on annual basis. In gen-
eral, LPSM has evolved to incorporate new doping trends, 
distinguish permitted from prohibited routes of adminis-
tration, and adjust to new analytical and pharmacological 
breakthroughs. The WADA Anti-Doping Testing Figures re-
port for 2018 showed adverse analytical findings in 1.42% 
of all collected samples. However, the actual prevalence 
of doping in elite sport was estimated at 26-48%. The use 
of doping substances is also present in recreational sports 
(around 20%), and also among fitness visitors (8-17%). This 
shows that doping these days is a problem of the whole so-
ciety. The education and doping awareness are important 
for elite athletes and their entourage, as well as for all rec-
reational athletes since the use of these substances pose a 
serious health threat.
Keywords: doping, antidoping, List of prohibited substances 
and methods, sport, prevalence.
 
 
 
Povzetek
Lista prepovedanih snovi in postopkov (LPSP) je mednaro-
dni standard, ki identificira snovi in postopke, ki so prepo-
vedane v športu na tekmovanjih in izven temovanj. Sve-
tovna protidopinška organizacija (WADA) je odgovorna za 
pripravo LPSP, ki se posodobi enkrat letno. LPSP se razvija 
tako, da vključuje nove trende dopinga, razlikuje med pre-
povedanimi in dovoljenimi načini aplikacije zdravil ter se 
hkrati prilagaja novim analitičnim in farmakološkim odkri-
tjem. Letno poročilo WADA o vseh protidopinških testiranjih 
za leto 2018 kaže, da je bilo 1,42 % nasprotnih analitičnih 
najdb izmed vseh odvzetih bioloških vzorcev, medtem ko so 
dejansko prevalenco uporabe dopinga v vrhunskem športu 
ocenili na 26–48 %. Uporaba prepovedanih snovi je prisotna 
tudi v rekreativnem športu (okoli 20 %) in med obiskovalci 
fitnesa (8–17 %). To potrjuje, da je doping danes problem ce-
lotne družbe. Izobraževanje in ozaveščanje o prepovedanih 
snoveh je pomembno za športnike in njihovo spremljevalno 
osebje, kot tudi za rekreativne športnike, saj te snovi resno 
ogrožajo zdravje uporabnikov.
Ključne besede: doping, antidoping, lista prepovedanih snovi 
in postopkov, šport, prevalenca.
Lovro Žiberna1,2, 
 Nina Makuc2
Predstavitev liste prepovedanih snovi 
 in postopkov z oceno razširjenosti 
 dopinga v športu
 Uvod
Doping je velik problem sodobnega športa in je opredeljen kot 
kršitev protidopinških pravil, ki so navedene v Svetovnem proti-
dopinškem kodeksu (WADA, 2014). Uporaba dopinga ne pomeni 
samo kršenja etičnih vrednot, ampak ima nevarne posledice za 
zdravje športnika. Zato je glavni cilj boja proti dopingu zaščititi 
zdravje športnikov in omogočiti, da lahko tekmujejo in dosegajo 
vrhunske rezultate brez uporabe prepovedanih snovi. Športniki 
morajo vedeti, da so v skladu s kodeksom objektivno odgovorni 
za vse prepovedane snovi, najdene v njihovih telesnih tekočinah. 
To pomeni, da do kršitve protidopinških pravil pride ne glede na 
to, ali je športnik določeno snov uporabil namerno, zavedno ali 
nezavedno (WADA, 2014). Osnova za kvalitetno strokovno delo in 
preprečevanje napak nenamernega dopinga je natančno pozna-
vanje vseh prepovedanih snovi in postopkov, kar je moč doseči le 
z kontinuiranim izobraževanjem športnikov in strokovnega spre-
mljevalnega osebja (športni zdravniki, trenerji, fizioterapevti itd.) 
(Loland, 2017).
1Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Medicinska 
fakulteta, Univerza v Ljubljani
2SLOADO, Slovenska antidoping organizacija 
218
 Lista prepovedanih snovi  
in postopkov
Lista prepovedanih snovi in postopkov (LPSP) je mednarodni 
standard, ki identificira snovi in postopke, prepovedane v športu 
(WADA). Leta 1968 ga je prvič izdal Mednarodni olimpijski komite 
(MOK), od leta 2004 pa je za pripravo in izdajo odgovorna Svetovna 
protidopinška agencija (angl. World Anti-Doping Agency, WADA), ki 
seznam vsako leto posodobi (Kinahan, Budgett in Mazzoni, 2017). 
Posodobitev LPSP je lahko tudi več kot enkrat letno, če to terjajo iz-
redne razmere v športu oz. nov dokaz zlorabe določenih snovi, kot 
se je zgodilo npr. leta 2014. Po analizi Olimpijsih iger v Sočiju leta 
2014, kjer so ruski športniki inhalirali ksenon, je WADA maja 2014 
posodobila LPSP in umestila na seznam ksenon (Thevis idr., 2015). 
Proces oblikovanja LPSP je zelo interaktiven in dinamičen proces, v 
katerega so vključeni WADA in vsi deležniki protidopinškega boja. 
Na prvem nivoju predlaga vse novosti in spremembe 12-članski 
neodvisni strokovni kolegij, ki ga predhodno definira WADA. V tem 
strokovnem organu so športni zdravniki in znanstveniki, kot so far-
makologi, toksikologi, fiziologi, kemiki in ostali strokovnjaki, ki se 
3-krat letno sestanejo in analizirajo novosti iz področja dopinga 
(Mazzoni, Barroso in Rabin, 2011). WADA ima prav tako vzposta-
vljeno sodelovanje s farmacevtsko industrijo, ki jo obvešča o novih 
zdravilih, ki imajo dopinški potencial in bodo kmalu vstopile v faze 
kliničnega preizkušanja oz. bodo dostopne na trgu. V vmesnem 
obdobju predlagane spremembe obravnavajo vsi deležniki proti-
dopinškega boja, ki imajo možnost podati svoje dodatne predloge 
oz. kritično komentirati spremembe. Končno odločitev o potrditvi 
nove LPSP potrdi upravni odbor WADA septembra. Praviloma se 
vsako leto 1. oktobra objavi LPSP za naslednje leto, ki vstopi v velja-
vo 1. januarja. Tako se zagotovi dovolj časa, da se športniki in stro-
kovnjaki pravočasno seznanijo z vsemi spremembami. Športnik 
ima obdobje 3 mesecev, da si lahko v primeru zdravljenja uredi 
ustrezno dokumentacijo za pridobitev terapevtske izjeme oz. zač-
ne zdravljenje z alternativnim zdravilom, ki ne predstavlja kršitve 
protidopinških pravil.
Lista, ki je trenutno v veljavi, razvršča prepovedane snovi po farma-
koloških skupinah (kategorije S, angl. substances), kot so anabolični 
agensi, peptidni hormoni, rastni dejavniki, β2-agonisti, antagonisti 
hormonov, diuretiki, psihostimulansi, narkotiki, kanabinoidi in glu-
kokortikoidi. Hkrati prepoveduje tudi določene postopke (katego-
rije M, angl. methods), kot so manipulacije krvi, kemične in fizične 
manipulacije ter genski doping (WADA). Nekatere snovi so vedno 
prepovedane, določene pa le na tekmovanjih, kar je v LPSP tudi 
jasno predstavljeno. Pomembno je poudariti, da so prepovedane 
tudi snovi, ki niso nujno s svojim imenom navedene na LPSP, ven-
dar imajo podobno kemično zgradbo ali podoben biološki učinek 
kot navedene snovi. Ta ukrep je uveden, da se prepreči sintezno 
spreminjanje zdravilnih učinkovin z namenom, da bi se ohranil far-
makodinamični učinek, hkrati pa bi bila snov kemično drugačna 
od navedene na LPSP. 
Da sta določena snov ali postopek prepovedana v športu, tj. uvr-
ščena na Listo prepovedanih snovi in postopkov, morata biti zago-
tovljena vsaj dva od treh kriterijev (Mazzoni idr., 2011; WADA, 2014):
 • dokaz, da ima potencialni vpliv na izboljšanje telesnih zmo-
gljivosti,
 • dokaz, da predstavlja dejansko ali potencialno tveganje za 
zdravje športnika, 
 • določbo s strani WADA, da uporaba snovi ali postopka krši 
športni duh.
Vsi trije kriteriji imajo enakovredno veljavo pri odločanju. Izpolnjen 
samo eden kriterij ni zadosten pogoj, da se določeno snov obrav-
nava kot doping. Včasih pri določenih snoveh ni možno znanstve-
no preveriti veljavnosti vseh treh zahtevanih kriterijev, kot npr. pri 
dizajnerskih zdravilih, ki nimajo opravljenih znanstvenih in kliničnih 
raziskav, zato nimamo podatkov ne o vplivu na telesno zmoglji-
vost, prav tako ne o varnosti te nove snovi. Zato so vsa dizajner-
skega zdravila obravanava kot potencialno tveganje za zdravje 
in hkrati tudi kršitev etičnih načel – izpolnjena sta dva pogoja za 
uvrstitev na LPSP. Narediti klinično raziskavo na zdravih prosto-
voljcih – z edinim namenom testirati pozitiven vpliv na telesno 
zmogljivost in ocenejevati uvrstitev na LPSP – je seveda neetično 
in ne bi pridobilo pozitivnega mnenja bioetičnih komisij. Omeniti 
je potrebno, da si pri določenih snoveh tudi strokovna javnost ni 
enotna glede ustreznosti uvrstitve na LPSP, kot npr. pri kanabino-
idih, beta-2 agonistih in načinih uporabe glukokortikosteroidov 
(Mazzoni idr., 2011). In obratno, obstoji tudi težnja, da bi na LPSP 
moralo biti uvrščenih več snovi.
Poleg LPSP imamo vzporedno potekajoč tudi »monitoring pro-
gram«, ki spremlja pojavnost določenih snovi v vseh odvzetih vzor-
cih športnikov in je definiran v Svetovnem protidopinškem kode-
ksu (WADA, 2014). To je preventivni strokovni ukrep, da lahko hitro 
zaznamo pojavnost oz. potencialno zlorabo določene snovi, ki 
zaenkrat še ni uvrščena na LPSP zaradi pomanjkanja podatkov ozi-
roma znanstvenih raziskav. Zato WADA vsako leto poleg aktualne 
LSPS izda tudi aktualni seznam snovi, ki so vključene v monitoring. 
To pomeni, da morajo vsi akreditirani laboratoriji s strani WADA 
te snovi tudi določevati. Seznam snovi, ki so trenutno vključene v 
»2020 Monitoring program«, je prikazan v Tabeli 2. Odličen primer 
je recimo snov buprion, ki ima psihostimulativno delovanje in je 
poleg tega v nekaterih raziskavah pokazala, da izboljšuje toleran-
co na telesni napor pri visokih temperaturah (Roelands idr., 2009). 
Prav tako so v monitoringu izpostavljene snovi iz farmakološke sku-
pine aktoprotektorjev, npr. bemitil, ki bi potencialno omogočale 
večje napore ob enaki porabi kisika (Oliynyk in Oh, 2012), čeprav 
za ta farmakološki učinek manjkajo trdi znanstveni dokazi. Vendar 
letni monitoring program kaže, da se te snovi (trenutno) ne zlora-
bljajo med športniki in zato niso uvrščene na LPSP. 
V raziskavi iz leta 2018, ki je preverila poznavanje prepovedanih 
snovi in postopkov med športniki, so ugotovili, da je njihovo zna-
nje slabo (Orr idr., 2018). Neznanje povečuje tveganje za pojavnost 
nenamernega dopinga (Yonamine, Garcia in de Moraes Moreau, 
2004), zato je izobraževanje o LPSP in ostalih protidopinških vsebi-
nah vitalnega pomena za vse udeležence sodobnega vrhunskega 
športa (Loland, 2017).
Celovita predstavitev vseh prepovedanih snovi je na voljo na sple-
tni strani https://www.sloado.si/kategorija/lista-2020-lista, kjer se 
nahaja trenutno veljavna verzija Liste prepovedanih snovi in po-
stopkov 2020, ki jo je v slovenski jezik prevedla in izdala Slovenska 
anti-doping organizacija (SLOADO). 
WADA laboratoriji morajo spremljati pojavnost in koncentracije teh 
snovi v vseh odvzetih dopinških vzorcih športnikov na protidopin-
ških testiranjih. Namen je preventivno zaznati potencialno zlorabo 
določenih snovi v tekmovalnem športu in čimprej to snov uvrstiti 
na LPSP.
doping v športu
219
Tabela 1 
Predstavitev farmakoloških skupin iz Liste prepovedanih snovi in postopkov
Snovi, ki so vedno prepovedane (na tekmovanju in izven tekmovanja):
 y S0. Nedovoljene snovi: vsa zdravila v predklinični ali klinični fazi razvoja, dizajnerska zdravila, snovi odobrene samo za veterinarsko uporabo.
 y S1. Anabolične snovi.
 o Anabolični androgeni steroidi (AAS):
 o  Ostale anabolične snovi: klenbuterol, selektivni modulatorji androgenih receptorjev (SARM, npr. adarin in ostarin), tibolon, zeranol, zilpaterol.
 y S2. Peptidni hormoni, rastni dejavniki in sorodne snovi in posnemovalci.
 o EPO in eritropoezo stimulirajoči agensi:
  Agonisti eritropoetinskih receptorjev: eritropoetin (EPO), darbepoetin (dEPO), metoksi polietilen glikol-epoetin beta, stabilizatorji). Ne-eritro-
poetični agonisti EPO-receptorjev: ARA290, asialo-EPO, karbamoil-EPO
  Stabilizatorji hipoksijo inducirajočega faktorja (HIF): kobalt, roksadustat (FG4592) ipd. ; in HIF aktivatorji: ksenon.
  GATA inhibitorji
 o Peptidni hormoni in spročujoči dejavniki: 
  Gonadotropini: horionski gonadotropin (hCG) in luteinizirajoči hormon (LH) pri moških; in njihovi sproščajoči faktorji: buserelin, gonadorelin, 
triptorelin.
  Kortikotropini in njihovi sproščajoči faktorji.
  Rastni hormon (hGH), njegovi deli molekule in njegovi sproščajoči faktorji, npr. inzulinu podobni rastni dejavnik (IGF1); sekretagogi rastnega 
hormona: grelin in mimetiki grelina itd.
 o Rastni dejavniki in modulatorji: fibroblastni rastni dejavniki, mehano rastni dejavniki, trombocitni rastni dejavnik, vaskularni endotelijski rastni de-
javnik in hepatocitni rastni dejavnik in ostali rastni dejavniki.
 y S3. Beta-2 agonisti: vsi so prepovedani razen salbutamola, formoterola in salmeterola v inhalacijskih terapevtskih odmerkih.
 y S4. Antagonisti hormonov in modulatorji
 o Aromatazni inhibitorji.
 o Selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev. 
 o Ostale anti-estrogenske snovi vključno in ne samo: klomifen, ciklofenil, fulvestrant.
 o Snovi, ki modulirajo funkcijo miostatina, npr. miostatinski inhibitorji.
 o Metabolični modulatorji:
  aktivatorji PPARδ-AMP-aktivirane kinaze (AMPK) (npr. AICAR) in agonisti peroksizom, proliferator aktivirajočega receptorja δ (PPARδ agonisti) 
(npr. GW 1516),
  inzulini in inzulinski mimetiki,
  meldonij,
  trimetazidin.
 y S5. Diuretiki in ostali maskirni agensi
Postopki, ki so vedno prepovedani (na tekmovanju in izven tekmovanja):
 y M1. Manipulacija krvi in krvnih komponent:
 o Transfuzija krvi, eritrocitov, eritrocitnih produktov
 o Umetno povečevanje privzema, prenosa in sproščanja kisika, npr. PFC, hemoglobinskih pripravki
 o vsaka fizična ali kemična manipulacija krvi
 y M2. Kemijska in fizična manipulacija.
 o dodatek proteaz v oddani vzorec urina (na dopinški kontroli)
 o intravenske infuzije ( > 100 mL/12 h)
 y M3. Genski doping.
 o uporaba nukleinskih kislin ali analogov, ki vplivajo na izražanje genov
 o uporaba celic (celična terapija)
Snovi, ki so prepovedane samo na tekmovanju:
 y S6. Stimulansi (npr. efedrin, psevdoefedrin, kokain, amfetamin, sibutramin, strihnin, itd.)
 y S7. Narkotiki (npr. heroin, fentanil, morfin, itd.)
 y S8. Kanabinoidi: vsi naravni in sintetični so prepovedani razen kanabidiola (CBD)
 y S9. Glukokortikosteroidi (vsi glukokortikosteroidi so prepovedani, kadar so aplicirani oralno, rektalno, intravenozno ali intramuskularno.)
Snovi, ki so prepovedane le v določenih športih:
 y P1. Beta-blokatorji
220
 Dodatne omejitve uporabe 
določenih snovi, ki so specifične za 
posamezni šport
Športniki morajo vedno preveriti pri svoji mednarodni zvezi, katere 
dodatne snovi in postopki so prepovedani v njihovi športni pano-
gi. Prav tako morajo športniki obvestiti osebnega zdravnika, da v 
njegovi športni panogi veljajo poleg sploših protidopinških pravil 
tudi dodatna specifična pravila. 
V kolesarstvu velja od 1. marca 2019 absolutna prepoved uporabe 
tramadola na tekmovanjih, ki jo je uvedla Mednarodna kolesarska 
zveza (UCI). Tramadol je opioidni analgetik, ki je sicer razširjen v 
klinični uproabi in (zaenkrat še) ni uvrščen na LPSP (S7. Narkotiki). 
Zato je njegova uporaba v športu dovoljena, ampak je od leta 2012 
na WADA monitoring programu. Podatki iz leta 2017 so pokazali, 
da je bilo 61 % vseh tistih vzorcev, ki so vsebovali tramadol (> 50 
ng/mL), iz kolesarstva (Baltazar-Martins idr., 2020), medtem ko je 
bila uporaba v ostalih športih precej nižja. UCI je vpeljala prepoved 
uporabe tramadola tudi iz varnostnih razlogov, saj ima tramadol 
med neželenimi učinki vrtoglavico in izgubo pozornosti, kar lahko 
na kolesarski dirki ogroža varnost tekmovalca in sotekmovalcev. 
Nekatere znanstvene raziskave kažejo, da lahko tramadol izboljša 
telesno zmogljivost (Holgado, Zandonai idr., 2018), medtem ko 
nekatere dokazujejo, da nima vpliva (Bejder idr., 2019). Uporaba 
tramadola in ostalih analgetikov v tekmovalnem športu ostaja 
odprto vprašanje, saj nekateri športniki zlorabljajo snovi z name-
nom potencialnega izboljševanja zmogljivosti in ne nujno v tera-
pevtske namene (npr. lajšanje bolečin ob poškodbi, vnetju, okužbi 
itd.) (Holgado, Hopker, Sanabria in Zabala, 2018). V primeru, da se 
kolesarju s testiranjem dokaže prisotnost tramadola, ne gre za krši-
tev protidopinških pravil, ampak posebnih pravil »UCI Medical Re-
gulations«. V teh posebnih pravilih sankcija za prvo kršitev pomeni 
diskvalifikacijo iz tekmovanja in finančno kazen, za drugo kršitev pa 
5-mesečni suspenz iz tekmovanja in dodatno finančno kazen, za 
tretjo kršitev 9-mesečni suspenz itd. (UCI, 2019). 
V strelskih in avtomobilskih športih se od leta 2018 preverja priso-
tnost alkohola, saj je WADA takrat etanol umaknila iz LPSP. Upora-
ba alkohola je v teh športih prepovedana predvsem iz varnostnih 
razlogov (rokovanje z orožjem, tveganje za prometno nesrečo), 
saj lahko športnik ogrozi sebe, sotekmovalca oz. tretjo osebo na 
tekmovanju. Prav tako je en raziskava potrdila, da lahko uživanje 
etanola izboljša telesne sposobnosti oz. rezultatsko uspešnost 
lokostrelca (Reilly in Halliday, 1985). Zato je svetovna lokostrelska 
organizacija (WA) javno izrazila razočaranje nad odločitvijo WADA, 
da od 1. januarja 2018 alkohol ni več uvrščen na LPSP (Archery, 
2017). Uporaba alkohola pri športniku torej ni več kršitev protido-
pinških pravil, ampak kršitev specifičnih pravil v določenen športu.
Dodatne omejitve uporaba nekaterih snovi tudi pomenijo, da se 
teh snovi ne testira pri odvzemu vzorca za klasične dopinške te-
stee, ampak morajo mednarodne športne organizacije oziroma 
organizator tekmovanja ločeno in samoiniciativno organizirati 
dodatna testiranja. Prav tako antidopinške organizacije, ki na tek-
movanju ali izven tekmovanja testirajo športnike, niso odgovorne 
in ne izvajajo odvzem teh vzorcev razen v primeru predhodnega 
specifičnega dogovora. V kolesarstvu je bil dosežen dogovor, da 
se na dirkah razreda World Tour poleg krvnega in urinskega vzor-
ca za dopinške analize dodatno odvzame še vzorec kapilarne krvi, 
ki služi namenu odkrivanja prisotnosti tramadola v športnikovem 
telesu (UCI, 2019).
 Razširjenost uporabe prepoveda-
nih snovi in postopkov
Doping med vrhunskimi športniki
Letno poročilo WADA o vseh protidopinških testiranjih za leto 2018 
kaže, da je bilo v vseh športnih disciplinah 1,42 % nasprotnih ana-
litičnih najdb izmed vseh odvzetih bioloških vzorcev (kri in urin) 
(WADA, 2019). Pričakovano je, da več športnikov uporablja pre-
povedane snovi, kot jih lahko odkrijemo z obstoječimi analiznimi 
tehnikami. Raziskava, ki je z randomiziranimi vprašalniki ocenila 
razširjenost uporabe dopinga med udeleženci velikih športnih do-
godkov, kot so olimpijske igre in svetovna prvenstva, je pokazala, 
da je trenutna prevalenca dopinga v vrhunskem športu ocenjena 
na 26–48 % za uporabo dopinga kadarkoli v karieri in na 5–23% za 
uporabo dopinga v zadnji tekmovalni sezoni (De Hon, Kuipers in 
Van Bottenburg, 2015; Pitsch in Emrich, 2012). Zaskrbljujoče je, da 
se doping začne pojavljati v tekmovalnem športu že pri mladole-
tnih športnikih, in sicer je tekom svoje kariere uporabilo doping 
že 3–11% tekmovalcev v kategoriji starejših mladincev (starostno 
obdobje 16–18 let) (Striegel, Ulrich in Simon, 2010).
Pomemben ukrep za učinkovitejše odkrivanje uporabe dopinga 
je zamrzovanje vzorcev športnikov do 10 let po odvzemu vzorca 
in kasnejša retroaktivna testiranja. S tem pristopom se je število 
nasprotnih analitičnih najdb povečalo. Zavedati se moramo, da se 
analizni pristopi v namene odkrivanja dopinga nenehno razvijajo 
in posledično se izboljšuje občutljivost in specifičnost protidopin-
ških testov (Thevis, Kuuranne in Geyer, 2020). Tako se odkrije števil-
ne športnike, ki uporabljajo snovi, ki zaenkrat še niso uvrščene na 
LPSP (vendar imajo podoben mehanizem delovanja, zato so pre-
povedane) in mikrodoziranju snovi iz LPSP na način, kjer so snovi 
oz. njihovi presnovki pod mejo detekcije (Athanasiadou idr., 2016).
Največji delež najdb predstavljajo anabolični androgeni steroidi in 
stimulansi, ki so iz vidika analize najbolj preprosti, medtem ko pep-
Tabela 2 
Seznam snovi, ki niso prepovedane v športu, ampak so uvrščene v »2020 Monitoring program« 
S1. Anabolični agensi (na in izven tekmovanja): ekdisteron
S3. Beta-2 agonisti (na in izven tekmovanja): vsaka kombinacija β2-agonistov 
S6. Stimulansi (samo na tekmovanju): buprion, kofein, nikotin, fenilefrin, fenilpropolamin, pipradrol, sinefrin
S7. Narkotiki (na in izven tekmovanja): kodein, hidrokodon in tramadol
S9. Glukokortikoidi (na in izven tekmovanja).
Neuvrščene snovi na LPSP – farmakološka skupina aktoprotektorjev (na in izven tekmovanja): bemitil.
doping v športu
221
tidni hormoni in rastni dejavniki obsegajo le 3 % vseh pozitivnih 
najdb (Tabela 3). Predvidevamo, da to ni odraz dejanskega stanja 
zlorabe prepovedanih snovi, ampak posledica zahtevnih ali neob-
stoječih validiranih prepoznavnih metod za določene peptidne 
hormone ali rastne dejavnike (Barroso, Handelsman, Strasburger, in 
Thevis, 2012; Van den Broek, Blokland, Nessen in Sterk, 2015). Zato 
WADA v zadnjem obdobju veliko raziskovalnih sredstev investira v 
razvoj proteomskih in transkriptomskih pristopov kot novih metod 
za odkrivanje bioloških zdravil (Bowers in Bigard, 2017; Schamasch 
in Rabin, 2012). 
Doping med rekreativnimi športniki
Uporaba in zloraba v športu prepovedanih snovi se v zadnjem de-
setletju z vrhunskega športa vedno bolj širi tudi v rekreativni šport. 
Čeprav doping največkrat povezujemo z vrhunskim, profesional-
nim športom, ne smemo pozabiti na mlade in rekreativne špor-
tnike. Ljudje se s športom ukvarjajo, da bi izboljšali svoje zdravje 
oz. izgled. Žal prenekateri v iskanju hitrih rezultatov posežejo po 
prepovedanih snoveh, s čimer njihovo ukvarjanje s športom dose-
že ravno nasprotni učinek. 
V raziskavi uporabe dopinških snovi med uporabniki fitnesa so 
ugotovili, da je prevalenca uporabe prepovedanih snovi 8,2 %, in 
sicer so bile najbolj pogosto zlorabljene snovi stimulansi za izgu-
bo telesne teže in anabolični androgeni steroidi (Stubbe, Chorus, 
Frank, De Hon in Van der Heijden, 2014). V podobni raziskavi je bila 
uporaba prepovedanih snovi med uporabniki fitnesa ocenjena na 
12,5 % (v razponu med 8–17 %) (Simon, Striegel, Aust, Dietz in Ul-
rich, 2006).
Številne študije navajajo (Handelsman in Gupta, 1997; Irving, Wall, 
Neumark-Sztainer in Story, 2002; Laure, Lecerf, Friser in Binsinger, 
2004; McCabe, Brower, West, Nelson in Wechsler, 2007; Papadopo-
ulos, Skalkidis, Parkkari, Petridou in Sports Injuries“ European Uni-
on, 2006; Tavares, Serpa, Horta, Carolino in Rosado, 2020; Wanjek, 
Rosendahl, Strauss in Gabriel, 2007), da naj bi se uporaba prepove-
danih snovi med rekreativnim športniki Evropske Unije, Združenih 
držav Amerike in Avstralije s petih odstotkov v zadnjih dvajsetih 
letih dvignila na dvajset odstotkov, kar je zaskrbljujoče (Mitić in 
Radovanović, 2011). Podobne podatke so dobili tudi raziskovalci v 
sklopu »Safe You« projekta, kjer so izvedli raziskavo o razširjenosti 
uporabe prepovedanih snovi med mladimi in rekreativnimi špor-
tniki iz petih evropskih držav (Cipra, Grčije, Velike Britanije, Nemčije 
in Italije) (Lazuras idr., 2017). Po podatkih 915 udeležencev (pov-
prečna starost 21 let) je kar en izmed petih imel izkušnje s prepo-
vedanimi snovmi. Leta 2017 je Slovenska antidoping organizacija 
v sklopu projekta »Just Sport« izvedla anketo med 317 rekreativni-
mi športniki, v kateri sta le 2 anketiranca navedla, da uporabljata 
prepovedane snovi (1 do 2x tedensko) (SLOADO, neobjavljeni po-
datki). Ocenjujemo, da je dejansko zloraba dopinga med rekreativ-
nimi športniki pri nas mnogo višja, saj omenjena raziskava ni bila 
izvedena na zadostnem številu anketirancev, da bi lahko rezultate 
smatrali kot relevantne.
Čeprav uporaba prepovedanih snovi med rekreativnimi športniki 
ne pomeni goljufije v smislu kršenja protidopinških pravil, saj jih 
večina ni tekmovalcev, so pa zdravstvene posledice (tako fizične 
kot psihične) tiste, ki uporabnikom predstavljajo največjo grožnjo.
 Zaključek
Tradicionalno dokazovanje zlorabe prepovedanih snovi in postop-
kov v športu temelji na neposrednem odkritju prepovedane snovi 
iz LPSP v odvzetem biološkem vzorcu športnika, kar je v primeru 
zlorabe novih neidentificiranih učinkovin ali določenih bioloških 
zdravil zelo neučinkovito. Pomemben mejnik v dokazovanju njiho-
ve zlorabe je bila uvedba krvnega biološkega potnega lista (Saugy 
in Leuenberger, 2020; Zorzoli, 2011) (začetek leta 2008 v kolesar-
stvu, kasneje tudi v drugih športih), saj utemeljuje nenormalna od-
stopanja bioloških kazalnikov od pričakovanih vrednosti v osnov-
nem hematološkem profilu posameznega športnika – ne glede na 
uporabljena farmakološka ali nefarmakološka sredstva. Tako se je 
uporaba vseh oblik krvnega dopinga (vključujoč EPO) zmanjšala 
(Patrick, 2012; Saugy in Leuenberger, 2020; Zorzoli in Rossi, 2010). 
V prihodnosti lahko pričakujemo tudi hormonske biološke potne 
liste, ki bodo lahko posredno odkrili zlorabe številnih peptidnih 
hormonov in rastnih dejavnikov, za katere za zdaj še nimamo me-
tod za odkrivanje (Vernec, 2014). 
Tabela 3 
Nasprotne analitične najdbe v letu 2018 (snovi iz Liste prepovedanih snovi in postopkov v odvzetih bioloških vzorcih športnikov) v vseh športnih 
disciplinah – razvrščene po farmakoloških skupinah in glede na relativni delež (WADA, 2019)
Farmakološka skupina Število analitičnih najdb Delež
S1. Anabolične snovi 1823 44 %
S6. Stimulansi 605 15 %
S5. Diuretiki in drugi maskirni agensi 589 14 %
S4. Hormoni in presnovni modulatorji 350 9 %
S9. Glukokortikoidi 284 7 %
S3. Beta-2-agonisti 164 4 %
S8. Kanabinoidi 141 3 %
S2. Peptidni hormoni, rastni dejavniki in sorodne snovi 115 3 %
S7. Narkotiki 24 1 %
P1. Betablokatorji 18 0,4 %
M1. Manipulacija krvi in krvnih komponent 3 0,07 %
M2. Kemična in fizična manipulacija 1 0,02 %
222
Statistični podatki WADA se v zadnjih letih gibljejo med 1 in 2 % 
nasprotnih analitičnih najdb – pozitivnih vzorcev. V letu 2018 je 
npr. odstotek 1,42 pomenil 4.896 pozitivnih športnikov (WADA, 
2019). Številka prav gotovo ni zanemarljiva, predvsem ob upošte-
vanju dejstva, da govorimo o najboljših športnikih sveta – dobitni-
ki medalj na velikih tekmovanjih oziroma športnikih, ki v svojem 
športu (disciplini) sodijo v sam svetovni vrh, saj so največkrat kon-
trolam dopinga podvrženi le tisti najboljši. Na drugi strani številne 
raziskave potrjujejo predvidevanja športne javnosti, da se dopinga 
dejansko poslužuje precej večje število tako vrhunskih kot tudi 
mladih in rekreativnih športnikov, kar potrjuje trditve, da je doping 
problem celotne družbe, ne le vrhunskih športnikov in ga kot ta-
kega tudi moramo obravnavati pri načrtovanju in izvedbi preven-
tivnih protidopinških programov tako v Sloveniji kot tudi v svetu.
 Literatura
1. Archery, W. (2017). Statement on WADA’s withdrawal of alcohol from 
banned substances list. Pridobljeno s https://worldarchery.org/
news/153442/statement-wadas-withdrawal-alcohol-banned-substan-
ces-list
2. Athanasiadou, I., Voss, S., Lyris, E., Aljaber, A., Alsayrafi, M. in Georga-
kopoulos, C. (2016). Analytical progresses of the World Anti-Doping 
Agency Olympic laboratories: a 2016 update from London to Rio. Bioa-
nalysis, 8(21), 2265-2279. doi:10.4155/bio-2016-0185
3. Baltazar-Martins, J. G., Plata, M. D. M., Munoz-Guerra, J., Munoz, G., 
Carreras, D. in Del Coso, J. (2020). Infographic. Tramadol: should it be 
banned in athletes while competing, particularly in road cycling? Br J 
Sports Med, 54(2), 120–121. doi:10.1136/bjsports-2018-100473
4. Barroso, O., Handelsman, D. J., Strasburger, C. in Thevis, M. (2012). 
Analytical challenges in the detection of peptide hormones for anti-
-doping purposes. Bioanalysis, 4(13), 1577-1590. doi:10.4155/bio.12.128
5. Bejder, J., Andersen, A. B., Bonne, T. C., Piil, J. F., Hagen, L. C. H., Dehnes, 
Y., . . . Nordsborg, N. B. (2019). Tramadol Does Not Improve Performan-
ce or Impair Motor Function in Trained Cyclists. Med Sci Sports Exerc. 
doi:10.1249/MSS.0000000000002217
6. Bowers, L. D. in Bigard, X. (2017). Achievements and Challenges in Anti-
-Doping Research. Med Sport Sci, 62, 77-90. doi:10.1159/000460702
7. de Hon, O., Kuipers, H. in van Bottenburg, M. (2015). Prevalence of do-
ping use in elite sports: a review of numbers and methods. Sports Med, 
45(1), 57–69. doi:10.1007/s40279-014-0247-x
8. Handelsman, D. J. in Gupta, L. (1997). Prevalence and risk factors for 
anabolic-androgenic steroid abuse in Australian high school students. 
Int J Androl, 20(3), 159–164. doi:10.1046/j.1365-2605.1997.d01-285.x
9. Holgado, D., Hopker, J., Sanabria, D. in Zabala, M. (2018). Analgesics and 
Sport Performance: Beyond the Pain-Modulating Effects. PM R, 10(1), 
72–82. doi:10.1016/j.pmrj.2017.07.068
10. Holgado, D., Zandonai, T., Zabala, M., Hopker, J., Perakakis, P., Luque-
-Casado, A., . . . Sanabria, D. (2018). Tramadol effects on physical per-
formance and sustained attention during a 20-min indoor cycling 
time-trial: A randomised controlled trial. J Sci Med Sport, 21(7), 654-660. 
doi:10.1016/j.jsams.2017.10.032
11. Irving, L. M., Wall, M., Neumark-Sztainer, D. in Story, M. (2002). Steroid 
use among adolescents: Findings from Project EAT. Journal of Adole-
scent Health, 30(4,Suppl), 243-252. doi:10.1016/S1054-139X(01)00414-1
12. Kinahan, A., Budgett, R. in Mazzoni, I. (2017). Structure and Deve-
lopment of the List of Prohibited Substances and Methods. Med Sport 
Sci, 62, 39-54. doi:10.1159/000460699
13. Laure, P., Lecerf, T., Friser, A. in Binsinger, C. (2004). Drugs, recreational 
drug use and attitudes towards doping of high school athletes. Int J 
Sports Med, 25(2), 133–138. doi:10.1055/s-2004-819946
14. Lazuras, L., Barkoukis, V., Loukovitis, A., Brand, R., Hudson, A., Mallia, L., . 
. . Zelli, A. (2017). “I Want It All, and I Want It Now”: Lifetime Prevalence 
and Reasons for Using and Abstaining from Controlled Performance 
and Appearance Enhancing Substances (PAES) among Young Exer-
cisers and Amateur Athletes in Five European Countries. Frontiers in 
Psychology, 8(717). doi:10.3389/fpsyg.2017.00717
15. Loland, S. (2017). Education in Anti-Doping: The Art of Self-Imposed 
Constraints. Med Sport Sci, 62, 153-159. doi:10.1159/000460725
16. Mazzoni, I., Barroso, O. in Rabin, O. (2011). The list of prohibited sub-
stances and methods in sport: structure and review process by the 
world anti-doping agency. J Anal Toxicol, 35(9), 608-612. doi:10.1093/
anatox/35.9.608
17. McCabe, S. E., Brower, K. J., West, B. T., Nelson, T. F. in Wechsler, H. (2007). 
Trends in non-medical use of anabolic steroids by U.S. college stu-
dents: results from four national surveys. Drug Alcohol Depend, 90(2-3), 
243–251. doi:10.1016/j.drugalcdep.2007.04.004
18. Mitić, P. in Radovanović, D. (2011). The motives for doping drug use in 
nonprofessional athletes and methods of prevention. Facta universitatis 
- series: Physical Education and Sport, 9(2), 203–212. 
19. Oliynyk, S. in Oh, S. (2012). The pharmacology of actoprotectors: 
practical application for improvement of mental and physical 
performance. Biomol Ther (Seoul), 20(5), 446–456. doi:10.4062/bio-
molther.2012.20.5.446
20. Orr, R., Grassmayr, M., Macniven, R., Grunseit, A., Halaki, M. in Bauman, 
A. (2018). Australian athletes’ knowledge of the WADA Prohibited Sub-
stances List and performance enhancing substances. Int J Drug Policy, 
56, 40–45. doi:10.1016/j.drugpo.2018.02.025
21. Papadopoulos, F. C., Skalkidis, I., Parkkari, J., Petridou, E. in Sports Inju-
ries« European Union, G. (2006). Doping use among tertiary educati-
on students in six developed countries. Eur J Epidemiol, 21(4), 307–313. 
doi:10.1007/s10654-006-0018-6
22. Patrick, K. (2012). Passport to clean competition. BMJ, 344, e2077. 
doi:10.1136/bmj.e2077
23. Pitsch, W. in Emrich, E. (2012). The frequency of doping in elite sport: 
Results of a replication study. International Review for the Sociology of 
Sport, 47(5), 559–580. doi:10.1177/1012690211413969
24. Reilly, T. in Halliday, F. (1985). Influence of alcohol ingestion on tasks re-
lated to archery. J Hum Ergol (Tokyo), 14(2), 99–104. Pridobljeno s https://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/3841885
25. Roelands, B., Hasegawa, H., Watson, P., Piacentini, M. F., Buyse, L., De 
Schutter, G. in Meeusen, R. (2009). Performance and thermoregulato-
ry effects of chronic bupropion administration in the heat. Eur J Appl 
Physiol, 105(3), 493–498. doi:10.1007/s00421-008-0929-x
26. Saugy, M. in Leuenberger, N. (2020). Antidoping: From health tests to 
the athlete biological passport. Drug Test Anal. doi:10.1002/dta.2773
27. Schamasch, P. in Rabin, O. (2012). Challenges and perspectives in anti-
-doping testing. Bioanalysis, 4(13), 1691-1701. doi:10.4155/bio.12.145
28. Simon, P., Striegel, H., Aust, F., Dietz, K. in Ulrich, R. (2006). Doping in 
fitness sports: estimated number of unreported cases and individual 
probability of doping. Addiction, 101(11), 1640-1644. doi:10.1111/j.1360-
0443.2006.01568.x
29. Striegel, H., Ulrich, R. in Simon, P. (2010). Randomized response estima-
tes for doping and illicit drug use in elite athletes. Drug Alcohol Depend, 
106(2-3), 230–232. doi:10.1016/j.drugalcdep.2009.07.026
30. Stubbe, J. H., Chorus, A. M. J., Frank, L. E., De Hon, O. in Van der Heij-
den, P. G. M. (2014). Prevalence of use of performance enhancing dru-
gs by fitness centre members. Drug testing and analysis, 6(5), 434-438. 
doi:10.1002/dta.1525
31. Tavares, A. S. R., Serpa, S., Horta, L., Carolino, E. in Rosado, A. (2020). 
Prevalence of Performance-Enhancing Substance Use and Associated 
doping v športu
223
Factors among Portuguese Gym/Fitness Users. Subst Use Misuse, 1-9. do
i:10.1080/10826084.2020.1726392
32. Thevis, M., Kuuranne, T. in Geyer, H. (2020). Annual banned-substance 
review - Analytical approaches in human sports drug testing. Drug Test 
Anal, 12(1), 7–26. doi:10.1002/dta.2735
33. Thevis, M., Piper, T., Geyer, H., Schaefer, M. S., Schneemann, J., Kien-
baum, P. in Schanzer, W. (2015). Urine analysis concerning xenon for 
doping control purposes. Rapid Commun Mass Spectrom, 29(1), 61-66. 
doi:10.1002/rcm.7080
34. UCI. (2019). Tramadol ban: All you need to know. Pridobljeno s https://
www.uci.org/inside-uci/press-releases/tramadol-ban-all-you-need-to-
-know
35. Van den Broek, I., Blokland, M., Nessen, M. A. in Sterk, S. (2015). Current 
trends in mass spectrometry of peptides and proteins: Application to 
veterinary and sports-doping control. Mass Spectrom Rev, 34(6), 571-
594. doi:10.1002/mas.21419
36. Vernec, A. R. (2014). The Athlete Biological Passport: an integral ele-
ment of innovative strategies in antidoping. Br J Sports Med, 48(10), 817-
819. doi:10.1136/bjsports-2014-093560
37. WADA. (2014). 2015 World Anti-Doping Code. Pridobljeno s https://
wada-main-prod.s3.amazonaws.com/resources/files/wada-2015-wor-
ld-anti-doping-code.pdf
38. WADA. (2019). 2018 Anti-Doping Testing Figures Pridobljeno s https://
www.wada-ama.org/en/resources/laboratories/anti-doping-testing-
-figures-report
39. WADA. (2020). The 2020 Prohibited List. Pridobljeno s https://www.wa-
da-ama.org/sites/default/files/wada_2020_english_prohibited_list_0.
pdf
40. Wanjek, B., Rosendahl, J., Strauss, B. in Gabriel, H. H. (2007). Doping, 
drugs and drug abuse among adolescents in the State of Thuringia 
(Germany): prevalence, knowledge and attitudes. Int J Sports Med, 28(4), 
346-353. doi:10.1055/s-2006-924353
41. Yonamine, M., Garcia, P. R. in De Moraes Moreau, R. L. (2004). Non-inten-
tional doping in sports. Sports medicine (Auckland, NZ), 34(11), 697–704. 
Pridobljeno s http://eutils.ncbi.nlm.nih.gov/entrez/eutils/elink.fcgi?db
from=pubmedinamp;id=15456345inamp;retmode=refinamp;cmd=p
rlinks
42. Zorzoli, M. (2011). The Athlete Biological Passport from the perspective 
of an anti-doping organization. Clin Chem Lab Med, 49(9), 1423-1425. 
doi:10.1515/CCLM.2011.659
43. Zorzoli, M. in Rossi, F. (2010). Implementation of the biological passport: 
the experience of the International Cycling Union. Drug Test Anal, 2(11-
12), 542–547. doi:10.1002/dta.173
doc. dr. Lovro Žiberna, mag. farm.
Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, 
Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 
 Korytkova 2, SI-1000 Ljubljana
lovro.ziberna@mf.uni-lj.si
224
Some views of the fight against  
doping presented by Slovenian  
athletes and coaches
Abstract
Although doping is as old as sport, the phrase ‘fight against 
doping’ gained its true meaning only upon the establish-
ment of the World Anti-Doping Agency (WADA) in 1999. In 
Slovenia, this area is covered by the Slovenian Anti-Doping 
Organisation (SLOADO) which, through its education and 
testing programmes as well as a number of other activities, 
strives for clean sport. It is not only important how the WADA 
operates, but also what athletes’ and coaches’ perceptions 
of sport and WADA are. That is why we conducted a study, in-
volving 448 participants (292 elite athletes and 156 coaches 
of elite athletes), where a survey questionnaire was used to 
investigate their attitude to sport and their opinion about 
its development. They were asked to state where they get 
information about doping and what their attitude to the Slo-
venian Anti-Doping Agency is. We compared these aspects 
between athletes and coaches, between male and female 
athletes, between athletes with medals from major cham-
pionships and those less successful, as well as between ath-
letes of team and individual sports. We reported some differ-
ences, namely athletes, more than their coaches, think that 
earning money and attaining fame is important; this is of 
particular importance to male athletes and to less successful 
athletes. Views on the development of sport differ between 
team and individual sports, and the main source of informa-
tion about doping that our participants use is the SLOADO 
website. Coaches and athletes in individual sports would like 
the penalties for violations of anti-doping rules to be stricter. 
Key words: doping, attitude to sport, opinion about the deve-
lopment of sport, national anti-doping agency
 
 
Izvleček
Čeprav je doping star toliko kot šport, lahko o pravem po-
menu besedne zveze »boj proti dopingu« govorimo od usta-
novitve Svetovne protidopinške agencije WADA leta 1999 
naprej. Pri nas za to področje skrbi Slovenska antidopinška 
agencija, ki si skozi izobraževalne programe, programe te-
stiranj in številne druge aktivnosti prizadeva za čist šport. 
Pomembno pa je ne samo, kako ta agencija deluje, temveč 
tudi pogledi športnikov in trenerjev na šport in na agencijo, 
zato smo v raziskavi s pomočjo anketnega vprašalnika pri 
448 udeležencih (292 vrhunskih športnikov in 156 trenerjev 
vrhunskih športnikov) preverjali, kakšen je njihov odnos do 
športa in njihovo mnenje o tem, kako se šport razvija, vpra-
šali smo jih, kje pridobivajo informacije o dopingu in kakšen 
je njihov odnos do Slovenske antidopinške agencije. Pri 
tem smo te vidike primerjali med športniki in trenerji, med 
športniki in športnicami, športniki, ki imajo kolajne z veli-
kih prvenstev, in tistih, ki nimajo takšnih uspehov, ter med 
športniki ekipnih in individualnih športov. Našli smo nekaj 
razlik, tako je športnikom bolj kot trenerjem pomembno, da 
lahko zaslužijo denar in pridobijo slavo, še posebej je to po-
membno športnikom in manj uspešnim športnikom. Precej 
se razlikujejo pogledi na razvoj športa v ekipnih in indivi-
dualnih športih, kot glavni vir informacij o dopingu pa naši 
udeleženci uporabljajo spletno stran SLOADO. Strožjih kazni 
pri kršitvah protidopinških pravil si želijo trenerji in športniki 
v individualnih športih. 
Ključne besede: doping, odnos do športa, mnenje o razvoju 
športa, nacionalna protidopinška agencija.
Tanja Kajtna1, 
Nina Makuc2
Nekateri pogledi na boj proti dopingu 
slovenskih športnikov in trenerjev
1Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani
2Slovenska antidoping organizacija
doping v športu
225
 Uvod
Športno udejstvovanje že od zgodovine dalje v ljudeh vzpodbuja 
tekmovalnost. Biti najboljši je želja marsikaterega posameznika, a 
poti do zmage so zelo različne. Nekaterim je doseganje lastnega 
limita dovolj, da zadostijo svojim športnim ambicijam, spet drugi 
se ne zadovoljijo z ničemer drugim, kot biti najboljši, ne glede na 
pot, ki jih do tja vodi.
Doping je »star« ravno toliko, kolikor so stara športna tekmovanja. 
Že v zgodovini so športniki posegali po razno raznih pripravkih, ki 
bi jim pomagali do boljših rezultatov. In tudi dandanes se situacija 
ni prav veliko spremenila, z izjemo dejstva, da so snovi, ki jih špor-
tniki jemljejo, bistveno bolj sofisticirane in da ima večina tistih, ki 
se dopinga sistematično poslužuje, za seboj ekipo strokovnjakov, 
ki jim svetujejo, kaj, kdaj in kako naj jemljejo prepovedane snovi in/
ali se poslužujejo prepovedanih postopkov.
O organiziranosti boja proti dopingu lahko govorimo od ustanovi-
tve Svetovne protidopinške agencije WADA leta 1999 dalje. Razvi-
tejše države so se seveda proti dopingu borile tudi že prej, ustano-
vitev WADA in posledično globalnih protidopinških pravil pomeni 
sistematičen boj proti dopingu v večini držav. V Sloveniji začetki 
boja proti dopingu segajo v leto 1992, ko je Slovenija ratificirala 
Evropsko konvencijo proti dopingu v športu (Svet Evrope, 1989), 
na podlagi katere so se do leta 1996 pripravljale zakonske osnove 
za razvoj protidopinških dejavnosti. Leta 1996 sta Olimpijski komite 
Slovenije – združenje športnih zvez (OKS-ZŠZ) in Ministrstvo za šol-
stvo in šport ustanovila Nacionalno antidopinško komisijo (NAK), 
ki je skrbela tako za testiranja (kontrole dopinga) kot tudi za izo-
braževanje in ozaveščanje športnikov ter celotne športne javnosti. 
Leta 2009 je OKS-ZŠZ ob NAK ustanovil nov oddelek (Oddelek za 
boj proti dopingu), iz katerega se je leta 2013 ustanovila Slovenska 
antidoping organizacija (SLOADO) – neodvisna nacionalna proti-
dopinška organizacija.
Protidopinške organizacije so neke vrste »moralna avtoriteta« 
v športu, zato morajo delovati po najvišjih standardih dobrega 
upravljanja (transparentno, demokratično, odgovorno in kredibil-
no). Igrajo ključno in odgovorno vlogo v protidopinškem sistemu. 
Nacionalne protidopinške organizacije so tiste, ki so med vsemi 
deležniki protidopinškega gibanja najpomembnejše (Makuc, 
Dvoršak, Kivinukk, Müller, Smrdu in Kajtna, 2019). Najbolje poznajo 
športni sistem v svojih državah, njihove športnike in vse, ki delujejo 
v športu. Poleg tega so tudi tiste, ki svetovni boj za čist šport pred-
stavljajo na nacionalnem nivoju, torej je od njih odvisno, kakšno 
bo dojemanje protidopinških aktivnosti med športniki in športno 
javnostjo. 
SLOADO v zadnjih letih v Sloveniji skrbi za testiranja, izobraževanja, 
ozaveščanja in informiranje slovenskih športnikov, njihovega spre-
mljevalnega osebja ter športne javnosti. SLOADO je tista, ki skrbi, 
da so poštenim športnikom zagotovljeni enakovredni pogoji. Žal 
je prevečkrat percepcija SLOADO v javnosti in tudi med športniki, 
da gre za neke vrste nadzor, vdor v športnikovo zasebnost, neneh-
no kontrolo. Zavedati se je potrebno, da je zaščita čistih športnikov 
možna le s sistematično kontrolo športnikov in posledično izloča-
njem goljufov iz športa. Slovenski športniki niso imuni na doping, 
o čemer priča tudi število kršiteljev v zadnjih letih, torej je kontrola 
več kot potrebna. A čisti športniki se morajo ob tem zavedati, da 
žal ni drugega sistema kot ta, da se kontrolira vse športnike in da 
SLOADO dela v njihovo dobro, ne proti njim.
Odnos športnikov in članov njihovega spremljevalnega osebja do 
športa nasploh ter do svetovnega in nacionalnega protidopinške-
ga gibanja je pomemben, saj priča o njihovem zadovoljstvu s tre-
nutnim stanjem ter na podlagi podrobnejše analize lahko botruje 
k izboljšanju obstoječih programov. Za športnike, ki želijo izbolj-
šati svoj odnos oziroma stališča do športa, je ključnega pomena, 
da imajo tako možnost kot vzpodbudo, da razmišljajo, kažejo in 
govorijo o svojih stališčih. Stališča so lahko posredna, se razvijejo 
nenamerno in so nam neznana, zaradi česar lahko nezavedno vpli-
vajo in usmerjajo posameznikovo vedenje. Največkrat se to zgodi, 
kadar se od posameznika pričakuje preveč in je le-ta pod pritiskom 
in zaskrbljen (Hahn, Judd, Hirsh in Blair, 2013), kar se velikokrat zgo-
di v vrhunskem športu.
V skladu s Svetovnim protidopinškim kodeksom (2015) je glavni 
namen kontrol dopinga (testiranj) pridobiti analitične rezultate o 
prisotnosti/uporabi oziroma neprisotnosti/neuporabi prepove-
danih snovi in/ali postopkov s strani športnikov. Vsak športnik je 
lahko s strani pristojne organizacije testiran po načelu kadarkoli in 
kjerkoli.
Delovanje sistema testiranj v določenem športu ali določeni državi 
lahko vpliva na njegovo dojemanje, pogled in podporo sistemu 
kot celoti (Makuc idr., 2019). Ob tem ima lahko tudi preventivni 
učinek, saj dobro delujoč sistem testiranj odvrača športnike od 
poseganja po prepovedanih snoveh. Kot je zapisano v Kodeksu 
(2015), je športnikova osnovna pravico »sodelovati v športu brez 
dopinga«. Kontrole dopinga pa so tiste, s pomočjo katerih jim je 
to omogočeno, a le, če se sistematično izvajajo v vseh državah in v 
vseh športnih panogah.
Overbye (2016) navaja, da nedavne raziskave kažejo, da je nekonsi-
stentnost izvajanja Svetovnega protidopinškega kodeksa in Med-
narodnih standardov za testiranja in preiskave povzročila drugač-
no vrsto neskladnosti in nove oblike neenakosti za športnike pod 
strožjim režimom. Raziskave na primer kažejo, da:
 • implementacija Kodeksa na nacionalnem nivoju poteka v raz-
ličnih oblikah (Wagner in Hanstad, 2011);
 • so razlike med nacionalnimi protidopinškimi organizacijami, 
kako obravnavajo neuspešna testiranja in neposredovane lo-
kacije (Dikić, Marković in McNamee, 2011);
 • obstajajo velike razlike med protidopinškimi organizacijami 
pri kriterijih skupine za testiranje (RTP), športnikovi razpoložlji-
vosti za testiranja in sankcijah (Hanstad, Skille in Loland, 2010; 
Siekmann in Soek, 2010); 
 • ne delujejo vse države, podpisnice Kodeksa, skladno s Kode-
ksom (Code Compliance, 2018).
SLOADO je zato konec leta 2017 izvedla raziskavo, na podlagi ka-
tere je ocenila trenutno stanje pogleda na doping v Sloveniji. Del 
rezultatov je skupaj s primerjavami tujih študij predstavljen v tem 
prispevku.
 Metode
Udeleženci
V raziskavi je sodelovalo 448 udeležencev, od tega 292 (65,2 % 
celotnega vzorca) vrhunskih športnikov in 156 (34,8 %) trenerjev 
vrhunskih športnikov. Njihova povprečna starost je bila 29,02 let 
(± 13,88 let). Sodelovalo je 307 moških (68,5 % celotnega vzorca) 
in 141 žensk (31,5 %). 128 od njih je v zadnjih 12 mesecih imelo 
kontrole dopinga (oziroma so jih imeli njihovi športniki), in sicer 
je šlo v povprečju za 1,86 kontrol (± 3,01), 228 športnikov oziroma 
trenerjev pa je bilo udeleženih na protidopinških izobraževalnih 
programih, in sicer na 1,03 izobraževanj (± 1,11) v povprečju.
226
Glede na športe je bila struktura vzorca takšna: 29 iz alpskega smu-
čanja, 33 iz atletike, 2 iz badmintona, 8 iz biatlona, en iz boksa, 16 
cestno kolesarstvo, 2 curling, 3 deskanje na snegu, 1 umetnostno 
drsanje, 7 športna gimnastika, 18 golf, 1 gorsko kolesarstvo, 25 ho-
kej, 4 jadranje, 18 judi, 11 kajak in kanu na divjih vodah, 1 karate, 2 
stezno kegljanje, 10 košarka, 3 lokostrelstvo, 1 namizni tenis, 71 no-
gomet, 3 nordijska kombinacija, 5 nordijsko smučanje, 17 odbojka, 
1 odbojka na mivki, 23 plavanje, 3 ritmična gimnastika, 35 rokomet, 
20 smučarski skoki, 5 strelstvo, 28 šport invalidov, 2 taekwondoo 
ITF, 2 tajski boks, 17 tek na smučeh, 4 tenis, 2 triatlon, 1 vaterpolo 
in 10 veslanje.
Glede na delitev na ekipne in individualne športe je bilo 263 udele-
žencev (58,7 % celotnega vzorca) iz individualnih športov, 170 (37,9 
%) pa iz ekipnih športov.
Povprašali smo jih tudi o najvišjem nivoju tekmovanj, ki so se ga do 
sedaj v karieri udeležili (oziroma so se jih udeležili njihovi športniki), 
116 udeležencev (25,9 % celotnega vzorca) je že bilo na Olimpijskih 
oziroma Paralimpijskih igrah, 110 (24,6 %) na svetovnem prvenstvu 
v svojem športu, 87 (19,4 %) na evropskem prvenstvu, za 117 (26,1 
%) je bil najvišji nivo državno prvenstvo oziroma prva državna liga, 
za 18 (4,0 %) pa tekmuje na regionalnem nivoju.
Pripomočki
Vprašalnik so razvili v Centru za športno znanost in univerzitetni 
šport Univerze na Dunaju za potrebe večje mednarodne raziskave 
(Makuc idr., 2019). Najprej je bil napisan v nemškem jeziku, potem 
pa je bil preveden tudi v slovenski in estonski jezik, obstaja pa v 
dveh oblikah – eni za trenerje in eni za športnike. Vprašalnik vse-
buje 8 demografskih vprašanj, 6 vprašanj o odnosu do športa, 6 
vprašanj o mnenju o smeri razvoja športa, 8 vprašanj o njihovem 
odnosu do nacionalne protidopinške organizacije (NADO), sledi 6 
vprašanj o njihovem poznavanju delovanja NADO. Potem je sledilo 
6 vprašanj o tem, kako pridobivajo informacije o različnih vidikih 
dopinga, 6 vprašanj o njihovem zadovoljstvu z delovanje NADO, 
potem 14 vprašanj o njihovem zadovoljstvu s programi testiranja 
in 13 vprašanj o njihovem zadovoljstvu s preventivnimi programi, 
ki jih izvaja NADO. Dodanih je bilo še 13 vprašanj o njihovem po-
znavanju dopinga in 3 vprašanja o anonimni prijavi. V naši raziskavi 
smo poleg demografskih podatkov uporabili vprašanja o odnosu 
do športa, mnenju o razvoju športa, vprašanja o pridobivanju in-
formacij in mnenje o zadovoljstvu s programi testiranja. 
Postopek
Športniki in trenerji so na anonimni vprašalnik odgovarjali preko 
spletne ankete Survey Monkey, k sodelovanju so bili povabljeni 
preko Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez. 
O vsebini in namenu raziskave so bili ustrezno obveščeni, zbiranje 
podatkov je potekalo v letih 2017 in 2018. 
 Rezultati z razpravo
Odnos do športa
V športu so odnos oziroma stališča izrednega pomena, saj pred-
stavljajo osnovne mentalne sposobnosti, ki dajejo podlago za uče-
nje, stalno izpopolnjevanje in doseganje dolgoročnih ciljev. Vsa-
kodnevno usmerjajo obnašanje in omogočajo razvoj sposobnosti 
na višjem nivoju (Makuc idr., 2019).
V Tabeli 1 so prikazane primerjave različnih skupin udeležencev 
v odnosu do športa. V primerjavi trenerjev in športnikov je špor-
tnikom bolj pomembno, da so slavni, da v športu zaslužijo veliko 
denarja in da lahko v športu preizkušajo svoje meje, trenerjem pa 
so bolj pomembni karierni vidiki, saj jim šport predstavlja način 
preživljanja tako v sedanjosti kot tudi v prihodnosti. V primerjavi 
med športniki in športnicami se je pokazalo, da je moškim bolj 
pomembno, da v športu zaslužijo veliko denarja in postanejo slav-
ni ter da imajo večjo željo po tem, da v športu kasneje ostanejo 
kot športni delavci. Primerjali smo tudi športnike, ki so v preteklosti 
že osvojili eno od kolajn na večjih prvenstvih (evropska prvenstva, 
svetovna prvenstva ali olimpijske igre), z ostalimi športniki, ki so 
bili vključeni v naš vzorec, in ugotovili, da je športnikom, ki takšnih 
kolajn še niso osvojili, pomembneje, da v športu zaslužijo veliko 
denarja. Naredili pa smo tudi primerjavo med športniki, ki se ukvar-
jajo z ekipnimi in individualnimi športi in našli precej razlik na po-
dročju odnosa do športa. Športniki v ekipnih športih se s športom 
bolj ukvarjajo zato, da bi postali slavni, da bi zaslužili veliko denarja 
in ker se s tem tudi preživljajo, bolj je pri njih izražena tudi želja po 
tem, da bi po končani karieri v športu ostali kot trenerji ali funk-
cionarji, medtem ko je pri športnikih v individualnih športih bolj 
pomemben motiv preizkušanje svojih mej. 
Tuje raziskave, ki so proučevale povezavo med etičnimi stališči in 
teorijo samo-odločnosti so pokazale, da je notranja ali avtonomna 
motivacija za udejstvovanje s športom (motivacija, ki temelji na 
veselju in vrednotah v športu) pozitivno povezana s pro-social-
nimi stališči in negativno povezana z anti-socialnimi. Odnos do 
športa in motivacija za ukvarjanje s športom lahko torej razkrije-
ta posameznikovo stališče do uporabe prepovedanih snovi in/ali 
postopkov v športu. Raziskave so pokazale, da so posamezniki, ki 
se s športom npr. ukvarjajo predvsem zaradi želje po zmagovanju 
in finančnem dobrobitu, bistveno bolj rizični za uporabo dopinga 
kot tisti, ki jih v šport žene predvsem veselje do športne aktivnosti.
Petroczi in Aidman (2007) sta z meta-analizo ugotovila, da je upo-
raba prepovedanih snovi najbolj povezana z željo po izboljšanju 
dosežkov, zmagovanju in izboljšanju izgleda. Obstajajo pa tudi 
dokazi, da so vrednote pomembna osnova pri doseganju motiva-
cije in da se lahko etična stališča smiselno predvideva na podlagi 
športnikovih ciljev in motivacije (Lee, Whitehead, Ntoumanis in 
Hatzigeorgiadis, 2008).
Med leti 2000 in 2011 sta Morente-Sanchez in Zabala (2013) na 
podlagi raziskave med vrhunskimi športniki ugotovila, da je glavni 
razlog za uporabo prepovedanih snovi uspeh finančni dobrobit 
ter hitrejša vrnitev po poškodbah. Stamm idr. (2016) predposta-
vljajo, da je pri športniki, ki kažejo več ciljev, vezanih na veselje in 
užitek, manjša verjetnost za doping kot pri tistih, katerih cilji so ori-
entirani na zmogljivosti.
Konceptualni model dopinga v športu kaže, da odločitve, pove-
zane z dopingom, niso vedno razumske, niti povezane z jasnim 
namenom, zato je razumevanje posrednih stališč pomembno (Ma-
kuc idr., 2019).
 Mnenje o razvoju športa
V širšem smislu je šport sociološki, ekonomični in politični feno-
men. Dandanes je šport – predvsem v razvitem svetu – na vrhu 
prostočasnih aktivnosti, saj predstavlja prijetno, zanimivo in upo-
rabno fizično aktivnost, ki jo največkrat manjka v vsakodnevnem 
življenju do te meje, da je pomanjkanje aktivnosti postalo eden 
izmed rizičnih faktorjev posameznikovega zdravja (Sila, 2000). 
V Tabeli 2 so prikazane razlike v mnenju o tem, kako se šport razvija 
in med trenerji in športniki se je izkazalo, da je pri trenerjih bolj iz-
raženo mnenje, da je na rekreativnem področju skušnjava po upo-
doping v športu
227
rabi dopinga narasla. V primerjavi športnikov in športnic se je po-
kazalo, da moški menijo, da se šport razvija v smeri, da je vse bolj 
pomembno zmagovanje za vsako ceno. Več razlik pa smo našli v 
primerjavi športnikov v ekipnih in individualnih športih. V ekipnih 
športih tako menijo, da je v zadnjem času narasla skušnjava po do-
pingu v vrhunskem športu, da je fair-play pridobil na pomenu, bolj 
pomembna pa jim je tudi vloga športne medicine v vrhunskem 
športu. Športniki individualnih športov pa menijo, da je v zadnjem 
času narasla skušnjava po dopingu v rekreativnem športu.
Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji (2014) kot štiri 
glavna področja športa navaja: šport v vzgojno-izobraževalnem 
sistemu; prostočasna športna vzgoja in ob študijske športne dejav-
nosti; tekmovalni šport; in šport oseb z drugačnimi zmožnostmi. 
Posamezne oblike športa imajo različne cilje in so programsko pri-
lagojene različnim skupinam ljudi, njihovim zmožnostim (znanju, 
sposobnostim, lastnostim in motivaciji) in njihovi starosti.
Zakaj je razvoj športa pomemben v odnosu do dopinga? Vse-
splošno prepričanje, da doping uporabljajo le vrhunski športniki, 
že dolgo ne drži več, saj uporabo prepovedanih snovi srečujemo 
tudi na tekmovanjih rekreativnih športnikov, na srednješolskih tek-
movanjih, med uporabniki fitnes centrov in celo na tekmovanjih v 
veteranskih kategorijah. 
Kljub temu da rekreativni in vrhunski šport vsebujeta različne vzor-
ce socialnih odnosov in imata različen vpliv na zdravje (Petrović in 
Doupona, 1996), se to več kot očitno spreminja, o čemer pričajo 
tudi nekatere raziskave. Steroide, rastni hormon, poživila in diure-
tike sedaj uporabljajo rekreativni športniki predvsem z namenom 
izboljšanja izgleda, a tudi telesnih sposobnosti (Baker, Graham in 
Davies, 2006; Parkinson in Evans, 2006). Podobno je tudi v srednjih 
šolah, kjer dijaki uživajo prehranska dopolnila in prepovedane sno-
vi (Field idr, 2005).
 Viri pridobivanja protidopinških 
informacij
Protidopinške vsebine so razmeroma obsežne, nekatere bolj po-
membne za športnike, spet druge namenjene predvsem trener-
Tabela 1
Primerjava različnih skupin udeležencev v odnosu do športa
vprašanje M SD t p (t)
S športom se ukvarjam, ker bi rad postal slaven.
športniki 2,39 1,18 5,43 0,00
trenerji 1,79 1,01   
S športom se ukvarjam, ker se tako preživljam.
športniki 2,57 1,43 -5,54 0,00
trenerji 3,38 1,38   
S športom se ukvarjam, da bi zaslužil veliko denarja.
športniki 2,30 1,19 3,90 0,00
trenerji 1,88 0,95   
S športom se ukvarjam, da preizkušam svoje meje.
športniki 3,90 1,08 3,36 0,00
trenerji 3,48 1,24   
V naslednjih letih želim nadaljevati kariero kot trener, član spremljevalnega 
osebja ali športni funkcionar.
športniki 3,08 1,20 -12,57 0,00
trenerji 4,43 0,95   
S športom se ukvarjam, ker bi rad postal slaven.
športniki 2,66 1,20 4,97 0,00
športnice 1,98 1,02   
S športom se ukvarjam, da bi zaslužil veliko denarja.
športniki 2,53 1,24 4,16 0,00
športnice 1,95 1,01   
V naslednjih letih želim nadaljevati kariero kot trener, član spremljevalnega 
osebja ali športni funkcionar.
športniki 3,24 1,20 2,62 0,01
športnice 2,85 1,15   
S športom se ukvarjam, da bi zaslužil veliko denarja.
bolj uspešni športniki 2,08 1,07 -2,22 0,03
manj uspešni športniki 2,41 1,23   
S športom se ukvarjam, ker bi rad postal slaven.
individualni športi 2,29 1,13 -2,43 0,02
ekipni športi 2,66 1,21
S športom se ukvarjam, ker se tako preživljam.
individualni športi 2,36 1,36 -4,06 0,00
ekipni športi 3,09 1,40   
S športom se ukvarjam, da bi zaslužil veliko denarja.
individualni športi 2,07 1,10 -5,00 0,00
ekipni športi 2,80 1,17   
S športom se ukvarjam, da preizkušam svoje meje.
individualni športi 4,03 1,09 2,58 0,01
ekipni športi 3,67 1,05   
V naslednjih letih želim nadaljevati kariero kot trener, član spremljevalnega 
osebja ali športni funkcionar.
individualni športi 2,91 1,17 -3,61 0,00
ekipni športi 3,46 1,14   
228
jem. Deležnikom v športu se jih posreduje preko formalnih in ne-
formalnih kanalov, odvisno od vsebine in tarčne skupine. 
Slika 1 prikazuje, kako športniki in trenerji pridobivajo informacije 
o protidopinških pravilih, prepovedanih snoveh, poteku odvzema 
vzorca, zdravstvenih posledicah dopinga, pravnih posledicah in 
delovanju SLOADO. Pokazalo se je, da na vseh področjih kot naj-
pogosteje uporabljen vir služi spletna stran SLOADO, na drugem 
mestu pa se konstantno kaže, da se pogosto poslužujejo medijev 
(internet, TV) kot vira informacij, na tretjem mestu pa se izmenjuje-
ta informiranje pri trenerju in izmenjava informacij z drugimi špor-
tniki. Sledi zbiranje informacij pri spremljevalnem osebju, najred-
keje pa se informirajo pri športnih funkcionarjih in starših oziroma 
skrbnikih.
Direktne primerjave z drugimi raziskavami so ob različnih ponuje-
nih odgovorih praktično nemogoče, kljub temu pa lahko najde-
mo nekaj vzporednic. Thomas idr. (2011) so pri elitnih avstralskih 
športnikih ugotovili, da kot glavni vir uporabljajo internet (64 %), 
prijatelje (24 %), informativna gradiva (23,9 %), družinske člane (13,5 
%) in trenerje (9,9 %). Sas-Nowosielski in Swiatkowska (2007) sta pri 
poljskih športnikih ugotovila, da je najpomembnejši vir televizija 
(68,5 %), ki ji sledijo internet (54 %), vrstniki (53,8 %), trenerji (36,8 
%) in športni mediji (24,35 %). Druga raziskava na poljskih špor-
tnikih (Posiadale idr., 2009) kot glavni vir pridobivanja informacij 
navaja medije (46 %). Iranskimi rokoborci (Halabachi idr., 2011) se 
najbolj zanašajo na informacije, pridobljene s strani vrstnikov (40,8 
%), medtem ko nekatere raziskave navajajo trenerje kot glavne vire 
informacij (Backhouse in McKenna, 2012; Scofield in Unruh, 2006; 
Šajber idr, 2013). 
Svetovna protidopinška agencija WADA na eni strani in Nacionalne 
protidopinške agencije so tiste, ki skrbijo za pripravo pravil, njiho-
vo izvajanje in posredovanje deležnikom. Nacionalni preventivni 
protidopinški programi v Sloveniji so zelo obsežni in segajo vse 
od programov za osnovnošolce pa do programov za rekreativne 
športnike. A seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da bodo v progra-
me zajeti prav vsi slovenski športniki in športni navdušenci, zato 
marsikdo pridobiva informacije tudi iz drugih virov, kot so internet, 
televizija, sovrstniki itd. 
Pravilnost vsebin na spletni strani WADA ali SLOADO ni vprašlji-
va, mnogo bolj so zaskrbljujoče informacije, ki jih lahko posame-
znik npr. najde na spletnih straneh organizacij oziroma podjetij, 
ki nimajo z bojem proti dopingu prav nič skupnega. Tako lahko 
beremo o »varni« uporabi anabolnih steroidov, najdemo tudi po-
drobna navodila, kako uporabljati prepovedane snovi, da vas ne 
bodo dobili, in nasvete, katera 100 % naravna zelišča oziroma izdel-
Tabela 2
Primerjava različnih skupin udeležencev v mnenju o razvoju športa
vprašanje M SD t p (t)
V rekreativnem športu je skušnjava po dopingu zadnja leta narasla.
športniki 3,04 1,28 -3,04 0,00
trenerji 3,43 1,13   
Vodilo “zmagati za vsako ceno” je v vrhunskem športu zadnja leta bolj izrazito 
čutiti.
športniki 3,71 1,02 2,03 0,04
športnice 3,46 0,87   
V vrhunskem športu je skušnjava po dopingu zadnja leta narasla.
individualni športi 3,15 1,10 -2,58 0,01
ekipni športi 3,51 1,03   
V rekreativnem športu je skušnjava po dopingu zadnja leta narasla.
individualni športi 3,23 1,34 2,97 0,00
ekipni športi 2,74 1,10   
Fair-play je v zadnjih letih pridobil na pomenu.
individualni športi 3,22 1,01 -2,70 0,01
ekipni športi 3,57 1,02   
Vrhunski šport brez športne medicine danes ne more obstajati.
individualni športi 3,71 1,31 -5,23 0,00
ekipni športi 4,49 0,79   
Slika 1. Viri pridobivanja informacij o različnih vidikih dopinga.
doping v športu
229
ki imajo enake učinke kot prepovedane snovi. Med naloge proti-
dopinških organizacij tako ne spada samo izvajanje preventivnega 
program in informiranje, temveč tudi usmerjanje deležnikov, kje 
poiskati kredibilne in aktualne informacije o protidopinškemu sis-
temu, programih in vsebinah.
 Zadovoljstvo s programom testi-
ranj
Zanimalo pa nas je tudi, kakšno je zadovoljstvo udeležencev s 
programi testiranja, tako si trenerji bolj kot športniki želijo strožjih 
kazni pri kršitvah protidopinških pravil in bolj kot športniki menijo, 
da so kontrole dopinga postale potreben del vrhunskega športa, 
športniki pa so bolj mnenja, da zunanji nadzor ni tako potreben in 
da se pri nas protidopinška pravila izvajajo strožje kot v tujini in se 
na račun tega počutijo oškodovane.
V primerjavi športnikov in športnic smo ugotovili, da športniki me-
nijo, da jih kontrole dopinga omejujejo v vsakdanu, medtem ko se 
ženskam zdijo potreben del vrhunskega športa. Zanimiva ugoto-
vitev je bila tudi, da imajo manj uspešni športniki bolj izražen ob-
čutek, da se pri nas pravila izvajajo strožje in da so zato oškodovani.
Tudi v primerjavi športnikov v ekipnih in individualnih športov smo 
našli dve razliki, in sicer si športniki v individualnih športih želijo 
strožjih kazni pri kršitvah protidopinških pravil, v ekipnih športih 
pa menijo, da se protidopinška pravila pri nas izvajajo strožje in da 
so zato v mednarodni primerjavi oškodovani.
Tuje raziskave kažejo podobne rezultate. Na Danskem (Overbye, 
2016) si večina športnikov želi, da bi bilo testiranj še več. Ob tem 
imajo občutek, da se v določenih državah ne izvaja dovolj obse-
žen program testiranj, kar so najbolj izpostavili športniki iz tistih 
panog, kjer je prevalenca dopinga visoka. Podobne rezultate so 
v Italiji dobili tudi Tavani idr. (2012), kjer je kar polovica vprašanih 
športnikov (različnih tekmovalnih nivojev in panog) menila, da 
kontrole dopinga ne obstajajo oziroma so zelo redke in da bi bilo 
potrebno povečati število testiranj ter med iranskimi nogometaši 
in njihovimi trenerji (Seif Barghi idr., 2015), kjer jih je 80 odstotkov 
menilo, da bi morali povečati število testiranj na tekmovanjih, 70 
odstotkov pa izven tekmovanj, medtem ko je bil odstotek med 
iranskimi rokoborci nekoliko nižji (Halabachi idr., 2011).
Dunn idr. (2010) so elitne avstralske športnike spraševali o pre-
ventivni vlogi testiranj. Kar tri četrtine jih je menilo, da testiranja 
uspešno odvračajo posameznike od uporabe prepovedanih snovi. 
Podobno so ugotovil tudi Judge idr. (2010) med ameriškimi atleti.
V kar nekaj raziskavah se je več kot polovica športnikov strinjala, da 
so kazni za kršitelje preblage (Dunn idr., 2010; Judge idr., 2010; Seif 
Barghi idr., 2015) in bi jih bilo treba povišati.
 Zaključek
v raziskavi smo pri 448 udeležencih (292 vrhunskih športnikov in 
156 trenerjev vrhunskih športnikov) preverjali, kakšen je njihov 
odnos do športa in njihovo mnenje o tem, kako se šport razvija, 
vprašali smo jih, kje pridobivajo informacije o dopingu in kakšen je 
njihov odnos do Slovenske antidopinške agencije. Naše ugotovi-
tve se povečini ujemajo z ugotovitvami tujih raziskovalcev, tako na 
primer, da je športnikom bolj kot trenerjem pomembno, da lahko 
zaslužijo denar in pridobijo slavo, ta vidik pa je še pomembnejši 
športnikom kot športnicam. Zanimivo je, da je to bolj pomembno 
tistim športnikom, ki v karieri še niso osvojili kolajne na kakšnem 
od večjih tekmovanj (evropska prvenstva, svetovna prvenstva ali 
olimpijske igre). Ugotovili smo tudi, da trenerji menijo, da je sku-
šnjava po dopingu narasla v rekreativnem športu, precej različen 
Tabela 3
Primerjava različnih skupin udeležencev v zadovoljstvu s programi testiranja
vprašanje M SD t p (t)
Želim si strožjih kazni pri kršitvah protidopinških pravil.
športniki 3,82 1,15 -5,35 0,00
trenerji 4,47 0,88   
Polnoletni športniki bi se morali sami odločiti, ali se bodo posluževali dopinga 
ali ne, zunanji nadzor ni potreben.
športniki 2,52 1,45 3,76 0,00
trenerji 1,88 1,40   
Menim, da se protidopinška pravila pri nas izvajajo strožje in so zato v medna-
rodni primerjavi oškodovani.
športniki 2,13 1,10 2,96 0,00
trenerji 1,73 1,09   
Kontrole dopinga so postale potreben del vrhunskega športa.
športniki 4,42 0,87 -3,44 0,00
trenerji 4,72 0,61   
Kontrole dopinga moje tekmovalce v vsakdanu omejujejo.
športniki 2,07 1,22 2,08 0,04
športnice 1,69 0,88   
Kontrole dopinga so postale potreben del vrhunskega športa.
športniki 4,31 0,98 -2,42 0,02
športnice 4,61 0,63   
Menim, da se protidopinška pravila pri nas izvajajo strožje in so zato v medna-
rodni primerjavi oškodovani.
bolj uspešni športniki 1,89 1,17 -1,95 0,05
manj uspešni športniki 2,24 1,05   
Želim si strožjih kazni pri kršitvah protidopinških pravil.
individualni športi 3,92 1,13 1,96 0,05
ekipni športi 3,55 1,17   
Menim, da se protidopinška pravila pri nas izvajajo strožje in so zato v medna-
rodni primerjavi oškodovani.
individualni športi 2,00 0,97 -1,96 0,05
ekipni športi 2,38 1,28   
230
pa je pogled na razvoj športa pri športnikih v ekipnih in individu-
alnih športih. V ekipnih športih tako menijo, da je v zadnjem času 
narasla skušnjava po dopingu v vrhunskem športu, da je fair-play 
pridobil na pomenu, bolj pomembna pa jim je tudi vloga športne 
medicine v vrhunskem športu. Kot glavni vir informacij o protido-
pinških pravilih, prepovedanih snoveh, poteku odvzema vzorca, 
zdravstvenih posledicah dopinga, pravnih posledicah in delova-
nju SLOADO se je pokazala spletna stran SLOADO, sledijo pa jim 
drugi mediji, kot na primer TV, šele potem pa kot vir informacij 
pridejo trenerji in spremljevalno osebje. Zanimiva ugotovitev je 
bila, da si trenerji bolj kot športniki želijo strožjih kazni pri kršitvah 
protidopinških pravil, prav tako kot si tega močneje želijo športniki 
v individualnih kot ekipnih športih. Športniki imajo v primerjavi s 
športnicami pogosteje občutek, da jih kontrole dopinga omejuje-
jo v vsakdanu, kar nakazuje na nekoliko bolj negativen pogled na 
področje testiranja. 
 Literatura
1. Baker J. S., Graham M. R. in Davies B. (2006). Steroid and prescription 
medicine abuse in the health and fitness community: A regional study. 
European Journal of Internal Medicine, 17, 479–484.
2. Backhouse, S. in McKenna, J. (2012). Reviewing coaches‘ knowledge, 
attitudes and beliefs regarding doping in sport. International Journal of 
Sport Sciences in Coaching, 7, 167–175. 
3. Code Compliance. (2018). Pridobljeno s https://www.wada-ama.org/
en/code-compliance. 
4. Dikić, N., Marković, S. S. in McNamee, M. (2011). On the efficiency of 
WADA’s whereabouts policy: Between filing failures and missed tests. 
Deutsche Zeitschrift für Sportmedizin, 62(10), 324–328.
5. Dunn, M., Thomas, J. O., Swift, W., Burns, L. in Mattick, R. P. (2010) Drug 
testing in sport: the attitudes and experiences of elite athletes. Interna-
tional Journal of Drug Policy,  21 (4), 330–332.
6. Evropska konvencija proti dopingu v športu. (1989). Strasbourg. Pri-
dobljeno s http://www.svetevrope.si/sl/dokumenti_in_publikacije/
konvencije/135/index.html 
7. Field, A. E., Bryn, A. S., Camargo, C. A., Barr, T. C, Striegel-Moore, R. H., 
Loud, K. J. in Colditz, G. A. (2005). Exposure to the mass media, body 
shape concerns, and use of supplements to improve weight and shape 
among male and female adolescents. Pediatrics, 116, 214–220.
8. Hahn, A., Judd, C., Hirsh, M. in Blair, H. K. (2013). Awarness of imiplicit 
attitudes. Journal of Experimental Psychology: General, 143, 1369–1392. 
9. Halabchi, F., Esteghamati, A., Razzaghi, A. in Noori, A. (2011). How the 
Iranian Free-Style Wrestlers Know and Thing about Doping? A kno-
wledge and Attitude Study. International Journal of Social, Behavioural, 
Educational, Economic, Business and Industrial Engineering, 5(11), 1322–
1327.
10. Hanstad, D. V., Skille, E. A. in Loland, S. (2010). Harmonization of anti-do-
ping work: Myth or reality? Sport and Society, 13, 418–430.
11. Judge, L. W., Bellar, D., Craig, B. in Gilreath, E. (2010). The attitudes of 
track and field throwers toward performance enhancing drug use and 
drug testing. Journal of Research, 5 (2), 54–61.
12. Lee, M. J., Whitehead, J., Ntoumanis, N. in Hatzigeorgiadis, A. (2008). Re-
lationships between values, achievement orientations, and attitudes in 
youth sport. Journal of Sport & Exercise Psychology, 30, 588–610.
13. Makuc, N., Dvoršak, J., Kivinukk, E., Müller, D., Smrdu, M. in Kajtna, T. 
(2019). Athletes and coaches’ perspective on clean sport. Ljubljana: Slove-
nian Anti-Doping Organisation.
14. Morente-Sanchez, J. in Zabala, M. (2013). Doping in sport: a review of 
elite athletes‘ attitudes, beliefs, and knowledge. Sports Medicine, 43 (6), 
395–411.
15. Overbye, M. (2016). Doping control in sport: An investigation of how 
elite athletes perceive and trust the functioning of the doping testing 
system in their sport. Sport Management Review, 19 (1), 6–22.
16. Parkinson, A. B. in Evans, N. A. (2006). Anabolic androgenic steroids: A 
survey of 500 users. Medical Sciences in Sport and Exercise, 38, 644–651. 
17. Petróczi, A. in Aidman, E. (2008). Psychological drivers in doping: The 
life-cycle model of performance enhancement. Substance Abuse Treat-
ment, Prevention, and Policy, 3. DOI: 10.1186/1747-597X-3-7.
18. Petrović, K. in Doupona, M. (1996). Sociologija športa. Ljubljana: Fakul-
teta za šport.
19. Posiadala, D., Smorawinski, J., Pluta, B. in Andrzejewski, M. (2009). Sport 
communities and organizations as sources of anti-doping education 
and places of interest development of students of University school 
of physical education in Poznan. Studies in Physical Culture and Tourism, 
16 (3), 291–299.
20. Resolucija o Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za 
obdobje 2014–2023 (ReNPŠ14–23). Pridobljeno s http://www.pisrs.si/
Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO99 
21. Sas-Nowosielski, K. in Świątkowska, L. (2007). The knowledge of the 
world anti-doping code among Polish athletes and their attitudes to-
ward doping and anti-doping policy. Human Movement, 8 (1), 57–64.
22. Scofield, D. E. in Unruh, S. (2006). Dietary supplement use among ado-
lescent athletes in central Nebraska and their sources of information. 
The Journal of Strength & Conditioning Research, 20(2), 452–455.
23. Seif Barghi, T., Halabchi, F., Dvorak, J. in Hosseinnejad, H. (2015). How 
the Iranian football coaches and players know about doping?. Asian 
Journal of Sports Medicine, 6 (2), 1–7.
24. Siekmann, R. C. R. in Soek, J. W. (2010). The implementation of the WADA 
Code in the European Union. The Haag: TMC Asser Institut.
25. Sila, B. (2000). Šport-rekreacija-osnovni pojmi. In J. Turk (ur.), Lepota gi-
banja (p. 22-26). Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja.
26. Stamm, H., Lamprecht, M. in Kamber, M. (2016). Attitudes towards do-
ping – A comparison of elite athletes, performance oriented leisure 
athletes and the general population. European Journal for Sport and 
Society, 11(2), 171–189.
27. Svetovni protidopinški kodeks (2015). Ljubljana: Slovenska antidoping 
organizacija
28. Šajber, D., Rodek, J., Escalante, Y., Olujić, D. in Sekulić, D. (2013). Sport 
nutrition and doping factors in swimming; parallel analysis among at-
hletes and coaches. Collegium Antropologicum, 37 (2), 179–186.
29. Tavani, A., Colombo, P., Scarpino, V., Zuccaro, P., Pacifici, R. in La Vecchia, 
C. (2012).Beliefs on and attitude toward doping use among athletes: an 
Italian survey. Italian Journal of Public Health, 9 (4), 1–7.
30. Thomas, J. O., Dunn, M., Swift, W. in Burns, L. (2011). Illicit drug knowled-
ge and information-seeking behaviours among elite athletes. Journal 
of Science and Medicine in Sport, 14(4), 278–282.
31. Wagner, U. in Hanstad, D.V. (2011). Scandinavian perspectives on do-
ping – a comparative policy analysis in relation to the international 
process of institutionalizing Anti-Doping. International Journal of Sport 
Policy and Politics, 3, 355–372.
izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
tanja.kajtna@fsp.uni-lj.si
doping v športu
231
Preventive anti-doping programmes 
in Slovenia
Abstract
The recent doping affairs in Slovenia and abroad testify 
that doping has become a problem of all of society, not only 
elite athletes. For this reason, preventive anti-doping pro-
grammes must be designed as broadly as possible to include 
the entire population in specific phases, not only promising 
and elite athletes. Through basic values in sport people can 
be taught from early childhood about the meaning of fair 
play, honesty, compliance with the rules, etc., all of which 
will be useful for them later in life, regardless of whether 
they engage in sport on a competitive or recreational level. 
Slovenians are undoubtedly a ‘sporting nation’, which is why 
it is even more important to implement a long-term nation-
al prevention programme for sport without doping, which 
should be well-conceived from scratch. In recent years, the 
Slovenian Anti-Doping Organisation (SLOADO) has put a 
greater emphasis on prevention programmes which include 
not only professional athletes but also primary school pu-
pils, recreational athletes and the entire sporting public. The 
results of their activity will most probably be seen only after 
a longer period of regular implementation of this systematic 
programme. However, we dare say that step by step SLOA-
DO, together with the Slovenian Olympic Committee and 
other national sports associations, has been creating a new 
generation of Slovenian athletes who will not use prohibited 
substances in their sports career. 
Key words: education, awareness-raising, sharing information, 
values, anti-doping Uvod
 
Izvleček
Nedavni dopinški primeri pri nas in v tujini pričajo o tem, 
da doping postaja problem celotne družbe, ne le vrhunskih 
športnikov. Preventivni protidopinški programi morajo biti 
ravno zaradi tega zasnovani čim širše, da v določenih fazah 
vključujejo tudi celotno populacijo, ne le perspektivnih in vr-
hunskih športnikov. Preko osnovnih vrednot v športu lahko 
mlade že v zgodnjem otroštvu naučimo pomena fair-play-a, 
poštenosti, spoštovanja pravil itd., kar jim bo kasneje v ži-
vljenju prav gotovo prišlo prav ne glede na to, ali se bodo s 
športom ukvarjali na tekmovalnem ali rekreativnem nivoju. 
Slovenci prav gotovo sodimo med »športne« narode, zato je 
še toliko pomembneje, da na nacionalnem nivoju izvajamo 
dolgoročni, dobro zasnovan, preventivni program za šport 
brez dopinga. Slovenska antidoping organizacija (SLOADO) 
v zadnjih letih daje velik poudarek preventivnim progra-
mom, v katere poleg športnikov vključujejo tako osnovno-
šolce kot tudi rekreativne športnike in celotno športno jav-
nost. Rezultati njihovega delovanja bodo najverjetneje vidni 
šele po daljšem časovnem obdobju rednega izvajanja sis-
temsko zasnovanega programa, a upamo si trditi, da korak 
za korakom SLOADO skupaj z Olimpijskem komitejem Slove-
nije in Nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami ustvarja 
generacijo slovenskih športnikov, ki na svoji športni poti ne 
bo uporabljala v športu prepovedanih snovi.
Ključne besede: izobraževanje, ozaveščanje, informiranje, 
vrednote, anti-doping.
Nina Makuc
Preventivni protidopinški programi 
 v Sloveniji
Protidopinško ozaveščanje in informiranje je sestavni del preven-
tivnih programov, ki ga mora v skladu s Svetovnim protidopinškim 
kodeksom (18. člen) (WADA, 2014) izvajati vsaka podpisnica Kode-
ksa. Preventivni programi so v prvi vrsti namenjeni športnikom 
(predvsem mladim), a morajo hkrati vključevati tudi ostale deležni-
ke športa, od otrok, ki so šele na začetku svoje športne poti, pa vse 
do rekreativnih športnikov ter vseh ostalih, ki na tak ali drugačen 
način delujejo v športu oziroma se z njim ukvarjajo.
Preventivni programi za šport brez dopinga se med seboj nadgra-
jujejo in potekajo na več stopnjah (Slika 1):
 – I. stopnja: programi za otroke med 6. in 14. letom starosti,
 – II. stopnja: programi za mlade športnike med 15. in 19. letom 
starosti,
 – III. stopnja: programi za perspektivne in vrhunske športnike nad 
20. letom starosti.
232
Ob tem potekajo še programi, namenjeni spremljevalnemu osebju 
športnikov (predvsem trenerjem), ter t. i. drugi programi, namenje-
ni populaciji rekreativnih športnikov, študentom fakultet (FŠ, MF, PF, 
FF), zdravnikom ter ostalim deležnikom športa. 
 Preventivni programi za čisti šport
 Protidopinško izobraževanje in ozaveščanje
I. stopnja: programi za otroke med 6. in 14. letom starosti
Otroštvo je tisti del življenja, ko otroci ustvarjajo svoje prve izku-
šnje, vrednote in osebna prepričanja tako na zasebnem kot tudi na 
športnem področju. Kako otrokom na pristen in primeren način 
predstaviti vrednote v športu, da jih bodo razumeli, spoštovali in 
se s športom ukvarjali v skladu z njimi? Posredovanje vrednot otro-
kom, ki so šele na začetku svoje športne poti, je ena najpomemb-
nejših dejavnosti vsake vzgoje. Ni pomembno, ali bodo otroci ne-
koč postali vrhunski športniki ali se bodo s športom ukvarjali le na 
rekreativnem nivoju, pomembno je, da ob tem dajejo prednost 
zdravemu načinu življenja, upoštevanju pravil, spoštovanju sebe 
in tistih, s katerimi delijo športni način življenja.
SLOADO je na podlagi izkušenj pri izvajanju preventivnih progra-
mov ugotovila nujnost umestitve osnovnih protidopinških vsebin 
v osnove šole. Protidopinški program »Vrednote v vsakem razre-
du osnovne šole« je bil v manjšem obsegu osnovnim šolam prvič 
predstavljen v šolskem letu 2017/18 in na podlagi pozitivnih po-
vratnih informacij s strani sodelujočih šol (učiteljev) je bil program 
v šolskem letu 2018/19 nadgrajen, v šolskem letu 2019/20 pa je 
celoten program na voljo tudi v tiskani obliki, kar je poenostavilo 
samo izvedbo na šolah. 
Program »Vrednote v vsakem razredu osnovne šole« (Makuc in 
Dobida Verdnik, 2019) za vsak razred predvideva 45 minutno ak-
tivnost, ki temelji na pomembnih vrednotah v športu, aktivnosti 
pa se med seboj povezujejo in nadgrajujejo. Aktivnosti imajo na-
tančna navodila za učitelje, so pripravljene v obliki učnih priprav 
ter delovnih in učnih listov ter se lahko izvajajo v sklopu različnih 
predmetov. Vsa gradiva so na voljo na https://www.sloado.si/ka-
tegorija/vrednote.
Pomembno je, da otroke začnemo pravočasno usmerjati v pošte-
no ukvarjanje s športom, saj je doping ena izmed tistih stvari, ki 
močno krši osnovna pravila športa. Želimo si, da bi gradiva upo-
rabili tudi na vaši šoli in nam s tem pomagali ustvariti generacijo 
mladih slovenskih športnikov, ki trenirajo in tekmujejo brez upora-
be prepovedanih snovi in postopkov.
Program zajema:
 • gradivo »Vrednote v športu v vsakem razredu osnovne šole« 
v tiskani in spletni obliki, namenjeno vsem osnovnim šolam in 
Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti:
 o natančna navodila za izvajanje za učitelje,
 o aktivnosti, učni in delovni listi za vsak razred OŠ v obsegu ene 
šolske ure,
 • programi ozaveščanja na šolskih športnih tekmovanjih v eki-
pnih športih, atletiki, teku na smučeh, plavanju, judu in kole-
sarstvu ter na Festivalu športa mladih,
 • programi ozaveščanja na množičnih prireditvah, namenjenim 
otrokom (Olimpijski festival, Razgibajmo Ljubljano, Mini olim-
pijada …).
II. stopnja: programi za mlade športnike med 15. in 19. letom 
starosti 
Največji izziv preventivnih programov za športnike je v zadnjih 
letih predstavljala dostopnost do športnikov – kdaj, kje in kako or-
ganizirati predavanja, da se jih bodo športniki lahko udeležili v kar 
največjem številu. Nekatere Nacionalne panožne športne zveze 
so za preventivne protidopinške programe pokazale več interesa 
kot druge, posledično so bili športnikih določenih zvez primerno 
informirani, drugi pač ne, saj SLOADO do njih ni imela dostopa. V 
smislu dostopnosti protidopinškega izobraževanja je zato SLOADO 
v zadnjem letu naredila velik korak naprej, saj imajo tako športniki 
Slika 1. Shema preventivnih programov za šport brez dopinga.
doping v športu
233
kot trenerji na voljo e-izobraževanje v slovenskem jeziku (za špor-
tnike na voljo od aprila, za trenerje pa od decembra 2019). E-izo-
braževanje (dostopno na https://www.sloado.si/kategorija/e-izo-
brazevanja) omogoča, da se prav vsak športnik in trener seznani 
z osnovnimi protidopinškimi vsebinami ne glede na njegov spol, 
starost in športno panogo.
a) programi za dijake in dijakinje srednjih šol
SLOADO ob podpori Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport 
od šolskega leta 2011/12 dalje izvaja preventivni protidopinške pro-
grame za dijake, ki obiskujejo športne oddelke srednjih šol in gim-
nazij v Sloveniji. V šolskem letu 2011/12 je bil program namenjen 
dijakom od 1. do 4. letnika, v naslednjih šolskih letih pa le novim 
generacijam, torej 1. letnikom. V šolskem letu 2016/17 je SLOADO 
v sodelovanju v Zavodom za šport Planica začel izvajati program 
ozaveščanja na izbranih šolskih športnih tekmovanjih in na zaključ-
ni prireditvi – Festivalu športa mladih.
Programi zajemajo:
 • programi za dijake-športnike na srednjih šolah in gimnazijah 
s športnimi oddelki:
 o protidopinška predavanja za dijake 1. letnikov športnih oddel-
kov (program, ki poteka že od leta 2011 dalje),
 o e-izobraževanje v slovenskem jeziku (WADA ALPHA) za dija-
ke-športnike vseh letnikov,
 • na pobudo srednjih šol predavanja v sklopu medpredmetne-
ga povezovanja,
 • programi ozaveščanja na izbranih šolskih športnih tekmova-
njih v ekipnih športih, atletiki, teku na smučeh, plavanju, judu 
in kolesarstvu ter na Festivalu športa mladih za dijake vseh SŠ.
b)  programi za mlade športnike (kadete, mladince), člane 
klubov in nacionalnih reprezentanc v posameznih špor-
tnih panogah ter člane nacionalnih reprezentanc na Olim-
pijskih festivalih evropske mladine (OFEM) in mladinskih 
olimpijskih igrah (MOI)
Namen programa je posvariti športnike pred nevarnostmi dopin-
ga, jih naučiti, da zaupajo v svoje lastne sposobnosti, da so pošteni 
in dober zgled drugim športnikom ter da zavrnejo doping, če jim 
ga kdo ponudi in se tako pridružijo vsem tistim, ki se borimo za 
čist šport. 
Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez mora kot 
podpisnik Svetovnega protidopinškega Kodeksa zagotavljati po-
goje za čisti šport na nacionalnem nivoju, kamor sodi tudi pro-
tidopinško ozaveščanje in informiranje za udeležence (športnike 
in spremljevalno osebje) velikih mednarodnih tekmovanj. Od leta 
2011 dalje tako SLOADO izvaja preventivne programe v sklopu 
priprav nacionalnih reprezentanc na Olimpijske festivale evropske 
mladine (OFEM) in mladinske olimpijske igre (MOI).
Nacionalne panožne športne zveze so kot nosilke športnih progra-
mov v Sloveniji dolžne spodbujati in podpirati dejavno sodelovan-
je športnikov in spremljevalnega osebja v preventivnih programih 
za čisti šport. Programi ozaveščanja na izbranih prireditvah oz. tek-
movanjih in kampanja Dan čistega športa so vsako leto sestavni 
del programa in se izvajajo v dogovoru z NPŠZ.
Programi zajemajo:
 • e-izobraževanje v slovenskem jeziku (WADA ALPHA),
 • protidopinška predavanja na pobudo klubov oz. nacionalnih 
panožnih športnih zvez,
 • programi ozaveščanja na nacionalnih in mednarodnih špor-
tnih tekmovanjih,
 • protidopinška predavanja na skupnih pripravah kandidatov 
za nastop na OFEM in MOI na pobudo Olimpijskega komiteja 
Slovenije.
III. stopnja: programi za perspektivne in vrhunske športnike 
nad 20. letom starosti
 • e-izobraževanje za športnike v slovenskem jeziku (WADA 
ALPHA),
 • protidopinška predavanja pred svetovnimi prvenstvi in olim-
pijskimi igrami,
 • izobraževanja za uporabo spletnega orodja ADAMS,
 • programi ozaveščanja na izbranih nacionalnih in mednaro-
dnih tekmovanjih.
Slika 2. Zasnova preventivnih protidopinških programov.
Programi za trenerje in drugo spremljevalno osebje športni-
kov
Trenerji in drugo spremljevalno osebje športnikov predstavljajo 
enega ključnih igralcev v čistem športu. So tisti, ki v športnikih po-
stavljajo, oblikujejo in razvijajo temeljne vrednote v športu – to-
rej tisti, ki poleg staršev športnike vzgajajo. Športniki se na svoji 
športni poti pri doseganju ciljev zanašajo na znanje, usmeritve in 
nasvete spremljevalnega osebja. 
Člen 21.2 Kodeksa (WADA, 2020) jasno definira vloge in obveznosti 
spremljevalnega osebja, med katere med drugim sodijo: pozna-
vanje vseh veljavnih protidopinških politik in pravil, sprejetih na 
podlagi Kodeksa, in ki veljajo zanje ali za športnika, ki mu zagota-
vljajo podporo, ter skladnost z njimi; sodelovanje s programom te-
stiranja športnikov; uporaba svojega vpliva na športnikove vredno-
te in vedenje ter s tem pospeševanje protidopinškega odnosa do 
športa (Svetovni protidopinški kodeks, 2015). Preventivni programi 
za spremljevalno osebje tako poleg osnovnih vsebin boja za čisti 
šport vključujejo tudi spodbujanje njihove vloge v zaščiti čistih 
športnikov, saj lahko le z njihovo pomočjo pomagamo športnikom 
pri sprejemanju pravilnih odločitev ter s tem zmanjšamo možnost 
za namerni ali nenamerni doping. 
Programi zajemajo:
 • e-izobraževanje za trenerje v slovenskem jeziku (WADA Co-
ach True),
 • protidopinška predavanja (skupaj s športniki v sklopu progra-
mov za športnike),
 • protidopinški seminarji za trenerje, ki so sofinancirani s strani 
MIZŠ ali občine (vsake 2 leti).
234
Drugi programi:
Preventivni protidopinški programi v Sloveniji so v največji meri 
namenjeni vrhunskim in mladim športnikom, vendar pa je potreb-
no v programe vključiti tudi druge ciljne skupine, kot so študentje, 
medicinsko osebje, rekreativni športniki itd. Ob tem morajo pote-
kati tudi kampanje, namenjene celotni športni in splošni javnosti 
z namenom približati boj za čisti šport čim večjemu številu ljudi.
Med druge programe sodijo predvsem:
 • izobraževalni programi v obliki izbirnih vsebin na fakultetah:
 o izbirni predmet »Šport brez dopinga« na Fakulteti za šport – 
začetek v študijskem letu 2020/21,
 o predstavitev protidopinških vsebin v sklopu izbirnega pred-
meta “Izbrana poglavja iz klinične biokemije” na Fakulteti za 
farmacijo,
 o nadaljevanje postopka umestitve izbirnega predmeta »Šport 
brez dopinga« na Medicinski fakulteti in Fakulteti za Farmacijo 
v Ljubljani;
 • programi za zdravstvene delavce:
 o podiplomsko izobraževanje: “Javno zdravje otrok, mladostnic 
in mladostnikov” (katedra za pediatrijo),
 o protidopinške vsebine kot del podiplomskega tečaja iz medi-
cine športa z naslovom “Posebna znanja iz medicine športa”;
 • v sodelovanju s Slovensko univerzitetno športno zvezo infor-
miranje študentov – športnikov na tekmovanjih pod njihovim 
okriljem;
 • programi ozaveščanja udeležencev športne rekreacije (do-
godki Razgibajmo Ljubljano, Olimpijski festival);
 • kampanja ozaveščanja športne in splošne javnosti: PLAY TRUE 
DAY – Dan čistega športa – 10. april.
a) Informiranje
Informiranje je namenjeno celotni javnosti s poudarkom na po-
sredovanju osnovnih informacij o boju za čist šport ter posledicah 
uporabe prepovedanih snovi in postopkov. Za potrebe informira-
nja uporabljamo različne metode in oblike:
 • spletna stran SLOADO www.sloado.si,
 • socialna omrežja (Facebook, Twitter, Instagram, You Tube),
 • tiskana gradiva (plakati, zloženke, letaki, knjižice, priročniki …),
 • promocijski materiali (kemični svinčniki, večnamenske vrečke, 
frizbiji, zapestnice …),
 • kampanja Dan čistega športa.
 Zaključek
Preventivni protidopinški programi na eni strani športnikom zago-
tavljajo osnovno pravico do informiranja in izobraževanja, kot jo 
zahteva Kodeks, na drugi strani pa celotni športni javnosti zagota-
vljajo osnovne protidopinške informacije. Nacionalna shema pre-
ventivnih protidopinških programov vključuje že osnovnošolce, od 
njihovega prvega stika z organiziranim športom (ne glede na to, 
ali to poteka v obliki športa v sklopu šole ali v obliki treningov in 
tekmovanj pod okriljem športnega društva). S tem je zagotovljeno, 
da bodo vrednote v športu spoznali vsi mladi ne glede na to, ali se 
bodo s športom ukvarjali na profesionalen ali rekreativen način. 
Dopolnjevanje in nadgrajevanje preventivnih programov skozi ra-
zvoj športnikov (preko srednjih šol, društev, NPŠZ in OKS) zagota-
vlja primerno število intervencij, preko katerih tisti posamezniki, ki 
se s športom ukvarjajo na višjem nivoju, postopno pridobivajo vse 
potrebne informacije, ki jim dajejo osnovo, da se na svoji športni 
poti izognejo dopingu – namernemu ali nenamernemu. 
Nacionalni preventivni protidopinški program je zasnovan na 
način, da vključuje različne institucije – osnovne in srednje šole, 
Centre šolskih in obšolskih dejavnosti, fakultete, športna društva, 
nacionalne panožne športne zveze in Olimpijski komite Slovenije 
ter posameznike, ki vplivajo na razvoj posameznika na športni poti 
– starše, učitelje, trenerje in drugo spremljevalno osebje športni-
kov. Aktivno sodelovanje zgoraj naštetih institucij in posamezni-
kov je ključnega pomena za preprečevanju dopinga v športu, saj 
gre za kompleksno problematiko, ki je rešljiva zgolj ob doslednem 
izvajanju preventivnih programov v daljšem časovnem obdobju.
 Literatura
1. Svetovni protidopinški kodeks (2015). Ljubljana: Slovenska antidoping 
organizacija.
2. Makuc, N. in Dobida Verdnik, M. (2019). Vrednote v športu v vsakem razre-
du osnovne šole. Ljubljana: Slovenska antidoping organizacija.
3. WADA (2020, 15. februar). Pridobljeno s https://www.wada-ama.org/
en/resources/search?f%5B0%5D=field_resource_collections%3A228
dr. Nina Makuc
Slovenska antidoping organizacija
nina.makuc@sloado.si
doping v športu
235
Differences between coaches and com-
petitors on knowledge and attitudes 
towards doping in Slovenian judo
Abstract
The survey involved 91 judo competitors and coaches (57 men and 
34 women) from Slovenia. It included competitors from the three 
eldest age groups: Cadets, Juniors, and Seniors. To collect the data, 
examinees were required to complete the survey questionnaire 
and another questionnaire on their Knowledge on Doping (KD). 
Statistically significant differences between coaches and com-
petitors were found in the opinion on doping in judo. Significantly 
more coaches thought that doping was present in judo. Confidence 
in the coach and the nutritionist also showed differences. In the 
confidence to seek nutritional supplement advice, logically, several 
competitors responded with a “coach”, as all respondents received 
the same questionnaire. Knowledge about doping and nutritional 
supplements has been reported by many coaches through educa-
tion. The difference in the knowledge gained from the coach, for 
the benefit of the competitors and the competitors, was again 
detected due to the aforementioned same questionnaire for 
both the competitors and the coaches. None of the coaches indi-
cated that they had no knowledge. This was not the case for com-
petitors, which proved to be a statistically significant difference. 
The findings of the research will thus in particular encourage and 
contribute to the further, improved, education and awareness of 
doping among Slovenian competitors and coaches in judo.
Key words: doping, judo, Slovenia, competitors, coaches, attitu-
de towards doping, knowledge on doping.
 
 
Izvleček
Namen raziskave je bil ugotoviti, ali obstajajo razlike o znanju o 
dopingu in odnosu do dopinga med trenerji in tekmovalci v slo-
venskem judu. V raziskavo je bilo vključenih 91 tekmovalcev in tre-
nerjev (57 moških in 34 žensk) juda v Sloveniji. Vključene so bile tri 
najstarejše starostne kategorije tekmovalcev: kadeti in kadetinje, 
mladinci in mladinke ter člani in članice. Podatki so bili pridoblje-
ni preko anketnega vprašalnika in vprašalnika o znanju o dopingu 
(Knowledge on Doping – KD). 
Statistično pomembne razlike med trenerji in trenerkami ter tek-
movalci in tekmovalkami so bile pri mnenju o dopingu v judu. Po-
membno več trenerjev in trenerk je menilo, da je doping v judu 
prisoten. Razlike so se pokazale tudi pri zaupanju v trenerja ter 
strokovnjaka za prehrano. Pri zaupanju glede iskanja nasvetov gle-
de prehranskih dopolnil je logično več tekmovalcev in tekmovalk 
odgovorilo s »trenerjem«, saj so vsi anketiranci dobili isti vprašal-
nik. Znanje o dopingu in prehranskih dopolnilih je po navedbah 
pomembno več trenerjev in trenerk pridobilo skozi izobraževanje. 
Razlika pri pridobljenem znanju od trenerja, v dobrobit tekmoval-
cev in tekmovalkam, je bila ponovno zaznana zaradi že prej ome-
njenega istega vprašalnika tako za tekmovalce kot trenerje. Nihče 
od trenerjev in trenerk ni navedel, da nima znanj. To ni veljalo za 
tekmovalce in tekmovalke, kar se je izkazalo s statistično pomemb-
no razliko. 
Ugotovitve raziskave bodo tako predvsem vzpodbudile in prispe-
vale k nadaljnjemu izboljšanemu izobraževanju in ozaveščanju o 
samem dopingu  med slovenskimi tekmovalci in trenerji v judu. 
Ključne besede: doping, judo, Slovenija, tekmovalci, trenerji, 
odnos do dopinga, znanje o dopingu.
Brigita Mardjonović, 
Boro Štrumbelj
Razlike med trenerji in tekmovalci o 
znanju in odnosu do dopinga 
 v slovenskem judu
 Uvod
Doping bi lahko imenovali nesrečni del športa skozi zgodovino in 
predstavlja enega najbolj pomembnih problemov v sodobnem 
športu. Dopinški primeri in afere so v zadnjem času postali zelo 
pogosti in predvsem odmevni. Čeprav je Slovenija še dokaj mlada 
država, se že vse od njenega nastanka spopada tudi s problemom 
dopinga. Kljub tako imenovani majhnosti države namreč le ta ni 
izjema, ko govorimo o dopingiranih športnikih in športnicah. Za-
beleženih je namreč bilo petinštirideset kršiteljev protidopinških 
236
pravil, od tega je enajst slovenskih športnikov trenutno izključenih 
iz športa (»Sankcije«, 2019).
Svetovni protidopinški program vključuje vse potrebne elemente 
za zagotovitev optimalne uskladitve in dobre prakse v mednaro-
dnih in nacionalnih protidopinških programih. Kodeks, mednaro-
dni standardi, modeli dobre prakse in smernice so glavni sestav-
ni deli programa (WADA, 2014). Doping je v Kodeksu opredeljen 
kot pojav ene ali več kršitev protidopinških pravil (WADA, 2014) 
in obsega prisotnost prepovedane snovi ali njenih presnovkov 
(metabolitov) ali označevalcev (markerjev) v športnikovem vzor-
cu, uporabo ali poskus uporabe prepovedane snovi ali prepove-
danega postopka s strani športnika, izogibanje odvzemu vzorca, 
zavračanje ali nepristop k odvzemu vzorca, kršitve v zvezi z loka-
cijo, nedovoljeno poseganje ali poskus nedovoljenega poseganja 
v kateri koli del postopka kontrole dopinga, posest prepovedane 
snovi ali prepovedanega postopka, trgovanje ali poskus trgovanja 
s katero koli prepovedano snovjo ali prepovedanim postopkom, 
dajanje ali poskus dajanja prepovedane snovi ali omogočanje pre-
povedanega postopka kateremu koli športniku na tekmovanju, 
ali dajanje ali poskus dajanja prepovedane snovi ali omogočanje 
prepovedanega postopka, ki sta prepovedana tudi izven tekmova-
nja, kateremu koli športniku izven tekmovanja, udeležbo, pomoč, 
spodbudo, podporo, dogovarjanje, prikrivanje ali katera koli druga 
oblika naklepnega kršenja protidopinških pravil s strani druge ose-
be (ne športnika) in prepovedano sodelovanje športnika s članom 
spremljevalnega osebja (trenerjem, zdravnikom, managerjem idr.), 
ki je kršil protidopinška pravila. 
Uporaba prepovedanih snovi lahko povzroči resne nevarnosti 
za zdravje in celo smrt. Vsaka prepovedana snov ali metoda, ki je 
vključena na seznam prepovedanih snovi in postopkov, ima svo-
ja potencialna tveganja in/ali škodljive stranske učinke. Nekatere 
prepovedane snovi so namenjene za terapevtske namene in so 
lahko predpisane samo iz strani registriranih zdravnikov (prePLAY 
Handbook for Ambassadors, 2015). 
Po pregledu raziskav s tega področja je bilo ugotovljeno, da je 
najverjetneje odnos do dopinga povezan s starostjo in predvsem 
športno disciplino, v katero je vključen posameznik. Ker pa so tre-
nerji zelo pomemben, če ne celo ključen del športnikovega proce-
sa in rezultatov, je namen raziskati področje in ga primerjati med 
tekmovalci različnih starostnih kategorij (kadeti, mladinci, člani) in 
narediti primerjavo s trenerji.
Bloodworth, Petroczi, Bailey, Pearce in McNamee (2012) so z anoni-
mnim vprašalnikov med mladimi nadarjenimi športniki (12–21 let) 
raziskovali odnos do snovi in dodatkov, ki izboljšujejo uspešnost. 
Športniki so bili na splošno proti uporabi dopinških snovi za iz-
boljšanje športnih zmogljivosti. Na vprašanje, ali bi vzeli »čudežno« 
zdravilo, ki je ne bi bilo možno zaznati na testiranju, bi pa bistveno 
izboljšala uspešnost, je velika večina športnikov odgovorila ‚ne‘, 
vendar pa so mnogi bili mnenja, da bi drugi to snov vzeli. Pri po-
tencialni uporabi prepovedanih snovi in metod so postavili dva 
kriterija. Prvi, da uporaba le teh ne bi imela posledic na zdravje, 
65,8 % anketirancev je odgovorilo z ‚definitivno ne‘, in drugi, da bi 
bila posledica uporabe skrajšana življenjska doba, 93,0 % anketi-
rancev je odgovorilo z ‚definitivno ne‘.
Morente Sanchez in Zabala (2013) sta obravnavala 33 študij, ob-
javljenih v člankih med letoma 2000 in 2011. Ugotovila sta, da so 
prvotni razlogi za uporabo prepovedanih snovi vključevali dose-
ganje športnega uspeha z izboljšanjem učinkovitosti, finančnega 
dobička, izboljšanjem okrevanja in preprečevanje prehranskih po-
manjkljivosti, pa tudi ideja, da jih uporabljajo drugi. Večina špor-
tnikov priznava, da je doping goljufanje, da je nezdrav in tvegan 
zaradi sankcij. Avtorja sta ugotovila, da je med športniki splošno 
prepričanje o neučinkovitosti protidopinških programov. Kritizirajo 
pa tudi način izvajanja testov. Večina športnikov meni, da je stro-
gost kazni primerna ali premalo stroga. Ugotavljata, da se uporaba 
prepovedanih snovi razlikuje tudi glede na potrebe posameznega 
športa (ekipni, individualni). Trenerji so glavni vpliv in vir informacij 
za športnike, medtem ko zdravniki in drugi specialisti ne delujejo 
kot glavni svetovalci. Športniki se vedno bolj seznanjajo s proti-
dopinškimi pravili, vendar še vedno primanjkuje znanja, ki bi ga 
bilo treba odpraviti z ustreznimi izobraževalnimi programi. Avtorja 
med drugim zato spodbujata športne ustanove, da vlagajo v izo-
braževalne programe, katerih namen je odvračanje od uporabe 
prepovedanih snovi. Menita, da bi s takšnimi in podobnimi ukrepi, 
ki jih predlagata v članku, lahko vzpostavili in ohranili pravilen od-
nos do dopinga. 
Sas-Nowosielski in Świątkowska (2007) sta v svoji študiji na poljskih 
športnikih sklenila, da znanje športnikov o doping kontroli še zda-
leč ni zadovoljivo ter da bi bilo treba kampanje za protidopinško 
izobraževanje med poljskimi športniki okrepiti.
Cilj študije Laure, Thouvenin in Lecerf (2001) je bil raziskati dolo-
čena stališča profesionalnih trenerjev v povezavi z dopingom in 
oceniti, kako se vsakodnevno soočajo z njim. V raziskavi, v kate-
ro je bilo vključenih 260 trenerjev, jih je 10,3 % menilo, da je pri 
športniku uporaba dopinga brez nevarnosti za zdravje možna s 
pomočjo zdravnika. 30 % jih je menilo, da ima športnik, ki odkloni 
jemanje dopinga, malo možnosti za uspeh. 5,8 % jih je odgovorilo, 
da so v zadnjem letu (1 do 6 krat) uživali doping substance. 13,5 
% trenerjev je odgovorilo, da so jim športniki sporočili, da so bili 
pozvani k jemanju doping substanc v zadnjih 12 mesecih. 80,7 % 
jih je menilo, da sedanje metode preprečevanja dopinga v športu 
niso učinkovite, in 80,3 % jih je ocenjevalo, da so slabo podučeni o 
preprečevanju dopinga. Kljub temu jih je 10,4 % v zadnjih 12 mese-
cih organiziralo preventivno akcijo za preprečevanje dopinga. Av-
torji so podali sklep, da je nadaljnje izobraževanje in usposabljanje 
trenerjev o dopingu priporočljivo. 
Raziskava Laure, Lecerf, Friser in Binsinger (2004) je imela namen 
določiti uporabo substanc in odnos do dopinga med srednješol-
skimi športniki. Od 1459 vprašanih srednješolcev jih je kar 4 % na-
vedlo, da so doping sredstva že uporabljali vsaj enkrat v svojem 
življenju (njihov glavni vir so bili vrstniki in zdravstveni delavci). Po 
vseh ugotovitvah predlagajo, da preventiva proti dopingu med 
mladimi športniki ne sme biti omejena zgolj na seznam prepove-
danih snovi. 
Raziskava v ragbiju je recimo pokazala, da je bilo približno dvajset 
odstotkov športnikov testiranih na doping, devet odstotkov pro-
učevanih športnikov je ragbi dojemalo kot čist šport, medtem ko 
jih skoraj dvajset odstotkov meni, da je doping pogost pri ragbiju. 
Triindvajset odstotkov podpira doživljenjsko prepoved za prvo kr-
šitev (Sekulić, Bjelanović, Pehar, Pelivan in Zenić, 2014). 
V slovenskem plavanju je bila narejena raziskava, ki je med drugim 
pokazala, da so starejši plavalci bolj prepričani o prisotnosti do-
pinga v plavanju kot mlajši plavalci, ki pa so za kršitelje nagibajo 
k strožjim kaznim kot člani. Prav tako je raziskava pokazala, da je 
uporaba prehranskih dopolnil večja pri članih kot pri mladincih 
(Lipošek, 2018).
Po podatkih WADA iz leta 2017 je bilo v judu na mednarodni ravni 
odvzetih skupaj 3968 urinskih in krvnih vzorcev. Od tega so bile 
doping v športu
237
pri triinpetdesetih vzorcih ugotovljene nasprotne analitične ugo-
tovitve (AAF). Skupno so te ugotovitve predstavljale 1,3 % vseh 
odvzetih vzorcev. Največkrat odkrita substanca so bili anabolični 
agensi. Drugi najpogostejši so bili diuretiki in drugi maskirni agensi 
ter poživila (»Anti-Doping Testing Figures 2017«, 2019). 
Cilj raziskave je bil med seboj primerjati tekmovalce in trenerje gle-
de odnosa do dopinga in znanja o dopingu ter jemanju prehran-
skih dopolnil pri judu. 
 Metode dela
Preizkušanci
V raziskavo so bili vključeni slovenski tekmovalci in trenerji, ki so del 
Judo zveze Slovenije. Vključenih je bilo enaindevetdeset oseb, od 
tega sedeminpetdeset moških in štiriintrideset ženk. Pri tekmoval-
cih smo anketirali tri starostne kategorije: kadete in kadetinje (U18) 
– skupaj 26, mladince in mladinke (U21) – skupaj 17 ter člane in 
članice (U23 in starejši) – skupaj 22. V raziskavi je sodelovalo tudi 21 
trenerjev in 5 trenerk v judu. Večina anketirancev, z izjemo enajstih, 
je bila v judo vključena več kot deset let.
Pripomočki 
Vprašalnik je zajemal sociodemografski status (spol, stopnjo izo-
brazbe, status v judu, vprašanja o odnosu do dopinga, mnenje o 
prisotnosti dopinga v judu, kje je bilo pridobljeno znanje o dopin-
gu in prehranskih dopolnilih, glavni problem dopinga, primernost 
kazni, število testiranj na kontroli dopinga, potencialna uporaba 
dopinga) ter vprašalnik o znanju o dopingu (Knowledge on Do-
ping – KD).
Pri vprašanjih, kjer so bili anketiranci vprašani, kje so pridobili zna-
nje o dopingu in prehranskih dopolnilih, ter pri vprašanju primerne 
kazni v primeru dopinga, so odgovarjali z več možnimi odgovori. 
Za lažjo analizo smo pri vprašanju glavnega problema dopinga pri 
anketirancih, ki so obkrožili odgovora »škodi zdravju« in »ni v duhu 
„fair playa“«, ta dva odgovora združili skupaj.
Pri znanju o dopingu je bil uporabljen vprašalnik KD (Knowledge 
on Doping), sestavljen iz desetih vprašanj (Sekulić idr., 2014). An-
ketiranci so bili vprašani o stranskih učinkih zaradi dopinga in 
predpisih o dopingu. Na vsako trditev so anketiranci odgovarjali z 
»drži« ali »ne drži«, pri pravilnem odgovoru so dosegli eno točko. 
Vsi vprašalniki so bili anonimni.
Postopek 
Podatki so bili pridobljeni z osebnim pristopom na državnem pr-
venstvu članov in članic ter na treningih kadetov in kadetinj. 
Za obdelavo in analizo podatkov je bil uporabljen program Micro-
soft Excel 2007 in program za statistično obdelavo podatkov IBM 
SPSS Statistics 22. Statistična značilnost je bila sprejeta z dvostran-
sko napako alfa manj kot 5 %.
Preverjena je bila predpostavka o normalnosti porazdelitve (Sha-
piro-Wilk test) ter homogenost varianc (Levene test). Zaradi kršitve 
predpostavk je bila statistična značilnost med dvema skupinama 
preverjena z Mann-Whitney U testom, pri treh skupinah je bil upo-
rabljen Krushal Wallisov test, ki je ne parametrični test enosmerne 
ANOVA-e. Za podatek, med katerima skupinama je prišlo do stati-
stično pomembnih razlik, je bil uporabljen Dunn’s post hoc test. 
 Rezultati z razpravo
Razlike med trenerji in tekmovalci v odnosu do 
dopinga
Tabela 1 prikazuje razlike med tekmovalci in trenerji ne glede na 
spol v faktorjih odnosa do dopinga. Do statistično pomembnih 
razlik je prišlo pri dopingu v judu (p < 0,05).
Kot glavni problem dopinga so tekmovalci in tekmovalke najpo-
gosteje navedli, da ni v duhu »fair playa«, pri trenerjih in trenerkah 
jih je polovica odgovorila, da škodi zdravju. Večina jih nikoli ni bila 
Tabela 1 
Razlike med tekmovalci in trenerji v faktorjih odnosa do dopinga
 TEKMOVALCI/ TEKMOVALKE TRENERJI/ TRENERKE MW
N % N % p
ZAUPANJE (možnih je več odgovorov)     0,95
Nikomur 5 7,69 3 11,54
Zdravniku 9 13,85 6 23,08
Farmacevtu 1 1,54 0 0,00
Trenerju 33 50,77 3 11,54
Strokovnjaku za prehrano 23 35,38 18 69,23
Drugo 11 16,92 4 15,38  
ZNANJE (možnih je več odgovorov)     0,27
Nimam znanj 11 16,92 0 0,00
Od zdravnika 6 9,23 1 3,85
Od trenerja 24 36,92 4 15,38
Od strokovnjaka za prehrano 13 20,00 8 30,77
Osebno v lekarnah 1 1,54 1 3,85
Skozi izobraževanja 26 40,00 19 73,08
Z lastnim poizvedovanjem (internet) 18 27,69 12 46,15  
238
izbrana za kontrolo dopinga. Pri mnenju o uporabi prepovedanih 
sredstev in metod (dopinga) v judu jih je 46,15 % tekmovalcev in 
tekmovalk menilo, da se doping v judu redko uporablja, 35,38 % 
jih je odgovorilo z »ne vem«. Pri trenerjih in trenerkah je prav tako 
prevladoval odgovor, da se doping redko uporablja (57,69 %), 26,92 
% pa jih je menilo, da se uporablja pogosto. Vseh tekmovalcev, 
ki so menili, da je doping prisoten v judu, je predstavljalo 61,54 
%. V raziskavi o kickboksu je bilo zabeleženo približno 65 % špor-
tnikov, ki so bili mnenja, da je doping prisoten v njihovem športu 
(Sekulić idr., 2017). V slovenskem plavanju je bil odstotek še večji, 
približno 88 % športnikom je bilo mnenja, da je doping prisoten 
v plavanju (Lipošek, 2018). V jadranju je malenkost večji odstotek 
športnikov kot trenerjev menilo, da je doping prisoten v njihovem 
športu, vendar do velikih razlik ni prišlo (Rodek idr., 2012). Raziskava 
v sinhronem plavanju je pokazala, da približno za 15 % več trener-
jev kot športnikov meni, da je doping prisoten v njihovem športu 
(Furjan Mandić, 2013). Večji odstotek trenerjev in trenerk je bil za-
beležen tudi v naši raziskavi. 84,62 % trenerjev in trenerk namreč 
meni, da je doping prisoten v judu, kar je 23 % več od tekmovalcev 
in tekmovalk.
Čeprav se niso pokazale statično pomembne razlike, smo si pogle-
dali posamezne odgovore in morebitno statistično povezanost pri 
vprašanjih, kjer je bilo več možnih odgovorov.
Tabela 2 prikazuje posamezne odgovore in njihovo statistično po-
vezanost med tekmovalci/ tekmovalkami in trenerji/ trenerkami. 
Statistično pomembne razlike se kažejo pri trenerju in strokovnja-
ku za prehrano pri vprašanju zaupanja. Pri pridobljenem znanju 
so statistično pomembne razlike pri odgovorih: nimam znanj, od 
trenerja, skozi izobraževanje. Pri kazni pa se statistično pomembna 
razlika kaže pri doživljenjski prepovedi.
 TEKMOVALCI/ TEKMOVALKE TRENERJI/ TRENERKE MW
N % N % p
GL. PROBLEM DOPINGA     0,68
Škodi zdravju 25 38,46 13 50,00
Ni v duhu »fair playa« 28 43,08 2 7,69
Nisem siguren/-a, ali bi moral biti doping prepovedan 0 0,00 1 3,85
Doping je treba dovoliti 1 1,54 0 0,00
Škodi zdravju in ni v duhu »fair playa« 11 16,92 10 38,46  
KONTROLA DOPINGA     0,74
Nikoli 51 78,46 19 73,08
Enkrat ali dvakrat 6 9,23 5 19,23
Trikrat ali štirikrat 0 0,00 1 3,85
Petkrat ali večkrat 8 12,31 1 3,85  
DOPING V JUDU     0,03
Se ne uporablja 2 3,08 0 0,00
Ne vem 23 35,38 4 15,38
Se redko uporablja 30 46,15 15 57,69
Se pogosto uporablja 10 15,38 7 26,92
KAZEN (možnih je več odgovorov)     0,24
Doživljenjska prepoved 11 16,92 10 38,46
Prvi dokaz blažja kazen, drugi dokaz doživljenjska 
prepoved
32 49,23 12 46,15
Prepoved tekmovanj več sezon 22 33,85 4 15,38
Denarna kazen 3 4,62 3 11,54
Doping je treba dovoliti 1 1,54 0 0,00  
DOPINGA BI SE POSLUŽEVAL …     0,73
Če bi bilo zagotovljeno, da bo pomagal priti do vrhun-
skega rezultata ne glede na nevarnosti za zdravje.
0 0,00 0 0,00
Če bi vedel/-a, da bo pomagal priti do vrhunskega 
rezultata in ne bi škodil zdravju.
8 12,31 2 7,69
Ne vem, ali bi uporabljal/-a doping. 4 6,15 4 15,38
Dopinga ne bi nikoli uporabil/-a. 53 81,54 20 76,92  
Legenda: ZAUPANJE – zaupanje pri iskanju nasvetov glede prehranskih dopolnil; ZNANJE – kje je bilo pridobljeno znanje o dopingu in prehranskih 
dopolnilih; GL. PROBLEM DOP. – glavni problem dopinga; KONTROLA DOPINGA – število izborov za kontrolo dopinga; DOP. V JUDU –mnenje o uporabi 
prepovedanih sredstev in metod (dopinga) v judu; KAZEN – primerna kazen v primeru dopinga; DOP. BI SE POSLUŽEVAL – dopinga bi se posluževal/-a; 
N – število; % – odstotek; MW – Mann Whitney U test; p – nivo statistične značilnosti.
doping v športu
239
50,77 % tekmovalcev in tekmovalk je navedlo, da pri iskanju nasve-
tov glede prehranskih dopolnil zaupa trenerju. 69,23 % trenerjev 
in trenerk je navedlo, da najbolj zaupajo strokovnjaku za prehrano, 
kar je skoraj 34 % več kot pri tekmovalcih in tekmovalkah. Meni-
li smo, da je to vzpodbuden podatek, saj kaže na zaupanje med 
strokami. Razlika v zaupanju do trenerja ni bila presenetljiva, saj so 
vsi anketiranci dobili isti vprašalnik. 
16,92 % tekmovalcev in tekmovalk je odgovorilo, da nima znanj o 
dopingu in prehranskih dopolnilih, 36,92 % jih je navedlo, da so 
znanje pridobili od trenerja, 40 % pa so znanje o dopingu in pre-
hranskih dopolnilih pridobili skozi izobraževanja. Prav tako je bilo 
največkrat pri trenerjih in trenerkah navedeno, da so znanje prido-
bili skozi izobraževanja (73,08 %), kar se nam je zdel vzpodbuden 
podatek. 46,15 % jih je odgovorilo, da so le ta pridobili z lastnim 
izobraževanjem (internet), 15,38 % pa jih je navedlo trenerja. Nihče 
od trenerjev in trenerk ni navedel, da nima znanj. Razlike v zaupa-
nju do trenerja in pri odgovoru nimam znanj so bile pričakovane.
Pri primernosti kazni v primeru dopinga sta obe skupini največkrat 
navedli »prvi dokaz blažja kazen, drugi dokaz doživljenjska prepo-
ved«. Kot drugo najpogostejšo so tekmovalci in tekmovalke nave-
dli prepoved tekmovanj več sezon. Pri trenerjih in trenerkah je bila 
to doživljenjska prepoved z 38,46 %, kar je 21,54 % več, kot jih to 
meni tekmovalcev in tekmovalk. 
Statistično pomembne razlike so se pokazale pri mnenju o priso-
tnosti dopinga v judu. Pri treh spremenljivkah, kjer je bilo več mo-
žnih odgovorov, so se tudi pokazale statistično pomembne razlike 
v nekaterih posameznih odgovorih. 
Razlike med trenerji in tekmovalci v znanju o 
dopingu
Trenerji in trenerke so pri znanju o dopingu (KD) največkrat dosegli 
osem točk, sledilo je šest točk. Povprečno so dosegli 6,77 točk. Pri 
tekmovalcih in tekmovalkah je največji odstotek doseglo šest točk 
Tabela 2 
Razlike med tekmovalci in trenerji v odgovorih pri faktorjih zaupanje, 
znanje in kazen
ZAUPANJE P
Nikomur 0,56
Zdravniku 0,29
Farmacevtu 0,53
Trenerju 0,00
Strokovnjaku za prehrano 0,00
Drugo 0,86
ZNANJE P
Nimam znanj 0,03
Od zdravnika 0,39
Od trenerja 0,05
Od strokovnjaka za prehrano 0,14
Osebno v lekarnah 0,50
Skozi izobraževanja 0,00
Z lastnim poizvedovanjem (internet) 0,09
KAZEN P
Doživljenjska prepoved 0,03
Prvi dokaz blažja kazen, drugi dokaz doživljenjska 
prepoved
0,79
Prepoved tekmovanj več sezon 0,08
Denarna kazen 0,23
Doping je treba dovoliti 0,53
Legenda: ZAUPANJE – zaupanje pri iskanju nasvetov glede prehranskih 
dopolnil; ZNANJE – kje je bilo pridobljeno znanje o dopingu in prehran-
skih dopolnilih; KAZEN – primerna kazen v primeru dopinga; N – število; 
% – odstotek; MW – Mann Whitney U test; p – nivo statistične značilnosti.
3 4 5 6 7 8 9 10
tekmovalci in tekmovalke 6,2% 20,0% 16,9% 27,7% 12,3% 10,8% 6,2% 0,0%
trenerji in trenerke 3,8% 7,7% 15,4% 19,2% 7,7% 34,6% 3,8% 7,7%
0,0%
5,0%
10,0%
15,0%
20,0%
25,0%
30,0%
35,0%
40,0%
število točk
Slika 1. Razlika med tekmovalci in trenerji v osvojenih točkah pri znanju o dopingu KD.
240
sledile so štiri točke. Povprečno pa so osvojili 5,77 točk (Slika 1). 
Povprečno so za eno točko trenerji in trenerke pokazali višje znanje 
o dopingu od tekmovalcev in tekmovalk.
Sklenjeno je bilo, da kljub temu da so trenerji in trenerke pokaza-
li za odtenek višje znanje in jih je velika večina odgovorila, da so 
znanje pridobili skozi izobraževanja, bi bilo zaželeno raven znanja 
vseeno dvigniti, saj so glede na rezultate raziskave deležni velikega 
zaupanja glede iskanja nasvetov o prehranskih dopolnilih s stra-
ni tekmovalcev in tekmovalk. Prav tako pa bi to lahko posledično 
zvišalo tudi znanje tekmovalcev in tekmovalk glede na to, da špor-
tniki znanje o dopingu in prehranskih dopolnilih dobijo ravno od 
trenerjev. 
Preverjene so bile tudi razlike v odgovorih pri trditvah v vprašal-
niku o znanju o dopingu. Statistično pomembno so se pokazale 
razlike pri treh trditvah. Vse tri trditve so bile vezane na stranske 
učinke uporabe dopinga. Pri trditvi »Uporaba amfetaminov pri 
ženskah je povezana z moškimi spremembami videza telesa.« (p 
= 0,016) je 33,85 % tekmovalcev in tekmovalk ter 61,54 % trenerjev 
in trenerk odgovorilo, da trditev ne drži, kar je bil pravilen odgovor. 
Pri naslednji trditvi »Sintetični testosteron (t. i. steroidi) poveča ko-
ličino eritrocitov in je zato pogost pri vzdržljivostnih športih.« (p = 
0,048) je prav tako s pravilnim odgovorom ne drži odgovorilo 46,15 
% tekmovalcev in tekmovalk ter 69,23 % trenerjev in trenerk. Pri 
obeh omenjenih trditvah so tekmovalci v veliki večini odgovorili 
napačno. Kar ni veljajo za naslednjo trditev »Uporaba sintetičnega 
testosterona (t. i. steroidi) zavira nastajanje naravnega (endogene-
ga) testosterona.« (p = 0,025), kjer je večina odgovorila pravilno, da 
trditev drži. Torej 55,38 % tekmovalcev in tekmovalk ter 80,77 % tre-
nerjev in trenerk. Po danih podatkih lahko sklepamo, da so trenerji 
in trenerke v primerjavi s tekmovalci in tekmovalkami statistično 
pomembno veliko bolj vešči o poznavanju stranskih učinkov upo-
rabe dopinga. V ta namen bi bilo nujno potrebno dovolj pozorno-
sti posvetiti tej temi tudi med tekmovalci in tekmovalkami.
 Zaključek
Namen raziskave je bilo raziskati odnos do dopinga in preveriti 
znanje o dopingu med tekmovalci različnih starostnih kategorij in 
trenerji ter ugotoviti morebitne razlike med tema dvema skupina-
ma. 
Statistično pomembne razlike med trenerji in trenerkami ter tek-
movalci in tekmovalkami so bile pri mnenju o dopingu v judu. Po-
membno več trenerjev in trenerk je menilo, da je doping v judu 
prisoten. Razlike so se pokazale tudi pri zaupanju v trenerja ter 
strokovnjaka za prehrano. Pri zaupanju glede iskanja nasvetov gle-
de prehranskih dopolni je logično več tekmovalcev in tekmovalk 
odgovorilo s »trenerjem«, saj so vsi anketiranci dobili isti vprašal-
nik. Znanje o dopingu in prehranskih dopolnilih je po navedbah 
pomembno več trenerjev in trenerk pridobilo skozi izobraževanje. 
Razlika pri pridobljenem znanju od trenerja v dobrobit tekmoval-
cev in tekmovalkam je bila ponovno zaznana zaradi že prej ome-
njenega istega vprašalnika tako za tekmovalce kot trenerje. Nihče 
od trenerjev in trenerk ni navedel, da nima znanj. To ni veljalo za 
tekmovalce in tekmovalke, kar se je izkazalo s statistično pomemb-
no razliko. 
Z raziskavo je bil pridobljen vpogled trenutnega stanja o proble-
matiki dopinga v slovenskem judu. Vključitev tekmovalcev različ-
nih starostnih kategorij in trenerjev daje raziskavi dodatno težo. 
Raziskava odpira veliko novih vprašanj in možnosti nadaljnjega po-
drobnejšega raziskovanja. Analiza razlik med moškimi in ženskami 
tekmovalci in trenerji bi podala nove ugotovitve. S tem bi pridobili 
vpogled, pri katerih trditvah in s tem tematiki bi se pokazale tako 
imenovane luknje v znanju in poznavanju ter s tem priložnost ve-
čjega posvečanja pozornosti pri izobraževanju in ozaveščanjih teh 
dotičnih tem.
Ugotovitve raziskave bodo tako predvsem vzpodbudile in prispe-
vale k nadaljnjemu izboljšanemu izobraževanju in ozaveščanju o 
samem dopingu med slovenskimi tekmovalci in trenerji v judu. 
 Literatura
1. Anti-Doping Testing Figures 2017. (6. 9. 2019). WADA. Pridobljeno iz 
https://www.wada-ama.org/sites/default/files/resources/files/2017_
anti-doping_testing_figures_en_0.pdf
2. Bloodworth, A. J., Petroczi, A., Bailey, R., Pearce, G. in McNamee, M. J. 
(2012). Doping and supplementation: the attitudes of talented young 
athletes. Scandinavian Journal. 
3. Furjan Mandić, G., Perić, M., Krzelj, L., Stanković, S. in Zenić, N. (2013). 
Sports nutrition and doping factors in synchronized swimming: paral-
lel analysis among athletes and coaches. Journal of Sports Science and 
Medicine, 12(4), 753–760.
4. Laure, P., Lecerf,T., Friser, A. in Binsinger,C. (2004). Drugs, recreational 
drug use and attitudes towards doping of high school athletes. Int J 
Sports Med, 25(2), 133−138.
5. Laure, P., Thouvenin, F. in Lecerf, T. (2001). Attitudes of coaches towards 
doping. J Sports Med Phys Fitness, 41(1), 132−136.
6. Lipošek, S. (2018). Odnos do dopinga in dejavniki dopinškega obnašanja v 
slovenskem plavanju (Doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani, Fakul-
teta za šport, Ljubljana.
7. Morente Sanchez, J., Zabala, M. (2013). Doping in Sport: A Review of 
Elite Athletes’ Attitudes, Beliefs, and Knowledge. Sports Med, 43(6), 
395–411.
8. prePLAY Handbook for Ambassadors. (2015). Slovenian Anti-Doping 
Organisation
9. Rodek, J., Sekulić, D. in Kondrič, M. (2012). Dietary supplementation and 
doping-related factors in high-level sailing. Journal of the International 
Society of Sports Nutrition, 9(1), 51.
10. Sankcije. (12. 9. 2019). Pridobljeno iz http://www.sloado.si/kategorija/
sportniki-sankcije
11. Sas-Nowosielski, K., in Świątkowska, L. (2007). The knowledge of the 
world anti-doping code among Polish athletes and their attitudes to-
ward doping and anti-doping policy. Human Movement, 8(1), 57–64. 
Pridobljeno iz https://www.researchgate.net/publication/283879096
12. Sekulić, D., Bjelanović, L., Pehar, M., Pelivan, K. in Zenić, N. (2014). Sub-
stance use and misuse and potential doping behaviour in rugby union 
players. Research in Sports Medicine, 22, 226–239.
13. Sekulic, D., Zenic, N., Versic, S., Maric, D., Gabrilo, G. in Jelicic, M. (2017). 
The Prevalence and Covariates of Potential Doping Behavior in 
Kickboxing; Analysis Among High-Level Athletes. Journal of Human 
Kinetics, 59, 67–77.
14. WADA. (2014). Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015. [prevod Ami-
das]. Ljubljana: Slovenska antidoping organizacija.
doc. dr. Boro Štrumbelj
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
boro.strumbelj@fsp.uni-lj.si
doping v športu
241
Seminarske naloge študentov pri izbirnem predmetu Doping in šport 
 pod mentorstvom dr. Tanje Kajtna
Opisi dopinških primerov
Zgodba Heidi oziroma Andreasa Kriegerja velja za eno izmed naj-
prepoznavnejših zgodb v svetu dopinga. Poleg tega pa velja tudi 
za eno najbolj absurdnih. 
Heidi Krieger je bila rojena 20. julija 1966 v vzhodnem Berlinu, ki je 
spadal v Nemško demokratično republiko (DDR) oziroma Vzhodno 
Nemčijo. Takrat je bila Vzhodna Nemčija socialistična država, ki je 
bila po drugi svetovni vojni na sovjetskem okupacijskem območju. 
Država je zajemala vzhodne ozemlje današnje Nemčije z glavnim 
mestom Vzhodni Berlin. 
Po koncu druge svetovne vojne so si Združene države Amerike, 
Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in Francija razdelile ozemlje 
poražene Nemčije in prav tako tudi mesto Berlin, ki je bil glavno 
mesto nemškega rajha. Največji del je pripadal sovjetskemu sek-
torju, ki je zajemal večino vzhodnih mest. 
Poleg tega se je istočasno (po koncu druge svetovne vojne) začela 
tudi hladna vojna. To je bilo obdobje napetosti med velesilama 
ZDA in Sovjetsko zvezo, saj sta imeli različen politični režim. ZDA z 
zavezniki je razvijala kapitalizem in demokracijo. Medtem ko se je 
Sovjetska zveza usmerila v komunizem in socializem. V sredini boja 
med tema velesilama pa se je znašel prav Berlin. Zaradi različnih 
režimov obeh držav se je močno poostril nadzor mej. Leta 1961 pa 
so celo s 150 kilometrov dolgim berlinskim zidom razdelili Berlin za 
vzhodni in zahodni del.
Po postavitvi zidu je vzhodnonemška diktatura hotela dobiti med-
narodno prepoznavnost. Vlada je kot eno izmed možnih ˝orožij˝ 
izbrala šport. Manfred Ewald je bil leta 1961 v Vzhodni Nemčiji 
minister za šport. On je tudi glavni krivec za sprožitev dopinške-
ga sistema v Vzhodni Nemčiji. Njegova prva in glavna reforma na 
področju športa je bila visokozmogljiva direktiva, imenovana Lei-
stungssportbeschluss (konkurenčna športna odločitev), ki je začela 
veljati leta 1969. Cilj te reforme je bilo razdeliti šport v dve skupini, 
in sicer v šport 1 in šport 2. V šport 1 so spadale državi zanimive 
športne panoge, kot so atletika, plavanje, veslanje itd. Te panoge 
bi državi lahko prinesle olimpijsko slavje. V šport 2 so spadale pa-
noge, ki so bile državi nezanimive. Številne športne panoge, ki so 
spadale v šport 2, so trpele zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, 
saj so ta raje namenili športu 1.
Vzhodna Nemčija je dajala velik poudarek na iskanje in prepo-
znavanje mladih talentov v športu. Vsi mladi, ki so jih označili za 
talente, so trenirali v mladinskih športnih centrih, ki jih je vodila 
vlada. Imeli so odlične pogoje za profesionalne treninge. Od teh 
otrok se je pričakovalo, da bodo v prihodnosti domov nosili olim-
pijska, svetovna in evropska odličja. Država je bila za te dosežke 
pripravljena narediti vse. Z napredovanjem znanosti in medicine 
se je Vzhodna Nemčija odločila, da bo prakticirala uporabo stero-
idov, rastnega hormona, krvne transfuzije in amfetaminov. S tem 
bi izboljšali zmogljivost svojih športnikov, ki bi nato na velikih tek-
movanjih promovirali uspešnost vzhodno-nemške države. Najbolj 
Heidi in Andreas Krieger (Courrier International, 2009).
Andreas (Heidi) Krieger
Zala Lavrič in Tamara Pavčnik 
242
znan klub, ki je veljal za center dopinga, je bil športni klub Dinamo 
iz Berlina. Njegova članica je bila tudi Heidi Krieger. 
V Vzhodni Nemčiji je bil mednarodni športni uspeh državni cilj, 
uporabljali pa so ga kot prikaz premoči socializma kot politične-
ga sistema. Vladajoča socialistična stranka SED je izvajala državni 
načrt, imenovan 14.25. Ta shema je utrla pot do vseobsegajočega 
sistema organiziranega dopinga, ki je vključeval tudi raziskovanje 
in razvoj substanc. Od leta 1974 se je načrt 14.25 izvajal od zgoraj 
navzdol, se pravi od SED do Nacionalnega olimpijskega komiteja, 
do športnih zdravnikov, znanstvenih raziskovalcev in vse do tre-
nerjev. Z željo po dokazovanju in z načrtom 14.25 so mladoletnim 
športnikom dajali doping snovi, ki so bili najpogosteje v obliki ta-
blet. 
Športnike so v državi delili glede na njihove spretnosti v tri različne 
kategorije (I–III) in jih postavili skozi sistemsko strukturiran režim 
treninga, ki so ga natančno spremljali že od malih nog. Mladi špor-
tniki v skupini so obiskovali posebne vadbene centre, vsako leto 
pa so preizkušali njihove sposobnosti. Če so nastopili dovolj dobro, 
so jih poslali v šole za mlade elitne športnike (KJS). Uspešni so se 
vključili v visoko profesionalna in specializirana športna društva, ki 
so bila na vrhu športne piramide v Vzhodni Nemčiji. V elitne špor-
tne klube, kot je bil SC Dinamo Berlin, so bili poslani le najboljši in 
najbolj nadarjeni športniki v celotni državi.
Heidi Krieger se je s športom začela ukvarjati pri desetih letih. Naj-
bolj všeč pa ji je bila atletika, saj je vsebovala veliko različnih disci-
plin. Pri 14 letih so jo izbrali, da se vključi v posebno šolo za mlade 
športnike (KJS). Tam se je začela njena profesionalna športna pot, 
žal v vzhodnonemškem športnem sistemu. Njen napredek je bil 
velik in hiter, zato se je pridružila športnemu klubu Dinamo Berlin. 
V šoli ni bila sprejeta, saj ni bila ‹›običajno dekle››, v klubu pa se je 
počutila sprejeto, saj so jo imeli zaradi njenih rezultatov vsi radi. 
Heidi je bila ves čas pod budnim nadzorom, saj je bil cilj njenega 
treninga prinesti odličja vzhodno-nemški državi.
Pri šestnajstih letih ji je trener poleg vitaminov, ki jih je redno je-
mala, začel dodajati tudi „modre tablete“. To so bile njene prve 
doping snovi. Sama ni vedela, kaj pravzaprav jemlje, niti ni vedela, 
kako se tablete imenujejo, saj jih ni dobila v originalni embalaži. 
Trener je za razlog jemanja teh tablet navedel, da ji bodo pomaga-
le dobro nastopati.
Heidi je bila pred jemanjem dopinga visoka 182 centimetrov in 
težka 69 kilogramov. Dve leti kasneje ob rednem jemanju dopinga 
se je njena teža povzpela na 105 kilogramov. Pridobljena masa je 
bila izključno posledica samo pridobljene mišične mase. Trenin-
ge v tistem času je opisovala kot zelo enolične. V trening je bilo 
vključenih zelo malo atletskih prvin. Večino treninga je sestavljalo 
dvigovanje uteži, saj je znala v dveh tednih dvigniti tudi do 100 
ton uteži. 
Vzhodno-nemški športni sistem je svoje športnike motiviral s privi-
legiji. Samo uspešni športniki so lahko potovali izven socialističnih 
držav. Heidi si je vedno želela potovati, zato ji je bil privilegij poto-
vati na Švedsko in v Zahodno Nemčijo veliko motivacijsko sred-
stvo. Poleg potovanj so zmagovalci velikih tekmovanj v Vzhodni 
Nemčiji lažje dobili stanovanje.
Leta 1986 je Heidi zmagala v suvanju krogle na domačem evrop-
skem prvenstvu v Stuttgartu. Zmagovalni met je meril 21,10 metra. 
Takrat je občutila močne pritiske javnosti in ugotovila delovanje 
sistema. Grozili so ji, da če ne bo delala natanko tako, kot bo želelo 
državno vodstvo, bo z njeno kariero konec. 
Ob padcu berlinskega zidu in vzhodno-nemškega sistema se 
Heidino življenje ni bistveno spremenilo. Še vedno je bila visoko 
uspešna športnica. Vendar pa je doping naredil preveliko škodo 
njenemu telesu in je zato pri 26 letih končala kariero. 
Heidi se je že v času vrhunca svoje kariere počutila drugačno. Ugo-
tovila je, da izstopa, še posebej se je počutila drugačno v dekliških 
skupinah. Ves čas je imela močno krizo identitete. Prelomnica v 
njenem življenju je bila, ko se je zaposlila v trgovini za male živali. 
Tam je imela sodelavca, ki ji je prvi povedal, kaj je pravzaprav z 
njo narobe. Njeno stanje iskanja samega sebe je poimenoval trans-
seksualnost. Danes Heidi Krieger živi kot Andreas Krieger. Postopek 
spremembe spola je trajal tri leta. Odločitev, da si spremeni spol in 
postane moški, mu je rešila življenje. 
Andreas svoje transseksualnosti ni pripisoval dopingu. Tudi po 
spremembi spola je bil prepričan, da je zlato medaljo na evrop-
skem prvenstvu dosegel kot čista športnica. Leta 2000 se je začelo 
sojenje odgovornim za sistematični doping v Vzhodni Nemčiji. An-
dreas se je sojenja redno udeleževal in šele takrat ugotovil, da je bil 
tudi sam del tega sistema. Počutil se je ogoljufano, saj so mu oni 
vzeli pravico, da se odloči, kdo je, in si sam ustvari svojo identiteto. 
Danes je Andreas Krieger poročen z žensko po imenu Ute Krause, 
ki je bila vzhodno-nemška plavalka. Spoznala sta se na sojenjih o 
doping sistemu. Imata veliko skupnega, saj sta bila oba elitna špor-
tnika, uničena od steroidov, izdana s strani trenerjev in sistema, ki 
sta mu zaupala. Oba sta se v življenju spopadala z željo po samo-
moru, saj je doping pustil ogromne posledice na njunem življenju. 
Skupaj pa sta se strinjala, da njuni rezultati ne bi smeli biti priznani. 
Andreas je en izmed glavnih članov nemške antidopinške organi-
zacije. S pomočjo svojega dokumentarca, razlaganjem svoje zgod-
be ob različnih priložnostih in sodelovanjem z drugimi žrtvami do-
pinga se bori za čist šport. Dejal je, da če bi s svojo zgodbo lahko 
preprečil zlorabo dopinga, bi jo z veseljem delil s celim svetom. 
Velja še omeniti, da je Andreasu družina v najtežjih časih, takrat 
ko je še iskal svojo spolno identiteto in se odločil za spremembo 
spola, obrnila hrbet. Sedaj z družino že več let nima stikov. 
Iz vzhodno-nemškega sistema dopinga se lahko naučimo, da je 
šport uporabljen tudi za drugačne namene, kot so dokazovanje 
političnega režima, moči držav itd. Iz Andreasove zgodbe pa je 
razvidno, da je doping zelo nevaren. Škoduje tako telesnemu kot 
tudi duševnemu zdravju. Močan vpliv nanj je imelo to, da ni vedel, 
kaj jemlje. Lagal pa mu je človek, ki mu je v tistem času najbolj zau-
pal, njegov trener. Zelo pomembno je tudi, da se športniki, preden 
posežejo po dopingu, zavedajo negativnih posledic na njihovo 
kasnejše zdravje. Veliko športnikov iz vzhodno-nemške države, ki 
so bili vključeni v njihov doping sistem, je imelo kasneje ogromno 
različnih bolezni, kot so rak, infarkti, splavi itd. Doping ne pomeni 
le uspeha, ki bo prišel sam od sebe. Še vedno je potrebno vložiti 
ogromno truda v trening in izboljšanje, vendar na koncu veš, da 
svojega uspeha ne moreš pripisati samo sebi, ampak substancam. 
Na žalost je ogromno rekordov, doseženih pod dopingom, osta-
lo priznanih. Mogoče je ravno to razlog, da je tudi današnji šport 
še vedno tako zelo podležen dopingu, saj so marsikateri rekordi 
doseženi s pomočjo. Zato lahko športniki čutijo, da brez pomoči 
substanc ne bodo mogli nikoli doseči teh rekordov. 
doping v športu
243
Zelo absurdno v tej zgodbi pa je tudi, da so starši svojemu otroku 
v najtežjih časih obrnili hrbet in ga pustili na cedilu oziroma se ga 
sramovali, namesto da bi mu stali ob strani in ga podpirali.
 Literatura
1. Courrier International. (2009, 9 marec). Pridobljeno s https://www.co-
urrierinternational.com/article/2009/09/03/la-republique-democra-
tique-allemande-est-morte-et-le-dopage
2. Dege, S. (2016). What we can learn for East German doping victim Andre-
as Krieger. Pridobljeno s: https://www.dw.com/en/what-we-can-learn-
-from-east-german-doping-victim-andreas-krieger/a-19414125
3. Longman, J. (2004). DRUG TESTING; East German Steroids Toll: »They 
Killed Heidi«. Pridobljeno s: https://www.nytimes.com/2004/01/26/
sports/drug-testing-east-german-steroids-toll-they-killed-heidi.
html?fbclid=IwAR0y0YQCi-D4oVQ80D-PGjgH03tdIhI6OlT9wLIrRf-6tZ-
7KR--_ko9GE0I
4. The state-sponsored doping programe. (2011). Pbg. Pridobljeno s 
https://www.pbs.org/wnet/secrets/the-state-sponsored-doping-pro-
gram/52/
5. U.S. Anti-doping agency. (2015). Andreas Krieger: Heidi‘s farthest 
throw (video). Pridobljeno s: https://www.youtube.com/
watch?v=KQhUjaiveAg&t=666s 
Carl Lewis
Nejc Donaval in Kevin Nemec
 Uvod
Premikanje meja v športu je nekaj, h čemur strmijo vsi, le redki pa 
to dosežejo. Carl Lewis, ameriški atlet, je bil eden izmed redkih, ki 
so bili pri tem uspešni. Od začetnih uspehov v skoku v daljino, do 
neverjetnih rezultatov v teku na 100m, 200m in prav tako štafeti je 
Lewis skorajda neustavljivo premikal meje uspehov v atletiki. 
Skozi svojo kariero je atletiko in njeno prepoznavnost dvignil na 
višji nivo. Primerjali so ga z Jessejem Owensom in primerjava je bila 
zagotovo podprta s tehtnimi razlogi, saj je Lewis, tako kot Owens 
hitro začel osvajati medalje iz vseh zgoraj omenjenih disciplin. Sve-
tovna prvenstva, Olimpijske igre, tekme, na katerih je Lewis zma-
goval, so se nizale ena za drugo in do prihoda Kanadčana Bena 
Johnsona nihče ni uspel konkurirati Lewisu. 
Po zaključeni karieri pa se Lewis ni poslovil od žarometov in po-
zornosti širše javnosti. V izjavi direktorja nadzora zlorabe prepo-
vedanih snovi Wade-a Exuma je bilo 100 ameriških športnikov 
zabeleženih kot pozitivno testiranih, vendar pa jim je bilo vseeno 
dovoljeno tekmovati. Med njimi je bil tudi Lewis, vendar je ostal 
nekaznovan, kar je seveda sprožilo debato o pravilnosti odločitve.
Skozi ta prispevek bomo opisali okoliščine, ki so pripeljale Lewisa 
na sam vrh svetovne konkurence v atletiki ter situacijo, v katero je 
bil postavljen kot eden izmed stotih, ki jih je Exum omenil v svojem 
dopisu. Dotaknili se bomo tudi (ne)pravilnosti odločitve MOK-a in 
Ameriške antidopinške organizacije ter kritično predstavili zgodbo 
enega izmed najbolj znanih športnikov v človeški zgodovini. 
Carl Lewis na Olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984 (Art photo limited, 
Pridobljeno s https://www.artphotolimited.com/de/themen/sport/leich-
tathletik/sprint/100-meter/bild/bridgeman-images/carl-lewis-100-meter, 
2020).
244
 »Ne bi bil raje glasbenik, Carl?«
»Bil sem majhen, drobcen … v začetku so rekli, da se bi bilo bolje 
ukvarjati z glasbo.« Tako je bil dojeman eden izmed najbolj odli-
kovanih atletov v zgodovini s strani staršev v rani mladosti. Carl 
Lewis je bil 1. julija 1961 rojen v športno družino, ki ga je usmerila 
v atletiko ter mu nudila ustrezno podporo v njegovih ciljih. Starša 
sta bila hkrati tudi vodji lokalnega atletskega kluba, tako da je bila 
izbira atletike kot glavnega športa nekaj popolnoma razumljivega. 
Carl je imel starejšega brata, ki je kasneje postal profesionalni igra-
lec ameriškega nogometa, in mlajšo sestro, ki je prav tako postala 
elitna skakalka v daljino (Giddens, 2018).
V zgodnjem otroštvu Carl zaradi svoje manjše, suhe postave ni pri-
kazoval potencialov športnika, da bi nekoč postal najboljši atlet na 
svetu. Lewisa je sprva treniral oče, ob prihodu v srednjo šolo pa sta 
to vlogo prevzela Andy Dudek in Paul Minore. Disciplina, v kateri je 
Carl prevladoval, je bil skok v daljino, kjer je že v srednji šoli dosegal 
rezultate elitnih športnikov. Po končani srednji šoli l. 1979 je bil že 
na 5. mestu na svetovni lestvici skakalcev v daljino s skokom 8,13 
m. Sčasoma je bilo moč opaziti tudi Carlov talent v sprinterskem 
teku (100 m, 200 m, 4 x 100 m), predvsem na področju tehnike 
teka, ki je po besedah mnogih do danes še vedno vzor pravilne 
tehnike izvedbe („Carl Lewis“, 2020). S tem so Carla mnogi začeli 
primerjati z Jessejem Owensom, ki je v 30 letih 20. stol. prevladoval 
v disciplinah sprinta ter skoka v daljino. Po prihodu na Univerzo 
v Houstonu se je hkrati pridružil atletskemu klubu Santa Monice, 
kjer je bil trener Tom Tellez, ki je to opazil in ostal njegov trener vse 
do konca profesionalne kariere. Atletski klub Santa Monica je v 80 
letih postal najbolj odmeven atletski klub predvsem iz razloga, ker 
je bilo iz njihove strani postavljeno mnogo državnih in svetovnih 
rekordov. V svojem času na univerzi v letih med 1979 in 1982 je 
Carl v osebnih rezultatih zelo napredoval. Tako pri sprintu kot pri 
skoku v daljino je izrazito izboljšal rezultate, pri skoku v daljino je 
dolžino skoka podaljšal za skoraj pol metra (iz 8,13 m do 8,62 m), 
pri sprintu na 100 m pa je že lahko dosegel 10,00 s (prej 10,67 s) 
(Hollandsworth, 1999).
Carl Lewis je v svoji karieri osvojil 10 olimpijskih medalj, od tega 9 
zlatih in eno srebrno, ter 10 medalj iz svetovnih prvenstev (8 zlatih). 
V 17-letni profesionalni karieri (1979–1996) je postal le eden izmed 
3 atletov v zgodovini, ki je osvojil zlato v isti disciplini na 4 zapore-
dnih olimpijskih igrah. Postal je 1. človek, ki je tekel pod 10,00 s na 
nizki nadmorski višini, njegov najbolj znan dosežek pa je iz Olim-
pijskih iger l. 1984 v Los Angelesu, ko je izenačil dosežek Jesseja 
Owensa z osvojitvijo 4 zlatih medalj. Za izjemen karierni dosežek 
je potrebno tudi omeniti dominacijo v disciplini skoka v daljino, 
kjer je skoraj 10 let ostal nepremagan (65 zaporednih zmag). V času 
tekmovanja je postavil določene rezultatske mejnike, od katerih 
še danes vse od l. 1984 velja pri skoku v daljino v dvorani (8,79 m) 
(„Carl Lewis“, 2020).
Vendar pa kljub vsem uspehom Carl ni bil najbolj priljubljen med 
sotekmovalci, mediji ali navijači ter je mnogokrat predstavljal temo 
razcepa. Iz nekaterih virov (Carl Lewis, 2020) je moč zaslediti, da 
so mu predvsem sotekmovalci očitali nadutost, hvaljenje z lastni-
mi uspehi in pomanjkanje ponižnosti. Tudi iz ekipe ZDA ni imel 
mnogo prijateljev, saj je bil odsoten iz olimpijske vasi, kar ga je še 
dodatno odtujevalo. Ta aspekt Lewisa se je kontroverzno izrazil 
na olimpijskih igrah v Los Angelesu l. 1984, ko je v tekmovanju v 
skoku v daljino po 1. uspešnem in 2. neuspešnem skoku zaključil, 
saj je menil, da konkurenca njegovega rezultata ne bo presegla. 
Seveda je storil iz razloga preventive pred mogočimi poškodbami, 
saj si je hotel zagotoviti zmago v 4 disciplinah in ponoviti Owen-
sov dosežek, ampak kljub temu je to dejanje sprožilo val očitkov in 
neodobravanja s strani navijačev, ki so ga celo izžvižgali. Obenem 
mu tudi niso pomagali komentarji pred olimpijskimi igrami, ko je 
izrazil željo, da bi rad podrl takratni svetovni rekord, ki je bil v lasti 
Beamona.
 »Najbolj umazana tekma vseh 
časov«
Carl Lewis je imel željo povzdigniti atletiko na višji nivo, predvsem 
iz vidika finančnih vložkov in izplačil športnikom. Kljub temu da je 
bil po olimpijskih igrah v Los Angelesu proglašen za najboljšega 
atleta leta, rast finančne podpore za atlete ni zadovoljevala Lewi-
sa. Ta situacija pa se je začela spreminjati ob bližanju naslednjih 
olimpijskih iger v Seulu, ki pa so bila z vidika osebnega in profesio-
nalnega življenja za Lewisa bolj turbulentna (Hollandsworth, 1999).
Po olimpijskih igrah je začel v ospredje prehajati Ben Johnson, 
kanadski sprinter, ki je kasneje postal Lewisov največji nasprotnik. 
Vzpon Johnsona je Lewisa vznemirjal, saj so se njegovi rezultati 
konstantno izboljševali ter začeli ogrožati vodilni položaj v teku na 
100 m. Ampak iz druge strani je vzpon Johnsona pomenil ogro-
mno za promocijo atletike v medijih, kar je posledično pomenilo 
večji vnos denarja v sam šport (Giddens, 2018).
Johnson je Lewisu predstavljal kakovostnega nasprotnika, a je sča-
soma začel resneje ogrožati Lewisa in takrat se je za Lewisa in eki-
po Santa Monica situacija prelevila v precej stresno. Carl in Ben sta 
v letih pred Seulom večkrat tekmovala na raznih mitingih in sve-
tovnih prvenstvih, ki so za mnoge – tudi za Lewisa – predstavljali 
vir zaslužka. Joe Douglas, vodja ekipe Santa Monice, je izjavil, da so 
za pojavo Lewisa na mitingih organizatorji bili pripravljeni plačati 
ogromne vsote denarja. Leta 1985 na mitingu v Zurichu je Johnson 
prvič jasno nakazal namero, kaj je njegov cilj na naslednjih olim-
pijskih igrah s tem, ko je premagal Lewisa na 100 m. Porazi proti 
Johnsonu so se v naslednjih 2 letih kopičili: l. 1986 v Zurichu, l. 1987 
v Sevilli in najbolj odmevno na svetovnem prvenstvu v Rimu, ko 
je Johnson celo postavil nov svetovni rekord. Lewis tega poraza ni 
prenesel dobro. V letih do svetovnega prvenstva v Rimu je Lewis 
omenjal uporabo prepovedanih sredstev za izboljšanje rezultatov 
v atletskem svetu, ampak nikoli v takem obsegu. Po tem porazu pa 
je Carl Lewis jasno aludiral na Johnsonov dvomljiv hiter vzpon ter 
na uporabo prepovedanih sredstev. Imensko ni izpostavil nobe-
nega, a namera je bila jasna. Napetost okrog Lewisa, Johnsona in 
ostalih tekmovalcev se je tako pred olimpijskimi igrami stopnjevala 
(Giddens, 2018).
V olimpijskem letu je Lewis dosegal dobre rezultate. V kvalifika-
cijskih tekmah za uvrstitev v ekipo ZDA za olimpijske igre je nekaj 
mesecev pred samim dogodkom s pomočjo vetra tekel 9,78 s in 
jasno nakazal konkurenci, da je pripravljen. 6 tednov pred olimpij-
skimi igrami so se glavni favoriti za zmago pomerili na tekmi, kjer 
je Lewis brez težav zmagal. Vse je nakazovalo na vnovično zlato 
medaljo ter uresničitev obljube umrlemu očetu, da bo zmagal v 
tekmi na 100 m (Giddens, 2018).
Lewis je tekmoval v svoji najboljši disciplini, skoku v daljino, teku 
na 100 in 200 m ter štafeti 4 x 100 m. Tokrat pri skoku v daljino ni 
bilo nobenih kontroverznih odločitev in je »upravičeno« zmagal, v 
doping v športu
245
teku na 200 m je osvojil 2. mesto, štafete pa ekipa ZDA ni dokon-
čala. Glavna kulminacija 4 let dela, tenzij in ega pa se je izkazala 
v tekmi na 100 m, ki je postalo eno izmed najbolj kontroverznih 
dejanj v zgodovini olimpijskih iger in atletike nasploh. Zmagovalec 
tekme je bil Ben Johnson, ki je s svetovnim rekordom 9,79 s z lah-
koto premagal Lewisa, ampak ta zmaga je bila kratkotrajna, saj se 
je izkazalo, da je bil Johnson pozitiven v testiranju za doping. Sve-
tovna javnost je bila v šoku. Zmaga je tako bila pripisana Lewisu, ki 
je uresničil svoj cilj z dosego zlate medalje v spomin preminulemu 
očetu (Giddens, 2018).
Vendar ta tekma ob pogledu nazaj ni kontroverzna samo iz strani 
Johnsona, ki je bil dopingiran, saj se je izkazalo, da jih je bilo od 8 
finalistov 6 v času dogodka ali kasneje povezanih z uporabo ne-
dovoljenih sredstev. Tudi Lewis, ki je bil znan po tem, da je javno 
govoril proti steroidom/dopingu, je bil pred samimi olimpijskimi 
igrami pozitiven na 3 testih. 
 »On ni pravi moški«
V 80 letih še atletika z vidika anti-doping kontrole ni bila na viso-
kem nivoju, ne samo, da določenih testov za substance sploh še ni 
bilo, ampak tudi sama testiranja so potekala le na samih prizoriščih 
tekmovanjih in nikoli izven obdobja tekmovanj (Powell, 2016). Prvi 
bolj znan in resen problem dopinga na olimpijskih igrah je bilo 
leta 1984 v Los Angelesu. Celoten program dopinških testiranj v 
Los Angelesu je bil bolj izobraževalne narave, da ugotovijo, ka-
kšen problem doping pravzaprav predstavlja v športu. Nobenega 
športnika s pozitivnimi vzorci niso kaznovali. Posamezne rezulta-
te vzorcev pa so celo izgubili, kar še danes v znanstvenem krogu 
predstavlja temo debate. Primer zgodbe o športniku iz olimpijskih 
iger leta 1984 je tudi Jill Yesko, kolesarka, ki je javno izpostavila pro-
blem dopinga (Hayes, 2016). Vendar pa je na zloglasnih olimpijskih 
igrah tekmoval tudi Carl Lewis. V tistem obdobju Lewis ni padel na 
doping testiranjih, vendar pa se je pri Carlu celotna zgodba zaple-
tla pred olimpijskimi igrami leta 1988. 
Sprinterski trener ekipe ZDA na olimpijskih igrah v Seulu, Russ Ro-
gers, je izjavil: »80 % atletov je dopingiranih.«. Carl Lewis je v svoji 
profesionalni karieri bil del mnogih obtožb in kritik. Največja črna 
pika v karieri Lewisa nedvomno predstavljajo 3 pozitivni rezultati 
v času tik pred olimpijskimi igrami v Seulu, za katere je javnosti 
povedal v letu 2003. V urinu Lewisa so po takratnih merilih našli 
povišane količine stimulantov efedrina, pseudoefedrina in fenil-
propanolamina (Giddens, 2018). Po njegovih lastnih besedah: »Bilo 
je več 100 športnikov, ki so jim dovolili tekmovati kljub pozitivnim 
rezultatom.« Komentar se je nanašal predvsem na izjave dr. Wade 
Exuma, direktorja doping kontrole Olimpijskega komiteja ZDA, ki 
je izjavil, da je bilo v letih med 1988 do 2000 odkritih več 100 po-
zitivnih rezultatov športnikov (med njimi tudi Lewis), za katere je 
OKZDA vedel, vendar ni ustrezno odreagiral („Carl Lewis‘s positive 
test“, 2003).
Olimpijski komite ZDA je takrat sprejel razlago Lewisa za pojavo 
stimulantov v urinu. Razlaga se je nanašala predvsem na uporabo 
zdravil proti prehladu in uporabo zelišč (ma huang), za katera po 
njegovih besedah ne on ne trener nista vedela za njihovo vsebi-
no. Mnogi v tem primeru podajajo ostre kritike tako olimpijskemu 
komiteju ZDA kot Lewisu. Zanimivo je, da sta bila pozitivna tako 
kot Lewis za enake stimulante tudi oba njegova trening partnerja 
in sotekmovalca Joe De Loach ter Floyd Heard. Hkrati očitajo tudi 
malomarnost tako Lewisa in njegovega trenerja glede znanja o 
vsebini zdravil in zelišč, saj jim je bilo mesece pred tekmovanjem 
na olimpijskih igrah jasno povedano, da bodo namenili povečano 
pozornost glede neželene uporabe stimulantov/dopinga. Tudi de-
lovanje olimpijskega komiteja ZDA bi moralo biti postavljeno pod 
vprašaj, saj so takratna pravila velevala, da bi športniki s pozitivnimi 
rezultati morali biti zadani s 3 mesečno prepovedjo tekmovanja. 
In kljub temu da Lewis po današnjih standardih ne bi bil poziti-
ven, v tistem času ne bi smel imeti dovoljenja za tekmovanje na 
Olimpijskih igrah v Seulu. Mnogi so tudi mnenja, da je pojav teh 
stimulantov v urinu lahko deloval kot maskirna snov za resnejšo 
uporabo dopinga (Moore, 2012). 
 Zaključek
Šport je vselej bil in bo obkrožen z ljudmi, ki bi bili za uspeh pripra-
vljeni žrtvovati vse. Doping predstavlja multivariabilen problem, 
ki ga bo v celoti skorajda nemogoče odstraniti iz športa. Pritiski 
javnosti, trenerjev, zvez za dosego uspeha so na športnika veliki in 
mnogi podležejo skušnjavi, ne samo zato, ker bodo rezultati boljši, 
ampak tudi iz vidika izenačitve konkurence, saj vedno obstaja nek-
do s svojo ekipo, ki ga sprotno testiranje ne ujame.
Tudi Don Catlin, eden od ustanoviteljev antidopinškega testira-
nja, trdi, da problem dopinga ne bo nikoli izginil prav iz razloga, 
da bo vedno nekdo iznašel način, kako zaobiti testiranja. Vendar 
kljub temu bi cilj vseh delavcev okrog športa moral biti ideal čiste-
ga športa, s katerim ne bi zagotovili samo enakosti med športniki, 
ampak tudi njihovo zdravje, ki lahko z uporabo določenih substanc 
pusti fizične/psihične posledice na posamezniku.
Carl Lewis se stalno pojavlja v govoricah o dopingu in kljub temu 
da nikoli ni bil uradno kaznovan, njegova dejanja in pričevanja 
raznih trenerjev, tekmovalcev in znanstvenikov vzbujajo razna 
vprašanja, ki bodo najverjetneje ostala neodgovorjena. Najbolj 
vprašljivo pa je morda prav to, da je bil Lewis – nekdo, ki se je kazni 
izmuznil kljub prevelikem odmerku prepovedanih substanc –leta 
1999 razglašen najprej kot Svetovni atlet stoletja s strani IAAF, nato 
pa še kot športnik stoletja s strani mednarodnega olimpijskega 
komiteja.
Obenem pa smo se dotaknili tudi delovanja Olimpijskega komite-
ja ZDA, ki bi bil po takratnih pravilih primoran kaznovati Lewisa z 
diskvalifikacijo iz olimpijskih iger v Seulu, a se to ni zgodilo. Kako se 
lahko zagotovi transparentnost organizacije in sodelovanje špor-
tnikov, ko pa niti sama ne upošteva pravil? Kako lahko neka anti-
dopinška organizacija, ki izgubi pozitivne rezultate testiranj, sploh 
še zagotovi športnikom enakopravno obravnavo? Le takrat, ko so 
temelji trdni, se postavljena struktura lahko spoprime z raznimi uj-
mami, ki ji pridejo naproti.
 Literatura
1. Art photo limited. (2020, 10. april). Pridobljeno s https://www.artpho-
tolimited.com/de/themen/sport/leichtathletik/sprint/100-meter/bild/
bridgeman-images/carl-lewis-100-meter
2. Carl Lewis (2020). Pridobljeno s: https://www.encyclopedia.com/peo-
ple/sports-and-games/sports-biographies/carl-lewis
3. Carl Lewis‘s positive test covered up (2003). Pridobljeno s: https://www.
smh.com.au/sport/carl-lewiss-positive-test-covered-up-20030418-gd-
gmdt.html
246
4. Giddens, D. (2018). Ben Johnson vs. Carl Lewis: The race and the disgrace. 
Pridobljeno s: https://www.cbc.ca/sportslongform/entry/ben-john-
son-vs-carl-lewis-the-race-and-the-disgrace
5. Hollandsworth, S. (1999). Athlete of the century – Carl Lewis. Texa-
sMonthly. Pridobljeno s: https://www.texasmonthly.com/articles/at-
hlete-of-the-century-carl-lewis/  
6. Hayes, J,. (2013). Smith true winner of ‚dirtiest race‘ in history. Pridobljeno 
s: https://www.reuters.com/article/us-athletics-johnson-smith/smith-
-true-winner-of-dirtiest-race-in-history-idUSBRE98M0PT20130923
7. Moore, R. (2013). Dirtiest race in history. Pridobljeno s: https://books.
google.si/books?id=4blLAQAAQBAJ&pg=PA189&lpg=PA189&dq=ca
rl+lewis+ma+huang&source=bl&ots=CqIvyniYgH&sig=ACfU3U3du
w6v5KjCrqnXDrc_w0P0L4XXfg&hl=sl&sa=X&ved=2ahUKEwi_vK24yd
3oAhUjQhUIHZXAAg8Q6AEwAnoECAsQLg#v=onepage&q=carl%20
lewis%20ma%20huang&f=false
8. Powell, M. (2016). Lest We Forget, the U.S., Too, Spent Time in the Doping 
Wilderness. Pridobljeno s: https://www.nytimes.com/2016/08/05/
sports/olympics/lest-we-forget-the-us-too-spent-time-in-the-doping-
-wilderness.html
Ben Johnson
Nika Peklar in Tjaša Perpar
Ben Johnson se je rodil na Jamajki leta 1961 in se s 15. leti preselil v 
Kanado, v Ontario. Tam je začel trenirati atletiko in hitro dal vedeti, 
da je strašansko hiter. Začel je vaditi pod vodstvom priznanega 
trenerja Charlieja Francisa, s katerim sta pozneje dosegla vrh in pa-
dla na dno. Hitro je začel dosegati vidnejše rezultate, prvič je na 
velikem tekmovanju nastopil na svetovnem prvenstvu leta 1983 v 
Helsinkih. Na Finskem, tekel je seveda na 100 metrov, je izpadel v 
polfinalu (Viškovič, 2015).
Že leto pozneje je ob krstnem nastopu na Olimpijskih igrah, ta-
krat jih je gostil Los Angeles, dosegel prvi velik uspeh. Na najkrajši 
sprinterski razdalji je bil tretji. Medaljo je dobil tudi s kanadsko šta-
feto 4 x 100 metrov. Potem je postavil svetovni dvoranski rekord 
v teku na 60 metrov in velikemu rivalu, Američanu Carlu Lewisu, 
dal vedeti, da ga utegne brcniti s šprinterskega prestola (Viškovič, 
2015).
To se je leta 1987 na svetovnem prvenstvu v Rimu tudi zgodilo. 
In to na kakšen način. Do takrat nedotakljivega Lewisa je v finalu 
teka na 100 metrov premagal s svetovnim rekordom 9,83 s. Postal 
je velika svetovna zvezda. Na mesec je s sponzorskim denarjem 
služil pol milijona ameriških dolarjev, a prav ta hiter vzpon je šel 
marsikomu v nos. V prvi vrsti njegovemu največjemu tekmecu (Vi-
škovič, 2015).
Lewis je v enem izmed intervjujev povedal, da je dosti šprinterjev 
na vrh prišlo čez noč, vendar jim to ni uspelo brez pomoči nedo-
voljenih substanc. Johnsona takrat ni imenoval, a jasno je bilo, o 
kom je govoril. Že leto pozneje se je izkazalo, da je imel prav. Kot 
največja zvezda je leteči Kanadčan prišel na svoje druge olimpijske 
igre v Seulu in ta status tudi upravičil (Viškovič, 2015).
Andrea Mann (2018) je govorila o srečanju Bena Johnsona iz Kana-
de in Carla Lewisa iz Amerike na štartu finala v teku na 100 m za 
moške na Olimpijskih igrah v Seulu, 24. septembra leta 1988. Oba 
sta bila največja tekmeca drug drugega. Lewis je bil aktualni olim-
pijski prvak, saj je leta 1984 v Los Angelesu osvojil zlato medaljo v 
teku na 100 m (skupaj s tremi drugimi zlatimi odličji). Toda Johnson 
ga je premagal na šestih od sedmih njihovih prejšnjih tekem – in je 
bil trenutni nosilec svetovnega rekorda, ki ga je postavil na svetov-
nem prvenstvu leta 1987.
Čeprav je bil njegov štart le za delček hitrejši od startov tekmecev, 
je Johnson v tekmi pustil Lewisa in ostale daleč zadaj. Kanadčan je 
z 9,79 sekunde postavil nov svetovni rekord – premagal lastnega – 
v slavje dvignil desno roko v zrak in tekel v čast (Mann, 2018).
Carl Lewis je nekaj let po tekmi povedal, da niti za trenutek ni po-
mislil, da bo izgubil finalni tek na 100 m, dokler s tekmovalci niso 
prečkali ciljne črte. Po tekmi je želel Johnsonu čestitati, vendar je ta 
izmaknil roko in se ni želel rokovati z njim (Mann, 2018).
Ta tekma je bila imenovana tekma vseh tekem in Kanada je bila 
presrečna nad svojim olimpijskim junakom. Kanadski premier Brian 
Mulroney je iz televizije v živo poklical Johnsona, da bi se mu za-
hvalil za čudovit večer za Kanado. Ko pa so izvedeli za incident, se 
je velika navdušenost prelevila v ogromno žalost vseh Kanadčanov 
(Mann, 2018).
Ben Johnson – »Vsi so bili dopingirani, ujeli pa so le mene« (2011). Povzeto 
po: https://siol.net/sportal/sportal-plus/vsi-so-bili-dopingirani-ujeli-pa-so-
-le-mene-253863
doping v športu
247
Dva dni po tekmi je na dan prišla novica, ki jo je za BBC sporoči-
la Des Lynam s tem, ko je prejela list papirja, na katerem so bile 
zapisane te olimpijske igre kot najbolj dramatične igre. Na listu je 
pisalo, da je bil Ben Johnson ujet pri jemanju prepovedanih sub-
stanc in naj bi mu po ocenah MOK-a odvzeli olimpijsko medaljo 
(Mann, 2018).
Johnson je bil na testu urina pozitiven zaradi prepovedanega 
anaboličnega steroida stanozolola. MOK mu je medaljo in njegov 
svetovni rekord res odvzel. Tako so zlato medaljo podelili Lewisu, 
srebro pa je dobil Britanec Linford Christie. Ben Johnson je šel od 
heroja do ničle in bil sramotno poslan domov v Kanado (Mann, 
2018).
Andrea Mann (2018) je dejala, da v olimpijski vasi niso bili presene-
čeni nad incidentom, ki se je zgodil, saj sta bila tako Ben Johnson 
kot njegov trener Charlie Francis že dlje časa na sumu zlorabe do-
pinga. Potem drugouvrščeni Britanec Christie Linford je priznal, da 
je bil zelo šokiran nad tem, ne samo zaradi Johnsona, temveč tudi 
zaradi športa. To je bil zelo žalosten dan za celotno atletiko.
Čeprav je Johnson priznal, da je osem let jemal steroide, je vztrajal, 
da je v tem primeru nedolžen in da ga je nekdo sabotiral, ko je 
popil pijačo v antidopinškem centru v Seulu. Kasneje je povedal, 
da je bilo veliko temnih dni, saj ga je ves svet upodobil kot pora-
ženca in goljufa, toda ni bil sam, ko je šlo za zlorabo dopinga, saj so 
to počeli tudi drugi. Mediji so njega takrat izpostavili kot edinega, 
zato mu je bilo še toliko težje (Mann, 2018).
Zanimivo je, da je bil od udeležencev te zgodovinske tekme po-
zneje obtožen še Linford Christie (po diskvalifikaciji Johnsona 
srebrn), ki so ga ujeli nekaj let pozneje in kaznovali s prepovedjo 
nastopov. Kar se tiče legendarnega Američana Carla Lewisa (po 
diskvalifikaciji Johnsona zlat) in njegovega rojaka Dennisa Mitchel-
la (po diskvalifikaciji Johnsona bronast), je leta 2003 dr. Wade Exum 
iz ameriškega olimpijskega odbora objavil kopije dokumenta z 
imeni stotih dopingiranih ameriških športnikov, med katerimi sta 
bila tudi omenjena atleta, vendar sta ne glede na to dobila dovo-
ljenje za mednarodne nastope. Lewis je bil leta 1988 v kvalifikaci-
jah za ameriško atletsko ekipo za olimpijske igre celo trikrat ujet 
pri uporabi prepovedanih sredstev, a so mu pogledali skozi prste 
(Sportal, 2011).
Montague (2012) je dejal, da so se na začetku Olimpijskih iger v 
Seulu pojavile težave s prizorišči in logistiko. V poročilih zdravstve-
ne komisije je bilo ugotovljeno, da so obstajale varnostne težave 
v prostorih za nadzor dopinga in v laboratorijih. Problemi so bili: 
 – nove steklenice za vzorce urina športnikov so včasih puščale, kar 
je povzročalo morebitne težave pri označevanju številk, zato so 
bile nekatere steklenice zamenjane;
 – ljudje brez identifikacijskih dovoljenj so vstopali v zasebna ob-
močja doping kontrole (kjer so športniki dajali vzorce) – v enem 
primeru so preveč radovednega zdravnika turške ekipe nasilno 
odstranili iz sobe;
 – štirje aparati za preverjanje dopinga so se v času iger pokvarili, 
kar je še dodatno oteževalo delo.
Johnson še zdaj verjame, da je bila to najboljša tekma vseh časov, 
čeprav ni bila njegova najboljša, saj je bil mnenja, da ima v rezer-
voarju še več goriva. Dejal je tudi, da goljufaš samo, če tega ne 
počne nihče drug. Vedel je, da to počnejo tudi drugi in da je on to 
počel bolje kot kdorkoli drug. Ben Johnson je trdil, da te doping ne 
naredi hitrega tekača, ampak je za to potreben učinkovit in dober 
trening, ki je bil pri Johnsonu boljši od ostalih (Montague, 2012).
Na začetku olimpijskih iger je imela cela Kanada Johnsona za svo-
jega favorita in polagala vse upe vanj. Ko pa se je zgodil incident, 
so mu obrnili hrbet in ga niso več odobravali za svojega, temveč 
za Jamajčana, ki živi v Kanadi. Kanada mu ni dala priložnosti, da bi 
se za svoje grehe na kakršen koli način zagovarjal in da bi ga ščitila 
kot športnika. Namesto tega so ga poslali na preiskavo v Dubinu, ki 
jo je ustanovila kanadska vlada, da bi odkrila obseg uporabe drog 
v športu. Potem ko je Johnson sprva zanikal jemanje steroidov, je 
tam prvič priznal zlorabo (Montague, 2012).
Po incidentu so ga kaznovali z dvoletno prepovedjo tekmovanja 
in mu odvzeli vse medalje, ki jih je osvojil. Januarja 1991 se je vrnil 
na atletske steze, a se mu nikoli ni uspelo približati dosežkom, s ka-
terimi je navduševal pred tem. Na svetovno prvenstvo istega leta 
se ni uvrstil, na Olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni pa ni prišel 
do finala. Januarja 1993 je njegova zgodba o uspehu dokončno 
strmoglavila. Po dvoranskem mitingu v Montrealu je bil spet po-
zitiven na kontroli prepovedanih poživil in bil za vedno izključen z 
atletskih tekmovanj. V spomin vseh se je zasidral kot eden izmed 
največjih oziroma najbolj slovitih goljufivcev v zgodovini športa 
(Viškovič, 2015).
Naslednjih nekaj let je iskal zaposlitev, vendar je službe hitro me-
njal. Enkrat je celo delal kot osebni trener v Libiji za sina polkovnika 
Gadafija Saadija, ki je hotel postati poklicni nogometaš. Danes se je 
Johnson ustalil in je trener nogometnih zvezdnikov v mednarodni 
šoli Genova v Italiji. Še danes je mnenja, da se mu je zgodila krivi-
ca zaradi nepravilnega ravnanja s strani MOK-a. Bil je edina žrtev 
med vsemi, ki so jemali isto stvar, vendar so bili ti zaščiteni. Njegov 
trener je vselej priznal, da je svojim športnikom dajal steroide, am-
pak da Johnson ni od njega prejemal stanozolola, zato se mu zdi 
čudno, da je bil pozitiven (Montague, 2012).
Johnson je po vseh teh letih še vedno mnenja, da si zasluži mesto 
med najboljšimi atleti na 100 metrov. Današnji tekači se ne morejo 
primerjati s tem, kar je bil on pred 32 leti. Še vedno verjame, da bi 
danes lahko tekel pod 9,5 sekunde. V letih 1987 in 1988 je zmagal 
25 finalov proti največjim tekmecem, kar se do danes še ni zgodilo. 
Trdi, da se zdravniki od takrat niso nič spremenili in da športniki 
še vedno jemljejo več različnih zdravil hkrati ter še vedno tečejo 
počasneje, kot je tekel takrat on (Montague, 2012). 
 Literatura
1. Mann, A. (2018). September 27, 1988: Ben Johnson is stripped of his 
Olympic gold medal after failing drugs test. BT. Pridobljeno s: https://
home.bt.com/news/on-this-day/september-27-1988-ben-john-
son-is-stripped-of-his-olympic-gold-medal-after-failing-drugs-
-test-11364007354384
2. Montague, J. (2012). Hero or villain? Ben Johnson and the dirtiest race in 
history. CNN. Pridobljeno s: https://edition.cnn.com/2012/07/23/sport/
olympics-2012-ben-johnson-seoul-1988-dirtiest-race/index.html.
3. Sportal. (2011). ‚‘Vsi so bili dopingirani, ujeli pa so le mene‘‘. Siol.net. Pri-
dobljeno s: https://siol.net/sportal/sportal-plus/vsi-so-bili-dopingirani-
-ujeli-pa-so-le-mene-253863
4. Viškovič, R. (2015). Od junaka do bedaka v 9,79 sekunde. Siol.net. Prido-
bljeno s: https://siol.net/sportal/atletika/od-junaka-do-bedaka-v-979-
-sekunde-392286
248
Helena Javornik
Žan Vantur
rezultate vzorca in tako na vsebnost eritropoetina v vzorcu. Druga 
večja težava pri EPO je, da se rezultati analize vedno odčitavajo 
subjektivno. In iz analiz, ki so jih prejeli, ni bilo mogoče z gotovo-
stjo dokazati, da si je atletinja pomagala z eritropoetinom (»Helena 
Javornik pozitivna na dopinškem testu«, 2006). Helena je nato v 
naslednjih mesecih skupaj z mnogimi strokovnjaki poskušala do-
kazati, da lahko v njenem telesu pri maksimalnem naporu pride do 
takšne reakcije, da se ob nepopolnoma natančnih metodah ugo-
tavljanja eritropoetina pri športniku pojavi sum, da je bil dodan 
umetni eritropoetin (»Biografija«, 2015).
Skupek vsega tega je bil, da so Heleni Javornik ukinili suspenz. V 
postopku je bilo preveliko vprašajev in subjektivnih mnenj, da 
bi Heleno poslali na disciplinsko komisijo. Antidopinška komisija 
Atletske zveze Slovenije se je odločila, da Heleni ugodi. Sledila pa 
ji je tudi Mednarodna Atletska zveza (IAAF), ki se je odločila enako 
in jo oprostila krivde (»Biografija«, 2015).
V času, ko se je Helena borila, da dokaže, da ni kriva, pa je bila pri-
morana izpustiti evropsko prvenstvo (7. – 13. avgusta), ki pa ga je 
uradno odpovedala zaradi poškodbe (»Helena Javornik pozitivna 
na dopinškem testu«, 2006).
Leta 2008 pa se je Heleni zgodila ista stvar. Tokrat pa je bila te-
stirana 9. marca na Dunaju, ko je odtekla polmaraton. Test je bil 
ponovno pozitiven in šlo je za isto stvar kot je šlo v prvem primeru 
leta 2006, in sicer za rekombinantni eritropoetin (rhEPO). Helena 
se je znova skušala izogniti kazni in je uporabila pomoč številnih 
strokovnjakov (»Biografija«, 2015). Pomembno vlogo pa je imel tudi 
Helenin mož in hkrati trener, ki je bil ob njej ves čas, ko je trenirala 
in v času testiranja, tako kot tudi že leta 2006, ko je bila prvič testi-
rana pozitivno. Tudi tokrat je bil razplet zelo podoben kot v prvem 
primeru, ko je bila Helena pozitivno testirana. Po zaslišanju, ki je 
trajalo 4 ure in pol, je antidopinška komisija Atletske zveze Sloveni-
je odločila, da Helena Javornik ni kršila antidopinških pravil, zato je 
Heleno, tako kot že leta 2006, ponovno oprostila (»Helena Javornik 
osem ur na zaslišanju«, 2008).
Vendar pa se IAAF z odločitvijo Atletske zveze Slovenije ni strinjala 
in Helene ni oprostila, temveč jo je postavila pred Mednarodno 
Helena Javornik je slovenska tekačica na dolge razdalje, ki je spe-
cializirana za vse razdalje od 1500 metrov do maratona. Rodila se 
je 26. marca 1966 v Celju. Še vedno drži trenutni državni rekord 
na 10.000 metrov, ki ga je dosegla na olimpijskih igrah leta 2004. 
Nastopila je na številnih tekmovanjih in tudi na treh olimpijadah, 
in sicer na poletnih Olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996, poletnih 
Olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 in prav tako na poletnih 
Olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 (»Helena Javornik«, b.d.). Za-
radi suma zlorabe nedovoljenih sredstev pa ni smela nastopati 
na poletnih Olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008. V svoji karieri 
je bila osumljena zlorabe dopinga dvakrat. Prvič leta 2006, ko je 
bila oproščena krivde, in drugič leta 2008, ko je dobila prepoved 
nastopanja za dve leti. Po preteku kazni leta 2010 se je odločila, da 
s profesionalnim tekom ne bo več nadaljevala in se od takrat na-
prej udeležuje samo še rekreativnih prireditev (»Biografija«, 2015).
Kot rečeno je bila Helena prvič osumljena jemanja nedovoljenih 
sredstev že leta 2006. Testiranje je takrat potekalo v Barceloni. Testi 
so pokazali prekomerno količino eritropoetina. Naredili so tako test 
A kot tudi test B, oba testa pa sta vsebovala prekomerno vrednost 
dovoljenega eritropoetina pri športniku. Zelo zanimivo pa je bilo, 
da sta se oba testa pri vsebnosti eritropoetina razlikovala (»Javor-
nikova pozitivna«, 2006).
Javornikova je ves čas zanikala jemanje eritropoetina. Hkrati pa je 
bila zelo skeptična o pravilnosti obeh testov, saj naj bi bile pri tem 
narejene napake, ki so se pokazale pri razlikah v rezultatih obeh 
testov, ki bi morala biti popolnoma enaka (Šemrov, 2006).
Napake so se zgodile pri testiranju v Barceloni, kjer so bili rezultati 
prvega testiranja znani šele po 27 dneh. Za drugo testiranje vzorca 
B pa so bili rezultati znani že po 3 dneh. Pri Svetovni antidopinški 
komisiji pa je določeno, da morajo biti rezultati znani po največ 
desetih delovnih dneh od testiranja. Prišlo je tudi do takšnih težav, 
da so morali zaradi nejasnih rezultatov vzorca B še enkrat testirati 
vzorec B iz iste stekleničke, a so ves urin porabili že za prvo testira-
nje vzorca B. Zato so za ponovno testiranje uporabili material ene 
izmed stopenj priprave za prvo analizo vzorca B, kar pa ni pravilno 
(»Javornikova pozitivna«, 2006).
Naslednja napaka, ki se je pojavila, je bila, da niso imeli podatkov o 
temperaturi, pri kateri je urin potoval od mesta odvzema do mesta 
testiranja. Če je bila temperatura nepravilna in ni bila okoli ledišča, 
so se lahko sprožili metabolni procesi, ki imajo vpliv na proteine. 
Med te proteine pa uvrščamo tudi eritropoetin, kar pomeni, da 
so se lahko zgodili ob nepravilni temperaturi pri prenosu vzorca iz 
enega mesta na drugo mesto metabolni procesi, ki so vplivali na 
Helena Javornik. Povzeto po Helena Javornik tarča dopinških obtožb. (8. 
Maj 2008). Delo. Pridobljeno s https://www.delo.si/sport/helena-javornik-
-tarca-dopinskih-obtozb.html.
doping v športu
249
športno arbitražo (CAS) v Lausanni (»Biografija«, 2015). Tam je po-
tekalo zaslišanje, ki je trajalo več kot 8 ur. 
Helena se je na vse pretege in vso močjo, tudi s pomočjo strokov-
njakov, trudila, da bi dokazala, da ni kriva, vendar pa ji ni uspelo. Pri 
CAS si niso mogli privoščiti, da bi jo oprostili, saj bi lahko prišlo do 
še več takšnih primerov in izkoriščanj. Zato so se po treh mesecih 
pri CAS-u odločili, da ji dodelijo kazen dveh let prepovedi nastopa-
nja na tekmovanjih in brez denarne kazni. Zanimivo je to, da so ob 
sprejetju takšne odločitve nasprotovali svojim lastnim pravilom. 
Namreč Helena bi morala plačati vse stroške odločanja CAS-a in 
stroške testa B, kar se zgodi, če športnika razsodijo za krivega. V 
njenem primeru pa CAS tega ni storil in Heleni ni bilo treba plačati 
kazni (»Biografija«, 2015).
Helena je ob suspenzu in odločanju, ali je kriva ali ne, prenehala 
tekmovati, vendar je trenirala še naprej, saj je verjela in bila pre-
pričana, da se bo stvar odvila v njeno korist. Kar pa se ni zgodilo 
in ostalo je pri kazni dveh let prepovedi nastopanja. Kot sem že 
zgoraj omenil, se je Helena po preteku kazni leta 2010 odločila, da 
s tekom na profesionalni ravni ne bo več nadaljevala. Njen glavni 
razlog pa niso bila leta in nezmožnost, ampak vrsta razočaranj, ki 
jih je doživela v zadnjih letih. Od takrat naprej se udeležuje samo 
še rekreativnih prireditev. Začela pa se je ukvarjati tudi z vodenjem 
rekreativnih in individualnih vadb, masažo ter sojenjem v atletiki 
(»Biografija«, 2015).
 Literatura
1. Biografija. (2015). Helena Javornik. Pridobljeno s: https://helenajavornik.
si/biografija/
2. Helena Javornik. (b.d.). In Wikipedia. Pridobljeno 24. februarja 2020, s 
https://en.wikipedia.org/wiki/Helena_Javornik
3. Helena Javornik osem ur na zaslišanju. (12.12.2008). 24.ur. Pridobljeno 
s https://www.24ur.com/sport/ostalo/helena-javornik-osem-ur-na-za-
slisanju.html
4. Helena Javornik pozitivna na dopinškem testu. (10.9.2006). Delo. Prido-
bljeno s https://www.delo.si/sport/helena-javornik-pozitivna-na-do-
pinskem-testu.html
5. Javornikova pozitivna. (10.9.2006). 24.ur. Pridobljeno s https://
www.24ur.com/sport/javornikova-pozitivna.html
6. Šemrov, U. (6.10.2006). Urin maratonke Helene Javornik je nekam izginil. 
Dnevnik. Pridobljeno s https://www.dnevnik.si/204980
Jolanda Čeplak
Lea Janežič, Zala Košir in Nina Pavlič
 Kariera
Jolanda Čeplak oziroma Jolanda Bogataj je bivša slovenska atleti-
nja, rojena leta 1976. Velja za eno najbolj poznanih športnic v zgo-
dovini Slovenije. Kot otrok je živela v Velenju in tam tudi trenirala 
vse do leta 2003, nato pa začela trenirati v atletskem klubu Kladivar 
v Celju. Že v mladih letih pri štirinajstih se je izkazala, imela je zelo 
dober čas na 800 metrov, in sicer 2:10,55. Kasneje na mladinskih 
tekmovanjih je izkazovala svoje izjemno dobre tekaške sposobno-
sti in osvajala zelo dobre rezultate. Precej uspešna pot se je začela 
1999 z novim trenerjem Alešem Škobernetom, ki je bil njen trener 
do leta 2007. Spremenila je svoj slog teka in začela delati na moči in 
hitrostni vzdržljivosti, kar pa se je zelo poznalo na njenih še boljših 
rezultatih (Milinković, 2006). Jolanda je šele kasneje začela tekmo-
vati na 800 m in tudi dosegla velike uspehe na tekmovanjih Med-
narodne atletske zveze. Sprva kot mlada tekačica pa je še tekla na 
različno dolge razdalje. Tako je postala tekačica na srednje proge. 
Dolgo časa je bila njena nepremagljiva tekmica Maria Mutola. Leto 
2002 velja za eno najuspešnejših sezon, saj je postala svetovna 
dvoranska rekorderka na 800 metrov s časom 1:55,82. S tem časom 
je dokazala, da se to razdaljo lahko preteče pod dvema minutama 
ter s tem dosegla najboljši rezultat na svetu na evropskem prven-
stvu in trinajsti najboljši rezultat vseh časov. Pridobila je tudi naziv 
najboljše športnice Slovenije leta 2002. Kasneje je na Olimpijskih 
igrah 2004 osvojila bronasto olimpijsko medaljo. Imela je kar nekaj 
uspehov, zato je svojo uspešno pot nadaljevala nekaj časa v Mo-
naku. Zadnje tekmovanje, ki ji je prineslo medaljo, je bilo leta 2007 
v Birminghamu, nato je sledil zaton kariere. Z 18. 6. 2007 se je njena 
kariera močno nagnila v negativno smer, saj je bila pozitivna na 
protidopinškem testu (Hauptman, 2016). 
 Doping test
Mednarodna atletska zveza (IAAF) je leta 2007 izvajala protido-
pinško testiranje izven tekmovanj. Jolanda Čeplak je bila testira-
Jolanda Čeplak s svetovnim rekordom (Viškovič, 2018).
250
na v Monte Carlu, kjer je tisti čas živela. Krvni rezultati vzorca A so 
pokazali pozitivno na eritropoetin. Ta imenovani hormon v telesu 
uravnava nastajanje eritrocitov, kar športniku omogoči povečanje 
količine rdečih krvničk. Le te so odgovorne za prenašanje kisika po 
krvi, zato športnik dobi več kisika in posledično se izboljša njegova 
vzdržljivost. Zaradi pritožbe na vzorec A so 25. 7. 2007 z vzorci testa 
B prve rezultate vzorca A potrdili. Takoj po razglasitvi rezultatov o 
pozitivnem protidopinškem testu je Čeplakova zanikala uporabo 
nedovoljenih substanc. Mednarodna atletska zveza je Čeplakovi 
dodelila začasno dveletno prepoved nastopanja ter primer pre-
dala Atletski zvezi Slovenije. Jolanda Čeplak je bila še na zaslišanju 
s strani AZS, odločili so se za disciplinski postopek proti njej. Na 
zaslišanju se je Čeplakova zagovarjala na manjše procesne napake 
med samim jemanjem vzorca, vendar ni opozorila na te napake ob 
odvzemu vzorca ter jih ni napisala v zapisnik. Opozorili so tudi na 
njene zdravstvene težave, saj je zaradi njih morala jesti več zdravil, 
kar bi lahko povzročilo spremembo krvne slike zaradi medseboj-
nega vpliva zdravil. Ocenili so, da ima Čeplakova še vseeno možno-
sti, da dokaže svojo nedolžnost. Na zaslišanju sta bila tudi kontro-
lorja, ki sta sodelovala pri doping kontroli Čeplakove, bili so ovrženi 
vsi sumi o nepravilnosti dopinških testov. Ob upoštevanju pravnih 
in vseh drugih vidikov primera je bila Jolandi Čeplak dosojena 
dveletna prepoved nastopanja z začetkom kazni 25. 7. 2007. Iztek 
prepovedi, ko je Čeplakova ponovno dobila odobritev nastopanja, 
je bil 24. 7. 2009. Štiri dni po odobritvi ponovnega nastopanja je 
zmagala na teku na 800 metrov, na mednarodnih tekmovanj pa ni 
več nastopala (Hauptman, 2016).
 Doživljanje pozitivnega testa 
Čeplakove
Po razglasitvi pozitivnega dopinga je Jolanda Čeplak takoj zani-
kala jemanje prepovedanih substanc. Povedala je, da je v Monaku 
opravila tri doping teste v razmaku štirih dni, dva sta bila nega-
tivna, eden (vmesen test) pa je bil pozitiven. Pritožila se je, saj ni 
bila obveščena o rezultatih po uradni poti, saj je za pozitiven test 
izvedela preko telefonskega sporočila. Poleg tega je rezultate prej 
videla na IAAF, kaj kmalu pa je že vse bilo objavljeno v svetovno 
znanem športnem dnevniku L Equipe. Sprva je mislila, da bo vse 
to lahko opravičila in konec tedna tekmovala na državnem prven-
stvu, vendar se je kar hitro po razglasitvi rezultatov testa pokazalo, 
da je suspendirana in ne sme tekmovati, za kar je ponovno sama 
izvedela na IAAF spletni strani, brez da bi jo kdo osebno obvestil. 
Prav tako so bili tudi na Atletski zvezi Slovenije presenečeni nad 
izidom. Povedali so, da bi morala WADA neposredno njim predati 
informacije takoj po testiranjih, vendar AZS tega ni dobila takoj, 
ampak šele po tem, ko je bilo znano že v javnosti. Torej ne Če-
plakova in niti ne AZS nista neposredno izvedeli za pozitiven test 
takoj po testiranju, ampak se je prvo vedelo v medijih in šele nato 
so ju obvestili, kar pa ni ‚po uradni poti‘ (»Jolanda pripravljena na 
trnovo pot«, 2007). 
Poleg takojšnjega zanikanja je bila ena od njenih izjav tudi to, da ni 
tako neumna in nevedna ter da tega ne bi nikoli jemala. Povedala 
je, da je za njo uspešna kariera, za katero je garala, trdo trenirala, 
doživela številne padce, se odrekala veliko stvarem in prestajala 
tudi težke poškodbe, vendar se je vedno znova pobrala in dosegla 
vrhunske rezultate, za katere bi obžalovala, če bi jih vse izgubila. 
Rekla je, da ni možnosti, da bi vzela nedovoljeno substanco, saj 
ne bi tvegala vseh uspehov zaradi enega rezultata ali tekme. Ni 
razumela, kako je to možno, saj sta bila v enem tednu dva testa 
negativna, eden pa pozitiven. Pomislila je na mesečno perilo, ki ga 
je dobila na dan testiranja kot možnost porušenega ravnovesja v 
telesu. Ravno zaradi tega je bil pozitiven rezultat testa zanjo šok, 
po katerem si bo težko opomogla. Borila se je, da bi dokazala svojo 
nedolžnost, vendar neuspešno (Hauptman, 2016).
Lahko rečemo, da je bila Jolanda Čeplak ena bolj preučevanih 
športnic v smislu doping kontrol, saj je bila športnica s skoraj naj-
bolj pogostimi doping testiranji v Sloveniji. Razlog za takšno po-
gostost kontrol pa je slika, ki je prišla v javnost, na kateri je bila 
primerjava Čeplakove na začetku kariere in sedaj. Ustvarile so se 
polemike, da tako izrazite vizualne razlike ni mogoče narediti brez 
pomoči prepovedanih substanc. Od takrat dalje so Jolando testi-
rali zelo pogosto, a kljub vsem špekulacijam so bili vsi doping testi, 
z izjemo enega, negativni. 
Po vseh pridobljenih podatkih in prebranih člankih lahko ugotovi-
mo, da je bila športnica, ki se je za svoje dosežke trudila in ogro-
mno trenirala; dosegla je veliko uspehov. Je pa bila leta 2007 na 
doping kontroli pozitivna. Za njo je bil to šok in ji je predstavljalo 
precejšen padec, po katerem bi si težko opomogla. Čeprav se je 
trudila, da bi pokazala svojo nedolžnost, se je počutila nemočno 
in je bila tudi neuspešna. Tudi številni drugi strokovnjaki so se po-
stavili na njeno stran in poskušali dokazati njeno nedolžnost, pred-
vsem z napakami izvedbe dopinškega testa in pravnimi stvarmi, 
vendar vse zaman. 
 Sporni dejavniki pri testih
Bilo je omenjeno, da naj bi pri samem odvzemu vzorca prišlo do 
nekaj manjših napak, ki pa jih Čeplakova ni zapisala v zapisnik po 
koncu testiranja. Zaradi tega se imenovane manjše napake niso 
upoštevale kot zagovor. V članku je Peter Kastelic (2008) napisal za 
glavne sporne dejavnike, za katere se je oglasila dr. Vladka Čurin 
Šerbec, priznana slovenska biokemičarka in imunologinja ter pred-
stojnica centra za razvoj in izdelavo diagnostičnih reagentov, ki je 
bila tudi prisotna v obravnavani dopinški aferi. Malo bolj je bilo raz-
jasnjeno, kaj se je dogajalo v ozadju pozitivnega testa Čeplakove. 
Po pravilih se najprej izvede presejalni test A, nato potrdilni test A, 
na željo športnika pa se lahko izvede še test B. Tukaj sta se pojavili 
dve napaki, in sicer prvi presejalni test je bil sumljiv, uporabili so 
reagent s pretečenim rokom uporabe, kar pomeni, da se ga sploh 
ne bi smeli uporabljati. Po mnenju dr. Vladke Čurin Šerbec in še 
sedmih strokovnjakov je to napaka in je tak test neverodostojen, 
neveljaven. Drugi potrdilni test pa je bil izveden z metodo, ki jo 
uporabljata le dva laboratorija, kar je prav tako vprašljivo. Športniki 
so občasno lahko zelo izčrpani, zato imajo lahko preveliko koncen-
tracijo proteinov v krvi, zaradi česar se mora test razveljaviti. Pri 
Čeplakovi tega sploh niso izmerili, kar je še eden izmed spornih 
dejavnikov (Kastelic, 2008). 
 Odzivi medijev
Prvi medij, ki je pisal o dopinški aferi zelo uspešne Jolande Čeplak, 
je bil francoski časopis L‘Equipe. Kasneje so o pozitivni doping 
kontroli pisali tudi nemški, hrvaški, črnogorski, srbski, avstrijski, 
ameriški in seveda slovenski mediji. Ljudje so se različno odzvali 
na to novico. Slovenci so zavzeli različna stališča in poglede doga-
janja o Čeplakovi, prav tako so se različno odzvali slovenski športni 
doping v športu
251
komentatorji. Javno so predstavili svoje mnenje. Najbolj kritičen 
odziv je imel znani Andrej Stare, saj je ni zagovarjal ter je obsodil 
njeno početje. Rekel je, da nad tem početjem ni bil presenečen, 
saj je to domneval že leta 2003. Javno je povedal svoje mišljenje o 
dopinških primerih, da vse obravnava na enak način in da si takšni 
primeri zaslužijo dosmrtno diskvalifikacijo ter tudi odvzem vseh re-
zultatov (Hauptman, 2016). Zaradi ostrih izjav Stareta so mu napo-
vedali tožbo. Igor E. Bergant v svoji izjavi ni izrazil svojega stališča 
in se ni opredelil, na čigavi strani je. Povedal je, da o celotni zade-
vi glede Čeplakove ve premalo, zato ne želi komentirati, saj nima 
pravice. Pri tem je bil zelo objektiven, veliko bolj kot večina, ki so 
brez slabe vesti zagovarjali ali obsojali Čeplakovo, četudi so vedeli 
premalo. Zagovorniški športni komentator Jure Tepina je rekel, da 
dvomi v krivdo Jolande Čeplak. V svojem blogu jo je opisal kot zelo 
dobro športnico, ki je predana športu in ne razume ter ne verjame, 
da bi to storila. Napisal je, da se vedno spomni, kako se je vsemu 
odpovedovala zaradi svojih treningov, vedno si je zapisovala svoje 
treninge, ni se pustila zmotiti, vse to samo zaradi svoje želje po 
uspehu, zato težko verjame, da bi vse to zapravila z uživanjem ne-
dovoljenih substanc zaradi enega rezultata (Hauptman, 2016). 
 Kritična analiza primera Čeplakove
Po vseh pridobljenih informacijah si vsak lahko ustvari svojo pred-
stavo, svojo zgodbo in svojo resnico glede danega primera, a pov-
sem jasne resnice ne bomo vedeli nikoli. Antidopinška organizacija 
in sodelavci ter določeni nasprotniki Čeplakove imajo svojo resni-
co, medtem ko Jolanda in njeni pripadniki vedo za svojo resnico. 
Jolanda Čeplak je res bila ena najuspešnejših atletinj na srednje 
dolge razdalje, kar je vedno znova dokazovala na številnih tekmo-
vanjih, tudi na tekmovanjih najvišje ravni. Zaradi svoje uspešnosti 
je bila precej izpostavljena v publiki, ljudstvo pa ji je bilo največkrat 
naklonjeno in jo podpiralo. Ravno zaradi svojih odličnih rezultatov 
je bila velikokrat obiskana s strani doping kontrole. Kot je že sama 
omenila, je bila najverjetneje ena tistih atletinj, ki je morala največ-
krat na doping kontrolo. Velika večina negativnih doping kontrol je 
dokazovala trud in poštenost Čeplakove, vse, razen odločilne ene 
kontrole. Junija 2007 je njena atletska kariera doživela padec, saj je 
bila pozitivna na eni izmed doping kontrol. Čeprav je bila o tem 
zelo presenečena in je zanikala jemanje kakršnihkoli nedovoljenih 
substanc ter je poskušala to tudi dokazati, ji žal ni uspelo. Kot je 
bilo rečeno, se je ob njenem testiranju zgodilo kar nekaj nepravil-
nosti. Pri presejalnem testu A so v laboratoriju uporabili reagent 
s pretečenim rokom uporabe, kar ni dovoljeno, saj lahko dobijo 
povsem napačne rezultate, zato ne bi smeli trditi, da je bil test za-
gotovo pozitiven. Ko pa so na željo Čeplakove naredili še potrdilni 
test B, so ga naredili z metodo, ki je zelo redko uporabljena, kjer 
tudi ni rečeno, da so dobili povsem zagotove rezultate. Naše mi-
šljenje glede tega ni najbolj zagovorniško, saj se enostavno to ne 
bi smelo zgoditi, predvsem pri reagentu. Če obstajajo pravila, se 
jih je potrebno držati v vseh laboratorijih, kjer izvajajo kontrole. Kot 
vemo, se lahko z dodatkom določenih substanc v reakcijo rezultati 
testa zelo spremenijo, enako je tudi tukaj, da reagent s pretečenim 
rokom uporabe zaradi svoje spremembe sestave povzroči drugač-
no reakcijo in posledično drugačne končne rezultate. To se ne bi 
smelo zgoditi. Omenjeno je bilo, da je bil istočasno v tem laborato-
riju testiran kolesar Iban Mayo, ki je prav tako želel še potrdilni test 
B, vendar so njegov test B poslali drugam in je bil ta test negati-
ven, zato je bi Mayo oproščen. Torej je bil rezultat testa Čeplakove 
resnično vprašljiv, zanimivo bi bilo, kaj bi pokazal, če bi test B bil 
poslan v drugi laboratorij. Kar je bilo še omenjeno, v primeru Če-
plakove niso preverili koncentracije proteinov, ki so lahko poveča-
ni zaradi preutrujenosti in pokažejo pozitivne dopinške rezultate. 
Tako je bilo v primeru Helene Javornik, ko je bila sprva pozitivna 
na dopingu, nato pa so ugotovili, da rezultati zaradi preutrujenosti 
niso bili korektni in je bila oproščena. Z vidika testiranja je bilo torej 
kar nekaj spornih dejavnikov, zaradi katerih lahko opravičeno pod-
vomimo o realnosti pozitivnih rezultatov doping kontrole Jolande 
Čeplak. Prav tako so naredili nekaj napak tudi v obveščanju, saj je 
tako Jolanda Čeplak kot tudi Atletska zveza Slovenije dobila prepo-
zno rezultate o pozitivni doping kontroli. Rezultate so najprej obja-
vili v javnosti, kar se ne bi smelo zgoditi. O prepovedi tekmovanja 
pa je Jolanda Čeplak izvedela prav tako preko medijev, namesto da 
bi bila neposredno obveščena. 
Z nekaj informacijami, ki smo jih pridobili o tem primeru, ter s po-
znavanjem športne kariere Čeplakove si lahko ustvarimo sliko. Vsak 
ima mnenje glede situacije, vsak lahko izrazi svoje mišljenje, vendar 
vsekakor pa ni dovoljeno obsojati, saj nismo tisti, ki bi zagotovo 
poznali pravo resnico. Kljub že zdavnaj zaključenem primeru prave 
slike ne bomo poznali, lahko pa jo imamo kot dober zgled za osta-
le primere, kaj se pri testiranju v laboratoriju ne bi smelo dogajati.
 Literatura
1. Hauptman, T. (2016). Športni novinarski diskurz: primer pokrivanja dopin-
ga Jolande Čeplak (Magistrska naloga). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za 
družbene vede, Ljubljana. Pridobljeno iz http://dk.fdv.uni-lj.si/magistr-
ska_dela_2/pdfs/mb22_hauptman-teja.pdf
2. Jolanda pripravljena na trnovo pot. (26.07.2007). 24ur.com. Pridobljeno iz 
https://www.24ur.com/sport/jolanda-pripravljena-na-trnovo-pot.html 
3. Kastelic, P. (2008). Dr. Čurinova: Testi Čeplakove sporni. Sportal. Pridoblje-
no iz https://siol.net/sportal/atletika/dr-curinova-testi-ceplakove-spor-
ni-295614 
4. Milinković, J. (2006). Čeplak, Jolanda (1976–). Slovenska biografija. Prido-
bljeno iz http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021390/#novi-
-slovenski-biografski-leksikon 
5. Viškovič, R. (2018). Dnevi, ko je bila Jolanda zlata slovenska princeska. 
Sportal. Pridobljeno iz https://siol.net/sportal/atletika/dnevi-ko-je-bila-
-jolanda-zlata-slovenska-princeska-461495
252
Justin Gatlin
Tim Vončina in Daša Žnidaršič
Justin Gatlin je ameriški šprinter na 100 metrske in 200 metrske raz-
dalje. Rodil se je 10. februarja leta 1982 v Brooklynu, ZDA. Odraščal 
je na Floridi, kjer je obiskoval Woodham High School. Bil je najboljši 
tekač na šoli, njegovo nadarjenost pa sta kmalu opazila trenerja 
Vince Anderson in Bill Webb iz univerze v Tenesiju. Dodelili so mu 
štipendijo, za univerzo pa je šestkrat zapovrstjo osvojil NCAA na-
slov (NCAA je organizacija, ki prireja tekmovanja severno ameriških 
univerz v atletiki). Leta 2000 je postal eden izmed profesionalcev, 
hkrati pa podpisal izjemno donosno pogodbo z Nikom. Leto ka-
sneje je bilo njegovo ime prvič omenjeno v povezavi z dopingom. 
Leta 2001 je bil pozitiven na testiranju zaradi uporabe amfetami-
nov. Njegova odsotnost iz atletskih tekmovanj se je končala jeseni 
2002, ko je IAAF umaknila njegovo kazen. Dokazal je, da je amfeta-
mine zaužil preko zdravil, ki jih jemlje že od otroštva za zdravljenje 
motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD) (Amfetamin, 2020). 
Dve leti kasneje je diplomiral na univerzi v Tenesiju. Bil je v izjemni 
formi in leta 2004 postal olimpijski prvak na 100 metrov. Na istih 
olimpijskih igrah je osvojil še bronasto medaljo v teku na 200 m 
in srebrno medaljo kot član štafete 4 x 400 m. Avgusta 2005 je 
na Svetovnem prvenstvu v Helsinkih v svoji disciplini (tek na 100 
m) osvojil zlato in potrdil svojo dominanco znotraj discipline. Ker 
njegov takratni največji tekmec, Asafa Powell, zaradi poškodbe ni 
mogel tekmovati, je Gatlin svoje sotekmovalce premagal z najve-
čjo zabeleženo razliko na svetovnih prvenstvih v moški kategoriji. 
Na istem svetovnem prvenstvu je osvojil tudi prvo mesto v teku 
na 200 m in tako postal drugi človek v zgodovini atletike, ki je v 
obeh disciplinah, tako na 100 kot tudi na 200 metrov, osvojil zlato 
medaljo. 
Maja 2006 je Gatlin na tekmovanju diamantne lige v Dohi, Qatar, v 
finalu teka na 100 m izenačil svetovni rekord 9,77 s, slednji dosežek 
pa so mu kasneje odvzeli. V juliju istega leta je Gatlin ponovno pa-
del na dopinškem testu, tokrat pozitiven na testosteron. Negativni 
vzorec so mu vzeli na tekmovanju v Kanzasu aprila 2006. Vzorec 
B je bil testiran pozitivno julija. Gatlinov trener v tem obdobju je 
bil Trevor Graham. Med tekmovalci, ki jih je treniral, jih je bilo kar 
8 testiranih pozitivno za uporabo nedovoljenih poživil. Graham je 
kot odgovor na škandal takrat obtožil Gatlinovega maserja, saj naj 
bi ta Justina masiral s kremo, ki je vsebovala testosteron. Avgusta 
2006 je Gatlin sprejel 8-letno prepoved tekmovanja, dodeljeno s 
strani IAAF. Zaradi neobičajnih okoliščin pri prvem padcu na do-
pinškem testu leta 2001 mu niso dodelili doživljenjske prepovedi 
tekmovanja v športu. Kasneje so njegovo kazen znižali na 4 leta, saj 
je pri procesu sodeloval z dopinško organizacijo.
V času, ko ni smel nastopati na atletskih tekmovanjih, se je preiz-
kusil v igranju ameriškega nogometa. Odšel je na preizkuse k ekipi 
Hustona, vendar pa se v tem športu ni uveljavil. 
Po vrnitvi na atletska tekmovanja so se njegovi dosežki nadaljevali. 
Najbolj odmeven rezultat je dosegel na svetovnem prvenstvu leta 
2017 s časom 9,92 s. Rezultat je dvignil veliko prahu, saj je bil Gatlin 
takrat star 35 let in mnogi so trdili, da se ponovno poslužuje nedo-
voljenih substanc.
Trenutno živi na Floridi, trenira pod vodstvom trenerja Brooka 
Johnsona. Deluje tudi kot prostovoljni atletski trener na srednji šoli 
Woodham (Justin Gatlin, 2020).
 Atletika in doping
Atletika je šport, ki ga na žalost velikokrat omenjamo skupaj z 
dopingom. Gre za šport mnogih disciplin, ki zajemajo ogromno 
motoričnih in funkcionalnih sposobnosti. Ker je želja po zmagi ve-
lika, konkurenca za dosego le-te pa še večja, se športniki velikokrat 
poslužujejo snovi, ki izboljšajo njihove sposobnosti. 
Poznamo ogromno dopinških škandalov, vezanih na atletiko; eden 
izmed njih je zagotovo »najbolj umazana tekma« – tek na 100 m 
leta 1988 na OI v Seulu, kjer je bilo kar 6 od 8 tekačev pod vplivom 
nedovoljenih substanc. Eden najbolj nedavnih je tudi ruski dopin-
ški škandal, kjer je šlo za sistemsko jemanje dopinga. Ne smemo 
pa pozabiti tudi na primere Tysona Gaya, Asafa Powella, Veronice 
Campbell-Brown in seveda Justina Gatlina (Johnsonova vrnitev na 
mesto zločina, 2013).
 Amfetamni in testosteron 
Justin Gatlin je bil v svoji karieri pozitivno testiran kar dvakrat. Prvič 
leta 2001, ko je bil testiran pozitivno za amfetamine, takrat še na 
začetku svoje kariere. Dobil je 4-letno prepoved nastopanja, ven-
dar so slednjo kasneje prepolovili, saj je z dokazi deloma upravičil 
pozitivnost vzorca – amfetamine naj bi zaužil v obliki zdravila, ki ga 
jemlje že celo življenje za zdravljenje motnje ADHD (motnja pozor-
nosti in hiperaktivnosti). 
Justin Gatlin (pridobljeno iz https://www.businessinsider.com/justin-ga-
tlin-caught-up-in-another-doping-scandal- dne 29. 2. 2020, avtor Michael 
Steele (2017)
doping v športu
253
Amfetamini delujejo kot poživilo s stimulacijo centralnega živčne-
ga sistema. Gre za kemično snov, ki zvišuje raven noradrenalina, se-
rotonina in dopamina v možganih –bel, kristalen prašek, grenkega 
okusa, ki je delno topen v vodi. Najpogostejši načini uživanja so v 
obliki tablet, kapsul in raztopin v ampulah za injeciranje (Amfeta-
min, 2020). 
Amfetamini imajo tudi veliko stranskih, negativnih učinkov, kot so 
psihološka in telesna odvisnost, anksioznost in agresija, povišan 
krvni tlak, povišan in nereden srčni utrip, večje tveganje za mož-
gansko kap, dehidracija, slabša koordinacija in ravnotežje, tremor, 
nespečnost, izguba spomina ter izguba apetita (Amfetamin, 2020). 
Drugič je Gatlin padel na dopinški kontroli leta 2006, takrat po-
zitven na testosteron. Negativni vzorec so vzeli na tekmovanju v 
Kansasu v mesecu aprilu, njegov vzorec B pa je bil pozitivno testi-
ran julija istega leta (Zinser, 2006). Kot krivca za pozitiven Gatlinov 
vzorec so takrat obtožili njegovega maserja Christopherja Whet-
stina, saj naj bi ga ta masiral s kremo, imenovano AndroGel, ki je 
vsebovala testosteron. Takrat se je govorilo, da naj bi se maser ma-
ščeval Gatlinu, ker naj bi bil tistega leta odpuščen zaradi njega (ka-
sneje pa ga je Gatlinova ekipa zaposlila nazaj) (Lawton, 2015; Gatlin 
masseur denies cream-sabotage claim, 2006). Avgusta je potem 
Gatlin sprejel svojo kazen. Ker je pri odvzemu vzorca in nadaljnjih 
preiskavah aktivno sodeloval in ker so bile okoliščine pri pozitiv-
nem prvem vzorcu neobičajne, je Justina doletela zgolj 4-letna 
prepoved tekmovanja in ne doživljenjska odstranitev iz športa. V 
zvezi s tem primerom je potrebno omeniti tudi njegovega trenerja 
Trevorja Grahama, ki je bil prav tako preiskovan.
 Trener
Trevor Graham je povezan z mnogimi dopinškimi primeri baseball-
skih igralcev in tudi atletov. Vsaj osem atletov, ki jih je treniral, je pa-
dlo na dopinškem testu, pa čeprav je on sam zanikal povezanost 
oz. vednost o jemanju prepovedanih snovi. Trevor je bivši atletski 
trener šprinterjev in trener atletike. Bivši prav zaradi doping škan-
dalov. Graham je 3. avgusta 2006 dobil prepoved treniranja s strani 
Olimpijskega komiteja ZDA. To je bil takrat prvi primer, da je trener 
dobil prepoved treniranja na podlagi velikega števila treniranih 
športnikov, ki so bili pozitivno testirani na doping kontroli. USADA 
je potem v sredini leta 2008 potrdila doživljenjsko prepoved treni-
ranja zaradi kršenja antidopinških pravil. Podali so močno izjavo, 
kaznovani so lahko vsi, ki so povezani z jemanjem prepovedanih 
snovi (Trevor Graham, 2020).
 Testosteron
V vzorcu, ki je bil odvzet v Kansas Cityju leta 2006, so našli sledi ste-
roidnega testosterona. Rezultati testa so bili naznanjeni tri tedne 
kasneje po teku v Dohi (Katar). Testosteron, kot že omenjeno, naj bi 
dobil preko kreme, s katero ga je masiral njegov maser. 
Testosteron ima več učinkov, zaradi katerih bi se ga atletom »spla-
čalo« uživati. Večja količina testosterona v telesu pomenijo hitrejšo 
rast mišic med hipertrofičnim treningom mišic (povečajo količino 
mišičnih beljakovin, ki so odgovorne za transkripcijo genov, posle-
dično hitrejša rast celic). Mnoge nove raziskave potrjujejo tudi, da 
lahko testosteron vpliva na spremembo metabolizma in delova-
nje motoričnega sistema, kar pomeni boljše prilagoditve treninga 
moči. Večja količina testosterona vpliva tudi na večjo motivacijo 
pri treniranju in posledično tudi večjo možnost zmage. Raziskave 
torej dokazujejo, da ima testosteron (sintetični ali naravni) velike 
pozitivne učinke na sposobnosti atletov. Toda ima tudi mnoge ne-
gativne učinke, povzroči mnoge motnje v hormonskem sistemu, 
kar močno vpliva na celoten človeški sistem (Pickering, 2020).
 Zaključek
Justin Gatlin je po rezultatih zelo dober šprinter, toda njegovi do-
ping primeri omadežujejo njegove uspehe. Morda pa so njego-
vi rezultati tako dobri prav zaradi prepovedanih substanc. Ravno 
pred kratkim, leta 2017, je bil vpleten v ponoven škandal. Častnik 
The Telegraph je poročal, da naj bi nekaj novinarjev pod krinko 
odšlo v njegov trening kamp na Floridi, kjer naj bi njegov takratni 
trener Dennis Mitchell in Justinov agent Robert Wagner govorila 
o tem, kako je doping še kako prisoten v atletiki in kako se mu 
izogniti na testih. V enem izmed pogovorov naj bi njegov agent 
celo dejal, da Gatlin jemlje testosteron in rastni hormon. Gatlin je 
obtožbe ostro zanikal in svojega trenerja tudi nemudoma odpustil 
(Cockburn, 2017). Na doping testih pa od leta 2006 naprej »še« ni 
padel. Ali je športnik govoril resnico ob zadnjih obtožbah ali ne, pa 
bomo po vsej verjetnosti izvedeli v prihodnosti.
 Literatura
1. Amfetamin. (2020). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz 
https://sl.wikipedia.org/wiki/Amfetamin
2. Cockburn, H. (2017). Justin Gatlin caught up in another doping scandal. 
Pridobljeno iz: https://www.businessinsider.com/justin-gatlin-caught-
-up-in-another-doping-scandal-2017-12
3. Gatlin masseur denies cream-sabotage claim. (3.8.2006). The Irish Ti-
mes. Pridobljeno iz https://www.irishtimes.com/sport/gatlin-masseur-
-denies-cream-sabotage-claim-1.1033606
4. Lawton, M. (2015). Questions over Alberto Salazar testosterone re-
buttal after he called claims Justin Gatlin was sabotaged by masseur 
Chris Whetstine ‚preposterous‘ in 2006. Pridobljeno iz https://www.
dailymail.co.uk/sport/sportsnews/article-3146317/Alberto-Salazar-s-
-defence-against-doping-allegations-undermined-2006-interview-la-
bels-Chris-Whetstine-accusations-preposterous.html
5. Johnsonova vrnitev na mesto zločina. (24.9.2013). Žurnal. Pridobljeno 
iz https://www.zurnal24.si/sport/johnsonova-vrnitev-na-mesto-zloci-
na-206728
6. Justin Gatlin. (2017). TheFamousPeople.com. Pridobljeno iz https://
www.thefamouspeople.com/profiles/justin-gatlin-7565.php
7. Justin Gatlin. (2020). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz  
https://en.wikipedia.org/wiki/Justin_Gatlin
8. Pickering, C. (2020). A Quick Lesson on Testosterone for Athletes and 
Coaches. Pridobljeno iz https://simplifaster.com/articles/testosterone-
-athletes/
9. Trevor Graham. (2020). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno 
iz https://en.wikipedia.org/wiki/Trevor_Graham
10. Ziniser, L. (2006). Record Holder in 100 Meters Failed a Drug Test. 
Pridobljeno iz https://www.nytimes.com/2006/07/30/sports/
othersports/30gatlin.html
254
Tyson Gay 
Žan Hočevar Peganc in Žan Ribič
Tyson Gay je še danes eden iz med najboljših ameriških šprinterjev 
na 100 oz. 200 metrov. V svoji karieri je osvojil številne medalje in 
prestižne nagrade, kot so 4-kratni ameriški prvak v teku na 100 m, 
2-kratni dobitnik nagrade za svetovnega atleta leta. Osvojil je še 
številne medalje na svetovnih prvenstvih. Postal je drugi mož, ki je 
osvojil vse 3 dogodke na svetovnem prvenstvu, šprint na 100 m, 
štafeta 4 x 100 m in šprint na 200 m. Edini, ki mu je to uspelo pred 
njim, je bil Maurice Greene in za njim Usain Bolt. Osvojil je tudi šte-
vilne točke in medalje v vsakoletni diamantni ligi. Za njegov čas je 
bil eden izmed najbolj popularnih ameriških atletov. Njegov oseb-
ni rekord na 100 m je 9,69 s, kar je še vedno drugi najhitrejši čas na 
svetu. Na 200 m pa je njegov rekord 19,58 s (4. najhitrejši v ZDA in 
7. najhitrejši na svetu) (“Tyson Gay”, 2016). 
Kariera Tysona Gaya je imela zelo veliko vrhuncev in seveda tudi 
‚‘neslaven‘‘ spodrsljaj pozitivnega vzorca prepovedanih substanc. 
V Osaki je leta 2007 osvojil zlato medaljo v slavnem trojčku (100 
m, štafeta in 200 m). Še istega leta začne sodelovati s trenerjem 
Jonom Drummondom, ki je bil kasneje z njim vpleten v dopinško 
afero. Leta 2009 na svetovnem prvenstvu osvoji srebrno medaljo 
na 100 m in postavi nov ameriški rekord (9,69 s). Dve leti kasneje 
svoje uspehe ponovi v diamantni ligi, kjer se udeleži teka na 100 m, 
200 m in 400 m. Leta 2011 se na eni izmed ameriških tekem lažje 
poškoduje in prav na tem dogodku se sam prvič spozna z dopin-
gom, saj je bil Steve Mullings pozitiven in doživljenjsko izključen iz 
svetovnih atletskih tekmovanj. Gay pa je moral na operacijo kolka. 
Na Olimpijskih igrah leta 2012 z Gatlinom, Kimmonsom in Bailejem 
osvoji srebrno medaljo v šprint 4 x 100 m. Medaljo jim kasneje, 
leta 2013 odvzamejo, ker se izkaže, da je bil Gay pozitiven na do-
pinškem testu. To zelo spremeni Gayevo kariero, saj sam takšnega 
rezultata ni pričakoval. Leta 2015 se vrne na atletsko stezo s prvim 
odmevnim rezultatom – medalja 4 x 100 m štafeta na eni izmed 
ameriških tekem. Na Gayevih zadnjih Olimpijskih igrah, v ekipi 
skupaj z Gatlinom, Rodgersonom, Bromellom, osvojijo bronasto 
medaljo na 4 x 100 m, ki pa jim je bila ironično odvzeta zaradi Ga-
tlinove napake. Gay s svojo vrnitvijo med elito dvigne veliko prahu 
v medijskem svetu, saj vsi namigujejo, da je še vedno dopingiran 
in da ne bi smel več tekmovati med ostalimi atleti, ki upoštevajo 
protidopinški kodeks. 
15. julij 2012 USADA sporoči, da so bili Gayovi vzorci pozitivni. Pozi-
tivno je bil testiran za prisotnost eksogenega androgenega anabo-
ličnega steroida oz. njegovih presnovkov (testosteron), ker je bilo 
potrjeno z analizo CIR. Gay sprejme 1 letno suspenzijo za kršitev 
protidopinških pravil (“US Track & Field Athlete”, 2014). Bil je dvakrat 
testiran izven tekmovalnega časa in enkrat v času tekmovanja, vsi 
trije vzorci pa so se izkazali za pozitivne. Ker so bili vsi trije vzorci te-
stirani v kratkem časovnem razponu in pred testiranjem Gaya niso 
obvestili o prvem pozitivnem rezultatu, so sklenili, da bodo tri ško-
dljive analitične ugotovitve po pravilih obravnavali kot eno kršitev 
(“Sprinter Tyson Gay failed”, 2013). Anabolični androgeni steroidi so 
prepovedani za uporabo pod okriljem USAD-e za vse pripadnike 
olimpijskega in paraolimpijskega gibanja. Vse to opredeljujejo pro-
tidopinška pravila IAAF, Svetovni protidopinški zakonik (kodeks) in 
seznam prepovedanih svetovnih protidopinških SUBSTANC (“US 
Track & Field Athlete”, 2014). Gay je po velikem medijskem odzivu 
po celem svetu primoran podati izjavo:‘‘Nimam kakšne izmišljene 
zgodbice o svojem jemanju dopinga, ne maram laži. Nekomu sem 
zaupal in bil razočaran‘‘ (STA, L. G., 2013). S tem je namigoval, da se 
problema ne bo lotil kot večina športnikov, ki iščejo vsemogoče 
izgovore, da bi oprali svoje ime. Menil je, da za pozitiven vzorec 
ni kriv sam, ampak nekdo od ljudi iz njegove ekipe. Po prejetih 
informacijah o pozitivnih vzorcih se Gay prostovoljno odmakne iz 
vseh tekmovanj pred svetovnim prvenstvom 2013. Takoj se strinja, 
da bo USAD-i pomagal pri preiskavah njegovih pozitivnih vzorcev. 
V skladu s kodeksom preiskovalcem nudi veliko pomoči, vključno 
z večkratnimi intervjuji za USAD-o in zagotavljanjem vseh izdelkov 
(produktov), ki jih je uporabljal v času pozitivnih testov (”US Track & 
Field Athlete“, 2014). Izvršni direktor USADE v času preiskave poda 
izjavo: „Cenimo, da je Tyson storil pravilno, ko se je takoj, ko je bil 
obveščen o pozitivnem vzorcu, umaknil iz konkurence in sprejel 
odgovornost za svoje odločitve ter v celoti in resnično sodeloval z 
nami v naši tekoči preiskavi okoliščin njegovega primera“(“US Track 
& Field Athlete”, 2014). Zaradi velike pomoči USAD-i je bil upravičen 
do tričetrtinskega znižanja sicer veljavne dvoletne sankcije v skladu 
s kodeksom (ali šestmesečne opustitve). Gay je sprejel enoletno 
obdobje neupravičenosti do vseh tekmovanj, ki se je začelo 23. 
junija 2013 na dan, ko je bil njegov vzorec na dvoranskem prven-
stvu v ZDA na prostem pozitiven. Na zmanjšanje kazni bi se lahko 
pritožila Wada ali IAAF, ampak do tega ni prišlo (US Track & Field 
Athlete, 2014).
Potem ko je atletsko javnost šokirala novica, da je bil najhitrejši 
šprinter letošnje sezone Tyson Gay pozitiven na dopinškem testu, 
so iz Jamajke sporočili, da je bil dopingiran tudi Asafa Powell in 
tako so z dopingom ujeli dva izmed najhitrejših petih šprinterjev 
takratnega časa, kar je bilo za športno javnost zelo zaskrbljujoče. 
Na vso situacijo se z izjavo odzove tudi najhitrejši človek na svetu 
– Usain Bolt: „Resnično sem razburjen zaradi tega. Ker je sodeloval 
s protidopinško komisijo ter ji razlagal, kako je jemal nedovoljena 
poživila in kdo mu je pri tem pomagal, je dobil le enoletno kazen. 
Tyson Gay (2016).
doping v športu
255
Mislim, da je to napačno sporočilo. Če te ulovijo pri kaznivem deja-
nju, samo priznaj in povej vse, kar veš, pa ti bodo kazen zmanjšali. 
To je najbolj neumna stvar, kar sem jih slišal. Sporočilo bi se moralo 
glasiti – če si goljufal, boš za vedno izključen iz športa“ (STA, 2015).
Od 15. julija 2012 so bili sankcionirani vsi Gayevi dosežki. To je da-
tum, ki zaznamuje njegovo prvo uporabo prepovedanih substanc. 
Gayu odvzamejo medaljo iz Olimpijskih iger leta 2012, točke Dia-
mantne lige, vse denarne nagrade, ki jih je prejel s strani IAAF v 
času, ko je bil dopingiran, in še nekatere druge nagrade. Ker pa to 
še ni bilo vse, je izgubil tudi številne sponzorje. Najbolj odmevna 
izguba je bila večmilijonska pogodba podjetja Adidas (”US Track 
& Field Athlete“, 2014). Tyson Gay je sodeloval z Adidasom od leta 
2005. Adidas ima v sponzorski pogodbi s športniki posebno kla-
vzulo, ki jim dovoljuje prekiniti pogodbo v primeru, če športnik 
uporablja drogo ali katere koli druge prepovedane substance. 
»Šokirani smo nad temi nedavnimi obtožbami, domnevamo nje-
govo nedolžnost, ampak dokler ni dokazana, je naša pogodba s 
Tysonom prekinjena,« je dejal predstavnik Adidasa (Victoria Bryan, 
2013).
Leta 2014 oz. po enem letu aktivne preiskave Gayevega primera 
ugotovijo, da so bile njegove domneve o tem, da ni sam kriv za 
pozitiven dopinški test, resnične. Jon Drummond, ki je tudi sam bil 
nekoč odličen sprinter, je bil Gayev trener od leta 2007. Šestinštiri-
desetletni Drummond je bil na podlagi odločitve protidopinških 
oblasti izključen iz vseh aktivnosti, povezanih s športom, kar po-
meni, da v času osemletne prepovedi ne bo smel opravljati tre-
nerskega poklica, sodelovati ali kakorkoli svetovati športnikom na 
tekmovanjih pod okriljem mednarodne atletske organizacije IAAF. 
Prav on je bil tisti trener, ki je Gayu dobavljal prepovedane snovi 
oziroma ga spodbujal k njihovi uporabi. Drummond je bil posre-
dnik pri razpečevanju prepovedanih snovi, saj so odkrili njegove 
povezave s kiropraktikom Claytonom Gibsonom, ki je bil na vrhu 
dopinške verige (STA, A. T. K., 2014). 
Ne zgodi se velikokrat, da bi v športu kdo dobil doživljenjsko pre-
poved. Zgodilo se je Lancu Armstrongu, ki je bil prvi, ki je prejel 
takšno prepoved. V javnosti se je po obsodbah oglasil tudi Drum-
mond, ki so ga obtožili, da je sam lastnoročno vbrizgaval anabo-
lične steroide v telo Tysona Gaya. Sam je namigoval, da USADA in 
Tyson Gay poskušata očrniti njegov ugled in mu podtakniti obtož-
be, da bi rešila športnika in njegov ugled ter ugled športa. Drum-
mond se je na odločitev USADE pritožil in se boril za svoje pravice. 
Branil se je, da je v svoji trenerski karieri pomagal velikem številu 
profesionalnih atletom in pri nobenem ni bilo problema glede je-
manja prepovedanih substanc. Njegova pritožba je bila ovržena s 
komentarjem, da je brezpredmetna. 
Gay se po suspenzu uspe vrniti v šprint v letu 2015. V začetku svoje 
vrnitve je imel celo boljše rezultate kot Usain Bolt. Bolt ni skrival, 
da se ne veseli njunega morebitnega obračuna na svetovnem pr-
venstvu v Pekingu, kjer je Jamajčan pred sedmimi letu osvojil tri 
zlate kolajne. Bolt z izjavo ponovno udari po ugledu Tysona Gaya: 
„Ne skrbi me, ali bo hitrejši od mene, vendar me moti, da bo lahko 
tekmoval. V preteklosti sem zelo cenil Gaya, saj je bil tekmovalec, ki 
me je prisilil k še večjemu delu in ima na ta način tudi del zaslug za 
moj razvoj. Ko se je razkrilo, da je jemal nedovoljena poživila, me 
je to razžalostilo. Imel sem občutek, da me je pustil na cedilu in da 
se je izneveril športu. Narediti bi morali vse, da bi športniki zače-
li razmišljati o posledicah svojih dejanj. Toda če bodo dobili tako 
mile kazni, zakaj bi se bali?“ (STA, 2015). Njegova kariera ni doživela 
ponovnega preporoda, kot je na to kazalo v začetku vrnitve, je pa 
uspel nanizati nekaj omembe vrednih rezultatov. Uspe se mu vrniti 
na zmagovalni oder v 4 x 100 m štafeti na ameriškem državnem 
prvenstvu. Na svetovnem prvenstvu leta 2015 osvoji 6. mesto na 
šprintu na 100 m. Leta 2016 na poletnih olimpijskih igrah pa v šta-
feti 4 x 100 m osvojijo bronasto medaljo, ki pa jim je bila prav tako 
odvzeta, ampak tokrat zaradi napake pri predaji med Gatlinom in 
Rodgersom. Nikoli se mu ne uspe vrniti v sam vrh, verjetno je bila 
to posledica primoranega enoletnega odmora. Gay je bil ob vrni-
tvi deležen tudi velikih medijskih pritiskov, ki so vse njegove do-
sežke razglaševali kot nezaslužne zaradi predhodnega pozitivnega 
vzorca (Kastelic, 2014).
16. oktobra leta 2016 mu v strelskem obračunu dveh tolp, ki sta 
obračunali na parkirišču pred restavracijo, ustrelijo hčerko, ki je bila 
stara komaj 15 let in je bila zelo obetavna atletinja. Ustrelili naj bi 
jo v vrat, v kritičnem stanju so jo prepeljali v bolnišnico, kjer pa je 
zaradi posledic strela umrla V spomin na Trinity se je na atletski 
stezi srednje šole Lafayette v Lexingtonu, ki jo je obiskovala, zbra-
lo več tisoč ljudi, ki so se Gayu pridružili ob prižigu sveč (Kastelic 
P. 2016). Gay se je hotel upokojiti po odvzeti bronasti medalji na 
Olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Takoj po tragediji, povezani z 
smrtjo njegove hčerke, pa je poklical agenta in mu dejal, da hoče 
odteči še eno sezono in jo posvetiti Trinity. Gay je dejal, da si ne 
more predstavljati, da bi še enkrat prišel iz tekaške steze po tek-
movanju in v časopisu prebral, da je bil nekdo ustreljen, še pose-
bej otrok. Izjavil je: „Resnično upam, da se bo naša skupnost lahko 
združila in svoje otroke popeljala po pravi poti.“ „Potrudil se bom, 
da bom glas tega, vendar potrebujem vašo pomoč. Potrebujem 
pomoč župana. Potrebujem pomoč policistov. Potrebujem po-
moč vseh, da se njena zapuščina še naprej premika“ (Chris Chavez, 
2017). Na koncu svoje kariere je spoznal, da lahko njegovi uspehi 
na atletskih stezah pripomorejo tudi na drugih področjih, kot so 
preprečevanje nasilja in vzdrževanje svetovnega miru.
 Literatura
1. Tyson Gay. (2016). Wikipedija. The Encyclopedia. Pridobljeno iz: https://
en.wikipedia.org/wiki/Tyson_Gay
2. Kastelic P. (2014). Kaznovani Gay se bo vrnil v Lozani in se pomeril z 
Gatlinom. Sportal. Pridobljeno iz: https://siol.net/sportal/atletika/ka-
znovani-gay-se-bo-vrnil-v-lozani-in-se-pomeril-z-gatlinom-369121
3. Kastelic P. (2016). Tragedija šprinterskega zvezdnika: ubili so mu hčerko 
#video. Sportal. Pridobljeno iz: https://siol.net/sportal/atletika/trage-
dija-drugega-najhitrejsega-sprinterja-na-svetu-ubili-so-mu-hcerko-
-video-427868
4. STA, L. G. (2013). Tyson Gay zlorabil steroide. Sportal. Pridobljeno 
iz: https://siol.net/sportal/atletika/bbc-tyson-gay-zlorabil-steroi-
de-268339
5. STA, A. T. K. (2014). Suspendirali trenerja, ki je Tysona Gaya spodbujal 
k uporabi dopinga. Sportal. Pridobljeno iz: https://siol.net/sportal/
atletika/suspendirali-trenerja-ki-je-tysona-gaya-spodbujal-k-uporabi-
-dopinga-276405
6. STA (2015). Bolt: Goljufe, kot je Gay, bi morali za vedno izključiti iz špor-
ta! Pridobljeno iz: https://siol.net/sportal/atletika/bolt-goljufe-kot-je-
-gay-bi-morali-za-vedno-izkljuciti-iz-sporta-88530
7. Victoria Bryan. (2013). Adidas suspends contract with Tyson Gay. Reur-
ters. Pridobljeno iz: https://www.reuters.com/article/us-athletics-do-
ping-adidas-idUSBRE96E0CF20130715
256
8. Sprinter Tyson Gay failed more than one drugs test this year, says sour-
ce. (2013). The Guardian. Pridobljeno iz: https://www.theguardian.com/
sport/2013/jul/27/tyson-gay-drugs-positive-doping-usada 
9. US Track & Field Athlete, Gay, Accepts Sanction For Anti-Doping Rule 
Violation. (2014). Usada. Pridobljeno iz: https://www.usada.org/sancti-
on/us-track-field-athlete-gay-accepts-sanction-for-anti-doping-rule-
-violation/
10. Chris Chavez. (2017) After his daughter‘s tragic death, Tyson Gay is on 
the road to recovery, running in her memory. Pridobjeno iz: https://
www.si.com/olympics/2017/06/20/tyson-gay-daughter-trinity-death-
-trial-olympics-career
Caster Semenya
Lana Jelnikar in Ladeja Novak
 Uvod
Caster Semenya se je rodila v južni Afriki z XY kromosomom, ki je 
značilen za moškega, in z motnjo v spolnosti (DSD). Imela naj bi 
tudi nekatere moške značilnosti, kot je povečan testosteron in na-
mesto jajčnikov testise. Ženske, rojene z redkim stanjem, ki jim daje 
Y kromosom, niso samo fizično podobne moškim, temveč imajo 
tudi enake možganske odzive na vizualne spolne dražljaje. Poviša-
na vsebnost testosterona ji je že od začetka kariere in še do danes 
povzročala veliko težav (Caster Semenya, 2020). Testosteron ima 
namreč številne pozitivne učinke na športne dosežke, predvsem 
na povečanje mišične mase, s čimer je povezana večja moč. Prav 
tako zmanjšuje maščobno tkivo in zvišuje raven hemoglobina v 
krvi, kar je posebej dobrodošlo pri vzdržljivostnih športih (Devlin, 
2019). Svetovno pozornost je prvič pridobila leta 2009, ko je na 
svetovnem prvenstvu v Berlinu tekmovala v teku na 800 metrov. 
Takrat je bila stara le 18 let. Še pred prvo tekmo v Berlinu pa so 
se drugi začeli spraševati o njenem spolu. Zdela se jim je namreč 
presenetljivo hitra ter vzpodbudila sume glede njenega spola. 
Strokovnjaki so bili zaskrbljeni zaradi njene hitrosti in pozvali so 
južnoafriške atletske organe, naj jo preizkusijo. Tudi njene tekmo-
valke so bile mnenja, da taka oseba, kot je ona, ne sme tekmovati 
z njimi in da je moškega spola. V Berlinu je osvojila zlato, vendar je 
bila zaradi IAAF primorana opraviti test, na podlagi katerega bi ji 
dopustili udejstvovanja na Olimpijskih igrah kot ženska. Testiranje 
je pricurljalo v tisk, Semenyino telo pa so neusmiljeno analizirali 
strokovnjaki (North, 2019). 
 Študija o učinkovitosti testosterona
Angelica Hirschberg, ginekologinja švedskega olimpijskega komi-
teja s sedežem na univerzitetni bolnišnici Karolinska in prva avto-
rica študije, je dejala, da so rezultati pokazali vpliv testosterona na 
telesno zmogljivost žensk. „To še ni bilo dokazano, ker je bila izve-
dena večina študij pri moških,“ je dejala. Poleg tega študija kaže 
na povečanje učinkovitosti testosterona. Ravni testosterona so se 
povečale za več kot štirikrat, vendar so bile še vedno precej pod 
moškim. Izboljšanje vzdržljivosti pri povečani ravni testosterona je 
bilo za več kot 8 % (Devlin, 2019). IAAF je tako presodil, da mora-
jo trans športnice ohranjati raven naravnega testosterona pod 5 
nano molov na liter krvi, da bi lahko tekmovale v ženski kategoriji 
(North, 2019). Testosteron je v krvi vezan na protein SHBP (sex hor-
mone binding protein) – temu pravijo celokupni testosteron. Različ-
na stanja, kot so anoreksija, jetrne bolezni ali jemanje kontracep-
cije, lahko zvišujejo raven tega proteina in s tem vplivajo na višino 
razpoložljivega prostega testosterona. Ta sicer niha prek dneva – 
najvišji je zjutraj –, pri ženskah pa je povezan z menstruacijskim 
ciklom. Pri ženskah navadno ne presega treh nanomolov na liter 
krvi, tik pred ovulacijo pa se lahko vrednost poveča do trikrat. Pri 
moških je vrednost odvisna tudi od starosti, razpon pa sega od 9 
do 33 nanomolov na liter krvi (Zalokar, 2019). Torej športnice, po-
dobne Semenyi, morajo jemati zdravila, ki zmanjšujejo testosteron, 
da lahko tekmujejo v teku na 400 m ali več. Športnica je trdila, da 
so pravila diskriminatorna in nepoštena. Maja 2019 je dejala: „IAAF 
me že desetletje poskuša upočasniti, vendar me je to naredilo še 
močnejšo.“ (Semenya izgubila tožbo proti IAAF-u glede ravni te-
stosterona, 2020). Arbitražno sodišče za šport je dejalo, da so pra-
vila za športnike z DSD diskriminatorna, vendar pa je diskriminacija 
„potrebna in razumna“ za zaščito „integritete ženske atletike“. Ne-
kateri kritiki trdijo, da testosteron vendarle ni prevladujoč dejavnik 
zagotavljanja prednosti pri nekaterih športih (Devlin, 2019). 
 2009
Na afriškem mladinskem prvenstvu je Semenya zmagala v teku na 
800 m in 1500 m s časoma 1:56.72 in 4:08.01, s to tekmo je izboljša-
la svoj osebni rekord na 800 m za 7 sekund v manj kot 9 mesecih. 
Njen rezultat je postal svetovni rekord in avgusta istega leta je na 
svetovnem prvenstvu osvojila zlato medaljo v teku na 800 m z re-
zultatom 1:55.45 ter si ponovno priborila naslov za najhitrejšo žen-
sko v njeni kategoriji. Po njeni zmagi je prihajalo do veliko vprašanj 
glede njenega spola, saj je premagala svoj prvi rekord za 4 sekun-
de v enem mesecu, kar je izjemno. Zaradi kombinacije njenega 
izgleda in hitrega napredka je IAAF zahteval naj naredi test verifika-
cije spola in si s tem zagotovi, da je njena spolnost ženska. General-
ni sekretar IAAF je navzočim sporočil, da svetovne prvakinje ne bo, 
saj so jo odpeljali na test spola. »To je bil ukaz, ob katerem nisem 
imela izbire. Bila je najbolj ponižujoča izkušnja v mojem življenju,« 
se je več let kasneje spominjala Semenya. IAAF rezultatov zahtev-
Velikanska prednost Semenye pred ostalimi dekleti (Caster Semenya, 2020).
doping v športu
257
nega testiranja, ki je obsegalo psihološki in zdravniški pregled, svo-
je mnenje pa so morali podati ginekolog, endokrinolog, psihiater, 
splošni zdravnik in specialist za določanje spola, nikoli ni ponudila 
na vpogled javnosti. Ko nekdo napreduje 25 sekund pri teku na 
1500 m in 4 sekunde na 800 m, se takrat pojavi sum o zlorabi pre-
povedanih substanc. Prihajalo je tudi do vprašanj v rasizmu orga-
nizacije IAAF, mnogi so se je pritožili, saj so njen primer obravna-
vali zelo negativno, in menijo, da nekateri v ozadju (Evropejci) niso 
želeli videti, da južno-afriška atletinja zmaga. Celo predsednik ASA 
(Athletics of South Africa) je priznal, da ji je lagal o vsebini testa 
in ji praktično podtaknil test spolne varifikacije (Caster Semenya, 
2020). Njene človeške pravice so bile večkrat kršene znotraj teh 
postopkov. IAAF je posegala tako v osnovne pravice posameznika 
kot tudi v njihovo hormonsko ravnovesje. IAAF je sicer Semenyi 
in ostalim hiperandrogenim atletinjam dala na izbiro tri možnosti: 
vsakodnevno jemanje kontracepcijskih tabletk, mesečno blokado 
hormonov z injekcijo ali operativni poseg. Semenya je v obdobju, 
ko si je morala umetno zniževati raven testosterona, občutila več 
stranskih učinkov. Imela je povišano telesno temperaturo, bolečine 
v trebuhu, zredila se je in nenehno ji je bilo slabo (Zalokar, 2019). 
Vse to se je poznalo na rezultatih. 
 2010
Leta 2010 ji je bil vstop na lokalnem tekmovanju v Stellenboschu v 
Južni Afriki prepovedan, saj IAAF še ni izdal njenih rezultatov glede 
njenega spola. V začetku julija istega leta ji je IAAF dovolil ponovno 
udejstvovanje na mednarodnih tekmovanjih, tako je počasi začela 
napredovati (North, 2019). Kasneje v letu 2011 in 2012 se je morala 
zadovoljiti s srebrom, saj jo je prehitela Rusinja Marija Savinova, ki 
je imela veliko pripomb, ali bo Semenya prestala test spola. Ka-
sneje se je izkazalo, da se je Rusinja posluževala dopinga in je tako 
morala predati svoj naslov svetovne prvakinje, Semenya pa si je 
pridobila dve zlati medalji (Caster Semenya, 2020). Atletinje niso 
imele nobene možnosti za prvo mesto, kadar so tekle proti Caster 
Semenya, kot prikazuje tudi Slika 1, vendar niso imele nič več mo-
žnosti, kadar so tekle proti Rusinjam. Vedele so, da se v Rusiji in še 
marsikje drugje pojavlja organiziran doping. 
Na tem mestu se je vredno vprašati, kaj bi se zgodilo, če bi se nad 
vsakim dopingiranim športnikom zgražali tako, kot se del športne 
javnosti zgraža nad Semenyo. O tem problemu je spregovorila tudi 
Brigita Langerholc, nekdaj vrhunska slovenska osemstometrašica 
in četrta z olimpijskih iger leta 2000 v Sydneyju. Problematika, ki 
se nanaša na Semenyo, se ji zdi manj sporna kot primeri vseh atle-
tinj, ki si umetno zvišujejo testosteron. Langerholčeva dvomi, da bi 
IAAF ravnala enako, če bi Semenya nastopala za ZDA. Meni, da je 
Semenya obraz črne Afrike, ki jo je še iz kolonialnih časov potrebno 
zatreti (Zalokar, 2019).
 2011
V letu 2011 pred začetkom Olimpijskih iger v Londonu se je šele 
začel boj med Samenyo in IAAF. IAAF je vprašanje o njenem spolu 
spremenila na vprašanje o vplivu testosterona na športne dosežke 
in leta 2011 sprejela pravilo o najvišji dovoljeni meji tega hormo-
na – deset nanomolov na liter krvi – ta meja se kasneje še zniža 
(Caster Semenya, 2020). Imajo pa hiperandrogene tekmovalke še 
vedno velikansko prednost pred ostalimi tekmovalkami in jih veli-
kokrat postavljajo v deprimiran položaj.
 2012–2017
Leta 2012 je bila Semenya izbrana za nošenje zastave svoje države 
na Olimpijskih igrah v Londonu. Priborila si je drugo mesto na OI, 
vendar so ji na koncu dodelili zlato medaljo pri teku na 800 metrov 
(zaradi odkritega dopingiranja Rusinje). Skozi leta je Semenya po-
dirala svoje rekorde in rekorde svoje države ter dosegala najboljše 
rezultate. 16. aprila 2016 je Semenya postala prva oseba, ki je na 
državnem prvenstvu v Južni Afriki osvojila vse tri naslove na 400 
m, 800 m in 1500 m ter postavila vodilne svetovne rekorde. 20. 
avgusta 2016 je na olimpijskih igrah v Riu v teku na 800 metrov 
osvojila zlato medaljo (Caster Semenya, 2020). Tudi v letu 2017 je 
dosegala najboljše rezultat.
 2018
Leta 2018 IAAF sprejme novo klasifikacijo, in sicer, da morajo tek-
movalke znižati raven testosterona v krvi na manj kot 5 nanomolov 
na liter. To so naredili zato, da bi izenačili pogoje pri tekmovalkah. 
Tako je morala Semenya, ki je mela trikratno raven testosterona 
povprečne ženske, stanje močno zmanjšati. Mlada atletinja je ka-
sneje na CAS-u tožila IAAF in pravilo, ki določa maksimalno količi-
no testosterona v krvi za tekačice na srednje proge. Semenya na 
sodišču žal ni bila uspešna. CAS je sicer pravilo o hiperandrago-
nizmu označil za driskriminatorno, a dodal, da je taka diskrimina-
cija nujna, saj pomaga pri ohranjanju skladnosti v ženski atletiki 
(»Semenya izgubila tožbo«, 2019). Slovenska rekorderka v teku – 
Maruša Mišmaš – meni, da imajo dekleta, kot je Semenya, ki imajo 
povišan testosteron, ogromno prednost pred ostalimi dekleti. Ma-
ruša pravi, da je ta prednost neupravičena. Take vrstnice so pravza-
prav genetsko moški (imajo kromosome XY), ki se jim niso uspeli 
razviti moški spolni organi. Vseeno pa imajo nekoliko povišano 
raven testosterona in s tem prednost v športu pred ženskami XX. 
Mišmaševa meni, da take športnice ne spadajo v žensko kategorijo, 
čeprav športnice, kot je Semenya, spoštuje in ve, da se z »normalno 
razvitimi« moškimi ne morejo primerjati (Zalokar, 2019). 
 Semenya danes
Julija 2019 je bila diskvalificirana zaradi povišanega testosterona in 
ni smela tekmovati na Svetovnem prvenstvu v Dohi. S sprejetjem 
novega pravila bi si morala znižati testosteron s posebnim zdra-
vilom. Novo pravilo, ki ga je sprejelo švicarsko vrhovno sodišče, 
pravi, da si morajo tekmovalke z DSD (motnjo v spolnosti) vsaj 6 
mesecev pred tekmovanjem znižati testosteron za manj ali vsaj 5 
nmol/L , če si želijo tekmovati v svetovnem merilu v disciplini na 
400 m. Semenya je zavrnila njihov dogovor in noče jemati hor-
monskih zdravil (MacInnes, 2019). Po svoji vrnitvi od julija 2019 je 
osvojila prvo mesto na 300 m v Johannesburgu. Tekmo je osvojila 
s 36.78 sekundami. 29-letna atletinja, ki je osvojila kar dve zlati me-
dalji in je trikratna svetovna prvakinja na 800 m, ne more več tek-
movati v tej disciplini zaradi povišanega testosterona, ker se upira, 
da bi ga morala znižati. Zaradi novega pravila, ki ga IAAF ustvaril, je 
izpustila tekmovanje julija 2019  in bo morda izpustila tudi Olimpij-
ske igre v Tokyu 2020, če si ne bo znižala raven testosterona. Svo-
jega talenta pa ne bo zapravila samo za atletske steze, z letošnjim 
letom bo namreč začela igrati nogomet za klub Johannesburg v 
Južni Afriki (Athletics: I am here to stay, stresses Semenya after co-
meback victory, 2020). 
258
 Zaključek
Vsekakor Semenye ne smemo obravnavati kot dopinško goljufijo, 
saj to ni tema, o kateri bi lahko organizacija SLOADO imela svoje 
mnenje, saj športnica ne krši nobenih pravil. Tukaj se gre za pra-
vila IAAF, ki veljajo le pri atletiki. Vseeno je bila Semenya od vsega 
začetka deležna mnogih kritik, njeno telo je bilo na ogled vsem 
Evropejcem, njeno zdravje pa je bilo zanemarjeno. Po mnenju 
zdravnika Montgomereya je umetno zniževanje testosterona 
obraten doping. Meni, da je prisilno zniževanje ravni testosterona 
napačno. Oseba ima lahko srečo ali smolo, da se v njenem telesu 
proizvaja več testosterona, kar je popolnoma normalno. Zato bi 
lahko siljenje takih ljudi, kot je Semenya, ki morajo jemati zdravila 
za zniževanje ravni testosterona, kar navajajo nova pravila atletske 
organizacije, označili za obraten doping. Če bi bil primer Semenye 
označen kot doping, bi bila tekmovalka že zdavnaj kaznovana. Pri 
Caster ne gre za dopinški primer, ampak za medicinski primer, s 
katerim se je šport srečal prvič. Pri Caster niso dokazali nobenega 
namernega prekrška, ampak le stanje, ki ji omogoča določene pri-
vilegije pred ostalimi dekleti. Danes ostaja tematika Semenye še 
vedno odprta in marsikomu tudi sporna.
   Literatura
1. Athletics: I am here to stay, stresses Semenya after comeback victo-
ry. (2020). Pridobljeno iz https://www.channelnewsasia.com/news/sport/
athletics-i-am-here-to-stay-stresses-semenya-after-comeback-12437270
2. Caster Semenya. (2020). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno 
iz: https://en.wikipedia.org/wiki/Caster_Semenya#References 
3. Devlin, H. (2019). Testosterone boosts women‘s athletic performance, 
study shows. The Guardian. Pridobljeno iz: https://www.theguardian.
com/science/2019/oct/15/testosterone-boosts-womens-athletic-per-
formance-study-shows
4. MacInnes, P. (2019). Caster Semenya blocked from competing at world 
championship. The Guardian. Pridobljeno iz https://www.theguardian.
com/sport/2019/jul/30/caster-semenya-blocked-defending-800-metres-
-title-athletics-world-championships.
5. North, A. (2019). “I am a woman and I am fast”: what Caster Semenya’s 
story says about gender and race in sports. Vox. Pridobljeno iz: https://
www.vox.com/identities/2019/5/3/18526723/caster-semenya-800-gender-
-race-intersex-athletesh
6. Semenya izgubila tožbo proti IAAF-u glede ravni testosterona. (2020). 
RTVSLO. Pridobljeno iz: https://www.rtvslo.si/sport/atletika/semenya-izgu-
bila-tozbo-proti-iaaf-u-glede-ravni-testosterona/486936
7. Zalokar, L. (2019). Caster Semenya in njen boj. Delo. Pridobljeno iz: 
https://www.delo.si/sobotna-priloga/caster-semenya-in-njen-boj-216589.
html
Danil Lysenko
Nika Topole in Liza Žvokelj
 O atletu
Danil Sergeyevich Lysenko je ruski atlet, rojen leta 1997. Njegova 
disciplina je skok v višino, v kateri ima osebni rekord 2,40 m, kar 
je 7. rezultat sveta. Izkazal se je že v mladinski konkurenci, ko je 
leta 2014 osvojil mladinske olimpijske igre. Kasneje med njegovi 
najboljši uvrstitvi spadata 1. mesto na Svetovnem prvenstvu v dvo-
rani leta 2018 ter 2. mesto na Svetovnem prvenstvu na prostem 
leta 2017. Lysenko, dobitnik srebrne medalje v skoku v višino na 
Svetovnem prvenstvu 2017, je takrat dobil dovoljenje Svetovne 
atletike za sodelovanje na mednarodnih tekmovanjih kot nevtralni 
športnik (Tetrault- Faber, 2019). Veljal je za favorita na OI Tokio 2020.
 Doping afera
Po zmagi na svetovnem prvenstvu v dvorani leta 2018 mu je Sve-
tovna atletika (takrat IAAF) odvzela status nevtralnega atleta, ker 
mu ni uspelo posredovati informacij, kje se nahaja, kar je zahte-
vano v skladu z antidopinškimi pravili in predpisi IAAF, in biti na 
voljo za testiranje zunaj tekmovanj (Sully, 2018). V aplikacijo Adams, 
kamor športniki naznanijo, kje in kdaj bodo prisotni za testiranje, 
je navedel kraj, za katerega se je izkazalo, da ga tam ni bilo. To je 
ponovil trikrat, zato je bil suspendiran za 2 leti. Ruska atletska zveza 
je imela rok za odgovor na dano odločitev kazni. Ker je AIU (‚‘eno-
ta‘‘ za integriteto atletov) sklenila, da so razlogi Lysenka o njegovih 
okoliščinah lažni in podkrepljeni s ponarejenimi dokumenti, so se 
odločili za nadaljnjo preiskavo. Pojavil se je sum, da so v zadevo 
vključeni ruski funkcionarji. Suspendirali so sedem ljudi, vključno s 
predsednikom Ruske atletske zveze, izvršnim direktorjem Alexan-
drom Parkinom, Lysenkom in njegovim trenerjem Evgenyjem Za-
gorulkom, ko so prišli do zaključka, da so bili predstavniki »vključe-
Danil Lysenko na svetovnem dvoranskem prvenstvu 2018 (Ingle, 2019).
doping v športu
259
ni v posredovanje lažnih obrazložitev in ponarejenih dokumentov 
AIU, da bi pojasnili napake v atletovih okoliščinah« (Tetrault- Fa-
ber, 2019). Izkazalo se je, da so ruski funkcionarji s pomočjo lažnih 
zdravnikov iz neobstoječih ordinacij posredovali ponarejene zdra-
vstvene dokumente Danila Lysenka. Kot zanimivost je AIU prav za 
ta primer naredila 22 intervjujev s pričami, zasegla 14 elektronskih 
naprav (vključno z mobilnimi telefoni in računalniki), zbrala več kot 
6 terabajtov elektronskih podatkov in prevedla približno 7000 do-
kumentov iz ruščine v angleščino. Ker vse okoliščine primera še 
niso jasne, kazen še ni bila izrečena, a atlet od leta 2018 ni smel 
in ne sme tekmovati. Njegovi rezultati pa kljub vsemu še vedno 
veljajo. 
Potrebno je tudi poudariti, da je glavni trener Danila Lysenka Evge-
niy (Yevgeniy) Zagorulko. Je zelo znan ruski atletski trener, njegovi 
atleti so večinoma skakalci v višino. Vzporedno z Lysenkovo prei-
skavo se izvaja tudi preiskava Andreya Silnova. Njegov trener je bil 
Zagorulko, ki je treniral tudi Ano Čičerovo in Ivana Ukhova. Čičerovi 
so odvzeli bronasto medaljo z Olimpijskih iger v Pekingu leta 2008, 
ker je bila pozitivna na turinabol. Ukhov pa je dobil štiriletno pre-
poved nastopanja zaradi dokazov v poročilih ruskega državnega 
dopinga o zlorabi desoksimetiltestosterona (DMT) (Brown, 2019). 
Rezultati atletov Evgeniyja so bili od leta 2008 do 2012 zelo im-
presivni. Imel je več olimpijskih, svetovnih in evropskih dobitnikov 
medalj. Samo v Pekingu leta 2008 so njegovim atletom odvzeli 2 
medalji (eno v ženski in eno v moški konkurenci) ter eno 4. mesto 
zaradi zlorabe dopinga. V Londonu 4 leta kasneje pa so odvzeli 
medaljo srebrnemu Ivanu Ukhovu. Čeprav je bil Evgeniy soudele-
ženec pri ruski shemi dopinga, takrat ni bil suspendiran in je lahko 
še naprej deloval kot trener. Primer Danila Lysenka pa je bila kaplja 
čez rob. Ker je bil Zagorulko vključen v posredovanju lažnih doku-
mentov in prekrivanja resničnih okoliščin Danila, je bil suspendiran 
prav tako kot atlet. Njegova kazen še ni dokončna, nekateri mediji 
pa poročajo, da kljub suspenzu trenira skakalce v višino. 
 Ruska doping shema
Takšne in mnoge druge afere so bile povod za zaplete pri na-
stopanju športnikov Ruske federacije. Vse skupaj se je začelo na 
zimskih Olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014. Takrat so Rusi izvajali 
načrtni doping, da bi zbrali čim več medalj na olimpijskih igrah. Na 
Olimpijskih igrah 2010 v Vancouveru so bili deležni precejšnjega 
ponižanja, saj so osvojili 15 medalj, od teh le 3 zlate. Medtem ko 
so 4 leta kasneje na Olimpijskih igrah v Sočiju osvojili 29 medalj, 
od tega kar 11 zlatih. S pomočjo “žvižgačev” so nato na dan prišle 
najrazličnejše informacije o zamenjavi pozitivnih urinskih vzorcev, 
načrtnega dopingiranja s pomočjo trenerjev in prekrivanja tako s 
strani vrhovnih organov države kot tudi ruske antidopinške zveze 
(STA, 2019). Tako je od leta 2015 Rusija kot narod suspendirana s 
tekmovanj. Na zimskih olimpijskih igrah leta 2018 v Pjongjangu so 
sicer lahko tekmovali ruski športniki, vendar le tisti, ki so dokazali, 
da so “čisti” in pod nevtralno zastavo. Prav tako v primeru zmage 
niso dvignili ruske zastave, predvajali himne in niso dovolili ka-
kršnih koli znakov ruske narodne pripadnosti (Doping in Russia, 
2020).
Rusija je bila opozorjena in seznanjena z zahtevami s strani WADE. 
Ti so pričakovali, da Rusi pojasnijo vse nepravilnosti pri podatkih 
glede na sume manipulacije prejšnjega vodstva moskovskega la-
boratorija v namen prikrivanja prisotnosti dopinga. S tem, ko bi 
predali podatke, bi pokazali, da se uspešno borijo proti dopingu. 
Ker Rusija ni upoštevala prej naštetih zahtev, se je WADA na za-
sedanju v Švici decembra 2019 odločila, da jo bodo suspendirali 
še za nadaljnja 4 leta. Povod za to pa je bila tudi novica, da sta 
predsednik Ruske atletske zveze Dmitry Shlyakhtin in izvršni di-
rektor zveze Alexander Parkin ponaredila dokumente, s katerimi 
so upravičevali Lysenkovo kršitev pravila protidopinške agencije o 
sporočanju lokacije.
 Današnje dogajanje
Najnovejši podatki kažejo, da je možnost za nastope Ruske federa-
cije pod lastno zastavo v prihodnosti zelo slaba. Uroševič (2019) je 
povzel, da so bili na izrednem zasedanju izvršnega odbora WADA 
v Lozani v soglasni odločitvi neusmiljeni: v naslednjih štirih letih 
ruski športniki uradno ne bodo smeli nastopati na olimpijskih 
igrah – torej na poletnih 2020 v Tokiu in zimskih 2022 v Pekingu, 
podobno bo z njihovo udeležbo na svetovnih prvenstvih ter še 
nekaterih drugih velikih tekmovanjih. Obenem to tudi pomeni, da 
se bo Rusija morala odpovedati prirejanju svetovnih prvenstev, za 
katera je sicer že uspešno kandidirala. Med drugim denimo za SP v 
odbojki 2022 in leto pozneje za hokejsko SP, za katero so sicer v St. 
Peterburgu pripravljali spektakularni dogodek, ob že obstoječi le-
dni palači, sploh eni najlepših na stari celini, pa so tudi že postavili 
temeljni kamen za novo „vesoljsko ladjo“. Zanimivo pa je, da kazen 
ne vključuje organizacije UEFA Eura 2020 (prestavljen na 2021, zara-
di novega koronavirusa). Mnenja ruskih bivših športnikov in pred-
stavnikov države se zelo razlikujejo. Nekateri spodbujajo športnike, 
naj ne bojkotirajo in naj trenirajo po svojih najboljših zmožnostih 
naprej, drugi vidijo krivico in dvojna merila, ko se gre za Rusijo.
Kdaj bodo Rusi nastopali pod svojo zastavo, še ni znano, a najprej 
se lahko to zgodi na Olimpijskih igrah v Parizu leta 2024.
 Literatura
Brown, A. (17. 6. 2019). RUSADA findes seven athletes working with 
banned coach. Pridobljeno s https://www.sportsintegrityinitiative.
com/rusada-finds-seven-athletes-working-with-banned-coach/
1. Doping in Russia. (2020). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno 
s https://en.wikipedia.org/wiki/Doping_in_Russia
2. Ingle, S. (29. 1. 2020). Russian athletes face blanket ban at Tokyo 2020 un-
less Rusaf admits lies. The Guardian. Pridobljeno s https://www.theguar-
dian.com/sport/2020/jan/29/russian-athletes-face-blanket-ban-tokyo-
-olympics
3. STA. (2019). Doping: Ruske športnike čaka nič kaj lepa prihodnost. SiolNET. 
Pridobljeno s https://siol.net/sportal/drugi-sporti/doping-ruske-spor-
tnike-caka-nic-kaj-lepa-prihodnost-512772
4. Sully, K. (3. 8. 2018). Danil Lysenko Loses Neutral Status, Barred From Com-
petition. Pridobljeno s https://www.flotrack.org/articles/6236700-danil-
-lysenko-loses-neutral-status-barred-from-competition
5. Tetrault- Faber. G. (21. 11. 2019). Doping: Russian athletics federation pre-
sident provisionally suspended: AIU. Reuters. Pridobljeno shttps://www.
reuters.com/article/us-sport-doping-russia-athletics/doping-russian-
-athletics-federation-president-provisionally-suspended-aiu-idUSKB-
N1XV22M
6. Uroševič, S. (09. 12. 2019) V Lozani ni bilo milosti za Ruse. Delo. Pridoblje-
no s https://www.delo.si/sport/drugi-sporti/rusija-brez-himne-in-za-
stave-v-tokiu-pekingu-in-katarju-258643.html
260
Lance Armstrong 
Žana Babnik in Simeon Cvejoski
 Uvod
Lance Armstrong je nekdanji ameriški profesionalni kolesar, rojen 
leta 1971. Je en izmed najbolj prepoznavnih športnikov vseh časov, 
znan po svojem škandalu jemanja prepovedanih substanc v pro-
fesionalnem športu.
Armstrong je najbolj znan po tem, da je sedemkrat zaporedoma 
zmagal na kolesarski dirki Tour de France med leti 1999 in 2005 le 
nekaj let po tem, ko je premagal raka na možganih in testisih leta 
1996. 22. avgusta 2012 mu je Mednarodna kolesarska zveza zara-
di dopinga razveljavila vse rezultate od avgusta 1998, tudi sedem 
zmag na dirki Tour de France (Wikipedia, 2017a).
 Kairera in dosežki
Pri 16 letih je Armstrong začel tekmovati v triatlonu in dosegel 
zlato medaljo na državnem prvenstvu leta 1989. Leta 1992 je po-
stal profesionalni kolesar ekipe Motorola. Med leti 1993 in 1996 je 
dosegel številne uspehe na različnih svetovnih prvenstvih tako v 
Evropi kot po svetu ter na tekmovanjih Tour de France, ki veljajo za 
najbolj zahtevne tekme v kolesarstvu. 
Leta 1996 so mu postavili diagnozo raka testisov, nato se je boril 
za življenje in tudi uspešno okreval. Za tem je ustanovil eno izmed 
največjih svetovno znanih fundacij Livestrong, ki pomaga obole-
lim za rakom in njihovim družinam (Biography, 2014).
Od leta 1998 do 2005 je profesionalno tekmoval in dosegal velike 
uspehe v kolesarstvu. Dosegel je tudi bronasto medaljo na pole-
tnih Olimpijskih igrah leta 2000. 
2005 je izjavil, da se hoče posvetiti svoji družini, zato se je upokojil. 
2009 se je vrnil v tekmovalno kolesarjenje in dosegel tretje mesto 
na tekmovanju Tour de France. Leta 2010 in 2011 je tekmoval za 
ekipo Team Radio Shack ter UCI ProTeam in se je isto leto drugič 
upokojil.
Odkar je Armstrong dosegal skoraj nemogoče rezultate, je bil ves 
čas na očeh medijev in protidopinške organizacije. Čeprav so bili 
testi negativni, je bil ves čas pod drobnogledom.
Zaplet se je začel leta 2010, ko je nekdanji ameriški kolesar Floyd 
Landis, ki mu je bila leta 2006 odvzeta zmaga na dirki Tour de 
France zaradi uživanja drog, priznal, da je uporabljal prepovedana 
sredstva, in svojega slavnega soigralca obtožil, da je storil enako. 
To je spodbudilo zvezno preiskavo, zato je ameriška protidopin-
ška agencija junija 2012 proti Armstrongu vložila uradne obtožbe. 
Primer se je razgrel julija 2012, ko so nekateri mediji poročali, da je 
pet Armstrongovih soigralcev, George Hincapie, Levi Leipheimer, 
David Zabriskie in Christian Vande Velde – vsi, ki so sodelovali na 
Tour de France leta 2012 – nameravalo pričati proti Armstrongu.
 Doping
Doping je prisotnost prepovedane snovi ali njenih presnovkov ali 
označevalcev v športnikovem vzorcu. Osebna dolžnost vsakega 
športnika je, da prepreči vnos prepovedanih snovi v svoje telo. 
Športniki odgovarjajo za vsakršno prisotnost prepovedane snovi, 
njenih presnovkov ali označevalcev, najdenih v njihovih vzorcih. V 
skladu s tem za ugotovitev kršitve protidopinških pravil po členu 
2.1 Kodeksa ni potrebno, da je športniku dokazan njegov naklep, 
krivda, malomarnost ali zavestna uporaba prepovedane snovi 
(SLOADO, b.d.).
Individualni športi, kot so kolesarstvo, plavanje, tek ali atletika, zah-
tevajo telesni presežek. Cilj vrhunskega športnika je, da bi dosegel 
najboljše rezultate. Šport postane osrednji in glavni del njihovega 
življenja, za zmago bi naredili vse, tudi posegli po dopingu. 
Pri moštvenih športih pa je uspeh veliko bolj odvisen od kombi-
nacije gibalnih sposobnosti, iznajdljivosti in kreativnosti, socialnih 
veščin ter odnosa do tekmovanja. Uspeh ne korelira vsakič v mo-
štvenih športih z gibalnimi sposobnostmi, zato so kolesarji ali teka-
či bolj nagnjeni k dopingu.
 Začetki dopinga
V dokumentarcu Lanca Armstronga je bilo povedano, da večina 
kolesarjev začne z vnašanjem vitamina B12. Tako se spoznajo z do-
pingom, nadalje je sam postopek vbrizgavanja že poznan. Različne 
substance, ki izboljšajo športnikov potencial, kot so kortizol, testo-
steron in eritropoetin, se v vrhunskem športu zlorabljajo.
Kadar športnik vlaga vse za to, da bi dosegel velik uspeh, ter so 
njegovi vrstniki hitrejši in močnejši kot on, se začne spraševati, kaj 
bi lahko naredil, da bi izboljšal svoj rezultat. Zato zlahka začnejo 
zlorabljati napačne substance. Pogosto se zgodi, da niso izobra-
ženi o posledicah. Prav tako je za športnike značilno mnenje, da je 
to normalno. Prepovedane substance so danes lahko dobavljive in 
Armstrong v ciljni ravnini (Macur, (2018).
doping v športu
261
jih je na trgu ogromno. Tehnologija in biokemija se nadgrajujeta 
in tako ustvarjata vedno boljše, neizsledljive dodatke, ki športniku 
pomagajo do želenih rezultatov. 
Eritropoetin (EPO) je glikoproteinski hormon, ki nastaja predvsem 
v ledvicah, v manjši meri pa tudi v jetrih. Sintezo eritropoetina so 
dokazali tudi v možganih, maternici, modih in vranici. Je najpo-
membnejši hematopoetski rastni dejavnik, ki ga filogenetsko uvr-
ščamo med citokine, med katerimi med drugim najdemo somato-
tropin, interlevkine 2–7 in prolaktin (Wikipedija, 2017b). 
Povzroča proizvajanje rdečih krvničk (eritrocite). Uporaba EPO-ja v 
kolesarstvu je zlasti z vidika povečanega transporta kisika po krvi. 
To pa posledično poveča vzdržljivost in sposobnost izkoriščanja 
in transportiranje kisika do celice. Armstrong je z uporabo EPO-ja 
dosegal nemogoče rezultate, vendar dopinški testi niso kazali na 
njegovo uporabo. 
 Zakaj je Armstrong izstopal?
Armstrong nikoli ni bil pozitiven na dopingu. Njegove veščine so 
bile izjemne za tiste čase, saj je imel veliko ekipo in bil en korak 
pred protidopinško organizacijo, zato v njegovi krvi ni bilo mogo-
če najti sledi uporabe prepovedanih snovi. Zaradi svojega močne-
ga karakterja, mu je uspelo marsikaj.
Obtožb je bilo veliko, prav tako kot medijske pozornosti. Zaradi 
uspehov so se na njega vrstile mnoge obtožbe, ki jih ni bilo mogo-
če potrditi. Zdravniki in poznavalci dopinga so od začetka trdili, da 
takšnih dosežkov ni mogoče doseči po naravni poti in da je nekaj 
posebnega na Lancu, da dosega skoraj nemogoče. Zaradi tega je 
bil ves čas pod pritiskom medijev in sotekmovalcev. 
Iz političnega aspekta je Armstrong eden izmed najbolj močnih 
ljudi v svojih časih. Imel je poznanstva z ameriškim predsednikom 
Georgeom Bushom. Poznal se je tudi z vplivnimi ljudmi, kot je 
Arnold Schwarzenegger, ki so mu najverjetneje veliko pomagali 
prikrivati svoje dopinške posege.
Kljub mnogim obtožbam pa je obdržal močno voljo in prepričal 
ljudi, da dopinga ne uporablja in da so to le prazne laži. Trdil je, da 
je zaradi dobro načrtovanih treningov, svoje ekipe, regeneracije 
in prehrane zmožen delati takšne rezultate in da je motivacija do 
športa tista, ki ga drži nad ostalimi.
Armstrong je bil drugačen od ostalih zaradi tega, ker ni uporabljal 
samo substance, kot je EPO, testosterona in kortizola, ampak je iz-
boljšal svoj nastop s transfuzijo svoje lastne krvi. Transfuzijo lastne 
krvi je bilo veliko bolj težko ujeti. 
 Mediji
Po letih zanikanja dopinških kršitev in vztrajanja pri svoji zgodbi, 
čeprav je bil javno ponižan in so mu pobrali zmage na Touru, naj bi 
pogovor z Oprah pomenil popoln preobrat v primeru Armstron-
ga. Vsako priznanje jemanja nedovoljenih poživil bi lahko za Teksa-
čana, ki bo tako namesto junaka v zgodovino bržčas zapisan kot 
največji dopinški grešnik vseh časov, imelo tudi pravne in finančne 
posledice, posebej pri velikih korporacijah, kot je proizvajalec špor-
tne opreme Nike, ki so mu stale ob strani kljub vse hujšim obtož-
bam (Dnevnik, 2013).
Na sodišču se je pogodil, da bo ameriški vladi plačal pet milijonov 
dolarjev zaradi zlorabe prepovedanih sredstev. S tem se je izognil 
sodnemu procesu zaradi prevare, ki so ga proti njemu sprožili nje-
govi nekdanji sponzorji ekipe US Postal.
 Zaključek 
Uporaba dopinga je prepovedana iz mnogih razlogov, med naj-
pomembnejšimi pa je gotovo njegov negativni vpliv na zdravje. 
Ker so droge umetno pridelane, imajo na telo zelo slab vpliv, od 
razvoja raka do razpadanja tkiva, odmiranja celic … Zato je zelo 
pomembno, da se velike zgodbe, kot je Armstrongova, pojavljajo 
v medijih in nas opozarjajo na nevarnosti uporabe, predvsem pri 
mladih perspektivnih športnikih. 
Šport na posameznika postavi veliko breme, saj je za doseganje 
vrhunskih rezultatov potrebno nekaj več kot le trdo delo. Potreben 
je talent, določene morfološke mere in nekaj sreče, finančno stanje 
in ekonomski status. Zato se nekateri športniki poslužijo uporabe 
dopinga, da bi bili najboljši ali pa bi dosegli vrhunske rezultate. 
 Literatura
1. Biography (2014). Lance Armstrong, pridobljeno s https://
www.biography.com/athlete/lance-armstrong 
2. Dnevnik (2013). Ameriški mediji: Armstrong je Oprah pri-
znal svoje grehe, pridobljeno s https://www.dnevnik.
si/1042571970
3. SLOADO (b.d). Kaj je doping?, pridobljeno s https://www.slo-
ado.si/kategorija/sportniki-krsitve-kaj-je-doping
4. Wikipedija (2017a). Lance Armstrong, pridobljeno s https://
sl.wikipedia.org/wiki/Lance_Armstrong
5. Wikipedija (2017b). Eritropoetin, pridobljeno s https://
sl.wikipedia.org/wiki/Eritropoetin
262
Alberto Contador
Juš Murnik, Primož Rems in Luka Starc
 Življenje
Alberto Contador se je rodil 6. decembra 1982 v Madridu (Alber-
to Contador, 2020). Vse svoje življenje je živel v Pintu, majhnem 
mestecu južno od Madrida, kamor so se leta 1978 preselili njegovi 
starši. Sam zase pravi, da se je popolnoma in strastno posvetil ko-
lesarjenju, saj je skozi izkušnje v lastni družini dobil veliko lekcij v 
življenjskih težavah. Pri petnajstih letih je tekmovalno začel dirkati 
kot kadet z domačo ekipo. Leto pozneje pa je odšel v madridski 
klub Real Velo Portillo. V svojem prvem letu kot kadet ni zmagal 
na nobeni dirki, vendar je pokazal zavidljiv talent, zlasti, kadar so se 
ceste nagibale navzgor. Prve zmage je doživel naslednje leto, ko je 
osvojil tudi nagrado za kralja gora v kategoriji mladincev. Leta 2002 
je zmagal na španskem državnem prvenstvu v časovnem preizku-
šanju v diviziji U-23. Kot profesionalec je debitiral naslednje leto 
in zbral svojo prvo profesionalno zmago na posamični preizkušnji 
na Poljskem. Pri enaindvajsetih je že bil dobro seznanjen z zmago, 
težavami in krivicami, toda največji izziv v njegovem življenju je 
bila vožnja po etapi, na kateri je doživel zdravstveno katastrofo. 
Diagnosticirali so mu cerebralni kavernom, prirojeno možgansko 
stanje, ki je zahtevalo tvegano operacijo. To je končalo njegovo 
sezono ter tudi grozilo o predčasnem koncu kariere. Po napor-
nem okrevanju se je vrnil leta 2005 in le osem mesecev kasneje 
po nesreči je zmagal na etapi in dokazal resničnost besed, ki jih je 
izgovoril svoji materi samo tri ure po operaciji: »Kjer je volja, tam je 
pot.« Od te točke naprej je sledil velik vzpon v njegovi karieri. Leta 
2007 je osvojil prvo zmago na dirki Parizu – Nice ter nekaj mese-
cev pozneje tudi svojo prvo zmago na Tour de France. Z zmago 
na La Vuelti se je pri 25 letih zapisal v zgodovino in tako postal 
peti kolesar, ki je na vseh treh velikih dirkah dosegel zmago. Alber-
to, ki je dosegel zmago na desetih etapnih dirkah, se je odločil za 
spremembo in kmalu po zmagi na svojem tretjem Touru zamenjal 
ekipo oziroma moštvo. Ampak preden je njegova pogodba začela 
veljati, se je soočil z veliko nočno moro. Avgusta 2010 je izvedel, 
da so mu na doping kontroli, ki jo je opravil med Tour de France, 
odkrili sledi klenbuterola v njegovem urinu. Čeprav naj bi bilo od 
začetka ugotovljeno, da naj bi šlo za očiten primer onesnaženja 
hrane, ki ga povzroča uživanje mesa, onesnaženega s snovjo, ki 
se v proizvodnji govejega mesa uporablja za goveda, je bil proti 
Albertu sprožen pravni postopek.
 Doping v kolesarstvu
Z vidika športnih dosežkov v kolesarstvu ter prav tako vpletenih 
tekmovalcev, odvzetih zmag, medijske pozornosti (škandalov) in 
tudi resnih zdravstvenih težav ima sam doping velik oziroma po-
seben pomen v kolesarstvu, pojasnjuje dr. Lovro Žiberna (2019). 
Res je, da je doping prisoten v vseh športih (v nekaterih celo več), 
ampak so sami mediji s svojim pisanjem šport, kot je kolesarstvo, 
ustvarili tako, da naj bi bil ta šport najbolj povezan z dopingom. 
Sami podatki oziroma raziskave Svetovne antidopinške organiza-
cije prav tako kažejo na to, da je uporaba dopinga enaka tudi v 
drugih športih, vendar se moramo zavedati, da je v samem kole-
sarstvu opravljeno neprimerno veliko število kontrol kot v drugih 
športih. Raziskave kažejo, da je bilo v kolesarstvu leta 2012 opra-
vljenih 20.624 analiz bioloških vzorcev, medtem ko je bilo v drugih 
športih opravljeno približno 180.000 analiz. In tako lahko vidimo, 
da je število pozitivnih športnikov seveda večje v športih, kjer se 
naredi več kontrol iz odvzetih bioloških vzorcev. Prav samo kole-
sarstvo je tak šport.
Žiberna (2019) meni, da je boj proti dopingu v kolesarstvu danes 
naredil ta šport za enega izmed najbolj “čistih” v primerjavi z dru-
gimi športi, v katere razne zveze ne investirajo dovolj sredstev v 
dopinške kontrole, ker se sami zavedajo, da bi pozitivni vzorci ozi-
roma primeri v njihovem športu dobesedno prinesli velik finančni 
minus ter sam interes. To so sami spoznali prav v kolesarstvu, ker 
so leta 2006 pa vse do leta 2008 ukinili televizijske prenose zaradi 
vpletenosti samega dopinga, prišlo je tudi do umika sponzorjev. 
Škoda pa je nastala za celoten šport.
Pravila dopinga v kolesarstvu so taka, da je bil športnik, ki je bil 
pozitiven in je prvič kršil pravila, kaznovan s prepovedjo za dve leti. 
Profesionalni kolesarji morajo v primeru, da so spoznani za krivega, 
vrniti Mednarodni kolesarski zvezi vrniti 70 % letnega zaslužka. Tak 
način kaznovanje je viden samo v kolesarstvu. Prav tako so imena 
športnikov, ki so kršili pravila, objavljeni na uradnih spletnih stra-
neh.
Alberto Contador (Alberto Contador, 2020).
doping v športu
263
 Prepoved zaradi dopinga
Španski kolesar Alberto Contador je bil po spornem primeru spo-
znan za krivega oziroma za uživanje dopinga. Dobil je dvoletno 
prepoved tekmovanja v športu. Prav tako so bile Contadorju od-
vzete zmage na Tour de France leta 2010, Giru dˇItalia 2011 in še na 
nekaj drugih dirkah, potem ko je arbitražno sodišče za šport (CAS) 
zaključilo skoraj dvoletno preiskavo. Na vzorcu urina Contadorja, 
odvzetega med dnevom počitka na Tour de France leta 2010, je bil 
klenbuterol, ki velja za prepovedano snov v kolesarstvu in številnih 
drugih športih. Sam Contador je trdil, da je bil klenbuterol v njego-
vem telesu posledica uživanja kontaminirane španske govedine. 
Vprašanje pa je, ali bi oz. je odkrita količina v njegovem telesu vpli-
vala na njegove športne nastope?
Tehnično gledano je klenbuterol razred zdravil, ki se uporabljajo 
za zdravljenje astme in drugih bolezni dihal, pojasnjuje Laura Cor-
bit (2012). Tako kot drugi agonisti je tudi klenbuterol učinkovit kot 
bronhodilator, saj deluje kot mišični relaksant. Ameriška agencija za 
hrano in zdravila (FDA) klenbuterola ni odobrila. Mednarodni olim-
pijski komite (MOK) in Svetovna protidopinška agencija (WADA) pa 
sta prepovedala njegove učinke na povečanje učinkovitosti. Sam 
klenbuterol ima tudi številne druge učinke, vključno s povečanjem 
aerobne sposobnosti (količina kisika, ki jo telo lahko porabi med 
telesno vadbo), telesno sposobnostjo prenosa kisika in zmožno-
stjo presnavljanja maščob v telesu. Klenbuterol tudi stimulira cen-
trali živčni sistem, ki tudi pripomore k hitrejši regeneraciji telesa. 
Funkcija poživila, da pospeši presnavljanje maščob, nekatere ljudi 
privede do tega, da ga uporabljajo kot potencialno pomoč pri huj-
šanju in za povečanje vitke mišične mase. Zaradi teh lastnosti se 
klenbuterol včasih daje živalim za povečanje proizvodnje pustega 
mesa. Zaradi tega je Contadorjeva trditev, da je bil klenbuterol v 
njegovem telesu posledica uživanja kontaminiranega govejega 
mesa, verjetna, meni L. Corbit (2012). Ta izgovor, ki ga je predložila 
Contadorjeva ekipa, je nato hitro izgubil pomen, ko so točni po-
datki o količini klenbuterola v vzorcu Contadorja prišli v javnost. 
Tudi posebnih dokazov o viru kontaminiranega mesa Contadorje-
va obrambna skupina ni morala predložila. To naj bi verjetno pri-
spevalo k odločitvi zoper njega. Klenbuterol je običajno predpisan 
(v državah, kjer je to zakonito) v odmerkih 20–60 mikrogramov na 
dan. Lahko se ga zaužije na več načinov, direktno v kri, z inhalator-
jem ali v obliki tablet.
Ugotovljeno je bilo, da je v Contadorjevem urinu oziroma vzorcu 
bila količina 50 pikogramov ali 0.00005 mikrogramov. In ta koncen-
tracija najverjetneje sploh ne bi vplivala na uspešnost Contadorja, 
a zagotovljenih informacij o tem ni, saj so tudi zdravniki različnih 
mnenj. Klenbuterol ima dolgo dobo razgrajevanja, približno 48 ur. 
Da pride do pravega učinka poživila, ga je potrebno jemati dlje 
časa. Po mnenjih nekaterih strokovnjakov je verjetnost, da je Con-
tador vzel poživilo med tekmo, zelo majhna. Zaradi tega je neko-
liko čudno, da niso zaznali že prej višjih ravni oz. uporabe prepo-
vedane snovi, če je to nekaj, kar naj bi Contador jemal pred vožnjo 
oziroma dirko. Prav tako je nenavadno, da Contador ni bil pozitiven 
več dni na Touru, če je resnično jemal klenbuterol. Ena od teorij, ki 
bi lahko veljala, pa je, da je Contador izvedel še Stop Doping, sicer 
kar nekaj časa nazaj, sledi uporabe klenbuterola pa so lahko ostale, 
kar se je videlo na testiranju (Contador tests positive, 2010).
Alberta Contadorja so takrat testirali 6 dni zapored, med 19. 7. in 24. 
7. Testi so pokazali, da 19. in 20. sledi klenbuterola ni bilo, pokazali 
so se 21. in 22., nato pa 23. in 24. zopet ne, kar kaže, da je prišlo do 
vnosa klenbuterola (na eden od naštetih načinov) po 20. 7. Zaklju-
ček dr. de Bora je bil, da takšna vrednost ne mora vplivati na izbolj-
šanje delovanja našega telesa med športnimi aktivnostmi in da je 
verjetnost zaužitja klenbuterola s hrano »extremly likely« (Contador 
tests positive, 2010). 
Operation Puerto
Contador je bil leta 2006 izbran v ekipo Astana za Tour de France. 
A zaključil je dirko, preden se je ta sploh začela, saj so bili obtože-
ni, da ekipa uporablja doping – primer se je imenoval Operacion 
Puerto doping case. Contador in štirje njegovi sotekmovalci so bili 
26. julija 2006 oproščeni iz španskega sodišča, kasneje pa Conta-
dor in njegov sotekmovalec še od UCI. Maja pred tem dogodkom 
je prišel v javnost dokument, ki naj bi Contadorja povezoval s ka-
sneje obtoženim za uporabo krvnega dopinga – Jorgom Jaksche-
jem. Dokument je sicer kazal na to, da naj bi Contador bil čist oz. 
»Nada o igual a J. J«, v prevodu »nič podobnega kot J. J«. Contador 
je bil kasneje decembra 2006 nato poklican pred sodnika, kjer ni 
želel sodelovati in dati krvi za DNA analizo. Trdil je, da ima sodišče 
premalo dokazov in da bo pripravljen sodelovati, ko bo prišlo do 
pravih obtožb.
Julija naslednje leto je Werner Franke, nemški strokovnjak za do-
ping, obtožil Contadorja uporabe dopinga. Obtožil ga je, da je imel 
zapisan dopinški režim med Operacijo Puerto. Contador je to ob-
tožbo zanikal in rekel, da je bil ob napačnem času v napačni ekipi 
(Alberto Contador, 2020).
 Sklep
Contador je po takratnih virih bil drugi kolesar, ki mu je bil odvzet 
naslov zmagovalca Toura, kasneje se je to pripetilo še večkratnemu 
zmagovalcu Lancu Amrstrongu. Zmago je tako leta 2010 osvojil 
takrat drugo uvrščeni Andy Schleck. Med preiskavo je tedaj 27-le-
tni Španec ogorčen dejal, da se vse preveč pozornosti posveča 
takšnih stvarem, ne pa samemu športu. Jezilo ga je, da je bil velik 
del svoje kariere eden od osumljencev različnih dopinških škanda-
lov, poznan pa je želel biti zaradi svojega trdela dela in osvojenih 
lovorik. Leta 2006 je pod imenom Operation Puerto potekala še 
ena proti dopinška akcija, v kateri je bil Contador osumljenec. Po 
večmesečnih preiskavah je bil Contador končno označen kot čisti 
kolesar, je pa sam dejal, kot je zgoraj omenjeno, da je bil takrat v 
napačni ekipi ob napačnem času, ko se je doping tam uporabljal. V 
obdobju druge Contadorjeve obtožbe, kjer so ga spoznali za krive-
ga, je mednarodna zveza sporočila, da sta bila še dva španska ko-
lesarja pozitivna na doping kontroli, kar je v primeru Contador še 
dodatno dvignilo prah. Teorij, ali je Contador kršil pravila in upora-
bljal klenbuterol za svojo korist, je veliko. Organizacija je na koncu 
odločila proti Contadorju in pri temu je tudi ostalo. Španski kolesar 
je se na kolo še vrnil in osvajal izjemne rezultate tudi kasneje v svoji 
karieri, je pa ta incident na njegovem imenu pustil velik madež 
(Nov madež v kolesarstvu, 2010). 
 Mnenje
Alberto Contador je nedvomno eden najboljših kolesarjev na sve-
tu. Doping je v športu vedno bolj prisoten, sploh v kolesarstvu, 
in tisti, ki osvajajo izjemne dosežke, so tako še bolj pod drobno-
gledom preiskovalcev. Menimo, da je incident povezan s tem iz-
264
jemnim španskim kolesarjem nesreča, ki bi lahko doletela vsake-
ga. Glede na informacije, ki smo jih dobili iz svetovnega spleta, je 
skorajda jasno, da je šlo za zastrupitev. Mnogo neujemajočih po-
datkov res lahko kaže le na nesrečo in ne na načrtno uporabljanje 
dopinga. Zavedamo pa se, da nam vsi podatki niso dani in da ni-
mamo dovolj teoretične podlage, da bi lahko strokovno trdili to ali 
drugo. Najverjetneje nikoli ne bo jasno, kaj se je zares dogajalo, je 
šlo za zaroto proti uspešnemu kolesarju ali pa se je res medicinsko 
dokazalo, da je šlo za prevaro. Nekateri pravijo, da športniki lahko 
začutijo športnika, ki goljufa, in morda je to res, a še vedno se vsi 
borijo za prvo mesto in nekateri bi storili marsikaj, kot npr. nekomu 
nastavili past, le da bi oni prišli do slave. Kot se je Contador izrazil 
sam, da je bil večkrat na napačnem mestu ob napačnem času, se 
nam zdi, da se je zgodovina zopet ponovila, pa čeprav bi lahko 
trdili, da se naključja ne ponavljajo.
 Literatura
1. Contador tests positive. (2010). The science od sport. Prido-
bljeno s https://sportsscientists.com/2010/09/contador-te-
sts-positive/?doing_wp_cron=1582737636.19057703018188
47656250
2. Nov madež v kolesarstvu. (2010). Dnevnik. Pridobljeno s 
https://www.dnevnik.si/1042391828
3. Lovro Žiberna (2019). Boj proti dopingu v kolesarstvu. Vita. 
Pridobljeno s https://www.revija-vita.com/vita/82/Boj_pro-
ti_dopingu_v_kolesarstvu?fbclid=IwAR1M2zf_OstshBSn-
t5Nu_V9ehsxm-yk7RdXw9TGPGr9-Lo6FDYdIvjU0mYM
4. Laura Corbit (2012, 8. februar). Alberto Contador banned for 
doping, but what is clenbuterol?. The conversation. Pridoblje-
no s https://theconversation.com/alberto-contador-ban-
ned-for-doping-but-what-is-clenbuterol-5246
5. Alberto Contador (2020). Wikipedia. Pridobljeno s https://
en.wikipedia.org/wiki/Alberto_Contador#Doping
Marija Šarapova
Patricija Agnič in Izabela Lužnik
Znana ruska tenisačica, Marija Šarapova, je 26. januarja leta 2016 
po porazu proti Sereni Williams v četrtfinalu Odprtega prvenstva 
Avstralije opravila doping kontrolo, ki je kasneje pokazala pozitiven 
rezultat zaradi prisotnosti prepovedane snovi v njenem vzorcu. 7. 
marca je na izredno sklicani tiskovni konferenci v Los Angelesu 
(ZDA) dala izjavo za javnost, v kateri je razkrila, da je bila pozitivno 
testirana zaradi uporabe meldonija, ki ga je Svetovna protidopin-
ška agencija (Wada) dala na seznam prepovedanih substanc na 
začetku tistega leta. S to novico je presenetila javnost, saj so ljudje 
pričakovali, da bo na tiskovni konferenci napovedala svojo upoko-
jitev (Clarey in Tierney, 2016). Šarapova je namreč tekom svoje pro-
fesionalne kariere utrpela več poškodb (leta 2008 je tudi prestala 
operacijo rame), ki so jo v tistem času še posebej omejevale in za-
radi tega ni bila več sposobna odigrati tolikšno število dvobojev, 
kot jih je lahko včasih. 
Šarapova je v svoji izjavi trdila, da ji je njen družinski zdravnik pred-
pisoval omenjeno zdravilo od leta 2006, ker so se ji že takrat za-
čele pojavljati zdravstvene težave. Mnogokrat je bila bolna, imela 
pomanjkanje magnezija in srčno aritmijo ter pojavljali so se ji prvi 
znaki sladkorne bolezni, ki je bila pogosta v njeni družini. Zdravnik, 
ki je Rusinjo zdravil od leta 2004 do leta 2012, ji je kasneje v karieri 
tudi svetoval, da naj pred pomembnejšimi tekmami poveča od-
merek meldonija na 3 do 4 tablete (1 uro pred tekmo) (Steinberg, 
2016). Od leta 2010 so za njeno uporabo te substance vedeli le še 
njen oče, zdravnik in menendžer, saj naj bi to prikrivala pred čla-
ni svoje podporne ekipe (Steinberg, 2016). Petkratna zmagovalka 
Grand Slama in ena izmed najbolje plačanih športnic na svetu je 
javno prevzela polno odgovornost za svoje dejanje in priznala, da 
je naredila veliko napako, ker ni preverila posodobljenega sezna-
ma, ki ga je Wada še pred začetkom leta 2016 poslala vsem udele-
žencem v športu preko e-pošte (Clarey in Tierney, 2016). 
Marija Šarapova na tiskovni konferenci v Los Angelesu. Povzeto po Tennis 
star Maria Sharapova failed drug test at Australian Open, faces suspension 
by ITF. (2016, 8. marec). The Straits Times. Pridobljeno s https://www.strait-
stimes.com/sport/tennis/tennis-star-maria-sharapova-failed-drug-test-at-
-australian-open-faces-suspension-by-itf
doping v športu
265
Meldonij oz. mildronat je zdravilo, ki ga zdravniki predvsem v 
Latviji, Rusiji in preostali vzhodni Evropi predpisujejo kroničnim 
srčnim bolnikom (zaradi izboljšanja vzdržljivosti in kakovosti življe-
nja), tistim, ki bolehajo za ishemijo (zaradi boljše oskrbe s krvjo v 
določenem tkivu ali organu) ali za angino pectoris (zaradi prepre-
čevanja srčnih zapletov). Zdravilo, ki je od nekdaj prepovedano v 
ZDA, se prav tako uporablja v obliki injekcijske raztopine, ki ima 
podobne učinke kot inzulin, kot preventiva proti sladkorni bolezni. 
Raziskave kažejo, da lahko uporaba meldonija pri športniku vodi 
v zmanjšanje ravni laktata in sečnine v krvi, izboljšanje delovanja 
srca, vzdržljivostnih lastnosti in aerobnih sposobnosti, pospešitev 
regeneracije, možnosti povečane fizične obremenitve pri tre-
ningu ter zmanjšanja utrujenosti po največjem naporu (Gruden, 
2016). Kljub temu da uporaba tovrstnih sredstev v vrhunskem te-
nisu nima ključnega vpliva na igralčevo tehniko ali taktiko, lahko 
le-ta prispeva k boljši kondicijski pripravljenosti, ki postaja čedalje 
pomembnejša zaradi vedno večjih fizičnih naporov na teniških tre-
ningih in tekmovanjih (Steinberg, 2016). 
Po Grudnu (2016) se je 16. septembra 2015 Wada odločila, da bo od 
začetka leta 2016 meldonij na seznamu prepovedanih sredstev in 
poživil. Razlogi za to so bili rezultati raziskav, ki so pokazali, da upo-
raba tega zdravila pri športnikih dokazano izboljša njihove dosežke 
(zaradi izboljšanja vzdržljivosti in stimulativnega učinka na krvni 
obtok), ter razširjenost in množična uporaba tega zdravila med 
športniki. Ko je Wada izvedla dva dopinška testiranja, znotraj ka-
terih je analizirala 8.320 naključnih vzorcev z vsega sveta, so odkrili 
prisotnost meldonija v 182 vzorcih urina, kar pomeni, da je bilo od 
testiranih kar 2,2 % športnikov, ki so uporabljali omenjeno zdravilo 
(Clarey in Tierney, 2016). Od teh sta približno dve tretjini športnikov, 
ki izhajajo iz športov, kjer je ključna moč (težkoatletske discipline, 
borilni športi), ostala tretjina pa iz vzdržljivostnih športov (Gruden, 
2016). Glede na prej povedano ni presenetljivo dejstvo, da je leta 
2016 od 1. januarja do 10. marca Wada odkrila 99 športnikov, ki so 
padli na dopinški kontroli zaradi uporabe meldonija, med kateri-
mi so bili večinoma športniki iz Rusije, Ukrajine, nekateri pa tudi iz 
Švedske, Gruzije in Etiopije (Uršič, 2016).
Po Steinbergu (2016) je sodišče mednarodne teniške zveze (ITF) v 
33 strani dolgem poročilu o sodbi navedlo, da je Šarapova edina, ki 
je odgovorna za svojo nesrečo. Na rezultate se ni odzvala z izpod-
bijanjem, vendar je v svoj bran dejala, da je redno jemala meldonij, 
preden je bil na seznamu prepovedanih snovi. Tako Marija Šarapo-
va kot tudi njen strokovni štab naj bi informacijo, da je 1. januarja 
2016 Wada dodala meldonij na seznam prepovedanih substanc, 
spregledali, zato je zdravilo jemala še naprej. Njen menedžer je 
trdil, da je konec leta 2015 imel namen preveriti omenjeni poso-
dobljen seznam na svojih vsakoletnih počitnicah, vendar do le-teh 
takrat ni prišlo, ker se je ločil od svoje žene. V samem poročilu so 
bila navedena dejstva, da naj bi Rusinja namerno prikrila uporabo 
meldonija pred oblastjo, ki od športnikov zahteva, da navedejo 
pogosto uporabljena zdravila, kot tudi zdravila, ki jih uporabljajo 
trenerji in ekipe. 
Njeno priznanje, da je omenjeno substanco jemala po 1. januarju 
2016, je pomenilo, da se bo morala soočiti z vsaj enoletno prepo-
vedjo nastopanja. V poročilu je bilo tudi ugotovljeno, da do leta 
2016 ni bilo postavljene nobene diagnoze ali predlagane terapi-
je, ki bi vključevala potrebo po jemanju meldonija ter da ni iskala 
nasvetov glede njegove uporabe. Na podlagi tega je razsodišče 
odločilo, da je omenjeno substanco jemala z namenom izboljšanja 
lastnih sposobnosti. Sodišče je na koncu odločilo, da čeprav Šara-
pova ni namerno kršila protidopinških predpisov, je vseeno odgo-
vorna za to, da je bila ta snov prisotna v njenem telesu med Odpr-
tim prvenstvo Avstralije, ker ni opazila, da je bila snov dodana na 
seznam prepovedanih snovi v mesecu januarju (Steinberg, 2016). 
Leta 2015 je v Wimbledonu v zadnjem tednu uporabila zdravilo 
mildronat 6-krat, medtem ko ga je na Odprtem prvenstvu Avstra-
lije v zadnjih sedmih dneh uporabila 5-krat. Zaradi tega ji je bila s 
strani ITF-a odrejena dvoletna prepoved nastopanja na tekmova-
njih, torej do 26. januarja 2018. V tem času ne bi mogla nastopiti 
na Olimpijskih igrah in 7 turnirjih za grand slam. V primeru, da bi 
ugotovili, da je namerno kršila protidopinška pravila, bi se lahko 
soočila z največjo možno kaznijo, in sicer s štiriletno prepovedjo 
nastopanja. Šarapova je sicer poskusila tudi z vložitvijo pritožbe na 
Arbitražno sodišče za šport (CAS), saj je bilo v preteklih letih le-to 
naklonjeno nekaterim tenisačem (kot sta Troicki in Čilić), ki so na 
tak način znižali svojo kazen, vendar je bilo v njenem primeru to 
neuspešno (Steinberg, 2016).
Zaradi množičnega pritiska ljubiteljev tenisa, ki so dvoletno pre-
poved igranja sprejeli kot prestrogo, je Mednarodna teniška zveza 
(ITF) ponovno premislila o svoji odločitvi na podlagi tega, da je 
tenisačica storila le eno napako, in sicer, da je spregledala e-po-
što. Prav tako je Rusinja večkrat izjavila, da bi Wada morala biti bolj 
učinkovita na področju obveščanja glede sprememb protido-
pinških pravil. Arbitražno sodišče za šport (CAS) je tako ponovno 
obravnavalo njen primer in ji nato oktobra 2016 znižalo kazen na 
15 mesečno prepoved nastopanja na tekmovanjih, ker je oceni-
lo, da je šlo za nenamerno kršitev protidopinških pravil (Sharma, 
2020).
Javno priznanje Šarapove na tiskovni konferenci leta 2016 je pov-
zročilo različne odzive tako s strani njenih sponzorjev kot tudi nje-
nih soigralcev. Njeni glavni sponzorji, kot so Porsche, Tag Heuer 
in Nike so se od nje hitro oddaljili in posledično prekinili donosne 
sponzorske pogodbe, ki so jih imeli z eno izmed najbolj vplivnih 
športnic na svetu. Kljub temu se je proizvajalec loparjev znamke 
Head, ki je že več let sodeloval s Šarapovo, odločil, da jo bo še 
naprej podpiral in ji celo ponudil možnost podaljšanja sponzorske 
pogodbe. Organizacija združenih narodov ji je odvzela častni naziv 
ambasadorke dobre volje, ki ji ga je podelila zaradi njene aktivne 
vloge v pomoči žrtvam nesreče v Černobilu (leta 1986) (Sharma, 
2020).
Med odsotnostjo s teniških tekmovanj je bila kljub vsemu precej 
zaposlena, saj je obiskovala Poslovno šolo v Bostonu, kjer se je 
udeležila pouka iz globalnega strateškega menedžmenta. V Lon-
donu se je učila vodenja, opravljala je pripravništvo pri oglaševalni 
agenciji, sodelovala je z oblikovalci pri podjetju Nike in se udeležila 
promocij lastne znamke bonbonov Sugarpova. V tem času, ko se 
je posvetila predvsem svoji izobrazbi, različnim poslovnim izzivom 
ter izdala avtobiografijo, se je naučila, da je življenje lahko lepo tudi 
brez tenisa (»Maria Sharapova claims«, 2017). 
Po izteku prepovedi igranja se je vrnila v profesionalni tenis leta 
2017, ko se je s pomočjo povabila organizatorjev udeležila teniške-
ga turnirja v Stuttgartu ter kasneje tudi v Madridu in Rimu. V inter-
vjuju pred turnirjem v Stuttgartu je izjavila, da se zelo veseli vrnitve 
v službo in da je vložila veliko truda v treninge v zadnjih štirih me-
secih. Šarapova se je namreč zavedala, da je v svoji teniški karieri že 
bližje koncu kakor začetku, vendar si le-to ni želela končati s takšno 
kaznijo. Zato se je leto prej tudi odločila, da se bo borila za razve-
ljavitev prepovedi, saj naj ne bi bila pravilno obveščena o uradni 
266
spremembi protidopinških pravil (Clarey in Tierney, 2016). Obenem 
je še dodala, da je ne skrbi sprejem in slabša podpora nekaterih 
teniških igralcev in igralk ter javnosti, saj uživa v svojem delu in 
je prepričana v svojo poštenost (»Maria Sharapova claims«, 2017). 
Njena vrnitev in prejem povabila organizatorjev turnirjev je med 
številnimi vrhunskimi teniškimi igralkami povzročilo večjo polemi-
ko, kakor je njena prepoved nastopanja na teniških tekmovanjih. 
Znane tenisačice, kot so Carolina Wozniacki, Dominika Cibulkova, 
Kristina Mladenovic, Agnieszka Radwanska, Eugenie Bouchard in 
Roberta Vinci, so izjavile, da bi morala Rusinja glede na njeno nižjo 
uvrščenost na svetovni ženski teniški lestvici odigrati kvalifikacije 
ter da si ne zasluži omenjenega povabila. Hrvatica Mirjana Lučić-
-Baroni je njen primer celo primerjala z znanim kolesarjem Lancom 
Armstrongom, ki je prav tako kršil protidopinška pravila. 
Po Steinbergu (2016) je pristop ITF-ja zoper doping postal vprašljiv 
potem, ko je Šarapova sama obvestila javnost, da je bila pozitivno 
testirana. Nekateri teniški igralci in igralke so namreč nasprotovali 
njihovim trditvam, da so kontrole dopinga naključne, saj so sami 
bili testirani le, kadar so izgubili dvoboj. Prav tako so strokovnjaki 
na področju boja proti dopingu opozorili, da bi se lahko igralci, 
ki uporabljajo izjemno majhne količine prepovedanih substanc, 
izmuznili padcu na dopinški kontroli. Kljub temu pa Šarapovin pri-
mer kršenja protidopinških pravil ni edini v vrhunskem tenisu. Na 
kontroli dopinga so v preteklosti padli tudi Richard Gasquet, Viktor 
Troicki, Marin Čilić, Andre Agassi, Martina Hingis in Barbara Zahla-
vova Strycova (»Doping in tennis«, b. d.).
Šarapova je 26. februarja 2020 v eseju, ki je bil objavljen v Voguu 
in Vanity Fairu, sporočila javnosti odločitev, da bo končala svojo 
bogato teniško kariero. V eseju je prav tako zapisala, kako velik vpliv 
je imel tenis v njenem življenju ter da si bo, kljub temu da še ne ve, 
kaj bo počela v prihodnosti, vsakič znova postavljala nove izzive 
(»«I’m saying goodbye««, 2020).
 Literatura
1. Clarey, C. in Tierney, M. (2016, 7. marec). Maria Sharapova 
Admits Taking Meldonium, Drug Newly Banned by Tennis. 
The New York Times. Pridobljeno s https://www.nytimes.
com/2016/03/08/sports/tennis/maria-sharapova-failed-
-drug-test.html
2. Doping in tennis. (b. d.). V Wikipedija. Pridobljeno 22. febru-
arja 2020, s https://en.wikipedia.org/wiki/Doping_in_tennis
3. Gruden, T. (2016, 8. marec). Kaj je tako sladkega v latvijskem 
zdravilu, da je premamilo Šarapovo?. RTVSLO.si. Pridobljeno s 
https://www.rtvslo.si/sport/tenis/kaj-je-tako-sladkega-v-la-
tvijskem-zdravilu-da-je-premamilo-sarapovo/387671
4. »I’m saying goodbye«: Maria Sharapova retires from tennis at 
age 32. (2020, 26. februar). Tennis.com. Pridobljeno s https://
www.tennis.com/pro-game/2020/02/im-saying-goodbye-
-sharapova-retires-tennis-after-28-years/87705/
5. Maria Sharapova claims she ‘fought for truth’ as tennis do-
ping ban return nears. (2017, 29. marec). The Guardian. Prido-
bljeno s https://www.theguardian.com/sport/2017/mar/29/
maria-sharapova-tennis-fought-for-truth-doping-ban
6. Sharma, A. (2020, 1. januar). All You Need To Know About The 
Doping Ban Of Maria Sharapova. EssentiallySports. Pridoblje-
no s https://www.essentiallysports.com/all-you-nned-to-
-know-about-the-doping-ban-of-maria-sharapova-tennis/
7. Steinberg, J. (2016, 10. junij). How serious was Maria 
Sharapova’s doping?. The Guardian. Pridobljeno s https://
www.theguardian.com/sport/2016/jun/10/how-serious-
-was-tennis-player-maria-sharapova-doping
8. Uršič, M. (2016, 25. marec). Meldonij nova ruska dopinška 
prevara. Delo. Pridobljeno s https://www.delo.si/sport/dru-
gi-sporti/meldonij-nova-ruska-dopinska-prevara.html
Amedej Vetrih
Tadej Špicar in David Škrbec
Amedej Vetrih je slovenski nogometaš, rojen 16. 9. 1990. V PLTS je 
zbral 202 uradni tekmi in dosegel 25 zadetkov. V Sloveniji je igral 
za severnoprimorski klub Gorico in za NK Domžale. Nekaj časa se 
je mudil tudi v Italiji, kjer je igral za Parmo, vendar očitnejšega pe-
čata tam ni pustil. Ima tudi tri nastope za slovensko izbrano vrsto. 
Prvič ga je vpoklical Srečko Katanec za tekmo proti Slovaški 1. 9. 
2017. Pred sezono 2019/20 pa mu je uspel zaenkrat prestop kariere. 
Iz Domžal je prestopil v prvo turško ligo v klub Caykur Rizespor. 
Toda tokrat bomo pod drobnogled vzeli nek drug dogodek, ki 
je prav tako zaznamoval njegovo kariero. 18. 4. 2018 je Amedej v 
športnem parku Domžale oddal vzorec svojega urina v pregled 
protidopinški organizaciji. Niti pomislil ni, da bo 16. 5. 2018 prejel 
obvestilo o pozitivnem vzorcu. V njegovem urinu so namreč našli 
sledi higenamina.
Sprva se nekoliko posvetimo številu primerov, da je nogometaš 
uporabljal prepovedane substance za izboljšanje svojim predstav. 
Amedej Vetrih (pridobljeno s https://www.rtvslo.si/sport/nogomet/prva-
-liga/vetrih-po-preteku-kazni-upam-da-bo-to-sola-za-vse-druge/473225).
doping v športu
267
Daleč od tega, da bi lahko tovrstne primere v nogometu označili 
kot pogoste. To lahko povežemo s specifičnostjo športa. Podobno 
kot v košarki, rokometu in ostalih podobnih športnih zvrsti sta v 
nogometu kondicijska in fizična priprava izrednega pomena, ven-
dar nista bistveni. Pomembnejše je tehnično znanje, pregled pro-
stora, hitrost razmišljanja, sposobnost predvidevanja itd. Za našte-
te komponente pa ne obstaja kemijska spojina, ki bi jih izboljšala. 
Za primerjavo vzemimo cestno kolesarstvo, kjer naj bi bilo uživanje 
prepovedanih substanc najpogostejše. Bistven dejavnik, ki vpliva 
na uspešnost kolesarja, so njegove fizične zmožnosti. Seveda ob-
stajajo tudi druge kvalitete, ki jih kolesar mora imeti, če želi dose-
gati dobre rezultate, v katere pa se ne bomo spuščali. Zagotovo pa 
lahko trdimo, da je bistvo v telesnih zmožnostih posameznika. In 
tu lahko s prepovedanimi substancami vplivajo na svoje predstave 
na cesti. Drugače je pri nogometu, kjer razliko med vrhunskimi in 
nekoliko slabšimi nogometaši delajo ravno kvalitete, ki sem jih na-
štel že prej (tehnično znanje, pregled prostora, hitrost razmišljanja, 
sposobnost predvidevanja …).
Velja pa omeniti dejstvo, da sodobnega nogometa na visokem 
nivoju ne more igrati igralec, ki ni vrhunsko fizično in kondicijsko 
pripravljen. In če sklepamo po tem, je za predvideti, da bo prime-
rov kršitve dopinga v nogometu vse več. 
Primer Amedeja se je razvijal tako: V tednih pred kontrolo so Dom-
žalčani opravili tako imenovano mini pripravljalno obdobje. To 
pomeni, da so znotraj tekmovalnega ritma opravili serijo težjih tre-
ningov s ciljem, da bodo fizično pripravo ekipe dvignili na višji nivo 
za zaključek sezone 2017/18. Posledično se je pri igralcih pojavil 
intenzivnejši občutek utrujenosti, pojavljanje krčev … Vsak igralec 
nato podobne težave rešuje sam. Amedej se je odločil, da si poišče 
prehranski dodatek, ki mu bo pri tem pomagal. Našel ga je in kupil 
v eni izmed trgovin s prosto prodajo. Produkt iForce Nutrition Max 
Out so oglaševali na način, da je primeren za nogometaše, košar-
karje, rokometaše, kolesarje, plavalce in druge športnike. Skratka 
niti pomislil ni, da bi izdelek lahko vseboval kaj nepravilnega. Po 
neuradnih informacijah osebe blizu domžalske garderobe v tre-
nutku pretresa sem izvedel, da naj bi »prepovedan« produkt upo-
rabljal velik del takratnega domžalskega moštva. Naključni žreb te-
stirancev tisti dan bi lahko bil nemilosten do velike večine. Omeniti 
velja še to, da je izdelek v angleški deklaraciji omenjal, da vsebuje 
higenamin, medtem ko v slovenski deklaraciji tega ni zapisanega. 
„Kot sem dejal v izjavi za Sloado, sem zadevo našel na spletu, na-
kup pa je v mojem imenu opravil soigralec Dario Melnjak, ki živi 
v Ljubljani, kjer se dotična trgovina nahaja. Glede na to, da sem 
izdelek kupil v prosti prodaji v trgovini v Sloveniji, nisem niti po-
mislil, da bi lahko vseboval prepovedano snov. Za higenamin prej 
še nikoli nisem slišal in ga nisem poznal do tega primera, ko je bil 
moj vzorec pozitiven“ (Plestenjak, 2018). Izjava Amedeja nakazuje 
na njegovo nedoslednost, ki je nato vodila v nepopravljive posle-
dice. Po preteku kazni je nato na vprašanje o tem, kako je sedaj z 
njegovo pazljivostjo glede vsebnosti snovi prehranskih dodatkov, 
izjavil, da praktično vsako energijsko pijačo, ki jo kupi v trgovini ali 
na bencinski črpalki, natančno pregleda. Pravi tudi, da obstaja apli-
kacija na telefonu, s katero si lahko pomagaš in vanjo vpišeš vse 
sestavine, ki jih izdelek vsebuje, ter z njo preveriš, ali vsebuje kaj 
prepovedanega ali ne. Na koncu še doda: „V ozadju je pri meni 
vedno prisoten strah in vse redno pregledujem. Upam, da ni no-
benih možnosti za podobno situacijo“ (Hočevar, 2018). 
Amedej Vetrih je bil z zelenic prve slovenske nogometne lige od-
soten »zgolj« 6 mesecev. Prve 4 mesece prav tako ni smel trenirati 
s prvim moštvom nogometnega kluba Domžal. Pripravljenost je 
vzdrževal tam, kjer mu je to bilo dovoljeno. V neki izjavi sem pre-
bral, da si je tudi vzel nekaj časa zase – šel na oddih in več časa po-
svetil svoji družini. Zadnja dva meseca se je nato že lahko priključil 
ekipi in trenažnemu procesu. Toda zakaj ni bil kaznovan s polno 
kaznijo dveh let? Amedej je takoj, ko je s strani SLOADO izvedel 
za pozitivni vzorec, odzval in se ponudil za sodelovanje: „Nemu-
doma sem se odzval na sestanek in zaslišanje pri SLOADO, potrdil 
pripravljenost za popolno in iskreno sodelovanje ter se na podlagi 
ugotovitve, da je higenamin bil prisoten v prehranskem dopolnilu, 
odpovedal pravici do odprtja in analize vzorca B. Iskreno obžalu-
jem nastalo situacijo ter sem pripravljen nositi vse morebitne po-
sledice“ (Plestenjak, 2018). 
Higenamin, znan tudi kot norkoklaurin (ang. norcoclaurine) je al-
kaloid rastlinskega izvora (1-benzil-1,2,3,4-tetrahidro izokinolin), ki 
ga najdemo npr. v korenini preobjede (Aconitum carmichaelii) ali 
semenih indijskega lotusa (Nelumbo nucifera). Higenamin se na 
tak način uporablja v tradicionalni kitajski medicini, na trgu pa ga 
v produktih lahko najdemo v sintetični obliki (higenamin HCl) ali 
pa v obliki rastlinskih ekstraktov. Prvotno so ga prepoznali kot ak-
tivno kardiotonično sestavino te zdravilne rastline, ki se v mnogih 
azijskih regijah uporablja kot lokalno in tradicionalno zdravilo za 
zdravljenje različnih bolezni, kot so kolaps, sinkopa, boleči sklepi, 
edemi, bronhialna astma itd. Študije higenamina so pokazale po-
tencialne terapevtske učinke za bolezni, kot so srčno popuščanje, 
šok, artritis, astma, ishemija/reperfuzijska poškodba in erektilna 
disfunkcija. Higenamin je bil preizkušen kot farmakološko sredstvo 
v kliničnih študijah na ljudeh na Kitajskem. Tam je bilo uporabljeno 
pri obremenilnem testiranju za odkrivanje bolezni koronarnih ar-
terij (Higenamine, 2017).
Na listo prepovedanih snovi v športu je bil uvrščen leta 2018 v 
skupino beta-2 agonistov. Te spojine se v medicini uporabljajo 
za razširitev dihalnih poti pri zdravljenju astme in drugih pljučnih 
obolenj. Nekatere raziskave so pokazale, da beta-2 agonisti lahko, 
kadar je njihova prisotnost v krvi močno povečana, vplivajo na iz-
boljšanje telesnih sposobnosti. Beta-2 agonisti so za športnike pre-
povedani na tekmovanjih ter izven njih po pravilih SLOADO. Med 
nezaželene učinke beta-2 agonistov spadajo glavobol, znojenje, 
nemir in vznemirjenost, mišični krči, anksioznost. V kombinaciji s 
kofeinom lahko v redkih primerih pride tudi do resnih motenj srč-
nega ritma. Običajno je higenamin v prehranskih izdelkih, zlasti v 
prehranskih dopolnilih, prisoten skupaj s kofeinom. Tej kombinaciji 
se pripisuje aktivnosti razgradnje maščob (lipoliza) in pospešitve 
metabolizma s termogenezo. Ti izdelki se športnikom in rekreativ-
cem pogosto oglašujejo kot sredstva za hujšanje, t .i. »fat burnerji«. 
Športniki ga največkrat zaužijejo v nizkih količinah kot kontamina-
cijo (Opozarjamo na higenamin v izdelkih, 2018).
Ena izmed športnic, ki ji je bila v krvi najdena snov higenamin, je 
tudi Kitajka Liu Hong. Zmagovalka hitre hoje na svetovnem atlet-
skem prvenstvu v Pekingu leta 2015 je bila kaznovana z enome-
sečno kaznijo. Uporaba higenamina naj bi bila nenamerna, in sicer 
naj bi ga vsebovala kar krema, ki jo je tekmovalka uporabljala pri 
masažah. Količina najdenega higenamina v vzorcu Liu Hong je bila 
zelo nizka. Po preiskavah je antidopinški laboratorij v Rimu res na-
šel sledi higenamina v kremi, ki jo je Kitajka uporabljala za masažo. 
Po vseh zaslišanjih se je IAAF odločila, da verjame, da Liu Hong ni 
uživala higenamina z namero, da ji bo to pripomoglo pri športnih 
tekmovanjih. Tako je IAAF predlagala, da CAA (Kitajska atletska zve-
268
za) kaznuje Hongovo le od 13. 6 do 13. 7. 2016 (World champion Liu 
Hong banned, 2016).
Podoben primer, kot je najin osnovni, pa se je zgodil leta 2017, ko 
je v elitni angleški premier ligi bil za higenaminom pozitiven igra-
lec Liverpoola Mamadou Sahko, vendar takrat ta snov še ni bila 
na seznamu prepovedanih snovi, tako da je bil igralec le začasno 
suspendiran za 30 dni. Takrat je UEFA kritizirala način in pristop 
WADE, ki je v svojo obrambo predstavila znanstvene dokaze, da 
higenamin spada pod beta-2 agoniste in da spada v S3 kategorije 
prepovedanih snovi. V tistem letu je bil potem tudi uradno speljan 
postopek uvrstitve higenamina na listo prepovedanih snovi. Je pa 
WADA že v letu 2016 pozvala svoje omrežje laboratorijev, da pri-
pravijo sistematična testiranja za higenamin (Majendie, 2017).
 Literatura
1. Higenamine. (2017) National Center for Advancing Transla-
tional Sciences, Inxight: Drugs Pridobljeno iz: https://
drugs.ncats.io/substance/PQ432PID6E
2. Hočevar, M. (28.11.2018). Vetrih po preteku kazni: Upam, 
da bo to šola za vse druge. MMC RTV SLO. Pridobljeno iz: 
https://www.rtvslo.si/sport/nogomet/prva-liga/vetrih-po-
-preteku-kazni-upam-da-bo-to-sola-za-vse-druge/473225
3. Majendie, M. (21.4.2017). WADA criticized by UEFA over han-
dling of Mamadou Sakho doping case. CNN. Pridobljeno 
iz: https://edition.cnn.com/2017/04/21/football/mamadou-
-sakho-wada-doping-case-liverpool-crystal-palace/index.
html
4. Opozarjamo na higenamin v izdelkih športne prehrane. 
(2018) Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pridobljeno iz: 
https://www.nijz.si/sl/opozarjamo-na-higenamin-v-izdel-
kih-sportne-prehrane
5. Plestenjak, R. (14.6.2018). Amedej Vetrih padel na dopinškem 
testu, Domžale opozarjajo na neskladja. Siol.net. Pridoblje-
no iz: https://siol.net/sportal/nogomet/amedej-vetrih-krsil-
-protidopinska-pravila-470321
6. World champion Liu Hong banned for one month for mi-
nor fault in using massage lotion. (29.7. 2016). China.org.cn. 
Pridobljeno iz: http://www.china.org.cn/world/Off_the_
Wire/2016-07/29/content_38987617.htm 
Žiga Jeglič
Katarina Kumer in Maja Mencin
 Uvod
Eden izmed odmevnih primerov kršenja dopinških pravil je tudi 
zgodba slovenskega hokejista Žige Jegliča, ki pa je nekoliko bolj 
»nedolžna«, kot so nam jo sprva predstavili mediji. Ravno zavaja-
joči naslovi novic in poročil so tisti, ki imajo največji vpliv na špor-
tnikovo nadaljnjo kariero in sloves. Večina ljudi člankov ne prebere 
v celoti, v spominu pa jim ostane udarni naslov: Slovenski hoke-
jist pozitiven na dopinškem testu. Tudi to je ena izmed mnogih 
zgodb, katere večji pomen nosijo posledice pisanja medijev, kakor 
dejanska doba kazni.
Žiga Jeglič se je rodil 24. februarja 1988 v Kranju in je svojo hokej-
sko kariero začel v Hokejskem klubu MK Bled. Kasneje je igral tudi 
za HK Acroni Jesenice ter v švedski, finski, nemški in slovaški ligi. 
Kot član je slovensko reprezentanco zastopal na petih svetovnih 
prvenstvih, od tega treh v elitni diviziji. Sodeloval je pri prvem na-
stopu slovenske reprezentance na olimpijskem hokejskem turnirju 
2014 v Sočiju. Prelomni dogodek se je zgodil 20. februarja 2018, ko 
je v času nastopa na Olimpijskih igrah 2018 v Pjongčangu v Južni 
Koreji padel na doping kontroli na fenoterol, ki so ga zaznali v urinu 
(Žiga Jeglič, 2018). 
Takoj je dobil navodilo, da ne sme igrati na naslednji tekmi proti 
Norveški in mora v 24 urah zapustiti olimpijsko vas. Prvotno je bil 
kaznovan z dvoletno prepovedjo nastopanja, toda Mednarodno 
športno razsodišče mu je po razgovorih kazen znižalo na osem 
mesecev. Izkazalo se je, da je bil fenoterol v urinu prisoten kot ena 
izmed sestavin Beroduala, zdravila za določene bolezni spodnjih 
dihal, ki mu jih je leta 2017 zaradi težav z astmo predpisal zdravnik. 
Jeglič zdravila ni navedel kot terapevtsko izjemo, zato so mu od-
redili kazen za malomarnost, saj bi bila njegova dolžnost navesti 
zdravilo. 
Kot navaja SLOADO morajo športniki sami poskrbeti, da pre-
povedane snovi ne pridejo v njihovo telo in so sami odgo-
vorni za vse prepovedane snovi ali njihove metabolite ali 
označevalce, najdene v njihovem vzorcu. Športniki, katerih 
Žiga Jeglič (Sportsnewsempire, 2018).
doping v športu
269
zdravljenje zahteva uporabo prepovedanih snovi ali prepove-
danih postopkov, morajo zaprositi za terapevtsko izjemo (TI) pri 
svoji mednarodni športni zvezi ali pri SLOADO. Za nekatera ve-
lika tekmovanja, kot so npr. olimpijske igre, morajo športniki 
preko nacionalnega olimpijskega komiteja predložiti obstoje-
čo TI medicinski komisiji MOK (Postopek pridobivanja TI. (b.d.)). 
Ker je prišlo do šuma v komunikaciji med zdravniki, trenerji in 
športnikom, Žiga zdravila ni prijavil. Na to se je tudi sprva skli-
ceval, češ da ni vedel, da zdravilo vsebuje prepovedano snov. 
 
Okoren (2008) je zapisal, da slovenska reprezentanca po pravilih 
ni bila kaznovana z odvzemom osvojenih točk v Pjongčangu, saj 
se v ekipnih športih takšna kazen izreče, če so pozitivni najmanj 
trije igralci iste ekipe. Po vsaki tekmi morata na doping kontrolo po 
dva igralca iz vsake reprezentance. Ne glede na razplet dogodkov 
pa dopinški primer meče slabo luč na igralca samega, vodstvo re-
prezentance, slovenski hokej kot tudi na Hokejsko zvezo Slovenije. 
Jeglič je reprezentanco pustil na cedilu že leto prej na svetovnem 
prvenstvu elitne divizije v Parizu, ko je bil kaznovan s prepovedjo 
nastopanja na dveh tekmah, potem ko je z rezilom drsalke sko-
raj prerezal vrat švicarskemu napadalcu. Jeglič je tretji pozitivni 
dopinški primer na 23. zimskih olimpijskih igrah po rezervnem 
japonskem hitrostnem drsalcu in Rusu Aleksandru Krušelnickem, 
ki je osvojil bronasto kolajno v curlingu. Kasneje je tudi Žiga Jeglič 
priznal, da je sam kriv, ker zdravila ni prijavil in bo v bodoče bolj 
pazljiv. Hkrati se iz takih primerov lahko učijo tudi drugi športniki.
 Mediji in njihov vpliv
Danes imajo mediji velik vpliv na športnikovo prepoznavnost. De-
lujejo na podlagi odziva prejemnika, ki potrdi pomembnost oddaj-
nika in mu da verodostojnost. Največjo moč ima danes svetovni 
splet ter v športu tudi televizija, kjer spremljamo športne prenose. 
Poleg prepoznavnosti pa lahko mediji vplivajo tudi na športno 
identiteto, motivacijo, višjo ali nižjo samozavest ter samopodobo 
športnika (Livrin, 2017). 
Problem nastane, ko novinarji objavijo napačne, pomanjkljive in-
formacije ali zavajajoče naslove, ki lahko posamezniku povzročijo 
veliko dolgotrajne škode. Žiga Jeglič je 4 dni po testiranju izvedel 
pozitivne rezultate na dopinškem testu, le 50 minut pred nasle-
dnjo tekmo. To so še isti dan izvedeli tudi novinarji in že se je nje-
govo ime pod odebeljenim tiskom DOPING pojavilo na mnogih 
naslovnicah ne le v Sloveniji, ampak po celem svetu. Zagotovo to 
predstavlja velik šok. Ko kar naenkrat ne veš, kaj se ti je sploh zgodi-
lo in moraš brez izgovora oditi iz olimpijske vasi. Podrobna preiska-
va lahko poteka več mesecev, medtem pa športnik čaka na odloči-
tev in ne ve, kaj pričakovati, kaj to pomeni za njegovo kariero. Prav 
tako si navijači in širša javnost o samem športniku, njegovi ekipi 
in celo samem športu ustvarijo mnenje na podlagi prejetih (ne-
popolnih) informacij. Vsekakor izgubiš tudi zaupanje soigralcev in 
trenerja. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za doping iz malomarnosti, 
kar dejansko ne predstavlja tako hude kršitve, kot če bi tekmovalec 
namensko posegal po prepovedanih substancah. Ne glede na raz-
plet pa ime kršitelja ostane omadeževano in mora nositi določene 
posledice. Zaupanje mnogih navijačev, sotekmovalcev je izgublje-
no, težave pa ima lahko tudi pri iskanju nove zaposlitve ali sklenitvi 
pogodbe z novim klubom. Tudi s tem se je spopadel Jeglič, ko je 
zaradi dopinške afere ostal brez dela v ruskem hokejskem klubu 
Neftehimika iz Nižjekamska, kjer so mu sprva obljubili podporo, 
kasneje pa prekinili pogodbo. Pozitiven test Žige je povzročil ve-
lik stres na samih olimpijskih igrah ne samo dotičnemu športniku, 
ampak celotni ekipi, slovenski reprezentanci in navsezadnje vsej 
Sloveniji. Kakršna koli zloraba dopinga je namreč prepovedana in 
nešportna, kar pomeni slab zgled. Tudi soigralci so bili pretreseni, 
saj so tekmo proti Norveški odigrali brez enega boljših igralcev, 
brez da bi jim kdo natančno pojasnil, kaj se je zgodilo, kar se je po-
kazalo tudi v izgubljeni tekmi z Norveško 2 : 1. Igrali so pod velikim 
pritiskom v oteženih okoliščinah.
 Doping iz malomarnosti
Na spletni strani RTV-ja (Doping: Na testu padel, 2018) zasledimo 
izjavo Mednarodnega športnega razsodišča: „Žiga Jeglič je bil po-
zitiven na fenoterol. Športnik je sprejel kršitev, tako da je suspendi-
ran s tekmovanj do konca Olimpijskih iger v Pjongčangu. Olimpij-
sko vas mora zapustiti v 24 urah.“
Ob taki novici je bil Žiga v šoku. Povedal je, da se je težko spri-
jaznil z odločitvijo, pa kljub vsemu zapustil olimpijsko vas in 
ravnal odgovorno. Med čakanjem na odločbo ni vedel, kaj 
sledi, zato se je zagotovo pojavila negotovost, strah in z nji-
ma še stres. Na rezultate se je odzval povsem razumno, bilo ga 
je strah, ker ni vedel, kako naprej (Žiga Jeglič spregovoril, 2019). 
Ob taki situaciji bi športnik potreboval podporo in ne izgnanstvo, 
še posebej v primeru nenamernega dopinga.
Mediji poročajo o dogodkih in jih ustvarjajo. Svojo prepoznavnost 
ohranijo tisti, ki se ne pustijo zmotiti in se ne ozirajo na novice me-
dijev, ki jih posredujejo javnosti. Vedno več je pritožb javnih oseb, 
da novinarji njihove pravice do zasebnosti ne upoštevajo. Res pa 
je, da nezdrav način življenja, ponočevanja, izzivanje nesreč pri 
športnikih vplivajo tudi na njihovo športno življenje, na pripravlje-
nost, neposreden vpliv na njegove uspehe v športu (Milovanovič, 
2007).
Mediji imajo velik vpliv na družbo, posameznike in vplivajo na 
športnikov ugled ter prepoznavnost, zato potrebujejo pomoč pri 
komunikaciji z javnostjo. Pazljivi morajo biti, kaj povejo, da mediji 
ne obračajo ali interpretirajo izjave po svoje. Žigovo pojasnilo jav-
nosti je bilo odgovorno in zaokroženo v celoto. Sporočil je, kdaj 
se je testiral, kakšni so bili rezultati, katera snov je bila prisotna, kje 
jo lahko najdemo, zakaj in kdaj je uporabljal zdravilo. Priznal je, da 
je spregledal razliko med primerljivimi zdravili in pozabil prijaviti 
zdravilo kot terapevtsko izjemo (Doping: Na testu padel, 2018). Pri 
pisanju pojasnila za javnost je imel verjetno pomoč. Odgovarja na 
najpogostejša vprašanja, ki se mnogim pojavijo ob slišani informa-
ciji o pozitivnem dopingu na olimpijskih igrah.
Po eni strani lahko rečemo, da je ravnal neodgovorno, saj ni prijavil 
zdravila, ki je vsebovalo prepovedano snov. Po drugi strani lahko 
rečemo, da je ravnal odgovorno, saj je sprejel posledice/nadaljnje 
protidopinške postopke ter se opravičil. 
Jani Dvoršak s Slovenske antidoping agencije se je čudil in jezil 
nad dejstvom, da je Žiga vzel zdravilo, ki ga je treba v okviru pro-
tidopinških postopkov prijavit, kljub stalnem opozarjanju na to. 
Povedal je, da ne ve, kaj naj še naredijo, da se to ne bo ponavljalo 
(Doping: Na testu padel, 2018).
Športniki imajo veliko odgovornost, predvsem to, da so zgled. 
Prav ta lastnost naredi športnika dobrega, na ta način lahko dobi 
ugled, spoštovanje in slavo. Vse to se lahko v trenutku pozitivnega 
270
dopinškega testa izgubi. Športnik izgubi tudi zaupanje pri ekipi, 
gledalcih, trenerju … v večji meri ob namernem dopingu. Kar ne 
pomeni, da ne izgubi vsega tega ob nenamernem dopingu.
Lahko bi govorili o primeru malomarnosti ali pa pomanjkljivem 
sodelovanju zdravnikov, trenerjev, športnikov in dopinške orga-
nizacije. Prav zaradi povezanosti organizacij, zvez, zavodov bi se 
morala povečati informiranost zdravnikov, športnikov, trenerjev ... 
Potrebno bi bilo vzpostaviti več učinkovite komunikacije med nji-
mi za boljše poznavanje odgovornosti vseh vključenih. Prav tako 
olajšati skrbi športnikom s pomočjo izdelave programa/sistema za 
zdravnike, trenerje, športnike, ki bi pripomogel k boljši organizaciji 
vpisovanja, oddajanja, posredovanja potrebnih informacij ali vlog. 
Z boljšim sodelovanjem, organizacijo, pretočnostjo informacij bi 
lahko znižali količino stresa skoraj vsem, predvsem pa športnikom. 
To bi za njih predstavljalo zmanjšanje skrbi za pravne zadeve in 
povečanje pozornosti na dobro izvedene treninge, nastope ter 
vpletenost z mediji.
„Mi stojimo za njim, verjamemo, da se bo vse razčistilo. Je pomem-
ben del ekipe, zelo v redu fant. Zame je to nekaj presenetljivega, 
podrobnosti še ne vem, zato ne bi rad povedal preveč“ (Kapetan 
Jan Muršak, 2018, v Doping Jegliča: Kakšne težave, 2018). Glede na 
izjavo kapetana lahko sklepamo, da so med seboj zelo povezani, si 
zaupajo ter znajo med sabo komunicirati in sodelovati. To nakazu-
je na dobre medsebojne odnose, ki pripomorejo k uspehu. 
 Zaključek
V tem primeru ne smemo zanemariti tudi pomembnosti vloge 
trenerja, ki jih je spremljal na OI, saj bi moral ta poskrbeti za vse 
pravne zadeve, vloge in papirologijo. Lahko bi najel zdravnika, ki 
bi celotno hokejsko reprezentanco pred odpravo pregledal, prav 
tako njihova zdravila. Že predhodno bi moral podučiti in izobraziti 
športnike, da bi se izognili takšnim incidentom.
Glede na vse športnikove obveznosti s treningi, tekmami, mediji, 
ki mu verjetno predstavljajo stres, hitro pride do situacije, ko infor-
macija uide iz glave. Tovrstne situacije bi lahko preprečili s progra-
miranim kompleksnim programom/sistemom, namenjenim špor-
tnikom, trenerjem, zdravnikom, kot tudi organizacijam, zvezam, 
zavodom, a bi za to potrebovali veliko denarja. Lažje bi bilo, če bi 
komunicirali in oddajali vloge preko sistema, ki med seboj pove-
zuje vse vključene in ne samo dopinško organizacijo in športnika. 
Žiga je povedal, da ga je pozitiven doping presenetil. Ob tem se 
ni počutil dobro, saj ni vedel, kaj ga čaka. Naučil se je, da na koncu 
lahko zaupaš le sebi, in dodal, da bo gledal v prihodnost s previ-
dnostjo (Mavrič, 2019). Iz vsake neprijetne izkušnje se po navadi 
naučimo dosti več kot iz zelo prijetne, saj se moramo naučiti, kako 
se sprijazniti s situacijo/ jo sprejeti, priznati in gledati pozitivno in 
odgovorno v prihodnost ne glede na mnenja drugih okoli nas.
 Literatura
1. Doping Jegliča: Kakšne težave lajša zdravilo, ki ga je jemal? 
(20. 2. 2018). MMC RTV SLO. Pridobljeno iz https://www.
rtvslo.si/sport/oi-2018/hokej/doping-jeglica-kaksne-tezave-
-lajsa-zdravilo-ki-ga-je-jemal/446524?fbclid=IwAR20FAF9Q-
-VbG6jJqwGbBuCfCY_D_R9T4hocpaJCTCeShsh35aDGidcu-
ELs
2. Doping: Na testu padel hokejist Žiga Jeglič. (20. 2. 2018). 
Delo. Pridobljeno iz https://www.delo.si/zoi-2018/zoi-novi-
ce/doping-na-testu-padel-ziga-jeglic.html?fbclid=IwAR3Xq
NNsFPEKGN0ts86grvOukrqfVHu4s4pIqZdCvmOnwyKJ0v9
wvcOjHVc
3. Livrin, N. (2017). Psihološki vpliv medijev na profesionalne 
športnike. (Diplomsko delo, Fakulteta za organizacijske vede). 
Pridobljeno iz https://dk.um.si/Dokument.php?id=117898
4. Mavrič, P. (2019). Žiga Jeglič spregovoril o dopinškem prekr-
šku: Na koncu lahko zaupaš le sebi. Sportal. Pridobljeno iz 
https://siol.net/sportal/hokej/ziga-jeglic-o-dopinskem-pre-
krsku-zaupas-lahko-le-sebi-489906?fbclid=IwAR1OuAvr_2N
HngZWSpaXk2J4xL7j3lrL4dFrL7NwUAgIujNFBy0peNF3FkU
5. Milovanovič, A. (2007). Odnos medijev do športnih dosež-
kov in zasebnega življenja slovenskih vrhunskih športnikov 
(Diplomsko delo, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz https://
www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22050170Milo-
vanovicAna.pdf
6. Okoren, J. (2018). Žiga Jeglič mora zaradi dopinga zapustiti 
olimpijsko vas. Delo. Pridobljeno iz https://www.dnevnik.si/
1042802159?fbclid=IwAR3VUrxD1QBu0xy1iLktb9MINf4Pgax
CQjcZmO8iY0DZM6PAwiHWEX8R_zk
7. Postopek pridobivanja TI. (b.d.). SLOADO. Pridobljeno 
23.02.2020, iz https://www.sloado.si/kategorija/sportniki-ti-
-postopek
8. Spoertnewaempire (2018). Sportnewsempire. Pridobljeno 
23.02.2020 iz https://i0.wp.com/www.sportsnewsempire.
com/wp-content/uploads/2018/02/180220081414-01-ziga-
-jeglic-0217-super-tease.jpg?fit=1100%2C619&ssl=1
9. Žiga Jeglič (2018).Wikipedija The Free Encyclope-
dia. Pridobljeno iz https://sl.wikipedia.org/w/index.
php?title=%C5%BDiga_Jegli%C4%8D&action=history
doping v športu
271
272