Dopisi in novice. — Iz deželnih zborov. (Dalje.) Poslanec dr. Bleiweis govori: V ukaznem listu sem čital, da slavno ministerstvo nauka, sklicevaje se na državno postavo od 14. maja 1869, zahteva od deželnega šolskega sveta, da opominja učitelje ljudskih šol, ki nimajo spričevala sposobnosti, da se preskušnji podvržejo letos ali izjemoma do priliodnjega leta; če se tej preskušnji ne podvržejo, velja tudi o njih ta, naravnost moram reči, drakonska postava, da se jim celo spričevalo zrelosti (Zeugniss der Eeife) vzame! To se meni zdi postava tako ostra in nepravična, da se nikakor zagovarjati ne more. Jaz sem v imeniku, ki ga je kranjski »Lehrerverein« te dni v naši zbornici razdelil, bral, da je veliko, morebiti kakih 20 takili učiteljev, ki uže 15in še več let so v službi, imajo spričevala zrelosti in gotovo učijo od tega časa nekateri v zadovoljstvo predstavljenih jim oblasti. Sedaj pa pride ta ukaz ko strela z jasnega neba, da se morajo ti skušeni, praktični učitelji v Ljubljano potruditi in tukaj podvrečl se izpitu o takib naukih, kterih se oni čas v preparandiji učili niso: fizike, lnatematike itd. Ne trdim, da bi se taka znanstva ne mogla zahtevati od učiteljev, ki imajo kako višo učiteljsko službo, ali z ozirom na učitelje, ki učijo v 1. in 2. razredu ljudske šole, je nepotrebna ona zahteva. Če skažejo učitelji takih najnižjih razredov, da so skozi toliko jn toliko let zadovolilno opravljali svojo službo, meni to več velja, kakor če bi preskušnjo dobro prestali. Vsaj vemo, koliko veljajo tudi spričevala včasih v drugili zadevab. Glede na to, da učiteljev čedalje bolj zmanjkuje in da jih tudi od drugod ne bomo dobili — ravno te dni sem bral v nekem časniku, da vsej Avstriji primanjkuje 5000 učiteljev —• in glede na to, da ne vemo, kako vreme bo na spomlad pihalo in da bi, kar ni nemogofie, naši mlajši učitelji morali v vojsko iti, si pač misliti moramo, kaj bo z našimi šolami? Duhovni gospodje bodo potem še prav dobri, ki se zdaj od šole odvračajo. Povdarjam tedaj še enkrat, da je praksa učiteljeva, česeje zadovolilno obnašal v službi, več vredna, kakor vsak »Lehrerbefahigungs-Zeugniss«. Jaz sicer s predlogom svojem mimam namena, lenobe podpirati, ali tega si ne dam vzeti, da, kdor učiteljsko službo opravlja zadovolilno že dolgo na deželi, naj se ne sili še preskušnje delati. Zararadi tega stavim sledeči predlog (bere): »Slavni deželni zbor naj sklene: Deželnemu odboru se naklada obrniti se na c. k. deželni šolski svet, da pri ministerstvu nauka dela na to, da učitelji, ki uže 15 let dovolilno služijo, pa po novi postavi od 14. maja 1869 nimajo spričevala učiteljske sposobnosti, se oproste dotične preskušnje, da brez nje definitivno službo dobiti morejo.« (Predlog se podpira.) Dež. predsednik govori zoper 3. točko v odborovem nasvetu, ter želi, da bi se popolnoma opustila, ali vsaj sprejela v taki obliki, ka se želja izreka, da bi se deželna šolska oblast zmirom ozirala na obojestransko korist (na šolsko postavo in deželno varčnost). Poročevalec g. Dežinan odgovarjaje pervič na opazke deželnega predsednika navede med drugim tudi §. 6. dež. šolske postave dne 29. aprila 1873, ki pravi: »Šolske oblasti naj čuvajo nad tem, da se napravijo potrebne ljudske šole brez nepotrebnega odloga (§. §. 1, 5, 12) tam, kjer jih še ni, vendar z ozirom nazmožnosttistih,kiza šolo skladajo indase nterdijo vsi pogoji njih terdnega in vspešnega obstanka. Potem navede dva zgleda, ki dokazujeta, da se okrajni šolski svet ne ozira na to okolnost. Tako na pr. hočejo v Litiji imeti dvarazredno šolo, v Šmartnem pa Cveterorazredno, ki vendar na daleč zadostuje krajnim potrebam. V Toplicah pri Zagorji je čvoterorazredna šola, a pri fari v Zagorji hočejo imeti dvorazredno, ali bi se ne mogli pogoditi, da bi otroci iz farne šole hodili v Toplice? (Beiž ko ne, je to nemogoče, sicer bi tndi okraj. šl. svet tega ne bil prezerl. V farni šoli v Zagorji je ogromno število otrok, ko bi liodili nekateri v Toplice bi mogli tam napraviti podrazrede, no, potem je vse jedno, kar se tiče troškov, afaranom z Zagorji ni vse j e d n o, kam hodijo njih otroci v šolo). — Na predlog g. Bleivveisa pa omeni, da dobro želi starejšim učiteljem, a g. D. je te misli, da bi o. o. frančiškani, ki podučujejo v Kamniku in v Eudolfovem lahko napravili tako preskušnjo, ko bi hoteli. — Sicer je pa tudi on te misli, da bi še starejšim učiteljem, ki so že bili pred nekaj časa prašani, nekoliko pregledalo (Lehrer, die schon eine bedeutende Zeit im Schuldienste zugebraclit haben, \venn auch einst gepriift, verdienen einige Beriicksichtigung). Vendar pravi, da je sitno kaj tacega vpeIjati, da ne pride v navado, nekaterim v potuho. (Dalje prih.) — V Materiji v Istri je umerl učitelj g. Alojzij Medja. Eanjki je bil rojen v Breznici na Gorenskem 1. 1849 in je služil po raznih krajih od 1. 1866. — »Slov. Narodu« se piše od tam, da je bil sprevod za ranjkem za tiste kraje istinito velikansk in veleslovesen. Naroda je šlo za rakvo na stotice i. t. d. Dopisnik pristavlja: »Iz vsega sledi zaključek, da Istra (po mojem prepričanji [dop.]) mnngo vi.še štova narodno slovensko učiteljstvo, nego li izneverjeni svet po Kraujskej ali Štajerskej«. Ta pristavek moramo vendar brati »grano salis«. Narod;:¦¦p-i učitelja tudi po Kranjskem in Štajarskem spoštujejo in čislajo, priča temn. da neučitelji podpirajo učiteljska društva, da, da! ko bi neučitelji ne podpiraii narodnih učiteljev, so ti kmalo s svojim delovanjem pri kraji. To saiai naj bolje čutimo, in kolikorkrat se obračamo na slovensko rodoljubje, tolikrat nas navadno domorodec razumeva! Da imajo pa Nemci in še nekateri drugi, svoje priveržence raje od narodnih učiteljev, to je pač naravno, kdo se bo temu čndil? Sicer mora pa v teh kritičnih časih vsak pravi rodoljub, tedaj tudi slovenski učitelj, pripravljeti biti za svoje prepričanje tudi kaj žertvovati. Pravega rodoljubja brez tega ni. Ko bi bila »narodnost« vsakemu tolsta molzna krava, ki bi mu dajala mleka, masla in sira, potem bi jo vsak zadel, vse bi hotlo narodiio biti in veljati, a rodoljubje je krepost, ki mnogo, mnogo tirja, in naklada raznotere dolžnosti. Stan pa tudi nobenemu ne daje »a priori« spoštovanja, to si more človek sam in le sam zaslužiti. — Na celovskej učiteljskej pripravnici se podučuje v slovenskem jeziku le jedno uro, in še takrat le metodično. Kandidatje 4. razreda, katerim bi imel koristiti ta metodičen poduk, imajo v ravno istej uri drug obligaten predmet, toraj se ga koroško - slovenskih kandidatov niti jeden ne udeležuje. In vendar je na Koroškem tretjina prebivalcev slovenske narodnosti, upirajo se baje na geslo: »der deutsche brauclit nicht windisch, der windische muss deutsch konneii«. Sicer je res »quot linguas cales, tot homines vales«, a vsako izobraževanje se more vendar le začeti v materinsčini, in ljudske šole ne morejo biti le v ta namen, da se v jezikih podučuje, sicer ljudstvo peša v vsakem obziru. — V četertek bodo zborovali Ijubljanski mestni učitelji (vradno). Dnevni red je: 1. opazke nadzornikove pri šolah. 2. Kako strabovati šolsko mladino brez šibe. 3. Ret-ni poduk v Jjudski šoli. 4. Volitev stalnega odbora. 5. Volitev bukvarničnega odseka.