UtiOVNO ŽIVLJENJE VIDA tSPIRITUAL e PRIČUJOČA OBSEŽNA ŠTEVILKA, KI IMA KAR 72 STRANI, JE OKTOBERSKA. TA MESEC JE SLOVENCEM ZLASTI ZADNJA DESETLETJA POSEBNO PRILJUBLJEN, KAJTI SPOMINJA NAS NA TRI VELIKE IDEJE KATOLIŠKEGA MIŠLJENJA: RAZŠIRIMO KRALJESTVO KRISTUSOVO PO SVETU — MISIJONSKA NEDELJA; UTRJUJMO GA MED NAMI — KRISTUS KRALJ; OBOJE PA PO MARIJINEM NAROČILU PRED .VSEM Z MOLITVIJO ROŽNEGA VENCA — ROŽENVENSKI MESEC... — “KATOLIŠKI MISIJONI” SO TO POT VEČ KOT ŠE ENKRAT TAKO OBSEŽNI KAKOR PONAVADI; TO RADI MISIJONSKE NEDELJE IN PA, KER STA BILI ZADNJI DVE ŠTEVILKI POSVEČENI DOCELA LE BARAGI IN JE BILO TREBA OBJAVITI ZAOSTALO, A NAD VSE ZANIMIVO TVARINO. — V “BOŽJIH STEZICAH” BODO BRALCI POZDRAVILI NA TREH STRANEH NARISANE VSE SKRIVNOSTI ROŽNEGA VENCA. — TUDI SICER JE TA ŠTEVILKA TO POT SILNO BOGATA NA SLIKAH, KI SO VSAKA PO SVOJE ZANIMIVE IN BI BILO RES ŠKODA JIH OPUSTITI. — KER SE BLIŽAMO KONCU LETOŠNJEGA LETNIKA, SE ŽE SEDAJ PRIPOROČAMO VSEM PRIJATELJEM NAŠEGA LISTA, DA GA VSESTRANSKO PODPRO, ZLASTI S PRIDOBIVANJEM NOVIH NAROČNIKOV, KATERO BO PRAV S TO PRIČUJOČO, TAKO BOGATO ŠTEVILKO V ROKI, ZELO OLAJŠANO. “DUHOVNO ŽIVLJENJE BI ŽELELO V PRIHODNJEM LETNIKU NE LE OHRANITI SVOJO VIŠINO, AMPAK SE ŠE DVIGNITI, OBOGATITI, TAKO VSEBINSKO IN OBLIKOVNO KOT PO OBSEGU. LE TAKO BO NAMREČ MOGLO NUDITI VSEJ SVOJI ŠTEVILNI IN PESTRI DRUŽINI NAROČNIKOV N BRALCEV, PO VSEM SVETU RAZTRESENIH, DOVOLJ RAZNOLIKO, VSE DUHOVNE POTREBE ZADOVOLJUJOČO VSEBINO. PRAV LEPO TOREJ PROSIMO VSE NAROČNIKE IN BRALCE, ZLASTI PA POVERJENIKE, DA NAM SKUŠAJO PRIDOBITI ZA NOVI LETNIK KAR NAJVEČ NOVIH NAROČNIKOV! ZA TO TAKO UČINKOVITO APOSTOLSKO DELO SE SPLAČA PRAV VSAK TRUD. KRISTUS GOSPOD BO VSEM PREBOGAT PLAČNIK! OKTOBER 19 5 1 XIX. LETNIK r Z MARIJO SKOZ ŽIVLJENJE 9. ŽALOSTNA MATI BOŽJA Z MRTVIM SINOM Najbolj razširjene in priljubljene podobe Žalostne Matere božje so upodobljene po prizoru velikega petka: Mrtvo truplo Jezusovo so sneli s križa in ga položili Mariji v naročje. Podoba neizmerne žalosti, tako globoke in bridke, kakršne ni okusilo nobeno drugo človeško srce. Če s človeškega stališča gledamo ta prizor, se nam vriva vprašanje: Ali je to konec? Truplo z ranami posejano, v nogah in dlaneh raztegnjene luknje, ki so jih zvrtali grozni žeblji, glava obdana z vencem krvavečih ran f>d trnjeve krone, prsna rana na široko zija ka-Kor odprta vrata v prebodeno Srce, do zadnje kapljice izkrvavelo truplo, ki ga z naglico pripravljajo za pogreb, da ga polože v grob, še preden sonce zaide. Kako čisto drugačen konec je to, kakor ga je napovedal prerok Iza-jija: “Raduje se puščava in pustinja, in veseii se samota in cvete kakor lilija. Videli boste slavo Gospodovo in lepoto Boga našega. Bog sam bo prišel in vas rešil. . . Njegova oblast bo velika in miru ne bo konca; sedel bo na prestolu Davidovem... in njegovega kraljestva ne bo konca.” Veliki petek zvečer, se na Kalvariji ne opazi prav nobena sled, ki hi kazala na dopolnitev te prerokbe, pač pa bi mogel Križani uporabiti drugo besedo Izaji-jevo: “Zastonj sein delal, brez uspeha in za nič sem porabil svojo moč.” Na veliki petek zvečer je res bilo videti, da je žalosten konec. Mrtvo truplo v materinem naročju in okrog peščica zvestih prijateljev, ki so brez moči, tak je navidezno uspeh Jezusovega dela. Mi pa verujemo in na sebi izkušamo, da je uspeh Jezusovega trpljenja in smrti NAŠE ZVELIČANJE, in bo do konca sveta za vse narode in rodove in za vsakega po edinca, kdor le hoče milosti, s trpljenjem JEZUSOVIM zaslužene, sprejeti in uporabljati za pravo krščansko življenje. Kadar v naše življenje trpljenje prihaja in ra še duše s temno žalostiti zaliva, tedaj se naša vera rada maje in se nam trpka vprašanja vsiljujejo, češ, Bog nas je zapustil in pozabil. Radi verujemo, da so vse dobrote, telesne in duševne, od Boga, darovi njegove očetovske roke, toda zakaj tako težko in kes-no verujemo, da nam tudi kelihe trpljenja ista očetovska roka ponuja? Zakaj tako težko verujemo, da spada tudi trpljenje v svete načrte božje previdnosti? Vedno zopet mislimo, da trpljenje, nam poslano, prekriža božje načrte, ker pač prekriža majhne želje naših src? In menimo, da je trpljenje neka motnja v našem življenju in da je Bog dolžan te motnje odstraniti, kakor stresemo kamenčke iz č. vi in. ki nas žulijo. Če tako mislimo, se motimo. Trpljenje, bolečine in bridkosti so del božjega načrta za naše življenje, prav tako kakor veselje, zdravje in blagostanje. Morda tvori trpljenje vprav temelj našega življenja — 1 in kdo bi ga mogel odstraniti, ne da bi se nevarno zamajala vsa zgradba, ki sloni na temelju? Glej, Marijo je Bog olilagodaril z največji- mi milostmi, z nadnaravnim veseljem brez-madežnosti, z nedopovedljivo srečo deviškega materinstva, jo je pa zagrnil tudi v največjo bridkost srca, v žalost, ki je bila prav tako velika kakor njena materinska sreča. Oboje: radost in žalost je liog vpletel v načrt njenega življenja, — tako je naredil tudi z mojim, tvojim in vsakim življenjem. TRPLJE-NJE NI MOTNJA v našem življenju, ampak pravilen razvoj božjega načrta. Motnja in zmeda nastane v nas še le tedaj, kadar se božji zamisli zoperstavljamo, kadar hočemo po svoji kratkovidnosti popravljati božji načrt našega življenja, kadar nimamo zadosti močne vere in dovolj trdnega zaupanja v božjo previdnost. Tudi žalostna Mati glede svojega trpljenja ni imela posebnega razodetja in ne tistega spoznanja, ki ga daje še le blaženo gledanje Boga v nebesih, Intela je le VERO. V veri je skušala razumeti, da mora biti DEKLA GOSPODOVA tudi v trpljenju, ne samo ■v* materinski sreči. Tako tudi mi: edino v» močni veri do neke mere doumemo božje načrte z nami in zmoremo prenašati tisto mero trpljenja, ki ga nam je Bog določil v NAŠE ZVELIČANJE. Kadar nas v življenju zadene trpljenje, težko nerazumljivo trpljenje, tedaj pojdimo k žalostni Materi z mrtvim Sinom v naročju. X’ duhu pokleknimo pred njo, z njo pozdravimo in molimo križanega Jezusa, pa poglejmo, kaj Marija v svoji neizmerni žalosti dela, ter jo posnemajmo. Kaj dela Marija? Z materinsko nežnostjo ogleduje Jezusove rane, spoštljivo in ljubeče vzame v roke njegove prebodene noge, eno za drugo, gleda rani, ki so ju zvrtali žeblji skozi stopali, zdrobili koščice, in si živo predstavlja neznosne bolečine, ki jih je Jezus čutil, vtisne si jih v spomin, da jih nikdar več ne bo pozabila; ob enem pa v svojem srcu še enkrat občuti vse te bolečine in razbeljeno žalost. Tako gre v svetem premišljevanju od ene rane do druge. Materinsko poboža levo in desno prebodeno roko, si ogleda široko rano na prsih, ki sega v sredo srca, ljubkuje njegovo sveto glavo, ki je od ostrih trnov kar preluknjana. Pri tem ogledovanju in premišljevanju se stopnjuje njena žalost in bolečina, pa tudi njena ljubezen in hvaležnost. Svete rane na Jezusovem telesu so ji častitljivi znaki neizmerne božje ljubezni. Z največjo pobožnostjo počasti vsako rano; smemo si tudi misliti, da ju je spoštljivo poljubila, kakor jih mi poljubljamo na razpelu. Marijina žalost se je sicer stopnjevala, a postajala vedno vdanejša, mirnejša — v Jezusovih ranah je našla mir, Tu Michelangelova “Pieta” iz cerkve sv. Petra v Rimu, levo žalostna Mati božja v glavnem oltarju stiske cerkve tolažbo in moč. Marija je PRVA ČASTILKA Jezusovih presvetih ran in je prva prejela sadove tega češčenja: mir, tolažbo, moč. Posnemajmo jo! češčenje svetih ran prinaša tudi nam pomirjenje, tolažbo, zaupanje in razumevanje našega trpljenja. V Jezusovih ranah je skrivališče in zaklonišče našim zbeganim dušam, tam najdemo varnost pred sovražniki zveličanja; v te presvete rane ne seže vpliv peklenskih sil. če se navadimo premišljevati in častiti svete rane Jezusove, bo sveta žalost prebodla tudi našo dušo, a ta bolečina ne bo več neznosna, ne več pretežka, ampak kakor Marijina mirna in vdana, iz nje se bo ulivala v našo dušo silna božja moč, ki nam bo pomagala razmeroma lahko nositi vse križe, ki nam jih bo božja previdnost še kdaj ".uložila, : i Ne samo zase, za vso Cerkev moremo iz Jezusovih svetih ran zajemati moč do zmage: da zmaga vsak sam zase vse dušne sovražnike in da zmaga Jezusova Cerkev med narodi. Zmaga Cerkve je v tem, da reši mnogo, mnogo duš, da reši večino ljudi. V tem je resnična zmaga Cerkve. Ali torej ne zmaguje Cerkev v tistih deželah, kjer je preganjana, kjer najdejo -v trpljenju Boga mnoge duše, ki bi bile v miru in blagostanju šle v pogubljenje? V tem Cerkev sijajno zmaguje. Uvrstimo se med pobožne častilce Jezusovih ran. S tem se postavimo čisto blizu prvi častilki, žalostni Materi Mariji. Na mnogo na- PRAZNIK KRISTUSA KRALJA, ki ga obhajamo zadnjo nedeljo OKTOBRA, ovija ves mesec v svojo bleščečo svetlobo. Pustimo, da zasveti tudi v naših dušah. Kristus MOJ kralj in po meni kralj DRU ŽINE, v kateri živim, kralj DRUŽBE, v kateri delam, kralj OKOLJA, v katerem se gibljem. Ali bo to možno? Bo, če je Kristus res MOJ KRALJ, to se pravi, vladar, katerega navdušeno ljubim, za katerega te ves žrtvujem, kadarkoli on to od mene pričakuje, za katerega živim in za katerega sem vsak čas pripravljen umreti. Kristus je MOJ Kralj, če vlada v mojem RAZUMU s svojo božjo resnico, katero v sveti pokorščini sprejemam, se je učim in po njej ravnam. — Kristus je MOJ Kralj, če vlada v moji VOLJI, ki se božji vselej udaja, sprejema navdihovanja in milosti, da jo z večjo doslednostjo in lahkoto izvršuje. — Kristus je MOJ Kralj, če vlada njegova ljubezen v mojem SRCU, da rade volje sledim, ko me vleče k sebi po svoji kratkosti in dobroti. Ali dopuščam, da Kristus tako vlada v meni? Če, potem bo po meni vladal tudi v drugih. — Nikoli ni bil noben človek toliko ljubljen kakor Kristus, naš Kralj, in tudi nikoli nobeden ne bo. Ali smo tudi mi med ljubitelji Kristusovimi? činov moremo častiti svete rane; v molitvenikih najdemo marsikatero prisrčno molitev v ta namen. Naj postavim sem samo dva vzdihljaja, 'ki jih lahko pogosto ponavljalno. Prvi, prav primeren po svetem obhajilu, resničnem in duhovnem: “MOJ JEZUS, PO ZASLUŽE-NJU SVOJIH SVETIH RAN NAKLONI NAM ODPUŠČANJE IN USMILJENJE”. Drugi, primeren tudi za jutranjo in večerno molitev: “VEČNI OČE, DARUJEM TI RANE NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA V OZDRAVLJENJE NAŠIH DUŠNIH RAN, V SPREORR-NJENJE GREŠNIKOV IN ZA DUŠE V VICAH”. Kdor poskusi, se prepriča, da je tudi pri Žalostni Materi prijetno bivati. Poskusi! Škof GREGORIJ ROŽMAN POKRET KRISTUSA KRALJA IN VZHOD Koncem aprila 1945 je umrl v Ljubljani v sluhu svetosti prelat Janez Kalan. Vse svoje duhovniško življenje je posvetil delu za zveličanje duš- “Moli in delaj” je bilo njegovo vodilo. Sam je zelo sveto živel. Veliko je molil, mnogo pridigal in pisal. Skoraj z vseh lec v ljubljanski škofiji se je kdaj pa kdaj oglasila njegova beseda. Pa tudi y druge slovenske škofije je zahajal. Kot osrednji voditelj Marijinih družb se je močno trudil za razširjanje češčenja Matere božje. Kot ustanovitelj pokreta Kristusa Kralja je hotel ves svet pridobiti za Kristusa in za njegovo sveto Cerkev. Vse, kar je kdaj zaslužil, je izdal za siromake in trpeče, sploh za potrebne, živel in umrl je brez denarja in brez vsakega drugega premoženja. Ko je po župnijah pridigal, je navajal ljudi k dobrodelnosti, k zatajevanju in gorečnosti v čast božjo. Boril se je zlasti proti alkoholizmu, razuzdanosti in nenrav Hodil je med slovenske izseljence v Srbijo, v Nemčijo, v Francijo, Belgijo in Holandijo. Vse je hotel obdržati na po' u lepega krščanskega življenja. Veliko je videl, . eliko izkusil. Njegova gorečnost ga je gnala vedno k novim zamislim, da bi še kaj vej napravil za večjo čast božjo in za svoj narod. Tako se mu je rodila misel na ustanovitev pokreta Kristusa Kralja (PKK). Po njegovem silno velikem trudu so se pričeli prirejati mednarodni kongresi Kristusa Kralja. Zadnji tak kongres se je vršil zelo slovesno v Ljubljani leta 1939. Udeležili so se ga zastopniki zelo različnih narodov. Domačinov Slovencev je prišlo do 100.000. Sveti oče je poslal svojega legata v osebi poljskega kardinala Avgusta Hlonda iz Poznanja. Pokojni prelat se je zlasti zadnja leta svojega življenja zavzemal tudi za cirilmetodij-sko Idejo. V začetku leta 1945 se je vršila seja Akcijskega odbora PKK. Na tej seji se je na dolgo in široko razpravljalo o cirilmetodijski ideji. Vsi odborniki so bili mnenja, da prihaja čas, ko je treba z živo ljubeznijo delati na tem, da pridobimo svoje slovanske ločene brate za cerkveno edinost. Upati moramo, da pride prej ali slej resnična verska svoboda po vsem svetu in tudi v Rusiji in pri drugih vovanskih narodih. Za tisti veliki čas se moramo že sedaj pripravljati. Oirilmetodijska ideja bodi odslej naša prva in najprisrčnejga in najnujnejša akcija. Akcijski odbor PKK je sklenil, da v ta namen izda prevod silno zanimive in poučne knjige iz italijanščine od p. Mana: “Naši ločeni bratje in mi”. Prevod se je oskrbel, pa radi vojne in zasedbe Slovenije po komunistih knjiga ni mogla iziti v tisku. Tudi pri raznih drugih sejah Akcijskega odbora PKK se je razpravljalo o cirilmetodijski ideji. K sejam je bil povabljen predsednik Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Mnogo koristnega se je sklenilo, toda do izvedbe ni prišlo radi tedanjih tragičnih svetovnih razmer. Bil pa je sklep, da bodi cirilmetodijska ideja vedno na programu PKK. ' ANTON MERKUN KRALJU SVETA Kralj si kraljev! Tvoja last so narodi, države in prestoli. Tisti, ki jim žezla daješ, v zlatili vencih se bleste oholi. Previsoko so, da bi dosegli jih podložnih rok pomoli. Bombnik in oklepnik njihove blagajne in prestole ščiti. Ti pa bos in z vencem, trnja kot berač iztezaš roki goli. česa vsega bi vladarji morali od Tebe se učiti! O, kaj vse bi v Tvoji krotki, sladki vladi mogli opaziti! Tvoje žezlo je ljubezen. Na prestol — križ dal sl se pribiti, da podložnike nas nepokorne, Tebi zveste v vsem nikoli, kot uporne angele ne mogel v večno brezno bi pahniti! Kdaj vzcvete Tvoj vek? Kdaj v dno ognjeno pahneš kneza razdejanja? Kdaj boš narode potegnil k Svojini zubljem iz vrtincev klanja? Zemlja ni več solz dolina, — pljuskajoča je krvi kotanja. . . Glej pravične v težkem boju, Svoja zvesta, mučen» krdela. V zmage vrh božanska Tvoja moč jih naj iz svetih bitk poganja! Kdaj žaljena, grenka srca naša vate bodo sladko zrla? Kdaj vse narode, države Tvoja krotka bo oblast zajela? Morda kmalu. . . Obla zemlje v vencu trnja je krvavo vzcvela. Naj bo Tvoja z vsemi srci, v sladki slogi naj Tvoj mir oznanja! Vladaj, Kralj in Stvarnik nag! Le Tvoj naj bo vsak narod in dežela! V DVAJSETEM STOLETJU Niti n našem podružabljenem stoletju, — dvajsetem, odkar kot Kralj nam bil si križan, po modrosti Tvoje božjem razodetju: “Kdor krotak svoj ,yrh znižuje, bo povišan; kdor na viške človečanstva drzno pleza, z njih bo v zadnje dno odkrhan, strt, ponižan!” — svojega namena zgled Tvoj ne doseza, — boj za žezla in vrhunce nič ui sti§an. V našem v krčih preroda blaznečem veku človek nič krotkosti Tvoji ni približan. Klic Tvoj žejni hira v žalostnem odjeku, samopašno razveljavljen, neuslišan. . . Tvoja vsemogočnost v naši volji prosti svojo sveto, zmagovito moč izgublja! Stara igra se ponavlja v vsej ostrosti: krotki venomer odrivan čaka zadaj, človek z mrzlim, slepim srcem vedno globlje rije v snov in vanjo mrtev se zabublja. . . O, ne pusti več, da zlodej ruši v groblje Tvoje delo, dneva zmage ne odklanjaj! Zvrsti v bojne vrste trume, zveste Sebi! Polni Tebe, z zmagovito silo zublja mrtva srca naj iztrgajo pozebi — in po njih vsem narodom sveta zavladaj! — POVELJE Vstani, plani v sedla žrtev, Kristusova konjenica! Vrzi v brzi se pohod, kreposti tvojih plamenica mračne, mlačne naj razvname, v svojih sil krdelo vključi, v bridki bitki s črnim Črtom izvojskuje z zmago Luči! Tvoji roji vseh zablod razrušijo naj postojanke, meče rdeče velesile naj zdrobe, sežgo nje zanke! Doge sloge strte, razmetane, v bratsko skupnost strni, duše suše smrtne reši, k vrelcem božjih jih povrni! Bogdan Budnik “Pohvaljen bodi, Jezus Kristus... na vse večne č se! — Amen." Srgenov Marko je že vedel, zakaj mu je božje Ime prinepetalo prav iz srede notranjosti. Klobuk je vrtel v rokah in gledal po bregih naokoli. Vdiljen od Drave, ki je za hijj zablestela pod senco temne Ivančiče ua hrvaški strani, so se drenjali gorički vrhovi. Vsevprek so se klopotci nastavljali sapi, ki se je v sunkih spuščala z oblakov nad ožarjenim Pohorjem. Veliki so zamolklo pozvanjali, migleci so čivkali kot prešerna otročad. Kot da so pele gorice same v utripih zorenja. . .na vse večne čase. . . — Amen." Stari bogec vrh Kogla je bil poševno zapičen v zemljo. Veliko hudih ur in viharjev je že šlo preko njega. Trpečemu je že veliko ploh pljuskalo v sveti obraz in lilo preko na-mučenega telesa. Nad Njegovo tepeno glavo je že toliko strel spletalo ščemečo krono groze nad goricami. Vsa dolga leta. . . — Sršenov Marko je vedel, zakaj je bil bogec vrh Kogla poševno zapičen v zemljo. Zato je še enkrat hvaležno pogledal na križu razpetega in šepnil: “Pohvaljen bodi. . ." Bogeca na Koglu so goričanci dobro poznali, če so tovorili težke sode vina po beli vesti v Lotmerk, so ga videli s Kamenščaka in ga od tam pozdravljali. In kadar je težek voz škripal proti Ormožu po kameniti cesti preko Krčevin pod Humom, so se goričanci hvaležno ozirali proti Koglu. Kajpak. — Odkar je stal bogec na Koglu, gorice niso več doživele tolikšne groze kot na tisti strašni binkoštni ponedeljek, ki se ga mlajši goričanci več ne spominjajo. Samo v tihem, boječem pripovedovanju starih ljudi je še živel. — Bog nas varuj! Takšna toča je pre padala izpod neba, kot da so zli duhovi prevrnili nad gorice vozove oglatega živca. Gorice je s trtami vred zbila v zemljo in silje je pomendrala, kot da se je preko njega po-a-Pež modro upošteva naravni red. Vzvišen je naoznale umrlega, ali če so priče, zaslišane v apostolskem postopku, vsaj svoje znanje dobile od njih, se zahtevata dva čudež«, če so bile priče v škofijskem postopku take, ki so same poznale umrlega, priče v apostolskem postopku pa take, ki so zvedele za čednosti od takih ljudi, ki so sami le slišali pripovedovati o njih, sami pa umrlega niso poznali, se zahtevajo trije čudeži, če na so se v obeh postopkih dokazale čednosti samo no sporočilu in listinah, so potrebni štirje čudeži (kan. 2117 cerkv. zakonika). čudeži se nujno zahtevajo, če naj se razglasi za blaženega spoznavale«, torej oseba, ki je na zemlji s svetim življenjem dajala pričevanje za Kristusa. I'ri mučencih pa, ki so s svojo smrtjo dali pričevanje za vero, pa se čudeži nujno ne zahtevajo. Pri njih zadoščajo takozvana znamenja; to so izredni dogodki, ki pa niso čudeži v pravem pomenu besede; ta znamenja se morejo izvršiti ali po smrti mučenca ali ob njegovi smrti ali celo v njegovem življenju; sem spadajo n. pr. preroške napovedi, ki jih je mučenec napovedal v življenju. Pri spoznavalcih pa se nasprotno upoštevajo le pravi čudeži, napravljeni na njih priprošnjo po njihovi smrti. Tako je določeno danes. Po določbi Benedikta XIV. pred dve sto leti pa je le en čudež moral biti napravljen po smrti, drugi je mogel biti že za življenja. če pri mučencu niti znamenj ni, more dati papež spregled od njih. Tako je papež Pij XI. leta 1935 razglasil za svetnika angleškega mučenca blaženega Janeza Flsherja Tomaža Mora, Pij XII. pa 1. 1950 mlado italijansko mučenico Marijo Goretti. Pogoj za spregled od znamenj pa je, da sta jasno dokazana mu- čeništvo in njegov vzrok tako v materialnem kot v formalnem pogledu (kan. 2116 § 2 cerkven. zak.). čudeži se tudi ne zahtevajo pri “enakovredni razglasitvi”, ki smo jo zgoraj omenili. Tako je bil razglašen za blaženega Albert Veliki in 1. 1831. za svetnika in cerkvenega učenika, čeprav ni bilo nobenega čudeža. Seveda so ga častili že pred 1. 1534. ŠTEVILO SVETNIKOV NARAŠČA Iz povedanega sledi, da se pri veliki večini svetniških razglasitev zahtevajo čudeži. Svetniških razglasitev pa je v našem času veliko. Papež Pij XI., ki je vladal od 1. 1922 do 1939, je razglasil 34 SVETNIKOV in 496 BLAŽENIH. V štiri sto letih, od Lutrovega nastopa do sedaj veljavnega cerkvenega zakonika, torej od 1. 1517 do 1917, je bilo razglašenih 113 SVETNIKOV in 542 BLAŽENIH. Pred šestnajstim stoletjem pa so papeži razglasili s formalnim odlokom 53 svetnikov. Prva slovesna razglasitev za svetnika, ki jo je izvršil papež, je bila 1. 993, ko je Janez XV. kanoniziral augsburškega škofa sv. Urim. Tudi prej je seveda Cerkev častila svetnike, a kanonizacij, ki bi jih izvršili papeži, takrat še ni bilo. Od 1. 993 do 1939, ko je nastopil Pij XII., je bilo torej točno 200 SVETNIKOV formalno razglašenih. V našem času število razglasitev za blažene in svetnike narašča. V lanskem svetem letu smo zlasti pogosto brali o takih razglasitvah; tudi letos jih je že nekaj bilo, več ji*1 je pa še napovedanih. TUDI DANES ČUDEŽI Te svetniške razglasitve nam pričajo, da se tudi danes gode čudeži. Za vsakega novejšega svetnika spoznavalca so bili potrebni najmanj štirje čudeži, predenj je dosegel čast oltarja; dva za razglasitev za blaženega in dva za razglasitev za svetnika. Modernemu človeku, čigar vera je tako silno slabotna, če že ni umrla, je mučno, ko sliši govoriti o čudežih v današnjih dneh. Danes se čudeži ne gode, se glasi njegovo prepričanje. Oni, o katerih se pripoveduje v prejšnjih časih, so bajke ali vsaj dokazani niso. Toda danes je čudež izključen! A vendar ni tako. Čudež je kljub svoji izrednosti tako pogosten pojav, da cerkveni zakonik navzlic svoji resnosti z njim računa. Zahteva ga kot dokazno sredstvo. NAJPREJ SVETO ŽIVLJENJE ALI MUČEN 1ŠTVO Za blaženega in potem za svetnika Cerkev razglasi človeka, o katerem je dokazano, da je svetniško živel ali da je pretrpel mučeni-štvo. Svetniško življenje ali mučeništvo morata biti jasno dokazana v izredno strogih postopkih, v katerih ima vsak vernik razen spovednika dolžnost, da sporoči, čeprav ni bil k temu pozvan, kar se mu zdi, da govori proti čednosti ali čudežem ali mučeništvu božjega služabnika (kan. 2023 cerkv. zak.). Le spo- vednik osebe, za katero gre zaradi spovedne molčečnosti nima te dolžnosti. Pri spoznavalcu, ki naj se razglasi za blaženega, se mora trdno ugotoviti “HEROIČNA STOPNJA BOŽJIH ČEDNOSTI VERE, UPANJA IN LJUBEZNI DO BOGA IN BLIŽNJEGA IN POGLAVITNIH ČEDNOSTI, MODROSTI, PRAVIČNOSTI, ZMERNOSTI IN SRČNOSTI TER Z NJIMI SORODNIH” (kan. 2104 cerkv. zak.). Te čednosti in njih junaške stopnje se morajo trdno dokazati v postopkih proti ugovarjanju posebnega uradno nastavljenega branilca ivere, kot se imenuje, in njegovih pomočnikov. Z vsem aparatom, ki mu je vedno na razpolago, skuša branilec vere izluščiti resnico o svetniškem življenju božjega služabnika, za čigar beatifikacijo gre. Njegovo stališče v pravdi ni težko. Posamezno čednost in nje heroično stopnjo mora dokazati tisti, ki trdi, da jo je umrli imel. Dokazi pa morajo biti docela polni; kot dokazna sredstva se dopuščajo le priče in listine (kan. 2019 cerkv. zak.). Vsak sum in dvom se morata razrešiti. Vsepovsod mora sijati čednost v junaški meri. Branilec vere porabi vse, kar govori proti; zato mu je ljudska govorica nadela ime “hudičev zagovornik”. TRI SEJE Ko so preiskave o čednostih končane, na treh sejah o njih razpravljajo. Prva je pred kardinalom poročevalcem o- stvari v navzočnosti prelatov in svetovalcev. Branilec vere predloži svoje ugovore, odvetnik pa svoje odgovore nanje. Druga seja je pred vsemi kardinali, ki so člani obredne kongregacije, v katere pristojnost spadajo svetniške zadeve. Navzoči so tudi prelati in svetovalci. Branilec vere predloži svoje ugovore in težave, odvetnik pa nove odgovore. Kardinali pa odločijo, ko zaslišijo svetovalce, ali se more s postopkom nadaljevati. Po razpravi kardinal načelnik stvar jiredloži papežu in ga obvesti ne le o izidu razprave, marveč tudi o glavnih razlogih, ki so se navajali za in proti, če je stvar ugodno izpadla, je nato tretja seja pred papežem v navzočnosti kardinalov, prelatov in svetovalcev. Na tej seji imajo svetovalci, prelati in kardinali le posvetovalen glas, odloča pa papež, če je papež odločil, da so čednosti v junaški stopnji dokazane, ukaže izdati odlok, kjer se v papeževem imenu avtentično razglasi, da je dobro dokazano, da je božji služabnik imel vse čednosti v heroični stopnji (prim. kan. 2105—2115 cerkv. zak.). SVETOST JE DOKAZANA, A KLJUB TEMU SE ZAHTEVAJO ČUDEŽI Vse te preiskave in sodbe brez dvoma ustvarijo moralno izvestnost, da je umrli res imel čednosti v heroični stopnji in da je v njih umrl in je torej gotovo v nebesih, zakaj odhajajoč s te zemlje je upravičeno mogel reči: “Dobri boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljena krona pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik” (2 Tim 4, 6—8). Papež bi ga torej mogel razglasiti za blaženega. Navzlic temu na Cerkev že od nekdaj zahteva za svetniško razglasitev tudi čudeže. Odkar so si papeži s konca prvega tisočletja, zlasti pa z Aleksandrom III. (1159—1181) pridržali končno sodbo pri razglasitvi svetnika, se zahtevajo čudeži. Papež Honorij III. je leta 1225 že izdal posebne določbe o pričah, s katerimi se dokazujejo čednosti in čudeži pri razglasitvi za svetnika. S čudeži Bog zagotovi, da je umrli res v nebesih in da je božja volja, naj se zveličani posebej časti na zemlji. Silno važna stvar je razglasitev koga za svetnika. Zato se Cerkev tega ne upa storiti brez izrednega božjega po-trjenja, ki se javlja v čudežu. NEKOLIKO DRUGAČE PRI MUČENCIH Pri mučencih je stvar nekoliko drugačna. Cerkveni očetje namreč enoglasno uče, da se po Kristusovi volji mučenci s svojo krvjo očistijo vseh madežev na duši, kakor se očisti krščenec s krstom. Sklicujejo se pri tem na Kristusove besede: “Vsakega, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom” (Mt 10, 32). “Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel” (Mt 10, 39). “Kdor sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje" (Jan 12, 25). Treba je torej le dokazati, da je božji služabnik pretrpel mučeništvo, pa je dokazano, da je v nebesih. Dokaz o mučeni-štvu je lažji in bolj razviden kot pa dokaz o čednosti in njih junaški stopnji. Seveda pa tudi dokaz o mučeništvu ni vedno brez težav. Zato določa kan. 2116 § 2: “če je jasno dokazano mučeništvo in njegov vzrok tako v materialnem kot v formalnem pogledu, a ni čudežev, more sveta kongregacija odločiti, ali v tem primeru zadoščajo znamenja in če teh ni, ali naj se zaprosi papež, da v tem primeru podeli spregled od zahteve po čudežih. ” Pri mučeništvu more nastati zlasti pomislek, ali je mučenec res vztrajal pri svoji junaški odločitvi do konca. Kadar bi kak suni o tem obstojal, mučeništvo ni jasno dokazano. PRAVI ČUDEŽI čudeči, ki se zahtevajo za razglasitev za blaženega ali za svetnika, morajo biti čudeži v polnem teološkem pomenu besede, torej PRAVI ČUDEŽI. Tak čudež je čutno zaznaten učinek, ki presega naravne zakone in ga je napravil Bog. čudež more biti fizičen ali psihičen. Fizični je tisti, ki je zaznaten sam v sebi, n. pr. ustvarjenje, nenadno ozdravljenje. Psihičen pa je čudež, ki je zaznaten po učinkih ; ta more biti ali v umskem redu n. pr. dar jezikov, dar prerokovanja, ali pa v moralnem redu, n. pr. nenadno spreobrnjenje (tako n. pr. spreobrnjenje Savla pred Damaskom). Pri svetniških postopkih se oziramo le na fizične čudeže. čudeže je treba dokazati. Nobenega dvoma ni, da Bog more čudež napraviti. Saj je vsemogočen. Dela pa čudeže iz treh razlogov. Prvič zato, da potrjuje tvoje razodetje. Drugič zato, da potrdi svetost ali mučeništvo božjega služabnika ali blaženega. Tretjič pa zato, da pokaže svojo dobroto. ČETVERNA RESNIČNOST čudeži, ki se omenjajo pri svetniških postopkih, so napravljeni, kakor smo že rekli, zato, da se potrdita svetost ali mučeništvo. Pri takem čudežu je treba dokazati štiri stvari. Te so: 1. ali se je čutno zaznatni učinek, ki naj bi bil čudežen, res izvršil in tako, kot se zatrjuje (ZGODOVINSKA RESNIČNOST); 2. ali ta učinek res presega vse naravne zakone (FILOZOFSKA RESNIČNOST) ; 8. ali ga je treba pripisati Bogu kot avtorju (TEOLOŠKA RESNIČNOST); 4. ali je bil čudež napravljen na priprošnjo božjega služabnika oziroma blaženega in more zato služiti kot dokaz njegove svetosti (ODNOSNA RESNIČNOST). ZGODOVINSKA RESNIČNOST se pri čudežu da dokazati, če so podani potrebni pogoji. čudež je namreč čutno zaznaten učinek. Tak učinek pa se da ugotoviti, če je n. pr. težko bolan človek nenadno ozdravel, se tako ozdravljenje pač da ugotoviti, če so navzoči poznali bolnikovo bolezen in bolnika videli neposredno pred ozdravljenjem in takoj po ozdravi j en j n. Glede FILOZOF. RESNINOSTI pri čudežu je reči tole: ne vemo, kako daleč segajo naravni zakoni in sile; toda večkrat moremo za gotovo spoznati, kako daleč v določenih okoliščinah ne morejo seči. če pa se je kot dogodek tako izvršil, da tja niso mogle seči naravne sile, je dogodek čudežen. Dobro vemo n. pr., da se po naravnem zakonu le na besedo in v trenutku nikdar ne ozdravi razpase na rakova bolezen, in da se tudi nikdar ne bo. če se je torej to kdaj zgodilo, je bil čudež. če je dognana filozofska resničnost, je podana tudi že TEOLOŠKA RESNIČNOST. Pri čudežih, ki so takšni, da presegajo sile vsake ustvarjene narave, tudi angleške, je to samo po sebi umevno. Napraviti jih je mogel le Bog. Tak čudež je n. pr. stvarjenje. Pri čudežih pa, ki presegajo le sile čutne narave, pa sklepamo na božje avtorstvo iz okoliščin, ki izključujejo, da bi bil ta čudež delo hudobnega duha. ODNOSNA RESNIČNOST se da dognati iz okoliščin, v katerih je bil čudež napravljen, če se je bolnik, ki je bil čudežno ozdravljen, zatekal v molitvi k določenemu božjemu služabniku, sklepamo, da je bil ozdravljen na njegovo priprošnjo. Bog je s tem potrdil, da je dotični božji služabnik v nebesili. Bog brez povoda ne dela čudežev in ne more dopustiti, da bi se s čudežem potrjevalo nekaj neresničnega, v tem primeru to, da je v nebesih umrli, ki ga tam ni. Če se je bolnik priporočal kanoniziranemu svetniku in božjemu služabniku, se priprošnja pripisuje kanoniziranemu svetniku, če pa se je priporočal dvema ali več božjim služabnikom, ostane neodločeno, na čigavo priprošnjo se je čudež zgodil, razen če se iz okoliščin ali po zasebnem razodetju dožene kaj drugega. BENEDIKT XIX . O ČUDEŽNIH OZDRAVLJENJIH Kot čudeži se pri svetniških postopkih navadno predlagajo čudežna ozdravjenja. Sam cerkveni zakonik to predpostavlja. “ Kre gre, določa kan. 2118 § 2, pri razpravljanjih o čudežih zelo pogosto za presojanje ozdravljenja od kake bolezni, morata biti za izvedenca — (ki ju zahteva § 1 istega kanona) — dva bolj znana zdravnika ali kirurga, da, če je mogoče, naj se izberejo specialisti za prepoznavanje in zdravljenje bolezni, za katero pri predloženem čudežu gre." Pred dobrimi dve sto leti, v letih 1734 do 1738, je izšlo v. Boloniji znamenito latinsko pisano delo o razglašenju za blažene in blaženih za svetnike. To delo je še danes zelo važno za spoznavanje svetniških postopkov. Napisal ga je namreč učeni PROSPER LAMBERTINT, ki je dve leti potem, ko je delo izšlo, postal papež in kot Benedikt XIX7. vladal Cerkev od 1. 1758. Kot papež je . . različnimi apostolskimi konstitucijami skladno z gornjim delom uredil svetniške postopke. X čettrti knjigi, prvi del, poglavje osmo omenjenega dela govori avtor o tem, kako se presojajo ozdravljenja, o katerih se trdi, da so čudežna. Za čudežno, pravi, se more imeti le ozdravljenje, ki se je izvršilo v naslednjih šestih okoliščinah, ki pa morajo biti vse neovrgljivo dokazane po pričah in zdravniških sodbah. Okoliščine so te: 1. Bolezen mora biti težka, neozdravljiva ali vsaj zelo težko ozdravljiva. 2. Bolezen ne sme biti v zadnjem stadiju ali neposredno pred krizo. Zakaj v takem stadiju je naravno, da večkrat nastopi nenadna sprememba. 3. Ne smejo se uporabljati zdravila; če l>a so se, se mora vsaj dokazati, da so bila brez koristi. 4. Ozdravljenje mora biti nenadno in izvršeno v trenutku. Zato se ne šteje za čudež ozdravljenje, ki se izvrši postopoma, čeprav je že popolno. 5. Ozdravljenje mora biti popolno brez posledic bolezni; tako da se more ozdravljeni takoj vrniti k svojemu poklicnemu delu. ti. Ozdravljenje mora biti trajno; ne sme se ponoviti bolezen, ki bi izvirala iz ostankov ozdravljene bolezni. Podobne varnostne mere predpisuje Benedikt XIX7. za presojanje tako imenovanih negativnih čudežev. Negativni čudež je tak čudež, v katerem ne nastopi kaka sprememba, marveč se ohrani prvotno stanje, čeprav bi po naravnih zakonih morala nastopiti sprememba. Sem spadaju n. pr. če kdo ostane v i>ožaru nedotaknjen, ko bi moral zgoreti, ali se ne potopi, ko bi se jk> naravnih zakonih moral potopiti. Pri teh čudežih se mora skrbno preiskati, za kakšno nevarnost je šlo in ali je res bila rešitev po naravnih zakonih izključena. KAKO DANES UGOTAVLJAJO ČUDEŽNA OZDRAVLJENJA Lansko leto je uradnik kardinalske kongregacije sv. obredov, v katere pristojnost spadajo po kan. 253 § 3 in kan. 1999 § 2 svetniški postopki, mons. S. Indelicato v španski reviji za kanonsko pravo (Revista espanola de Derecho canonico 1950, 859—883) priobčil zanimivo razpravo z naslovom Criteriolo-gfa juridica del milagro en las causas de bea-tificaciön y canonizaciön, ki govori o današnjem nravnem presojanju čudežev v svetniških postopkih. O tej stvari se v kanonistični literaturi malo piše. Iz zgornje razprave pov- Zemani naslednje stvari o presojanju ozdravljenj, o katerih se trdi, da so čudežna, o bolezni sami velja: 1. Bolezen mora biti težka. O ozdravljenju od lahke bolezni se sploh ne razpravlja, četudi je čudežno. 2. Bolezen mora biti organična. če je bila bolezen psihična ali funkcionalna, se o ozdravljenju ne razpravlja, četudi bi moglo bit* čuuežno. 3. Organična bolezen mora biti težka bodisi sama na sebi bodisi z ozirom na bolnika. Ne zahteva pa se, da bi morala biti smrtna. 4. Bolezen mora biti taksna, da se da točno ugotoviti. ho se presoja ozdravljenje, se morata najprej ugotoviti natančna diagnoza bolezni, tako splošna kot diferencialna, nato pa tudi njena prognoza. V'edeti je torej treba, za kakšno bolezen gre in kako se taka bolezen razvija in kakšen je njen izid. Diagnozo ugotove zdravniki. Kan. 2118 cerkv. zak. zahteva, da se morata že v začetku razpravljanja o čudežnih ozdravljenjih pozvati dva znana zdravnika, če mogoče specialista. če oba soglasno zavežeta čudež, se postopek ne sme nadaljevati. Zaslišati je treba zdravnike, ki so ozdravljenega zdravili (kan. 2028 cerkv. zak.). Vrh tega pa morata čudežno ozdravljenega, če še živi, preiskati dva službeno določena specialista zlasti glede tega, kako je ozdravel in če je ozdravljenje popolno. čudežno ozdravljeni pa mora priti tudi pred sodišče, ki ga zasliši o njegovi bolezni in ozdravljenju. Pripuščajo pa se tudi indirektne priče. Dokazi se morajo zbrati po strokovnem zdravniškem kriteriju in ix> pravnem. Vsa nesoglasja morajo biti odpravljena. Kadar se mnenja zdravnikov ne vjemajo, se mnenje vsakogar natačno presodi; pretehtajo se razlogi za mnenje in se upošteva tudi sposobnost posameznega zdravnika. če se diagnoza bolezni ne da točno ugotoviti ali če se zdravniki pri nje določanju ozirajo samo na domneve, se nadaljnje razpravljanje odloži. Ko so diagnoza, prognoza in ozdravljenje ugotovljeni, se začno presojati preko ravni značaj ozdravljenja. V veliko primerih je značaj prekonravnosti v tem, da je ozdravljenje nastopilo nenadoma. Izključen je bil čas, ki je nujen činitelj pri naravnem zdravljenju. Nenadnost ozdravljenja pa more biti ali absolutna ali relativna. V prvem primeru nastopi popolno ozdravljenje res w trenutku, v drugem se izvrši v kratkem času, ki pa je tako kratek, da se v njem ne more izvršiti po naravnih zakonih. V primeru relativne nenadnosti pe treba seveda natančno preučiti, ali je res naravno ozdravljenje izključeno. Moderna medicinska veda in izkustvo sta do-gnalavsaj približno dobe, ki se za zdravljenje določenih bolezni zahtevajo. Papež Pij XII. je ustanovil pri kongregaciji sv. obredov posebno komisijo priznanih medicinskih strokovnjakov, ki daje strokovna mnenja o boleznih in ozdravljenjih, o katerih se trdi, da so čudežna. Ta komisija naj pomaga ugotoviti čim bolj natančno tehnično rekonstrukcijo čudežnega dejstva in naj prekon- seji kardinalov v presojo. O čudežih se nam-trolira rezultate preiskav, preden se predlože reč razpravlja in odloča na sejah kakor o čednostih; samo da je po določbi Pija XII., ki je ustanovil omenjeno zdravniško komisijo, prva seja odpadla. Njo nadomešča gornja komisija. Ostaneta pa še druga seja, ki se je udeleže poleg svetovalcev in prelatov vsi kardinali člani kongregacije sv. obredov, in tretja seja, ki je pod papeževim predsedstvom. Razpravljanje in presojanje o čudežih se Vršita podobno kot razpravljanje o čednostih v obliki nekakšne pravde med branilcem vere in med zagovornikom božjega služabnika ali blaženega. Obe strani moreta imeti za pomoč posebne medicinske in pravne Strokovnjake, čudeži se preiskujejo brez neznanstvenega navdušenja pa tudi brez neznanstvene skepse. Odločajo dokazi in logično sklepanje. ČUDEŽI TRDNO DOKAZANI Mirno moramo zaupati, da se po vseli teh postopkih cerkvena oblast ne zmoti, ko potrdi čudeže, ki jih zahteva za to, da razglasi božjega služabnika za blaženega ali blaženega za svetnika. Predmet vere pa ti čudeži niso. Tudi papeževa nezmotljiva izjava, s katero razglasi koga za svetnika, ni odvisna od njih. Bilo bi pa nespametno, če bi te čudeže zame-tali. Za seboj imajo vso čl°veško avtoriteto. ZAKAJ SE Tl ČUDEŽI NE OBJAVIJO Ti čudeži so nam neznani, bo kdo rekel. Zakaj se ne objavijo, če so tako trdno dokazani. Bili bi velika apologija nadnaravnega sveta. Pred njimi bi nevera umolknila. Na to odgovarjamo, da se čudeži, ki so bili potrjeni v postopkih za razglasitev za blaženega ali za svetnika, vedno na kratko jiopišejo v pa peških odlokih, predenj se preide k sami razglasitvi. Ti odloki so objavljeni v uradnem listu sv. stolice. Nabožni listi jih v različnih jezikih večkrat ponatiskujejo. Bolj na široko pa se popisujejo ti čudeži v življenjepisih teli, ki so razglašeni za blažene ali svetnike. Ob razglasitvi za blaženega ali svetnika se namreč izda življenjepis novega blaženega ali svetnika. V teh življenjepisih more vsakdo brati tudi o čudežih, ki so bili potrjeni za beatifikacijo ali kanonizacijo. Neveri pa ne gre za resnico. Neverne ljudi navadno čudeži ne ganejo, pa naj jih bo še toliko in naj bodo še tako jasni. Da bo tako, je napovedal že Kristus ma ob koncu snuje prilike o bogatinu in ubogem Lazarju. Bogatin v peklu prosi Abrahama, naj pošlje koga k njegovim bratom, da se bodo spreobrnili, Abraham pa odgovori: “Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi (e kdo od mrtvih vstane" (Lk 16, 31). Za potrditev vere, smo rekli, tl čudeži niso potrebni, pač pa morejo marsikomu, ki ima dobro voljo, odrpreti oči. Bog je dosti bližje, kot mnogi mislijo. ZAKAJ NISO ČUDEŽI BOLJ JASNI Nekateri bi radi imeli bolj jasne čudeže. Več vstajenj od mrtvih bi moralo biti, več izrednih primerov stvarjenja. Čudežev bi ne smeli nič dokazovati. Sami od sebe bi morali biti vsem razvidni. Vsi čudeži bi morali biti takih, ki jih strokovno imenujemo veliki ču- Pot k očiščenju Dva dni se že skoro ni premaknil od bige Tine. Zamišljen je hodil iz hiše v hlev, vsak korak, ki ga je zasijal po poti ob higi, ga je vznemiril. Bil je bled in prepaden. Sestro Barbko je zaskrbelo: "Bog ve, če ne bo tudi njega kakor že očeta in mater pobrala jetika,’’ "Kaj ti je, Tine, da si tak,’’ je poskušala. — "Nič mi ni, pusti me!’’ Sedel je za mizo in razgrnil Domoljuba. Ni bral, samo oči so strmele v papir, misli so bile daleč proč. Hipoma se je zdrznil. Zunaj je slišal Barbko, ki je z nekom govorila: "Uboga Tončka! Tako da jo je zdaj še pljučnica prijela, čeprav je taka reva.” "Danes je bil zdravnik gori, sam sem ga videl iti mimo naše hiše.” Tine je spoznal Laporčanovega Jožefa glas. Ni se premagnil. Zdelo se mu je, da se pogreza v brezno in se nima česa oprijeti. . . Zmračilo se je. Tine se je dvignil in šel v hlev. Opravil je živino in se molčeč vrnil v higo. Drugo jutro je videl gospoda, ki je šel z Bogom mimo hiše v hrib. Vedel je, kaj pomeni ta pot. V srcu ga je morilo in žgalo, da mu je pot stopil na čelo. Po kosilu ni več zdržal. Nad hišo je zavil v gozd. Po samotnih, skritih stezah je šel zamišljen, dokler mu ni noga obstala. Pred njim je bila majhna jasa. Od treh strani jo je obdajalo mlado bukovje s krvavordečim jesenskim listjem. Tam na mahu je obstal. V sencih mu je udarjalo, noge so se mu tresle. Tu se je zgodilo. Sam sebi ni mogel verjeti, pa je vedel, da je stragna resnica. Tukaj okrog je hodil pred dnevi in tukaj na mahu jo je zagledal, Tončko. Spala je, gole noge so se svetile izpod kratkega krila. . . čudno rad je imel tega otroka, štirinajst let je bila stara, obraz pa je natančno kazal, kaj je že prestala, šepala je na levo nogo, obraz je bil bled, od bolezni zaznamovan. O-troci je niso marali medse, zaničljive besede so letele nanjo, še kamen včasih. Tinetu se je zasmilila. Kadar je bil on zraven, ji ni upal nihče reči žal besede, predobro so vedeli, kako se zna Tine postaviti zanjo, že nekaj let jo je branil ob vsaki pri- deži ali čudeži prvega reda. Zakaj niso vsi taki? Vsak čudež zadosti izpričuje izreden jjoseg božje moči, pa naj bo čudež prvega ali drugega reda. Res, da čudež prvega reda stori to bolj jazno. Zakaj pa Bog ne stori več čudežev prvega reda, je Njegova stvar. Übogi ljudje ne moremo predpisovati neskončnemu Stvarniku, kakšne čudeže naj dela. Vsak čudež je za nas velika dobrota. Biti moramo Bogu hvaležni, da na tako izreden način potrjuje našo vero in nam zagotavlja, da je določeni božji služabnik ali blaženi res v nebesih. DR. ALOJZU ODAR Uki, ji stisnil, če je le mogel, kos kruha ali mesa ali kaj drugega. Tisti dan jo je našel tam na mahu spečo. Lahna rdečica ji je silila v lica. Noga mu je za hip zastala. Potem pa se je zgodilo tisto nerazumljivo, strašno, čutil je, da v njem vre; ni videl več ne jase, ne mahu, ne gozda, ne nobene stvari, vse okrog njega je izginilo v brezmejno praznino. Potem se je zavedel. Nikoli ne bo pozabil tistega njenega pogleda. Nedopovedljivo začudenje, razočaranje, strah, groza in vsa globina strašnega spoznanja ji je gledalo iz oči. Potem so se ji udrle solze, vstala je, si popravila obleko in ga še enkrat pogledala: “Tine, ti...” več ni spravila iz sebe in je zbežala po hribu navkreber.------------- Tine je šel z roko preko čela: "Saj ne bi verjel, če ne bi bilo tako strašno res; sam sebe ne razumem več,” je poltiho sam sebi govoril. Oči so se mu uprle v obledeli mah. Stopil je bliže, se sklonil in pobral rožni venec. “Drug ga tukaj ni mogel zgubiti kot Tončka.” Preko vseh jagod so mu nalahno drseli prsti, kot bi hotel božati vsako posebej. Potem ga je spravil v žep, pa ga spet vzel nazaj ven. še za hip je postal, kot bi se ne mogel odločiti, potem pa je stopil ven iz grmičevja na stezo: “Grem takoj zdajle. Rožni venec ji bom vrnil in jo poprosil, naj pozabi, če more. Do tam gori bo prav za en rožni venec pota, na njenega ga bom molil in zanjo in za svojo krivdo.” Strašno težka in dolga, pa prekratka obenem se mu je zdela ta pot. Parkrat se je hotel obrniti, pa je vztrajal. Prišel je na vrh. Pod podružnico malo vstran je zagledal znano bajto. Neopazno hitro je bil pri vežnih vratih. Veža je bila prazna, vse je bilo na polju. Pritisnil je na kljuko pri hišnih vratih ir. odprl. Suha, bleda je ležala na postelji v kotu hiše. Ko je šel proti njej, je odprla oči. Na licu ji je zagorelo, roke na odeji so se ji vidno tresle. "Tončka!” jo je tiho poklical, glas mu je drhtel. "Ali mi moreš pozabiti? Tako grdo, tako strašno je. Verjemi, da sam ne vem, kaj me je obsedlo takrat.” Zdrknil je na kolena pred zglavje, solze so mu pritekle na lica. “fine, pri meni je pozabljeno, samo z vestjo in z Bogom uredi. Dober si bil z menoj zmeraj, kako bi ti ne pozabila. Tine, čutim, da bom umrla; pljučnica me ne pusti, vsak dan sem slabša. Ali boš molil zame, drugi me bodo vsi pozabili, pohabljenko, ki je bila vsem na poti.” Tine je vstal. "Poglej, Tončka, tole si izgubila tam takrat.” Dal ji je rožni venec. Zasvetile so se ji oči: "Seveda je moj, še tisti dan sem ga pogrešila. Veš, tako rada sem ga Imela. Skoro ni bilo dneva, da ga ne bi zmolila v podružnici pri žalostni Materi božji. Vsaj malo sem pozabila nase in na svojo nesrečo. Koliko sem prosila na tale rožni venec, da bi bila vsaj malo toliko srečna kot so drugi, ki so zdravi. Potem sem šele spoznala, kako malo sreče je bila na zemlji deležna sama Mati božja; tako mi je tale rožni venec dal tolažbe in upanja. Ti si ga nagel, naj bo zanaprej tvoj. Naj te spominja name, pa na kraj, kjer si ga našel. Moli zame in zase, da se očistiš...” Tine ga je vzel. "Bog lonaj, Tončka, pa z Bogom.” Spustil se je v breg pred cerkvico in v gozd. Noga ga je zanesla nazaj na malo jaso. Samo malo je postal. "Tu sem ga našel," je pomislil. "Zdaj ga mi je dala za spomin. Naj mi bo bič pokore in očiščevanja, ko me bo spominjal na ta kraj, in pomoč, če bi mi moči pešale." Tončko so čez nekaj dni odnesli v dolino pokopat. Na grobu se je kmalu potem zasvetil bel spomenik: Angel, ki ni imel palmove vejice ne drugih znakov; imel je rožni venec. Samo Tine je vedel, kdo ga je dal postaviti. Tine je od tedaj, kadar je le utegnil, šel k žalostni Materi božji na Leskovec. Tam gori je molil na Tončkin rožni venec, dokler tudi on ni začutil, da je v njem bolezen, ki je pobrala očeta in mater. Z vso silo petindvajsetih let se je skušal bolezni upreti. Hodil je k zdravniku; pa je čutil kmalu, da je zaman. V cerkvico na Leskovec je še vedno hodil. Tam mu je nekega dne postalo vse čudovito jasno. V roki je držal Tončkin rožni venec. "Bič in očiščevanje mi sam rožni venec s spominom nanjo ni mogel biti. Naj mi bo ta bolezen. Ona je cela leta trpela ponižanje po-habljenke ip izmečka iz ljudi, pa je vse prebolela in razumela. Naj jaz ne bom slabši." Tisti dan se je vračal lahek, veder. Na jasi sredi bukovega grmičja je spet postal. Tako čudno podobno popoldne je bilo kot tedaj. Kot preproga je bilo jesensko listje, mah na tleh obledel. V dolini doli pa je na pokopališču žarel beli angel. . . Tino se je naslonil na palico in gledal. Tedaj ga je posilil kašelj. Pljunil je in mah je pr rdel od krvi. “Znamenje konca," mu je šlo skozi misli. Nič ga ni žalostilo, nič težilo. "Jutri moram v trg k notarju, da vse prepišem na Barbiko. Naj se poroči in gospodari ona, ki je zdrava." Ko je mlado zelenje spet odelo v novo zeleno svilo ves Leskovec, se je Tine poslavljal. "Barbika, v grob mi boš dala drug rožni venec. Tale pa naj ostane v hiši. Naj odganja od hiše bolezen in nesrečo in tudi greh. Naj ga molijo za tiste, ki so ob tem rožnem vencu že trpeli, padali, vstajali in bili potolaženi," N. ZEMLAK Veliki poizkusi v desetletju 1935-1945 STANJE LETA 1985 Kdo bi mogel trditi, da je bilo organizacijsko stanje meti slovenskim delavstvom leta 1985 razveseljivo? Od Evangelista Kreka ustanovljena Jugoslovanska strokovna zveza je takrat zapravljala v ljubimkanju s komunizmom zadnje ostanke dragocene dediščine, ki jo je prejela od svojega velikega ustanovitelja. Pošteni člani osrednjega vodstva te organizacije niso bili več kos rdečim minerjem, ki so pripravljali delavstvu pekel, ki ga danes uživa. Zavedni katoliški strokovničarji >v velikih delavskih središčih so bili popolnoma brez moči proti veletoku “moderne" miselnosti, ki je pritekal iz Ljubljane, Preprostim delavcem na nihče nič boljšega ni dal! Prve idejne razpoke v vodstvu Jugoslovans-ske strokc-vne zveze so se pričele kazati brez-dvomno že okrog leta 1928. Toda takrat in še pozneje nihče ni verjel, da bi bilo mogoče, da bi krščanska delavska organizacija krenila v tako pogubno smer. Stvar je postala nazor-nejša po letu 1981, pa objavi Quadragesimo anno^ ko se je organizacija kljub točni določbi papeške socialne okrožnice dosledno še naprej nazivala "krščansko socialistično". Toda upanje na rešitev še vedno ni umrlo. Prvaki gibanja, ki jim je resnica Petrove Skale ostala vodilo naporov, so se trudili, da bi zadušili vpliv Velkavrha, Fajfarja, Pitakota, Slaka in drugih, toda brez uspeha. Delavstvo je zapadalo vedno večji idejni zmedi. Fajfar in tovariši so neutrudljivo delali na tem, da se idejna zmeda, združena z gmotnim obubo-žanjem, še poveča. Njih centrala Kominterna je bila namreč prepričana, da bo v taki kalni vodi ujela več rib. "Dobo neslavnega mešanega zakona z marksizmom” je pozneje krstil to dobo pokojni dekan rudarskega Zagorja ob Savi g. Franc Markež. KREPKA ZAHTEVA PO IDEJNI JASNOSTI V takem žalostnem stanju je septembra 1-1985 prišlo do prvega poizkusa, vsaj za korak se približati jasnosti Quadragesimo anno. Zbralo se je sedem mož, ki so čutili odgovornost za slovensko delavsko bodočnost. Ustanovili so ZVEZO ZDRUŽENIH DELAVCEV. Ako vemo, da je Jugoslovanska strokovna zveza štela takrat okrog 25.000 članc-v, tedaj si lahko predstavljamo, kako smel poizkus je predstavljalo teh sedem prvoboriteljev sožitja med delom in kapitalom. Nasproten tisk jih je začel polivati z gnojnico, celo katoliški dnevni tisk jim v strahu, da med pristaši JSZ ne bi zgubil naročnikov, ni bil naklonjen. Z lastno silo, božjim blagoslovom in zastavo resnice in pravice v roki je bilo tedaj trebi« iti v neizprosen boj. Skoraj poldrugo leto se nova organizacija kar ni mogla razviti. Vse je bilo preveč zaverovano v tradicijo, v nriposestvovane pravice v raznih podpornih fondih, v preteklost. Pristopali so le nekateri razumniki, ki so se zanimali za socialno vprašanje, in nekateri, ki so sicer nekoč bili delavci, pa jih je vrvež življenja zanesel v druge poklice. Nasprotniki so tako organizacijsko zgradbo ZZD pridno porabljali v svoje namene: to sploh ni delavska organizacija, saj delavcev v njej ni. Delavski pečat so koncem leta 1936 vtisnile Zvezi združenih delavcev šele kovinarske Jese- niče. Pokojni Albin Gasar je takrat na samih pogajanjih s Kranjsko industrijsko družbo na naravnost dramatski način zlomil okove preteklosti in delavsko gledanje naravnal na bodočnost. Javno je pristopil v ZZf>, v imenu katere je takrat prvič podpisal kolektivno pogodbo za tisoče delavcev na Jesenicah in Javorniku. Gasarjeva odločitev je zdramila mnoge. U-stanovile so se podružnice v Škofji I.oki (pokojni Pavle Homan), v Tržiču, v Jaršah, (g. Jurij l eider), v Vevčah (pokojni Avgust Go;-še), v Trbovljah in drugod. Ovire so padale druga za drugo. ZZI) je rastla. Polagoma je prešla v ustanavljanje lastnih strokovnih zvez: Stavbnih delavcev v Ljubljani, kovinarjev na Jesenicah, rudarjev v Trbovljah, pa-pirničarjev v Vevčah, tekstilcev v Kranju, viničarjev v Ljutomeru in poljedelskih delavcev v Murski Soboti. Glavni odbor v Ljubljani se je dopolnil in pozneje skoraj v celoti sestavil iz samih delavcev. Vsako nedeljo in praznik je vsaj deset zastopnikov glavnega »d-bora ZZD hitelo iz Ljubljane v posamezna industrijska središča in manjše podružnice, katerih je bilo Od razpustu organizacije po italijanskih zasedbenih oblasteh leta 1941 točno 99. članstvo je prav do tega časa narastlo na prekoračenih 80.000. — Vse je kazalo, da je slovensko delavstvo našlo svojo dušo. ZZD je strumno korakala po smernicah papeških socialnih okrožnic. Delavstvo je je bilo veselo, ker je v njej našlo tolmača svojih hotenj, ki so zadobila izraza v geslu: Bog, stan in narod! Strokovne borbe ZZD so bile sicer pravi križev pot, saj v hudi konkurenčni borbi z drugimi organizacijami drugega niso mogle biti. Takrat še Tiso dozoreli časi, da bi se bila delavstvu že jasno pokazala pot v popolnejšo organizacijo, v kateri so delavci in podjetniki združeni. . . Pomemben mejnik v organizacijskem prizadevanju ZZD je bil sklep duhovske konference ljubljanske škofije dne 8. marca 1940. Na tej konferenci, ki jo je vodil naš Prevzvi-šeni nadpastir dr. Gregorij Rožman, je bilo jasno povedano, da Jugoslovanske strokovne zveze ni več mogoče smatrati za katoliško organizacijo. Zaradi tega je bilo istočasno vsem katoliškim delavcem priporočano, tla se vpišejo v Zvezo združenih delavcev. S sklepom Slika desno zgoraj predstavlja udeležence romanja v Pilar, ki ga je za 12. avgust priredila “Družabna pravda” te konference je bila končana borba za Idejno jasnost. Vsakomur, ki je imel dobro voljo, je bilo jasno, da le ZZD zastopa brezkompromisna načela socialnega nauka Cerkve. X PODZEMLJU. NAČRT STANOVSKE UREDITVE SLOVENIJE Fašizem je papeško socialno okrožnico grdo popačil. “Korporacije”, ki bi morale biti zgolj poklicna združenja, je vpregel v politični voz svojega nasilstva. Razumljivo je bilo tedaj, da laške fašistične zasedbene sile tuni v Ljubljani niso bile pripravljene gledati organizacije, ki se bori za čiste vzore teh okrožnic in njih uresničenje. Neposredno i>o njih prihodu v Ljubljano so fašistični oblastniki tedaj delo ZZD do skrajnosti omejili, pol leta kasneje pa dokončno prepovedali. Pa se nismo dali ugnati! Na isti seji, na kateri smo vzeli na znanje razpust ZZD, smo sklenili iti v podzemlje in z delom nadaljevati. Ta sklep se je tudi izvršil. Delo je bilo sicer omejeno samo na ljubljansko pokrajino in še tam stalno zasledovano, toda — nadaljevalo se je! Niti za trenutek nismo počivali. Niti v največjih nevarnostih nikdar ni odpadla naša redna tedenska seja. Nekako v začetku decembra 1941 smo se zbrali. Greli smo se pri peči in pogovarjali najrazličnejše stvari. Duhovni vodja takrat že v podzemlju se nahajajoče ZZD nam je ob tej priliki dejal: “Fantje, premalo dela imamo. Iskoristimo čas-! Pristopimo k Izdelavi novega pravilnika za našo Delavsko zbornico. Ko pride svoboda, nam bo prišel kar prav." Naj bo tu omenjeno, da je ZZD skupno z organizacijo Zveze združenih nameščencev, grafičarji in strojniki za veliko noč 1939 prevzela v svoje roke to važno delavsko ustanovo. \' času, v katerem jo je vodila, se je kolikor moč potrudila, da bi ustanovo, katero so socialisti v prejšnjih 15 letih odtujili delavstvu, istemu spet vrnila, toda uspehi so bili ob razpustu ZZD še zelo na začetku. Liberalna zakonodaja, na podlagi katere je morala biti zbornica vodena, je preprečevala vsak večji podvig za stanovske ideale. Tako smo zdaj, na pobudo č. g. Andreja Križmana, stali pred poizkusom za odstranitev teh ovir. Kaj kmalu smo uvideli, da ni mogoče napraviti novega pravilnika zbornice, ne da bi bilo treba spremeniti delavsko zaščitno in delno tudi zavarovalno zakonodajo. Sprememba te zakonodaje pa je bila nujno ve-z.aiia na spremembo ustave same, na spremembo celotnega družabnega reda. Rodila se je drzna misel izdelave takega načrta, ki je pozneje dobil ime STANOVSKA UREDITEV SLOVENIJE. Po izmenjavi osnovnih misli so se- sestavili posebni pododbori, ki so z največjo skrbnostjo začeli opravljati svoje naloge. Vsak dan se je vršila seja vsaj enega pododbora, č<**to dveh ali treh. X"sak leden je glavna komisija pregledovala zaključke pododborov in jih spravljala v medsebojni sklad. Ker so bili pododbori kakor tudi glavna komisija sestavljeni skoraj izključno iz delavcev in nameščencev, so pozneje celotno tvarino vzeli v pretres še pravniki in gospodarstveniki. \'si so imeli dela čez glavo. _ 5 0"4 — Končno je bil program dokončno izdelan. V neki kleti v Zeleni jami je bil razmnožen v 500 izvodih in zagledal beli dan. To izdajo smo imenovali “Ilegalno izdajo”. I*ošla je zelo hitro. Namenjena je bila v glavnem gospodarstvenikom, razumnikom, delavskim strokovničarjem in prvakom organizacij. Program sam se je sestavljal poldrugo leto. Izgotovljen je bil v juliju 1943. Prva izdaja je izšla mesec dni kasneje. Leto dni kasneje pa je naklada že popolnoma pošla. V tem je podan dokaz velikega zanimanja za delo, saj je vsakomur, ki je tiste čase doživljal v Ljubljani, jasno, kako zamudno in s kakšnimi žrtvami je bilo zvezano ilegalno razpečavanje knjige. Novembra 1944 je izšla druga popravljena izdaja. Ker je bila v glavnem namenjena delavstvu samemu, smo jo imenovali “propagandno izdajo”. Bila pa je ilegalna, kakor prva. Le njeno razmnoževanje se ni vršilo več v kleti, temveč v nekem državnem uradu v Ljubljani, v katerem so bili vsi uradniki zvesti zagovorniki novega programa. 22, AVGUST 1943 ižveza združenih delavcev se je čutila nezmožna postati nosilka programa. Najprej jo je kljub vsemu težila razredna osnova, na kateri je bila grajena, nato pa je v njej manjkalo velikega dela obrtniških delavcev, zasebnih, javnih in trgovskih nameščencev in celotnega podjetniškega sloja. Po skrbni proučitvi položaja smo ugotovili, da na podjetnike zaenkrat ni misliti. Pač pa smo hoteli imeti -vsaj delavce skupaj. Stopili smo v stike z organizacijo Zvezo združenih nameščencev, ki prav tako kot mi ni nikdar mirovala v podzemlju. Tam je bilo razumevanje za Stanovsko ureditev Slovenije polno. Spojili smo se v eno samo organizacijo. Iz strok, iz katerih delavstvo ali nameščenstvo še ni bilo organizirano, smo pa poiskali popolnoma nove ljudi. V tem stanju smo šli 22. avgusta 1943 na ilegalni občni zbor SLOVENSKE DELAVSKE ZVEZE. Udeležilo se ga je okrog 50 predstavnikov raznih strok in poklicev. Po uvodnih običajnostih je zbor prešel na glavno točko: odobritev Stanovske ureditve Slc-venije kot organizacijskega programa SI)Z. Predsednikovo poročilo v zvezi s tem je bilo izredno kratko: “Spoznali smo, da na osnovali starega reda ni mogoče graditi novega! Zato smo izdelali celoten načrt novega družabnega reda za Slovenijo.” Zbor je načrt soglasno sprejel in nemudoma sprejel tudi potrebne sklepe za delo, ki je bilo zlasti na propagandnem področju takoj potrebno. Delavnost Slovenske delavske zveze je bila izredna. V kratkem času je pridobila 800 pla-čujočili članov. (Kaj je takrat pomenilo v Ljubljani, biti član ilegalne organizacije!) Začela so se podzemska predavanja, sestanki, tečaji, organizacija po tovarnah, pisarnah, delavnicah in kmetijah. SRCA SO SE VNELA PROTI NAŠEMU PRIČAKOVANJU V decembru 1943 se je SDZ nudila prilika, da organizira »oljarno propagando tiroti komunizmu. Sklenila je akcijo sprejeti, poslati del svojega vodstva vanjo in- jo v zakulisju uravnati tako, da bo novemu programu koristila. Ta načrt SDZ se je dobro posrečil. DELAVSKA PROTIKOMUNISTIČNA AKCIJA je najprej lahko zbirala tudi polzanes-Ijive ljudi, ki jih v ilegalno SDZ ni bilo mogoče nabiti. Poleg tega je predstavljala združenje vseh protikomunističnih sil med delavstvom, saj so bili v njej tudi predstavniki liberalno in socialistično usmerjenega delavstva. Zbral se je kader okrog 100 predavateljev, ki so imeli čez 2500 predavanj, v katerih so delavstvo navduševali za stanovsko ureditev, za krščansko pravičnost v družbi, za sožitje med delom in kapitalom in za druge vzore Stanovske ureditve Slovenije. Pobuda za DPA je prišla iz vrst delavstva, od spodaj. Oblasti so jo samo dopuščale. To je prišlo posebej do izraza, ko je nemški propagandni komisar Bade klical vodstvo DPA na odgovor glede vsebine predavanj in druge delavnosti akcije. Predsednik DPA g. Franc žužek mu je tedaj odgovoril: “Mi smo za svoje delo odgovorni samo delavstvu, ki nas je postavilo!" Podjetniki so nekaj časa opazovali delo DPA. Skupno z delavci so se udeleževali predavanj. In tam sejano seme je našlo plodna tla. Že marca 1944 so se na vodstvu DPA zglasili prvi podjetniki, ki so vpraševali, če bi bilo mogoče tudi zanje ustanoviti tako akcijo. šli smo takoj na delo. V kratkem času se nam je »osrečilo ustanoviti PROTIKOMUNISTIČNO AKCIJO DELODAJALCEV. Kdo bi bil mislil? Tako oddaljeno se nam je pred KESANJE Oblaki v sinjini žarč, z vetrovi se v soncu bore — a mene boli srce: teme sem si v duši kriv. Topoli v polju blestč, šumš — a mene boli srce: o Bog. kje sem bil. Trave se v rosi iskre, zelend — a mene boli srce: joj, strup sem pil. Enakomerno vode valove, ob cesti in bregu hite — a mene boli srce: joj, tvojo pot sem zgrešil. Napevi jasni drhte, otrok jih poje nekje — a mene boli srce: glasove siren sem vžil. Kako so svetle roke v molitev sklenjene — a mene boli srce: zavržen črv sem, gnil. O čiste oči ko zvezde, sam Bog se potaplja v nje — a mene boli srce: med prah sem milost izlil. Ves svet, vse strani zemlje, obzorja v sijajih drhtd — a mene boli srce: pred tabo, Gospod, sem grešil. Slavko Srebrnič kratkim časom zdelo podjetniško sodelovanje, zdaj pa je dozorelo s tako hitrostjo! čas je takrat tekel hitro. Bližal se je konec vojne in satanova zmaga na Slovenskem. Vodstvi obeh organizacij sta se začeli vpraševati: "Zakaj vendar delamo ločeno? Mar ni mogoča združitev?" Obe akciji sta slučajno imeli istega tajnika, ki je združitev pospeševal, preko njega jo je pospeševala SDZ, preko nje pa je grel srca in duše žar vzorov Stanovske ureditve Slovenije! 8. DECEMBER 1044 Končno je prišel dan skupnega nastopa. V mali dvorani Delavske zbornice se nas je zbralo 45 delavcev in 43 podjetnikov. Prav dobro smo se zavedali važnosti našega zbora. V vsem bistvenem smo prišli na jasno že na tej nrvi seji skupščine ODBORA ZA DOSEGO SOCIALNEGA MO« . Delavci smo se odpovedali razrednemu boju, delodajalci pretiranim željam no dobičku, oboji skupno pa smo komunizmu in njegovemu očetu liberal- nemu kapitalizmu napovedali neizprosen boj. Za predsednika je bil izvoljen ljubljanski tovarnar, ki je bil pozneje od komunistov zajet in ubit. Podjetniška kri se je tako pridružila delavski, za iste vzore preliti! Podpredsednik je bil delavec, pa tudi vse ostalo vodstvo je bilo sestavljeno v enakem številu iz delavcev in podjetnikov. Poleg vodstva OZDSM je bila nemudoma izvoljena posebna komisija, ki je imela nalogo program SC S tako preurediti, da ga bo skupščina delavcev in podjetnikov' v OZDSM lahko potrdila kot svoj skupni program. Udeležil sem se prav vseh sej te komisije. Zato lahko postavim trditev, da so na njih tako delavci kot podjetniki pokazali v najvišji meri svojo zrelost. Pri obojih je obstajala silna dobra volja priti do sporazuma. Sporazum sam se je tudi dosegel v prenekaterih manj važnih in tudi važnih vprašanjih, žal pa je bil komisiji odmerjen le ničel čas. Zmaga kolektivističnega družabnega reda je preprečila njeno nadaljnje delo. Do izdelave celotnega skupnega programa torej ni prišlo. Kljub temu na 8. december 1944 predstavlja že danes v zgodovini družabnih redov na Slovenskem velik poizkus, katerega izvor so bile papeške okrožnice, poizkus, ki ga tudi veliki narodi niso v stanju pokazati. NAŠA POT GRE NAPREJ! Vsi poizkusi za uresničevanje načel papeških socialnih okrožnic, ki smo jih Slovenci napravili v usodnem desetletju 1935—1945, so se več ali manj posrečili. Morda bo zgodovina zabrisala Zvezo združenih delavcev in čas, v katerem je ta upravljala Delavsko zbornico. Zvezo združenih nameščencev, Delavsko proti komunistično akcijo, Protikomunistično akcijo delodajalcev in Slovensko delavsko zvezo. Nikdar več pa ne bosta izbrisani STANOVSKA UREDITEV SLOVENIJE in PRVI SLOVENSKI DELAVSKO-PODJETNIšKI ZBOR. Naša not je šla no svetu. Odmaknjeni smo pač od neposrednega vpliva na družabni razvoj domovine. Naše delo na ni prenehalo, ker prenehati ne sme! Tisti člani Slovenske delavske zveze in tisti člani osmodecemberskega zbora, ki smo ostali živi izven meja domovine, nadaljujemo s proučevanjem socialnega nauka Cerkve, še novih sodelavcev smo pridobili. Vemo namreč, da komunističnega kolektivizma ne more naslediti brezsrčni kapitalizem. Poti nazaj ni! Samo naprej gre naša pot! V BOŽJO DEMOKRACIJO KRUHA! (Posnetek predavanja na V. socialnem večeru "Družabne pravde") MILAN MAJNIK OBVESTILO: Organizacija "Družabna pravda" prireja v Buenos Airesu mesečne socialne ■večere s priznanimi predavatelji. Podrobnosti prinaša argentinsko “Oznanilo". Prireja pa tudi tedenske socialne študijske sestanke za ožji krog globljega socialnega študija željnih članov in prijateljev. — Na razpolago ima tudi knjigo "Stanovska ureditev Slovenije", tako tudi Pšeničnikov prevod in komentar "Qua-dragesimo anno" in dr. Ahöinovo najnovejšo knjigo "Ob jubileju”. KATOLIŠKI MISIJONI MISIJONSKA NEDELJA 21. OKTOBRA Dve misli za Misijonsko nedeljo Brez dvoma imamo veliko skrbi s seboj in s svojimi domačimi onkraj oceana. Trpljenje našega naroda doma nas boli in nas še bolj navezuje na našo slovensko domovino, čutimo dolžnost, da še več mislimo nanjo, da jo še bolj ljubimo in ji kar moč pomagamo. Včasih se zdi, da kar pozabljamo na ostali svet, tako smo zaverovani vanjo. Menimo celo včasih, da mora tako biti. 1. Misijonska nedelja na obrača snet naše nisli v prostrani tuji misijonski svet. Dram. nas iz sna pozabe in brezbrižnosti. Budi v nas. znova široko katoliško, to je ves svet objemajočo zavest. Ob misijonskem prazniku spet začutimo, da je Cerkev, ki ji pripadamo mi in naš narod, prav ista, ki živi in raste v misijonih. Je eno in isto skrivnostno telo, čigar udje smo mi in krščeni zamorci v Ugandi. Isto nadnaravno življenje nas veže v tesno skupnost. Cerkev je naša Mati in prav ista Slika tu in desno: dva lepa primera katoliške vesoljnosti. Spodaj čč- gg- Zaletel in Burja s črnskimi duhovniki na svetoletnem romanju v Rimu, desno misijonar o. Jože Cukale z domačinskim indijskim sobratom Cerkev je mati tudi Kitajcev in Indijcev. Kdor pa ima isto mater, je nag brat. Brat je doma v isti hiši in v isti družini. Ni tujec, ki hi ga smeli pozabljati ali celo prezirati. Bližji nam je sicer — in to po vsej pravici — kdor nam je soroden tudi po rodu in krvi, a ni pravilno, da pozabljamo duhovne nadnaravne vezi, ki nas družijo v skupnost ene vere, ki smo si no nji bratje v isti osebni povezanosti s Kristusom, ki prejemamo milosti istih zakramentov, imamo isto veliko upanje in ki naj bi v duhu evangelija vse objeli v isti široki ljubezni, ki je svojska sila in jedro krščanskega ž ivljenja. Ob upravičenem poudarjanju narodnih vezi, ne pozabljajmo, da nas osebna povezanost s Kristusom (v čemer je prvi bistveni element krščanstvu) osebno poveže z vsemi Kristusovimi brati po vsem svetu, tudi s kristjani v misijonskih deželah, čeprav so di nge polti in drugačnih potez v obrazu, drugih navad in okusa, a z nami enega duha in enega srca. In po tem smo si resnično “bratje v Gospodu". Prav v današnjem času je osnovne važnosti poudarjati to duhovno povezanost in bratstvo vseh kristjanov. Te duhovne vezi naj pomagajo premostiti sovraštvo in sebičnost v današnjem zmaterializiranem svetu. Obenem naj bo ta zavestna notranja povezanost vseh kristjanov protiutež trdni in vse narodne razlike zanikujoči skupnosti mednarodnega komunizma, ki se svoje enotnosti živo zaveda in organizirano pomaga tudi najoddaljenejšim postojankam v njih načelnem in tudi krvavem osvajanju. Misijonska nedelja naj v nas predrami in poglobi ta čut povezanosti tudi s kristjani v misijonskih deželah. -■ še bolj pa obrača misijonski praznik naše misli k poganom. Mnogokrat smo že brali o misijonski dolžnosti: zanimati se za misijonsko delo Cerkve, sodelovati, pomagati. Pogosto smo čuli razloge, ki to dolžnost utemeljujejo, na jih ali pozabljamo, ali na imamo premalo žive vere in pravega duha, tako da ne vplivajo na nas s tisto silo, ki jo dejansko vsebujejo. Res se zdi neumljivo, da bi resnično ljubil Kristusa, komur ni mar njegove želje in zapovedi: “Pojdite po vsem svetu in učite vse narode." komur ni za to, da bi njeno odrešilno delo zajelo vse, za katere je tekla na Kalvariji sveta kri! Kdor čuti s Cerkvijo, se bo z njo resnično trudil za njeno rast in njen razvoj tudi tam, kamor še niso segle veje gor- žičnega drevesa. Upam si trditi, da je eden bistvenih znakov cerkvenega duha razumevanje in izpolnjevanje misijonske dolžnosti. Prepričano vernemu kristjanu, ki se živo zaveda vrednosti, pomena in edine zveličavnosti vere, je srčna zadeva, da pomaga vero širiti in posredovati vsem, ki ne vedo o njej in so tako izven redne poti k zveličanju, če le malo doumemo bistvo krščanske ljubezni, bomo pomagali iy veliki duhovni stiski poganom, ki so v nevarnosti, da ne dosežejo svojega končnega smotra. Kdor te stiske ne občuti, nima žive vere ne prave ljubezni, ki ji je najvažnejša zadeva najvišja dobrina sploh: rešitev duš po Cerkvi. Ne prezrimo tudi, da se danes borita za pogansko dušo dve sili: Kristus in načelno brez-bogtvo komunistične miselnosti. Proti temu brezboštvu se moramo boriti na vsej črti, tudi v ogromnih misijonskih predelih, če hočemo, da se njena moč ne bo povečala z novimi milijonskimi silami. Slabiti moč organiziranega brezboštva moremo s tem, da dejavno podlagamo pri organiziranem misijonskem delu Cerkve za pokristjanjenje poganskih narodov. S tem da tako zaviramo okrepitev brezboštva, Pomagamo posredno tudi sebi in svojemu na- 3. Podpirajmo torej misijonsko delo z molitvijo z žrtvambi in tudi z denarnimi prispevki. Vem, da imamo že mnogo dajatev vseh vrst z-a obče potrebe. Potrebne so in včasih se nam zdi vse preveč prošenj in pozivov. Gotovo je n. Pr. pomoč semenišču v tujini nujna; navezana je le na dobroto slovenske emigracije v svetu. Zato moramo gotovo prej gledati nanj, kot na daljne misijone. A gotovo je tudi, da nioremo z malo dobre volje nameniti tudi misijonom vsaj dar uboge vdove. Kdo bi mogel resno trditi, da ne more pristopiti k I)šV in Plačevati 50 ctv. na mesec v misijonske namene! Malo je to, a nas je veliko, in če bi ‘vsi katoliški Slovenci žrtvovali vsaj ta malenkostni misijonski davek, bi bila naša podpora misijonom precejšnja. In ta dobra volja za tvko veliko stvar bi tudi v nas obrodila stote-'o. Naj misijonska nedelja letos znova poživi misijonsko misel in zbudi čut za našo resnič-n° misijonsko dolžnost, DR. I. L. VSI VERNIKI ZA VSE NEVERNIKE Pod tem geslom bo ves katoliški svet, celo Po misijonskih deželah, obnavljal oziroma izpopolnjeval svoje včlanjenje v papeško misijonsko DRUŽBO ZA ŠIRJENJE VERE, ki pobira od vseh katoličanov MISIJONSKI DAVEK Molitve in denarnega prispevka za rast Cerkve tam, kjer je še ni. Vsi verniki naj bi za vse nevernike vsak dan zmolili OČE NAŠ, ZDRAVO MARIJO in SVETI FRANČIŠEK KSAVERIJ, PROSI ZA NAS, ter MESEČNO DAROVALI MAL PRISPEVEK 50 CENTAVOV za stroške vesoljne misijonske akcije. OTROCI l*OD 12 LETOM; naj bi istočasno obnavljali svoje včlanjenje v DRUŽBO SVETEGA DETINSTVA JEZUSOVEGA, ki je tudi papeška in ima namen, z molitvijo in darovanimi denarnimi prihranki krščanskih otrok reševati njih poganske bratce in sestrice po svetu za Kristusa in Cerkev. SLOVENSKI KATOLIČANI po svetu se ne bomo pomišljali. Preveč se zavedamo bogastva vere in milosti, ki smo ga prejeli mi že zdavnaj — tudi po misijonskem delu Cerkve. V tistem trenutku smo postali vsemu ostalemu, še poganskemu svetu, DOLŽNIKI, VELIKI DOLŽNIKI. Z MOLITVENIM IN DENARNIM SODELOVANJEM PRI DšV BOMO IZPOLNILI LE MINIMALNO NAŠO KATOLIŠKO DOLŽNOST! V ARGENTINI SMO STA)VENCI PRIZNANI KOT POSEBNA SKUPINA ČLANSTVA DšV IN SMO MED TAKIMI SKUPINAMI TAKO V LETU 1950 KOT V LETU 1951 NA PRVEM MESTU! VZTRAJAJMO! Radi se od-zovimo desetnikom DšV, ko nas bodo obiskovali z nabiralnimi polami, radi prispevajmo na misijonsko nedeljo pri cerkveni nabirki za misijone! V DRUGIH DEŽELAH, kjer živite rojaki, IZPOLNITE SVOJO MINIMALNO DOLŽNOST TAMKAJŠNJIM OBIČAJEM PRIMERNO! SLOVENSKI MISIJONSKI ODSEK SHOWilNISIHß MDSBJ)©IMÄlgJ)D Misijonska nedelja ni le praznik katoliške vesoljnosti in Družbe za širjenje vere, ampak tudi praznik graditeljev Cerkve tam, kjer je še ni — misijonarjev, čudovito lepo gesto je napravil glavni predavatelj na Baragovi proslavi v Buenos Airesu prot. dr. Franc Jaklič, ko je pozval vse navzoče, naj ob proslavljanju našega največjega misijonarja Barage obudimo živ spomin tudi na naše današnje misijonarje, ki so, morda nemalo prav po njegovem vzvišenem vzgledu, gli po njegovih stopinjah v širni vinograd Gospodov, zavedajoč se tudi oni, da je ‘‘le eno potrebno": čim prej vse človeštvo združiti v Kristusu in njegovi Cerkvi, da bo ena čreda in en pastir. . . Na misijonsko nedeljo mislimo tudi na slovenske misijonarje in molimo zanje ter sklenimo, da jim bomo vztrajno stali ob strani vsaj mi, slovenski rojaki izven meja Jugoslavije, ki uživamo dragoceno versko svobodo, katera je večini naroda v domovini ugrabljena in jim je komaj skrita žrtev in tiha molitev za misijonarje dovoljena, vsaka druga pomoč pa onemogočena. V naslednjem sestavku bomo obiskali vse slovenske misijonarje po svetu, za katere vemo ali upamo, da so še živi in na svojih postojankah. Hvala Bogu, z večino od njih se je posrečilo obnoviti redne stike, ki so bili v času pred vojno tako tesni in koristni, in imamo tako na razpolago najnovejše podatke o njih življenju in delovanju. Nekaj misijonarjev in misijonark pa je še vedno brez stika z nami, od časa, ko smo morali misijonski delavci zapustiti drago domovino, ali pa celo od časov pred začetkom druge svetovne vojne. Obiskali bomo naše misijonarje in misijonarke, začenši z Daljnim Vzhodom, z Japonsko, odkotler se bomo podali preko vse Kitajske v Indijo in od tam v Afriko, zaključivši naš misijonski obisk na kontinentu, na katerem izhajajo “Katoliški misijoni" — Južni Ameriki, kjer v paragvajskih indijanskih redukcijah slovenske mariborske šolske sestre trdo mišijonarijo. . . JAPONSKA Dežela cvetočih češenj je danes dežela cvetočih misijonov. Tisoči misijonarjev in misijonark prihajajo delat v deželo, ki je bila tako dolgo zaprta in ki je bila do nedavnega morda najtrša misijonska ledina. Tudi nekaj slovenskih misijonark je prišlo pred letom ali dvema tjakaj, na pomoč usmiljenki sestri JOŽEFI ZUPANČIČ, ki je skupaj s še eno francosko sestro ustanovila velik nov katoliški misijon usmiljenih sester sv. Vincencija Pa-velskega. Lani so prišle s Kitajskega na Japonsko S.CIRENIJÄ JUG, ki je že pred leti tamkaj delovala, v Osaki, potem pa s. BENJAMINA KARDINAR in KATARINA JANČAR. Tako imamo tamkaj Slovenci kar 4 misijo narke-usmiljenke, ki se trudijo pri začetku cvetočega misijona oziroma se v Osaki pripravljajo na delo v njem, študirajoč težko japonščino. Na Japonskem je bila in je verjetno še vedno tudi ena slovenska Frančiškanska Marijina misijonarka MARIJA MAKNISA LUŽEVIČ, ki je delovala pri Yokohami, pa z njo nimamo po vojni stikov. Pač pa vemo, da se je povrnil na Japonsko naš prekmurski rojak, salezijanec AVGUŠTIN ANTOLIN, ki je odšel tjakaj že kot bogoslovec pred več leti, bil tam po-stečen, čudovito razgibano ves čas vojne deloval, po vojni pa šel za nekaj mesecev «a oddih v VSA. Tudi z njim žal še nismo obnovili pismenih zvez, a ga kljub temu vključujemo v svoje misijonske molitve. KITAJSKA V misijonski zgodovini svete Cerkve je veliko tragike. Tako tragiko tudi sedaj doživljamo — na Kitajskem. Koliko misijonarjev, sredstev, truda, da, mučehiške krvi je bilo v stoletjih misijonskega dela v tem največjem narodu sveta žrtvovanih Cerkvi in Kitajski na oltar, sedaj pa se že nekaj let vse to, kav je bilo zgrajenega, ruši vedno bolj in bolj. Misijonarji in misijonarke bi sicer tako radi in za vsako ceno ostali med ljubljenim kitajskim ljudstvom, katero bi sedaj njih opore še veliko bolj potrebovalo, pa se ne morejo ustavljati sili, izgonu, ko jih trdo vojaško spremstvo v stotinah peha preko kitajske meje tam pri Hong Kongu. . . Tudi slovenski misijonarji na Kitajskem so začeli doživljati to tragiko, in sicer najprej slovenski lazaristi, ki so tako lepo zastavili na skoraj samostojnem misijonskem področju v provinci KI- «HBÄMTIUtt .SWITTI eiMWi a»gsi, na so morali doslej že 4 zapustiti debelo, oropani nrav vsega. To sta gg. KOPAČ in Wo 1,1 j ANG, ki sta nagim bralcem prav dobro Poznana po svojih spisih in ki sta že pred pol l(1ta doživela izgon, in pa gg. POKORN in l iiKHIL, ki sta bila izgnana šele pred kratkim. \7si 4 so sedaj v svetem mestu ltimu, kjer pričakujejo migljaja božje Previdnosti za >iovo, Bog daj, tudi misijonsko življenjsko Pot. . . pred komunistično nevarnostjo oziro-tiiii že nasiljem, ki sta ga morala doživljati še »e severu Kitajske, ki je bila prva pod rdečimi, sta se sama umaknila že preje v USA k.4. Rupar in Časi. Tako imamo slovenski lazaristi danes na Kitajskem samo še dva sobrata: g. JEREBA I' fiANCETA, starosta in d.tkana našega misijonskega področja, ki je pa trenutno sam ,la njem ostal, in pa brata CIRILA VERDNIKA, ki vztraja na važni postojanki v Šanghaju, v centralni hiši lazaristov na Kitajskem. G. JEREB je v pismu na br. Verdnika po-*lal nekaj -vesti o položaju misijona v Ning-tuju, potem ko sta ga morala zapustiti gg. Kopač in Wolbang. Pravi, da se kljub nevarnosti ge vedno zbira nekaj otrok na Pavlo-vein (dober mlad katoličan) domu k molitvi, •ečina vernikov pa deli usodo ovac brez pastirja. . . Iz cerkve so pometali -vse, kar je spominjalo na Boga. Tudi sicer misijon pridno podirajo in prezidavajo za svoje namene. l’o drugih misijonskih postajah tamkajšnjega okrožja je tudi vedno bolj žalostno; mnogi misijonarji umirajo po težkih zaporih, enega domačinskega duhovnika so ustrelili, ostali dobesedno umirajo od lakote. V središču misijonu Kanchow so kljub vsemu imeli za letošnje binkošti ge vedno 400 svetih obhajil. Bolnišnica je podržavljena, a sestre so ostalo na mestih in se žrtvujejo, dokler jih ne odpokličejo. Misijonarju Jerebu gre trda. Od neprestanih nadlegovanj in preiska-v so mu z>vci že čisto razrahljani. Obe njegovi učiteljici, ki ju je privabil za misijonsko delo iz 1‘ekinga, sta bili nagnani nazaj, od koder sta Pfišli. Počasi bo vse uničeno. . . Brat CIRIL VERDNIK pa v pismu meseca junija tole poroča: Bdeči v Šanghaju izvajajo velikopotezno Propagando proti katoliški Cerkvi. Na žalost so jim velikokrat -voljno orodje pri tem kaki odpadli seminaristi. Druga propaganda je pa za odhod na bojno fronto na Koreji. Misijonarji Kitajsko, prisiljeni, vedno bolj zapuščajo; tako jer odšel no 47 letih delovanja na-Zi*j v Evropo tudi lazaristovski škof mons. 'lontagne. Katoliško pisarno v Šanghaju, ki je preje igrala veliko vlogo v razcvetu katoliškega gibanja, so rdeči zaprli in zapečatili. l*o časopisju blatijo zlasti internuncija, papeškega zastopnika, šanghajskega škofa je »Plast poklicala in zahte-vala od njega, da pretrga vsake stike z internuneijem, tako tudi verniki, ker sicer bodo osumljeni protinarod-Uega mišljenja in delovanja. Seveda je škof kratko in jasno odvrnil, da tega nikakor ne °U ne verniki ne morejo storiti, ker so sicer izobčeni iz Cerkve, kar da je njegova dolžnost vernikom sporočiti. In res jim je dal po vseh cerkvah ja-vno oznaniti, da je zvestoba papeževemu zastopniku njih verska dolžnost. Doslej si rdeči v Šanghaju zunanjega nasilja vendarle ne upajo še dosti izvajati, ker so preveč pred očmi celega sveta v tem pristaniškem velemestu. Služba božja se no cerk-vah vrgi not preje in s še večjim sijajem. Zlasti se vse posveča Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V govorih vernike pripravljajo na vse, kar še lahko nadnje pride, tudi na najhujše. Skoro istočasno kot br. Verdnik in drugi novetši, sedaj že izgnani novi sic-.enski kitajski misijonarji gg. Kopač, Prebil in Wolbang, je došel pred slabimi 4 leti na Kitajsko tudi slovenski primorski rojak lazarist CIRIL ČARGA. Ta je bil najprej zelo delaven na misijonu v Klanu, blizu naših v Kanchowu, potem pa je bil postavljen za profesorja v la-zaristovsko bogoslovje -v Kashing pri Šanghaju. lati krščanskega in misijonskega značaja. Zato je bila junaška misijonarka že -večkrat v težkih nevarnostih. Svoje vtise iz zadnjega časa popisuje v frančiškanskem tretjeredniškem glasilu, ki izhaja v Leniontu, kjer smo nazadnje tole brali: Mrak je vedno gostejši. Nič ne vemo, kaj nam bo prinesel. Cerkev je v bolečini, verniki trpe ali padajo kot suho listje. . . Nas najbrže ne bodo dolgo trpeli tukaj. Naši lastni ljudje, kristjani, so nas za judežev denar prodali peklu, in kmalu bodo novi oblastniki prevzeli bolnišnico. . . Molite za nas! Med bogoslovci v že omenjenem Kashingu, kjer je bil g. Čarga profesor, se je nahajal tudi slovenski lazaristovski bogoslovec ANDREJ JERMAN, ki je po razpustu semenišč® odšel na Filipine, kjer se je dokonča izobrazil in pripravil ter letos srečno doživel svoj veliki dan — novo mašo. Sedaj je profesor na istem semenišču, vedno poln upanja, da mu bo še dano vrniti se na njegovo ljubljeno Kitajsko in misijonariti v njej. Na Kitajskem vemo tudi za dva frančiškanska misijonarja, enega, ki je že dolgo vrsto 1< t tamkaj, in drugega, ki je šele pred nekaj leti tjakaj prišel. Pi vi je p. dr. ALEKSU BE-NIGEK, ki deluje v Hankovvu in od katerega imamo zadnje poročilo z dne 20. XI. 1950. Pravi, da je magister in profesor 15 frančiškanskim klerikom, od katerih jih je 10 bogoslovcev in 5 filozofov. Novicijat so morali opustiti, ker so rdeči zasedli hišo patrov, in tako so le-ti morali vnovič v noviciat. . . Naš misijonar piše tudi teološke učne knjige v kitajščini. Zelo se priporoča iv molitev, da bi jim Bog dal moč za stanovitnost, zlasti mladim, dalje duha trpljenja in ljubezen do mu-čeništva. O njegovem mladem, tako gorečem in tako [*< i i « « m m « m « p mm i podjetnem sobratu o. ROBERTU P1FKU pa ze dolgo nimamo glasu, mislimo pa, da je še vedno na Kitajskem, ker ni bilo čuti, da bi ga izgnali. Od Ha n k ona bolj v sredino Kitajske pomaknjena leži provinca Hanchimg, kjer globoko v notranjosti tudi že dolgo vrsto let delujeta tiho in skrito dva naša tržaška rojaka, brat =n sestra ALBIN in ANICA MIKLAVČIČ, prvi iz reda Parmske misijonske družbe, druga pa kanosijanka. Zadnje pismo od njiju smo prejeli februarja 1949, torej pred iveč kot dvemi leti. Kako je od tedaj z njima, ne vemo, a upamo, da oba lahko še nadaljujeta z misijonskim delom, ki jima je tako drago, če Pa ju je zadelo kako trpljenje ali preganjanje, smo prepričani, da sta junaška v preizkušnji, saj iz njunih zadnjih pisem diha pra-.'i duh mučeništva. Proti jugu Kitajske, že ob morju, leži provinca Kwantung, ki je bila pred dvajsetimi leti na glasu po roparjih in komunistih. . . Kako je kaj tam, ne vemo veliko, kajti misijonar naše krvi, prekmurki rojak mons. JOŠKO GEDER, salezijanec, nam že dolgo ni nič poročal. Gotovo zato, ker je silno zaposlen, saj nadomestuje škofa pri vodstvu cele škofije kot apostolski administrator, na podobnem položaju kot mons. Kerec. Zadnje vesti o njem smo prejeli iz Hong Konga pred nedavnim. Povedo nam, da je še vedno n» svojem mestu, da tamkajšnji misijon rešuje njega dispanzer, h kateremu se tudi rdeči radi zatekajo po pomoč. Misijonar sam je pa bolehen, ker ga muči revma. V deželi je vedno bolj napeto, kajti število protirdečih četnikov je vedno večje in z njim vedno obilneje tudi prelivanje bratske krvi; ljudstvo zelo trpi, pa naj bo boljših ali nižjih slojev. Južno od Rvvangtunga leži ob morju angleška kolonija Hong Kong, ki geografsko sicer spada pod Kitajsko, a si je rdeči še niso drznili iztrgati Angležem iz rok, to pa radi tega, ker to veliko trgovsko mesto potrebujejo za zvezo z zapadnim svetom, v katerega jim je nekako okno in vrata. Hong Kong je pa danes vsem izgnanim misijonarjem zadnje kitajsko zatočišče. Dan za dnem prihajajo skupine misijonarjev in misijonark, ki jih izženejo rdeči. Od tam potem čim prej odlete proti Evropi, kajti gospodarji Hong Konga, Angleži, si ne upajo trpeti večjega števila tujcev, zlasti izgnanih, v koloniji. Tudi naši * izgnani lazaristi so bili od rdečih “izleženi” v Hong Kongu, do kamor so jih do zob oboroženi spremljali. Tam so bili pa prav lepo sprejeti od dveh slovenskih, v Hong Kongu ozir. v bližini delujočih misijonarjev, salezijancev STANISLAVA PAVLINA, ki je bogoslovec in bo imel letos, če Bog da, novo mašo, in misijonskega brata laika RAFAELA MRZELA, ki deluje kot strokovni profesor na velikanski salezijanski obrtni šoli tamkaj. Ta misijonar nam je pred kratkim poslal zanimiv popis Hong Konga z lepimi slikami, kar vse bo objavljeno v eni prihodnjih številk “Katoliških misijonov". Severnovzhoduo od Hong Konga, že precej gori v notranjosti Kitajske je provinca Yun-nan, Slovencem dobro in že dolgo znana pred vsem po delovanju mons. Kereca in g. Maj- cena, zadnje čase pa po slovenjebistriških šolskih sestrah in dr. Janežu v čaotungu. Kako se imajo ti misijonarji dandanes, izvemo iz pisem, ki so objavljena v prav tej številki lista. Tu naj le kratko omenimo, da je mons. KEKEC, ki je pred več kot 15 leti ustanovil velik salezijanski zavod v Kunmingu, katerega je potem prevzel v vodstvo g. ANDREJ MaJcEN, ki je še sedaj njega postavni ravnatelj, prišel pred meseci iz Caotunga, kjer je apostolski administrator, na škofijsko konie-renco v Kunming, pa ga po končani konferenci oblasti niso pustile nazaj, ampak ga v zavodu internirale skupaj z Majcnom in več drugimi misijonarji zavoda. Sedaj so jih že sodili in obsodili: enega kitajskega sobrata so obsodili na smrt, g. Majcna na večletno težko ječo, gospoda monsignorja pa še ne vemo na koliko, ker sodbe še niso razglasili, kajti poslali so jo menda na naj višjo instanco v odobritev. — V čaotungu samem je nekaj časa tudi silno slabo kazalo, tako da je dr. .JANEŽ že pisal, naj našega tiska več tjakaj ne pošiljamo. Toda sedaj se položaj naravnost zboljšuje, in to pred vsem radi slovenske misijonske bolnišnice, ki je tamkajšnjemu kraju nepogrešljiva in nenadomestljiva, kar spoznajo tudi rdeči in jo zato prenašajo, še več, se je pridno poslužujejo, med tem ko se druge misijonske ustanove druga za drugo rušijo pod pritiskom rdečih. Mons. Kerec ne more dovolj zahvaliti Boga, da je v čaotung pravočasno poklical in poslal dr. Janeža in da smo mu misijonski dobrotniki v izseljenstvu omogočili nabavo rentgena, ki sedaj naravnost rešuje bolnišnico, ta pa Cerkev tamkaj. SIAM V glavnem mestu “dežele Belega slona", iv Bangkoku, je znana naselbina uršulink, zavod Mater Dei, kjer imajo že nad 25 let uršulinke cel kup šol za siamsko mladino pred vsem iz vplivnejših krogov, imajo pa tudi v predmestjih šole in hodijo tja poučevat delavsko mladež. Med ustanoviteljicami tega misijona sta bili m. RAFAELA VURNIK, sedaj generalna asistentinja reda v Rimu, in m. KSAVERIJA PIRC, ki je še sedaj ravnateljica gimnazije. Pred leti na sta prišli pomagat še dve Slovenki, najprej m. DEODATA HOČEVAR, sedaj pu še m. FRANČIŠKA NOVAK. Je pa tamkaj še več drugih misijonark iz zelo številnih narodnosti, a se krasno medsebojno razumejo. Delo v Siamu je danes po eni strani lahko, ker ima zavod že zelo velik ugled, na drugi strani pa je težko, ker so spreobrnjenja zelo redka. Ne sme se pa uspešnost tamkajšnje uršulinske ustanove meriti le po številu krstov, ampak veliko bolj po tem, kako po misijonarkah in njih vzgoji počasi, pa gotovo prodirajo osnove krščanskega mišljenja v ljudske mase in v višje kroge in kako se na ta način pripravljajo tla za bodočo bujnejšo rast ob uri, ki jo bo dal Gospod. Naše misijonarke so nam na naše povabilo poslale daljša poročila o življenju in delu v zadnjih letih, ki bodo vsa objavljena v “Katoliških misijonih’’. Tu navajamo le nekaj zanimivosti, kot nam jih je navedla m. Ksaverija Pirc. “Mislite si naše presenečenje, ko je nekega večera v februarju zavil na naše dvorišče ve- lik avtobus ene izmed tukajšnjih zrakoplov-nih družb in sta izstopila g. Kopač in g. Wol-bang! Letalo, ki ju je nosilo nazaj v Evropo, je v Bangkoku pol dneva počivalo, in tako smo zamogli lepo kramljati v mili materinščini. Dasiravno se nismo nikdar v življenju videli, smo se vendar takoj spoznali: “Kato- liski misijoni" so bili naša vez že toliko let. Hude reči sta nama pravila o ubogi Kitajski. V decembru 1950 nas je obiskala soha naše ljube Gospe iz Fatime. Siam jo je sprejel res po kraljevsko. Mala peščica kristjanov, ki so navadno kaj boječi, ko je treba stopiti pred javnost, je takorekoč elektrizirala ves narod. V tistih 14 dneh, ko je bila soha pri nas, so bile v različnih krajih dežele dan za dnem slovesnosti in ljudstvo, tako pogansko kot krščansko, je tekmovalo, kje jo bodo lepše sprejeli. Soha je res umetniško lepa, narejena na Portugalskem po navodilih sestre Lucije, ki je kot mlada deklica videla nebeško Gospo v prikazni v Fatimi. Dva portugalska duhovnika in dve dami jo spremljajo na potovanjih širom sveta. Gredo, kamor jih povabijo. Vsi so zavzeti nad neprestanim čudežem, kot se jim zdi ta triumfalni pohod Kraljice neba med otroci borne zemlje. Nikjer še niso naleteli na hladen sprejem, dasiravno potujejo že 3 leta. Povsod narodi čutijo, da jih je posetila ne le soha, ampak nevidno nebeška Gospa sama. Na Siamskem se je ob tej priliki spreobrnilo lepo število kristjanov, ki so odpadli v letih preganjanja 1940 do 1943. Tedaj so bile ustreljene zaradi vere tri siamske domače redovnice, Hčere sv. Križa, iv severnem Siamu. Malo pred smrtjo je rekla ena izmed njih: "Danes umiramo ztč vero, a čez 10 let bo Siam doživel veliko versko manifestacijo." Itilo je to 2. decembra 1940. Natančno deset let kasneje, 2. decembra 1950, pa je naša ljuba Gospa obiskala Siam. Stotisoči so se ji poklonili ob sprejemu na letališču, v zmagoslavni procesiji skozi mesto in ob gorečih celodnevnih in celonočnih molitvah po naših cerkvah. Ves promet je bil ustavljen, ko se je dveurna procesija ljudi v peterostopih pomikala po najbolj prometnih ulicah mesta in glavnega parka, kjer je bilo zbirališče kristjanov, v stolnico. V procesiji je stopalo tudi mnogo budistov, zlasti študentov, učencev in učenk katoliških šol. Ob straneh pa so stali tisoči in spoštljivo zrli na prelesten kip, ki se je pomikal visoko nad valujočo množico, na posebnem avtu, spremenjenem v bel oblak. Ljubko se je smehljala bela soha, kot da je zadovoljna s svojimi otroci Daljnega Vzhoda. Tudi v naš zavod Mater Dei je prišla naša ljuba Gospa za dve uri. Kako radostno smo jo sprejeli! Belo oblečena dekleta so nesle kip vsenaokrog no našem vrtu, da visoka Gospa vidi in blagoslovi kraj, kjer uršulinke že nad 25 let delajo zanjo in za njenega Sina. V slavnostni dvorani smo ji postavili oltar med morjem cvetja. Peli smo in molili, a le prehitro je prišel čas slovesa. Z očmi smo spremljali beli kit), ki je izginjal v dolžini ceste, a naša srca so ohranila sladki spomin na ta nebeški obisk. — 15. decembra je prišel poseben zrakoplov iz Birmanije no visoko Gospo. Pilot se je ves radosten vrgel k njenim nogam, rekoč: "Jaz sem prvi Birmanec, ki ji poljublja nogo." Siamski duhovnik pa, ki je spremil soho v letalo, je pristavil: "In jaz sem zadnji Sijamec, ki imam to čast.” — Molimo skupno k ljubi nebeški Materi, da nam že skoro izprosi toliko zaželjeni mir in da se vi, ubogi slovenski begunci, zamorete vrniti v ljubo domovino. . ." V Siamu pa deluje še en slovenski brat, salezijanec JOŠKO BEVC, ki bo tamkaj tudi že lep čas, kakih 20 let. Sedaj deluje na drugi največji misijonski postaji vikarijata, v Ban-pongu, pa je poleg njega za delo en sam duhovnik. Naš brat se pred vsem ukvarja s kmetijstvom in vrtnarstvom. Na postaji imajo pa tudi manjšo sirotišnico in tu ima prelepo priliko, da sadi tudi duhovna zrna na grede mladih poganskih duš, ki se potem nekatere celo spreobrnejo. Misijonar sam pravi, da se čuti |jj ecej postaranega, da ga zlasti klima zdeluje. Blizu Siama je na istem polotoku Zadnje Indije dežela Annam, kjer je delovala pred vojsko Frančiškanska Marijina misijonarka s. LEONIJA POKOVEC. Ali še sedaj tamkaj deluje, ne vemo gotovo, a je zelo verjetno. INDIJA Prednja Indija je bila še pred nekaj leti vsa pod angleško nadoblastjo, sedaj je pa osamosvojena in razdeljena v dve državi: Pakistan, ki združuje pred vsem inohamedance, ki jih je tamkaj kakih 80 milijonov, in Indi- ja v ožjem pomenu besede, ki obsega vse ostalo prebivalstvo hindujske vere. Yr Indiji imamo Slovenci sedaj najmočnejšo skupino slovenskih misijonarjev jezuitov, ki so že pred 25 leti začeli odhajati tjakaj z namenom, da se počasi pripravi vse potrebno za sprejem samostojnega misijonskega področja, ki bi bil pod vodstvom zagrebške province Družbe Jezusove, v kateri so i Slovenci i Hrvatje združeni v skupnem delu za večjo čast božjo v naši deželi in po svetu. V Indiji je danes število slovenskih jezuitov misijonarjev znatno večje od hrvaških, zlasti ker so nekateri sposobni hrvaški misijonarji, ki so med prvimi tjakaj prišli, iz raznih vzrokov morali pustiti misijonsko polje, dočim so od Slovencev še vsi na mestih, razen enega, ki ga je Gospod poklical zgodaj po plačilo, br. Ribaša. Na področju Bengalskega misijona, kakor plavimo tistemu delu 24.-Parganasa, ki ga našim misijonarjem prepuščajo njih belgijski sobratje, delujejo v Khariju, ki je sedaj središče tega področja, trije slovenski misijonarji: dekan n. STANKO PODERŽAJ, njegov pomočnik p. LOJZE DEMŠAR in pa brat VIDMAR. V. Stanko bi zelo rad dozidal in uredil cerkev in rojaki v izseljenstvu smo se odločili pomagati mu. Dosedaj se je “ZA PORERŽA-JEVO CERKEV" zbralo kakih 400 dolarjev, če upoštevamo znatni dar Tržaške Marijine družbe iv znesku 50.000 lir, velikodušni prispevek 60 dolarjev dr. Valentina Meršola in zbirko v Kanadi, ki se sedaj zaključuje in l.i računamo, da bo prinesla gotovo vsaj 50 dolarjev. Do celotne obljubljene vsote 1000 dolarjev je torej še daleč. . . P. Stanko pa na nas računa. Takole piše: “S pomočjo, ki mi jo obljubljate, bomo še letos dozidali zakristijo in še kaj več. Kot član Orla sem nekoč obiskal Djakovo. Stanovali smo v semenišču, imeli javen nastop, pred katedralo pa nam je govoril šk°i' Akšamovič. Razkazovali so nam znamenitosti mesta, pred vsem veličastno Strossmayerjevo stolnico. Spominjam se, da je name izreden vtis napravila opomba, da so morali iyso opeko pripeljati z volovskimi vpregami. Leta 1951 sam vozim opeko z bengalskimi “bušami" za to svojo kharijsko “katedralo”. Kar čez polja! Na sliki, ki jo prilagam, lahko vidite precej teh volovskih vpreg. Tisti dan je opeko pripeljalo 23 vozov. Cena opeke je radi dolgotrajnega prevažanja dvojna. . . S samo opeko seveda še nič ne bo zgrajenega. K sreči so tukaj povsod pod njivami in ribniki debele plasti mivke, ki je ne ravno najboljši gradbeni materijal, a uporaben. Na enem od posnetkov vidite, kako smo nagrmadili precejšen kup te mivke. Stroške smo imeli samo z delavci, ki so mivko v izsušenem ribniku nakopali in jo blizu cerkve nakopičili. A za tlakovanje cerkve bomo morali -vseeno navoziti precej boljšega peska iz daljnega Diamond Harbourja. Ena izmed slik kaže pri-slonek k cerkvi, ki nam služi kot deška šola. Brez prislonka se ljudje pred službo božjo nimajo kam dejati. Isto velja še posebno za deževno vreme, saj skoraj nihče nima dežnika. Prijetno me je iznenadilo pismo s priloženim čekom prvega obroka Vage zbirke: 200 dolarjev. Bog Vam povrni vsem skupaj! če bi mogel, bi se vsakemu posebej zahvalil, pa nimam naslovov in nekateri so tudi neimenovani darovalci. Zato na tem mestu izrekam vsem tisočero zahvalo. Pra-v mogočen sunek je bil ta ček, da voz le izpeljemo iz blata. . . Še 400 dolarjev, pa bodo dosedanji dolgovi za cerkev plačani. Naprej bomo pa spet delali kar “na puf”, vmes pa sv. Jožefa cukali za brado, dokler se nam ne nasmehne..." Od jezuitc-v duhovnikov so v Indiji še p. SEDEJ VIKTOR, ki je do nedavnega deloval v Morapaju, kjer je menda še sedaj, dalje nečak očeta slovenskega misijonstva dr. Lam-berta Ehrlicha, pater Janez Ehrlich, in pa novi misijonar p. Jože Cukale. P. JANEZ EHRLICH je podravnatelj jezuitske katoliške tiskarne v Rančiju. Objavili smo že slike in poročila o tej veliki tiskarni, h katere blagoslovljenemu delovanju tudi naš rojak veliko pripomore in s tem posredno ogromno stori za gradnjo Cerkve v Indiji. P. JOŽE CUKALE pa, ki je bil nekaj časa \ gorskem podhimala jskem Kurseongu, je bil poslan pred meseci v Kalkuto in od tam na postajo Serampore. Sedanja njegova najvažnejša naloga je — študirati indijske jezike in indijsko zgodovino in kulturo. V zadnjem pismu nam je mimogrede omenil, da ga je spet klima precej zdelala. . . Počasi se bo že navadil. V istem pismu nas prosi, da se javno zahvalimo dobrotnicam Zdenki Viher in Lojzki Verbič (obe v USA) in Tereziji Pe-stotnik ter Tereziji Marušič (Černe) za božična darila. Posebno se zahvaljuje tudi slovenskim dekletom na Via Colli v Itimn in č- m. Tereziji Hanželič, ki so skupaj zbrale zanj 30.000 lir na misijonsko nedeljo 1950. Poleg duhovnikov je pa tudi več jezuitskih bratov v Indiji. Enega smo že omenili. Zadnji je prišel že no vojni brat LUKAN, ki menda deluje v Bošontiju. Najbolj znana sta pač brata FRANCE DROBNIČ in JANEZ UDOVČ, ki sta potovala v Indijo skupaj s p. Stankom Po-deržajem že pred več kot 20 leti. . . Brat Janez Udovč nam o sebi in svojem sobratu Drobniču nekaj pove v svojem zadnjem pismu, ki smo ga pred kratkim prejeli iz Dardjelinga pod Himalajo, kjer br. Udovč deluje za duhovno in telesno dobro kakih 2300 nepalskih študentov, ki obiskujejo tamkajšnjo jezuitsko srednjo šolo. Takole piše: “že devet mesecev' je, odkar smo doživeli veliko vremensko katastrofo, ki bi nam po mnenju strokovnjakov' naš lepi Dardjiling skoro odplavila, pa še ni urejen promet in moramo vse ]>otreb-ščine prejemati z letali. Jaz v tem zavodu vodim vse notranje posle, po okolici pa učim katekizem s pomočjo onih lepili podob, ki ste mi jih poslali še pred vojno iz domovine in jih je tudi p. Demšar uporabljal 3 leta, ko sem bil jaz v Kalkuti za bolničarja. Moj sobrat Drobnič je tudi tu in je pred vsem zaposlen kot graditelj in mehanik ter ima seveda v tem ogromnem zavodu veliko dela." Brat Udovč nam je poslal tudi več fotografij in celo vrečico indijskih in drugih znamk. Sedaj tuhtamo, kaj bi mu v odškodnino poslali. . . Bolj na jugu Indije pa deluje misijonski brat JANEZ UERMEK D. J., in sicer v Man-galore. Sredi aprila letošnjega leta nam je tole zapisal: Tisočera Vam hvala za Vaše lepo “Duhovno življenje", čudim se, kako in kje stt dobili moj naslov, kajti mislil sem, da sem v daljni Indiji že čisto pozabljen. Iz listu spoznam, da se rojaki v domovini in v tujini krepko oklepate vere. Jaz sem že 24 let izven domovine v Indiji in sem v vsem tem času imel priliko samo dvakrat po slovensko govoriti. Nazadnje je bilo to med vojno, ko sva se z o. Ehrlichom znašla skupaj v internaciji. V tem kolegiju Mangalore sem sploh edini Evropejec, vsi ostali, tudi sobratje, ki kolegij vodijo, so domačini Indijci.” Zlasti za delo med žensko mladino in ženstveni sploh so v misijonih nujno potrebne tudi misijonarke, ki jih je tudi v Bengalskem misijonu nekaj. Omenimo naj le znano s. MAGDALENO KAJNČ, ki je dolgo delovala v Morapaju, in s. CIRILO DOKTORIČ ter s. ŠTEFANIJO URI H, ki sta bili v Bošontiju. O njih pa že dolgo nimamo glasu. Zvezo smo pa obnovili z drugima dvema misijonarkama v Indiji: MAKIJO FINK in KONRADINO RESNIK. Prva piše z misijona v Ootacamundu v južni Indiji sredi aprila letošnjega leta, da je Fatimska Marija tudi nje obiskala. Slovesnosti so bile na prostem ob polnoči, kjer so istočasno maševali pri 15 oltarjih, ki so predstavljali 15 skrivnosti rožnega venca. Pripoveduje tudi o zelo čudovitem začetku božje poti blizu tamkaj: Na pokopališču so postavili razpelo, ki so ga dobili iz Evrope. A h temu Križanemu so kar na lepem začeli romati ne le katoličani, ampak tudi pogani. Počasi so zgradili križev pot s posta jami-kapclicami in cerkev božjega groba na koncu. Vsako leto 3. maja in 14. septembra, to sta dva praznika sv. Križa, pride na tisoče romarjev. Pogani se izražajo: Molim h križanemu Bogu, k Fatimski Mariji... Nisem sicer katoličan, a zaupam v tega Boga. — Mnogi poznajo našo vero, a se ne odločijo z.a krst za življenja, ampak šele v zadnji uri... V Bombaju pa tudi že praiv dolgo deluje s. KONRADINA RESNIK. Izdeluje pred vsem svete hostije za misijonske postaje v okolici in pa mašna oblačila. Vsak mesec razdeli kakih 200.000 malih hostij. Neki škof je naen-ki at naročil 40 koretljev, 15 mašnih plaščev, itd. — Delajo v redu, dasi indijska vlada ni tako naklonjena kakor je bila angleška. Zlasti pri šolstvu se čutijo velike težAve. Rada bi naslov od kakega dekleta iz kamniškega okraja, od koder je doma. Na severu Indije je tudi že kakih 20 let delovala misijonarka m. dr. MIRIAM ZALAZ- NIK, ki je bila ravnateljica gol v AJIahabadu. Kje je sedaj in kako živi, na žalost ne vemo, kajti zadnja pisma smo si izmenjali pred tremi leti. Pošiljamo ji nage liste na naslov, ki ga imamo, a zd. se, da jih ne prejema. Kdo ve, če se ni kam prestavila ali pa morda spada pod mohamedanski Pakistan in oblasti ne puste listov in korespondence do nje. Upamo, da nam bo po kaki poti tudi ta neznanka kmalu pojasnjena in da bomo misijonskim prijateljem tudi o tej nagi misijonarki vedeli kej več in kaj gotovega povedati. V Indiji, in sicer v pokrajini Assam, imamo na ge eno misijonarko Hči Marije Pomoč-nicei s. TEREZIJO MEDVEŠČEK, ki nam je nazadnje pisala sredi maja 1951. že skoro 20 let je, kar ne sligi slovenske besede, samo bere lahko slovensko, zato je ge toliko bolj vesela našega tiska. Zadnje čase je bila ta dobra sestra zelo, smrtno nevarno bolna. Močno jo je zgrabil tifus, tako da so jo morali odpeljati v bolnišnico, dasi je protestantska, že je prejela poslednje olje. Svoje trpljenje je darovala za spreobrnjenje protestantov. Pravi, da jo je rešila smrti molite-v misijonskih prijateljev. Ni na ge popolnoma okrevala in zato ge ne sme na svoja običajna tedne in tedne dolga misijonska potovanja med prebivalstvom ; le nekaj kilometrov more. Predstojniki so ji svetovali, naj kuni kolo. . . Da, samo kje bo nagla tako krepkega dobrotnika . . . ? Sedaj deluje v Gauhati, kjer vlada velika vročina. Tamkaj imajo sestre sirotišnico in obrtno golo. Med otroci je nekaj katoličanov, nekaj protestantov, nekaj poganov. Mesto, ki ima kakih 80.000 ljudi, ima samo nekaj katoliških družin. Pred nedavnim se je opogumila spet na nekoliko daljše potovanje: potovala je z vlakom, nato pa ge cel dan z bivolskim vozom. Pogani so to pot prvič videli misijonarko. Prosili so, da bi vzela njih otroke s seboj v misijonsko golo, a kaj, ko je že vse prenapolnjeno, zlasti ker jim je vihar s potresom itak veliko podrl in gkode naredil. Poleg jezuitov imamo v Indiji tudi veliko salezijancev, katerih trije oziroma štirje (če štejemo zraven brata Juriča, Hrvata po rodu, a med Slovenci vzgojenega) so prišli v Indijo gele no zadnji svetovni vojni. Salezijanci s svojimi vzgojnimi in šolskimi, zlasti obrtnimi in industrijskimi zavodi so po vseh deželah, razen komunističnih, silno zaželjeni in dobrodošli ter nimajo druge cvire pri svojem velikem apostolskem delu kot pomanjkanje personale in sredstev. PAVEL BERNIK je duhovnik mlajših let, iti je odgel v Indijo komaj 16 leten in je bil tam posvečen, sedaj deluje kot profesor velikega semenišča v Poonamallee v Južni Indiji. Doma izpod Hribca pri Škofji Loki ne more prehvaliti črtic, ki jih v “Duhovnem življenju" iz tistih krajev piše njegov ožji rojak N. Zemlak. Zelo rad bi dosegel, da bi tudi Slovenci vzdrževali enega od domačinskih bogoslovcev v semenišču, kjer uči, a prepušča nagi razsodbi, kdaj bo prišel čas, da bomo tudi to zmogli. . . Vzdrževati kakega domačinskega duhovnika, to je silno lepo misijonsko delo, ki so ga mnoge slovenske do- bre duše že izvajale, ko smo bili še v domovini. Imeli so slovenski salezijanci v Indiji do pred nekaj leti ge drugega mladega idealnega duhovnika, ki je pa umrl na raku: Ivan Cigan. Nastalo vrzel bo izpolnil salezijanski bogoslovec NACE KUSTEC, ki se v semenišču v Yercardu pripravlja na magnigko posvečenje. Ta nam poroča o bogatem razvoju salezijanskih ustanov v Indiji: “V teku enega leta so odprli dve veliki kmetijski goli-koloniji. Sprejemajo fante in revnejše družine, jih ponče v kmetijstvu in jim potem oddele lep kos zemlje, da ga obdelujejo in si s tem zagotove zadostno prehrano v tej deželi lakote. V začetku letošnjega leta so odprli tudi dve obrtni goli: eno v Bombaju, drugo v Madrasu. A' obeh bo prostora za nad 3000 fantov. . . Kako se porajajo salezijanske ustanove, kakor ponosno drevo iz gorčičnega zrnca, nam lahko nove salezijanski brat laik pomočnik LUDVIK ZABRET, ki je sam soustanovitelj novonastajajoče kmetijske gole-kolonije. Imenovali so jo “Sagaya Tottam”, kar bi se po nage reklo “vrt, pomoč”, to je, Vrt Pomočnice kristjanov ali Vrt v pomoč kristjanom. Začeli so pred enim letom: en duhovnik in naš brat pomočnik. Najprej je bilo treba zemljišče kupiti, nato pa začeti z obdelovanjem. Nekaj palmovih listov in 4 bambusovi koli — to jima je bila v začetku kapela, stanovanje in obednica. Čeprav daleč od prometnih žil, sin s pomočjo dobrotnikov postavila bigo s kapelico, nakar so prišli 3 bratje-pomočniki ia ge en duhovnik. Začelo se je delo na veliko. Z disclovimi črpalkami so namakali pu- scavsko zemljo, z darovanim traktorjem jo na-raliljali in začeli liripravljati riževa polja, že po prvem letu je na stotine ljudi iz okolice dobilo mere riža za pomoč v času lakote, ko je bilo najtežje s prehrano. Sedaj imajo že vedno več zemlje obdelane, tudi so že sprejeli 20 sirot, ki jih vzgajajo in jim bodo kmalu odprli ljudsko in kmetijsko š°lo, ko se njih število primerno poveča. Vse delajo po geslu: Ne pridiga se evangelij lačni čredi. . . Skupaj z gornjima dvema salezijancema je došel v Indijo še tretji: IVAN KEŠPRET, tudi brat pomočnik, ki je pa pred vsem zaposlen s fotografiranjem salezijanskih ustanov po celi Indiji ter zato roma iz kraja v kraj. Kakor je »važno pisanje knjig, tako je važno tudi fotografiranje ustanov in življenja na njih. Oboje je neobhodno potrebno za pravilno spoznavanje dela in za propagando, ki naj privabi sodelavcev, sotrudnikov. Veliko večino slik iz salezijanskega dela v Indiji, ki smo jih že objavili in jih še bomo, nam je poslal prav g. Ivan Kešpret, oziroma so njegov izdelek. Skoro istočasno kot Pavel Bernik je odšel, prav tako mlad, v misijone brat JOŠKO KRA- MAR, ki pa deluje v Burmi,-v kraju Mamla-lay, v veliki salezijanski obrtni goli, kjer je učitelj mizarstva. Tam so doživljali težko državljansko vojno, ki jo je sprožila napetost med kristjani in budisti. Med to vojno je veliko škode utrpela tudi njihova šola. Mrtev je padel eden od aspirantov, drugi pa težko ranjen. A misijonarji so šli brž na delo in kmalu vse podrto obnovili; sedaj je vse spet v cvetočem stanju. Obiskal jih je pred nedavnim sum ministrski predsednik, kasneje tudi 3 se-veroanieriški profesorji: izjavili so, da je ta salezijanska obrtna šola najboljša v celi Burmi. AFRIKA O tej deželi se navadno č“je in bere, da inisijonstvo najbolj cvete. A treba je razlikovati: Severni del je mohamedanski in do-sedaj še neosvojljiv: sredina dežele je tista najbolj rodovitna misijonska zemlja; jug pa je snet težji delokrog, kajti z belokožnimi ci-vilizatorji-kolonisti so prodrli tja tudi materializem, komunizem in protestantizem, ki vsi zelo ovirajo rast Cerkve. V severnem, mohamedanskem delu imamo nekaj misijonarjev in misijonark, ki so s tem namenom tamkaj, diV bi počasi z molitvijo in krščansko ljubeznijo le razrahljali trdo mohamedansko ledino: kakih 7 RAJHENEIJR-ŠKIH TRAPISTOV in nekaj USMILJENK z eno SIONSKO SESTRO — to so Slovenci, «v kolikor imajo stika z mohamedanskim svetom, ker samo te štejemo semkaj v pregled misijonarjev. V srednjem delu smo imeli dve misijonarki: s. Lucino Maher in s. Veroniko Brečko, kateri pa sta v zadnjem desetletju umrli in med črnci čakata vstajenja. V Belgijskem Kongu pa še vedno delata dva rodna in redovna brata KERŠEVANA, MARCEL in KAREL, oba iz Trsta doma. Prvi je že kakih 25 let tamkaj na delu in ima velike zasluge za razcvet misijona, drugi pa je prišel tjakaj šele no vojni iz Rima. Ta slednji nam večkrat piše, kakor se tudi bralci spomnijo. Prav sedaj v septembru bo njih prefektura slavila srebrni jubilej svojega obstoja in bodo imeli velike slovesnosti, ki bodo gotovo dale novega zagona i misijonarjem i črncem za čim večje pospešenje gradnje Kristusove Cerkve med njimi. Na jugu Afrike imamo pa celo vrsto misijonarjev in misijonark. Najprej naj kratko navedemo tiste, s katerimi nam še ni uspelo obnoviti stikcv po vojni in zato nismo gotovi o njih, ali so še živi oziroma ali so še tam, kjer so bili, ko smo si še dopisovali. Tu sta pred vsem dve slovenski uršulinki, ki sta delovali v Transvaalu: s. KSAVERIJA LESJAK in s. BRIGITA BREGAR. Blizu tam, to se nravi, kakih 300 kril morda stran, so delovale kar ' oblatinje sv. Frančiška Šaleškega: Dve rodni in redovni sestri TEREZIJA in BENIGNA ŠTEH, dalje njuna sestrična ELIZABETA POGORELC i„ |>a s. NOVAK. Kako bi bili veseli in hvaležni, če bi nam o vseh teli šestili misijonarkah kdo vedel kaj povedati in nam morda celo njih naslov posredoval. . . ! Pag r>a smo spet navezali stike s slovenskimi Sinovi presv. Srca Jezusovega v Trans-vaalu, s katerimi se deloma tudi osebno poznamo. Tamkaj sedaj delujejo trije: P. BRATINA, ki je deloval že pred vojno kakih 10 let tani, pa je prišel pred leti v domovino, da bi sodeloval pri vodstvu Knobleliarjevega zavoda, podobno kakor dva brata, znani Rafael Kolenc in Mihael Lešnjak. Sedaj se mu je pred kakim poldrugim letom posrečilo dobiti potni list in je iz rdeče Jugoslavije spet nazaj v črno Afriko pohitel. Tam je že nekaj let deloval in še deluje po vojni došli p. ALBIN KLADNIK, ki je bil pred kakimi osmimi leti v Ljubljani posvečen in smo ta prvi sad Knobleliarjevega zavoda tudi iy misijonskem znamenju nroslavili. Najdalj e pa je tamkaj BRAT VALENTIN POZNIČ, katerega bralci tudi že dobro poznajo, saj pridno piše v naš list. in tudi lepe slike nam pošlje od časa do časa. On je zaposlen z gradnjo novih šol in kapel ter cerkva in drugih misijonskih poslopij, ki so neobhodno potrebna, če hočejo tekmovati s protestanti in če hočejo, da jim bo protestantska civilna oblast še vnaprej dovoljevala ustanavljanje katoliških šol. JUŽNA AMERIKA Še skok v sredo tega kontinenta, ki nas je •7 tisočih sprejel in v katerem sedaj žari začasno središče slovenske misijonske akcije. Južna Amerika je po imenu skoro stoodstotno katoliška dežela. Vendar se vedno bolj širi protestantizem, ki mu je delo toliko lažje, ker so mase ljudstva o veri silno slabo ali nič poučene. Dežela je prenapolnjena takozvanega modernega poganstva, ni pa skoro nič več onih prvotnih indijanskih rodov. Kar jili je, so navadno umaknjeni ali v brazilske pragozdove ali pa v paragvajske redukcije. In v eni teh paragvajskih redukcij med čulupi Indijanci delujejo 4 mariborske šolske sestre že skoro 20 let. Pomagajo nemškim misijonarjem Oblatom. Uspehov je razmeroma malo, a vendar toliko, da je trud poplačan s tolažljivimi sadovi. Naše misijonarke se pred vsem bavijo z vzgojo indijanske mladine, ki jo s težavo spravijo na misijon, a jim od tam kaj rada uhaja nazaj v gozd. Sedaj je prednica težke misijonske postojanke slovenskih mariborskih šolskih sester s. SERAPIJA ČERNE: delujejo pa med njimi s. EVFROZIMA JTJREš, s. MAKSENCIJA VRESNIK in s. TOBIJA FIDERšEK. Letos mariborske šolske sestre menda praznujejo 20 letnico prihoda v Argentino, cd koder so prišle potem v Parag-vav. Ali ne bi bilo lepo in primerno, da bi tej tudi za slovenstvo in za naše begunstvo in izseljenstvo tako zaslužni domači družbi pripravili malo misijonsko veselje in ustregli prošnji gori navedenih paragvajskih misijonark za šivalni stroj in za oblekce njih mladim indijanskim otrokom? Upamo, da bo Slovenska dekliška organizacija, ki je že snre-jela v svoj program, izdelati zaprošene oblekce, pa je to radi nujnih potreb slovenskega semenišča zaenkrat odložila, kmalu pozneje enkrat pristopila nazaj k temu lepemu misijonskemu načrtu. Tako smo obiskali vse slovenske misijonar- je in misijonarke, kolikor jih poznamo in se jih spomnimo. Naša topla, ljubeča misel, ki naj se prelije v gorečo molitev h Gospodu, naj jih objame vse vsaj na njih največji praznik, misijonsko nedeljo. Zaslužijo to, saj so v našem imenu in za nas vse — žive žrtve na oltarju žrtvenika vesoljne Cerkve, izgorevajoče za rast in zmago božjega kraljestva na zemlji. L. L. C. M. K slikani v tem članku. Str. 510: Misijonska brata Ciril Verdnik CM in Rafael Mrzel S. D. B. na poti na Kitajsko. — 511: Lazaristovska prokura v Šanghaju, kjer deluje br. Verdnik — 512: Br. Mrzel z malimi Kitajčki; spodaj salezijanska obrtna šola v Hongkongu, kjer deluje. — 513: Mons. Joško Kerec in ravn. Andrej Majcen, salezijanca; sal. brat Joško Bevc (desni). — 514: Slovenske uršulinke v Bangkoku: m. Deodata, m. Ksaverija in m. Frančiška; spodaj: njih gojenke nosijo Fa-timsko Marijo. — 515: Sliki iz Poderžajevega misijona. — 516: Zgoraj: iz Poderžajevega misijona, spodaj: jezuitski kolegij v Darjee-lingu, kjer delujeta br. Udovč in Drobnič D. J. — 517: S. Terezija Medvešček med deklicami Marijine družbe, spodaj salezijanski brat Ludvik Zebret s sodelavci na novo ustanovljeni koloniji. — 518: Salezijanski klerik Nace Kustec z Indijčki; misijonska postaja, kjer deluje salezijanski br. Joško Kramar. —519' Zamorčki poslušajo gramofon; spodaj indijanska čulupi mamica z otrokom. ŽALOSTNE IN VESELE IZ YUNNANA MONS. KEREC IN G. MAJCEN SOJENA IN OBSOJENA Predragi gospod urednik! — Upam, da sta moji dve pismi, meseca aprila pisani, že davno srečno k Vam priromali. Po njih ste zvedeli o mojem težkem položaju tu. Obsodili so me že, a morajo nreje čakati na potrditev od strani najvišje instance. Moj največji "zločin” je to, da nisem hotel prostovoljno zapustiti svojih ovac. . . Nič ne vem, kaj me čaka in kdaj mi obsodbo izrečejo. Kar koli že pride, vse sprejemam po Marijinih rokah. V Marijino varstvo sem se včeraj na dan prvega maja izročil. če me doleti dolgotrajna ječa in težko prisilno delo, tako da bom počasi od napora in lakote izbiral, bom lahko govoril tudi jaz: “Arnavi justitiam et odio habui iniquitatem, propterea in exilio pereo — Ljubil sem pravico in sovrr/ il krivico, zalo umiram v ječi.” če me zadene krogla, bom videl v tem svoj življenski cilj v najvišji meri dosežen. Če nie pošljejo v izgnanstvo, potem pa upam še kje krepko poprijeti za delo v božjem kraljest\ u. Ne želim si drugega, kakor da se v vsem izpolni sveta božja volja in ne moja in da bi mogel še kaj koristiti svojim zapuščenim ovčicam. Jutri mi bodo spremenili bivališče in ne bom imel več pisalnega stroja na razpolago, da bi Vam pisal, čez nekaj časa pa mi bodo povedali, kaj bo z menoj. Ubogi gospod Majcen je bil obsojen že 29. aprila; proti njemu so morali težko pričati celo tisti, katere je z naj večjimi dobrotami obdajal. Revež se je lf> let mučil in se silno žrtvoval, da je tisoče kitajskih mladeničev dvignil na kulturno stopnjo in jim pomagal do večje mere riža in, kar je največ vredno, do luči svetega evangelija. Sedaj ga pa tožijo, da so gojenci radi njega izgubili toliko časa pri molitvi in službi božji, namesto da bi jim v tem času pomagal še do višje znanosti. . . Naprtili so mu toliko izmišljotin in satanskih iznajdb, da jih je samo ta rdeči sistem zmožen. Tudi on še ne ve, kakšna obsodba je bila izrečena nad njim, ker jo mora prav tako potrditi najvišja oblast, kajti lokalne oblasti same ne morejo izrekati obsodb nad tujci. Tudi on bo jutri šel v zapor. Pa je popolnoma vdan v božjo voljo. Preden se torej nad nama zgrne tema, pobitim, da Vam to najino usodo naznanim in da Vas prosim duhovne pomoči za vse to, kar sedaj najbolj potrebujeva: moči, poguma, potrpežljivosti in vesele vdanosti v sveto voljo božjo. Morda bova morala biti dolgo brez službe božje in zakramentov. Kakor sem celo življenje znal dobro prosjačiti med našim narodom za misijone, tako se sedaj ob koncu svoje misijonske poti poslužujem prosjačenja za mojo popotnico v večnost, ki jo bom morda notreboval. Zapuščen sem ostal, duhovniki moje škofije so no ječali, nekateri so pa pomrli, škofija šteje samo tri na svobodi. In če se ge s temi kaj zgodi, kdo se me bo tedaj spomnil po moji smrti? Prosim, da to storite Vi in daste darovati kako mašo za najbolj zapuščenega misijonarja, pa da misijonske dobi otnike naprosite za kak rožni venec za pokoj moje duše. Ko bom pri Vsemogočnem, Vam bom vse povrnil, proseč Ga za vse dobrotnike, s katerih pomočjo sem Mu gradil Cerkev med Kitajci, širil vero, reševal duše. Vsem prisrčen Bog plačaj, vse v brezmadežnem Srcu Marijinem bogato blagoslavljam! Joško Kerec, salezijanec Apostolski administrator ŠE VEDNO SE ZAHVALJUJEJO ZA RENTGEN Tole pismo so nam pisale pred nekaj meseci slovenjebistriške šolske sestre, ki imajo v Caotungu bolnišnico z dr. Janežem in znamenitim rentgenom. . . Delamo in životarimo tako kakor znamo in kakor nam sedanje razmere dovoljujejo. Dela in skrbi v bolnišnici nam ne manjka, zato pa ni mnogo časa misliti na kaj drugega. Odkar smo pod rdečezvezdnatim obzorjem, se je v splošnem marsikaj spremenilo. Stiska in revščina je vedno večja, akoravno se nam obeta le zboljšanje, katerega pa do sedaj še ni bilo videti, celo obratno, število tukajšnjih prebivalcev se je precej zmanjšalo, a vendar vlada pomanjkanje. Naša bolnišnica je dnevno obiskana z mnogimi bolniki, seveda po večini brezplačno. Koncem prejšnjega leta smo morali izplačati neznosne davke, ki so bili določeni za poslopje bolnišnice in vrtove okrog nje. Vsota jc morala biti izplačana v treh dneh, če ne, bi sledile razne kazni v denarju. \ veliki takratni stiski so nam priskočili na pomoč naši bolj premožni bolniki, ki so si izposodili denar iz ljudske banke, da smo tako pravočasno vse izplačali. \ teh in sličnih primerili nam je še vedno naš nebeški Očka poslal koga, da nam je pomagal in nas rešil iz težave. Ko so angleški protestantski misijonarji dobili ukaz zapustiti svoj misijon in delo v bolnišnici, so prebivalci mesta bili v velikem strahu, da se z nami tudi kaj podobnega zna zgoditi. Pripravljeni so bili močno nastopiti proti oblastem, ako bi mi morali oditi. Na čudo mnogih smo mi bili do sedaj nemoteni in smo imeli prostost v delu in oskrbi. Ne samo ljudstvu je naga bolnica priljubljena, tudi oblastem. Vse bolne tovariše pošilja v nago bolniško oskrbo, posebno še one, ki so potrebni kirurškega noža. Ti pa prihajajo iz po več ko deset dni oddaljenih krajev. Tako si lahko sami mislite, da glas bolnišnice slovi ne samo po mestu Chaotung, ampak tudi po daljni njega okolici. Do njenega slavnega imena je v veliki meri pripomogel nag vzorni in spretni misijonski zdravnik, g. dr. Janež. Njegova velika požrtvovalnost, neumorno delo, ge bolj pa nesebična ljubezen do bolnikov vsake vrste, je najlepgi dokaz pravega misijonarja, najboljšega posneli utica Kristusovega. Kako je nag g. doktor dobrodošel in priljubljen v tem kraju, lepo povesta d-ve veliki sliki, ki so mu jih kot znak hvaležnosti za njegovo veliko skrb in ljubezen do bolnikov podarili njegovi prijatelji, ko je obhajal dvoletnico prihoda v Chaotung. Na eni sliki so krizanteme z neko drugo kitajsko cvetko, ki cvete v pozni jeseni in pozimi, a prinaša zelo močan vonj, tako da zadostuje ena majhna njena vejica in je polna prijetnega vonja vsa soba. S tema dvema cvetkama je bilo označeno, naj bi bil dr. Janež močan, zdrav in neustrašen v svojem zdravniškem poklicu, ki pa tudi ni brez težav. Druga slika kaže šopek raznobarvnih vrtnic. Te naj bi bile simbol njegove velike ljubezni do trpečih in pomoči potrebnih. Nagega g. doktorja vsi spoštujejo in zelo cenijo njegovo delo. Nanj kakor tudi na slovensko bolnišnico tukaj je lahko ponosen ves slovenski narod, ki je zelo majhen v primeri z drugimi narodi, kakor je tudi slovenska bolnišnica, zidana v neslcvitem in ne velikem mestu, a je kljub temu že znana po več znamenitih mestih Kitajske. K velikemu napredku zdravljenja v nagi bolnišnici pa ste nam pomogli Vi, dragi nagi sorojaki širom sveta, z dr. Janeževim rentgenskim skladom. Če bi ne bilo g. dr. Janeža tukaj in Vas, dragi misijonski prijatelji, tam, bi naga bolnišnica še ne imela rentgena kot ga ima sedaj, ki je velika pomoč pri doktorjevem zdravniškem in kirurgičnem delu in ki je že mnogim in mnogim pomagal do zboljšanja v zdravstvenem stanju in rešitvi življenja. Dragi misijonski prijatelji, dolgujem Vam zahvalo, da ste se tako velikodušno odzvali na vabilo č- g- urednika za dr. Janežev rentgenski sklad. Kako Vara naj povrnemo vse Vage žrtve. Vage darove in prispevke ter Vašo preveliko ljubezen do misijonskega dela? S skromno besedico “Bog plačaj” ne bo zadosti poravnano. Vsak mesec se v nagi cerkvi daruje služba božja za vse dobrotnike rentgenskega sklada, kjer vse bolniško osobje poje in se Vas skupno spominja v svojih molitvah. To se bo nadaljevalo, dokler bodo bila slovenska srca v Chaotungu. Nebo naj bo prebogati plačnik za Vašo veliko pomoč in podporo v misijonskem zaledju. Nikdar ne pozabite Jezusovih besed: “Kar ste storili kateremu teh malih, ste meni storili.” Mi tukaj smo eni izmed najmanjših Jezusovih bratov in sester ter zato tudi najbolj potrebni Vage pomoči, ltadi sedanjih razmer nam ne morete drugače pomagati, kakor da veliko molite za nas. Vage duhovne podpore smo v teh časih še vse bolj potrebni kot smo je bili poprej. Slovenska misijonarka v Chaotungu Slika levo kaže kapelo v salez. zavodu v Kunmingu, ki je sedaj precej osamljena... Slike tu pa kažejo dva prizora iz življenja salezijanskega zavoda v Kunmingu in pa pokrajino okrog čaotunga. V ČAOTUNGU KAR DOBRO! Objavljamo naj novejše pismo dr. Janeža z dne 1. avgusta 1951, ki nam je prišlo z letalsko pošto naravnost iz čaotunga. V naši hiši gre še kar običajno naprej, brez večjih težav in sitnosti. Perijodični obiski, popisi, osebne spovedi in podobno — je nekaj običajnega. Pred par meseci smo bili vsi klicani na politični urad — osebna podrobna spoved za par rodov nazaj. Popis inventarja, vseh tablet, metrov zidovja, denarja, kokoši, rac itd.. . . Osebno smo vedno bili deležni gotove obzirnosti brez običajnih opazk in zbadljivk. OGROMNO DELA! Delo v bolnišnici je vedno bolj naporno. Ljudi za resno delo malo, bolnikov na vedno več in nikdar v zgodovini bolnišnice ni bilo takega navala kot letos. Včasih težko zmagujemo delo. Protestantovska bolnišnica je onemogla in se je pred par meseci sama ponudila vladi, a je ista še noče prevzeti. Bolnišnica je denarno in strokovno opešala. Nima bolnikov in ne dohodkov'. Vse težje primere pošilja k nam. Isto dela tudi državni higienski zavod, ki ima sicer par postelj za ležeče uradništvo, a so tovariši presrečni, če smejo k nam na zdravljenje. Tudi privatni zdravniki napote svoje težke bolnike k nam. Je neizpodbitno dejstvo, da edino v naši hiši težki bolniki najdejo za Silo primerno zdravljenje — ter se tega vsi zavedajo, ter morajo mimo žalostnega dejstva, da smo “farška” hiša, kjer se moli in v “vraže veruje”. . . Denarne dajatve so letos znosne, imamo staro zalogo zdravil, bolnikov', ki vsaj nekaj plačajo, tudi precej ter tako zmoremo gmotno vzdrževanje bolnišnice. Državna zavarovalna družba je z nami naredila pogodbo za zdravljenje njenih zavarovancev. Po izmenjanih mislih smo pogodbo podpisali. Dali smo 20 % popusta. V predloženo pogodbo smo vstavili točko, da bomo zdravili vse primere, katere znamo zdraviti. Nekoč je namreč prišla tovarišica z raznimi priporočili, naj ji naredimo splav, ker je težko bolna. Odgovorili smo, da sva tu le 2 zdravnika, od katerih se nihče takih posegov učil ni in jih zato tudi ne znamo. Zraven smo še dodali mnenje, da se nam zdrav otrok ne zdi napadalec na verjetno neozdravljivo mater, da je verjetno mati napadalec na zdravega otroka. Tudi smo zapeli slavo materam, ki riskirajo ali žrtvujejo svoje življenje za otroka. Ta glorija se ji je zdela odveč in imamo sedaj mir, a da ne bi v bodoče kdo od nas kaj nemogočega zahteval, smo v pogodbo vstavili točko o zmogljivosti. — Podobne pogodbe so z nami naredili tudi drugi — nošta, državna nabavljalna zadruga, banka, davčni urad, električna družba. — Je tu še četrta zdravstvena ustanova z« zdravljenje oborožene sile. Bolnišnica je laikom strogo nedostopna, celo obiski bolnikov niso dovoljeni. Operacijsko sobo imajo v razkošni hiši preminulega bogatina. Neko popoldne me je prišel iskat mož postave, da grem z njim. Peljal me je v bogatinovo hišo. Tam so me pro- sili za pregled oficirjeve žene. Vgotcvil sem nosečnost izven maternice in težko trebušno krvavitev. Tudi so me prosili, naj bi jo kar tam takoj operiral. Ozrl sem se po pomagačih in orodju ter končno le pristal. Med pregledom in operacijo so bila vsa okna nabita od zunaj obešenih gledalcev in gledalk, notri pa tudi toliko medicinskega osobja, da je zraka manjkalo. Predrzna operacija je bila srečno hitro mimo in se mi je bolnica po dveh tednih prišla na skrivaj zahvalit. Ko sem se vračal domov, se je že temnilo in so doma bili vsi v skrbeh, kam so me odvlekli — pa so se po-toližala, ko so zvedeli, zakaj so me odvlekli. NALEZLJIVE BOLEZNI Bazne nalezljive bolezni se letno vrste kot pri nas kebrovo leto. Pred tremi leti smo imeli epidemijo ošpic, lani koze, letos febris recurrens in pegasti legar. Posebno velike so žrtve recurrensa. Obe bolezni prenašajo nesrečne uši. Edino uspešno sredstvo proti re-currensu je salvarsan. Radi pomanjkanja primernega personala smo tudi mi morali na deželo poslati štiri kitajske sestre, ki preganjajo to bolezen. Pravijo, da pomanjkanje hrane slabi organizem ter daje lepe pogoje za širjenje bolezni. Sam sem pred nedavnim radi recurrensa doživel eno svojih največjih strokovnih tragedij. Petdesetletni kristjan iz Ili-anga je prišel na operacijo slepiča. Pri operaciji smo našli vnetje žolčnika in žolčne kamne. Operacija je bila nekaj običajnega, po operaciji se je bolnik odlično počutil — le tretji dan je dobil visoko vročino. Pregledal sem kri. Ko sem pogledal v mikroskop, se mi je zvrtelo ob pogledu na številne spirohete — povzročitelje recurrensa. Vedel sem, kaj ta bolezen po težki operaciji pomeni. Edino salvarsan more pomagati, a je hud strup za jetra. Dva dni pozneje je podlegel. Med potjo v bolnišnico se je inficiral, a se je bolezen šele PO operaciji pokazala. Zlobnežem tega stoletja se v teh krajih še uši pridružijo in zdravniku bolnike v jamo mečejo. . . CESARSKI REZI Prvi teden letošnjega maja smo imeli kar tri cesarske reze. Eden od teh je bil posebno tragičen. Mlada žena poštnega uradnika je čakala operacije radi večkratnih krvavitev. Povedali smo ji, da bo operacija drugega maja. Trma je tudi v teh krajih doma. Fanfare prvomajskega jutra so jo zvabile na ulico in se je pozno ponoči vrnila. Ker je nismo mogli pripraviti za operacijo, smo odložili za tretji maj. Ob dveh ponoči tega jutra, ko naj bi bila operacija, me je klicala k bolnici nočna sestra. Bolnico sem našel smrtno bledo v mlaki krvi brez pulza, pri nepopolni zavesti. Tekel sem klicat sestre in kitajskega tovariša, zagnal domačo elektriko in kmalu smo jo imeli na mizi. Pri zarezu trebuha je nehala dihati, srčnih utripov ni bilo čuti. Sestre so ji dajale umetno dihanje. Operiral sem v trdni veri, da operiram na mrliču in da vsaj otroka rešimo. Operacija je bila v desetih minutah pri kraju, saj niti ena žila ni krvavela. Po operaciji sem ji prerezal žilo na roki in ji dal tri četrt litra kivi. Po par sto c cm krvi je že začela vrteti oči. še pol ure smo nadaljevali z umetnim dihanjem, dokler ni suma začela loviti sapo in smo jo proti jutru odnesli v bolniško sobo. Oba s sinom sta sedaj pri dobrem zdravju in nas večkrat prideta pogledat. NARODNJAKI. . . In narod? Na stara leta te besede -več ne razumem, ker jo prepogosto slišim. Zdi se mi, da je U a S -■ ® o> o 3 d H Ö > >