Dopolnilni pouk o obrambi in zaščiti prebivalstva SRS
Samozaščita
Dopolnilni pouk o obrambi in zaščiti za prebivalstvo SR Slovenije je v polnem raz-mahu in tudi prebivalstvo občine Ljubljana-Šiška ni pri tem pouku nobena izjema. Dan za dnem je v posamezni krajevni skupnosti naše občine predavanje o reševanju ob hudih tiesrečah — predvsem pa o reševanju iz ru-ševin. To je določena programska tema za leto 1978.
S temi predavanji želimo prebivalstvo se-znaniti, kako delovati — reševati po nesreči, še posebno ob vo.jnih akcijah, ob naravnih in drugih hudih nesrečah ter v drugih izrednih razmerah. Saj je reševanje zadnji možni uk-rep, ki ga prebivalci lahko izvedemo za ne-posredno osebno zaščito, za prvo pomoč in za vzajemno kolektivno zaščito ljudi in imet-ja, da ublažimo stanje po nesreči. Seveda pa je za reševanje potrebno, da občani vemo, ko-ga in kako reševati. Kajti reševanje ni eno stavno delo — zahteva nekaj osnovnega zna-nja.
K reševanju ne smemo pristopiti nepre-mišljeno. Biti mora načrtno in smotrno, hit-ro in neprekinjeno. V nesreči ne smemo pri-čakovati, da nas bodo drugi reševali, če si lahko sami pomagamo, zato moramo biti sa-moiniciativni in iznajdljivi.
Skratka — v teh prvih trenutkih po ne-sreči se pokaže naša samozaščitna priprav-lienost. Zaščititi sebe in pomagati tovarišu. Prav iz izkušenj potresa v Posočju lahko tr-dimo, da je samozaščita že krepko zasidrana v raiselnosti občanov, vendar z doseženim ni-koli ne smemo biti zadovoljni.
Predavanja, ki so letos y naših krajevnih skupnostih za občane, imajo tudi ta namen, da seznanijo prebivalstvo, kako preživeti pr-vih nekaj ur po nesreči.
Priprave za izvajanje te teme so potekale že novembra in decembra 1977 na podlagi programa, ki ga je izdelal Republiški sekre-tariat za Ijudsko obrambo SR Slovenije. Iz-vedba programa je naloiena občinskim upravnim organom za Ijudsko obrambo.
Izobraževanje prebivalstva v Ljubljani po teka po enotnem programu prek Delavske univerze »Boris Kidrič«.
Preskromni bi bili, če ne bi oraenili tudi naporov upravnih organov naše občine in množice ljudi v naših krajevnih skupnostih,
ki   koordinirajo,   organizirajo in opravljajo ostale naloge.
Predavatelji opažajo, da prebivalstvo po-zorno sledi izvajanju teme. Nemalokrat se poslušalci ob koncu predavanja z aplavzom zahvalijo predavatelju. Tudi stisk roke pre-davatelju s kratkimi besedami: »Hvala, tova-riš, bil sem v Skopju ob potresu, pa vem, kaj je to!« potrjuje tako organizatorjem kot iz-vajalcem, da smo na pravi poti.
Janko Babič