List 26.
Kmetijske skušnje
gospodarjem in gospodinjam na znanje.
Kuhinska sol nar boljši pomočeh zoper strupene
%elisa.
v
Čeravno živina po svojim notranjim občutku zdrave zeliša od strupenih na paši prav dobro loči, se vun-der večkrat zgodi, de lačna in izstradana živina po strupenih seže in po teh zboli. Navadne znamnja taciga ostrupenja so: Poprej zdrava živina je po paši nekoliko omotčina, se semtertje maja, se trese, je ver-toglava, oči so vpadene in stekljene (glažovnate) ali pa so rudeče in kakor s kervjo nalite, gobec je vroč in suh, sapa težka, žeja velika, živina je večkrat napeta, po trebuhu jo kolje, blato ne gre od nje, ali jo pa driska žene , ne more scati, merzel pot na-njo stopa i. t. d. Nevedni in lahkoverni ljudje mislijo, de ji je narejeno (zacoprano) , jo kade in mnoge druge reči ž njo vga-njajo, ki ji toliko pomagajo, de pride konjodercu gotovo v pest. — V tacih boleznih ni boljšiga in gotovšiga po-močka , kakor je kuhinska sol, ktera se da živini lizati, ali seji pa — kar je še boljši —v vodi razstop-ljena v gobec vliva, ako bi živina te osoljene vode sama piti ne hotla. Sol hladi živino, jo odpre in pokonča zelišni ojstri strup v želodcu in čevih. Kdor po-slednjiga ne verjame, naj vzame štupe navadniga ali turškiga popra v usta; kako ga bo peklo ! Ce pa vzame potem en šnofek soli v usta in jo da v ustih raz-stopiti, bo čutil, de ga kmalo manj peče, in ako sol večkrat ponovi, pekljina do dobriga jenja. Ravno to se zgodi tudi, ako se požirk zlo osoljene merzle vode v ustih derži. Kmetovavci! živo vam priporočimo ta po-moček za Vašo živino v imenovani bolezni. Zamerkajte si ga!
v
Živo apno in nož zoper napenjanje živine. Živo apno in nož (trokar) sta dva pomočka zlatiga denarja vredna, če poleti živino po zeleni sirovi (frišni) ki a j i napenja. V Novicah in tudi v prati k i kmetijske družbe smo popisali na tanjko, kak6 se imata oba pomočka rabiti. Zdej se bliža čas, ko bo živino večkrat napenjalo. Opomnimo Vas tedej, kmeto-vavci! se ob pravim času soznaniti s tema pomočkama, de se ne boste prepozno za ušesi praskali. Živo apno , razstopljeno v vodi, de je kakor mleko, in napeti živini v gobec vlito, prežene napenjanje, če že ni p rešilno postalo; po tem pa pomaga nož, ki se trokar imenuje, s kterim se napeti vamp nabode, de po nožnici, v vampu zasačeni, vetrovi iz njega izferče.
Kako Angleži pridelk na travnikih pomnožujejo. Znano je, de ga ni boljšiga kmetovavca na svetu, ki bi vedil za svoj dobiček bolj skerbeti, kakor so Anglež k i najemniki (^štantarji.) Kaj pa ti store, kadar je travnik pokošen? Pokošeni travnik pokrijejo s slamo, ali z maham, ali z resjem ali s kako drugo nasteljo — in si tako ob kratkim napravijo drugo bogato košnjo. Nar raji se poslužijo v ta namen slame, ker se da nar lože semtertje prekladati. Ce tudi slama po storjeni rabi ni za nič druziga, je vunder še zmirej za steljo dobra — in zguba na travi se bogato splača z obilnim novim pridelkam na travniku. Čeravno zemlja in podnebje nista pri nas taka, kot na Angležkim, bi vunder to toliko hvaljeno ravnanje morebiti posku-šnjc vredno bilo, kar bi se lahko tako storilo, de bi se en velik kos travnika s slamo ali resjem pokril, drugi ravno tako veliki kos pa ne. Druga košnja bo pokazala razloček. Ljubo bi nam bilo, ako bi kak kme-tovavec to poskusil in skušnjo potem v Novicah na znanje dal. *)             ___________
—   110   —
*) Če se ne motimo, ravnžt nek gosp. fajmošter blizo Ljubljane s svojim travnikam tako, de ga v jeseni pokrije s slamo čez zimo — in kar vemo, je prav zadovoljin z obilnišim pridelkam merve. Posebno tam, kjer huda zmerz-Ijina pozimi ali huda vročina poleti koj po pervi košnji nježne travne koreninice lahko pokonča, bi utegnilo to ravnanje dobro biti.                                      Vredništvo.