PLANINSKI VESTNIK GLASILO „SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA" XXV. LETNIK 1925 - ŠTEV. 9 Čez Nizki vrh (2114 m)*. Dr. H. Tuma. |jŠ||lsH adnji dan avgusta (1913) sem porabil za odpočitek v prijaznem |S||||| Bovcu, odkoder si bodi naj pridem, vedno mi ljudem kraju. I^fflaj Vožnja po srednješoški dolini in potem po Koritnici čez Predel do Trbiža je sama na sebi turistski užitek. Snažen trg mora na vsakega, posebno na trudnega turista, napraviti najboljši vtis. Dan počitka sem pohajkoval po bovški okolici, ki je polna veliko-lepih pogledov na Alpe. Pozdravljal sem ljube znance v ozadju Bavšice, lepo piramido Krnice nad Klužami, pod njo, kakor prislonjeno temno zeleno Izgoro, * drzni stožec Sovinjaka in pečnate skednje Plazkih Lop, na desno pred njimi zelene vrhove nad planino Golobar, tik ob Soči strmi, gozdnati Javoršček. S hodnika hotela Jonko preko dvorišča sem videl popoldne v solnčni svetlobi rajdo gor od Kuka čez Planjo, Travniški Rob, Travnik, Vogel, Veliko Špičje, Trebiške Lope in Kanjavec, na desnem bregu Soče slemena Plan je s sedelcemi »Na Ferkale« 1726 m. Seveda nisem pozabil dolgo posedeti ob cerkvici Marije Device v Logu, odkoder je tako krasen pogled na ogromno Kaninsko gromado, v njenih dveh delih, na desno goli Veliki Vrh s planino Goličico, na levo Prestreljenik do Laške Planje s Konjcem in Skednji, pod njimi planinska koča nemškega društva nad planino Gozdec. Kolikokrat sem imel vse te gore pod seboj, in vedno so mi lepe, vedno jih rad pozdravljam iz mirnega, udobnega Bovca! Kljub polni brezposelnosti je minil kmalu ves dan. Minila mi je vsaka skrb in vsi spomini nazaj, kakor bi živel samo mirni brezskrbni sedanjosti. Tudi taki občutki so vir vabljiv osti in čara alpinistike! * Glej Planinski Vestnik 1923, str. 116. * Besede izgora bi ne razlagal s prof. Pintarjem od izgoreti, marveč kot na večjo goro naslonjeno predgoro; tako tudi Izgorje 739 m pri Žireli na Kranjskem. Požganja izkušeni turist takoj spozna; imajo svojo posebno zunanjost; gola so, brez sledu grmiča. Tudi drugi dan, 1. septembra, se mi ni posebno mudilo iz Bovca. Odrinil sem šele ob 8. uri zjutraj. Vreme sicer ni bilo posebno kazno, pa tudi ni grozilo. Mislil sem, da zlahka pridem čez Bavški greben v planino Zapotok nazaj. No, motil sem se in obveljalo je staro pravilo, da je treba vsako turo pričeti kar najbolj zarana, tako da jo končaš, če le moč, že zapoldne. Najraje se v poletnem času vreme skremži ob najvišji vročini popoldne; če drugega ne, pride vsaj ploha. Važen za turista je bil tudi fiziologični moment, da je človek zjutraj najbolj izpočit. Po zgodno končani turi se krvni tok in živci pomirijo, da ima večerja pravo slast in sledi globoko spanje. Ture, zategnjene pozno proti večeru, udrudijo, posebno ko so minila prva mladeniška leta, v katerih človek tem globlje spi, čim bolj je utrujen. Tudi meni se je godilo v prvi mladosti kakor kožarjem v planini. Po celem dnevu letanja sem zaspal kakor ubit. Tako sem 1. 1873 — bila je moja prva daljša tura v Alpah — prišel iz Gorenje Krme pod Triglavom do Zaspa nazaj (nad desnim bregom Dolinske Save). Hocla je bilo blizu 7 ur. Z mladim Bernardom sva nosila kakih 20 funtov skute na rami in se vrstila vsak po eno uro nošnje. Prišla sva domov že v mraku. Po večerji smo molili po stari kmečki navadi dolg rožni venec. Klečal sem na klopi ob veliki peči z drugimi domačimi fanti in s hlapcem vred. Najedel sem se bil za večerjo navadne kmečke plaže ter truden zaspal med mrmranjem rožnega venca. Naenkrat se mi je zdelo, kakor da žubori okoli mene gorski potok Radovne, sklonil sem se na peč, zaspal, padel na klop, s klopi na pod, mirno speč naprej. Izplašili so me iz spanja z mrzlo vodo. Začudeno sem se zbudil in gledal, zakaj me hlade in močijo. Nato pa v seno na škedenj! — Vse kaj drugega je ta deški spanec nego spanec odraslega moža, ko je ves organizem močnejši, pod vplivom živčevja in možgan. Posebno velja to za mestnega človeka. Dobro odpočit sem korakal vesele volje, četudi s precej težkim nahrbtnikom — saj sem bil vzel iz Loga s seboj za nekoliko dni priprave — po cesti proti Klužam in stopil ravno ob 3/4 9 na kolovoz v Bavšico. Minile so hitro mimo oči znane gore, minili spomini prejšnjih tur, naenkrat sem stal ob % 10 na poklonu na Prevalih, to je na klinu zrušenin, ki Srednjo Bavšico zapirajo proti dolini. Pozdravljal sem pod seboj po temnem mahu žuboreči Šumnik in postal v pogledu na Črni Vrh, Obljak, Pihavec in Šmihelovec, pred mano zelene sečne doliče Globočane pri vhodu v Srednjo Bavšico. Ob V2IO. sem bil ob hiši sedaj pokojnega svojega nekdanjega vodnika Matija Mlekuža. Tudi dobra njegova gospodinja je že v grobu in dedič Ivane, ki me je tudi spremljal po goreli, gospodari s svojo sestro Katro. Poiskal mi je vodnika čez gorski greben Matija Mrakiča, p. d. Matijčarja, lovca in v mladih letih kožarja. Treba pa je bilo skoro celo uro čakati, da smo ga poklicali od dela, da se je preoblekel in miu je gospodinja skuhala kosilo. Ob 1I211. sva odrinila proti plazu v Kopici in na planino Bukovec. Plaz je v poznem poletju ves zamazan in močno skopnel. Stopala sva po dobri st6zi polagoma v pičli uri do pod gozdnato strmo Bukovsko Glavo, na temenu katere stoji planinski stan. Nad njim se dviga Mesnova Glava. V stanu sva se le malo ustavila, Matijčar je popil nekoliko sirotke, pa sva stoje odpravila. Pod stanom so Bukovška Korita, pod Mesnovo Glavo naprej pa je ozki hladni dolič, stisnjen med grebenom Bavškega Pihavca in Šmihelovca. Pod tem vrhom (2108 m), pomaknjen proti Bukovcu, je Mali Šmihelovec, kakor je na desno pod Kanjo (2030 m) skalnati stožec Mala Kanja. Nad Doličem je Mali Jelenk. To vzporedno imenovanje je važno za konečno določitev imen vrhov v grebenu. Bavškarji imenujejo vršiče pod glavnim vrhom dosledno »male«. Ker se križata imeni Mali in Veliki Jelenk v imenovanju Trentarjev in Bavškarjev in v oficijelni nomenklaturi na vojaškem zemljevidu, je ravno imenovanje Mala Kanja, Mali Šmihelovec, Mali Jelenk, poleg oblike, odločilno. Na desno od Doliča, naravnost iz planinskega stanu gori, pelje pot čez Lužo. Luža je kotlina pod Zgorelcem (2090 m). Zapotočani navadno govore: grem čez Zgorele , Bavškarji: »grem čez Lužo.« Tako je često ime za prehode dvojno; vsaka dolina imenuje prehod po svoji strani. Pot po Doliču je složna, ko se premaga prva strma stopinja nad stanom. Stene Šmihelovca se dvigajo skoraj navpično nad Doličem, da vede steza tik pečin. Dolič se končuje pod Malim Jelenkom, to je klin od Velikega Jelenka (2120 m) dol, ki preide v črne glave Stržišča, ki je širok žleb temnega škrilnika, iz poklin katerega na več krajih cvrlja pitna voda. Ob suši presahne. Mali Jelenk je Trentarjem neviden. V tem tiči razlog, da se ime Mali Jelenk napačno rabi. Do konca žleba pod Stržiščem sva prišla ob 3/41. popoldne. Presedela sva le toliko, da sva se malo napila. Pot od Stržišča naprej postane nekoliko strmejša, a vede vedno po drnu in dobri ovčji paši. Na levo spremljajo debro strme pečine Malega Pihavca (2072_m), Velikega Pihavca (2088 m) in Oplačnice (2052 m), ki se nižajo in zavijejo v krogu na desno do 1995 m, ter prevale Osojnika, ki zapirajo Bukovsko dolino proti severu. Skutnik (2172 m) stoji skoraj ravno nasproti Oplačnici. Kakor mi je bil 1. 1910 od Visokega Pelca in raz Morež vodnik Mlekuž napovedal za točko 2172 m ime Skutnik, tako mi ga je napovedal tik pod njim Matijčar, tako da sem končno ugotovil za vrh 2120 m Veliki Jelenk in za 2172 m Skutnik. Zavila sva po slemenu in siji Osojnika proti Špičici (2120 m). To sva obšla po cvetnem gorskem drnu ter stopila ob 1.35 popoldne na Nizki Vrh (2114 m), na levo nama je stala stebrasta čukla Oltarja. Po zelenih gredah pod Nizkim Vrhom sva zavila na desno, poševno dol proti Zapotoku. Nekoliko težja pasaža je bila le pod Špičico. Vrvi nisva hotela rabiti, ker se nama je zdelo prezamudno in tako sva se splazila previdno čez precej globoke, strme, sem in tja skalnate in zopet travnate skoke v kamenito gorenjo kotlino »V Laštah-t, potem čez kršje in zvaline nižje doli čez pravo škrapljišče (Karren-feld) v Planino in v zeleni Razorec, odtod mimo Italijanske koče po zarisani stezi v planino Zapotok. Stopila sva v stan ravno ob 3. popoldne. Nebo se je bilo že med potjo zoblačilo; bližje ko sva prihajala k stanu, nižje so se vesili megleni podirki. Ravno ko sva stopila v stan, so jele padati prve kaplje. Vedrila sva nekoliko, ker je kazalo, da ne bode večjega dežja. Sem in tja je tudi malo popuščalo, tako da se je proti 4. uri Matijčar poslovil in krenil čez Zgorelec in čez Lužo v Bavšico nazaj. S seboj ni imel prav nobene oprave, le navadni letni jopič. Zato ga je moralo na dolgi poti do Srednje Bavšice prav pošteno prati. Odrinil sem skoraj za njim, ker sem vedel, da imam še precejšnjo pot do Trentskega Loga in bi rad prišel domov vsaj do mraka. Pod Zapotokom v gostem gozdu je še precej dobro šlo, lahek dež pa se je kmalu premenil v močno ploho z gromom in bliskom, tako da je lilo po strmi stezi in se je v gozdu stemnilo. Previdno sem stopal vedno nižje dol do produ Zadnje Trente. Pot gre do zadnje hiše v Zapodnu po produ, potem malo skozi gozd na zaznamovano pot, ki prihaja izpod planine Trente. Dež je neprenehoma lil. Nepremočni dežni plašč je sicer dobro varoval nahrbtnik in trup, odtekajoča voda in opletanje plaščevih kril pa me je premočilo od kolena dol do dobrega. Ob 1/a 7. zvečer sem stopil moker ko miš, gori od potu, doli od dežja, v Zlatorogovo krčmo. Rekord. Vilko Mazi. ekordi so vsake sorte: višinski, dolžinski, širinski in bog si ga vedi kakšni še. In so ljudje, ki se pulijo in trgajo zanje, da bi postali slavni, tako ali tako. Meni nikoli ni bilo do slave, zato se tudi nikoli nisem pehal za kakršenkoli rekord. Toda sem proti svoji volji dosegel enega in sem trdno prepričan, da mi ga nihče ne iztrga. V zeleni Savinjski dolini me je bilo napralo do kože. Z mokrimi in težkimi cunjami sem se preprašal do kmeta, ki mu že več let učim gluhonemega fanta. Sprejeli so me z veliko častjo in so si dali mnogo opravka, da so me posušili, pogostili in prenočili. Zjutraj pa, ko sem se napravljal na pot, je prišla gospodinja še s peharjem jajec. »Nikar ne zamerite,« je dejala, »da smo vas tako slabo postregli. Škoda, da nam niste dali prej pošte; pripravila bi vam kaj boljšega. Tako pa vam morem dati samo še to malenkost na pot.« Zaman sem se otepal z izgovorom, da semi namenjen v planine, kjer se mi utegne ta krhka roba pobiti in onesnažiti nahrbtnik. Ona pa, da ne in da ne. Prinesla je še kup plev in velik zavitek od moke ter pričela skrbno vlagati komad za komadom. »Križ božji, to bo cela gora!« sem zmajeval natihoma. »Nekaj (jih bom že pospravil spotoma, drugo pa, kar bo, bo...« »Tako se vam ne bo nič pobilo,« me je zagotavljala ona. Naposled sem zadel to neprijetno breme na pleča in jo mahnil proti Solčavi. Kdor je pogledal moj napihnjeni nahrbtnik, me je gotovo pomiloval nad pokoro, ki sem si jo naložil. Pa sem vendar brez težav in nezgod prilezel nad slap Rinke in na Okrešelj, kjer sem prenočil. Drugo jutro je obetalo jasen dan. Opustil sem načrt, da bi se vzdignil na Kamniško sedlo, ki sem ga že tolikokrat prelezel. Zanimalo me je, da bi se popel čez neznani mi Turški Žleb na slovite Pode in preko Kokrskega sedla v Bistrico. Žal, da ni bilo nikogar v koči, ki bi se mu mogel pridružiti. Edini spremljevalec mi je mogla biti specijalka. Oskrbnica mi je verno zatrjevala, da je pot izvrstno markirana in zavarovana ter da so povsod na razpotjih napisi. Zagotovila me je celo, da se mi ni bati megle — kako bi še okleval! V dveh urah sem bil na vrhu. Markacije in napisi v redu. Brez strahu sem se obrnil na desno, občudujoč divno panoramo sivih grebenov in zelenih dolin. Kmalu mie je pripeljala pot na oster greben, ki se je prevesil na drugo stran kakor streha na zvoniku. Videl sem, da drži nizdol žica, toda dno je ležalo v megli, ki se je pošastno valilo kvišku ... Ali naj jo mahnem nazaj na Okrešelj? Še enkrat po Turškem Žlebu? — Desetkrat bolje bi bilo, da sem tako storil... Začela se je pokora. Oprezno sem se spustil v dno, da ne bi spodrsnil s kočljivim tovorom, za katerega me je skoro bolj skrbelo nego za zdrave ude. Bolj in bolj so temneli megleni ovoji okrog mene. Nenadoma je zapihal topel veter in začelo je rositi. Ta bo lepa, sem si mislil, ko sem se doli na grušču zavijal v šotornico. Samo tega mi še manjka, da zgrešim markacijo, ki sem jo že zdaj s težavo lovil. Nobene vere si nisem delal, da se bo pregnalo. Ostala mi je samo alternativa: nazaj, ali pa napeta pažnja na rdeče znake, ako hočem dalje skozi ta sivi labirint. Nak, nazaj pa ne. Torej naprej, kljub megli, dežju in vetru! In je šlo čisto lepo, skoro po ravnem. Prijadral sem do ogromne skale, ki je štrlela bogve kam, polna napisov in pšic. Vsega spaka sem bral, samo o Kokrskem sedlu ni bilo ni piškave črke. Kar naprej, fant, boš že prišel! Ni trajalo dolgo, ko se je izluščil iz megle počrnel steber. Pod njim je ležala prazna deščica, očividno ostanek nekega napisa, od katerega pa sem našel v bližini samo rob kovinaste plošče. Tu se Je odcepila na levo steza, ki bi se je bil gotovo poslužil, da sem mogel zaslediti na njej kako markacijo. Toda vse moje iskanje je bilo zaman. Ni mi torej preostalo drugega, nego nadaljevati prejšnjo pot, pa naj pelje kamorkoli, samo da je zaznamovana. Megla je postala tako gosta, da bi jo laliko rezal. Pot se je začela dvigati v serpentinah čez neki prod, zmerom više in više. Naposled sem stal pred razdrapanim skalovjem, ki je v pošastnih sencah strmelo v višave, mokro in umazano, da bi me odganjalo še ob solncu. Pa ni bilo še dovolj. Komaj sem prilezel nekaj metrov po jarugi, se je veter obrnil in začel je naletavati sneg. Kam me vrag nese? — To je vendar nemogoče, da bi držala ta pot na Kokrsko sedlo ... Začel semi klicati, kolikor mi je dalo grlo. Toda ti klici so zamirali v praznem odmevu. Daleč naokoli ni moglo biti žive duše. Kdo pa se naj tudi klati v takem po tej črni puščavi... Pogledal sem na uro. Na tretjo je šlo. Tolažilo me je, da ni še tako pozno in da se utegne pred večerom kaj prevreči. Plazil sem se dalje po snegu, ki je z gostimi kosmiči pobelil že vso jarugo. Premrlih rok sem dosegel greben, ki je strmo padal na drugo stran. Naprej pa ne več za nobeno ceno. Stisnil sem se pod zevajočo skalo, ki mi je dala še dosti varno zavetje pred napadom te »poletne zimec. Zavil sem se tesno v šotornico in ždel kakor duša v predpeklu. Še jesti se mi ni ljubilo, čeprav se je že oglašal glad. Da bi zdaj segal v nahrbtnik, brrr... bogve kakšen močnik je že notri?... Še bolj me je zazeblo ob tej misli, nego od mraza, ki je piskal po grebenu. To vem, da sem bil parkrat dobro zadel ob skale. Ne vem, kakšna sreča bi morala biti, da se mi ni potolklo vsaj polovica jajec ... Nehalo je snežiti. Kmalu potem se je globoko nekje za trenotek pretrgala megla in videl sem med smrečjem cerkev in kup hiš, drobnih kakor igrača. Po vsej priliki je moglo biti to le Jezersko. Torej me je zaneslo nekam pod Grintavec? — Nisem se zmotil. Kmalu se je jela megla redčiti. Oster piš jo je trgal nad prepadi. Prikazovale so se kope jasnega neba in kosi obsolnčenih dolin. Mahoma se je razgrnil okrog mene čudovit svet, ves stkan od bliščečih kristalov. Visoko nad mano se je zasmejalo sinje nebo tako prešerno kakor oko zrelega dekleta. Ves drug človek sem postal v tem trenotku. Minil me je bil mraz in glad in strah in malo da nisem zavriskal radosti. Kakih sto metrov nad mano je stalo triangulacijsko znamenje — Grintavca. Nikoli nisem sanjal, da bom tako na slepo prilezel na to krono Kamniških planin in vrhu tega še s pol nahrbtnika jajec... Tam gori mi ni dalo, da bi jih ne bil pregledal. Čudo božje — vsa so bila cela! Pa naj reče kdo, da to ni rekord! Rad bi ga bogme poznal, ki me bo posekal... Kako je bilo potem? No, to ni nič zanimivega. V lepem vremenu ni nikaka umietnost, priti z Grintavca na Kokrsko sedlo in v Bistrico, pa magari s tako robo, kakršno sem jaz prenašal v nahrbtniku. Planinska cesta Črna—Jezersko. Jožef Zazula. ed Pliberkom in Kamnikom, med T r ž i č e m in Šoštanjem ležeči svet ima globoko zarezane doline, izined katerih sta med najdaljšimi Savinjska in Me-dolina. Oboji, pričenši v soseščini Grintavca, Ojstrice in 0 1 š e v e , tečeta proti vzhodu, med obema pa je podolgasta R a d u h a , so obsežni Travniki in druge višine. Dolinski svet ž i š k a sam po sebi ima razmeram primerne komunikacije: v M e ž i š k i dolini radi ondi se nahajajočega svinca, Savin jska dolina radi planinskega kraja; medsebojni prehodi pa so le gorske steze, kolovozi in temu podobne zveze. Zato so od nekdaj ondotni prebivalci delali načrte za potrebne prehode med Črno in Solčavo, deloma železne, deloma kamenite. Ker je taka zveza važna tudi s planinskega stališča, opišimo projekt še mi, in sicer v smeri Črna, Bistra, Sleme, Sv. Duh, pod Pavličevo steno in pod Golim vrhom preko planine J e n k na Jezerske. Približno 35 do 40 km dolga cesta bi bila pravi planinski tehnični kras in prevažna v ptujsko prometnem in gospodarskem! oziru; zato si jo podrobneje oglejmo. Dober kilometer iz vasi Črna proti K o p r i v n i je ob cesti kapelica, kjer se na levo odcepi pot v dolino Bistra; tam se hkratu prične naša planinska cesta. Takoj onkraj doline se nasloni na hribovje Or o š (1305) in se vije desno nad potokom Bistra polagoma na južno pobočje; ne kaže namreč zasledovati staro dolinsko cesto, ker bi nam pozneje primanjkovalo dovolj razdalje za razvoj smeri. Na južni strani poti 0 r o š e m se razvija cesta proti zahodu do kote 1095 nad Knezom; od Kneza teče v smeri Prosenec proti koti 1258 in ob stari Iforoško-štajerski meji na Sleme (1310), kjer se končuje prvi del. Sleme je izhodišče za Raduho, Olševo, Sv. Jakob in peš-prehod med obema dolinama. Drugi del nameravane planinske ceste vodi, kakor do sedaj, proti zahodu in sicer pod Olševo do cerkvice pri S v. Duhu in dalje do Pavličeve stene. Višina je primeroma ista: Sleme 1310, Sv. Duh 1247, prehod pod Pavličevo steno 1516; za daljavo okroglih 12 km gotovo neznatna razlika, skozi in skozi po solnčni strani, in po primeroma položnem, poseljenem svetu. Na tej progi bi bilo treba na najnižjem mestu speljati od-cspek proti Solčavi v dolino; pod Pavličevo steno pa bi bilo postaviti planinsko zavetišče, kakor na Slemenu, ako ne celo solidno zidane stavbe za daljši oddih, oziroma s trajno oskrbo. Onstran kote 1516 pridemo v tretji, končni del ceste in stopimo hkratu v Avstrijo: ta del bi edini tekel p o senčni strani in bi radi državne meje oviral nekoliko živahen promet. Cesta bi tekla proti jugu pod Mrzlo goro (z event. odcepkom v Belo) na planino J en k 1494, kjer bi dosegla zopet mejo nase države, ter bi okoli gornje Jezerske Kocne končala svojo smer na Jezerskem pri Sv. Andreju. Toliko o projektu; sedaj o sredstvih. Priljubljeno pribežališče raznih projektantov so strategični oziri, od drage železnice do priproste vaške ceste. Mi smo pa na stališču, da treba vsak načrt narediti in plačati nam samim; zato ne iščemo raznih ozirov, temveč navajamo sredstva iz projekta samega. Cesta bi prvič koristila planinam glede paše, g o-zdovom glede izvažanja lesa, vasem in seliščem ter končno zvezi obeh dolin; zato bi jo morali podpirati z dokladami in mitnino. Drugič bi bilo postaviti primerne stavbe za potnike, v prvi vrsti za turiste. V Švici ali na Tirolskem bi stalo ob 40 km dolgi progi vsaj deset hotelov z garažami. Nam ni treba biti tako preširnim, zadostovale bi primerne stavbe na obeh koncih, na Slemenu, pri Sv. Duhu in na obeh prehodih pod Pavlovičevo steno in na Planini Jenk. Končno bi cesta koristila svinčeniku v Mežici; svinčenik je nastal iz nekdanjih solfatov in podobnih ognjeniških pojavov, zato v najdišču samem ni pravega sistema; kajti ruda se pojavlja na vseh koncih in krajih. Najdeš jo v Črni kakor na Peci; v Topli kakor v Solčavi. Zato se bo mežiško rudarstvo v doglednem času zdatno razširilo in bo tvorilo omrežje industrijskega dela v o b e h dolinah. Za te razmere bo cesta posebne važnosti; ker pa je rudarstvo tudi dobičkanosno, bo ono tudi za našo progo glavni podpornik. Ne mislim na priljubljeno izžemanje takih podjetjih, temveč na običajni razvoj; saj je Mežica že dandanes v položaju, da tako cesto zgradi v dveh desetletjih ob lastnih stroških. Seveda pa bode moralo imeti razlaščevanje sveta primerne cene; svet bo moral biti ugodno na prodaj, saj bo cesta v prvi vrsti koristila mejašem samim. Cestna zveza Črna — Jezersko bi bil tudi edino izpeljiv načrt, kajti o železnici ni govora (izvzemši ozkotirnico kraj ceste na 5 — 6 m široki progi; širša cesta bi radi terena ne mogla biti, ožja (z železnico vred) bi ne smela biti. Kljub najživahnejšemu prometu pa bi popravila tvorila trajne izdatke vsakoletnih avtonomnih proračunov, zato je treba rentabiliteto kalkulirati z idealnega stališča; po istiniti donosnosti so taka dela vedno pasivna. Prirodni gaj Like (Plitvička jezera). »Of krasote, div divote, da li san ste ili priča iz kraljestva drugih biča. Ushitom mi grud se diže, -t čutim, da sam Bogu bliže.. b nenadni lepoti zmanjka človeku besed, zastane mu v grlu vzklik čustev v globini duše; ostane le vtis in občutek trajen v — spominu. Tedaj začuti toliko ljubezni do lepote, ki jo vidi v naravi, da ji želi stopiti bližje; hkrati začuti neko sorodnost z vsem, kar ga obdaja, začuti vesoljstveni dih, ki plava nad vso naravo, zazdi se nam sebi silno majhen, ko niti izraziti ne more kar bi želel. Prevlada ga ta lepota tedaj, kadar jo je zaznal nenadno, ne zavedajoč se, kako je prišel iz dolgočasnega pustega, nerodovitnega kraja naenkrat v prirodni gaj. — Tak prirodni gaj so se mi zazdela Plitvička jezera, ko smo po neprijetni vožnji in žalostni sliki Liške pokrajine stopili pred mično in mogočno sliko teh jezer in njih slapov. Plitvička jezera se nahajajo v Liki; najboljši dohod imajo od postaje Rudopolje, ako se dospe z jutranjim vlakom. Pot je markirana in privede v 3 — 4 urah do jezer. Seveda je ta pot le stezica za pešce, skozi gozd in nad izsušenimi — ako je deževno, pa nad močvirnatimi travniki. Drugi dohod je iz naslednje postaje Vrhovine, odkoder vodi široka cesta za avtomobile, ki pri vsakem vlaku pričakujejo izletnikov. Cesta iz Vrhovine je mnogo daljša od stezice iz Rudopolja in priporočljiva le onim, ki se nameravajo poslužiti vožnje z avtom; vsled dolžine 28 km in obilega prahu bi je pešcu ne bilo priporočati, razen ako se vrača v Vrhovine k nočnemu vlaku, ki ima najbljšo zvezo s Slovenijo. A še tedaj si bo marsikdo premislil in se raje zatekel k avtu, da si ne pokvari s slabim koncem lepih vtisov, ki jih hoče ponesti s seboj. Kljub precej dolgi vožnji in raznim potnim neprilikam se izplača vsaj enkrat obisk one nam Slovencem po večini neznane prirodne lepote. Prošlo leto nas je ta lepota navdušila tako, da so naši opisi porodili koprnenje po njej v znancih, »ljubiteljih narave«. Zlasti naš planinski striček iz Maribora je izmoledoval pri svojih dveh ljubljanskih škratih, da povedeta še njega tja doli. Poslužili smo se večernega vlaka radi ugodne zveze, ki jo ima v Ogulinu proti Gospiču. Na Dolenjsko se nami je nudil lep pogled; mrak je legal na zemljo, mirno so snivali gozdovi; polja in travniki so se zibali v lahnem vetriču, gosto posejane prijazne hišice so ljubko mežikale z razsvetljenimi okenci. V polju so prepevali črički, na nebu pa je blestelo nebroj zvezda. Kratek postanek in nato naprej... v vedno gostejšo temo. Na počitek ni bilo misliti. V Karlovcu, kjer je čakal vlak, da se napije — pil je zelo dolgo, preko ene ure — smo si v hladnem zraku osvežili že dremajoče obraze in posveženi smo zopet sedli v voz. V Ogulinu smo presedlali v liški vlak. Takoj smo opazili slabo zameno prostora; vlak je bil nesnažen in napolnjen liških potnikov, nesnažnih in razmršenih. Oj tiste živalice! Iskreno smo si želeli svežega zraka in solnca na prostem v Rudopolju. Nekje v daljavi je že pošiljala zarja prve svetle pramene, nebo je lahno rdelo in s plahimi koraki se Ije bližal novi dan. Neprijazen je bil pogled na pokrajino. Nismo opazili one vesele slike, ki smo jo vajeni gledati v naših pokrajinah. Tu je le bregovita ravnina, pokrita z nizko travico in z brinjem. Živahnejša je okolica postaje Plaški. Hišice so zidane, dočim so drugod le nekako zbite iz lesa in blata. Kmalu smo opazili v bližini Plaške obširno jezero, ki se je motno svetlikalo v rastočem dnevu. Temne sence obkrožajočih ga dreves so medlo padale na njegovo površino... Postaje ob tej progi so sicer zidane, vendar neprijazne. Niti ene cvetke ni bilo opaziti, ne okoli postaje, ne na kakšnem oknu, kakor da je sredi poletja vse slana pobrala. Postaja je sledila postaji, ta večja, ona manjša, a vse enako žalostne in brez rož. In pokrajina — pustinja ... V daljavi se je stemnilo, kraj je bil bolj in bolj porasel z drevjem in kmalu smo zavozili v gozd. Le počasi smo se približevali svojemu cilju; še Jesenica, Javornik — in evo — Rudopolje. Poskakali smo iz vagona. Postaja sicer ni majhna, a z istim turobnim, odbijajočim izrazom otopelosti in brezčutnosti, brez znaka veselja; pusta. Zavili smo črez tir in opazili v gozdu markacijo, ki smo ji sledili do Plitvičkih jezer. Po razsušenih pašnikih, nad selom z lesenimi, zanemarjenimi kočicami smo zopet veselo zasopli v blagodejnem gozdnem hladu. Trdno in brezskrbno smo stopali v podkovankah in pomilovali one, ki hodijo v »šimi« — črevljih tod črez. Z gozdne stezice nas je privedla markacija na lepo široko cesto in zopet na stezico, da smo po bližnjicah križali serpentinsko vozno pot. Polomljeno drevje leži kar vprek in trohni, nikjer ni nikogar, ki bi odpeljal ta les. Pa koliko bogastva leži v tem gozdu! Ogromne gladke bukve, jelke, smreke z gladkimi debli in s košatimi kronami — vse tako zdravo in polno življenja, da smo se razveselili še mi, posedli na podrto drevo in — zajtrkovali. Tri ure smo že bili na poti, ko je gozd ponehal in se je odprl pogled v dolino, odkoder se nam je nasmehnila temnomodra jezerska površina. Markacija nas je dovedla do poti k pensionu Labudovac. Ker so nas pa jezera bolj zanimala od poti in markacije, smo napravili majhen ovinek in stopili na pot, ki obkroža jezera. Vesel nam je bil pogled na vso to živahnost slapov, a vseeno smo hiteli naprej, da bi čimpreje odložili v hotelu svoje stvari in si potem prosto in nemoteno lahko polagoma ogledovali vse zanimivosti. Kmalu smo dosegli hotel in dobili potrebno pribežališče. Zavrisnili sva skoraj jaz in Malči, ko sva si ohladili vroča lica s hladno vodo, odložili prtljago in, gotovi s toaleto, sedli na okno s pogledom, uprtim na jezero. Jezero Kozjak, 536 m nadmorske višine, tvori tu podaljšek v Glibovito Drago; na najožjem mestu je pripravljen prevoz iz čolnarne k elektrarni. Prav v bližini elektrarne pada slap, ki se pri padcu razcepi v 3 dele iz zalivov Jezerca in Burgeta, a takoj na desni elektrarne zopet drugi slap in tretji; višje: malo jezerske površine gornjih jezer in slapov; še višje — med zelenjem in drevjem: bele, široke lise. A sredi Kozjaka dolg in ozek otočič »Štefanjin otok«, gosto porasel z gozdom. Kozjak je največje Plitvičkih jezer, ima 3 km dolžine in je temno in tajinstveno — divje romantično. Solnce je sijalo tako ljubeznivo in vabljivo, da smo pozabili na malo utrujenost in smo se, že z ozirom na lepi dan, nahajali opoldan na cesti proti izlivu jezera Kozjak v prvo Donje jezero Milanovac. Iz skušnje lanskega leta nam je bilo znano, da zadobe Donja jezera šele v solncu svojo pravo vrednoto, ko se leskeče vsak slapič, vsak pramen, da, celo vodni prah v svoji posebni, izpreminjajoči se barvi in se bliščeči polkrogi in valčki prelivajo nad temno jezersko površino drug v drugega. A Gornja jezera zadobijo svojo posebno lepoto v tajinstveni poltmini, najsibo v zgodnjem jutru, še lepše pa ob nastopajočem mraku ali ob zahajajočem solncu, ko prodirajo solnčni žarki le slabotno v tajnost jezerske tmine. — Plitvička jezera delimo po sestavu in obliki — v Gornja in Donja jezera. Gornja jezera imajo višjo lego in so raztresena v gozdnatem svetu. Medseboj so vezana z zalivi in slapovi, ki padajo vsak zase v nižje ležečo jezersko površino. Jezera, slapove in zalive obkroža drevje, zelenje in vodne rastline. Jame, ki se nahajajo tu, so polne kapnikov, fantastične v obliki in pravljične v svoji vzporednosti in legi. Donja jezera pa dobivajo vodo iz Gornjih jezer in se nahajajo v neki ca 100 m široki soteski, obdani na obeh straneh z visokimi apnenčevimi skalami. Le sempatja pokriva kako šibko drevesce in grmičevje to strmo obalo. Ob bregu jezer samih je opaziti v vodi nagromadenih skal, ki so svojčas zgrmele v jezero. Jezera ločijo med seboj visoke ograde, ki segajo od ene obale do druge; voda pada naenkrat v množici slapov, ki se združujejo in razbijajo ob skalnati ogradi ter v mnogih raznih kaskadah padajo v nižje jezero. Pogled na te slapove je veselejši in vabljivejši, ker zadobe kot množica večji vtis, a se njih ljubkost stopnjuje ob solnčnem siju, ko se njih bleščeča belina močno odbija od temne jezerske modrine. Jame, ki se nahajajo ob teh jezerih, so večje od onih pri Gornjih jezerih, toda brez kapnikov, ogromna gnezdišča divjih golobov in lastavk. Gornja jezera loči od Donjih široka cesta, ki privede iz Zagreba, Od glavne ceste se loči stezica v sotesko Donjih jezer; takoj smo dospeli nad prvo 6 — 8 m visoko ogrado, preko katere se izliva jezero Kozjak v prvo Donje jezero Milanovac; izliv se razcepi pri padcu v obilico manjših slapov. Iz vseh razpok silijo ti slapovi, prelivaje se eden v drugega, in to v širini okrog 60 — 70 m. Tudi tu je jezerska globina precejšnja in voda je čista ko ribje oko. Ob bregu teh jezer so švigale ribice, skoraj prozorne, da se je natančno razločila hrbtenica. Na jezerski površini pa se je zbiralo brodovje vodnih pajkov, pomikajoč se sempatja in iščoč sovražnika. (Konec prih.) i e pop a i Mount Logan—ekspedicija*. Poroča F. S. Copeland. V peti številki 1925 je »Planinski Vestnik« na kratko poročal o nameravani expediciji na Mount Logan, najvišji vrh v Kanadi in po višini drugi vrh v Severni Ameriki. Prve vesti o poteku priprav za to expedicijo je priobčil 9. junija t. 1. londonski list »Times«. Poročal je o poteku predekspedicije Mac Cartliy, ki si je nadel težko nalogo, da poišče najprikladnejše in najlažje dostope do vznožja Mount Logana in da obenem postavi in uredi na tej poti zaloge živeža, opreme in drugih potrebščin, ki jih bo potem rabila glavna ekspedicija. Na tej poti je prehodil g. Mac Carthy v družbi svojih treh nosačev 950 milj po snežnih poljih, ledenikih in nevarnem peščenem inelju. Potoval je večinoma s severnimi psi, vpreženimi v sani. Dnevno je naletel na nepredvidljive in težke ovire, in to pri temperaturi, ki je bila stalno med 25 in 40 F° pod ničlo. Vsak izkušeni hribolazec si lahko predstavlja riziko in težave, s katerimi se je * Iz »Times« June 9. th 1925. pod takimi pogoji imel boriti kapitan Mac Carthy s svojimi tremi tovariši, pri proučavanjn dostopa do Mount Logan-a. Iz odlomka Mac Carthy-jevega poročila posnamemo, da je v svrho nadaljnjega izvid" svoje poti zapustil ob 'A 2 uri popoldne svoje taborišče ter po polurni hoji našel za sani ugodno pot, ki jo je skušal markirati, da bi mogel naslednji dan iti z ostalo ekspedicifo. V njegovem nadaljnjem delu pa ga je začel ovirati močan sneženi vihar, ki mu je skoro popolnoma zaprl obzorje, tako da ni mogel več videti strmin in gorskega hrbta, kar mu je onemogočalo orientacijo in tudi nadaljnje markiranje. Čutil je, da mora biti blizu obale in je zato skušal prodreti naprej skozi snežene žamete, izbirajoč pri tem vedno najlažje prehode, dokler ni okrog K6ih, ko se je jelo že mračiti, opazil, da je izgubil pravo smer, ne da bi se mogel orientirati. Uvidel je, da bo moral prenočiti na golem ledeniku, ako se mu vsaj za trenotek ne pokaže gorski hrbet, ki bi mu omogočil orientacijo, oziroma ako se ne vrne po svoji stari sledi in se s tem še pred nočjo reši ledenika. Naglo se je obrnil in se kolikor mogoče hitro vrnil po svoji stari sledi proti taborišču. Kmalu se je prevrnil preko sneženega grebena; ko je pridrčal na drugo stran, je zapazil svežo sled. ki mu je pokazala, da je brez kompasa, ki bi ga vodil, blodil ves čas v krogu. To spoznanje gi ni malo prestrašilo; kajti pokazalo mu je. kako brezupno je bilo to njegovo potovanje. Spoznal je, da se je obrnil prepozno, ker mu v močnem sneženem metežu. ki je razpihaval sneg na vse strani, in v nastopajoči temi ni bilo mogoče spoznati svojih prejšnjih sledov:, bil je prepričan, da bo moral — čeravno v nevarnosti da zmrzne — prenočiti na prostem. V divje se vrtečih in dušečih sneženih vrtincih se j.e odločil, da zbere svoje zadnje moči, in jo je mahnil naravnost preko ledeniške groblje, plezajoč sedaj preko sneženih hrbtov in padajoč na drugi strani v neznano temo, včasih zakopan v mehkem snegu do pasu; zdelo se mu je, da se snežena pobočja kar dvigajo pod njegovimi utrujenimi nogami. Na ta način se je s trudom in 7. muko vlekel skozi sneženi vihar do 7ih zvečer, prepričan, da bo ostal pokopan pod sneženimi zameti, kar ga je naenkrat spreletelo veselo spoznanje, da je rešen. Tam spredaj, niti 200 vardov daleč, je jasno videl štrlečo strmo in veliko steno, ki jo je imenoval >The Pevil's Door<-(Vražje vrata), od tam pa je bilo njegovo taborišče že skoraj v slišni daljavi. »Ako seštejemo uspehe teh 70 dni. polnih neprestanih težav«, pravi kapitan Mac Carthv v svojem poročilu, »tedaj vidimo, da te odpotovala ekspedicija s tovorom, težkim skoro 19.000 funtov, prehodila 950 milj pod arktičnimi razmerami in shranila R700 funtov provijanta. opreme in drugih potrebščin, k? iih bo potrebovala na svojem potu glavna ekspedicija. Čeravno smo predpisani č->s prekoračili skoraj za 2 tedna in pol, s p ie na drugi strani pokazalo, da so bili napori tudi dvakrat težji, nego smo se nadejali, tako da sem ponosen na dein, ki so ga izvršili moji trije nosači Andy Taylor. Scotty Atkinson, in Henry Olseny.« (Meseca junija se je izvršila glavna ekspedicija. ki je vrh Logana srečno dosegla. Posebno poročilo nam je sestavila za prih. številko naša marljiva sotrudnica gdč. F. S. Copeland. — Uredn.) Čez hrib in dol. it. jj Izlet Srpskog Planinskog Društva u Istočnu Srbiju. 16. aprila o. g. šestdesetšest članova Sr. P. D. raznog uzrasta i godina medu njima d usta i >podmlatka« tako da nazovemo naše najmlade planince, u veče u 9 sati krenuli su se na trodnevni izlet iz Beograda v Bor, Brestovačku Banju, ZlotsJiu Pečinu, Maljenik, Tilva Njagru i Crui Vrh. Do Paračina smo se vozili niškim vozom gde stigosmo oko 'A 4 izjutra. S druge straue stanice je uzana pruga za liniju Paračin-Zaječar. lzazavši iz naših vagona »Li« (40 vojnika ili 6 konja) nismo se baš mnogo o veselili* jer je počela kisa. Nebo je sa sviju strana prekriveno gustim, kišnim oblacima a ni s jedne strane nema izgleda da če se razvedriti. Smestivši se svi u putničke vagone željeznice uzanog koloseka čakasmo da se svi putnici kojih je bilo vrlo mnogo — idu na otsustvo za Uskrs kučama — snieste u vagone. U 5 h ujutru krenusmo premo Zaječara put Me-tovnice. U početku teren nije baš bog zna kako privlačio na sebe naše poglede, ali što se dalje odmicasmo od Paračina i što se više počesmo uzdizati, okolica je postajala sve zanimljivijom. Naročito kod stanice Sv. Petka gde smo čekali teretni voz da ga propustimo, zanimljlvo je bilo gledati, kako se sa višine spusta u zavijenim serpentinama voz da opet dode na onu stranu gde je več bio, samo naravno nešto niže. Prešavši drum koji ide pored reke Grze i Cestobrodice a koji se računa medu najromantičnije drumove u Srbiji, neprestano se penjemo kroz retko naseljenu oblast obraslu šumom koja se nemilice satire. Kod Obradove Stolice udosmo u tunel dug 1500 m i ne za dugo pred očima nam se ukaza u svojo] usamljenoj strmoj piramidi Rtanj najistaknutija srpska planina sa koje se vidi % predkumanovske Srbije a čiji vrh se isto tako vidi ma s kog kraja Srbije. Nastalo je prepričavanje uspomena i utisaka sa izleta u 1923. i 1924. na Rtanj i opisivanja vidika koji je veličastven sa njegovog vrha. Prošavši stanicu Krivi Vir teren je blaži a naselja veča i gušča. U glavnom stanovništvo živi od stočarstva i drvoseče. Naročito su na glasu zbog svoje fine i nieke vune krivo-virske ovce. Stanice se nižu jedna za drugom, dodosmo i pod samo podnužje gozdov Rtanja (1566 m). Kiša čas stane čas ponovo otpočne padati i skeptici medv nama se zabrinuše hoče li ovaj izlet ispasti onako kako se predvidao. U Metovnici se svi skinusmo s voza jer odavde ide rudarska pruga do Bora. 1 ova je pruga uzanog koloseka samo što su vagoni i lokomotiva društveni. Putnici na njoj ne plačaju za vožnju ništa ali zato sede u otvorenim vagonima punim uglja. čekajuči oko 25' da se kompozicija voza udesi dobismo iz počasti zatvorene vagone za robu koji su nam dobro došli jer je kiša ponovo počela padati. Predeo kroz koji sada prolazimo isto tako je retko naseljen i što nam je upalo u oči jeste to, da je drveče kraj pruge sve počrnelo. Ispočetka mišljasmo to je zbog toga što seljaci seku granje mesto piče stoci no kasnije dodosmo do zaključka da je to zbog dima iz rudarskih peči. Pred podne, kada je kiša malo prestala ugledasmo na blagoj uzvišici lepo u ulice poredane kuče rudarskih radnika i nameštenika sve skoro jednake veličine i sve belo okrečane. Malo dalje belio se i dim iz visokih dimnjaka. Iskrcavši se svi odosmo u gostionicu k »Veselom Rudaru« gde ručasmo i posle dobro 2 sata odmora krenusmo se da razgledamo rudnik. Razgledalismo sve što se dalo razgledati: električnu centralu, mašinsko odeljenje, radionice, teren odakle se ruda vadi i tovari za vagonete, topionice ali u okno pod zemljom nisuio videli. Uprava nikog ne pusta dole iz principa. Ovo je jedan od najbogatijili rudnika bakra u Evropi. Eksploatišu ga l-rancuzi. Prosti radnici i skretničari su domači, a ostalo osoblje je trancusko. Domači imaju 30 Din dnevno, ali kg hleba in 10 dinara. Hade dakle 8 sati za tri kg hleba, koji se dovozi jer je ovo stočarski kraj. Inžinjer rudnika i viceupravitelj su bili ljubazni pa su nam na trancuskom tuniačili vadenje rude i dobivanje bakra. Radnika ima oko 3000 ovde kod seia Bora na Crvenom Bregu i kod Dulkan Čuke, a rude se još javljaju kod Krivelja, Markova Kamena i sela Metovnice. No ovde je razvijan čitav niz sumpornin rudača a naročito pirita koji je bakrovit a imaju i zlata u sebi razume se u manjim količinama. Osim toga ima olovnih, cinkanih, mauganskih, karbonatskili rudača, enargita, koveliua, malaliita, azurita, barita, rodolirozita. Računa se da u Jiori ima 1,592.500 tona bakrene rude sto bi dalo 11.475 tona čistog bakra. A u jednoj toni ratiniranog bakra ima 96—120 gr. zlata. A u rafiniranom bakru nade se 99,62% čistog bakra. Razgledavši sve što se moglo i uzevši komada rude za uspomenu uzesmo svoje torbe na leda te kroz šumiču i prema telegrafskim stupcima krenusmo se u Brestovačku Banju kuda stigosmo posle dobrog sata pešačenja. l'ut ide preko talasastog zemljišta dodirujuči po koju sirotinjsku kučicu koju čuva besno seosko pseto. Banja je sa sviju strana zatvorena ovisokim brdima in ne vidosino je dok u nju ne stigosmo. Brda su obrasla gustom šumom i ispresecama stazama. Kadi se na njenom ulepšavanju a dovršuju se još neke nove kuče za stanovanje. Došao u Banju dobismo sobe sa lepim i čistini krevetima na koja se mnogi odmah izvališe a neki su potražili gostionu da se posle okupaju u vručem bazenu pojedinih kupatila kojih ima 5. 18. aprila u pet sati jedna grupa krenula je prekini putem i putičima u veliko selo Klot. Ovaj kraj ima mnogo Vlaha, ltumuna koji su se doselili iz Rumunske iz ekonomsko-socijalnih uzroka pre 150—200 godina. Zločani znaju da su došli iz Erdelja iz sela Almaša i Balačice. Priča se da je jedan od njih kupio njivu za »zolotu« (30 para) pa je od toga i ime selu ostalo. Selo je zbijenog tipa. Ima čuvenu pečinu nedaleko od sela. Brda su sva od krečnjaka koji se izdaleka beli kao sneg te mnogi to i pomisliše. Odmorivši se u mehani kuda je došao učitelj i kmet razgovorismo se o pečini, ljudima, lampi za pečinu jer če oko podne stiči druga grupa koji če samo do pečine i natrag. Kmet nas povede putem izmedu usamljenih kuča za Maljenik (1172 m) i kada nas je uputio vratio se u opštinu na dužnost. Više sela na jednom vulkanskem vrhu (a sva su brda vulkanskog oblika) nalaze se razvaline nekog gradiča koje se zovu »seoski krš«. Niko ne zna ko ih je zidao i kada. Penjemo se postepeno novo usečenim putem kroz zelenilo i šipražje zastajuči po katkad da se nagledamo lepe panorame pred nama i da vidimo šta nam veli planinski barometar — Rtanj. On je bio ceo dan u magli. Naidosmo na jedriog čobana Rumuna. Išteino mleka da kupimo. Neda. Veli post je, sutra se mrši. Krenusmo se dalje kako nas je kmet uputio te savismo u levo kroz šumu da se priblizimo vrhu. Što se više penjemo vetar sve nesnosniji. A kada se dohvatismo čistine na Kamenjaru vetar nas baca ovamo onamo i sigra se s nama kao sa kakvom lopticom. Zima neizdržljiva. Prsti se ukočili a usta se iskrivila od studeni. Ipak izdržasmo, zastajuči na pojedinim mestima da udahnemo vazduha jer se jedva dalo dišati. Sa vrha je pogled lep na bugarske planine koje se bele kao glave šečera kao i na susedne Karpate. Pod nama je predeo Kučaj krševit sa opasnim strminama prosto stvorenim za vratolomna uspinjanja. Ne moguči dugo izdržati na višini spustismo se na niže da se malo odmorimo i jelom potkrepimo pa da se natrag vratimo. Pri povratku udarismo nekom kamenitom vododerinom misleči da ceino tako dospeti pred pečinu Poslani planinac izvidnica ode da razgleda teren i vrativši se javlja nam nemio glas da se ne može napred jer se isprečila strma stena koja se ne da običi. Vratismo se na put te se u selo vratismo od kuda smo jutros i pošli. Od onog strašnog vetra ni traga. Ovde primetismo da nas često upučuju putem kojim lično nisu išli nego nam savetuju onako po ličnom mišljenju ili nahotenju. Zato planinari imaju i tu zadaču da provere iskaze o putevima meštana. Povratak je bio lak jer se ide dole, na niže. Kad stigosmo pred pečinu zatekosmo drugu grupu koia je več bila u pečini i pred njenim ulazom se odmara Ulaz je na jednom brežuljku a ispod njega je jsk i neobično hladan izvor Zlotskc Keke. Iznad ulaza diže se grdan kameni zid skoro uspravan. Ulazak je nizak: v. početku ali samo za 20-tak koraka pa se posle znatno otvara u širinu i u visinu. Podosmo unutra sa zapaljenim svečama i karbid lampama, i što dublje ulazimo postaje pečina sve zanošljivija i sve više izgleda na neki prahriščanski hram Ko da opiše one čudnova.te oblike kapavaca na svima stranama i one čudnovate oblike na svakom koraku! Pa ne bi zalutali na raskrščima smo posipali za sobom sitno izreckane papiriče. Sv?ki svod ima svoje narodsko ime te bi bilo zanimliive pobeležiti sve te nazive. Provlačeči se kroz mnoge pregrade, pukotine i uzane otvore, a nailazeči pod sobom na blato i vlpgu i ozgo i ozdo vratismo se natrag diveči se ovoj džinovskoj sili koia je sve to uradiK i posle malog počevka vratismo se kao i jutros istim putem u Banju. 19. aprila opet u 5 siti jedna grupa uputi se u početku kolskim putem na sever a zatim kada smo ugledali cilj današnjeg puta Tilva Njagru (812 m^ skrenu sni o na zapad do podnožja te kroz šumu na vrh. Pan prekrasan da se lepši poželeti ne može. Vazduh miran a nebo čisto bez i najmanjeg oblačka. Popevši se na eruptivne glomazne stene Tilva Njagre ugledasmo na jugu snežni Rtanj, Zlot kao na dlanu a tako isto i Zlotska klisura. Narečito su leno izgledale ¿trme, bele krečnjačke stene Sto planine. Samo smo se trebali krennti • ranile r-i bi nam vidik bio još čistiji jer se več počela magla diz^ti od isparavania Pogranična Vrška Čuka se nejasno videla. Posle odmora, sunčania i potkrepljenja ut^načivši pravac kuda čemo se uspeti na Črni Vrh (Pjatra Njagra 1109 m) krenusmo kroz šumu dalje Šumskim putem kolnikom, sretosmo stada ovaca sa čobanima. Kraj iednog stana za usta -vismo se i ištemo mleka. Nema mleka, jer do Durdeva se ne muzu ovce. Mleka ne da ni za novce a vino nudi koliko ko hoče kao čast. besplatno. TTpitasmo ga za pravar puta i kretosmo dalje. Vode izvorske na sve strane, a idemo kroz šumu pa nije toplo. Lagano iduči dospesmo i na vrh Crnog Vrha. Ali vrh obrastao šumom pa se ništa od vidika ne vidi. Švrljaiuči po šumi tražili smo neku višlju tačku ali je nsdosmo. Spustismo se malo prema severu i vidik neobičan. Kučaj i Kučajske planine kao na dlanu. Sto sa svojim razoranim grebenima i stranama pokazuje se u svoj svojoj celini. Vidi se malo i Pebi Jovan. Punav ne vidimo ier je vtisnut medu planine ali ga slutimo od prilike gde je. Karpati i bugarske planine u beloj odeči. Na Rtnju se sneg topi. Opažamo kako ga nestaje. Šuma je podeljena, parcelisana, obeležena brojevima, znacima i tablicama jer je rudarsko društvo dobilo povlasticu i na šumu. Kada smo posedali na mirisnu travu, opazismo neke siluc-te kao neke tačke. Dadosmo se u signaliziranje i glasno dovikivanje da ili uputimo da smo gore. To su bili naši planinci iz druge grupe koji su se krenuli kasni je, ali pravo do na Črni Vrh. Uskoro se pojavišc i ostali te se po pese k nama. Svi smo bili radosni jer je ispalo onako kako smo utanačili. Posle odmora i otpočinka naš neumorni blagajnik g. dr. Spirta side dole šumarskoj kuči. da se raspita možemo li se grebenom siči na kolski put koji vodi u Banju. Dobivši informacije podosmo i proverasmo šumareve iskaze. Neki koji su siti bili uspinjanfa gore-dole na planini sidoše odmah dole te kolnikon; stigoše u Banju. Krčioci novih puteva pak udariše putem kojim im je šumar objasnio. Srečno sidoše sa šumovitog Crnog Vrha i uputiše se u Banju. Na polovini puta sastadoše se sa grupom koja je putem išla i tako svi zajedne umorni i siti utisaka dodosmo u večo natrag u Banfu na kupanje, večeru i počitak. Sutra dan 20. apr. jedna grupa je poranila peške u Bor da prvini vozom stigne u Metovnicu i ode u Zaječar. kuda se stiglo oko 12 h. Zaječar nas je svojom čistočom iznenadio. Naš voda nam je rastumačio uzrok ovoj čistoči. Predsednik opštine je prosvečen čovek pa je posle donete odluke da se ispred svoje kuče čisti lično s kmetovima obišao ulice i prvo kaznio kmetove za neizvršenje. Uz put pokazao nam je kuiu malu iz dvorišta. u kojoj se rodio naš sedi premiier g. Nikola Pašič. Popeli smo se na Kraljeviču gde če biti lep park vremenom i gde je 1883. streljano 40 radik.alskih prvaka zbo11. 8. 1924. Dr. Klement Jugu. Skala.« Zadonela je žalostinka: »Vigred se povrne.« Nato se je blagoslovila plošča. Navzoča duhovnika sta zapeia »Liberos in se ob obletnici spomnila v molitvi lanskih triglavskih žrtev ln še dve žalostinki in še dva govora — potem je zopet samevala orjaška kruta stena... O zvezi slovanskih planinskih društev. — Zbor delegatov »Klub n Českoslovens|k^ch turistu« v Pragi ter društva »T a t r a« in Slov. Plan. Društva se vrši, z izleti v Tatro, po sedanjem in končnem načrtu v času od 12. do 15. septembra. Program in dnevni red ostane isti, kakor smo ga objavili v 8. številki na str. 187. »Československo-Jihoslo venska Liga«, tako se glasi naslov mesečnika, ki izhaja že 5. leto v češkem jeziku v Pragi in ima namen, spominjati na prejšnje, vzdržavati sedanje in zbujati ter sklepati nove duševne in stvarne stike in zvczr med Čehi (Slovaki) 111 Jugoslovani. Sotrudniki se zbirajo od obeli strani, in poročajo vsak o svojem delokrogu. V 6. štev. tekočega (5.) letnika n. pr. piše zagrebški vseuč. prof. Milai Prelog o vplivu T. G. Masa^Ka, kot vseuč. profesorja, na dijaštvo; C. V. Paleček podaja pregled dijaških prosvetno-političniii organizacij v Zagrebu. — Časopis piše tudi o turistiki, osobito v obliki podatkov za potovanja, v 0. štev. prinaša n. pr. ves plovni red jugoslovanskih parnikov v Adriji. — Izdajatelj časopisa je »Českoslov.-jihoslov. liga ; letna naročnina z:; nečlane je 24 Kč., člani ga dobivajo zastonj. J. T. Italijansko planinsko društvo, podružnica v Gorici, izdaja v Gorici svoj mesečnik (»Bollettino mensile del Club Alpino ltaliano, sezione di Gorizia), ki izpričuje, kako vneto se goji planinstvo »onstran«. Mi, ki smo se udeležili iniciativnega in nad vse živahnega delovanja SPD v planinsko prekrasni bivši Goriški, se ne moremo — dasi nam je mehkočutje tuje — odtegniti trenotni melanholiji, ko čitamo navdušene opise raznih izletov podjetne Goriške podružnice C. A. I. na Tricorno (Triglav), Monte Nero (Krn), Forno Nero (Črna Peč) itd List je, vsaj v številkah, ki sem jih dobil v roke, le društveno glasilo v ožjem smislu, t. j., cn poroča o izletih in gibanju društva, ne prinaša pa člankov splošnega značaja. Pisava je taktna. Zelo pa nas motijo lastna imena. N. pr. v št. 6—7.: Da se daje prednost ponemčenim oblikam (»lago di Wocliein«), to si moremo razlagati s "konservativizmom, ki se v tem pogledu drži tudi Francozov; tudi razumemo, da si pišejo Italijani tuja imena (kakor Francozi ali pri nas v cirilici) s svojim pravopisom (»Potoce« = Potoče, »Scherbina« = Škrbina, »Kris« = Kriš (Križ), »Globoco« = Globoko, »Rodizza« - Rodica. »Cucco« = Kuk, »Selisce« = Seliše, t. j. Selišče); vendar bi bilo treba doslednosti, ki pa je ni: čitamo namreč po naše n. pr. Kamnje« (nam. »Kamgne ali karkoli), Skerbina, Rogliza (Italijan bo to čital »Roljica ), Razor (za Italijana je to »Racor«), Merzli i. dr. Nadalje se Italijani v pisavi izogibljejo slovenskim književnim oblikam in r a b i j o dozdevno i z r e k o narečja: n. pr. »Jalouz«, »Bihauz* (Pihavec), »Vohu/ (= Vogu, t. j. Vogel), »Migouz« (Migovec), »Koritenza« (Koritnica). — Tretje sredstvo je prevod v italijanščino; ko bi bil prevod točen, bi mogli prepoznati dotično ime (»Monte piccolo« = Mala Gora, »Monte Ricco« = Bogatin); a prevodi so večkrat samovoljni ali pa napačni; »Tricorno« je oiieielno ime za Triglav, pomeni pa T r i r o g ; Črno Peč so prevedli s »Forno Nero«, dasi pomeni »forno« peč za kurjavo, ne pa peč — skalo! — Ponekod so tudi tiskovne pomote: Splenta (nam. Splevta,, Spleuta); v povesti o »Zlatorogu« se (na str. 2.) imenuje pisatelj Baunbach (nam. Baumbach) in naš Karel Dežman, oz. Deschmann, je postal >Carlo Deutschmann«. Spoznavajmo se medsebojno in si priznavajmo svoje pravice. J. T. Podpora in zahvala. — Osrednji odbor SPD sporoča tudi na tem mestu, da je, blagohotno uvažujoč namene in uspehe našega društva, gospod inšpektor ministrstva za narodno zdravje v Ljubljani, g. dr. K a t i č i C naklonil našemu društvu podpore, in sicer leta 1923. Din 3000.— leta 1924. Din 3000.—, leta 1925. Din 1000.—, skupno v navedenih 3 letih doslej 7000,— Din. — Izrekajoč gospodu inšpektorju najiskrenejšo zahvalo, se 0. 0. priporoča i za nadalje njegovi naklonjenosti ter prosi tudi druge činitelje, da bi takisto v dejanju podprli naše društvo. Državno zdravilišče na Golniku ob južne m vznožju Storžiča sprejme več privatnih bolnikov s pljučno tuberkulozo v 1. in 2. stadiju v zdravljenje. — Pojasnila daje uprava zdravilišča. Naše slike. — S t o r ž i č iz Loma. Najvzhodnejša skupina Karavank, te je greben od Velikega vrha do Košutnega vrha, je gotovo najmanj zn na naši širši turistični publiki. Vzrok je ta, ker v tem okolišu ni zgradbe, ki bi služil? turistovskim svrham. Kočica na Kofcah sicer nudi skromnemu turistu nekaj malega, nikakor pa ne ustreza širšemu toku turistov. A ni ta kraj brez krasot! Pogled na Kamniške planine je odtod sigurno ena najlepših alpskih panoram Tudi Storžič, čigar sliko danes prinašamo, je prekrasen. R. Od upravništva in uredništva. — Naročnina za »Pl. V.« je v tuzenistvu 40 Din, v inozemstvu 60 Din na leto. — Uprava »Plan. Vestnika» je v pisarni Osrednjega Odbora SPD v Ljubljani, Šelenburgova ul. št. 7.; tja je nasloviti naročbo, naročnino in reklamacije ter ponudbe glede slik. — Rokopisi it. uredniške stvari pa se naj pošiljajo naravnost uredniku (gimn. ravnatelj dr. Jos. Tominšek) v Maribor. Vsebina: Dr. H. Tuma: Cez Nizki vrh (str. 193). — Vilko Mazi: Rekord (str. 197). — Jožef Zazula: Planinska cesta Črna - Jezersko (str. 199). — D. T.: Prirodni gaj Like (Plitvička jezera) (str. >202.) — F. S. C o-peland: Mount Logan — ekspedicija (str. 205). — Dušan Jelkič: Izlet Srpskog Planinskog Društva u iztočnu Srbiju (str. 207). — Obzor — Društvene vesti: Slovesna otvoritev Tilleijeve koče v Logarski dolini (str. 210). Otvoritev Krekove koče na Ratitovcu (str. 212). — Planinski dan iu Triglavu. Odkritje spominske plošče t dr. Klementu Jugu (str. 214). O zvezi slovanskih planinskih društev. Cesko-slovenska-Jihoslovenska liga. Italijansko planinsko društvo, podružnica v Gorici (str. 215). Podpora in zahvala. Državno zdravilišče na Golniku (str. 216). — Naše slike: Storžič iz Loma. Urednik dr. Josip Tominšek v Mariboru. — Izdaja in zalaga Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani (Osrednji Odbor). — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani. Kllše In tisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani