Gosakov Rokič. Gosakov Rokič iz Plaviča v Hrvatskem Zagorju je bil iskaa zidar ia posebao spretea za peči ter štedilaikc. Vedao je bil vedre aarave ia tako vzgledaih besed, da ai fcilo čuti iz ajegovih ust aobeae ikletvice, kar je pri pravem Zagorcu velika redkost. Povedati je znal marsikatero čisto aedolžao ia smešno, da se je nasmejal od srca vsak, ki ga je poslušal. Naša babica mu aiso rekli aikdar Gosakov, ampak Podbojev, kakor se je resaično pisal. Nas aeuko ia razposajeao deco so svarili stara majka prav resao, naj ae kličemo blagega Rokiča — Gosak, ker bi aam lahko zameril, se skujal ia odšel, ae da bi dogotovil začeto zidarsko delo. Nismo razumeli dobrotaega svarila ia smo aalašč tiščali v ospredje Gosaka mesto pravilaega Podboja. Pravi vzrok našc zbadljivke je bil Rokičev neusmiljeao spačeni ia aaravaost strašni aos. Konec aosu mu jc aekaj odgrizailo ia to, kar je nasilao manjkalo od nosa. mn je pačilo celi sicer tolikaaj dobrovoljni obraz. Rokič je pogruatal opomiae babice, sc jim aasmihal ia je razodel aekega večera sam v pouk ia zabavo, kako ia kaj se je zgodilo z ajegovim aosom, ki ga je pretvoril iz Podboja v Gosaka. Pojasajeval aam je zadevo tako-le:i »Presaeto bridka je, za večje praz-j nike otepati mesto pečeake trdi fcoruzai kruh ia krompir v oblicah. Zagorcu je vse na svetu, če se mu kadi za glavae svetke aa mizi pečea puraa. Kdor se ae masti za Božič ali Veliko aoč s puraaom, je berač ia tega staau aoče biti že radi slabojezičae soseščine aobedea zagorski Hrvat. Podboji smo bili ia bomo ostali siromaki. Moj rajai oče bi že aam bil lahko oskrbel za prazaike kaj pečeaega, a je bil tako lea ia zanikera, da ai zmogel aiti tega. Da bi ae letcl nanj očitek, da je aičvredea prosjak za Gospodovo rojstvo ia vstajeaje, si jc pomagal iz zagate aa ajemu lastea, aepoštea aačia. Nikakor mu ni hotelo v glavo, da ima sosed ali gospori po več pitaaih puraaov ia ajegova koča s številao družiao pa aiti enega mršavega ae! Prepričaa sem, Bog mi ae zameri tega, da se aiti pred spovedaikom ni obtožil, če si je božala njegova družiaa za prazaike okoruzajeae želodce z — akradeao pečeako. Ne bila bi še tolika pregreha, če je izmikal saai, ikjer je videl, da je preveč; vse grajc ia obsodbe vredno je bilo na njem dejstvo, da je aavajal aas aedolžao deco k tatvini! Bil sem vsled pomaajkaaja zadostae prehraae s 14. letom zaostal v rasti ia pravi slabič napram tovarišem istih let, ki so rasli pri polai skledi. Bližali so se za moj štiriaajsti rojstai daa prav zimski božičai prazaiki. Mati je tožila očetu, da ae bo za Božič pri hiši ae koruzae moke za kolač ia ae kroaipirja v aezabeljeaih oblicah. Stari se je pretegaval po peči ia vo-> til majko s kletvicami, aaj se le pomiri. Vsako leto aam je še oskrbel aajlepšega puraaa, tudi letos ae bo pozabil, kaj je treba pristaemu Zagorcu za tako velik ia lep svetek. Ia res! Nekega večera malo pred Božičem je zbral svoje po peči v leaobi razmetaae ude, skočil aa tla ia me poklical: »Rokič, stopi za menoj, da se pomeniva!« Šledil scm mu pod razklopotaao šupo. Čisto aa samem mi je razlagal, da imajo letos na bližajem gradu Miljaaa v posebaem kurniku kar celi regimeat pitanib puranov. Šla bova v temai aoči po nje in jih priaesla z zavitimi vratovi polao solao vre&o. Puraaji ikurnik je iz dcbelih hrastovih brua aa podzidku. Izdrl bo iz podzidja debel kamea. Skozi lukajo bo stiščal mene v ikurji hlev. Puraa ne vidi v aoči in se ne oglasi. Treba ga samo zagrabiti takole za vrat, zasukati dvakrat aaokoli ia p-o ajem je. Najmaa trem aajbolj debelim puraaoai moraai zasukati na s.mrtao plat glave, jih poriniti skozi hikajo v zidu ia vse drugo bo že oskrbol oa, ki bo čakal zuaaj na straži in odvračal s počeaimi govejimi jetraaii lnule grajskc pse. Toliko zlobe je že tičalo v meai, da je aaravaost silila aa plan, ko mi je tolmačil oče načrt za izvedbo tatiaske naloge. Še ponosea sem bil, da je stari zbj'al ravno mene za posel, ki bo oveselil celo^družiao za božične praznike. Kakor sva se domenila, sva tudi izpeljala še isto aoč. Očc si je ovezal pod suknjo solao vrečo ter vzel seboj težko kladivo ia železai drog. Po skrbnem progledu vseh okoliščia sva sc priplazila na grajski dvor od one straai, kjer so stali vsi mogoči hlevi s kurniki vred. Oče je bil prepričan, da je aajia posel povsem varea, ker psi čuvajo grad ia ta je člsto skrit v temo. Odpasal si je vrečo, pretipal podzidck trem ikuraikom, skrbao poslušal in se lotil s 'kladivom ia drogom oaega podzida, ki je obetal najhitrejši popust. Oče je izpodkapal neslišao. K-omaj seai čakal, da mc pocuka ia me pori- ac skozi izdolbiao. Omct ai vcč prav držal, luknja je bila bliskoma aarejena in že me je poilnil stari skozi po purji plen. Nikjer se aisem veznil. Bil sem že čisto v hlevcu, iko se mi je zakadila plahatujoča pošast v obraz, me zagrabila s kljunom liki s kleščami za aos in zagagala iz polaega grla! V aepopisai grozi seai hušail pokoncu, zagrabil gagača z obeaia rokama ia ga skušal odtrgati z nosa. Neaadao srečanje in spopad z gosakom mesto s puraaom sta se odigrala v trenutku ia že je gagal celi hlev iz deseterih in descterih grl, da se je treslo tramovje ia braele hrastove brune. Gosji zlodeji so se drli, gosak aapadalec se je namah oprostil iz mojega objema in me začel neusmiljeao obdelovati z močnimi udarci s perutaicama, ae da bi bil izpustil aos. Bil seai ob vso moč ia ob vsak preudarek v tako brozupnem položaju. Na gosji krik ter vik je buknil po dvorišču od gradu še strel! V boju z gosakom sem čul še toliko, ¦kako je skočil aekdo preko plota ia eo se bližali ikurniku mcd srditimi kletvicami brzi ikoraki. Gosi so klicale aeprestaao aa pomoč, gosak aii je kar aaprej stiskal s kljunom nos ia aie tako tolkel s peruti po obrazu, kakor bi mi hotel iztepsti še vid. Še ea strel v temao noč! Z glasnim odloputom je ackdo odpahnil vrataaa kuraiku in pomeril s puško proti meni ia gosaku. PJaail sem z živaljo v obrazu, ae aieaeč se za orožje ia hotel skozi aa stežaj odprte duri sam bogzaaj kam. Bliskoviti izpad je sicer oaemogočil strol, a padel sem v nioške roke, ki so aic tako stresle, da je padel z obraza težki gosak s koacem mojega aosa daleč proč. Sam oskrbnik Štefaa Kosulja me je držal kakor sam ta hudi. Ko me je prctipal ia dogaal, da ima obračua z mladoletnim tatom, mi je sunil glavo med kolena in padala je njegova težka pest po mojem hrbtu in zadajici, dokler sem dajal še sploh kak glas in zaak življeaja od sebe. Sam niseai znal, kedaj je nehal z udarci, mc pobral ia odacsel kakor mačka oaioteao miš v kuhinjo svojega stanovaaja. Z vodnimi curki mi je privabil zopet zavest. Odprl sem sieeroči, vendar ai prcostalo v meai toliko moči. da bi bil aiogcl zgaaiti samo z eaim udom. Pogled skoro na airtvo iiao zbitega mladca brez ikoaca aosa in vsega krvavega po obrazu je presunil in omehčal strogega Štefaaa. Obrisal aii je z mokro cuajo lice, me vzel v naročje ia me sukal proti luči, doklcr aie ai prepozaal. Brez vsake besede me je odaesel v čumaato, aie tamkaj cdložil na slamajačo in pokril s koco. Pustil mc je samega, zaklcail vrata dn z dvorišča so odmevali ajegovi trdi koraki v smeri proti gosj-emu kurniku. Toliko še vcm iz oae a-oči, da se je kmalu vrail v kubiajo, kjer je pogaal po tleh med aerazuailjivim godrajanjem očetovo idadivo ia železni drog. Drugo jutro rai je šc eakrat opral obraz, aamazal prikrajšaai ia razmesarjeai aos, ga obvezal in me pustil, dokler aisem zbral toliko popolae zavesti, da sem mu lahko izpovedal, kako je bil oče pravi tat ia jaz samo slepo orodje v ajegovih rokah. Stregli so mi pri oskrbnikovih, da scai se hitro zlizal in pocelil, seve od gosaka oropaaega koaca nosa mi nikdo ni več vrail. Zaceljeaega in zdravega me dobro srčni oskrbaik ai izročil v aadaljm postopanje občiaskemu paadurju, ia bvala mu večna! Obdržal me je aa pristavi za pastirja dve leti pod aajstrožjim zabičaajem, da ae smem domov. Ubogal seai ia se ogibal vsakcga stika z domačimi. Zvedel sem, da je mcai odpustil grajski oskrbnik, očeta pa je gaal pred sod- nika, 'ki ga jc strogo sodil radi vsch dGkazanih i.n nedokazanih kurjih tatvin. Grajsko kravc scm oskrboval in dobro se mi je godilo, dokler niso prišli zidarji in začcli prezidavati marof in grad. Od krav me je pustil Štcfan k zidarjem, katerim sem najprej stregel. Kazal scm vcselje ter zanimanje za zidarsko obrt. Oskrbnika je celo razveselilo, ko sem mu zaupal, da bi rajši ostal pri zidarjih, nego pri ikravah. Preskrbel mi je v Zagrebu zidarskega podjetnika, kjer sem sc naučil vsega, s čiinur pošteno preživljam sebe in družino. Skoraj bi bil pozabil povedati, dame je sprcmenil Štefan Kosulja po onem spopadu in odščipu konico nosa iz mladega Podboja v vražjega Gosaka. Ta priimok mi bo ostal in ne srdim se nanj. Ilvala Bogu, Majiki božji bistrički, že rajnemu Štefanu ter onemu grajskemu gosaku, ki mi je odkljunil ikoncc nosa in me zaznamoval do groba, ker sicer bi bil sigurno končal življenje pod 'krvnikovo roko!«