Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

53493

_

, . v

t

Ji* #


VENEC =

SLOVANSKIH
POV/ESTIJ. =

= — ■ _  O

f

KNJIGA IX.


Gorica 1905. — Tiskala in založila
..Goriška Tiskarna" A. Gabršček.

534i>3

Jazbec pred sodnijo.

Srbski spisal Petar Kočic.

Kdor iskreno in strastno ljubi
resnico, svobodo in domovino, sloboden
je in neustrašljiv kot Bog, a pre¬
ziran in gladen kot pes.

Čista, svetla sodnijska dvorana. Po stenah
visijo slike visokih glav. Na desni strani
vrat, poleg okna, miza, na levi tudi miza.

Na mizah protokoli in debele knjige.

David  (majhen, nizek, suh kakor
veja, lahek kakor peresce. Levo nogo ima
malo krajšo od desne in se ziblje pri hoji.
Oči so mu svetle in se mu prelivajo kakor
mačku v mraku. Ves siv, nad petdeset let.
Glas menja. Zna zajokati kakor mlado
dete, zalajati kakor pes in zakikirikati kakor
petelin. Dostikrat vdari zgodaj v jutro z
rokami ob stegna kakor petelin s perutmi
in zakikirika ter prevari peteline, da se
prezgodaj oglašajo po vasi. Dela se sra¬
mežljivega, boječega. Ne verujte mu. Stopivši
v dvorano se prekriža in drži jazbeca,
zvezanega v vreči. Samo konec gobca
jazbičevega gleda iz vreče): Dober dan,
glavati gospod !

Sodnik  (na desni strani ob oknu,
tišči glavo v knjigo in nekaj mrmra).

5  —

Pisarček (na 'levi strani, vpognjen
preko mize, pa hitro nekaj piše).

David: Dober dan, glavati cesarski
gospod!..... E, počakaj, blebetavi
David! Kaj si se zaletel kot prase v
korito? Ali ne vidiš, da imajo gospodje
posla? Nasloni se ob steno, pa malo
počakaj. (Jazbecu) A ti lopov, prišel si
kakor treba ! Res, da tu ni koruze, ali
nekaj druzega imajo tu, jazo ! Jadna
in žalostna ti mati tvoja! Zakaj si mi
požrl celo njivo koruze, pa da ti je ne
bi sedaj posladili s paligrapi, o to bi
bilo pri Bogu žalostno!

Sodnik: Kdo je ta ? !

David:  Dober dan, glavati in
velevlažni cesarski gospodje ! Sluga
sem prepokoren !. .. Ali kakova je ta
hiša, kjer ni Boga nimate? ■

Sodnik:  Molči, bebec klepetavi!

David:  Molči, bebec klepetavi!

To je lahko reči. I jaz vidim, da je
lahko. Ali, nikakor stvar ni v redu, če
reče to, kakor pravimo, cesarski slu¬
žabnik.

Sodnik:  Ti me hočeš učiti ?

David:  Ne dal Bog! Tega niti v
snu ne bi mogel sanjati. Ali si zdrav,
gospod ?

Sodnik:  Ti se hočeš z menoj ro¬
kovati in pozdravljati?!

David:  Zdravi smo, hvala Bogu!
kako jo Tebi, kako Tvoji gospej ? Je-li
i ona zdrava?

6

Sodnik: Ali tebi nič ne manjka?
Ali si popolnoma zdrav?

David:  I mi smo, hvala Bogu,
vsi zdravi, a tebi hvala, ki se tako
brigaš za-me in za mojo rodbino, (obrne
se k pisarčku): Ali si i ti zdrav vstal,
fante ?

Sodnik:  Pa, kaj je tebi, bu¬
dalo?! Od kod si? Kako se zoveš ?

David:  Jaz se zovem, slavna

sodnija, David Štrbac, selo Melina,
okraj Banja Luka, okrožje Banja Luka,
dežela pa, mislim, glavati gospod, da
bo Bosna. Hišno številko imam 47.
Tako me slavna sodnija piše in tako
mi pozive pošilja.

Sodnik  : Prav, prav, David. Vidim,
da poznaš red. A kaj imaš tu v tem....
No, kako se to zove?

David:  Vreča! Vreča se to zove,
a to-le v vreči, to se zove jazbec.

Sodnik:  Jazbec! Kaj češ z jaz¬
becem tukaj !

David:  Tožim ga slavni sodniji,
ker mi je požrl celo njivo koruze.
Tožim ga in iztožiti ga motam !

Sodnik:  O-ho! Ljudje božji! Kaj
mora človek vse doživeti v tej budalasti
Bosni! 'Jazbeca tožiti! E, to je pravi
bebec, bebec vseh bebcev. Pa kako ti
je prišlo v glavo, da tožiš jazbeca!

David:  Odkod mi je, praviš, prišlo
v glavo, da tožim jazbeca? Od nikoder
ne, temveč poznam današnji red in

7

zakon. Kaj ti misliš, da jaz ne vem,
da ima vaš cesar za vse zakon! Ve
to David, ve. Nikari ne misli, da ne
ve. V vsem se on po malem spozna in
vedno ve, kaj je po zakonu, a kaj ni
po zakonu.

Sodnik:  Prav je to in lepo vse,
David, ali jazbeca tožiti! To.... to....

David:  Ti misliš, glavati gospod,
ker sem rojen izza turške sodnije, da
ne poznam današnjega reda. Poznam
jaz današnji red, poznam. Res da,
mnogo sem se mučil, da sem yse to v

glavi vredil in razvrstil. Tako-le

sedimo, jaz in moja babura, na večer
ob ognjišču, pa začnemo, kakor vi
pravite, študirati: to je, žena, po za¬
konu, ono zopet ni; to bo nemara po
tem-le paligrapu, ono najbrže ne. — In
tako sva pozno v noč študirala.

Sodnik:  Torej tako sta študirala ?

David:  Da, dolgo in mnogo sva
študirala.

Sodnik:  Ali ti zna kaj baba?

David:  Moja je, vele vlažni gospod,
pa se bojim, da boš mislil, da jo hva¬
lim, a ne hvalim je, samo to ti resnici
na ljubo rečem: da se povrne turška
vlada, ona bi bila s svojo pametjo
lahko na sredi Banje Luke kadija*).
Pravim ti: kadija. Pa kakšen kadija!
Pri moji veri, da zna samo še pisati,

‘) sodnik

8

rekla bi ti lahko mirne duše: »Vstani
s tega cesarskega stola, da jaz narodu
delim pravico!« Tako pametna in učena
ti je moja žena!

Sodnik:  Ali je res tako učena!

David:  O, ne vprašaj, gospod, to
ti je čudo! Da bi ti bilo mogoče, po
kaki sreči, danes v jutro k nam se
prikrasti, pa da čuješ njene razlage in
nauke: »Ti greš, pravi, David?« »Saj
vidiš, žena, da odhajam.« »Kako greš
na sodnijo ?« »I grem kakor drugi
ljudje, po dveh nogah.« »Prav, pravi,
ali si se pa dobro v glavi razmislil,
kako boš tožil to mrcino?« »Seveda
sem. Tožim ga, dokler in kar se da
najstrožje.« »H kateri sodniji misliš
iti?« »No, jaz mislim, žena, k okrožni
sodniji, ker je škoda velika.« »Vidiš
ga, ti pamet, ti kurja!« zavrišči baba,
kakor da jo je nekaj vgrizlo. »človek
se hvali: to tako, ono onako; pameten
sem, učen sem, poznam zakon ! Žalostni
ti tvoji nauki in tvoje znanje !« »čakaj,
žena, nauči me, poslušal bom. V katero
sodnijo, misliš, da bo treba iti? « »Naj-
preje hajdi doli v našo, malo sodnijo,
tepec ti tepasti! Kako pojdeš na sod¬
nijo preko sodnije? Ne veš ti, da bi
se zameril cesarski gospodi? Najprvo
ti pravim v našo malo sodnijo, če ga
ta ne obsodi, potem še le pojdi v okrožno,
če tudi tam ne bo nič vrni se takoj,
pa ukrenemo, kaj je storiti. Vidim,

9

pravi, da poj'de do samega cesarja.« —
»O, žena, odkod ti tolika pamet?« ču¬
dim se, glavati gospod.« »Pa kako daš
čast cesarski gospodi?« me vpraša in
izprašuje kakor pop pri izpovedi. »Po¬
rečem : Pomozi Bog, cesarski sodniki
v Banji Luki!« »Glej ga, glej ga tepca!
O, žalostna in nesrečna žena sem jaz !«
začne kričati in si puliti lase. »Poslušaj,
solnce božje te obsijalo, kako daš čast
cesarski gospodi. Ko greš v našo malo
sodnijo, reci: Dober dan, glavati gos¬
pod ! A kedar greš v veliko, okrožno
sodnijo, globoko se prikloni.« »Ni¬

sem jaz, žena, mladenka, pa da se
poklanjam. Kaj ti je? Daleč si zašla s
temi svojimi nauki !« velim ji jaz.
»Molči, duh sveti naj razžene tmino v
tvoji glavi, ko prav nič ne veš! Poslu¬
šaj : ko stopiš v okroglo sodnijo, globoko
se prikloni pa takoj pri vratih kakor
iz globočine vzklikni: Dober dan, vele-
vlažni gospod! Pa ne da mi pri mali
naši sodniji eno in drugo rečeš : Dober
dan, glavati in velevlažni gospod! in
da bi dodjal: Sluga sem prepokoren!
Takov je današnji red, in tako se ce¬
sarskim služabnikom daje čast.« »O, o
žena, odkodi ti tolika pamet in toliki
nauki, oči ti tvoje ljubim!« — zapomnil
Sem si jaz vse čudovito.

Sodnik:  Bogme, David, učena ti
je ženka.. Pa kje se je naučila vsega
tega ?

— 10  —

David: Zlodej vedi, glavati gos¬
pod ! Druži se mnogo s kneževo*) ženo,
in gredo tjekaj v  žandarsko kasarno,
pa ne vem...  Morda se je naučila od
cesarskih orožnikov in od kneginje.
Kneginja je bistra, učena žena. Lepa,
prijazna, mila in mlada kot jutro, pa
jo cesarski orožniki samega veselja na
rokah nosijo, a vse vsled njene pameti
in njenih naukov, o iz nikakega dru-
zega vzroka ali namena ne, o nikdar
ne! In moja stara posedeva po sredi
kasarne, poleževa po tistih mehkih
klopeh — divan se jim pravi, ka li, oj
res divan! — p’a pije, kadi in prijemlje
nauke, samo nauke, nič slabega, Bog
ne daj!  Bože moj, Bože moj, kako ste
vi osrečili našo deželo ! Ljudstvo se je
nekako omrtvilo od dobrote in milobe,
da komaj diše. Vsakdo je vesel, zado¬
voljen, vsakdo popeva, samo da se
pesem nikjer ne čuje....  Samo jaz
edini sem nezadovoljen (joče se), žalo-
lošten in čineren.

Sodnik:  Kaj ti je, David ? Zakaj
jočeš? Kakšna krivica se ti godi v tej
deželi ?

David:  Nedela mi krivice ta sod¬
nija, temveč ta prokleti lopov, da se
mu serne usuši! (Tolče jazbeca po gobcu)
Da bi ti Bog vešala prisodil! In moraš
na vešala, če je v tej deželi še malo
pravice in zakona!

- -—i  —j-i- *

*) knez - vaški prvak, starešina.

— 11  -

Sodnik: Zakaj ga tako tolčeš in
kolneš ? Kaj ti je storil?

David:  Ali ti nisem preje pripo¬
vedoval?... Dovoliš, gospod, da ga
vržem na tla ? Težek je kakor mlinski
kamen. Dovoliš, gospod ?

Sodnik:  Dovolim, dovolim, Da¬
vid. Spusti ga.

David:  Kaj bi bilo, glavati gos¬
pod, da ga povlečem iz vreče, pa da
ga privežem za nogo te mize, da vidite
mojega dušmanina in zločinca, kosti
mu segnile ! Dovoliš, velevlažni gospod ?

Sodnik:  Dovolim, da, priveži ga.

David  (spušča jazbeca iz vreče):
čuvajte se, gospodje moji, če se mi iz¬
muzne, slaba vam bi prela. čakaj,
lopov, kaj se toliko braniš in brcaš!
Še sem jaz močen, dasi sem se rodil
nekako ob času, ko se je prvič začela
od naroda pobirati tretjina; še imam
moči in poguma, pa dasi se že dvajset
let na Veliko noč nimam s čim omrsiti.
Hvala cesarstvu, naši premilostivi de¬
želni vladi in slavni sodniji, da sem še
to malo moči ohranil! Hvala jim, če
čujejo ali ne čujejo !....  Glej ga, gos¬
pod, glej kako smrči: koruza bi mu
dišala. O, nebo te (tolče ga po nosnicah)
ubilo! (zavrisne) čuvajte se, gospodje
moji, izmiče se mi! O, nesrečen človek,
kaj sem storil! (jazbec se izmuzne in
srdito skače okrog po dvorani. Zdaj skoči
k enemu oknu, zdaj k drugemu; zdaj se

— 1°2  —

zavali pod eno mizo, zdaj pod drugo ; zdaj
poskoči proti vratom, zdaj mej noge). Joj,
ravno mej noge! Čuvaj se, gospod!
U, jojmene, če se ti kaj zgodi, nikdar
več se ne smemo prikazati pred oči
tvoje gospe ne jaz ne ti! (Komaj ga
vjamejo in zvežejo).

Pisarček:  (ves bled): Kaj si ga
izpustil, ti osel, ti ? !

David:  Komu li to praviš, osel?

Sodnik:  Zakaj si ga izpustil, bu¬
dalo?

David:  (smeje se): Pa čakajte,

ljudje, da pomislim. Prašal sem te: v
»Dovoliš, gospod?« Ti si mi rekel:
»Dovolim, dovolim, David.« E, kdo je
zdaj kriv? Jaz menda ne, ker sliršam,
kar stareji dovoli in naredi.

Sodnik:  Ti si, David, budalo in
nisi budalo.

David:  Hvala ti za to besedo
kot starejemu in učenejemu!

Sodnik:  Kaj si privlekel tega

lopova pred sodnijo? Zakaj ga nisi
takoj na njivi ubil?

David:  Kakor sem budalast, morda
bi bil to storil, ko ne bi poznal današ¬
njega reda in zakona. Pa kaj bi ti,
glavati gospod, stvar raztezal in raz¬
tezal: poznam zakon, pa nečem proti
zakonu delati. Nečem proti zakonu,

pa da me ubiješ!. Nekega leta,

ko se še nisem seznanil z vašim za¬
konom, sem ubil na ravno tisti njivici

— 13  —

nekega jazbeca. Najbrže bo brat tega
lopova. Zaloti me cesarski gozdar pa
mi naloži globo petih forintov. Ko vrže
denar v žep, mi ostro zapreti: »Ne
smeš več tega storiti, ker tudi jazbeca
današnji zakon brani.« E, ker ga
brani, pa ga naj tudi obsodi, ko naredi
škodo!.... Imam samo brezzobo bab¬
nico in njivico kuruze, pa mi jo ta
lopov zatre in pomendra. Posušile so
se betve, in ko grem ob njivici, pre¬
vzame me tuga in žalost! Zdi se mi,
da vzdihujejo po osveti in pravici
Samo (joče se), samo to njivico sem
imel, pa....

Pisarček  (zbadljivo): Kako se je
zvala njivica? To treba da slavna
sodnija ve.

David:  (otira si solze): čudno se
zove ta njivica, dečko moj. Zove se:
Ne Davidova ne cesarska ne
spahijska*).  Tako ji je ime in tako
je, mislim, tudi pri sodniji zapisano.

Sodnik  (smeje se): V tebi je, Da¬
vid, vse nekamo zamotano. Kako se to
zove njivica: Ne Davidova ne ce¬
sarska ne spahijska?  Kako to?

David:  E, čisto lahko, gospodje
moji. Vse vam povem po redu in za¬
konu. Neobdelana, zapuščena tla so
bila tam, kjer je zdaj moja njivica. Jaz
sem jo iztrebil, jaz sem zemlje nanosil
in navozil, pa pravim: moja je. Okolu

*) spaliija = veleposestnik.

14

njive je cesarski gozd. Kraj njivice,
uprav ko se gre doli proti Markanovemu
Studencu, stoji kol zabit v zemljo, na
njem narisani dve veliki kljuki (C G).
Pravijo, da to pomeni: cesarski gozd.
Bože moj, Bože, čudne lepote tu pod
vašim cesarjem ! Bože moj, Bože, vsaki
stvari se daje danes čast: cesarski

gozd! Pod turško vlado: gozd vsako¬
gar, nikogar, a danes cesarski gozd.
Kakor pravim, okolu njive je cesarski
gozd in poljski oskrbnik pravi: »Res,
David, ti si jo iztrebil, ali to je cesar¬
ska zemlja. Ker si iztrebil cesarski
gozd, ostala je cesarska zemlja.« Pa
pride spahija: »Lažeš, človek! Nisi je
iztrebil, slepar, temveč to je že od davna
ziratna*) zemlja in vsak kos ziratne
zemlje je moj !« Na kateri strani je
pravica, ne vem. Samo to vem, da zato
zove svet to njivico Ne Davidova
ne cesarska ne spahijska.  Rekel
bi, da ima svet skoraj prav, ker, kakor
ste čuli, ni ne moja ne cesarska ne
spahijska, temveč tega prokletega lo¬
pova. Mejtem ko se mi tu pogovarjamo
in prepiramo, čegava je, se on na njej
masti in debeli. Zato Vas prosim in
rotim, da ga kar najstrožje obsodite.
Meni je slavna sodnija storila*že veliko
dobrega. Marsikatere bede in nejevolje
me je osvobodila....

*) razorana ledina.

Sodnik: Kakšne nejevolje te je
osvobodila ?

David:  Da, da, mnoge bede in
bremena me je osvobodila. Vse vam
povem, gospodje moji, po redu in za¬
konu. Imel sem sina. Krepek, mlad,
vitek dečko kot jelka. Ni mi bil ni naj-
manje podoben. Vrgel se je bil v deda,
mojega očeta, ki je padel v zadnji
vstaji pri Črnih Potokih. Krepek in
vitek dečko, pa napačen in zloben, da
nas Bog varuj ! Vzeli so ga v vojake
in poslali v Gradec. Lani okolu praz¬
nika Častnih verig mi donese knez črn
list in tri forinte: »David, umrl ti je
sin, pa ti cesarstvo pošilja tri forinte.
To ti je nagrada.« »O, dobro cesarstvo,
krst mu ljubim!« zavrisnem jaz veselja,
a žena in deca zaplakajo. »Brate, knez,
vrni te tri forinte cesarstvu. Prav bo
Bogu in ljudem, da vzame ta denar
cesarstvo za sebe, kot, kakor pravimo,
nagrado, ker me je osvobodila nadloge.«

Imel sem kravo, dobro, debelo kravo.
Od svojih ust sem odtrgaval, in pa
njej sem dajal. Pravim vam, dobra,
debela krava, ali nemirna, da Bog nas
varuj! Preskočila vam je plot in ograjo
kjerkoli! Vsako leto mi je zatrla letino.
Pride to sodniji na uho, in eto.vam
nekega dne šikucijo*), ki pobira davke:
»David, pravi, prišlo je sodniji do

*) za eksekucijo popačen izraz.

16  —

ušes, da te tare velika nadloga, pa- me
je poslala sem-kaj, da....  Kaj  ko bi
mi to nesrečno kravo izročili cesarstvu,
pa se naj cesarstvo ž njo muči in pre¬
ganja ?« »Hvala, velim jaz, carevini,
ki tako skrbi za mene! Odpelji, brate,
odpelji takoj !« — Imel sem štiri koze.
Pod turško vlado mirne kot ovčice,
ali ko nastopi ukopacija, začutijo tudi
one svobodo, pa se ne dajo krotiti! Ko
jih počne moja babnica molzti, pa ti
stopi z nogo v kablico in prelije
mleko. In zopet izve o tem dobro ce¬
sarstvo. In evo vam šikitcije: »Bog
daj srečo, David! Ste zdravi?« »Smo,
a kako tebi?« In šikucija povzame
zopet besedo: »Tebe, David, zopet

tare nadloga: koze so ti nemirne in
prelivajo mleko? Kaj ko bi jih izročili
davkarskemu uradu, naj se on muči ž
njimi?« »O, dobra mi carevina, milo-
stivi Bog !« vskliknem jaz in zaplakam
od silne miline, a žena in deca velikega
veselja zaječijo. »Ženi, brate, ženi jih,
ljubim ti tvojo dobrotljivost!« Bogme,
človek — hvala mu, hvala ni emu in
premilostivemu cesarstvu! — odtira
nesrečnice in me osvobodi nadloge. —
Od vsega imetja ostal mi je eden pre-
šič ali divji, da Bog pomagaj! Potere
koruzo, požere buče, vse konča, opro¬
stite, kakor šikucija. Ljudje so skočili
na-me kakor na belo vrano: »Tvoj

prešič, David, ugonobi tebe in nas!«

— 17  —

Stvar gre od ust do ust, dokler cesar¬
stvo ne izve. Pa pride zopet šikucija:
»E, David, že zopet nadloga!« »Dosti,
brate, vem!« vskliknem pa ga objamem
in poljubim. »Dosti! Žena! Hvala ti,
hvala tebi in premilostivemu cesarstvu,
ki tako skrbi za mene! Hvala vam,
kjer čujete in kjer ne čujete!«

Pisarček:  Ne poznate še, gospod
sodnik, bosenskih kmetov. Danes ta-le
David hvali in povzdiguje cesarstvo
do neba, a jutri se vam vzdigne v
vstaji proti tej slavni sodniji. Poznamo
se, David, poznamo. Vsi ste enaki.

David:  (pogleda Pisarčku ostro v
oči): Kdo, kdo, človeče ? ! Zakaj bi se
jaz vzdignil v vstaji?! Dragi moj fan¬
tič, vidim, pameten si in učen, ali ne
obrekuj me pri tej cesarski sodniji!
Zakaj bi se jaz vzdignil? O, nikdar,
nikdar, svojo glavo bi dal za to sod¬
nijo !. .. Ampak, rotim te, glavati gos¬
pod, da tega lopova kar naj strožje
obsodiš. Vsega me je upropastil. Otresi
mi ga z vrata, pri tvoji cesarski službi
te rotim! Ta sodnija je nas, seljake,
osvobodila marsičesa. Ne tulijo nam
več plečati biki po stajah, ne bode se
več živina po pašnikih kakor za stare,
turške vlade. Danes ne vidiš tako ne¬
mirnih, šumnih sejmov. Kar nam je
slavna sodnija ostavila, to je vse mirno,
čudno - pametno; res da malo mr-

2

-•= 18  —

šavo in slabo, ali za nas, neumne
Bošnjake, drugega sploh ni!....

Pisarček:  A, ta je na mestu,

David, ta je modra.

David:  Vsaka je moja, človeče,
na mestu. Nikari ne misli, da ni. Samo
povejte vi meni, ali hočete tega lopova
soditi ali nočete, da vem, pri čem da
sem?

Sodnik:  Ti si Štrbac, pravo

pravcato budalo. Jazbeca soditi! Ti si
bedast, božji človek !

David  (kakor razžaljen, ljuto): Ni¬
kari tako, gospod ! Ce se siromak spomni
reda in zakona, pa takoj nad njega:
ti si bedast, ti si budalo. ..

Sodnik:  David, ti kažeš z roko
na mene ? Pazi se!. . . .

David:  (mirno): Da sem jaz be¬
dast, bi bil v blaznici in se ne bi
razgovarjal danes s cesarskimi ljudmi.
Ali ni tako? Samo vi njega obsodite.
Ce ga ne obsodite, grem v Vrbas, kajti
ženi ne smem pred oči.

Sodnik:  Kaj ti je žena taka?

David:  E, gospod moj, ne dal ti
Bog ž njo živeti! Ni hujega, glavati
gospod, nego kedar se vdova razpali,
Bog nas čuvaj! Ne vem, glavati in
velevlažni gospod, kak zlodej mi je
zmotil glavo, da sem se z vdovo oženil.

Pisarček:  Zakaj si oženil vdovo.

David:  Kako si rekel?

19

Pisarček: Zakaj si vdovo oženil,
te vprašam?

David:  Mladič si, kaj se vpletaš
v razgovor, ko nič ne veš. »Zakaj si
vdovico oženil?.«

Sodnik!  Vidva se ne razumeta.
Mene boš boljše razumel. Ali te je
tvoja žena, sedanja žena, oženila kot
udova ali kot dekle ? Morda zdaj ra¬
zumeš ?

David:  (začudeno): Ali gospod,

vsaj ti ne bodi budalo! Kako bo mene
moja žena oženila?!

Pisarček  (razjasnuje Davidu): Ali
je ta tvoja žena, katero imaš zdaj, ali
je bila, te vprašamo, preje oženjena ?

David:  Žena oženjena! (Križa se
in hodi začudeno po sobi). Žena oženjena !
Cuj, kaj se v vaših krajih žene ženijo?

Sodnik:  (dolgo razmišlja): Koliko
je stara tvoja žena?

David:  Edenintrideset let ima z
edne strani, a . ..

Pisarček:  No, mlada je še.

David:  Da, bogme mlada, je. Pred¬
nji zobje ji še niso izpali. Vzel sem jo torej
kot vdovo. Trikrat se je vdajala. Jaz
sem jo dobil, iz tretje roke. (Vsi se sme¬
jejo. Sodnik nekaj beleži). Pa rečem ti,
glavati gospod, zlobna je, zadrljiva, nd,
kaj bi prikrival, iz popovske hiše je,
ali pametna in učena žena je. Ko začne
naštevati cesarske paligrape, meni se

2 *

— 20

pamet vstavi. Samo huda je, da Bog
nas varuj!

Sodnik:  Zakaj se ne potožiš pa¬
rohu, da jo ošteje ?

David:  Komu, praviš, naj se po¬
tožim ?

Sodnik:  Dotičnemu parohu.

David:  Kaj je to zopet »paroh?«

Pisarček:  Pop, pop, David.

David:  A, pop. Potožil sem se
dvakrat, trikrat, pa pravi pop: »David,
pravi, ker ni poročena, ne spada pod
cerkvene paligrape. Toži jo, pravi, pri
sodniji. Dobi se tudi za njo kak pali-
grap, kajti njihov cesar ima za vse
zakone.«

Sodnik:  A, zakaj je nisi poročil?

David:  Pop zahteva veliko za
poroko.

Sodnik:  Koliko ?

David:  Zahteva štirideset forin¬
tov, pa vsa moja škrbasta babnica ni
vredna pet forintov!

Sodnik:  E, če je tako huda in
ni poročena, poženi jo! Lahko jo pože¬
neš, David.

David:  Davno že bi bil to storil,
pa se ne da. Žal mi je. Nekaj bi ti po¬
vedal, pa me je sram . . .

Sodnik:  Nič se ne sramuj.

David:  Odteral bi jo. Pa kako jo
naj odteram od sebe, ko mi je, da
oprostiš, sladka in draga. Cuješ, glavati
in velevlažni gospod, neporočena žena

— 21

je, ali slajša in dražja od poročene. E,
to sem v svoji glavi dobro, kakor pra¬
vite, preštudiral. Kaj bi tajil, draga mi
je in sladka, ali nekoč se razjari
in me skoraj zadavi. Da mi lan¬
sko leto ne da sveta cesarski
orožnik, ne bi se jaz danes z Vami
razgovarjal, temveč počival bi v lede¬
nem grobu. Da mi ta človek pipo to¬
baka — hvala mu! — in greva lepo
pušeč: »David, pravi, pameten si in
bister ... .«

Pisarček  (zasmehujoče in zabavlja¬
joče): E, jako si bister in pameten!

David:  človeče, prosim te, kakor
se Boga prosi, ne posegaj mi v besede !
Ne presekaj mi besed, pri tvojem ce¬
sarskem kruhu ti pravim ! . . . Pameten
si, pravi, in bister, ali dam ti nekov
svet. Kedarkoli, pravi, ti bo huda prela,
najsi bo mej ljudmi ali pred sodnijo,
bilo kjerkoli, pravi, ti samo zakliči,
kakor od srca: Živela naša premilostiva
deželna vlada! Brez skrbi bodi, stvar
se na dobro obrne! Začne me nekoč
žena tepsti. Zagrabi me za grlo, da me
zadavi. Spomnim se sveta : »Živela naša
premilostiva deželna vlada ! Nehaj, žena,
Kristus te ubij ! Živela naša premilo¬
stiva deželna vlada v Sarajevu!« Ona
vsa pobledi, roke ji omahnejo in jaz
sem se rešil. In da ni sveta, šel bi bil
jaz pod črno zemljo. Danes mi je za¬
pretila : - A ko mi ne prineseš od sodnije

— 22  —

zapisano, da so to mrcino obsodili na
vislice ali v Zenico 1 ), ne pridi mi pred
oči živ!« In zdaj vas prosim in rotim,
da ga kar možno strogo obsodite . . .

Sodnik:  Ne vem, kaj bi počel s
tem človekom !

David:  Kaj, gospod, kaj sem za¬
krivil naši premilostivi deželni vladi in
slavni sodniji, da jima je dražji ta-le
lopov in izmeček od mene ? On ne priz¬
nava ne sodnije ne zakona ne paligrapa,
pa mu vendar, kakor vidim, gre sodnija
na roko. Kaka pravica je to?!  Ne
glejte, gospodje moji, na to, ker sem
jaz siromašen človek, sodita ga po pra¬
vici v zakonu. Mi vaščani smo bili do
sedaj s to sodnijo zadovoljni, pa želimo
isto tudi v bodoče. Ne prilizujemo se,
ne puntamo se, ne iščemo od deželne
vlade pravice kakor gazde . . . . 2 )

Sodnik:  Kakošno pravico pa iščejo
gazde?

David:  Nekaj sem čul doli v car-
šiji, :i ) da ti naši gazde....«

Pisarček  (zajedljivo): A, Jcaj znajo
ti vaši gazde !

David:  Človeče, da ti vidim tvoj
cesarski kruh, ne presekuj mi besede!
Kaj ti je danes?! »A kaj znajo ti vaši
gazde!« Kaj pa ti znaš, šema šemasta,

b V Zenici je kaznilnica.

2 ) gazda ; gospodar, bogatin.

a ) čaršija ulica,

23  —

razun tega cesarskega čečkanja?! Zelen
si, človeče, zelen kot zelena veja na
gori zeleni.

Pisarček:  Neumni so, ti pravim,
kakor črna noč. Nič ne znajo, pa prav
nič ne znajo!

David  (še bolj razjarjen): Nič ne
znajo? A kaj zna to šemče šemasto
razun cesarskega praskanja po popirju,
kaj zna drugega nego napraviti iz ar-
šina 1 ) aršin in pol, iz oke' 2 ) poke :! ) in
iz pok oko — a?!!!  E, povej mi zdaj,
povej, kaj se mrdaš! E, sinko moj, zelen
si, zelen kakor zelena veja na gori
zeleni.

Pisarček  (zardi): Jaz sem vsaj
nekaj drugega, pa tudi ta ti je bila na
mestu.

David:  Vsaka moja je na mestu,
vsaka. Nikari misliti, da ni.

Sodnik  (hodi po sobi, mane si roke
in se smeje): No, kaj si čul, David, doli
v čaršiji ? Kakšno pravico iščejo gazde ?

David:  Vi veste bolje nego jaz.
Vidim jaz, vi se mislite šaliti z menoj.

Sodnik:  Ne vemo ne, David, go¬
tovo, da ne vemo.

David:  Ali res ne veste? Ni mo¬
goče, da ne bi vedeli.

Sodnik:  Ne vemo, ne vemo.

J ) aršin srbska mera za dolgost 69 cm

2 ) oka - s. m. za težo l'S!8 kg.

3 ) poka srbska mera za težo, del oke.

— 24  ±-

David: Ali, kako da ne veste?
No, če mi obsodite to mrcino, pa vam
povem. In če vam povem ali ne po¬
vem, vi ga po zakonu morate soditi.

Sodnik:  Obsodimo ga, da. Samo
povej nam, kaj si vse čul ?

David:  Dovoliš, gospod, da se¬
dem ; utrudil sem se zelo.

Sodnik:  Dovoljujem, dovoljujem,
David. Sedi pa nam povej, kakšno pra¬
vico iščejo gazde.

David  (sede): Čudno pravico, gla-
vati gospod, iščejo gazde. Ne morem ti
niti povedati. Nekaj čudnega, ti rečem.
Od deželne vlade zahtevajo, da dovoli,
da se ne imenujemo več samo Srbi
kakor za časa Kosovega, temveč srbski,
veleslavni, šolski, cerkveni pa tako in
tako ....  Zadnje stvari ne morem izgo¬
voriti, pa da me ubiješ! . . . Torej, taki
Srbi da bodimo. To iščejo gazde, čujem,
doli v čaršiji, že celih šest let, pa ne
morejo doseči.

Pisarček:  Temni se jim v glavi,
David, temni, pa ne vidijo dobro.

David:  Morda, morda...  Nekega
dne me vpraša gazda Štefan: »Prizna-
vaš-li, da si srbski, veleslaven, šolski,
cerkveni in to . . in to. .« Ne da se iz¬
govoriti! Preje bi si zlomil jezik..  ..
»Ali si, David, takov Srb?« »Kaj je to,
gazda ? Kakšna nova vera je tu zdaj
nastala? Vi, gazde, nas hočete pori-
miti?! Ne verujemo vam, gazde ste.

— 25  —

Jaz sem Srb, a takov Srb, Bog nas
varuj!« On se razjari in zakriči: »To
je naše gazdinsko pravo, katero iščemo
pri deželni vladi! In kdor ni takov
Srbin — ni niti Srbin, nego Švaba 1 ),
Šokac, špijon, izdajalec!«

»Mislil sem, bogme, gazda, da vi
iščete, da cesarstvo odpravi to prokleto
tretjino in desetino, a vi ste začeli zbijati
nekove budalosti.

Sodnik:  Pa si rekel, David, da
ste kmetje zadovoljni?

David:  O, mi smo zadovoljni!
Od vseh stranij nas je pritisnila do¬
brota : od neke silne miline smo se
omrtvili, da komaj dišemo . . . Samo
hudo mi je, ker mi gazda pravi, da ni¬
sem Srb. Jaz nisem Srb ! (Vstane s klopi
in živo gleda na sodnika).

Sodnik  (pri sebi): Čuden stvor to.

David:  Se nekaj sem čul. Gazda
Štefan pravi, da sem izdajalec, no, pa
ker sem izdajalec, tudi to izdam.

Sodnik:  Kaj je to, David? Po¬
vej nam.

David:  Boga mi, ne smem. Ne
smem, gospod, gazde me ubijejo.

Sodnik  (tolažljivo): Le povej, ne
boj se nič.

Pisarček:  Povej, David, povej!
Ne boj se, če ti gospod sodnik . ..

*) Nemec.

— 26  —

David: Ne smem, ljudje božji! Ne
veste še, kaj so naši gazde. Pametni
ste, učeni ste, da bolj ni mogoče, ali...

Sodnik  (živeje): Povej, ne boj se
ničesa!

David:  Bodi vam, povem, pa naj
gre glava!... Nimate-li pri vas šole,
ki so se zove terezijanska?

Sodnik  (govori s Pisarčkom nemško).

David  (vstane s klopi kakor da ga
je kaj pičilo, stopi med njiju in maha s ka¬
zalcem): Niks, niks! Niks, nič ne pri-
poznavam tega! O, moja glava! A,
niks!

Sodnik  (ga pomiruje); Ne boj seti
nič. Nekaj sem pozabil, pa vprašam
gospoda.... Je, je taka šola pri nas,
David.

David:  V tej vaši šoli, terezijanska
ali kako se ji reče, se uči baronsko,
grofovsko, neki gazda mi je povedal,
da se tu učijo tudi cesarski sinovi ?

Sodnik  (pri sebi): Kaj bo zdaj iz
tega?...  Res je vse, David, pa kaj
potem ?

David:  Ali veste, čegavi sinovi se
še učijo v tej vaši šoli, terezijanska ali
kako se ji reče?

Sodnik:  Ne vemo.

David:  Ni mogoče, da ne bi ve¬
deli ! Kako to, da ne veste ? Gul sem
tam doli v čaršiji, da se v tej šoli učijo
otroci najvernejih služabnikov vašega
cesarja, ki bojo, ko odrastejo, uprav-

— 27  —

ljali in vodili celo vaše cesarstvo. In v
tej šoli, morda pod tujim imenom, učijo
se sinovi najimenitnejšega gazde v celi
Bosni in Hercegovini.

Sodnik:  To je prav, David, za
naše cesarstvo.

David:  E, dragi gospod, mislil
sem, da si ti pametneji in verneji svo¬
jemu cesarju. Ali ti ne veš, da se je
njihov oče dvignil proti cesarstvu! Pa¬
meten je res, toliko da zna iz oke na¬
praviti poke, ali to je malo, jako malo,
pravijo gazde. Zato je poslal svoje
sinove — dasi imamo toliko naših šol
— v to vašo šolo, terezijanska ali kako
se ji reče, pa ko se ta deca navzaihe
vaših naukov, ko se priučijo vašim na¬
črtom, spisom in protokurom, pa se
vrnejo na očetovske domove, o žalosti
vam ! Ide Bosna, ide, kakor da je niste
nikdar imeli! Tako se zgodi, rečem vam
pri živem Bogu, ali moje solze vam ne
bojo pomagale! O, jaz revež, krvi bi
dal tej sodniji in naši premilostivi de¬
želni vladi, zato vam vse to pripove¬
dujem. Samo zahtevajte takoj od cesar¬
stva, da se ta deca odstrani iz vaše
šole, terezijanska ali kako se ji reče.

Sodnik:  Jaz tega človeka ne ra¬
zumem.

Pisarček:  Jaz bi rekel, gospod
sodnik, da je bedast.

David  (gleda ga ostro): A jaz bi
rekel, da on ni bedast! Kako moreš ti,

— 28  —

mladič reči, da sem jaz bedast? O tebi
nisem nikdar čul, niti te do danes s
svojimi očmi nisem videl, pa vendar
vem, kako ti je ime. Stavimo? Stavimo
za glavo ?

Sodnik:  Vi ste včeraj semkaj
prišli?

Pisarček:  Da, včeraj sem prišel.

Sodnik:  Nikdar niste videli tega
človeka in on vas ne?

Pisarček:  Nikdar! Nikdar ga ni¬
sem videl in on mene ne.

Sodnik:  Torej, David, kako je
gospodu ime? Ce^pogodiš, precej obso¬
dimo jazbeca, če ne pogodiš, poberi se !

David:  Ge pogodim ali ne pogo¬
dim. Po zakonu to mrcino morate ob¬
soditi. Samo temu fantetu pokažem, da
nisem ne šema ne bedak.

Sodnik:  Prav, David; pritrdim
ti tudi to. Samo rečem ti, če pogodiš,
kako je gospodu ime, huje tega lopova
obsodim. Torej kako je ime gospodu?

David  (vstane, pokrije se in zopet
odkrije ter ponuja roko Pisarčku): Pozdrav¬
ljen, gospod Dane!

Sodnik  (iznenaden): Sakrament!

Pogodil je!

Pisarček:  Vrag ga vzemi, pogo¬
dil je.

David  (ponosno in nekoliko zabav-
ljivo): Bogme, pa sem pogodil:

Sodnik:  E, ta človek mi je
uganka! Odkod veš ti, da je gospodu

— 39  —

ime Dane? To ti je nekdo povedal ali
si pa nekje čul ?

David:  Veliko sveta sem preho¬
dil jaz, gospodje moji, z veliko miz sem
jedel kruh, iz mnogo studencev sem se
napil vode. Hode po svetu, mej naro¬
dom, pazil sem na vse in o vsem se
prepričal: če greš doli okrog Lijevče,
pod Banjo Luko, vsakemu drugemu
človeku je gotovo ime Džetoje ali Nedo.
Če greš gori po Glamoči in srečaš člo¬
veka, reci: »Bog daj srečo, Sava !« Tam
se ti zovejo vsi Sava. — če te zanese
pot po kameniti Liki, snami kapo in
pozdravi: »Dober dan, Dane !« ali »Do¬
ber dan, Mane!« Ne zmotiš se. Po po-
pogovoru vidim, da je ta dečko iz
Like. Zdaj vam je jasno, odkod vem,
kako mu je ime.

Pisarček:  Zlodej ga odnesi,

tako je! Mojemu bratu, ki je pri orož¬
nikih, je ime Mane, in v sami naši vasi
je pet, šest Danejev in Manejev.

Sodnik:  Pa ti, David, kakor vi¬
dim, nisi budalo?

David:  Kdo pravi, da sem

buda o ?

Sodnik:  Nikdo ne pravi, ali...
kako moreš, božji človek, tožiti jazbeca ?

David:  In kako me moreš zopet
to vprašati? Kaj misliš, da jaz ne vem,
da ima vaš cesar za vse zakon? Vem

— 30  -

jaz, vem; dobro vem. Ne misli, da ne
vem !

Sodnik:  Ali, David, recimo, da je
zakon tudi za jazbeca, vendar je stvar
nerodna. Bister in pameten človek si,
pa pomisli... Ti veš, če sodnija koga
sodi, da mora vedeti, koliko je star, če
je oženjen, če ima otroke, kateri jezik
govori, katere vere je. Vse to je sod¬
niji potrebno. Torej kake vere je ta
nesrečnež ? t

David:  Nikake ne! Da ima kako
vero, ne bi uničil moje koruze.

Sodnik  (smeje se): Alije oženjen?

David:  Da, oženjen je.

Sodnik: Po čem veš to ?

David:  Vem, pa ne povem. Tega
ni treba vedeti slavni sodniji! Sra¬
motno je o tem tukaj pomisliti, kaj še
le izreči.- Oženjen je, oženjen.

Sodnik:  Ali ima otroke, ker je
oženjen?

David:  Ima O, da mu vidiš deco
in familijo! Polna je je dolina tam ob
oni moji žalostni in edini njivici, ki se
zove Ne Davidova ne cesarska
ne s p a h i j s k a.

Sodnik:  Kako govori, David, ta
lopov? Kateri jezik?

David:  Tega ti, glavati gospod,
ne morem, tako gotovo povedati. Mrmra
nekako tako kakor ti in ta gospodek,
ko sta se preje o nečem pogovarjala.

— 31  —

Zamrmraj, gospod, nekaj na njega, da
vidimo...

Sodnik  (se smeje, govori nekaj in
udarja jazbeca po gobcu).

David:  Vidiš, gospod, vidiš, kako
vzdiguje nosnice, kako te razumeva!
E, ako tudi govoriš gosposki jezik, to
ti ne pomaga.

Sodnik:  Ker je rojen, koliko je
star tvoj lopov ?

D a v i d: Bogme, ni star. Mlad
je še.

Sodnik:  Ne vprašam te tega,
temveč vedel bi rad, koliko let ima.

David:  Koliko let je, ko ste prišli
v Bosno?

Sodnik:  Triindvajset, štiriin¬

dvajset let po priliki.

David:  A, veliko, dragi moji, ve¬
liko!... No, in toliko bo prilično temu
lopovu let, seme se mu usušilo !

Sodnik:  Kako veš to?

David:  Jaz že vem. Samo zapiši,
toliko let ima.

Sodnik:  »Samo zapiši, toliko let
ima!« Ti mi kar tako zapoveduješ, a?
Vjeli smo te, David, ne veš !

David:  Ali, piši, gospod, če ti re¬
čem, toliko let ima.

Sodnik:  Pa ni stvar taka. Moraš
nam povedati, odkod to veš.

David:  E, ker želiš, da povem,
pa povem: tujo zemljo si lasti, pa mi-

— 32

slim, da je rojen ravno v vaših ča¬
sih. Po tem jaz vem.

Sodnik:  Kako, kako ?

David:  Vse polagoma... Oprosti,
gospod, zaletel sem se, pa niti ne vem,
kaj govorim. Žena me je vstrašila,
vdari jo božja sila !

Pisarček:  Gospod sodnik, jaz mi¬
slim, da je sama hinavščina tega
človeka ?

David  (pri sebi): E, kako to?...
Ne greši, dečko! Ne črni me slavni
sodniji!... Torej, gospod sodnik, pove¬
dal sem ti vse, kar si me vprašal. Zdaj
mi pa po zakonu sodite tega lopova.

Sodnik: In ime ?

David:  Ime mu  je Mrcina Davi¬
dova. Tako ga ljudje imenujejo in tako
mu bo slavna sodnija pošiljala povabila
in pozive, če ga danes ne obsodite na
vislice. Vas mu je Melina, okraj Banja
Luka, okrožje Banja Luka, a dežela,
mislim, glavati gospod, da bo i za
njega Bosna ? Hišno številko ima, pravi
knez, oni dve kljuki (C. C.)

Sodnik  (vstane): David, poslušaj
zdaj! Zakon obsoja...

David:  A kje je ono ? V Imenu
Njegovem? A, ne, gospod! Tega ne
pripuščam ! Jaz se držim reda in za¬
kona ! Da sem hotel delati proti zako¬
nom, bil bi ga sam v gozdu ubil. Po¬
znam zakon, in proti zakonu ne pu-

■*- 33  —

stim niti svojega očeta!... Ako zakon
dopušča, oblecite ga radi mene magari
v svilo in ga pustite, da se seta po čar-
šiji... Ali sodite ga po zakonu, ako ne,
saj je v tej deželi tudi okrožna sod¬
nija, je premilostiva deželna vlada, in
ta-le David s svojo neumno glavo in s
svojim lopovom se nekega dne prikaže
tudi lahko na Dunaju. Nikari ne mi¬
slite, kar mislite ! Ako ne čujem onega:
V Imenu Njegovem, takoj grem na
okrožno sodnijo.

Sodnik:  Pa naj bo, David, v
imenu njegovem zakon obsoja Mrcino
Davidovo na dvajset...

David  (prekine ga): Prosim te, gla-
vati gospod, kakor se Boga ih starejega
prosi, drži se samo reda in zakona. Ni
tako, temveč tako-le: Slavna sodnija v
Imenu Njegovem obsoja Mrcino Davi¬
dovo iz vasi Meline, okraja Banje Luke,
okrožja Banje Luke, dežele... (obrne se
proti Pisarčku) kaj bi ti rekel, dečko, ali
je tudi on iz Bosne, ali je z vami prišel
z zadnjo vstajo ?

Pisarček:  Iz Bosne je, David.

David:  Ce ni prišel iz vaše de¬
žele, porodil se je tukaj pod vašo vlado,
kar je vsejedno. Tako, tako, nadaljuj,
gospod sodnik, da čujemo !

Sodnik:  Slavna sodnija v imenu
njegovem obsoja Mrcino Davidovo,
staro dvaindvajset let...

Venec slov. pov. IX.

3

u

David: -Hvala ti za to ! Zdaj vi¬
dim, da si človek redu in zakona. Po¬
zabil sem bil preje omeniti, koliko let
mu je. Človek naj ravna po redu in za¬
konu, pa če je črn cigan, on velja pri
meni za dobrega človeka. E, hvala ti
za to! Dalje, gospod sodnik, dalje.

Sodnik:  Slavna sodnija v imenu
njegovem obsoja Mrcino Davidovo, staro
dvaindvajset let, oženjeno...

David:  Tudi za to ti hvala. Po¬
zabil sem omeniti. Oženjen je, da bi mu
kosti v Zenici segnile! Ali, ne vem, za¬
kaj se vpletam v posle slavne sodnije.
Jaz znap tožiti, pa ne znam soditi. Ni
me za to Bog vstvaril, pa je! Dalje,
gospod sodnik, dalje da čujemo.

Sodnik:  Slavna sodnija v imenu
njegovem obsoja Mrcino Davidovo, staro
dvaindvajset let, oženjeno, iz vasi Me-
line, okraja Banje Luke, okrožja Banje
Luke, dežele Bosne, a hišna številka mu
bodo oni dve kljuki (C. G.), na dvajset
let težke ječe v Zenici...

David  (skače od veselja in tepe jaz¬
beca po gobcu): O-o, jazbeče ! Cuješ, jaz-
beče V Ceš še malo koruze? Jazbina,
zakaj ne govoriš ? ! Tužna in žalostna
ti mati tvoja! So, so tudi za tebe za¬
koni v tej deželi, ne misli, da jih ni!

Sodnik:  Ta Mrcina Davidova je
ugonobila Davidu Strbacu celo njivo
koruze...

David:.... ki se zove Ne Davi¬
dova ne cesarska ne spahi j-
ska. Samo, prosimo te, po redu in
zakonu!

SodniL:... ki se zove Ne .Davi¬
dova ne cesarska ne spahijska,
na podlagi česar je gornja obsodba iz¬
rečena. Ali si sedaj zadovoljen, David?

David:  Hvala slavni sodniji! Jaz
sem zadovoljen z obsodbo: Samo to še,
kakor na mojo željo, dodaj: David Štr-
bac iz vasi Meline, okraja Banje Luke,
okrožja Banje Luke, dežele Bosne, a
hišne številke sodeminštiridesete, se za¬
hvaljuje cesarstvu, naši premilostivi de¬
želni vladi in slavni sodniji, da so ga
vsega osvobodili in, kakor pravijo, kot
prst ogulili. Hvala jim, če čujejo ali
ne čujejo! To ti dodaj v mojem imenu...
A zdaj Vas vprašam po redu in za¬
konu, kdo mi plača škodo, ki mi jo je
naredil ta lopov ? Iz cesarskega gozda
je, in jaz mislim...

Sodnik  (smeje se in mu ponuja
nekaj denarja): Evo ti, David, za škodo,
a ta lopov gre jutri v Zenico.

David:  Je-li to iz cesarske kaše?
Da ni morda kaka miloščina, ker je tako
malo ? če je miloščina, ne sprejmem !

Sodnik  (daje mu še): Ni miloščina.
Denar je iz cesarske kaše . Plača se ti
škoda.

David  (devlje denar v žep): Hvala
cesarstvu, naši premilostivi deželni vladi

3 *

36

in slavni sodniji. Krvi svoje bi dal za
našo premilostivo deželno vlado...

Sodnik:  Kako, kako?

David:  Vse polagoma...

Sodnik:  človek, ne razumem te !

David:  Težko je mene umeti, ker
sem jako oglat človek. Cul sem ljudi
govoriti, da so bili dvori židovskega
cesarja Salomona na dvajset oglov, jaz
se lahko zakolnem, da je na meni štiri¬
indvajset oglov. Jaz nisem kriv, da me
je Bog takega vstvaril, da v eni uri
začnem dvajset govorov, pa ni enega
ne končam. Muka, živa muka je, gla-
vati gospod, mene razumeti!

Sodnik:  Jaz te ne razumem, ali
razumel te bo neki drugi gospod. Po¬
čakaj, David, takoj se vrnem (odide).

David  (skrbljivo): Kam je šel go¬
spod sodnik ?

Pisarček:  Takoj pride gospod.

David  (pri sebi): Nič dobrega se
ne obeta ! Pa kaj mi morejo ?! (mahne
z roko in se prične sprehajati po dvorani
in ogledovati slike). Glej, dečko, kako se
znam tudi jaz šetati. Pri moji veri,
znal bi se šetati kot vsak cesarski slu¬
žabnik. Samo leva noga mi je malo
kračja od desne, pa se nekoliko gib¬
ljem... čegava je ta slika ?

Pisarček:  To je cesar.

David:  A, vaš cesar je to?

Pisarček:  I naš i vaš!

37

David : Naš ni, dragi prijatelj. E,
da je to naš česar, naš car, zajokal bi
jaz od veselja. Naši carji so bili, pa so
preminuli. Ali čul sem, da imamo mi
Srbi enega kralja in enega kneza. Nuj,
povej mi, ker vidim, da si pameten in
učen: ali se ne bi dalo iz našega kralja
in kneza iztesati ednega osrednjega
carja, ker si mi Srbi od davna želimo
carja ?

Pisarček:  Dober je vam tudi

naš cesar.

David  (pri sebi): Iz Like si, člo-
veče, ali na led me le ne spelješ!...

Ne rečem nič, gospod. Dober je. Samo,
da nam odvzame še tretjino, desetino
in globe — pa nikdar boljšega carja!

Pisarček:  Tedaj bi bil tudi vaš ?

David:  E, tega ti ne morem prav
gotovo povedati, ker vsakemu se ne
more reči: Car Lazar, čestiti potomec !
Je-li da, gospod, da se ne more vsa-
komu tako govoriti!... In čegava je
ta slika?

Pisarček:  To je ono, kar zovete
vi seljaki deželna vlada.

David:  O, čakaj, da ti jo pogle¬
dam ! (vspenja se po stolu, dene roke nad
oči in dolgo, dolgo gleda). O, pa čorava*)

*) Vodja deželne vlade za Bosno in Her¬
cegovino, Njegova Prevzvišenost, Gospod baron
Johann von Apel je izgubil nekje v vojni eno
oko (Čorav = na eno oko slep).

38

je naša deželna vlada, krst ji ljubim !
(pade s stola). Zato nam gre vse tako
čoravo v tej deželi!

Sodnik  (vstopi z doktorjem): Kaj
je to ?!

David  (vstane): Nič, glavati gos¬
pod.... O, ljudje božji, da sem danes
vjutro umrl, ne bi niti vedel, da je
naša premilostiva deželna vlada čorava !

Sodnik:  To je tisti človek, ki toži
jazbeca. Prosim Vas, gospod doktor, da
ga preiščete. Zdaj se mi zdi budalo
vseh budal, zdaj zopet jako bister in
pameten, čuden in neumljiv stvor!

Doktor  (z neke višine): Na prvi
pogled bo to bila budalo, blodsinniger
Kerl, Cretin ! (Davidu) Kako se bo z vala ?

David:  čakaj, da se kakor ljudje
najprvo povprašamo za zdravje... Si
zdrav, gospod ? Kako gre gospej ? Ali
je tudi zdrava ?

Doktor:  No, kako ime, kako se
bo zvala?

David:  Gospod doktor, ni počlo
nego niklo...

Doktor  (srdito): No, kako se bo
zvala ?

David:  Jaz se bom zvala, ker že
hočeš, ubilo te nebo, David Štrbac,
selo Melina, okraj Banja Luka, okrožje
Banja Luka, dežela Bosna. Hišno šte¬
vilko imam 47. Tako me piše slavna
sodnija in tako mi pošilja pozive.

39  —

Doktor: No, velik ime in titel
kakor grof imela ti ?

David;  Jaz se držim redu in za¬
kona kakor vsak grof!

Doktor:  Imela šeno ?

David:  O, imela čvrsto in učeno
ženo !

Dok tor:  Imela otroke ?

David:  Imela, gospod doktor,

dvoje ženskih otrok in dve punčiki
kakor dve rdeči jabolki.

Doktor:  No, dve šenske in dve
moške otroke ?

David  (počasi): O, ti učenost in
premetenost ti!... Da, tako je, tako.

Doktor:  Sakaj tošila jazbec?

David:  Tožila... požrla celo njivo
koruze.

Doktor:  Nit, ti budalo! Jasbec
tošila, sivina tošila ? To nič drugo ka¬
kor budalo! Ta sivina, sa jazbec ni
sakon...

David:  Pa je za to zakon pod
vašim cesarjem ! To smo videli danes.
Ne kvari mi računa!

Doktor  (gleda ga z vseh stranij,
zre mu ostro v oči, vzame nekako pripravo
in meri mu glavo).

David:  Kaj ? ! Ali se pri vas tudi
pamet na stopinje meri? Zato ste vi
tako pametni!

Doktor  (šepeta): Štirideset...

40

David:  Jaz za štirideset stopinj
bedast?! O, veliko, prijatelji dragi!
Pa koliko ste torej vi ?

Pisarček:  Da, da, David! Štiri¬
deset stopinj si bedast.

David:  Molči, šema šemasta! (Vz¬
dihne, trene z očmi, v katerih se zasvetijo
solze neizmerne mržnje in tuge). Nisem
vam jaz, gospodje moji, štirideset sto¬
pinj bedast, temveč jaz sem vam za to
čuden, ker je v meni milijon src in mi¬
lijon jezikov, ker sem danes pred to
sodnijo plakal za milijon duš, ki so se
od silne dobrote in miline omrtvile, da
komaj dišejo ! (Vsi ga gledajo plašljivo).
Z bogom, jazbec ! Z bogom, gospodje
moji! Z bogom i ti šema šemasta! Z
bogom ostanite vsi in ne zamerite mi.

A. Z.

h a  ž.

Ruski spisal heonid flndrejeu.*)

- Prevedel Alojzij Gradnik. —

I.

»Ti lažeš! Jaz vem, ti lažeš!«

»Čemu tako kričiš? Je-li treba, da
nas vsi slišijo?« Tudi sedaj je ona
lagala, ker jaz nisem kričal, temveč
govoril prav tiho, tiho držal jo za roko
in govoril tiho, tiho, in ona strupena
beseda »laž« je sikala kakor majhna
kača.

»Jaz te ljubim,« je nadaljevala
ona, »in ti mi moraš verovati. Ali ti
ne zadostuje to?«

»In pritisnila mi je na usta poljub.
A ko sem jo hotel prijeti in objeti jo
z rokami, je ni bilo več. Ušla je iz
poltemnega koridora, in jaz sem ji

*) L e o n i d Andrejev je naj no vej ši ruski
novelist. Nekateri ga postavljajo celo nad Gor¬
kega. Kakor Gorki je živel tudi on postopaško
in dogodljajev polno življenje. Leta 1898. je
napisal prvo novelo, a njegova slava je raz¬
širjena sedaj že po celem svetu. Velik psiholog
je, in njegova posebnost je opisovanje smrti.
V vseh njegovih novelah srečamo ta problem.

zopet sledil tja, kjer je ravno končavala
zabava. Kaj jaz vem, kje je bilo to?
Rekla mi je, naj pridem tja, in jaz sem
prišel in videl, kako so se celo noč
vrteli pari. Nikdo ni pristopil k meni
in govoril z mano, vsem tuj sem sedel
v kotu zadaj za godci. Prav na mene
je bilo obrnjeno žrelo velike medene
trompete, in iz njega je tulil nekdo,
kakor bi bil tam zaprt, in vsaki dve
minuti se je pretrgano in surovo kro¬
hotal : ho - ho - ho. .

Nakrat se je'približal k meni bel
in duhtec oblak. To je bila ona. In kako
je znala laskati se mi, ne da bi bil tega
kdo opazil! Za kratek trenotek se je
njeno rame dotaknilo mojega ramena,
za kratek trenotek sem videl, obrnivši
oči k tlom, nje bele grudi za izrezano
obleko. A ko sem spet dvignil očesi,
videl sem profil, tako bel, strog in
resničen — kakor profil angela, zatop¬
ljenega v misli, nad mogilo pozabljenega
človeka. Tudi njene oči sem videl. Bile
so velike in svetlobeželjne, lepe in po¬
kojne. Modro obkrožena je bila črna
zenica, in kolikor sem tudi v njo zrl,
bila je črna, globoka in neprodirljiva.
Mogoče, da sem tudi zrl v njo le za
trenotek, da nisem mogel čutiti v tem
času niti enega srčnega utripa; no
nikdar nisem tako globoko in strašno
spoznal, kaj je večnost, nikdar je nisem
s tako silo občutil. S strahom in bole-

43

stjo sem videl, da je vse moje življenje
prešlo kakor tenki žarek v njene oči,
dokler si nisem bil sam sebi tnj, prazen
in brez volje — skoraj mrtev. Potem
je spet šla od mene in nesla s sabo
moje življenje; in spet je plesala z nekim
visokim, nadutim, a lepim človekom.
Vsako podrobnost sem premotril na
njem: obliko njegovega obuvala, širokost
visokih ramen, enakomerno zibanje
rok, skrbno razdeljene lase. S svojim
brezizraznim, nevidečim pogledom me
je skoraj vtisnil v steno in postajal
sem ploščnat in neobčutljiv kakor stena.

Ko so jele sveče ugašati, sem šel
k nji in rekel :

»čas je oditi. Jaz te hočem sprem¬
ljati.« A ona se je začudila.

»Jaz pojdem ž njim,« in pokazala
je na onega visokega in lepega človeka,
ki pa ni gledal na naju. Odvedla me
je nato v neko prazno sobo in me poljub¬
ljala.

»Ti lažeš« — sem rekel tiho, tiho.

»Mi se danes še vidimo. Ti moraš
priti — je odgovorila ona.

Izza visokih streh je gledalo ze¬
leno, mrzlo jutro, ko sem odhajal domu.
Na celi ulici nas je bilo samo dvoje:
izvozčik in jaz. On je sedel sključen na
kozlu in skrival obraz pred mrazom,
a za njim sem sedel jaz sključen, obraz
zavit do očij. Izvozčik je imel svoje
misli in jaz svoje, in tam za debelimi

44

zidovi je spalo tisoč Ijudij, in vsak je
imel svoje sanje in misli. Jaz sem
mislil na njo in o tem, da ona laže;
mislil sem na smrt in, zdelo se mi je,
da so ti mračno osvetljeni zidovi že
videli mojo smrt, in da so radi tega
tako hladni in ravni. Ne vem, na kaj
je mislil izvozčik. Ne vem, kaj so sa¬
njali oni ljudje, skriti za zidovi. Toda
tudi oni niso vedeli, kaj jaz mislim in
sanjam.

Tako smo se vozili po dolgih in
ravnih ulicah ; jutro je vstalo izza streh,
in vse okoli je bilo mirno in belo.
Duhteč in hladen oblak se je bližal k
meni, in ravno v moje uho se je krohota
nekdo : ho - ho - ho.

II.

Ona je lagala. Ni prišla, in jaz
sem zaman nanjo čakal. Sivi, enako¬
merno gosti polumrak se je spuščal s
temnega neba, in jaz nisem vedel, kedaj
je mrak prešel v večer in večer prešel
v noč, zdelo se mi je, da je bilo vse
to ena sama dolga noč. Vedno z istimi
koraki, enoličnimi in enakomernimi ko¬
raki dolgega pričakovanja hodil sem
gor pa dol. Nisem stopil niti bliže vi¬
sokemu domu, v kojem je stanovala
moja ljubica, niti k steklenim dverim,
ki so rumenela pod železnim napuščem :
z istimi enakomernimi koraki sem hodil
na nasprotni strani — gor in dol. A

45

ko sem šel naprej, nisem odvrnil očij
od steklenih dver. Vračal sem se nazaj,
cesto sem postajal, obračal se, in tedaj
je sneg z ostrimi iglami zbodel moj
obraz. Dolge so bile te igle, tako ostre
in mrzle, da so prodirale prav do srca
in zbadale z žalostjo in gnjevom
brezupnega čakanja. Od svetlega se¬
vera do temnega juga je pihal mrzel
zrak, z žvižganjem je igral na oledenelih
strehah, odtrgal se odtod, vbadal moja
lica z ostrimi majhnimi snežinkami in
nalahno stresal stekla svetilke, v kateri
se je trepetajoč od mraza vil osamljen,
rumen plamen. In bilo mi je žal tega
osamljenega plamena, živečega le po¬
noči. Zdelo se mi je, kakor da končuje
vse življenje na tej ulici; ko odidem,
bodo samo snežinke begale po tem
praznem prostoru in rumena luč bode
naprej trepetala in se vila — v samoti
in mrazu.

Čakal sem jo, a ona ni prišla. In
zdelo šemi je, da smo si podobni drug
drugemu, samotna luč in jaz; samo,
da moja svetilka ni bila tako prazna :
v tem prostoru, ki sem ga meril s
svojimi koraki, so se tupatam prikazo¬
vali ljudje. Neslišno so vzraščali za
mojim hrbtom, veliki in temni so se
premikali mimo mene in izginjali ne¬
nadoma, kakor sivi strahovi za ostrim
oglom one bele hiše. In spet so se pri¬
kazovali izza ogla, spajali se z mano

40

in počasi se tajali v sivem prostoru,
polnem brezšumno vrtečega se snega.
Zaviti, brezlični in molčeči, bili so po¬
dobni drug drugemu in meni; zdelo se
je, da kvečjemu kakih deset ljudij
hodi gor in dol kakor jaz, da čakajo,
zmrzujejo in molčijo kakor jaz, in pre¬
mišljujejo o čem svojem, zagonetnem in
žalostnem,

čakal sem jo, a ona ni prišla. Ne
vem, zakaj nisem kričal in plakal od
boli; ne vem, zakaj sem se smejal in
veselil in stiskal prste, kakor bi bili
kremplji, in kakor-bi držal v njih ono
majhno in strupeno, sikajoče kakor
kača: laž! Zvijala se je v mojih rokah
in ujedala moje srce, in od njenega
strupa mi je bilo motno v glavi.

Vse je bilo samo laž. Izginila je
meja med sedanjostjo in preteklostjo.
Izginila je meja med onim časom, ko
nisem še živel, in med tem, ko sem
začel živeti, in zdelo se mi je, da sem
živel vedno — in nikdar. A vedno, ko
nisem še živel in ko sem začel živeti,
je kraljevala le ona nad mano, in čudna
se mi je zdela misel, da ima ona ime
in telo, in da je v njenem bitju začetek
in konec. Ne, ona ni imela imena, ona
je bila vedno tista, ki laže, tista, ki
pusti večno čakati, in nikdar ne pride.
In ne vem zakaj, moral sem se sme¬
jati: ostre igle so se zadirale v moje

47

srce, in ravno v uho se mi je krohotal
nekdo : ho - ho - ho.

Odprl sem oči; videl sem raz¬
svetljena okna njenega visokega doma
in tiho so govorila k meni s svojim
sinjim in žarečim bleskom:

»Ona te slepari; v tem trenutku,
ko osamljen blodiš okrog, čakaš in
trpiš, je ona tu, vsa krasna, vsa svetla
in lažnjiva in posluša šepetanje onega
visokega in krasnega moža, ki tebe
tako prezira, če bi ti udrl sem noter
in jo ubil, bi storil dobro delo, ker bi
ubil laž.«

Krepkeje sem stisnil pest, v kateri
sem držal nož, in smeje se sem odgovoril:

»Da, jaz jo ubijem !«

A tožno so zrla name okna in
tožno pristavila :

»Ti je nikdar ne ubiješ! Nikdar,
ker orožje v tvoji roki je ravno taka
laž, kakor so njeni poljubi.«

Davno so že izginile molčeče sence
čakajočih, in ostal sem sam v mrzlem
prostoru, sam s plamenom, trepetajočim
od mraza in obupa. Nedaleč v stolpu
je pričela biti ura, in nje plahi bronasti
glas je trepetal in plakal, bežeč v vse-
mirje in izgubljajoč se v gneči blazno
se vrtečih snežink. Začel sem šteti
udarce in se glasno zasmejal: ura je
bila petnajst. Stolp je bil star, in tudi
ura je bila stara; čeravno je kazala

— 48  -

prav, vendar je bila, ne da bi štela
udarcev, in večkrat je bila tako dolgo,
da je stari in sivi cerkovnik moral
zlesti v stolp in držati z rokami krče¬
vito udarjajoče kladivo. Komu so lagali
ti trepetajoči, starikavo otožni glasi, ki
jih je objela in zadušila zmrzujoča
tema! Tako pomilovanja vredna in
neumna je bila ta nepotrebna laž.

A s poslednjim lažnjivim udarcem
so se stresla steklena vrata, in po stop¬
nicah je stopala visoka postava. Videl
sem samo njen hrbet, a vendar sem jo
spoznal saj sem jo videl šele včeraj
— ponosno in prezirajočo. Tudi hojo
sem spoznal; bila je lažja in sigurneja
kakor včeraj ; tako sem tudi jaz nema¬
lokrat stopal skozi ta vrata: tako

hodijo ljudje, ki so jih ravnokar po¬
ljubljala lažnjiva ženska usta.

III,

Grozil sem in prosil, škripa je z
zobmi:

»Odkrij mi resnico!«

In z obrazom, hladnim kakor sneg,
z začudeno dvignenimi obrvmi, pod
katerimi je tako mirno in zagonetno
temnela zenica, me je vprašala :

»Ali se ti lažem?«

Ona je vedela, da ji ne morem
dokazati laži, vedela je, da more vso
težko in ogromno stavbo mojih nepre-

49

stano delujočih mislij razrušiti z eno
samo besedo — s še eno lažnjivo be¬
sedo. čakal sem tiste besede — in
prišla je z njenih ust, blesteča na zunaj
v lepoti resnice, a temna v svojih
globinah:

»Jaz te ljubim. Nisem-li vsa tvoja ?«

Bili smo daleč zunaj mesta, in v
temna okna je gledalo sneženo polje.

Nad njim je bila tema in krog
njega je bila tema, gosta, neprodirljiva
in molčeča ; le ono je sijalo s svojo tajno
svetlobo, kakor obraz mrtveca v mraku.
Samo ena sveča je gorela v veliki, to¬
plo zakurjeni sobi, in na rudečem pla¬
menu se je odražal bledi odsvit mrtvega
polja.

»Naj bo resnica strašna kakor
hoče, jaz jo hočem poznati. Mogoče, da
umrjem, če jo izvem, a raje umrjem,
kakor da bi je ne poznal. V tvojih po¬
ljubih in objemih čutim laž. V tvojih
očeh jo vidim. Odkrij mi resnico — in
jaz pojdem na veke od tebe« — govoril
sem ji.

Toda ona je molčala, in nje po¬
gled, hladno vprašujoč je prodiral v
mojo dušo, preobračal jo in jo opazoval
z neko čudno radovednostjo. In zakri¬
čal sem :

»Odgovori, ali te ubijem !«

»Ubij me !«je  mirno odgovorila ona,
»življenje je večkrat tako dolgočasno.
A z grožnjami je težko najti resnico.«

4

Venec slov. pov. IX.

50

In tedaj sem padel pred njo na
kolena. Stiskal sem njene roke, plakal
in prosil jo usmiljenja in — resnice.

»Ubožec!« je govorila in pokla-
dala roke na moje lase. — »Ubožec!«

»Usmili se me« — sem prosil. »Saj
hočem vedeti le resnico! «

Gledal sem na nje belo čelo in
zdelo šemi je, da je tam resnica, tam za
tisto tanko steno. In v blaznosti sem si
želel razbiti črepinjo, da bi videl res¬
nico. A tam, za belimi grudmi, glej, bije
srce — in v blaznosti sem si želel raz¬
trgati te grudi, in videti enkrat razga¬
ljeno človeško srce. In nepremično je
žarel ostri plamen dogorevajoče sveče,
v temi so se širile stene, in bilo mi je
tako tožno pri srcu, zapuščeno in
grozno.

»Ubožec!« govorila je ona. »Ubo¬
žec!«

Nenadoma se je prevrnila bleda
sveča, nje plamen je postal moder, a
potem je ugasnil. Tema naju je objela.
Nisem videl ne njenega obraza, ne nje¬
nih očij, nje roke so objemale mojo
glavo, in tudi laži nisem čutil več. Zaprl
sem oči in nisem ne mislil, ne živel,
samo srkal sem vase občutek njenih
rok, in zdel se mi je resničen. In v
temi se je tiho glasil nje šepet, plah
in tako čuden :

»Objemi me. Strah me je!« /

51

In spet tišina in spet tihi šepet
poln straha :

»Ti hočeš resnico, — toda, vemli jo
mogoče jaz sama ? Ne hočem-li tudi jaz
sama jo spoznati ? Ščiti me ! Ah, kako
se bojim!«

Odprl sem oči. Pobledevši sobni
mrak je plaho bežal od visokih oken,
se nabiral na stenah in se skrival v
kotih; a skozi okna je gledalo molče
nekaj velikega, mrrvobelega. Zdelo se
je, da naju išče dvoje mrtvaških očij in
naju objema s svojim ledenim pogle¬
dom. Trepetaje sva se stiskala drug k
drugemu, in ona je šepetela : ,

»Ah, kako se bojim !«

IV.

Ubil sem jo. Ubil sem jo, in ko
je liki lena in ploska masa ležala na
oknu, za katerim je belelo mrtvo polje,
stopil sem z nogo na njeno telo in se
glasno zasmejal. To ni bil smeh blaz¬
nega ! Ne! Smejal sem se, ker so moje
prsi dihale prosto in lahko, ker je bilo
v njih veselo, mirno in prazno, in je
odpadel od srca črv, ki je glodal na
njem. Sklonivši se, pogledal sem v njene
mrtve oči. Velike, svetlobeželjne ostale
so odprte, in bile so podobne očem vo¬
ščene punčike ravno tako okrogle
in motne, kakor bi bile pokrite s ste¬
klom. Jaz sem se jih lahko dotikal s prstmi,

4 *

zapiral in jih odpiral, in ni me bilo nič
strah, ker v oni črni, neprodirljivi ze¬
nici ni živel več isti demon laži in dvo¬
ma, ki je tako dolgo, tako poželjivo pil
mojo kri.

Ko so me prijeli, sem se smejal, in
ljudem, ki so me prijeli, se je zdelo to
strašno in grozno. Z gnusom so se
obračali od mene in stopali v stran;
drugi pa so z grožnjami in očitanji šli
naravnost proti meni, a ko so videli
moj jasni in veseli pogled, so pobledeli
njih obrazi in obstali so kakor priko¬
vani k zemlji.

»Blaznik« — govorili so, in zdelo
se mi je, da jim je ta beseda v tolažbo,
ker jim pomaga umeti zagonetko : kako
sem mogel jaz ubiti ljubico, ki sem jo
ljubil — in smejati se. Samo eden —
tolst, rdečeličen in vesel mož, mi je dal
neko drugo ime, in to ime me je uda¬
rilo, da mi je zatemnelo pred očmi.

»Ubogi človek!« — rekel je s po¬
milovanjem in brez vsake zlobe, ker je
bil pač tolst in vesel.

* Ubogi človek !«

»Ni treba,« kričal sem, »ni treba
me tako nazivati!«

Ne vem, čemu sem planil nanj. Na¬
zadnje — nisem ga hotel ne ubiti, ne
dotekniti se ga, a vsi oni prestrašeni
ljudje, ki so videli v meni blaznega in
zlodeja, so se ustrašili še bolj in tako
zakričali, da sem se moral spet smejati.

53

Ko so me peljali iz sobe, kjer je
ležal mrlič, sem glasno in trdovratno
ponavljal, zroč na onega veselega in
tolstega moža:

»Jaz sem srečen! Jaz sem srečen«
In to je bilo res.

V.

Nekdaj, v svoji mladosti sem videl
v zverinjaku pantra, ki je razburil mojo
domišljijo in dolgo časa spremljal vse
moje misli. Ni bil podoben vsem dru¬
gim zverinam, ki so brezmiselno dremale
ali zlobno gledale na obiskovalce. Iz
kota v kot, po eni in isti črti, je hodil
prav z matematično natančnostjo.

Obračal se je vsakokrat na enem in
istem mestu in vsakokrat se zadeval s
svojim rumenkastim bokom ob eni in
isti drog železne rešetke. Ostro roparsko
glavo je držal sklonjeno in zrl narav¬
nost pred se, nikdar se ni obrnil v
stran. Pred njegovo kletko se je cele
dni gnetlo ljudstvo, govorilo in šumelo,
a on je le hodil in hodil in se niti en¬
krat ni ozrl na gledalce. In le na neka¬
terih obrazih je bil opaziti smeh; ve¬
čina je zrla resno, da, celo mračno na
to živo sliko težkega, brezizhodnega
razmišljevanja, in z vzdihom odhajala.
A pri odhodu so se še enkrat izprašu¬
joč ozrli nanj in vzdihovali — kakor

da bi bilo nekaj skupnega v usodi njih
svobodnih ljudij in usodi tega nesreč¬
nega uplenjenega pantra. In ko so mi
pozneje, že dorastlemu, ljudje in knjige
pravili o večnosti, spomnil sem se
onega pantra, in zdelo se mi je, da
poznam že večnost in nje muke.

V takega pantra sem se izpremenil
v svoji kameniti kletki. Hodil sem in
mislil. Hodil sem vedno po isti črti, iz-
kota v kot; in po isti kratki črti so ho¬
dile moje misli, tako težke, da se mi je
zdelo ne samo glavo, ampak celi svet
nosim na svojih ramenih. Samo iz ene
besede so obstajale te misli, a kako je
bila velika, kako mučna in grozepolna !

»Laž je bila ta beseda.

Spet se je sikajoč priplazila iz
vseh oglov in se ovijala krog moje duše;
to ni bila več mala kača, razvila se je
v veliko, blestečo in grozno pošast.
Klala in dušila me je s svojimi želez¬
nimi obroči, in ko sem od bolečin začel
kričati, hreščal je iz mojih ust isti zo¬
prni, žvižgajoči kačji glas, kakor bi
mrgolelo v mojih prsih od samih
gadov:

»Laž !«

In hodil sem in hodil in mislil, in
pred mojipii očmi so se siva in ravna
asfaltova tla izpreminjala v sivo, pro¬
zorno brezno. Moje noge niso več ču¬
tile kamna, in zdelo se mi je, kakor da
plavam v brezkončni višini nad temo in

meglo. In ko se je iztrgal mojim prsim
oni žvižgajoči stok, se je spodaj, izpod
onega prozornega a vendar neprodirlji-
vega prepada vlačil počasi strašni od¬
mev. Tako počasi in votlo, kakor bi se
vlačil skozi tisočletja in bi vsako mi¬
nuto v vsakem atomu one megle puščal
nekaj svoje moči. Čutil sem, da je
žvižgal tam spodaj kakor veter, ki lomi
drevesa, a v moje uho je prihajal samo
kot kratek in grozen šepet:

»Laž !«

Ta podli šepet me je zazkačil. Bil
sem z nogo ob kamen in kričal:

»Laži ni! Jaz sem ubil laž!«

In nalašč sem se obrnil v stran,
ker sem vedel, da bo odgovorila. In
odgovorila je počasi iz globin brezda¬
njega brezna :

«Laž !«

Stvar je kakor vidite ta, da sem
se prokleto motil. Žensko sem ubil, a
laž storil nesmrtno. Ne ubivajte ženske,
dokler niste s prošnjami, mukami in
ognjem iztrgali njeni duši resnice.

Tako sem premišljeval, in hodil po
kletki iz kota v kot.

VI.

Temno in strašno je tam, kamor
je nesla resnico in laž — in tudi jaz poj¬
dem tja. Pred prestolom satana sa¬
mega hočem jo dohiteti, pasti na kolena
in zaplakati:

56

»Odkrij mi resnico!«

"Ah, moj Bog! Tam je vse laž.
Tam je tema, tam puščoba vekov in
večnosti in tudi nje ni tam in ni je ni¬
kjer. A laž je ostala. Ona je nesmrtna.
Jaz jo čutim v vsakem atomu zraka in
ko diham, sili z žvižgom v moje prsi in
ruje tam in ruje !

Ah, kaka blaznost biti človek in
iskati resnico ! Kako trpljenje !

Rešite me ! Rešite !

Paradoksisf).

f. m.' Dostojeuski.

ji' i  £ t mc  /

A pro-pos o vojni in govoricah o
vojni. Poznam paradoksista. Poznam
ga že dlje časa. Od nikogar poznan
človek je, poseben značaj: sanjač.
Spominjam se, kako se je nekoč, tega
je že več let, spoprijel z menoj radi
vojne. Zagovarjal je vojno sploh, in
mogoče samo z namenom, da se poigra
s paradoksami. Omeniti moram tukaj,
da je »državni svetnik«, da je najmi¬
roljubnejši in najboljši človek, kar jih
je le dobiti na svetu in pri nas v Pe¬
trogradu.

»Neumna ideja,« je rekel mej dru¬
gim, »da je vojna bič človeštva. Na¬
sprotno, najpotrebnejša stvar je. Sovra¬
žiti moramo samo eno obliko vojne, ki
je res • pogubljiva : to je meščanska,
bratomorna vojna. Ta ubija in razko¬
sava državo, traja vedno strašno dolgo
in poživini ljudstvo za cela stoletja.
Toda mejnarodna, politična

*) Priobčujemo poslani nam prevod Dosto¬
jevskega, ne da bi se z njega nazori identifikovali.

58

vojna donaša samo korist v vsakem
oziru in je zato povsem neizogibna.

»Za božjo voljo, narod gre nad
narod, ljudje gredo v boj, da drug
drugega pobijejo, kaj je tu neizogib¬
nega ?«

»Vse in prav posebno neizogibno.
Pred vsem pa je laž, da gredo ljudje v
vojno, da bi drug drugega pobili. Ni¬
kdar ni tega v prvotnem načrtu, na¬
sprotno, ljudje gredo tjekaj, da svoje
lastno življenje žrtvujejo ; to je, kar se
mora posebno povdariti; to je vse druga
stvar. Ni višje ideje nego dati lastno
življenje v obrambo svojih bratov in
svoje domovine, da, celo samo v obrambo
interesov domovine. Brez velikoduš¬
nih idej človeštvo ne more živeti, in zdi
se mi, da človeštvo ravno radi tega
ljubi vojno, da je deležno velikodušne
ideje! To je kratkomalo potreba.«

»Pa, ali človeštvo ljubi vojno?«

»Kako ne, kdo poveša ob času
vojne glavo? Nasprotno, vsi se takoj
opogumijo, v vseh se oživi duh, in o
navadni apatiji, o dolgočasnosti ni sli¬
šati ničesar, kakor ob času miru. Po¬
tem pa, ko je vojna končana, kako rad
jo vsakdo omenja, celo v slučaju po¬
raza ! In ne verujte tega, ako ob času
vojne rekajo vsi oni, ki se srečavajo,
žalostno zmajaje z glavo : »To je ne¬
sreča, ali nam je bilo treba tega doži¬
veti!« To se dogaja samo radi formal-

59

nosti. Nasprotno, v duši vsakega je
praznik. Vedite, strašno težko je mar¬
sikatere misli priznavati. Poreče se:
zver, reakcijonarec, in obsojalo se bo
— tega se bojijo. Da bi vojno hvalil,
za to se ne odloči nikdo.«

»Pa o velikodušnih idejah govorite,
o počlovečenju. Ali brez vojne ni veli¬
kodušnih idej? Ravno v mirovnem času
se lažje razvijajo.«

»Povsem nasprotno, povsem obrat¬
no. Velikodušnost v dobah dolgega
miru umre, in mesto nje se prikažejo :
cinizem, mlačnost, dolgočasnost in mnogo
drugega, kar je zelo podobno zlobnemu
smehljanju, da, in to le vsled lene za¬
bave in ne vsled stvari. Odločno se
lahko reče, da dolg mir ljudi posurovi.
Mej dolgim mirom se nagiblje socijalno
pretežje vedno na stran vsega tega,
kar je slabega in grozovitega v člo¬
veku, pred vsem na stran bogastva in
kapitala. Čast, človekoljubnost, požrtvo¬
valnost se še spoštujejo, še cenijo, či¬
slajo visoko, neposredno po vojni, toda
čim dlje traja mir, tem bolj obledijo
vse te krasne velikodušne stvari, posu¬
šijo se, pomrejo, bogastvo in posest
zavlada nad vsem. Slednjič preostane
samo še hinavstvo. — Hlini se čast,
požrtvovalnost, dolžnost, tako da se
pač še naprej spoštujejo, ne glede na
ves njihov cinizem, ali samo z lepimi
besedami, radi zunanjosti. Prave časti

60

ne bo, samo njene oblike ostanejo ;
oblike časti pa so smrt časti. Dolg mir
prinaša apatijo, nizkost misli, pokvar¬
jenost in stopi čuvstva; užitki se ne
pofinijo, temveč posurovijo! Surovo
bogastvo ne more najti užitka ob veli¬
kodušnosti, temveč zahteva užitke nižje
vrste, užitke, ki dovajajo bližje njego¬
vemu namenu, to se pravi, najproste-
jemu zadovoljevanju mesa ; ti užitki
postajajo meseni užitki. Razkošnost po¬
vzroča nasladnost, nasladnost pa povz¬
roča grozovitost. Tega na noben način
ne morete tajiti, ker se glavno dejstvo
ne da tajiti: da se socijalno pretežje
dolgega mira nagne vselej na stran su¬
rovega bogastva.«

»Ali veda, umetnosti — se-li mo¬
rejo razvijati ob daljši vojni? In to so
gotovo velike in vzvišene ideje.«

»Tu vas ravno imam. Veda in
umetnosti se razvijejo ravno vselej v
prvi dobi po vojni. Vojna jih oživi zo¬
pet, osveži, ojači misli, vlije jim novo
življenje. Brez dvoma, bavljenje z vedo
zahteva velikodušnosti, da, celo požrt¬
vovalnosti samega sebe. Ali pa je ve¬
liko učenjakov, ki so kos razjedajo¬
čemu zlu? Napačna čast, samoljubnost,
razkošnost se tudi učenjakov poloti.
Poskušajte le na primer obračunati s
strastjo kakor je nevošljivost; surova
je in gladka in zajede se v najpleme¬
nitejšo dušo učenjaka, tudi on hoče biti

61

deleŽ0'n splošne razkošnosti in sijaja.
Kaj jo pred triumfom bogastva triumf
kakega odkritja na polju vede, ako od¬
kritje ni na primer vsaj tako efektno
kakor odkritje planeta Neptuna? Mi¬
slite, da jih bo veliko, ki bi se trudili
pri delu? Nasprotno, ko vse hlepi po
slavi, tedaj nastopi v vedi že šanatan-
stvo, iskanje efekta in pred vsem do¬
bičkarstvo, kajti hlepi se tudi po bo¬
gastvu.

V umetnosti ista stvar, isto hle¬
penje po efektu, po finočah; priproste,
jasne, velikodušne in zdrave ideje niso
več v modi, potrebujejo se neznatnejše
stvari, umetne strasti, čut za zmernost
in harmonija se polagoma izgublja, to¬
post čustev in strastij zavlada, tako-
zvano »fino čustvovanje« se pokaže, ki
pa je v t resnici robato. To so stvari,
katerim umetnost tekom dolgega miru
vedno podleže. Ko ne bi bilo vojne na
svetu, bi umetnost za vselej prenehala;
najboljše ideje je dala umetnosti vojna,
boj. Pojdite si le poslušat žaloigre, gle¬
dat slikarska dela: tu imate Horacije
Corneillejeve, tu imate Apolona belve-
derskega, vplivajoče krasno delo...«

»In madonne in krščanstvo?«

»Krščanstvo samo priznava dejstvo
vojne in prorokuje, da meč do konca
sveta ne izgine z zemlje. To je zelo
značilno in frapirujoče. O, brez dvoma,
v naj višjem, v nravstvenem smislu za-

62  —

vrača vojno in zahteva ljubezen do
bližnjega.' Jaz sam sem prvi, katerega
bo veselilo, če se meči prekujejo v
pij uge, ali vprašanje je: Kedaj se lahko
to zgodi, in ali zadostuje, če se meči
prekujejo v pljuge? Današnji mir je
vedno in povsodi slabeji kakor vojna,
tem slabeji, da je slednjič celo nenravno,
vzdržati ga. Tu nimate nič čislati, prav
nič čuvati; sramota je in kratkovidnost
vzdržati ga. Bogastvo, surovost užit¬
kov poraja lenobo, lenoba pa rodi suž¬
nje. Da se pa sužnji obdržijo v sužno-
sti, vzeti še jim mora svobodna volja
in možnost razsvitljenja. Vi niti ne mo¬
rete nič za to, da potrebujete sužnje,
in če bi bili najhumaneji človek. Pri¬
pominjam še, da se v neki dobi miru
vgnezdijo bojazljivost in brezčastnost.
Človek je v svoji naravi silno nagnjen
strahopetnosti in nesramnosti, in on se
pozna prav dobro v tem položaju, zato
si najbrže tako želi vojn in jo tako
ljubi; tu čuti zdravilno sredstvo. Vojna
razširja bratsko ljubezen in edini
narode.«

»Kako edini narode?«

»Vojna jih prisili, da se medsebojno
spoštujejo, vojna jih osveži. Ljubezen
do bližnjega se goji in razširja največ
samo na bojnem polju. Tudi to je po¬
sebno dejstvo, da vojna ljudi manj
spravlja v jezo kakor mir. In v istini,
vsaka malenkostna politična žalitev v

63

mirovnem času, vsaka naj manj a neod-
kritosrčna pogodba, vsak politični pri-
tisek, vsaka neopravičena zahteva —
kakor jo je nam stavila Evropa leta
1863., povzročijo večjo jezo in večje so¬
vraštvo, kakor odkrita vojna. Spomi¬
njajte se samo, ali smo mi sovražili
Francoze in Angleže ob času krimske
vojne? Obratno, nekako zbliževali smo
se, da, kakor da smo se pobratili. Njih
mnenje o našem junaštvu nas je zani¬
malo, njihove vjetnike smo poljubljali,
naši vojaki in častniki so šli ob pre¬
mirju na prednjo stražo in malo da niso
sovražnike objemali; pili so celo žganje
skupaj. (Tudi iz sedanje rusko-japonske
vojne smo čuli, da so se ob premirju
pred Port-Arturjem začetkom tega me¬
seca sešli ruski in japonski častniki, si
podajali roke, menjavali posetnice, na¬
pivali drug“drugemu ter se dali foto¬
grafirati skupno. — Uredništvo.)

Rusija je o tem čitala v časni¬
kih z naslado, kar pa ni oviralo, da se
ne bi imenitno bili. Prav vitežkiduhje
zavladal. O materijelnem zlu niti ne go¬
vorim. Kdo ne pozna zakona, da se po
vojni vse krepko povzdigne ? Gospo¬
darske moči dežele se podeseterijo, ka¬
kor da se je preteč oblak v poživljajo¬
čem dežju razlil po osušenih tleh. Vsled
vojne trpečim priskočijo takoj vsi na
pomoč, dočim v mirovnem času cele
pokrajine lahko preje gladu pomrjo,

64

predno se za ušesi popraskamo in cele
tri rublje žrtvujemo.

»Ali pa ne trpi ob vojnem času
ljudsto več nego vsi drugi, ne mora-li
prenašati opustošenja in neizogibna in
daleko težja bremena nego so ona, ki
jih vzmorejo le imoviteji krogi?«

»Mogoče, toda samo začasno —
zato pa ljudstvo neprimerno več pri¬
dobi, kakor izgubi. Ravno za ljudstvo
so posledice vojne kar najboljše. Bo¬
dite še tako človekoljuben, bodite naj-
humaneji človek, vendar se smatrate za
nekaj višjega kakor je mož iz ljudstva.
Kdo meri dandanes s krščanskim meri¬
lom dušo pri duši ? Meri se po žepu,
po oblasti in po moči — in priprosti
mož, kot del mase, to prav dobro ve.
To ni navadna nevošljivost, tu se po¬
javi neznosno čustvo, ki je žgoča rana
za ljudstvo. Kakor tudi bi je radi osvo¬
bodili, dajte še take zakone, nejedna-
kost mej ljudmi se v današnji družbi
ne izbriše. Edino zdravilo za to je —
vojna. Začasno, palijativno sredstvo, za
ljudstvo vendar zdravilno, veselo sred¬
stvo. Vojna povzdigne duhd ljudstva in
njega zavest lastnega ponosa. Vojna
zjednači ob času boja vse in spopri-
jazili gospodarja s hlapcem, ko se naj-
krasnejše razodene dostojnost človeška,
ko se lastno življenje žrtvuje za obči
blagor, za vse, za domovino. Morete-li
misliti, da masa, masa najnevednejših

65

kmetov in beračev, ne čuti potrebe, da
bi svoja velikodušna čustva pokazali v
dejanju? S čim pa naj maso ljudstva v
mirovnih časih razodene saj v veliko¬
dušnost in človečanstvo ? Posamezne
pojave velikodušnosti mej ljudstvom
pač opazimo in se komaj zmenimo za
to, dostikrat z neverjetnim smehlja¬
njem, dostikrat niti ne verjamemo, do¬
stikrat smo celo nezaupni. In če ver¬
jamemo enkrat junaštvu enega posa¬
meznika, tedaj razbobnamo takoj, kakor
da je kaj izrednega. In kaj se razvidi
iz tega ? Da je naše občudovanje, naše
plačilo zelo podobno zaničevanju. V
vojni vse to samo od sebe izgine in na¬
stopi popolna jednakost v junaštvu.
Prelita kri je velika stvar, čini mejse-
bojne velikodušnosti tvorijo najtesnejšo
vez mej vsemi nejednakostmi in vsemi
stanovi. Graščak in kmet, ki sta se leta
1812. bojevala rama ob rami, sta si bila
bližje kakor doma v miroljubnih dvo¬
rih. Vojna je za ljudsko maso povod,
da sama sebe spoštuje, in zato ljudstvo
ljubi vojno, poje pesmi o vojni in še
dolgo potem z naslado posluša bojne le¬
gende in pravljice... Prelita kri je velika
stvar! Da, vojna je v naših dneh
nekaj neizogibnega; brez vojne bi se
svet porušil, ali pa bi se spremenil v
kako slezo, ali v kako nižjo snov, oku¬
ženo vsled plesnivih ran...«

Venec slov. pov. IX.

5

66

Nehal sem ugovarjati. S sanjači se
ne da prepirati. Posebno dejstvo se ven¬
dar kaže : začnemo se prepirati in izra¬
žamo sodbe o stvareh, ki so, kakor bi
se mislilo, že davno odložene in polo¬
žene ad acta. A. Z.

Prijatelja.

Octaue mirbeau.

Poučna povest o gospodu Anasta-
ziju Gaudon-u in Izidorju Fleurey-u je
kratka: mogoče jo je napisati v par
vrsticah. Kot uradnika istega ministr¬
stva sta bila živela drug poleg drugega
celih 35 let isto brezstrastno, brezmi¬
selno in brezsmotreno življenje, brez
prepira, v vedni, jednakomerni točnosti,
brezdelnosti in zaspanosti. Poslednji
ostanki njune mladostne živahnosti in
eneržije so se bili poizgubili v velikem
močvirju uradnih poslov. Jednakost
njunega nesamostojnega okusa, njunih
jednoličnih opravil in njune ničevosti
jih je zvezala s stoterimi vezmi, kakor
bi se nikdar ne moglo posrečiti prija¬
teljstvu, ki je nastalo naravnim potom.
Življenja, ki je kipelo okrog njiju, ni¬
sta čutila, umela in videla prav nikoli.
V svoji nezmožnosti, da bi razmišljala
o čem drugem, sta sledila občenavad-
nim zakonom morale in predpisane dr¬
žavljanske časti. To sta smatrala po
svoji filozofiji za največjo modrost in

- 68  —

za končni namen vsega, kar živi in mi¬
neva. Sanje o drugih stvareh niso še
nikdar vznemirjale njenih ubogih mo-
žgan, delujočih s točnostjo uradno re-
gulovanih ur.

Le nekaj se je dogajalo na svetu,
kar je od časa do časa vznemirilo njuno
trajno ravnodušje : Izpremembe v mi¬
nistrstvu ! A tudi nejasne vtiske, ki sta
jih prejemala tedaj, je izvajati mnogo
bolj iz vpliva družbe, ki jih je obkro¬
žala, nego iz dogodkov samih. Par dnij
sta bila vsa nemirna, žile so jima bile
močneje, da, včasih sta se povzdignila
celo do temne slutnje, da jih utegnejo
odsloviti ali povzdigniti na višje mesto.
Kakor hitro pa je bil novi minister na¬
meščen in se je povrnil mir v pisarne,
sta takoj zopet začela svoje monotono,
sanjam podobno življenje marijonet. To,
da sta presedela vse svoje življenje,
težko prebavljiva gostilniška hrana in
od dne do dne napredujoča slabost ra¬
zuma, — vse to jih je varovalo pred
opaznostmi mišljenja in pred žejo po
telesni ljubezni. Po treh ali štirih urad¬
niških banketih so jih drugi zapeljali s
seboj v zloglasne hiše. Nezadovoljna,
iztreznjena, žalostna in s praznimi žppi
sta prišla zopet ven.

»No, hvala lepa!« je dejal gospod
Anastazij Gaudon. »Za golo zabavo mi
je takšna-le reč predraga.«

69

»Res, da je bedarija, izdajati denar
za takšne neumnosti!« je potrdil kla-
verno gospod Izidor Fleury.

»Rad bi vedel, kaj posebnega naj¬
dejo ljudje pri tem,« je ponovil gospod
Anastazij Gaudon z zaničljivim glasom.
In gospod Izidor Fleury je izjavil z ne¬
prikritim gnjusom :

»Ce pomislim, da žive možki, ki
delajo to vsak dan... in se s tem uniču¬
jejo !... Ne, to je neverjetno !«

Več tednov, ki so sledili tem ob¬
žalovanja vrednim dogodkom, sta opa¬
zovala oba, na koliko načinov bi bila
svoje denarje lahko bolje porabila. In
bilo jima je bridko žal.

Drugačnih posebnih vznemirjenj
njuno življenje sploh ni poznalo. Toda,
ko je starost napredovala, so se začele
porajati v neizmerni, suhi puščavi nju¬
nih možgan nove podobe. Sanje o miru,
počitku, o življenju tam daleč na deželi
so se začele mešati šiloma med njune
misli. Pozneje so postajali njihovi me¬
gleni obrisi vedno določnejši. Gospod
Anastazij Gaudon je videl šetati sa¬
mega sebe brez suknje po vrtu. Videl
je lopatice, cvetlične lončke, malo belo
hišico in ličnega živahnega hrta, ki je
plesal pred njim na svojih tenkih no-
žicah. Tisočero izkušenj, tisočero stvarij,
za katere se poprej ni bil zmenil, je
sedaj bogatilo njegov razum. Gospod
Izidor Fleury se je izprehajal v sanjah

— 70

v slamniku in platnenem jopiču v senci
razpokanih vrb in med povodnimi ro¬
žami je videl čisto jasno, kako je pla¬
vala na koncu trakove, niti rdeča pinta
proti globoki vodi, kjer so se podile
velikanske ribe, obsevane od glorijol,
ki so bile podobne ponvam za pečenko.
*

* *

Gospod Anastazij Gaudon je šel
prvi v pokoj. Kupil si je v bezonski
okolici malo posestvo in sezidal na njem
čedno hišico. Gospod Izidor Fleury pa
je kupil zemljo, ki je mejila z Gaudo-
novo; le lesen plot, pretrgan od skup¬
nega vodnjaka, je bil na sredi. Ozka
stezica je vodila do konca plota. Na
desfio in levo, širom naokrog nič dru¬
gega nego polja, pokrita s suhimi str-
nišči, po katerih so bile tuintam raz¬
tresene male hišice, kakor otročje igrače
po mizi.

In v daljavi sivo, od težkih sopar
kalno predmestno nebo, nekoliko tovar¬
niških dimnikov, podobnih črnim ste¬
brom, iz katerih se je vil dim navzgor
in v ozadju se je topila žalostna, nema
planjava v svinčeno-sivih kopah oblakov.

Gospod Gaudon, ki si je bil v tem
že pridobil potrebnega znanja, je nad¬
zoroval tudi zgradbo Fieury-jeve hi¬
šice. Kedar je sijalo solnce, sta priha¬
jala na prosto; skupnost vodnjaka jima
je dajala povod za mnogo nedolžnih šal.

71

»Imela bodeva skupno postrež-
nico !« je dejal Gaudon. »Najina skupna
dekla bo... Imela bodeva tudi skupnega
psa...«

In z očmi, žarečimi se od veselja,
je vščipnil prijatelja v koleno ter dejal:

»Da, stari,... vidiš, ti si tudi sku¬
pen!... Ti si najin skupni skupni prija¬
telj, Fleury !«

Nato je potipal Fleury Gaudona
po rami in odgovoril:

»Ne bode nama samotno... vse bova
imela skupaj, stari dečko... Ti si res ves
poln muh, Gaudon !«

*

* *

Že za dva mesca je Fleuryjeva hi¬
šica dozidana, čisto podobna je Gau-
donovi. Tudi vrta sta si popolnoma jed-
naka. Razlikujeta se le v izberi cvetlic,
katere jih krase. Gospod Gaudon ljubi
geranije, gospod Fleury pa ima petonije
rajši. Oba sta popolnoma srečna. Skoro
cele dneve presedita na klopi skupnega
vodnjaka, ne zapustivša drug drugega
in sanjata o brezkončnih, vzajemnih
popravah. Ločita se le, kedar gresta
spat. Skupno deklo imasta, s katero sta
zaradi njene snažnosti in njenega te¬
meljitega poznavanja kuhinjskih ved
oba zadovoljna. Glede psa, o katerem
se je že govorilo, sta sklenila, da si ga
omislita šele drugo leto. In vsako jutro,

72

takoj ko vstaneta, se vsedeta zopet na
klop pri vodnjaku.

»Si-li dobro spal?« vpraša gospod
Gaudon.

»Tako, no... In, ti? kako si spal?«

»Mm... tako, no...«

Potem se zagleda gospod Fleury
v češpljo, vitko, brezlistno drevesce, ki
se dan za dnevom bolj suši.

In gospod Gaudon ogleduje svojo
črešnjo, ki za ves svet noče roditi.

»Danes je petek, kaj ne?« je vpra¬
šal gospod Gaudon. >

»Da, včeraj je bil četrtek...«

»Na ta način bode torej jutri so¬
bota...«

»Kako hitro vendar mine čas !...

»Pa res, prijatelj Fleury, seveda
mine!«

»Gotovo da mine, prijatelj Gau¬
don !«

Ko sta gledala s prekrižanimi ro¬
kami v daljavo, se je videlo, kakor bi
globoko razmišljala. A pravzaprav ni¬
sta mislila na nič. Ravnina tam onstran
steze je gola in jednakomerno umaza-
norjava. Nevidno teče Seina po tej pusti
ravnini. Niti drevesa, niti trstičja ni, da
bi zaznamovalo njene ovinke, ki izgi¬
njajo v ravni istoličnosti teh glinastih
tal. A vsega tega prijatelja sploh ne
vidita. Včasih se zasveti v njunih gla¬
vah kakšen spomin na ministrstvo, a

73

tudi to se jima pojavlja le v nedogledni
daljavi, izgubljeno in pozabljeno. Od
celih petintridesetih let, katera sta pre¬
živela v službi, sta si jasno in določno
zapomnila jedno samo sliko: dostojan¬
stvenega vratarja z njegovo srebrno
verigo.

»Oh, kakšna sreča, če je človek
neodvisen!« je zamrmral gospod Gau-
don od časa do časa.

»Neodvisen !... Da, da ! Tako je !...«
se je vzradostil gospod Fleury... »Ne¬
odvisen v lastni hiši!... Ne-od-vi-sen!<

In to besedo sta ponavljala z za¬
dovoljno samozavestjo in umetnimi pre¬
sledki med posameznimi zlogi. Dočim
se osipajo tukaj geranije, a tam peti/-
nije, ne najdeta druge skupne misli.

Nekega dne, pred večerjo, je pred¬
lagal gospod Gaudon :

»Čas bode kmalu, da dava pobar¬
vati plot.«

»Zeleno!«

»Ne, belo!«

»A jaz bele barve ne morem vi¬
deti !«

»Jaz pa zelene ne. Zelena barva
pravzaprav sploh ni nikaka barva !«

»Kaj ? Kako da bi ne bila ?... Zakaj
trdiš, da ni barva?«

»Ker zelena ni lepa, ampak o-
studna.«

»Kako ? Zelena... ostudna ?«

74

In gospod Gaudon vstane, ves
rdeč in v dostojanstveni ogorčenosti.

«Ali hočeš s tem kaj namigniti;
a- a ?«

»Razlagaj si, kakor hočeš!«

»Fleury!«

»Gaudon !«

In hipoma se gospod Fleury raz¬
srdi, maha z rokami okrog sebe in
gleda, kakor bi bil besen.

»Jaz pravim, da je zelena barva
ostudna... ker imam sedaj tvoje oblast¬
nosti že dovolj. Pozidal si mojo hišo,
narisal moj vrt, vtikaš se v vse, kar
je moja stvar!... Sit sem tvoje vsilji¬
vosti !«

»Moje vsiljivosti?« je vskipel go¬
spod Gaudon. »Ti si pa res prav ne¬
sramen človek !...«

»In ti... ti si bedak, živina, go¬
vedo... bik!«

»Gospod Fleury!«

»Gospod Gaudon!«

S povzdignjenimi pestmi, iskrečih
se oči j, drhtečih ustnic, sta si bila drug
drugemu v obraz, obsipaje se z izziva-
vanji in žalitvami.

»Gospod! Prepovedujem Vam,
prestopiti še kedaj moj prag !«

»Če mi pridete še enkrat pred oči,
tedaj... tedaj...«

*

7h

Že drugo jutro, takoj ob zori, je
velel gospod Gaudon podreti plot in se¬
zidati mesto njega zid med svojim in
Fleury-jevim posestvom... Sedaj se bosta
tožila.


Kan in njegou sin.

ITloksim Gorkij.

...Nekoč je živel v Krimi kan Mo-
zolejma el Asvab in imel je sina z ime¬
nom Tolajk Alhala...

Naslonjen s hrbtom na svetloru-
javo arbutovo deblo, je začel slepi be¬
rač, Tatar, s temi besedami eno izmed
starih pravljic polotoka, ki je tako bo
gat na spominih, in okrog pripovedo¬
valca je sedela gruča tatarjev v svetlih
halatih*) in zlatovezenih kučmah, na ka-
menitih razvalinah kanske palače, ki jo
je bil razrušil čas. Večer je bil in tiho
je tonilo solnce v morje ; njegovi rdeči
žarki so prodirali temno plast zelenega
listja, kije  obdajalo razvaline, in ležali
v svetlih pegah po mahovitih kamenih,
katere je objemal zeleneči bršljan. Ve¬
ter je šumel v kupu starih platan in
njihovo listje je šuštelo, kakor bi v
zraku žuboreli potoki vode, nevidni
očem.

Glas starega berača je bil slaboten
in drhtel, toda iz grb njegovega kame-

: ) halat = dolga suknja.

77

nitega obraza je govoril le mir. Pri¬
učene besede so mu tekle iz ust in pred
poslušalci je vstajala slika prošlih dnij,
bogatih na silnih čustvih.

»Kan je bil star,« je govoril sle¬
pec, »toda mnogo žena je imel v svojem
haremu. In ljubile so starca, zakaj
mnogo sile in ognja je še imel, in nje¬
gova ljubezen je bila nežna in strastna,
in ženske bodo vedno ljubile tistega,
ki zna združiti nežnost in moč, naj bode
tudi star in ima gube v obrazu; zakaj
v sili je moč in ne v gladki koži in v
rdečici lic.

Vse so ljubile kana; on pa je lju¬
bil mlado kozačko iz dnjeprskih step,
ki je bila ujeta v boju, in vedno je raje
ljubkoval ž njo nego z ostalimi že¬
nami v haremu, v njegovem velikem
haremu, kjer je bilo tri sto žena iz naj¬
različnejših dežel, ki so bile vse krasne,
kakor cvetke v spomladi, in katerim
vsem se je dobro godilo. Mnogo okus¬
nih in sladkih jedi jim je kan veleval
pripravljati in vedno jim je dpvoljeval,
da so smele plesati in igrati se, kedar
so hotele...

Svojo kozačko pa je večkrat po¬
klical k sebi v stolp, odkoder se je vi¬
delo morje in kjer je imel vsega za de¬
klico, česar potrebuje ženska v svoje
blagostanje: sladke hrane in raznih

tkanin, zlata, in raznobarvnih dragu¬
ljev, godbo in redke ptice iz daljnih

78

dežel in ognjevite objeme zaljubljenega
kana. V tem stolpu se je razveseljeval
ž njo po cele dneve, odpočivaje si po
življenskih težavah, in dobro vedoč, da
drži sin Alhala slavo kanstva pokonci,
njegov sin, ki je drvil kakor volk po
ruskih stepah in se vračal odondot
vedno z bogatim plenom, z novimi že¬
nami, z novo slavo, puščaje za seboj
strah in pepel, trupla in kri.

Nekoč se je bil vrnil Alhala z
ropa od Rusov in mnogo praznikov se
je obhajalo njemu na čast, vsi knezi
polotoka so se zbrali na njih, igre in
gostije so se vršile, z loki so streljali
jetnikom v oči, da poizkusijo silo rok,
in potem so zopet pili, proslavljajo hra¬
brost Alhale, straha neprij atelje v, za¬
ščito kanstva. In stari kan se je rado-
val sinove slave. Dobro je delo starcu,
ko je gledal v svojem sinu tako drz¬
nega junaka, in vedel, da ostane po
njegovi smrti kanstvo v močnih rokah...

Dobro mu je delo, ko je vedel to,
in zato je dejal, da pokaže sinu moč
svoje ljubezni pred vsemi murzami *)
in begi**), dvigajo čašo v roki:

»Dober sin si, Alhala! Hvaljen
hodi Allah in slavljeno ime njegovega
preroka!«

In vsi so slavili v zboru silnih gla¬
sov prerokovo ime. Potem je govoril kan:

*) Murza = knez; **) beg — vodja.

— 79  —

»Alah je velik ! Še za mojih živih
dnij je dal v mojem sinu vstajenje moji
mladosti in s svojimi starimi očmi vi¬
dim, da bom — kedar jim ugasne dan
in se zagrizejo črvi v moje srce — ži¬
vel v svojem sinu. Velik je Allah in
Mohamed, resnični prorok njegov ! Do¬
brega sinu imam, trdna je njegova roka
in drzno njegovo srce in jasen njegov
razum... kaj hočeš vzeti iz očetovih rok,
Alhala ? Povej, in vse ti dam po tvoji
želji...«

In še ni bil zamrl glas starega
kana, ko je vstal Tolajk Alhala in re¬
kel, z iskrečimi se očmi, ki so bile črne,
kakor morje v noči, in žareče, kakor
oči gorskega orla :

»Rusinjo mi daj, moj oče in vla¬
dar !«

Kan je molčal, pomolčal je malo,
le tako dolgo, kolikor treba časa, da
se zaduši trepet srca — potem pa je re¬
kel trdno in glasno :

»Vzemi jo! končajmo pojedino in
ti jo dobiš...«

Tedaj je vzplamtel drzni Alhala, v
velikem veselju so se mu zasvetile or¬
love oči, vzravnal se je v vsi svoji vi¬
sokosti in rekel svojemu očetu in kanu :

»Vem, kaj mi daruješ, moj oče in
gospod! Vem... Tvoj hlapec sem, —
tvoj sin. Vzemi mojo kri po kapljicah
— dvajset smrti umrem za tebe !«

80

»Ničesar ne potrebujem !« je rekel
kan in povesil na prsi svojo sivo glavo,
venčano s Slavo dolgih let in mnogih
zmag.

Kmalu je bila pojedina končana in
oba sta šla molče skupaj iz palače v
harem.

Noč je bila temna in niti zvezde
niti mesca ni bilo videti zaradi oblakov,
ki so gosto pokrivali nebo.

Dolgo sta hodila oče in sin skozi
temo in tako je govoril tedaj kan el
Asvab:

»Dan za dnevom bolj ugaša moje
življenje in vedno slabeje bije moje staro
srce in vedno manj je ognja v mojih
prsih. Luč in toplota mojega življenja
so bili mehki objemi kozačke... Povej
mi, Tolajk, povej mi, ali je res tako po¬
trebuješ? Vzemi sto mojih žena, vzemi
jih vse za njo samo!..«

Tolajk Alhala je vzdihnil in molčal.

»Koliko dnij mi je še ostalo? Le še
malo dnij imam na zemlji... Poslednje
veselje mojega življenja je bila ona...
ta ruska deklica. Ona me pozna, ona
me ljubi; kedo bode ljubil mene —
starca, kedar nje ne bom več imel,
kedo? Nobena izmed vseh, niti ena,
Alhala !...«

Alhala je molčal.

»Kako mi je živeti, ako vem, da
jo ti objemaš in ona tebe poljublja ?
Pred žensko ni očeta in sina, Tolajk!

81

Pred žensko smo vsi možki, moj sin!...
V bolesti končam svoje stare dni...
Raje naj bi se odprle vse stare rane na
mojem telesu, Tolajk, in moja kri naj
bi bila prelita, raje ne bi preživel te
noči, moj sin.«

Njegov sin je molčal. Pred vrati
harema sta obstala in dolgo sta stala
pred njimi molče, povešajo glavo na
prsi. Tema je bila vsenaokrog, oblaki
so hiteli po nebu, in bilo je, kakor da
veter, ki je stresel drevesa, nekaj pre¬
peva...

»Dolgo jo že ljubim, oče...« je rekel
Alhala tiho.

»Vem... in jaz vem, da ona tebe
ne ljubi...« je rekel kan./ 1

»Srce mi poka, če mislim nanjo.«

»In česa je sedaj'polno moje staro
srce ?«

In zopet sta molčala. Alhala je
vzdihnil.

»Vidim, modri mulah mi je govoril
resnico, žena je možu vedno v škodo:
ako je lepa, vzbuja v drugih poželenje
po sebi in izroča moža ljubosumnosti;
ako je grda, zavida mož druge in trpi
od zavisti, in če ni niti lepa, niti grda,
trpi zopet od žene...«

»Modrost ni lek za bol srca...« je
rekel kan.

»Ali se smiliva drug drugemu,
oče...«

Venec slov. pov. IX.

6

82

Kan je dvignil glavo in žalostno
pogledal sina.

»Ubijva jo...« je rekel Tolajk.

»Sebe ljubiš bolj nego njo in
mene !« je rekel kan, ko je premišljal
nekaj časa.

»Tudi ti !«

In zopet sta molčala,

»Da, tudi jaz,« je žalostno rekel
kan. Od žalosti je postal kakor dete.

»Torej, ali jo ubijeva?«

»Ne morem ti je dati, ne morem.«
je dejal kan.

»In jaz ne morem več trpeti — iz¬
trgaj mi srce ali daj mi jo !«

Kan je molčal.

»Ali pa jo vrziva raz goro v
morje !«

»Vrziva jo z gore v morje !« je po¬
novil kan sinove besede, kakor odmev
sinovega glasu.

In potem sta šla v harem, kjer je
deklica že ležala, na tleh, na bujni pre¬
progi. Obstala sta pred njo in jo gle¬
dala, dolgo sta jo gledala. Staremu
kanu so tekle solze iz očij v njegovo
srebrno-belo brado in se svetile v nji,
kakor žlahtni biseri, toda sin je stal,
bliščečih se očij, in ko je dušil svojo
strast, škripaje z zobmi, se je vzbudila
kozačka. Vzbudila se\je in na njenem
obrazu, nežnem in rožnatem, so se raz¬
cvetele oči kakor plavice. Ni zapazila

83

Alhale in ponudila je kanu svoje rdeče
ustnice.

»Poljubi me, stari orel!«

»Pripravi se... z nama pojdeš!« je
dejal kan tiho.

Tedaj je videla Alhalo in solze v
očeh svojega orla in — bila je bistrega
uma — razumela vse.

»Pojdem,« je dejala. »Pojdem. Niti
temu, niti onemu — tako sta sklenila ?
Tako tudi morajo sklepati tisti, ki so
silnega srca. Jaz grem...«

In molče so šli vsi trije proti mor¬
ju. Hodili so po ozkih stezah, veter je
bučal, bučal je zamolklo...

Deklica je bila trudna, kmalu se je
utrudila, a tudi ponosna je bila in zato
ni hotela povedati.

In ko je kanov sin zapazil v  da de¬
kle zaostaja, mu je rekel:

»Se-li bojiš ?«

V njenih očeh se je zasvetilo in
pokazala mu je krvavo nogo...

»Ponesem te!« je dejal Alhala in
iztegnil roke po nji. Toda ona je objela
vrat svojega starega orla. Kan jo je
dvignil na svojo roko kakor peresce
in jo nesel; ona pa, sedeča mu na roki,
je odgibala vejice vstran od njegovega
obraza, da ne bi ga zadele v oči. Dolgo
so hodili in že se je slišalo iz dalje šu¬
menje morja.

Tedaj je rekel Tolajk — hodil je
za njima po stezi — svojemu očetu:

6 *

84

»Naj grem naprej, če ne bi ti za¬
bodel nož v vrat!«

»Pojdi, — Alah maščuj tvojo željo
nad teboj ali naj ti odpusti, kakor hoče,

— »jaz pa, tvoj oče, ti odpuščam. Jaz
vem, kaj je ljubezen.«

In zdaj je pred njimi morje; pusto
je tam doli, črno in brezbrežno. Zamol¬
klo šume valovi globoko spodaj ob
skali, in temno je tam spodaj in mrzlo
in strašno.

»Srečno!« je rekel kan in poljubil
deklico.

»Srečno!« je rekel Alhala in se ji
priklonil.

Pogledala je tja, kjer je šumelo
valovje, in omahnila je nazaj, stiskajo
si roke ob prsi...

»Vrzita me doli,« jima je dejala...
Alhala je razprostrl roke za njo in za¬
ječal, kan pa jo je vzel v naročje, pri¬
tisnil jo silno ob svoje prsi, poljubil jo,
vzdignil jo visoko nad svojo glavo in

— vrgel jo je doli raz skalo.

Tam so pljuskali in šumeli valovi,
in šum je bil tako silen, da , nikdo iz¬
med njiju ni slišal, kako je priletela v
vodo. Noben krik se ni slišal, “ničesar.
Kan se je spustil na kamenje in gledal
molče doli v temno daljavo,
mešalo morje z oblaki, odkoder je tako
šumeče donelo zamolklo pljuskanje va¬
lov in dr vil veter, ki se je igral s sivo

— 85  —

kanovo brado. Tolajk je stal nad njim,
zakrivajo si lice z rokama, nepremičen
in molčeč, kakor bi bil okamenel. čas
je pretekel, po nebu so se vlekli oblaki,
ki jih je gonil veter. Temni in težki so
bili, kakor misli starega kana, ki je le¬
žal nad morjem na visoki skali.

»Pojdiva, oče,« je rekel Tolajk.

»Počakaj...« je zašepetal kan, ka¬
kor da nekaj posluša. In zopet je pre¬
teklo dolgo časa in venomer so šumljali
valovi tam spodaj in veter je bučal na
skali, pretresajo drevesne vrhove.

»Pojdiva, oče...«

»Počakaj še...« \

Večkrat je rekel Tolajk Ahala :

»Pojdiva, oče.«

Kan še vedno ni šel s prostora,
kjer je bil izgubil veselje svojih posled¬
njih dnij.

Toda — vse ima svoj konec ! —
Potem je vstal, nagubal obrvi in rekel
zamolklo :

»Pojdiva...«

Šla sta, a kmalu je kan obstal.

»In zakaj grem in kam, Tolajk ?«
je vprašal sinu. »Cernu naj še živim, ko
je bilo vendar vse moje življenje v nji?
Star sem, nihče me ne bode več ljubil,
— in če nas nihče ne ljubi, potem je
življenje brez zmisla.«

»Čast in bogastvo imaš, oče...«

»Daj mi le njen poljub, in vzemi
si vse drugo za plačilo. Vse je mrtvo,

86

le ljubezen žene je živa. Ako človek
nima take ljubezni, potem tudi nima
življenja, berač je in bedni so njegovi
dnevi. Zdravstvuj, sin moj, blagoslov
Alahov počivaj vse dni in noči tvojega
življenja nad tvojo glavo.« In kan se
je obrnil z obličjem proti morju.

»Oče,« je rekel Tolajk, »oče !« In
več ni mogel reči, ker se človeku, ka¬
teremu se smehlja smrt, ne more reči
ničesar, kar bi poklicalo ljubezen do
življenja v njegovo dušo nazaj.

»Pusti me...«

»Allah...«

»On ve...«

Hitrih korakov je stopil kan na
strmi rob in se vrgel doli. Sin ga ni
zadržal, ni ga mogel. In zopet se ni
slišalo ničesar od morja, — niti krika,
niti glasu kanovega padca. Le valovi
tam so šumeli venomer in divje pesmi
je tulil veter.

Dolgo je gledal Tolajk Alhala doli
in rekel na to na glas :

»Daj tudi meni tako trdno srce, o
Alah!«

In nato je odšel v temah noči...

...Tako je umrl kan Mozolajma el
Asvab in Tolajk Alhala je postal krim¬
ski kan...

Greh.

Octaue nflirbeau.

Avenne 01ichy, ob eni ponoči. De¬
žuje. Polzko blato ovira korake. Cela
Avenne je malone prazna. Tuintam hiti
kedo mimo, skrivaje glavo v zavihanem
Zavratniku svojega plašča. Od časa do
časa izvozčik s praznim vozom, ki iz¬
gine v nočni temi, ali kak drugi, ki
pelje kdovekoga bogvekam. Nekoliko
žensk, ki postopajo po trotoarju, blešče¬
čem se v mesečnih žarkih.

»Gospod doktor!... Gospod dok¬
tor!... Pojdite z menoj !«

Klici, nesramne kletve in grožnje,
potem mir, kakor v grobu... Ljudje hite
proč in se vračajo. To pride in odhaja,
bledi, izginja, se zopet prikazuje in hiti
skupaj, kakor vrani na polje, kjer vi¬
dijo mrhovino.

Le pivnice so še odprte; njihovi
razsvetljeni vhodi se jasno rišejo na
spečih, temnih vrstah hiš. In duhovi po
žganju, mošusu, zločinu in prostituciji
ti vejejo zdajpazdaj v bratovski slogi
nasproti.

»Gospod doktor!... Gospod dok¬
tor!... Pojdite z menoj !«

Že celih pet minut me preganja
ženska postava; ničesar ne vidim, le

88

slišim za seboj trdovratno pljuskanje
stopinj in monotono, proseče mrmranje
glasu:

»Gospod doktor!... Gospod dok¬
tor !... Pojdite z menoj !«

Pod svetilko se hipoma vstavim,
tudi ženska obstoji, toda onstran žare¬
čega kroga, ki ga razliva luč okrog
sebe. A vendar si jo lahko natanko
ogledam. Lepa ni, nikakor ne ! In tudi
čisto nič zapeljiva, pred to podobo srce
pretresujočega gorja beži vsaka misel
na greh. Zakaj greh je veselje, je svila
in vonj, ima bujne ustnice, oči, žejne
ljubezni, svetle lase in mamljivo meso,
on je okrašen, kakor žrtvenik, omit ka¬
kor kelih in poslikan kot malik. In on
je umetna utrujenost, bogat gnjus in
laž, zakrita s krasoto. A ničesar takega
mi ne more ponuditi ta nesrečnica. Sta¬
rejša po bedi nego po letih, oskrunjena
v gladu in napihnjena od težke pija¬
nosti, prespane v umazanih pivnicah ;
ostudna vsled svoje žalostne .obrti in
njenih nezaslišanih bolečin, z grožnjami
in odprtimi noži prisiljena, da se po¬
noči vlači po ulicah in išče skrivnih
želj, da bi jim ugodila, izsesavana od
privodnika, ogoljufana od redarjev, iz
meblovanega kabineta v zapor, kako
brezmejno gorje ! Oguljena črnovolnena
ogrinjača ji zakriva prsi; blatna spodnja
krila bij o med hojo ob nogi, da se
sliši; velikanski klobuk, na katerem so

89

peresa že popolnoma premočena od
dežja, ji pokriva glavo ; in na trebuhu
je prekrižala roki, dve revni roki, ru-
deči od mraza, neumiti, pokriti z ote¬
klinami, vse prej nego roki pohotne
grešnice, tičoči v obnošenih starih ro¬
kavicah. Da ni bilo pozne ure, tistega
kraja in njenega nedvoumnega ogo¬
vora, prej bi si mislil, da je dekle brez
službe nego poulična vlačuga!... Ne¬
dvomno nima mnogo zaupanja v svojo
krasoto, zaveda se, kako malo poželje-
nja more vzbujati njeno telo, zakaj
bolj in bolj se umika mojim pogledom,
v temo nazaj, katera naj bi jo zakrila
presojujočim očem, in zdi se mi, da
prosi bolj za miloščino nego ponuja
zabavo, ko govori venomer z boječim,
tresočim se, malone sramežljivim gla¬
som :

»Gospod doktor!... Gospod dok¬
tor !... Pojdite z menoj !... Gospod dok¬
tor !... Storim, kar želite ! Gospod dok¬
tor !... Gospod doktor !«

In ker ji nisem odgovoril, ne morda
vsled gnjusa ali zaničevanja, ampak
zato, ker sem tisti hip ravno z zanima¬
njem opazoval ovratnico iz koral, ki je
oklepala njen vrat z ostudnokrvavo
črto, dostavi šepetajo v tonu obupne
prošnje:

»Gospod doktor !... Ako Vam je
morda ljubše... Gospod doktor !... Doma
imam malo dekletce... Štirinajst let staro,

90

gospod doktor!... Prav ljubezniva je...
in z moškimi ve opraviti, kakor odra-
ščena ženska!... Gospod doktor, pro¬
sim, gospod doktor !... Pojdite z menoj,
gospod doktor !«

Vprašam jo:

»Kje stanuješ?«

Imenuje mi ulico, ki se ravno na¬
sproti nama odpira v Avenne kakor
črna votlina, kakor žrelo pekla, in do¬
stavi še hitro :

»čisto blizu.., tam-le... vidite, le
dva koraka odtod... Prav zadovoljni
boste... Pojdite z menoj!«

Nato steče naglo črez vozni tir,
kakor bi hotela zabraniti, da si še
morda ne premislim in da se ne ohladi,
kar smatra za moje poželjenje... In jaz
grem za njo... Ah, obžalovanja vredno
bitje!... Ob vsakem koraku se ozira, da
vidi, ako ji nisem morda že ušel; črez
velike okrogle luže skače kakor velika,
ostudna krastača. Moški, ki prihajajo iz
pivnice, jo obsipajo mimogrede s svo¬
jimi surovostmi... Izgineva v ulici. Ona
naprej, jaz pa za njo, tako se bližava
v vedno gostejši temi svojemu cilju.

»Tukaj je !« mi pravi. »Vidiš, da
se nisem lagala!«

Sunkom odpre vrata, ki so bila le
priprta. Na koncu ozke veže mala pe-
trolejeva svetilka, katere stenj se kadi
in katere plamen riše na stene nestalni
svit zločina in senco smrti. Vstopiva.

91

Noge se mi zapletajo v neprijetno meh¬
kih predmetih in moje roke se zade¬
vajo ob klejaste stvari.

»čakaj malo, dragec... Te stopnice
so jako nevarne!«

Bolj samozavestna postaje. Sedaj
vidi, da se ji ni treba več poniževati,
da morda niti ni tako grda; saj sem
jaz vendar tu, saj si je osvojila mene,
moškega, drži me v svoji oblasti, pri¬
peljala me je s seboj... moškega, katerega
mora navezati nase z dobrikajočimi se
besedami, katerega darežljivost je treba
vzpodbujati z obetanjem ljubezni. Lju¬
bezni!... Sedaj nisem več »gospod dok¬
tor«, katerega je maloprej prosila še
tako boječe, sedaj sem »dragec«, dober
plen, katerega se ni nadejala in od ka¬
terega morda izkupi toliko, da si lahko
kupi za jutri jesti ali pa ono pusto pi¬
janost, v kateri se pozabi vse, vse...
vse !

Ob poševnem plamenu svetilke je
vžgala voščenico in sedaj se vzpenja
pred mano po stopnicah navzgor ter
mi kaže pot. Reva pleza po strmih pra¬
govih le s trudom in največjim napo¬
rom. Piha, rohlja in njen dih slišno
žvižga. Z roko, ki je prosta, si podpira
trebuh, ki jo ovira, tišči in ji je na¬
poti, katerega ne ve kam dejati, kakor
bi bil težak zavitek.

»Moraš potrpeti, dragec! V drugem
nadstropju je...«

92

In stopnice so polžke, stene mo¬
krotne in plesnjive, lesene deske škri¬
pajo pod najinimi stopinjami; treba je
premagovanja, da se želodec ne obrne
ob teh neznosnih duhovih po blatu, ki
ga prineso možki s seboj, poslabozapr-
tih straniščih in po mastnih vonjavah,
katerih vlažnost jih dela še strupenejše.
Na hodnikih se slišijo, skozi vrata gla¬
sovi, ki se smeje, kričijo, prosijo, kup¬
čujejo, prete, zapovedujejo, umazani
glasovi, pijani in polzadušeni glasovi...
O! ti glasovi v tem domu noči, groze,
gorja in — veselja !

Na koncu sva slednjič. Ključ za¬
škriplje v ključavnici, vrata zacvilijo v
tečajih in v mali sobici sva, kjer ni vi¬
deti ničesar drugega kakor naslonjač,
prevlečen z oguljenim zelenim ripsom,
in železno postelj, na kateri se ob naji¬
nem prihodu vzravna starka, ki je
menda spala, in naju gleda srepo s svo¬
jimi okroglimi, rumenkastimi, bolečimi
očmi, jednaka prežeči ponočni ptici. Na¬
sproti oknu visi in se suši perilo na
vrvi, ki je napeta od jedne stene do
druge.

»Povedala sem ti, da vzemi to
doli!« pravi moja spremljevalka starki
z očitajočim glasom. Ta zamrmra nekaj
grdega, pograbi perilo in ga zmeče ku¬
pom na naslonjač.

Še jedna vrata in v sobi sva! Se¬
daj sva sama. Vprašam jo :

93

»Kedo je ta starka?«;

»Tista, od katere imam dekle, dra-

gec !«

»Njena mati?«

»Ah ne!... Ne vem, kje jo je do¬
bila. Imam jo šele od včeraj!... Imela
je mnogo nesreče, uboga ženska !... Da,
v resnici ! Njen sin sedi v ječi... Bil je
prej moj ljubček. On je tisti, kije umoril
urarja v Rue Blanche, ali veš ?... Njene
hčere so v neki takšni hiši... pa ji ne
dado ničesar! In vendar mora starka
živeti ! Kaj ne?«

Pohištvo je slabo. Jedini izraz
vsega je neizrekljiva beda. Okna so
brez zastorov, peč brez ognja, mokrota
odmaka tapete na stenah, tuintam se
povešajo doli, v capah, kakor koža mrt¬
vega trupla, ki že dolgo gnije. Mraz je.
Ona se opravičuje.

»Nimam drv... in tudi ne premoga.
Zima je prišla tako hitro! In potem,
pred jednim mesecem so bili redarji tu¬
kaj... Spravili so me, vzeli s seboj in
zašili za nekaj časa! Oti psi!... No da,
saj je res !«

V ozadju sobe stoji velika postelja
z dvema blazinama, povišanima s po¬
močjo podglavnikov. Ob strani je manjša
posteljica, kjer zagledam med odejami
zakopan klopčič plavih las in sredi njih
suh, bled, speč obrazek.

»To je ona, mala, dragec ! Bodi
kar domač. Takoj jo vzbudim.«

94

»Ne, ne!,.. Le pusti jo!«

»Veš, ni za vsakega... Le za go¬
spode.«

»Ne... pusti jo, naj spi.«

»Kakor hočeš, dragec!«

Ne zaveda se hudodelstva, kate¬
rega me smatra zmožnega, in čudi se,
da ga odklanjam... Opazoval sem jo,
ko je hotela otroka vzbuditi. Roka se
ji ni tresla, njeno srce ni občutilo tiste
groze, ki zapira kri in stori, da lice
bledi. Vprašam jo ;

»In če bi jo policija našla pri
tebi?... Ali veš, da pomeni to deželno
sodnijo in potem strogo ječo?«

Naredila je obraz, kakor da me ne
razume, in dejala:

»Ah... slišiš? Kako misliš to?«

Toda pred resnim in žalostnim iz¬
razom mojega obraza izgubi zopet vso
samozavest. Ne upa si pogledati v zr¬
calo in tudi ne, da bi se mi pustila gle¬
dati v lice, niti pri slabotnem svitu
sveče... In voda ji kaplja od klobuka,
kakor od mokre strehe. Postavila je
svečnik na peč in zdaj se misli slačiti.

»Ne,« ji pravim... »to je odveč...
tudi od tebe nočem ničesar!«

In stisnem ji v roko dva zlata,
katera obrača vedno iznova, ju tehta v
roki in se naposled zagleda vanju s to¬
pimi očmi, ne da bi črhnila besedico.

Tudi jaz ji nimam povedati niče¬
sar. Kaj naj bi ji pač še rekel ? Naj ji

95

pridigujem o kesu, o krasoti kreposti?
Besede, besede, same besede! Saj ni
ona kriva. Ravnu takšna je, kakor to
hoče družba, katere nenasitni glad za¬
hteva, da se mu žrtvuje vsak dan na
tisoče človeških duš... Razdražiti jo do
sovraštva, zaničevanja in upornosti?
Kaj bi koristilo to? Zopet same besede!
Gorje je tudi mnogo prestrahopetno.
Njegova moč ne zadostuje, da bi zavih¬
telo nož ali vrglo bakljo med sebično
veselje srečnih... Najbolje je pač, da
molčim ! Saj tudi nisem prišel semkaj,
da pometam okrog sebe z donečimi fra¬
zami, kakor kak socijalist. To ni čas
za brezuspešno tendenčno blebetanje,
ki ne more popraviti ničesar in riše
dejstva le še jasneje vsled praznote
svojih besed. Prišel sem, da vidim, in
videl sem! Torej mi le še preostaja, da
odidem. Lahko noč!

Obdano z vencem plavkastorme-
nih žarkov spi dete v svoji postelji.
Nezrelo vsprejemanje je storilo, da so
njegove ustnice ovele in da se vidijo
brazdice v kotih za njegovimi očmi. V
sobici zraven slišim stopinje starke, ki
se plazi okrog; deske škripajo pod dr¬
sanjem njenih nog. Ženska je vtaknila
svoja dva zlata pod vzglavje in mi za¬
šepetala na uho :

Starka se bo jezila, da nisi bil pri
mali... Daj ji nekaj, če ne mi vzame

— 96  —

vse, kar si mi dal... Hudobna starka je...
Hudobna kot vrag!... Da, res je! In
čakaj malo, gospod doktor, da ti po¬
svetim ! Stopnice so zelo nevarne!

Kdo je boljši!

francoski spisal Adam fTflickieuncz.

Po poljskem prevodu poslov. J. A. Glouar.

»V čem se razločuje ljubezen pes¬
nika od ljubezni filozofove ?« — je re¬
kla mlada gospa in odločno vprla oči
v svojo hišno.

»Rajši mi na kratko povej, je odvrnila
ta, stara in prebrisana ženska — koga
gospa bolj ljubiš: ali pesnika Ivana,
ali filozofa Vazilija.

»Ah ! — je vzdihnila gospa, — oba
sta poštena moža, oba me ljubita, a ko-
likorkrat premišljujem, pa se mi zazdi,
da me filozof silneje in bolj goreče
ljubi. Ali še nisi opazila, kako zardi
vsakokrat, ko me zagleda ? Ko sem pri¬
šla zadnjič v salon, je baš razlagal
čudno resne in globoke reči o konč¬
nosti in neskončnosti, o krogih in ko¬
tih, in Bog vedi, o čem še vse, česar ti
ne znam povedati. Misli si filozofa v
največjem ognju svojih dokazov in
vendar je pozabil konec svojih doka¬
zovanj, ko me je zagledal. Njegovo
čelo, ki je bilo dotlej zakrito z meglami

7

Venec slov. pov. VIII.

98

in oblaki filozofije, se je takoj razjas¬
nilo in lice mu je zardelo kakor vrt¬
nica. Povedal mi je, da je podoben mo¬
litveni knjigi, katera mora biti, pa naj-
situdi je resne vsebine, vezana v rdeči
safian, da so ji odprta tudi vrata žen¬
skega budoarja.«

»Prekrasno — je vskliknila starka

— vzemi ta safianast molitvenik, zaroči
se z Vazilijem in ne muči več ljudij s
svojo neskončno neodločnostjo !«

»Ali moja ljuba ! — je povzela be¬
sedo krasna, neodločna gospa — a kaj
se zgodi z mojim ubogim pesnikom ? O
ko bi vedela, kako prekrasne akrostihe,
ode in bajke piše, in vse na mojo slavo,
ter jih daje povrh še natisniti v dnev¬
niku. S kako nestrpnos^o pričakuje
vsako številko! S kakšnim navduše¬
njem in veseljem mi je prinesel prvo
polo, še sveže natisnjeno in še mokro!
S kako nestrpnostjo je raztrgal liste s
prsti, ker ni imel noža pri rokah! In
kakšne prekrasne reči sem tam čitala !
Misli si : zvezde, palme, obrazi, ideali!
A ti vsega tega ne razumeš !... Vedi in
pomni samo to, da sem videla tam svoje
ime, natisnjeno z velikimi črkami! Hči
upravitelja in vdova po polkovniku sta
obledeli same zavisti. Moje ime in v
dnevniku !«

»Resnica — je zamrmrala hišna;

— ne trpim polkovnice, ki povsodi
trobi, da je mlajša od mene. Ah! Tvoj

99

pesnik bi lahko dosegel, da bi ta vražja
polkovnica počila zavisti. Vzemi pes¬
nika !*

»Ali pravijo — je vzdihnila gospa
— da pesniki niso zvesti. Sama vem,
da nisem prva, kateri je Ivan pisal
akrostihe in pesni. Kar pa se filozofa
tiče, sem si v svesti, da mi ohrani svoje
srce. Ne hodi nikamor kakor v knjiž¬
nice in govori navdušeno le o knjigah.
In po zaroki bi se mogel k večjemu v
kak krog zaljubiti, ker sem slišala od
njega, da ni nič lepšega in popolnejšega
na svetu kakor krog. Ali proti takšne¬
mu nasprotniku ne bom zavidna in ne
ljubosumna: takšna ljubezen ni ne¬
varna.«

»Prav imaš, moja draga, zelo prav
imaš, da se bojiš nezvestega moža. Moj
pokojni mož (Bog mu daj večni mir!)
je tožil večkrat o meni, kadar sem mu
boke malo preljubeznivo s palico na¬
mazala, čeprav si je to zaslužil vsled
svoje zakonske nezvestobe. Ubogi moj
korporal!... Mislim, da je bil tudi pes¬
nik, ker je večkrat peval pesmico : »Oj
huzarji prejšnjih let!« in to ga je dr¬
žalo v pokvarjenosti. Filozof bi bil meni
na vsak način ljubši.«

»Ali — je rekla gospa, pesnik mi
je prisegel pri vseh božanstvih Tenarja*),

*) Tenar, laoedonsko obrežje, sedaj Mata-
pan, kjer so si mislili Grki vhod v pekel.

Op. izvir.

— 100  —

da mi ostane zvest. Plakala sem ,
on pa mi je gledal v obraz in s
solzami v očeh govoril prisego ; pri¬
znam ti, da me je zelo ganil. Filozofa
še nisem nikdar videla v solzah. Nežni
mož mi je vsekakor ljubši. Kolikorkrat
se mi poljubi jokati, pa naj tudi moj
mož joče; a ko bi se mi priljubilo omed¬
leti, bi moj pesnik umrl bolesti in
obupa, dočim bi filozof najbrže poslal
po zdravnika.«

»Prav govoriš ! izvrstno ! je zakli¬
cala hišna in klesnila v roke : nezaup¬
ljiv mož je prava groza. Jaz sama sem
tudi dvakrat poskusila omedleti, a veš,
kaj je naredil takrat moj suro vež ? Zvil
je cev iz papirja, jo zažgal na jednem
koncu, vzel drugega v usta in mi puh¬
nil toliko dima v nos, da bi lahko mrt¬
veca vzbudil. Falot! Pasja duša! Je že
moral biti kak filozof posebne vrste.
Ako vse dobro premislim, pa ti povem,
da mi je vendarle pesnik ljubši.«

»Ah, ko bi le ne bil tako svoje¬
voljen! — jo je prekinila gospa. —
Vsak trenutek ima druge muhe. Kriti-
kuje mojo obleko, norčuje se iz moje
govorice, očita mi okrutnost, nezvestobo,
ravna surovo z menoj... o moj Bog!
on je prav neznosen človek. In tedaj
se spomnim filozofa: vedno miren, za¬
dovoljen, odkritosrčen mož. In kadar
sede razmišljam čudno obnašanje pes¬
nikovo, je filozof prepričan, da z obema

101  —

ušesoma poslušam teze, ki jih razvija
pred menoj. Zadnjič mi je rekel, da
sem njegov »absolutum«, kar znači po
moji pameti, da bodem absolutna gospa
njegove usode.«

»Absolutna gospa!« Moj Bog! Tu
ne izgubim besedice več : vzemi filozofa
in to še danes; daj ga takoj poklicati.
Ah, kakšna škoda, da moj korporal ni
bil filozof!«

»In vendar ne zanikujem — jo je
prekinila gospa, da ima pesnik jako
veliko dobrih lastnostij ; ima malo va¬
sico z dobrimi dohodki v denarju, ljubi
veselo življenje in se rad poveseli s
prijatelji. Za gotovo smem pričakovati,
da se v njegovi hiši nebi dolgočasila.«

»To bi mi lahko prej povedala!
je zakričala stara hišna: takšno živ¬
ljenje tudi meni jako ugaja; smelo in
hitro daj roko pesniku in mene postavi
za upravitelji o v vajini vasi.«

»Ali to bi ne trajalo dolgo — je
rekla mlada gospa in žalostno odki¬
mala z glavo. On le prerad razsipava
denar in lahko tako zapraAd vse, kar
ima. Zapravljivost je jako nevarna reč,
ker ji sledi grdo, neznosno uboštvo. A
filozof je tako reden in varčen človek.«

< »Potem mi ne govori več o pes¬
niku! Žena filozofova bodeš in konec!«

»Ali — jo je zopet prekinila naša
junakinja — če sem ti rekla, da je fi¬
lozof bolj varčen, pa sem pozabila do-

— 1C2 —

dati, da nima s čim varčevati; on je že
danes tako ubog, kakor še bode pesnik
kmalu.«

»Če pa je tako — je hišna odgo¬
vorila z največjo resnostjo — potem ti
svetujem, da vzameš za moža našega
starega načelnika Borisa. Res, da ne
govori nikdar o idealih in tudi o abso-
lutu ne; zato pa ima prekrasno pet¬
nadstropno zidano hišo v Moskvi, v
Tverski ulici, in razun tega dvajset-
tisoč rubljev in petdeset kopejk čistih
dohodkov.«

Ta razgovor, ki seje vršil nekega
večera na pragu neke hiše, se razlaga
sam po sebi.

-Nameraval sem s tem završiti ta
spis, a ker vidim, kako važna je snov,
posebno, ker se tiče pesnikov in filozo¬
fov in ker me je vrhu tega osmelila
potrpežljivost čitateljstva, hočem še sam
dodati par besedic.

Ko sem premotrival zgodovino za¬
ljubljenih pesnikov in filozofov, sem
opazil, da je v načinu, kako se ta pro¬
ces pri teh dveh vrstah ljudij vrši,
velik razloček. Skoro vsi pesniki so
opisali zgodovino svoje ljubezni in ome¬
nili vse podrobnosti; ko pa se oženijo,
ne zinejo več besedice o svojem za¬
konu in molče jako skromno o svojih
ženah. Drugače se godi s filozofi; zgo¬
dovina njihove ljubavi je potomstvu iz¬
gubljena, ali zato je zgodovina njiho-

— 103  —

vih žen glasnejša kakor bi si želeli.
Natanko veste, kako so ljubili Ovid,
Petrarka in drugi; kdor pa tega ne ve,
naj čita »Ars amandi« ali sonete o
Lavri — tam izve vse. Kako si je po¬
iskal Sokrat srce svoje Ksantipe, o tem
ne ve nihče ; zato pa najdemo v vsaki
zbirki smešnic in na tisoče zabavljic o
tem nesrečnem zakonu.

Sklepam torej, da postanejo pes¬
niki v zakonu filozofi, ti pa se po poroki
poprimejo satirične poezije. Gospe in
gospodične pa naj blagovolijo razso¬
diti, kateri teh dveh sistemov jim bolje
ugaja.

Vse pa, pesnike kakor filozofe,
druži način, kako se izjalovi njihova
ljubav. Manjka jim najvažnejša dobra
lastnost; lahko uganete, da menim —
denar. Pesnik piše in se sladka celo
svojo mladost, in ko potrka na vrata
svoje ljube, govori s cvrčkotn: »Vse
leto sem peval.« A mravljica, ki skrbno
misli na prihodnjost, odgovori: »Pa

pleši po zim’ !«

Filozofa doleti največkrat ista
usoda, a če si vendar nakloni srce kra¬
sotice, ali je tudi srečen? Slušajmo
Swifta!

Stari Swift primerja filozofovo
glavo z jako prozajičnim orodjem — z
metlo. »Filozofova glava —- pravi, je
zelena, dokler je mlada ; takrat hoče
ves svet očistiti. Vse kraje in kote na-

— 104  —

rave in stvai-jenja prebrska, prav ka¬
kor metla. Počasi pa izgubi listje in
postane gola; potem jo rabi nekaj časa
kakšna stara babura, dokler je ne vrže
skozi okno na kup blata in smetij.

Kdo je torej boljši: pesnik ali fi¬
lozof? Naj odločijo gospe, jaz pa oddam
ž njihovim milostnim dovoljenjem svoj
* glas mestnemu načelniku Borisu, ki
ima velik zidan hram in povrh tega še
čistih dohodkov dvajset tisoč rubljev in
petdeset kopejk.

Pred sodnijo,

Črtica.

Ruski spisal fl. P. Čehou.

V okrožnem mestu N—sk, v ru-
javem Uradnem poslopju, kjer je nasta¬
njena obenem davkarija, okrožna sod¬
nija, vojaško poveljstvo in vsi drugi
uradi, je nekega meglenega jesenskega
dne uradoval okrožnosodnijski oddelek.

To poslopje tišči in tesni gledalca
s svojo dolgočasno,vojašnici podobnozu-
nanjostjo, svojo starodavnostjo in s tem,
da mu nedostaja kakoršnegakoli kom-
forta, kar se kaže znotraj in zunaj. Celo
ob jasnih pomladanskih dnevih se vidi za¬
vito v temo in v svetli mesečni noči,
ko se stope hiše meščanov v eno samo
senco in stoje kakor v sanjah, se dviga
edino nelepo in nesoglasno nad skromno
pokrajino, kali splošno harmonijo in ne
zaspi, kakor da ne more pozabiti ne-
odsluženih grehov. Notranjost je brez
vsake privlačne moči. čuden vtis dela
na človeka, ko vidi, kako se vsi tisti
elegantni državni pravdniki, sodniki in
sodnijski predsedniki, ki doma razgra-

- 106  —

jajo zaradi pegice na tleh, porazumejo
tukaj z brnenjem zračilnih naprav, z
zoprnim vonjem kadilnih svečk in z
nesnago večnovlažnih sten.

Sodnijsko zasedanje je pričelo že
ob desetih. Takoj, z naglico, katere ni
bilo mogoče prezreti, so se pričele
obravnave. Druga za drugo so prišle
tožbe na vrsto ter se hitro odpravljale,
kakor pojedina brez petja, tako da si
človek celotnega vtiska te pisane, vedno
se izpreminjajoče slike ljudi, činov, be¬
sed, nesreče, pravice in krivice, resnice
in laži sploh ne more predstavljati, ne
da bi jo bil, videl sam. Ob dveh je bilo
že mnogo storjenega: dva sta bila ob¬
sojena na prisilno delo, eden v ječo ;
eden je bil oproščen in ena obravnava
odložena. Točno ob dveh je otvoril
predsednik obravnavo zaradi kmeta
Nikolaja Harlamova, ki je sumljiv
umora svoje žene. Sodni dvor je ostal
isti, le na mesto zagovornika je stopila
druga oseba, mlad, golobrad odvetni¬
ški kandidat v uradni obleki s svetlimi
gumbi.

»Pripeljite obtoženca!« je ukazal
predsednik.

Toda obtoženec, ki so ga imeli že
pripravljenega, je korakal že proti svoji
klopi. Bil je dolg, koščen kmet kakih
petinpetdeset let, ves gologlav, z obra-
ščenim licem, katerega ves izraz je bila
mrtva brezbrižnost, in s košato rujavo-

— 107  —

rdečo brado. Sledil mu je majhen, sla¬
boten vojak, s puško v roki.

Neposredno pred klopjo pa se je
pripetila vojaku majhna neprijetnost.
Nenadoma se je izpodtaknil in puška
mu je padla iz roke ; a še med padcem
jo je zopet ujel, pri tem pa se je močno
udaril s kopitom ob koleno. Med ob¬
činstvom se je zaslišalo pritajeno hihi¬
tanje. Od bolečine, ali morda tudi od
sramu zaradi svoje nerodnosti, je vo¬
jak zardel.

Po običajnem izpraševanju obto¬
ženca, klicanju in zaprisezanju prič, je
pričelo čitanje obtožnice. Ozkoprsni,
bledični tajnik, ki je bil mnogo presuh
za svojo uniformo in je nosil obliž na
vratu, je čital z zamolklim, globokim
basom, naglo, kakor duhovnik, brez
povdarka, kakor da se boji, da bi pre¬
več utrudil svoje prsi. Njegove besede
je spremljalo zračilo za zeleno mizo s
svojim enoličnim brnenjem in oboje šu¬
mov se je stapljalo v enega samega, ki
je dajal splošni tišini dvorane uspaven,
omoten značaj.

Predsednik, kratkoviden, ne pre¬
star mož, kateremu se je videlo na
licu, da se nad vse dolgočasi, je sedel
nepremično na svojem stolu in si držal
dlan pred čelo, kakor da si hoče zašči¬
titi oči pred solncem. Ko je napravil
tajnik majhen presledek, da obrne list,
se je hipoma/zdrznil in pogledal z za-

— 108  —

spanimi očmi po občinstvu; nato se je
nagnil k ušesu svojega soseda ter ga
vprašal, vzdihnivši:

»Vi Matvej Petrovič, ste se nasta¬
nili pri Demjanovu?«

»Da, pri Demjanovu,« je odgovoril
tovariš, ki se je tudi prebudil.

»Prihodnjič pridem tudi jaz tja !
Prosim Vas, saj je nemogoče, ostati pri
Tipjakovu ! Hrup in ropot celo noč! Tr¬
kajo, kašljajo, otroci jokajo... nemo¬
goče !«

Državnik pravdnik, rujavolas, prav
dobrorejen gospod z zlatimi naočniki
in lepo, skrbno razčesano brado, je
sedel nepremično kakor kip in čital,
naslanjajo se na komolec, Byronovega
»Kajna«. Njegove oči so bile polne ži¬
vahnega zanimanja in obrvi so se mu
dvigale vedno višje od naslade... Le
poredko se je naslonil nazaj in pogle¬
dal za minuto brez zanimanja pred sebe
in se zaglobil nato zopet v svoje čtivo.
Zagovornik je risal po mizi s topim
koncem svojega svinčnika ter nagibal
glavo na stran, kakor da razmišlja o
težavnih problemih... Njegovo mlado
lice je izražalo le hladno, nepremično
dolgočasje, kakor ga nahajamo na obra¬
zih učiteljev in uradnikov, ki morajo
sedeti dan za dnevom na istem pro¬
storu, gledati iste osebe in iste stene.
Govor,, ki ga je imel govoriti, ga ni
prav nič vznemirjal. Kaj pa je tudi ta

— 109  —

govor ? Po predpisih, po že davno do¬
ločeni šabloni, ga pove tu pred
porotniki, brez čustva in ognja, čuteč
sam, kako brez okrasja in kako dolgo¬
časen je, potem pa — pojde skozi blato
in dež na kolodvor, od tam pa v mesto,
da dobi kmalu zopet nalog, govoriti v
kakšnem okrožnem mestecu... dolgo¬
časno !

Obtoženec si je od začetka držal
široki rokav pred usta in nervozno kaš¬
ljal vanj, obledevaje čimdalje bolj ;
kmalu pa je tudi njega obvladala ti¬
šina, splošna enoličnost in dolgočasje.
S topo spoštljivostjo je zrl na sodnijske
uniforme, na dolgočasne obraze porot¬
nikov in mirno mežikal z očmi. Sod-
nijska obravnava, ki je bila poprej tako
silno težila in plašila njegovo dušo, ko
je sedel še v ječi, je vplivala nanj po¬
mirjevalno. Nikakor ni nahajal tukaj
tega, kar je bil pričakoval. Nad njim
je visela krvava obtožba in vendar ni
videl tu nikakih pretečih obrazov, ni-
kakih grozečih pogledov, nikakoršnega
zanimanja za njegovo nenavadno usodo
in slišal ni nikakih donečih fraz o ma¬
ščevanju itd. ; niti eden izmed sodni¬
kov ga ni pogledal z dolgim in poiz¬
vedujočim pogledom... Pusta okna, ste¬
ne, glas tajnikov, lega državnega pravd-
nika, — vse to je dihalo pisarniško
brezbrižnost, in morilcu se je videlo, da

110  -

ga ne sodijo živi ljudje, nego nekakšen
čuden stroj...

Pomirjeni kmet si ni mislil, da so
tu že navajeni dram in žaloiger življe¬
nja, kakor v bolnišnici vsakdanjih smrti,
in da je ravno v ti mehaniški brezčut¬
nosti zapečačena vsa brezupnost nje¬
govega položaja. Tudi, ko bi ne sedel
mirno, marveč, ko bi vstal in prosil,
klical s solzami v očeh njihovega usmi¬
ljenja, kazal globok kes, da, ko bi tudi
umrl od kesanja, vse bi bilo zaman
proti tem omrtvelim živcem in ti navadi.

Ko je tajnik nehal, je potegnil
predsednik kdovezakaj z roko preko
mize, pogledal obtoženca z dolgim, vpra¬
šujočim pogledom, in vprašal nato, leno
gibaje z jezikom:

»Obtoženec, priznate-li, da ste dne
8. julija zvečer umorili svojo ženo?«

»Nikakor ne,« je odgovoril obto¬
ženec, vstal in si nategnil jopič na pr¬
sih, kakor da mu je nevedoma postalo
neprijetno.

Nato so začeli naglo zasliševati
priče. Dve ženski, pet kmetov in urad¬
nik, ki je bil ogledal položaj, so bili
pozvani. Vsi, poškropljeni z blatom,
trudni od pešhoda in od dolgega čaka¬
nja, zaspani in čemerni, so pripovedo¬
vali eno in isto. Pripovedovali so, da
je živel Harlamov s svojo staro »v mi¬
ru«, kakor drugi: pretepal jo je le te¬
daj, kedar je prišel pijan domov. 9.,ju-

— 111  —

lija, ko je zahajalo solnce, so našli
staro pod streho, z razbito glavo ; po¬
leg nje, v mlakuži krvi, je ležala se¬
kira. Ko so začeli iskati Nikolaja, da
mu sporočijo nesrečo, ga ni bilo niti
doma, niti na cesti. Tekali so okrog
po vasi in ga iskali, pretaknili so vse
krčme in hiše, toda niso ga našli. Bil
je izginil in šele čez dva dni se je ogla¬
sil sam v pisarni, bled, raztrgan in tre¬
soč se na celem životu.

»Obtoženec,« se je obrnil predsednik
h ITarlamovu, »ali bi nam ne mogli pove¬
dati, kje ste bili tista dva dni po umoru ?.«

»Blodil sem po polju okrog... Ni¬
sem jedel, nisem pil?...«

»Zakaj pa ste se skrili, ako niste
umorili svoje žene ?«

»Prestrašil sem se bil... Bal sem se,
da bodem obsojen...«

»Aha!... Prav, sedite!«

Kot zadnji je bil zaslišan okrožni
zdravnik, ki je bil staro raztelesil. Pri¬
povedoval je vse, česar se je mogel
spomniti iz svojega obdukcijskega za¬
pisnika, in kar mu je bilo prišlo zju¬
traj, ko je šel v sodnijo, na um. Pred¬
sednik je opazoval njegove nove, sve¬
tle, črne čevlje, njegovo moderno kra¬
vato, gibanje njegovih ustnic, in nje¬
gova duša je bila ta trenotek pronik-
njena le od ene misli: »Sedaj nosijo vsi
kratke suknje, zakaj si je on sam dal
delati dolgo ?«

— 112  —

Za predsednikom seje slišalo rahlo
škripanje čevljev. Državni pravdnik je
bil stopil k mizi, da vzame neko listino.

»Mihail Vladimirovič« — nagnil
se je k ušesu predsednika, — »ta Ko¬
rejski j je pa jako površno vodil pre¬
iskavo. Brat ni bil pozvan, starešina
tudi ne, popis hiše je nenatančen...«

»Kaj je storiti?« je vzdihnil pred¬
sednik in se nagnil nazaj. »Zanikernost...
in ta dolgčas !«

»Obenem« — je zašepetal državni
pravdnik, »bi Vas opozoril na občin¬
stvo — v prvi vrsti! tretji od desne
strani, ta igralska fiziognomija... To je
najbogatejši mož v mestu. Ima nad pet-
stotisoč rubljev naložene glavnice.«

»Tako? Ne vidi se mu... Kaj, go¬
lobček, ali bi ne naredili odmorov?«

»Po končani preiskavi, potem že.«

»Kakor mislite... No?« in pred¬
sednik se je obrnil k zdravniku. »Pra¬
vite torej, da je smrt hipna?«

»Da, zaradi močne poškodbe mož¬
ganov...«

Ko je bil zdravnik pri kraju, je
pogledal predsednik med državnim
pravdnikom in zagovornikom v praz¬
noto in predlagal:

»Ali imate morda kaj vprašati?«

Državni pravdnik je zanikuje od¬
majal z glavo, ne da bi dvignil oko od
»Kajna« ; zagovornik pa si je odkašljal
in vprašal nenadoma :

— 113  -

»Povejte mi, doktor, ali bi se dalo
morebiti res iz kakovosti rane sklepati
o duševnem stanju storilca?... To se
pravi, hotel sem vprašati, če daje ka¬
kovost rane povoda k sklepanju, da je
bil obtoženec močno razburjen ?«

Predsednik je dvignil svoje za¬
spane, ravnodušne oči in pogledal za¬
govornika. Državni pravdnik je pretr¬
gal svoje čitanje in pogledal predsed¬
nika. Le spogledali so se, njihovi obrazi
pa niso izražali ničesar, niti usmeva,
niti začudenja, niti nevolje...

»Prosim,« je rekel doktor premiš¬
ljeno, »če upoštevamo silo, s katero je
bil udarec zadan... Sicer pa... opro¬
stite... Vašega vprašanja nisem popol¬
noma razumel...«

Zagovornik ni dobil odgovora na
svoje vprašanje, a tudi ni čutil nikake
potrebe, da ga dobi. On sam se je za¬
vedal, da je stavil to vprašanje le iz
dolgega časa, pod vtiskom tišine in br¬
nenja prašila. »

Po odpustitvi zdravnikovi je pre¬
šel sodni dvor k ogledovanju stvarnih
dokazov. Najprej so ogledali kaftan,
na rokavu katerega je bilo videti široko
krvavo liso. Ko so vprašali Harlamova,
odkod ima to liso, je dejal:

»Dva ali tri dni pred smrtjo moje
stare je Penjkov puščal svojemu ko¬
nju... Bil sem tam, no, seveda, poma¬
gal sem... in umazal sem se...«

Venec slov. pov. IX.

8

— 114  —

»Penjkov pa je rekel pravkar, da
se ne more spomniti, da bi bili Vi pri
puščanju navzoč...«

»Ne vem.«

»Sedite!«

Prešli so k ogledovanju sekire, s
katero je bila stara ubita.

»To ni moja sekira,« je izjavil ob¬
toženec.

»čegava pa ?«

»Jaz vem... Jaz nisem imel se¬
kire...«

»Kmet potrebuje sekiro vsakdan.
In Vaš sosed, Ivan Timofejevič, s ka¬
terim ste tesali sami, je potrdil, da je
to gotovo Vaša sekira...«

»Ne vem, toda, kakor pred Bo¬
gom (Harlamov je dvignil desnico in iz¬
tegnil prste), kakor pred istinitim Stvar¬
nikom. Niti ne spominjam se, kedaj sem
imel pravzaprav sam svojo sekiro. Bila
je ena v hiši, da, čeprav nekoliko
manjša, nego ta-le, toda moj sin Prohor
jo je izgubil. Dve leti predno je moral
iti k vojakom, je šel v gozd po drva in
tam jo je izgubil...«

»Dobro, sedite !«

Zdelo se je, da ta sistematiška ne¬
vernost in to, da ga ne marajo poslu¬
šati, Harlamova draži in žali. Pome¬
žiknil je z očmi in lice mu je zardelo.

»Kakor pred Bogom!« je govoril
dalje in iztegnil vrat. »Ako ne verja¬
mete, prosim, vprašajte sina, Prohorja.

— 115  —

Proška, kje je sekira ?« je vprašal ne¬
nadoma s hriplim glasom, obrnivši se
jezno k vojaku. »Kje ?»

To je bil težek trenotek ! Vsi so
bili za hip kakor okameneli... V vseh
glavah, kolikor jih je bilo v dvorani,
se je zasvetila ista, strašna, nemogoča
misel o možnosti groznega, slučajnega
srečanja, in živ človek se ni ganil, da
pogleda vojaku v obraz. Nikdo ni ho¬
tel verjeti svojim mislim in vsakdo je
mislil, da se je zmotil...

»Obtoženec, govoriti s stražo ni
dovoljeno...« je rekel predsednik naglo.

Nikdo ni videl vojakovega obličja,
in bolest je poletela nevidna skozi dvo¬
rano. Sodni pristav je tiho vstal in šel
po prstih ven, loveč ravnotežja z roko.
Cez pol minute so se zaslišali zamolkli
koraki in rožljanje, kakor je navadno
pri premenjavanju straže.

Vsi so dvignili glave in obravnava
se je vršila dalje in vsakdo se je tru¬
dil, da napravi tak obraz, kakor da se
ni zgodilo ničesar.

Stena.

Ruski spisal beonid flndrejeu.

Preuedel d. Q.

I.

Oprezno sva se priplazila do zidu,
jaz in moj gobavi tovariš, in pogledala
sva navzgor. Grebena stene ni bilo vi¬
deti; ravna in gladka je kipela v zrak,
in zdelo se je, kakor da bi rezala nebo
na dve polovici. Naša polovica neba je
bila temnorujava, a proti obzorju temno-
siva, tako, da ni bilo mogoče razločiti,
kje končuje črna zemlja, in kje pri¬
čenja nebo. In zadavljena od zemlje
in neba, je sopla črna noč, ječala votlo
in težko, in z vsakim vzdihom je blju¬
vala iz svojih grudi ostri in pekoči pe¬
sek, ki nam je žgal neusmiljeno naše
rane.

»Poskusiva splezati čez,« je rekel
moj tovariš, in njegov glas je bil ostu¬
den in smrdeč, prav tako, kakor moj.
Nastavil mi je hrbet, in jaz sem stopil
nanj; a stena je bila vse previsoka.
Kakor nebo, sekala je tudi zemljo in

- 117  —

je ležala na nji podobna tolstemu si¬
temu zmaju, izginjala v brezdnu, vspe-
njala se do gora, a glavo in rep je skri¬
vala za obzorjem.

»No, poderiva jo torej !« je pred¬
lagal gobavi.

»Poderiva jo !« sem pritrdil jaz. In
zagnala sva se s prsmi ob zid, in po¬
barval se je s krvjo naših ran. A ostal
je nem in nepremičen. Prijel se nas je
obup.

»Ubite nas!« sva stokala in lazila
naprej, in vsi so se z gnusom obračali
od naju; in videla sva, kako so neka¬
terim hrbtišča kar vzdrgetavala od ve¬
likega studa. Tako sva prilezla do
gladnega. Sedel je naslonjen na kamen,
in zdelo se je, da sam kamen trpi pod
njegovimi ostrimi, bodečimi kostmi. Na
njem ni bilo niti koščeka mesa, kosti
so ropotale, če se je zganil, in suha koža
je zaškripala. Spodnja čeljust mu je
visela navzdol, in iz temne odprtine
ust mu je prihajal suh in hripav glas:

»Laa—čen sem!«

A midva sva se zasmejala in drsala
hitreje dalje, dokler nisva trčila na štiri,
ki so plesali. Hodili so skupaj in potem
spet narazen, objemali drug drugega
in vrteli se, in njih obrazi so bili bledi,
izmučeni in resni. Eden izmed njih je
začel jokati; končal je plesati tisti brez¬
končni ples in je prosil, da bi nehali, a
njegov tovariš ga je molče objel in za-

— 118

vrtel, in ko so pričeli znova hoditi sku¬
paj in spet narazen, mu je kanila pri
vsakem koraku velika in motna solza
na tla.

»Jaz bi tudi rad zaplesal« — je
dejal moj tovariš; a jaz sem ga pov¬
lekel naprej. Zopet je stala pred nami
stena, in pred njo sta čepela dva člo¬
veka. Eden izmed njiju je v enako¬
mernih presledkih bil s čelom ob steno,
dokler ni zgubil zavesti in se zgrudil na
tla, a njegov tovariš je zrl resno nanj,
tiopaval njegovo glavo in potem steno, in
ko je oni prišel spet k zavesti, je rekel;

»Treba še; ni več mnogo ostalo.«
In gobavi se je zasmejal.

»To so norci« — je dejal in na¬
pihnil lica. To so norci. Mislijo, da je
tam zunaj svetlo. A tam je prav tako
temno, in prav tako lazijo po tleh go¬
bavi in prosijo: ubite nas.«

»A starec?« sem vprašal jaz.

»Kaj starec? ... je odgovoril go¬
bavi. Starec je neumen, slep in ničesar
ne sliši. Kdo je videl luknjo, ki jo je
izvrtal v steno? Ali si jo videl ti? Ali
jaz ?«

In razsrdil sem se in ga udaril po
mehurjih, ki so se mu dvigali po čre¬
pinji, in zakričal sem:

^ »A čemu tudi ti sam laziš?«

On je zajokal in oba sva zajokala
in drsala naprej in prosila :

»Ubite nas! Ubite nas!«

— 119  —

Drgetaje so se obračali od naju
in nikedo nas ni hotel ubiti. Lepe in
močne ljudi so oni ubivali, a nas so se
bali dotakniti. Podleži!

II.

Nismo vedeli, kaj je čas, kaj vče¬
raj, danes in jutri. Noč ni šla nikdar
od nas in odpočila za gorami, da bi
prišla od tam spet sveža, jasnočrna in
pokojna. Zato je bila vedno tako trudna,
zasopla in čmerna. Bila je tudi zlobna.
Zgodilo se je kedaj, da ni mogla več
prenašati našega kričanja in stokanja,
gledati naše rane, trpljenje in zlobo, in
tedaj je v divji jezi hropela nje črna,
votlodoneča grud. In rjovela je na nas,
kakor uklonjena zver, ki se ji je zme¬
šala pamet, in jezno je migala z ognje¬
nimi strašnimi očmi, ozarjujočimi črna
brezdanja brezdna, mračno, ponosno-
pokojno steno in vsmiljenja vredno ko¬
pico drgetajočih ljudij. Kakor k tovarišu,
stiskali so se k steni in jo prosili var¬
stva, a ona je bila vedno naša sovraž¬
nica. In noč je bila vsa razsrjena nad
našo malodušnostjo in plašljivostjo, in
pričela je divje krohotati se, tresoč se
s svojim sivim, lisastim trebuhom, in
stare, plešaste gore so lovile in shra-
njale ta satanski smeh. Odmevajoč ga
je ponavljala mračno razveselivša se
stena, razposajena je valila na nas

— 120  —

kamnje, ki je drobilo naše glave in
razmesarjalo naša telesa. Tako so se
veselili ti velikani in klicali drug dru¬
gemu; veter jim je žvižgal divjo melo¬
dijo, a mi smo bežali in s strahom pri¬
sluškovali, kako silno buči nekaj pod
zemljo, silno in votlo, in tolče in prosi
na svobodo. Takrat smo vsi molili:

»Ubite nas!«

A vmiraje vsaki trenotek, smo bili
neumrljivi kakor bogovi.

Prešel je tudi ta izbruh brezum¬
nega gneva in veselja, in noč je pla-
kala solze kesanja in težko vzdihala,
bljuvajo na nas mokri pesek, kakor
bolnica. Mi smo ji z radostjo odpustili
vse, smejali se ji iznemogli in slabi, in
postali veseli, ko otroci, kakor sladko
petje se nam je zdelo vpitje gladnega,
in z veselo zavistjo smo zrli na one
štiri, ki so hodili skupaj in narazen in
se vrteli v brezkončnem plesu.

In s časom smo se začeli vrteti
tudi mi; tudi jaz, gobavi, sem si dobil
začasno tovaršico . In to je bilo tako
veselo, tako prijetno!/ Objel sem jo in
ona se je smejala, miljeni zobje so bili
belkasti, belkasti in lica rožasta, ro¬
žasta. Bilo je to tako prijetno!

Ni treba baš vedeti, kako se je to
zgodilo; veselo so škripali zobje, po¬
ljubi so postajali vedno bolj okusni in
z radostnim krikom sva pričeli biti se
in grizti drug drugega. In tudi ona s

— 121  —

svojimi belimi zobmi me je bila po
bolni glavi, in z ostrimi kremplji se je
zarivala v moje grudi, in prišla je prav
do srca — bila me je gobavega in bed¬
nega, tako bednega. In to je bilo straš-
nejše še, ko gnev noči same in brez¬
dušni krohot zida. Jaz gobavi, sem
jokal in drgetal od straha, in natihoma,
da me nobeden ni videl, sem poljubljal
gnusne noge steni, in prosil jo, naj
mene, samo mene, pusti v oni svet, kjer
ni blaznih, in ni ljudij, ki ubijajo drug
drugega. A stena me ni izpustila. In
pljuval sem na njo, bil po nji s pestjo
in kričal:

»Poglejte jo ubijalko! Onase vam
še smeje.«

A moj glas je bil gnusen, in moj
dih smrdeč, in nikdo ni hotel polušati
me, gobavega.

III.

In zopet sva lazila okrog, jaz in moj
gobavi tovariš, zopet je bilo šumno
krog naju, zopet so molčeče vrteli se
oni štirje, otresali prah s svojih oblek
in oblizavali krvave rane. No mi smo
bili trudni, bilo nam je tužno, in živ¬
ljenje nas je težilo. Moj sopotnik je
sedel, jednakomerno je udarjal po
zemlji z oteklo roko, in šepetal naglo
s svojim gnusnim glasom:

»Ubite nas! ubite nas!«

— 122  —

Naglo sva skočila na noge in se
vrgla med tolpo, a takoj se je razšla,
in videti so se bili samo hrbti. In klanjala
sva se hrbtom in prosila:

»Ubite nas!*

A nepremični in gluhi so bili hrbti,
kakor stena. To je bilo tako strašno,
ko ne vidiš obrazov ljudem, temveč
samo hrbte, nepremične in gluhe.

Moj sopotnik me je zapustil. Za¬
gledal je obraz, prvi obraz, in bil je
prav podoben njegovemu, ves strašan
in razjeden od ran. Bil je to obraz
ženske. Nasmehljal se ji je, in hodil okoli
nje, iztegujoč svoj vrat in razprostirajo
okoli sebe smrad, in tudi ona se mu je
nasmehnila in povesila oči, ki so bile
brez trepalnic.

In pričela sta se ženiti. In v tre-
notku so bili vsi obrazi obrnjeni na
njiju, »in glasan, krohotajoč smeh je
pretresel zdrava telesa: tako smešno
je bilo videti to ljubimkanje. Smejal
sem se tudi iaz. gohmvi: glej, neumn o
je ženiti se, če si tako grd in bolan.

»Norec!« — sem mu rekel z na¬
smehom. — »Kaj naj počneš ž njo?«

Gobavi se je prevzetno nasmehnil
in odvrnil:

»Trgovala bova s kamnjem, ki
pada z zida.«

»Pa otroci?«

«Otroke bova ubivala!«

— 123  —

Kaka neumnost! Roditi otroke, da
se jih ubije. In potem ga ona najbrže
kmalu zapusti — njene oči so tako
lokave!

IV.

Končala sta svoje delo — oni, ki
je bil s čelom ob steno, in tovariš nje¬
gov, ki mu je pomagal. In ko sem pri¬
lezel tja, je visel eden na kavlju, za¬
bitem v zid, in je bil še gorak , a nje¬
gov tovariš je potihoma pel veselo
pesmico.

»Stopi in povej gladnemu« — re¬
kel sem mu ; in on je ubogal in šel, in
mejpotoma pel. In videl sem, kako se
je gladni dvignil s svojega kamna. Za¬
letaval se je in padal, in se zadeval
povsod s svojimi ostrimi lakti, in zdaj
po štirih hodeč, zdaj spet plazeč se, se
je privlekel slednjič k zidu, kjer je visel
obešeni, tleskal je z zobmi in smejal
se vesel, kakor otrok: »Samo košček
noge!« A zamudil je, in drugi, močnejši
so ga prehiteli. Suvaje drug drugega,
praskaje in ujedaje se, so lizali truplo
obešenega in grizli njegove noge, tles¬
kali so zadovoljni z jezikom in ropo¬
tali z razjgrizenimi kostmi. A njega niso
pustili. Čepel je in gledal, kako jedo
drugi in se oblizavajo z jezikom, in
zategnjeno tulenje je hreščalo iz nje¬
govih velikih in praznih ust:

— 124  —

»Laa—cen sem!«

Bilo je smešno. Oni je umrl radi
gladnega, a gladnemu ni ostal niti ko¬
šček noge. / In smejal sem se, in moj
gobavi tovariš se je smejal, in tudi
njegova žena je z nasmehom odpirala
in zapirala svoje lokave oči: popol¬
noma zapreti jih ni mogla, ker je bila
brez trepalnic.

A on je tulil vedno bolj divje in
glasno:

•»Laa—čen sem!«

In hripavost je izginila iz njego¬
vega glasu, ki se je s čistim in jasnim
bronastim zvokom, dvigal navzgor,
udarjal ob zid, in odbivši se od njega
bežal nad temnimi brezdni in sivimi vr¬
hovi gora.

In kmalu so zatulili vsi, ki so stali
ob zidu, a bilo jih je, kakor kobilic, in
pohlepni in gladni so bili vsi, kakor
kobilice ; in zdelo se je, da je v ne¬
znosnih mukah zatulila sežgana zemlja
sama, in odprla široko svoje kamenito
žrelo. Kakor gozd suhih dreves, ki jih
je bučeči veter sklonil na eno stran,
so se dvigale in stegovale k steni kr-
čevito-ravne roke, suhe, revne, kakor
da bi molile, in bilo je v njih toliko
obupa, da so vzdrgetavali kamni, in so
plaho bežali proč sivi oblaki. A nepre¬
mična in visoka je stala stena, in rav¬
nodušno je odbijala ves krik, rezajoč
in prodirajoč gosti, smrdeči vzduh.

— 125  —

In vse oči so se obrnile proti steni,
in ognjeni plameni so švigali iz njih.
Bili so uverjeni in so čakali, da se
zdajpazdaj podere in odkrije novi svet;
v svoji zaslepljeni veri so že videli,
kako se valijo kamni, kako se od vz¬
nožja do vrha trese kameniti zmaj, pijan
od krvi in človeškega mozga. Mogoče,
da so le solze trepetale v naših očeh, a
smo mi mislili, da trepeta stena; in
vedno strašnejše je postajalo naše tu-
lenje !

Gnjev in vrisk bližnje zmage je
zazvenel v njem.

V.

In glej, kaj se je tedaj zgodilo. Na
visok kamen je stopila suha, stara
ženska z udrtimi, suhimi lici in dolgimi
nepočesanimi lasmi, ki so bili podobni
sivi grivi starega, gladnega volka.
Njena obleka je bila vsa razcefrana, da
se je videla žolta koža, njena pleča ko¬
ščena, in nje grudi, ki so že mnogim
dale življenje, so bile suhe in so visele
navzdol, vse izpite od materinstva. Steg¬
nila je roke proti steni — in vsi po¬
gledi so jim sledili; izpregovorila je, in
v njenem glasu je bilo toliko bolesti,
da je sramežljivo utihnil obupni krik
gladnega.

»Vrni mi moje dete .!« — je zakli¬
cala ženska.

— 126  —

In mi vsi smo molčali in se škodo¬
željno smehljali in čakali, kaj odgovori
stena. V sivokrvavih lisah se je svetil
na steni mozeg onega, ki ga jenazivala
ta ženska »moje dete«, in mi smo ne¬
strpno in v strahu čakali, kaj odgovori
podla ubijalka. In bilo je tako tiho, da
smo slišali šum oblakov, plavajočih nad
našimi glavami, in celo črna noč je za¬
dušila ječanje svojih grudij, in je le
z lahkim žvižgom bljuvala žgoči drobni
pesek, ki je razjedal naše rane. In
znova je zadonela surova in grenka
zahteva:

»Neusmiljena, vrni mi moje dete !«
Vedno bolj strašen in besen je posta¬
jal naš nasmeh, a podla stena je mol¬
čala. In tedaj je stopil iz molčeče tolpe
krasen in čmeren starec, in postavil se
je tik ženske.

»Vrni mi mojega sina !« — je za¬
klical. Bilo je tako grozno in veselo !
Moj hrbet se je ježil od mraza, in moja
ramena so se krčila pod nepoznano in
silno močjo, a moj tovariš me je suval
ob bok, brusil zobe, in v šumečih, dol¬
gih valovih se mu je valil smrdeči dih
iz gnjijočih ust.

In glej, spet je stopil nekdo iz
tolpe in je zaklical :

»Vrni mi mojega brata!«

In spet je stopil drugi in je rekel :

»Vrni mi mojo hčer!«

127  —

In glej, pričeli so hoditi moški in
ženske, stari in mladi, in so prostirali
roke, in neizprosno je donela njih
grenka zahteva:

»Vrni mi moje dete!«

Tedaj sem tudi jaz, gobavi, začu¬
til v sebi silo in smelost, in stopil sem
spred in zakričal silno in strašno:

»Ubijalka! Vrni mi samega sebe!«
A ona — ona je molčala. Tako lažnjiva
in podla delala se je, da ne sliši; in
zloben smeh je pretresel moja izjedena
lica, in brezumen srd je napolnil naša
trpeča srca. A ona je molčala, ravno¬
dušno in topo, in tedaj je ona ženska
srdito stresla svoje suhe, rumene roke
in jezno zakričala:

»Bodi torej prokleta, ubijalka mo¬
jega otroka!«

Krasni in čmerni starec je ponovil:

»Bodi prokleta!«

In z bučečim, tisočglasnim stokom
je ponovila vsa zemlja :

»Bodi prokleta! Prokleta! Pro¬
kleta !«

VI.

Globoko je zavzdihnila noč, in
kakor morje, ki ga je vzvalovil or¬
kan in v vsi njegovi težki in rjoveči
sili vrgel na skalo, se je zazibal ves
vidni vsemir, in s tisočerimi, divje ki¬
pečimi grudmi je udaril ob steno. Vi-

— 128  —

soko, gor do oblakov je brizgnila kr¬
vava pena in jih ordečila, in postali so
ognjeni in strašni, in rdeči svit so me¬
tali dol na zemljo, tja, kjer je grmelo,
vpilo nekaj drobnega, neštevilnega, čr¬
nega in divjega. Z zamirajočim ječa¬
njem, polnim neizpovedane boli, se je
odbijalo — a trdno je stala stena in
molčala.

A ni molčala plaho in sramežljivo
— mračen in neskončno pokojen je bil
pogled njenih brezlikih očij, in ponosno,
kakor carica, je spuščala s svojih pleč
purpurni, od krvi namočeni plašč, čigar
rob se je zgubjal sredi razmesarjenih
trupi.

A umiraj e vsaki trenotek, smo
bili neumrljivi kakor bogovi. In znova
je zarjovelo neizmerno morje človeških
teles, in v vsi svoji sili je udarilo ob steno.
In znova se je odbilo in tako mnogo-
mnogokrat, dokler ni utrujeno zaspalo
in utihnilo. Jaz gobavi, semstal prav
ob steni in videl, da se pričenja -  zi¬
bati ponosna carica, in da strah pred
razrušen jem krčevito pretresa vse njeno
kamnje.

»Ona se ruši!« — sem zakričal.
»Bratje, ona se ruši!«

»Ti se motiš, gobavi,« — so mi od¬
vrnili bratje.

In tedaj sem jih zaprosil:

»In četudi stoji ona, ali ni vsako
truplo stopinja k višini? Nas je mnogo,

— 129  -

in življenje naše je težko. Pokrijmo s
trupli zemljo; na trupla nakopičimo
nova trupla in tako pridemo do vršine.
In čeprav ostane samo eden — videl
bo nov svet.«

V veselem upanju sem se ogledal
— in videl sem samo hrbte, ravnodušne,
tolste in trudne. V neskončnem plesu
so se vrteli oni štirje, hodili skupaj in
narazen, in črna noč je bljuvala mokri
pesek, kakor bolnica, in v nedotaknjeni
veličini je stala stena.

»Bratje!« — sem ponovil. »Bratje !«

A moj glas je bil gnusen in moj
dih smrdeč in nikdo me ni hotel poslu¬
šati gobavega.

Gorje!... Gorje!... Gorje!...


Venec slov. pov. VIII.

ITlaljua.

Ilouela ITIaksima Gorkega.

Iz ruščine preložil 0. b.

Morje se je smehljalo.

Pod dihom mlačnega vetra je
vztrepetavalo, površje se je pokrivalo
z lahkimi gubicami, v katerih se je zrca¬
lilo solnce z bliščečim žarom, in sme¬
jalo se je modremu nebu s tisoči sre¬
brnih smehljajev. Po širnem prostran¬
stvu med nebom in zemljo se je nosil
veseli pljusk in šum valov, ki so bili
ob ploščati breg neke peščenine. Ta
glas in blesk solnca, zrcalečega se ti¬
sočkratno v morskih valovih, se je har¬
monično zlival z neprestanim gibanjem,
polnim življenja in veselja.

Solnce je bilo srečno, ker je sve¬
tilo, in morje se je veselilo, ker je
smelo odsevati vriskajočo luč.

Veter je laskavo gladil mogočne
atlasne grudi morja, solnce jih je grelo
s svojimi žarečimi žarki, in morje, dre¬
motno vzdihujoče pod nežno silo tega
ljubkovanja, je nasičevalo topli zrak z
aromo svojih hlapov. Zelenkasti valo-

— 131  -

vi, izbeguje na rumeni pesek, so metali
nanj belo peno svojih bujnih griv, ki
se je topila s tihim glasom na vročem
pesku in ga močila.

Ozka in dolga peščenina je bila
kakor ogromen stolp, ki se je zdel, ka¬
kor bi bil padel z obrežja v morje.
Njegova ostra konica se je zarivala v
brezkončno plan vode, igrajoče se s
solncem, dočim se je zdelo, kakor bi
ležala obal, ločena od nje, v daljavi,
tam, kjer je kalna in soparna megla
zakrivala zemljo. Od tam je z vetrom
preleteval težek duh, nerazumljiv tukaj,
sredi širnega, čistega morja, pod modro,
jasno streho neba.

V pesek peščine, ki je bil posejan
z ribjimi luskinami, so bili zabiti leseni
koli, a na njih so visele mreže, metaje
od sebe pajčevino tankih senc. Nekaj
velikih čolnov in en majhen so stali
drug tik drugega po vrsti na pesku in
valovi, ki so prihitevali na breg, so se
trudili, da bi jih odpeljali s seboj.

Kavlji, vesla, veliki klopčiči vrvi,
jerbasi in sodi so se valjali v neredu
po pesku in sredi njih je stala koča,
spletena iz vrbovega protja, lubja in
ličja. Pred njenim vhodom je bilo na¬
taknjenih na rogovilasto palico dvoje
ponošenih škornjev, s podplati obrnje¬
nimi .proti nebu. In nad vsem tem ka¬
osom je molel v zrak dolg drog z

9*

132  —

rdečo cunjo na koncu, ki je plapolala
v vetru.

V senci enega izmed čolnov je ležal
Vasilij Legostjev, stražnik na peščini,
ki je bila predstraža ribarske obrti
kupca Grebenščekova. Ležal je na
prsih in strmel, opiraje si glavo z
dlamni, tja po morju, do komaj vid¬
nega pasa obali. Tam, v vodi se je vi¬
dela majhna črna točka in Vasilij je
gledal z veseljem, kako je postajala
večja, prihajaje bližje in bližje.

Zamižal je z očmi od bleščeče igre
solnčnih žarkov na valovih in se na¬
smehnil zadovoljno: Tu prihaja Maljva.
Prišla bode, smejala se bode, tako da
bodo zapeljivo plale njeni prsi, objame
ga z močnimi in vendar mehkimi ro¬
kami, poljubi ga in mu začne pripove¬
dovati o novostih tam na bregu s tako
jasnim glasom, da se bodo splašili
galebi. Potem si skuhata dobro uho,*)
popijeta žganja in se vležeta na pesek,
razgovarjaje se in uganjaje zaljubljene
šale. Potem, ko se stemni, si skuhata
čaj, popijeta ga z vkusnimi baranki in
se vležeta spat...

Tako je vsako nedeljo in vsak
praznik v tednu. Zjutraj jo popelje po¬
tem čez morje, ki še sanja v svežem
jutranjem mraku. Ona bo dremala in
sedela na krmi, on pa bode veslal in
zrl vanjo. Smešna je ob takih prilikah,

*) uha-ribja juha.

— 133

smešna in ljubka, kakor sita mačica.
Večkrat zdrkne s klopi na čolnovo dno,
zvije se v klopčič in zaspi kar tam...

Celo galebi so danes utrujeni od
solčne vročine. V vrstah sede na pe¬
sku, z odprtimi kljuni in povešenimi
krili, ali pa se leno, brez krika, zibljejo
na valovih, brez svoje običajne divje
živahnosti.

Pod žarko ljubeznijo solnca se
dvigajo morske grudi tako sladostrastno
in po zraku je razlita opojna utruje¬
nost...

Vasilij je zapazil, da v čolnu ni samo
Maljva. Ali se je morebiti zopet Ser-
jožka obesil nanjo? Vasilij se je težko
obrnil na pesku, sedel je, zakrivši si
oči z dlanjo, je začel z nezadovoljnostjo
v srcu gledati, kedo drugi se še pelje?
Maljva sedi na krmilu in krmari. Veslač
— ni Verjožka; z močjo, toda nerodno
vesla, in ko bi veslal Serjožka, bi
Maljvi ne bilo treba krmariti.

»Hej !« je nepotrpežljivo kriknil
Vasilij.

Galebi na pesku so se prestrašili
in posluhnili.

»He-ej !« se je odzval iz čolna
Maljvin glas.

»S kom se pelješ?«

V odgovor se je zaslišal smeh.

»Vražja ženska!« je polglasno za-
rentačil Vasilij in razžaljeno pljunil.

Bil je jako radoveden, kedo da se

— 134  —

pelje tam in, zvijaje si papirosko, je
zrl srepo v tilnik in hrbet veslača, ki
sta se mu naglo bližala. Glasni pljusk
vode pod silnimi udarci vesel se raz¬
lega po zraku, in pesek škripa pod bo¬
simi nogami stražnika, ki se bori z
nepotrpežljivo radovednostjo.

»Kedo je ta, ki se pelje s teboj ?«
je kriknil, ko je razločil znani mu
smehljaj na lepem in polnem obrazu
Maljve.

»Počakaj no... saj boš videl!« mu
je odgovorila s smehom.

Veslač se je obrnil z licem k bregu
in tudi on se je zasmejal in pogledal
Vasilija.

Čuvaj je načemeril obrvi, domiš¬
ljajo se, kedo bi bil ta fant, ki se mu
je dozdeval nekako znan.

»Veslaj krepkeje!« je velela Maljva.

Od vzmaha je čoln zletel z valom
skoro do polovice na pesek, povesil se
na stran in obstal, a val je smeje se
odšumel v morje nazaj. Veslač je
skočil na breg, stopil k Vasiliju in
dej al:

»Zdravstvuj, oče !«

»Jakov!« je vskliknil Vasilij s po-
davljenim glasom.

Objela sta se in poljubila po tri¬
krat na ustnice in lice, nakar se je za¬
čudenje na Vasilijevem obrazu začelo
mešati z radostjo in zadrego.

— 135  —

»Gledam in gledam... kaj bi bilo,.,
in nekaj me ščiplje v srce... Ah, ti...
ali si res ti ? Glejte no ! Jaz pa gledam
— je-li Serjožka ? Ne, vidim, da ni Se-
rjožlca ! Ah, to si ti !«

Vasilij si je z eno roko gladil brado,
a z drugo je vzmahoval po zraku. Ho¬
telo se mu je pogledati Maljvo, toda na
njegovem obrazu so se bile ustavile
smejoče sinove oči in bilo mu je nepri¬
jetno od njihovega bleska, čustvo za¬
dovoljstva, da ima tako zdravega, le¬
pega sina, se je borilo v njem z za¬
drego zaradi navzočnosti ljubice. Sto¬
pal je z eno nogo na drugo, stoječ
pred Jakovom, in mu stavil vprašanja
naglo zaporedoma, ne da bi čakal od¬
govora na nja. V glavi se mu je vse ne¬
kako zmedlo in posebno neprijetno mu
je postalo, ko so se zaslišale porogljive
Maljvine besede :

»Ne žlobudraj vendar toliko... od
radosti! Pelji ga v kočo in pogosti ga!«

Obrnil se je k nji. Na njenih ust¬
nicah je igral jsmehljaj, ki se mu je ne¬
nadoma zazdel tuj in vsa ona — okrogla,
mehka in sveža, kakor vedno, je bila
ob istem času nekako nova, da, celo
tuja. Obračala je svoje zelenkaste oči
od očeta k sinu in grizla dinjino seme
z drobnimi zobki. Tudi Jakov ju je
gledal, s smehljajem, in nekoliko za
Vasilija neprijetnih sekund so vsi trije
molčali. ‘

— 136  —

»Takoj!« je naglo vskliknil Vasi¬
lij in shitel proti koči. »Pojdita z vro¬
čine, a jaz prinesem vode, pojdem...
uho skuhat! Videl boš, Jakov, s kak¬
šno uho te pogostim! Le poiščita si
senčnat prostorček in počijta se, jaz
bom takoj...«

Pobral je s tal pri koči kotelček,
odšel naglo nekam za mreže in se skril
za njihovo sivo maso.

Maljva in njegov sin sta šla tudi
h koči.

»No, dobri mladenič, spravila sem
te torej k očetu,« — je govorila Maljva,
ogleduje si po strani korenjaško postavo
Jakova.

»Da, prišli smo... A tu je lepo...
kakšno je morje!« Obrnil je k nji svoj
obraz s kodrasto temnoplavkasto bra¬
dico in mežiknil z očmi.

»Morje je široko... No, kaj meniš,
ali se je oče močno postaral?«

»Ne, ne zdi se mi. Mislil sem —
da je posivel, pa ima še malo sivih
las... da ves je tako... krepak...«

»Koliko časa, praviš, da se nista
videla ?«

»Pet let bo... Ko je odšel iz vasi,
mi je teklo sedemnajsto leto...«

Šla sta v kočo, kjer je bilo so¬
parno in dišalo po slanih ribah, in sedla
tam, Jakov na debelo klado, Maljva
na kup vreč. Med njima je stal preža¬
gan sod, katerega dno je služilo Vasi-

- 137

liju za mizo. Vsedši se, sta molče in
pozorno zrla drug v drugega.

»Ti hočeš najbrže tukaj delati?«
je vprašala Maljva.

»Da... še ne vem... Če se kaj najde,
bodem.«

»Pri nas že najdeš dela,« je re¬
kla z uverjenim glasom, ogleduje si £fa
neprestano s svojimi zelenimi tajinstve-
nimi očmi.

On pa je ni gledal, otiraje si z
rokavom srajce svoj potni obraz.

Naenkrat se je zasmejala.

»Mati je poslala očetu po tebi naj¬
brž mnogo dobrih naukov in pozdra¬
vov ?«

Jakob jo je pogledal, načemeril se
in rekel kratko :

»Gotovo... In kaj zato?«

»Nič !« se je zasmejala Maljva.

Njen smeh ni ugajal Jakovu —
kakor bi se norčeval iz njega. Jakov
se je obrnil proč od te ženske in se
spomnil na materine spomine.

Spremila ga je bila do konca vasi,
oprla se ob plot in mu govorila naglo,
mežikaje pogostoma s suhimi očmi :

»Reci mu, Jaša... Za Kriščevo voljo,
reci mu — oče, reci!... Mati, reci, je
sama tam... pet let je preteklo, a ona je
še vedno sama! Stara se, mu reci!...
povej mu, Jakovuška, za božjo voljo.
Mati bode kmalu starka in... vedno je

- 138  —

sama, sama! Dela od zore do mraka.
Povej mu, za Kriščevo voljo...«

In potem je nemo zaplakala ter
skrila obraz v predpasnik.

Tedaj je Jakovu ni bilo žal, a se¬
daj se mu je zasmilila... Strogo je po¬
gledal Maljvo in se pripravil, da jo
krepko ošteje.

»No, tu sem zdaj !« je vskliknil Va¬
silij, stopivši v kočo, s trepečočo ribo
v eni roki in z nožem v drugi.

Bil je že v redu s svojo zadrego,
skrivši jo globoko v sebi, in zdaj je
gledal na nju zadovoljno in mirno, le
v njegovih kretnjah je bilo opaziti ur¬
nost, ki sicer ni bila njegova navada.

»Takoj zakurim ogenj... in pridem
k vama... in potem se pogovorimo, da!
Ah, Jakov, a! Kakšen velik fant si
postal!«

In zopet je odšel iz koče.

Maljva ni nehala grizti pešk, ogle¬
duje si Jakova brez strahu, on pa si je
prizadeval, da ne bi gledal nanjo, dasi
se mu je zelo hotelo tega, in mislil
sam pri sebi:

»Tu se živi menda dobro in sito
življenje... kako gladka je ona, in oče
tudi.«

Ker ga je molk tesnil, je rekel nato
glasno :

»Culico sem pozabil v čolnu...
moram iti po njo!«

— 139  —

Počasi je vstal s svojega sedeža
in odšel. Mesto njega pa je prišel v
kočo Vasilij, ki se je nagnil k Maljvi
in jo nagovoril naglo in srdito :

»No, zakaj si se pripeljala z njim?
Kaj naj mu rečem o tebi ? Kdo si
mi ti ?«

»Prišla sem, to je vse!« je kratko
rekla Maljva.

»Eh, ti... nepremišljena ženska!
Ničesar se ne varuješ... Zakaj ? Kaj naj
sedaj storim ? Ali mu lahko kar narav¬
nost v obraz... kar naenkrat... in doma
imam ženo ! To je njegova mati... To
bi bila morala premisliti!«

Res, treba mi je premišljati! Se
ga-li bojim, ali kaj ? Ali tebe? je vpra¬
šala, malomarno meže s svojimi zele¬
nimi očmi. »In kako si se prej vrtel
pred njim. Tako smešno se mi je
zdelo!«

»Tebi se zdi smešno! Kaj pa naj
storim jaz?«

»Bi si bil prej premislil!«

»Ali sem vedel, da ga bode vrglo
kar tako nenadoma iz morja?«

Pesek je škripal pod Jakovimi no¬
gami in pretrgala sta svoj razgovor.
Jakov je prinesel lahko culo, vrgel jo
v kot in se zagledal v žensko po strani,
z zlimi očmi.

Ona je zamišljeno grizla svoje
dinjine peške in Vasilij je sedel na

— 140

klado, podrgnil si kolena z rokaihi in
rekel nato, z raz misij enim nasmehom.«

»Prišel si torej... Kako si si izmi¬
slil to ?«

»Tako pač... Pisali smo ti...«

»Kedaj ? Nobenega pisma nisem
dobil!«

»Je-li mogoče? A mi smo pisali...«

»Pismo se je torej izgubilo,« se je
razjezil Vasilij.

»Glej no, vrag ga vzemi! Kedar
ga je treba, pa se izgubi!«

»Torej ne veš ničesar o naših za¬
devah ?« je vprašal Jakov, in neverno
pogledal očeta.

»Odkod bi vedel ? Saj nisem dobil
pisma !«

Tedaj mu je Jakov začel pripove¬
dovati, kako jim je poginil konj, kako
so porabili že svečana meseca vse žito
in da niso imeli nobenega zaslužka.
Sena tudi ni bilo dovolj, tako da bi
bila krava skoro poginila od lakote.
Do aprila so se še prerinili, kar se je
dalo, potem pa so sklenili, da pojde Ja¬
kov po končanem poljskem delu k
očetu, da tam v treh mesecih nekaj za¬
služi. O tem da so mu pisali in potem
so prodali še troje ovac, da so kupili
žita in sena, in zdaj je Jakov prišel.

»A, tako je !« je vskliknil Vasilij.
»Tako — o!... le kako je bilo mogoče...
Saj sem vam pošiljal denarja !«

— 14-1  —

»Koliko pa je bilo? Izbo*) smo
zakrpali... Marjo omožili... oralo sem
kupil... Saj je preteklo... celih pet
let!« —

»Da — a ! Torej ni bilo dovolj ?
Tako je stvar... toda moja uha bo
izkipela !«

Vstal je in šel ven.

Počenil je pred ognjem, nad kate¬
rim je visel ldpeči kotliček; bele pene
so sikaje brizgale v plamen, a Vasilij
se je zamislil. Vse, kar mu je pripove¬
doval sin, ga ni bogvekako ganilo, toda
vzbudilo je v njem neprijetno čustvo
do žene in do Jakova. Koliko denarja
jima je bil poslal v petih letih in ven¬
dar nista mogla vzdržati reda v gospo-
spodarstvu. Da ni bilo Maljve, on bi bil
že znal povedati Jakovu. Za to, da je
samovoljno, brez očetovega dovoljenja
odšel iz vasi... za to je bil dovolj pa¬
meten..., pametno gospodariti pa ni
znal! In to gospodarstvo, katerega se
je Vasilij, ki je živel do današnjega
dne prijetno in lahko življenje, spomi¬
njal le prav redkokedaj, se mu je za¬
zdelo sedaj naenkrat, kakor brezdanja
jama, kamor je metal pet let svoj de¬
nar, kakor nekaj, kar je v njegovem
življenju odveč in nepotrebno. Vzdihnil
je, mešaje z žlico uho v kotlu.

V blesku solnca je bil mali, rumen¬
kasti ogenj tako žalosten in bled. Modre

*) Izba - ruska kmetska hiša.

in prozorne strujice dima so se vlekle
od ognja k morju, brizgajočim valovom
nasproti. Vasilij je glodal za njimi in
mislil na sina, na Maljvo in na to, da
bode živel po prihodu Jakova slabše,
ne več tako svobodno, kakor poprej...
Sedaj je Jakov gotovo že uganil, kedo
je ta Maljva.

Ona pa je sedela v koči in delala
fantu zadrego s svojimi predrznimi in
izzivajočimi očmi, v katerih je nepre¬
nehoma igral nasmeh.

»Gotovo si pustil nevesto v vasi ?«
je dejala in pogledala Jakovu v obraz.

»Morebiti sem jo,« je nevoljno od¬
govoril ta in v duhu ošteval Maljvo.

»Ali je lepa?« je zanikerno vpra¬
šala ona.

Jakov je molčal.

»Kaj molčiš? Ali je lepša nego
jaz, ali ni?«

Nehote ji je pogledal v obraz.
Imela je rjavkasta in polna lica, sočne
ustnice so se ji napol odpirale v pre¬
drznem smehljaju in drhtele. Rožnata
katunasta jopica je nekako posebno do¬
bro pristojala njenemu telesu, pokazuje
okrogla pleča in napete, polne prsi.
Toda njene zvite, zelenkaste, smejoče
se oči mu niso ugajale.

»Čemu govoriš tako?« je vzdihnil
Jakov s prosečim glasom, dasi je
želel govoriti ž njo strogo in resno.

— 143  —

»Kako pa naj govorim?« se je za¬
smejala ona.

»In zakaj se sedaj smeješ?«

»Tebi se smejem...«

»Kaj ti pride na um?« je vprašal,
zmeden in razžaljen in zopet povesil
oči pred njo.

. Ni mu odgovorila.

Jakovu se je začelo dozdevati, kaj
da je ona očetu, in to ga je oviralo, da
ni mogel svobodno govoriti z njo. Ta
slutnja ga ni presenetila; slišal je bil,
da si ljudje, ki iščejo zaslužka daleč od
domačije, mnogo dovoljujejo, in razvi-
del je, da bi tako zdrav človek, kakor-
šen je njegov oče, težko prestal toliko
časa brez ženske. In vendar mu je bilo
neprijetno pred njo, kakor pred očetom.
In potem se je spominjal matere — iz¬
mučene, čemerne ženske, ki dela tam v
vasi od zore do mraka...

»Uhica je gotova!« je naznanil

Vasilij, stopivši v kočo. »Prinesi žlice,
Maljva !«

Jakov je pogledal očeta, mi¬

sleč si:

»Videti je, da biya večkrat pri

njem, ako ve, kje ležijo žlice!«

Ko je našla žlice, je rekla Maljva,
da jih mora iti k morju omit, in da ima
na krmi čolna steklenico žganja.

Oče in sin sta zrla za njo in,

o stavša sama, sta molčala nekaj časa.

— 144

»Kje si jo dobil?« je vprašal
Vasilij.

»Vprašal sem za-te v kontorju in
ona je bila tam... Pa mi je rekla : Kaj
boš hodil peš po pesku, peljiva se v
čolnu; tudi jaz grem k njemu. In tako
sva prišla.«

»Da — a... — Kolikokrat sem mi¬
slil: Kakšen je pač sedaj Jakov?«

Sin se je dobrodušno nasmehnil
očetu v obraz in ta smehljaj je dal
očetu poguma.

»A... Kako ti ugaja ta babnica?«

»Prav dobro...« je rekel Jakov in
pomežiknil z očmi.

»Saj človek ni gozdni strah, bratec
moj !« je vskliknil Vasilij, vzmahuje z
rokama. »V začetku sem trpel... potem
pa nisem mogel več! Navada.. Oženjen
človek sam. In sploh... krpa mi tudi
obleko in tako dalje... In sploh... Žen¬
ski in smrti ne uideš!« je zaključil ves
uverjen svoje besedovanje.

»Kaj to meni mar?« je rekel Jakov.
»To je tvoja stvar, jaz nisem tvoj
sodnik.«

Sam pri sebi pa je mislil.

»Takšna ti bode... šivala hlače...«

»In končno sem šele štirideset let
star... Stroškov mi ne dela mnogo, saj
ni moja žena...« je govoril Vasilij.

»Res, da,« mu je pritrdil Jakov,
misleč si: »Ta ti že zna molzti iz žepa!«

Prišla je Maljva s steklenico vodke
in syežnjem peciya v roki in ysedli so

— 145  —

se k uhi. Jedli so molče, glasno obse-
savali kosti in jih pljuvali iz ust na
pesek k vratom. Jakov je jedel mnogo
in hlastno; to je moralo ugajati Malj vi,
ki se je prijazno nasmihala, gledaje,
kako se mu napihujejo zagorela lica in
naglo gibljejo vlažne, polne ustnice.
Vasilij je jedel malo, toda delal se je,
kakor da je yes zaglobljen v jed; —
to mu je bilo potrebno, da je mogel ne¬
moten in neopažen od sina in Maljve
razmišljati o syojem razmerju do njiju.

Veselo in ljubko pesem valov so
trgali divji, zmagoslavni kriki golobov.
Vročina sedaj ni bila več tako pekoča,
in od časa do časa je potegnil v kočo
veter, prepojen s svežo vonjavo morja.

Po okusni uhi in ko je izpil nekaj
kozarcev vodke, so začele zreti oči Ja¬
kova nekako čudno. Začel se je ne¬
umno smejati, zoltati, zehati in gledati
Maljvo tako, da se je zazdelo Vasiliju
potrebno, reči mu:

»Ti, Jašuška, lezi tu-le do čaja...
potem pa te vzbudiva.«

»To se lahko zgodi-i...« je pritrdil
Jakov in se zvalil na vrečo. »Kam...
gresta pa vidva ? Ha-ha !«

Vasilij, zmeden od njegovega
smeha, je počasi odšel, a Maljva je stis¬
nila ustnice, privzdignila obrvi in od¬
govorila Jakovu :

»To te nič ne briga, kam midva
greva! Kaj si ti ? Ti si še fantiček,

10

Venec slov. pov. IX.

— 146  —

veš! Vidiš, dečko, kaj si!... in potem je
odšla.

»Jaz? Dobro!« je vskliknil Jakov
za njo. »L-le poča-akaj... ha-ha-ha! Jaz
ti pokažem! Dobro! Takšna... gospo¬
dična !« Pomrmral je še nekoliko in za¬
spal s pijanim, sitim smehljajem na za¬
rdelem obrazu.

Vasilij je vtaknil v pesek tri kavlje,
sklenil njihove zgornje konce, vrgel
črez nje pletenino ter legel v to pri-
prosto napravljeno senco, položivši si
roke pod glavo, in gledaje v nebo. Ko
je stopila Maljva k njemu in sedla po¬
leg njega na pesek, je obrnil' obraz
proti nji in zapazila je, da je razžaljen
in nezadovoljen.

»No, stari?« ga je vprašala, smeje
se. »Ali si se slabo razveselil sina ?«

»Glej, zdaj se mi smeje... In za¬
kaj ? Le zaradi tebe...« je mračno de¬
jal Vasilij.

»Kaj? Zaradi mene?« se je lokavo
začudila ona.

Kako pa ?«

»Oh, ti siromaček! Kaj pa sedaj?
Naj ne pridem več k tebi, kaj?  a?  No...
pa ne pridem...«

»Glej, kakšna čarovnica si!« jo je
pokaral Vasilij.

»Eh, vi ljudje!... On se smeje, ti
tudi... in vendar sta mi vidva najbližja!
In zakaj se smejeta? Vraga!« obrnil
se je stran od nje in umolknil.

— 147  —

Ona pa si je objela koleni z ro¬
kama in zrla, tiho se zibaje s telesom,
s svojimi zelenimi očmi nepremično na
blesteče, radostno morje ter se smeh¬
ljala z enim izmed tistih zmagoslavnih
smehljajev, katerih ima toliko vsaka
ženska, ki razumeva silo svoje krasote.

Čoln na jadra je drčal po vodi,
kakor velika, neokretna ptica s sivimi
krili. Bil je daleč od brega in plul je
še dalje, tja, kjer sta se zlivala morje
in nebo v eno celoto, — y sinjo brez¬
končnost, ki je vabila k sebi s svojo
zmagoslavno tišino.

»Kaj molčiš?« je vprašal Vasilij.

»Premišljam...« je rekla Maljva.

»O čem pa misliš ?«

Tako Tako...« je dejala, s privzdignje¬
nimi obrvi in dostavila po kratkem
molku: »Tvoj sin je zal fant...«

»Kaj to tebi mar !« je ljubosumno
vskliknil Vasilij.

»Kaj pa še!«

»Ti... pazi!« je rekel on in jo po¬
meril s strogim pogledom, polnim
suma. »Ne uganjaj neumnosti! Čeprav
sem miren človek, toda ne draži me...
da !« — ,

Stisnil je zobe in pesti ter nada¬
ljeval :

»Danes si začela nekaj igrati, ka¬
kor hitro si prišla... Jaz tega še ne ra¬
zumem... toda pazi, to ti povem, če pri¬
dem stvari na sled, se ti ne bode godilo

10*

— 148  —

dobro! In takšne smehljaje imaš...
takšne tuje-... in sploh vse... Opraviti
znam tudi s takšnimi, kakoršna si ti...

»Ne straši me vendar, Vasja...« je
zaprosila ona ravnodušno in ne da bi
ga pogledala.

»Zato pa! Ne šali se...«

»In ti ne grozi !«

»Pritisnem ti eno, če boš kaj uga¬
njala...« je grozil Vasilij, razvnemajo se.

»Tepel me bodeš ?« se je obrnila
k njemu, zroča mu radovedno v raz¬
burjeni obraz.

»Kakšna grofica pa si ? Nabi¬
jem te...«

»Ali sem — tvoja žena, ali kaj ?«
ga je vprašala Maljva s povdarkom in
mirno, in ne da bi počakala odgovora,
je nadaljevala: »Misliš li, da boš delal
z menoj ravnotako, kakor si bil nava¬
jen, biti ženo brez vzroka ? Tega pa ne.
Svobodna sem, sama svoja gospa in ni¬
kogar se ne bojim. Ti pa se bojiš
sina; kako si se prej obnašal pred
njim — sram te bodi! Pa mi še
groziš!«

Prezirljivo je zmajala z glavo in
umolknila. Njene hladne, brezbrižne
besede so razljutile Vasilija. A nikdar
je še ni bil videl tako krasne, in čudil
se ji je, ko jo je gledal.

»Le klepetaj in besediči...« je go¬
voril, zroč vanjo z zaljubljenimi očmi.

— 149  —

»In še nekaj ti povem : Hvalil si

se proti Serjožki da brez tebe, kakor
brez kruha, ne morem živeti. To si le
domišljaš... Lahko, da ne ljubim tebe
in ne hodim k tebi, temveč da mi ugaja
le ta kraj...* in pokazala je z roko ši¬
roko okrog sebe. »Morebiti mi ugaja to,
da je tukaj le morje in nebo in da ni
nikakih podlih ljudi. A, da si ti tukaj
— to mi je vseeno. To je, kakor da
plačujem za ta kraj... Ko bi bil Ser-
jožka tukaj, bi prihajala pač k njemu,
in da živi tu tvoj sin, hodila bi tega
obiskavat... Najbolje pa bi bilo, ko bi
ne bilo nikogar izmed vas tu... vsi ste
mi zoprni!... če hočem, s svojo lepoto
si vedno lahko izberem kmeta po svoji
volji... Saj nisem tvoja žena...

>Tako-o?!«je ljuto puhnil Vasilij
in jo zgrabil nenadoma za vrat. »Tako-o
torej misliš ?«

Tresil jo je, toda ona se ni bra¬
nila, dasi ji je rudel obraz in so
se ji oči podlivale s krvjo. Položila je
le obe svoji roki na njegovo, ki jo je
davila za grlo, ter mu zrla srepo v
obraz.

»To torej tiči v tebi?« je hripel
Vasilij, vedno bolj razjarjen. »In mol¬
čala si... in me objemala... laskala si se
mi... jaz ti pokažem !<

Pripognil jo je k tlom in jo udaril
z naslado po tilniku enkrat... dvakrat...
s teškimi udarci svoje krepko stisnjene

— 150  —

mišičaste pesti. Prijetno mu je bilo, ko
je padla njegova roka v zamahu na
njen polni, prožni vrat.

»Na... tu imaš, kača!... A-a?«  je
vprašal zmagoslavno in jo pahnil od
sebe.

Molče in mirno, brez glasu je pa¬
del na hrbet, razmršena, rdeča in vse¬
eno krasna. Njene zelene oči so ga gle¬
dale izpod vejic in gorele v hladnem,
pretečem sovraštvu. On pa, oddihajesi
od razburjenosti in prijetno zadovoljen
nad izhodom svoje jeze, ni videl nje¬
nega pogleda ; ko pa jo je pogledal s
prezirljivim zmagoslavjem — se je tiho
zasmejala.

V začetku so komaj drhtele njene
polne ustnice, potem so se zasvetile oči,
na licih ste se napravili dve jamici in
zasmejala se je. Začuden jo je gledal
Vasilij, ko se je smejala tako glasno in
zadovoljno, kakor da je ni pravkar
tepel.

»Kaj, ti... vrag!« je kriknil ljuto
in jo surovo potegnil za roko.

»Vajska!... Tepel si me?« je vpra¬
šala ona šepetaje.

»No, jaz... kedo pa drugi?« Brez-
razumno je zrl vanjo, ne vedoč, kaj mu
je storiti ? Ali jo naj udari še enkrat ?
Toda že ni bilo več jeze v njem, in nje¬
gova roka se ni dvignila nad njo.

— 151  —

»Torej me ljubiš ?« je vprašala zo¬
pet in toplo mu je postalo od njenega
šepeta.

»Dovolj... vražja ženska!« je rekel
mračno. »Ali ti je bilo treba ?«

»Vajska! A jaz sem mislila, da me
že ne ljubiš več... mislila sem : zdaj je
prišel sin k njemu in zapodi me zaradi
sina...«

In venomer se je smejala s čud¬
nim, preglasnim smehom.

»Neumnica!« je dejal Vasilij, na-
smehnivši se nehote. »Kakšen gospod
mi je sin ?«

Začel se je sramovati in zasmi¬
lila se mu je, nato pa se je zopet spom¬
nil njenih besed in rekel strogo:

»Sin nima s tem ničesar opraviti...
Toda tega, da sem te tepel, si kriva
sama; zakaj pa si me dražila?«

»To sem storila nalašč... hotela
sem te izkušati,« je odgovorila in z la¬
skavim smehljajem je pritisnila svojo
ramo k njemu.

On pa je plaho pogledal proti koči
in jo objel.

»Eh ti... izkušala si me! čemu to?
Vidiš, kaj imaš od tega ?«

»Ničesar,« je dejala Maljva uver-
jeno »saj se ne jezim... Tepel si me iz
ljubezni? Toda jaz te že poplačam.«
Nepremično je zrla vanj, zdrznila se in

— 152

ponovila z nižjim glasom: »Oh! kako
ti poplačam!«

Vasilij je slišal v teh besedah pri¬
jetno obljubo, ki se mu je sladko po¬
laskala, in vprašal je z zadovoljnim na¬
smehom :

»Kako pa?... No, kako?«

»Boš že videl!« je rekla Maljva
mirno, jako mirno, toda njene ustnice
so drhtele.

»Oh, ti, srček moj !« je vzkliknil
Vasilij zaljubljen in jo krepko objel.
»Ali veš, da si mi zdaj še dražja, ko
sem te tepel. Res da ! Mnogo bližja si
mi!«

Galebi so se nosili nad njima. La¬
hek veter je donašal od morja peno va¬
lov skoro do njunih nog in tako pomir¬
ljivo je zvenel neugnani smeh morja...

»Oh, saj pravim!« je vzdihnil Va-
silj in ljubkoval zamišljen z žensko, ki se
je privijala k njemu. »In kako je vse
napravljeno na svetu : kar je greh, to
je sladko. Ti ne razumeš ničesar... jaz
pa včasih razmišljam o življenju - in
strašno mi postane. Posebno ponoči, ke-
dar ne morem spati... Gledaš: Pred
teboj — morje, nad teboj — nebo in
vsenaokrog — tako temno in grozno...
in človek je sam. In tedaj postane sam
za sebe tako ma-ajhen, majhen in zdi
se mu, da se maje zemlja pod njim in
da razven njega ni nikogar na nji. Ko

— 153  —

bi bila vendar ti pri meni v takih hi¬
pih... tedaj bi bila vsaj dva...«

Maljva je ležala, z zaprtimi očmi,
na njegovih kolenih in molčala. Raskavi,
toda dobri, od solnca in vetra zaruja-
veli obraz Vasilija se je nagibal nad
njo in njegova dolga, obledela brada
ji je ščegetala vrat. Ženska se ni pre¬
maknila, le njene grudi so se dvigale
visoko in enakomerno. Vasilijeve oči so
blodile zdaj proti morju, zdaj nad temi
prsi, ki so mu bile tako blizo. In go¬
voril ji je o tem, kako dolg čas mu je
samemu in kako mučne da so brezspa-
nje noči, polne temnih misli o življe¬
nju. Potem ji je začel poljubljati ust¬
nice, počasi in cmokaje s svojimi usti
tako glasno, Jtakor bi jedel vročo in
mastno zabljeno kašo.

Tri ure sta prebila tam, in ko se
je solnce že začelo spuščati v morje, je
dejal Vasilij z dolgočasnim glasom :

»No, zdaj pojdem kuhat čaj...
gost se kmalu zbudi.«

Leno, kakor razvajena mačka, se
je zvalila Maljva stran, on pa je z ne-
voljo vstal in odšel proti koči. Ženska,
komaj privzdignivša vejice, je pogle¬
dala za njim in vzdihnila, kakor si od-
dihajo ljudje po bremenu, ki jih je
težilo.

“ Pretekla je še ena ura, in tukaj so
sedeli vsi trije okrog ognja pri kipečem
čajniku ter pili čaj, razgovarjaje se.

— 154

Solnce je že oblivalo morje z ži¬
vimi barvami zapada, in zelenkasti va¬
lovi so se pod njegovo čarovito silo
blesteli kakor škrlat in v nežni rožnati
barvi.

Vasilij, srebaje čaj iz belega gli¬
nastega vrčka, je izpraševal sina o vasi
in pripovedoval svoje lastne spomine
o nji. Maljva je poslušala njuno počasi
se razvijajoče besedovanje, ne da bi se
mešala v razgovor.

»Torej žive kmetje po starem?« *

»Žive, kakor pač gre,« je odgovoril
Jakov.

»Ali potrebuje človek vaše vrste
mnogo? Izbo in dovolj kruha... in ko¬
zarček vodke ob praznikih... Ne da. Pa
še tega nimamo... Ali bi bil jaz prišel
tu-sem, ako bi se dalo živeti doma ? V
vasi sem sam svoj gospodar, človek, ki
je vsem enak... tukaj pa — sluga...«

»Zato pa je tukaj boljše življenje
in manj dela...«

»No, tudi tega mi ne pravi! Včasih
ga je toliko, da človeka vse kosti bole
in potem se dela tukaj tudi za tuje
ljudi, doma pa zase.«

»A zaslužiš več,« je mirno govoril
J akov.

V duhu se je Vasilij strinjal o si¬
novimi trditvami, da je v vasi i delo i
življenje težje, nego tukaj, toda kdove
zakaj ni maral, da bi sin to znal. In

— 155  —

dejal mu je surovo: »Ali si seštel tu¬
kajšnji zaslužek? V vasi, brat...«

»Je temno in tesno, kakor v jami«,
se je zasmejala Maljva. »In posebno
življenje žensk — so same solze.«

»Babje življenje je povsod enako
in povsod sije isto solnce...« se je na-
čemeril Vasilij, pogledavši jo.

»O, to ni res!« je vskliknila ona
živahno.

»V vasi se moram omožiti, naj si
hočem ali nočem. In omožena žena je
večna sužnja: žanji, predi, za živino
hodi in otroke rodi!... Kaj pa ostane
za njo samo. Edini moževi udarci in
psovke...«

»Ne samo udarci...« ji je segel Va¬
silij v besedo.

»Tukaj pa, je nadaljevala ona, ne
zmenivša se za njegov ugovor, »tukaj
pa nisem nikogar last. Svobodna sem
kakor golob! Kamor hočem, lahko zle¬
tim ! Nikdo mi ne zagradi pota... Nik-
do se me ne dotakne!«

»Kako, ne dotakne?« je vprašal
Vasilij, z nasmehom in s spominjajočim
glasom.

»No... za to te že izplačam !« je de¬
jala ona tiho in njene blesteče oči so
Ugasnile.

Vasilij se je zasmejal s prezirljivo
dohrohotnostjo.

»Eh ti... drzna si sicer, a slaba!
Babje besede govoriš. V vasi je treba

— 156  —

žensk za življenje... tukaj pa so... le
za zabavo... Pomolčal je in dostavil
nato: 1  Za greh.«

Ko je njun razgovor zastal, je Ja¬
kov zamišljeno vzdihnil, rekoč:

»Vidi se, kakor da to morje nima
konca!«

Vsi trije so pogledali molče v pu¬
stinjo pred seboj.

»A ko bi bilo vse to zemlja’« je
vskliknil Jakov in široko razmahnil
z roko. «Ko bi bila črna zemlja!... In
ko bi jo človek mogel razorati!«

»Glejte no!« se je dobrodušno za¬
smejal Vasilij in odobruje pogledal sinu
v obraz, ki je bil celo zarudel od sile
želje, katero je izrazil. Prijetno mu je
bilo slišati v sinovih besedah ljubezen
do zemlje in pomislil je, da pokliče ta
ljubezen Jakova morda kmalu iz izku-
šnjav svobodnega delavskega življenja
v vas nazaj. On pa ostane tukaj z
Maljvo in vse pojde staro pot...

»To si dobro povedal, Jakov ! Tako
mora govoriti kmet! Kmet je krepak
od zemlje; dokler je na nji — živi, a
kadar se je odtrgal od nje — je propal!
Kmet brez zemlje je drevo brez kore¬
nin : obdelati se da, živeti pa ne more
dolgo ; — segnije! In svoje gozdne kra¬
sote nima več, obglodano je in okleščeno,
ni, da bi ga pogledal!... Prav pametno
si govoril, Jakov...«

— 157  —

A morje , vsprejemaje solnce v
svoja nedrija, ga je pozdravljalo s pes¬
mijo pljuskajočih valov, ki so se kopali
v neizrekljivem raznoličju žarkov, s ka¬
terimi se je poslavljalo. Božanski vir
životvorne luči se je tu poslavljal od
morja s krasno harmonijo svojih barv,
da bi vzbudilo kjerkoli, daleč od teh
treh ljudi, ki so zrli za njim, spečo
zemljo z radostnim svitom svojih jut¬
ranjih žarkov.

»Kar duša se mi taja, kedar gle¬
dam, kako zahaja solnce... bogme da !
je rekel Vasilij, obrnivši se k Maljvi.

Ona je molčala. Modre Jakovove oči
so se nasmihale, ko so blodile v daljavi
morja. Dolgo so zrli vsi trije tja, kjer
so ginile in gasnile poslednje minute
tega dneva. Pred njim je tlelo oglje
pod čajnikom. Za njimi je že razgri¬
njala noč po nebu svoje sence. Rumeni
pesek je temnel, galebi so izginili kdo-
vekam; — vsenaokrog je postalo tako
tiho, tako sanjavosladko... In celo ne¬
ugnani valovi, ki so prihitevali na breg
peščeni, niso šumeli več tako veselo in
glasno, kakor podnevi.

»Kaj sedim?« je rekla Maljva. »Iti
je treba.«

Vasilij je pogledal sina.

»Kam se ti mudi?« je zamrmral
nevoljno.

»Počakaj... kmalo vzide mesec...«

— 158  —

»Kaj mesec?« Tudi tako se ne
bojim... saj ne grem prvikrat ponoči
odtod!«

Jakov je pogledal očeta, poizku¬
šajo prikriti smehljaj, ki mu je zasijal
v očeh, s tem da je zamižal; potem je
pogledal Maljvo — tudi ona je zrla
vanj — in postalo mu je neprijetno.

»No, tedaj pa pojdi...« je dejal Va¬
silij, ki se je jezil in dolgočasil.

Ona je vstala, poslovila se in od¬
šla počasi ob bregu pečine, a valovi,
ki so se ji metali pod noge, so se igrali
ž njo. Na nebesu so se trepetaje uži-
gale zvezde, — njegove zlate cvetke.
Švetlobarvna jopica Maljve je ginila v
mraku, oddaljuje se od Vasilija in nje¬
govega sina, ki sta jo spremljala z
očmi.

»Ljubček, pridi... k meni ti,
h grudim mojim se privij! —«

je zapela Maljva z visokim in tenkim
glasom.

Vasilju se je zazdelo, da je obstala
in čaka. Jezno je pljunil, misleč si: »To
dela nalašč... draži me, vražja ženska !«

>?Ali slišiš... poje!« se je nasmehnil
Vasilij.

Bila je njunim očem le še siva lisa
v somraku.

»Ne smilijo naj se ti prša moja,

prelepa bela laboda dva!«

se je raznašal nad morjem njen glas.

— 159  —

Čujte no!» je vskliknil Jakov in se
nagnil z vsem truplom tja, odkoder so
plavale te zapeljive besede.

»Torej gospodarstvo ti ni šlo
doma?« se je zaslišal raskavi glas Va¬
silija.

Brezrazumno ga je pogledal Jakov
in se vrnil v prejšnjo lego.

Utapljajo se v šumu valov, so jima
plavale v uho pretrgane, posamezne
besede burne pesmi:

»Ah... spati ni moč
...mi sami... to noč!«

»Vroče je!« je nevoljno vskliknil
Vasilij tfer se izleknil po pesku. »Saj
je že vendar noč... in še je vroče! To
je prokleta dežela...«

«To se je... podnevi pesek razgrel«
je rekel Jakov, nekako jecljaje in se
obrnil vstran.

»Kaj delaš?... Ali se morda sme¬
ješ?« je vprašal oče surovo.

»Jaz?« je nedolžno vprašal Jakov.
»Zakaj bi se neki?«

»Zato pa, ker bi se ne imel za
kaj...«

In molčala sta.

In skozi šum valov je prihajalo k
njima kakor vzdihi, kakor laskavo
preseči klici.

— 160

Pretekla sta dva tedna in zopet je
bila nedelja, — zopet je ležal Vasilij
Ljegostjev na pesku pri svoji koči, in
pričakoval Maljvo. In širno morje se je
smeje igralo z zrcalečim se solncem, in
legije valov so se porajale, da bi vzhi-
tele na pesek, vrgle nanj peno svojih
grebenov in zbežale iznova v morje
ter se razstopile v njem. Vse je bilo
prav tako, kakor pred štirinajstimi
dnevi. Le Vasilij, ki je čakal poprej
svojo ljubico z mirno uverjenostjo, jo
je čakal danes nepotrpežljivo. Preteklo
nedeljo je ni bilo, danes mora priti
torej na vsak način. Dvomil ni, da
pride, toda rad bi jo bil videl prej-
koprej. Jakov ju danes ne bode
motil; predvčerajšnjim je prišel z dru¬
gimi delavci vred po mreže in po¬
vedal, da gre že v nedeljo zjutraj v
mesto kupit srajc. Stopil je v službo
pri ribarstvu po petnajst rubljev na
mesec ; že večkrat je bil na ribjem lovu
in zdaj je zrl pogumno in veselo. Dišal
je, kakor vsi drugi, po slani ribi in bil
je umazan in raztrgan, kakor vsi. Va¬
silij je vzdihnil ob misli na sina.

»Kaj bi pač utegnilo tukaj postati
iz njega... na kriva pota zaide... in po¬
tem ne bode hotel več v vas nazaj... In
Vasilij sam bode moral...«

Razven galebov ni bilo nikogar na
morju. Tam, kjer ga je ločila od neba
tenka proga peščenega brega, so se po-

— 161

javljale na tisti progi včasih majhne,
črne točke, premikale se in izginjale.
A noben čoln se ne prikaže, čeprav
je že poldne; solnčni žarki padajo ma¬
lodane navpično na morje. Ob tem času
je bila Maljva sicer že vedno tu.

Dva galeba sta se spoprijela v
zraku in se borita tako, da leti perje
od njiju. Njiju ljuti kriki trgajo veselo
pesem valov, tako harmonično zlito s
praznično tišino sijočega neba, da se
zdi kakor zvok radostne igre solnčni h
žarkov na morski ravnini. Galeba pa¬
deta v vodo in se bijeta tam, kričita
divje od bolečin in zlobe, in vnovič se
dvigata v zrak, preganjaj e drug dru¬
gega... Njuni tovariši pa — cela jata
— kakor da ne vidijo tega hudega boja,
požrešno love ribe, premetavaje se yrh
zelenkaste, prozorne vode, ki se z njimi
igra.

Vasilij gleda galebe in težko mu
je v duši. čemu se tepo? Je-li malo
rib v morju?... Tako tudi ljudje drug
drugemu branijo živeti. Eden si izbere
košček, a drugi mu ga iztrga iz ust.
Zakaj? Saj je še dovolj koščkov v živ¬
ljenju. Čemu jemati človeku to, kar je
on že vzel za sebe?... Večkrat se do¬
gaja ta zavistna borba tudi zaradi
žensk: človek ima žensko, a drugi mu
jo vzame, zvabivši jo k sebi. čemu je¬
mati, ko je na svetu toliko svobodnih

Venec slov. pov. IX.

11

— 162  —

žensk brez gospodarja? Grdo je vse to
in vznemirljivo...

A morje je bilo prazno. Znana mu
temna lisa se ni prikazala na njem,
tam daleč ob bregu...

»Ali se še ne pelješ? No, pa ni
treba... Menda si mislila, da bom ža¬
loval za teboj.«

In prezirljivo je pljunil proti bregu.

Morje se je smejalo.

Vasilij je vstal in šel v kočo; na¬
meraval si je skuhati obed, toda, ker
se je domislil, da ni lačen, se je vrnil
na prejšnje mesto in legel zopet na
pesek.

»Da bi prišel vsaj Serjožka!« je
vskliknil v mislih in začel misliti o Ser-
jožki. »To je človek — kakor strup.
Vsem se smeje, nad vsakega gre s
pestmi. Zdrav je, brati in pisati zna...
in mnogo sveta je že videl,... toda pi¬
janec! Veselo je ž njim... Vse babe le¬
tajo za njim, čeprav še ni dolgo, od¬
kar ^se je prikazal., Le Maljva ga ne
mara... Ni je in ni! Ta preklicana bab¬
nica ! Morebiti se je razjezila nanj, ker
jo je udaril? Ali ji je to kaj novega?
Kako so jo bili le drugi! In tudi on bi
ti zdajle dal,« si je mislil Vasilij.

Tako, misle zdaj na sina, zdaj na
Serjožko, bolj nego na vse drugo pa
na Maljvo, je stopal Vasilij po pesku
semtertje in čakal. Nemirno razpolo¬
ženje se mu je izpreminjalo nevede v


- 163  —

temno sumnjo, toda ni se hotel ustaviti
pri nji: Tako je prebil čas do večera,
skrivaje si svojo slutnjo, zdaj vstajaje,
zdaj šetaje po pesku — zdaj se je vle-
gel zopet na tla. Morje je bilo že po¬
temnelo, on pa je še vedno razgledoval
njegovo daljavo, pričakuje čolne.

Toda Maljve ni bilo tisti dan.

Ko je legel spat, je Vasilij sam
pri sebi jezno zmerjal svojo službo, ki
mu ni dovoljevala, peljati se na breg,
a ko je zaspaval, je skočil večkrat
kvišku, ker se mu je dozdevalo skozi
dremoto, da pljuskajo vesla nekje v
daljavi. Tedaj si je prikladal roko k
očesu, kakor senčnik in gledal v temno,
kalno morje. Na bregu sta gorela dva
ognja, a na morju ni bilo nikogar.

»Dobro, čarovnica!« je grozil Va¬
silij... A potem je zaspal težko spanje.

Na bregu pa se je godilo tisti dan

to-1 e:

Zjutraj zarana, ko solnce še ni pri¬
pekalo tako vroče in ko je vejal z
morja osvežujoč hlad, je Jakov vstal.
Šel se je iz barake k morju umivat, in
prišedši k bregu, je zagledal Maljvo.
Sedela je na krmi velikega barkasa, ki
je bil do polovice potegnjen na pesek
in si česala mokre lase, spustivši gole
noge črez krov.

Jakov je obstal in jo začel gledati
z radovednimi očmi.

11

— 164  —

Njena katunasta jopica, ki na pr¬
sih ni bila zapeta, se je bila spustila z
ene rame, in ta rama je bila tako bela
in okusna.

Ob krmo barkasa so bili valovi in
Maljva se je sedaj dvigala nad morjem,
zdaj spuščala tako nizko, da so se njene
gole noge skoro dotikale vode.

»Ali si se kopala, kaj?« ji je za¬
klical Jakov.

Obrnila je lice k njemu, malomarno
pogledala, nogi in si začela zopet česati
lase, ter odgovorila :

»Da, kopala sem se... Kako, da si
tako rano vstal?«

»Ti si vstala še prej...«

»A kakšna primera sem ti jaz?«

Jakov je pomolčal.

»Težko bi ti bilo, živeti po mojem
načinu...« je dejala ona.

»Oh? Ali si tako strašna?« se je
nasmehnil Jakov, počenil in se začel
umivati.

Zajemaje vodo v prgišče, si jo je
pljuskal v obraz in prhal z ustmi od
bodečega občutka svežosti. Potem si je
obrisal lice s srajčinim rokavom in
vprašal Maljvo:

»Zakaj me vedno strašiš?«

In zakaj me ti vedno gledaš?«

Jakob ni pomnil, da bi jo bil gle¬
dal več nego druge delavke, toda sedaj
ji je rekel nakrat:

»Ko si pa vendar tako okrogla !«

— 165

»Le počakaj, da pride oče na tvoje
lumparije, on ti že pomeri hlače!«

Lokavo in izzivalno mu je pogle¬
dala v obraz.

Jakob se je zasmejal in zlezel na
barkas zopet in razumel, o kakšnih
lumparijah da govori, a ker je že go¬
vorila, jo je gledal pozorno.

»Kaj me briga oče?« je govoril,
idoč k nji po palubi barkasa. »Saj te
ni kupil ?«

Sedel je poleg nje in se zagledal
v njeno golo ramo, polurazgaljene prsi,
njeno celo postavo, svežo in krepko,
dišečo po morju.

»Kako... bela si!» je vskliknil za-
divljen, gledaje jo neprestano.

»A ne zate...« je odgovorila ona
kratko, ne da bi ga pogledala ali da
bi si popravila odprto obleko.

Jakov je vzdihnil.

Pred njima se je širilo nedogledno
morje v soju jutranjega solnca. Majhni,
igrajoči se valovi, rojeni v nežnem
dihu vetra, so pljuskali tiho ob deske
barkasa. Tam v daljavi se je risala pe¬
ščina, kakor brazgotina na atlasnih
prsih morja. Na mehkem ozadju neba
se je videl drog kakor tanka črtica in
razločila se je rudeča cunja, ki je na
njegovem koncu plapolala v vetru sem-
tertja.

»Da fantič,« je začela Maljva, ne
da bi pogledala Jakova, »okusna sem,

— 166

a ne za tebe... In nikdo na svetu me
ni kupil... In tudi tvojemu očetu nisem
podložna. Po svoji volji živim... Ti pa
mi ne hodi preblizu, zakaj jaz ne ma¬
ram stati med teboj in Vasiljem... Ne
maram prepira in krega... Ali si ra¬
zumel ?«

»Kaj pa ti storim?« se je začudil
Jakov. »Saj se te ne dotaknem... samo
šalim se!«

»Dotakniti se me tudi ne smeš !«
je dejala Maljva.

Rekla je to z zaničevanjem, ki je
žalilo v njem i moža i človeka. Jezno,
skoro zlo čustvo se ga je polastilo in
njegove oči so se zasvetile.

»O? Ne smem?« je vskliknil in se
primaknil bližje k nji.

»Ne smeš!«

»No? In če se te dotaknem?«

Dotakni se me!«

»Kaj bode potem ?

»Udarim te po zatilniku, da zletiš
v vodo.«

»Kar daj me!«

»Le pritakni se me !«

Pogledal jo je z žarečimi očmi in
jo prijel naenkrat od strani s svojimi
silnimi šapami, ter ji stisnil grudi in
vrat.

«Tako! No... bij! No... kaj?«

»Pusti me, Jaška!« je dejala ona
mirno, skušaje' se osvoboditi iz njegovih
drhtečih rok.

167  —

»Saj si me hotela po tilniku.?«

»Pusti! Pazi, kesal se boš!«

»No... le ne grozi, ne! Eh ti... ma¬
lina !«

Stisnil jo je k sebi in se vsesal s
svojimi debelimi ustnicami v njeno
rožnato lice.

Ona se je prešerno zasmejala, pri¬
jela Jakova krepko za roko in se vrgla
naenkrat s silnim sunkom vsega svo¬
jega telesa naprej. Tako sta padla sku¬
paj, kakor težka masa, v vodo in
se skrila v ; peni in brizgu. Potem se je
prikazala nad vzburkano vodo glava
Jakova s prestrašenim obrazom in po¬
leg nje se je dvignila, kakor galeb,
tudi Maljva na površje. Jakov, obupno
razmahuje z rokami, je bil vodo okrog
sebe in tulil in rjovel, a Maljva je pla¬
vala z glasnim smehom okrog njega in,
pljuskaje mu z/čoko  slano vodo v obraz,
se je potapljala, umikaje se širokim
zamahom njegovih šap.

»Hudič!« je zakričal Jakov, prhaje.
»Utonem! Dovolj!... Bogme... utonem!
Voda je... grenka!... Ali ti... potapljam
se!« —■

Ona pa ga je bila že pustila in
plavala k bregu, veslaje z rokami, ka¬
kor možki. Tam se je spretno pognala
zopet na barkas in zrla smeje se na
Jakova, ki je plaval počasi k nji. Mokra
obleka, ki se ji je vlegala po telesu, je
risala njene forme od kolen do pleč, in

— 168  —

Jakov, dospevši do čolna in prijemši
se z rokami zanj, se je zagledal s po¬
željivimi očmi v to mokro, skoro golo
žensko, ki se mu je veselo smejala.

»No, zlezi ven... tulenj!« mu je
govorila skozi smeh in pokleknjvša,
mu je podala roko, z drugo pa se je
oprla ob čolnov rob.

»Jakov jo je prijel za roko in
kriknil razvnet:

»No... Zdaj se drži! Jaz te... iz¬
kopani !...«

Vlekel jo je k sebi, stoje do ra¬
men v vodi; valovi so begali preko
njegove glave in brizgaliMaljvi v obraz,
razbijajo se ob čolnu. Ona se je krem-
žila, smejala, zavriskala nakrat in sko¬
čila v vodo, ter vzela Jakovu ravno¬
težje s pezo svojega telesa.

In zopet sta se začela igrati, ka¬
kor dve yeliki ribi, brizgajo drug v
drugega, vriskajo, prhaje, rjove in po¬
tapljajo se.

Solnce je zrlo na njiju in se jima
smejalo in tudi stekla v oknih ribiških
barak, v katerih se je zrcalilo, so se
smejala. Šumeli so valovi, katere sta
razbijala s svojimi krepkimi rokami, a
galebi, splašeni od te borbe dveh ljudi,
so leteli s presunljivim krikom preko
njunih glav, kateri ste izginjali pod
valovi, ki so prihitevali iz morskih
daljav...

— 169

Končno sta zlezla na breg, utru¬
jena in napivša se vode in sedla na
solnce, da se oddahneta.

»Fej!« se je nakremžil Jakov in
pljunil. »Kaka ostudna voda? Zato je
je menda toliko!«

»Ostudnih reči je mnogo na svetu...
Fantov na pr.... batjuški, koliko jih je!«
se je smejala Maljva, izžemaje vodo iz
svojih las...

Njeni lasje so bili temni in, Čeprav
ne dolgi, vendar gosti in valoviti.

»Zatorej si se zaljubila v starca!«
se je zlobno nasmehnil Jakov in jo
dregnil z laktom v bok.

»Nekateri starec je boljši od mla¬
dega...«

»In če je oče lep, mora biti sin še
lepši...«

»Glej no ! Kje si se učil ba h arij e ?«

»Dekleta so mi pravila v vasi, da
sem prav čeden fant.«

»Mar dekleta to razumejo. Mene
bi vprašal...«

»Kaj pa si ti? Ali nisi dekle...«

»Bila sem. A... enkrat sem rodila !«

»To je lahko res, ali dobro ni!«
je dejal Jakov in se zasmejal.

»Tepec!« mu je rezko kriknila
' Maljva in se obrnila proč od njega.

Jakov se je splašil in umaknil.

Blizu pol ure sta molčala oba, ob¬
račajo se k solncu tako, da bi čim preje
posušilo njuno obleko.

— 170  —

V barakah, — dolgih, umazanih
skednjih s strehami na eno stran — so
se vzbujali delavci. Od daleč — do
barak je bilo poldrugsto sežnjev — so
bili podobni drug drugemu — raztrgani,
razmršeni in bosi... Do brega so priha¬
jali njihovi hripavi glasovi, nekdo je
razbijal po praznem sodu, gluhi udarci
so se razlegali, kakor da bobna kedo
na veliki boben. Dve ženski sta se
kriče prepirali in neki pes je lajal.

»Vstajajo,« je rekel Jakov. »In jaz
sem hotel danes zarana v mesto... zdaj
pa sem zabil čas tu s teboj...«

»Od mene ne pride nič dobrega,«
je rekla brez šale, z resnim obrazom.

»Zakaj me vedno strašiš?« se je
začudil Jakov.

»Boš že videl, kako te bode oče...«

Ta opomin na očeta ga je nemu¬
doma razjezil.

»Kaj bode oče? No?« je vskliknil
surovo. »Oče! Nisem več otrok... Kako
važno... Tu je drugačen red... in jaz
gledam, nisem slep... On sam ni pra¬
vičen... prav nič se ne zatajuje... Torej,
pri miru me pusti!«

Ona mu je pogledala porogljivo v
obraz, ter vprašala radovedno :

«Pri miru naj te pustim? In kaj
nameravaš ti...«

»Jaz?« Napihnil je lica in vzbočil
prsi, kakor da se upira v težko breme.
»Jaz? Marsikaj lahko storim! Sveži

zrak me je že dovolj cbyel in spihal
vaški prah raz mene!«

»To je bilo hitro!« je porogljivo
vskliknila Maljva.

»No? Veš kaj, vzamem te očetu...
izneverim te mu...«

»Res?«

»Ali misliš, da se ga bojim?«

»Kaj govoriš?«

»Slišiš,« je rekel Jakov jezno in
vznemirjeno, »ne draži me! Jaz... le
glej !«

»Kaj?« je vprašala mirno.

»Nič!«

Zdaj se je obrnil proč od nje in
molčal smehljaje se drzno in samo¬
zavestno.

»Kako nagel si! Pisar tam-le ima
majhnega, črnega psička, ali si ga videl ?
Tisti je prav takšen, kakor ti. Oddaleč
laja, kakor da te hoče vgrizniti, ako
pa se mu približaš, stisne rep in zbeži!«

»No, prav!« se je razjezil Jakov.
»Boš že videla, kakšen človek sem, boš
že videla!«

Ona pa se mu je smejala v obraz.

Proti njima je šel počasnih ko¬
rakov in gibaje se s telesom, žilav,
bronopolten človek z gostim kožuhom
razmršenih, ognjenordečih las na glavi.
Njegova srajca brez pasa je bila raz¬
trgana na hrbtu skoro do vratu in da
bi mu rokava ne ušla z rok, ju je bil

— 172  —

zavihal prav do rame. Hlače so bile
zbirka raznovrstnih krp, a noge bose.
Na njegovem, z mozolji gosto pose¬
janem obrazu so se svetile drzno ve¬
like, modre oči, nos, širok in zavihan
kvišku, je dajal celi njegovi postavi
nesramno in prekanjeno lice. Ko je šel
k njima, je obstal in blesteč se v solncu
s svojim telesom, ki je gledalo skozi
neštevilne lukje njegove lahke obleke,
se je glasno useknil, pogledal ju z vpra¬
šujočimi očmi ter smešno nakremžil
obraz.

»Včeraj se je Serjožka malo napil,
danes pa je Serjožkin žep, kakor jer-
bas brez dna... Posodita mi dvogrivnik.*)
Saj ga tako ne vrnem...«

Jakov se je dobrodušno nasmejal
njegovim drznim besedam in Maljva se
je nasmehnila, zroča na njegovo raz¬
trgano postavo.

»Dajta, vraga! Poročim vaju za
dvogrivnik! — ali hočeta?«

»Oh ti prekanjenec! Ali si pop?«
se je smejal Jakov.

»Neumnež! V Ugliču sem služil
popu za hlapca... daj dvogrivnik !«

»Ne maram se poročiti!« mu je
\odgovoril Jakov.

• Pa daj — vseeno! Potem ne po¬
vem tvojemu očetu, da si se lotil nje-

*) dvogrivnik = dvugrivjonnyj = novec
za 20 kopejk.

173  —

gove krasotice,« je nadaljeval Serjožka,
oblizavaje si z jezikom svoje suhe, raz¬
pokane ustnice.

»Le zlaži se mu, ti bode že verjel.«

Bom se zlagal in verjel mi bode,«
je obljubil Serjožka, »in potem te na¬
bije — oh, kako!«

»Ne bojim se ga !« se je nasmehnil
Jakov.

»No, potem te nabijem sam!« je
mirno izjavil Serjožka in zamižal z
očmi.

Jakovu je bilo žal dvogrivnika,
toda drugi so mu že pravili, da se z
Serjožko ni treba razpirati in da je
vedno bolje, ugoditi njegovim zahtevam.
Mnogo ne zahteva, a če se mu ne da
— napravi pri delu kakšno hudobijo,
ali pa pretepe človeka brez vzroka. In
Jakov, spomnivši se teh naukov, je
vzdihnili in segel v žep.

»Tako je prav!« ga je pohvalil
Serjožka, spustivši se poleg njega na
pesek. »Poslušaj me vedno in pameten
boš. Kaj pa ti,« se je obrnil k Maljvi,
»ali me kmalu vzameš? Pripravi se
hitro, dolgo te ne bodem čakal...«

»Capin ti,« mu je odgovorila Maljva,
»luknje si prej zasij, potem se po¬
meniva.«

Serjožka je pogledal svoje luknje
s kritiškim očesom in zmajal z glavo.

»Daj mi raje svojo jopo...«

— 174  —

»Tako!« je rekla Maljva in se za¬
smejala.

»Ne, res da! Daj... — ali imaš
morda kakšno staro ?«

»Hlače si kupi,« mu je nasvetovala
Maljva.

»Raje zapijem denar...«

«Bolje jeN se je zasmejal Jakov,
držeč štiri petice v roki.

»Kako pa? Pop mi je pravil, da
mora skrbeti človek za svojo dušo in
ne za svojo kožo. In moja duša za¬
hteva vodke, ne pa hlač. Daj sem de¬
nar! Tako, zdaj se napijem... Očetu
povem pa vendarle.«

»Povej mu!« je zamahnil Jakov z
roko in veselo namežiknil Maljvi ter
jo dregnil v hrbet.

»In tudi nabiti te ne pozabim...
kakor hitro bom imel kaj časa, te pre¬
tepem.«

»Zakaj pa?» je nemirno vprašal
Jakov. v

»Že vem, zakaj... Torej, ali me
kmalu vzameš?« se je obrnil Serjožka
k Maljvi.

»Povej mi vendar, kaj bova de¬
lala in kako bova živela... potem si
premislim...« je dejala ona resno.

^erjožka je pogledal na morje,
zamižal z očmi, obliznil si ustnice in
dej al:

»Ničesar ne bova delala... hodila
bova po svetu okrog.«

— 175  —

»In kaj bova jedla?«

«No, je mahnil z roko Serjožka,
»ti govoriš, kakor da si mi mati. Kaj
in kako ? Dolgočasne ste, ve ženske!
Mar vem, kako in kaj ? Zdaj pojdem
pit...«

Vstal je in odšel proč od njiju,
spremljan od čudnega smehljaja Maljve
in neprijaznega pogleda mladeniča.

»Kakšen poveljnik je to!« je rekel
Jakov, ko je bil Serjožka že daleč. »Pri
nas v vasi bi takšnega nepridiprava
kmalu ukrotili... Dobro bi ga pretepli,
pa bi bilo... Tu pa se boje!...«

Maljva ga je pogledala in rekla
skozi zobe:

»Ah ti, prašiček! Ali poznaš nje¬
govo ceno ?.»

»Kaj, poznaš? Takšni so kup po
pet kopejk, in tudi le tedaj, ako jih gre
sto na kup !«

»Tako!« je porogljivo vskliknila
Maljva. »To je tvoja cena... On... on
pa je bil že povsodi... vso zemljo je
menda prepotoval in nikogar se ne
boji...«

»Koga pa se bojim jaz ?« je hrabro
vprašal Jakov.

Ona mu ni odgovorila, zasleduje
zamišljena igro valov, ki so prihitevali
k bregu in majali težki barkas. Njegov
jadrenik se je majal semtertje in krma,
dvigaje se in padaje v vodo, je pljus¬
kala po nji. Ta zvok je bil glasen in


— 176

nekako jezen — kakor da se hoče bar-
kas odtrgati od brega in uiti na široko,
svobodno morje in se jezi nad vrvjo,
ki ga je držala.

»No, zakaj ne greš ?« je vprašala
Maljva Jakova.

»Kam naj grem...« je odgovoril on.

»Hotel si v mesto...«

»Ne pojdem !...«

»No, pa pojdi k očetu!«

»A ti?«

»Kaj ?*

• Greš tudi?«

»Ne...«

»No, potem tudi jaz ne grem.«

»Ali se'boš celi dan tiščal mene?«
ga je mirno vprašala Maljva.

»Saj te ne potrebujem,« je rekel
Jakov razžaljen, vstal in odšel proč od
nje.

Toda zmotil se je, ko je rekel, da
je ne potrebuje. Brez nje mu je po¬
stalo dolg čas. Neznano čustvo se je
rodilo v njem po razgovoru ž njo —
nejasen protest proti očetu, nema ne¬
zadovoljnost nad njim. Včeraj tega ni
bilo in tudi danes ne do srečanja z
Maljvo... A zdaj se mu je zdelo, da
mu je oče nekako na poti, dasi
je daleč odtod, na tisti peščini tam v
morju, ki jo komaj vidi oko... Potem
se mu je zdelo, da se Maljva očeta
boji. A ko bi se ga ne bala, popolnoma
drugače bi bil napravil ž njo. Sedaj

— 177  —

pa mu je dolgčas po nji, dasi še
zjutraj ni prav nič mislil na njo.

In hodil je semtertja ter mračno
gledal ljudi, ki so hodili mimo, ter iz¬
menjeval leno ž njimi po nekaj besed.

Tam, v senci barake, na sodu sedi
tisti. Serjožka, brenka na balalajko in
poje, delaje smešne obraze:

»Prosim Vas, gospod redar,

Ne hudujte se nikar...

V luknjo odpeljite me,
da ne padem tukaj-le...«

Okrog njega stoji dvajset prav
takšnih capinov, kakoršen je sam, in
vsi ti, kakor sploh vse tukaj, diše po
slanih ribah in solitru. Štiri umazane
in grde ženske sede blizo te gruče na
pesku in pijo čaj, ki si ga nalivajo iz
velikega pločevinskega čajnika. A tam
se ga je zopet že na vse zgodaj napil
neki delavec: valja se po pesku in
skuša vstati, toda pada vedno iznova.
Nekje plače ženska s cvilečim glasom,
od druge strani plavajo zvoki razglašene
harmonike... in povsodi leže ribje lus¬
kine.

Opoldne si je Jakov poiskal senčno
mesto med gručo praznih sodov, legel
tam in spal do večera, a ko se je zbudil,
je zopet začel bloditi po obrežju, brez
vsakega jasnega cilja, le nekaj ga je
vleklo kdovekam, ne da bi se tega za¬
vedal.

Venec slov. pov. IX.

1°2

— 178  -

Ko je hodil tako dve uri okrog,
je našel Maljvo daleč od barak pod
mladim vrbovim grmom. Ležala je po¬
strani na tleh, držala v rokah neko
raztrgano knjižico in se mu smehljala
nasproti.

»Tukaj si!« je rekel in sedel po¬
leg nje.

»Ali me iščeš že dolgo?« ga je
vprašala s prepričanjem.

»Kaj sem te iskal?« je vskliknil
Jakov, ki je zapazil hipoma, da je res
tako, ves čas, od jutra do sedaj jo je
iskal nevede. In začudeno je pomajal
z glavo.

»Ali znaš čitati in pisati?« ga je
vprašala ona.

»Znam... a slabo... vse sem že po¬
zabil.«

»Tudi jaz... Ali si hodil v šolo?«

»Da, v vaško.«

»Jaz pa sem se sama naučila...«

»No ?«

«Res... V Astrahanji sem služila
pri odvetniku za kuharico in njegov
sin me je naučil čitati.»

»Torej se nisi sama...« je dejal
Jakov.

Ona ga je pogledala in vprašala
zopet:

»Ali bi rad čital knjižice?«

»Jaz? Ne... čemu bi jih?«

179  —

»Jaz pa jih rada... tudi zdaj sem
prosila pisarjevo ženo za knjigo in
berem...«

»O čem ?«

»O svetem Alekseju...«

Irr pripoveduje mu zamišljeno,
kako je mladenič — sin bogatih in od¬
ličnih starišev, zapustil nje in svojo
srečo, potem pa se je vrnil k njim in
živel pri njih na dvorišču, skupaj s psi,
ne da bi jim povedal do svoje smrti,
kedo da je, — je Maljva tiho vprašala
Jakova:

»Zakaj je storil tako?«

»Kdo ve?« je ravnodušno odgo¬
voril Jakov.

Griči peska, nameteni od valov in
vetra, so ju obdajali. Iz dalje je pri¬
hajal zamolkel šum — pri barakah so
ropotali. Solnce je zahajalo in na pesku
je ležal njegov rožnobarveni odsev.
Žalostno vrbovo grmovje je stresalo
svoje revno listje v lahkem vetru, ki
je pihal z morja. Maljva je molčala po¬
slušaje nekaj.

»Zakaj danes nisi šla tja — na
peščino ?«

»Kaj to tebi mar?«

Jakov si je odtrgal list, začel ga
žvečiti in gledati jo po strani s pože¬
ljivimi očmi, premišljuje, kako ji naj
reče to, kar mu je treba.

»Kedar sem sama... in je tako
tiho... bi plakala... ali pela. Samo,

12 *

— 180  —

da lepih pesmi ne znam, a plakati me
je sram...«

Jakov je slišal njen polni in pri¬
jetni glas, a to, kar je slišal, ga ni
prav nič zadelo, marveč le še poostrilo
je njegove želje.

»Ti, veš kaj...« je zamolklo izpre-
govoril Jakov, primaknivši se k nji, a
ne da bi jo pogledal, »poslušaj, kaj ti
rečem... Jaz — sem mlad fant...«

»In neumen, neu — umen,« je s pre¬
pričanjem zategnila Maljva ter zmajala
z glavo.

»No, naj bom neumen,« se je ne¬
nadoma razvnel Jakov. »Ali ie tu po¬
treba uma ? Neumen — tudi prav ! Toda
vidiš, reči hočem... ali bi hotela z mano.«

»Ne govori... Nočem!...«

»česa nočeš?»

«Ničesar!«

»Ne bodi neumna!« — in prijel jo
je previdno za rame. »Pomisli...«

»Poberi se proč, Jaška!« je rekla
ona surovo in otresla njegovo roko
raz sebe. »Poberi se!«

Vstal je in se ozrl naokrog.

»No... če si takšna, pa me piši v
uho ! Takšnih, kakor ti... je tukaj mnogo.
Misliš, da si boljša od drugih?«

«Ti si ščene,« je rekla mirno, vstala
in si otresla pesek raz obleko.

In šla sta skupaj nazaj. Počasi sta
hodila, ker so se noge vgrezale v pesku.

- 181  —

/  Jakov jo je zdaj surovo nagovar¬
jal, naj ugodi njegovi želji, zdaj ji je
brezbrižno dokazoval, da ni edina žen¬
ska v naselbini in da ni boljša od dru¬
gih, toda ona se mu je mirno in hladno
posmehovala in mu odgovarjala z rez¬
kimi besedami.

Naenkrat, ko sta bila že blizu ba¬
rak, je on obstal in jo prijel za ramo.

»Nalašč me dražiš?! Zakaj to?
Pazi... jaz ti...«

»Pusti me, pravim!« Izvila se je
njegovim rokam in odšla, a izza neke
barake ji je prišel nasproti Serjožka
in stresivši svojo kuštravo ognjenordečo
glavo, je rekel hudobno.

»Oho! Zabavala sta se!«

»Hodite k vragu, vsi!« je jezno
kviknila Maljva.

A Jakov je obstal Serjožki. na¬
sproti ter mrko gledal vanj. Med njima
je bilo deset korakov razdalje.

Serjožka je zrl Jakovu srepo v
oči. Stavša tako za minuto, kakor dva
ovna, ki se hočeta zaleteti z glavo
drug v drugega, sta šla molče vsak
svojo pot.

Morje je bilo tiho in rudeče od
zapada, nad barakami se je razlegal
zamolkel šum in kakor relijev se je iz
tega šuma razločeval pijan ženski glas,
ki je histeriški kričal nekake nelepe
besede:

- 182  —

»...Ta—agorga, matagorga,

Matanička ni — moja!

Pi—ijana je, razbita je,
razcapana je—e!«

In te besede so begale nad nasel¬
bino, zoprne, kakor mokrice ; begale so
po zraku, napojenem z vonjem soli in
gnjilih rib in žalile mehko pesem va¬
lov, ki je plavala v večer.

V nežnem blesku jutranje zarje je
mirno dremala morska daljava, zrcaleča
biserobarvne oblake. Po peščini so
begali zaspani ribiči, nalagaje svoje
priprave na barkas.

Delo, ki so ga bili privajeni, se je
vršilo molče in naglo. Siva masa mreže
je polzla po pesku na barkas, kjer so
jo kupičili na dnu.

Serjožka, brez čepice in polunag
kakor vedno, je stal na krmi barkasa
in priganjal ribiče s hripavim, pijanim
glasom. Veter se je igral s cunjami
njegove srajce in z rudečimi kuštrila.,

»Vasilij! Kje so zelena vesla?« je
kričal nekdo. Vasilij, čmerikav, kakor
oktobrski dan, je zlagal mrežo na bar-
kasu, Serjožka pa mu je zrl v sklo¬
njeni hrbet in si lizal ustnice, — zaa.-
menje, da bi se rad napil.

»Imaš kaj vodke?« ga je vprašal. •

»Imar « je dejal Vasilij zamolklo.

»Potem j ne pope em... ostanem
na suhem.«

— 183  —

»Gotovo!« je kriknil nekdo na
peščini.

»Odrinite!« je velel Serjožka in
šel z barkasa. »Peljite se... jaz ostanem
tu. Širje veslajte, da se mreža ne za¬
plete... In bolj ravno jo vrzite v vodo,
da se ne zavozla!... Naprej!«

Barkas je zdrknil v vodo, ribiči
so lezli vanj čez rob, vzeli vesla v roko
in jih dvignili kvišku, pripravljeni, da
udarijo po vodi.

»Ena!«

Vesla so hkratu padla v vodo in
barkas se je porinil naprej, v široko
ravnino ožarjenega morja.

»Dve!« je velel krmar in vesla so
se dvignila ob robovih, kakor noga
orjaške želve... »Ena! Dve!...«

Na bregu ob suhem koncu mreže
jih je ostalo pet: Serjožka, Vasilij in
trije. Eden izmed njih se je spustil na
pesek in dejal:

»Spal bi še...«

Dva druga sta sledila njegovemu
vzgledu in na pesku se je skrčilo v
klopčiče troje teles v umazanih cunjah.

»Zakaj te ni bilo v nedeljo?« je
vprašal Vasilij Serjožko, gredoč ž njim
v kočo.

»Nisem mogel...«

»Ali si bil pijan?«

»Ne. Zasledoval sem tvojega sina
in njegovo mačeho...« mu je mirno od¬
govoril Serjožka.

— 184  —

»To si našel delo,« se je krivo na¬
smehnil Vasilij. »Majhna otroka sta,
kaj ne?«

»Še hujše. Eden je bedak, a druga
— neumnica...

»Neumnica, to je Maljva?« je
vprašal Vasilij in njegove oči so se za¬
svetile v zlobni bolesti.

»Ona je...«

»Ali je že dolgo takšna?«

»Vedno je bila. Duša ji ni ustvar¬
jena po telesu, brat... ali moreš to ra¬
zumeti?«

»Razumel sem že... podlo dušo

ima.«

Serjožka ga je pogledal postrani
ter napravil zaničljiv obraz.

»Podla! Ah vi... toporili zemlje-
jedci! Še vraga ne razumete v življenju...
Vi zahtevate pri ženski le par mastnih
prs... a značaja ne potrebujete... Značaj
pa je glavno pri človeku. Ženska brez
značaja je kakor hleb brez soli. Ali
moreš biti zadovoljen s takšno balalajko,
ki nima strun? Pes!...«

»Glejte ga no, — za takšne besede
si se včeraj napil!« gaje  piknil Vasilij.

Jako rad bi ga bil vprašal, kje in
kako da je videl Serjožka včeraj Jakova
in Maljvo, toda bilo ga je sram.

In ko je stopil v kočo, je nalil
Serjožki celo čajno kupico vodke, upaje,
da postane po takšni porciji Serjožka

— 185  —

naenkrat pijan in mu pove vse sam,
brez vprašanja.

A Serjožka je izpil, hrknil in sedel,
ves dobre volje, med vrata koče, izte¬
zajo se in zehaje.

»Če človek pije, mu je, kakor bi
ognja požrl...« je dejal.

»Ti pa tudi piješ, da je kaj !« je
vskliknil Vasilij, presenečen od naglice,
s katero je bil Serjožka izpil vodko.

»Znam...« je pokimal ta s svojo
rdečelaso glavo in, otrši si mokre brke
z dlanjo, je dejal poučljivo in samoza¬
vestno: »Znam pa, znam, bratec! Jaz
delam vse naglo in ravno. Brez ovinkov

— naprej, vedno naravnost! A kam
prideš, to je A r seeno. Z zemlje se ne
pride nikamor, razven v zemljo...«

Ti si hotel iti na Kavkaz?« je
vprašal Vasilij, bližaje se počasi svo¬
jemu cilju...

»Pojdem, kadar se mi bode zdelo.
Ako se mi dobro zahoče — ena, dve

— in... gotovo je! Ali bode po mojem
ali pa... po buči!... To je priprosto!«

»Kaj je priprosteje. Živiš, kakor
da nimaš glave.«

Serjožka je odstrani pomeril Va-
silja z zaničljivim pogledom:

»A ti si — pameten! kolikokrat si
jih pa dobil na sodniji?«

Vasilij ga je pogledal in molčal.

— 186

»Pogostoma najbrž... A to je dobro,
da goni sodnija pri nas pamet s šibami
od zadaj naprej... Oh ti! No, kaj moreš
napraviti ti s svojo glavo? Zakaj si
sploh ti in tvoja glava? In kaj bi si
mogel ti s svojo pametjo izmisliti ? To
je ravno! Jaz pa grem brez glave vedno
naravnost naprej in se ne brigam za
vse drugo! In pridem gotovo dalje,
nego ti...«

»Verjamem...« se je nasmehnil Va¬
silij. »Verjamem, ti prideš še v Sibi¬
rijo...«

»Oh, strašno !«

In Šerjožka se je prav od srca
zakrohotal.

Pijanost se ga proti Vasilijevemu
pričakovanju ni lotevala, in to je tega
jezilo. Zdelo se mu je škoda, da bi mu
žrtvoval še eno kupico, a od treznega
Serjožke bi se morda ne dalo izvedeti
ničesar... Toda Šerjožka je pričel sam.

»Zakaj pa o Maljvi ne vprašaš?«

»Kaj mi je do nje?« je ravnodušno
zategnil Vasilij, vzdrhtevaje od neka¬
kega predčustva.

»Saj je v nedeljo ni bilo tu...
Vprašaj, kaj je delala te dni... Saj si
gotovo ljubosumen, zlodej stari!«

»Žensk je še mnogo!« Vasilij je
mahnil malomarno z roko,

»Mnogo jih je!« ga je oponašal
Šerjožka. »Ah vi, kmetski divjaki! Naj

— 187

vam da človek medu ali smole, — vseeno
vam je!

»Cernu jo vedno hvališ... Ali si se
prišel morda ženit?... To sem delal jaz
že davno...« je rekel Vasilij porogljivo.

Serjožka ga je pomeril z očmi,
pomolčal in začel s povdarkom govoriti
Vasiliju, položivši mu roko na ramo:

»Vem to... Znano mi je, da živi s
teboj. Nisem te motil pri tem, ker nisem
hotel, ker ni bilo treba... A zdaj se vrti
okrog nje ta-le Jaška, tvoj sin, — nabij
ga, da bo rdeč! Slišiš? Ali ga bom
pa sam... Ti si dober kmet — čeravno
si zabit kot štor... Jaz te nisem oviral
in to si zapomni...«

»No, da! In zdaj — hodiš še ti za
njo?« je vprašal Vasilij zamolklo.

»Tudi!.. Ko bi vedel, da tudi... kar
vse bi vas pometel s svoje poti in —
konec bi bilo tega!... Zakaj bi sicer...«

»čemu pa se mešaš v to stvar?«
je vprašal Vasilij sumljivo.

To prosto vprašanje je najbrže
presenetilo Serjožko.

Pogledal je Vasilija s širokoodpr-
timi očmi in se zasmejal.

»Čemu da se mešam... Vrag ve,
zakaj... Takšne vrste ženska je... no...
s poprom... Ugaja mi... A more biti mi
je je tudi žal... ali kaj...«

Neverno je gledal Vasilij vanj, a
čutil je, da se smeje Serjožka iskreno,

— 188  —

iz duše in da nima namenov z Maljvo.
A rekel je vseeno:

Ko bi bila še nedotaknjeno in čisto
dekle... potem bi jo človek še obžaloval.
A tako... to je čudno!«

Serjožka je molčal, gledaje, kako
se je obračal barkas daleč na morju z
nosom proti bregu' opisuje širok lok.
Rdeči obraz Serjožke je gledal odkri¬
tosrčno in nekako dober in prost je bil.

Vasiliju je postalo mehko v duši,
ko je zrl vanj.

»Res je... lepa ženska je... samo
vrtoglavka ! Jaška... no, mu že pokažem !
Ti ščene, ti...«

»Meni on ni po duši... Po vasi diši
— in jaz tega duha ne morem trpeti,«
je izjavil Serjožka.

»Ali tišči za njo?« je vprašal skozi
zobe Vasilij, gladeč si brado.

»Pa še kako ! On — vidiš — naju
spravi harazen,« je dejal Serjožka s
prepričanjem.

Jaz ga naučim!«

V morski daljavi se je razgorela
rožnata pahljača vzhodnjih žarkov. Že
je gledal rob solnčne oble iz pozlačene
vode. Skozi šum valov je doletel z
morja od barkasa slab krik:

»Vleci-i!«

»Vstanite, otroci! Hej ! Vstanite! K
mreži!« je velel Serjožka in vstal.

In kmalu je že vsih petero vleklo
za njihov konec mreže. Iz vode se je

189  —

vlekla dolga vrv na breg, napeta kakor
struna in ribiči so napenjali vanjo svoje
pasove in stokaje vlekli za vrv.

Drugo stran mreže pa je vlekel k
bregu barkas, drčeč pa valovih, in njegov
jadrenik je rezal zrak, zibaje se na njem
semtertja.

Solnce, veliko lepo in jasno, je vsta¬
jalo nad morjem.

»Ako vidiš Jakova, reci mu, naj
pride jutri k meni,« je poprosil Vasilij
Serjožko.

»Prav.«

Barkas je pristal k bregu in, sko-
čivši iz njega na breg, so vlekli ribiči
svoj konec mreže. Obe skupini ste se
polagoma bližali druga drugi in plavalne
plute ob mreži, skakaje na vodi, so tvo¬
rile pravilen polukrog.

V pozni večer tistega dne, ko so
večerjali delavci v barakah, je sedela
Maljva, trudna in zamišljena, na raz¬
bitem čolnu, obrnjenem z dnom navzgor,
in gledala v morje, ki so ga že odevali
mrakovi. Tam, v daljavi, se je svetil
ogenj in Maljva je vedela, da kuri Va¬
silij. Samoten, kakor da se je izgubil v
temni dalji morja, se je ogenj zdaj jasno
razplamteval, zdaj ugašal, kakor da oma¬
guje. In Maljvi je postajalo žalostno v
duši, ko je zrla na to rdečo točko, iz¬
gubljeno v pustinji in slabotno trepeta¬
jočo v neugnanem, nikomur razumljivem
mrmranju valov.

— 190  —

»Zakaj sediš tukaj?« je zaslišala
Serjožkin glas za svojim hrbtom.

»Kaj to tebi mar?« je vprašala
suho, ne da bi ga pogledala.

»Radoveden sem.«

Gledal jo je molče, prižgal si pa-
pirosko ter sedel na čoln, kakor bi ga
jezdil. Potem, ko je videl, da ne mara
govoriti z njim, ji je rekel prijazno:

»čudna ženska si: enkrat bežiš
proč od vseh, a drugič se obešaš vsa¬
komur na vrat.«

»Ali se obešam tebi?« ga je vpra¬
šala ona ravnodušno.

»Meni ne, a Jaški.«

»Ali mu zavidaš?«

»Mhm... Govoriva naravnost, po
pravici!« je predlagal Serjožka in jo
udaril po rami. Sedela je z bokom proti
njemu, in on ni videl njenega obraza,
ko mu je rekla kratko:

»Govori.«

»Si-li zapustila Vasilija, ali kaj?«

»Ne vem,« je odgovorila po kratkem
molku. »A zakaj hočeš to vedeti?«

»Kar tako... iz dolgega časa.«

»Zdaj sem jezna nanj.«

»Zakaj ?«

»Tepel me je!..«

»N-no?... On? Takšen človek... fej!
In ti si se mu pustila? Aj-jaj !«

Njena novica je Serjožko iznena-
dila. Gledal ji je postrani v obraz in
ironiški cmokal z ustnicami.

— 191  —

»Ko bi bila hotela, bi se mu ne
bila pustila,« je dejala ona jezno.

»Zakaj pa si se pustila?«

»Nisem se marala braniti.«

»Torej močno ljubiš starega mačka?«
je rekel Serjožka porogljivo in jo opihal
z dimom svoje papiroske. »To je lepa
reč! Jaz pa sem mislil, da ti nisi takšne
vrste...*

»Nikogar ne ljubim izmed vas,« je
dejala ona zopet ravnodušno, braneča
se dima z roko.

»Pojdi, no. Lažeš se!«

»Zakaj bi lagala?« je vprašala ona,
in po njenem glasu je Serjožka spoznal,
da se res nima za kaj lagati.

I  »A če ga ne ljubiš, kako moreš
puščati, da te tepe?« je vprašal resno.

»Mar vem, zakaj ? Kaj me mučiš ?«

»čudno!...« je rekel Serjožka in
odkimal z glavo.

In oba sta dolgo molčala.

Noč se je bližala. Sence oblakov,
ki so se počasi premikali po nebu, so
legale na morju. Valovje je šumelo.

Vasilijev ogenj na peščini je bil
že ugasnil, a Maljva je še vedno gledala
tja. Serjožka pa je gledal vanjo.

»Poslušaj!« je rekel. »Ali veš, kaj
hočeš ?«

»Ko bi znala !« je odgovorila Maljva
z globokim vzdihom in zelo tiho.

»Torej ne veš? To je slabo!« je s
prepričanjem izjavil Serjožka. »Jaz pa

— 192  —

vem vedno, kaj da hočem,« in z nekako
žalostnim glasom je pristavil: »Le to
je, da malokedaj kaj hočem.«

»Meni se vedno hoče nečesa,« je
zamišljeno zagovorila Maljva. »A česa?...
tega ne vem. Včasih bi sedla na čoln
in v morje! Da-aleč! In da bi nikdar
več ne videla ljudi. Včasih pa bi zavr¬
tela vsakega človeka, da bi plesal okrog
mene, kakor vrtalka. Gledala bi ga in
se mu smejala. Včasih se mi smilijo vsi,
najbolj pa jaz sama, včasih bi zopet
pretepla vse ljudi. In potem bi se...
strašne smrti... Veselo mi je in žalostno
obenem... Ljudje pa so vedno, kakor
hlodi.«

»Ljudje so gnjili,« ji je tiho pritrdil
Serjožka. »Zato te vedno gledam... in
gledam... in vidim — ti nisi niti mačka,
niti riba, niti ptič... Vse to je v tebi, a
vendar... Ti nisi, kakor druge ženske.«

»Hvala Bogu!« se je nasmehnila
Maljva.

Izza peščenih gričev, na levo od
njiju, je vstala luna, oblivajo njuni po¬
stavi in morje s srebrnim bleskom svo¬
jega soja. Velika in kratka je plula
počasi navzgor po modrem svodu neba
in jasni svit zvezd je bledel in se raz¬
tapljal v njeni enakomerni, sanjavi luči.

»Ti misliš — to je ravno !« je rekel
Serjožka s povdarkom in vrgel svojo
papirosko v zrak. »In kdor začne mi¬
sliti, temu je dolg čas v življenju...

— 193

Treba je vedno kaj delati, imeti ljudi
okrog sebe... človek mora čutiti, da
živi... večkrat je treba pretresti življenje,
da se ne izkisa... Skakaj po njem, dokler
moreš, — in veselo bode okrog tebe.«

Maljva se je smejala.

»Prav praviš to... Včasih se mi zdi

— ko bi človek ponoči zažgal barake,

— to bi bila zmešnjava!«

»Kakšna si!« je vskliknil Serjožka
z občudovanjem in jo udaril po rami.
»Veš kaj... naučim te... nekaj zabavnega
napraviva! Hočeš?«

>No?« je vprašala Maljva z zani¬
manjem.

»Ti si temu Jaški pošteno zmešala
glavo ?«

»Gori, da iskre letijo,« se je na¬
smehnila ona.

»No?... Naščuvaj ga na očeta ! Bog
me! To bo imenitno!... Spoprimeta se
kakor dvoje medvedov... Podkuri sta¬
rega... in tega tudi... In potem jih spu¬
stiva drug na drugega...a ?« •

Maljva se je obrnila k njemu in
mu pogledala nepremično v njegov ve¬
selo se smejoči, od mozolcev rudeči
obraz. V mesečevi luči se je zdel manj
pisan nego je bil podnevi v solnčni
svetlobi., Na njem ni bilo videti niti
zlobe, niti česa drugega, razven dobro¬
dušnega, nekoliko smelega smehljaja in
pričakovanja njenega odgovora.

Venec slov. pov. IX.

IB

— 194  —

»Zakaj ju ne maraš?« ga je vpra¬
šala Maljva s sumom.

»Jaz?... Vasilij... no, ta je dober
človek. A Jaška — ta je nepridiprav.
Jaz, vidiš ti, nimam vseh kmetov nič
kaj rad... sodrga so! Vedno se delajo
sirote... in dajajo jim žita in vsega L..

Zemstvo imajo in to stori zanje vse...
Gospodarstvo imajo, zemljo, živino...
Služil sem nekoč pri okrajnem zdrav¬
niku za kočijaža in dobro sem si jih
ogledal... potem pa sem se klatil tudi
mnogo po svetu okrog. In ko sem prišel
tedaj v kakšno vas in prosil kruha —
stoj ! Kdo si in kaj si, pokaži potni list...
Včasih so me prijeli kot konjskega tatu,
včasih kar tako... in posadili so me v
hladnico... Dero se in hlinijo, žive pa
vendarle: oporo imajo — v zemlji. In
kaj sem jaz v primeri ž njimi ?'«

»Kaj ti nisi kmet?« mu je segla v
besedo Maljva, ki je z zanimanjem po¬
slušala njegove nagle besede.

»Meščan sem!« se je odrezal Ser-
jožka z nekakim ponosom; »meščan
mesta Ugliča.«

»Jaz pa sem iz Pavliča...« je pove¬
dala Maljva zamišljeno.

»Nobenega zastopnika nimam ! A
kmetom... tem vragom, je lahko živeti.
Oni imajo zemstvo in vse podobne stvari.«

»Kaj pa je to, — zemstvo?« je
vprašala Maljva.

— 195  —

»Kaj ?... Vrag vedi, kaj ! To so na¬
pravili za kmete, za upravo... Pljuni
na to !... Govori raje o drugih rečeh...
napravi jima nekaj, ali hočeš? Ničesar
hudega ne bode iz tega... stepeta se in
druzega nič... In jaz ti pomorom! Ali
teni Vasilij tudi tepel? No, vidiš, torej
naj mu njegov lastni sin povrne udarce,
ki si jih dobila ti.«

»Misliš?« seje nasmehnila Maljva.
»Bilo bi dobro...«

»Le pomisli, ali bi ti ne bilo v za¬
doščenje, ko bi videla, da si lomijo ljudje
rebra zavoljo tebe? Le zaradi par tvojih
besed?... Dvakrat ali trikrat premakneš
jezik in stvar bode gotova U

Serjožka ji je dolgo hvalil z gorečim
navdušenjem prelest njene uloge. Šalil
se je in govoril obenem resno in se
navduševal obenem tudi sam vedno bolj
za svoj načrt.

»Ah, da sem lepa ženska! Kakšno
zmešnjavo bi napravil po vsem svetu!«
je vskliknil nazadnje, potem pa je na¬
slonil glavo v dlani, zamižal z očmi in
umolknil.

Mesec je bil že visoko na nebu, ko
sta se razšla. Krasota noči je postala
veličastnejša po njunem odhodu. Sedaj
je ostalo le neizmerno in zmagoslavno
morje, odeto v lunino srebro in sinje
nebo, posejano z zvezdami... Bili so
tam še kupi peska, vrbovo grmovje med
njimi in dvoje dolgih, umazanih stavb

13 *

— 196  —

na pesku, podobnih velikim, surovo-
zbitim krstam. A vse to je bilo revno in
ničevo pred licem mogočnega morja, in
zvezde, ki so zrle na to ničevost, so se
hladno blestele.

Oče in sin sta si sedela v koči na¬
sproti in pila vodko. Vodko je bil pri¬
nesel sin s seboj, da bi ne bilo dolgčas
pri očetu in da bi ga potolažil. Serjožka
je bil povedal Jakovu, da je oče zaradi
Maljve jezen nanj in da grozi, da pre¬
tepe Maljvo pol do smrti; da Maljva
ve za to grožnjo in se mu zato ne uda.
Serjožka se mu je hudobno smejal.

»Ti že posveti za tvoje lumparije!
Tako ti navije ušesa, da bodo vatel
dolga. Raje mu ne hodi pred oči!»

Zasmehovanje tega rudečelasega,
neprijetnega človeka je vzbujalo v Ja¬
kovu bridko sovraštvo proti očetu. Vrh
tega se je Maljva še vedno obotavljala,
gledala ga pol izzivalno, pol žalostno
in netila s tem hrepenenje Jakova po
nji debelosti... In venomer ga je tudi
spominjala očeta.

Sedaj je prišel Jakov vendar že
enkrat k očetu in gledal vanj, kakor v
kamen na svoji poti, katerega ne more
niti preskočiti, niti se mu ogniti. A ker
.je čutil, da se nikakor ne boji očeta,
mu je zrl samozavestno v njegove jezne,
zle oči, kakor da mu hoče reči:

— 197  -

»No, le poizkusi se me dotakniti!«

Izpila sta bila že dva kozarca, toda
razven malopomembnih besed si nista
bila povedala še ničesar o življenju tam
pri ribami. Sama sredi morja sta kopi¬
čila v sebi jezo drug proti drugemu,
vedoča, da se kmalu vname in ju obžge.

Ličje kolibe je šuštelo v vetru,
koli so se zadevali drug v drugega in
rudeča cunja na koncu droga je nekaj
šepetala. Vsi ti glasovi so bili plahi in \
podobni oddaljenemu šepetu, ki je brez¬
zvezno in neodločno prosil za nekaj.
Morski valovi pa so — kakor vedno —
šumeli svobodno in brezstrastno.

»Ali Serjožka še vedno pije?« je
mračno vprašal Vasilij.

»Pije... vsak večer je pijan...« mu
je odgovoril sin in zopet natočil vodke.

»On bode propal... To je tisto svo¬
bodno življenje, brez strahu... Tako
bode tudi s teboj...«

Jakov Serjožke ni mogel trpeti in
zato je rekel kratko:

»Takšen, kakoršen jo Serjožka, ne
postanem nikdar.«

»Ne postaneš!?« je dejal Vasilij,
z načemerjenimi obrvi. »Jaz vem, kaj
govorim... Koliko časa si sedaj tukaj?
Tretji mesec bode že, sedaj moraš tudi
kmalu domov in — ali prineseš tudi
mnogo denarja s seboj ?« Jezno si je izlil
žganje, ki ga je bil sin nalil, v
usta, prijel se nato za brado in jo po-

— 198  —

tegnil tako močno, da se mu je zamajala
glava.'

»V tako kratkem času ni mogoče
mnogo zaslužiti,« je rekel Jakov ra¬
zumno.

»Ako je stvar takšna, pa nimaš
povoda, da bi se še dalje potikal tu
okrog, — pojdi v vas nazaj !«

Jakov se je molče nasmehnil.

»Kaj kriviš obraz?« je preteče
vskliknil Vasilij, jezeč se nad sinovo
mirnostjo. »Oče govori s teboj in ti se
smeješ ! Prehitro začenjaš biti trmoglav !
Glej, da ti ne pritisnem ene...«

Jakov si je nalil žganja in ga izpil.
To surovo kričanje nanj ga je razžalilo,
toda pridrževal se je, ker ni hotel go¬
voriti tako, kakor je mislil in želel, da
ne bi še bolj razjezil očeta. Sedaj ga
je bilo nekoliko strah njegovega divjega,
bliščečega se pogleda.

Vasilij pa, zapazivši, da je sin pil
sam, ne da bi nalil tudi očetu, se je
še bolj razvnel in dejal, sicer mirno,
a strogo;

»Oče ti pravi — pojdi domov in ti se
mu posmehuješ ? Torej ti ukazujem jaz :
v soboto prosi za račun in... marš v
vas! Ali si slišal?«

»Ne grem !« je rekel Jakov, vzdrh-
tevši na celem telesu, toda odločno in
samoglavno zmajal z glavo.

»Kaj je to?« je zarjul Vasilij in
vstal s svojega sedeža, opiraje se z ro-

— 199  —

kami ob sod. »Ali ti ukazujem jaz, ali
ne ? Pes, ali hočeš tuliti proti svojemu
očetu? Ali si pozabil, da lahko storim
s teboj, kar hočem? Si-li pozabil ?«

Ustnice so mu drhtele in krčevito
se mu je krivil obraz, dve žili ste otekli
na njegovem čelu.

»Ničesar nisem pozabil,« je dejal
Jakov poluglasno, ne da bi pogledal
očeta : »le glej, da boš ti pomnil vse, kar
je treba !«

»Poučevati me, ni tvoja stvar!
Razbijem te na kose...«

Jakov se je izognil očetovi roki,
ki se je bila dvignila nad njegovo glavo,
in začutil je, kako je vskipel v njem
divji srd. Stisnil je zobe in dejal :

»Ne dotakni se me... tu nisva v
vasi.«

»Molči! Povsodi sem tvoj oče!«

»Tu mi jih ne moreš dati našteti
po sodniji, ni je tu sodnije... se je na¬
smejal Jakov očetu naravnost v obraz,
in tudi on je počasi vstal.

Stala sta si nasproti. Vasilij s kr-
vavozalitimi očmi, iztezuje vrat naprej,
je tiščal pesti in dihal sinu z vročim, po
žganju smrdečim duhom v obraz ; a Ja¬
kov se je bil nagnil nazaj in sledil z
zlim očesom pozorno vsaki očetovi kret¬
nji, pripravljen, da vrne vsak udarec,
navidezno miren toda ves oblit z vro¬
čim potom. Med njima je stal sod, ki
jima je služil mesto mize.

— 200

»Jaz da tene pretepem?« je vpra¬
šal Vasilij hripavo in vzbočil hrbet, ka¬
kor maček, ki se pripravlja na skok.

»Tu je vseeno... Ti si delavec in
jaz tudi.«

»Tako-o ?!■«

»Mar meniš, da ne? Kaj si se me
tako polotil ? Ali misliš, da te ne ra¬
zumem? Ti sam si od začetka . . .«

Vasilij je zarjul in udaril tako
hitro, da se Jakov ni mogel več umak¬
niti. Udarec mu je padel po glavi, omah¬
nil je in oskalil zobe v zverinski očetov
obraz. Vasilij je že zopet dvigal roko.

»Pazi . . .« ga je posvaril Jakov,
stiskaje pest.

»Jaz te . . . bomo videli!«

»Pusti to!«

»Oho ... ti! ... ti očeta ?... očeta?
. . . očeta? . . .«

Imela sta tam malo prostora ; solne
vreče, prevrnjeni sod in klada jima je
bila na poti.

Odbijaje š pestmi očetove udarce,
bled in poten, s stisnjenimi pestmi in
mračno, s po volčje gorečim pogledom
se je Jakov počasi umikal očetu, a ta
ga je napadal, mahaje besno z rokami
po zraku, slep v svoji zlobi, hipoma
ves razmršen, — kar poščetinil se je,
kakor zbesnel mrjasec.

»Nehaj . . . dovolj . . . pusti me !«
je govoril Jakov zlovešče in mirno, sto¬
pajo skozi vrata kolibe na prosto.

— 201  —

Oče je rjovel in se zaletaval vanj,
toda njegovi udarci so se srečavali s si¬
novimi pestmi.

»Vidiš . . . vidiš,« ga je dražil Jakov,
ki se je čutil spretnejšega in se ni bal.

»Počakaj. — Stoj!«

Toda Jakov je skočil v stran in be¬
žal proti morju. Vasilij je tekel za njim,
s sklonjeno glavo in iztegnjenimi ro¬
kami, toda izpodtaknil se je z nogo nad
nečem, omahnil je in padel s prsi na
pesek. Hitro je vstal na kolena in se
oprl z rokami v pesek. Veliko razbur¬
jenje mu je vzelo vso moč in besno je
tulil zaradi nemaščevane žalitve, od
bridkega spoznanja svoje slabosti . . .

»Bodi proklet!« je zahropil, iz-
tezaje vrat proti Jakovu, s penečimi
se ustnicami in tresoč se od zlobe.

Jakov se je bil prislonil k čolnu
in pozorno ga je gledal, drgaje si raz¬
bito glavo z roko. En rokav njegove
srajce je bil odtrgan in' visel na niti,
ovratnik je bil tudi raztrgan, in bele,
znojne prsi so se mu svetile v solncu,
kakor da so pomazane z mastjo. Zani¬
čeval je sedaj očeta ; preje ga je bil
imel za močnejšega, in ko je videl, kako
sedi oče razmršen in reven na pesku
ter mu grozi s pestjo, se je nasmejal
s prezirljivo dobrodušnostjo, kakor se
nasmehne močnejši slabejšemu.

»Strela te naj ubije! Proklet bodi
od mene — na veke!«

— 202  —

Vasilij je tako glasno kriknil svojo
kletev, da se je Jakov nehote ozrl črez
morje k ribarni, kakor bi mislil, da se
je slišal do tja ta veliki krik onemo¬
glosti. ^

A tam so bili le valovi in solnce.
Tedaj je pljunil v stran in dejal:

»Kriči . . . Komu škoduješ s tem!
Le sebi samemu ... A ker je prišlo
med nama tako daleč, ti povem še to-le,
da je naenkrat vse pri kraju . . .«

»Molči!... Izgini mi izpred oči!...
Pojdi!« je kriknil Vasilij.

»V vas ne pojdem ... tu bodem
prezimoval . . .« je govoril Jakov, ne me¬
neč se za te krike, a ne da bi nehal
slediti očetovim kretnjam. »Tu mi gre
bolje . . . vem to, saj nisem bedak.
Laglje se živi tukaj ... In več pro¬
stosti je . . . tam bi ti rogovilil nad
mano, kakor bi hotel, a tu — na,
vgrizni!«

Pokazal je očetu osla in se za¬
smejal mu glasno, toda tako, da je
skočil Vasilij, iznova razkačen, na noge,
zagrabil veslo in se vrgel nanj, kričeč
s hripavim glasom:

»Očetu to? Očetu? A? Ubijem te.«

A ko je skočil, slep v svoji div¬
josti, k čolnu, je bil Jakov že daleč od
njega. Bežal je in odtrgani rokav srajce
se je nesel za njim po zraku.

Vasilij je zagnal veslo za njim, a
ni ga doletelo, in zopet ob vse moči se

203  —

je zvalil s prsi v čoln in praskal z nohti
njegove deske, gledaje za sinom, ki mu
je kričal iz daljave : ,

»Sram te bodi! Sive lase že imaš,
a zaradi babe se poživiniš! . . . Toda
v vas ne grem nazaj ... ne grem!
Pojdi sam . . . Saj itak nimaš tukaj ni¬
česar več opraviti.«

»Jaška, molči!« ga je prekričal Va¬
silij. »Jaška, ubijem te . . . Poberi se !
Poberi!«

Toda oni je že šel in se smejal.

Vasilij ga je gledal s topimi in
brezrazumnimi očmi, kako gre. Zdaj
je postajal krajši, bilo je, kakor da se
mu pogrezajo noge v pesek . . . izginil
je v njem do pasu ... in zdaj je izgi¬
nila tudi glava. Nič več ga ni bilo vi¬
deti ... a minuto pozneje se je zopet
prikazal nekoliko dalje od mesta, kjer
je bil izginil. Izprva se je videla le
glava, rame in potem vsa njegova po¬
stava . . . Bil ie sedaj manjši. . . Obr¬
nil se je in zakričal nekaj nazaj.

»Proklet! Proklet bodi!« je odgo¬
voril Vasilij kriku svojega sina. A ta
je mahnil z roko in šel dalje.

Vasilij je še dolgo gledal v tisto
stran, dokler ga ni zabolelo hrbtišče od
neudobne lege, v kateri se je bil opiral
ob čoln, na pol ležeč. Razbit in potrt
je vstal na noge in omahnil od pereče
bolečine v kosteh. Pas mu je bil zlezel
pod pazduho; razvezal ga je z okor-

— 204  —

nimi prsti in ga vrgel na pesek. Potem
je šel v kočo, obstal pred jamo v pesku
in si domislil, da je padel na tem mestu
in da bi bil morda došel sina, da ni
padel. V koči je bilo vse razmetano.
Vasilij je iskal z očmi steklenice žga¬
njem, in ko jo je našel med vrečami, jo
je pobral. Zamašek je trdno tičal v
stekleničinem vratu in vodka se ni bila
razlila. Vasilij je polagoma odmašil ste¬
klenico in si vtaknil njen vrat v usta,
da bi pil. Toda steklo ga je udarilo po
zobeh in vodka se mu je vlila iz ust
na brado in na prsi. Vodka je bila
brezokusna, kakor voda.

Vasiliju je bilo v glavi temno a v
srcu težko in hrbet mu je lomila nez¬
nosna bolečina.

► Star sem postal« ... je rekel na
glas in se spustil na pesek pri vhodu v
kočo.

Pred njim je bilo morje, — ogromno
leno — vzdihajoče, polno sile in kra¬
sote . . . Smejali so se valovi, šumni in
igravi, kakor vselej. Vasilij je dolgo
zrl na yodo in se spomnil hrepenečih
sinovih besed :

»Ko bi bila vse to zemlja ! Ko bi.
bila črna zemlja! In človek bi jo ra-
zoral!«

Rezko čustvo bolesti je obvladalo
kmeta. Krepko si je podrgnil prsi, po¬
gledal okrog sebe in globoko vzdihnil.
Glava se mu je nizko povesila in hrbet

- 205  —

se mu je sklonil kakor bi ga vlekla
k zemlji nevidna teža . . . Grlo se mu
je stiskalo in nekaj ga je dušilo. Va¬
silij si je odkašljal in se prekrižal, gle¬
daje v nebo. Težka misel ga je obšla.

. . . Zato, ker je zaradi ničvredne
ženske zavrgel ženo, s katero je pre¬
živel v poštenem delu več nego pol¬
drugo desetorico let ! — ga je Gospod
kaznoval s sinovo upornostjo. Tako je,
o Gospod !

Sin ga je zmerjal in hudo ga je
zadel v srce . . . ubiti ga, bi bilo še
premalo za to, da je tako hudo ranil
dušo očetovo. Zakaj neki ? Zaradi nič¬
vredne ženske, ki živi pohujšljivo živ¬
ljenje! . . . Greh je bilo zanj starca, da
se je spečal ž njo in pozabil ženo in
sina . . .

In sedaj ga je Gospod opomnil v
svoji sveti jezi, pravično kazen je poslal
po sinu nad njegovo srce . . . Tako je,
Gospod! . . .

Vasilij je sedel, sklonjen, in se pre-
križeval in večkrat je mežikal z očmi,
odrivajo z vejicami solze, ki mu niso
dale gledati.

A že se je solnce spuščalo v morje
in na nebu je tiho ugasnila škrlatna
zarja. Iz neme daljave se je nesel topel
veter v obraz kmeta, ki je bil moker
od solz. Zatopljen v skesane misli je
sedel Vasilij tako, dokler ni zaspal. In
to je bilo že ob svitu.

206  —

Dan po prepiru z očetom se je od¬
pravil Jakov z oddelkom delavcev na
barki, katero je vlekel parobrod trideset
vrst daleč od ribarne v neki zaliv na
lov na jesetre.*) Orez pet dni se je vrnil
sam, v čolnu na jadra — poslali so ga
tovariši po živila. Dospel je opoldne,
ko so delavci po obedu odpočivali. Bilo
je neznosno vroče; razbeljeni pesek je
žgal noge, a ribje koščice in luskine so
jih zbadale. Jakov je korakal previdno
proti barakam in si očital, zakaj da ni
obul čevljev. Da bi se vrnil na barkas,
za to je bil prelen in vrh tega se mu
je mudilo, da se naje in vidi Maljvo.
Med tem dolgim časom, ki mu je bil
potekel na morju, se je pogostoma spo¬
minjal nanjo. Sedaj bi bil rad izvedel,
je li ona videla njegovega očeta in kaj
da ji je povedal . . . Morda jo je pre¬
tepe) ? To bi ne škodilo, postala bi krot-
kejša. Zakaj preveč izziva in preveč pre¬
drzna je . . .

Pri ribami je bilo tiho in pusto.
Okna barak so bila odprta in zdelo se
je, kakor da so te velike, lesene škrinje
tudi onemogle od vročine. Iz pisarje¬
vega kontora, ki je ležal med barkami,
se je slišal obupen otročji plač. Izza
kupa sodov pa so prihajali tihi gla¬
sovi . . .

) jesetr — oceipt = der Štor.

— 207  —

Smelo je šel Jakov proti tistemu
kupu. A ko je dospel do sodov in po¬
gledal za nje, je stopil zopet nazaj in
obstal z nagubanim čelom.

V senci sodov je ležal na hrbtu,
položivši si roke pod glavo, rudeči Ser-
joška. Na eni strani je sedel poleg njega
oče Jakova, a na drugi — Maljva.

Jakov je pomislil o očetu ? Kaj dela
tukaj ? Ali se je dal prestaviti iz svoje
mirne službe k ribami zato, da bi bil
Maljvi bližje, a njega bi ne pustil k nji ?
O, ti stari vrag ! Ko bi vedela mati za
vse te njegove grehe! . . . Ali naj gre
k njim, ali ne?

»Torej,« je dejal Serjožka, »poslav¬
ljaš se? No, kaj pa! Le pojdi in orji
zemljo . . .«

Jakov je vzdrhtel in radostno me-
žilcnil z očmi.

»Grem . . .« je rekel njegov oče.

Tedaj je stopil Jakov pogumno
naprej in pozdravil:

»Dober dan, slavna družba!«

Oče ga je naglo pogledal in obr¬
nil na to oči vstran, Maljva ni mignila
niti z obrvjo. Serjožka pa je potresel
nogo in rekel z nizkim glasom :

»Tu se je vrnil iz daljnjih dežel
naš ljubljeni sin Jaška!« in dostavil
s svojim navadnim tonom: »Kožo bi
mu trebalo odreti za boben, kakor ko-
štrunu ...»

— 208  —

Maljva se je tiho zasmejala.

»Vroče je !« je rekel Jakov in sedel
k njim.

Vasilij ga je zopet pogledal, kakor
nehote^

»Že pd jutra te čakam tukaj, Jakov.
Včeraj mi je povedal pisar, da prideš«
je izpregovoril.

Njegov glas se je zazdel Jakobu
tišji nego je bil običajno in tudi njegov
obraz je bil nekako nov.

»Po živila sem prišel . . .« je pove¬
dal in prosil Serjožko, naj mu da to¬
baka za papirosko.

»Za tebe, tepec, nimam tobaka,«
je dejal Serjožka, ne premaknivši se.

»Domov grem, Jakov,« je dejal Va¬
silij s povdarkom, vrtaje s prstom po
pesku.

»Kako da?« ga je vprašal sin ne¬
dolžno.

»No, tako, a ti. . . ostaneš?«

»Da, ostanem ... Kaj hočeva doma
oba ?«

»No, ničesar ne rečem. Kakor ho¬
češ . . . Otrok nisi več. Le nekaj . . .
misli na to . . . dolgo ne bom več vle¬
kel. Živel bom morebiti, a kako bodem
delal, tega ne vem. . . Nič več nisem
navajen zemlji. . . Pomisli, da imaš še
mater doma.«

Videlo se je, kakor da govori s te¬
žavo; besede so mu prihajale iz ust,

— 209  —

kakor bi se obotavljale. Pogladil si je
brado in roka se mu je tresla.

Malva je srepo zrla vanj. Serjožka
je zatisnil eno oko, a drugo je zaokrožil
in uprl v Vasilijev obraz. Jakov je bil
ves vesel in, ker se je bal, da bi se
izdal, je molčal in gledal v svoje noge.

»Ne žabi matere, Jakov... Njen
edinec si,« je rekel Vasilij.

»Kaj to de !« je odgovoril Jakov
in skomizgnil z ramami. »To vem.«

»Dobro, ako veš,« je rekel oče in
nevarno pogledal sina. »Jaz le pravim,
da je ne pozabi.« Vasilij je globoko vz¬
dihnil. Nekoliko dolgih minut so mol¬
čali vsi štirje. Nato je rekla Maljva :

»Kmalu pozvonijo k delu...«

»No, jaz pojdem...« je dejal Va¬
silij in vstal. In tudi vsi drugi so vstali.

»Srečno, Sergej. Ako prideš slu¬
čajno k Volgi, potem prideš morda po¬
gledat k nam? Vas Maslo v Simbir-
skem okraju, Nikolo-Lykovska sodnija.«

»Dobro,« je rekel Serjožka ter mu
stisnil roko, katere ni takoj izpustil iz
svoje žilave šape, poraščene z rudeč-
kastimi lasmi, ter mu pogledal z nasme¬
hom v žalostni in resni obraz.

»Sykovo-Nikolskoje je veliko selo.
Daleč naokoli ga poznajo in mi prebi¬
vamo štiri vrste daleč od njega,« je iz¬
javil Vasilij.

>No, no... pridem... če tako nanese
slučaj...«

Venec slov, 'pov. IX,

14

»Zdravstvuj !«

»Zdravstvuj, človek mili !«

»Zdravstvuj, Maljva !« je dejal Va¬
silij zamolklo, ne da bi jo pogledal.

Ona si je počasi obrisala ustnice z
rokavom in oklenivša se ga z belimi
rokami ga je trikrat molče poljubila na
lici in ustnice.

On je postal zmedep in zamrmral
je nekaj nerazumljivega. Jakov je sklo¬
nil glavo, skrivaje smehljaj, a Serjožka
je bil miren in celo zehnil je nalahko,
gledaje v nebo.

»Vroče ti bode na poti,« je dejal.

»Nič ne de... No, srečno, Jakov!«

»Srečno!«

Stala sta si nasproti, ne vedoča,
kaj naj storita. Žalosna beseda »srečno«,
ki je tolikokrat in tako enolično zve¬
nela v tistih hipih, je vzbudila v duši
Jakova toplo čustvo za očeta, toda ve¬
del ni, kako ga naj izrazi: naj li ob¬
jame očeta, kakor je storila Maljva, ali
mu naj stisne roko, kakor Serjožka ?
A Vasilija je bolela neodločnost, ki se
je izražala v stoji in obrazu sinovem in
vrh tega je čutil nekaj, kar je bilo po¬
dobno stidu pred Jakovom. To čustvo
so budili v njem spomini na dogodke
na peščini in na Maljvine poljube.

»Torej... matere ne žabi !« je de¬
jal Vasilij nazadnje.

211  -

»Že dobro!« je vskliknil Jakov s
toplim smehljajem. »Ne vznemirjaj se...
bom že!...«

In pokimal je z glavo.

»No... to je vse 1 Živite tukaj...
Bog vam daj... ne spominjajte se me v
jezi... Kotliček, Serjoža, sem pa zako¬
pal v pesek, pod krmo, pri zelenem
čolnu...«

»Zakaj mu bode kotliček?« je na¬
glo vprašal Jakov.

»Moj naslednik bode... Tam na pe¬
ščini...« je razložil Vasilij.

Jakov je zavistno pogledal Serjo-
žko, pogledal Maljvo in povesil glavo,
skrivaje radostni blesk v svojih očeh.

»Srečno, bratci, zdaj grem!«

Vasilij se jim je poklonil in odšel,
Maljva je vstala in stopila za njim.

»Spremim te nekoliko...«

Serjožka je legel na pesek in pri¬
jel za nogo Jakova, ki je tudi hotel za
Maljvo.

»Brrr ! Kam?«

»Počakaj ! Pusti me !« se je hotel
Jakov odtrgati.

A Serjožka ga je prijel še za drugo
nogo. »Sedi k meni!«

»Ah! kakšne šale uganjaš?«

»To niso šale !... A ti sedi!«

Jakov je sedel, stisnivši zobe.

»Kaj hočeš?«

1P

— 212  —

»Počakaj ! Molči, potem pomislim
in potem ti povem...«

Preteče je pogledal fanta s svojimi
predrznimi očmi in Jakov se mu je
udal.

Maljva in Vasilij sta šla nekaj časa
molče naprej. Od strani mu je gledala
v obraz in oči so se ji čudno svetile.
Vasilij pa je zrl mrklo in žalostno.
Noge so jima zastajale v pesku in le
počasi sta prihajala naprej.

»V as j a !«

»Kaj ?«

Pogledal jo je in se takoj zopet
obrnil proč.

»Nalašč sem te naščuvala na Ja¬
kova. Mogla bi bila živeti tudi tako tu¬
kaj, brez prepira,« je govorila ona mirno
in enakomerno; niti sence kesanja ni
bilo v njenih besedah.

»Čemu si storila to!« je vprašal
Vasilij, pomolčavši.

»Ne vem... Tako!« Smeje se, je
zmignila z ramo.

»Lepo si napravila! Oh ti!« jo je
pokaral z zlim glasom.

Molčala je.

»Pokvariš mi fanta, popolnoma mi
ga pokvariš ! Ah ! Čarovnica si, čarov¬
nica... Boga se ne bojiš... sramote ni¬
maš... kaj delaš ?«

— 213  —

»Kaj pa naj storim?« ga je vpra¬
šala ona. Pol nemira in pol nevolje je
zvenelo v njenem glasu.

»Naj? Oh!« je vskliknil Vasilij
jezno.

Strastno se mu je hotelo, da bi jo
udaril, vrgel v pesek, teptal jo z no¬
gami in ji razbil s svojimi škornji prsi
in obraz. Stisnil je pesti in se ozrl.

Tam pri sodih sta sedela Jakov in
Serjožka in njuni obrazi so bili obr¬
njeni k njima.

»Pojdi proč... pojdi! če ne, te na¬
bijem !«

Obstal je in skoro šepetal ji je
psovke v obraz. Njegove oči so bile
podlite s krvjo, brada se mu je tresla
in roki sta se mu nehote iztezali k nje¬
nim lasem, ki so gledali izpod rute.

Ona pa ga je gledala mirno z
svojimi zelenimi očmi.

»Ubil bi te, ti vlačuga, ti ! Poča¬
kaj... naletiš še na takega, ki ti razbije
glavo.«

Nasmehnila se je, pomolčala, po¬
tem pa je globoko vzdihnila in mu re¬
kla kratko:

»No, dovolj... Srečno !«

Obrnila se je naglo Jn šla nazaj.

Vasilij je rjul za njo in škripal z
zobmi. Maljva pa je izkušala stopati na
povratku vedno ravno v globoke Vasi¬
lijeve stopinje, ki so bile razločno od-

- 214  —

tisnjene v pesku, in kakor hitro je bila
z nogo v nji, jo je skrbno izbrisala.
Tako je prišla počasi do sodov, kjer jo
je vzprejel Serjožka z vprašanjem;

»No, ali si ga spremila ?«

Pritrdila mu je, pokimavša z glavo
in sedla poleg njega. Jakov pa jo je
gledal s prijaznim smehljajem in gibal
z ustnicami, kakor bi govoril nekaj,
kar sliši le on sam.

»No... ali si ga spremila, ti je li
žal po njem?« je vprašal zopet Se¬
rjožka z besedami pesmi.

»Sedaj pojdeš tja, na peščino?«
mu je odgovorila z vprašanjem in po¬
kazala z glavo poti morju.

»Zvečer.«

»Jaz pojdem s teboj!«

»Prav tako! To mi ugaja!«

»Jaz pojdem tudi !« je rekel Jakov
s povdarkom.

»Kedo te rabi?« je vprašal Se¬
rjožka z mežečimi očmi.

Tresoči glas strtega zvona — klic
na delo — se je oglasil. Zvoki so se
nesli po zraku počasi, drug za drugim,
kakor bi se bali, da se zakasnijo, da
zamro v veselem šumenju valov.

»Ta le tukaj me povabi!« je rekel
Jakov in izzivalno pogledal Maljvo.

»Jaz ? čemu te potrebujem ?« je
vprašal začudeno.

»Govoriva odkrito, Jaška,« je re¬
kel Sergej strogo in vstal. »Ako boš še

— 215

lazil za njo — te razbijem na kosce ! In
ako se je s prstom dotakneš, te ubijem,
kakor muho! Po butici te lopnem — in
ni te na svetu. Pri meni gre to naglo !«

Ves njegov obraz, njegova postava
in njegove koščene roke, ki so se dvi¬
gale h grlu Jakova, so mu pričale o
tem, kako priprosto bi mu bilo, umo¬
riti človeka.

Jakov je stopil za korak nazaj in
rekel težko:

»Počakaj ! Saj bode ona sama...«

»Tiho ! In to je vse ! Kaj pa si?
Res, to ni tvoja stvar, da bi jedel ja¬
gnje ; zahvali se lepo, če dobiš kosti...
No?... Kaj me zijaš?«

Jakov je pogledal Maljvo. Njene
oči so se smejale tako porogljivo, ža¬
ljivo in ponižujoče in tako prijazno se
je privijala k Serjožki, da mu je stopil
znoj na čelo.

Šla sta skupaj proč od njega, in ko
sta bila že nekoliko dalje, sta se
oba glasno zasmejala. Jakov je krepko
vtisnil pravo nogo v pesek in zamrl v
ti napeti stoji, z rdečim obrazom in
'težko sopečimi prsi.

V daljavi, po žoltih, mrtvih valo¬
vih peska, se je premikala majhna in
temna človeška postava ; na desno od
nje se je svetilo v solncu veselo in mo¬
gočno morje, a na levi, prav do ob¬
zorja, vse pesek, enoličen, žalosten in
pust. Jakov je pogledal za samotnim

216

potnikom in, pomežiknivši z očmi, pol¬
nimi užaljenosti in nedoumja, si je
krepko podrgnil prsi z obema rokama...

A po ribami je skipelo delo.

Jakov je slišal sočni, prsni glas
Maljve, ki je kričala na glas :

»Kedo je vzel moj nož?...«

Valovi so šumeli, solnce je sijalo
in morje se je smejalo...

fla bratouo suatbo.

Humoreska; češki spisal 3ožei Haulik;

poslovenil fl. P.

Gospod Borivoj Kunadra je prijel
list. To samo na sebi bi ne bilo nič po¬
sebnega, vendar je treba tu uvaževati,
kdo in kaj je bil gospod Kunadra in
kakov je bil oni list. Nadaljno dejanje
pojasni vse. Radi tega povem na kratko,
kaj je sledilo, ko je odšel listonoša.

Gospod Kunadra je gledal sede
slabe volje za svojo pisarniško mizo
prvi trenotek na naslov, potem zopet
za trenotek na pečat, zmajal neko-liko-
krat z glavo, nazadnje pa je poiskal
škarje, da bi razstrigel ovitek, in ni
minulo še četrt ure, ko je vse prečital.
Zmajal je zopet z glavo, odložil list in
se zamislil. V tem je došel šef. Hitro je
počel obračati liste velikega folijanta;
ko ga je pa videl pri drugih durih zo¬
pet odhajati, je prenehal, vzel list in
čital znova. In zopet je zmignil z glavo
in rekel sam pri sebi odločno: »Seveda
pojdem!«

Po tem trdnem sklepu si je moral
neobhodno izprositi kratek dopust, zna¬
menje, da ni mislil docela nič. Takoj pa
mu je začelo nalahko gomizeti po mozgu,

— 218  —

bi li ne bilo mogoče prav, če nikamor
ne gre; to mu je dalo povod, da je
počel celo preporno zadevo pretresati
znova. A konec konca je bil, da se po
vsem uvaževanju, s katerim seje moril
črez uro časa, ni mogel niti ni vedel
odločiti ne tako ne drugače, ne za ne
proti. Presneti list!

Gospod Borivoj Kunadra je bil pri¬
moran kakor običajno obrniti se k vi¬
šjim močem za svet in sklep.

»Imam, nimam, imam nimam,« je
počel šepetati s skrbnim obrazom in se
dotikal pri tem pomalem gumbov na
sila oguljeni svoji bluzi od zgoraj doli,
dokler ni izdihnil pri poslednjem : »ni¬
mam !«

Ker se pa ni mogel zadovoljiti s
tem odgovorom čudnega svojega orak¬
lja, je začel dotikati se gumbov na te¬
lovniku, vendar precej krepko, kakor
bi hotel vsakega zavrteti, in šepetal
za-se : »imam, nimam«... dokler ni došel
k poslednjemu, na katerega se je sešlo :
»imam !«

»Za Boga« — zamrmra, »mi je-li
zblazneti ?«

Na to popade na pisalni mizi le¬
žeči list in čita še enkrat:

»— pričakujem torej, dragi brat,
da prideš vsaj Ti gotovo na mojo
svatbo; odpiši takoj, kedaj in kam
imam poslati nasproti konje. Tvoj...
itd...«

- 219

Pričakovati od gospoda Borivoja
Kunadra kaj gotovega in zahtevati od
njega, da bi se odločil takoj, je bilo to¬
liko, kolikor dati mu v glavo celo
gnezdo velikih rjavih mravljincev. Bil
je neodločen in bojazljiv, da, groza,
vse je razmišljeval strašno dolgo ; vsa¬
kemu koraku naprej je sledil takoj zo¬
pet korak nazaj, vsakemu napredku
redno precej nazadovanje, in ako se je
odločil končno vendarle za kako reč,
pa komaj da ni zblaznel od same skrbi,
je-li to vendar dobro in kak bo konec.

Gospod Kunadra je bil poosebljena
sredina. V srednjih letih, srednje viso¬
kosti, srednje širine. Niti modrec, niti glu-
pec, niti krasen, niti ostuden, niti gizdalin,
niti nemarnež. Zraven je imel ženko in
troje otrok, dobro srce in modre oči,
kostanjeve lase in tako tudi brado, a
nobenega znamenja. K večjemu, da je
izhajal z vsakomur dobro, ker brez
lastne sodbe ni oporekal docela modro
nikomur v nobeni reči. V uradu je de¬
lal, kar je hotel gospod šef, doma pa,
kar je hotela ženka. Tako je bilo naj¬
boljše. Zakaj bi si pač ubijal glavo s
kako rečjo in končno si še napravljal
mogoče neprijatelje ? Saj vsakdo pove,
kaj in kako bi rad, in tu se treba rav¬
nati le po tem, človek ima potem vsaj
ime, če že drugega ne...

Kar se tiče društvenega stališča,
je bil gospod Borivoj Kunadra izvršu-

— 220  —

joč član davčnega urada v pražkem
predmestji, torej uradnik pri tem veli¬
kem vijaku za dobivanje raznih davkov
iz žepov svojih sobližnjih. Za to mu je
izplačal njegov predstojnik prvega dne
vsakega meseca edeninšestdeset goldi¬
narjev petindvajset krajcarjev, in ako
je prišel kdo prosit za podaljšanje
obroka za plačilo dolgov, gotovo ni po¬
zabil pokloniti se mu s spoštljivim po¬
zdravom : milostivi gospod adjunkt!

Oim daljšega obroka je potreboval, tem
spoštljivejši je bil pozdrav.

Vendar to ne tiče sem ! Gospod
Kunadra je sedel in premišljeval, sedel
in prešteval gumbe na telovniku in bluzi
četrt ure in še četrt ure in še ni vedel,
ali se naj ima vendarle odločiti za na
svatbo ali ne.

»Gospod adjunkt, nujno že potre¬
bujem izkaz zaostankov,« ga je vzdra¬
mil neznosni gospod šef, kateri mu je
plačal vsakega prvega edeninšestdeset
goldinarjev petindvajset krajcarjev.

»Takoj, takoj!« se je zagrabil vz¬
nemirjen za glavo. Gospod pa še roke
ni iztegnil po izkazu. Vedel je že, kaj
pomeni takov »takoj« pri gospodu Ku-
nadri, in s kretnjo, ki je značila jasno :
že prav, poznamo se — je zopet odšel.

»Takoj, takoj,« je vpil za njim še
gospod adjunkt, brskaje z obema 'ro
kama po pisalni mizi, kjer je v minuti

— 221

razbrskal in zmotal vse papirje na en
kup. —

»Za Boga, zblazneti mi je,« je go¬
drnjal, »vse mora biti takoj in takoj !«

Tega dne pa gospod davkar ven¬
dar ni dobil izkaza. Vsekakor ga go¬
spod Konrada dopoludne še v obče ni
niti našel, a ko se je izpraznila pi¬
sarna po dvanajsti, je moral še iskati v
kupu vseh drugih blanketov in popirjev
izgubljeni bratov list.

Prazno dvorano je prehodil še
stari uradni sluga, ki je bil odslužil vo¬
jake in se odlikoval z mogočnimi si¬
vimi brkami a la Heinau.

»Kaj-li ta mož danes ne pojde?«
je zamrmral za trenotek in navihnil
brke z grandeco štabnega profosa. In
ko ni imelo to nikakega učinka, je za-
žvenketal z zvezkom ključev. »Ta mož»
pa pri svoji veliki razburjenosti ni vi¬
del ničesar, ni slišal ničesar, in da bi
mogel še danes skončati pregledo¬
vanje, se še niti zmenil ni zanj. Ko je
opazil sivček vse to, je odbila ura poj
jeduo, kar ga je napotilo, da premeni
taktiko. Razdraženi njegov obraz se je
počel pomalem ohlajati in siliti se v
izraz službene udanosti; navihane brke
so prestale gospodovati in ko so se po¬
vesile, je zadrhtel: »prosil bi udano,
ako bi smel služiti milostivemu gospodu
adjunktu —

Posledica je zadovoljila oba.'Za

_ 2 <22  _

uro potem je bil gospod Kunadra že
doma, že obedoval in zopet razmotrival
v krogu svoje družine kakor v držav¬
nem zboru vprašanje, ima-li vendar iti
ali ne.

»Poglejmo to pobče,« je modroval,
»kar se spomni in se ženi! (Pobeetu je
sedemindvajset let). Kje si je vzelo ta
pogum? No, imel sem ga vedno naj-
rajše, k temu moram iti na svatbo!«

A mesto, da bi častita rodbina
vzela ta sklep z odobrenjem na znanje,
je prišla takoj s svojimi lastnimi pred¬
logi. Prva stranka je hotela iti na vsak
način ž njim, druga pa je bila tega na¬
zora, da bi se prešlo preko predloga
gospoda očeta enoglasno na dnevni red,
t. j. da bi kratko in malo ostal doma.
A ko se ni dalo na noben način radi
velikega vrišča konstatirati niti različ¬
nosti predlogov, tem manj pa kakega
odgovora na-nje, se je zatekel gospod Ku¬
nadra zopet k svojemu priljubljenemu
oraklju.

»Da se končajo vsi prepiri, napra¬
vimo tako-le !« je odločil s trdnim gla¬
som. »Bedrih, škarje! Tako! Tedaj
ustrižimo tu iz novin dva slična kosca
čistega papirja, na enega napišem: poj¬
dem, na drugega: ne pojdem; zvijemo
oba, tako, in sedaj, Bedrih, klobuk sem!«

Ko so mu donesli uradni cilinder,

je vrgel gospod Kunadra

slična zavitka papirja in začel ž njim
kakor z rešetom vrteti, in potepavati.

Za trenotek je komandiral znova:
»Ruženka! Ti si najmanjša, pojdi in
izvleci mi en papirček! kar je napisano
na njem, velja in se zgodi!«

Sklenjeno. Ruženka je komaj po¬
greznila zamazane ročice do dna viso¬
kega cilindra in mu je že podajala pa¬
pirček. Važno ga< je razvijal in pri vse-
občni tišini prečital; »ne pojdem !«

V zboru je zbruhnila v istini ne¬
pričakovana radost. »Slava! Ne pojdeš,
ne pojdeš !« so ščebetali razni glasovi
malih zborovalcev in škrici domače
suknje gospoda očeta so se nahajali v
veliki nevarnosti.

»No kaj, ostanem torej doma !« se
zadovoljuje. A le za trenotek in z oči-
vidno nevoljo. Takoj potem mu je ši¬
nila v glavo misel, da je vendarle imel
Frančiška najrajši in da bi se mu spo¬
dobilo kot najstarejšemu prisostvovati
bratovi svatbi. In dasi je proglasil slavno
in z vso odločnostjo, da se pokori pr¬
vemu žrebanju, je začel vendar takoj
uvaževati, hoče-li iti ali ne. Posledica je
bila, da je čez nekaj časa zopet pred¬
lagal: »Vsake dobre stvari so tri: deca!
Vlecimo znoya, in sicer trikrat! Vsled
tega pa mi bode v vodilo, kar dvakrat iz¬
vlečete !«

In ne uvaževaje protesta je vrgel


— 224  —

zopet popirčke v klobuk in velel: »Vrati-
slav, vleci!«

Le-ta se je takoj pokoril nalogi in
potegnil: pojdem. »Prav. Vratislav, se¬
daj še enkrat!« A Vratislavček je po¬
tegnil drugič in tretjič: ne pojdem.

Nov vrisk. Gospod adjunkt pa je
premeril Vratislavčka z zlim očesom in
jezno odpahnil klobuk.

»Pa kaj bi tam delal na taki
svatbi ?« izusti sedaj končni govor vodja
opozicije,to je gospa adjunktova. »Škoda
denarja! Samo pomisli, koliko bi te stala
pot! Raje bi porabil denar za domače
potrebe! Bedrih potrebuje zimsko suknjo
in čevlje, Vratislav klobuk in hlače,
Ruženka celo obleko in jaz sama po¬
lagoma ne bom imela v čem iti na cesto
o praznikih ! —«

»Eh!« odtegnil se je nekako odurno
gospod soprog.

»No pa se popelji,« se je razgnje-
vila ona, »čemu vse te komedije ? Saj
vidim iz vsega, da hočeš biti na vsak
način tam. Rad bi, skratka, vžil vse
sam, a na nas se ne oziraš —«

»In ti mi zopet ničesar ne privoščiš,«
jo je pretrgal nevoljno, »samo delaj,
ubijaj se in skrbi —«

Domače posvetovanje se je končalo
z jezo. Gospod Kunadra ni več zinil
niti ene niti druge in odšel ves užaljen
v pisarno.

Na večer se ni niti zmenil za vso
reč. Tudi drugi in tretji dan je govoril
le malo, in ker mu je svatba stalno
vznemirjala srce, se je izogibal ozko¬
srčno vsakega povoda za-njo. Jezil se
je in kljuboval. Prepričan je bil, da se
mu godi krivica, a sklenil je, da prenese
vse hrabro, dasi ga je zelo težilo, da,
lahko se reče, vsa notranjost mu je
vihrala. Ljubi v Bog ve, kaj se je tedaj
godilo ž njim. Žena je imela prav, da se
je hotel udeležiti na vsak način svatbe
vkljub vsem orakljom in vkljub njenim
protestom.

Deloma iz groze nad to njegovo
trmo, deloma v nadi, da se vendar kakor
vselej vkloni tudi sedaj njeni volji, je
nehala jeziti se nanj. »Saj se spreobrne
sam,« je pričakovala. A gospod Kunadra
se ni spreobrnil, in sedaj je počela pre¬
mišljevati natančneje o vsej stvari. Po¬
sledica temu je pa bila: »Borivoj je
kakor dete,« si je rekla, »dela nasprotno,
kpr hočemo. Ker sem hotela, da bi ostal
doma, hoče prodreti, da bi šel; a po¬
rečem mu jutri: pojdi, in ostane doma.«

A ko je zjutraj gospod Borivoj
Kunadra zopet odhajal zamolkel v pi¬
sarno in se zopet ž njo ni ločil niti z
običajnim poljubčkom, se mu je nasta¬
vila na pot prav v durih.

»Borivojček, poljubček!« je rekla
z nagajivim nasmehom.

»Saj ti še mari ni zanj,« je odgo-

Venec slov. pov. IX. 15

— 226  —

voril ves zmešan, obstavši in zarudivši
od same zadrege, kakor nekdaj ona
pred petnajstimi leti, ko se je šlo za
prvi poljub.

»No?« je silila, »moram-li mogoče
prositi ?«

»Pojdi mi,« ji je nalahko odmajeval
z glavo ne vede, kako bi se v naglici
držal.

»Borivojček, vidiš, ne jezi se ! Pre¬
mislila sem se; pokaj bi se ustavljal
taki nedolžni zabavi, kar pojdi, pojdi!«

»Vse dobro,« se je branil slabo,
»kaj pa denar?«

»Saj ne stane pol sveta, a zabaval
se bodeš, samo pojdi, jaz ti privoščim.«

»Ne morem več,« je lezlo na lep
dete Borivojček, »jutri je že svatba!«
Ako bi pisal takoj danes, pride list tja
šele jutri zvečer; potem šele bi mogli
poslati konje do Votic. Kedaj bi pa jaz
tja prišel? po svatbi v noči!«

»No kaj,« se je zamislila malo,
»mogoče se da to urediti kako drugače,
kar pojdi.«

»To že ne gre! Ne morem, ne
pojdem nikamor!«

»Ali mogoče vendar — «

»Ne, nehaj!« se je glasilo odločno
v odgovor. Potem je zašumelo kakor
plašen poljub in duri so zaloputnile.

»Tako,« se je oddahnila gospa
adjunktova, »sedaj je dobro. Tako sem

t — 227  _

hotela. Ne jeziš se in ostaneš z nami
lepo doma !«

Gospod Kunadra je stopil z'doma
z res trdnim sklepom, da ne pojde.
»Je že dobro,« je mrmral resolutno v
brado, »sedaj me sili zopet, ko vidi, da
se jezim, pa navlašč ne pojdem, ne
in ne!«

Pri tej srčnosti je vztrajal istinito
do mala celi dve uri, to je tako dolgo,
dokler je delal v pisarni. Ko je pa od¬
ložil samo za trenotek pero, že se je
zopet zaglobil v misli o tej presneti
svatbi. Spomnil se je, kako bi se tam
sešel s staro mamico, z brati in se¬
strami, katerih žen ni videl tako in tako
dolgo, in da bi se potem zabaval s
starimi prijatelji in drugovi izza mladih
dni. Vse je videl v duhu za mizami,
polnimi skled, krožnikov in kozarcev,
in srce mu je zaželelo posedeti med
njimi. Videl je trakove in rožmarine
za njihovimi klobuki in v oglavnikih
vzpenjajočih se konj ; godba igra, mla¬
dina vriska, kjer je kdo, se smeje in
popeva, se smehlja, žari...

»Eh kaj, žena ima prav, mogoče
bi se vendar dalo to urediti na kak
način,« si je ponavljal v duhu in postavši
se pred veliki zemljevid češke, ki je visel
na steni, je meril, računal in kombinoval.

Gospa adjunktova malo da ni
omedlela, ko jo je opoludne mož obve¬
stil z razjarjenim obrazom takoj v du-

15 *

— 228  —

rih, da vendar-pojde. Ne da bi jo bilo
iznenadilo tako, da je spremenil zopet
svoj namen, temu se je že privadila pri
njem, pač pa, da se ji je njen načrt,
tako dobro zasnovan in premišljen,
takrat izjalovil tako nekrščansko.

»Slušam te in pojdem!* se je ogla¬
sil vitežki-slavno.

»Ali imaš dovoljeno?«

»Imam.«

»Kaj pa denar?«

»Saj ne bode stalo pol sveta —■«

»Ali prideš tja v noči —«

»Tudi to —«

»Kako pa napraviš tedaj ?«

»Ne pojdem s Frančiškovo želez¬
nico do Votic, ampak najbrže z zapadno
do Pribrama. Od tu do Nečine, rojst¬
nega kraja nevestinega, so samo tri
ure, tedaj pridem tja lahko na kak
način in jih — iznenadim uprav pri
obedu. To se bodo čudili! Kaj porečeš
k temu?«

Gospa adjunktova bi rekla k temu
rada prav rada mnogo, ali nerada bi
se bila upirala; vsled tega je ostala pri
svojem poslednjem: kar pojdi. Vendar
hi zvenelo tako odločno in prijazno,
a gospod Kunadra še niti zapazil ni
tega in najboljše volje si je pripravljal
potni kovčeg.

In čudno, dobra volja ga ni opu¬
stila niti, ko mu je ona odštevala pet¬
najst lepih, novih goldinarčkov z mno-

gim vzdihom in mnogim naukom, kako
mora varčevati in se spominjati, da
Bedrih nima zimske suknjiče ne čevljev,
Vratislav klobuka ne hlačic, Ruženka
obleke, a ona zgolj ničesar, tako, da jo
je sram praviti o tem.

Megleno jesensko jutro. Gospod
Borivoj Kunadra se stiska v kotu že¬
lezniškega voza; mrazi ga po celem
telesu, a vlak ga odnaša dalje in dalje
od priljudnega domačega ognjišča. To¬
rej vendar gre! Plaho oko njegovo pa
bega plašno z mesta na mesto in do¬
brohotni njegov obraz je tako poln
utrujenosti in tesnobe, kakor bi šel na
pogreb, a ne na svatbo. Sedaj si gladi
redko brado, sedaj pogleduje brez na¬
mena ven v gosto meglo, a po glavi
vtrujeni od vlaka roji cel kup mučnih
mislij. Tako čudno mu je okoli srca!
<Ce bi sedel v pisarni, bi si bil izslikal
to pot z najjasnejšimi bojami in trpel
bi neizrečno, da se ji je branil. A sedaj,
ko gre, v istini že gre, trudijo zopet
razne domišljije in strahovi njegove
misli in on premišljuje, bi-li' ne bilo
mogoče modrejše, ako bi bil poslušal
in ostal doma. Skoro se mu že toži po
teh, katere je pustil doma,' in ne čuti
nobene želje po onih, h katerim gre.
V duhu pa računa z ženko, kaj potrati
brezpotrebno, a znova in znova se mu
vračajo na misel njene besede: kaj taka
svatba? Sicer se je že privadil delati

— 230  —

samo po njenih besedah, pokoriti se
samo njenemu svetu in misliti samo
tako, kakor ona misli, da se mu je
vedno zdela vsaka njegova misel ali
celo samostalen čin, ako se je v obče
popel do istega, brzo nepristojnim ali .
nemodrim. Ubogi Kunadra!

V Zdicih, kjer je moral izstopiti
in čakati četrt ure, da presede na vlak
proti Pribramu, je že počela kliti v
njegovi glavi misel, bi-li ne bilo dobro
čakati tukaj, dokler ne pojde vlak v
Prago, in se le povrniti zopet domu k
svojim ljubim, kateri so ga pustili tako
neradi. Ker pa niti v Zdicih ne traja
četrt ure od poldne do večera, je umevno
samo, da gospod Kunadra nikakor ni
mogel priti na jasno s svojim sklepom,
in tudi ni prišel. In dostaviti je le še,
da je prišel do Pfibrama.

Sreča mu je bila mila. Bilo je ob
tedenskem trgu. Takoj »pri kroni« je*®
zvedel od prvega hlapca, da je tu voz,
kakoršnega bi mogel potrebovati; to
mu je dalo pogum k daljnemu potova¬
nju. Hitro se je dal predstaviti gospo¬
darju, čegar je bil voz. In razpredel
se je sledeč razgovor:

»Torej milostivi gospod bi, recimo,
rad šel do Nečine?«

»Da.«

»No, jaz grem še dalje in rad,
recimo, popeljem gospoda s seboj.«

»Kedaj se pa odpravite? Jaz ho-

231  —

čem k Šulu na obed. Isti mož! danes
svojo hčer, katero vzame moj brat,
tedaj bi prišel rad tja o pravem času.«

»I no seve, Šula, recimo, poznam
dobro, in gospod je ženinov brat? No,
veseli me. Le nobene skrbi ne! Za dve
uri smo tam. Kako pa ne? recimo, dva
konja in prazen voz? Pojdem kakor s
kočij ažem —«

»A kje ga imate?«

»Pripeljal sem par sodčkov češpelj
na trg. Prodane so že in jih tudi že
skladajo. Potem se še malce, recimo,
pokrmi in že poletimo.«

»A kaj bodem dolžan?«

»Eh kaj dolžan? I no seve dolžan,
pa saj ne bode toliko stalo. Bagatelko!
Vozniku daste petdeset krajcarjev in
plačate mu, recimo, kako južino tu.«

Pogojeno. Za pol ure je prišel
voznik z vozom in da pokrmi malo.
Ogledal si je zadovoljno pasažirja,
prejel pet šestič in si naročil »kako
jetrnico in pivo«.

Od tega trenotka je trpel gospod
Borivoj Kunadra muke prav kakor v
vicah. Skoro ni prenehal potegovati ure
iz žepa, hoditi na blatnato dvorišče in
računati, koliko ga bode stalo, predno
odide od te »krone«. Mir gospodarjev
pa je bil občudovanja vreden.

»No, kaj bo, Franček?« se je obra¬
čal vedno k vozniku. A Franček, ki je
imel v želodcu »kako jetrnico« in v ustih

kadečo se porcelanko, je komaj obrnil
glavo : »Imajo še oves« in pušil dalje.

Cez četrt ure se je osmelil gospod
Kunadra sam ga priganjati.

»Naj-le ne imajo skrbi, milostivi
gospod,« je m9nil Franček, »časa je
dosti!« In izpivši tretjo kositreno po¬
sodo, jo je obrnil s pomenljivim zarož-
ljanjem z ročem proti točaju, ki je se¬
del oddaljeno. Znova je nalito. Gospo¬
dar je mirno pušil in popival, ker je
prodal dobro češplje, Franček je zado¬
voljno pušil in popival, ker je bilo
toplo in vedel, da ga ne bode stalo nič,
a gospod Kunadra je tudi pušil in pil,
a le, da bi utopil in razgnal svoje skrbi
in svojo togoto.

»No,'kaj bo?« je priganjal zopet
čez četrt ure.

»Še konjem dam piti in že zapre¬
žem,« ga je tešil Franček. Na to se je
potolažil gospod Kunadra v istini še
precej in Franček je skrbel gotovo iz
same dobrote, da mu kar možno po¬
daljša tolažbo. Tako je bilo, da so za-
pregli stoprav ob pol eni uri.

Gospod Kunadra je plačal tužnim
srcem za Francka »bagatelko« v zne¬
sku enega goldinarja desetih krajcarjev.

Poravnali so pod njem nekoliko
snopičev slame v ozadji, da bi sedel
mehko in dobro, Franček je zadleskal
na konje, gospod Kunadra se je oddah¬
nil globoko in odšli so.

— 233  —

»Prrr —« se je oglasil nakrat go¬
spodar pred prodajalno nekega trgovca
z železom v prvi ulici. »Moram še na¬
ložiti par palic železa za Lebenharta.«

Zlezel je z voza, šel v prodajalno,
ogledoval železo, povpraševal po tem
in onem, pa so je nalagali na voz.

Gospod Kunadra je moral vstati
in čakati. Pomaknili so ga s tem lepo
na stran, komaj je še bilo poleg pro¬
stora za kovčeg.

»Naprej,* je velel potem gospodar
in sam korakal proti vozu. Prišli so
pred drugo trgovino.

»Počakaj, moram za župana naku¬
piti par potrebnih stvarij za blago¬
slovljene !»

Šel je v prodajalno in skušal
znova potrpežljivost gospoda Kunadre.
Končno je začel učenec nositi: klobuke,
sladkorja, kup različnih zavitkov in ne¬
kaj modelov za kolače. Naš pasažir je
bil tak tesno obložen, da se je komaj
mogel ganiti.

A da bi se dovršila mera teh zo¬
prnosti, je sledilo tretje vstavljenje.
Gospodar je kupil za-se: množico soli,
nekoliko vrvi in verig, vrečo bele moke
in nekoliko loncev.

Po teh novih »obvezah« je bilo še
hujše. V istini ni bilo več prostora za
vse stvari, in zato si je moral gospod
Kunadra vzeti v naročje najkočljivejše
med njim, to je tri nekolikoliterne gli-

1

naste lonce, ki so zazveneli, le da so
se malce zadeli drug ob drugega.

»In temu pravijo s praznim,« je
vzdihnil glasno.

Tako so se izkobacali iz Pfibrama
in vlekli se do vrha k »Novi gostilni«.

Bil je ostuden dan v  mesecu ok¬
tobru, meglen, temen in mrzel. Oster se-
verozapadni veter jim je gonil polagoma
v obraze droben dež in vozna kolesa
so se pogrezale v grušo in blato. Pot
se je krajšala le prav po malem. Sha¬
jalo bi se še po »cesarski cesti«, a ko
so za Dubnem zavili proti Višnovi na
poljsko pot, je bila tu vožnja polna
skrbi in težav.

Voz se je nagibal zdaj z levo,
zdaj z desno stranjo v jame in se
pogrezal v lužah, a gospod Kunadra
se je zaletaval vsled tega z utrujenim
telesom zdaj na levo zdaj na desno,
zdaj naprej pa zopet nazaj. Nogi ste
mu odreveneli, tako da ni mogel ž
njima niti ganiti, hrbta že ni več čutil
od stalnega majanja semintja. V kisli
obraz mu je pihal veter in ga bil dež
in v mežave, solzne oči se mu je kadil
duh in dim iz porcelank v ospredji se¬
dečega gospodarja in Francka.

V radostno potovanje! A konja se
nista splašila. Bili sta dve mršavi mrhi,
katerima se ni hotelo naprej, in ste
prejemali vdarce Franckovega biča z
uprav občudovanja vredno brezbrižno-

— 235  —

stjo. Posebno i’Očni konj. Tudi Francka
je to razburilo nekaterikrat.

»Prama!« je vskriknil in švignil,
da je kar v zraku zažvižgalo po njeni
grivi; vendar ljuba »prama« je komaj
obrnila glavo in krevsala mirno s svo¬
jim počasnim korakom polagoma dalje.

»Lepo letite,« je rentačil zadaj go¬
spod Kunadra. Končno pred Višnovo
samo so se vendar »zaleteli.« Bilo je z
vrha in naloženi voz je gnal sam s
svojo težo konja naprej. Pramo ste
morali lep čas biti vagi od zadej ob
mršavi nogi, predno se je podala in
zakljusala; končno se je vendar raz¬
majala, in ker je bil vrh zategnjen, je
moralo to trpeti nekoliko časa.

Lepo je ropotalo in veselo škri¬
palo, nagib na levo in potem na desno,
hops navzgor in potem navzdol; go¬
spod Kunadra je odskakoval in kinkal
ves zdramljen semintja, kakor je prav
moral, kar nenadoma prrrask...

Prvo levo kolo se je zaletelo na ka¬
men in se razletelo, voz je s spredni-
kom padel na zemljo, gospodar in
Franček čudno, da si nista razbila čre- '
pinje ob prvi spriklji in gospod Kuna¬
dra se je zaletel črez lonce v naročji z
glavo gospodarju v kožuh.

»Ti presneto, recimo, presneto...
življenje,« je tožil gospodar. »Tisoč
vragov,« mu je pomagal gospod Ku¬
nadra, gledaje z žalostnim očesom na

— 236  —

ostanke poverjene mu glinovine, a ko
je vstal, da bi zlezel z voza, so se mu
raztresle črepinje med nogi.

»Tisoč vragov !« je ponavljal ogor¬
čen stoje ves odrevenel v nagnjenem
vozu in drže v zmrzlih, rdečih rokah
edino, kar je ohranil: dva rumena
roča...

Ni mogoče popisati, v kakem du¬
ševnem stanji se je pa nahajal cele pol
ure, predno si je Franček izposodil v
vasi kolo in navoj in predno so dvig¬
nili z istim voz, da so mogli natakniti
kolo na os. Tudi gospodarju nikakor
ni ugajala ta prigodba. Renčal je kakor
pravcati severni medved, ko je lučal
lončene črepinje v cestni jarek in na¬
kladal razdrobljeno kolo na voz.

Ko je bilo končno vse popravljeno
kolikor toliko, je moral sesti zadej, ker
si je gospod Kunadra umislil sedeti
poleg Francka v ospredji. In gotovo
ne brez vzroka. Domneval je namreč,
da mu bode mogoče ne-le sedeti pri-
kladneje, ampak da bode tudi lajše na¬
ganjal tega k hitrejši in vspešnejši
vožnji. Da bi pa ne naletel pri zadnej-
šem na kak odpor, je premislil dobro.
Še predno se je odločil reči: peljite, je
ponudil gospodarju nekoliko dobrih
smodk iz zaloge, pripravljene za naj¬
ljubše med svati, in Frančku zopet je
stisnil par šestič v žulj a ve roke. In od¬
peljali so se.

— 237  —

Voz je polagoma drketal kakor
prej po Viborskih gozdovih. Z mrh se
je kar kadilo, a pota le ni hotelo
zmanjkati.

»Prama,« je vpil Franček.

»Prama,« mu je pomagal gospod
Kunadra. Vendar zaman. Vzel je vajeti
sam v roke in švigal z bičem nad gla¬
vami konj, vendar »prama« se ni zme¬
nila za to kar nič.

»Uščipniti jo morate,« je svetoval
Franček; in tedaj jo je ščipal in trgal
z vajeti, kar je imel moči v roki, in
švigal z bičem črez glavo in črez noge,
vendar se je prej naveličal on nego
kobila. Komaj je krenila glavo in pletla
leno in topo s svojimi mršavimi negami
dalje, vedno celi korak nazaj za svojo
hitrejšo družico, ki se je pošteno tru¬
dila, da bi ves voz ne obtičal kje v
blatu. Vlekla ga je sama, »prama« si
je napravila prikladneje ter se ji pu¬
stila le vleči naprej.

Lepa je bila ta. Gospod Kunadra
je resignirano oddal vajeti zopet v po-
klicanejše roke, se oziral po oblačnem
obnebji in premišljeval bolestno, da ni
bil pri poroki in da ne bode tudi skoro
nedvombeno pri obedu. Po kaj gre to¬
rej tja pravzaprav? vrag ga je zmotil!

Iz teh žalostnih mislij se je kmalu
vzdramil. Po krajini se je razlegalo
vriskajoče cvilenje klarinetov in ž njim
za stavo hreščeče trobente in godrnja-

— 238  -

joči bombardon v neznani mu poskočni
polki. Krik in vik raznih glasov se je
mešal med njene takte in se zgubljal v
odmevih po tihi dolini.

»Kaj pa to?« je odskočil težko
skušeni gospod adjunkt, gledaje napeto
k nedaljni vasici, h kateri so se pripe¬
ljali. Bila je Nečin, cilj njegovega da¬
našnjega potovanja.

»Za Boga !« se je užalostil nagloma,
»da je to svatba! Odpeljejo se že do
bratovega .doma !«

»I to, to,« sta govoričila oba na
vozu, »to poznamo dobro starega Šula !
Ta bi, ljubček, ne napravil svatbe za en
dan! Najedli so se in gredd v gostilno,
tako je ! Tam bodo do rana plesali in
še le po zajutreku pojdejo k ženinu —«

»Ne, ne!« je ugovarjal togotno v
nekaki nesrečnji slutnji. »Pridejo tja
pod noč in tam bodo šele plesali. Po¬
ženite samo, prosim Vas, poženite na¬
glo, da sicer ne zaostanem.«

Franček se je dal pregovoriti, in
procedura z leno mrho je počela
z nova.

»Prama!« je vskliknil z močnim
glasom, in švig, švig — so začeli pršeti
udarci.

Uboga se je začela sicer potem
vrteti in opletavati z glavo, kakor bi
odganjala le muhe, ali Franček se je
raztogotil.

»Ti sakra... mrha, kaj pri tebi že

— 239

ne izda čisto nič moja beseda?« Raz¬
kačen je vlekel vajeti, bič je zažvižgal
po ozračji in začel plesati mrhi po po¬
vešeni glavi in mršavih nogah in kmalu
zopet po zbitem hrbtu, da ji je v raz-
ježeni dlaki vrisal proge na vse mo¬
goče smeri. Občutna lekcija je vendar¬
le pomagala. Zdirjali so še precej krepko
in dolgo ni trajalo, ko so se pripeljali
v vas do prvih koč.

Ali beda ! Z vasi na nasprotni
strani je oddirjala cela vrsta vozov, na¬
polnjenih z razpaljenimi svatovi, kateri
so vriskali, popevali, vrteli rute in ste¬
klenice nad glavami, a poleg so jim
grmeli streli za ločitev.

»Le za deset minut prej in bil bi
vsaj mogel iti ž njim,« je milo govoril
gospod Kunadra.

»Šembrana stvar,« je menil gospo¬
dar, »to je recimo, vendar-le sitno —«

Pred domom nevestinih starišev je
še stala kopica ljudi, ki so gledali za
njimi.

»Ali naj ustavim? pojdete li tja?«

»Bog obvari!« je odgovarjal go¬
spod Kunadra skoraj jokaje, »saj me
tu ne pozna nihče! Kaj bi pa delal
tam? Kaj bi si mislili o meni?«

»Kaj pa bodete napravili?«

» — Le peljite dalje,« je rekel s
pretrganim glasom, pogledal na kraj,
kamor je hitel s takim poželjenjem, s
takimi nadami in kamor je končno pri-

— 240  —

bredel po tolikih žrtvah in ovirah, ter
povesil žalostno glavo.

Voz se je zopet vlekel polagoma
naprej, sedaj mu je bilo že vse enako.
V glavi mu je bilo mračno in pusto ka¬
kor v tej zamolkli krajini, zgubljajoči
se v sencah večernih. Zaglobil se je v
tako mračne misli, da ni imel smisla za
nič več okoli sebe, da, skoro niti za
vrisk, katerega je včasih zanesel iz
daljave slab odmev.

Gospodar je šel samo do Vermeric.
Tu je moral torej končno z voza. Po¬
dali so mu kovček; bil je odrt in neko¬
liko premočen, pa ni se brigal zato.

Kam sedaj ? mu je prišlo na misel,
a premišljeval ni o tem. Sicer ni bil jasne
misli niti zmožen. Kakor avtomat je od¬
rinili jo ubiral dalje po cesti protiZrubku.
Od tam se je zopet razlegal razločneje
vrisk. Svatje so se prevažali čez reko,
a ker je bilo mnogo vozov in sta smela
na plav le po dva, je trajalo prevažanje
kaj dolgo. Zdelo se mu je, da bi jih bil
kmalu dohitel tukaj. Kmalu, pravim, a
to kaže, da je prišel zopet prepozno.
Spustil se je sicer v tek, ko mu je po¬
svetila ta možnost, a prišedši ves poten
do brega, je moral bolestno zvedeti, da
jo vendar le prišel pozno, pozno. Plav
z zadnjim vozom je še razločeval vzlic
temi, katera mu je zakrivala oči kakor
črn zastor. Stali so tam kakor silhuete,

— 241  —

vsakdo s culico zaslužka v roki in godalo
črez ramo ali pod pazduho.

»Eh basama ! igrajte mi ali pa vas
spustim na plavi proti Pragi!« je vpil
prevoznik. In napravili so jo tedaj.
Kakoršna je bila, taka je bila da je le šlo po
taktu. Pijani brodnik je popeval ž njimi,
gosti na vozu so vriskali in oni, kateri so
že čakali na-nje na drugi strani na gostil¬
niškem dyorišči in znova pili, so odgo¬
varjali z vriskanjem in petjem. Bil je
trenotek obče razposajenosti, veselja
in krika, vse je bilo tako, kakor si je
slikal ubogi gospod Kunadra v mislih
doma, le da ni bil med njimi in ni imel
peruti, da bi preletel k njim.

»Brodaaar! je zavpil, kolikor je
bilo moči, a oni tam niso slišali njego¬
vega glasu v tem vrišču.

»Brodar, brodar !« je napenjal zno¬
va in znova suho grlo, — vendar zaman.

Vsedel se je na kamen raztogočen
do joka, truden in zdelan do obupa.

Svatje so odšli zopet za nakaj časa
iz gostilne. »O brat, brat,« je zavpil
gospod Kunadra, obupno mahaje za
njimi z rokama. Vendar niso ga slišal.
Bil je sam tukaj.

Mrzel veter se je vpiral va-nj in
šumel po orumenelih listih starih ’ip,
stoječih poleg bele kapelice za njimi,
listje je padalo doli in šumelo okoli njega,
in reka je pljuskala s kalnimi valovi

is

242  —

pod nj egovima nogama. Stresel se j e kakor
v mrzlici, zamrazilo ga je po vseh udih.

»Konec je že,« je rekel nakrat sam
pri sebi, »ne grem več tja ! A zopet se
je stresel, ker se je ustrašil teh iznena¬
da ušlih mu besed. Odkod so se vzele
sedaj tu tako nakrat, ko je že na cilju
svoje poti? Začel je o njih premišljevati.
Ako se pusti prepeljati, je lahko črez
pol ure v krogu prijateljev, v svojem
rojstnem kraji, kjer bi ga privila na
srce tako rada njegova stara mamica
in bratje in sestra ; ali kaj mu porečejo?
ozval se je drug glas, se-li mu ne bodo
smejali ? ne bode-li cilj vseh zbadljivk,
da prihaja po svatbi in kako razjasni,
zakaj ni odpisal v času, da bi mogel
tudi priti v času in prikladno ? Ne bode-
li sramota priznati vso to svojo neodloč¬
nost ? A izgovoriti se, na kaj ? Lagati
ne ve in ne ume ! Oh, kaj je početi
sedaj ? Kako se naj odloči v poslednjem
trenotku ?

Zaman se trudi. Tako zre v temo-
to, v te črne tmine topo in iskaje, a ni
mu mogoče popeti se do pametne misli,
da bi se odločil tako ali drugače. Ko¬
liko premišljevanja in truda ga je stalo,
predno se je odpravil s svojega doma
in urada, da bi mogel zopet gledati
svoj prvi dom in sedaj sedi tu skoraj
na njegovem pragu in se ne more od¬
ločiti, da bi ga prekoračil! Da bi imel
vsaj toliko moči, da bi se obrnil od

— 243  —

njega in zopet šel! A on ne stori niti
onega. Le-tu sedi v hladni noči in pre¬
mišljuje, ne sliši in ne vidi, samo sedi
in stiska razbeljeno glavo v dlan . . .
Prekleta neodločnost!

Končno se je vendar zganil. Ka¬
kor če vzleti iskra iz že mrtvega pe¬
pela, tako mu je šinila v glavo vsaj
ena zdrava misel. Uvidel je namreč, da
je naj zadnji čas, da bi v obče kaj sto¬
ril za osvoboditev iz svojega žalostnega
položaja. Vstal je in zravnal skrčene,
otrpnjene ude. Od samega sebe že sam
ni pričakoval kakega odločilnega čina,
vsled česar se je zopet zatekel k obi¬
čajni prismojeni in smešni manipulaciji.

»Hočem se-li vrniti ali ne?« Z
desno roko je prijel za najgorejšni gumb
na dolgem svojem svršniku in naglo
je šlo doli: iti, vrniti, iti, vrniti; na po¬
slednjega je padlo : vrniti.

Ubožec! Obrnil se je in se obotav¬
ljaje pripravljal na povrat. A komaj je
napravil tri korake, se je zopet ustavil.
Kaj pa ima pravzaprav, odločiti se tako
hitro in takoj, prvič se pokoriti? To je
vendar nemogoče. Poskusi se to še dru¬
gače! Klical bode brodarja. Ako ga
sliši, je znamenje, da naj gre, ako ga
pa ne sliši, je znamenje, da naj se
povrne.

In klical je z nova : »Brodar !« in
malo potem še enkrat: »Brodar!«

Nikdo se ni odzval, nikdo odgo-

16 *

- 244 , -

voril. Le vihar je Razsajal med vejami
lip, tuintam je zašumel odpali list, a
reka se je valila polagoma naprej, žu¬
boreč sama sebi otožno, večno enako
svojo vspavalno pesem. A kroginkrog
njega je razprostirala temna noč svoje
peruti. — —

Gospod Kunadra je globoko
vzdihnil, še enkrat pogledal bolestno
fia ono stran, kjer je stala nekdaj nje¬
gova zibelka, obrnil se in šel.

V bližnjih Voborah je prenočeval
in drugi dan zarana se vlekel peš po¬
lagoma po blatu v Pfibram. Popoludne
je došel tja in se'nastanil v hotelu »pri
avstrijskem cesarju«.

Bil bi sicer šel rad še istega dne
z vlakom do Prage, pa je-li mogel?
Kaj bi mu rekli doma, da je odšel tako
brzo s svatbe? A kaj bi jim rekel? da
se je v obče ni vdeležil ? Zelo bi si
škodoval na ugledu. Mora se torej la¬
gati. Hoče ali noče. Saj se še ne zna,
se mu li ne zareče? Da bi vzel vrag
vse. Domov pa res ne more.

Črna salonska obleka v kovčegu
mu je bila v nemalo napotje. Škrici so
bili premočeni skozi in skozi od finega
rusterskega vina, katerega je vzel dve
steklenici s seboj, Obe ste se razbili
najbolj gotovo takrat, ko se je zlomilo
kolo ; od steklenic so ostale le črepinje,
iz suknje le cunje. Kovčeg se je moral

— 245

posušiti a suknjo je moral poslati h
krojaškemu mojstru.

Med tem je pridobil čas za dalnje
premišljevanje in tarnanje. Na srečo se
je prišteval k oni veliki vrsti ljudi, ka¬
teri nikdar ne tožijo o svoji nerodnosti
ali neumnosti če se jim kaj ne posreči,
ampak vedno zvale krivdo s sebe na
koga, ali kaj drugega.

Gospod Borivoj Kumadra je imel
istinito vse vzroke zavpiti z močnim
glasom nad seboj : »Gospod adjunkt,
mož, oče, ti si glupec in norec!« A pri¬
toževal se je le na »neizprosno svojo
oSodo« in na to »pramo« in na gluhega
prevoznika.

Drugega dne se je napravil šele k
odhodu. Ali ta plačila! Dobro še, daje
vzel s seboj tudi vse svoje tajne pri¬
hranke, sicer bi še niti ne šel do¬
mov in sestavljanje računa varčnej so¬
progi bi ga bilo moralo privesti do
obupa. V tem oziru ni poznala pardona
in v istini je raje videl stati nad seboj
V pisarni celo skontrujočo komisijo nego
doma samo njo.

Pripomniti mogoče ni niti treba,
(Ja to noč v obče ni spal in izmišljal le
načrte in sestavljal različne kombina¬
cije, kaj in kako bode imel lagati doma.
A zarana je počel uresničevati in pri¬
pravljati, česar je bilo treba. Bil je kos
napornega dela! Končno je bil pa ven-

— 246  —

darle pri kraju po svoji najboljši ved¬
nosti in izvedenosti.

»Tako, natakar, kaj pa dolgujem?«

Natakar je izvlekel tablico in ra¬
čunal, a ko je povedal končno svoto, so
se ježili gospodu Kunadri vsi lasje na
glavi; a glavno je imelo še le priti.

»Preskrbeti mi morate še dve pe¬
čeni piščeti«, je ukazoval s tresočim se
glasom.

»— dve piščeti,« je ponavljal su-
hoparnejše natakar in pripisal mirno
običajno hotelsko svoto na račun ;

»par golobičev«

»— par golobčkov,« je popravljal
natakar in pisal v račun svoto za par
golobov;

»— pol gosi,« je napovedoval go¬
spod Kunadra dalje precej bolj tiho;

»— pol gosi,« je blebetal za njim
natakar in pripisoval mirno dotično
številko;

»— in krožnik kolačev,« je bolj
izdahnil nego povedal gospod adjunkt.

»Še kopo kolačev,« se je oglasil
natakar, »prosim, Vaše blagorodje,
povprašam v kuhinji — -«

In odtekel je. Gospod adjunkt sije
mel za trenotek oči, pred katerimi mu
je kar mrgolelo, in zopet čelo, katero
mu je hotelo razpočiti. Potem je prite¬
kel natakar, povedal svoto, katera je
že nadkriljevala njegov okrogel denar, a

— 247  —

on je štel goldinarček poleg goldinarčka
z vzdihom, kateri je presenečal s svojo
dolžino in sicer ganljivo otožnostjo,
končno se je domislil še nečesa. Priti v
vinotoku z dežele brez sadja — vendar
ne gre! In šel je, kupil culico jabolk in
hrušk a potem še le šel na železnico...

Zvečer na to je bila v rodbini go¬
spoda Borivoja Kunadra prava prav¬
cata slavnost. Vsprejet je bil nad vse
srčno, in vprašanje se je kar kupičilo
nad vprašanjem.

»Tako, kaj dela mamica ? Kaka je
nevesta? Kako obleko je imela? Kdo
je bil za druga, kdo za starešino? Ka¬
tera za družico in kako jim je pristo-
jalo? Kdo je bil navzoč vse, kaj ste
delali, kaj govorili, kje spali? Je-librat
dobil ž njo dosti denarjev ? Koliko per¬
nic je donesla ? Je-li zelo jokala? Ko¬
liko vozov je bilo, koliko miz je bilo
pri obedu in kaj vse so jedli pri ne¬
vesti a kaj vse pri ženinu ?

Ubogi Kunadra! Na vse je moral
odgovarjati natančno, in za deco, kateri
je bila takova svatba španska vas, je
moral k vsemu dajati še potrebna po¬
jasnila. To je bilo preveč, nobena kri¬
minalna sodnija ne bi mogla biti groz-
nejša. Odgovarjal je, pravil, razjasnje¬
val, poleg pa potil se strahu in groze,
da bi se nikjer ne zagovoril v tem ve¬
likem križanji raznih vprašanj.

— 248  —

Raje je hitro pokladal prinesene
darove. »To je od mamice, to od brata,
ono je pridala nevesta,« je pojasnjeval
zapored ; deca ni vedela, kaj bi zagra¬
bila prej. K stegencem piščet so priku-
ševali hruške in k golobčku kolače. Od
vsega so morali dobiti in niso bili na¬
sititi. —

»Od kje pa je ta gos?« je pretr¬
gala nenadoma ženska.

»Od .avstrijskega cesarja 1 ,« se je
zdrsnilo nesrečnežu, ki ni utegnil od¬
govarjati.

»Od avstrijskega cesarja? —«

Zardel je kakor puran; še ušesi
ste mu goreli. Deca se je smejala tle¬
skajo z drobnimi ročicami, ne vede niti
zakaj, gospa adjunktova pa je začude¬
nja pozabila zapreti usta. Ni bilo lahko
jo prepričati, da pravijo tam na vasi
bratovi gostilni hotel »pri avstrijskem
cesarju«.

Končno je prišla ura deset in ž njo
njegova osvoboditev. Vlegel se je v
svojo ljubo, čedno postelj, ali niti v
tej ni mogel zaspati danes. Vse te skrbi,
katere je moral prestati v poslednjih
dneh, in vse laži, katere je moral danes
izustiti in poprej še tudi zmisliti, so te¬
žile neizrecno njegove slabe ledice.

Ako je zadremal, so ga trpinčile
in vznemirjale različne strašne sanje ;
zdaj poginjajoča »prama«, zdaj razbiti

— 219  -

voz, preplavljena reka, natakarji z na
sežnje dolgimi računi, Franc z grozo¬
vitim bičem, vse to je mučilo znova in
znova med viharjem in burjo njegove
razburjene živce. Premetbval se je ka¬
kor težko bolan človek, glava mu je
gorela, včasih je zastokal bolestno.

Kar se oglasi soproga iz bližnje
postelje zaupno, vendar ostro: »Atej—»

»Kaj pa?«

»Od kje je ta gos ?«

»A daj mi mir, menda sem že
povedal.«

»Od »cesarja avstrijskega« si
rekel.«

»Ali prosim te —«

»No molči, ta stvar mi je sumljiva.«

»Pojdi, pojdi, šlevica, kaj pa si
misliš ?«

»Kaj si mislim ? Da si se zagovo —«

»Pusti me, prosim te, malo
zaspati —«

»Nu, zaspavaj, zaspavaj, saj si
jutri dopovemo. Si mi-li mnogo prinesel
nazaj iz petnajstih goldinarjev?« se je
spomnila kmalu potem.

Gospodu Kunadri se je pojavljal
smrtni pot na čelu, ni mu bilo moči
odgovoriti.

»Dobro je,« je zašepetala njegova
boljša polovica, »vendar jutri mi ne
smeš ostati odgovora dolžan !«

»Ne ostanem,« je zdihnil.

— 250  —

»— in prijateljem tvojim se za¬
hvalim takoj jutri sama za njihove
darove —«

Omedlevica se je polastila gospoda
Kunadre. Obupno se je vrgel na drugo
stran. In ležal je z očmi zroč v temo,
niti diha ni mogel spraviti iz stisnjenih
prs, ležal je in premišljeval, mučil in
trapil se do ranega dne.

In potem je moral v pisarno. Tako
obupan, utrujen in zmučen še ni bil
nikdar kakor takrat. Po poti je še mi¬
slil na težavno spoved, katera ga pri¬
čakuje opoludne doma, in strah mu je
šibil skoraj ude, mrazilo ga je, glavo
je komaj nosil, z nogama je le težavno
opletal. Poleg je pa še računal v duhu,
koliko ga je stala nesrečna bratova
svatba.

»O,« je vzdihoval, »žena je imela
prav kakor vselej. Bedrih bi imel lahko
zimsko suknjico in črevlje, Vratislav
klobuk in hlačice, Ruženka celo obleko,
ona plašč, in jaz, stari osel, mirno vest
in denar! Kje sedaj vse to vzeti? —«

»Milostivi gospod, blagovolite si
izbrati ! Imam sveže in lepe —«

Gospod Kunadra je splašeno dvig¬
nil glavo na babo, ponujajočo mu na
trgu svoje velike vence in cvetice- Ko je
spregovorila prva, silile so ga po vrsti
takoj vse druge, okoli katerih je mo¬
ral iti.

— 251  —

»Moj Bog, kdo mi je pa umrl,« se
je zgrabil gospod Kunadra za glavo ;
in trajalo je še dokaj, časa, predno je
ves neprespan in grozno razburjen ka¬
kor je bil, se zavedel in spametoval,
da ima obraz uprav, kakor bi mu bila
odšla cela družina v večnost. Hotel se
je temu nasmehniti, a ni mu bilo
mogoče.

»Vražji poba,« je zamrmral izgu-
bivši se v labirintu svojih nestalnih
misli, »vsega je le on kriv! Po kaj se
je ženil, tak gizdalin? In če se je že¬
nil, po kaj mi je pisal o tem? In če je
pisal, zakaj se ni izgubilo pismo ? iz¬
gubi se jih na tisoče —«

Ko je po dvanajsti zopet šel iz pi¬
sarne, ni bil več tako razburjen. V na¬
valu uradnega dela je pozabil nekoliko
na svoje zasebne skrbi; nekatere so
se mu kakor vestnemu uradniku med
delom izgubile docela iz glave, poleg
tega je imel tudi že sestavljen in zgo-
tovljen polni račun, vsled katerega mu
je ostalo od prejetih petnajst goldinar¬
jev celih sedem, ter je korakal mnogo
zaupneje in veseleje proti domu.

Doma ga je nepričakovano čakal
glediščni prizor. Na mizi zabojček, v
njem vsakovrstna pečena perutnina in
kup velikih kolačev s češpljami in kislo
smetano, poteg vsega pa njegova draga
polovica z objokanim obrazom.

»Kaj pa to?« je izrazil skromno
svoje začudenje gospod Kunadra.

»Kaj pa to? — tu beri!«

Vzel je prav pod nos izzivajoče
mu podani list in bral:

»Ljubi prijatelji!

Ker ni nikdo Vas prišel na našo
svatbo, pošiljamo Vam — Vam —«

Dalje ni mogel. Začelo se mu je
temneti pred očmi, gledal je sicer v
osodni list, a brati ni mogel in si ni
upal dvigniti oči do nje, katera je po¬
stala z božjo in njegovo voljo njegova
žena in stala sedaj pred njim z obra¬
zom velikega inkvizitorja.

»No, kaj porečeš k temu, vzorni
gospod soprog !«je govorila neposredno
in odmerjeno, polagaje poseben izraz
na vsak zlog.

Gospod soprog pa ni rekel k temu
prav nič.

»Kje pa je bil gospod adjunkt, ko
ni bil niti doma, niti na svatbi?«

Gospod adjunkt zopet nič.

»Kaj pa si kje delal cele tri dni in
in — cele dve noči?« je silila silneje
in strastneje.

Stal je še naprej tu, kot najpopol¬
nejši gluhonemec...

»Ti brezbožnik,« je izbruhnila se¬
daj v srce pretresujočem javkanji,, »ti

lažnik, ti varalica, ti, ti-« Krčevit

jok jo je dušil in pretrgaval nadaljne
besede. »Tako-le nalagati, tako preva-
riti odkritosrčno, pravo svojo ženo, dve
noči, v teh letih, za vso mojo dobroto,

— 253  —

in ti, ti Kunadra. Ravna tako še kak
odkritosrčen mož in oče treh otrok ?
Sramota, sramuj se, pojdi mi izpred
oči, nočem te niti videti, nočem in
nočem — — —«

Ubogi gospod Kundra je res od¬
šel ; nič modrejšega mu ni prišlo v
glavo.

Šel je in premišljal, naj se-li vtopi
ali vstreli, zastrupi ali obesi. Svoj živ
dan ni imel še takega prizora.

A v grob se mu vendar le še ni
| hotelo. In zamislil se je in se odločil po
dolgem premišljanji semintja, vrniti se
zopet skesan domu in prositi opro-
ščenja.

Ker pa je vedel kot skušen urad¬
nik dobro, da je dobro opremiti vsako
željo ali prošnjo z opravičevalnimi pri¬
logami, je sam napravil ravno tako.

Ko je prišel pod večer, da bi se
izpovedal o vsem skesano in odkrito¬
srčno ter obudil v katekizmu predpi¬
sani kes, ni pozabil priložiti takoj lep
brokatov plajšček z rdečo atlasovo pod-
vlako, katera se je od daleč krasno
lesketala.

Gospa adjunktova je pregledovala
dolgo z očesom pravcatega sodnika
prošnjo, oziraje se v njegov dobri obraz
in še delj je pretehtovala dotično pri¬
logo, to je krasne brokatove cvetice,
predno je verjela.

— 254

»To je vendar-le preljubeznivo
delo,« se je radovala v duhu, »kaj pa,
da ga v nedeljo zvečer obesim »pri
Brejški« na žebljiček, z atlasom lepo
ven?« A dobro srce ji je poskočilo in
hitro pravilo, da jc njej lasten ta člo¬
vek in da ni niti toliko zakrivil...

Takoj potem je sledilo odpuščenje
vseh grehov in povrhu odveza.

»No, Bori voj ek, poljubček !« je za¬
klicala umirjena, ljubeznjivo se sme¬
hljaje. In niti ne čakaje, da se odloči
k temu, je objela nesrečneža tako isti-
nito in, pritisnila svoje kipeče ustnice
tako goreče na njegove, da seje zatajil
še dih v njem.

In ta poljub po tolikih britkih tre-
notkih je bil zanj res ključ k sladkemu
viru rodbinske sreče in blagra, bil mu
je odkup, plačilo in zadoščenje — pa
kaj pomaga? bil je tako drago plačan,
da mu ni niti teknil posebno.

Ubožec ta Kunadra! Do smrti baje
ne pojde na nobeno svatbo !

Zagonetka žiuljenja.

napisal Bjornstjerne Bjornson.

»Zakaj naj bi ostala tukaj?« —
»Ker je tukaj visoko in jasno !« — »A
tu spodaj je globoko; meni se vrti v
glavi, in solnčni žarki padajo tako sle¬
peče na vodo; — pojdiva dalje!« —
»Ne, ne dalje.« — »Pa nazaj v zeleno
lopo; tam je bilo tako lepo.« — »O ne,
tudi tja ne.« Leno se je spustil na tla,
kakor bi ne mogel ali ne hotel nič več
naprej. Ona je obstala, nepremično ga
zroč. Nato je rekel on : »Asta, zdaj mi
moraš pojasniti, zakaj si postala tako
boječa, ko je vstopil v somraku tuji
mornar.« — »Nisem si mislila !« je za¬
šepetala ona, in videlo se je, kakor da
hoče zbežati od tod. — »Moraš mi po¬
vedati, predno greš dalje, kajti sicer ti
ne bom sledil.» — »Botolf!« je zakli¬
cala in se obrnila, potem je obstala. In
on je rekel: »Vsekakor sem ti obljubil,
da te n'e bom spraševal, in tudi držal
bom svojo obljubo, če imaš tako raje;
a potem je vsega tega konec.« — Zdaj
so jo oblile solze, in bližala se mu je.
Njena drobna, fina postava, njene
majhne ročice, njeni mehki, jasni lasje,

— 256

s katerih se je splazila ovratna ruta, in
stoprav njene oči pa njena usteča vsako
posebej je mikalo in vse skupaj poda¬
jalo čudovito ljubko skupno sliko.
Jasno in svitlo so padali solnčni žarki
na njo.

Skočil je kvišku: »Da, ti veš, če
me tako pogledaš, da te pustim v miru.
Toda zdaj tudi jaz vem, da bo pozneje
samo slabše. Ali res ne moreš razu¬
meti: če ti stokrat obljubim, da ne ma¬
ram poznati tvoje preteklosti— vendar
ne morem najti miru, ne morem držati
svoje obljube!« Njegovo obličje je tudi
razodevalo neko strastno razburjenost,
ki ni izhajala od včeraj. — »Botolf,
prav to je bilo, kar si mi obljubil, ko
me nisi nikdar pustil v miru ; obljubil
simi, odjenjati od tega, česar ti ne morem
nikdar, nikdar povedati. Slovesno si mi
obljubil, rekel si, da je popolnoma vse-
jedno, da hočeš samo mene, nič dru¬
gega nego mene! — — Botolf!« in po¬
kleknila je pred njim v vresje, jokala
je, kakor bi se bala za njegovo življe¬
nje, zrla je vanj, dočim je solza za
solzo govorila njen lastni jezik, in bila
je najlepše in najnesrečnejše, kar je
videl v svojem življenju. — »Bog mi
pomagaj ! je rekel, skočil kvišku, pa
takoj zopet sedel. »Kako srečna bi bila
lahko midva, če bi me toliko ljubila, da
bi mi to zaupala!« — »Ali če bi mogel
ti meni nekoliko zaupati?« je prosila
ona ter prišla na kolenih bližje in nato

— 257  —

pristavila: »tebe ljubiti? V noči, v ka¬
teri se je zadela naša ladija ob tvojo,
sem prišla na krov, ko si stal na mestu
poveljnika in ukazoval. Nikdar še ni¬
sem videla kaj tako moškega in pol¬
nega moči ; v tem trenotku sem te lju¬
bila ! In ko si me ti, dočim so se pla¬
vila potapljala, nesel v čoln, tedaj sem
zopet čutila veselje do življenja, o ka¬
terem sem mislila, da je za vedno iz¬
gubljeno!« Obmolknila je in jokala,
nato pa je ovila roke okoli njegovih
kolen: »Botolf!« je prosila, »bodi velik,
bodi velik kakor takrat, ko si me vzel,
ne da bi kaj imela, ko si vzel mene,
mene samo — Botolf!« Skoro ostro jo
je zavrnil: »Zakaj me skušaš? Saj veš,
da ne morem. Duša je, katero hočeva
jeden od drugega imeti, ne samo te¬
lesno življenje — prve dni to še gre,
toda ne več pozneje.« Ona se je umak¬
nila nazaj in rekla brezupno: »Ah ne,
življenje ne bo nikdar več celo; o Bog !«
— in zopet so jo oblile solze. »Daj mi
celo svoje življenje in ne samo njega
dela, potem pri meni zopet postane ce¬
lotno !« Govoril je s trdnim glasom, ka¬
kor da bi ji hotel dajati pogum; nični
odgovorila, a on je videl, da se bojuje.
»Premagaj samo sebe, napravi korak !
Slabše kakor je zdaj ne more biti ni¬
kakor !« — »Time umeš siliti do skraj¬
nega!« je rekla proseče; razumel jo je
napačno in nadaljeval: »Ge bi bilo tudi

17

— 258  —

naj večje hudodelstvo, bi je skušal pre¬
našati, a tega ne morem trpeti!« —
»Ne, tudi jaz ne!« je zaklicala in se
zravnala. — »Hočem ti pomagati pre¬
našati, vsak dan ti pomagati prenašati,«
je pristavil, med tem ko je tudi on
vstal, »če bi le vedel, kaj je. A prepo¬
nosen sem, da bi bil varuh nad čim,
česar ne poznam in mogoče briga ka¬
kega drugega!« — Tu je postala žarno
rudeča. »Sramuj se, izmed naju dveh
sem jaz ponosnejša; ne maram varuha
za to, kar briga kakega drugega. In
zdaj enkrat že nehaj.« — »Ne, če si
ponosna, oprosti me mojih slutenj !« —
»Jezus Kristus, to mi je nemogoče še
nadalje vzdržati.« — »Ne, prisegel sem,
da mora ta stvar danes priti dokonča.«
— »Ali ni neusmiljeno,« je kriknila,
»žensko, katera se ti je tako zaupala
in tako goreče za te molila kakor jaz,
toliko mučiti in vznemirjati!« in zopet
je bila blizu tega, da bi jo oblile solze;
toda v nakratnem preobratu je zakli¬
cala: »O, vidim v tvoje srce, hočeš me
pripraviti do popolnega obupa, da bi
kaj zvedel od mene!« Ozrla se je še
enkrat vanj in se obrnila. Tedaj je čula
počasi besedo za besedo: »Ali hočeš ali
nočeš?« Dvignila je roko: »Ne, in če
mi ponudiš vse, kar moreva od tukaj
pregledati!« Stopila je od njega nazaj,
prsi so se ji dvigale, oči so ji blodile
semtertja, zdaj trdo, zdaj žalostno in

— 259  —

nato zopet trdo. Naslonila se je na
drevo in jokala; nato je nehala jokati
in se pričela zopet oddaljevati. »Saj sem
vedel, da me ne ljubiš !« je slišala za
seboj — in v trenotku je bila najnež-
nejše in najmirnejše bitje; parkrat je
hotela odgovoriti, a mesto tega se je
vrgla v resje in zakrila obraz z rokami.
On je pristopil in se sklonil čez njo.
čutila je njegovo bližino, pričakovala
je njegovega odgovora, toda ko ga ni
bilo, ji je bilo še tesneje pri srcu, in
morala je pogledati kvišku. Po bliskovo
je skočila po konci; njegovo zagorelo,
podolgovato obličje je postalo otlo ; glo¬
boko oko, brez obrvij, široka, toda
stisnena usta, vsa močna postava je
napravila na njo oni premagljivi utis
kakor ono nesrečo noč na poveljniko¬
vem mestu; bil je velik kakor tedaj in
silno močan, toda zdaj je stal nji sami
nasproti! »Ti si se lagala, Asta !« Umak¬
nila se je nazaj, toda on ji je sledil;
»ti si tudi mene napravila lažnikom;
niti jeden sam dan, katerega sva pre¬
živela skupaj, ni vladala med nama po¬
polna resnica!« Stal ji je tako blizu, da
je mogla čutiti njegove gorke dihljeje,
gledal ji je naravnost v oči, da je po¬
stalo temno pred njo, da ni vedela kaj
ji je reči ali storiti v sledečem trenotku ;
zato je zaprla oči. Stala je, kakor bi
hotela pasti ali ubežati; prišel je tre-
notek odločitve. V globoki tišini, ki je

260  —

korakala pred tem trenutkom, je njemu
samemu postalo tesno ; še jedna spre¬
memba se je izvršila v njem. »Opraviči
se, popusti vse svoje umetnosti, — stori
to zdaj tu!« — »Da,« je odvrnila ne-
svestno. — »Stori to zdaj tu, pravim
ti!« kriknil je, kajti zletela je mimo
njega proti obrežju, videl je njene s vitle
lase, njene privzdignene roke, ovratno
ruto, ki se je odvezala in plapolala
vedno dalje za njo. Nikakega krika ni
cul, tudi nikakega čofotanja, kajti tam
spodaj je bilo globoko. Pa tudi sicer
mu je bilo nemogoče čuti, ker je padel
vznak na zemljo.

Od morja sem je prišla ono noč k
njemu, v morju je zopet izginila in z
njo zgodovina njenega življenja. V glo¬
bočini, temni kakor noč, je bilo vse po¬
kopano, kar je imela njegova duša, —
ali naj bi ne sledil tudi sam? Prišel je
semkaj s trdno voljo, končati svoje
muke; — to ni bil nikak konec, zdaj
ne more nikdar priti, zdaj bi se muke
šele resno pričele. Saj njeno zadnje
dejanje kriči nanj, očita mu, da se je
motil in jo usmrtil. A če bi bile muke
desetkrat večje, mora on živeti, da pre¬
misli, kako se je vse to zgodilo. Ona,
ki je bila skoro jedina izmed njih, ki
so bili ono strašno noč rešeni, naj bi
bila rešena samo zato, da jo on, ki jo
je rešil, zopet pogubi! On, ki je bro-
daril in kupčeval, kakor da bi bil ves

— 261  —

svet morje in trg, je naenkrat postal
žrtev ljubezni, ki je usmrtila ravno tako
njega kakor njo. Ali je bil hudoben ?
Nikdar ni slišal, da bi bil kdo to rekel,
nikdar tega čutil sam. A kaj je bilo
tedaj ? Vzdignil se je — ne, da bi sko¬
čil v morje, ampak da bi odšel s te vi¬
šine; nikdo se ne usmrti v trenotku, ko
si določi za nalogo rešitev kake zago¬
netke.

Toda saj bi je ne bilo nikdar mo¬
goče rešiti. Ona je, odkar je odrasla,
živela v Ameriki, od koder se je vra¬
čala, ko ste se trčili ladiji. Kje naj bi
pričel v Ameriki poizvedovati ? V kate¬
rem delu Norveške je bila rojena ? —
Tega ni vedel natančno, niti glede tega
ni bil gotov, če mu je povedala pravo
rodbinsko ime. Tuji brodnik? Da, kje
je bil on? In ali jo je poznal, ali je
samo ona njega poznala ? Treba bi bilo
morje izprašati, potovati in poizvedo¬
vati, a boljše še samemu skočiti v glo¬
bočino.

Motil se je. Skesana grešnica bi se
bila čutila srečnejšo, če bi možu vse
priznala, neskesana išče ovinkov. A ona
ni ničesar priznala, tudi ni iskala nika-
kih ovinkov, ampak vrgla se je narav¬
nost v žrelo smrti, ko je preveč silil v
njo. Tako pogumna ni nikaka grešnica.
O pač, zakaj pa ne? Raje kakor pri¬
znati, kajti v to je potreba še večjega
poguma. Vendar ji ni manjkalo poguma

— 262  —

priznati; saj je pričela s tem prizna¬
vati, da je nekaj, česar ne more pove¬
dati. Torej je moralo biti hudodelstvo
samo, ki je to prepovedovalo. In ven¬
dar ni mogla prenašati nikakega ve¬
čjega pregreška, kajti bila je pogosto
vesela, da celo razposajena, bila je
strastna, a poleg tega nežna in dobro¬
srčna. Krivdo je moral izvršiti kak
drug. A zakaj torej ni povedala, da
trpi zaradi tujega prestopka ? S tem bi
bilo vse končano, če pa ni niti ona niti
kdo drugi zagrešil kake krivde, kaj je
bilo torej? Saj je sama obstala, da ne¬
kaj je, — in tuji brodnik, katerega se
je tako bala ? Kaj je bilo, kaj za božjo
voljo je moglo biti? — če bi ona še
živela, bi jo še vedno nadlegoval, to je
vedel dobro in zavedal se je velike
bede.

Pa vnovič so ostale v njem misli,
mogoče celo ni bila toliko kriva kakor
je mislila, ali morda toliko kriva, kakor
se je moglo to zdeti drugim. Kako po¬
gosto ne tiči nedolžnost za našo krivdo,
prostodušnost v grehu, če jih je tudi
tako malo, ki morejo to razumeti, — in
njega ni imela za zmožnega, da bi to
razumel, njega, ki je bil poosebljena
ljubosumnost. Njemu bi bil dal jeder*
jasen odgovor povod k tisočim ljubo¬
sumnih mislij, zato se je udala raje
smrti kakor njemu ! Zakaj je ni mogel
nikdar, nikdar pustiti v miru ? K njemu

— 263  —

se je zatekla iz svoje preteklosti, pri
njem je iskala varstva proti nji, in zdaj
je bil on, ki ji je bil vedno za petami
in jo je nadlegoval! Saj mu je bila
udana, bila je proti njemu nežna in
ljubezniva — kaj je bila torej njemu
mari njena preteklost? In če mu je bila
mari, zakaj mu ni bila takoj ? Ne, čim
bolj je rastla njena ljubezen, tim bolj
se je večal tudi njegov nemir. Ko je
postala ne samo iz občudovanja in hva¬
ležnosti, ampak iz najčistejše ljubezni
njegova, tedaj je hotel vedeti, če je
pripadala že kakemu drugemu in kaj
je preje doživela. In čim bolj jo je
mučil, tem bolj ga je prosila milosti,
tem bolj je tiščal v njo, ker je nekaj
vendar bilo!

Prvič mu je prišlo na misel: ali
je on nji vse povedal? Ali je bila res
dolžnost, drug drugemu vse povedati ?
Ali pa je razumel to tako, kakor se je
res dogodilo? Gotovo ne.

Slišal je igrati dva otroka ter se
ozrl. Sedel je v zeleni lopi, o kateri je
pred kratkim govorila ona, a šele zdaj
se je zavedel tega. Pet ur je poteklo;
zdele so se mu kakor minute. Morda
sta se otroka že dolgo igrala, a on jih
je zaslišal šele sedaj. Ah, ali ni bila to
Anjelka, šest do osem let stara hčerka
župnika, katero je ljubila Asta skoro
po božje, in ki jej je bila tako podobna ?
Za Boga, kako zelo jej je bila podobna!

— 264  —

Pravkar je pomogla svojemu malemu
bratu na kamen: on naj bi igral učenca
in ona učitelja. »Govori zdaj za menoj,
kar porečem,« je pričela ona: Oče naš!
— O naš!« — »ki si v nebesih!« —
»Nebesih!« — »Posvečeno bodi tvoje
ime!« — »Posvečeno ime!« — »Pridi k
nam tvoje kraljestvo!« — »Ne!« —
»Zgodi se tvoja volja!« — »Ne, jaz
nočem!« — — Botolf se je potihem
splazil proč; a ni bila molitev, ki ga je
ganila, niti opazil ni, da je bila to mo¬
litev, ampak dočim je gledal in poslušal
otroke, je postal v svojih lastnih očeh
nečist ropar, izobčen iz božje in člo¬
veške družbe. Skril se je za grmovje,
da bi ga otroka ne opazila. Bal se ju
je bolj 'kakor vsakogar v svojem živ¬
ljenju. Splazil se je y gozd, daleč proč
od vsakega pota in steze. Kam naj gre ?
V prazno hišo, katero je kupil in uredil
za njo? — ali naprej? — To je bilo
vsejedno, kajti kamorkoli je obrnil svoje
misli, povsodi je stala ona pred njim.
O umirajočih pravijo, da ohranijo v
očeh poslednjo sliko; kdor se zbudi iz
hudega dejanja, si vtisne prvo, kar za¬
gleda, v dušo in si tega nikdar več ne
izbriše. Ta, ki jo je videl, ni bila Asta,
kakor je pred kratkim stala pred njim
na skali; to je bila majhna, nedolžna
deklica, bila je Anjelka. Celo slika po¬
tapljajoče se je postala podoba otroka
z majhnimi, kvišku stegnenimi rokami.

265  -

Spomin na nepopisno Astino ljubezen
do otroka je spreminjal v njegovi duši
slike na skrivnosten način ; velika po¬
dobnost, bodisi grešna ali nedolžna, je
igrala ulogo v mesece dolgih dvomih.
Ali je nosila Asta tako dete zaprto v
svojem srcu? Da, videl je je, ali bolje
rečeno, šele sedaj je tividel, da je je
videl. Preje je mislil samo na to, če je
bila to tudi nedolžnost, če se je mnogim
smehljala, ali zakaj je nosila to dete v
svojem srcu, ko je moglo priti na dan
le v srečnih trenotkih. Neprestano me¬
njavanje v njeni naravi, nemir v večnem
pretiravanju, ki je spravil tudi druge
do pretiravanja, ga je, dokler je bila
še živa, vabil k sebi in se mu zopet
gnusil; zdaj, po njeni žalostni smrti, so
se združili vsi spomini v nedolžnem
detetu, ki je molilo.

Kamorkoli se je obrnil njegov po¬
gled, boječe hrepeneč po svitlobi, pov-
sodi je srečal otroka ; ta ga je zadrževal
na vseh potih njegovega poizvedovanja.
Vsak dogodek v kratkem skupnem živ¬
ljenju, od one viharne noči pa do ne¬
deljskega jutra na skalnem robu — ka¬
darkoli je hotel vprašati katerega izmed
njih, se mu je takoj prikazalo obličje
otroka, in to nenavadno zamenjavanje
ga je na duši in telesu tako utrudilo,
da je mogel po preteku nekaj dnij za¬
užiti le še kaj malega in za nekaj časa
ni mogel več zapustiti postelje.

— 266  —

Vsakdo je spoznal, da se njegovo
življenje bliža koncu. Kdor nosi v svojem
srcu kako zagonetko, dobi neko nena¬
vadno bitje, v ki ga napravi drugim za
zagronetko. Že od onega dneva, ko je
prišel sem, je njegovo temno molčanje,
njena lepota in obeh dosedanje neznano
življenje vzbujalo razno govoričenje po
celi okolici; ko je žena naenkrat izgi¬
nila, se je povečala napetost do stopinje,
ko se najneverjetnejše veruje najrajše.
Nikdo ni mogel dati kakega pojasnila,
ker se nikdo izmed onih, ki so prebi¬
vali na obrežju in po gorskih rebrih
ali so hodili tod mimo, ono nedeljo
zjutraj ni ozrl po oni skali, ko se je,ona
v solnčnem svitu vrgla v morje. Tudi
niso vrgli valovi njenega telesa na obre¬
žje, da bi samo razkrilo skrivnost. Zato
so še tekom njegovega življenja nastale
o njem čudovite pripovedke. Videti je
bil strašen; ležal je na postelji s podol¬
govatim, upadlim obrazom, ki ga je
obdajala rdeča brada in kuštravi lasje.
Velike oči so gledale iz njega kakor iz
jezera, obraščenega z grmovjem. Ker
je bil videti, da ne more niti živeti niti
umreti, so rekli, da se bojujeta zanj
Bog in hudič. Nekateri sb videli, kako
se je satan sam, obdan od ognjenih
plamenov, dvignil do okna njegove
čumnate, da bi ga poklical. Videli so
ga tudi vohati v postavi psa okoli hiše
ali se valiti pred opazovalci v obliki

- 267  —

skakajočega klopčiča. Ljudje, ki so jez¬
dili mimo, so videli celo hišo stati v
plamenih ; drugi so slišali, ko je sprevod
z divjanjem, lajanjem in vpitjem vstal
iz morja, se počasi pomikal proti hiši,
prodi’1 notri skozi zaprta vrata, divjal
skozi vse sobe ter se nato z istim hru¬
pom, lajanjem in razgetanjem vrnil k
morju, v katerem je izginil. Bolnikovi
posli, možki in ženske, so bežali od
njega in zlasti ti so razširjali o njem
take govorice. Nikdo več si ni upal,
približati se hiši. Ce bi se ne bilo zme¬
nilo zanj nekaj kajžarjev, napram ka¬
terim je bil vedno prijazen, bi bil ostal
brez vsake pomoči. Stara žena, ki je
prihajala po njem pogledovat, je bila
sama polna boječnosti in strahu; zaži¬
gala je slamo pod posteljo, da bi pre¬
gnala hudobca; a dasi bi bil bolnik pri
tem skoro zgorel, vendar še ni bil rešen.
Trpel je neverjetno. Stara žena je prišla
konečno na misel, da mora čakati ka¬
kega človeka. Vprašala ga je, če naj
pripelje k njemu župnika. Zmajal je z
glavo. Ali ni nikogar drugega, ki bi ga
rada videla? Nato ni odgovoril. Drugi
dan je ležeč še v istem stanju določno
izgovoril ime »Anjelka«. Gotovo ni bilo
mogoče, imeti to za odgovor na vče¬
rajšnje vprašanje, a stara žena je to
imela zanj; zadovoljno je vstala in odšla
k svojemu možu, proseč ga, naj hitro
napreže in pripelje župnikovo Anjelko.

268  —

V župnišču so seveda mislili, da je žena
napačno razumela, in da želi bolnik
župnikovega obiska, a stari mož je ostal
trdno pri tem, da je hotel Anjelko. Ta
je sama sedela v sobi ter slišala in silno
tesno jej je postalo; kajti tudi ona je
slišala o hudiču in o sprevodu, ki je
prišel iz morja; toda slišala je tudi, da
bolnik nekoga pričakuje, da bi mogel
umreti, ter ni videla v tem, da bi bila
to ona, nič posebnega, ker jo je njegova
žena pustila tako mnogokrat poklicati
k sebi. Željo umirajočega je treba iz¬
polniti, so jej rekli, in če bode dovolj
pobožno molila k Bogu, jej nikdo ne
stori nič žalega. In verjela je ter se
dala obleči. Bil je mrzel, jasen večer z
dolgimi, vedno na strani ostajajočimi
sencami; kraguljci so v gozdu odmevali,
vladala je nekaka tesnoba, a ona je
mirno sedela na vozu in molila, roke
sklenjene v mufti. Videla ni nikakega
hudiča, tudi ni slišala sprevoda iz morja,
poleg katerega se je peljala, a videla
je zvezde in luč pred seboj na višini.
Zgoraj v dvorcu je vladala tesna tišina;
a takoj je prišla ven stara žena, nesla
jo notri, odvzela ji plašč in jo pustila
pri ognjišču se ogreti. In med tem jo
je starka opominjala, naj bode pogumna,
naj ga tolaži in moli zanj očenaš. Ko
se je ogrela, jo je prijela starka za roko
ter jo odvedla v bolnikovo sobo. Tu je
ležal on z dolgo brado in globoko udr-

— 269  —

timi očmi ter jo debelo gledal; ni se jej
zdel grd, in ni se ga bala. »Ali mi od¬
pustiš?« je šepetal. Spoznala je, da
mora pritrditi, in pritrdila je. Tu se je
nasmehnil in poskusil vstati, a je brez
močij ostal na postelji. Takoj je pričela
moliti očenaš, a zavrnil jo je z roko ter
pokazal na njene prsi, in zdaj je polo¬
žila, ker je mislila, da je to njegova
želja, svoje roke na označeno mesto,
in on je takoj položil svojo suho, lede-
nomrzlo, koščeno roko na njene drobne
in gorke, ter nato zaprl oči. Ker ni ni¬
česar rekel, ko je molila očenaš, si ni
upala, potegniti svojih rok izpod nje¬
gove, ter je pričela vnovič moliti. Ko
je storila to tretjič, je vstopila starka,
ozrla se nanj in rekla : »Zdaj lahko
nehaš, otrok, kajti zdaj je rešen.«

Frui bolnik.

(Po češkem.)

Z doktorjem B. se snidem včasih
štirikrat na dan, včasih se zopet ne vi¬
diva več nedelj. On biva daleč od mene,
v popolnoma nasprotnem delu mesta,
in ker je spreten zdravnik, je lahko
umeti, zakaj se ne shajava redno.
Vsakdo more laže vkrasti si kaj časa
nego zdravnik. Prosti čas zdravnikov
in njegov počitek je odvisen od njego¬
vih bolnikov.

Ko drug drugega ne vidiva, ko
zopet veva celo vrsto dogodkov in no¬
vic, katere naju zanimajo, piševa si:

»Jutri večer dne tega in tega ob
navadni uri v tej in tej pivnici. Ali go¬
tovo !«

In »ta gotovo« podčrtava tolikokrat
da je papir ves črn.

Tedaj se vedno snideva, ta večer
je nama praznik. Prineseva si boljših
smodek, ukaževa si kaj boljšega za ve¬
čerjo, in vpleteva se v živahen pogo¬
vor. Ume se, da novice in dogodki se
nanašajo le na osebe in rodbine, katere
so nama dobro znane.

Včasih je bolj veselo, bolj živo,
včasih zopet bolj žalostno, mirno.

27i —

Zadnjič sva se sešla pred tednom.
Vajen sem, da moj prijatelj pride ali
ob času, ali tudi pol ure pozneje, ka¬
kor sva se dogovorila. Ali takrat gle¬
dal sem neprenehoma na uro. Prišel
sem ob osmi uri, a sedaj bliža se uže
enajsta. Samo koliko dela mi da, da bi
mu ohranil njegov običajni stol poleg
sebe. Vsak trenutek ga kdo prime in
ga hoče odnesti; nepretrgoma moram
praviti, da je zaseden. Ali zakaj ne
pride? Ni dobil mogoče moje dopisnice?
Je-li razumel drugo gostilnico? Iz B.
bi lahko bil zopet tukaj.

No, konečno vendar le. Zopet me
ne more najti. »Pst, doktore!«

»Servus,« poda mi roko, sleče
svrhnik in ga obesi na drog, kjer je
uže viselo šest zimskih sukenj in svrh-
nikov.

»Torej sedi že vendar. Od osme
ure ti hranim stol, a konečno ti ga še
vzemo.«

»Že tako dolgo si tukaj ?«

»No !«

»Si že večerjal?«

»Kdaj že!« A da nisi tako dolgo
prišel?«

»Mudil sem se pri bolniku.«

»Toliko časa pri jednegi bolniku?«

»Od pol osme.«

»Cele štiri ure ? Gotovo si čakal,
da popolnoma okreva!«

— 272  —

»Da umre!« odgovoril je tiho in
počasi ter obrezuje smodko.

»Ali je bolnik sam želel, da bi ostal
pri njem ?«

Pritrdivši z glavo zažiga si smodko.

»Vendar le je bil visok bolnik?«
pozvedoval sem.

S trpkim smehom je zganil z ra¬
meni. »Visok? — Kdor ima, kam bi
sklonil glavo, ne gre v bolnišnico, javno
bolnišnico med reveže.«

»Ti prihajaš iz bolnišnice?«

»Da, saj veš, da tja nisem šel kot
zdravnik — tam imajo dovolj zdravni¬
kov ; šel sem le obiskat bolnika, ker me
je želel.«

»Kakega bolnika ? Morda katerega
izmed naših nekdanjih sošolcev ?«

»Ne, žensko!« ,

»Aha !«

»No, ne misli na kako dijaško lju¬
bezen. Za svojih študij in za svoje
zdravniške prakse po doktoratu v raz¬
nih tukajšnih bolnišnicah sem lečil na
tisoče bolnikov, bolujočih na boleznih
razne vrste. Ali teh ne mislim. Vsi ti
pripomogli so k razvitku in dopolnjenju
moje zdravniške stroke. Mislim samo
one, ki so bili posredovatelji mojega
vsakdanjega kruha. In te računam od
one dobe, ko sem se bil pred šestimi
leti naselil v gorskem mestecu na de¬
želi, da bi tam uporabljal svojo zdrav¬
niško prakso in skrbel za svoje življe-

— 273  —

nje. Bili so to čudni občutki, ko sem v
svojem skromnem stanovanju razkladal
svoje bogato pohištvo, — najslabše v
spalnico in v čakalnico za bolnike — in
ko je domovnik pribijal v ponosni sa¬
mozavesti črno desko na vrata, na ka¬
teri se je bliščalo z zlatimi črkami moje
ime in ure, kedaj lečim. Polno ljudij,
mešanih z otroci, čitalo je moj napis.
Neka že zastarela žena si ga je tudi
privoščila, a potem nagnila glavo in
tiho vzdahnila. Zdelo se mi je, kakor
bi čitala mojo osodo, kakor bi me po¬
milovala. Ali njen vzdih je značil nekaj
drugega. Imela je sina, edinega sina.
Dobro se je učil, izbral si tudi zdrav¬
niško stroko. In vedno si je mislila
reva, kalio bo srečna, ko ga pride kdaj
obiskat, in bo čitala tako zlato desko
svojega sina — doktorja. Da, ima revež
podobno desko, i pozlačene črke ima,
ali pribita je na železnem križu na —
grobovih.

Duri mojega stanovanja se odpro
in domovnik vstopi. Sežem v žep, da
bi mu plačal delo.

»Zato ne prihajam sem, gospod
doktor,« odvrne mi, »pri nas se takih
malenkosti ne plačuje. Nismo v Pragi.«

»Vsakdo rad dobro plača, komur
se pribija firma, da bi se podjetje do¬
bro posrečilo.«

»Jaz nisem slišal o tem ; ali če že
mislite, o tem pozneje. Ali tukaj je sluga

18

274  —

iz tovarne, da bi hitro blagovolili priti
h gospodu oskrbniku.«

»Kdo je tam zbolel?« «

»Hčerka; imajo samo njo.«

»In kod pridem tja najprej ? Ne¬
znan sem še tod.«

»Sluga čaka; on vas odvede.«

Prvi bolnik ! Ne moreš si slikati,
kaj se je godilo tedaj z menoj. — Ko
stopi novo-mašnik prvič na propoved-
nico pred polnim hramom božjim,
ne ože se mu bolj prša ; ko stopi uči¬
telj prvič na kateder pred svoje učence,
ne treso se mu tako noge; in ko krmar
povišan v kapitana, prvič daje povelje,
vzdigniti mačka in odpluti na daljno
cesto, ne bije mu tako srce, kakor se
je meni zdelo, vstopivšemu v krasno
stanovanje, kamor so me klicali. Kakšne
so bile sobe, skozi katere sem šel, ne
vem. Dobro došlega so me zvali, ali
kaj sem pri tem govoril, ne vem. Mnogo
ljudij je bilo prisotnih, morda celo so¬
rodstvo. Kdo je bil oče, kje je stala
mati, ne vem. Videl sem samo, da oči
vseh so bile uprte v mojo mlado ob¬
ličje.

Odloživši svrhnik in klobuk pri¬
stopim k postelji mej prekritimi okni.
Bilo je polu-temno. Ozrem se na pre¬
grinjala, — in nakrat stegnilo je deset
rok in odstranilo pregrinjala. Potem
se obrnem k prvemu svojemu bol¬
niku. Krasna deva, kakor so mi pove-

dali šele petnajst let stara ali razvita
kakor osemnajstletno dekle, vzdigne
krasno glavico, katero so krasili gosti
črni lasje, upre v me svoje otročje
oči kakor dva ogla, stegne proti meni
belo polno ročico, kakor bi vedela, kaj
je prvo zdravnikovo delo. Roko vza¬
mem mej svoje prste, da bi jej potipal
žilo.

»No, malo mrzlice. Nasledek pre-
hlajenja.«

»Jaz sem ti pravila!« je bedovala
za menoj neka gospa, najbrže njena
mati. »Včeraj si prišla, Milka, vsa raz¬
greta in si šla brez klobuka na altano.
Ne bo slabše, gospod doktor?«

»Potrudim se, da bi bilo zopet do¬
bro. Zapišem jej nekih praškov in...«

»Ali morda utegne biti ta mala
mrzlica kal hude bolezni, gospod dok¬
tor ?« praša skrbljivo njen oče.

»Samo ohranite mi jo, gospod dok¬
tor, in zahtevajte, česar želite. Samo
ohranite mi jo!« priporočal mi je star,
naguban gospod s popolnoma golo
glavo. Ako bi imel lase, moral bi jih
bil že tudi barvati kakor sive brke.
Najbrže je bil dedek te razvijajoče se
cvetice. Molče stisnem mu roko, da bi
se pomiril, napišem zdravilo in se po¬
slovim. To je bilo poklonov in pozdrav¬
ljanja !«

»Ali meni ne daste roke, gospod

276  —

doktor?« odzval se je detinski, najivni
glasek iz postelje.

»No, poglejte, je že vesela!« Pri¬
skočim hitro k postelji in stisnem nežno
gorko ročico. Mej otroci moramo biti
otroci.

Čez štiri dni je Milka okrevala in
dobim jo, veselo skakljajočo po salonu
in tekajočo za udomačeno veverico.
Ugledavši me, hitro spodobno vstane,
elegantno pozdravljajo me. Sedaj sem
še le videl, kako vzrastla, razvita,
krasna, nebeška...

»Sem okrevala, gospod doktor, in
ravno vas čakam, da bi mi dovolil, iti
danes na vrt.«

»Niti koraka še ne iz hiše. Jutri.«

»Samo na pol urice.«

»Ne dovolim.«

»Torej samo spremljati vas, go¬
spod doktor — samo do parka — ali
če ne, samo čez dvorišče;« me prosi.

»Ali moraš se dobro obleči in hi¬
tro vrniti se.«

Devče odleti kakor srna. čez tre¬
nutek se vrne. »Kakor bi zunaj zmrzo¬
valo ! Tako močno vendar nisem mislil.«
Skakljajo poleg mene pravila mi je vse¬
mogoče reči.

»Gospod doktor, vi ne veste, kako
so vas hvalili mati in oče, da ste tako
spreten zdravnik. Bali so se zame.«

»Mislim, da se je najbolj bal de¬
dek za vaše zdravje.«

— 277  —

»Kateri?« čudila se je.

»Vsaj sodim, da je bil vaš dedek
oni stari gospod z golo glavo...«

Devče je zarudelo, da mu je lice
gorelo kakor duhovnica. *)

»Kdo je ta stari gospod ?»

»Moj — no, mati vsaj pravi, da
me čez leto vzame.«

»On? — Vas? — in kdo je ta go¬
spod ?«

»To je velik gospod. Cela tukajšna
tovarna je njegova last, moj oče je le
uradnik njegov.«

»In vi ga vzamete?« čudil sem se
ne vedoč niti, kako morem take reči
govoriti ž njo ~ , z otrokom.

»Vzamem. Imela se bomo jako do¬
bro, in oče ne pojde do smrti iz službe.«

Pogledal sem jej v oči: tako pre¬
pričljivo so mi govorile in zopet tako
otročje zrle v svet, da je bilo znati, da
ta mlada usta govore le, kar so jih na¬
učili drugi.

»V resnici ga vzamete?«

»V resnici.«

»Ne vzemite ga!«

»A koga bi vzela ? Koga ?«

»Kaj naj bi jej odgovoril! Pri
strogih izpitih odgovarjal sem z goto¬
vostjo in mirno na najtežja prašanja;
sedaj pa ne morem odgovoriti niti otroku.
Ne morem.«

*) pivonka - duhovnica (binkoštna roža),
paeonia vulgaris.

— 278  -

»Ne vzamem ga torej, ali recite
mi, gospod doktor, koga naj vzamem?«

...Stisnil sem jej roko, spomnil jo,
da bi se vrnila in dostavivši, da moje
zdravniške pomoči več ne potrebuje, šel
sem svojo pot. —

Ne vzemite ga! — Tega bi ne bil
smel jej reči. Pomislil nisem, da s temi
besedami dejanje še ni dovršeno, izpre-
videl nisem novih prašanj.

V tovarno me niso več klicali. Iz¬
med gospode ni nikdo zbolel, a delavci
hodili so k meni na stanovanje. Oskrb¬
nik mi je poslal primerni honorar, a
jaz sem počasi pozabil svojega prvega
bolnika. Tupatam sem jo srečal, a po¬
zdravil sem jo le in pospešil korake,
kakor bi hitel h kakemu bolniku. Bal
sem se, da bi mi ponavljala osodno pra-
šanje: »Ne vzemite ga! — Koga naj
vzamem ?« —, dasi sam ne vem, zakaj
sem se bal tega prašanj a. Otroci pra-
šajo brez konca in kraja.

Kakor veš, tam nisem ostal niti
celo leto. Preselil sem se v Prago in
rekel »z bogom« prvi svoji postaji. Pred
odhodom posetil sem še vse svoje prejš¬
nje bolnike razun onih, katere je že
krila črne zemlje odeja. I v tovarno
sem šel. Od tukaj se nisem mogel po¬
sloviti. Vsi so me iznova zahvaljevali,
zvlasti plešasti tovarnar, da sem »mu«
ohranil oskrbnikovo Milko, katero mi
je pri tej priliki predstavil prvič ka-

— 279  —

kor svojo nevesto, in pritisnivši k sebi,
prijel jo pod roko. Uklonil sem se in
pogledal na Milko — bila je bleda ka¬
kor stena, oči njene so me upajoče ne¬
česa vprašale, — »odgovori, povej, samo
s pogledom, odtržem se temu bogatemu
starcu in poslušna ti bodem kakor ja¬
gnje do groba!«

Rekel sem jim »z bogom!«

Temu bode letos sedem let. Ves
čas je nisem videl. Do danes.«

Prijatelj doktor je obmolknil, ka¬
kor bi se mu ne ljubilo več nadalje¬
vati.

»A kaj je bilo potem.«

»Kaj potem? — Danes na večer
prišel je k meni sluga iz . bolnice s
prošnjo nekega bolnika, da bi ga ob¬
iskal, ako mogoče, hitro. Ta bolnik je
baje neko skromno, suho devče. Včeraj
zvečer pripeljali so jo v bolnico. Hudo
pljuje kri. Ustregel sem želji bolnice in
obiskal jo. Res, suha ženska postava,
katera je izpila do dna kupo nemile
osode, oči so jej sklenjene in globoko
upadle, ustnice zamodrele. Ugledavši
me, silila se je k smehu in podajala mi
svojo suho roko.

»Ali sem se spremenila, kaj ne,
gospod doktor !« šepetala je.

»Ne morem se v trenutku spom¬
niti...«

»Ali njega vendar nisem vzela !«

— 280  —

zasmejala se je trpko, kakor bi me ne
bila slišala.

»Koga ?«

»Tega gologlavega dedeka.«

»Ne vem o nobenem.«

»Saj ste me vendar sam varoval,
da bi ga ne vzela!«

»Kdo ste ?«

»Vaš prvi bolnik.«

»Milka!«

»Vidite, da sem zadela, da ga ni¬
sem vzela ?«

...Težko mi je bilo odgovoriti.
Ognil sem se temu s prašanjem, kaj se
je pravzaprav zgodilo ž njo.

No, po očetovi obljubi imela sem
se udati onemu starcu v šestnajstem
letu, ko ste vi bil ravno odšel. Ali iz¬
prosila sem si podalšanja svobode za
leto. Zastonj sem čakala, da naj kje Vas
srečam in prašam, koga bi vzela/ Bila
sem tedaj še neumno dekle, čez leto
sem rekla staremu tovarnarju, da ga
nočem, in če bi imel tudi celo kralje¬
stvo. Tovarnar se je oženil z drugo
tudi mlado in lepo deklico, a nas je iz-
podil iz službe. Oče z materjo odšli so
na Rusko, jaz sem se temu protivila in
od tedaj se živim sama. Šivam. V Pragi
sem dve leti. Ne vem, kaj me je vleklo
sem. Ali enkrat sem vas srečala, gospod
doktor, z neko damo in plakala sem
doma celi dan. Ali sem neumna, kaj
ne? A hotela sem vam še enkrat mo-

— 281  —

ško povedati, da sem vas poslušala.
Srečala sem vas mnogokrat, ali v tej
uborni obleki sem se sramovala vas na¬
govoriti. Kadar bodem imela novo
obleko in klobuk, potem že. In šivala
sem dan in noč, in danes bi bila z de¬
lom gotova, ako bi ne bila prišla ta kri.
Povedati vam moram, da nove obleke
nemam; odpustite, gospod doktor, da
sem vas klicala. Vidite, da sem storila
dobro, da nisem vzela tistega starca ?«...

Dalje jej nisem pustil govoriti. Vsak
trenutek se je pojavila kri na njenih
ustnicah. — Pred kratkim je — ugas¬
nila Milka, moj prvi bolnik.

Dest.

Kitajska prauljica.

Ruski spisal tD. D. Dorošeuic'.

Ta dogodba se je vršila v starih,
starih, nepozabnih časih, ko se še ni
pisalo letopisov.

Tudi v onih časih so delali ljudje
neumnosti, toda nobenega ni bilo, ki
bi zapisoval te neumnosti. Radi tega
smatramo mogoče lastne pradede tako
pametnim.

V teh nepozabnih časih je prišla
vest na svet.

Rodila se je v neki tihi noči, ob
uri, ko vse premišljuje. Reka misli v
mesečni svetlobi, trsje, trava, nebo, vse
misli po noči. Radi tega je tudi tako
mirno, čez dan šumi vse in živi in po
noči molči vse in premišljuje. Buba
misli, v kako pisanih barvah se prikaže
kot metulj. Rastline iznajdujejo po noči
cvetlice, slavčki pesnice in zvezde —
prihodnjost. In v taki noči, ko je vse
premišljevalo — je prišla Vest na svet.
Imela je oči, velike kakor nočne ptice.
Mesec je pobledil njen obraz in zvezde
so prižgale ogenj na dnu njenih oči j.
In tako je potovala Vest posvetu. Go-

dilo se ji ni ne dobro ne slabo. Živela
je kot sova. čez dan ni hotel nihče go¬
voriti z Vestjo. Nihče ni imel časa za
to. Tu so nekaj zidali, tam nekaj po¬
dirali. Vsak se je branil z rokami in
nogami:

»Ali ne vidiš tega, kar se dogaja
okrog in okrog ? Tu se vlači kamenje,
tam les, tam prihajajo konji. Dobro
moramo paziti, da se ne ponesrečimo.
Kdo naj ima dovolj časa, da bi govoril
s teboj !«

Po noči pa se je gibala Vest ne-
ženirano. Posečala je najbogatejše mra-
morne palače in najubožnejše koče.

Lahno se je dotaknila speče osebe.
Vzbudila se je, opazila v temi žareče
oči in vprašala:

»Kaj hočeš?«

»Kaj si napravil danes?« je vpra¬
šala Vest s tihim glasom.

»Kaj sem napravil! Mislim, da nič
posebnega!«

»Pomisli!«

»Mogoče, da sem. . . .«

Vest se je oddaljila k drugemu in
ni ga bilo človeka, ki bi lahko še za¬
spal, kogar je vzbudila Vest. Celo noč
je premišljeval o tem, kar je delal čez
dan. In mnogo, česar ni mogel slišati v
drvenju in vrvenju dneva, je slišal v
tihoti premišljajoče noči.

Le malo ljudij je lahko spalo. Vseh
se je polastila brezspalnost. Celo bo-

— 284  —

gatim niso več mogli pomagati ne opij,
ne zdravniki. Celo modri Lihancu ni
vedel za sredstvo proti brezspalnosti.

Lihancu je imel več denarja, več
njiv, več hiš kot drugi. Radi tega so
mislili ljudje : Ako ima vsega več kot
drugi, mora imeti tudi več razuma. In
imenovali so Lihancu-ja modrijana. To¬
da ravno Lihancu je trpel najbolj vsled
brezspalnosti, a ni vedel, kaj mu je
napraviti proti njej. Vsi so bili njegovi
dolžniki, in vsi so delali celo svoje živ¬
ljenje, da so poravnavali svoje dolgove.
Tako modro je ukrenil Lihancu.

Kot modri mož je vedel vedno, kaj
ima storiti. Ako ga je okradel njegov
dolžnik in ako so ga zasačili, pretepel
ga je Lihancu v svoji modrosti do krvi,
da je služil drugim kot vzgled. In čez
dan se je zdel zares zelo moder: kajti
ljudje so se ga bali. Po noči so se pa
podile Lihancu-ju vse druge misli po
glavi :

»Zakaj krade? Ker nima ničesar
jesti. In zakaj nima ničesar jesti? Ker
nima časa, da bi kaj zaslužil: cel dan
ne more nič druzega začeti, ker mora
vračati svoj dolg s svojim delom.«

Modri Lihancu se je moral večkrat
smejati.

»Dobro ! Izkaže se, da me je okra¬
del in jaz sem temu kriv!«

Smejal se je, zaspati pa vendar-le
ni mogel.

285

In tako daleč so prignale brez-
spalne noči Lihancu-ja, da je vkljub
svoji modrosti naznanil nekega dne:

»Vsa polja jim vrnem, vse hiše!«

Sedaj so pa začeli upiti sorodniki
Lihancuja:

»To ima od brezspalnosti. Brez-
spalne noči so izspremenile modrijana
v norca!«

In zdravniki so -izrekli isto.

Nastal je velik ropot.

»Vsemu temu je *Ona« kriva. Ako
je znorel najmodrejši med nami, kaj
se zgodi še-le z nami?«

In vsi so se prestrašili: bogatini
in reveži. Vsi so tožili:

»Tudi mene muči »Ona« z brez-
spalnostjo!«

»In mene!«

»Mene tudi!«

Reveži so se še bolj prestrašili kot
bogatini:

»Vsega imamo manj kot oni, torej
tudi razuma. Kaj se zgodi z našim ra¬
zumom?«

In bogatini so govorili:

»Glejte, kako muči »Ona« uboge
ljudi, mi moramo pomagati revnim!«

In vsi so začeli premišljevati, na
kak način bi se rešili Vesti. Toda nihče
ni prišel do pravega zaključka.

V onem času je živel v Nankingu
Apno, moder in učen mož, kateri je

— 280  —

slovel po celem Kitajskem radi svoje
modrosti in učenosti.

Ljudje so sklenili:

»Njega moramo vprašati za svet.
Razun njega ne more nihče pomagati!«

In obremenili so poslance z darovi
in poslali so jih k njemu. Poslanci so
se priklonili večkrat do tal.

»Reši nas brezspalnosti!«

Apno je poslušal ljudsko tugo,
premišljeval, nasmehnil se in rekel:

»Lahko je temu odpomoči! Tako
je treba vrediti, da nima več »Ona«
pravice do svojih posetov.«

Vsi so ostrmeli. In Apno se je zo¬
pet nasmehnil in rekel:

»Napravimo postave! Kako naj ve
neizobražen človek, kaj sme in česa
ne sme? Na pergament zapišimo, kaj
sme človek in česa ne sme. Mandarini
naj se nauče postave na pamet, drugi
jih bodo vprašavali: Se-li sme to ali
ne? In ako pride potem »Ona« z vpra¬
šanjem »Kaj si delal danes?«, se »Ji«
odgovori: »Delal sem, kar je dovoljeno,
kar je zapisano na pergamentu.« In
vsi bodo mirno spali. Seveda bodo mo¬
rali biti mandarini plačani: kajti zastonj
se ne morejo ukvarjati s takim poslom !«
Vsi so bili veseli. Mandarini, ker je
lažje učiti se kot pa obdelovati zemljo.
Drugi, ker je prijetnejše plačati man¬
darinom in čez dan govoriti ž njimi

— 287  —

vsak trenutek, kot se pa pogovarjati po
noči z vestjo.

In začeli so zapisavati, kaj je do¬
voljeno in kaj ne. Modrega Apno-ja so
imenovali predsednikom vseh manda¬
rinov in ljudem se je godilo dobro.
Ako je bil kdo primoran kaj učiniti,
koj je hitel k mandarinu, izročil mu
dar in rekel:

»Dober dan, modrijan! Poglej v
svoj pergament, kaj mi je storiti v tem
slučaju ?« /

Ako sta se dva prepirala, sta šla
oba k mandarinu in mu dala darove:

»Poglej v svoj pergament in povej,
kdo ima prav!«

Samo najrevnejši sloji, ki niso mo¬
gli plačati mandarimu, so še vedno
trpeli vsled brezspalnosti.

Vsi drugi so govorili, ako jih je
posetila po noči Vest:

»Zakaj me nadleguješ? Jaz sem
ravnal po postavi ! Kakor je zapisano
na pergamentu!« Obrnili so se in mirno
zopet zaspali. /

Celo modri Lihancu, kojega je prej
vedno najbolj mučila brezspalnost, se
je nasmehnil, ako ga je obiskala po
noči Vest:

»Kaj hočeš, žena ? Kaj mi imaš
povedati ?«

»Ali nisi nameraval, razdeliti svoje
premoženje?« je vprašala Vest in ga

- 288  -

pogledala z očmi, ki so žarele liki
zvezde.

»Ali imam pravico do tega ko¬
raka?« se je stresel samega smeha Li-
hancu. »In kaj je zapisano v perga¬
mentu ?«

»Imetje pripada lastniku in njego¬
vim potomcem.«

»Kako pravico imam, da razdelim
tujo last, ako ne privolijo v to moji
potomci ?• Tat bi bil, kateri jih okrade,
ali pa norec, ker oropam samega sebe.
In postava se glasi: Tatove in norce
treba zapreti. Pusti me torej mirno spati,
tudi tebi svetujem isto ; pojdi raje spat
in ne vlači se okrog!«

. Obrnil je hrbet Vesti in zaspal. In
povsod, kamor je prišla Vest, je slišala
isti odgovor.

»Odkod naj vemo? Mi delamo,
kakor nam ukazujejo mandarini. Vpra¬
šaj mandarine ! Mi živimo po postavah!«

In Vest se je napotila k manda¬
rinom.

»Zakaj me nihče ne posluša?«

Mandarini so se smejali.

»Zakaj so pa postave? Ni mogoče
da bi sledili tebi ljudje! In ako te kdo
napačno razume ? In mi imamo postave
s črnim tušem zapisane na rumenem
pergamentu! Tako je prav dobro! Mo¬
drijan Apno je vse izvrstno uredil!«

Vest je šla k modremu Apno-ju.
Dotaknila se je nežno njegove glave in
ostala mirna.

289  —

Apno se je vzbudil in skočil po
koncu: »Kako se upaš udreti po noči
v tujo hišo?

Kako pravi postava: Kdor stopi
neopažen po noči v tujo hišo, naj se
ga smatra tatovom in naj sega zapre.«

i Nisem prišla, da bi kradla pri
tebi!« je odgovorila Vest. »Jaz sem
V est!«

»In po postavi si izpridena ženska.
Postava se glasi: Ako pride ženska po
noči k tujemu možu, smatra naj se iz-
prideno in naj se jo vrže v ječo!
Torej si izpridena ženska, ako nočeš
biti tatica.«

»Jaz, izpridena ženska !« je zavpila
Vest. »Kaj misliš vendar?!«

»Ah, ti nisi ne izpridena ženska,
ne tatica, ti se le nočeš ravnati po po¬
stavah? Tudi za ta slučaj je preskr¬
bljeno v postavi: Kdor se noče ravnati
po postavah, je hudodelec in zapreti ga
je treba. Zvežite to žensko in pahnite
jo v ječo kot hudodelko, o kateri se
sumi, da je tatica in nemoralno ženšče
in o kateri se je ravnokar dognalo, da
se upira postavam!«

In zvezali so Vest in jo vrgli v
ječo. Od tega časa ne nadleguje Vest
nikogar več. Nehali so misliti na to.
Tupatam se zgodi, da zavpije kak neo¬
tesanec, ki je nezadovoljem z manda¬
rinom :

19

— 290  —

»Vi nimate vesti!«

In koj se mu pokaže pola, na ka¬
teri je zabeleženo, da je Vest zaprta.
To je toliko kakor: »Mi imamo Vest,
ako jo lahko držimo zaprto!« In neo¬
tesanec molči. Izprevidi, da imajo man¬
darini prav.

In ljudje žive od onega časa dalje
mirno, mirno.

\

Čari.

Hlaloruski spisal marko Uoučok.

Davno je že davno, a vendar kakor
da se je včeraj dogodilo. Za mladih
let se veli: Kar slišiš za mladih nog,
ali vidiš, to bodeš pomnil do smrti.
Stara mati pripoveduje nam devojkam,
predoča volno, a me poslušamo, prav
kakor da vsako besedo vsrkavamo v
dušo: kako je bilo nekdaj na svetu,
kaka čuda so se dogajala.

I.

Živel je stari kozak Zadorožko
(pripoveduje mati). Dal jim je Bog, da
so vzgojili sina kakor sokola. Kako
krasen kozak je bil to! Kak je bil to
i na konju i v orožju i v običajih,
kakor jih zovejo, vitežkih. A tudi doma
je bila njegova duša iskrenejša od
vseh. Očeta in mater je spoštoval in
ljubil. Stariši se tolažijo in radujejo
svojega deteta in hvalijo Gospoda.

Doživel je stari Zadorožko in po¬
klical ga je Gospod k sebi. Blagoslovil
je sina in ženo, prepovedal jima tugo-
vati, velel, naj ga lepo pokopljeta, in
zaspal je na veke.

19 *

- 292  — „

»Nikar ne plakajte, mamka!« teši
Timoš staro mater.

»Drago moje dete, kako naj usta¬
vim solze, ki mi same polže iz očij ?
Ž njim sem svoje mlado življenje pre¬
živela tiho in milo, a sedaj mi je, glej,
usojeno, da v starih letih sama prena¬
šam življenja težo. Kadarkoli pogledam
po hiši ali po vrtu ali po dvorišču,
vselej se ga spomnim.«

»čas je že, mamka, da grem na
delo,« pravi Timoš. »Spremiti vas
hočem do sosede Hane, da se ne mučite
tukaj.«

»Torej prav, prav, moj sokol jasni!
Pojdiva k Hani, sin !«

A Hana je bila, kakor ona, vdova.
Imela je hčerko, jedinko ; klicali so jo
za Himo. Bila je krasna devojka, kakor
polna rožica, jasnooka. Hima je odrasla
zajedno s Timošem .kakor sestra z bra¬
tom ; skupaj sta se igrala, skupaj sta
i tugovala, vse skupaj in zajedno,
vedno lepo med seboj, pa sta tako tudi
odrasla, zvesto se ljubeča.

Ko se je primerilo, da Timoš ni
jeden dan videl mladenke, že mu ni
bilo prav; a ona preliva tudi deviške
solze, pogrešujoča svojega črnookega
mladeniča. Stari so dopuščali.

»Naj se,«pravijo, »ljubideca; morda
jo kedaj Gospod združi. Imeli bodemo
ženitnino.«

— 293  -

II.

Stara mati nam pripoveduje o teh
ljudeh, kakor da so ji pred očmi, a sama
pravi, da je bilo vse to zdavnaj, zdav¬
naj. In vedno čeblja, predoča volno.

Brez nesreče ni nikdo na svetu:
niti Himi ni prizanesla zla ura. Ni bilo
nekega večera Timoša, ni ga bilo dru¬
gega ni tretjega. Ne spava Hima, tem¬
več hodi po vrtu, hodi, gazi dišeče
cvetje, katero je sama vsadila in mu
sama prilivala ; ničesar ji ni mar, ker
ji je velika tuga prevzela iskreno ter
verno srce.

Začelo se je svitati. Gre Timoš po
ulici vesel, gre ravno v hišo.

Pritekla je ona in imi zastopila
pot. —

»Reci mi,<' pravi, »vsaj jedno be¬
sedo ! Niti včeraj te ni bilo niti pred¬
včerajšnjim. »Ge si name pozabil, povej
resnico.«

»O devojka, devojka,« pravi Timoš,
»kako si me raztužila! Moram ti pri¬
znati tvojo nesrečo: midva se ne bova
nikdar imela.«

»Ne bodeva se imela? Mar si si
našel drugo mladenko, lepšo od mene ?
Ge li te ona ljubi, kakor jaz, iskreno?
Povej mi, čegava je? Zaradi nje pro¬
pada moje mlado življenje. Pa da bi
jo vendar videla, kakšna je!«

—• 294

»Ne jezi se nad njo, Hima, i to je
tiha in dobra duša. In sirota je.«

»To je Olena Bondarovna! Ona?
Ti torej k nji zahajaš vsak večer? Jaz
sem izplakala svoje oči, svet mi ni več
mar, a ti ljubiš njo! Nesreča moja, ne¬
sreča moja neizmerna! A kaj, morda
jo res misliš vzeti?«

»V nedeljo pošljem snubače.«

»Kaj se ti tako mudi ? Morda ne
bode sreče.«

»Dal Bog, da ne odvrneš sreče,
zla mladenka!«

»Poslušaj, Timoš, ostavi mojo
nasprotnico! Ostavi jo; ako nočeš, so
bodeš kesal! Kes pride (kakor pravijo),
ali povrnitve ne bode.«

»Zakaj naj jo ostavim ? Zastonj iz¬
gubljaš besede. Ne izdam devojke, dokler
bodem živ, dokler bode solnce sijalo!«

»Nočeš je ostaviti ? Premisli Timoš
in reci zadnjič: ali je ne ostaviš?«

»Naj se mi oči zapro z vročim
peskom, ako jo ostavim !«

»Bomo videli!«

In smukne v krčmo.

»Vražja devojka!« izpregovori Ti¬
moš in se globoko zamisli. In pride mu
na misel Olena, ki je bila tako krasna
kakor jasna zora, in pokorna in tiha,
kakor siva golobica. Spomni se je in
klikne:

»Ne bi poznal miru, ako te izdam,
golobica moja!«

- 295

III.

In odloči se, da pošlje prihodnjo
nedeljo snubače. Takoj se jtf pričel
posvetovati z materjo:

»Mamka,« pravi, »vzljubil sem mla¬
denko, pa jo hočem vzeti. Blagoslovite
me!«

»Torej naj te Bog blagoslovi, sin!
Oženi se, moj sokol! A katero poprosiš
za roko? Himo?«

»Ne mamica, Oleno Bondarovno.«

»Oleno? A jaz sem se nadejala,
da vzameš Himo. Krasna devojka je
in mene spoštuje. Ali kaj pravim: Ko
si vzljubil, vzemi Oleno ; a meni bode
draga vsaka sinaha, ako bode tebe lju¬
bila, moj sin!«

Poslali so snubače, vzeli prstane,
zaročili mladca.

»Začula je to stara Hana, pa pravi
hčeri:

»Glej, hčerka, ni ti bilo namenjeno,
da bodeš Timoševa žena. A jaz sem si
bila v svesti, da vaju to jesen blago¬
slovim.«

»A kaj je gotovega na svetu,
mati?« odgovori otožno Hima.

»Nikar se ne žalosti, hčerka! Tudi
za te se dobi še lepši. Saj si še, hvala
Bogu, mlada in krasna kakor jagoda.«

Zvečer gre Timoš k svoji mladenki.
Vesel je in svet mu je diven. V tem

— 296  —

hipu stoji pred njim Hima, mrka, bleda
in vpraša:

»Jo li hočeš ostaviti ali nočeš?«

A on se komaj zave in odgovori:

»Beg s teboj, nerazumna devojka.
Mar ne veš, da sem se že zaročil?«

»Je li nočeš ostaviti, vprašam.«

»Bilo bi mi bolje umreti, kakor
brez nje živeti!«

»To je tvoja zadnja beseda?«

»Zadnja! Nočem je ostaviti.«

IV.

Drugi dan zaprosi Hima mater:

»Mati pojdem k tetki v goste.« (A
tetka je živela v drugem selu, ali ne
daleč.)

»Idi, hčerka, idi; morda utešiš
svoje srčece.«

In spremila je hčer do vrat.

Ali Hima ni šla k tetki, temveč je
šla v divjo šumo, kjer je znala za
drugo tetko. Ni je videla nikdar, ali
čula je, da živi stara čarovnica v ti
šumi. Nje je sedaj potrebovala bedna
mladenka.

Izšla je Hima iz sela; vijeti se dve
poti. Pogledala je okrog: žive duše ni.
Le skrivljena vrba šumi in samo sliši
se, kako nekje voda žubori; pogledala
je in šla po oni stezi, katera je vodila
v šumo.

Ide, ide, lazi po kamenju, po go¬
rah in zelenih logih. Solnce jo peče, ko

— 297  —

je prišlo poldne; bele noge so bile ob
kamenje, a dolgi lasje so se ji zapletali
med vejevje; ide in se ne ozre. Pre-
stopivša most preko bistre rečice, po¬
gleda v čisto vodo in ne spozna same
sebe, ter se začudi:

»Ali sem jaz to? Kam se je dela
moja deviška lepota? Kam se mi je
neki izgubila? Ali naj izgine: samo da
jaz dosežem svoj namen!«

Prišla je v šumo; zelena je ter
gosta: ne moreš je prezreti. Temno je
in gluho v nji. Ozre se, a solnce je že
nizko, nebo pričenja rdeti.

Gre po šumi in prisluškuje: sedaj
zašušti nekaj na strani, sedaj zašumi
breza, sedaj ji nekaj pritajno vikne:
»Hima! Hima!« In razlegne se po vsi
šumi in vse odmeva.

Je li šla dolgo ali nedolgo, tega
niti sama ni vedela, ko naenkrat zazre
pred seboj dva visoka hrasta, a med
njima sedi stara žena, stara, starikasta,
da jo je že mahovina prekrila. Himi
se stemni pred očmi, a vedeževalka
vpraša:

»Po kaj si prišla, draga devojka ?
Čemu si prišla, tako mlada in krasna ?«

»K vam sem prišla, žena, da mi
pomorete.«

In pove ji svojo bedo in nesrečo.
In čarovnica reče:

»Ako hočeš, jaz te naučim.«

»Naučite me,« zaprosi Hima.

— 298  -

Vedeževalka potegne nož in neko
začarano perce.

»Daj mi levo roko, devojka !«

Ona ji poda.

V trenutku je bljesnil ostri nož,
zakapljala je rdeča kri iz prsta. Ča¬
rovnica namoči peresce v kri in izpre-
govori:

»No,« pravi, »sedaj pojdi. Karkoli
bodeš hotela, to storiš svojim sovraž¬
nikom.«

Gre Hima iz šume, a solnce že
zahaja. Ona čuti v sebi nadčloveško
moč... Izpremenila se je v lastovico,
pa leti. Prileti do sela, a že je je ovil
večer v svoj mrak. Udari se lastovica
ob zemljo in se izpremeni v staro babo
ter obstoji pod Oleninim oknom. Gleda:
sedi Olena med družicami, kakor polna
rožica, krasna, nakičena; in tako je
vesela in tiha in tako ji je ljubezniv
pogled! A mlade družice brenče okrog
nje kakor zlate bučelice. Sedle so okrog
mize kakor sveži cvetici, a Olena vsem
na čelu.

Pogledala je Hima in srce jo je
zabolelo.

»O,« pravi, »baš je pri nji deviški
večer ; nisem prišla prepozno.«

Šla je v hišo; pozdravili so jo,
vprašali odkod in jo pogostili. A ona
je odprla okno, iztegnila sredi sobe roko
in rekla:

»Daj, poleti ti, mlada, kakor ptice,
a ve druge za njo!«

Ko je izustila te čarovniške be¬
sede, so one poletele skozi okno jedna
za drugo, samo s krilci mahaje. Tako
so odletele vse po vrsti. Olena jim je
bila na čelu.

V.

Koliko plača, koliko govorjenja in
strahu je bilo po selu! Ni devojk! Iz¬
ginile so, kakor da jih je zemlja po¬
goltnila. Timoš hodi okoli, od tuge in
žalosti se ne more upokojiti. Gre z jedne
ulice na drugo, a Hima stoji pri vratih;
on jo pogleda in zasluti njeno vražar-
stvo.

»Vražja devojka!« pravi, »prorekla
si mi zlo. Dal Bog, da nikoli ne dočakaš
vesele ure!«

Ona pogleda za njim in bilo ji je
dobro, in se nasmehne ter reče:

»Bodemo videli!«

Minulo je leto. Prosi Timoša stara

mati:

»Sine moj, sine! Oženi se, moj
golob! Zakaj, veneš ob meni? Ako je
tudi želiš, ne povrne se ti. Razveseli
mene starico, da svoje življenje preživim-
v radosti, hvaleča Boga in tebe, dete
moj e!«

»Stara moja mamica! Težko šemi
je ženiti. Ne dobim več take družice,
kakoršno sem nekdaj imel.«

— 300  —

»Vzemi Himo, sinko: to ti je dobra
mladenka, a kako mene spoštuje ? Ob¬
daril jo je gospod z vso srečo. In i tebe
ljubi.«

»Toda ona mi je prva sovražnica !
Ona mi je prorekla mojo nesrečo!«

»O, moj dragi sine! Kaj se tega
spominjaš? Vse je božja volja. Kar je
mladenka rekla v svoji nesreči, radi
tega te ni zadela nesreča. Je že tako
usojeno.«

In sladko ga je začela nagovarjati.
In s solzami in ljubeznivimi besedami
ga je naposled pregovorila, da je vzel
Himo. Pravijo: »Stanovitno kapljanje
izvotli celo kamen,« pa je tudi tako:
govorila mu je in govorila vsak dan,
vsako uro: »Oženi se, oženi se, poslu¬
šaj staro mater, ki te je vzgojila, ki je
svoje zdravje izgubila, za te skrbeča.«
— In mladenič kozak je privolil, iz¬
prosil si Himo in se ž njo oženil.

Dočakala je stara sinaho in ne
more, da bi je ne ljubila, tako ji je
iskrena in poslušna! In postreže ji v
vsem, česar potrebuje, in posluša jo in
ji ugodi, kakor rodno dete. A istotako
se suče okrog Timoša neprestano, ne
pusti ga iz očij, dasi je on vedno mrk
in otožen.

Hima se za to ne briga, temveč
pazi nanj in mu streže kakor dragemu
detetu; a ko dočaka, da se Timoš na¬
smehne, Bože moj, kakor da jo je solnce

— 301

obsijalo: in oči ji blesknejo in lice ji
zardi.

VI.

Sedi on nekoč na vrtu, a žena
kraj njega; sedi in molči. Ona mu po¬
gleduje v oči, a on spusti glavo na
prsi. Zdajci posluhne, a nekaj zacvrči,
pa cvrči. Pogledata, a nad njiju glavama
se vijejo ptičice. In jedna ptičica bolj
od vseh drugih kroži nad Timošem. On
začuti, kako s krilci maha pred njego¬
vimi očmi.

Žena ga prime za roko.

»Ustreli to ptičico, Timoš,« pravi
in vrlo prebledi.

»A zakaj bi to nedolžno ptičico
strel j al ?«

»Ustreli jo, Timoš! Ustreli, dragi
moj !« ga prosi ona, stiskajoča mu roke.

»Nočem streljati, škoda je, da go¬
voriš.«

»Nočeš ? Ti ne maraš, česar te
prosi žena, ker je ne ljubiš,» izprego-
vori Hima, a solze mu kanejo na roko,
ki ga peko kakor ogenj.

»O žena,« pravi Timoš, »ti imaš
ognjene solze!«

»Ker so gorke, Timoš! Ali sem jih
mar malo izplakala?«

In zopet ga začne prositi, da ustreli
ptičico. Toda on je ni poslušal.

»Beži,« pravi, »beži, zla in lahko-
umna stvar!«

- 302  —

Ona se obrne in gre z vrta.

A ptičica se spušča vedno nižje in
nižje k njemu. Timoš se čudi in tako
mu je mila ta ptičica, da niti oči ne
obrne od nje ; slušal bi jo in se ne na-
slušal njenega tihega in milega cvrku-
tanja. In prevzame ga neka slutnja in
solze se mu zasvetlikajo v očeh. In pade
na zemljo in jo porosi s svojimi solzami.
Čuje, da nekaj šumi v višini. Tam je
črni vran razgnal ptičice in preganja
najkrasnejšo. Ona leti, kakor strela, a
gavran jo objame s krili, kakor z obla¬
kom. Skoči Timoš, pohiti, pograbi puško
in ustreli onega vrana, on pade kraj
Timoša na zemljo. Gleda Timoš, ali to
ni gavran, temveč njegova mlada žena ;
izpod leve roke ji kaplja črna kri, a z
desno drži njegovo prejšnjo drago —
mrtvo. Kakor je bila na deviški večerji
nakičena in oblečena, tako eži sedaj
pred njegovimi očmi Olena, lkrasna in
divna kakor rožica.

Oleno so pokopali kraj cerkve pod
višnjo, a ko so postavili križ, so pri¬
letele male ptičice, posedle ga od vrha
do tal in žalostno cvrčale. To so bile
njene družice, katere so na deviški
večer pri nji pevale.

Timoš ni dolgo živel na svetu:
tuga ga je izjela. Hiša se je razvalila,
dvorišče se je zaraslo z dračjem in vrt
je usahnil in globoki vodnjak se je za¬
sul. Vse je mah obrasel in prah pokril.

Vsebina :

Jazbec pred sodnijo. 4

Laž. 41

Prijatelja. .67

Greh.87

Kdo je boljši .97

Stena .116

Maljva.  130

Na bratovo svatbo.217

Prvi bolnik.270

Vest.282

Čari.291





/

A

:,rv. ». -

'r,


\ ■ '■

• '




I

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA